Podcasts about njene

Piše Tonja Jelen, bere Eva Longyka Marušič. Pesnica, pisateljica, kolumnistka in raziskovalka s področja etnologije in kulturne antropologije Ana Svetel je v delu Steklene stene ustvarila kompleksne novele. Precizno izpeljani detajli se osredotočajo na ključna vprašanja, ki jih avtorica zastavlja tudi v svojih kolumnah ter revijalno in knjižno objavljenih kratkih zgodbah. Skupne so jim življenjskost, človečnost in tudi moralna vprašanja. Njene pesmi so sicer polne mehkobe, tu pa se najdejo ostrine, ki zarežejo v spoznanje, kaj se skriva za stenami. Kakršnimi koli, najsi bodo (malo)meščanske, ohole ali zaslonske. Knjigo Steklene stene sestavlja pet zgodb. Vsaka ima večplastno tematiko, in sicer od pretirane ambicioznosti do podtikanja krivde in lažnega obsojanja, izsiljevanja, odločitve za otroka, pomena prekarnosti in umetnosti, občutkov krivde in zasvojenosti z virtualnim svetom in premalo poglobitve v pristen, resničen svet. Ana Svetel se teh kolektivnih in hkrati individualnih vprašanj loteva resno, jasno izraža tudi svoj vidik, kar pa se ne spremeni v žuganje, ampak v pronicljive podpomenske tone. Še posebej se to izrazi v primerih, ki izpostavljajo ogrožanje zdravja in zlorabo otrok, vprašanje evgenike, narcizem, lažno obsojanje in vplivanje na nesreče. Že zbirka kratkih zgodb Dobra družba je na kratkih razdaljah ponujala nastavke za razmislek ali kratke ugotovitve in streznitve, v knjigi Steklene stene pa smo priča še večji poglobljenosti, ki jo omogoča vrsta in forma novele. Pisateljica ne prizanaša – realnost je tu in steklene stene metaforično ponujajo marsikaj. Po večini nič dobrega. Izpiljeno izrisani liki in likinje so bolj ali manj ujeti v mreže želja po uspehu in lastnem prav. Če želijo odstopiti in delovati v skladu z dobrim, jih to lahko kaznuje. Moralna vprašanja in zagate se vedno vračajo in konci zgodb se odvrtijo v neslutene razsežnosti. Kratki naslovi Marelice, Alzacija, Hobotnica, Ključi in Elza se po klasični teoriji sokola spretno vijejo skozi posamične novele. Ana Svetel z jezikovnim preigravanjem in gnete zgodbe z več pomeni, pri čemer upošteva različne interpretacije besed in s tem uvide likov in likinj. Pri tem pa daje vedeti, da je prav vsak ujetnik steklenih sten. Najbolje gre verjetno otrokom in tistim odraslim, ki verjamejo v pravičnost in ne odstopajo od nje. A še ti se znajdejo na trhlih tleh. Zgodbe v knjigi Steklene stene se nas dotaknejo in nam ponujajo bogata izhodišča za premišljevanje. Nastavijo nam ogledalo družbe, ki se v prikazanem evropskem svetu kljub razkošju odmika in nas oddaljuje drug od drugega. Posameznik ali posameznica še vedno čuti ranljivost in žalost kljub vsemu ugodju in lahkotnosti sveta, ki sta samo navidezna in zahtevata veliko žrtev. Avtorica celostno zajema like in okoliščine, nič ni brez pomena. Vse se tako ali drugače plača, zdi se, da je prav to bistvo vsake zgodbe. Vsaka odseva jedro težav zaradi površinskosti in navideznega uspeha, v notranjščini pa se kažejo grozljiva ozadja. Jezikovno so rahlo omiljena, vendar pomensko neprizanesljiva in družbeno kritična. Zadnja zgodba Elza tako združuje elemente bolnega in slabo usmerjenega ravnanja matere, ki ne zna ali ne zmore ravnati v dobro otrok. A ju zlorablja v svojo korist. Zgodbe Ane Svetel prikazujejo zanke, ki jih ponujajo svet in egocentrična prepričanja. Vse to obstaja že od nekdaj. Vse, kar ostane, pa je zaupanje v dobro. Steklene stene še vedno zasledujejo dobro in želijo pobegniti pred slabim in nepravičnim. Razumejo svet, čeprav se zdi, da bo potonil. A če pogledamo v globino tega dela, še ne bo.

Slovenska politika je že desetletja zaznamovana z globokimi razdori, sprtost ni zgolj površinska, temveč ima globoke zgodovinske pa tudi ideološke korenine. V oddaji ste lahko slišali, kako na to temo razmišljajo Nande Korpnik, Majda Potrata, Nevenka Črešnar Pergar in dr. Tomaž Erzár.

V Münchenu se nadaljuje varnostna konferenca. Nemški kancler Olaf Scholz se je zavzel za mir v Ukrajini ob zagotovitvi njene samostojnosti. Kritičen pa je bil do ameriškega podpredsednika J. D.-ja Vancea zaradi njegove podpore skrajno desni Alternativi za Nemčijo. Drugi poudarki oddaje: - Stekla šesta izmenjava izraelskih talcev in palestinskih zapornikov. - Ob srbskem Dnevu državnosti protestniki v Kragujevcu blokirajo glavno vpadnico. - Nika Prevc na Ljubnem osvojila svojo 15-to zmago v svetovnem pokalu.

Kako je potovati čez Kavkaz z družino? Tokrat imam v gostih Katjo Mikoš, ustvarjalko bloga Places and Notes, ki je s svojo družino prevozila izjemno pot čez Kavkaz. V Land Rover Defenderju so potovali z dvema majhnima otrokoma in obiskali obalo Črnega morja, Bolgarijo, Turčijo, Gruzijo in Armenijo. Njihova pustolovščina je bila polna nepozabnih doživetij, izzivov in čudovitih pokrajin.

Pisateljica Neli Filipić je v minulih treh desetletjih ustvarila bogat pripovedni opus pretežno mladinskih del in je dobitnica vrste literarnih nagrad. Med drugim je lani zasluženo dobila nagrado Maruše Krese (prej novo mesto) za svojo prvo pripovedno zbirko za odrasle Srečni konci (objavljeno pri Cankarjevi založbi). Zbirka vsebuje različno dolge kratke zgodbe, od dvovrstičnice do nekaj strani. Njihov skupni imenovalec je njihova odličnost: avtorici je namreč uspelo, da je vsako zgodbo zasnovala kot izviren, samosvoj univerzum. Njene kratke kratke zgodbe so včasih paradoksi, daljše pa lahko imajo domiselno postavitev s presenetljivim koncem. Za nameček so zgodbe berljive, avtorica pa v njih pogosto piše o rastoči ali ozaveščeni ženski samozavesti. Več o zbirki Neli Filipić pove v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi kratko kratko zgodbo Tesnobni časi in odlomek iz zgodbe Pisateljica. Nikar ne zamudite.

Pravljični motivi, nekdaj avtentično inovativni v svojih kulturnih in socialnih okoljih, so se z medkulturnimi prenosi preobražali skozi čas in služili sprotnim, aktualnim, družbenim in političnim ideologijam in kontekstom. Srčika pravljične snovi je verjetno mit, razvila pa se je lahko tudi iz starih, pradavnih pripovedi in zgodb, epskih zapisov, basni, poetičnih in liričnih podob srednjega veka ... Njene ljudske vsebine tudi že pred formalno uveljavitvijo umetne pravljice, beležijo prisotnost primesi domišljijskih avtorskih dodatkov in odsevajo dejansko družbeno stvarnost, so vir zabave ter sredstvo nadzora, ustrahovanja, discipliniranja in civiliziranja različnih slojev ljudi. Lahko jih razumemo kot reprezentacijo družbenih hierarhih, odnosov med spoli, spolnih vlog, identitet, dominacij in podreditev, v njih se kažejo družbene anomalije in odkloni, subverzivnost in časi prehodov in prelomov ... Imajo moč vzpostavljanja večjih skupnosti, razkažejo rodovne in družinske dinamike, prisotnosti patologij, v obliki kolektivnih mitov podpirajo državotvorne vzgibe. Čeprav so za slovansko pravljično polje relevantni tako antični viri Sredozemlja kot nasploh indoevropska podstat, težko vedno vzdrži splošno razširjeno prepričanje o brezmejnih pravljičnih potencialih v smislu univerzalnosti in nadčasovnosti ... Učijo in vzgajajo otroke in odrasle, vendar imajo njihovi moralni kompasi geografske zamejitve in omejen rok trajanja ... O vsem tem v oddaji Glasovi svetov. Gostja: dr. Polona Tratnik, akademska slikarja in magistra kiparstva, avtorica monografije V deželi pravljic, K družbenim funkcijam pravljičnih narativov Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta in Inštitut IRRIS foto: izrez z naslovnice knjige ilustracija: Roža Piščanec 

Prisluhnite čudovitemu razmisleku, ki nas popelje skozi čarobno popotovanje introspekcije ob prehodu leta. Govori o pomenu notranje inventure, iskanju ravnovesja med obveznostmi in trenutki miru, ter o drobnih iskricah, ki lahko zanetijo našo navdihnjenost za bolj polno življenje. Njene misli nas spomnijo na lepoto vsakdanjosti in pomen pristnosti, topline ter spoštovanja – do sebe in drugih. Pridružite se nam in odkrijte, kako lahko tudi vi ustvarite prazničnost v vsakem dnevu.

Pridružite mi se dok razgovaramo sa Hajdi, slikarkom i grafičkom dizajnerkom iz Crne Gore. Otkrijte kako je osvojila svet svojim radovima, od kolekcija holivudskih zvezda do TEDx govora i saradnje sa luksuznim brendovima!Dobrodošli u novu epizodu The Catherine B. Roy Show!

Piše Sanja Podržaj bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Predstavljajte si prvo jutranjo svetlobo, ki zasveti skozi priprte žaluzije in prinaša obljubo novega dne, hkrati pa pomeni slovo od noči. Nekaj veselega je v pričakovanju tega, kar prihaja, a obenem nekaj otožnega. V teh vmesnostih in prelomih se mudi poezija Lare Gobec v prvencu Rebraste žaluzije. Lara Gobec je pesnica, performerka, dramatičarka in kritičarka. Njene pesmi so si utirale pot v spletnih in revijalnih objavah, spoznali pa smo jo lahko tudi v performansih, na primer monodramskem diptihu Z ljubeznijo, Lola in Žrtvovanje, ki ga je uprizorila na pesniškem festivalu Izrekanja, ki ga tudi soustvarja. Logična posledica udejstvovanja na pesniški sceni je pesniški prvenec, ki je, kot je avtorica povedala v enem izmed intervjujev, nastajal dve leti. In občutek med branjem je, da je v teh pesmih res zajeto neko obdobje pesničinega življenja, saj so zelo konkretno postavljene v ljubljansko okolje, prav tako se določene podobe skozi zbirko ves čas vračajo. Lirska subjektka nas popelje čez Tivoli v Rožno dolino, vmes se ustavimo pri čolnarni, morda zavijemo v center do Daktarija in se ponoči z njo zapletamo po mestnih ulicah. Večeri se zavlečejo v jutra in ob prelomu noči v nov dan nastopi melanholičen občutek ločenosti, ne nujno osamljenosti, temveč samosti – tega, da smo drug drugemu nazadnje le mimoidoči, čeprav naše zgodbe niso tako zelo drugačne. Motiv vmesnega prostora med lirsko subjektko in drugimi zaznamo na več mestih, na primer v my body is a cage, ki si naslov sposoja od pesmi v izvedbi skupine Aracade Fire, v kateri govori o tem, kako se dojema kot sestavljeno iz tisočero delcev, ki jih skupaj drži ovoj, zunaj pa je svet, so ljudje, ki hodijo mimo, ona pa bi se jih rada dotaknila. Dotik, seganje z roko, podajanje dlani postanejo metafore za odpiranje proti svetu, tudi s pesmijo, ki je en način za preseganje razdalje. Ampak kako daleč gredo roke, se sprašuje pesnica,“koliko let je preteklo / odkar so naše dlani / nehale brzeti po gladini / z utrjenim zavedanjem / da pride nova pomlad / ko se bo mogoče zliti”. Še en pomemben motiv zbirke je svetloba, najsibo tista, ki preseva skozi priprte žaluzije, ali pa tista, ki jo prinese sonce vsako jutro, ko vzide. Nastaviti tej svetlobi lice, dlan, telo, svojo goloto se spet zdi kot odpiranje v svet, želja po pristnem stiku z drugim, ki ga lirska subjektka med drugim išče v nočeh, preživetih v klubih in kadilnicah, kot opisuje v pesmi daktari. Noč ima svojo moč, pravi pregovor, in nekaj je na tej moči, saj drugače ne bi vztrajali do jutra v poplavi ljudi in besed – morda nam vse to vzbudi občutek zbližanja, a kot ugotavlja lirska subjektka, je ta občutek varljiv, saj se največja skrivnost nahaja “v molku / in opazovanju / te čudne svetlobe / ki je nastajala pri tleh”. Celotna zbirka Rebraste žaluzije daje vtis, da gre za prelom z določenim obdobjem, z določenim načinom življenja, saj ima nekakšen zgodbeni lok in iz pesmi v pesem se zdi, da lirska subjektka presega svojo ločenost, uvidi, da je svet celota, ki je ni mogoče zaobjeti in “da so prelomi / zato da se spustiš / čeznje”. Morda bi to lahko bil en način branja zbirke, seveda pa v njej, kot poeziji pritiče, bralci lahko najdemo več vzporednih, križajočih in prepletajočih se niti, ki jim lahko sledimo, ali pa se zgolj prepustimo občutju, ki je mladostno v svojem raziskovanju sebe v odnosu do drugih, do sveta, na trenutke pa tudi melanholično ob ugotovitvah, ki jih prinesejo prelomi, kot sta tudi odraščanje in dozorevanje. Poezija Lare Gobec je komunikativna in konkretna z referencami na kraje kot so park Tivoli, ljubljanski bar Daktari, Krekov trg, Rožna dolina, bolnišnica v Celju, soba 712 v študentskem domu, v nekaterih pesmih pa se nanaša tudi na pop kulturo, od glasbe, na primer Oasis in Lane del Rey, do serij, kot sta How I Met Your Mother in Fleabag, ter animiranega filma Soul. Kar se tiče oblikovne in slogovne plati, pesmi v prostem verzu ne eksperimentirajo s formo ali načinom izrekanja z izjemo opustitve ločil, ki pa je v sodobni poeziji postala že kar standard. Tudi jezik je izčiščen, kljub urbanim temam in navezavam ne prehaja v sleng ali pogovorni jezik. Nekaj več izvirnosti bi si želeli pri nekaterih podobah, ki se skozi zbirko precej ponavljajo, a bi jih bilo mogoče ubesediti tudi drugače, na primer čakanje jutra in prelom dneva ali prelom noči, prah in psi – vse to deluje nekoliko klišejsko in s ponavljanjem v več delih zbirke (tudi večkrat v eni pesmi) deluje nedomišljeno. Čeprav so eksistencialne tematike odnosa med subjektom in svetom univerzalno pesniške, kot je tudi metaforika svetlobe, pa zbirki Rebraste žaluzije umanjka nek splošnejši uvid, ki bi presegel zgolj osebno izkušnjo, z izjemo nekaterih pesmi, kot so res je nikoli ne bom razumela vsega in kako daleč gredo roke ter tako daleč gredo roke. Pripovedna in izpovedna plat sta močnejši del zbirke, pogosto pa umanjka moment refleksije, ki bi osebno izkušnjo povzdignil v sfero občosti. Osebna izkušnja je primarni vir navdiha in čustva pogosto tisto prvo, kar izlijemo na papir in začnemo oblikovati v pesmi. Preseganje tega terja čas in pesniško prakso, zato lahko rečemo, da je Lara Gobec vendarle na dobri poti. Zbirka Rebraste žaluzije je tudi zelo enotna, motivi in teme se ponavljajo, selijo iz pesmi v pesem, kar daje vtis celovitosti in pri branju lahko sledimo neki rdeči niti, druga plat tega pa je, da je enoten tudi ton zbirke, ki je kar nekoliko monoton, deluje precej resno in ni zaznati neke igrivosti, sproščenosti, ki bi morda lahko popestrila celoten izbor. Rebraste žaluzije Lare Gobec so skrbno zasnovana in celostno zastavljena zbirka, skozi katero preseva specifična izkušnja mestnega nočnega življenja z uvidi, ki jih prinašajo jutra. Je zbirka o prelomu, o tem, kako se gre čez prelom. Kljub otožnemu, rahlo melanholičnemu tonu nosi svetlo sporočilo, ki nagovarja k razpiranju žaluzij in sprejetju svetlobe, k temu, da se odpremo za svet in za druge. Je zbirka, ki steguje roke in nas z njimi povabi v neko intimo. Je prvenec, ki kljub nihanjem obeta.

