POPULARITY
Dobro jutro, dragi poslušalke in poslušalci, današnjo duhovno misel bom začela s kratko pravljico. Za to imam najmanj dva razloga: ker imam rada pravljice in ker v njih navadno zmaga dobro. To, da se v pravljicah dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari, bom spregledala. Ne nazadnje je prav živa domišljija tista, ki nam v težkih preizkušnjah, trpljenju in nesreči pomaga, da preživimo. Nekoč je živel kralj, ki je bil zmeraj bolan. Imel je devetindevetdeset bolezni in vsi zdravniki so rekli, da mu ne morejo več pomagati. Eden izmed njih pa je dejal: »Če bi se našel človek, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen, in bi kralj oblekel srajco tega srečnega človeka, bi odšlo od njega vseh devetindevetdeset bolezni.« Kraljevi sli so se razšli po vsem svetu in iskali človeka, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen. Iskali so ga, a zaman. Nekega dne pa je eden izmed kraljevih hlapcev prišel na velik travnik in tam zagledal bosonogega, razcapanega človeka, kako spi pod drevesom in se v spanju nasmiha. To bi bil lahko srečen človek, si je dejal in ga zbudil. »Hej, človek, zbudi se! Ali si zadovoljen na svetu?« »Seveda sem zadovoljen, zakaj ne bi bil?« je odgovoril popotnik. »In še nikoli nisi bil nezadovoljen?« »Še nikoli. Le zakaj naj bi bil nezadovoljen?« »Torej pojdi z menoj k našemu kralju!« »Le zakaj?« »Dal ti bo na kupe denarja.« »Le čemu? Saj ne potrebujem denarja.« Slednjič se je popotnik vendarle dal pregovoriti in je šel s hlapcem na kraljevski dvor. Ko ga je kralj zagledal, se je razveselil. »Brž mi daj srajco,« je ukazal. »Zakaj?« »Ne vprašuj! Sleci suknjič, potegni s sebe srajco in mi jo daj! Dobil boš zanjo kup denarja!« Srečni človek je slekel suknjič, toda joj, pod njim ni imel srajce. Ko je bolni kralj to videl, je globoko vzdihnil in umrl. Srečni človek pa je spet ogrnil svoj suknjič in odšel. Raziskave o sreči kažejo, da nas denar osrečuje, vendar le do neke mere. Če smo revni, nas bo dotok denarja osrečil, če pa smo premožni, zaradi njega ne bomo še srečnejši. Imeti ga moramo ravno dovolj, sicer pa je sreča odvisna od drugih dejavnikov. Še najmanj od srajce. Junak iz pravljice je bil zadovoljen in srečen brez nje. Nesrečni kralj pa si je verjetno tudi zaradi večnega nezadovoljstva nakopal katero izmed devetindevetdesetih bolezni. Čeprav je imel denar, si zdravja in srajce srečnega človeka ni mogel kupiti. Srečo lahko definiramo na več načinov. Ena najsplošnejših (filozofskih) definicij je, da je sreča popolna zadovoljitev in odsotnost vsakršne želje. Ljudje srečo razumejo različno, glede na zunanje okoliščine, ki vplivajo na življenje in občutek sreče, sami pa nanje velikokrat ne morejo vplivati. Zato vam to jutro želim, da bi v svojih dušah našli mir in sami spoznali, kaj je sreča (prim. Žal 3,17).
Piše Bojan Sedmak, bere Igro Velše. Teodor Lorenčič je pisec z neobičajno bio- in bibliografijo. Na pragu svojega osmega desetletja iz življenjskih rokavov vleče močne karte za igro, ki jo vztrajno preizkuša po svojih pravilih. Ta zastavlja iz vitalizma v javnih in zasebnih prizadevanjih za svojevrsten individualizem, zaradi katerega nemalokrat prihaja v konflikte z različnimi družbenimi omejitvami. Bodisi kot univerzitetni tajnik, županski kandidat, domiselni vstajnik, strankarski posrednik, diplomiran filozof, obrtnik stolar, kolumnist, karateist … Še največ svobode je imel in ima kot pesnik, a tudi ob vstopanju v poetsko areno pred več kot pol stoletja je bil sankcioniran kot sporen za takratne družbene zapovedi, čeprav so se o njegovem prvencu O stenah in vijolicah (1975) pohvalno izražali člani znamenite mariborske peterice z Dragom Jančarjem na čelu. Šele izdaja vseh njegovih petih pesniških zbirk s skupnim naslovom O ljubezni (2017) v redakciji Boruta Gombača je celostno povzela vrednosti Lorenčičeve poetike. Njegov prozni prvenec, doživeto napisan družinski roman Anonimni (2017) je naletel na polemične odzive zaradi dodanega pamfleta o dogajanju na mariborski univerzi, v katero je bil vpleten kot njen uradnik. Po pregretih medijskih in pravnih kolobocijah ter posledični razrešitvi z delovnega mesta se je preselil v Beograd, kjer se je odločil, da bo pisal v srbskem jeziku in se kot tak razglasil za poslednjega jugoslovanskega pesnika. Najprej je izdal odmevno monografijo Laibach (2022) s svojimi fotografijami in refleksijami kronista na prvi evropski turneji znamenite skupine. Sledile so zbirke novih pesmi, napisane v srbščini ter izdane v knjigi U tišinama ljubavi (2023). V srbskem jeziku je začel pisati in izdajati tudi serijo kriminalk in se že v prvem tovrstnem romanu (2025) preizkusil s prevračanjem zakonitosti žanra, med katerimi je krivec, ki ni razkrinkan v racionalnem koncu, bolj izjema kot pravilo. Roman Margo – prvotno napisan v srbščini in kmalu preveden v angleščino in nato v avtorjevi redakciji tudi v slovenščino – je samosvoj slavospev erotiki in ljubezni. Čeprav je prvoosebni pripovedovalec uvodoma povit v filtre zapiskov, ki jih je fiktivno prejel od nekega priletnega, seksualno aktivnega gospoda, in četudi se ženska v besedilu imenuje včasih Hana, včasih Pupa, včasih Margo, je iz posvetila razvidno, da je protagonistka zdajšnja pisateljeva žena Maraja. V tem smislu tudi Margo potrjuje misel Henryja Millerja in podobnih pisateljev, da so vsi romani v nekem smislu avtobiografije. Silovita erotična in ljubezenska zveza ter poročna zaveza glavnega lika z mnogo mlajšo junakinjo romana je namreč avtorjevo življenjsko dejstvo. Morda je redkost takšnega odnosa odvrnila nekaj založb od objave in najbrž je urednike zbegalo omenjanje Nabokova, ki je v svoji znani klasiki postavil za žrtev pedofilovih obsesij trinajstletnico – povsem brez potrebe, kajti moški lik v romanu Margo, približno okoli svojega sedemdesetega, ima samo dvainštirideset let mlajšo izbranko. Moški v čaščenju izvoljene ženske po navadi skoraj klišejsko govori bolj o sebi kot o osebi svojih projekcij, a tej pasti idealizacije se Teodor Lorenčič spretno izmika. Strani polni s stvarnim, energetsko nabitim posvečanjem partnerki v polnokrvni duhovni in telesni predaji, predstavljeni brez moralističnih in jezikovnih zadržkov. Seveda o dlaki na jeziku obstajajo tudi bolj vulgarne opazke, a opisovanje spolnosti v romanu Margo jim ne podleže; stil ostaja na ravni silovitosti, ki si daje duška z neženirano strastjo, porojeno iz prvobitnih človeških gonov. Od bralcev je odvisno, koliko so dojemljivi za tovrstne elemente dogajanja; po navadi se površni radi zapičijo v kakšen detajl, čeprav je za pravi estetski učinek pomemben celovit kontekst; tako kot je na primer tudi v filmu Zadnji tango v Parizu nasploh dobro vedeti nekaj o maslu, ki ga ima ljubezenski par na glavi, ne zgolj kje drugje. Dogajanje v romanu Margo je seveda drugače posebno kot v Bertoluccijevi uspešnici, zgodba je bolj enostavna v dobrem pomenu besede. Preprosto sporoča, da je starostna razlika med ljubimcema večji problem za kulturo okolja, nikakor pa ne za njuno zadovoljstvo. Romaneskni par na netivo in gorivo vzajemnega oplajanja nanaša mehanizme, s katerimi se običajno kljubuje običajnosti; ona z mladostno energijo, ki se pogumno levi iz vsiljivih predsodkov, on z ostrim umom za razreze splošne hipokrizije. Pripovedovalec si ob tem vzame prostor in čas tudi za prodorne analize prejšnjih, minulih razmerij z ženskami in ženami; od gimnazijske izgube nedolžnosti s starejšo tovarniško delavko prek viharne avanture v pariškem slogu do neusmiljenih psihoanaliz svojih poročenih in ločenih žena. Ti zgoščeni povzetki odnosov dokazujejo veščino pisca za portretiranje žensk različnih starosti, zaznamovanih predvsem z lastnimi seksualnimi in čustvenimi fantazmami. Pisec spremne besede psihiater Miran Pustoslemšek je iz romana izpostavil t. i. Elektrin kompleks, Jungov pendant Freudovemu Ojdipovemu. Oba sta si za analizo družinske patologije pomagala z grško mitologijo; Elektra naj bi bila pretirano navezana na očeta in zato noro zavzeta za skrajno odstranitev lastne matere. Tozadevno Lorenčičev roman vsebuje ne nepomemben paradoks: v grškem mitu sta bolj kot Elektrina ljubezen do umorjenega očeta Agamemnona izpostavljena njena zavist do materinega, torej Klitajmnestrinega uživanja z ljubimcem Egistom ter posledična maščevalnost, ki jo z bratom Orestom uresničita z dvojnim pobojem. V romanu Margo pa prav mladenkina mama tako rekoč edina razume in podpira hčerino odločitev za zvezo z moškim, ki bi ji bil lahko ded, ter ji z njim privošči srečo. V izrazito patriarhalnem okolju to deluje bodrilno in osvobodilno in v tej domeni Hanino-Pupino sorodstvo doživi zaslužen pretres, ko zaljubljena protagonista na neki drugi, kulturno sprejemljivejši poroki škandalozno razglasita nedavno svojo. Poleg osrednje tematike, učinkovito podajane v jedrnatih dialogih, besedilo vsebuje kratke odstavke o dogodkih in idejah iz obče kulture, kakor jih vrednoti izobražen in toleranten ateist. Bralstvo se med izkušenim epikurejstvom lahko mimogrede poduči o zgodovinskih zdrahah Obrenovićev in Karadjordjevićev ali Descartesovih stikih z Elizabeto Češko, o socioloških zablodah permisivne vzgoje ali o sodobnih krajah otrok. Prikazi Hanine-Pupine družine in pripovedovalčevih beograjskih prijateljev, s katerimi se druži ob sotočju Donave in Save, kljub popitemu in pokajenemu delujejo precizno kritično in sveže nabrito. In množica vzporednih motivov ter priložnostnih asociacij je kozmopolitsko pestra – Hana-Pupa na primer modro upošteva babičin tipično srbski nasvet: »… če želiš obdržati moškega, potem se mu ne vtikaj v krčmo in njegovo gostilniško družbo.« Za narodnostni kontrast avtor bolj frivolnim Francozom – še posebej svoji tamkajšnji kratkotrajni snobovski ljubici, imenovani Hudičevka – nameni duhovitost Charlesa de Gaulla o tem, kako težko je vladati naciji, ki prideluje osemsto vrst sirov. »Resnici na ljubo, niso problem samo siri, gre za mentaliteto naroda, ki zgodovinsko gledano ljubi revolucije in giljotino.« Tako imenovano slovensko zavednost Teodorja Lorenčiča pa je mogoče dojeti iz njegovega Beogradskega manifesta, prologa v srbski pesniški opus U tišinama ljubavi, kjer je zapisal (v prevodu): »Marca 2018 sem prenehal pisati pesmi in romane v maternem jeziku. Stihov in besed ne slišim več v slovenščini, ki je izredno bogat in lep jezik in ga nikoli ne bom nehal ljubiti.« Nabokova lolita je prešla v obči pojem kot kokakola; Lorenčičeva Margo najbrž ne bo. Bo pa in je že opazno zaznamovala aktualno romanopisje z neko le na videz bizarno, v bistvu pa zelo stvarno formulo ljubezenske sreče. Ta je načeloma kratka kot življenje, ki teče, a – hvala dobrim realističnim piscem – kdaj pa kdaj kaj dolgotrajnega in lepega reče.
