Podcasts about odgovor

Rasti Rastko Križanič je mistik, raziskovalec življenja, čarovnik, organizator ... bil je tudi direktor, zato mu je podjetništvo blizu. Danes pa je predvsem jasno, da ga ljudje v spiritualnih krogih izjemno spoštujejo in je njegov doprinos edinstven.Jasmina Kandorfer se je z njim pogovarjala ob skodelici ceremonialnega kakava. Iskreno in odprto, morda tudi o temah, ki so še vedno tabu v naši okolici in naši narodni zgodovini in čustvih, ki so nam skupna. Seveda se nista ognila niti pogovoru o moških in ženskah, sinergiji, skupnem življenju in potrebah. Je kvaliteta življenja res odvisna od kvalitete vprašanj, ki si jih zastavljamo? Bi sami lahko zapisali največje prelomnice v svojem življenju?Ko se enkrat odločiš, kaj bi rad počel in predvsem, česa nočeš več početi, te to osvobodi in ponovno uravnovesi. O tem smo se pogovarjali v prvem delu Koherence z Rasti Rastkom Križančičem.

O kalašmščini, ki so jo pred 3500 leti govorili na anatolski planoti, do leta 2023 nismo vedeli čisto ničesar, potem pa so arheologi odkrili prvo – in za zdaj tudi edino – besedilo v tem jeziku. Kaj to odkritje pomeni za naše razumevanje zgodovine indoevropskih jezikov?V osrednji Turčiji, v bližini mesteca Boğazkale, približno dvesto kilometrov vzhodno od Ankare, se nahaja eno najpomembnejših arheoloških najdišč na svetu. V bronasti dobi je namreč tam stala Hatuša, prestolnica mogočne hetitske države, ki je obvladovala anatolsko planoto nekako med 18. in 12. stoletjem pred našim štetjem. Med številnimi pomembnimi najdbami, ki so jih odkrili arheologi, ki že dobro stoletje delajo na območju nekdanje Hatuše, od monumentalnih templjev do filigransko izdelanega nakita, so morda še prav posebej vznemirljive številne glinene tablice, popisane s klinopisom. Ko so jih jezikoslovci – med temi je ključno vlogo odigral Čeh Bedřich Hrozný – razvozlali ter analizirali, so ugotovili, da gre povečini za dokumente upravnega in religioznega značaja, da so napisani v hetitskem jeziku in da je hetitščina očitno eden izmed indoevropskih jezikov, med katere seveda sodi tudi slovenščina. Glede na to, da so hetitske glinene tablice nastale sredi drugega tisočletja pred našim štetjem, lahko celo rečemo, da je hetitščina najstarejša med vsemi indoevropskimi jeziki, ki jih poznamo. No, poleti leta 2023 pa je skupina strokovnjakov z Univerze Juliusa–Maximiliana v Würzburgu v Hatuši odkopala še eno glineno tablico in ko so jo strokovnjaki skušali prebrati, so ugotovili, da je napisana v jeziku, ki je hetitskemu sicer očitno soroden, a od njega tudi drugačen. Odkrili so, skratka, čisto nov, doslej še neznan indoevropski jezik. In kaj to presenetljivo odkritje – kakor je mogoče razbrati iz najdenega besedila, gre za jezik mesta Kalašma, ki se je menda nahajalo nekje na severozahodnem robu hetitskega kraljestva – pomeni za naše razumevanje razvoja indoevropskih jezikov? Bo treba jezikoslovne učbenike napisati na novo ali pa jezik mesta Kalašma potrjuje, kar so lingvisti že dolgo domnevali? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Odgovor nanj pa nam je pomagal poiskati dr. Luka Repanšek, predavatelj na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje ljubljanske Filozofske fakultete. Foto: levja vrata v Hatuši, prestolnici hetitske države, kjer so arheologi poleti leta 2023 sicer odkopali prvo znano glineno tablico, popisano z besedilom v jeziku mesta Kalašma (Luka Repanšek, objavljeno z dovoljenjem avtorja)

Ta teden razkrivamo zgodbo o prvem semaforju. In to ne samo v Sloveniji, ampak tudi na svetu. Ste vedeli, da je prvi semafor zasvetil že davnega 10. decembra 1868 v Londonu? In kdaj je semafor prvič zabliskal pri nas? To in še več izveste v aktualni epizodi Radiovednih. Odgovor iščemo s pomočjo Bogomirja Brečka, diplomiranega inženirja prometa ter učitelja strokovnih predmetov na Prometni šoli v Mariboru.Želite vedeti še več o semaforjih? Kolegi s Prvega programa so pripravili to oddajo. Priporočamo v posluh.

V dnevih, ko potekajo še zadnji popravni izpiti, pa tudi izpiti na fakultetah, bomo na iztekajoče se šolsko leto še enkrat pogledali tudi z zornega kota duševnega zdravja. Težave z njim ima vse več mladih in imajo jih v tako rekoč vseh državah, predvsem razvitega sveta. In lotevajo se jih na različne načine. Danska komisija za blaginjo je tako letos objavila težko pričakovano poročilo o tem, kakšen bi bil danski odgovor na zahodni problem porasta duševnih bolezni v družbi, zlasti med mladimi. Kot poudarja predsednik komisije Rasmus Meyer, je del težave že v diagnosticiranju: sodobne metode lahko hitro odločilno vplivajo na to, kako razumemo sami sebe, pa tudi na to, da lahko mlade že ob vsakdanjih zdrsih počutja napotujemo po pomoč psihologov in psihiatrov in jih opremljamo s takšnimi in drugačnimi diagnozami. Ključ do rešitve je po njegovem mnenju v močnejših skupnostih in družinah in nasploh krepitvi odgovornosti drug za drugega, komisija, ki jo vodi, pa je veliko pozornosti požela tudi s priporočilom o prepovedi telefonov v šolah.

Kako izbrati pravo sorto oljk glede na okolje, v katerem jo bomo posadili? Odgovor bo mogoče lažji po koncu projekta Pozejdon, kjer sta ključni besedi agrobiodiverziteta in klimatske spremembe. Cilj je tudi zaščita avtohtonih in lokalnih vrst v kmetijstvu. ZRS Koper s partnerji išče odgovore, kako se klimatskim spremembah prilagajati z različnimi genotipi oljk in lokalnimi sortami oljk. Vodja Centra mediteranskih kultur Jakob Fantinič: V sklopu tega projekta je nastal pilotni nasada različnih lokalnih genskih virov. Pri Marezigah smo posadili različne genotipe sort oljk, ugotavljali bomo razlike, ki bi jih bilo potem še bolj raziskati, če bomo videi, da so se denimo bolj izkazali glede na podnebne spremembe. Iščemo prednosti lokalnih sort. Posadili smo 84 sadik, med drugim so buga, črnica, štorta, mata in istrska belica in njihovi genotipi. Če se torej inštitut za oljkarstvo usmerja k genotipom in lokalnim sortam oljk, se Mediteranski inštitut za okoljske študije k vodi, k Rižani. Liliana Vižitnin je vodja projekta na slovenski strani: Reko Rižano smo prepoznali kot ekosistem, ki ni bil zavarovan znotraj drugih območij, smo jo vključili. Ni samo vir pitne vode, z Rižano je povezana naravna in kulturna dediščina. Pri slovenskih partnerjih Interreg projekta Pozdejon smo spoznali dva cilja, usmerjena v agrobiodiverziteto v oljčnikih in biotsko pestrost reke RIžane. Na italijanski strani pa med drugim sodeluje tudi razvojna agencija vegal. Cinzia Gozzo je pojasnila, zakaj želijo raziskati izgubljeno vrtnico: Še posebej nas zanima vrtnica Mocenigo. Ime je dobila po družini Alviseja Moceniga, ki je v 19. stoletju v majhni vasici v vzhodnem Venetu ustvarila vilo, ki naj bi bila samozadostna, imela je tiskarno, čolne, mlin in tako naprej. Družini naj bi jo podarila Jožefina Bonaparte. Vrtnica je zelo posebna, saj ima biserno rožnato barvo in vonj po breskvi. A čez čas je izginila, po dolgem času pa so jo našli v gozdu, ki ga je takrat upravljal WWF. Zdaj bi jo radi ponovno raziskali, da bi jo pokazali javnosti. Oddaja je nastala v okviru projekta Kohezija za vse: brez meja, ki se izvaja s finančno podporo Evropske unije. Za njeno vsebino je odgovoren izključno Radio Koper. Oddaja ne odraža nujno stališč in mnenj Evropske unije.

Združene države so po nočnem napadu na jedrske objekte v Iranu prepričane, da so uničile tamkajšnji jedrski program. Mednarodna agencija za jedrsko energijo je potrdila, da so bili v napadu poškodovani vhodi v podzemne predore jedrskega objekta v Isfahanu, a kot so sporočili pred tem, škode, ki so jo povzročili napadi, še ni mogoče oceniti. Ameriška administracija pa poudarja, da ni v vojni z Iranom, temveč z njegovimi jedrskimi prizadevanji. Teheran je napovedal oster odziv na napad, med povračilnimi ukrepi, ki bi jih lahko uvedel, je tudi zaprtje strateško pomembne Hormuške ožine, skozi katero pretovorijo skoraj petino svetovne nafte in prav toliko zemeljskega plina.

