Podcasts about filozofske

21. februar je svetovni dan maternega jezika. UNESCO kot razglasitelj ob zori tisočletja ga je izbral kot opomin na tragični 21. februar leta 1952, ko je pakistanska policija (v takratnem Vzhodnem Pakistanu) ubila več bangladeških študentov, ki so protestirali zaradi neupoštevanja in zapostavljanja njihovega maternega jezika – bengalščine. Zastaviti življenje za svoj lastni jezik je nekaj, česar nemara ne pozna veliko ljudstev, vsaj del naših prednikov pa je to precej radikalno izkusil v preteklem stoletju. Tistim, ki tega niso izkusili, oziroma njihovim povojnim rodovom se še danes precej pozna, da ne vedo točno, za kaj vse dejansko gre pri prepovedi ali javne ali celo zasebne rabe maternega jezika! Ob letošnji poslanici vodje pisarne Društva slovenskih pisateljev Glorjane Veber ob svetovnem dnevu maternega jezika lahko tudi preberemo, da gre pravzaprav za jezik odraščanja iz skupka živih celic pa do odrasle osebe. Med drugim je tudi zapisala, da se ne začne z besedo, ne z abecedo, slovnico ali pravilno izgovorjenim stavkom. Vznikne v bližini srca, ko smo še brez imena in čutimo ritem telesa matere, ki nas pod njim nosi. Predvsem pa slišimo njen in njenih bližnjih glas. Ta je jezik, kot vrata med zunaj in znotraj. In med drugim nadaljuje: vsaka generacija prejme drugačen jezikovni kod, zato materni jezik ni le sredstvo sporazumevanja, je eksistencialni fenomen, ki presega golo uporabnost. In se zato ne bi smeli bati algoritmov, ki znajo napovedati naslednjo besedo, nič pa ne vedo in povedo o tišini, iz katere beseda nastane. Sicer pa poslanico gospe Veber najdete na mreži, kjer med drugim sklene, da »prihodnost jezika ni zapisana v tehnologiji, temveč v naših odnosih do sebe, do drugih in do maternega jezika«. Zanimalo nas je, kaj o omenjenem povodu za svetovni dan maternega jezika – torej tudi o zastavitvi življenja zanj in o njegovem pomenu pravi predstojnik oddelka za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete prof. dr. Hotimir Tivadar. FOTO: Hotimir Tivadar VIR: Lojze Grčman https://si.aleteia.org/2023/02/08/kaj-sem-vprasal-profesorja-ki-sem-ga-srecal-po-20-letih/

250 let od njegovega rojstva o enem najvplivnejših evropskih politikov zgodnjega 19. stoletja»Obstajajo desetletja, ko se ne zgodi nič, in obstajajo tedni, ko se zgodijo desetletja.« To misel naj bi, prejkone z mislijo na komunistično revolucijo, nekoč izrekel Lenin. In vendar prav za vsa obdobja velikih zgodovinskih in družbenih sprememb velja, da se zdi čas v njih tako zgoščen, da se v nekaj tednih ali letih lahko zgodijo resnično radikalne spremembe, ki nepovratno preoblikujejo naš svet. Kar nekaj takim zgoščenim premikom je bil razmeroma od blizu priča tudi človek, o katerem bomo govorili v tokratnih Glasovih svetov. Rojen na Krfu v letu ameriške revolucije in odraščajoč v času, ko se v Britaniji še vedno odvija industrijska, v Franciji pa francoska revolucija, je Ioannis Kapodistrias postal eden bolj vplivnih evropskih politikov svojega časa, najprej kot zunanji minister carske Rusije ter kasneje kot prvi predsednik moderne grške države. Ob 250-letnici rojstva tega vplivnega državnika, katerega predniki so, kot priča njegov priimek, prišli iz naših krajev, tudi sam pa je pol leta preživel na kongresu evropskih velesil v Ljubljani, bomo v naslednji uri govorili o Ioannisu Kapodistriasu ter o burnem obdobju, ki ga je Evropa doživljala ob zaključku osemnajstega in na začetku devetnajstega stoletja, ko so stabilnost starih imperijev na vseh koncih naše celine pretresala porajajoča se nacionalna gibanja in liberalne ideje. Gost v studiu je mladi raziskovalec na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete Matic Kristan. Oddajo je pripravila Alja Zore. Vabljeni tudi k poslušanju Glasov svetov o zgodovini sodobne Grčije: Grčija med sanjami o antični veličini in pretresi moderne dobe. foto: Joannis Kapodistrias, Wikipedija, javna last

Leta 2024 je bilo v Evropsko unijo uvoženih približno 4,6 milijarde izdelkov nizke vrednosti, je lani objavila Evropska komisija. To je dvakrat toliko kot leta 2023 in več kot trikrat toliko kot leta 2022. Od teh 12 milijonov paketov na dan jih je bilo več kot 90 odstotkov iz Kitajske. Med paketi prednjačijo tisti s spletnih platform Temu in Shein. Ravno agresivno in intenzivno oglaševanje in bizarno nizke cene so pripomogli k temu, da večina ljudi Temu pozna, čeprav pri tem spletnem trgovcu sploh ni nakupovala. Ljudje se kar naenkrat odpravljajo na množičen lov za cenenimi izdelki in svoje najdbe tudi ponosno delijo. Kje drugje kot na družbenih omrežjih. Ko plen postanejo ultrapoceni izdelki, vprašanje kakovosti niti ni več pomembno. Današnje potrošništvo je na točki, ki je že davno presegla temeljno človeško nujo in potrebo. Nakupujemo preprosto zato, ker lahko, ne zato, ker nekaj potrebujemo. Ko se je svet v času koronavirusne bolezni preselil na splet, je tudi to postala naša prevladujoča nakupovalna izkušnja. Računalniki, predvsem pa naši prenosni telefoni, so postali hitra vstopna točka v svet potrošništva. Naj bodo to ciljno usmerjeni oglasi, objave prijateljev ali celo vplivnežev, ki svojim sledilcem predvsem v videu prikažejo veliko količino nakupljenih izdelkov, ki jih – tako pravijo oni – preprosto moramo imeti. Se nam dogaja tako imenovana temu-izacija potrošništva, ko količina izpodriva kakovost? Gosti:-kulturolog, urednik in raziskovalec dr. Blaž Kosovel -docentka dr. Zhonghui Ding z ljubljanske Ekonomske fakultete-socialni psiholog dr. Žan Lep z ljubljanske Filozofske fakultete in Pedagoškega inštituta

Na pobudo Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk je Vlada Republike Slovenije letošnje leto razglasila za leto Zofke Kveder, saj letos obeležujemo stoto obletnico smrti te pronicljive pisateljice, novinarke, prevajalke, urednice in kulturne posrednice. Pisala je tudi dramska besedila: njen opus obsega sedem enodejank (Tuje oči, Zimsko popoldne, Pri branjevki, Strti, Ljubezen; Pijanec, Egoizem) in dve štiridejanki (Pravica do življenja in Amerikanci). O avtoričinem ustvarjanju na področju dramksega pisanja smo se pogovarjali z doktorico Matejo Pezdirc Bartol, literarno zgodovinarko in redno profesorico za slovensko književnost na oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Sekati ali ne sekati? To je (zdaj) vprašanje, ki v nekoliko poenostavljeni, skoraj shakespearjanski maniri povzema eno osrednjih dilem sonaravnega upravljanja planeta. Različni pogledi na okolje izhajajo iz čustev in asociacij, ki jih sprožajo pobude za varstvo narave ter strokovni ukrepi. Ista zamisel lahko pri različnih skupinah ljudi povzroči povsem nasprotne odzive. Prave odločitve so zato ključne: varovanje okolja je pomembna vrednota, ki usmerja naše politične, gospodarske in osebne odločitve, čeprav je zelena agenda – tudi zaradi geopolitičnih razmer – v krizi. V prvem delu se podajamo v gozd, s sogovorniki premišljujemo različne vidike upravljanja z naravo, spoznamo proces podivljanja.Sogovorniki: gozdarka in matematičarka Marija Jakopin, upravljavka gozda pri Grosupljem, okoljski aktivist in publicist George Monbiot, kolumnist časnika The Guardian, fizik in filozof Sašo Dolenc, strokovni sodelavec Frekvence X, študentke in študenti ekologije. V rubriki Xpertiza (od 00:40:08) se predstavlja Živa Krajnc, mlada raziskovalka s Filozofske fakultete v Mariboru, ki se ukvarja s psihologijo prehranjevanja. Poglavja: 00:02:04 Sašo Dolenc o gozdu kot vrtu in drevesih kot laseh 00:04:50 Študentke in študenti ekologije o upravljanju z naravo 00:07:47 Reportaža iz gozda v okolici Grosupljega 00:14:15 Marija Jakopin: Sekati ali ne sekati? 00:24:02 George Monbiot o Sloveniji, podivljanju, sonaravnem upravljanju 00:35:48 Mladi o prihodnosti naše narave 00:40:08 Xpertiza: Živa Krajnc, psihologija prehranjevanja

