Podcasts about poleg

Buče so visoko hranilna vrsta hrane, vsebujejo veliko prehranskih vlaknin in malo kalorij. Poleg številnih pozitivnih lastnosti, ki jih ima omenjena hrana na zdravje pa je prednost buč tudi skoraj neskončne možnosti priprave jedi. Bučni namazi, juhe, bučni pire, kruh, pite, solate in narastki, bučni sladoled ter bučna semena. V petkovem Svetovalnem servisu bo kuharske nasvete delila poznavalka buč in priprave bučnih jedi Mateja Reš.

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Filozof Primož Repar nas je presenetil s težko opredeljivo knjižico 77: Osrečenost v času Luke Dončića. Fizično ima delo format in obliko slikanice. Večja dolžina stranice jo razteguje v kvadratno obliko, platnice pa so trde in debele. Tudi notranjost je polna vizualnih podob: fotografij Luke Dončića iz časa Eurobasketa 2017, na katerem je Slovenija osvojila zlato medaljo. Glede na vsebino je omejitev zgolj na to obdobje nekoliko nenavadna. Dončićevo življenje in delo, kakor ju vidi Repar, bi bili na slikovni ravni lahko prikazani v daljšem obdobju, ki bi lahko ponudilo tudi več dramatičnih prizorov. Po drugi strani pa je lahko zgovorna tudi vrnitev na izhodišče, na zgodovinsko točko slovenske košarke, preden je Dončić stopil na parket NBA-jevske košarke, saj poudarja nedolžnost in pristnost, ki sta v središču Reparjevega zanimanja. Njegova filozofska drža je eksistencialistična in izhaja iz Kierkegaardove krščanske misli, pri umeščanju Dončića v filozofsko mišljenje pa se opira tudi na različne sodobnejše mislece in filozofe ter kritike kulture, denimo Baudrilarda in njegov koncept simulakra ter Deborda in njegovo družbo spektakla. Njuni kritiki poblagovljenosti medčloveških odnosov Repar dodaja eksistencialno dimenzijo. V Dončiću, enem najboljših igralcev košarke na svetu, namreč vidi avtentično osebo. V svojem poetičnem slogu, polnem smiselnih, igrivih jezikovnih domislic in asociacij, ki so vzporedni Dončićevim domislicam na parketih, nam sporoča, da je privlačnost Dončića v razkoraku med njegovo odličnostjo in ranljivostjo. Nešablonski košarkar Dončić je velik tudi zaradi svojih neuspehov. Raste s porazi in zgrešenimi meti. Prepriča tudi s svojimi čustvi, jezo in razočaranjem. Reparjevo filozofsko interpretacijo je mestoma mogoče videti kot pretirano. A s tem bi zgrešili poanto. Tudi sam namreč sporoča, da pri njej ne gre za zajetje Dončića »takega kot je«, temveč za njegovo darovanje kot osebe. In ta dar je, če izvajamo, dar filozofu, ki na svojem terenu izvaja tisto, kar naj bi po Reparjevem Dončić izvajal na igrišču. Zato moramo tudi Reparjevo domnevno pretiravanje razumeti kot del igre. Ali eksistencialne revolucije, oživitve pristne osebe, za katero se zavzema. Kot filozof, poet, tisti, ki moli. Besedilo, ki je prevedeno v angleščino, namreč presega meje žanrov in njegovo oblikovno raznolikost je dejansko najbolj smiselno razumeti kot molitev, ekstatično, navdušujoče izrekanje, ki mu uveljavljeni postopki niso dovolj za izraz osebnega eksistencialnega hrepenenja. V tem oziru je Reparjeva knjižica prepričljiva. Vendar pa moramo biti do besedila tudi deloma kritični. Eksistencialni analizi in revoluciji je treba dodati materialistično. Potrošništvo je specifična kulturna faza središča imperija, za katerega je bilo treba žrtvovati ogromno ljudi na periferiji. Poleg tega je nestabilna, saj jo ogrožajo lastni materialni procesi proizvodnje, ki vodijo v krize in manjšajo kupno moč delavcev. Če si želimo omogočiti dostojno življenje vsem, bo treba v praksi, ne zgolj v duhu, doseči radikalne spremembe. Pri tem pa nam eksistencialna revolucija seveda lahko pomaga in pripravi pogoje za kolosalen materialni obrat. Knjigo 77: Osrečenost v času Luke Dončića spremljajo besedila Iva Daneua, Sergeja Tavčarja in Igorja Đurovića. Tavčarjev komentar vključuje rasizirano razumevanje košarke, ki ni strokovno utemeljeno. Kot je v delu športnega novinarstva in popularnega dojemanja košarke v navadi, izpostavlja lažno dihotomijo med močnimi in tehnično podkovanimi igralci ter igralci z inteligenco in kreativnostjo, ki so seveda vsi po vrsti belci: Dončić, Larry Bird in Mirza Delibašić. Pri tem podcenjuje osupljivo košarkarsko inteligenco LeBrona Jamesa, ki je po načinu igre tudi Dončićev vzornik. Romantizirano razumevanje razlik med NBA-jevsko in evropsko košarko ni točno, prva je namreč tudi hitrejša in mentalno kompleksnejša.

Andrea Zabric je slikarka, ki živi med Dunajem, Ljubljano in Krasom. Njeni projekti so konceptualno oblikovani in se medsebojno prepletajo. V najnovejši razstavi Le model v prostorih Zavoda 2^32 v Ljubljani je v sklopu dolgometražnega avtorskega projekta predstavila deveto tuto. Tuta v primorskem narečju označuje delovno obleko v enem kosu – prva tuta je bila narejena po merah umetnice same, deveta tuta pa po merah modela, to je bila Tjaša Stanić Gjorgjievski, ki je tuto na otvoritvenem performansu tudi nosila. Poleg nje je nastopil trobentač Nikola Vuković, ki je logiko postavitve, ta pa razkriva notranjo zgradbo projekta, prevedel v slušno izkušnjo. Umetnica je tuto IX posvetila Thei Černigoj, konstruktivistki, ki za seboj ni pustila veliko del. Andreo Zabric vselej zanimajo ravno tiste predstavnice umetniških gibanj, ki v kanonu niso prepoznane. ''Gre za pogosto zanemarjeno obliko sobivanja in ustvarjanja med zakonci (v tem primeru Avgustom Černigojem v času tržaškega konstruktivizma). Piše se premalo kolabiografij.'' Foto: Sara Rman: Dokumentacija projekta tuta IX, 2025, za ''Le Model'', v produkciji Zavoda 2^32.

Slovenci imamo lepo in dobro tradicijo mladinskega filma, pomislimo samo na Srečo na vrvici, Poletje v školjki ali Gremo mi po svoje, če jih omenimo samo nekaj. Film Elvis Škorc scenaristke Janje Vidmar, ki je scenarij napisala po svoji uspešni istoimenski knjižni predlogi, in režiserja Borisa Jurjaševiča ji suvereno sledi. Posebej preseneti tekoč potek zgodbe, domiselni dialogi, spretna montaža, čarobna fotografija in glasba ter iznajdljiva režija in dobro vodenje igralcev, tako uveljavljenih kot mladih, ki pred kamero stojijo prvič. Med njimi izstopa Maks Peštaj Zevnik v vlogi naslovnega Elvisa Škorca, ki bo imel v resničnem življenju najbrž kar nekaj težav prepričati ljudi, da nikakor ni tak genialni štor kot v filmu, tako prepričljivo se je vživel v vlogo, čeprav je v resnici kot mlad igralec genialen. Boris Jurjaševič je imel srečno roko ali bolje dobro intuicijo tudi pri igralcih, ki v filmu zastopajo odrasli svet: odličen je samo rahlo melanholični, sicer pa prizemljeni Matej Puc v vlogi ločenega očeta, ravno prav nevrotična in zaletava Iva Krajnc Bagola kot Elvisova mama, simpatično nergavi Gojimir Lešnjak Gojc, spravljiva in izkušenj polna babica Zvezdana Mlakar in novi izbranec Elvisove mame, Elvisov zelo človeški učitelj kemije Marko Mandić. Zakaj zgodba Elvisa Škorca pritegne? Osnovna tema nikakor ni lahka, ob tako že težavnem obdobju najstniških let je tu še družinska problematika: Elvis odrašča z mamo, mlajšo sestro in babico, mamo svojega očeta, in kot da to za mlado srce še ne bi bilo dovolj, Elvis izve, da je mama noseča in to s človekom, ki mu je zelo blizu. Poleg vsega tega je še zaljubljen v najlepše dekle na šoli, ki pa je, kot bi rekli stari, "lisička". Stvar bi lahko torej hitro, po neki drugi slovenski tradiciji, zdrsnila v molovske tone, zgodilo pa se je nasprotno, nekako v Feydeaujevem slogu, ki je nekoč rekel, da če želiš napisati dobro komedijo, si jo najprej zamisli kot tragedijo. Film Elvis Škorc namreč premore veliko humornih domislekov in splošen, spodbuden, komično naravnan ton, ki ne popušča. In prav ta svetla obdelava v osnovi temačne teme je gotovo tisto, kar pritegne – številni Elvisu podobni genialni štori in drugi občasni ali stalni šolski obstranci, pa bodo v filmu tudi našli kak nasvet ali dva, kako se spopasti z različnimi razrednimi "nasilneži brez razloga". Film, ki je nastal v koprodukciji z RTV Slovenija, sicer izstopa še po nečem: jezikovno in govorno današnjega sveta mladih ne olepšuje, ampak sledi vsakdanji govorici, kar mu vtisne pečat pristnosti. Tako na primer v filmu naletimo tudi na napačno, zdaj že pandržavno rabo glagola rabiti – pravzaprav bi bilo čudno, če take napačne rabe - kljub vsem osebnim pomislekom in odporu - v filmu, kot je Elvis Škorc, ne bi slišali. Film je namenjen starejšim od sedmih let, ne dvomim pa, da si ga bodo z veseljem ogledale tudi starejše generacije mladih in mladih po duhu. Recenzijo je napisal Matej Juh.

V SNG opera in balet Ljubljana je bila 9. oktobra 2025 premiera Rossinijeve komedije Potovanje v Reims. Poleg tega ta teden poročamo s koncertov za tri abonmajske cikle. V okviru Kromatike sta s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija nastopila dirigent Elias Grandy in kitarist Mak Grgić, na Zlatem abonmaju je gostoval Kraljevi škotski nacionalni orkester s šefom dirigentom Thomasom Søndergårdom in pianistom Francescom Piemontesijem, v okviru Filharmoničnih klasičnih koncertov pa sta z Orkestrom Slovenske filharmonije nastopila dirigentka Lucie Leguay in pianist Alexandre Tharaud. Napovedujemo še Abonma Zavoda Celeia Celje, ki letos poteka pod naslovom Sosedje.

