Intelekta

Umetna inteligenca velja za tehnologijo, ki bo definirala 21. stoletje. Predvidena vlaganja vanjo v naslednjih nekaj letih gredo globalno gledano v bilijone dolarjev. Ob tem se bo občutno povečala tudi poraba elektrike, po ocenah IEA za štirikrat v le petih letih. Novi podatkovni centri se tako vse bolj načrtujejo skupaj s lastnim virom energije, od jedrskih elektrarn do polj vetrnic. Zakaj je sodobna umetna inteligenca tako lačna energije, koliko energije terja eno vprašanje ChatGPT-ju in kaj se pravzaprav dogaja v sodobnih podatkovnih centrih, preverjamo v tokratni Intelekti, v kateri sodelujejo prof. dr. Andrej Filipčič z Inštituta Jožef Stefan in Univerze v Novi Gorici ter izr. prof. dr. Iztok Lebar Bajec, prof. dr. Uroš Lotrič in prof. dr. Patricio Bulić s fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.

Dr. Špela Šalamon: Recimo, da se bomo "zombi" apokalipsi izognili. Novega koronavirusa sicer ne bomo eradicirali, vendar ne bomo smeli pustiti, da se prosto širi. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se je z novim koronavirusom SARS-CoV-2 po svetu okužilo več kot 775 milijonov ljudi. Samo v Sloveniji smo potrdili več kot 1.350.000 primerov; nekateri so se z novim koronavirusom okužili enkrat, drugi dvakrat, trikrat, ali celo še večkrat. V središču Intelekte je tokrat dolgi covid in njegove posledice na zdravje ljudi. Sogovorniki in sogovornice bodo govorili o izsledkih raziskav, ki so ključni za boj proti tej zahrbtni bolezni, in tudi o zdravstvenih težavah, stiskah ter ovirah, ki jih doživljajo oboleli in njihovi bližnji. Od hude utrujenosti in stalnih bolečin, do vrtoglavice in izgube spomina. Stroka ocenjuje, da za dolgim covidom trpi do 30 odstotkov vseh tistih, ki so preboleli okužbo z novim koronavirusom. Sodelujejo: Bojan Ambrožič (Ljubno, Slovenija) in Adrian Hillier (Oxford, Združeno Kraljestvo) – oba sta obolela za dolgim covidom, zdravnica prof. dr. Marta Kisiel (Medicinska fakulteta Univerze v Uppsali, Švedska), zdravnica dr. Špela Šalamon (Deželna bolnišnica LKH Zgornje Štajerske, Leoben, Avstrija) in Suzi Zumpe (Angleška narodna opera, London, Združeno kraljestvo). Intervju z dr. Špelo Šalamon TUKAJ Blog Bojana Ambrožiča TUKAJ Intelekta o švedskem "liberalnem" pristopu proti covidu TUKAJ Podkast Pet let pozneje TUKAJ

Ljubljana je slovensko glavno mesto, naše največje mesto in kot tako tudi nekakšen zgled ostalim krajem v Sloveniji. Pred Ljubljano so številni izzivi, ki jih lahko pričakujemo v prihodnosti, nekateri pa se že kažejo v polnem razmahu. Govorimo o okoljskih in družbenih izzivih, ki posegajo na polja urbanizma, urejevanja prostora, arhitekture, prometa, zelenih površin, javnega prostora, stanovanjske politike in še bi lahko naštevali. Vsi ti izzivi imajo posledice za ljudi, prebivalke in prebivalce mesta, za začasne obiskovalce, za gospodarstvo, vplivajo na zdravje, mobilnost in kakovost življenja. Kako je Ljubljana pripravljena na izzive prihodnosti? Kakšne strategije ubira? Kje so zamujene priložnosti, kje je ambiciozna, kje zaostajamo, kaj nas čaka? V Intelekti gostimo arhitektko in urednico Nino Granda iz revije Outsider in sociologa, profesorja Marjana Hočevarja s Centra za prostorsko sociologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani.

Za taborišči v Gonarsu in na Rabu sicer vemo, ni pa gotovo, da tudi vemo, kaj natanko so Slovenke in Slovenci tam doživeliVedno se bomo spominjali, so v dneh, ko smo obeleževali 80. obletnico konca druge svetovne vojne, malodane v en glas ponavljali voditelji držav, ki so se borile na strani velike, zmagovite antifašistične koalicije. A česa natanko se bomo spominjali? Junaštva naših dedov in babic? – Gotovo. In zasluženo tudi. A, priznajmo, tega se je menda vedno lažje, prijetneje spominjati kakor gorja, ki ga je povzročilo fašistično barbarstvo, gorja, na katerega je bilo potem treba odgovoriti z junaštvom. Pa vendar se zdi, da današnji svet še bolj kot spomin na junaške zmage potrebuje kolikor mučen toliko streznjujoč spomin na koncentracijska taborišča, na sumarne eksekucije, na posilstva, na mučenja, na stradež, na suženjsko delo, na popolno dehumanizacijo. Te nelahke naloge smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo – pars pro toto – spregovorili o izkušnji Slovenk in Slovencev v italijanskih fašističnih taboriščih. Pri tem sta nam pomagali izvrstni poznavalki te problematike, zgodovinarki dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Urška Strle z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki sta v sodelovanju z zgodovinarjem dr. Otom Lutharjem pred dvema letoma in pol pri založbi ZRC objavili obsežno študijo Užaljeno maščevanje : spomin na italijanska fašistična taborišča, v kateri so zbrana in analizirana pričevanja poslednjih preživelih z Raba, Gonarsa in drugih krajev groze, ki jih je za Slovenke in Slovence med vojno vzpostavil italijanski fašizem. V pogovoru z gostjama smo preverjali, zakaj so bili vsi ti ljudje internirani, kaj je pravzaprav pomenilo potopiti se v temo fašističnega taborišča, koliko se jih od tam ni nikoli vrnilo, kaj so tisti, ki so nekako vendarle preživeli, potem morali nositi na svojih plečih skoz življenje in kakšno mesto njihova izkušnja zavzema v našem današnjem kolektivnem zgodovinskem spominu. Foto: risba »Gonars« Nikolaja Pirnata je del notranje grafične opreme knjige Užaljeno maščevanje, izsek (Goran Dekleva)

80 let od konca druge svetovne vojne govorimo o mednarodnem denarnem sistemu, s katerim so zahodne države na čelu z ZDA oblikovale pravila povojnega kapitalizma in institucionalizirale ameriško ekonomsko hegemonijoDobro vemo, da so prav s koncem druge svetovne vojne, od katerega te dni mineva 80 let, Združene države resnično začele igrati vlogo osrednje svetovne geopolitične sile. Tega pa ni omogočila samo njihova vojaška premoč, ampak tudi dejstvo, da so z uveljavitvijo dolarja kot svetovne rezervne valute ZDA dokončno zamenjale Veliko Britanijo na mestu najbolj vplivnega gospodarstva na svetu. V času, ko so spričo sprememb, s katerimi utegne Donald Trump temeljito premešati delovanje svetovne ekonomije, naše oči še bolj kot sicer uperjene čez Atlantik, se bomo v Intelekti posvetili temu, kako se je gospodarska prevlada ZDA in ameriškega dolarja sploh vzpostavila. Vrnili se bomo torej na sredino 40. let preteklega stoletja, ko so voditelji zavezniških držav oblikovali tako imenovani brettonwoodski sistem, mednarodno denarno ureditev, ki je po eni strani omogočila povojno okrevanje in gospodarsko rast tudi državam poraženkam, po drugi strani pa ZDA postavila v samo središče svetovnega gospodarstva in njeno vojaško zmago prevedla tudi v institucionalno ekonomsko in finančno moč. O tem, kako so si zahodni voditelji še v času druge svetovne vojne zamislili mednarodna denarna pravila povojnega sveta, kakšni razmisleki in interesi so jih pri tem gnali, kaj je ta sistem prinesel različnim delom sveta in kakšna je njegova dediščina danes, pol stoletja po razpadu Brettonwoodskega sistema in v odsotnosti novega dogovora te vrste, nam bodo pomagali razmišljati dr. ekonomskih znanosti in znanosti s področja zgodovine Neven Borak, dr. Kornelija Ajlec z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete in ekonomist dr. Urban Sušnik z NLB Lease&Go. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Pixabay

