Podcasts about zdaj

V številnih nemških mestih so že drugi konec tedna zapored potekali protesti proti izjavi kanclerja Friedricha Merza, da ima država težavo z izgledom njenih mest. Kancler je govoril o odpravljanju prejšnjih neuspehov na področju migracij in se zavzel za pospešitev izgona neželenih prišlekov. Kako mu je uspelo razburiti javnost? Ali lahko odločitve ameriškega predsednika zamajejo energetsko oskrbo v Berlinu. Potem ko so ZDA uvedle sankcije proti ruskima naftnima družbama Rosneft in Lukoil, sekundarne sankcije pa grozijo tudi vsem, ki poslujejo z njima, je pod vprašajem delovanje rafinerije v bližini Berlina, ki je v ruski lasti. Ali lahko v prestolnici ostanejo brez ogrevanja?

Računamo na ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da s pritiskom na Rusijo ustavi vojno, je po včerajšnjem obisku v Beli hiši dejal ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski. Ameriškega kolega je skušal prepričati o dobavi raket dolgega dosega tomahawk, ki bi jih Ukrajina zamenjala za svoje brezpilotnike. Tomahawkov se Rusija boji, meni Zelenski, Trump pa trdi, da bi njihova dobava utegnila močno zaostriti konflikt. Ostali poudarki oddaje: Hamas predal truplo še enega izraelskega talca. O svoji razorožitvi pa se ne želi izreči. Ideja uvedbe obveznega naborništva deli nemške vladne stranke. Slovenska namiznoteniška reprezentanca v boj za zgodovinsko uvrstitev v evropski finale.

Obrambni izdatki nikakor nočejo z jedilnika, kar pomeni, da še kako vplivajo nanj. Zato o Parlamentarni skupščini Nata, ki jo je gostila Ljubljana. Podrobnosti, tudi ustreznejša poročanja o dogodku, najdete v običajnih medijih, kot analitična avantgarda pa se spoprimimo z eno samo mislijo generalnega sekretarja. Takole je sporočil članicam in njihovim državljanom: "3,5 odstotka BDP potrebujemo, da bomo ohranili Atlantik, Arktiko, Evropo in ZDA varne." Takole je rekel – in kdo smo mi, da bi dvomili o njegovih besedah. Ali namenih, če smo že pri tem. Ampak samo zaradi informativne vloge nacionalnega medija razčistimo nekaj dilem … Da ohranimo omenjene pokrajine varne, pomeni, da jih obranimo pred sovražnikom. Sovražnik, tako generalni sekretar, ima očitno velike apetite po Atlantiku, Arktiki, Evropi in ZDA. Za varnost teh področij, območij in držav bo šel naš denar. Slovenci nismo naivni, predvsem pa ne brezglavo razsipni, da ne bi poskusili nekaj prišparati … Pod dva odstotka, kot dajemo zdaj, se zdi sprejemljivo, tako da moramo samo nekoliko oklestiti pri treh ali štirih postavkah, pa spustimo odstotke do današnje vrednosti. Šparovnost je lepa čednost in na prvi pogled se zdi, da bi najlažje prišparali pri Arktiki. Pustimo vnemar, da pri pešajočem javnem šolstvu zadnje generacije volivcev ne ločijo več natančno med Arktiko in Antarktiko – po podobni analogiji, kot se mešata Iran in Irak. In bi se verjetno Slovenija in Slovaška, če po naključju ne bi živeli v eni od obeh. Kakorkoli. Arktika se zdi zelo zelo oddaljena, ampak kot članica Nata smo zavezani braniti vse, kar brani Nato. Zdaj: morski levi, tjulnji in nekaj Eskimov se zdijo za slovenski braniteljski potencial precej abstraktna zadeva, ampak glede prihrankov se moramo vprašati, kdo je na Arktiki resnični sovražnik. Če vprašaš tam gori, koga se resnično ves čas in najbolj bojijo, ti bodo vsi odgovorili – se pravi tjulnji, polarne lisice, arktični zajci in Eskimi – da severnega medveda. Severni medved je največji plenilec na Arktiki in če Rutte misli z ohranjanjem arktične varnosti na Ruse in njihove apetite, se moti. Vsako živo bitje na daljnem severu se enega polarnega medveda boji bolj, kot se boji stotih Rusov. Če smo že pri tem … Sicer ne vemo zagotovo, ampak rajtamo, da se tudi Rusi sami bojijo polarnih medvedov. Za ohranitev Arktike varne bi se morali slovenski obrambni strokovnjaki, pa vojska, si mislimo, odpraviti na jago severnih medvedov. Kar pa se zdi problematično, ker ne zmoremo upleniti niti domačih rjavih, ki po Rakitni strašijo prebivalce; če pa jih že dobimo pred cevi, se oglasi kakšna civilna iniciativa. Se pravi, da moramo nemudoma pojasniti gospodu generalnemu sekretarju, da smo Slovenci za varovanje Arktike čisto neprimerni in da bi vsled tega prispevali le tri odstotke BDP. Svojo polovico odstotka odstopimo nekomu, ki ima z mrazom in ledom večje veselje. Dancem, recimo. Potem gremo naprej. Tu so Američani. Se pravi, da se moramo s tremi odstotki potruditi, da bodo ostali varni tudi Američani. V tej državi je situacija še bolj zapletena, kot je to na skrajnem severu. Kot vemo, so največji sovražniki Američanov in njihove varnosti Američani sami. Američani imajo s pobijanjem Američanov veliko veselje in letne številke mrtvih gredo v tisoče. Slovenci pa, kot veleva dobra vzgoja, se v prepire drugih ne vtikamo radi. Vsaj ne z odstotki. Pa še nekaj je. Z Melanijo, ki je kljub posavski provenienci mentalno očitno najbolj stabilen del družine Trump, za varnost Amerike naredimo več kot nekatere druge članice Nata. Tako nam lahko na račun Amerike Rutte ponovno zmanjša prispevek za pol odstotka. In smo že na 2,5. Atlantik bomo branili z vsemi silami. Slovenci radi hodimo na morje. Država bo prispevala vsa plovila, ki so ji na razpolago. Policija policijski čoln, vojska vojaško ladjo, Narodni muzej pa koliščarski deblak. Namesto po jadranskih obalah se bomo razmestili po atlantskih in namesto "Večeras je naša fešta" prepevali "Jutri gremo v napad!" Vse ostalo bo ostalo enako. Tako pridemo do Evrope in njene varnosti. Ki jo je treba ohraniti z vsem, kar imamo. Parlamentarna skupščina Nata je bila v Ljubljani o tem jasna. Evropo bomo branili z orožjem in z obrambnimi izdatki. O tem ni dvoma. Kot kaže, jo branimo in jo bomo branili pred Rusi. Nekoliko manj je jasno, kako jo bomo obranili pred domačimi norci. Oziroma, če citiramo slavnega Rusa: "Glave nas bodo stali bedaki v lastnih vrstah."

Ljudje se radi smejemo, a težko razumemo, zakaj so klovni pogosto žalostni. Kdo ve, če ga bomo v oddaji Midva, ki se pod okriljem oddaje Odprto za srečanja z oktobrom vrača s tretjim nizom, našli ta odgovor. A morda ga bomo zaslutili skozi pogovor z našima prvima gostoma. To sta "brata v humorju", zamejca - satirika in humorista Boris Kobal in Boris Devetak. Oba poznamo s tv ekranov, odrov, radia. Boris Kobal je znan tudi po aferi "plagiat", ki ga je osamila, a prijatelj Boris Devetak ga ni zapustil. Zdaj skupaj nastopata s predstavo Pandemenca in še vedno se njunemu humorju iz srca nasmejemo. V goste ju je povabila Nataša Benčič.