Piše Sanja Podržaj, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesnitev v prozi Zgodba, ki se je morala zgoditi je nekaterim bralkam in bralcem že znana iz zbirke Naplavine, ki je izšla leta 2004, morda pa tudi iz izbora Brvarjevih Retrospektiva, ki je tri let zatem izšel v knjižni zbirki Kondor. Pred nami pa je zdaj prva samostojna izdaja, posvečena avtorjevemu osemdesetemu jubileju in hkrati osemdesetletnici konca druge svetovne vojne. Spomnimo se, Andrej Brvar je svojo poetiko razvijal v desetih pesniških zbirkah, prvo z naslovom Slikanica je objavil leta 1969. Poleg pesmi za odrasle je ustvaril tudi nekaj del za otroke in mladino, v knjigah Odzivi in Novi odzivi pa lahko prebiramo njegove pogovore in zapise o literaturi, umetnosti in družbenih vprašanjih. V Mariborski knjižnici je petnajst let deloval kot akcesor-lektor, nato pa se je usmeril v uredniško delo, najprej pri založbi Obzorja, kasneje pa pri mariborski Študentski založbi Litera. Brvarja poznamo tudi kot člana znamenite Peterice, ki so jo poleg njega tvorili še Tone Partljič, France Forstnerič, Drago Jančar in Marjan Kramberger. Leta 1973 so objavili manifestni zbornik Skupaj, v katerem so opozarjali, da se kultura dogaja tudi zunaj nacionalnega središča. Tako kot je Andrej Brvar je pustil svoj pečat na Mariboru, se je mesto Maribor pomembno vtisnilo v njegovo delo in tudi Zgodba, ki se je morala zgoditi se začne prav tam. Maribor ni pesnikovo rojstno mesto, kljub temu pa tja sega njegova predzgodovina, saj sta v njem živela in se spoznala njegova starša. Mama je delala v tiskarni, oče pa je bil klarinetist v vojaški godbi, glasbenik-narednik. Mlada človeka, ki sta se zaljubila, hodila v gledališče, na plese, v kino in na romantične sprehode v park … to bi bila popolna ljubezenska zgodba, če je ne bi prekinjale novice o mrtvih in ranjenih v Barceloni, o Hitlerjevih pritiskih na Češko, o bombnikih, tankih in nemškem škornju, ki v neusmiljenem ritmu koraka po Evropi in nazadnje vkoraka tudi v Maribor. Pesnitev z novo postavitvijo, kjer na desni knjižni strani beremo o osebni zgodbi pesnikovih staršev, na levi pa bolj hladno izpisano občezgodovinsko dogajanje, dobi tudi novo dinamiko, ki še dodatno poudari usodno moč zgodovine, da usmerja potek posameznikovega življenja. Tako sta se mlada zaljubljenca znašla na vlaku in se oddahnila, ko je zavil južno, v izgnanstvo v Srbijo, in ne severno, v koncentracijsko taborišče Dachau. Končna postaja je bilo mesto Čačak ob Zahodni Moravi, ki je prišleke sprejelo z odprtimi rokami. Tam sta se Brvarjeva starša poročila, si našla stanovanje in delo ter si nazadnje ustvarila družino. Čeprav jih bojevanje ni doseglo, so občutili strah, ko so se med preletavanjem letal skrivali po zatohlih in vlažnih zakloniščih, še posebej pa so občutili pomanjkanje. Ker niso imeli dostopa do zdravil, sta Brvarjeva starša v pičlih treh mesecih izgubila dva otroka, najprej nekaj mesecev starega Petra, zatem še dve leti staro Marijanko. To je najbolj srce parajoč del pesnitve, saj beremo o nemoči, ki sta ju čutila mlada starša ob besedah zdravnika, ki bi ljudi lahko pozdravil, če bi le imel penicilin. Kljub temu pa zaključek ni temačen in črnogled, temveč pomirjujoč, v Brvarjevem slogu vitalističen in optimističen. Vojne je konec in rodi se nov otrok, pesnitev pa se zaključi z besedami: »Vse to – o nedoumljiva določenost naših življenj! – vse to se je očitno moralo, moralo zgoditi, da se je avgusta naslednjega leta rodil ta, ki je to napisal.« Z vzklikom »O nedoumljiva določenost naših življenj!« lahko povzamemo Brvarjevo poetiko, ki je polna čudenja nad življenjem. Gre za eksistencialno čudenje, kot pravi sam, do tega, da vse preprosto je in da je, kakršno je. Morda je to tudi razlog, da se pesnik ne zateka v abstrakcijo in metafore, temveč stvarnost opisuje neposredno. V pesnitvi ni patosa, kot tudi ne olepševanja, niti moraliziranja. Posamezne kitice delujejo kot besedne podobe, ki jasno in nedvoumno slikajo prizor za prizorom, in se nazadnje povežejo v tekočo pripoved brez zastranitev. Pripovednost sicer ni nujna sestavina pesmi v prozi, hibridne zvrsti, ki se izmika določitvam in omejitvam. A Andrej Brvar te pesniške oblike ni izbral po naključju, saj pesem v prozi vidi kot matrico sodobnega pesništva in se je v svoji poetiki zanjo zavestno odločil. Leta 2011 je izšla prva antologija slovenske poezije v prozi z naslovom Brez verzov, brez rim, ki jo je uredil prav Brvar in v njej postavil tudi trditev, da je poezija na poti v prozo, saj je trend sodobne poezije pripoveden, četudi je ta pripoved razsekana v navidezne verze. Njegova pesnitev Zgodba, ki se je morala zgoditi, ima navidezne kitice, ki so pravzaprav sklopi ali bolje prizori. Čeprav gre za pripoved, ni tistega epskega zamaha, ki bi te posamezne prizore povezal, ni psihologizacije oseb niti podrobnih opisov dogajanja. Pesnitev je odprta, zračna, bralcu je dopuščeno, da sam zapolni praznine in vrzeli. Še ena oblikovna posebnost knjige so fotografije, ki dodatno poudarjajo, da gre za zgodbo resničnih ljudi, za pesniško sublimirano resničnost, kot je v spremni besedi zapisala slovenistka, urednica in velika poznavalka Brvarjeve poezije Darka Tancer-Kajnih ter poudarila pomen osebnih zgodb za dojemanje velike svetovne zgodovine. Zgodba, ki se je morala zgoditi ne nosi sporočila samo o naši preteklosti, temveč tudi o naši sedanjosti. Vojna v Ukrajini, genocid v Gazi, zaostrovanje odnosov med svetovnimi velesilami in vse večje oboroževanje držav v Evropi in drugod po svetu … ob vsem tem, kar spremljamo v novicah, nas Brvarjeva pesnitev opominja, kako nenadno in usodno lahko dogodki, ki bodo krojili veliko zgodbo zgodovine, posežejo v male zgodbe naših življenj. Jubilejna izdaja Zgodbe, ki se je morala zgoditi je presežen knjižni izdelek, ki je nastal s sodelovanjem avtorja, oblikovalca Saša Urukala in urednice Milene Pivec. Z njo se je mariborska založba Pivec poklonila Andreju Brvarju, ki je Mariboru s svojim literarnim ustvarjanjem in drugim kulturnim delom veliko dal, s tem pa centralno pesnitev Brvarjevega opusa, ki prepleta zgodovinsko dogajanje z družinsko sago, ponudila tudi novi generaciji bralk in bralcev.

V centru varne Vožnje na Vranskem je AMZS skupaj z Zavodom zlata mreža ta teden pripravil srečanje najbolj požrtvovalnih slovenskih prostoferjev. Gre za prostovoljce, ki brezplačno po nujnih opravkih vozijo starejše, ki tega sami zardi različnih razlogov ne zmorejo. Poleg praktičnih vaj vožnje so za približno 110 udeležencev pripravili predavanje o prometni varnosti in ravnanju z ranljivimi uporabniki. Kot poroča Matija Mastnak so na koncu vsem v zahvalo za njihovo požrtvovalno delo podelili tudi priznanja.

V sobotnem popoldnevu smo spoznali glavno urednico Mladinske knjige dr. Alenko Kepic Mohar. Še kot študentka slovenščine in primerjalne književnosti se je preizkusila v založništvu. Najprej pri založbi Vale Novak, nato pri Učilih in nazadnje pri Mladinski knjigi, kjer je najprej urejala učbenike za slovenščino, nato prevzela vodenje uredniške ekipe učbenikov, potem postala vodja Izobraževalnega založništva in nazadnje glavna urednica. Svojo kariero je obogatila tudi s pedagoško izkušnjo ter sodelovala v mednarodnem projektu E-READ o evoluciji branja v času digitalizacije. Leta 2020 je s temo vpliv družbenih razmer in sodobne tehnologije na uredniško delo doktorirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter o tem izdala monografijo Nevidna moč knjig: branje in učenje v digitalni dobi. Poleg pogovora o knjigah in branju, smo med drugim slišali tudi, kako doživlja zakonsko skupino Najina pot ter kaj ji pomeni, da sodeluje pri pripravi mladih na zakon.

Piše Ajda Klepej, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Novi roman Tam, kjer plešejo tulipani Irene Svetek bi lahko z manjšo zadržanostjo imenovali zgodovinski roman. Pred nami razgrinja tragično zgodbo rodbine Romančik, ki ji, sodeč po vstavljenem družinskem drevesu in ujemanju v letih, avtorica tudi sama pripada. Zgodba njene družine se osredinja okrog treh generacij žensk, razteza se skozi obdobje dveh stoletij, vmes pa se zamenjajo kar štirje državni sistemi in režimi. Skozi usode treh žensk je predstavljena vsa krutost človekovega značaja, ki mu svetovne vojne in totalitarni režimi omogočajo še več priložnosti za izražanje samovolje skozi nasilje. Roman je predvsem ubeseditev hudih duševnih, vojnih in povojnih, zlasti po krivici doživetih travm in tega, kako se te prenašajo iz generacije v generacijo. Pestrost romana vzdržuje že prostor dogajanja – srbsko mesto Vršac. V začetku 20. stoletja je bilo mesto stičišče različnih narodnosti, kultur in jezikov in ravno zaradi svoje heterogenosti je v vojnem in povojnem obdobju doživljalo veliko sprememb. Življenja nemško, madžarsko, srbsko, romunsko in hebrejsko govorečih prebivalcev so tekla, kot je v nekem trenutku narekovala zgodovina. Maria, Katka in Ana – babica, hči in vnukinja – so v romanu žrtve nepravega zgodovinskega trenutka; so prave grške tragične junakinje – v veliki meri brez krivde krive. Nesrečni dogodek, ki je tedaj še pomembno in vplivno družino Romančik zaznamoval za več rodov sega v leto 1912. Josef Garaj se je že ob prvem srečanju z Michalom Romančikom, lastnikom bogatih vinogradov in razkošne meščanske vile, odločil, da se bo polastil njegovega bogastva prek poroke z njegovo hčerjo Katko. Sicer pa so v zgodbi poudarjene ženske in njihovi odnosi z moškimi in ne nasprotno. Poleg zgodovinskih okoliščin, ki zaznamujejo slehernika, so Maria, Katka in Ana zaznamovane tudi s svojim spolom. Njihove odločitve temeljijo izključno na razmerah, ki so določale življenje žensk na začetku 20. stoletja. Predvsem so se morale izkazati v vlogi matere in žene ter ohranjati dostojanstvo in ugled družine. Katka je zato morala sprejeti Garajevo snubitev, saj je nepričakovano in še neporočena zanosila z vaškim slikarjem. Nemoč žensk tistega časa zoper omejitve svojega spola, ki so ga vplivni moški videli kot objekt poželenja in sredstvo za doseganje svojih ciljev, pa najbolj pooseblja Ana. Komaj petnajstletna se je morala poročiti s Herzelom Kleinom, ki se je za to poroko odločil že pri njenih enajstih letih. Bila je žrtev posilstva zagrizenega nacista Hansa Schullerja, in poslana v delavsko taborišče, ker je zavrnila dvorjenje komisarja Jasenka Labudovića. Avtorica je po mojem mnenju najbolje ubesedila prav njeno zgodbo, Anina osebna zgodba in zgodovinsko dogajanje sta usklajeni. Irena Svetek ubeseduje Anine občutke med begom pred nacisti in njeno preživetje koncentracijskega in delavskega taborišča. Na tem mestu beremo skope opise zunanje okolice in bogate pejsaže Aninih notranjih razmišljanj: »Pisala je o oblekah, ki niso bile njene, ampak razcapane krpe, ki jih je dobila potem, ko so jih slekli s teles mrtvih žensk, pisala je o hrani, ki jo je pojedla, čeprav so bile to le skorje kruha ali redka plesniva juha z okusom po zemlji in soli.« Roman Tam, kjer plešejo tulipani je napisan v izjemno baročnem in na trenutke že preobloženem slogu. Vsevedni pripovedovalec se osredotoča na vsak zvok, lego sonca, lune in zvezd, postavitev pohištva in zunanjo okolico, zanemarja pa notranje življenje zgodovinskih oseb, ki je tukaj bistveno. Povedi, kot je »Razmišljal je o odgovornosti, ki ga čaka, o umetnosti in o lastnem življenju, ki sta se tako nepričakovano prepletala,« preprosto ne zadovoljijo. Avtorica sicer v roman umešča pasuse, ki jih liki izrečejo prvoosebno skozi pisma in dialoge, vendar bi jih bilo zaradi boljšega pogleda v njihove notranje stiske lahko več. Vse do zadnjega dela romana, kjer avtorica ubeseduje Anino zgodbo in stisko, se zdi, kot da je izpričana zgodovinska kulisa zgolj to – kulisa. Faktografsko obnavljanje zgodovinskega poteka na začetku vsakega poglavja se je v romanu razvilo v predvidljiv vzorec. Liki zaradi teh opisov niso nič bolje umeščeni v zgodovinsko dogajanje, nasprotno, zdi se, kot da bi se osebni zgodbi Marije in Katke lahko dogajali kadarkoli, kot da nista pogojeni s svojim časom. Med zgodovinskim dogajanjem in osebnimi zgodbami zeva pregloboka diskrepanca, predvsem zaradi zgodovinskih uvodov, ki spominjajo na izseke iz učbenika za zgodovino. Kljub obsežnim in številnim zgodovinskim odlomkom pa ravno zato, ker je razmerje med zgodovinskim in osebnim preveč neuravnoteženo, ne začutimo avtentičnega zeitgeista. Treba je poudariti, da je avtoričin slog brez dvoma utemeljen, čudovite povedi, dobro pričarajo zgodovinski trenutek: »Težke žametne zavese so dušile svetlobo, ki je pronicala skozi medeninaste lestence in pozlačene oljenke na stenah, v zraku je lebdel gost cigaretni dim, za mizami so sedeli gostje v svilenih telovnikih z manšetnimi sponkami na rokavih …«. Nekoliko bolj kritična do strukture romana si dovolim biti predvsem zato, ker je roman vreden poglobljenega branja in kritičnega premisleka, slog pisanja pa je dovolj izčiščen, da ga tovrstni premislek ne bo ogrožal. Roman Tam, kjer plešejo tulipani ponuja poglobljeno branje o tragični družinski zgodbi in samem tragičnem dvajsetem stoletju. Avtorica Irena Svetek je s poustvarjanjem Anine zgodbe dokazala, da zna v pripoved o globokih osebnih stiskah vtkati tudi zunanje okoliščine, ki jih povzročajo, z nekoliko prilagojeno pripovedno tehniko in prestrukturiranjem romana pa bi nam krivdo, travmo, strah, krivico, nezadoščenost in bolečino še bolj približala. Čeprav si je to težko predstavljati, saj roman bralca že zdaj pretrese in ga navda z grozo.

