Podcasts about zdaj

Kulturno društvo Josipine Turnograjske je lani septembra pripravilo simpozij ob 600-letnici smrti Veronike Deseniške: Med resnico in legendo - Veronika Deseniška nekoč in danes. Zdaj je ob tem izšel tudi zbornik, zelo lična in vsebinsko bogata monografija, ki sta nam jo predstavila sourednika: dddr. Mira Delavec Touhami in dr. Franc Križnar!

»Sin že več kot dva meseca ne hodi v vrtec, hčerke pa vanj sploh nismo vpisali, ker nimamo prevoza,« iskreno priznava mama treh otrok, ki brez prevoza ne more iskati niti službe. Njen partner je lahko službo obdržal le zaradi prijaznosti sodelavcev, ki so ga vozili v službo, predvsem iz nočne izmene pa je domov velikokrat pešačil tudi poldrugo uro. In hkrati nosil hrano iz trgovine. Zdaj, ko jim je donatorka podarila svoj starejši avto, bo vse nepopisno lažje. Kot je bilo lažje njej pred dobrim desetletjem, ko je sama potrebovala pomoč za golo preživetje in jo dobila prav pri Zvezi Anita Ogulin.

Normalizacija sovražnega govora je nevarnaZa sodobno digitalizirano družbo je značilna velika polarizacija pogledov na svet in vse manj strinjanja o tem, kaj so dejstva in kaj so mnenja, kje se konča resnica in začne laž, manipulacija, propaganda in sovraštvo. Kako razumeti inflacijo sovražnega govora in njegovo normalizacijo, če pa raziskave kažejo, da veliko večino ljudi pri nas sovražni govor zelo moti in ga ne podpirajo? Na to in številna druga vprašanja odgovarja monografija Sovražni govor v Sloveniji. Gre za prvo poglobljeno interdisciplinarno študijo sovražnega govora v slovenskem družbenem, pravnem in digitalnem okolju. V oddaji Glasovi svetov smo se pogovarjali z urednico monografije doktorico Veroniko Bajt z Mirovnega inštituta.

Po najnovejši zaostritvi sovražnosti med Izraelom in Iranom je Teheran napovedal končanje napadov na judovsko državo. predstavnik iranskih sil Ebrahim Zolfaghari je ob tem posvaril, da bo ob morebitnih novih sovražnih dejanjih Islamska republika z odporniškimi silami pripravila še močnejši odziv. Da morata Washington in Teheran premirje doseči za pogajalsko mizo, je bilo slišati tudi na današnjem zasedanju obrambnih ministrov Evropske unije na Cipru. Vodja evropske diplomacije Kaja Kallas je ob tem napovedala tudi izvajanje nadaljnjega pritiska na Rusijo, da se bo ta resnično pripravljena pogajati. Preostali poudarki oddaje: Stopnjevanje konfliktov in splošno kršenje človekovih pravic sta svet pahnila v globoko krizo, na obisku v Španiji opozoril papež Leon 14-i Zaradi stresa in pritiskov se tudi v kmetijstvu vse pogosteje srečujejo z duševnimi stiskami; v okviru projekta Polja moči zato poudarjajo pomen prepoznavanja duševnih stisk in iskanja pomoči Pred prihajajočimi poletnimi počitnicami in dopusti na zunanjem ministrstvu svetujejo temeljito pripravo na morebitna potovanja zaradi zaostrenih varnostnih razmer v svetu

#wszystkootymjakbędziewszkole #ksiązkidladziecioszkola #pierwszaklasa #aktywneczytanie Zdaję sobie sprawę z tego, że każdy raczej rozmawia z dzieckiem, które wybiera się do pierwszej klasy. Tylko czy o wszystkim? Niektóre pytania dorosłym często wydają się oczywiste, a dla dziecka są bardzo ważne. Co zrobić, gdy podczas lekcji zachce mi się do toalety? Kogo mogę poprosić o pomoc? Czy łatwo znaleźć przyjaciół? Kto oprócz nauczycieli tam pracuje? Książka „Wszystko o tym, jak będzie w szkole” powstała właśnie po to, by odpowiedzieć na te pytania i pomóc dzieciom wejść w nowy etap życia z większym spokojem i pewnością siebie.PATRONAT AKTYWNE CZYTANIECieszę się, że te wszystkie pytania i cała książka pokazują szkołę z perspektywy dziecka, które dopiero przygotowuje się do rozpoczęcia nauki. Od porannego przygotowania i drogi do szkoły, przez lekcje, przerwy i stołówkę, aż po różne wydarzenia, które tworzą szkolne życie. Właśnie takich książek szukam, bo pokazują, że szkoła owszem lekcje, ale też miejsce spotkań, nauki współpracy, budowania relacji i odkrywania własnych możliwości. Pokazuje też różnorodność dzieci (kolor skóry, wygląd, sprawność itd.) tworzy też szkołę. W książce pojawiają się bohaterowie o różnych zainteresowaniach, możliwościach i potrzebach. To ważny przekaz, bo pomaga budować empatię i daje szansę na odnalezienie miejsce w szkolnej społeczności.To też pomoc dla rodziców, bo zawiera wskazówki dla dorosłych. I dla mnie też ważne jest to, że pokazuje szkołę jako miejsce pełne ludzi, emocji, przyjaźni i codziennych doświadczeń. To zdecydowanie ważna lektura dla przyszłych pierwszoklasistów, ale również dla dzieci, które już rozpoczęły naukę i wciąż odnajdują się w szkolnej rzeczywistości. Pomaga oswoić zmiany, wzmacnia poczucie bezpieczeństwa i wyjaśnia, że w szkole zawsze można znaleźć kogoś, kto wesprze. Jeśli szukasz książki, która przygotuje dziecko do szkoły organizacyjnie, ale przede wszystkim emocjonalnie, moim zdaniem tu jest dużo wsparcia. Szukasz takiej książki o szkole? Jeśli jest przydatna, to ZAPISZ SOBIE I UDOSTĘPNIJ, może jeszcze komuś się przyda. Dzięki! ------------------------Zapisz się na NEWSLETTER, nie przegapisz wieści żadnych wieści: https://aktywneczytanie.pl/newsletter

Pesmi, ki jih je ustvarjal v zadnjih letih življenja, govorijo o apokalipsi starega sveta, obenem pa tudi že ustvarjajo nov, etično prenovljen kozmos, utemeljen na prelomnih spoznanjih relativnostne in kvantne fizikeZdaj, ko od njegove smrti mineva sto let, in se razgledujemo po literarnem opusu, ki nam ga je komaj dvaindvajsetleten zapustil, se ni mogoče ne čuditi se Srečku Kosovelu. V nekaj kratkih letih ustvarjanja je pesnik namreč ustvaril opus, ki ni le nenavadno obsežen, ampak tudi notranje sila pester, raznolik in pogosto naravnost vizionarski. Številni bralke in bralci ga seveda cenimo prvenstveno zaradi nežnih, občutenih impresij, v katerih je – slej ko prej pod vplivom Josipa Murna – upesnjeval rodno kraško krajino, a z minevanjem časa postaja jasno, da je najbrž še pomembnejši, nagovorno še močnejši tisti del njegovega pesništva, v katerem Kosovel tematizira nov, radikalno spremenjen položaj, v katerem se je prav v času njegovega življenja znašlo človeštvo. Pomislimo: Einstein objavi svojo relativnostno teorijo leta 1905, Picasso naslika Avignonske gospodične leta 1907, sedem let zatem izbruhne prva svetovna vojna, še tri leta pozneje pa oktobrska revolucija. Svet starih, stoletnih gotovosti, v katerega se je marca leta 1904 Kosovel rodil, je do njegovega 14 leta kratko malo prenehal obstajati. In tega se je Kosovel za razloček od velike večine tedanjih Slovencev – pa ne le Slovencev, kar Evropejcev – očitno zelo dobro zavedal. Pesmi, ki jih je ustvarjal v zadnjem obdobju življenja, namreč tematizirajo propad, apokaliptični propad starega sveta, obenem pa tudi že stopajo v nek nov prostor, v nek nov, etično prenovljen kozmos, ki ga, podkletene z idejami Friedricha Nietzscheja, Karla Marxa, ruskih avantgardistov ter relativnostne in celo kvantne fizike, ustvarjajo tako rekoč sproti, iz verza v verz. Toda: kako se je Kosovelu sploh uspelo seznaniti se z vsemi temi idejami? Kako jih je spajal med seboj? In, jasno, kakšne etične konsekvence je uspel potegniti iz osupljivih novih odkritij, do katerih so se takrat dokopale naravoslovne znanosti s fiziko na čelu? – To je le nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili enega naših najboljših poznavalcev Kosovela, literarnega zgodovinarja, dolgoletnega predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Janeza Vrečka, avtorja še sveže razprave Čas ≡ prostor (LUD Literatura), v kateri se posveča doslej neraziskanemu vprašanju, kako sta na Kosovela vplivala Albert Einstein in Max Planck in kako je, oborožen z njunimi spoznanji, naš pesnik stopil v frontalni spopad z do tedaj prevladujočimi koncepcijami sveta, ki so počivale na starih idejah Renéja Descartesa in Isaaca Newtona. Foto: Srečko Kosovel leta 1920 (Wikipedija, javna domena)

Jana Nagyová dostala podmínku za neoprávněné čerpání dotací v kauze Čapí hnízdo, Babiš zůstává díky imunitě nedotknutelný ještě minimálně tři a půl roku. Jakub Landovský, bývalý velvyslanec při NATO a člen thintanku Ivany Tykačové, se stává zmocněncem vlády pro závazky NATO a veřejně zpochybňuje roli České republiky v pomoci Ukrajině. Česko a Německo odmítly přelet taiwanského prezidenta, což může souviset s obchodními zájmy Babišovy firmy Agrotec při prodeji čínských aut. Tisíce lidí pochodovaly na podporu veřejnoprávních médií, vzniká iniciativa Hackni politiku. Trump hrozí stažením vojáků z Německa po telefonátu s Putinem, americká munice v Íránu překračuje přiznané objemy a Nejvyšší soud USA fakticky povolil rasový gerrymandering.Celé epizody na https://www.herohero.co/kanarcivsiti .  A nebo si kupte naše trička na https://www.neverenough.shop/kanarci . Podcast pro Vás připravují @alexalvarova a @holyj . Hudba a sound engineering: PsyekTwitter Spaces moderuje @jiribulan .Najdete nás na www.kanarci.online