Bez aplikacije nema paketa, bez e-mejla nema vozne karte, bez "pametnog telefona" si na cedilu! Vlada li digitalno prisiljavanje? I šta je to sad BundID? Nemačka vlada najavljuje novu digitalnu strategiju. Uvodi li ona građane u svet maksimalne zavisnost od "pametnih" telefona? Pri tome ne postoji zakonska obaveza posedovanja takvih telefona. Koncerni već naveliko nameću koncept "samo digitalno", bez obzira na ljude koji time ostaju izopšteni. O tome Vas informišu Saša Bojić i Nenad Kreizer. Von Sasa Bojic.

Nives Kačič je v vsakdanjem življenju uradnica in matičarka. Ko zapre vrata pisarne, preobuje čevlje in postane strastna popotnica, ljubiteljica narave, še posebej dreves, pa tudi strastna ljubiteljska fotografinja. Dedinja fotoaparata, kot se sama poimenuje je v dobrem desetletju in pol prepotovala lep kos sveta. Njene destinacije so za mnoge še neodkriti biseri, kjer si, kot sama rada pove, raj in pekel podajata roki. Kraji, ki ponujajo čudovite razglede, a so obenem priča izginjanja redkih plemen. Fotoaparat je vedno pri roki, potovalka, četudi že precej polna, ostaja odprta.

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Lidija Hartman. Tatjana Pregl Kobe, pesnica, pisateljica, umetnostna zgodovinarka in esejistka ter dobitnica številnih, tudi mednarodnih nagrad, je v zbirko Pisan cvet na vrtu belih rož uvrstila dve vrsti pesmi: prve, natisnjene z večjimi črkami in brez velike začetnice, napisane v prostem verzu in nekajkrat grafično oblikovane v polkrog, druge pa kot poezijo v prozi. Tako v prvih kot v drugih pesmih je umetničino pesnikovanje subtilno, izrazno bogato in izpovedno globoko. Avtorica trosi življenjske modrosti, filozofska spoznanja in usodne resnice; dokopati se skuša do temeljev stvarnosti. V pesmih v prozi nagovarja različne ustvarjalke, se pogovarja z njimi in izraža razumevanje do njihovih, tudi bolečih življenjskih izkušenj, in pri tem priznava, da pravzaprav govori sama sebi. Sogovornice, ki jih prikliče predse, so bodisi znane in uveljavljene osebnosti bodisi neznane, nekatere od njih dejavne na različnih področjih, pesnice, slikarke, igralke, novinarke, kraljice in še mnogo drugih, tako iz sedanjega časa kot iz preteklosti. To so ženske, ki so se je dotaknile s svojimi življenjskimi zgodbami, iskanjem prostora pod soncem ter razočaranji in krivicami, ki so jih doživele. Med njimi je tudi dekle, ki ji je nekdo storil silo; ubogo, zaznamovano, ranjeno bitje, ki potrebuje objem. Toda pesnica ne izraža samo sočutja in razumevanja, temveč nakazuje tudi upornost. Nekateri verzi govorijo o grdem in nasilnem svetu, vse prevečkrat ohranjeni patriarhalnosti in odrinjenosti žensk. Kot humanistki se ji zahoče drugačnosti, sožitja med ljudmi, sprejemanja in dobrih medčloveških odnosov. Tatjana Pregl Kobe je tudi angažirana pesnica, in to v žlahtnem pomenu besede. Čeprav pozna grozo, samoto, strah in žalost, ohranja upanje o uresničevanju boljšega sveta. V prelepih metaforah se razdaja s posebno živahnostjo in strastjo, predana je ljubezni in stvarem, ki življenju dajejo smisel, ter je pesnica z veliko začetnico in čarodejka lepote. V naravi je zanjo vse resnično in čudežno razgibano. Simbolika dreves in reke slika pesničino notranjost in govori o dogajanju zunaj nje. Toliko vsega vidi, hkrati domišljijsko oblikuje tisto, kar je za druge oči nevidno. Spominja se igrivega otroštva, s posebno milino in v izbranem slogu prikliče v spomin nežnost in drobne radosti iz tistega časa. Poezijo v prozi oblikuje tako, da srečanja z ženskami ujame v kitice, vendar pa se zadnja vrsta nadaljuje v novi kitici ali odstavku. V ležečem tisku navaja dobesedne navedke ter tako znanim in neznanim ženskam omogoči, da same spregovorijo, pomenljivo ali otožno, morda z opozorilom ali napovedjo. Avtorica navede natančen vir in letnico dogajanja oziroma podatek o ženskah, ki jih spominsko ohranja. Prikliče naslednje besede slikarke Ivane Kobilce: » Videla sem svet in življenje. Bilo je lepo in polno sonca. Filozofinja Simone de Beauvoir je v pesničinih očeh iskalka enakopravnega položaja žensk. Igralki Mileni Zupančič je hudo, da ljudje iz njenega življenja kar izginjajo. Grozljivo je, ko ugotavlja, da je napočil dokončen odhod; nikoli več ne bo srečavanja in pogovorov. Literarna zgodovinarka Katja Mihurko je prepričana, da ženska veliko tvega, ko se odloči razpeti krila, toda če tega ne stori, trpi. Tatjana Pregl Kobe občuti doživljanje vseh teh žensk in priznava: »če ne povem resnice o sebi, je ne morem povedati o drugih.« Njene resnice so iskrene, povedno zaokrožene in tudi strastne: »še vedno sem vidna, resnična in živa. / strast se še ni osula. / zardela od ljubljenja / vonjam cvetlični prah, ki lebdi na ramenih / upognjene trave.« Pisanje jo ohranja, pomeni ji odrekanje, samoto in predanost. Vztraja, tudi če ne ve, ali bo kdo prebral njene pesmi. Dokler piše, je to vse, kar ima. Življenje zanjo pravzaprav postane pesem: » Nikoli nisem sama, niti v temnem tunelu niti onkraj noči. Ker je z menoj in v meni pesem. In mi vladajo čustva. In poezija, popolnoma jasna in globoko skrivnostna, čeprav je ni mogoče v celoti pojasniti in je ni mogoče izčrpati.« V postmodernistični maniri citira in oživlja stvaritve drugih. Ponuja verze iz Baudelairovih Rož zla, pogled Mone Lize, Tisnikarjeve podobe smrtne groze in igrivost pravljičnih junakinj. Omeni Kierkegaardove besede o bolezni za smrt. Spomni se na svojo mater, pisateljico Milenko Pungerčar, in na njene zadnje ure življenja. V slovo ji poje in jo drži za roko. Druga svetovna vojna je mater strašno zaznamovala. Njena generacija je bila nadčloveško pogumna in pokončna, pravi avtorica. V pesničinih očeh so ohranjene podobe in barve s platen velikih slikark, glasba zveni in jo izpolnjuje. Minevanje premaguje s predajanjem človeški dobroti, likovnim stvaritvam, naravi, tišini in duhovnemu iskanju. Verjame, da je pomembno tisto, kar ljudje dajejo drug drugemu. V nežnih verzih pojasni naslov zbirke: »ni lahko biti edini pisan cvet / na vrtu belih rož. / vedno sama s seboj. / nenehno osredotočena na bistvo stvari …« V kositrnih jutrih se zave, da se vse začne in konča z rojstvom in smrtjo, življenje pa je nekje vmes, »ko se počutiš božansko, / ko doživljaš trenja in razpoke, / ko vzletaš in lebdiš.« Za hip se ji zazdi, da je vse tako, kot mora biti, z vzponi, padci in zdrsi, toda v eni naslednjih pesmi zapiše, da je čisto sesuta in tudi svet je tak. Povsod vidi smrt in temo ter predvideva, da ju bo slej ko prej še več. Kaj kmalu lepota pripomore, da se vanjo vrneta moč in želja po vztrajanju. Zbirka Pisan cvet na vrtu belih rož je zagotovo ena najlepših in najbolj pretresljivih pesniških stvaritev, ki so v zadnjem času izšle na Slovenskem. Tatjana Pregl Kobe daje svoj glas različnim ženskam. Če pa pomislimo, kako morajo moški današnjega časa zaradi odločitev svojih oblastnikov in nerazumnih okoliščin v vojno in tam pustiti najdragocenejše, kar imajo, svoje življenje, potem bi bili pesničini verzi lahko namenjeni tudi njim in vsem, ki žalujejo za nesmiselno umrlimi svojci. Dejavniki in odločevalci, ki sejejo smrt in druge pehajo vanjo, sami pa so pri tem na varnem, ji na žalost ne bi hoteli prisluhniti.

Pozivom h končanju izraelskih napadov na pripadnike mirovne misije Združenih narodov na jugu Libanona se je včeraj soglasno pridružil varnostni svet te organizacije. Vodja mirovnih operacij Jean-Pierre Lacroix kljub pozivom Izraela vztraja, da se misija Unifil ne bo umaknila z območja. Kot je dejal, čutijo zavezo po svojih najboljših močeh izpolniti mandat, ki jim ga je dal varnostni svet. Unifil so podprli tudi evropski zunanji ministri. Ostali poudarki oddaje: - So državne naložbe del problema ali rešitve za razvoj Slovenije in njene javne finance? - V pripravi zakonske podlage za plačilo stroškov reševanja v gorah v primerih malomarnosti. - Ob svetovnem dnevu bele palice opozorila na problem dostopnosti do knjižnega gradiva za slepe in slabovidne. Letos poudarek na brajici, saj mineva 200 let od njene objave.

V oddaji gostimo gledališko režiserko Nino Rajić Kranjac, eno izmed najbolj vidnih in najuspešnejših režiserk mlajše generacije. Njene predstave so s samosvojim gledališkim jezikom, raziskovalno naravnanostjo in družbenimi temami prepričale premnoge žirije pomembnih gledaliških festivalov kot sta to na primer Borštnikovo srečanje in mednarodni festival Bitef. V oddaji boste izvedeli, kako Nina Rajić Kranjac razmišlja o ustvarjalnem procesu, času in prostoru v gledališču. Vabljeni k poslušanju!

Knjiga Lovim svoje ravnotežje je za omejen čas znižana. Ujemi svoj izvod na: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/products/knjiga⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Hvala za tvojo podporo! ❤️ ... Kaja Berlot (⁠@deklica_si⁠) zase pravi, da je kavbojska kreativka. Je bivša novinarka, ustvarjalka in voditeljca novega podkasta ⁠Jutranja doza motivacije⁠. Njene prepoznane objave, ki jim dodaja vso sočnost "tle se piše tko ku se govori pr ns u Gorici" odmevajo v okolju družbenih omrežij in Kaji omogočajo krepitev pristnosti skozi ustvarjanje. Zapis današnje epizode najdeš ⁠tukaj⁠. *** Če imaš ali poznaš zanimivo podjetniško zgodbo, ki jo želiš predstaviti na podcastu Lovim ravnotežje, imaš vprašanje ali komentar se mi lahko oglasiš na ⁠⁠⁠⁠⁠info@ninagaspari.com.

