Podcasts about poleg

Vse do oktobra bo potekalo snemanje novega animiranega kratkega filma Kriva pota režiserja Leona Vidmarja. Avtorja smo povprašali, kako poteka snemanja lutkovne animacije. V oddaji bomo izvedeli tudi, kaj prinaša letošnji, že 22. mednarodni festival Kino Otok, ki se bo v Izoli odvijal prihodnji teden. Poleg tega ocenjujemo tudi film Novi val Richarda Linklaterja in Še eno rundo, pa greva Francesca Sossaija.

Tokrat razmišljamo o britanskem filmu Ljubezen boli, ki raziskuje dinamiko moči v ljubezenskih odnosih in je na lanskem filmskem festivalu v Cannesu v sekciji Posebni pogled prejel nagrado za najboljši scenarij. Pogovarjamo se tudi o nagrajencih letošnjega Cannskega festivala. Režiser Marko Kumer Murč razlaga o svojem dokumentarcu Na drugi strani plinovoda, ki se osredotoča na boj grških in italijanskih aktivistov proti izgradnji Južnega plinskega koridorja. Poleg tega se poglabljamo v vlogo narave v filmih Andreja Tarkovskega. Na TVSLO in v spletnem arhivu so v okviru cikla njegovih filmov na ogled njegova zadnja tri dela Žrtvovanje, Nostalgija in Stalker.

Urška Bernik, na Instagramu poznana pod profilom Milina čez milino, je žena in mama ter vsestransko nadarjena umetnica. Svoj poklic je našla v glasbi, saj poje v Zboru Slovenske filharmonije. Poleg glasbe, skozi katero jasno čuti nagibe Svetega Duha v svojem življenju, pa ustvarja tudi preko fotografije ter izdeluje čudovite izdelke iz polstene volne. Njene jaslice iz polstene volne so bile za božič leta 2024 razstavljene celo v Vatikanu. Umetnost preplavlja vse vidike Urškinega življenja in je zanjo nagib srca, ki nas dviguje in navdihuje. Naj pričujoča oddaja Reflektor navdihne tudi vas. Linki: https://www.instagram.com/milina.cez.milino/ http://www.kavicazmano.si/

V sežanskem kulturnem domu bo ob 100. obletnici smrti Srečka Kosovela nocoj potekala osrednja prireditev letošnjega leta Srečka Kosovela, na kateri bodo premierno predstavili glasbeno-gledališko uprizoritev Daj mi besedo, nastalo po zamisli in v režiji Jaše Kocelija. Poleg tega se danes pričenja že 27. Forum Tomizza, ki povezuje Koper, Trst in Umag. Letošnja tema Orient Express bo obravnavala tako orientalizem kot evropski odnos do Vzhoda.

Ime tedna je postala Sara Šabec, programska vodja projekta Kino brez ovir, ki je na Dunaju med 369 prijavljenimi projekti iz različnih evropskih držav prejel 3. nagrado SozialMarie in bil prepoznan kot eden najboljših primerov socialnih inovacij letošnjega leta. Projekt, ki ga izvajajo Kulturni dom Cerknica, Kino Union Celje in Kino Linhartova dvorana Radovljica, je v sklopu programa pripravil več kot 60 dostopnih filmskih projekcij z zvočnimi opisi, opisnimi podnapisi in tolmačenjem v slovenski znakovni jezik. V program pa je bilo vključenih skoraj 3000 predstavnikov skupnosti slepih, slabovidnih, gluhih in naglušnih.Kandidati so bili tudi: Miha Bezeljak, slovenski igralec in lutkovni ustvarjalec, član Lutkovnega gledališča Maribor, ki je za vlogo v predstavi Ostržek prejel nagrado za najboljšega igralca na 12. Festivalu otroške umetnosti v Sarajevu tako po mnenju žirije kot občinstva. Poleg te nagrade je za isto predstavo prejel še več pomembnih priznanj, ki potrjujejo njegov pomemben prispevek k sodobnemu lutkovnemu gledališču in izjemno prepoznavnost predstave Ostržek v mednarodnem prostoru.  Miša Fister in Tomaž Goslar s kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino interne klinike, ki sta vodila klinično študijo, v kateri so strokovnjaki v UKC Ljubljana kot prvi na svetu potrdili, da imajo bolniki s srčnim infarktom več možnosti za uspešno zdravljenje, če zdravilo za topljenje strdkov heparin prejmejo že na poti v bolnišnico. Kot sta povedala, bo strokovno zelo odmevna študija najverjetneje vplivala na mednarodne smernice zdravljenja srčnega infarkta. V povprečju na dan obravnavajo približno dva primera, letno pa okoli 700 takšnih bolnikov.   

Piše Vid Bešter, bere Dejan Kaloper. Vsaka pesem v pesniški zbirki Tatjane Pregl Kobe Potem ima na razpolago dve strani. Na levi strani je pod naslovom v poševnem tisku zapisana trivrstičnica, ‒ nekakšen moto k daljši pesmi na desni strani. Vsaka daljša pesem je dolga natanko eno stran. Nekaj pesmi ima še oštevilčena nadaljevanja, ki pa so prav tako vsa dolga natanko eno stran. Ker pa imajo nekatere pesmi vendarle več besed kot druge, variira dolžina vrstice. Dolžina vrstice je torej očitno podrejena enakomerni dolžini pesmi: vsaka ima enaintrideset vrstic. Iz tega že lahko izpeljemo ugotovitev, da verz kot vsebinska in ritmična enota za zbirko Potem ni prav zelo pomemben. Kakor imajo vse pesmi enako postavitev na strani, tako so enakomerno urejene tudi v štiri dele in ti v celoto. V vsakem od štirih delov, ki so zasnovani na ohlapnih vsebinskih vezeh, je devet pesmi. Skupaj torej šestintrideset daljših pesmi, ki jih spremlja šestintrideset trivrstičnic, vse skupaj pa uvaja sedemitrideseta pesem, sestavljena iz štirih trivrstičnic ... Bralcu je ob tem redu, ki vlada v zbirki gotovo prijetno ‒ kot v lepo urejenem in obdelanem vrtu. Trivrstičnice so po vsebini in vlogi podobne haikuju, čeprav nimajo oblikovnih značilnosti te japonske pesemske zvrsti. Nekako nakazujejo razpoloženje ali nagib, s katerim se bere daljša pesem na nasprotni strani. Morda pa kažejo tudi na obljubo in pogled v trenutku, ko je bila pesem napisana. Pravzaprav so kot tiste semenske vrečice, ki jih nataknjene na paličice ali položene pod kamne puščamo ob gredicah, da ne pozabimo, kaj smo zasejali. Daljše pesmi v takšni družbi spominjajo na tisto japonsko literarno zvrst, ki haikuju pridruži kratko prozno besedilo ‒ impresijo ali dnevniški zapis, poln podob. Tudi pesmi v zbirki Potem nimajo močnega ritma, po retorični legi so bliže prozi kakor liriki, na vsebino pa pomembno vplivajo trenutni vtisi, misli in spomini. Njihova liričnost pa se skriva v toku podob, sestavljenem večinoma iz prostih asociacij. Podobe v pesmih zato težijo k abstrakciji, ki pa vendarle ne prevlada ‒ podobe še kažejo tako na zunanji kot na čustveni svet. Izmenjavanje metafore in abstraktnejše osvobojene asociativne podobe ustvarja napetost in gibanje. Zdaj prevzame pobudo veriga asociacij in pesem steče, skoraj zdrvi, drugič prevladata metafora in njen pomen, pa pesem stopi počasneje, opisuje in pripoveduje. Kljub temu pa od podob ni mogoče pričakovati preveč. Bralcu, ki bi rad preveč razumel, utegne na njih spodrsniti kot na spolzkem kamenju. Ni povsem jasno, ali so na teh mestih zakodirani kakšni skriti pomeni in kje iskati ključ do njih ..., če so nam sploh namenjeni. Bralcu bo bolje, če bo pesmi prebiral tako, da ga bodo asociacije nosile s sabo. A tudi svobodni polet domišljije na krilih asociacij znajo pesmi dokaj grobo prekiniti. Čeprav je podobam puščene veliko svobode, je pesnici sporočilnost vendarle pomembnejša in rada zategne vajeti. Tako so pesmi napete med podobami, ki so preabstraktne, da bi lahko razbrali njihovo sporočilo, in tistimi, ki so preveč nadzorovane, da bi sporočilo v njih bralci lahko izsanjali. Poleg bogato razbohotenih podob je za pesmi značilno skoraj deklarativno izjavljanje. Neposredno izrečena oziroma zabeležena opažanja, stališča, spomini, občutki se vrivajo med podobe ‒ skoraj kot nepovabljene misli. Morda z največjim učinkom v drugem delu Tiha polja. Tu v zbirki najbolj prevladujejo podobe narave, lahko bi dejali pogledi skozi razna okna. Narava je v zbirki Potem tudi sicer pomemben motiv in pogosto jedro, ki spodbudi nizanje podob. Govorka skuša v pesmih ubesediti in posredovati osupljivo lepoto, ki ji je priča. A se ji vmešajo misli na begunce, žrtve genocida, vojne in drugih družbenih krivic. In narava se svoji lepoti zazdi ravnodušna in brezčutna. Podoben proces vmešavanja tudi v drugih delih zbirke gradi tematska osišča. V prvem delu Vsi moji mrtvi se na primer v spomine na bližnje mešajo misli na sedanjost ‒ in nelagodje nad političnimi obeti, ki grozijo prihodnjim rodovom. V tem delu je mešanje registrov manj posrečeno in se približuje teznosti. Ta plast izjavljanja, ki se vmešava med podobe, je pogosto enoznačna in vsakdanja. V njih se nam govorka seveda najbolj razkrije. Pokaže svoj okus in gledišče: da so ji všeč določene slike in pesniki, da ima določena politična prepričanja, pripada določenemu rodu in naravo opazuje na določenih krajih. Drugače povedano: ima osebnost in ta je pravzaprav osrednja vsebina zbirke. “Jaz”, ki govori v pesmih, ni le abstraktna slovnična nujnost ‒ je subjekt, ki svet opazuje in se očitno čuti dolžno izreči in opredeliti. Sam se nam ponuja sklep, da je naloga teh pesmi, da beležijo pesničine občutljivosti. Pesmi v zbirki ne govorijo o svetu, kakršen je, pač pa nam poročajo o odzivih neke osebnosti. Ni tako pomemben razgled skozi okno, ampak tisto, kar govorka ob njem občuti. Zato ne govori o vojni, ampak o strahu pred vojno. In ne govori o beguncih, ampak o svojem sočutju. Najjasnejši primer tega so morebiti impresije ob slikah, ki prevladujejo v tretjem delu Angel. Tu je glas sicer najmanj oseben, a skuša z rabo asociacij in podob očitno ubesediti specifičen občutek in trenutek gledanja, ki je vendar toliko več od sporočila neke slike. Zbirka Tatjane Pregl Kobe Potem je po temeljnem odnosu do sveta precej impresionistična. Pesnica motri lastne odzive na dražljaje sveta tam zunaj ‒ ni nenavadno, da jo vleče k naravi. Kot naravnost pove v zadnjem delu Vpogled, v katerem se ukvarja s poetološkimi temami, jo najbolj zanima: “Kako najti besedo, ki ni le beseda? / Besedo, ki preseva moč skozi čutno zaznavo?” Bralec pa se, ko lista med gredicami zbirke Potem, počuti kot gost v tujem vrtu, kamor je zataval morda po naključju. Gotovo občuduje bohotne podobe, ki so na vrtu zasejane. Marsikaj najbrž razume, velikokrat najbrž kaj tudi zgreši … včasih začuti piš vetra s pejsaža, včasih pa se z nelagodjem prestopa ob pogovoru neznancev … Kako pa se bo po obisku počutil, pa je odvisno od tega, kako dobro se bo sporazumel z gostiteljico, ki svoj vrt razkazuje.

