Podcasts about filozofski

Mateja Gaber, lektorica za nemški jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je predlani prevedla in uredila bogato antologijo nemške srednjeveške lirike 'Minezang', zdaj so pred nami pesmi Waltherja von der Vogelweideja izpred osmih stoletij. V knjigi z naslovom 'Ljubezen, kdo ti dal je moč?' je s svojim prevodom približala njegovo jezikovno in pesniško veščino, izraz njegove ljubezni do pristne ženske. Ženske ki ni namišljen ideal, ampak je iz mesa in krvi. V radijskem pogovoru osvetljuje tudi čas, v katerem je pesnik živel, njegove politične ideje in predvsem pomen njegovega pesništva.

Še nekaj dni in od izginotja pančenlame, druge najvišje verske avtoritete v tibetanski hierarhiji, bo minilo 30 let! Skupaj z družino je izginil 17. maja 1995, za njim se je takrat izgubila vsaka sled. Na ta dogodek smo spomnili v Torkovem kvizu, ko nas je na "streho sveta" popeljal Dragan Potočnik, prof. neevropske zgodovine (predvsem zgodovine Azije in Afrike), ki predava na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru.

Kako oblikujemo in spreminjamo svoja prepričanja ter koliko smo pri tem racionalni?Iz lastnih izkušenj vemo, da človeška prepričanja niso nujno vedno najbolj zanesljiva in racionalna. Četudi nam večinoma razmeroma dobro služijo pri vsakodnevnem preživetju, so včasih zelo toga in trdovratna ter se na vse pretege upirajo novim informacijam, ki bi jih postavile pod vprašaj, spet drugič so površna in zavajajoča. Kako torej naša prepričanja sploh oblikujemo? Kaj jih utrjuje in kdaj smo jih pripravljeni spreminjati? Koliko so naša prepričanja racionalna in kaj vse vpliva na to, da nečemu verjamemo, četudi za to nimamo nujno najboljših dokazov? Ter kako nam pri preučevanju prepričanj lahko pomaga računalniško modeliranje? To so nekatera od vprašanj, ki se jim bomo posvečali v tokratnih Podobah znanja, ko pred mikrofonom gostimo podoktorskega raziskovalca na Filozofski fakulteti Univerze v Münchnu in docenta na mariborski Filozofski fakulteti, filozofa dr. Boruta Trpina. 

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne na evropskih tleh. To je bil najsmrtonosnejši oborožen konflikt v človeški zgodovini, posledice katerega so bili več deset milijonov smrtnih žrtev, od tega večina civilnih, grozote holokavsta, številni vojni zločini in velikansko uničenje. Vse te strahote so prinesle tudi streznitev in spoznanje, da je vsekakor treba preprečiti ponovitev česa podobnega. Toda ob tem, ko praznujemo obletnico konca ene velike vojne, se hkrati pripravljamo na naslednjo. Močno so se zamajali tako svetovna družbena ureditev kot prizadevanja za mir. Že bližnja prihodnost je zelo negotova. O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Ksenija Vidmar Horvat, profesorica sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Božo Repe, profesor zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Petra Roter, profesorica mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbe vede Univerze v Ljubljani.

Kaj pa če so subjektivno intonirane religiozne pesmi, ki jih je svetnica pisala v 12. stoletju, morale počakati skoraj 900 let, da bi jih v roke vzeli bralke in bralci, ki jih naposled lahko razumejo v njihovi sporočilni polnosti?Tega bi sicer ne pričakovali nujno od svetnice zavetnice zeliščnih in dišavnih vrtičkov, toda Hildegarda iz Bingna, ki je živela v 12. stoletju, je brez najmanjšega dvoma ena najbolj izjemnih, nenavadnih in vplivnih osebnosti v dolgi in bogati zgodovini zahodnega krščanstva. Napisala je več pomembnih knjig s področij medicine in botanike. Bila je dovršena skladateljica sakralne vokalne glasbe. Predvsem pa je seveda bila mistikinja, ki je od najzgodnejših otroških let prejemala božanska videnja, ki jih je potem tudi zapisovala in v več obsežnih ter vplivnih delih na teološko izviren način komentirala, spričo česar jo je papež Benedikt XVI. jeseni leta 2012 celo povzdignil ob bok takšnim kolosalnim figuram, kot so sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski ali sv. Hieronim, in jo razglasil za eno izmed tako imenovanih cerkvenih učiteljic – gre za neverjetno maloštevilno skupino vsega 33 mož in štirih žena, ki so katoliško Cerkev v njeni dvatisočletni zgodovini kar najbolj zaznamovali. Pa to še ni vse; Hildegarda iz Bingna je bila tudi navdahnjena pesnica, avtorica globoko občutene, poudarjeno subjektivne religiozne lirike. In prav njene pesmi lahko zdaj prebiramo v Simfoniji, dvojezični, latinsko-slovenski izdaji, ki je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem KUD Logos. Zato smo v tokratnem Sobotnem branju pred mikrofon povabili komparativista in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Alena Širco, ki je Hildegardino poezijo prevedel in ji pripisal spremno besedo, da bi preverili, kako se je svetnica, ko je pisala pesmi, naslanjala na krščansko duhovno tradicijo, kako je to isto tradicijo z nepričakovanimi novostmi in avtorskimi uvidi preoblikovala, pa tudi koliko težav bomo sodobni bralci in bralke pravzaprav imeli, če se bomo hoteli polnokrvno srečati s temi, zdaj že skoraj 900 let starimi besedili? Foto: Goran Dekleva

Vplivna zbirka grških asketskih in mističnih besedil, ki so nastala med 4. in 15. stoletjem, bralke in bralce vodi k prav posebni vrsti notranje tišine – tišine, ki ni praznina, ampak je polnostČeprav je po številu govorcev slovenščina očitno med manjšimi jeziki – na svetovni lestvici menda zavzema 210. mesto ali nekaj takega –, nam gre prevajanje vélikih tekstov krščanske tradicije presenetljivo dobro od rok. Saj vemo, zahvaljujoč Juriju Dalmatinu je slovenščina v 16. stoletju postala 12. po vrsti med modernimi evropskimi jeziki, ki se je lahko pohvalila s popolnim prevodom Svetega pisma. No, v tem – recimo mu: Dalmatinovem – duhu pa že zadnjih pet let poteka še nekoliko obsežnejši, po jezikovni in intelektualni plati pa primerljivo zahteven projekt – prevajanje Filokalije, zbirke starih vzhodno-krščanskih asketskih in mističnih spisov. Ko bo to orjaško delo opravljeno, ko bodo torej prevedene vse štiri knjige, ki zbirko sestavljajo, se bomo Slovenci pridružili Rusom, Angležem, Italijanom, Francozom, Špancem, Nemcem, Romunom, Srbom ter Fincem in tako zaokrožili »elitno« deseterico govorcev evropskih jezikov, ki Filokalijo lahko prebirajo v materinščini. Zveni izvrstno, kajpada, a tu se najbrž pojavlja tudi določena zadrega. Če namreč vsi vemo, kaj je Sveto pismo in kakšen dosežek predstavlja njegov prevod, o Filokaliji slej ko prej ne vemo ničesar in, posledično, tudi ne moremo prav dobro razumeti, zakaj naj bi nas napori prevajalske ekipe, ki deluje pod uredniško taktirko dr. Gorazda Kocijančiča, navdajali s ponosom. No, prav to smo skušali popraviti v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Davida Movrina, ki je za tretji zvezek Filokalije – ta je, prav kakor prejšnja dva, proti koncu leta 2024 izšel pri založbi KUD Logos – prevedel dva obsežna spisa svetega Petra Damaščana. Foto: samostan Vatopedi na gori Atos premore bogato knjižnico, v kateri sta Nikodem Svetogorski in Makarij Korintski v 18. stoletju našla besedila, ki sta jih navsezadnje uvrstila v Filokalijo (Dimosthenis Niforos / Wikipedija)

