Podcasts about fakulteti

Nedavno je Afriška unija, ki združuje 55 držav, podprla kampanjo Correct the map za prenehanje uporabe Mercatorjevega zemljevida sveta iz 16. stoletja, ki je še vedno najbolj pogosto uporabljen prikaz Zemlje na ravni površini zemljepisne karte. Projekcija, ki jo je za navigacijo ustvaril flamski kartograf Gérard de Crémère (1512 – 1594), bolj znan kot Gerardus Mercator, namreč popači velikosti celin, poveča območja blizu polov, kot sta Severna Amerika in Grenlandija, hkrati pa skrči Afriko in Južno Ameriko. Na Mercatorjevi projekciji sta, na primer, Grenlandija in Afrika videti približno enake velikosti, v resnici pa je afriška celina 14x večja od Grenlandije. V kampanji zato predlagajo prenehanje uporabe Mercatorjevega zemljevida in začetek uporabe zemljevida Equal Earth iz leta 2018 (na priloženi sliki) V pogovoru doc. dr. Dušan Petrovič s Katedre za kartografijo, fotogrametrijo in daljinsko zaznavanje na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani pojasnjuje ozadje in smiselnost pobude. Očitek o kolonialni dediščini Mercatorjeve projekcije sveta drži le na kopnem, v primeru okvar satelitske navigacije, pomorcem na oceanih preostaja Mercatorjeva karta še vedno plovbi primernejše orodje za smer potovanja. Poleg tega pa ljudje iz slovenskih dežel nikakor niso bili tisti, ki so izvajali suprematistično kolonialno politiko do svetovnega juga, zato se ne bi smeli obremenjevati s t.im. »krivdo belega človeka«. Ta velja za bivše in sedanje kolonialne sile zahodne Evrope. Kot zanimivost še to, pri razvoju omenjene ekvivalentne projekcije sveta na karti je aktivno sodeloval tudi Bojan Šavrič – alumni Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, ki trenutno živi in dela v Kaliforniji. Zemljevid iz leta 2018, pri izdelavi katerega sta sodelovala z njim še Bernhard Jenny, in Tom Patterson, prikazuje države in celine v njihovih dejanskih velikostih. FOTO: Projekcija ekvivalentne Zemlje iz l.2018 VIR: https://en.wikipedia.org/wiki/Equal_Earth_projection

Dr. Gordon Neufeld, klinični psiholog, eden največjih mednarodnih strokovnjakov za razvoj otrok, v svoji knjigi Otroci nas potrebujejo piše o razliki med silo in močjo. Moč ne kot nekaj, ki hlepi po oblasti in povzpetništvu, temveč moč kot avtoriteta starševskega vzgajanja. Ki pa ne izhaja iz sile, prisile, temveč iz ustrezno usklajenega odnosa z otrokom. Torej v tem, da znamo pritegniti pozornost naših otrok, izvabiti njihove dobre namene, vzbuditi v njih spoštovanje in zagotoviti njihovo sodelovanje. Brez teh štirih sposobnosti nam preostaneta samo še prisila in podkupovanje. In zdi se, da v tem zeitgeistu kot starši in kot družba operiramo predvsem s slednjim. K temu dodajte še to, da je naša kultura prežeta z narcisizmom in spektakularnim. Hitreje, višje in močneje ni več le olimpijski moto, temveč postaja splošno gonilo kapitalizma. Lahko dodamo še lepše, bogatejše, glasnejše, boljše, učinkovitejše etc., skratka, borba za uspeh je ime igre, ki nam jo ponuja duh časa. Uspeh je imeti obilje vsega, hkrati pa, se zdi, stradamo osnov človečnosti. In v tem duhu se lomijo kopja predvsem na telesih otrok, ki so vse bolj sedeča, negibljiva in posledično zanemarjana. In drug ekstrem, v šport se jih peha s starševsko željo po doseganju in preseganju - prehitro, previsoko in premočno, če parafraziramo olimpijski moto. V tokratnih Glasovih svetov smo se pogovarjali o tem, kaj se dogaja s telesno vzgojo naših otrok in kaj se dogaja z njimi pri športnih udejstvovanjih, ki vse bolj spominjajo na brutalno gladiatorstvo. Naša družba, se zdi, zdravega razvoja otrok ne ceni. Za debato z avtorico in voditeljico oddaje Liano Buršič sta z vami gosta: - dr. Milan Hosta, predavatelj humanistike in etike za kineziologe in športne pedagoge na Fakulteti za vede o zdravju pri Univerzi na Primorskem ter od leta 2001 vodja programa Sportikus za razvoj življenjskih veščin v športu - dr. Klemen Lah s Filozofske fakultete v Ljubljani, član strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, nekdanji atlet in reprezentant, nekdanji predsednik Akademskega atletskega društva Slovan.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Mrušič in Igor Velše. Pisatelj Vinko Ošlak se je rodil v Slovenj Gradcu. Študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je dopolnil z magisterijem na Akademiji znanosti v San Marinu. Od leta 1982 živi v Celovcu. Njegovo delo je izredno obsežno in raznovrstno, obsega izvirno leposlovje, filozofske razprave, članke, prevode (tudi v esperanto) ter eseje o politiki. zgodovini, veri in etičnih vprašanjih. Prejel je Rožančevo nagrado za esejistiko ter nagrado svetlobnica na razpisu založbe Družina za roman Pisma Philemonu. V tem delu oživlja začetke krščanstva v prvem stoletju po Kristusu in življenje apostola Pavla v Rimu. Roman Američan v Rašici se posveča življenju in delu Primoža Trubarja in njegovi življenjski poti od rojstne Rašice do zadnje postaje v nemškem Derendingenu. V slovenski literarni zgodovini se je ob krepitvi narodne zavesti v začetku 20. stoletja, zlasti leta 1908 ob petstoti obletnici Trubarjevega rojstva, več pisateljev in literarnih zgodovinarjev spoštljivo spominjalo Trubarja kot očeta slovenskega knjižnega jezika in začetnika slovenske književnosti. O njem je pisal dr. Ivan Prijatelj, Anton Aškerc pa ga v duhoviti pesnitvi Slovenska legenda brani pred nasprotniki: »V jeziku premilem on prvi učil / moliti in psalme je peti«. Pisatelj Ošlak omenja še več avtorjev, ki so pisali o pomenu Trubarjevega dela za razvoj slovenskega jezika in književnosti, vendar sam to tezo zavrača. Z dokazi iz Trubarejvih del in pogovori z različnimi poznavalci reformacije je spoznal, da je razlog za njegova prizadevanja predvsem iskrena vera in pripadnost čistemu evangeliju – pravo spoznanje božje. V naslovu romana omenjeni Američan je Pitt Harrison, po študiju zgodovinar na kalifornijski univerzi v Turlocku. Izhaja iz ugledne družine, oče je pravni svetovalec za bančne procese in lastnik odvetniške pisarne. Težko razume, zakaj se je sin pod vplivom profesorja Campbella odločil za potovanje v majhno evropsko državo, kjer naj bi za svojo doktorsko disertacijo preučeval življenje in delo Primoža Trubarja. Pitt je sprva ateist, vse njegovo študijsko raziskovanje pa je hkrati pot bogoiskateljstva, ki ga pripelje do globoke vere in mu približa Kristusov evangelij. Spoznal je, da samo od sebe ne more nič nastati, odklanja tudi Darwinov nauk: »Pittova pamet je natanko vedela, da Bog je, Pittovo srce tega še ni hotelo vedeti in ni dalo pristanka umu, ki je zahteval svoje.« Pittovo potovanje se začne po osamosvojitvi Slovenije. Ob pristanku v Trstu spozna Randyja, virtualnega prijatelja, s katerim si je dopisoval po spletu. Randy se je že pred leti priselil z Nove Zelandije v Slovenijo, naučil se je jezika in dela kot misijonar nove verske skupnosti. Postane Pittov gostitelj in sopotnik na poti odkrivanja verskih globin evangelija in po krajih življenja Primoža Trubarja, Nova prijatelja razpravljata o Slovencih, strinjata se, da so mnenja vseh, ki so pisali o Trubarjevem delu in poslanstvu, prilagojena trenutni ideologiji in politiki. Vsi poudarjajo njegovo skrb za kulturni razvoj in knjižni jezik Slovencev, kar zveni kot zmaga jezikoslovja nad teologijo, pogovarjata se o zgodovini Slovencev, pokristjanjevanju, Ilirskih provincah, izobraževanju in šolstvu, komunizmu in marksizmu pa tudi o antiamerikanizmu. In kaj naj bi bili znameniti Slovenci? »Cankar je bil katoličan, a je bil tudi malo socialist, malo ničejanec, malo liberalec, malo tudi protestant. Enako Prešeren. Enako Tavčar, enako vsa slovenska literarna in kulturniška elita, deloma tudi duhovniška.« Na poti v Rašico se pogovarjata o grehu ubijanja, povojnih pobojih in grehu ubijanja lastnega zaroda, o prilagodljivosti vsaki trenutni oblasti – avstrijskemu cesarju, Srbom, nacizmu, komunizmu. Vsa ta prilagodljivost se kaže tudi v odnosu do lastnega jezika, saj ga Slovenci ne cenijo dovolj, zato si pomagajo z mešanjem angleščine. Tudi do tujcev so hlapčevsko ponižni. Odkrivanje postaj Trubarjevega življenja vzbuja vedno nove razprave o religijah, zlasti ko se skupinici iskalcev resnice o Trubarju pridruži najeti taksist, Mehmed Nikić, preprost in plemenit musliman, doma iz Bosne, in jim podrobno odkriva zakonitosti islama v Koranu, njihovi sveti knjigi, ki si jo različno razlagajo v soočenju džihada in usmiljenja. V krščanstvu še vedno vladajo nasprotja. Tudi novi evangeličani menijo, da posameznik za duhovno povezavo z Bogom ne potrebuje posrednikov, kot je papež v Rimu, ki ima celo svojo državo in naj bi bil božji namestnik na zemlji. Delo Vinka Ošlaka Američan v Rašici sodi med zahtevna besedila in je predvsem filozofska pripoved, čeprav ima tudi nekaj romanesknih prvin. Je potopis skozi slovensko in evropsko zgodovino, odpira pogled v različne nazore, ki jih odkrivamo v odgovorih posameznikov (profesorjev, zgodovinarja, pastorice, duhovnika) na ista vprašanja o Trubarju. Slogovno zahtevno besedilo vsebuje tudi več starih besed, zlasti za imena mest, kot sta Monakovo za München in Solnograd za Salzburg. Najdemo pa tudi neologizme: »ti si sin, torej sinuj in ne vprašaj, kako oče očetuje.« V Ošlakovem romanu Američan v Rašici vidimo veliko znanja in modrosti s področja filozofije, teologije in zgodovine ter avtorjeve nekonvencionalne poglede na svetovno dogajanje, na primer odmev na zloglasni 11. september v New Yorku. Med moškimi liki imajo ženske le obrobno vlogo. Izjema je lik Barbare, razgledane profesorice slovenščine, ki se poroči s Pittom ter postane njegova sopotnica in enakovredna sogovornica na potovanju za Trubarjem.

