Podcasts about cankarjevega

Simfonični orkester RTV Slovenija je v četrtek, 4. junija 2026, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma sklenil letošnjo sezono koncertnega cikla Kromatika. Pred orkester je tokrat stopil domači dirigent Davorin Mori, izvedli pa so Koncert za violino Petra Iljiča Čajkovskega, pri katerem se jim je na odru pridružil solist Luka Faulisi, ter Simfonijo št. 1 Antona Brucknerja. Komentar dogodka je pripravila Klara Žnideršič (Glasbeni utrip, 10. 6. 2026). Prvi del večera je pripadel Čajkovskemu in violinistu Luku Faulisiju, ki se je po lanskem uspešnem gostovanju vrnil na oder Kromatike. Že takrat je navdušil z izbrušeno tehniko, ki mu je bila v Ravelovem Ciganu pisana na kožo, tokrat pa je pokazal še nekoliko zrelejšo glasbeno osebnost. Njegova interpretacija violinskega koncerta ni temeljila samo na virtuoznosti in brezhibni intonaciji, temveč tudi na premišljenih dinamičnih kontrastih in pogumnih umikih v skoraj neslišne zvočne odtenke. Ne glede na tehnično zahtevnost je solist dajal občutek, da ima delo ves čas pod popolnim nadzorom. Tudi v najbolj zgoščenih odsekih ni deloval obremenjen z zahtevnostjo parta, temveč je pozornost usmerjal v oblikovanje glasbenega toka in komunikacijo z orkestrom. Glasbo je spremljal z izrazno telesno govorico in tudi pripetljaj med kadenco prvega stavka, ko mu je lok za trenutek ušel iz rok, ga ni vrgel iz tira. Brez oklevanja je nadaljeval igro, kot da se ni zgodilo nič, kar je le še potrdilo njegovo odrsko suverenost. Navdušenje je občinstvo z aplavzom pokazalo že po prvem stavku, in če je tudi orkester v uvodnem stavku izstopal s prefinjeno mehkim začetkom in trdno spremljavo briljantnih hitrih pasaž, je drugi stavek razkril nekaj njegovih manj prepričljivih trenutkov. Pihalni uvod, predvsem v fagotih in oboah, ni dosegel želene intonančne natančnosti, pa tudi miren zaključek ni bil časovno usklajen med sekcijami. Zato je bil finale toliko prijetnejše presenečenje. Tretji stavek namreč zahteva natančno časovno ujemanje med solistom in orkestrom že od prve dobe in orkester je ta izziv uspešno izpeljal. Ponovitve osrednje teme so bile vselej natančne in prepričljivo oblikovane, dirigent pa je znal slediti solistovim zamislim ter jih vključiti v orkestrsko celoto. Po zasluženem aplavzu je Faulisi za dodatek zaigral še Perkinsonov Louisiana Blues Strut in tudi v slogovno bolj sproščenem delu prikazal enako raven izvajalske prepričljivosti. Brucknerjeva Prva simfonija je od dirigenta zahtevala nekoliko drugačen pristop, kot smo ga slišali v prvem delu večera. Če je pri Čajkovskem Mori sledil solistovim zamislim in skrbel za prožno komunikacijo z orkestrom, je simfonija zahtevala odločnejše vodenje skoraj celotno petdesetminutno partituro. Toda dirigent je že v intervjuju pred koncertom poudaril svoje načelo enakovrednega odnosa do glasbenikov v orkestru, in to se je odražalo tudi v izvedbi. Oblikovanje melodičnih linij je bilo povečini prepuščeno orkestrskim članom, dirigentsko vodenje pa je ostajalo predvsem na ravni zanesljive koordinacije ansambla. Tempi so bili urejeni, vstopi večinoma pravilni, številni odseki pa so ponudili vrsto lepih glasbenih trenutkov. Ob flavtističnih solih in klarinetih velja omeniti tudi rogove, ki so nosili pomemben del orkestrskega dogajanja. Brucknerjeva mojstrsko zasnovana simfonična arhitektura je tudi brez večjih dirigentovih interpretativnih posegov ohranila prepričljivost. Široko zastavljeni zvočni loki in bogata orkestracija, ki spominja na skladateljeve orgelske mojstrovine, so poslušalca postopoma vodili proti sklepnemu koralu, ki ga je dirigent izpostavil kot osrednji cilj celotnega dela. In prav zaključek je bil najprepričljivejši del izvedbe. Trobila so ustvarila mogočno zvočno podobo in občutek veličastnosti, ki je učinkovito sklenil koncertni večer in sezono. Ob koncu velja omeniti še odpoved Matičičevega dela Trans ..., zaradi katere je sklepni koncert sezone namesto treh obsegal le dve točki. Ker letos mineva sto let od skladateljevega rojstva, koncert pa je potekal le dan po njegovem rojstnem dnevu, je bila uvrstitev dela na spored skoraj gotovo tudi simbolna gesta. Zato je njegova odsotnost na zaključnem koncertu sezone toliko bolj presenetila, še posebej ker je bila Matičičeva skladba ena redkih priložnosti v letošnji sezoni za srečanje z glasbo slovenskega skladatelja. Koncertni list je kot razlog navedel »objektivne okoliščine«, a vendar bi si takšna sprememba zaslužila nekoliko podrobnejše pojasnilo. S tem se je končala še ena sezona Kromatike, ki je ponudila nekaj izjemnih glasbenih doživetih in nadejamo se jih tudi v prihodnje. S šestimi koncerti bo naslednja sezona sicer občutno krajša, kar pa ni nujno slaba novica. Manjše število dogodkov namreč lahko pomeni tudi še bolj premišljeno programsko zasnovo in več prostora za širokopotezne repertoarne izbire.

V oddaji o kulturi lahko poslušate pogovor s 17-letno violinistko Patricijo Avšič, ki bo imela v četrtek in petek (11. in 12. junija) koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Nastopila bo ob spremljavi orkestra Slovenske Filharmonije z legendarno Stradivarijevo violino.

Organizacija AIPA, katere glavni cilj in dejavnost sta kolektivno uveljavljanje in zaščita pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del, je sinoči v klubu Cankarjevega doma v Ljubljani na prireditvi Zvezde Oriona že šestič nagradila vrhunce in najbolj gledana dela slovenske avdiovizualne ustvarjalnosti preteklega leta. Laž je preprost, a pomensko poln naslov razstave Tanje Lažetić, ki jo nocoj odpirajo v Mestni galeriji Ljubljana. Umetnica v ospredje postavlja vprašanja med skritim in vidnim, posveča pa se tudi temam vsakdana, spomina, identitete in vloge ženske tako v družbi kot v umetnosti. Na Gornjem Odru v stari Ljubljani se nocoj začenja 2. kitarski festival Ljubljana, ki bo na različnih prizoriščih mesta potekal do 28. maja.

Glasbeni utrip tokrat v ospredje postavlja balet. Poročali bomo o premieri Alice v čudežni deželi v režiji in koreografiji Howarda Quintera Lopeza, ki smo jo obiskali v SNG Operi in baletu Ljubljana. Sledilo bo še nekaj dogodkov, predvsem iz Cankarjevega doma: dotaknili se bomo petega koncerta Zlatega abonmaja s Simfoničnim orkestrom iz Vancouvra ter tretjega koncerta cikla Sodobne orkestrske skladbe, na katerem je zazvenelo delo Alexa Hrena. Nadaljevali bomo s koncertom Kromatike – sedmim po vrsti –, kjer se bomo posvetili domači virtuozinji, violončelistki Sari Čano. Družinski abonma Slovenske filharmonije je te dni predstavil še zadnji koncert sezone, ob koncu oddaje pa še kanček opere: bili smo tudi na predstavi Lohengrina Richarda Wagnerja v Benetkah.