Večina izmed nas je prepričana, da nikoli ne bi mogla pristati v kultu. Toda kot pravijo strokovnjaki, nihče ne vstopi v kult, ampak je vanj načrtno rekrutiran. Obenem sploh v Sloveniji o njih še vedno ne vemo dovolj in smo zato še toliko ranljivejši. Predvsem se ne zavedamo, da ne gre vedno le za materialne zlorabe, ampak tudi duhovne. Pogovarjali smo se s štirimi nekdanjimi člani jogijske šole v Ljubljani, ki je del mednarodne federacije, njen duhovni vodja pa v Parizu čaka na sodni proces zaradi ugrabitev, trgovine z ljudmi in spolnih zlorab. Vsak odrasel človek sprejema svoje odločitve in se sam odloča, komu bo pripadal in čemu se bo posvečal. Vendar pa so tu lahko tudi pasti in manipulacije. Zapiski: Vprašanja in odgovori šole Joga neizmernega zdravja in sreče. Šola Joga neizmerne sreče in zdravja  Sundari tempelj Atman joga federacija Mednarodna spletna stran žrtev Atman cult alert  Podkast The Bad Guru (BBC) Poglavja: 00:00:29 Britanski podkast The Bad Guru (BBC) 00:01:30 Kdo je Gregorian Bivolaru 00:05:21 Pričanja nekdanjih članov Joge neizmerne sreče in zdravja 00:15:27 Odgovor policijske uprave Ljubljana 00:16:00 Odzivi in dopisovanje s šolo Joga neizmerne sreče in zdravja 00:22:19 Masažni center Sundari tempelj 00:26:56 novinarka in producentka podkasta na BBC Cat McShane 00:28:38 Pogovor z Ireno Pan, preučevalko kultov pri nas

Izrael je napadel iransko jedrsko infrastrukturo in vojaške objekte. O eksplozijah poročajo tudi iz Teherana, ubitih je več članov revolucionarne garde. Kot je sporočil izraelski premier Benjamin Netanjahu, bo operacija trajala, dokler ne izpolnijo svojega poslanstva - zajeziti iransko grožnjo Izraelu. Iran je že napovedal maščevanje, mednarodno skupnost pa pozval k obsodbi izraelskih dejanj. Združene države so dejanje označile kot enostransko in zanikale vpletenost. Drugi poudarki oddaje: - Bruselj bo ob uvedbi ameriških sankcij proti sodnicam Mednarodnega kazenskega sodišča, tudi slovenski, preučil ukrepe za njihovo zaščito. - Državni zbor potrdil resolucijo o zvišanju obrambnih izdatkov. Več poslancev ima pomisleke glede vsebine in ciljev. - Med študenti vse več zanimanja za družinsko medicino.

Iran je proti Izraelu po izraelskih navedbah izstrelil več deset balističnih raket in po iranskih več sto. Eksplozije se odjeknile v Tel Avivu in Jeruzalemu. O najmanj sedmih ranjenih poročajo iz osrednjega dela države. Ameriška vojska je izraelski pomagala prestrezati izstrelke. Napad Irana sledi obsežnim izraelskim, ki so bili usmerjeni na jedrske objekte v islamski republiki in vrh tamkajšnjih oboroženih sil. Mednarodna agencija za jedrsko energijo poroča o kemičnem in radiološkem onesnaženju znotraj objekta v Natancu.

Grafa se vratio u Njuz Podkast! U epizodi 194 detaljno analiziramo goruće teme: od "Ćacija" i njihovog dijaloga sa Vučićem, preko kontroverznog incidenta sa farbom na koncertu Beogradskog Sindikata, do šokantnih tvrdnji Marinike Tepić o kokainu i misterioznoj slici. Da li će ChatGPT zameniti satiričare? Šta nam poručuje Vučić svojim Instagram objavama o hrani, a šta Miša Vacić svojim najnovijim lapsusom? Plus, sve o našim predstojećim nastupima i humanitarnoj akciji! VIDIMO SE UŽIVO: SMEDEREVO: 15. jun (Ned), 19h - MKS Kombinat (FREE) SARAJEVO: 20. jun (Pet) - Kino Meeting Point (Karte: Karter.ba) SREMSKA MITROVICA: 29. jun (Sub), 19h - Buk Bar (FREE)

Kineska superaplikacija WeChat privukla je pozornost australskih medija 2016. godine, kada je otkriveno da kineski Australci putem nje prate savezne izbore. Od tada traje rasprava o dezinformacijama usmjerenima na multikulturalne zajednice putem društvenih mreža koje nisu na engleskom jeziku, poput WeChata. Unatoč sve većoj svijesti, Australija možda ni ove izbore nije spremna suočiti se s tim izazovom.

Dolgo smo mislili, da v ZDA republikanska stranka brani interese kapitala, demokratska pa interese delavstva. Pa to res drži?Dolgo smo mislili, da v ZDA republikanska stranka zastopa interese kapitala, demokratska pa interese delavstva. Če pa se poglobimo v podrobne analize obnašanja ameriških volivk in volivcev v zadnjega pol stoletja, vidimo, da to morda sploh ne drži. Delež delavk in delavcev, ki podpirajo republikance, namreč že od 80. let prejšnjega stoletja sicer počasi, a vztrajno narašča, no, lani pa je Donald Trump – v primerjavi z rezultati volitev leta 2016 oziroma 2020 – svoj delež glasov celo najbolj povečal prav v delavskih soseskah. Zato se menda lahko vprašamo, zakaj so delavke in delavci v zadnjih desetletjih začeli obračati hrbet demokratom, ki so jim bili zvesti, vse odkar je sredi 30. let 20. stoletja Roosevelt implementiral sveženj socialdemokratskih politik, ki si jih je zgodovina zapomnila pod imenom new deal? So ameriškemu proletariatu republikanci nenadoma začeli ponujati več ali pa so se demokrati sami odrekli socialdemokratskim prvinam v svojem programu? – Odgovor na to vprašanje smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili Blaža Gselmana, publicista, ki je pred nedavnim pripravil oz. uredil posebno tematsko številko revije Borec, ki je posvečena natanko razrednemu boju v Združenih državah in tamkajšnjim strankarsko-političnim metamorfozam v zadnjega pol stoletja. Foto: zapuščena tovarna avtomobilskega podjetja Fisher Body v Detroitu leta 2009 (patrickklida / Wikipedia)

Najnovejše, 25-odstotne na uvoz avtomobilov v Združene države bodo začele veljati jutri. Unija bo odgovorila odločno, je v nagovoru Evropskemu parlamentu dejala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Kot pravi, bodo carine plačevali državljani, prizadele bodo podjetja in Američane, ki kupujejo živila in farmacevtske izdelke. Okrepile bodo inflacijo, ogrozile delovna mesta in vzpostavile carinsko birokratsko pošast. Ob tem je ponovila, da se je Evropa pripravljena pogajati. Ostali poudarki: V izraelskem napadu na libanonsko prestolnico Bejrut ubit visoki predstavnik Hezbolaha V Mjanmaru teden žalovanja za smrtnimi žrtvami petkovega potresa; umrlih že več kot 2 tisoč 700 Dom upokojencev Ptuj nenehno išče kadre, zaposlovanje tujcev neuspešno

Smučarski skoki imajo bogato zgodovino, v kateri so se tudi dresi razvijali tako na področju materialov kot oblikovanja, da bi tekmovalcem omogočili boljše rezultate in večjo varnost. Pred tedni je zelo odmeval škandal v zvezi z norveško ekipo, ki je skušala drese prikrojiti zavoljo boljših rezultatov, takšne manipulacije pa posledično sprožajo vse strožja pravila glede oblačenja smučarskih skakalcev in skakalk. Kaj pa če bi bili dresi povsem oprijeti? Koliko krajši bi bili poleti in skoki? Bi bili zaradi tega tudi bolj nevarni, je zanimalo naše poslušalce. Odgovor sta pri kontrolorki dresov Špeli Rogelj iskala Miha Trošt in Maja Ratej.

Pindar, eden najbolj čislanih – pa čeprav na Slovenskem razmeroma malo branih – pesnikov antične Grčije, je v železni kanon zahodne literature vstopil s t. i. epinikiji, pesmimi, v katerih je slavil olimpijske zmagovalceOb svetovnem dnevu poezije smo se posvetili enemu največjih, najvplivnejših, a danes najbrž tudi najmanj branih pesnikov v zahodnem literarnem kanonu, Pindarju. Posvetili smo se, drugače rečeno, avtorju, ki se ga očitno drži nekaj globoko paradoksalnega; kako je namreč nekdo lahko obenem velik in pozabljen? Še več: kako je mogoče, da starorimski učenjak Kvintilijan prepričano zatrjuje, da je med grškimi lirskimi pesniki prav Pindar »daleč pred drugimi po veličastnem zanosu, modrih reklih, figurah, bogastvu vsebine in besedišča in po govorniškem veletoku,« da pa se, po drugi plati, znameniti francoski razsvetljenec Voltaire razburjeno sprašuje, zakaj neki naj bi bilo treba venomer občudovati Pindarjeve »verze , ki jih nihče ne razume«? Odgovor, ki se na prvi pogled tu ponuja, je slej ko prej ta, da se v počasnem teku stoletij estetski okus bralk in bralcev pač spreminja in da tisto, kar je ugajalo ljudem v antiki, kratko malo ne nagovarja več novoveških bralcev. No, od tu pa menda tudi ni več daleč do sklepa, da nam danes res ni treba motiti prahu, ki se zlagoma nabira na knjižnih policah s Pindarjevimi pesmimi. A kaj, ko je dr. Vid Snoj, predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, pred nedavnim izdal Pindarju posvečeno študijo – pod naslovom Vrhovi v globini II je izšla pri založbi KUD Logos –, v kateri prepričljivo dokazuje, da nas Pindarjeva lirika, če jo seveda znamo pogledati s pravega zornega kota, lahko nagovori, da lahko celo izreče nekaj temeljnega, ključnega o človeški bivanjski izkušnji in da bi torej tisti prah, ki ravnodušno prši na Pindarjeve knjige, vendarle veljalo odpihniti. O čem torej Pindar piše, kakšne probleme njegova lirika odpira in kaj nam njegovi verzi navsezadnje sporočajo, smo v pogovoru z dr. Vidom Snojem preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Foto: Zevsovo svetišče v Olimpiji (Goran Dekleva)

Ste danes doma, v šoli ali na delu že zalili rastline? V radiovedni nabiralnik smo namreč prejeli vprašanje, ali so rastline v sobnih prostorih sploh za kaj koristne ali so tu samo za okras. Odgovor smo s pomočjo prof. dr. Maruše Pompe Novak tokrat iskali na Nacionalnem inštitutu za biologijo na obrobju Ljubljane, ki je en sam velikanski laboratorij za preučevanje rastlin.

