Podcasts about njene

Piše Ajda Klepej, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Pesniški prvenec Eve Šubic Tema se deduje po očetu se razpira kot intimističen svet, v katerem pa pesnica, v nasprotju s temačnim naslovom in naslovnico, predvsem raziskuje in preobrača temo v drugo obliko svetlobe, ki je vseprisotna. Tema ne pomeni ugasnjena luč, praznina, nič, temveč je za pesnico prostor mnogoterih odtenkov in nians, ki se izrisujejo ponekod ostreje, drugod bolj zabrisano. Skozi obsežno zbirko, ki vključuje zajetno število pesmi na nekaj več kot 150 straneh, lirska subjektinja tke osebnoizpovedno izkušnjo, zaznamovano z vlogami, ki jih ima v življenju. Njene vloge se skozi zbirko polagoma razvijajo iz zelo partikularnih in predeterminiranih v občečloveške in brezčasne. Je hči, vnukinja, študentka, ženska, ženska brez otrok, ljubimka, ljubimka brez ljubimca in bitje, polno podedovane travme in strahu pred minevanjem in predvsem polno teme, ki jo je treba na ta ali oni način na neki točki prekvasiti v nekaj drugega: »Tvoja sreča bi bila tako unikatna, / kot je tvoja žalost.« Zbirka se nam zazdi izredno intimistična ravno zaradi upesnjenih osebnoizpovednih stisk, ki pritičejo ljubezni, minevanju, odraščanju, slikam iz narave. Vendar pa že takoj na začetku začutimo, da bo zbirka veliko več kot zgolj vóden ogled bunkerja naše psihe, če parafraziram pesničine verze. V svojem izrazju in témah je veliko bolj drzna, da bi njeno poezijo mogli zreducirati na zgolj osebnoizpovedno in intimistično. Najbolj vidno radikalna dela zbirke se izrišeta v tretjem delu, naslovljenem Nesnice, in v četrtem delu z naslovom Pepe, kjer nas presenetijo in pretresejo že slike in grafike kokoši. Feministične note, ki se v zbirki nalahno izrisujejo že prej, pesnica na tem mestu radikalizira do glasnega forte. Zadnja dva dela zbirke sta določena z naslovoma, prva dva razločka pa se ponujata kar sama. Intimističnemu izpovedovanju, prepletenemu s slikami iz otroštva, družinskim krogom, ki se izkaže za disfunkcionalnega, in pesmimi, ki bi lahko nastale tudi iz gledišča otroka, sledi del, ki ga zaznamuje neizpolnjena, mestoma uničujoča romantična ljubezen, ki ravno v tej zbirki doživlja zadnje vzdihljaje. Preden se lotimo zadnjih dveh, najbolj vpadljivih delov zbirke, se moramo nujno posvetiti prvima dvema. Čeprav nista opremljena z grafikami in slikami, sled in odmev puščata bolj subtilno in zaradi tega dosti bolj domiselno. Ta vpadljivost ne potrebuje živobarvnih slik ali modernističnih postavitev verzov. Gre za tih glas, ki nastopi vmes ali na koncu pesmi, včasih v poševnem tisku, in ironično ali humorno spremlja verzno besedilo. Tukaj lirska subjektka izstopi iz svoje resničnosti in iz odmaknjenega vmesnega prostora komentira dogajanje. Gre za izolirane verze, ki včasih delujejo kot aforizmi, iztrgani so iz prostora in časa in obvisijo brez dodatnih razlag. So drobne opazke, rečeno z besednjakom Jureta Jakoba. Za ta tihi glas se zdi, kot da odzvanja sam pri sebi, sam zase, le zase. Pri bralcu povzroči miselne premore, ki delujejo izjemno nepredvidljivo in sveže: »... ko se rodimo, mislimo, da bomo živeli, ko umremo, prav tako.« Ta notranji glas je hkrati poln samozavedanja, lahko bi ga imenovali tudi poetološki, saj uvaja misli, ki se nanašajo na lastno poetiko: »Nikoli ne napišeš enako iskrene pesmi dvakrat.« Zavoljo tega glasu je možno upesniti še tako boleče trenutke, ki bi se brez napisanega, brez besed, razblinili, ne bi obstajali. »In midva nekje daleč narazen, nekje med a, b, c, in d, tako brezimenska, da v nekaj letih ne bo več mogoče zastaviti vprašanja, ki bi mu bila odgovor (ki bi naju oblikovalo v besede).« Element presenečenja, ki zaseka skozi intimistični svet lirske subjektinje, so torej Nesnice. Tematika se tukaj radikalno spremeni, poprej tiho navzoča feminizem in kritika sodobne, še vse preveč patriarhalne družbe, prevzameta vso pozornost zaradi grafične razgibanosti verzov in zelo približanih slik kokoši. Med na videz diametralno nasprotnima svetovoma pa vendarle obstaja povezava. Napetost med lirsko subjektinjo in moškimi družinskimi člani, pravzaprav celotno skupnostjo, ki je zaprta, tradicionalna, nazadnjaška, kar se tiče pogleda na spolne vloge, lahko zaznavamo že prej. Utesnjenost, sovraštvo, nemoč proti taki miselnosti izbruhnejo v obliki poosebitve kokoši z vlogo ženske. Kokoši pravzaprav nikoli niso imenovane tako, so zgolj nesnice, saj se od njih pričakuje samo valjenje jajc, »ker včasih želijo izvaliti idejo namesto otroka. / Takrat oče pravi, da so kure butaste.« Lajtmotiv nesnic je, da petelin ostaja. Kritika je precej nazorna in slikovita. Zanimivo pa je, da v zadnjem delu zbirke, naslovljenem Pepe, družinski petelin s tem imenom umre. Slovo od njega s pogrebom morda pomeni večjo in širšo osvoboditev lirske subjektinje, ki je tudi nemalokrat zreducirana na nesnico. Tema se deduje po očetu je nadvse zanimiv in perspektiven pesniški prvenec. Zagotovo gre za zbirko, ki ji ni podobna nobena druga. Ves čas ohranja modernističnost v smislu nekonvencionalnega, neuveljavljenega in novega, tudi skozi intimizem. Tako radikalno različna svetova poetike se dobro dopolnjujeta in prepletata, tako da je zbirka konceptualno zelo dobro zamišljena. V nekaterih intimističnih pesmih, kjer jih že omenjeni pesniški glas ne postavi v perspektivo in se do njih ne opredeli, izgubijo težo, ki jo zbirka sicer ima. Rešitev vidim v manj obsežni zbirki, kjer bi vse pesmi služile svojemu namenu in konceptu in kjer bi bila odločitev za umestitev vsake pesmi zavestna, celoten izdelek pa bi deloval bolj izčiščeno. Kljub temu pa se po branju počutimo malo manj v tèmi, ali pa v njej vsaj nismo sami.

Poslušalka Marija Ferlin je na radio poslala nekaj svojih pletenih izdelkov. Poklicali smo jo in vprašali, od kdaj že plete, kdo jo je tega učil, kaj vse je že spletla v dolgih letih svojega življenja ter zakaj ji je ročno delo tako pri srcu. Pogovor v spodbudo, da bi se tudi mi pri-učili ročnih spretnosti.

Oddajo začenjamo z novim prevodom romana Čuvar njene skrivnosti francoskega pisatelja Jeana-Baptista Andreaja. Izvedeli boste, kaj mladim ustvarjalcem pomeni sodelovanje na programu 61. Borštnikovega srečanja v Mariboru. Z gledališkimi nagradami nadaljujemo v primorski regiji, saj bodo v tržaškem Muzeju Sartorio v okviru festivala Let's Play podelili nagrado tantadruj. Že 24. leto zapored v skupni akciji slovenski muzeji, galerije in druge kulturne institucije na Poletno muzejsko noč odpirajo svoja vrata. Vabljeni k poslušanju!

Urška Bernik, na Instagramu poznana pod profilom Milina čez milino, je žena in mama ter vsestransko nadarjena umetnica. Svoj poklic je našla v glasbi, saj poje v Zboru Slovenske filharmonije. Poleg glasbe, skozi katero jasno čuti nagibe Svetega Duha v svojem življenju, pa ustvarja tudi preko fotografije ter izdeluje čudovite izdelke iz polstene volne. Njene jaslice iz polstene volne so bile za božič leta 2024 razstavljene celo v Vatikanu. Umetnost preplavlja vse vidike Urškinega življenja in je zanjo nagib srca, ki nas dviguje in navdihuje. Naj pričujoča oddaja Reflektor navdihne tudi vas. Linki: https://www.instagram.com/milina.cez.milino/ http://www.kavicazmano.si/

Irena Vidmar je svoje poslanstvo našla v skrbi za druge. Kot glavna medicinska sestra je v ajdovskem zdravstvenem domu poskrbela za razcvet številnih dejavnosti, od patronažne službe do nujne medicinske pomoči. Sodelovala je pri projektu Ministrstva za zdravje glede vzpostavitve referenčnih ambulant in razvila računalniško podprto orodje za merjenje obremenjenosti medicinskih sester, kar se šteje za pionirsko delo. Po upokojitvi se je posvetila prostovoljstvu in skrbi za starejše. Njene zasluge so prepoznali na Občini Ajdovščina in ji pred kratkim podelili naziv častna občanka.