S skrajnega zahoda evropske celine prihaja novi sogovornik oddaje Drugi pogled, to je Portugalec Andre Romao. Zdaj je že tri leta prebivalec Krškega, razlog za to je zelo tipičen za našo oddajo, in sicer ljubezen. Portugalec je Andreji Gradišar povedal, da se je v Sloveniji, lotil marsikaterih opravil, ki se jih v domovini prej nikoli ni, kot je denimo vrtnarjenje. Več pa bo povedal v naslednjih minutah, ko izvemo tudi, kakšen je po njegovo »pravi Slovenec« in kako daleč je sam, kar se tega opisa tiče.

Rick Kiker je upokojenec iz Massachusettsa, ki je svoj novi dom našel v Sloveniji. Prvič je k nam prišel kot študent na izmenjavi leta 1977, kjer je spoznal svojo prvo ženo, Slovenko. Po letih življenja med ZDA in Slovenijo se je zaradi družine in ljubezni dokončno preselil v Rogaško Slatino. Rad pove, da je Slovenija po njegovem mnenju najlepši kraj na svetu.Čeprav se pri nas včasih še vedno počuti kot tujec, pravi, da je v srcu postal častni Slovenec – od copat in nedeljskih juh do občudovanja besede "priden". In kaj meni o Sloveniji in Slovencih? Pravi, da bi v eni stvari morali biti bolj podobni Američanom – v ponosu na svojo državo.

V župnijski cerkvi Povišanja svetega križa v Črenšovcih je bil 14. septembra posvečen novi murskosoboški škof Janez Kozinc. Med raziskovalnim delom je začutil, da ga Bog kliče drugam, zato je leta 2006 vstopil v mariborsko bogoslovno semenišče. Tri leta pozneje je bil posvečen v diakona, leta 2010 pa v duhovnika. Zdaj je ponovno na poti – škofovski poti. Kako je doživel prehod od kemijskih formul v semenišče? Kaj bo eden večjih izzivov v Škofiji Murska Sobota?

Ameriški predsednik Donald Trump je včeraj gostil izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, ki je Belo hišo obiskal že četrtič letos. Podprla sta Trumpov mirovni predlog za Bližnji vzhod in Gazo v 21-ih točkah. Kot je dejal Trump, je sklenitev mirovnega sporazuma zelo blizu, čeprav Hamas še ni privolil v pogoje. v oddaji tudi o tem: - Ob vse hujši krizi v avtomobilski industriji nemška vlada išče rešitve za izhod iz gospodarske stagnacije. -Odbora za obrambo se bo seznanil z ustanovitvijo obrambne družbe Dovos - Prevajalci, tolmači in lektorji pozivajo h kritični rabi umetne inteligence pri prevajanju

Vlada uvaja obvezno božičnico za vse zaposlene. Veljala bo tako za javni kot zasebni sektor, omenja pa se tudi božičnica za upokojence. Božičnica – znesek še ni dokončno določen - bi bila razbremenjena tako dohodnine kot socialnih prispevkov. Zdaj so na vrsti pogajanja s socialnimi partnerji.

Zdaj zgodovino diabetesa piše tudi semaglutid, ki svetovno prepoznavnost gradi zlasti kot zdravilo za debelost.Kako bi lahko obvladali ali celo pozdravili sladkorno bolezen? S tem vprašanjem se ukvarjajo številni strokovnjaki in znanstveniki po svetu. Med njimi je tudi prof. dr. Andraž Stožer z Inštituta za fiziologijo Medicinske fakultete v Mariboru. Zdravnik, predavatelj in raziskovalec optimistično pravi, da je sladkorna bolezen obvladljiva ali celo ozdravljiva. Z raziskovalno skupino, ki jo vodi, se pridružuje tistim strokovnjakom, ki želijo diabetes ustaviti že v trebušni slinavki. Kako dr. Stožer vidi razvoj zdravil za sladkorno bolezen; od inzulina do učinkovitega in popularnega semaglutida? Odgovor v Ultrazvoku. V Sloveniji je zelo debelih že 400.000 prebivalcev TUKAJ Kako je zdravilo za sladkorno povzročilo revolucijo pri zdravljenju debelosti TUKAJ Omejeno postenje TUKAJ      

Sinoči so na prireditvi v ljubljanskem Cankarjevem domu razglasili prejemnico Rožančeve nagrade, to je Urša Zabukovec za knjigo esejev La Routine: Dostojevski in transhumanizem..V Mariboru se nocoj uradno začenja 14. mednarodni festival dokumentarnega filma Dokudoc. Enaindvajset filmov bo na ogled v treh kategorijah – Zdaj, Multikulti in Retro. V kulturnem domu Postojna se je danes dopoldne začelo 63. Linhartovo srečanje – Festival gledaliških skupin Slovenije. Poleg sedmih žanrsko zelo različnih predstav, ki so se uvrstile v finale in se bodo potegovale za nagrade v tekmovalnem programu, organizator napoveduje tudi zanimiv spremljevalni program.

Življenje Milene Vrenčur je bilo desetletja tesno povezano s šolo. Zdaj upokojena profesorica zgodovine je bila veliko let tudi ravnateljica Srednje šole Josipa Jurčiča v Ivančni Gorici. Tudi zdaj, v tretjem življenjskem obdobju, ostaja dejavna v kraju oziroma občini Ivančna Gorica in s številnimi zamislimi in dejavnostmi skrbi za boljše sožitje ljudi različnih generacij.

V Turkmenistanu si pripovedujejo pravljice o drobnemdečku, tako majhnem, da ga je samo za pol uhlja. Zato mu je tudi ime Pol-uhec. To je majhen, spreten deček, vedno pripravljen pomagati. Zdaj je na vrsti druga pravljica.Vir: Zlata ptica, Jarti Guloke: Najlepše turkmenske pravljice, prevedel Cvetko Zagorski, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1960, bere Nataša Holy

Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Druga pesniška zbirka glasbenice in pesnice Lare Božak kap lje kap lje je ena izmed vznemirljivejših pesniških zbirk zadnjega časa, saj veliko odprtih problematik in jezikovnih preigravanj kaže na zrelost in modrost. Že pesničin prvenec Z luknjami v prepihu je bil predlani nominiran za najboljši prvenec in bil uvrščen na festival Pranger. Zdaj je avtorica še poglobila misel in dodelala možnosti izražanja pesniškega jezika. Ta gre v drobne detajle, kot je na primer lomljenje besed in s tem kazanje na možnosti večpomenskosti in hkrati zaustavitve med branjem posamičnih zlogov. Kot da bi ponekod potrebovali premor. Zaustavitve so skorajda nujne, saj pesmi obravnavajo, razčlenjujejo in izpovedujejo večplastno bolečino. Ta sega v rodbinsko preteklost, ki jo subjektka želi ozavestiti in priznati. Fizično nasilje je primerjano z vijolično barvo in se kot motiv smiselno pojavlja. V skladu s tem je tudi občutje zbirke prepleteno z zamolkom. Kot da bi ves čas nekaj čakalo, kaj vse še lahko pride. In res, prihajajo strahovi, kancerogena bolezen, notranji boji. S celjenjem generacijskih ran se ukvarja kar nekaj pesniških zbirk, zbirka kap lje kap lje pa nakazuje tudi možnost drugačnih in novih začetkov. Oziroma jih je mogoče vsaj slutiti. Kajti vse se ves čas pretaka: »neprekinjenega kroga« ni mogoče kar tako prekiniti. Lakota, trpljenje, udarci se vračajo kot spominske usedline. Kot pove že naslov ima pomembno vlogo pri tem simbol vode. Jezikovno prepletanje se razrašča v razkrivanje preteklosti in zaznavanje sedanjosti. Vse to je zelo natančno. Ko subjektka zre v preteklost, je vreden vsak spomin na babičino pripovedovanje, in ko se sooča s hipnostjo, je pomemben vsaj gib in dregljaj. Vse pa se spleta v življenje, ki ga pesnica nosi kot Atlas ali Kariatida. Prepričljivi so zamiki verzov in tudi posamične likovne pesmi, s katerimi pesnica ponazarja rakavo bolezen. Slutiti, je mogoče, kako dejanja puščajo posledice v naslednjih generacijah, ki se kažejo kot psihična ali telesna bolečina. Vedno ostaja in prehaja iz roda v rod. Spet imata pomembno vlogo element vode in tudi kri, ki vse zapisujeta in se pretakata: »ne ločujem več / med modricami / na beli strani podlakti // povsem so se / pomešale / kot vzroki in posledice / kot se prepletajo rane / domnevno primarne s temi / ki ves čas / in polagoma sledijo«. Torej, vse teče in pušča sledi, ne samo metaforično, temveč tudi dejansko: so razjede, erozija, ki se vedno bolj poglablja. Razkrivanje ne prizanaša. Če so drugi lahko nekako zagovarjali doživljeno trpljenje, ga je zdaj treba priznati in ozavestiti. Seganje v spomin babičinega pripovedovanja in očetovih opravičevanj, razmišljanje o rabi besed, tehtanje preteklosti so osnovni deli, ki jih avtorica nadgrajuje skozi vso zbirko. Pesmi je mogoče razumeti in čutiti – to je boleče, a nujno za pretres predolgo zamolčanih osebnih zgodb žensk. Lara Božak je prepričljivo združila sedanjost in preteklost, ki se ves čas prepletata. Hipna sedanjost ima nenaslovljene pesmi. Preteklost je ukoreninjena in pesmi so naslovljene. Ni pa ju mogoče ločiti, kot se ni mogoče ločiti od slabih vzorcev. Dati je treba prostor vsaki misli, jo razpreti in predihati na novo. Skratka zbirka kap lje kap lje sidra pomembno sporočilo, kako si vsi delčki tlakujejo svojo pot v prihodnost. Na žalost predvsem slabi, čeprav bi se radi spominjali le dobrih.