Zadnji predvelikonočni dogodek letošnjih Koroških kulturnih dni v Ljubljani bo potekal jutri ob 11h v dvorani Slovenskega centra PEN in Društva slovenskih pisateljev na Tomšičevi ulici. Na vrsti bo literarno-glasbena matineja Na mladih svet stoji. Gostja bo koroška avtorica mag. Ana Grilc, igral bo kitarist Vitja Kovačević iz Maribora, moderatorka prireditve pa mag. Lidija Golc. Janez Stergar, predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani napoveduje tudi povelikonočni koncert. To bo medgeneracijski pevski koncert Trikrat tri SPD »Danica« iz Šentprimoža v Podjuni. Ob spremljavi 10-članskega Orffovega orkestra slovenske ljudske pesmi prepeva 40-članski zbor, združen iz najmlajših »Zvezdic«, Mešanega zbora »Danica« ter »Korenin Danice«. Koncert bo danes teden v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Vstopnice je moč dobiti tudi pri blagajni te ustanove.

Tokrat izpostavljamo premiero Verdijeve opere Traviata, ki je zaživela v novi postavitvi na odru ljubljanske Opere. V ciklu koncertov za srebrni abonma ljubljanskega Cankarjevega doma je zazvenela Mala slavnostna maša Gioachina Rossinija, na koncertu filharmoničnega cikla FKK Slovenske filharmonije pa Mozartova glasba. V Kopru se je z Obalnim komornim orkestrom predstavil pianist Aleksander Gadžijev, na koncertu v Pokrajinskem muzeju Koper pa je nastopil Duo Claripiano. Obiskali smo tudi koncerte akuzmatične glasbe, ki jih je pripravil zavod Cona in glasbeno gledališki dogodek Dara in Stana v Mariboru. Predstavljamo pa še posebno glasbeno plesno predstavo s parfumsko spremljavo, ki jo v teh dneh lahko doživite v več krajih po Sloveniji.

V nedeljo, 22. marca, ob 19.30 bo v Cankarjevem domu v Ljubljani zazvenela Mala slavnostna maša Gioachina Rossinija. Na koncertu za srebrni abonma bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma nastopil Mešani zbor Glasbene matice Ljubljana pod vodstvom dirigenta Sebastjana Vrhovnika. Na koncert nas je povabil eden od solistov tenorist Martin Sušnik.

Na oder ljubljanske Opere se nocoj vrača ena najbolj priljubljenih in uprizarjanih oper vseh časov, Verdijeva Traviata. V novi produkciji jo na oder postavlja belgijski režiser Frank Van Laecke. Slovenska filharmonija v teh dneh pripravlja tri koncertne dogodke. V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma bo nocoj in jutri pod naslovom Zmagovalno zvenel 4. koncert letošnje abonmajske sezone filharmoničnega cikla FKK; jutri pa bo v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji na sporedu 4. koncert cikla Vokalno-instrumentalni program. V Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu danes odpirajo pregledno razstavo del slikarja Ota Rimeleta z naslovom Od rdeče do rdeče. Razstava predstavlja širok avtorjev slikarski opus od poakademijskega obdobja v prvi polovici devetdesetih let preteklega stoletja do danes.

Dvajset let po dveh razprodanih koncertih s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija v Križankah, se Terrafolk, pod umetniškim vodstvom Bojana Cvetrežnika, s Simfoniki vrača z akustično izvedbo avtorske glasbe svojih sedanjih in nekdanjih članov. Koncert bo 21. marca 2026 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Z Bojanom Cvetrežnikom se je pogovarjala glasbena urednica Alja Kramar.

Sinoči je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma nastopil Simfonični orkester RTV pod taktirko šefa dirigenta Lia Kuokmana. Kot solist se jim je pridružil češki pianist Lukaš Vondráček, izvedli pa so Uverturo Egmont in Koncert za klavir št. 3 skladatelja Ludwiga van Beethovna ter Variacije Enigma Edwarda Elgarja.

5. marca je bil na sporedu prvi od dveh koncertnih večerov filharmoničnega cikla Same mogočne skladbe, poimenovan "Asketsko". Ob Orkestru Slovenske filharmonije je na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma kot solistka nastopila mednarodno priznana mezzosopranistka Barbara Kozélj, nastopajoče pa je vodil mladi, perspektivni dirigent Joel Sandelson. Spored: Slavko Osterc, Religioso iz Suite za orkester Gustav Mahler, Pesmi za umrlimi otroki Anton Bruckner, Simfonija št. 4 v E-duru, "Romantična"

Piše: Klemen Golner Prebral: Renato Horvat Dan po tem, ko so podelili nagrade na drugem mednarodnem klavirskem tekmovanju v Ljubljani, je Gallusova dvorana Cankarjevega doma gostila recital Grigorija Sokolova (2. marec 2026): še en izjemen pianistični dogodek, ki je 9. Zimski festival in slovensko prestolnico spremenil v središče klavirskih navdušencev. Sokolov je koncertant legendarnih proporcij. Njegov ugled temelji na globoki umetniški integriteti, podprti z izjemno tonsko in nasploh obrtno močjo, ki ne peša kljub pianistovim 75-im letom. Za Ljubljano je izbral dve veliki sonati, kar je napovedovalo izrazito kontemplativen klavirski večer, obrnjen k velikim strukturam, stališčem, ki se izrazijo skozi razsežnosti glasbenega dela in zahtevajo brezhibno pozornost in vpletenost tako izvajalca kot poslušalcev. Primerno pridušena svetloba razprodane Gallusove dvorane je pričakala velikega pianista, ki je z natančno odmerjenimi koraki in s kratkim poklonom poosebljal osredotočenost na glasbeno potovanje, pred katerim je bil. Kot domala vsi veliki pianisti ima tudi Sokolov izjemen, njemu lasten ton. Na tipke se spušča z visoke klopi. Širok, zveneč ton – vzdignjen nad subjektivnost – je skoraj metafizičen; nikoli kot posledica dražljajev, nikoli kot odziv telesa ali kaprica sluha. Ton Sokolova je skoraj uniformiran, v službi glasbenega in hkrati ključ do umetnosti, ki nas popelje onkraj zvočne zavese. Struktura sama v glasbi nikoli ne more biti ozvočena, se pa lahko uresniči skozi zvok, a le temu redko uspe, da je ne utopi v svojem mediju. Tega se Sokolov dobro zaveda. Njegova interpretacija Beethovnove Velike sonate op. 7 in Schubertove poslednje sonate D. 960 ni temeljila na dramatskem kontrastu posameznih stavkov in tem. Prevladoval je občutek, da pianist teži k zbliževanju tematik in izraza, k velikemu loku in skoraj nezemeljski zvočni distanci. Tam, kjer bi se lahko pomudil ob lirični lepoti, je gledal naprej in se hkrati ni dal spodnesti močnim tragičnim krikom pri Schubertu ter Beethovnovi samozavestni moči. Beethovnove Bagatele op. 133 na koncu prvega dela in šest dodatkov, s katerimi je Grigorij Sokolov sklenil recital, so bili pod vplivom velikih sonat. V zadnjem dodatku – Silotijevi priredbi Bachovega preludija, smo lahko zaslišali pianistov osebni vzdih, medtem ko je duh izvedbe recitala tiho priplaval za nami dolgo po tem, ko smo že zapustili koncertno dvorano.

V Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu bo zvečer premiera glasbeno plesnega dogodka z naslovom »Meje mojega jezika so meje mojega sveta«, ki ga podpisuje plesalec Gregor Luštek. V Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma pa bodo uprizorili radijski literarni večer o romanu Tine Vrščaj Na Klancu. Neposredni prenos bo potekal tudi na programu Ars. Bili smo tudi na koncertu Koroška poje v Celovcu. Tina Vrščaj: Na klancu

Za koncert kot je bil prejšnjo sredo (25. 2. 2026 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma) v sklopu Zlatega abonmaja, ni prav lahko najti besed, ki bi zares slikovito opisale glasbeno dogajanje. Tokrat je bil gost Budimpeški koncertni simfonični orkester, ansambel z več kot stoletno tradicijo, katerega vodstvo je pred dvajsetimi leti prevzel violinist András Keller, ustanovitelj priznanega godalnega Kvarteta Keller. Orkester, ki se sicer pogosto posveča tudi izvedbam sodobnega repertoarja, je za tokratni koncert izbral dve deli iz obdobja romantike. Tako je v prvem delu večera z madžarskimi gosti nastopil poljski pianist Rafał Blechacz, čigar pianistična pot je bila že pred dvajsetimi leti okronana z zmago na znamenitem Chopinovem klavirskem tekmovanju. Tokrat se je predstavil z izvedbo Chopinovega Prvega klavirskega koncerta, mladostnega dela, ki ga je skladatelj napisal pri komaj dvajsetih letih. Pianist je s svojo igro izrisal izrazito svojstveno umetniško držo, ki se je skozi vrhunsko tehnično preciznost kazala v izredni občutljivosti tonskega podajanja, nad katero bdi jasno strukturirana interpretacija. Chopinova partitura v pianistovih rokah ni zvenela sentimentalno, temveč izrazito prečiščeno, v tem pogledu skoraj asketsko. Sicer občudovanja vredna igra, ki pa spominja na strogo zaščiteno umetnino, zaradi česar se ji ni mogoče povsem približati. Blechaczova igra se namreč ne bohoti navzven, zato verjetno zahteva izrazito tenkočutnega poslušalca, kar se je izkazalo tudi v izvedbi izbranega dodatka – Chopinovega Valčka v cis-molu, op. 64, št. 2. Ta posebnost pianistovega izraza, ki je blizu apolinični lepoti, pa hkrati potrebuje temu primernega orkestrskega sopotnika. Zdi se, da je dirigent András Keller izoblikoval jasno idejo o sicer spremljevalni vlogi orkestra, ki jo narekuje partitura. Tako se je učinkovito izognil nevarnosti, da bi se igra orkestra spremenila v megleno ozadje. Skupaj s solistom je namreč gradil napetosti v virtuoznejših odsekih in na drugi strani nudil subtilno podlago pianistovi igri. Pri tem so zvočno še posebej blestela godala, fagot in sekcija rogov pa so bili naravnost odlični v polnitvi zvočne barve in dialogih s klavirjem. Druga posebna zgodba tega večera, za opis katere bi zares potrebovali poeta, je izvedba Četrte simfonije Čajkovskega, ob kateri zastane dih. To štiristavčno simfonično delo je odsev skladateljevih globokih čustvenih pretresov – leta 1877 se je nepremišljeno poročil in doživljal še globlje duševne stiske, ki jih je v pismih zaupal svoji mecenki, Nadeždi von Meck, s katero sta imela precej nenavadno razmerje. Prav njej je simfonijo posvetil, v pismih pa razkril vsebino dela – razmišljal je o usodi kot neizogibni življenjski sili. Te ponazarjajoče začetne fanfare so kot usodni klic presekale prostor. Večkrat vračajoča se glavna misel v prvem stavku, je vedno znova zazvenela z žlahtno barvo trobil, ki so se izkazala kot mogočen zvočni steber orkestra. Naravnost blestela je sekcija rogov, imenitni so bili posamezni pihalci v solističnih vlogah ali prinašanju motivov, godala pa so z zvočno večplastnostjo poskrbela, da je orkester utripal v gradnjah napetosti na eni strani in prosojno milino na drugi. Po liričnem, melanholičnem, dih jemajočem drugem stavku, smo odprtih ust opazovali v piko natančne pizzicate v karakterno igranem Scherzu. V izvajalsko zahtevnem Finalu pa so glasbeniki dokončno potrdili, da gre za ansambel, ki čustveno intenzivne in tehnično zahtevne izzive presega s čisto lahkoto. Pod črto – gre za izvajalsko telo, ki ga odlikuje večplastno, živo in angažirano muziciranje, ki temelji na poslušanju in medsebojnem odzivanju. Orkester, ki je z izvajalskim elanom, homogeno in neoporečno igro sledil skupnemu umetniškemu cilju. Dirigentska persona Andrása Kellerja – z občutkom za detajl, dialog med glasovi in notranjo napetost posameznih linij – verjetno izvira iz njegovega udejstvovanja v komorni glasbi. In vendar je eden redkih, ki mu uspe isto ustvariti tudi z večjim korpusom – s simfoničnim orkestrom. To je bila interpretacija simfonične zgodbe Čajkovskega, ki bo še dolgo odzvanjala ali pa celo za vedno ostala v naboru poslušalskih spominov.

Glasbeni utrip v ospredje tokrat postavlja drugo mednarodno klavirsko tekmovanje Festivala Ljubljana, na katerem je nastopilo 29 pianistov z vsega sveta. Nadaljevali bomo s četrtim koncertom za Zlati abonma, ko sta na odru Cankarjevega doma stala Budimpeški koncertni simfonični orkester ter violinist in glavni dirigent András Keller. Dan kasneje se je na istem odru odvil tudi 3. koncert FKK – Filharmonični klasični koncerti. Dotaknili se bomo tudi treh oper: premiere zagrebške Aide, tržaškega Trubadurja in slovenske premiere komorne opere Platno Nine Šenk. Ob koncu bo sledila še kratka izjava letošnje nagrajenke, dirigentke Mojce Lavrenčič, ki je navdušila na mednarodnem tekmovanju La Maestra v Parizu in tako postala najboljša dirigentka na svetu.