Ob izidu spisov P. A. Kropotkina, enega ključnih anarhističnih mislecev 19. stoletja, se sprašujemo, kako so si anarhisti predstavljali družbo prihodnosti, v kateri bi človek ne bil suženj ne kapitalu ne državiDanes si tega sicer ni več enostavno predstavljati, a v drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja so bili anarhisti precej vplivna politična sila na stari celini. Pomembno vlogo so, na primer, igrali v času pariške komune pa ob začetku oktobrske revolucije in med špansko državljansko vojno. Še več; ruski car Aleksander II. pa habsburška cesarica Sisi in ameriški predsednik William McKinley so vsi padli pod streli atentatorjev, ki so se navduševali za anarhistične ideje. In kaj natanko so te ideje bile? – Eden ključnih anarhističnih mislecev tistega časa je bil ruski plemič in fizični geograf Pjotr Aleksejevič Kropotkin, ki je v enem svojih spisov anarhizem opredelil kot doktrino, ki si prizadeva za popolno osvoboditev človeka izpod jarma kapitala in države. Priznajmo, to se sliši precej socialistično, a kot vemo, sta tako Karl Marx kakor Vladimir Lenin z anarhisti svoj čas ostro polemizirala, Stalin pa je svojo pomoč španski republikanski vladi v pomembni meri celo pogojeval z omejevanjem vpliva anarhistov v proti-pučistični koaliciji, kar je slej ko prej pripomoglo h končni zmagi generala Franca. In ko je bilo španske državljanske vojne leta 1939 konec, je – tako se je vsaj dolgo zdelo – tudi množična privlačnost anarhističnih idej in gibanj trajno zbledela. Ampak danes, ko se zdi, da sta tako tradicionalni liberalni center kakor levica, gledano globalno, brez pravega kompasa, ko ni videti, da bi znala prepričljivo odgovarjati na to, kar počnejo Trump, Xi, Putin, Musk in drugi silaki našega časa, morda le ne bi bilo odveč, ko bi odpihnili prah, ki se je bil naložil na anarhistične ideje, in pogledali, če lahko tam najdemo kaj pripravnega zase tu in zdaj. Na Slovenskem bi prvi korak v tej smeri utegnili storiti ob Pravičnosti, drobni knjižici, ki je pred kratkim izšla pri založbi Sanje. V njej je namreč knjižni urednik, prevajalec in publicist Aleš Učakar zbral in prevedel nekaj spisov že omenjenega Kropotkina. In kaj nam ti spisi navsezadnje razkrijejo? Kako naj bi, sledeč pač Pjotru Kropotkinu, veljalo organizirati družbeno življenje, da ljudje ne bomo na milost in nemilost prepuščeni kapitalu? Kaj naj bi nadomestilo obstoječe državne institucije, če seveda anarhizma nočemo intelektualno lenobno enačiti s pogrezanjem družbe v kaos? Kaj je z atentati oziroma s političnim nasiljem, ki je v Kropotkinovem času očitno brstelo tudi iz anarhističnih idej? Kaj natanko anarhiste loči od ortodoksnih marksistov? In, nikakor ne nazadnje, koliko anarhizmov pravzaprav obstaja oziroma, drugače rečeno, kako reprezentativni za anarhizem kot tak so Kropotkinovi pogledi in stališča? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Rajka Muršiča, predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je Kropotkinovi Pravičnosti pripisal spremno besedo. Foto: Anita Garbín, šivilja in pripadnica anarhistične milice na barikadi v Barceloni med špansko državljansko vojno, julij 1936 (Antoni Campañà / Wikipedija, javna last)

Spletni tečaj slovenščine Slonline obiskuje skoraj 60 tisoč uporabnikov z vsega sveta. Aktivno ga mesečno uporablja od 4000 do 5000 ljudi, po nadgradnji pa naj bi postal dostopnejši. Osrednji cilj tečaja je jezikovno opolnomočenje priseljenih. Ob njegovi nadgradnji smo govorili o izzivih poučevanja slovenščine pri priseljencih in prednostih Slonlina, ki so ga razvili na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik Filozofske fakultete v Ljubljani. Gostji oddaje sta doc. dr. Ina Ferbežar in dr. Mateja Eniko.

Tokrat v oddaji vnovič razmišljamo o mejah, obsegu in pogojih politične ureditve, ki sliši na ime demokracija. Nekdanji visokošolski učitelj z oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in v 90-ih letih urednik Časopisa za kritiko znanosti dr. Igor Pribac je pred dvema desetletjema napisal esej, ki opisuje razlike med modernim in predmodernim pojmovanjem družbe. Glede na to, da se že desetletja ukvarja z zgodovino politične filozofije, bolje, političnih filozofij, v oddaji, namenjeni pogledom v znanost, ne bo škodil razmislek o pojavnih razlikah nekaterih političnih drž, ki si umišljajo ideal družbe kot temelječe na strinjanju o temeljnih vezivih. Predmoderno razumevanje družbe predpostavlja torej nekakšen konsenz, ki mu v sodobnih razmerah politične ureditve z imenom »demokracija« pripisuje rešilno vlogo pri premoščanju dejanskih razlik. Avtor je v besedilu z izvornim naslovom »Konsenzualna demokracija? Ne, hvala!« sintetiziral temeljne razlike med predmodernim in modernim pojmovanjem družbe – kot že rečeno – ter tako zasnoval idejni okvir za razumevanje težav, ki izvirajo iz morebitne prevlade predmodernega razumevanja družbe. To je lepo ilustriral ob primeru naše dežele, ki je iz nacionalnega konsenza konec 80-ih o izstopu iz federacije v začetku 90-ih pri mnogih vzbudila težave zaradi v novih razmerah izginule »konsenzualnosti«. Še danes si mnogi umišljajo, da bodo vse težave rešene z vrnitvijo omenjene »enotnosti in konsenzualnosti«, to pa v sodobnih razmerah povzroča le stopnjevanje konfliktnosti družbe, ki tako ne zmore in ne zna reševati nastalih protislovij sodobne družbe v Sloveniji.