Bolj ko postajajo mednarodni odnosi negotovi in napeti, bolj so pomembne na videz obrobne podrobnosti, ki lahko odločijo, v katero smer se bodo odvila pogajanjaVsaj del zahodnega sveta je bil po koncu hladne vojne in padcu socializma prepričan, da je nastopil konec zgodovine, zahodni politični in ekonomski ustroj pa bo slej ko prej prevladal povsod po svetu. V tem kontekstu je verjetno jasno, da to ni bil ravno čas, ki bi Zahod silil v premislek marsikdaj arogantnega obnašanja do drugih sil in spregledovanja njihovih pogledov ter miselnega in kulturnega sveta, iz katerega izhajajo in ki v veliki meri določa njihove odločitve. Danes pa je že jasno, da je Zahod le eden od centrov geopolitične moči in da bodo pogovori s predstavniki kultur, ki so lahko zelo drugačne od zahodne, ključni ne le za dobre gospodarske odnose, ampak tudi za razreševanje političnih in celo vojaških konfliktov. Čeprav je bilo poznavanje drugega od nekdaj pomemben del stikov med ljudmi iz različnih okolij, smo se torej znašli v multipolarnem svetu, v katerem bodo gospodarstveniki, diplomati in politiki prisiljeni še precej bolje spoznati kulture svojih sogovornikov, kakršni so denimo Rusija, Kitajska, Indija in Brazilija, v kontekstu vedno manj samoumevnih zavezništev znotraj samega Zahoda pa seveda nikakor ni nepomembna tudi pozornost na naše notranje medsebojne razlike, ki včasih nikakor niso tako majhne. Korak v tej meri predstavlja tudi delo Medkulturna pogajanja: izzivi, dileme in rešitve, ki je nedavno izšlo pri založbi Fakultete za družbene vede. Kako pravzaprav pristopiti k medkulturnim pogajanjem ter kako na različnih koncih sveta razmišljajo o sklepanju dogovorov, pa tudi o odnosih in svetu nasploh, sta predstavila zaslužni profesor, strokovnjak za mednarodne ekonomske odnose dr. Marjan Svetličič ter dr. Boštjan Udovič s katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Pogovor je bil prvotno predvajan v oddaji Glasovi svetov na programu Ars. foto: Pogovori kitajske in ameriške delegacije na vrhu G20 v Buenos Airesu leta 2018, Wikipedija, javna last

Fosilizirani ostanki bujnih gozdov na Antarktiki iz časov, ko so na planetu vladali dinozavri, nazorno pričajo o tem, koliko toplejša je bila Zemlja pred davnimi časi. Po drugi strani pa so zadnjih 2 in pol milijona let večinoma prevladovale dolge ledene dobe, s kratkimi vmesnimi toplejšimi obdobji, v kakršnem živimo zadnjih 12 000 let. Kaj je podnebno tehtnico nagnilo zdaj v eno, zdaj v drugo smer? Kakšne ekstremne dogodke lahko razberemo v geološkem zapisu planeta? Kaj nam konec koncev ta oddaljena preteklost lahko pove o dogajanju danes? Gosta tokratne Intelekte sta klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije za okolje in geolog prof. dr. Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: Zemlja v času zadnje ledene dobi, umetniška upodobitev, Wikipedia

Nove droge, novi izziviV Sloveniji se je letos v vzorcu heroina pojavil izjemno nevaren sintetični opioid fentanil, ki je 50-krat močnejši od heroina in zato vzrok za predoziranja in smrti. Strah pred fentanilom v Evropski uniji je velik, v Združenih državah Amerike in v Kanadi je namreč povzročil hudo zdravstveno krizo. Kako smo na pojav te smrtonosne droge pripravljeni v Sloveniji, kakšne so še druge nove psihoaktivne snovi pri nas ter kdo in kje danes uporablja tako nove kot stare psihoaktivne snovi? Odgovore na ta vprašanja in opis primerov zastrupitev, obravnave bolnikov in toksikološko analizo novih psihoaktivnih snovi je ponudil posvet z naslovom Nove droge, novi izzivi, Toksikologija 2025, ki sta ga organizirala Sekcija za klinično toksikologijo Slovenskega zdravniškega društva in Center za klinično toksikologijo in farmakologijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Nekaj zanimivih poudarkov boste slišali v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.

Javnega življenja niso ustavili. Švedska se je boja proti novemu koronavirusu in covidu lotila s strategijo, ki je bila drugačna od večine drugih evropskih držav. Brez strogega lockdowna in policijske ure, brez zapovedane uporabe zaščitnih mask, brez zapiranja osnovnih šol. Namesto na prepovedi so stavili na priporočila. Prav zato je bil tako imenovani švedski model obvladovanja pandemije novega koronavirusa za mnoge najbolj učinkovit način boja proti covidu. Pa je temu res tako? Kaj se je dogajalo Švedskem? Ali je bil Švedski pristop bolj primeren? Sogovorniki intelekte so bili v takratno dogajanje na Švedskem aktivno vpleteni. To so »oče« švedske strategije, infektolog in med epidemijo prvi državni epidemiolog dr. Anders Tegnell, članica tako imenovane skupine dvaindvajsetih virologinja dr. Lena Einhorn, ki je v javnem pismu izrazila odmevno kritiko in zaskrbljenost nad načinom švedskega boja proti covidu, in ekonomist dr. Joakim Sonnegard, sekretar neodvisne komisije, ki je ocenila ravnanje švedske politike in stroke v prvih dveh letih pandemije. V oddaji so izpostavili prednosti in slabosti tako imenovanega švedskega modela boja proti covidu. Oddaja je nastala kot del projekta Pet let pozneje. Sodelujoči: Lena Einhorn, Joakim Sonnegord, Anders Tegnell, Blaž Oder in Luka Smajila. Maja Moll, Renato Horvat in Matej Rus, ki so brali prevode. Za tehnično izvedbo so poskrbeli: Janez Ahlin, Jernej Boc, Damjan Rostan in David Lap. Pripravil Iztok Konc. Foto: MMC RTV/ Kaja Sajovic Daljši intervju z dr. Tegnellom TUKAJ  Podkast "Pet let pozneje" TUKAJ

Človeška spolnost je močna sila. Je zapletena in skrivnostna, verjetno se tudi zato toliko ukvarjamo z njo. Lahko je sila, ki zbližuje, lahko pa je tudi uničevalna. Družba je na področju spolnosti v zadnjih desetletjih doživela velikanske spremembe. Danes v spolnosti skoraj ni več omejitev, pogosto jo dojemamo kot potrošniško dobrino, saj živimo v svetu, v katerem seks prodaja skoraj vse. Spolnost lahko v določenih primerih začne povzročati težave, lahko ima celo hude posledice. Naraščajo namreč zasvojenosti s seksualnostjo, tudi z internetnim seksom oziroma pornografijo, ki je zaradi digitalne dostopnosti vseprisotna . Eden od največjih paradoksov pornografije se kaže v stiski, ki jo doživljajo v spolnosti predvsem mladostniki. V preteklosti so pornografske revije in posnetke uporabljali za raziskovanje spolnosti, pripravo ali zmanjšanje napetosti pred resničnim spolnim odnosom z drugim človekom in kot vir vzburjenja. Danes pornografija ne predstavlja vira spodbude k spolnim odnosom s partnerjem, ampak prej oviro, saj se ob resničnih partnerjih ne vzburijo tako, kot to lahko dosežejo s pornografijo. Raziskava Ministrstva za zdravje na Japonskem je pokazala, da velikega števila mladih fantov, starih med 16 in 19 let, seks z resničnimi ženskami ne zanima več ali pa do njega čutijo celo odpor. Število takih moških je od leta 2008 do 2010 naraslo s 17, 5 na 36,1 odstotka. Podobno pomanjkanje zanimanja za seks z drugo osebo so v isti raziskavi izrazili tudi starejši moški in ženske.Kako na področju spolnosti postaviti mejo med zdravim oziroma običajnim, normalnim na eni strani in patološkim na drugi? Je ta meja enaka za vse ljudi? Gre za bolezensko stanje ali le vedenjsko težavo? Je spolno izražanje vedno stvar izbire? Kako opredeliti stanje, ko oseba izgubi nadzor nad svojim seksualnim vedenjem in z njim nadaljuje kljub negativnim posledicam?O vsem tem v svoji knjigi Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi piše Peter Topić, psihoterapevt, ki je specialistični študij na področju zasvojenosti s seksualnostjo in travm zaključil na mednarodnem inštitutu IITAP (International Institute for Trauma and Addiction Professionals) pri svetovno priznanem strokovnjaku dr. Patricku Carnesu v Londonu in ZDA in tako postal prvi Slovenec in peti Evropejec z uglednim nazivom CSAT (Certified Sex Addiction Therapist). Danes  je gost Intelekte, ob njem pa tudi gostja, partnerska in spolna terapevtka Špela Gornik.   Foto:Mig Gilbert, Wikipedia

