Podcasts about poleg

Mladinski svet Slovenije je tudi letos organiziral podelitev priznanj Naj prostovoljec leta. Prejeli so 119 prijav, izmed vseh prijav pa so izbrali tri Naj prostovoljke in tri Naj prostovoljce iz različnih starostnih skupin, Naj mladinskega voditelja, Naj prostovoljski projekt in Naj mladinski projekt. Poleg tega so podelili dve priznanji za izjemne dosežke. Bere Lucija Fatur.

NSi in Demokrati so vložili interpelacijo zoper ministrico za kulturo Asto Vrečko. Poleg očitkov glede včeraj zavrnjenega zakona o pokojninah umetnikov ji očitajo negospodarno rabo sredstev in spodkopavanje vrednot osamosvojitve. Ministrica odgovarja, da gre za kulturni boj. Druge teme: - Washington in Peking bosta za tri mesece znižala uvedene vzajemne carine, in sicer za 115 odstotnih točk. Strani si želita nadaljnjih pogovorov, kako vzdržno bo carinsko premirje med velesilama, bo pokazal čas. - Rusija še ni sprejela ukrajinskega poziva k 30-dnevni prekinitvi ognja, ki naj bi začela veljati danes, predlagala pa je neposredne pogovore v četrtek v Carigradu. Iz Kremlja so sporočili, da si želijo dolgoročnega mirovnega dogovora, ne bodo pa si pustili postavljati ultimatov. Da bo Evropa ob neuveljavitvi premirja začela pripravljati nove sankcije, sta namreč zagrozila tako nemški zunanji minister Johann Wadephul kot Bruselj. - Na tretji razvojni osi so danes prebili predor Konovo na povezovalni cesti, bliža se tudi graditev najzahtevnejšega odseka glavne ceste. Časovnica se sicer še vedno zamika, projekt pa se draži.

Piše Bojan Sedmak, bere Igro Velše. Teodor Lorenčič je pisec z neobičajno bio- in bibliografijo. Na pragu svojega osmega desetletja iz življenjskih rokavov vleče močne karte za igro, ki jo vztrajno preizkuša po svojih pravilih. Ta zastavlja iz vitalizma v javnih in zasebnih prizadevanjih za svojevrsten individualizem, zaradi katerega nemalokrat prihaja v konflikte z različnimi družbenimi omejitvami. Bodisi kot univerzitetni tajnik, županski kandidat, domiselni vstajnik, strankarski posrednik, diplomiran filozof, obrtnik stolar, kolumnist, karateist … Še največ svobode je imel in ima kot pesnik, a tudi ob vstopanju v poetsko areno pred več kot pol stoletja je bil sankcioniran kot sporen za takratne družbene zapovedi, čeprav so se o njegovem prvencu O stenah in vijolicah (1975) pohvalno izražali člani znamenite mariborske peterice z Dragom Jančarjem na čelu. Šele izdaja vseh njegovih petih pesniških zbirk s skupnim naslovom O ljubezni (2017) v redakciji Boruta Gombača je celostno povzela vrednosti Lorenčičeve poetike. Njegov prozni prvenec, doživeto napisan družinski roman Anonimni (2017) je naletel na polemične odzive zaradi dodanega pamfleta o dogajanju na mariborski univerzi, v katero je bil vpleten kot njen uradnik. Po pregretih medijskih in pravnih kolobocijah ter posledični razrešitvi z delovnega mesta se je preselil v Beograd, kjer se je odločil, da bo pisal v srbskem jeziku in se kot tak razglasil za poslednjega jugoslovanskega pesnika. Najprej je izdal odmevno monografijo Laibach (2022) s svojimi fotografijami in refleksijami kronista na prvi evropski turneji znamenite skupine. Sledile so zbirke novih pesmi, napisane v srbščini ter izdane v knjigi U tišinama ljubavi (2023). V srbskem jeziku je začel pisati in izdajati tudi serijo kriminalk in se že v prvem tovrstnem romanu (2025) preizkusil s prevračanjem zakonitosti žanra, med katerimi je krivec, ki ni razkrinkan v racionalnem koncu, bolj izjema kot pravilo. Roman Margo – prvotno napisan v srbščini in kmalu preveden v angleščino in nato v avtorjevi redakciji tudi v slovenščino – je samosvoj slavospev erotiki in ljubezni. Čeprav je prvoosebni pripovedovalec uvodoma povit v filtre zapiskov, ki jih je fiktivno prejel od nekega priletnega, seksualno aktivnega gospoda, in četudi se ženska v besedilu imenuje včasih Hana, včasih Pupa, včasih Margo, je iz posvetila razvidno, da je protagonistka zdajšnja pisateljeva žena Maraja. V tem smislu tudi Margo potrjuje misel Henryja Millerja in podobnih pisateljev, da so vsi romani v nekem smislu avtobiografije. Silovita erotična in ljubezenska zveza ter poročna zaveza glavnega lika z mnogo mlajšo junakinjo romana je namreč avtorjevo življenjsko dejstvo. Morda je redkost takšnega odnosa odvrnila nekaj založb od objave in najbrž je urednike zbegalo omenjanje Nabokova, ki je v svoji znani klasiki postavil za žrtev pedofilovih obsesij trinajstletnico – povsem brez potrebe, kajti moški lik v romanu Margo, približno okoli svojega sedemdesetega, ima samo dvainštirideset let mlajšo izbranko. Moški v čaščenju izvoljene ženske po navadi skoraj klišejsko govori bolj o sebi kot o osebi svojih projekcij, a tej pasti idealizacije se Teodor Lorenčič spretno izmika. Strani polni s stvarnim, energetsko nabitim posvečanjem partnerki v polnokrvni duhovni in telesni predaji, predstavljeni brez moralističnih in jezikovnih zadržkov. Seveda o dlaki na jeziku obstajajo tudi bolj vulgarne opazke, a opisovanje spolnosti v romanu Margo jim ne podleže; stil ostaja na ravni silovitosti, ki si daje duška z neženirano strastjo, porojeno iz prvobitnih človeških gonov. Od bralcev je odvisno, koliko so dojemljivi za tovrstne elemente dogajanja; po navadi se površni radi zapičijo v kakšen detajl, čeprav je za pravi estetski učinek pomemben celovit kontekst; tako kot je na primer tudi v filmu Zadnji tango v Parizu nasploh dobro vedeti nekaj o maslu, ki ga ima ljubezenski par na glavi, ne zgolj kje drugje. Dogajanje v romanu Margo je seveda drugače posebno kot v Bertoluccijevi uspešnici, zgodba je bolj enostavna v dobrem pomenu besede. Preprosto sporoča, da je starostna razlika med ljubimcema večji problem za kulturo okolja, nikakor pa ne za njuno zadovoljstvo. Romaneskni par na netivo in gorivo vzajemnega oplajanja nanaša mehanizme, s katerimi se običajno kljubuje običajnosti; ona z mladostno energijo, ki se pogumno levi iz vsiljivih predsodkov, on z ostrim umom za razreze splošne hipokrizije. Pripovedovalec si ob tem vzame prostor in čas tudi za prodorne analize prejšnjih, minulih razmerij z ženskami in ženami; od gimnazijske izgube nedolžnosti s starejšo tovarniško delavko prek viharne avanture v pariškem slogu do neusmiljenih psihoanaliz svojih poročenih in ločenih žena. Ti zgoščeni povzetki odnosov dokazujejo veščino pisca za portretiranje žensk različnih starosti, zaznamovanih predvsem z lastnimi seksualnimi in čustvenimi fantazmami. Pisec spremne besede psihiater Miran Pustoslemšek je iz romana izpostavil t. i. Elektrin kompleks, Jungov pendant Freudovemu Ojdipovemu. Oba sta si za analizo družinske patologije pomagala z grško mitologijo; Elektra naj bi bila pretirano navezana na očeta in zato noro zavzeta za skrajno odstranitev lastne matere. Tozadevno Lorenčičev roman vsebuje ne nepomemben paradoks: v grškem mitu sta bolj kot Elektrina ljubezen do umorjenega očeta Agamemnona izpostavljena njena zavist do materinega, torej Klitajmnestrinega uživanja z ljubimcem Egistom ter posledična maščevalnost, ki jo z bratom Orestom uresničita z dvojnim pobojem. V romanu Margo pa prav mladenkina mama tako rekoč edina razume in podpira hčerino odločitev za zvezo z moškim, ki bi ji bil lahko ded, ter ji z njim privošči srečo. V izrazito patriarhalnem okolju to deluje bodrilno in osvobodilno in v tej domeni Hanino-Pupino sorodstvo doživi zaslužen pretres, ko zaljubljena protagonista na neki drugi, kulturno sprejemljivejši poroki škandalozno razglasita nedavno svojo. Poleg osrednje tematike, učinkovito podajane v jedrnatih dialogih, besedilo vsebuje kratke odstavke o dogodkih in idejah iz obče kulture, kakor jih vrednoti izobražen in toleranten ateist. Bralstvo se med izkušenim epikurejstvom lahko mimogrede poduči o zgodovinskih zdrahah Obrenovićev in Karadjordjevićev ali Descartesovih stikih z Elizabeto Češko, o socioloških zablodah permisivne vzgoje ali o sodobnih krajah otrok. Prikazi Hanine-Pupine družine in pripovedovalčevih beograjskih prijateljev, s katerimi se druži ob sotočju Donave in Save, kljub popitemu in pokajenemu delujejo precizno kritično in sveže nabrito. In množica vzporednih motivov ter priložnostnih asociacij je kozmopolitsko pestra – Hana-Pupa na primer modro upošteva babičin tipično srbski nasvet: »… če želiš obdržati moškega, potem se mu ne vtikaj v krčmo in njegovo gostilniško družbo.« Za narodnostni kontrast avtor bolj frivolnim Francozom – še posebej svoji tamkajšnji kratkotrajni snobovski ljubici, imenovani Hudičevka – nameni duhovitost Charlesa de Gaulla o tem, kako težko je vladati naciji, ki prideluje osemsto vrst sirov. »Resnici na ljubo, niso problem samo siri, gre za mentaliteto naroda, ki zgodovinsko gledano ljubi revolucije in giljotino.« Tako imenovano slovensko zavednost Teodorja Lorenčiča pa je mogoče dojeti iz njegovega Beogradskega manifesta, prologa v srbski pesniški opus U tišinama ljubavi, kjer je zapisal (v prevodu): »Marca 2018 sem prenehal pisati pesmi in romane v maternem jeziku. Stihov in besed ne slišim več v slovenščini, ki je izredno bogat in lep jezik in ga nikoli ne bom nehal ljubiti.« Nabokova lolita je prešla v obči pojem kot kokakola; Lorenčičeva Margo najbrž ne bo. Bo pa in je že opazno zaznamovala aktualno romanopisje z neko le na videz bizarno, v bistvu pa zelo stvarno formulo ljubezenske sreče. Ta je načeloma kratka kot življenje, ki teče, a – hvala dobrim realističnim piscem – kdaj pa kdaj kaj dolgotrajnega in lepega reče.