Dan emigranta je tradicionalno srečanje Slovencev iz Videmske pokrajine in priložnost za kritično oceno položaja slovenske narodne skupnosti v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. Kakšne so tam trenutne razmere? Skupaj s predstavniki koroških Slovencev potegnemo črto pod lansko jubilejno leto, ki ga je najbolj zaznamovala policijska racija pri Peršmanu, in preverjamo, kaj si obetajo v letošnjem. Bodo pozivi k posodobitvi zakona o narodnih skupnostih, ki se vrstijo že desetletja, vendarle uslišani? Naša gostja je vsestransko dejavna porabska rojakinja Marijana Sukič, vrsto let glavna urednica tednika Porabje, zdaj pa je v knjižnem daru bralcem dodana njena zbirka kratkih zgodb Daleč, daleč poje mila melodija. Na Reki pa se s študenti Filozofske fakultete pogovarjamo tudi o razlogih za vpis na študij slovenskega jezika. Prisluhnite!Foto (USZS): Dan emigranta in praznovanje 50 letnice Beneškega gledališča

Pametni telefoni, ure, prstani in podobne naprave nam danes omogočajo merjenje na vsakem koraku. Dobesedno. Pa tudi, ko ležimo v postelji. Aplikacija nam zjutraj pove, kako smo spali, v kakšnem stresu smo, koliko korakov smo naredili v prejšnjih dneh. Ker nas ti merilci pogosto pospremijo v novo leto in nam v njem pomagajo pri izpolnjevanju različnih zaobljub, v Frekvenci X raziskujemo, kaj vse ponuja trg merilcev, kako zanesljive so te naprave, v katerih primerih so koristne in kdaj njihova uporaba postane patološka. Pa tudi, zakaj se kot družba tako radi merimo in primerjamo.Sogovorniki: dr. Andreja Avsec z Oddelka za psihologijo ljubljanske Filozofske fakultete Tjaša Zajc, mednarodno uveljavljena strokovnjakinja za digitalizacijo zdravstva dr. Gregor Geršak z ljubljanske Fakultete za elektrotehniko dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka V rubriki Xpertiza (od 00:35:54) se predstavlja Mojca Suhovršnik, ki se pedagoško in raziskovalno ukvarja s preučevanjem nasilja. Poglavja: 00:01:58 Novosti in trendi na trgu merilcev 00:06:09 Možgansko-računalniški vmesniki 00:08:33 Na svetu ni merilne naprave, ki nima napake. 00:09:33 Kaj vse merijo naprave in kako zanesljive so? 00:18:22 Umetna inteligenca 00:22:13 Samokvantificiranje ... zakaj? 00:26:30 Samokvantificiranje in narcisizem 00:35:54 Xpertiza: Mojca Suhovršnik 00:31:32 Kako vemo, da imamo težavo, in kako jo rešimo?

O zagatah evropskih poskusov strateške avtonomije v senci Združenih držav in KitajskeEvropska unija, ki je v osnovi nastala kot gospodarska skupnost zahodnoevropskih držav, nedvomno ni ena tistih političnih tvorb, ki bi se razvile v goreči želji njenih prebivalcev po vzpostavitvi suverenosti evropskega kontinenta, ki je bil v tistem času tako in tako v veliki meri razdeljen na vplivni sferi Združenih držav in Sovjetske zveze. Zato morda ni nenavadno, da iz Bruslja tudi več kot pol stoletja za tem, že v 21. stoletju, ni bilo slišati veliko razmislekov o evropski avtonomiji od svetovnih velesil, pa naj je šlo za gospodarsko in energetsko odvisnost od Kitajske in Rusije ali pa za tehnološko, gospodarsko, tako rekoč popolno vojaško in v veliki meri tudi politično-strateško odvisnost od Združenih držav.In vendar so v preteklih nekaj letih spričo političnih premikov na vseh celinah tudi evropski voditelji morali začeti razmišljati o tem, kakšno vlogo lahko Evropa sploh igra v svetu velesil, ki so ji vedno manj samoumevno naklonjene in od katerih je odvisna na tako rekoč vseh področjih. Če je razmislek o strateški avtonomiji skozi vojno v Ukrajini in vedno manj rožnate odnose z ZDA nenazadnje le prišel v ospredje razmislekov v Bruslju, pa to seveda še ne pomeni, da je ta avtonomija na dosegu roke. Kakšnim miselnim premikom smo priča in koliko so želje po vojaški, gospodarski, tehnološki in politični suverenosti sploh uresničljive v evropskih državah, ki imajo vsaka svoje partikularne gospodarske in politične interese, ki so tehnološko marsikje v zaostanku, ki so dolga leta zanemarjale aktivno industrijsko politiko, ki v evropski komisiji nimajo najbolj učinkovitega in še manj legitimnega vodstva in imajo na svojih tleh na tisoče ameriških vojakov? To so nekatera od vprašanj, ki se jih bomo dotaknili v tokratni intelekti, ko pred mikrofonom gostimo filozofa in politologa dr. Sašo Furlana z ljubljanske Filozofske fakultete ter dr. političnih znanosti Jašo Veselinoviča, podoktorskega raziskovalca na Svobodni univerzi Amsterdam. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Pixabay  

Psihologinja Ana Kozina pove, da je njeno najljubše prijetno čustvo hvaležnost. Med pogovorom pojasni, zakaj je sicer vsako čustvo pomembno – pozitivno ali negativno; podpreti in krepiti pa moramo zlasti pozitivna čustva. Praznični decembrski dnevi mnogim predstavljajo velik čustven izziv. »Vsako čustvo je samo po sebi koristno in v redu,« pravi psihologinja prof. dr. Ana Kozina. Raziskovalka na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani in predavateljica na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Mariboru kljub temu svetuje, naj podpremo in okrepimo zlasti pozitivna oziroma prijetna čustva. Raziskave namreč kažejo, da za ohranjanje duševnega zdravja ni dovolj le odstranjevanje neprijetnih, negativnih čustev. Podrobneje v Glasovih svetov, ki jih je pripravil Iztok Konc. 

Obiskali smo 10. Simpozij slovenskih raziskovalcev v tujini, ki je v organizaciji društva VTIS - V tujini izobraženih Slovencev ta teden potekal v Ljubljani in se pogovarjali z dvema mladima predstavnikoma društva in raziskovalcema, ki sta si znanje in izkušnje na področju fizike pridobivala v Švici oziroma v Nemčiji. Seznanjamo vas tudi s spletnim tečajem slovenščine Slonline, ki ga je odslej mogoče uporabljati tudi v obliki interaktivnega učbenika Naslon, razvili pa so ga na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik Filozofske fakultete v Ljubljani. Gostimo pa tudi slovenskega rojaka iz Nemčije Mihaela Medveda, ki v Sindelfingnu vodi društvo Slovenski muzikantje.

Glede na obseg finančnih sredstev, ki se zlivajo na področje generativne umetne inteligence, vsaj v ZDA, se skoraj zdi, kot da na svetu ni ostalo nič drugega. Veliko lahko tudi slišimo o tem, da ima generativna umetna inteligenca, torej tehnologija, ki zdaj posega na področja dejavnosti, ki so bila tradicionalno v domeni človeka, izreden transformativni potencial. A kakšne transformativne spremembe naj bi pravzaprav prinesla? In v čem se te, kolikor sploh se, morda bistveno razlikujejo od pretresov, ki so jih družbam prinesle tehnološke revolucije v preteklosti?Kaj torej na eni strani tako intenzivno zgoščanje investicij v en sam sektor pravzaprav pomeni in kako utegne vse skupaj pravzaprav predrugačiti družbo in naš način življenja?Gosta v Intelekti sta ekonomist in strokovnjak za umetno inteligenco pri NLB dr. Aleš Gorišek in sociolog kulture izr. prof. dr. Primož Krašovec s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

O gospodarski in vojaški pomoči zahoda socialistični Jugoslaviji po njenem razkolu s Sovjetsko zvezoKo se danes pritožujemo nad vojaško in gospodarsko odvisnostjo od Združenih držav, Evropa pa le stežka skuša pridobiti nekaj več suverenosti - medtem ko v Sloveniji o suverenosti bržkone niti razmišljamo ne več - se marsikomu zdi zgodba naše nekdanje države, socialistične Jugoslavije, kot opomnik, da naš prostor ni bil vedno in nujno podrejen politiki velesil, Jugoslovani so se namreč v hladni vojni skozi povezovanje z državami tretjega sveta v Gibanju neuvrščenih izognili tako podrejenosti Združenim državam kot Sovjetski zvezi. Čeprav to do neke mere gotovo drži, pa se je ta zgodba zares začela šele v 60-ih, najprej pa v sredini 50-ih let preteklega stoletja. Pred tem pa je bila slika precej drugačna. Jugoslavija, ki je bila prva leta močno podrejena Sovjetski zvezi, je namreč kmalu po razkolu z Moskvo leta 1948 postala ena največjih evropskih prejemnic zahodne, predvsem ameriške pomoči. Kako in zakaj je kapitalistični zahod v 50-ih letih Jugoslavijo zalagal z obsežno ne le ekonomsko, ampak tudi vojaško pomočjo, Jugoslavija pa se je počasi pomikala celo v smeri integriranja v zahodne vojaške strukture, bomo v tokratnih Sledeh časa raziskovali s pomočjo dveh zgodovinarjev, dr. Kornelije Ajlec z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete in dr. Ivana Lakovića z Zgodovinskega inštituta Univerze Črne Gore v Podgorici. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Josip Broz Tito v letu 1957, ko se je Jugosavija odločila, da bo prenehala prejemati zahodno vojaško pomoč, Wikimedia Commons