V tokratni oddaji predstavljamo nov slovenski dokumentarni film Andreja Košaka – Punk pod komunističnim režimom, govorili pa bomo tudi o Korejskih kino dnevih, napovedali festival eksperimentalnih avdiovizualnih praks VFX, in pogledali, kaj prinaša že 79. filmski festival v Cannesu, ki se začenja naslednji teden. Poleg tega ocenjujemo tudi film Preklinjam Kirka Jonesa.

Nova vlada pod vodstvom SDS je vse bliže. Najverjetnejši prihodnji premier Janez Janša je sporočil, da so uskladili izhodišča koalicijske pogodbe.Poleg trojčka okrog Nove Slovenije in Demokratov računa še na podporo Resnice, ki naj bi bila sicer v opoziciji. Druge teme: - Slovenska podjetja zaradi bližnjevzhodne vojne trpijo zaradi zamud in višjih stroškov - Trump zaostruje retoriko in Iranu grozi, da ga bo izbrisal z obličja Zemlje - Z esejem iz materinščine se je začela splošna matura.

Tržaški pesnik in igralec Aleksij Pregarc je pred kratkim dopolnil 90 let. Poleg vlog v gledališču ter številnih umetniških interpretacij na radiu njegov opus zajema tudi pesniške zbirke, drame in polemike. Pred mikrofon ga je leta 2006 povabila Vida Curk in Aleksij Pregarc je povedal marsikaj o svojem življenju in delu, pa tudi o stvarnosti Slovencev za mejo. Najprej pa je spregovoril o prvih spodbudah za ustvarjanje.

Po drugi svetovni vojni je Slovenija v okviru Jugoslavije doživela obsežno družbeno, politično in gospodarsko preobrazbo. V tem procesu je delo žensk postalo ključen element obnove države, modernizacije in gradnje socialistične družbe. Medtem ko je bilo po prvi svetovni vojni žensko delo zunaj doma pogosto razumljeno kot začasno, je po letu 1945 postalo simbol napredka in družbenega razvoja. Socialistična oblast je spodbujala zaposlovanje žensk, njihovo politično udejstvovanje ter vključevanje v sindikate, delavske svete in organizacije, kot je AFŽ. Poleg tega so ženske leta 1945 dobile volilno pravico, ustava pa jim je zagotovila formalno enakopravnost, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ter socialno zaščito. Ženske so se množično zaposlovale tudi zaradi sistema varstva mater, ki je bil v mednarodnem okolju eden iz med bolj razvitih. Kljub modernizaciji pa so se ohranjale tudi tradicionalne oblike ženskega dela. Značilen primer so perice iz okolice Ljubljane in na robovih nacionalnega prostora, ki so še dolgo opravljale težko fizično delo pranja perila za mestne družine. Njihovo delo je pomenilo pomemben vir dohodka, vendar je hkrati ostajalo vpeto v tradicionalne vzorce, saj so bile še naprej podvržene družinskemu nadzoru. Perice so vseeno imele določen ugled, saj so bile tudi pomembne prenašalke kulturnih vsebin; z rednimi stiki z mestom so v vaško okolje namreč prinašale novice, navade in novosti. Pomemben vidik emancipacije žensk je predstavljal tudi prosti čas ter kulturno-umetniško udejstvovanje. Vendar je bila ta udeležba na srečanjih, prireditvah, dogodkih kulturnega in športnega značaja, pogosto omejena zaradi pomanjkanja časa, dvojne obremenitve in vztrajanja patriarhalnih norm, zlasti na podeželju, kjer javno nastopanje žensk ni bilo vedno družbeno sprejeto. Nasploh pa je ena ključnih napetosti, s katero to obdobje ne prekine, razlika med formalno enakopravnostjo in dejanskim položajem žensk, ki so še naprej nosile glavno breme gospodinjskega dela in skrbi za družino. Nekaj podobnosti je sicer bilo s kapitalističnimi državami, kjer so poskušali uvajati načelo enakopravnosti, vendar so se v praksi ohranjale plačne razlike, precej večja je bila negotovost zaposlitve žensk, predvsem mater ... Celotno obdobje zgodnjega socializma tako zaznamuje dvojnost: na eni strani napredek na področju pravic, zaposlovanja in javne vloge žensk, na drugi strani pa vztrajanje tradicionalnih družbenih vlog in neenakosti. Žensko delo – tako plačano kot neplačano – je bilo ključno za modernizacijo družbe, hkrati pa razkriva razkorak med načeli, doktrinami in nazori ter vsakdanjo realnostjo žensk. Sogovornici: soavtorici razstave Ženske in delo med tradicijo in modernizacijo: obdobje zgodnjega socializma v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije:zgodovinarka dr. Marta Verginella (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) in zgodovinarka dr. Urška Strle (Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU). Fotografija: Bizoviške periceMuzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (fond Marjana Cigliča)    

“Ples ni zgolj abstrakcija življenja; je življenje samo. Je prefinjen mehanizem narave in civilizacije, združen v eno – zakladnica orodij, ki omogočajo, zdravijo in izumljajo,” je v poslanici ob mednarodnem dnevu plesa 2026 zapisala koreografinja, Prešernova nagrajenka Mateja Bučar. Poleg plesnega dogajanja bomo osvetlili še nove izdaje Cankarjeve založbe; dva potopisa v zbirki S poti in roman Domneve o Jakobu Uweja Johnsona, ki je izšel v zbirki Moderni klasiki.