Poglabljamo se v slovenska dokumentarca (Ne pozabi me, režija Anja Medved in Dva brata dve sestri, režija Miha Čelar), ki sta posvečena spominu na dogajanje med drugo svetovno vojno in ju predvajajo v okviru praznovanja 80. obletnice konca vojne. Poročamo o festivalu Crossing Europe v Linzu in o tem, kaj obeta letošnja izdaja Filmskega festivala v Cannesu. Poleg tega razmišljamo o novem filmu Davida Cronenberga Mrtvaški prt.

Rimski cesar Tit Flavij Vespazijan, ki je vladal med letoma 69 in 79 po Kristusu, je v Rimu veljal za sposobnega vladarja. Kot vodja legije je namreč uspešno sodeloval pri zavzetju današnje Britanije, povezan pa je tudi z našim antičnim Ptujem (Petoviono), saj ga je kot ena izmed prvih za cesarja podprla tamkajšnja legija. Da je bil zares iznajdljiv, pa priča anekdota, ki jo je zapisal rimski biograf Svetonij. Poleg nekaterih drugih davkov je uvedel tudi davek na javna stranišča. Predvidoma so ga plačevali strojarji in mlinarji, ki so urin potrebovali pri svojem delu. Vespazijanov sin Tit, ki je bil precej bolj tenkočuten od svojega očeta, se je nad očetovo odločitvijo zgražal. Cesar Vespazijan pa mu je pod nos pomolil kovanec in ga vprašal, ali smrdi. Ko je Tit zanikal in dejal, da kovanec nima nobenega vonja, ga je Vespazijan opozoril: »Pa vendar je od urina!« Na podlagi te anekdote je nastala fraza, da »denar ne smrdi«, ki je v zgodovini pogosto služila kot izgovor za moralno sporne oziroma sumljive posle, pa tudi za neizčrpno kopičenje denarja na račun šibkejših. Vespazijanovo logiko najbolj absurdnih davkov, kot smo jim lahko priče tudi sami, pa uspešno izrabljajo državni zakonodajalci še danes. A kako neskončno kopičenje denarja pokvari človeško dušo, so poudarjali že stari Grki. Med sedmerico njihovih prvih filozofov so kar štrije spregovorili tudi o tem, da denar hočeš nočeš umaže našo dušo. Hilon iz Šparte je dejal: »Raje izberi izgubo kakor sramotni zaslužek; prvo te bo razžalostilo enkrat, drugo za vselej.« Pitak z Lezbosa je opozarjal: »Dobiček je nenasiten.« Periander iz Korinta, da je dobiček nekaj sramotnega. Biant iz Priene pa je poudarjal, naj nevrednega človeka nikar ne hvalimo samo zaradi (njegovega) bogastva.

Piše Jelka Kernev Štrajn, bere Eva Longyka Marušič. Roman Anje Radaljac Prst v prekatu je po svoji zunanji in notranji zgradbi zanimiv, izviren spoj »knjige podgobja« in »knjige korenine«. Ob branju lahko opazujemo vsestransko razraščanje pripovednih zastranitev, ki se slejkoprej ujamejo v mrežo pomenskih vozlišč. Ta skrbijo, da se rdeča nit ne izgubi, čeprav se rada nekoliko natrga; in da lahko sledimo pripovedi, sestavljeni iz treh poglavij: Prst, Znotranjščina, Prekat. Besedilo, uvedeno s pesmijo o devetkrat umorjeni in desetkrat rojeni mitski Matildi, se žanrsko umešča v tradicijo poetičnih romanov; saj nas že na prvih straneh sooči s svojevrstnim prepletom proze in poezije. V oči padejo grafično zaznamovani razmiki med vezano in nevezano besedo, ki jih je mogoče opazovati od začetka do konca obsežnega besedila. Odlomki, ki se na zunaj kažejo kot poezija, pogosto govorijo o stvareh in dogodkih iz oprijemljive realnosti. Vpeti so v kronologijo pripovednega toka; tisti, v obliki nevezane besede, pa bralstvo pogosto potegnejo bodisi v protagonistkine sanje bodisi v njene dialoško razgibane notranje monologe. Toda temu pravilu nikakor ne kaže dosledno slediti. Romaneskno pisavo Prsta v prekatu namreč odlikuje ravno to, da sproti spodbija pravila, ki jih sama implicitno postavlja, zato od bralstva pričakuje nenehno budnost. Gre za zahtevno branje, ki ga kljub pogosti in ne vselej dosledni rabi substandarda vseskozi lajša ritmično valovanje povedi. Hkrati ta pisava ravno v pravi meri posega v skladnjo in nam s tem že vnaprej prepreči, da bi se predali anestetičnemu učinkovanju prebranega ter pozabili na žgoče aktualno problematiko romana. K temu po svoje prispevajo tudi pogosti neologizmi; na primer: pokoljevalnica, fragmentiranka, znotranjščina, zaporuna itn. Ob njih se nehote ustavljamo, saj gre za izraze, ki kar kličejo po politično angažirani interpretaciji. Poleg tega bi v knjigi zaman iskali zapise z veliko začetnico. Lastna imena in stavčni začetki – povsod same male črke! Ta odločitev je v popolnem skladju z osnovno etično naravnanostjo besedila kot celote, ki zagovarja odsotnost sleherne hierarhije med bitnostmi, vključno z vsemi »bitji iz tujih svetov«. V tem pogledu je roman pozornosti vredno nadaljevanje tiste tradicije, ki jo je v slovenskem prostoru vzpostavilo pesniško in aktivistično mišljenje Jureta Detele. Glede na to ne more biti nikakršnega dvoma, da je v osnovno temo romana vtkan aktivizem, skrb za skupnost, v tesnem prepletu z živalskim vprašanjem, nič manj pa tudi s feministično, LGBT in kvirovsko tematiko. Na pravopisni ravni na to dosledno opozarjajo specifični zapisi glagolskih obrazil, na podlagi katerih lahko sklepamo, da se ima Višnja kot prvoosebna pripovedovalka in hkrati protagonistka romana za nebinarno osebo. Romaneskno dogajanje se začne na točki, ko se odloči prekiniti svoje triletno sobivanje z Erjonom, zaposlenim v klavnici. Njegova ilegalna naloga je snemanje spornega dogajanja za klavniškimi zidovi in tudi drugod, saj je tajni preiskovalec. Višnja mu pri tem pomaga. To počneta zato, da bi gradivo objavila in tako nekaj prispevala k »osvoboditvi živali«. Toda Erjon sčasoma postane žrtev svoje naloge. Njegove duševne motnje, podložene z alkoholom, se kažejo v čedalje pogostejših izbruhih nasilja, zato Višnja sama nadaljuje »misijo«. S seboj vzame ključek, kjer je shranjeno njuno posneto gradivo, in Frido, svojo najboljšo prijateljico, za katero se kmalu izkaže, da je kokoška, ena izmed nekoč rešenih in osvobojenih »pernatih fragmentirank«. Po spletu naključij, ki implicirajo tudi mistično razsežnost, si Višja najde novo zaposlitev, obe pa celo nov dom pri Fe in Emi, ki sta predana proživalska aktivista oz. aktivistki in hkrati nebinarni osebi. V tej simpatični skupnosti biva tudi maček Sarival. Pozneje se jima začasno pridruži še Višnjina sestra, prav tako aktivistka. Skupaj izpeljejo načrtovano akcijo osveščanja o javnosti skrbno prikritem dogajanju z nečloveškimi živalmi. Svoj »karneval« v obliki razstrelitve neke klavnice in objave posnetega gradiva udejanjijo na način, da tvegajo resne obtožbe tako s strani medijev kot tudi oblasti. Na tem mestu se v romanu odpre idealen prostor za povečanje suspenza, vendar ostane premalo izkoriščen. Akciji namesto zadoščenja sledi razočaranje, zato akterji in akterke doživijo krizo. Premaguje jo vsak po svoje, Višnja tako, da resno zboli. Iz njenega pripovedovanja, kjer se intenzivno oglašajo spomini na otroštvo, je mogoče sklepati, da kompleksna obolelost njenega telesa ni naključje. Sledimo dolgotrajni in zapleteni diagnostiki v sedanjosti in zastranitvam v obliki reminiscenc. V njeno »znotranjščino« skupaj z njo vstopamo skozi »zrcalo« in potem sestopamo v globino »kristalnega jajca« do liminalnih stanj. Tu se ob preigravanju različnih motivov in mnogoterih identitet, vselej skozi prizmo pretanjenih relacij z drugim, zgodi obrat, ko začne »gnoj«, ki se je nabral, teči »nazaj ven in v mesnato žrelo črnega vorteksa«. Tako se zgodi, da se »še en krog steče v svoj začetek«, pripovedovalkina zaskrbljenost za lastno telo se transformira nazaj v skrb za druge, skrb za vse tisto, kar je večje od nje. Toda idejna razsežnost romana daleč presega to poanto. Premišljeno tkanje raznolikih prvin, utopičnih, distopičnih, realnih in mitskih, namreč ne ponuja samo izvirne kritike sodobne družbe, temveč »šiv v tapiseriji civilizacije, ki se skuša iztakniti in izvesti neko drugo, novo podobo«.

Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Pino Pograjc v novih pesniških zbirkah Megalomast in Izbruhijada nadaljuje občutje svojih prejšnjih zbirk Trgetanje in Trepete. Slednja je v izraznosti in ekspresiji najbolj dovršena – gre za mešanje intimnih doživljajev in spominov na otroštvo, podaja pa tudi faktografske opise resničnih dogodkov, npr. ubitega geja. Prehajanje iz intime pesniškega jaza v kolektiv in nasprotno ter s tem ozaveščanje gejevske problematike se nadaljuje v Megalomastu in Izbruhijadi. Brati ju je mogoče posamezno, lahko pa tudi skupaj kot skupno poemo. Že vizualno knjiga deluje kot jeza, prelivata se črna in rdeča. Poleg belih listov vsebujeta rdeče liste, ki so kot krik groze in prikaz abotnega stanja. Črni listi so kot negativ potiskani z belim tiskom. Megalomast ima dodano zvočno podobo s QR-kodami, s katerimi se povežemo do posnetkov prebrane poezije. Bere jo avtor sam. Glasbeno dopolnitev je ustvaril Jaka Berger – Brgs, na različne dogodke pa se nanašajo ilustracije Maje Poljanc. Podoba obeh del in ovitka je estetsko dovršena, celostno gledano zbirka ponuja različne stike in možnosti doživljanja te poezije. Zbirka Megalomast izhaja iz problemskega vidika homoerotike. Omenjeni so aktivisti, umetnice in umetniki, pred nami se prikaže zgodovina skupnosti LGBTQAI+. Prepletanje teoretičnih dejstev in uvidov deluje faktografsko, ironično in mestoma trpko zabavno. Avtor razgalja in nikogar ne olepšuje, niti same ranljive skupnosti. V pesmi 21 celo pravi: »ko si dovolim trenutek / introspekcije, spekuliram / in ugotovim, / da pretiravam, / a lahke so sodbe, / kadar nisem kozel«. Seveda namigovanje na Kozlovsko sodbo v Višnji Gori ni edino. Ta zbirka je tudi bolj pretočna, saj se avtor fizično premika po krajih in miselno prehaja k različnim zgodovinskim osebnostim. Je kot opazovalec, ki pa si prizna svoje slabosti. Druga zbirka Izbruhijada je s svojim neposrednim izražanjem izjemno ekspresivna. Izbruh, ogorčenje nad celotnim sistemom, slabe izkušnje se prelivajo skozi celotno zbirko. Zdi se, kot da je prava zaveza samo še poezija, zlasti Tomaža Šalamuna, Karla Hmeljaka in Andreje Štepec. Od slednje si je izposodil naslov pesmi »fnt moj«, ki se v oštevilčenih pesmih zlasti kot začetni verz pogosto pojavlja. To deluje kot nagovor in obrazec, v katerem je najti nagovor in izpoved subjekta. Ta ni le ranljiv, temveč v svojem namenu in aktivizmu postaja odločen. Zbirka smelo opozarja na ranljivost posameznika z več vidikov. Težavnost položaja homoseksualcev Pograjc razplasti v jezikovne kode in ljudske slabšalnice. Nežnost se umakne brutalnosti, v pesmih skorajda ni več prostora niti za bolečino. Pomembna okova sta še položaj ustvarjalca in psihičnega bolnika. V 54-ih pesmih se pesnik jasno postavi v bran predvsem sebi – saj ne nazadnje skorajda nima nikogar. Ta nihče niti ne preraste v željo po kom. In to je dodatna vrednost te poezije. Odsekan pogovorni jezik deluje natrgano, tako kot tudi pesnik zahaja v destruktivnost misli. Pesniški zbirki Pina Pograjca Megalomast in Izbruhijada sta kažeta na to, česar družba noče ne videti ne razumeti. Dajeta vidnost spregledanemu in prikazujeta tudi temno plat. Sta izbruh zatajevanosti ali kot pravi pesnik v enem najbolj bolečih verzih 45. pesmi Megalomasta: »vedno imam tri kože, / ker sem se počutil kot monstrum / že v otroštvu, / iščoč vezi, / kjerkoli je dišalo po njih, / kjerkoli je vbod pustil, / da se kdo okuži z mano // in še vedno ne vem, / ali sem samo tujec / v telesu človeka«.

Jarosław Kaczyński obiecuje odejście po wyborach,. Stanowski z  @KanalZeroPL  strzela sobie samobója po pięknej akcji przez całe boisko. Konstytucja 3 maja czyli kolejne świętowanie porażki.Program ten powstał dzięki Waszemu wsparciu. Abonament Polityko opłacisz tutaj.54 1090 1841 0000 0001 4725 7610 z dopiskiem Darowizna na Polityko.tv PayPal: https://paypal.me/politykopl BuyCoffe: https://buycoffee.to/pitupitu

V teh dneh zaznamujemo nekatere pomembne zgodovinske dogodke, ki so usmerili tok dogajanja. Eden od teh je gotovo 27. april, dan upora proti okupatorju. Čas druge svetovne vojne, v maju bo minilo 80 let od njenega konca, je zaznamoval tudi Anico Mikuš Kos, doktorico medicine in specialistke otroške psihiatrije ter humanitarke, ki je vse življenje predana skrbi za otroke in družine. Poleg strokovnega dela, ki ga je med drugim opravljala kot dolgoletna vodja Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, jo odlikuje njen osnovni čut za sočloveka, ki potrebuje pomoč. Poznani in cenjeni sta njena psihosocialna pomoč otrokom na najhujših kriznih območjih po raznih koncih sveta in tudi pripadnost prostovoljstvu. Anica Mikuš Kos je pred dnevi dopolnila 90 let. Rodila se je 4. aprila leta 1935 v Ćupriji v Srbiji. O svojih spominih na otroštvo je pripovedovala Darji Groznik. Prepustimo se zdaj njenim spominom.

Hiszpańska wojna domowa nadal trwa i dzieli kolejne pokolenia Hiszpanów. Figura gen. Franco doskonale nadaje się do mobilizowania lewicowego elektoratu i straszenia faszyzmem. Badania pokazują jednak, że coraz więcej młodzieży nie zgadza się z dominującą narracją i decyduje się na patriotyczny bunt. Mimo to trwają prace nad desakralizacją Doliny Poległych, a możliwe jest nawet usunięcie wieńczącego ją wielkiego krzyża.Pozostałe artykuły możesz czytać na

PIše Miša Gams, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pesnik, pisatelj, glasbeni pedagog ter literarni in glasbeni kritik, ki letos praznuje okroglih sedemdeset let – zadnjih štirideset let je posvetil intenzivnemu literarnemu ustvarjanju – je nekatere zbirke izdal pod psevdonimom Regina Kralj, pod druge pa se podpisuje kot Jožek oz. Jože Štucin. Po lanskem izidu pesniške zbirke Mrak in zarja je pred nami knjiga Bela čaplja, ki nadaljuje eksistencialistično linijo osebnoizpovednih pesmi o bežni lepoti, presunljivi igri besed, pomenov in zvena, o “ovohavanju” bližine smrti in zavedanju lastne minljivosti skozi prizmo branja svetih knjig in aktualnega dogajanja v svetu. Naslovnico krasi fotografija bele čaplje, ki jo je Štucin sam “ujel” v nizkem letu nad jezerom. Posvečena ji je tudi zadnja pesem v knjigi, ki bolj kot ptico opisuje avtorjevo naveličanost nad lastnim družbenim bitjem, ki kolesari ob presihajočem jezeru in nonšalantno motri okolico. A že v pesmi licentia poetica, nekje na sredini zbirke, pojasni “kar piše Jože Štucin, / ni vedno stališče Jožeta Štucina” Nadobudni bralec ob tem radovedno zastriže z ušesi – podobno kot to stori opazovalec ob sliki belgijskega slikarja Reneja Magritta ob napisu To ni pipa. Skozi 85 pesmi v zbirki, avtor odstira večno iskanje samega sebe, svoje identitete in vsakdanje družbene realnosti. Prav vse pesmi v zbirki Bela čaplja so naslovljene in taktično izbrušene v svoji jasni in pronicljivi ostrini, čeprav lirski subjekt kot v pesem postavljeni avtor deluje precej negotovo pri iskanju ustreznih besed. V pesmi misli in besede spregovori o vzporednem vesolju razmišljanja in ubesedovanja: “rabil sem oseminšestdeset let, / no, to bo 14. oktobra letos, / da si upam izreči vse, / kar mislim. // problem so misli, / ne vem, / če sploh imam misli. // nekaj že obračam / sem ter tja, / nekaj si tudi mislim o tem, / a resnica je, / da sem brez pravih misli. / besede padajo same na svet, / misli pa se vozijo po nebesih / z zlatimi kolesi. // misli so eno, / besede pa tudi.” V pesmi metamorfoze, v kateri svojo identiteto orisuje z besedami odveč, preveč in moteč, se iz gorečega biblijskega grma preobrazi v Belolasega bika iz Arizone, nato v staroverca brez vere, mamino cisto in nazadnje v Štucina iz Tolmina. V pesmi odmet telesa se sprašuje o tu in tam pa tudi o tem, kako je, ko ničesar ni: “en odgovor se vsiljuje: / bodi nič, / kot prej.” Poleg retoričnega in filozofskega preigravanja s posameznimi citati in prispodobami iz Biblije je pred nami pesnik ateist, ki se ob zavedanju veličine krščanskega Boga počuti še bolj izgubljenega in samega. V pesmi kako si me naredil presunljivo zapiše: “ko jem mrtve živali, / sem sit. // ko pijem vodo iz vira, / sem odžejan. // ko ljubim ženo, / sem srečen. // ko gledam luno, / ji kradem sij. // ko mislim Nate, / sem izgubljen in sam.” Bolj kot z abstraktnimi in neoprijemljivi idejami se pesnik pozabava z ritmom, zvenom in dvoumnimi pomeni; ne nazadnje gre za povsem specifičen preplet glasbenika in filozofa, ki mu jezik pomeni “muziko iz vesolja”, črke ''delno iztirjene planete'', svet pa “krhko opno”, na katero se “lovi čas, ulomljen s trenutkom”. V pesmi gaza na rani, ki jo je treba brati kot alegorijo na dogajanje v Gazi in hkrati kot čaščenje svetosti življenja skozi igro besed in ritma, zapiše: “svet je krhka opna: / vse se čuti, / vse se sliši, / vse se meri: / ritem, metrum, / čas ulomljen s trenutkom, / zlati rez cele slike, / muzika, ki definira muziko, / opoj biti, ovoj smrti. // nekdo tanca, / nekje tank gazi čez gazo, / ki je na rani kot obliž. // nekje orjejo zemljo, / pravi begunec iz Egipta, / da bo krvavega vetra za vse dovolj. // veselje je biti živ.” Tudi v pesmi z naslovom kripta, v kateri valuto novodobnih bogatašev poveže s podzemnim kapitalom, pa s premišljeno igro besed obsodi kolonizacijo svete dežele, ne da bi pri tem izrecno omenil Palestino: “vaša valuta je kripta, / antisemantična kolobocija, / brezbesedje in regulacija tišine. // palestrino so že verni / nataknili na kol. / na smrtni val papeževanja, / a je preživel. // oh, / daljne zvezde škripljejo / z zobmi, / vesolje opazuje / uzije, ki pihajo smrt. // strah jih je vaše / kolonizacije svetle dežele.” Pesnik Jože Štucin je v obsežnem pesniškem opusu, ki od leta 1986 do danes vključuje štirinajst zbirk, razvil specifičen jezik, ki mu predstavlja edino orodje za transkripcijo in transformacijo svojih misli ter obenem orožje, s katerim se bori proti nesmislom sodobnega sveta. Pri tem pa pred bralcem vsakič znova razgrne iskreno otroško dušo, ki se v isti sapi čudi čezmejnemu vesolju in nepokopanim mrtvecem. Bolj kot na potrebo po reciklaži in očiščenju planeta, “polnega plastike, vrečk, smeti, starih cunj in spominov” se zdi, da opozarja na notranjo potrebo po igri v vrtu, na katerem se “duša rada namaka” ter po tišini, “tišji od svojih misli”. Iz igre besed in z obrobno omembo Wittgensteina, Nietzscheja, Lorce in Rumija lahko v zbirki Bela čaplja zatipamo pesnikov literarni portret, ki nam z vsako zbirko bolj iskreno in podrobno razkriva globokega in vsestranskega misleca.