Kar dve desetletji je trajalo, da je satirična komedija o svetu visoke mode Hudičevka v Pradi dobila svoje nadaljevanje. Drugi del kultne uspešnice s preloma tisočletja prinaša vnovično druženje z odlično igralsko ekipo v polni zasedbi, z Meryl Streep in Anne Hathaway na čelu, vrsto insajderskih namigov na prizore iz prvega dela in obilje cameo vlog, od Lady Gaga in Marca Jacobsa do Donatelle Versace, obenem pa streznitveni vpogled v sodobno družbeno in medijsko krajino. Prva iteracija Hudičevke v Pradi se je oprla na istoimensko knjižno predlogo, v kateri je Lauren Weisberger, nekdanja pomočnica ikonične urednice ameriškega Voguea Anne Wintour literarno obračunala s svojo nekdanjo šefico in krutim, toksičnim okoljem modne industrije. Ob tem ji je v zgodbo uspelo zapakirati tudi duh časa z začetka 2000-ih, ko so modne smernice oblikovale na sijoč papir natisnjene revije o modi, kakršna je filmska Runway Magazine, nad katero bdi pikra in strahovito zahtevna Miranda Priestly. Uredništvo Runwaya je bilo v prvem delu Hudičevke polno glamuroznih, ambicioznih belih deklet, ki niso jedle ogljikovih hidratov in se jim je ob konfekcijski številki 38 obračal želodec, za uspeh na delovnem mestu pa so bile pripravljene vreči skozi okno dostojanstvo in poteptati svoje zasebno življenje. Miranda je temu kraljestvu vladala z železno pestjo in svojim sodelavcem sadistično odrejala nemogoče naloge. V takšnem okolju se je kalila sveže diplomirana Andy Sachs, ki je 20 let pozneje izvrstna raziskovalna novinarka, kar pa ji v dobi digitalne demence prinaša bore malo koristi. Skupaj s celotno ekipo sodelavcev je bila pravkar odpuščena, zato si ne more privoščiti, da ne bi podpisala pogodbe s hudičem in sprejela ponudbe Runwaya, da postane urednica tematskih prispevkov. Toda v 20 letih se je marsikaj spremenilo. Ne le, da so telefoni postali pametnejši in oblačila drznejša, tudi manekenke so bolj raznovrstne, zaposleni v Runwayu zajetnejši, revija pa vse bolj neznatna – na neki točki v filmu Miranda zabrusi Andy, da je revija že tako tanka, da bi si lahko z njo nitkala zobe. Zdaj nihče več ne bere, vsi samo še drsajo po zaslonu, oglaševalci se potegujejo za klike, modne tokove pa usmerjajo algoritmi. Proračun revije se je drastično zmanjšal: celo Miranda se je prisiljena po mestu voziti z uberjem in leteti v ekonomskem razredu. V pisarno Runwaya se je naselila zapovedana korektnost; Mirandina osebna pomočnica je zdaj temnopolto dekle, ki na sestankih skrbno cenzurira njeno žmohtno izreko – gen-Zjevci pač niso več pripravljeni požreti prav vsake žaljivke, ki jim jo v obraz zabriše arogantna urednica. Hudičevka v Pradi 2 tako ni le nostalgično srečanje z liki, ki so se pred dvema desetletjema zapekli v globalno popkulturno zavest, ampak tudi detektor splošne družbene klime in tektonskih premikov, ki so v zadnjih nekaj letih zatresli tako modno kot medijsko industrijo. Če je bil prvi del Hudičevke varno usidran v obdobju, ko so bili tradicionalni mediji na vrhuncu svojih moči in so bile tiskane revije ključna referenčna točka modne industrije, se drugi del gleda kot, sicer še vedno zabavna, a vendarle žalostinka za zlato dobo modnega novinarstva. Recenzijo je napisala Špela Barlič, bere Lidija Hartman.

Youmna El Sayed je nagrajena palestinska novinarka, ki je delala za različne angleško govoreče medije. Bila je dopisnica Al Jazeere v Gazi, dokler je ni bila pred letom in pol zaradi izraelskih groženj prisiljena zapustiti. Zdaj živi z družino v Kairu. Ob robu konference Zveze evropskih radijskih postaj v Ženevi se je z njo srečala Helena Milinković. Glasovi Palestine na TV Slovenija

Piše Vid Bešter, bere Dejan Kaloper. Vsaka pesem v pesniški zbirki Tatjane Pregl Kobe Potem ima na razpolago dve strani. Na levi strani je pod naslovom v poševnem tisku zapisana trivrstičnica, ‒ nekakšen moto k daljši pesmi na desni strani. Vsaka daljša pesem je dolga natanko eno stran. Nekaj pesmi ima še oštevilčena nadaljevanja, ki pa so prav tako vsa dolga natanko eno stran. Ker pa imajo nekatere pesmi vendarle več besed kot druge, variira dolžina vrstice. Dolžina vrstice je torej očitno podrejena enakomerni dolžini pesmi: vsaka ima enaintrideset vrstic. Iz tega že lahko izpeljemo ugotovitev, da verz kot vsebinska in ritmična enota za zbirko Potem ni prav zelo pomemben. Kakor imajo vse pesmi enako postavitev na strani, tako so enakomerno urejene tudi v štiri dele in ti v celoto. V vsakem od štirih delov, ki so zasnovani na ohlapnih vsebinskih vezeh, je devet pesmi. Skupaj torej šestintrideset daljših pesmi, ki jih spremlja šestintrideset trivrstičnic, vse skupaj pa uvaja sedemitrideseta pesem, sestavljena iz štirih trivrstičnic ... Bralcu je ob tem redu, ki vlada v zbirki gotovo prijetno ‒ kot v lepo urejenem in obdelanem vrtu. Trivrstičnice so po vsebini in vlogi podobne haikuju, čeprav nimajo oblikovnih značilnosti te japonske pesemske zvrsti. Nekako nakazujejo razpoloženje ali nagib, s katerim se bere daljša pesem na nasprotni strani. Morda pa kažejo tudi na obljubo in pogled v trenutku, ko je bila pesem napisana. Pravzaprav so kot tiste semenske vrečice, ki jih nataknjene na paličice ali položene pod kamne puščamo ob gredicah, da ne pozabimo, kaj smo zasejali. Daljše pesmi v takšni družbi spominjajo na tisto japonsko literarno zvrst, ki haikuju pridruži kratko prozno besedilo ‒ impresijo ali dnevniški zapis, poln podob. Tudi pesmi v zbirki Potem nimajo močnega ritma, po retorični legi so bliže prozi kakor liriki, na vsebino pa pomembno vplivajo trenutni vtisi, misli in spomini. Njihova liričnost pa se skriva v toku podob, sestavljenem večinoma iz prostih asociacij. Podobe v pesmih zato težijo k abstrakciji, ki pa vendarle ne prevlada ‒ podobe še kažejo tako na zunanji kot na čustveni svet. Izmenjavanje metafore in abstraktnejše osvobojene asociativne podobe ustvarja napetost in gibanje. Zdaj prevzame pobudo veriga asociacij in pesem steče, skoraj zdrvi, drugič prevladata metafora in njen pomen, pa pesem stopi počasneje, opisuje in pripoveduje. Kljub temu pa od podob ni mogoče pričakovati preveč. Bralcu, ki bi rad preveč razumel, utegne na njih spodrsniti kot na spolzkem kamenju. Ni povsem jasno, ali so na teh mestih zakodirani kakšni skriti pomeni in kje iskati ključ do njih ..., če so nam sploh namenjeni. Bralcu bo bolje, če bo pesmi prebiral tako, da ga bodo asociacije nosile s sabo. A tudi svobodni polet domišljije na krilih asociacij znajo pesmi dokaj grobo prekiniti. Čeprav je podobam puščene veliko svobode, je pesnici sporočilnost vendarle pomembnejša in rada zategne vajeti. Tako so pesmi napete med podobami, ki so preabstraktne, da bi lahko razbrali njihovo sporočilo, in tistimi, ki so preveč nadzorovane, da bi sporočilo v njih bralci lahko izsanjali. Poleg bogato razbohotenih podob je za pesmi značilno skoraj deklarativno izjavljanje. Neposredno izrečena oziroma zabeležena opažanja, stališča, spomini, občutki se vrivajo med podobe ‒ skoraj kot nepovabljene misli. Morda z največjim učinkom v drugem delu Tiha polja. Tu v zbirki najbolj prevladujejo podobe narave, lahko bi dejali pogledi skozi razna okna. Narava je v zbirki Potem tudi sicer pomemben motiv in pogosto jedro, ki spodbudi nizanje podob. Govorka skuša v pesmih ubesediti in posredovati osupljivo lepoto, ki ji je priča. A se ji vmešajo misli na begunce, žrtve genocida, vojne in drugih družbenih krivic. In narava se svoji lepoti zazdi ravnodušna in brezčutna. Podoben proces vmešavanja tudi v drugih delih zbirke gradi tematska osišča. V prvem delu Vsi moji mrtvi se na primer v spomine na bližnje mešajo misli na sedanjost ‒ in nelagodje nad političnimi obeti, ki grozijo prihodnjim rodovom. V tem delu je mešanje registrov manj posrečeno in se približuje teznosti. Ta plast izjavljanja, ki se vmešava med podobe, je pogosto enoznačna in vsakdanja. V njih se nam govorka seveda najbolj razkrije. Pokaže svoj okus in gledišče: da so ji všeč določene slike in pesniki, da ima določena politična prepričanja, pripada določenemu rodu in naravo opazuje na določenih krajih. Drugače povedano: ima osebnost in ta je pravzaprav osrednja vsebina zbirke. “Jaz”, ki govori v pesmih, ni le abstraktna slovnična nujnost ‒ je subjekt, ki svet opazuje in se očitno čuti dolžno izreči in opredeliti. Sam se nam ponuja sklep, da je naloga teh pesmi, da beležijo pesničine občutljivosti. Pesmi v zbirki ne govorijo o svetu, kakršen je, pač pa nam poročajo o odzivih neke osebnosti. Ni tako pomemben razgled skozi okno, ampak tisto, kar govorka ob njem občuti. Zato ne govori o vojni, ampak o strahu pred vojno. In ne govori o beguncih, ampak o svojem sočutju. Najjasnejši primer tega so morebiti impresije ob slikah, ki prevladujejo v tretjem delu Angel. Tu je glas sicer najmanj oseben, a skuša z rabo asociacij in podob očitno ubesediti specifičen občutek in trenutek gledanja, ki je vendar toliko več od sporočila neke slike. Zbirka Tatjane Pregl Kobe Potem je po temeljnem odnosu do sveta precej impresionistična. Pesnica motri lastne odzive na dražljaje sveta tam zunaj ‒ ni nenavadno, da jo vleče k naravi. Kot naravnost pove v zadnjem delu Vpogled, v katerem se ukvarja s poetološkimi temami, jo najbolj zanima: “Kako najti besedo, ki ni le beseda? / Besedo, ki preseva moč skozi čutno zaznavo?” Bralec pa se, ko lista med gredicami zbirke Potem, počuti kot gost v tujem vrtu, kamor je zataval morda po naključju. Gotovo občuduje bohotne podobe, ki so na vrtu zasejane. Marsikaj najbrž razume, velikokrat najbrž kaj tudi zgreši … včasih začuti piš vetra s pejsaža, včasih pa se z nelagodjem prestopa ob pogovoru neznancev … Kako pa se bo po obisku počutil, pa je odvisno od tega, kako dobro se bo sporazumel z gostiteljico, ki svoj vrt razkazuje.