Od Burundija, Centralnoafriške republike, Ugande, Kenije pa do Senegala, Bocvane, Zambije, Madagaskarja in Ruande – tja že 20 let prihaja slovenska pomoč revnemu prebivalstvu prek dobrodelne akcije Za srce Afrike. Poleg dobrodelnosti slovenski misijonarji gradijo tudi mostove med ljudmi in širijo Jezusovo oznanilo. Kako sta se v vseh teh letih prepletali dobrodelnost in skrb za dušno pastirstvo, bomo vprašali vodjo mednarodne pomoči pri Slovenski karitas Jano Lampe. Pomoč drugemu, solidarnost in empatija so vrednote krščanstva, na katere človek 21. stoletja pogosto pozablja. Prav zato je tokratna oddaja Sedmi dan namenjena temu, da se v mislih odpravimo na afriško celino.

Danes in jutri bodo na Češkem potekale volitve v 200-članski spodnji dom parlamenta. Največja, okrog 30-odstotna podpora se obeta opozicijski stranki ANO Andreja Babiša, ki je češko vlado vodil med letoma 2017 in 2021. Desno-sredinski koaliciji strank SPOLU premierja Petra Fiale tokrat kaže na zgolj 20-odstotno podporo. Mandat za sestavo vlade bo zmagovalcu volitev podelil češki predsednik Petr Pavel, ki ga motijo sodni postopki in navzkrižja interesov pri Andreju Babišu. Poleg tega vlade ne bo lahko sestaviti. O tem se je dopisnica Maja Derčar pogovarjala z Ladislavom Cabado, prorektorjem na zasebni Metropolni univerzi v Pragi.

Nedavno je Afriška unija, ki združuje 55 držav, podprla kampanjo Correct the map za prenehanje uporabe Mercatorjevega zemljevida sveta iz 16. stoletja, ki je še vedno najbolj pogosto uporabljen prikaz Zemlje na ravni površini zemljepisne karte. Projekcija, ki jo je za navigacijo ustvaril flamski kartograf Gérard de Crémère (1512 – 1594), bolj znan kot Gerardus Mercator, namreč popači velikosti celin, poveča območja blizu polov, kot sta Severna Amerika in Grenlandija, hkrati pa skrči Afriko in Južno Ameriko. Na Mercatorjevi projekciji sta, na primer, Grenlandija in Afrika videti približno enake velikosti, v resnici pa je afriška celina 14x večja od Grenlandije. V kampanji zato predlagajo prenehanje uporabe Mercatorjevega zemljevida in začetek uporabe zemljevida Equal Earth iz leta 2018 (na priloženi sliki) V pogovoru doc. dr. Dušan Petrovič s Katedre za kartografijo, fotogrametrijo in daljinsko zaznavanje na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani pojasnjuje ozadje in smiselnost pobude. Očitek o kolonialni dediščini Mercatorjeve projekcije sveta drži le na kopnem, v primeru okvar satelitske navigacije, pomorcem na oceanih preostaja Mercatorjeva karta še vedno plovbi primernejše orodje za smer potovanja. Poleg tega pa ljudje iz slovenskih dežel nikakor niso bili tisti, ki so izvajali suprematistično kolonialno politiko do svetovnega juga, zato se ne bi smeli obremenjevati s t.im. »krivdo belega človeka«. Ta velja za bivše in sedanje kolonialne sile zahodne Evrope. Kot zanimivost še to, pri razvoju omenjene ekvivalentne projekcije sveta na karti je aktivno sodeloval tudi Bojan Šavrič – alumni Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, ki trenutno živi in dela v Kaliforniji. Zemljevid iz leta 2018, pri izdelavi katerega sta sodelovala z njim še Bernhard Jenny, in Tom Patterson, prikazuje države in celine v njihovih dejanskih velikostih. FOTO: Projekcija ekvivalentne Zemlje iz l.2018 VIR: https://en.wikipedia.org/wiki/Equal_Earth_projection

Zdravljenje je vedno najbolj učinkovito, če se lahko bolezni lotimo kar najbolj neposredno, pri samem viru težav. A do vira pogosto sploh ni lahko priti. Denimo, če govorimo o okvarjenem genu, ki bi ga morda želeli utišati, da ne bi več povzročal težav. Področje tovrstnih genskih terapij daje v zadnjem času že zelo spodbudne rezultate in vanj so seveda usmerjeni številni raziskovalni napori. Prav tako zahtevno se je, po drugi strani, prebiti do bolj odmaknjenih tumorjev, ki se tako zlahka izmaknejo terapiji, za katero pa vemo, da ima celo paleto škodljivih stranskih učinkov. Naj gre torej za takšno ali drugačno zdravljenje, ključno vprašanje vsekakor je, kako spraviti pravo učinkovino na pravo mesto. Da bi bil ta transport učinkovin še povsem biorazgradljiv, dr. Nina Kostevšek z odseka za nanostrukturne materiale Instituta "Jožef Stefan" raziskuje možnosti uporabe membran rdečih krvnih celic. Kako ta transport učinkovin narediti še povsem biorazgradljiv, je tisto dodatno vprašanje, ki se mu posveča dr. Nina Kostevšek z odseka za nanostrukturne materiale Instituta "Jožef Stefan". Ponovitev pogovora, ki je nastal junija 2023.

Pošta Slovenije je v 10tih letih zaprla kar 76 poslovalnic, 7 samo na območju Ljubljane. Poleg tega so leta 2021 podaljšali najkrajši čas dostave znotraj slovenskih meja iz enega na dva dni, kar je čas, v katerem pride pošta tudi iz Slovenije v Avstrijo ali Nemčijo. Krajša se tudi poslovni čas poštnih poslovalnic, pošte, ki so odprte ob sobotah pa lahko preštejemo na prste ene roke. Kako ste zadovoljni s pošto in njenimi storitvami, je bilo danes vprašanje torkovega kontakta na Prvem.

Robert Stojković, mladi mariborski košarkarski trener, je slovensko žensko reprezentanco do 16 let popeljal do srebrnega odličja na evropskem prvenstvu. Poleg perspektive in problematike ženske košarke v Sloveniji se je v tokratnem Tretjem polčasu razgovoril tudi o nastopu članske izbrane vrste na pred dobrim tednom dni končanem Eurobasketu.

Tik pred letošnjim svetovnim dnevom Alzheimerjeve bolezni se bomo spomnili na epizodo, v kateri je Mojca Delač gostila prof. dr. Johna Hardyja. Prof. Sir John Hardy je največkrat citirani britanski raziskovalec na področju Alzheimerjeve bolezni. Poleg viteškega naslova in članstva v britanski kraljevi družbi, je tudi dobitnik priznanja Breaktrough Prize in pa prestižne nagrade The Brain Prize za izreden doprinos k nevroznanosti, z njim smo se poglobili v svet Alzheimerjeve bolezni in genetike.13. oktobra 2025 ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 100 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev, tonskih mojstrov in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in brezplačne vstopnice na POVEZAVI.

Sinoči so na prireditvi v ljubljanskem Cankarjevem domu razglasili prejemnico Rožančeve nagrade, to je Urša Zabukovec za knjigo esejev La Routine: Dostojevski in transhumanizem..V Mariboru se nocoj uradno začenja 14. mednarodni festival dokumentarnega filma Dokudoc. Enaindvajset filmov bo na ogled v treh kategorijah – Zdaj, Multikulti in Retro. V kulturnem domu Postojna se je danes dopoldne začelo 63. Linhartovo srečanje – Festival gledaliških skupin Slovenije. Poleg sedmih žanrsko zelo različnih predstav, ki so se uvrstile v finale in se bodo potegovale za nagrade v tekmovalnem programu, organizator napoveduje tudi zanimiv spremljevalni program.

Poleg štajerskega in koroškega slovarja zanimivih izrazov je na trg pred kratim prišel tudi dolenjski. Njegov avtor sicer ni avtohtoni Dolenjec, je pa Boštjan Narat v letih življenja z domačini govorico ponotranjil in jo vzel za svojo.13. oktobra 2025 ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 100 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev, tonskih mojstrov in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in brezplačne vstopnice na POVEZAVI.

Film Jona režiserja palestinsko-sirskih korenin Ameerja Fakherja Eldina, ki se je rodil leta 1991 v Kijevu staršem iz Golanskega višavja, zdaj pa ustvarja v Nemčiji, je pravzaprav drugi del trilogije z naslovom Homeland na temo izgnanstva, katere uverturo predstavlja film Tujec, ki se je pred štirimi leti potegoval za tujejezičnega oskarja. Melanholična oz. razpoloženjska drama o globokih ranah, ki jih prinaša izgnanstvo, nadgrajuje temačno in obenem poetično estetiko prvega dela trilogije s sugestivnimi posnetki nemškega otočja Halligen, otočja v Vatskem morju tik ob meji z Dansko, ki slovi po nenehnih poplavah. V filmu sledimo izgnanemu pisatelju Munirju, ki zaradi težav z anksioznostjo odpotuje na otok v Severnem morju, kjer poskuša zajeti zrak s polnimi pljuči, tako simbolično kot tudi dobesedno, saj se iz dneva v dan bori z napadi panike. Zlitje z lepoto narave, ki ga obdaja na vsakem koraku, in prijaznimi domačini ga navda z uvidom, da je življenje stkano iz drobnih trenutkov skromnosti, tišine pa tudi domišljijskih vizij in medsosedskega zaupanja. Munir nas med drugim spomni na judovskega preroka Jono, ki ga Bog pošlje v svet, da bi ljudem povedal, naj se pokesajo svojih grehov. Zaradi neubogljivosti pri tem doživi številne preizkušnje, od nevihte do tega, da ga poje orjaški kit, ki ga po treh dneh kesanja odvrže na kopno. V mestu Ninive mu naposled uspe ljudi spreobrniti od grehov in rešiti mesto pred božjim uničenjem. Zdi se, da se Munir bori z občutki krivde in vizijami samožrtvovanja podobno, kot to počne biblijski Jona. Režiser se tako kot že v prvem delu trilogije posveti tudi prikazu osamljenosti in občutka izkoreninjenosti, ki ga doživlja izseljenec, iztrgan iz družinskega okolja, ki vseskozi hrepeni po človeški bližini v tujini. Pri tem pa ne ponuja lažnega upanja, da je “aklimatizacija” v tujini mogoča, niti da je vrnitev v domovino stvar preproste izbire. Nekje v nezavednem se gledalcu poraja vprašanje o tem, kaj dom kot tak pomeni in ali ne gre morebiti za začasen fantazijski prostor, ki ga iz dneva v dan naseljujejo drugačne fantazme, sanje in utopije. V filmu spremljamo vdore kolektivnega nezavednega v Munirjevo zavest, ki se ob domotožju bori tudi s spomini na pripovedovanje materinih pravljic in z vizualizacijo mitološkega izročila. Film Jona, ki je nastal v koprodukciji Nemčije, Kanade in Italije, je bil februarja prikazan na Berlinalu, na festivalu v Hongkongu pa je dobil nagrado za najboljšega igralca in igralko v sekciji svetovnega filma – Young Cinema. Munirja igra libanonski igralec, pisatelj in glasbenik Georges Khabbaz, ostarelo domačinko z otočja pa nemška igralka Hanna Schygulla, znana po nastopih v filmih znamenitega režiserja Rainerja Wernerja Fassbinderja. Čeprav sta na začetku kot gost in hotelirka na nasprotnih bregovih, se izkaže, da v kriznih razmerah dobro sodelujeta in celo zaplešeta na palestinsko glasbo vpričo vaščanov, ki se radi preizkušajo v rokoborbi. Poleg odlične fotografije, glasbe in montaže lahko pohvalimo režijsko zrelost komaj 34-letnega Ameerja Fakherja Eldina, ki se je izkazal tudi kot nadvse izviren scenarist – zagotovo bomo zanj še slišali, če ne prej pa ob premieri tretjega dela te poetične trilogije, ki bo zaokrožila mozaik zgodb o izseljencih in njihovih hrepenenjih. Recenzijo je pripravila Miša Gams, bere Ajda Sokler.