Piše Andrej Lutman, bereta Maja Moll in Igor Velše. Nova pesniška zbirka Jurija Hudolina Mediteranski vrt sledi eko-naturalističnim tendencam v sodobni slovenski ustvarjalnosti, kakršne je že pred mnogimi leti začrtal pesnik Iztok Geister Plamen z reklom: naprej k naravi. Njegovo reklo je povsem naraven zasuk od klica nazaj k naravi, ki je bil zaznamoval usmeritev, znano kot naivnost, celo kot upor zoper vse, kar naj bi bilo sprto z naravo. Seveda se ob takšnem premišljevanju pojavlja tudi reklo: vse je naravno, a to bi bilo vsebinsko presplošno za pesmi v zbirki Mediteranski vrt. Zbirka vsebuje enainpetdeset vrtnin. Nekatere izmed pesmi so posevki, nekatere že odrasle rastlinice z zametki zrnc, kar zrnc resnice, za kar je odličen primer povrtnina številka štiriinštirideset: „Zelo sem se daroval rdeči zemlji in veliko pridobil.“ Seveda je treba izpostaviti, da so vse pesmi oštevilčene. Niso pa oštevilčene ilustracije Tilna Žbona, ki je prispeval nekaj čez deset slikarij; verjetno pod vplivom beneške Akademije za likovno umetnost in seveda ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Tilen Žbona pravzaprav ključno prispeva k temu, da vrtnine na vrtu Jurija Hudolina res dobro uspevajo, saj se likovniku pozna, da je tudi kot prejemnik naziva univerzitetni doktor dodobra spoznal video in nove medije. Njegove slikarije so upodobitve skritih semen, kalečih v pogled. A če ostanemo pri pesnikovi izreki: Hudolinove vrtne nameščenke imajo neko lastnost, ki se ji reče neinvazivnost. O tem govorijo vitice, ki jih prinese številka 33: „Pisati o bridkostih življenja, / o bolečini, tragediji, smrti in / kar se bolj ali manj nagiba v / dolino solz in defetizma, / je najbolj pogosto jalovo početje.“ Sledi sklep: pisati o vsem, kar ni našteto. Kajti vrt in njegove vrtnine niso zapriseženi jalovosti. Najboljšo vzporednico pesnjenju Jurija Hudolina predstavlja pesnjenje Ivana Dobnika, vendar slednji opeva odprt prostor v naravi ali kar naravo samo, Jurij Hudolin pa pazi na negovanost svojih rastlinic precej načrtneje, tehtneje, saj se stalno primerja z njim. Odnos med pesnikom in vrtom, je pravzaprav ljubezenski, skorajda spolnosten. Odnos med vrtom in pesnikom je pravzaprav odnos para, v katerem en del introspekcijsko zre vase, drugi del pa le poganja. Poganja tako rastlinice kot pesmi in tudi pesnika, a ga kljub poganjanju ne spusti. Trditev, da je pesnik vrtnar, ob zbirki Mediteranski vrt ne pije vode. Pesnik v Mediteranskem vrtu je azilant, ki na svojem popotovanju in sočasnem vrtnarjenju najde skupek gredic, skupek površin, vsebujočih potencial. Nastale pesmi so izraz odmika, sprijaznjenja, počitkov med pisarijami drugačnega sloga in sporočila. Izraz takšnega odnosa je vrtnina pod številko 28: „Opazujem vrt in si / mislim, da sem devica, / ki pogosto gleda, kako se / drugi ljubijo, mene pa le / božajo in mi šepetajo nežne / besede.“ Mnoge pesmi so ugodnejše v vršičkih izreke, spominjajo na aforizme, redkejše pesmi preveva dvom o veličinah, ki se jim je v stebla naselila votlost, številne pesmi so kar preredko posajene, pomemben pa ostaja pomen zemlje, ki je v središču. Za zalivanje pa je poskrbela družba omejenih odgovornosti Dana. Žetev se bliža.
Logično, da si nihče izmed nas ne želi biti ovca; se pravi človek, ki je naiven, ki se pusti slepo voditi, ki je dejansko zavedèn. Vsi si želimo razmišljati s svojo glavo in svobodno sprejemati odločitve. Vsaj tako se zdi. Koliko je sicer dejavnikov, ki zares vplivajo na naše odločitve in dejanja in koliko smo pri tem zares svobodni, bi nam lahko veliko povedali sociologi, psihologi in nevrologi. No, vsaj občutek, da se lahko sami odločamo, je dober. Koliko pa smo pri naših odločitvah in dejanjih zares svobodni, je drugo vprašanje. Če bi si dovolili še kaj več razmišljanja, razglabljanja in poglabljanja v tej smeri, bi se na koncu verjetno dokopali do spoznanja in priznanja, da smo vsaj do neke mere ovce, ki sledijo čredniškim usmeritvam. Seveda se pojem čredništva in ovc pogosto povezuje z vero in verniki, ki naj bi bili zaslepljeni ali pa naj bi brez kakšnega posebnega razmisleka sledili svojim verskim voditeljem, dogmam, nauku ter verskim pravilom in zapovedim. Nekako v slogu Marxove opredelitve, da je religija opij za ljudstvo. Toda če govorimo o aktivni drži in odnosu, ki sta ena temeljnih in bistvenih drž v krščanstvu, vidimo, da to ne drži. Res je, da simbolika pastirstva preveva Jezusov nauk: ne le, ko Bog ljubeče in sočutno išče in rešuje ovco, ki je zablodila v nevarnost in se zapletla v trnje, ampak predvsem, da Jezus samega sebe predstavi kot dobrega pastirja, ko pravi: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.« Vsekakor ta hoja za njim ne vključuje zaslepljenega fanatizma, ampak je odnos prepuščanja in zaupanja. Sodobnemu človeku se to lahko zdi kontradiktorno: kako naj ohranim svoje mnenje, prepričanje in svobodo, če naj bi sledil Pastirju kot ovca? Če pastir srbi za svojo čredo, to pomeni, da se zaveda, da je njegova, zato tudi zanjo skrbi in jo varuje. Sodobni individualizem nas prepogosto vodi do skrajne osamljenosti ali izkoreninjenosti, medtem ko nas Jezus vabi v odnos. V odnos, v katerem mu lahko pripadamo, v katerem smo sprejeti; odnos, v katerem res lahko najdemo in prepoznamo svojo vrednost; odnos, v katerem lahko spoznamo, da je Nekomu zares mar za nas. To pa ni slepo sledenje in blejanje, ampak zaupanje in prepuščanje. Predvsem pa končno globok občutek bivanjske pripadnosti – tega, da Nekomu zares pripadaš, da je Nekomu zares mar zate, da si mu zares pomemben, da si zares sprejet in ljubljen tak, kakršen si. Tudi če se kdaj oddaljiš in zatavaš v trnje. Po taki pripadnosti in ljubljenosti vsi hrepenimo. Ta je v Kristusu, če mu zares, ampak zares, sledimo.
V prihodnjih minutah bomo tekli po ulicah Tržiča. Seveda ne dobesedno, ampak nas bo tja popeljala gospa Ana Jerman, velika ljubiteljica teka. Nekdanja vzgojiteljica in potem ravnateljica tržiških vrtcev je ljubezen do športa z različnimi dejavnostmi približala že najmlajšim. Gibanju pa ostaja zvesta tudi v pokoju, skozi leta se ji je doma nabrala bogata zbirka priznanj, medalj in pokalov. V pričakovanju sobotnega ljubljanskega teka trojk je Ano Jerman v Bistrici pri Tržiču obiskala Lucija Fatur.
Pomurje kljub lastnim in prizadevanjem države po razvojnih kazalcih še vedno zaostaja za slovenskim povprečjem. Leta 2009 se je tudi zaradi stečaja tekstilno-oblačilnega podjetja Mura, ki je povzročil ogromen skok brezposelnosti, država odločila regiji pomagati s posebnim zakonom. Na njegov račun je bilo v 9. letih, denimo, v okviru več kot 230 izvedenih projektov začetnih investicij ustvarjenih čez 900 delovnih mest, danes pa se lahko 27 pomurskih občin pohvali z mnogimi kohezijskimi projekti, med katerimi je daleč najpomembnejši t.i. pomurski vodovod. Seveda so in ponekod še vedno urejajo tudi kanalizacijski sistem, kolesarske steze in drugo infrastrukturo, mi pa v tokratni oddaji Studio ob 17.00 izpostavljamo zlasti s turizmom povezane projekte. Ravno turizem, trajnostno ter unikatno zasnovan, je v Pomurju rastoča gospodarska panoga. Lani je bila presežena magična meja milijon prenočitev, ravno prenočitvene zmogljivosti pa so nekakšno ozko grlo pomurskega turizma, zato je več kohezijskih projektov namenjenih tudi njihovi širitvi. Gostje: Robert Grah, direktor Pomurske gospodarske zbornice; Helga Lukač, strokovna sodelavka Razvojnega centra Murska Sobota in vodja paviljona Expano; Uroš Kamenšek, predsednik Pomurske turistične zveze; Martina Ficko, vodja turizma v Radgonskih goricah. »Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske Unije.«
Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Pino Pograjc v novih pesniških zbirkah Megalomast in Izbruhijada nadaljuje občutje svojih prejšnjih zbirk Trgetanje in Trepete. Slednja je v izraznosti in ekspresiji najbolj dovršena – gre za mešanje intimnih doživljajev in spominov na otroštvo, podaja pa tudi faktografske opise resničnih dogodkov, npr. ubitega geja. Prehajanje iz intime pesniškega jaza v kolektiv in nasprotno ter s tem ozaveščanje gejevske problematike se nadaljuje v Megalomastu in Izbruhijadi. Brati ju je mogoče posamezno, lahko pa tudi skupaj kot skupno poemo. Že vizualno knjiga deluje kot jeza, prelivata se črna in rdeča. Poleg belih listov vsebujeta rdeče liste, ki so kot krik groze in prikaz abotnega stanja. Črni listi so kot negativ potiskani z belim tiskom. Megalomast ima dodano zvočno podobo s QR-kodami, s katerimi se povežemo do posnetkov prebrane poezije. Bere jo avtor sam. Glasbeno dopolnitev je ustvaril Jaka Berger – Brgs, na različne dogodke pa se nanašajo ilustracije Maje Poljanc. Podoba obeh del in ovitka je estetsko dovršena, celostno gledano zbirka ponuja različne stike in možnosti doživljanja te poezije. Zbirka Megalomast izhaja iz problemskega vidika homoerotike. Omenjeni so aktivisti, umetnice in umetniki, pred nami se prikaže zgodovina skupnosti LGBTQAI+. Prepletanje teoretičnih dejstev in uvidov deluje faktografsko, ironično in mestoma trpko zabavno. Avtor razgalja in nikogar ne olepšuje, niti same ranljive skupnosti. V pesmi 21 celo pravi: »ko si dovolim trenutek / introspekcije, spekuliram / in ugotovim, / da pretiravam, / a lahke so sodbe, / kadar nisem kozel«. Seveda namigovanje na Kozlovsko sodbo v Višnji Gori ni edino. Ta zbirka je tudi bolj pretočna, saj se avtor fizično premika po krajih in miselno prehaja k različnim zgodovinskim osebnostim. Je kot opazovalec, ki pa si prizna svoje slabosti. Druga zbirka Izbruhijada je s svojim neposrednim izražanjem izjemno ekspresivna. Izbruh, ogorčenje nad celotnim sistemom, slabe izkušnje se prelivajo skozi celotno zbirko. Zdi se, kot da je prava zaveza samo še poezija, zlasti Tomaža Šalamuna, Karla Hmeljaka in Andreje Štepec. Od slednje si je izposodil naslov pesmi »fnt moj«, ki se v oštevilčenih pesmih zlasti kot začetni verz pogosto pojavlja. To deluje kot nagovor in obrazec, v katerem je najti nagovor in izpoved subjekta. Ta ni le ranljiv, temveč v svojem namenu in aktivizmu postaja odločen. Zbirka smelo opozarja na ranljivost posameznika z več vidikov. Težavnost položaja homoseksualcev Pograjc razplasti v jezikovne kode in ljudske slabšalnice. Nežnost se umakne brutalnosti, v pesmih skorajda ni več prostora niti za bolečino. Pomembna okova sta še položaj ustvarjalca in psihičnega bolnika. V 54-ih pesmih se pesnik jasno postavi v bran predvsem sebi – saj ne nazadnje skorajda nima nikogar. Ta nihče niti ne preraste v željo po kom. In to je dodatna vrednost te poezije. Odsekan pogovorni jezik deluje natrgano, tako kot tudi pesnik zahaja v destruktivnost misli. Pesniški zbirki Pina Pograjca Megalomast in Izbruhijada sta kažeta na to, česar družba noče ne videti ne razumeti. Dajeta vidnost spregledanemu in prikazujeta tudi temno plat. Sta izbruh zatajevanosti ali kot pravi pesnik v enem najbolj bolečih verzih 45. pesmi Megalomasta: »vedno imam tri kože, / ker sem se počutil kot monstrum / že v otroštvu, / iščoč vezi, / kjerkoli je dišalo po njih, / kjerkoli je vbod pustil, / da se kdo okuži z mano // in še vedno ne vem, / ali sem samo tujec / v telesu človeka«.