Mini teater, premiera: 8. maj 2025 Radio Slovenija, informativne oddaje, Ars, 11. maj 2025 V Mini teatru je zaživela obnovitvena uprizoritev predstave Čudovite dogodivščine vajenca Hlapiča, ki je kot solo igra režiserja Roberta Waltla premiero doživela že novembra 1999. Zdaj je vlogo igralca in animatorja lutk ene najprepoznavnejših pripovedi Ivane Brlić-Mažuranić prevzel Tadej Pišek. Izstopajoča in velikokrat nagrajena predstava s ploskimi, dvodimenzionalnimi lutkami, ki jih je zasnovala Iva Matija Bitanga – tudi avtorica glasbe s songi, ki jih je po ljudskih motivih spesnil režiser – je bila v preteklih desetletjih uprizorjena skoraj 500-krat. Kot navajajo ustvarjalci predstave, si jo je doslej doma in po svetu ogledalo več kot 70.000 gledalcev, med drugim na festivalih na Hrvaškem, v Italiji, Avstriji, Belorusiji, Iranu, na Poljskem, v Belgiji, Bosni in Hercegovini, Srbiji, Črni gori in Sloveniji. Več Magda Tušar

Cristina dos Santos Caserman se je zaljubila v Slovenca in se pred dvajsetimi leti preselila v našo državo. Jezika se je učila s pomočjo knjig in člankov v časopisu, tu opravila maturo in doštudirala predšolsko vzgojo. Nekaj, kar je v Braziliji, če nimaš veliko denarja, skorajda nedostopno. Visoka izobrazba. Spregovorila je o ločevanju med revnimi in bogatimi, kot se spominja iz svojega otroštva, rasizmu, o tem, da so v vrtce in šole poleg hrane in pijače morali nositi še toaletni papir, pa o tem, da je delala, odkar pomni.

Pred tremi leti sem prvič v odraslosti od blizu spoznavala proces umiranja. Bil je boleč in težak. Spremljala sem umiranje očeta svoje takrat partnerke, zdaj žene, ki je bil dolgo bolan. V tistem časa nama je izjemno prav prišel podkast Ologies, v katerem je Alie Ward večkrat govorila o smrti, umiranju in žalovanju. Takrat se je v meni porodila želja, da bi nekoč pripravila podkast o tem zahtevnem obdobju. Zdaj je tu.V prvem delu serije Navodila za konec, ki ga vodim Zarja, spoznamo procese umiranja. Nikdar niso enaki, čeprav pri vseh potekajo podobno. Konec dočakamo vsi, a vsak na svoj način. Kako preživeti zadnje tedne? Kaj se takrat dogaja v našem telesu? Kako lahko bližnji podprejo umirajočega?

V rušilnem potresu leta 1976 je umrlo skoraj 1000 ljudi, 2400 je bilo ranjenih, številne vasi so bile povsem uničene. "Najprej smo slišali močan pok, nato pa se je razširilo žvenketanje stekla. V Bardu so se domačini zbrali na »veliki njivi« in nato iskali pogrešance. Izkopavanje izpod ruševin se ni v vseh primerih srečno zaključilo. Zdaj imamo nove hiše, a ni življenja in ni dela," se je pred desetletji spominjal ugledni beneški Slovenec Viljem Černo. Kako se je takrat organizirala slovenska skupnost? Kako hitro je prišla pomoč in kako je obnova spremenila mesta in vasi? O tem pripovedujejo LUISA CHER iz Bard, LUIGIA NEGRO iz Rezije, GIORDANO SDRAULIG iz Klenija in ANDREA VISENTINI iz Ažle pri Špetru. Profesor PETER SUHADOLC, geofizik in seizmolog, pa spregovori tudi o najnovejših odkritjih, ki kažejo, da je bilo središče majskega potresa leta 1976 prav v Bardu. Foto (Antje Gruden): Luisa Cher in Lucija Tavčar v pogovoru

Stranke najverjetnejše koalicije so dorekle vsebinska izhodišča za novo vlado, kjer na prvo mesto postavljajo gospodarsko rast ter vitko decentralizirano državo. Vodja SDS Janez Janša, ki meri na četrti mandat na čelu vlade, je ob tem razčistil tudi status Resnice - ta bo po njegovih besedah ostala v opoziciji, a naj bi kljub temu prispevala ključne glasove za oblikovanje vlade. Druge teme: - Bela hiša žuga Iranu zaradi napadov, a vztraja pri premirju. - Evropsko združenje socialnih zavarovanj opozarja na previsoke cene novih zdravil. - V Dobrunjah slovesno odprli nov moški zapor.

Državni zbor je potrdil spremembo zakona o vladi, ki število ministrstev z zdajšnjih 19 zmanjšuje na 14. Nato so v nadaljnjo obravnavo pospremili interventni zakon za razvoj Slovenije. V oddaji tudi: - Kljub ugodnim razmeram na trgu dela mladi še vedno opravljajo prekarna dela. - Madžarsko čaka še nekaj dela pred izplačilom zamrznjenih evropskih sredstev. - Na prvi svetovni konferenci v Kolumbiji iskanje konkretnih rešitev za zmanjšanje odvisnosti od fosilnih goriv.

Devinski grad stoji v občini Devin-Nabrežina v Italiji na strmi pečini nad Tržaškim zalivom, na robu kraške planote. Ob jasnem vremenu ponuja izjemen pogled na Jadransko morje. Zgrajen je bil v drugi polovici 14. stoletja kot nadomestilo starejšega gradu, od katerega so vidne le ruševine. Že več kot 400 let ga poseduje in upravlja ena najstarejših evropskih plemiških rodbin, nemška družina italijanskega porekla Thurn und Taxis. Danes je grad muzej in prostor živahnega dogajanja, koncertov, razstav in drugih kulturnih dogodkov. Zdaj so na ogled postavili še prav posebno zbirko instalacij iz - legokock. Skulpture so realistične. Devinski grad je znan po tem, da je v njem gostoval in napisal svoje znamenite Devinske elegije avstrijski pesnik Rainer Maria Rilke. Ob stoti obletnici smrti so tudi njega počastili s skulpturo v naravni velikosti.

Stanja v domačem gospodarstvu ni mogoče opisati z eno samo besedo, saj se posamezne panoge spopadajo z zelo različnimi izzivi. Medtem ko avtomobilska industrija in njeni dobavitelji beležijo upad zaposlenosti in pritisk rastočih stroškov, trgovina doživlja temeljno preobrazbo zaradi prehoda na spletno nakupovanje. Na drugi strani farmacevtska industrija ostaja stabilna in celo krepi svoj položaj kot ena ključnih razvojnih panog. Kaj to pomeni za zaposlene? Kot sta kolegici Urški Valjavec povedala sogovornika zaposlitvenih agencij na trgu dela večjih pretresov za zdaj ni pričakovati.

Evropsko Jezuitsko združenje za begunce JRS je globoko zaskrbljeno zaradi glasovanja v Evropskem parlamentu o novi zakonodaji o vračanju. Besedilo, dogovorjeno na podlagi poročevalca, poslanca Azmanija, je nastalo kot kompromis, ki so ga podprle različne politične skupine. Kmalu se bodo začela tristranska pogajanja, v katerih bodo sodelovali Svet, Evropski parlament in Evropska komisija, njihov izid pa bo končno besedilo uredbe, kot jo je prvotno predlagala Evropska komisija. JRS Evropa je že od začetka zakonodajnega postopka izražalo zaskrbljenost glede tega zakonskega akta. Zdaj so globoko zaskrbljeni zaradi nekaterih določb, ki bodo povzročile trpljenje in kršitve človekovih pravic. Izjavo je v oddaji predstavil direktor Jezuitskega združenja za begunce (JRS) Slovenije, p. Robin Schweiger.

Ema rada nastopa, igra v gledališču in piše pesmi. 19-letnici so še pred rojstvom diagnosticirali ahondroplazijo. Gre za genetsko bolezen, ki nastane zaradi mutacije gena FGFR3, zaradi verižnih reakcij pa hrustanec na cevastih kosteh slabše okosteneva, to pa se kaže v počasnejši in nižji rasti. Ema je visoka 135 cm, zadnjih 6 mesecev je preživela v postelji, saj se je odločila, da bo z izjemno bolečo operacijo pridobila še 10 cm. Zdaj se bo postopno znova učila hoditi. V vsakdanjem življenju včasih ne doseže kozarca z mocarelo, v avtu ne more povsem pritisniti stopalke za pospeševanje, mimoidoči strmijo vanjo ali še huje – se zanjo ne zmenijo. Ampak Ema se zato ne smili sama sebi. Starši ji niso nikoli dovolili jamranja ali samopomilovanja. Takšna pač je, po svoje drugačna. In to je njena prednost.

