Glasovi svetov

Namesto da zgodovino delimo na različna področja (kot so politika, gospodarstvo, kultura in socialna zgodovina), jo raje preučujmo celostno. Le tako bomo lažje razumeli, zakaj so pri intelektualnih delih nesorazmernosti pri tem, kakšen je bil prispevek moških in kakšen žensk. Zgodovinarka dr. Manca G. Renko se v svojem projektu, imenovanem WILA19-91 in ki ga izvaja na Univerzi na Dunaju, ukvarja s tem, kako so bile številne ženske spregledane ravno zaradi raziskovalne omejenosti, ko se pri intelektualni zgodovini ni upoštevalo zgodovine dela. S to okoliščino lahko tudi lažje pojasnimo, zakaj se žensk in njihovega intelektualnega prispevka pogosto ni cenilo v času njihovega življenja ali celo pozneje na časovni premici. Kako so se – zgodovinsko gledano – postopno odpirala karierna, intelektualna, umetniška vrata za ženske v širšem slovenskem prostoru od začetka 20. stoletja? Gostja: dr. Manca G. Renko Foto: Posavski muzej Brežice (fotografija prikazuje posavsko šiviljsko mojstrico Valerco – Valerijo Auguštin, pri kateri se je šiviljske obrti učilo veliko deklet; ob sebi je hkrati imela od 4 do 6 vajenk in pomočnic)

Hrana ni samo življenjska nuja, hrana je antropologija. Zadovoljuje, vsaj zdi se tako, toliko človekovih potreb, hrepenenj, izraža najbolj intimen pogled na svet in njen simbolni pomen krepko presega njeno praktično vrednost – da nahrani lakoto telesa. O hrani je toliko govora, mnogi v svetu živimo v dobi preobilja, a naše prehranske navade v hektiki večopravilnostnega vsakdana in poplavi informacij postajajo vse bolj siromašne. In s tem tudi naše prehranske izbire in posledično - kakovost življenja. V tokratnih Glasovih svetov smo spregovorili o temeljih prehranjevanja, ki nas lahko opolnomočijo, za začetek pa vsaj ustrezneje ali pa dodatno informirajo. Gost avtorice in voditeljice oddaje Liane Buršič je Mario Sambolec - trener in nutricionist z več mednarodno priznanimi licencami s področja coachinga, prehranskih in vadbenih znanosti, ustanovitelj in vodja podjetka Feelgood, pod okriljem Fitnes Zveze Slovenije predava in izobražuje trenerje, športne delavce ter prehranske svetovalce.

250 let od njegovega rojstva o enem najvplivnejših evropskih politikov zgodnjega 19. stoletja»Obstajajo desetletja, ko se ne zgodi nič, in obstajajo tedni, ko se zgodijo desetletja.« To misel naj bi, prejkone z mislijo na komunistično revolucijo, nekoč izrekel Lenin. In vendar prav za vsa obdobja velikih zgodovinskih in družbenih sprememb velja, da se zdi čas v njih tako zgoščen, da se v nekaj tednih ali letih lahko zgodijo resnično radikalne spremembe, ki nepovratno preoblikujejo naš svet. Kar nekaj takim zgoščenim premikom je bil razmeroma od blizu priča tudi človek, o katerem bomo govorili v tokratnih Glasovih svetov. Rojen na Krfu v letu ameriške revolucije in odraščajoč v času, ko se v Britaniji še vedno odvija industrijska, v Franciji pa francoska revolucija, je Ioannis Kapodistrias postal eden bolj vplivnih evropskih politikov svojega časa, najprej kot zunanji minister carske Rusije ter kasneje kot prvi predsednik moderne grške države. Ob 250-letnici rojstva tega vplivnega državnika, katerega predniki so, kot priča njegov priimek, prišli iz naših krajev, tudi sam pa je pol leta preživel na kongresu evropskih velesil v Ljubljani, bomo v naslednji uri govorili o Ioannisu Kapodistriasu ter o burnem obdobju, ki ga je Evropa doživljala ob zaključku osemnajstega in na začetku devetnajstega stoletja, ko so stabilnost starih imperijev na vseh koncih naše celine pretresala porajajoča se nacionalna gibanja in liberalne ideje. Gost v studiu je mladi raziskovalec na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete Matic Kristan. Oddajo je pripravila Alja Zore. Vabljeni tudi k poslušanju Glasov svetov o zgodovini sodobne Grčije: Grčija med sanjami o antični veličini in pretresi moderne dobe. foto: Joannis Kapodistrias, Wikipedija, javna last

V času od konca 18. stol. do začetka druge svetovne vojne se je svet sicer nekajkrat obrnil na glavo, ključno moralno sporočilo, ki ga posredujejo izobraževalne institucije na Slovenskem, pa se slej ko prej ni spremeniloZnani francoski marksistični filozof Louis Althusser se je v zgodovino teoretske misli leta 1970 vpisal s trditvijo, da je šola najpomembnejši ideološki aparat v moderni državi. To, rečeno zelo preprosto, pomeni, da se prav prek izobraževalnega sistema posameznice in posamezniki najbolj temeljito seznanimo ne le z življenjsko koristnimi znanji in veščinami, ampak v šolskih klopeh tudi globoko ponotranjimo dominantna pravila obnašanja in mišljenja, ki omogočajo obstoječemu družbenemu redu z vladajočo elito na čelu in manj pa tudi bolj izkoriščanimi razredi pod njo, da se uspešno obnavlja in krepi. Althusserjeva teza gotovo zveni intrigantno, ampak v kolikšni meri, če jo pač postavimo v konkreten zgodovinski kontekst, tudi drži? To je vprašanje, ki bo v letošnjem letu precej zaposlovalo sodelavke in sodelavce Slovenskega šolskega muzeja, saj na pomlad pripravljajo znanstveni simpozij, na katerem bodo pretresali vprašanje, kako so se v poldrugem stoletju od Marije Terezije do začetka druge svetovne vojne v slovenski šoli spreminjali svetovnonazorski oziroma vrednostni poudarki, ki so jih učitelji in učiteljice predajali svojim učencem in učenkam. V tem kontekstu pa se zdi posebej pomembno vprašanje, kako sta v habsburški monarhiji oziroma, pozneje, v prvi Jugoslaviji za prevladujoč ideološki pečat, ki naj ga šola vtisne šolajočim, zdaj sodelovali zdaj tekmovali Cerkev in posvetna državna oblast. Kaj torej vidimo, če s tega vidika pretresemo zgodovino izobraževanja na Slovenskem od zadnje četrtine 18. do sredine 20. stoletja, smo v tokratnih Glasovih svetov preverjali v pogovoru z dr. Simonom Malmenvallom zgodovinarjem, teologom in rusistom, predavateljem na ljubljanski Teološki fakulteti ter kustosom v Slovenskem šolskem muzeju. Foto: poslopje C. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani leta 1915; danes je to Gimnazija Poljane (Wikipedija, javna last)

40 let mineva od prvega zabeleženega primera AIDS-a v Sloveniji. V oddaji Glasovi svetov bomo zato pozornost namenili javnozdravstvenim ukrepom za zajezitev širjenja virusa HIV pri nas. Ti so za to, da so bili uspešni, tudi morali podirati tabuje, predsodke in stereotipe, saj se je HIV najbolj razširil v skupini moških, ki imajo spolne odnose z moškimi. Slovenija se je odzvala izjemno, saj je ves čas v vrhu držav po učinkovitem odzivu na zajezitev epidemije. O javnozdravstvenih ukrepih in pomenu skupnega odziva, torej sodelovanja stroke, odločevalcev, civilne družbe in nevladnih organizacij s prim. Evito Leskovšek, zdravnico z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. V studio jo je povabila Urška Henigman.