Nova Evropska komisija si od decembra 2024 prizadeva, da bi bila Evropa močnejša in odpornejša. Poleg krepitve gospodarstva želi poglabljati globalna partnerstva, prevzeti večjo odgovornost za svojo obrambo in še naprej podpirati Ukrajino. Uspešnost obvladovanja prihodnjih kriz bo odvisna tudi od načrtovane prenove skupnega proračuna po letu 2028. Kako to doseči in da bo Unija vodilna sila v zdajšnjih geopolitičnih pretresih v svetu, bo v rednem letnem nagovoru predstavila predsednica komisije Ursula von der Leyen. O prihodnjih načrtih Evropske unije v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Jerneja Jug Jerše, vodja Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji; dr. Rok Spruk, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani; dr. Jure Požgan, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Avtorica oddaje Sandra Krišelj.

Piše Majda Travnik Vode, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Za nekaj breztežnih, skorajda hipnotičnih trenutkov se zazdi, da se bo zgodila pripovedna čarovnija; da se bo prvi roman Maja Haderlap Angel pozabe na nevidni razpoki kot živo srebro prelil v novega, Ženske v temi, in se bosta knjigi strnili v nedeljivo celoto. Ta vzgib je morda posledica neubranljive sile pričakovanja; v Angelu pozabe avtorica hkrati z apokalipso koroških Slovencev med drugo svetovno vojno in po njej izriše nepozabna družinska in družbena portreta babice Mici in očeta Zdravka, medtem ko lik matere ostane oklevajoče ambivalenten – in zato toliko bolj vznemirljiv. Zato ne preseneča, da ob podatku na začetku romana Ženske v temi, da se bo protagonistka z Dunaja odpeljala k ostareli mami na Koroško, samodejno potegnemo sklep, da bo avtorica družinsko galerijo podaljšala z monumentalnim portretom matere. In vendar ne: roman Ženske v temi po nekaj uvodnih zamahih krene v povsem drugo smer, na drugačna tematska križišča in v drugačno atmosfero kot Angel pozabe; še najbolj pa preseneti drugačen, poenostavljeno rečeno, veliko bolj negotov notranji tempo romana. V Angelu pozabe, čeprav zvečine pisanim iz otroške perspektive (Drago Jančar ga je po Lojzetu Kovačiču parafraziral Deklica in smrt), so vsebinska in vrednostna razmerja in stališča jasna; in temu sledi tudi pisava. Nasprotno Ženske v temi – kot v retrovizorju nemara sugerira že naslov – že v uvodnih akordih zazvenijo tipajoče, krhko in že tudi nekoliko nepovezano, pri čemer je osrednji katalizator tovrstnega vzdušja ranljiva in razpršena protagonistka Mira, za katero se zdi, da jo je avtorica zavestno umestila daleč proč od brezimne, a notranje veliko bolj navzoče prvoosebne pripovedovalke v Angelu pozabe. Deklica, kasneje mladostnica, v Angelu pozabe sama pri sebi ves čas dobro vé in ubeseduje, kdo je in kaj se ji dogaja, medtem ko Mira v Ženskah v temi samo sebe zaznava nekako haptično, tako da se poraja vtis, kot da zmore zgolj občasno slediti valovanju svoje zavesti. Mirino stanje občasno spomni na junake Marka Sosiča: »To je kača, ki leže jajca v meni, je tuhtala Mira, ta žival je večna, razmnožuje se po železni, zame nedoumljivi zakonitosti. Začutila je plamtenje hladnega ognja, ki se je sprijel v visok, vse višji vrtinec plamenov, se najprej zatikajoče se, naposled pa odločno in neomajno razmahnil in požgal vse, kar ga je skušalo ustaviti.« Razlogov za Mirino bolj ali manj stalno tesnobo je veliko; eden od najbolj pomenljivih je jezik, saj Mira, Koroška Slovenka, ne v slovenščini ne v nemščini nima besed za svoja občutja: »V Mirini družini so zaupali robatim tonom, za vse so bili nekaj najbolj običajnega. ( … ) S tem jezikom je Mira zrasla, bil je njen dejanski materni jezik, robat in skrčen na najnujnejše, jezik, ki jo je izoblikoval in ki se mu ni mogla drugače postaviti po robu, kakor da se mu je izmaknila, se ogradila od njega.« Povod za tokratni Mirin odhod z Dunaja je obisk ostarele matere v domači podjunski vasi. Stik z domačim okoljem opiše z besedami: »Bil je zadah umiranja, sladkoben in žarek, četudi opojen zadah umiranja življenja.« Še prej v besedilu svojo vas imenuje »past«, ob čemer se spomnimo na dekličin citat iz Angela pozabe, ko prihaja na počitnice: »Domači griči se preobrazijo v past, ki vsako poletje seže po meni in me zgrabi.« 'Past' je torej eden od skupnih in hkrati najbolj simptomatičnih in izzivalnih toposov obeh romanov. To, da obe protagonistki koroške vasi in njihov okoliš, imenujeta 'past', nazorno govori, kako trpko je, zlasti za mladega človeka, biti koroški Slovenec, vsak trenutek izpostavljen in zaznamovan. Mira ni dovolj pogumna, da bi se borila za slovenstvo, kar pa ne pomeni, da se ji ob prihodu vsakič znova ne vzbudijo mešani občutki odpadništva in pripadnosti slovenski manjšini. Ob snidenju z materjo po dolgem času spregovori v slovenščini, naslednji dan pa med opravki v Železnem Dolu, majhnem sosednjem mestu, nepričakovano naleti na Jurija, svojo mladostno ljubezen, in se dogovori za zmenek. Z Jurijem se je razšla, ker je podtaknil razstrelivo pod električno napeljavo, da bi mednarodno javnost opozoril na koroški problem. Jurij je torej drugačen od nje, ki je pred »nevšečnostjo biti koroški Slovenec« pobegnila na Dunaj, se poročila z Avstrijcem Martinom in se zaposlila v knjižnici. Ko Mira med obiskom preiskuje vzroke za svoje partnerske, identitetne in duševne težave, se med drugim spominja, kako ji je okolica kot otroku nič krivi naprtila krivdo za očetovo smrt (ta motiv se ujema z utopitvijo v Angelu pozabe) in kako je ob tem čutila, da jo mati zaradi tega sovraži (mati ji to zdaj tudi potrdi), ter kako so jo kot deklico otipavali in nadlegovali vaški pijanci. Za to, da bi odkrila poglavitni vzrok svojih težav, pa sluti, da bi morala »pobrskati pod pepel druge svetovne vojne« – kar pa se ji zdi tako neznosno, da se temu takoj odpove: »Bala se je, da se kot potomka žrtev nasilja ne bi več rešila iz klobčiča vezi in ne bi mogla nikomur razložiti, zakaj se ne vidi kot Slovenko.« Poleg tega Mira med pospravljanjem najde anketo, s katero je pred diplomo raziskovala položaj koroških Slovenk, pa tudi svoj najstniški dnevnik iz časa, ko je zanosila, splavila in pristala na psihiatriji. Mira si med vračanjem h koreninam torej prizadeva, da bi poiskala vzroke za svoje osebno počutje in nelagodje v (slovenski) kulturi – in jih najdeva vsenaokrog, vendar zaenkrat nima moči, da bi jih presegla; tako tudi ni čudno, da konec njene zgodbe ostane povsem odprt. V drugem delu, v trenutku Mirinega odhoda na Dunaj, roman preklopi na pripoved Mirine mame Ani, pri čemer nemudoma izstopi neskladnost predstav, ki jih imata mati in hči druga o drugi. Jasno je, da je Ani kljub telesni betežnosti duhovno in miselno prožna, tudi sama pa se, ob selitvi iz domače hiše v varovano okolje, znajde na križpotju. Tudi Ani ne razpolaga z jezikom za svoje spomine in občutja, zato ji pride na misel, da bi si življenje najlaže približala z risanjem: »Če bi hotela narisati svojo mater, bi jo kot temno gorsko kraljico, ki živi v ledu in premore lastnost, da ob nekaterih dnevih stopi na dan kot velikanka, ob drugih dneh pa je prozorno bitje.« V primerjavi s hčerjo Ani deluje veliko bolj uravnoteženo; zdi se, da predvsem zahvaljujoč svoji sposobnosti, da se pravočasno ustavi pred usodnimi vprašanji, nekako v skladu z Nietzschejevim spoznanjem, da če predolgo gledamo v brezno, nas lahko brezno pogleda nazaj. Ani je – morda tudi zaradi globoke osebne vere – podarjeno, da je brezno ne privlači predolgo ... Ta lastnost je dobro vidna ob njenem premišljevanju o materi Neži, za katero Ani ni nikoli dokončno dognala, ali je bila žrtvujoča se svetnica ali gostilniška lahkoživka. Ko se v Ani poleže trenutno vznemirjenje, lahko mirno in razsodno živi naprej življenje slehernice. Njena nedoslednost v spoznavanju je eden od vidikov njene osebnosti, zaradi katerega ostaja ženska v temi, in hkrati učinkovit preživetveni mehanizem. Maja Haderlap v knjigi Ženske v temi odpira večna vprašanja človeške bližine, ženske in narodnostne identitete, odnosov med materami in hčerami, strategij soočanja s travmami, minevanja in drugih, vendar se ob koncu zdi, da ji ni uspelo poiskati tako učinkovitih notranje- in zunanjeformalnih kanalov za posredovanje svojih tematik kot v romanu Angel pozabe. Lika Mire in Ani nista dovolj karizmatična in večplastna, da bi iz njiju lahko zrasel prepričljiv skelet romana (medtem ko njuni potencialno veliko bolj zagonetni sorodnici, Neža in Dragica, ostaneta v ozadju). Kot kontrapunkt premalo magnetičnima junakinjama bi avtorica verjetno lahko učinkovito zgradila dinamično zunanje dogajanje, vendar je tega malo, zgolj za nujni okvir. Notranji tonus pripovedi rahljajo tudi dolgi, ponekod preveč površinski oziroma pozunanjeni opisi, ki večkrat nimajo dovolj razvidnega vpliva na dogajanje in razvoj romana. Delež bežnih impresij, spominov, opisov in drugih zastranitev je tolikšen, da se izgubljata rdeča nit in linearnost romana, fokus pripovedi pa dodatno zamegljuje tematska neosredotočenost, saj ni povsem jasno, kaj avtorica izpostavlja kot ključen Mirin oziroma Anin problem, in, v povezavi s tem, kaj je središčna tema romana – duševna neravnovesja, identiteta ali odnos med materami in hčerami? Roman tako ves čas nekako niha in od bralca pogosto terja, da si ga sam osmišlja in razlaga. Ženske v temi ponujajo zanimive nastavke, ki pa so izpeljani preveč nejasno, da bi jih forma romana lahko ustrezno podčrtala in povzdignila. Kot da roman že po svoji naravi terja odločnejšo strukturo, zato bi bilo nemara zanimivo preizkusiti, kako bi avtoričine tokratne literarne odločitve učinkovale v krajših formah.

Ewangelia (Łk 4, 16-30)Jezus przyszedł do Nazaretu, gdzie się wychował. W dzień szabatu udał się swoim zwyczajem do synagogi i powstał, aby czytać.Podano Mu księgę proroka Izajasza. Rozwinąwszy księgę, znalazł miejsce, gdzie było napisane: «Duch Pański spoczywa na Mnie, ponieważ Mnie namaścił i posłał Mnie, abym ubogim niósł dobrą nowinę, więźniom głosił wolność, a niewidomym przejrzenie; abym uciśnionych odsyłał wolnymi, abym obwoływał rok łaski Pana».Zwinąwszy księgę, oddał słudze i usiadł; a oczy wszystkich w synagodze były w Niego utkwione.Począł więc mówić do nich: «Dziś spełniły się te słowa Pisma, które słyszeliście». A wszyscy przyświadczali Mu i dziwili się pełnym łaski słowom, które płynęły z ust Jego. I mówili: «Czy nie jest to syn Józefa?»Wtedy rzekł do nich: «Z pewnością powiecie Mi to przysłowie: Lekarzu, ulecz samego siebie; dokonajże i tu, w swojej ojczyźnie, tego, co wydarzyło się, jak słyszeliśmy, w Kafarnaum».I dodał: «Zaprawdę, powiadam wam: Żaden prorok nie jest mile widziany w swojej ojczyźnie. Naprawdę, mówię wam: Wiele wdów było w Izraelu za czasów Eliasza, kiedy niebo pozostawało zamknięte przez trzy lata i sześć miesięcy, tak że wielki głód panował w całym kraju; a Eliasz do żadnej z nich nie został posłany, tylko do owej wdowy w Sarepcie Sydońskiej. I wielu trędowatych było w Izraelu za proroka Elizeusza, a żaden z nich nie został oczyszczony, tylko Syryjczyk Naaman».Na te słowa wszyscy w synagodze unieśli się gniewem. Porwawszy się z miejsc, wyrzucili Go z miasta i wyprowadzili aż na urwisko góry, na której zbudowane było ich miasto, aby Go strącić. On jednak, przeszedłszy pośród nich, oddalił się.

