Glasovi svetov

Skorajda si danes ne zmoremo zamišljati prihodnosti, ki ne bi bila vsaj črnogleda, če že ne povsem apokaliptična. Na eni strani smo priča vse večji krizi demokracije in novemu razplamtevanju vojn, na drugi grozi velika podnebna in ekološka kriza, ki ji namenjamo vse manj pozornosti. A morda gre v obeh primerih tudi za krizo mišljenja. Nova spoznanja terjajo od nas drugačno delovanje, a teh sprememb očitno še nismo zmožni. Še vedno smo dediči tradicije, ki človeka postavlja na odlikovano mesto.Kako si odpreti nove poti v vse bolj krhajočem se svetu, ne da bi pri tem uničili dragocenih spoznanj preteklosti, raziskuje francoski filozof Baptiste Morizot v knjigi Neraziskano, ki je izšla pri založbi Krtina. Prevedel jo je Miha Marek, ki je gost tokratnih Glasov svetov. Foto: Anatomija simbioze umetnice Saše Spačal; avtor fotografije Miha Godec; objavljeno z dovoljenjem umetnice; motiv je uporabljen na naslovnici slovenskega prevoda knjige

O tem, kako se je na našem prostoru od sredine 19. stoletja naprej preoblikoval odnos do samomora ter kako je to vprašanje vpeto v širši kontekst preoblikovanja družbenih vrednot in političnih sistemovČloveške družbe so se zaradi človekove končne narave od nekdaj soočale s smrtjo. In vendar v njih praviloma posebno in velikokrat tabiuzirano mesto zaseda tista smrt, ki nastopi, kadar si človek odloči sam vzeti življenje. Čeprav gre za izrazito osebno dejanje, pa se to vedno vpenja tudi v širšo družbeno resničnost. V različnih kulturah, kontekstih in časovnih obdobjih se pogled na samomor lahko zelo razlikuje, prav zato pa zgodovina obravnavanja tega dejanja jasno odseva tako vrednote in mišljenje kot tudi strahove in predsodke vsakokratne družbe. V tokratnih Glasovih svetov bomo govorili o tem, kako so na so na našem prostoru na samomor gledali in ga obravnavali od sredine 19. stoletja do konca 20. stoletja. Kako so to dejanje, prej videno kot greh in zločin, začeli obravnavati z bolj zdravstvene in sčasoma tudi družbene perspektive, kako so ga v nekaterih obdobjih tudi politično zlorabljali in kako so o njem poročali v javnosti, bomo govorili z dr. Meto Remec z Inštituta za novejšo zgodovino, ki na to temo vodi projekt Greh, sramota, simptom: samomor in njegove percepcije na Slovenskem (1850-2000). Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: izsek iz Édouard Manet - Le Suicidé, okrog 1877; Wikipedija, javna last   Če čutite hudo duševno stisko ali imate samomorilne misli, poiščite strokovno pomoč v organizacijah, ki zagotavljajo neposredno pomoč. Lahko se obrnete na svojega osebnega zdravnika ali na:112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč),116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan),116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro),01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)

Vladavina Marije Terezije v naše kraje ni prinesla samo krompirja in splošne obvezne osnovne šole, ampak je položila tudi temelje moderni državno-upravni administracijiČeprav je Avstro-Ogrska razpadla že pred več kot stoletjem, v naši zgodovinski zavesti menda še vedno živo vztraja notranje protisloven spomin na habsburško birokracijo. Uradniki, ki so služili dvojni monarhiji, tako veljajo za sicer obupno toge, stroge in neživljenjske, no, po drugi strani pa naj bi vendarle bili osebno pošteni, nepodkupljivi in torej nepogrešljiv porok reda in družbene stabilnosti v heterogeni državi. A kdaj natanko je to uradništvo zavzelo osrednje mesto v funkcioniranju habsburške monarhije? Iz katerih družbenih slojev se je kadrovsko popolnjevalo? S kakšnimi osebnimi pričakovanji in ambicijami so ljudje stopali v birokratsko-administrativne službe? Katere so bile ključne ideje in vrednote, ki so habsburške uradnike pri delu vodile? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Dušana Kosa, raziskovalca na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ki je po uredniški plati bdel nad zbornikom Ambicije, karierizem in elite : Materialno-socialne strategije, prakse in komunikacija plemiških elit na Slovenskem v zgodnjem novem veku, ki je pred nedavnim luč sveta ugledal v elektronski obliki, in zanj prispeval tudi razpravo o deželnoknežjem uradništvu na Kranjskem za časa vladanja Karla VI., Marije Terezije in Jožefa II.. Foto: Martin van Meytens – Ceremonija na dvor Marije Terezije v Hofburgu leta 1764, izsek (Wikipedija, javna last)

O enem najbolj znanih del politične filozofije, ki že skoraj 400 let vzbuja burne razprave o naravi človeka, družbe in politične oblastiČeprav so se skozi čas načini, kako so ljudje organizirali svoje družbe, zelo spreminjali, je dejstvo, da zgodovina človeštva ni zgodovina množice nepovezanih posameznikov, ampak so se ti vedno znova povezovali v večje skupine in se, bolj ali pa manj prostovoljno, podrejali neke vrste oblasti. Toda zakaj naj bi bila politična oblast sploh smiselna? Kako se ta oblast vzpostavi? Kdaj je legitimna? In kaj pravzaprav prinaša podrejenim posameznikom, ki so se v takšni ureditvi vedno primorani odreči nekaterih individualnim željam in potrebam? Ta še danes osnovna vprašanja so tudi v središču enega temeljnih del politične filozofije z naslovom Leviatan ali snov oblika in moč politične skupnosti, cerkvene in civilne, ki ga je na sredini 17. stoletja napisal angleški filozof Thomas Hobbes, v slovenskem prevodu pa je nedavno izšlo pri založbi Krtina. O delu, ki je bilo s svojim zagovorom absolutne oblasti skozi zgodovino predmet mnogih polemik, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili s prevajalcem Leviatana in piscem spremne besede dr. Aljošo Kravanja z Oddelka za filozofijo Ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: izsek iz naslovnice prvotne izdaje Leviatana, Wikipedija, javna last

Okakura Kakuzo v svoji znameniti Knjigi o čaju zapiše, da so na Japonskem čaj povzdignili v nekakšno estetsko religijo - kult čaja. To je kult, ki temelji na čaščenju lepote sredi turobne stvarnosti vsakdanjega življenja. Uči nas čistosti in harmonije, skrivnosti vzajemne dobrodelnosti, romantike družbenega reda. V svojem bistvu je čaščenje nepopolnega, saj gre za blag poskus, kako doseči nekaj mogočega v tej nemogoči stvari, ki ji pravimo življenje. Pri nas, v Ljubljani, pa deluje neprofitno društvo Chado Urasenke Tankokai Slovenija, ki širi znanje in razumevanje chada (poti čaja). Chado sodi med najbolj reprezentativne oblike nesnovne kulturne dediščine na Japonskem. V tokratnih Glasovih svetov jo bomo spoznali podrobneje s članom društva Žigo Novakom.

