Podcasts about poleg

Piše Matjaž Zorec, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. Drugo pesniško zbirko Natalije Milovanović Tuja mehkoba lahko umestimo v najprisotnejšo tradicijo naše sodobne poezije. Nekatere njene osnovne značilnosti so: subjektivizacija se iz romanticistične patetike in usodnosti umakne v pretanjeno, pomirjeno senzibilnost, ekspresivne izbruhe nadomesti jezikovna refleksivnost, neposredna aktivnost prehaja v kontemplativno reakcijo. Fatalizem ni več neposredna grožnja, temveč vedno že prežet z bolj ali manj pomirjeno vednostjo. Svet je ustvarjen z modrimi izreki, verzi prepredeni z nekričečimi metaforami, ki iz retoričnih sredstev vstopajo v prvi plan pomenjenja; pesem oživlja jezik. Recimo: “Kar je pozabljeno, je razsuto v čas / kot preostanek kuhane pšenice po pogrebu, ki so jo jedli otroci, nato mravlje in ptice.” // “Kar je vrezano, je razporejeno po spominu / kot stalna razstava pred spanjem, / na ogled, ko se stemni pred očmi.” Fenomen poezije ima v pisanju te vrste inherentno vrednost sam po sebi, takšna poza pa je, mimogrede, dostikrat precej dismisivna do drugačnih registrov. Poezija je vendarle čista. Pri čemer je treba poudariti, da Milovanovićino pesniško in literarno delo seveda ni takšno, prej nasprotno, iz njega veje temeljna odprtost. Kakorkoli že, poetika v Tuji mehkobi je v liniji z do nedavnega najbolj etabliranim delom slovenskega pesništva. Poleg same poezije k temu kažeta tudi navedka Gregorja Podlogarja, ki uvaja zbirko, in Mete Kušar pred pesmijo In svet je spet stal na svojem mestu. Takšno je torej najsplošnejše nahajanje najnovejše poezije Natalije Milanović, seveda pa ima vsako delo čisto svoje, edinstvene specifike. Če se teh zopet lotimo od daleč: najprej je tu zelo precizna konstrukcija zbirke. Najprimerneje jo je v treh variantah komada tehtnica, ki kot hrbteničin lok veže in razvezuje tri vsebinske sklope, imenovala kar avtorica sama; analizna, precizna, sintezna. Vsebinski sklopi – Sledi, Perspektive in Brazgotine – pa spet vsak s svojo barvo in nastrojenostjo bistveno prispevajo k dramaturgiji strukture. Vsak sklop se zaključi z istoimensko pesmijo. Sledi, vezane na imena v podnaslovu oziroma oklepaju, izrisujejo najbolj pereče tegobe našega časa, kot so vojne, begunci, ženske pravice, odtujenost, tujčevstvo, življenje v času negotovosti nasploh in tako naprej. Perspektive pesnijo kompleksen pojav nostalgije, ki ni le stvar preprostega spominjanja, temveč vznika iz najprisotnejšega trenutka, razpeta čez spominjanje na prihodnost. Brazgotine pa delujejo kot nekakšna sinteza prejšnjih sklopov; so intimnejše, neposrednejše in tudi nekoliko intenzivnejše, kot opomnik, kako smo ljudje brazgotine svojih življenj. Poezija skoz vso zbirko ubira še kar učinkovit postopek; dozdevno, minimalistično risanje ozadja, v katerem funkcionira subjekt, tenkočutno poudarja prav to ozadje. Nekatere pesmi so pisane kot naracija iz drobca tega ali onega življenja, momenta nekega nahajanja v brezbrežni situacijskosti. Na nekaterih mestih se, kot je iz vzpostavljenega korpusa poezije precej običajno, pojavlja prva oseba množine; poezija na teh mestih govori za vse nas, tako kot se je nekoč izražala filozofija. A najpogostejši komadi v knjigi so pesmi s konkretno subjektko, ki pred nas vstopa v vsem pisanem spektru neke človeškosti in njenih nepreštevnih usedlin, intim in temin, nenazadnje upov in strahov, umerjeno sedatiranih. Hkrati pa kot da prav zrela distanca daje tisto moč preseganja slehernih bremen, kot voda, ki zaobjame vse, česar se dotakne. Zbirka se zaključi z verzi “Jasno je, da že voda, / toda ne zunanja, / temveč ta, ki polni celice, / ki je koža, / preverjeno vpija krik, / ga prevaja v brazgotine.” Ena od unikatnejših razsežnosti zbirke je tudi soočenje izpostavljenega tipa poezije z neposredno političnostjo sodobnega sveta. To soočenje je pričakovano zelo senzibilno in bistro, ker se zaveda, da kakršnakoli aktivističnost v poeziji in literaturi nasploh hitro postane pretirana in preterana; raje pušča efektivno govoriti kuriranim izsekom iz tega ali onega življenjsko obarvanega političnega momenta. Ta govorica bi bila gotovo lahko mestoma radikalnejša; ob tem pa Natalija Milovanović najmočnejši izraz hrani za od neposredne konkretnosti in političnih bojev odmaknjena, v intimo zastekljena spoznanja. Najbolj učinkovito v naslovni pesmi zbirke Tuja mehkoba:“Vsakomur se zdijo lastni sunki najmočnejši, / vsakomur tuja mehkoba pretrda. / Svet stoji, vsakič najslabši, / vsakič najboljši doslej.”

Marica Škorjanec-Kosterca, bere Eva Longyka Marušič. Vlasta Črčinovič Krofič v zgodovinskem romanu Planina upodablja življenje na severnem delu Pohorja v drugi polovici devetnajstega stoletja, v času vladavine cesarja Franca Jožefa. Johannes Schweiger, čigar življenje spremljamo od njegovega tridesetega leta do smrti na prelomu novega stoletja, je planinski kralj, saj je lastnik največjega posestva na Pohorju. Izhaja iz rodu, ki se je z Nemškega v te kraje priselil že pred tisoč leti in so mu salzburški škofje v 16. stoletju za posebne zasluge podarili ozemlje ob Dravi in velik del pohorskih gozdov. Johannes je moral nenadoma zapustiti užitke študentskega življenja na Dunaju. Po nenadni nesreči očeta in brata, ki sta umrla v gozdu med podiranjem drevja, se je vrnil na posest v domači Kretzenbach. Postal je dober gospodar in priljubljen sosed, bil je radodaren, tudi kočarji, ki so delali zanj, so ga spoštovali. Izbral si je premlado, razvajeno nevesto, hčer bogatega, očitno čudaškega fužinarja, ki mu je poleg najmlajše Marije prepustil še svoji starejši hčeri za pomoč in druženje. Zakon ni bil srečen, saj ga žena ni marala, v mesecu dni je povsem otopela. Prepustila mu je svoje telo, v mislih pa se je odpravila na cvetoče travnike in štela tiktakanje ure. Johannes se je zbližal z kočarico Lenko, ki je imela že dva nezakonska otroka, tretji pa se je rodil iz njune ljubezenske zveze hkrati z Marijino deklico. Gospodarica Marija, ki trpi za duševnimi motnjami, po rojstvu hčerke zbeži od doma in se zaplete v ljubezensko razmerje z drvarjem, a se noseča spet zateče k možu. Ta nepričakovano stori nekaj dobrega in ljubeče sprejme ženinega otroka. Poleg osrednjega lika je v romanu tudi nekaj slikovitih posebnežev: pritlikavec Ahac, ki pase ovce in igra na piščalko, spominja na Vandotovega junaka, k zdravilki Julki – zeliščarki in najboljši babici pri porodih (vsi porodi so zelo natančno opisani) – pa se ljudje zatekajo raje kot k zdravniku. Vlasta Črčinovič Krofič zelo živo opisuje dejavnosti, v katerih sodeluje večja skupina ljudi: iskanje otrok, ki so se izgubili v gozdu, lov na divje svinje, nesrečo pri podiranju drevja, splavarjenje na Dravi. Nazorno so predstavljeni krsti in poroke na domu, običaji ob smrti, med pogrebom nastopajo celo najete objokovalke, česar v slovenskem ljudskem izročilu sicer ne zasledimo. Moralna pravila, ki jih je vernikom zapovedovala Cerkev, so v Johannesovi hiši dokaj ohlapno upoštevana, saj občasno z njim živita bolj ali manj spravljivo žena in ljubica Lenka. Roman spremlja napredek znanosti in tehnologije v drugi polovici 19. stoletja: razvoj šolstva, zdravstva in higiene, čebelarstvo, širjenje železniškega prometa; bogate pohorske domove je po letu 1883 osvetlila električna luč. A prihajajo tudi težki časi in ujme: požar, gospodarska kriza, poplava, kolera, lubadarji uničujejo gozdove, divje svinje pa pridelek na njivah, a sosedje si vedno pomagajo med sabo. S pisateljico se vračamo v čase Jurčičevih povesti. Zgodbe iz preteklosti je ohranilo ljudsko izročilo, o dogajanju pa pričajo dokumenti in takratni časopisi. Pripoved je realistična, brez pridiha romantike, čeprav avtorica ni ravnodušna do svojih literarnih oseb. Zelo natančno opisuje, ambiente, notranjost in zunanjost stavb, barvito upodablja pokrajine, saj je pisateljica tudi slikarka. Dialogi tečejo naravno in živo, ponekod so stilno ali narečno zaznamovani. Roman je zelo berljiv, iz pozabe obuja zanimive dogodke in, kot je zapisal Levstik, kako so ljudje živeli in imeli to ali ono reč med sabo.

