Podcasts about filozofske

Dela politične teoretičarke in nemške filozofinje judovskega rodu Hannah Arendt (1906–1975) so ključna referenčna točka za razmišljanja o politiki, družbi, moči, oblasti, demokraciji, totalitarizmu idr. Najbolj razvpiti njeni deli pa tudi petdeset let po njeni smrti ostajata Eichmann v Jeruzalemu (1963, slovenski prevod 2007, ponatis 2025), v katerem razgrne, kako običajni ljudje postanejo akterji v totalitarnih sistemih, in Izvori totalitarizma (1951, slovenski prevod 2003), v katerem totalitarizem definira kot proticivilizacijski politični pojav in opozori na pomen aktivnega državljanskega angažmaja. Več o življenju in delu Hannah Arendt pa z gostom. Sodeluje doc. dr. Gorazd Kovačič z Oddelka za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, odličen poznavalec njene misli. Foto: Wikipedija

Napovedujemo: gostovanje Simfoničnega orkestra RTV Slovenija v Mariboru, 8. koncert Sakralnega abonmaja, recital pianista Stevana Spalevića na Akademiji za glasbo v Ljubljani, koncert Filozofske filharmonije, Študentski pevski zbor Filozofske fakultete in gostujočega nemškega zbora, Junges Ensemble Dresden.

Ina Poteko je mlada raziskovalka na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, ki raziskuje jezik na družbenih omrežjih in v zasebni komunikaciji. V tokratnem Jezikanju se z njo pogovarjamo predvsem o naši zasebni komunikaciji. Kaj vse vpliva nanjo, koliko je v njej angleščine ter kako vpliva na knjižno slovenščino.

Za taborišči v Gonarsu in na Rabu sicer vemo, ni pa gotovo, da tudi vemo, kaj natanko so Slovenke in Slovenci tam doživeliVedno se bomo spominjali, so v dneh, ko smo obeleževali 80. obletnico konca druge svetovne vojne, malodane v en glas ponavljali voditelji držav, ki so se borile na strani velike, zmagovite antifašistične koalicije. A česa natanko se bomo spominjali? Junaštva naših dedov in babic? – Gotovo. In zasluženo tudi. A, priznajmo, tega se je menda vedno lažje, prijetneje spominjati kakor gorja, ki ga je povzročilo fašistično barbarstvo, gorja, na katerega je bilo potem treba odgovoriti z junaštvom. Pa vendar se zdi, da današnji svet še bolj kot spomin na junaške zmage potrebuje kolikor mučen toliko streznjujoč spomin na koncentracijska taborišča, na sumarne eksekucije, na posilstva, na mučenja, na stradež, na suženjsko delo, na popolno dehumanizacijo. Te nelahke naloge smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo – pars pro toto – spregovorili o izkušnji Slovenk in Slovencev v italijanskih fašističnih taboriščih. Pri tem sta nam pomagali izvrstni poznavalki te problematike, zgodovinarki dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Urška Strle z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki sta v sodelovanju z zgodovinarjem dr. Otom Lutharjem pred dvema letoma in pol pri založbi ZRC objavili obsežno študijo Užaljeno maščevanje : spomin na italijanska fašistična taborišča, v kateri so zbrana in analizirana pričevanja poslednjih preživelih z Raba, Gonarsa in drugih krajev groze, ki jih je za Slovenke in Slovence med vojno vzpostavil italijanski fašizem. V pogovoru z gostjama smo preverjali, zakaj so bili vsi ti ljudje internirani, kaj je pravzaprav pomenilo potopiti se v temo fašističnega taborišča, koliko se jih od tam ni nikoli vrnilo, kaj so tisti, ki so nekako vendarle preživeli, potem morali nositi na svojih plečih skoz življenje in kakšno mesto njihova izkušnja zavzema v našem današnjem kolektivnem zgodovinskem spominu. Foto: risba »Gonars« Nikolaja Pirnata je del notranje grafične opreme knjige Užaljeno maščevanje, izsek (Goran Dekleva)

80 let od konca druge svetovne vojne govorimo o mednarodnem denarnem sistemu, s katerim so zahodne države na čelu z ZDA oblikovale pravila povojnega kapitalizma in institucionalizirale ameriško ekonomsko hegemonijoDobro vemo, da so prav s koncem druge svetovne vojne, od katerega te dni mineva 80 let, Združene države resnično začele igrati vlogo osrednje svetovne geopolitične sile. Tega pa ni omogočila samo njihova vojaška premoč, ampak tudi dejstvo, da so z uveljavitvijo dolarja kot svetovne rezervne valute ZDA dokončno zamenjale Veliko Britanijo na mestu najbolj vplivnega gospodarstva na svetu. V času, ko so spričo sprememb, s katerimi utegne Donald Trump temeljito premešati delovanje svetovne ekonomije, naše oči še bolj kot sicer uperjene čez Atlantik, se bomo v Intelekti posvetili temu, kako se je gospodarska prevlada ZDA in ameriškega dolarja sploh vzpostavila. Vrnili se bomo torej na sredino 40. let preteklega stoletja, ko so voditelji zavezniških držav oblikovali tako imenovani brettonwoodski sistem, mednarodno denarno ureditev, ki je po eni strani omogočila povojno okrevanje in gospodarsko rast tudi državam poraženkam, po drugi strani pa ZDA postavila v samo središče svetovnega gospodarstva in njeno vojaško zmago prevedla tudi v institucionalno ekonomsko in finančno moč. O tem, kako so si zahodni voditelji še v času druge svetovne vojne zamislili mednarodna denarna pravila povojnega sveta, kakšni razmisleki in interesi so jih pri tem gnali, kaj je ta sistem prinesel različnim delom sveta in kakšna je njegova dediščina danes, pol stoletja po razpadu Brettonwoodskega sistema in v odsotnosti novega dogovora te vrste, nam bodo pomagali razmišljati dr. ekonomskih znanosti in znanosti s področja zgodovine Neven Borak, dr. Kornelija Ajlec z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete in ekonomist dr. Urban Sušnik z NLB Lease&Go. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Pixabay

Mineva 80 let od smrti ameriškega predsednika, ki je s svojimi socialnimi reformami iz hude krize rešil ameriški kapitalizem, ključno pripomogel k zmagi v drugi svetovni vojni in prej izolacionistične ZDA vzpostavil kot osrednjega akterja svetovne politike in ekonomijeV zgodovini je malo političnih osebnosti, še manj pa demokratično voljenih voditeljev, ki so tako zelo preoblikovali svet, kot ga je ameriški predsednik, od smrti katerega te dni mineva točno 80 let. Franklin Delano Roosevelt ni bil le človek, odločilen za to, da so Združene države, ki so bile v 30. letih preteklega stoletja še vedno močno izolacionistične, v drugi svetovni vojni najprej z oskrbo z orožjem, potem pa tudi neposredno, stopile na stran zaveznikov in pomagale premagati nacistično Nemčijo; ni bil le človek, ki je kljub otroški paralizi, ki ga je prizadela še preden je prvič zasedel predsedniški položaj, postal eden najmočnejših svetovnih voditeljev in edini ameriški predsednik v zgodovini, ki je bil kar štirikrat izvoljen na to funkcijo in jo zasedal vse do smrti; bil je tudi človek, ki je s svojim pogledom na vlogo države v gospodarstvu in družbi vzpostavil to, kar danes razumemo kot moderno ameriško državo in ZDA pretvoril ne samo v svetovno velesilo, ampak v politično tvorbo, ki je kljub svoji individualistični ideologiji vendarle dopuščala nekakšno javno vlogo pri varovanju narave, zamejevanju vpliva velekapitala in uveljavljanju delavskih pravic in zaščite najšibkejših - bil je torej človek, ki je pred slabimi stotimi leti zasnoval tisto malo socialne države, kolikor je ZDA danes premorejo in ki jo trenutna administracija pospešeno razgrajuje. Za nekatere tako rekoč socialist, za druge rešitelj kapitalizma v času hude gospodarske krize, ko je grozil njegov zlom - kdo je bil Franklin Delano Roosevelt in kakšno zgodovinsko vlogo je odigral, se bomo v tokratnih Glasovih svetov pogovarjali z dr. Kornelijo Ajlec z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Franklin Delano Roosevelt novembra 1944, Wikimedia, javna last Vabljeni tudi k poslušanju oddaje Ars humana o Ljudski zgodovini Združenih držav: »Zgodovina, ki ohranja živ spomin na ljudske upore, nudi drugačno razumevanje moči.«

Kulturna dediščina je moderen, nadnacionalen, političen in administrativen koncept, ki smo ga iznašli v Evropi, močno pa se je – predvsem v zahodne družbe – umestil po drugi svetovni vojni, se pravi v takratne postkolonialne družbe, ki so bile rasistično in razredno zaznamovane. Zanimivo je spremljati usodo tudi t. i. sporne dediščine v postsocialističnem okolju kot način reinterpretiranja preteklosti, ki upošteva družbena nesoglasja. Tega se v knjigi z naslovom Razstavljanje sporne kulturne dediščine, s podnaslovom Sodelovanje umetnikov in muzejev, loteva dr. Alenka Pirman, raziskovalka, publicistka in konceptualna umetnica. V njej se avtorica osredotoča na sodelovanje umetnikov z muzejsko stroko, predvsem v okviru razstavnih projektov. Zanima jo tudi odnos med njimi, kakšna so razmerja moči, kakšno moč imata politika in ideologija, kdo diktira definiranje sporne kulturne dediščine in kakšna je nesporna kulturna dediščina. Ugotavlja, da se morajo dandanes muzealci spoprijemati z mnogimi neprijetnimi zagatami. Spremno besedo h knjigi je napisal dr. Blaž Bajič, docent in raziskovalec na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Kako igra megle in sončave, snega in vetra, dolgih zimskih in kratkih poletnih noči vpliva na verovanja, identiteto, počutje pa tudi na vsakdanje delovne in prostočasne aktivnosti IslandcevSredi severnega Atlantika, vsega kak lučaj južno od arktičnega kroga, tam, kjer evrazijska tektonska plošča sreča severnoameriško, leži Islandija, nekaj več kot 100 tisoč kvadratnih kilometrov velika otoška država, na kateri danes živi kakih 380 tisoč ljudi. In prav tja smo se odpravili v tokratnem Kulturnem fokusu. Na pot pa nismo šli sami in nepripravljeni; naša zanesljiva vodička je bila namreč antropologinja, predavateljica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Ana Svetel, ki najbolj odročno evropsko državo izvrstno pozna. Med drugim tudi zato, ker je tam opravila skoraj leto trajajočo znanstveno raziskavo o vplivu vremena, letnih časov ter menjavanja dneva in noči na verovanja, identitete, čustva pa tudi na vsakdanje delovne in prostočasne aktivnosti tamkajšnjih ljudi. Kakšen ritem torej življenju Islandk in Islandcev daje prav posebna atmosfera, ki jo ustvarja nenehna igra megle in sončave, snega in vetra, dolgih zimskih in kratkih poletnih noči, smo preverjali v pogovoru z dr. Svetel, ki je svoja spoznanja zdaj strnila v monografiji Spremenljive krajine severovzhodne Islandije : vreme, letni časi, svetloba in tema. To intrigantno delo je pred nedavnim izšlo pri Založbi Univerze v Ljubljani. Foto: ovce na prosti paši, polotok Langanes, junij 2019 (Ana Svetel, objavljeno z dovoljenjem avtorice)