3. koncert letošnje abonmajske sezone cikla FKK, ki je bil 26. in 27. februarja v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, je bil v znamenju glasbe Ludwiga van Beethovna in Béle Bartóka. Orkester Slovenske filharmonije je tokrat nastopil pod umetniškim vodstvom poljske violinistke mlajše generacije Marie Włoszczowske, ki se je predstavila tudi kot solistka v Beethovnovem Violinskem koncertu. Koncert, poimenovan S prizanesljivostjo, je ponudil kontrasten, a docela premišljeno izbran, "klasičen" program. Mlada, energična poljska violinistka Maria Włoszczowska je v prvem delu koncerta vodila zasedbo kot koncertna mojstrica, v drugem pa pri izvedbi Beethovnovega Violinskega koncerta stopila še pred orkester kot solistka, preoblečena v ekstravaganten srebrni kimono. Spored je uvedla Cavatina iz Beethovnovega Godalnega kvarteta št. 13 v B-duru. Godala Orkestra Slovenske filharmonije so pod vodstvom Włoszczowske podala tekočo izvedbo, ki je bila kljub morda malce hitreje odmerjenemu tempu prežeta z zvočno toplino in izčiščeno igro, iz katere so se tu in tam zalesketali številni drobni melodični okruški, ki jih ponuja ta občuteni, v podstati tu in tam malce melanholični stavek. Drugačne zahteve je od izvajalcev terjal Divertimento za godala Béle Bartóka, ki še zdaleč ni lahkoten divertimento razvedrilnega značaja, temveč prava koncertantna glasba za godala. Hitra krajna stavka sta se iskrila v ritmično poživljeni in artikulacijsko priostreni igri, podkrepljeni z vitalnostjo in čvrstim, na nekaterih mestih ljudskim značajem, medtem ko je notranje napeto in glasbeno dognano izzvenela skladateljeva značilna nočna glasba v osrčju Divertimenta. Iz izvedbe so premišljeno – tako posamično kot v dvogovorih – izstopili tudi posamezni solistični vložki godalcev, je pa včasih zaradi pestre ritmične fakture malce zanihala skupna igra. Vrhunec četrtkovega koncertnega večera v Cankarjevem domu je bil brez dvoma solistični nastop Marie Włoszczowske. Igra tokrat celotnega orkestra – godalcem so se na odru Gallusove dvorane pridružili še pihalci, trobilci in timpanistka – se je v Beethovnovem Violinskem koncertu premaknila k doslednosti, melodični prebujenosti in občutenemu spremljanju oziroma dopolnjevanju solistke. Włoszczowska je navdušila s pojočim violinskim tonom, razigranostjo, svežim, celo svobodnim pristopom h glasbenemu tekstu ter izrazno poglobljenostjo in melodično bujnostjo v osrednjem Larghettu in v kadenci Christiana Tetzlaffa ob koncu prvega stavka. Njene "vodstvene" geste so bile naravne, navidezno spontane, včasih minimalistične in na ta račun se je tudi pri Beethovnu, podobno kot Bartóku, pojavilo nekaj anomalij v skupni igri. A pozornost je vendarle treba usmeriti drugam, k resnično izjemni, svojstveni izvedbi Beethovnovega Koncerta. Čeprav bi se morda kakšen purist lahko obregnil ob tako svoboden pristop h klasični mojstrovini, je glasba zasijala v vsej polnosti naravne lepote vsebine in forme prvega stavka, intimni povzdignjenosti Larghetta in radoživosti sklepnega rondoja. Maria Włoszczowska je pred Orkester Slovenske filharmonije, ki je v zadnjem obdobju v odlični formi, stopila kot resnična muza glasbe in v tej vlogi Evterpe navdihnila glasbenike k prefinjenemu skupnemu muziciranju in s tem absolutnemu umetniškemu presežku. Poslušalcem je tako podarila izkušnjo, ki nas je skorajda ganila do solz in v nas vzbudila tisti redki občutek popolne estetske izpolnitve. Tega je še podkrepil programski dodatek – vnovična izvedba Beethovnove brezčasne Cavatine.

V velikem preddverju Cankarjevega doma je na ogled razstava arhitekturne fotografije 'Sosedske sorodnosti. Arhitektura med Furlanijo - Julijsko krajino in Slovenijo'. Razstava ponuja nov pogled na 150-letni arhitekturni dialog med Slovenijo in Italijo ter s fotografskimi diptihi razkriva vzporednice med mesti, kulturami in narodoma. Osemdeset velikoformatnih fotografij, ki sta jih posnela italijanski in slovenski fotograf, Roberto Conte in Miran Kambič, govori o izjemni dinamiki tega prostora, o mnogih skupnih idejah arhitektov na obeh straneh meje, čeprav se nista nikoli srečala.

Olupljeni iglavci z okrašenimi krošnjami in debli, na katerih se pogosto znajde prometni znak za omejitev hitrosti, v zadnjem času pa tudi pravcate improvizirane skulpture ali jumbo plakati – to so rojstnodnevni mlaji, ki naj bi se pravzaprav razvili iz obeležij, povezanih s plemstvom. Čeprav jih danes povezujemo predvsem s podeželjem, jih lahko opazimo tudi v mestnih okoljih, pred leti pa so ujeli zanimanje mlade fotografinje Lucije Rosc, ki se pri svojem delu pogosto posveča spominu, trenutno pa se z razstavo Vozi počasi predstavlja v Mali galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani.

V torek, 10. februarja, se je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma veličastno začel 9. Zimski festival z izvedbo redko izvajane dramske simfonije Romeo in Julija Hectorja Berlioza. Pod taktirko maestra Charlesa Dutoita so jo izvedli Orkester Slovenske filharmonije, združeni zbor in mednarodno uveljavljeni vokalni solisti. Čeprav se Berliozova dramska simfonija Romeo in Julija ne znajde ravno pogosto na koncertnih sporedih, ji njen obseg, glasbeno-kompozicijske kvalitete in monumentalnost brezčasne Shakespearjeve ljubezenske tragedije vendarle zagotavljajo pomembno mesto in skorajšnji kultni status v repertoarju velikih vokalno-instrumentalnih del glasbene romantike. Prejšnji teden je sijajno zazvenela na otvoritvenem koncertu 9. zimskega festivala, na katerem so moči združili kanadska mezzosopranistka Julie Boulianne, francoski tenorist Cyrille Dubois in angleško-francoski basist Edwin Crossley Mercer kot trije vokalni solisti, litovski Državni zbor iz Kaunasa in Festivalski zbor Virtuozi iz Beograda ter Orkester Slovenske filharmonije. Nastopajoče je vodil priznani dirigent, maestro Charles Dutoit, ki je v zadnjih letih že večkrat uspešno sodeloval s filharmoničnim orkestrom, s katerim se je po besedah direktorja Slovenske filharmonije Mateja Šarca zelo dobro ujel: "in da obstaja neko izjemno spoštovanje in pa tudi razumevanje, čutenje na različnih nivojih do te mere, da lahko rečem, da se in en in drug partner izjemno veselita vsakega novega srečanja in koncertov (…) vsakič, ko maestro Dutoit pride v Ljubljano, ugotovimo, da je v še boljši formi, kot je bil na prejšnjem koncertu". Izvedbo dramske simfonije Romeo in Julija Hectorja Berlioza so na otvoritvenem koncertu 9. Zimskega festivala pozitivno zaznamovali prav vsi nastopajoči, še najbolj pa to velja za Charlesa Dutoita, velikega poznavalca in interpreta francoske romantične glasbene zapuščine. Dutoit, ožarjen z avro velikih maestrov, je partituro »prebral« s posebno naklonjenostjo in odnosom do vsake podrobnosti; z občutenimi gestami je vlekel niti izvajalcev, iz katerih je izvabil najboljše in jih povsem uglasil. Z gibkima glasovoma, ki sta bila intonančno zanesljiva, predvsem pa razkošna v izrazu, sta se predstavila mezzosopranistka Julie Boulianne in tenorist Cyrille Dubois, morda največji pečat med vsemi pa je s svojim voluminoznim, baržunastim basovskim glasom, odrsko prezenco in mogočnim utelešenjem patra Lorenza v zadnjem delu dramske simfonije pustil markantni Edwin Crossley Mercer. Dobro uglašen, glasovno homogen in polnozvočen je bil tudi združeni zbor, ki je bil tu in tam razdeljen tudi na posamezne podskupine. Največji delež pa je na odru poleg maestra Dutoita zagotovo opravil zelo odziven, zanesljiv in muzikalno razpoložen Orkester Slovenske filharmonije kot osrednji nosilec narativnega glasbenega toka. Dutoit je vokalne glasove in orkestrsko igro stkal v organsko spleteno celoto, ki se je gibko odzivala na njegove geste in iz partiture povzela vse tiste odlike, ki jo krasi – dramo, liričnost številnih, mestoma precej kromatiziranih melodičnih linij in nenadna prehajanja med različnimi značaji, kontrasti. V spominu tako še vedno živo zveni topline poln zven godal oziroma posameznih godalnih sekcij, ki so bile pod Dutoitevim vodstvom izjemno prožne, s sijajem oblit zven trobil ter daljši solistični nastopi še zlasti oboe (Cristina Monticoli) in klarineta (Massimiliano Miani), ki nas je očaral z izjemnimi pianissimi, ki so kakor toplo rezilo skozi maslo predrli čuječo tišino avditorija Gallusove dvorane. Stoječe ovacije ob končnem aplavzu so bile povsem upravičene in hkrati primerna nagrada za trud glasbenikov in veličino izvedbe, ki bo še dolgo odzvanjala…