Človek je obredno bitje; navade, šege in običaji nas spremljajo od rojstva do smrti. Osmišljajo nam naša življenja, olajšajo sobivanje, spodbujajo sodelovanje v skupnosti, utrjujejo odnose in vezi, skozi ponavljajoča se dejanja oblikujemo svojo identiteto, socialne vezi, praznovanja, delo, nenazadnje prenašamo tudi tradicijo. Neizogiben del takšnih ravnanj pa so tudi prilagajanja na spremembe ali pa celo počasno usihanje, saj morda niso primerni ali zanimivi več za sodobni čas in družbo. Šegam, navadam in obredom ob mejnikih človekovega življenja se posveča tudi monografija Od imena do spomina, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga. Njen avtor je dr. Ambrož Kvartič, ki je v oddajo povabljen predvsem kot etnolog in folklorist ter docent za folkloristiko in primerjalno mitologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V kolažu je uporabljeno naslednje fotografsko gradivo (v smeri urinega kazalca): -Ženin in nevesta v Belorusiji, leto 2018 (Mihail Kapička / Wikipedija) -Nevesto peljejo v ženitovanjskem sprevodu v Ziljski dolini na avstrijskem Koroškem, 1951 (Jernej Šušteršič / SEM) -Poročni avto (FotografieLink / Pixabay) -Skupina svatov na poroki Franca Vuttija v Dolah v Ziljski dolini, 1951 (Jernej Šušteršič / SEM)

Ob izidu spisov P. A. Kropotkina, enega ključnih anarhističnih mislecev 19. stoletja, se sprašujemo, kako so si anarhisti predstavljali družbo prihodnosti, v kateri bi človek ne bil suženj ne kapitalu ne državiDanes si tega sicer ni več enostavno predstavljati, a v drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja so bili anarhisti precej vplivna politična sila na stari celini. Pomembno vlogo so, na primer, igrali v času pariške komune pa ob začetku oktobrske revolucije in med špansko državljansko vojno. Še več; ruski car Aleksander II. pa habsburška cesarica Sisi in ameriški predsednik William McKinley so vsi padli pod streli atentatorjev, ki so se navduševali za anarhistične ideje. In kaj natanko so te ideje bile? – Eden ključnih anarhističnih mislecev tistega časa je bil ruski plemič in fizični geograf Pjotr Aleksejevič Kropotkin, ki je v enem svojih spisov anarhizem opredelil kot doktrino, ki si prizadeva za popolno osvoboditev človeka izpod jarma kapitala in države. Priznajmo, to se sliši precej socialistično, a kot vemo, sta tako Karl Marx kakor Vladimir Lenin z anarhisti svoj čas ostro polemizirala, Stalin pa je svojo pomoč španski republikanski vladi v pomembni meri celo pogojeval z omejevanjem vpliva anarhistov v proti-pučistični koaliciji, kar je slej ko prej pripomoglo h končni zmagi generala Franca. In ko je bilo španske državljanske vojne leta 1939 konec, je – tako se je vsaj dolgo zdelo – tudi množična privlačnost anarhističnih idej in gibanj trajno zbledela. Ampak danes, ko se zdi, da sta tako tradicionalni liberalni center kakor levica, gledano globalno, brez pravega kompasa, ko ni videti, da bi znala prepričljivo odgovarjati na to, kar počnejo Trump, Xi, Putin, Musk in drugi silaki našega časa, morda le ne bi bilo odveč, ko bi odpihnili prah, ki se je bil naložil na anarhistične ideje, in pogledali, če lahko tam najdemo kaj pripravnega zase tu in zdaj. Na Slovenskem bi prvi korak v tej smeri utegnili storiti ob Pravičnosti, drobni knjižici, ki je pred kratkim izšla pri založbi Sanje. V njej je namreč knjižni urednik, prevajalec in publicist Aleš Učakar zbral in prevedel nekaj spisov že omenjenega Kropotkina. In kaj nam ti spisi navsezadnje razkrijejo? Kako naj bi, sledeč pač Pjotru Kropotkinu, veljalo organizirati družbeno življenje, da ljudje ne bomo na milost in nemilost prepuščeni kapitalu? Kaj naj bi nadomestilo obstoječe državne institucije, če seveda anarhizma nočemo intelektualno lenobno enačiti s pogrezanjem družbe v kaos? Kaj je z atentati oziroma s političnim nasiljem, ki je v Kropotkinovem času očitno brstelo tudi iz anarhističnih idej? Kaj natanko anarhiste loči od ortodoksnih marksistov? In, nikakor ne nazadnje, koliko anarhizmov pravzaprav obstaja oziroma, drugače rečeno, kako reprezentativni za anarhizem kot tak so Kropotkinovi pogledi in stališča? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Rajka Muršiča, predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je Kropotkinovi Pravičnosti pripisal spremno besedo. Foto: Anita Garbín, šivilja in pripadnica anarhistične milice na barikadi v Barceloni med špansko državljansko vojno, julij 1936 (Antoni Campañà / Wikipedija, javna last)

Lani je minilo 50 let od umora unikatnega umetnika in samosvojega preroškega misleca Piera Paola Pasolinija, ki je v svojih predavanjih in izjemno bogatem in raznovrstnem, "megastrukturnem" opusu – v njem je tudi nedokončan roman Nafta – izpričeval katastrofično in konformistično podobo tedanje Italije in vsega kapitalističnega sveta. Umetnik in javni intelektualec tako opozarja, da sicer v njem ostajajo klice starega zgodovinskega, tradicionalnega fašizma, vendar je od njega še bolj nevaren moderni, uspavani, hedonistični konzumerizem z utvaro blaginje. Če zgodovinski fašizem predstavlja četa esesovcev, skupina kriminalcev na oblasti, novi fašizem odslikava oblast potrošniške družbe. Torišče fašizma je kapitalizem, pomeščanjena modernost, osiromašena kritičnih zmožnosti, v kateri ljudje v lažnem občutku varnosti – razmejeni od preteklih grozljivih fašističnih ekscesov ali varovani pred odkritimi neofašističnimi izgredi – v pasivnem lagodju potrošništva, samoumevno sprejemajo kapitalistično realnost.  Tako je tudi njegov zadnji film Salò ali 120 dni Sodome nekakšna jasnovidna napoved sveta, ki ne le ponavlja nacistične brutalnosti, spreminja ljudi v objekte in manipulira z njihovimi telesi, temveč razkriva, kako liberalna družba s svojo lažno toleranco – toleranco, vsiljeno od zgoraj, ne pa izborjeno od spodaj – na absurdno paradoksalen način izvaja hudo represijo. Elitam oblasti potrošniške družbe, tega postzgodovinskega, tehničnega, novega fašizma, je inherentna ideologija moči, ideologija fašizma, v nasprotju s komunistično revolucijo, ki je ideologija (začasno) nemočnih. Zato je v filmu mogoče prepoznati tudi metaforo za neokapitalizem. Pasolini, ki je gojil »ljubezen do realnosti« – realnosti, ki jo kapitalizem radikalno in korenito preoblikuje –, je v svojih javnih nastopih poudarjal nujnost izuma drugačne naprednosti in drugačne svobode, nujnost premisleka o tem, kako misliti in postaviti nove koordinate sveta. Sogovornik: dr. Miklavž Komelj, poznavalec Pasolinijevega opusa in prevajalec njegovih del. V njegovem prevodu v slovenščini dobivamo Pasolinijevo dramsko delo Stilna žival in zbirko pesmi Pot ljubezni (Za pesnitev o mojem otroštvu), v kateri so tudi pesmi s spominskimi drobci na Idrijo, kjer je Pasolini preživel del svojega otroštva. Fotografija: s plakata za film Salò ali 120 dni Sodome (en.wikipedia.org)

Kako so letni časi, poljedelska opravila, religijski kulti in praznovanja, dnevna politika ter širitev imperija vplivali na podobo starorimskega koledarja, katerega dediči smo tudi mi danes?Kdo se je pravzaprav odločil, da se naše koledarsko leto začne s prvim januarjem in ne nemara s kakim drugim dnem? – Kakor v toliko drugih stvareh, smo sodobniki tudi v tem pogledu zadolženi pri starih Rimljanih. Julij Cezar je bil namreč tisti, ki je – to je bilo leta 46 pred Kristusom – določil, da se bo odtistihmal leto začenjalo s prvim januarjem. A zakaj natanko je sloviti rimski diktator izmed vseh izbral ravno ta datum? In zakaj neki je Cezar dve leti pred smrtjo sploh sklenil, da je dotedanji koledar treba spremeniti oziroma reformirati? Pa tudi: kako se je njegov koledar – v zgodovino se je seveda vpisal kot julijanski – razlikoval od tistega, ki so ga Rimljani uporabljali prej? Iskanju odgovorov na ta in druga sorodna vprašanja, odgovorov, ki se tičejo dolge in razmeroma zapletene evolucije rimskega koledarja v počasnem teku stoletij od prvih kraljev do pozne republike, smo se posvetili v tokratnih – silvestrskih – Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in zgodovinarja, predavatelja antične zgodovine na koprski Fakulteti za humanistične študije ter predstojnika Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, dr. Gregorja Pobežina. Foto: rekonstrukcija edinega ohranjenega primerka starorimskega, pred-julijanskega koledarja, ki so ga leta 1915 odkrili na steni vile v Anziu (Museo del Teatro romano de Caesaraugusta / Wikipedija)

Psihologinja Ana Kozina pove, da je njeno najljubše prijetno čustvo hvaležnost. Med pogovorom pojasni, zakaj je sicer vsako čustvo pomembno – pozitivno ali negativno; podpreti in krepiti pa moramo zlasti pozitivna čustva. Praznični decembrski dnevi mnogim predstavljajo velik čustven izziv. »Vsako čustvo je samo po sebi koristno in v redu,« pravi psihologinja prof. dr. Ana Kozina. Raziskovalka na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani in predavateljica na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Mariboru kljub temu svetuje, naj podpremo in okrepimo zlasti pozitivna oziroma prijetna čustva. Raziskave namreč kažejo, da za ohranjanje duševnega zdravja ni dovolj le odstranjevanje neprijetnih, negativnih čustev. Podrobneje v Glasovih svetov, ki jih je pripravil Iztok Konc. 

