Podcasts about zdaj

»Iskreno povem, da me je na začetku naziv influencer malo motil. Zdaj pa sem nanj ponosen,« pravi znani zdravnik in vplivnež David Zupančič. Infektolog iz Kliničnega centra v Ljubljani ima na družbenem omrežju Instagram več kot 40.000 sledilcev oziroma – v jeziku družbenih omrežij – foloverjev. Stavi na oseben pristop, saj pravi, da mora vplivnež v vsako svojo objavo dati nekaj sebe.Danes veliko ljudi išče podatke, nasvete in pojasnila o zdravju in boleznih tudi – ali predvsem – na svetovnem spletu. Če nekateri še vedno najraje googlajo, pa drugi že raje uporabljajo ChatGPT. Raziskovalci pa so zaznali še en trend, ki je tako rekoč eksplodiral med pandemijo covida. Zelo je naraslo število tako imenovanih zdravstvenih vplivnežev oziroma zdravstvenih influencerjev. Eksplodiralo pa je tudi število njihovih sledilcev – ljudi, ki informacije o zdravju in boleznih iščejo pri vplivnežih na družbenih omrežjih. Strokovnjaki opozarjajo, da ima ta trend lahko tako pozitivne kot tudi negativne plati. Več v oddaji Intelekta. Sodelujejo: Raziskovalka in pedagoginja prof. dr. Tanja Kamin (Fakulteta za družbene vede v Ljubljani), filozof in esejist prof. dr. Tomaž Grušovnik (Pedagoška fakulteta v Kopru) in zdravnik vplivnež David Zupančič (@david.zupancic).

Epsteinov dosje. Zakaj zlasti seznam klientov spolnega prestopnika odpira do zdaj najširšo fronto nasprotovanja predsednika Trumpa, fronto, ki deli celo Republikansko stranko samo? Očitno je, da podpora predsedniku Trumpu, od začetka mandata vztrajno pada. Zdaj naj bi njegovo politiko podpiralo le še 41 odstotkov vprašanih Američanov. Kaj to pomeni?

Član mednarodne žirije Festivala kratkega filma FeKK, soavtor oddaje Temna Zvezda na Radiu Študent, redno objavlja besedila za reviji KINO in Ekran, je dvakratni prejemnik nagrade Nike Bohinc za kritiško in teoretsko pisanje. Zdaj je na magistrskem študiju v Amsterdamu, kjer raziskuje eksperimentalni film in njegove povezave s sodobnimi teoretskimi in tehnološkimi paradigmami.

Je boj z inflacijo na območju Evra dobljen? Kako potekata procesa digitalnega evra in integracije plačilnih sistemov? Ali dejstvo, da je Slovenija že deveti mesec zapored brez guvernerja s polnimi pooblastili kakorkoli vpliva na slovenski položaj v Evropski centralni banki? To je le nekaj vprašanj, ki smo jih ob robu Blejskega strateškega foruma zastavili estonskemu guvernerju Madisu Mullerju. Z njim se je pogovarjala Urška Subotič Jereb

Tranzit v času obnove vipavske hitre ceste še naprej buri duhove, je pa današnji sestanek pristojnih z avtoprevozniki potekal v spravljivejših tonih. Zaradi gneče na Fernetičih so prsti uperjeni predvsem na italijansko stran, kot mogoči rešitvi se omenjata predčasno izločanje vozil in ureditev dvosmernega prometa po zoženih pasovih. Pomisleki so predvsem glede varnosti, voznikom tovornih vozil pa svetujejo druge poti, tudi čez Avstrijo. Drugi poudarki oddaje: - Incident na Agri dodatno ohladil odnose med kmetijsko zbornico in pristojnim ministrstvom - Evropska unija obsodila napade na svoje prostore v Kijevu, voditelji spet dvomijo o ruski pripravljenosti na mir - Kranj drevi odpira festival Foto Fest v čast domačemu pionirju fotografije Janezu Puharju

"Poletje je skoraj prekratko za vse terensko delo, ki se začne maja in konča konec septembra," svoje delovno poletje na kratko opiše mag. Tanja Menegalija z Oddelka za varstvo narave v Javnem zavodu Triglavski narodni park. Z gorami in narodnim parkom je povezana že od otroških let in tedanjega prvega vzpona na Triglav, zato ni nenavadno, da jo je tja vleklo tudi po študiju, ko je bila pripravljena poprijeti za vsakršno delo. Zdaj so njeno delo projekti, povezani z varstvom narave v Triglavskem narodnem parku, zadnja leta pa se največ ukvarja s travniki in projektom Life for Seeds. V tokratnem podkastu V imenu narave o obnovi vrstno bogatih travnikov, sodelovanju s kmeti, košnji in letošnjem poletju, o primeru dobre prakse na množično obiskani Slemenovi špici, pa tudi o še vedno neobljudenih vrhovih parka, kjer prej srečaš gamsa kot človeka.

Pesnica Miljana Cunta se je s svojo četrto pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo (objavljeno pri Slovenski matici) ponovno predstavila kot odlična pesnica, v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je pa se predstavlja kot občutena razlagalka poezije in pesniške izkušnje. Njun pogovor je bil najprej objavljen na Programu Ars 28.12.2023.

Neodvisni dokumentarni fotograf iz Čila je dolga leta delal za New York Times. Prejel je štiri prestižne nagrade World Press Photo, bil je tudi fotograf leta v Latinski Ameriki. Pri svojem delu je Tomas Munita doživel marsikaj. Bil je tudi v Afganistanu, Pakistanu, Siriji. V Bangladešu je spremljal na stotisoče pregnanih pripadnikov muslimanske manjšine Rohinga, ki so se leta 2017 tja zatekli iz Mjanmara. Zdaj se posveča posledicam, ki jih imajo ribogojnice lososov za ekosisteme v čilskem delu Patagonije.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Naslov zgoščene spominske pripovedi vidnega slovenskega pisatelja Florjana Lipuša, Prešernovega nagrajenca in dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je Mrtve stvari, podnaslov pa O sebi, o drugih, in o tretjem. Katere stvari so mrtve? Čedalje bolj umira slovenski jezik onstran slovensko-avstrijske meje, mrtva je pisateljeva mati, toda spomin nanjo je ohranjen, živ in tudi boleč. Oboje pisatelju povzroča grenkobo in žalost. V pretresljivem in izpovedno presunljivem življenjepisu se Lipuš vrača v svoje otroštvo, najprej preprosto in takšno, kot je pač življenje v majhni koroški vasi. Nič usodnega se ne dogaja, treba je pač nekako preživeti. Družina je revna in živi v grapi, kot so revni vsi, ki živijo na takih koncih, saj grape, pravi pisatelj, niso narejene za bogastvo. Ko je bil še čisto majhen, star komaj štiri leta, je mirne dneve najprej prekinil očetov odhod, kmalu zatem še materin. Orožnika sta jo v času druge svetovne vojne odvedla, ker je govorila v koroškem narečju, se pravi slovenščini. Nič drugega ni storila, le za to je šlo, da je bila v času nacizma jezikovna pripadnost narodni manjšini onstran meje prepovedana, in to tako zelo, da se je materino življenje končalo v plinski celici v Ravensbrücku. Sinkoma, mlajši se je komaj začel postavljati na noge, je obljubila, da se bo vrnila, toda besede ni mogla držati. Usmrtili so jo tri mesece pred koncem vojne. »Zgodaj so se mi zgodila odrasla leta, stlačena v eno leto, v en sam dopoldan. Dvomim, da so bila poznejša leta zrela leta, bila so obilnejša, številčnejša, glasnejša, lepša, temeljitejša, zrela niso bila, nič več bistvenega se me pozneje ni prijelo. Pozno sem se iz boba izdrl, z zamudo, v negotovostih in dvomih, pa še danes mi ni jasno, ali sem se res ali se mi samo zdi, da sem se.« Žalost za mrtvo materjo nosi pisatelj s seboj. Zdaj je očitna in skeli, zdaj se malce skrije v njegovo notranjost, potem pa se čez čas spet začne oglašati. Doživel je vse mogoče. Pot so mu prekrižali tudi dobri ljudje, med njimi župnik Aleš Zechner, in ti so poskrbeli, da se je lahko izšolal. Osem let je preživel v Škofijskem zavodu na Plešivcu. »Zavod se je obrnil proti meni kot človeku, ne ponuja mi poštenosti, pravičnosti, enakovrednosti, ponuja mi prezir. Niso me bili veseli, nismo bili dobrodošli, nismo se počutili sprejete, nič mar jim ni naš jezik, manjvrednost našega jezika je očitna in izpričana.« Leta v Zavodu so minevala, kot da to ni on sam, temveč je nekdo, ki zgolj sprejema verske dogme, se izobražuje po zavodskih pravilih, telovadi, predvsem pa veliko moli. Spolno zorenje je bilo neopazno in zatajeno. Kar hitro je ugotovil, da duhovniški poklic ni zanj. K sreči so bili spet dobri ljudje tisti, ki so pripomogli uresničiti drugačno življenjsko pot. Valentin Inzko, voditelj dela narodne skupnosti, ga je vpisal na celovško učiteljišče. Poučevanje mu je prineslo veliko zadovoljstva. Ustvaril si je družino, postal oče štirim otrokom in v življenje se je skoraj neopazno prikradla tudi sreča. Pomisli pa, da se je Valentinu Inzku premalokrat zahvalil za posojeno očetovstvo. Kljub novim okoliščinam in spremembam se ni mogel v celoti otresti bremena vsega hudega, kar se mu je zgodilo: »A kje in od kod jemati, ko so nas vsi od kraja vzgajali za malega človeka, uklonjenega, ponižnega, poslušnega, pokornega, ubogljivega?« Negotov in ogrožen položaj slovenske manjšine na Koroškem ga preganja in hromi. Vedno znova občuti drugorazrednost in odrinjenost. Za družino je zgradil hišo in zaživel na Selah pri Žitari vasi, toda tam živijo rojaki, ki čedalje bolj opuščajo slovenski jezik. Bili so časi, ko je bilo drugače. Urejal je dijaško glasilo Kres in v njem so mladi, polni upanja in zanosa, izražali pripadnost matičnemu narodu in skrb za slovenski jezik. »Kres pa je bil, čeprav je izhajal le malo let, narodni mejnik, najvažnejši kulturni dogodek po vojni in napoved življenjske volje. Koroškim Slovencem je utrl nova pota v kulturo, v duhovnost.« Florjan Lipuš je bil kasneje kar dvajset let urednik revije Mladje. »Mladje se je pojavilo za veličastje umetništva, in morda tudi po veličju, a veličje si mora pridelati vsak sam. Začelo se je iskanje resnice. Revijo so izdajali brez plačila, honorar so dobili enkrat samkrat, nazadnje jim je zmanjkalo denarja. Čas in družbene spremembe so napravili svoje. Pisatelj priznava, da se ga vse življenje polašča grenkoba. Za ranami ostajajo brazgotine. Pripoved Mrtve stvari je napisana tako, da dogodki ne potekajo drug za drugim, temveč se avtor zaustavi zdaj pri enem, zdaj pri drugem, potem se spet vrne na začetek in k trenutkom, ko je izgubil ljubljeno mater. Jezik je bogato metaforičen, opisno slikovit, včasih tudi privzdignjen in obogaten z narečnimi izrazi. Lipuš piše v sedanjiku, prihodnjiku, pretekliku in celo predpretekliku. Oživljanje spominov je realistično, nekateri odlomki pa nekoliko spominjajo na magični realizem, zlasti prihod smrti, matilde z dolgimi špiklastimi nogami, preoblečene v vilo, in ta strašni stvor odnese babico in ne prizanese materi. Tisto, kar ostane od rajnice, se otrese pepela in postane del vesolja. »Mamini zemeljski delci so grob preigrali. Pogosto se mi zgodi, da mamin duh ždi nad nami in nas varva. Z grobom vzdržujemo vez z mrtvimi, skozi to okno rajni opazujejo svet in tresejo z glavo. Skozi grobove nas vidijo.« Toda ljudje onstran meje so živi. Matična država bi morala pripomoči in si prizadevati, da njihovo ustvarjalno življenje in materni jezik ne bi zamrla.

