Podcasts about poleg

Evropska unija je imela izredni vrh glede podpore Ukrajini. Njeni voditelji so tudi prišli v Kijev na ukrajinski državni praznik. Novic o iskanju miru med Ukrajino in Rusijo v zadnjem času ni. Propadlo je tudi premirje med Iranom in ZDA. Poleg vojnih žarišč, Evropo prizadeva tudi naravni ogenj. Zaradi visokih temperatur in suše je veliko gozdnih požarov.

Vsaka smrt prinese nekaj žalosti, a misijonarja Barago tolaži misel na večno življenje. Poleg tega ima toliko opravkov, da ni časa za težke misli.

Vrstijo se kritike na predlog zakona o specializiranih organih za obravnavo korupcijskih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala, ki ga je danes potrdila vlada. Poleg opozicije tudi stroka opozarja na težave. Varuh človekovih pravic, Računsko sodišče, protikorupcijska komisija, Informacijski pooblaščenec in Zagovornik načela menijo, da zakonodajni postopek ni bil primeren. Druge teme: - Vlada v izhodiščih rebalansa določile še nekoliko višje proračunske odhodke - V Ukrajini protesti zaradi razrešitve obrambnega ministra zasenčili potrditev novega premierja - Kopališča v Portorožu po izlitju goriva znova odprta

Ker vemo, da ste nas blazno pogrešali, se vračamo v velikem slogu! Čeprav sploh še nismo bili na morju in se slovenski ligaški nogomet vrača še preden se bo končalo svetovno prvenstvo, smo se z vso vnemo zagrizli v vse tematike, ki so aktualne pred novo sezono. Glede Olimpije nismo optimisti.Poleg tega smo na koncu debatirali še o mundialu, tako da se boste lahko posmehovali našim napovedim, ki so se že naslednji dan izkazale za napačne.To je ena naših najdaljših epizod. Naj se sezona začne!

Na naših cestah danes vlada kaos. Poleg občutno povečanega prometa zaradi glavne turistične sezone in začetka počitnic v delu Avstrije, Nemčije, Švice in Nizozemske, daljši zastoji nastajajo še zaradi številnih del na cestah, prometnih nesreč in okvar vozil. V dopoldanskih urah je bil zaprt predor Karavanke, zaradi nesreče pa tudi pomurska in primorska avtocesta. Letos tako zaznavamo poslabšanje razmer v prometu. Drugi poudarki oddaje: - Pravna stroka opozarja: koalicija in Resnica z manevri za preprečevanje ustanovitve preiskovalnih komisij kršita ustavo. - Trump zagrozil Iranu s popolnim uničenjem, če bo poskušal izvesti atentat nanj. - Slovenija ob obletnici genocida - Srebrenica mora ostati trajen opomin.

V Dominikanskem samostanu na Ptuju se danes začenja festival sodobnih vizualnih umetnosti ArtStays. Festival že 24-ič pripravlja društvo ArtStays, tokratna tema so cvetlični motivi, ki prek ironije in prefinjenega humorja razgaljajo mehanizme osebnih, družbenih in političnih odnosov. Na dvorišču Ljubljanskega gradu se nocoj začenja Kinodvorov letni kino Film pod zvezdami. Odprl ga bo film Fiume o morte! režiserja Igorja Bezinovića, ki je bil najbolj gledan film lanskega leta v Kinodvoru. Poleg vrste vrhuncev kinematografske sezone se bo na Grajskem dvorišču do 1. avgusta zvrstilo tudi nekaj premier in predpremier. V okviru Festivala Ljubljana bo nocoj v Cankarjevem domu koncertna izvedba opere Samson in Dalila Camilla Saint-Saënsa, izvedbo bo vodil priznani dirigent Charles Dutoit, v glavnih vlogah pa bosta nastopila Nicole-Marie Lemieux in Nikolai Schukoff.

Naš gost je bil kipar in doktor likovne teorije Marjan Drev, avtor spomenika škofa Antona Martina Slomška, ki stoji pred mariborsko stolnico. Poleg tega je avtor kipov sv. Nikolaja ter svetih bratov Cirila in Metoda, ki se nahajajo v Murski Soboti. Prav tako pa tudi spomenika duhovnikom mučencem v Beli krajini. Živi in ustvarja na kmetiji v Kaniži blizu Šentilja v Slovenskih goricah, kjer sta z ženo postavila vrsto kipov za novo nastajajočo Formo vivo Kaniža.

V tokratni oddaji se posvetimo kolesarski dirki po Franciji. Ta se je letos začela v Barceloni, prva etapa pa je ekipna vožnja na čas. Poleg štirikratnega prvaka na francoskih cestah Tadeja Pogačarja sta na dirki od Slovencev še Matej Mohorič in Jan Tratnik.

Slina klopov vsebuje različne alergene, ki ob klopovem ugrizu pridejo v stik z imunskimi celicami. Ugriz klopa lahko povzroči alergijo na rdeče meso. Gre za tako imenovani sindrom alfa-gal, ki so ga prvič opisali v Združenih državah Amerike leta 2009, danes pa ga poznamo tudi v Evropi in Sloveniji. Kako sindrom nastane? Zakaj je vedno več obolelih? Na kakšen način ga prepoznamo in diagnosticiramo? Kakšno je zdravljenje? Gost Ultrazvoka je specialist internist, alergolog in pulmolog prof. dr. Mitja Košnik s Klinike Golnik, ki pravi: »V Sloveniji poznamo nekaj sto bolnikov s to alergijo.« Klopi nas torej lahko presenetijo na več načinov. Poleg okužb – od januarja (1.1.) do konca junija (30.6.) smo v letu 2026 po podatkih NIJZ v Sloveniji zabeležili že 2.911 primerov Lymske borelioze in 22 primerov klopnega meningoencefalitisa – lahko klopi pri nekaterih ljudeh sprožijo tudi alergijo na rdeče meso. Foto: Amblyomma americanum, ki ga poimenujejo tudi klop osamljene zvezde/ CDC public domain

Peklenska vročina je prejšnji vikend spremljala kolesarje, delavce v kolesarstvu in navijače, ki so se udeležili dirk v okolici Novega mesta. Kronometer v Karteljevem in cestna dirka v Gabrjah. Poleg državnega prvenstva pa se ta vikend prične še Dirka po Franciji. In sedaj smo pečeni pred TV za 23 dni. Prisluhni!Obišči Kofishop za super fine Kofirajd kose Disko grupo poganja ⁠@nduranznutrition