Kako se je skozi zgodovino oblikoval ameriški izrazito skeptičen pogled na vlogo države v družbi in gospodarstvu ter zakaj v Evropi na to gledamo drugače?Vse odkar je Donald Trump pred približno dvema mesecema ponovno postal ameriški predsednik, lahko spremljamo celo vrsto ukrepov, ki močno krčijo in spodkopavajo ameriško državno birokracijo oziroma vrsto državnih podsistemov, ki skrbijo za najrazličnejša polja ameriške družbe in gospodarstva, od pokojninskega sistema pa do državne vremenske službe. Če se površnemu opazovalcu lahko zdi, da gre pri tem početju za povsem individualne kaprice nekaterih vplivnih ljudi v administraciji, pa nekoliko bolj podroben pogled v ameriški politični diskurz hitro pokaže, da se te ideje nikakor niso pojavile čez noč, ampak je skepticizem do javnih sistemov že dolgo globoko zasidran v ameriški politični kulturi, ameriško pojmovanje države in njenih nalog ter pristojnosti pa je v marsikaterem oziru precej drugačno od tistega, ki se je oblikovalo na evropski celini, kjer kot razmeroma samoumevno razumemo, da država skrbi za celo vrsto stvari, od zdravstvenih in socialnih sistemov, pa do šolstva in okoljskih regulacij ter celo lastništva osnovne infrastrukture. Kako sta se ta dva precej različna pogleda na vlogo države v družbi in gospodarstvu skozi zgodovino oblikovala in razvijala, katere so glavne razlike med njima ter kaj eden ali drugi koncept lahko pomeni za funkcioniranje moderne države v današnjem času, se bomo spraševali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo dr. Bogomirja Kovača z ljubljanske Ekonomske fakultete, politologa dr. Igorja Lukšiča s Fakultete za družbene vede ter kulturologa dr. Blaža Kosovela. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: izsek iz preambule ustave Združenih držav

Zgodnje vesolje je bilo precej drugačno, kot smo si še včeraj zamišljali. Zvezde in galaksije so bile večje in svetlejše, nastajati pa so začele mnogo prej, kot smo domnevali. Že v središčih najzgodnejših galaksij najdemo tudi orjaške črne luknje, kar povsem spreminja naše razumevanje, kako so ti nenavadni pojavi nastajali. Ob določenih pogojih je mogoče opazovati posamezne zvezdne kopice, torej večje skupke zvezd znotraj mlade galaksije, kot je na primer galaksija, imenovana Roj kresničk, ki jo raziskuje prof. dr. Maruša Bradač. Opaziti je mogoče celo eno samo posamezno zvezdo, kot je primer zvezde Eärendil. Vsa ta nova odkritja in z njimi kup svežih ugank je prinesel vesoljski teleskop Jamesa Webba, naslednik legendarnega Hubbla. Kakšna spoznanja se nam zdaj s tem odpirajo, preverjamo v tokratni Intelekti. Gosta sta astrofizika prof. dr. Maruša Bradač in prof. dr. Tomaž Zwitter s fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Foto: Galaksija Roj kresničk je na Webbovi fotografiji razpotegnjena črta na sredini posnetka. Nastala je približno 600 milijonov let po velikem poku. Tako jo razpotegne gravitacijsko lečenje.Vir: NASA, ESA, CSA, STScI, Chris Willott (NRC-Canada), Lamiya Mowla (Wellesley College), Kartheik Iyer (Columbia)

Ob 40. obletnici izvolitve Gorbačova na položaj generalnega sekretarja sovjetske komunistične partije skušamo opredeliti njegovo vlogo v svetovni zgodovini11. marca 1985 je na čelo sovjetske partije in države stopil tedaj 54-letni Mihail Sergejevič Gorbačov. V Kremlju je sicer zdržal vsega 6 let in pol, a kakšnih šest let in pol je to bilo! Perestrojka in glasnost, jedrska nesreča v Černobilu in jedrski detant z Združenimi državami, združitev Nemčije in razpad Sovjetske zveze … Ob 40. obletnici prihoda Gorbačova na oblast smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako pravzaprav opredeliti njegovo vlogo v svetovni zgodovini? Je bil eden največjih junakov 20. stoletja, humanist, ki je razgradil železno zaveso in po mirni poti končal hladno vojno, ali pa je bil, nasprotno, nepoboljšljiv naivnež, ki je za prazen nič spodkopal temelje ruske geopolitične moči? – Odgovore so nam pomagali iskati dr. Tomaž Gerden, Miha Lampreht in Branko Soban, trije novinarji torej, ki so tako rekoč v živo spremljali in za nas v Sloveniji komentirali poteze, ki jih je, ko je bil na oblasti, Gorbačov vlekel. Foto: Mihail S. Gorbačov oktobra 1991 (Lev L. Medvedev / Wikipedia)

Digitalne platforme so predmet številnih analiz, ki poskušajo razložiti, kako delujejo in kakšne so posledice tega delovanja. Algoritmi družbenih medijev določene vsebine naredijo vidnejše, druge pa nevidne. Od nekdaj že velja, da komunikatorja ne plačaš le za to, da kaj pove, ampak tudi, da ostane tiho. O čem molčijo tehnofevdalci, kako nas spreminja ekonomija pozornosti in v katero smer se obrača družba? Nekaj odgovor v tokratni oddaji Intelekta. Si programska posodobitev? Digitalizacija dela in življenja

Kako si v Pekingu predstavljajo dobro urejen, dobro delujoč in kolikor je le mogoče varen svet, ki se bo zmožen soočiti z zagatnimi izzivi od globalnega segrevanja do vzpona umetne inteligence? Od začetka drugega Trumpovega predsednikovanja je sicer minilo vsega mesec dni, a to je čisto dovolj dolgo obdobje, da smo lahko razbrali, kakšno zunanjo politiko nameravajo zdaj voditi Združene države – transakcijsko politiko, ki je utemeljena na logiki moči, politiko, ki v odnosih med državami pač utrjuje zakon džungle. Da Putinova Rusija razmišlja podobno, smo se lahko prepričali pred skoraj natanko tremi leti, ko se je začela vojna v Ukrajini. Zato se velja vprašati, ali tako razmišlja tudi tretja velika sila 21. stoletja, Ljudska republika Kitajska, ali pa imajo oblastniki v Pekingu vendarle kakšno drugačno vizijo, na drugačnih, po možnosti manj krutih principih utemeljen sistem mednarodnih odnosov, ki bi ga zdaj lahko ponudili svetu? Kako si, še drugače rečeno, Kitajska predstavlja dobro urejen, dobro delujoč in kolikor je le mogoče varen svet, ki se bo zmožen soočiti z zagatnimi izzivi, ki jih v širokem razponu od globalnega segrevanja do vzpona umetne inteligence prinaša bližnja prihodnost? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili tri sinologinje, predavateljice na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete: soustanoviteljico oddelka red. prof. dr. Jano Rošker pa doc. dr. Sašo Istenič Kotar ter doc. dr. Majo Veselič. foto: AmazingArtWork / Pixabay

Kako sploh deluje »venture« oziroma tvegani kapital, kdaj je nastal in kako se spreminjal v zadnjih desetletjih, kakšna je njegova vloga v svetu, zakaj je tako močno skoncentriran v Združenih državah Amerike in koliko je to sploh pomembno tako za tehnološki razvoj kot za gospodarsko rast evropske celine v prihodnosti?Verjetno je do danes že tako rekoč vsakdo slišal besedno zvezo »tvegani kapital«. In če ste slučajno med tistimi, ki se jim ta ni vtisnila v spomin, nedvomno poznate in morda celo dnevno uporabljate izdelke cele množice podjetij, ki so nastala prav s pomočjo te vrste financiranja, ki se je pred pol stoletja pod imenom »venture capital« rodilo v Silicijevi dolini v Kaliforniji. Vse od našega brskanja po spletu pa do internetnega naročanja izdelkov, da ne govorimo o celi vrsti naprav, na katerih do teh storitev dostopamo, je namreč nastalo z velikimi, včasih kar megalomanskimi vložki tveganega kapitala in v zadnjih desetletjih po pospešenem postopku zraslo v resnično gigantska podjetja ter povzročilo močno dominacijo ameriških produktov predvsem v tehnološkem sektorju. Tudi v luči geopolitičnih sprememb, ki nam jasno kažejo, da evropsko-ameriško zavezništvo ni nujno tako trdno, kot se je zdelo, bomo torej v današnji Intelekti skušali nekoliko osvetliti fenomen tveganega kapitala: kapitala, ki je pripravljen vložiti včasih velikanske zneske v projekte, ki še ne delajo dobička in morda sploh niso nič drugega kot začetna zamisel, ter upa, da bo čez nekaj let lahko čisto majhen odstotek teh »startupov« oziroma zagonskih podjetij prodal za visoke večkratnike svojega vložka; kapitala, ki denar vloži v podjetja, ki jim banke ne bi namenile niti kredita, in igra na to, da bo v množici spodletelih investicij stavil vsaj na kakšen zmagovalni podjem, ki je uvidel prihodnji tehnološki in družbeni razvoj sveta; kapitala, ki je odigral ključno vlogo pri nastanku podjetjih najbogatejših zemljanov; ter nenazadnje kapitala, katerega skladi so do danes privabili že toliko vlagateljev, da lahko upravljajo tudi z desetinami milijardami premoženj oziroma - da si lahko to lažje predstavljamo - večkratniki slovenskega državnega proračuna. Pri zarisovanju tega fenomena nam bodo v tokratni Intelekti pomagali dolgoletni upravljalec premoženja in partner slovenskega sklada tveganega kapitala Silicon Gardens oziroma Silicijevi vrtovi Andraž Grahek, podjetnik, soustanovitelj enega prvih uspešnih slovenskih zagonskih podjetij Zemanta, zdaj pa tudi vlagatelj v zagonska podjetja Boštjan Špetič ter zgodovinar in novinar Gal Krizmanič. Oddajo je pripravila Alja Zore.   foto: Pixabay