Predsednik slovenske vlade je na dan četrte zmage Tadeja Pogačarja organizatorjem slovitega Toura izročil pismo o nameri organizacije velikega starta dirke po Franciji, tako imenovanega »grand departa«. Finančni okvir projekta, ki vključuje organizacijo treh etap, promocijske in logistične stroške ter stroške varnosti in infrastrukture, je od 10 do 12 milijonov evrov. Zakaj sploh tak projekt, kateri so največji izzivi, kako na organizacijo gledajo kolesarski delavci, kako politika, kako ekonomisti in koliko možnosti imamo, da leta 2029 res pozdravimo karavano dirke vseh dirk v Sloveniji.

Poplavljena mesta in vasi, podrte hiše, mostovi in drevesa, odsotnost kritične infrastrukture - vse to so podobe, ki so se Slovencem vtisnile v spomin ob ujmah, ki so našo državo prizadele na ta dan pred dvema letoma. Zdaj sta v teku sanacija in trajna obnova. Ta mora biti usmerjena v ustrezno prilagajanje na podnebne spremembe in vse pogostejše ujme. V oddaji tudi o tem: - Gaza strada, Izrael načrtuje oblikovanje novih strategij za nadaljevanje vojne. - V Rusiji začetek sojenja za lanski smrtonosen napad na koncertu v Moskvi. - Sušni stres zdesetkal pridelek oliv v slovenski Istri.

Drugi poudarki: - Letališče Prečna neizkoriščen potencial za razvoj gospodarstva, turizma in izobraževanja, zato pobuda občine Straža za njegov razvoj. - Loška dolina bo morala nadgraditi osrednjo čistilno napravo v Starem trgu. Zdajšnja namreč ni več dovolj zmogljiva. - Tudi v Vuzenici je živ spomin na ujmo pred dvema letoma. Z doslej opravljeno sanacijo so zadovoljni, načrtov za prihodnost tej občini v Dravski dolini ne manjka. - Srečanj z medvedom je vse več tudi na Idrijsko-Cerkljanskem. Za prijavo srečanj z medvedom je od zdaj na voljo spletni MedvedoFON.

Velibor Čolić, bosanski pisatelj, novinar in glasbeni kritik, ki že leta dolgo piše izključno v francoščini, je v Francijo prebegnil ob izbruhu vojne na Balkanu. Zdaj je eden najbolj prepoznavnih frankofonih avtorjev; njegova dela izdaja prestižna založba Gallimard. Pri nas ga zelo dobro poznamo po romanih Sarajevski omnibus, Priročnik za izgnance, Knjiga odhodov, prav zdaj je pri založbi Goga izšel roman Vojna in dež. Prevedla ga je Ana Barič Moder, tako kot vse druge Čolićeve romane. Avtor je leta 2018 obiskal Slovenijo in takrat ga je pred mikrofon povabila Nina Gostiša. Sam Čolić pravi, da je ob prihodu v Francijo poznal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre in je preživel samo zaradi francoščine, ki se je je naučil. Dovoli si pisati le o svojem eksilu in samega sebe imenuje mož z naglasom.

Zdravo. Tokrat se posvetimo izobraževanju. Ker je klitoris primarni vir orgazma za veliko večino žensk in ker tega ne ve 40-60 % moške populacije, možje, fantje, moški, dedci in kar je še teh imen, preberite zapiske. Vsaj 60-40 % tistih, ki menite, da je penetracija najlažja pot do njenega orgazma. V epizodi skočimo v tuš kabino (saj veste katero), pomežiknemo nesmrtnim bogovom, se spomnimo na prodajalca motornih kosilnic, basistov iz Han Dold Cityja in ugotovimo, da bi namesto katoliškega molka potrebovali več spolne vzgoje. Če imate občutek, da svet drvi v neznano smer - nič hudega. Ko pride trelovnik (dvelovnik z dodadnim dnem) bomo vsi uživali v šlafroku ali brez njega.

Drugi poudarki: - Na Mirni po dobrih dveh letih gradnje počasi končujejo obvoznico - Športni stadion v Šentilju ima popolnoma nov izgled, a vlaganj v športno infrastrukturo s tem ni konec - Festival lesa in rokodelstva v Cerknem morda komu ponudi tudi kako poslovno idejo - Pestro konec tedna v Ljutomeru - na družinskem dnevu pride na svoj račun tako staro kot mlado

Na začetku leta smo se zaradi nesreče v Velenju več pogovarjali o rudarjih, njihovem delu, varnosti. Naključje pa je hotelo, da je bil prav prvonagrajenec natečaja Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije, gre za Zgodbe mojega kraja, upokojeni rudar iz Hrastnika. Gospod Albin Potisek je, kot pravi, vse otroštvo in mladost preživel med "knapovšno" in tudi nadaljeval tradicijo deda in očeta. Zdaj je v pokoju že 22 let in tudi pisanje mu gre dobro od rok, kar dokazuje prva nagrada na natečaju, ki se je je iskreno razveselil. Albina Potiska je obiskala Lucija Fatur.

Rim v pričakovanju največjega svetoletnega dogodka - jubileja mladih, ki se ga bo udeležilo tudi 500 predstavnikov iz Slovenije.Fizični napadi na ribniškega župana in nedolžnega kmeta v Klečah, tokrat še grožnje s smrtjo poslancu NSi Aleksandru Reberšku.Sodnika Barbara in Jan Zobec o napadih Romov: Problem je, da policije tam, kjer bi morala biti, preprosto ni.Koalicija v državnem zboru znova izglasovala sporne zakone. Aleš Primc napoveduje vložitev podpisov za referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Čakš: Zdaj imamo motiv za Subotičevo imenovanje v svet zavoda SB Celje, ki ga je premier Golob vseskozi tajil.Šport: Po dnevu za sprinterje, na kolesarski dirki po Franciji kraljevska gorska etapa. Pogačar ostaja v udobnem skupnem vodstvu.Vreme: Danes in jutri bo spremenljivo oblačno s krajevnimi plohami in nevihtami, ki bodo bolj pogoste danes.V romskem naselju streljali v zrak, krogla za las mimo moškega v bližnji vasi.Nov krog pogajanj med Kijevom in Moskvo brez preboja. Strani sta se dogovorili le o novi izmenjavi vojnih ujetnikov in posmrtnih ostankov padlih vojakov.Šport: Olimpija po zaostanku z 0:2 do zmage s 4:2 na prvi tekmi drugega predkroga Konferenčne lige. Drevi na evropskem delu nogometaši Celja, Kopra in Maribora.

Dr. Ana Slatnar, redna profesorica na Katedri za sadjarstvo, vinogradništvo in vrtnarstvo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani je svetovala, kako že zdaj postopati na vrtovih, da bomo čez zimo imeli dovolj lastne zelenjave.