Gost epizode je Miha Kordiš, poslanec v Državnem zboru Republike Slovenije in soustanovitelj stranke Levica. Po izključitvi iz Levice je ustanovil stranko Mi, socialisti! =================== V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Vloga stresa in medijev pri javni angažiranosti Filozofske razlike v ekonomskih pogledih Kapitalizem in razdelitev bogastva Vpliv tehnološkega napredka na delo Zgodovinski kontekst delavskih pravic in kapitalizma Vloga države in trga v gospodarskem razvoju Izzivi globalnega kapitalizma in nacionalne suverenosti Razprava o učinkovitosti vladnega poseganja Dinamika dela in kapitala v sodobnih gospodarstvih Vloga države v gospodarskem planiranju in razvoju Posameznikova odgovornost proti sistemskim izzivom Zaključne misli o ekonomskih sistemih in osebnih perspektivah

V oddaji vas popeljemo v slovaško prestolnico Bratislavo, kjer je potekal celodnevni slovenski kulturni dogodek, ki je združil tako študente slovenščine in profesorje Filozofske fakultete bratislavske univerze kot tudi Slovence, ki bivajo v Bratislavi. O dogodku, ki je potekal prav na Ta veseli dan kulture, več izveste iz pogovora z organizatorko prireditve, dr. Sašo Wojtech Poklač, ki na bratislavski univerzi poučuje slovenščino že več kot dve desetletji. V oddaji vas seznanjamo tudi z Zimsko šolo slovenskega jezika, ki se bo prihodnji mesec začela na Filozofski fakulteti v Ljubljani, gostimo pa tudi mladega socialnega in okoljskega psihologa Žana Mlakarja, ki raziskovalno delo že skoraj desetletje opravlja na Nizozemskem.

Slikar, performer in vsestranski umetnik Yoshio Nakajima ustvarja že sedem desetletij. Pri štirinajstih letih je pobegnil od doma in se v iskanju svojega lastnega umetniškega izraza iz vaškega okolja preselil v velemesto, Tokio. Na začetku ustvarjalne poti sta ga navdihovala dadaizem in takrat sodobna japonska umetniška skupina Gutai. Pozneje se je preselil v Evropo, kjer živi in dela še danes. Navkljub častitljivi starosti, Nakajima ima kar 85 let, je na povabilo Galerije Vžigalica prišel v Ljubljano in svojo retrospektivo Umetnost je vedno naslednja možnost odprl z dolgim in živahnim performansom skupaj z umetnico Chico Fukushima. Pred mikrofon smo poleg umetnika povabili tudi poznavalca Nakajimove umetniške prakse dr. Williama Marottija, profesorja zgodovine na Univerzi Kalifornije v Los Angelesu. Na povabilo oddelka za japonologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je Marotti ob razstavi pripravil tudi predavanje o Nakajimovem ustvarjanju. Nakajima je ustvarjal v obdobju, ki je bilo zaznamovano z umetniškim in političnim vrenjem. Njegovo delo simbolizira takraten izstop umetnikov iz muzejev in galerij ter upor proti konformizmu. Yoshio Nakajima, Ginza, Tokio, Japonska, 2023 © foto Sakae Okatomi / Arhiv družine Nakajima (izrez)

December je mesec obdarovanj. V četrtkovem Svetovalnem servisu bomo pozornost namenili izbiri kakovostnih daril za otroke. Dobre igrače so predvsem varne. Kako pa jih ustrezno prepoznati glede na otrokovo starost? Kako najti pravo ravnovesje med otrokovimi željami in strokovnimi priporočili o tem, katere igrače spodbujajo razvoj? Z nami bo po deveti uri izr. prof. dr. Urška Fekonja z Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Zadnje obdobje habsburške monarhije je bil čas političnega, kulturnega in gospodarskega oblikovanja slovenskega naroda. Ta prelomni čas Avstro-ogrske se je končal z 1. svetovno vojno. K boljšemu poznavanju slovenske politične zgodovine tega obdobja je s svojim delom pomembno prispeval zgodovinar prof. dr. Andrej Rahten, s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru ter Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU. Za svoje delo je letos prejel Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. Med njegovimi najpomembnejšimi deli so študije o slovensko-hrvaških odnosih v habsburški monarhiji in sarajevskem atentatu, biografije Izidorja Cankarja, Ivana Šusteršiča in Antona Korošca, trilogija o slovenskem dojemanju habsburške dinastije ter več monografij s področja diplomatske zgodovine.

Ne le da je umetna inteligenca vse bolj prisotna v naših življenjih, temveč spreminja tudi naš način delovanja, izobraževanja, razmišljanja, pomnjenja itd. V današnjem digitalnem svetu je umetna inteligenca namreč postala nepogrešljiv del našega vsakdana in se domala uporablja vsepovsod, tudi v številnih poklicih. In nekatere od njih tudi ogroža. V mesecu oktobru je potekala kampanja pod geslom UI_zi prevedeno. UI_zi zgrešeno., ki je opozarjala na pasti in prednosti uporabe umetne inteligence pri jezikovnih poklicih. Objavljamo posnetek osrednjega omizja te kampanje, ki je potekalo 24. oktobra v Cankarjevem domu v Ljubljani, v njem pa so sodelovale Tanja Petrič iz Društva slovenskih književnih prevajalcev, Jerca Kos iz Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev, Kristina M. Pučnik iz Lektorskega društva Slovenije, ob njih pa tudi Simon Zupan z Oddelek za prevodoslovje mariborske Filozofske fakultete. Foto: Črt Piksi

Anja Kamenarič, mlada raziskovalka s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je izvedla obsežno mednarodno raziskavo o uporabi umetne inteligence v založništvu. V njej je sodelovalo več kot 250 strokovnjakov iz 30 držav. Izsledke je predstavila na nedavnem Mednarodnem prevajalskem simpoziju Društva slovenskih književnih prevajalcev. Predstavitvi je dala naslov Pametni prevod ali prevara? Kaj o umetni inteligenci menijo založniki (Foto: Mohamed_hassan / Pixabay).

V tokratni epizodi Kulturosfere se posvečamo temi, ki vse bolj povezuje ustvarjalce, raziskovalce in odločevalce – povezovanju kulture in zdravja.Epizoda je nastala ob mednarodni konferenci Zdravje in delo: izgradnja dobrega počutja skozi umetnost v skupnostih in na delovnih mestih, ki je septembra 2025 potekala v Ljubljani.Slišali bomo izbor uvodnih nagovorov in predstavitev iz prvega sklopa konference, namenjenega politikam in institucionalnim okvirjem, ki omogočajo razvoj tega področja.Na evropski ravni nam bo Kornelia Kiss iz organizacije Culture Action Europe predstavila, kako se kultura in zdravje umeščata v evropske strategije in programe. Sledila bosta Tadej Meserko z Ministrstva za kulturo Republike Slovenije ter Mateja Demšič, vodja Oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana, ki bosta osvetlila nacionalni in lokalni vidik uresničevanja tovrstnih politik.Epizodo zaokrožujemo z razpravo strokovnjakov z različnih področij – asist. prof. dr. Tomažem Simetingerjem s Filozofske fakultete, asist. Matejem Vinkom z Nacionalnega inštituta za javno zdravje ter dr. Vidom Vanjo Voduškom z Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana – ki so razmišljali o tem, kako lahko umetnost in ustvarjalnost postaneta del celostnega pristopa k zdravju in dobremu počutju.Epizoda nastaja v okviru projektov CARE in Kultura za duševno zdravje, ki ju sofinancirajo Evropska unija v okviru programa Ustvarjalna Evropa, Ministrstvo za javno upravo ter Mestna občina Ljubljana.Mnenja, izražena v podcastu, so osebna stališča govorcev in ne odražajo nujno stališč financerjev projekta.