Tokrat jemljemo pod drobnogled dva filma, v središču katerih je svet rastlin – to sta animirani film Potovanje regratove lučke japonske režiserke Momoko Seto in Tiha prijateljica (film o dogajanju okrog starega ginka) madžarske cineastke Ildikó Enyedi. Poleg tega na primeru filma Michael razmišljamo o problematičnosti biografij glasbenikov, ki morajo ustrezati lastnikom avtorskih pravic te glasbe in se posledično izogibajo kontroverznostim.

V Navalu na šport pogled usmerimo k nedeljski enodnevni klasiki Liege - Bastogne - Liege, na kateri bo zmago branil Tadej Pogačar. Poleg kolesarstva bo osrednja tematika še atletika, Klara Lukan ima v teku na 10 kilometrov nov evropski rekord.

Piše Veronika Šoster, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Lukas Debeljak je leta 2022 navdušil s prvencem Poznati kot voda, zdaj pa se vrača s še bolj ambiciozno zastavljeno pesniško knjigo Drevo, ki ga pišemo nihče. Gre namreč za pesnitev, ki obsega sto petdeset strani in se razteza skozi prostor in mimo časa. Naravo pesnitve napoveduje že več začetnih vtisov, na primer fotografija zapiskov, ki so kaotično razmetani po listu papirja, počečkani, napolnjeni s prečrtanimi ali obkroženimi besednimi zvezami, pojmi, pri tem pa jih mirno osvetljuje sonce, ki pada skozi drevesno listje. Tu je seveda tudi naslov zbirke, ki je nenavaden že stavčno, saj se sprašujemo, kdo je ta množinski subjekt, ki naj bi bil torej skupnost, a je takoj negiran z besedo nihče. Vsi ti začetni impulzi se skozi knjigo pomensko plastijo in vabijo k ponovnemu branju in pisanju drevesa. Drevo deluje kot stalnica, sidrišče, saj se vse steka k njemu, zbirka se odpre s prizorom pogovora med dvema otrokoma nekega dne, sredi polja, v senci drevesa. Gre za prijeten in lahkoten prizor, kjer se igra dogaja s pripovedovanjem in zamišljanjem reči. Obenem pa vanj pesniški govorec tihotapi zahtevne reference na filozofijo, humanistiko, literaturo, da nam je takoj jasno, da ne gre za dejanska otroka, temveč za dva človeka, pa tudi ne nujno za dejanska človeka, temveč za neko mnoštvo glasov in misli, ki se stekajo k drevesu. Kot pri otroških izštevankah ali pesmicah tudi tu hitro dobimo občutek o naštevanju, saj je veliko nizanja podob eno za drugo, pri čemer pesnik zajema iz vseh mogočih področij in obdobij, a te podobe šelestijo, šumijo, brstijo, odpadajo in se vrtinčijo. Za Debeljakovo poezijo je značilna močna ritmičnost, ki takoj potegne vase in ne spusti do zadnjega diha in še dlje, vsaka podoba pa je izbrana z namenom in nikakor naključna, oziroma je naključna ravno toliko, kolikor od nje zahteva govorec. Poleg definicij za stvari, ki nikoli niso enoznačne in oprijemljive, seveda išče pristen človeški stik ali še bolje, gibalo človeštva. Od intime drevesa se premakne k otrokom na igrišču, kjer se začne zbujati vseobsegajoča polifonija glasov. Govorijo posamezni otroci, skupine otrok, otroci kot celota ali pa celo takšni, ki na tem igrišču še nikoli niso bili. Ponovno jim v usta polaga absolutno zahtevne citate, replike in koncepte iz različnih del, kar povzroči občutek, da skozi otroke govori morda pesnik, morda človeštvo, morda pa nihče. Mi nihče? Začne se debata o pesmi, otroci ugotavljajo, da je pesem nekomu nekoč pripadala, a ni pomembno, komu, saj je šla naprej, od teles do drugih teles. Opisujejo pot zgodbe, pesmi, mita, ki se z vsakim posredovanjem predrugači, ki se mu kaj doda, kaj odvzame, pri tem pa se njegova živost ne izgublja. Vrača se tudi k simbolnim zgodbam začetkov pisave, k nastanku tiska pa seveda k branju in spoznanju. Ko torej glasovi govorijo o nastajanju pesmi, obenem ustvarjajo pesem, nad njimi pa bdi pesniški govorec in nad njim pesnik; to »pisanje drevesa« tako zavzema mnoge izpovedne ravnine in gradi strukturo, ki nima začetka in konca, pa tudi ne prave hierarhije, kar je pravzaprav sámo bistvo pesnitve. Ugotavlja namreč, da ko nekaj opisujemo in lovimo, to tudi že izgubljamo, je že izgubljeno, a tudi podarjeno, dano v svet. Kako torej opisati svet, če pa se sproti spreminja? Pomen valovanja, spremenljivosti in fluidnosti, ki ga je pesnik nakazal že v prvencu, se tu še bolj okrepi. Knjiga Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče je zaznamovana s citatnostjo in metaliterarnostjo, saj je vendar ustvarjena prav s temi postopki ali načini, ki jih upesnjuje. Knjiga na neki točki citira celo samo sebe, pri tem pa je osvobojena vsakršne pretencioznosti. Citat je lahko karkoli in kjerkoli, lahko je namenjen komurkoli in prihaja od kogarkoli. Debeljak okvirje citatnosti presega prav s tem, ker besedila kljub nenehnemu citiranju ne zaduši, saj so citati samovoljno živi, pretočni med govorci, vsem dosegljivi in razumljivi. Citat tako tu nima funkcije nanašalnosti, temveč občutka vsesplošne prisotnosti, kot snov, ki prosto plava med nami in jo lahko zajemamo iz zraka, izmed drevesnih listov, iz vode, ker gre pač za znake, zgodovino, besede, nič drugačne kot kaj, kar je bilo zapisano v kanon. In tudi če je zapisano v kanon, to ni bistveno, saj vse obstaja enakovredno. S tem pesnik seveda nagovarja tudi vprašanje avtorstva, in to bolj aktualno in svojstveno kot mnogi, ki se z umetno inteligenco ukvarjajo v stvarnih razpravah, saj pokaže na možnost sveta znotraj sveta, kjer je vse pretočno in ves čas na voljo, kakor tudi deluje umetna inteligenca. Ko zato v nekem trenutku odpre arhiv spomina in na koncu podari fotografijo sebe in pokojnega očeta, pesnika Aleša Debeljaka v tak svet, daje njunemu odnosu največje darilo – iztrga ga končnosti. Kar je pri Debeljakovi poeziji presežno, je zagotovo ne samo prepričanje v nekakšen tekoč čas, ki je navzoče že v prvencu, temveč dejansko sočasno dogajanje in porajanje vsega. Otroci med igro citirajo zahtevna literarna in filozofska dela, kot da so del njihove zavesti, kot da so jim že davno znana, vpisana pod kožo. Starodavno ljudstvo opazujemo prav zdaj, babilonski stolp se pravkar gradi … Vse to je del poetike, ki presega prostor in čas in sploh zgodovino, ki jo razume po svoje, kot nestabilno verižico zgodb, ki pa smo jih po poti že malo izgubili, a tudi ohranili. V nekem trenutku govori o singularni vzajemnosti z drugimi ljudmi, in ta iztaknjenost iz časa daje poeziji strašljivo razsežnost, saj vemo, da ji ne moremo priti do konca, ampak ji v bistvu tudi nočemo, saj to ni njen namen. Nič v tej poeziji, v tem svetu ni zapisano nikakršni časovnosti; še najbližje poimenovanje, ugotavlja, bi bilo mnogotero veččasje. Vse vznika in izginja, izginja in vznika, se rojeva in umira, umira in se rojeva, pesnitev se steka v hipnotičen cikel nenehnega porajanja, ki ga spremljamo, kot bi spremljali pogovor v sosednji sobi, ob tem pa slišali le vsako tretjo besedo, kot nekje pronicljivo ugotavlja pesniški govorec: »[…] in če smo torej pozabili, / ni pomembno, ni izgubljenega, nič pridobljenega, / vedno, kadar bi si morda zaželeli, četudi le za trenutek, / se lahko vrnemo, ta red obnavljamo naprej, svojo / smrtnost, pet ali šest dreves, listje na njih, veje, / krošnje, nič pridodanega, nič odvzetega, drevje ob / vodi, še nikoli zaključeno in začeto vsakič znova, / vsakič znova obnovljeno […]« Proti koncu knjige Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče se govorec osredotoči na možnost prostora, kjer je drevo, kjer je igrišče, a je bilo tudi že vse kaj drugega. Tam so se srečevale in dopolnjevale usode, pri tem pa ne govori o preteklosti, temveč o soobstoju vseh teh pojavnosti. Prostor ga vodi še dlje v prostor samega izražanja, ki je v knjigi naslovljeno večkrat in za katero se zdi, da prevprašuje samo sebe, lasten pesniški izraz, ki je omejen, a je tudi najboljše, kar zmore z besedami in pojmi. Prizor drevesa in otrok se dokončno zariše pred nami kot gibljiva diorama, oblita s svetlobo, kot preblisk ali sončni žarek skozi veje drevesa, ki ga pišemo nihče.