In zakaj se celo danes še vedno zdi, da nam zgodba o metamorfozi Rima iz republike v cesarstvo, zgodba, v kateri nastopajo tako slavne osebnosti, kot so Cezar, Ciceron, Mark Antonij in Avgust, pravzaprav razkriva nekaj ključnega o nas samih, o družbi, politiki in identiteti Zahoda?Zdaj, ko je Donald Trump ponovno predsednik Združenih držav, se številni po svetu sprašujejo, ali so ameriški republiki šteti dnevi. A kako natanko republika propade? Kako družbeno-politične institucije, v katerih se politično lahko udejstvuje razmeroma širok krog ljudi, nadomesti režim, kjer se pravzaprav vsa oblast zgošča okoli enega samega človeka? Nemara najbolj znamenit primer take metamorfoze najdemo v starem Rimu, ki se je proti koncu prvega stoletja pred našim štetjem iz približno pol tisočletja stare republike preobrazil v imperij. Zato smo se v tokratni oddaji spraševali, kako in zakaj je rimska republika propadla? – Odgovore sta nam pomagala iskati dr. Gregor Pobežin, predavatelj na koprski Fakulteti za humanistične študije in raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino, ter dr. David Movrin, predavatelj na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Pogovor je bil premierno na sporedu novembra lani v okviru oddaje Intelekta. Foto: Karl Theodor von Piloty – Cezarjev umor, 1865, izrez (Državni muzej Spodnje Saške / Wikipedija, javna last)

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Maja Moll. Začnimo pri koncu. Na zadnji platnici knjige Svet je drugačen je navedeno kratko pohvalno besedilo akademika Matjaža Kmecla, besede občudovanja in ugotovitev, da je pisanje Mateje Gaber zanimiv memoarski esej. Tako živahnega in samozavestnega kozmopolitizma pri nas zelo manjka. Kmecla so navdušili živahnost, smisel za humorno stran življenja, svetovljanstvo, eruditstvo in še marsikaj. Pisateljica se najprej spominja let, ki jih je preživela v Kuvajtu. Videti je, kot da jo bo pot vodila še v druge, prav tako eksotične dežele, a ni tako. V nadaljevanju obiskuje evropska mesta, nič manj vabljiva pa niso niti slovenska – Škofja Loka, Radovljica in Ljubljana. Pravzaprav je vseeno, kam se Mateja Gaber odpravi, povsod je ona sama – radoživa in živahna ženska, ljubiteljica lepih umetnosti in veseljakinja, ki življenje zajema z veliko žlico in se zna sproščeno smejati, pogosto tudi na svoj račun. Kamor koli gre, povsod je ob njej ali v njenih mislih njen Brane, soprog, po poklicu pediater in zagnan igralec golfa. Če smo že pri golfu, ki je za oba precejšnja strast in izziv, je treba omeniti, da je Brane za poročno potovanje predlagal obisk Škotske, kjer bi si ogledala gradove in si pridobila vednost o bogati kulturni dediščini. Tako mimogrede, malce brezbrižno, je omenil, da bi lahko vzela s seboj palice za golf. Gradov je bilo kar veliko, ogledala pa sta si le enega, saj se igranju golfa nista mogla upreti. Mateja Gaber je otroštvo preživela v Prekmurju, v Ljubljani pa se je izšolala vse do doktorata s področja literarnih ved. Na Filozofski fakulteti na več oddelkih opravlja delo predavateljice in lektorice nemškega jezika. Začelo pa se je tako, da je po študiju najprej učila na Gimnaziji Bežigrad. Ker ljubi življenje in se rada zabava, si ni mogla kaj, da se za pusta ne bi našemila. In kaj je postala tistega dne? Sama Ester Williams, plavalka in filmska igralka, ki je moški svet vznemirjala s svojo očarljivostjo in plavalno veščino. Na Gimnazijo je prikorakala v enodelnih kopalkah, obuta v sandale, na glavo si je poveznila plavalno kapo z obodom iz rož, na oči pa mačja očala v slogu petdesetih let. V cekarju je imela radio na baterije in kopalno brisačo. Mahnila jo je naravnost v ravnateljevo pisarno in se zleknila na njegovo mizo kot na sončno plažo. Vehementno sem odprla vrata njegove pisarne, vključila glasbo Glenna Millerja In the Mood, s prefinjenimi gibi sinhrone plavalke odplavala do direktorjeve mize, nanjo poveznila kopalno brisačo in se ulegla na mizo, kot da se sončim. Mogoče bi kdo rekel, da se igram s službo, ampak meni se je vse skupaj zdelo čisto normalno, saj je bil vendar pustni torek, ko je čas za norčije. Biti profesor pač ne izključuje norčavosti. »Gabrova, super si, ampak pejt iz pisarne,« je odločno in s prikritim smehom »ukazal« direktor in mi tako odprl pot do drugih razredov, kamor me je pot zanesla z glasbo in brisačo vred, toda vedno z elegantnimi gibi Esther Williams. Ravnatelj je bil razumevajoči Janez Šušteršič, po besedah Mateje Gaber najboljši direktor katere koli gimnazije na svetu. Takrat je v dijaškem svetu zaslovela kot profesorica, ki hodi naokrog v kopalkah. Poleg iskrivega humorja knjiga Svet je drugačen prinaša še veliko novega. Pisateljica se spretno izraža v več jezikih, najbolj prepričljivo in s posebnim navdušenjem slovenščino dopolnjuje z nemščino, saj se z njo ukvarja tudi poklicno. Dodaja informacije o književnosti, likovni umetnosti in glasbi. Dosežkom človeške ustvarjalnosti se predaja z užitkom. Kar zadeva medčloveške odnose, je dobronamerna in prijazna. V knjigi ni enega samega pritoževanja, ni kritike, tarnanja in sprenevedanja. Mateja Gaber izraža spoštovanje do človeka in njegovega dostojanstva, ceni pripadnost in narodno zavednost, na visoko mesto postavlja ljubezen in družino. Njen humor nikoli ne zdrkne navzdol, le redko je obešenjaški. Vse okoli sebe vidi v svetlih barvah in obsijano s sončno svetlobo. Ni pa samo resna znanstvenica, temveč je tudi ljubiteljica mode in vsakršnih zabav, tudi domačih. Ko se je kot univerzitetna predavateljica prenehala šemiti v službenih prostorih, je sproščeno veseljaštvo prenesla v domače stanovanje. Zdaj so se po njem sprehajale hollywoodske zvezde, zdaj osebki iz verskega sveta. Ko se je oblekla v boginjo lova Diano, si je domišljala, da je nadvse imenitna, mož Brane pa je imel kar nekaj pomislekov in je njeno podobo z visokimi črnimi škornji primerjal z žensko, za katero ne bi bilo mogoče reči, da je prišla iz samostana, ampak je nekakšna uživaška nabiralka moških. Zaradi nočnega hrupa med zabavami so sosedje klicali policijo, a se ni zgodilo nič usodnega. Policisti so vljudno zavrnili ponujene čevapčiče. Tudi sicer so bila vrata doma Mateje Gaber široko odprta. Družina je bila gostoljubna in je pod svojo streho sprejemala umetnike in druge ljudi, ki so potrebovali prenočišče. Neka ruska trenerka se je nekoliko preveč navdušila nad Branetom. Ocvrta jajca, ki ji jih je pripravil, so bila zanjo vrhunec kulinarične umetnosti, čeprav jo je vzorna hišna gospodinja dlje časa razvajala s slastnimi jedmi in vožnjami na treninge. Zaradi slabe angleščine je imenitnega kuharja Braneta imela za piškot. Mati Mateje Gaber pa se je na potovanju na Nizozemsko uprla amsterdamski prodajalki ljubezni, ki si je meni nič, tebi nič poželela njenega moža in družinskega očeta. Nikakor ji ga ni hotela izročiti v ljubezenski postopek za primerno plačilo. Po knjigi se sprehajajo tudi znane osebnosti iz javnega življenja in različnih dejavnosti. Avtorica v Španiji ni izkoristila priložnosti, da bi se srečala z Luko Dončićem, Marta Verginella in Igor Pribac sta ji prinašala primorske dobrote, Dragan Živadinov in Janez Vrečko sta jo na študentski ekskurziji poučila o konstruktivizmu. V Kuvajtu so delovali znani slovenski zdravniki: Mile Kersnič, Andrej Aleš, Janez Bajc in David Neubauer, Brane Gaber pa je tam opravljal delo supervizorja oziroma glavnega svetovalca arabskim zdravnikom za intenzivno terapijo otrok. Kuvajtska bolnišnica je namreč od enote za intenzivno terapijo otrok v Kliničnem centru v Ljubljani prevzela način zdravljenja najbolj bolnih otrok, ki se zdravijo po vsem svetu in ne glede na to, kje je središče sveta. Pisateljica Mateja Gaber spremeni in obrne marsikateri stereotip. O svoji tašči, partizanki in plemeniti ženski, je napisala veliko lepih besed, prav tako o moževi hčeri iz njegovega prvega zakona. V njej je toliko ljubezni in naklonjenosti, da bo branje v hudo kaotičnih in žalostnih časih, v katerih divjajo vojne, nadvse dobrodošlo. Knjiga Svet je drugačen diši po dobroti. Le kdo se ne bi hotel predati temu vabljivemu vonju?

Gostja je bila Patricija Lovišček, direktorica zavoda Modri december, Zavoda za spodbujanje zavedanja avtizma in Aspergerjevega sindroma Koper. Slišali smo, kako danes pomaga drugim in kaj pravi na možnosti, ki jih imajo v realnem življenju.