Z velikim ponosom danes naznanjamo pomemben mejnik v naši zgodbi. Čeprav smo že nekaj časa uradno vpisani v register, smo z objavo čakali na pravi trenutek. Zdaj ga z veseljem delimo z vami - ustanovljeno je Društvo za promocijo košarke Blokada. Ob tem z izjemnim veseljem sporočamo tudi, da se našemu projektu kot glavni podpornik pridružuje Grand Automotive, ki je v našem delu prepoznal iskrene namene, jasno vizijo in poslanstvo, ki ga želimo skozi ta projekt graditi in razvijati tudi v prihodnje. Prav zato je gost nove epizode rubrike Polčas Tilen Hojč, vodja prodaje in marketinga za znamko MG Motor za Slovenijo in generalni direktor za znamko VinFast za področje Adria regije in Grčije. V pogovoru se sprehodimo skozi njegovo pot od košarkarskih parketov do poslovnega sveta, kjer danes s svojo ambicioznostjo, predanostjo in jasno usmerjenostjo uspešno vozi skozi zahtevne ovinke izzivov sodobnega okolja.  Vabljeni k poslušanju!

Slovenska tiskovna agencija je od državnega zbora pridobila glasovnice petkovega tajnega glasovanja o novem predsedniku parlamenta. 19 glasovnic je bilo označenih s tremi različnimi oznakami, kar kaže na morebitno nezaupanje med člani poslanskih skupin, ki so na glasovanju podprle Zorana Stevanoviča. Poslovnik državnega zbora morebitnih sankcij za to sicer ne predvideva. Drugi poudarki oddaje: - Mednarodni denarni sklad znižal napoved rasti svetovnega gospodarstva, posledice bo prej ali slej čutil tudi slovenski proračun. - Hormuška ožina ostaja zaprta, pogovore medtem začeli predstavniki Izraela in Libanona. - Španija začela izvajati legalizacijo približno pol milijona nezakonitih priseljencev, najprej tistih iz Latinske Amerike.

V pakistanski prestolnici so se začeli pogovori med ameriško in iransko delegacijo za končanje vojne na Bližnjem vzhodu. Iz Islamabada prihajajo nasprotujoče si informacije. Iranski mediji poročajo, da ena ključnih točk, glede katere se strani ne strinjata, ostaja Hormuška ožina. V Teheranu je precej nezadovoljstva povzročila napoved ameriške vojske o pripravljanju pogojev za začetek odstranjevanja min iz ožine. Združene države naj bi sicer privolile v sproščanje v tujini zamrznjenih iranskih sredstev, navaja Al Džazira.

Mišo naju je pelal. Od Robija foter. Na eno najboljših 0:0 tekem v zgodovini NK Maribor. O, ja. Ko se je špricalo pouk (ko se je prek medijev prosilo učitelje, naj ne dajejo neopravičenih ur) in ko je bilo 20.10.1993 največ ludi na delovno sredo na kaki fuzbal tekmi pri nas. Ziher. Ob 14.30. Tekma, ki me spomni, zakaj imam in imamo tako radi fuzbal. In ta klub. Čeprav so nas potem pokradli gori v Nemčiji. ne, ni bil rdeči. O, ne. Bozgotov frajštos pa Lukićev rdeči. Vtetovirano v spomin. Kaj maš, kaj mata pa zdaj to, Jaša? Iskreno, to je bonus runda, ekstra epizoda. Takšnih bo zdaj več. Ta je odprta za vse, potem pa bodo prihajale tedensko za tiste, ki (bo)ste naročeni. Zic bo še vedno prosto dostopen vsem. Do konca sezone še zgurava in se vrževa na glavo. Zdaj se bom lotil Patreona oziroma platform za takšno prakso in naredil tako, da tisti, ki podpirate Ofsajd oziroma ga boste, boste take epizode dobivali za zraven. Kot bonus. Ker ... Zdaj ali nikoli, ne? Več povem sproti, najbolj na koncu, prosim prisluhnite. Najbolj pa me, prosim, zanima, kako se vam zdi ta(kšna) epizoda? Če ni okej, če je bedno, komot povejte. Ne bom jezen ;). Če bi še, če imate kakšne tekme, trenutke, če imate vprašanja, pa kar. Saj več povem v oddaji. Če vam znese, mi bo res ogromno pomenilo. Ker zdaj ali nikoli. Na glavo, ajde!

Boštjan Gorenc, z vzdevkom Pižama, je pisatelj, komik, igralec, raper, prevajalec in voditelj. V glavnini, ker je poleg omenjenega še marsikaj. Pogovor o besedah, jeziku in branju, o njegovih zadnjih odmevnejših projektih. Jezik je skupni imenovalec vsega, s čimer se Boštjan ukvarja. “Beremo vsi veliko, samo beremo z zaslonov, kar ni ravno dobro za našo koncentracijo.”Pisatelj, podkaster, komik, igralec, rapar, prevajalec, … človek s črkami, kot piše na njegovi spletni strani. Posnel je več odmevnih rap pesmi. Tudi zgoščenko. Nastopil v več predstavah, tudi v komedijah, sodeloval v Improligi. vodil televizijsko prireditev, povezoval številne dogodke, bil dve leti tudi urednik za mladinsko leposlovje, prevaja otroško in fantazijsko literaturo, nastopa po šolah, med prvimi je začel s podkasti, soustvarjal strip, pred desetimi leti pa na knjižne police postavil svoj prvenec sLOLvenski klasiki 1. Boštjanovo ustvarjanje je zelo razvejano.Od kod vzdevek Pižama?»S tem vzdevkom beležijo tudi izposojo mojih knjig, zato se vsekakor poistovetim z njim. Tudi pomensko gledano, sem človek, ki zelo rad za-spi. Čeprav sem imel obdobja, od tega, da sem po vse noči delal, ker je bilo lažje zaradi miru, do tega, da zdaj, odkar imam otroka, je treba zjutraj vstajati, tako da je to spalno obdobje zdaj bolj regulirano.Vzdevek izhaja iz osnovne šole, ko sem bil tisti »ta mali nesocializirani mulc«, ki so ga imeli razredni in šolski težaki zelo radi, ker so dobili največ »dretja« za svoj denar.Ko sem dvakrat prišel v trenirki v šolo, se je eden spomnil, da je to pižama. Nekaj let tega nisem maral. Mislil sem, da se bom tega vzdevka rahlo rešil na prehodu v srednjo šolo, pa seveda je to prišlo za menoj. Ko sem začel rapat, je bilo o.k, imam že vzdevek, ni se treba izmišljevati. Zdaj je pa sploh super, ko veliko hodim po šolah za bralne spodbude mladim bralkam in bralcev, in če rečem, jutri vas bo obiskal pisatelj Boštjan Gorenc, se sliši zelo tako, o, moj Bog, bo prišel en dvesto let star, pa bo govoril, kako je mamute pasel, ko je bil otrok ... Jutri pride Pižama, pa že malo bolj zastrižejo, in je prepreka manj, ko je treba navezati pristen stik z mladino, da ni treba čez njo skakati.«Kakšna je današnja mladina?»Ukvarjam se predvsem z branjem in bralno kulturo. Odstotek sodelujočih pri Bralni znački je približno takšen kot je bilo pri nas. Posebej v nižjih razredih seveda vsi berejo. Na točki, ki se zgodi med prelomom med slikanicami pa potem daljšimi knjigami, se zgodi osip. Seveda je odvisno od okolij in različnih spodbud. Beremo vsi veliko, samo beremo z zaslonov, kar ni najbolje za našo koncentracijo.Za domišljijski svet je ponavadi potrebna stvar, ki nam je danes vsem primanjkuje, in to je dolgčas. Okrog sebe imamo motilce pozornosti, vsi gledamo na telefon, računalnik, v televizijo. Ves čas smo in nimamo časa. Želim, da bi vam bilo dolgčas. Ko nam bo dolgčas, bomo imeli najboljše ideje, kako ga pregnati. Takrat začne teči domišljija.Pozna se ravno to, da se je treba ves čas boriti za pozornost. Kadar ni zaslonov zraven, zelo hitro lahko kam odtavajo. Toda, če jih prepričaš, ti sledijo. Poslušajo. Najtežje je bilo takoj po koroni, leto, dve, potem je šlo to mino, ko sem imel generacije prvih, drugih, tretjih razredov, ki nikoli niso bili na kulturni prireditvi. Ker niso mogli biti in je bilo to njim nekaj povsem novega. Aha, zdaj moramo tu sedeti pri miru, aha, pa zdaj moramo poslušati … dejansko je bilo tako, zdaj se je to nadoknadilo. Takrat je bilo pa res kar zanimivo, pa niti ne, da bi se oglašali iz neke nagajivosti, samo preprosto bili so v nekem povsem neznanem položaju. Sploh, ko gledam malo starejše, pa se mi zdi, da ta mladina danes - splošno gledano, premore več empatije, kot smo je mi. Pomislijo malo tudi, kako bodo stvari, ki jih počnejo vplivale ali na druge ali na ... Mladina se veliko bolj, pač zato, ker tudi odraščajo s tem, pomen okolja, našega odnosa do tega, da skušamo ohranjati okolje in mu pomagati. Seveda potem pridejo zraven tudi druge stvari.Se najdejo »mandeljci«, splošno pa vzgajamo bolj empatično generacijoPlaz ustvarjalnosti se zdi, da se ne izpoje: »Ja, hvala! … Vse kar počnem se prepleta, vse je povezano z jezikom. Sem zelo, jasno, jezikovni ustvarjalec. V besedah sem močan, imam bogato podlago, iz katere lahko črpam. Vizualen pa nisem ravno. Pisanje, prevajanje, … glavnina vsega je ljubezen do zgodb, ki sem jo dobil že v mladih letih skozi zgodbe, ki mi jih je pripovedovala, brala babica. Spominjam se, kako za malo se mi je zdelo, ker ni imela vedno časa, da bi mi brala in sem se potem malo tudi iz trme kmalu naučil brati. In se je nadaljevalo … dolgo časa je bilo bolj poustvarjanje. V šoli so bile razne recitacije, malo smo pisali, v gimnaziji pa se je začelo, od tega, da sem po naključju pristal v gledališki predstavi in me je to tako potegnilo, da smo naslednje leto še z dvema kolegoma naredili svojo avtorsko predstavo.Ravno branje je to, kar potrebujemo danes. Branje je neke vrste fitnes za možgane, ker ravno s koncentracijo, z osredotočenjem, urimo možgane, jih treniramo, da bodo sposobni biti osredotočeni tudi na ostalih področjih.Istočasno sem začel tudi rapati. Ko sem začel igrati v predstavah, sem itak kmalu »pogruntal«, da resno igro raje prepustim drugim, bolj usposobljenim, z bolj razvitim igralskim aparatom. Sam ga imam toliko, da ljudi nasmejim. No, zdaj pa jaz pišem besedila predstav, ki jih igrajo drugi. Tako se je, se mi zdi, sklenil krog. Ravno zdaj, po tem pogovoru – ne vem sicer, kdaj bo to objavljeno, se odpravljam v Novo Gorico na vajo, kjer Matjaž Pograjc režira moje besedilo »Kekec proti Kekcu«. Predstava je dinamična, nasmeji in da misliti.Včasih mladi rečejo, ko hodim za bralne značke po šolah, joj, zakaj niste vi naš učitelj za slovenščino? Danes ste to rekli, ker sem imel zabaven nastop, prvič, ko bi dal »cvek«, bi rekli, joj, ta Pižama, je težak.»