Obilno deževje danes povzroča težave predvsem na zahodu države. Poleg hiš je voda poplavila ceste in spodjedla podlago dela železniške proge Divača-Koper, ta bo zato zaprta več ur. Ob vse daljšem seznamu prometnih težav so se pristojni medtem z avtoprevozniki dogovorili za vzpostavitev posebnega pasu za tovornjake od Razdrtega do Nove Gorice, s čimer želijo odmašiti primorsko avtocesto. Druge teme: - Evropska unija bi pri varnostnih jamstvih za Ukrajino sodelovala predvsem z urjenjem njenih vojakov. - Turčija zaradi ofenzive v Gazi zamrznila gospodarske vezi z Izraelom. - Na kajakaški tekmi v Tacnu drugi mesti za sestro in brata Hočevar.

S hrvaško dopisnico razpravljamo o razlogih za zvišanje cen v času turistične sezone in ugibamo, ali se bo turističnim ponudnikom tudi ob morebitnem padcu števila tujih gostov račun izšel. Poleg tega izpostavljamo problematiko oderuškega zaračunavanja prevozov s taksiji - past, v katero se na Hrvaškem ujame vse več turistov.

Piše Bojan Sedmak, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Slovenska književnost ne premore pravih vohunskih romanov; kriminalk je vse več, a zgodb o akcijah prikritih obveščevalcev komaj kaj, pa še ti se ne prilegajo povsem modelom žanra. Če v priložnostni pregled zadnjih let zajamemo nekaj primerov knjig s tovrstno tematiko – na primer Pod krinko Vladimirja Vauhnika, že v naslovu ironičnega Vohuna Iztoka Osojnika ali serijo knjig Jureta Godlerja o nezgodah agentskega para – lahko zaključimo, da so to bodisi dokumentirane biografije bodisi kritike vsega obstoječega bodisi nekake bondiade v zabavljaški maniri. Seveda ni v njih nič manj pomembnega, tudi slovenske kriminalke so se šele pred pol stoletja izvijale iz senc klasikov žanra s parodiranjem, zakaj pa ne, saj se je s parodijo celo začel moderni roman. A tako kot se klišejem detektivk prilegajo žrtve in morilci ter logične razlage morov s kazenskimi konci, se tudi zgodbe z vohuni razvijajo po lastnih kalupih. Prvenstveno britanski imperialistični teksti, porojeni v prejšnjem stoletju in precej razširjeni v hladni vojni, so nastavili dominante tovrstnega pisanja, od katerih sta najbolj pogosta in zanimiva navezava na aktualno geopolitiko in problem identitete književnih junakov. Slednja je praviloma pogubna predvsem za ljudi, ki so pripravljeni ubijati za dve ali tri nasprotne strani, manj tragična pa najbrž za tiste, ki to počnejo rutinsko za vse mogoče naročnike in dobre plačnike. Dandanes, ko se tragičnost porazgublja med avtomatizirano banalnostjo zla, vohunstvo vsekakor žvižga okoli ušes in vara poglede tudi v najnovejših planetarnih razmerjih, in sicer zelo neslišno in nevidno s sofisticirano digitalno tehnologijo. Roman Mihe Lamprehta Vrij ni eksplicitno roman o vohunstvu, a je v njem mogoče zaznati vseprisotnost obveščevalnih dejavnosti. Boj za informacije in manipulacije z njimi je motivno gonilo v obeh narativnih linijah, ki jo vsevedni pripovedovalec vleče vzporedno in s tem spretno vzbuja bralno radovednost, kaj ju bo kdaj združilo. V eni ruski FSB in izraelski Mosad na preži za pretoki zlata, ki so ga nacisti izpulili pomorjenim Judom, naletita na par dedičev iz teh virov, zato pošljeta na teren konkurenčne profesionalce; v drugi sibirski oligarh kriminalno diktira posle ob veliki mednarodni investiciji v medicinski center v daljni Jakutiji; oba dogajalna tokova pa se stekata v evropski, v glavnem v švicarski in lichensteinski bančni sistem. Lamprehta za poznavanje ruskega miljeja zgodbe avtorizira dolgoletno novinarsko delo, še posebej sedemletna službena izkušnja z dopisništvom iz Moskve, ne nazadnje tudi predlani izdana knjiga komentarjev z naslovom Kratka zgodovina vojne v Ukrajini, kot prevajalec pa je podpisan pod nekaj knjig ruskih piscev. In to ni edina vednost, ki veje iz tega skrbno premišljenega in izpeljanega besedila, saj je v vsakem od triinštiridesetih poglavij mogoče zaznati avtorjevo splošno družboslovno in strokovno širino, najsi piše o zapletenem poslovanju bank in mimogrede omenja znamke švicarskih ur ali o zasebnih letalih, razlaga vrij in kriminalno uporabo kriše in kompromata ali posreduje dejstvo, da je staro pohištvo najbolje osvežiti z lanenim oljem … Pozornost vzbujajo deli, v katerih se eden od protagonistov – teh je v prepletanju zgodb pač več – sooča z izzivi alpinističnega plezanja, pa tisti, v katerih pisec z esejističnimi vstavki niza okrutna zgodovinska dejstva ali predstavlja prakse vzhodnjaške duhovnosti. Vpliv poročevalskega stila na avtorjevo pripovedništvo je zaznaven v prvi četrtini besedila, nato pa se pojavijo prvi dialogi in v nadaljevanju jedrnato in učinkovito pospešujejo dogajanje. Iz razgibanega dogajanja izstopajo asociativni deli kot dokazi o jezikovni moči pisca, ki se je po desetletjih posvečanja publicistiki namenil izraziti literarno; tak je na primer notranji monolog književne osebe, sestavljen iz domala samih enobesednih stavkov. Ali pa retorično učinkovit seznam različnih eksistencialnih položajev ljudi, ko presenečeni ugotovijo, da imajo v posesti enormne količine denarja. Nekateri »… bi premoženje razpršili, en del bi dali v dobrodelne namene, en del bi porabili, en del varno naložili. Nekateri bi vse dali Cerkvi, nekateri bi odpotovali na pot okoli sveta, nekateri bi se prijavili v vrsto za komercialni polet v vesolje, spet drugi bi kupili podjetje, tretji bi v mondenem kraju začeli novo življenje, nekateri bi kupili ali ustanovili svoj športni klub, nekateri bi kupili nove priležnice, ljubice in nove prijatelje …« In tako naprej, pisateljev seznam odzivov na bogastvo se nadaljuje na dveh straneh; tako kot tudi na nekem drugem mestu podobno naštevanje načel, po katerih vsak človek »kreira svoje načrte, poti in načine življenja«. »Svojim ambicijam in notranjemu glasu« sledijo tudi književne osebe Vrija: Luboš Stibarek, Hannah Lippmann, Hana Zavoral, Reiner Kral, Franz Verhoven, Vadim Petrof, Kyla Sanders alias Cveta Pesek, Rovilij Maratov, Musa Gabajev, Bondarenko in drugi, nujni za vézenje sižeja, od direktorjev korporacij do operativcev tajnih agencij ... Vsi ti s svojo številnostjo ne onemogočajo preglednosti dogajanja; vsak značaj je v svojevrstni situaciji zgoščeno podan z družbenim položajem in iz njega izhajajočo psihološko verjetnostjo. A vsi, se zdi, delujejo v nečem, kar jih presega kot skrivnost, naključje, usoda ali inteligenca Drugega … John La Carré je nekoč izjavil: »Vohunska zgodba ni nikoli zgolj vohunska zgodba.« Poleg ogledala svetovnemu dogajanju namreč ponuja še pogled v kompleksnost človekovih ključnih odločitev. Te je že Tajni agent Josepha Conrada prikazal kot sile, ki pronicajo globoko v intimno tkivo na tragičen način, s katerim se ne morejo ponašati kateri drugi tipi proze. A sporočilo iz Lamprehtovega prikaza sveta kljub v njem pomorjenim in ubitim likom ni pesimistično, saj vsebuje verjetje v obstoj osnovnih človekovih vrednot, četudi so te nenehno ogrožane. Na platnice je urednik knjige Boštjan Narat Meden zapisal, da je Vrij »roman o ljudeh, ki v ekstremnih okoliščinah vzamejo krmilo v svoje roke, pri čemer ne vedo, če krmilni sistem sploh še deluje. Od spretnega manevra do katastrofe je samo korak.« In morda res v svetu, kjer nič ni takšno, kot je, ker se takšno samo zdi, umetniško pisanje pove o njegovem realnem stanju paradoksalno več kot sicer hvalevredno raziskovalno novinarstvo. Stvarno komunikativen in etično dognan roman Mihe Lamprehta Vrij napeljuje na razmislek o tem, kako so lahko krhki ljudje, izpostavljeni grozljivostim sodobnosti, sposobni za pogumna dejanja, čeprav je njihov življenjski kredo le naivna poštenost. »Z vso enostavnostjo. Predvidljivostjo. Natančnostjo. In lepoto. In mogočnostjo.« In kot dodaja avtor zadnjih stavkih svojega odličnega leposlovnega prvenca: »Na linearni premici časa dogodki tečejo samo naprej. Preteklost je spomin.« In družno s sedanjostjo mogoče navdih za naslednjo pisateljsko avanturo.

Zveza Slovencev na Madžarskem je gostila letošnjo, 53. mednarodno likovno kolonijo mladih, ki je pet dni potekala v Monoštru. Med ustvarjanjem se je družilo 17 otrok od 5. do 9. razreda iz Porabja, Slovenije, Avstrije in Italije. Kolonija se vsako leto seli med Slovenijo in kraji, kjer živijo zamejski Slovenci. Poleg dopoldanskega ustvarjanja so bili popoldnevi na koloniji namenjeni spoznavanju naravne in kulturne dediščine Porabja in Prekmurja. Tako so udeleženci obiskali Tromejo, slovenski muzej Avgusta Pavla v Monoštru, baročno cerkev ter svetlobni križ v Števanovcih, prosti čas pa so namenili druženju in športnim dejavnostim. Ob zaključku kolonije so v Slovenskem domu v Monoštru pripravili razstavo likovnih in lončarskih izdelkov. Otroci so namreč obiskali dve delavnici: likovno je vodila mlada mentorica Tina Rajnar, lončarsko pa izkušeni lončarski mojster iz Prekmurja Štefan Zelko. Kolonija tako že 53 let povezuje mlade iz različnih držav, ki utrjujejo znanje slovenskega jezika in krepijo čezmejne vezi.

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.Pred sto leti se je socialna antropologija odvračala od strastnega zanimanja za izvore človeštva, zato da bi se ukvarjala s stanjem družb "tukaj in zdaj". V skladu s tem načelom je bila manj podvržena nevarnostim spodbujanja rasizma. Dandanes marsikoga zanima, kdo vse stoji v vrsti njihovih daljnih prednikov.Nekateri menijo, da socialne antropologije ni mogoče opisati z njenim raziskovalnim predmetom, saj pokriva zelo širok razpon na raziskovalnem področju, na katerem se druži tako z biologijo in arheologijo kot zgodovino, sociologijo in filozofijo. Čeprav so jo pred stoletjem in še prej zelo zanimali kulturne in socialne kategorije, koncepti in pojavi, različni ostanki in splošni pojmi – po večini pri staroselskih ljudstvih, ki naj bi bila izolirana in tako rekoč zamrznjena – in je pobegnila pred fizično antropologijo, se je potem skesano vračala, da bi proučila tisto, kar je spregledala in zavrgla. Poleg duhovne kulture, družbenih ustanov, materialne in tehnične kulture, vseh plati življenja, z dinamikami razrednega boja vred, jo v zvezi s človekom zanima tudi preobrazba naravnega okolja, kulturna krajina.Od nje izvemo, da sorodstvo ni biološka, ampak kulturna kategorija, narava in kultura pa si nista v nasprotju.   Gosta: dr. Bojan Baskar, filozofska fakulteta, avtor knjige Antropologi in zgodovinarji – zadnjih sto let, in dr. Miha Kozorog, avtor spremne besede h knjigi, ZRC SAZU  Fotografija: z naslovnice knjige, Studia humanitatis  

»Letos je zlorab na področju bolniških odsotnosti ekstremno veliko,« ugotavlja detektivka Bernarda Škrabar Damnjanović. Neupravičena odsotnost z dela se najpogosteje pojavlja ob podaljšanih vikendih, ko zaposleni, ki ne dobijo dopusta, izkoristijo bolniški stalež. Poleg preverjanja neupravičenih odsotnosti z dela imajo detektivi tudi pooblastilo za preverjanje morebitne alkoholiziranosti in uporabe prepovedanih drog. Večino dela opravijo pri delodajalcih, del njihovih strank je fizičnih oseb. Urška Valjavec je sogovornico najprej vprašala o najpogostejših nadzorih in o tem, katerih nepravilnosti odkrijejo največ.