Nekdaj Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, danes Center Noordung, je 20. aprila gostil tretjo ponovitev gledališkega projektila Noordung 1995 – 2045, podnaslovljeno Tretja iteracija. Gledališki režiser in atraktor Dragan Živadinov je uprizoritev ekstrakta besedila Vladimirja Stojsavljevića Ljubezen in država že v osnovi miselno naselil v prostor abstraktnega. Poleg digitalnih orodij in okolij nosilci sporočilnosti ostajajo izvrstni interpreti poetskega besedila in tako so se v sodelovanju z vizualnim, zvočnim in gibalnim gradivom v tokratni tretji ponovitvi, po treh desetletjih od premiere, izvirni Živadinovovi zamisli najbolj približali. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: P B., vir: mmc rtvslo

Glasbeni utrip tokrat začenjamo s praznikom slovenske glasbe, in sicer pozornost namenjamo 39. slovenskim glasbenim dnevom. Poleg tega prisluhnite še komentarjem koncerta za abonma Kromatika (Simfonični orkester RTV Slovenija, Ivan Krpan, Ivan Hut), koncerta za Srebrni abonma (Simon Trpčeski), večeru iz cikla ArsSonica (Luka Juhart, Uroš Rojko), in koncertu Dihi z glasbo Alda Kumarja. Spremljali smo še Bravničarjevo tekmovanje za mlade violiniste ter dva jubilejna koncerta: enega na 333. rojstni dan Giuseppeja Tartinija, enega pa ob 100. obletnici rojstva Ivana Ščeka.

Zadnjo marčevsko soboto se je v Posočju začela ribolovna sezona. Prav Soča, muharjenje in narava nasploh so Laurensa Bubendorferja iz Avstrije že kot majhnega dečka tako začarali, da si je od vedno želel preselili v dolino Soče. In tukaj je že dobrih osem let. Dolini Soče se je pred nekaj leti poklonil tudi z večkrat nagrajenim dokumentarnim filmom Smaragdni raj. Poleg fotografije in snemanja se ukvarja z ribiškim vodenjem, predvsem pa živi svoje otroške sanje. Že jeseni je na ribolov na Bovško popeljal Marišo Bizjak.

Ime tedna je postal Nejc Kamplet, pianist, ki je zbirki številih mednarodnih priznanj dodal še nagrado Maria Font de Carulla za osvojeno drugo mesto na 70. mednarodnem tekmovanju Marie Canals v Barceloni. Na tekmovanje, na katerem si prizadevajo spodbujati mlade talente in glasbo približati vsem, se je uvrstil kot eden izmed 300 pianistov z vsega sveta. Kandidata sta bila še: Marko Mikuž, vodja slovenskih raziskovalcev z Odseka za eksperimentalno fiziko osnovnih delcev Instituta Jožef Stefan. Pri preboju na področju temeljne fizike na velikem hadronskem trkalniku v Cernu so bili del številčne skupine domačih in tujih znanstvenikov, ki so prejeli nagrado Breakthrough Prize za leto 2025.  Katja Svetina, študentka Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, ki je zmagala na finalu svetovnega tekmovanja iz poznavanja prava EU v Luksemburgu in postala najboljša generalna pravobranilka. Poleg reševanja zahtevnih pravnih vprašanji so študenti tako pridobili tudi dragoceno izkušnjo nastopanja v sodni dvorani Sodišča EU. 

Igra je nastala po eni najčudovitejših pravljic iz starega ruskega bajeslovja o carju, ki izgubi in spet najde ljubljeno ženo in sina. Slovenski prevod poetične zgodbe velikega ruskega pesnika podpisuje Oton Župančič, za katerega je že pred drugo svetovno vojno prejel nagrado Sovjetske akademije znanosti in umetnosti. Poleg tega je posnetek iz leta 1954 tudi eden najstarejših ohranjenih v našem arhivu. Prevajalec: Oton Župančič Režiserka: Maša Slavec Tonski mojster: Tone Kablar Nastopajo – Slavo Švajger, Boris Kralj, Mileva Boltar Ukmar, Jože Zupan, Edvard Gregorin, Silva Danilova, Emi Oražen, Vera Pantič, Janez Sever Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Ljubljana maja 1954.

Posvečamo se filmu April, ki je gruzijski režiserki Dei Kulumbegashvili na Beneškem filmskem festivalu prinesel posebno nagrado žirije. V središču filma, postavljenega na gruzijsko podeželje, so vprašanja, povezana z ženskim telesom. Pod drobnogledom sta tudi francoski film Sveta krava!, ki tematizira odraščanje na podeželju, prva ljubezenska čustva in prevzemanje odgovornosti, in Netflixova odmevna serija Adolescenca – ta prek umora 13-letnice prikaže radikalizacijo sodobnih najstnikov. Poleg tega se pogovarjamo z avstrijskim režiserjem Norbertom Pfaffenbichlerjem, avtorjem trilogije 2551 – njen zaključek so prikazali v okviru franšize Kurja polt – Poslednji hura 2 v Slovenski kinoteki.

Kako vemo, da voda, ki priteče iz pipe, ne vsebuje zdravju škodljivih snovi? Ali pa, da nesreča, pri kateri se razlijejo nevarne kemikalije, ne bo ogrozila našega zdravja ali okolja? Vsaka nesreča - naravna ali ne - pri kateri obstaja sum na prisotnost škodljivih snovi, zahteva hitro odzivanje. V takšnih situacijah nam na pomoč ne priskočijo zgolj gasilci, reševalne službe ali ekipe prve pomoči, temveč tudi znanstveniki in znanstvenice, ki na licu mesta izvedejo meritve. Z nami je profesorica doktorica Tea Zuliani, raziskovalka na Odseku za znanosti o okolju IJS. Poleg njenega osrednjega raziskovalnega področja, ki je vezano na raziskovanje škodljivih snovi v okolju, že dobro leto vodi Mobilni kemijski laboratorij - terensko enoto, ki se ob različnih nesrečah, pri katerih obstaja možnost onesnaženja, odpravi na teren, oceni stopnjo nevarnosti in predlaga možna ukrepanja. Spoznali bomo, kako dobro je za nepredvidljive situacije na terenu opremljen takšen - mobilni - laboratorij. Kako se terensko delo razlikuje od običajnega dne na inštitutu? In kako se znanost spopada z neznanko, kot je nevarna neznana snov. V času, ko v okolje spuščamo vedno več potencialno škodljivih snovi, pa je na mestu tudi vprašanje, ali je nevarne snovi, ko so enkrat v okolje vnesene, te iz njega sploh možno odstraniti oziroma omejiti njihovo razširjanje.

Poleg oskrbe starejših bo zagotavljal programe medgeneracijskega sodelovanja. Drugi poudarki oddaje: - Ljubljana bo Športni park Savsko naselje in Bloudkov park v Tivoliju prenavljala tudi z evropskimi sredstvi. - Hotelu Ribno Bled evropsko priznanje za prakse brez odpadkov v turizmu. - Zanimanje za terensko brezplačno podjetniško svetovanje v občinah Primorsko-Notranjske regije je vse večje. - Zveza prijateljev mladine Maribor išče prostovoljce.

Kako lahko z video-nadzornimi kamerami in protivlomnimi senzorji učinkovito zaščitimo svoj dom pred nepovabljenimi gosti? Kako napredne funkcije, kot so zaznavanje gibanja, nočni vid in analitika s pomočjo umetne inteligence, prispevajo k varnosti našega premoženja? Katere vrste protivlomnih senzorjev poznamo, kako delujejo in katere tehnologije so najbolj zanesljive? Poleg kamer in protivlomnih senzorjev je ključen tudi snemalnik, ki omogoča shranjevanje posnetkov in pregled dogodkov za nazaj. V petkovem Svetovalnem servisu bomo s strokovnjakom za varnostne rešitve Juretom Rakom govorili o najboljših praksah za zaščito doma.