Do sredine leta 2024 je bilo po vsem svetu uporabljenih 13 milijard in pol odmerkov cepiva proti covidu. Največji delež gre mRNK cepivoma družb Pfizer in Moderna. Letos mineva pet let od izbruha pandemije novega koronavirusa SARS-CoV-2. Ta je terjal že več kot 7 milijonov življenj, samo v Sloveniji je zaradi covida umrlo približno 7.000 prebivalcev. Stroka je enotna – smrti bi bilo še več, če ne bi hitro razvili učinkovitih mRNK cepiv. Kljub temu zlasti na družbenih omrežjih nekatera vprašanja vedno znova kljubujejo znanosti: Ali so bila mRNK cepiva dovolj preizkušena, ali je bil del človeštva zgolj del velikega cepilnega eksperimenta, ki je farmacevtskima družbama Pfizer in Moderna samo do leta 2023 prinesel več kot 100 milijard evrov? Zakaj smo v Sloveniji več odmerkov zavrgli, kot porabili? Kakšna je prihodnost mRNK cepiv? Odgovori v Intelekti. Sodelujejo: infektologinja dr. Bojana Beović, specialistka javnega zdravja dr Marta Grgič Vitek in sintezni biolog dr. Roman Jerala.

V sodobni digitalizirani družbi je druženje v spletnih prostorih prek različnih zaslonskih tehnologij del vsakdanjega življenja. Vendar nove aplikacije in naprave ne omogočajo le druženja z ljudmi iz fizičnega sveta, temveč tudi druženje z vplivnicami in vplivneži, znanimi iz sveta športa, zabave in politike, pa tudi s klepetalnimi roboti, ki jih poganja generativna umetna inteligenca. Kakšna je reprezentacija prijateljstva na družbenih medijih? Kako podatkovna ekonomija vpliva na te najtesnejše in najgloblje stike? Ali se v globoko polariziranem in radikaliziranem svetu krhajo pristni medosebni odnosi? Kje je torej danes še mesto za pravo prijateljstvo?O tem se je Urška Henigman pogovarjala s sogovornicami, ki so to tematiko predstavile vsaka s svojega zornega kota. Raziskovalka Katja Koren Ošljak s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je govorila o rezultatih raziskav Medijski repertoarji mladih in Digitalna zrelost mladih, pomen in vlogo prijateljstva pri vplivnicah in vplivnežih je razložila komunikatorka znanosti s Fakultete za računalništvo Univerze v Ljubljani Tinca Lukan, zgodovinarka dr. Manca G. Renko je predstavila reprezentacije prijateljstva v korespondencah, ki jih je našla v zgodovinskih arhivih, red. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani nam je pojasnila, kakšno vlogo igra prijateljstvo v različnih življenjskih obdobjih in ali lahko sega prek meja družbenih razredov, psihologinja izr. prof. dr. Ana Kozina s Pedagoškega inštituta pa je izpostavila, da se otroci in mladi sočutja, empatije in prijateljstva učijo tudi prek odnosa, ki ga z njimi vzpostavi in ohranja učiteljica ali učitelj. Eternal you - Nesmrtni ti

Zdaj, ko se, zahvaljujoč vzponu generativne umetne inteligence, zdi, da so stroji človeka presegli, se krepi vtis, da moramo o svetu in svojem novem, obrobnem mestu v njem začeti razmišljati drugače. Toda: kako?V znameniti Sofoklejevi tragediji o Antigoni lahko preberemo tele privzdignjene besede: »Mnogo je nedoumljivih skrivnosti / in vendar – ni globlje skrivnosti kot človek. […] Govor je iznašel in misel, / begotno kot veter, in smisel / za red in zakone v državi, / in toplo zavetje / pred mrazom neznosnim, / pred ploho nevšečno dežjá. / Vedno izhod si poišče, / nikdár ne zaide v zadrego, / le sredstva, da bi smrti utekel, / ne najde. A iz stiske bolezni / težko ozdravljivih / le našel je pot.« In čeprav je od časov, ko so nastajale starogrške drame, minilo že kakih 2500 let, nas vzneseni sentiment, ki prežema navedeni odlomek, povečini še kar nagovarja. Saj drži, da smo v vmesnem času zagrešili nekaj genocidov, da smo se zapletli v nekaj globalnih vojn, da smo planet prignali na rob ekološkega kolapsa in da so, ne nazadnje, znanstveniki od Kopernika do Darwina prepričljivo dokazali, da nas noben božji načrt ni postavil na kak posebej visok piedestal, pa vendar ljudje o homo sapinesu še vedno najraje razmišljamo kot o nesporni kroni stvarstva in najbolj zanesljivem merilu vseh stvari. A zdaj, ko se pred našimi očmi odvija prava pravcata znanstveno-tehnološka revolucija – pa naj gre za generativno umetno inteligenco, za genski inženiring ali za kvantne računalnike –, se vendarle krepi vtis, da nam je krona naposled – in nepovratno tako – padla z glave in da moramo torej o svetu in svojem, slej ko prej obrobnem mestu v njem začeti razmišljati radikalno drugače. Toda: kako? Eno izmed možnosti menda ponujajo tiste intelektualne tradicije, ki jih je mogoče opredeliti s krovnim pojmom »antihumanizem« in že dolgo polemizirajo s stališči, ki jih je sicer tako elokventno ubesedil Sofoklej. A kaj natanko antihumanizem ponuja namesto vere v človekov neomejeni potencial in kako naj bi nam antihumanistična perspektiva mogla pomagati preživeti 21. stoletje, ki ga, kot kaže, usodno zaznamuje medsebojno prepletanje krize etabliranih družbeno-političnih institucij, ekološke katastrofe in znanstveno-tehnološke revolucije? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili Roberta Bobniča, asistenta na Oddelku za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede, pa dr. Natalijo Majsovo, izredno profesorico na istem oddelku, ter dr. Primoža Krašovca, docenta na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. foto: Leonardo Da Vinci – Vitruvijev človek, 1490, črnilo na papirju, izsek (Wikipedija, javna last)