V Zanimivostih nočnega neba je bil naš gost študent doktorskega študija na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani Bor Jamnik, ki se je udeležil Poletne šole na Vatikanskem observatoriju. Zanimalo nas je, kako je bil izbran, kakšno je bilo vzdušje in kaj so proučevali. V oddaji nismo pozabili na aktualni popolni Lunin mrk.

Zakaj bodo potrebne spremembe poklicne mature? Bodo prinesle višje standarde znanja študirajočih, bolj pravičen izobraževalni sistem, bo študentov, ki ne dokončajo študija, manj kot zdaj? Ali pa se bo znižala dostopnost terciarnega izobraževanja, povečala nepravičnost v slovenskem šolskem prostoru in znižal standard znanja v gimnazijah? Kako se slovenska izobrazbena struktura ujema s trgom dela in potrebami zaposlovalcev? Se v Sloveniji sploh še splača študirati? Odgovore smo iskali v oddaji Intelekta. Gosti: dr. Danijela Makovec Radovan, predsednica Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije, dr. Tjaša Redek, profesorica na Fakulteti za ekonomijo Univerze v Ljubljani, dr. Marjan Šimenc, profesor na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in raziskovalec na Pedagoškem inštitutu, in dr. Darko Zupanc, vodja sektorja za raziskave in razvoj na Državnem izpitnem centru.   foto: MMC (BoBo/Žiga Živulović ml.)

Študijski program traja dve leti in je namenjen pravzaprav vsem. Tistim, ki že živijo močno vero in tistim, ki po tej poti šele stopajo. Posebnost programa je pestrost in raznolikost vsebin ter skupinska dinamika, ki se razvije med udeleženci. Druga posebnost pa je tudi, da leta niso ovira. Naši gostje so bili Boštjan Mlakar, Majda Žužek in nosilec programa profesor pater dr. Ivan Platovnjak.

Kaj – poleg geografskega označevalca – so nam ti ljudje še zapustili? Kakšen jezik so govorili, s kakšnimi gospodarskimi dejavnostmi so se ubadali, kakšna verovanja so gojili in kaj se je z njimi navsezadnje zgodilo?Poletje gre počasi sicer h koncu, a v tokratnem Kulturnem fokusu smo se vseeno odpravili proti morju, v Istro. Se pa nismo napotili v katerega izmed tamkajšnjih letoviških mestec, ki jih dandanes tako radi obiskujemo, ampak smo odpotovali v preteklost, precej oddaljeno preteklost pravzaprav, saj smo se namenili v Istro, kakršna je bila sredi prvega tisočletja pred našim štetjem. In zakaj smo si izbrali prav v to obdobje? – Ker je to bil čas, ko so tam živeli Histri, ljudstvo, po katerem je polotok dobil svoje današnje ime. Pa so nam poleg geografskega označevalca ti ljudje zapustili še kaj? Kaj sploh vemo o njih? Kakšen jezik so govorili, s kakšnimi gospodarskimi dejavnostmi so se ubadali, kakšna verovanja so gojili, kaj se je z njimi navsezadnje zgodilo in kje si zdaj lahko ogledamo najbolj zanimive ostaline njihove materialne kulture? – To je le nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v pogovoru z arheologinjo, predavateljico na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Martino Blečić Kavur, ki je pred nedavnim objavila intrigantno, s slikovnim gradivom bogato opremljeno monografijo Herojska doba Histrov, v kateri je strnila naše današnje védenje o najstarejših znanih prebivalcih Istre. Foto: delno ohranjena koščena figurica jezdeca na konju, odkrita v eni izmed grobnic v Nezakciju (Herojska doba Histrov)

Številne raziskave so pokazale, da ima lahko prezgodnja in prekomerna raba zaslonskih naprav pri otrocih in najstnikih škodljive učinke na njihov celovit razvoj. V Sloveniji so strokovnjaki izdali smernice uporabe zaslonov, določene omejitve uporabe pametnih telefonov se uvajajo v šolah, škodljivosti se zavedajo tudi starši, kljub temu pa se zaslonski čas mladih povečuje. Ne le pri nas, tudi drugod. Kaj narediti, kje iskati rešitev? Odgovore smo iskali z dr. Cristine Montañola-Sales z Universitat Ramon Llull (Barcelona) in Katja Koren Ošljak s Katedra za medijske študije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Asistentka doktorica Gabrijela Simetinger, dr. med. specialistka ginekologije in porodništva, se je na študij medicine vpisala leta 1989. Vzporedno je študirala na Fakulteti za socialno delo. Specializacijsko medicinsko prakso je opravljala v Egiptu in Sudanu. Delala je tudi v Braziliji. Specialistični študij spolne medicine pa je opravljala v Oxfordu. Po izkušnjah v tujini se je vrnila v Ljubljano, kjer že sedemnajst let dela kot ginekologinja in porodničarka v Splošni bolnišnici Novo mesto. Je predsednica Interdisciplinarnega konzilija za potrditev spolne identitete, aktivna članica evropskega znanstvenega združenja za spolno zdravje žensk ter multidisciplinarnega združenja spolne medicine. Dr. Gabrijelo Simetinger je pred mikrofon povabila Tita Mayer.