Poročamo o uspešnem odprtju letošnjega Zimskega festivala, na katerem je zazvenela dramska simfonija Romeo in Julija. Obiskali smo premiero opere Lakmé v Mariboru ter abonmajske koncerte ciklov Kromatika Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, Pretežno vokalni cikel Slovenske filharmonije in Srebrni abonma ljubljanskega Cankarjevega doma. Poročamo tudi o novostih v Tržaški operi in operi La Fenice v Benetkah, o kantati Noetove noči Tadeje Vulc, ki so jo uspešno izvedli ob slovenskem kulturnem prazniku ter o slavnostnem koncertu, ki so ga na Obali pripravili ob 80. letnici delovanja Gimnazije Koper.

Poročamo o uspešnem odprtju letošnjega Zimskega festivala, na katerem je zazvenela dramska simfonija Romeo in Julija. Obiskali smo premiero opere Lakmé v Mariboru ter abonmajske koncerte ciklov Kromatika Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, Pretežno vokalni cikel Slovenske filharmonije in Srebrni abonma ljubljanskega Cankarjevega doma. Poročamo tudi o novostih v Tržaški operi in operi La Fenice v Benetkah, o kantati Noetove noči Tadeje Vulc, ki so jo uspešno izvedli ob slovenskem kulturnem prazniku ter o slavnostnem koncertu, ki so ga na Obali pripravili ob 80. letnici delovanja Gimnazije Koper.

Tik pred državnim kulturnim praznikom tokrat začenjamo tedenski pregled z napovedjo koncepta večerne državne proslave v ljubljanskem Cankarjevem domu, ki jo režira lanski Prešernov nagrajenec Dragan Živadinov, nadaljujemo pa s petkovo slavnostno otvoritvijo prenovljene Prešernove rojstne hiše v Vrbi na Gorenjskem. Bolj podrobno smo se tokrat lotili dveh razstav, večje, ki jo je v prostorih ljubljanskega Cankarjevega doma pripravil Narodni muzej Slovenije, z naslovom »Čivki iz preteklosti: Slovenska arheologija skozi zvoke, simbole in prve zapisane besede«. Obiskali smo tudi ljubljansko Galerijo Vžigalica, kjer so te dne odprli razstavo z naslovom »Avantgarden 3.0.« akademske slikarke Tanje Vojinović, opozarjamo pa še na izstopajočo razstavo v Ljubljani in posvetovanje o kulturni dediščini. Za zaključni del smo pripravili malce obširnejšo napoved 12 gledaliških predstav lanskega leta, ki jih je selektorica Kaja Novosel izbrala za t.im. »tekmovalni del« letošnjega že 61. Borštnikovega srečanja, ki bo junija v Mariboru.

Pred bližajočim se slovenskim kulturnim praznikom so v Vrbi slavnostno odprli obnovljeno rojstno hišo pesnika Franceta Prešerna in rekonstruirano gospodarsko poslopje, v katerem bo odslej deloval interpretacijski center. Tako kot vsako leto, tokrat pa že osemdesetič, bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani Prešernova proslava s podelitvijo Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada.

Ajda Smrekar je trenutno najbolj zasedena gledališka in filmska igralka, te dni jo lahko gledamo tudi v poetičnem spektaklu Orfej in Evridika na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma, v režiji Jana Krmelja, po besedilu Urše Majcen in glasbeni partituri Saša Vollmaierja ter številnih sodelujočih. Ajda Smrekar nastopa kar v treh vlogah: pisateljice Virginije Woolf, pesnice Sylvije Plath in dramatičarke Sarah Kane. Ajda Smrekar igra tudi eno od glavnih vlog v hrvaškem celovečernem otroškem filmu Bučko, ki bo v kratkem doživel premiero v Zagrebu.

''Čivki iz preteklosti, slovenska arheologija skozi zvoke, simbole in prve zapisane besede'' je naslov razstave, ki slovensko arheologijo predstavlja s tremi specifičnimi vrstami predmetov: tistimi, ki jih povezujemo z zvokom in glasbo, s simbolnimi predmeti in s tistimi, ki nosijo najzgodnejše zapisane besede. Vsak razstavni eksponat pripoveduje svojo zgodbo; izdelal, obdelal, cenil, nosil, uporabljal, izgubil ali zavrgel ga je nekdo, ki je nekoč živel na ozemlju današnje Slovenije. Razstavo je skupaj pripravilo kar deset slovenskih muzejev, ki v svojih zbirkah hranijo neprecenljive arheološke zaklade, med njimi so tudi svetovno znani predmeti, kot sta neandertalčeva piščal iz Divjih bab in koščena šivanka iz Potočke zijalke. Prvotno je bila razstava Čivki iz preteklosti predstavljena na 75. mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu. Nagrajena je bila z Valvasorjevim odličjem in priznanjem Slovenskega arheološkega društva. Premierno na slovenskih tleh je do 23. avgusta na ogled v Galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani. Sogovornici: • Katarina Hergouth, vodja razstavnega programa Cankarjevega doma • dr. Daša Pavlovič, vodjo razstavnega projekta (Narodni muzej Slovenije)

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je premiero doživel poetični spektakel Orfej in Evridika, ki vsem dobro znani grški mit pretvori v poetično premišljevanje o smrti in ženski emancipaciji. Predstavo je režiral Jan Krmelj, avtorica besedila je Urša Majcen. Predstava je nastala v koprodukciji Cankarjevega doma, Mestnega gledališča ljubljanskega in En–Knapa. Avtorica besedila: Urša Majcen Avtor glasbe: Sašo Vollmaier Režiser: Jan Krmelj Koreograf: Iztok Kovač Dramaturginja: Petra Pogorevc Scenograf: Lin Japelj Kostumografka: Brina Vidic Lektorica: Klasja Kovačič Oblikovalca zvoka: Matej Čelik, Jure Žigon Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec videa: Gašper Torkar Avtorja priredbe besedila: Jan Krmelj, Petra Pogorevc Avtor aranžmajev in korepetitor: Sašo Vollmaier Perzefona: Nataša Tič Ralijan Virginia Woolf, Sylvia Plath, Sarah Kane: Ajda Smrekar Evridika: Lena Hribar Škrlec Orfej: Matic Lukšič Haron: Filip Samobor Kerber: Lara Wolf k. g. Tantal: Gregor Gruden Sizif: Joseph Nzobandora - Jose Ixion: Gal Oblak k. g. Zbor: Veronika Železnik k. g., Filip Štepec k. g., Mattia Cason, Matija Franješ, Tina Habun, Fiona Macbride, Carolina Alessandra Valentini, Nika Zidar Had: Sašo Vollmaier