Tokrat se posvečamo četrti Mozartini, ki je 12. aprila potekala v Slovenski filharmoniji, in Mladinskemu pevskemu festivalu Celje, ki letos beleži 80 let, potekal pa je vse od 31. marca. Poleg tega bomo povedali še, kdo so prejemniki letošnjih Gerbičevih nagrad in priznanj ter omenili koncert mladih glasbenikov v koprskem studiu Hendrix in uprizoritev opere Madamme Butterfly v Trstu. V soboto, 18. aprila, pa vas v Slovensko filharmonijo vabijo učenci Glasbene šole Arsem, ki letos beleži 15 let delovanja.

Z režiserjem Žigo Vircem in scenaristko Izo Strehar se pogovarjamo o nastajanju filma Zemljo krast, ki prihodnji teden prihaja v slovenske kine. Poleg tega se poglabljamo v novi film ukrajinskega režiserja Sergeja Loznice Dva tožilca, postavljen v 30. leta prejšnjega stoletja v Sovjetsko zvezo, in v intimno družinsko filmsko pripoved Gluha španske režiserke Eve Libertad. Poročamo tudi o Slovenski dokumentarni pomladi, v okviru katere si lahko do konca tedna v Slovenski kinoteki ogledate deset del iz zakladnice domače dokumentarne produkcije.

Upodobitve mitov, povezanih z ustanovitvijo Rima, so imele v rimskem svetu pomembno simbolno in propagandno vlogo. Med njimi posebej izstopa motiv volkulje z dvojčkoma, Romulom in Remom, znan kot Lupa Romana. Ta podoba iz javnega in zasebnega prostora, ki se je sčasoma razširila v različne umetniške zvrsti, je predstavljala sam Rim, danes pa je najbolj znana in razširjena njena bronasta različica poznejšega izvora. V času rimskega cesarstva je motiv dobil še dodatne pomene, povezane z dinastično ideologijo in zlato dobo, predvsem v obdobju Avgusta. Pogosto je bil umeščen tudi v vojaški kontekst, kjer je poudarjal moč Rima, včasih v povezavi z bogom Marsom. Motiv volkulje je bil zelo razširjen tudi v provincah, zlasti v Noriku in Panoniji, kjer se pogosto pojavlja na nagrobnih spomenikih kot izraz želje po nesmrtnosti pokojnika. Prisotnost motiva v donavskih provincah kaže na močno ideološko in kulturno povezanost z Rimom. Poleg tega motiva se redkeje pojavljajo tudi drugi ustanovitveni miti, kot je prihod Eneja iz Troje. Čeprav so se ikonografske podrobnosti nekoliko prilagajale lokalnim razmeram, je njihov osnovni pomen ostajal enak: poudarjanje rimskega izvora, identitete in večnosti. S poskusi oživitve antičnih motivov in vzorcev se je v preteklosti znova pojavila večja uporaba tega motiva; pozneje je bil zlorabljen tudi v politične namene, dandanes pa je del sodobne kulture.Sogovornica: dr Katarina Šmid, Fakulteta za humanistiko, Univerza na Primorskem  fotografija: Wikipedia  

LGL, premiera: 9.april 2026 Radio Slovenija, Svet kulture, 10.april 2026 V Lutkovnem gledališču Ljubljana si je bilo mogoče sinoči ogledati kratko lutkovno uprizoritev za najmlajše O izgubljenem osličku, ki dosledno in premišljeno gradi napetost med varnim in divjim ter tako odpira prostor za stik z neznanim. Poleg izrazite gibalne in likovne kompleksnosti – mirna kmetija z zelenim pašnikom je ločena od razgibane gozdne goščave – ključno vlogo v predstavi brez besed prevzema zvočna pokrajina. Avtor zgodbe in režiser predstave Marko Mare Bulc je navdih zanjo našel v resničnem dogodku, ko je pred leti s kalifornijske kmetije pobegnil osliček Diesel, se pridružil skupini jelenov in izginil. O predstavi, v kateri je moči združila številna zasedba animatorjev in igralcev – dramaturg je bil Benjamin Zajc, avtor likovne podobe in scenograf Damir Leventić, avtorica glasbe pa Polona Janežič – več Magda Tušar. Avtor zgodbe in režiser: Marko "Mare" Bulc Dramaturg: Benjamin Zajc Avtor likovne podobe in scenograf: Damir Leventić Igrajo: Asja Kahrimanović, Martin Mlakar, Matevž Müller, Mia Skrbinac / Voranc Boh, Ajda Toman, Zala Ana Štiglic, Nika Manevski k.g. Lutkovni tehnologinji: Polona Černe, Zala Kalan Avtorica glasbe: Polona Janežič Kostumografka: Sandra Birjukov Mentorica za glas: Irena Preda Koreograf: Sebastjan Starič

Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušič. Majo B. Kranjc smo že lahko spoznali kot pesnico, ki je leta 2024 objavila prvenec Mreža na dlani, konec lanskega leta je izšel njen prvi roman Klopotec in skoraj hkrati je prejela še nagrado modra ptica za še neobjavljeno delo, tako da bomo njen drugi roman lahko brali že letos! Zdi se, da je Maja B. Kranjc doživela nenaden ustvarjalni razcvet, a pravzaprav gre za vseživljenjsko gojenje veščine, saj v pesniški zbirki Mreža na dlani lahko preberemo, da se s poezijo sooča že od otroštva. Avtorico je pot vodila od dramaturgije do psihologije, zato nas ne preseneča, da se roman Klopotec ne razpira v široko zastavljeno zgodbo, temveč gre v globino in se odvija na ravni čustev, notranjih doživljanj in odnosov. Vse zunanje praktično odpade, v kratkih poglavjih se izmenjujeta glasova Vere in njene hčerke Nine, zadaj slišimo zvok klopotca, ki je včasih tišji in počasnejši, spet drugič pa glasno tolče v neusmiljenem ritmu. Klopotec iz naslova je osrednja metafora romana, je tisto, kar si mati in hči delita, čeprav tega dolgo ne vesta. Obe ga čutita v trebuhu in v prsih, ta klopotec, ki je pravzaprav ime za tesnobo in osamljenost. Vsaka zase se v samoti borita s temi občutki. Kar ju združuje, ju hkrati tudi ločuje, zaradi tesnobe se ogradita tako druga od druge kot tudi od sveta nasploh. V ospredju romana je zapleten odnos med materjo in hčerjo. Vera je mamo izgubila, ko je bila še otrok. Njeno otroštvo se je takrat končalo, saj je morala stopiti v prevelike mamine čevlje in prevzeti skrb za starejšega, a manj zrelega brata. Strogi oče je pričakoval, da bo prevzela gospodinjsko in skrbstveno delo ter da bo odgovorna, vestna in resna. Merila, ki so veljala zanjo, so bila za njenega brata drugačna, bolj ohlapna. Morda si zato kasneje ne želi otrok, morda je skrbela že dovolj. Verina želja je bila, da bi živela sama, da bi učila in pisala, zato se sprva ne želi vezati s Tinetom, ki jo sicer očara, a čuti, da je med njima preveč razlik. Njeno življenje se zasuče v drugo smer, ko zanosi. Otrok jo je prisilil k vrnitvi k Tinetu, razmišlja Vera, in ta otrok jo od njega začne oddaljevati. Tine je presrečen, ona pa je obupana v krču poporodne depresije. Občutek osamljenosti se dodatno poglablja zaradi stigme. Komu bi sploh lahko povedala, da otrok v njeno življenje ni prinesel veselja, ampak še več skrbi in bolečine? Uteho začne iskati v alkoholu. Medtem že zaslišimo drugi pripovedni glas: Nina ponudi otroški pogled na Vero, Tineta in njun odnos. Začutimo lahko njeno željo po materini toplini, a Vera tega ne zmore. Po ločitvi se odnos med materjo in hčerjo le še ohladi, Vera je do Nine stroga, nepopustljiva in nadzorovalna. Nina možnost drugačnega življenja vidi z Bojanom in ko z njim nepričakovano zanosi, se veseli nove družine, ki jo bosta skupaj ustvarila. A mladostna idealizacija kaj kmalu zbledi, saj je Bojan nasilen in oblastniški, k čemur njegove težave z alkoholom ne pripomorejo. Tako Vero kot Nino spremljamo od dekliških let naprej, roman pa spretno preskakuje v času, saj prizore filmsko niza v kratkih poglavjih. Dogajanje je razpeto v širok časovni lok, a ni preobloženo. Avtorica Maja B. Kranjc je precizno odbrala ključne momente za razvoj glavnih junakinj, ker pa je roman tako zelo osredotočen na notranjost Vere in Nine, se bralci težko orientiramo, kje in kdaj se pravzaprav nahajamo. Ko se Vera loči od Tineta, izvemo, da se je osamosvojila na isti dan kot država – šele na tem mestu je prvič jasno, kdaj se zgodba dogaja in to je ena redkih orientacijskih točk v romanu. Roman se tako zelo osredotoča na notranjost, na tisto, kar se dogaja v posameznici, in na tisto, kar se dogaja v družinski celici, da popolnoma odmisli širšo, družbeno dimenzijo. Posebej za Ninino zgodbo se občasno zdi, da bi se lahko dogajala tudi petdeset let prej, le v njenih pogovorih s samozavestno, odločno in svobodomiselno prijateljico Sandro, ki jo spodbuja, naj Bojana zapusti, dobimo občutek, da se zgodba dogaja v sedanjosti oziroma bližnji preteklosti. Lažje bi razumeli tudi Verin občutek osamljenosti, krivde in sramu ob poporodni depresiji, ki je sicer še danes tabu, a vseeno nekaj, o čemer smo bolj ozaveščeni kot v poznih sedemdesetih oziroma zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko Vera najverjetneje sploh ni vedela, kaj se z njo dogaja. Poleg psihološkega raziskovanja likov se roman osredinja tudi na vzorce, ki jih podedujemo od prednikov. Čeprav Verina mama v romanu nikoli ne spregovori, se izkaže, da je tudi ona čutila klopotec v trebuhu. Zgodba kaže nekakšno napredovanje, od Verine mame, ki s klopotcem ni zmogla živeti, prek Vere, ki se je z njim borila po svoje, z alkoholom in pisanjem poezije, do Nine, za katero lahko ob koncu optimistično upamo, da ji bo uspelo razbiti okove podedovane travme. Prav tako se zasveti možnost, da bosta Vera in Nina premostili razdaljo, ki se je z leti ustvarila med njima, ter vzpostavili bolj pristen in topel odnos. Roman tako deluje očiščevalno, saj sporoča, da je mogoče zaživeti drugače in da za to nikoli ni prepozno. Veliko vlogo pri tem ima za obe junakinji prav pisanje – to je poleg klopotca, ki se vrtinči v njunem drobovju, še ena stvar, ki jo imata skupno. S pisanjem ta klopotec pravzaprav premagujeta. Vera poezijo piše ponoči, ko ima čas in mir, Nina v najstniških letih poskuša tudi sama, a jo od pisanja odvrne prav Vera, ki njene pesmi brez dovoljenja pokaže stricu. Nina to občuti kot izdajo in pisanje za dolga leta opusti, želja pa v njej ponovno vzbrsti, ko se po ločitvi in bolezni sooča s svojo preteklostjo, s klopotcem. Roman je tako tudi svojevrstna hvalnica terapevtski in katarzični moči besed, izlitih na papir. Moški liki v romanu nastopajo samo obrobno, a vendarle je vredno omeniti, da jih je Maja B. Kranjc prikazala plastično, in ne zgolj stereotipno v vlogi antagonistov. Tine, Verin mož in Ninin oče, si želi, da bi družina ostala skupaj, a ga Verin hlad potiska vse dlje od doma. Ne on ne Vera nista dovolj čustveno opremljena, da bi odnos lahko rešila. Nina ima pravzaprav več lepih in toplih spominov nanj kot na Vero, pa vendar Tine v njenem življenju nima večje vloge in v celoti zbledi v Verini senci. Ninin partner Bojan je Tinetovo nasprotje, bolj je podoben Veri, saj je oblasten in obsojajoč, s taščo pa si delita tudi odvisnost od alkohola, na nek način postaneta zaveznika, zaradi česar postane Nina še bolj priklenjena nanj. Bojan je do Nine in do njunega sina Petra tako verbalno kot fizično nasilen, a se v ozadju nakazujejo tudi njegovi notranji boji, posebej z odvisnostjo, ki se je zmore rešiti. Roman je do njega prizanesljiv in dopušča, da se lahko spremeni, vendar pa z jasnim sporočilom, da gre za odnos, od katerega se mora Nina oddaljiti. Kdo smo brez tistih, na katere nas vežejo nevidne niti, se sprašuje roman Klopotec. Oblikujejo nas družina, odnosi, ki jih pletemo z ljudmi okoli sebe. Roman se osredotoča predvsem na družinske in partnerske vezi, na družino kot osnovno celico. Odsotnost širše družbene dimenzije sicer povzroča dezorientiranost v času in prostoru, po drugi strani pa ustvari toliko bolj precizno izrisane psihološke portrete glavnih junakinj. Dogajanje teče gladko in čeprav zajema dolgo obdobje, je avtorica dobro izbrala in izpostavila ključne momente v življenju protagonistk. Roman Klopotec je suveren prehod Maje B. Krajnc od poezije k prozi, pri čemer je avtorica ohranila poetičnost jezika in slogovno izpiljenost. Kljub nekaterim pomanjkljivostim lahko rečemo, da je to tenkočuten roman, ki bo gotovo nagovoril marsikaterega bralca, in predvsem bralke, in da se že veselimo njenega drugega romana.

V Mestni galeriji Ljubljana se z do zdaj najobsežnejšo pregledno razstavo predstavlja akademski slikar Silvester Plotajs Sicoe. Naslov Kako sanjati nazaj? nam da na več načinov misliti: naprej, nazaj, v vse smeri – kajti njegov opus po eni strani deluje, kot da ne spreminja kaj dosti svojega sicer izrazito prepoznavnega obraza – ko človek vidi njegovo sliko, reče, ja, to je Sicoe. Ampak argument slikarja je lahko, da se invencija odvija bolj subtilno. Poleg tega motiv ni vedno enak, včasih je slikal več ljudi iz popularne kulture, potem so prišli vtisi iz otroštva. Nekaj se torej spreminja, a v različne smeri, ne le premočrtno. Njegove podobe na po večini velikih platnih delujejo že, če jih ošvrknemo s pogledom, sicer pa so tudi polne simbolike in humorja. Osnovni element je barva, živa, žareča, ki ga je, kot pravi, zastrupila, načrtno se ukvarja z njeno magijo. Prepleta različne principe, na primer čiste barvne ploskve sopostavlja vzorčnemu slojenju, polivanju, ali pa ostro zamejene oblike obda z mehkimi, kot bi jih napršil. Človeške figure, sove, rastline so lahko v na videz kubistični maniri ali pa jih s senco modelira in jim da vsaj delno realističen volumen. Podlage so kdaj gladke, kdaj reliefne. Sicoe, neoekspresionist in punkovski kubist, se ne ustraši, ko na plan stopijo otroška igrivost, eksplozivnost in neke vrste totalnost. Ker med drugim piše poezijo, likovni jezik prepleta z literarnim.

Naša tokratna sogovornica, gospa Staša Lepej, je prav pred kratkim postala Zasavka leta. Naziv Zasavka in Zasavc leta podelita Zavod Savus in Akademija Zasavc. Gospa Staša se je konec lanskega leta upokojila kot notarka in pravi, da v pokoj ni šla z največjim veseljem, vendar se je že prvi prosti dan ob jutranji kavi zavedala prostosti, ki jo to življenjsko obdobje prinaša. Poleg tega ni človek, ki bi bil vse dneve doma – Camino je le ena izmed njenih mnogih poti in potovanj, o katerih rada pripoveduje. Stašo Lepej je v Zagorju ob Savi obiskala Lucija Fatur.