Človek je radovedno bitje, ki bo - če mu bo finančno in časovno omogočeno – rad raziskoval bližnje in oddaljene destinacije ter s tem nemalokrat tudi šel na pot spoznavanja sebe. Seveda pa je med razlogi za turistično udejstvovanje tudi odklop od vsakdanjega stresnega življenja. Mesec december ni nobena izjema glede turističnih želja; na vrsto pridejo obiski številnih božičnih sejmov, tisti, ki jih motita mraz in sneg, kolikor ga pač sploh še je, pa imajo tudi možnost potovanj v toplejše kraje. V današnjih Glasovih svetov bomo govorili o trdoživosti turizma, o zaželenih in manj zaželenih destinacijah, o avtentičnosti, o pogosto zlorabljenih besedah v turizmu 'trajnost' in 'butičnost', navsezadnje tudi o tem, ali je turist sam kriv za svoje neodgovorno vedenje ali ga je k temu 'prisilila' destinacija in njeno upravljanje s turističnimi tokovi. Tokratni gost je dekan in izredni profesor za poslovno-organizacijske znanosti v turizmu na Fakulteti za turistične študije Turistika Primorske univerze Emil Juvan.

Kreativni center Poligon je predstavil peto raziskavo o razmerah v slovenskem kulturno-ustvarjalnem sektorju. Prve štiri študije so se osredotočale na čas epidemije, zadnja pa se je oddaljila od najbolj akutnih problemov, ki so se pojavili v času epidemije covida. A kljub spremenjenim družbenim in ekonomskim razmeram občutnega izboljšanja za delovanje v kulturno-ustvarjalnem sektorju še ni na vidiku. V tokratni oddaji Glasovi svetov gostimo vodjo raziskave Evo Matjaž. Oddajo pripravlja Miha Žorž.

Druga svetovna vojna bo v našem življenju odmevala še dolgo po letošnji okrogli obletnici njenega konca. Osem desetletij po tem, ko je okupator zapustil naša tla in zavezniški bombniki nebo, je pod nami še vedno zakopana živa dediščina vojnega obdobja. Neeksplodirane letalske bombe iz druge svetovne vojne še vedno ležijo pod Mariborom in drugod po Sloveniji. »V Sloveniji nimamo sistema, ki bi preprečeval gradnjo na bombah. Vprašanje ni, ali bo eksplodirala. Vprašanje je, kdaj,« pravi zgodovinar Sašo Radovanovič, ki ocenjuje, da je pod največjim slovenskim mestom ob Dravi še vsaj dva tisoč neeksplodiranih bomb. Kako živi s to dediščino vojne Evropa? In kako Slovenija? V oddaji Glasovi svetov sodelujejo: zgodovinar Sašo Radovanovič, preživela Helena Kolarič, direktor urada za operativo na Uradu za zaščito in reševanje Borut Horvat, vodja oddelka za odstranjevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev dežele Saške André Baumeister, podpolkovnik Bohuslav Kuda iz oddelka za strelivo Policije Češke republike, poveljnik Civilne zaščite Mestne občine Maribor Samo Robič, vodja skupne območne službe civilne zaščite in požarnega varstva Primož Hrastnik, poveljnik državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi Darko Zonjič in pripadnik enote Bojan Kopač. Pisnim odgovorom je dal glas Teodor Bostič. Prevode sta brala Dejan Kaloper in Jure Franko. Fotografija: Dezaktiviranje neeksplodirane letalskem bombe leta 1945. Foto: Pekel na zemlji in na nebu, Žrtve bombardiranja Maribora 1944-1945 (S.R.), izrez

Sto let od vselitve v Oražnov dom, ki ga je skupaj z vsem svojim imetjem ljubljanski Medicinski fakulteti zapustil veliki humanist, domoljub, zdravnik in dobrotnik dr. Ivan Oražen. Če se v Ljubljani sprehodite od Kongresnega trga po Wolfovi ulici do Prešernovega trga in Tromostovja, lahko na eni od stavb opazite napis Oražnov dijaški dom. V njem že 100 let prebivajo študenti in študentke ljubljanske Medicinske fakultete. »Oražnov dom je bil za časa študija zame edina možna streha nad glavo,« pravi kirurg in profesor Stane Repše, ki je v domu prebival med letoma 1961 in 1966. Profesor je eden od treh sogovornikov tokratne oddaje Glasovi svetov o velikem slovenskem humanistu, domoljubu, zdravniku in dobrotniku dr. Ivanu Oražnu ter o njegovi neprecenljivi zapuščini. Dr. Oražen je namreč hišo na Wolfovi ulici v Ljubljani in vse svoje imetje z jasnimi navodili z oporoko zapustil ljubljanski Medicinski fakulteti. V oddaji Glasovi svetov sodelujejo: prof. dr. Stane Repše, prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec in študent medicine Marcel Primožič. Foto: ODD Mf Ljubljana

Duševne motnje med mladimi so postale ena izmed najbolj perečih zdravstvenih težav v Evropi. Te motnje ne vplivajo le na vsakdanjo kakovost življenja prizadetih, temveč tudi na njihovo izobraževanje, socialne interakcije in prihodnje možnosti za zaposlitev. Več kot 30 milijonov otrok in mladostnikov v evropski regiji Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) se spoprijema z duševnimi motnjami, razkriva nedavno poročilo WHO. Po podatkih, objavljenih 11. novembra v Københavnu, je vsak sedmi otrok in mladostnik do 19. leta starosti prizadet. Skrbi dejstvoje, da je položaj še posebej slab med dekleti, saj ima vsaka četrta v starostni skupini od 15 do 19 let duševne težave. Kakšno je stanje v Sloveniji? Raziskava Duševno zdravje mladih v Sloveniji v kontekstu globalnih kriz, objavljena konec letošnjega septembra, je ena prvih celovitih empiričnih študij v Sloveniji, ki hkrati zajema individualne, družinske in širše družbene dejavnike, povezane z duševnim zdravjem mladih, starih od 16 do 24 let. Namen raziskave je bil osvetliti kompleksno prepletenost osebnih izkušenj, zgodnjih življenjskih okoliščin, življenjskega sloga in vpliva globalnih kriz (pandemija covida-19, podnebne spremembe, gospodarska negotovost itd.) na duševno zdravje mladih. Rezultati ponujajo celovit vpogled v razsežnost in raznolikost dejavnikov, ki oblikujejo duševno zdravje mladih, ter pomembno podlago za razvoj sistemskih rešitev, politik in programov, ki bi lahko prispevali k bolj varnemu in spodbudnemu okolju za mlade generacije. V tokratni odaji sta z nami gostji strokovnjakinji, avtorica raziskave: – prof. dr. Metka Kuhar, redna profesorica socialne psihologije na Univerzi v Ljubljani, raziskovalno in pedagoško deluje na področju fenomenov vsakdanjega življenja, s poudarkom na duševnem zdravju (zlasti travmi), medosebni komunikaciji, odnosih, samopodobi, mladini in spolu; – dr. Lucija Čevnik, prof., doktorica sociologije, z zasebno prakso, kjer dela z mladostniki in starši, ko se pojavijo težave v duševnem zdravju in medsebojnih odnosih oz. komunikaciji, 20 let že dela z mladimi in je tudi avtorica knjig, ki obravnavajo tovrstne odnose.