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma bodo premierno uprizorili poetični spektakel Orfej in Evridika. Antični mit, ki velja za eno najpresunljivejših zgodb o ljubezni onkraj smrti, je do danes doživel nepreštevne interpretacije. V veliki večini je osrednja figura veliki pevec Orfej. Pesnica in dramatičarka Urša Majcen v novi interpretaciji mit postavi na glavo in v njegovo središče postavi Evridiko. Je vrnitev v svet živih zanjo res rešitev in – jo je kdo vprašal, ali si tega sploh želi? Še ena predstava, ki v središče postavi ženske, je nova komedija v koprskem gledališču Kje je primadona? Ameriški dramatik in režiser Ken Ludwig je predelal komedijo Ti nori tenorji – ohranil je dramsko dogajanje, tri vodilne moške vloge pa zamenjal z ženskimi, s čimer je v temelju zamajal in spremenil moško-ženske odnose, z njimi pa tudi očišče komedije.

Tudi ta konec tedna bo gledališko bogat: v Slovenskem stalnem gledališču Trst bodo krstno uprizorili predstavo Na drugi strani, po besedilu argentinsko-ameriškega prozaista in dramatika Ariela Dorfmana; V Mariboru igralki in performerki Barbara Kukovec in Minca Lorenci uprizarjata duet o različnih oblikah nuje, njenih vzrokih in posledicah. V vsakdanjih situacijah iščeta napetost med zadrževanjem in izlivanjem in vedno znova ugotovita, da obstaja nešteto razlogov, zaradi katerih smo Pissed, kakršen je naslov njunega dela, ki ga bosta premierno uprizorili jutri, na Intimnem odru GT 22. Ob razglasitvi in začetku Kettejevega in Cankarjevega leta, ki ga sooblikujeta občini njunih rodnih mest: Ilirska Bistrica in Vrhnika, bo jutrišnja uvodna prireditev Kette in Cankar – iskrenost srca, moč duha.

Ena od legend slovenske popevke Elda Viler se po 60. letih pripravlja na slovo od koncertnih odrov. V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma bo 14. februarja nastopila ob spremljavi Revijskega orkestra. V ljubljanski cerkvi sv. Trojice bo drevi ob 19.30 koncert Sakralnega abonmaja z naslovom Zven veličastja. Nastopil bo APZ France Prešeren iz Kranja skupaj z baročnim orkestrom Nova akademija.

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma bo v sklopu Srebrnega abonmaja nocoj gostoval Godalni sekstet alumnov Mladinskega simfoničnega orkestra Gustava Mahlerja. Konec novembra so v Mestnem gledališču ljubljanskem uprizorili politično satiro Zmaj, ki jo je leta 1944 napisal sovjetski pisatelj rusko-judovskega rodu Jevgenij Švarc. V hiši kulture v Pivki pa so te dni odprli razstavo CiaoCiao uveljavljenega slovenskega slikarja Leona Zuodarja.

V minutah za kulturo je bil naš gost vodja programa resne glasbe, opere in baleta, ljubljanskega Cankarjevega doma Aleš Drenik. Tema pogovora bodo praznični koncerti resne in operne glasbe v mesecu decembru od Zlatega abonmaja, Božičnega koncerta do Novoletnega gala koncerta opernih arij, ter tudi tradicionalnega Novoletnega koncerta, ki bo 1. januarja.

V teh dneh smo slavili. Obletnica začetka oddajanja neprekinjenega 24 urnega programa Radia Ognjišče iz ljubljanskega studia je lepa stvar. Ozirali smo se nazaj, na prehojeno pot. Zbirali smo spomine, se nasmihali ob anekdotah, trepljali po ramenih. Ob dveh razprodanih gala koncertih v Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma, smo videli kopico nasmejanih obrazov. Znanci, prijatelji, ljudje, ki jih že dolgo nismo videli, so nam dali vedeti, da smo si še vedno blizu, da nas spremljajo, poslušajo, delijo naše prispevke in oddaje na družabnih omrežjih.

Predstava Spolzka tla, s podnaslovom Antimuzikal Nezaželenih, je najnovejše odrsko delo Matjaža Fariča, plesalca, koreografa in režiserja, ki v njej združuje mnogotere odrske jezike in izraze, med njimi sodobni ples, igro, petje, glasbo v živo, dodatno dinamiko pa v dogajanje vnese tudi uporaba vrtljivega odra v Linhartovi dvorani Cankarjevega odra, na katerega smo že domala pozabili. Kakor oblika je tudi vsebina zelo heterogena, predvsem pa je zanimivo soočenje ter srečanje sveta sodobnih plesalcev in plesalk s svetom brezdomcem. V to srečanje so vključene vsakršne nujnosti, navade, možnosti, strahovi, glasovi, in prekletstva, vsak na svoji strani pa se – z mislijo na jutri – bori za kolikor toliko znosen danes. Več o predstavi pa v pogovoru z Matjažem Faričem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Darja Štravs Tisu, www.cd-cc.si

Poljsko-slovenska koreografinja in plesalka Magdalena Reiter nadaljuje svoj avtorski opus z naslovom Povečava s koreografsko instalacijo Brez naslova. Uprizoritev na stičišču plesa in avdiovizualnih medijev bo premierno postavljena v sredo, 22. oktobra, v arhitekturi Stare mestne elektrarne. Rez je naslov najnovejše predstave mednarodne plesne skupine En–Knap Group. Uprizoritev, ki bo v Španskih borcih v Ljubljani premierno na ogled v četrtek, 23. oktobra, z En–Knap Group prvič ustvarja madžarska plesalka in koreografinja Rita Góbi. V predstavi Spolzka tla, ki je del večletnega ustvarjalnega opusa režiserja in koreografa Matjaža Fariča ter hkrati nadaljevanje predstave Nezaželeni, sodeluje večje število ustvarjalcev. Premiera predstave Spolzka tla v produkciji Zavoda Flota in Cankarjevega doma bo v soboto, 25. oktobra, na odru Linhartove dvorane.