Poleg tega, da je 21. marec svetovni dan poezije in praznujejo pesniki, je danes tudi svetovni dan lutk, ki ga lutkarji s pestro ponudbo predstav obeležujejo skupaj s svojo publiko. Tako bo tudi naslednji teden, 27. marca, ko se prav na svetovni dan gledališča v Kranju začenja Teden slovenske drame – že 56. po vrsti – ,kjer lahko pričakujemo zgostitev gledališkega dogajanja z izborom najboljših predstav. Za tekmovalni in spremljevalni program letošnjega festivala slovenske dramatike in gledališča je predstave izbralo izostreno selektorsko oko Zale Dobovšek, dramaturginje, teatrologinje, kritičarke in pedagoginje, ki deluje na polju dotikanja in prekrivanja gledališča in družbe. Čeprav je doslej doživela že marsikatero grenko, vseeno ostaja predana kozmosu, ki si ga je izbrala za svoje življenjsko poslanstvo. Ne zastane pred težkimi temami, ne boji se poseganja na občutljiva področja, ne ustraši se odgovornosti ... Dr. Zala Dobovšek, ki gledališče motri in ga tudi aktivno soustvarja, tokrat gostuje v oddaji Razkošje v glavi.Foto: Ela Mimi Pirnar

Pogovarjamo se z režiserji filmov iz Festivala dokumentarnega filma – Ivanom Ramljakom, režiserjem večkrat nagrajenega hrvaškega filma Mirovnik, Mirom Remom, režiserjem s kristalnim globusom v Karlovih Varih nagrajenega filma Da se ti zmeša v divjini in Borisom Petkovičem, ki je na festivalu premierno predstavil svoj novi dokumentarec Kdor ne skače. Poleg tega ocenjujemo film Tujec François Ozona, ki je odprl 14. Festival frankofonskega filma in napovedujemo avstrijski festival Diagonala, tokrat s posebno sekcijo Portorož sreča Gradec.

Tudi naši izjemni gosti delajo »Fuck-Upe« in se seveda od njih učijo, med njimi je tudi izjemen Jernej Smisl, slovenski poslovni in marketinški strokovnjak z bogatimi izkušnjami v korporativnem komuniciranju, strateškem marketingu in svetovanju, ki je direktor podjetja Pristop, vodilne marketinške in svetovalne agncije v Sloveniji.Jernej Smisl je slovenski poslovni in marketinški strokovnjak z bogatimi izkušnjami v korporativnem komuniciranju, strateškem marketingu in svetovanju. Je direktor podjetja Pristop, vodilne marketinške in svetovalne agencije v Sloveniji, ki ima več kot 200 zaposlenih. V Pristopu je že 3 leta in pol. Bil je tudi član Upravnega odbora oziroma izvršnega odbora Društva za marketing Slovenije. Pred tem je deloval kot globalni direktor marketinga v VIDAA (Hisense) in bil direktor za korporativno komuniciranje ter strateškimarketing pri Novi KBM/OTP. Dolga leta, skoraj 8 let, je bil zaposlen v Pivovarni Laško Union (Heineken), kjer je vodil področje korporativnih odnosov in bil zadolžen za sponzorstva (v času, ko je bila pivovarna največji sponzor Slovenskega športa). Poleg poslovnih vlog je aktiven tudi v športu: bil je predsednik Rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško, član upravnih odborov NK Maribor, KK Cedevita Olimpije in član več nadzornih svetov gospodarskih družb. 

Konec leta je na Češkem prisegla nova vlada, ki jo vodi milijarder Andrej Babiš. Poleg njegovega populističnega gibanja ANO jo sestavljajo ministri iz vrst še dveh evroskeptičnih koalicijskih partneric. Imajo zelo šibko večino, a napovedujejo korenite spremembe, čeprav se je premier že zapletel v spor s predsednikom Petrom Pavlom in se v Pragi napovedujejo množični protesti. Z novo vlado se je pod vprašajem znašla tudi usmeritev Češke glede vezi z EU in podpore Ukrajini. Obiskali smo Prago in se pogovarjali o politični in gospodarski prihodnosti Češke.

Ob bližajočih uprizoritvah Škofjeloškega pasijona se lahko udeležite tudi Spremljevalnega programa, ki so ga pripravili v Škofji Loki. Tako bodo odprli pasijonsko razstavo Škofjeloški pasijon v klekljani čipki. Poleg tega nam je režiser Marcelo Brula spregovoril o nekaterih poudarkih tokratne uprizoritve pasijona!

Piše Muanis Sinanović, bere Bernard Stramič. Franci Novak je od samih začetkov samosvoj literarni umetnik, ki v poezijo prinaša pripovedni lok, v prozo pa meditativno liričnost. V zbirki kratkih zgodb Obvoz, za katero je leta 2022 prejel osrednjo slovensko nagrado za kratko prozo, je atmosfera zgoščena okoli istega jedra eksistencialnega premišljevanja, ta pa se preliva tudi v pesniško zbirko Zgodbe o tebi. Zgodbe o tebi so dejansko zbirka liričnih zgodb o Drugem. Ta Drugi so različni liki, večinoma bližnje osebe. Njihova identiteta večinoma ni razkrita, naše védenje o njih pa se skozi dolge pesmi, sestavljene iz dvostišij, eliptično dopolnjuje. Zdi se, da se nekateri liki v zbirki vračajo, tako da se celota spleta v svojstven arhiv nekega življenja v neki deželi. Novaka pisava je nezgrešljivo slovenska: vpeta je v slovenski tip družinskih in osebnih odnosov, v slovenski prostor in odnos do sveta, ki ga poznamo iz intimistične literature in filma vsaj od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Pri tem pa je na videz paradoksalno tudi slovenska poezija. Posebnost Novakove poetike, tako v zbirki zgodb Obvoz kot v zbirki pesmi Zgodbe o tebi, je nenavadno prodorno ubesedovanje proletarskega doživetja. To seveda ni revolucionarna poezija, ne poezija velikih obratov in velemest, imaginarija, ki ga navadno povezujemo s heroično in tragično podobo delavstva. Je lirika voženj na delovno mesto, hladnih juter, človekove subjektivnosti med stroji, deževnih in temnih popoldnevov, drobnih uvidov in prebliskov, ki se pravzaprav ujemajo s slovensko pokrajino. Ta ni masovno urbanizirana, veliko male ali srednje velike industrije se nahaja na ruralnih območjih. Ne gre za delavstvo z množično razredno zavestjo, temveč tako, ki je ujeto v svoj postmoderni vsakdan. A ravno v poetičnih namigih in v radikalnem razcepu med izkušnjo delavskega delovnika ter razkrajajočo se družbo in občutjem pokrajine se pravzaprav bleščeče zarisuje kapitalistična odtujenost. Na povsem avtentičen način je Franci Novak tudi osrednji sodobni slovenski poet delavske izkušnje. Sorodniki in drugi liki, tudi najbližji, se v pesmih pogosto nahajajo v robnih stanjih. Imajo alzheimerjevo bolezen, so invalidi ali preprosto stari, se nahajajo v spremenjenih stanjih zavesti, ki jih prinašajo minevanje in udarci življenja. Lirski subjekt z bolečo zavzetostjo skuša spoznati njihovo notranjost, specifično gledišče, s katerega opazujejo svet. Nemoč se meša z zavezanostjo pesniški besedi, ki lahko nemoč vsaj nekoliko premosti ali pa jo drugod vsaj ubesedi, če je že ne more premagati. Med verzi je zaznati obžalovanje zaradi omenjene razlike in zamujenih življenjskih priložnosti v medosebnih odnosih. Vendar pa ne gre za izpovednost, za parazitiranje na intimnih čustvih, temveč za obliko mišljenja, spopadanja, izrekanja, katere namen v prvi vrsti ni razgaliti svojo notranjost, temveč razjasnjevati tisto, kar nam je dano kot nedoumljivo. To pa je naš odnos do drugih subjektivnosti, do ljudi, med katerimi se gibljemo vse življenje, a nikoli ne moremo izvedeti, kako je biti oni, se z njimi ne moremo zliti. Neizogibno nam uhajajo. Pesmi so večkrat izrazito ganljive in lahko izvabijo solze, vendar zahtevajo bralsko kilometrino in angažma. Poleg ljudi, ki uhajajo v druga stanja zavesti in v minevanje, so tu še pripadniki iste generacije, nemara partnerka, sestra, sodelavec. Ko je lirski subjekt z njimi v dialogu, gre vselej za dvojino, izvzeto iz preostanka sveta, ki se na ozadju kaže kot hladna, skoraj vdirajoča stvarnost. Vendar pa ta ni demonizirana: je zgolj nasprotje intimnosti, ki jo pesmi želijo ujeti. Nekatere pesmi so bolj dostopne, druge bolj zgoščene in manj dostopne. Zbirka je vsekakor zelo kvalitetna in njeni vrhunci so presunljivi. Kot mnoge druge lirske pesniške zbirke bi bila tudi ta lahko krajša. Zaradi intenzivnosti in dolžine se motivi in podobe namreč začnejo ponavljati in bralska vizija lahko izgubi nekaj ostrine. Lirsko pisanje pogosto ustvarja neskladje s pogledom pišočega, ki zasleduje lastno notranjo celoto, in beročega, ki je zunaj nje. To neskladje je pri selekciji smiselno premostiti, tudi tukaj, čeprav za nobeno pesem ne bi mogli reči, da je slaba ali nevredna branja. Gre le za ostrino in zgoščenost, bistvo poezije.