Arhiv ni le prašno skladišče map in fasciklov. Arhiv ni le varuh listin, temveč prepletena ustanova, ki raziskuje, razstavlja, povezuje in ustvarja prihodnost iz spomina. Arhiv Republike Slovenije letos praznuje 80 let delovanja – in ob tem dokazuje, da je veliko več kot le zbirka dokumentov. V njegovih prostorih se skriva zgodovinski spomin naroda – zapisi, ki pripovedujejo našo preteklost in pomagajo razumeti sedanjost. Ob 80-letnici Arhiva Republike Slovenije v Glasovih svetov gostimo namestnika direktorja Arhiva RS dr. Gregorja Jenuša. Z njim se je pogovarjal Miha Žorž.

Ker je bila ruska revolucija dogodek svetovno-zgodovinskega pomena, je jasno, da ni odmevala le po Evropi, ampak tudi v deželah tretjega sveta. A kakšne družbene, ekonomske in politične perspektive je odpirala tam?25. oktobra po starem, julijanskem oziroma 7. novembra 1917 po novem, gregorijanskem koledarju je v Sankt Peterburgu prišlo do oborožene vstaje. Nepriljubljena ruska vlada je padla, oblast so prevzeli boljševiki z Leninom na čelu. Začela se je oktobrska revolucija. In še danes bi le težko našli zgodovinarja, ki bi se ne strinjal, da je tu šlo za dogodek svetovnozgodovinskega pomena. Svetovnozgodovinskega, pravijo ti zgodovinarji, a potem se večidel posvečajo vplivu, ki ga je imel Oktober na samo Rusijo in na Evropo, tu in tam se najde še kdo, ki ga zanima, kako so ideje boljševiške revolucije preobrazile družbeno-politično stvarnost na Kitajskem, to pa je, pogojno rečeno, tudi vse. Kakor da je možno svet, ne da bi pri tem veliko izgubili, enačiti s staro celino. No, prav zato se zdi nadvse dobrodošlo, da so pri Založbi /cf. pred nedavnim izdali knjigo Ruska revolucija : pogled iz tretjega sveta, v kateri skuša njen avtor, zdaj že pokojni gvajanski marksistični historiograf in politični aktivist Walter Rodney premisliti, kaj lahko Oktober pomeni za afriške, latinskoameriške in druge družbe, ki so v 60-ih in 70-ih letih 20. stoletja – prav v času torej, ko je Rodney pripravljal zapiske za univerzitetna predavanja, iz katerih je omenjena knjiga sestavljena – iskale pot iz položaja kolonialne podrejenosti oziroma izkoriščanosti. Do kakšnih zaključkov pa se je Walter Rodney navsezadnje dokopal? In: ali so njegova razmišljanja relevantna tudi danes, dobrih 30 let po padcu berlinskega zidu? – No, to pa sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Gorana Vraneševića, ki je slovenskemu prevodu Rodneyjeve razprave – prevodu za katerega je poskrbela Aleksandra Rekar – pripisal spremno besedo. Foto: od leve proti desni so razvrščene zastave Gane, Gvajane, Kambodže, Mozambika, Angole, Jamajke, Haitija, Sri Lanke, Libije, Tanzanije, Kenije in Somalije (David Peterson, Pixabay)

Pred časom so bile s pomočjo laserskega skeniranja na območju Krasa odkrite monumentalne suhozidne strukture, ki predstavljajo v Evropi še nedokumentirano obliko obsežne prazgodovinske lovske infrastrukture. Najdba opuščenih, iz kamna zgrajenih ostalin – tudi več kilometrov dolgih pasti – priča, da so tukajšnje človeške skupnosti uprizarjale množične, organizirane in zelo premišljene love na divjad, kar osvetljuje tudi takratno družbeno in družabno življenje. Predstavljamo si lahko, da je bilo zgrajeno prav okrog intenzivnega sezonskega lovskega plenjenja divjih živali, saj je bilo za uspešno izpeljavo akcije potrebno vsakič mobilizirati večjo skupino lovcev iz širšega sorodstva ali več sorodstvenih skupin. Po usmerjanju čred, verjetno kopitarjev, skozi daljše ali krajše kamnite ograde v obliki lijakastih sistemov, ki so vodili do končnih, pogosto prepadnih pasti, v katere so padle ujete živali, je sledilo skupinsko pobijanje plena, temu pa pojedine, praznovanja, festivali in ceremonije. Čeprav v Evropi ni primerljive najdbe, veliko število odkritij podobnih pasti dokazuje razširjenost te tehnike lova na različnih koncih sveta. Gost oddaje Glasovi svetov: dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, arheolog, pedagog na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, publicist in skupaj z arheologom dr. Tomažem Fabcem s Centra za preventivno arheologijo Zavoda za kulturno dediščino Slovenije odkritelj kraških prazgodovinskih konstrukcij. Slika: Dimitrij Mlekuž Vrhovnik 

V samem jedru indijske civilizacije je veliki ep Mahabharata. V samem jedru Mahabharate pa je Bhagavadgita, Gospodova pesem, v kateri so strnjene najbolj temeljne ideje hindujske metafizike in etikeLetos poleti se je v 93. letu starosti poslovila naša velika indologinja in prevajalka iz sanskrtske književnosti, dr. Vlasta Pacheiner Klander. Po njeni zaslugi so naše knjižne police bogatejše za slovito Kalidasovo dramo, Šakuntalo, pa za Zgodbo o Savitri iz epa Mahabharata, sicer daleč najobsežnejše literarne stvaritve v vsej človeški zgodovini, ki, kot vemo, velja za temeljno besedilo indijske civilizacije. V knjigi Ko pesem tkem nam je dr. Pacheiner Klander v branje ponudila svoj izbor iz vedske himnike, njena antologija Kot bilke, kot iskre pa prinaša bogato komentiran izbor iz sanskrtske lirike. No, najpomembnejše delo, ki je prišlo iz prevajalske delavnice Vlaste Pacheiner Klander, pa je najbrž Bhagavadgita ali Gospodova pesem. To je razmeroma kratek in v sebi sklenjen razdelek iz šeste knjige že omenjene Mahabharate, v katerem so na slogovno izbrušen in izrazno jedrnat način razgrnjeni temeljni koncepti oziroma ideje staroindijske hindujske filozofije od metafizike do etike. Zato lahko rečemo, da Bhagavadgita radovednemu bralcu oziroma zvedavi bralki ponuja nekakšno metonimično bližnjico v samo srce starodavne Indije. Prav po tej bližnjici smo se odpravili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Nino Petek, predavateljico azijskih filozofsko-religijskih tradicij na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in avtorico poglobljene študije, ki spremlja najnovejšo izdajo prevoda Bhagavadgite Vlaste Pacheiner Klander, izdajo, ki je pri založbi Sanje luč sveta ugledala v začetku letošnjega leta. V pogovoru z dr. Petek smo preverjali, zakaj Gospodovo pesem brati danes, kaj nam to delo sporoča in, ne nazadnje, kako zelo smo Slovenci za svoje razumevanje stare Indije zadolženi pri dr. Pacheiner Klander. Foto: Kršna s piščaljo, ilustracija Bhagavadgite iz 12. stoletja, detajl (Cleveland Museum of Art, javna last)

Ministrstvo za kulturo Javne agencija za knjigo sta nedavno predstavila nov projekt Nacionalni dan stripa, s katerim želijo med drugim okrepiti bralno in vizualno pismenost. Osrednji dogodek projekta bo 22. novembra, ob 100. obletnici rojstva pionirja slovenskega stripa Mikija Mustra. O zgodovini slovenskega stripa se v tokratni oddaji Glasovi svetov pogovarjamo s striparjem, ilustratorjem in karikaturistom Cirilom Horjakom, ki je za svoje stripovsko ustvarjanje med drugim prejel nagrado Prešernovega sklada leta 2024. Cirila Horjaka gosti Miha Žorž.