Z Danom Hicksom, profesorjem sodobne arheologije na Univerzi v Oxfordu in kustosom za svetovno arheologijo v oxfordskem muzeju Pitt Rivers, se pogovarjamo o njegovi knjigi Brutalni muzeji: beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija, ki je v prevodu Ive Jevtić izšla leta 2024 pri Založbi Univerze v Ljubljani in KUD AAC Zrakogled. Zakaj se morajo muzeji zavedati svoje kolonialne zgodovine in zakaj prav z vračanjem nekdaj oplenjenih predmetov lahko začnejo odpravo njenih posledic? Z avtorjem smo se pogovarjali konec januarja ob njegovem gostovanju na dveh dogodkih cikla predavanj Leta dediščine Filozofske fakultete v Ljubljani. Foto: fotografija naslovnice knjige Brutalni muzeji: beninski muzeji, kolonialno naislje in kulturna restitucija (Založba Univerze v Ljubljani in KUD AAC Zrakogled, 2024)

V katero smer gre današnji svet? Kateri so novi politični vzorci, ki vnašajo negotovost? Zakaj je prišlo do erozije moči in zaupanja v mednarodne organizacije, kot so Združeni narodi, Svet za evropsko varnost in sodelovanje, Svet Evrope, pa tudi celotne Evropske unije? Smo res v obdobju, ko spet prevladujejo interesi velikih sil in geopolitika? Kako smo sploh prišli do takega položaja in ali je na vidiku konec obstoječe svetovne ureditve? O tem razmišljamo v pogovoru z gosti. Sodelujejo izr. prof. dr. Kornelija Ajlec z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, prof. dr. Janko Lozar Mrevlje z Oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in publicist, zunanjepolitični komentator Branko Soban. Foto: Gregor Podlogar

Pindar, eden najbolj čislanih – pa čeprav na Slovenskem razmeroma malo branih – pesnikov antične Grčije, je v železni kanon zahodne literature vstopil s t. i. epinikiji, pesmimi, v katerih je slavil olimpijske zmagovalceOb svetovnem dnevu poezije smo se posvetili enemu največjih, najvplivnejših, a danes najbrž tudi najmanj branih pesnikov v zahodnem literarnem kanonu, Pindarju. Posvetili smo se, drugače rečeno, avtorju, ki se ga očitno drži nekaj globoko paradoksalnega; kako je namreč nekdo lahko obenem velik in pozabljen? Še več: kako je mogoče, da starorimski učenjak Kvintilijan prepričano zatrjuje, da je med grškimi lirskimi pesniki prav Pindar »daleč pred drugimi po veličastnem zanosu, modrih reklih, figurah, bogastvu vsebine in besedišča in po govorniškem veletoku,« da pa se, po drugi plati, znameniti francoski razsvetljenec Voltaire razburjeno sprašuje, zakaj neki naj bi bilo treba venomer občudovati Pindarjeve »verze , ki jih nihče ne razume«? Odgovor, ki se na prvi pogled tu ponuja, je slej ko prej ta, da se v počasnem teku stoletij estetski okus bralk in bralcev pač spreminja in da tisto, kar je ugajalo ljudem v antiki, kratko malo ne nagovarja več novoveških bralcev. No, od tu pa menda tudi ni več daleč do sklepa, da nam danes res ni treba motiti prahu, ki se zlagoma nabira na knjižnih policah s Pindarjevimi pesmimi. A kaj, ko je dr. Vid Snoj, predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, pred nedavnim izdal Pindarju posvečeno študijo – pod naslovom Vrhovi v globini II je izšla pri založbi KUD Logos –, v kateri prepričljivo dokazuje, da nas Pindarjeva lirika, če jo seveda znamo pogledati s pravega zornega kota, lahko nagovori, da lahko celo izreče nekaj temeljnega, ključnega o človeški bivanjski izkušnji in da bi torej tisti prah, ki ravnodušno prši na Pindarjeve knjige, vendarle veljalo odpihniti. O čem torej Pindar piše, kakšne probleme njegova lirika odpira in kaj nam njegovi verzi navsezadnje sporočajo, smo v pogovoru z dr. Vidom Snojem preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Foto: Zevsovo svetišče v Olimpiji (Goran Dekleva)

Odpoved delovnega razmerja enemu vidnejših filozofov in dolgoletnemu profesorju mariborske Filozofske fakultete Frideriku Klampferju buri duhove. Na tukajšnji Univerzi menijo, da je do odpustitve prišlo zaradi zamude pri oddaji vloge za habilitacijo, Klampfer pa, da je žrtev obračunavanja vodstva fakultete in napoveduje tožbo. Profesorju v bran so stopili sindikati, ki zahtevajo preklic odpovedi, ter zaposleni in študentje, ki menijo, da gre za poskus odstranitve kritičnega glasu na fakulteti. Gostje v našem studiu so bili Friderik Klampfer, rektor mariborske Univerze Zdravko Kačič in predsednik sindikata Univerze v Mariboru Simon Zupan.

V pogovoru, katerega izhodišče je izid monografije Slovenščina v Italiji (sozaložništvo Založbe Univerze v Ljubljani in SLORI – Slovenskega raziskovalnega inštituta), za skupno mesečno oddajo slovenskega sporeda ORF iz Celovca, Radia Trst A in našega programa razpravljamo o značilnostih sodobne slovenščine v Italiji, Avstriji in v sami osrednji Sloveniji. Kakšna je njena današnja podoba v skupnem kulturnem prostoru, kako nanjo vplivajo drugi jeziki in ali je umetna inteligenca priložnost za izboljševanje njene ravni med Slovenci v Avstriji, Italiji in navsezadnje tudi v Sloveniji – o tem z gosti, sodelujejo urednica omenjene monografije dr. Matejka Grgič, dekanija Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in soizdajateljica monografije prof. dr. Mojca Schlamberger Brezar ter dr. Karl Hren, direktor Celovške Mohorjeve.

Danes mineva natanko pet let od zadnjega običajnega predepidemičnega šolskega dne. Že naslednji dan, v petek, 13. marca, pouka marsikje ni bilo več in od ponedeljka, 16. marca, smo zakorakali v enega dolgotrajnejših režimov šolanja na daljavo v Evropi. V prejšnji oddaji smo pogledali med študije, ki dokazujejo, da so ukrepi ob epidemiji porazno vplivali na znanje in različne oblike pismenosti šolarjev pri prav vseh merjenih parametrih, še posebej pa so prizadeli najranljivejše skupine. Kako so ukrepi dolgoročno prizadeli tiste, ki so bili takrat dijaki in so zdaj študenti, ne vemo, saj po znanih podatkih kakšne sistematične študije, vezane na dobrobit mladostnikov po covidnem obdobju, nimamo, sploh pa ne za dolgoročne učinke. Zato smo ob obletnici nanizali nekaj mnenj profesorice, ki si je vseskozi prizadevala za večje upoštevanje vpliva ukrepov na mentalno stanje mladih, in dveh študentk, ki sta bili v obdobju epidemije maturantki.Sogovornice: izr. prof. dr Katja Košir z Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru Rebeka Satler, študentka psihologije Polonca Škerget, magistrska študentka angleščine in sociologije

Kaj vse vpliva na duševno zdravje in kakovost življenja slepih in slabovidnih otrok in mladostnikov ter njihovih skrbnikov?V času, ko se zdi, da ima vse več otrok in mladih težave z duševnim zdravjem, in se tovrstnih težav tudi vse bolje zavedamo, ni nenavadno, da se vrsta raziskovalcev ukvarja z vprašanjem, kaj pravzaprav vpliva na duševno zdravje mladih, ki odraščajo v naši družbi, in kako bi lahko to stanje izboljšali. Ob tem pa seveda ne smemo pozabiti na tiste otroke in mladostnike, ki se ob vseh običajnih stiskah odraščanja spoprijemajo še s povsem drugačnimi omejitvami. Med njimi so tudi slepi in slabovidni otroci in prav o njih bomo govorili v tokratnih Podobah znanja, ko pred mikrofonom gostimo asistentko na Oddelku za psihologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Ano Šemrov, ki je v svojem doktoratu na Londonskem univerzitetnem kolidžu v okviru Great Ormond Street Inštituta za zdravje otrok - tudi skozi vrsto neposrednih pogovorov z družinami s slepimi ali slabovidnimi otroki in mladostniki - ugotavljala, od česa sta pravzaprav odvisna duševno zdravje in kakovost življenja teh otrok, pa tudi njihovih skrbnikov. Oddajo je pripravila Alja Zore.   foto: Ana Šemrov, osebni arhiv