Piše Robert Šabec, bere Dejan Kaloper. Veliki brat je dejansko iz mesa in krvi in še kako živ. Vse kar je George Orwell že davno vedel in popisal v romanu 1984, v katerem predstavlja distopično, totalitarno družbeno ureditev splošnega nadzora, se nam z zadnjim delom Dragice Krapež materializira oziroma personalizira v osebi starega očeta, po domače »wačeta«, ki naj bi si zaradi zlobe in totalnega nadzora nad družino in tudi nad okolico ne zaslužil niti lastnega imena ampak je v celotni pripovedi označen zgolj kot Diktator…. Diktator z griča. Dogajanje je postavljeno v od boga pozabljeno vasico Jesenica nad Cerknim in ta vaški mogotec – veliki wače – je zraven pri praktično vseh pomembnejših odločitvah v vasi, kot tudi v Cerknem, tesne povezave in znanstva pa ima tudi v Idriji in v širših partijskih krogih. Posebej odločilen je njegov pečat pri družinskih zadevah in dinamiki, saj mu nič ne uide in nič ne gre mimo njega. Vseprisoten je, kot so vsenavzoči teleekrani v znamenitem delu 1984, za red in vse ostalo na vasi pa dodatno poskrbi še 'Miselna policija' v podobi vaških čenč, ki velikemu dedku nosijo pod nos vse pomembne in manj pomembne še sveže informacije. Beležiti je seveda treba vse in še več. Če pogledamo njegova zgodnja leta, naj bi bil wače, po pisanju Dragice Krapež, vse do druge svetovne vojne vsaj na videz »povsem normalen človek«, po poklicu krojač, ki je poročil starejšo kmetico z nezakonskim sinom. Odraščal naj bi v verni družini. Poleg pastorka, ki je kasneje med drugo svetovno vojno padel kot odlikovan partizan, je imel še sina (avtoričinega očeta), ki so ga nacisti internirali v delovno taborišče. Sprememba dedkovega svetovnega nazora se je zgodila prav med drugo svetovno vojno, ko naj bi postal goreč zagovornik komunizma, leninizma, Stalina in Rusije, kot izpolnitve onostranskega raja v tostranstvu. In krojač je naposled – sicer bolj ali manj nepojasnjeno – postal fanatičen diktator, ki naj bi iz hiše zmetal vse, kar je dišalo po starih časih in takratnih malikih. Na smetišče zgodovine je frčal bogkov kot, prepovedal je molitev doma in še več, zakrivil naj bi ločitev svojega že odraslega sina. Poskrbel naj bi, da so Dragico še kot dojenčka vzeli mami in jo pripisali očetu oziroma posredno sebi. Vnukinji naj bi pozneje prepovedoval druženja, nadzoroval stike z očetom, tlačil njene želje in ambicije, vplival na izbiro šolanja, zaposlitve, partnerja in drugo. Dragica ni smela izbirati prijateljev po svoji volji, izbrati šole po svoji presoji, kot se tudi ne zaposliti po svoji želji. Diktator naj bi vseskozi držal vse niti igre trdno v svojih rokah, zmanipuliral naj bi vse in vsakogar v svoji bližini, in to na način, da so celo njegovi bližnji postali zgolj neme sence, brezvoljne kreature – sužnji brez volje in moči. Namesto Dragice in njenih je seveda odločal edini in vsemogoči wače. Ta nekdanji krojač, rusofil brez primere, je bil tako vsemogoč, da je prelisičil celo »zagamano« informbirojevsko leto 1948 in potencialno bivakiranje na Golem otoku, ki bi ga pravzaprav moralo čakati, vendar avtorica temu diktatorjevemu podvigu ne nameni nobene pozornosti. Če vsaj pogojno zapišemo, da je psihopatija diktatorja v delu Dragice Krapež razdelana do obisti, pa pogrešamo globlje vzroke domala mazohistične nravi vseh drugih protagonistov – torej vsaj delček tistega, kar v Heglovi Fenomenologiji duha prepoznamo v odnosu med gospodarjem in hlapcem. Del odgovora na prvi del ugotovitve se sicer skriva v nekoliko širši družbeni sliki in polpreteklih zgodovinskih dogodkih v vasi Jesenica na Cerkljanskem, ki jih avtorica sicer nakaže, a jih ne razvija, hočeš ali nočeš pa so jim bili priča vsaj nekateri protagonisti knjige. Je bil brutalni in skrivnostni wače morda tako ali drugače soočen z zloglasnim zločinom, ko so esesovci s Koroške in v sodelovanju s kolaboranti po bitki na Poreznu 24. marca 1945 v to odročno vasico pripeljali 147 ujetih borcev NOV in jih zaprli v prazen Sovrčenov hlev? In naslednji dan, na cvetno nedeljo, v dveh urah postrelili 106 mladih fantov in mož. O tem zgodovinskem dejstvu v delu Dragice Krapež žal ne izvemo ničesar, po drugi strani pa je treba priznati, da je bralec večkrat soočen z družinsko sago, ki se po vsej sili skuša konfrontirati s širšim družbeno-političnim ideološkim okvirjem. Kakorkoli, pisanje Dragice Krapež razpira brezno potlačene izjemno močne travme. Diktator z griča je izrazito subjektivno obarvano biografsko in osebno pričevanjsko čtivo, povsem primerno za ljubitelje tovrstne žanrske literature. Knjigo dopolnjuje fotografsko in dokumentarno gradivo.

Islandski filmar Hlynur Pálmason je za Ljubezen, ki ostaja napisal scenarij, ga režiral in tudi posnel. Zanimivo je, da je na lanskem filmskem festivalu v Cannesu pes, ki v filmu nastopa, po imenu Panda, za svojo vlogo prejel pasjo palmo. Gre za filmsko pripoved o družini s tremi otroki po ločitvi staršev, posneto na 35 mm filmski trak. Ločitev v filmu ni redko tematizirana, pristopi do nje pa seveda segajo od tragičnih do bolj humornih. Za Ljubezen, ki ostaja ne bi mogli reči, da na ločitev daje humoren ali pretirano tragičen pogled, vsekakor pa je sprejemajoč – življenjsko dejstvo družine, ki je v ospredju tega filma. O razlogih za razdružitev para režiser ne razglablja, ne poskuša jasno začrtati kakršnekoli teze, ne išče definicij, ampak zgolj prikaže izsek časa, tok dogajanja, vsakdan te specifične družine po ločitvi: mame umetnice, očeta, ki pogosto živi svoje vzporedno življenje na ribiški ladji ter vsakdanjik otrok, ki je kar se da brezskrben in povezan z naravo. Vse skupaj se dogaja na ozadju slikovite islandske pokrajine z veliko vetra, s spranimi barvami in morjem. Naslov Ljubezen, ki ostaja je zgovoren in ključen, kajti prav iskanje tega, kar ostaja po razhodu staršev, je v središču filma, ki neidealizirano in brez romantičnega filtra v ospredje postavlja nasprotujoča si čustva, ki vrvijo v takšni situaciji. Pálmason je povedal, da gre zanj za oseben film, in v njem res igrajo njegovi trije otroci. Spretno in duhovito se prepletata dve ravni resničnosti - realno dogajanje v filmu in raven, ki ponazarja čustveno stanje likov. To prepletanje deluje spontano, naravno, tako kot se tudi v resnici pri ljudeh prepleta resničnost z nanosi, ki predstavljajo naše strahove, želje, fantazije. Nekakšen magični realizem torej, s katerim se Pálmason poklanja človekovi domišljiji in zaznavam, ki presegajo zgolj realno, a so na neki način vendarle del te realnosti. Poleg družinske je pomembna tema v filmu tudi sodobna umetnost in umetniški trg danes. Anna – mati, ki je obenem likovna umetnica, z rjavenjem kovinskih modelov ustvarja slike. Njen postopek je sam po sebi simboličen, saj tako ustvarja umetnine s posredovanjem učinkov minevajočega časa in odtisov, ki jih ta čas skupaj s predmeti pušča na platnu. Kot življenje pušča svoje sledi na nas. Zanimiva v filmu je med drugim simbolna podoba strašila – viteza, h kateremu hodijo protagonisti in vanj izstreljujejo puščice. Bolj ko je zdelan, bolj postaja človeški – in to je samo na videz protislovno. Naj dodamo, da je Pálmason prav figuri tega viteza posvetil samostojen film z naslovom Ivana Orleanska. Film Ljubezen, ki ostaja nevsiljivo prikaže specifičen način bivanja na Islandiji, v klimatsko neizprosnem delu našega sveta, ki mu zaradi svoje odmaknjenosti uspeva ohranjati lastne kulturne posebnosti. Sprašuje se o ljubezni in korakih naprej v življenju, ki pa jih je včasih težko narediti. Iz oddaje Gremo v kino.

Akne so ena najpogostejših kroničnih kožnih bolezni, prizadenejo približno 85 odstotkov mladostnikov in četrtino odraslih. Najpogosteje se pojavijo na obrazu, hrbtu in prsih, pri hujših oblikah pa lahko povzročijo bolečine in trajne brazgotine. Poleg telesnih težav lahko vplivajo tudi na samopodobo in duševno zdravje. Kako prepoznati različne oblike aken, kdaj poiskati strokovno pomoč in katere metode zdravljenja so na voljo? V torkovem Svetovalnem servisu bo na vaša vprašanja odgovarjal Borut Žgavec, dr. med., specialist dermatovenerolog.