Kolik času za život strávíme sněním? Zdají se sny každému? Sní i zvířata?Všechny díly podcastu Zvídavec Evy Sinkovičové můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Na tokratnih, desetih državnozborskih volitvah v samostojni Sloveniji je po zelo tesnih, še neuradnih rezultatih prejelo največ glasov Gibanje Svoboda, tik za petami mu je stranka SDS. Zdaj se začenja obdobje iskanja poti do nove vlade, kot kaže, pa bo sestavljanje koalicije težavno in zapleteno. O povolilni kombinatoriki smo spregovorili s sogovorniki v Radijski tribuni.

Če vprašate našo tokratno sogovornico gospo Darjo Kürner, katera je njena velika ljubezen, ki ji je zapolnila vsa službeno aktivna leta, bi brez pomisleka odgovorila šport. Zdaj upokojena profesorica športne vzgoje se je sicer spogledovala tudi z novinarstvom, a je šport ostal na prvem mestu. Po upokojitvi pa ji je življenje prineslo nov izziv, za katerega pravi, da ji prinaša notranji mir. To je njena ekološka kmetija, ki se ji je posvetila z vsem srcem in znanjem. Gospo Darjo Kürner je obiskala Lucija Fatur.

Zdaj smete pojesti sir, ker je glasba zdaj v meni! Pripoveduje: Zvezdana Mlakar. Napisal: Leo Lionni. Prevod: Dušan Ogrizek. Posneto v studiih Radia Slovenija 1999.

Piše Matjaž Zorec, bereta Lidija Hartman in Dejan Kaloper. Zbirka Jožeta Štucina Marš na Soči neposredno, preprosto in brez kakšne posebne pesniške zakodiranosti upesnjuje staranje, minevanje in nujnost preminitve. Poezija in umetnost nasploh pogosto obravnavata, tematizirata ali utelešata konec – smrt je ne nazadnje poleg ljubezni ena od velikih, marsikdaj tudi klišejskih tem. A to se praviloma dogaja na ravni abstrakcije, ideje, vtkanosti v siže, velikega zanosa, modrovanja in tako dalje; redkokdaj pa na ravni prakse, refleksijske umirjenosti in dejanskega izkustva, vsakodnevnosti, čeprav tudi to ni čisto brez abstrakcijskih momentov. Ustvarjalci in ustvarjalke praviloma kreirajo, kar se jih neposredno tiče oziroma kar menijo, da bi se moralo tikati umetnostnih odjemalcev in širšega sveta. V tem smislu dobimo občutek, kot da mora človek priti v določena leta, da lahko brez pompa in mirno obdela tematiko starosti in neizogibnega konca lastnega in prek tega vsakega individuuma. To se morda sliši samoumevno, a v resnici niti ni toliko, kolikor kultura in popularna kultura fetišizirata mladost ter nove in nove konzumacijske trende. Ne nazadnje sta smrt in starost tako v javnih kot zasebnih diskurzih še vedno prevečkrat tabuizirani in pozabljeni. Nekričeče sprijaznjenje s staranjem, pešanjem življenjskih moči in vse manj oddaljenim izginotjem v knjigi Marš na Soči dobro povzema moto, citat jugoslovanske igralke Mire Furlan: »Vendar vem in se poskušam vedno znova opominjati: to se zgodi samo enkrat. Ne bo se ponovilo. Kot se nič ne ponovi. To je čuden občutek. Budizem v praksi. Zdaj in nikoli več.« Poznejše življenjsko obdobje je sicer prevladujoča vsebinska linija zbirke, ni pa edina; beremo številne refleksije in samorefleksije, misli o prijateljih, glasbene utrinke, splošne ugotovitve in ocene trenutkov, sveta ali stvarstva, meditacije o poeziji in ustvarjanju. Verzi in pesmi so kratki, razen zgornjeprimorske narečne obarvanosti tu pa tam stilno nezaznamovani ter vseskozi uglašeni v jasni preprostosti. Recimo: »reke tečejo, / dol in dol. // po strugi se vali voda, / po strugi se kotalijo kamni, / po strugi drsijo duše. // dol in dol. // vse teče na nižji nivo, / pod korenine, / pod obrežje, / pod gladino, / pod zemljo ...« Iz sebe in poezije nasploh se znajo tudi ponorčevati: »sveta preproščina / je kratiti papirju / belino«. Poleg omenjenih življenjskih zadev, subjektovih spraševanj, staranja, preminevanja in tako dalje kakšna pesem nagovarja tudi, recimo temu, bolj teološke teme. Te so obarvane z individualističnim panteizmom in vsaj zase odklanjajo normativno religiozno organiziranje. V tem lahko beremo nadaljevanje dobršne linije slovenskega tako imenovanega modernističnega pesnjenja, ki je svoj glas in kreativno svobodo našlo v intimi individualizma, kar pa je bil prej funkcionalen obrat in upor proti določeni nuji politične socializacije v javni ustvarjalnosti kot kakšna res izvirna misel. Zbirka Marš na Soči sicer na nobeni točki ne politizira in niti zares ne polemizira z ničimer, temveč vestno vztraja na ravni posameznika in njegovega postajanja v starostni fazi življenja. A ravno ta dosledna, nepolemična drža razkriva tudi odsotnost kakšne res razburljive in za mišljenje izzivajoče ideje v tem intimističnem, individualističnem modernizmu. Kot napoveduje uvodni moto, vse vztraja v nevprašljivem, čutenem zenovskem vsevedju; splošne črtice o človeku, vesolju in pojavnosti, o tem kako se stekajo v bitje in se skozenj pretakajo. To morda kontraintuitivno še podčrta, recimo temu, specifično, skladno z omenjeno varianto modernizma ideologizirano linijo zdravega razuma v Štucinovem pisanju. Današnja pesniška, literarna in kulturna scena je sicer heterogena, lahko pa identificiramo nekaj generalnih linij; denimo umetniški družbeni angažma, konceptualne umetniške prakse, teoretiziranje, aktualne tematike. Štucina bi lahko umestili v pesniško tradicionalnejše pisave, torej pesniško mesenje in modrovanje o teh ali onih človeških in bivanjskih razsežnostih; a te praviloma precej pretencioznejše, zabuhle in tudi patetične. Marš na Soči, četudi jim je idejno blizu, vendarle deluje malo bolj življenjsko, prizemljeno, brez konstantnega povzdigovanja pesništva. »smešen princip – poezija zaradi poze. / poziram poezijo, sem pesnik – / pozer.« Zakaj naj bi bile neposredne poezijske refleksije o staranju in neujemljivi prisotnosti smrti kaj manj relevantne od drugih individualiziranih modrovanj in stanj. Tudi če so slednja denimo odeta v domnevne progresivnosti aktualnih politik, ne funkcionirajo nič manj subjektivistično. Ravno zato, ker knjige ni mogoče takoj uvrstiti v prevladujoče načine sočasne literarne produkcije, nam jo lahko nenadejano razsvetli. To pa je ne nazadnje njena najučinkovitejša identiteta.

Odbor za finance je za odločanje na jutrišnji seji državnega zbora pripravil spremembo zakona, ki ureja položaj tako imenovanih normiranih samostojnih podjetnikov. Z njo koalicija popravlja napako iz konca lanskega leta, ko so uzakonili petletno prepoved vnovičnega vstopa v sistem normiranstva. Zdaj priznava, da bi to nesorazmerno prizadelo samostojne podjetnike s sezonsko dejavnostjo.

Čez nekaj dni bo minilo 14 let, kar smo na Valu 202 objavili prvo zgodbo družine iz programa Botrstvo. Vsa leta poleg oddaj lahko slišite tudi spote, ki opozarjajo na sam program oziroma različne akcije znotraj njega. Zdaj so spoti dobili povsem novo zvočno podobo in tudi vsebino. Kako so jo zasnovali, pripovedujejo avtorja Aljoša in Dominik Bagola ter igralci Uroš Smolej, Lotos Vincenc Šparovec in Iva Kranjc Bagola.

Še vedno odmeva govor Ameriškega predsednika Donalda Trumpa v kongresu, ki je trajal uro in 48 minut. S tem je podrl dosedanji rekord, ki ga je z eno uro in 20 minut dolgim govorom leta 2000 postavil Bill Clinton. Trump je tokrat govoril o 18.000 milijardah dolarjih novih naložb v ZDA, rekordnem visokem zaposlovanju, rekordno nizki inflaciji in cenah bencina ter uspehu svojih carin, pa tudi v o tem, da je končal osem vojn, med njimi tudi domnevno vojno med Kosovom in Srbijo. Vendar, so njegove navedbe preverljive?