Kaj bi pomenil hud zobobol sredi vesoljske misije na poti proti Marsu? Ali pa krvni strdek v vratni veni tisoče kilometrov od doma?V tokratni Xkurziji predstavimo dva projekta, ki bosta astronavtom v prihodnosti omogočili daljše in varnejše misije. Prvi je SpaceDent, pri katerem so raziskovalci zasnovali posebno zobozdravstveno komoro in orodja iz nevnetljivih materialov, da bi astronavti lahko sami poskrbeli za osnovna zobozdravstvena zdravljenja. Drugi projekt pa povezuje srčno-žilne strokovnjake in strojne inženirje. Skupaj razvijajo sistem za zgodnje zaznavanje sprememb v vratni veni, kjer lahko nastanejo nevarni krvni strdki. Kako takšne raziskave potekajo in zakaj so ključne za prihodnost vesoljskih odprav? Sogovorniki: Tine Šefic, absolvent dentalne medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, projektni vodja projekta Spacedend dr. Aleš Fidler, profesor na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in zobozdravnik specialist na Stomatološki kliniki UKC Ljubljana Hana Prtenjak, študentka na Fakulteti za strojništvo, inženirka strojništva dr. Janez Urevc, docent na Fakulteti za strojništvo, so-vodja projekta: Razvoj tehnologij za varnejše vesoljske misije

Športniki, vrhunski športniki, so tretirani kot nekakšen tabernakelj, sveti prostor, posvečen, v katerega polagamo svoje največje upe, najbolj skrita hrepenenja, od njih pričakujemo skorajda odrešenjsko moč, hkrati pa jih tako zlahka iz panteona vržemo ven, v podzemlje, in na tej poti v pekel jih seveda zapustimo ali pa še huje, pospremimo z vsem lastnim neizživetim, frustriranim, destruktivnim. Na kratko – vrhunski športniki so najbolj pripraven poligon za naše projekcije. In v dobi turbo kapitalizma, na prepihu transhumanizma, hiper individualizma, ko poslušamo zgodbe o več deset in sto milijonskih športnih pogodbah, o številnih zlorabah, tudi spolnih, o vse bolj brezkompromisni tekmovalnosti, ki mnogokrat spregleda sotekmovalca kot sočloveka, se v tokratni Intelekti sprašujemo - ali (vrhunske) športnike sploh še postavljamo na piedestal/zaradi česa, katere so vrline in vrednote ter primankljaji/deviacije, ki jih živijo? In mi z njimi. Kot posamezniki in kot družba. Za premišljevanja in debato so se avtorici in voditeljici Intelekte Liani Buršič v radijskem studiu pridružili gostje: - mag. Sara Isaković, olimpijska podprvakinja v plavanju (Peking 2008 - srebrna medalja na 200 m prosto), magistrica performance psihologije (psihologije uspešnega nastopanja). Študirala je na kalifornijski univerzi Berkeley in univerzi San Diego. Je tudi publicirana znanstvenica na področju nevropsihologije, TEDx govorka in avtorica. 17 let že deluje v vodah psihologije in pomaga ljudem pri optimizaciji vsakdanjega delovanja in vrhunskega nastopanja v stresnih situacijah. - - dr. Milan Hosta – znanstveni sodelavec in predavatelj na Fakulteti za vede o zdravju Univerze na Primorskem, športni pedagog, filozof, trener življenjskih veščin ter mentor tudi vrhunskim športnikom pri razvoju zavesti, ustanovitelj Sportikus programa in pobudnik razvoja filozofije športa v Sloveniji leta 2001. Član delovne skupine Consciousness Education Collaborative Inquiry pri Galileo Commission in aktivni sodelavec pri Global Consciousness Project 2.0 pri HeartMath Institute. - - docent dr. Uroš Perko - nekdanji vrhunski športni plezalec, na Fakulteti za vede o zdravju doktoriral na temo duševnih motenj v športu, na podlagi tega je nastala še istoimenska knjiga. Študiral je tudi psihoterapijo na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani. Je geštalt psihoterapevt, deluje v Zavodu Mitikas, je avtor večih strokovnih in znanstvenih člankov na temo duševnega zdravja športnikov in različnih zasvojenosti. Na Novi univerzi je nosilec predmeta Psihoterapija v športu.

Ena najprepoznavnejših in tudi najpogosteje raziskovanih molekul je molekula DNK, ki določa delovanje in razvoj živih organizmov. Odkritje njene oblike - strukture dvojne vijačnice - je Watsonu in Cricku prineslo Nobelovo nagrado in postavilo trdne temelje za nadaljnji razvoj molekularnih znanosti.A tokrat se podajamo onkraj Watson-Crickove dvojne vijačnice. DNK je namreč dinamična molekula, ki spreminja svojo obliko glede na zaporedje svojih gradnikov ter glede na okolje, v katerem se nahaja. Obliko spremeni tudi, ko se nanjo veže kakšna druga molekula. Molekularna arhitektura DNK tako znanstveno skupnost zaposluje že več kot stoletje, zadnja desetletja pa so v ospredju predvsem štirivijačne strukture DNK, imenovane G-kvadrupleksi. Ti med drugim usmerjajo delovanje genov, povezanih z razvojem možganov, nevrološkimi motnjami, tudi rakom. Preučevanje povezav med spreminjajočo se strukturo DNK in njeno funkcijo ponuja mnoga spoznanja in odpira nove možnosti pri zdravljenju raka in nevrodegenerativnih bolezni. Štirivijačne strukture - G-kvadruplekse - zadnja leta raziskuje tokratni gost Podob znanja, akad. dr. Janez Plavec, redni profesor na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo in vodja Nacionalnega centra za NMR spektroskopijo visoke ločljivosti na Kemijskem inštitutu.   Foto: akad. dr. Janez Plavec (Klara Jurečič)

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne na evropskih tleh. To je bil najsmrtonosnejši oboroženi konflikt v človeški zgodovini, posledice katerega je bilo več deset milijonov smrtnih žrtev, od tega večina civilnih, grozote holokavsta, številni vojni zločini in velikansko uničenje. Vse te strahote so prinesle tudi streznitev in spoznanje, da je vsekakor treba preprečiti ponovitev česa podobnega. Toda ob tem, ko praznujemo obletnico konca ene velike vojne, se hkrati pripravljamo na naslednjo. Močno so se zamajali tako svetovna družbena ureditev kot prizadevanja za mir. Že bližnja prihodnost je zelo negotova. O tem v tokratnem Studiu ob 17.00, ki ga ponavljamo. Gostje: dr. Ksenija Vidmar Horvat, profesorica sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Božo Repe, profesor zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Petra Roter, profesorica mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbe vede Univerze v Ljubljani.

Na začetku julija je v mestu Reims v Franciji potekalo srečanje Mednarodne konference o t.im.« mehkih množicah« (IEEE International Conference on Fuzzy Systems -FUZZ-IEEE 2025), kjer je nagrado za najboljši študentski članek prejel doktorand Miha Ožbot, mladi raziskovalec s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. V studiu sta z doktorskim mentorjem prof.dr. Igorjem Škrjancem, sicer tudi predstojnikom fakultetne Katedre in Laboratorija za avtomatiko in kibernetiko povzela vsebino članka, kjer gre za enega ključnih aktualnih izzivov kibernetske varnosti. Nagrajeni članek z naslovom »Unsupervised Federated Learning Based on Evolving Gaussian Clustering« (M. Ožbot, S. Ozawa, I. Škrjanc) se ukvarja z enim od ključnih izzivov sodobne kibernetske varnosti – učinkovitim učenjem brez nadzora v porazdeljenih (angl. federated) okoljih, kjer so podatki razpršeni in občutljivi. Prispevek združuje napredne pristope samorazvijajočega se rojenja (Evolving Clustering) s federativnim učenjem, kar obeta velike preboje na področju varnih in inteligentnih sistemov prihodnosti. Platforma FUZZ-IEEE letos obeležuje tudi 60-letnico teorije mehkih množic (fuzzy sets) – enim od temeljnih konceptov umetne inteligence, ki omogoča razumevanje in obvladovanje negotovosti, nejasnosti in kompleksnosti realnega sveta. Mehki pristopi so danes nepogrešljivi v avtomatiki, robotiki, medicini, pametnih sistemih in na številnih drugih področjih. FOTO: Z leve Igor Škrjanc in Miha Ožbot VIR: Program Ars, Goran Tenze

Več kot 1800 pisem zasebne narave, ki jih je v 30. letih 19. stoletja upokojeni oficir Franz poslal baronu Erbergu, nam odpira nov, dragocen vpogled v življenje kranjske aristokracije in najbogatejših meščanov LjubljaneV tokratni oddaji smo se podali na kakih 190 let dolgo potovanje v preteklost. Obiskali smo namreč Ljubljano, kakršna je bila v 30. letih 19. stoletja. Pri tem smo si pomagali s skoraj 2000 pismi, ki jih je med letoma 1832 in 1840 upokojeni oficir avstrijske vojske, stotnik malce nenavadnega imena Franc Franz, poslal enemu najbolj uglednih Kranjcev tistega časa, baronu Erbergu, ki je sicer živel na svojem posestvu v Dolu pri Ljubljani, v njih pa precej podrobno popisal utrip ljubljanskega mestnega življenja. Podobo našega osrednjega mesta, kakršna se dviga iz Frančevih pisem, so zdaj rekonstruirali naši zgodovinarji in zgodovinarke, svoje izsledke pa predstavili v intrigantnem zborniku Podobe bidermajerske Ljubljane, ki je izšel pri Založbi ZRC. In kakšna je ta podoba? – Prav to smo preverjali v pogovoru z dr. Mihom Preinfalkom, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ter predavateljem na koprski Fakulteti za humanistične študije, ki je nad omenjenim zbornikom bdel po uredniški plati. Pogovor je bil premierno na sporedu v okviru oddaje Kulturni fokus. Foto: Franz pl. Kurz zum Thurn und Goldenstein – Del Šentpetrskega predmestja s Cukrarno, 1835/36, detajl z naslovnice zbornika Podobe bidermajerske Ljubljane (Goran Dekleva)

Nikita Peresin Meden je doktorica zgodovine, asistentka na Fakulteti za humanisitko in raziskovalka na Raziskovalnem centru za humanistiko, Univerze v Novi Gorici.Čeprav se je iz rodnih Senožeč pred leti preselila v Goriška Brda, jo še vedno vleče domov še - tudi raziskovalno. Sodelovala je namreč pri zasnovi Muzeja prevozništva in tovorništva.