V teh zgodnjih jutrih človek težko vstane. »Tako rana ura in že tako svetlo« je v teh dneh pogosto na naših ustnicah. Naj bo zaželeno ali ne, vam, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, želim, da bi bil to dolg in vesel dan. Samo pomislimo, kaj lahko danes vse postorimo, kam vse lahko gremo, kaj lahko preberemo ali, če drugega ne, vsaj pogledamo. Toliko stvari se nam obeta in toliko si danes lahko privoščimo. Hitro bi me lahko kdo obdolžil, da vas usmerjam k sebičnemu razmišljanju, da imate že dovolj reklam za dopust, ki nam vseskozi prigovarjajo, kaj naj bi si ne le lahko, ampak celo morali privoščiti. Moje uvodne besede naj bi izzvenele, kot da moramo misliti le nase. Kaj pa tisti, ki ne morejo niti vstati iz postelje, ki jim je noč minila v nenehnem pogledovanju na počasno uro in nemem pritoževanju, kdaj bo že vendar napočil dan, in tisti, ki so se zbudili v bolečinah? »Bi si upal tudi njim zaželeti vesel dan?« bi mi upravičeno lahko kdo očital. Seveda, kdo v teh toplih dneh bolj potrebuje veselje kot tisti, ki si niti ne morejo privoščiti trenutka brez bolečin in skrbi? Pa bi spet lahko priletel očitek, da je lahko meni, ko mi nič ne manjka in je zame vsako jutro največji napor odpreti oči, potem pa gre vse skoraj samo po sebi. V teh dneh, ko se vsi kam odpravljajo, priklenjeni na postelje pa so še bolj sami, je to jutranje voščilo prepoceni. A kaj nam pomaga tako moraliziranje! Tisti, ki si ne morejo privoščiti veselega jutra, ne bodo nič laže čakali novega dne. Prav zaradi njih moramo mi, ki lahko, izkoristiti današnji dan. Pri tem ne mislim na to, kar nas morda sem ter tja postavi pokonci. Ko namreč vidimo trpečega, onemoglega, bolnega, si sami pri sebi rečemo, da tako slabo nam pa vendar še ne gre. To je vseeno le sebična misel in v nemoči drugega iščemo le lastno potrditev. Vsem nam, ki zmoremo sami skrbeti zase, želim, da bi pomislili na preprosto in globoko dejstvo, o katerem sem pred kratkim prebral: »Bolni se kozarca vode, ki mu jo kdo da, manj razveseli kot pa nasmeha in veselega srca, ki ta kozarec spremljata.« Zato brž vstanimo, z nasmehom nasitimo prvega, ki ga srečamo. Odžejajmo danes z dobrim srcem tiste, ki jih srečamo. Dovolj je bolnih, ki imajo dovolj vode, a premalo dobre volje in veselja okrog sebe. Dan je dovolj dolg, dragi prijatelji, da zvečer ne bo v naši bližini nikogar več, ki bi moral zaspati z žalostjo v srcu.
Ko so leta 1933 v filmskem studiu Metro-Goldwyn-Mayer odkupili pravice za filmsko adaptacijo zelo priljubljenega romana avstrijskega pisatelja Felixa Saltna Bambi, so nameravali posneti igrani film, a se je to kmalu izkazalo za prevelik zalogaj, zato so pravice prepustili Waltu Disneyju in vse preostalo je zgodovina … Zgodba o malem jelenčku, ki se je pod Disneyjevo taktirko precej zmehčala in se iz nekoliko temačnejšega romana za starejše bralce spremenila v živo pisano risanko za najmlajše gledalce, je dobila čisto nove razsežnosti. Le malokdo vsaj ohlapno ne pozna njene vsebine, izraz »bambi«, ki sicer izvira iz italijanske besede za otroka, pa je postal celo pogovorni sinonim za majhnega srnjačka. Bambi je dobrih sto let po nastanku romana verjetno najbolj znani jelenček na svetu poleg Božičkovega Rudolfa in končno je napočil čas ali bolje rečeno dovoljšen tehnološki napredek, da ga na filmskem platnu zaigra pravi jelen. Te zahtevne ideje se je z veliko potrpežljivosti lotil francoski scenarist in režiser Michel Fessler in se z ekipo odpravil v Orleanski gozd, da bi ob pomoči podjetja Animal Contact, ki usposablja živali za avdiovizualni svet, v naravnem okolju posnel igrani film s samimi živalskimi junaki. Rezultat je osupljiv in gledalec zlahka pozabi, da ne gleda dokumentarnega filma, ampak kosmate, pernate ali luskaste igralce, ki so prizore pred snemanjem večkrat vadili in nato tudi večkrat posneli. Seveda od njih ni moč pričakovati disneyjevske obrazne mimike ali kakšnih res zapletenih, le v risankah možnih akcij, vendar so svojo nalogo izvrstno opravile, neokrnjena narava pa seveda še bolj pripomore k pravljičnemu ozračju. Prav zato, ker je vse na meji dokumentarnosti, Bambijeva življenjska pot ni tako zelo melodramatična, kot se morda spomnimo iz risanke; v gozdu namreč ne obstajata dobro in zlo, le boj za preživetje, in tako na primer sicer neuspešni lov orla na Bambijevega zajčjega prijatelja izzveni le kot popolnoma naraven gozdni pojav – dramatičen, a brez nepotrebne drame. Edini pravi sovražnik je seveda človek. Človek, ki v gozd vdre od zunaj in s svojim nerazumevanjem in nespoštovanjem njegovih prebivalcev prepletenemu gozdnemu ekosistemu povzroča nepopravljivo škodo. Prav zaradi tega skoraj vizionarskega uvida – Salten, sicer tudi sam zagrizen lovec, ki pa je menda po puški segel le v res nujnih primerih, je delo napisal že daljnega leta 1923 – roman Bambi sodi tudi med začetnike okoljevarstvene literature. In težko bi si zamislili boljši format za osvetlitev tega danes tako žgočega problema, kot ga je v svoji vizualno čudoviti igrani filmski različici predstavil Michel Fessler in Bambija končno osvobodil disneyjevskega počlovečenja.
Kadar naši kinematografi gostijo film, ki ga oglašujejo kot eno največjih azijskih uspešnic, je to po navadi žanrski izdelek, recimo epski film z borilnimi veščinami, kriminalka ali grozljivka. Seveda v Aziji snemajo tudi filme drugih žanrov, a zaradi kulturnih specifičnosti se komedije in drame v Evropi pogosto ne obnesejo ali pa veljajo za umetniške filme, ki pritegnejo le majhen krog občinstva. Ob omejeni distribuciji in brez večje promocije bo to sicer veljalo tudi za film Babičin sin, čeprav gre za mednarodno najuspešnejši tajski film vseh časov, ki je prebil kulturne meje po vsem svetu in sprožil tako viralne meme TikToka kot tudi resnične družbene spremembe. Babičin vnuk ima preprosto in univerzalno premiso. 78-letna Mengju si želi, da bi se njeni potomci bolje razumeli, in prepričana je, da bi bil velik grob na lepem pokopališču dober prostor za njihovo druženje po njeni smrti, pa si ga žal ne more privoščiti. Ko družina ugotovi, da ima Mengju raka v zadnjem stadiju, se njen leni vnuk M nekoliko oportunistično odloči, da bo, medtem ko pri šolanju pavzira, skrbel zanjo v upanju, da mu bo zapustila hišo. Ob pristnem druženju se sčasoma zbližata in M ugotovi, da sta nega babice in njena bližina vredni več kot kakršen koli denar. A zgodba še zdaleč ni tako naivna in preprosta, kot bi bilo mogoče sklepati po tej premisi. Režiser in scenarist sta jo razvijala več let in jo delno utemeljila na svojih izkušnjah in družinskih vezeh. Ob pomoči naturščkov v vlogi babice in vnuka sta ustvarila izredno univerzalno družinsko zgodbo, s katero se lahko marsikdo poistoveti. To se je tudi zgodilo. Potem ko je film postal uspešnica v domovini, je pritegnil množice tudi na Kitajskem, Filipinih in v Singapurju, nato pa še v Evropi in ZDA. Skupno naj bi si ga ogledalo več kot 10 milijonov ljudi. Pogosto so filmi iz oddaljenih kultur zanimivi zaradi drugačnosti v estetiki, zgodbi in načinu pripovedništva. Marsikateri film tako gledalcem ponudi prvi vpogled v drugo kulturo, nato pa je odvisno od posameznika, ali bo s to izkušnjo gradil močnejšo empatijo do nje ali pa le fetišiziral drugačnost. Vendar to ne velja za film Babičin sin, saj med prikazom družinskih odnosov, ki so hkrati ravno tako toksični in ljubeči kot pri nas, številne kulturne razlike popolnoma zbledijo. Vsi imamo v razširjenih družinah sorodnike, ki ne obiskujejo svojih ostarelih staršev, odkar so obogateli, pa take, ki so zakockali ves denar in pridejo samo po posojilo, in seveda tudi take, kot je M-jeva mati, ki so pripravljeni pomagati, a ob nočnih izmenah in pogostih nadomeščanjih v nizko plačanih službah tega preprosto ne zmorejo. Z demografskimi spremembami v večini sveta nastajajo vse starejše družbe z vse manjšimi razširjenimi družinami in to prinaša epidemijo osamljenosti, ki jo številni že občutijo. A medtem ko svet počasi drsi v to smer, nas lahko umetnost prebudi in pokaže drugo pot. In točno to se zgodi s filmom Babičin vnuk. Čeprav tu in tam prikupno humorna, nas usoda te družine gane prav zaradi svoje vsakdanjosti, ki je niti eksotika Bangkoka ne more narediti tuje. Po ogledu razumemo, zakaj so v Singapurju ob vstopnici delili robce, zakaj je film v Aziji sprožil debate o skrbi za ostarele in zakaj naslednjič na obisku pri sorodnikih ne bomo pogledovali proti uri in čakali, kdaj lahko odidemo.