Na slovesnosti ob začetku 56. Tedna slovenske drame je vsakoletne nagrade za igralske in neigralske dosežke podelilo Združenje dramskih umetnikov Slovenije. Nagrado “Polde Bibič” za življenjsko delo je prejela Barbara Stupica, »Opus Barbare Stupice je raznolik in obsežen. Njeni začetki delovanja v gledaliških hišah segajo v čas konca osemdesetih let prejšnjega stoletja in v dobrih tridesetih letih sodelovanja z različnimi umetniškimi ustvarjalci se je v garderobah, depojih, delavnicah, hodnikih zbralo veliko lutk, kostumov in drugih rekvizitov, ki pričajo o pestrosti kreativnega duha avtorice. Barbara Stupica je snovalka lutk, ilustratorka, kostumografinja, scenografka; sodeluje pri nastajanju predstav za najmlajše in odrasle. Njene stvaritve so lahko zelo majhne, v obliki namiznih lutk ali senčnega gledališča, in velike ali zelo velike, v funkciji scenskih postavitev in kostumov za animatorje ali igralce. Sama poudarja, da ji je zelo blizu vizualna estetika zgodovinskih slogovnih obdobij baroka in rokokoja ter v smehu doda: "ultra kič". Vstopiti v zagonetni labirint Barbare Stupice pomeni biti povabljen (ali zvabljen) v "zajčjo luknjo" ali v "hišo za ogledalom", kjer kraljuje domišljija«, je med drugim zapisala Dr. Nataša Smolič v katalogu Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije 2021, kjer so Barbaro Stupico izpostavili kot osrednjo likovnico bienala. V svoji karieri je zelo intenzivno sodelovala z Vitom Tauferjem, Matjažem Pograjcem, Ivanom Peterneljem in Barbaro Hieng Samobor, Jako Ivancem, Ivano Djilas, Matjažem Faričem in Iztokom Kovačem. Predvsem v Slovenskem mladinskem gledališču in Lutkovnem gledališču Ljubljana je od leta 1989 pustila neizbrisljiv pečat. Barbara Stupica je tudi prejemnica več Borštnikovih nagrad za kostumografijo in scenografijo ter nagrad na festivalih zunaj Slovenije. O njenem visokem umetniškem kredu pričajo tudi oddaje, v katerih smo umetnico gostili pred nekaj leti in smo jih za danes pripravili v radijski kolaž. Ta naj prikaže njen odnos do gledališke materije, ki se je posveča, njeno iskateljsko in drzno žilico, ki jo vsakič znova spodbuja k preizkušanju novih in neznanih poti, strokovnost in prizadevanja, da se bi njene zamisli uresničile čim bolj avtentično in v popolnosti. Vabimo vas, da prisluhnete Barbari Stupici.

Ameriški minister za vojno Pete Hegseth je razglasil popolno zmago nad Iranom, potem ko sta se Washington in Teheran dogovorila za prekinitev ognja. Novi režim ni imel več manevrskega prostora ali časa, zato je privolil v dogovor, ki pomeni, da nikoli ne bo imel jedrskega orožja. Medtem tudi Iran razglaša zmago, najbolj pa so si oddahnile države, ki so odvisne od zalivske nafte. Njene cene so močno upadle. Drugi poudarki oddaje: Stranke prihodnjega sklica DZ so se dogovorile o oblikovanju mandatno-volilne komisije. Ustavno sodišče je pritrdilo omejevanju dodatnega dela zdravnikov pri zasebnikih. Mariborska občina bi posvetovalni referendum o postavitvi sežigalnice organizirala 21. junija.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Na začetku zbirke Od daleč se pesnica Maruša Mugerli Lavrenčič odpre skozi pogled vase od zunaj. Dogajanje ves čas poteka v nevsakdanjih, za avtorico psihično skrajnih in povsem intimnih okoliščinah. V zbirki so upesnjeni drobci njenih intimnih zgodb, ki so tematsko sodobno aktualne in hkrati univerzalno človeške. Pesmi, prispele na razpis Sončnice 2025, je za objavo v knjižni zbirki Sončnica vsa nora od svetlobe izbral Zoran Pevec, ki je zanjo napisal tudi spremno besedilo »Od daleč«, pa vendar povsem tu. Pesmi brez ločil in velikih začetnic na začetku pesmi ali stavkov so razporejene v dva dela. Tečejo v prostem, včasih muzikaličnem verzu in so različnih dolžin, od nekaj verzov, pa vse do cele strani in več. V prvem delu so naslovljene s preprostimi rečmi, pojmi ali besednimi zvezami, kot so Oko, Klobuk, Hrbti, Stvari padajo z neba, Otrok, Žlice … in v drugem delu Preveč, Hroščki, Dež, Jeleni in podobno. Z različnimi perspektivami usmerjajo bralca v konkretno in vsakdanje dogajanje, pri čemer pa ohranjajo večpomenskost. Iz prvega sklopa sedemnajstih, večinoma kratkih pesmi seva pesničin prepričljiv posluh za naravo in ljudi, pa tudi za vse ranljivo in drugačno. Pesmi nastajajo iz subjektivne, prvinske izkušnje v neposrednem, skorajda asketskem slogu, večinoma očiščenem vsega odvečnega. Grajene so iz minimalistično okleščenih verzov, pogosto oblikovanih kot kratka vprašanja (Še ne in ne več) ali paradoksalno asketske izjave o tem, kje je avtorica napisala pesem o neskončnosti (Soba). Verzi se polagoma pretapljajo v povedno gibke predstave, a v njih kljub vsemu še vedno vlada nedvoumna senzibilnost, ki razumsko oklesana občutenja oblaga s pridihom slogovne neponovljivosti. Kot se včasih – tako pravi – zgodi, da pride pesem, ko čakaš, da končno pripelje vlak, da se prižge zelena luč na semaforju ali da sonce predre oblake (Čakanje). Uvod v drugi del predstavlja daljša pesem Koža, ki avtorico kljub temu, da si dopušča krhkost in ranljivost, sugestivno definira z občasno preobrazbo. »Ker da njena mlada koža / čeprav se tega ne zaveda / v resnici sploh ni njena / ampak pripada kači.« Vsebinsko odpira drugi sklop, ki se s petnajstimi, večinoma daljšimi pesmimi pomakne v izpovednost, tako da je hkrati intimna, osebna. V pesmi Vrata s pretresljivo, iz prve roke podano usodo dveh posameznikov, ki sta za hip poskusila biti zavetje drug drugemu v vrtincu negotovega in nevarnega življenja izpisuje živ, pretresljiv, sočen in nepredvidljiv niz verzov o ljubezenskih odnosih. Negotova, česa si pravzaprav želi. Pesnica, ki ne more spati za zaprtimi vrati, upa, »da tudi ta dan / ne boš zbral poguma / ali pa upam / da ga končno boš / in se boš dotaknil / mojega trebuha / v katerem še vedno spi / tisto poletje.« V pesmi Ljubezenska se razkriva tudi to, da je v jedru premišljujoče, čuteče in pišoče avtorice vzpostavljen stik z lastno, nenehno bežečo, zakrivajočo in iščočo se pristno eksistenco. Ljubezen se kot bela omela ne razcveti čez nebo, ampak kot bi jo pesnica/slikarka upodobila s camero obscuro: pojem ljubezni se v želji, da končno napiše ljubezensko pesem, skozi droben pogled vase razplasti v hrepenenje po njej, a se ta kljub njeni želji razkrije le kot vdanost v danost. V vseh barvah resničnosti in domišljije je videti, da je Maruša Mugerli Lavrenčič ponotranjila še tako neznatna znamenja iz narave – ko si je predstavljala kako oblizniti nebo in oblake na njem – in jih vtkala v svoje dojemanje časa in prostora tako, da je vsaj za nekaj časa postala nekdo drug (Kuščarka). To ji je blizu navkljub temu, da je ta in kateri koli drug uzrt smisel ponekod zakrit, izključujoč in na videz celo izbrisujoč. Táke so pesmi najbolj elementarnega človeškega zazrtja vase, kot so hrepenenje in pričakovanje (Sonca), nostalgija (Obiranje oljk), sočutje, prijateljstvo in pogum. In v tem kontekstu je táka po opisu celodnevnih opravil in zaznav tudi ugotovitev, da je zanjo v verze ujeti trenutek hkrati najlažji in najtežji v življenju (Trenutki). Pesem Živeti z drevesom je kot ustvarjena za trenutke, ko se zdi, da je življenje lirski subjektki preprosto obrnilo hrbet, a se je potem, ko so se za njenim zadnjim ljubimcem zaloputnila vrata, odločila, da ima dovolj moških in bo odslej živela z drevesom. A tegobe ne postanejo nič manjše. Občasno osamljenost včasih prežene njegovo šepetajoče pripovedovanje zgodb ali nežno božanje. Male zamere so hitro pozabljene, očitna nasprotja se sprva privlačijo, a vse težje gladijo spore. Molčanje, udarec v obraz, strah in sprava v njegovem naročju. In kot v mnogih nesrečnih ljubezenskih zgodbah dosega srčne prekate nepogrešljivo ljubosumje. »Včasih sem ljubosumna na ptice, / ki tako rade sedajo na njegove veje, / posebej tiste s pisanim perjem / in rumenimi kljuni, / ki tako lepo pojejo. / Mogoče bi morala v njegovo deblo / z nožem vrezati veliko srce, / zato, da bi vedele, / da je moje.« Tudi pesmi v drugem delu zbirke Od daleč so napisane v prostem verzu brez ločil in drugih pravopisnih pravil, izjemi sta le predzadnji pesmi Živeti z drevesom in Omare, ki sta najbolj konkretni in osebni. Prepričljivi sta v maniri, da se prepletanje intimnih mrež v njuni notranjosti razrašča v širše razsežnosti, in s tem nagovarjata širše bralstvo: prva o ljubezni, druga o spominjanju in žalovanju. Nobena pristna lirika ne more biti namenjena zgolj izkazovanju tragičnih ali bleščečih podob in estetskih fines, temveč išče globlji smisel. Maruša Mugerli Lavrenčič svoj odnos do lastnih pesmi razgalja v zadnji pesmi Brez sramu. Njen odnos je sicer ves čas v skladu z naravo zaznamovan z nasprotujočimi si občutji in dejanji, vendar so njene pesmi kljub orkanu čustev – ki ga sprožajo strast, ljubezen in meditacija, a v njem ne umanjkajo niti misli na odtujenost, nezaupanje, ljubosumje, minevanje, žalost in smrt – pretanjeno pogledovanje v lastni notranji svet. Tako ji je tudi v tej drugi pesniški zbirki – njen pesniški prvenec z naslovom Pravi kot je izšel že leta 2021 – uspelo vzpostaviti varen prostor za ranljivost, mehkobo in empatijo. Njene pesmi omogočajo, da tudi bralci prepoznajo svoje izkušnje in izraze, s katerimi se zlahka identificirajo. Estetska izčiščenost pesemskega besedila v tej maniri je že postala pesničin osebni avtorski podpis.