Posvečamo se dvema grozljivkama – Ritualu in Vrni mi jo. Poleg tega poročamo o festivalu Cinehill v Gorskem kotarju, ki sta ga med drugim obiskala Jafar Panahi in Catherine Breillat, dve veliki imeni svetovnega filma.

Bilijarde bakterij, ki naseljujejo naša prebavila, opravljajo najrazličnejše naloge, brez katerih ne bi mogli preživeti. Poleg tega, da pomagajo pri razgradnji hrane, izdelujejo najrazličnejše snovi, ki pomagajo ščititi naš imunski odziv in blažijo vnetja, vplivajo pa celo na naše razpoloženje ter igrajo pomembno vlogo pri duševnih motnjah, kot je depresija. Naše črevesje pa je tudi kraj, kjer nastaja odpornost na antibiotike in kjer se geni za odpornost prenašajo med različnimi bakterijami. Mikrobioto in njene vplive na naše zdravje raziskuje dr. Maja Rupnik s Centra za medicinsko mikrobiologijo Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano ter redna profesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru. Oddaja je bila prvič predvajana v aprilu 2024.

Kongresni trg s parkom Zvezda je zagotovo eden od najbolj prepoznavnih odprtih prostorov v Ljubljani. Tu je že v baroku bil manjši park, ki so ga nato preuredili v času kongresa svete alianse leta 1821. Od takrat velja za enega najbolj urejenih in preurejenih predelov mesta. Pri tem je zanimivo, da se preveč osredotočamo na posege arhitekta Jožeta Plečnika, ki je Ljubljano s svojimi posegi in ureditvami pravzaprav nadgradil. Poleg tega velja Plečnik za enega zadnjih arhitektov, ki so »imeli Ljubljano v nogah«, kar pomeni, da mesta niso poznali le iz nekih računalniških seznamov, ampak so okolje in prostor odlično poznali, kar se vidi iz njihovih načrtov in risb. Poleg tega je imel Plečnik odličnega svetovalca, dr. Franceta Steleta, in je zato poznal tudi antično zgodovino mesta in parka Zvezda, to pa se kaže tudi v kipu Emonca, ki ga je oblikoval Plečnikov učenec, arhitekt Bitenc. Kongresni trg in park Zvezda bomo spoznali v ponovitvi oddaje Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Železniška postaja v Štanjelu je nastala v sklopu graditve Južne železnice, infrastrukturnega projekta Avstro-Ogrske monarhije, ki je povezoval Dunaj z najpomembnejšim pristaniščem, Trstom. Pomenila je vojaško bazo med prvo svetovno vojno, v obdobju Jugoslavije pa je bila pomembno prometno vozlišče, ki je povezalo Slovenijo in Italijo. Poleg bogate zgodovine železniška postaja Štanjel, zgrajena je bila leta, 1906, skriva tudi zanimive arhitekturne bisere, ki sežejo vse do avstrijskega arhitekta Otta Wagnerja. Kako se je spreminjala in kakšen je njen utrip danes, sta sredi kraške pokrajine raziskovali Nika Vrabec in Mojca Delač.

Yesterday, we focused on the death of the American way of work. But today the news on the AI front isn't quite as dire. According to the New York based economic historian Dror Poleg, AI will be too busy to take your job. That's the provocative thesis of Poleg's upcoming book focused on the radical opportunities in our AI age. He argues that AI's massive energy consumption will actually preserve human employment, as society redirects computing power toward critical tasks rather than simply replacing human labor with algorithms. Unlike Yuval Noah Harari's pessimistic "useless class" prediction, Poleg cheerfully envisions a future where everyone becomes valuable through constant experimentation and human connectivity. He believes we're entering an era where work becomes indistinguishable from leisure, interpersonal skills command premium value, and the economy depends on widespread human creativity and feedback to determine what's truly valuable in an increasingly unpredictable world. That's the electrifying truth about our AI era. For Poleg, AI represents something even more transformative than electrification itself—a utility that will flow like water and affect everything, reshaping not just how we work but the very nature of economic value and human purpose.1. AI's Energy Demands Will Preserve Human Jobs"Energy is too valuable to waste on tasks humans can do... we as an economy, as a society, will basically want to throw as much electricity as possible at the things that matter up to the point that maybe automating different tasks that human can do... we'll decide to take electricity away from today's computer, even from people using Excel today and saying, Okay, that electricity is more valuable somewhere else."2. AI Is More Transformative Than Electrification"I would say it's more significant... I think it's at least as significant as electricity and electrification. And in many ways... it is more of a utility than anything else for better or worse. So it will flow like water and it will affect everything."3. Everyone Will Become Valuable Through Experimentation"My view of the future is actually exactly the opposite [of Harari's useless class]. I think that in the future everyone will be valuable and almost any activity would be valuable because we will not have any idea what is or who is valuable... as a society we will need as many people as possible to constantly do whatever they feel like, create whatever they want to create."4. Work Will Merge With Leisure and Human Connection"The general trend that I see is that work will become increasingly indistinguishable from leisure if we're looking long-term... we'll see more of these types of jobs, basically giving each other attention, helping each other know that we exist and sharing with each other more and more specialized and granular types of... service that only we can give to each other."5. Physical, In-Person Interactions Will Become Premium"If you wanna know if something is true, the only way to know that is to be there or to know someone who was there... I think that also pushes us back towards offline. In-person physical interactions that will be at a premium." This is a public episode. If you'd like to discuss this with other subscribers or get access to bonus episodes, visit keenon.substack.com/subscribe

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Maja Moll. Začnimo pri koncu. Na zadnji platnici knjige Svet je drugačen je navedeno kratko pohvalno besedilo akademika Matjaža Kmecla, besede občudovanja in ugotovitev, da je pisanje Mateje Gaber zanimiv memoarski esej. Tako živahnega in samozavestnega kozmopolitizma pri nas zelo manjka. Kmecla so navdušili živahnost, smisel za humorno stran življenja, svetovljanstvo, eruditstvo in še marsikaj. Pisateljica se najprej spominja let, ki jih je preživela v Kuvajtu. Videti je, kot da jo bo pot vodila še v druge, prav tako eksotične dežele, a ni tako. V nadaljevanju obiskuje evropska mesta, nič manj vabljiva pa niso niti slovenska – Škofja Loka, Radovljica in Ljubljana. Pravzaprav je vseeno, kam se Mateja Gaber odpravi, povsod je ona sama – radoživa in živahna ženska, ljubiteljica lepih umetnosti in veseljakinja, ki življenje zajema z veliko žlico in se zna sproščeno smejati, pogosto tudi na svoj račun. Kamor koli gre, povsod je ob njej ali v njenih mislih njen Brane, soprog, po poklicu pediater in zagnan igralec golfa. Če smo že pri golfu, ki je za oba precejšnja strast in izziv, je treba omeniti, da je Brane za poročno potovanje predlagal obisk Škotske, kjer bi si ogledala gradove in si pridobila vednost o bogati kulturni dediščini. Tako mimogrede, malce brezbrižno, je omenil, da bi lahko vzela s seboj palice za golf. Gradov je bilo kar veliko, ogledala pa sta si le enega, saj se igranju golfa nista mogla upreti. Mateja Gaber je otroštvo preživela v Prekmurju, v Ljubljani pa se je izšolala vse do doktorata s področja literarnih ved. Na Filozofski fakulteti na več oddelkih opravlja delo predavateljice in lektorice nemškega jezika. Začelo pa se je tako, da je po študiju najprej učila na Gimnaziji Bežigrad. Ker ljubi življenje in se rada zabava, si ni mogla kaj, da se za pusta ne bi našemila. In kaj je postala tistega dne? Sama Ester Williams, plavalka in filmska igralka, ki je moški svet vznemirjala s svojo očarljivostjo in plavalno veščino. Na Gimnazijo je prikorakala v enodelnih kopalkah, obuta v sandale, na glavo si je poveznila plavalno kapo z obodom iz rož, na oči pa mačja očala v slogu petdesetih let. V cekarju je imela radio na baterije in kopalno brisačo. Mahnila jo je naravnost v ravnateljevo pisarno in se zleknila na njegovo mizo kot na sončno plažo. Vehementno sem odprla vrata njegove pisarne, vključila glasbo Glenna Millerja In the Mood, s prefinjenimi gibi sinhrone plavalke odplavala do direktorjeve mize, nanjo poveznila kopalno brisačo in se ulegla na mizo, kot da se sončim. Mogoče bi kdo rekel, da se igram s službo, ampak meni se je vse skupaj zdelo čisto normalno, saj je bil vendar pustni torek, ko je čas za norčije. Biti profesor pač ne izključuje norčavosti. »Gabrova, super si, ampak pejt iz pisarne,« je odločno in s prikritim smehom »ukazal« direktor in mi tako odprl pot do drugih razredov, kamor me je pot zanesla z glasbo in brisačo vred, toda vedno z elegantnimi gibi Esther Williams. Ravnatelj je bil razumevajoči Janez Šušteršič, po besedah Mateje Gaber najboljši direktor katere koli gimnazije na svetu. Takrat je v dijaškem svetu zaslovela kot profesorica, ki hodi naokrog v kopalkah. Poleg iskrivega humorja knjiga Svet je drugačen prinaša še veliko novega. Pisateljica se spretno izraža v več jezikih, najbolj prepričljivo in s posebnim navdušenjem slovenščino dopolnjuje z nemščino, saj se z njo ukvarja tudi poklicno. Dodaja informacije o književnosti, likovni umetnosti in glasbi. Dosežkom človeške ustvarjalnosti se predaja z užitkom. Kar zadeva medčloveške odnose, je dobronamerna in prijazna. V knjigi ni enega samega pritoževanja, ni kritike, tarnanja in sprenevedanja. Mateja Gaber izraža spoštovanje do človeka in njegovega dostojanstva, ceni pripadnost in narodno zavednost, na visoko mesto postavlja ljubezen in družino. Njen humor nikoli ne zdrkne navzdol, le redko je obešenjaški. Vse okoli sebe vidi v svetlih barvah in obsijano s sončno svetlobo. Ni pa samo resna znanstvenica, temveč je tudi ljubiteljica mode in vsakršnih zabav, tudi domačih. Ko se je kot univerzitetna predavateljica prenehala šemiti v službenih prostorih, je sproščeno veseljaštvo prenesla v domače stanovanje. Zdaj so se po njem sprehajale hollywoodske zvezde, zdaj osebki iz verskega sveta. Ko se je oblekla v boginjo lova Diano, si je domišljala, da je nadvse imenitna, mož Brane pa je imel kar nekaj pomislekov in je njeno podobo z visokimi črnimi škornji primerjal z žensko, za katero ne bi bilo mogoče reči, da je prišla iz samostana, ampak je nekakšna uživaška nabiralka moških. Zaradi nočnega hrupa med zabavami so sosedje klicali policijo, a se ni zgodilo nič usodnega. Policisti so vljudno zavrnili ponujene čevapčiče. Tudi sicer so bila vrata doma Mateje Gaber široko odprta. Družina je bila gostoljubna in je pod svojo streho sprejemala umetnike in druge ljudi, ki so potrebovali prenočišče. Neka ruska trenerka se je nekoliko preveč navdušila nad Branetom. Ocvrta jajca, ki ji jih je pripravil, so bila zanjo vrhunec kulinarične umetnosti, čeprav jo je vzorna hišna gospodinja dlje časa razvajala s slastnimi jedmi in vožnjami na treninge. Zaradi slabe angleščine je imenitnega kuharja Braneta imela za piškot. Mati Mateje Gaber pa se je na potovanju na Nizozemsko uprla amsterdamski prodajalki ljubezni, ki si je meni nič, tebi nič poželela njenega moža in družinskega očeta. Nikakor ji ga ni hotela izročiti v ljubezenski postopek za primerno plačilo. Po knjigi se sprehajajo tudi znane osebnosti iz javnega življenja in različnih dejavnosti. Avtorica v Španiji ni izkoristila priložnosti, da bi se srečala z Luko Dončićem, Marta Verginella in Igor Pribac sta ji prinašala primorske dobrote, Dragan Živadinov in Janez Vrečko sta jo na študentski ekskurziji poučila o konstruktivizmu. V Kuvajtu so delovali znani slovenski zdravniki: Mile Kersnič, Andrej Aleš, Janez Bajc in David Neubauer, Brane Gaber pa je tam opravljal delo supervizorja oziroma glavnega svetovalca arabskim zdravnikom za intenzivno terapijo otrok. Kuvajtska bolnišnica je namreč od enote za intenzivno terapijo otrok v Kliničnem centru v Ljubljani prevzela način zdravljenja najbolj bolnih otrok, ki se zdravijo po vsem svetu in ne glede na to, kje je središče sveta. Pisateljica Mateja Gaber spremeni in obrne marsikateri stereotip. O svoji tašči, partizanki in plemeniti ženski, je napisala veliko lepih besed, prav tako o moževi hčeri iz njegovega prvega zakona. V njej je toliko ljubezni in naklonjenosti, da bo branje v hudo kaotičnih in žalostnih časih, v katerih divjajo vojne, nadvse dobrodošlo. Knjiga Svet je drugačen diši po dobroti. Le kdo se ne bi hotel predati temu vabljivemu vonju?