Kako zveni zlitje črnih lukenj? Ali pa, kako je slišati, če svojo izkušnjo okušanja piva prevedemo v melodijo? Kako nam lahko zvok pomaga pri predstavitvi podatkov o podnebnih spremembah? O znanosti ponavadi beremo ali pa jo gledamo, redkeje jo zgolj slišimo. No, danes jo bomo predvsem slišali. Uzvočevanje podatkov (ang. data sonification) omogoča neobičajen dostop do znanosti in podatkov ter aktivira tiste čute, ki jih doslej nismo povezovali s kognitivnim doumevanjem. Pred tokratno Frekvenco X zato le še tale popotnica: zaprite oči in napnite ušesa!Sogovorniki: dr. Lutz Bornmann, sociolog znanosti in dela na oddelku za znanstvene in inovacijske študije na upravnem sedežu društva Maxa Plancka v Münchnu, dr. Katharina Groß-Vogt, raziskovalka z Univerze za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu, dr. Anka Slana Ozimič, docentka za kognitivno znanost na Oddelku za psihologijo ljubljanske Filozofske fakultete in članica Laboratorija za kognitivno nevroznanost, dr. Dunja Fabjan, astrofizičarka s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in članica Zavoda Cosmolab, Urban Pompe, predavatelj v Izobraževalnem centru za jedrsko tehnologijo na Institutu Jožef Stefan, dr. Matevž Pesek, docent na fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, ki se ukvarja s pridobivanjem informacij iz glasbe. Zapiski: Zemljin srčni utrip Uzvočenje znanstvenega dela Loeta Leydesdorffa Black Hole Hunter Podkast Loud Numbers Aplikacija Two Tone Poglavja: 00:12:00 Podatkovno uzvočevanje na področju ozaveščanja o podnebnih spremembah 00:20:47 Kaj vse nam omogočajo različne razsežnosti oziroma lastnosti zvoka? 00:25:50 Nismo naučeni poslušanja podatkov 00:27:53 Uzvočevanje podatkov še ni standardizirano 00:31:16 Velik izziv so točne vrednosti 00:33:40 Uzvočevanje naredi znanost dostopnejšo 00:02:25 Kaj je podatkovno uzvočenje? 00:01:06 Kako so v 80. letih ob pomoči zvoka ugotovili, kaj ovira delovanje sonde Voyager 2 00:03:16 Kako zaznavamo in dojemamo zvok? 00:04:39 Sluha ne moremo kar “izklopiti”, zato je zvok primeren za opozorila 00:08:11 Geigerjev števec, eden prvih načinov uzvočenja nekega podatka 00:14:35 Zvoki, glasba in čustva 00:23:01 Kako zvenijo vonj, tekstura in okus piva? 00:30:18 Vsi podatki niso enako primerni za uzvočevanje 00:31:42 Učinek zabave s koktejli 00:32:40 Kako zveni trk črnih lukenj? 00:34:14 Podatkovno uzvočevanje ni "killer app"? 00:35:03 Prihodnost podatkovnega uzvočevanja? 00:36:40 Uzvočenje nastajanja tokratne epizode Frekvence X 00:38:56 Prihodnjič pa z različnih zornih kotov pogledamo na pandemijo koronavirusne bolezni

Kako si v Pekingu predstavljajo dobro urejen, dobro delujoč in kolikor je le mogoče varen svet, ki se bo zmožen soočiti z zagatnimi izzivi od globalnega segrevanja do vzpona umetne inteligence? Od začetka drugega Trumpovega predsednikovanja je sicer minilo vsega mesec dni, a to je čisto dovolj dolgo obdobje, da smo lahko razbrali, kakšno zunanjo politiko nameravajo zdaj voditi Združene države – transakcijsko politiko, ki je utemeljena na logiki moči, politiko, ki v odnosih med državami pač utrjuje zakon džungle. Da Putinova Rusija razmišlja podobno, smo se lahko prepričali pred skoraj natanko tremi leti, ko se je začela vojna v Ukrajini. Zato se velja vprašati, ali tako razmišlja tudi tretja velika sila 21. stoletja, Ljudska republika Kitajska, ali pa imajo oblastniki v Pekingu vendarle kakšno drugačno vizijo, na drugačnih, po možnosti manj krutih principih utemeljen sistem mednarodnih odnosov, ki bi ga zdaj lahko ponudili svetu? Kako si, še drugače rečeno, Kitajska predstavlja dobro urejen, dobro delujoč in kolikor je le mogoče varen svet, ki se bo zmožen soočiti z zagatnimi izzivi, ki jih v širokem razponu od globalnega segrevanja do vzpona umetne inteligence prinaša bližnja prihodnost? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili tri sinologinje, predavateljice na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete: soustanoviteljico oddelka red. prof. dr. Jano Rošker pa doc. dr. Sašo Istenič Kotar ter doc. dr. Majo Veselič. foto: AmazingArtWork / Pixabay

Nemci so imeli predčasne parlamentarne volitve. Zdi se, da sta v času velikih geostrateških napetosti v svetu na preizkušnji tudi nemška politika in družba v celoti. Nezadovoljstvo z odhajajočo vlado spremljajo recesija nemškega gospodarstva, upadanje avtomobilske industrije in nasploh zaton nekdaj cvetočega poslovnega modela. Vse glasnejša so opozorila, da so korenite spremembe neizogibne. Ali bo nova vlada v zastrupljenem političnem ozračju znala preseči omejitve zadolževanja, birokratizacijo in nesoglasja glede migracij ter potegniti iz mrtvega teka največje gospodarstvo v Evropi in tretje na svetu? O tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Jure Požgan, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; dr. Irena Samide, profesorica novejše nemške književnosti in prodekanja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; Sibil Svilan, bančnik, nekdanji direktor SID banke; Maja Derčar, dopisnica RTV Slovenija iz Nemčije.

Avtobiografski romani Vitomila Zupana, ki sodijo v železni kanon naše proze, osvetljujejo življenje enega najbolj fascinantnih in markantnih Slovencev sredi viharjev burne zgodovine 20. stoletjaKo je bil še v svojem švicarskem izgnanstvu, je poznejši voditelj oktobrske revolucije, Lenin, menda pripomnil, da bi si človek moral prizadevati biti tako radikalen, kot je radikalna resničnost sama. No, ko z današnje perspektive motrimo burno zgodovino slovenskega 20. stoletja, zgodovino, ki je svoj dramatični vrhunec skoraj zagotovo doživela v letih tik pred, med in še malo po drugi svetovni vojni, se najbrž lahko vprašamo, kdo je bil takrat resnično na ravni svojega obdobja, svoje viharne resničnosti? V čigavih izbirah, odločitvah, držah in dejanjih, v čigavi usodi se, drugače rečeno, najbolje zrcalijo protislovja tega radikalnega časa, skozi katerega smo takrat morali Slovenci? Ob branju kritičnega eseja, ki ga je literarni zgodovinar in predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matevž Kos, pred nedavnim objavil pod naslovom Vitomil Zupan ali kako biti jaz – knjiga je izšla pri Literarno-umetniškem društvu Literatura – se zdi, da je prav ta pisatelj, avtor Menueta za kitaro in Levitana, resen kandidat za posameznika, čigar življenjska zgodba je tako izredna, tako izstopajoča, tako radikalna, da v njej, paradoksalno, lahko navsezadnje prepoznamo našo skupno zgodbo. A kako natanko je Vitomil Zupan preživel ta čas? Kako je o tem, kar se mu je zgodilo, potem razmišljal in kako je to izkušnjo konec koncev popisal v svojih romanih in dramah? Pa tudi: kako ta literatura nagovarja nas danes – kot prvoosebni dokument o preobratov polnem življenju enega samega, precej izvenserijskega človeka, kot kuriozum torej, ali raje kot svet, v katerega vstopimo in ga, dokler pač beremo, lahko scela naselimo, vzamemo za svojega oziroma podoživimo? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Matevža Kosa. foto: Zupanov avtoportret, objavljen v dokumentarnem albumu Važno je priti na grič (Goran Dekleva)

Razstava Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke, ki je na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju in ki vsebuje okoli 130 predmetov predvsem iz Kitajske, odpira vprašanja nastanka te zanimive zbirke in vprašanja umetnostnega trga v Pekingu na začetku 20. stoletja, prikazuje pa tudi zgodbo družine Skušek in rekonstruira njihovo življenje, vpeto med natlačene predmete v več stanovanjih v Ljubljani. Ivan Skušek (1877–1947), avstro-ogrski mornariški oficir, je namreč med bivanjem na Kitajskem med letoma 1914 in 1920 kupoval starine na živahnem trgu z umetninami. V Pekingu je spoznal tudi Japonko Tsuneko Kondō Kawase (1893–1963) in se z njo poročil, ta pa se je pozneje v Ljubljani, ko se ji je večkrat prikazala Marija, preimenovala v Marijo Skušek. Zgodba številnih predmetov iz te zbirke je tako zgodba Ivana in Marije Skušek in hkrati tudi zgodba kultur ter umetnosti Vzhodne Azije. V pogovoru predstavljamo tako razstavo kot tudi zgodbo omenjenih zakoncev. Sodelujeta soavtorici razstave dr. Helena Motoh z Znanstveno raziskovalnega središča Koper in prof. dr. Nataša Vampelj Suhadolnik z Oddelka za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Fotografija je posneta na razstavi Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju, njen avtor je Gregor Podlogar.

Ime tedna je postal Robert Gajšek, upokojeni ravnatelj Osnovne šole Hruševec Šentjur in velik ljubitelj znanosti in fotografije. S posnetkom Donačke gore v infrardeči tehniki je sodeloval na natečaju Življenje v drugačni barvi, ki ga organizira izdelovalec posebne opreme za infrardeče fotografiranje iz Združenih držav Amerike in med več kot tri tisoč posnetki v kategoriji chrome candy osvojil drugo mesto. Kandidatki sta bili še: Neda Rusjan Bric, umetniška svetovalka in glavna režiserka manifestacije Evropska prestolnica kulture GO!2025. V sklopu otvoritvene slovesnosti se je v celodnevnem programu na petih različnih prizoriščih dveh obmejnih mest Nove Gorice in Gorice zvrstilo več kot 2000 nastopajočih, ki so odprli celoletni brezmejni praznik kulture z velikim simbolnim pomenom sodelovanja. Ajda Simčič, študentka, predstavnica oddelka za splošno in primerjalno jezikoslovje ljubljanske Filozofske fakultete ter koordinatorica projekta prvega visokošolskega učbeniškega sklada. Za izboljšanje materialnega položaja študentov so ga vzpostavili pri Študentski organizaciji Filozofske fakultete in sredstva, preostala iz prejšnjega mandata namenili za nakup učbenikov.

