Podcasts about zdaj

Aleš Berlot se je pred šestnajstimi leti s partnerko Urško preselil v Avstralijo, kjer sta si ustvarila družino. Zdaj živijo v mestu Margaret River, v hiši, obdani z gozdom. Sosedu lisice kradejo kokoši, njim pa so poleti kenguruji posmukali vse liste z jablan in hrušk. Aleš Berlot je po stroki strojnik, ki je znanje iz ladjedelništva uporabil v gradnji, postavil hišo za družino in še eno za oddajanje turistom. Prosti čas preživljajo na plaži, Jeseničan igra hokej na rolerjih in zelo pogreša gore. Ko so skupaj, govorijo slovensko in enkrat na teden gledajo slovenske filme. Dogodku seveda rečejo: movie night!

Konec meseca bo minilo 50 let od odprtja glavne stavbe Kliničnega centra Ljubljana, ki se je pozneje preimenoval v Univerzitetni klinični center Ljubljana. Danes je med največjimi bolnišnicami v srednji Evropi z izjemnimi medicinskimi dosežki. Zdaj ga prenavljajo in dograjujejo, skupna vrednost del je 250 milijonov evrov. Toda po drugi strani pomanjkanje kadra, predvsem negovalnega, hromi delo. O izzivih naše največje bolnišnice v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Marko Jug, generalni direktor UKC Ljubljana; dr. Gregor Norčič, v. d. strokovnega direktorja UKC Ljubljana; dr. Zlatko Fras, strokovni direktor Interne klinike UKC Ljubljana; dr. Ivan Kneževič, strokovni direktor Kirurške klinike UKC Ljubljana; mag. Zdenka Mrak, glavna medicinska sestra UKC Ljubljana.

Zdaj, ko smo zakonsko odzaščitili Rome, je čas, da se posvetimo zakonski zaščiti živali. Živali so zakonsko izjemno regulirane … Najbolj so regulirane tiste, ki jih imamo za kosilo, potem medvedi, na tretjem mestu pa morajo biti psi. O pasjih zakonih torej in o zmedi, ki jo prinašajo. Najprej smo dobili zakonsko regulacijo psov na povodcih. Oziroma je ta obstajala že od nekdaj, a globe so se dramatično zvišale. Pes brez povodca bo lastnika poslej stal premoženje. Te dni pa dobivamo še zakonsko regulativo znotraj zakonodaje proti mučenju živali, ki z globo kaznuje lastnike, ki pse privezujejo za verige in ostale vrvice. Najprej in na začetku. Jasno, da je vsak razumni proti prosto tekajočim psom in proti psom na verigah: ampak na načelni ravni je za vse tiste, ki se v pasji svet ne poglabljajo preveč, kar nekaj zmede. Torej na povodec da, na verigo ne? A zmeda traja le tako dolgo, dokler ne prebijemo prvega aksioma pasje sodobnosti. Psi so namreč dvojni. Tisti podeželski in tisti urbani. Zakon pa, kot vsi zakoni, useka počez. Hočemo povedati, da pes, ki na deželi teka za traktorjem, ni enako, kot zverina, ki prosto teka po Čopovi; kot tudi nikomur ne pade na pamet, da bi pred Schellenburškimi dvori razpel jeklenico, nanjo pa zavezal psa, kot to počnejo na kmetijah slovenskega podeželja. Se pravi; kar je za psa na deželi dokaj normalno, se pravi, da se giblje prosto, kot od matere rojen, je za psa v mestu prekršek, ki bo lastnika stal plačo. In obratno. Kar je za psa na deželi normalno pasje življenje, namreč da je čez dan odvezan, ponoči pa privezan čuva kmetijo pred lopovi, je za psa v mestu nezaslišan eksces. Ampak to je le načelni del zgodbe. Potem moramo h globam. Te so namreč prav drakonske in če k odvezanim in privezanim globam prištejemo še globe za pasje kakanje, oziroma za nepobiranje pasjih iztrebkov, kar je nujno v mestu in butasto na deželi, pridemo do spoznanja, da vas pobalinski pes lahko stane celo premoženje, saj smo za pse odgovorni lastniki. Kot smo starši odgovorni za otroke, ampak težko, da bi nas oblasti kaznovale s toliko globami, če bi od časa do časa pretirano razigranega najstnika privezali na verigo. Zdaj pa k resni analizi. Težava je seveda v tem, da so kapitalisti takoj našli nevralgično točko človekovega odnosa do psa, ki je seveda sodobna praksa, po kateri je posedovati psa bolj praktično kot vzgajati pamža. Je pa postalo oboje približno enako drago. Kakovostna pasja hrana stane več kot človeška hrana, ker psi za zdaj še nimajo zdravstvenega zavarovanja, obisk pri veterinarju velja enako kot bela plomba, pasje trgovine se le po anatomsko različnih krojih ločijo od človeške konfekcije. Šolanje psa velja podobno kot šolanje prvošolčka, prav tako pasja nega, pasja vzreja, pasji kriminal, pasji hoteli in pasja potovanja. Skratka; pes ni več človekov najboljši prijatelj, počasi postaja edini prijatelj in ob kapitalistih so to pogruntali tudi zakonodajalci. Zato so začeli pisati pasje zakone, kjer pa so zakoni, so tudi globe. Psi, sploh tisti preveč privezani in tisti povsem odvezani, sploh pa tisti, ki kakajo, so nevarni … Čeprav za zdravje Slovencev mnogo manj nevarni kot čebele, ose in sršeni, katerih zakonska regulacija pa močno šepa. Kot tudi kaznovalna politika. Gremo k morebitnim rešitvam … Najprej na urbana področja. V Ljubljani, kjer se pišejo pasji zakoni, imajo 26 tisoč psov, ki se statistično brezčutno ponečedijo vsaj enkrat dnevno. Tako dobimo ogromno število pasjih odpadkov, kar postaja problem, ker so pasji iztrebki, za razliko od recimo govejih, precej toksični. Ne predlagamo sicer, da bi po mestu hodile krave, ampak če nemudoma ne odstranite pasjega iztrebka, kar je za zunanjega opazovalca še vedno eden najbolj bizarnih postopkov, v katerega se je prostovoljno zapletla civilizacija, vas to lahko stane do 100 evrov. Ob tem pa boste tudi ogrozili javno zdravje, saj se lahko bakterije v pasjem iztrebku razširijo po okolju. To pa še ni vse. Če se psič ponečedi na zasebnem zemljišču – še vedno smo v Ljubljani – in kot lastnik ne poberete iztrebka, ima lastnik parcele pravico poklicati policijo, ki sproži postopek zaradi nedostojnega, oziroma žaljivega vedenja. Načelno gledano, se je žaljivo vedel pes, nasrkali boste pa vi … Misel, da greste na sprehod, ob tem pa potencialno užalite polovico zasebno razparceliranega mesta, je nekoliko komična, če v sebi ne bi nosila zrna soli … Zakonodajalec od vas zahteva popoln nadzor nad psom. Od povodcev, do pobiranja kakcev, do preprečitev žaljenja, do preprečitve privezovanja … Lastništvo psa zahteva po črki zakona nad živaljo absoluten nadzor in našo absolutno odgovornost, kadar tega ni. Vendar … Kaj je potemtakem ostalo od prijateljstva? Najboljšemu prijatelju ne dovolimo niti sekunde svobode, niti trohice svobodne volje, ne dovolimo mu niti deset odstotkov tega, za kar ga je naredila evolucija, ali pa čemu ga je Noe vzel na barko. Odvisno, na kateri strani pasjega stvarjenja pač stojite. Vzeli smo mu pasjo naravo, prijateljstvo pa spremenili v praktično suženjstvo. In da se razumemo; pes, ki se onečedi na zasebno parcelo, je resničen problem, ker je zasebna parcela majhna, ker je mesto majhno, ker je zelenih površin malo, potencialnih iztrebkov pa 9,5 milijona komadov letno. Kar bi zakonodaja morala narediti – seveda pa ga ni junaka, ki bi si kaj takšnega upal niti predlagati ne – je, da bi po vzoru socialne službe komisije preverile, ali lastnik izpolnjuje pogoje za imeti psa. Najprej psihološke; ker za zapiranje psov v kletke in za vse življenje na verige, kot so primeri, proti katerim se poskuša boriti zakonodaja, moraš biti primerno ubrisan … Nato pa tudi, ali je zadoščeno bivalnim pogojem za lastništvo psa, kar, po zdravi presoji, odpiše vse pse v stanovanjskih blokih. Ker pa so psi v dvigalih in na poročnih fotografijah postali nova normalnost, ki jo živi tudi oziroma predvsem slovenska politično-ekonomska-družbena elita, je normalizacija odnosa med psom in človekom v bližnji prihodnosti nemogoča.