Staroselci v amazonskem pragozdu bodo preživeli tudi posledice podnebnih sprememb, saj pravijo, da je najhujša katastrofa, ki jih je kdaj doletela, prvo srečanje z belim človekomStaroselska ljudstva po svetu – tudi v Braziliji in Kanadi –, ki so zaradi izkoriščanja, asimiliranja, uničevanja okolja in drugega podvržena kulturni in materialni degradaciji, izključevanju – med večinskim prebivalstvom se znova krepi tudi rasizem – se zavedajo, da spremembe v strukturah ekosistemov in v pisanosti biodiverzitete ne pomenijo le tveganja za njihovo preživetje in obstoj lokalnega življenja. Nenasitnost globalnega gospodarstva in vlaganja v gonjo po čim večji rasti, s korporativnimi posegi v okolje, zaradi hlepenja po vse večjih dobičkih napovedujejo globalne katastrofalne izide, ki bodo prizadeli ves svet. Seveda to ni nekaj, o čemer še ne bi nič slišali. Presenetljivo je morda to, da nekatere staroselske skupine ne zaupajo uvedbi zelenih kapitalskih politik in obljubam o trajnostnem razvoju. Namesto tega so se zaradi predstav o živosti skoraj vsega, kar jih obdaja, odločili za sprejetje umetne inteligence in za prilagoditev te tehnologije svojim načrtom in potrebam, tudi zato, ker z njo želijo razkrinkavati nove načine prikritih prevar in potegavščin, ki so zavite v idejo o brezogljični družbi … Dr. Rene Suša je antropolog in pedagog, ki živi v Kanadi, vendar se precej osredotoča na situacije staroselcev v Braziliji, v Amazoniji, področju, ki po nekdanji Bolsonarovi predsedniški politiki, ki je pospeševala izsekavanje in krčenje gozdov ter rudarsko izkoriščanje, nekoliko laže diha. gost oddaje: Rene Suša, dr. pedagoških ved in mag. antropologije  fotografija: staroselci amazonskega pragozda Wikipedia

Angleški zgodovinar in publicist Timothy Garton Ash v najnovejši knjigi Domovina Evropa, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu pri Mladinski knjigi, piše med drugim o peklu bratomorne vojne v državah nekdanje Jugoslavije, ki mu je bil priča tudi sam. Objavljamo odlomek iz poglavja Spet genocid, ki se začenja z obiskom hrvaške Krajine, v njem pa piše tudi o Kosovu in genocidu v Srebrenici. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, ton in montaža Miha Klemenčič. Foto: Pokopališče Potočari blizu Srebrenice Michael Büker https://en.wikipedia.org/wiki/Srebrenica_massacre

30 let po genocidu v Srebrenici imamo veliko bolj jasno sliko o Evropi, kot smo jo imeli takrat. Če se je Evropa takrat vsaj pretvarjala, da ji je mar žrtev, danes, ob trpljenju Palestincev v Gazi, niti pretvarjanja ni več. Tudi genocid se odvija pred našimi očmi in ga zločinci niti ne skušajo več skriti. Tako razmere 30 let pozneje ocenjuje bosansko-hrvaški pisatelj in politolog Igor Štiks, avtor več nagrajenih romanov, ki so prevedeni tudi v slovenščino. V romanu Elijev stol je zgodba postavljena v Sarajevo v prvih mesecih obleganja. Pisatelj pa v usta ene od oseb, sarajevske gledališke igralke, položi besede, da Evropa molči, ker so etnično čista mesta v resnici tudi njena neizgovorljiva želja. "Da, Alma Filipović v mojem romanu poskuša razložiti navidezni paradoks: kako to, da ta Evropa, ki se združuje, noče pomagati Sarajevu, ki je simbol te Evrope oziroma tega, kar ta Evropa želi biti. Doživljali smo uničevanje nekega mesta in države prav v istem času, ko so se razglašale vse te vrednote nove, postnacionalne, mešane Evrope. Razglašali so te vrednote, videli pa smo popolno politično nemoč. Odgovor Alme v mojem romanu na ta paradoks je bil, da je v resnici to tisto, kar si Evropa želi in da je evropsko združevanje v resnici velika laž. V resnici se je, kot se danes dobro vidi, krepilo načelo nacionalnih držav, ki se hočejo, tudi če podelijo del suverenosti Evropski uniji, zaščititi pred potencialno nevarnimi hordami barbarov, ki prihajajo z juga in vzhoda," je v pogovoru povedal Igor Štiks. "Zdi se, da imamo zdaj, ob dogajanju v Gazi, veliko bolj jasno sliko o Evropi. Če se je v 90-ih letih pretvarjala, da ji je mar, zdaj niti pretvarjanja ni več, pač pa to pasivno spremlja ali pa celo aktivno sodeluje v nečem, česar krivci niti ne skrivajo več – celo Ratko Mladić je skušal prikriti genocid, danes se to niti ne skriva več. Zdaj, ko se midva pogovarjava, Trump in Netanjahu odprto govorita o tem, kako preostale Palestince zapreti v veliko koncentracijsko taborišče in kako jih izseliti iz Gaze. Pred kamerami z vsega sveta torej govorita o tem, kako narediti to, za kar smo mislili, da se nikoli več ne bo ponovilo." Igor Štiks je spregovoril tudi o novem naraščanju nacionalizmom in o zelo slabi demografski situaciji v regiji, ki postaja izpraznjeno ozemlje, potencialno zanimivo le za multinacionalke v boju za surovine, kot so voda, gozdovi in litij.

V tokratni epizodi z Andražem Grahkom odgovarjamo na dileme vlagateljev, ki se pojavljajo v trenutnem okolju, ko na eni strani padajo rekordi in na drugi pretijo nevarnosti. Epizoda je objavljena tudi na Youtube V tokratni epizodi boste slišali: 00:00 Uvod v podcast in bootcamp 02:17 Strategije vlaganja v času rekordov 07:11 Psihologija vlagateljev in FOMO 17:42 Trendi in likvidnost na trgih 24:42 Pričakovanja glede donosnosti bank 25:51 Investicije in pretekli donosi 26:48 Napovedi donosnosti v prihodnosti 28:40 Scenariji donosnosti in dolgoročne strategije 30:31 Dramatičnost borznih napovedi 35:50 Trumpove tarife in njihov vpliv 38:59 Strukturiranje portfelja za kratkoročne naložbe 43:13 Strategije investiranja in rebalansiranje portfelja 45:43 Dolgoročne naložbe in struktura portfelja 48:32 Bitcoin in kriptovalute v portfelju 50:50 Tokenizacija in prihodnost naložb 54:11 Finančna stabilnost in vpliv Kitajske 56:45 Tveganja MONEY-HOW FRIENDS Podprite Money-How preko članstva na Youtube članstvo Investicijski bootcamp za mlade (od 17 do 21 leta) Darilo z dodano vrednostjo ob koncu šolanja in ob vstopu v polnoletnost Spoznali bodo tudi 18.-letnega Marka, ki bo razkril, kako je sestavljen njegov portfelj. Število mest je omejeno. Datum: 21. avgusta v živo Več informacij na money-how.si Boot Camp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Delavnica je neodvisno pripravljena, kar je redkost v današnjem času :) Lokacija: Ekonomska fakulteta Datum: 18. september Čas: 17:00–20:30 Pridruži se skupnosti Discord Money-How Obišči spletno stran Money-How Imaš vprašanje? Piši mi na marja@money-how.si

Na Novi Zelandiji je pristal z zadnjim letalom pred zaprtjem države zaradi koronavirusa. Morda ne čisto zadnjim, vsekakor pa je bil njegov let med zadnjimi. Ko so bili še v zraku, so namreč uradno omejili vstop v državo. Urh Vodopivec je bil na tistem letu pred petimi leti eden redkih tujcev. Večinoma so se namreč domačini vračali domov. Po neobičajni proceduralni dobrodošlici si je sčasoma našel delo kot obiralec kivijev. Pozneje si je še nekajkrat podaljšal bivanje, se zaposlil v izposojevalnici avtomobilov, zdaj pa je tik pred tem, da pridobi stalno prebivališče in tudi s tem povezane pravice. Domov se mu še ne mudi.Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Motor rasti na delniških trgih so AI-delnice, kot so Nvidia, Meta, Palantir ... koliko je prostora še za rast? V zadnjem času so precej pridobile tudi kripto delnice, kot so Robinhood, Coinbase, Circle in drugi. Robinhood, ki je nedavno prevzel tudi Bitstamp, pripravlja tokanizacijo delnic za evropske vlagatelje. Ne le ameriški, pač pa tudi evropski indeksi na rekordnih. Do kam se lahko povzpnejo tečaji? Pred mikrofonom: Aleš Grbić, upravljavec premoženja Sava Infond Epizoda je objavljena tudi na Youtube V epizodi boste slišali: 00:00 Uvod 08:21 Rekordi in negotovosti 11:20 Investicijske strategije in dolgoročno varčevanje 14:37 Vroče delnice in špekulacije 17:29 FOMO 20:25 Tehnološki velikani in njihove strategije 23:30 AI in vpliv na trge 26:30 Palantir Amazon, Nvidia, Apple, Meta 29:25 Investicije za dolgoročno rast 40:22 Trg in korekcije 41:48 Evropski trg in donosnosti 44:03 Obrambni sektor in investicije 46:06 Diverzifikacija naložb 47:53 Kripto in novi produkti 51:27 Stabilni kovanci in zakonodaja 54:23 MicroStrategy in Bitcoin 01:02:07 Pričakovanja Investicijski bootcamp za mlade (od 17 do 21 leta) Darilo z dodano vrednostjo ob koncu šolanja in ob vstopu v polnoletnost Spoznali bodo tudi 18.-letnega Marka, ki bo razkril, kako je sestavljen njegov portfelj. Število mest je omejeno. Datum: 21. avgusta v živo Več informacij www.money-how.si Boot Camp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Delavnica je neodvisno pripravljena, kar je redkost v današnjem času :) Lokacija: Ekonomska fakulteta Datum: 18. september Čas: 17:00–20:30 Podprite Money-How preko članstva na Youtube članstvo Več na www.money-how.si Imaš vprašanje? Piši mi na marja@money-how.si