V projektu Ultra so na Univerzi v Ljubljani raziskovali, kaj najbolj motivira študente in kaj je ključno, da s predavanj kar največ odnesejo. Tako so v predavanja naravoslovno-tehniških fakultet vnesli metode, ki jih bolje poznamo z nižjih stopenj izobraževanja: od ustvarjalnega giba, igranja vlog do uporabe različnih rekvizitov. Tako s pomočjo vprašalnikov kot s posebnimi senzorji, ki so beležili fiziološki odziv tako študentov kakor predavateljev, so sproti preverjali, kakšno je njihovo počutje, in ugotavljali, kateri so ključni pogoji za kvalitetno učenje – pa naj gre za zrak v prostoru, uro dneva, zasnovo predavalnice, pedagoški pristop in še marsikaj drugega.Do kakšnih spoznanj so prišli, so v tokratnih Glasovih svetov pripovedovali prof. dr. Gregor Geršak s Fakultete za elektrotehniko, doc. dr. Vesna Geršak in dr. Mojca Stojan Dolar s Pedagoške fakultete ter izr. prof. dr. Rok Kuhar z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Na fotografiji: študenti FKKT UL, ki s prsti sestavljajo molekule, nosijo pa prstane, ki spremljajo njihovo počutje, vir: Julij Julijan Grajfoner, projekt Ultra

Zahvaljujoč dolgoletnim prizadevanjem škofa Jegliča je leta 1905 vrata odprl Zavod sv. Stanislava, ki je kot sploh prva srednješolska institucija pri nas dijakom omogočil maturo opravljati v slovenščiniČe je slovenščina prišla v osnovno šolo že za časa Marije Terezije, se je v srednji uveljavila pozno in le s težavo. Tako je prva gimnazija, na kateri ni le pouk čisto vseh osem let pri vseh predmetih potekal v slovenščini, temveč je kot sploh prva srednješolska institucija pri nas dijakom na koncu ponudila tudi slovensko maturo, vrata odprla šele leta 1905. To je bil Zavod sv. Stanislava, ki ga je ljubljanska škofija na pobudo tedanjega škofa Antona Bonaventure Jegliča ustanovila v Šentvidu nad Ljubljano. Zapletov polno zgodbo o nastanku te institucije smo obnovili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Simona Malmenvalla, kustosa Slovenskega šolskega muzeja, sicer pa tudi teologa, rusista in zgodovinarja. Foto: učiteljski zbor Zavoda sv. Stanislava s škofom Jegličem, ki sedi v prvi vrsti, četrti z desne (Wikipedija, javna domena)

V tokratni oddaji Glasovi svetov govorimo o zgodovinjenju socialnega dela v Sloveniji in širše. Profesorica doktorica Darja Zaviršek iz Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani namreč prihodni teden pripravlja avtorsko razstavo o zgodovini socialnega dela v socializmu in onstran njega, ki bo na ogled v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani. Razstavo, ki nosi pomenljiv naslov »Socialno delo: prepotrebno in vedno nebodigatreba«, bodo odprli v torek, 30. septembra na Cekinovem Gradu v ljubljanskem Tivoliju. Še pred samo razstavo pa se z doktorico Darjo Zaviršek o zgodovini socialnega dela pogovarjamo v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo pripravlja Miha Žorž.

Dr. Gordon Neufeld, klinični psiholog, eden največjih mednarodnih strokovnjakov za razvoj otrok, v svoji knjigi Otroci nas potrebujejo piše o razliki med silo in močjo. Moč ne kot nekaj, ki hlepi po oblasti in povzpetništvu, temveč moč kot avtoriteta starševskega vzgajanja. Ki pa ne izhaja iz sile, prisile, temveč iz ustrezno usklajenega odnosa z otrokom. Torej v tem, da znamo pritegniti pozornost naših otrok, izvabiti njihove dobre namene, vzbuditi v njih spoštovanje in zagotoviti njihovo sodelovanje. Brez teh štirih sposobnosti nam preostaneta samo še prisila in podkupovanje. In zdi se, da v tem zeitgeistu kot starši in kot družba operiramo predvsem s slednjim. K temu dodajte še to, da je naša kultura prežeta z narcisizmom in spektakularnim. Hitreje, višje in močneje ni več le olimpijski moto, temveč postaja splošno gonilo kapitalizma. Lahko dodamo še lepše, bogatejše, glasnejše, boljše, učinkovitejše etc., skratka, borba za uspeh je ime igre, ki nam jo ponuja duh časa. Uspeh je imeti obilje vsega, hkrati pa, se zdi, stradamo osnov človečnosti. In v tem duhu se lomijo kopja predvsem na telesih otrok, ki so vse bolj sedeča, negibljiva in posledično zanemarjana. In drug ekstrem, v šport se jih peha s starševsko željo po doseganju in preseganju - prehitro, previsoko in premočno, če parafraziramo olimpijski moto. V tokratnih Glasovih svetov smo se pogovarjali o tem, kaj se dogaja s telesno vzgojo naših otrok in kaj se dogaja z njimi pri športnih udejstvovanjih, ki vse bolj spominjajo na brutalno gladiatorstvo. Naša družba, se zdi, zdravega razvoja otrok ne ceni. Za debato z avtorico in voditeljico oddaje Liano Buršič sta z vami gosta: - dr. Milan Hosta, predavatelj humanistike in etike za kineziologe in športne pedagoge na Fakulteti za vede o zdravju pri Univerzi na Primorskem ter od leta 2001 vodja programa Sportikus za razvoj življenjskih veščin v športu - dr. Klemen Lah s Filozofske fakultete v Ljubljani, član strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, nekdanji atlet in reprezentant, nekdanji predsednik Akademskega atletskega društva Slovan.

V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.Senožeče, nekdaj živahen trgovski kraj z mitnico ob glavni trgovski poti med srednjo in zahodno Evropo ter Jadranskim morjem, po kateri so stoletja potovali z vprežno živino, konji, vozovi, natovorjeni z najrazličnejšim blagom, so pred časom dobile Muzej tovorništva in prevozništva. Sicer je bila današnja Slovenija od nekdaj križišče prometnih povezav med vzhodom in zahodom Evrope.V trgovino so bili vpeti tudi kmetje, ki so se precej ukvarjali z neagrarnimi dejavnostmi, s pridelki in izdelki pa niso oskrbovali le lokalne ekonomije, ampak so bili, tudi zaradi sezonskega dela, pripravljeni potovati dlje, kot si navadno predstavljamo. Gosti: dr. Aleksander Panjek, dekan Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, od koder sta Leonida Ravšelj in dr. Ines Beguš Bavcon, kustosinja v Goriškem muzeju, dr. Nikita Peresin Meden pa s Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Fotografija: Muzej tovorništva in prevozništva, Alen Franetič, BeGR8 Media

Letošnji junij je bil najbolj vroč in suh mesec v zgodovini meritev v Sloveniji. Vročinski val je prizadel tudi mestno drevje – številna drevesa so ovenela, trava je bila ožgana od sonca, prebivalci pa so marsikje sami zalivali in prosili občine za ukrepanje. Prav drevesa, ki jih pogosto jemljemo kot samoumevni del okolice, so se izkazala kot ključna zaščita pred vročino, onesnaženim zrakom in posledicami podnebnih sprememb. O pomenu dreves in zelenih površin, nujnosti ukrepanja ter vlogi občin in prebivalcev smo se pogovarjali z dr. Majo Simoneti, krajinsko arhitektko in strokovnjakinjo z Inštituta za politike prostora. Tokratno oddajo Glasove svetov pripravlja Miha Žorž.

Nekateri so jo oklicali kar za kugo 21. stoletja. Pogovor z enim od najvidnejših slovenskih raziskovalcev sladkorne bolezni dr. Andražem Stožerjem.Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da po svetu že več kot 800 milijonov ljudi trpi zaradi sladkorne bolezni, ki je že zdavnaj dosegla epidemične razsežnosti. Zdravnik, predavatelj in raziskovalec prof. dr. Andraž Stožer v tokratni oddaji Glasovi svetov navkljub temu optimistično pravi, da je sladkorna bolezen obvladljiva ali celo ozdravljiva. Z raziskovalno skupino, ki jo vodi na Inštitutu za fiziologijo Medicinske fakultete v Mariboru, se pridružuje tistim strokovnjakom, ki želijo diabetes spoznati in ustaviti že v trebušni slinavki. Kako dr. Stožer vidi razvoj zdravil za sladkorno bolezen; od inzulina do učinkovitega in popularnega semaglutida?