Pod geslom Zdaj ali nikoli bo v Mariboru med 11. in 21. septembrom potekal Festival Maribor. Ponudba koncertov bo vse od tradicionalnih mojstrovin do sodobnih interpretacij in izzivov pa tja do »Vštekanih, odštekanih«. Festival ustvarjalne glasbe in improvizacije Brda Contemporary Music Festival se med 11. in 13. septembrom že petnajstič vrača v Medano. Festival, na katerem se glasba srečuje tudi z drugimi umetniškimi zvrstmi, ustvarja stičišče italijansko-slovenske in mednarodne scene z udeležbo mladih glasbenikov in gostovanji mednarodno uveljavljenih glasbenikov in glasbenic.

Izpostavljamo odprtje Festivala Maribor, ki letos poteka pod geslom Zdaj ali nikoli. Njegov umetniški vodja, klarinetist Mate Bekavac, je program usmeril v raziskovanje časa, na sporedu pa bo štirinajst koncertov. V Medani se začenja petnajsti festival sodobne glasbe – Brda Contemporary Music Festival. Programsko ga snuje tolkalec in mojster improvizirane in sodobne jazzovske glasbe, Zlatko Kaučič. Literarni kritik, dramaturg in politik Aleksander Zorn je izdal novo delo. V svoji »intelektualni avtobiografiji« z naslovom Neumno kakor kakšno dejstvo se sprehodi skozi vse glavne postojanke svojega življenja.

»Iskreno povem, da me je na začetku naziv influencer malo motil. Zdaj pa sem nanj ponosen,« pravi znani zdravnik in vplivnež David Zupančič. Infektolog iz Kliničnega centra v Ljubljani ima na družbenem omrežju Instagram več kot 40.000 sledilcev oziroma – v jeziku družbenih omrežij – foloverjev. Stavi na oseben pristop, saj pravi, da mora vplivnež v vsako svojo objavo dati nekaj sebe.Danes veliko ljudi išče podatke, nasvete in pojasnila o zdravju in boleznih tudi – ali predvsem – na svetovnem spletu. Če nekateri še vedno najraje googlajo, pa drugi že raje uporabljajo ChatGPT. Raziskovalci pa so zaznali še en trend, ki je tako rekoč eksplodiral med pandemijo covida. Zelo je naraslo število tako imenovanih zdravstvenih vplivnežev oziroma zdravstvenih influencerjev. Eksplodiralo pa je tudi število njihovih sledilcev – ljudi, ki informacije o zdravju in boleznih iščejo pri vplivnežih na družbenih omrežjih. Strokovnjaki opozarjajo, da ima ta trend lahko tako pozitivne kot tudi negativne plati. Več v oddaji Intelekta. Sodelujejo: Raziskovalka in pedagoginja prof. dr. Tanja Kamin (Fakulteta za družbene vede v Ljubljani), filozof in esejist prof. dr. Tomaž Grušovnik (Pedagoška fakulteta v Kopru) in zdravnik vplivnež David Zupančič (@david.zupancic).

Epsteinov dosje. Zakaj zlasti seznam klientov spolnega prestopnika odpira do zdaj najširšo fronto nasprotovanja predsednika Trumpa, fronto, ki deli celo Republikansko stranko samo? Očitno je, da podpora predsedniku Trumpu, od začetka mandata vztrajno pada. Zdaj naj bi njegovo politiko podpiralo le še 41 odstotkov vprašanih Američanov. Kaj to pomeni?

Član mednarodne žirije Festivala kratkega filma FeKK, soavtor oddaje Temna Zvezda na Radiu Študent, redno objavlja besedila za reviji KINO in Ekran, je dvakratni prejemnik nagrade Nike Bohinc za kritiško in teoretsko pisanje. Zdaj je na magistrskem študiju v Amsterdamu, kjer raziskuje eksperimentalni film in njegove povezave s sodobnimi teoretskimi in tehnološkimi paradigmami.

Je boj z inflacijo na območju Evra dobljen? Kako potekata procesa digitalnega evra in integracije plačilnih sistemov? Ali dejstvo, da je Slovenija že deveti mesec zapored brez guvernerja s polnimi pooblastili kakorkoli vpliva na slovenski položaj v Evropski centralni banki? To je le nekaj vprašanj, ki smo jih ob robu Blejskega strateškega foruma zastavili estonskemu guvernerju Madisu Mullerju. Z njim se je pogovarjala Urška Subotič Jereb

Tranzit v času obnove vipavske hitre ceste še naprej buri duhove, je pa današnji sestanek pristojnih z avtoprevozniki potekal v spravljivejših tonih. Zaradi gneče na Fernetičih so prsti uperjeni predvsem na italijansko stran, kot mogoči rešitvi se omenjata predčasno izločanje vozil in ureditev dvosmernega prometa po zoženih pasovih. Pomisleki so predvsem glede varnosti, voznikom tovornih vozil pa svetujejo druge poti, tudi čez Avstrijo. Drugi poudarki oddaje: - Incident na Agri dodatno ohladil odnose med kmetijsko zbornico in pristojnim ministrstvom - Evropska unija obsodila napade na svoje prostore v Kijevu, voditelji spet dvomijo o ruski pripravljenosti na mir - Kranj drevi odpira festival Foto Fest v čast domačemu pionirju fotografije Janezu Puharju

"Poletje je skoraj prekratko za vse terensko delo, ki se začne maja in konča konec septembra," svoje delovno poletje na kratko opiše mag. Tanja Menegalija z Oddelka za varstvo narave v Javnem zavodu Triglavski narodni park. Z gorami in narodnim parkom je povezana že od otroških let in tedanjega prvega vzpona na Triglav, zato ni nenavadno, da jo je tja vleklo tudi po študiju, ko je bila pripravljena poprijeti za vsakršno delo. Zdaj so njeno delo projekti, povezani z varstvom narave v Triglavskem narodnem parku, zadnja leta pa se največ ukvarja s travniki in projektom Life for Seeds. V tokratnem podkastu V imenu narave o obnovi vrstno bogatih travnikov, sodelovanju s kmeti, košnji in letošnjem poletju, o primeru dobre prakse na množično obiskani Slemenovi špici, pa tudi o še vedno neobljudenih vrhovih parka, kjer prej srečaš gamsa kot človeka.