Kako izbrati pravo sorto oljk glede na okolje, v katerem jo bomo posadili? Odgovor bo mogoče lažji po koncu projekta Pozejdon, kjer sta ključni besedi agrobiodiverziteta in klimatske spremembe. Cilj je tudi zaščita avtohtonih in lokalnih vrst v kmetijstvu. ZRS Koper s partnerji išče odgovore, kako se klimatskim spremembah prilagajati z različnimi genotipi oljk in lokalnimi sortami oljk. Vodja Centra mediteranskih kultur Jakob Fantinič: V sklopu tega projekta je nastal pilotni nasada različnih lokalnih genskih virov. Pri Marezigah smo posadili različne genotipe sort oljk, ugotavljali bomo razlike, ki bi jih bilo potem še bolj raziskati, če bomo videi, da so se denimo bolj izkazali glede na podnebne spremembe. Iščemo prednosti lokalnih sort. Posadili smo 84 sadik, med drugim so buga, črnica, štorta, mata in istrska belica in njihovi genotipi. Če se torej inštitut za oljkarstvo usmerja k genotipom in lokalnim sortam oljk, se Mediteranski inštitut za okoljske študije k vodi, k Rižani. Liliana Vižitnin je vodja projekta na slovenski strani: Reko Rižano smo prepoznali kot ekosistem, ki ni bil zavarovan znotraj drugih območij, smo jo vključili. Ni samo vir pitne vode, z Rižano je povezana naravna in kulturna dediščina. Pri slovenskih partnerjih Interreg projekta Pozdejon smo spoznali dva cilja, usmerjena v agrobiodiverziteto v oljčnikih in biotsko pestrost reke RIžane. Na italijanski strani pa med drugim sodeluje tudi razvojna agencija vegal. Cinzia Gozzo je pojasnila, zakaj želijo raziskati izgubljeno vrtnico: Še posebej nas zanima vrtnica Mocenigo. Ime je dobila po družini Alviseja Moceniga, ki je v 19. stoletju v majhni vasici v vzhodnem Venetu ustvarila vilo, ki naj bi bila samozadostna, imela je tiskarno, čolne, mlin in tako naprej. Družini naj bi jo podarila Jožefina Bonaparte. Vrtnica je zelo posebna, saj ima biserno rožnato barvo in vonj po breskvi. A čez čas je izginila, po dolgem času pa so jo našli v gozdu, ki ga je takrat upravljal WWF. Zdaj bi jo radi ponovno raziskali, da bi jo pokazali javnosti. Oddaja je nastala v okviru projekta Kohezija za vse: brez meja, ki se izvaja s finančno podporo Evropske unije. Za njeno vsebino je odgovoren izključno Radio Koper. Oddaja ne odraža nujno stališč in mnenj Evropske unije.

Spojené státy bombardovaly v noci na neděli Írán. Útok provedený spolu s izraelským letectvem podle Pentagonu směřoval na tři zařízení obohacující uran. Co přinese návrat amerického odstrašení? Může Trump donutit Írán k míru hrozbou dalších leteckých útoků? A do jaké situace se kvůli útokům dostává Amerika? „Amerika byla možná donucena Izraelem zahrát karty, které má,“ říká v pořadu Jak to vidí... amerikanista Jiří Pondělíček, komentátor deníku Fórum 24.Všechny díly podcastu Jak to vidí... můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Začetek poletja bo vroč, ker se bodo morala plemena Evrope, z njimi pa tudi Slovani pod Alpami odločiti, kaj storiti glede oboroževanja. Zaveze in pa čezatlantski diktati so jasni; izdatke za oboroževanje je treba dvigniti, ker so grožnje miru, stabilnosti in blaginji vseprisotne in stalne. V Sloveniji smo obljubljali dvig izdatkov zadnjih nekaj desetletij, ampak ker se naš odstotek v kumulativi Natovih bilijard pozna bolj malo, so nas pustili pri miru. Zdaj pa je Putin odnesel šalo in naši odstotki gredo najprej proti obljubljenima dvema, nato pa še višje, višje in višje.Levica se je ostro uprla načrtovanemu povečanju izdatkov za obrambo. Kar je povzročilo pričakovano krizo; desnica si mane roke, da bo koalicija razpadla zaradi pušk, levica pa se je razcepila na Levico in Kordiša. Poslanec Vatovec je, ob pomislekih levice, ki bi lahko pripeljali celo do referenduma, najmanj pa do javne razprave, modro pripomnil, da bi bilo »bolje vlagati v ljudi, kot v orožje«. Ampak saj prav v tem je kleč in v nadaljevanju bomo popravili ali vsaj dopolnili poslanca Vatovca. Ko vlagamo v orožje, vlagamo v ljudi. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Recimo; naboji oziroma vsa municija so kupljeni z namenom, da jih vložiš v ljudi. Ljudi pri tem malo zaboli, nekateri posledično celo umrejo, ampak to ne spremeni dejstva, da je orožje namenjeno ljudem, bolj kot je to javno zdravstvo, dolgotrajna oskrba in šolstvo. Orožje kupujemo izključno za ljudi in toliko bi pri Levici že lahko vedeli. Seveda za ljudi, ki so ali pa bodo naši sovražniki; ki so danes naši sosedje, morebiti ga kupujemo za migrante, ali pa za drugače misleče Slovence, ampak kupujemo ga za ljudi. Za ljudi na drugi strani, za ljudi, pred katerimi se bomo pravično branili in s tem branili Slovenijo, tisočletna ognjišča in tralala in hopsasa, ampak naše nove bleščeče puške bodo namenjene ljudem. Malo je problematično, da kljub njihovim Vatovcem tudi naši sovražniki kupujejo orožje za ljudi, se pravi za nas.  Torej je po logiki oboroževalcev in obramboslovcev in vojakov vseh sort edina rešitev, da si mi nakupimo več orožja od sovražnika. Zato gremo na dva odstotka BDP, čez čas na tri, čez čas na pet in nekoč bomo za orožje dajali sto odstotkov BDP in takrat bomo, za to ni treba biti preveč pameten, zaprepaščeno ugotovili, da ti niti 100 odstotkov BDP-ja za obrambo ne nudi absolutne varnosti. Ali daš za obrambo vse odstotke, ali pa nobenega; ljudje bodo umirali. Jasno, takšno razmišljanje uniformiranci in njih apologeti kmalu razglasijo za naivni pacifizem, lasten srednješolcem in tistim, ki uživajo konopljino zel. Ampak dejansko ni pacifizma, oziroma mirovništva nihče – razen mirovniškega gibanja tik pred zoro slovenske osamosvojitve – v praksi nikoli preizkusil. To poskuša zdaj doseči Levica s široko javno razpravo – ki se bo izjalovila, ker javne razprave niso nikoli široke, ali pa s posvetovalnim referendumom. Ki se bo pa tudi izjalovil, ker so slovenski referendumi molilni mlinčki, ne pa instrument demokratičnega dialoga. Danes, ko mediji tekmujemo v kataklizmičnih prerokbah, ko diktatorji uspevajo bolje kot jesenske gobe, ko so ljudje bolj poneumljeni kot kadarkoli v zgodovini, se je boriti proti oboroževanju naivno. Zato seveda Levici ne bo uspelo in gre pri pozivu o zamrznitvi obrambnih sredstev samo za politično manifestacijo načelnosti, ki pa na koncu ne bo ustavila drvenja odstotkov navzgor. Je pa zrnce razuma v poslančevi misli, da je treba vlagati v ljudi, namesto v oborožitev. Toda vlagati kaj? Edino, česar se lahko domislimo, je, da bi vlagali v človekovo zavest; se pravi, da razprava o oboroževanju z ministrstev, kjer imajo radi smodnik, preide v ministrstvo za šolstvo in kulturo. Če bi nam uspelo predrugačiti zavest ljudi, da ob namišljeni ali dejanski ogroženosti orožje ni prva misel in reakcija, in če bi se takšne akcije lotili še kje po svetu, bi nam morebiti uspel civilizacijski preboj. Da pa ne gre za naivno in brezpredmetno sanjarjenje, dokazujejo nekatere države na svetu, ki so se vojski in s tem odstotku BDP-ja odrekle, ali pa tiste, ki sicer namenjajo sredstva za obrambo, niso pa bile v zadnjih desetletjih, ali celo stoletju zapletene v noben vojaški konflikt. Jih je malo, ampak nekje je treba začeti.

