Podcasts about akademiji

Da li je predsednik Vučić devedesetih zaista nosio martinke sa belim pertlama i visio na "Akademiji" ili je samo prilagodio ličnost za slušaoce Radio Beograda? U novoj epizodi Njuz Podkasta seciramo najbizarnije događaje nedelje! Otkrivamo ko je prelepi (i nepostojeći) SNS AI bot "Kosta Krstić" čija trudna žena izlazi iz porodilišta sa bebom Srbom. Pričamo o mukama Jovane Jeremić koju je na Dorćolu blokirala obična "krntija", analiziramo kako je Dejmon Albarn (Blur/Gorillaz) istetovirao ćirilicu i podržao studente, i zašto decu moramo da krijemo u šupi da ih vlast ne bi odvela na EXPO 2027 da gledaju MrBeasta! Kao bonus: Saznajte kako je Jelisaveta preživela ležaljke od 150 evra u Crnoj Gori i zašto nam pod hitno treba hauba od Fiće, Juga ili Peglice za naš studio!

Ja sam Aleksandra Vančevska, geštalt terapeutski savetnik i UKCP terapeut pod supervizijom. Cilj mi je da kreiramo prostor gde se uspeh sastaje sa spokojem. Želim da podržim one koji u životu dosta postižu da nauče kako da stave negu sebe, autentičnost i ispunjenje na prvo mesto, a da pritom ostanu uspešni u onome što rade. Zakaži sesiju: https://calendly.com/aleksandra-vanchevska/discovery-callZa informacije o radu sa mnom posetite https://aleksandravancevska.com/linkovi/

Letošnji prejemnik Borštnikovega prstana, najprestižnejše domače nagrade za igralsko ustvarjanje, je Aleš Valič. Eden najbolj znanih igralcev je nekdanji član ljubljanske Drame ter redni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. S svojim glasom v radijskih igrah je zaznamoval tudi eter Radia Slovenija. Druge teme: - Poslanci odločajo o morebitni nedopustnosti referenduma o zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. - Zaradi prvih sprememb na področju bolniških v prvih 4-ih mesecih leta več kot 314 tisoč manj dni bolniških odsotnosti na račun ZZZS - V izraelskem bombardiranju Libanona ubitih najmanj 31 ljudi, v Gazi pa novi vodja oboroženega krila Hamasa

V prostorih Slovenskega gledališkega inštituta smo si ogledali razstavo Cveta Mirnik: kostumografinja in njen svet. Obsežna in več-delna razstava, ki obsega še postavitev v Medobčinski splošni knjižnici v Žalcu, njenem rojstnem kraju, v katerem je tudi vse življenje živela, ter načrtovana potujoča razstava, je prikaz njenega bogatega opusa, ki ga je začela ustvarjati že med študijem na beograjski Akademiji za uporabne umetnosti. Bogastvo njene zapuščine razkriva njeno pretanjeno branje dramskih besedil in preliv v osnutke kostumov, ki jih je, po izobrazbi likovna umetnica, likovno estetsko dovrševala in jih pogosto umeščala v zamišljene prizore in scenske postavitve. O razstavi je več povedala Tea Rogelj, kustosinja razstave. Vabimo vas k poslušanju!

Tokrat se odpravljamo v svet gledališča, v tišino ustvarjanja in glasnost smeha. Naša gostja je dramaturginja in dramatičarka Iva Štefanija Slosar, doma iz Jelšan. Iz dramaturgije je diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, trenutno pa zaključuje magistrski študij na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu. Deluje tako na področju praktične dramaturgije kot dramskega pisanja. Njena dela so že v preteklih letih požela pozornost, letos pa je za tekst Prvič so demokracijo izumili na agori, drugič pa v gasilskem domu prejela dve pomembni priznanji, pred dvema tednoma nagrado Zofke Kveder za mladega dramatika.

In zakaj se zdi, da priročnega odgovora, ki bi z besedo ali dvema elegantno povzel vse raznolike prakse sodobnega umetnostnega ustvarjanja ter tako pokazal na njihove jedrne skupne poteze, pravzaprav nihče ne pozna?Vzemite v roke katerikoli umetnostnozgodovinski učbenik in izvedeli boste, da v kontekstu evropske likovne in arhitekturne ustvarjalnosti stilnemu obdobju romanike, ki je zaznamovala čas nekako med 10. in 13. stoletjem, sledi gotika, gotiki renesansa, tej manierizem, ki se hitro umakne baroku in klasicizmu. Potem napoči – zdaj ste že v zgodnjem 19. stoletju – romantika, no, ko med listanjem pridete do strani, ki govorijo o umetnosti 20. stoletja, pa se boste poučili, da je to čas modernizma. Toda Pablo Picasso, bržčas prvo ime modernistične likovne umetnosti, je umrl že leta 1973. Marc Chagall mu je sledil 12 let pozneje in Salvador Dalí leta 1989. Eden zadnjih nesporno velikih modernistov je bil slej ko prej abstraktni ekspresionist Willem de Kooning, od čigar smrti pa bo prihodnji teden tudi že minilo 29 let. Zato se počasi menda lahko vprašamo, kaj pravzaprav sledi modernizmu? Učbenik, po katerem ste doslej listali, vam tu slej ko prej ne bo v pomoč; pa ne zato, ker bi bili njegovi avtorji in avtorice leni, ampak zato, ker sama umetnostnozgodovinska veda slej ko prej ne ve prav dobro. Vprašanje, kaj pride po modernizmu, je pač na široko odprto. In to ne le zato, ker v polju umetnostne produkcije danes cveti pregovornih sto cvetov, ker, drugače rečeno, vsak umetnik, vsaka umetnica krčevito zasledujeta le sebi lasten, unikaten in neponovljiv umetniški izraz, ampak najbrž tudi zato, ker dandanes ni povsem jasno, kaj umetnost sploh je, kako razume človeka in njegov položaj v svetu, kakšno mesto zavzema v življenju posameznic in posameznikov, kakšno pa v življenju različnih skupnosti – od tistih lokalnega, regionalnega ali nacionalnega značaja do one, relativno mlade, ki ji lahko vse bolj upravičeno rečemo globalna. Glede sodobne umetnosti se, skratka, ne strinjajo niti filozofi in drugi teoretiki, ki se ukvarjajo z njo; orientirati se v pravem pravcatem metežu idej, konceptov in vrednostnih sodb, ki poganjajo diskusije, debate in prerekanja o zdajšnji umetnosti oziroma umetnostni produkciji, pa je vse prej kot enostavno. No, eno izmed možnih rdečih niti, kako se znajti v tem zagonetnem blodnjaku, nam ponuja intrigantna knjiga Umetnost v živem in mrtvem kotu, v kateri je slikar, grafik, likovni teoretik in filozof, dolgoletni predavatelj na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, akad. dr. Jožef Muhovič, zbral svoje razprave, svoja razmišljanja o moči in nemoči umetniških del, da izrekajo resnico, da izrekajo lepoto, da spreminjajo svet. Kakšne so perspektive, ki se nam torej odpirajo ob branju njegove knjige, ki je izšla pod založniškim okriljem Slovenske matice, smo v pogovoru z dr. Muhovičem preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Foto: instalacija Sound II britanskega kiparja Antonyja Gormleyja v kripti katedrale v angleškem Winchestru iz leta 1986 (David Kernan / Wikipedia)

Bliža se 27. marec, Svetovni dan gledališča. Na ta dan se tradicionalno začenja Teden slovenske drame in letos bo Prešernovo gledališče v Kranju gostilo 56. festival slovenske dramatike in uprizoritvenih umetnosti, ki svojo besedilno snov zajemajo iz že gotovih dramskih in gledaliških besedil, množica letošnjih uprizoritev, ki se bodo na festivalu predstavile in tudi tekmovale za festivalske nagrade, pa so nastale po principih snovalnega gledališče, ki svoje vire iščejo tako v literarnih kot neliterarnih gradivih. Selektorica letošnjega tekmovalnega in spremljevalnega programa predstave je dr. Zala Dobovšek, dramaturginja, gledališka kritičarka in raziskovalka, docentka na Oddelku za dramaturgijo in scenske umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, ki je tudi gostja tokratne oddaje. Vabimo vas k poslušanju!