Kaj je bolj škodljivo: izpušni plini, kurjenje lesa ali kajenje Zdaj ne moremo več zanikati dejstva, da nam onesnažen zrak skrajša življenje. Vendar na kakšen način? Kaj je za ljudi bolj škodljivo: izpušni plini, kurjenje drv, ali kajenje? V Ultrazvoku odgovarja fizik dr. Griša Močnik. Sogovornik tokratne oddaje je s sodelavci in sodelavkami Centra za raziskave atmosfere Univerze v Novi Gorici v sodelovanju s kolegicami in kolegi iz tujine dokazal, da se škoda v pljučih, ki jo povzročijo trdni delci v vdihanem zraku, razlikuje glede na vir onesnaževanja. Izmerili so, kakšen je tako imenovani oksidativni potencial trdnih delcev PM10 in PM2,5. Z njim lahko prikažemo vpliv trdih delcev na zdravje ljudi. Rezultate odmevne študije so pred tednom dni (22. 10. 2025) objavili v znanstveni reviji Nature, prof. dr. Griša Močnik pa jo bo predstavil v oddaji Ultrazvok. Mednarodne analize in primerjave sicer kažejo, da je zrak v Sloveniji med bolj onesnaženimi v Evropi. Zelo negativno izstopa zlasti Ljubljana. Deskle v občini Kanal ob Soči, Sarajevo, Chamonix v Franciji pa so trije kraji od triinštiridesetih, ki po najslabši kakovosti zraka izstopajo v prelomni študiji. Originalni članek v reviji Nature TUKAJ

Zdaj je tudi uradno potrjeno, da je bila policijska racija pri muzeju Peršman nezakonita in nesorazmerna. Kaj to pomeni? Bo kdo odgovarjal? V Šentjakobu v Rožu si ogledamo farso Čudežna dežela, novo predstavo teatra Trotamora, ki opozarja na nevarnosti ideologij o večvrednosti. Gostimo tržaško rojakinjo Petro Grassi, eno najuspešnejših dirigentk v evropskem zborovskem prostoru, ponosno, da jo je Slovenija prepoznala za svojo dirigentko, čeprav ne živi v matici. S porabskim Slovencem Martinom Ropošom, ki je vrsto let vodil Državno slovensko samoupravo, pa obujamo spomine na začetke njegovega političnega delovanja in doseženo. V Šentjakobu v Rožu si ogledamo farso Čudežna dežela, novo predstavo teatra Trotamora, ki opozarja na nevarnosti ideologij in prepričanj o večvrednosti. Gostimo tržaško rojakinjo Petro Grassi, eno najuspešnejših dirigentk v evropskem zborovskem prostoru, ponosno, da jo je Slovenija prepoznala za svojo dirigentko, čeprav ne živi v matici. S porabskim Slovencem Martinom Ropošom, ki je vrsto let vodil Državno slovensko samoupravo, pa obujamo spomine na začetke njegovega političnega delovanja in doseženo.   Foto (Mateja Železnikar): Predstava Čudežna dežela/Wunderland spodbudi k razmileku, kakšen svet sooblikujemo

Piše Meta Kušar, bere Mateja Perpar. V zadnjem času različna gibanja apelirajo, da je treba dejstva ponotranjiti. Imeti podatke, ni dovolj. Politika, ki ne implementira demokratičnih vrednot, je vredna še manj. Za dobro življenje moramo uresničevati Ustavo RS, zakone, dogovore – politiki in državljani. O tem v zborniku Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program razmišlja 74 različnih strokovnjakov, komplementarnih levemu delu politike. Levi del nam je vladal 24 let, desna sredina 9 let, kljub temu je mnogi niso uzavestili kot legitimno. Tokrat ni možnosti, da bi se poglabljali v vzroke duševne zanemarjenosti Slovencev, ki nas duši kot masivna banalnost na vseh področjih. V veliki meri jo zaradi nepoznavanja preteklosti, in trganja vezi z njo, povzroča izkoreninjenost ljudi. Neobčutljivi smo za bistvene stvari. Strokovnjaki so napisali, kar opažajo v naših družbenih sistemih in podsistemih. Slovenija, ki je bila ob osamosvojitvi vesela, rdečelična nevesta, se spreminja v nesamozavestno, anoreksično tridesetletnico. In s tokom, ki ga je ubrala, ne more biti zadovoljen prav nihče, ki je vsaj malo resnicoljuben. Zbornik je opozorilo vsem državljanom, saj smo vsi prišli v tisto stanje n u j e, na katero je treba dejavno odgovoriti, če ne želimo izgubiti svoje države, ki ni samoumevna. Veliko gre narobe in krute realnosti si ne smemo prikrivati, če naj se osvobodimo in ozdravimo izkoreninjenosti. Samo svoboden človek je sposoben ustvarjati dodano vrednost. Kakor jo Zahodni Evropejec, ki je tudi veliko hudega preživel, a ga rane niso pohabile. Ivan Cankar nam je kazal nesvoboden in eksistenčno ogrožen narod, katerega pripadnik je bil. Pokazal svoje prvo osvobajanje: erotično, z zbirko Erotika. Župančič, je šel s Čašo opojnosti v isto smer. Prvoborca modernizma, nista erotiki izborila svobode za zmeraj in za vse. Pokazala sta, da je eros prva točka osvobajanja. Druga je svobodno doživljanje, tretja svobodno mišljenje in četrta svoboda govora – in še mnogo zraven imenujemo svoboda – demokracija. Zato nacija zahteva demokracijo, ko enkrat to doseže. Če je nima, bodo lucidne, svobodne posameznike skrivali pod pisker. V naši zgodovini so imeli vsak svoj pisker za onemogočanje razsvetljevanja; najprej klerikalci petsto let, kasneje komunistična partija 45 let. Zdaj pa v plamenček pihajo zavezniki kontrakulture, prepričani, da je Slovenija njihova torta. Njim pripada sladkanje. Trinajst poglavij lahko samo naštejemo: v Uvodu Peter Jambrek, Ernest Petrič, Alenka Puhar, Dimitrij Rupel, Ivan Štuhec, Žiga Turk in Tomaž Zalaznik osvetlijo naravo in namen knjige, sledijo Kontekst slovenske osamosvojitve, Vrednote liberalne demokracije in vrnitev na Zahod, Pretres iz ZDA, Prispevki v času in za čas ter Prispevki za odločilne trenutke. Sledijo poglavja: Slovenija v prelomnem času, Mednarodne zadeve in globalizacija, Kriza Evrope in Unije, Revolucija in sprava, Gospodarstvo in razvoj, Zdravstvo in socialna pravičnost, Izobraževanje in znanost, Kultura, umetnost in etika, Identiteta in civilna družba, Demokracija in ustava, Zgodovinske perspektive, nacionalni program. Sklep je Srečanje misli za odločilne trenutke. Veliko je bistvenih opažanj, kot so: Vzrok erozije razsvetljenstva je šibkost duha. Humanisti in družboslovci, ki pri nas diplomirajo, zagovarjajo izstop iz zahodnega civilizacijskega kroga. Splošna javnost je sprejela, da je slovenska pomlad zgrešen projekt, osamosvojitelji pa so domala kriminalci. Omamljeni od večnega čara socializma so pozabili, da je Slovenija startala v samostojnost s 1250-odstotno inflacijo. Dejanska vladavina prava je ključna, ker pogojuje izboljšanje življenja in blaginje. Prva stvar za narodno spravo je, da prevlada resnica. Slovenci smo neodporni na izkrivljanje zgodovinskih dejstev in izkrivljanje današnje resničnosti. Povejmo nekaj več o slovenski identiteti, ki jo je raziskoval Andrej Drapal: Ali vemo, zakaj nekateri funkcionarji nosijo droben logo I feel Slovenia, ki se je ponesrečeno prekucnil v turistično dejavnost, čeprav gre za 107 strani dolg poslovni dokument iz leta 2008 in velja še danes. To je njegovo delo. Raziskovali so osrednje poteze slovenskosti, ki se nenehno razvijajo, a v temelju ostajajo enake in bodo podlaga razvoju Slovenije tudi v prihodnje. Smo prizadevni v vsem, kar radi počnemo in tam dosegamo presežke. V športu je to prednost, pri drugih zaposlitvah si nakopljemo težave. Organski razvoj je jedrni del naše vizije. Globoko v sebi smo konservativni, zato je naše geslo Naprej z naravo. Slovenščino vidimo kot vrednoto. Igor Grdina potrjuje naše nacionalne lastnosti, opozarja na težke izgube, ki so nas doletele v letih 1941 do 1945. Od poldrugega milijona Slovencev je izgubilo življenje približno 100.000 ljudi, kar primerja z Norveško, ki je imela okoli 10.300 žrtev. A mi smo imeli pol manj prebivalcev kot Norveška. V zvezi z obdobjem 2020–2022 opaža, da je kultura postala tarča kontrakulture, in ta je zdaj ni pripravljena niti tolerirati. Opaža tudi, da so eksponenti komunističnega režima začeli obvladovati neodvisno Slovenijo in širiti jugoslovansko mentaliteto. Mračen cilj vidi v agresivnem propagiranju egalitarnosti, katere približek je mogoč edino v revščini. Premalo je vznemirjenja ob izidu tega pomembnega zbornika. Se ogroženost nacije, skupaj z maloštevilčnostjo, po stotih letih ni končala? Kljub herojem NOB in članstvu v EU! Zatrti smo v doživljanju, mišljenju in izražanju. Potrebujemo holističen pristop, skupno vizijo in uveljavljanje meritokracije, ki se lahko uresniči samo iz celotne nacije. Brez kritike do lastne partije ne bo šlo. Zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program je knjiga o pomembnih rečeh. Iztok Simoniti je pred šestimi leti, v Vodah svobode, na 200 straneh napisal priročnik za demokracijo. Take knjige zahtevajo dosti in veliko dajejo in današnjemu času so prepotrebne.