Saša Gerčar, ki jo marsikdo pozna zaradi njene blagovne znamke Kura Fura, je nekdanja uspešna direktorica ameriškega podjetja, ki je zaradi izgorevanja pred 12 leti zaživela na novo: ustvarila si je novo službo, Ljubljani pa je pred dvema letoma dodala Trst, kjer je kupila stanovanje. Dnevna doživetja ter spoznanja o življenju na tej in oni strani nekdanje meje, pa naj gre za nepremičninski trg, hrano, promet ali obeleževanje praznikov, deli na socialnih omrežjih. Njene gostobesedne zapise, ki jih vedno pospremi s fotografijami, pogosto tudi z video posnetki, zaznamujeta humor in optimizem.

V Novem mestu bosta med 12. in 17. avgustom vnovič mednarodna delavnica in festival Jazzinty. Letošnja, že 24. izdaja bo izpostavila povezavo med glasbo in plesom, v festivalskem delu pa bo mogoče slišati 11 koncertov. Pestrost kultur ter žanrska fluidnost sta dve glavni vodili Jazzintyja, ki tako že vrsto let skrbi za ustvarjanje trendov in graditev mostov med umetniki in občinstvom. Poezijo modernejšega časa nam predstavlja zbirka Nova lirika, ki od leta 2006 izhaja pri Mladinski knjigi. Njene novosti so: izbor poljske pesnice Anne Swirszczyinske v knjigi Džingiskan v kopalnici, Pesmi zraka Marka Stranda, enega najpomembnejših ameriških pesnikov 20. stoletja, in zbirka italijanskega pesnika Franca Arminia Prepusti pot drevesom.Sogovorniki: Domen Bohte, vodja produkcije Jazzinty, Jaka Arh, mentor Jazzinty delavnice, Bernard Dobravec in Dina Greta Vidrih, udeleženca delavnic, Ana Čop, umetniška vodja Jazzintyja in članica ocenjevalne komisije natečaja Jazzon ter prevajalci Jana Unuk, Andrej Peric in Kristina Jurkovič

Njene knjige so izdale številne založbe v Španiji, Portugalski, Italiji, Turčiji, Braziliji, Kitajski, Koreji, Maleziji, Belgiji, Franciji, Nemčji, Ukrajini, Slovaškem, Rusiji in na Maržarskem. Nekatere njene slikanice se v Rusiji in Koreji predvajajo kot risanke. Je pa aktivna tudi v založniški panogi kot članica številnih knjižnih upravnih odborov, pa tudi kot predsednica Slovenskega knjižnega sejma. Založba Morfem, se kljub temu, da je Slovenija častna gostja bolognskega knjižnega sejma, tako kot vsa leta doslej, predstavlja samostojno, pravi direktorica založbe Helena Kraljič, letos z dvestopetdesetimi naslovi v petindvajsetih tujih jezikih. Založba Morfem je zelo uspešna tudi s predstavitvijo domačih avtorjev v tujini in tujih v Sloveniji. Na lanskoletnem Slovenskem knjižnem sejmu je gostila uspešen britanski tandem, pisateljico Rachel Bright in ilustratorja Jima Fielda.

Ester Mazi je mlada slaščičarka, ki ustvarja inovativne sladice. Njena želja je izpopolnjevati slaščičarske tehnike, združevati različne okuse in se predstaviti tudi v mednarodnem svetu.

Začenja se osmi teden zdravniške stavke. Njene razsežnosti se bodo začele kazati v prihodnjih dneh. Konec tedna so namreč začeli veljati preklici soglasij zdravnikov za nadurno delo, zato imajo v nekaterih zdravstvenih ustanovah že težave z organiziranjem dela. Izvajanje nekaterih nenujnih storitev bo ponekod okrnjeno. V oddaji tudi: - Evropski ministri danes o migracijah, predvsem o sodelovanju z državami, iz katerih prihajajo migranti - Ameriška podpredsednica Kamala Harris Izrael pozvala k dodatni pomoči Gazi in takojšnji prekinitvi ognja - Skakalec Peter Prevc v Lahtiju za las ostal brez zmage

Minilo je 800 let, odkar je Frančišek Asiški pripravil posebno praznovanje Jezusovega rojstva v Grecciu v Italiji s postavitvijo jaslic. Tudi marsikje po Sloveniji se po domovih in cerkvah postavljajo jaslice. Zgodovina sicer pripoveduje, da jih niso postavljali le ob božiču. So pa bile jaslice v preteklosti večkrat v nemilosti. Avstrijski cesar Jožef Drugi jih je na primer prepovedal. Umetnica Ana Korenč jaslice iz gline oblikuje že skoraj trideset let. Predstavljala se je na številnih razstavah v Ljubljani, tam je dobila prva priznanja, nato pa še v Veroni, Parizu in nekaterih drugih evropskih mestih. Njene glinene jaslice so na ogled tudi v Muzeju rojstva v Betlehemu.

Predmeti in fragmenti sodobne tehnologije, v katerih prepoznavamo motive in simbole, ki jih dnevno gledamo na različnih zaslonih, postajajo material za slikarske upodobitve Katje Felle. Tako umetnica vzpostavlja vez med zgodovinskim medijem slikarstva ter sodobno tehnologijo. Njene najnovejše slike na platnu, tapiserije in akvareli so na ogled na razstavi Skrito, v Koroški galeriji likovnih umetnosti. Na ljubljanski Akademiji za glasbo se nocoj začenja koncertni cikel Tutti, v okviru katerega izvajajo koncerte poklicni orkestri s študenti v solističnih vlogah ter največje zasedbe, ki delujejo na akademiji.

Po daljšem času sem bil spet v stiku z družino, ki so jo prizadele poplave. To pa zato, ker ima otroka s posebnimi potrebami. Mama je dokaj natančno opisala, kaj vse jim je poškodovala voda. Najprej je kazalo, da ne bo tako velike škode, ko pa so začeli popravljati, se je pokazalo, kako globoko je prodrla voda in poškodovala hišo in vse, kar je v njej. Njene zadnje besede (sicer že pred nekaj časa) so bile: »Do sedaj nismo dobili še nič pomoči. Razen od Karitas. Oni so prvi priskočili na pomoč.«To je samo eno pričevanje, ki pa govori podobno: od države nismo dobili (še) nič. Karitas je pomagala. Vem, da so mnogi sodelavci Karitas ob poplavah naredili ogromno. Mnogi so prvi priskočili na pomoč. Toda od 20. septembra je vse njihovo delo nekoristno. Tako so namreč tistega dne izglasovali poslanci državnega zbora. Karitas, ki deluje v okviru Cerkve, je skupaj z njo postala nekoristna, saj so poslanci tistega lepega dne verskim skupnostim odvzeli status splošno koristne organizacije. Razumi, kdor moreš.Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

Mihaela Kavčič je glasbena terapevtka IK, predavateljica, profesorica razrednega pouka. Kot glasbenica sodeluje v različnih pevskih sestavih (pevka, vodja, zborovodkinja, organistka), vodi Center za glasbeno terapijo Ad libitum. Glasba ji je bila položena v zibelko, velik vzor ji je bila babica, ki se je sama naučila zaigrati nekaj akordov na kitaro in pogosto zraven tudi zapela, na sploh se je pri njih doma veliko pelo, pripoveduje Mihaela, z babico sta si bili tudi zaradi ljubezni do glasbe in petja zelo blizu. Mihaela poudarja pomembnost izobraževanja o glasbeni terapiji, saj je še vedno veliko nejasnosti in zmotnih predstav o tem, kaj naj bi glasbena terapija bila in komu je namenjena. Njene izkušnje pri delu z ljudmi z demenco, z otroki s posebnimi potrebami in tudi z mladimi bolniki na onkološkem oddelku pediatrične klinike, potrjujejo pomen glasbene terapije pri prepoznavanju in obravnavanju čustvenih stisk in vzpostavljanju odnosa z drugimi. Glasbena terapija prinaša sprostitev in odpira duha. Znanstveno je dokazano, da glasba neposredno vpliva na možgane, zlasti na centre za spomin in čustvovanje. Izvajanje glasbene terapije omogoča izražanje čustev in stisk skozi glasbo, kar pomaga pri komunikaciji in povezovanju.

Sogovornica v dvajseti epizodi podkasta je Nuša Crnkovič, ki je opravila specializacijo iz forenzične psihologije na Univerzi v Maastrichtu na Nizozemskem. Njene delovne izkušnje so bogate in raznolike, od strogo varovanih psihiatričnih zaprtih oddelkov v Veliki Britaniji, preko varnih hiš Tajske pa vse do slovenskega NIJZ. Govorila sva o funkciji forenzičnega psihologa, o definicijah osebnostnih motenj in sociopatije ter o principih diagnostike in rehabilitacije posameznikov, ki bi jih morda označili za “psihopate”. Kaj sploh je definicija psihopata, kako se lahko vsak izmed nas izogne stigmi in v katerih filmskih uspešnicah so uspeli na najbolj prepričljiv način prikazati pravega psihopata, pa vam bo Nuša zaupala v pogovoru. Obenem pa tudi omenila, kako je v Republiki Sloveniji oblikovana mreža za psihološko pomoč, kam se lahko ob težavah zateče vsak od nas in zakaj je tako zelo pomembno, da v hudi stiski s tem ne odlašamo predolgo. Epizoda je nastala v sodelovanju z Varuhom zdravja, Vzajemno: https://www.vzajemna.si/varuj-zdravje/program-varuh-zdravja Nacionalni program duševnega zdravja MIRA je dostopen na: https://www.zadusevnozdravje.si/  Projekt Nisi Okej, Povej Naprej lahko spremljate na Instagramu (@nisiokejpovejnaprej) ali na: https://nisiokejpovejnaprej.si V pogovoru omenjava film No Country for Old Men, predvsem lik Antona Chigurha. Izsek pogovora na bencinski postaji lahko pogledate na: https://youtu.be/ZY0DG8rUnCA?si=uYxMGTU6dM9DBwHW Omenjava knjige: The Talented Mr. Ripley (Patricia Highsmith), Ko Telo Reče Ne (Gabor Maté), Ti Povem Zgodbo? (Jorge Bucay), Alkimist (Paulo Coehlo). Raziskava o nevarnosti socialne izolacije: Holt-Lunstad J et al. Social relationship and mortality risk: a meta-analytic review. PLoS Med, 2010.

Predmeti in fragmenti sodobne tehnologije, v katerih prepoznavamo motive in simbole, ki jih dnevno gledamo na različnih zaslonih, postajajo material za slikarske upodobitve Katje Felle. Tako umetnica vzpostavlja vez med zgodovinskim medijem slikarstva ter sodobno tehnologijo. Njene najnovejše slike na platnu, tapiserije in akvareli so na ogled na razstavi Skrito, v Koroški galeriji likovnih umetnosti. Na ljubljanski Akademiji za glasbo se nocoj začenja koncertni cikel Tutti, v okviru katerega izvajajo koncerte poklicni orkestri s študenti v solističnih vlogah ter največje zasedbe, ki delujejo na akademiji. fotoutrinek z otvoritve razstave Skrito / Caché, vir: www.glu-sg.si

Mednarodno priznana ameriška učiteljica igre Ivana Chubbuck v knjigi z naslovom Moč igralca predstavlja svojo lastno metodo in inovativno igralsko tehniko. Njene načine usvajanja vloge in orodij so doslej uporabljala že velika hollywoodska imena, kot so Charlize Theron, Brad Pitt, Elisabeth Shue, Djimon Hounsou in Halle Berry, se pa nanje prav tako lahko opirajo tudi gledališki igralci. V oddaji Oder bo o svojih izkušnjah na delavnicah Ivane Chubbuck in igralskih sredstvih, ki jih je tam usvojila, več povedala igralka Vida Cvar. Knjigo je prevedla Jedrt Maležič Založba: MGL (MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO)

Ko je Kitajska konec lanskega leta po večletnem strogem zapiranju gospodarstva zaradi epidemije koronavirusa spremenila svojo politiko in državo ponovno odprla, so ekonomisti po vsem svetu pričakovali visok skok ekonomske rasti drugega največjega svetovnega gospodarstva. In vendar iz Pekinga prihajajo manj spodbudne novice: hude težave kitajskih nepremičninskih gigantov in gradbenega sektorja, upad izvoza, skromna domača poraba, manj zanimanja tujih investitorjev, grozeča deflacija in velika brezposelnost mladih. Kaj se torej dogaja z gospodarstvom azijske velesile, ki že zaradi svoje velikosti neobhodno vpliva tudi na celotno svetovno ekonomsko sliko? Gre za resne gospodarske težave ali pa so ocene Zahoda, ki je Kitajski že večkrat napovedoval skorajšnji kolaps, tudi tokrat pretirane? Kateri so ekonomski, družbeni in geopolitični vzroki za upočasnjevanje gospodarstva države, ki je dolga desetletja rastlo z vrtoglavo hitrostjo? Ter kaj vse to pomeni za kitajsko družbeno-politično stabilnost ter nenazadnje tudi legitimnost kitajske komunistične partije?O teh in drugih vprašanjih sta v Intelekti razmišljala sinologinja dr. Maja Veselič z Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter ekonomist dr. Matevž Rašković, izredni profesor mednarodnega poslovanja in strategije na Tehnološki univerzi v novozelandskem Aucklandu ter gostujoči profesor na Univerzi Džedžjang na Kitajskem.

Gostja nedeljskega Nočnega obiska voditeljice Liane Buršič bo Špela Gornik, diplomirana sinologinja ter partnerska in spolna terapevtka. Njene partnerske terapije črpajo inspiracijo iz kitajske kulture, indijske tantrične modrosti in iz korenin naših prednikov, tu, v Sloveniji. Življenjska pot je Špelo vodila po celem svetu in več kot dve desetletji je posvetila študiju starodavnih kitajskih klasikov o negi zdravilne spolne energije. Tekoče govori kitajsko in diplomska naloga s področja spolnosti v povezavi s klasično kitajsko medicino je poleg relacijske terapije še vedno inspiracija za njeno delo s pari. Kot partnerska svetovalka se ne osredotoča (le) na simptome, temveč na ljudi in odnose gleda celostno.