Peti september je film o tragičnem terorističnem napadu na izraelske olimpijce v Münchnu leta 1972. Žanrsko je napeta srhljivka in zgodbo poda iz perspektive uredniške ekipe ameriške televizijske mreže ABC, ki je prenašala olimpijske igre. Gledalec je, če nima zgodovinskega znanja, popolnoma omejen z informacijami, ki jih imajo na voljo v olimpijskem studiu. Osrednji lik je režiser prenosa, ki bi moral bedeti nad usklajevanjem in komentiranjem športnih dogodkov, zdaj pa je pahnjen v kaotičen in nenehno spreminjajoč se položaj, v katerem so ogroženi tako njegovi sodelavci kot tudi moralna načela. Ta so namreč nenehno v ospredju debat med režiserjem, urednikom in preostalimi sodelavci. Ali je moralno živo prenašati ugrabitev? Ali s tem legitimiziramo teroriste in propagiramo njihova dejanja? Kaj storiti, če začnejo ubijati talce? Ali lahko pravočasno ustavimo prenos ali bodo svojci talcev na nacionalni televiziji videli, kako jim morijo sinove in može? In seveda, ali s prenosom ogrožamo varnost talcev in onemogočamo nemško policijo? Odgovor na zadnje vprašanje je pozitiven. Nemški policisti so morali prekiniti reševalno akcijo prav zato, ker so v olimpijski vasi spremljali prenos mreže ABC, ki je zaradi lokacije studia lahko s kamero pokrivala dogajanje. Film pokaže nelagodje in paniko glavnih oseb, ko se tega zavedo, a kmalu brez kančka oklevanja zvali krivdo za ta incident in tudi končni razplet na pleča nemške policije. Zaradi zapletene delitve oblasti v državi po drugi svetovni vojni je bila namreč za odziv odgovorna münchenska policija, ki za to ni bila ne usposobljena ne opremljena. S tehničnega gledišča je film izjemno posnet. Nemški režiser Tim Fehlbaum se je izkazal z obvladovanjem filmskega medija, ko je kompleksno zgodbo prikazal z ljudmi v studiu in posnetki, ki jih zbirajo – in med njimi je uporabljenih veliko arhivskih posnetkov mreže ABC iz dneva tega dogodka. Fehlbaum je predtem posnel le dve postapokaliptični akcijski drami, a z aktualnim filmom dokazuje, da lahko v prihodnje od njega še veliko pričakujemo. Film je bil nominiran za oskarja za izvirni scenarij, zaslužil pa bi si tudi še kakšno drugo nominacijo, na primer za montažo in igro. Še posebno pozornost vzbuja John Magaro, ki smo ga nazadnje videli predlani v izjemni romanci Pretekla življenja. Pri filmu, kot je Peti september, se ni mogoče izogniti primerjanju z aktualnimi dogodki, predvsem z izraelsko vojaško agresijo nad Palestino, ki se je prav tako začela z ugrabitvijo. Film tukaj ubere zanimiv pristop, saj se skoraj popolnoma izogne izraelsko-palestinskemu vprašanju in vzrokom za bližnjevzhodni konflikt, temveč z osredotočenjem dogajanja na televizijsko ekipo v Münchnu tudi fokus zgodbe prenese na globalno razumevanje teh tem in novinarsko usmerjanje pozornosti v njih. In ravno tako kot brez sence dvoma zvali krivdo za smrt talcev na nemško policijo, film zvali krivdo za našo percepcijo tega konflikta na medije. Čeprav so junaki filma in poldrugo uro navijamo zanje, je ABC-jeva ekipa tista, ki poročanje o delikatni politični temi spremeni v srhljivko, ki jo spremljamo živo, ko se še dogaja, in s tem prestopi mejnik v sodobno hiperinformacijsko dobo. (Recenzijo je pripravil Igor Harb, bere Igor Velše)

Pripoved o švicarsko-ameriški slikarki in borki za pravice severnoameriških staroselcev, ki pa se ne bere kot klasični zgodovinski oziroma biografski romanSodobni švicarski pisatelj Alex Capus – francosko zvenečemu priimku navkljub ustvarja v nemščini – je avtor, ki ga slovenski bralci in bralke že razmeroma dobro poznamo, saj smo, zahvaljujoč prevajalskim naporom Mojce Kranjc, v zadnjem desetletju ali malo več na svoje knjižne police dobili kar štiri njegove romane. Najprej je do nas dospelo delo Léon in Louise pa potem Švindler, špijonka in človek z bombo, nato Popotovanje v soju zvezd in čisto na koncu – to je bilo pred kakim mesecem ali dvema – še Susanna, ki je tudi sicer Capusov najnovejši roman. Vse te knjige so izšle pri Cankarjevi založbi in prav vse bi – vsaj na prvi pogled – lahko opredelili za zgodovinske romane. A Mojca Kranjc opozarja, da je na tej oznaki pravzaprav nekaj problematičnega, nekaj zavajajočega. Kdor namreč po Capusovih delih poseže v pričakovanju, da mu bodo ti romani prvenstveno služili kot nekakšna literarna ilustracija k učbeniku zgodovine, bo slej ko prej razočaran. Kot namreč še pripominja Capusova prevajalka, pisatelj snov za svoje romane sicer res poišče v zgodovinskih arhivih, a iz nje navsezadnje ustvari polnokrvno literaturo. A kako natanko mu to uspe? – Odgovor smo v pogovoru z Mojco Kranjc iskali v tokratnem Sobotnem branju. Foto: Goran Dekleva

Daniel Dobra, poznat i kao ‘Dobbers', osvojio je srca ljubitelja hrane svojim neodoljivim jelima. Bilo da priprema hrvatske klasike ili dodaje svoje viđenje australskim favoritima, njegova strast prema kuhanju je očita. Ove godine, Daniel će se pojaviti i na Melbourne Food and Wine Festivalu. Tamo će kuhati zajedno s glavnom šeficom restorana Eat Pierogi Make Love, spajajući okuse poljske i hrvatske kuhinje.

Spoštovani, mnogi moji sogovorniki krivijo za zlo Boga in mislijo, da jih bo moral Bog, če res obstaja, prositi za odpuščanje, ker bi se moral svojih početij sramovati, medtem ko so ostali prepričani, da je dobri Oče krščansko ime za Boga. Eni trpljenje zanikajo in se proti njemu borijo, drugi pa ga proslavljajo in iz njega delajo ideologijo. Karl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psihiater in psihoanalitik, je trdil, da je trpin Jezus zanj stvarnejši od Bude, ki je trpljenje zavračal in zaradi tega prenehal biti stvarno človeški. Za Junga je trpljenje humus našega zorenja in počlovečenja. Zato je imel v svoji delovni sobi ob sebi Kristusov križ. Zapisal je, da trpljenje nadvladamo le tako, da ga sprejmemo, prenašamo in preživimo. Kajti kdor od trpljenja beži, išče zanj nadomestke. Včasih pomislim, da je morda moje razmišljanje glede zla in Boga komu kamen spotike. Odgovor na take obtožbe mi je dal portugalski pisatelj, nobelovec José Saramago (1922), ko je na očitek, da njegova predrzna mojstrovina Evangelij po Jezusu Kristusu kristjane žali, izjavil: »Moja knjiga kristjanov ne bo užalila, ker tako in tako ne berejo Biblije.« Povedal je resnico. Zapisal je tudi, da je Jezus na križu glede ljudi rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Nato je stavek glede Jezusa posodobil takole: »Ljudje, odpustite mu, saj ne vé, kaj dela.« Priznam, da je težko sprejeti krščanskega Odrešenika, ki nemočen umira na križu, za svojega odrešenika. Briljantni nemški teolog Walter Kasper (1933) je zapisal, da Božje samozatajevanje, njegova slabotnost in trpljenje, ni izraz primanjkljaja kot pri omejenih bitjih, saj je Bog neomejen. In da ne gre za nujnost usode. Ko Bog trpi, trpi na božanski način in je njegovo trpljenje izraz svobode, kar za ostala bitja ne velja. Boga trpljenje ne doleti, tako kot doleti nas, ampak Bog v svobodi dovoli, da ga trpljenje zadene. On ne trpí kot stvarstvo, ki trpi iz pomanjkljivosti svoje bíti, ampak trpí iz ljubezni in samo zaradi svoje ljubezni, ki je čezmernost njegove bíti. Ker je Bog vsemogočnost ljubezni, si lahko dovoli nemoč ljubezni, in vstopi v trpljenje in smrt, a da v tem ne propade. Bog na križu dokazuje, da je svoboden v ljubezni in hkrati svoboda v ljubezni. Zato lahko edini s trpini sotrpi.

Postoje novi primjeri uvođenja umjetne inteligencije u sektor skrbi za starije osobe, od sustava za prevenciju padova do novih načina obuzdavanja društvene izolacije. Među njima je i humanoidni robot australske proizvodnje koji se zove Abi.

Po nekaterih podatkih naj bi v Sloveniji za kronično ledvično boleznijo obolevalo med 10 in 15 odstotkov prebivalcevAli ste vedeli, da so za učinkovito delovanje vitamina D potrebne zdrave ledvice? »Brez ledvic nimamo dovolj vitamina D,« pravi specialist za bolezni ledvic dr. Andrej Škoberne s Kliničnega oddelka za nefrologijo UKC Ljubljana. Kaj se v ledvicah dogaja z vitaminom D? Odgovor izveste v oddaji Ultrazvok. Najpogostejša bolezen ledvic je sicer kronična ledvična bolezen s kratico KLB. Strokovnjaki ocenjujejo, da za njo po svetu oboleva že več kot 800 milijonov ljudi. Predvidevajo, da bo do leta 2040 že peti najpogostejši razlog za smrt. V Sloveniji naj bi kronično ledvično bolezen imelo med 10 in 15 odstotki prebivalcev. To pa morate vedeti, da je za zgodnje prepoznavanje kronične ledvične bolezni nujna in pomembna preiskava na prisotnost beljakovin v seču. Tudi o tem v Ultrazvoku, ki ga je pripravil Iztok Konc.

Australija je među najboljima zemljama svijeta po kvaliteti zraka, ali s pogoršanjem klimatskih promjena i sve duljom sezonom požara, neki stručnjaci upozoravaju da čak i niske razine onečišćenja zraka utječu na naše zdravlje. Budući da sve više dokaza povezuje zagađenje zraka s dugoročnim i kratkoročnim kognitivnim problemima, medicinski stručnjaci kažu da bi vlada trebala uložiti veći napor kako bi dugoročno zaštitila Australace.

Kje bomo koroški Slovenke in Slovenci leta 2034? Odgovor na to vprašanje danes iščejo v Katoliškem domu prosvete Sodalitas v Tinjah na avstrijskem Koroškem. Lani so za predstavnike političnih, kulturnih, mladinskih, športnih in drugih organizacij koroških Slovenk in Slovencev in za vse, ki jim je prihodnost narodne skupnosti pri srcu, izvedli prvo delavnico na to temo. Ker je bila izredno uspešna in se je izkazala velika potreba po nadaljevanju, so tudi danes medse povabili Aleksandra Doujaka, ki že 30 let svetuje korporacijam in družinskim podjetjem ter je avtor številnih publikacij. Obravnavali so pomembna vprašanja povezana z zgodovino, identiteto in samoorganizacijo ter iskali odgovore, ki bodo koristni za prihodnost. Naglašeno je bilo, da je govoriti pomembno, še bolj pa, da se govorjeno udejanji.