Ko se v že tako ali tako prepirljivem narodu začnejo prepirati pop zvezde, je čas, da izostri uho tudi analitična oddaja, kot je naša. Kajti ustvarjalci, umetniki in kreativci naj bi s svojo duhovno rastjo ob ukvarjanju z lepim presegli nizkotnost prepira, ki je rezervirana za politike in običajneže. Ker pa so se v zadnjem tednu spoprijeli Nika, Aleš in Marjetka, ki skupaj predstavljajo velik odstotek slovenskega popa, se bomo v prepir zakopali tudi mi. Najprej in na začetku; s slovenskim popom se nam na srečo ni treba vsakodnevno ukvarjati. Z njim se morajo ukvarjati glasbeni uredniki, ki pa zaradi tega dobijo dodatek k plači in imajo beneficiran delovni staž. Ob zadnjih prepirih na slovenski pop sceni pa je bil na svet RTV podan predlog, da bi lahko bili glasbeni uredniki, vsaj v službi, tudi oboroženi. Toliko prahu, strasti in natolcevanj se je namreč pojavilo v javnem prostoru, ko sta Aleš in Marjetka Vovk zahtevala umik videospotov Nike Zorjan s pretočne platforme, češ da sta avtorja glasbe in besedil. Skratka, spor se je vrtel okoli pogodb in avtorskih pravic. Ker pa so mediji dandanašnje šlampasti, so se samo naslajali nad prepirom, nihče pa se ni poglobil v materijo samo. Vse do danes, ko je na sporedu vaša priljubljena obrekovalska oddaja. Ker ste melodijam in kontrapunktu slovenskega popa izpostavljeni vsakodnevno, se danes posvetimo le besedilni komponenti, ki se skriva v jabolku spora. Torej, okoli česa so se sprli Aleš, Marjetka in Nika in kaj je temni predmet poželenja, ki toženim in tožečim obljublja na desettisoče evrov odškodnine. Vzeli smo javno dostopno besedilo pesmi, ki nosi naslov "Zate dovolj …" Avtorja glasbe in besedila sta Aleš in Marjetka, oz. Raay in Maraya, poje pa Nika. Objavili bomo, v upanju da ne bo padla tožba, le prve tri kitice. Oz. dve kitici in refren. Vem, nisem vsak dan dobra družba, včasih zmanjka mi besed, včasih zmanjka mi besed. Le ti, ti me vidiš v srce in stopiš me kakor led in stopiš me kakor led. Vedno sem zate dovolj, v meni vidiš le lepó. In ti, ti me nasmeješ, me ogreješ, ko me pogledaš, tako je topló. Potem smo, samo za kontekst, naprosili umetno inteligenco, naj poskusi napisati besedilo ljubezenske pop pesmi o neprilagojeni junakinji, ki naj vsebuje topljenje ledu. V petnajstih sekundah smo dobili tole: Ni vedno glas razuma, včasih raje gre po svoje, z vinom v roki, z vetrom v laseh – beži pred prazne dvoje. V očeh ji gori upor, na ustih tiha kletev, a v srcu skriva nevihto, ki jo le on lahko razplete. Prijatelji bežijo stran, pravi: "Ne maram pravil," v njej žari svoboda, a ne ve, kaj bi z njo storila. Ko stopi on v prostor, vse se v njej spremeni, kot da bi jo sonce poljubilo – in noč postane dni. Ob njem se ne pretvarja, nežna je in bosa, ledene stene v njej razpadejo – brez glasu, brez joka. Na svetu ni popravnega, a v njegovem objemu ve: čeprav je vihar v njej doma, zanj je vedno spet dekle. Potem smo prosili učenko šestega razreda OŠ, zaradi ortodontskega aparata socialno anksiozno, če nam napiše besedilo pop pesmi z danimi parametri. To smo dobili: Stopil si v moj svet tišine gluhe, uhodil stare si poti Kot pomlad zimski led stopi Srce se te moje veseli. Vem, da sem včasih tuja, Divja plešem vse noči A ne boj se, ne bom za vedno taka Ko mine puberteta, se mi oko zbistri. Le ti me čutiš In poznaš moj pin Le ti si v nočeh obupa, Moj tihi sotrpin Potem smo naprosili še delno uveljavljenega pesnika starejše generacije, gospoda Franca iz Vrbe, če nam lahko on pošlje nekaj verzov, ki bi se lepo podali pod naslov: »Zate dovolj«. Zanimivo, da je stari lisjak med besedama zate in dovolj, postavil vejico. Alešu vedno Nika laže, hrast, ki led na tla Ga zimski trešče On živi in umrje brez dnarja. Zdaj nam je približno jasno, okoli česa so se sporekli in okoli česa se tresejo vsi ti desettisoči evrov avtorskih pravic, odškodnin in gaž od špilov. Je pa ena resnica oz. dve. Če bi zaprosil Aleša, Marjetko in Niko, da napišejo pesem o recimo –"poletni noči, ki bila je najin dom", bi za raven, na kateri so bili popevkarji pred pol stoletja, potrebovali približno dvesto let. In če si sedanji slovenski pop glasbeniki za svoja skrpucala resnično delijo na tisoče evrov, bi morala Elza Budau živeti v graščini, obkrožena s služabniki.

Tudi v drugem predsedniškem mandatu Donaldu Trumpu nenavadno veliko skrbi povzročajo sodstvo, sodniki in pravosodje. Predvsem takrat, ko sodni mlini ne meljejo po njegovem okusu. Zdaj so v ospredju sojenje univerzi Harvard, deportacije zapornikov v nekatere afriške države in tudi grožnje sodnikom in njihovim družinam. Seveda pa ni odveč niti kakšna sočna teorija zarote, poroča dopisnik iz Washingtona.

Če želimo ugotoviti, koliko nas določena stvar stane, moramo sešteti stroške investicije, obratovanja in vzdrževanja. Vzdrževalna dela na enostanovanjskih objektih ali družinskih hišah vključujejo dela na obodu stavbe, na ogrevalnem in prezračevalnem sistemu. Kaj lahko naredimo sami, kaj naj prepustimo strokovnjakom? Pri tem ne smemo pozabiti tudi na žlebove, dimnike, vodovodne in ogrevalne razvode, odtoke, tesnjenje oken in filtre klimatskih naprav. Zdaj je pravi čas, da preverite vmesne rezultate svojega energetskega knjigovodstva. Gost sredinega svetovalnega servisa bo neodvisni energetski svetovalec Bojan Žnidaršič. Vprašanja lahko zapišete tudi na spletni strani prvi.rtvslo.si ali pokličete med oddajo.

Na posledice nadpovprečno intenzivnega in dolgotrajnega zapiranja šol med epidemijo smo ob njeni 5. obletnici večkrat opozorili, ves čas smo nanje opozarjali tudi med epidemijo. Zdaj podatkom o posledicah na naših otrocih in mladostnikih lahko dodamo še nekaj mednarodnih. Pred dnevi je namreč izšla Unicefova analiza tem, kako so pandemija covida-19 in s tem povezane motnje vsakdanjega življenja vplivale na otroke v 43 državah OECD in EU. V katerih državah čutijo najmanj posledic, kje najbolj izstopa Slovenija, kako hitro drsi v funkcionalno nepismenost mladež tudi v najbogatejših državah sveta? Gostja: Alja Skele, pomočnica izvršnega direktorja za programe Unicef Slovenija.

Kako bi se utegnilo nekoč naše vesolje končati, je odprto vprašanje. Najpogosteje se domneva, da se bo širilo v neskončnost, dokler ne bi to raztezanje izničilo celo posameznih atomov. Po drugi teoriji bi se lahko začelo v nekem trenutku spet krčiti in se zaključiti v imploziji nekakšnega obratnega velikega poka. Možen pa je tudi scenarij, ki se mu reče razpad lažnega vakuma, v katerem bi vesolje povsem spremenilo svojo strukturo in vse, kar danes poznamo, bi izginilo z nastopom t. i. pravega vakuma. Kako bi se takšna sprememba utegnila zgoditi, je s pomočjo kvantnega računalnika kot prvi simuliral dr. Jaka Vodeb z odseka za kompleksne snovi Instituta "Jožef Stefan". S pomočjo verige kubitov je simuliral nastajanje mehurčkov pravega vakuma, kako poteka njegovo širjenje in interakcija med mehurčki. Kaj pravzaprav pomeni, da je naše vesolje v metastabilnem stanju, kaj je zlom lažnega vakuma in kako se danes lahko za tovrstne raziskave uporablja kvantne računalnike, je Jaka Vodeb pojasnil v Podobah znanja.

Podali smo se v mesto, kamor so se v času nekdanje Jugoslavije vile kolone. V mesto ob meji, kjer nisi želel, da te miličnik vpraša "imate kaj za prijaviti?". V Gorico, ki je dom tudi Andree Bellaviteja. Teolog, publicist in popotnik, ki je pred dvajsetimi leti na Jakobovi poti prvič začutil, da ne bo več duhovnik. Goričan, ki se je slovenščine želel učiti že ob prihodu, a to takrat ni bilo mogoče. Zdaj je to veliko lažje. Tudi zato, ker je njegova življenjska sopotnica profesorica italijanščine v Ljubljani. Skupaj z Evo Furlan spoznajte zanimivega vodnika, ki zares živi Gorico in njeno širše območje.