Francoski pisatelj Xavier de Maistre je ob koncu 18. stoletja ustvaril enega najbolj nenavadnih pa tudi vznemirljivih potopisov v zgodovini evropske literatureMed potopisi, ki so se z zlatimi črkami vpisali v zgodovino evropskih književnosti, ni težko opaziti nekakšne korelacije med eksotično naravo destinacije potovanja, ki ga pisci popisujejo, na eni strani in, na drugi, literarno slavo. Pomislimo: Marco Polo je potoval na Kitajsko, Anton Čehov na Sahalin, Bruce Chatwin v Patagonijo. Pa še in še bi lahko naštevali. A če je to nekakšno pravilo, tedaj bi mu lahko hitro poiskali tudi kakšno izjemo … Goethejevo italijansko potovanje, denimo, ali pa Saramagovo vandranje po Portugalski. In vendar se zdi, da v tem smislu nihče ne more preseči francoskega pisatelja Xaviera de Maistra, ki je v literarni kanon vstopil tako, da je popisal potovanje, ki ga je opravil – po svoji sobi! Toda: ali to sploh še lahko imenujemo potovanje? In če ja, kaj neki se lahko popotniku zgodi na, kot se zdi na prvi pogled, kratki in premočrtni poti, ki vodi od okna do knjižne police, od naslanjača do mize? Prav to sta tudi vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Primoža Viteza, francista, predavatelja na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete, ki je za legendarno knjižno edicijo Kondor ob koncu lanskega leta pripravil prevod de Maistrovega Popotovanja po moji sobi. foto: ddcoverart / Pixabay

Karl Marx je dolgo veljal za misleca, ki se zavzema za popolno človekovo gospostvo nad naravo in verjame v možnost neomejenega gospodarskega razvoja. Zdaj pa japonski filozof Kōhei Saitō prepričljivo dokazuje, da je v temelje Marxove teorije vgrajena tudi zelena, ekološka dimenzija.Če hočemo preprečiti najhujše in se učinkovito zoperstaviti planetarnemu ekološkemu kolapsu, tedaj bomo morali – tako vsaj pogosto slišimo – korenito spremeniti sami sebe, svoja ravnanja, kajpada, pa tudi svoje poglede, svoje predstave o naravi in človekovem mestu v njej. Receptov, kako se tega nelahkega zalogaja lotiti, na srečo ne manjka … Če bomo le vestno ločevali odpadke, če bomo le kupovali lokalno, če bomo svoje prihranke le vložili v podjetja, ki razvijajo napredne tehnologije, če bomo le glasovali za politične stranke, ki podpirajo zeleni prehod, če si bomo le vzeli k srcu uvid, da človek pač ni krona stvarstva, če bomo v drugih živih bitjih, v živalih in rastlinah, naposled le znali ugledati svoje bližnjike, če le – tedaj bo bolje. No, pred nedavnim pa je v prevodu Alfreda Leskovca pri založbi Sophia izšla razprava japonskega marksističnega filozofa Kōheija Saita Narava proti kapitalu, ki skuša pokazati, da nobena od omenjenih strategij ne bo zares uspešna. To je gotovo bridka in zagatna misel, a Saitō za nameček še preseneča in bržčas zbuja tudi nejevero, saj svojim bralkam in bralcem sugerira, da bi se, če hočemo v boju proti okolijski krizi upati na uspeh, pravzaprav morali vrniti h konceptualni orodjarni, ki nam jo je zapustil Karl Marx. Da je to precej osupljiv predlog, se zaveda tudi japonski filozof, ki na prvih straneh Narave proti kapitalu odkrito priznava, da Marxa po tradiciji povezujemo z nazori, ki so vse prej kot ekološki. Takole namreč piše Saitō: »Izraz 'Marxova ekologija' je desetletja zvenel kot kak oksimoron. Tako Marxova hipoteza o neomejenem gospodarskem razvoju kakor njegovo zagovarjanje absolutnega obvladovanja narave sta bila videti v strogem nasprotju z vsakršno resno razpravo o omejenosti naravnih virov in čezmernem obremenjevanju ekosfere.« Pa vendar se japonski filozof potem loti natančnega branja Marxa, še zlasti njegovih poznejših spisov, da bi pokazal, da je nemški mislec v svojo kritiko kapitalizma vpisal tudi ekološko razsežnost in da ta dimenzija tudi ni, kakor bi nemara kdo pomislil, le nekakšen droben ornament na fasadi impozantne intelektualne zgradbe, ki jo je Marx sicer zgradil s svojim pisanjem. Kakšen je torej Saitōv na novo odkriti »zeleni Marx« in zakaj naj bi bila vsa naša raznotera ekološka prizadevanja, če jih ne podkletimo z marksizmom, pravzaprav brezzoba? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga, ki je Saitōvi knjigi pripisal intrigantno spremno besedo. foto: Thomas Moran - Obrat za taljenje v Denverju, 1892, akvarel na papirju, izrez (Clevelandski muzej umetnosti, javna domena)

Roman, ki je južnokorejsko pisateljico pred osmimi leti izstrelil med zvezdnice sodobne svetovne književnosti in torej v pomembni meri tlakoval pot njeni letošnji Nobelovi nagradiLetošnja Nobelova nagrada za književnost je šla v roke 54-letne južnokorejske pisateljice Han Kang, ki je švedske akademike prepričala, kot so zapisali, z intenzivno poetično prozo, ki se sooča z zgodovinskimi travmami in razgalja krhkost človeške eksistence. In kar velja za opus Han Kang nasploh, menda še prav posebej velja za roman Vegetarijanka, ki je v izvirniku izšel leta 2007, devet let pozneje pa je pisateljica zanj dobila mednarodnega Bookerja, dandanes najbrž najbolj prestižno nagrado za v angleščino na sveže preveden roman. To priznanje je Han Kang nemudoma izstrelilo med zvezdnice sodobne svetovne književnosti in torej v pomembni meri tlakovalo pot njeni Nobelovi nagradi. Nič čudnega, skratka, če imamo izmed vseh del, pod katere se je južnokorejska avtorica doslej podpisala, v slovenščini na voljo prav Vegetarijanko, ki jo je za Mladinsko knjigo – ne sicer neposredno iz korejščine, ampak prek španščine – leta 2021 v slovenščino prevedla Urša Zabukovec. A kakšno zgodbo pravzaprav spremljamo v Vegetarijanki? O čem neki Han Kang tu piše? In kako težko je sodobnemu evropskemu bralcu vstopiti v literaturo, ki je nastala v kulturno tako oddaljenem kontekstu, kot je korejski? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prof. dr. Byoung Yoong Kanga, ki na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava korejsko književnost. foto: Goran Dekleva

Šrilanka ima lepo število praznikov in prostih dni. Imajo jih trikrat več, kot Slovenci. Gre za logično posledico kulturne in verske raznolikosti, sinkretičnih praks, ki jemljejo tako iz etabliranih verskih monoteizmov, kot ustvarjalnih kombinacij različnih, starejših in mlajših vplivov. In tako ravna tudi s časovnimi in krajevnimi dimenzijami. Šrilanka ima, tako kot mnogi drugi prostori domačijskih ljudstev, za sabo obdobje zahodne kolonizacije in dekolonizacije njenih prostorov. V marsičem obstajajo razlike z Avstralijo, kjer si nekateri staroselci, katerih kulture ( op. p.: nekateri sodobni antopologi menijo, da so avstralski aborigini pripadniki različnih kultur, ne le različnih ljudstev) so bile skoraj povsem izbrisane, delijo tamkaj izumljen mitični, sanjski čas. Gre za kozmološke percepcije in razumevanje nastanka vsega obstoječega, skupaj z vsemi bitji in zemljo, v snovnem, duhovnem in družbenem smislu. V resnici je sanjski čas nekoliko nerodna besedna skovanka, s katero se težko identificirajo vsa prvobitna ljudstva Avstralije. Preživeli potomci ga zaznavajo v svetih krajih in obnovljajo v različnih obredih, upodabljajo ga v umetnosti. Tuaregi, nomadsko in puščavsko ljudstvo, ki je razseljeno v pet držav, so tiktakanje časa v preteklosti gotovo doživljali drugače, kot ga v sodobnih, skoraj vedno družbeno in politično napetih razmerah. Poleg tega dejstva in zvezdnega neba, njihove dnevne ritme, tako v sušnih kot v deževnih obdobjih, vsaj v bolj puščavsko pašniških predelih, določajo številna, življenjsko pomembna opravila, kar je očitno tudi iz njihove terminologije, ki je npr. vezana na dele dneva ali na značilno dnevno obveznost. V oddaji bomo nekaj povedali tudi o razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju, ki pripoveduje vsakdanjo in praznično zgodbo o odnosu človeka do časa ter njegovem razumskem in čustvenem dojemanju mnogoterih vidikov časa nasploh.Več predavateljica in predavatelji z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani: dr. Ana Sara Lunaček Brumen, dr. Boštjan Kravanja in dr. Jaka Repič, medtem ko bo dr. Janja Žagar iz Slovenskega etnografskega muzeja, v katerem so nedavno postavili razstavo Človek in čas: Od ponedeljka do večnosti, nekaj povedala o njeni vsebini.     foto: Wikipedia Umetnine iz soteske Carnarvon, ki so lahko spomeniki, znaki totemskih prednikov, njihovo naslavljanje, ali zapisi sanjajočih zgodb        