Trije teksti francoske nobelovke, v katerih umetnica tematizira svoje otroštvo oziroma odraščanje v Normandiji ter razčlenjuje kompleksno, pogosto protislovno dinamiko medčloveških odnosov znotraj svoje družineV Modernih klasikih, elitni knjižni ediciji Cankarjeve založbe, so pod lapidarnim skupnim naslovom Tri besedila pred nedavnim izdali tri besedila Annie Ernaux, danes 84-letne francoske pisateljice, ki je leta 2022 prejela Nobelovo nagrado za književnost. Ti trije kratki teksti - gre za Mesto, za Neko žensko ter Sram - se med platnicami ene same knjige sicer niso znašli po naključju ali na silo, saj vendar vsi trije tematizirajo avtoričino otroštvo oziroma odraščanje v Normandiji, vsi trije prinašajo portrete pisateljičinih staršev, vsi trije razčlenjujejo kompleksno, pogosto protislovno dinamiko medčloveških odnosov znotraj družine Duchesne, kakor se je pač Ernaux pisala pred poroko. Zato se, ko v roke jemljemo Tri besedila, malodane sama po sebi vsiljuje misel, da smo po zaslugi prevajalskih naporov Suzane Koncut v roke pravzaprav dobili nekakšno avtobiografijo. Toda dr. Manca G. Renko, zgodovinarka, esejistka in publicistka, ki je Trem besedilom pripisala spremno besedo, pravi, da ta misel kratko malo ni na mestu. Če torej Ernaux ne z Mestom ne z Neko žensko ne s Sramom ni spisala avtobiografije ali spominov, tedaj se seveda lahko vprašamo, kaj je s temi tremi besedili v resnici ustvarila? - Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Manco G. Renko. foto: Goran Dekleva

Počinje 75. Berlinale! Crveni tepih je postavljen a Nenad Kreizer pita stručnjaka za film iz New Yorka Amira Huska zašto filmovi s prostora bivše Jugoslavije sve teže pronalaze put do velikih festivala? Odgovor nije tako jednostavan ali je više nego zanimljiv. U pregledu glazbene scene iz Hrvatske Zoran Stošić nam otkriva kroz kakve metamorfoze prolazi popularni Baby Lasagne („Stress). Uz to slušamo i nove singlove Gibonnija („Drvo“), Niepplepeople-a („Znak“) i Neonebodera („Fejkujem“). Von Nenad Kreizer.

V pogovoru s sociologom in zgodovinarjem, ki se ubada z mejnimi študijami in teorijo migracij, preverjamo, kako razumeti paradoks, da si pogosto želimo, da bi bile naše meje hkrati odprte in zaprteKo si na zemljevidu ogledujemo današnje meje Republike Slovenije, si ni težko predstavljati, da bi tista črtkana črta, ki nas loči od Italije ali Avstrije potekala tudi kje drugje – tam nekje med Logatcem in Postojno, denimo, ali pa, če smo bolj optimističnega duha, po severnih obronkih Gosposvetskega polja. Meje, drugače rečeno, nikakor niso v kamen klesane ali nepremične. Kolikor so nasledek dolgih, zapletenih, notranje protislovnih in pogosto celo kontingentnih zgodovinskih procesov, se jih pač vselej drži nekaj arbitrarnega. A kjerkoli že potekajo, vselej sprožajo zelo realne, zelo otipljive učinke – tako za tiste ljudi, ki živijo neposredno ob njih in z njimi, kakor tudi za one, ki živijo globoko v notranjosti. Da vseh tistih, ki bi te meje – z veljavnim potnim listom v rokah ali brez njega – radi prečkali, niti ne omenjamo. Široko paleto učinkov, ki jih meje sprožajo v naših življenjih, proučuje sociolog in zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ter predavatelj na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici, dr. Jure Gombač. Zakaj si tako rekoč v isti sapi želimo, da bi bile naše meje odprte in zaprte? Zakaj si, na primer, želimo, da bi jih lahko prehajali brez ovir, kadar nas mika, da bi obiskali katero izmed prireditev, ki bodo potekale v kontekstu novogoriške Evropske prestolnice kulture, in zakaj si želimo bistveno drugačnega mejnega režima, ko nas preganjajo strahovi o migrantih iz podsaharske Afrike ali Bližnjega vzhoda? – Odgovor smo v pogovoru z dr. Gombačem iskali v tokratnih Podobah znanja. foto: dr. Jure Gombač (Goran Dekleva)

Kupiti se ga sicer ne da več, a se morda kakšen še najde tudi pri vas doma. Termometer za merjenje telesne temperature z živim srebrom. Že pred časom smo v naš elektronski poštni predal prejeli vprašanje, zakaj je za človeka nevarno, če se nam takšen termometer razbije. Odgovor smo poiskali pri dr. Mileni Horvat z Odseka za znanosti o okolju Instituta Jožef Stefan.

Esejistična zbirka, ki prepričljivo dokazuje, da ni na drobnih, na prvi pogled le malo pomembnih vsakdanjostih, iz katerih so stkana naša življenja, ničesar obrobnega, saj nam, če jih le znamo ugledati s pravega zornega kota, lahko tlakujejo pot v polnejšo obliko bivanja Anja Zag Golob je brez dvoma eno ključnih imen današnje slovenske poezije. A po petih pesniških zbirkah – od katerih sta druga in tretja po vrsti prejeli tudi prestižno Jenkovo nagrado – je očitno nastopil čas za spremembo, za tisto, čemur bi s pomočjo sodobnega francoskega romanopisca Michela Houellebcqua najbrž lahko rekli razširitev področja boja. Tako je pesnica proti koncu lanskega leta v samozaložbi izdala svoje prvo prozno delo, zbirko enajstih esejev, ki jih je zbrala pod skupnim naslovom Poskus vsakdanjosti. V teh besedilih – sama jih imenuje prosti spisi – se Anja Zag Golob giblje po precej širokem, heterogenem tematskem polju … Tu se, na primer, posveča glasbi kultne beograjske rockovske skupine EKV, tam piše o filmografiji slovitega poljskega cineasta Krzysztofa Kieślowskega, spet drugje v precep jemlje počasni, rafinirani užitek ob pitju čaja, no, v nemara najbolj ganljivem izmed pričujočih esejev pa spiše kolikor nežno toliko vzneseno hvalnico restani rpici, se pravi praženemu krompirju. In vendar ta tematska raznolikost ne učinkuje pogubno sredobežno; prav nasprotno. Poskus vsakdanjosti se pač bere kot tesno prepletena, organska celota, ki je bistveno več kot le seštevek svojih sestavnih delov. In kako neki esejistki to uspe? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Anjo Zag Golob.   foto: Goran Dekleva

Kakšen je naš pogled na morje? Kako ga doživljamo? Kaj nam morje pomeni? Odgovor na ta vprašanja ni enoznačen. Sploh ne v različnih zgodovinskih obdobjih in na različnih koncih planeta. Recimo, za prebivalce Evrope je bilo morje zelo dolgo obdobje prostor groze, strahu. Šele konec 17. stoletja se začne uveljavljati doživljanje morja kot nekaj pozitivnega. Najprej na severu, nato v Sredozemlju. Danes je naš odnos do oceanov spet drugačen. Vse bolj se zavedamo nujnosti varovanja oceanov. Pogoj za uresničevanje tega cilja je globalna oceanska pismenost. Omogoča nam jo tudi edinstvena spletna platforma Ocean archive dunajske Fundacije TBA 21 - Accademy. Več pa v tokratni oddaji.

+AFC: Da li će se Bengalsi provući i biti jedan od najopasnijih timova u džungli plejofa?+NFC: Tampa ili Atlanta?+Igrajte sa nama "LIGU 99 JARDI" u prognozama pobednika: www.99jardi.com00:00:00 Uvod00:10:51 PEPSI priča nedelje + Božićne utakmice01:13:04 DET - CIN  01:26:40 ATL - WAS 01:32:10 GB - MIN01:42:06 DET - SF 01:48:30 Rezultati odigranog kola 01:52:26 NFC/AFC/PP01:56:55 Heroj02:02:45 Džokeri 02:06:51 Tragičari02:12:50 Novajlije nedelje02:16:27 Novajlije meseca02:20:20 Naše,Vaše prognoze i tabele 02:26:15 Najava predstojećeg kola03:14:00 Prognoze za novo kolo03:17:56 Pitanja i odgovoriSPORTSKE VESTIhttps://sportsmagazin.rs#99jardi #nfl#infinitylighthouse Domaćini: Mihailo Stefanović, Vanja Milićević, Ivan Nedeljković i Srđan Erceg------------------------------HUMANITARNI KUTAKPomozimo Anici!Slanjem SMS poruke: Upišimo 1454 i pošaljimo SMS na 3030Slanjem SMS poruke iz Švajcarske: Upišimo human1454 i pošaljimo SMS na 455Uplatom na dinarski račun: 160-6000001614978-71Uplatom na devizni račun: 160-6000001616335-74IBAN: RS35160600000161633574SWIFT/BIC: DBDBRSBGUplatom platnim karticama putem linka: E-doniraj (https://www.budihuman.rs/edonate/sr?user_id=1454)Uplatom sa vašeg PayPal naloga putem linka: PayPal (https://www.budihuman.rs/paypal/sr/donate?user_id=1454)-----------------PODRŠKA ZA INFINITY LIGHTHOUSEUkoliko želite da podržite ekipu Infinity Lighthouse i sve što radimo, najbrže je kroz Patreon i YouTube članstvo.Patreon: https://www.patreon.com/infinitylighthouse YT: https://www.youtube.com/channel/UCQ2D37u3DU1XGxxriq5779Q/join-----------------NAŠA PRODAVNICASvi koji žele da obogate svoju biblioteku prelepim delima o Formuli 1 i MotoGP-u ili se obuku u naše, zajedničke, boje, tu je naša zvanična prodavnica knjiga, majica i kačketa.️https://shop.infinitylighthouse.com https://shop.infinitylighthouse.com/majice.htmlhttps://shop.infinitylighthouse.com/knjige.htmlhttps://shop.infinitylighthouse.com/kacketi.htmlNAŠE DRUŠTVENE MREŽE Instagram - https://instagram.com/infinitylighthouse Facebook - https://facebook.com/theinfinitylighthouseTwitter - https://twitter.com/infinitylighthsMusic credit: Cinematic Heroic by StudioKolomna (Envato Elements Item)Datum: 3. januar 2025.Lokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse https://www.youtube.com/infinitylighthouseWebsite: https://infinitylighthouse.com/ ★ Support this podcast on Patreon ★

Prvi listič predstavlja zvestobo, drugi upanje, tretji ljubezen, četrti pa...srečo. Zato ni čudno, da je štiriperesna deteljica že dolga leta simbol sreče. Po pregledu skoraj 6 milijonov deteljic so švicarski znanstveniki ugotovili, da ima vsaka pettisoča deteljica 4 lističe. Hkrati so dokazali, da v naravi najdemo tudi 5-peresne deteljice s pogostostjo 1 na 25.000 ali 6-peresne deteljice s pogostostjo ena na 313.000 rastlin. Odgovor nam je tokrat pomagala poiskati profesorica za fiziologijo rastlin na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani Marjana Regvar.