Arheologi že dolgo niso več le žličkarji, ki iz tal pod nami izvabljajo okostnjake in zaklade. V zadnjem času ta veda doživlja skokovit napredek, saj si podaja roke z radiokarbonskimi in izotopskimi analizami ter genetskimi preiskavami, ob pomoči katerih lahko samo na osnovi prgišča prsti ugotavlja, kako so ljudje živeli pred tisočletji, kaj so jedli in kako so se gibali. V tokratni Frekvenci X potujemo v obdobje bronaste in železne dobe in se tudi vprašujemo, kaj nas lahko o spopadanju z različnimi okoljskimi in družbenimi izzivi naučijo tisti časi. Naši gostje so: dr. Matija Črešnar, profesor arheologije kovinskih obdobij in vodja Centra za interdisciplinarne raziskave v arheologiji na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Christophe Snoeck, kemijski inženir in bioarheolog, raziskovalni profesor in vodja bioarheološkega laboratorija na Svobodni univerzi v Bruslju in dr. Philipp W. Stockhammer, profesor predzgodovinske arheologije na Univerzi Ludwiga-Maximiliana v Münchnu in so-direktor raziskovalnega centra za arheološko in naravoslovno raziskovanje starega Sredozemlja Max Planck-Harvard. Poglavja: 00:01:09 Kako je bilo nad Igom nekoč? 00:03:15 Nove metode terenskega zbiranja podatkov 00:05:10 Kakšno vlogo ima ogenj za arheologe? 00:06:15 S terena v laboratorij 00:07:58 Kdo je Christophe Snoeck? 00:10:04 Kakšna je vloga analize stabilnih izotopov, na primer stroncija? Ali: Si to, kar ješ. 00:12:25 S tovrstnimi metodami pridejo do besede do zdaj nevidne plati zgodovine 00:13:41 Kaj so z novimi metodami odkrili v Novem mestu? 00:17:20 O visoki mobilnosti žensk v zgodnji bronasti dobi srednje Evrope s Philippom Stockhammerjem 00:23:33 Česa nas lahko naučijo stare kulture? 00:27:03 Solza teh žensk, ki so prihajale iz oddaljenih krajev, ne moremo izslediti Ali: O vlogi umetnosti 00:31:18 Prihodnjič pa o kvantni fiziki

Kronična neprespanost pa prinaša številna tveganja za posameznika in družbo. In kaj so trenutno vroče teme v somnologiji? Kako slaba spalna higiena vpliva na možgane Skozi leta? Kaj kažejo raziskave med slovenskimi najstniki? Koliko o pomenu spanja za zdrave možgane že ve fiziologija? Veliko vprašanj, s katerimi se je Mojca Delač obrnila na sogovornice v tokratni oddaji: • Prof. dr. Leja Dolenc Grošelj, somnologinja, Klinični inštitut za klinično nevrofiziologijo, UKC Ljubljana • Prof. dr. Maja Bresjanac, vodja Laboratorija za regeneracijo in plastičnost živčevja, Inštitut za patološko fiziologijo, Medicinska Fakulteta v Ljubljani • Doc. dr. Vita Štukovnik, klinična psihologinja, predavateljica psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru Ankete sta posneli Vida Lestan in Neža Borkovič. Epizoda je nastala v okviru posebne marčevske serije Skozi leta, s katero se pridružujemo temi letošnjega Tedna možganov.

Kons. 5 je bil objavljen leta 1967 v zbirki Intergali, nastal pa je desetletja pred tem – Srečko Kosovel ga je napisal že leta 1925. Letos bo pesem obeležila 100 let obstoja, zato tej izjemni Kosovelovi konstruktivistični pesmi na Prvem posvečamo Torkov kviz. Sogovornik: Janez Vrečko, redni profesor z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubjanski Filozofski fakulteti.

V mestu Čadca na Slovaškem, blizu meje s Poljsko in Češko, je bilo pred dnevi, 7. marca 2025, odprtje razstave Slov Slov Dimenzija. Pokroviteljstvo nad njo sta prevzela škof Žiline Tomaš Galis in upokojeni škof iz Kopra Jurij Bizjak, ki sta se tudi udeležila odprtja. Oba sta v nagovoru ob tem poudarila pomen krščanske kulture in zgodovine, ki že od časov svetih bratov Cirila in Metoda povezuje Slovence in Slovake. Razstavo je v Kysuckem muzeju svečano odprl naš veleposlanik na Slovaškem dr. Stanislav Raščan, v imenu organizatorjev jo je predstavila dr. Saša Vojtech Poklač, lektorica slovenskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Bratislavi. Razstavo je odlično gostila in dodatno obogatila z regionalnimi razstavnimi predmeti direktorica muzeja Helena Kotvasova, za pogostitev je poskrbel predsednik društva Slovencev in prijateljev Slovenije Slo Slo Borut Meršak. Pri organizaciji razstave je veliko pomagal tudi predsednik fundacije Drevo miru dr. Marek Sobola. K odprtju razstave je sodila tudi simbolična zasaditev spominske lipe, in sicer začasno v veliko posodo, ki pa jo bodo prenesli in posadili na glavni trg v mestu Čadca.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ajda Sokler in Aleksander Golja. To ni strokovna recenzija knjige Tomaža Šalamuna Visoka gora, bele luči. Zagotovo jo bodo po dolgem in počez, ne glede na skromno, skoraj neugledno drobno in s sponkama vezano izdajo podrobno raziskali dolgoletni poznavalci njegove poezije. In mnogi v prihodnosti. Pa vendar se ta drobna knjižica, ki je izšla na deseto obletnico pesnikove smrti, tudi mene močno dotika na več nivojih. »Struktura je roža, duša je signal. / Duša zaboli in je signal, signal.« V tej luči je naslov zbirke štiriinštiridesetih pesmi – ki je prvi verz pesmi Duša – nezmotljivo izbran. Šalamunova poezija je bila vse od začetka zaznamovana s svežino in igrivostjo, živostjo abstraktnih podob, stalnih nasprotij in preigravanj različnih scenarijev, predvsem pa z osebno ikonografijo. To posebej velja za njegov pesniški prvenec, v katerem je razkril sebe, svojo družino, koprsko lokalno sceno in svoje vsakdanje dogodivščine. Vsemu temu je bil globoko v sebi zvest do konca tudi v zbirki Visoka gora, bele luči: »Ker sem lep, in sinji / in sončen in velik …« in »O, ragazzo, tvoje morske peške so trudne. / Poslušaj dež, že dolgo ga nisi poslušal.« Znamenita pesniška zbirka Poker, ki jo je Tomaž Šalamun leta 1966 izdal v samozaložbi, je pomembna zaradi odmika od do tedaj tradicionalnih predstavitev pesmi, neobičajna zgradba knjige se kaže na ravni ustvarjenih pesmi samih ter na njihovi motivni in tematski izpeljavi. Bila je presenečenje za tedanjo kulturno oziroma literarno sredino, pa tudi za nas, gimnazijce. Takoj po izidu Pokra smo pri urah filozofije (to je bila profesorjeva pogumna odločitev glede na politične razmere tistega časa) brali pesmi iz te zbirke, kar nas je nekatere povsem zaznamovalo. Šele dosti kasneje jo je dr. Janko Kos uvrstil med pesniške zbirke, ki so prispevale k radikalizaciji slovenske modernistične poezije. Kmalu, še med študijem na Filozofski fakulteti, sva z Marušo Krese prebirali njej posvečeno zbirko Romanje za Maruško (1971), kjer Šalamun v pesmi Are angels green? sprašuje: »kdo te je naredil dan? od kod prihajajo mravlje? / zakaj se drži skupaj nit? / zakaj pada svetloba na nož? / neumna zrelost, drgneš mi ovratnik.« Že takrat, na pragu odraslosti, so njegovi verzi dišali po nesmrtnosti. Tomaž Šalamun je kot modernistični pesnik močno zaznamoval slovensko poezijo, tega se je zavedal s popolno predanostjo, zato nikoli ni pristajal na kompromise. Niti ko je šlo za verze v slikanicah, ki jih je obravnaval enakovredno kot svojo drugo poezijo: ni jih prirejal letom otrok ali najstnikov, ki naj bi jim bila ilustrirana knjiga namenjena. V slikanici za otroke Narobe svet je tudi svet (2010) živobarvne kolažne ilustracije Ane Šalamun, pesnikove hčere, osvetljujejo verze: »A je bilo tako že od začetka sveta? Ne vemo. / Kdo pa ve? Vprašaj učiteljico. Ti samo vprašaj.« Kot je pri ustvarjanju poezije padal v stalna nasprotja in preigravanja različnih scenarijev, si je tudi pri pisanju za druge vrste bralcev jemal različne objekte in jih postavljal v različne položaje, pri čemer njihovih mladih umov nikakor ni podcenjeval. Ne dolgo pred njegovo smrtjo je leta 2014 izšla še slikanica Modro ne bo in je bila še isto leto novembra na slovenskem knjižnem sejmu nagrajena. Slikar Arjan Pregl je narisal risbe in jih razvrstil v mavrične podobe. Potem je pesnik Tomaž Šalamun zapolnil belino listov z besedami, ki so v barvnem spektru zaplesale med prav tako ludistično zasnovanimi liki, spremno besedo ob neobičajni stvaritvi obeh avtorjev pa je napisal in naslikal Miklavž Komelj. Zadnje verze predsmrtnega boja je zapustil hčeri Ani, ki jih je tudi ilustrirala v svoji kolažni maniri. Pesniška zbirka Posmrtni boj (2018) ne odstopa od njegovega siceršnjega načina pisanja, ludizem, paradoksalnost in nizanje nadrealističnih predstav ostajajo zvesta stalnica v pesnikovem neobremenjenem soočenju z lastno eksistenco tudi v poslednjem dialogu s smrtjo. Po Šalamunovi smrti je izšlo pet povsem različnih knjig z njegovo poezijo. Pesniško zbirko Ta, ki dviga tačko, spi (2015) je Šalamun že ob koncu leta 2012, torej tri leta pred posthumnim izidom, za izdajo ponudil Literarno-umetniškemum društvu Literatura. Zbirka pesmi je razdeljena na štiri razdelke in posvečena Karlu Hmeljaku, pesniškemu somišljeniku. Zadnja, ki jo je pred smrtjo sam napisal in uredil, je zbirka Orgije (2015), v kateri je ostal zvest svojemu pesniškemu glasu, ki je tokrat fragmentarno povzdigoval moško telo. Predvsem pa so pretresljivi začetni verzi, skozi katere se razliva ta orfejevsko zgoščena pesnitev: »Umrli so obrazci. Umrl je dvižni / most. Umrla je senca. Roke so // umrle. Včasih posije sonce na hrbet / čez prt. Premikamo srebrne // šalice. Umrlo je zlato morje. Umrle / so rastline. …« V zbirki In povsod je bil sneg / And all around there was snow (2021) so objavljene pesmi, ki jih je Šalamun napisal v zadnjem letu življenja in jih je imel za zaključene. Naslovno stran in ilustracije je znova ustvarila hči Ana, ki je svojo kolažno podobo prispevala tudi za opremo zbirke Visoka gora, bele luči. Šalamunova povezanost s slikarstvom ni naključna, saj je v polje poezije vstopil prav prek moderne likovne umetnosti. Po izobrazbi je bil umetnostni zgodovinar. Med študijem je sodeloval s skupino OHO, v kateri je deloval tudi njegov brat, slikar Andraž Šalamun. In poročen je bil s slikarko Metko Krašovec, ki ji je posvetil sublimno postmodernistično Balado za Metko Krašovec (1981), ona pa posthumno njemu zbirko Šepetanja (2017), v kateri je z izborom njegovih pesmi in s svojimi risbami ustvarila enovit spomenik njunim skupnim šestintridesetim letom. Zadnja zbirka kratkih pesmi Visoka gora, bele luči je v celoti nastala v enem tednu septembra 2014, tri mesece pred pesnikovo smrtjo. Verze, v katerih sta v ozadju nenavadnih miselnih povezav, ki ne odstopajo od raziskujočega, igrivega in provokativnega načina Šalamunovega prepoznavnega sloga v zadnjem obdobju, navzoča ljubezen in slovo, je narekoval ženi Metki. Zbirka se konča z verzoma zadnje Tomaževe pesmi Zeitgeist: … »Vsi bomo umrli in smo jokali. / Tako smo se tolažili.« Bil je velik do zadnjega diha.