Te dni, ko je vse v znamenju pomladi, dela in konca druge svetovne vojne, mora imeti človek železne živce, da se ga kaj od naštetega ne dotakne. Če pa ima srečo ali smolo, da je recimo druga svetovna vojna vplival nanj tudi s premoženjsko ali kakšno drugačno škodo, bo po zakonu, ki ga je koalicija vložila v proceduro, dobil 8000 evrov. Škoda je bila, rajtamo, sicer storjena hipno, kot se za vojno spodobi, izplačilo pa bo po obrokih. Junaški koalicijski poslanci so razložili, da se s tem dejanjem druga svetovna vojna pri nas simbolično končuje. S simboličnim koncem druge svetovne vojne ima razmišljujoči težavo, ker je simbolični konec očitno premalo za dejanski konec. Simbolično drugo svetovno vojno končujemo že trideset let, pa ni videti, da bi bili koncu kaj bližje, kot smo bili leta 1945. Vse tiste lipe, govori, novinarski članki in spravne slovesnosti so bile namenjene simboličnemu koncu druge svetovne vojne, ki pa danes – takoj ko odpremo katerega internetnih forumov ali pa podpremo katerega predmestnih šankov – še vedno traja. Ker so se očitno simbolični prvoborci iz devetdesetih izpeli, se je nova generacija simbolistov zatekla k edinemu, kar zna. Za simbol, ki bo končal drugo svetovno vojno, je izbrala keš. Če simbolično niso znali končati vojne pozivi k spravi in religiozni koncept odpuščanja, ali pa gerontološki fenomen pozabljanja, jo bodo končala nakazila. Sicer v obrokih, a kljub temu. Vojna škoda je bila od nekdaj zanimiva tema, reparacije tudi, a vse te zadeve so urejene in urejane z zakoni, tako da čudi, od kot zdaj takšna vnema po povrnitvi vojne škode. In ko gremo nekoliko bolj v globino novice o vloženem zakonu, uvidimo, da je poteza koalicije vsaj malo cinična. Je pa res absolutno simbolična. Kot pravijo predlagatelji, bodo izplačila dobili upravičenci, ki imajo status žrtve vojnega nasilja. Se pravi izgnanci, interniranci, taboriščniki in ukradeni otroci. Zdaj pa ciničen, ali pač butasti del zakona. Očitno ni koalicijskim poslancem nihče povedal, da praznujemo osemdeset let od končanja vojne in da žrtev vojnega nasilja ni več. Ker bi bili danes stari nekje od sto do sto dvajset let. Žrtve vojnega nasilja so večinoma že pomrle. In ker tako odškodnin, pa čeprav v obrokih, zakon ne bo mogel izplačati, ker jih nima komu, imajo poslanci v skrajni konsekvenci prav. Ker bo izplačilo, ki ga ne bo – simbolično, se bo tudi vojna, ki je ni – simbolično končala. Ampak se ne bo. Za to pa bodo, kot za toliko stvari v naših življenjih, poskrbele srednješolske učiteljice slovenščine in mojstri, ki urejajo slovensko maturo. Za letošnji maturitetni esej so slovenisti v svoji brezkrajni modrosti izbrali vojno tematiko. Ker je toliko vojn okoli nas in ker eno menda pričakujemo zdaj zdaj tudi na naših tleh, je dobro, da osemnajstletniki o njih malo razmišljajo. In so maturanti fasali Jančarja in Kocbeka. Z uravnotežnega stališča bi človek, ki ni komparativist, zapisal, da tema ni zgledno ideološko uravnotežena in da partizani na maturi simbolično izgubljajo vojno, ampak kdo smo mi, da dvomimo v srednješolsko slovenistično pamet. Menimo pa, da slovenisti in slovenistke z nenehnim obnavljanjem medvojne travme – s katero otroci, rojeni nekje leta 2008, nimajo popolnoma nič – skrbijo, da plamen druge svetovne vojne in slovenskega razkola vsaj na simbolni ravni nikoli ne ugasne. Večji del teh zaslug si seveda pripisujemo mediji, ampak tudi šolstvo ob politiki nima čistih rok. Če se človek nad tem priduša, mu šolniki nemudoma očitajo sindrom Trnuljčice. Češ, kako naivno je gledanje, da vojn ne bi bilo, če se o njih ne bi pogovarjali. Najbrž imajo prav, in človeška bestialnost je inštalirana sui generis, ampak vseeno se zdi vojna na maturi pretirana tema. Sicer pa je res, da slovenisti in primerjalni knjižničarji menijo, da je visoka literatura le tista, ki vsebuje travmo. Večja je travma, kakovostnejše je pisanje. Tako so pred desetletjem ob Alamutu maturantom naložili razmišljanje o samomoru; tudi letošnja tema, ko partizani, Nemci in domači izdajalci mrejo v snopih, ni daleč od ultimativne zateženosti. Ker če že otroci morajo razmišljati o vojni in če jih mora v meditativno stanje spraviti literatura … kaj pa, če bi jim dali brati Švejka? Gre za ultimativno protivojno knjigo. Ali pa Kavelj 22, prav tako. Ali pa Zbogom orožje. Ali pa Mladi levi. Razmišljujoči se ne more znebiti vtisa, da sta Jančar in Kocbek zapovedana izključno zaradi tega, da se nalaga nove generacije na kres narodovega razkola in je teza o mladini, ki si bo z razmišljanjem o vojni primerno trasirala pot v odraslost, približno tako manipulativna in dnevnopolitično motivirana, kot je izplačilo osmih jurjev desetim stoletnikom.

⏰ Driiiiiiing! Ofsaaaajd 410! Tokrat v torek, verjamem, da ste se zeeeeelo načakali, hvala za potrpljenje in razumevanje. Upava, da upravičiva zaupanje in potrpljenje. Ker po derbiju? Ob taki bitki za obstanek? O tem, kje je kdo v času derbija? Je pestro, zelo.

⏰ Ofsaaaaajd! Koooončno, da ni več vsak n kot d, ko zveniš nosljavo kot župan prestolnice taaak dolgo? Ni fajn. Hvala vsem za potrpljenje in razumevanje in podporo. Pa Mihi za lekadole in Roku za ponujene mandarine in limone ;) Zdaj, ko greva profesionalizmu naproti pa sploh stisnemo! Ožamemo! ;) Hvala vsem, da ste bili tako razumevajoči!

Noj v svojem telesu skriva več zvijač. Ima mišičasta stegna, s katerimi pobegne pred plenilci, in čudovito perje, s katerim privablja samice. Ta nenavaden ptič, največji na svetu, je visok več kot dva metra in tehta do 130 kilogramov! Živi v afriški savani, kjer se njegovo močno golčanje sliši kilometre daleč. Te nenavadne zvoke noji oddajajo z zaprtimi kljuni, njihovi dolgi vratovi pa se pri tem napihujejo kot balon. Nojeva peresa sijoče črne in brezmadežno bele barve so navduševala elegantne dame v prejšnjem stoletju. Hijene pa se ne zadovoljijo s perjem, temveč obožujejo nojevo meso. Na srečo noj zelo hitre teče in lahko doseže hitrosti do 90 kilometrov na uro, ima pa tudi močan krempelj, s katerim lahko svoje plenilce spravi v zelo neugoden položaj. Pst! Zdaj je sezona parjenja in noj bo uprizoril osupljivo ljubezensko predstavo, vredno ogleda. L'autruche : Une redoutable charmeuse Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Matej je eden tistih izseljencev, ki se jih je šele v zrelih letih polotila želja po iskanju priložnosti na tujem. Po spontanem izletu pred 6 leti je "preprosto" ostal tam. V tem času je opravil tečaj angleščine, nato pa pridobil številne certifikate in na koncu še diplomo iz poslovnih ved. Začel je, kot pravi, povsem na začetku oz. na dnu, za kar je potreboval veliko poguma. Zdaj dela v podjetju, ki se ukvarja z deratizacijo in dezinsekcijo (predvsem miši in termitov), prebiva pa v Buccanu, podeželski četrti mesta Logan blizu Brisbana, kjer si skupaj z ženo, petimi konji, dvema psoma, mačko in dvema panjema slovenskih (!) čebel z veseljem delita življenjski prostor tudi s številnimi divjimi živalmi.

Zdaj, ko se, zahvaljujoč vzponu generativne umetne inteligence, zdi, da so stroji človeka presegli, se krepi vtis, da moramo o svetu in svojem novem, obrobnem mestu v njem začeti razmišljati drugače. Toda: kako?V znameniti Sofoklejevi tragediji o Antigoni lahko preberemo tele privzdignjene besede: »Mnogo je nedoumljivih skrivnosti / in vendar – ni globlje skrivnosti kot človek. […] Govor je iznašel in misel, / begotno kot veter, in smisel / za red in zakone v državi, / in toplo zavetje / pred mrazom neznosnim, / pred ploho nevšečno dežjá. / Vedno izhod si poišče, / nikdár ne zaide v zadrego, / le sredstva, da bi smrti utekel, / ne najde. A iz stiske bolezni / težko ozdravljivih / le našel je pot.« In čeprav je od časov, ko so nastajale starogrške drame, minilo že kakih 2500 let, nas vzneseni sentiment, ki prežema navedeni odlomek, povečini še kar nagovarja. Saj drži, da smo v vmesnem času zagrešili nekaj genocidov, da smo se zapletli v nekaj globalnih vojn, da smo planet prignali na rob ekološkega kolapsa in da so, ne nazadnje, znanstveniki od Kopernika do Darwina prepričljivo dokazali, da nas noben božji načrt ni postavil na kak posebej visok piedestal, pa vendar ljudje o homo sapinesu še vedno najraje razmišljamo kot o nesporni kroni stvarstva in najbolj zanesljivem merilu vseh stvari. A zdaj, ko se pred našimi očmi odvija prava pravcata znanstveno-tehnološka revolucija – pa naj gre za generativno umetno inteligenco, za genski inženiring ali za kvantne računalnike –, se vendarle krepi vtis, da nam je krona naposled – in nepovratno tako – padla z glave in da moramo torej o svetu in svojem, slej ko prej obrobnem mestu v njem začeti razmišljati radikalno drugače. Toda: kako? Eno izmed možnosti menda ponujajo tiste intelektualne tradicije, ki jih je mogoče opredeliti s krovnim pojmom »antihumanizem« in že dolgo polemizirajo s stališči, ki jih je sicer tako elokventno ubesedil Sofoklej. A kaj natanko antihumanizem ponuja namesto vere v človekov neomejeni potencial in kako naj bi nam antihumanistična perspektiva mogla pomagati preživeti 21. stoletje, ki ga, kot kaže, usodno zaznamuje medsebojno prepletanje krize etabliranih družbeno-političnih institucij, ekološke katastrofe in znanstveno-tehnološke revolucije? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili Roberta Bobniča, asistenta na Oddelku za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede, pa dr. Natalijo Majsovo, izredno profesorico na istem oddelku, ter dr. Primoža Krašovca, docenta na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. foto: Leonardo Da Vinci – Vitruvijev človek, 1490, črnilo na papirju, izsek (Wikipedija, javna last)