Korporacija Meta, pod okrilje katere sodijo digitalne platforme Facebook, Instagram, WhatsApp (tri izmed štirih po številu uporabnikov največjih spletnih platform), je pred tednom dni ukinila preverjanje dejstev na svojih platformah v Združenih državah Amerike. Gre za pomenljiv obrat in jasen signal, da se opušča aktivna prizadevanja za zmanjševanje širjenja dezinformacij, zavajanj in laži na socialnih omrežjih. Zadnje desetletje je – vsaj od afere s Cambridge Analytico naprej – na različne načine nazorno pokazalo, da so številne vsebine, ki se najbolj viralno in tudi ciljano širijo po spletu, izrazito škodljive, tako za posameznike in posameznice kot za družbo v celoti; za našo zmožnost, med drugim, da se kvalitetno informiramo o dogajanju in na tej podlagi sprejemamo svoje odločitve, tudi politične. V prvi vrsti so žvižgači razkrivali, da platforme prek svojih algoritmov spodbujajo vsebine, s katerimi bi čim dlje zadržale uporabnike na omrežjih, ne glede na potencialno spornost vsebin, in zavračajo mehanizme, ki bi njihovo širjenje vsaj nekoliko omejili. Sledil je pritisk, tudi v obliki zakonodaje, kot je v Evropski uniji Akt o digitalnih storitvah, da morajo tehnološki velikani, ki so med najbogatejšimi podjetji na svetu, z različnimi pristopi aktivno zmanjševati količino problematičnih vsebin na svojih platformah. Med drugim s preverjanjem dejstev. In prav to se zdaj ukinja. Če sodimo že po izjavi šefa Mete, Marka Zuckerberga, se s tem podjetje zgolj vrača k svojim koreninam. Nobena skrivnost sicer ni, da je ta odločitev neposredni odgovor na vrnitev Donalda Trumpa na čelo ZDA, ki je moderiranju vsebin in preverjanju dejstev, ki je njega samega redno postavljalo na laž, pač izrazito nenaklonjen. Meta in številna druga podjetja se zdaj prilagajajo novi politični realnosti, to pa bo imelo daljnosežne posledice. Kaj se torej obeta v digitalnem prostoru in pri pogojih za objektivno poročanje in preverjanje dejstev, za profesionalno novinarsko delo? Na kakšne načine bodo te spremembe zadele Evropo, kaj pomenijo za demokracijo in kakšne strategije bi bile v teh spremenjenih pogojih smiselne, to bodo teme v središču tokratne Intelekte. Gostje v studiu danes so prof. dr. Sandra Bašić Hrvatin s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, ustanoviteljica in odgovorna urednica centra za preiskovalno novinarstvo Oštro Anuška Delić, doc. dr. Jernej Kaluža s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in dr. Aleš Mendiževec s Filozofskega inštituta ZRC SAZU.

Kvantni računalniki bodo kos nalogam, ki jim niti najzmogljivejši superračunalniki niso. Med drugim bi kaj zlahka strli enkripcijo, ki danes ščiti naše digitalne podatke. Prav zato se zdaj zelo intenzivno, tudi pri nas, razvija kvantne komunikacije, ki bi bile varne pred tovrstnimi vdori.Možnosti, ki se bodo odprle z zmogljivostmi kvantnih računalnikov in z drugimi kvantnimi tehnologijami, bodo temeljito poglobile naše razumevanje dogajanja na nano nivoju, na ravni molekul in atomov torej, ter s tem prinesle izreden pospešek na številnih področjih; od razvoja zdravil do novih materialov. Prav zato govorimo kar o drugi kvantni revoluciji. O drugi pa zato, ker je že samo odkritje principov kvante mehanike pred sto leti prineslo ne samo novo razumevanje, kako deluje vesolje na najmanjšem nivoju, ampak je to znanje tudi nujni sestavni del cele palete danes samoumevnih tehnologij; od računalniških mikročipov, GPS-ja, sončnih celic, laserjev, slikanja z magnetno resonanco in številnih drugih.Kaj dejansko prinaša druga kvantna revolucija in kaj vse se razvija pri nas, so v tokratni Intelekti osvetlili prof. dr. Anton Ramšak s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Instituta "Jožef Stefan", prof. dr. Dragan Mihailović, vodja odseka za kompleksne snovi na IJS in Nanocentra, dr. Zala Lenarčič z odseka za teoretično fiziko IJS ter izr. prof. dr. Lev Vidmar z IJS in Fakultete za matematiko in fiziko UL.

Svetle in temne plati sreče. Katere osebnostne lastnosti so najboljša kombinacija za srečo v življenju? Zakaj zahodne potrošniške družbe od ljudi zahtevajo, da so srečni? Kaj sreča sploh je? Po zadnjih podatkih evropskega statističnega urada živimo v Sloveniji srečni ljudje. Po sreči smo namreč na drugem mestu: takoj za Finci, skupaj z Belgijci, Avstrijci in Romuni. Tako raziskava. Kaj pa pravijo naključni mimoidoči na ljubljanskih ulicah in strokovnjaki, s katerimi smo govorili? Sodelujejo: psihologinja prof. dr. Andreja Avsec, filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl in nevroznanstvenik prof. dr. Zvezdan Pirtošek. Raziskovalce zanima, kako je občutek sreče odvisen od človekovega spola, starosti, religioznosti, izobrazbe. Zanima jih, katere osebnostne lastnosti so najboljša kombinacija za srečo v življenju. Znanstveniki že razumejo, kako se sreča odseva v možganih. Sreča pa ima tudi svojo temno plat. Izpostavimo industrijo sreče in prisiljeno srečo, ki vodi do različnih konfliktov. Foto: Pixabay, cc Znanstvena monografija »Psihologija subjektivnega blagostanja: znanstvena spoznanja o sreči« TUKAJ

Kako dejansko poteka mednarodno razvojno sodelovanje, kakršno se je razvilo od 2. svetovne vojne naprej, na kakšne načine države skozenj uveljavljajo svoje geopolitične in ekonomske interese ter kako se v tem razlikuje delovanje držav globalnega Severa in globalnega JugaOb prazničnih dneh, ki so pred vrati, se bo najbrž marsikdo spomnil tudi na tiste, ki živijo v pomanjkanju, in ne bo obdaroval le svojih bližnjih, ampak bo pomoč namenil tudi ranljivim v širši skupnosti. Če je tovrstna humanitarna dejavnost verjetno že od nekdaj del človeške zgodovine in tudi del mnogih religij in vrednostnih sistemov, pa je širši svetovni ustroj humanitarne in tudi razvojne pomoči – organizem, ki ga sestavlja vrsta mednarodnih institucij, pa nevladnih organizacij in nenazadnje nacionalnih razvojnih agencij – v resnici nekaj, kar je nastalo šele v modernem svetu. Čeprav lahko tudi posamezniki redno participiramo v akcijah pomoči ljudem na drugih kontinentih, zahodne države in tudi druge velesile, kot je denimo Kitajska, pa del svojega proračuna stalno namenjajo za humanitarno in razvojno pomoč, pa v resnici le malo vemo o tem, kako ti sistemi zares delujejo ter s kakšnimi težavami se spopadajo organizacije, ki ga sestavljajo. Še več, naše predstave o mednarodni humanitarni in razvojni pomoči segajo vse od idealizacij njene dobrohotnosti do cinizma in skepse glede dejanskih rezultatov tovrstnih projektov. Pri vsem tem pa seveda ne moremo mimo vprašanja, zakaj države sploh namenjajo denar in energijo za tovrstno pomoč po svetu in kaj imajo v prostoru mednarodnih odnosov - kjer se stvari praviloma ne odvijajo iz čiste ljubezni, ampak iz koristi - od tega? To so nekatere od tem, o katerih bomo govorili v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo znanstveno sodelavko Centra za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede dr. Jano Arbeiter, ter politologinjo dr. Katjo Žvan Elliott in antropologinjo Anušo Pisanec, obe z Direktorata za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve, ki sta v preteklosti delovali tudi na terenu, predvsem v nekaterih afriških državah. Oddajo je pripravila Alja Zore.   Foto: Pixabay

Človeška reprodukcija je v zahodnem svetu že dolgo ločena od seksualnosti. Pred 100 leti so bili na voljo prvi kondomi, Sava Kranj je v 50. letih 20. stoletja začela izdelovati diafragmo, tovarna Lek pa nekoliko pozneje spermicidno pasto, pred 60. leti pa so bile v Sloveniji na voljo prve kontracepcijske tabletke. Ženske so s kontracepcijo dobile zanesljivo in učinkovito metodo za nadzor nad svojim telesom. Vendar kontracepcija ni bila vzrok za spremembe na področju družinskega življenja, te so se zgodile že prej, saj so se ljudje že pred prihodom tabletke odločali za manj otrok. Družbenim spremembam torej sledi razvoj znanosti, temu pa zakonodaja. Leta 1974 je SFRJ v ustavo zapisala pravico o svobodnem odločanju o rojstvih otrok, kar ne vključuje le kontracepcije in abortusa temveč z razvojem biomedicine tudi pomoč pri zanositvi in zdravljenje neplodnosti. Leta 1983 je Ginekološka klinika v Ljubljani med prvimi na svetu uspešno opravila zunajtelesno oploditev in leta 1984 sta se rodili dvojčici. Reproduktivne pravice so temelj za doseganje enakosti spolov, zato bomo o njih govorili v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.