In zakaj se celo danes še vedno zdi, da nam zgodba o metamorfozi Rima iz republike v cesarstvo, zgodba, v kateri nastopajo tako slavne osebnosti, kot so Cezar, Ciceron, Mark Antonij in Avgust, pravzaprav razkriva nekaj ključnega o nas samih, o družbi, politiki in identiteti Zahoda?Zdaj, ko je Donald Trump ponovno predsednik Združenih držav, se številni po svetu sprašujejo, ali so ameriški republiki šteti dnevi. A kako natanko republika propade? Kako družbeno-politične institucije, v katerih se politično lahko udejstvuje razmeroma širok krog ljudi, nadomesti režim, kjer se pravzaprav vsa oblast zgošča okoli enega samega človeka? Nemara najbolj znamenit primer take metamorfoze najdemo v starem Rimu, ki se je proti koncu prvega stoletja pred našim štetjem iz približno pol tisočletja stare republike preobrazil v imperij. Zato smo se v tokratni oddaji spraševali, kako in zakaj je rimska republika propadla? – Odgovore sta nam pomagala iskati dr. Gregor Pobežin, predavatelj na koprski Fakulteti za humanistične študije in raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino, ter dr. David Movrin, predavatelj na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Pogovor je bil premierno na sporedu novembra lani v okviru oddaje Intelekta. Foto: Karl Theodor von Piloty – Cezarjev umor, 1865, izrez (Državni muzej Spodnje Saške / Wikipedija, javna last)

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Aleksander Golja. Primož Mlačnik je kulturolog in pisatelj, zaposlen kot docent na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Poleg številnih znanstvenih člankov je avtor znanstvene monografije z naslovom Poročilo o melanholiji: primer Kafka (2020), kratkoprozne zbirke Šarm (2017) in romana Otok psov (2022), za katerega je bil pred dvema letoma nominiran za nagrado kresnik, in romana Surferski dnevi. Poleg lucidnega kolaža na zeleni naslovnici nas k branju zgodbe o dogodivščinah surferske druščine privabita tudi ilustracija zemljevida večine znamenitosti iz knjige in opis glavnih junakov na začetku romana. Roman Surferski dnevi je sestavljen iz dveh delov, napisanih iz vidika dveh glavnih junakov – prvi del iz prvoosebne perspektive portugalskega surferja Homerja Fernandeza, drugi del pa iz tretjeosebnega vidika prekarnega detektiva in nekdanjega policista Caetana Assunta, ki preiskuje smrt prvega in ves čas upa, da mu bodo podaljšali enomesečno pogodbo. Čeprav lahko roman beremo kot kritiko prekarnih delovnih razmerij, v katere so ves čas vpeti skorajda vsi surferji v zgodbi, saj zaradi manka začasnih del ne morejo uravnotežiti finančne neodvisnosti in svobode, ki jo prinaša ocean z velikanskimi valovi, ga lahko beremo tudi kot kritiko bogatih in nadutih surferjev, ki izkoriščajo revne surferje za to, da na njihovih plečih doživijo pet minut slave. Surfanje je tako že na začetku romana predstavljeno kot metafora za dvig iz revščine in iniciacija v zrelo dobo materialne in čustvene neodvisnosti. Mali Fernandez, ki ga oče njegovega najboljšega prijatelja skupaj s Fernandezovo mamo deložira iz skromne hiške v bližini obale, saj v nekem trenutku ne zmoreta plačevati vedno višje najemnine, izreče presunljivo misel, v kateri strne surfersko filozofijo: “Surfanje je postalo fantazija o dvigu iz revščine. Zaživeti neki drug lajf … Ampak nisem znal ali hotel zaživeti drugega lajfa. Znal sem samo surfati, ničesar drugega si nisem želel. Ničesar, absolutno ničesar. To je postalo problem. Večkrat. Videl sem skozi slike in strategije, s katerimi nas je družba reveže želela prisiliti, da sodelujemo. Že zgodaj sem zasovražil pozerje. Tudi pozerje, ki so dobro surfali. Malo teže, a brez resnih problemov celo šminkerje, ki so imeli dobro srce, a so v mladosti nasedli istim surferskim revijam kot jaz. Ameriška Surfer, portugalske Surf Portugal, Onfire, Splash – brez teh revij ne bi bil enak, ampak v njih sem prebral toliko pozerskih intervjujev s portugalskimi wannabeji, ki so surfanje popularizirali, a tudi pokvarili. Najprej so bili potepuhi in uporniki, nato so hoteli postati sponzorirani športniki.” Nekaj, kar na začetku deluje kot uporniška in romantična surferska subkultura, se tako v očeh bralca postopoma razkriva kot nepravičen kastni sistem, na dnu katerega so utrjeni, a zaradi nenehne menjave del tudi utrujeni in podplačani deskarji, ki čakajo na orjaški val svojega življenja, na vrhu pa je kasta bogatih deskarjev, ki se izživlja nad siromašnimi in jim ponuja različne življenje ogrožajoče projekte. Mlačnik v prvem delu lepo opisuje družbeno diskrepanco med različnimi “kastami”, utrjevanje socialnih statusov in surferskih simbolov ter prvinsko hrepenenje po preseganju vsega zemeljskega v neskončnem čakanju na val, ki bo odtehtal vse muke. Mali Fernandez ima tako že od vsega začetka smolo, saj ga obkrožajo ljubosumni in povzpetniški prijatelji, ki ga za nameček vodijo v svet alkohola, droge in nasilja. Čeprav iz policijskega, toksikološkega in obdukcijskega poročila, ki vznikne proti koncu romana, ne izvemo več kot to, da verjetno ni šlo za samomor ali nesrečen splet okoliščin, temveč za umor, nas pisatelj po drugi strani drži v šahu tudi z osebnima zgodbama detektiva Caetana in forenzične kriminologinje Glorie Esteves, ki imata hudičevo dober razlog, da ne zaključita prehitro z domnevami, saj potemtakem ne bi dobila podaljšane delovne pogodbe pa tudi nadaljnjih priložnosti za medsebojno flirtanje ne. V prvem delu romana Mlačnik zelo duhovito in spontano razvija psihološke like, v drugem delu pa mu povzročata težave preskok med preteklostjo in sedanjostjo ter kronološki način podajanja informacij, kjer se vse vrti okrog detektiva in njegovih osebnih strahov in ambicij. Čeprav na koncu romana izvemo, kdo je ubil malega Fernandeza, občutek nedokončanosti in opeharjenosti nekako obvisi v zraku, saj med branjem ne dobimo manjkajočega koščka v mozaiku dogodkov zadnjo noč pred umorom. Morda bi dramaturški manko pisatelj lahko nadoknadil, če bi v prvi del romana uvrstil še eno poglavje, ki bi razodelo dogajanje v zadnjih urah pred smrtjo glavnega junaka in razkrilo stopnjujočo se napetost med njim in morilcem. Tako pa se nam zdi smrt mladega Fernandeza, ki je tik pred tem, da ujame val svojega življenja, vsaj dvojno krivična – tako iz vidika zastopanja surferske etike kot iz vidika čakanja na zadoščenje. Na zadoščenje zaradi krivične deložacije, metanja polen pod noge s strani ostalih surferjev in potrjevanja kvalitetne in suverene drže v oceanu plenilcev. Odlika romana Surferski dnevi je torej v tem, da nam Primož Mlačnik pokaže, kako je meja med plenilcem in plenom, žrtvijo in morilcem, trenutkom in neskončnostjo med surferji zabrisana in kako na koncu dneva ostane le boj za golo preživetje: “Vsi smo surferski detektivi. Raziskujemo ocean, preiskujemo obzorje, razlikujemo med dobrimi in slabimi valovi ter odrejamo pravico. V naših očeh je največji zločin neposurfan val. Naša naloga je, da ga najdemo. Napadamo kot morski psi, v drsenju uživamo kot delfini. Iščemo največjo hitrost, nesmrten trenutek negibnosti in ustavljenega časa. Ko se znajdemo sredi sikajočega pršenja, vsak vesel ali žalosten življenjski dogodek presojamo skladno s tem veličastnim trenutkom. Najbolj nasilni valovi postanejo nam naklonjena nesebična dobrota oceana, medtem ko se kopensko življenje spremeni v niz zločinskih incidentov.”