Jasna Dominko Baloh je sicer diplomantka Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in je univerzitetna diplomirana profesorica pedagogike in psihologije. Po končanem študiju se je kot psihologinja zaposlila v gradbenem podjetju Stavbar in poklicno pot nadaljevala kot vodja družbenega izobraževanja na Delavski univerzi Maribor. Leta 1981 je opravila strokovni izpit za področje vzgoje in izobraževanja ter v 1984 nastopila mesto strokovne sodelavke za družbene dejavnosti na SZDL. Potrebe po dodatnem izobraževanju so ji leta 1990 pokazale poslovno priložnost, saj v Sloveniji ni bilo veliko ponudbe tovrstnih programov, zato je ustanovila prvo zasebno izobraževalno ustanovo v Sloveniji, Poslovno skupino DOBA, ki je danes največja zasebna izobraževalna ustanova v Sloveniji. Združuje DOBA Fakulteto s petimi dodiplomskimi, petimi podiplomskimi študijskimi in doktorskim programom, višjo strokovno šolo z sedmimi programi, jezikovni center in mednarodno poslovno akademijo. Od 1990 je na DOBI v sklopu formalnih in neformalnih izobraževanj nova znanja pridobilo in oplemenitilo več kot 80.000 udeležencev.   Je prejemnica gospodarskega oskarja – nagrade GZS za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke in Večerova gospodarstvenica Štajerske. Poleg profesionalnih dosežkov se v prostem času ukvarja s slikanjem, ima izbran okus za glasbo in uživa v raziskovanju novih kultur med potovanji.   Jasna Dominko Baloh je ustanoviteljica, lastnica in direktorica poslovne skupine DOBA. Vizionarka, ki je in še vedno sledi tudi svoji intuiciji. Je pionirka digitalizacije izobraževanja. Pobudo za ustanovitev prvega slovenskega visokošolskega modela on-line izobraževanja brez fizičnega kontakta med profesorjem in študentom je dala v času, ko je v družbi in strokovni javnosti še vladal dvom v uspeh e-izobraževanja. E-izobraževanje se na DOBI izvaja že več kot 25 let (DOBA fakulteta ima tudi edina dve mednarodni akreditaciji kakovosti izvajanja on-line izobraževanja).   Ker s sodelavci ni želela slediti organizacijski strukturi v slovenskem javnem šolstvu, se je pri snovanju in rasti DOBE zgledovala po skandinavskih izobraževalnih ustanovah. Temelj delovanja je osnovala na primerih odlične procesne organiziranosti, ki vključuje vse zaposlene in tudi študente. Prav tako je med voditelji, ki razume pomen razvoja blagovne znamke – na teh osnovah se DOBA danes uspešno razvija na treh trgih, poleg Slovenije tudi na Hrvaškem in v Srbiji. Študentje DOBA Fakultete študirajo on-line iz 46 držav sveta.   Kot oseba je ciljno usmerjena, njena vodenje in delovanje sta usmerjena v prihodnost in preko meja. Je inovatorka z zavedanjem, da so spremembe potrebne povsod, na vsakem koraku. Je zahtevna, včasih neizprosna do sebe in drugih, vendar korektna v svojih odločitvah. Predvsem pa je menedžerka z veliko mero pozitivnega razmišljanja in optimizma.   Najljubši citat: Kdor hoče, temu ni nič težko, kdor noče, je vse težko. Najljubša knjiga: Nesbo: Snežak Najljubša serija: Šefinja Hobiji: Potovanja, druženje s prijatelji, koncerti, golf Najljubša hrana: Morska hrana Najljubši podjetnik: Steve Jobs Naj app: Chat GPT Zaključna nauka: ·      Potrebno se je nenehno učiti in biti radoveden, pridobivati nova znanja na različnih področjih. ·      Potrebno si je želeti doseči cilje in upati si.

Ob delu kanadskega filozofa Josepha Heatha Razsvetljenstvo 2.0: kako povrniti razum v politiko, gospodarstvo in naša življenja se pogovarjamo s sociologinjo dr. Ksenijo Vidmar HorvatVečkrat lahko slišimo, da je družba, v kateri živimo, dediščina tistega intelektualnega projekta, ki so ga v 18. stoletju zagnali francoski in škotski razsvetljenci. In vendar bi verjetno le malokdo nasprotoval oceni, da smo danes vsaj v zahodnih družbah priča vedno večjemu razkolu v dojemanju resničnosti, ki jo živimo, da smo priča vedno več dvomom o legitimnosti ne le politikov, ki nas vodijo, ampak tudi institucij, na katerih slonijo naše družbe, ter celo znanstvenih spoznanj, ki naj bi nam omogočala načrtovanje prihodnosti in so dolgo veljala za razmeroma zanesljivo avtoriteto, da ne govorimo o vedno večji nestrpnosti in težnjah po utišanju razprav o določenih vprašanjih z ene in druge strani političnega pola. V tovrstnem vzdušju pa seveda ni nenavadno, da naše politično razpravljanje bolj kot razumna debata o najboljših mogočih politikah ter gospodarskih in družbenih ureditvah postaja podobno vedno glasnejšemu in vedno bolj čustveno nabitemu kričanju z vseh strani, v katerem se zdi razsvetljenski projekt razumnega upravljanja družbe kot popolna utopija. Če del politikov in javnosti ob tem s prstom kaže na družbene medije, populistične politike, vplivneže in teoretike zarot ter prezirljivo vzdihuje nad neukimi in neracionalnimi množicami ter vztrajno izumlja vedno nove rubrike preverjanja dejstev, pa je verjetno že jasno, da to nima večjega učinka in velikokrat le še utrjuje v marsičem pravilno prepričanje, da trenutne elite nimajo razumevanja življenjske izkušnje običajnega človeka. Ob vsem tem se torej postavlja vprašanje, ali je razsvetljenski projekt, na katerem smo utemeljili svoje družbe, v 21. stoletju dokončno iztrošen in moramo nad njim dvigniti roke ter iskati povsem drugačen način sobivanja in političnega upravljanja? Ali pa imajo prav nekateri misleci, ki se jim zdi nujna obuditev razsvetljenskega pristopa in ponovne vpeljave razuma v različne sfere našega družbenega življenja? Ter kako bi bilo to sploh mogoče? To so nekatera od vprašanj, o katerih se bomo ob nedavno prevedenem delu kanadskega filozofa Josepha Heatha Razsvetljenstvo 2.0: kako povrniti razum v politiko, gospodarstvo in naša življenja pogovarjali s sociologinjo dr. Ksenijo Vidmar Horvat z ljubljanske Filozofske fakultete, ki je besedilu pripisala tudi spremno besedo. foto: izsek iz naslovnice knjige Razsvetljenstvo 2.0

Gost oddaje Obrazi sosednje ulice je zgodovinar David Hazemali, član Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Hazemali je pred kratkim za doktorsko disertacijo z naslovom 'Slovenski Američani, Združene države Amerike in prva svetovna vojna' prejel tudi nagrado Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu. Z gostom smo se pogovarjali o njegovih dognanjih.

Kakšne so lastnosti dobrih, kakovostnih igrač in kako jih prepoznamo glede na ciljno starostno skupino? Pri izbiri igrač je ključno, da znotraj otrokovih želja prepoznamo boljše in slabše možnosti za njegov razvoj. Obenem velja, da sta tako premalo zahtevna kot tudi prezahtevna igrača navadno slabši izbiri. Sogovornica: izr. prof. dr. Urška Fekonja z Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

In zakaj se celo danes še vedno zdi, da nam zgodba o metamorfozi Rima iz republike v cesarstvo, zgodba, v kateri nastopajo tako slavne osebnosti, kot so Cezar, Ciceron, Mark Antonij in Avgust, pravzaprav razkriva nekaj ključnega o nas samih, o družbi, politiki in identiteti Zahoda?Zdaj, ko je bil Donald Trump vnovič izvoljen za predsednika Združenih držav, se številni po svetu sprašujejo, ali so ameriški republiki šteti dnevi. A kako natanko republika propade? Kako družbeno-politične institucije, v katerih se lahko udejstvuje razmeroma širok, razmeroma heterogen krog ljudi, nadomesti režim, kjer se pravzaprav vsa oblast zgošča okoli enega samega človeka? Nemara najbolj znamenit primer take metamorfoze najdemo v starem Rimu, ki se je proti koncu prvega stoletja pred našim štetjem iz približno pol tisočletja stare republike preobrazil v imperij. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako in zakaj je rimska republika propadla? – Odgovore sta nam pomagala iskati dr. Gregor Pobežin, predavatelj na koprski Fakulteti za humanistične študije in raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino, ter dr. David Movrin, predavatelj na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete. foto: Karl Theodor von Piloty – Cezarjev umor, 1865, izrez (Državni muzej Spodnje Saške / Wikipedija, javna last)

Študij etnologije, ki se mu je pozneje pridružila še kulturna antropologija, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani v osmih desetletjih od njegove ustanovitve doživel velik razvoj. Na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Zavetiški ulici 5 so se z raziskavami načinov življenja v Sloveniji in različnih delih sveta uveljavili kot pomembno mednarodno središče te vede. O pomenu etnologije ter o odprtju razstave, ki so jo ob 60-letnici disertacije doktorja Slavka Kremenška Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem na Krakovskem nasipu v okviru študijskega procesa zasnovali na oddelku, se je Julija Kandare pogovarjala z dr. Boštjanom Kravanja in dr. Veroniko Zavratnik z ljubljanske Filozofske fakultete.

Pri Švedski akademiji so v utemeljitvi zapisali, da piše avtorica "intenzivno poetično prozo, ki se spopada z zgodovinskimi travmami in razkriva krhkost človeškega življenja«. V slovenščini imamo do zdaj samo roman Vegetarijanka Han Kang; prevedla ga je Urša Zabukovec iz španščine, izšel je pri založbi Mladinska knjiga. Roman je sicer v Južni Koreji izšel že leta 2007, čez devet let pa je dobil mednarodno Bookerjevo nagrado. Prav o tem romanu, pa tudi sicer o korejski književnosti, se Tadeja Krečič pogovarja z Evo Vučkovič, asistentko na oddelku za azijske študije Filozofske fakultete v Ljubljani.