Na splošni maturi morajo dijaki opraviti pet predmetov. Poleg treh obveznih – slovenščine, matematike in tujega jezika – izberejo še dva izbirna predmeta. Leta 2013 se je za kemijo kot izbirni predmet odločilo več kot 6.700 maturantov, med njimi tudi Matej Mohorič. Mohorič je danes profesionalni kolesar in prvi Slovenec z zlato medaljo na svetovnem prvenstvu v kategoriji mlajših članov. Izpit iz kemije pa je opravljal kar v kolesarskem dresu, saj je istega dne nastopil na Dirki po Sloveniji, pozneje pa postal tudi zlati maturant. Kako mu je uspelo uskladiti vrhunski šport in priprave na maturo, ga je vprašala Lana Furlan.

Na splošni maturi morajo dijaki opraviti pet predmetov. Poleg treh obveznih – slovenščine, matematike in tujega jezika – izberejo še dva izbirna predmeta. Leta 2013 se je za kemijo kot izbirni predmet odločilo več kot 6.700 maturantov, med njimi tudi Matej Mohorič. Mohorič je danes profesionalni kolesar in prvi Slovenec z zlato medaljo na svetovnem prvenstvu v kategoriji mlajših članov. Izpit iz kemije pa je opravljal kar v kolesarskem dresu, saj je istega dne nastopil na Dirki po Sloveniji, pozneje pa postal tudi zlati maturant. Kako mu je uspelo uskladiti vrhunski šport in priprave na maturo, ga je vprašala Lana Furlan.

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Britanska pisateljica Samantha Harvey je za roman V orbiti leta 2024 prejela prestižno Bookerjevo nagrado, kar pri tako drobnih delih (140 strani) ni prav pogosto. Ena od članic žirije je zapisala, da knjiga sicer ni obsežna, vendar je v njej zbrano vse življenje, neki drugi žirant pa, da je to ljubezensko pismo našemu planetu ter presunljiva potrditev tako posamezne kot kolektivne vrednosti vsakega človeškega življenja. V orbiti ni roman v klasičnem pomenu, v katerem bi se zgodilo kaj izrednega ali bi imel izrazitega glavnega junaka. Kljub premočrtni pripovedi, začinjeni s spomini, je vzdušje tisto, ki ohranja bralčevo pozornost, ga nenehno izziva in preseneča. Seveda pa je izjemno tudi okolje, v katerem se zgodba dogaja: mednarodna vesoljska postaja, kjer je šest astronavtov in kozmonavtov iz petih držav (Velike Britanije, ZDA, Italije, Japonske in Rusije) na devetmesečni misiji. Spremljamo en dan njihovega življenja, v katerem šestnajstkrat obkrožijo Zemljo in v 24 urah vidijo šestnajst sončnih vzhodov in zahodov, šestnajst dni in noči. Med urjenjem so jim zabičali, da si morajo zabeležiti vsak dan, ko se prebudijo, in si reči: To je jutro novega dne. Kajti v svetu tega omejenega, nečloveškega okolja brez gravitacije, z liofilizirano hrano, ponavljajočimi se opravki in raziskavami, spanjem v zraku, strogimi telesnimi treningi, pomanjkanjem prostora in širše človeške skupnosti je treba realni čas kar naprej miselno ozaveščati. In čeprav se počutijo kot povsem rutinski astronavti na dvorišču Zemlje, so tako odmaknjeni od vsega znanega, da tam zgoraj nehote ustvarijo svoj svet in svoja razmerja, drug drugemu nadomeščajo vse druge ljudi »prežema jih občutek zlitja, vse manj so si različni«. Iz svoje perspektive dojemajo in na novo odkrivajo dotlej znane stvari. Odkrivajo, kako bi moralo biti. Kot bi bila esenca človeštva zbrana v tej peščici ljudi in bi med njimi ne bilo več begajočih razlik in oddaljenosti, temveč bi vse postalo bližnje in otipljivo. Ko japonsko astronavtko doseže novica o smrti matere, pomisli, da bi bilo vse v redu, če bi lahko ostala v orbiti do konca življenja, saj bo njena mati mrtva šele, ko se bo vrnila. »Ko planet drvi skozi vesolje in ti drviš za njim skozi svetlobo in temo in so tvoji možgani okajeni od nedoumevanja časa, se nič ne more končati. Mogoče pa sploh ni konca, samo to večno kroženje.« Angleška astronavtka prebira besede, ki ji jih je njen mož zapisal na fotografijo zvezdnega neba: »Tukaj si. Tukaj si bila. Do takrat, ko boš to prejela, boš že osem- ali devetkrat okoli sveta. Moraš priznati, da je težko imeti ženo, ki ti leti nad glavo sedemindvajset tisoč kilometrov na uro. Nikoli ne veš, kje je ali kje jo najti.« Potem ko italijanski astronavt poje svoje kosmiče in pritrdi žlico na magnetni pladenj, razmišlja, k čemu se bo z veseljem vrnil, ko bo napočil čas. »K stvarem, ki jih ne potrebujem. K odvečnosti. K nekemu odvečnemu okrasku na polici. K preprogi.« Pa čeprav bi, ko bi ležal na njej, spet sanjal o vesolju. Ko se šesterica pogovarja o svojih vesoljskih sprehodih, vsi opisujejo nekakšen déjà vu – vedo, da so tam že bili. Ruski kozmonavt pravi, da je to morda povezano z nedosegljivimi spomini iz maternice. »Tak občutek dobim med lebdenjem v vesolju. Da še nisem rojen.« Poleg osebnih uvidov in popolne zavezanosti vesolju so (kljub nespečnosti, bolečim sinusom, propadanju mišic, zmanjševanju kostne gostote, pogrešanjem bližnjih ...) najmočnejši astronavtski pogledi na Zemljo, okoli katere krožijo, ki v devetdesetminutnih razmakih utripa pred njihovimi očmi in se jim razkriva povsem drugače, kot so je vajeni, in katere pojave (med njimi tudi krepitev tajfuna) lahko samo nemočno opazujejo, se jim čudijo, jih občudujejo. »Tukaj je prišla Evropa in že je izginila tam.« Poleg časa, ki se skrči v točko na polju puste beline, konkreten in nesmiseln, padejo tudi meje; vidijo odsotnost meja, z izjemo tistih med kopnim in morjem. Ne vidijo držav, zgolj vrtečo se, nedeljivo kroglo, ki ne pozna možnosti ločevanja, kaj šele vojne. »Tukaj ni nobenih sten ali ograd – nobenih plemen, nobene vojne ali korupcije ali posebnega povoda za strah.« Roman V orbiti Samanthe Harvey v tenkočutnem prevodu Igorja Harba je čudovito brati, vendar je o njem zelo težko pisati. Čeprav je poln tudi znanstvenih dejstev in tehničnih podrobnosti, je pisan v gostem, poetičnem jeziku, ki zahteva počasno použivanje, zbrano razmišljanje in skoraj meditativno stanje duha. Napisan je tako popolno, da smo že ob vstopanju v deseto orbito (poglavja so namreč razdeljena v šestnajst orbit, prav toliko, kot jih vsak dan izkusijo astronavti) dodobra izmučeni, odlično odmerjeno izmenjavanje klavstrofobije in čistega čudenja terja svoj davek. Poleg svežega pogleda na našo mater Zemljo iz zelo posebne perspektive njenih opazovalcev in njihovih razmišljanj o smislu življenja, ljubezni, smrti in preživetju knjiga postavlja tudi druga zelo aktualna vprašanja, vendar drugače od zguljenih okoljevarstvenih manter: o človeškem uničevanju in svinjanju našega planeta, o pohlepu in osvajanjih, s katerimi zaradi nenasitnih potreb spreminjamo naravni svet, o nepovezanosti ljudi, ki nas dela nesrečne ... Pa čeprav se Zemlja z vesoljske postaje zdi »ne majhna, temveč skoraj neskončno povezana, epska pesem v tekočih verzih. V orbiti je droben roman z mogočnim sporočilom: Ali ljudje res ne morejo skleniti miru drug z drugim, miru z Zemljo?

Posvečamo se slovenski manjšinski koprodukciji Zajčji nasip (režija Čejen Černić) – filmski pripovedi o prepovedani ljubezni med najstnikoma na hrvaškem podeželju –, in psihološki grozljivki Backrooms: brez izhoda komaj dvajsetletnega ameriškega režiserja Kana Parsonsa. Poleg tega poročamo z 22. mednarodnega filmskega festivala Kino Otok.