Oddajo Oder danes namenjamo oblikam sodelovanja, na primer med skladateljem, pesnikom, pevskim zborom in igralcem. V kantati Mladost se vse umetnosti skladno prepletejo, posebna pozornost pa velja seveda igralcu Juriju Součku. Poleg gledaliških, radijskih, televizijskih in drugih igralskih stvaritev, je Souček leta 1984 sodeloval tudi z Darijanom Božičem, ki je kantato Mladost napisal na besedilo Toneta Pavčka in ga uglasbil za igralca, mladinski pevski zbor in instrumentalni orkester. Vabimo vas k poslušanju!

Piše Veronika Šoster, bereta Jure Franko in Maja Moll. Izbor pesmi Gioconde Belli (1948) v knjigi Ognjeno drevo zajema iz njenih devetih pesniških zbirk in se razteza med letoma 1974, ko je izšla zbirka Na travi, in 2020, ko je izšla zbirka Rdeča riba, ki plava v prsih. To pomeni skoraj polstoletni opus priznane pesnice, ki je prevedena že v več kot dvajset jezikov. Gioconda Belli je bila rojena v Nikaragvi, v sedemdesetih letih, ko je začela pisati in objavljati, se je zoperstavila režimu in se pridružila gverilskemu gibanju sandinistov. Izrekla se je tudi proti vladi Daniela Ortege in leta 2023 so ji odvzeli državljanstvo, trenutno živi v izgnanstvu v Madridu. Gre torej za avtorico, ki zavzema močna stališča tako v pisanju kot v javnem življenju. Naslovno ognjeno drevo se v zbirki večkrat pojavi kot motiv intenzivnosti, čutnosti, prebujenja: »Želim si eksplodirati / kot strok ognjenega drevesa / prepustiti svoja semena vetru«. Spet drugje nagovarja žensko, naj ljubi življenje in ponovno zacveti z vitalno silo, ki spominja na ognjeno drevo. Gre sicer za vrsto drevesa, ki potrebuje nekaj let, da zažari v cvetovih živo rdeče barve, kar je pomensko prikladno prav za spodbujanje in prebujanje energije in upora v ženski. Gioconda Belli se namreč izrazito ukvarja z žensko in njenim položajem v družbi. Zanimivo je, da pogosto nagovarja ali govori v skupnem imenu, na primer »nas žensk«, da še bolj poudari skupnostni boj. Pri tem lahko zasledujemo različne pomenske veje, ki rastejo iz njenega ognjenega drevesa. Najprej imamo telesnost in erotičnost, s katero je razburjala in povzročala škandale, že ko je začela objavljati poezijo. V eseju Literatura, ženska in nove utopije, dodanem na koncu knjige, tako zaupa, kako je doživela ogorčen odziv svoje družine, saj naj bi jim bila v sramoto, ker se pač ne spodobi pisati pesmi o »ženskih rečeh«, čemur pa se je odločno uprla: »[…] In v trenutku, ko so me hoteli zatreti, je prav erotika zame postala prvi korak ne le v smeri slavljenja lastne ženskosti, temveč tudi v smeri bojevite politične zaobljube spreminjanja okostenelega družbenega sistema. Iz bojevite pesnice svobode, zagovornice lastne poezije in lastnega ženskega glasu, ki se ni pustil utišati, sem se prelevila v bojevnico v vrstah sandinistične fronte narodne osvoboditve leta 1970. Moje telo je prevzelo obliko države.« V tem odlomku se jasno kažeta njeni pokončnost in drznost, ki botrujeta njeni odločitvi, da ne bo molčala ali se prilagajala družbenim pričakovanjem, temveč se bo postavila zase in za vse, ki nimajo glasu. V pesmi Nihče si ne izbere piše o tem, da si nihče izmed nas ne izbere, kje in kdaj se bo rodil, in da si ne smemo zatiskati oči, ampak moramo pomagati ustvarjati nov in boljši svet, pa če je še tako težko. Veliko njenih pesmi je domoljubnih, uporniških, revolucionarnih, saj v njih nagovarja skupnost, ki se mora boriti za boljšo prihodnost in se spominjati svojih mrtvih. Pri tem pa ni programska in izpraznjena, saj se vse te misli udejanjajo s prefinjenim pesniškim jezikom. Poleg tega piše o ženski telesnosti, ki ni vedno družbeno sprejemljiva, zaželena ali prijetna, na primer o menstruaciji, nosečnosti, menopavzi, staranju. S pisanjem o teh temah, ki so še vedno tabu, razkriva hinavščino sodobne družbe, ki si želi le konvencionalnih lepih in mladih podob, pri tem pa na stran odriva vse ostale realnosti in pojavnosti ženske. Pravzaprav je ironično, da to še vedno velja za provokativno ali šokantno pisanje, sploh zato, ker Belli v svojem pisanju ni nikoli teatralna ali ceneno senzacionalna, temveč piše izjemno prizemljeno, umirjeno, z občutkom in sočutjem. Na posebno toplino, pa tudi pomenljivost, naletimo v pesmi Zastareli občutki krivde, ko si pesniška govorka privošči trenutek miru, da bi brala in počivala: »Kako bi bilo, se sprašujem, / če se ne bi nenehno počutile, / kot da moramo biti na več koncih hkrati? / Če ne bi med ležanjem s knjigo pomislile, / da bi morale početi nekaj drugega? / Če bi se, kot to počno moški, zavedale / pomembnosti časa, / namenjenega lastni rasti? // […] Potrebujemo / resen trening, / da se vseskozi ne zanikamo / in ne delamo majhnih.« Gioconda Belli se nenehno obrača tudi k času, ki pa ni le prazen označevalec, temveč dejstvo, ki ga moramo uzavestiti in poskusiti sprejeti. Čas beži, hiti, drvi, mi pa se v njem izgubljamo. To se dogaja tako v družbenem kot v osebnem smislu, in Belli se spet najbolj nasloni na žensko, natančneje starajočo se žensko, prek katere kritizira starizem. Pesniška govorka pripoveduje o spremembah, ki jih opaža na telesu, o tem, kako se počuti, ko jo iz ogledala gleda neki drugi obraz. Vse to poveže tudi z lastno minljivostjo, slovesom, in v kar nekaj presunljivih pesmih začutimo pesek, ki nam vztrajno polzi med prsti. Giocondo Belli moramo nujno brati v kontekstu, najprej politične situacije njene rojstne države, potem v kontekstu njenega spola in družbenih pričakovanj, da lahko zares cenimo njeno pisanje. Pravzaprav je najbolj presenetljivo in izvirno, kako družbeni boj poveže z ženskim telesom, kot pravi tudi sama. Ta izraziti preplet je nekaj svežega in pomensko zelo bogatega, saj sooča s krivicami, tabuji, zamolčanim in zasramovanim, ne da bi postala banalna ali vase zaverovana. Njena poezija je tako vedno poezija bojevitega nagovora, ki cveti ognjeno rdeče.

Vstopili smo v sezono 1947/48, ko se je v FLR Jugoslaviji prvič igrala tudi druga zvezna liga in povrh vsega še pokal. V prvi ligi tokrat ni bilo slovenskega predstavnika, v drugem rangu pa je republiške barve zastopala ljubljanska Enotnost, današnja Olimpija. V prvem krogu jugoslovanskega pokala pa smo imeli Slovenci kar štiri predstavnike. Slovensko ligo je s popolnim izkupičkom pokorila Garnizija Ljubljana, vendar je šel v kvalifikacije za zvezni rang celjski Kladivar. Poleg teh glavnih tem smo se pogovarjali še o televiziji v službi športa, zdrahah v primorski ligi, kolobocijah na letnih skupščinah ljubljanskih klubov, vsesplošno priljubljeni panogi metanja bomb za fizkulturni znak in seveda o petih najboljših evropskih ligah, ki so bile prvič po drugi svetovni vojni na sporedu prav vse.