Helena Šuklje je magistra farmacije, zaposlena v enem izmed farmacevtskih podjetij, po srcu pa je pisateljica. O tem priča njena pripovedna prvenka Bližina na recept (objavljena pri Beletrini). Njene zgodbe so lepo napisane, vendar umirjena estetizacija pripovednega toka ne preglasi bivanjske razsežnosti njenih zgodb o medčloveških razmerjih. In čeprav avtorica ve, da je več včasih več, zna upočasniti pripoved ali zamolčati kako podrobnost, tako da njene zgodbe zahtevajo zbranost. Njihova elegična lepota ostane z bralko in bralcem tudi po branju, po branju pa ju morda vznemirjajo tudi avtoričine intervencije v sodobnost in njeni kritični komentarji nekaterih sodobnih anomalij. Več pove Helena Šuklje v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je, prebere pa tudi odlomek iz svoje zgodbe Casanova. Nikar ne zamudite. Foto: Nives Brelih

3. koncert letošnje abonmajske sezone cikla FKK, ki je bil 26. in 27. februarja v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, je bil v znamenju glasbe Ludwiga van Beethovna in Béle Bartóka. Orkester Slovenske filharmonije je tokrat nastopil pod umetniškim vodstvom poljske violinistke mlajše generacije Marie Włoszczowske, ki se je predstavila tudi kot solistka v Beethovnovem Violinskem koncertu. Koncert, poimenovan S prizanesljivostjo, je ponudil kontrasten, a docela premišljeno izbran, "klasičen" program. Mlada, energična poljska violinistka Maria Włoszczowska je v prvem delu koncerta vodila zasedbo kot koncertna mojstrica, v drugem pa pri izvedbi Beethovnovega Violinskega koncerta stopila še pred orkester kot solistka, preoblečena v ekstravaganten srebrni kimono. Spored je uvedla Cavatina iz Beethovnovega Godalnega kvarteta št. 13 v B-duru. Godala Orkestra Slovenske filharmonije so pod vodstvom Włoszczowske podala tekočo izvedbo, ki je bila kljub morda malce hitreje odmerjenemu tempu prežeta z zvočno toplino in izčiščeno igro, iz katere so se tu in tam zalesketali številni drobni melodični okruški, ki jih ponuja ta občuteni, v podstati tu in tam malce melanholični stavek. Drugačne zahteve je od izvajalcev terjal Divertimento za godala Béle Bartóka, ki še zdaleč ni lahkoten divertimento razvedrilnega značaja, temveč prava koncertantna glasba za godala. Hitra krajna stavka sta se iskrila v ritmično poživljeni in artikulacijsko priostreni igri, podkrepljeni z vitalnostjo in čvrstim, na nekaterih mestih ljudskim značajem, medtem ko je notranje napeto in glasbeno dognano izzvenela skladateljeva značilna nočna glasba v osrčju Divertimenta. Iz izvedbe so premišljeno – tako posamično kot v dvogovorih – izstopili tudi posamezni solistični vložki godalcev, je pa včasih zaradi pestre ritmične fakture malce zanihala skupna igra. Vrhunec četrtkovega koncertnega večera v Cankarjevem domu je bil brez dvoma solistični nastop Marie Włoszczowske. Igra tokrat celotnega orkestra – godalcem so se na odru Gallusove dvorane pridružili še pihalci, trobilci in timpanistka – se je v Beethovnovem Violinskem koncertu premaknila k doslednosti, melodični prebujenosti in občutenemu spremljanju oziroma dopolnjevanju solistke. Włoszczowska je navdušila s pojočim violinskim tonom, razigranostjo, svežim, celo svobodnim pristopom h glasbenemu tekstu ter izrazno poglobljenostjo in melodično bujnostjo v osrednjem Larghettu in v kadenci Christiana Tetzlaffa ob koncu prvega stavka. Njene "vodstvene" geste so bile naravne, navidezno spontane, včasih minimalistične in na ta račun se je tudi pri Beethovnu, podobno kot Bartóku, pojavilo nekaj anomalij v skupni igri. A pozornost je vendarle treba usmeriti drugam, k resnično izjemni, svojstveni izvedbi Beethovnovega Koncerta. Čeprav bi se morda kakšen purist lahko obregnil ob tako svoboden pristop h klasični mojstrovini, je glasba zasijala v vsej polnosti naravne lepote vsebine in forme prvega stavka, intimni povzdignjenosti Larghetta in radoživosti sklepnega rondoja. Maria Włoszczowska je pred Orkester Slovenske filharmonije, ki je v zadnjem obdobju v odlični formi, stopila kot resnična muza glasbe in v tej vlogi Evterpe navdihnila glasbenike k prefinjenemu skupnemu muziciranju in s tem absolutnemu umetniškemu presežku. Poslušalcem je tako podarila izkušnjo, ki nas je skorajda ganila do solz in v nas vzbudila tisti redki občutek popolne estetske izpolnitve. Tega je še podkrepil programski dodatek – vnovična izvedba Beethovnove brezčasne Cavatine.

Tamara Likon in Jure Ule sta avtorja risoromana Pehta, ki sta ga predstavila na festivalu Tinta. Zgodbo je napisal Jure in se odvija pod nekimi drugimi gorami, ko Pehte, kot jo poznamo mi, še ni, vizulano podobo pa je ustvarila Tamara. Pehta je mlado dekle, ki je zelo navezano na naravo, zato zgodba potuje skozi vse štirih letne čase. Zaznamuje pa jo tudi posebna povezanost z naravni čudesi. Pri nas se lik Pehte prvič pojavi v pripovedi Kekec na volčji sledi, ki jo je leta 1922 ustvaril pisatelj Josip Vandot. V filmu Kekec (1963) jo je upodobila igralka Ruša Bojc. Pod različnimi imeni ima Pehta globoke korenine v staroslovanskem in germanskem bajeslovju na območju alpskega sveta. Včasih deluje kot prijazna in lepa prikazen, včasih pa kot strašna in kruta varuhinja krščanskih običajev. Njene prednice so antične boginje iz mitologij indoevropskih in sredozemskih narodov, ki poosebljajo lik matere.

V oddaji Spoznanje več, predsodek manj smo tokrat gostili novinarja Petra Meršeta in skupaj z njim pogledali na politično prizorišče. Drama z referendumi o obrambi in NATU, parlamentarna razprava o evtanaziji in dveh interpelacijah, resolucija v Evropskem parlamentu, ki spregovori o pomembnem priznanju na področju slovenske zgodovine, to je le nekaj tem, ki smo jih odprli s Petrom Meršetom.

V oddaji Spoznanje več, predsodek manj smo tokrat gostili novinarja Petra Meršeta in skupaj z njim pogledali na politično prizorišče. Drama z referendumi o obrambi in NATU, parlamentarna razprava o evtanaziji in dveh interpelacijah, resolucija v Evropskem parlamentu, ki spregovori o pomembnem priznanju na področju slovenske zgodovine, to je le nekaj tem, ki smo jih odprli s Petrom Meršetom.

Območje Ilirske Bistrice in širšega območja Pivške kotline ima zelo pomembno strateško lego, saj tu tečejo prometne povezave osrednje Slovenije s pristaniščema Reko in Trstom. Zato ne preseneča, da je tu pred 80 leti potekala ena največjih vojaških operacij na slovenskem ozemlju. Zgodba o tej tako imenovani tržaško-reški operaciji oziroma sklepnih bojih v drugi svetovni vojni se je začela v začetku leta 1945, ko so se enote Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije preoblikovale v Jugoslovansko armado. Nastale so prva, druga, tretja in četrta armada. Še posebno zadnja je bila v zadnjih dneh vojne v Ilirski Bistrici in na Pivškem v težkih preizkušnjah. Njene enote so se namreč spopadle s pripadniki 97. nemškega armadnega korpusa. Po srditih bojih se je potem partizanskim enotam predalo 16.000 nemških vojakov, pripadnikov omenjenega korpusa.Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

"Kdo sem - poleg svoje življenjske zgodbe in svojih vlog?" To strašljivo, hkrati pa tudi osvobajajoče vprašanje si v knjigi Kriza srednjih let – od stiske do smisla, zastavlja dr. James Hollis, ena od svetovnih avtoritet jungovske psihoanalize. Ko odkrijemo, da smo živeli svoj lažni jaz in se šli le začasno odraslost, v kateri so nas gnala nerealna pričakovanja, se nam ponudi možnost druge odraslosti, v kateri resnično postanemo osebnost. Kriza in preobrazba v srednjih letih sta priložnost za preopredelitev in preusmeritev osebnosti, obred prehoda iz podaljšane adolescence prve odraslosti proti neogibnemu snidenju s starostjo in smrtjo. Kdor zna to potovanje opraviti z zavedanjem, si bo osmislil življenje. Kdor pa ne, ostaja jetnik svojega otroštva, najsi se zdi na zunaj še tako uspešen. Zakaj gre v obdobju krize srednjih let toliko ljudi skozi takšne pretrese? Zakaj ravno tedaj in zakaj se nam zdi, da gre za krizo? Kaj pomeni tovrstna izkušnja? V tokratni Intelekti se je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič s tem ukvarajala z gostoma strokovnjakoma - magistrico Urško Ajdišek, jungovsko psihoanalitičarko in supervizorko, tudi jungovsko coachinjo v zasebni terapevtski praksi ter Petrom Topićem, univerzitetnim diplomiranim socialnim delavcem in psihoterapevtom v zasebni praksi.