Ali lahko narečje nasmeji bolj kot tisoč šal? Slovenski komiki, ki izvajajo standup, ne nastopajo le s šalami, temveč tudi z jezikom oziroma narečjem. Včasih pa se celo zdi, da že samo narečje doseže komičen učinek. Kako slovenski standupovci z narečjem gradijo identiteto in komičnost? To vprašanje je bilo v ospredju analize Govor in narečna identiteta pri slovenskih izvajalcih standupa, ki jo je pripravila Ina Poteko, asistentka na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Rezultate je predstavila na mednarodnem znanstvenem simpoziju Govor. Glas. Identiteta, ki je bil izveden na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. (Foto: Tumisu / Pixabay).

V samem jedru indijske civilizacije je veliki ep Mahabharata. V samem jedru Mahabharate pa je Bhagavadgita, Gospodova pesem, v kateri so strnjene najbolj temeljne ideje hindujske metafizike in etikeLetos poleti se je v 93. letu starosti poslovila naša velika indologinja in prevajalka iz sanskrtske književnosti, dr. Vlasta Pacheiner Klander. Po njeni zaslugi so naše knjižne police bogatejše za slovito Kalidasovo dramo, Šakuntalo, pa za Zgodbo o Savitri iz epa Mahabharata, sicer daleč najobsežnejše literarne stvaritve v vsej človeški zgodovini, ki, kot vemo, velja za temeljno besedilo indijske civilizacije. V knjigi Ko pesem tkem nam je dr. Pacheiner Klander v branje ponudila svoj izbor iz vedske himnike, njena antologija Kot bilke, kot iskre pa prinaša bogato komentiran izbor iz sanskrtske lirike. No, najpomembnejše delo, ki je prišlo iz prevajalske delavnice Vlaste Pacheiner Klander, pa je najbrž Bhagavadgita ali Gospodova pesem. To je razmeroma kratek in v sebi sklenjen razdelek iz šeste knjige že omenjene Mahabharate, v katerem so na slogovno izbrušen in izrazno jedrnat način razgrnjeni temeljni koncepti oziroma ideje staroindijske hindujske filozofije od metafizike do etike. Zato lahko rečemo, da Bhagavadgita radovednemu bralcu oziroma zvedavi bralki ponuja nekakšno metonimično bližnjico v samo srce starodavne Indije. Prav po tej bližnjici smo se odpravili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Nino Petek, predavateljico azijskih filozofsko-religijskih tradicij na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in avtorico poglobljene študije, ki spremlja najnovejšo izdajo prevoda Bhagavadgite Vlaste Pacheiner Klander, izdajo, ki je pri založbi Sanje luč sveta ugledala v začetku letošnjega leta. V pogovoru z dr. Petek smo preverjali, zakaj Gospodovo pesem brati danes, kaj nam to delo sporoča in, ne nazadnje, kako zelo smo Slovenci za svoje razumevanje stare Indije zadolženi pri dr. Pacheiner Klander. Foto: Kršna s piščaljo, ilustracija Bhagavadgite iz 12. stoletja, detajl (Cleveland Museum of Art, javna last)

Ustvarjanje avtoric iz dežele vzhajajočega sonca, ki so že pred tisočletjem spisale obsežne romane in psihološko pretanjeno avtobiografsko prozo, predstavlja eno najbolj osupljivih poglavij v zgodovini svetovne književnostiNa prelomu iz 10. v 11. stoletje, v času torej, ki ga zgodovinopisje po tradiciji označuje kot obdobje heian, so na Japonskem, v skrajno rafiniranem zavetju tamkajšnjega cesarskega dvora začela nastajati prozna dela, ki nas še danes, tisoč let pozneje, zlahka osupnejo. Najprej seveda zato, ker je bila to književnost, ki je – pa čeprav je bil to izrazito moški, patriarhalen svet – niso ustvarjali avtorji temveč avtorice. Še več, najboljša besedila, ki so jih okoli leta 1000 napisale blagorodne, visoko izobražene dame z japonskega dvora – v tem kontekstu moramo najbrž omeniti vsaj Dnevnik muhe enodnevnice pa Knjigo na vzglavniku ter Zgodba o Genjiju, roman, ki ga pod naslovom Princ in dvorne gospe lahko že dolga desetletja prebiramo tudi slovenski bralke in bralci –, so se nato umestila v samo jedro japonskega literarnega kanona. Tudi to je, kajpada, dovolj presenetljivo; mesto, ki ga pri Rusih zavzema Puškin, pri Špancih Cervantes, pri Nemcih pa Goethe, v deželi vzhajajočega sonca slej ko prej pripada pisateljicam, kot so Fujiwara no Michitsuna no Haha pa Sei Shōnagon ter Murasaki Shikibu. No, morda najbolj fascinantno pa je, ko govorimo o vrhovih japonske proze iz obdobja heian, da nas ti teksti, čeprav so stari že debelih tisoč let, lahko še vedno nagovarjajo zelo močno, zelo neposredno. Čeprav so njihove avtorice naseljevale svet, ki je tako v smislu materialne kulture kakor družbenih institucij ter prevladujočih vrednot in verjetij, od našega očitno zelo oddaljen, so vendarle pisale tako, da se v mislih, čustvih, vtisih in hotenjih, izraženih v tej prozi, utegnemo sodobni bralci in bralke brez posebnega naprezanja prepoznati, se z njimi identificirati. Vtis je, skratka, kakor da tisočletje nemara le ni tako dolga doba, kot se zdi, in da tudi potovati med oddaljenimi kulturami morda ni tako težko, kot se nam včasih dozdeva. A nekaj pri vsem skupaj ostaja nejasno – kako je ta literatura sploh nastala? Kakšen je bil politični, družbeni in intelektualni okvir, znotraj katerega so Murasaki Shikibu, Sei Shōnagon in druge pisateljice sploh lahko začele ustvarjati? Kaj se je, še drugače rečeno, moralo na Japonskem okoli leta 1000 dogajati, da so v deželi vzhajajočega sonca ženske že takrat dobile domovinsko pravico v polju visoke književnosti, pravico, na katero so morale njihove kolegice v Evropi, denimo, čakati vse tja do 19. če ne kar 20. stoletja? – Prav to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga. Foto: upodobitev Murasaki Shikibu, ki piše Zgodbo o Genjiju, je v 17. stoletju ustvaril Tosa Mitsuoki (Wikipedija, javna last)

Andrej P. Škraba, Klemen Selakovič & Jani Pravdič. Enkrat na mesec se srečamo in preko dialoga (iz gr. diálogos "pogovor"), drug z drugim delimo ideje. Teme DIALOGA 62: Vikend razmisleki in osebni uvidi Filozofske misli o sreči Trenutno politično ozračje v Sloveniji Globalni konflikti in osebne perspektive Organizacijska dinamika in osebna rast Navdušenje nad avtomobili in osebne preference Poslovni uvidi in podjetniški izzivi Izobraževalna orodja in vizije za prihodnost

V tokratni oddaji izvemo, zakaj naš planet ne tiktaka povsod enako in od kdaj poznamo časovne pasove. V lov na odgovor na vprašanje desetletnega Jureta se odpravlja Neža Borkovič, razlago pa je priskrbel dr. Darko Ogrin s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. In še odgovor na uganko: Profesor je dopustoval v Indoneziji.