Njene fotozgodbe lahko zasledite v številnih francoskih in svetovnih medijih, od Le Monda, Der Spiegla do New York Timesa, v njih pa prepleta humanistično in dokumentarno fotografijo, pa tudi preiskovalno fotoreporterstvo. Catalina Martin Chico je za svoje delo prejela številne nagrade, med njimi World Press Photo za fotografijo pripadnikov teroristične organizacije FARC.

Znanstveni način spoznavanja in razmerij med živimi bitji in okoljem je že pred dobrim stoletjem skoval izraz ekologija. Njene ugotovitve so botrovale skovanki »antropocen«, obdobja ko naša vrsta, torej človek, s prekomernim onesnaževanjem povzroča prehitro izumiranje mnogih rastlin in živali. Politični konsenz v EU je tako že pred leti botroval objavi t.im. »načrta za okrevanje in odpornost«, ki je med drugim univerze pozval k pripravi izvedbe »zelenega prehoda« v trajnostno gospodarstvo, poskus prilagajanja kapitalistične ekonomije omejenostim naravnih virov. Na Univerzi v Mariboru je izziv sprejel redni profesor študijskih programov biologije in ekologije dr. Franc Janžekovič. Na podlagi dolgoletnih izkušenj in raziskav je spomladi pri domači založbi objavil univerzitetni učbenik z naslovom »Makroekologija: analiza biodiverzitetnih podatkov«. Ponuja temeljit uvod v vprašanje kako in s katerimi metodami raziskovati biodiverziteto na lokalni in povezovalno na planetarni ravni. Ilustracije je prispevala Maša Miklavc, ki zaključuje osnovno šolo in zelo rada riše. FOTO: Naslovnica univerzitetnega učbenika VIR: Program Ars, Goran Tenze

Piše Leonora Flis. Bere Eva Longyka Matrušič. Nobelovka Olga Tokarczuk ima svojevrsten slog pripovedovanja, ki ga ni tako lahko opisati. Njene stavčne strukture, sintaksa in besedni red niso običajni, prav tako so izvirni njeni paralelizmi, besedne zveze in metafore. Tudi roman Ana In v grobnicah sveta jasno kaže, kakšna mojstrica jezika, sloga in tudi kompozicije je Olga Tokarczuk. Prevajalka in avtorica spremne besede Jana Unuk je besedilo označila za poetični roman s feminističnim, revolucionarnim nabojem. Temu lahko pritrdimo. Poleg tega je pisateljica zgodbi dodala še Zaključno besedo, ki je natančna, domala akademska študija procesa nastajanja romana in mita, ki ga ubeseduje. Avtorica, ki je znana po tem, da si vzame veliko časa za raziskavo področja ali teme nastajajočega dela, piše, da se je v romanu Ana In v grobnicah sveta lotila nekakšne literarne arheologije. Sodobnemu bralcu je, kot piše, želela približati enega najstarejših mitov človeštva, mit o sumerski boginji Inani, hčeri boga in boginje meseca, vladarici mesta Uruk. Inana ali Ana In, kot jo tudi imenuje Olga Tokarczuk, je boginja ljubezni in vojne. V pričujočem romanu se pisateljica osredotoča na Inanin spust v podzemlje, v svet mrtvih, ter na njeno vrnitev v svet živih. Mit o potovanju v domovanje mrtvih in o vrnitvi v svet živih poznamo tudi iz babilonske zgodbe o Ištar in Tamuzu, grške pripovedi o Demetri in Perzefoni in iz drugih mitov, ki prav tako pokopljejo svoje junake, zato da se lahko znova dvignejo v življenje. Olga Tokarczuk je starodavni mit prestavila v nedoločeno prihodnost, v prostor znanstveno-tehnoloških izumov, mest, v katerih živijo odtujeni ljudje, v patriarhalni sistem, ki ne pozna empatije in kjer se mora ženski princip vedno znova bojevati za svoje pravice in priložnosti. Avtorica v študiji, ki spremlja roman, piše, da se je za več pripovedovalcev in pripovedovalk odločila zato, ker mite vedno pripoveduje »vsakdo in nihče«. V pripovedi tako spoznamo Inano skozi pripovedi njene zveste spremljevalke Nine Šubur/Ninšabur, (ki sebi pravi “jaz slehernica, ki pripovedujem”), sestre njenega moža Dumuzija Ane Gešti/Geštiane, Netija, vratarja v podzemlju, kjer kraljuje Inanina sestra, sumerske pesnice Enheduane (Enheduana je prva oseba v zgodovini svetovne književnosti, ki je podpisala svoja dela oziroma pri kateri je izpričano avtorstvo – napisala je kar nekaj pesnitev, v katerih slavi boginjo Inano), spoznamo pa tudi Inanine ljubimce, frizerja, kuharja in rikšarja, s katerimi komunicira. Ana In se v podzemlje, ki mu vlada njena sestra Ereškigal, potopi zato, da bi se udeležila pogreba sestrinega moža, vendar tega vidika Inanine zgodbe, kot pravi pisateljica, mit ne razvija. Izvirna zgodba govori tudi o tem, da je Inana želela sestro pahniti s prestola in je bila zato kaznovana s smrtjo, Ninšubur pa naj bi nato pri trojici bogov očetov prosila za njeno izpustitev. Jezik Olge Tokarczuk ima v romanu poseben ritem, spevnost, kakršno najdemo v obrednem jeziku. Avtorica se tako na bolj neposreden način poveže s starodavno mitologijo, s časom “pred veliko politično, družbeno in versko revolucijo, posledica katere je bil nastanek patriarhalnih človeških družb in – znotraj tega – patriarhalnega monoteizma,” kot v študiji piše Olga Tokarczuk. Cikličnosti sveta, v katerem bivata Inana in Ninšubur, svet, v katerem živimo, ne pozna več. To je svet ljudi, katerih “misli so pred njimi, za korak naprej, razporejene po točkah, nakupovalni seznami in delo, ki ga morajo opraviti; mehurčki v stripu”. Inana je kljub patriarhalnemu okolju nedefinirane prihodnosti, še vedno mogočna in svojeglava boginja. Ko prostovoljno stopi v podzemlje, prestopa meje dovoljenega, gre za uporniško, domala revolucionarno dejanje. Inana želi razdrobljen, fragmentiran svet spet narediti celovit, stakniti želi cikel življenja in smrti. Ana In in piska njene zgodbe se tako upirata odtujenosti potrošniške, izkoriščevalske, patriarhalne družbe sodobnega časa, ki mu vladajo brezsrčni, avtoritarni voditelji. Roman Ana In v grobnicah sveta že z naslovom nakazuje, da gre za razgradnjo in vnovično sestavo mita, ki polnomoči ženski glas. Prastaro, sedanje in prihodnje se v romanu sestavljajo skozi različne pripovedne spektre in se izpišejo v zgodbo, ki bralcu in bralki kliče tako, kot je vratar Neti zaklical Inani, ko je stala na pragu sestrinega kraljestva: “Pridi, Inana, vstopi.” Vstop v pripovedni svet Olge Tokarczuk je ponavadi več kot literarna pustolovščina, je vstop v mistično, v neizrekljivo, v praspomin, ki živi le še v mitski podobi.

Amir Kamber i Filip Slavković razmatraju šta Evropa, tačnije, Evropska unija obećava, nudi i garantira svojim stanovnicima danas? A šta onim drugima van nje? U Bosni i Hercegovini se ovogodišnji Dan Evrope, 9 maj, obilježava pod motom: Oduvijek u srcu Evrope. Zbog čega Strajo Krsmanović, direktor Umjetničke galerije BiH, evropsku ideju prvenstveno posmatra u tradiciji antifašizma? Jesu li i koliko tzv. obični građani Evrope zadovoljni slobodom kretanja i zapošljavanja? Von Amir Kamber.

Sobotno branje tokrat v živo iz Krškega, kjer se je odvil prvi polfinalni izbor za Festival slovenskega šansona 2023. V oddajo smo povabili domačinko, pesnico in pisateljico Stanko Hrastelj. Osredotočamo se na njen drugi roman Prva dama, iz leta 2018, ki ga je pred dnevi predstavljala, prevedenega v nemščino, na knjižnem sejmu v Leipzigu. Prva dama v nemščini torej ni First lady, pač pa v prevodu Metke Wakounik nosi naslov junakinje - Batseba. Slovenija bo letos častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma, ki bo potekal oktobra, in naša sogovornica v pripravah za dogodek sodeluje s poezijo tudi v antologijah. Ob tem pa je aktivno vpeta v literarno mentorstvo in trenutno vodi več delavnic. Njene posamezne pesmi in prozni odlomki so prevedeni in objavljeni v nad trideset svetovnih jezikov. Stanka Hrastelj je redna gostja umetniških rezidenc, literarnih festivalov in prireditev v mednarodnem prostoru. Avtorica spremnih besed, urednica, kolumnistka, organizatorka kulturnih prireditev, moderatorka, mentorica kreativnega pisanja. Članica Društva slovenskih pisateljev in slovenskega centra PEN. Od leta 2009 samostojna kulturna delavka. Stanka Hrastelj je doslej objavila tri pesniške zbirke in dva romana. Za literarno delo je prejela več nagrad, med drugimi modro ptico za najboljši roman (2012), naziv vitezinja poezije (2007), nagrado za najboljši prvenec (2005) in svojo pot začela – z nazivom najboljša mlada pesnica Slovenije (2001). Nastajata pa tudi nova pesniška zbirka in nov roman, pogovor z njo je vodila dopisnica Suzana Vahtarić.

Piše: Nives Kovač, bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnica in esejistka Louise Glück se je rodila leta 1943 v New Yorku, 22. aprila bo praznovala 80 let. Formalnega izobraževanja ni končala, izobraževala pa se je na pesniških delavnicah. Prvo pesniško zbirko je objavila leta 1968. skupaj pa je izdala trinajst pesniških zbirk in nekaj esejev o poeziji. Za svoje delo je prejela nešteto nagrad, med njimi Pulitzerjevo nagrado za zbirko Divja perunika in ameriško nacionalno knjižno nagrado za pesniško zbirko Zvesta in krepostna noč, svoje pesniško ustvarjanje pa je kronala leta 2020 z Nobelovo nagrado za literaturo. V utemeljitvi Nobelove nagrade so njen glas opisali kot nezmotljiv, preprost, skromen, tak, ki s svojo lepoto posameznikovo eksistenco povzdigne v univerzalno. Louise Glück v svoji poeziji izhaja iz sebe, otroštva, družinskih stikov, grških in klasičnih mitov, o katerih sta jo poučevala starša, ter iz mladostnih travm, ki pričajo o njenem iskanju sebe. V prvi kitici Zveste in krepostne noči piše: /Moja zgodba se začne zelo preprosto: lahko sem govoril in bil sem srečen./ /Ali: lahko sem govoril in bil zato srečen./ /Ali: bil sem srečen in zato govoril./ /Bil sem kot žareča svetloba, ki šine skozi temen prostor./…/ Njeno iskanje je v resnici preslikava individualnega v univerzalno, zato se preigrava z glasovi prvoosebnega pričevalca, ženski in moški glasovi se prepletajo in menjavajo, da jih skoraj ne opaziš. / V času, o katerem govorim, / je brat bral knjigo, ki jo je imenoval / zvesta in krepostna noč. / … / In nato je mahoma nastopil večer. / Slišala sem bratov glas, ki je kričal, da je doma./ V svojo zadnjo zbirko poezije je uvrstila tudi nekaj pesmi v prozi, za katere je navdih črpala iz črtic Franza Kafke. Louise Glück uporablja prosti verz, prehaja iz prvoosebne pripovedovalke v fiktivno. Se poigrava z glasovi, stvarmi, osebami. V zbirki Zvesta in krepostna noč večinoma nastopa moški pripovedovalec. Njene pesmi so polne teme preteklosti, spominjanj, razglabljanj in črtanj med mejami časa. Zgodbe, ki so se zgodile v času in so obstale. Trpki spomini, ki puščajo nedokončanost, vprašanja in na koncu vsega tunel svetlobe. /Mislim, da vas bom tule zapustil. Zdi se,/ /da tu ni popolnega konca./ /Pravzaprav so tukaj neskončni konci./ /Ali morda, ko se eden začne,/ /ostajajo samo še konci./

Umetna inteligenca in še zlasti strojno učenje je danes tako rekoč vseprisotna tehnologija. Njene zmožnosti so v številnih pogledih presenetljive in iz leta v leto se odpirajo nove možnosti njene uporabe pri novih, še nedavno nepredstavljivih nalogah. A če so nekatere aplikacije v določenem trenutku deležne izrazite pozornosti, trenutno bi to vsekakor bili veliki jezikovni modeli, kakršen je denimo Chat GPT, so metode strojnega učenja v praksi seveda številne in raznolike, pa tudi različno uspešne pri različnih nalogah. Vedno znova se tudi išče načine, kako njihove pomanjkljivosti odpraviti. Med aktualnimi dilemami je gotovo ta, da nekatere danes najbolj učinkovite in tudi razširjene metode strojnega učenja, kot denimo globoke nevronske mreže, do svojih rezultatov pridejo na načine, ki jih ne zmorejo razložiti. To pa vsaj pri določenih rabah teh tehnologij lahko predstavlja resen problem. A kot rečeno, metod strojnega učenja je veliko in razvoj še zdaleč ni zaključen. Obetavno pot naprej denimo odpira izvirna metoda simbolnega strojnega učenja reprezentacij, ki poenostavlja in izboljša rabo vseh vrst strojenega učenja, katero jo je razvila prof. dr. Nada Lavrač z Instituta “Jožef Stefan”, profesorica na Univerzi v Novi Gorici in na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana, kjer vodi program informacijsko komunikacijskih tehnologij. Za svoje raziskovalno delo je prejela Zoisovo nagrado.