Zakaj se zdi, da so prav ženske idealne nosilke progresivne, emancipatorne, inkluzivne politike, ki si prizadeva za osvoboditev Kurdistana, razdeljenega med Turčijo, Irak, Iran in Sirijo? Ko so ob koncu prve svetovne vojne države zmagovalke preurejale politični zemljevid Bližnjega vzhoda in na novo risale meje – v tem kontekstu sta slej ko prej ključno vlogo igrali Velika Britanija in Francija –, so na območju današnje jugovzhodne Turčije predvidele tudi možnost oblikovanja samostojne kurdske države. Potem pa je Mustafa Kemal Atatürk v brutalni vojni za neodvisnost, ki je potekala med letoma 1919 in 1923, uspel obrzdati kolonialne apetite evropskih velesil in Turčiji zagotoviti precej več ozemlja. Tako so se Kurdi, ko so se leta 1923 s pogodbo v Lausanni boji naposled končali, znašli pod oblastjo sicer sekularne, a izrazito nacionalistične vlade v Ankari, ki si je prizadevala iz vseh ljudi, ki so živeli znotraj meja novoustanovljene turške republike, zlepa ali zgrda narediti – Turke. Čeprav je od tistih časov minilo že več kot 100 let, se za Kurde, ki živijo v Turčiji, razmere niso bistveno spremenile. Četudi danes predstavljajo 18 odstotkov vsega tamkajšnjega prebivalstva, morda pa tudi več, turške oblasti njihove narodne in jezikovne pravice še naprej sistematično omejujejo in teptajo. Kurdi so na raznarodovalne pritiske odgovorili tudi z oboroženim odporom, tako da se je na jugovzhodu Turčije od konca sedemdesetih let dalje odvijala gverilska vojna omejenega obsega, za katero pa se zdaj zdi, da jo je Ankara dobila. Vse to v Evropi načeloma sicer vemo, pa zaradi tega vseeno ne izgubljamo spanca. Če pač sploh mislimo na Kurde, ne mislimo toliko na tiste, ki živijo v Turčiji, temveč na one v Iraku in Siriji, dveh drugih državah, ki, mimogrede rečeno, svoje meje dolgujeta evropskemu vmešavanju ob koncu prve svetovne vojne. Obe tamkajšnji kurdski skupnosti sta se namreč za krajši čas znašli v naših večernih poročilih v kontekstu širšega kaosa, ki ga je ameriško neoimperialno lomastenje povzročilo na Bližnjem vzhodu. V tem smislu so na zahodno javnost menda posebej močan vtis naredile pripadnice YPJ, kurdskih ženskih zaščitnih enot, ki so se pred kakim desetletjem s puško v roki zoperstavile divjanju Islamske države. A samooklicanemu kalifatu je – v pomembni meri prav zaradi naporov sirskih Kurdov in Kurdinj – spodletelo, sirska državljanska vojna je prešla v novo fazo, mi pa smo na zagaten položaj 40 milijonskega naroda brez lastne nacionalne države lahko znova lagodno pozabili. Zoper to amnezijo, zoper to brezbrižnost so sklenili nekaj storiti pri Inštitutu Časopisa za kritiko znanosti in tako so v prevodu Katarine Majerhold in Nine Kozinc pred nedavnim objavili knjigo Kurdsko žensko gibanje : zgodovina, teorija, praksa, ki jo je napisala kurdska sociologinja, postdoktorska raziskovalka na Oxfordu, Dilar Dirik. A ko beremo njeno razpravo, se zdi, da problemski horizonti, ki jih Dilar Dirik tu razpira, pravzaprav presegajo kurdski boj za narodno samoodločbo. Zakaj bi utegnil boj Kurdinj za oblikovanje kurdske države ponujati model progresivne, emancipatorne, inkluzivne politike ne samo za Kurdistan ampak kar za ves svet v 21. stoletju, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili socialno antropologinjo, dr. Bejo Protner, sicer raziskovalko na Univerzi na Dunaju, ki je slovenski izdaji Kurdskega ženskega gibanja pripisala spremno besedo. Foto: borki kurdskih ženskih samozaščitnih enot med napadom turške vojske na Afrin v severozahodni Siriji februarja leta 2018 (Kurdishstruggle / Wikipedija)

Fosilizirani ostanki bujnih gozdov na Antarktiki iz časov, ko so na planetu vladali dinozavri, nazorno pričajo o tem, koliko toplejša je bila Zemlja pred davnimi časi. Po drugi strani pa so zadnjih 2 in pol milijona let večinoma prevladovale dolge ledene dobe, s kratkimi vmesnimi toplejšimi obdobji, v kakršnem živimo zadnjih 12 000 let. Kaj je podnebno tehtnico nagnilo zdaj v eno, zdaj v drugo smer? Kakšne ekstremne dogodke lahko razberemo v geološkem zapisu planeta? Kaj nam konec koncev ta oddaljena preteklost lahko pove o dogajanju danes, pojasnjujeta klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije za okolje in geolog prof. dr. Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Pogovor je bil premierno na sporedu v okviru oddaje Intelekta. Foto: Zemlja v času zadnje ledene dobi, umetniška upodobitev, Wikipedia

Več kot 1800 pisem zasebne narave, ki jih je v 30. letih 19. stoletja upokojeni oficir Franz poslal baronu Erbergu, nam odpira nov, dragocen vpogled v življenje kranjske aristokracije in najbogatejših meščanov LjubljaneV tokratni oddaji smo se podali na kakih 190 let dolgo potovanje v preteklost. Obiskali smo namreč Ljubljano, kakršna je bila v 30. letih 19. stoletja. Pri tem smo si pomagali s skoraj 2000 pismi, ki jih je med letoma 1832 in 1840 upokojeni oficir avstrijske vojske, stotnik malce nenavadnega imena Franc Franz, poslal enemu najbolj uglednih Kranjcev tistega časa, baronu Erbergu, ki je sicer živel na svojem posestvu v Dolu pri Ljubljani, v njih pa precej podrobno popisal utrip ljubljanskega mestnega življenja. Podobo našega osrednjega mesta, kakršna se dviga iz Frančevih pisem, so zdaj rekonstruirali naši zgodovinarji in zgodovinarke, svoje izsledke pa predstavili v intrigantnem zborniku Podobe bidermajerske Ljubljane, ki je izšel pri Založbi ZRC. In kakšna je ta podoba? – Prav to smo preverjali v pogovoru z dr. Mihom Preinfalkom, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ter predavateljem na koprski Fakulteti za humanistične študije, ki je nad omenjenim zbornikom bdel po uredniški plati. Pogovor je bil premierno na sporedu v okviru oddaje Kulturni fokus. Foto: Franz pl. Kurz zum Thurn und Goldenstein – Del Šentpetrskega predmestja s Cukrarno, 1835/36, detajl z naslovnice zbornika Podobe bidermajerske Ljubljane (Goran Dekleva)

Kako so v socialistični Jugoslaviji vzpostavili kult Franceta Prešerna in preoblikovali pesnikovo prejšnjo podobo Verjetno ni pretirano reči, da je - vse odkar smo Slovenci skozi nacionalna gibanja druge polovice 19. stoletja sebe začeli razumeti kot narod s svojo lastno kulturo in identiteto - ključen del tega samopojmovanja tudi France Prešeren. Če se nam zdi danes skorajda samoumevno, da so imeli kulti velikih pesnikov močno vlogo pri širjenju nacionalnih idej, pa bi bil verjetno marsikdo presenečen, da je množično in organizirano čaščenje Prešerna na našem prostoru vrh v resnici doseglo šele kasneje, in sicer v socialistični Jugoslaviji, katere ideologija in materialna resničnost sta se vsaj na prvi pogled le malo skladali s svetom romantičnega pesnika iz prve polovice 19. stoletja. Kako je Jugoslavija slavljenje Prešerna uspela vpeti v svojo ideologijo in kako se je pogled na tega pesnika spreminjal skozi pol stoletja obstoja naše nekdanje države, se bomo pogovarjali z zgodovinarjem dr. Ivanom Smiljanićem z Inštituta za novejšo zgodovino, ki je te procese podrobno opisal v knjigi z naslovom Lovorovi gozdovi in krompir: Prešernov kult v socializmu. Pogovor, ki je bil prvotno predvajan v oddaji Kulturni fokus na Prvem, je pripravila Alja Zore. Foto: ilustracija Zorana Smiljanića, objavljeno z dovoljenjem avtorja

In zakaj se celo danes še vedno zdi, da nam zgodba o metamorfozi Rima iz republike v cesarstvo, zgodba, v kateri nastopajo tako slavne osebnosti, kot so Cezar, Ciceron, Mark Antonij in Avgust, pravzaprav razkriva nekaj ključnega o nas samih, o družbi, politiki in identiteti Zahoda?Zdaj, ko je Donald Trump ponovno predsednik Združenih držav, se številni po svetu sprašujejo, ali so ameriški republiki šteti dnevi. A kako natanko republika propade? Kako družbeno-politične institucije, v katerih se politično lahko udejstvuje razmeroma širok krog ljudi, nadomesti režim, kjer se pravzaprav vsa oblast zgošča okoli enega samega človeka? Nemara najbolj znamenit primer take metamorfoze najdemo v starem Rimu, ki se je proti koncu prvega stoletja pred našim štetjem iz približno pol tisočletja stare republike preobrazil v imperij. Zato smo se v tokratni oddaji spraševali, kako in zakaj je rimska republika propadla? – Odgovore sta nam pomagala iskati dr. Gregor Pobežin, predavatelj na koprski Fakulteti za humanistične študije in raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino, ter dr. David Movrin, predavatelj na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Pogovor je bil premierno na sporedu novembra lani v okviru oddaje Intelekta. Foto: Karl Theodor von Piloty – Cezarjev umor, 1865, izrez (Državni muzej Spodnje Saške / Wikipedija, javna last)