Piše Petra Koršič, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Obsežna sedemnajsta knjiga poezije plodovitega 52-letnega pesnika Miklavža Komelja tudi tokrat skriva pesniške misli, sentence, ki ob branju počasi padajo v globino in se dvigajo ter delujejo na bralca. V knjigi z naslovom To noč bom terjal od tebe tvojo dušo, ki je modifikacija biblijskega citata iz Prilike o nespametnem bogatašu iz Lukovega evangelija (12,20), kjer Bog reče: »Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?«, Komelj ostaja s prepoznavno intelektualno pesniško izreko v govorici razuma, tj. racionalnega filozofskega diskurza, in fenomenološko odpira vprašanje smrti in samoubojstva. Smrti in samoubojstva torej ne tematizira, ampak o smrti in samomoru izreka filozofsko, pesniško. Besedila tako delujejo hladno, racionalno, cerebralno in z navideznimi paradoksi, citatnostjo, nanašalnicami udejanjajo intelektualno vzvišen govor. Izstopajo besede, kot so noč, kača, tema in bela barva, seme, lava, beg, okno … ne nazadnje križ. Mnoge od njih preraščajo v simbole, vendar Komelj simbolne vrednosti ne omejuje na eno kulturno ali religijsko krajino, ampak jih plasti in s tem širi besedilne kontekste. Knjigo odpira citat Majakovskega z vzklikom s konca pesmi Človek, frazo bi lahko poslovenili kot Počivaj v miru. Knjiga stremi k temu, da bi bila »pesniška, konceptualna knjiga«, saj so tematsko profilirane pesmi razdeljene na tri dele: 41 pesmim prvega dela sledijo obsežna 999-verzna anagramska pesnitev Noben atom nobenega človeškega telesa ni človeški ter 40 pesmi drugega dela, pri čemer dve žal manjkata v kazalu. Poleg fenomenov smrti – od samomora likovnega umetnika, smrti britanske kraljice, smrti ruske aktivistke do živali: metulja, vrabca, škorpijona, in poleg pesmi o križu, demonih, begu – so v knjigi tudi podvojeni fragmenti pesmi z minimalno modifikacijo kot samostojne enote, morda ravno zaradi doseganja zamišljenega števila pesmi. S temno-belo tehniko, skrajnimi legami in Komeljevim prepoznavnim navideznim paradoksiranjem se dotakne ekscesov, delirija, manije, praznosti, vsakdanjosti, skrajnosti ter navede številne avtorje moškega spola, par žensk in nekaj knjig, od Georgesa Batailla in Milarepe do Šalamuna, Živadinova in Uranjeka ter denimo novinarko Darjo Dugino Platonovo. Hitri anagramisti, mojstri premetank, upravičeno slovijo po iskrivosti, že v antiki so se navduševali nad čarom permutacije črk za oblikovanje novih smiselnih besed. Komelj je teh 999 vrstic oblikoval kot 333 trivrstičnic in si s tem omogočil, da se potencialni pomen nadaljuje v drugi ali tretji vrstici tercine. Impozantnost forme kliče po čestitki, vzbuja radovednost, mar si je avtor pomagal z umetno inteligenco, programom Anagram Solver, uporabil algoritme itd., ne nazadnje odpira vprašanje, kaj bralcu prinaša teh skoraj sedemdeset strani knjige. Anagramiranje je Komelju očitno blizu, saj je že v zbirki Modra obleka iz leta 2011 objavil obširno pesem z anagramiranim naslovom Nemi topot imen. S čim postreže leta 2024? Blodnjavi monolog vzklikov, kratkih trditev in mnogih vprašanj je vrtoglava igrarija. Kakšna tercina je bolj, kakšna manj posrečena, kakšna izpade tudi na silo. Kakor to, da je, upoštevajoč vnaprej določen nabor črk, Inana na 99. strani zapisana z enim n-jem, na 132 pa z dvema. Ampak namen rekordnih podvigov je dosežen. In učinek vrtoglavega vrtenja 43 črk naslova Noben atom nobenega človeškega telesa ni človeški nemara prinese različne bralske odzive. Morda je bilo za avtorja premetavanje črk, v duhu naslova knjige To noč bom terjal od tebe tvojo dušo, oblika soočenja s samim sabo, morda soočenja človeka ob abrahamu ... Težko in zahtevno prebijanje skozi zid izjave, da noben atom človeškega telesa ni človeški, skozi zid na glavo obrnjene znane številke 666, torej 999, da slutiti, da je prostor odprt za večje od človeškega, in z obratom morda meri na usmerjanje k dobremu, ne satanskemu oziroma zlu. Kakor piše v knjigi na strani 158 – »[V]sa končna bitja raznese / božanska moč, ki je v njih«. In če je to vratolomno prebijanje skozi 999 verzov občasno mučno za bralca, Komelj funkcijo ponavljanja osmisli nekje drugje, v pesmi Pot: »Tisočletno / ponavljanje / rituala // je / nepretrgano / približevanje // po / najkrajši / možni // poti. / Etika / se // pojavi, / ko / je // pot / že / izgubljena. // Toda / pot / ne // more / biti / izgubljena. // Izgubljen / je / samo // tisti, / ki / jo // izgubi. / Tudi / če // jo / izgubijo / vsi, // je / izgubljen / samo // tisti, / ki / jo // izgubi.« Etika se torej pojavi, ko je izgubljen tisti, ki je pot izgubil. Vrnimo se k vprašanju »smisla« in »pomena« anagramiranja. »Smisel« vrtoglavega prekucavanja uma je najbrž v doseganju orfičnega – nedoumljive, skrivnostne izkušnje, globine, »pomen« pa je prepuščen bralcu. Je norija informacij in povezav, blodnjak besed prisiljenost, polucija? Ta veščina morda le ni presežna vrednost umetniškega besedila. Najdejo se zanimive ubeseditve, do katerih je najbrž prišlo prav zaradi omejitve črk: Gre torej za cerebralno pesem, zgolj na-ključ-je, nezavedno pesem? V bogati mineštri, kjer se znajdejo na begunsko krizo asociirajoči goltani čolni, NSK do LGBT in številna božanstva, inicialke T. Š., N. B. in N. N. in številna imena (pri čemer izstopajo Metka, ki ob T. Š., Tomažu Šalamunu, insinuira na Metko Krašovec, Talita, ime Komeljeve hčere, in mnoga druga imena), bi se lahko razbralo, da anagrami govorijo o nočnem begu, telesu in telesnem, sli, slasti, odtrgljaju, užitku. Miklavž Komelj v 17. pesniški zbirki, do katere vsebinskih stališč se distanciram, detabuizira in destigmatizira smrt in samomor. S pesniškimi besedili opazno stopi v bran žrtvam družbene izključenosti oziroma se postavi proti apriornemu izključevanju. S tem širi zorni kot umevanja tematike in ob morebitnem bralskem nestrinjanju posledično odpira prostor za diskusijo. V resno tematiko Komelj občasno vnese tudi sicer trpek humor in, kakor ga poznamo, ne moralizira, o obscenostih, dostojanstvu in demonih piše pesmi z laboratorijsko sterilnim jezikom. V anagramiranju pa se bralec sooča z lomom valov teh Komeljevih sporočil in tako se sooča z lastnim bodisi dobrim, slabim, neprijetnim ali kakšnim drugačnim pookusom, ki ostane po branju. Gre za še eno knjigo avtorja, čigar prepoznani glas ažurno in poznano izgovarja iz privilegiranega položaja? Vse v knjigi izrečeno je napisano kot nedotakljivo. Če anagramskih sedemdeset strani pri bralcu ne doseže orfičnega učinka, izpade kot blebetanje, norija hipnih naključnih informacij in povezav, blodnjak, besedna polucija, prisiljeno. V zbirki Pred nevidnim iz leta 2022 je Komelj v pesmi Pred nevidnim zapisal: »Jaz nisem v nevarnosti. / Jaz sem nevarnost.« Pa ne recite, da vas nisem opozorila ... Sicer pa je v knjigi neoznačeni citat izjava Walterja Whita iz priljubljene serije Kriva pota (Breaking bad, 2008). In res je, Komelj nas je že sam posvaril – v Goreči knjigi iz leta 2021 v pesmi Pazi s citatom iz Egipčanske knjige mrtvih: »Pazi, jaz zbiram besede moči, / od povsod in od vsakogar, / hitreje od hrtov, hitreje / od svetlobe«.

Piše Muanis Sinanović, bere Dejan Kaloper. Aleš Šteger, doma in v tujini večkrat nagrajeni pesnik in pisec, je več let izvajal projekt Na kraju zapisano, v okviru katerega je na krajih dogajanja pisal o lokalno in globalno pomembnih dogodkih. Med drugim je za izložbo kavarne Maxi opazoval, premišljeval in pisal o velikih protestih proti političnim elitam, ki jih poznamo pod imenom vseslovenska vstaja. Ta projekt se je nekaterim zdel sporen, saj naj bi voajersko parazitiral na stiskah in strasteh drugih. Vendar pa so kritike pogosto prišle iz krogov, ki etičnega faktorja v svojih spoznavnih metodah ne priznavajo oziroma ga nadomeščajo s političnim. Politično naj bi bilo vsezajemajoče in tudi etično naj bi mu bilo podrejeno, zato lahko rečemo, da je šlo za politično kritiko. Vprašanje je vsekakor kompleksno, vendar se zdi, da je v romanu Ogenj Šteger uporabil sorodno tehniko zunanjega, se izvzel iz političnega in ravno s tem izvedel etično gesto, ki v sodobni slovenski umetnosti – pogosto eksplicitno ali implicitno spolitizirani – manjka. In to ravno v pravem duhovnozgodovinskem trenutku, ko lahko opazujemo razkroj etičnega v duhu politikantskega. Delo se ukvarja z življenjem ptujske partizanke, diplomatke, kustosinje in etnologinje Štefke Cobelj. Gre za zgodovinsko osebnost in morda je za zunanjega bralca bolje, da se ne ukvarja preveč z odnosom med resnično in fikcijsko osebnostjo, saj ima slednja sama po sebi velik simbolni naboj ter je nosilka družbenih protislovij polpretekle zgodovine, ki odloča tudi o sedanjosti. Sredi protislovij pa se razpira eksistenca posameznika. Opisana distanca pogleda in distanca do konkretne zgodovinske osebnosti sta ozaveščeni skozi pripovedovanje v drugi osebi. S tem je slovnično ves čas oznanjena avtorjeva prisotnost. Podobe protagonistkinega življenja se vrstijo podobno kot v filmu Oppenheimer – pripovedovalčev pogled je sočasno kamera in režija. Protagonistka je vpeta v različna družbena protislovja in razpeta med različne uradne ideologije svojega časa. Pripoved njihove nosilce prikazuje stereotipno, vendar vse na enak način neusmiljeno, od Slovencev do Srbov, Albancev in Somalcev. Problem stereotipov se v tem enačaju izniči. Krščanstvo, komunizem, islam, ki nagovarjajo celotno človeštvo in se izvorno borijo proti predsodkom in malenkostnosti, v igri človeških travm in egov postanejo orodja teh predsodkov in malenkostnosti. Panoramski zgodovinski pregled nas v času populističnega obujanja jugonostalgije vodi skozi mnoga notranja protislovja te države. Skozi njene nove razredne hierarhije, raznovrstne subkulturne in komaj zaznavne narodne hierarhije, skozi njena institucionalna in ekonomska protislovja. Z zgodovinske distance in skozi realističen pogled se razpad Jugoslavije ne zdi toliko šokanten kot je logičen izid te protislovij in disfunkcionalnosti polne države. Družbena protislovja so v vsaki državi seveda pričakovana in normalna, vendar pa je problem Jugoslavije v globokem razcepu med njimi in uradno propagando ter spektaklom. Etičnost dobrega romanopisja je, da ta razcep prikaže na ravni posameznika in njegove eksistence. Nekaj takih primerov etičnih romanesknih praks je v knjigi Literatura in etika izpostavil Tomo Virk, med njimi je denimo Človeški madež Philipa Rotha, ki je na potencialne nevarnosti tako imenovanega gibanja woke na ameriških kampusih pokazal že leta 2000. Poleg pomembnosti intervencije v današnjo družbeno stvarnost, ki jo prinaša Štegrov Ogenj, je roman pomemben tudi zaradi globoke eksistencialne vizije. Stalno kaže na uničujočo potrebo človeštva, da stvari fiksira, jim da ideološki pomen, si nadeva identiteto, namesto da bi stvarnost razumelo kot spremenljivo in neujemljivo. O tem v svojih temeljnih tekstih, najsi bodo sveti ali teoretski, govorijo tudi vse prej omenjene ideje. V ognju te strasti fiksiranja iluzije, da lahko popolnoma obvladamo svet, nato gorijo države, arhivi, spomini. Gre za enega najpomembnejših slovenskih romanov zadnjih let, ki ga je priporočljivo brati v današnji krizi etike in idej.

Na festivalu v Locarnu bo premierno prikazan Fantasy – celovečerni prvenec slovenske režiserke Kukle, ki je veliko uspehov požela že s svojim kratkim filmom Sestre. Pogovarjamo se s Kamalom Aljafarijem in Hano Jušić, ki se s svojima filmoma prav tako v Locarnu potegujeta za zlatega leoparda. Poleg tega smo bili na snemanju Birme – novega filma Darka Sinka – in ocenjujemo preživetveni triler, ki je obenem zgodba o zombijih in družbena satira Vincent mora umreti režiserja Stéphana Castanga.

Posvečamo se dvema grozljivkama – Ritualu in Vrni mi jo. Poleg tega poročamo o festivalu Cinehill v Gorskem kotarju, ki sta ga med drugim obiskala Jafar Panahi in Catherine Breillat, dve veliki imeni svetovnega filma.

Kongresni trg s parkom Zvezda je zagotovo eden od najbolj prepoznavnih odprtih prostorov v Ljubljani. Tu je že v baroku bil manjši park, ki so ga nato preuredili v času kongresa svete alianse leta 1821. Od takrat velja za enega najbolj urejenih in preurejenih predelov mesta. Pri tem je zanimivo, da se preveč osredotočamo na posege arhitekta Jožeta Plečnika, ki je Ljubljano s svojimi posegi in ureditvami pravzaprav nadgradil. Poleg tega velja Plečnik za enega zadnjih arhitektov, ki so »imeli Ljubljano v nogah«, kar pomeni, da mesta niso poznali le iz nekih računalniških seznamov, ampak so okolje in prostor odlično poznali, kar se vidi iz njihovih načrtov in risb. Poleg tega je imel Plečnik odličnega svetovalca, dr. Franceta Steleta, in je zato poznal tudi antično zgodovino mesta in parka Zvezda, to pa se kaže tudi v kipu Emonca, ki ga je oblikoval Plečnikov učenec, arhitekt Bitenc. Kongresni trg in park Zvezda bomo spoznali v ponovitvi oddaje Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Yesterday, we focused on the death of the American way of work. But today the news on the AI front isn't quite as dire. According to the New York based economic historian Dror Poleg, AI will be too busy to take your job. That's the provocative thesis of Poleg's upcoming book focused on the radical opportunities in our AI age. He argues that AI's massive energy consumption will actually preserve human employment, as society redirects computing power toward critical tasks rather than simply replacing human labor with algorithms. Unlike Yuval Noah Harari's pessimistic "useless class" prediction, Poleg cheerfully envisions a future where everyone becomes valuable through constant experimentation and human connectivity. He believes we're entering an era where work becomes indistinguishable from leisure, interpersonal skills command premium value, and the economy depends on widespread human creativity and feedback to determine what's truly valuable in an increasingly unpredictable world. That's the electrifying truth about our AI era. For Poleg, AI represents something even more transformative than electrification itself—a utility that will flow like water and affect everything, reshaping not just how we work but the very nature of economic value and human purpose.1. AI's Energy Demands Will Preserve Human Jobs"Energy is too valuable to waste on tasks humans can do... we as an economy, as a society, will basically want to throw as much electricity as possible at the things that matter up to the point that maybe automating different tasks that human can do... we'll decide to take electricity away from today's computer, even from people using Excel today and saying, Okay, that electricity is more valuable somewhere else."2. AI Is More Transformative Than Electrification"I would say it's more significant... I think it's at least as significant as electricity and electrification. And in many ways... it is more of a utility than anything else for better or worse. So it will flow like water and it will affect everything."3. Everyone Will Become Valuable Through Experimentation"My view of the future is actually exactly the opposite [of Harari's useless class]. I think that in the future everyone will be valuable and almost any activity would be valuable because we will not have any idea what is or who is valuable... as a society we will need as many people as possible to constantly do whatever they feel like, create whatever they want to create."4. Work Will Merge With Leisure and Human Connection"The general trend that I see is that work will become increasingly indistinguishable from leisure if we're looking long-term... we'll see more of these types of jobs, basically giving each other attention, helping each other know that we exist and sharing with each other more and more specialized and granular types of... service that only we can give to each other."5. Physical, In-Person Interactions Will Become Premium"If you wanna know if something is true, the only way to know that is to be there or to know someone who was there... I think that also pushes us back towards offline. In-person physical interactions that will be at a premium." This is a public episode. If you'd like to discuss this with other subscribers or get access to bonus episodes, visit keenon.substack.com/subscribe

Notranji minister Boštjan Poklukar v državnem zboru drugič letos posluša očitke na račun svojega dela. Poleg vse slabših varnostnih razmer mu predlagatelji interpelacije očitajo zlorabo uradnega položaja, nevestno delo, kršitev pravic delavcev in opustitev dolžnega ravnanja. Minister očitke zavrača kot neutemeljene in poudarja, da mora vsaka odgovornost sloneti na dejstvih, dokumentih, dokazljivih dejanjih in ne na vtisih. Drugi poudarki oddaje: - Ustavni pravniki premiera opozorili na sporno referendumsko vprašanje o obrambnih stroških. - Posebna poročevalka Združenih narodov za Palestince Francesca Albanese v Sloveniji opozorila na genocid v Gazi. - V sadovnjaku Kmetijskega inštituta poskusni projekt hkratne pridelave hrane in proizvodnje elektrike.