Odbor za finance je za odločanje na jutrišnji seji državnega zbora pripravil spremembo zakona, ki ureja položaj tako imenovanih normiranih espejev. Z njo koalicija popravlja napako iz konca lanskega leta, ko so uzakonili petletno prepoved vnovičnega vstopa v sistem normiranstva. Zdaj priznava, da bi to nesorazmerno prizadelo samostojne podjetnike s sezonsko dejavnostjo. Ostali poudarki oddaje: - Poklicni gasilci omenjajo možnost stavke. - ZDA pred novim krogom pogajanj z Iranom proti Teheranu uvedle nove sankcije. - Sodišče zadržalo izvajanje novega parkirnega reda v delu Štepanjskega naselja.

Kaj je zdaj s temi Hrvati? S pomladjo se vrnejo ptice selivke, z volitvami se vrnejo Hrvati. Točni kot švicarska ura. Včasih so prihajali s piranskim zalivom, Jožkom Jorasom, ratifikacijo in ostalimi obmejnimi praksami. Letos je drugače. Letos so predvolilna tema, ker so boljši od nas. V gospodarstvu in – če lahko dodamo – v nogometu. Toliko boljši so od nas, da se gospodarstveniki selijo na Hrvaško. Kot se prej omenjene ptice selivke jeseni selijo na jug. Ker pri nas »v gospodarskem okolju vlada zima«, pravijo podjetniki in gospodarstveniki. Oboje bi lahko združili v eno samo besedo in bi jim poslej pravili kapitalisti. Ampak ne moremo, ker bi bila nato gospodarska zbornica »kapitalistična zbornica«, Klub slovenskih podjetnikov pa »Klub slovenskih kapitalistov« – kar pa se ne sliši primerno. Kakorkoli. Hrvati so nas prehiteli. To se običajnim možganom sliši neverjetno, ampak tako zatrjujejo ljudje, ki poznajo gospodarske številke. In te govorijo Hrvatom v prid. Torej; ali lažejo številke, ali lažejo novodobni  hrvatofili, ki so bili še predvčerajšnjim hrvatofobi, ali pa laže razgled, če razumni potuje po Hrvaški. Pa s tem ne mislimo na Istro in  Dalmacijo, na Hvar in Dubrovnik. Mislimo, recimo, na podravsko magistralo od Virovitice do Osijeka. Tam se naši preroki gospodarske rasti zagotovo niso peljali. Ker tam so samo vasi brez ljudi, polja brez posevkov in obup in beda silita iz nemih oken. A vsaka trditev – tako tudi ta o hrvaškem prehitevanju -– ima na srečo svoj preizkus. Ker so nas po Slovaški, Češki, Poljski, Litvi Latviji in Estoniji ter najbrž tudi Romuniji sedaj prehiteli še Hrvati, Srbi pa so tako ali tako pokupili vse slovensko gospodarstvo, moramo izvesti eksaktni preizkus. Ki je, kot vsi eksaktni preizkusi, dokončen. Če torej slovenska javna občila poročajo, da so nas Hrvati prehiteli, bi morala hrvaška javna občila poročati, da so prehiteli Slovence. Pa tudi ob skrbnem pregledu, celo vsakodnevnem spremljanju medijev v sosednji državi, nismo naleteli na nič podobnega. Oni sami so prepričani, da so njihovo gospodarstvo, BDP, razvitost, socialna država in kar je te navlake, globoko pod slovensko ravnijo. Se pravi, da smo mi prepričani, kako so nas Hrvati prehiteli, Hrvati sami pa so prepričani, da capljajo za Slovenijo. Pa se naj človek zdaj na volitvah prav odloči. Nekje pa so nas Hrvati le prehiteli in dovolite, da naredimo manjši ovinek in današnjo oddajo intoniramo kot dvovsebinsko. Hrvati so namreč ponovno uvedli naborništvo. In se tako pridružili tistim evropskim državam, ki so prepričane, da bodo Rusi udarili čez – če citiramo legendarnega Zmaga Jelinčiča. Hrvaški mladeniči morajo odslej na vojaško usposabljanje in ko je vodja slovenske opozicije oni dan delil modrost, je verjetno mislil prav na nabornike, ko je Hrvaško postavil pred Slovenijo. In dodal, da pod njegovo vlado neka oblika vojaškega usposabljanja čaka tudi slovensko mladež. Oprostite, ampak na tem mestu moramo izraziti močno nestrinjanje z načrti vodje opozicije. Vemo in verjamemo, da je v Sloveniji mnogo navdušencev nad flintami in uniformami, še več je onih, ki menijo, da smo vojaško ogroženi, največ pa je tistih, ki trdijo, da je za obrambo domovine treba dati tudi življenje. V postmoderni družbi gre za preživete koncepte, za romantično nakladanje, ki bi se ga morala družba, obsedena s knjigami za samopomoč in osebnostno rast, globoko sramovati. Kar predlagamo – da ne bomo le a prióri proti – je začasna suspenzija anonimnosti volitev. Kot vemo, je anonimnost na internetu civilizacijo že tako ali tako prignala na rob propada, zato dajmo za določen čas ukiniti anonimnost demokratičnega odločanja. Se pravi, da boste tisti, ki boste volili politične opcije, ki zagovarjajo, da naši otroci postanejo ali žrtve, ali morilci, natančno registrirani. Ko pride uvedba naborništva v Sloveniji ponovno na mizo, naj se vojašnice napolnijo samo z vašimi otroki. Ker da nekdo anonimno upravlja z življenjem in usodo našega otroka, je povsem nesprejemljivo in v tretjem tisočletju moralno nevzdržno. Seveda ne gre le za opozicijo, tudi sedanja vlada je lepo zarezala v militarizacijo družbe, zato naj povzamemo mnenje civiliziranega dela slovenske javnosti: »Možnost, da nas napadejo ali Avstrijci, ali Italijani, ali Madžari, ali Hrvati, ali pač Rusi, Izraelci, Palestinci, Danci oziroma  Američani, je nična. Pika. Mnogo večja je možnost, da se voda spremeni v kri, da žabe preplavijo deželo, hiše in palače, da se prah dežele spremeni v insekte, da roji muh napadejo slovenske domove, da množično pogine živina, da toča z ognjem opustoši polja, nato pa pridejo kobilice in požrejo, kar je ostalo.« In tako naprej in tako nazaj.

Hamburgerji Anžeta Logarja ali brki Luke Mesca? Spletni meme je sporočilo v obliki slike z napisom ali ideja, ujeta v nekajsekundni posnetek. Na družbenih omrežjih so memi postali vsakodnevni odziv na aktualne novice, najpogosteje povezani s politiko in politiki. Kaj je v tem bizarnem svetu sploh še smešno? Kakšna je estetika spletnega humorja? Kako vzbujati pozornost v poplavi generičnih in anonimnih vsebin in kako pomembno vlogo imajo lahko na videz smešni in nepomembni spletni memi?Jernej Žumer je ilustrator in grafični oblikovalec, ki pozorno in kritično spremlja svet okrog sebe. Zapiski: Odbit Discord Oglasite se lahko na odbita@rtvslo.si Poglavja: 00:00:01 Uvod in aktualni spletni utrinki 00:03:55 Spletna satira vs. analogna karikatura 00:05:10 Recept za dober meme 00:08:58 Donald Trump – kralj memov 00:10:35 Estetika in vizualna prepoznavnost 00:14:10 Slovenska scena in anonimnost ustvarjalcev 00:18:11 Vpliv memov na realni svet: Primer Dogecoin 00:23:50 Pričakovanja pred volitvami in zaključek