Poletni tečaj slovenskega jezika na Fakulteti za humanistične študije v Kopru že več kot tri desetletja gradi mostove med ljudmi, kulturami in jeziki. Udeleženci s seboj prinašajo različne zgodbe – nekateri si želijo izboljšati svoje zaposlitvene in karierne možnosti, drugi imajo slovenske korenine, tretji imajo radi slovensko književnost. S seboj pa odnesejo tudi košček naše kulture. O tem, pa še o monografiji dr. Brede Mulec Uradniki niso angeli, ki prinaša zgodbe in zabavne anekdote o disciplinskih postopkih na delovnem mestu v prejšnjem stoletju.

K pogovoru pred letošnjo nedeljo Slovencev po svetu sem povabili raziskovalca izseljenstva dr. Dejana Valentinčiča. Po izobrazbi je pravnik, a se že vrsto let posveča temu področju in zato me je zanimalo, kaj ga je k temu nagnilo. Povabil sem ga, da kot predsednik pove več o delovanju Slovenske konference Svetovnega slovenskega kongresa, o mednarodni zvezi evropskih izseljencev po svetu in o nedavni raziskavi, ki jo je opravila Ameriško slovenske izobraževalna fundacija ASEF o digitalni preobrazbi slovenskih izseljenskih skupnosti v Združenih državah Amerike in Kanadi. Nenazadnje sva se dotaknila ameriških Slovencev, ki so dejavni v politiki. Dejan Valentinčič (1987) je po izobrazbi pravnik in je vodja Centra za družboslovno raziskovanje na Inštitutu ASEF za izobraževanje in raziskovanje ter prodekan za raziskovalno in razvojno dejavnost Fakultete za slovenske in mednarodne študije na Novi univerzi. Kot izredni profesor za področji prava in politologije predava na Evropski pravni fakulteti (na kateri je z odliko diplomiral in magistriral), Fakulteti za slovenske in mednarodne študije ter Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, kjer je doktoriral.

Avtor kultne televizijske serije Twin Peaks in nič manj razvpitih filmov, kot so Modri žamet, Divji v srcu in Mulholland Drive, je v očeh številnih veljal za največjega mojstra sedme umetnosti našega časaVčasih se zdi, kakor da je biti kritičen do filmov, ki prihajajo iz Hollywooda, malodane stvar minimalnega osebnega samospoštovanja resnih cinefilov, kajne. A vsake tolikokrat se pojavi kak režiser, ki celo sredi ameriške tovarne cukrenih sanj in cenene zabave vendarle ustvari filme, v katerih tudi najbolj izbirčni gledalke in gledalci hitro prepoznajo čisto pravo, emocionalno in intelektualno izzivalno, nemara že kar sublimno umetnost. Eden takih je bil skoraj gotovo David Lynch, ki se je poslovil letos januarja v 79. letu starosti. V štirih desetletjih, med letoma 1977 in 2017, je posnel deset filmov, med katerimi gre menda posebej izpostaviti Modri žamet pa Divje v srcu in Mullholland Drive, ter tri sezone kultne televizijske nadaljevanke Twin Peaks, za ta opus pa je – poleg številih nominacij – med drugim prejel zlato palmo v Cannesu, častnega zlatega leva v Benetkah in oskarja za življenjsko delo. Še več; britanski časopis Guardian ga je že pred slabima dvema desetletjema razglasil za največjega režiserja našega časa, legendarna filmska kritičarka Pauline Kael ga je označila za prvega resnično popularnega nadrealista, režiserski kolega Martin Scorsese pa je ob njegovi smrti zapisal, da je Lynch na veliko platno spravil resnično nezaslišane podobe, take, ki jih pred tem še ni videlo človeško oko. Če je tako, tedaj se najbrž velja vprašati, s čim natanko se je David Lynch pravzaprav zavihtel na sam vrh filmskega Parnasa? Velja se, drugače rečeno, vprašati, kaj nam njegovi filmi pripovedujejo in kako to počno? – Prav tega smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili literarnega in filmskega kritika Roberta Kureta pa filozofa, sociologa, pisatelja in predavatelja na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, dr. Mirta Komela, ter kulturologinjo, našo kolegico s televizijske strani Kolodvorske ulice, avtorico oddaje Televizorka, Ivano Novak. Foto kolaž:- David Lynch na festivalu v Cannesu leta 2017 (Georges Biard, Wikipedija)- Plakat za film Eraserhead, 1977 (Libra Films, Wikipedija)- Plakat za film Človek slon, 1980 (Paramount Pictires, Wikipedija)- Plakat za film Dune, 1984 (Universal Pivture, Wikipedija)- Plakat za film Modri žamet, 1986 (De Laurentiis Entertainment Group, Wikipedija)- Plakat za film Divji v srcu, 1990 (The Samuel Goldwyn Company, Wikipedija)- Kader iz uvodne špice za prvi dve sezoni televizijske serije Twin Peaks, 1990-91 (ABC, Wikipedija)- Plakat za film Twin Peaks : Ogenj hodi z mano (New Line Cinema, Wikipedija)- Plakat za film Izgubljena cesta, 1997 (October Films, Wikipedija)- Plakat za film Resnična zgodba, 1999 (Buena Vista Pictures, Wikipedija)- Plakat za film Mulholland Drive, 2001 (Universal Pictires, Wikipedija)- Plakat za film Notranje zadeve, 2006 (Absurda / 518 Media, Wikipedija)- Plakat za tretjo sezono televizijske serije Twin Peaks, 2017 (Showtime, Wikipedija)

Prof. dr. Marija Strojnik (Scholl) razvija tehnike optičnega inženiringa, vključno z infrardečimi in interferometričnimi metodami v podporo rešitvam različnih izzivov. Eden izmed teh je predlog za iskanje planetov zunaj našega sončnega sistema. Je prva ženska, ki je doktorirala na Fakulteti za optično znanost Univerze v Arizoni. Magistrirala je iz fizike, optike in inženiringa. Je častna članica več organizacij, od letos tudi Inženirske akademije Slovenije. Prejela je nagrado za zasnovo, implementacijo in demonstracijo avtonomne tehnike za inteligentno optično navigacijo, ki je bila prvič uporabljena pri Nasini misiji na Saturn. Letos je prejela Richardsonove medalje za inženirske dosežke ameriškega optičnega društva. Bila je urednica znanstvenih revij. Je članica Mehiške akademije znanosti in umetnosti ter zaslužna mehiška narodna znanstvenica.

Sergio Cabello je Španec, ki se je pred 20 leti zaradi ljubezni preselil v Slovenijo. Slovenščino se je začel učiti skupaj s svojimi otroki in se zato nekajkrat znašel v nerodni situaciji, ko je v formalnem okolju nevede uporabil kakšno otroško pomanjševalnico. Sergio je sicer profesor matematike. Predava na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko in prva leta so mu izziv pomenili tudi matematični termini. Nekaj mesecev je potreboval, da je ugotovil, da v matematiki drevo nima korenin, ampak koren. Še več zanimivih prigod z učenjem slovenščine pa z nami deli v tokratnem Jezikanju.

Tokrat govorimo o pojmu starizem, s katerim raziskovalec s področja sociologije staranja, docent na Fakulteti za družbene vede dr. Otto Gerdina poskuša razumeti in pojasniti, kako, kje in zakaj ta oblika zatiranja, ki trdi, da je starost pokazatelj sposobnosti in vrednosti osebe, obstaja v sodobni družbi, in kako ga lahko presežemo. Starizem kot analitski pojem ni vezan le na rabo v odnosu do starejših, temveč ga kot »mladizem« na institucionalni in na osebni ravni občutijo in doživljajo tudi mlajše generacije. FOTO: Otto Gerdina na enem izmed izobraževalnih predavanj v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani VIR: https://opro.si/arhiv/od-socutnega-do-sovraznega-starizma/

Dr. Bogo Zupančič se je rodil leta 1960. Leta 1987 je diplomiral na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Na podiplomski študij se je odpravil v Pariz, kjer je študiral slikarstvo. Doktoriral je leta 2000 na Univerzi v Ljubljani z disertacijo na temo Stanovanjska arhitektura v tržnih pogojih. Napisal je več knjig in pripravil več razstav, bil je direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, kjer dela kot muzejski svetnik za arhitekturo. Bil je sodelavec časopisa Delo, za katerega je med drugim prispeval številne članke o usodah ljubljanskih stavb, ki jih je zbral tudi v štirih knjigah. V tokratno oddajo Razkošje v glavi je dr. Boga Zupančiča povabil Miha Žorž.