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Aleksander Golja. Primož Mlačnik je kulturolog in pisatelj, zaposlen kot docent na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Poleg številnih znanstvenih člankov je avtor znanstvene monografije z naslovom Poročilo o melanholiji: primer Kafka (2020), kratkoprozne zbirke Šarm (2017) in romana Otok psov (2022), za katerega je bil pred dvema letoma nominiran za nagrado kresnik, in romana Surferski dnevi. Poleg lucidnega kolaža na zeleni naslovnici nas k branju zgodbe o dogodivščinah surferske druščine privabita tudi ilustracija zemljevida večine znamenitosti iz knjige in opis glavnih junakov na začetku romana. Roman Surferski dnevi je sestavljen iz dveh delov, napisanih iz vidika dveh glavnih junakov – prvi del iz prvoosebne perspektive portugalskega surferja Homerja Fernandeza, drugi del pa iz tretjeosebnega vidika prekarnega detektiva in nekdanjega policista Caetana Assunta, ki preiskuje smrt prvega in ves čas upa, da mu bodo podaljšali enomesečno pogodbo. Čeprav lahko roman beremo kot kritiko prekarnih delovnih razmerij, v katere so ves čas vpeti skorajda vsi surferji v zgodbi, saj zaradi manka začasnih del ne morejo uravnotežiti finančne neodvisnosti in svobode, ki jo prinaša ocean z velikanskimi valovi, ga lahko beremo tudi kot kritiko bogatih in nadutih surferjev, ki izkoriščajo revne surferje za to, da na njihovih plečih doživijo pet minut slave. Surfanje je tako že na začetku romana predstavljeno kot metafora za dvig iz revščine in iniciacija v zrelo dobo materialne in čustvene neodvisnosti. Mali Fernandez, ki ga oče njegovega najboljšega prijatelja skupaj s Fernandezovo mamo deložira iz skromne hiške v bližini obale, saj v nekem trenutku ne zmoreta plačevati vedno višje najemnine, izreče presunljivo misel, v kateri strne surfersko filozofijo: “Surfanje je postalo fantazija o dvigu iz revščine. Zaživeti neki drug lajf … Ampak nisem znal ali hotel zaživeti drugega lajfa. Znal sem samo surfati, ničesar drugega si nisem želel. Ničesar, absolutno ničesar. To je postalo problem. Večkrat. Videl sem skozi slike in strategije, s katerimi nas je družba reveže želela prisiliti, da sodelujemo. Že zgodaj sem zasovražil pozerje. Tudi pozerje, ki so dobro surfali. Malo teže, a brez resnih problemov celo šminkerje, ki so imeli dobro srce, a so v mladosti nasedli istim surferskim revijam kot jaz. Ameriška Surfer, portugalske Surf Portugal, Onfire, Splash – brez teh revij ne bi bil enak, ampak v njih sem prebral toliko pozerskih intervjujev s portugalskimi wannabeji, ki so surfanje popularizirali, a tudi pokvarili. Najprej so bili potepuhi in uporniki, nato so hoteli postati sponzorirani športniki.” Nekaj, kar na začetku deluje kot uporniška in romantična surferska subkultura, se tako v očeh bralca postopoma razkriva kot nepravičen kastni sistem, na dnu katerega so utrjeni, a zaradi nenehne menjave del tudi utrujeni in podplačani deskarji, ki čakajo na orjaški val svojega življenja, na vrhu pa je kasta bogatih deskarjev, ki se izživlja nad siromašnimi in jim ponuja različne življenje ogrožajoče projekte. Mlačnik v prvem delu lepo opisuje družbeno diskrepanco med različnimi “kastami”, utrjevanje socialnih statusov in surferskih simbolov ter prvinsko hrepenenje po preseganju vsega zemeljskega v neskončnem čakanju na val, ki bo odtehtal vse muke. Mali Fernandez ima tako že od vsega začetka smolo, saj ga obkrožajo ljubosumni in povzpetniški prijatelji, ki ga za nameček vodijo v svet alkohola, droge in nasilja. Čeprav iz policijskega, toksikološkega in obdukcijskega poročila, ki vznikne proti koncu romana, ne izvemo več kot to, da verjetno ni šlo za samomor ali nesrečen splet okoliščin, temveč za umor, nas pisatelj po drugi strani drži v šahu tudi z osebnima zgodbama detektiva Caetana in forenzične kriminologinje Glorie Esteves, ki imata hudičevo dober razlog, da ne zaključita prehitro z domnevami, saj potemtakem ne bi dobila podaljšane delovne pogodbe pa tudi nadaljnjih priložnosti za medsebojno flirtanje ne. V prvem delu romana Mlačnik zelo duhovito in spontano razvija psihološke like, v drugem delu pa mu povzročata težave preskok med preteklostjo in sedanjostjo ter kronološki način podajanja informacij, kjer se vse vrti okrog detektiva in njegovih osebnih strahov in ambicij. Čeprav na koncu romana izvemo, kdo je ubil malega Fernandeza, občutek nedokončanosti in opeharjenosti nekako obvisi v zraku, saj med branjem ne dobimo manjkajočega koščka v mozaiku dogodkov zadnjo noč pred umorom. Morda bi dramaturški manko pisatelj lahko nadoknadil, če bi v prvi del romana uvrstil še eno poglavje, ki bi razodelo dogajanje v zadnjih urah pred smrtjo glavnega junaka in razkrilo stopnjujočo se napetost med njim in morilcem. Tako pa se nam zdi smrt mladega Fernandeza, ki je tik pred tem, da ujame val svojega življenja, vsaj dvojno krivična – tako iz vidika zastopanja surferske etike kot iz vidika čakanja na zadoščenje. Na zadoščenje zaradi krivične deložacije, metanja polen pod noge s strani ostalih surferjev in potrjevanja kvalitetne in suverene drže v oceanu plenilcev. Odlika romana Surferski dnevi je torej v tem, da nam Primož Mlačnik pokaže, kako je meja med plenilcem in plenom, žrtvijo in morilcem, trenutkom in neskončnostjo med surferji zabrisana in kako na koncu dneva ostane le boj za golo preživetje: “Vsi smo surferski detektivi. Raziskujemo ocean, preiskujemo obzorje, razlikujemo med dobrimi in slabimi valovi ter odrejamo pravico. V naših očeh je največji zločin neposurfan val. Naša naloga je, da ga najdemo. Napadamo kot morski psi, v drsenju uživamo kot delfini. Iščemo največjo hitrost, nesmrten trenutek negibnosti in ustavljenega časa. Ko se znajdemo sredi sikajočega pršenja, vsak vesel ali žalosten življenjski dogodek presojamo skladno s tem veličastnim trenutkom. Najbolj nasilni valovi postanejo nam naklonjena nesebična dobrota oceana, medtem ko se kopensko življenje spremeni v niz zločinskih incidentov.”