V tokratni oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali doktorico in profesorico Petro Černe Oven, prodekanko za trajnost in komunikacijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, ki se ukvarja z raziskovanjem širšega polja oblikovanja vizualnih komunikacij. Je predavateljica, raziskovalka, kustosinja, urednica in oblikovalka. Sodeluje pri nacionalnih in mednarodnih projektih, predava na mednarodnih konferencah, že 20 let sodeluje tudi v mednarodni tipografski organizaciji ATypl. Je prejemnica številnih nagrad in priznaj za oblikovanje. Rada povezuje ljudi ter širi svojo vizijo in znanje. Doktorico Petro Černe Oven je pred mikrofon povabila Petra Medved.

V tokratnem sobotnem popoldnevu ste spoznali vrhunsko gledališko in filmsko igralko Natašo Barbaro Gračner. Morda se je spomnite iz Pevčevega filma Carmen, morda kot strogo ravnateljico v Bičkovem filmu Razredni sovražnik; ljubitelje gledališča je zagotovo presunila v vlogi Medeje, v teh dneh jo lahko vidite v predstavi Zdravnica v ljubljanski Drami. Nataša Barbara Gračner je odigrala več kot dvesto gledaliških, filmskih, televizijskih in radijskih vlog, ki so brez izjeme poglobljene karakterne študije dramskih likov. Za svoje delo je bilo večkrat nagrajena; nazadnje je lani junija prejela Borštnikov prstan, ki je najbolj prestižna slovenska nagrada za igralske dosežke. Kaj jo je potegnilo v svet gledališča, s čim jo očara še danes, kako je delati z mladimi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo – o vsem tem in še marsičem v oddaji Naš gost.

Izpostavljamo koncert slovitega pianista Pierra-Laurenta Aimarda, ki je na Akademiji za Glasbo v Ljubljani nastopil od 100 letnici Györgyja Kurtága, ki jo bo ta sloviti madžarski skladatelj praznoval 19. februarja. Obiskali smo tudi 4. koncert cikla Carpe artem, ki je potekal v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor v kvartetom violinistke Tanje Sonc in 2. koncert simfoničnega cikla orkestra SNG Maribor z violinistko Lano Trotovšek ter koncert cikla Tutti, na katerem je nastopil Simfonični orkester Akademije za glasbo s solisti – študenti, drugi koncert v okviru koncertnega abonmaja Sosedje, ki ga pripravlja Zavod Celeia Celje, zaključni koncert Filharmoničnega festivala baročne glasbe in pa Komornega zbora Megaron.

U 101. epizodi gošća je Ines Tanović, bosanskohercegovačka rediteljica, scenaristica i producentica, koja je diplomirala dramaturgiju na Akademiji scenskih umjetnosti u Sarajevu i članica je Udruženja filmskih radnika BiH od 1988. godine. Njen prvi dugometražni igrani film “Naša svakodnevna priča” / Our Everyday Life prikazan je na više od 45 međunarodnih festivala, osvojio brojne nagrade i bio je bosanskohercegovački kandidat za Oscara 2015, a drugi dugometražni igrani film “Sin” otvorio je 2019. 25. Sarajevo Film Festivala i bio bh. kandidat za Oscara u kategoriji međunarodnog filma.Ines Tanović je bila predsjednica Udruženja filmskih radnika FBiH i BiH te je dugo aktivna u razvoju i promociji bh. filmske industrije. Danas je direktorica Filmskog centra Sarajevo, koji je pravni sljednik 3 producentske kuće Sutjeska film, Bosna film i Studio film i koja čuva arhivu bh. igranih i dokumentarnih filmova. Razgovarale smo o institucionalnoj nebrizi i sistemskom uništavanju kultrure i o tome kako naše filmsko naslijeđe nestaje pred očima dok se Filmski centar BiH danas bori za goli opstanak. Ines govori i o institucionalnoj nebrizi, pritiscima investitora i borbi da se prostor na Jagomiru ne pretvori u još jednu betonsku novogradnju. Također govorimo i o Fondaciji za kinematografiju koja je već tri godine u blokadi, nepostojanju Zakona o filmu u BiH, te nekompetentnosti političara na vlasti da razumiju kompleksnost filmske industrije i njene tehničke i prozivodne zahtjeve. Razgovarale smo o:00:00:00 Teaser i najava00:04:15 Filmski centar je pravni sljednik producentskih kuća Sutjeska filma, Bosna filma i Studio filma00:12:22 Studio Sutjeska filma u Jagomiru je uništen u ratnom periodu 00:15:28 Negativi svih bh. filmova se nalaze u arhivima u BG i ZG, jer BiH nikada nije imala Laboratoriju za obradu filmova00:20:30 Donacijama sam pokrenula proces digitalizacije filmskih traka00:25:20 Čišćenje zaraženih filmskih traka je vrlo skup i dugotrajan proces 00:32:50 Filmska industrija je vrlo skupa i kompleksna i nekompetentni ljudi iz politike ne mogu o njoj odlučivati00:36:30 Kako se radi restauracija filmova i "čitanje svjetla"?00:44:10 "Bitka na Neretvi" je bio najskuplji produkcijski filmski projekat u bivšoj zemlji00:50:10 Filmski centar i Muzej filma imaju ogroman turistički i obrazovni potencijal a filmska umjetnost treba da budu dio školskog kurikuluma00:56:00 Mi 30 godina nemamo kulturnu politiku, a političari su nesposobni da se koriste kulturom i filmom kao propagandom01:07:32 Za kulturu ima novaca u budžetu, ali je vode nekompetentni ljudi koji ne znaju šta je kultura01:17:12 Nama fali server na kojem bi se nalazili svi filmovi iz našeg arhiva01:22:10 Plan je da napravimo Studio za obradu tona, da naši filmaši ne moraju ići u Sloveniju da urade mastering01:24:37 BH Content Lab je bio najbolji projekat za film u ovoj zemlji01:29:34 Već 3 godine Fondacija za kinematografiju je blokirana zbog budžetskih inspekcija koje vode Kafkin proces s nama 01:32:10 Zakon o filmu se mora donijeti i filmom se moraju baviti kompetentni ljudi koji razumiju filmsku industriju______________

Kaj je znanstvena ilustracija in kako nastane taktilna znanstvena ilustracija, ki je namenjena slepim in slabovidnim? Tega izziva so se lotili študenti na delavnicah Kaverljag, ki so potekale od leta 1998 do 2012 v ateljeju v Kaverljagu, v zaselku v vasi Grintovec pri Šmarjah nad Koprom. Leta 2009 so se posvetili iskanju rešitev, kako posamezne organizme predstaviti slepim in slabovidnim, da jih spoznajo s tipanjem. Nastali sta dve knjigi leta 2009 Dotakni se ptice in leta 2012 Žuželke od blizu. Leta 2024 so delavnice znova vzpostavili s projektom Morski organizmi za slepe in slabovidne, ki ga vodita Društvo Kaverljag in Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, projekt pa so predstavili na razstavah, na katerih so uporabniki preizkušali učinkovitost metode. Decembra lani so izdali tudi znanstveno monografijo Ilustriranje nevidnega: Oblikovanje za vključujočo družbo, zdaj pa si prizadevajo, da bi vzpostavili bazo taktilnih ilustracij. Kakšne izzive je prestavljalo delo na projektu Morski organizmi za slepe in slabovidne, ki je rezultat raziskovalnega programa Vizualna pismenost na Univerzi v Ljubljani, Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, ki ga sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije, in kakšne uporabne rešitve so predlagali, pa v današnji nedeljski reportaži, ki jo je pripravila Petra Medved.