Pesnica Miljana Cunta se je s svojo četrto pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo (objavljeno pri Slovenski matici) ponovno predstavila kot odlična pesnica, v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je pa se predstavlja kot občutena razlagalka poezije in pesniške izkušnje. Njun pogovor je bil najprej objavljen na Programu Ars 28.12.2023.

Neodvisni dokumentarni fotograf iz Čila je dolga leta delal za New York Times. Prejel je štiri prestižne nagrade World Press Photo, bil je tudi fotograf leta v Latinski Ameriki. Pri svojem delu je Tomas Munita doživel marsikaj. Bil je tudi v Afganistanu, Pakistanu, Siriji. V Bangladešu je spremljal na stotisoče pregnanih pripadnikov muslimanske manjšine Rohinga, ki so se leta 2017 tja zatekli iz Mjanmara. Zdaj se posveča posledicam, ki jih imajo ribogojnice lososov za ekosisteme v čilskem delu Patagonije.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Naslov zgoščene spominske pripovedi vidnega slovenskega pisatelja Florjana Lipuša, Prešernovega nagrajenca in dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je Mrtve stvari, podnaslov pa O sebi, o drugih, in o tretjem. Katere stvari so mrtve? Čedalje bolj umira slovenski jezik onstran slovensko-avstrijske meje, mrtva je pisateljeva mati, toda spomin nanjo je ohranjen, živ in tudi boleč. Oboje pisatelju povzroča grenkobo in žalost. V pretresljivem in izpovedno presunljivem življenjepisu se Lipuš vrača v svoje otroštvo, najprej preprosto in takšno, kot je pač življenje v majhni koroški vasi. Nič usodnega se ne dogaja, treba je pač nekako preživeti. Družina je revna in živi v grapi, kot so revni vsi, ki živijo na takih koncih, saj grape, pravi pisatelj, niso narejene za bogastvo. Ko je bil še čisto majhen, star komaj štiri leta, je mirne dneve najprej prekinil očetov odhod, kmalu zatem še materin. Orožnika sta jo v času druge svetovne vojne odvedla, ker je govorila v koroškem narečju, se pravi slovenščini. Nič drugega ni storila, le za to je šlo, da je bila v času nacizma jezikovna pripadnost narodni manjšini onstran meje prepovedana, in to tako zelo, da se je materino življenje končalo v plinski celici v Ravensbrücku. Sinkoma, mlajši se je komaj začel postavljati na noge, je obljubila, da se bo vrnila, toda besede ni mogla držati. Usmrtili so jo tri mesece pred koncem vojne. »Zgodaj so se mi zgodila odrasla leta, stlačena v eno leto, v en sam dopoldan. Dvomim, da so bila poznejša leta zrela leta, bila so obilnejša, številčnejša, glasnejša, lepša, temeljitejša, zrela niso bila, nič več bistvenega se me pozneje ni prijelo. Pozno sem se iz boba izdrl, z zamudo, v negotovostih in dvomih, pa še danes mi ni jasno, ali sem se res ali se mi samo zdi, da sem se.« Žalost za mrtvo materjo nosi pisatelj s seboj. Zdaj je očitna in skeli, zdaj se malce skrije v njegovo notranjost, potem pa se čez čas spet začne oglašati. Doživel je vse mogoče. Pot so mu prekrižali tudi dobri ljudje, med njimi župnik Aleš Zechner, in ti so poskrbeli, da se je lahko izšolal. Osem let je preživel v Škofijskem zavodu na Plešivcu. »Zavod se je obrnil proti meni kot človeku, ne ponuja mi poštenosti, pravičnosti, enakovrednosti, ponuja mi prezir. Niso me bili veseli, nismo bili dobrodošli, nismo se počutili sprejete, nič mar jim ni naš jezik, manjvrednost našega jezika je očitna in izpričana.« Leta v Zavodu so minevala, kot da to ni on sam, temveč je nekdo, ki zgolj sprejema verske dogme, se izobražuje po zavodskih pravilih, telovadi, predvsem pa veliko moli. Spolno zorenje je bilo neopazno in zatajeno. Kar hitro je ugotovil, da duhovniški poklic ni zanj. K sreči so bili spet dobri ljudje tisti, ki so pripomogli uresničiti drugačno življenjsko pot. Valentin Inzko, voditelj dela narodne skupnosti, ga je vpisal na celovško učiteljišče. Poučevanje mu je prineslo veliko zadovoljstva. Ustvaril si je družino, postal oče štirim otrokom in v življenje se je skoraj neopazno prikradla tudi sreča. Pomisli pa, da se je Valentinu Inzku premalokrat zahvalil za posojeno očetovstvo. Kljub novim okoliščinam in spremembam se ni mogel v celoti otresti bremena vsega hudega, kar se mu je zgodilo: »A kje in od kod jemati, ko so nas vsi od kraja vzgajali za malega človeka, uklonjenega, ponižnega, poslušnega, pokornega, ubogljivega?« Negotov in ogrožen položaj slovenske manjšine na Koroškem ga preganja in hromi. Vedno znova občuti drugorazrednost in odrinjenost. Za družino je zgradil hišo in zaživel na Selah pri Žitari vasi, toda tam živijo rojaki, ki čedalje bolj opuščajo slovenski jezik. Bili so časi, ko je bilo drugače. Urejal je dijaško glasilo Kres in v njem so mladi, polni upanja in zanosa, izražali pripadnost matičnemu narodu in skrb za slovenski jezik. »Kres pa je bil, čeprav je izhajal le malo let, narodni mejnik, najvažnejši kulturni dogodek po vojni in napoved življenjske volje. Koroškim Slovencem je utrl nova pota v kulturo, v duhovnost.« Florjan Lipuš je bil kasneje kar dvajset let urednik revije Mladje. »Mladje se je pojavilo za veličastje umetništva, in morda tudi po veličju, a veličje si mora pridelati vsak sam. Začelo se je iskanje resnice. Revijo so izdajali brez plačila, honorar so dobili enkrat samkrat, nazadnje jim je zmanjkalo denarja. Čas in družbene spremembe so napravili svoje. Pisatelj priznava, da se ga vse življenje polašča grenkoba. Za ranami ostajajo brazgotine. Pripoved Mrtve stvari je napisana tako, da dogodki ne potekajo drug za drugim, temveč se avtor zaustavi zdaj pri enem, zdaj pri drugem, potem se spet vrne na začetek in k trenutkom, ko je izgubil ljubljeno mater. Jezik je bogato metaforičen, opisno slikovit, včasih tudi privzdignjen in obogaten z narečnimi izrazi. Lipuš piše v sedanjiku, prihodnjiku, pretekliku in celo predpretekliku. Oživljanje spominov je realistično, nekateri odlomki pa nekoliko spominjajo na magični realizem, zlasti prihod smrti, matilde z dolgimi špiklastimi nogami, preoblečene v vilo, in ta strašni stvor odnese babico in ne prizanese materi. Tisto, kar ostane od rajnice, se otrese pepela in postane del vesolja. »Mamini zemeljski delci so grob preigrali. Pogosto se mi zgodi, da mamin duh ždi nad nami in nas varva. Z grobom vzdržujemo vez z mrtvimi, skozi to okno rajni opazujejo svet in tresejo z glavo. Skozi grobove nas vidijo.« Toda ljudje onstran meje so živi. Matična država bi morala pripomoči in si prizadevati, da njihovo ustvarjalno življenje in materni jezik ne bi zamrla.

Predsednik slovenske vlade je na dan četrte zmage Tadeja Pogačarja organizatorjem slovitega Toura izročil pismo o nameri organizacije velikega starta dirke po Franciji, tako imenovanega »grand departa«. Finančni okvir projekta, ki vključuje organizacijo treh etap, promocijske in logistične stroške ter stroške varnosti in infrastrukture, je od 10 do 12 milijonov evrov. Zakaj sploh tak projekt, kateri so največji izzivi, kako na organizacijo gledajo kolesarski delavci, kako politika, kako ekonomisti in koliko možnosti imamo, da leta 2029 res pozdravimo karavano dirke vseh dirk v Sloveniji.