Brezskrbni časi zbijanja šal so minili. Po internih zakonih se mora v času predvolilne kampanje tudi naša oddaja transformirati v odgovorno družbenopolitično glasilo nepotvorjenih informacij. Tako suhoparno preglejmo dogodke preteklih dni.V Radencih, kjer imajo tri srca, jim je zaradi te koronarne inflacije zmanjkalo mehkih tkiv za ostale organe. Najbolj očitno za možgane. Tako sta se na seji občinskega sveta stepla poslanca. Oziroma eden se je tepel, drugi pa ga zdaj toži. Če se stepejo poslanci na državni ravni, človek še razume, kaj pa lahko predstavnika ljudstva razjezi do fizičnega napada med razpravo o pločnikih, krožiščih in čistilnih napravah, nam ni uspelo izvedeti. Zdaj pa h kulturi. Vrhunec preteklega kulturnega konca tedna je bila premiera filma o Melaniji Trump. Dokumentarnega filma. Kot vemo, je žena ameriškega predsednika naše gore nekoliko uveli list. In kot tudi vemo, so kritiki film raztrgali. Kar je zelo pogumno, še sploh v Sloveniji. Namreč za lik in delo brhke Melanije je vsaj do nedavnega skrbela predsednica republike, ko je bila še v advokaturi. Kar nekaj dolgih jezikov, ali pač pisunov, kot smo sami, je prek nje občutilo dolgo roko ameriške pravice, ko so hoteli služiti na Melanijin račun, in so kršili avtorske, oziroma njim podobne pravice. Zato je biti filmski kritik na Slovenskem trenutno zelo pogumno dejanje, kajti če privežeš ženo ameriškega predsednika na cineastični pranger, si lahko nakoplješ na glavo slovensko predsednico – ki je, mimogrede, že začela sama o sebi govoriti v tretji osebi – oziroma njeno odvetniško pisarno. Zato velja biti previden in pogumni slovenski filmski kritiki, ki trgajo desničarsko mojstrovino na koščke, tvegajo še kaj več kot le svojo službo. Seveda smo v naši redakciji šampioni oportunizma in si zaradi lastne varnostni filma sploh nismo ogledali. Tako da nam ni treba soditi. Kajti kot velja v največji svetovni demokraciji zadnje tedne: »Ne sodi in ne boš obsojen!«Ampak raziskovalni duh ter stare filmske povezave nam niso dali miru in izvedeli smo, da sta v Belo hišo priromala dva predloga za filmsko ovekovečenje Melanije Trump. Enega, tega ki je bil končno tudi realiziran, je dostavil Amazon, po prijateljski ceni, drugega pa Disneyjevi studii. V skladu s tradicijo so pri Disneyju predlagali animiran celovečerni film z Melanijino zgodbo. A se je prva dama vseeno odločila za klasično kinematografijo, kljub obljubi, da bi bila sprejeta na Panteon Disneyjevih princes.Uspelo nam je pridobiti sinopsis Disneyjeve risanke o Melaniji in tako kot prvi medij, ne le v Sloveniji, objavljamo odlomke iz tega žal nerealiziranega dela. "Mala Melanija v revni hišici ob Savi sanja o lepšem življenju v pogojih tržnega gospodarstva. Sanja, da bo postala princesa in v deročo vodo vrže kovanec za srečo. Sicer ne postane princesa takoj; na mestu, kjer je kovanec padel v vodo pa zgradijo hidrocentralo. Njena lepota in revščina jo končno pripeljeta v obljubljeno deželo. Kjer se cedita med in mleko ter ob njiju na zabavah tudi človeški izločki. Melanijo, ki ima raztrgana oblačila, obleko pa polno pepela, ki ga mora čistiti po bogatih hišah, na zabavo povabita znana Disneyjeva junaka Tom in Jeffrey. Tam ji Jeffrey predstavi Donalda Ducka, še enega Disneyjevega junaka, vendar mora Melanija zbežati z zabave, ker ji bo opolnoči potekla viza. Donald jo išče; ko jo najde na srednji strani barvne revije, jo obišče v njeni revni sobici in jo zasnubi. Melanija je mehkega srca, še sploh, ko izve, da je Donald v bistvu sin Strica Skopušnika, ki se koplje v denarju. Ob tem izve, da se bo Donald iz grdega račka spremenil v princa takoj, ko se mu zgodi čista ljubezen, ali pa če postane ameriški predsednik. Ker pa tudi Donald ni modre krvi, jima dobra vila podari sina, ki pa je baron že ob rojstvu. Ker s čisto ljubeznijo zaradi viharja, imenovanega Stormy, ni nič, postane Donald ameriški predsednik; a se namesto v princa spremeni v Shreka. Mediji par imenujejo »lepotica in zver«, kar Melanijo moti, in zato se z Donaldom še enkrat prijavita v Belo hišo. Ko pa urok tudi drugič ne popusti, je možnost za rešitev in izpolnitev Melanijine življenjske želje najti princa na belem konju le v iskreni ljubezni. Ali pa v tretjem mandatu." Kot rečeno, je bil Disneyjev predlog zavrnjen, saj naj bi bilo v risanki preveč sledi ekspresionizma iz obdobja filma noir, medtem ko si gledalci želijo lahkotnejše vsebine. Zato so se v Beli hiši odločili za Amazonov scenarij, ki sledi samo dvajsetim dnem v življenju Melanije Trump.

Za zaključek leta pa se podajmo na vesele ulice našega glavnega mesta. Tam sta se med praznično rajanje na tiho prikradli politika in ideologija. Kjer pa sta omenjeni gospe, tudi naša analitična oddaja ni daleč. Politika in ideologija sta si – ker vesta, da drugače ob novoletnih bakanalijah ne moreta prisostvovati – za zasedbo ulic in naših src izbrali glasbo. Zadeva se zdi dovolj preprosta. Župan Janković je na začetku praznikov z ljubljanskih ulic pregnal trubače, ob državnem prazniku pa nato nadvse širokogrudno sprejel harmonikarje. Še pojasnilo za etnomuzikološko neuke … Trubači predstavljajo balkansko, predvsem srbsko glasbo, harmonikarji pa slovensko glasbo. Najprej obdelajmo politiko, potem se lotimo ideologije, če ne bosta omenjeni prej obdelali nas. Poteza župana Jankovića je presenetljiva, hkrati pa politično modra. Polovica ali še več njegovih kritikov se ob koruptivnosti najraje obeša na njegovo deklarirano balkanskost. Naj gre za prijateljstva s srbskim predsednikom, izgovorjavo posameznih vokalov, ali pa koncesije ljubljanskih bifejev, Janković velja za izpostavo Balkana sredi pastorale slovenske prestolnice. In kaj ti naredi premeten politik? Glasbenike, ki bi naj predstavljali srčiko njegovega etosa, brez velikega cirkusa spodi z mestnih ulic, druge glasbenike, ki pa simbolizirajo trdo slovenstvo, pa ne le sprejme, temveč jih naslednje leto povabi še v dvakrat večjem številu. Da je s tem dejanjem vzel del vetra iz jader političnih nasprotnikov, je čisto jasno, da pa si je ob svoji potezi tiščal prste v ušesa, pa precej verjetno. V nadaljevanju pa obračunamo z antičnim pregovorom o okusih, o katerih se ne razpravlja. Hočemo povedati, da je vsaj polovico krivde za civilizacijo, ki se je znašla v enosmerni ulici, nosi nerazpravljanje o okusih. Ljudje z izrazito slabim okusom, tudi za glasbo ne nazadnje, so nas pripeljali v šlamastiko, s katero se ubadamo kot človeštvo in tudi kot država, imenovana Slovenija. Visoko razvit okus za lepe umetnosti bi moral biti pogoj za opravljanje javne službe in zagotavljamo vam, da bi javno življenje, v katerem bi bilo dovoljeno sodelovati in delovati samo posameznikom z izbranim okusom, potekalo bolj strpno in tudi uspešneje od današnje kloake. Naj nam cenjeni ceh glasbenih kritikov oprosti poenostavljanje, ampak recimo, da lahko glasbo ločimo po kompleksnosti, s čimer sta narodno-zabavna tonika in dominanta enostavni obliki, Mozart pa je na drugem polu te vrednostne palice. Na eni strani je glasba kot zabava in rompompom, na drugi pa glasba, ki pripoveduje zgodbo, ali vzbuja čustva. In tukaj so si trubači in harmonikarji povsem enaki. Hočemo povedati, da je vseeno, ali na ulici igrajo trubači ali harmonikarji; k obči kulturi in prosveti ne prispevajo ne eni ne drugi. Eni sicer vzbujajo bolj domoljubna čustva od drugih, to pa je tudi vse. Gledano s stališča glasbć kot lepe umetnosti, pa bi moral Jankovič pregnati z ulic oboje ali pa obojim pustiti igrati. Pač kolikor je razvit njegov glasbeni posluh in kako zahtevna je njegova kulturna raven. Ima pa naša teza nadvse eleganten preizkus; trubači so se najbrž užaljeni, a v skladu z nomadskim slovesom, z ljubljanskih umaknili na zagrebške ulice. Oblast je tam bolj milostna, ampak prebivalci so jih jadrno začeli preganjati iz posameznih sosesk. Zdaj manjka le še to, da bi v Zagreb iz Ljubljane poslali še dvesto petdeset harmonikarjev z Golico in bi bilo takoj jasno, ali naša teza drži vodo. Potem pa je tu še povsem ideološka komponenta harmonikarskega nastopa. Šef harmonikarjev je pojasnil, da njihov shod nima nobene politične konotacije, ne političnega sponzorstva. Ampak če naštejemo osnovne elemente prireditve, ki se je imenovala podpora slovenski glasbi: »ljubljanske ulice, harmonika, največji državni praznik«, potem vidimo, da je šlo za interpelacijo domoljubja, kot si ga predstavlja in propagira slovenska politična desnica. S čimer ni, da ne bo pomote in nesporazumov, čisto nič narobe. Nikakor pa se ne sme in ne more razumni strinjati, da je to edina zveličavna oblika domoljubja. Se pravi, da politična ali pač ideološka desnica slovenstvo oznanja in enači s harmoniko in Avsenikovo glasbo. Ker, če se navežemo na kompleksnejše glasbene oblike, domoljubje ne more biti le valček ali polka, temveč je lahko rock ali simfonija, in v primeru skoraj četrtine Slovencev tudi tango. In naj bo naslednja misel tudi slovo naše skromne oddaje od iztekajočega se leta. Ne bo dovolj, da se kulturne elite od svete preproščine samo dobrohotno ograjujejo … Počasi se bo treba proti njej začeti boriti. Ta boj nam je kot zapuščino zapovedal poet, ko je pred stoletji vzkliknil temeljno, a danes tolikanj zlorabljano resnico obstoja slovenstva. »Kultura in prosveta, to naša bo osveta!«

Konec novembra je minilo 50 let od odprtja glavne stavbe Kliničnega centra Ljubljana, ki se je pozneje preimenoval v Univerzitetni klinični center Ljubljana. Danes je med največjimi bolnišnicami v srednji Evropi z izjemnimi medicinskimi dosežki. Zdaj ga prenavljajo in dograjujejo, skupna vrednost del je 250 milijonov evrov. Toda po drugi strani pomanjkanje kadra, predvsem negovalnega, hromi delo. O izzivih naše največje bolnišnice v tokratnem ponovljenem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Marko Jug, generalni direktor UKC Ljubljana; dr. Gregor Norčič, v. d. strokovnega direktorja UKC Ljubljana; dr. Zlatko Fras, strokovni direktor Interne klinike UKC Ljubljana; dr. Ivan Kneževič, strokovni direktor Kirurške klinike UKC Ljubljana; mag. Zdenka Mrak, glavna medicinska sestra UKC Ljubljana.

Še zjutraj poznal je vsak kamen, stezico, s prijatelji zajčki skakljal je čez plan, med grmi odmeval je vrišč razigran. Zdaj belo, tihotno je, zajček pa sam … Pripoveduje: Vesna Jevnikar. Napisala: Dolores Turičnik. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, september 2022.

Petra Meterc se je pogovarjala s Petro Seliškar, režiserko, scenaristko in producentko, avtorico večkrat nagrajenega filma Gora se ne bo premaknila. Petra Seliškar je v gorah Severne Makedonije preživela pet poletij; nastala sta dva filma Gora se ne bo premaknila in Poletne počitnice, ki je namenjen mladim. Ton in montaža Robert Markoč.

