Podcasts about poleg

Z mesecem marcem prehajamo v nižjo tarifno sezono, kar lahko pomeni tudi nižje stroške omrežnine. Poleg same sezone pa je za namene varčevanja potrebno upoštevati tudi različne časovne bloke, energetsko učinkovitost naprav, presežke moči oziroma informacijo o tem, koliko naprav deluje hkrati. Kako smo potrošniki kot kupci električne energije zaščiteni pred neustreznimi praksami ponudnikov? Kako učinkovito varčevati z energijo? O tem v torkovem Svetovalnem servisu z Boštjanom Okornom iz Zveze potrošnikov Slovenije. Projekt sofinancira Evropska unija v okviru sporazuma o dodelitvi sredstev št. 101196292. Izražena stališča in mnenja so izključno stališča in mnenja avtorjev in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Izvajalske agencije Evropskega sveta za inovacije in mala in srednja podjetja (EISMEA). Niti Evropska unija niti organ, ki dodeljuje sredstva, zanje nista odgovorna.

V Berlinu se bo ta konec tedna sklenil že 76. mednarodni filmski festival. V oddaji se o vtisih iz festivala in ugibanjih o filmih, ki utegnejo prejeti katerega od berlinskih medvedov, pogovarjamo z Ingrid Kovač Brus. Poleg tega tokrat ocenjujemo filma Tajni agent Kleberja Mendonçe Filha in Viharni Vrh Emerald Fennell, poklonili pa se bomo tudi v torek preminulemu slavnemu ustvarjalcu ameriških dokumentarnih filmov, Fredericku Wisemanu.

Po ocenah Svetovnega gospodarskega foruma je več kot polovica svetovnega gospodarstva zelo močno odvisna od narave. Poleg podnebne krize se soočamo tudi s krizo zmanjševanja biotske raznovrstnosti in degradacije ekosistemov. Kot poudarja eden vodilnih morskih biologov Carlosom Duarte, pa se pomena varovanja narava v zadnjem času vse bolj zavedamo, kar še posebej velja za del zasebnega sektorja, denimo zavarovalnice, saj ekstremni vremenski pojavi povzročajo vse večjo škodo. Nenazadnje pa se moramo zavedati odgovornosti do prihodnjih generacij, kar, kot pravi, ni nek abstrakten pojem, saj gre za naše otroke in vnuke. S profesorjem Duartejem, ki je obiskal Ljubljano na povabilo Ekonomske fakultete, se je pogovarjala Špela Novak.

Na včerajšnjo pepelnično sredo so bili s pepelom na čelu zaznamovani tudi rojaki v Clevelandu. Pri Svetem Vidu sta bili sveti maši ob 17h v kapeli svetoviške vasice in ob 18.30 v župnijski cerkvi. Najsvetejše bo v čaščenje izpostavljeno vsak petek od 16h do 17h v kapeli svetoviške vasice, sledila bo sveta maša v angleščini. Pri Mariji Vnebovzeti je bil pepel blagoslovljen in razdeljen med včerajšnjo jutranjo in večerno sveto mašo. V tej župniji so pripravili veliko priložnosti za molitev in razmišljanje. Poleg vsakodnevne jutranje maše v slovenščini bo ob sredah in petkih še večerna sveta maša v angleščini. Križev pot bodo ob sredah zvečer molili v angleščini, ob nedeljah popoldne pa v slovenščini. Molitev pred Najsvetejšim bo ob sredah zvečer in ob četrtkih popoldne. Vsak ponedeljek zvečer bo spokorno bogoslužje v eni od župnij na tistem območju. V tem postu bodo nadaljevali tudi s tradicijo ribjih večerij.

»Poleg predsednikovih laži, ki mu je menda ponarejen račun za bivanje na Ugljanu plačal nekdo iz Romunije, z ukradenega bančnega računa, se je ponovno razgalil način dela vodstva RTV, ki mu v aktivističnem boju za pravo (to seveda pomeni levo) politično opcijo ni problem cenzurirati, izvajati pritiske na svoje zaposlene in lagati javnosti, ki jih prisilno plačuje,« je zapisala Erika Ašič.

Evropska agencija za okolje je Ljubljano po kakovosti zraka uvrstilo povsem na začelje 761-ih evropskih mest. Po ocenah strokovnjakov to pomeni okrog 600 prezgodnjih smrti na leto. Poleg prometa so največji vir onesnaženja emisije iz malih kurilnih naprav, v prihodnosti pa se na obrobju mesta načrtuje tudi izgradnja sežigalnice, kar razburja zlasti zdravniške organizacije in okoljevarstvenike. Kaj sežigalnica pomeni za zdravje ljudi, okolje in dolgoročni razvoj mesta? Kako varna je sodobna sežigalna tehnologija in kakšne so alternative? O tem vnovič Studiu ob 17h. Gostje: Nataša Jazbinšek Seršen, vodja Oddelka za varstvo okolja MOL; dr. Miran Brvar, vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC LJ; dr. Marko Agrež, tehnični direktor v Energetiki Ljubljana; Uroš Vajgl, državni sekretar na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo.

Piše Andrej Lutman, bere Aleksander Golja. V literarnem opusu Branka Gradišnika predstavlja roman Skrunitelj nadaljevanje njegovih pronicljivih izpisovanj na videz obrobnih pojavov, ki pa v celotni tekstovni strukturi postanejo pomembni, celo ključni za doumevanje avtorjevega namena. Predstavljeni so na način sprotnega humornega obračunavanja z vedenjskimi vzorci, ki so zlahka spregledani, a pisatelj jim da takšno težo, da krepko zarežejo v bralsko zavest. Podani so na način esejističnega nizanja, saj je romaneskna oblika le zunanja mreža, v katero se ujamejo dejstva, s katerimi pisatelj ustvarja svet odzivnosti, primerjav in vrednotenj. V romanu Skrunitelj Branko Gradišnik obuja formo nekakšnega intervjuja. Začne in konča se z izpostavitvijo diktafona. Pripovedovalca oziroma intervjuvanca obiskuje Anka Rivanc in v sedmih obiskih, kolikor je v knjigi poglavij, prejme obilico dejstev, premišljevanj in reminiscenc. Pisatelj se tokrat ukvarja predvsem z osebama iz slovenske literarne zgodovine – Janezom Trdino in Ivanom Cankarjem. Ne vpleta ju v kaka literarnozgodovinska izhodišča, pač pa nastopata v vlogi sogovornikov, pisatelj pa je govorec, ki podaja svoja razmišljanja skoraj kot paberke, kot opombe, ki mu služijo za ogrodje svoje naracije, ter navaja dogodke iz njunega življenja, ki so bolj anekdotične narave. Med tem kramljanjem je obilica naslonitev na določene spise in zgodbe, ki so zaznamovali razvoj slovenske književnosti. Takšnemu občutju se približuje tudi Anka Rivanc, ki v svojih opombah skuša ujeti pisateljev humoristični ton in vsebinske poudarke ter z lastnimi posegi v pripovedovanje, ki ga je posnela in uredila, dodaja še eno dimenzijo aktualnosti. Ima pa to pisanje še eno lastnost: to je implicitno izraženo spraševanje, kdo je skrunitelj in kaj oskrunja. Prvi odgovor bi seveda bil, da je skrunitelj prav pisatelj sam, saj pri vpletanju dveh pisateljev ne skopari z nekakšno desakralizacijo obeh. Nikakor ju ne ponižuje ali išče določenih pomanjkljivosti pri njiju, iskanje manjkov se izraža drugače. Branko Gradišnik poudarja svoje pripetljaje z založbami in težave ali vsaj peripetije v zvezi z možnostjo objavljanja svojih prispevkov v dnevnih občilih. Oskrunjanje tako ostaja knjižni suspenz, kar daje celotnemu pisanju nadih kriminalne zgodbe, kjer prekršek ali zločin sicer obstaja, ni pa trupla niti žrtve. Poleg že omenjenih slovenskih pisateljev je v romanu Skrunitelj še množica literarnih osebnosti, ob katerih pa osnovna naracija prehaja v esejistično podajanje bolj ali manj znanih zgodovinskih dejstev. Te osebe so večinoma iz evropske literarne zgodovine, kot sta Franz Kafka ali Fjodor Mihajlovič. Dostojevski. Tudi njih vpleta le kot nekakšno izhodišče za razpredanja, ki so na nekaterih mestih rahlo ovita v filistrske odtenke, pa takšni odlomki morda delujejo kot preobilje v sicer tekoče berljivem besedilu. Ob tem se poraja zamisel, da bi bil roman Skrunitelj lahko obvezno šolsko branje, saj se loteva stebrov evropske literature na sproščen način. Spremno besedo, ki je pravzaprav uvod v roman, je napisala Miša Gams. V njej poudarja izmuzljivost in primerja Gradišnikovo pisanje s potico, ki ima kar se le da različne nadeve. Krepkih tristo strani obsežno pisanje pa pušča bralstvo v neki negotovosti, ali sploh vzeti resno vse, kar je napisano. A to je vsekakor odlika tega dela, saj relativizira eno od splošnih prepričanj, da je literarna zgodovina ena sama.