Ruwaida Amer je 30-letna učiteljica in novinarka z juga Gaze. Kljub temu je njeno življenje pred začetkom zadnje vojno večinoma potekalo na severu v mestu Gaza. Pripoveduje, da je imela dostojno življenje. Vsak dan je poučevala ter ustvarjala novinarske prispevke in dokumentarce. Še posebej se je osredotočila na zgodbe ljudi, še najmanj ji je všeč politika. Ko se je pred 15 meseci začela vojna, se je njeno življenje popolnoma spremenilo. Sever Gaze zanjo ni obstajal več. Tam so bili vsi njeni prijatelji in učenci. Začelo se je drugačno življenje. Soočala se je s pomanjkanjem vode, elektrike, hrane, povezav s svetom. Med vojno je ključno preživeti. Nekaterim njenim prijateljem in učencem ni uspelo. Zdaj je končno na obzorju premirje. Ruwaida Amer pravi, da je varno življenje ključno. Da se lahko prosto gibaš in ti ni treba ves čas razmišljati, ali te nekdo bombardira ali ne. Zamišlja si, da to pomeni konec neprestanih preletov vojaških letal in dronov. Varnost pomeni, da se lahko srečaš s komerkoli, z družino, prijatelji. Znova lahko greš v službo. Ruwaida zadnjih 15 mesecev ni v živo poučevala nikogar. Želi si, da bi premirje bilo dokončno. Mir je nekaj najpomembnejšega. To je vse, kar si trenutno prebivalci Gaze želijo. Ruwaida pa se zaveda, da je mir pomemben za vse ljudi na svetu. Tudi zato svet poziva, da trdno podpre to premirje. Niti v najhujših sanjah si prebivalci Gaze ne želijo več nadaljevanje vojne. Verjame, da ima vsaka zgodba začetek in konec. Torej vse se enkrat konča, samo da ne vemo kako. Svoje sanje prihodnosti si v Gazi želijo uresničevati v miru, ki lahko po besedah Ruwaide reši vse težave. To zvočno pismo je tik pred nastopom premirja v Gazi poslala učiteljica in novinarka Ruwaida Amer. Ve čas vojne je ya številne medije popisovala življenjske zgodbe ljudi v Gazi.

Zdajšnji hrvaški predsednik Milanovič ostaja na položaju. V drugem krogu volitev mu je svoj glas namenilo skoraj 75 odstotkov volivcev. Četrtino glasov je dobil Dragan Primorac, ki ga je podprla vladajoča HDZ. V oddaji tudi: - Bela hiša: mirovna pogajanja o prekinitvi spopadov in vrnitvi talcev iz Gaze so blizu dogovora. - Obrtniki si želijo stalno krizno shemo skrajšanega delovnega časa, ki ne bo obremenila gospodarstva. - Grajski grič v Ljubljani pred obsežnejšo prenovo: začenja se sečnja dreves, del območja bo zaprt.

Konec leta je pravi čas za razglasitev najrazličnejših dogodkov, oseb, besed in ostalih elementov, ki so nas zabavali v letu 2024. In prav na silvestrski večer ima naša skromna oddaja čast, da zaključi projekt, ki je tekel vse leto. Gre za "nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli." V času, ko so nam vsi dogodki, osebe in dejanja na očeh, pozabljamo na dogodke, trenutke in osebe, ki so nevidni. In so nerodni, se pravi takšni, ki nas spravljajo v zadrego. Oziroma bi nas spravljali v zadrego če bi jih videli, ker pa smo o njih samo slišali in si njihov potek samo predstavljamo v domišljiji, je zadrega nekaj manjša. Akcija je potekala vse leto. Najprej smo v uredništvu, ki je oblikovalo strokovno komisijo enega, izbirali nerodne dogodke, ki jih nismo videli posameznega meseca, nato pa še končnega zmagovalca, ki ga bomo slavnostno razglasili v nocojšnji oddaji. Konkurenca je bila res velika, nerodni dogodki, ki jih nismo videli, je bilo recimo ljubkovanje nutrij na bregu Ljubljanice najvišjih predstavnikov države, pa izbiranje kandidata za evropske volitve gibanja Svoboda, pa vzdušje na avtobusu, ki pelje protestnike pred celjsko sodišče in podobno. A zmagovalec je lahko le eden, zato smo v uredništvu kot nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli, izbrali zaposlene centra za zaščito in varovanje v savni.Pojasnimo svojo izbiro. Ko so v medijih uničili policiste, zaposlene na »centru za zaščito in varovanje«, so jim očitali graditev savne in nakup razkošnih oblek. Resnici na ljubo, je bilo tudi pomerjanje Armanija diplomantov tacenske ustanove eden izmed kandidatov za nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli, a ker ne moreta biti dva z istega področja, smo se odločili za savno.Torej: Policisti, ki se savnajo, preden gredo varovat pomembne politike, državnike, visoke uradnike ali pač zaščitene priče, so odnesli laskavi naslov za "Neroden dogodek leta, ki ga nismo videli 2024". Najprej k neupravičenim kritikam. Mediji, ki so uslužbencem centra za zaščito in varovanje očitali savno in savnanje, vedo zelo malo o zaščiti in varovanju. Po raziskavah s področja varnostnih ved, pa tudi iz dolgoletne policijske in varnostne prakse, savnanje v službenem času občutno izboljša varovanje in s tem varnost varovane osebe. Še več; v službah za varovanje po svetu gredo še korak dlje. Kot je znano, je ena najbolj naprednih takšnih služb ameriški Secret service, ki skrbi za varovanje ameriškega predsednika in drugih visokih predstavnikov vodilne svetovne demokracije. V njihovem štabu ne le da imajo savno … Kje pa! Agentom je na voljo celoten wellness s turško in finsko savno, z jacuzzijem, Kneippovo kopeljo, kot so razkrili nedavni podatki žvižgačev, pa ameriški agentje vsak teden, nujno pa pred predsedniško potjo v tujino, opravijo celotno manikuro in pedikuro, nekateri agenti pa tudi depilacijo bikinija. Savna je logično zelo priljubljena med organi varovanja na severu Evrope, ruski varnostniki pa se krepčajo tako, da se najprej savnajo, potem bičajo z brezovimi vejami, na koncu pa skačejo v luknje, urezane v led, najraje na reki Volgi. Wellness in varovanje politikov tako že dolgo hodita z rokov roki in mediji, ki so se obregnili ob to dejstvo, so le še enkrat več pokazali, da ali ne sledijo, ali pa ne poznajo sodobnih trendov v varnostni panogi. Ampak nagrada za "nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli" ne gre uslužbencem centra za varovanje in zaščito samo zaradi dejstva, da goli sedijo v finski savni in se pomenkujejo o izzivih delovnega dne. Ravno nasprotno. Nagrado smo namenili tej ustanovi zaradi žalostnega dejstva, da so savno zaprli. Da, prav ste slišali. Temeljni element wellnesa, ki povsod po svetu zagotavlja varnost najvidnejših politikov, so v našem centru zaprli. Ker gre za dogodek, ki ga nismo videli, seveda ne vemo, čemu so savno zaprli in javnost lahko le ugiba. Nekaj zlobnih jezikov natolcuje, da so se prišle savnat tudi uslužbenke, kar je povzročilo kar nekaj trdih besed in dvignjenih prstov med moškimi uslužbenci, drugo, spet natolcevanje, pa je, da so uslužbenci v službeno savno vodili nepooblaščene osebe, pač po analogiji, da so tudi službene avtomobile uporabljali za zasebne vožnje. Težko bi v naši redakciji podelili nagrado, če ne bi prišli stvari do dna in tako kot prvi javnosti sporočamo, čemu je bila savna v "centru za zaščito in varovanje" zaprta, s tem pa občutno poslabšana varnost varovanih oseb. Tako je bila v nevarnost spravljena državna tožilka, prekupčevalec mamil in bog ve, da se tudi predsednik vlade in predsednica države nista počutila pretirano varno v svoji koži.Torej, spor se je začel, ko so po dolgih letih uporabe evkaliptusovega vonja, ki je kot eterično olje v službenih savnah predpisan v zakonu o policiji, začeli neznani elementi uporabljati vonj sivke. Nekaj časa so uslužbenci poskusili storilca odkriti, ko jim to ni uspelo, so se začela obtoževanja in nagajanja, ki so šla vse do notranjega ministra. Ta je imel na mizi interpelacijo in zato izbiri eteričnega olja za službeno savno ni posvetil dovolj premisleka in je neodgovorno odpisal, da naj vsak uslužbenec uporablja eterično olje, ki mu paše, kar je pripeljalo do kaosa, razpada sistema, skorajšnjega razpada centra samega in posledično do že prej opisane poslabšane varnosti in šlampastega varovanja najpomembnejših predstavnikov naše države.Zdaj ko vemo, kaj se je skrivalo in se še vedno skriva za nagrado za "nerodni dogodek leta 2024, ki ga nismo videli", upamo, da se boste strinjali z izborom ter boste ostali naši zvesti poslušalci tudi v letu, ki je pred nami.

"Zdi se mi pomembno, da razbijemo mit, da je menopavza stvar starejših žensk. O menopavzi bi morale razmišljati ženske, ki so stare 35 let." - dr. Marušo Strgulc, specialistka ginekologije in porodničarstva. Na Herera podkastu, prvem slovenskem podkastu, ki je v celoti posvečen perimenopavzi in menopavzi, že lahko prisluhneš pogovoru z dr. Marušo Strgulc, ki v epizodi enostavno razloži ključne pojme in temelje za razumevanje obdobja, v katerem bo vsaka od nas preživela tudi do tretjino svojega življenja. Kako opredelimo to obdobje, s kakšnimi simptomi se lahko srečamo in kako ti vplivajo na naše življenje, zakaj prihaja do sprememb, ki jih doživi vsaka ženska, kako to obdobje vpliva na kakovost in dolgoročno zdravje žensk, zakaj o perimenopavzi premalo vedo tudi zdravniki in ali obstaja test, ki potrdi, da smo v perimenopavzi. Prijavite se na podkast Herera na aplikaciji Apple Podcasts ali Spotify in ujemite prihajajoče epizode.