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani se je v četrtek, 9. oktobra, začela še nova sezona abonmaja FKK – Filharmonični klasični koncerti Slovenske filharmonije. Pred Orkester Slovenske filharmonije je kot gostujoča dirigentka vnovič stopila Francozinja Lucie Leguay, ki je orkester sicer vodila že na uvodnem koncertu letošnjega abonmaja SOS (1. 10.). Kot solist se je v Beethovnovem 2. klavirskem koncertu predstavil njen rojak Alexandre Tharaud, spored pa sta dopolnili še uvertura k operi Neobljudeni otok Josepha Haydna in »simfonija simfonij«, kot je bil tudi naslovljen koncert – Beethovnova 5. simfonija. Orkester Slovenske filharmonije je v novo abonmajsko sezono FKK krenil z izrazito klasičnim programom dveh dunajskih klasikov, pri čemer bi v klasicizem zazrt solistični koncert zaradi njegove narave bržkone lahko pripisali tudi Mozartu. Uvertura k operi Neobljudeni otok Josepha Haydna je uvodoma izzvenela v znamenju priostrenih kontrastov med vihraniškimi viški in bolj uglajenimi, galantnimi deli, obsežnejši del sporeda pa je pripadel Beethovnu. Še pred odmorom je v 2. klavirskem koncertu, nastalem v skladateljevem zgodnjem ustvarjalnem obdobju, kot solist nastopil francoski pianist Alexandre Tharaud. Njegov pristop k Beethovnu je bil nadvse občuten; za nekaj čarobnih trenutkov je s plastično igro in številnimi zadržki poskrbel predvsem v spevnem Adagiu in igrivem Rondoju, po drugi strani pa bi bil v prvem stavku lahko artikulacijsko odločnejši. Se je pa Tharaud organsko zlil z orkestrom in dirigentko Lucy Leguay, ki je skrbela za zgledno komunikacijo med solistom in orkestrom. Pianistova izbira intimnega dodatka – pretanjeno podane Bachove Siciliane – tako ni presenetila. Orkester je bil v Beethovnovi 5. simfoniji zvokovno urejen, pri čemer so za pridih avtentičnega zvena z začetka 19. stoletja poskrbela trobila brez ventilov. Če je bil pulz v dramatičnem, z »motivom usode« zaznamovanem prvem stavku mestoma malce majav, ga je Leguay v nadaljevanju konsolidirala, v osrednjih dveh stavkih ob izdatni pomoči solistov poskrbela za celo paleto izraznih odtenkov, v zmagoslavnem sklepu, kjer svetloba C-dura »premaga« temo c-mola, pa morda kar malce preveč navdušeno pohitrila.

V pogovoru z Juretom Novakom, direktorjem Cankarjevega doma, preverjamo, kako leto dni po nastopu mandata gleda na položaj, izzive in naloge naše osrednje kulturne institucijeKoncerti klasične in popularne glasbe, likovne razstave in filmske projekcije, gledališke in plesne predstave, pogovori s pisatelji in filozofi pa še in še bi lahko naštevali. Ja, takole – presenetljivo in vznemirljivo, predvsem pa raznoliko – so videti večeri v Cankarjevem domu v Ljubljani. In slovenski odjemalke in odjemalci kulturno-umetnostnih vsebin smo se, priznajmo, od Cankarjevega doma tudi že navadili pričakovati tako pestro ponudbo. A kako natanko ljudem, ki to kulturno vele-institucijo poganjajo zdaj že 43 let, uspeva iz dneva v dan, iz sezone v sezono pripravljati program, ki nam pomaga ostajati v stiku z domačimi in tujimi umetnostnimi presežki? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili gledališkega režiserja, od lanske zgodnje jeseni pa tudi direktorja Cankarjevega doma, Jureta Novaka. Foto: Jure Novak (Goran Dekleva)

Paloma Pertot je skladateljica in glasbena producentka, avtorica glasbe za predstavo Država, režiserja Jana Krmelja, ki je doživela krstno uprizoritev v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.V svetu vizualnih umetnosti ustvarja glasbo ali zvočno podlago za razne perfomanse ali videe. Njen zvočni del uprizoritve Država dojema kot pregrinjalo neke skupnosti, ki je ves čas v nastajanju in razkroju. Beneški radio Kiki se je preimenoval v Radio No Stress, je kot en živ organizem, ki ne zahteva nujno vedno istega prostora, ampak se premika znotraj Beneške lagune, potuje od osebe do osebe in pripoveduje zgodbe od vseh, ki tam prebivajo.

V Štihovi dvorani Cankarjevega doma, bo (jutri) v petek 3. oktobra prav poseben večer. V ciklu Sozvočja Slovenije – Odzven narečij bo zazvenela produkcija s cvetoberom poustvarjalcev slovenske glasbene dediščine, ki ustvarjajo v narečju. V imenu organizatorjev nas je na glasbeni dogodek povabil Goran Krmac.

V Štihovi dvorani Cankarjevega doma, bo (jutri) v petek 3. oktobra prav poseben večer. V ciklu Sozvočja Slovenije – Odzven narečij bo zazvenela produkcija s cvetoberom poustvarjalcev slovenske glasbene dediščine, ki ustvarjajo v narečju. V imenu organizatorjev nas je na glasbeni dogodek povabil Goran Krmac.

Največ pozornosti namenjamo četrtkovemu koncertu Simfoničnega RTV Slovenija, ki je novo abonmajsko sezono cikla Kromatika veličastno odprl skupaj z violinistom Stefanom Milenkovićem in dirigentom Liom Kuokmanom, gostovanju Zbora Tenebrae, ki je dan pozneje prav tako v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma za uvod v letošnjo sezono Srebrnega abonmaja uzvočil koncertni program Nebeško darilo in uvodnemu koncertnemu dejanju filharmoničnega Pretežno vokalnega cikla; v ljubljanski stolni cerkvi sv. Nikolaja je Zbor Slovenske filharmonije vodil njegov glavni dirigent Stephen Layton, program, poimenovan Navdih Palestrine, pa je ponudil preplet stavkov Palestrinove Maše papeža Marcela s štirimi sodobnimi sakralnimi deli slovenskih skladateljev. V nadaljevanju tudi o sodobnih monooperah Celine in Orlando, ki ju je na oder Kosovelove dvorane Cankarjevega doma postavilo Slovensko komorno glasbeno gledališče ter novih sezonah cikla Mladi virtuozi oziroma filharmoničnega Družinskega abonmaja.

V petek, 26. 9. 2025, se je v Cankarjevem domu v Ljubljani začela nova sezona za Srebrni abonma. Na uvodnem koncertu sezone je navdušil priznani britanski zbor Tenebrae, ki ga že četrt stoletja vodi njegov ustanovitelj Nigel Short. Zbor je predstavil program z naslovom Nebeško darilo v katerem je prepletal znane in manj znane mojstrovine 16. stoletja z glasbo polpretekle dobe in našega časa. Zbor Tenebrae velja za enega najuglednejših a cappella sestavov na svetu. Predstavlja se z izvirnimi programi z glasbo vse od 16. stoletja do našega časa in pri tem uspešno spleta zdaj bolj zdaj manj očitne vsebinske niti. Pod naslovom Nebeško darilo nas je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma popeljal na edinstveno glasbeno popotovanje skozi stoletja sakralne glasbe, začenši z motetom Musica Dei donum optimi Orlanda di Lassa, ki mu je najprej sledil gregorijanski koral Pange lingua, temu pa še preplet raznorodnih uglasbitev od renesanse do danes. Prvi del koncerta je sklenila Allegrijeva znamenita uglasbitev psalma Miserere mei Deus. Zbor Tenebrae je navduševal z zvokovno in intonačno izčiščenostjo, izrazno globino, ki je segala od intimnega prelivanja glasov v polifonskih odsekih do presunljive moči v homofonem zborovskem stavku, ter sijočo zlitostjo petnajstih pevcev v eno, na vseh področjih poenoteno izvajalsko telo. S subtilnimi, skoraj poduhovljenimi gestami ga je vodil Nigel Short, ki je večji del druge polovice programa namenil Giovanniju Pierluigiju da Palestrini ob njegovi 500. obletnici rojstva. Slišali smo štiri Palestrinova dela, zatem še MacMillanov Miserere, spored pa je kot poklon renesančni polifoniji smiselno zaokrožil motet Nunc dimittis Gustava Holsta. Zbor Tenebrae in Nigel Short sta za svoj nastop prejela stoječe ovacije, zbrano občinstvo pa pravcato glasbeno darilo, ki človeka nagovori, ga napelje k razmisleku in hkrati predrami marsikatere čute.