Poročamo z Rotterdamskega filmskega festivala – o brazilski znanstvenofantastični pripovedi o jedrskih poskusih in pošastnih komarjih, italijanskem dokumentarnem filmu o večgeneracijski travmi po življenju v verski sekti ter o palestinskem filmskem portretu kinooperaterja iz Dženina. Z direktorjem Festivala gorniškega filma Silvom Karom se pogovarjamo o tem, kaj se obeta na jubilejni 20. izdaji festivala. Poleg tega se poglabljamo v novi film škotske režiserke Lynne Ramsay Umri, ljubezen moja, ki med drugim tematizira poporodno depresijo.

Piše Milan Vogel, bere Bernard Stramič. Malo nenavadno je, da se roman o nekom začne z njegovim pogrebom, a Tone Partljič se je tako odločil v prvem delu skoraj sedemsto strani obsegajoče knjige Voranc. V uvodnih stavkih je zapisal: ”Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so celo zapisani v kakih šolskih knjigah. ” Roman je napisan na podlagi biografskih podatkov in zgodovinskih arhivskih virov. Avtor je pri tem opravil spoštovanja vredno delo in ga s svojim humorjem tudi nekoliko partljičevsko obarval. Nit Vorančevega življenja in dela teče od mladosti še ne na svojem na Preškem vrhu do umika pred aretacijo čez Strojno v Avstrijo leta 1930. Vmes pa je dogajanje zelo živahno, Partljič na primer piše o vihtenju cimprovke, ko je Lovro očetu pomagal tesati tramove – oče je bil namreč prepričan, da bo postal ”holcar”, saj so imeli denar za šolanje samo za sina Alojza, ki je pozneje postal duhovnik in celo član pobegle jugoslovanske vlade v Londonu). Beremo tudi o dveh zadružnih tečajih v Ljubljani in na Dunaju, poroki z Micko Šisernik in dveh hčerah, organiziranju in vodenju različnih skladov, ko je bil v službi v železarni v Guštanju, itd. Javnosti pa je bilo bolj neznano njegovo ilegalno delovanje kot člana prepovedane Komunistične partije Jugoslavije, čeprav tudi to ni ostalo skrito, saj, kot je rekla neka Hotuljka, ”v Kotljah se vse zve”. Sčasoma je postal tako pomemben komunist, da je bil izvoljen za enega od treh slovenskih delegatov na tretjem kongresu KPJ na Dunaju. Seveda ga je za vse življenje zaznamovala prva svetovna voja, ki jo je najprej doživel kot črnovojnik, nato pa kot mobiliziranec na soški fronti in potem na Tirolskem, kjer je prebegnil na italijansko stran in dolgo preživel v taboriščih tudi na jugu Italije. Ves čas mu je šlo po glavi, da bi moral o tem kaj napisati, a zaradi drugih obveznosti ni utegnil, tako da je roman Doberdob nastal šele pozneje. Voranca je njegovo ilegalno delovanje tako zaposlovalo, da ni imel časa ne za družino ne za pisanje. Nenehno je imel sestanke ali doma na Koroškem ali v centrali v Ljubljani, njegova glavna naloga pa je bilo organiziranje ilegalnih prehodov ljudi in literature čez jugoslovansko-avstrijsko mejo na Remšniku, Pernicah in največ na Strojni. Čeprav so ljudje vedeli, da je komunist, ki jih večinoma niso marali, je bil tako ugleden in priljubljen, da ga je pričakal domači žandar in ga opozoril, naj ne gre domov, ker ga tam čaka zaseda žandarjev, ki so prišli iz Ljubljane in Maribora, eden celo iz Beograda, da bi ga aretirali. Tako mu je uspel pobeg čez mejo v Avstrijo. Poleg zgodovinskih in biografskih dejstev Partljič v roman vpleta tudi motive iz Vorančevih literarnih del. Tako npr. naletimo na babico, ki pobira bobovce in ji Voranc pravi, da bodo že drugi pobrali, ona pa odgovori tako kot v Ajdovem strnišču: ”Pusti me Voranc, saj to delam zadnebar.” In res je je potem umrla. Ali občinska sirota, ki jo v kadunjah prevažajo po hišah, da jo preživijo. Pa Koplji pod brezo in tako naprej. Prvi del romana torej zajema Prežihovo delovanje od mladosti do pobega čez mejo leta 1930. V njem je le malo o njegovem literarnem ustvarjanju, saj mu je uspelo napisati le krajša besedila za različne revije, zelo pa se je razveselil svoje prve knjige Povesti, ki je izšla leta 1925. Partljiču pa snovi za drugi del gotovo ne bo zmanjkalo.

6. maja 2026 bo minilo 50 let od rušilnega potresa v Benečiji in Reziji, ki je prizadel tudi Posočje. Umrlo je skoraj 1000 ljudi, 2 tisoč 400 je bilo poškodovanih, številne vasi pa so bile uničene. Je pa potres spodbudil beneške Slovence k razmisleku, kdo so in kako naprej, pravi znana beneška pesnica in vsestranska kulturna delavka Marina Černetič. Poleg obnove porušenih domov so se začela formalno ustanavljati slovenska društva, nastalo je Beneško gledališče, skrb za otroke, ustvarjalne delavnice in tabori pa so bili prvi zametki dvojezične večstopenjske šole v Špetru. O posledicah potresa in pestrem kulturnem delovanju se z Marino Černetič pogovarja Lucija Tavčar, urednica Radia Trst A.

Večkrat nagrajeni najnovejši celovečerni film makedonskega režiserja in scenarista Georgija M. Unkovskega DJ Ahmet, ki ga je bilo moč videti tudi na lanskem Ljubljanskem filmskem festivalu, ima skoraj pravljično zasnovo. Ahmet, petnajstletni pastir ovac v neki odročni makedonski vasici, se zaljubi v premožno vrstnico Ayo, ki se je vrnila iz Nemčije zaradi dogovorjene poroke, ki si je seveda ne želi. Simpatija je obojestranska in pastirjeva naloga – v maniri dobrih starih klasičnih pravljic – je seveda dekletu pomagati pobegniti. Pri tem si, kakor se za tovrstni lik tudi spodobi, pomaga z zvijačo, ki pa ni nič drugega kakor elektronska glasba in težko bi si zamislili bolj slikovit prikaz trka dveh popolnoma različnih si svetov. Na eni strani izrazito tradicionalno ruralno okolje s stoletnimi pravili in tradicijo, ki ga poosebljajo Ahmetov oče in Ayina družina, na drugi mladi, svobodomiselni najstniki, ki se sredi gozda udeležijo rejverske zabave in objavljajo na TikToku. Ko se vmes vmeša še čreda pobeglih ovac, je kulisa za prepovedano ljubezensko zgodbo skoraj popolna. Prav podoba tehno rejva v gozdu je bila glavno režiserjevo izhodišče za zasnovo tega filma, ki se mu je potrdila kot pravilna, ko je nekega dne med iskanjem snemalnih lokacij opazil nekega pastirja z najnovejšim iPhonom in takoj vedel, da ima svoj film. Do končne oblike, v kateri se tako kot v življenju spretno prepletajo humor, žalost, toplina in melanholija, je nato minilo še pet let, rezultat pa je izrazito topla pripoved o odraščanju v svetu, ki mu v resnici ne pripadaš več. Da je Ahmetova usoda še bolj zapletena, mu je pred kratkim umrla mama, na katero je bil očitno zelo navezan in je bila tisti bolj svobodomiselni člen družine, njegov precej mlajši bratec Naim pa od takrat ne spregovori več niti besede. Oče, zavezan tradiciji in popolnoma nesposoben izražati svoja čustva do sinov, svojo nemoč ob tem preliva v trdo vzgojo, kar le še povečuje prepad med njimi. Igra Aksela Mehmeta je tako osredinjena predvsem na njegove oči, ki boleče močno izražajo vse tisto, česar ni sposoben izreči z besedo, spretna dramaturgija prizorov pa večkrat vzbudi upanje, da bo končno le že prišlo do preobrata. A za to se mora zgoditi nekaj zares posebnega, močnejšega od besed. Glasba. Kot univerzalni jezik, ki presega besedno komunikacijo, Ahmetova glasba, predvajana na izjemno duhovit način, nazadnje prebije zid medgeneracijskega nerazumevanja in premaga urok mamine smrti. Poleg glavnih treh igralcev, Arifa Jakupa kot ravno prav svojeglavega Ahmeta, izjemno simpatičnega Agusha Agusheva, ki je nalogo molčečega Naima opravil z odliko, ter Dore Akan Zlatanove, kot sodobne princeske Aye, ki ne potrebuje več rešitelja na belem konju, ampak samo pomočnika za izpeljavo svojega načrta, prav posebno vlogo odigrajo tudi številni slikoviti stranski liki ter pristno in izjemno fotogenično makedonsko okolje. Da o roza ovci niti ne govorimo. Bere: Maja Moll Piše: Gaja Pöschl

Evropska agencija za okolje je Ljubljano po kakovosti zraka uvrstilo povsem na začelje 761-ih evropskih mest. Po ocenah strokovnjakov to pomeni okrog 600 prezgodnjih smrti na leto. Poleg prometa so največji vir onesnaženja emisije iz malih kurilnih naprav, v prihodnosti pa se na obrobju mesta načrtuje tudi izgradnja sežigalnice, kar razburja zlasti zdravniške organizacije in okoljevarstvenike. Kaj sežigalnica pomeni za zdravje ljudi, okolje in dolgoročni razvoj mesta? Kako varna je sodobna sežigalna tehnologija in kakšne so alternative? O tem v tokratnem Studiu ob 17h. Gostje: Nataša Jazbinšek Seršen, vodja Oddelka za varstvo okolja MOL; dr. Miran Brvar, vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC LJ; dr. Marko Agrež, tehnični direktor v Energetiki Ljubljana; Uroš Vajgl, državni sekretar na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo.