Kljub vsemu rečem življenju daPsiholog, ki je preživel štiri nacistična koncentracijska taborišča. Theresienstadt oziroma Terezin severno od Prage, Auschwitz Birkenau zahodno od Krakova in Kaufering ter Türkheim zahodno od Münchna: od 1942 do 1945. To je izkušnja, ki je neizbrisno zaznamovala osebno in poklicno pot enega od velikanov 20. stoletja – nevrologa, psihiatra in psihologa Viktorja Frankla. Brez njega ne bi bilo psihologije, kakršno poznamo danes. Na Dunaju je po Freudu in Adlerju ustanovil tretjo psihoterapevtsko šolo. V zgodovino se je zapisal kot začetnik eksistencialne analize in logoterapije, ki je osredotočena na reševanje človekovih težav in stisk skozi izvirno človeško razsežnost svobode, odgovornosti in volje do smisla. Viktor Frankl je v enem od svojih del napisal, da je prav človekovo iskanje smisla prvobitna življenjska sila. O življenju in delu izjemnega Viktorja Frankla v oddaji Glasovi svetov s teologom in logoterapevtom Martinom Liscem. Foto: Prof. dr. Franz Vesely

Življenjski prostor mladih je razdeljen na dve pokrajini, fizični in digitalni prostor, ki pa se stapljata in prepletata. Sodobne tehnologije so za mlade nekaj samoumevnega, v njihova življenja pa začnejo vstopati že zelo zgodaj, saj jih imamo vsi odrasli okrog njih. Iz prebiranja medijskih objav v minulem mesecu se nariše zelo zaskrbljujoča slika mladih – eni so nasilneži, drugi žrtve, imajo različne duševne stiske, ki jih rešujejo z navzven ali navznoter usmerjenim nasiljem, vsi skupaj pa so nevzgojeni, zasvojeni, razvajeni in leni, za to pa so krivi odsotni in nesposobni starši in šolski sistem, ki učiteljem ne omogoča kaznovanja in sankcioniranja. Taka sporočila razberemo iz javnega diskurza. Medijska gonja in moralna panika v zvezi z mladimi že dolgo ni bila tako silovita, svoje je k prestrašenosti in zaskrbljenosti dodala tudi angleška miniserija Adolescenca, ki naslavlja problematične spletne prostore – moškosfero in družbene medije. Kaj se dejansko dogaja z mladimi, kje so težave in kako jih reševati? O tem s prof. dr. Tanjo Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.Posvet Družbene potrebe in digitalna pismenost mladih Mediji mladih Prvič: Prijateljstvo

Umetnost potrebuje večjo prepoznavnost in veljavo tako znotraj univerze kot družbe. Okrepiti bi bilo treba tudi interdisciplinarno povezovanje znotraj univerze, že od vrtca dalje pa dati večji poudarek na ustvarjalnosti in kulturno-umetniški vzgoji. Na to opozarjajo nekateri profesorji in profesorice s treh umetniških akademij. V tokratni oddaji Glasovi se o večji vlogi umetnostno-znanstvenega raziskovanja znotraj univerzitetnega okolja pogovarjamo s profesoricama dr. Nadjo Zgonik in dr. Barbaro Predan z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.

Mineva 80 let od smrti ameriškega predsednika, ki je s svojimi socialnimi reformami iz hude krize rešil ameriški kapitalizem, ključno pripomogel k zmagi v drugi svetovni vojni in prej izolacionistične ZDA vzpostavil kot osrednjega akterja svetovne politike in ekonomijeV zgodovini je malo političnih osebnosti, še manj pa demokratično voljenih voditeljev, ki so tako zelo preoblikovali svet, kot ga je ameriški predsednik, od smrti katerega te dni mineva točno 80 let. Franklin Delano Roosevelt ni bil le človek, odločilen za to, da so Združene države, ki so bile v 30. letih preteklega stoletja še vedno močno izolacionistične, v drugi svetovni vojni najprej z oskrbo z orožjem, potem pa tudi neposredno, stopile na stran zaveznikov in pomagale premagati nacistično Nemčijo; ni bil le človek, ki je kljub otroški paralizi, ki ga je prizadela še preden je prvič zasedel predsedniški položaj, postal eden najmočnejših svetovnih voditeljev in edini ameriški predsednik v zgodovini, ki je bil kar štirikrat izvoljen na to funkcijo in jo zasedal vse do smrti; bil je tudi človek, ki je s svojim pogledom na vlogo države v gospodarstvu in družbi vzpostavil to, kar danes razumemo kot moderno ameriško državo in ZDA pretvoril ne samo v svetovno velesilo, ampak v politično tvorbo, ki je kljub svoji individualistični ideologiji vendarle dopuščala nekakšno javno vlogo pri varovanju narave, zamejevanju vpliva velekapitala in uveljavljanju delavskih pravic in zaščite najšibkejših - bil je torej človek, ki je pred slabimi stotimi leti zasnoval tisto malo socialne države, kolikor je ZDA danes premorejo in ki jo trenutna administracija pospešeno razgrajuje. Za nekatere tako rekoč socialist, za druge rešitelj kapitalizma v času hude gospodarske krize, ko je grozil njegov zlom - kdo je bil Franklin Delano Roosevelt in kakšno zgodovinsko vlogo je odigral, se bomo v tokratnih Glasovih svetov pogovarjali z dr. Kornelijo Ajlec z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Franklin Delano Roosevelt novembra 1944, Wikimedia, javna last Vabljeni tudi k poslušanju oddaje Ars humana o Ljudski zgodovini Združenih držav: »Zgodovina, ki ohranja živ spomin na ljudske upore, nudi drugačno razumevanje moči.«

Dolgo smo mislili, da v ZDA republikanska stranka brani interese kapitala, demokratska pa interese delavstva. Pa to res drži?Dolgo smo mislili, da v ZDA republikanska stranka zastopa interese kapitala, demokratska pa interese delavstva. Če pa se poglobimo v podrobne analize obnašanja ameriških volivk in volivcev v zadnjega pol stoletja, vidimo, da to morda sploh ne drži. Delež delavk in delavcev, ki podpirajo republikance, namreč že od 80. let prejšnjega stoletja sicer počasi, a vztrajno narašča, no, lani pa je Donald Trump – v primerjavi z rezultati volitev leta 2016 oziroma 2020 – svoj delež glasov celo najbolj povečal prav v delavskih soseskah. Zato se menda lahko vprašamo, zakaj so delavke in delavci v zadnjih desetletjih začeli obračati hrbet demokratom, ki so jim bili zvesti, vse odkar je sredi 30. let 20. stoletja Roosevelt implementiral sveženj socialdemokratskih politik, ki si jih je zgodovina zapomnila pod imenom new deal? So ameriškemu proletariatu republikanci nenadoma začeli ponujati več ali pa so se demokrati sami odrekli socialdemokratskim prvinam v svojem programu? – Odgovor na to vprašanje smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili Blaža Gselmana, publicista, ki je pred nedavnim pripravil oz. uredil posebno tematsko številko revije Borec, ki je posvečena natanko razrednemu boju v Združenih državah in tamkajšnjim strankarsko-političnim metamorfozam v zadnjega pol stoletja. Foto: zapuščena tovarna avtomobilskega podjetja Fisher Body v Detroitu leta 2009 (patrickklida / Wikipedia)

Kako različno se pogajajo Rusi, Kitajci in Američani, kakšne so notranje razlike med zahodnimi državami in zakaj so v vse bolj multipolarnem svetu medkulturna pogajanja vedno pomembnejšaVsaj del zahodnega sveta je bil po koncu hladne vojne in padcu socializma prepričan, da je nastopil konec zgodovine, zahodni politični in ekonomski ustroj pa bo slej ko prej prevladal povsod po svetu. V tem kontekstu je verjetno jasno, da to ni bil ravno čas, ki bi Zahod silil v premislek marsikdaj arogantnega obnašanja do drugih sil in spregledovanja njihovih pogledov ter miselnega in kulturnega sveta, iz katerega izhajajo in ki v veliki meri določa njihove odločitve. Danes pa je že jasno, da je Zahod le eden od centrov geopolitične moči in da bodo pogovori s predstavniki kultur, ki so lahko zelo drugačne od zahodne, ključni ne le za dobre gospodarske odnose, ampak tudi za razreševanje političnih in celo vojaških konfliktov. Čeprav je bilo poznavanje drugega od nekdaj pomemben del stikov med ljudmi iz različnih okolij, smo se torej znašli v multipolarnem svetu, v katerem bodo gospodarstveniki, diplomati in politiki prisiljeni še precej bolje spoznati kulture svojih sogovornikov, kakršni so denimo Rusija, Kitajska, Indija in Brazilija, v kontekstu vedno manj samoumevnih zavezništev znotraj samega Zahoda pa seveda nikakor ni nepomembna tudi pozornost na naše notranje medsebojne razlike, ki včasih nikakor niso tako majhne. Korak v tej meri predstavlja tudi delo Medkulturna pogajanja: izzivi, dileme in rešitve, ki je nedavno izšlo pri založbi Fakultete za Družbene vede. Ob monografij se bomo o tem, kako pravzaprav pristopiti k medkulturnim pogajanjem ter kako na različnih koncih sveta razmišljajo o sklepanju dogovorov, pa tudi o odnosih in svetu nasploh, pogovarjali z avtorjema knjige, zaslužnim profesorjem, strokovnjakom za mednarodne ekonomske odnose dr. Marjanom Svetličičem ter dr. Boštjanom Udovičem s Katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede. Oddajo je pripravila Alja Zore.   foto: Pixabay