Dr. Bogo Zupančič se je rodil leta 1960. Leta 1987 je diplomiral na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Na podiplomski študij se je odpravil v Pariz, kjer je študiral slikarstvo. Doktoriral je leta 2000 na Univerzi v Ljubljani z disertacijo na temo Stanovanjska arhitektura v tržnih pogojih. Napisal je več knjig in pripravil več razstav, bil je direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, kjer dela kot muzejski svetnik za arhitekturo. Bil je sodelavec časopisa Delo, za katerega je med drugim prispeval številne članke o usodah ljubljanskih stavb, ki jih je zbral tudi v štirih knjigah. V tokratno oddajo Razkošje v glavi je dr. Boga Zupančiča povabil Miha Žorž.

Poročali smo, da je Izrael ponoči napadel več ciljev v Iranu. Izrael je to sicer v minulih tednih že večkrat napovedal. Iran je bil doslej neuspešen v pozivanju mednarodne skupnosti, da naj obsodi izraelske napade nanj, njegovi odgovori na napade pa so bili vsakokrat zelo odmerjeni, lahko bi rekli celo mili. Očitno je, da Teheran skuša storiti vse, da bi se izognil neposrednemu konfliktu na njegovih tleh. Iran se je z brezpilotniki odzval tudi na najnovejši napad. Kakšne posledice ima lahko izraelsko širjenje konflikta za regijo in svet, je pojasnila prof. dr. Jelena Juvan s katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Da li su "Fakulteti na raskrsnici" dovoljan pritisak na vlast? Šta ako zahtevi profesora, kao i studentski, ostanu bez odgovora? Gošća Danice Vučenić u Iza vesti je profesorka na Biološkom fakultetu Biljana Stojković.

Tri leta po pandemiji covida-19 strokovnjaki ugotavljajo, da je ta med otroki in mladostniki povzročil sindemijo, množico negativnih učinkov, zlasti na telesni in gibalni razvoj. V letošnji raziskavi SLOfit – športnovzgojni karton so podatki pokazali, da rezultati še vedno močno zaostajajo za predkoronsko ravnjo, trendi pa ostajajo skrb vzbujajoči. Posebej izstopa hkraten upad gibljivosti in eksplozivne moči – kombinacija, ki je redka in alarmantna. Telesna zmogljivost pomembno vpliva tudi na čustveno odpornost, samozavest in socialne veščine otrok. Pomanjkanje gibanja tako ne vodi le v slabšo telesno pripravljenost, ampak povečuje tudi tveganje za vedenjske in čustvene težave, kar zahteva resen in celosten odziv šol in širše družbe.Sogovornik: profesor doktor Gregor Starc, vodja meritev nacionalnega sistema ŠVK in član raziskovalne skupine SLOfit na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani

Univerza Harvard – simbol ameriške akademske odličnosti – se je znašla v središču politične vojne. Potem ko ni ustregla zahtevam nove administracije in denimo omejila študentskih protestov v podporo Palestini, jo je Trumpova administracija označila za antisemitsko, posegla v njeno financiranje in začasno ustavila izdajo vizumov za tuje študente. A to je le del širšega spopada med Belo hišo in ameriškim akademskim prostorom – s posledicami, ki segajo dlje od univerzitetnih kampusov. O tem smo se pogovarjali s Tomažem Deželanom, koordinatorjem doktorskega programa Ameriških študij na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. .

Pogovoriti se moramo o medvrstniškem nasilju. Predhodni rezultati raziskave, ki so jo izvedli marca letos, kažejo, da se Slovenija v prav vseh kategorijah pojavnosti nasilja v šolah uvršča med najslabše v Evropi. O razlogih in rešitvah, predvsem dolgoročnih, razpravljamo z domačimi in tujimi strokovnjaki, ki so svoje izkušnje izmenjali na nedavni mednarodni konferenci z naslovom Z znanjem nad nasilje v šolah.Sogovorniki: dr. Maria Sapouna z Univerze Zahodna Škotska dr. Dziuginta Baraldsnes z Univerze Stavanger na Norveškem Marko Puschner s Točke osveščanja o varni uporabi interneta, predavatelj na Fakulteti za družbene vede UL prof. soc. dr. Aleš Bučar Ručman s Fakultete za varnostne vede UM in vodja projekta Z znanjem nad nasilje v šolah Margit Schmidbauer z Inštituta za kakovost šolstva in izobraževalne raziskave na Bavarskem soc. pedagoginja mag. Alma Rovis Brandić s hrvaške Agencije za usposabljanje učiteljev Mette Bøe Lyngstad, profesorica drame na Univerzi aplikativnih znanosti Zahodne Norveške dr. Veronika Tašner s Pedagoške fakultete UL Aljaž Sedej, generalni sekretar pri Judo zvezi Slovenija

Slovenija bo v kratkem postala polnopravna članica Evropske organizacije za jedrske raziskave, ki ji krajše pravimo Cern. Kakšne priložnosti ponuja ta status? Kako v naši državi skrbimo za znanost, raziskave in razvoj? Gostili smo državnega sekretarja na pristojnem ministrstvu dr. Jureta Gašpariča ter dr. Boruta Paula Kerševana z Inštituta Jožef Štefan, ki je tudi profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Prek telefona smo vstopili v stik tudi z izvršno direktorico Gospodarske zbornice Slovenije za strateški razvoj in internacionalizacijo, mag. Marjano Majerič.

Ob mednarodnem tednu gibanja nam je še posebej teknilo vprašanje posluašalca Andreja, ki nam je pisal z vprašanjem o povezavi med nogami in možgani. Kako, recimo med rekreativnim tekom, poteka ta povezava in kaj vse obsega je Mojca Delač vprašala prof. dr. Vojka Strojnika, vodjo Laboratorija za kineziologijo na Fakulteti za šport v Ljubljani. Razgibajte možgane skupaj z nami v četrtkovem jutru, pa bo tudi gibanje lažje!

Vsako leto oz. pomlad se po strmem hribu nekje na zahodu Velike Britanije 120 km na uro kotali sir. Za njim pa stečejo – ali bolje rečeno se skotalijo – mednarodni in domači britanski tekmovalci. Več o tem nenavadnem tekmovanju pa v današnjem Torkovem kvizu! Sogovornik: Nikolai Jeffs, anglist in sociolog kulture ter predavatelj na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem.

V epizodi 181 je bil gost dr. Matija Pretnar je doktor računalništva, specializiran za programske jezike in formalne sisteme. Predava na Fakulteti za matematiko in fiziko, kjer raziskuje povezave med matematično logiko in sodobnim programiranjem. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Potovanje skozi matematiko in programiranje Razumevanje vzorcev in inteligence Narava matematike Koncept neskončnosti Razlaga kvantnega računalništva Teorija simulacije in realnost =================== Prijavi se na newsletter in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT izberemo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …). https://aidea.si/aidea-mailing-lista 

Češka vlada potrdila digitalni davek. V Franciji bodo kljub grožnjam ZDA obdavčili tehnološke velikane. Avstrija sprejela digitalni davek, obeta si 200 milijonov na leto. To so več let stari naslovi spletnih člankov. Kaj pa Slovenija leta 2025? Tehnološki giganti tudi v našo državo prinašajo ekonomske in družbene težave, zakaj torej nimamo digitalnega davka? Niti transparentnega vpogleda v to, koliko Google, Meta, TikTok in drugi v naši državi zaslužijo? Medijski strokovnjak in profesor na Fakulteti za družbene vede dr. Marko Milosavljević pravi, da bi v vseh državah, tudi v naši, morali zvoniti vsi alarmi. Zapiski: Borut Mekina, Mladina: Obdavčimo digitalne velikane Odbit Discord Oglasite se lahko na odbita@rtvslo.si

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne na evropskih tleh. To je bil najsmrtonosnejši oborožen konflikt v človeški zgodovini, posledice katerega so bili več deset milijonov smrtnih žrtev, od tega večina civilnih, grozote holokavsta, številni vojni zločini in velikansko uničenje. Vse te strahote so prinesle tudi streznitev in spoznanje, da je vsekakor treba preprečiti ponovitev česa podobnega. Toda ob tem, ko praznujemo obletnico konca ene velike vojne, se hkrati pripravljamo na naslednjo. Močno so se zamajali tako svetovna družbena ureditev kot prizadevanja za mir. Že bližnja prihodnost je zelo negotova. O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Ksenija Vidmar Horvat, profesorica sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Božo Repe, profesor zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Petra Roter, profesorica mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbe vede Univerze v Ljubljani.