Stroški ogrevanja so v mrzlih zimah kot je letošnja, še nekoliko višji, za tiste, ki živijo v energetsko potratnih nepremičninah, pa lahko postanejo neobvladljivi. Najemniki stanovanj so pri obvladovanju stroškov precej nemočni, medtem ko imajo lastniki nepremičnin na voljo tudi nekaj subvencij, ki jih nudi Eko sklad. Kdo je upravičen do 100% subvencije, kakšen je postopek in kako jim ne le do subvencije, pač pa tudi do dejanske izvedbe projekta lahko pomagajo t.i. koordinatorji? Sogovornica:Marjetka Martinčič, svetnica Eko sklada iz Sektorja za zmanjševanje energetske revščine

V turistični oddaji smo se odpravili v Ormož, ki se turistično zelo razvija. Poleg vinogradniškega območja Jeruzalemsko-Ormoških goric in tam pridelanih odličnih, predvsem belih vin so zelo ponosni še na grad Ormož, tamkajšnje lagune in seveda na kolesarske in pohodniške poti. Nadaljujemo tudi popotniško zgodbo – na nadvse zanimivo potovanje v Indonezijo sta se lani septembra odpravila naša radijska kolega Brigita in Tomaž.

Prvo nedeljo v novem letu so - kot veleva tradicija - po ulicah Cerknega začeli tekati prvi laufarji. Letos v Cerknem praznujejo 70-letnico ponovne oživitve Cerkljanske laufarije, ki velja za enega najbolj prepoznavnih izrazov lokalne identitete, in je bila leta 2014 razglašena za nesnovno kulturno dediščino državnega pomena. Niz dogodkov ob jubileju, ki bodo potekali vse do pusta, so poimenovali ''Laufarija, srce Cerkljanske''. Poleg tradicionalnih sprevodov, branja obtožnice in eksekucije pusta, ki je vrhunec Laufarije, pripravljajo tudi več spremljevalnih dogodkov, od fotografske razstave Larfe, ki bo vključevala najstarejšo ohranjeno masko enega osrednjih likov Laufarije, ''Ta star'ga'', iz leta 1938, do premiere dokumentarnega filma.

Lesna biomasa je obnovljiv vir energije, cenovno najugodnejši energent, ki ob tem zagotavlja razvoj podeželja in prispeva k čiščenju gozdov. Poleg polen v lesni biomasni krog spada ves odpadni lesni material, ki ga zmeljejo v sekance ali stisnejo v pelete. Zakaj kakovost lesnih goriv vpliva na emisije prašnih delcev? Kakšna so cenovna razmerja med posameznimi vrstami biomase? Prednosti in slabosti polen, peletov in sekancev? Gostja petkovega svetovalnega servisa bo doktorica Nike Krajnc z Gozdarskega inštituta Slovenije.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Pravijo, da človeka prepoznaš po prijateljih, s katerimi se druži, ali po knjigah, ki jih bere. Vinka Ošlaka, pesnika, esejista, kronista in prevajalca, prepoznavam po knjigah, ki jih je prevedel ali napisal. Gre za skoraj sto naslovov. Leta 2003 je prejel Rožančevo nagrado za knjigo esejev Spoštovanje in bit. Vinko Ošlak prevaja večinoma iz nemščine in angleščine, je pa tudi eden redkih slovenskih esperantistov. Prevaja slovensko literaturo v esperanto in dela iz esperanta v slovenščino. Nekaj časa je bil predsednik odbora za esperanto pri Mednarodnem Penu. Gre za idealistično, nemara utopistično gibanje, ki ni ne versko ne politično, hkrati pa je več kot to dvoje skupaj. Esperanto je umeten jezik, ki v imenu samem nosi upanje. Pripadniki esperantizma skušajo s pomočjo esperanta doseči, da bi se ljudje različnih narodnosti, verskih in političnih prepričanj razumeli med seboj in se zato, ker bi se razumeli, lahko tudi zares poznali in spoštovali, se nenazadnje tudi sprejeli kot enakopravne in enakovredne prebivalce planeta. Esperanto naj bi bil temelj za mir na svetu, prispodoba upanja. Žal je upanje le prispodoba hrepenenja po neuresničljivem. Združevanje je na žalost preveč priklenjeno na izključevanje. Upanje, brezup, žrtvovanje in predanost, rast in razpad, oče in sin so temeljne teme Ošlakovega romana Konrad. Poleg razmerja med očetom in sinom je izpostavljen odnos moškega do duhovnih učiteljev in do žensk v svojem življenju. Vloge matere ali ženske in žene so odločilne v poteku dogajanja, a ostajajo v ozadju Ošlakove pripovedi. Kaj je prav, kaj je narobe, katere vrednote naj človek upošteva, ko se prebija skozi življenje? V romanu Konrad je pod drobnogledom človek, ki hoče živeti po svoji vesti, a ne ve, če si sme zaupati. V poglavju z naslovom Ko kralj ne verjame več v republiko je jasno zapisana dilema, ki Konrada spremlja na vsej življenjski poti. Gre za kralja Aleksandra in začetek druge svetovne vojne. "Ali je kralj prav ravnal glede na zakone dobrega vladanja na eni in glede na posledice za ljudstvo na drugi strani. Težava pa je v tem, da v času, ko mora vladar ukrepati, na to vprašanje navadno nihče nima zanesljivega odgovora. Žal pride odgovor navadno šele po vladarjevi smrti, ko zadeve tudi ni več mogoče popraviti, če je ravnal narobe." V nekem drugem drobcu piše: "Vsak človek je postavljen čez nekaj malega ali tudi velikega, kakor naš kralj, skoraj nihče pa tega ne ve, ali vsaj tako ravna, kakor da ne ve." Roman Konrad je zgodba o Slovencu, ki je na lastni koži okušal, prestajal in preživel razpad avstro-ogrske monarhije in nastanek Kraljevine Jugoslavije, se kot rudar pretolkel skozi drugo svetovno vojno in po njej kot razlaščen kmet izgubil stik s svetom, in kar je še bolj usodno, stik s svojim sinom. Prepad med dvema civilizacijsko različnima načinoma življenja je v romanu pripisan izbrisu možnosti demokracije po drugi svetovni vojni. Sin niti ob ob očetovi smrti ne dojame sinovstva, zato morda tudi očetovstva do svojih otrok ne bo zmogel izživeti. Usoda se ponavlja, vzorci so zakoličeni v nas samih. Konrad, nezakonski otrok, obsojen na izobčenost, se pokončno prebija skozi življenje kot hlapec, oproda, sedlar, zidar, rudar. Po nekonvencionalni poroki s starejšo žensko se izkaže kot dober kmet in gospodar. Po ženini smrti se znova poroči, a še prej ima nezakonskega otroka z žensko, ki ni kos materinstvu. Konradova druga žena otroka sprejme. Pisatelj se v drugem delu romana posveča pretežno temu sinu, Viktorju. Usodne politične spremembe v Konradovem življenju so vendarle dopuščale ohranjanje tradicionalnih vrednot, človek se je smel okleniti svojega notranjega občutka, ravnati po svoji vesti, preobrat po drugi svetovni vojni pa je starejše povozil, mlajše pa pognal po krivem, brezkrivdnem, brezvestnem tiru. Del romana, ki se posveča Konradu kot glavnemu protagonistu, berem kot biografsko prozo, napisano pedantno, slikovito, realistično. Tako se je pred sto petdesetimi leti pač živelo v naših krajih. Zdi se logično. Znano iz literature tistega časa, ne le slovenskih, tudi evropskih pisateljev. Ošlak to občutje nenehno potrjuje s skrbno izbranimi citati iz Svetega pisma. Vnaša dialoge z učitelji, z duhovniki, pri katerih dobiva tehtne odgovore in napotke. Do lika očeta je kot pisatelj prizanesljiv. Ko pa se posveti Konradovemu sinu Viktorju, zaznam samoobtoževanje, saj nehote začenjam brati knjigo kot avtobiografijo. Zgodovinski dogodki sežejo v najintimnejša življenja, najsi gre za kralje ali kmete in delavce, za ženske, moške ali otroke. Celotno podobo življenja, ki ga ponazarjajo liki staršev, otroka, sosedov, gospodarjev, knapov, gostilničarjev, oficirjev, konjskih hlapcev, učiteljev in pridigarjev, dekel in žena Vinko Ošlak podpre s citati iz Svetega pisma, ki so kot potrditve ali ponazoritve vsega, kar se v romanu dogaja. Zgodovinske dogodke, narečne izraze, imena resničnih ljudi in vire citatov navaja v opombah pod črto, tako da je roman mogoče brati tudi kot zgodovinsko kroniko o viharnem stoletju življenja Slovencev sredi Evrope. Posebnost tega romana je pisateljev pogled na zgodovinske in družinske dogodke skozi prizmo Svetega pisma in protestantske strogosti. Medtem ko pisatelj skuša biti objektiven, piše s sočutno bolečino in obžalovanjem. Tako je strog roman nehote sentimentalen. Oba lika, oče in sin, pridobita moje sočutje in zaupanje, prepričana pa sem tudi, da se bo marsikateri sin očeta, rojenega v 19. stoletju, lahko poistovetil s to vseslovensko sago. Globlji uvid v roman ponuja pedantna spremna beseda Denisa Poniža.