Eden najodmevnejših avtorjev našega časa Miljenko Jergović je obiskal Novo Gorico in govoril o tem, kaj je danes nova stvarnost. Pronicljive misli pa so se v besede prelivale tudi na filozofski konferenci z naslovom Nečloveško, prečloveško: O živalih, pošastih in drugih Drugih, ki se je odvijala v Ljubljani. V Mestni galeriji predstavljajo opus naše vizualne umetnice Zore Stančič, v Kresiji pa hrvaškega lutkarja in animatorja Zlatka Boureka. In še nekaj o 26. Mednarodnem feminističnem in kvirovskem festivalu Rdeče zore, ki opominja na podcenjevanje oseb iz marginalnih skupin v neoliberalni patriarhalni družbi ter za seksizme, izgovorjene v javnosti, vsako leto podeljuje tudi antinagrado bodeča neža.

V zgodnjih desetletjih novega veka, ko se stari svet čudi dosežkom novo odkritega sveta, predvsem današnje Amerike, kjer koristoljubni pustolovci konkvistadorji pohlepno prežijo na tamkajšnje bogastvo (osupne jih npr. izjemna arhitektura Aztekov), Evropa začenja spoznavati do tedaj neznane kulture in nepredstavljive podobe življenja oddaljenih dežel. Tudi uveljavljeni umetniki, slikarji, kiparji, tiskarji in trgovci z umetninami se spogledujejo z novimi motivi. Vedoželjni umetniki najdejo v pripovedih in materialnih dokazih, neprecenljivi predmetnosti, skoraj neusahljiv vir motivik za umetniško interpretacijo, nove spodbude, predvsem pa razcvet svoje domišljije.Vplivi na likovno umetnost, ki jo bogatijo predstave o tujih kulturah, zaznamujejo tudi umetniško prakso in zbirateljstvo našega nekdanjega plemstva. O tem in o drugih značilnostih nekdanjih zbirk aristokracije bo več povedala dr. Tina Košak, umetnostna zgodovinarka in anglistka z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU in docentka na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. V zvezi s tem velja omeniti, da so na današnji dan leta 1525 (28. februarja, op. p.: včasih se omenja tudi letnica 1524) zavojevalci ubili zadnjega azteškega vladarja Cuauhtémoca.Azteški imperij, ki se je razlegal predvsem na območju današnje Mehike, velja za enega najbolj cvetočih, razvitih in naprednih civilizacij. Njihova moderna prestolnica Tenochtitlan je nastala na majhnem otoku sredi jezera Texcoco, med drugim so razvijali (književnost) in pisavo ter slikali likovne podobe, uporabljali koledarje in zaupali v smisel svojih zgodb, legend in mitov. Vendar je bilo kmalu po nasilnem zavojevanju, zavzetju, pustošenju in iztrebljanju veliko tega uničenega. V nekoliko izkrivljeni obliki, ko gre za odnos do resnice in dokumentarnosti, duhovnih in mišljenjskih praks ter zgodovinskih dogodkov, vseeno sled staroselske kulture, s katero je tako okrutno obračunal Cortes, zato da bi izrabil znanje in se okoristil z neprecenljivimi primeri srebrnega in zlatega bogastva, najdemo upodobljeno v Florentinskem kodeksu, ki vsebuje slikovni, ilustrativni popis zgodovine ter kulturnih, verskih in vsakdanjih praks Aztekov ter bitk s Španci, pa tudi opise bolezni, naravnih danosti in živalstva ...Vse to je odmevalo tudi v delih, ki jih je posedovalo plemstvo na naših današnjih tleh. V oddaji ne bo govora le o vplivih tujih kultur, ampak o ambicijah plemstva, ki se je ponašalo z deli takratnih velikih mojstrov, katerih imena nikdar niso poniknila v pozabo. Sprehodili se bomo po slovenskih gradovih, kot sta Vurberk in grad Hrastovec ...  Foto: Prebivalka Floride, vir: Arnoldus Montanus, Die Unbekante Neue Welt, oder Beschreibung des Welt-teils Amerika, Amsterdam, 1673, foto: Tina Košak

Pravijo, da je preteklost kot tuja, oddaljena dežela. Vemo pa, da lahko oddaljene kraje precej lažje spoznamo, če razumemo tamkajšnji jezik. To še toliko bolj velja za dežele, ki jih od nas ne ločijo tisoči kilometrov, ampak tisoči let. A le malo je ljudi, ki bi zmogli odpotovati v toliko različnih v preteklosti, kot tokratni gost oddaje Razkošje v glavi. Dr. Luka Repanšek, docent primerjalnega jezikoslovja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, bi se verjetno enako dobro znašel v stari Indiji kot stari Perziji, med Vikingi ali Kelti. Kako ga je odneslo na pot odkrivanja starih jezikov in kakšna bogastva je na tem popotovanju odkril, je razgrnil v oddaji Razkošje v glavi.