V številnih nemških mestih so že drugi konec tedna zapored potekali protesti proti izjavi kanclerja Friedricha Merza, da ima država težavo z izgledom njenih mest. Kancler je govoril o odpravljanju prejšnjih neuspehov na področju migracij in se zavzel za pospešitev izgona neželenih prišlekov. Kako mu je uspelo razburiti javnost? Ali lahko odločitve ameriškega predsednika zamajejo energetsko oskrbo v Berlinu. Potem ko so ZDA uvedle sankcije proti ruskima naftnima družbama Rosneft in Lukoil, sekundarne sankcije pa grozijo tudi vsem, ki poslujejo z njima, je pod vprašajem delovanje rafinerije v bližini Berlina, ki je v ruski lasti. Ali lahko v prestolnici ostanejo brez ogrevanja?

Računamo na ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da s pritiskom na Rusijo ustavi vojno, je po včerajšnjem obisku v Beli hiši dejal ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski. Ameriškega kolega je skušal prepričati o dobavi raket dolgega dosega tomahawk, ki bi jih Ukrajina zamenjala za svoje brezpilotnike. Tomahawkov se Rusija boji, meni Zelenski, Trump pa trdi, da bi njihova dobava utegnila močno zaostriti konflikt. Ostali poudarki oddaje: Hamas predal truplo še enega izraelskega talca. O svoji razorožitvi pa se ne želi izreči. Ideja uvedbe obveznega naborništva deli nemške vladne stranke. Slovenska namiznoteniška reprezentanca v boj za zgodovinsko uvrstitev v evropski finale.

Obrambni izdatki nikakor nočejo z jedilnika, kar pomeni, da še kako vplivajo nanj. Zato o Parlamentarni skupščini Nata, ki jo je gostila Ljubljana. Podrobnosti, tudi ustreznejša poročanja o dogodku, najdete v običajnih medijih, kot analitična avantgarda pa se spoprimimo z eno samo mislijo generalnega sekretarja. Takole je sporočil članicam in njihovim državljanom: "3,5 odstotka BDP potrebujemo, da bomo ohranili Atlantik, Arktiko, Evropo in ZDA varne." Takole je rekel – in kdo smo mi, da bi dvomili o njegovih besedah. Ali namenih, če smo že pri tem. Ampak samo zaradi informativne vloge nacionalnega medija razčistimo nekaj dilem … Da ohranimo omenjene pokrajine varne, pomeni, da jih obranimo pred sovražnikom. Sovražnik, tako generalni sekretar, ima očitno velike apetite po Atlantiku, Arktiki, Evropi in ZDA. Za varnost teh področij, območij in držav bo šel naš denar. Slovenci nismo naivni, predvsem pa ne brezglavo razsipni, da ne bi poskusili nekaj prišparati … Pod dva odstotka, kot dajemo zdaj, se zdi sprejemljivo, tako da moramo samo nekoliko oklestiti pri treh ali štirih postavkah, pa spustimo odstotke do današnje vrednosti. Šparovnost je lepa čednost in na prvi pogled se zdi, da bi najlažje prišparali pri Arktiki. Pustimo vnemar, da pri pešajočem javnem šolstvu zadnje generacije volivcev ne ločijo več natančno med Arktiko in Antarktiko – po podobni analogiji, kot se mešata Iran in Irak. In bi se verjetno Slovenija in Slovaška, če po naključju ne bi živeli v eni od obeh. Kakorkoli. Arktika se zdi zelo zelo oddaljena, ampak kot članica Nata smo zavezani braniti vse, kar brani Nato. Zdaj: morski levi, tjulnji in nekaj Eskimov se zdijo za slovenski braniteljski potencial precej abstraktna zadeva, ampak glede prihrankov se moramo vprašati, kdo je na Arktiki resnični sovražnik. Če vprašaš tam gori, koga se resnično ves čas in najbolj bojijo, ti bodo vsi odgovorili – se pravi tjulnji, polarne lisice, arktični zajci in Eskimi – da severnega medveda. Severni medved je največji plenilec na Arktiki in če Rutte misli z ohranjanjem arktične varnosti na Ruse in njihove apetite, se moti. Vsako živo bitje na daljnem severu se enega polarnega medveda boji bolj, kot se boji stotih Rusov. Če smo že pri tem … Sicer ne vemo zagotovo, ampak rajtamo, da se tudi Rusi sami bojijo polarnih medvedov. Za ohranitev Arktike varne bi se morali slovenski obrambni strokovnjaki, pa vojska, si mislimo, odpraviti na jago severnih medvedov. Kar pa se zdi problematično, ker ne zmoremo upleniti niti domačih rjavih, ki po Rakitni strašijo prebivalce; če pa jih že dobimo pred cevi, se oglasi kakšna civilna iniciativa. Se pravi, da moramo nemudoma pojasniti gospodu generalnemu sekretarju, da smo Slovenci za varovanje Arktike čisto neprimerni in da bi vsled tega prispevali le tri odstotke BDP. Svojo polovico odstotka odstopimo nekomu, ki ima z mrazom in ledom večje veselje. Dancem, recimo. Potem gremo naprej. Tu so Američani. Se pravi, da se moramo s tremi odstotki potruditi, da bodo ostali varni tudi Američani. V tej državi je situacija še bolj zapletena, kot je to na skrajnem severu. Kot vemo, so največji sovražniki Američanov in njihove varnosti Američani sami. Američani imajo s pobijanjem Američanov veliko veselje in letne številke mrtvih gredo v tisoče. Slovenci pa, kot veleva dobra vzgoja, se v prepire drugih ne vtikamo radi. Vsaj ne z odstotki. Pa še nekaj je. Z Melanijo, ki je kljub posavski provenienci mentalno očitno najbolj stabilen del družine Trump, za varnost Amerike naredimo več kot nekatere druge članice Nata. Tako nam lahko na račun Amerike Rutte ponovno zmanjša prispevek za pol odstotka. In smo že na 2,5. Atlantik bomo branili z vsemi silami. Slovenci radi hodimo na morje. Država bo prispevala vsa plovila, ki so ji na razpolago. Policija policijski čoln, vojska vojaško ladjo, Narodni muzej pa koliščarski deblak. Namesto po jadranskih obalah se bomo razmestili po atlantskih in namesto "Večeras je naša fešta" prepevali "Jutri gremo v napad!" Vse ostalo bo ostalo enako. Tako pridemo do Evrope in njene varnosti. Ki jo je treba ohraniti z vsem, kar imamo. Parlamentarna skupščina Nata je bila v Ljubljani o tem jasna. Evropo bomo branili z orožjem in z obrambnimi izdatki. O tem ni dvoma. Kot kaže, jo branimo in jo bomo branili pred Rusi. Nekoliko manj je jasno, kako jo bomo obranili pred domačimi norci. Oziroma, če citiramo slavnega Rusa: "Glave nas bodo stali bedaki v lastnih vrstah."

Ljudje se radi smejemo, a težko razumemo, zakaj so klovni pogosto žalostni. Kdo ve, če ga bomo v oddaji Midva, ki se pod okriljem oddaje Odprto za srečanja z oktobrom vrača s tretjim nizom, našli ta odgovor. A morda ga bomo zaslutili skozi pogovor z našima prvima gostoma. To sta "brata v humorju", zamejca - satirika in humorista Boris Kobal in Boris Devetak. Oba poznamo s tv ekranov, odrov, radia. Boris Kobal je znan tudi po aferi "plagiat", ki ga je osamila, a prijatelj Boris Devetak ga ni zapustil. Zdaj skupaj nastopata s predstavo Pandemenca in še vedno se njunemu humorju iz srca nasmejemo. V goste ju je povabila Nataša Benčič.

S skrajnega zahoda evropske celine prihaja novi sogovornik oddaje Drugi pogled, to je Portugalec Andre Romao. Zdaj je že tri leta prebivalec Krškega, razlog za to je zelo tipičen za našo oddajo, in sicer ljubezen. Portugalec je Andreji Gradišar povedal, da se je v Sloveniji, lotil marsikaterih opravil, ki se jih v domovini prej nikoli ni, kot je denimo vrtnarjenje. Več pa bo povedal v naslednjih minutah, ko izvemo tudi, kakšen je po njegovo »pravi Slovenec« in kako daleč je sam, kar se tega opisa tiče.