Dr. Gordon Neufeld, klinični psiholog, eden največjih mednarodnih strokovnjakov za razvoj otrok, v svoji knjigi Otroci nas potrebujejo piše o razliki med silo in močjo. Moč ne kot nekaj, ki hlepi po oblasti in povzpetništvu, temveč moč kot avtoriteta starševskega vzgajanja. Ki pa ne izhaja iz sile, prisile, temveč iz ustrezno usklajenega odnosa z otrokom. Torej v tem, da znamo pritegniti pozornost naših otrok, izvabiti njihove dobre namene, vzbuditi v njih spoštovanje in zagotoviti njihovo sodelovanje. Brez teh štirih sposobnosti nam preostaneta samo še prisila in podkupovanje. In zdi se, da v tem zeitgeistu kot starši in kot družba operiramo predvsem s slednjim. K temu dodajte še to, da je naša kultura prežeta z narcisizmom in spektakularnim. Hitreje, višje in močneje ni več le olimpijski moto, temveč postaja splošno gonilo kapitalizma. Lahko dodamo še lepše, bogatejše, glasnejše, boljše, učinkovitejše etc., skratka, borba za uspeh je ime igre, ki nam jo ponuja duh časa. Uspeh je imeti obilje vsega, hkrati pa, se zdi, stradamo osnov človečnosti. In v tem duhu se lomijo kopja predvsem na telesih otrok, ki so vse bolj sedeča, negibljiva in posledično zanemarjana. In drug ekstrem, v šport se jih peha s starševsko željo po doseganju in preseganju - prehitro, previsoko in premočno, če parafraziramo olimpijski moto. V tokratnih Glasovih svetov smo se pogovarjali o tem, kaj se dogaja s telesno vzgojo naših otrok in kaj se dogaja z njimi pri športnih udejstvovanjih, ki vse bolj spominjajo na brutalno gladiatorstvo. Naša družba, se zdi, zdravega razvoja otrok ne ceni. Za debato z avtorico in voditeljico oddaje Liano Buršič sta z vami gosta: - dr. Milan Hosta, predavatelj humanistike in etike za kineziologe in športne pedagoge na Fakulteti za vede o zdravju pri Univerzi na Primorskem ter od leta 2001 vodja programa Sportikus za razvoj življenjskih veščin v športu - dr. Klemen Lah s Filozofske fakultete v Ljubljani, član strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, nekdanji atlet in reprezentant, nekdanji predsednik Akademskega atletskega društva Slovan.

V tokratni Intelekti odpiramo občutljivo in vse bolj perečo temo: zakaj vojska vstopa v osnovne šole in se v javnem prostoru predstavlja kot privlačna karierna možnost. Gre za nedolžno predstavitev poklica ali za prikrito obliko militarizacije družbe? Ali otroci, stari komaj 12 ali 13 let, sploh lahko kritično razumejo, kaj pomeni služenje vojski? Ali je šolski prostor še prostor kritičnega mišljenja, dialoga in vzgoje za mir? Z nami bodo filozof Tadej Troha s Filozofskega inštituta ZRC SAZU, sociolog Gorazd Kovačič s Filozofske fakultete in strokovnjak za teorijo vzgoje Robi Kroflič s Filozofske fakultete v Ljubljani. Oddajo pripravlja Miha Žorž.

Enajstega avgusta letos je minilo osemdeset let, odkar je bila uzakonjena splošna volilna pravica za ženske na območju nekdanje Jugoslavije. To je po več letih boja za volilno pravico žensk pomenilo zgodovinski preboj. O tem, kako so si ženske priborile vstop na polje politike, kako so bila prizadevanja za volilno pravico povezana z zahtevami za pravičnejšo družbo, boljši socialni in ekonomski položaj žensk ter za reproduktivne pravice, bomo govorili v tokratni oddaji Sledi časa. Avtorica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila zgodovinarko dr. Isidoro Grubački z Inštituta za novejšo zgodovino, zgodovinarko dr. Ano Cergol Paradiž in sociologinjo dr. Milico Antić Gaber s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Milan Mandeljc je prejemnik naziva Naj učitelj leta 2025, diplomant Filozofske fakultete, angleškega in ruskega jezika ter književnosti, ki s svojim delom učitelja ob dobrih praksah kaže, kako močno lahko le en učitelj vpliva na življenje otrok in mladih. Izobraževal se je tudi v tujini. Uči na kamniški gimnaziji Rudolfa Maistra. Je tudi predan mož in oče ter velik ljubitelj narave, domač tudi pri šolski ljubiteljski igri. Pravi, da s podporo in zaupanjem prav učitelji in učenci lahko izboljšajo šolski sistem, so ključni nosilci kompetenc prihodnosti.

Milan Mandeljc je prejemnik naziva Naj učitelj leta 2025, diplomant Filozofske fakultete, angleškega in ruskega jezika ter književnosti, ki s svojim delom učitelja ob dobrih praksah kaže, kako močno lahko le en učitelj vpliva na življenje otrok in mladih. Izobraževal se je tudi v tujini. Uči na kamniški gimnaziji Rudolfa Maistra. Je tudi predan mož in oče ter velik ljubitelj narave, domač tudi pri šolski ljubiteljski igri. Pravi, da s podporo in zaupanjem prav učitelji in učenci lahko izboljšajo šolski sistem, so ključni nosilci kompetenc prihodnosti.

Na anatolski planoti v osrednji Turčiji so arheologi odkrili nov jezik, imenovan kalašemščina. Njegov zapis so odkrili pred dvema letoma na glineni tablici na območju arheološkega najdišča Hatuše, prestolnice nekdanjega hetitskega imperija. Gost oddaje je dr. Luka Repanšek, predavatelj na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje Filozofske fakultete v Ljubljani, ki nam je pojasnil to odkritje (Na fotografiji: Hatuša, vir: turško Ministrstvo za kulturo in turizem / Umut Özdemir).

Gostja oddaje Obrazi sosednje ulice je zgodovinarka Ane Marie Herceg, asistentka, mlada raziskovalka in doktorska študentka na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Za magistrsko delo z naslovom Nasilje nad Slovenci na avstrijskem Koroškem (med letoma 1945 in 1947) je lani prejela Miklošičevo priznanje mariborske Filozofske fakultete za najboljše magistrsko delo v zgodovinopisju in letos tudi Priznanje Urada Vlade za Slovence v zamejstvu in v tujini.

Večina zaposlenih se na delovnem mestu že srečuje z umetno inteligenco – najbolj jo uporabljajo mladi, najmanj delavci z nižjo izobrazbo. Psihologinja Eva Boštjančič opozarja, da bodo mladi brez osnovnih delovnih izkušenj, ki jih prevzema umetna inteligenca, težje razvili kritičen pogled. Starejši pa se od uporabe pogosto umikajo z mislijo, da bodo naloge prevzeli mlajši. S profesorico Filozofske fakultete se je pogovarjala novinarka Urška Valjavec. Najprej jo je vprašala o vplivu umetne inteligence na mlade.

"Economic MOAT" — a business's ability to maintain a competitive edge over its competitors. Andrej P. Škraba, Boris Cergol, Simon Belak, Enej Gradišek in Klemen Selakovič se enkrat na mesec (remote / na daljavo) pogovarjamo o trenutno aktualnih tematikah iz sveta razvoja tehnologije umetne inteligence, podjetništva, ekonomije in politike. ============================= Teme ep. 36: GPT-5 Konkurenčnost med AI modeli Interaktivni učni procesi Filozofske razprave o umetni inteligenci Psihološki učinki umetne inteligence Etika in prihodnost umetne inteligence ============================= Prijavi se in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT priporočamo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …): https://aidea.si/aidea-mailing-lista

Tokratno radiovedno vprašanje sodi med eno tistih klasičnih. Česa je na svetu več: Koles ali vrat? Pričev ali rib? Letal ali ladij? Jezikov ali držav? Na slednje nam je pomagal odgovoriti dr. Sašo Živanović z Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje Filozofske fakultete v Ljubljani.