Aleš Berlot se je pred šestnajstimi leti s partnerko Urško preselil v Avstralijo, kjer sta si ustvarila družino. Zdaj živijo v mestu Margaret River, v hiši, obdani z gozdom. Sosedu lisice kradejo kokoši, njim pa so poleti kenguruji posmukali vse liste z jablan in hrušk. Aleš Berlot je po stroki strojnik, ki je znanje iz ladjedelništva uporabil v gradnji, postavil hišo za družino in še eno za oddajanje turistom. Prosti čas preživljajo na plaži, Jeseničan igra hokej na rolerjih in zelo pogreša gore. Ko so skupaj, govorijo slovensko in enkrat na teden gledajo slovenske filme. Dogodku seveda rečejo: movie night!

Konec meseca bo minilo 50 let od odprtja glavne stavbe Kliničnega centra Ljubljana, ki se je pozneje preimenoval v Univerzitetni klinični center Ljubljana. Danes je med največjimi bolnišnicami v srednji Evropi z izjemnimi medicinskimi dosežki. Zdaj ga prenavljajo in dograjujejo, skupna vrednost del je 250 milijonov evrov. Toda po drugi strani pomanjkanje kadra, predvsem negovalnega, hromi delo. O izzivih naše največje bolnišnice v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Marko Jug, generalni direktor UKC Ljubljana; dr. Gregor Norčič, v. d. strokovnega direktorja UKC Ljubljana; dr. Zlatko Fras, strokovni direktor Interne klinike UKC Ljubljana; dr. Ivan Kneževič, strokovni direktor Kirurške klinike UKC Ljubljana; mag. Zdenka Mrak, glavna medicinska sestra UKC Ljubljana.

Zdaj, ko smo zakonsko odzaščitili Rome, je čas, da se posvetimo zakonski zaščiti živali. Živali so zakonsko izjemno regulirane … Najbolj so regulirane tiste, ki jih imamo za kosilo, potem medvedi, na tretjem mestu pa morajo biti psi. O pasjih zakonih torej in o zmedi, ki jo prinašajo. Najprej smo dobili zakonsko regulacijo psov na povodcih. Oziroma je ta obstajala že od nekdaj, a globe so se dramatično zvišale. Pes brez povodca bo lastnika poslej stal premoženje. Te dni pa dobivamo še zakonsko regulativo znotraj zakonodaje proti mučenju živali, ki z globo kaznuje lastnike, ki pse privezujejo za verige in ostale vrvice. Najprej in na začetku. Jasno, da je vsak razumni proti prosto tekajočim psom in proti psom na verigah: ampak na načelni ravni je za vse tiste, ki se v pasji svet ne poglabljajo preveč, kar nekaj zmede. Torej na povodec da, na verigo ne? A zmeda traja le tako dolgo, dokler ne prebijemo prvega aksioma pasje sodobnosti. Psi so namreč dvojni. Tisti podeželski in tisti urbani. Zakon pa, kot vsi zakoni, useka počez. Hočemo povedati, da pes, ki na deželi teka za traktorjem, ni enako, kot zverina, ki prosto teka po Čopovi; kot tudi nikomur ne pade na pamet, da bi pred Schellenburškimi dvori razpel jeklenico, nanjo pa zavezal psa, kot to počnejo na kmetijah slovenskega podeželja. Se pravi; kar je za psa na deželi dokaj normalno, se pravi, da se giblje prosto, kot od matere rojen, je za psa v mestu prekršek, ki bo lastnika stal plačo. In obratno. Kar je za psa na deželi normalno pasje življenje, namreč da je čez dan odvezan, ponoči pa privezan čuva kmetijo pred lopovi, je za psa v mestu nezaslišan eksces. Ampak to je le načelni del zgodbe. Potem moramo h globam. Te so namreč prav drakonske in če k odvezanim in privezanim globam prištejemo še globe za pasje kakanje, oziroma za nepobiranje pasjih iztrebkov, kar je nujno v mestu in butasto na deželi, pridemo do spoznanja, da vas pobalinski pes lahko stane celo premoženje, saj smo za pse odgovorni lastniki. Kot smo starši odgovorni za otroke, ampak težko, da bi nas oblasti kaznovale s toliko globami, če bi od časa do časa pretirano razigranega najstnika privezali na verigo. Zdaj pa k resni analizi. Težava je seveda v tem, da so kapitalisti takoj našli nevralgično točko človekovega odnosa do psa, ki je seveda sodobna praksa, po kateri je posedovati psa bolj praktično kot vzgajati pamža. Je pa postalo oboje približno enako drago. Kakovostna pasja hrana stane več kot človeška hrana, ker psi za zdaj še nimajo zdravstvenega zavarovanja, obisk pri veterinarju velja enako kot bela plomba, pasje trgovine se le po anatomsko različnih krojih ločijo od človeške konfekcije. Šolanje psa velja podobno kot šolanje prvošolčka, prav tako pasja nega, pasja vzreja, pasji kriminal, pasji hoteli in pasja potovanja. Skratka; pes ni več človekov najboljši prijatelj, počasi postaja edini prijatelj in ob kapitalistih so to pogruntali tudi zakonodajalci. Zato so začeli pisati pasje zakone, kjer pa so zakoni, so tudi globe. Psi, sploh tisti preveč privezani in tisti povsem odvezani, sploh pa tisti, ki kakajo, so nevarni … Čeprav za zdravje Slovencev mnogo manj nevarni kot čebele, ose in sršeni, katerih zakonska regulacija pa močno šepa. Kot tudi kaznovalna politika. Gremo k morebitnim rešitvam … Najprej na urbana področja. V Ljubljani, kjer se pišejo pasji zakoni, imajo 26 tisoč psov, ki se statistično brezčutno ponečedijo vsaj enkrat dnevno. Tako dobimo ogromno število pasjih odpadkov, kar postaja problem, ker so pasji iztrebki, za razliko od recimo govejih, precej toksični. Ne predlagamo sicer, da bi po mestu hodile krave, ampak če nemudoma ne odstranite pasjega iztrebka, kar je za zunanjega opazovalca še vedno eden najbolj bizarnih postopkov, v katerega se je prostovoljno zapletla civilizacija, vas to lahko stane do 100 evrov. Ob tem pa boste tudi ogrozili javno zdravje, saj se lahko bakterije v pasjem iztrebku razširijo po okolju. To pa še ni vse. Če se psič ponečedi na zasebnem zemljišču – še vedno smo v Ljubljani – in kot lastnik ne poberete iztrebka, ima lastnik parcele pravico poklicati policijo, ki sproži postopek zaradi nedostojnega, oziroma žaljivega vedenja. Načelno gledano, se je žaljivo vedel pes, nasrkali boste pa vi … Misel, da greste na sprehod, ob tem pa potencialno užalite polovico zasebno razparceliranega mesta, je nekoliko komična, če v sebi ne bi nosila zrna soli … Zakonodajalec od vas zahteva popoln nadzor nad psom. Od povodcev, do pobiranja kakcev, do preprečitev žaljenja, do preprečitve privezovanja … Lastništvo psa zahteva po črki zakona nad živaljo absoluten nadzor in našo absolutno odgovornost, kadar tega ni. Vendar … Kaj je potemtakem ostalo od prijateljstva? Najboljšemu prijatelju ne dovolimo niti sekunde svobode, niti trohice svobodne volje, ne dovolimo mu niti deset odstotkov tega, za kar ga je naredila evolucija, ali pa čemu ga je Noe vzel na barko. Odvisno, na kateri strani pasjega stvarjenja pač stojite. Vzeli smo mu pasjo naravo, prijateljstvo pa spremenili v praktično suženjstvo. In da se razumemo; pes, ki se onečedi na zasebno parcelo, je resničen problem, ker je zasebna parcela majhna, ker je mesto majhno, ker je zelenih površin malo, potencialnih iztrebkov pa 9,5 milijona komadov letno. Kar bi zakonodaja morala narediti – seveda pa ga ni junaka, ki bi si kaj takšnega upal niti predlagati ne – je, da bi po vzoru socialne službe komisije preverile, ali lastnik izpolnjuje pogoje za imeti psa. Najprej psihološke; ker za zapiranje psov v kletke in za vse življenje na verige, kot so primeri, proti katerim se poskuša boriti zakonodaja, moraš biti primerno ubrisan … Nato pa tudi, ali je zadoščeno bivalnim pogojem za lastništvo psa, kar, po zdravi presoji, odpiše vse pse v stanovanjskih blokih. Ker pa so psi v dvigalih in na poročnih fotografijah postali nova normalnost, ki jo živi tudi oziroma predvsem slovenska politično-ekonomska-družbena elita, je normalizacija odnosa med psom in človekom v bližnji prihodnosti nemogoča.

Računamo na ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da s pritiskom na Rusijo ustavi vojno, je po včerajšnjem obisku v Beli hiši dejal ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski. Ameriškega kolega je skušal prepričati o dobavi raket dolgega dosega tomahawk, ki bi jih Ukrajina zamenjala za svoje brezpilotnike. Tomahawkov se Rusija boji, meni Zelenski, Trump pa trdi, da bi njihova dobava utegnila močno zaostriti konflikt. Ostali poudarki oddaje: Hamas predal truplo še enega izraelskega talca. O svoji razorožitvi pa se ne želi izreči. Ideja uvedbe obveznega naborništva deli nemške vladne stranke. Slovenska namiznoteniška reprezentanca v boj za zgodovinsko uvrstitev v evropski finale.

Ameriški predsednik Donald Trump je včeraj gostil izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, ki je Belo hišo obiskal že četrtič letos. Podprla sta Trumpov mirovni predlog za Bližnji vzhod in Gazo v 21-ih točkah. Kot je dejal Trump, je sklenitev mirovnega sporazuma zelo blizu, čeprav Hamas še ni privolil v pogoje. v oddaji tudi o tem: - Ob vse hujši krizi v avtomobilski industriji nemška vlada išče rešitve za izhod iz gospodarske stagnacije. -Odbora za obrambo se bo seznanil z ustanovitvijo obrambne družbe Dovos - Prevajalci, tolmači in lektorji pozivajo h kritični rabi umetne inteligence pri prevajanju