Pravljica vedno nastane v določenem času in prostoru. Izhaja iz družbe in je namenjena družbi. Pravljice so izvajale specifične družbene in politične funkcije. V okviru različnih projektov jih raziskuje dr. Polona Tratnik. V monografiji ''V deželi pravljic (K družbenim funkcijam pravljičnih narativov)'', ki je izšla pri Inštitutu IRRIS in založbi Annales, se posveča tako literarnim kot ljudskim pravljicam in drugim vrstam narativov, kot so bajke, miti, povesti, legende. Med drugim pokaže, da so pravljice tudi orodja za vzgojo, moč za oblikovanje morale in vrednot. Sogovornica: Polona Tratnik, doktorica filozofije, znanstvena svetnica na Inštitutu IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja ter redna profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. 

Ni čudovito, da prav vsak izmed nas s sabo nosi kakšen spomin, tako živ, da ga lahko prikliče v vsakem delu dneva? Lahko je le droben trenutek iz otroštva, vonj babičine kuhinje ali pa prva vožnja s kolesom. Gotovo ga imate tudi vi. Kar pomislite.Ste se kdaj vprašali, kako nastajajo vaši spomini in zakaj nekateri ostanejo živi vse življenje, drugi pa zbledijo v pozabo? V tokratni Frekvenci X se podajamo v zapletene mreže naših možganov, kjer se spomini oblikujejo, spreminjajo in včasih tudi izginejo. V oddaji tudi o hipokampusu, amigdali in drugih možganskih strukturah, pa o tem, zakaj travmatične dogodke kdaj izbrišemo iz spomina in kaj se dogaja s spomini med spanjem? Z nekaj izzivi pa preizkušamo tudi lasten spomin. Gostje: Nik Škrlec, igralec in voditelj, tudi nekdanji rekorder v citiranju decimalk števila pi dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog, Nevrološka klinika, UKC Ljubljana dr. Grega Repovš, vodja Laboratorija za kognitivno znanost, profesor na oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Milica Gregorič Kramberger, specialistka nevrologije, Center za kognitivne motnje, Nevrološka klinika, UKC Ljubljana  Oddajo o vzrokih Alzheimerjeve bolezni in potencialnih zdravilih lahko najdete tukaj.

Obiskali smo letošnjo Zimsko šolo slovenskega jezika, ki poteka na Filozofski fakulteti v Ljubljani in se z nekaterimi udeleženci slovenskih korenin pogovorili o tem, zakaj se učijo slovenščino in kaj jim povzroča težave pri učenju jezika slovenskih prednikov. Ustavili smo se v Parizu in se z lektorico slovenščine Katarino Dovč pogovarjali o študiju slovenskega jezika v francoski prestolnici ter vsakdanjem utripu mesta. Pomudili pa smo se tudi pri slovenskih rojakih v nemškem Augsburgu, ki se pripravljajo na zaznamovanje slovenskega kulturnega praznika in se s podpredsednico slovenskega društva Drava Cvetko Javernik pogovorili o ohranjanju slovenske kulture in tradicij v okviru tamkajšnje slovenske skupnosti.

Zdaj, ko se, zahvaljujoč vzponu generativne umetne inteligence, zdi, da so stroji človeka presegli, se krepi vtis, da moramo o svetu in svojem novem, obrobnem mestu v njem začeti razmišljati drugače. Toda: kako?V znameniti Sofoklejevi tragediji o Antigoni lahko preberemo tele privzdignjene besede: »Mnogo je nedoumljivih skrivnosti / in vendar – ni globlje skrivnosti kot človek. […] Govor je iznašel in misel, / begotno kot veter, in smisel / za red in zakone v državi, / in toplo zavetje / pred mrazom neznosnim, / pred ploho nevšečno dežjá. / Vedno izhod si poišče, / nikdár ne zaide v zadrego, / le sredstva, da bi smrti utekel, / ne najde. A iz stiske bolezni / težko ozdravljivih / le našel je pot.« In čeprav je od časov, ko so nastajale starogrške drame, minilo že kakih 2500 let, nas vzneseni sentiment, ki prežema navedeni odlomek, povečini še kar nagovarja. Saj drži, da smo v vmesnem času zagrešili nekaj genocidov, da smo se zapletli v nekaj globalnih vojn, da smo planet prignali na rob ekološkega kolapsa in da so, ne nazadnje, znanstveniki od Kopernika do Darwina prepričljivo dokazali, da nas noben božji načrt ni postavil na kak posebej visok piedestal, pa vendar ljudje o homo sapinesu še vedno najraje razmišljamo kot o nesporni kroni stvarstva in najbolj zanesljivem merilu vseh stvari. A zdaj, ko se pred našimi očmi odvija prava pravcata znanstveno-tehnološka revolucija – pa naj gre za generativno umetno inteligenco, za genski inženiring ali za kvantne računalnike –, se vendarle krepi vtis, da nam je krona naposled – in nepovratno tako – padla z glave in da moramo torej o svetu in svojem, slej ko prej obrobnem mestu v njem začeti razmišljati radikalno drugače. Toda: kako? Eno izmed možnosti menda ponujajo tiste intelektualne tradicije, ki jih je mogoče opredeliti s krovnim pojmom »antihumanizem« in že dolgo polemizirajo s stališči, ki jih je sicer tako elokventno ubesedil Sofoklej. A kaj natanko antihumanizem ponuja namesto vere v človekov neomejeni potencial in kako naj bi nam antihumanistična perspektiva mogla pomagati preživeti 21. stoletje, ki ga, kot kaže, usodno zaznamuje medsebojno prepletanje krize etabliranih družbeno-političnih institucij, ekološke katastrofe in znanstveno-tehnološke revolucije? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili Roberta Bobniča, asistenta na Oddelku za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede, pa dr. Natalijo Majsovo, izredno profesorico na istem oddelku, ter dr. Primoža Krašovca, docenta na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. foto: Leonardo Da Vinci – Vitruvijev človek, 1490, črnilo na papirju, izsek (Wikipedija, javna last)

V oddaji je bila z nami dr. Saška Štumberger z oddelka za slovenistiko na Filozofski fakulteti. Govorili smo o spremembah, ki se pojavljajo pri ženskih priimkih, o prilagajanju jezika družbenim spremembam.