Zakaj zaupanje v parlamentarno demokracijo povsod po Zahodu upada, sirenski klic avtoritarnih političnih praks pa postaja vse glasnejši? Ali so demokracijo kot táko na slab glas spravile politične stranke?Ni se več mogoče otresti občutka, da je parlamentarna, strankarska demokracija povsod po Zahodu v globoki krizi. Delež ljudi, ki v širokem loku od San Francisca do Helsinkov še zaupajo družbeno-politični arhitekturi, kakršna se je po drugi svetovni vojni oblikovala na zahodni strani železne zavese, po vsem sodeč upada, medtem ko postaja sirenski klic avtoritarnih političnih praks vse glasnejši. Zakaj natanko? V Sloveniji, na primer, je skoraj nemogoče sedeti za mizo v baru ali krčmi, ne da bi se ob vrčku piva ali dveh vsi za omizjem navsezadnje ne strinjali, da so politične stranke – ne glede na njihovo načelno ideološko opredeljenost – v resnici združbe posameznikov, ki se sicer pretvarjajo, da zastopajo interese določenega dela političnega telesa, a to le zato, da bi v resnici ti posamezniki lažje zavarovali lastne, privatne interese, da bi lažje sklepali kravje kupčije in skrivaj bogateli. Pa to drži? So politične stranke s svojo nagnjenostjo do sprejemanja gnilih kompromisov, s svojo dojemljivostjo za vsakovrstna lobiranja in s svojo tendenco, da promovirajo kadre, katerih prvenstvena odlika je poslušnost, namesto da bi dajale prednost ljudem z znanjem in integriteto, res tisti ključni dejavnik, ki je spravil predstavniško demokracijo na slab glas, češ da se ni več zmožna učinkovito spopadati z izzivi, ki jih prinaša 21. stoletje – pa naj gre za ekonomijo, ekologijo, geopolitko ali umetno inteligenco? To je vprašanje, ki je po vsem sodeč zaposlovalo politologinjo dr. Danico Fink Hafner, predavateljico na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, ko se je lotila pisanja knjige Party System Changes and Challenges to Democracy : Slovenia in Comparative Perspective, ki je pred nedavnim izšla pri ugledni britanski akademski založbi Palgrave MacMillan. Do kakšnih zaključkov je v svoji razpravi o spremembah strankarskega sistema in izzivih demokraciji, kakor se kažejo s slovenske perspektive, navsezadnje prišla, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Fink Hafner. Foto: poslopje Državnega zbora v Ljubljani (Goran Dekleva)

Čeprav smo ljudje odnosna bitja in na nek način zato tudi soodvisni, so soodvisni odnosi kot nezdrav vzorec odnosov pogostejši kot si morda mislite ali pa upate priznati. Pia Mellody, ena vodilnih mednarodno priznanih strokovnjakinj za otroško travmo, soodvisnost in zasvojenost, članica priznane fakultete The Meadows Institute, v svoji knjigi, svetovni uspešnici Facing codependence (Soočanje s soodvisnostjo; slovenski prevod je izšel pri založbi Primus), soodvisnost opredeljuje kot motnjo oziroma bolezen nezrelosti, ki nastane zaradi travmatičnih odnosov v otroštvu. Zaradi disfunkcionalnih izkušenj v otroštvu soodvisen odrasli ni sposoben živeti polnega in smiselnega življenja kot zrela osebnost. V knjigi se avtorica osredotoča na pet simptomov, ki tvorijo jedro te bolezni, med katerimi so tudi težave s postavljanjem meja, ki pa so hkrati tudi najpomembnejše orodje za ozdravljenje. A kot pravi Mellodyjeva, kje se vse začne - "če ne sprejmete, kar je v vas disfunkcionalnega, ste obsojeni, da boste to ponavljali in vas bo bolelo še naprej". O vzrokih, simptomih soodvisnih odnosov ter pogumu za soočenje s svojo lastno stvarnostjo, ki je lahko tudi pot v osebno svobodo, se je avtorica in voditeljica oddaje pogovarjala s Špelo Gornik, partnersko in spolno terapevtko.

Za oblikovanje moderne slovenske družbe je bilo izjemnega pomena danes večidel pozabljeno delo, ki ga je Jurčič opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je kontinuirano izhajal vsak danJosip Jurčič se je v slovenski kolektivni spomin prvenstveno seveda zapisal kot pisatelj, kot avtor Desetega brata, našega prvega romana, pa humoreske o višnjegorski kozlovski sodbi ter zgodovinske povesti o Juriju Kozjaku, janičarju slovenskega rodu. Vsa ta dela so, kot vemo, tudi danes povsem nepogrešljiv del šolskega berila. Pa vendar se zdi, da je Jurčičev prispevek k slovenski kulturni zgodovini celo še večji, kot bi lahko sklepali po odlikovanem mestu, ki ga v slovenskem leposlovnem kanonu sicer zavzema njegova literarna zapuščina. Kot namreč v svoji knjigi Neznani Jurčič – magični žurnalist, ki je pred nedavnim izšla pri Slovenski matici, prepričljivo dokazuje sociolog in publicist dr. Bernard Nežmah, je bilo za oblikovanje resnično moderne slovenske družbe ključnega pomena delo, ki ga je Josip Jurčič med letoma 1871 in 1881 opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je dolgo vrsto let uspešno izhajal vsak dan. Kako neki je torej Jurčiču uspelo, kar pred tem ni uspelo Janezu Bleiweisu s Kmetijskimi in rokodelskimi novicami, ki so pač skoraj ves čas svojega obstoja izhajale kot tednik? S kakšnimi vse težavami se je Jurčič pri svojem uredniškem oziroma novinarskem delu soočal? In kako se je, zahvaljujoč prav Slovenskem narodu, navsezadnje spremenilo delovanje našega javnega prostora kot takega? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Nežmaha. foto: ilustracija Josipa Jurčiča na naslovnici knjige Neznani Jurčič – magični žurnalist je delo Tomaža Lavriča (Goran Dekleva)

Skozi prizmo zgodovine šolstva na Slovenskem je mogoče brez posebnih težav razbrati celotno slovensko zgodovino v minulem stoletjuZnani francoski marksistični filozof Louis Althusser je njega dni trdil, da je šola najpomembnejši ideološki aparat države. To se pravi, da po Althusserjevem mnenju država izobraževalni sistem uporablja, da bi iz učenk in učencev navsezadnje ustvarila državljanke in državljane po svojem okusu, da bi jim, drugače rečeno, med poukom vcepila ideje, predstave oziroma vrednote, ki bodo iz mladih naredili kolikor marljive in produktivne toliko oblastem poslušne odrasle, ki bodo – za dobro mero – znali živeti v tvornem sožitju z drugimi sodržavljankami in sodržavljani. Da ta teza slej ko prej ni iz trte izvita, lahko opazimo, če si pogledamo zgodovino šolstva na Slovenskem nekako od konca 19. do sredine 20. stoletja. To je bilo, kot vemo, obdobje globokih družbenih in političnih pretresov oziroma sprememb. Človek, ki se je, denimo, rodil leta 1890 v Trstu, se leta 1925 zaradi fašističnih pritiskov preselil v Maribor, leta 1942 pa pred nacističnimi okupacijskimi oblastmi pobegnil v Ljubljano, kjer je leta 1950 tudi umrl, je v vsega šestih desetletjih skusil življenje v Avstro-Ogrski, v Italiji, Nemčiji in dveh Jugoslavijah, prvi, Karađorđevi, in drugi, socialistični. In prav vsaka izmed teh držav, prav vsak izmed teh politično-ideoloških režimov si je ob svojem času prizadeval ustvariti izobraževalni sistem po svoji meri. Kako se je torej v hitrem teku let prve polovice 20. stoletja spreminjala šola na slovenskem narodnem ozemlju? Kako so se, na primer, spreminjali jeziki, v katerih se je na Slovenskem poučevalo, kako predmetnik, ki se ga je poučevalo, in kaj nam vse to pove o zgodovinskih preizkušnjah, ki smo jih Slovenci navsezadnje preživeli? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili teologa in zgodovinarja, predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti ter kustosa v Slovenskem šolskem muzeju, dr. Simona Malmenvalla. Foto: poslopje Gimnazije Jurija Vege v Idriji, v katerem je po l. 1901 domovala prva državna srednja šola, v kateri je pouk potekal izključno v slovenščini (Dunja Wedam / Wikipedija)