Dirigent Marko Munih se je rodil 9. januarja 1936 na Mostu na Soči. Študiral je na Akademiji za glasbo v Ljubljani in se izpopolnjeval pri Lovru Matačiću v Frankfurtu. Dirigiral je Simfoničnemu orkestru RTV Slovenija in Orkestru Slovenske filharmonije, izjemno uspešen je bil kot dirigent Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič ter z njim gostoval po Evropi in Severni Ameriki. Osem let je bil umetniški vodja in dirigent Komornega zbora RTV Slovenija, bil je prejemnik številnih nagrad, med drugimi Betettove in dveh nagrad Prešernovega sklada. Urednika oddaje Ciril Stani in Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 1987.

Na božič je minilo trideset let, odkar je v Ljubljani umrl Marijan Lipovšek, slovenski skladatelj, pianist in dolgoletni profesor na ljubljanski Akademiji za glasbo, dobitnik Prešernove nagrade za življenjski opus. V našem arhivu hranimo njegovo dragoceno razmišljanje iz leta 1980. Takrat je pred mikrofonom našega radia takole pripovedoval o svojem življenju in ustvarjanju.

Selma Alispahić, jedna od najznačajnijih i najvažnijih glumica u Bosni i Hercegovini i regiji gošća je u ovoj epizodi podcasta.Svoje glumačke korake započela je u Dramskom studiju tuzlanskog Narodnog Pozorišta, odakle je sa samo 16 gdoina otišla studirati glumu na Akademiju scenskih umjetnosti u Sarajevu. Diplomirala je u klasi Bore Stjepanovića, sa samo 20 godina, kao najmlađa glumica u bivšoj Jugoslaviji. Karijeru započinje u sarajevskom Narodnom Pozorištu, a na početku rata vraća se u Tuzlu i odlazi u London, gdje je živjela. Igrala je u Royal National Theatre, Complicite theatre, Young Vic Theatre, Royal Festival Hall,snimalka radio drame na BBC radio itd. Po povratku u Bosnu i Hercegovinu na poziv redatelja Safeta Plakala 1998. postaje članica novoosnovanog teatra Sarajevskog ratnog teatra SARTR. U svom matičnom teatru odigrala je niz glavnih uloga u predstavama i kultnu predstavu "Ay Carmela“. Igrala je u brojnim filmovima i serijama, a osim na engleskom igrala je i na italijanskom i turskom jeziku. Radila je kao profesorica na Glume na Akademiji dramskih umjetnosti u Tuzli, zatim na SSST University, a odd 2021. profesorica je na fakultetu za Games Development and Design (SSST University) na predmetima Character Development and Design i Acting and Action Analysis. Autorica je knjige „Korak po korak do velike tišine“ o velikoj američkoj pjesnikinji Silviji Plat. Zanimljivo je i da je završila postdiplomski studij na Odsjeku za komparativnu književnost Filozofskog fakulteta u Sarajevu i 2015. godine stekla zvanje Doktora književno-historijskih nauka. Razgovarale smo o:00:00:00 Teaser i najava00:03:41 Odlazak na ASU u Sarajevo sa 16 godina, sa 20 godina je najmlađa dipl. glumica u bivšoj Jugoslaviji 00:13:10 Odlazak u London na početku rata i prve uloge na West Endu00:21:33 Moja prva uloga u Royal National Theatru je bila Andromaha 00:29:50 Povratak iz Londona 1997. i poziv Safeta Plakala za rad u tek osnovanom SARTR-u00:38:12 Predstavu "Ay Karmela" smo odigrali 200 puta u 25 gradova BiH00:44:29 Englezi su me naučili da su glumci storytelleri00:49:12 Moja majka, profesorica ginekologije, usadila mi je disciplinu00:56:30 Iako je igrala sa slavnim imenima, na svjetskim scenama svjesna je prolaznosti života, ali i slave01:03:01 Postdiplomski na komparativnoj književnosti01:08:58 Uloga Milice Babić, supruge Ive Andrića, u seriji Tihomira Stanića01:17:11 Kultura sjećanja na zlo koji smo proživjeli u ratu '90tih01:26:25 30 godina nakon Daytona mi živimo i dalje u agoniji mira01:36:40 Moj film "Ay Karmela" nije dobio podršku od Fondacije za kinematogarfiju01:41:15 Snimala sam i igrala na engelskom, italijanskom i turskom jeziku01:46:08 Igram představu u Istri koprodukciju o Paoli Preradović______________

Danes v oddaji predstavljamo koncert z naslovom Pesmi norosti, s katerim se je sklenila letošnja sezona cikla Harmonia Concertans – Stara glasba na Novem trgu. V Ljubljani smo spremljali festival Forum nove glasbe, v Novi Gorici pa 10. mednarodno tekmovanje klasičnega saksofona SAXGO25. V Mariboru so uprizorili opero Razcvet Vita Žuraja, v SNG Opera in balet Ljubljana pa je premiero doživel balet Slika Doriana Graya. Obiskali smo tudi koncert pri Gospe Sveti na Avstrijskem Koroškem in koncert Orkestrskega cikla Narodnega doma Maribor, kjer je prvič gostoval Simfonični orkester Zahodnonemškega radia iz Kölna. Poročamo tudi o dogajanju na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je potekal mednarodni simpozij z naslovom Glasba za spodbujanje zdravja in blagostanja.

Olja Grubić je kostumografinja, scenografinja, vizualna umetnica in performerka, ki je iz konceptualizacije prostora diplomirala na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani (AVA). Njen primarni medij je sicer risba, vendar jo pogosto povezuje z mediji, kot so video, fotografija, instalacija in performans. Z umetnico smo govorili o osnovnih pogojih bivanja, goloti in hrani, temah, ki jih Olja Grubić izraža v svojem najnovejšem ciklu Extima. Vabljeni k poslušanju! na fotografiji: Extima#4: Življenjski prostor, foto: Marcandrea, vir: bunker.si

Prof. Špela Loti Knoll, direktorica Inštituta Knoll za glasbeno terapijo, je spregovorila o glasbi, ki spodbuja dobro počutje, zdravje in blagostanje. Na to temo so sredi novembra 2025 na Akademiji za glasbo pripravili simpozij »Glasba za spodbujanje zdravja in blagostanja».