Vse do oktobra bo potekalo snemanje novega animiranega kratkega filma Kriva pota režiserja Leona Vidmarja. Avtorja smo povprašali, kako poteka snemanja lutkovne animacije. V oddaji bomo izvedeli tudi, kaj prinaša letošnji, že 22. mednarodni festival Kino Otok, ki se bo v Izoli odvijal prihodnji teden. Poleg tega ocenjujemo tudi film Novi val Richarda Linklaterja in Še eno rundo, pa greva Francesca Sossaija.

Tokrat razmišljamo o britanskem filmu Ljubezen boli, ki raziskuje dinamiko moči v ljubezenskih odnosih in je na lanskem filmskem festivalu v Cannesu v sekciji Posebni pogled prejel nagrado za najboljši scenarij. Pogovarjamo se tudi o nagrajencih letošnjega Cannskega festivala. Režiser Marko Kumer Murč razlaga o svojem dokumentarcu Na drugi strani plinovoda, ki se osredotoča na boj grških in italijanskih aktivistov proti izgradnji Južnega plinskega koridorja. Poleg tega se poglabljamo v vlogo narave v filmih Andreja Tarkovskega. Na TVSLO in v spletnem arhivu so v okviru cikla njegovih filmov na ogled njegova zadnja tri dela Žrtvovanje, Nostalgija in Stalker.

Urška Bernik, na Instagramu poznana pod profilom Milina čez milino, je žena in mama ter vsestransko nadarjena umetnica. Svoj poklic je našla v glasbi, saj poje v Zboru Slovenske filharmonije. Poleg glasbe, skozi katero jasno čuti nagibe Svetega Duha v svojem življenju, pa ustvarja tudi preko fotografije ter izdeluje čudovite izdelke iz polstene volne. Njene jaslice iz polstene volne so bile za božič leta 2024 razstavljene celo v Vatikanu. Umetnost preplavlja vse vidike Urškinega življenja in je zanjo nagib srca, ki nas dviguje in navdihuje. Naj pričujoča oddaja Reflektor navdihne tudi vas. Linki: https://www.instagram.com/milina.cez.milino/ http://www.kavicazmano.si/

V sežanskem kulturnem domu bo ob 100. obletnici smrti Srečka Kosovela nocoj potekala osrednja prireditev letošnjega leta Srečka Kosovela, na kateri bodo premierno predstavili glasbeno-gledališko uprizoritev Daj mi besedo, nastalo po zamisli in v režiji Jaše Kocelija. Poleg tega se danes pričenja že 27. Forum Tomizza, ki povezuje Koper, Trst in Umag. Letošnja tema Orient Express bo obravnavala tako orientalizem kot evropski odnos do Vzhoda.

Ime tedna je postala Sara Šabec, programska vodja projekta Kino brez ovir, ki je na Dunaju med 369 prijavljenimi projekti iz različnih evropskih držav prejel 3. nagrado SozialMarie in bil prepoznan kot eden najboljših primerov socialnih inovacij letošnjega leta. Projekt, ki ga izvajajo Kulturni dom Cerknica, Kino Union Celje in Kino Linhartova dvorana Radovljica, je v sklopu programa pripravil več kot 60 dostopnih filmskih projekcij z zvočnimi opisi, opisnimi podnapisi in tolmačenjem v slovenski znakovni jezik. V program pa je bilo vključenih skoraj 3000 predstavnikov skupnosti slepih, slabovidnih, gluhih in naglušnih.Kandidati so bili tudi: Miha Bezeljak, slovenski igralec in lutkovni ustvarjalec, član Lutkovnega gledališča Maribor, ki je za vlogo v predstavi Ostržek prejel nagrado za najboljšega igralca na 12. Festivalu otroške umetnosti v Sarajevu tako po mnenju žirije kot občinstva. Poleg te nagrade je za isto predstavo prejel še več pomembnih priznanj, ki potrjujejo njegov pomemben prispevek k sodobnemu lutkovnemu gledališču in izjemno prepoznavnost predstave Ostržek v mednarodnem prostoru.  Miša Fister in Tomaž Goslar s kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino interne klinike, ki sta vodila klinično študijo, v kateri so strokovnjaki v UKC Ljubljana kot prvi na svetu potrdili, da imajo bolniki s srčnim infarktom več možnosti za uspešno zdravljenje, če zdravilo za topljenje strdkov heparin prejmejo že na poti v bolnišnico. Kot sta povedala, bo strokovno zelo odmevna študija najverjetneje vplivala na mednarodne smernice zdravljenja srčnega infarkta. V povprečju na dan obravnavajo približno dva primera, letno pa okoli 700 takšnih bolnikov.   