Boris Pahor, veliki tržaški pisatelj je v visoki starosti, rojen je bil l.1913, odšel konec maja l.2022. Poleg številnih knjig v katerih je skozi prikaz lastne izkušnje s totalitarizmi XX. stoletja opisoval njihove zablode, ki se ne bi bile smele zgoditi, je zapustil tudi dobrih 5 tisoč kosov pisemske korespondence. Hrani jo NUK, bolj podrobno pa se jo je lotila redna profesorica slovenske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti dr.Urška Perenič. Sama pravi, da se je o tej nalogi še za časa življenja dogovorila s pisateljem. Zasnovala je projekt »Književna republika Borisa Pahorja«, in v tem okviru lani decembra uredila že drugi zbornik z več besedili o njegovem pisanju in življenju. Njegov naslov s podnaslovom »opus Borisa Pahorja med življenjem in pisanjem« je »Jaz pa nikoli nisem sanjal«, in o opisih in pristopih različnih avtoric in avtorjev, ki so napisali prispevke smo z njo pripravili pogovor. FOTO: Urška Perenič leta 2022 VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Urška_Perenič

V akademskih krogih je Ana Svetel dr. Ana Svetel, etnologinja in kulturna antropologinja, docentka na Filozofski fakulteti v Ljubljani, v literarnih pa pesnica in pisateljica. Pri založbi Beletrina je konec lanskega leta objavila svojo drugo zbirko zgodb z naslovom Steklene stene. V zbirki je izšlo pet daljših kratkih zgodb, ki se odlikujejo tako s svojimi zapleti kot s svojimi pripovednimi prijemi in konci. Njena junakinja se lahko sreča s povsem literarnim zapletom, kdaj drugič kaka njena vplivnica živi bolj v vzporednem življenju družabnih omrežij kot v vsakdanjem življenju, tretjič rešuje bivanjske dileme, četrtič …, vedno pa njene junakinje nastopajo v dobro zgrajenih in izpeljanih zgodbah, ki pritegnejo. Več o zbirki in svojih zgodbah pove pisateljica v pogovoru z Markom Goljo, v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

V prvi letošnji oddaji se s tremi predstavnicami Društva v tujini izobraženih Slovencev – VTIS, Nežo Ribarič, Anito Šenk in Bojano Selinšek, pogovarjamo o dejavnosti in dosežkih ter številnih dogodkih društva v minulem letu, sogovornice pa se ozirajo tudi k načrtom v letu, ki se je pravkar začelo. Gostimo tudi mladega magistra računalniških znanosti Žana Marka Breskvarja, ki se je odločil za nadaljevanje študijske poti na Irskem, ustavljamo pa se še pri letošnji Zimski šoli slovenskega jezika, ki se januarja začenja na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Evelina Umek se je rodila pri Svetem Ivanu v Trstu tik pred drugo svetovno vojno. Po diplomi na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je delala kot urednica pri različnih revijah in založbah ter na Televiziji Slovenija – tam je bila urednica Otroškega in mladinskega programa, soustvarjala je kultnega Radovednega Tačka. Upokojila se je leta 1995. Napisala je romane Mandrija, Frizerka, Hiša na Krasu, Zlata poroka ali tržaški blues, Sidrišče spomina ter zbirko kratkih zgodb Odtisi v času. Napisala je več knjig za otroke in mlade. V zadnji knjigi P'nče je tematizirala svojo osebno izkušnjo vojne. Z Evelino Umek se je tik pred tem, ko ji je novembra Ženski odbor Slovenskega centra PEN podelil nagrado mira, pogovarjala Staša Grahek. Oddajo je tonsko uredil Gašper Loborec. Foto: BoBo

Virtuoz na kori, zahodnoafriški harfi-lutnji prelepega zvena, je bogato glasbeno tradicijo svoje domovine, katere korenine segajo v 13. stoletje, uspel približati sodobnemu globalnemu poslušalstvuJulija letos se je poslovil eden največjih glasbenikov našega časa, mojster zahodnoafriške harfe, kore, Toumani Diabaté. Rodil se je leta 1965 v Bamaku, prestolnici Malija; njegova mama je bila pevka, njegov oče pa je bil prav tako virtuoz na kori. No, pravzaprav je treba biti na tem mestu še nekoliko bolj precizen in reči, da glasbi nista bila zapisana le Diabatéjeva starša, ampak menda kar 70 pokolenj njegovih dedov po očetovi strani. Toumani Diabaté se je namreč rodil v eno izmed rodbin griotov oziroma dželijev, se pravi v eno višjih, pomembnejših kast tradicionalne zahodnoafriške družbe, katere pripadniki so bili – iz generacije v generacijo – poklicani, da z govorjeno besedo in ob glasbeni spremljavi ohranjajo skupnostni zgodovinski spomin, pripovedujejo zgodbe, mediirajo v sporih in hvalijo vladarsko dinastijo bajno bogatega Malijskega cesarstva, ki je med 13. in 17. stoletjem obvladovalo ogromno ozemlje ob rekah Gambija, Senegal in Niger. Grioti so bili torej nekoč – in dolgo časa tako – nekakšni varuhi in prenašalci vse ljudske vednosti. Se je pa, razumljivo, njihova vloga s tehnološko revolucijo v drugi polovici 20. stoletja začela spreminjati in tako je, se zdi, zdaj prav igranje glasbe v jedru identitete sodobnih griotov. Kakšno vlogo je v tem kontekstu odigral Toumani Diabaté, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dobrega poznavalca zahodnoafriških glasbenih tradicij, etnomuzikologa, predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Svaniborja Pettana.   foto: Toumani Diabaté med koncertom v maroškem Fezu leta 2009 (nathalie_r / Wikipedija)

Slovenci v sosednjih državah so ob podpori matične države ustanovili tretjo koordinacijo. Po Agraslomaku in Zamejski gospodarski koordinaciji so zdaj dobili še športno združenje. ZAŠKO povezuje slovenske zamejske športne zveze, ki imajo dolgo tradicijo v Furlaniji – Julijski krajini in na avstrijskem Koroškem, s Porabjem in Hrvaško, kjer tovrstnih povezav še ni. Zakaj je pomembna zamejska športna koordinacija in kaj konkretno prinaša? Bibi in Bobo sta glavna junaka slovensko nemške knjige za otroke. Mala bobra nas opozarjata na pomen sprejemanja drugih in drugačnih, na sožitje in sobivanje, pravi avtorica, koroška slovenska literatka in prevajalka Ivana Kampuš. Doktor Klemen Lah, vodja lektorata za slovenščino na reški Filozofski fakulteti, predstavi novosti, ki so jih pripravili za študente slovenskega jezika. Pridružimo pa se tudi porabskim malčkom, ki so uspešno priklicali Miklavža. Foto(MGTŠ): Podpisniki ustanovitve Zamejske športne koordinacije

“Ljudje nikoli v preteklosti nismo brali toliko, kot beremo sedaj. Res pa je, da ne beremo le tiskanih knjig, da se je izrazito povečalo zaslonsko branje in da beremo na drugačen način, torej manj skoncentrirano, z manj pozornosti,” pravi dr. Alenka Žbogar, vodja Katedre za didaktiko slovenščine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Med drugim jo bomo vprašali, kako brati in zakaj, pa tudi, kako vzpostaviti bralne navade pri nas samih in kako pri otrocih? Kaj brati zvečer in kaj čez dan? Vprašanja sprejemamo na prvi@rtvslo.si ali na spletni strani Prvega.

Na dan dopolnitve jubilejnih trideset let rednega oddajanja Radia Ognjišče smo se pogovarjali s prof. dr. Hotimirjem Tivadarjem, slovenistom in jezikoslovcem, predstojnikom Oddelka za slovenistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Govorili smo o pomenu ohranjanja visoke ravni zbornega radijskega govora, o rabi slovenščine na našem mediju, kakšna sploh je širše jezikovna krajina v Sloveniji, kakšno mesto - kot eden izmed nacionalno pomembnejših skrbnikov visoke ravni jezika, v njej zastopa naš medij.

Gabriel Milič je leta 2020 končal licej Franceta Prešerna v Trstu in se vpisal na študij slovenistike in italijanistike na tržaški in videmski univerzi. Od oktobra je na študijski izmenjavi na ljubljanski Filozofski fakulteti. Piše za Primorski dnevnik, zaposlen je pri društvu Kru.t, ki povezuje in pestri življenje starejšim rojakom v Trstu, dejaven je tudi v Slovenskem kulturnem društvu Igo Gruden v Nabrežini in v Zvezi slovenskih kulturnih društev. Idej mu, priznava, ne manjka. Kako pa je zadovoljen s študjem v Ljubljani?

Študij etnologije, ki se mu je pozneje pridružila še kulturna antropologija, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani v osmih desetletjih od njegove ustanovitve doživel velik razvoj. Na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Zavetiški ulici 5 so se z raziskavami načinov življenja v Sloveniji in različnih delih sveta uveljavili kot pomembno mednarodno središče te vede. O pomenu etnologije ter o odprtju razstave, ki so jo ob 60-letnici disertacije doktorja Slavka Kremenška Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem na Krakovskem nasipu v okviru študijskega procesa zasnovali na oddelku, se je Julija Kandare pogovarjala z dr. Boštjanom Kravanja in dr. Veroniko Zavratnik z ljubljanske Filozofske fakultete.