"Sodobna umetnost v svojih različnih oblikah se ne nanaša toliko na modernizem kot na umetnost zgodovinskih avantgard z njihovim mešanjem žanrov, tehnik, postopkov in različnih sfer življenja, ki segajo od znanosti do politike, " je v knjigi Estetika in politika modernizma (2009, Študentska založba) zapisal nedavno preminuli prof. dr. Aleš Erjavec. Erjavec je pustil močan pečat znotraj polja estetike in filozofije umetnosti tako pri nas kot v mednarodnem prostoru. Med drugim se je ukvarjal z avantgardami, sodobno umetnostjo, modernizmom in postmodernizmom. V svojih razmišljanjih je izhajal predvsem iz kritične teorije, hkrati pa se naslanjal tudi na sodobno filozofsko misel. Poleg teoretskih raziskav, pa je bil Erjavec zavezan tudi pedagoškemu delu, od leta 2000 je bil redni profesor za estetiko na ljubljanski Filozofski fakulteti in pobudnik ustanovitve Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, kjer je med letoma 2002 in 2012 vodil oddelek za kulturne študije. V spomin na njegovo delo ponavljamo pogovor, ki ga je z njim leta 2009 ob izidu njegovega omenjenega dela pripravil Aljaž Kovač.

Piše Bojan Sedmak, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Zgodovinski roman Dragana Potočnika Morporuk je povit v kvalitetno naslovnico in zavihke Vojka Pogačarja s spremno besedo Boštjana Narata, v kateri urednik besedila zapiše, da je Dragan Potočnik »marsikaj in marsikdo – profesor, zgodovinar, raziskovalec, popotnik, pesnik, strokovnjak in pisatelj …« Avtor pa v lastni spremni besedi izpostavlja, da gre v njegovi pripovedi »za preplet raziskave in domišljije in spoznanja, da brez zgodbe ni spomina…« ter da se je pri pisanju »opiral na ohranjene kronike v turških arhivih«. Besedilu sta dodana slovarček manj znanih pojmov, pretežno iz islamskega besednjaka ter kazalo z naslovljenimi poglavji in natančnimi datumi, izmenično zapisanimi po gregorijanskem in muslimanskem koledarju. Iz teh je razviden čas dogajanja od dveh dni v mesecu marcu do zaključnih v novembru, večinoma pa v avgustu in septembru leta 1532, ko se je stotisočera turška vojska vračala s plenilskih pohodov po takratnih deželah, ob tem pa mimogrede nekaj dni silovito oblegala Morporuk, Marburg, Maribor. Avtorjev drugi roman vsebuje za zgodovinsko epiko značilno prepletanje preteklih dejstev z zgodbami stvarnih in fiktivnih oseb, ki se v skrajnih življenjskih razmerah trudijo najti globlji pomen svojemu in bivanju nasploh. Dragan Potočnik je podobno spajanje intime in zgodovine izpeljeval že v romanesknem prvencu Pesem za Sinin džan (2017); v njem je protagonist v obdobju prehoda iz iranske monarhistične diktature v versko islamsko na dolgih poteh od Esfehana do Afganistana iskal sebe med sufiji in derviši, medtem ko so udarci usode njega in njegove bližnje zadevali med mudžahedini, borci proti ruski okupaciji, in pozneje v vojni med Iranom in Irakom. Med vsem tem si je prisebnost duha ohranjal s pomočjo citatov iz Korana, Biblije, Rumija, Hajama in lastne poezije ter že takrat postavljal v ospredje zanimanja like, ki so jim turbulence zgodovine poganjale in lomile krila človeškosti, skupaj z njihovimi posvečenostmi nečemu svetemu v svetu, ki tega nesmiselno uničuje. Teksturo Morporuka razgrinja poleg zaključnega vsevednega osem prvoosebnih pripovedovalcev, razporejenih med dve nasprotni strani. Vsaka je po svoje glavna v lastni glavi in prostoru, kakor ga doživlja v Istanbulu ali v Mariboru ter njegovi bližnji in daljni okolici. Po količini pojavljanja prednjačita branitelj mesta fiktivni Radovan in operativni poveljnik napadalcev vizir Ibrahim Paša, stvarno zgodovinsko izpričan zaupnik sultana Sulejmana, ter njegov vojaški nasprotnik, prav tako historično dokazljivo obstoječi voditelj odpora, mestni sodnik Krištof. Naslednji lik, izmišljeni mladenič Selim-Jurij, dvakrat spreobrnjen, janičar in kristjan, s svojo kompleksnostjo potrjuje da »roman ne sodi in ne poenostavlja, ampak poskuša razumeti«. Notranja svetova dveh ženskih likov pa sta predstavljena dovolj stvarno, da se lahko izmakneta morebitnim očitkom o romanesknem romantizmu; turška Ajša in marburška Anika sta v svoji psihologiji prepričljivi, ko se prva ukvarja s sultanovim sinom in sooča s povečano pozornostjo Veličastnega, druga pa se mora znajti v ljubezenskih zagatah med zajetim tujcem in domačim prijateljem Marekom. Avtor je v motivu ljubezenskega trikotnika realist, ki sanjarije in zanose svojih književnih oseb uravnoveša s tekom časa. Na družbeni ravni mu je seveda jasno, da je romantizirano nacionalno zgodovinopisje žal krivo za uvodne memorandume v premnoge vojne, zato se ne ukvarja z mitiziranjem tistih septembrskih dni leta 1532 in mogoče tudi zato vstavi odlomek, v katerem derviši ob odhodu izpred Morporuka plešejo z Rumijevimi verzi. In nikjer v romanu ne omenja legendarnega pogumnega, izmišljenega čevljarčka, krojačka, hlapčiča, ki je potopil Turke, tako da je v suhe jarke okoli mestnega obzidja spustil deročo vodo. Poleg tega se je pisatelj že kot nekonvencionalen popotnik z velikansko kilometrino naučil ceniti predvsem človekovo sočutno značajskost in se izogibati, kolikor je to mogoče, samovoljnemu napuhu, napolnjenemu z vsakršnimi ideologijami. Začetni del pripovedi je namenjen predhodnemu zavojevanju turške vojske, ko se Sulejman Veličastni na ogrskih ravnicah odloči, da se obrne od Dunaja in se pred zimo vrne v prestolnico imperija, ob tem pa oblega in uničuje domala vse na svoji poti. Dogajanje znotraj marburškega obzidja med tem poganjajo odnosi med meščani v tesnobnem pričakovanju in pripravah na boj za biti ali ne biti. A ko se spopad začne, vse bobni in se trese in gori, da se zazdi, da morda celo preveč, vendarle so številne eksplozije v tekstu razložljive, ker različni akterji določene iste dogodke pač predstavljajo iz več perspektiv. Dandanes filmi prikazujejo vojaško nasilje z digitalno natančnostjo pošastno fascinantno – vključno z živo dokumentiranimi pogledi, tik pred smrtjo razprtimi v ubijalske drone – in z vsiljivo bombastiko nemalo zaslepljujejo nevidna bistva. Ob prevladujoči potrošnji virtualnosti je zato opisovanje dramatičnega bojevanja zgolj z besedami v literaturi zahtevna naloga. Homer si jo je lahko lajšal z bogovi, Tolstoj reševal z monologi na krvavih poljih, Potočnik pa v svojem romanu podobno doživljanje pripiše mlademu konvertitu Selimu, ko se ta znajde sredi bojišča »kot zamrznjen. Čutil sem, kako me zebe, ne od mraza, temveč od praznine. Bil sem sam med vsemi, ki niso več čutili. In čeprav sem dihal, hodil, gledal, se je v meni nekaj ustavilo. Moje roke so bile umazane od zemlje in krvi. V kotu ust sem okušal pepel. Nisem mogel moliti. V prsih sem čutil le tisti strašni, neizgovorjeni strah, da bom nekoč pozabil, kaj pomeni biti človek. Da bom pozabil glas. Otrokov jok, Dotik materine roke. Besedo, ki jo izgovoriš, ne da bi jo moral. Ta strah je bil hujši od smrti, korak proč od mene …« Krhkosti in ranljivosti si ljudje v boju za preživetje ne morejo privoščiti brez posledic, čeprav sta morporuškim oblegancem hkrati razlog in nadloga za mirno sobivanje, ko živijo razpeti med strahom in pogumom, obupom in upom, uporom in predajo. Pisatelj svoje književne osebe spretno navdaja s širokim obsegom čustev; dobre sreče se nadejajo najbolj na poteh, ki jih vodi hrepenenje po ljubezni, slabe pa se praviloma ukvarjajo s sabo, oblastjo in uničevanjem vsega v dometih obsedenih volj do moči. Stil je prilagojen tempu dogodkov in njihovemu zaporedju v poročevalski maniri, zato ni nenavadno, da se stotina odstavkov začenja z veznikom »ko«. Vsekakor pa je v jeziku zaznavna Potočnikova lirična podstat, iz katere so vzklile njegove pesniške zbirke, zato iz besedila vznikajo lepe metaforične miniature. Na primer nekdo dvigne dlan, kakor bi ustavljal veter, nek mizar dela z rokami, ki so znale oblikovati žalost, vojak se sprašuje, katera roka je zdaj moja; tista, ki drži meč, ali tista, ki sem jo kot otrok pomolil za kruh … Učinkoviti so tudi esejistični prebliski z moralno-etično tematiko, na primer: ali smo še zmožni razlikovati med sovražnikom in človekom, ob tem, da sovraštvo, ki ga gojimo, ni vedno naše lastno. Včasih ga podedujemo. In morda lahko tudi odložimo. In včasih tudi spomin ni en sam, razcepi se na govorice, legende, tišino. In je morda je res treba začeti drugje, kjer ne bi vsak kamen govoril o tem, kar je bilo. Dodana vrednost romana ni le v obujanju pozornosti na pomembno dogajanje v preteklosti Maribora; to uspešno upiranje pred pol tisočletja je bržkone prvo v nizu kljubovalne tradicije mesta, ki se v odločilnih trenutkih ni predalo zavojevalcem. Tako kot se po prvi svetovni vojni ni pustilo priključiti upravi številnejših sosedov in se je v drugi upalo izpostaviti z začetno akcijo proti okupatorjem ter potem z uvodno blokado začeti še oboroženo narodno osamosvajanje. Potočnikov Morporuk je umetnostno besedilo humanista, pisca različnih zvrsti, od strokovnih monografij do avanturističnih potopisov, vseskozi opremljenega s pretanjenim posluhom za ravnovesje med nasprotji kultur in kot takega tudi povezovalca prizadevanj za nujno potrebno človeško sožitje in preživetje. In poleg romanopisca seveda še pesnika, ki mu velja prepustiti zadnje besede v pričujoči recenziji, podkrepljeni s hvalevrednostjo. »In vendar nekaj ostaja. Ne veličina vojske, ne število osvojenih trdnjav, ne dolžina poti, ne glas slave, ki zadoni ob povratku, nič od tega ne ohrani spomina. Ostajajo drobne stvari, ki preživijo: roka na ramenih otroka, zvestoba brez pogojev, pogled brez pričakovanja, čaj ob večeru pod zimzeleno krošnjo … Ko vse mine, ko se imperiji sesedejo vase, ko kamni postanejo ruševina in imena izginejo iz molitev …« Ostane le vprašanje: Kaj je tisto, kar dela človeka resnično velikega?