Rick Kiker je upokojenec iz Massachusettsa, ki je svoj novi dom našel v Sloveniji. Prvič je k nam prišel kot študent na izmenjavi leta 1977, kjer je spoznal svojo prvo ženo, Slovenko. Po letih življenja med ZDA in Slovenijo se je zaradi družine in ljubezni dokončno preselil v Rogaško Slatino. Rad pove, da je Slovenija po njegovem mnenju najlepši kraj na svetu.Čeprav se pri nas včasih še vedno počuti kot tujec, pravi, da je v srcu postal častni Slovenec – od copat in nedeljskih juh do občudovanja besede "priden". In kaj meni o Sloveniji in Slovencih? Pravi, da bi v eni stvari morali biti bolj podobni Američanom – v ponosu na svojo državo.

V župnijski cerkvi Povišanja svetega križa v Črenšovcih je bil 14. septembra posvečen novi murskosoboški škof Janez Kozinc. Med raziskovalnim delom je začutil, da ga Bog kliče drugam, zato je leta 2006 vstopil v mariborsko bogoslovno semenišče. Tri leta pozneje je bil posvečen v diakona, leta 2010 pa v duhovnika. Zdaj je ponovno na poti – škofovski poti. Kako je doživel prehod od kemijskih formul v semenišče? Kaj bo eden večjih izzivov v Škofiji Murska Sobota?

Ameriški predsednik Donald Trump je včeraj gostil izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, ki je Belo hišo obiskal že četrtič letos. Podprla sta Trumpov mirovni predlog za Bližnji vzhod in Gazo v 21-ih točkah. Kot je dejal Trump, je sklenitev mirovnega sporazuma zelo blizu, čeprav Hamas še ni privolil v pogoje. v oddaji tudi o tem: - Ob vse hujši krizi v avtomobilski industriji nemška vlada išče rešitve za izhod iz gospodarske stagnacije. -Odbora za obrambo se bo seznanil z ustanovitvijo obrambne družbe Dovos - Prevajalci, tolmači in lektorji pozivajo h kritični rabi umetne inteligence pri prevajanju

Vlada uvaja obvezno božičnico za vse zaposlene. Veljala bo tako za javni kot zasebni sektor, omenja pa se tudi božičnica za upokojence. Božičnica – znesek še ni dokončno določen - bi bila razbremenjena tako dohodnine kot socialnih prispevkov. Zdaj so na vrsti pogajanja s socialnimi partnerji.

Zdaj zgodovino diabetesa piše tudi semaglutid, ki svetovno prepoznavnost gradi zlasti kot zdravilo za debelost.Kako bi lahko obvladali ali celo pozdravili sladkorno bolezen? S tem vprašanjem se ukvarjajo številni strokovnjaki in znanstveniki po svetu. Med njimi je tudi prof. dr. Andraž Stožer z Inštituta za fiziologijo Medicinske fakultete v Mariboru. Zdravnik, predavatelj in raziskovalec optimistično pravi, da je sladkorna bolezen obvladljiva ali celo ozdravljiva. Z raziskovalno skupino, ki jo vodi, se pridružuje tistim strokovnjakom, ki želijo diabetes ustaviti že v trebušni slinavki. Kako dr. Stožer vidi razvoj zdravil za sladkorno bolezen; od inzulina do učinkovitega in popularnega semaglutida? Odgovor v Ultrazvoku. V Sloveniji je zelo debelih že 400.000 prebivalcev TUKAJ Kako je zdravilo za sladkorno povzročilo revolucijo pri zdravljenju debelosti TUKAJ Omejeno postenje TUKAJ      

Življenje Milene Vrenčur je bilo desetletja tesno povezano s šolo. Zdaj upokojena profesorica zgodovine je bila veliko let tudi ravnateljica Srednje šole Josipa Jurčiča v Ivančni Gorici. Tudi zdaj, v tretjem življenjskem obdobju, ostaja dejavna v kraju oziroma občini Ivančna Gorica in s številnimi zamislimi in dejavnostmi skrbi za boljše sožitje ljudi različnih generacij.

Sinoči so na prireditvi v ljubljanskem Cankarjevem domu razglasili prejemnico Rožančeve nagrade, to je Urša Zabukovec za knjigo esejev La Routine: Dostojevski in transhumanizem..V Mariboru se nocoj uradno začenja 14. mednarodni festival dokumentarnega filma Dokudoc. Enaindvajset filmov bo na ogled v treh kategorijah – Zdaj, Multikulti in Retro. V kulturnem domu Postojna se je danes dopoldne začelo 63. Linhartovo srečanje – Festival gledaliških skupin Slovenije. Poleg sedmih žanrsko zelo različnih predstav, ki so se uvrstile v finale in se bodo potegovale za nagrade v tekmovalnem programu, organizator napoveduje tudi zanimiv spremljevalni program.

V Turkmenistanu si pripovedujejo pravljice o drobnemdečku, tako majhnem, da ga je samo za pol uhlja. Zato mu je tudi ime Pol-uhec. To je majhen, spreten deček, vedno pripravljen pomagati. Zdaj je na vrsti druga pravljica.Vir: Zlata ptica, Jarti Guloke: Najlepše turkmenske pravljice, prevedel Cvetko Zagorski, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1960, bere Nataša Holy

Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Druga pesniška zbirka glasbenice in pesnice Lare Božak kap lje kap lje je ena izmed vznemirljivejših pesniških zbirk zadnjega časa, saj veliko odprtih problematik in jezikovnih preigravanj kaže na zrelost in modrost. Že pesničin prvenec Z luknjami v prepihu je bil predlani nominiran za najboljši prvenec in bil uvrščen na festival Pranger. Zdaj je avtorica še poglobila misel in dodelala možnosti izražanja pesniškega jezika. Ta gre v drobne detajle, kot je na primer lomljenje besed in s tem kazanje na možnosti večpomenskosti in hkrati zaustavitve med branjem posamičnih zlogov. Kot da bi ponekod potrebovali premor. Zaustavitve so skorajda nujne, saj pesmi obravnavajo, razčlenjujejo in izpovedujejo večplastno bolečino. Ta sega v rodbinsko preteklost, ki jo subjektka želi ozavestiti in priznati. Fizično nasilje je primerjano z vijolično barvo in se kot motiv smiselno pojavlja. V skladu s tem je tudi občutje zbirke prepleteno z zamolkom. Kot da bi ves čas nekaj čakalo, kaj vse še lahko pride. In res, prihajajo strahovi, kancerogena bolezen, notranji boji. S celjenjem generacijskih ran se ukvarja kar nekaj pesniških zbirk, zbirka kap lje kap lje pa nakazuje tudi možnost drugačnih in novih začetkov. Oziroma jih je mogoče vsaj slutiti. Kajti vse se ves čas pretaka: »neprekinjenega kroga« ni mogoče kar tako prekiniti. Lakota, trpljenje, udarci se vračajo kot spominske usedline. Kot pove že naslov ima pomembno vlogo pri tem simbol vode. Jezikovno prepletanje se razrašča v razkrivanje preteklosti in zaznavanje sedanjosti. Vse to je zelo natančno. Ko subjektka zre v preteklost, je vreden vsak spomin na babičino pripovedovanje, in ko se sooča s hipnostjo, je pomemben vsaj gib in dregljaj. Vse pa se spleta v življenje, ki ga pesnica nosi kot Atlas ali Kariatida. Prepričljivi so zamiki verzov in tudi posamične likovne pesmi, s katerimi pesnica ponazarja rakavo bolezen. Slutiti, je mogoče, kako dejanja puščajo posledice v naslednjih generacijah, ki se kažejo kot psihična ali telesna bolečina. Vedno ostaja in prehaja iz roda v rod. Spet imata pomembno vlogo element vode in tudi kri, ki vse zapisujeta in se pretakata: »ne ločujem več / med modricami / na beli strani podlakti // povsem so se / pomešale / kot vzroki in posledice / kot se prepletajo rane / domnevno primarne s temi / ki ves čas / in polagoma sledijo«. Torej, vse teče in pušča sledi, ne samo metaforično, temveč tudi dejansko: so razjede, erozija, ki se vedno bolj poglablja. Razkrivanje ne prizanaša. Če so drugi lahko nekako zagovarjali doživljeno trpljenje, ga je zdaj treba priznati in ozavestiti. Seganje v spomin babičinega pripovedovanja in očetovih opravičevanj, razmišljanje o rabi besed, tehtanje preteklosti so osnovni deli, ki jih avtorica nadgrajuje skozi vso zbirko. Pesmi je mogoče razumeti in čutiti – to je boleče, a nujno za pretres predolgo zamolčanih osebnih zgodb žensk. Lara Božak je prepričljivo združila sedanjost in preteklost, ki se ves čas prepletata. Hipna sedanjost ima nenaslovljene pesmi. Preteklost je ukoreninjena in pesmi so naslovljene. Ni pa ju mogoče ločiti, kot se ni mogoče ločiti od slabih vzorcev. Dati je treba prostor vsaki misli, jo razpreti in predihati na novo. Skratka zbirka kap lje kap lje sidra pomembno sporočilo, kako si vsi delčki tlakujejo svojo pot v prihodnost. Na žalost predvsem slabi, čeprav bi se radi spominjali le dobrih.