Poplavljena mesta in vasi, podrte hiše, mostovi in drevesa, odsotnost kritične infrastrukture - vse to so podobe, ki so se Slovencem vtisnile v spomin ob ujmah, ki so našo državo prizadele na ta dan pred dvema letoma. Zdaj sta v teku sanacija in trajna obnova. Ta mora biti usmerjena v ustrezno prilagajanje na podnebne spremembe in vse pogostejše ujme. V oddaji tudi o tem: - Gaza strada, Izrael načrtuje oblikovanje novih strategij za nadaljevanje vojne. - V Rusiji začetek sojenja za lanski smrtonosen napad na koncertu v Moskvi. - Sušni stres zdesetkal pridelek oliv v slovenski Istri.

Drugi poudarki: - Letališče Prečna neizkoriščen potencial za razvoj gospodarstva, turizma in izobraževanja, zato pobuda občine Straža za njegov razvoj. - Loška dolina bo morala nadgraditi osrednjo čistilno napravo v Starem trgu. Zdajšnja namreč ni več dovolj zmogljiva. - Tudi v Vuzenici je živ spomin na ujmo pred dvema letoma. Z doslej opravljeno sanacijo so zadovoljni, načrtov za prihodnost tej občini v Dravski dolini ne manjka. - Srečanj z medvedom je vse več tudi na Idrijsko-Cerkljanskem. Za prijavo srečanj z medvedom je od zdaj na voljo spletni MedvedoFON.

Velibor Čolić, bosanski pisatelj, novinar in glasbeni kritik, ki že leta dolgo piše izključno v francoščini, je v Francijo prebegnil ob izbruhu vojne na Balkanu. Zdaj je eden najbolj prepoznavnih frankofonih avtorjev; njegova dela izdaja prestižna založba Gallimard. Pri nas ga zelo dobro poznamo po romanih Sarajevski omnibus, Priročnik za izgnance, Knjiga odhodov, prav zdaj je pri založbi Goga izšel roman Vojna in dež. Prevedla ga je Ana Barič Moder, tako kot vse druge Čolićeve romane. Avtor je leta 2018 obiskal Slovenijo in takrat ga je pred mikrofon povabila Nina Gostiša. Sam Čolić pravi, da je ob prihodu v Francijo poznal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre in je preživel samo zaradi francoščine, ki se je je naučil. Dovoli si pisati le o svojem eksilu in samega sebe imenuje mož z naglasom.

Zdravo. Tokrat se posvetimo izobraževanju. Ker je klitoris primarni vir orgazma za veliko večino žensk in ker tega ne ve 40-60 % moške populacije, možje, fantje, moški, dedci in kar je še teh imen, preberite zapiske. Vsaj 60-40 % tistih, ki menite, da je penetracija najlažja pot do njenega orgazma. V epizodi skočimo v tuš kabino (saj veste katero), pomežiknemo nesmrtnim bogovom, se spomnimo na prodajalca motornih kosilnic, basistov iz Han Dold Cityja in ugotovimo, da bi namesto katoliškega molka potrebovali več spolne vzgoje. Če imate občutek, da svet drvi v neznano smer - nič hudega. Ko pride trelovnik (dvelovnik z dodadnim dnem) bomo vsi uživali v šlafroku ali brez njega.

Drugi poudarki: - Na Mirni po dobrih dveh letih gradnje počasi končujejo obvoznico - Športni stadion v Šentilju ima popolnoma nov izgled, a vlaganj v športno infrastrukturo s tem ni konec - Festival lesa in rokodelstva v Cerknem morda komu ponudi tudi kako poslovno idejo - Pestro konec tedna v Ljutomeru - na družinskem dnevu pride na svoj račun tako staro kot mlado

Rim v pričakovanju največjega svetoletnega dogodka - jubileja mladih, ki se ga bo udeležilo tudi 500 predstavnikov iz Slovenije.Fizični napadi na ribniškega župana in nedolžnega kmeta v Klečah, tokrat še grožnje s smrtjo poslancu NSi Aleksandru Reberšku.Sodnika Barbara in Jan Zobec o napadih Romov: Problem je, da policije tam, kjer bi morala biti, preprosto ni.Koalicija v državnem zboru znova izglasovala sporne zakone. Aleš Primc napoveduje vložitev podpisov za referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Čakš: Zdaj imamo motiv za Subotičevo imenovanje v svet zavoda SB Celje, ki ga je premier Golob vseskozi tajil.Šport: Po dnevu za sprinterje, na kolesarski dirki po Franciji kraljevska gorska etapa. Pogačar ostaja v udobnem skupnem vodstvu.Vreme: Danes in jutri bo spremenljivo oblačno s krajevnimi plohami in nevihtami, ki bodo bolj pogoste danes.V romskem naselju streljali v zrak, krogla za las mimo moškega v bližnji vasi.Nov krog pogajanj med Kijevom in Moskvo brez preboja. Strani sta se dogovorili le o novi izmenjavi vojnih ujetnikov in posmrtnih ostankov padlih vojakov.Šport: Olimpija po zaostanku z 0:2 do zmage s 4:2 na prvi tekmi drugega predkroga Konferenčne lige. Drevi na evropskem delu nogometaši Celja, Kopra in Maribora.

Angleški zgodovinar in publicist Timothy Garton Ash v najnovejši knjigi Domovina Evropa, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu pri Mladinski knjigi, piše med drugim o peklu bratomorne vojne v državah nekdanje Jugoslavije, ki mu je bil priča tudi sam. Objavljamo odlomek iz poglavja Spet genocid, ki se začenja z obiskom hrvaške Krajine, v njem pa piše tudi o Kosovu in genocidu v Srebrenici. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, ton in montaža Miha Klemenčič. Foto: Pokopališče Potočari blizu Srebrenice Michael Büker https://en.wikipedia.org/wiki/Srebrenica_massacre

V tokratni epizodi z Andražem Grahkom odgovarjamo na dileme vlagateljev, ki se pojavljajo v trenutnem okolju, ko na eni strani padajo rekordi in na drugi pretijo nevarnosti. Epizoda je objavljena tudi na Youtube V tokratni epizodi boste slišali: 00:00 Uvod v podcast in bootcamp 02:17 Strategije vlaganja v času rekordov 07:11 Psihologija vlagateljev in FOMO 17:42 Trendi in likvidnost na trgih 24:42 Pričakovanja glede donosnosti bank 25:51 Investicije in pretekli donosi 26:48 Napovedi donosnosti v prihodnosti 28:40 Scenariji donosnosti in dolgoročne strategije 30:31 Dramatičnost borznih napovedi 35:50 Trumpove tarife in njihov vpliv 38:59 Strukturiranje portfelja za kratkoročne naložbe 43:13 Strategije investiranja in rebalansiranje portfelja 45:43 Dolgoročne naložbe in struktura portfelja 48:32 Bitcoin in kriptovalute v portfelju 50:50 Tokenizacija in prihodnost naložb 54:11 Finančna stabilnost in vpliv Kitajske 56:45 Tveganja MONEY-HOW FRIENDS Podprite Money-How preko članstva na Youtube članstvo Investicijski bootcamp za mlade (od 17 do 21 leta) Darilo z dodano vrednostjo ob koncu šolanja in ob vstopu v polnoletnost Spoznali bodo tudi 18.-letnega Marka, ki bo razkril, kako je sestavljen njegov portfelj. Število mest je omejeno. Datum: 21. avgusta v živo Več informacij na money-how.si Boot Camp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Delavnica je neodvisno pripravljena, kar je redkost v današnjem času :) Lokacija: Ekonomska fakulteta Datum: 18. september Čas: 17:00–20:30 Pridruži se skupnosti Discord Money-How Obišči spletno stran Money-How Imaš vprašanje? Piši mi na marja@money-how.si