Piše Vid Bešter, bere Dejan Kaloper. Vsaka pesem v pesniški zbirki Tatjane Pregl Kobe Potem ima na razpolago dve strani. Na levi strani je pod naslovom v poševnem tisku zapisana trivrstičnica, ‒ nekakšen moto k daljši pesmi na desni strani. Vsaka daljša pesem je dolga natanko eno stran. Nekaj pesmi ima še oštevilčena nadaljevanja, ki pa so prav tako vsa dolga natanko eno stran. Ker pa imajo nekatere pesmi vendarle več besed kot druge, variira dolžina vrstice. Dolžina vrstice je torej očitno podrejena enakomerni dolžini pesmi: vsaka ima enaintrideset vrstic. Iz tega že lahko izpeljemo ugotovitev, da verz kot vsebinska in ritmična enota za zbirko Potem ni prav zelo pomemben. Kakor imajo vse pesmi enako postavitev na strani, tako so enakomerno urejene tudi v štiri dele in ti v celoto. V vsakem od štirih delov, ki so zasnovani na ohlapnih vsebinskih vezeh, je devet pesmi. Skupaj torej šestintrideset daljših pesmi, ki jih spremlja šestintrideset trivrstičnic, vse skupaj pa uvaja sedemitrideseta pesem, sestavljena iz štirih trivrstičnic ... Bralcu je ob tem redu, ki vlada v zbirki gotovo prijetno ‒ kot v lepo urejenem in obdelanem vrtu. Trivrstičnice so po vsebini in vlogi podobne haikuju, čeprav nimajo oblikovnih značilnosti te japonske pesemske zvrsti. Nekako nakazujejo razpoloženje ali nagib, s katerim se bere daljša pesem na nasprotni strani. Morda pa kažejo tudi na obljubo in pogled v trenutku, ko je bila pesem napisana. Pravzaprav so kot tiste semenske vrečice, ki jih nataknjene na paličice ali položene pod kamne puščamo ob gredicah, da ne pozabimo, kaj smo zasejali. Daljše pesmi v takšni družbi spominjajo na tisto japonsko literarno zvrst, ki haikuju pridruži kratko prozno besedilo ‒ impresijo ali dnevniški zapis, poln podob. Tudi pesmi v zbirki Potem nimajo močnega ritma, po retorični legi so bliže prozi kakor liriki, na vsebino pa pomembno vplivajo trenutni vtisi, misli in spomini. Njihova liričnost pa se skriva v toku podob, sestavljenem večinoma iz prostih asociacij. Podobe v pesmih zato težijo k abstrakciji, ki pa vendarle ne prevlada ‒ podobe še kažejo tako na zunanji kot na čustveni svet. Izmenjavanje metafore in abstraktnejše osvobojene asociativne podobe ustvarja napetost in gibanje. Zdaj prevzame pobudo veriga asociacij in pesem steče, skoraj zdrvi, drugič prevladata metafora in njen pomen, pa pesem stopi počasneje, opisuje in pripoveduje. Kljub temu pa od podob ni mogoče pričakovati preveč. Bralcu, ki bi rad preveč razumel, utegne na njih spodrsniti kot na spolzkem kamenju. Ni povsem jasno, ali so na teh mestih zakodirani kakšni skriti pomeni in kje iskati ključ do njih ..., če so nam sploh namenjeni. Bralcu bo bolje, če bo pesmi prebiral tako, da ga bodo asociacije nosile s sabo. A tudi svobodni polet domišljije na krilih asociacij znajo pesmi dokaj grobo prekiniti. Čeprav je podobam puščene veliko svobode, je pesnici sporočilnost vendarle pomembnejša in rada zategne vajeti. Tako so pesmi napete med podobami, ki so preabstraktne, da bi lahko razbrali njihovo sporočilo, in tistimi, ki so preveč nadzorovane, da bi sporočilo v njih bralci lahko izsanjali. Poleg bogato razbohotenih podob je za pesmi značilno skoraj deklarativno izjavljanje. Neposredno izrečena oziroma zabeležena opažanja, stališča, spomini, občutki se vrivajo med podobe ‒ skoraj kot nepovabljene misli. Morda z največjim učinkom v drugem delu Tiha polja. Tu v zbirki najbolj prevladujejo podobe narave, lahko bi dejali pogledi skozi razna okna. Narava je v zbirki Potem tudi sicer pomemben motiv in pogosto jedro, ki spodbudi nizanje podob. Govorka skuša v pesmih ubesediti in posredovati osupljivo lepoto, ki ji je priča. A se ji vmešajo misli na begunce, žrtve genocida, vojne in drugih družbenih krivic. In narava se svoji lepoti zazdi ravnodušna in brezčutna. Podoben proces vmešavanja tudi v drugih delih zbirke gradi tematska osišča. V prvem delu Vsi moji mrtvi se na primer v spomine na bližnje mešajo misli na sedanjost ‒ in nelagodje nad političnimi obeti, ki grozijo prihodnjim rodovom. V tem delu je mešanje registrov manj posrečeno in se približuje teznosti. Ta plast izjavljanja, ki se vmešava med podobe, je pogosto enoznačna in vsakdanja. V njih se nam govorka seveda najbolj razkrije. Pokaže svoj okus in gledišče: da so ji všeč določene slike in pesniki, da ima določena politična prepričanja, pripada določenemu rodu in naravo opazuje na določenih krajih. Drugače povedano: ima osebnost in ta je pravzaprav osrednja vsebina zbirke. “Jaz”, ki govori v pesmih, ni le abstraktna slovnična nujnost ‒ je subjekt, ki svet opazuje in se očitno čuti dolžno izreči in opredeliti. Sam se nam ponuja sklep, da je naloga teh pesmi, da beležijo pesničine občutljivosti. Pesmi v zbirki ne govorijo o svetu, kakršen je, pač pa nam poročajo o odzivih neke osebnosti. Ni tako pomemben razgled skozi okno, ampak tisto, kar govorka ob njem občuti. Zato ne govori o vojni, ampak o strahu pred vojno. In ne govori o beguncih, ampak o svojem sočutju. Najjasnejši primer tega so morebiti impresije ob slikah, ki prevladujejo v tretjem delu Angel. Tu je glas sicer najmanj oseben, a skuša z rabo asociacij in podob očitno ubesediti specifičen občutek in trenutek gledanja, ki je vendar toliko več od sporočila neke slike. Zbirka Tatjane Pregl Kobe Potem je po temeljnem odnosu do sveta precej impresionistična. Pesnica motri lastne odzive na dražljaje sveta tam zunaj ‒ ni nenavadno, da jo vleče k naravi. Kot naravnost pove v zadnjem delu Vpogled, v katerem se ukvarja s poetološkimi temami, jo najbolj zanima: “Kako najti besedo, ki ni le beseda? / Besedo, ki preseva moč skozi čutno zaznavo?” Bralec pa se, ko lista med gredicami zbirke Potem, počuti kot gost v tujem vrtu, kamor je zataval morda po naključju. Gotovo občuduje bohotne podobe, ki so na vrtu zasejane. Marsikaj najbrž razume, velikokrat najbrž kaj tudi zgreši … včasih začuti piš vetra s pejsaža, včasih pa se z nelagodjem prestopa ob pogovoru neznancev … Kako pa se bo po obisku počutil, pa je odvisno od tega, kako dobro se bo sporazumel z gostiteljico, ki svoj vrt razkazuje.

V tokratni oddaji predstavljamo nov slovenski dokumentarni film Andreja Košaka – Punk pod komunističnim režimom, govorili pa bomo tudi o Korejskih kino dnevih, napovedali festival eksperimentalnih avdiovizualnih praks VFX, in pogledali, kaj prinaša že 79. filmski festival v Cannesu, ki se začenja naslednji teden. Poleg tega ocenjujemo tudi film Preklinjam Kirka Jonesa.

Nova vlada pod vodstvom SDS je vse bliže. Najverjetnejši prihodnji premier Janez Janša je sporočil, da so uskladili izhodišča koalicijske pogodbe.Poleg trojčka okrog Nove Slovenije in Demokratov računa še na podporo Resnice, ki naj bi bila sicer v opoziciji. Druge teme: - Slovenska podjetja zaradi bližnjevzhodne vojne trpijo zaradi zamud in višjih stroškov - Trump zaostruje retoriko in Iranu grozi, da ga bo izbrisal z obličja Zemlje - Z esejem iz materinščine se je začela splošna matura.

Tržaški pesnik in igralec Aleksij Pregarc je pred kratkim dopolnil 90 let. Poleg vlog v gledališču ter številnih umetniških interpretacij na radiu njegov opus zajema tudi pesniške zbirke, drame in polemike. Pred mikrofon ga je leta 2006 povabila Vida Curk in Aleksij Pregarc je povedal marsikaj o svojem življenju in delu, pa tudi o stvarnosti Slovencev za mejo. Najprej pa je spregovoril o prvih spodbudah za ustvarjanje.

Po drugi svetovni vojni je Slovenija v okviru Jugoslavije doživela obsežno družbeno, politično in gospodarsko preobrazbo. V tem procesu je delo žensk postalo ključen element obnove države, modernizacije in gradnje socialistične družbe. Medtem ko je bilo po prvi svetovni vojni žensko delo zunaj doma pogosto razumljeno kot začasno, je po letu 1945 postalo simbol napredka in družbenega razvoja. Socialistična oblast je spodbujala zaposlovanje žensk, njihovo politično udejstvovanje ter vključevanje v sindikate, delavske svete in organizacije, kot je AFŽ. Poleg tega so ženske leta 1945 dobile volilno pravico, ustava pa jim je zagotovila formalno enakopravnost, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ter socialno zaščito. Ženske so se množično zaposlovale tudi zaradi sistema varstva mater, ki je bil v mednarodnem okolju eden iz med bolj razvitih. Kljub modernizaciji pa so se ohranjale tudi tradicionalne oblike ženskega dela. Značilen primer so perice iz okolice Ljubljane in na robovih nacionalnega prostora, ki so še dolgo opravljale težko fizično delo pranja perila za mestne družine. Njihovo delo je pomenilo pomemben vir dohodka, vendar je hkrati ostajalo vpeto v tradicionalne vzorce, saj so bile še naprej podvržene družinskemu nadzoru. Perice so vseeno imele določen ugled, saj so bile tudi pomembne prenašalke kulturnih vsebin; z rednimi stiki z mestom so v vaško okolje namreč prinašale novice, navade in novosti. Pomemben vidik emancipacije žensk je predstavljal tudi prosti čas ter kulturno-umetniško udejstvovanje. Vendar je bila ta udeležba na srečanjih, prireditvah, dogodkih kulturnega in športnega značaja, pogosto omejena zaradi pomanjkanja časa, dvojne obremenitve in vztrajanja patriarhalnih norm, zlasti na podeželju, kjer javno nastopanje žensk ni bilo vedno družbeno sprejeto. Nasploh pa je ena ključnih napetosti, s katero to obdobje ne prekine, razlika med formalno enakopravnostjo in dejanskim položajem žensk, ki so še naprej nosile glavno breme gospodinjskega dela in skrbi za družino. Nekaj podobnosti je sicer bilo s kapitalističnimi državami, kjer so poskušali uvajati načelo enakopravnosti, vendar so se v praksi ohranjale plačne razlike, precej večja je bila negotovost zaposlitve žensk, predvsem mater ... Celotno obdobje zgodnjega socializma tako zaznamuje dvojnost: na eni strani napredek na področju pravic, zaposlovanja in javne vloge žensk, na drugi strani pa vztrajanje tradicionalnih družbenih vlog in neenakosti. Žensko delo – tako plačano kot neplačano – je bilo ključno za modernizacijo družbe, hkrati pa razkriva razkorak med načeli, doktrinami in nazori ter vsakdanjo realnostjo žensk. Sogovornici: soavtorici razstave Ženske in delo med tradicijo in modernizacijo: obdobje zgodnjega socializma v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije:zgodovinarka dr. Marta Verginella (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) in zgodovinarka dr. Urška Strle (Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU). Fotografija: Bizoviške periceMuzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (fond Marjana Cigliča)    

“Ples ni zgolj abstrakcija življenja; je življenje samo. Je prefinjen mehanizem narave in civilizacije, združen v eno – zakladnica orodij, ki omogočajo, zdravijo in izumljajo,” je v poslanici ob mednarodnem dnevu plesa 2026 zapisala koreografinja, Prešernova nagrajenka Mateja Bučar. Poleg plesnega dogajanja bomo osvetlili še nove izdaje Cankarjeve založbe; dva potopisa v zbirki S poti in roman Domneve o Jakobu Uweja Johnsona, ki je izšel v zbirki Moderni klasiki.