Piše Bojan Sedmak, bere Dejan Kaloper. Suzana Zagorc je v svojem tretjem romanu Ne poznam je poglobila motive iz prejšnjih dveh. Pred desetletjem je pod naslovom Kaj pa vidva čakata?! izšla njena »zgodba para, ki ga odločitev za otroka pelje od uradne preko alternativne medicine vse do osebnostne preobrazbe«. V prvencu je v prvoosebni izpovedi obravnavala probleme upadanja fertilnosti nekaj let pred s kresnikom nagrajenimi Pričakovanji Anje Mugerli. V drugem romanu Ne me silit, da ti lažem je polje boja za literarno navzočnost razširila na ženske-moške odnose v zakonih in zunaj njih. V dinamično izpisanih prigodah dveh junakinj je izkazala talent za razgradnjo razmerij, okoli katerih se vrtinčijo duše prešuštnih mož in žena – tam se med poročnimi kalupi iščeta prijateljici v neskladnih situacijah, ko se ena spopada z moževim varanjem, druga pa prav to počne svojemu. Čeprav roman Ne poznam je prvenstveno ni posvečen takšnim peripetijam solidno situiranih meščanov, tudi v njem dogajanje ne poteka brez osvobajanja junakinj izpod omoženih in tokrat predvsem delovnih obveznosti. Službena izčrpanost namreč napoti protagonistko v iskanje osvežilnih sokov iz družinskih korenin in v popestritev zakona s starimi in novimi zaljubljenostmi – takšen bi bil lahko povzetek romana v nekaj besedah. V nasprotju s prvencem je v noviteti pomembna avtoričina opomba, da so pripetljaji iz knjige zgolj plod njene domišljije in da je vsaka povezava z resničnostjo zgolj naključna in nenamerna. Z drugim romanom, prav tako opremljenim s pojasnilom o izmišljenih osebah, krajih in dogodkih, pa vsebino spaja splošno razpoloženje pripovedi, pri čemer prednjači nanašanje na ideje žensk, ki tečejo z volkovi. Uspešnica jungovske psihoanalitičarke Clarisse Pinkole Estés, ki je prisotna v motu Ne me silit, da ti lažem, na svojevrsten način obeležuje tudi zaključek zgodbe romana Ne poznam je, ko se protagonistka prijavi v projekt popisovanja volkov v kočevskih gozdovih. In tudi sicer je skozi vsa besedila Suzane Zagorc razpredeno pomembno sporočilo Žensk, ki tečejo z volkovi – za živalsko podstat človeškega partnerstva je uporabljeno vodenje krdela, ki si ga z dokončno zvestobo deli volčji par, pri ključnih odločitvah pa se trop ravna po usmerjanju samice. Izkaže se, da je tako tudi s prvoosebno pripovedovalko Katjo, ko se na zadnjih straneh besedila znajde v razrešeni dilemi med zakonskim in gozdnim možem. Čeprav razgledana pisateljica omenja tudi Lacana, je v psihologiji komunikacije med spoloma bolj naklonjena jungovskim arhetipom; v literarni tradiciji pa spada v dolgo linijo pisk, ki so že v vznikih romana v 18. in 19. stoletju količinsko v stotinah zaznamovale književnost zahoda. Poleg bolj izpostavljenih Jane Austin, sester Brontë in Mary Shelley so danes bolj ali manj neznane avtorice izdajale številne romane; v kanon pa so se z analizo odnosov med spoloma vpisovali predvsem moški, ki so ženske, željne pravic do lastnih užitkov, fiksirali v fatalke ali pošiljali v lekarne po arzenik ali pod vlak. Od takrat je ljubezen na zahodu doživela številne preobrazbe intimnosti, od sufražetk do zahtev gibanja 'jaz tudi' je tako v ženski agendi nenehno soočanje s situacijami podvojenega dela, družinskih in družbenih služnosti, najbrž tudi glavnega razloga za medlečo nataliteto liberalno-demokratskega zahoda. In tudi za izgorelost službeno sposobne, učinkovite in uspešne Katje Fink Naglič, protagonistke romana Ne poznam je. Razpisi za investicije v javni upravi terjajo od prizadevne upravnice stalno pripravljenost na odgovorno komunikacijo in koncentracijo in če je ta zavezana z marljivo delovno etiko, je pred duševnim sesutjem ne zmore obvarovati zgolj poslovna psihoterapija. Ta itak deluje kot vključeno popravilo za žrtve kapitalistične neusmiljenosti ter kot lek ponuja predvsem začasen počitek, še najbolj v naravi. Zatekanje vanjo ponuja junakinji romana, izčrpani ženi, materi in hčeri, vpoglede v belokranjske pejsaže in prebolevnica se v teh odlomkih izkaže kot poznavalka favne in flore, gob, rib, dreves. Med slednjimi v prologu čustveno pooseblja Smreko, Hrast, Gaber in Bor, med pticami pa razlikuje liščke, škrjance, grilčke, srakoperje, škorce, ščinkavce, čižke, zelence, brgleze, kaline, meniščke, lastovice, kukavice … In ker je bilo in je spoznavanje narave in družbe enovit predmet proučevanja, dodaja Katja v dogajanje ob pastoralno idiliko zgodovinske elemente z raziskovanjem svojih družinskih debel vse do uskoških prednikov. V njih je pozorna na značajsko močne ženske; za zgled na primer izpostavlja eno med njimi, ki je bila sposobna priti čez ocean v Ameriko pred vrata svojega moškega le z naslovom na listku, kar je bilo pred stoletji seveda težje kot danes. Kakorkoli že, debla je mogoče preučevati tudi sinhrono, s kolobarnimi prerezi, pri čemer se razpira sestava sedanjosti; v tej pa ne prevladujejo jin-jangovska harmonična, dopolnjujoča se razmerja, ampak asimetrična razmerja med ženskimi in moškimi principi delovanja. Mogoče jih res oblikujejo hormoni, a la testosteron in oksitocin, zaradi katerega naj bi bile ženske bojda bolj empatične kot moški – saj so baje z Venere, moški pa z Marsa, in se one menda sporazumevajo bolj zaradi komunikacije same, oni pa le zato, da bi s sporočanjem kaj postorili – a so oboji vpeti v primeže sistema, ki enako škodi človeškosti v vseh ljudeh. Ne nazadnje je tudi Katjin mož Rok – dokaj nebogljen v zadevah, ki ne služijo profitu – podvržen obsedenosti z ekonomskim statusom, pogojenim z dobičkom. In v tem smislu je morda bolj kot delovno izgorevanje preskrbljenih zaposlenih dandanes boleče depresivno hiranje brezposelnih, ker so pač brezposelnih, o čemer pa v romanu Ne poznam je ni mogoče izvedeti ničesar. In na koncu je morda zanimivo vprašanje, na koga se pravzaprav nanaša naslov. Avtorica Suzana Zagorc, ki ima v naslovih svojih del rada glagole, prepušča ugibanje tistim, ki jih bo besedilo pritegnilo. Vsekakor je s tretjim romanom potrdila svojo literarno zmogljivost in prepoznavnost, predvidoma predvsem pri ženskem bralstvu. In je Ne poznam je dobra priložnost, da se vsaj nekaj moških ove in se ne vpiše v tisto polovico ljudi, ki na leto ne preberejo nobene knjige. Če bodo z zadovoljstvom sledili zgodbi v noviteti Suzane Zagorc, bodo morda premislili in osvojili tudi njena spoznanja iz romanov Kaj pa vidva čakata?! in Ne me silit, da ti lažem. In tako morda nekoliko okrepili svojo čustveno inteligenco.

Svet se še naprej vrti z neverjetno hitrostjo. Igro vodi Donald Trump, ki ima kot žongler v cirkusu hkrati v rokah več krogel, njegovo reševanje svetovnih problemov pa se istočasno zdi kot podtikanje požarov. Na osi boja svetovnih sil se je v tem tednu večkrat znašla tudi Slovenija, ki z napovedmi referendumov o Natu lahko postane poligon za preizkušanje trdnosti zavezništva. Poleg tega je posebna odposlanka Združenih narodov za palestinska ozemlja Francesca Albanese prav med obiskom pri nas postala tarča sankcij Združenih držav Amerike.

Notranji minister Boštjan Poklukar v državnem zboru drugič letos posluša očitke na račun svojega dela. Poleg vse slabših varnostnih razmer mu predlagatelji interpelacije očitajo zlorabo uradnega položaja, nevestno delo, kršitev pravic delavcev in opustitev dolžnega ravnanja. Minister očitke zavrača kot neutemeljene in poudarja, da mora vsaka odgovornost sloneti na dejstvih, dokumentih, dokazljivih dejanjih in ne na vtisih. Drugi poudarki oddaje: - Ustavni pravniki premiera opozorili na sporno referendumsko vprašanje o obrambnih stroških. - Posebna poročevalka Združenih narodov za Palestince Francesca Albanese v Sloveniji opozorila na genocid v Gazi. - V sadovnjaku Kmetijskega inštituta poskusni projekt hkratne pridelave hrane in proizvodnje elektrike.