Obilje informacij, digitalnost in spletnost, hitrejše, celo hektično življenje, neizprosne zahteve po vse večji produktivnosti, spremenjen sistem vrednot, vse to je današnja družba, sistem, kjer je čas, da pojave, ki so nam bili nekdaj samoumevni, na novo pogledamo, poimenujemo in razumemo v luči novih kontekstov. Še posebej te pregovorne modrosti, ki so postale votla, zlizana puhlica »na mladih svet stoji« in otroci so naš največji zaklad«. A so res? Kje je to vidno? Kje to vzgajamo, kje negujemo? Danes se bomo v Intelekti spraševali - Ali smo spregledali vrednost mladih? Mladi so vse bolj tesnobni, depresivni, naraščajo samopoškodovalna vedenja. V tako zelo slavljeni družbi znanja, jih usmerjamo v tekmovalnost, pomembnost rezultatov in ocen. Kdaj je mlad človek najbolj vreden? Ko spozna sebe, svoje potenciale ali ko služi družbi, sistemu? Svet bržkone bolj kot kdajkoli potrebuje zavedanje kaj je bistveno. In kot morda malce utopično, glede na kontekst trenutnega sistema in vrednot pravi eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za razvoj otrok dr. Gordon Neufeld »vsak je lahko starš, ki ga potrebuje njegov otrok", oziroma, če parafraziramo »vsakdo je lahko odrasel, ki ga mladi potrebujejo.« Pogovorimo se. Zato je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič v goste povabila Ivano Gradišnik, ustanoviteljico in vodjo slovenskega Familylaba in dr. Klemna Laha (Filozofska fakulteta v Ljubljani, Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik, član strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, tudi avtor učbenikov, beril in drugih strokovnih gradiv, beril za gimnazijo in srednjo šolo).

V tokratni Intelekti govorimo o odgovornem lastništvu domačih živali. Posledica prehitrega nakupa brez temeljitega premisleka je lahko tudi slaba oskrba ali celo zapustitev živali. V slovenskih zavetiščih na nov dom čaka veliko število zapuščenih ali zavrženih psov in mačk, zato pristojni pozivajo vse, ki razmišljajo o hišnem ljubljenčku, da se namesto nakupa raje odločijo za posvojitev. Trgovina s hišnimi živalmi je namreč donosen posel, hkrati z legalno trgovino pa so vse bolj v porastu nezakonite prakse pri vzreji in prodaji živali. V Intelekti torej o tem, kako se pravilno odločiti za nakup ali posvojitev živali, kako prepoznati nezakonito trgovino s hišnimi ljubljenčki in kako prispevati k preprečevanju nezakonite vzreje živali. V Intelekti sodelujejo predstavnice in predstavniki Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Slovenske Policije in Kinološke zveze Slovenije.

In zakaj se celo danes še vedno zdi, da nam zgodba o metamorfozi Rima iz republike v cesarstvo, zgodba, v kateri nastopajo tako slavne osebnosti, kot so Cezar, Ciceron, Mark Antonij in Avgust, pravzaprav razkriva nekaj ključnega o nas samih, o družbi, politiki in identiteti Zahoda?Zdaj, ko je bil Donald Trump vnovič izvoljen za predsednika Združenih držav, se številni po svetu sprašujejo, ali so ameriški republiki šteti dnevi. A kako natanko republika propade? Kako družbeno-politične institucije, v katerih se lahko udejstvuje razmeroma širok, razmeroma heterogen krog ljudi, nadomesti režim, kjer se pravzaprav vsa oblast zgošča okoli enega samega človeka? Nemara najbolj znamenit primer take metamorfoze najdemo v starem Rimu, ki se je proti koncu prvega stoletja pred našim štetjem iz približno pol tisočletja stare republike preobrazil v imperij. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako in zakaj je rimska republika propadla? – Odgovore sta nam pomagala iskati dr. Gregor Pobežin, predavatelj na koprski Fakulteti za humanistične študije in raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino, ter dr. David Movrin, predavatelj na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete. foto: Karl Theodor von Piloty – Cezarjev umor, 1865, izrez (Državni muzej Spodnje Saške / Wikipedija, javna last)

Kako zaton na zahodu in vzpon v tako imenovanih državah tretjega sveta, predvsem v podsaharski Afriki, spreminjata še vedno v Rimu zasidrano Katoliško cerkev, ki ima že danes večino vernikov na globalnem juguKatoliška cerkev je morala s svojim univerzalističnim stremljenjem k širjenju nauka med ljudi najrazličnejših ras, kultur in jezikov kljub centraliziranosti okrog figure papeža od nekdaj delovati kot široka koalicija, ki znotraj svojega okvira vsaj do neke mere dopušča različne prakse, poudarke in interpretacije. In vendar v njej spričo zgodovinskih okoliščin prevladujejo učenja, oblikovana na tleh zahodne Evrope. Če je bilo to še na začetku preteklega stoletja, ko sta v Evropi dejansko živeli kar dve tretjini svetovnih katoličanov, vsaj do neke mere razumljivo, pa je danes situacija precej drugačna, v Evropi je namreč le še okoli četrtina svetovnih pripadnikov te cerkve, glavnina vernikov pa se nahaja na globalnem jugu - v že dolgo močno katoliški Latinski Ameriki, vse bolj pa tudi v Podsaharski Afriki in celo nekaterih azijskih državah. Vse to pa seveda ne more ostati brez posledic za delovanje, nauke in tudi politiko Katoliške cerkve, ki se mora vsaj do neke mere odzvati na poglede, interese in težave, ki jih imajo ljudje tako imenovanega tretjega sveta in ki ne sovpadajo nujno s prioritetami vernikov v vse bolj sekularnih deželah Evrope in Severne Amerike. Kako torej ti premiki - ki se bodo glede na demografske in kulturne trende v prihodnjih desetletjih verjetno le še zaostrili - vplivajo na preoblikovanje Rimsko-katoliške cerkve? Kako bi se utegnili spremeniti ali pa se že spreminjajo njeno delovanje in učenje, njene prakse, rituali in nenazadnje tudi njeno opredeljevanje do aktualnih svetovnih problemov? To so nekatera od vprašanj, ki nas bodo zanimala v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo teologa in publicista Petra Kovačiča Peršina, novinarja ter dolgoletnega dopisnika iz Latinske Amerike in Rima Toneta Hočevarja ter radijskega kolega, urednika Uredništva za religije in verstva, zgodovinarja dr. Tomaža Gerdena. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Papež Frančišek v družbi afriških cerkvenih dostojanstvenikov, Flickr Creative Commons (Catholic Church England and Wales)

Nekdaj samoumevno ekskluzivnost človeške inteligence danes umetna inteligenca postavlja pod vprašaj. Zmogljivi modeli globokih nevronskih mrež so namreč z vrtoglavim tempom kos vse zahtevnejšim nalogam, ki so bila še včeraj v izključni domeni človeka, na določenih področjih pa nas že povsem prekašajo. Ob tem nam zastavljajo vrsto najbolj temeljnih vprašanj: kaj sploh je inteligenca? Kakšen vpliv na človeka bo imela ta nova vrsta intelektualne konkurence, bomo na inteligenco in človeka začeli gledati kaj drugače? Kakšni novi uvidi se nam odpirajo z inteligentnimi orodji in kaj nam povejo skupne točke in razlike med človeško in strojno inteligenco? O teh vprašanjih so v tokratni Intelekti razmišljali strokovnjakinja za umetno inteligenco doc. dr. Marinka Žitnik z Univerze Harvard, jezikoslovec doc. dr. Gašper Beguš s kalifornijske Univerze Berkeley, filozofinja prof. dr. Olga Markič in psiholog prof. dr. Valentin Bucik, oba s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: Pixabay

Odnosi so lahko preprosti. Ampak so predvsem kompleksni. Še posebej partnerski, intimni. Sploh v današnjih hektičnih, večopravilnostnih časih polnih distrakcij vseh vrst in, vsaj na videz, neskončnih možnostih izbire (s klikom ali potegom v desno) idealnega življenjskega sopotnika. Ali pa morda ravno ne za vse življenje, ampak samo za kakšno etapo. V poplavi ljubezenskih gurujev, življenjskih trenerjev in vikend delavnic za odkrivanje pravega sebe in drugega, se res zdi, da se z intimnimi odnosi ukvarjamo več in bolj poglobljeno kot nekdaj, smo bolj zahtevni, bolj vemo kaj hočemo in kaj lahko pričakujemo, a hkrati postajamo tudi vse bolj zmedeni, saj smo na prepihu vrednot, družba in svet se nezadržno in drastično spreminjata. Se tudi intimni odnosi? V tokratni Intelekti se je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič z gosti spraševala in iskala odgovore na to, zakaj danes vstopamo v partnerske odnose in zakaj iz njih izstopamo, zakaj nekateri ljudje ostanejo v naših srcih, ne morejo pa ostati v naših življenjih. V oddaji so sodelovali: - dr. Sanja Rozman, zdravnica, psihoterapevtka, knjižna avtorica - Špela Gornik, sinologinja, partnerska in spolna terapevtka - dr. Albert Mrgole, psiholog, sociolog, družinski sistemski terapevt, knjižni avtor