Tokrat jemljemo pod drobnogled dva filma, v središču katerih je svet rastlin – to sta animirani film Potovanje regratove lučke japonske režiserke Momoko Seto in Tiha prijateljica (film o dogajanju okrog starega ginka) madžarske cineastke Ildikó Enyedi. Poleg tega na primeru filma Michael razmišljamo o problematičnosti biografij glasbenikov, ki morajo ustrezati lastnikom avtorskih pravic te glasbe in se posledično izogibajo kontroverznostim.

V Navalu na šport pogled usmerimo k nedeljski enodnevni klasiki Liege - Bastogne - Liege, na kateri bo zmago branil Tadej Pogačar. Poleg kolesarstva bo osrednja tematika še atletika, Klara Lukan ima v teku na 10 kilometrov nov evropski rekord.

Piše Veronika Šoster, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Lukas Debeljak je leta 2022 navdušil s prvencem Poznati kot voda, zdaj pa se vrača s še bolj ambiciozno zastavljeno pesniško knjigo Drevo, ki ga pišemo nihče. Gre namreč za pesnitev, ki obsega sto petdeset strani in se razteza skozi prostor in mimo časa. Naravo pesnitve napoveduje že več začetnih vtisov, na primer fotografija zapiskov, ki so kaotično razmetani po listu papirja, počečkani, napolnjeni s prečrtanimi ali obkroženimi besednimi zvezami, pojmi, pri tem pa jih mirno osvetljuje sonce, ki pada skozi drevesno listje. Tu je seveda tudi naslov zbirke, ki je nenavaden že stavčno, saj se sprašujemo, kdo je ta množinski subjekt, ki naj bi bil torej skupnost, a je takoj negiran z besedo nihče. Vsi ti začetni impulzi se skozi knjigo pomensko plastijo in vabijo k ponovnemu branju in pisanju drevesa. Drevo deluje kot stalnica, sidrišče, saj se vse steka k njemu, zbirka se odpre s prizorom pogovora med dvema otrokoma nekega dne, sredi polja, v senci drevesa. Gre za prijeten in lahkoten prizor, kjer se igra dogaja s pripovedovanjem in zamišljanjem reči. Obenem pa vanj pesniški govorec tihotapi zahtevne reference na filozofijo, humanistiko, literaturo, da nam je takoj jasno, da ne gre za dejanska otroka, temveč za dva človeka, pa tudi ne nujno za dejanska človeka, temveč za neko mnoštvo glasov in misli, ki se stekajo k drevesu. Kot pri otroških izštevankah ali pesmicah tudi tu hitro dobimo občutek o naštevanju, saj je veliko nizanja podob eno za drugo, pri čemer pesnik zajema iz vseh mogočih področij in obdobij, a te podobe šelestijo, šumijo, brstijo, odpadajo in se vrtinčijo. Za Debeljakovo poezijo je značilna močna ritmičnost, ki takoj potegne vase in ne spusti do zadnjega diha in še dlje, vsaka podoba pa je izbrana z namenom in nikakor naključna, oziroma je naključna ravno toliko, kolikor od nje zahteva govorec. Poleg definicij za stvari, ki nikoli niso enoznačne in oprijemljive, seveda išče pristen človeški stik ali še bolje, gibalo človeštva. Od intime drevesa se premakne k otrokom na igrišču, kjer se začne zbujati vseobsegajoča polifonija glasov. Govorijo posamezni otroci, skupine otrok, otroci kot celota ali pa celo takšni, ki na tem igrišču še nikoli niso bili. Ponovno jim v usta polaga absolutno zahtevne citate, replike in koncepte iz različnih del, kar povzroči občutek, da skozi otroke govori morda pesnik, morda človeštvo, morda pa nihče. Mi nihče? Začne se debata o pesmi, otroci ugotavljajo, da je pesem nekomu nekoč pripadala, a ni pomembno, komu, saj je šla naprej, od teles do drugih teles. Opisujejo pot zgodbe, pesmi, mita, ki se z vsakim posredovanjem predrugači, ki se mu kaj doda, kaj odvzame, pri tem pa se njegova živost ne izgublja. Vrača se tudi k simbolnim zgodbam začetkov pisave, k nastanku tiska pa seveda k branju in spoznanju. Ko torej glasovi govorijo o nastajanju pesmi, obenem ustvarjajo pesem, nad njimi pa bdi pesniški govorec in nad njim pesnik; to »pisanje drevesa« tako zavzema mnoge izpovedne ravnine in gradi strukturo, ki nima začetka in konca, pa tudi ne prave hierarhije, kar je pravzaprav sámo bistvo pesnitve. Ugotavlja namreč, da ko nekaj opisujemo in lovimo, to tudi že izgubljamo, je že izgubljeno, a tudi podarjeno, dano v svet. Kako torej opisati svet, če pa se sproti spreminja? Pomen valovanja, spremenljivosti in fluidnosti, ki ga je pesnik nakazal že v prvencu, se tu še bolj okrepi. Knjiga Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče je zaznamovana s citatnostjo in metaliterarnostjo, saj je vendar ustvarjena prav s temi postopki ali načini, ki jih upesnjuje. Knjiga na neki točki citira celo samo sebe, pri tem pa je osvobojena vsakršne pretencioznosti. Citat je lahko karkoli in kjerkoli, lahko je namenjen komurkoli in prihaja od kogarkoli. Debeljak okvirje citatnosti presega prav s tem, ker besedila kljub nenehnemu citiranju ne zaduši, saj so citati samovoljno živi, pretočni med govorci, vsem dosegljivi in razumljivi. Citat tako tu nima funkcije nanašalnosti, temveč občutka vsesplošne prisotnosti, kot snov, ki prosto plava med nami in jo lahko zajemamo iz zraka, izmed drevesnih listov, iz vode, ker gre pač za znake, zgodovino, besede, nič drugačne kot kaj, kar je bilo zapisano v kanon. In tudi če je zapisano v kanon, to ni bistveno, saj vse obstaja enakovredno. S tem pesnik seveda nagovarja tudi vprašanje avtorstva, in to bolj aktualno in svojstveno kot mnogi, ki se z umetno inteligenco ukvarjajo v stvarnih razpravah, saj pokaže na možnost sveta znotraj sveta, kjer je vse pretočno in ves čas na voljo, kakor tudi deluje umetna inteligenca. Ko zato v nekem trenutku odpre arhiv spomina in na koncu podari fotografijo sebe in pokojnega očeta, pesnika Aleša Debeljaka v tak svet, daje njunemu odnosu največje darilo – iztrga ga končnosti. Kar je pri Debeljakovi poeziji presežno, je zagotovo ne samo prepričanje v nekakšen tekoč čas, ki je navzoče že v prvencu, temveč dejansko sočasno dogajanje in porajanje vsega. Otroci med igro citirajo zahtevna literarna in filozofska dela, kot da so del njihove zavesti, kot da so jim že davno znana, vpisana pod kožo. Starodavno ljudstvo opazujemo prav zdaj, babilonski stolp se pravkar gradi … Vse to je del poetike, ki presega prostor in čas in sploh zgodovino, ki jo razume po svoje, kot nestabilno verižico zgodb, ki pa smo jih po poti že malo izgubili, a tudi ohranili. V nekem trenutku govori o singularni vzajemnosti z drugimi ljudmi, in ta iztaknjenost iz časa daje poeziji strašljivo razsežnost, saj vemo, da ji ne moremo priti do konca, ampak ji v bistvu tudi nočemo, saj to ni njen namen. Nič v tej poeziji, v tem svetu ni zapisano nikakršni časovnosti; še najbližje poimenovanje, ugotavlja, bi bilo mnogotero veččasje. Vse vznika in izginja, izginja in vznika, se rojeva in umira, umira in se rojeva, pesnitev se steka v hipnotičen cikel nenehnega porajanja, ki ga spremljamo, kot bi spremljali pogovor v sosednji sobi, ob tem pa slišali le vsako tretjo besedo, kot nekje pronicljivo ugotavlja pesniški govorec: »[…] in če smo torej pozabili, / ni pomembno, ni izgubljenega, nič pridobljenega, / vedno, kadar bi si morda zaželeli, četudi le za trenutek, / se lahko vrnemo, ta red obnavljamo naprej, svojo / smrtnost, pet ali šest dreves, listje na njih, veje, / krošnje, nič pridodanega, nič odvzetega, drevje ob / vodi, še nikoli zaključeno in začeto vsakič znova, / vsakič znova obnovljeno […]« Proti koncu knjige Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče se govorec osredotoči na možnost prostora, kjer je drevo, kjer je igrišče, a je bilo tudi že vse kaj drugega. Tam so se srečevale in dopolnjevale usode, pri tem pa ne govori o preteklosti, temveč o soobstoju vseh teh pojavnosti. Prostor ga vodi še dlje v prostor samega izražanja, ki je v knjigi naslovljeno večkrat in za katero se zdi, da prevprašuje samo sebe, lasten pesniški izraz, ki je omejen, a je tudi najboljše, kar zmore z besedami in pojmi. Prizor drevesa in otrok se dokončno zariše pred nami kot gibljiva diorama, oblita s svetlobo, kot preblisk ali sončni žarek skozi veje drevesa, ki ga pišemo nihče.