Rafaelova družba tudi to poletje pripravlja Višarske dneve mladih. Program je namenjen mladim iz zamejstva, izseljenstva in matične domovine. Poleg izobraževalnega dela in srečevanj z domačini in strokovnjaki s področja integracije in zgodovine je veliko časa na voljo za druženje in duhovno obogatitev. Kot je povedal ravnatelj Rafaelove družbe Lenart Rihar, bodo letošnji potekali na najzahodnejšem delu Koroške, s poudarkom na Beljaku in Špitalu ob Dravi. Višarski dnevi mladih se bodo začeli 31. julija, sklenili pa 3. avgusta na Romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah. Rafaelova družba vabi mlade iz zamejstva, izseljenstva in matične domovine.

Letos bosta v Katoliški cerkvi v Sloveniji mašniško posvečenje prejela dva diakona: Matija Golob iz ljubljanske nadškofije in kapucin Ambrož Brezovšek iz celjske škofije. Spregovorila sta o svoji odločitvi za duhovniški poklic, o svojih pričakovanjih tega poslanstva. Poleg njiju je gost v oddaji tudi njun mentor, duhovnik, profesor dr. Janez Vodičar.

Poročamo iz Kranja, kjer se zaključuje igralski filmski festival Krafft, odpravljamo pa se tudi v Hrastnik, kjer se bo ta konec tedna odvijal Festival delavskega filma Kamerat. Poleg tega ocenjujemo filma Razpuščanje vladarja črnogorskega režiserja Ivana Salatića in znanstveno fantastiščno pustolovščino Elio, pod katero se podpisuje animacijski studio Pixar.

Lev Predan Kowarski je na pravkar končanem newyorškem festivalu Tribeca, prejel nagrado za najboljšega direktorja fotografije za film Kaj ti je deklica, celovečerni prvenec režiserke Urške Djukić, ki je bil uvrščen v mednarodni tekmovalni program festivala. Film bo jeseni prišel v ameriške kinematografe! Poleg snemanja se Kowarski aktivno ukvarja tudi s filmskim restavriranjem in arhiviranjem, sodeloval je pri projektih restavriranja slovenskih klasik: Na svoji zemlji, Sedmina in Dolina miru. V okviru nevladne organizacije Filmoteka je ustvaril in vodi projekt Baza slovenskih filmov.

V Benečiji se zadnji dve leti intenzivno posvečajo razvoju turizma. V sklopu Inštituta za slovensko kulturo v Špetru je zaživela spletna platfoma "Benečija" - benecija.eu-, ki povezuje turistične ponudnike kar 15 občin: od Nadiških in Terskih dolin do Rezije. Bogato ponudbo turistične destinacije lahko odslej spoznate tudi na Stari gori, tisočletnem romarskem središču nad Čedadom.Poleg turistično informacijske točke ob koncih tedna ponujajo vodene oglede, v italijanskem, angleškem in slovenskem jeziku. Turizem je namreč za beneške Slovence ena od možnosti, da zaustavijo izseljevanje. Saj, kot pravi Sandro Quaglia, vodja organizacije za trženje destinacije Benečija, če ne bo ljudi, bo tudi jezik izginil. Foto (Janko Humar/benecija.eu) - Stara Gora   

Štanjelski grad je bogatejši za novo vsebino, to je muzej slovenskega jezika in knjige. Razstava ponuja zgoščen pregled zgodovine razvoja slovenskega jezika, njegovih zvrsti, priročnikov, značilnosti in posebnosti. Poleg jezika v ospredje postavlja slovensko knjigo, njene začetke, razvoj, pomen in vpliv pri širjenju slovenske besede. Na enem mestu so zbrani knjižni mejniki iz slovenske zgodovine, ki so pomembni za razvoj knjižnega jezika in konstituiranje naroda in države. Pisatelja, dramatika in režiserja Jordana Tannahilla so različni mediji opisali kot enfánt terríbla kanadskega gledališča in kot enega najvznemirljivejših kanadskih umetnikov. Nocoj se s premiero igre Izrekanja, fragmentarno in lirično igro, ki jo je navdihnila huda bolezen njegove matere, v Stari mestni elektrarni slovenskemu občinstvu predstavlja prvič; v prevodu Pina Pograjca in uprizoritvi Maje Delak, ki je podpisala koreografijo in režijo.

Sezona 1946/47 je bila prelomna v zgodovini jugoslovanskega nogometa, saj je bilo odigrano prvo povojno državno prvenstvo. V štirinajstčlanski prvi ligi je sodeloval tudi predstavnik Slovenije, lendavska Nafta, ki je prvič nastopala pod tem imenom. Liga je bila precej kaotična, saj so jo zaznamovale politične, ne športne odločitve. Tudi v slovenski ligi je bilo zelo pestro, da ne rečemo kaotično. Začela se je z dvanajstimi ekipami, po nekaj krogih narasla na štirinajst, nato pa se je v zimskem premoru zaradi združitev nekaterih klubov (oziroma fizkulturnih društev) skrčila na enajst moštev in bila zaradi časovne stiske razdeljena v dve skupini. Poleg številnih zabavnih anekdot z domače scene, smo naredili tudi pregled dogajanja v tujih ligah, ki so po koncu druge svetovne vojne spet zadihale s polnimi pljuči.

Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušlič. Druga pesniška knjiga pesnice, prevajalke in aktivistke Ane Makuc Švercam lubenice je zorela dolgo časa in je s provokativno podobo, ki jo je ustvarila ilustratorka in vizualna umetnica Samira Kentrić, med bralke in bralce prišla konec lanskega leta. Zbirka izrazito angažiranih pesmi je pisana na način, ki ga poznamo že iz avtoričinega prvenca Ljubica Rolanda Barthesa – v vsaki pesmi spregovori druga oseba, vsaka v svojem unikatnem položaju. V njem beremo pesmi, ki se vživljajo v nekatere znane ženske iz zgodovine in literature. Med drugim imajo besedo fiktivne Saloma, Lolita in Rdeča kapica ter zelo resnične Virginia Woolf, Frida Kahlo in Sylvia Plath. Pesmi se berejo kot njihovi monologi in skušajo naslikati njihov psihološki portret. To nam, bralkam in bralcem, ponuja drugačen pogled na posameznico, ki je sicer imenovana, a bi bila lahko tudi slehernica, ter izpostavlja kompleksnost osebnosti, ki niso brez notranjih nasprotij in konfliktov. Te postopke poznamo na primer iz romanov hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, ki se je vživljala v Frido Khalo, Milevo Marić in v Doro Maar, ali pa iz svetovne uspešnice ameriške pisateljice Madeline Miller, ki je v romanu Kirka na ta način pisala o mitski čarovnici Kirki, znani iz Odiseje. Takšen pristop je izrazito feminističen, saj iz upovedovanja intimnega ustvarja družbeno kritiko in s tem potrjuje, da je osebno (še vedno) politično. Na podlagi primera namreč pokaže na neenakost in nepravičnost v patriarhalni družbi. Ti primeri pogosto izhajajo iz preteklosti, a kljub temu so vzporednice z današnjim časom jasne. Čeprav se zdi, da smo kot družba na področju pravic žensk in enakopravnosti spolov napredovali, se ob branju tovrstne literature vse prevečkrat pokaže, da nekatere težave trdovratno vztrajajo. In prav o teh lahko beremo v zbirki Švercam lubenice. Tudi v zbirki Švercam lubenice spregovorijo nekatere znane ženske, kot sta fiktivni Gospa Dalloway iz romana Virginie Woolf in Urška iz Prešernovega Povodnega moža, pa tudi pesnica Emily Dickinson. Vendar pa je večina govork in govorcev tokrat brezimnih posameznikov. Poleg žensk imajo besedo tudi otroci, moški in celo duhovi. Prepoznamo lahko celo nekatere dogodke, ki so odmevali v javnosti, na primer umor novinarke Kim Wall in reševanje tajskih dečkov iz poplavljene jame. Če zbirko primerjamo z avtoričinim prvencem, je tematsko bolj raznolika. Obsega petindvajset pesmi, med katerimi so nekatere povezane z naslovi, na primer Ženska v belem 1 in 2, v katerih spregovori Emily Dickinson, a bi ju lahko brali tudi kot credo pesnice, ki pravi: »Pišem, torej sem.« Na podoben način je skozi celotno zbirko posejanih sedem pesmi z naslovom Švercam lubenice, ki tudi tvorijo njeno jedro. V teh pesmih prisluhnemo eni govorki, vsaj tako se zdi, ženski, ki razmišlja o svoji nosečnosti, spreminjajočem se telesu in porodu, o tem, da bo po njem del nje »sam hodil po svetu«. Teh sedem pesmi predstavlja najmočnejši del zbirke, z njimi se najtesneje povezujejo tudi ilustracije, ki iz lubeničnih pešk tvorijo oblike ženskega telesa ali delov telesa in podobe, ki spominjajo na plod, zgovorna pa je tudi izbira semen za ustvarjanje le-teh. »Švercanje lubenic« postane metafora za nosečnost, za napet in težek trebuh pod široko bundo, kot lahko beremo v eni izmed pesmi. O tem obdobju, o katerem pogosto beremo same lepe stvari, namreč ko nosečnica sije, žari, je blažena, Ana Makuc piše bolj večplastno. To ni čas absolutnega veselja nad novim življenjem, temveč tudi negotovosti, strahu in sprememb, zaradi katerih se zamaje odnos do telesa in lastne identitete, ki se znajde na preizkušnji: »Težko je vedeti, / kdo si, / ko meje tvojega telesa / niso meje tvoje kože.« Otrok je del materinega telesa in tujek hkrati, materinstvo pa pomeni, vsaj za nekaj časa, obstajati za nekoga drugega. To ne prinese vedno samo pozitivnih občutkov, vendar družba od žensk, ki postanejo matere, to pričakuje. Tabu tako še vedno ostaja poporodna depresija, o kateri beremo v pesmi Nočna varuška, ali pa dejstvo, da dve rdeči črtici nista vedno zaželeni, kot v pesmi Ostani s težavo. Pesmi v zbirki Švercam lubenice so izrazito pripovedne in oprijemljive, na ta način omogočajo, da se tudi bralke in bralci zlahka vživimo v pesniške govorke in govorce. Ena od osnovnih funkcij branja je prav to, da se z vživljanjem v izkušnje drugih ljudi gradi empatija. Predsodki pogosto izhajajo iz neznanja in nerazumevanja, pesmi Ane Makuc pa so priložnost, da prisluhnemo. A zbirka ni brez svojih težav. Medtem ko se sedem pesmi Švercam lubenice tematsko zelo dobro povezuje z večino drugih v zbirki, ki govorijo o materinstvu, skrbstvenem delu, družinskem nasilju in zlorabi, pa nekaj pesmi izstopa, kot da bi se v zbirki znašle po naključju ali zaradi aktualnosti problematike. Morda se tako zdi, ker so po zbirki na redko posejane in jih ni veliko ter tako delujejo kot nekakšna anomalija v nizu pesmi, osredotočenih na ženske izkušnje. Takšna je na primer pesem Deport or game, v kateri lahko prepoznamo besede begunca iz dokumentarnega filma Rdeči gozdovi Nike Autor. Game oziroma igra predstavlja tvegano prečkanje schengenske meje, kar nekateri poskušajo tudi dvajsetkrat, kot beremo v pesmi, za nekatere pa je poskus usoden. Tako si lahko predstavljamo, da je bil usoden za begunko z dojenčkom, katere duh spregovori v pesmi Duh begunke z dojenčkom. Švercanje v naslovu namiguje tudi na prehajanje čez mejo in se s tem navezuje na begunsko problematiko, a vendar se ob pogledu na zbirko kot celoto zdi, da so bile nekatere pesmi dodane zgolj zato, da bi bilo v njej čim več aktualnih in angažiranih vsebin, čeprav bi bila brez njih vsebinsko povsem zaokrožena in celo bolj celovita. Še ena pesem, ki se zdi popolnoma iz konteksta zbirke, je pesem Jama, v kateri sledimo kolektivni pripovedi dvanajstih dečkov, ki so bili skupaj s trenerjem ujeti v jami 14 dni. Tu je še pesem Podmornica, ki govori o brutalnem umoru novinarke Kim Wall in zdi se, da pripoveduje njen morilec – pri tem sploh ni jasno, zakaj do besede ne pride žrtev zločina, ki ji je bil glas že tako ali tako odvzet. In medtem ko za večino pesmi lahko rečemo, da se upirajo črno-belemu pogledu na žensko izkušnjo, pa je recimo pesem Delo iz ljubezni na svoj način zasidrana v stereotipnih predstavah ženske – gospodinje, ki je »pri tridesetih s štirimi otroki / kot posušena starka«. Iz nje lahko razberemo nekakšno pomilovanje, skratka nasprotje od ubesedovanja večplastnosti in kompleksnosti ženskih življenj. Lahko se strinjamo z besedami Barbare Korun v spremni besedi: pesniška zbirka Ane Makuc Švercam lubenice marsikomu ne bo všeč. Je izrazito angažirana in politična, s tem pa nas sooča tudi z nekaterimi neprijetnimi dejstvi, ki bi jih morda najraje prezrli. Kljub nekaterim pomanjkljivostim gre za premišljene pesmi, ki nam ponujajo okno v svet nekoga drugega, drugačnega, in s tem priložnost, da premislimo o svojih prepričanjih. Ali bo knjiga prišla v roke tistim, ki bi takšna soočenja najbolj potrebovali, pa je stvar kakšne druge razprave. Vsekakor si želimo, da bi.