Pod geslom Zdaj ali nikoli bo v Mariboru med 11. in 21. septembrom potekal Festival Maribor. Ponudba koncertov bo vse od tradicionalnih mojstrovin do sodobnih interpretacij in izzivov pa tja do »Vštekanih, odštekanih«. Festival ustvarjalne glasbe in improvizacije Brda Contemporary Music Festival se med 11. in 13. septembrom že petnajstič vrača v Medano. Festival, na katerem se glasba srečuje tudi z drugimi umetniškimi zvrstmi, ustvarja stičišče italijansko-slovenske in mednarodne scene z udeležbo mladih glasbenikov in gostovanji mednarodno uveljavljenih glasbenikov in glasbenic.

Izpostavljamo odprtje Festivala Maribor, ki letos poteka pod geslom Zdaj ali nikoli. Njegov umetniški vodja, klarinetist Mate Bekavac, je program usmeril v raziskovanje časa, na sporedu pa bo štirinajst koncertov. V Medani se začenja petnajsti festival sodobne glasbe – Brda Contemporary Music Festival. Programsko ga snuje tolkalec in mojster improvizirane in sodobne jazzovske glasbe, Zlatko Kaučič. Literarni kritik, dramaturg in politik Aleksander Zorn je izdal novo delo. V svoji »intelektualni avtobiografiji« z naslovom Neumno kakor kakšno dejstvo se sprehodi skozi vse glavne postojanke svojega življenja.

»Iskreno povem, da me je na začetku naziv influencer malo motil. Zdaj pa sem nanj ponosen,« pravi znani zdravnik in vplivnež David Zupančič. Infektolog iz Kliničnega centra v Ljubljani ima na družbenem omrežju Instagram več kot 40.000 sledilcev oziroma – v jeziku družbenih omrežij – foloverjev. Stavi na oseben pristop, saj pravi, da mora vplivnež v vsako svojo objavo dati nekaj sebe.Danes veliko ljudi išče podatke, nasvete in pojasnila o zdravju in boleznih tudi – ali predvsem – na svetovnem spletu. Če nekateri še vedno najraje googlajo, pa drugi že raje uporabljajo ChatGPT. Raziskovalci pa so zaznali še en trend, ki je tako rekoč eksplodiral med pandemijo covida. Zelo je naraslo število tako imenovanih zdravstvenih vplivnežev oziroma zdravstvenih influencerjev. Eksplodiralo pa je tudi število njihovih sledilcev – ljudi, ki informacije o zdravju in boleznih iščejo pri vplivnežih na družbenih omrežjih. Strokovnjaki opozarjajo, da ima ta trend lahko tako pozitivne kot tudi negativne plati. Več v oddaji Intelekta. Sodelujejo: Raziskovalka in pedagoginja prof. dr. Tanja Kamin (Fakulteta za družbene vede v Ljubljani), filozof in esejist prof. dr. Tomaž Grušovnik (Pedagoška fakulteta v Kopru) in zdravnik vplivnež David Zupančič (@david.zupancic).

Epsteinov dosje. Zakaj zlasti seznam klientov spolnega prestopnika odpira do zdaj najširšo fronto nasprotovanja predsednika Trumpa, fronto, ki deli celo Republikansko stranko samo? Očitno je, da podpora predsedniku Trumpu, od začetka mandata vztrajno pada. Zdaj naj bi njegovo politiko podpiralo le še 41 odstotkov vprašanih Američanov. Kaj to pomeni?

Član mednarodne žirije Festivala kratkega filma FeKK, soavtor oddaje Temna Zvezda na Radiu Študent, redno objavlja besedila za reviji KINO in Ekran, je dvakratni prejemnik nagrade Nike Bohinc za kritiško in teoretsko pisanje. Zdaj je na magistrskem študiju v Amsterdamu, kjer raziskuje eksperimentalni film in njegove povezave s sodobnimi teoretskimi in tehnološkimi paradigmami.

Je boj z inflacijo na območju Evra dobljen? Kako potekata procesa digitalnega evra in integracije plačilnih sistemov? Ali dejstvo, da je Slovenija že deveti mesec zapored brez guvernerja s polnimi pooblastili kakorkoli vpliva na slovenski položaj v Evropski centralni banki? To je le nekaj vprašanj, ki smo jih ob robu Blejskega strateškega foruma zastavili estonskemu guvernerju Madisu Mullerju. Z njim se je pogovarjala Urška Subotič Jereb

Tranzit v času obnove vipavske hitre ceste še naprej buri duhove, je pa današnji sestanek pristojnih z avtoprevozniki potekal v spravljivejših tonih. Zaradi gneče na Fernetičih so prsti uperjeni predvsem na italijansko stran, kot mogoči rešitvi se omenjata predčasno izločanje vozil in ureditev dvosmernega prometa po zoženih pasovih. Pomisleki so predvsem glede varnosti, voznikom tovornih vozil pa svetujejo druge poti, tudi čez Avstrijo. Drugi poudarki oddaje: - Incident na Agri dodatno ohladil odnose med kmetijsko zbornico in pristojnim ministrstvom - Evropska unija obsodila napade na svoje prostore v Kijevu, voditelji spet dvomijo o ruski pripravljenosti na mir - Kranj drevi odpira festival Foto Fest v čast domačemu pionirju fotografije Janezu Puharju

"Poletje je skoraj prekratko za vse terensko delo, ki se začne maja in konča konec septembra," svoje delovno poletje na kratko opiše mag. Tanja Menegalija z Oddelka za varstvo narave v Javnem zavodu Triglavski narodni park. Z gorami in narodnim parkom je povezana že od otroških let in tedanjega prvega vzpona na Triglav, zato ni nenavadno, da jo je tja vleklo tudi po študiju, ko je bila pripravljena poprijeti za vsakršno delo. Zdaj so njeno delo projekti, povezani z varstvom narave v Triglavskem narodnem parku, zadnja leta pa se največ ukvarja s travniki in projektom Life for Seeds. V tokratnem podkastu V imenu narave o obnovi vrstno bogatih travnikov, sodelovanju s kmeti, košnji in letošnjem poletju, o primeru dobre prakse na množično obiskani Slemenovi špici, pa tudi o še vedno neobljudenih vrhovih parka, kjer prej srečaš gamsa kot človeka.

Pesnica Miljana Cunta se je s svojo četrto pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo (objavljeno pri Slovenski matici) ponovno predstavila kot odlična pesnica, v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je pa se predstavlja kot občutena razlagalka poezije in pesniške izkušnje. Njun pogovor je bil najprej objavljen na Programu Ars 28.12.2023.

Neodvisni dokumentarni fotograf iz Čila je dolga leta delal za New York Times. Prejel je štiri prestižne nagrade World Press Photo, bil je tudi fotograf leta v Latinski Ameriki. Pri svojem delu je Tomas Munita doživel marsikaj. Bil je tudi v Afganistanu, Pakistanu, Siriji. V Bangladešu je spremljal na stotisoče pregnanih pripadnikov muslimanske manjšine Rohinga, ki so se leta 2017 tja zatekli iz Mjanmara. Zdaj se posveča posledicam, ki jih imajo ribogojnice lososov za ekosisteme v čilskem delu Patagonije.

Predsednik slovenske vlade je na dan četrte zmage Tadeja Pogačarja organizatorjem slovitega Toura izročil pismo o nameri organizacije velikega starta dirke po Franciji, tako imenovanega »grand departa«. Finančni okvir projekta, ki vključuje organizacijo treh etap, promocijske in logistične stroške ter stroške varnosti in infrastrukture, je od 10 do 12 milijonov evrov. Zakaj sploh tak projekt, kateri so največji izzivi, kako na organizacijo gledajo kolesarski delavci, kako politika, kako ekonomisti in koliko možnosti imamo, da leta 2029 res pozdravimo karavano dirke vseh dirk v Sloveniji.