Manca je ustvarila zavidljivo kariero, o kateri bi lahko posneli večurni intervju. Tokrat pa smo se posvetili bolj vsakdanjim, a zato nič manj pomembnim temam v njenem življenju in sicer materinstvu in zakonu. Svojo družino postavlja na prvo mesto v življenju. Povedala nam je, kako jo je oblikovalo materinstvo, čemu sledi pri vzgoji svojih dveh hčera ter kakšne so bile njene porodne izkušnje. Njena trenutna nosečnost je bila sicer presenečenje, a je poudarila, da je otrok dar, tudi če pride po štiridesetem in nepričakovano. Zaupala nam je seveda tudi, kakšen življenjski stil mora imeti ženska, ki želi naravno zanositi pri šestinštiridesetih. Svoj način življenja in svoje poglede na prehrano, telovadbo, post, življenje nasploh … je opisala v svoji knjigi Vdihni življenje s polnimi pljuči. Njene glavne vsebine je na kratko predstavila tudi v pogovoru z nami. Še posebno ženske v neki za popolnostjo večkrat nepremišljeno sledimo nekih samooklicanim strokovnjakom, programom, načrtom … pa je za uravnoteženo, zadovoljno in zdravo življenje potrebno predvsem prisluhniti svojemu telesu. Manca zagovarja prehranjevalni stil, ki temelji na hrani naših prednikov. Ne potrebujemo nobenih eksotičnih sestavin (razen kot morda kot občasen posladek), ker niti naš genotip nanje ni prilagojen. Zdrava prehrana temelji na dnevno pripravljenih svežih obrokih, ki imajo podobne sestavine kot so jih uživale generacije naših prednikov. Prav tako nikomur in še posebno ženskemu telesu, ne koristi pretirano ukvarjanje s športom, ki je za telo stres in tudi negativno vpliva na žensko hormonsko ravnovesje. Zmerna vadba dvakrat tedensko je povsem dovolj. Na zdravje in dobro počutje pa imajo zelo pozitiven vpliv tudi dihalne vaje. Z njimi se je Manca srečala med študijem v Moskvi in jih s podrobnimi navodili za izvajanje tudi predstavila v svoji knjigi. Eden njenih projektov, ki jih načrtuje v prihodnosti in bodo gotovo zelo dobrodošle še posebno pri starših, je zbrati in v profesionalni glasbeni izvedbi izdati zbirko slovenskih otroških ljudskih pesmi in uspavank. Manca pravi, da imajo nosečniški hormoni izjemno blagodejen vpliv na njen glas. Tako, da če ste v prihodnjih tednih nameravali na kakšen koncert (objavljeni so na njeni spletni strani), nikar ne zamudite priložnosti.

Piše: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman Nobelova nagrajenka Sigrid Undset je z biografskim romanom Katarina Sienska izrisala izjemen portret o krščanski svetnici, ki naj bi s svojo močjo in umom premikala meje tako v dobroti kot milosti. Čeprav v današnjem času govorimo o odpiranju meja in svobodi ženske, ob tem pozabljamo na nekoč vplivne zgodovinske posameznice. Kakšna je bila njihova pot, sicer prežeta s poniževanjem in zatiranjem, je seveda drugi vidik. Ena od teh je zagotovo sveta Katarina Sienska, ki je živela med letoma 1347 in 1380. Biografski roman Katarina Sienska sicer ne vsebuje resnega kritičnega ali dvomljivega pogleda v življenje vidne dominikanke tretjega reda, kar pa ne preseneča, saj se je temu redu kot laikinja pridružila tudi Sigrid Undset, še prej pa je stopila v Katoliško cerkev. Hagiografija je napisana natančno, v celoti jo je mogoče brati kot kratko zgodovino tistega časa in kot zasebno življenje predstavljene svetnice. Tudi prevajalka Marija Zlatnar Moe uporablja izbrano besedišče, skladenjska struktura je sestavljena premišljeno in s posebnim občutkom. Nekateri pasusi so popolni fakti, po drugi strani pa so citati Katarine Sienske tehtne poetične modrosti. Življenje v Italiji in tudi drugod Evropi je bilo v tistem času polno nemirov, obenem nam skorajda poetičen prevod kaže odnose v posameznih mestih in družinah. Zlasti gospodarske razmere so vplivale na družino barvarjev Benincasa, v kateri je bila rojena Katarina. Avtorica prav zato na začetku portretnega romana poudarja obravnavanje ženske in njenih vlog v krščanstvu. Gre za pomemben razmislek o pomenu ženske in device Marije, pri čemer ne gre spregledati slabšega razumevanja latinskega jezika cerkvenih dostojanstvenikov. Prav to je najverjetneje vplivalo na večje podrejanje in zatiranje žensk na splošno in tudi na različne dovtipe in opazke, ki so še danes resne grožnje ženskam. Lahko rečem, da zlasti začetek romana prikrito govori o problematiki feminizma in pomembni vlogi žensk v krščanski verski skupnosti. Avtorica slikovito opisuje baje nadnaravno lepoto Katarine iz Siene. Pozorna je tudi na odnos njenih staršev do nje, pri čemer ji ne umanjka kritičnosti in opravičil. Lepotica je bila namreč materina in očetova ljubljenka. Njene trdne odločitve o zavezanosti Bogu nista odobravala niti je nista razumela, čeprav sta veljala za dobra kristjana. Katarina se je s sestro dvojčico Giovanno, ki je kmalu po rojstvu umrla, rodila kot triindvajseti otrok. Vse predstavljeno poraja nekaj dvomov, zlasti o pisanju ali nepismenosti dominikanke Katarine in vseh njenih čudežev. Katarina Sienska naj bi namreč kar nenadoma postala pismena in od takrat naj ne bi več narekovala drugim. A ne glede na to, ali je pisala sama ali narekovala, je veljala za izjemno filozofinjo, njeni razmisleki in pričevanja so globoki in kažejo na izjemen um. V prispodobi o pomaranči, na primer, ob nasprotju med grenko lupino in sladko notranjostjo primerja tuzemskost in onstranstvo. Tu in tam se v biografiji pojavljajo krajše zastranitve, a so preveč neotipljive in nepojasnjene. Kljub temu pa Sigrid Undset pojasnjuje takratno dojemanje in nepoznavanje ved o človeku in ga opravičuje. Zdi se, da delo niha med zgodovinskimi dejstvi in označevanjem osrednje protagonistke. Zasnova virov za ta roman je njen učenec in spovednik Raimondo Capuanski, veliko iz njenega otroštva pa mu je povedala njena mati Lapa. Hagiografija Katarina Sienska prikazuje življenje posameznice in razmer v Evropi v 14. stoletju. Videti je, da je obravnavana svetnica pomembno vplivala na odločitve takratne politike, obenem pa je bila vidna teologinja in filozofinja. Delo predstavlja svetničino življenje na podlagi zgodovinskih dejstev ter z veliko globine in poetike. Hkrati pa Sigrid Undset spaja realno življenje z duhovnim videnjem ter ga preslikava v razmišljanje drugih svetnikov, ki jih izjemno ceni. Pri tem umanjkajo drobci kritičnosti, s katerimi bi bil portret lahko bolj otipljiv.

Čeprav je, kot smo slišali včeraj, Pauline-Marie umrla osamljena, uboga in zapuščena, je njeno delo rodilo neverjetne sadove. Njene misijonske družbe so rasle in zasijale po vsem svetu. Papež Frančišek jo je maja letos v Lyonu, njenem domačem mestu, razglasil za blaženo.

Čeprav je, kot smo slišali včeraj, Pauline-Marie umrla osamljena, uboga in zapuščena, je njeno delo rodilo neverjetne sadove. Njene misijonske družbe so rasle in zasijale po vsem svetu. Papež Frančišek jo je maja letos v Lyonu, njenem domačem mestu, razglasil za blaženo.

V studio je prišla prevajalka, kolumnistka, urednica in predvsem pesnica, ki poezijo, ne samo piše ampak tudi živi. Ta hip velja za eno najbolj angažiranih in kritičnih premišljevalk polja kulture in širšega družbenega dogajanja. Njene kolumne in podkast si prizadevajo predvsem sprožiti premislek in kultiviran dialog, skupaj s poezijo pa želi doseči, da bi se kot družba aktivirali, postali močnejši, obudili sposobnost empatije in predvsem ne bi bili več tiho. Sama pravi, da ne želi, da njeno ime deluje kot metafora, zato je njeno ime postalo asociacija za poezijo, knjige, oster jezik in predvsem za kakovostne risoromane. Verjetno je edina urednica, ki ti naročeno knjigo na dom pripelje s svojim kolesom, in edina urednica, ki o novostih poroča s pošiljanjem razglednic. Na nočni obisk je Gašper Stražišar povabil Anjo Zag Golob.

Rebeka deluje v gradbeniški panogi. Njene izkušnje na delovnem mestu so dobre, čeprav poudarja, da ženska vendarle ne sme pozabit na svoje bistvo. Naučiti se je treba spretno prepletati številne in različne vloge, ki so nam zaupane. To je proces. Ljudje, ki delajo drugače, boljše, pri tem pa ohranjajo sebe, so ji v navdih. Srečali sva se na poslovnem srečanju in sproščeno začeli pogovor, ženska z žensko.

Za Leo Vodušek bi lahko rekli, da je vsestranska ženska. Zanima jo vse od fotografije, osebne rasti pa do športa. Lea pa je predvsem – kot pravi sama – zadovoljna zdravnica za otroke. Zaposlena je v Zdravstvenem domu Velenje v Šolskem in predšolskem dispanzerju. Njene strokovne objave so bile objavljene tudi v ZDA in Indiji, teme, ki jih rada obravnava, pa so mozoljavost, prekomerna teža pri otrocih, zdrav življenjski slog in atopijski dermatitis. Njena povezava z atopijskim dermatitisom pa sega veliko dlje kot le profesionalno. Je namreč mamica in njen sin se že od 12. meseca spopada z atopijskim dermatitisom. Bolezen ji je torej poznana zelo od blizu in s tem tudi fizični in psihološki vpliv na celo družino. Lea je za morebitna vprašanja dosegljiva na moja.zdravnica@gmail.com. Meni pa lahko vedno pišeš na nastja@malinca.si, spremljaš pa me lahko tudi na Instagramu @malincanastja.

Ko poslušaš Tonko, se ti zdijo stvari tako preproste in naravne - ker je neverjetno polna energijo, z neposredno življenjsko filozofijo, ki probleme rešuje, ko nastopijo, ki teče, da uživa in ki živi zato, da je ves čas v pogonu. Njene zanimive oskrbniške zgodbe, pa maratonske dogodivščine, alpinistični naskoki in kulinarične umetnije; vse to in še več sva obdelala v pogovoru, ki vas bo navdušil, motiviral in nasmejal. Tonka je legenda in ko jo srečate, jo le pocukajte za rokav!

Priznani ameriški plesalec in koreograf Ty Boomershine se je vrsto let učil od Lucinde Childs, ki jo uvrščamo med prelomne umetnice postmodernega plesa. Njene koreografije zaznamuje minimalizem, za katerega sta značilna gibanje in ponovitev. Boomershine je rekonstrukcijo njene ustvarjalnosti vpletel v predstavo Dela v tišini, ki smo si jo lahko ogledali na odru Kina Šiška v izvedbi berlinske plesne zasedbe Dance on ensemble. V Svetu kulture se bomo posvetili še jesenskim novostim Cankarjeve založbe: novo zbirko kratkih zgodb je napisala Vesna Lemaić, Ivo Svetina je objavil delo, za katerega pravi, da je njegovo zadnje, grafični oblikovalec Žiga Valetič pa nas vabi v zaodrje nastanka knjig. In za konec še v Trst, kjer praznujejo 120 let Openskega tramvaja, ki je, kot poroča Marij Čuk, že del kulturne dediščine na Tržaškem in njene jezikovne večizraznosti.

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralka: Lidija Hartman »Psi so bili tiho kot še nikoli (vsa ta drgetajoča krdela) mogoče zato ker se ta smrt čeprav zagotova ne bi smela zgoditi.« Kaj naj z vsemi temi psi in smrtjo, se sprašuje pesnica Małgorzata Lebda v zbirki Žetev. Gre za izbor, v katerem poezija nastopa kot katalizator nekega življenja. Vsaka pesem ima močan čustven naboj, ki najbrž izhaja iz iskrenosti in odkritosti ter iz avtoričine sposobnosti, da s fotografsko jasnostjo in občutkom minljivosti vseh zemeljskih stvari ujame krvave trenutke v času. Małgorzata Lebda je poljska pesnica, doktorica humanističnih znanosti in dobitnica več prestižnih nagrad za svojo poezijo. V prevodu izjemne Katarine Šalamun Biedrzycka lahko beremo izbor iz avtoričinih štirih pesniških zbirk, prevedenih tudi v romunščino, danščino, srbščino in angleščino. Avtorica se v svoji poeziji skoraj otroško upira glasu racionalnosti. Ve, da resnica obstaja, a je ne more sprejeti. Izgubila je nekaj bistvenega, izgubila je del sebe, starše, ki se ne bodo nikoli več vrnili. Njena poezija pa se oklepa upanja, kljub temu, da gre za lažno upanje. Med prebiranjem zbirke se zavemo, da življenje ni nežnost, v kateri se ne zgodi nič slabega, temveč spoznamo, da ljudje umirajo. Umirajo tudi tisti, ki jih imamo najraje in tega ne more spremeniti popolnoma nič. Małgorzata Lebda v poeziji išče, kaj pomeni biti brez nadzora. Nekatere pesmi se zdijo kot prvobitne podobe; tuleči psi, gozd, kri, smrt, izgubljenost, rituali ... Pod grozljivimi prizori krvavega in temnega gozda se skrivata otroška radovednost in želja po resnici in lepoti. Njene pesmi govorijo o teži izgube, žalosti, zapuščenosti, travmi, vendar to ne vodi v nihilizem ali apatijo do življenja. Pesnica k smrti pristopa kot k vstopu in ne kot k zaključku, v tem pa se tudi skriva mojstrstvo njenega pisanja. Stil njenega pisanja je nekje jedrnat in suh, drugod silovit in buren. Eni globoki misli že sledi druga in znajdemo se v gosto nasičenem stanju duha in pokrajine. Pesmi so neverjetno intimne, polne krvavečih ran in vsega, kar pride s celjenjem teh ran. To v poeziji vedno cenim. Gre za sodobno in prav nič ekskluzivno ali s patosom prepojeno pesnico, ki ji mnogi očitajo, da se bo šele s časoma pokazalo, česa vsega je sposobna. Jaz pa pravim, da je njena poezija točno tam, kjer mora biti, in da če Małgorzata Lebda nikoli več ne napiše niti verza, je napisala dovolj.