Branko Šimić je redatelj i dramaturg rođen u Tuzli. Krajem osamdesetih studirao je glumu na Akademiji scenskih umjetnosti u Sarajevu, a nakon izbijanja rata preselio se u Hamburg, gdje je završio teatarsku režiju. Danas je jedan od najznačajnijih teatarskih redatelja u Njemačkoj, poznat po radu u Thalia teatru i Kampnagel sceni, te kao osnivač KRASS Festivala platforme koja spaja umjetnost i društveni angažman.U ovom podcastu Branko otkriva kako je umjesto glume odabrao režiju, kako je tekao njegov razvojni put u Njemačkoj i zašto je 2012. uz podršku Grada Hamburga osnovao KRASS Festival.Govori o performansu „Husinski rudar“, kojim je obilježio 100. godišnjicu Husinske bune, prve radničke pobune u Kraljevini SHS koja se desila 1920., kada su se zbog egzistencijalne nepravde pobunili husinski rudari, o izgubljenom revolucionarnom duhu radničke klase i liku narodnog heroja i husinskog rudara, Jure Keroševića.Razgovaramo i o njegovom dokumentarnom filmu „Brazilova kuća“, posvećenom prijatelju Goranu Pavljaševiću, koji se suočava s posljedicama moždanog udara — priči o prijateljstvu, izgubljenom identitetu i kulturi sjećanja.Ova epizoda koja spaja priču o rudarima, postjugoslavenskim traumama i o tome kako se svaka umjetnost preispituje pred licem rata.Performance Husinski rudar:https://www.youtube.com/watch?v=T1ya5NBy8b8KRASS festival: http://www.krass-festival.deRazgovarali smo o :00:00:00 Najava i uvod 00:03:58 Vraćam se vrlo često zbog primarne potrebe za jezikom00:12:12 Na ASU u Sarajevu sam upoznao Fasbinderovu njemačku estetiku 00:17:40 Moja glumačka karijera je počela u Dramskoj sekciji na Husinu, s glumcem Vladom Keroševićem00:25:14 Dramski studio tuzlanskog Narodnog pozorišta 00:32:40 Rat u potpunosti obesmišljava umjetnost00:43:35 Zašto nisam nikad otišao u bivšu JNA? 00:51:50 Gluma mi je bila baza i puno mi je pomogla u režiji00:57:20 Bio sam prvi stranac u Njemačkoj koji je studirao teatarsku režiju01:07:44 Nijemci su dugo negirali da su migrantsko društvo01:11:35 Ministarstvo kulture grada Hamburga me je 2012. pozvalo da osnujem KRASS festival na Kamnagel sceni01:16:58 Na ASU sam '89 gledao snimku predstave Roberta Wilsona ne sananjući da će mi predavati u Hamburgu i da ću ga gledati na Kamnagelu01:21:11 Film Brazilova kuća je priča o mom prijatelju Goranu Pavljaševiću i posljedicama moždanog udara i našim izgubljenim identitetima01:29:40 Husinska buna nije bila ideološka socijalistička borba, nego je bila egzistencijalna borba01:37:04 Od vitalnog mjesta Husino je doživjelo demografski kolaps01:44:30 Projekat koji sam radio s bh/njemačkim ratnim fotografom Arminom Smailovićem01:48:45 Napravili smo predstavu od intervjua sa preživjelim Ahmom H. iz Srebrenice koja je bila kultna 10 godina u Thalia teatru01:54:54 Najpoznatiji njemački glumac Jens Harzer igra u našoj predstavi 02:01:10 Na KRASSu dosada su gostovali Dubioza, Damir Avdić, Edo Maajka, dolazi Machina dogodine02:07:30 KRASS je platforma koja prikazuje prednosti migrantskog društva i suvremeni njemački migrantski identitet ______________

Oktober posvečamo zanimivim ljudem, ki se tako ali drugače poklicno ukvarjajo z jezikom. Tokrat spoznamo Mateja Pintarja, ki je že več kot 25 let učitelj na dvojezični osnovni šoli v Špetru. Po večini uči slovenščino. Ker je v Benečiji pogovorni jezik večinoma italijanščina, je zanj to, da kateri izmed učencev šolanje nadaljuje na slovenski srednji šoli in potem še na slovenski univerzi, velik uspeh. Ker imajo učitelji v zamejstvu v Italiji možnost enoletnega izobraževanja v Sloveniji, letos ne poučuje, ampak obiskuje predavanja magistrskega študija govora na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Bi znali razločiti med naravnim in sintetiziranim govorom? Kakšna stališča imajo poslušalke in poslušalci do radijskega govora? Se lahko gleda tudi z besedami? Na ta in še na vrsto drugih zanimivih vprašanj so z različnimi prispevki skušali odgovoriti gostujoči raziskovalci na simpoziju Govor. Glas. Identiteta., ki ga je 29. in 30. septembra ter 1. oktobra 2025 organizirala Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Nanje je v pogovoru z Evo Longyka Marušič na Prvem odgovarjala tudi nedeljska gostja vodja simpozija, docentka doktorica Nina Žavbi, zaposlena na katedri za govor in glas na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Poučuje predmete, povezane z jezikom in govorom, javnim nastopanjem, predvsem se ukvarja s področjem prozodije, fonetike in retorike. Tudi avtorica več izvirnih znanstvenih člankov in delov monografij na temo govora.

Bil je nenavaden dijak koprske Umetniške gimnazije, se spominjajo profesorji. Pri rosnih šestnajstih letih je bil prepričan, da je glasba nedeljiv del njegovega vsakdanjika. V celoti se je odprl razsežnemu svetu glasbe. Diplomiral je iz kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, izobraževanje je nadaljeval na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu, smer kompozicija - glasbeno gledališče. Sledila so priznanja, nagrade, povabila, naročila … po vsem svetu. Danes je priljubljen glasbeni ustvarjalec in docent na Akademiji za glasbo v Ljubljani. To je skladatelj Matej Bonin. Njegovo skladbo Simfonični gozd lahko sestavljamo v svojstven zvočni svet v parku Rafut - v okviru programa GO!2025. Pravkar je premiero doživela njegova opera za mlade Lisičja luna. Odprto je tekla beseda z Matejem Boninom - o ustvarjalnem navdihu razsežnega napona, o bogastvu notranjega glasbenega sveta, o pogledih in nazorih, pa tudi o nostalgiji po domači Izoli.