Idealna temperatura zraka za dihala je med 20 in 22 stopinj Celzija, vlažnost pa med 30 in 50 odstotkovČeprav se jutranje temperature spustijo pod ničlo, pa najvišje dnevne še vedno presežejo tudi 10 stopinj Celzija. V pričakovanju prave zime smo za Ultrazvok v Kliniki na Golniku govorili z dr. Petrom Kopačem in ga vprašali, kako hladen in suh zrak vpliva na ljudi, ki imajo težave z dihanjem. Še zlasti na tiste z astmo. Odgovor v oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc. Foto: Klinika Golnik

Kako prodati IT projekt u tvrtki? Odgovor nije jednostavan jer graditi projekt težak je posao, ali graditi projekt unutar korporacije iz industrije koja je poznata po tradicionalnom pristupu zvuči kao nemoguća misija. Usprkos izazovima koji se nalaze na ovom neutabanom putu, izvršna direktorica za digitalno poslovanje i IT iz Croatia osiguranja i naša gošća Ana Zovko izgradila je sa svojim timom LAQO - prvo 100% digitalno osiguranje u Hrvatskoj. U ovoj sponzoriranoj epizodi Ana nam govori o stakeholder managementu i koje informacije je bitno komunicirati kako bi "prodali" svoj IT projekt.Ono što se još čini lako izglednom situacijom je trenutačni put na kojem kroči TikTok u SAD-u. Naime, već smo pričali o njegovom zabranjivanju u SAD-u i kako to ne izgleda kao vjerojatan scenarij... i čini se kako smo bili u krivu. TikTok se žalio kako je zakon kojim ga se želi zabraniti protuustavan, ali te žabe su odbačene. Pred popularnom aplikacijom su dvije opcije - prodati svoje poslovanje u SAD-u do 19. siječnja 2025. ili napustiti SAD. Osim ako ga novoizabrani predsjednik, samoprozvani spasitelj TikToka, ne uspije spasiti._______________0:00 Uvod0:40 Kako su Ana i njezin tim stvorili LAQO?5:13 Povjerenje šefova je ključ uspjeha - kako ju dobiti?9:25 Koje brojke i informacije treba komunicirati šefovima da odobre projekt?17:24 Koliko je ljudi potrebno da se izgradi ovakav projekt?20:40 Ovako LAQO privlači najbolje talente na tržištu 25:15 "Kako bi tehnologija donijela uspjeh, tako moraš radikalno pojednostaviti procese..."30:45 Korisnik je na prvom mjestu, a ne developer34:10 TikTok je jako blizu zabranjivanja u SAD-uTOP i FLOP39:15 Spotify priznao poraz48:16 Što kada nam padnu sve aplikacije?51:20 Što su Hrvati guglali?_______________

Te dni nas je ob inflaciji usodnih dogodkov ter tedenskih napovedi globalne kataklizme skoraj neopazno dosegla vest, ki bi lahko korenito spremenila civilizacijo. Ali pa jo vsaj vrnila v normalnejše tire. Avstralija je sprejela rigorozno zakonodajo, ki bo mlajšim od šestnajst let prepovedovala uporabo družbenih omrežij, tehnološkim velikanom pa nalaga obsežne finančne sankcije, če uporabe teh platform za to starostno skupino ne bodo omejile. Na začetku se potopimo v teorijo in prakso družbenih omrežij, akoravno kot abstinenti od te pogruntavščine dejstev iz prve roke ne moremo posredovati. Pa vendar. S prvimi družbenimi platformami, ki so osvojile civilizacijo kot stepska plemena, je prišla napoved, da gre za na novo odkrit papir, pisavo in tisk, vse v eni potezi. Kako bodo omrežja povezala, izobrazila in razsvetlila ljudi. In prvi dnevi so morebiti resnično bili takšni, saj so se informacije širile z nikoli videno naglico in kdo ve, koliko kužkov in muc je ponovno našlo dom in koliko globokih misli indijskih puščavnikov se je ugnezdilo v dnevno rutino pisarniških delavcev. Potem pa je kmalu prišla streznitev. Svet ni postal bolj povezan, ali bolje informiran, ali bolje izobražen. Snovalci teh tehnologij se najbrž niso zavedali, da so odprli Pandorino skrinjico v pravem pomenu besede. Napuh in hudobija, dva vladarja temačnih kotičkov človeške duše, sta našla tisočletja pričakovano zatočišče in požgala vse pred in za seboj. Svet je postal bolj razdvojen, neumnejši, manj empatičen in ljudje, povezani kot še nikoli, neskončno in patetično osamljeni. A to je veljalo za pionirje družbenih omrežij. Nove generacije so prišle pred zaslone kot nepopisan list in posledično ob izpostavljanju prejele polno mero … Zastonjski dopamin je zasužnjil cele generacije. Najprej so se butali v drogove obcestne razsvetljave, potem so postali odvisniki. Ampak vse to so v glavnem znana dejstva, ki so nas pripeljala do parafraze Prešernovega soneta … Laž se vije Po avtocestah bleščečega se spleta neresnica, trikrat peta Kvari podobo človeške harmonije Na Facebook samovšečnost zlije Ambiciozni pisec bornega soneta Vsaka slaba stvar je tam začeta Komu danes mar še poezije … Kar se moramo vprašati, je, čemu ni nihče ukrepal prej in čemu so prvi ukrepali Avstralci? Odgovor na prvo vprašanje je preprost. Starši imamo radi, če nas otroci pustijo pri miru. Včasih nam je bilo všeč, če so tekali po travnikih in se igrali na dvoriščih, potem je bila faza televizijskih oddaj, nato računalniških igric, končno pa smo dočakali izjemno učinkovito odvisnost s telefonskim ekranom. Ob popolni neaktivnosti, skoraj katatoniji otrok, gre tudi za mobilno pogruntavščino in tudi če greste na samoten otok, je mir pred nadležnim pamžem zagotovljen. Pandemija družbenih omrežij med otroki priča o žalostnem dejstvu, da nam je kot staršem spodletelo na celi črti. Ne ljubi se nam ukvarjati z naraščajem, ker imamo na seznamu cel kup pomembnejših opravil, kot je recimo uživanje potrošništva in prakticiranje malomeščanstva. Zato se zdi prepoved za šestnajstletnike brez vsaj minimalnega opozorila ali obeta sankcije za njihove starše le pol koraka v pravo smer. Drugi izjemno pomemben zaključek, ki ga prinaša avstralska prepoved, pa je presedan, da resno in odgovorno telo, kot je vlada uspešne države, ugotovi, da gre pri družbenih omrežjih za nekaj slabega. O izvedbi prepovedi, tudi o uspešnosti vsega podjetja, bi lahko razpravljali in rezultati ne bodo ne takojšnji, ne spektakularni, a samo dejstvo, da so bliskajoči posnetki spoznani kot negativen vpliv na otroke in mladostnike, je gigantski pomik v pravo smer. Kajti ne le, da bodo Avstralci vsaj delno zaščitili svojo mladež, povzročili bodo tudi dvigovanje obrvi in čohanje po glavah v vseh ostalih državah in skupnostih po svetu, ki se za prepoved še niso odločile. Povedano drugače … Brezprizivno in iskreno lahko puhlico: "Otroci so naše največje bogastvo" trenutno na vsem svetu izrečejo samo v Avstraliji.