V Tretjem polčasu smo tokrat spregovorili o razpletu tretje tekme novoletne skakalne turneje in gostovanju alpskih smučark v Kranjski Gori. Poleg tega ste slišali še kateri športni dogodki bodo zaznamovali leto 2026!

Kaj so ogledala, zrcala in druge odsevne površine? To niso samo sestavni del opreme naših bivališč, so tudi odsev naših podob in še marsičesa. Ogledala imajo bogato in zanimivo zgodovino: od odsevov na vodni gladini, skrivnostnega vulkanskega stekla - obsidiana, do muranskega ali beneškega ogledala, pa vse do industrijsko izdelanih steklenih površin. Poleg tega nosijo v sebi tudi magične in simbolne moči, kot vrata v svetove onkraj vsakdana. Na te poti se bomo podali v oddaji Sledi časa.

France Prešeren ni le naš največji pesnik; po novem je tudi glavni junak najnovejše slovenske kriminalke.Na domačem knjižnem trgu smo dobili novo kriminalko, ki se dogaja v slovenskem okolju. A tokrat moramo iti po časovni premici nazaj v 19. stoletje, natančneje v poletje leta 1835, kjer v drugačnih okoliščinah spremljamo Franceta Prešerna. Poleg občasnega urejanja pravnih zadev, popivanja s prijatelji in kulturniki tistega časa ter ustvarjanja Krsta pri Savici naš največji pesnik v knjigi Dohtar in Povodni mož (Založba Goga) preiskuje še umor neke ženske. Avtor – literarni kritik in nekdanji urednik – Aljoša Harlamov v to zgodovinsko kriminalko vpleta še satiro in parodijo ter oriše takratne družbene razmere, ko ideja o jezikovni oz. nacionalni identiteti ni bila samoumevna, se je pa začela prebujati.

V zadnji oddaji v letošnjem letu se oziramo po preteklem filmskem letu. Spraševali se bomo, kateri filmi so najbolj izstopali v tujini, kaj je zaznamovalo slovensko filmsko krajino in kaj je leto 2025 prineslo za žanrski film. Poleg tega smo vam pripravili tudi nekaj namigov za preživljanje prazničnih večerov v kinodvoranah.

V Kulturnih utrinkih nam je orgličar Vladimir Hrovat predstavil božično-novoletni koncert, že dvanajsti po vrsti, ki bo v soboto 27. decembra. Poleg zasedbe harfe in ustne harmonike bo nastopil še kvartet Sul tasto iz ljubljanskega zdravniškega orkestra Camerata medica.

V oddaji Moja zgodba smo začeli s predvajanjem nekaterih prispevkov iz simpozija z naslovom Temna in težka dediščina komunistične revolucije na Slovenskem, ki je potekal 10. septembra 2025. Soorganizirala sta ga Slovenska matica in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani v sklopu Leta dediščine. Na njem je sodelovala vrsta referentov različnih strok, ki so temno in težko dediščino komunistične revolucije predstavili vsak iz svojega poklicnega vidika. Poleg uvodnih besed ste lahko slišali tudi predavanje Lane Delač Hrovatin v katerem je predstavila nadzor tajne politične policije nad Edvardom Kocbekom, Borisom Pahorjem in Viktorjem Blažičem.

Apolonija Simon je izjemna slovenska slikarka. Poleg umetniškega ustvarjanja je ravnateljica Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, kjer od leta 1999 tudi poučuje. Vodenje oblikovne šole je prevzela v času, ko so težnje po selitvi srednje šole iz Križank dosegle vrhunec. Meni, da bi bila selitev iz poslopja, ki ga je arhitekt Jože Plečnik obnovil prav z namenom oblikovanja prostora za izobraževanje, velika napaka. V oddajo Razkošje v glavi je Apolonijo Simon povabil Miha Žorž.

Z včerajšnjim dnem je na redni spored kinematografov po Sloveniji prišel nemški film Otoki, ki so ga po premieri na 75. Berlinalu sicer prikazali tudi novembra na Liffu. Poleg vznemirljive žanrske strukture, ki ves čas niha med kriminalko, filmom noir, grozljivko in eksistencialno dramo, je film zanimiv tudi zato, ker je bil eden izmed treh scenaristov tudi pred kratkim preminuli režiser, scenarist in pisatelj Blaž Kutin, ki je z režiserjem Janom Olejem Gersterjem že sodeloval pred šestimi leti pri pisanju scenarija za film Lara, je zapisala Miša Gams.

Predstavljajmo si milni mehurček. Uporabimo ga za izžarevanje laserske svetlobe, - hkrati deluje tudi ta kot mikrofon. Nadalje lahko z laserji vgrajenimi v celico diagnosticiramo razne bolezni. Če pa užitni laser vgradimo v med ali pa denimo olje, tako preverimo njuno kakovost. To so zgolj nekateri izmed poskusov, ki premikajo meje možnega na področju biofotonike in kvantnih tehnologij. In če se nam zdi svet fotonov in drugih osnovnih delcev pogosto abstrakten in zapleten, nam ravno poskusi tokratnega gosta Podob znanja - dr. Matjaža Humarja - ta svet, ki deluje po povsem drugačnih pravilih, približajo na nekaj oprijemljivega in nadvse vznemirljivega. Za dosežke na področju mikroskopskih izvorov laserske in kvantne svetlobe je izr. prof. Matjaž Humar prejel Zoisovo nagrado. Poleg tega je tudi vodja Laboratorija za biološko in mehko fotoniko ter kvantno optiko na odseku za fiziko trdne snovi Instituta Jožef Stefan ter izredni profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko.

V Bruslju se bodo danes na rednem zasedanju zbrali voditelji članic Evropske unije. Glavna tema bo Ukrajina in kako ji zagotoviti finančno pomoč v prihodnjih dveh letih. Srečanja naj bi se udeležil tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski. Poleg tega bodo obravnavali prihodnji večletni evropski proračun in širitev povezave. Medtem bo v Bruslju potekal tudi vseevropski protest kmetov. Težita jih sporazum Mercosur in pretirana birokracija. V oddaji tudi: - Trump se je v televizijskem nagovoru v svojem slogu pohvalil z gospodarsko blaginjo; več kot polovica Američanov je ne čuti. - Poslanci o noveli zakona o RTV Slovenija. Sindikate skrbi umik usklajevanja višine prispevka z inflacijo. - Zaradi sumov nepravilnosti v javnem zavodu GO!2025 novogoriški svetniki predlagajo zunanjo revizijo vseh let poslovanja.