»Družabna igra, pri kateri se trguje z nepremičninami, navedenimi na igralni deski,« tako spletni Fran definira monopoli. Igro, ki je danes prevedena v 37 jezikov, licenco za igro so kupili v 130 državah, po svetu pa je poznanih več kot 300 različic monopolija. Naslednje leto bo uradno praznovala 90 let obstoja, ampak v resnici je precej starejša. O monopoliju smo se pogovarjali s prof. dr. Rajkom Muršičem z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Po dobrih treh letih se je sestal koordinacijski odbor ministrov Slovenije in Italije pod vodstvom zunanjih ministrov obeh držav. Bilateralni odnosi so prijateljski in Italija je za Slovenijo pomembna trgovinska partnerica. Kaj pa obe narodni skupnosti? Kako ministrsko srečanje ocenjujejo Slovenci v Italiji? Ustavimo se v Bregani, kjer na tamkajšnji osnovni šoli slovenščino poučuje Lidija Vučajnk Škrobot. In to ne le učenke in učence, temveč tudi odrasle, saj je zanimanje res veliko. Zanimiva pa je tudi pot, po kateri je prišla do poučevanja. Zasluge za to ima profesorica dr. Tatjana Vučajnk, namestnica vodje Inštituta za slavistiko na celovški Univerzi. Inštitut, ki bo prihodnje leto praznoval 50 letnico, je pomemben tudi za koroške Slovence. O slovenskem jeziku, družini in kmetijstvu pripoveduje vodja Kmečke izobraževalne skupnosti Marinka Mader Tschertou. V začetku leta je pod okriljem koroške kmetijske zbornice prevzela svetovalno službo v slovenskem jeziku. Ena naših sogovornic pa je tudi doktorska študentka na ljubljanski Filozofski fakulteti Simona Kuntarič Zupanc. Raziskava na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo jo je pripeljala na Goričko in v Porabje. Zakaj? Prisluhnite!   Foto: Bilateralni pogovori zunanjih ministrov Tanje Fajon in Antonia Tajanija

Romunščina je uradni jezik Romunije in Moldavije. Spada v skupino romanskih jezikov, po nekaterih ocenah pa jo govori od 24 do 28 milijonov ljudi. V Sloveniji ima romunski jezik že dolgo zgodovino, na Filozofski fakulteti v Ljubljani ga poučujejo že 46 let. Ta zanimiv romanski jezik nam bosta v oddaji osvetlili lektorica romunščine, dr. Ioana-Carmen Jieanu in ena izmed nekdanjih študentk romunskega jezika, Klara Rus.

V oddaji se odpravljamo v Sarajevo, kjer na Filozofski fakulteti sarajevske univerze že vrsto let deluje slovenski lektorat in širi vedenje o slovenskem jeziku, kulturi in literaturi tudi v osrčje Bosne in Hercegovine. Ta teden so na Univerzi pripravili slovesnost ob obletnici slovenskega lektorata in pomembni pridobitvi za študij slovenistike. Ustavljamo se tudi pri slovenskih rojakih v Ingolstadtu, ki jih druži društvo Lastovka in so bili minuli konec tedna organizatorji 36. Folkloriade - srečanja slovenskih folklornih skupin v Nemčiji. Naš gost pa je tudi zgodovinar in eden izmed najaktivnejših članov slovenske skupnosti v ameriškem Clevelandu Joe Valenčič, ki se te dni mudi v Sloveniji.

Pred kratkim je prišla Ljubljano Liza Japelj Caronedo nedavno zaposlena na Veleposlaništvu republike Slovenije v Franciji, v Parizu, kjer je skrbela za organizacijo in izmenjavo kulturnih dogodkov. Študirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je komparativistka in francistka, zadnja leta pa tudi pisateljica. Pri pariški založbi Michalon je pod psevdonimom Ella Blissova nedavno izšla njena knjiga La Vestale végétale, Vrtna vestalka, nekaj let prej pa La Fleur de Bach, Bachova cvetlica. Gre za literaturo, ki bi ji žanrsko lahko rekli duhovna ekologija in je je na zahodnih knjižnih trgih vedno več. V studio oddaje Razgledi in razmisleki je Lizo Japelj Carone – Ello Blissovo povabila Tadeja Krečič.

Znanstveni interesi utemeljitelja slovenske japonologije so izrazito široki in segajo od jezikoslovnih analiz razmerja med skladnjo in besedilom, prek vprašanja formiranja državnih jezikov v vzhodni Aziji do ljudskega slovstva dežele vzhajajočega soncaZaslužni profesor Univerze v Ljubljani dr. Andrej Bekeš je svojo znanstveno pot začel kot matematik. Po diplomi v Ljubljani je v Osaki na Japonskem leta 1975 magistriral z nalogo o eliptičnih parcialnih diferencialnih enačbah. Potem pa se je precej radikalno preusmeril in enajst let pozneje na eni drugi izmed japonskih univerz, tisti v Tsukubi, obranil doktorsko disertacijo, v kateri se je posvetil razmerju med besedilom in skladnjo. Matematik je tako postal jezikoslovec, njegovo znanstveno-raziskovalno delo pa je bilo hitro opaženo – tako v deželi vzhajajočega sonca kakor v širšem mednarodnem okolju. V prvi polovici devetdesetih let je Bekeš kot vabljeni tuji profesor Japoncem predaval japonsko jezikoslovje, bil pa je tudi član avtorske skupine, ki je malo pred začetkom novega stoletja sestavila slovar japonskih stavčnih vzorcev. Ta je bil navsezadnje preveden v pet jezikov – med njimi tudi v angleščino in kitajščino – in danes velja za ključen priročnik na področju didaktike japonskega jezika za učitelje. Obenem je Bekeš pošteno zavihal roke tudi v Sloveniji in skupaj s sinologoma, dr. Jano Rošker in dr. Mitjem Sajetom, na ljubljanski Filozofski fakulteti ustanovil Oddelek za azijske študije, Oddelek, ki ga slovenska družba v 21. stoletju, ko gospodarska, politična in vojaška moč dežel vzhodne Azije nezadržno narašča, pač nujno potrebuje. V tem kontekstu je Andrej Bekeš potem napisal tudi prvi slovenski učbenik japonske slovnice, bil vrsto let predstojnik Oddelka, prav po njegovi zaslugi pa slovenska japonologija danes uživa ugled kot bržčas najboljša v vsej jugovzhodni Evropi. Impresivnih znanstvenih in akademskih dosežkov dr. Bekeša torej ne manjka, a nekaj pri vsem ni jasno – kako se matematik sploh navduši za jezikoslovje? Čemu se med vsemi vejami sodobne lingvistike navsezadnje zapiše besediloslovju, tisti poddisciplini torej, ki se ukvarja z jezikovnimi pojavi, ki segajo čez mejo povedi? In kako se njegovo močno specializirano znanstveno-raziskovalno delo navsezadnje vpenja v širši kontekst razumevanja družbe in kulture, ki je s slovenskega gledišča slej ko prej še vedno videti razmeroma oddaljena? – To so vprašanja, ki smo jih v pogovoru z dr. Bekešem pretresali v tokratnih Podobah znanja.   foto: dr. Andrej Bekeš (Goran Dekleva)