Piše Tonja Jelen, bere Eva Longyka Marušič. Pesnica, pisateljica, kolumnistka in raziskovalka s področja etnologije in kulturne antropologije Ana Svetel je v delu Steklene stene ustvarila kompleksne novele. Precizno izpeljani detajli se osredotočajo na ključna vprašanja, ki jih avtorica zastavlja tudi v svojih kolumnah ter revijalno in knjižno objavljenih kratkih zgodbah. Skupne so jim življenjskost, človečnost in tudi moralna vprašanja. Njene pesmi so sicer polne mehkobe, tu pa se najdejo ostrine, ki zarežejo v spoznanje, kaj se skriva za stenami. Kakršnimi koli, najsi bodo (malo)meščanske, ohole ali zaslonske. Knjigo Steklene stene sestavlja pet zgodb. Vsaka ima večplastno tematiko, in sicer od pretirane ambicioznosti do podtikanja krivde in lažnega obsojanja, izsiljevanja, odločitve za otroka, pomena prekarnosti in umetnosti, občutkov krivde in zasvojenosti z virtualnim svetom in premalo poglobitve v pristen, resničen svet. Ana Svetel se teh kolektivnih in hkrati individualnih vprašanj loteva resno, jasno izraža tudi svoj vidik, kar pa se ne spremeni v žuganje, ampak v pronicljive podpomenske tone. Še posebej se to izrazi v primerih, ki izpostavljajo ogrožanje zdravja in zlorabo otrok, vprašanje evgenike, narcizem, lažno obsojanje in vplivanje na nesreče. Že zbirka kratkih zgodb Dobra družba je na kratkih razdaljah ponujala nastavke za razmislek ali kratke ugotovitve in streznitve, v knjigi Steklene stene pa smo priča še večji poglobljenosti, ki jo omogoča vrsta in forma novele. Pisateljica ne prizanaša – realnost je tu in steklene stene metaforično ponujajo marsikaj. Po večini nič dobrega. Izpiljeno izrisani liki in likinje so bolj ali manj ujeti v mreže želja po uspehu in lastnem prav. Če želijo odstopiti in delovati v skladu z dobrim, jih to lahko kaznuje. Moralna vprašanja in zagate se vedno vračajo in konci zgodb se odvrtijo v neslutene razsežnosti. Kratki naslovi Marelice, Alzacija, Hobotnica, Ključi in Elza se po klasični teoriji sokola spretno vijejo skozi posamične novele. Ana Svetel z jezikovnim preigravanjem in gnete zgodbe z več pomeni, pri čemer upošteva različne interpretacije besed in s tem uvide likov in likinj. Pri tem pa daje vedeti, da je prav vsak ujetnik steklenih sten. Najbolje gre verjetno otrokom in tistim odraslim, ki verjamejo v pravičnost in ne odstopajo od nje. A še ti se znajdejo na trhlih tleh. Zgodbe v knjigi Steklene stene se nas dotaknejo in nam ponujajo bogata izhodišča za premišljevanje. Nastavijo nam ogledalo družbe, ki se v prikazanem evropskem svetu kljub razkošju odmika in nas oddaljuje drug od drugega. Posameznik ali posameznica še vedno čuti ranljivost in žalost kljub vsemu ugodju in lahkotnosti sveta, ki sta samo navidezna in zahtevata veliko žrtev. Avtorica celostno zajema like in okoliščine, nič ni brez pomena. Vse se tako ali drugače plača, zdi se, da je prav to bistvo vsake zgodbe. Vsaka odseva jedro težav zaradi površinskosti in navideznega uspeha, v notranjščini pa se kažejo grozljiva ozadja. Jezikovno so rahlo omiljena, vendar pomensko neprizanesljiva in družbeno kritična. Zadnja zgodba Elza tako združuje elemente bolnega in slabo usmerjenega ravnanja matere, ki ne zna ali ne zmore ravnati v dobro otrok. A ju zlorablja v svojo korist. Zgodbe Ane Svetel prikazujejo zanke, ki jih ponujajo svet in egocentrična prepričanja. Vse to obstaja že od nekdaj. Vse, kar ostane, pa je zaupanje v dobro. Steklene stene še vedno zasledujejo dobro in želijo pobegniti pred slabim in nepravičnim. Razumejo svet, čeprav se zdi, da bo potonil. A če pogledamo v globino tega dela, še ne bo.

Slovenska politika je že desetletja zaznamovana z globokimi razdori, sprtost ni zgolj površinska, temveč ima globoke zgodovinske pa tudi ideološke korenine. V oddaji ste lahko slišali, kako na to temo razmišljajo Nande Korpnik, Majda Potrata, Nevenka Črešnar Pergar in dr. Tomaž Erzár.

Slovenska politika je že desetletja zaznamovana z globokimi razdori, sprtost ni zgolj površinska, temveč ima globoke zgodovinske pa tudi ideološke korenine. V oddaji ste lahko slišali, kako na to temo razmišljajo Nande Korpnik, Majda Potrata, Nevenka Črešnar Pergar in dr. Tomaž Erzár.

V Münchenu se nadaljuje varnostna konferenca. Nemški kancler Olaf Scholz se je zavzel za mir v Ukrajini ob zagotovitvi njene samostojnosti. Kritičen pa je bil do ameriškega podpredsednika J. D.-ja Vancea zaradi njegove podpore skrajno desni Alternativi za Nemčijo. Drugi poudarki oddaje: - Stekla šesta izmenjava izraelskih talcev in palestinskih zapornikov. - Ob srbskem Dnevu državnosti protestniki v Kragujevcu blokirajo glavno vpadnico. - Nika Prevc na Ljubnem osvojila svojo 15-to zmago v svetovnem pokalu.

Kako je potovati čez Kavkaz z družino? Tokrat imam v gostih Katjo Mikoš, ustvarjalko bloga Places and Notes, ki je s svojo družino prevozila izjemno pot čez Kavkaz. V Land Rover Defenderju so potovali z dvema majhnima otrokoma in obiskali obalo Črnega morja, Bolgarijo, Turčijo, Gruzijo in Armenijo. Njihova pustolovščina je bila polna nepozabnih doživetij, izzivov in čudovitih pokrajin.

Pisateljica Neli Filipić je v minulih treh desetletjih ustvarila bogat pripovedni opus pretežno mladinskih del in je dobitnica vrste literarnih nagrad. Med drugim je lani zasluženo dobila nagrado Maruše Krese (prej novo mesto) za svojo prvo pripovedno zbirko za odrasle Srečni konci (objavljeno pri Cankarjevi založbi). Zbirka vsebuje različno dolge kratke zgodbe, od dvovrstičnice do nekaj strani. Njihov skupni imenovalec je njihova odličnost: avtorici je namreč uspelo, da je vsako zgodbo zasnovala kot izviren, samosvoj univerzum. Njene kratke kratke zgodbe so včasih paradoksi, daljše pa lahko imajo domiselno postavitev s presenetljivim koncem. Za nameček so zgodbe berljive, avtorica pa v njih pogosto piše o rastoči ali ozaveščeni ženski samozavesti. Več o zbirki Neli Filipić pove v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi kratko kratko zgodbo Tesnobni časi in odlomek iz zgodbe Pisateljica. Nikar ne zamudite.