Kristijan Muck (1941), igralec, režiser, likovnik, esejist, pesnik, dramatik, pedagog in še kaj, bo februarja praznoval petinosemdesetletnico. Prihodnji teden mu bodo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je bil dolgo profesor dramske igre, posvetili dan s predstavitvijo in odlomki nekaterih njegovih del. Pri tem sodeluje tudi Program Ars s svojimi prispevki in z uvrstitvijo njegovih radijskih iger v spored. Prvi od njih je tukaj objavljeni pogovor. V njem se Kristijan Muck predstavi kot neumoren iskalec in premišljevalec, vsidran v bogat duhovni svet, ki se odraža v njegovem obsežnem opusu raznolikih stvaritev, povezanih predvsem z gledališčem.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Mrušič in Igor Velše. Pisatelj Vinko Ošlak se je rodil v Slovenj Gradcu. Študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je dopolnil z magisterijem na Akademiji znanosti v San Marinu. Od leta 1982 živi v Celovcu. Njegovo delo je izredno obsežno in raznovrstno, obsega izvirno leposlovje, filozofske razprave, članke, prevode (tudi v esperanto) ter eseje o politiki. zgodovini, veri in etičnih vprašanjih. Prejel je Rožančevo nagrado za esejistiko ter nagrado svetlobnica na razpisu založbe Družina za roman Pisma Philemonu. V tem delu oživlja začetke krščanstva v prvem stoletju po Kristusu in življenje apostola Pavla v Rimu. Roman Američan v Rašici se posveča življenju in delu Primoža Trubarja in njegovi življenjski poti od rojstne Rašice do zadnje postaje v nemškem Derendingenu. V slovenski literarni zgodovini se je ob krepitvi narodne zavesti v začetku 20. stoletja, zlasti leta 1908 ob petstoti obletnici Trubarjevega rojstva, več pisateljev in literarnih zgodovinarjev spoštljivo spominjalo Trubarja kot očeta slovenskega knjižnega jezika in začetnika slovenske književnosti. O njem je pisal dr. Ivan Prijatelj, Anton Aškerc pa ga v duhoviti pesnitvi Slovenska legenda brani pred nasprotniki: »V jeziku premilem on prvi učil / moliti in psalme je peti«. Pisatelj Ošlak omenja še več avtorjev, ki so pisali o pomenu Trubarjevega dela za razvoj slovenskega jezika in književnosti, vendar sam to tezo zavrača. Z dokazi iz Trubarejvih del in pogovori z različnimi poznavalci reformacije je spoznal, da je razlog za njegova prizadevanja predvsem iskrena vera in pripadnost čistemu evangeliju – pravo spoznanje božje. V naslovu romana omenjeni Američan je Pitt Harrison, po študiju zgodovinar na kalifornijski univerzi v Turlocku. Izhaja iz ugledne družine, oče je pravni svetovalec za bančne procese in lastnik odvetniške pisarne. Težko razume, zakaj se je sin pod vplivom profesorja Campbella odločil za potovanje v majhno evropsko državo, kjer naj bi za svojo doktorsko disertacijo preučeval življenje in delo Primoža Trubarja. Pitt je sprva ateist, vse njegovo študijsko raziskovanje pa je hkrati pot bogoiskateljstva, ki ga pripelje do globoke vere in mu približa Kristusov evangelij. Spoznal je, da samo od sebe ne more nič nastati, odklanja tudi Darwinov nauk: »Pittova pamet je natanko vedela, da Bog je, Pittovo srce tega še ni hotelo vedeti in ni dalo pristanka umu, ki je zahteval svoje.« Pittovo potovanje se začne po osamosvojitvi Slovenije. Ob pristanku v Trstu spozna Randyja, virtualnega prijatelja, s katerim si je dopisoval po spletu. Randy se je že pred leti priselil z Nove Zelandije v Slovenijo, naučil se je jezika in dela kot misijonar nove verske skupnosti. Postane Pittov gostitelj in sopotnik na poti odkrivanja verskih globin evangelija in po krajih življenja Primoža Trubarja, Nova prijatelja razpravljata o Slovencih, strinjata se, da so mnenja vseh, ki so pisali o Trubarjevem delu in poslanstvu, prilagojena trenutni ideologiji in politiki. Vsi poudarjajo njegovo skrb za kulturni razvoj in knjižni jezik Slovencev, kar zveni kot zmaga jezikoslovja nad teologijo, pogovarjata se o zgodovini Slovencev, pokristjanjevanju, Ilirskih provincah, izobraževanju in šolstvu, komunizmu in marksizmu pa tudi o antiamerikanizmu. In kaj naj bi bili znameniti Slovenci? »Cankar je bil katoličan, a je bil tudi malo socialist, malo ničejanec, malo liberalec, malo tudi protestant. Enako Prešeren. Enako Tavčar, enako vsa slovenska literarna in kulturniška elita, deloma tudi duhovniška.« Na poti v Rašico se pogovarjata o grehu ubijanja, povojnih pobojih in grehu ubijanja lastnega zaroda, o prilagodljivosti vsaki trenutni oblasti – avstrijskemu cesarju, Srbom, nacizmu, komunizmu. Vsa ta prilagodljivost se kaže tudi v odnosu do lastnega jezika, saj ga Slovenci ne cenijo dovolj, zato si pomagajo z mešanjem angleščine. Tudi do tujcev so hlapčevsko ponižni. Odkrivanje postaj Trubarjevega življenja vzbuja vedno nove razprave o religijah, zlasti ko se skupinici iskalcev resnice o Trubarju pridruži najeti taksist, Mehmed Nikić, preprost in plemenit musliman, doma iz Bosne, in jim podrobno odkriva zakonitosti islama v Koranu, njihovi sveti knjigi, ki si jo različno razlagajo v soočenju džihada in usmiljenja. V krščanstvu še vedno vladajo nasprotja. Tudi novi evangeličani menijo, da posameznik za duhovno povezavo z Bogom ne potrebuje posrednikov, kot je papež v Rimu, ki ima celo svojo državo in naj bi bil božji namestnik na zemlji. Delo Vinka Ošlaka Američan v Rašici sodi med zahtevna besedila in je predvsem filozofska pripoved, čeprav ima tudi nekaj romanesknih prvin. Je potopis skozi slovensko in evropsko zgodovino, odpira pogled v različne nazore, ki jih odkrivamo v odgovorih posameznikov (profesorjev, zgodovinarja, pastorice, duhovnika) na ista vprašanja o Trubarju. Slogovno zahtevno besedilo vsebuje tudi več starih besed, zlasti za imena mest, kot sta Monakovo za München in Solnograd za Salzburg. Najdemo pa tudi neologizme: »ti si sin, torej sinuj in ne vprašaj, kako oče očetuje.« V Ošlakovem romanu Američan v Rašici vidimo veliko znanja in modrosti s področja filozofije, teologije in zgodovine ter avtorjeve nekonvencionalne poglede na svetovno dogajanje, na primer odmev na zloglasni 11. september v New Yorku. Med moškimi liki imajo ženske le obrobno vlogo. Izjema je lik Barbare, razgledane profesorice slovenščine, ki se poroči s Pittom ter postane njegova sopotnica in enakovredna sogovornica na potovanju za Trubarjem.

Gostili smo Kristino Bogataj, slovensko zborovsko dirigentko in pevko, ki že skoraj desetletje ustvarja na Finskem. Prvi magisterij je zaključila na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, drugega pa na akademiji v Helsinkih. V tem finskem mestu znanje prenaša tudi na mlade glasbenike. V oddaji je spregovorila o življenju in delu v tujini.

Gostili smo Kristino Bogataj, slovensko zborovsko dirigentko in pevko, ki že skoraj desetletje ustvarja na Finskem. Prvi magisterij je zaključila na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, drugega pa na akademiji v Helsinkih. V tem finskem mestu znanje prenaša tudi na mlade glasbenike. V oddaji je spregovorila o življenju in delu v tujini.

Letos spomladi je dopolnil 70 let dramski igralec Aleš Valič. Rodil se je v Ljubljani, kjer je leta 1977 končal študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Po študiju se je za dve sezoni zaposlil v SSG Trst, nato pa je bil stalni član ljubljanske Drame od 1990 do leta 2004. V tem obdobju je sodeloval tudi v drugih slovenskih gledališčih in izvedel nekaj lastnih produkcij. Aleš Valič ni samo odličnen karakterni igralec, je tudi izvrsten interpret umetniške besede. Od leta 1990 poučuje na AGRFT, kjer predava umetniško besedo. Leta 2006, ko se je za Radio z njim pogovarjala Tadeja Krečič, je bil tudi dekan Akademije. Aleš Valič veliko nastopa na filmu in na televiziji. Neprecenljiv pa je njegov umetniški opus, ustvarjen na radiu.

Dekliški zbor svetega Stanislava Škofijske klasične gimnazije bo na sobotnem koncertu na Akademiji za glasbo v Ljubljani predstavil koncertni program, s katerim bo konec julija nastopil na turneji po Tajvanu.

Dekliški zbor svetega Stanislava Škofijske klasične gimnazije bo na sobotnem koncertu na Akademiji za glasbo v Ljubljani predstavil koncertni program, s katerim bo konec julija nastopil na turneji po Tajvanu.

Dramska in filmska igralka Nataša Barbara Gračner si je sredi junija nadela Borštnikov prstan za izjemen igralski opus. Oblikovala je več kot dvesto gledaliških, filmskih, radijskih in televizijskih vlog, lotila se je tudi režije. »Njeno delo ni le pomemben del zgodovine slovenskega gledališča, temveč živa prisotnost etike umetniškega delovanja – pokončne, celovite, neodvisne in predane igralskemu poklicu v najširšem humanističnem smislu,« je zapisano v utemeljitvi strokovne komisije. Zadnja leta je tudi profesorica na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Z Natašo Barbaro Gračner se je ob podelitvi Borštnikovega prstana pogovarjala Tadeja Krečič. Fotografija: BoBo

O tem govori razstava "Na mladih svet stoji: mladi arhitekti v prostoru odrske scenografije", ki je na ogled v arhitekturni galeriji DESSA, kjer enajst mladih arhitektov razkriva različne možnosti oblikovanja prostora. Na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo obstaja magistrski študij scenografije, ki pa je študentom Fakultete za arhitekturo dostopen le v plačljivi obliki in šele po končanem študiju arhitekture.