Kljub temu da so prepiri o tem, kako visoke davke naj imamo, koliko neenakosti je dopustne v naših družbah ter kakšna mora biti vloga države v naših gospodarstvih, nenehno predmet naših političnih razprav, le malo poznamo mislece, ki so postavili temelje nekaterim od prevladujočih ekonomskih ideologij in oblikovali ključne miselne okvire, znotraj katerih sploh razmišljamo o tovrstnih vprašanjih. V tokratni Intelekti se bomo podali na začetek tega, kar v zadnjih desetletjih imenujemo »neoliberalizem« in se posvetili avstrijsko-britanskemu ekonomistu in političnemu mislecu Friedrichu Hayeku, ki je bil v preteklem stoletju eden glavnih zagovornikov prostih trgov, ekonomske neenakosti in skorajda popolnega umika države iz gospodarstva, njegova dela so izpričano brali pomembni konservativni politiki od Margaret Thatcher do Ronalda Reagana, še leta 2010 pa se je njegova znamenita uspešnica Pot v hlapčevstvo v nekem trenutku znašla na vrhu najbolj prodajanih knjig pri največjem spletnem prodajalcu. O tem, kakšna je bila Hayekova ne le ekonomska, ampak tudi družbena misel, kakšen vpliv je imela na svet, ki ga živimo in kako jo lahko ocenjujemo danes, se bomo točno 50 let po njegovem prejemu Nobelove nagrade za ekonomijo pogovarjali z dr. ekonomskih znanosti in znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom, ekonomistom dr. Anžetom Burgerjem s Katedre za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in dr. Aljošo Kravanjo z Oddelka za filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Friedrich Hayek, Wikipedija (javna last)

Premijer Plenković kaže da je 11 godina članstva u Europskoj Uniji Hrvatsku promijenilo na bolje. HackManac, platforma koja prati globalne kibernetičke napade, objavila je da su hakeri napali hrvatske tvrtke Labud i Badel 1862. Sanacija štete od olujnog nevremena u Brodsko-posavskoj županiji je u tijeku. Daniel Markić imenovan vršiteljem dužnosti ravnatelja Sigurnosno-obavještajne agencije. Filozofski fakultet u Zagrebu planira pokrenuti novi smjer Rodnih studija. Andrej Plenković primit će članove Hrvatske folklorne grupe Zagreb iz Pertha.

Karmen je ena prvih slovenskih diplomantk afriških in azijskih študij. Še pred začetkom šolanja na ljubljanski Filozofski fakulteti je nekaj časa v Sloveniji opravljala različna dela in leto dni preživela v Veliki Britaniji, po končanem študiju pa začela intenzivno iskati priložnosti za delo na Japonskem, kjer zdaj živi že 20 let. Točneje v mestu Myoko, ki je že dolgo pobrateno z našim Slovenj Gradcem. To pomeni, da imata vzpostavljene močne povezave, prek katerih potekajo različne oblike kulturne izmenjave: med drugim z medsebojnimi obiski krajanov, tudi srednješolcev, ki tako spoznavajo slovenski oz. japonski svet. Pri tej mednarodni povezavi je sama odigrala pomembno vlogo med svojim delom na občini v Myoku, kjer pa se je po slabih 15 letih dela vsega skupaj vendarle malo naveličala, in pred kratkim odločila, da poskusi z delom v turizmu. Zdaj dela v enem najbolj prestižnih myoških smučarskih središč.

Konec maja je čas za pregled znanstvenih vrhov meseca, ogromno se je dogajalo, predvsem v domačem znanstvenem okolju. Mladi osnovnošolci s I. osnovne šole v Celju so zmagali na tekmovanju FIRST® LEGO® League na Norveškem. Ta mesec smo tudi pri nas opazovali severni sij. V UKC Ljubljana so objavili pomembno študijo o zdravljenju bolnikov s tveganjem za motnje srčnega ritma. Dobili smo komunikatorko znanosti, to je postala upokojena profesorica botanike in biologinje celice na Univerzi v Ljubljani dr. Marina Dermastia. Razglasili pa so tudi mentorja leta, ki je gost naše znanstvene oddaje.Sogovornik: prof. dr. Roman Kuhar, mentor leta 2023 in sociolog na Filozofski fakulteti v Ljubljani. 

Ranga Dias z ameriške univerze Rochester je leta 2020 zaslovel, potem ko je v reviji Nature poročal o prvem superprevodniku pri sobni temperaturi. To je bil velikanski uspeh, eden izmed svetih gralov moderne fizike, ki je Diasu na široko odprl pot do Nobelove nagrade, svetu pa do učinkovitejše prihodnosti z manj izgubami energije. A danes vemo, da je za njegovim domnevnim odkritjem prevara in vrsta goljufij. Poneverbe podatkov v znanosti postajajo vse pogostejše, dodatno skrb vnaša sivo polje umetne inteligence, ki namesto znanstvenikov lahko piše tudi članke. Kako je z integriteto v znanosti, kako lahko vemo, kaj je res in kdo zavaja?Sogovornika: dr. Nataša Karas Kuželički, Fakulteta za farmacijo, urednica v reviji Drug Development Research dr. Andrej Ule, upokojeni profesor logike, teorije znanosti in analitične filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti   Zapiski: Vse je znano: Dias o supervodnosti zavajal in lagal Exclusive: official investigation reveals how superconductivity physicist faked blockbuster results Epilog afere superprevodnosti: Ranga Dias kršil znanstveno intergriteto Superconductivity scandal: the inside story of deception in a rising star's physics lab Poročilo preiskovalne komisije Univerze v Rochesteru Tukaj lahko najdete umaknjenje članke Primer suma poneverbe podatkov pri slovenski raziskovalki Z dovoljenjem smo uporabili insert iz intervjuja Detektivka z ostrim pogledom, ki razkriva "zločine" v znanosti, avtorica Lea Udovč, rubrika Poglobljeno na portalu N1, 24. 7. 2022. Bere Lidija Hartman. 

Vladimir Vidmar je kurator slovenske predstavitve na 60. Beneškem bienalu umetnosti v mesecu aprilu, kjer nas bo letos zastopala slikarka in kiparka Nika Špan, konceptualna umetnica, ki živi in ustvarja v Duesseldorfu in v Ljubljani. Letošnjo temo bienala "Tujci povsod" je izbral brazilski kurator Adriano Pedrosa, sicer umetniški direktor Muzeja sodobne umetnosti v Sao Paulu in se osredotoča na umetnike, ki so sami tujci, priseljenci, izseljenci, diaspora, emigranti, izgnanci in begunci."Umetnica stavi na gledalčevo izkušnjo in pogosto je prav gledalec odgovoren za svojevrstno dovršitev njenih projektov", pravi kustos Vladimir Vidmar, ki je projekt Nike Špan postavil v neposredno bližino Beneških vrtov, v vrtni predprostor popularnega rastlinjaka z gostiščem, dovolj blizu očem vseh, ki bodo tod hodili mimo po že ustaljeni poti med Arzenalom in Beneškimi vrtovi. Vladimir Vidmar je svobodni kustos in umetniški vodja Male galerije Banke Slovenije, nekaj časa je deloval tudi kot umetniški vodja Galerije Škuc v Ljubljani. Diplomiral je iz filozofije in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti ter iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Njegovi kuratorski projekti vključujejo številne samostojne razstave ter mednarodne skupinske projekte.

Če odgovorna oseba po hudi delovni nesreči javnost obvesti, da je bil vzrok tragičnega dogodka človeška napaka, nas takšno pojasnilo ne sme pomiriti, ampak nas mora še bolj vznemiriti. Skladno s sodobnimi smernicami za zagotavljanje varnosti, ki temeljijo na znanstvenih raziskavah, je človeška napaka sprejemljiv vzrok za razlago neželenega dogodka le v zelo redkih primerih. Po temeljiti preučitvi okoliščin nesreče se večinoma namreč izkaže, da je za napako kriva sistemska pomanjkljivost in ne nepozoren posameznik. Česa nas lahko naučijo človeške napake, kakšni psihološki in varnostni mehanizmi so v ozadju, kako je zdravniškimi napakami in kakšna bo vloga umetne inteligence?Sogovorniki: prof. Sidney Dekker, pilot, raziskovalec varnosti, Univerza Griffith v Brisbanu; doc. dr. Boštjan Bajec, Oddelek za psihologijo na Filozofski fakulteti UL; dr. Andrej Robida, upokojeni otroški kardiolog. 