Na Novi Zelandiji je pristal z zadnjim letalom pred zaprtjem države zaradi koronavirusa. Morda ne čisto zadnjim, vsekakor pa je bil njegov let med zadnjimi. Ko so bili še v zraku, so namreč uradno omejili vstop v državo. Urh Vodopivec je bil na tistem letu pred petimi leti eden redkih tujcev. Večinoma so se namreč domačini vračali domov. Po neobičajni proceduralni dobrodošlici si je sčasoma našel delo kot obiralec kivijev. Pozneje si je še nekajkrat podaljšal bivanje, se zaposlil v izposojevalnici avtomobilov, zdaj pa je tik pred tem, da pridobi stalno prebivališče in tudi s tem povezane pravice. Domov se mu še ne mudi.Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Motor rasti na delniških trgih so AI-delnice, kot so Nvidia, Meta, Palantir ... koliko je prostora še za rast? V zadnjem času so precej pridobile tudi kripto delnice, kot so Robinhood, Coinbase, Circle in drugi. Robinhood, ki je nedavno prevzel tudi Bitstamp, pripravlja tokanizacijo delnic za evropske vlagatelje. Ne le ameriški, pač pa tudi evropski indeksi na rekordnih. Do kam se lahko povzpnejo tečaji? Pred mikrofonom: Aleš Grbić, upravljavec premoženja Sava Infond Epizoda je objavljena tudi na Youtube V epizodi boste slišali: 00:00 Uvod 08:21 Rekordi in negotovosti 11:20 Investicijske strategije in dolgoročno varčevanje 14:37 Vroče delnice in špekulacije 17:29 FOMO 20:25 Tehnološki velikani in njihove strategije 23:30 AI in vpliv na trge 26:30 Palantir Amazon, Nvidia, Apple, Meta 29:25 Investicije za dolgoročno rast 40:22 Trg in korekcije 41:48 Evropski trg in donosnosti 44:03 Obrambni sektor in investicije 46:06 Diverzifikacija naložb 47:53 Kripto in novi produkti 51:27 Stabilni kovanci in zakonodaja 54:23 MicroStrategy in Bitcoin 01:02:07 Pričakovanja Investicijski bootcamp za mlade (od 17 do 21 leta) Darilo z dodano vrednostjo ob koncu šolanja in ob vstopu v polnoletnost Spoznali bodo tudi 18.-letnega Marka, ki bo razkril, kako je sestavljen njegov portfelj. Število mest je omejeno. Datum: 21. avgusta v živo Več informacij www.money-how.si Boot Camp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Delavnica je neodvisno pripravljena, kar je redkost v današnjem času :) Lokacija: Ekonomska fakulteta Datum: 18. september Čas: 17:00–20:30 Podprite Money-How preko članstva na Youtube članstvo Več na www.money-how.si Imaš vprašanje? Piši mi na marja@money-how.si

Spojené státy bombardovaly v noci na neděli Írán. Útok provedený spolu s izraelským letectvem podle Pentagonu směřoval na tři zařízení obohacující uran. Co přinese návrat amerického odstrašení? Může Trump donutit Írán k míru hrozbou dalších leteckých útoků? A do jaké situace se kvůli útokům dostává Amerika? „Amerika byla možná donucena Izraelem zahrát karty, které má,“ říká v pořadu Jak to vidí... amerikanista Jiří Pondělíček, komentátor deníku Fórum 24.Všechny díly podcastu Jak to vidí... můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Začetek poletja bo vroč, ker se bodo morala plemena Evrope, z njimi pa tudi Slovani pod Alpami odločiti, kaj storiti glede oboroževanja. Zaveze in pa čezatlantski diktati so jasni; izdatke za oboroževanje je treba dvigniti, ker so grožnje miru, stabilnosti in blaginji vseprisotne in stalne. V Sloveniji smo obljubljali dvig izdatkov zadnjih nekaj desetletij, ampak ker se naš odstotek v kumulativi Natovih bilijard pozna bolj malo, so nas pustili pri miru. Zdaj pa je Putin odnesel šalo in naši odstotki gredo najprej proti obljubljenima dvema, nato pa še višje, višje in višje.Levica se je ostro uprla načrtovanemu povečanju izdatkov za obrambo. Kar je povzročilo pričakovano krizo; desnica si mane roke, da bo koalicija razpadla zaradi pušk, levica pa se je razcepila na Levico in Kordiša. Poslanec Vatovec je, ob pomislekih levice, ki bi lahko pripeljali celo do referenduma, najmanj pa do javne razprave, modro pripomnil, da bi bilo »bolje vlagati v ljudi, kot v orožje«. Ampak saj prav v tem je kleč in v nadaljevanju bomo popravili ali vsaj dopolnili poslanca Vatovca. Ko vlagamo v orožje, vlagamo v ljudi. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Recimo; naboji oziroma vsa municija so kupljeni z namenom, da jih vložiš v ljudi. Ljudi pri tem malo zaboli, nekateri posledično celo umrejo, ampak to ne spremeni dejstva, da je orožje namenjeno ljudem, bolj kot je to javno zdravstvo, dolgotrajna oskrba in šolstvo. Orožje kupujemo izključno za ljudi in toliko bi pri Levici že lahko vedeli. Seveda za ljudi, ki so ali pa bodo naši sovražniki; ki so danes naši sosedje, morebiti ga kupujemo za migrante, ali pa za drugače misleče Slovence, ampak kupujemo ga za ljudi. Za ljudi na drugi strani, za ljudi, pred katerimi se bomo pravično branili in s tem branili Slovenijo, tisočletna ognjišča in tralala in hopsasa, ampak naše nove bleščeče puške bodo namenjene ljudem. Malo je problematično, da kljub njihovim Vatovcem tudi naši sovražniki kupujejo orožje za ljudi, se pravi za nas.  Torej je po logiki oboroževalcev in obramboslovcev in vojakov vseh sort edina rešitev, da si mi nakupimo več orožja od sovražnika. Zato gremo na dva odstotka BDP, čez čas na tri, čez čas na pet in nekoč bomo za orožje dajali sto odstotkov BDP in takrat bomo, za to ni treba biti preveč pameten, zaprepaščeno ugotovili, da ti niti 100 odstotkov BDP-ja za obrambo ne nudi absolutne varnosti. Ali daš za obrambo vse odstotke, ali pa nobenega; ljudje bodo umirali. Jasno, takšno razmišljanje uniformiranci in njih apologeti kmalu razglasijo za naivni pacifizem, lasten srednješolcem in tistim, ki uživajo konopljino zel. Ampak dejansko ni pacifizma, oziroma mirovništva nihče – razen mirovniškega gibanja tik pred zoro slovenske osamosvojitve – v praksi nikoli preizkusil. To poskuša zdaj doseči Levica s široko javno razpravo – ki se bo izjalovila, ker javne razprave niso nikoli široke, ali pa s posvetovalnim referendumom. Ki se bo pa tudi izjalovil, ker so slovenski referendumi molilni mlinčki, ne pa instrument demokratičnega dialoga. Danes, ko mediji tekmujemo v kataklizmičnih prerokbah, ko diktatorji uspevajo bolje kot jesenske gobe, ko so ljudje bolj poneumljeni kot kadarkoli v zgodovini, se je boriti proti oboroževanju naivno. Zato seveda Levici ne bo uspelo in gre pri pozivu o zamrznitvi obrambnih sredstev samo za politično manifestacijo načelnosti, ki pa na koncu ne bo ustavila drvenja odstotkov navzgor. Je pa zrnce razuma v poslančevi misli, da je treba vlagati v ljudi, namesto v oborožitev. Toda vlagati kaj? Edino, česar se lahko domislimo, je, da bi vlagali v človekovo zavest; se pravi, da razprava o oboroževanju z ministrstev, kjer imajo radi smodnik, preide v ministrstvo za šolstvo in kulturo. Če bi nam uspelo predrugačiti zavest ljudi, da ob namišljeni ali dejanski ogroženosti orožje ni prva misel in reakcija, in če bi se takšne akcije lotili še kje po svetu, bi nam morebiti uspel civilizacijski preboj. Da pa ne gre za naivno in brezpredmetno sanjarjenje, dokazujejo nekatere države na svetu, ki so se vojski in s tem odstotku BDP-ja odrekle, ali pa tiste, ki sicer namenjajo sredstva za obrambo, niso pa bile v zadnjih desetletjih, ali celo stoletju zapletene v noben vojaški konflikt. Jih je malo, ampak nekje je treba začeti.