Varna raba interneta je zelo širok in nenehno spremenljiv pojem. Od škodljivih algoritmov do generativne umetne inteligence, ki ustvarja pornografske globoke ponaredke. Od vplivnežev do spolnih predatorjev. Od heca do travme. Z vsako novo aplikacijo ali orodjem pridejo tudi nove možnosti zlorab. Kako na varen vstop v spletno okolje pripraviti mlade uporabnike in uporabnice? Kdaj jih pustiti same pred zasloni in jim dovoliti nenadzorovano rabo? Kakšne so nevarnosti? Odgovori v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.Catherine Knibbs Niels Van Paemel Michael Colborne Državljan D Bellingcat safe.si Spletno oko  

Izid predsedniških volitev v Združenih državah ne bo pomembno vplival le na ameriško notranjo politiko, ampak tudi na položaj na svetovni geopolitični šahovniciV Združenih državah so predsedniške volitve pred vrati, njihov izid pa slej ko prej ne bo pomembno vplival le na ameriško notranjo politiko, ampak tudi na položaj na svetovni geopolitični šahovnici. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako bi zmaga Donalda Trumpa oziroma Kamale Harris utegnila vplivati na zapletanje in razpletanje ključnih, strateško najpomembnejših kriznih žarišč našega časa – od vojne v Ukrajini prek konflikta na Bližnjem vzhodu do rastočih napetosti okoli Tajvana. V tem kontekstu nas je prvenstveno zanimalo, kaj voditelji Rusije, Kitajske, Izraela, Irana pa še kakšne države pravzaprav pričakujejo od obeh kandidatov? Koga si, drugače rečeno, po volitvah bolj želijo videti v Beli hiši in, jasno, zakaj? – Odgovore so nam pomagali iskati naš nekdanji dopisnik iz Moskve, Miha Lampreht, pa politolog, predavatelj na Fakulteti za menedžment Univerze na Primorskem, dr. Primož Šterbenc, ter sinologinja, predavateljica na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Maja Veselič.   foto: uradna vladna portreta Kamale Harris in Donalda Trumpa (Wikipedija, javna last)

Polarizacija glede pravic žensk vse bolj ločuje slovenske fante in dekleta. Delež deklet, ki menijo, da ženske nimajo dovolj pravic, se je v zadnjih šestih letih močno povečal, medtem ko se je delež fantov, ki menijo, da imajo ženske preveč pravic, podvojil. To kažejo rezultati raziskave Mladi 2024. Tudi izsledki raziskave Empath kažejo podobno sliko. Gostje tokratne oddaje Intelekta, dr. Veronika Tašner, dr. Nina Perger in dr. Jasna Podreka so poskušale osvetliti kompleksno ozadje teženj po retradicionalizaciji ter ponuditi morebitne načine odzivanja na vse večji ideološki razkol v družbi. Prav tako so spregovorile o novi moškosti in načinih spopadanja s škodljivimi stereotipi v izobraževalnem sistemu.

Svetovni umetnostni trg je živahen in pester. Na leto ustvarja finančni promet, ki se meri v milijardah. Slovenski umetnostni trg pa je po drugi strani komaj zaznaven. Zaprt v svoji majhnosti ne predstavlja spodbudnega okolja za razvoj umetniške produkcije. Vse več umetnic in umetnikov zapušča ustvarjalne poklice in se preusmerja na druga področja. Tudi podpornikov, mecenov in zbirateljev umetnosti pri nas ni veliko in še ti se pogosteje kot za sodobno umetnost odločajo za že uveljavljene avtorice in avtorje. Kakšne so razmere na slovenskem umetnostnem trgu in kateri so razlogi zanje v tokratni Intelekti. Pripravlja jo Miha Žorž. Gosta: umetnostna zgodovinarka in umetnostna kritičarka, izredna profesorica na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani Dr. Nadja Zgonik in Damjan Kosec, galerija in dražbeno hišo Sloart

Vsak peti prebivalec Slovenije je star 65 let ali več – v številkah to pomeni, da pri nas živi že več kot 460.000 starostnikov in starostnic. Starost je lahko lepo in polno življenjsko obdobje. Kar pa ne velja za vse. Lahko jo spremljajo stereotipi, predsodki, diskriminacija. Vedno glasnejši so tisti, ki opozarjajo, da smo v neoliberalizmu – ki ceni moč, mladost, zdravje, lepoto, produktivnost – prešli iz sočutnega dojemanja starosti v sovražni starizem – v sovražno staromrzništvo. Namesto, da bi starostnike obravnavali kot enakopravne člane družbe, jih potiskamo na rob. Kakšna je torej starost v Sloveniji? Kako v Sloveniji živijo starejši od 65 let; starostniki? Razpravljajo: doc. dr. Mateja Berčan, ki na terenu dela kot patronažna medicinska sestra, hkrati tudi predava na Univerzi Alma Mater Europaea; predavateljica in raziskovalka asist. dr. Miriam Hurtado Monarres s Fakultete za družbene vede, magister managementa Alen Gril (Dom dr. Janka Benedika Radovljica) ter antropolog in predavatelj prof. dr. Jože Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka. V živo iz Cankarjevega doma ob Festivalu za tretje življenjsko obdobje pripravil: Iztok Konc.Foto: Pixabay, cc

Novi načini komunikacije so s sabo prinesli tako pozitivne kot negativne učinke, s katerimi se različne religijske skupine soočajo na različne načine. Kako so se religijske skupnosti digitalizirale v času zaprtja zaradi pandemije koronavirusa? Kakšne prakse so se od izrednih razmer obdržale? Kdo so religijski vplivneži? Ali je Qanon nova religijska skupnost? Kako je digitalizacija vplivala na raziskovanje religijskega življenja? Velike spremembe v rabi digitalnih tehnologij je povzročila pandemija koronavirusa in z njo prepovedovanje druženja večjih skupin v zaprtih prostorih. Za zaslone in med štiri stene domov so se preselile tudi religijske skupnosti, ki so poleg družbenih medijev, aplikacij za sestanke in množično sporočanje, uporabljale tudi starejše načine komuniciranja, od telefona do elektronske pošte, večje pa tudi radio in televizijo. V okviru mednarodne raziskave religijskih skupnosti Recovira, ki se je začela leta 2022 in se bo letos končala, v njej pa poleg Slovenije sodeluje še 6 držav, so raziskovali, kako so se v času zaprtja zaradi pandemije koronavirusa znašle tri religijske skupine: prevladujoča religijska institucija, dolgo uveljavljena manjšinska skupnost in novejša, manj razširjena religijska skupnost. V Sloveniji so raziskovali soočanje s pandemijo v Rimskokatoliški cerkvi, Islamski skupnosti in Skupnosti za zavest Krišne. Ugotovili so pomembne razlike v načinu komuniciranja prek spleta. Več v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.

Fotografske podobe nas spremljajo vsak dan, živimo v družbi preplavljeni s podobami. In te podobe nam zavestno in nezavedno oblikujejo misli, občutja, tudi življenjske nazore in izbire. Večina te vizualne, fotografske hiperprodukcije je brez globljega smisla, brez refleksije, brez neke dodane vrednosti, ki bi osmišljala humanistično držo pri posamezniku. In družbi. A vendarle obstajajo podobe, ikonične fotografije, ki s svojo sporočilnostjo in močjo sežejo dlje in globlje in lahko spreminjajo zavest družbe in celo preusmerijo tok zgodovine. Katere so, te ikonične fotografije, imajo tudi v tem hektičnem in desenzibiliziranem času, ki ga živimo, še moč dramila? O tem se je avtorica in voditeljica Liana Buršič pogovarjala z gostoma v tokratni Intelekti, pa tudi o meji, cenzuri in etosu, ko fotografiramo ljudi in dogodke, o družbeno angažirani fotografiji in o tem, kaj s fotografijo sploh želimo sporočiti soljudem in svetu ter manku senzibilnosti ob gledanju. Fotografija priča o življenju, daljnem in bližnjem, vsekakor je močno orodje, prav tako kot tisti, ki gleda skozi to tretje oko – fotograf. Ali kot je rekla znamenita ameriška fotografinja, Dorothea Lange, ki je zaslovela s svojo serijo fotogafij migrantske matere, posnete v času velike gospodarske krize – fotoaparat je orodje, ki uči ljudi, kako gledati, videti tudi brez fotoaparata. Gosta: - Manca Juvan, mednarodno priznana fotografinja, zaposlena na ZRC SAZU-ju, Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, na oddelku za multimedijo - Dr. Uroš Hočevar, fotograf, docent na VIST-u, Fakulteti za aplikativne vede, na oddelku za fotografijo, tudi ustanovitelj Inštituta kolektiff Foto: "Čakajoč na popis", Matic Zorman, World Press Photo 2016, 1. nagrada, portret (izsek objavljen z dovoljenjem avtorja)