Nekdaj samoumevno ekskluzivnost človeške inteligence danes umetna inteligenca postavlja pod vprašaj. Zmogljivi modeli globokih nevronskih mrež so namreč z vrtoglavim tempom kos vse zahtevnejšim nalogam, ki so bila še včeraj v izključni domeni človeka, na določenih področjih pa nas že povsem prekašajo. Ob tem nam zastavljajo vrsto najbolj temeljnih vprašanj: kaj sploh je inteligenca? Kakšen vpliv na človeka bo imela ta nova vrsta intelektualne konkurence, bomo na inteligenco in človeka začeli gledati kaj drugače? Kakšni novi uvidi se nam odpirajo z inteligentnimi orodji in kaj nam povejo skupne točke in razlike med človeško in strojno inteligenco? O teh vprašanjih so v tokratni Intelekti razmišljali strokovnjakinja za umetno inteligenco doc. dr. Marinka Žitnik z Univerze Harvard, jezikoslovec doc. dr. Gašper Beguš s kalifornijske Univerze Berkeley, filozofinja prof. dr. Olga Markič in psiholog prof. dr. Valentin Bucik, oba s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: Pixabay

Kakšen je odnos do minljivosti in smrti, ki se je razvil v kontekstu budističnih filozofsko-religijskih tradicij?»Strah pred smrtjo že skozi celotno zgodovino človeštva predstavlja nekakšno pogonsko gorivo iskanja poti, ki bi vodile do nesmrtnosti, budizem pa je razvil posebne strategije soočanja s smrtnostjo in njenim sprejemanjem, kar naposled vodi do izničenja smrti same.« Takole v zborniku V iskanju Buddhe : sprehodi po krajinah budistične filozofije, ki je letos izšel pod okriljem Založbe Univerze v Ljubljani, piše filozofinja dr. Nina Petek, sicer predavateljica azijskih filozofij, religij in kultur na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete. A kakšne natanko so te strategije? In kaj naj bi pravzaprav pomenila ta zagonetna, skorajda nemogoča misel, da v kontekstu budistične misli navsezadnje pridemo do izničenja smrti same? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Petek.   foto: Nina Petek (Goran Dekleva)

Nekateri ljudje s tega sveta odidejo mirno, drugi življenje končajo s težko smrtjo. Predvsem hude izkušnje ljudi na območjih vojn, genocidov in drugih kriz povečajo pogostost različnih vrst trajnejših komunikacij živih z umrlimi ali obratno. Vloga mrtvih v življenju posameznikov v sodobni družbi je projekt, ki ga vodi dr. Mirjam Mencej, profesorica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Mrtvi se lahko pojavijo v sanjah, zagledamo jih nenadoma, začutimo njihovo prisotnost v obliki vonja, slišimo glasove, vidimo znamenja, nas k njim pritegnejo predmeti. O moči, tvornosti umrlih v širših družbenih kontekstih in komunikaciji z duhovi na območjih tranzicijskih postsocialističnih držav tokrat v oddaji Kulturni fokus.     foto: pixabay

Izid predsedniških volitev v Združenih državah ne bo pomembno vplival le na ameriško notranjo politiko, ampak tudi na položaj na svetovni geopolitični šahovniciV Združenih državah so predsedniške volitve pred vrati, njihov izid pa slej ko prej ne bo pomembno vplival le na ameriško notranjo politiko, ampak tudi na položaj na svetovni geopolitični šahovnici. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako bi zmaga Donalda Trumpa oziroma Kamale Harris utegnila vplivati na zapletanje in razpletanje ključnih, strateško najpomembnejših kriznih žarišč našega časa – od vojne v Ukrajini prek konflikta na Bližnjem vzhodu do rastočih napetosti okoli Tajvana. V tem kontekstu nas je prvenstveno zanimalo, kaj voditelji Rusije, Kitajske, Izraela, Irana pa še kakšne države pravzaprav pričakujejo od obeh kandidatov? Koga si, drugače rečeno, po volitvah bolj želijo videti v Beli hiši in, jasno, zakaj? – Odgovore so nam pomagali iskati naš nekdanji dopisnik iz Moskve, Miha Lampreht, pa politolog, predavatelj na Fakulteti za menedžment Univerze na Primorskem, dr. Primož Šterbenc, ter sinologinja, predavateljica na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Maja Veselič.   foto: uradna vladna portreta Kamale Harris in Donalda Trumpa (Wikipedija, javna last)

Dezinformacije so postale stalne spremljevalke dogajanja v svetu; srečamo jih pri volilnih kampanjah, pri informacijah o dogajanju na vojnih območjih ter pri vrsti drugih dogodkov, od velikih do zelo lokalnih. Poleg tega bo vsaka ciljna skupina deležna svoje, po meri ukrojene pošiljke dezinformacijskih vsebin. A ta vseprisotnost med seboj pogosto tudi nasprotujočih si dezinformacij prav nič ne zmanjšuje njihovega učinka. Ne glede na to, kako očitne ali celo absurdne so, se zdi, da jim nekako kar ne zmoremo stopiti na prste. Zakaj? Smo se morda resničnosti preprosto naveličali? Po stoletjih vladavine racionalnosti in poudarjanja ključne vloge znanja in izobraževanja za doseganje t. i. družbenega napredka se včasih zdi, da je tej strategiji zmanjkalo nagovorne moči. Ali pa je, po drugi strani, resničnost postala tako temačna in neobetavna, da se ji skušamo na različne načine izogniti, tudi z močnejšim zatekanjem v alternativne resničnosti?Od kod pravzaprav izvirata moč in vpliv dezinformacij, zakaj številne strategije boja proti njim nimajo pravega učinka, in kakšen je njihov širši vpliv na današnjo družbo, bodo v današnji Intelekti razmišljali filozofinja doc. dr. Jela Krečič s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, prof. dr. Igor Vobič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in direktor zavoda Državljan D, ki se posveča človekovim pravicam v informacijski družbi, Domen Savič.

Dejavniki, ki narekujejo izbiro najustreznejšega zakonskega partnerja ali partnerke, se skozi zgodovino vedno znova spreminjajo. Vsako obdobje ima svoje specifike, na katere seveda močno vplivajo širša družbena, ekonomska in politična dogajanja. Tako je bilo tudi v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja, ko se je slovenski prostor demokratiziral, nacionaliziral in industrializiral, vsi takratni izobraženci pa so obilo brali tudi romantično ljubezensko poezijo. Kako je torej pred stoletjem in več tedanji javni diskurz na Slovenskem obravnaval idealnega partnerja? Kako so v sfero zasebnega, intimnega izbiranja najustreznejšega življenjskega sopotnika posegali dejavniki, ki jih praviloma štejemo za neosebne, javne? Kaj lahko iz konkretnih poročnih strategij ljubljanske premoženjske oziroma izobraženske elite razberemo o materialnem in predstavnem svetu teh ljudi? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja nam v tokratnih Sledeh časa nas pomagata iskati zgodovinarki doc. dr. Irena Selišnik in doc. dr. Ana Cergol Paradiž, obe s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Kako trajne so pravzaprav bile spremembe v poljih politike, življenjskega sloga in celo delovnih praks, ki so se v 60. in 70. letih 20. stoletja zgodile pod praporom rockovske glasbe?Saj je težko verjeti, a 26. julija bo Mick Jagger dopolnil 81 let. Paul McCartney je 82. svečko na rojstnodnevni torti upihnil junija, Bob Dylan pa jih ima celo že 83. Ni kaj, bogovi rocka so se postarali. In čeprav so tako njihovi koncerti kakor nove studijske plošče še vedno razprodani, se zdi čas kar primeren, da povlečemo končno bilančno črto pod glasbeno revolucijo, ki so jo omenjeni glasbeniki pa tudi njihovi že pokojni vrstniki – od Janis Joplin in Tine Turner do Jimija Hendrixa in Davida Bowieja – sprožili v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, ali klasični rock sploh še navdihuje ustvarjalke in ustvarjalce, ki danes kraljujejo na vrhovih lestvic popularne glasbe – od ameriške megazvezdnice Taylor Swift do kraljev korejskega popa, skupine BTS? Zanimalo nas je tudi, kako trajne so pravzaprav bile spremembe v poljih politike, življenjskega sloga in celo delovnih praks, ki so se zgodile pod praporom rockovske glasbe? No, navsezadnje pa smo se tudi vprašali, ali je v sodobni, heterogeni, razsrediščeni in digitalizirani kulturni krajini glasba še naprej tisti ključni kulturno-umetnostni fenomen, ob katerem glavnina mladih odrašča, se pravi: išče svoj, od staršev in tradicije neodvisen vrednostni sistem oziroma pogled na svet? Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja sta nam pomagala iskati naša tokratna gosta: antropolog, predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Rajko Muršič, ter sociolog kulture, predavatelj na Oddelku za sociologijo iste visokošolske ustanove, dr. Jože Vogrinc.   Foto kolaž: - Paul McCartney, med koncertom v Sao Paolu, 2019 (Cecioka /Wikipedia)- Mick Jagger, med koncertom v Londonu, 2022 (Ralph_PH / Wikipedia)- Bob Dylan, med koncertom v Vitoria-Gasteizu, 2010 (Alberto Cabello / Wikipedia)