Medtem ko je velik del študentov komaj čakal, da se začne poletje in da bodo lahko zapustili predavalnice, so nekateri zavili vanje tudi med počitnicami. V Ljubljani so tudi letos posamezniki spoznavali slovenski jezik, književnost in kulturo. Približno 300 posameznikov iz 30 držav se je udeležilo ene izmed prireditev Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik Filozofske fakultete v Ljubljani. Le zakaj jih slovenski jezik in kultura tako zanimata, da ju spoznavajo med počitnicami, ko si marsikdo v tem času predstavlja oddih drugače, nekje ob morju? Obiskali smo seminar za slovenski jezik, literaturo in kulturo ter k mikrofonu povabili Saro Grassi Sgarban iz Italije, Teodoro Živojinović iz Srbije in Josha Pajoviča iz Avstrije.

Junij je mesec, ko po celem svetu potekajo parade ponosa, množična zavzemanja za enakost in upor proti diskriminaciji. Živimo v družbi, kjer so ne le LGBTIQ+ skupnost, temveč tudi druge ranljive družbene skupine tarče nestrpnosti in sovražnosti. Zato smo v tokratni oddaji Intelekta spregovorili o porastu sovraštva v družbi in o problematiki skrajnih populističnih gibanj. Odgovore na vprašanja o tem kdo so glavni nosilci populističnih gibanj, kaj sporočajo, zakaj in koga nagovarjajo, so iskali gostje oddaje prof. dr. Jana Javornik z Univerze v Leedsu in sodelavka Inštituta za novejšo zgodovino, pisateljica Suzana Tratnik in prof. dr. Roman Kuhar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Ina Poteko je mlada raziskovalka na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, ki raziskuje jezik na družbenih omrežjih in v zasebni komunikaciji. V tokratnem Jezikanju se z njo pogovarjamo predvsem o naši zasebni komunikaciji. Kaj vse vpliva nanjo, koliko je v njej angleščine ter kako vpliva na knjižno slovenščino.

Za taborišči v Gonarsu in na Rabu sicer vemo, ni pa gotovo, da tudi vemo, kaj natanko so Slovenke in Slovenci tam doživeliVedno se bomo spominjali, so v dneh, ko smo obeleževali 80. obletnico konca druge svetovne vojne, malodane v en glas ponavljali voditelji držav, ki so se borile na strani velike, zmagovite antifašistične koalicije. A česa natanko se bomo spominjali? Junaštva naših dedov in babic? – Gotovo. In zasluženo tudi. A, priznajmo, tega se je menda vedno lažje, prijetneje spominjati kakor gorja, ki ga je povzročilo fašistično barbarstvo, gorja, na katerega je bilo potem treba odgovoriti z junaštvom. Pa vendar se zdi, da današnji svet še bolj kot spomin na junaške zmage potrebuje kolikor mučen toliko streznjujoč spomin na koncentracijska taborišča, na sumarne eksekucije, na posilstva, na mučenja, na stradež, na suženjsko delo, na popolno dehumanizacijo. Te nelahke naloge smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo – pars pro toto – spregovorili o izkušnji Slovenk in Slovencev v italijanskih fašističnih taboriščih. Pri tem sta nam pomagali izvrstni poznavalki te problematike, zgodovinarki dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Urška Strle z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki sta v sodelovanju z zgodovinarjem dr. Otom Lutharjem pred dvema letoma in pol pri založbi ZRC objavili obsežno študijo Užaljeno maščevanje : spomin na italijanska fašistična taborišča, v kateri so zbrana in analizirana pričevanja poslednjih preživelih z Raba, Gonarsa in drugih krajev groze, ki jih je za Slovenke in Slovence med vojno vzpostavil italijanski fašizem. V pogovoru z gostjama smo preverjali, zakaj so bili vsi ti ljudje internirani, kaj je pravzaprav pomenilo potopiti se v temo fašističnega taborišča, koliko se jih od tam ni nikoli vrnilo, kaj so tisti, ki so nekako vendarle preživeli, potem morali nositi na svojih plečih skoz življenje in kakšno mesto njihova izkušnja zavzema v našem današnjem kolektivnem zgodovinskem spominu. Foto: risba »Gonars« Nikolaja Pirnata je del notranje grafične opreme knjige Užaljeno maščevanje, izsek (Goran Dekleva)

80 let od konca druge svetovne vojne govorimo o mednarodnem denarnem sistemu, s katerim so zahodne države na čelu z ZDA oblikovale pravila povojnega kapitalizma in institucionalizirale ameriško ekonomsko hegemonijoDobro vemo, da so prav s koncem druge svetovne vojne, od katerega te dni mineva 80 let, Združene države resnično začele igrati vlogo osrednje svetovne geopolitične sile. Tega pa ni omogočila samo njihova vojaška premoč, ampak tudi dejstvo, da so z uveljavitvijo dolarja kot svetovne rezervne valute ZDA dokončno zamenjale Veliko Britanijo na mestu najbolj vplivnega gospodarstva na svetu. V času, ko so spričo sprememb, s katerimi utegne Donald Trump temeljito premešati delovanje svetovne ekonomije, naše oči še bolj kot sicer uperjene čez Atlantik, se bomo v Intelekti posvetili temu, kako se je gospodarska prevlada ZDA in ameriškega dolarja sploh vzpostavila. Vrnili se bomo torej na sredino 40. let preteklega stoletja, ko so voditelji zavezniških držav oblikovali tako imenovani brettonwoodski sistem, mednarodno denarno ureditev, ki je po eni strani omogočila povojno okrevanje in gospodarsko rast tudi državam poraženkam, po drugi strani pa ZDA postavila v samo središče svetovnega gospodarstva in njeno vojaško zmago prevedla tudi v institucionalno ekonomsko in finančno moč. O tem, kako so si zahodni voditelji še v času druge svetovne vojne zamislili mednarodna denarna pravila povojnega sveta, kakšni razmisleki in interesi so jih pri tem gnali, kaj je ta sistem prinesel različnim delom sveta in kakšna je njegova dediščina danes, pol stoletja po razpadu Brettonwoodskega sistema in v odsotnosti novega dogovora te vrste, nam bodo pomagali razmišljati dr. ekonomskih znanosti in znanosti s področja zgodovine Neven Borak, dr. Kornelija Ajlec z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete in ekonomist dr. Urban Sušnik z NLB Lease&Go. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Pixabay