Staroselci v amazonskem pragozdu bodo preživeli tudi posledice podnebnih sprememb, saj pravijo, da je najhujša katastrofa, ki jih je kdaj doletela, prvo srečanje z belim človekomStaroselska ljudstva po svetu – tudi v Braziliji in Kanadi –, ki so zaradi izkoriščanja, asimiliranja, uničevanja okolja in drugega podvržena kulturni in materialni degradaciji, izključevanju – med večinskim prebivalstvom se znova krepi tudi rasizem – se zavedajo, da spremembe v strukturah ekosistemov in v pisanosti biodiverzitete ne pomenijo le tveganja za njihovo preživetje in obstoj lokalnega življenja. Nenasitnost globalnega gospodarstva in vlaganja v gonjo po čim večji rasti, s korporativnimi posegi v okolje, zaradi hlepenja po vse večjih dobičkih napovedujejo globalne katastrofalne izide, ki bodo prizadeli ves svet. Seveda to ni nekaj, o čemer še ne bi nič slišali. Presenetljivo je morda to, da nekatere staroselske skupine ne zaupajo uvedbi zelenih kapitalskih politik in obljubam o trajnostnem razvoju. Namesto tega so se zaradi predstav o živosti skoraj vsega, kar jih obdaja, odločili za sprejetje umetne inteligence in za prilagoditev te tehnologije svojim načrtom in potrebam, tudi zato, ker z njo želijo razkrinkavati nove načine prikritih prevar in potegavščin, ki so zavite v idejo o brezogljični družbi … Dr. Rene Suša je antropolog in pedagog, ki živi v Kanadi, vendar se precej osredotoča na situacije staroselcev v Braziliji, v Amazoniji, področju, ki po nekdanji Bolsonarovi predsedniški politiki, ki je pospeševala izsekavanje in krčenje gozdov ter rudarsko izkoriščanje, nekoliko laže diha. gost oddaje: Rene Suša, dr. pedagoških ved in mag. antropologije  fotografija: staroselci amazonskega pragozda Wikipedia

S kakšnimi vprašanji se je jugoslovanska komunistična partija soočala med obema vojnama in zakaj se zdi, da o njenem delovanju, preden se je na njeno čelo prebil Josip Broz Tito, ne vemo skoraj ničesar?Ko je bilo druge svetovne vojne konec, so, kot dobro vemo, oblast v Jugoslaviji prevzeli komunisti s Titom, Kardeljem, Đilasom, Rankovićem in še kom na čelu. Toda: od kod so se vzeli vsi ti ljudje, od kod so prišli na veliki oder zgodovine? – Prišli so, kajpada, iz gozdov, iz partizanov. Od kod pa so šli v partizane? In kako to, da so prav oni – in ne nemara kdo drug – v vojnih letih vodili upor proti okupatorju ter revolucijo? No, to pa je vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti, ne da bi si prej podrobneje ogledali zgodovino Komunistične partije Jugoslavije v medvojnem obdobju, zgodovino, ki smo jo večidel že pozabili, če smo jo, po pravici rečeno, sploh kadarkoli dobro poznali. Zdi se namreč, da vodilni ljudje v povojni partiji niso vselej hoteli na dolgo in široko govoriti o dogajanju v predvojni partiji. To je ustvarilo precej veliko belo liso v našem poznavanju preteklosti, ki smo jo vsaj v grobem skušali zapolniti v tokratnih Glasovih svetov. Pred mikrofon smo namreč povabili dr. Božidarja Jezernika, nekdanjega dolgoletnega predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki prav ta čas zaključuje obsežno, v angleščini pisano študijo, v kateri pretresa burno zgodovino Komunistične partije Jugoslavije od njene ustanovitve aprila leta 1919 pa do propada prve jugoslovanske države aprila 1941. Foto: Delegati ustanovnega kongresa Komunistične partije Jugoslavije pred hotelom Slavija v Beogradu, april leta 1919 (Wikipedija, javna last)

O zgodovini jugoslovanskih odnosov z evropskimi integracijamiČe si predstavljamo čas, ko smo bili še vključeni v socialistično Jugoslavijo, si težišče takratnih ekonomskih in političnih povezav našega prostora verjetno zamislimo predvsem na Balkanu, preko Gibanja neuvrščenih pa celo v množici afriških in azijskih držav v razvoju. Danes, manj kot 35 let kasneje, je jasno, da se je naš prostor gospodarsko in politično korenito preusmeril, leta 2004 je Slovenija postala članica Evropske unije, z drugimi državami te zveze pa poteka večina našega političnega usklajevanja in ekonomske izmenjave ter celo naše kulturne identifikacije. Trenutek v času, ko naj bi se ta preusmeritev začela odvijati, seveda praviloma vidimo v naši osamosvojitvi. Mnogo redkeje pa se zavedamo, da ta sicer res radikalna sprememba vendarle ni prišla iz nič in da je že sama socialistična Jugoslavija, v njenem okviru pa še posebej Slovenija, že prej gojila intenzivne gospodarske, pa tudi politične stike s predhodnico Evropske unije, Evropsko gospodarsko skupnostjo, ob koncu pa je z njo vodila celo pogajanja, ki niso izključevala niti prihodnje vključitve Jugoslavije v evropske integracije. Prav o teh procesih bomo govorili v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarja dr. Jureta Ramšaka z Znanstvenoraziskovalnega središča Koper, ki je temo raziskal v okviru ERC projekta Open borders Project: Cold War Europe Beyond Borders. Oddajo je pripravila Alja Zore.   foto: Evropa zdaj!, Centralni komite ZK Slovenije, 02.12.1989.

Ko razmišljamo o hladno-vojni Evropi, često razmišljamo o celini dveh polovic, med katerima tako rekoč ni bilo možno prehajati. A kako potem pojasniti, da smo v socialističnih časih Slovenci po nakupih redno hodili v Trst? »Od Szceczina na Baltiku do Trsta na Jadranu se je čez celino spustila železna zavesa.« Ko je Winston Churchill izrekel ta znameniti stavek – to je bilo med govorom, ki ga je britanski politik imel v ameriškem Misuriju marca leta 1946 –, je svet dobil priročno metaforo, s katero je bilo nenadoma moč nadvse elegantno, jedrnato povzeti posledice takrat porajajočega se ideološkega, geopolitičnega, vojaškega in gospodarskega tekmovanja med Združenimi državami ter Sovjetsko zvezo za življenje Evropejk in Evropejcev. A tovrstne, slikovite prispodobe menda nikoli niso brez pomanjkljivosti; bolj ko so namreč retorično učinkovite, večja je verjetnost, da bodo v slepo pego našega razumevanja sveta potisnile vsa tista dejstva, ki se pač ne prilegajo predstavam, ki jih te metafore sicer zbujajo. Natanko tako je bilo tudi s Churchillovo železno zaveso. Zahvaljujoč njegovi prispodobi se je marsikdo na Slovenskem o hladno-vojni Evropi navadil razmišljati kot o kontinentu dveh polovic, med katerima tako rekoč ni bilo možno prehajati … In to kljub temu, da smo prav mi živeli ob meji in z mejo, ki je bila – če se zdaj spomnimo tradicionalnih nakupovalnih izletov v Trst ali Celovec – seveda še kako prehodna. A kako se je lahko premerilo, da je prav v naših krajih železna zavesa postala vsa porozna, vsa luknjičasta? In, seveda, kako so, pogojno rečeno, navadni, majhni, vsakdanji ljudje živeli s to mejo in jo s svojimi življenjskimi praksami tudi so- oziroma preoblikovali? To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarko in zgodovinarja, dr. Urško Strle, raziskovalko na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, ter njenega sodelavca s slednje institucije, dr. Boruta Klabjana, ki sodelujeta pri mednarodnem znanstvenem projektu Open Borders, se pravi Odprte meje, ki skuša na novo osvetliti, kako so v prostoru med Alpami in Jadranom pravzaprav funkcionirale meje od konca druge svetovne vojne pa do današnjih dni. Foto: Izmenjava novoletnih voščil na italijansko-jugoslovanskem mejnem prehodu na Fernetičih leta 1956 (avtor fotografije je Mario Magajna, fotografija je shranjena v fondu Primorskega dnevnika; objavljeno z dovoljenjem Odseka za zgodovino in etnografijo pri Narodni in študijski knjižnici, Trst)