Španski igralec Alex in režiserka Ale sta v Madridu živeč par srednjih let in srednjega razreda, ki sodelujeta pred kamero in za njo. Njun vsakdanjik poteka brez posebnih pretresov, a tudi brez posebnega zadovoljstva – dnevi strasti so se že dolgo tega izpeli. Sporazumno sprejmeta odločitev, da bi se lahko razšla in med dogovarjanjem o logistiki te poteze Alex predlaga, da bi za skupne prijatelje organizirala ločitveno zabavo – skratka, ravno nekaj nasprotnega od poroke. Celovečerec Ravno obratno španskega režiserja Jonása Truebe, ki je imel premiero lani v Cannesu, je na osnovni ravni film te oziroma ene ideje, ki pa jo nadgrajuje z metafilmskimi vložki. Ale namreč končuje montažo svojega novega filma, v katerem nastopa Alex in ki se v mnogočem navezuje na njuno razmerje, prehodi med temi ravnmi pa niso vedno očitni. Očitno je tudi, da oba nista v enaki meri odločena o smiselnosti razhoda in tudi prijatelji njuno idejo, da je lahko ločitev tudi proslava novega začetka, sprejmejo z mešanimi občutki. O predlogu, da bi ljudje morali proslaviti razhod kot civiliziran konec skupne poti, za katerega ni nujno, da je sovražen, je namreč pred leti razpravljal režiserkin oče, ki ga v filmu igra oče dejanskega režiserja, znan španski filmski avtor Fernando Trueba. Film »prizorov iz zakonskega življenja« v mnogočem izhaja iz intelektualne tradicije Ingmarja Bergmana ter njegovega stalnega samoanaliziranja, vendar premore tudi šarmantno lahkotnost in celo duhovitost Woodyja Allena. Skratka, prežet je s številnimi literarnimi in kinematografskimi referencami, ki jih resnici na ljubo niti ne skriva. Še preden bi mu jih lahko očitali, nam jih namreč prikaže kar avtor sam, vključno s Sørenom Kierkegaardom in njegovimi tezami o pomenu ponovitev in vztrajanja v povezavi z vsakdanjo eksistenco. Ker je tudi tega, namreč ponovitev, v filmu kar precej, ampak to se spet navezuje tudi na sam akt filmskega snemanja, ki je sestavljeno iz številnih ponovitev kadrov in prizorov … Skratka, film Ravno obratno je nekakšna vaja v intelektualiziranju. A obenem uspe kljub skoraj popolni odsotnosti prave »akcije« ali vsaj ključnih preobratov v teku pripovedi ustvariti lika Alexa in Ale kot celovitih osebnosti. Poleg tega prek njunega vsakdana spoznamo madridski kulturniški miljé, v katerem delujeta, ter različno intimno dinamiko parov, s katerimi se srečujeta in z njimi debatirata o svoji odločitvi. Odlika dveurnega filma je tudi nekakšna šarmantna lahkotnost, ki ga preveva, in glede na temo nikakor ni samoumevna. Recenzijo filma je pripravil Gorazd Trušnovec, besedilo bere Igor Velše.

Socialni partnerji so s podpisom dogovora o usklajenosti pospremili v javno razpravo predlog sprememb pokojninske zakonodaje. Med predlaganimi rešitvami, ki bodo postopne, je zvišanje starostne meje za upokojitev za dve leti na 62 oziroma 67 let. Odmerno stopnjo ob upokojitvi bi zvišali na 70 odstotkov, toda v izračun pokojninske osnove bo po drugi strani vključenih 40 let in ne več 24 najbolje plačanih let. Počasnejše bo tudi usklajevanje pokojnin, bo pa po novem sistemsko urejeno izplačilo upokojenskih dodatkov - tudi novega zimskega v višini 150 evrov. V oddaji tudi: - Fides jutri o ustavni presoji danes sprejetega zakona o razmejitvi zdravstva. - Po svetu zaskrbljenost pred novimi carinami ameriškega predsednika Trumpa. - Mjanmarska hunta po uničujočem potresu razglasila 20-dnevno premirje.

Kongresni trg s parkom Zvezda je zagotovo eden od najbolj prepoznavnih odprtih prostorov v Ljubljani. Tu je že v baroku stal manjši park, ki so ga nato preuredili v času kongresa svete alianse leta 1821. Od takrat velja za enega najbolj urejenih in preurejenih predelov mesta. Pri tem je zanimivo, da se preveč osredotočamo na arhitekta Jožeta Plečnika, ki je Ljubljano s svojimi posegi in ureditvami pravzaprav nadgradil. Poleg tega velja Plečnik za enega zadnjih arhitektov, ki so »imeli Ljubljano v nogah«, kar pomeni, da mesta niso poznali le iz nekih računalniških seznamov, ampak so okolje in prostor odlično poznali, kar se vidi iz njihovih načrtov in risb. Poleg tega je imel Plečnik odličnega svetovalca, dr. Franceta Steleta, in je zato poznal tudi antično zgodovino mesta in parka Zvezda, to pa se kaže tudi v kipu Emonca, ki ga je oblikoval Plečnikov učenec, arhitekt Bitenc. Kongresni trg in park Zvezda bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Življenjepis Anice Mikuš Kos, doktorice medicine in specialistke otroške psihiatrije ter humanitarke, je izjemen in govori o življenjski predanosti skrbi za otroke in družine. Poleg strokovnega dela, ki ga je med drugim opravljala kot dolgoletna vodja Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, jo odlikuje njen osnovni čut za sočloveka, ki potrebuje pomoč. Poznani in cenjeni sta njena psihosocialna pomoč otrokom na najhujših kriznih območjih po raznih koncih sveta in tudi pripadnost prostovoljstvu. Ob njenem prihajajočem visokem jubileju in tudi zaznamovanju 80. obletnice konca druge svetovne vojne se v oddaji Razkošje v glavi spominja časov pred vojno, med njo in takoj po koncu vojne. Anica Mikuš Kos se je rodila 4. aprila leta 1935 v Ćupriji v Srbiji. Prepustimo se njenim spominom!

Kot vsi pravi Slovenci se tudi člani ekipe Radia Ga Ga – Nova Generacija danes oglašajo iz Planice, kamor bodo kljub prepovedi ob pomoči Helene Blagne pretihotapili legendarnega Andreja Stareta. V Planici so seveda tudi predsednik vlade Robert Golob, ki je mami za materinski dan obljubil skok v tandemu, pa predstavniki stranke Levica, ki po Sloveniji odpirajo gradbene projekte, Franc Kangler, ki tokrat namesto prometa ureja parkiranje, La Toya pa bo del inšpekcije službe, ki slači tekmovalce in preverja drese. Poleg tega se bo Uroš Slak z Dimitrijem Ruplom, Angelco Likovič, Martinom Strelom in ministrom Sajovicem pogovarjal o novi realnosti in o tem, kako si pripraviti zaloge hrane za 72 ur, družina Strojan se bo navduševala nad prihodom tujih delavcev in verjetno še kaj tretjega, vse to v petek dopoldan na Prvem.

Ne le stoletja, temveč kar tisočletja fermentirani izdelki bogatijo našo prehrano. Od kvašenega testa, alkoholnih pijač, kot sta vino in pivo, do kisa. Danes te drobnožive organizme, ki spreminjajo okus, aromo in vonj hrane dodobra poznamo - gre namreč za kvasovke. Nekaj tako vsakdanjega, kot je kuhinjski kvas, je predmet kopice raziskav, ki jih izvajajo na ljubljanski Biotehniški fakulteti. Še več, z najnovejšimi biotehnološkimi metodami kvasovk ne le proučujejo, temveč tudi spreminjajo njihove lastnosti. Kako lastnosti samih kvasovk vplivajo na senzoriko živilskega izdelka? Ali lahko s spremenjenimi kvasovkami proizvedemo recimo brezglutensko pivo? Zakaj je pravzaprav kvasovke možno uporabiti na toliko različnih načinov? V laboratoriju evolucijo kvasovk poustvarja tokratna gostja Podob znanja dr. Neža  Čadež, izredna profesorica na oddelku za živilstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Poleg tega nam bo pomagala odgovoriti tudi, kje najti biotehnološko zanimive kvasovke, kako jih je človek pravzaprav udomačil in ali drži, da so kvasovke mojstrice vseh mojstrov.