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Jure Godler, vsestranski ustvarjalec – glasbenik, skladatelj, komedijant, imitator, televizijski voditelj in zmeraj bolj tudi pisatelj – je v novi knjigi Mrtvi kot prekinil serijo vohunskih romanov (ki jih sestavlja kar pet komičnih peripetij dinamičnega agentskega dua Spencerja & Novaka) in napisal kriminalni roman, ki je, kot pravi, »bolj v klasičnem slogu Agate Christie«. Preusmeritev iz vohunskega v kriminalni žanr, iz napete adrenalinske satire v možgane kravžljajoči »whodunit«, mu gre odlično od rok oziroma izpod peresa, zato razveseljivo prebrati, da je Mrtvi kot otvoritvena kriminalka nove serije o razreševanju umorov, ki na sceno postavlja še enega detektivskega knjižnega junaka. Poleg dveh najbolj znanih in priljubljenih slovenskih kriminalističnih inšpektorjev, Demšarjevega redkobesednega Martina Vrenka in Golobovega mrkega Tarasa Birse, smo zdaj dobili še pragmatičnega detektiva Hermana Arha, ki se enemu od protagonistov zdi kot kakšen lik iz starega francoskega detektivskega filma. »Arh je dejansko deloval kot nekdo, ki je s časovnim strojem pripotoval iz preteklosti, če že ne zaradi videza, pa zaradi svojega besedišča. Bradati mož z očali je bil oblečen v retro laneno srajco z ovratnikom, ki mu je padala čez trebuh. Hlače je prav tako nosil iz nekih drugih časov, s širokimi hlačnicami in globokim sedlom, najbolj pa je v oči bodel ogromen panamski klobuk bele barve s črnim trakom.« Naslov Mrtvi kot se poigrava s slepim kotom, ki vozniku kljub zrcalom ostane skrito. To je zgodba o dveh prijateljih, ki se poznata že od vrtca in si ne bi mogla biti bolj različna. Bojan, glavni pripovedovalec oziroma zapisovalec, je v tem odnosu grdi raček, Maksimilijan Pinter, na kratko Maks, pa narcističen labod in neusmiljen lomilec dekliških src. Ni čudno, da so se njune poti v mladeniški dobi za več let ločile, in ko se spet srečata in prijateljstvo obnovita, je Maks, ki se je vrnil iz tujine, že kriptomilijonar z lastnim prostornim stanovanjem in še enim, v katerega nastani babico. Tudi dekle ima; spoznal jo je sicer prek spleta in o njej bolj malo ve, a videti je zaljubljen in prepričan v uspeh njune zveze. Bojana zvleče na večerjo k svoji osovraženi družini, kjer jim z velikim užitkom razkrije, da je zdaj bogataš, vendar se lahko za njegov denar obrišejo pod nosom. Najboljšega prijatelja in svojo punco Klariso povabi tudi na svojo razkošno jadrnico, zasidrano na Hrvaškem. Po francoskem bendu, ki sta ga z Bojanom poslušala kot otroka, jo je imenoval Angle mort – Mrtvi kot. In prav na njenem krovu se Maks po prekrokani noči zjutraj zbudi med okrvavljenimi rjuhami, o Klarisi pa ni ne duha ne sluha. Bojan mu nesebično priskoči na pomoč in se na vse kriplje trudi zakriti prijateljev domnevni zločin, a ta je zaradi šoka že začel izgubljati razum in ukrepati po svoje. Roman Mrtvi kot ni krvav in ni na silo intelektualen, pa tudi psihološki triler ni, čeprav ima psihologija v njem pomembno vlogo. Korektno upraviči vse zahteve in pričakovanja kriminalnega žanra, ne bi pa bil nič posebnega, če ga avtor ne bi napisal dinamično in rahlo sarkastično, v živahnem jeziku, polnem iskrivih dialogov, z dobrim ravnotežjem med komedijo in tragedijo, ter ga začinil z zanimivo zgradbo in dobršno mero čudaštva. Po godlerjevsko pač. Tukaj je tragični junak Maks, ki mu nenadno bogastvo prav nič ne pomaga vzdrževati njegove že od najstništva nestabilne psihe. Tukaj so Maksova disfunkcionalna družina, ki jo provociranje sina milijonarja in apetiti po njegovem denarju še bolj raztreščijo; pa njegova ljubljena prebrisana babica Marjanca, ki pred vsemi drugimi družinskimi člani hlini nepokretnost in demenco, da se jim maščuje, ker so jo vtaknili v dom. Tukaj je Klarisa, skrivnostna Maksova ljubica, o kateri pa bralec izve tako malo, kot malo ve o njej Maks; razen da je bila prikupno dekle. In tukaj je izmuzljivi Bojan, ki v zgodbi, ki jo je sam zapisal, izpade kar preveč prijateljsko vdan, dobronameren in razumevajoč, skoraj viteški. Zanimivo je, da se detektiv Herman Arh pojavi šele v osmem poglavju, na dobri polovici romana, ko ga kot Slovenca, ki dopustuje na Hrvaškem, hrvaški kolegi povabijo, da prevzame primer izginule slovenske potnice na jadrnici Angle mort. Drzno odločitev, da osrednji lik kriminalistične preiskave uvede tako pozno, je pisatelj pojasnil z besedami, da je odlika dobre detektivke zaplet sam, kombinacija motivov in vzgibov in tudi ustvarjalnost umora samega. Detektiv po njegovem sodi v drugi plan, »a vseeno deluje kot katalizator, ki na koncu razkrije vse podrobnosti in pojasni okoliščine umora«. Arh na koncu Bojanove izpovedi na pičlih desetih straneh v Pripisu res razplete zamotano štorijo, vendar pojasnilo za bralca ni popoln šok, saj se mu je tu in tam marsikaj poblisknilo že prej. Morda je največja pomanjkljivost te, sicer kratkočasne in duhovite kriminalke ta, da se pogled med branjem ne znajde prav pogosto v mrtvem kotu. Pravzaprav se z njim resnično in dokončno sreča le Maks Pinter, kar posrečeno ubesedi Herman Arh: »Zlo se mu je mojstrsko prihulilo v mrtvi kot. In niti najmanjšega opozorila ni dalo od sebe.« Zanimivo bo opazovati, kakšno mesto si bo novi detektiv izboril v družbi drugih fiktivnih stanovskih kolegov; poleg dveh že omenjenih jih v slovenskem trenutno močno zastopanem kriminalističnem žanru kar mrgoli. Občutek imam, da se bo dobro znašel.