O ljubezni, navezanosti in poželenju s piscem knjige Biologija ljubezni, nevroznanstvenikom Gregorjem Majdičem Svetovno znana antropologinja Helen Fisher je o ljubezni rekla naslednje: »Ko si zaljubljen, bi lahko storil tudi kaj norega. Za ljubezen živimo, ubijamo, zanjo umremo. Gre za zelo močan sistem v človeških možganih; pravzaprav za enega najmočnejših sistemov, ki je veliko močnejši tudi od strahu.« Kaj je ljubezen in čemu služi? Kakšna je njena kemija? Zakaj za ljubezen ni ključna privlačnost? Zakaj razhod s partnerjem sproži močno abstinenčno krizo? Kaj o ljubezni lahko sklepamo iz vedenja živali? Kaj pa, če je ljubezen zgolj neke vrste prevara? Na ta in še druga vprašanja odgovarja oddaja Glasovi svetov in njen gost predavatelj in raziskovalec, nevroznanstvenik prof. dr. Gregor Majdič z Univerze v Ljubljani.

Skorajda si danes ne zmoremo zamišljati prihodnosti, ki ne bi bila vsaj črnogleda, če že ne povsem apokaliptična. Na eni strani smo priča vse večji krizi demokracije in novemu razplamtevanju vojn, na drugi grozi velika podnebna in ekološka kriza, ki ji namenjamo vse manj pozornosti. A morda gre v obeh primerih tudi za krizo mišljenja. Nova spoznanja terjajo od nas drugačno delovanje, a teh sprememb očitno še nismo zmožni. Še vedno smo dediči tradicije, ki človeka postavlja na odlikovano mesto.Kako si odpreti nove poti v vse bolj krhajočem se svetu, ne da bi pri tem uničili dragocenih spoznanj preteklosti, raziskuje francoski filozof Baptiste Morizot v knjigi Neraziskano, ki je izšla pri založbi Krtina. Prevedel jo je Miha Marek, ki je gost tokratnih Glasov svetov. Foto: Anatomija simbioze umetnice Saše Spačal; avtor fotografije Miha Godec; objavljeno z dovoljenjem umetnice; motiv je uporabljen na naslovnici slovenskega prevoda knjige

O tem, kako se je na našem prostoru od sredine 19. stoletja naprej preoblikoval odnos do samomora ter kako je to vprašanje vpeto v širši kontekst preoblikovanja družbenih vrednot in političnih sistemovČloveške družbe so se zaradi človekove končne narave od nekdaj soočale s smrtjo. In vendar v njih praviloma posebno in velikokrat tabiuzirano mesto zaseda tista smrt, ki nastopi, kadar si človek odloči sam vzeti življenje. Čeprav gre za izrazito osebno dejanje, pa se to vedno vpenja tudi v širšo družbeno resničnost. V različnih kulturah, kontekstih in časovnih obdobjih se pogled na samomor lahko zelo razlikuje, prav zato pa zgodovina obravnavanja tega dejanja jasno odseva tako vrednote in mišljenje kot tudi strahove in predsodke vsakokratne družbe. V tokratnih Glasovih svetov bomo govorili o tem, kako so na so na našem prostoru na samomor gledali in ga obravnavali od sredine 19. stoletja do konca 20. stoletja. Kako so to dejanje, prej videno kot greh in zločin, začeli obravnavati z bolj zdravstvene in sčasoma tudi družbene perspektive, kako so ga v nekaterih obdobjih tudi politično zlorabljali in kako so o njem poročali v javnosti, bomo govorili z dr. Meto Remec z Inštituta za novejšo zgodovino, ki na to temo vodi projekt Greh, sramota, simptom: samomor in njegove percepcije na Slovenskem (1850-2000). Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: izsek iz Édouard Manet - Le Suicidé, okrog 1877; Wikipedija, javna last   Če čutite hudo duševno stisko ali imate samomorilne misli, poiščite strokovno pomoč v organizacijah, ki zagotavljajo neposredno pomoč. Lahko se obrnete na svojega osebnega zdravnika ali na:112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč),116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan),116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro),01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)

Vladavina Marije Terezije v naše kraje ni prinesla samo krompirja in splošne obvezne osnovne šole, ampak je položila tudi temelje moderni državno-upravni administracijiČeprav je Avstro-Ogrska razpadla že pred več kot stoletjem, v naši zgodovinski zavesti menda še vedno živo vztraja notranje protisloven spomin na habsburško birokracijo. Uradniki, ki so služili dvojni monarhiji, tako veljajo za sicer obupno toge, stroge in neživljenjske, no, po drugi strani pa naj bi vendarle bili osebno pošteni, nepodkupljivi in torej nepogrešljiv porok reda in družbene stabilnosti v heterogeni državi. A kdaj natanko je to uradništvo zavzelo osrednje mesto v funkcioniranju habsburške monarhije? Iz katerih družbenih slojev se je kadrovsko popolnjevalo? S kakšnimi osebnimi pričakovanji in ambicijami so ljudje stopali v birokratsko-administrativne službe? Katere so bile ključne ideje in vrednote, ki so habsburške uradnike pri delu vodile? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Dušana Kosa, raziskovalca na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ki je po uredniški plati bdel nad zbornikom Ambicije, karierizem in elite : Materialno-socialne strategije, prakse in komunikacija plemiških elit na Slovenskem v zgodnjem novem veku, ki je pred nedavnim luč sveta ugledal v elektronski obliki, in zanj prispeval tudi razpravo o deželnoknežjem uradništvu na Kranjskem za časa vladanja Karla VI., Marije Terezije in Jožefa II.. Foto: Martin van Meytens – Ceremonija na dvor Marije Terezije v Hofburgu leta 1764, izsek (Wikipedija, javna last)

O enem najbolj znanih del politične filozofije, ki že skoraj 400 let vzbuja burne razprave o naravi človeka, družbe in politične oblastiČeprav so se skozi čas načini, kako so ljudje organizirali svoje družbe, zelo spreminjali, je dejstvo, da zgodovina človeštva ni zgodovina množice nepovezanih posameznikov, ampak so se ti vedno znova povezovali v večje skupine in se, bolj ali pa manj prostovoljno, podrejali neke vrste oblasti. Toda zakaj naj bi bila politična oblast sploh smiselna? Kako se ta oblast vzpostavi? Kdaj je legitimna? In kaj pravzaprav prinaša podrejenim posameznikom, ki so se v takšni ureditvi vedno primorani odreči nekaterih individualnim željam in potrebam? Ta še danes osnovna vprašanja so tudi v središču enega temeljnih del politične filozofije z naslovom Leviatan ali snov oblika in moč politične skupnosti, cerkvene in civilne, ki ga je na sredini 17. stoletja napisal angleški filozof Thomas Hobbes, v slovenskem prevodu pa je nedavno izšlo pri založbi Krtina. O delu, ki je bilo s svojim zagovorom absolutne oblasti skozi zgodovino predmet mnogih polemik, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili s prevajalcem Leviatana in piscem spremne besede dr. Aljošo Kravanja z Oddelka za filozofijo Ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: izsek iz naslovnice prvotne izdaje Leviatana, Wikipedija, javna last

Okakura Kakuzo v svoji znameniti Knjigi o čaju zapiše, da so na Japonskem čaj povzdignili v nekakšno estetsko religijo - kult čaja. To je kult, ki temelji na čaščenju lepote sredi turobne stvarnosti vsakdanjega življenja. Uči nas čistosti in harmonije, skrivnosti vzajemne dobrodelnosti, romantike družbenega reda. V svojem bistvu je čaščenje nepopolnega, saj gre za blag poskus, kako doseči nekaj mogočega v tej nemogoči stvari, ki ji pravimo življenje. Pri nas, v Ljubljani, pa deluje neprofitno društvo Chado Urasenke Tankokai Slovenija, ki širi znanje in razumevanje chada (poti čaja). Chado sodi med najbolj reprezentativne oblike nesnovne kulturne dediščine na Japonskem. V tokratnih Glasovih svetov jo bomo spoznali podrobneje s članom društva Žigo Novakom.