Sistem vzgoje in izobraževanja je na pragu velikih sprememb; osnutek nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja obsega več kot 280 ukrepov za vse ravni izobraževanja, od vrtcev do višjih šol, spreminja se tudi zakon o osnovni šoli. Kakšne spremembe se torej obetajo, so predlogi prilagojeni izzivom sodobne družbe, so predlagane rešitve dovolj premišljene in nenazadnje, kakšni so prvi odzivi stroke? O vsem tem v Studiu ob 17.00 z voditeljem Juretom Čepinom in gosti: - Sandi Vrabec, vodja sektorja za osnovno šolstvo na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje - profesor Janez Vogrinc, vodja delovne skupine za pripravo Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja - profesor Damijan Štefanc, oddelek za pedagogiko in andragogiko na ljubljanski Filozofski fakulteti

Vlada je pred kratkim potrdila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli, ki med drugimi prinaša tudi nekaj novosti pri nacionalnem preverjanju znanja, šolanju na domu in obveznih tujih jezikih. Večplastnega vprašanja o izzivih sodobnega izobraževalnega sistema in ciljih, ki jih kot družba želimo doseči se v Vročem mikrofonu lotevamo s premislekom o izobraževalni politiki in smiselnosti priprave celovitega nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja. Gost Borisa Žgajnarja je dr. Damijan Štefanc, izredni profesor za področje didaktike in kurikularnih teorij na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Nova tehnologija vsakič znova spremeni delovne procese in predrugači industrije. V tokratni Intelekti pod drobnogled jemljemo tako imenovano najstarejšo obrt na svetu. Od zviševanja mizernih plač z dodatnim zaslužkom, nujnim za preživetje, do OnlyFans in v.d. punce, od nasilja in izkoriščanja do proste izbire, opolnomočenosti in užitka? Kako v sodobnem svetu misliti seksualno delo, ki je v globalnem digitalnem spletnem okolju stvar vseh spolov, vse pogosteje pa tudi robotov, povezanih naprav in umetne inteligence? Antropologinja in sociologinja Živa Gornik, študentka magisterskega študija na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Leja Markelj, raziskovalka na mirovnem inštitutu in doktorska študentka študij spolov na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in zgodovinarka dr. Maja Vehar z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani so Urški Henigman odgovorile na ta in številna druga vprašanja. Vabljeni k poslušanju!

Andrej Blatnik je doktor komunikologije, urednik, profesor na Filozofski fakulteti, dolgoletni voditelj delavnic kreativnega pisanja in večkrat nagrajeni pisatelj, ki je pred kratkim izdal svojo osemnajsto knjigo. Ni pa le izjemen pisec - Andrej prebere več kot dvesto (200!) knjig letno, kar ga najbrž uvršča med najintenzivnejše bralce v državi. Tema najinega pogovora so bile zgodbe. Veliko sva govorila o pisanju – o slogu, izoblikovanju lastnih svetov, snovanju zanimivih likov,... vseeno pa menim, da pogovor ne bo zanimiv samo tistim, ki ste pisci (ali pa bi to radi postali). Ne glede na to, kak odnos imamo do literature, je naklonjenost dobrim zgodbam skupna lastnost človeštva, pa naj bo to zanimiv roman, dober film ali pretresljiva izpoved bližnjega znanca. Kaj imajo skupnega velike uspešnice? Katera so osnovna pravila pisanja in katere najpogostejše napake? Kako svoje ideje spraviti na papir in – morda še pomembneje – do urednika? Kot pravi Andrej: »zgodba, ki pove preveč, je izraz nezaupanja bralcu.« Menim, da isto velja za podkast uvodnike, zato bom zdaj nehal opisovati najin pogovor in vas prepustil poslušanju :) V pogovoru omenjava knjige: Belo se pere na devetdeset (Bronja Žakelj), On Writing (Stephen King), Jurski Park (Michael Crichton), Plitvine (Nicholas Carr), Pogodba (Moja Širok), Knjiga o Jugu (Jurica Pavićić). Omenjava avtorja Igorja Karlovška. PISA študija o bralni, matematični in naravoslovni pismenosti: https://www.pei.si/sporocilo-za-javnost-znani-rezultati-mednarodne-raziskave-bralne-matematicne-in-naravoslovne-pismenosti-pisa-2022/ Aplikacijo Mladinska knjiga PLUS, na kateri te poleg ogromnega izbora e-knjig in zvočnic v slovenskem jeziku čaka tudi Andrejev tečaj o pisanju zgodb in moj tečaj o čuječnosti, lahko za 14 dni preiskusiš brezplačno: https://emka.si/pages/mk-plus

Narod brez elite je samo amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako. S temi besedami je Jože Anderlič, ki je v Ljubljani zgradil kompleks s pregrešno dragimi stanovanji, sprožil plaz komentarjev in razprav o slovenski eliti. Hkrati se zaradi številnih drugih primerov pogospodenja Ljubljane sprašujemo, ali se središče našega glavnega mesta lišpa le še za bogataše in turiste, vse ostale pa odriva na obrobje.Sogovorniki: sociolog dr. Gorazd Kovačič, profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Jože Anderlič, poslovnež, investitor in snovalec kompleksa Schellenburg, arhitekt Rok Žnidaršič, podžupan Ljubljane, zadolžen za področje urbanizma, Nenad Hardi Vitorović, zastopnik Sindikata osebne asistence.

Predzadnja Frekvenca X v letošnji sezoni se tik pred poletno vročino poglablja v namakalne sisteme. Prav ti so bili osnova, na kateri so med drugim zrasle antične civilizacije, od Kitajske do Egipta, hkrati pa so tudi danes marsikje osnova kmetijstva. V Grčiji, Italiji in Španiji na primer namakajo skoraj polovico kmetijskih površin, Slovenija pa le en odstotek. Kakšen je razlog, kako je z vodo in še marsikaj zanimivega, je o namakalnih sistemih izvedela Maja Ratej.Gostje oddaje: dr. Mitja Saje z Oddelka za azijske študije na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Marina Pintar z Oddelka za agronomijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani dr. Mihael Brenčič z Oddelka za geologijo na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani

Povzetek okrogle mize na Filozofski fakulteti v Ljubljani v organizaciji Znanosti na cesti in Frekvence X. ChatGPT je kot jezikovni model že osvojil jezikovne bravure človeškega sporazumevanja in prebral nesluteno količino vsega, kar se skriva na svetovnem spletu, a strokovnjake vse bolj bega, simptom česa je brbotanje umetne inteligence v globinah. Ne gre le za vprašanja, katere poklice in dejavnosti vse bo umetna inteligenca v prihodnosti nadomestila, nadgradila, olajšala ali izpodrinila ter kako nam bo v pomoč na skoraj vseh področjih, pač pa za negotovost, česa vsega bo še sposobna, a se nam o tem danes še sanja ne. Kako bo zakoličila prihodnost in kako se bomo v novih okoliščinah znašli mi, ljudje? Kaj bo z vrednotami modrosti, učenja in intelektualnega napredka, v kakšno valuto se bo prelevilo znanje in kako se bo na to pripravil izobraževalni sistem?Gostje oddaje so: dr. Marko Robnik Šikonja (Fakulteta za računalništvo in informatiko, UL), strokovnjak na področju umetne inteligence in strojnega učenja, dr. Vida Groznik (Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, UP), raziskovalka umetne inteligence v medicini, dr. Špela Vintar (Filozofska fakulteta, UL), skrbnica študijskega programa Digitalno jezikoslovje, dr. Sebastjan Vörös (Filozofska fakulteta, UL), filozof znanosti, tehnologije in človeškega izkustva. Celoten posnetek okrogle mize

Celoten posnetek okrogle mize na Filozofski fakulteti v Ljubljani v organizaciji Znanosti na cesti in Frekvence X. Kako bo zakoličila prihodnost in kako se bomo v novih okoliščinah znašli mi, ljudje? Kaj bo z vrednotami modrosti, učenja in intelektualnega napredka, v kakšno valuto se bo prelevilo znanje in kako se bo na to pripravil izobraževalni sistem? Gostje: dr. Marko Robnik Šikonja (Fakulteta za računalništvo in informatiko, UL), strokovnjak na področju umetne inteligence in strojnega učenja, dr. Vida Groznik (Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, UP), raziskovalka umetne inteligence v medicini, dr. Špela Vintar (Filozofska fakulteta, UL), skrbnica študijskega programa Digitalno jezikoslovje, dr. Sebastjan Vörös (Filozofska fakulteta, UL), filozof znanosti, tehnologije in človeškega izkustva.