V svojem celovečernem prvencu Fantasy režiserka Kukla vzpostavi svet, ki hkrati obstaja in ne obstaja: topografija slovenske periferije je predrugačena prek vizualne logike postjugoslovanskega prostora, čas pa razpada v preplet anahronizmov in sodobnih tehnoloških sledi. Rezultat je urbanistična krajina, ki ni ne Ljubljana ne Makedonija, kjer so film deloma posneli, temveč nekakšen hibridni teritorij; ta se izkaže za idealen prostor za zgodbo, ki običajna razmerja med realističnim in fantastičnim zamenja za liminalno. S tem film še pred vzpostavitvijo pripovedi uokviri svoje osrednje zanimanje: identiteta kot neprestano uprizarjanje, kot fluidnost, kot večno nastajanje. V ospredju so tri prijateljice: Mihrije (Sarah Al Saleh), Sina (Mina Milovanović) in Jasna (Mia Skrbinac). Film jih ne obravnava toliko kot psihološko zaokrožene celote, temveč bolj kot vektorje družbenega pritiska. Patriarhalnost priseljenskih okolij, ekonomska ranljivost in generacijska določenost so vanje nekako vtisnjene: zdi se, da maskulinizirani performansi boksa, trenirke, vožnja z motorji … ne govorijo toliko o zavestno izbrani spolni identiteti kot o performansu spola, kot strategiji preživetja. V tej konfiguraciji vstop Fantasy, transspolne ženske, deluje kot nekakšna motnja – ne pripovedna, temveč ontološka. Fantasy v izvedbi Aline Juhart, kot namiguje že njeno ime, ves čas lebdi med fantazijo in osebo. Prav to je tisto, zaradi česar liku grozi, da bo ostal na ravni transspolne različice tropa »Manic Pixie Dream Girl«: to je filmski lik, običajno ženske, ki v zgodbo vstopi predvsem zato, da s svojo prikupno čudaškostjo, drugačnostjo in energijo sproži osebno preobrazbo glavnega junaka, običajno moškega, pri čemer njeno lastno notranje življenje ostaja v ozadju. Ko je preobrazba končana, pa iz pripovedi izgine. Tudi Fantasy, transspolna ženska, je v pripovedi je nameščena kot katalizator notranje preobrazbe Mihrije, cisspolne ženske. Je lik, ki deluje kot »iz drugega sveta«. To potrjuje njena estetika – rožnata oblačila, čaj z listi vrtnic v rožnatih skodelicah, bleščice – in njena ekscentričnost – stanovanje, okrašeno z ikebanami, ukradenimi s pokopališča, ki imata v tem smislu skoraj simbolistično funkcijo. Šele pozneje film modulira pogled in nakaže razpoke: Fantasy ima lastno zgodovino, lastno ranljivost, posebno tisto, povezano z nesprejetostjo v družini. Napetost med subjektom in tropom pa vendarle ostane del filmske arhitekture. Najbolj izrazita odlika Fantasy je njegova formalna fluidnost, ki vzporedno z idejo spolne fluidnosti razpira tudi meje filmske forme. Kukla prehaja med videospotovsko estetiko in klasičnim igranim filmom s pretanjeno lahkotnostjo, ki je v slovenskem prostoru izjemno redka. Videospotovski segmenti, zaznamovani z ritmizirano kamero Lazarja Bogdanovića, zamolklo, a nasičeno barvno paleto in glasbenimi poudarki Relje Ćupića, delujejo kot notranji monologi ali kot polja čustvenega odmeva likov. Realistični prizori delujejo kot kontrapunkt: zgoščeni, anksiozni, omejeni v prostoru. Ta dvojnost ni dekorativna, temveč deluje kot strukturni princip, s katerim film oblikuje ambivalentnost identitet, ki so ujete med normativnostjo in željo. Če so realistični prizori izraz družbenih omejitev, so videospotovski trenutki izraz možnosti, potencialnosti. V uvodnem prizoru stolpnice odtrgane lebdijo v zraku, s čimer se film ne odpove resničnosti, temveč razširi njen okvir – in vanj vpiše subjektivna stanja svojih likov. Prostor ima pri tem ključno vlogo. Brutalistična arhitektura, pografitirani zidovi in razkrojene betonske površine niso samo ozadje, temveč del dramaturgije. Kukla jih ne uporablja naturalistično, temveč grafično: kot masivne strukture, ki delujejo kot vizualni poudarki. Jugoslovanski modernistični spomenik je v filmu posnet kot avtonomna forma, kot nadrealistična, skoraj fantastična prezenca v enem izmed prizorov, ki so za protagonistko čustveno najintenzivnejši. Poleg tega pa se film zasidra v kulturnem imaginariju, ki presega nacionalne meje. V tem smislu Fantasy deluje kot film regije, ne države. Tematsko vstopa tja, kjer slovenski film pogosto okleva: v preplet spolne identitete, migracijskih izkušenj in razrednega položaja. Vendar Kukle ne zanima naturalizem, niti sociološki: svoje like oblikuje ne skozi njihove družbene vloge, temveč skozi njihove izmike. Morda zato delujejo manj kot psihološko zaokrožene osebnosti in bolj kot nosilke različnih oblik subverzije. Od gledalke, gledalca je odvisno, ali bosta to videla kot primanjkljaj, ali kot nekaj skladnega s filmsko logiko, ki svojo energijo črpa iz estetike, ne iz pripovedne izčrpnosti. Fantasy tako ni film, ki bi ga merili po konvencijah pripovednosti, temveč po oblikovni inovativnosti. Njegov največji dosežek je vzpostavitev vizualnega sistema, v katerem postane spolna fluidnost prepoznavna ne le na ravni likov, temveč v sami zgradbi filmskega jezika. Ko film neprisiljeno prehaja med realistično in fantazijsko ravnjo, med videospotom in fikcijo, med notranjim in zunanjim, hkrati prehaja med identitetami. Kuklin prvenec je v kontekstu sodobnega slovenskega filma prelomen ne toliko zaradi tematske drznosti, temveč zaradi formalne suverenosti, s katero to temo prevede v vizualno, in v izrazito osebno obliko filmskega jezika. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.

Državni svetniki bodo na današnji seji kmalu odločali o ustavni presoji glede izplačila zimskega regresa, ki jo predlagajo delodajalska združenja. Predstavniki gospodarstva želijo s tem doseči razveljavitev dela zakona, ki se nanaša na regres. Poleg tega računajo na zadržanje zakona. To je sicer malo verjetno, tudi zato, ker zaposleni že dobivajo denar na račune. Rok za nakazilo se izteče čez dober teden, a pravne in kadrovske službe so zasute z rekordno velikim številom vprašanj, povezanih z izvedbo. Drugi poudarki: - Kirurge na maksilofacialnem oddelku ljubljanskega Kliničnega centra, ki so dali odpoved, pozvali k pridobitvi naziva svetnik, kar bi odprlo nove možnosti zaposlovanja. - Ob mednarodnem dnevu človekovih pravic opozorila, da povečevanje števila hudih kršitev kaže na brezbrižnost do trpljenja ljudi. - Evropska komisija predlaga niz ukrepov za izboljšanje energetske povezljivosti članic Unije.

Šahovska zveza Slovenije je na Ljubljanskem gradu praznovala 90 let delovanja. Poleg izjemnih blejskih turnirjev, tudi kandidatskih za svetovnega prvaka sredi prejšnjega stoletja, je Slovenija gostila številna velika tekmovanja, največje pa leta 2002, ko je na Bledu potekala 35. šahovska olimpijada.

Evropska prestolnica kulture v čezmejnem prostoru na Goriškem se prvi petek v decembru uradno končuje s predajo naslova slovaškemu mestu Trenčin in finskemu Ouluju. V desetih mesecih se je na naši strani zvrstilo 870 kulturnih, gastronomskih, športnih in drugih dogodkov, kar je dvakrat več od načrtovanega. Skupno pa je prva čezmejna kulturna prestolnica Evrope gostila prek tisoč 600 dogodkov, med drugim ugotavljajo nosilci projekta. Poleg tega so samo uradne programske vsebine privabile več kot milijon obiskovalcev, tri milijone je bilo ogledov spletnih vsebin. Kakšni še so učinki in izkušnje Evropske prestolnice kulture na Goriškem ter kako v čezmejnem povezovanju in sodelovanju naprej, o tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Mija Lorbek, direktorica javnega zavoda GO! 2025; Neda Rusjan Bric, režiserka in pobudnica EPK GO! 25; Sabrina Volk Simčič, vodja novogoriške območne izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti; Štefan Krapše, založnik; Vladimir Peruničič, direktor Goriškega muzeja. Avtor Valter Pregelj.

Ime meseca novembra je Aleš Čadež, v Sloveniji prejemnik naziva Inovativni mladi kmet, naziv najboljšega pa je prejel še na 11. Evropskem kongresu mladih kmetov v Bruslju. Kot prvi Slovenec do zdaj je med 31 kandidati iz 27 držav izstopal s svojim delom in prepričal strokovno žirijo. Poleg glavnega priznanja je prejel tudi nagrado za najboljši projekt energetske učinkovitosti. Kmetijstvo Čadež domuje v vasi Delnice blizu Poljan v Poljanski dolini.

Pod drobnogled smo vzeli Bugonijo, znanstvenofantastični film, poln zanimivih obratov, v katerem režiser Yorgos Lanthimos igralko Emmo Stone postavi v središče teorije zarote. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo pa je tankočutni celovečerni prvenec slovenske režiserke Ester Ivakič. Poleg tega je pred vrati 22. izdaja festivala Animateka, na kateri bomo med drugimi videli kratkometražno delo Dekle, ki se ni balo medvedov – režirala ga je Lea Vučko, ki v oddaji govori o ustvarjanju filma.

Lara Železnik s partnerjem Gašperjem Koscem in argentinsko dogo Elo živi v ribiškem in surferskem mestu Tofino v Kanadi, na otoku Vancouver. V mestecu ni semaforjev, pozimi ima manj kot 3000 prebivalcev, s turisti pa poleti ta številka naraste na približno 30.000. Obiskovalci prihajajo deskat na vodi, opazovat orke in deževni gozd, zelo blizu so tudi črni medvedi in pume, ki kdaj zaidejo celo v mesto. Dom sta Slovenca našla na 13-metrski ladji. Poleg poznavanja tokov in vetrov Pacifika je velik izziv pranje perila, saj se morata za to odpraviti v mestno pralnico. Prednosti pa so izleti, nekaj ur plovbe stran lahko najdeta “zasebne” naravne vroče vrelce.

Andraž Keršič je arhitekt mlajše generacije, projektant, raziskovalec, kustos in pedagog ter soustanovitelj arhitekturnega biroja a2o2. Kot pravi je arhitektura v prvi vrsti namenjena ljudem, arhitekti pa lahko vidimo en in isti problem na različne načine, zato gre vedno za dialog, za izmenjavo idej, ker so stvari, na katere tudi najbolj izkušen arhitekt ne pomisli. V biroju nas druži to, da radi odkrivamo zgodbe prostorov in ustvarjamo arhitekturo, ki pomeni nek okvir za bivanje. Andraž Keršič Poleg številnih razstav v muzeju MAO je bil letos, skupaj s kolegi biroja a2o2, povabljen, da v Narodnem muzeju sodeluje pri postavitvi razstave "Barok v Sloveniji. Arhitektura in uporabna umetnost".