Predsodki in stigmatizacija ne pripomorejo k rešitvi problema Svetovna zdravstvena organizacija je marca sporočila, da je na svetu debelih že več kot milijarda ljudi – debel je torej že vsak osmi človek; samo v Sloveniji približno 400.000 (po oceni NIJZ). "Osupljivo število ljudi živi z debelostjo," je dejal glavni avtor analize, ki jo je objavila znanstvena revija Lancet. Pri Svetovni zdravstveni organizaciji so ob tem poudarili, da smo mejnik presegli prej, kot so pričakovali – to je leta 2030. Kdo je kriv? Kje tiči razlog? Ali je vzrok v tako imenovanem debelilnem okolju, ki nas sili v nezdrave izbire? Kakšno vlogo imajo pri epidemiji debelosti geni, hormoni, sladke pijače, procesirana hrana, gibalna neaktivnost, sedeč življenjski slog? Ali trend sploh še lahko zaustavimo, ali gre za začaran krog, za spiralo brez konca? O teh vprašanjih v Intelekti razpravljajo pediatrinja dr. Irena Štucin Gantar iz Bolnišnice za otroke s Šentvida pri Stični, mlada raziskovalka Kaja Kranjc, magistrica inženirka prehrane z Biotehniške fakultete v Ljubljani, profesor športne vzgoje dr. Gregor Starc s fakultete za šport in pediater dr. Primož Kotnik z ljubljanske Pediatrične klinike. Kako je zdravilo za sladkorno povzročilo revolucijo pri zdravljenju debelosti TUKAJ S sogovornicami in sogovornikoma smo se prejšnji teden na Biotehniški fakulteti v Ljubljani udeležili 7. Simčičevega simpozija z naslovom Debelost kot izziv moderne družbe, ki je problematiko prav tako osvetlil z različnih zornih kotov. Posnetek simpozija o debelosti TUKAJ

Kljub temu da so prepiri o tem, kako visoke davke naj imamo, koliko neenakosti je dopustne v naših družbah ter kakšna mora biti vloga države v naših gospodarstvih, nenehno predmet naših političnih razprav, le malo poznamo mislece, ki so postavili temelje nekaterim od prevladujočih ekonomskih ideologij in oblikovali ključne miselne okvire, znotraj katerih sploh razmišljamo o tovrstnih vprašanjih. V tokratni Intelekti se bomo podali na začetek tega, kar v zadnjih desetletjih imenujemo »neoliberalizem« in se posvetili avstrijsko-britanskemu ekonomistu in političnemu mislecu Friedrichu Hayeku, ki je bil v preteklem stoletju eden glavnih zagovornikov prostih trgov, ekonomske neenakosti in skorajda popolnega umika države iz gospodarstva, njegova dela so izpričano brali pomembni konservativni politiki od Margaret Thatcher do Ronalda Reagana, še leta 2010 pa se je njegova znamenita uspešnica Pot v hlapčevstvo v nekem trenutku znašla na vrhu najbolj prodajanih knjig pri največjem spletnem prodajalcu. O tem, kakšna je bila Hayekova ne le ekonomska, ampak tudi družbena misel, kakšen vpliv je imela na svet, ki ga živimo in kako jo lahko ocenjujemo danes, se bomo točno 50 let po njegovem prejemu Nobelove nagrade za ekonomijo pogovarjali z dr. ekonomskih znanosti in znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom, ekonomistom dr. Anžetom Burgerjem s Katedre za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in dr. Aljošo Kravanjo z Oddelka za filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Friedrich Hayek, Wikipedija (javna last)

Ali lahko človek, ki sedi za mizo v Ovalni pisarni, res premika gore v ameriški notranji in zunanji politiki ali pa je, nasprotno, zgolj klavrna lutka v rokah različnih lobijev ter zakulisnih interesnih skupin?Ameriške volitve so pred vrati in ves svet se sprašuje, kdo se bo po njih vselil v Belo hišo – Donald Trump ali Kamala Harris? Ampak: zakaj natanko naj bi bilo to tako pomembno? – Nekateri pravijo, da seveda zato, ker je voditelj Združenih držav najmočnejši človek na planetu. Pristojnosti in pooblastila, s katerimi razpolaga ameriški predsednik, naj bi pač bili tolikšni, da lahko ta, ki funkcijo opravlja, tako v notranji kakor zunanji politiki navsezadnje premika gore … Pa to drži? – V tem kontekstu najbrž ne gre spregledati vseh tistih glasov, ki že leta zatrjujejo, da je v resnici vse čisto drugače in da ameriški predsednik ne odloča o ničemer, saj da je le nekakšna lutka v rokah različnih interesnih skupin in lobijev, od bankirskega do orožarskega. Kdo ima, skratka, prav? Kolikšna je realna politična moč, ki jo vihti človek, ki sedi za mizo v Ovalni pisarni? Je ta moč odvisna od individualnih kvalitet predsednika oziroma predsednice? In kako se je moč funkcije spreminjala skozi čas? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo politologinjo in predavateljico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Danico Fink Hafner, pa diplomata, nekdanjega ambasadorja Republike Slovenije v Washingtonu, Romana Kirna, ter, ne nazadnje, zgodovinarja, našega radijskega kolega, novinarja in urednika, dr. Tomaža Gerdena.   Foto: Mount Rushmore, spomenik v Južni Dakoti, ki je pod vodstvom kiparja Gutzona Borgluma nastal med letoma 1927 in 1941 in prikazuje obraze štirih ključnih predsednikov ZDA: Georgea Washingtona, Thomasa Jeffersona, Theodorja Roosevelta ter Abrahama Lincolna (Thomas Wolf / Wikipedija)

Dezinformacije so postale stalne spremljevalke dogajanja v svetu; srečamo jih pri volilnih kampanjah, pri informacijah o dogajanju na vojnih območjih ter pri vrsti drugih dogodkov, od velikih do zelo lokalnih. Poleg tega bo vsaka ciljna skupina deležna svoje, po meri ukrojene pošiljke dezinformacijskih vsebin. A ta vseprisotnost med seboj pogosto tudi nasprotujočih si dezinformacij prav nič ne zmanjšuje njihovega učinka. Ne glede na to, kako očitne ali celo absurdne so, se zdi, da jim nekako kar ne zmoremo stopiti na prste. Zakaj? Smo se morda resničnosti preprosto naveličali? Po stoletjih vladavine racionalnosti in poudarjanja ključne vloge znanja in izobraževanja za doseganje t. i. družbenega napredka se včasih zdi, da je tej strategiji zmanjkalo nagovorne moči. Ali pa je, po drugi strani, resničnost postala tako temačna in neobetavna, da se ji skušamo na različne načine izogniti, tudi z močnejšim zatekanjem v alternativne resničnosti?Od kod pravzaprav izvirata moč in vpliv dezinformacij, zakaj številne strategije boja proti njim nimajo pravega učinka, in kakšen je njihov širši vpliv na današnjo družbo, bodo v današnji Intelekti razmišljali filozofinja doc. dr. Jela Krečič s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, prof. dr. Igor Vobič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in direktor zavoda Državljan D, ki se posveča človekovim pravicam v informacijski družbi, Domen Savič.

Gradnja z zemljo v zadnjih letih ponovno doživlja zagon. Vse več projektov zasleduje cilj zniževanja ogljičnega odtisa, ki je pri gradnji z uporabo sodobnih materialov izjemno visok. Zemlja, nasprotno, predstavlja gradbeni material z enim najnižjih ogljičnih odtisov. Še več, navdušenci nad tovrstno gradnjo govorijo celo o zdravih hišah. Ilovico lahko mešamo z različnimi organskimi ali anorganskimi primesmi, ki izboljšujejo njene lastnosti. V tokratni Intelekti boste slišali dva ločena pogovora. Arhitekt Matevž Granda iz revije Outsider bo spregovoril o njihovem odmevnem projektu, ki ga izvajajo v Centru za gradnjo z zemljo v Dobravi pri Škocjanu na Dolenjskem, arhitekt Robert Veselko, eden od pionirjev gradnje z zemljo pri nas pa bo spregovoril o praktičnih vidikih, ki spremljajo ta način gradnje.