Cikel poletnih oddaj nadaljujemo s skladateljico, ki smo jo v oddaji Mladi virtuozi gostili oktobra 2009, torej v času, ko je ravno končala podiplomski študij iz kompozicije na Univerzi umetnosti v Berlinu - Nano Forte. Še pred študijem je bila dijakinja Srednje glasbene in baletne šoli v Ljubljani, kjer je prejela tudi Škerjančevo nagrado. Leta 2005 je diplomirala iz kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, nato pa odpotovala v Dresden, kjer je študirala na Univerzi za glasbo Carla Marie von Webera in na Univerzi za umetnost v Berlinu. Piše dela za solistične instrumente, komorno glasbo, orkesterska dela, opero ter skladbe za zbor, po katerih je tudi najbolj znana. Med študijem je sodelovala s številnimi slovenskimi zbori in dirigenti ter bila za svoje zborovsko delo nagrajena z vrsto nagrad. Njene skladbe izvajajo na koncertih in festivalih po vsem svetu, predvajajo pa jih tudi različne evropske radijske postaje.

Pisateljica in socialna pedagoginja Deni Kragelj piše pravljice za tiste otroke, ki so doživeli stvari, o katerih bi morali slišati le v žalostnih pravljicah. Njene pravljice so zasnovane tako, da jih lahko berejo in pri delu z otroki uporabljajo tudi odrasli. S svojimi zgodbami se na prisrčen, a strokoven način približa otrokom tako, da lahko skozi prigode njenih junakov spregovorijo o stvareh, o katerih bi sicer govorili le težko.

Slovenska modna oblikovalka, Boža Košak, s prepoznavno mednarodno uspešno kariero se je rodila leta 1915 v Trstu, v takratni Avstro-Ogrski. Zaradi vojne je njena družina pribežala v Maribor. Po študiju na Akademiji uporabnih umetnosti na Dunaju (1935–1937) je začela ustvarjati kot ilustratorka, kostumografinja in modna oblikovalka. V zgodnjih štiridesetih letih se je preselila v Rim in ustvarjala v ateljeju na ulici Via Margutta. Njeno delo oblikovalke tekstila, notranje opreme, preprog, tapiserij in oblačil jo je popeljalo po vsej Evropi in Združenih državah Amerike. Njene avantgardne stvaritve so bile razstavljene v stalnih zbirkah številnih prestižnih muzejev. Kot prva oblikovalka je oživila stare tehnike barvanja; njen napredek na tem področju je pripeljal do poplave različnih inovativnih tehnik barvanja in tiska. Bila je teta dr. Barbare Bajd, ki je o njej povedala nekaj več iz svojih spominov. Napisala je tudi knjigo “B kot Boža”. Lahko ji prisluhnete tudi v predavanju na povezavi.

Sprehod po obrežjih reke Ljubljanice nam odstre zanimivo povezanost mesta in vode. Ta povezanost se kaže na različne načine. Po reki plujejo turistične ladjice, čeznjo se pnejo številni mostovi. Z reko so povezani legende in mitološko izročilo. Zato ne preseneča, da so na Gallusovem nabrežju ob Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 2019 odkrili kip Ekvorne, starodavne koliščarske boginje Ljubljane in Barja. Njen kult je bil tako močan, da ga niso mogli pregnati niti poznejši osvajalci Rimljani, ki so tu postavili rimsko mesto Emono, predhodnico današnje Ljubljane. Prebivalci Emone so omenjeno boginjo poznali pod imenom Ekvorna, to naj bi pomenilo vodno ali rečno gladino, pa tudi ravno površino oziroma nižino. Mi pa bomo odkrivali še eno povezanost mesta in reke oziroma mesta in vode, in to so vodnjaki. Več o ljubljanskih vodnjakih v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.Vodnjaki so ključen del tako imenovanega mestnega nakita oziroma tiste mestne opreme ali mestnega pohištva, ki je žlahten del sobivanjaSprehod po obrežjih reke Ljubljanice nam odstre zanimivo povezanost mesta in vode.  Ta povezanost se kaže na različne načine. Po reki plujejo turistične ladjice, čeznjo se pnejo številni mostovi. Z reko so povezane legende in mitološko izročilo. Zato ne preseneča, da so na Gallusovem nabrežju, ob Akademiji za glasbo v Ljubljani, leta 2019 odkrili kip Ekvorne, starodavne koliščarske boginje Ljubljane in Barja. Njen kult je bil tako močan, da ga niso mogli pregnati niti poznejši osvajalci Rimljani, ki so tu postavili rimsko mesto Emono, predhodnico današnje Ljubljane. Prebivalci Emone so omenjeno boginjo poznali pod imenom Aequorna, pozneje pa se je to spremenilo v Ekorno, kar naj bi pomenilo vodno ali rečno gladino in tudi ravno površino oziroma nižino. Mi pa bomo odkrivali še eno povezanost mesta in reke oziroma mesta in vode, in to so vodnjaki. Več o ljubljanskih vodnjakih v oddaji Nedeljska reportaža. Sogovornika Ljubljana otok? Začnimo z zanimivim izhodiščem. Ljubljana je v bistvu otok. Z izgradnjo Grubarjevega kanala je mestno središče, ki je srce, duša in ikona Ljubljane, postalo mesto na vodi.  Od vseh strani ga namreč oblivajo vode. Tu je Ljubljanica, ki soustvarja in poplavlja ljubljansko Barje. Ljubljana pa se je že približala tudi reki Savi, ki povezuje vodno obširen slovanski svet. Hkrati pa je to neka reka, ki je mogoče malo manj prijazna, meni prof. Janez Koželj, arhitekt, podžupan mesta Ljubljana. Njene vode so bolj divje, bolj naravne. V mestni hiši Povezanost Ljubljane z vodo je vidna tudi v mestni hiši. Vodnjaki ali fontane Pomaknimo se od tekočih voda, na mestne trge in druge prostore. Te so poleg stavb, spomenikov in drugih znamenj od nekdaj zaznamovali vodnjaki ali fontane. Prof. Janez Koželj doda, da so ti sestavni del javnih prostorov in zato jih najdemo v vseh mestih po svetu. Mag. Gojko Zupan, sekretar v Informacijsko-dokumentacijskem centru za dediščino, direktorat za kulturno dediščino, Ministrstvo za kulturo, je prepričan, da so vodnjaki ključen del tako imenovanega mestnega nakita oziroma tiste mestne opreme ali mestnega pohištva, ki je žlahten del sobivanja. Pitniki

Divjad v Sloveniji po novem ni več v lasti države, ampak ne pripada nikomur. To se po svoje sliši logično, divja žival pač ni v lasti nikogar in se prosto giblje, kjer želi, tudi preko državnih meja. A stvari niso nujno tako preproste. To, kako nekaj je ali ni v zakonih zapisano in opredeljeno, ima lahko daljnosežne posledice. Tako denimo nikakor ni nujno, da bo ta sprememba tudi v realni praksi prinesla izboljšave in boljše varstvo oziroma upravljanje za vse tiste vrste, ki jih opredeljujemo kot divjad, kot tudi za ekosisteme, v katerih živijo, in katerih zdravje je nenazadnje ključnega pomena tudi za človeka. Še zlasti v današnjih časih, ko se pod vplivom podnebnih sprememb hitro krha naravno ravnotežje. Kakšne utegnejo biti implikacije te na papirju drobne spremembe, kakšne spremembe lahko v praksi pričakujemo, so v tokratni Intelekti razmišljali predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač, prof. dr. Klemen Jerina  z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in prof. dr. Ivan Kos z Oddelka za biologijo taiste fakultete.

Odprimo jih, pravi naša nočna gostja, prevajalka, urednica in strastna bralka. Njene sijajne prevode poezije Sylvie Plath smo v našem nočnem programu že predstavili. Tokrat prihaja na obisk kot ambasadorka Noči knjige, svetovnega dogodka, ki se vsako leto zgodi v noči z 22. na 23. april. K soustvarjanju so vabljeni vsi, vsak lahko to noč ali vso pomlad naredi svoj literarni dogodek in ga prek Noči knjige deli z drugimi. Naj se slišijo glasovi generacij najmlajših in mladostnikov, glasovi starejših in najstarejših generacij, naj zazveni njihov glas srčnega poguma. Naš skupni glas ljubezni in sočutja. Osrednja misel letošnje noči, Nosimo srca v dlaneh, je vzeta iz pesmi Karla Destovnika Kajuha, saj letos praznujemo stoletnico njegovega rojstva. Voditeljica Nada Vodušek se bo z gostjo pogovarjala tudi o zadnjih knjigah, ki jih je uredila in o vsem, kar jo navdihuje – jezik, knjige, filmi, flamenko, konji, petje, planinarjenje ...

Na dan začetka 25. pripovedovalskega festivala v ljubljanskem Cankarjevem domu, je uvodni dogodek pripravila pobudnica festivala in ena od začetnic profesionalnega pripovedovanja Anja Štefan, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada. »Njene priredbe ljudskih pravljic in avtorska dela so že vstopila v kanonizirano zakladnico slovenskih besedil, ki presegajo okvir literature za otroke,« poudarja utemeljitev nagrade in dodaja, da je Anja Štefan »s svojim delom na področju pripovednega izročila in sodobne mladinske književnosti pomembno obogatila slovenski kulturni prostor«. Ob podelitivi nagrade se je z Anjo Štefan pogovarjal Vlado Motnikar.Dobitnica nagrade Prešernovega sklada 2022Na dan začetka 25. pripovedovalskega festivala v ljubljanskem Cankarjevem domu, je uvodni dogodek pripravila pobudnica festivala in ena od začetnic profesionalnega pripovedovanja Anja Štefan, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada. »Njene priredbe ljudskih pravljic in avtorska dela so že vstopila v kanonizirano zakladnico slovenskih besedil, ki presegajo okvir literature za otroke,« poudarja utemeljitev nagrade in dodaja, da je Anja Štefan »s svojim delom na področju pripovednega izročila in sodobne mladinske književnosti pomembno obogatila slovenski kulturni prostor«. Ob podelitivi nagrade se je z Anjo Štefan pogovarjal Vlado Motnikar.

Letos praznuje okroglo obletnico publicistka Milena MIklavčič. Njene knjige so doživele več ponatisov in je med Slovenci dobro znana. V oddaji Naš gost smo jo vprašali, kako iz sogovornikov izvabi zelo osebne zgodbe. Ne zamudite oddaje naš gost.

Četvrti razgovor ciklusa “Kako istražujemo?” bio je posvećen eksperimentima u istraživanjima evolucije u biologiji, a gošća je bila prof. dr Biljana Stojković sa Biološkog fakulteta Univerziteta u Beogradu. Evolucija se može posmatrati u laboratoriji u procesima u kojima se jedinke ili populacije adaptiraju na nove uslove sredine, procesom prirodne selekcije. Mogućnosti strogo kontrolisanih uslova daju nam mnogo prostora za nova otkrića. U ovom razgovoru smo pričali o tome kako istražujemo evolucione procese u laboratoriji, a sa nedavnim napretkom i razvojem u polju sekvenciranja celog genoma, eksperimentalna evolucija je novi brisan prostor u biologiji.Takođe, dotaći ćemo se primera jednog našeg eksperimenta u evolucionoj biologiji vezanog za populacije pasuljevog žiška, Acanthoscelides obtecus, i govorićemo o tome šta sve možemo naučiti na preko 200 generacija ove kontrolisane laboratorijske evolucije. A svakako nas čeka i istorijski pregled razvoja eksperimenata u evolucionoj biologiji, od kraja 19. veka pa do danas.Prof. dr Biljana Stojković je evoluciona biološkinja i redovna profesorka Biološkog fakulteta Univerziteta u Beogradu. Njene oblasti istražiavnja su genetika i evolucija životinjskih i biljnih taksona, evoluciona ekologija, evoluciona genetika, populaciona genetika, evolucija životnih istorija, biologija specijacije, evolucija ponašanja. U Radio Galaksiji smo imali prilike da je slušamo u epizodi posvećenoj evoluciji virusa, koji možete poslušati ovde.Ukoliko naš rad želite da podržavate iznosom koji sami određujete na mesečnom nivou, to možete učiniti ovde: https://patreon.com/join/radiogalaksija. Ukoliko želite da donirate Radio Galaksiju jednokratno preko PayPal-a, to možete učiniti ovde: http://paypal.me/radiogalaksija. Hvala!Pratite nas i na društvenim mrežama: Facebook, Instagram, Twitter, Reddit.A ukoliko više volite da čitate e-mailove, prijavite se na naš newsletter, ovde.Support the show (http://patreon.com/radiogalaksija)

Polona Lovšin riše tisto, kar opazi. Opazi pa veliko več kot drugi. Življenje ji ni nikoli prizanašalo, a ga je zmerom imela rada. Njene risbe v knjigah in pravljicah so osvojile otroke in odrasle, njeni duhoviti zapisi, obogateni z risbicami, pa imajo zelo zvesto publiko na družbenih omrežjih. Kaj se skriva za vsemi pravljicami, risbicami in psičkom s predolgimi ušesi, bo s Polono Lovšin takoj po polnoči ugotavljal Jure K. Čokl.