Pravljični motivi, nekdaj avtentično inovativni v svojih kulturnih in socialnih okoljih, so se z medkulturnimi prenosi preobražali skozi čas in služili sprotnim, aktualnim, družbenim in političnim ideologijam in kontekstom. Srčika pravljične snovi je verjetno mit, razvila pa se je lahko tudi iz starih, pradavnih pripovedi in zgodb, epskih zapisov, basni, poetičnih in liričnih podob srednjega veka ... Njene ljudske vsebine tudi že pred formalno uveljavitvijo umetne pravljice, beležijo prisotnost primesi domišljijskih avtorskih dodatkov in odsevajo dejansko družbeno stvarnost, so vir zabave ter sredstvo nadzora, ustrahovanja, discipliniranja in civiliziranja različnih slojev ljudi. Lahko jih razumemo kot reprezentacijo družbenih hierarhih, odnosov med spoli, spolnih vlog, identitet, dominacij in podreditev, v njih se kažejo družbene anomalije in odkloni, subverzivnost in časi prehodov in prelomov ... Imajo moč vzpostavljanja večjih skupnosti, razkažejo rodovne in družinske dinamike, prisotnosti patologij, v obliki kolektivnih mitov podpirajo državotvorne vzgibe. Čeprav so za slovansko pravljično polje relevantni tako antični viri Sredozemlja kot nasploh indoevropska podstat, težko vedno vzdrži splošno razširjeno prepričanje o brezmejnih pravljičnih potencialih v smislu univerzalnosti in nadčasovnosti ... Učijo in vzgajajo otroke in odrasle, vendar imajo njihovi moralni kompasi geografske zamejitve in omejen rok trajanja ... O vsem tem v oddaji Glasovi svetov. Gostja: dr. Polona Tratnik, akademska slikarja in magistra kiparstva, avtorica monografije V deželi pravljic, K družbenim funkcijam pravljičnih narativov Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta in Inštitut IRRIS foto: izrez z naslovnice knjige ilustracija: Roža Piščanec 

Prisluhnite čudovitemu razmisleku, ki nas popelje skozi čarobno popotovanje introspekcije ob prehodu leta. Govori o pomenu notranje inventure, iskanju ravnovesja med obveznostmi in trenutki miru, ter o drobnih iskricah, ki lahko zanetijo našo navdihnjenost za bolj polno življenje. Njene misli nas spomnijo na lepoto vsakdanjosti in pomen pristnosti, topline ter spoštovanja – do sebe in drugih. Pridružite se nam in odkrijte, kako lahko tudi vi ustvarite prazničnost v vsakem dnevu.

Prisluhnite čudovitemu razmisleku, ki nas popelje skozi čarobno popotovanje introspekcije ob prehodu leta. Govori o pomenu notranje inventure, iskanju ravnovesja med obveznostmi in trenutki miru, ter o drobnih iskricah, ki lahko zanetijo našo navdihnjenost za bolj polno življenje. Njene misli nas spomnijo na lepoto vsakdanjosti in pomen pristnosti, topline ter spoštovanja – do sebe in drugih. Pridružite se nam in odkrijte, kako lahko tudi vi ustvarite prazničnost v vsakem dnevu.

Pridružite mi se dok razgovaramo sa Hajdi, slikarkom i grafičkom dizajnerkom iz Crne Gore. Otkrijte kako je osvojila svet svojim radovima, od kolekcija holivudskih zvezda do TEDx govora i saradnje sa luksuznim brendovima!Dobrodošli u novu epizodu The Catherine B. Roy Show!

Piše Sanja Podržaj bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Predstavljajte si prvo jutranjo svetlobo, ki zasveti skozi priprte žaluzije in prinaša obljubo novega dne, hkrati pa pomeni slovo od noči. Nekaj veselega je v pričakovanju tega, kar prihaja, a obenem nekaj otožnega. V teh vmesnostih in prelomih se mudi poezija Lare Gobec v prvencu Rebraste žaluzije. Lara Gobec je pesnica, performerka, dramatičarka in kritičarka. Njene pesmi so si utirale pot v spletnih in revijalnih objavah, spoznali pa smo jo lahko tudi v performansih, na primer monodramskem diptihu Z ljubeznijo, Lola in Žrtvovanje, ki ga je uprizorila na pesniškem festivalu Izrekanja, ki ga tudi soustvarja. Logična posledica udejstvovanja na pesniški sceni je pesniški prvenec, ki je, kot je avtorica povedala v enem izmed intervjujev, nastajal dve leti. In občutek med branjem je, da je v teh pesmih res zajeto neko obdobje pesničinega življenja, saj so zelo konkretno postavljene v ljubljansko okolje, prav tako se določene podobe skozi zbirko ves čas vračajo. Lirska subjektka nas popelje čez Tivoli v Rožno dolino, vmes se ustavimo pri čolnarni, morda zavijemo v center do Daktarija in se ponoči z njo zapletamo po mestnih ulicah. Večeri se zavlečejo v jutra in ob prelomu noči v nov dan nastopi melanholičen občutek ločenosti, ne nujno osamljenosti, temveč samosti – tega, da smo drug drugemu nazadnje le mimoidoči, čeprav naše zgodbe niso tako zelo drugačne. Motiv vmesnega prostora med lirsko subjektko in drugimi zaznamo na več mestih, na primer v my body is a cage, ki si naslov sposoja od pesmi v izvedbi skupine Aracade Fire, v kateri govori o tem, kako se dojema kot sestavljeno iz tisočero delcev, ki jih skupaj drži ovoj, zunaj pa je svet, so ljudje, ki hodijo mimo, ona pa bi se jih rada dotaknila. Dotik, seganje z roko, podajanje dlani postanejo metafore za odpiranje proti svetu, tudi s pesmijo, ki je en način za preseganje razdalje. Ampak kako daleč gredo roke, se sprašuje pesnica,“koliko let je preteklo / odkar so naše dlani / nehale brzeti po gladini / z utrjenim zavedanjem / da pride nova pomlad / ko se bo mogoče zliti”. Še en pomemben motiv zbirke je svetloba, najsibo tista, ki preseva skozi priprte žaluzije, ali pa tista, ki jo prinese sonce vsako jutro, ko vzide. Nastaviti tej svetlobi lice, dlan, telo, svojo goloto se spet zdi kot odpiranje v svet, želja po pristnem stiku z drugim, ki ga lirska subjektka med drugim išče v nočeh, preživetih v klubih in kadilnicah, kot opisuje v pesmi daktari. Noč ima svojo moč, pravi pregovor, in nekaj je na tej moči, saj drugače ne bi vztrajali do jutra v poplavi ljudi in besed – morda nam vse to vzbudi občutek zbližanja, a kot ugotavlja lirska subjektka, je ta občutek varljiv, saj se največja skrivnost nahaja “v molku / in opazovanju / te čudne svetlobe / ki je nastajala pri tleh”. Celotna zbirka Rebraste žaluzije daje vtis, da gre za prelom z določenim obdobjem, z določenim načinom življenja, saj ima nekakšen zgodbeni lok in iz pesmi v pesem se zdi, da lirska subjektka presega svojo ločenost, uvidi, da je svet celota, ki je ni mogoče zaobjeti in “da so prelomi / zato da se spustiš / čeznje”. Morda bi to lahko bil en način branja zbirke, seveda pa v njej, kot poeziji pritiče, bralci lahko najdemo več vzporednih, križajočih in prepletajočih se niti, ki jim lahko sledimo, ali pa se zgolj prepustimo občutju, ki je mladostno v svojem raziskovanju sebe v odnosu do drugih, do sveta, na trenutke pa tudi melanholično ob ugotovitvah, ki jih prinesejo prelomi, kot sta tudi odraščanje in dozorevanje. Poezija Lare Gobec je komunikativna in konkretna z referencami na kraje kot so park Tivoli, ljubljanski bar Daktari, Krekov trg, Rožna dolina, bolnišnica v Celju, soba 712 v študentskem domu, v nekaterih pesmih pa se nanaša tudi na pop kulturo, od glasbe, na primer Oasis in Lane del Rey, do serij, kot sta How I Met Your Mother in Fleabag, ter animiranega filma Soul. Kar se tiče oblikovne in slogovne plati, pesmi v prostem verzu ne eksperimentirajo s formo ali načinom izrekanja z izjemo opustitve ločil, ki pa je v sodobni poeziji postala že kar standard. Tudi jezik je izčiščen, kljub urbanim temam in navezavam ne prehaja v sleng ali pogovorni jezik. Nekaj več izvirnosti bi si želeli pri nekaterih podobah, ki se skozi zbirko precej ponavljajo, a bi jih bilo mogoče ubesediti tudi drugače, na primer čakanje jutra in prelom dneva ali prelom noči, prah in psi – vse to deluje nekoliko klišejsko in s ponavljanjem v več delih zbirke (tudi večkrat v eni pesmi) deluje nedomišljeno. Čeprav so eksistencialne tematike odnosa med subjektom in svetom univerzalno pesniške, kot je tudi metaforika svetlobe, pa zbirki Rebraste žaluzije umanjka nek splošnejši uvid, ki bi presegel zgolj osebno izkušnjo, z izjemo nekaterih pesmi, kot so res je nikoli ne bom razumela vsega in kako daleč gredo roke ter tako daleč gredo roke. Pripovedna in izpovedna plat sta močnejši del zbirke, pogosto pa umanjka moment refleksije, ki bi osebno izkušnjo povzdignil v sfero občosti. Osebna izkušnja je primarni vir navdiha in čustva pogosto tisto prvo, kar izlijemo na papir in začnemo oblikovati v pesmi. Preseganje tega terja čas in pesniško prakso, zato lahko rečemo, da je Lara Gobec vendarle na dobri poti. Zbirka Rebraste žaluzije je tudi zelo enotna, motivi in teme se ponavljajo, selijo iz pesmi v pesem, kar daje vtis celovitosti in pri branju lahko sledimo neki rdeči niti, druga plat tega pa je, da je enoten tudi ton zbirke, ki je kar nekoliko monoton, deluje precej resno in ni zaznati neke igrivosti, sproščenosti, ki bi morda lahko popestrila celoten izbor. Rebraste žaluzije Lare Gobec so skrbno zasnovana in celostno zastavljena zbirka, skozi katero preseva specifična izkušnja mestnega nočnega življenja z uvidi, ki jih prinašajo jutra. Je zbirka o prelomu, o tem, kako se gre čez prelom. Kljub otožnemu, rahlo melanholičnemu tonu nosi svetlo sporočilo, ki nagovarja k razpiranju žaluzij in sprejetju svetlobe, k temu, da se odpremo za svet in za druge. Je zbirka, ki steguje roke in nas z njimi povabi v neko intimo. Je prvenec, ki kljub nihanjem obeta.