Etnobotanika je znanstvena veda o odnosu med človekom in rastlinami. Kako torej ljudje v različnih kulturah in družbah dojemajo rastline, kako ravnajo z njimi in za kaj jih uporabljajo, bodisi v gastronomiji, kozmetiki, oblačilih, ali v literaturi. Gre za področje, ki je pri nas še malo poznano in s katerim se ukvarja biologinja dr. Živa Fišer z Oddelka za biodiverziteto na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem. Poleg tega raziskuje različne aspekte proučevanja rastlin in njihovega varovanja, tudi v okviru projektov občanske znanosti.

Jernej Smisl je slovenski poslovni in marketinški strokovnjak z bogatimi izkušnjami v korporativnem komuniciranju, strateškem marketingu in svetovanju. Je direktor podjetja Pristop, vodilne marketinške in svetovalne agencije v Sloveniji, ki ima več kot 200 zaposlenih. V Pristopu je že 3 leta in pol. Bil je tudi član Upravnega odbora oziroma izvršnega odbora Društva za marketing Slovenije. Pred tem je deloval kot globalni direktor marketinga v VIDAA (Hisense) in bil direktor za korporativno komuniciranje ter strateški marketing pri Novi KBM/OTP. Dolga leta, skoraj 8 let, je bil zaposlen v Pivovarni Laško Union (Heineken), kjer je vodil področje korporativnih odnosov in bil zadolžen za sponzorstva (v času, ko je bila pivovarna največji sponzor Slovenskega športa).Poleg poslovnih vlog je aktiven tudi v športu: bil je predsednik Rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško, član upravnih odborov NK Maribor, KK Cedevita Olimpije in član več nadzornih svetov gospodarskih družb.  Jernej je tudi veliko vlagal v svojo izborazbo. Po izobrazbi je diplomiran politolog. Izobraževanje je dopolnil z dejanji, med drugim je zaključil executive študij iz strateškega marketinga na univerzi Oxford (Saïd Business School) in executive program MESGO (Master in European Sport Governance) in je eden redkih slovencev, s tovrstvno izobrazbo, kjer je poudarek na upravljanju športa, regulaciji, integriteti, financah in vodenju.   Najljubši citat: I never lose. I either win or learnNajljubša serija: Trenutno naudušen nad LandmanHobiji: Kolesarstvo all the wayNajljubša hrana: mediteranskaNajljubši podjetnik: Steve JobsNaj app: Vse aplikacije za komunikacijoZaključni nauk·      Poslušaj svoj notranji občutek. Če meniš, da je neka odločitev prava, stoj za njo, poslušaj sebe in zaupaj v svojo odločitev.

Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu je ob 100. obletnici rojstva Bogdana Borčića, enega najpomembnejših umetnikov druge polovice 20. stoletja pri nas, pripravila zaokrožen vpogled v obširen avtorjev opus. Poleg slik, grafik, risb in skulptur predstavlja tudi dokumentarno gradivo, s čimer se KGLU povezuje z Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevici, ki ji je umetnik poklonil celoten grafični opus. Razstavo je predstavil kustos Jernej Kožar.

Z mesecem marcem prehajamo v nižjo tarifno sezono, kar lahko pomeni tudi nižje stroške omrežnine. Poleg same sezone pa je za namene varčevanja potrebno upoštevati tudi različne časovne bloke, energetsko učinkovitost naprav, presežke moči oziroma informacijo o tem, koliko naprav deluje hkrati. Kako smo potrošniki kot kupci električne energije zaščiteni pred neustreznimi praksami ponudnikov? Kako učinkovito varčevati z energijo? O tem v torkovem Svetovalnem servisu z Boštjanom Okornom iz Zveze potrošnikov Slovenije. Projekt sofinancira Evropska unija v okviru sporazuma o dodelitvi sredstev št. 101196292. Izražena stališča in mnenja so izključno stališča in mnenja avtorjev in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Izvajalske agencije Evropskega sveta za inovacije in mala in srednja podjetja (EISMEA). Niti Evropska unija niti organ, ki dodeljuje sredstva, zanje nista odgovorna.

V Berlinu se bo ta konec tedna sklenil že 76. mednarodni filmski festival. V oddaji se o vtisih iz festivala in ugibanjih o filmih, ki utegnejo prejeti katerega od berlinskih medvedov, pogovarjamo z Ingrid Kovač Brus. Poleg tega tokrat ocenjujemo filma Tajni agent Kleberja Mendonçe Filha in Viharni Vrh Emerald Fennell, poklonili pa se bomo tudi v torek preminulemu slavnemu ustvarjalcu ameriških dokumentarnih filmov, Fredericku Wisemanu.

Evropska agencija za okolje je Ljubljano po kakovosti zraka uvrstilo povsem na začelje 761-ih evropskih mest. Po ocenah strokovnjakov to pomeni okrog 600 prezgodnjih smrti na leto. Poleg prometa so največji vir onesnaženja emisije iz malih kurilnih naprav, v prihodnosti pa se na obrobju mesta načrtuje tudi izgradnja sežigalnice, kar razburja zlasti zdravniške organizacije in okoljevarstvenike. Kaj sežigalnica pomeni za zdravje ljudi, okolje in dolgoročni razvoj mesta? Kako varna je sodobna sežigalna tehnologija in kakšne so alternative? O tem vnovič Studiu ob 17h. Gostje: Nataša Jazbinšek Seršen, vodja Oddelka za varstvo okolja MOL; dr. Miran Brvar, vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC LJ; dr. Marko Agrež, tehnični direktor v Energetiki Ljubljana; Uroš Vajgl, državni sekretar na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo.

Poročamo z Rotterdamskega filmskega festivala – o brazilski znanstvenofantastični pripovedi o jedrskih poskusih in pošastnih komarjih, italijanskem dokumentarnem filmu o večgeneracijski travmi po življenju v verski sekti ter o palestinskem filmskem portretu kinooperaterja iz Dženina. Z direktorjem Festivala gorniškega filma Silvom Karom se pogovarjamo o tem, kaj se obeta na jubilejni 20. izdaji festivala. Poleg tega se poglabljamo v novi film škotske režiserke Lynne Ramsay Umri, ljubezen moja, ki med drugim tematizira poporodno depresijo.

Evropska agencija za okolje je Ljubljano po kakovosti zraka uvrstilo povsem na začelje 761-ih evropskih mest. Po ocenah strokovnjakov to pomeni okrog 600 prezgodnjih smrti na leto. Poleg prometa so največji vir onesnaženja emisije iz malih kurilnih naprav, v prihodnosti pa se na obrobju mesta načrtuje tudi izgradnja sežigalnice, kar razburja zlasti zdravniške organizacije in okoljevarstvenike. Kaj sežigalnica pomeni za zdravje ljudi, okolje in dolgoročni razvoj mesta? Kako varna je sodobna sežigalna tehnologija in kakšne so alternative? O tem v tokratnem Studiu ob 17h. Gostje: Nataša Jazbinšek Seršen, vodja Oddelka za varstvo okolja MOL; dr. Miran Brvar, vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC LJ; dr. Marko Agrež, tehnični direktor v Energetiki Ljubljana; Uroš Vajgl, državni sekretar na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo.

Lesna biomasa je obnovljiv vir energije, cenovno najugodnejši energent, ki ob tem zagotavlja razvoj podeželja in prispeva k čiščenju gozdov. Poleg polen v lesni biomasni krog spada ves odpadni lesni material, ki ga zmeljejo v sekance ali stisnejo v pelete. Zakaj kakovost lesnih goriv vpliva na emisije prašnih delcev? Kakšna so cenovna razmerja med posameznimi vrstami biomase? Prednosti in slabosti polen, peletov in sekancev? Gostja petkovega svetovalnega servisa bo doktorica Nike Krajnc z Gozdarskega inštituta Slovenije.

Kaj so ogledala, zrcala in druge odsevne površine? To niso samo sestavni del opreme naših bivališč, so tudi odsev naših podob in še marsičesa. Ogledala imajo bogato in zanimivo zgodovino: od odsevov na vodni gladini, skrivnostnega vulkanskega stekla - obsidiana, do muranskega ali beneškega ogledala, pa vse do industrijsko izdelanih steklenih površin. Poleg tega nosijo v sebi tudi magične in simbolne moči, kot vrata v svetove onkraj vsakdana. Na te poti se bomo podali v oddaji Sledi časa.

V zadnji oddaji v letošnjem letu se oziramo po preteklem filmskem letu. Spraševali se bomo, kateri filmi so najbolj izstopali v tujini, kaj je zaznamovalo slovensko filmsko krajino in kaj je leto 2025 prineslo za žanrski film. Poleg tega smo vam pripravili tudi nekaj namigov za preživljanje prazničnih večerov v kinodvoranah.