V kine je prišla zgodovinska drama Vermiglio, za katero je italijanska režiserka Maura Delpero prejela veliko nagrado žirije na Beneškem filmskem festivalu. Poglabljamo se tudi v novo komedijo Bruna Dumonta z naslovom Imperij in se posvečamo razstavi Od filma do arhiva, ki so jo ta teden odprli v Arhivu Republike Slovenije, prikazuje pa slovensko filmsko dediščino od začetka 20. stoletja vse do konca 2. svetovne vojne. Poleg tega se pogovarjamo s finskim režiserjem Samijem van Ingnom, avtorjem filma V senci. Prikazali so ga na 21. festivalu Kino Otok, ki se te dni odvija v Izoli. Van Ingen v filmu raziskuje kompleksno zapuščino svojih prednikov – med temi je tudi Robert J Flaherty, ki velja za avtorja prvega celovečernega dokumentarca. Pogovarjamo se tudi s palestinsko režiserko Noor Abed. V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova prikazujejo dva kratka filma, v katerih avtorica na izviren način prikaže tesno povezanost palestinske pokrajine in ljudi.

V Lemontu pri Chicagu v ZDA so v nedeljo praznovali 100-letnico takoimenovanih Ameriških Brezij. Za to priložnost je mednje prišel rektor brezjanske bazilike p. Robert Bahčič. Frančiškan p. Metod Ogorevc, ki skrbi za duhovno oskrbo Slovencev v Lemontu in širše je povedal, da se je zbralo približno 170 ljudi. Po slovesni sveti maši in petih litanijah Matere božje so praznovanje nadaljevali v dvorani. Poleg p. Roberta sta maševala še dva hrvaška frančiškana in dva stalna diakona. Stoletnico bodo praznovali vse leto, med drugim oktobra v svoji sredi pričakujejo škofa Antona Jamnika.

V oddaji Kulturni fokus se bomo tokrat posvetili temi, o kateri je mogoče bolj malo povedati, saj je njena skrivnostna vsebina prekrita z nanosi dolgih tisočletij človeške zgodovine. Tako bo verjetno ostalo tudi v prihodnje. Poleg tega sodi v območje neverbalne komunikacije. V Narodnem muzeju Slovenije bodo namreč čez nekaj tednov odprli razstavo, ki bo posvečena 30. obletnici odkritja neandertalčeve piščali v jami Divje babe in človekovemu ustvarjanju glasbe na splošno. Ker so njegovi začetki zamegljeni v davnini preteklosti, ne moremo vedeti, ali je neandertalcu, tako kot nam, ob poslušanju zaigralo srce in so se mu razvnela čustva, vendar sta bila glas in glasba - naj gre za melodične zvoke, šumenje, mrmranje ali petje - v tisočletnih zvočnih pokrajinah, skupaj s pozibavanjem telesa, zagotovo naravno uspavalno sredstvo; vpitje in predirljivi kriki, ki so se trgali iz najstarejšega glasbila, pa so opozarjali in nosili manj varne pomene in sporočila. Lovska pesem in uspavanka sta ves čas človeške evolucije, tako kot druge melodije in zvrsti, neločljivo združevali dva pola razvoja glasbe.  O tem pričajo tudi mlajše arheološke najdbe glasbil, kot je neandertalčeva piščal: koliščarska ropotulja, železnodobna keramična ropotulja, žvenketajoči predmeti iz železne dobe, panova piščal, glasbila v situlski umetnosti, različni rogovi in ne nazadnje univerzalno glasbilo boben. Glasbila so bila tudi nepogrešljiv del duhovnega in ritualnega življenja ... Gosta: mag. Miran Pflaum iz Narodnega muzeja Slovenije, vodja projekta Neandertalčeva piščal, 60.000 let glasbe, in soavtor razstave dr. Matija Turk z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Fotografija: Narodni muzej Slovenije 

V Carigradu naj bi se danes na novem krogu pogajanj o premirju in končanju vojne sešli ukrajinska in ruska delegacija. Obe strani sta pripravili svoj memorandum z zahtevami, ki pa se v nekaterih točkah izključujejo. Poleg tega sta obe strani dan pred nadaljevanjem pogajanj izvedli obsežne napade na tujem ozemlju. Drugi poudarki oddaje: - Na poljskih predsedniških volitvah zmagal evroskeptični Nawrocki, ki ga podpira konservativna opozicija. - Premier Golob ob tretji obletnici imenovanja vlade prepričan o neuspehu interpelacije zoper notranjega ministra Poklukarja. - Jubilejno, 60-to Borštnikovo srečanje, osrednji slovenski gledališki festival, se začenja z odprtjem razstav in tujimi predstavami.

Dziś w programie podsumujemy najważniejsze wydarzenia tygodnia; następnie sprawdzimy w jakim tempie rosną ceny w Polsce, GUS podał nowe dane na ten temat; zdamy też relacje z obchodów 85.rocznicy bitwy o Narwik. W walkach brało udział wielu Polaków; na koniec gość programu opowie o o zasadach dofinansowywania przez Instytut Rozwoju Języka Polskiego letniego wypoczynku polonijnych dzieci.

Biosferno območje Julijske Alpe obsega nekaj manj kot 200 tisoč hektarjev, kar predstavlja skoraj desetino Slovenije, na tem območju pa živi skoraj 86 tisoč prebivalcev. Poleg tradicionalnih kmetijstva in gozdarstva je tukaj turizem ena od osrednjih gospodarskih panog. Usmerjanje obiskovanja območja in udejanjanje trajnostnega razvoja je zato poseben izziv. O tem smo v terenskem studiu v Stari Fužini govorili z Matjažem Podlipnikom iz Mojstrane, ambasadorjem Biosfernega območja Julijske Alpe in turističnim vodnikom, ter s Tomažem Bregantom iz Gorij, kmetovalcem in interpretatorjem naravne in kulturne dediščine.