»Tudi če nočemo, enostavno prilagajamo sebe. Tehnologija se ne prilagaja nam, mi se prilagajamo, svoj način življenja in dela, absolutno,« pravi prof. dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.Ob tem profesorica pojasnjuje, da tehnologija sama po sebi ni nič, česar bi se morali bati. Vedeti pa moramo, da je tehnologija umeščena v določene odnose v družbi. Kot pravi, se torej prilagajamo temu, kar tisti, ki imajo nadzor nad tehnologijo, uredijo kot družbeno ekonomski politični sistem. Pri Založbi FDV je izšla znanstvena monografija z naslovom Digitalizacija dela in življenja. V njej 20 avtoric in avtorjev z različnih zornih kotov pretresa vpliv novih tehnologij na naš svet. O monografiji in ugotovitvah, ki jih predstavi, nam je torej več povedala redna profesorica doktorica Aleksandra Kanjuo Mrčela, sourednica monografije, ki je bila gostja  v tokratni oddaji.

O odklenjenih in odprtih psihiatričnih bolnišnicah - v Trstu in Gorici nobena oseba tudi v najintenzivnejši duševni stiski ni zvezana ali zaprta Psihiater Franco Basaglia je leta 1961 prestopil prag stare psihiatrične bolnišnice v italijanski Gorici. V njej je v tistem času v bedi životarilo 600 bolnic in bolnikov z duševnimi boleznimi. Prvo dejanje, ki ga je Basaglia storil kot novi direktor bolnišnice, je bilo, da ni odobril fizičnega omejevanja pacientov. Rekel je: »Tega ne bom podpisal! To je proti mojim načelom!« S tem prvim dejanjem je Basaglia prekinil z dotedanjo prakso. V umobolnico je namreč skušal vrniti življenje in paciente enega za drugim prikazati kot ljudi z njim pripadajočim dostojanstvom. "Franco Basaglia je ikona dezinstitucionalizacije," pravi gost oddaje Glasovi svetov profesor socialnega dela in aktivist na področju dezinstitucionalizacije Vito Flaker. O delu in uspešnih pristopih Franca Basaglie v oddaji govori tudi njegov sodelavec in učenec psihiater Roberto Mezzina iz Trsta. Francu Basagli, njegovemu delu in revolucionarnim zamislim, so prostor namenili tudi v okviru Evropske prestolnice kulture GO2025 Nova Gorica/ Gorica. Dokazati želijo, da sta norost in razumnost prepletena ter neločljiva drug od drugega. GO!2025 TUKAJ

Kako so v času, tik preden Wattsov parni stroj preide v komercialno uporabo in kapitalizem požene v povsem novo dimenzijo, videti evropske družbe? Kakšen je njihov gospodarski ustroj in zakaj razsvetljenski misleci tistega časa vedno več pozornosti namenjajo ekonomskim vprašanjem?Čeprav je ekonomska dejavnost v takšni ali drugačni obliki že tisočletja nepogrešljiv del človeških družb, se veliki misleci skozi zgodovino večinoma niso podrobneje ukvarjali s tem aspektom naših življenj. Ko ob koncu 18. stoletja izide Bogastvo narodov, najbrž prvo veliko ekonomsko delo, pa njegov avtor Adam Smith nikakor ni več osamljen v svojih razmislekih o gospodarskih vprašanjih, saj ta tudi nasploh začenjajo buriti duhove takratnih mislecev. Prav skozi oči enega od njih, znamenitega škotskega razsvetljenskega filozofa Davida Huma, se bomo v tokratnih Glasovih svetov spraševali, kakšen pravzaprav je svet 18. stoletja tik pred industrijsko revolucijo, da naenkrat zahteva vedno več premisleka o ekonomskih temah. Zakaj in kako gospodarstvo postaja vedno bolj pomemben del najbolj razvitih evropskih družb tistega časa na čelu z Veliko Britanijo ter kako sploh poteka gospodarska dejavnost preden izum parnega stroja zažene silovit in revolucionaren razvoj industrije, ki kapitalizem ponese na povsem novo raven? Katera vprašanja zaposlujejo takratne mislece in koliko je svet, ki se je rojeval takrat, še vedno svet, ki ga živimo tudi danes? To so nekatera od vprašanj, o katerih se bomo pogovarjali z dr. ekonomskih znanosti in znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom, piscem spremene besede k izboru iz Humovih Političnih esejev, ki so nedavno izšli pri založbi Studia Humanitatis. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Ladje in naselbina Vzhodnoindijske družbe v Bombaju, slika Samuela Scotta iz leta 1732-1733, Wikipedija, javna last Lepo vabljeni tudi k poslušanju oddaj, omenjenih v pogovoru: Trgovci in bankirji v srednjem veku ter Adam Smith: zagovornik radikalnega kapitalizma ali socialno usmerjeni humanist?

Kaj bi bilo o zmagoslavjih, polomih in trajnih dosežkih grofov Goriških oziroma Majnhardincev treba vedeti, če hočemo ustrezno razumeti zgodovino slovenskega prostora?Kadar govorimo o močnih, vplivnih, politično nadvse ambicioznih grofih, ki so v srednjem veku imeli svoja jedrna posestva na današnjih slovenskih tleh, praviloma govorimo o Celjanih. S tem ni sicer ničesar narobe, je pa seveda nemudoma treba dodati, da plemiči iz Savinjske doline le niso edina dinastija, ki v zgodovini našega prostora ustreza zgornjemu opisu. Tu so namreč še Majnhardinci, grofje Goriški, ki so nekako med začetkom 12. in koncem 15. stoletja igrali pomembno vlogo na širokem območju od Bele Krajine na vzhodu do Tirolske na zahodu in pri tem mešali pregovorne štrene tudi oglejskim patriarhom, češkim kraljem in celo mogočnim Habsburžanom. Pa vendar se zdi, da Goriški v našem kolektivnem zgodovinskem spominu ostajajo nekako odrinjeni na rob, kakor da, gledano scela, niso pretirano pomembno vplivali na usodo naših krajev. Od kod neki taka brezbrižnost? In kaj bi bilo o zmagoslavjih, polomih in trajnih dosežkih te plemiške rodbine treba vedeti, če hočemo ustrezno razumeti zgodovino slovenskega prostora? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, našega osrednjega medievista, akad. prof. dr. Petra Štiha, ki se je v svojem bogatem znanstveno-raziskovalnem delu med drugim posvečal tudi Majnhardincem, svoja tozadevna spoznanja pa strnil v intrigantni monografiji Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem. foto: grad Gorica, sedež Goriških grofov (Goran Dekleva)