Velibor Čolić, bosanski pisatelj, novinar in glasbeni kritik, ki že leta dolgo piše izključno v francoščini, je v Francijo prebegnil ob izbruhu vojne na Balkanu. Zdaj je eden najbolj prepoznavnih frankofonih avtorjev; njegova dela izdaja prestižna založba Gallimard. Pri nas ga zelo dobro poznamo po romanih Sarajevski omnibus, Priročnik za izgnance, Knjiga odhodov, prav zdaj je pri založbi Goga izšel roman Vojna in dež. Prevedla ga je Ana Barič Moder, tako kot vse druge Čolićeve romane. Avtor je leta 2018 obiskal Slovenijo in takrat ga je pred mikrofon povabila Nina Gostiša. Sam Čolić pravi, da je ob prihodu v Francijo poznal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre in je preživel samo zaradi francoščine, ki se je je naučil. Dovoli si pisati le o svojem eksilu in samega sebe imenuje mož z naglasom.

Zdravo. Tokrat se posvetimo izobraževanju. Ker je klitoris primarni vir orgazma za veliko večino žensk in ker tega ne ve 40-60 % moške populacije, možje, fantje, moški, dedci in kar je še teh imen, preberite zapiske. Vsaj 60-40 % tistih, ki menite, da je penetracija najlažja pot do njenega orgazma. V epizodi skočimo v tuš kabino (saj veste katero), pomežiknemo nesmrtnim bogovom, se spomnimo na prodajalca motornih kosilnic, basistov iz Han Dold Cityja in ugotovimo, da bi namesto katoliškega molka potrebovali več spolne vzgoje. Če imate občutek, da svet drvi v neznano smer - nič hudega. Ko pride trelovnik (dvelovnik z dodadnim dnem) bomo vsi uživali v šlafroku ali brez njega.

Angleški zgodovinar in publicist Timothy Garton Ash v najnovejši knjigi Domovina Evropa, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu pri Mladinski knjigi, piše med drugim o peklu bratomorne vojne v državah nekdanje Jugoslavije, ki mu je bil priča tudi sam. Objavljamo odlomek iz poglavja Spet genocid, ki se začenja z obiskom hrvaške Krajine, v njem pa piše tudi o Kosovu in genocidu v Srebrenici. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, ton in montaža Miha Klemenčič. Foto: Pokopališče Potočari blizu Srebrenice Michael Büker https://en.wikipedia.org/wiki/Srebrenica_massacre

V tokratni epizodi z Andražem Grahkom odgovarjamo na dileme vlagateljev, ki se pojavljajo v trenutnem okolju, ko na eni strani padajo rekordi in na drugi pretijo nevarnosti. Epizoda je objavljena tudi na Youtube V tokratni epizodi boste slišali: 00:00 Uvod v podcast in bootcamp 02:17 Strategije vlaganja v času rekordov 07:11 Psihologija vlagateljev in FOMO 17:42 Trendi in likvidnost na trgih 24:42 Pričakovanja glede donosnosti bank 25:51 Investicije in pretekli donosi 26:48 Napovedi donosnosti v prihodnosti 28:40 Scenariji donosnosti in dolgoročne strategije 30:31 Dramatičnost borznih napovedi 35:50 Trumpove tarife in njihov vpliv 38:59 Strukturiranje portfelja za kratkoročne naložbe 43:13 Strategije investiranja in rebalansiranje portfelja 45:43 Dolgoročne naložbe in struktura portfelja 48:32 Bitcoin in kriptovalute v portfelju 50:50 Tokenizacija in prihodnost naložb 54:11 Finančna stabilnost in vpliv Kitajske 56:45 Tveganja MONEY-HOW FRIENDS Podprite Money-How preko članstva na Youtube članstvo Investicijski bootcamp za mlade (od 17 do 21 leta) Darilo z dodano vrednostjo ob koncu šolanja in ob vstopu v polnoletnost Spoznali bodo tudi 18.-letnega Marka, ki bo razkril, kako je sestavljen njegov portfelj. Število mest je omejeno. Datum: 21. avgusta v živo Več informacij na money-how.si Boot Camp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Delavnica je neodvisno pripravljena, kar je redkost v današnjem času :) Lokacija: Ekonomska fakulteta Datum: 18. september Čas: 17:00–20:30 Pridruži se skupnosti Discord Money-How Obišči spletno stran Money-How Imaš vprašanje? Piši mi na marja@money-how.si

Na Novi Zelandiji je pristal z zadnjim letalom pred zaprtjem države zaradi koronavirusa. Morda ne čisto zadnjim, vsekakor pa je bil njegov let med zadnjimi. Ko so bili še v zraku, so namreč uradno omejili vstop v državo. Urh Vodopivec je bil na tistem letu pred petimi leti eden redkih tujcev. Večinoma so se namreč domačini vračali domov. Po neobičajni proceduralni dobrodošlici si je sčasoma našel delo kot obiralec kivijev. Pozneje si je še nekajkrat podaljšal bivanje, se zaposlil v izposojevalnici avtomobilov, zdaj pa je tik pred tem, da pridobi stalno prebivališče in tudi s tem povezane pravice. Domov se mu še ne mudi.Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Motor rasti na delniških trgih so AI-delnice, kot so Nvidia, Meta, Palantir ... koliko je prostora še za rast? V zadnjem času so precej pridobile tudi kripto delnice, kot so Robinhood, Coinbase, Circle in drugi. Robinhood, ki je nedavno prevzel tudi Bitstamp, pripravlja tokanizacijo delnic za evropske vlagatelje. Ne le ameriški, pač pa tudi evropski indeksi na rekordnih. Do kam se lahko povzpnejo tečaji? Pred mikrofonom: Aleš Grbić, upravljavec premoženja Sava Infond Epizoda je objavljena tudi na Youtube V epizodi boste slišali: 00:00 Uvod 08:21 Rekordi in negotovosti 11:20 Investicijske strategije in dolgoročno varčevanje 14:37 Vroče delnice in špekulacije 17:29 FOMO 20:25 Tehnološki velikani in njihove strategije 23:30 AI in vpliv na trge 26:30 Palantir Amazon, Nvidia, Apple, Meta 29:25 Investicije za dolgoročno rast 40:22 Trg in korekcije 41:48 Evropski trg in donosnosti 44:03 Obrambni sektor in investicije 46:06 Diverzifikacija naložb 47:53 Kripto in novi produkti 51:27 Stabilni kovanci in zakonodaja 54:23 MicroStrategy in Bitcoin 01:02:07 Pričakovanja Investicijski bootcamp za mlade (od 17 do 21 leta) Darilo z dodano vrednostjo ob koncu šolanja in ob vstopu v polnoletnost Spoznali bodo tudi 18.-letnega Marka, ki bo razkril, kako je sestavljen njegov portfelj. Število mest je omejeno. Datum: 21. avgusta v živo Več informacij www.money-how.si Boot Camp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Delavnica je neodvisno pripravljena, kar je redkost v današnjem času :) Lokacija: Ekonomska fakulteta Datum: 18. september Čas: 17:00–20:30 Podprite Money-How preko članstva na Youtube članstvo Več na www.money-how.si Imaš vprašanje? Piši mi na marja@money-how.si