Nina je nadarjena zdravnica, ginekologinja in porodničarka. Ko med težavnim porodom v bolnišnici umre novorojenček, njegov oče zahteva preiskavo zaradi domnevno nestrokovnega posega. Pri tem ne pomagajo govorice, da naj bi Nina po oddaljenih podeželskih krajih opravljala ilegalne splave ženskam v stiski. April je drugi celovečerec, ki ga kot scenaristka in režiserka podpisuje gruzijska avtorica mlajše generacije Dea Kulumbegashvili. Na beneškem festivalu je prejel posebno nagrado žirije, in tudi sicer gre za odmevno delo. Pri njegovi uspešni mednarodni poti ni nepomembno, da je bil podpornik avtorice in koproducent Luca Guadagnino. Gre sicer za zanimiv filmski organizem, ki v mnogočem temelji na prezenci glavne igralke Ie Sukhitashvili. April predstavlja dvojno potovanje; na prvi ravni spoznamo globoko konservativno, blatno in siromašno podeželsko okolje na vzhodu Gruzije, polno prikritega in odkritega nasilja nad ženskami. Vzporedno pa se spuščamo tudi v Ninino psiho, ki mora na tem svojem potovanju od primera do primera sprejemati strokovne odločitve kot zdravnica in moralne odločitve kot človek. Kot inteligentna oseba, ki za skrajno zadržano zunanjostjo skriva veliko mero razumevanja in sočutja, mora Nina v želji, da bi spremenila stvari na bolje, hoditi po robu zakona ali stopiti onkraj njega. Transgresivno obnašanje ji sicer ni povsem tuje: v zasebnem življenju se za spolno zadovoljstvo ponoči prepušča neznanim, tudi nasilnim moškim. Poudariti je treba, da je telo v filmu April v vseh situacijah povsem deerotizirano in pri ženskah vir številnih stisk, s čimer avtorica uspešno posreduje občutek skrajnega nelagodja; k temu pripomore še občasna nadrealistična pojava grozljive brezoblične kreature, ki Nino in gledalce opominja na smrtnost. Memento mori. Avtorsko delo je sicer zasnovano skoraj kot naturalistična pripoved, ki jo mizanscensko sestavljajo številni dolgi, večinoma nepremični kadri; ti poudarjajo težo eksistence na vzhodu Gruzije, daleč stran od večjih mest, hkrati pa s prizori iz narave – še posebej impresiven je prizor rojstva divje nevihte – transcendira to nemilo vsakdanjost. Dea Kulumbegashvili se je z Aprilom izkazala za dobro »arthouse« učenko. V njenem pristopu lahko prepoznamo številne reference iz polpretekle zgodovine; nenazadnje je romunski novi val pljusknil na svetovno sceno s prelomnim celovečercem 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva o nezakonitem splavu. Tu je tudi dolga tradicija »počasnega filma«, oziroma tistega, čemur je Paul Schrader v svoji znameniti študiji rekel transcendentalni film ... Seveda pa to v ničemer ne zmanjšuje teže in vrednosti filma, ki je prišel na platna v času, ko so reproduktivne pravice žensk mnogokje znova pod udarom, z njimi pa tudi možnost neke bolj humane prihodnosti za vse … Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Dejan Kaloper
Carine torej. O tem, kaj pomeni vrnitev carin v naš vsakdan, smo slišali kup teoretičnih analiz, manjka pa praktičnih nasvetov. Ker upoštevati moramo, da je kar nekaj generacij rojenih v srečnih časih svobodne trgovine in carin ne poznajo. Zato pa smo tukaj starejše generacije, ki rade volje predamo svoje bogate izkušnje carinsko nedolžnim. Torej; dokler na bolj poslušanih programih našega radia ne uvedejo carinskih nasvetov, jih danes podelimo v naši, običajno prav tako analitično usmerjeni oddaji. Najprej in na začetku … Carine pomenijo vrnitev k dejavnosti, ki nas je kot narod izoblikovala. Mnogi te dni trdijo, da je bila to kultura; resnica pa je, da je bil skupni imenovalec slovenstva, še pred vzvišeno besedo – kontrabant. Ali tihotapljenje ali šverc. Tega je potem vzel pod pero genialni Levstik ter Krpana privzdignil v ultimativnega literarnega junaka in do dneva današnjega simbol boja proti carinam. A gremo lepo po vrsti. Carine pomenijo, da se bodo kmalu nazaj pojavile meje, z njimi pa cariniki. Cariniki so na meji drugi za policisti. Danes rekord v maličenju slovenščine še ima vprašanje blagajničark: "Kartica, gotovina?" … … S carinami pa prihaja na prvo mesto legendarni: "Je kaj za prijavit'?" Ne glede kako bo to vprašanje žalilo vaš občutek za slovenščino, mora biti odgovor vedno odločen in jasen: "Ne!" To je prvo pravilo izogibanja carinam in čudi, da ga tako slovenska vlada kot evropske institucije pogosteje ne omenjajo kot edini možen odgovor na ameriške carine. Se pravi carinski nasvet številka ena je od nekdaj bil in vedno bo: "Je kaj za prijaviti? Ne!" Seveda imate kaj za prijaviti oziroma za cariniti, in to nas vodi do naslednjih poglavij v carinskih vojnah. Danes še lahko greste v tujo državo, tam nekaj kupite in prinesete domov. Po novem tega več ne bo, saj bo blago na meji ocarinjeno, se pravi dražje. Temu se izognemo tako, da blago skrijemo ali prikrijemo. V primeru tekstila poznamo dve temeljni skupini skrivanja: odoblačenje in nadoblačenje. Prvo pomeni, da oblečemo šest novih majic, prek njih pa staro srajco, drugo pa pomeni, da kupimo novo jakno in se z njo povaljamo po cesti. A tekstilni izdelki so za pretentati carino enostavni … Bolj se zaplete recimo s kavo, ki bo omejena le na kilogram na osebo. Štiri kilogrami za štiri osebe v avtomobilu, ostala kava pa pod sedež. Malo je problematično, ker sodobni avtomobili pod sedeži nimajo več luknje, ki so bile njega dni odlično skrivališče za necarinjeno blago. Kaj pa glede prehrambnih izdelkov. Če vam uspe čez mejo prenesti deset neocarinjenih kilogramov riža, lahko plastično vedro, v katerem je pakiran, potem odlično uporabite za poletno zalivanje vrta, konzerva s coca-colo pa se lahko spremeni v skodelico za svinčnike v študentski sobici. Skratka; izogibanje carinam in poskušati ne postati žrtev carinske vojne je sicer naporno in stresa polno opravilo, a s seboj nosi tudi kar nekaj nostalgije; in zrele generacije se ponovnih bitk z brkatimi možmi v zelenem vsaj malo veselimo. Če ne drugega: prehodi mej z neocarinjenimi dobrinami ojeklenijo značaj moža mnogo bolj, kot to uspeva toliko hvaljenemu vpoklicu v vojsko. Je pa zelo zanimivo, da se ob besnečih carinskih odstotkih, s katerimi se bombardirajo države sveta, nihče ne spomni, od kod je ideja o prostem tržišču sploh prišla. V osnovi so se po padcu berlinskega zidu kapitalisti domislili, da se bodo profiti nekajkrat povečali, če bodo posamezne industrije preselili v področja s ceneno delavno silo. Tako so na zahodu, v Evropi, pa tudi pri nas, propadla cela mesta in cele panoge; blago, ki smo ga do včeraj izdelovali sami, smo začeli kupovati iz cenejšega uvoza, kapitalisti pa so si napolnili žepe. Še pomnite tovariši, kako so hudobni antiglobalisti leta 2001 na škodljiv proces globalizacije in nepravičnih trgovinskih sporazumov pogumno opozorili v Genovi, ali dve leti prej v Seattlu – in če ne drugega, lahko po skoraj četrt stoletja danes resignirano ugotovimo, kako zelo so imeli prav. In danes milijonarji iz leta 2001, ki so med tem postali milijarderji ter v procesu ugotovili, da cenejša delovna sila ni več dovolj poceni, uvajajo protekcionizem nazaj; v upanju, da se bo dalo zaslužiti kakšno milijardo tudi doma, ob tem pa vijejo roke v obupu in skrbi za malega človeka. Hočemo povedati naslednje: carinske vojne ali carinski mir so privilegiji lastnikov kapitala. Vsakdanje, male in neposredne carinske bitke pa so pokora slehernika.