Selma Spahić, bh. rediteljica koja je diplomirala režiju na Akademiji scenskih umjetnosti u Sarajevu, gošća je u ovoj epizodi podcasta. Još kao studentica radila je na kratkim i dokumentarnim filmovima, te je bila asistentica na filmu Aidе Begić "Snijeg". Od sredine 2000-ih Selma je režirala više od 30 nagrađivanih pozorišnih predstava širom regiona i Evrope, uključujući BiH, Srbiju, Hrvatsku, Crnu Goru, Sloveniju, ali i Veliku Britaniju i Njemačku. Od 2010. je bila selektorica programa Future MESS (za mlade rediteljke/reditelje), a između 2012. i 2017. bila je i umjetnička direktorica Festivala MESS u Sarajevu. U svojim predstavama, kao što je recimo Hipermnezija, bavi se temom rata i poslijeratnog nasljeđa i traumatskih stanja izazvanih ratom u bivšoj Jugoslaviji, a također istražuje rodno senzitivna pitanja u današnjoj društvenoj zajednici kroz feminističku i političku prizmu. Fokusirana je na intimne i društvene narative postjugoslovenskog neoliberalnog društva, uz hrabar i snažan scenografski i autorski angažman u procesu stvaranja predstava. Selma predaje režiju na ASU u Sarajevu.https://www.youtube.com/watch?v=v3gsn2enxn4Razgovarali smo o:00:00:00 Teaser i najava00:04:35 Predstava "Svijet i sve u njemu" dobila je 6 nagrada na Festivalu drame u Zenici00:12:28 Postavka Hemonovog romana "Bejturan i ruža" u SARTRu00:23:07 Predstava govori o ljubavi dvojice muškaraca i ratnim zbivanjima00:29:52 Kako je nastajala predstava Hipermneziju?00:38:28 Trilogija predstava o nasilju nad ženama i femicidu00:40:01 Digitalno nasilje nad ženama je jedan od fokusa u predstavama00:50:41 Naše duboko traumatizirano društvo producira porast nasilja nad ženama00:56:40 Prolazim kroz faze bijesa i nemoći svjedočeći nasilju i zlu koje gledamo uživo01:03:30 Kakva su financijska i druga prava radnica u kulturi?01:10:40 Teatar je magija kojoj se uvijek veselim ______________

Napovedujemo: gostovanje Simfoničnega orkestra RTV Slovenija v Mariboru, 8. koncert Sakralnega abonmaja, recital pianista Stevana Spalevića na Akademiji za glasbo v Ljubljani, koncert Filozofske filharmonije, Študentski pevski zbor Filozofske fakultete in gostujočega nemškega zbora, Junges Ensemble Dresden.

Napovedujemo Zvočne heterotipije na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

8. maja pred sto leti se je v Solkanu pri Novi Gorici rodil Vladimir Makuc, slovenski slikar, grafik in kipar. Makuc je študiral na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in diplomiral leta 1954. Pozneje je opravil še specialko za restavratorstvo. Četrt stoletja se je posvečal predvsem grafičnemu ustvarjanju in raziskoval različne grafične pristope, pozneje je prešel k slikarstvu, pa tudi kiparstvu, tapiseriji, knjižni opremi in keramiki, v poznejših letih je ustvarjal tudi v akvarelni tehniki. Značilnosti njegovega ustvarjanja zaznamujejo prizorišča in bitja iz narave, največkrat s Krasa, prostori in navade odmaknjenega, podeželskega življenja in starodavne tradicije. Leta 1979 je za svoje dosežke prejel Prešernovo nagrado in odlikovanje red dela z zlatim vencem, leta 1987 pa tudi nagrado Riharda Jakopiča in leta 2015 Župančičevo nagrado. Ob stoti obletnici rojstva Vladimirja Makuca je v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju na ogled razstava njegovih del z naslovom Želja po nebu. Na ogled je do 11. junija. Pogovor z Vladimirjem Makucem je leta 1999 posnela Vida Curk.

Jusuf Hadžifejzović je jedan od najpoznatijih bh. suvremenih umjetnika. Svoj umjetnički put započeo je sredinom '60 tih godina, kada je iz rodnog Prijepolja došao u Sarajevo na školovanje u Srednju umjetničku školu. Nije bio siguran gdje će ga primiti na Likovnu akademiju pa je polagao prijemni ispit na 3 Akademije, u Sarajevu, Beogradu i Zagrebu. Na koncu se odlučio za beogradsku Likovnu akademiju gdje je studirao u klasi Stojana Ćelića. Vanvremenski talentiran i buntovan kakav je bio i tokom studiranja u Beogradu, na nagovor Biljane Tomić, kuratorice beogradskog SKCa, odlučio je na posljednju godinu studija otići na Kunstakademie u Dusseldorf kod prof. Klausa Rinkea. Nakon što je diplomirao sa čistom desetkom na beogradskoj Akademiji sa jedinstvenim radom koji se sastojao od 6 rečenica ispisanih rukom na 6 papira, odlučio je doći u Sarajevo gdje je odmah nakon Olimpijade bio jedan od osnivača umjetničkog projekta Jugoslovenska dokumenta, najvažnije izložbe suvremene umjetniosti u bivšoj Jugoslaviji. Kasnije je pokrenuo i sarajevsko Bijenale moderne umjetnosti, koje je zajedno sa Dokumentima sredinom 80-tih oživjelo sarajevsku umjetničku scenu dovodeći ju u sami vrh scene jugoslavenske i svjetske suvremene umjetnosti. Ta je scena tokom ratnih godina iznjedrila i prvu Kolekciju Ars Aevi, budućeg sarajevskog muzeja savremene umjetnosti. Jusuf za sebe ne voli reći da je konceptualni umjetnik, nego da pripada postkonceptualnom umjetničkom žanru. Bavi se depografijom i analitičkim slikarstvom, a jedan je od najprovokativnijih umjetnika srednje generacije u bivšoj Jugoslaviji, koji je poznat i po svojim provokativnim performansima. Neki od njegovih kontroverznih performansa su imali gotovo proročanski karakter, a takav je i performans "Od kiča do krvi samo je jedan korak", koji je predstavio na Cetinjskom bijenalu 1991. godine. No, njegov najpoznatiji projekat "Prodavnica praznina" je poseban koncept udahnjivanja novog identiteta iskorištenim predmetima koje Jusuf svakodnevno koristi i nakon što im dodijeli certifikat vlasništva njegove praznine dobivaju status umjetničkog djela. U Skenderiji godinama vodi svoju Galeriju Charlama u kojoj je otvorio vrata mladim bosanskohercegovačkim umjetnicima i o kojoj je svojevremeno pisao i New York Times. Učestvovao je u mnogim veoma značajnim međunarodnim izložbama savremene umjetnosti od Berlina, Dusseldorfa, sve do Južne Koreje.U ovoj epizodi smo razgovarali o:00:00:00 Teaser i najava00:04:34 Dolazak na školovanje u sarajevsku Umjetničku školu00:08:41 Studij na Akademiji u Beogradu u klasi Stojana Ćelića00:11:05 Odlazak u Dusseldorf na Kunstakedemie kod Klausa Rinkea00:15:47 Kako je nastalo ime Galerije Charlama?00:18:18 Čuveni diplomski rad na beogradskoj Akademiji sastojao se od 6 rečenica ispisanih rukom na 6 papira00:20:36 Dolazak u Sarajevo i rad na Jugoslovenskim Dokumentima00:27:35 Performans na Cetinjskom Bijenalu iz 1991. "Od kiča do krvi samo je jedan korak"00: 33:50 Rad "Schonne Gruse aus banditen Strasse" 00:38:12 Nastanak "Prodavnice praznina" nakon njegovog povratka iz Antwerpena00:42:05 "Svoj život sam izložio u Prodavnici praznina" 00:47:30 Tekst u New York Timesa o galeriji Charlama00:55:30 U zemljama ex Jugoslavije vrlo jaka scena suvremene umjetnosti01:00:33 Performans "Prodavnice praznina" uživo u podcastu01:13:10 "Cijena mojim "prazninama" će skočiti nakon moje smrti" ______________

