Podcasts about krvavcu

Prejšnji teden smo slišali ponovitev pogovora z gospodom Hugom Šekoranjo, ki je lani dopolnil častitljivih 100 let. V naslednjih minutah pa bomo slišali ponovitev pogovora še z enim gospodom, za katerega je bilo lansko leto prelomnica. Lanski 9. avgust je bil za gospoda Franca Primožiča res nekaj posebnega. Ulica, kjer živi v Kamniku, se je spremenila v prazničen prostor, zbrali so se vsi, ki ga poznajo in imajo radi. Prišli so mu namreč voščit – za 100 let! Presenetil jih je tudi on in se kot pravi telovadec zavihtel na ograji pred hišo. Že vse življenje je namreč velik ljubitelj in zagovornik športa in zdravega načina življenja. Morda zato niti ni tako zelo presenetljivo, da zime še vedno preživlja na smučeh na svojem priljubljenem Krvavcu, poleti nabira kilometre s kolesom, prav vsako jutro pa telovadi. Franca Primožiča je obiskala Lucija Fatur.

Letošnji 9. avgust je bil za gospoda Franca Primožiča res nekaj posebnega. Ulica, kjer živi v Kamniku, se je spremenila v prazničen prostor, zbrali so se vsi, ki ga poznajo in imajo radi. Prišli so mu namreč voščit – za 100 let! Presenetil jih je tudi on in se kot pravi telovadec zavihtel na ograji pred hišo. Že vse življenje je namreč velik ljubitelj in zagovornik športa in zdravega načina življenja. Morda zato niti ni tako zelo presenetljivo, da zime še vedno preživlja na smučeh na svojem priljubljenem Krvavcu, poleti nabira kilometre s kolesom, prav vsako jutro pa telovadi. Franca Primožiča je obiskala Lucija Fatur.

Drugi poudarki oddaje: - Občina Hrpelje-Kozina bo v nekdanjem gostinskem lokalu uredila podjetniški inkubator. - V Sevnici so obnovili prostore in programe Mladinskega centra. - Novosti na Krvavcu in na Soriški planini. - Božičkova tovarna daril iz Celja v nekaj manj kot desetletju obdarila 7 tisoč 500 otrok s socialnega roba. Darila zbirajo tudi letos. - Radovljica okrašena drugače od drugih slovenskih mest.