Franc Schreiner, spodnještajerski duhovnik in narodni buditelj, je izjemen pa hkrati, paradoksno, tudi tipičen predstavnik podeželskih kaplanov in župnikov, ki so si okoli leta 1900 na vso moč prizadevali v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmetaFranc Schreiner se je rodil leta 1872 v Lokavcih na Murskem polju. Za mašnika je bil posvečen leta 1896, glavnino svojega pastirskega dela pa je opravil v Dobrni (kjer je kot kaplan služboval med letoma 1900 in 1907), Žalcu (tamkajšnji kaplan je bil v obdobju 1907–1917) in, nazadnje, v fari Šentilj pri Velenju (dotično župnijo je vodil od leta 1917 do upokojitve leta 1938). Umrl je med drugo svetovno vojno, leta 1943. Zdi se, da je bilo vse njegovo dolgoletno pastirsko delovanje podloženo z eno samo mislijo: da se duhovnik, ki mu je resnično mar za vernike, nikakor ne sme skrivati za oltarjem, temveč mora stopiti med ljudi in si pošteno zavihati rokave, da bi jim pomagal – ne le v duhovno-verskem, ampak tudi ekonomsko-socialnem in kulturno-prosvetnem smislu. Zato je tako v Dobrni kakor v Žalcu in Šentilju energično ustanavljal hranilnice in zadruge, ljubiteljske pevske zbore in gledališke skupine, bralne krožke, gasilska društva. Da bi zagnal vso to civilno-družbeno infrastrukturo se ni pomišljal seči v lasten žep, za nameček pa je kmete seznanjal še z novimi poljedelskimi tehnikami in jih učil, kako navsezadnje ravnati s pridelkom kot tržnim blagom. Seveda pa Schreiner ni bil mož brez napak; v svojem gorečem in neutrudnem zavzemanju za slovenski narod kot katoliški narod – zdi se, da nacionalne ideje in evangeljskega sporočila sploh ni znal misliti neodvisno ene od drugega – je znal biti nepremišljen, navijaški, grob in konflikten. Njegove tarče pa niso bili le tisti, ki so še v Avstro-Ogrski simpatizirali z nemško nacionalno idejo; prav zagrizeno se je znal spraviti tudi nad sonarodnjake liberalnih nazorov. Franc Schreiner, skratka, ni bil svetnik. Bil pa je eden tistih mož, ki so si ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja z zavzetostjo, ki je danes tako rekoč nihče več ne premore, prizadevali in navsezadnje tudi uspeli v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta iz revščine in zaostalosti. Na ta način so poskrbeli, da smo Slovenci kot narod stali in obstali tudi v moderni dobi, o čemer smo podrobneje govorili v predhodni oddaji. Njegov portret nam je za tokratne Sledi časa pomagal izrisati antropolog, dolgoletni predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Božidar Jezernik.   foto: župnik Franc Schreiner s šentiljskimi šolarji ob zaključku šolskega leta, sredi 30. let 20. stoletja

Odprava tlačanstva, gradnja železnic in tovarn ter vzpon kapitalističnega gospodarskega sistema so sredi 19. stoletja vzpostavili čisto nov svet, ki ga naši predniki niso dobro razumeli. Kako so odgovorili na ta pretres?Ko se razgledujemo po današnjem svetu, ko se soočamo s trojnim primežem planetarnega ekološkega kolapsa, zaostrenih geopolitičnih nestabilnosti in digitalne revolucije, se nam kaj lahko zazdi, da se svet pred našimi očmi obrača na glavo, da stare gotovosti kratko malo ne veljajo več in da je edino, kar je mogoče z zanesljivostjo reči o prihodnosti, to, da je črna. Pa vendar nam zaradi tega še ni nujno treba podleči tesnobi, malodušju ali kar grozi. Zgodovina nam namreč dovolj jasno kaže, da se je svet tudi že kdaj prej radikalno preobrazil, pa so v zagatnem položaju naši predniki vendarle našli nova trdna tla pod nogami. Enemu takemu, dovolj kompetentnemu in torej tudi up zbujajočemu primeru soočanja s kar najbolj korenitimi družbenimi spremembami smo se posvetili v Sledeh časa 30. junija in 7. julija 2024. V zaporednih dveh oddajah smo namreč razmišljali o pretresih, s katerimi smo se Slovenci soočali v drugi polovici 19. stoletja, o odgovorih, ki smo jih takrat poiskali, in o ključni vlogi, ki jo je v tem kontekstu – nemara kontraintuitivno – odigrala slovenska duhovščina. Pri vsem tem nam je bil v pomoč izvrsten poznavalec tega obdobja, antropolog, dolgoletni predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Božidar Jezernik.   foto: Južna železnica je povezovala Dunaj s Trstom in je bistveno pripomogla k industrializaciji ter modernizaciji Habsburškega cesarstva; na sliki vidimo Borovniški viadukt, kakor ga je leta 1857 upodobil Johann Varrone

Albert Camus: »Usoda in mogoče tudi veličina Kafkovega dela je v tem, da pušča odprte vse možnosti in nobene ne potrjuje.«V romanih in kratkih zgodbah Franza Kafke, ki pogosto tematizirajo zapleteno, skrivnostno, celo nedoumljivo delovanje birokracije, se tako mojstrsko prepletajo in vzajemno dopolnjujejo občutki tesnobe, krivde, odtujenosti, jalovosti in nesmisla, da je – v pridevniški obliki »kafkovski« – njegov priimek navsezadnje postal nekakšen sinonim za moderno dojemanje sveta. Je torej Kafka, od čigar smrti je 3. junija minilo natanko sto let, pravzaprav osrednji avtor svetovne literature 20. stoletja? In če to drži, zakaj proza tega pisatelja, ki se je julija leta 1883 rodil v Pragi nemško govorečim staršem judovskega rodu, nagovarja bralke in bralce celo danes, ko pa smo vendar že globoko zakorakali v 21. stoletje? Kaj nam, drugače rečeno, sporočajo Kafkovi romani, kot so Amerika, Proces in Grad, pa kratke zgodbe, kot so Preobrazba, Sodba, Gladovalec in V kazenski koloniji, da se jih ne naveličamo brati? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Mladena Dolarja ter dr. Vaneso Matajc in dr. Vida Snoja, komparativista, ki predavata na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Foto: skice, ki jih je narisal Franz Kafka (Wikipedia, javna last)

Jeseni leta 1920 so na železniški postaji v Ljubljani izstopili mornariški častnik s tropsko čelado na glavi, mlada Japonka v kimonu, dva otroka, oblečena po evropski modi in osem majhnih kužkov, pekinžanov. Če gre za dogodek, ki bi pozornost nedvomno vzbudil tudi danes, pa je bil za Ljubljano pred dobrim stoletjem, ko je bilo stikov med oddaljenimi deželami toliko manj, to resnično neobičajen prizor. Še toliko bolj, ker - kot bomo videli - ni šlo le za kakšne ekscentrične turiste, ki bi se po nekem slučaju odločili obiskati prvo Jugoslavijo in jo po nekaj tednih tudi zapustili, ampak za zakonca, ki sta se v Ljubljano iz Pekinga preselila za stalno, s seboj pa privlekla tudi na desetine kubikov redkega kitajskega pohištva in umetnin, ki vse do danes tvorijo največjo zbirko tovrstnih predmetov pri nas.Nenavadno zgodbo o Ivanu Skušku in Tsuneko Kondō Kawase oziroma Mariji Skušek ter njuni fascinantni zbirki - ki so si jo ljudje v sredini preteklega stoletja ogledovali kar pri njima doma, od 29. maja naprej pa bo na ogled tudi v Slovenskem etnografskem muzeju - sta nam za tokratne Sledi časa pomagali predstaviti dve izmed avtorjev razstave Azija sredi Ljubljane v SEM-u, sinologinji dr. Helena Motoh z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in dr. Nataša Vampelj Suhadolnik z ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Marija in Ivan Skušek, Slovenski etnografski muzej

Gost oddaje proti etru spet ta dež je umetniški direktor revije Outsider Matevž Granda, ki se kot arhitekt navdušuje gradnji z zbito zemljo, eno najbolj arhaičnih tehnik, kar jih človeštvo pozna, ki pa je vse bolj prisotna v sodobni arhitekturi. Marsikje po svetu in tudi v Sloveniji izvajajo posebne izobraževalne delavnice, saj postaja gradnja z zemljo vse pomembnejša. Revija Outsider je lani organizirala mednarodno delavnico Arhitektura in zemlja, ki je privabila izredno zanimanje mladih iz vseh koncev sveta. Med drugim so raziskovali različne možnosti, ki jih omogoča že preprost vogalni zidni modul. Matevž Granda se je pred kratkim pridružil odpravi v Egipt , ki je pod okriljem Filozofske fakultete obiskala kraje, kjer je arhitekt Milan Kovač deloval v 80.letih z različnimi predlogi, kako ohranit eno najstarejših dediščin na svetu.

60 let od jugoslovanskega sodelovanja v obsežni akciji reševanja spomenikov stare Nubije, ki jo je kmalu zatem poplavilo akumulacijsko jezero Asuanskega visokega jezuKo danes pomislimo na aktivnosti socialistične Jugoslavije v tujini, nam bržkone na misel pridejo pompozni obiski maršala Tita, široko obiskane konference Gibanja neuvrščenih ter morda megalomanska gradnja tovarn in infrastrukture v manj razvitih prijateljskih državah. Redkokdo pa bi si, po drugi strani, verjetno pred očmi zarisal, kako naša nekdanja država vlaga velike količine denarja v reševanje starih egipčanskih templjev in svoje restavratorje pošilja, da skrbno selijo in restavrirajo starokrščanske stenske poslikave v Egiptu. In vendar je bila Jugoslavija - sploh glede na svojo relativno majhnost in slabo razvitost v tistem času - ena bolj aktivnih držav v reševanju arheološke dediščine, ki so jo v prvi polovici 60-ih leti preteklega stoletja pod okriljem Unesca selili iz območja stare Nubije, ki mu je bilo usojeno postati akumulacijsko jezero nad novozgrajenim Asuanskim visokim jezom. To nenavadno jugoslovansko misijo in zgodovinski kontekst, v katerem je potekala, sta nam za tokratne Sledi časa pomagala predstaviti dr. Jan Ciglenečki z Oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in mladi raziskovalec na tamkajšnjem Oddelku za zgodovino Žiga Smolič, ki sta na to temo decembra pripravila tudi razstavo v Egipčanskem muzeju v Kairu. Oddajo je pripravila Alja Zore.   Foto: člani jugoslovanske odprave – Mihajlo Vunjak, Milorad Medić in Miha Pirnat (od leve proti desni) – pred konserviranimi in utrjenimi fragmenti iz cerkve Šeik Abd el Gadir, Sudan 1964; arhiv Mihe Pirnata