Spojené státy bombardovaly v noci na neděli Írán. Útok provedený spolu s izraelským letectvem podle Pentagonu směřoval na tři zařízení obohacující uran. Co přinese návrat amerického odstrašení? Může Trump donutit Írán k míru hrozbou dalších leteckých útoků? A do jaké situace se kvůli útokům dostává Amerika? „Amerika byla možná donucena Izraelem zahrát karty, které má,“ říká v pořadu Jak to vidí... amerikanista Jiří Pondělíček, komentátor deníku Fórum 24.Všechny díly podcastu Jak to vidí... můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Začetek poletja bo vroč, ker se bodo morala plemena Evrope, z njimi pa tudi Slovani pod Alpami odločiti, kaj storiti glede oboroževanja. Zaveze in pa čezatlantski diktati so jasni; izdatke za oboroževanje je treba dvigniti, ker so grožnje miru, stabilnosti in blaginji vseprisotne in stalne. V Sloveniji smo obljubljali dvig izdatkov zadnjih nekaj desetletij, ampak ker se naš odstotek v kumulativi Natovih bilijard pozna bolj malo, so nas pustili pri miru. Zdaj pa je Putin odnesel šalo in naši odstotki gredo najprej proti obljubljenima dvema, nato pa še višje, višje in višje.Levica se je ostro uprla načrtovanemu povečanju izdatkov za obrambo. Kar je povzročilo pričakovano krizo; desnica si mane roke, da bo koalicija razpadla zaradi pušk, levica pa se je razcepila na Levico in Kordiša. Poslanec Vatovec je, ob pomislekih levice, ki bi lahko pripeljali celo do referenduma, najmanj pa do javne razprave, modro pripomnil, da bi bilo »bolje vlagati v ljudi, kot v orožje«. Ampak saj prav v tem je kleč in v nadaljevanju bomo popravili ali vsaj dopolnili poslanca Vatovca. Ko vlagamo v orožje, vlagamo v ljudi. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Recimo; naboji oziroma vsa municija so kupljeni z namenom, da jih vložiš v ljudi. Ljudi pri tem malo zaboli, nekateri posledično celo umrejo, ampak to ne spremeni dejstva, da je orožje namenjeno ljudem, bolj kot je to javno zdravstvo, dolgotrajna oskrba in šolstvo. Orožje kupujemo izključno za ljudi in toliko bi pri Levici že lahko vedeli. Seveda za ljudi, ki so ali pa bodo naši sovražniki; ki so danes naši sosedje, morebiti ga kupujemo za migrante, ali pa za drugače misleče Slovence, ampak kupujemo ga za ljudi. Za ljudi na drugi strani, za ljudi, pred katerimi se bomo pravično branili in s tem branili Slovenijo, tisočletna ognjišča in tralala in hopsasa, ampak naše nove bleščeče puške bodo namenjene ljudem. Malo je problematično, da kljub njihovim Vatovcem tudi naši sovražniki kupujejo orožje za ljudi, se pravi za nas.  Torej je po logiki oboroževalcev in obramboslovcev in vojakov vseh sort edina rešitev, da si mi nakupimo več orožja od sovražnika. Zato gremo na dva odstotka BDP, čez čas na tri, čez čas na pet in nekoč bomo za orožje dajali sto odstotkov BDP in takrat bomo, za to ni treba biti preveč pameten, zaprepaščeno ugotovili, da ti niti 100 odstotkov BDP-ja za obrambo ne nudi absolutne varnosti. Ali daš za obrambo vse odstotke, ali pa nobenega; ljudje bodo umirali. Jasno, takšno razmišljanje uniformiranci in njih apologeti kmalu razglasijo za naivni pacifizem, lasten srednješolcem in tistim, ki uživajo konopljino zel. Ampak dejansko ni pacifizma, oziroma mirovništva nihče – razen mirovniškega gibanja tik pred zoro slovenske osamosvojitve – v praksi nikoli preizkusil. To poskuša zdaj doseči Levica s široko javno razpravo – ki se bo izjalovila, ker javne razprave niso nikoli široke, ali pa s posvetovalnim referendumom. Ki se bo pa tudi izjalovil, ker so slovenski referendumi molilni mlinčki, ne pa instrument demokratičnega dialoga. Danes, ko mediji tekmujemo v kataklizmičnih prerokbah, ko diktatorji uspevajo bolje kot jesenske gobe, ko so ljudje bolj poneumljeni kot kadarkoli v zgodovini, se je boriti proti oboroževanju naivno. Zato seveda Levici ne bo uspelo in gre pri pozivu o zamrznitvi obrambnih sredstev samo za politično manifestacijo načelnosti, ki pa na koncu ne bo ustavila drvenja odstotkov navzgor. Je pa zrnce razuma v poslančevi misli, da je treba vlagati v ljudi, namesto v oborožitev. Toda vlagati kaj? Edino, česar se lahko domislimo, je, da bi vlagali v človekovo zavest; se pravi, da razprava o oboroževanju z ministrstev, kjer imajo radi smodnik, preide v ministrstvo za šolstvo in kulturo. Če bi nam uspelo predrugačiti zavest ljudi, da ob namišljeni ali dejanski ogroženosti orožje ni prva misel in reakcija, in če bi se takšne akcije lotili še kje po svetu, bi nam morebiti uspel civilizacijski preboj. Da pa ne gre za naivno in brezpredmetno sanjarjenje, dokazujejo nekatere države na svetu, ki so se vojski in s tem odstotku BDP-ja odrekle, ali pa tiste, ki sicer namenjajo sredstva za obrambo, niso pa bile v zadnjih desetletjih, ali celo stoletju zapletene v noben vojaški konflikt. Jih je malo, ampak nekje je treba začeti.

Ko se v že tako ali tako prepirljivem narodu začnejo prepirati pop zvezde, je čas, da izostri uho tudi analitična oddaja, kot je naša. Kajti ustvarjalci, umetniki in kreativci naj bi s svojo duhovno rastjo ob ukvarjanju z lepim presegli nizkotnost prepira, ki je rezervirana za politike in običajneže. Ker pa so se v zadnjem tednu spoprijeli Nika, Aleš in Marjetka, ki skupaj predstavljajo velik odstotek slovenskega popa, se bomo v prepir zakopali tudi mi. Najprej in na začetku; s slovenskim popom se nam na srečo ni treba vsakodnevno ukvarjati. Z njim se morajo ukvarjati glasbeni uredniki, ki pa zaradi tega dobijo dodatek k plači in imajo beneficiran delovni staž. Ob zadnjih prepirih na slovenski pop sceni pa je bil na svet RTV podan predlog, da bi lahko bili glasbeni uredniki, vsaj v službi, tudi oboroženi. Toliko prahu, strasti in natolcevanj se je namreč pojavilo v javnem prostoru, ko sta Aleš in Marjetka Vovk zahtevala umik videospotov Nike Zorjan s pretočne platforme, češ da sta avtorja glasbe in besedil. Skratka, spor se je vrtel okoli pogodb in avtorskih pravic. Ker pa so mediji dandanašnje šlampasti, so se samo naslajali nad prepirom, nihče pa se ni poglobil v materijo samo. Vse do danes, ko je na sporedu vaša priljubljena obrekovalska oddaja. Ker ste melodijam in kontrapunktu slovenskega popa izpostavljeni vsakodnevno, se danes posvetimo le besedilni komponenti, ki se skriva v jabolku spora. Torej, okoli česa so se sprli Aleš, Marjetka in Nika in kaj je temni predmet poželenja, ki toženim in tožečim obljublja na desettisoče evrov odškodnine. Vzeli smo javno dostopno besedilo pesmi, ki nosi naslov "Zate dovolj …" Avtorja glasbe in besedila sta Aleš in Marjetka, oz. Raay in Maraya, poje pa Nika. Objavili bomo, v upanju da ne bo padla tožba, le prve tri kitice. Oz. dve kitici in refren. Vem, nisem vsak dan dobra družba, včasih zmanjka mi besed, včasih zmanjka mi besed. Le ti, ti me vidiš v srce in stopiš me kakor led in stopiš me kakor led. Vedno sem zate dovolj, v meni vidiš le lepó. In ti, ti me nasmeješ, me ogreješ, ko me pogledaš, tako je topló. Potem smo, samo za kontekst, naprosili umetno inteligenco, naj poskusi napisati besedilo ljubezenske pop pesmi o neprilagojeni junakinji, ki naj vsebuje topljenje ledu. V petnajstih sekundah smo dobili tole: Ni vedno glas razuma, včasih raje gre po svoje, z vinom v roki, z vetrom v laseh – beži pred prazne dvoje. V očeh ji gori upor, na ustih tiha kletev, a v srcu skriva nevihto, ki jo le on lahko razplete. Prijatelji bežijo stran, pravi: "Ne maram pravil," v njej žari svoboda, a ne ve, kaj bi z njo storila. Ko stopi on v prostor, vse se v njej spremeni, kot da bi jo sonce poljubilo – in noč postane dni. Ob njem se ne pretvarja, nežna je in bosa, ledene stene v njej razpadejo – brez glasu, brez joka. Na svetu ni popravnega, a v njegovem objemu ve: čeprav je vihar v njej doma, zanj je vedno spet dekle. Potem smo prosili učenko šestega razreda OŠ, zaradi ortodontskega aparata socialno anksiozno, če nam napiše besedilo pop pesmi z danimi parametri. To smo dobili: Stopil si v moj svet tišine gluhe, uhodil stare si poti Kot pomlad zimski led stopi Srce se te moje veseli. Vem, da sem včasih tuja, Divja plešem vse noči A ne boj se, ne bom za vedno taka Ko mine puberteta, se mi oko zbistri. Le ti me čutiš In poznaš moj pin Le ti si v nočeh obupa, Moj tihi sotrpin Potem smo naprosili še delno uveljavljenega pesnika starejše generacije, gospoda Franca iz Vrbe, če nam lahko on pošlje nekaj verzov, ki bi se lepo podali pod naslov: »Zate dovolj«. Zanimivo, da je stari lisjak med besedama zate in dovolj, postavil vejico. Alešu vedno Nika laže, hrast, ki led na tla Ga zimski trešče On živi in umrje brez dnarja. Zdaj nam je približno jasno, okoli česa so se sporekli in okoli česa se tresejo vsi ti desettisoči evrov avtorskih pravic, odškodnin in gaž od špilov. Je pa ena resnica oz. dve. Če bi zaprosil Aleša, Marjetko in Niko, da napišejo pesem o recimo –"poletni noči, ki bila je najin dom", bi za raven, na kateri so bili popevkarji pred pol stoletja, potrebovali približno dvesto let. In če si sedanji slovenski pop glasbeniki za svoja skrpucala resnično delijo na tisoče evrov, bi morala Elza Budau živeti v graščini, obkrožena s služabniki.