Vlada je potrdila predlog resolucije o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040. Ta med drugim predvideva dvig sredstev za obrambo postopno na tri odstotke do leta 2030. Poleg posodobitve vojske resolucija predvideva tudi kadrovsko krepitev.

Maturanti so se s tradicionalno parado poslovili od srednješolskih klopi, na ljubljanskem Kongresnem trgu jih je zaplesalo okoli 2500. Po maturi jih čakajo najdaljše počitnice v življenju, potem pa bodo žal trčili v probleme odraslih. Med najbolj perečimi je nedostopnost stanovanj, saj so v lanskem letu cene nepremičnin zrasle za 8,5 %. Strokovnjaki poudarjajo, da tudi nedostopnost stanovanj povzroča anksioznost in depresijo pri mladih, zato del stroke pravi, da je treba nujno sprejeti zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki je ta teden na mizah poslancev. Ta je prvič v zgodovini poenotil zdravstveno stroko, ki predlogu odločno nasprotuje. Poleg skorajšnjega incidenta v mariborskem zaporu in jezi kmetov zaradi spornih sistemskih rešitev, smo se razveselili potrditve, da bo Slovenija sogostiteljica EuroBasketa 2029. O vsem tem v tokratnem Tedenskem aktualnem mozaiku z Evo Lipovšek.

Maturanti so se s tradicionalno parado poslovili od srednješolskih klopi, na ljubljanskem Kongresnem trgu jih je zaplesalo okoli 2500. Po maturi jih čakajo najdaljše počitnice v življenju, potem pa bodo žal trčili v probleme odraslih. Med najbolj perečimi je nedostopnost stanovanj, saj so v lanskem letu cene nepremičnin zrasle za 8,5 %. Strokovnjaki poudarjajo, da tudi nedostopnost stanovanj povzroča anksioznost in depresijo pri mladih, zato del stroke pravi, da je treba nujno sprejeti zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki je ta teden na mizah poslancev. Ta je prvič v zgodovini poenotil zdravstveno stroko, ki predlogu odločno nasprotuje. Poleg skorajšnjega incidenta v mariborskem zaporu in jezi kmetov zaradi spornih sistemskih rešitev, smo se razveselili potrditve, da bo Slovenija sogostiteljica EuroBasketa 2029. O vsem tem v tokratnem Tedenskem aktualnem mozaiku z Evo Lipovšek.

Marzył o sławie obrońcy chrześcijaństwa, o chwale i zaszczytnym miejscu w historii, a w rezultacie został marionetką w rękach doświadczonych polityków. Nie zdążył okrzepnąć na tronie. Choć Władysław Warneńczyk panował w Polsce przez 10 lat, jego osobisty wpływ na losy królestwa nie okazał się wielki. Na tron wstępuje jako dziesięciolatek i swoje panowanie rozpoczyna od dużego sukcesu - podpisania traktatu pokojowego, który zakończył wojnę z zakonem krzyżackim. To nie on jednak odegrał kluczową rolę w tym wydarzeniu. Przypadła ona szarej emanacji dworu króla - biskupowi Zbigniewowi Oleśnickiemu, postaci budzącej kontrowersje wśród historyków do dziś. Władysław Warneńczyk jest jedynym królem w naszej historii, który umiera na polu bitwy. Poległ w bitwie pod Warną. Dlaczego tam walczył? W jaki sposób wmieszał się w wojnę z Turkami? Kim był tajemniczy poseł Cesarini?O tym wszystkim w Podcaście Muzeum Historii Polski z serii Inne historie Polski. Rozmawiają Cezary Korycki i jego gość, prof. Piotr Węcowski z Uniwersytetu Warszawskiego.Podcast zrealizowano w ramach zadania: kontynuacja i rozbudowa multimedialnego projektu informacyjno-edukacyjnego - Portal Historyczny Dzieje.pl

Spregovorili smo o 80-letnici konca druge svetovne vojne in izvensodnih pobojih. Poleg tega je dr. Jaklič predstavil svoje odklonilno ločeno mnenje na Zakon o zmanjšanju škodljivih posegov politike. Pravi, da gre za drzno stališče aktualne sestave Ustavnega sodišča. V oddaji so sodelovali tudi poslušalci.

Ob filmu Dva brata, dve sestri režiserja Mihe Čelarja, ki sledi zgodbi družine Žagar iz Notranjske, smo tokrat govorili o slovenski vojni travmi in bolečini. Poleg režiserja so bili naši gostje trije različni specialisti za vojno travmo: prof. dr. Katja Hrobat Virloget, ustanoviteljica Zavoda Epiona Manca Švara in pa prof. dr. Tomaž Erzár. Gostje so z nami delili tudi osebne izkušnje iz lastnih družin in okolij.

Mladinski svet Slovenije je tudi letos organiziral podelitev priznanj Naj prostovoljec leta. Prejeli so 119 prijav, izmed vseh prijav pa so izbrali tri Naj prostovoljke in tri Naj prostovoljce iz različnih starostnih skupin, Naj mladinskega voditelja, Naj prostovoljski projekt in Naj mladinski projekt. Poleg tega so podelili dve priznanji za izjemne dosežke. Bere Lucija Fatur.

NSi in Demokrati so vložili interpelacijo zoper ministrico za kulturo Asto Vrečko. Poleg očitkov glede včeraj zavrnjenega zakona o pokojninah umetnikov ji očitajo negospodarno rabo sredstev in spodkopavanje vrednot osamosvojitve. Ministrica odgovarja, da gre za kulturni boj. Druge teme: - Washington in Peking bosta za tri mesece znižala uvedene vzajemne carine, in sicer za 115 odstotnih točk. Strani si želita nadaljnjih pogovorov, kako vzdržno bo carinsko premirje med velesilama, bo pokazal čas. - Rusija še ni sprejela ukrajinskega poziva k 30-dnevni prekinitvi ognja, ki naj bi začela veljati danes, predlagala pa je neposredne pogovore v četrtek v Carigradu. Iz Kremlja so sporočili, da si želijo dolgoročnega mirovnega dogovora, ne bodo pa si pustili postavljati ultimatov. Da bo Evropa ob neuveljavitvi premirja začela pripravljati nove sankcije, sta namreč zagrozila tako nemški zunanji minister Johann Wadephul kot Bruselj. - Na tretji razvojni osi so danes prebili predor Konovo na povezovalni cesti, bliža se tudi graditev najzahtevnejšega odseka glavne ceste. Časovnica se sicer še vedno zamika, projekt pa se draži.

Poglabljamo se v slovenska dokumentarca (Ne pozabi me, režija Anja Medved in Dva brata dve sestri, režija Miha Čelar), ki sta posvečena spominu na dogajanje med drugo svetovno vojno in ju predvajajo v okviru praznovanja 80. obletnice konca vojne. Poročamo o festivalu Crossing Europe v Linzu in o tem, kaj obeta letošnja izdaja Filmskega festivala v Cannesu. Poleg tega razmišljamo o novem filmu Davida Cronenberga Mrtvaški prt.

Glasbeni utrip tokrat začenjamo s praznikom slovenske glasbe, in sicer pozornost namenjamo 39. slovenskim glasbenim dnevom. Poleg tega prisluhnite še komentarjem koncerta za abonma Kromatika (Simfonični orkester RTV Slovenija, Ivan Krpan, Ivan Hut), koncerta za Srebrni abonma (Simon Trpčeski), večeru iz cikla ArsSonica (Luka Juhart, Uroš Rojko), in koncertu Dihi z glasbo Alda Kumarja. Spremljali smo še Bravničarjevo tekmovanje za mlade violiniste ter dva jubilejna koncerta: enega na 333. rojstni dan Giuseppeja Tartinija, enega pa ob 100. obletnici rojstva Ivana Ščeka.

Zadnjo marčevsko soboto se je v Posočju začela ribolovna sezona. Prav Soča, muharjenje in narava nasploh so Laurensa Bubendorferja iz Avstrije že kot majhnega dečka tako začarali, da si je od vedno želel preselili v dolino Soče. In tukaj je že dobrih osem let. Dolini Soče se je pred nekaj leti poklonil tudi z večkrat nagrajenim dokumentarnim filmom Smaragdni raj. Poleg fotografije in snemanja se ukvarja z ribiškim vodenjem, predvsem pa živi svoje otroške sanje. Že jeseni je na ribolov na Bovško popeljal Marišo Bizjak.

Posvečamo se filmu April, ki je gruzijski režiserki Dei Kulumbegashvili na Beneškem filmskem festivalu prinesel posebno nagrado žirije. V središču filma, postavljenega na gruzijsko podeželje, so vprašanja, povezana z ženskim telesom. Pod drobnogledom sta tudi francoski film Sveta krava!, ki tematizira odraščanje na podeželju, prva ljubezenska čustva in prevzemanje odgovornosti, in Netflixova odmevna serija Adolescenca – ta prek umora 13-letnice prikaže radikalizacijo sodobnih najstnikov. Poleg tega se pogovarjamo z avstrijskim režiserjem Norbertom Pfaffenbichlerjem, avtorjem trilogije 2551 – njen zaključek so prikazali v okviru franšize Kurja polt – Poslednji hura 2 v Slovenski kinoteki.