Poročamo iz Kranja, kjer se zaključuje igralski filmski festival Krafft, odpravljamo pa se tudi v Hrastnik, kjer se bo ta konec tedna odvijal Festival delavskega filma Kamerat. Poleg tega ocenjujemo filma Razpuščanje vladarja črnogorskega režiserja Ivana Salatića in znanstveno fantastiščno pustolovščino Elio, pod katero se podpisuje animacijski studio Pixar.

Lev Predan Kowarski je na pravkar končanem newyorškem festivalu Tribeca, prejel nagrado za najboljšega direktorja fotografije za film Kaj ti je deklica, celovečerni prvenec režiserke Urške Djukić, ki je bil uvrščen v mednarodni tekmovalni program festivala. Film bo jeseni prišel v ameriške kinematografe! Poleg snemanja se Kowarski aktivno ukvarja tudi s filmskim restavriranjem in arhiviranjem, sodeloval je pri projektih restavriranja slovenskih klasik: Na svoji zemlji, Sedmina in Dolina miru. V okviru nevladne organizacije Filmoteka je ustvaril in vodi projekt Baza slovenskih filmov.

Sezona 1946/47 je bila prelomna v zgodovini jugoslovanskega nogometa, saj je bilo odigrano prvo povojno državno prvenstvo. V štirinajstčlanski prvi ligi je sodeloval tudi predstavnik Slovenije, lendavska Nafta, ki je prvič nastopala pod tem imenom. Liga je bila precej kaotična, saj so jo zaznamovale politične, ne športne odločitve. Tudi v slovenski ligi je bilo zelo pestro, da ne rečemo kaotično. Začela se je z dvanajstimi ekipami, po nekaj krogih narasla na štirinajst, nato pa se je v zimskem premoru zaradi združitev nekaterih klubov (oziroma fizkulturnih društev) skrčila na enajst moštev in bila zaradi časovne stiske razdeljena v dve skupini. Poleg številnih zabavnih anekdot z domače scene, smo naredili tudi pregled dogajanja v tujih ligah, ki so po koncu druge svetovne vojne spet zadihale s polnimi pljuči.

V kine je prišla zgodovinska drama Vermiglio, za katero je italijanska režiserka Maura Delpero prejela veliko nagrado žirije na Beneškem filmskem festivalu. Poglabljamo se tudi v novo komedijo Bruna Dumonta z naslovom Imperij in se posvečamo razstavi Od filma do arhiva, ki so jo ta teden odprli v Arhivu Republike Slovenije, prikazuje pa slovensko filmsko dediščino od začetka 20. stoletja vse do konca 2. svetovne vojne. Poleg tega se pogovarjamo s finskim režiserjem Samijem van Ingnom, avtorjem filma V senci. Prikazali so ga na 21. festivalu Kino Otok, ki se te dni odvija v Izoli. Van Ingen v filmu raziskuje kompleksno zapuščino svojih prednikov – med temi je tudi Robert J Flaherty, ki velja za avtorja prvega celovečernega dokumentarca. Pogovarjamo se tudi s palestinsko režiserko Noor Abed. V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova prikazujejo dva kratka filma, v katerih avtorica na izviren način prikaže tesno povezanost palestinske pokrajine in ljudi.

V Carigradu naj bi se danes na novem krogu pogajanj o premirju in končanju vojne sešli ukrajinska in ruska delegacija. Obe strani sta pripravili svoj memorandum z zahtevami, ki pa se v nekaterih točkah izključujejo. Poleg tega sta obe strani dan pred nadaljevanjem pogajanj izvedli obsežne napade na tujem ozemlju. Drugi poudarki oddaje: - Na poljskih predsedniških volitvah zmagal evroskeptični Nawrocki, ki ga podpira konservativna opozicija. - Premier Golob ob tretji obletnici imenovanja vlade prepričan o neuspehu interpelacije zoper notranjega ministra Poklukarja. - Jubilejno, 60-to Borštnikovo srečanje, osrednji slovenski gledališki festival, se začenja z odprtjem razstav in tujimi predstavami.

Maturanti so se s tradicionalno parado poslovili od srednješolskih klopi, na ljubljanskem Kongresnem trgu jih je zaplesalo okoli 2500. Po maturi jih čakajo najdaljše počitnice v življenju, potem pa bodo žal trčili v probleme odraslih. Med najbolj perečimi je nedostopnost stanovanj, saj so v lanskem letu cene nepremičnin zrasle za 8,5 %. Strokovnjaki poudarjajo, da tudi nedostopnost stanovanj povzroča anksioznost in depresijo pri mladih, zato del stroke pravi, da je treba nujno sprejeti zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki je ta teden na mizah poslancev. Ta je prvič v zgodovini poenotil zdravstveno stroko, ki predlogu odločno nasprotuje. Poleg skorajšnjega incidenta v mariborskem zaporu in jezi kmetov zaradi spornih sistemskih rešitev, smo se razveselili potrditve, da bo Slovenija sogostiteljica EuroBasketa 2029. O vsem tem v tokratnem Tedenskem aktualnem mozaiku z Evo Lipovšek.

Marzył o sławie obrońcy chrześcijaństwa, o chwale i zaszczytnym miejscu w historii, a w rezultacie został marionetką w rękach doświadczonych polityków. Nie zdążył okrzepnąć na tronie. Choć Władysław Warneńczyk panował w Polsce przez 10 lat, jego osobisty wpływ na losy królestwa nie okazał się wielki. Na tron wstępuje jako dziesięciolatek i swoje panowanie rozpoczyna od dużego sukcesu - podpisania traktatu pokojowego, który zakończył wojnę z zakonem krzyżackim. To nie on jednak odegrał kluczową rolę w tym wydarzeniu. Przypadła ona szarej emanacji dworu króla - biskupowi Zbigniewowi Oleśnickiemu, postaci budzącej kontrowersje wśród historyków do dziś. Władysław Warneńczyk jest jedynym królem w naszej historii, który umiera na polu bitwy. Poległ w bitwie pod Warną. Dlaczego tam walczył? W jaki sposób wmieszał się w wojnę z Turkami? Kim był tajemniczy poseł Cesarini?O tym wszystkim w Podcaście Muzeum Historii Polski z serii Inne historie Polski. Rozmawiają Cezary Korycki i jego gość, prof. Piotr Węcowski z Uniwersytetu Warszawskiego.Podcast zrealizowano w ramach zadania: kontynuacja i rozbudowa multimedialnego projektu informacyjno-edukacyjnego - Portal Historyczny Dzieje.pl

NSi in Demokrati so vložili interpelacijo zoper ministrico za kulturo Asto Vrečko. Poleg očitkov glede včeraj zavrnjenega zakona o pokojninah umetnikov ji očitajo negospodarno rabo sredstev in spodkopavanje vrednot osamosvojitve. Ministrica odgovarja, da gre za kulturni boj. Druge teme: - Washington in Peking bosta za tri mesece znižala uvedene vzajemne carine, in sicer za 115 odstotnih točk. Strani si želita nadaljnjih pogovorov, kako vzdržno bo carinsko premirje med velesilama, bo pokazal čas. - Rusija še ni sprejela ukrajinskega poziva k 30-dnevni prekinitvi ognja, ki naj bi začela veljati danes, predlagala pa je neposredne pogovore v četrtek v Carigradu. Iz Kremlja so sporočili, da si želijo dolgoročnega mirovnega dogovora, ne bodo pa si pustili postavljati ultimatov. Da bo Evropa ob neuveljavitvi premirja začela pripravljati nove sankcije, sta namreč zagrozila tako nemški zunanji minister Johann Wadephul kot Bruselj. - Na tretji razvojni osi so danes prebili predor Konovo na povezovalni cesti, bliža se tudi graditev najzahtevnejšega odseka glavne ceste. Časovnica se sicer še vedno zamika, projekt pa se draži.

Poglabljamo se v slovenska dokumentarca (Ne pozabi me, režija Anja Medved in Dva brata dve sestri, režija Miha Čelar), ki sta posvečena spominu na dogajanje med drugo svetovno vojno in ju predvajajo v okviru praznovanja 80. obletnice konca vojne. Poročamo o festivalu Crossing Europe v Linzu in o tem, kaj obeta letošnja izdaja Filmskega festivala v Cannesu. Poleg tega razmišljamo o novem filmu Davida Cronenberga Mrtvaški prt.

Kako lahko z video-nadzornimi kamerami in protivlomnimi senzorji učinkovito zaščitimo svoj dom pred nepovabljenimi gosti? Kako napredne funkcije, kot so zaznavanje gibanja, nočni vid in analitika s pomočjo umetne inteligence, prispevajo k varnosti našega premoženja? Katere vrste protivlomnih senzorjev poznamo, kako delujejo in katere tehnologije so najbolj zanesljive? Poleg kamer in protivlomnih senzorjev je ključen tudi snemalnik, ki omogoča shranjevanje posnetkov in pregled dogodkov za nazaj. V petkovem Svetovalnem servisu bomo s strokovnjakom za varnostne rešitve Juretom Rakom govorili o najboljših praksah za zaščito doma.

Kot vsi pravi Slovenci se tudi člani ekipe Radia Ga Ga – Nova Generacija danes oglašajo iz Planice, kamor bodo kljub prepovedi ob pomoči Helene Blagne pretihotapili legendarnega Andreja Stareta. V Planici so seveda tudi predsednik vlade Robert Golob, ki je mami za materinski dan obljubil skok v tandemu, pa predstavniki stranke Levica, ki po Sloveniji odpirajo gradbene projekte, Franc Kangler, ki tokrat namesto prometa ureja parkiranje, La Toya pa bo del inšpekcije službe, ki slači tekmovalce in preverja drese. Poleg tega se bo Uroš Slak z Dimitrijem Ruplom, Angelco Likovič, Martinom Strelom in ministrom Sajovicem pogovarjal o novi realnosti in o tem, kako si pripraviti zaloge hrane za 72 ur, družina Strojan se bo navduševala nad prihodom tujih delavcev in verjetno še kaj tretjega, vse to v petek dopoldan na Prvem.

Med komarji je samica tista, ki lovi. A kaj sploh vemo o živalci, ki se nepovabljena naseli tudi v naše domove? Ta nenavadna žuželka ima šest nog, glavo, oprsje in zadek, ki mu rečemo tudi trebuh, dve krili in rilček z bodalcem, s katerim samica piči in posesa kri svojih žrtev. Če samica vzame nekaj kapljic naše krvi, to ni zato, da bi potešila svoj tek, temveč zato, da ustvari jajčeca, preden jih odloži v vodo. Težava je v tem, da pri prehajanju s telesa na telo samica prenaša nekatere zelo nevarne bolezni. Samci komarjev se tako kot čebele in metulji hranijo s cvetličnim nektarjem in tako s prenašanjem cvetnega prahu, opraševanjem, omogočajo razmnoževanje rastlin. Poleg tega življenje komarjev ni brez tveganja, saj so prava poslastica za pajke, kačje pastirje, lastovke, kuščarje in netopirje. Slišite ta nadležni zvok? Gospa komarjeva se skriva med pastmi, ki jih nastavlja pajek, in roko, ki maha okoli nje ... Bo naša samica komarja na koncu sploščena kot palačinka?Le Moustique : l'aventurière mal-aimée Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.