Znanstveniki so razvili revolucionarno metodo, kako naposled prebrati zoglenele papirusne zvitke iz knjižnice v starorimskem Herculaneumu, na katerih bi se utegnila skrivati velika izgubljena dela antičnega svetaNa znanem mestu v sagi o Vojni zvezd mojster Yoda pripomni, da je težko videti v prihodnost, ker je ta pač v nenehnem gibanju. Vse lepo in prav, ampak nekaj podobnega bi najbrž lahko rekli tudi o preteklosti. Naše razumevanje tega, kako so ljudje nekoč živeli, delali, mislili in čustvovali, se namreč dopolnjuje, spreminja in premika z vsakim arheološkim izkopavanjem, z vsakim dolgo pozabljenim dokumentom, odkritim v državnem arhivu, z vsako porumenelo fotografijo, najdeno na zaprašenem podstrešju. To gibanje je praviloma seveda inkrementalnega značaja, no, tu in tam pa zgodovinarji, arheologi in drugi humanistični znanstveniki odkrijejo kaj tako velikega, tako pomembnega, da se lahko naš pogled na preteklost obrne na glavo čez noč. In vse kaže, da se je nekaj takega zgodilo pred nekaj meseci v južni Italiji. Za kaj torej gre? Ko so najzgodnejši arheologi v 18. stoletju začeli odkopavati antične Pompeje in druga naselja, ki jih je leta 79 pokopal izbruh Vezuva, so v eni izmed vil na robu mesteca Herculaneum odkrili tudi sobo, v kateri je bilo na stotine sicer zoglenelih in krhkih, a vendar intaktnih papirusnih zvitkov. To so bile, jasno, rimske knjige. Kaj v njih piše, doslej ni mogel prebrati nihče, pred nekaj meseci pa so znanstveniki sporočili, da so razvili pionirsko metodo, kako s pomočjo umetne inteligence vendarle pokukati v te knjige. Posledično se nam obeta, da bomo lahko zdaj prebirali grške in rimske knjige, za katerimi se je v počasnem teku stoletij izgubila vsaka druga sled. A kakšna dela bi se utegnila skrivati v tej zogleneli herkulanejski knjižnici? Bomo nemara odkrili še neznana besedila grških in rimskih književnikov, znanstvenikov in filozofov, med njimi morda celo pisanja Sapfo, Aristotela ali Livija? Bo zaradi teh novih uvidov treba navsezadnje na novo napisati kar celotno zgodovino antike? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo v studiu gostili tri izvrstne poznavalce grško-rimskega sveta: predavatelja na koprski Fakulteti za humanistične študije in raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino, dr. Gregorja Pobežina, ter dr. Sonjo Weiss in dr. Davida Movrina, oba predavatelja na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete.   foto: stenski mozaik v hiši št. 22 v Herculaneumu, ki prikazuje morskega boga Neptuna in Salacio, boginjo slane vode (Goran Dekleva)

Današnja digitalizirana družba je povsem odvisna od nepregledne množice naprav, ki med seboj komunicirajo in omogočajo, da vsi procesi in vse naše komunikacije potekajo bolj ali manj nemoteno. Temelj, ki to omogoča, so integrirana vezja oziroma, po domače, čipi. Naj gre za najbolj običajno digitalno uro, pralni stroj ali avto, ali pa za pametne telefone, satelite in superračunalnike, takšni ali drugačni čipi so vsepovsod. Toda dostopnost čipov ni samoumevna.Večina vseh čipov danes in skoraj vsi najnaprednejši so izdelani na Tajvanu. Tajvan pa je vse prej kot varen kraj za proizvodnjo temeljne tehnologije sodobnega sveta. Zaradi navzkrižnih interesov Združenih držav Amerike in Kitajske se prav Tajvan pogosto omenja kot najbolj nevralgična točka za potencialni spopad globalnih razsežnosti. Zapletena zgodbi o čipih, temeljni tehnologiji sodobnega sveta, je v središču tokratne Intelekte, v kateri sodelujejo:- dr. Saša Bajt z Instituta Desy v Hamburgu, ki je sodelovala pri razvoju ključne tehnologije, na podlagi katere se danes izdelujejo najzmogljivejši sodobni čipi;- prof. dr. Patricio Bulić s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani;- sinologinja, vodja Centra za tajvanske študije doc. dr. Saša Istenič Kotar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani;- prof. dr. Andrej Žemva z Laboratorija za načrtovanje integriranih vezij na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.

Kaj se je resnično dogajalo v vojnem in povojnem času na Primorskem, v Istri in v Dalmaciji ter zakaj so ti tragični dogodki v zadnjih desetletjih postali tako privlačna snov za od zgodovinskih dejstev vedno bolj oddaljeno italijansko politično propagando?Nobena zgodovinska, še zlasti vojna ali povojna situacija, ni črno-bela. V vseh vojnah se, na eni in na drugi strani, pojavljajo tudi nedolžne žrtve in usoda sleherne izmed njih je tragična. Če teh žrtev ne gre pozabiti in jih popolnoma utopiti v širšem toku zgodovine, pa je ravno tako nevarno skozi njihove zgodbe izkrivljati preteklost in jo izrabljati za politično propagando. Prav to se v zadnjih desetletjih intenzivno dogaja s tem, kar z italijansko besedo za kraška brezna posplošeno imenujemo »fojbe«. Izvensodne usmrtitve nekaj tisoč povečini italijanskih sodelavcev fašističnega režima, ki so se deloma že med, predvsem pa ob koncu druge svetovne vojne zgodile na Primorskem in v Istri - in smo v našem prostoru o njih resnično dolgo molčali - se namreč v čustveno nabiti retoriki italijanskih osrednjih medijev in (ne le desničarskih) politikov brez vsakega zgodovinskega konteksta in obsojanja fašizma prikazujejo kot povsem neizzvan zločin barbarskih komunističnih Slovanov nad blagohotnimi in civiliziranimi Italijani, ki so žrtve krutih Jugoslovanov postali izključno zaradi svoje narodnosti. Podobno je z ezuli: če je bila usoda okrog 200 tisoč Italijanov, ki so se po ocenah zgodovinarjev izselili iz območja, ki je po vojni pripadlo Jugoslaviji, res marsikdaj tragična, se je v italijanski različici spremenila kar v prisilni izgon, ki je pod imenom »eksodus« dobil skorajda biblične razsežnosti. Kaj se je torej na tem območju v resnici dogajalo v vojnem in povojnem času? Kako lahko to dogajanje vidimo v širšem zgodovinskem kontekstu tega prostora, pa tudi v kontekstu povojnih obračunavanj in preseljevanj, ki so se takrat dogajala drugod po Evropi? Ter kako se je percepcija teh dogodkov skozi nadaljnjo zgodovino spreminjala na obeh straneh meje in zakaj so Italijani ravno v zadnjih desetletjih začeli ob hkratnem zamolčevanju fašističnih zločinov tako veliko govoriti o nečem, kar je prej dolgo ostajalo zgolj v spominih ezulov in med skrajno desnico ob vzhodni italijanski meji? O tovrstnih vprašanjih se bomo nekaj dni pred prihajajočim italijanskim Dnevom spomina na fojbe in izgon Italijanov iz Julijske krajine, Istre in Dalmacije pogovarjali v tokratni Intelekti. Z mano v studiu so trije zgodovinarji, dr. Nevenka Troha z Inštituta za novejšo zgodovino, ki je bila tudi članica mešane slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije, ki je leta 2000 sprejela skupno poročilo o dogajanju, ki ga bomo obravnavali, dr. Gorazd Bajc z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru ter sodelavec znanstveno-raziskovalnega središča Koper, italijanski zgodovinar dr. Federico Tenca Montini. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

Svetovno združenje za spolno zdravje v Deklaraciji o spolnih pravicah ugotavlja, da se spolnega zdravja ne da opredeljevati brez širšega razumevanja spolnosti, za njegovo doseganje pa je ključna celovita in sistematična spolna vzgoja, ki mora biti prilagojena starosti, znanstveno natančna, kulturno kompetentna in osnovana na človekovih pravicah, enakosti spolov ter pozitivnem pristopu k spolnosti in užitku. Od leta 1985 v Sloveniji nimamo več samostojnega predmeta spolne vzgoje, mladi večino informacij dobijo na spletu, kjer naletijo tudi na številne dezinformacije, mite, stereotipe, predsodke, laži. Pogosto je vir informacij za njih tudi pornografija, ki jo, vsaj v začetku, gledajo tudi kot izobraževalno vsebino. Ali torej potrebujemo ne le sistematično temveč predvsem celovito spolno vzgojo v šolah? Urška Henigman se je o tej obširni in kompleksni problematiki pogovarjala z gosti v studiu. To so bili: Zgodovinarka doktorica Maja Vehar, ki je raziskala smernice spolnovzgojnega dela od 50. do 70. let 20. stoletja v Sloveniji, Tinkara Srnovršnik, doktorica medicine specialistka ginekologije in porodništva, ki kot strokovna sodelavka sodeluje pri portalu NIJZ za mlade #tosemjaz, učiteljica biologije Zorica Potisk, ki je na Gimnaziji Kočevje ves čas na voljo dijakinjam in dijakom za pogovore o spolnosti in intimi, športna pedagoginja Špela Bergoč z Zavoda za šolstvo, sociolog in med drugim tudi raziskovalec intimnih življenjskih stilov mladih profesor doktor Roman Kuhar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in raziskovalec Tim Prezelj, ki je pripravil analizo kurikuulumov in učbenikov s področja spolne vzgoje v Sloveniji.

Njeno življenje ni bilo lahko. Izgubila je edinega otroka, podpirala v vojni poškodovanega moža in kariero gradila v moškem akademskem svetu ter v času najostrejše stalinizacije.Kot pravijo, naj bi prva slovenska filozofinja, dekanja in izvrstna pedagoginja Alma Sodnik osivela že pri 30. Toda nikoli ni opustila svoje strasti do filozofije in svoje predanosti poučevanju. To briljantno učenjakinjo, poliglotko in na novo odkrito vzornico mnogim generacijam študentov predstavljamo v seriji portretov pomembnih slovenskih znanstvenikov. Portret Alme Sodnik so nam pomagali spisati filozofa Olga Markič s Filozofske fakultete v Ljubljani in Bojan Žalec s Teološke fakultete v Ljubljani ter Helena Koder, ki jo z Almo Sodnik vežejo družinske vezi in ki je gostovala v oddaji Ars Humana, ki jo je marca vodil Gregor Podlogar.