Piše Leonora Flis, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Manca G. Renko je vešča pisanja. Vešča je tudi analitičnega in kritičnega razmisleka. Slednje ji najbrž pride zelo prav tudi pri njenem znanstvenem delu. Po izobrazbi je zgodovinarka, uveljavljena je tudi kot esejistka in urednica. Vse te veščine in talenti so združeni v njeni knjigi Živalsko mesto. Podnaslov Eseji o popularni kulturi, zgodovini in čustvih povzame kar nekaj njenih nivojev, ne pa vseh. Eseji so ponavadi žanr, ki zahteva počasno branje. Seveda moramo biti tudi pri pričujoči knjigi zbrani, vendar je slog Mance G. Renko gibek, dihajoč, vsebina pa privlačna, neodložljiva v svoji, (zagotovo vsaj literarni) iskrenosti. Ne želim reči, da avtorica ni iskrena kot individuum, ki ubeseduje svoje življenje, vendar se moramo zavedati, da ne glede na ostrino, prodornost in tudi čustvenost njene misli, beremo samocenzuriran zapis: »(...) prav toliko kot se s pisanjem razkrivamo, se tudi zakrivamo in pisanje ni nič bolj pot k dekonstrukciji kot konstrukciji lastne (literarne) osebe.« Pisanje imenuje tudi trening in mu ne pripisuje terapevtskih lastnosti, ki se pogosto izpostavljajo pri avtobiografskih zapisih. Knjiga je sestavljena iz desetih esejev, od teh ima eden funkcijo prologa, v katerem nas avtorica seznani s sestavo knjige in svojih izhodišč pri pisanju: “V živalskem mestu se mešajo napol artikulirane misli drugih ljudi, velikokrat preveč premišljene ideje, surova čustva, ključna življenjska spoznanja, popularne kulture, politični nazori, zgodovina, visoka umetnost, nizke strasti.” In ta napoved ne razočara. V eseju Are We Having Fun Yet Manca G. Renko tematizira med drugim tudi vprašanje vrednosti umetnosti, tiste bolj izbrane in tiste druge, namenjene množicam. Kratek prerez skozi zgodovino pokaže, da imata visoka umetnost in množična, popularna kultura pogosto enak izvor oziroma motivacijo: razvedrilo. V primeru klasičnih izdelkov je šlo bolj za zabavo elit, za pozicijo zrenja, ki so si jo lahko privoščili bogati. Množična kultura pa je kultura potrošništva, ki ima v jedru prav tako razvedrilo, odmik od resničnosti. Manca G. Renko skozi reference iz filmov, filozofije in literature, niza vrsto zanimivih primerov, ki dajo vedeti, da trende v umetnosti postavljajo elite in kapital. V več esejih, tudi v pričujočem, razmišlja o ženski kot o objektu, o predmetu opazovanja (kot primere navaja kip Afrodite Knidske, Botticellijevo Venero ter njeno odslikavo v Ursuli Andress v prvem filmu o Jamesu Bondu Dr. No). »Naš civilizacijski odnos do ženskih teles izhaja iz pogleda zlorabe, vdora v zasebnost, erotizacije brez privolitve.« V Osebni zgodovini popa vnovič, iz drugega zornega kota, izpostavlja položaj ženske in njenega dojemanja sveta, od zaljubljenosti do ženskega prijateljstva (vse to tudi skozi glasbene in knjižne reference, ki jih navaja). Esej kljub pisateljičini izjavi v prologu, da se v pisanju toliko odkriva, kot se tudi zakriva, deluje iskreno, lahko bi rekli boleče iskreno in ranjivo. Ko govori o prijateljstvih, pravi, da so bila nekatera »velika projekcija, ki je nastala iz želje po pripadanju, sprejetosti, varnosti in ljubezni.« »Želela sem dati vse, verjeti v vse, samo zato, da bi lahko pozabila nase.« Gre seveda tudi za običajne vzorce odraščanja in za generacijske specifike, ki jih Manca G. Renko prikaže na nazoren in domišljen način. Podobno tematsko linijo lahko razberemo tudi v eseju Or at least a voice. Of a generation. Odlično je polemiziranje o delu, o vrednoti in vrednosti dela v eseju Mnogo dela za nič. Tudi tu Manca G. Renko vpleta v zapis vprašanje spolov, obenem pa diskusijo vpne v kontekst družbenih slojev. »Nihče na svetu ne more zaslužiti niti enega samega milijona izključno z delom. To je mogoče z delom in špekulacijami, delom in dediščino, delom in izkoriščanjem, delom in srečo – ne pa s samim delom.« Prav tako izpostavlja, da je razkorak med tem, kar nam prinaša denar (vsaj tisti za preživetje, zlasti če delamo na področju kulture), ter tem, kar nas resnično zanima, včasih velik, prav tako tudi izguba naše energije. Esej Življenje onkraj tradicije je zanimiva razprava o pomenu tradicij in tega, kdo se nanje najbolj veže. Avtorici se zdi, da so (malo)meščani tisti, ki se tradicije najbolj držijo (na primer skupna kosila ob družinskih praznikih), v to analizo vnaša tudi uživanje mesa, ki naj bi bilo prav tako prevladujoča 'tradicija' (malo)meščanov (in žensk, ki se preveč predajo družinskemu življenju in zavoljo družine odvržejo recimo vegetarijanstvo). Meni, da so neprivilegirani, tisti na margini, bolj osveščeni. Zanimiva je avtoričina precej ultimativna izjava: »Nobena želja po dobrem starem ne more prinesti tudi dobrega novega. Dobro staro prinaša slabo novo.« Obujanje tradicij, ki se v tem eseju vežejo zlasti na družinski krog, je prikazano v dokaj negativni luči, zdi se, da jih avtorica skoraj apriori povezuje z nezdravimi družinskimi dinamikami. Te vsekakor so navzoče, vendar menim, da je avtoričino opažanje v tem zapisu vendarle preveč črno-belo. Tradicije ne nazadnje prinašajo povezovanje, občutek pripadnosti, bližine (kar sicer izpostavi tudi M. Renko, vendar v obujanju »dobrega starega« vidi problem) in v sebi ne nosijo nujno patologij in preživetih vzorcev. O vlogi in položaju ženske v družbi vnovič lahko beremo v eseju A tako pač je: Geniji in pridne punce, ki ga uvaja korespondenca med Jeanom Paulom Sartrom in Simone de Beauvoir. Sartre pričakuje od mlade Simone, ki je Sartra komajda dobro spoznala, da perici odnese njegovo umazano perilo. Esej nato zvede delo in ženski potencial na nekaj primerov, ki nazorno pokažejo na to, kako ženski intelekt ni pojmovan kot »eruditski, pač pa intuitiven, njihova vrednost ni prepoznana v izvirnih intelektualnih presežkih, pač pa se jih ceni predvsem kot sistematizatorke, promotorke ali popularizatorke (tujih) idej.« S pozicije ženske, ki velikokrat ni zadostno videna in slišana, žal tudi s strani same sebe in celo (ali pa še najbolj) takrat, ko je v jedru huda travma, se zbirka zaključi. Lahko kot nagovor vsem tistim, ki želijo osmisliti sebe, si dati prostor za izraz, za razmislek, za odgovorjena in odprta vprašanja. Tako kot pestrost in kompleksnost tematik besedilom v Živalskem mestu prinašata vrednost tudi multirefenčnost in intertekstualnost, ki bralkam in bralcem lahko odpreta mnoge nove miselne poti.
Nova epizoda Blokade!Epizoda govori o Olimpiji, ki je končala svojo pot v Eurocupu in tudi o njenih podvigih v ABA ligi.Seveda pa sva se Tilc in Blaž sprehodila preko slovenskih lig, tako da bo za vsakega nekaj!Vabljeni k poslušanju!
Piše Meta Kušar, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Esej je tista sočna in krepčilna literarna zvrst, ki je potrebna tako pisatelju in dramatiku kot tudi pesniku. Nič manj oseben ni kot lirika, samo besede so drugače stkane. Niti, na katere se tke, niso zgodba, ampak misli, ideje, prepričanja, ki se razgalijo in s tem osvojijo bralca. Leta 2014 je Drago Jančar izdal eseje Pisanja in znamenja. V desetih letih je globalizacija pokazala nove trike, vendar prav nič ne moti, da so v knjigi Zakaj pisati tudi esej iz leta 1989 in še nekaj starejših od deset let, saj tako doživljamo tudi lucidnost in kvaliteto našega opazovanja pred desetletjem in več. Vem, da se literarni ustvarjalec pogosteje sprašuje, kakšno vlogo ima literatura, kot pa bralec. Kritiki in založniki imajo spet svoje razloge, grobe do literature in umetnika. Nekateri kritiki bi želeli agitacijo, drugi, da bi umetnik zarjovel kot lev. O vseh različnih zahtevah časa razmišlja Jančar v uvodnem eseju, tudi o informacijski džungli in o nenadomestljivosti evropske kulture, literaturo postavi v njen center, in upa na ljudi, tudi mlade, ki naj bi vse manj brali, da začutijo smisel in bogastvo in neštete velike in filigranske vrednote v knjigi iz papirja, ki daje zgodbo, poezijo in esej. Jančarjevi eseji o pisanju so močna izpoved o stoletnem divjanju v Evropi, v katerem je umrlo milijone ljudi; premnogim je bilo vzeto življenje, ki so ga ljubili, in jim je bilo vsiljeno nekaj neživljenjskega, mrtvega. Povsem razločno je bilo videti, da smo umrli Boga, Hudiča pa smo pustili pri življenju. Še dobro, ker zdaj vsakega človeka posebej sili ugotavljati, koliko zla je sposoben bližjemu storiti. Hudič nam kaže, kaj nas bo učilo sočutja, dejansko prav to, da zagledamo lastno neusmiljenost. Jančar v svojem pisanju stoji ob Brodskem, ki pravi: Estetika je mati etike. Ko gre človek resno skozi Jančarjeve eseje v knjigi Zakaj pisati, ga je sram, da ni bral, kar omenja, da ni slišal za pomembna srečanja pisateljev in za nagrade, ki so bile avtorju podeljene. Precej nonšalantno so mnogi, celo politiki, metali na Evropsko zvezo svoj cinizem, kot prej na samostojno Slovenijo. Nekaj jih je, več kot se nam zdi, ki jih pekli slaba vest, ko čezatlantskega prijateljstva ni več in smo postali zajedavci Amerike. Za vse, ki se o zgodovini Evrope in o Srednji Evropi niso v šoli dovolj naučili, velja, naj berejo Jančarjeve eseje. Poučili se bodo, da je Milan Kundera v The New York Review of Books leta 1984 objavil esej Tragedija Srednje Evrope. Bralci so ga brali z navdušenjem, ker so spoznali njeno kulturno identiteto in odprtost. Osem let pred tem, leta 1976, je Tomaž Šalamun v knjigi Praznik objavil pesem Naša vera: Srednja Evropa! / Grozni sentimentalni kraji, totalna katastrofa! / Z ljudstvi, / natrpanimi v živinske vagone, peljanimi na izlet / v koncentracijska taborišča pod plin, ali podobne / neokusnosti med hlipanjem in krpanjem nogavic!... Takrat je zagrabil drugačen fenomen Srednje Evrope, ki se nam kaže zdaj, leta 2025. Ta fenomen je v Jančarjevih esejih nenehno prisoten. Seveda pa ne pozabi niti na opazovanje Habsburškega mita v moderni avstrijski književnosti iz leta 1963. Pisatelj, ki skozi vso knjigo slavi demokracijo, hkrati pa priznava, da je bil v »kulturnem pomenu« tudi jugonostalgik. A vedno zgrožen nad diktaturo v Jugoslaviji, sicer blažjo kot na Madžarskem in Češkem, a še vedno diktaturo, ki je državo pognala v prepad. Drago Jančar je človek, ki je nenehno hrepenel po politični svobodi in zanjo marsikaj storil, a je spoznal, kot pravi »narodni značaj vseh malih narodov, kjer se ljudje raje ukvarjajo drug z drugim, kakor pa z velikim svetom okoli sebe«. Eseji v knjigi Zakaj pisati veliko povedo o slovenski vodilni družbi, »ki najraje jaha politično demagogijo in nezaceljene rane naroda izrablja za surova obračunavanja«. Vsi se še spomnimo, koliko energije in lucidnega pisanja je Drago Jančar v devetdesetih letih namenil svoji publicistiki, kolumnam v Delu – in nekega dne, brez pojasnila uredništva, ni objavil nobene več. To kar je napisal leta 2021: »Torej sem na robu, opazujem življenje, pišem o njem, naj bo to v zgodovinskem ali današnjem času,« bo veljalo še za sleherne prihodnje eseje. Kdor natančno ne gleda zgodovine, si ni mislil, da bo najnovejši udarec gibanju 'woke', prebujenstvo, prišel prav iz države z močno demokracijo. Puritanstvo v Ameriki je prastaro, od časa do časa se zbudi kot neprecepljena otroška bolezen, in zdaj je udarilo v literaturo. Ne samo v moderno, ampak tudi v klasiko, ki je generacijam dajala smisel in ohranjala lepoto. Jančarjevi eseji nagovarjajo k življenju. Kdo je krivec za vse te norosti, ki so seveda tudi nezaslišane grozote? Oba akterja hladne vojne in vsi mi opazovalci, ki razločno vidimo, kot tudi pisatelj, ki jih je napisal, da je vajeti prevzel diktat ega nad vso raznovrstnostjo nezavednega. Potem sta tu še pragmatizem, ki ga pisatelj prepoznava vsepovsod, in elementarna nehvaležnost brez sočutja, ki para dušo tako ustvarjalcem umetnosti kot občinstvu. In še nekaj nam povedo eseji v knjigi Zakaj pisati: Naše razcapanosti ne more nihče več popraviti, če je ne bo začel popravljati vsak sam. Ali bi si lahko želeli več, kot je razmišljanje pisatelja o preteklih časih v Jugoslaviji, o tranziciji in o težkih rečeh, ki se (spet) dogajajo zdaj.
Meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi. Takole si rečem večkrat, ponovim pa za našim gimnazijskim učiteljem glasbe, umetnikom komponistom. Prišel je od nekod in kmalu tudi odšel. Nekega dne se mu ni več ljubilo razlagati molovih in durovih lestvic. Usedel se je, izrekel znamenite besede, razgrnil časopis in vso uro bral. V razredu popolna tišina, nerazumljiva za naš čas. To, kar omenjam, se je zgodilo pred več kot 60 leti. A zakaj čedalje pogosteje mislim nanj? Rada bi iz njegove nenavadne izjave izluščila njegov pravi obraz. Precej pozneje se je razvedelo, da je okusil Goli otok. Od časa do časa je kje pisalo, da je komponiral novo, menda zahtevno glasbeno delo. Potem nekoč kratka osmrtnica. Kaj vse pa vmes, to mi ne da miru. Seveda, saj obstajajo leksikoni in danes imamo najmanj Googla. Nič od tega mi ne razkrije sporočila tistega dopoldneva, ko se je pouk začel ob osmih in končal ob dvanajstih in je bil glasbeni pouk na urniku bolj proti koncu šolskega dne; klavir samo v nekdanji kapeli, spremenjeni v večnamenski prostor, naš komponist pa niti enkrat samkrat ni intoniral kakega dura ali mola. Kolikor se spominjam. Zdaj pa večkrat ponovim za njim: meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi. Pač – ob tej pravici se mi redno zatakne. Zakaj neki? Čemu mozgati o človekovi oziroma moji osebni pravici? O človekovih pravicah, zavarovanih pri Združenih narodih, kršene so pa po vsem planetu in pri nas tudi! Kakšna pravica je to, če je ni! Razpoloženje mi z molove lestvice usmeri v durovo Finžgarjeva izkušnja iz zapisov Študent naj bo. Kako naj bi bila nemška voda srednjega spola, če pa vsak ve, da je ženskega: tista voda, gospod profesor! Kljub nesporni resnici je učenček dobil nezadostno, pa si tudi za vekomaj zapomnil, da pravice ni! In si rečem: naj imam pravico, da se mi ne ljubi. V resnici pa mislim na našega glasbenika in na njegovo usodo. Pa na to, kaj sploh ostane učencu od njegovega učitelja. Meni je ostal on kot velika uganka. Toda mar si drug drugemu nismo prav to? Pa velikokrat tudi sebi.
Marko Juhant, specialni pedagog, avtor številnih zelo branih in odmevnih knjig ter predavanj je bil sogovornik zadnje marčevske oddaje. Ne videvamo ga več tako pogosto v medijih in na drugih javnih nastopih, saj je svojo redno poklicno pot sklenil, z vstopom v pokoj pa se bolj posvetil družini ter številnim hobijem, ki jih ima. Bogate izkušnje na področjih vzgoje in medsebojnega sobivanja podeli le vsake toliko. Seveda pa je njegovo znanje dostopno in vedno na voljo v številnih publikacijah ter ostalih medijskih objavah.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pretežna oblika pisateljevanja filozofa, profesorja, glasbenika, pisca Boštjana Narata je bila do zdaj esej, tako da je z romanom Bend stopil na novo ozemlje, pravzaprav je zelo suvereno zakorakal vanj. Kako tudi ne bi, roman govori o glasbenikih in glasbi, Narat pa ima za seboj trideset let igranja v bendih in dobro pozna njihovo dinamiko. Zgodba je dokaj preprosta. Študentka Zoja gre na avdicijo za pevko v bendu, ki je pred časom nepojasnjeno izgubil svojega pevca, Gorana. Kar izginil je. Zoja s svojim glasom in besedili navduši člane skupine Hektorja, Domna in TJ-ja in takoj jo sprejmejo medse. Vendar pa to ni edini bend v romanu; skoraj enakovredno vlogo ima Zojin družinski bend. Foter Damjan, nekoč znani muzičar s super po krivici pozabljeno glasbeno skupino, se je potegnil vase, hodi po hiši kot duh in izdeluje ptičje hišice; mama Ksenija je izstopila iz literarne scene in zdaj piše uspešne priročnike za življenje, vodi delavnice, predavanja, terapije … in s tem odlično služi; starejši brat, nakladaški Tejo, pa zagrenjenost zaradi vrnitve pod domači krov, ker je tako pač najbolj udobno, kompenzira s filozofiranjem. Prav Tejo izpostavi to, kar je poleg glasbe rdeča nit pripovedi: ali je vredno delati tisto, kar res ljubiš in v kar res verjameš, in zaradi tega životariti, ali pa je bolj praktično in razumno privoliti v kompromise ne tako zadovoljujoče službe, ki ti prinaša dober denar? In ker seveda tudi na tem področju ni vse črno-belo – ali si se z odločitvijo za udobnejše preživetje tudi prodal, izdal svoje ideale? Ali pa je ravno tako prav, kot vzkipi Domen, da hočeš od tistega, kar rad delaš, tudi dostojno živeti in zato ni nespodobno sprejeti kakšnega kompromisa. Da je muzika tvoja služba, tvoj poklic: “Zoja, kaj pa je narobe s kariero? Malo serješ s polno ritjo. Lahko je bit pameten v maminem fensi hotelu.” Ali ko skuša Ksenija prenapetima sinu in hčeri pojasniti, kako je že zdavnaj spoznala, da so uniforme povsod: “Seveda so različnih barv in pomenijo različne stvari, ampak vse to govorjenje o samosvojosti in neukalupljenosti … vse to je rahlo precenjeno. Pa malo brez veze.” Poleg razpravljanja o preživetju in seveda o glasbi Narat tankočutno in v gledališki maniri dialogov in monologov v Zojini glavi vpleta tudi spomine, navezanost, strahove, upanje, razočaranje, ljubezen …, stvari, ki so vsem pomembne in domače. Več je zamolčanosti kot odprtega, neposrednega uvida; takšne so povezave z Goranovim izginotjem, Zojino osuplo spregledanje tesnega, še vedno “zacopanega” odnosa njenih staršev, pa njen impulzivni vzgib za edino ljubezensko srečanje v romanu, ki bi ga nepozoren bralec mimogrede spregledal. Taki občutljivi, dragoceni detajli. Kratki, preprosti stavki, ki imajo svojo težo. Veliko je naštevanja, seznamov, sploh zajtrkov. Z enim se roman tudi začne in nevsiljivo razkrije družbeni status Zojine družine. Zelo dobro delujejo tudi naslovi pesmi in imena izvajalcev, ki se vrtijo v kafiču, kjer se pred vajo ali po njej dobivajo člani benda, in se pojavljajo skozi ves roman. Pravzaprav tako super, da sem si ob branju včasih nataknila slušalke in se potopila v omenjene komade, čeprav nisem kakšna glasbofilka in so mi zakulisne strukture in delovanje bendov španska vas. Vendar je ta sicer kratkočasni roman zbudil v meni nostalgijo in hrepenje; ne po glasbenem bendu kot takem, ampak po popolni pripadnosti določenim ljudem, določeni zadevi. Po popolni predanosti, da bi prišel stvari do dna. Jezik, ki ga med seboj govorijo člani benda, se zdi glasbenemu nepoznavalcu na trenutke zelo specifičen in prav zato posrečeno vznemiri, kot na primer naštevanje glasbenih rekvizitov na odru – zame zares kos čudovite poezije (z znanstvenofantastičnim pridihom). Prostor je majhen, no, ne tako majhen, bolj zabasan. Dva marshalla ob desni steni, dvakrat po štiri desetke, dve glavi, ena JCM 900, druga neka zgonjena reč neznanega izvora. Dve stojali za kitaro, stol, zraven štirje kitarski kovčki, nasproti bobni – “A to so ludwigi?” – dva prehodna, kotel, sner, vse po jusu, standard, ob kotlu zložene torbe. Levo in desno dva visokotonca, miza je v desnem kotu, šestnajst kanalov, kabli v glavnem povezani in natančno razpredeni po prostoru, neuporabljeni so lepo zviti in obešeni nad mešalko. Ob steni nasproti vhoda vufer, klaviature na štenderju in rhodesi v kovčku, zraven en vox in dva fenderja, manjši nič posebnega, ampak ima vintage šminko – tista rumena varianta – večji je bolj resen, hot red deville, ni še klasika, ampak enkrat bo, zraven dva bas feršta, ampeg in mesa boogie. V kotu štiri stojala za mikrofone, eno notno in bobnarska žirafa, ki je očitno zašla. Nekje v romanu Narat zapiše, da je “improvizacija velika beseda za preprosto stvar, kot je preprosta muzika – samo pravo noto moraš zaigrat ob pravem času.” Mojster je tudi v pisanju, zato je škoda, da je v tem igrivem in dinamičnem romančku za nekaj not, pravzaprav za kar nekaj glasbenih sklopov, izgubil skladateljski “filing” in dovolil, da iz njega spregovorita esejist in filozof. Dolgi filozofski traktati, ki jih besediči Tejo, zame najšibkejši člen romana, in razne literarne razprave, ki jih na avtobusu prebira ali v slušalkah posluša Zoja, so popolnoma odveč. Sicer gladko tekoče, jedrnato besedilo pretirano zavrejo, mu odvzamejo nekaj “žmohta” in poskočnosti. Nekaj dialoških momentov je tudi predolgih, saj so – glede na ostale izbrušene, žive dialoge – malo za lase privlečeni. Vse to bi bilo mogoče izpustiti, ali v manjših dozah in verodostojneje položiti v usta glavnih junakov; potem bi bil roman res izčiščen, skorajda idealno pripravljen za odrsko ali filmsko upodobitev, po katerih glasno kliče. Ampak tudi pomanjkljivostim navkljub je Bend domišljena, duhovita in pretanjena pripoved za vse bralce, ne le za glasbeno navdahnjene. Ko ga prebereš, se ti zgodi, kot se je zgodilo Zoji, ko sta šla s Hektorjem prvič skupaj na kavo – nekaj lepega.