Kako zveni zlitje črnih lukenj? Ali pa, kako je slišati, če svojo izkušnjo okušanja piva prevedemo v melodijo? Kako nam lahko zvok pomaga pri predstavitvi podatkov o podnebnih spremembah? O znanosti ponavadi beremo ali pa jo gledamo, redkeje jo zgolj slišimo. No, danes jo bomo predvsem slišali. Uzvočevanje podatkov (ang. data sonification) omogoča neobičajen dostop do znanosti in podatkov ter aktivira tiste čute, ki jih doslej nismo povezovali s kognitivnim doumevanjem. Pred tokratno Frekvenco X zato le še tale popotnica: zaprite oči in napnite ušesa!Sogovorniki: dr. Lutz Bornmann, sociolog znanosti in dela na oddelku za znanstvene in inovacijske študije na upravnem sedežu društva Maxa Plancka v Münchnu, dr. Katharina Groß-Vogt, raziskovalka z Univerze za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu, dr. Anka Slana Ozimič, docentka za kognitivno znanost na Oddelku za psihologijo ljubljanske Filozofske fakultete in članica Laboratorija za kognitivno nevroznanost, dr. Dunja Fabjan, astrofizičarka s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in članica Zavoda Cosmolab, Urban Pompe, predavatelj v Izobraževalnem centru za jedrsko tehnologijo na Institutu Jožef Stefan, dr. Matevž Pesek, docent na fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, ki se ukvarja s pridobivanjem informacij iz glasbe. Zapiski: Zemljin srčni utrip Uzvočenje znanstvenega dela Loeta Leydesdorffa Black Hole Hunter Podkast Loud Numbers Aplikacija Two Tone Poglavja: 00:12:00 Podatkovno uzvočevanje na področju ozaveščanja o podnebnih spremembah 00:20:47 Kaj vse nam omogočajo različne razsežnosti oziroma lastnosti zvoka? 00:25:50 Nismo naučeni poslušanja podatkov 00:27:53 Uzvočevanje podatkov še ni standardizirano 00:31:16 Velik izziv so točne vrednosti 00:33:40 Uzvočevanje naredi znanost dostopnejšo 00:02:25 Kaj je podatkovno uzvočenje? 00:01:06 Kako so v 80. letih ob pomoči zvoka ugotovili, kaj ovira delovanje sonde Voyager 2 00:03:16 Kako zaznavamo in dojemamo zvok? 00:04:39 Sluha ne moremo kar “izklopiti”, zato je zvok primeren za opozorila 00:08:11 Geigerjev števec, eden prvih načinov uzvočenja nekega podatka 00:14:35 Zvoki, glasba in čustva 00:23:01 Kako zvenijo vonj, tekstura in okus piva? 00:30:18 Vsi podatki niso enako primerni za uzvočevanje 00:31:42 Učinek zabave s koktejli 00:32:40 Kako zveni trk črnih lukenj? 00:34:14 Podatkovno uzvočevanje ni "killer app"? 00:35:03 Prihodnost podatkovnega uzvočevanja? 00:36:40 Uzvočenje nastajanja tokratne epizode Frekvence X 00:38:56 Prihodnjič pa z različnih zornih kotov pogledamo na pandemijo koronavirusne bolezni

Kako si v Pekingu predstavljajo dobro urejen, dobro delujoč in kolikor je le mogoče varen svet, ki se bo zmožen soočiti z zagatnimi izzivi od globalnega segrevanja do vzpona umetne inteligence? Od začetka drugega Trumpovega predsednikovanja je sicer minilo vsega mesec dni, a to je čisto dovolj dolgo obdobje, da smo lahko razbrali, kakšno zunanjo politiko nameravajo zdaj voditi Združene države – transakcijsko politiko, ki je utemeljena na logiki moči, politiko, ki v odnosih med državami pač utrjuje zakon džungle. Da Putinova Rusija razmišlja podobno, smo se lahko prepričali pred skoraj natanko tremi leti, ko se je začela vojna v Ukrajini. Zato se velja vprašati, ali tako razmišlja tudi tretja velika sila 21. stoletja, Ljudska republika Kitajska, ali pa imajo oblastniki v Pekingu vendarle kakšno drugačno vizijo, na drugačnih, po možnosti manj krutih principih utemeljen sistem mednarodnih odnosov, ki bi ga zdaj lahko ponudili svetu? Kako si, še drugače rečeno, Kitajska predstavlja dobro urejen, dobro delujoč in kolikor je le mogoče varen svet, ki se bo zmožen soočiti z zagatnimi izzivi, ki jih v širokem razponu od globalnega segrevanja do vzpona umetne inteligence prinaša bližnja prihodnost? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili tri sinologinje, predavateljice na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete: soustanoviteljico oddelka red. prof. dr. Jano Rošker pa doc. dr. Sašo Istenič Kotar ter doc. dr. Majo Veselič. foto: AmazingArtWork / Pixabay

Nemci so imeli predčasne parlamentarne volitve. Zdi se, da sta v času velikih geostrateških napetosti v svetu na preizkušnji tudi nemška politika in družba v celoti. Nezadovoljstvo z odhajajočo vlado spremljajo recesija nemškega gospodarstva, upadanje avtomobilske industrije in nasploh zaton nekdaj cvetočega poslovnega modela. Vse glasnejša so opozorila, da so korenite spremembe neizogibne. Ali bo nova vlada v zastrupljenem političnem ozračju znala preseči omejitve zadolževanja, birokratizacijo in nesoglasja glede migracij ter potegniti iz mrtvega teka največje gospodarstvo v Evropi in tretje na svetu? O tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Jure Požgan, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; dr. Irena Samide, profesorica novejše nemške književnosti in prodekanja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; Sibil Svilan, bančnik, nekdanji direktor SID banke; Maja Derčar, dopisnica RTV Slovenija iz Nemčije.

Kakšne so lastnosti dobrih, kakovostnih igrač in kako jih prepoznamo glede na ciljno starostno skupino? Pri izbiri igrač je ključno, da znotraj otrokovih želja prepoznamo boljše in slabše možnosti za njegov razvoj. Obenem velja, da sta tako premalo zahtevna kot tudi prezahtevna igrača navadno slabši izbiri. Sogovornica: izr. prof. dr. Urška Fekonja z Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

In zakaj se celo danes še vedno zdi, da nam zgodba o metamorfozi Rima iz republike v cesarstvo, zgodba, v kateri nastopajo tako slavne osebnosti, kot so Cezar, Ciceron, Mark Antonij in Avgust, pravzaprav razkriva nekaj ključnega o nas samih, o družbi, politiki in identiteti Zahoda?Zdaj, ko je bil Donald Trump vnovič izvoljen za predsednika Združenih držav, se številni po svetu sprašujejo, ali so ameriški republiki šteti dnevi. A kako natanko republika propade? Kako družbeno-politične institucije, v katerih se lahko udejstvuje razmeroma širok, razmeroma heterogen krog ljudi, nadomesti režim, kjer se pravzaprav vsa oblast zgošča okoli enega samega človeka? Nemara najbolj znamenit primer take metamorfoze najdemo v starem Rimu, ki se je proti koncu prvega stoletja pred našim štetjem iz približno pol tisočletja stare republike preobrazil v imperij. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako in zakaj je rimska republika propadla? – Odgovore sta nam pomagala iskati dr. Gregor Pobežin, predavatelj na koprski Fakulteti za humanistične študije in raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino, ter dr. David Movrin, predavatelj na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete. foto: Karl Theodor von Piloty – Cezarjev umor, 1865, izrez (Državni muzej Spodnje Saške / Wikipedija, javna last)

Pri Švedski akademiji so v utemeljitvi zapisali, da piše avtorica "intenzivno poetično prozo, ki se spopada z zgodovinskimi travmami in razkriva krhkost človeškega življenja«. V slovenščini imamo do zdaj samo roman Vegetarijanka Han Kang; prevedla ga je Urša Zabukovec iz španščine, izšel je pri založbi Mladinska knjiga. Roman je sicer v Južni Koreji izšel že leta 2007, čez devet let pa je dobil mednarodno Bookerjevo nagrado. Prav o tem romanu, pa tudi sicer o korejski književnosti, se Tadeja Krečič pogovarja z Evo Vučkovič, asistentko na oddelku za azijske študije Filozofske fakultete v Ljubljani.

Nekdaj samoumevno ekskluzivnost človeške inteligence danes umetna inteligenca postavlja pod vprašaj. Zmogljivi modeli globokih nevronskih mrež so namreč z vrtoglavim tempom kos vse zahtevnejšim nalogam, ki so bila še včeraj v izključni domeni človeka, na določenih področjih pa nas že povsem prekašajo. Ob tem nam zastavljajo vrsto najbolj temeljnih vprašanj: kaj sploh je inteligenca? Kakšen vpliv na človeka bo imela ta nova vrsta intelektualne konkurence, bomo na inteligenco in človeka začeli gledati kaj drugače? Kakšni novi uvidi se nam odpirajo z inteligentnimi orodji in kaj nam povejo skupne točke in razlike med človeško in strojno inteligenco? O teh vprašanjih so v tokratni Intelekti razmišljali strokovnjakinja za umetno inteligenco doc. dr. Marinka Žitnik z Univerze Harvard, jezikoslovec doc. dr. Gašper Beguš s kalifornijske Univerze Berkeley, filozofinja prof. dr. Olga Markič in psiholog prof. dr. Valentin Bucik, oba s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: Pixabay