Bez aplikacije nema paketa, bez e-mejla nema vozne karte, bez "pametnog telefona" si na cedilu! Vlada li digitalno prisiljavanje? I šta je to sad BundID? Nemačka vlada najavljuje novu digitalnu strategiju. Uvodi li ona građane u svet maksimalne zavisnost od "pametnih" telefona? Pri tome ne postoji zakonska obaveza posedovanja takvih telefona. Koncerni već naveliko nameću koncept "samo digitalno", bez obzira na ljude koji time ostaju izopšteni. O tome Vas informišu Saša Bojić i Nenad Kreizer. Von Sasa Bojic.

Nives Kačič je v vsakdanjem življenju uradnica in matičarka. Ko zapre vrata pisarne, preobuje čevlje in postane strastna popotnica, ljubiteljica narave, še posebej dreves, pa tudi strastna ljubiteljska fotografinja. Dedinja fotoaparata, kot se sama poimenuje je v dobrem desetletju in pol prepotovala lep kos sveta. Njene destinacije so za mnoge še neodkriti biseri, kjer si, kot sama rada pove, raj in pekel podajata roki. Kraji, ki ponujajo čudovite razglede, a so obenem priča izginjanja redkih plemen. Fotoaparat je vedno pri roki, potovalka, četudi že precej polna, ostaja odprta.

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Lidija Hartman. Tatjana Pregl Kobe, pesnica, pisateljica, umetnostna zgodovinarka in esejistka ter dobitnica številnih, tudi mednarodnih nagrad, je v zbirko Pisan cvet na vrtu belih rož uvrstila dve vrsti pesmi: prve, natisnjene z večjimi črkami in brez velike začetnice, napisane v prostem verzu in nekajkrat grafično oblikovane v polkrog, druge pa kot poezijo v prozi. Tako v prvih kot v drugih pesmih je umetničino pesnikovanje subtilno, izrazno bogato in izpovedno globoko. Avtorica trosi življenjske modrosti, filozofska spoznanja in usodne resnice; dokopati se skuša do temeljev stvarnosti. V pesmih v prozi nagovarja različne ustvarjalke, se pogovarja z njimi in izraža razumevanje do njihovih, tudi bolečih življenjskih izkušenj, in pri tem priznava, da pravzaprav govori sama sebi. Sogovornice, ki jih prikliče predse, so bodisi znane in uveljavljene osebnosti bodisi neznane, nekatere od njih dejavne na različnih področjih, pesnice, slikarke, igralke, novinarke, kraljice in še mnogo drugih, tako iz sedanjega časa kot iz preteklosti. To so ženske, ki so se je dotaknile s svojimi življenjskimi zgodbami, iskanjem prostora pod soncem ter razočaranji in krivicami, ki so jih doživele. Med njimi je tudi dekle, ki ji je nekdo storil silo; ubogo, zaznamovano, ranjeno bitje, ki potrebuje objem. Toda pesnica ne izraža samo sočutja in razumevanja, temveč nakazuje tudi upornost. Nekateri verzi govorijo o grdem in nasilnem svetu, vse prevečkrat ohranjeni patriarhalnosti in odrinjenosti žensk. Kot humanistki se ji zahoče drugačnosti, sožitja med ljudmi, sprejemanja in dobrih medčloveških odnosov. Tatjana Pregl Kobe je tudi angažirana pesnica, in to v žlahtnem pomenu besede. Čeprav pozna grozo, samoto, strah in žalost, ohranja upanje o uresničevanju boljšega sveta. V prelepih metaforah se razdaja s posebno živahnostjo in strastjo, predana je ljubezni in stvarem, ki življenju dajejo smisel, ter je pesnica z veliko začetnico in čarodejka lepote. V naravi je zanjo vse resnično in čudežno razgibano. Simbolika dreves in reke slika pesničino notranjost in govori o dogajanju zunaj nje. Toliko vsega vidi, hkrati domišljijsko oblikuje tisto, kar je za druge oči nevidno. Spominja se igrivega otroštva, s posebno milino in v izbranem slogu prikliče v spomin nežnost in drobne radosti iz tistega časa. Poezijo v prozi oblikuje tako, da srečanja z ženskami ujame v kitice, vendar pa se zadnja vrsta nadaljuje v novi kitici ali odstavku. V ležečem tisku navaja dobesedne navedke ter tako znanim in neznanim ženskam omogoči, da same spregovorijo, pomenljivo ali otožno, morda z opozorilom ali napovedjo. Avtorica navede natančen vir in letnico dogajanja oziroma podatek o ženskah, ki jih spominsko ohranja. Prikliče naslednje besede slikarke Ivane Kobilce: » Videla sem svet in življenje. Bilo je lepo in polno sonca. Filozofinja Simone de Beauvoir je v pesničinih očeh iskalka enakopravnega položaja žensk. Igralki Mileni Zupančič je hudo, da ljudje iz njenega življenja kar izginjajo. Grozljivo je, ko ugotavlja, da je napočil dokončen odhod; nikoli več ne bo srečavanja in pogovorov. Literarna zgodovinarka Katja Mihurko je prepričana, da ženska veliko tvega, ko se odloči razpeti krila, toda če tega ne stori, trpi. Tatjana Pregl Kobe občuti doživljanje vseh teh žensk in priznava: »če ne povem resnice o sebi, je ne morem povedati o drugih.« Njene resnice so iskrene, povedno zaokrožene in tudi strastne: »še vedno sem vidna, resnična in živa. / strast se še ni osula. / zardela od ljubljenja / vonjam cvetlični prah, ki lebdi na ramenih / upognjene trave.« Pisanje jo ohranja, pomeni ji odrekanje, samoto in predanost. Vztraja, tudi če ne ve, ali bo kdo prebral njene pesmi. Dokler piše, je to vse, kar ima. Življenje zanjo pravzaprav postane pesem: » Nikoli nisem sama, niti v temnem tunelu niti onkraj noči. Ker je z menoj in v meni pesem. In mi vladajo čustva. In poezija, popolnoma jasna in globoko skrivnostna, čeprav je ni mogoče v celoti pojasniti in je ni mogoče izčrpati.« V postmodernistični maniri citira in oživlja stvaritve drugih. Ponuja verze iz Baudelairovih Rož zla, pogled Mone Lize, Tisnikarjeve podobe smrtne groze in igrivost pravljičnih junakinj. Omeni Kierkegaardove besede o bolezni za smrt. Spomni se na svojo mater, pisateljico Milenko Pungerčar, in na njene zadnje ure življenja. V slovo ji poje in jo drži za roko. Druga svetovna vojna je mater strašno zaznamovala. Njena generacija je bila nadčloveško pogumna in pokončna, pravi avtorica. V pesničinih očeh so ohranjene podobe in barve s platen velikih slikark, glasba zveni in jo izpolnjuje. Minevanje premaguje s predajanjem človeški dobroti, likovnim stvaritvam, naravi, tišini in duhovnemu iskanju. Verjame, da je pomembno tisto, kar ljudje dajejo drug drugemu. V nežnih verzih pojasni naslov zbirke: »ni lahko biti edini pisan cvet / na vrtu belih rož. / vedno sama s seboj. / nenehno osredotočena na bistvo stvari …« V kositrnih jutrih se zave, da se vse začne in konča z rojstvom in smrtjo, življenje pa je nekje vmes, »ko se počutiš božansko, / ko doživljaš trenja in razpoke, / ko vzletaš in lebdiš.« Za hip se ji zazdi, da je vse tako, kot mora biti, z vzponi, padci in zdrsi, toda v eni naslednjih pesmi zapiše, da je čisto sesuta in tudi svet je tak. Povsod vidi smrt in temo ter predvideva, da ju bo slej ko prej še več. Kaj kmalu lepota pripomore, da se vanjo vrneta moč in želja po vztrajanju. Zbirka Pisan cvet na vrtu belih rož je zagotovo ena najlepših in najbolj pretresljivih pesniških stvaritev, ki so v zadnjem času izšle na Slovenskem. Tatjana Pregl Kobe daje svoj glas različnim ženskam. Če pa pomislimo, kako morajo moški današnjega časa zaradi odločitev svojih oblastnikov in nerazumnih okoliščin v vojno in tam pustiti najdragocenejše, kar imajo, svoje življenje, potem bi bili pesničini verzi lahko namenjeni tudi njim in vsem, ki žalujejo za nesmiselno umrlimi svojci. Dejavniki in odločevalci, ki sejejo smrt in druge pehajo vanjo, sami pa so pri tem na varnem, ji na žalost ne bi hoteli prisluhniti.

Pozivom h končanju izraelskih napadov na pripadnike mirovne misije Združenih narodov na jugu Libanona se je včeraj soglasno pridružil varnostni svet te organizacije. Vodja mirovnih operacij Jean-Pierre Lacroix kljub pozivom Izraela vztraja, da se misija Unifil ne bo umaknila z območja. Kot je dejal, čutijo zavezo po svojih najboljših močeh izpolniti mandat, ki jim ga je dal varnostni svet. Unifil so podprli tudi evropski zunanji ministri. Ostali poudarki oddaje: - So državne naložbe del problema ali rešitve za razvoj Slovenije in njene javne finance? - V pripravi zakonske podlage za plačilo stroškov reševanja v gorah v primerih malomarnosti. - Ob svetovnem dnevu bele palice opozorila na problem dostopnosti do knjižnega gradiva za slepe in slabovidne. Letos poudarek na brajici, saj mineva 200 let od njene objave.