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pretežna oblika pisateljevanja filozofa, profesorja, glasbenika, pisca Boštjana Narata je bila do zdaj esej, tako da je z romanom Bend stopil na novo ozemlje, pravzaprav je zelo suvereno zakorakal vanj. Kako tudi ne bi, roman govori o glasbenikih in glasbi, Narat pa ima za seboj trideset let igranja v bendih in dobro pozna njihovo dinamiko. Zgodba je dokaj preprosta. Študentka Zoja gre na avdicijo za pevko v bendu, ki je pred časom nepojasnjeno izgubil svojega pevca, Gorana. Kar izginil je. Zoja s svojim glasom in besedili navduši člane skupine Hektorja, Domna in TJ-ja in takoj jo sprejmejo medse. Vendar pa to ni edini bend v romanu; skoraj enakovredno vlogo ima Zojin družinski bend. Foter Damjan, nekoč znani muzičar s super po krivici pozabljeno glasbeno skupino, se je potegnil vase, hodi po hiši kot duh in izdeluje ptičje hišice; mama Ksenija je izstopila iz literarne scene in zdaj piše uspešne priročnike za življenje, vodi delavnice, predavanja, terapije … in s tem odlično služi; starejši brat, nakladaški Tejo, pa zagrenjenost zaradi vrnitve pod domači krov, ker je tako pač najbolj udobno, kompenzira s filozofiranjem. Prav Tejo izpostavi to, kar je poleg glasbe rdeča nit pripovedi: ali je vredno delati tisto, kar res ljubiš in v kar res verjameš, in zaradi tega životariti, ali pa je bolj praktično in razumno privoliti v kompromise ne tako zadovoljujoče službe, ki ti prinaša dober denar? In ker seveda tudi na tem področju ni vse črno-belo – ali si se z odločitvijo za udobnejše preživetje tudi prodal, izdal svoje ideale? Ali pa je ravno tako prav, kot vzkipi Domen, da hočeš od tistega, kar rad delaš, tudi dostojno živeti in zato ni nespodobno sprejeti kakšnega kompromisa. Da je muzika tvoja služba, tvoj poklic: “Zoja, kaj pa je narobe s kariero? Malo serješ s polno ritjo. Lahko je bit pameten v maminem fensi hotelu.” Ali ko skuša Ksenija prenapetima sinu in hčeri pojasniti, kako je že zdavnaj spoznala, da so uniforme povsod: “Seveda so različnih barv in pomenijo različne stvari, ampak vse to govorjenje o samosvojosti in neukalupljenosti … vse to je rahlo precenjeno. Pa malo brez veze.” Poleg razpravljanja o preživetju in seveda o glasbi Narat tankočutno in v gledališki maniri dialogov in monologov v Zojini glavi vpleta tudi spomine, navezanost, strahove, upanje, razočaranje, ljubezen …, stvari, ki so vsem pomembne in domače. Več je zamolčanosti kot odprtega, neposrednega uvida; takšne so povezave z Goranovim izginotjem, Zojino osuplo spregledanje tesnega, še vedno “zacopanega” odnosa njenih staršev, pa njen impulzivni vzgib za edino ljubezensko srečanje v romanu, ki bi ga nepozoren bralec mimogrede spregledal. Taki občutljivi, dragoceni detajli. Kratki, preprosti stavki, ki imajo svojo težo. Veliko je naštevanja, seznamov, sploh zajtrkov. Z enim se roman tudi začne in nevsiljivo razkrije družbeni status Zojine družine. Zelo dobro delujejo tudi naslovi pesmi in imena izvajalcev, ki se vrtijo v kafiču, kjer se pred vajo ali po njej dobivajo člani benda, in se pojavljajo skozi ves roman. Pravzaprav tako super, da sem si ob branju včasih nataknila slušalke in se potopila v omenjene komade, čeprav nisem kakšna glasbofilka in so mi zakulisne strukture in delovanje bendov španska vas. Vendar je ta sicer kratkočasni roman zbudil v meni nostalgijo in hrepenje; ne po glasbenem bendu kot takem, ampak po popolni pripadnosti določenim ljudem, določeni zadevi. Po popolni predanosti, da bi prišel stvari do dna. Jezik, ki ga med seboj govorijo člani benda, se zdi glasbenemu nepoznavalcu na trenutke zelo specifičen in prav zato posrečeno vznemiri, kot na primer naštevanje glasbenih rekvizitov na odru – zame zares kos čudovite poezije (z znanstvenofantastičnim pridihom). Prostor je majhen, no, ne tako majhen, bolj zabasan. Dva marshalla ob desni steni, dvakrat po štiri desetke, dve glavi, ena JCM 900, druga neka zgonjena reč neznanega izvora. Dve stojali za kitaro, stol, zraven štirje kitarski kovčki, nasproti bobni – “A to so ludwigi?” – dva prehodna, kotel, sner, vse po jusu, standard, ob kotlu zložene torbe. Levo in desno dva visokotonca, miza je v desnem kotu, šestnajst kanalov, kabli v glavnem povezani in natančno razpredeni po prostoru, neuporabljeni so lepo zviti in obešeni nad mešalko. Ob steni nasproti vhoda vufer, klaviature na štenderju in rhodesi v kovčku, zraven en vox in dva fenderja, manjši nič posebnega, ampak ima vintage šminko – tista rumena varianta – večji je bolj resen, hot red deville, ni še klasika, ampak enkrat bo, zraven dva bas feršta, ampeg in mesa boogie. V kotu štiri stojala za mikrofone, eno notno in bobnarska žirafa, ki je očitno zašla. Nekje v romanu Narat zapiše, da je “improvizacija velika beseda za preprosto stvar, kot je preprosta muzika – samo pravo noto moraš zaigrat ob pravem času.” Mojster je tudi v pisanju, zato je škoda, da je v tem igrivem in dinamičnem romančku za nekaj not, pravzaprav za kar nekaj glasbenih sklopov, izgubil skladateljski “filing” in dovolil, da iz njega spregovorita esejist in filozof. Dolgi filozofski traktati, ki jih besediči Tejo, zame najšibkejši člen romana, in razne literarne razprave, ki jih na avtobusu prebira ali v slušalkah posluša Zoja, so popolnoma odveč. Sicer gladko tekoče, jedrnato besedilo pretirano zavrejo, mu odvzamejo nekaj “žmohta” in poskočnosti. Nekaj dialoških momentov je tudi predolgih, saj so – glede na ostale izbrušene, žive dialoge – malo za lase privlečeni. Vse to bi bilo mogoče izpustiti, ali v manjših dozah in verodostojneje položiti v usta glavnih junakov; potem bi bil roman res izčiščen, skorajda idealno pripravljen za odrsko ali filmsko upodobitev, po katerih glasno kliče. Ampak tudi pomanjkljivostim navkljub je Bend domišljena, duhovita in pretanjena pripoved za vse bralce, ne le za glasbeno navdahnjene. Ko ga prebereš, se ti zgodi, kot se je zgodilo Zoji, ko sta šla s Hektorjem prvič skupaj na kavo – nekaj lepega.

Duševno zdravje mladih: izziv, ki potrebuje naš odziv V tokratni oddaji Reflektor smo se posvetili eni izmed najbolj pomembnih, a pogosto prezrtih tem – duševnemu zdravju mladih. Stres, družbena omrežja, nerealna pričakovanja in negotova prihodnost so le nekateri dejavniki, ki vplivajo na psihično počutje mladih. Kako jim lahko pomagamo? Kakšno vlogo imajo družina, prijatelji in učitelji pri zagotavljanju podpore? Kako pomembna je lahko tudi duhovna podpora? Pogovarjali smo se z dr. Borutom Škodlarjem, priznanim psihiatrom in psihoterapevtom, ki je sicer predavatelj na Medicinski fakulteti v Ljubljani in vodja Enote za psihoterapijo na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljani. Popeljal nas je skozi aktualno stanje duševnega zdravja mladih, razloge za porast njihovih duševnih stisk in spregovoril o rešitvah zanje. Poleg tega, da trdno verjame v pomen osebnih stikov in skupnosti, omenja tudi duhovnost: »Tisti ljudje, ki lahko svojo molitveno ali kontemplativno prakso vadijo in prakticirajo, so na boljšem, ker imajo prostor, kjer se lahko umirijo in ustavijo.« Če si želite spoznati več o tem, kako reagirati, ko pri sebi ali bližnjih opazite notranje stiske ali preprosto želite izvedeti več o duševnem zdravju, vas vabimo, da si ogledate novo epizodo oddaje Reflektor!

Najbolj množični čarovniški procesi se v Evropi niso dogajali v t. i. »mračnem srednjem veku«, temveč v 17. in prvi polovici 18. stoletja. Katoliška cerkev je v srednjem veku, še posebno pa od pravnega dokumenta Canon Episcopi, starodavno vero v moč čarovništva razlagala kot praznoverje in je po večini preganjala »krivoverce«, 16. stoletje pa npr. s kazenskim zakonikom cesarja Karla V. čarovništvo vsebinsko navezuje na demonologijo, torej na povezavo pripadnic in pripadnikov teh praks s pojmom hudiča. In tu se začenja obdobje čarovniških procesov, ki je doseglo vrh v 17. in trajalo do srede 18. stoletja. V arhivih je ostalo precej gradiva iz tistih časov. Pozornosti je vreden opis delovanja zgodovinske osebnosti Janeza Jurija Hočevarja (v virih Ioannes Georgius Gottsheer I. U. D. – doktor teologije in prava), od. l. 1695 krvnega sodnika dežele Kranjske, ki je bil poleg tega tudi ustanovni član akademije delovnih – Academie Operosorum Labacensium – z nazivom Candidus, torej »čisti«. Poleg tega, da je bil glasbeni vodja jezuitskega gledališča v kranjskem glavnem mestu, je bil tudi član l. 1701 v takratnem mestu Lublana (nemško Laibach) ustanovljene družbe Academia Philo-Harmonicorum. Na podlagi ohranjenih virov smo tako dobili še eno zgodovinarsko delo o značilnem tovrstnem procesu v Ribnici leta 1701, namreč knjigo »Demonski ples na Kleku«, v kateri zgodovinar dr. Matevž Košir, tokratni gost v pogovoru, opisuje njegov zgodovinski okvir. Avtor je trenutno vodja Sektorja za varstvo arhivskega gradiva posebnih arhivov v Arhivu RS v Ljubljani. FOTO: Naslovnica Naslovnica in hrbtna stran dela »Demonski ples na Kleku« VIR: Program Ars

Večji del oddaje tokrat namenjamo pisateljicam, ki v Sloveniji gostujejo v okviru festivala Fabula in zunaj njega. Napovedujemo tudi prvi Ljubljanski pesniški festival oziroma poskus festivala, kot zapišejo organizatorji. Poleg festivala kulturno-umetnostne vzgoje Bobri, pa se posvečamo še razstavama Utrujene palme in Odsevi upanja, ki ju obe gosti Maribor. Vabimo vas k poslušanju!

Delegati kitajskega ljudskega kongresa so točno na peto obletnico razglasitve svetovne pandemije koronavirusne bolezni sklenili letno zasedanje v Pekingu. Soglasno so potrdili vsa poročila in sprejeli predlog o petodstotni gospodarski rasti. Kitajska ima težave zaradi nizkega domačega povpraševanja in zaostritve trgovinskih vojn. Predvsem odnosi z Združenimi državami Amerike so zaradi izvolitve Donalda Trumpa in uvedbe carin na veliki preizkušnji, čeprav poznavalci menijo, da je pragmatičen dogovor povsem mogoč, tudi zaradi interesov Elona Muska. Poleg tega ni jasno, v katero smer bodo šla razmerja z Evropsko unijo. Kakšni pa so kitajsko-slovenski odnosi? Sogovorniki: Dr. Wei Shen, profesor ekonomije Dr. Jian Gao, profesor mednarodnih odnosov Melinda Liu, kitajska dopisnica tednika Newsweek Boštjan Malovrh, slovenski veleposlanik v Pekingu Jens Eskelund, predsednik gospodarske zbornice EU na Kitajskem

Papež Frančišek je bil leta 2013 izvoljen na čelo Katoliške cerkve, danes torej zaznamujemo 12 let njegovega pontifikata, v katerem se je odločneje lotil problema spolnih zlorab otrok, več pozornosti pa je namenil tudi ljudem s socialnega roba, nasploh reformiral rimsko kurijo. Poleg te posebne obletnice je leto 2025 razglašeno tudi sveto leto, papež pa je že skoraj mesec dni v bolnišnici. Mojca Širok in Magda Tušar.