Bolj ko postajajo mednarodni odnosi negotovi in napeti, bolj so pomembne na videz obrobne podrobnosti, ki lahko odločijo, v katero smer se bodo odvila pogajanjaVsaj del zahodnega sveta je bil po koncu hladne vojne in padcu socializma prepričan, da je nastopil konec zgodovine, zahodni politični in ekonomski ustroj pa bo slej ko prej prevladal povsod po svetu. V tem kontekstu je verjetno jasno, da to ni bil ravno čas, ki bi Zahod silil v premislek marsikdaj arogantnega obnašanja do drugih sil in spregledovanja njihovih pogledov ter miselnega in kulturnega sveta, iz katerega izhajajo in ki v veliki meri določa njihove odločitve. Danes pa je že jasno, da je Zahod le eden od centrov geopolitične moči in da bodo pogovori s predstavniki kultur, ki so lahko zelo drugačne od zahodne, ključni ne le za dobre gospodarske odnose, ampak tudi za razreševanje političnih in celo vojaških konfliktov. Čeprav je bilo poznavanje drugega od nekdaj pomemben del stikov med ljudmi iz različnih okolij, smo se torej znašli v multipolarnem svetu, v katerem bodo gospodarstveniki, diplomati in politiki prisiljeni še precej bolje spoznati kulture svojih sogovornikov, kakršni so denimo Rusija, Kitajska, Indija in Brazilija, v kontekstu vedno manj samoumevnih zavezništev znotraj samega Zahoda pa seveda nikakor ni nepomembna tudi pozornost na naše notranje medsebojne razlike, ki včasih nikakor niso tako majhne. Korak v tej meri predstavlja tudi delo Medkulturna pogajanja: izzivi, dileme in rešitve, ki je nedavno izšlo pri založbi Fakultete za družbene vede. Kako pravzaprav pristopiti k medkulturnim pogajanjem ter kako na različnih koncih sveta razmišljajo o sklepanju dogovorov, pa tudi o odnosih in svetu nasploh, sta predstavila zaslužni profesor, strokovnjak za mednarodne ekonomske odnose dr. Marjan Svetličič ter dr. Boštjan Udovič s katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Pogovor je bil prvotno predvajan v oddaji Glasovi svetov na programu Ars. foto: Pogovori kitajske in ameriške delegacije na vrhu G20 v Buenos Airesu leta 2018, Wikipedija, javna last

Študentje v Srbiji že več kot štiri mesece protestirajo proti korupciji predsednika Aleksandra Vučića. A tudi sobotne demonstracije, največje doslej, niso omajale njegove oblasti. Medtem ko so s protestov prihajale strašljive pripovedi o domnevni uporabi zvočnega topa proti povsem mirnim protestnikom, pa uradni predstavniki Evropske unije o tem molčijo. Postavlja pa se tudi vprašanje, kako naprej. Ali bodo študentske demonstracije obdržale svoj naboj in kaj lahko dosežejo? Gostje: dr. Jovana Mihajlović Trbovc, kulturna zgodovinarka, Inštitut za kulturne in spominske študije ZRC SAZU; dr. Marko Hočevar, raziskovalec na Centru za politološke raziskave na Fakulteti za družbene vede; Vanja Vardjan, nekdanji dopisnik iz Beograda; Boštjan Anžin, dopisnik RTV Slovenija iz Srbije in z Balkana.

Evropski skladi za zmanjševanje razlik med evropskimi regijami so eden ključnih virov razvojnih sredstev za Slovenijo. Ob koncu leta se je država znašla na repu med članicami Unije po deležu porabljenih sredstev v zdajšnjem sedemletnem proračunskem obdobju. Vseh 3,2 milijarde evrov, namenjenih Sloveniji, mora porabiti do konca 2029. Da bi črpanje pospešila in preusmerila denar tja, kjer je najbolj smotrno, je vlada nedavno predlagala spremembo kohezijskega programa. Več denarja je namenila za strateške tehnologije in nekatere velike infrastrukturne projekte. Zadnje tedne pa – v Uniji in Sloveniji buri duhove predvsem predlog evropske komisije, da bi del kohezijskih sredstev prerazporedili na izdatke za obrambo. O teh in drugih izzivih v tokratni oddaji. Gostje: dr. Aleksander Jevšek, minister za kohezijo in regionalni razvoj; dr. Vladimir Prebilič, evropski poslanec, profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani; dr. Monika Kirbiš Rojs, nekdanja državna sekretarka za kohezijo; dr. Peter Wostner, raziskovalec na Uradu RS za makroekonomske analize in razvoj, asistent na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. »Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske Unije.«

Mladi potrebujejo dolgoročno digitalno vzgojo, dober zgled v odraslih in regulacijo tehnoloških velikanov, ne popolnih prepovedi ali zakonskih omejitev tehnologije, pravi Katja K. Ošljak. Kako prednosti in pasti uporabe telefonov vidijo mladi, kaj kažejo domače in tuje raziskave, kako omejevati uporabo telefonov v šolah? Katja Koren Ošljak je asistentka na Fakulteti za družbene vede in ustanoviteljica zavoda za digitalno vzgojo Vsak. Val 202 • Odbita do bita • Tik Tok 3: Katja Koren Ošljak o mladih Priporočeni čas uporabe zaslonov pri otrocih | safe.si The State of Personal Online Security and Confidentiality | SXSW LIVE - YouTube Izid knjige Mediji & mladi - Mediji mladih Odbit Discord Maruša na Bluesky Anže na Bluesky Poglavja: 00:01:54 Presenetljiv podatek digitalne zrelosti 00:04:29 Kako velika težava je tehnologija v šolah? 00:05:43 So telefoni nekaj posebnega? 00:09:28 Časovna omejitev zaslonov 00:12:24 Preusmerimo jezo od telefonov h tehnološkim velikanom 00:17:24 Je prepoved telefonov napačen signal mladim? 00:24:35 Kako naj šole vzpodbujajo odgovorno rabo telefonov? 00:28:43 Prakse in rezultati iz tujine

Pred Nemci so zvezne parlamentarne volitve, ki obetajo spremembe tako v Nemčiji kot Evropi. Najverjetnejši novi kancler Friedrich Merz iz vrst krščanskih demokratov, ki mu ankete za zdaj napovedujejo zmago, zatrjuje, da je to ena izmed zadnjih možnosti, da se tako v Nemčiji kot Evropi ustavi rast populizma. Čeprav je njegova stranka pred kratkim v parlamentu združila glasove s skrajno desnico. Se bo Merz res držal obljube, da se to ne bo več ponovilo? Kaj pa nemške volitve prinašajo Evropski uniji ter kaj pomenijo za negotove razmere na evropskih mejah? Kdo so tisti, ki lahko sedanjo nestabilnost nemške politične moči izkoristijo?Sogovornika:  Polona Fijavž, nekdanja dopisnica iz Berlina in odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija.  dr. Marko Lovec, profesor na katedri za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede, Univerze v Ljubljani.

Umetna inteligenca postaja pomemben del sodobnega kmetijstva; omogoča namreč optimizacijo proizvodnje, zmanjšuje stroške in povečuje trajnostno kmetovanje. Ob pomoči naprednih algoritmov, strojnega učenja in obdelave velikih količin podatkov lahko kmetje izboljšajo produktivnost in zmanjšajo vpliv na okolje. Ali govorimo o digitalni revoluciji na tem področju? Se slovensko kmetijstvo dovolj hitro tehnološko in digitalno posodablja in kje smo, če se primerjamo s preostalimi evropskimi državami in svetom? Tudi o tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Blaž Germšek, predstojnik oddelka za infrastrukturo, raziskave in prenos znanja na Kmetijskem inštitutu Slovenije; dr. Miran Lakota, vodja katedre za biosistemsko inženirstvo na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru; dr. Mitja Krajnc, direktor kmetijskega gospodarstva Žipo Lenart; Danilo Meolic, kmetovalec; Jaša Jernej Rakun Kokalj, študent Fakultete za elektrotehniko računalništvo in informatiko.

Kljub napredku pri vključevanju žensk v znanost in raziskovanje podatki kažejo, da še vedno obstajajo pomembne razlike med spoloma. V Sloveniji je med raziskovalci le tretjina žensk, delež diplomantk na naravoslovno tehničnem področju je pod evropskim povprečjem, še vedno je opazna plačna vrzel med spoloma. Zakaj nizka udeležba žensk v znanosti pomeni neizkoriščen družbeni potencial in kako ustvariti ustrezno podporno okolje, ob mednarodnem dnevu žensk in deklic v znanosti razmišljamo v torkovem Vročem mikrofonu na Valu 202. Gostje: dr. Andreja Gomboc, redna profesorica za astronomijo na Fakulteti za naravoslovje in raziskovalka v Centru za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici, dr. Kristina Žagar Soderžnik, predsednica Komisije za enake možnosti v znanosti in raziskovalka na Inštitutu Jožef Stefan, dr. Mirela Dragomir, raziskovalka na Inštitutu Jožef Stefan, in dr. Johanna A. Robinson, Andragoški center Slovenije. Brala sta Sanja Rejc in Igor Velše.   Povezave: Pogovor z dr. Damjano Rozman v Podobah znanja.   Oddaja Ob osmih z Rebeko Kropivšek Leskovar in oddaja Intervju z njo.  Komisija za enake možnosti v znanosti.  Letošnja uradna stran mednarodnega dneva žensk in deklic v znanosti. Johanna Robinson je omenila projekt Krepitev vseživljenjskega učenja in kampanjo občanske znanosti Pru čmru, pri kateri vsako pomlad popisujejo matice čmrljev (letos že poteka). 