Piše Marija Švajncer, bereta Višnja Fičor in Renato Horvat. Na začetku zbirke Mateja Krajnca Josip Broz se je ustavil na Klanjškovi je navedeno pesnikovo pojasnilo, komu je pesniška zbirka namenjena. Prvi del je za deloholike in uslužbence na matičnih uradih, v oklepaju sta dodani besedi bratstvo in enotnost, drugi del pa je konstituiran za napitnine in pavšale, v oklepaju piše: 'vidim polja što se žitom zlate'. O Josipu Brozu Titu je poet napisal samo nekaj skoraj enakih pesmi, le njihov konec je vsakič drugačen. Klanjškova ulica je poimenovana po Jožetu Klanjšku – Vasji, slovenskem prvoborcu in narodnem heroju; njegovo življenje se je izteklo leta 1965. Ulico s Klanjškovim priimkom je mogoče najti v Celju, morda še kje drugje v Sloveniji. Matej Krajnc se je sicer rodil v Mariboru, toda prvo izobrazbo je dobil prav v Celju. Kot pesnik si je vzel umetniško svobodo in navedel, da se je predsednik nekdanje Jugoslavije na Klanjškovi ulici ustavil leta 1992. Maršalovo življenje se je, kot vemo, končalo leta 1980. Matej Krajnc je zbirko razdelil na cikle in jih označil z letnicami: 1981–1991, 1992–2002, 2003–2013 in 2014–2019. O dogajanju v teh obdobjih govorijo zgoščeni stihi, pravzaprav nizanje besed o popkulturi, potrošništvu z natančnim imenovanjem prodajnih artiklov, zlasti avtomobilov, o imenih skladateljev, popevkarjev in popevkaric in drugih ljudi, ki so vstopali v javnost. Avtor navaja verze iz otroških, ljudskih in partizanskih pesmi, ne brani se angleških, nemških in francoskih izrazov, tudi nekaterih iz nekdanje tako imenovane srbohrvaščine in še kakšnih, manj znanih, svoj prostor dobijo tudi zaznamovane besede. Pesnik se predaja ludizmu ter preseneča z novimi in novimi domiselnimi nonsensi, paradoksi in duhovitimi besednimi igrami. Pooseblja predmete, oponaša različne glasove in vse skupaj popestri z medmeti. Umetnikov polet domišljije je neustavljiv, vendar ne gre prezreti, da je v vrvenju in zgoščenosti mogoče začutiti in razbrati duh časa. Matej Krajnc je načrtno močno slovenski. Če bi njegove pesmi prevedli v tuje jezike, bralke in bralci po vsej verjetnosti ne bi vedeli, kdo sta Bedanec in Marta Pestator, zakaj so ptičice zbrane, kaj je povzročilo, da je reka mrtva, kateri izdelki so na voljo v Lesnini, kdo sta bila Blaže in Nežica, kako smo se odzvali na Jazbinškov zakon in kaj nam pomenita žalost in nostalgija v Sepetovi popevki Poletna noč. Poznali pa bi tuje svetovno znane glasbene skupine, like iz risank, filme, igralke, literate in še marsikaj drugega, kar se pojavlja v verzih Mateja Krajnca. Da bi bilo sporočilo bolj nazorno in udarno, avtor nekatere besede zapisuje z velikimi črkami in v krepkem tisku, tudi s tremi klicaji, na primer PRASCI!!!, druge v svetlejši tiskarski barvi, tu in tam kako besedo napiše kar z roko, da je vsa vegasta in skrivenčena. V zbirko je uvrstil različne simbole, del notnega črtovja, prometni znak in fotografije, na primer figurice Pez in naslovnice pesniške zbirke Milana Jesiha. Pomen notranje razgibanih Krajnčevih pesmi je treba razvozlavati, približno na polovici zbirke pa nam v ležečem tisku sam pojasni, za kaj bi lahko šlo: »pričujoča knjižica je pravzaprav svojevrstno nadaljevanje večkrat nagrajene zbirke verzov s popustom (vzporedna Jenkova e-nagrada 2018, virtualna nagrada Prešernovega sklada 2018, pesniški jerbas za najbolje opremljeno knjižico formata 12 x 18), ki je izkazala nekatere pomembne filozofske prelome v krajnčevem pesništvu, med drugim tudi zavračanje lezenja v nebeško kraljestvo skoz šivankino uho z bogastvom ali brez njega. ko beremo nove pesmi, si predstavljamo šivankino uho kot križišče, na katerem stoji pesnikov tovariš iz naslova in izbira sukanec.« Že res, da je v naslovu pesniške zbirke omenjen Josip Broz Tito, toda vsebina ni ne ideološka in ne politično poudarjena. Predsednik je pač prišel, prisluhnil kitari in si prižgal cigaro, z nami je in si misli svoje. Že res, da imajo baje komunisti sedežni red, božji odposlanci na zemlji pa prostor na odru, vendar se iz tega ne izcimi nič posebno kritičnega. Pesnik je tudi konkreten: obudi spomin na služenje vojaškega roka in pri tem začuti, da se mora zahvaliti mami, saj ga je naučila, da je treba vse pojesti. To mu je med vojaško obveznostjo prišlo prav. Niso ga tepli, spremljati pa je moral televizijska poročila. In kaj danes misli o sebi? »velikan sem / imam štampiljko / družba me uliva v bron / ker nihče v njej o meni ne misli tako« Navrže, da nismo malenkostni. Njegove pesmi so dinamične, ironične in vihrave. Čeprav nas prepričuje, da stvari ne smemo jemati pretirano resno, je slutiti, da se pesnik v kaotičnem svetu počuti ogroženega. Vase vpija dogajanje okrog sebe in skuša ohranjati svoj pesniški jaz ter biti glasnik ali pa morda zanikovalec nesmiselnega početja. »kaj zapisati / v jutrišnjo številko / lokalnega biltena / če so najlepši vrt / požrli termiti« Odgovor ni preprost. Toliko vsega se je nakopičilo, toda vredno je vztrajati, pa čeprav z ironijo, ujeto v verze, nagajivostjo in pomenljivim védenjem.

Kamo se skloniti u zimskim večerima a uz to dobro se zabaviti i možda ponešto naučiti? Odgovor je Kafana Kviz! Zabava i druženje u Berlinu koje, u razgovoru s Nenadom Kreizerom u ovoj glazbenoj šetnji Korzo, predstavlja host kviza Ivan Minić. Shodno ovom dobu godine Uroš Milovanović nam u svom redovitom izvještaju iz Beograda donosi novitete i upoznaje s glazbeno-humanitarnim projektom "55" i singlom "Jedra“. Slušamo i novi singl Vlatka Stefanovskog, banda Weird Fishes i projekta Libertybell. Von Nenad Kreizer.

Akutni pankreatitis najpogosteje sprožijo žolčni kamni in pretirano uživanje alkoholaKakšen naj bo zdrav način življenja za dobro delovanje trebušne slinavke? »Odgovor je v zmernosti,« poudarja gastroenterolog asist. dr. Darko Siuka iz Kliničnega centra v Ljubljani. V tokratnem Ultrazvoku bomo govorili o akutnem vnetju trebušne slinavke – o akutnem pankreatitisu. Zanj je značilna huda in nenadna bolečina okoli popka, zaradi katere prizadeti prvo pomoč običajno poišče na urgenci. Slovenski zdravniki letno obravnavajo okoli 1.000 pacientov z akutnim pankreatitisom. Več v oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc. Foto: Prvi

Piše Andrej Lutman, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pesem z naslovom Božič 3027 gre takole: »tiho pretiho sneži / brezvetrje brez ljudi / na razlomljeni svet / v lastno nesrečo ujet // zvezda večerna bolšči / v prazno zemljo v temi / v prahu brez časa in sanj / v brezdušju razrušenih stanj.« Pesem je brez ločil, brez velikih začetnic in – kratka je. Kaj le bo čez tisoč let? Povzema prevladujoče, tisto kar vlada celotni zbirki in tudi življenjski izpovedi slovensko-avstrijskega pesnika. Kolikšno pa je tisočletje vnaprej ali vnazaj? Odgovor: nepredstavljiva doba zajema enovito pesniško skušnjavo, da je pesnik tudi slutilec dobe, ki se kar ponavlja. Lev Detela je ob svoji 85-letnici enako ihtavo in pritajeno hkrati postavil v ospredje izzive slovenščine, kot je to počel od zbirke Atentat pred skoraj šestdesetimi leti. Ob takšnih ugotovitvah še stranski rokav, dodaten vetrolov, pomislek: morda pa bi si zaslužil knjigo, v kateri so sicer pesmi izpred enega leta, morda dveh, knjigo ki bi bila vezana v radioaktivne zaplate padlih delcev vesoljskih predmetov, morda pa vsaj v usnje ali celo marmor. A ne. Knjiga, ki je izšla ob podpori mariborske mestne občine, je pravzaprav knjižica, pomensko natančno opremljena z motivom osamelega drevesa, ki mu botruje še en osamelec v megleni daljavi. Drevo je sicer nagnjeno zaradi vetra, a nikakor izruvano; torej kljubuje. In tudi slutnja, izpovedana v navedeni pesmi, ga ne upogne do tal, ga ne zlomi, ga ne prisili k pomiku v zemljo. Skromnost se pari s ponosom. Zbirka se začne s Prologom, s pesmijo, v kateri je verz: »poznam pisatelje brez knjig«. Odvzeto, a vendarle določujoče, je tisto ontološko dejstvo, s katerim se Lev Detela poenači, celo poisti. Naslednje pesmi so razdeljene v štiri razdelke, bralska izkušnja pa je zaključena z Epilogom, v katerem je prvi verz: »razložite mi prosim.« Povzetek tako izpostavljenega ošvrka prek pesmi bi bil: zbirka V vetru je eno samo spraševanje o odsotnem. Seveda se nemudoma pritaknejo miselni vzorci o prisotnem, o tistem, o čemer naj bi pa se le izrekalo, o čemer pa naj bi pesnik docela nazorno pesnil, da bi se ga ja razumelo. Enega od dokaj verjetnih odgovorov prinaša konec pesmi z naslovom Deset naglavnih vprašanj: »zakaj rečemo zato / čeprav je zatorej zategadelj / zatajil tembolj?« Ob navedenih verzih še eno vprašanje: je zdaj kaj bolj jasno, pojasnjeno. Je, zelo nedvoumno in vzdržno: pesnik je vladar izreke, hegemon diskurza, lastnik vsaj lastnih besed. Ha, je pa vseeno veter tisto, kar dopušča, da se pomeni in smisli, stihi in njih nalomi sesipnejo in spnejo določen delež razumevanja, ki ga listje v vetru razprostre v vseh letnih časih vsaj že nekaj tisočletij tja, ter od prej. Vsaj par, ki ga sestavljata Tonja Jelen in Vinko Ošlak, je bil deležen takšnega listja. Prva je napisala spremno besedilo z naslovom Vse se začne ..., v katerem izpostavlja Detelovo nagnjenost k premisleku o nestabilnosti in nejasnosti ter ugotavlja, da je pesnik tisto, kar je vedno bil in bo: glasnik. Drugi pa v spremnem besedilu z naslovom Nekaj besed ob pesmih Leva Detele obširno umešča pesnikovo zvestobo resnici, resničnosti in resnicoljubnosti s poudarkom na dejstvu, da ne zmore ugotoviti pesnikove dejanske starosti oziroma mladostnosti. Knjižica se konča s pregledom Detelovega življenja in ustvarjalnih dosežkov, ovenčanih s kopico nagrad. Da pa vsaj nekaj o tej knjigi ostane nedorečenega, poskrbita verza iz pesmi O skrivnostih življenja: »na žalost mi manjka nekaj besed / da bi vam vse povedal.«

Ameriške predsedniške volitve so pred vrati, njihov izid pa ne bo pomembno vplival le na tamkajšnjo notranjo politiko, ampak tudi na položaje na svetovni geopolitični šahovnici. Zato se porajajo vprašanja, kako bi zmaga Donalda Trumpa oziroma Kamale Harris vplivala na bližnjevzhodno krizo, na vojno v Ukrajini, pa tudi na stopnjevanje napetosti v okolici Tajvana. Oziroma, drugače, vprašati se je treba, koga si voditelji Rusije, Kitajske, Izraela, Irana in še katere druge države želijo po volitvah videti v Beli hiši. Odgovor iščemo v torkovem Studiu ob 17.00 na Prvem. Gostje: Miha Lampreht, nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz Rusije; dr. Primož Šterbenc, politolog, Fakulteta za management Univerze na Primorskem; dr. Maja Veselič, sinologinja, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Se na Bližnjem vzhodu začenja regijska vojna? Izrael trdi, da bo Iran občutil posledice včerajšnjih raketnih napadov na izraelska mesta, izstrelke so pomagale sestreliti ameriške sile. Te iranske oblasti svarijo, naj se ne vpletajo - in da so Izrael raketirale zaradi ubitih v Gazi in Libanonu, med njimi so vidni člani oboroženih islamskih gibanj. Vodja iranskih oboroženih sil Mohamad Bageri je zatrdil, da sionistični režim - če ga zavezniki Izraela ne bodo ustavili - ob nadaljnjih zločinih čakajo hujši napadi. Ostali poudarki oddaje: - Več zahodnih držav obsoja stopnjevanje nasilja na Bližnjem vzhodu. Tudi Slovenija poziva k prekinitvi ognja in zadržanosti. - Zahodni Balkan naj bi povezal prostotrgovinski sporazum CEFTA. Zaradi političnih sporov ga za zdaj blokira Kosovo. - Državo bodo zajele obilne padavine. Pristojni svarijo pred naraščanjem vodotokov in proženjem plazov.