U 35. epizodi podcasta ugostile smo Ivku Armandu Todorović. Ivka Armanda Todorović žena je koja budi strast u drugim ženama. Po struci novinarka, kratko vrijeme se bavila PRom, a onda postala instruktorica senzualnog plesa oko šipke. Nakon nekoliko godina kreirala je koncept Body and Emotions koji se bazira na holističkom pristupu tjelesnom vježbanju plesnim metodama spajajući emocije, um i tijelo. Ivka je certificirana kao joga instruktorica i ta znanja također koristi njen koncept. Njena strast i životni poziv jest buđenje osjećaja moći, slobode i samopouzdanja u ženama kroz ženstvene, opuštajuće i senzualne pokrete, kao i druge metode kojima ženama pomaže da se vrate sebi. Vlasnica je i obrta Brutalno svoja, promiče mentalno zdravlje i snažno vjeruje u autentično življenje. Aktivna je blogerica, a njene tekstove možete čitati ovdje, kao i na tjednom inspirativnom newsletteru u kojem dijeli svoje znanje zajednici žena. Njene radionice su oslobađajuće, živahne i istovremeno meditativne i smirene te vas vraćaju u samu suštinu ženske biti, slobodne seksualnosti kao životne energije i prihvaćanja svih aspekata sebe. Sa Ivkom smo se dotaknule raznih tema - od majčinstva, postporođajne depresije i nekih osobnih odluka, poput nedojenja, zbog kojih se osjećala da nije dovoljno dobra majka do patrijarhata, feminizma i mentalnog zdravlja žena. Najduža epizoda do sada, no također i jedna od najboljih. Epizoda koja će vas utješiti i potaknuti da počnete otkrivati tko ste zapravo i što želite biti. Hvala vam na slušanju! Ostavite nam vaš feedback, podržite i podijelite epizodu i označite nas na društvenim mrežama. Sonja&Martina

V tokratni Intelekti smo poskušali misliti pandemijo kot kompleksno družbeno krizo, onkraj njenih zdravstvenih razsežnosti in jo umestiti v kontekst desetletij neoliberalnega kapitalizma, poskušali se bomo orientirati v trenutnem informacijskem kaosu ter iskati odgovore na aktualna spraševanja glede novega statusa svobode. O vsem tem sta spregovorila sociologinja in raziskovalka na univerzi v Leedsu dr. Jana Javornik in filozof, raziskovalec na ZRC SAZU ter predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Tadej Troha.

MANUELA SVORCAN Ova multitalentirana prekrasna žena rodom je iz Pule. Odrastala je tamo i sanjarila o velikim mjuziklima, glumi, plesu i pjevanju. Završila je na akademiji u Londonu, a životom u Zagrebu. Danas je između SVEGA ostalog, radijska voditeljica na Anteni Zagrebi, od 17 do 21 sat svakim radnim danom. Ona kaže – slušatelji su sve, a mi kažemo – ona je čudo. U životu koji baš i nije bajka (naravno, nije nikome ali volimo istaknuti da nas teške priče ojačavaju i da nam ne smiju umanjiti hrabrost, niti snove), uspjela je svašta. Lakoća s kojom ulazi u svaki projekt nije jednostavna, niti je unutarnji proces lagan. Pričali smo o tome. I o tome kako je na pozornici, kako je u kazalištu, kako je na radiju, i zašto sve to voli. Zašto voli svog dečka, a zašto voli Bojana Jambrošića, i koliko daleko gleda u budućnost. Bilo je tu i smijeha i suza s Manuelom. Poznajemo je osobno od ranije, ali nismo nikada imali priliku otvoriti se jednom ovakvom razgovoru koji nas je – kao i uvijek do sada, doveo do novih inspiracija i čudesne energije troje ljudi koji si međusobno žele dobro. Želimo i vama dobro, zato uživajte i nađite svoju inspiraciju. Osvjestite koje su sve vaše ljubavi i dijelite ih s drugima. T ebi Manuela, jedno veliko hvala na otvorenosti i ljubavi, veselimo se daljnjim druženjima ❤ I sjeti se nekad, koliko si posebna i koliko tek fotogenična

V današnjem jutru najprej želim izreči najiskrenejše čestitke naši državi in vsem njenim prebivalcem. Danes praznujemo 30-letnico obstoja Slovenske države. Verjamem, da mnogim izmed vas misli hitijo nazaj v tisti usodni dan, mesec in leto, ko ste prepričljivo izrazili željo in to tudi uresničili z dejanjem osamosvojitve. Govorim v pretekliku in v drugi osebi. Zakaj? Sam namreč že izhajam iz generacije, ki osamosvojitve ni doživela, še več, rojeni smo že pošteno po osamosvojitvi. Tako poznamo le eno državo in to je naša Slovenija. Dragi prijatelji, slovensko državo so naše generacije prejele v dar, mi zanjo nismo zastavili ne glasovnic, ne premoženja, niti ne svojega lastnega življenja. In podobno, kot so naše generacije sprejele samostojno državo Slovenijo, nas je večina prejela vero. Preprosto smo se rodili v vernem okolju, kjer se je čutilo, da Bog je, da ima vse smisel in pomen. In vera je po svojem bistvu dar, neizmeren dar. Ta najbolj notranji občutek človeškega bitja se sicer ne izrazi pri vseh ljudeh enako, pa vendar lahko vidimo semena vere tudi pri tistih, ki mogoče iz tega ali onega razloga vzklikajo, da niso verni. In časi so se spremenili in mnogi ne čutijo več države kot naše in ne vere kot osebnega prepričanja. Dozdeva se nam, da nismo svobodni, da nimamo cilja in ne pravega smisla ter v duhovnem pogledu ne čutimo Božje bližine. Izkušnja nam pravi, da je lažje ljubiti tisto, kar si sam priboriš, pridelaš, prigaraš. In morda so se naše generacije ujele v zanko nehvaležnosti in samoumevnosti do svoje lastne države, pa tudi do kulture, narodnega izročila in ne nazadnje tudi vere. Da ne prepoznavamo lepote svoje lastne dežele, da ne vidimo dostojanstva in ugodnosti svoje lastne države, da ne občutimo Božjega delovanja v stvarstvu in v svojem lastnem življenju. Nobene države ne ustanavljamo zato, da bi jo neslavno ukinili. Na začetku vsake poti države vedno gledamo z upanjem, da bo ta družbena struktura boljša kot prejšnja, da bo bolj celovito poskrbela za človeka v vseh njegovih razsežnostih. Če v gledanju do države in naroda ne vključimo ljubezni, se izjalovi. Brez ljubezni do domovine in lastne države je država birokratski aparat, domovina kraj rojstva, narod pa podobna genetska struktura ljudi. Šele ljubezen spremeni te grobe tehnične pojme v pomembne vsebinske besede, ob katerih nam zadrhti srce in se orosi oko. Drage Slovenke in Slovenci! Obudimo ljubezen do domovine, naroda in naše države. Vrnimo upanje na svetlo in blagonosno prihodnost in oklenimo se vere iz Prešernovega Krsta pri Savici. S tremi biseri božjih kreposti zmoremo prestati še takšne preiskušnje in zgladiti vsak razdor. Naj Bog blagoslovi Slovenijo.

Ob mednarodnem dnevu svobode medijev so bile oči javnosti uprte predvsem v Slovensko tiskovno agencijo, ki ji je država pred nekaj meseci ustavila financiranje. V Radijski tribuni smo s sogovorniki znova poskušali najti odgovore na to, kaj se pravzaprav dogaja na STA. Zaradi prekinitve financiranja pa je Društvo novinarjev začelo – v podporo tej agenciji – posebno enomesečno kampanjo, katere cilj je pomagati ji preživeti. Pripravila Nataša Rižnar.

Marija Antonija Novljan ima 89 let. Uživa na svojem zelenjavnem vrtu, med rožami, čas si preganja tudi s poslušanjem našega radia, vedno pa tudi rada pripoveduje o svojem življenju. Njene misli pogosto odplujejo v čas njenega otroštva in mladosti, ki jo je preživela v njej tako ljubi Beli Krajini. To so bili težki časi. Čas druge svetovne vojne in čas po vojni. Kot 15letno dekle se je kot brigadirka udeležila gradnje železniške proge Šamac Sarajevo. Mladinske brigade so bile po vojni številne. Na različnih koncih razrušene Jugoslavije so opravile zelo dragoceno in dobrodošlo delo, prostovoljno delo pa je bilo za tisti čas nekaj običajnega, pravi.

Zgodbe pripoveduje skozi likovno govorico. Njene ilustracije nas nagovarjajo s časopisnih strani kot vizualni politični komentarji vsakdana. Spretna je tudi z besedami, ki jih prepleta s podobami. Lani je izšel njen risoroman Adna, nadaljevanje kratke zgodbe Pismo Adni, v katerem begunska deklica, ki je medetem zraska v dekle, dobi svoj glas.V avtobiografskem romanu Balkanalije je pred leti izrisala svoje odraščanje znotraj migrantske delavske družine v času tranzicije. Z ilustracijami je obogatila številne knjige, mnoge je tudi oblikovala. Samiro Kentrić je pred mikrofon povabila Nada Vodušek.

Predvsem nikar ne mislite, da je Gabi deklica ali kakšna stara teta ali sploh kakršnokoli človeško žensko bitje, ki ga navadno srečujemo s tem imenom. Ne, ne! Gabi je ...žaba! In igra, posneta pred več kot pol stoletja, ni prav nič stara: živalski, pravzaprav žabji svet, se vmes ni prav nič spremenil. Režiser Marjan Marinc Tonski mojster Mladen Fortič Avtor izvirne glasbe Urban Koder Rega Silva Danilo Gabi Majda Potokar Bradavičnik Jože Zupan Modrasica Duša Počkaj Modrijan Pavle Kovič Bledičnik Nace Simončič Traja 52' 12'' Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija maja 1964

Alja Horvat je 24-letna umetnica, ki se je lani znašla na prestižnem Forbesovem seznamu 30 najvplivnejših mladih umetnikov do 30 let. S svojimi unikatnim, boemskim in barvitim slogom zelo uspešno sodeluje z veliko tujimi in domačimi uveljavljenimi imeni. Njene umetnine se pojavljajo na skodelicah kavne znamke Barcaffe, na kreacijah svetovno priznanih modnih znamk (CeliaB, Urban Outfitters, Fila), na stenah newyorških vplivnežev. Z Aljo o Instagramu, ki predstavlja njeno glavno platformo za izražanje, dvomih v ustvarjalnem procesu, odkrivanju lastnega sloga in sporočilu, ki ga s svojo umetnostjo želi pustiti v svetu.

Alja Horvat je 24-letna umetnica, ki se je lani znašla na prestižnem Forbesovem seznamu 30 najvplivnejših mladih umetnikov do 30 let. S svojimi unikatnim, boemskim in barvitim slogom zelo uspešno sodeluje z veliko tujimi in domačimi uveljavljenimi imeni. Njene umetnine se pojavljajo na skodelicah znane kavne znamke Barcaffe na kreacijah svetovno priznanih modnih znamk, na stenah newyorških vplivnežev. Z Aljo o Instagramu, ki predstavlja njeno glavno platformo za izražanje, dvomih v ustvarjalnem procesu, odkrivanju lastnega sloga in sporočilu, ki ga s svojo umetnostjo želi pustiti v svetu.

Na temu copywriting-a, email marketinga, newsletter-a, email marketing strategija, pričala sam u ovom duo kafenisanju sa kraljicom sadržaja Snežanom Marković. Ona je preduzetnica, vlasnica kontent agencije ŽMK, autorka fenomenalne škole kopirajtinga "Copy radionice", pisac, autor, apsolutna šefica svog dela univerzuma. Njene radionice pohađali su brojni polaznici, a jedan od glavnih razloga zbog koje je baš Snežana gost moga kafenisanja na temu email marketinga jeste što je ona autorka SoulBuzz njuzletera, koji svake srede čita više od 10 hiljada ljudi i koji je po svojim statistikama postao mejnstrim email marketinga na ovim prostorima. Okosnica celog našeg razgovora jeste iskreni pristup prema sebi i ljudima koji nas čitaju, kao i to da je sadržaj najvažniji resurs svakog biznisa. Snežanim sajt je: https://snezanamarkovic.rs/ Snežanim Membership program je: https://snezanamarkovic.rs/soulbiz-membership/ Uživajte!

Na prvi pogled se zdi, da med radikalno modernistično likovno umetnostjo z začetka 20. stoletja in novodobnimi holivudskimi uspešnicami ni prav nikakršnih stičnih točk. Kako bi vendar lahko bile, ko pa nas na eni strani Marcel Duchamp s svojim znamenitim pisoarjem, spretno preimenovanim v Fontano, prepričuje, da vsa avra genialnosti nekega umetniškega dela izvira zgolj iz konteksta, da torej na umetnini ni nič posebnega onkraj tega, da pač visi na steni kakega muzeja ali galerije, medtem ko nas filmi o Supermanu, Batmanu ali Črnem panterju na drugi strani hočejo scela potopiti v izmišljijo, se pravi v sebi zaokrožen, sklenjen fikcijski svet, v katerega lahko pobegnemo, kadar je pritisk naših vsakdanjih življenj nevzdržen. Splošna sprejeta modrost, skratka, meni, da nas hoče prva umetnostna praksa strezniti, nam strgati tančico idealizma izpred oči in nas odpreti za resnico, medtem ko nas druga skuša zazibati v čim lagodnejši spanec, nas zvabiti v laž. Vse lepo in prav, a dr. Jela Krečič, filozofinja in predavateljica na treh ljubljanskih visokošolskih ustanovah, na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, v razpravi Zmote neprevaranih : od modernizma do Hollywooda, ki je pred nedavnim izšla v založbi Društva za teoretsko psihoanalizo, razvija povsem drugačno interpretacijo. Njene analize namreč razkrivajo, da so utečena mnenja tako glede likovnega modernizma kakor glede holivudskega popa pomanjkljiva, kratkovidna in zavajajoča. Še več: ob branju Zmot neprevaranih se pokaže, da se tako konceptualna umetnost kakega Duchampa kakor franšize o superjunakih pravzaprav ubadajo z istim vprašanjem, kako namreč izreči nekaj resničnega o družbi, o politiki pa tudi o tem, kar bi nemara lahko poimenovali condition humaine, le da jim to včasih uspe, spet drugič pa ne. Zato je slej ko prej pravo vprašanje, ki si ga velja ob umetnosti postaviti, tole: kateri tehnični prijemi in postopki, katere oblikovalske strategije umetnosti omogočajo, da ostaja na ravni svoje naloge, in kateri ne. Odgovor na to vprašanje smo v pogovoru z Jelo Krečič iskali v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Pred nami je še 14 dni leta 2020, ki ga je pretresla pandemija covida-19. Zadnje dni tega leta pa pri nas - kot je tudi že začetek - dodatno pretresa politična kriza. Po včerajšnjem izstopu stranke Desus iz koalicije se je ta preštela, imela naj bi podporo 47-tih poslancev. Današnji dan pa naj bi bil odločilen za morebitno konstruktivno nezaupnico; o svojih namerah naj bi se izrekli poslanci Desusa in tudi SMC. Ostala vsebine: V pričakovanju odločitev o ukrepih med prazniki; javni promet bo deloval. Odločilni dan za ukinitev volilnih okrajev in prednostni glas na volitvah poslancev. Ljubljana, Nova Gorica, Ptuj in Piran - katero mesto bo evropska prestolnica kulture? Nogometaš leta Poljak Lewandowski, nogometašica Angležinja Bronze.