V Bruslju se bodo danes na rednem zasedanju zbrali voditelji članic Evropske unije. Glavna tema bo Ukrajina in kako ji zagotoviti finančno pomoč v prihodnjih dveh letih. Srečanja naj bi se udeležil tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski. Poleg tega bodo obravnavali prihodnji večletni evropski proračun in širitev povezave. Medtem bo v Bruslju potekal tudi vseevropski protest kmetov. Težita jih sporazum Mercosur in pretirana birokracija. V oddaji tudi: - Trump se je v televizijskem nagovoru v svojem slogu pohvalil z gospodarsko blaginjo; več kot polovica Američanov je ne čuti. - Poslanci o noveli zakona o RTV Slovenija. Sindikate skrbi umik usklajevanja višine prispevka z inflacijo. - Zaradi sumov nepravilnosti v javnem zavodu GO!2025 novogoriški svetniki predlagajo zunanjo revizijo vseh let poslovanja.

Državni svetniki bodo na današnji seji kmalu odločali o ustavni presoji glede izplačila zimskega regresa, ki jo predlagajo delodajalska združenja. Predstavniki gospodarstva želijo s tem doseči razveljavitev dela zakona, ki se nanaša na regres. Poleg tega računajo na zadržanje zakona. To je sicer malo verjetno, tudi zato, ker zaposleni že dobivajo denar na račune. Rok za nakazilo se izteče čez dober teden, a pravne in kadrovske službe so zasute z rekordno velikim številom vprašanj, povezanih z izvedbo. Drugi poudarki: - Kirurge na maksilofacialnem oddelku ljubljanskega Kliničnega centra, ki so dali odpoved, pozvali k pridobitvi naziva svetnik, kar bi odprlo nove možnosti zaposlovanja. - Ob mednarodnem dnevu človekovih pravic opozorila, da povečevanje števila hudih kršitev kaže na brezbrižnost do trpljenja ljudi. - Evropska komisija predlaga niz ukrepov za izboljšanje energetske povezljivosti članic Unije.

Evropska prestolnica kulture v čezmejnem prostoru na Goriškem se prvi petek v decembru uradno končuje s predajo naslova slovaškemu mestu Trenčin in finskemu Ouluju. V desetih mesecih se je na naši strani zvrstilo 870 kulturnih, gastronomskih, športnih in drugih dogodkov, kar je dvakrat več od načrtovanega. Skupno pa je prva čezmejna kulturna prestolnica Evrope gostila prek tisoč 600 dogodkov, med drugim ugotavljajo nosilci projekta. Poleg tega so samo uradne programske vsebine privabile več kot milijon obiskovalcev, tri milijone je bilo ogledov spletnih vsebin. Kakšni še so učinki in izkušnje Evropske prestolnice kulture na Goriškem ter kako v čezmejnem povezovanju in sodelovanju naprej, o tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Mija Lorbek, direktorica javnega zavoda GO! 2025; Neda Rusjan Bric, režiserka in pobudnica EPK GO! 25; Sabrina Volk Simčič, vodja novogoriške območne izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti; Štefan Krapše, založnik; Vladimir Peruničič, direktor Goriškega muzeja. Avtor Valter Pregelj.

Pod drobnogled smo vzeli Bugonijo, znanstvenofantastični film, poln zanimivih obratov, v katerem režiser Yorgos Lanthimos igralko Emmo Stone postavi v središče teorije zarote. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo pa je tankočutni celovečerni prvenec slovenske režiserke Ester Ivakič. Poleg tega je pred vrati 22. izdaja festivala Animateka, na kateri bomo med drugimi videli kratkometražno delo Dekle, ki se ni balo medvedov – režirala ga je Lea Vučko, ki v oddaji govori o ustvarjanju filma.

Lara Železnik s partnerjem Gašperjem Koscem in argentinsko dogo Elo živi v ribiškem in surferskem mestu Tofino v Kanadi, na otoku Vancouver. V mestecu ni semaforjev, pozimi ima manj kot 3000 prebivalcev, s turisti pa poleti ta številka naraste na približno 30.000. Obiskovalci prihajajo deskat na vodi, opazovat orke in deževni gozd, zelo blizu so tudi črni medvedi in pume, ki kdaj zaidejo celo v mesto. Dom sta Slovenca našla na 13-metrski ladji. Poleg poznavanja tokov in vetrov Pacifika je velik izziv pranje perila, saj se morata za to odpraviti v mestno pralnico. Prednosti pa so izleti, nekaj ur plovbe stran lahko najdeta “zasebne” naravne vroče vrelce.

Andraž Keršič je arhitekt mlajše generacije, projektant, raziskovalec, kustos in pedagog ter soustanovitelj arhitekturnega biroja a2o2. Kot pravi je arhitektura v prvi vrsti namenjena ljudem, arhitekti pa lahko vidimo en in isti problem na različne načine, zato gre vedno za dialog, za izmenjavo idej, ker so stvari, na katere tudi najbolj izkušen arhitekt ne pomisli. V biroju nas druži to, da radi odkrivamo zgodbe prostorov in ustvarjamo arhitekturo, ki pomeni nek okvir za bivanje. Andraž Keršič Poleg številnih razstav v muzeju MAO je bil letos, skupaj s kolegi biroja a2o2, povabljen, da v Narodnem muzeju sodeluje pri postavitvi razstave "Barok v Sloveniji. Arhitektura in uporabna umetnost".

Na Prvem programu Radia Slovenija 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami. Nocoj bomo premierno slišali pravljico Čudodelna košara avtorice Katje Stanič. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! leta 2021. Potem jo je uzrla. Poleg nje je stala velika, prostorna, živobarvna košara. Čudovita se ji je zdela, tako vesela, živahna je bila. Pa ni vedela natančno, kaj naj z njo počne. Pripoveduje: Mojka Končar. Avtorica besedila: Katja Stanič. Glasbeni oblikovalec: Luka Hočevar. Mojster zvoka: Urban Gruden. Režiserka: Ana Krauthaker. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiih Radia Slovenija 2025.

Ministrstvo za delo je pripravilo nov zakon o osebni asistenci. Pomembnih novosti je več: spreminja se definicija osebne asistence, ocenjevanje o upravičenosti prenašajo na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, nadzor je opredeljen bolj natančno. Poleg tega predlog zakona povečuje pravice osebnih asistentov na področju plač. Socialni partnerji podpirajo predlog, neuradno pa imajo zadržke na finančnem ministrstvu. V oddaji tudi o tem: - V senci številnih svetovnih konfliktov vse glasnejši pozivi h krepitvi samozadostnosti, tudi prehranske - Po podpori ameriškega kongresa bi se lahko predlog zakona o objavi vseh Epsteinovih dokumentov že danes znašel na mizi predsednika Trumpa - Ob koncu kvalifikacij za nogometno svetovno prvenstvo so si nastope zagotovile Škotska, Španija, Avstrija in Belgija

Z novim letom začnejo na trgu dela veljati številne novosti: zvišal se bo najnižji in najvišji znesek denarnega nadomestila za brezposelne, na novo se opredeljuje most do upokojitve, uvaja se ukrep 80/90/100. Poleg tega prihaja spodbuda za zaposlitev starejših od 59 let, razširja se možnosti začasnega ali občasnega dela upokojencev, tu so še varovala pri agencijskem delu. Gre za zakonodajo, ki je pomembna za brezposelne, delavce tik pred upokojitvijo, upokojence, delodajalce ter agencijske delavce. V Svetovalnem servisu na vprašanja odgovarjata predstavnici ministrstva za delo: Mojca Pršina Kumar, generalna direktorica Direktorata za trg dela in zaposlovanje ter Tanja Podlipnik, vodja Sektorja za delovna razmerja in druge pravice iz dela.

Na drugem izmed Filharmoničnih klasičnih koncertov je v četrtek in petek zvenela Mozartova glasba (dirigent: Jonathan Cohen, sopran: Nika Gorič), na tretjem koncertu za srebrni abonma, klavirskem recitalu zmagovalca 19-tega Mednarodnega tekmovanja Frédérica Chopina Erica Luja, pa smo slišali Chopinovo glasbo. Poleg tega se posvečamo še koncertni sezoni Glasbene mladine Slovenije in koncertu Dua Basili Kosovinc v okviru koncertnega cikla Pr' Goslač'.

Buče so visoko hranilna vrsta hrane, vsebujejo veliko prehranskih vlaknin in malo kalorij. Poleg številnih pozitivnih lastnosti, ki jih ima omenjena hrana na zdravje pa je prednost buč tudi skoraj neskončne možnosti priprave jedi. Bučni namazi, juhe, bučni pire, kruh, pite, solate in narastki, bučni sladoled ter bučna semena. V petkovem Svetovalnem servisu bo kuharske nasvete delila poznavalka buč in priprave bučnih jedi Mateja Reš.