⏰ Driiiiiing! Driiiiing! Je že tukaj, sveži Ofsajd 392, poln zagona! Med hladilnikom in štedilnikom ;) Oddaja, ki ima na sredini, povsem nehote pri Bravu in Marku Španringu en res bizarni zdrs, ampak res nasmejane sorte. Pa ni edini, ker to je Ofsajd, ko Beti na koncu dvakrat zapoje, haha.

Danes poskusimo najti enotno teorijo polja. Se pravi sistem, ki bi povezal, razložil in posledično razrešil vse naše travme, težave in tegobe. Odgovor je čisto preprost: »zapori«! Ni skrivnost, da si polovica Slovencev želi drugo polovico videti za rešetkami in nekaterim v tej državi dejansko uspe, da so obsojeni na zaporno kazen. A zadnje tedne nas je dosegla novica, da so slovenski zapori prezasedeni. Oziroma prenapolnjeni. Njihove kapacitete so zapolnjene 130-odstotno. Če se bo na sodiščih kaj izcimilo iz afere TEŠ 6, pa se bo ta številka povzpela na 150-odstotno prezasedenost, s tem, da bo v zapore prišlo kar nekaj obsojencev s posebnimi potrebami. Ne drezajmo preveč v občutljivo področje penologije in se po butalsko vprašajmo: »Ali je za prenatrpanost krivo preveliko število kriminalcev, ali premajhno število zaporov?« Eno je gotovo; število zapornikov bi dramatično znižali, če bi bili tako državljani Slovenije kot tudi tujci, ki nas obiskujejo ali pri nas živijo, bolj pošteni. Poštenost je najenostavnejša rešitev za prezasedenost zaporov. A ker ni znakov, ki bi kazali na množično dekriminalizacijo, smo skozi javna občila celo tisti, ki smo zunaj, ujeti v 130-odstotno prezasedenost. Tisti, ki so notri, pa sploh. In ker vemo, da bi bilo potrebnih 30 odstotkov manj zapornikov za 100-odstotno napolnjenost kapacitet, je mogoče trenutno stisko rešiti samo z novimi zapori. Eden takšnih se bo v kratkem odprl na Dobrunjah, saj so ljubljanske zaporniške in priporniške kapacitete presežene dvakratno in upajmo, da se županu Jankoviču ne bo zgodilo enako, kot se je njega dni koprskemu županu Popoviču, ki je takrat novi koprski zapor svečano odprl od znotraj. Kakorkoli; za prenapolnjenost zaporov je menda v veliki meri kriva migrantska kriza, saj se je povečalo število ilegalnih prehodov meje – kar je znotraj schengena nekoliko disfunkcionalna novica. Vse našteto so gola dejstva in v teh zaostrenih razmerah so se odzvali na ministrstvu za pravosodje. Kajti ne le, da ni zaporov, tudi pravosodnih policistov, se pravi ljudi, ki zapornike čuvajo, ni. Menda imajo preslabe plače. Logika slehernika ob tem vprašanju je precej preprosta. V državi, kjer so stanovanja za mlade samo predvolilna floskula, je zgraditi javno nepremičnino, se pravi zapor, praktično nemogoče. Ampak ker jim je v Ljubljani to uspelo, bo zapornik v Dobrunjah bival v celici, za katero bi študent z veseljem plačal 400 evrov plus stroške. Mlada družina recimo bi se dala za »dobrunjsko« ljubljansko kvadraturo mirno zapreti. Družba, ki jo bolj skrbi prezasedenost zaporov kot prezasedenost študentskih domov, ni na najbolj veseli poti. Kar pa spet ne pomeni, da v nekaterih študentskih domovih ne bi potrebovali pravosodnih policistov, da čuvajo tam stanujoče … Povedano še drugače. Karkoli se v naši državi že začne, se vedno na konča na ljubljanskem nepremičninskem trgu. Ker torej kazenske sankcije na nepremičninskem trgu nimajo možnosti, je ministrica Katič naklonjena bolj kreativni rešitvi, ki ne zahteva krmljenja gradbenih baronov z javnim denarjem. »I, če so zapori prepolni, pač spustimo nekaj zapornikov!« Z novelo v zakonodaji o prestajanju kazenskih sankcij bi omogočili, da bi lahko bili določeni zaporniki predčasno izpuščeni iz zapora. Seveda le tisti, ki niso nevarni za družbo; kar nas kot javnost postavlja pred manjšo dilemo, ki se glasi: »Če niso nevarni za družbo, čemu so sploh pristali zaporu?« Novela bo ob možnosti predčasnega izpusta iz zapora dodala tudi novo krajšo formulacijo pri izreku zaporne kazni, ki se je bodo morali odslej držati sodniki. Začne se sicer klasično: »V imenu ljudstva«, konča pa se: »Obsojeni ste na pet let, razen če bo v zaporu gužva!« Otežene bivalne in prostorske razmere v slovenskih zaporih so po naših informacijah v dobršni meri spremenile tudi način obrambe, ki jo uporabljajo odvetniki slovenskih nepridipravov. Zdaj nič več ne iščejo alibijev, ali se sklicujejo na demenco svojih strank, ali pa valijo krivdo na pozabljive tajnice … Po novem so opremljeni z zdravniškimi potrdili, ki zahtevajo, da se mora obsojencu za njegovo mentalno zdravje v zaporu omogočiti vadba bobnov, ali pa vsakodnevna joga, ki od osme do devete zjutraj in od sedemnajste do osemnajste popoldne zahteva pet kvadratov prostora. Sodniki takšne obtožence raje pošljejo domov, kot da še povečujejo gnečo v zaporih. Je pa tudi res, da bomo morali pogledati točno noter v narodov DNK … Kaj se plete med Slovenci in prezasedenostjo. Vsa javna infrastruktura je prezasedena; bolnišnice, domovi za ostarele, zapori, vrtci, šole, avtoceste, morska obala, hoteli in koncerti hrvaških pevcev. Ker nas je živih še kar nekaj generacij, ki smo skusile in preživele prezasedenost vojaških spalnic, planinskih koč, delavskih avtobusov in nogometnih stadionov, bi si upali trditi, da gre pri prezasedenosti zaporov bolj za kaprico, kot za resnični problem ...

Zdravo. Ta teden se oglašamo iz naše bodoče jahte in se pogovarjamo o alternativnih vesoljih, kjer je Slovenija, ne samo evropski, ampak svetovni prvak v nogometu, razdelamo kako bi izgledala blaga diktatura črnega panterja, se spomnimo na KD Skala, podelimo nagrado Zlati Reporter in v brilijantni poslovni ideji izumimo majčke za naslednjo parado ponosa.  Oglasimo se v betuli, preverimo kako mokre so evropske kulture, se sprašujemo, zakaj je Zlato srce bilo belo, najdemo en citat o kameli, šivanki in nebesih za v knjigo in ugotovimo, da je do jahte še daleč. 

Zdravo. Dobrodošli v epizodi, kjer se preselimo v Caracas, glavno mesto Venezuele, kjer se pogovarjamo o temah kot so modre pijače (blue curaçao) in modra hrana (predvsem sladoledi), preden obelodanimo, da pri snemanju tega podkasta ni trpela nobena žival. Z Audijem S8 4.2 se odpeljemo v kraje, kjer domoljublje koprni in se, preden se zapodimo v drugi del tretjega poglavja šeste knjige, vprašamo: "Kam gre ta svet?". Odgovor najbrž že veste, če pa ne, pa ga lahko slišite v epizodi. Če ste v kampu, ne pozabite na zvočnik.

Vesolje je polno vznemirljivih ugank; samo v naši galaksiji bi, na primer, utegnilo biti okoli 100 milijonov črnih lukenj. Problem je seveda v tem, da jih neposredno ne moremo videti. Izdaja jih predvsem vpliv, ki ga imajo na zvezde, ki so dovolj blizu, da se znajdejo v njihovem gravitacijskem objemu, iz katerega, kot vemo, ni moč pobegniti. A črne luknje še zdaleč niso edini fenomen v vesolju, katerega obstoj lahko zaznamo, izmerimo in izračunamo, ne da bi pri tem imeli kakšne zelo jasne predstave, za kaj pravzaprav gre. Nove in nove raziskave že desetletja potrjujejo, da je običajne snovi, iz katere smo ljudje in Zemlja in planeti pa sonce in vse druge zvezde v vseh stotinah milijard galaksij v vesolju … za pičlih 5 odstotkov. Kar je za nas običajno, je v vesolju tako rekoč izjema. Večino zavzemata t. i. temna snov in temna energija. Odkrivanje nečesa, kar je v temelju tako zelo drugačno, pa seveda terja, da na kar najbolj inovativen način uporabimo vse možne metode detekcije dogajanja tam zunaj. Imamo teleskope v vesolju in na Zemlji, ki skupaj pokrivajo tako rekoč celoten elektromagnetni spekter sevanja, z detektorji lovimo nevtrine in kozmične delce, v zadnjih letih pa prisluškujemo tudi gravitacijskim valovom.Vsi ti prijemi seveda obetajo, da bomo odkrili in razumeli marsikaj, kar je ta hip še neznano in nerazumljeno, vendar pri tem ne gre spregledati, da se sodobna astrofizika srečuje tudi z zagatnimi težavami. Eno najbolj perečih predstavljajo velike konstelacije satelitov, kakršna je današnji Starlink podjetja SpaceX, obetajo pa se še številne druge, ki bi število satelitov v nizki Zemljini orbiti lahko dvignile na več 10 000. To pa predstavlja resno težavo tako za astronomijo kot za naš dostop do vesolja. Zakaj? – Odgovor iščemo v tokratni Intelekti; gosta oddaje sta prof. dr. Andreja Gomboc s Centra za astrofiziko in kozmologijo Fakultete za naravoslovje Univerze v Novi Gorici in prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Foto: sploh prvi posnetek kake črne luknje (galaksija Messier 87), kolaboracija Event Horizon Telescope