Na Prvem programu Radia Slovenija 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami. Nocoj bomo premierno slišali pravljico Čudodelna košara avtorice Katje Stanič. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! leta 2021. Potem jo je uzrla. Poleg nje je stala velika, prostorna, živobarvna košara. Čudovita se ji je zdela, tako vesela, živahna je bila. Pa ni vedela natančno, kaj naj z njo počne. Pripoveduje: Mojka Končar. Avtorica besedila: Katja Stanič. Glasbeni oblikovalec: Luka Hočevar. Mojster zvoka: Urban Gruden. Režiserka: Ana Krauthaker. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiih Radia Slovenija 2025.

Ministrstvo za delo je pripravilo nov zakon o osebni asistenci. Pomembnih novosti je več: spreminja se definicija osebne asistence, ocenjevanje o upravičenosti prenašajo na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, nadzor je opredeljen bolj natančno. Poleg tega predlog zakona povečuje pravice osebnih asistentov na področju plač. Socialni partnerji podpirajo predlog, neuradno pa imajo zadržke na finančnem ministrstvu. V oddaji tudi o tem: - V senci številnih svetovnih konfliktov vse glasnejši pozivi h krepitvi samozadostnosti, tudi prehranske - Po podpori ameriškega kongresa bi se lahko predlog zakona o objavi vseh Epsteinovih dokumentov že danes znašel na mizi predsednika Trumpa - Ob koncu kvalifikacij za nogometno svetovno prvenstvo so si nastope zagotovile Škotska, Španija, Avstrija in Belgija

Z novim letom začnejo na trgu dela veljati številne novosti: zvišal se bo najnižji in najvišji znesek denarnega nadomestila za brezposelne, na novo se opredeljuje most do upokojitve, uvaja se ukrep 80/90/100. Poleg tega prihaja spodbuda za zaposlitev starejših od 59 let, razširja se možnosti začasnega ali občasnega dela upokojencev, tu so še varovala pri agencijskem delu. Gre za zakonodajo, ki je pomembna za brezposelne, delavce tik pred upokojitvijo, upokojence, delodajalce ter agencijske delavce. V Svetovalnem servisu na vprašanja odgovarjata predstavnici ministrstva za delo: Mojca Pršina Kumar, generalna direktorica Direktorata za trg dela in zaposlovanje ter Tanja Podlipnik, vodja Sektorja za delovna razmerja in druge pravice iz dela.

Na drugem izmed Filharmoničnih klasičnih koncertov je v četrtek in petek zvenela Mozartova glasba (dirigent: Jonathan Cohen, sopran: Nika Gorič), na tretjem koncertu za srebrni abonma, klavirskem recitalu zmagovalca 19-tega Mednarodnega tekmovanja Frédérica Chopina Erica Luja, pa smo slišali Chopinovo glasbo. Poleg tega se posvečamo še koncertni sezoni Glasbene mladine Slovenije in koncertu Dua Basili Kosovinc v okviru koncertnega cikla Pr' Goslač'.

Buče so visoko hranilna vrsta hrane, vsebujejo veliko prehranskih vlaknin in malo kalorij. Poleg številnih pozitivnih lastnosti, ki jih ima omenjena hrana na zdravje pa je prednost buč tudi skoraj neskončne možnosti priprave jedi. Bučni namazi, juhe, bučni pire, kruh, pite, solate in narastki, bučni sladoled ter bučna semena. V petkovem Svetovalnem servisu bo kuharske nasvete delila poznavalka buč in priprave bučnih jedi Mateja Reš.

V SNG opera in balet Ljubljana je bila 9. oktobra 2025 premiera Rossinijeve komedije Potovanje v Reims. Poleg tega ta teden poročamo s koncertov za tri abonmajske cikle. V okviru Kromatike sta s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija nastopila dirigent Elias Grandy in kitarist Mak Grgić, na Zlatem abonmaju je gostoval Kraljevi škotski nacionalni orkester s šefom dirigentom Thomasom Søndergårdom in pianistom Francescom Piemontesijem, v okviru Filharmoničnih klasičnih koncertov pa sta z Orkestrom Slovenske filharmonije nastopila dirigentka Lucie Leguay in pianist Alexandre Tharaud. Napovedujemo še Abonma Zavoda Celeia Celje, ki letos poteka pod naslovom Sosedje.

Poleg štajerskega in koroškega slovarja zanimivih izrazov je na trg pred kratim prišel tudi dolenjski. Njegov avtor sicer ni avtohtoni Dolenjec, je pa Boštjan Narat v letih življenja z domačini govorico ponotranjil in jo vzel za svojo.13. oktobra 2025 ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 100 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev, tonskih mojstrov in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in brezplačne vstopnice na POVEZAVI.

Nova Evropska komisija si od decembra 2024 prizadeva, da bi bila Evropa močnejša in odpornejša. Poleg krepitve gospodarstva želi poglabljati globalna partnerstva, prevzeti večjo odgovornost za svojo obrambo in še naprej podpirati Ukrajino. Uspešnost obvladovanja prihodnjih kriz bo odvisna tudi od načrtovane prenove skupnega proračuna po letu 2028. Kako to doseči in da bo Unija vodilna sila v zdajšnjih geopolitičnih pretresih v svetu, bo v rednem letnem nagovoru predstavila predsednica komisije Ursula von der Leyen. O prihodnjih načrtih Evropske unije v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Jerneja Jug Jerše, vodja Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji; dr. Rok Spruk, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani; dr. Jure Požgan, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Avtorica oddaje Sandra Krišelj.

Vstopili smo v sezono 1947/48, ko se je v FLR Jugoslaviji prvič igrala tudi druga zvezna liga in povrh vsega še pokal. V prvi ligi tokrat ni bilo slovenskega predstavnika, v drugem rangu pa je republiške barve zastopala ljubljanska Enotnost, današnja Olimpija. V prvem krogu jugoslovanskega pokala pa smo imeli Slovenci kar štiri predstavnike. Slovensko ligo je s popolnim izkupičkom pokorila Garnizija Ljubljana, vendar je šel v kvalifikacije za zvezni rang celjski Kladivar. Poleg teh glavnih tem smo se pogovarjali še o televiziji v službi športa, zdrahah v primorski ligi, kolobocijah na letnih skupščinah ljubljanskih klubov, vsesplošno priljubljeni panogi metanja bomb za fizkulturni znak in seveda o petih najboljših evropskih ligah, ki so bile prvič po drugi svetovni vojni na sporedu prav vse.

Na festivalu v Locarnu bo premierno prikazan Fantasy – celovečerni prvenec slovenske režiserke Kukle, ki je veliko uspehov požela že s svojim kratkim filmom Sestre. Pogovarjamo se s Kamalom Aljafarijem in Hano Jušić, ki se s svojima filmoma prav tako v Locarnu potegujeta za zlatega leoparda. Poleg tega smo bili na snemanju Birme – novega filma Darka Sinka – in ocenjujemo preživetveni triler, ki je obenem zgodba o zombijih in družbena satira Vincent mora umreti režiserja Stéphana Castanga.

Yesterday, we focused on the death of the American way of work. But today the news on the AI front isn't quite as dire. According to the New York based economic historian Dror Poleg, AI will be too busy to take your job. That's the provocative thesis of Poleg's upcoming book focused on the radical opportunities in our AI age. He argues that AI's massive energy consumption will actually preserve human employment, as society redirects computing power toward critical tasks rather than simply replacing human labor with algorithms. Unlike Yuval Noah Harari's pessimistic "useless class" prediction, Poleg cheerfully envisions a future where everyone becomes valuable through constant experimentation and human connectivity. He believes we're entering an era where work becomes indistinguishable from leisure, interpersonal skills command premium value, and the economy depends on widespread human creativity and feedback to determine what's truly valuable in an increasingly unpredictable world. That's the electrifying truth about our AI era. For Poleg, AI represents something even more transformative than electrification itself—a utility that will flow like water and affect everything, reshaping not just how we work but the very nature of economic value and human purpose.1. AI's Energy Demands Will Preserve Human Jobs"Energy is too valuable to waste on tasks humans can do... we as an economy, as a society, will basically want to throw as much electricity as possible at the things that matter up to the point that maybe automating different tasks that human can do... we'll decide to take electricity away from today's computer, even from people using Excel today and saying, Okay, that electricity is more valuable somewhere else."2. AI Is More Transformative Than Electrification"I would say it's more significant... I think it's at least as significant as electricity and electrification. And in many ways... it is more of a utility than anything else for better or worse. So it will flow like water and it will affect everything."3. Everyone Will Become Valuable Through Experimentation"My view of the future is actually exactly the opposite [of Harari's useless class]. I think that in the future everyone will be valuable and almost any activity would be valuable because we will not have any idea what is or who is valuable... as a society we will need as many people as possible to constantly do whatever they feel like, create whatever they want to create."4. Work Will Merge With Leisure and Human Connection"The general trend that I see is that work will become increasingly indistinguishable from leisure if we're looking long-term... we'll see more of these types of jobs, basically giving each other attention, helping each other know that we exist and sharing with each other more and more specialized and granular types of... service that only we can give to each other."5. Physical, In-Person Interactions Will Become Premium"If you wanna know if something is true, the only way to know that is to be there or to know someone who was there... I think that also pushes us back towards offline. In-person physical interactions that will be at a premium." This is a public episode. If you'd like to discuss this with other subscribers or get access to bonus episodes, visit keenon.substack.com/subscribe