28. januarja 1981 je Svet Evrope s Konvencijo 108 sprejel prvi mednarodni akt o varstvu osebnih podatkov, ki je varstvo osebnih podatkov definiral kot temeljno človekovo pravico. 44 let pozneje, v času tehnofevdalizma, podatkovne ekonomije in družbe nadzora, je pravica do zasebnosti in varovanje osebnih podatkov v digitaliziranem svetu, ki mu vladajo spletni giganti, še vedno razumljena vse manj kot pravica in vse bolj kot oviranje tehnološkega razvoja. Bodo to spremenila kitajska podjetja, kot sta TikTok in DeepSeek? Informacijska pooblaščenka dr. Jelena Virant Burnik je na ta in še druga aktualna vprašanja s področja varovanja osebnih podatkov odgovorila Urški Henigman.Ob letošnjem evropskem dnevu varstva osebnih podatkov, ki ga torej obeležujemo 28. januarja, Informacijski pooblaščenec izpostavlja tematiko varstva osebnih podatkov otrok in mladoletnih. Z geslom »Varujmo trenutke, ki štejejo!« začenja nov EU projekt PrivacyPRO, projekt za ozaveščanje o odgovorni in varni rabi digitalnih orodij in umetne inteligence. Namenjen je predvsem osnovnošolskim otrokom in učiteljskemu kadru. Informacijski pooblaščenec Varujmo trenutke, ki štejejo

21. januarja je minilo 75 let od smrti Georga Orwella, ki nedvomno spada med največje pisatelje 20. stoletja. Če Orwella že iz šolskih klopi poznamo po politični satiri Živalska farma in distopičnem romanu 1984, ki tematizirata totalitarne politične sisteme, pa so prav tako zanimiva bolj dokumentarna in avtobiografska ter esejistična dela njegovega velikega opusa, ki pred nami razgrinjajo ne le intrigantnega misleca aktualnih političnih in splošno-človeških vprašanj, ampak tudi človeka z izjemno zanimivo življenjsko zgodbo, ki se je po šolanju na elitnem kolidžu in služenju britanski imperialni policiji v Burmi odločil za povsem drugačno življenje ter za skoraj dve leti odšel med brezdomce v Parizu in Londonu, od takrat pa se je še ničkolikokrat podal neposredno v razmere, ki jih je želel raziskati, pa naj je šlo prebivanje med delavci v revnih rudarskih predelih severne Anglije v času gospodarske krize v tridesetih letih 20. stoletja ali pa njegovo udeležbo v španski državljanski vojni. Prav o tem drugem delu njegovega opusa, ki velikokrat ostane v senci njegovih zadnjih dveh romanov, govorimo ob tokratni obletnici njegove smrti, ko v oddaji Glasovi svetov gostimo prevajalko več njegovih del, urednico prvega izbora njegovih esejev in dobro poznavalko Georga Orwella Tino Mahkota. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: George Orwell, Wikipedija, javna last

Psihopatija postaja resen problem delovnih organizacij in družbe. Znano je, da približno odstotek splošne populacije ustreza kliničnim kriterijem za psihopatijo. To osebnostno motnjo pa imajo trije do štirje odstotki ljudi na vodstvenih pozicijah v poslovnem svetu. Kdo so psihopati in kako jih prepoznamo? Kako ravnati v odnosih z njimi? In kakšen pomen imata ozaveščanje ter posledično preprečevanje destruktivnih posledic psihopatije tako za posameznike kot za družbo? Na ta in številna druga vprašanja je v tokratni oddaji Glasovi svetov odgovarjala psihologinja in psihoterapevtka, soustanoviteljica Inštituta za znanstveno preučevanje in raziskovanje psihopatije, dr. Andreja Pšeničny.

Pravljični motivi, nekdaj avtentično inovativni v svojih kulturnih in socialnih okoljih, so se z medkulturnimi prenosi preobražali skozi čas in služili sprotnim, aktualnim, družbenim in političnim ideologijam in kontekstom. Srčika pravljične snovi je verjetno mit, razvila pa se je lahko tudi iz starih, pradavnih pripovedi in zgodb, epskih zapisov, basni, poetičnih in liričnih podob srednjega veka ... Njene ljudske vsebine tudi že pred formalno uveljavitvijo umetne pravljice, beležijo prisotnost primesi domišljijskih avtorskih dodatkov in odsevajo dejansko družbeno stvarnost, so vir zabave ter sredstvo nadzora, ustrahovanja, discipliniranja in civiliziranja različnih slojev ljudi. Lahko jih razumemo kot reprezentacijo družbenih hierarhih, odnosov med spoli, spolnih vlog, identitet, dominacij in podreditev, v njih se kažejo družbene anomalije in odkloni, subverzivnost in časi prehodov in prelomov ... Imajo moč vzpostavljanja večjih skupnosti, razkažejo rodovne in družinske dinamike, prisotnosti patologij, v obliki kolektivnih mitov podpirajo državotvorne vzgibe. Čeprav so za slovansko pravljično polje relevantni tako antični viri Sredozemlja kot nasploh indoevropska podstat, težko vedno vzdrži splošno razširjeno prepričanje o brezmejnih pravljičnih potencialih v smislu univerzalnosti in nadčasovnosti ... Učijo in vzgajajo otroke in odrasle, vendar imajo njihovi moralni kompasi geografske zamejitve in omejen rok trajanja ... O vsem tem v oddaji Glasovi svetov. Gostja: dr. Polona Tratnik, akademska slikarja in magistra kiparstva, avtorica monografije V deželi pravljic, K družbenim funkcijam pravljičnih narativov Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta in Inštitut IRRIS foto: izrez z naslovnice knjige ilustracija: Roža Piščanec 

Karl Marx je dolgo veljal za misleca, ki se zavzema za popolno človekovo gospostvo nad naravo in verjame v možnost neomejenega gospodarskega razvoja. Zdaj pa japonski filozof Kōhei Saitō prepričljivo dokazuje, da je v temelje Marxove teorije vgrajena tudi zelena, ekološka dimenzija.Če hočemo preprečiti najhujše in se učinkovito zoperstaviti planetarnemu ekološkemu kolapsu, tedaj bomo morali – tako vsaj pogosto slišimo – korenito spremeniti sami sebe, svoja ravnanja, kajpada, pa tudi svoje poglede, svoje predstave o naravi in človekovem mestu v njej. Receptov, kako se tega nelahkega zalogaja lotiti, na srečo ne manjka … Če bomo le vestno ločevali odpadke, če bomo le kupovali lokalno, če bomo svoje prihranke le vložili v podjetja, ki razvijajo napredne tehnologije, če bomo le glasovali za politične stranke, ki podpirajo zeleni prehod, če si bomo le vzeli k srcu uvid, da človek pač ni krona stvarstva, če bomo v drugih živih bitjih, v živalih in rastlinah, naposled le znali ugledati svoje bližnjike, če le – tedaj bo bolje. No, pred nedavnim pa je v prevodu Alfreda Leskovca pri založbi Sophia izšla razprava japonskega marksističnega filozofa Kōheija Saita Narava proti kapitalu, ki skuša pokazati, da nobena od omenjenih strategij ne bo zares uspešna. To je gotovo bridka in zagatna misel, a Saitō za nameček še preseneča in bržčas zbuja tudi nejevero, saj svojim bralkam in bralcem sugerira, da bi se, če hočemo v boju proti okolijski krizi upati na uspeh, pravzaprav morali vrniti h konceptualni orodjarni, ki nam jo je zapustil Karl Marx. Da je to precej osupljiv predlog, se zaveda tudi japonski filozof, ki na prvih straneh Narave proti kapitalu odkrito priznava, da Marxa po tradiciji povezujemo z nazori, ki so vse prej kot ekološki. Takole namreč piše Saitō: »Izraz 'Marxova ekologija' je desetletja zvenel kot kak oksimoron. Tako Marxova hipoteza o neomejenem gospodarskem razvoju kakor njegovo zagovarjanje absolutnega obvladovanja narave sta bila videti v strogem nasprotju z vsakršno resno razpravo o omejenosti naravnih virov in čezmernem obremenjevanju ekosfere.« Pa vendar se japonski filozof potem loti natančnega branja Marxa, še zlasti njegovih poznejših spisov, da bi pokazal, da je nemški mislec v svojo kritiko kapitalizma vpisal tudi ekološko razsežnost in da ta dimenzija tudi ni, kakor bi nemara kdo pomislil, le nekakšen droben ornament na fasadi impozantne intelektualne zgradbe, ki jo je Marx sicer zgradil s svojim pisanjem. Kakšen je torej Saitōv na novo odkriti »zeleni Marx« in zakaj naj bi bila vsa naša raznotera ekološka prizadevanja, če jih ne podkletimo z marksizmom, pravzaprav brezzoba? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga, ki je Saitōvi knjigi pripisal intrigantno spremno besedo. foto: Thomas Moran - Obrat za taljenje v Denverju, 1892, akvarel na papirju, izrez (Clevelandski muzej umetnosti, javna domena)