Iran je ponoči sprožil obsežen napad z raketami in brezpilotnimi letalniki na Izrael. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je v odzivu dejal, da je izraelska obramba pripravljena. Izrael je ob pomoči zahodnih zaveznikov skoraj v celoti odbil napad. Medtem ko premleva svoj odgovor pa Iran svari pred morebitnim povračilom, saj da bo v tem primeru odgovor še odločnejši. V oddaji tudi: - Nemški kancler Scholz z gospodarsko delegacijo na obisku na Kitajskem - Padec temperatur od torka lahko ponekod prinese slano ali pozebo; a bolj skrbi splošni trend dvigovanja temperatur - Nova zmaga plezalke Janja Garnbret; pred slovenskimi rokometašicami odločilna tekma za uvrstitev na olimpijske igre

Dobar Dan, Uncle Mike and Tony D are at it again, they hope to help you finally get those answers you crave. Tune in for some great new vocab to help you ask questions and maybe provide some answers too.DJ MOE and the Super Slatko Report is all about those amazing fruits that Croatia is most known for. This Super Slatko Report is just that, Super Slatko! Thanks for checking us out, on with the show!Bog, LLC_TEAMVisit our website: https://www.letslearncroatian.com/We have a YouTube channel: https://youtube.com/c/LetsLearnCroatianLLC Merch Store: https://www.letslearncroatian.com/llc-storeKeep the content flowing, donate to the LLC: https://www.letslearncroatian.com/llc-supporters-pageBuy the LLC a Cup of Coffee: https://www.buymeacoffee.com/infoKX Collaborate with LLC: https://www.letslearncroatian.com/become-a-sponsorDo you FaceBook, we do: https://www.facebook.com/llcpod/?__tn__=-UC*FWe even do Instagram: https://www.instagram.com/llcpod/?hl=enTeeDee's Soapshttps://www.teedeessoaps.comHello LLC Prieteljie!We launched a Buy Me a Coffee supporters page. Here's your opportunity to become an LLC Members. Lots of incentives, including: an LLC Members Only Magnet, automatic entrance to any LLC Member Only raffles & prizes and access to the LLC Members Only page on our website, where we upload new content monthly.Click on the link below.https://www.buymeacoffee.com/infoKXHvala, Bog!Support the show

Prihaja pomlad, ki jo napovedujejo z juga priletele ptice selivke in takoj za njimi še z juga priletela delovna sila, ki se bo ugnezdila po naših gajih in logeh. V začetku aprila bomo podpisali memorandum o lažjem zaposlovanju delavcev s Filipinov v Sloveniji. Delali bodo v glavnem v socialnem in zdravstvenem varstvu, predvsem v poklicih, kjer znanje, oziroma neznanje jezika ni tako bistveno. Gre na nek način za nadaljevanje zgodbe, ki se je v predkoronskem blagostanju zdela kot novinarska raca, dokler niso začele še nekatere druge evropske države, tudi naše sosede, gledati na tropski paradiž kot na neskončno morje poceni delovne sile. Letos, oziroma ob letu osorej, ko birokrati uredijo vse v zvezi s selitvijo Filipincev pod Alpe, bomo torej videli, kar na hrvaški obali spremljamo zdaj že nekaj let; da so na svetu ljudje in države in pokrajine, ki so še bolj revne in uboge, kot si to radi predstavljamo za nas same. Primerjava s pticami selivkami, ki se kot v lekciji iz čitanke za drugi razred osnovne šole selijo z juga proti severu, takoj ko podnebje to dopušča, ni ne cinična ne zlonamerna. Tok delavne sile, gnan z najbolj uničujočim izumom človeštva, se pravi z neoliberalno inačico kapitalizma, poganja delavno silo z juga proti severu; kot one losose, ki jih nato v bistrih vodah pogoltnejo ali medvedi ali ribiči. Najbolj znane selivke so medicinske sestre. Iz Bosne jih je do zdaj odšlo že tisoče, kar pomeni, da skoraj vse. V glavnem na zahod. Slovenske medicinske sestre migrirajo v Avstrijo, najbolj nenavadno pa je, da avstrijske v Nemčijo. In potem beremo, da se nemške, sploh tiste ob meji, najraje selijo v Švico, le švicarske se ne selijo nikamor, ker Švicarji so ultimativna destinacija, ob gorah in jezerih imajo še trdno valuto in urejeno družbo. Ampak ko prileti z juga na sever nova jata medicinskih sester, takoj za njimi pa v manjšem številu in med mnogo glasnejšim skovikanjem še kontingent zdravnikov, smo mi na severu svoj problem rešili. Ko Slovenci dobimo pošiljko bosanskih medicinskih sester in ko Avstrijci ugnezdijo jato slovenskih, sta Slovenija in Avstrija preskrbljeni. Zdravstvena nega je zagotovljena in zdravstveni minister je vsaj za nekaj ur iz najhujšega. Ampak ob tem seveda ne pomislimo, da smo s tem, ko smo rešili svoj problem, povzročili problem na drugi strani palice. V Bosni osebja v zdravstveni negi praktično ni, Filipini v tem segmentu niso samo tretji svet, temveč jih lahko mirno označimo za predmoderno družbo. Medicinske sestre selivke niso zmaga za določen zdravstveni sistem, temveč so samo v zmago preoblečen poraz. Še nekaj let nazaj smo v Sloveniji od zdravniškega osebja zahtevali nepopustljive izpite iz našega jezika, s katerim so imeli celo pred nekaj desetletji še bratje strašanske težave. Kajti dvojina je ovira, prek katere je skoraj nemogoče preplezati; a če smo še nedolgo nazaj ogorčeno gledali zdravnika, ki je sebe in bolnika naslavljal kot množino, smo zdaj pripravljeni uvoziti kontingent Filipincev, med katerim bodo lingvistično najbolj nadarjeni potrebovali leta, da si bodo v gostilni znali sami naročiti pivo in male vampe. Ampak vse to govoričenje ne odgovori na osnovno vprašanje, ki se v slovenščini glasi: »Zakaj?« ali še bolj prav: »Čemu?« Jasno je, zakaj gredo bosanske medicinske sestre v Slovenijo, slovenske v Avstrijo, avstrijske v Nemčijo in nemške v Švico. Skrivnost je v plačilu. Prek vsake nove meje je zaslužek višji, nekaj pa imajo dodati tudi delavna dovoljenja, oziroma članstvo v evropski povezavi, oziroma memorandumi, kot ga bomo podpisali s Filipini. Medicinske sestre ne morejo kar prosto frčati po evropskih domovih za ostarele. Ko pa jim uspe priti v državo severno, oziroma zahodno od njihove, so tam praviloma bolje plačane. Preprosta misel poštenjaku narekuje, da se naivno vpraša: »Čemu pa mi ne plačamo medicinskih sester kot Avstrijci, oziroma čemu jih Avstrijci ne plačajo tako kot Nemci, oziroma zakaj vsi narodi na svetu medicinskih sester ne plačajo tako kot Švicarji?« Odgovor žal odzvanja v vetru. Vsaka nova vlada, pa ne le slovenska, zatrdi, da ima, ali vsaj pozna odgovor, vsaka nova zdravstvena politika, pa ne le slovenska, se čoha po glavi, ko izšola na desetine kakovostnega zdravstvenega kadra, ki pa komaj čaka, da jo zvizne čez mejo. Potem pa se morajo zdravstveni ministri iti uvoznike belega blaga, ko krpajo kadrovsko stisko in ko so na novo zgrajeni domovi za starejše občane prazni, ker ni zaposlenih, ki bi v njih delali. Potencialni odgovor na to zapleteno politično in zdravstveno-politično vprašanje se nam ponudi sam od sebe; če bi izkoreninili korupcijo v zdravstvu, pa ne po korakih, ampak čisto in povsem, bi lahko slovenske medicinske sestre ostale doma. Če se zdravstvo ne bi utapljalo v papirologiji, če bi se še bolj digitaliziralo, bi lahko medicinske sestre ostale doma. Če bi propagirali in uveljavljali prakse, ki vzpodbujajo zdrav način življenja, hkrati pa prepovedali prakse, ki nas od tega odvračajo, bi lahko medicinske sestre ostale doma. In nenazadnje; če bi zaslužke, tudi status, ugled in spoštovanje posameznih poklicev, ki so v zdravstvenem sistemu prisotni, nekoliko bolj zbližali, bi lahko slovenske, pa tudi bosanske, nemške in filipinske sestre delale v okolju, ki jih je ne samo izšolalo, temveč ki so se mu pri odločitvi za ta human in naporen poklic tudi zavezale.

Jupiter je daleč največji planet v sončnem sistemu – več kot dvakrat večji od vseh drugih planetov skupaj! Kljub neznansko lepim umetelnim progam in lisam vladajo tam sila neprijazno okolje, ledeno mrzle temperature in pošastno sevanje. In zakaj nas ta tako neprijazen svet potem tako zanima? Zakaj k njegovim štirim družicam, Galilejevim lunam, pošiljamo novo evropsko sondo? Odgovor je preprost – voda in skrito življenje. Če bi bila naša Zemlja frnikola, bi bil Jupiter velik kot košarkarska žoga. K njemu se je aprila podala tudi evropska sonda Juice. Sogovornika: dr. Michele Dougherty, astrofizičarka, vodja oddelka za fiziko na Imperial College v Londonu in sodelavka pri misiji Juice; dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani. Brala sta Mateja Perpar in Igor Velše.    ***Maja dodaja še popravek: V prispevku smo kmalu za Galilejem omenili, da potujemo 600 let naprej v prihodnost. Tu smo se malo ušteli pri računanju ali pa je letnica 1610 predolgo ostala v mislih. Pravilno je, da potujemo seveda 400 let naprej v prihodnost.