Če želimo ugotoviti, koliko nas določena stvar stane, moramo sešteti stroške investicije, obratovanja in vzdrževanja. Vzdrževalna dela na enostanovanjskih objektih ali družinskih hišah vključujejo dela na obodu stavbe, na ogrevalnem in prezračevalnem sistemu. Kaj lahko naredimo sami, kaj naj prepustimo strokovnjakom? Pri tem ne smemo pozabiti tudi na žlebove, dimnike, vodovodne in ogrevalne razvode, odtoke, tesnjenje oken in filtre klimatskih naprav. Zdaj je pravi čas, da preverite vmesne rezultate svojega energetskega knjigovodstva. Gost sredinega svetovalnega servisa bo neodvisni energetski svetovalec Bojan Žnidaršič. Vprašanja lahko zapišete tudi na spletni strani prvi.rtvslo.si ali pokličete med oddajo.

Podali smo se v mesto, kamor so se v času nekdanje Jugoslavije vile kolone. V mesto ob meji, kjer nisi želel, da te miličnik vpraša "imate kaj za prijaviti?". V Gorico, ki je dom tudi Andree Bellaviteja. Teolog, publicist in popotnik, ki je pred dvajsetimi leti na Jakobovi poti prvič začutil, da ne bo več duhovnik. Goričan, ki se je slovenščine želel učiti že ob prihodu, a to takrat ni bilo mogoče. Zdaj je to veliko lažje. Tudi zato, ker je njegova življenjska sopotnica profesorica italijanščine v Ljubljani. Skupaj z Evo Furlan spoznajte zanimivega vodnika, ki zares živi Gorico in njeno širše območje.

Te dni, ko je vse v znamenju pomladi, dela in konca druge svetovne vojne, mora imeti človek železne živce, da se ga kaj od naštetega ne dotakne. Če pa ima srečo ali smolo, da je recimo druga svetovna vojna vplival nanj tudi s premoženjsko ali kakšno drugačno škodo, bo po zakonu, ki ga je koalicija vložila v proceduro, dobil 8000 evrov. Škoda je bila, rajtamo, sicer storjena hipno, kot se za vojno spodobi, izplačilo pa bo po obrokih. Junaški koalicijski poslanci so razložili, da se s tem dejanjem druga svetovna vojna pri nas simbolično končuje. S simboličnim koncem druge svetovne vojne ima razmišljujoči težavo, ker je simbolični konec očitno premalo za dejanski konec. Simbolično drugo svetovno vojno končujemo že trideset let, pa ni videti, da bi bili koncu kaj bližje, kot smo bili leta 1945. Vse tiste lipe, govori, novinarski članki in spravne slovesnosti so bile namenjene simboličnemu koncu druge svetovne vojne, ki pa danes – takoj ko odpremo katerega internetnih forumov ali pa podpremo katerega predmestnih šankov – še vedno traja. Ker so se očitno simbolični prvoborci iz devetdesetih izpeli, se je nova generacija simbolistov zatekla k edinemu, kar zna. Za simbol, ki bo končal drugo svetovno vojno, je izbrala keš. Če simbolično niso znali končati vojne pozivi k spravi in religiozni koncept odpuščanja, ali pa gerontološki fenomen pozabljanja, jo bodo končala nakazila. Sicer v obrokih, a kljub temu. Vojna škoda je bila od nekdaj zanimiva tema, reparacije tudi, a vse te zadeve so urejene in urejane z zakoni, tako da čudi, od kot zdaj takšna vnema po povrnitvi vojne škode. In ko gremo nekoliko bolj v globino novice o vloženem zakonu, uvidimo, da je poteza koalicije vsaj malo cinična. Je pa res absolutno simbolična. Kot pravijo predlagatelji, bodo izplačila dobili upravičenci, ki imajo status žrtve vojnega nasilja. Se pravi izgnanci, interniranci, taboriščniki in ukradeni otroci. Zdaj pa ciničen, ali pač butasti del zakona. Očitno ni koalicijskim poslancem nihče povedal, da praznujemo osemdeset let od končanja vojne in da žrtev vojnega nasilja ni več. Ker bi bili danes stari nekje od sto do sto dvajset let. Žrtve vojnega nasilja so večinoma že pomrle. In ker tako odškodnin, pa čeprav v obrokih, zakon ne bo mogel izplačati, ker jih nima komu, imajo poslanci v skrajni konsekvenci prav. Ker bo izplačilo, ki ga ne bo – simbolično, se bo tudi vojna, ki je ni – simbolično končala. Ampak se ne bo. Za to pa bodo, kot za toliko stvari v naših življenjih, poskrbele srednješolske učiteljice slovenščine in mojstri, ki urejajo slovensko maturo. Za letošnji maturitetni esej so slovenisti v svoji brezkrajni modrosti izbrali vojno tematiko. Ker je toliko vojn okoli nas in ker eno menda pričakujemo zdaj zdaj tudi na naših tleh, je dobro, da osemnajstletniki o njih malo razmišljajo. In so maturanti fasali Jančarja in Kocbeka. Z uravnotežnega stališča bi človek, ki ni komparativist, zapisal, da tema ni zgledno ideološko uravnotežena in da partizani na maturi simbolično izgubljajo vojno, ampak kdo smo mi, da dvomimo v srednješolsko slovenistično pamet. Menimo pa, da slovenisti in slovenistke z nenehnim obnavljanjem medvojne travme – s katero otroci, rojeni nekje leta 2008, nimajo popolnoma nič – skrbijo, da plamen druge svetovne vojne in slovenskega razkola vsaj na simbolni ravni nikoli ne ugasne. Večji del teh zaslug si seveda pripisujemo mediji, ampak tudi šolstvo ob politiki nima čistih rok. Če se človek nad tem priduša, mu šolniki nemudoma očitajo sindrom Trnuljčice. Češ, kako naivno je gledanje, da vojn ne bi bilo, če se o njih ne bi pogovarjali. Najbrž imajo prav, in človeška bestialnost je inštalirana sui generis, ampak vseeno se zdi vojna na maturi pretirana tema. Sicer pa je res, da slovenisti in primerjalni knjižničarji menijo, da je visoka literatura le tista, ki vsebuje travmo. Večja je travma, kakovostnejše je pisanje. Tako so pred desetletjem ob Alamutu maturantom naložili razmišljanje o samomoru; tudi letošnja tema, ko partizani, Nemci in domači izdajalci mrejo v snopih, ni daleč od ultimativne zateženosti. Ker če že otroci morajo razmišljati o vojni in če jih mora v meditativno stanje spraviti literatura … kaj pa, če bi jim dali brati Švejka? Gre za ultimativno protivojno knjigo. Ali pa Kavelj 22, prav tako. Ali pa Zbogom orožje. Ali pa Mladi levi. Razmišljujoči se ne more znebiti vtisa, da sta Jančar in Kocbek zapovedana izključno zaradi tega, da se nalaga nove generacije na kres narodovega razkola in je teza o mladini, ki si bo z razmišljanjem o vojni primerno trasirala pot v odraslost, približno tako manipulativna in dnevnopolitično motivirana, kot je izplačilo osmih jurjev desetim stoletnikom.

⏰ Driiiiiiing! Ofsaaaajd 410! Tokrat v torek, verjamem, da ste se zeeeeelo načakali, hvala za potrpljenje in razumevanje. Upava, da upravičiva zaupanje in potrpljenje. Ker po derbiju? Ob taki bitki za obstanek? O tem, kje je kdo v času derbija? Je pestro, zelo.

⏰ Ofsaaaaajd! Koooončno, da ni več vsak n kot d, ko zveniš nosljavo kot župan prestolnice taaak dolgo? Ni fajn. Hvala vsem za potrpljenje in razumevanje in podporo. Pa Mihi za lekadole in Roku za ponujene mandarine in limone ;) Zdaj, ko greva profesionalizmu naproti pa sploh stisnemo! Ožamemo! ;) Hvala vsem, da ste bili tako razumevajoči!

Noj v svojem telesu skriva več zvijač. Ima mišičasta stegna, s katerimi pobegne pred plenilci, in čudovito perje, s katerim privablja samice. Ta nenavaden ptič, največji na svetu, je visok več kot dva metra in tehta do 130 kilogramov! Živi v afriški savani, kjer se njegovo močno golčanje sliši kilometre daleč. Te nenavadne zvoke noji oddajajo z zaprtimi kljuni, njihovi dolgi vratovi pa se pri tem napihujejo kot balon. Nojeva peresa sijoče črne in brezmadežno bele barve so navduševala elegantne dame v prejšnjem stoletju. Hijene pa se ne zadovoljijo s perjem, temveč obožujejo nojevo meso. Na srečo noj zelo hitre teče in lahko doseže hitrosti do 90 kilometrov na uro, ima pa tudi močan krempelj, s katerim lahko svoje plenilce spravi v zelo neugoden položaj. Pst! Zdaj je sezona parjenja in noj bo uprizoril osupljivo ljubezensko predstavo, vredno ogleda. L'autruche : Une redoutable charmeuse Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.