Že več filmov je bilo posvečenih pralnicam, ki so jih na Irskem vodile sestre magdalenke med 18. in poznim 20. stoletjem. Tja so družine poslale nespodobne ženske, dekleta – ocenjujejo, da je bilo teh okrog 30 tisoč – ki so bile pravzaprav zastonj delovna sila. Marsikatero dekle je tam rodilo nezakonskega otroka, ki ga ni smelo obdržati. Šele leta 2014 se je država uradno opravičila za početje teh samostanov. Spomnimo se filma Sestre magdalenke režiserja Petra Mullana ali Philomene v režiji Stephena Frearsa, zdaj pa je o tej temi po noveli Claire Keegan nastal film Take majhne stvari v režiji Tima Mielantsa. Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Dejan Kaloper. Družinski oče Bill Furlong se preživlja kot trgovec s premogom na irskem podeželju. Ko okrog božiča 1985 dostavi premog v lokalni samostan, v kleti najde premraženo nosečo mladostnico. Medtem ko se začne poglabljati v zlorabe, ki se skrivajo za zidovi samostana, se sooča tudi z lastnimi travmami iz otroštva, ko je moral v konservativnem okolju odraščati kot potomec matere samohranilke. Irski koprodukcijski film Take majhne stvari pod taktirko belgijskega režiserja Tima Mielantsa je bil premierno prikazan na lanskem Berlinalu in temelji na noveli irske pisateljice Claire Keegan. Filmski fabuli se sicer rahlo pozna, da temelji na kratki zgodbi, vendar je delo v sebi zaključena celota. Na filmskem platnu igralsko dominira Cillian Murphy; pravzaprav se celovečerec osredotoča predvsem na notranji svet njegovega molčečega Billa Furlonga. Je v tem uspešen? Da in ne. Skozi njegovo pretežno pasivno ravnanje spoznamo zelo natančno izrisan mikrokozmos, tako zasebni kot družbeni, toda avtorskim postopkom bi lahko očitali, da gledalca vse preveč neposredno vodijo za roko, da bi delo zraslo v nekaj zares presežnega. Kljub nekaj zanimivim elipsam in režijskim odločitvam kot gledalci vsa spoznanja dejansko dobimo postrežena na pladnju; še večinoma monokromatska paleta krompirjastih, sepija tonov vsaj enako kot k morečemu vzdušju prispeva k občutku instantne stiliziranosti. Pa še za božič se dogaja, razumete? Seveda vse te jasne poante v ničemer ne zmanjšujejo teže grozljive dediščine katoliških zlorab tekom 20. stoletja na Irskem, ki jih je leta 2002 odmevno izpostavil že celovečerec Sestre Magdalenke škotskega avtorja Petra Mullana. V tem pogledu je tudi ogrodje filma Take majhne stvari večna zgodba borbe posameznika proti sistemu. Če smo rekli, da je v igralskem smislu to v celoti film Cilliana Murphyja, pa gre v pozitivnem smislu izpostaviti, da je to vendarle delo o ženskah in skozi pripoved spretno preigra številne vloge, ki so jih morale igrati ali jih še vedno igrajo na življenjski poti Billa Furlonga: od njegovih petih hčera in ljubeče soproge, preko njegove mame in njene delodajalke ter poznejše skrbnice, do »padlih deklet« in sistema represije žensk nad ženskami v samostanu, ki jo pooseblja mati prednica v odlični igralski interpretaciji Emily Watson. Film Take majhne stvari je v celoti soliden in zapusti razumski in čustven odmev. Pred gledalca spretno postavi tudi vprašanje, kako bi ravnal, če bi se znašel v čevljih Billa Furlonga. Bi ostal nemi opazovalec z varne razdalje ali bi bil tisti »drugi« – gre torej za isto vprašanje, ki nam ga zastavi mojstrski, z zlato palmo nagrajeni hrvaški kratki film Mož, ki ni mogel molčati …
Obrambna panoga "cveti" predvsem zaradi naraščajočih geopolitičnih napetosti in povečanja vojaških proračunov, zlasti v Evropi. Tečaji delnic ključnih igralcev, kot sta Rheinmetall in Rolls Royce, beležijo izjemno rast zaradi povečanega povpraševanja po vojaški opremi in tehnologiji. Evropska obrambna panoga po donosnosti prehiteva ameriško. So delnice obrambnih podjetij precenjene? Smo zamudili vlak? Koliko lahko še pridobijo? Kaj pa, če se vsa vojna žarišča umirijo in se sklenejo premirja? Kupiti sklad, ki kotira na borzi (ETF) ali posamezne vodilne igralce iz panoge? Seveda vojaških spopadov ne podpiramo, toda živimo v takšnih časih, ko obstaja potreba po tem, da smo ustrezno opremljeni in da se lahko zaščitimo v primeru naraščajočih napetosti. Evropa, tudi Slovenija, bo v ta namen investirala ogromno denarja. Pred mikrofonom: Rok Brezigar, upravljavec premoženja, NLB Skladi Dodatno: Varno zatočišče - zlato: Cena raste, toda do kam se lahko povzpne? Več v Money-How Friends, ki je namenjen podpornikom finančnega podkasta preko Youtube članstva. Pridruži se nam tudi ti. Money-How Live: Investicijski šov leta Donald Trump pripravlja šov, zakaj ga ne bi pripravili tudi mi! Vroče slovenske delnice. Z nami bodo Blaž Brodnjak, NLB, Drago Kavšek, Petrol, Petar Vlaić, največji investitor v slovenske delnice Ključne informacije Lokacija: Kristalna Palača, BTC, Ljubljana Datum: 22. maj 2025 (četrtek) Čas: 17:00–22:00 Boot Camp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Za vse, ki se radi naučili pametno investirati! Lokacija: Ekonomska fakulteta Datum: 10. april 2025 Čas: 17:00–20:00 Delavnica je lahko čudovito darilo. Pridruži se skupnosti Discord Money-How Obišči spletno stran Money-How Imaš vprašanje? Piši mi na marja@money-how.si
Prodajalci in kupci, ki prodajajo blago prek spletnih oglasnikov in tudi kar tako prek družbenih omrežij so lahko tudi goljufi. Svoje samo za ta namen ustvarjene spletne profile lahko po goljufiji preprosto izbrišejo in tako izbrišejo vse sledi za seboj. Tako je prejšnji teden Ptujčanka, ki je prodajala kos pohištva, zaupala neznanki, ki ga je želela kupiti in ji je posredovala obrazec, v katerega je vpisala občutljive podatke o svoji plačilni kartici, da bi ji lahko nakazala kupnino. Seveda ji je odtujila denar z bančnega računa in izginila s spletnega vesolja. Nekaj podobnega se je zgodilo Mariborčanu, ki je hotel kupiti orodje, ga plačal in po pošti prejel ničvreden paket. Kljub temu so spletni oglasniki in neposredni nakupi od priložnostnih prodajalcev lahko varni, če se zavedamo pravil, ki se jih je pri tem početju treba držati. O tem v novi epizodi serije oddaj Spletne prevare. Cirila Štuber se je pogovarjala z Jasmino Mešić iz SI-CERT-a. foto: Gerd Altmann, Pixabay
Gost v oddaji je prof. dr. Andrej Tibaut (UM FGPA) - prvi predsednik Združenja siBIM, ki v letu 2025 prazuje 10. obletnico, kar je tudi iztočnica za pogovor. Seveda v tradiciji BIMpogovorov zelo hitro zajadramo daleč od predvidene smeri in se pogovarjamo o USD zapisu, IFC 5, MVD/IDS, ...
Kolikokrat se nam je že zgodilo, da smo doživeli kakšen lep trenutek, kakšno lepo, močno in globoko izkustvo. In v tem času, ko se je vse to lepo še dogajalo, smo lahko nekje globoko v sebi pomislili: »Kakšna škoda, da bo to tako hitro minilo in bo spet vse po starem.« Gre za situacije, ko smo s kom imeli res dober in globok pogovor, ki nas je povezal, ali pa močno doživetje bližine Boga v molitvi; lahko je bilo izjemno izkustvo in doživet trenutek v naravi ob mogočnem slapu ali čudovitem sončnem zahodu; globina, v kateri se mož in žena zares čutita povezana v odnosu; da ne govorimo o dveh zaljubljencih na klopci v parku, ki bi to stanje čustvene zlitosti poskušala za vedno zadržati. Prav to je dejansko želja ali pa skušnjava: da bi namreč neki izjemno lep, močan in globok trenutek zadržali za vedno. Da bi, kakor pri gledanju filma, v določenem prizoru pritisnili na pavzo in za vedno zamrznili sliko v tem izjemnem trenutku. V taki situaciji so se znašli trije apostoli, ki jih je Jezus vzel na goro Tabor. Tam so doživeli njegovo spremenjenje, nekakšno izkustvo Jezusove Božje narave in edinstveno bližino Boga Očeta, ki je pred njimi razglasil Jezusa za svojega ljubljenega Sina. Apostoli Peter, Janez in Jakob so torej doživeli nekaj neopisljivo močnega, izjemno izkustvo Božje navzočnosti in bližine, tako da je apostol Peter, popolnoma prevzet od vsega, na koncu rekel: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore.« Seveda, on bi se tam kar utaboril, ušotoril, samo da bi mu uspelo vsaj še malo zadržati ali podaljšati tisti trenutek edinstvene Božje bližine. Toda namesto tega so se morali spustiti v dolino in spet stopiti na pot. In tako je v našem vsakdanjem in tudi duhovnem življenju. Na prvo postno nedeljo smo ob Jezusu doživljali skušnjave, na drugo pa nam evangelij prinaša tolažbo Božje bližine ob spremenjenju na gori Tabor. Skušnjave, bitke, pa tudi padci in grešnost – vse to je resničnost našega vsakdanjika. Toda v okviru tega Gospod poskrbi za močne trenutke, ki nas okrepijo, opogumijo, napolnijo, izpolnijo in nam dajo moči za prihodnost. Duhovno življenje torej ni samo boj in spopadanje s težavami, preizkušnjami in grešnostjo, ampak vključuje tudi trenutke tolažbe, bližine in močnih dotikov. Toda za to je potreben umik. Jezus se je s tremi apostoli umaknil na vrh gore, stran od sveta, to pa je pomembno tudi za nas. Umik od ekranov, norenja, tempa, vrveža, da smo lahko bliže sebi, drugemu in Bogu. Šele tako imamo priložnost, da lahko doživimo še kaj globljega. Toda tega vsekakor ne moremo zadržati ali zamrzniti. Lahko pa tudi živimo iz močnih izkustev, saj nas lahko tolažijo, krepijo in bodrijo v teži ali pa sivini vsakdanjika. Od njih pa je treba stopiti naprej na pot in to izkustvo prinašati in prenašati v vsakdanje življenje, ki je lahko zaradi njega polnejše, bogatejše in globlje.
Nova Blokada tokrat govori o dveh zmagah in enem porazu.Tilc, Žiga in Bwaž smo razpravljali o porazu proti Budučnosti in zmagama proti Besiktasu in Crveni Zvezdi! Seveda smo se ustavili tudi pri navijanju, parkirišču, na koncu pa smo se sprehodili po dogajanju v naši prvi ligi!Vabljeni k poslušanju!