Avtorski gledališki projekt Država režiserja Jana Krmelja in avtorske ekipe te dni zaseda oder in avditorij Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V ospredje postavlja telo v razmerju do države in njenega represivnega aparata, kot se ta odraža v posamičnih primerih iz polpretekle zgodovine 20. stoletja. Predstavo si je ogledala Petra Tanko.

Telekom Slovenije je že trideset let glavni pokrovitelj Ljubljanskega filmskega festivala Liffe, več desetletij pa nastaja tudi njihova likovna zbirka. Približno desetino, dobrih sto slik, grafik in skulptur, je kustos Aleksander Bassin izbral za veliko razstavo v Galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani. To je prva javna predstavitev zbirke, ki sicer obsega dela slovenskih in tudi nekaj tujih umetnikov 20. in 21. stoletja. Slogovno je v njej najopaznejši prelom iz modernizma v postmodernizem, ozira se tudi v informel, žanrsko pa jo predstavljajo s figuraliko, krajino, abstrakcijo in kiparstvom. Ogledamo si lahko grafični triptih skupine Irwin, ki je kustosa posebej navdušil, veduto blejskega jezera Matija Jame, Ptiča v solinah Huiqin Wang, kiparsko postavitev Večerja Mirka Bratuša na jedilni mizi, primere naivne umetnosti, s stropa pa se spušča velika tekstilna skulptura Ete Sadar Breznik. Katarina Hergouth, vodja razstavnega programa Cankarjevega doma, poudarja, da so se odločili za brezplačen vstop na razstavo, ki so jo podnaslovili Vidni svet brezmejnih povezav. Nekaj skulptur pa si lahko ogledamo kar tam, kjer so zasidrane, na primer vodnjak Jirija Bezlaja na ploščadi Ajdovščina v Ljubljani. Foto: Žiga Bratoš

Kaj nam prinašajo prve gledališke premiere nove sezone: Na velikem odru SNG Drama, Osvoboditev Skopja D. Jovanoviča v režiji Luka Marcena, v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma Evropa, avtorski projekt Jana Krmelja, dramatika, režiserja in scenografa ter na velikem odru MGL Osvajalec Andreja Hienga v režiji Sebastijana Horvata.

Poročamo o sklepnem koncertu letošnje sezone abonmaja Kromatika Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ki je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma izvedel Lajovčevo Sanjarijo, Sibeliusovo 2. simfonijo in 3. klavirski koncert Sergeja Rahmaninova z Yeol Eum Son v vlogi solistke, koncertu Komornega zbora Dekor, ki je v Slovenski filharmoniji pod vodstvom gostujočega finskega dirigenta Danija Jurisa s koncertnim programom Circles – DEKORokrog obeležil 10-letnico svojega delovanja, nastopu Zbora dunajskih deklic, ki se je prejšnjo sredo v sklopu daljše evropske turneje predstavil tudi slovenskemu občinstvu v ciklu Plečnik in a-cappella in uprizoritvi Bernsteinove opere Kandid v tržaškem opernem gledališču. Predstavljamo tudi letošnjega prejemnika Župančičeve nagrade za življenjsko delo Mestne občine Ljubljana Uroša Lajovca in na kratko napovedujemo orkestrski vikend Veris v Logatcu.

Poročamo o prvi izvedbi nove opere z naslovom Sopra lo amore Tomaža Sveteta, 5. koncertu letošnje sezone cikla Filharmonični klasični koncerti, ki je bil v znamenju glasbe Črta Sojarja Voglarja in predvsem Johannesa Brahmsa, 5. koncertu Pretežno vokalnega cikla, ki ga je pod naslovom Mistično zapolnila glasba Arva Pärta, Damijana Močnika in Johanna Sebastiana Bacha, plesni predstavi Prometej Nastje Bremec Rynia, Michala Rynie in MN Dance Company, ki je januarja letos doživela premiero v SNG Nova Gorica, prejšnjo sredo pa so jo uprizorili še v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma ter napovedujemo Janus festival - festival nove glasbe, ki se v Celju začenja 10. aprila.

in solista Jean-Efflam Bavouzet in Gil ShahamV središču sta dva dogodka: četrti koncert iz cikla Filharmonični klasični koncerti, na katerem sta nastopila pianist Jean-Efflam Bavouzet in dirigent Gabor Takács-Nagy ter peti koncert za zlati abonma Cankarjevega doma, v sklopu katerega so nastopili Nemški simfonični orkester iz Berlina, violinist Gil Shaham in dirigent David Robertson. Bili smo tudi na tretjem koncertu iz cikla Mozartine Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, na koncertu Komornega godalnega orkestra Furlanije-Julijske krajine, na baletni premieri z naslovom Cluster in na 14. Slovenski glasbeni olimpijadi.

So vodili dirigenti Lio Kuokman, Tabita Berglund in Tito Ceccherini.V središču so trije dogodki: četrta koncerta iz ciklov Kromatika Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in zlatega abonmaja Cankarjevega doma ter drugi koncert iz cikla Same mogočne skladbe Slovenske filharmonije. Bili smo tudi na podelitvi Škerjančevih diplom, priznanj in nagrad, drugem koncertu iz cikla Mozartine in na koncertu samospevov Glasbene matice. Ob koncu napovedujemo še 8. Zimski festival in cikel V etru pesem, ki je nastal v sodelovanju z Glasbeno matico in programom Ars.

Razstavo svojih velikih barvnih fotografij -, ki je na ogled v Mali galeriji Cankarjevega doma, je poimenoval Beli dim, rjav odblesk. Njujorški odsev je sicer še vedno zlat, a že malo odglancan, pravi Nik, ki je fotografijam dodal še tekst, nekakšne izpovedne haikuje. Na ulicah, v barih in klubih, se z njujorčani zlahka zapleteš v pogovor in tudi fotografiranje jim ni tuje. Nik Erik Neubauer je avtor dveh fotografskih knjig: Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat, ki je bila izbrana za najboljšo knjigo na Photo Festivala v Belfastu in knjigo Kje je After?, ki je prišla v ožji izbor festivala fotografije v Arlesu, knjiga je od lani naprodaj v njujorški knjigarni Printed Matter bookshop. Nik Erik Neubauer je član kolektiva Študio, skupaj pripravljajo časopis sodobne slovenske fotografije. Njegovo avtorsko delo zastopa Galerija Fotografija.

V »fokus« tokrat postavljamo gostovanje Komornega orkestra iz Züricha in violinistke Arabelle Steinbacher v Mariboru ter 25-letnico delovanja enega najvidnejših komornih glasbenih sestavov na Slovenskem, skupine SToP (Slovenski tolkalni projekt). V nadaljevanju najprej poročamo o nastopu Luzernskega simfoničnega orkestra v Zlatem abonmaju Cankarjevega doma in 3. koncertu, imenovanem 'Z lahkoto' filharmoničnega abonmajskega cikla FKK, na katerem je Orkester Slovenske filharmonije vodil Hans Graf, kot solist pa se je v Brahmsovem 2. Klavirskem koncertu predstavil Herbert Schuch. Poročamo tudi o sobotnem koncertu z naslovom Magnificat, ki ga je v Slovenski filharmoniji pripravila Glasbena matica Ljubljana, v drugem delu Glasbenega utripa pa se odpravljamo še na obalo – v Izoli je nastopila Vokalna skupina Gallina, v Kopru Harmonikarski orkester AccordiOna – in prav ob koncu še v reško operno hišo. Tam so uprizorili opero Richarda Straussa z naslovom Ariadna na Naksosu.