Tokrat se posvečamo četrti Mozartini, ki je 12. aprila potekala v Slovenski filharmoniji, in Mladinskemu pevskemu festivalu Celje, ki letos beleži 80 let, potekal pa je vse od 31. marca. Poleg tega bomo povedali še, kdo so prejemniki letošnjih Gerbičevih nagrad in priznanj ter omenili koncert mladih glasbenikov v koprskem studiu Hendrix in uprizoritev opere Madamme Butterfly v Trstu. V soboto, 18. aprila, pa vas v Slovensko filharmonijo vabijo učenci Glasbene šole Arsem, ki letos beleži 15 let delovanja.

Z režiserjem Žigo Vircem in scenaristko Izo Strehar se pogovarjamo o nastajanju filma Zemljo krast, ki prihodnji teden prihaja v slovenske kine. Poleg tega se poglabljamo v novi film ukrajinskega režiserja Sergeja Loznice Dva tožilca, postavljen v 30. leta prejšnjega stoletja v Sovjetsko zvezo, in v intimno družinsko filmsko pripoved Gluha španske režiserke Eve Libertad. Poročamo tudi o Slovenski dokumentarni pomladi, v okviru katere si lahko do konca tedna v Slovenski kinoteki ogledate deset del iz zakladnice domače dokumentarne produkcije.

Pogovarjamo se z režiserji filmov iz Festivala dokumentarnega filma – Ivanom Ramljakom, režiserjem večkrat nagrajenega hrvaškega filma Mirovnik, Mirom Remom, režiserjem s kristalnim globusom v Karlovih Varih nagrajenega filma Da se ti zmeša v divjini in Borisom Petkovičem, ki je na festivalu premierno predstavil svoj novi dokumentarec Kdor ne skače. Poleg tega ocenjujemo film Tujec François Ozona, ki je odprl 14. Festival frankofonskega filma in napovedujemo avstrijski festival Diagonala, tokrat s posebno sekcijo Portorož sreča Gradec.

Z mesecem marcem prehajamo v nižjo tarifno sezono, kar lahko pomeni tudi nižje stroške omrežnine. Poleg same sezone pa je za namene varčevanja potrebno upoštevati tudi različne časovne bloke, energetsko učinkovitost naprav, presežke moči oziroma informacijo o tem, koliko naprav deluje hkrati. Kako smo potrošniki kot kupci električne energije zaščiteni pred neustreznimi praksami ponudnikov? Kako učinkovito varčevati z energijo? O tem v torkovem Svetovalnem servisu z Boštjanom Okornom iz Zveze potrošnikov Slovenije. Projekt sofinancira Evropska unija v okviru sporazuma o dodelitvi sredstev št. 101196292. Izražena stališča in mnenja so izključno stališča in mnenja avtorjev in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Izvajalske agencije Evropskega sveta za inovacije in mala in srednja podjetja (EISMEA). Niti Evropska unija niti organ, ki dodeljuje sredstva, zanje nista odgovorna.

V Berlinu se bo ta konec tedna sklenil že 76. mednarodni filmski festival. V oddaji se o vtisih iz festivala in ugibanjih o filmih, ki utegnejo prejeti katerega od berlinskih medvedov, pogovarjamo z Ingrid Kovač Brus. Poleg tega tokrat ocenjujemo filma Tajni agent Kleberja Mendonçe Filha in Viharni Vrh Emerald Fennell, poklonili pa se bomo tudi v torek preminulemu slavnemu ustvarjalcu ameriških dokumentarnih filmov, Fredericku Wisemanu.

Evropska agencija za okolje je Ljubljano po kakovosti zraka uvrstilo povsem na začelje 761-ih evropskih mest. Po ocenah strokovnjakov to pomeni okrog 600 prezgodnjih smrti na leto. Poleg prometa so največji vir onesnaženja emisije iz malih kurilnih naprav, v prihodnosti pa se na obrobju mesta načrtuje tudi izgradnja sežigalnice, kar razburja zlasti zdravniške organizacije in okoljevarstvenike. Kaj sežigalnica pomeni za zdravje ljudi, okolje in dolgoročni razvoj mesta? Kako varna je sodobna sežigalna tehnologija in kakšne so alternative? O tem vnovič Studiu ob 17h. Gostje: Nataša Jazbinšek Seršen, vodja Oddelka za varstvo okolja MOL; dr. Miran Brvar, vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC LJ; dr. Marko Agrež, tehnični direktor v Energetiki Ljubljana; Uroš Vajgl, državni sekretar na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo.

Poročamo z Rotterdamskega filmskega festivala – o brazilski znanstvenofantastični pripovedi o jedrskih poskusih in pošastnih komarjih, italijanskem dokumentarnem filmu o večgeneracijski travmi po življenju v verski sekti ter o palestinskem filmskem portretu kinooperaterja iz Dženina. Z direktorjem Festivala gorniškega filma Silvom Karom se pogovarjamo o tem, kaj se obeta na jubilejni 20. izdaji festivala. Poleg tega se poglabljamo v novi film škotske režiserke Lynne Ramsay Umri, ljubezen moja, ki med drugim tematizira poporodno depresijo.

Evropska agencija za okolje je Ljubljano po kakovosti zraka uvrstilo povsem na začelje 761-ih evropskih mest. Po ocenah strokovnjakov to pomeni okrog 600 prezgodnjih smrti na leto. Poleg prometa so največji vir onesnaženja emisije iz malih kurilnih naprav, v prihodnosti pa se na obrobju mesta načrtuje tudi izgradnja sežigalnice, kar razburja zlasti zdravniške organizacije in okoljevarstvenike. Kaj sežigalnica pomeni za zdravje ljudi, okolje in dolgoročni razvoj mesta? Kako varna je sodobna sežigalna tehnologija in kakšne so alternative? O tem v tokratnem Studiu ob 17h. Gostje: Nataša Jazbinšek Seršen, vodja Oddelka za varstvo okolja MOL; dr. Miran Brvar, vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC LJ; dr. Marko Agrež, tehnični direktor v Energetiki Ljubljana; Uroš Vajgl, državni sekretar na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo.