Pred kratkim je Ustavno sodišče razveljavilo določila zakona o bančništvu, zaradi katerega zaposleni v bankah, za razliko od zaposlenih v drugih dejavnostih, niso imeli pravice do delavskega direktorja. To pa ni edina neustavnost s področja delavskega soupravljanja. Ustavno sodišče je namreč že leta 1994 izrecno ugotovilo nedopustno protiustavnost, ki kakim 120.000 zaposlenim v negospodarskih javnih službah onemogoča soupravljanje zavodov in zakonodajalcu naložilo enoletni rok za odpravo neustavnosti.Od takrat je minilo že več kot 30 let. Kaj s to neustavnostjo izgublja celoten javni sektor, kakšne so prednosti delavskega soupravljanja za delodajalce, bo njegovo uporabo pospešila generacija mladih, ki želi na delovnem mestu biti bolj slišana in upoštevana? Sogovorniki: dr. Valentina Franca, izredna profesorica na Fakulteti za upravo UL dr. Elizabeta Zirnstein, generalna sekretarka Združenja svetov delavcev Slovenije in izredna profesorica na Fakulteti za management Univerze na Primorskem. Primož Kokalj, direktor podjetja Etiketa iz Žirov in član Sekcije za les in papir pri Združenju delodajalcev Alen Gril, direktor doma dr. Janka Benedika v Radovljici

Lokalna samouprava po treh desetletjih delovanja velja za uspešno zgodbo. Nekateri sicer pogrešajo tudi pokrajine, a ljudje so občine vzeli za svoje, te prevzemajo tudi vedno več nalog in obveznosti. Da bi temu sledilo tudi financiranje, so se po maratonskih pogajanjih vlada in občinska združenja dogovorili o popravkih sistema financiranja. Drugačno usklajevanje višine sredstev, nova merila razvitosti, strožja pravila za dodatke občinam z romskimi naselji, več možnosti zadolževanja – to je le nekaj rešitev. Ali sistem financiranja podpira ali ovira avtonomijo občin, zakaj nasprotujejo predlaganemu davku na nepremičnine in kaj mislijo o dajatvi za lastnike psov, smo govorili s politiki in strokovnjaki. Gostje: dr. Irena Bačlija Brajnik, profesorica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani; dr. Roman Lavtar, vodja Sektorja za lokalo samoupravo na Ministrstvu za javno upravo; Gregor Macedoni, predsednik Skupnosti občin Slovenije in župan Novega mesta; Robert Smrdelj, predsednik Združenja občin Slovenije in župan Pivke.

Kako dejansko poteka mednarodno razvojno sodelovanje, kakršno se je razvilo od 2. svetovne vojne naprej, na kakšne načine države skozenj uveljavljajo svoje geopolitične in ekonomske interese ter kako se v tem razlikuje delovanje držav globalnega Severa in globalnega JugaOb prazničnih dneh, ki so pred vrati, se bo najbrž marsikdo spomnil tudi na tiste, ki živijo v pomanjkanju, in ne bo obdaroval le svojih bližnjih, ampak bo pomoč namenil tudi ranljivim v širši skupnosti. Če je tovrstna humanitarna dejavnost verjetno že od nekdaj del človeške zgodovine in tudi del mnogih religij in vrednostnih sistemov, pa je širši svetovni ustroj humanitarne in tudi razvojne pomoči – organizem, ki ga sestavlja vrsta mednarodnih institucij, pa nevladnih organizacij in nenazadnje nacionalnih razvojnih agencij – v resnici nekaj, kar je nastalo šele v modernem svetu. Čeprav lahko tudi posamezniki redno participiramo v akcijah pomoči ljudem na drugih kontinentih, zahodne države in tudi druge velesile, kot je denimo Kitajska, pa del svojega proračuna stalno namenjajo za humanitarno in razvojno pomoč, pa v resnici le malo vemo o tem, kako ti sistemi zares delujejo ter s kakšnimi težavami se spopadajo organizacije, ki ga sestavljajo. Še več, naše predstave o mednarodni humanitarni in razvojni pomoči segajo vse od idealizacij njene dobrohotnosti do cinizma in skepse glede dejanskih rezultatov tovrstnih projektov. Pri vsem tem pa seveda ne moremo mimo vprašanja, zakaj države sploh namenjajo denar in energijo za tovrstno pomoč po svetu in kaj imajo v prostoru mednarodnih odnosov - kjer se stvari praviloma ne odvijajo iz čiste ljubezni, ampak iz koristi - od tega? To so nekatere od tem, o katerih bomo govorili v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo znanstveno sodelavko Centra za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede dr. Jano Arbeiter, ter politologinjo dr. Katjo Žvan Elliott in antropologinjo Anušo Pisanec, obe z Direktorata za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve, ki sta v preteklosti delovali tudi na terenu, predvsem v nekaterih afriških državah. Oddajo je pripravila Alja Zore.   Foto: Pixabay

Radiotelevizija Slovenija je pred velikimi izzivi. Nenehne tehnološke spremembe, novi trendi ter drugačne navade gledalcev, poslušalcev in bralcev od našega največjega javnega medija v državi zahtevajo spremembe, ki jih navsezadnje pričakuje tudi javnost. Kako izboljšati javno RTV? Kako zagotoviti stabilno in zadostno financiranje, ki bo omogočilo spremembe in razvoj zavoda? Kakšne novosti načrtuje uprava RTV in kdaj lahko pričakujemo predlog prenovljenega zakona o RTV? O tem v oddaji Studio ob 17.00. Gostje: dr. Asta Vrečko, ministrica za kulturo; Natalija Gorščak, predsednica uprave Radiotelevizije Slovenija; dr. Igor Vobič, prof. na Katedri za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Čez dobra dva tedna bodo Američani odločali o tem, kdo bo nasledil Joeja Bidna v Beli hiši in dobil neverjetno politično moč, ki je skoncentrirana v instituciji ameriškega predsednika. Tokrat se v ZDA odvija ena najbolj kontroverznih predsedniških kampanj v ameriški zgodovini. Predvolilno dogajanje je bilo polno nepričakovanih dogodkov in zasukov. Videli smo poskus atentata na republikanskega kandidata, zamenjave demokratskega kandidata; na eni strani kandidatura obsojenca, na drugi strani temnopolte ženske. Dva tedna pred volitvami sta Kamala Harris in Donald Trump še vedno precej izenačena, odločilno vlogo bodo spet imele t. i. nihajoče države. O tem, kakšno je predvolilno razpoloženje na drugi strani luže, kaj bi pomenila izvolitev ene ali drugega za Ameriko in preostali svet ter kaj so izvori globoke polarizacije ameriške družbe v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Roman Kirn, nekdanji veleposlanik v ZDA; dr. Tomaž Deželan, profesor ameriških študij na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani; dr. Andrej Stopar, dopisnik RTV iz Washingtona.

Dobrodošli globoko v notranjosti človeškega telesa. V Xkurziji se namreč odpravljamo vse do naših mišic, kjer opazujemo njihovo električno aktivnost, natančneje aktivnost 639 skeletnih mišic, ekskluzivno pa prisluhnemo tudi zvoku ob njihovem krčenju. V laboratoriju za sistemsko programsko opremo na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, ki velja za enega vodilnih v svetu na tem področju, nas je pozdravil dr. Aleš Holobar, s sodelavcema Matejem Krambergerjem in Tanjo Botić. Od mišičnih krčev, ki so še predobro znani nam vsem, pa vse tja do krmiljenja bionskih rok. O vsem tem govorimo v Frekvenci X. *Laboratorij za sistemsko programsko opremo se napaja tudi iz evropskih sredstev. Eden izmed uspešnejših projektov nosi naslov Hybrid Neuro, pri njem pa poleg Univerze v Mariboru sodeluje tudi konzorcij mednarodnih partnerjev, ki so vodilni na področju nevronskih vmesnikov. V sklopu projekta bodo številni mladi raziskovalci pridobili svoje doktorate, s pomočjo teh finančnih sredstev pa na fakulteti tudi ozaveščajo publiko in druge raziskovalce s tega področja.