Kamor vsi, tudi mi; se pravi, gremo v frontalni napad na slovensko zdravstvo. Zadnje dni javnost pretresa novica, da je celjsko bolnišnico zapustilo šest radiologov. Menda je to polovica tam zaposlenih tozadevnih specialistov, a ker smo analitična in ne faktografska oddaja, ki rada pretirava in posplošuje, verjamemo, da te dni radiologe po celjski bolnišnici iščejo z lupo. Kolikor je razumeti, so radiologi zapustili javni zdravstveni sistem zaradi tega, ker so odnosi na oddelku slabi, oziroma katastrofalni. In ker so se pred časom mastili z neupravičenimi izplačili. Ker toliko zdravnikov, ki bežijo v zasebnike iz javnega zdravstva, za svoj umik navaja slabe delovne razmere in pokvarjene odnose, sklepamo, da zdravniki sicer poznajo vse skrivnosti človeškega telesa, pa nobeno od skrivnosti človeške družbe. Kajti prepir in kregarija sta eni najpogostejših in najbolj uničujočih bolezni medčloveških odnosov in nekoliko nenavadno je, da se radi prepirajo prav zdravniki, ki naj bi veljali za intelektualno, moralno in še kakšno ost slovenske družbe. Morebiti je to zaradi tega, ker so na medicinski fakulteti pred nekaj desetletji nehali poučevati »družbeno-moralno vzgojo«. Kot kaže, samo Hipokratova prisega ne pomaga dovolj. Kakorkoli; moralne dileme slovenskega zdravništva celjskim bolnikom ne pomagajo kaj dosti in ni drugega, kot da bodo bolniki v knežjem mestu začeli uporabljati priljubljeno metodo, ki se ji reče »Selfi RTG«. Gre za fotografiranje posameznih delov človeške anatomije z mobilnim telefonom. Bolnik s spleta prenese aplikacijo, najnovejši iPhoni imajo rentgen že vgrajen, starejši modeli in tisti z androidom pa morajo z ostrim rezilom zarezati na bolečem mestu in šele nato posneti selfi obolelega organa. Aplikacija nato prepozna fotografijo, postavi diagnozo in tudi predlaga zdravljenje. Če je v državi, kot je to primer v Sloveniji, zdravstveni sistem na psu, aplikacija predlaga tudi alternativne metode zdravljenja. V primeru zdravstvenega sistema na psu je to obisk pri veterinarju, ki je že zdavnaj samoplačniški. Bistveno vprašanje, s katerim se v svojih zadnjih dneh in pred apologijo ukvarja zdravstveni minister, je seveda: »Ali še sploh imamo javno zdravstvo?« Če hoče slehernik k zdravniku in mu prijazno povedejo, kako dolgo bo čakal na belo milost, je odgovor, da ga praktično nimamo. Ampak dokler ga imamo še vsaj teoretično, se ga oklepamo kot utapljajoči se zdravstvenega zavarovanja. Na srečo imamo precedenčni primer, na katerem lahko natančno predvidimo potek dokončne privatizacije zdravstva, oziroma demontaže javnega zdravstva. Pred leti se je premierno in zelo diskretno dogodila privatizacija zobozdravstva. Danes je plačevanje zobozdravniških uslug povsem normalno in časi, ko si z zdravstveno izkaznico prikorakal k zobozdravniku, da ti je zaplombiral zob, obstajajo le še v pripovedkah očakov, ki to brezzobi pripovedujejo radovednim vnukom ob tabornem ognju. Tako se bo zgodilo oziroma se vedno bolj dogaja tudi z običajnim zdravstvom; pot do dokončnega zloma je sicer tlakovana z vsesplošnim obtoževanjem med zavarovalnicami, zdravništvom, sindikati, javnostjo in ministrstvom, oziroma politiko, a dejstvo je, da plazu ni več moč ustaviti. Ker je po vseh anketah zdravje za Slovenca najvišja vrednota, je nekako logično, da za najvišjo vrednoto tudi največ plačamo. Moramo pa zdravništvo vsaj malo tudi posvariti. Obrtniška je težka. Ne bo šlo tako gladko, kot gre zidarjem, keramikom in pleskarjem. Teh res ni, zdravnikov pa je očitno kot listja in trave – glede na to, da šest radiologov zapusti celjsko bolnišnico, pa je še vedno ne zaprejo. Če se iz Celja izseli šest soboslikarjev, doživijo celjske gospodinje živčni zlom in gredo na ulico. Kakorkoli; ko bodo obrtniki, se bodo morali zdravniki navaditi na konkurenco. Kot so se morali tudi zobozdravniki. Na vzhodu in jugu Slovenije je že dolgo nacionalni šport obisk zobozdravnika na Hrvaškem. Sredi Maribora celo visi ogromen transparent, ki vabi »kariesarje« na hrvaško stran v ambulanto, imenovano »Zagorje-zub«! S podobno konkurenco prostega trga se bodo soočili tudi zdravniki. Se pravi, če si bom zlomil nogo na Krvavcu, se bom po mavec odpeljal na Reko ali kam drugam. In zdravnik v Vodicah bo izgubil le pacienta, temveč tudi stranko. Zato predlagamo, da vsi skupaj stopimo na zavoro. Če pravilno razumemo logiko in pozive k ohranitvi zdravstvenega sistema, lahko svoje naredimo tudi bolniki s tem, da do umiritve razmer nehamo zbolevati.

Še drugi poudarki iz oddaje: - V Medvodah so se razveselili pogodbe za povečanje in posodobitev Zdravstvenega doma. - Nova večnamenska dvorana OŠ France Prešeren v Mariboru - V Idriji obeležujejo Scopolijevo leto - Na Voglu, Krvavcu in mariborskem Pohorju takoj po koncu zimske sezone že priprave na poletno.

Kaj je v ponedeljek? 14. februar. Fantje v fitnesu bi rekli "dan za noge".

Pred nami je čas, ki ga marsikdo preživi na snegu ⛷ in tudi Gospoda sta se odločila, da bo naslednjih nekaj epizod namenjenih dogajanju na in ob smučišču.

V oddaji smo odkrivali skoraj brezmejne možnosti, ki jih aktivnemu dopustniku, izletniku ali romarju nudi krpica zemlje pod Triglavom. Zdaj je čas, da odkrijemo slovensko Jakobovo pot ali pa da jo z otroki mahnemo na Krvavec.