Kako je za naš radio kazala Mejrema Bešlija ova godina je za nju bila uspješna iako je donijela mnogo nevolja svima.Objavila je dva spota za dvije pjesme,pripremila se za predstojeći Bihaćki festival koji će biti održan 22.decembra 2020.godine.Pjesma čiji je autor dr.Mujo Hodžić ,nosi naziv "Od kad jutro zoru smjenjuje", toliko nam je mogla otkriti Mejrema koja je zadovoljna pjesmom i nada se uspješnom predstavljanju na festivalu.Snimak festivala bit će emitovan u odloženom terminu na TV kanalima. U nastavku poslušajte cijeli razgovor sa djevojkom koja za sebe kaže da voli da sluša i pjeva sve muzičke žanrove ali da se najbolje osjeća kad pjeva sevdalinku.Njene pjesme možete slušati na njenom YouTube kanalu.

Vsestranska slovenska umetnica Ema Kugler je lani predstavila svoj peti celovečerni film Človek s senco, ki je pred začetkom pandemije koronavirusne bolezni že obkrožil svet, podelili pa so mu tudi več nagrad. Njene filme pri nas pogosto označujejo za eksperimentalne in za videoart, sama pa obe oznaki odločno zavrača, saj v njih ne eksperimentira s filmskim ali videomedijem, temveč samo pripoveduje z vizualnimi podobami, vsekakor bolj kot z besedami. Nekateri so jo označili tudi za umetnico "renesančnega tipa", saj svoje filme sama ne le napiše in režira, temveč jih tudi montira, producira ter skrbi za kostumografijo, scenografijo, rekvizite in še kaj. V dneh, ko so film Človek s senco predstavili na festivalu Kino Otok v Izoli in Ljubljani, se je z njo o njenem delu, filmskem prostoru, pa tudi problematični zapostavljenosti nekonvencionalnih filmskih pripovedi v mehanizmih financiranja in distribucije pri nas pogovarjala Tina Poglajen

Metka Klevišar je dobro poznano ime, osebnost v slovenskem javnem prostoru. Najširši javnosti najbolj znana kot Dobrotnica leta, pa tudi kot publicistka, prevajalka, zdravnica, ki je desetletja svoje poklicne kariere posvetila bolnikom s pljučnim rakom na ljubljanskem Onkološkem inštitutu. Je ustanoviteljica Slovenskega društva Hospic, njeno življenje pa je zaznamovala tudi multipla skleroza. Njene misli - skozi objave v knjigah, ki se jih je nabralo že 13, pa tudi v kolumnah, spletnih zapisih in v pogovorih ter predavanjih - odmevajo med vse bolj številnim občinstvom, ki hrepeni po globljih spoznanjih o življenju in smrti ter medčloveških odnosih pa tudi povsem vsakdanjih stvareh, kjer se skriva največ navdiha za vero v življenje. Tonski mojster Vjekoslav Mikez in avtorica Intervjuja Liana Buršič sta dr. Metko Klevišar, sicer rojeno Ljubljančanko, obiskala na njenem domu v Celju.

Njene zgodbe so stkane iz fotografij in besed. Pripovedujejo o stvareh, ki so nam skrite ali pa si pred njimi zatiskamo oči. Njene odmevne reportaže, objavljene v številnih domačih in tujih medijih, nam jih razkrivajo. Stvarno, dokumentaristično, prodorno, a tudi pretanjeno in spoštljivo. Meta Krese potuje in raziskuje. S fotoaparatom in beležnico. Na nočni pogovor jo je povabila Nada Vodušek.

Metka Klevišar je dobro poznano ime, osebnost v slovenskem javnem prostoru. Najširši javnosti najbolj znana kot Dobrotnica leta, pa tudi kot publicistka, prevajalka, zdravnica, ki je desetletja svoje poklicne kariere posvetila bolnikom s pljučnim rakom na ljubljanskem Onkološkem inštitutu. Je ustanoviteljica Slovenskega društva Hospic, njeno življenje pa je zaznamovala tudi multipla skleroza. Njene misli - skozi objave v knjigah, ki se jih je nabralo že 13, pa tudi v kolumnah, spletnih zapisih in v pogovorih ter predavanjih - odmevajo med vse bolj številnim občinstvom, ki hrepeni po globljih spoznanjih o življenju in smrti ter medčloveških odnosih pa tudi povsem vsakdanjih stvareh, kjer se skriva največ navdiha za vero v življenje. Tonski mojster Vjekoslav Mikez in avtorica Intervjuja Liana Buršič sta dr. Metko Klevišar, sicer rojeno Ljubljančanko, obiskala na njenem domu v Celju. Prisluhnite pogovoru o starosti, medicini, veri v življenje in sočutne odnose pa tudi o umiranju, paliativni oskrbi in bolezni, s to modro Slovenko leta 1995, ki pravi, da je ena najbolj pomembnih stvari v življenju - poslušanje.

Gordana živi u Kikindi i kaže da se po izbijanju epidemije uplašila i za sebe - jer živi sama, nezaposlena je i krhkog zdravlja - i za svoju decu koju više nije mogla da viđa. Naglašava da se posebno uplašila da njena ćerka homoseksualne orijentacije ne bude izložena dodatnoj diskriminaciji.

Pa bodimo, prosim, samokritični

Arhitektka, ki šiva slikanice. Manica K. Musil s svojim inovativnim pristopom ustvarja domiselne slikanice. Njene šivane junake poznajo evropski, brazilski, mehiški, ameriški, ruski, pakistanski in kitajski otroci.

Vse, kar se odvija v okolju, naj bo v živih organizmih ali v povsem fizikalnih procesih, pušča določene sledi, ki nam lahko povedo marsikaj, če jih le znamo pravilno prebrati. Neke vrste abeceda, ki razkriva ogromno o dogajanju v naravi, so stabilni izotopi različnih elementov – osnovno delovno orodje prof. dr. Nives Ogrinc. Z njimi plodno raziskuje na celi vrsti različnih področij. Razvila je metode, s katerimi je mogoče ugotoviti poreklo organskih spojin, kar je ključno pri dokazovanju porekla živil. Njene raziskave kroženja ogljika v različnih ekosistemih, omogočajo spremljati vpliv podnebnih sprememb. Ugotovila je, da je Tržaški zaliv manj izpostavljenj zakisanju zaradi pospešenega raztapljanja CO2, kot to načeloma velja za svetovna morja. Stabilni izotopi pa ponujajo zanimiv vpogled celo v prehrano ljudi v oddaljeni preteklosti. Prof. dr. Nives Ogrinc, znanstvena svetnica na Odseku za znanosti o okolju Instituta “Jožef Stefan” in vodja skupine za Organsko biogeokemijo ter profesorica na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana je za svoje inovativne in izrazito interdisciplinarne raziskave letos prejela Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. Foto: Marjan Verč

Gošća: Rumena Bužarovska, autorka Rumena Bužarovska je autorka, profesorka i prevoditeljka iz Makedonije. U Srbiji su objavljene dve zbirke priča "Moj muž" i "Nikuda ne idem". Obe su stekle veliku popularnost zbog britkog stila autorke, ali i same tematike koja često preispituje stereotipe vezane za vladajući patrijarhat u našem regionu, ili društvene klišee. Njene priče su kratke, intimne, porodične, ali one jasno oslikavaju društvo u kom živimo. Rumena je feministkinja i aktivistkinja i jedna od začetnica #MeToo pokreta u Makedoniji (#segakažuvam), kao i organizatorka PičPrič večeri i PičPrič radio emisije. Sa njom smo pričali o jeziku, pisanju ali i ženskom pokretu u Makedoniji koji je sve veći, jači i uticajniji.

Mag. Mia Bone je psihologinja, ki pri svojem predavateljskem in terapevtskem delu vedno vijuga med praktičnimi in učinkovitimi rešitvami. Prav zaradi želje po učinkovitih rešitvah je svoji osnovni izobrazbi dodala nevrolingvistično programiranje in hipnozo ter magisterij iz coachinga in mentorstva. Hipnozo je uspešno zaključila v San Franciscu (ZDA), magisterij pa v Oxfordu (VB) in še danes je vsaj malo razpeta med domovino in tujino. Pozitivna psihologija je rdeča nit njene profesionalne in osebne identitete. Verjame, da imamo prav vsi številne odgovore že v sebi, zato se nam splača priti do njih.Mia je tudi avtorica dveh priljubljenih knjig za otroke (Zdravilne zgodbice za malčke in Zdravilne zgodbice za predšolske otroke), ki s hipnotičnimi jezikovnimi vzorci, malčkom in otrokom pomagajo pri naravnem razvoju.Rada deli svoje znanje, zato je za različne slovenske revije in spletne portale spisala že kar nekaj strokovnih člankov o vzgoji. Njene prispevke o razvoju otrok pa lahko najdete na spletni strani.

Jovana je studije započela u Beogradu na FON-u, a na trećoj godini dobija punu stipendiju da školovanje nastavi u Americi. Tamo stiče znanje o marketingu i prodaji radeći za VEVO i Estro Communications u Njujorku. Potom je karijera vodi u London, Dubai, Abu Dabi i Kipar, gde narednih pet godina produbljuje znanje o marketingu, tehnologiji i preduzetništvu. Od 2011. vodi lični blog, čija je vizija od prvog dana bila da podeli lekcije koje je učila na teži način na svom životnom putovanju. Blog joj je omogućio besplatna putovanja i saradnje sa turustičkim organizacijama Izraela, Tajlanda, Nemačke, Abu Dabija, Crne Gore, Islanda itd. Zahvaljući pisanju bila je i predstavnik Srbije na dodeli Nobelovih nagrada u Oslu 2015. godine kao učesnica Telenor Youth Foruma. Od novembra 2016. Jovaninu radionicu "Od hobija do posla" prošlo je preko 1000 polaznica iz 8 zemalja, a one se redovno druže i okupljaju u Beogradu svakog meseca. Jovana pored radionica koje se održavaju jednom mesečno u Beogradu, drži velike seminare četiri puta godišnje. Njena vizija je da pomogne ženama da steknu vremensku i finansijsku slobodu kakvu zaslužuju kroz znanje o digitalnom poslovanju, online prodaji i smislenom networkingu. Radionica je tu da otvori oči svima koji znaju da mogu više online, ali ne znaju kako. Jovana uči žene kako da prestanu da prodaju svoju najvredniju valutu - vreme za novac i učine da novac radi za njih, umesto one za njega. Nada se da će svojim primerom podstaći druge žene da daju svoj maksimum i da osveste za šta su sve sposobne i da će njena firma uticati pozitivno na klijentkinje kojima služi i na sledeću generaciju biznis žena koje tek sada prave svoje prve korake u izgradnji svoje željene karijere. Njene biznis newslettere dnevno prima preko 8000 žena, a na mrežama je redovno prati preko 50.000 ljudi. Ciljna grupa kojoj se obraća su žene od 30 do 50 godina, koje za sebe kažu da su nezaustavljive. Pored posla, ispunjava je umetnost, kultura, putovanja i provođenje vremena sa partnerom i mopsom Chloe. --- Support this podcast: https://anchor.fm/ivankosogor/support

Dobršen del oddaje Slovencem po svetu posvečamo poeziji, ki včasih daje tudi odgovore na vprašanja, na katera ni pravih odgovorov. Morda se prav v pesmih naše gostje Špele Milharčič skriva odgovor na vprašanje, kako to, da 50 let ni mogla govoriti po slovensko, ko pa se je vrnila v našo državo, je spet lahko govorila, kot da ne bi nikoli odšla. Njene občutke gotovo razume Danica Šajn, učiteljica, rojena v Avstraliji, ki že dvajset let prepeva v slovenskem pevskem zboru. Ne zamudite oddaje Slovencem po svetu po 21.00 zvečer na Prvem.

Kada ugostite Eciju Ojdanić u podcastu možete očekivati zanimljiv razgovor o mnogim temama. Ova svestrana žena dokazala se kao glumica, producentica, majka i supruga. Sada je vrijeme za novi izazov koji dolazi u obliku maratona u Veroni koji će Ecija istrčati 19.11. Njene pripreme za maraton u Veroni su pri kraju i bilo nam je jako zanimljivo što će nam reći kako je izgledala transformacija od osobe koja mrzi trčanje do osobe koja ne može zamisliti dan bez njega. Pravi primjer Be more Human slogana među svima nama potiče nas na promjene životnih odluka poput prestanka pušenja i okretanju zdravijim navikama. Svaka promjena nam često teško pada. Posebno one za koje znamo da nam u daljoj budućnosti donose zdravlje i prosperitet, ali u bližoj samo trud, znoj i odricanje. Zanimalo nas je na koje izazove je naišla na svom dugom putu prema maratonu koji će uskoro istrčati. Kako joj pomažu naše nove trkačke Floatride tenesice da ispuni svoj potencijal i ostvari najbolji rezultat koji je u svakom slučaju u drugom planu. Put koji je prošla jačajući svoju disciplinu pokazatelj je kako treba pristupiti svim problemima shvaćajući ih kao izazove, a ne kao nepremostive zapreke. Nadam se da ćete uživati u ovom razgovoru kao i mi koji smo ga snimali. Do slušanja.