Društvo za sodobni ples Slovenije letos praznuje 30 letnico delovanja. V jubilejnem letu so pripravili pester program. Ob mednarodnem dnevu plesa, 29. aprila so na Kongresnem trgu v Ljubljani organizirali celodnevni dogodek, polteje so nadaljevali s tremi potujočimi plesnimi paviljonu v Celju, Kranju in Mariboru, decembra pa so v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova odprli razstavo 30 let lepote, znoja, in žuljev, ki si jo lahko ogledate še do maja naslednje leto. V današnjih Glasovih svetov se bomo sprehodili skozi zgodovino sodobnega plesa pri nas, preverili, s kakšnimi težavami se to področje ustvarjanja še vedno spopada in pogled usmerili naprej, v leto, ki prihaja. V Glasovih svetov gostimo Dejana Srhoja, predsednika Društva za sodobni ples in Roka Vevarja, člana upravnega odbora. Oddajo pripravlja Miha Žorž.

Bučar je sicer bil trmast človek neodvisnega duha, a nemara je bil, paradoksalno, prav zato tako uspešen, ko je 240 delegatov prve demokratično izvoljene skupščine vodil po nelahki in zaviti poti k sprejetju UstaveNajbrž ključni pisec slovenske Ustave in prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, je bil človek intrigantnih nasprotij. Bil je kristjan in bil je partizan. Bil je član Partije in bil je disident. Bil je ugleden znanstvenik in intelektualec, predavatelj na ljubljanski Pravni fakulteti pa vendar je govoril preprosto, neposredno, brez dlake na jeziku. Bil je uspešen politik pa vendar je veljal za poštenega, kredibilnega človeka, ki misli s svojo glavo in deluje po lastni vesti. Kako natanko se vsa ta nasprotja navsezadnje sestavijo v presenetljivo skladen pa tudi docela neponovljiv portret resnično velike osebnosti slovenske zgodovine, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, raziskovalca na Inštitutu za novejšo zgodovino, dr. Jureta Gašpariča, ki je po uredniški plati bdel nad pripravo zbornika France Bučar med politiko in pravom, ki je – v letu po stoletnici Bučarjevega rojstva in v letu pred desetletnico njegove smrti – izšel pod založniškim okriljem Slovenske matice.   foto: F. Bučar za skupščinskim govorniškim odrom (BoBo / MMC)

Ob delu kanadskega filozofa Josepha Heatha Razsvetljenstvo 2.0: kako povrniti razum v politiko, gospodarstvo in naša življenja se pogovarjamo s sociologinjo dr. Ksenijo Vidmar HorvatVečkrat lahko slišimo, da je družba, v kateri živimo, dediščina tistega intelektualnega projekta, ki so ga v 18. stoletju zagnali francoski in škotski razsvetljenci. In vendar bi verjetno le malokdo nasprotoval oceni, da smo danes vsaj v zahodnih družbah priča vedno večjemu razkolu v dojemanju resničnosti, ki jo živimo, da smo priča vedno več dvomom o legitimnosti ne le politikov, ki nas vodijo, ampak tudi institucij, na katerih slonijo naše družbe, ter celo znanstvenih spoznanj, ki naj bi nam omogočala načrtovanje prihodnosti in so dolgo veljala za razmeroma zanesljivo avtoriteto, da ne govorimo o vedno večji nestrpnosti in težnjah po utišanju razprav o določenih vprašanjih z ene in druge strani političnega pola. V tovrstnem vzdušju pa seveda ni nenavadno, da naše politično razpravljanje bolj kot razumna debata o najboljših mogočih politikah ter gospodarskih in družbenih ureditvah postaja podobno vedno glasnejšemu in vedno bolj čustveno nabitemu kričanju z vseh strani, v katerem se zdi razsvetljenski projekt razumnega upravljanja družbe kot popolna utopija. Če del politikov in javnosti ob tem s prstom kaže na družbene medije, populistične politike, vplivneže in teoretike zarot ter prezirljivo vzdihuje nad neukimi in neracionalnimi množicami ter vztrajno izumlja vedno nove rubrike preverjanja dejstev, pa je verjetno že jasno, da to nima večjega učinka in velikokrat le še utrjuje v marsičem pravilno prepričanje, da trenutne elite nimajo razumevanja življenjske izkušnje običajnega človeka. Ob vsem tem se torej postavlja vprašanje, ali je razsvetljenski projekt, na katerem smo utemeljili svoje družbe, v 21. stoletju dokončno iztrošen in moramo nad njim dvigniti roke ter iskati povsem drugačen način sobivanja in političnega upravljanja? Ali pa imajo prav nekateri misleci, ki se jim zdi nujna obuditev razsvetljenskega pristopa in ponovne vpeljave razuma v različne sfere našega družbenega življenja? Ter kako bi bilo to sploh mogoče? To so nekatera od vprašanj, o katerih se bomo ob nedavno prevedenem delu kanadskega filozofa Josepha Heatha Razsvetljenstvo 2.0: kako povrniti razum v politiko, gospodarstvo in naša življenja pogovarjali s sociologinjo dr. Ksenijo Vidmar Horvat z ljubljanske Filozofske fakultete, ki je besedilu pripisala tudi spremno besedo. foto: izsek iz naslovnice knjige Razsvetljenstvo 2.0

Med kolaterlanimi žrtvami terorističnega napada 11. septembra in ameriškega odgovora nanj sta tudi mednarodni pravni red ter deklaracija o temeljnih človekovih pravicah11. september 2001 je za vselej spremenil svet, so menda že dan pozneje čivkali vsevedni vrabci tega sveta. Drugi pa smo potrebovali malo več časa, da smo doumeli, kako natanko je ta sprememba v resnici videti. No, navsezadnje smo le našli nekaj tesnobo, pravzaprav že kar grozo zbujajočih besed zanjo: od Guantanama do Abu Ghraiba, od preventivnih vojn do tako imenovanega waterboardinga, se pravi mučenja s simuliranjem utapljanja jetnika v vodi. Morda najbolj strašljivo pri vsem skupaj pa je, da se te besede oziroma spremembe, ki jih je 11. september prinesel, danes že zdijo nekako oddaljene, kakor da so se izčrpale oziroma nehale soustvarjati svet, v katerem živimo, spričo česar jih lahko tudi varno pospravimo v zgodovinske učbenike. Saj po svoje ni težko razumeti, zakaj je tako. Samo pomislimo, v zadnjih petnajstih letih smo doživeli veliko recesijo ter arabsko pomlad, pandemijo covida-19 in vojno v Ukrajini, ti pretresi pa so našo pozornost prej ali slej preusmerili drugam. A samo zato, ker nas zdaj zaposlujejo bolj recentne katastrofe, še ne kaže hiteti s sklepanjem, da je ameriški odgovor na napad na newyorška dvojčka prenehal metati senco v naš današnji čas. Kakor namreč v svoji knjigi o preventivnem vojskovanju, hegemoniji, moči in rekonceptualizaciji vojne, ki je pod naslovom Preventive Warfare : Hegemony, Power and the Reconceptualization of War pred nedavnim izšla pri ugledni britanski založbi Palgrave MacMillan, prepričljivo dokazuje dr. Vasja Badalič, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, je administracija Georgea Busha mlajšega v svojem boju zoper terorizem pravzaprav položila temelje novega pravnega reda, novih pravil igre, ki se nas seveda še kako tičejo tu in zdaj … Zakaj torej preventivni napad na Irak ali preventivna inkarceracija osumljencev za terorizem ne pripadata sicer nedavni, a že dokončani zgodovini? Na kakšni pravni podlagi te sporne prakse ameriške vlade pravzaprav počivajo? In kaj vse to pomeni za svet, za stabilnost mednarodnih odnosov na eni ter temeljnih človekovih pravic na drugi strani? -- To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Badaliča. foto: konvoj ameriških marincev med peščenim viharjem, severni Irak leta 2003 (Wikipedija, javna last)

Nasilje nad ženskami je oblika diskriminacije na podlagi spola in ena izmed najbolj razširjenih kršitev človekovih pravic. Po podatkih Združenih narodov zaradi nasilja vsak dan umre povprečno 140 žensk in deklic. Ob mednarodnih dnevih delovanja proti nasilju nad ženskami smo v tokratni oddaji Glasovi svetov gostili Metko Naglič iz Amnesty International Slovenija. Govorili smo o razlogih in kompleksnem ozadju nasilja na podlagi spola, pri čemer gre za preplet škodljivih spolnih stereotipov, neenakosti spolov, pristranskih družbenih norm in neustrezne zakonodaje. Oddajo je pripravila in vodila Tita Mayer.