Slovenski starši so Karolino Koglot v iskanju boljšega življenja še kot dojenčico vkrcali na ladjo, ki je po 45 dneh prispela na cilj. V Caracasu so začeli na novo. Doma so na vztrajanje njene mame govorili tudi slovensko. Znanje jezika je dopolnila med študijem na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Delala je kot restavratorka, po upokojitvi pa zdaj poučuje študente v mestu Maracay, kjer živi. Blizu so ji tamkajšnja radost do življenja, prijaznost in solidarnost ljudi. Po desetletjih življenja v Južni Ameriki priznava, da je doma na dveh koncih. Ko je v Venezueli, pogreša Slovenijo in obratno. Ob nedavnem obisku je poleg radijskega studia obiskala tudi tržnico. Na vprašanje, kaj bo odnesla domov, najprej izstreli: »Žganje!«

Jana Menger je koreografinja in režiserka, plesalka in performerka, gledališka ustvarjalka ter predavateljica na Akademiji za ples. Njen opus obsega več kot 70 plesnih in dramskih predstav. Prejšnji teden je na Malo sceno Mestnega gledališča ljubljanskega postavila prvo slovensko uprizoritev drame James Brown je uporabljal navijalke, popularne francoske avtorice Yasmine Reza. Ko pristopim gledališču, pravi, je gib moj domicil. Njena zgodba s plesom se je začela že v rani mladosti pri gimnastiki.

Tedenski pregled glasbenih dogodkov začenjamo na simpoziju, ki je 10. in 11. oktobra 2024 potekal na Akademiji za glasbo, potem pa se bomo posvetili prvemu koncertu orkestrskih abonmajev Slovenske filharmonije, koncertu abonmaja Filharmonični klasični koncerti. Povedali bomo nekaj tudi o koncertu mešanega pevskega zbora Emil Komel, ki je nastopil v okviru cikla Plečnik in a capella, o prvem koncertu cikla Harmonia concertans ter o odprtju operne sezone v Zagrebu z Leharjevo Judito. Za konec vabimo na koncerte koncertne sezone Glasbene mladine Slovenija in Zavoda Celeia Celje ter festivala Cellofest.

Svetovni umetnostni trg je živahen in pester. Na leto ustvarja finančni promet, ki se meri v milijardah. Slovenski umetnostni trg pa je po drugi strani komaj zaznaven. Zaprt v svoji majhnosti ne predstavlja spodbudnega okolja za razvoj umetniške produkcije. Vse več umetnic in umetnikov zapušča ustvarjalne poklice in se preusmerja na druga področja. Tudi podpornikov, mecenov in zbirateljev umetnosti pri nas ni veliko in še ti se pogosteje kot za sodobno umetnost odločajo za že uveljavljene avtorice in avtorje. Kakšne so razmere na slovenskem umetnostnem trgu in kateri so razlogi zanje v tokratni Intelekti. Pripravlja jo Miha Žorž. Gosta: umetnostna zgodovinarka in umetnostna kritičarka, izredna profesorica na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani Dr. Nadja Zgonik in Damjan Kosec, galerija in dražbeno hišo Sloart

Tedenski pregled glasbenih dogodkov začenjamo s koncertoma Simfonic voices, v okviru katerega so v Kopru izvedli dve Pergolesijevi deli, ter koncertnim abonmajem Zavoda Celeia, v okviru katerega sta v Celju nastopila Franc Kosem in Jože Bogolin. V Fokusu oddaje se posvečamo koncertu cikla SOS Slovenske filharmonije, ki je bil ob visokem osebnem jubileju posvečen Lojzetu Lebiču, in koncertoma sodobne večkanalne elektroakustične glasbe ZVO.ČI.TI Akuzmonij Di-Fuzija. Poleg tega predstavljamo še konferenco o umetniškem raziskovanju Eparm, ki je potekala na Akademiji za glasbo, koncert godalnega kvarteta Ébène, ki je nastopal v okviru Koncertne poslovalnice Narodnega doma Maribor, ter premiero Verdijeve opere Nabucco, ki so jo uprizorili v Trstu.

Maja Puđa, akademska slikarica iz Livna, koja je svoje zvanje stekla na splitskoj Akademiji likovnih umjetnosti, predstavljena je u siječnju na 120. godišnjici Salon D'Automne - Jesenskog salona u Parizu. Ova izložba, pokrenuta još 1903., i dalje se smatra najznačajnijom suvremenom umjetničkom manifestacijom u Francuskoj, a privlači tisuće posjetitelja iz cijelog svijeta.

Martin Turk je docent na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorica, filmski režiser in scenarist, avtor celovečernega dokumentarnega igranega filma Kino Volta, ki bo na 35. Tržaškem filmskem festivalu doživel svetovno premiero. Film nas popelje v Trst na začetku 20. stoletja, ko se štirje podjetniki pod vodstvom takrat še neznanega dublinskega učitelja Jamesa Joycea odločijo odpreti prvi irski kino – Cinema.

Predsjednik Milanović i premijer Plenković i dalje su na suprotnim stranama oko glasanja o UN-ovoj Rezoluciji o Gazi. Hrvatska očekuje ulazak u OECD 2026. godine. Studenti zagrebačke Akademije dramskih umjetnosti prosvjedovali su protiv seksualnog i psihičkog zlostavljanja na Akademiji.

Arijana Lekić Fridrih je rođena u Zagrebu gdje živi i radi. Završila je studij Filma i videa na Umjetničkoj akademiji u Splitu te studij Režije dokumentarnog filma na Akademiji dramske umjetnosti u Zagrebu. Djeluje u području performansa, filma i video umjetnosti. Arijana Lekić-Fridrih je umjetnica čiji radovi dišu aktivizam i odgovorno građanstvo, žive i nastaju u javnom prostoru i kao zajednički cilj uvijek imaju promjenu - u društvu, u javnom mišljenju, u svakom pojedincu. Njezini radovi uglavnom su feminističke tematike, a predstavljaju koloplet nasilja nad ženama koji je u današnjem društvu gotovo neraskidiv. Pogledajte ovaj predivan projekat: https://www.youtube.com/ @From5To95 From5To95" is a web art project which serves as a medium to share stories and experiences. Young girls, girls and women talk about what it means to be a woman and how their life paths differ from the paths their mothers and grandmothers took. Each woman represents one year of life- from 5 to 95 Projekt od5do95 autorice Arijane Lekić- Fridrih i Andree Kaštelan dostupan je na www.od5do95.com Za sve linkove ka ovom podkastu: Linktr.ee: https://linktr.ee/being_and_doing Jednokratne donacije kanalu: ⁠ https://paypal.me/beinganddoing Za informacije o radu sa mnom posetite https://www.instagram.com/aleksandra.vancevska Ovaj podkast predstavlja lične stavove i mišljenja mojih gostiju i mene. Sadržaj ovde ne treba shvatiti kao medicinski ili psihološki savet. Sadržaj je namenjen u informativne svrhe, a kako je svaka osoba jedinstvena, konsultujte odgovarajućeg stručnjaka za sva konkretna pitanja koja imate. S'ljubavlju, Aleks