Ko se v že tako ali tako prepirljivem narodu začnejo prepirati pop zvezde, je čas, da izostri uho tudi analitična oddaja, kot je naša. Kajti ustvarjalci, umetniki in kreativci naj bi s svojo duhovno rastjo ob ukvarjanju z lepim presegli nizkotnost prepira, ki je rezervirana za politike in običajneže. Ker pa so se v zadnjem tednu spoprijeli Nika, Aleš in Marjetka, ki skupaj predstavljajo velik odstotek slovenskega popa, se bomo v prepir zakopali tudi mi. Najprej in na začetku; s slovenskim popom se nam na srečo ni treba vsakodnevno ukvarjati. Z njim se morajo ukvarjati glasbeni uredniki, ki pa zaradi tega dobijo dodatek k plači in imajo beneficiran delovni staž. Ob zadnjih prepirih na slovenski pop sceni pa je bil na svet RTV podan predlog, da bi lahko bili glasbeni uredniki, vsaj v službi, tudi oboroženi. Toliko prahu, strasti in natolcevanj se je namreč pojavilo v javnem prostoru, ko sta Aleš in Marjetka Vovk zahtevala umik videospotov Nike Zorjan s pretočne platforme, češ da sta avtorja glasbe in besedil. Skratka, spor se je vrtel okoli pogodb in avtorskih pravic. Ker pa so mediji dandanašnje šlampasti, so se samo naslajali nad prepirom, nihče pa se ni poglobil v materijo samo. Vse do danes, ko je na sporedu vaša priljubljena obrekovalska oddaja. Ker ste melodijam in kontrapunktu slovenskega popa izpostavljeni vsakodnevno, se danes posvetimo le besedilni komponenti, ki se skriva v jabolku spora. Torej, okoli česa so se sprli Aleš, Marjetka in Nika in kaj je temni predmet poželenja, ki toženim in tožečim obljublja na desettisoče evrov odškodnine. Vzeli smo javno dostopno besedilo pesmi, ki nosi naslov "Zate dovolj …" Avtorja glasbe in besedila sta Aleš in Marjetka, oz. Raay in Maraya, poje pa Nika. Objavili bomo, v upanju da ne bo padla tožba, le prve tri kitice. Oz. dve kitici in refren. Vem, nisem vsak dan dobra družba, včasih zmanjka mi besed, včasih zmanjka mi besed. Le ti, ti me vidiš v srce in stopiš me kakor led in stopiš me kakor led. Vedno sem zate dovolj, v meni vidiš le lepó. In ti, ti me nasmeješ, me ogreješ, ko me pogledaš, tako je topló. Potem smo, samo za kontekst, naprosili umetno inteligenco, naj poskusi napisati besedilo ljubezenske pop pesmi o neprilagojeni junakinji, ki naj vsebuje topljenje ledu. V petnajstih sekundah smo dobili tole: Ni vedno glas razuma, včasih raje gre po svoje, z vinom v roki, z vetrom v laseh – beži pred prazne dvoje. V očeh ji gori upor, na ustih tiha kletev, a v srcu skriva nevihto, ki jo le on lahko razplete. Prijatelji bežijo stran, pravi: "Ne maram pravil," v njej žari svoboda, a ne ve, kaj bi z njo storila. Ko stopi on v prostor, vse se v njej spremeni, kot da bi jo sonce poljubilo – in noč postane dni. Ob njem se ne pretvarja, nežna je in bosa, ledene stene v njej razpadejo – brez glasu, brez joka. Na svetu ni popravnega, a v njegovem objemu ve: čeprav je vihar v njej doma, zanj je vedno spet dekle. Potem smo prosili učenko šestega razreda OŠ, zaradi ortodontskega aparata socialno anksiozno, če nam napiše besedilo pop pesmi z danimi parametri. To smo dobili: Stopil si v moj svet tišine gluhe, uhodil stare si poti Kot pomlad zimski led stopi Srce se te moje veseli. Vem, da sem včasih tuja, Divja plešem vse noči A ne boj se, ne bom za vedno taka Ko mine puberteta, se mi oko zbistri. Le ti me čutiš In poznaš moj pin Le ti si v nočeh obupa, Moj tihi sotrpin Potem smo naprosili še delno uveljavljenega pesnika starejše generacije, gospoda Franca iz Vrbe, če nam lahko on pošlje nekaj verzov, ki bi se lepo podali pod naslov: »Zate dovolj«. Zanimivo, da je stari lisjak med besedama zate in dovolj, postavil vejico. Alešu vedno Nika laže, hrast, ki led na tla Ga zimski trešče On živi in umrje brez dnarja. Zdaj nam je približno jasno, okoli česa so se sporekli in okoli česa se tresejo vsi ti desettisoči evrov avtorskih pravic, odškodnin in gaž od špilov. Je pa ena resnica oz. dve. Če bi zaprosil Aleša, Marjetko in Niko, da napišejo pesem o recimo –"poletni noči, ki bila je najin dom", bi za raven, na kateri so bili popevkarji pred pol stoletja, potrebovali približno dvesto let. In če si sedanji slovenski pop glasbeniki za svoja skrpucala resnično delijo na tisoče evrov, bi morala Elza Budau živeti v graščini, obkrožena s služabniki.

Če želimo ugotoviti, koliko nas določena stvar stane, moramo sešteti stroške investicije, obratovanja in vzdrževanja. Vzdrževalna dela na enostanovanjskih objektih ali družinskih hišah vključujejo dela na obodu stavbe, na ogrevalnem in prezračevalnem sistemu. Kaj lahko naredimo sami, kaj naj prepustimo strokovnjakom? Pri tem ne smemo pozabiti tudi na žlebove, dimnike, vodovodne in ogrevalne razvode, odtoke, tesnjenje oken in filtre klimatskih naprav. Zdaj je pravi čas, da preverite vmesne rezultate svojega energetskega knjigovodstva. Gost sredinega svetovalnega servisa bo neodvisni energetski svetovalec Bojan Žnidaršič. Vprašanja lahko zapišete tudi na spletni strani prvi.rtvslo.si ali pokličete med oddajo.

Podali smo se v mesto, kamor so se v času nekdanje Jugoslavije vile kolone. V mesto ob meji, kjer nisi želel, da te miličnik vpraša "imate kaj za prijaviti?". V Gorico, ki je dom tudi Andree Bellaviteja. Teolog, publicist in popotnik, ki je pred dvajsetimi leti na Jakobovi poti prvič začutil, da ne bo več duhovnik. Goričan, ki se je slovenščine želel učiti že ob prihodu, a to takrat ni bilo mogoče. Zdaj je to veliko lažje. Tudi zato, ker je njegova življenjska sopotnica profesorica italijanščine v Ljubljani. Skupaj z Evo Furlan spoznajte zanimivega vodnika, ki zares živi Gorico in njeno širše območje.