Lesna biomasa je obnovljiv vir energije, cenovno najugodnejši energent, ki ob tem zagotavlja razvoj podeželja in prispeva k čiščenju gozdov. Poleg polen v lesni biomasni krog spada ves odpadni lesni material, ki ga zmeljejo v sekance ali stisnejo v pelete. Zakaj kakovost lesnih goriv vpliva na emisije prašnih delcev? Kakšna so cenovna razmerja med posameznimi vrstami biomase? Prednosti in slabosti polen, peletov in sekancev? Gostja petkovega svetovalnega servisa bo doktorica Nike Krajnc z Gozdarskega inštituta Slovenije.

Kaj so ogledala, zrcala in druge odsevne površine? To niso samo sestavni del opreme naših bivališč, so tudi odsev naših podob in še marsičesa. Ogledala imajo bogato in zanimivo zgodovino: od odsevov na vodni gladini, skrivnostnega vulkanskega stekla - obsidiana, do muranskega ali beneškega ogledala, pa vse do industrijsko izdelanih steklenih površin. Poleg tega nosijo v sebi tudi magične in simbolne moči, kot vrata v svetove onkraj vsakdana. Na te poti se bomo podali v oddaji Sledi časa.

V zadnji oddaji v letošnjem letu se oziramo po preteklem filmskem letu. Spraševali se bomo, kateri filmi so najbolj izstopali v tujini, kaj je zaznamovalo slovensko filmsko krajino in kaj je leto 2025 prineslo za žanrski film. Poleg tega smo vam pripravili tudi nekaj namigov za preživljanje prazničnih večerov v kinodvoranah.

V Bruslju se bodo danes na rednem zasedanju zbrali voditelji članic Evropske unije. Glavna tema bo Ukrajina in kako ji zagotoviti finančno pomoč v prihodnjih dveh letih. Srečanja naj bi se udeležil tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski. Poleg tega bodo obravnavali prihodnji večletni evropski proračun in širitev povezave. Medtem bo v Bruslju potekal tudi vseevropski protest kmetov. Težita jih sporazum Mercosur in pretirana birokracija. V oddaji tudi: - Trump se je v televizijskem nagovoru v svojem slogu pohvalil z gospodarsko blaginjo; več kot polovica Američanov je ne čuti. - Poslanci o noveli zakona o RTV Slovenija. Sindikate skrbi umik usklajevanja višine prispevka z inflacijo. - Zaradi sumov nepravilnosti v javnem zavodu GO!2025 novogoriški svetniki predlagajo zunanjo revizijo vseh let poslovanja.

Državni svetniki bodo na današnji seji kmalu odločali o ustavni presoji glede izplačila zimskega regresa, ki jo predlagajo delodajalska združenja. Predstavniki gospodarstva želijo s tem doseči razveljavitev dela zakona, ki se nanaša na regres. Poleg tega računajo na zadržanje zakona. To je sicer malo verjetno, tudi zato, ker zaposleni že dobivajo denar na račune. Rok za nakazilo se izteče čez dober teden, a pravne in kadrovske službe so zasute z rekordno velikim številom vprašanj, povezanih z izvedbo. Drugi poudarki: - Kirurge na maksilofacialnem oddelku ljubljanskega Kliničnega centra, ki so dali odpoved, pozvali k pridobitvi naziva svetnik, kar bi odprlo nove možnosti zaposlovanja. - Ob mednarodnem dnevu človekovih pravic opozorila, da povečevanje števila hudih kršitev kaže na brezbrižnost do trpljenja ljudi. - Evropska komisija predlaga niz ukrepov za izboljšanje energetske povezljivosti članic Unije.

Evropska prestolnica kulture v čezmejnem prostoru na Goriškem se prvi petek v decembru uradno končuje s predajo naslova slovaškemu mestu Trenčin in finskemu Ouluju. V desetih mesecih se je na naši strani zvrstilo 870 kulturnih, gastronomskih, športnih in drugih dogodkov, kar je dvakrat več od načrtovanega. Skupno pa je prva čezmejna kulturna prestolnica Evrope gostila prek tisoč 600 dogodkov, med drugim ugotavljajo nosilci projekta. Poleg tega so samo uradne programske vsebine privabile več kot milijon obiskovalcev, tri milijone je bilo ogledov spletnih vsebin. Kakšni še so učinki in izkušnje Evropske prestolnice kulture na Goriškem ter kako v čezmejnem povezovanju in sodelovanju naprej, o tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Mija Lorbek, direktorica javnega zavoda GO! 2025; Neda Rusjan Bric, režiserka in pobudnica EPK GO! 25; Sabrina Volk Simčič, vodja novogoriške območne izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti; Štefan Krapše, založnik; Vladimir Peruničič, direktor Goriškega muzeja. Avtor Valter Pregelj.

Lara Železnik s partnerjem Gašperjem Koscem in argentinsko dogo Elo živi v ribiškem in surferskem mestu Tofino v Kanadi, na otoku Vancouver. V mestecu ni semaforjev, pozimi ima manj kot 3000 prebivalcev, s turisti pa poleti ta številka naraste na približno 30.000. Obiskovalci prihajajo deskat na vodi, opazovat orke in deževni gozd, zelo blizu so tudi črni medvedi in pume, ki kdaj zaidejo celo v mesto. Dom sta Slovenca našla na 13-metrski ladji. Poleg poznavanja tokov in vetrov Pacifika je velik izziv pranje perila, saj se morata za to odpraviti v mestno pralnico. Prednosti pa so izleti, nekaj ur plovbe stran lahko najdeta “zasebne” naravne vroče vrelce.

Na Prvem programu Radia Slovenija 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami. Nocoj bomo premierno slišali pravljico Čudodelna košara avtorice Katje Stanič. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! leta 2021. Potem jo je uzrla. Poleg nje je stala velika, prostorna, živobarvna košara. Čudovita se ji je zdela, tako vesela, živahna je bila. Pa ni vedela natančno, kaj naj z njo počne. Pripoveduje: Mojka Končar. Avtorica besedila: Katja Stanič. Glasbeni oblikovalec: Luka Hočevar. Mojster zvoka: Urban Gruden. Režiserka: Ana Krauthaker. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiih Radia Slovenija 2025.

Ministrstvo za delo je pripravilo nov zakon o osebni asistenci. Pomembnih novosti je več: spreminja se definicija osebne asistence, ocenjevanje o upravičenosti prenašajo na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, nadzor je opredeljen bolj natančno. Poleg tega predlog zakona povečuje pravice osebnih asistentov na področju plač. Socialni partnerji podpirajo predlog, neuradno pa imajo zadržke na finančnem ministrstvu. V oddaji tudi o tem: - V senci številnih svetovnih konfliktov vse glasnejši pozivi h krepitvi samozadostnosti, tudi prehranske - Po podpori ameriškega kongresa bi se lahko predlog zakona o objavi vseh Epsteinovih dokumentov že danes znašel na mizi predsednika Trumpa - Ob koncu kvalifikacij za nogometno svetovno prvenstvo so si nastope zagotovile Škotska, Španija, Avstrija in Belgija

Z novim letom začnejo na trgu dela veljati številne novosti: zvišal se bo najnižji in najvišji znesek denarnega nadomestila za brezposelne, na novo se opredeljuje most do upokojitve, uvaja se ukrep 80/90/100. Poleg tega prihaja spodbuda za zaposlitev starejših od 59 let, razširja se možnosti začasnega ali občasnega dela upokojencev, tu so še varovala pri agencijskem delu. Gre za zakonodajo, ki je pomembna za brezposelne, delavce tik pred upokojitvijo, upokojence, delodajalce ter agencijske delavce. V Svetovalnem servisu na vprašanja odgovarjata predstavnici ministrstva za delo: Mojca Pršina Kumar, generalna direktorica Direktorata za trg dela in zaposlovanje ter Tanja Podlipnik, vodja Sektorja za delovna razmerja in druge pravice iz dela.