Med 12. in 19. marcem se bo v Ljubljani odvila 27. izdaja Festivala dokumentarnega filma – med drugimi bosta na ogled novi film Raduja Judeja o Romuniji v času tranzicije, posnet s pomočjo reklamnih spotov iz tistega časa, pa Edina zemlja, prejemnik oskarja za najboljši dokumentarec. Letošnjim oskarjem se v oddaji tudi sicer posvečamo. Poleg tega razmišljamo o novem mladinskem filmu Urške Djukić Kaj ti je deklica, pa o zgodovinski drami Peti september, ki tematizira incident med poletnimi olimpijskimi igrami v Münchnu leta 1972, ko so teroristi zajeli izraelske športnike.

Komik in psiholog Nejc Šmit, v tem delu ozdravi Sašota in Aleša! Poleg tega pa jima pomaga še ugotoviti: “Kdo ali kaj je Granadirmarš?!?!?!?” … Klikneš, poslušaš, izveš! Ti je podkast všeč? Lahko ga podpreš tukaj

Upravičenci do delnic Vzajemne, ki se statusno preoblikuje, se v teh dneh sprašujejo kdaj odpreti trgovalni račun. Večina izmed skupno več kot 419 tisoč upravičencev namreč tovrstnega računa pri eni izmed borznih hiš ali bank še nima odprtega. A na Vzajemni svetujejo: počakajte! Predsednik uprave Vzajemna Matija Šenk pravi, da bodo cene za odpiranje in vodenje trgovalnih računov najverjetneje nižje, kot so danes. Poleg tega pa tudi ministrstvo za finance razmišlja, da bi omogočilo neposreden prenos delnic Vzajemne iz KDD na individualne naložbene račune. V vsakem primeru se ne mudi, saj se bodo delnice na Ljubljansko borzo uvrstile šele v začetku prihodnjega leta.

Piše Miša Gams, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pisatelj Branko Gradišnik se je po avanturističnih potovanjih, ki jih je opravil po Irski, Siciliji, Korziki, Portugalski, Zakavkazju, Poldivjem Zahodu, Lake Districtu in Provansi odpravil na Kubo, kjer je že decembra 2014 skupaj z družino obredel vsa večja mesta in tudi plaže od Havane do Guardalavace malo pred ameriškim vojaškim oporiščem Guantanamo. Gradišnik, ki je svojo pisateljsko pot začel kot pisec znanstvenofantastičnih besedil in kratke domišljijske proze, nato pa napisal kar nekaj humorističnih, kriminalnih in satiričnih romanov, se je zadnja leta “našel” v žanru domiselnih potopisov, v katerih na humoren način opisuje prigode, anekdote, filozofske refleksije in zabavne dogodivščine s potovanj po svetu, ki skozi optiko globalizma postaja čedalje manjši. Naslov Tisoč in nobena noč nas takoj spomni na zbirko arabskih pravljic, kar ni naključje, saj nas pisatelj želi popeljati v misteriozni svet Kube skozi serijo humoresk, prigod in alegorij, ki delno spontano vzniknejo že ob trku dveh različnih kulturnih paradigem, delno pa jih spodbudi pisatelj sam s svojo vznesenostjo in otroško željo po vzburljivem dogajanju. O svoji tehniki pisanja se je v pričujočem potopisu vsaj na enem mestu precej razpisal: »… zdaj sem že dolga leta zgolj zapisovalec – pišem pač o rečeh, ki so se po moji vednosti res zgodile, da pa bi jih kdo bral – kajti kdo bo bral vsakdanjosti? - jih malo obarvam, recimo s humorno optiko (ki se prilega moji vedri naravi), potem s prostodušno iskrenostjo, ki se ne boji niti neprijetne resnice, z nepričakovanostjo izrazja (ki je značilna za mene blekneža) pa seveda z metodo, ki jo je izpopolnil Dostojevski, da dogajanja ne podaja v zaporedju, ampak kake ključne dogodke začasno zamolči in nam jih servira pozneje kot prave kolporterske senzacije.« In res bralec kakšno prigodo, šalo oziroma humoresko v polnosti razume šele z zamikom, ko mu dodatni detajli odstrejo veliko večjo sliko dogodka in se mu “zidaki” v glavi sestavijo v povsem drug algoritem. Jezik pripovedi je preprost, ubran, jasen in realističen, občasno se približuje jeziku kriminalk, detektivk in satiričnih burlesk. Čeprav potuje na Kubo s svojo družino – soprogo in na pol odraslima dvojčkoma – večino časa preživi v družbi Slovenca Denija – ta ga poduči, kako si pridobiti zaupanje Kubancev in Kubank pa tudi o optimalnih načinih za pridobivanje njihovega bivalnega vizuma, nepremičnin, zakonskih zvez in odvez in še bi lahko naštevali. Z njim avtor razvije poseben odnos, ki nenehno niha med pokroviteljstvom in občudovanjem in ki med potovanjem postaja vedno bolj zaupljiv in konkurenčen. V popotniški skupini so namreč tudi lepa dekleta, na katerih preizkušata različne – bolj kot ne spodletele – tehnike flirtanja in ob tem z besedovanjem razkrivata svojo življenjsko filozofijo. Gradišnik primerja flirt z ekonom loncem, ki »preprečuje, da juhica ne bi prekipela. Če pa začne vseeno kipeti, je lonec mogoče odstaviti, se malo odmakniti, pa bo.« Ob neki drugi priložnosti opozori na pomembnost moškega poslušanja in vnašanja humorja v debato: »… humor dokazuje, da si na nevrološki ravni dobro skonstruiran, da znaš prenašati življenjske tegobe. No, ko si je ženska s tabo izmenjala dovolj psihičnih vsebin, se bo počutila tako zbližano, tako sprepleteno s tabo, da si bo upala izmenjati tudi notranjo telesno vsebino, sokove.« Roko na srce, o državi Kubi izvemo zelo malo. Tisti ki iščejo bodisi turistične opise bodisi popotniške nasvete, bodo zelo hitro razočarani. V knjigi so sicer tu in tam omenjene najlepše plaže, nočni klubi in gostilne z dobro hrano, vendar se je treba do njihovih lokacij prebiti s pomočjo detektivske žilice in obilo domišljije. Po drugi strani pa dobimo v knjigi namige o tem, na kakšen način razviti strategijo iskanja toaletnega papirja, ki ga na Kubi zelo primanjkuje, kako se učinkovito pogajati s (pre)prodajalci, kako s preprosto telesno kretnjo ubiti več muh na en mah … ali kako sredi podeželske dekoracije plastičnega sadja prepoznati v zeleno prebarvan dildo. Na prvi pogled morda Gradišnikove prigode in nasveti ne delujejo sila praktično, a so zelo življenjski in predvsem na moč duhoviti. Čeprav v zapise ne vpleta politike, pa ne more obiti razlik med Američani in Kubanci, o katerih na koncu knjige zapiše, da se porajajo iz etične podstati, saj se prvi lotevajo izzivov s tekmovalnostjo in individualizmom, drugi pa s solidarnostjo v. vzajemno korist: »zakaj so Američani mizerne, Kubanci pa očitno dobre volje: sreče ne prinaša denar, zabava ali moč, temveč priložnost, da je človek drugim koristen in da so drugi koristni njemu. To je vse, kar potrebujemo, ta občutek vzajemne koristnosti, ki vzdržuje skupnost neglede na zunanje pritiske in težave.« Potopis Tisoč in nobena noč krasijo zabavne ilustracije Romea Štrakla, avtorja treh striparskih albumov in Gradišnikovega sodelavca pri seriji Strogo zaupno, ki ga s svojimi ilustracijami spremlja od tretje knjige naprej. Poleg slik, ki delujejo kot povzetki fotografij posameznih dogodkov, je na začetku knjige priložen tudi ročno narisan zemljevid Kube z vsemi mesti, v katerih se ustavi skupina, kot uvod v posamezno poglavje oziroma izlet pa je priložen še opis zastavljenih ciljev. Čarobnost pa se ne poraja iz njihove realizacije, temveč prav iz trenutkov, ko ne gre nič po načrtu. Odlomki iz knjige Tisoč in nobena noč nam še dolgo odzvanjajo v glavi in nas vabijo na dogodivščino, ki nam bo postavila življenje na glavo in nas pretresla do temeljev – in čez.

Poleg šokantnega načrta za Gazo in za številne kapitulacijskega predloga za končanje vojne v Ukrajini je eden od ključnih prijemov ameriškega predsednika Donalda Trumpa za razgradnjo dozdajšnje svetovne ureditve tudi napoved carinske vojne. V Tedenskem aktualnem mozaiku prav tako komentiramo domače dogodke. Novelo temeljnega šolskega zakona, ki prinaša več sredstev za šolstvo, nov postopek imenovanja ravnateljev in možnosti dodatnega plačila učiteljev, novo zakonodajo na področju varstva živali, pa tudi pripravo na uvedbo dolgotrajne oskrbe v praksi.