V oddaji gostimo gledališko režiserko Nino Rajić Kranjac, eno izmed najbolj vidnih in najuspešnejših režiserk mlajše generacije. Njene predstave so s samosvojim gledališkim jezikom, raziskovalno naravnanostjo in družbenimi temami prepričale premnoge žirije pomembnih gledaliških festivalov kot sta to na primer Borštnikovo srečanje in mednarodni festival Bitef. V oddaji boste izvedeli, kako Nina Rajić Kranjac razmišlja o ustvarjalnem procesu, času in prostoru v gledališču. Vabljeni k poslušanju!

Knjiga Lovim svoje ravnotežje je za omejen čas znižana. Ujemi svoj izvod na: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/products/knjiga⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Hvala za tvojo podporo! ❤️ ... Kaja Berlot (⁠@deklica_si⁠) zase pravi, da je kavbojska kreativka. Je bivša novinarka, ustvarjalka in voditeljca novega podkasta ⁠Jutranja doza motivacije⁠. Njene prepoznane objave, ki jim dodaja vso sočnost "tle se piše tko ku se govori pr ns u Gorici" odmevajo v okolju družbenih omrežij in Kaji omogočajo krepitev pristnosti skozi ustvarjanje. Zapis današnje epizode najdeš ⁠tukaj⁠. *** Če imaš ali poznaš zanimivo podjetniško zgodbo, ki jo želiš predstaviti na podcastu Lovim ravnotežje, imaš vprašanje ali komentar se mi lahko oglasiš na ⁠⁠⁠⁠⁠info@ninagaspari.com.

Saša Gerčar, ki jo marsikdo pozna zaradi njene blagovne znamke Kura Fura, je nekdanja uspešna direktorica ameriškega podjetja, ki je zaradi izgorevanja pred 12 leti zaživela na novo: ustvarila si je novo službo, Ljubljani pa je pred dvema letoma dodala Trst, kjer je kupila stanovanje. Dnevna doživetja ter spoznanja o življenju na tej in oni strani nekdanje meje, pa naj gre za nepremičninski trg, hrano, promet ali obeleževanje praznikov, deli na socialnih omrežjih. Njene gostobesedne zapise, ki jih vedno pospremi s fotografijami, pogosto tudi z video posnetki, zaznamujeta humor in optimizem.

V Novem mestu bosta med 12. in 17. avgustom vnovič mednarodna delavnica in festival Jazzinty. Letošnja, že 24. izdaja bo izpostavila povezavo med glasbo in plesom, v festivalskem delu pa bo mogoče slišati 11 koncertov. Pestrost kultur ter žanrska fluidnost sta dve glavni vodili Jazzintyja, ki tako že vrsto let skrbi za ustvarjanje trendov in graditev mostov med umetniki in občinstvom. Poezijo modernejšega časa nam predstavlja zbirka Nova lirika, ki od leta 2006 izhaja pri Mladinski knjigi. Njene novosti so: izbor poljske pesnice Anne Swirszczyinske v knjigi Džingiskan v kopalnici, Pesmi zraka Marka Stranda, enega najpomembnejših ameriških pesnikov 20. stoletja, in zbirka italijanskega pesnika Franca Arminia Prepusti pot drevesom.Sogovorniki: Domen Bohte, vodja produkcije Jazzinty, Jaka Arh, mentor Jazzinty delavnice, Bernard Dobravec in Dina Greta Vidrih, udeleženca delavnic, Ana Čop, umetniška vodja Jazzintyja in članica ocenjevalne komisije natečaja Jazzon ter prevajalci Jana Unuk, Andrej Peric in Kristina Jurkovič

Njene knjige so izdale številne založbe v Španiji, Portugalski, Italiji, Turčiji, Braziliji, Kitajski, Koreji, Maleziji, Belgiji, Franciji, Nemčji, Ukrajini, Slovaškem, Rusiji in na Maržarskem. Nekatere njene slikanice se v Rusiji in Koreji predvajajo kot risanke. Je pa aktivna tudi v založniški panogi kot članica številnih knjižnih upravnih odborov, pa tudi kot predsednica Slovenskega knjižnega sejma. Založba Morfem, se kljub temu, da je Slovenija častna gostja bolognskega knjižnega sejma, tako kot vsa leta doslej, predstavlja samostojno, pravi direktorica založbe Helena Kraljič, letos z dvestopetdesetimi naslovi v petindvajsetih tujih jezikih. Založba Morfem je zelo uspešna tudi s predstavitvijo domačih avtorjev v tujini in tujih v Sloveniji. Na lanskoletnem Slovenskem knjižnem sejmu je gostila uspešen britanski tandem, pisateljico Rachel Bright in ilustratorja Jima Fielda.

Ester Mazi je mlada slaščičarka, ki ustvarja inovativne sladice. Njena želja je izpopolnjevati slaščičarske tehnike, združevati različne okuse in se predstaviti tudi v mednarodnem svetu.

Ester Mazi je mlada slaščičarka, ki ustvarja inovativne sladice. Njena želja je izpopolnjevati slaščičarske tehnike, združevati različne okuse in se predstaviti tudi v mednarodnem svetu.

Začenja se osmi teden zdravniške stavke. Njene razsežnosti se bodo začele kazati v prihodnjih dneh. Konec tedna so namreč začeli veljati preklici soglasij zdravnikov za nadurno delo, zato imajo v nekaterih zdravstvenih ustanovah že težave z organiziranjem dela. Izvajanje nekaterih nenujnih storitev bo ponekod okrnjeno. V oddaji tudi: - Evropski ministri danes o migracijah, predvsem o sodelovanju z državami, iz katerih prihajajo migranti - Ameriška podpredsednica Kamala Harris Izrael pozvala k dodatni pomoči Gazi in takojšnji prekinitvi ognja - Skakalec Peter Prevc v Lahtiju za las ostal brez zmage

Minilo je 800 let, odkar je Frančišek Asiški pripravil posebno praznovanje Jezusovega rojstva v Grecciu v Italiji s postavitvijo jaslic. Tudi marsikje po Sloveniji se po domovih in cerkvah postavljajo jaslice. Zgodovina sicer pripoveduje, da jih niso postavljali le ob božiču. So pa bile jaslice v preteklosti večkrat v nemilosti. Avstrijski cesar Jožef Drugi jih je na primer prepovedal. Umetnica Ana Korenč jaslice iz gline oblikuje že skoraj trideset let. Predstavljala se je na številnih razstavah v Ljubljani, tam je dobila prva priznanja, nato pa še v Veroni, Parizu in nekaterih drugih evropskih mestih. Njene glinene jaslice so na ogled tudi v Muzeju rojstva v Betlehemu.

Predmeti in fragmenti sodobne tehnologije, v katerih prepoznavamo motive in simbole, ki jih dnevno gledamo na različnih zaslonih, postajajo material za slikarske upodobitve Katje Felle. Tako umetnica vzpostavlja vez med zgodovinskim medijem slikarstva ter sodobno tehnologijo. Njene najnovejše slike na platnu, tapiserije in akvareli so na ogled na razstavi Skrito, v Koroški galeriji likovnih umetnosti. Na ljubljanski Akademiji za glasbo se nocoj začenja koncertni cikel Tutti, v okviru katerega izvajajo koncerte poklicni orkestri s študenti v solističnih vlogah ter največje zasedbe, ki delujejo na akademiji.

Po daljšem času sem bil spet v stiku z družino, ki so jo prizadele poplave. To pa zato, ker ima otroka s posebnimi potrebami. Mama je dokaj natančno opisala, kaj vse jim je poškodovala voda. Najprej je kazalo, da ne bo tako velike škode, ko pa so začeli popravljati, se je pokazalo, kako globoko je prodrla voda in poškodovala hišo in vse, kar je v njej. Njene zadnje besede (sicer že pred nekaj časa) so bile: »Do sedaj nismo dobili še nič pomoči. Razen od Karitas. Oni so prvi priskočili na pomoč.«To je samo eno pričevanje, ki pa govori podobno: od države nismo dobili (še) nič. Karitas je pomagala. Vem, da so mnogi sodelavci Karitas ob poplavah naredili ogromno. Mnogi so prvi priskočili na pomoč. Toda od 20. septembra je vse njihovo delo nekoristno. Tako so namreč tistega dne izglasovali poslanci državnega zbora. Karitas, ki deluje v okviru Cerkve, je skupaj z njo postala nekoristna, saj so poslanci tistega lepega dne verskim skupnostim odvzeli status splošno koristne organizacije. Razumi, kdor moreš.Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

Mihaela Kavčič je glasbena terapevtka IK, predavateljica, profesorica razrednega pouka. Kot glasbenica sodeluje v različnih pevskih sestavih (pevka, vodja, zborovodkinja, organistka), vodi Center za glasbeno terapijo Ad libitum. Glasba ji je bila položena v zibelko, velik vzor ji je bila babica, ki se je sama naučila zaigrati nekaj akordov na kitaro in pogosto zraven tudi zapela, na sploh se je pri njih doma veliko pelo, pripoveduje Mihaela, z babico sta si bili tudi zaradi ljubezni do glasbe in petja zelo blizu. Mihaela poudarja pomembnost izobraževanja o glasbeni terapiji, saj je še vedno veliko nejasnosti in zmotnih predstav o tem, kaj naj bi glasbena terapija bila in komu je namenjena. Njene izkušnje pri delu z ljudmi z demenco, z otroki s posebnimi potrebami in tudi z mladimi bolniki na onkološkem oddelku pediatrične klinike, potrjujejo pomen glasbene terapije pri prepoznavanju in obravnavanju čustvenih stisk in vzpostavljanju odnosa z drugimi. Glasbena terapija prinaša sprostitev in odpira duha. Znanstveno je dokazano, da glasba neposredno vpliva na možgane, zlasti na centre za spomin in čustvovanje. Izvajanje glasbene terapije omogoča izražanje čustev in stisk skozi glasbo, kar pomaga pri komunikaciji in povezovanju.