Ime tedna je Sandi Murovec, smučarski učitelj, ki se je skupaj z drugimi pričami dogodka, hitro in trezno odzval na nezgodo na Krvavcu. Po zaslugi vseh, ki so pomagali, je dvanajstletni smučar, ki je za nekaj minut obvisel na sedežnici, padec z nje preživel brez hujših posledic. "Po naključju sem bil tam tisti dan, zaslišal sem krike. Vsi smo se drli, naj ustavijo napravo. Sedež se je ustavil ob najvišjem stebru, visokem 12 metrov, ključen trenutek je bil, da smo tamkajšnjo mrežo spremenili v trampolin in začela se je akcija." Sandi Murovec pravi, da se je fant že na začetku slabo usedel in ko ga je sedež dvignil, sta teža smuči in čevljev naredili svoje in kar naenkrat se je znašel pod sedežnico. "Vse se je odvijalo zelo hitro, smučarje na sedežnici hrabril, če lahko zdržijo še minuto, da pripravimo mrežo. Šlo je za minute, za iznajdljivost, da se je za tega fanta vse srečno izšlo." Sandi Murovec še dodaja, da kljub temu, da vedno znova opozarjajo, da je treba na smučišču upoštevati pravila, se bo našel nekdo, ki bo plezal po ograji. "Ljudje so tudi skakali s sedežnic. Prav je, da se iz tega dogodka nekaj naučimo. Da je treba posvečati pozornost temu, kako se vozimo z napravami, kako se gibljemo na smučišču."

Poročali smo o obnovi železniške proge na Gorenjskem, smučarski sezoni na Krvavcu in novi trgovini lokalno pridelane hrane na Ptuju.

V oddaji smo pozornost namenili Marijinemu prazniku, spomnili smo na 90. žegnanje na Krvavcu in na umestitev novega stiškega opata.

Po prihodu novega lastnika, podjetnika Janeza Janše na Krvavec, so se odnosi z gostinci skrhali. Direktor družbe RTC Krvavec na smučišču in v poslovanju družbe sredi smučarske sezone uvaja novosti in red. Spremembe so po mnenju gostincev, ki držijo skupaj, pogosto enostranske, dogovori ne držijo. To pa ni v prid nikomur, in ni dobro za nadaljnji razvoj uspešnega smučišča, je prepričana Maria Mia Grillc, ki ima Eko turizem Viženčar na Krvavcu že 25 let.

Akcija Šolar na smuči je slovenski projekt smučarskega ozaveščanja šolskih otrok, ki poteka na izbranih slovenskih smučiščih že vrsto let. V brezplačni akciji vsako leto sodeluje približno 2000 četrtošolcev, med njimi je kar polovica takih, ki se s tem športom srečajo prvič. Prvi dan akcije smo pospremili na Krvavcu.

Nizu dokumentarnih oddaj od 90-letnici Radia in 60-letnici Televizije Slovenija bomo tokrat dodali še eno. Osvetlili bomo namreč zelo zanimivo zgodovino Oddajnega centra Krvavec, ki se je na 1740-ih metrih nadmorske višine začela pisati že pred več kot šestimi desetletji. Toda prvo oddajanje televizijskega signala z najviše ležečega oddajnega centra v Sloveniji ni potekalo s sedanje lokacije, ampak iz starega planinskega doma na Krvavcu, kamor so Siemensov oddajnik prepeljali z Ljubljanskega gradu. »In ker leta 1957 na Krvavec še ni bila speljana cesta, smo oddajnik najprej z volovsko vprego prepeljali do Kriške planine, ga tam razstavili, potem pa kar v nahrbtnikih in koših znosili do planinskega doma,« lahko med drugim preberemo v spominih enega izmed pionirjev Oddajnega centra Krvavec…

Leta 1958 so po spletu okoliščin uradno zagnali krožno žičnico do poraščenih terenov pod vrhom Krvavca in nastalo je smučišče, na katerem so se mnoge generacije učile prvih zavojev. Zadnji dve leti "naj slovensko smučišče" praznuje 60 letnico. Preverili smo, kako se začetkov spominjajo prvi zaposleni žičničarji, kdo so bili prvi smučarji na Krvavcu, zanimalo pa nas je tudi kakšna je sedanjost ali še bolj pomembno, kaj lahko pričakujemo v prihodnosti.

Na turističnih letakih, ki vabijo v naše doline in planine, se vse pogosteje znajdejo tudi gorski kolesarji. Ob tem se poraja vprašanje, kaj jim ob zavirajočih predpisih in zgolj nekaj metrih dovoljenih poti sploh lahko ponudimo? "Capljamo za tujino. Imamo mnogo potenciala, a čaka nas veliko dela, da se ta potencial razvije," pravi Anže Bizjak, nekdanji tekmovalec v krosu.  Na Krvavcu smo preverjali, kako uspešno je Slovenija skočila na vlak zelenega in trajnostnega turizma, ki se veže na vzpenjajoči trend gorskega kolesarstva.