Med komarji je samica tista, ki lovi. A kaj sploh vemo o živalci, ki se nepovabljena naseli tudi v naše domove? Ta nenavadna žuželka ima šest nog, glavo, oprsje in zadek, ki mu rečemo tudi trebuh, dve krili in rilček z bodalcem, s katerim samica piči in posesa kri svojih žrtev. Če samica vzame nekaj kapljic naše krvi, to ni zato, da bi potešila svoj tek, temveč zato, da ustvari jajčeca, preden jih odloži v vodo. Težava je v tem, da pri prehajanju s telesa na telo samica prenaša nekatere zelo nevarne bolezni. Samci komarjev se tako kot čebele in metulji hranijo s cvetličnim nektarjem in tako s prenašanjem cvetnega prahu, opraševanjem, omogočajo razmnoževanje rastlin. Poleg tega življenje komarjev ni brez tveganja, saj so prava poslastica za pajke, kačje pastirje, lastovke, kuščarje in netopirje. Slišite ta nadležni zvok? Gospa komarjeva se skriva med pastmi, ki jih nastavlja pajek, in roko, ki maha okoli nje ... Bo naša samica komarja na koncu sploščena kot palačinka?Le Moustique : l'aventurière mal-aimée Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Kako do optimalne vlažnosti v bivalnih prostorih? Kateri so ukrepi proti visoki relativni vlažnosti in kaj storiti v primeru nizke relativne vlažnosti? Poleg tega bomo v četrtkovem svetovalnem servisu spoznali vzroke nastanka in ukrepe za odpravo plesni. Kaj v boju proti plesni pomeni pravilno prezračevanje prostorov in kako se nam obrestuje termoizolacija oboda stavbe? Gost svetovalnega servisa na Prvem bo neodvisni energetski svetovalec Bojan Žnidaršič. Pokličite, pišite na prvi@rtvslo.si ali zapišite vprašanje na spletni strani prvi.rtvslo.si

Zimskega spanja je konec! Ta vikend se vrača PLT in zato se spodobi, da se vrnemo tudi mi. Po glasbenem uvodniku smo se pogovarjali o okrepitvah, odhodih, pripravah, novi travi, novemu pokrovitelju iz daljnega vzhoda, evropskemu gostovanju na (zelo bližnjem) vzhodu, Žaki pa je premigal naše sive celice s kar dvema kvizoma! Poleg tega smo osvežili našo grafično podobo, za kar se zahvaljujemo oblikovalskemu magu Perčiju.

V kinematografe je prišel slovenski mladinski film Čao Bela režiserja Janija Severja, film Bob Dylan: Popolni neznanec se osredotoča na prva poglavja kariere verjetno najslavnejšega kantavtorja v zgodovini, Balada o Limonovu pa je presenetljivo nekritičen portret kontroverznega ruskega pisatelja in politika Eduarda Limonova. Poleg tega je v teku Tržaški filmski festival in razglasili so nominirance za letošnje oskarje.

In this episode of Bubble Trouble, hosts Richard Kramer and Will Page return with guest Dror Poleg, an expert in real estate and economic history. They discuss the volatility expected in 2025, reflections on the work-from-home trend, and the dynamic interplay between geopolitics and everyday life. With insights into real estate bubbles, economic predictions, and the evolving nature of productivity, Dror offers a deep dive into how technological advancements shape our physical and economic world. The conversation also covers topics such as the challenges in the housing market, defense spending, AI investment, and the impact of geopolitical shifts. This episode is packed with thought-provoking discussions and forecasts for the near future.00:00 00:00 Introduction00:52 Part One01:00 Guest Introduction03:34 Real Estate Market Insights06:15 Challenges in Urban Development11:46 Rethinking Productivity and Inequality19:38 Future of Work and Education24:06 The Flaw of GDP and Productivity24:23 Discussing the Book: Mismatch Between Economy and World26:31 Part Two26:49 Encouraging Success and Taxing It28:47 Innovation and Public Investment Funds33:33 US Government and Defense Spending43:28 AI and the Future of Compute46:48 Closing Thoughts and Upcoming Book49:54 Credits Hosted on Acast. See acast.com/privacy for more information.

Herman Potočnik Noordung, slovenski inženir ter pionir vesoljske tehnike, je v začetku 20. stoletja s svojimi revolucionarnimi idejami postavil temelje sodobne astronavtike. Njegovo "bivalno kolo" za umetno gravitacijo je navdihnilo generacije znanstvenikov in umetnikov. Poleg tehničnih dosežkov se je odlikoval tudi z razumevanjem človeške dimenzije vesoljskih potovanj, kar je podrobno opisal v svojem delu Problem vožnje po vesolju.

Zadnja oddaja v letu je dobra priložnost, da se ozremo k filmskemu dogajanju v letu 2024 – kateri filmi so prejeli nekaj najpomembnejših nagrad, kateri so bili najbolj kontroverzni filmi in kateri slovenski filmi so nas navdušili? Poleg tega smo pripravili nabor filmskih priporočil za silvestrski večer – nekaj del, ki tematizirajo minevanje časa in prehod v novo leto.

Na današnji tretji december, rojstni dan Franceta Prešerna, 25-ič praznujemo Ta veseli dan kulture, kot so na ministrstvu za kulturo poimenovali dan, ko kulturne ustanove na široko odprejo vrata in so dogodki v njih po vsej državi brez vstopnin. Poleg tega izvemo za imena Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada. Drugi poudarki: - Slovenija bo v drugi polovici prihodnjega leta dobila dodatnega evropskega delegiranega tožilca. - Kandidatka za ministrico za digitalno preobrazbo Ksenija Klampfer se bo predstavila pristojnemu parlamentarnemu odboru. - Ob mednarodnem dnevu invalidov pozivi k odstranitvi vseh vrst ovir, ki preprečujejo njihovo polno vključevanje v skupnost.

Problematika omrežnine za električno energijo se je včeraj preselila v državni zbor. Pristojni parlamentarni odbor je po dolgotrajni razpravi o novem sistemu obračunavanja omrežnine in številnih pojasnilih Agencije za energijo pozval k prilagoditvi tako, da bi bila razlika med tarifami v poletni in zimski sezoni manjša. Poleg tega predlaga prehodno obdobje za uveljavitev novega sistema. Drugi poudarki oddaje: - Evropski zunanji ministri brez podpore predlogu o zamrznitvi političnega dialoga z Izraelom in za nadaljnjo pomoč Ukrajini ob tisoč dneh ruske invazije. - Podnebni vrh v Bakuju za zdaj brez napredka, Slovenija opozorila na pregledno poročanje o vojaških izpustih. - Tadej Pogačar in Urška Žigart na Večeru zvezd pričakovano izbrana za najboljša slovenska cestna kolesarja sezone.

Novi voditelj tokratne epizode oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija ni nihče drug kot novi voditelj Združenih držav Amerike Donald Trump, ki ga na potovanju po Sloveniji spremljajo sorodniki družine Knavs in Helena Blagne. Seveda mu v studio pridejo čestitat vsa slovenska smetana, sladka in kisla, znani domači pevci in športniki ter celo Martin Strel. Kljub obisku visokega oranžnega gosta pa se bo v eter kot po navadi oglasil Franc Kangler, ki po odstopu z mesta prometnega reporterja dela kot promotor mariborskega martinovanja. Poleg tega pa še Uroš Slak, ki bo preverjal, kdo je ta teden izstopil iz ene od desnih strank, La Toya, ki pripravlja tožbo proti predsedniku Trumpu, o Sevnici, ki se vrača na svetovni zemljevid, in novi sladici trampšniti, ki jo bo skupaj z Angelco Likovič pripravljal mojster Rudolf. Se vidimo in slišimo malo po 10.00 na Prvem.

Med 13. in 24. novembrom se bo odvila 35. izdaja Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala. Na ogled bo nekaj najbolj pričakovanih in nagrajenih filmov zadnjega časa, na primer nova dela Pedra Almodovarja, Jacquesa Audiarda in Francisa Forda Coppole, poleg tega se bo deset filmov potegovalo za nagrado vodomec. Letošnjo nagrado bert, ki jo podeljuje društvo režiserjev in režiserk za življenjsko delo na področju filmske igre, je prejela Marijana Brecelj – ob prejemu nagrade smo posneli pogovor z njo. Poleg tega ocenjujemo komično dramo Goodrich, pa francosko komedijo Nekaj malenkost drugačnega – v Franciji je bila letos najbolj gledan film.

Slovenija je gostila največjo evropsko komunikološko konferenco, kjer so potekale razprave o vlogi medijev in komunikacije v času političnih konfliktov, okoljskih groženj, pandemij in vpliva umetne inteligence. Motnje in šumi v politiki, gospodarstvu, zdravju in tehnologiji so preoblikovali komunikacijo in ustvarili družbeno nepredvidljivost s potencialno negativnimi posledicami. Pri tem je še posebej pomembna vloga javnih medijev, ki pa so v različnih evropskih državah pod vse večjim političnim in kapitalskim pritiskom. Poleg slovenskih se spoznamo z aktualnimi razmerami na Poljskem, v Nemčiji in na Finskem. Kako kakovostno upravljati javne medijske servise, kako jim zagotoviti neodvisnost in poskrbeti za prilagoditev sodobnim razmeram in potrebam? Sogovorniki: prof. dr. Beata Klimkiewicz, Jagelonska univerza v Krakovu; prof. dr. Mina Horowitz, Univerza v Helsinkih; prof. dr. Barbara Thomass, raziskovalka medijev in članica sveta ZDF; prof. dr. Marko Milosavljević, Fakulteta za družbene vede.

Žiga Papež je kronični sladkorni bolnik, ki ne dovoli, da bi mu ta osebna okoliščina krojila način in potek življenja. Z uvrstitvijo na svetovno teniško lestvico ATP je nekoč postal prvi tenisač s sladkorno boleznijo tipa 1, ki mu je kaj takega uspelo. Danes podira nove rekorde: pred nekaj tedni je postal prvi diabetik, ki mu je uspelo s cestnim kolesom premagati 4.000 kilometrov dolgo pot skozi osem evropskih držav vse do Severnega rta - najsevernejše točke Norveške. V intervjuju podoživlja najbolj markantne prigode na svoji poti ter orisuje ozadje vztrajnosti in trme, ki ga ženeta pri teh podvigih, katerih poglaviten cilj je osveščanje širše javnosti o sladkorni bolezni. Poleg tega želi s svojim zgledom opolnomočiti druge diabetike na način, da ti svoje kronične bolezni ne bi nikoli sprejeli kot nepremostljivo oviro pri določenih telesnih aktivnostih, ki jih želijo izvajati, ter k akciji spodbuditi vse morebitne bodoče športnike, ki si zaradi stigme diabetesa v vrhunskem športu o svoji bolezni javno ne upajo govoriti.