Sogovornica v dvajseti epizodi podkasta je Nuša Crnkovič, ki je opravila specializacijo iz forenzične psihologije na Univerzi v Maastrichtu na Nizozemskem. Njene delovne izkušnje so bogate in raznolike, od strogo varovanih psihiatričnih zaprtih oddelkov v Veliki Britaniji, preko varnih hiš Tajske pa vse do slovenskega NIJZ. Govorila sva o funkciji forenzičnega psihologa, o definicijah osebnostnih motenj in sociopatije ter o principih diagnostike in rehabilitacije posameznikov, ki bi jih morda označili za “psihopate”. Kaj sploh je definicija psihopata, kako se lahko vsak izmed nas izogne stigmi in v katerih filmskih uspešnicah so uspeli na najbolj prepričljiv način prikazati pravega psihopata, pa vam bo Nuša zaupala v pogovoru. Obenem pa tudi omenila, kako je v Republiki Sloveniji oblikovana mreža za psihološko pomoč, kam se lahko ob težavah zateče vsak od nas in zakaj je tako zelo pomembno, da v hudi stiski s tem ne odlašamo predolgo. Epizoda je nastala v sodelovanju z Varuhom zdravja, Vzajemno: https://www.vzajemna.si/varuj-zdravje/program-varuh-zdravja Nacionalni program duševnega zdravja MIRA je dostopen na: https://www.zadusevnozdravje.si/  Projekt Nisi Okej, Povej Naprej lahko spremljate na Instagramu (@nisiokejpovejnaprej) ali na: https://nisiokejpovejnaprej.si V pogovoru omenjava film No Country for Old Men, predvsem lik Antona Chigurha. Izsek pogovora na bencinski postaji lahko pogledate na: https://youtu.be/ZY0DG8rUnCA?si=uYxMGTU6dM9DBwHW Omenjava knjige: The Talented Mr. Ripley (Patricia Highsmith), Ko Telo Reče Ne (Gabor Maté), Ti Povem Zgodbo? (Jorge Bucay), Alkimist (Paulo Coehlo). Raziskava o nevarnosti socialne izolacije: Holt-Lunstad J et al. Social relationship and mortality risk: a meta-analytic review. PLoS Med, 2010.

Predmeti in fragmenti sodobne tehnologije, v katerih prepoznavamo motive in simbole, ki jih dnevno gledamo na različnih zaslonih, postajajo material za slikarske upodobitve Katje Felle. Tako umetnica vzpostavlja vez med zgodovinskim medijem slikarstva ter sodobno tehnologijo. Njene najnovejše slike na platnu, tapiserije in akvareli so na ogled na razstavi Skrito, v Koroški galeriji likovnih umetnosti. Na ljubljanski Akademiji za glasbo se nocoj začenja koncertni cikel Tutti, v okviru katerega izvajajo koncerte poklicni orkestri s študenti v solističnih vlogah ter največje zasedbe, ki delujejo na akademiji. fotoutrinek z otvoritve razstave Skrito / Caché, vir: www.glu-sg.si

Mednarodno priznana ameriška učiteljica igre Ivana Chubbuck v knjigi z naslovom Moč igralca predstavlja svojo lastno metodo in inovativno igralsko tehniko. Njene načine usvajanja vloge in orodij so doslej uporabljala že velika hollywoodska imena, kot so Charlize Theron, Brad Pitt, Elisabeth Shue, Djimon Hounsou in Halle Berry, se pa nanje prav tako lahko opirajo tudi gledališki igralci. V oddaji Oder bo o svojih izkušnjah na delavnicah Ivane Chubbuck in igralskih sredstvih, ki jih je tam usvojila, več povedala igralka Vida Cvar. Knjigo je prevedla Jedrt Maležič Založba: MGL (MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO)

Ko je Kitajska konec lanskega leta po večletnem strogem zapiranju gospodarstva zaradi epidemije koronavirusa spremenila svojo politiko in državo ponovno odprla, so ekonomisti po vsem svetu pričakovali visok skok ekonomske rasti drugega največjega svetovnega gospodarstva. In vendar iz Pekinga prihajajo manj spodbudne novice: hude težave kitajskih nepremičninskih gigantov in gradbenega sektorja, upad izvoza, skromna domača poraba, manj zanimanja tujih investitorjev, grozeča deflacija in velika brezposelnost mladih. Kaj se torej dogaja z gospodarstvom azijske velesile, ki že zaradi svoje velikosti neobhodno vpliva tudi na celotno svetovno ekonomsko sliko? Gre za resne gospodarske težave ali pa so ocene Zahoda, ki je Kitajski že večkrat napovedoval skorajšnji kolaps, tudi tokrat pretirane? Kateri so ekonomski, družbeni in geopolitični vzroki za upočasnjevanje gospodarstva države, ki je dolga desetletja rastlo z vrtoglavo hitrostjo? Ter kaj vse to pomeni za kitajsko družbeno-politično stabilnost ter nenazadnje tudi legitimnost kitajske komunistične partije?O teh in drugih vprašanjih sta v Intelekti razmišljala sinologinja dr. Maja Veselič z Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter ekonomist dr. Matevž Rašković, izredni profesor mednarodnega poslovanja in strategije na Tehnološki univerzi v novozelandskem Aucklandu ter gostujoči profesor na Univerzi Džedžjang na Kitajskem.

Gostja nedeljskega Nočnega obiska voditeljice Liane Buršič bo Špela Gornik, diplomirana sinologinja ter partnerska in spolna terapevtka. Njene partnerske terapije črpajo inspiracijo iz kitajske kulture, indijske tantrične modrosti in iz korenin naših prednikov, tu, v Sloveniji. Življenjska pot je Špelo vodila po celem svetu in več kot dve desetletji je posvetila študiju starodavnih kitajskih klasikov o negi zdravilne spolne energije. Tekoče govori kitajsko in diplomska naloga s področja spolnosti v povezavi s klasično kitajsko medicino je poleg relacijske terapije še vedno inspiracija za njeno delo s pari. Kot partnerska svetovalka se ne osredotoča (le) na simptome, temveč na ljudi in odnose gleda celostno.

Njene fotozgodbe lahko zasledite v številnih francoskih in svetovnih medijih, od Le Monda, Der Spiegla do New York Timesa, v njih pa prepleta humanistično in dokumentarno fotografijo, pa tudi preiskovalno fotoreporterstvo. Catalina Martin Chico je za svoje delo prejela številne nagrade, med njimi World Press Photo za fotografijo pripadnikov teroristične organizacije FARC.

Znanstveni način spoznavanja in razmerij med živimi bitji in okoljem je že pred dobrim stoletjem skoval izraz ekologija. Njene ugotovitve so botrovale skovanki »antropocen«, obdobja ko naša vrsta, torej človek, s prekomernim onesnaževanjem povzroča prehitro izumiranje mnogih rastlin in živali. Politični konsenz v EU je tako že pred leti botroval objavi t.im. »načrta za okrevanje in odpornost«, ki je med drugim univerze pozval k pripravi izvedbe »zelenega prehoda« v trajnostno gospodarstvo, poskus prilagajanja kapitalistične ekonomije omejenostim naravnih virov. Na Univerzi v Mariboru je izziv sprejel redni profesor študijskih programov biologije in ekologije dr. Franc Janžekovič. Na podlagi dolgoletnih izkušenj in raziskav je spomladi pri domači založbi objavil univerzitetni učbenik z naslovom »Makroekologija: analiza biodiverzitetnih podatkov«. Ponuja temeljit uvod v vprašanje kako in s katerimi metodami raziskovati biodiverziteto na lokalni in povezovalno na planetarni ravni. Ilustracije je prispevala Maša Miklavc, ki zaključuje osnovno šolo in zelo rada riše. FOTO: Naslovnica univerzitetnega učbenika VIR: Program Ars, Goran Tenze

Divjad v Sloveniji po novem ni več v lasti države, ampak ne pripada nikomur. To se po svoje sliši logično, divja žival pač ni v lasti nikogar in se prosto giblje, kjer želi, tudi preko državnih meja. A stvari niso nujno tako preproste. To, kako nekaj je ali ni v zakonih zapisano in opredeljeno, ima lahko daljnosežne posledice. Tako denimo nikakor ni nujno, da bo ta sprememba tudi v realni praksi prinesla izboljšave in boljše varstvo oziroma upravljanje za vse tiste vrste, ki jih opredeljujemo kot divjad, kot tudi za ekosisteme, v katerih živijo, in katerih zdravje je nenazadnje ključnega pomena tudi za človeka. Še zlasti v današnjih časih, ko se pod vplivom podnebnih sprememb hitro krha naravno ravnotežje. Kakšne utegnejo biti implikacije te na papirju drobne spremembe, kakšne spremembe lahko v praksi pričakujemo, so v tokratni Intelekti razmišljali predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač, prof. dr. Klemen Jerina  z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in prof. dr. Ivan Kos z Oddelka za biologijo taiste fakultete.