Te dni, ko je vse v znamenju pomladi, dela in konca druge svetovne vojne, mora imeti človek železne živce, da se ga kaj od naštetega ne dotakne. Če pa ima srečo ali smolo, da je recimo druga svetovna vojna vplival nanj tudi s premoženjsko ali kakšno drugačno škodo, bo po zakonu, ki ga je koalicija vložila v proceduro, dobil 8000 evrov. Škoda je bila, rajtamo, sicer storjena hipno, kot se za vojno spodobi, izplačilo pa bo po obrokih. Junaški koalicijski poslanci so razložili, da se s tem dejanjem druga svetovna vojna pri nas simbolično končuje. S simboličnim koncem druge svetovne vojne ima razmišljujoči težavo, ker je simbolični konec očitno premalo za dejanski konec. Simbolično drugo svetovno vojno končujemo že trideset let, pa ni videti, da bi bili koncu kaj bližje, kot smo bili leta 1945. Vse tiste lipe, govori, novinarski članki in spravne slovesnosti so bile namenjene simboličnemu koncu druge svetovne vojne, ki pa danes – takoj ko odpremo katerega internetnih forumov ali pa podpremo katerega predmestnih šankov – še vedno traja. Ker so se očitno simbolični prvoborci iz devetdesetih izpeli, se je nova generacija simbolistov zatekla k edinemu, kar zna. Za simbol, ki bo končal drugo svetovno vojno, je izbrala keš. Če simbolično niso znali končati vojne pozivi k spravi in religiozni koncept odpuščanja, ali pa gerontološki fenomen pozabljanja, jo bodo končala nakazila. Sicer v obrokih, a kljub temu. Vojna škoda je bila od nekdaj zanimiva tema, reparacije tudi, a vse te zadeve so urejene in urejane z zakoni, tako da čudi, od kot zdaj takšna vnema po povrnitvi vojne škode. In ko gremo nekoliko bolj v globino novice o vloženem zakonu, uvidimo, da je poteza koalicije vsaj malo cinična. Je pa res absolutno simbolična. Kot pravijo predlagatelji, bodo izplačila dobili upravičenci, ki imajo status žrtve vojnega nasilja. Se pravi izgnanci, interniranci, taboriščniki in ukradeni otroci. Zdaj pa ciničen, ali pač butasti del zakona. Očitno ni koalicijskim poslancem nihče povedal, da praznujemo osemdeset let od končanja vojne in da žrtev vojnega nasilja ni več. Ker bi bili danes stari nekje od sto do sto dvajset let. Žrtve vojnega nasilja so večinoma že pomrle. In ker tako odškodnin, pa čeprav v obrokih, zakon ne bo mogel izplačati, ker jih nima komu, imajo poslanci v skrajni konsekvenci prav. Ker bo izplačilo, ki ga ne bo – simbolično, se bo tudi vojna, ki je ni – simbolično končala. Ampak se ne bo. Za to pa bodo, kot za toliko stvari v naših življenjih, poskrbele srednješolske učiteljice slovenščine in mojstri, ki urejajo slovensko maturo. Za letošnji maturitetni esej so slovenisti v svoji brezkrajni modrosti izbrali vojno tematiko. Ker je toliko vojn okoli nas in ker eno menda pričakujemo zdaj zdaj tudi na naših tleh, je dobro, da osemnajstletniki o njih malo razmišljajo. In so maturanti fasali Jančarja in Kocbeka. Z uravnotežnega stališča bi človek, ki ni komparativist, zapisal, da tema ni zgledno ideološko uravnotežena in da partizani na maturi simbolično izgubljajo vojno, ampak kdo smo mi, da dvomimo v srednješolsko slovenistično pamet. Menimo pa, da slovenisti in slovenistke z nenehnim obnavljanjem medvojne travme – s katero otroci, rojeni nekje leta 2008, nimajo popolnoma nič – skrbijo, da plamen druge svetovne vojne in slovenskega razkola vsaj na simbolni ravni nikoli ne ugasne. Večji del teh zaslug si seveda pripisujemo mediji, ampak tudi šolstvo ob politiki nima čistih rok. Če se človek nad tem priduša, mu šolniki nemudoma očitajo sindrom Trnuljčice. Češ, kako naivno je gledanje, da vojn ne bi bilo, če se o njih ne bi pogovarjali. Najbrž imajo prav, in človeška bestialnost je inštalirana sui generis, ampak vseeno se zdi vojna na maturi pretirana tema. Sicer pa je res, da slovenisti in primerjalni knjižničarji menijo, da je visoka literatura le tista, ki vsebuje travmo. Večja je travma, kakovostnejše je pisanje. Tako so pred desetletjem ob Alamutu maturantom naložili razmišljanje o samomoru; tudi letošnja tema, ko partizani, Nemci in domači izdajalci mrejo v snopih, ni daleč od ultimativne zateženosti. Ker če že otroci morajo razmišljati o vojni in če jih mora v meditativno stanje spraviti literatura … kaj pa, če bi jim dali brati Švejka? Gre za ultimativno protivojno knjigo. Ali pa Kavelj 22, prav tako. Ali pa Zbogom orožje. Ali pa Mladi levi. Razmišljujoči se ne more znebiti vtisa, da sta Jančar in Kocbek zapovedana izključno zaradi tega, da se nalaga nove generacije na kres narodovega razkola in je teza o mladini, ki si bo z razmišljanjem o vojni primerno trasirala pot v odraslost, približno tako manipulativna in dnevnopolitično motivirana, kot je izplačilo osmih jurjev desetim stoletnikom.

⏰ Driiiiiiing! Ofsaaaajd 410! Tokrat v torek, verjamem, da ste se zeeeeelo načakali, hvala za potrpljenje in razumevanje. Upava, da upravičiva zaupanje in potrpljenje. Ker po derbiju? Ob taki bitki za obstanek? O tem, kje je kdo v času derbija? Je pestro, zelo.

⏰ Ofsaaaaajd! Koooončno, da ni več vsak n kot d, ko zveniš nosljavo kot župan prestolnice taaak dolgo? Ni fajn. Hvala vsem za potrpljenje in razumevanje in podporo. Pa Mihi za lekadole in Roku za ponujene mandarine in limone ;) Zdaj, ko greva profesionalizmu naproti pa sploh stisnemo! Ožamemo! ;) Hvala vsem, da ste bili tako razumevajoči!

Noj v svojem telesu skriva več zvijač. Ima mišičasta stegna, s katerimi pobegne pred plenilci, in čudovito perje, s katerim privablja samice. Ta nenavaden ptič, največji na svetu, je visok več kot dva metra in tehta do 130 kilogramov! Živi v afriški savani, kjer se njegovo močno golčanje sliši kilometre daleč. Te nenavadne zvoke noji oddajajo z zaprtimi kljuni, njihovi dolgi vratovi pa se pri tem napihujejo kot balon. Nojeva peresa sijoče črne in brezmadežno bele barve so navduševala elegantne dame v prejšnjem stoletju. Hijene pa se ne zadovoljijo s perjem, temveč obožujejo nojevo meso. Na srečo noj zelo hitre teče in lahko doseže hitrosti do 90 kilometrov na uro, ima pa tudi močan krempelj, s katerim lahko svoje plenilce spravi v zelo neugoden položaj. Pst! Zdaj je sezona parjenja in noj bo uprizoril osupljivo ljubezensko predstavo, vredno ogleda. L'autruche : Une redoutable charmeuse Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Matej je eden tistih izseljencev, ki se jih je šele v zrelih letih polotila želja po iskanju priložnosti na tujem. Po spontanem izletu pred 6 leti je "preprosto" ostal tam. V tem času je opravil tečaj angleščine, nato pa pridobil številne certifikate in na koncu še diplomo iz poslovnih ved. Začel je, kot pravi, povsem na začetku oz. na dnu, za kar je potreboval veliko poguma. Zdaj dela v podjetju, ki se ukvarja z deratizacijo in dezinsekcijo (predvsem miši in termitov), prebiva pa v Buccanu, podeželski četrti mesta Logan blizu Brisbana, kjer si skupaj z ženo, petimi konji, dvema psoma, mačko in dvema panjema slovenskih (!) čebel z veseljem delita življenjski prostor tudi s številnimi divjimi živalmi.