" Ljubav i posao, to su stvari koje te određuju." U 214. epizodi Pojačala gost Ivana Minića je Zoran Jedrejčić, najznačajniji i najnagrađivaniji dizajner naše regije. Zoran nam priča o tome kako je želja da postane profesionalni vaterpolista kad poraste, prešla u želju da se bavi medicinom. Kada je saznao šta sve medicina podrazumeva, odlučio je da je možda ipak bolja arhitektura. Na zanimljiv način nam objašnjava kako ni to nije ono gde je on zapravo završio, i kako ga je razgovor u vozu sa svojim saputnikom preokrenuo i usmerio ka dizajnu. Studiranje mu je lepo išlo ali zbog rata prelazi da studira u Italiji. Kasnije na sasvim slučajan način kreće sa radom u poznatom studiju “Ettore Sottsass”. U tom studiju on stiče puno iskustva i radi sa nekim od jako velikih firmi. Kada mu je ponuđeno partnerstvo, Zoran odbija ponudu i kreće samostalno da se bavi dizajnom i otvara sopstveni studio u Milanu. U ovom podkastu možete takođe čuti kako je to voditi firmu od oko 60 zaposlenih, i kako je to na kraju voditi studio u kom na kraju radi sav posao samo jedan čovek, Zoran Jedrejčić. Kasnije, radi ljubavi, Zoran prelazi u Beograd, gde isprva predaje kao profesor na Akademiji likovnih umetnosti, kasnije otvara studio u Beogradu i postaje umetnički direktor Beogradskog sajma. Na sajmu pravi kreativni preokret, za koji su u početku svi bili skeptični, ali upravo taj preokret je doveo Beogradski sajam nameštaja do cvetanja. Zoran planira da ovim poslom nastavi da se bavi, jer osim što mu je to posao, to mu je i strast, i želja mu je baviti se ovim poslom dokle god je živ. Teme u ovoj epizodi: - Uvod i predstavljanje - Kad porastem biću - Zašto baš Italija - Kako je izgledao život u Italiji - Posebna poslovna iskustva - Razmišljanje o praktičnosti u procesu pravljenja - Kako redizajnirati proizvod - Kako je Zoran došao u studio, a kako je izašao - Kako zaposliti ispravne ljude - Kako balansirati između onoga što moraš i onoga što želiš - Kako je doneta odluka o prelasku u Beograd - Kako je sajam iz nečeg generičkog prešao u nešto inspirišuće - Omiljeni projekti - Kako Zoran vidi sebe kroz vreme Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/3M0sWpM Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN

Podržite me na Patreonu: https://www.patreon.com/agelast Jednokratne donacije kanalu: https://www.paypal.me/agelastpodcast Kripto donacije: BTC: 1BdrToPVPRbMtzPkdX8z3wviTHZZyzqD7w ETH: 0xe189975f215102DD2e2442B060D00b524a608167 FB: https://www.facebook.com/galebnikacevic Instagram: https://www.instagram.com/agelast_/ Twitter: https://twitter.com/GalebNikacev A1: https://a1.rs/privatni Legend WW: https://www.legend.rs/ Iskoristite promo kod ZLAGELAST za 15% popusta na CBD artikle: https://bit.ly/3B1yzOR U ovoj epizodi gosti su Katarina Mitić, muzikološkinja koja u svom radu spaja muziku sa različitim disciplinama. Preko deset godina angažovana je u sektoru kulture i industriji zabave. Imala je priliku da radi za velike kompanije poput Warner Music Group i 20th Century Studios. Studentkinja je doktorskih studija na Interdisicplinarnim studijama Univerziteta umetnosti u Beogradu, a u fokusu njenog istraživanja jeste odnos muzike i video igara. Potom je tu Manojlo Maravić, profesor na Akademiji umetnosti u Novom Sadu, autor knjige „Totalna istorija kompjuterskih igara” i profesor teorije igara, a sa njima je Igor Simić, osnivač „Demagog” studija, filozof i reditelj, ali pre svega spoznat kao kreator indie hit igre „Golf Club: Wasteland”, koja ga je lansirala među internacionalne zvezde razvoja kompjuterskih igara. U ovoj epizodi pozabavićemo se, ne samo istorijom kompjuterskih igara i razvojem kulture igara u savremenom društvu, već i pozicioniranjem igara i savremene tehnologije u našem svakodnevnom životu, kao i njihovog mesta u visokoj umetnosti gde im je danas, svakako, mesto. Audio: Marko Ignjatović Instagram: Galeb Nikačević Hasci-Jare: https://www.instagram.com/agelast_/ Sandra Planojević: https://www.instagram.com/run_lola_run_7/ Audio: Marko Ignjatović Instagram: Galeb Nikačević Hasci-Jare: https://www.instagram.com/agelast_/ Sandra Planojević: https://www.instagram.com/run_lola_run_7/

Podržite me na Patreonu: https://www.patreon.com/agelast Jednokratne donacije kanalu: https://www.paypal.me/agelastpodcast Kripto donacije: BTC: 1BdrToPVPRbMtzPkdX8z3wviTHZZyzqD7w ETH: 0xe189975f215102DD2e2442B060D00b524a608167 FB: https://www.facebook.com/galebnikacevic Instagram: https://www.instagram.com/agelast_/ Twitter: https://twitter.com/GalebNikacevic A1: https://a1.rs/privatni Legend WW: https://www.legend.rs/ Vasil Hadžimanov je, pre svega, jazz muzičar, poznat ne samo kao član veoma ugledne jugoslovenske muzičke porodice, (od Zafira Hadžimanova do Bisere Velentalić), već kao veoma uspešan i priznat kako lokalni, tako i međunarodni muzičar sa karijerom koja se proteže skoro punih trideset godina. Od 1996. kada je počeo da nastupa i prvim albumom „11 razloga za…” iz 2001. godine, zakoračio je na muzičku scenu, stvarajući i danas. 2019. godine je objavio svoj 7. studijski album, „Sands”, a novi materijal je gotov i uskoro nas očekuje njegovo osmo izdanje. U međuvremenu je pravio i muziku za filmove, od „Kad porastem biću kengur”, pa sve do ovogodišnjeg hita, „Leto kada sam naučila da letim”. A počeo je da radi i kao profesor na novosadskoj Akademiji umetnosti, pored angažmana na Muzičkoj akademiji u Štipu, u Makedoniji, gde predaje od 2011. godine. Navođenje nagrada i priznanja kada je njegova karijera u pitanju bi bilo suvišno, ali u ovoj epizodi razgovarali smo, prirodno, o muzici, njegovoj bogatoj karijeri, ali i muzičkoj industriji, umetnosti uopšte, balansiranju partnerskog i profesionalnog odnosa, kao i mnogim drugim temama. Audio: Marko Ignjatović Instagram: Galeb Nikačević Hasci-Jare: https://www.instagram.com/agelast_/ Sandra Planojević: https://www.instagram.com/run_lola_run_7/ Audio: Marko Ignjatović Instagram: Galeb Nikačević Hasci-Jare: https://www.instagram.com/agelast_/ Sandra Planojević: https://www.instagram.com/run_lola_run_7/

Proteini so gradniki našega življenja, zaradi njih lahko dihamo, mislimo, hodimo … V prvi epizodi serije smo odkrivali, zakaj je sploh pomembno, da poznamo njihovo tridimenzionalno obliko. S tem znanjem lahko namreč bolje razumemo procese življenja, imamo vpogled v številne bolezni, hkrati pa je to podlaga za načrtovanje novih zdravil. V drugi epizodi tridelne serije Proteini, gradniki življenja se spoznamo z načinom za določanje tridimenzionalne oblike molekul - s krioelektronsko mikroskopijo. Obiščemo tudi laboratorij na Kemijskem inštitutu, kjer stoji edini tak mikroskop v Sloveniji in pokličemo Nobelovega nagrajenca Joachima Franka, ki je leta 2017 prejel tretjino nagrade za razvoj na področju krioelektronske mikroskopije. Pa še to: na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje so nam natisnili model 3D-proteina, več o njegovi obliki pove prof. Metod Frlic, predstojnik oddelka za kiparstvo.