»Računalniki načeloma vse, kar jim poveš, vzamejo dobesedno in se vedno držijo navodil. Tako lahko na podatkih, ki si jih ti izbral, vse dela prav, ko pa to spustiš v resnični svet, pa kar naenkrat dela slabo. Zato je to konstantna bitka. Vedno je treba izboljševati podatke in načine ocenjevanja algoritmov,« pravi Filip Dobranić z Inštituta za novejšo zgodovino, gost tokratne oddaje Glasovi svetov. Hiter razvoj umetne inteligence predstavlja številne izzive na različnih področjih, zato pri razpravah o tem zato pogosto izpostavljamo nedopustne in tvegane rabe. Seveda pa obstajajo področja, na katerih je tehnološki napredek vsekakor dobrodošel. V Sloveniji še niso izpolnjeni pogoji, ki bi nudili ustrezno podporo sodobnim podatkovno usmerjenim raziskavam na področju digitalne humanistike, kar omejuje tako raziskovalno dejavnost v Sloveniji kot njeno mednarodno prepoznavnost. To bo spremenil interdisciplinarni raziskovalni projekt Digitalna humanistika: viri, orodja in metode, s katerim bodo med drugim izboljšali metode za digitalizacijo kompleksnih zgodovinskih dokumentov. Več v pogovoru s Filipom Dobranićem, ki ga je pripravila Urška Henigman.

Številka uporabnikov pametnega telefona je v svoji kratki zgodovini, saj obstaja manj kot dvajset let, narasla od 0 do 4 milijarde, vendar ta "podaljšek telesa" ne vpliva na stanje družb povsod enako. Ploščata naprava, ki združuje precejšni fond aplikacij, kot meni norveški socialni antropolog Thomas Hylland Eriksen, ustvarja svet, ki je hkrati manjši in hkrati večji. Prinaša zabavne vsebine in nas dolgočasi, nas informira in poneumlja, z njim je občutek svobode večji, vendar smo veliko bolj nadzorovani. V severni polovici sveta se večinoma osredotočamo na njegove negativne učinke, na globalnem jugu, kjer se ponekod zaradi pametnega telefona družbe hitro spreminjajo, vidijo v njem predvsem prednosti za organizacijo socialnega življenja, nepogrešljivo vlogo pa ima na begunskih poteh in v begunskih taboriščih. V oddaji Glasovi svetov o tem Gregor Ilaš, sociolog kulture in bibliotekar v Slovenskem etnografskem muzeju. foto: Wikimedia Commons

Konec meseca bo Ljubljana ponovno zadihala s sodobnim plesom. Med 22. in 29. novembrom bo namreč potekal že 13. mednarodni festival sodobnega plesa Cofestival. Na različnih ljubljanskih prizoriščih bomo lahko videli vrsto odličnih in raznolikih domačih in tujih umetnic ter umetnikov. Festivalski program letos naslavlja vprašanja humanizma in našega odnosa do samih sebe kot predpogoja za odnos do našega planeta ter odpira možnosti novih relacij med našimi telesi kot izhodišče za drugačen odnos do sveta. V tokratnih Glasovih svetov gostimo članico umetniškega odbora festivala, producentko in organizatorko Jasmino Založnik, ki Cofestival sokurira že od samega začetka. Z njo se je pogovarjal Miha Žorž

V sodobni družbi se soočamo s pojavom t. i. toksične moškosti, ki spodbuja seksizem, sovraštvo do žensk, homofobijo, rasizem in druge oblike nestrpnosti ter agresije. Na širjenje koncepta toksične moškosti močno vplivajo različna populistična gibanja, družbena omrežja, mnenjski voditelji pa tudi mainstream mediji. Gre za pojav, ki vzpostavlja nove ideološke delitve med fanti in dekleti, vendar pa ne škoduje samo puncam, temveč tudi fantom in moškim in ima posledice za celotno družbo. O toksični moškosti ter o načinih preseganja ideološkega razkola med mladimi smo govorili v tokratni oddaji Glasovi svetov z gostjo, raziskovalko dr. Valerijo Vendramin s Pedagoškega Inštituta. Oddajo je pripravila in vodila Tita Mayer.

Veljati je začela novela odloka o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, ki izvedbo prireditev v njem omejuje na pet lokacij. Ljubljanski mestni svetniki so jo sicer sprejeli na julijski seji, a je bila zaradi dveh predlogov za razpis občinskega referenduma v uradnem listu objavljena 8. oktobra. Ljubljanski župan Zoran Janković je novelo odloka napovedal sredi junija, potem ko je zavod za varstvo narave dvakrat zavrnil soglasje za koncert glasbenika Magnifica v Tivoliju. V Tokratnih Glasovih svetov bomo slišali glasove civilne družbe in javnosti, ki želi soodločati o javnem prostoru in zelenih mestnih površinah v Sloveniji. Oddajo je pripravil Miha Žorž.

O uporabi ionizirajočega sevanja v mediciniRadioaktivne elemente in njihove izotope že več kot 120 let uporabljamo za zdravljenje ljudi; tako za diagnostične, kot tudi za terapevtske namene. Slednje bomo osvetlili v tokratni oddaji Glasovi svetov. Tema: uporaba ionizirajočega sevanja v medicini. Ključne besede: obsevanje, radioaktivna zdravila, kobalt, lutecij, jod, radioaktivno zdravilo proti raku prostate, radioterapija s protonskimi žarki. Gosti: doc. dr. Petra Kolenc in prof. dr. Katja Zaletel s Klinike za nuklearno medicino UKC Ljubljana in prof. dr. Primož Strojan z Onkološkega inštituta v Ljubljani. Foto: BoBo

Z italijanskim zgodovinarjem dr. Federicom Tenco Montinijem o reševanju tržaškega vprašanja, kot ga je popisal v knjigi Trsta ne damo!: Jugoslavija in tržaško vprašanje 1945-1954Dejstvo, da Slovenci nismo dobili Trsta - pa čeprav je to narodno mešano mesto 1. maja 1945 osvobodila jugoslovanska vojska - je verjetno še danes ena bolj bolečih točk naše zgodovine. In vendar na razmejitev med Italijo in Jugoslavijo morda vse prevečkrat gledamo predvsem v lokalnem kontekstu - manj pa se zavedamo, da je bil Trst po drugi svetovni vojni pravzaprav prvo žarišče porajajoče se hladne vojne, tržaško vprašanje pa je igralo pomembno vlogo tudi v italijanski notranjepolitični tekmi med komunistično partijo in krščanskimi demokrati. Zakaj je bilo v tem kontekstu za zahodne zaveznike tako pomembno, da Trst ne postane jugoslovanski? Kolikšno težo so temu vprašanju, po drugi plati, dajale jugoslovanske oblasti? Kako je na reševanje zapletenega problema vplival spor med Titom in Stalinom leta 1948, po katerem Jugoslavija ni bila več tako trdno umeščena v vzhodni blok? In kako sta se obe vpleteni strani sploh lotevali napornih in na trenutke zelo zaostrenih pogajanj v desetletju po vojni, pogajanj, ki so na koncu pripeljala do tega, da je Jugoslavija sicer dobila večino spornega ozemlja, ne pa Trsta kot samega jedra razmejitvenega spora? Tovrstna vprašanja nam bo za tokratne Glasove svetov pomagal osvetliti italijanski zgodovinar dr. Federico Tenca Montini, ki je s pomočjo podrobnega vpogleda arhivov v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu napisal monografijo z naslovom Trsta ne damo!: Jugoslavija in tržaško vprašanje 1945-1954, ki je v slovenskem prevodu izšla pri založbi ZRC Sazu. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: tanka jugoslovanske IV. armade med Tržaško operacijo