Kako lahko z video-nadzornimi kamerami in protivlomnimi senzorji učinkovito zaščitimo svoj dom pred nepovabljenimi gosti? Kako napredne funkcije, kot so zaznavanje gibanja, nočni vid in analitika s pomočjo umetne inteligence, prispevajo k varnosti našega premoženja? Katere vrste protivlomnih senzorjev poznamo, kako delujejo in katere tehnologije so najbolj zanesljive? Poleg kamer in protivlomnih senzorjev je ključen tudi snemalnik, ki omogoča shranjevanje posnetkov in pregled dogodkov za nazaj. V petkovem Svetovalnem servisu bomo s strokovnjakom za varnostne rešitve Juretom Rakom govorili o najboljših praksah za zaščito doma.

Kongresni trg s parkom Zvezda je zagotovo eden od najbolj prepoznavnih odprtih prostorov v Ljubljani. Tu je že v baroku stal manjši park, ki so ga nato preuredili v času kongresa svete alianse leta 1821. Od takrat velja za enega najbolj urejenih in preurejenih predelov mesta. Pri tem je zanimivo, da se preveč osredotočamo na arhitekta Jožeta Plečnika, ki je Ljubljano s svojimi posegi in ureditvami pravzaprav nadgradil. Poleg tega velja Plečnik za enega zadnjih arhitektov, ki so »imeli Ljubljano v nogah«, kar pomeni, da mesta niso poznali le iz nekih računalniških seznamov, ampak so okolje in prostor odlično poznali, kar se vidi iz njihovih načrtov in risb. Poleg tega je imel Plečnik odličnega svetovalca, dr. Franceta Steleta, in je zato poznal tudi antično zgodovino mesta in parka Zvezda, to pa se kaže tudi v kipu Emonca, ki ga je oblikoval Plečnikov učenec, arhitekt Bitenc. Kongresni trg in park Zvezda bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Kot vsi pravi Slovenci se tudi člani ekipe Radia Ga Ga – Nova Generacija danes oglašajo iz Planice, kamor bodo kljub prepovedi ob pomoči Helene Blagne pretihotapili legendarnega Andreja Stareta. V Planici so seveda tudi predsednik vlade Robert Golob, ki je mami za materinski dan obljubil skok v tandemu, pa predstavniki stranke Levica, ki po Sloveniji odpirajo gradbene projekte, Franc Kangler, ki tokrat namesto prometa ureja parkiranje, La Toya pa bo del inšpekcije službe, ki slači tekmovalce in preverja drese. Poleg tega se bo Uroš Slak z Dimitrijem Ruplom, Angelco Likovič, Martinom Strelom in ministrom Sajovicem pogovarjal o novi realnosti in o tem, kako si pripraviti zaloge hrane za 72 ur, družina Strojan se bo navduševala nad prihodom tujih delavcev in verjetno še kaj tretjega, vse to v petek dopoldan na Prvem.

Delegati kitajskega ljudskega kongresa so točno na peto obletnico razglasitve svetovne pandemije koronavirusne bolezni sklenili letno zasedanje v Pekingu. Soglasno so potrdili vsa poročila in sprejeli predlog o petodstotni gospodarski rasti. Kitajska ima težave zaradi nizkega domačega povpraševanja in zaostritve trgovinskih vojn. Predvsem odnosi z Združenimi državami Amerike so zaradi izvolitve Donalda Trumpa in uvedbe carin na veliki preizkušnji, čeprav poznavalci menijo, da je pragmatičen dogovor povsem mogoč, tudi zaradi interesov Elona Muska. Poleg tega ni jasno, v katero smer bodo šla razmerja z Evropsko unijo. Kakšni pa so kitajsko-slovenski odnosi? Sogovorniki: Dr. Wei Shen, profesor ekonomije Dr. Jian Gao, profesor mednarodnih odnosov Melinda Liu, kitajska dopisnica tednika Newsweek Boštjan Malovrh, slovenski veleposlanik v Pekingu Jens Eskelund, predsednik gospodarske zbornice EU na Kitajskem

Med 12. in 19. marcem se bo v Ljubljani odvila 27. izdaja Festivala dokumentarnega filma – med drugimi bosta na ogled novi film Raduja Judeja o Romuniji v času tranzicije, posnet s pomočjo reklamnih spotov iz tistega časa, pa Edina zemlja, prejemnik oskarja za najboljši dokumentarec. Letošnjim oskarjem se v oddaji tudi sicer posvečamo. Poleg tega razmišljamo o novem mladinskem filmu Urške Djukić Kaj ti je deklica, pa o zgodovinski drami Peti september, ki tematizira incident med poletnimi olimpijskimi igrami v Münchnu leta 1972, ko so teroristi zajeli izraelske športnike.

Komik in psiholog Nejc Šmit, v tem delu ozdravi Sašota in Aleša! Poleg tega pa jima pomaga še ugotoviti: “Kdo ali kaj je Granadirmarš?!?!?!?” … Klikneš, poslušaš, izveš! Ti je podkast všeč? Lahko ga podpreš tukaj

Poleg šokantnega načrta za Gazo in za številne kapitulacijskega predloga za končanje vojne v Ukrajini je eden od ključnih prijemov ameriškega predsednika Donalda Trumpa za razgradnjo dozdajšnje svetovne ureditve tudi napoved carinske vojne. V Tedenskem aktualnem mozaiku prav tako komentiramo domače dogodke. Novelo temeljnega šolskega zakona, ki prinaša več sredstev za šolstvo, nov postopek imenovanja ravnateljev in možnosti dodatnega plačila učiteljev, novo zakonodajo na področju varstva živali, pa tudi pripravo na uvedbo dolgotrajne oskrbe v praksi.

Med komarji je samica tista, ki lovi. A kaj sploh vemo o živalci, ki se nepovabljena naseli tudi v naše domove? Ta nenavadna žuželka ima šest nog, glavo, oprsje in zadek, ki mu rečemo tudi trebuh, dve krili in rilček z bodalcem, s katerim samica piči in posesa kri svojih žrtev. Če samica vzame nekaj kapljic naše krvi, to ni zato, da bi potešila svoj tek, temveč zato, da ustvari jajčeca, preden jih odloži v vodo. Težava je v tem, da pri prehajanju s telesa na telo samica prenaša nekatere zelo nevarne bolezni. Samci komarjev se tako kot čebele in metulji hranijo s cvetličnim nektarjem in tako s prenašanjem cvetnega prahu, opraševanjem, omogočajo razmnoževanje rastlin. Poleg tega življenje komarjev ni brez tveganja, saj so prava poslastica za pajke, kačje pastirje, lastovke, kuščarje in netopirje. Slišite ta nadležni zvok? Gospa komarjeva se skriva med pastmi, ki jih nastavlja pajek, in roko, ki maha okoli nje ... Bo naša samica komarja na koncu sploščena kot palačinka?Le Moustique : l'aventurière mal-aimée Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Kako do optimalne vlažnosti v bivalnih prostorih? Kateri so ukrepi proti visoki relativni vlažnosti in kaj storiti v primeru nizke relativne vlažnosti? Poleg tega bomo v četrtkovem svetovalnem servisu spoznali vzroke nastanka in ukrepe za odpravo plesni. Kaj v boju proti plesni pomeni pravilno prezračevanje prostorov in kako se nam obrestuje termoizolacija oboda stavbe? Gost svetovalnega servisa na Prvem bo neodvisni energetski svetovalec Bojan Žnidaršič. Pokličite, pišite na prvi@rtvslo.si ali zapišite vprašanje na spletni strani prvi.rtvslo.si

Zimskega spanja je konec! Ta vikend se vrača PLT in zato se spodobi, da se vrnemo tudi mi. Po glasbenem uvodniku smo se pogovarjali o okrepitvah, odhodih, pripravah, novi travi, novemu pokrovitelju iz daljnega vzhoda, evropskemu gostovanju na (zelo bližnjem) vzhodu, Žaki pa je premigal naše sive celice s kar dvema kvizoma! Poleg tega smo osvežili našo grafično podobo, za kar se zahvaljujemo oblikovalskemu magu Perčiju.

In this episode of Bubble Trouble, hosts Richard Kramer and Will Page return with guest Dror Poleg, an expert in real estate and economic history. They discuss the volatility expected in 2025, reflections on the work-from-home trend, and the dynamic interplay between geopolitics and everyday life. With insights into real estate bubbles, economic predictions, and the evolving nature of productivity, Dror offers a deep dive into how technological advancements shape our physical and economic world. The conversation also covers topics such as the challenges in the housing market, defense spending, AI investment, and the impact of geopolitical shifts. This episode is packed with thought-provoking discussions and forecasts for the near future.00:00 00:00 Introduction00:52 Part One01:00 Guest Introduction03:34 Real Estate Market Insights06:15 Challenges in Urban Development11:46 Rethinking Productivity and Inequality19:38 Future of Work and Education24:06 The Flaw of GDP and Productivity24:23 Discussing the Book: Mismatch Between Economy and World26:31 Part Two26:49 Encouraging Success and Taxing It28:47 Innovation and Public Investment Funds33:33 US Government and Defense Spending43:28 AI and the Future of Compute46:48 Closing Thoughts and Upcoming Book49:54 Credits Hosted on Acast. See acast.com/privacy for more information.

Herman Potočnik Noordung, slovenski inženir ter pionir vesoljske tehnike, je v začetku 20. stoletja s svojimi revolucionarnimi idejami postavil temelje sodobne astronavtike. Njegovo "bivalno kolo" za umetno gravitacijo je navdihnilo generacije znanstvenikov in umetnikov. Poleg tehničnih dosežkov se je odlikoval tudi z razumevanjem človeške dimenzije vesoljskih potovanj, kar je podrobno opisal v svojem delu Problem vožnje po vesolju.