Prazgodovinska keramika ponuja enega najbolj bogatih vpogledov v življenje ljudi v oddaljenih tisočletjih. V njej so vpisane sledi obdobij razcveta in spet težjih časov. Razkriva spremembe v načinu življenja in v prehranskih navadah. Denimo: način priprave hrane, ki mu še danes pravimo 'pod peko', se je pojavil v pozni bakreni dobi. To vemo, ker se med arheološkimi najdbami kar nenadoma pojavijo ustrezne posode. Keramika lahko tudi razkrije, kaj vse so starodavni lončarji primešali glini, da so dobili želene lastnosti za prav določeno rabo. S poustvarjanjem načina, kako so v pozni bakreni in zgodnji železni dobi pripravljali glino in kako so pekli lončevino, arheologinja doc. dr. Manca Vinazza z oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani s kolegi in študenti odkriva nove podrobnosti o starih tehnikah, starih tehnologijah in materialni kulturi naših oddaljenih prednikov. Zanimivemu vpogledu v preteklost, ki se tako odpira, se bomo posvetili v tokratnih Glasovih svetov.Foto: Kuhanje na ognjišču. Replike pozno bronastodobnih posod. Vir: M. Vinazza

Kdo ali kaj nas prepriča, da ravnamo v nasprotju s svojimi lastnimi moralnimi normami in vestjo? Med najbolj znanimi psihološkimi študijami vseh časov je prav gotovo tudi tako imenovani Milgramov eksperiment. Leta 1963 ga je izvedel profesor psihologije na ameriški Univerzi Yale Stanley Milgram. Opravil je poskus, v katerem se je osredotočil na konflikt med posameznikovo poslušnostjo avtoriteti in osebno vestjo. Kaj prevaga – prvo ali drugo? Kakšne okoliščine povzročijo, da ljudje ravnamo v nasprotju z lastnimi moralnimi normami, kar posledično lahko vodi do najbolj krutih dejanj. Ko so namreč ljudje po drugi svetovni vojni izvedeli za koncentracijska taborišča in druga nacistična grozodejstva, za holokavst, so bili osupli. Kako je možno, da so pri zločinih in okrutnih dejanjih sodelovali tudi številni na pogled običajni ljudje? Profesorju na Stanleyu Milgramu ta moralni konflikt, po njegovih besedah, ni dal miru: "Vprašal sem se, kako je mogoče, da so navadni ljudje, ki so bili sicer v svojem vsakdanjem življenju prijazni in spodobni, lahko ravnali tako brezčutno, nečloveško, brez kakršnihkoli zavor." Do kakšnih spoznanj je Milgram s svojim eksperimentom prišel, v oddaji Glasovi svetov pojasnjuje psiholog prof. dr. Bojan Musil z Oddelek za psihologijo Filozofske fakultete v Mariboru. Foto: Milgramova "električna škatla" za proženje elektrošokov/ Isabelle/ Flickr, cc

Asimetrija: metropola in departma, prepovedi splavov in kontracepcije, prisilni splavi in sterilizacije V oddaji Glasovi svetov bomo v pogovoru izhajali iz vsebine knjige Maternica, kapitalizem, rasizacija, feminizem, v kateri avtorica Francoise Verges v študiji primera nezakonitih, zlorabljajočih, kriminalnih praks na telesih žensk v francoskem departmaju Reunion v 70. letih prejšnjega stoletja, pokaže na prikrito ohranjanje rasistično - kolonialnih odnosov, ki se utemeljujejo na podlagi razrednega in rasnega razlikovanja. Z njimi naj bi reševali demografske zagate, prenaseljenost, zato francoske oblasti uporabljajo zavajajoče besednjake o dohitevanju ravni življenja v Evropi, v resnici pa ti predeli ostanejo v podrazvitem stanju. Ali za obstoj zločinskih praks ostajajo slepa tudi metropolitanska feministična gibanja? Magda Tušar se v oddaji Glasovi pogovarja z Blažem Gselmanom, ki ne napisal spremno besedo h knjigi in prevajalko Saro Fabjan.

Letošnje olimpijske igre v Parizu so poleg pogovorov o športnih dosežkih najboljših na svetu razkrile tudi težave, ki jih imamo z razumevanjem spola. Pestrost teles je zelo velika, v športu so od nekdaj specifične telesne predispozicije prednost. Potem ko so v preteklosti že prespraševali spol nekaterih atletinj, ki so jim ob rojstvu pripisali ženski spol, ki so odraščale kot dekleta in so vse življenje tekmovale v ženski kategoriji, se je poleti to zgodilo v boksu. Kdaj so telesne predispozicije konkurenčna prednost, ker prestopijo mejo spola, kaj sploh določa biološki spol, kako je znanost ta znanja nadgrajevala in kako se kot družba spopadamo s temi spremembami vedenja? To na Inštuitutu za biomedicinsko etiko in zgodovino medicine v Zürichu raziskuje dr. Martin Gramc, z njim se je pogovarjala Urška Henigman.

V tokratni oddaji Glasovi svetov bomo spregovorili o negativnih čustvih, ki prevzemajo otroke ob začetku šolskega leta , o družbenem konstruktu, da vsi otroci z veseljem hodijo v šolo ter o načinih, kako otroke pripraviti na soočanje s pritiski, ki jih doživljajo v šoli. In še: kako vplivajo socialno ekonomske razlike na otroke v šoli in kako uskladiti pričakovanja glede uspeha ter nabiranja socialnih veščin. Gostja oddaje je Ivana Gradišnik iz Familylaba.

O zelo spreminjajočem se položaju Katoliške cerkve v Jugoslaviji - od prvih povojnih let, ko so v šolah še poučevali verouk, pa do represije in prepovedi cele vrste dejavnosti ter kasnejše presenetljive zunanjepolitične otoplitve med Vatikanom in Beogradom, ki je spodbudila tudi iskanje kompromisa znotraj državeČeprav nobena od komunističnih ali socialističnih držav - z izjemo Albanije - ni dejansko prepovedala religij, si različne verske skupnosti, ki so se v preteklem stoletju znašle pod tovrstnimi režimi, milo rečeno, niso mogle obetati najbolj naklonjene obravnave. In enako je bilo, kot dobro vemo, tudi v naši nekdanji državi, socialistični Jugoslaviji. Četudi se nobena od treh religij, ki so prevladovale na prostorju SFRJ, ni najbolje skladala z novo državno ideologijo, pa je bila prav poseben trn v peti jugoslovanskim oblastem Katoliška cerkev, zaradi svoje podrejenosti Vatikanu, ki je še leta po vojni močno nasprotoval Jugoslaviji v mednarodnem prostoru. In vendar je tako odnos med državo in tukajšnjo katoliško cerkvijo, kot tudi med Beogradom in Vatikanom, skozi celotno zgodovino socialistične Jugoslavije doživljal kar radikalne premike, in to že mnogo pred splošno demokratizacijo, ki je državo zajela v letih pred njenim razpadom. Kakšen je bil torej skozi čas položaj katoliške cerkve v socialistični Sloveniji, kako se je razlikoval od hrvaškega ter kako se je spreminjal v kontekstu širšega geopolitičnega in jugoslovanskega notranjepolitičnega razvoja? O tovrstnih vprašanjih bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili s teologom in zgodovinarjem dr. Dejanom Packom, ki je knjigo na to temo - z naslovom Od konflikta h kompromisu - nedavno izdal pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: srečanje med Josipom Brozom Titom in papežem Pavlom VI. leta 1971 Lepo vabljeni tudi k poslušanju oddaje Sledi časa o božiču v socialistični Jugoslaviji, ki smo jo lani pripravili na Prvem: Božič v času socializma