Piše Sanja Podržaj, bere Ajda Sokler. Avtorico zbirke esejev Poskus vsakdanjosti lahko opišemo kot pesnico, urednico, založnico, prevajalko, dramaturginjo, kritičarko in kolumnistko. Vsi poklici, ki jih je opravljala kot vseživljenjska kulturna delavka, so tako ali drugače vraščeni v pričujoče eseje. Kulturno delovanje ni običajna služba temveč nekaj, kar zahteva celega človeka, predvsem pa strast, neomajno voljo, idealizem, ki meji na naivnost, in veliko mero upanja. Eseji Anje Zag Golob to posredujejo z gibkim in živahnim jezikom, ki je tako značilno njen, da jo ob branju skoraj slišimo, kako nam pripoveduje zdaj o znamenitem Kölnskem koncertu Keitha Jarretta, spet drugič pa o ljubezni do »restane rpice« in najboljšem pomfriju na svetu, ki ga je pripravljala njena bica. In njen entuziazem je nalezljiv. Poskus vsakdanjosti je prvo prozno delo Anje Zag Golob, ki je do sedaj objavila pet samostojnih pesniških zbirk, od tega sta bili kar dve nagrajeni z Jenkovo nagrado, Vesa v zgibi leta 2014 in Didaskalije k dihanju leta 2016, za zbirko da ne da ne bo … pa je leta 2020 prejela nagrado kritiško sito. Zanimivo je, da so vse razen prvenca V roki iz leta 2010, izšle v samozaložbi, tako kot tudi pričujoča zbirka esejev. Že v fizičnem izgledu knjige in njenem oblikovanju se izraža avtoričina samosvojost pa tudi drznost, saj na platnici ni ne naslova ne njenega imena, zadaj pa nobenega zapisa na platnici. Naslovnico krasi pointilističen motiv, a rdeče in zelene pikice ne tvorijo nobene podobe. Morda s tem ponazarjajo vsakdanjost, ki jo tvorijo raznorodni segmenti različnih vlog, ki jih opravljamo v družbi, in številne stvari, ki kličejo po naši pozornosti. Morda to ni toliko pomembno kot ugotovitev, da je oblikovanje skladno z naravnanostjo, ki se izraža v vseh enajstih esejih – to je naravnanost stran od hitrega konzumiranja, h kateremu teži kapitalistična družba, v kateri je vse merjeno z ekonomsko vrednostjo. Tudi človek. Predstavljajte si, da se sprehajate po knjigarni in si ogledujete knjige. Vsaka od njih si hoče pridobiti vašo pozornost, a že s hitrim pregledom naslovnice lahko približno ugotovite, v kateri predalček spada. Knjiga, katere platnic ne polnijo informacije, pokliče našo pozornost, ker je tako drugačna od drugih in nekako skrivnostna. Moramo si vzeti več časa, da jo razvozlamo. Se ustaviti, jo vzeti v roke, prelistati, morda prebrati kakšen odstavek ali dva. Podobno je s pitjem čaja, vožnjo z vlakom, poslušanjem glasbe, pisanjem pisem in pogovarjanjem z drevesi – te stvari potrebujejo naš dragoceni čas. Instant kava, avtomobil, e-mail ali sms opravijo svojo nalogo hitreje, glasba je nekaj, kar se dogaja v ozadju, prav tako drevesa. Storilnostna naravnanost nas potiska proti enostavnemu, hitremu, stran od poglobljenega in s tem tudi stran od umetnosti in kar je še nekoristnih (torej nedobičkonosnih) dejavnosti. »Odkar se vse, še najmanjši drobec naših življenj, preračunava na njegovo ekonomsko vrednost, je izginilo toliko stvari, ki so jim dajale smisel, mi pa posledično živimo vse bolj pusto, ogolelo,« piše Anja Zag Golob v eseju Pisma. S tem ko so iz mesta izbrisani prostori, kot je Čajna hiša ali neodvisne knjigarne, kot je bila knjigarna Behemot, je na udaru sam humanizem. Zaprtje takšnih krajev druženja, v katerih se »izgublja« čas, pa je simptom širše svetovne usmeritve. To se sliši skrajno črnogledo in vajeni smo, da Anja Zag Golob pogosto opozarja na zanemarjenost področja kulture pa tudi na druge družbene nepravičnosti, ki so posledica dejstva, da imajo interesi kapitala prednost pred drugimi. Vendar pa eseji v Poskusu vsakdanjosti niso zagrenjeni, niti pesimistični. To niso eseji o tem, kako vse, kar je dobrega in človečnega, propada, temveč so prej hvalnica vsemu in vsem, ki to še držijo pokonci. Pa sploh ni nujno, da so to kulturniki, nasprotno, to je natakar, ki te v tujem mestu pozdravi, kot da si domač, ali pa knjigarnar, ki ti pomaga poiskati knjigo, ki ti je pisana na kožo, in s katerim se lahko pogovarjaš, pa sploh ne opaziš časa, ki mineva. To je lahko tudi naključna sopotnica na vlaku, ki ti nevede preda nekaj svoje modrosti, ali pa dopisovalka, ki si vzame čas in ti odgovori na vsako pismo, čeprav se nista nikoli srečali v živo. Poljski filmski režiser Krzysztof Kieślowski, o katerem lahko beremo v prvem eseju, je za enega od svojih prizorov potreboval sladkorno kocko ravno pravšnje konsistence, da bi kava vanjo zlezla v točno toliko in toliko sekundah – nič več, nič manj. Tako je njegov asistent preiskal celo mesto in prinesel vsako kocko sladkorja, ki jo je našel, v upanju, da bo med njimi tista prava. Podrobnosti štejejo, bi bil nauk te zgodbe, tako kot štejejo drobne geste prijaznosti med soljudmi. Tako kot lahko v prvem eseju zbirke beremo o Kieślowskem in njegovih filmih, ki so avtorico oblikovali, v nadaljevanju piše tudi o legendarni beograjski rock skupini Ekaterina Velika pa o Kölnskem koncertu, znamenitem albumu ameriškega pianista Keitha Jaretta. Tem so posvečeni posamezni eseji, a skozi celotno knjigo je nanizanih še več referenc na umetniška dela, ki so bila za avtorico prelomnega pomena. Izkaže se kot široko razgledana intelektualka, ki se znajde tako v literarnih kot tudi v filozofskih, glasbenih, filmskih, gledaliških, plesnih in kulinaričnih vodah. Pri tem pa bralke nimamo občutka, da bi šlo za samohvalo. Avtoričin jezik je namreč neposreden, ne ovija se v leporečenje ali intelektualiziranje. Ko govori o umetnosti, ne govori samo kot poznavalka, temveč predvsem kot navdušena oboževalka, zaradi česar so eseji izredno topli, vnos koroškega dialekta in slenga pa jih še dodatno začini z bližino, domačnostjo. Seveda pa ne moremo mimo eseja o poeziji, ki ji je današnji čas še manj naklonjen kot na primer filmu ali glasbi. Pesništvo, podobno kot filozofiranje, v družbi, ki ceni predvsem fizično delo z merljivimi rezultati, vzbuja izključno posmeh, pravi Zag Golob, ki pa pri poeziji kljub temu vztraja. Poezija je svojevrsten upor, podobno kot vse tiste stvari, s katerimi se zgolj »zapravlja« dragoceni čas, v katerem bi lahko naredili kaj »produktivnega« ali »koristnega«. A pozabljamo, da je del tega, kar nas dela ljudi, tudi igra, in poezija je, z besedami avtorice: »opomin na ludizem, na igro, kakršni smo se, če smo imeli to srečo, predajali kot neobremenjeni otroci, to je prostor, ki jeziku omogoči domala vse.« Skozi enajst esejev zbirke Poskus vsakdanjosti se plete rdeča nit, ki bi jo lahko poimenovali »klic k humanizmu«. Iz njih se izliva ljubezen do umetnosti in radost do ustvarjanja, pa tudi čudenje nad lepoto, ki vznika tudi takrat, ko tega ne bi pričakovali. Eseji so hvalnica trenutkom medčloveške povezanosti in bližine, ki se lahko zgodi prek medija umetnosti, kot je glasba, ali pa v pristnem stiku, četudi še tako bežnem. Torej, zapravljajmo čas, berimo poezijo drevesom. Ostanimo Ljudje.
K očetu sta prišla sin in hči, najstnika s prošnjo, da ju pusti v kino. Oče je prebral precej o predvajanem filmu in je vedel, da je v njem nekaj neprimernih prizorov, ki zavajajo v slabo, zato je imel pomisleke. Najstnika sta začela očeta prepričevati: »Oče, pa saj gre samo za zabavo. Tudi če je v filmu nekaj neprimernih prizorov, je film vseeno dober. V njem je tudi nekaj izjemnih prizorov in kakšne zvočne efekte ima! Najini prijatelji so bili navdušeni.« Toda oče se ni vdal. Otroka sta bila razočarana in nista mogla razumeti očetove odločitve. Istega večera je oče presenetil otroka in spekel pecivo. Dejal je, da ga je pripravil po posebnem družinskem receptu in mu dodal še posebno sestavino. Seveda je otroka zanimalo, katera je ta sestavina. Oče je odgovoril, da je pecivu dodal malo, ampak zares čisto malo gnoja. Otroka kar nista mogla verjeti. Toda oče jima je zatrjeval, da je gnoja resnično malo in da so vse druge sestavine odlične ter da mu je pecivo tudi sicer odlično uspelo. A kljub tem zagotovilom otrok ni mogel prepričati, da bi pecivo vsaj pokusila. »Saj je samo ena majhna stvar narobe, zakaj ne pokusita?« A najstnika se nista dala. Nato jima je razložil, zakaj ju ni pustil v kino. Film, ki sta si ga želela ogledati, je nekaj takega kot njegovo pecivo: je dobro, toda nekaj slabega, ki je v njem, je lahko škodljivo. (Vodi me, dobrotni Duh, 29.) Zgodba odpira vprašanje našega odnosa do zla, zlasti vprašanje, koliko lahko slabemu pustimo v svoje življenje. Sv. Pavel je tukaj odločen: »Ne dajajte prostora hudiču,« (Ef 4,27). Če slabemu začnemo dajati prostor, nas bo to uničilo. Jezusov boj s skušnjavami v današnjem evangeliju je jasen. Skušnjavcu se upre na samem začetku in ga odločno zavrne. Skušnjavec nas hoče prepričati o dveh stvareh: Enkrat poskusiti slabo ne pomeni nič. Pa ni tako. Ko poskusimo narediti slabo, se nanj kmalu navadimo in grešimo. Zato je bil oče tako odločen in otrokom ni dovolil gledanje filma, v katerem je bilo slabo sporočilo, ker je vedel, da je stik s slabim tvegan. Zlasti za neizkušenega mladega človeka. Kako premagati skušnjave? Ohranimo čiste in neomadeževane svoje misli. Zapomnimo si: naša dejanja bodo vedno sledila našim mislim. Kar gledamo, poslušamo ali beremo, bo ostalo v nas. Če gledamo slabe stvari in mislimo, da bodo naše misli ostale čiste, se motimo. Če gledamo televizijske programe ali obiskujemo spletne strani, ki vsebujejo veliko negativnega, ne moremo pričakovati, da bodo naše misli neomadeževane. Če bomo dlje časa počeli nepoštene stvari, se bomo nanje navadili.
Poslušalec je sestro Nikolino prosil za recept za prežganko, tako kot jo je jedel kot otrok. Tako mu je odgovorila sestra: v kozici z debelim dnom (litoželezna je najboljša) pogrejemo olje. Na to potresemo 2 žlici moke in pogosto pomešamo, da začne počasi rumeneti. Pazimo, da se nam ne zažge, ker so juha sicer imela grenak okus! Zato je to najbolje delati na električni plošči, na štedilniku na trda goriva ali pa na indukcijski. Pri štedilniku na plin pa moramo biti res ves čas zraven, da se zažge. Torej, lepo počasi mešamo in pražimo, da dobi lepo rjavo barvo. Nato dodamo mleto kumino ali pa v zrnju. Zalijemo s 3 dl vode in ob mešanju počakamo, da pride do vrenja. Juha se začne gostiti in lahko še prilivamo tekočino, da bomo dobili želeno gostoto. Nato naj vre do 10 minut, da se ta moka se dobro prekuha. Nato dodamo še razžvrkljano jajce ali dve ali pa samo beljak (če npr. ostaja od cvrenja). Nato lonec odstavimo - jajce naj ne vre več, ker potem postane žilavo. Seveda dodamo še sol ... Za prežganko je treba imeti potrpljenje.
FRIDAY HOUSE FM radio show
Če se sprašujete, čemu vam je kljub dramatičnemu vsakdanu vsaj malo dolgčas, je odgovor precej preprost. Že dolgo nismo imeli nobenega referenduma! Referendum, temeljni kamen vsake demokracije, je hkrati tudi najbolj zabavni element te antične pogruntavščine. Kajti vreči skozi okno dve novi osnovni šoli, da se lahko volivci v praviloma nizkem odstotku udeležijo odgovarjanja na pogosto zmedena vprašanja, tega drugače kot zabava ne moremo imenovati.Referendum, ki prihaja, bo spraševal o penzijah. Pa to ne o generičnih penzijah, kajti referendumsko vprašanje "ste za višje penzije", bi bilo eno najbolj uspešnih v zgodovini. Prihajajoči referendum bo spraševal o ekstra dodatkih k pokojninam, ki naj bi jih upravičenci dobili za izjemne umetniške dosežke. Referendum predlaga, posplošeno rečeno, slovenska desnica, ki je očitno mnenja, da so izjemni umetniški dosežki domena slovenske levice. Drugače si je težko zamisliti, čemu so se kleni slovenski konzervativci spravili na tistih nekaj fičnikov, ki bi jih – teh nekaj slikarjev, kiparjev, literatov, gledališčnikov, hudiča, še kakšen filmar se bi našel – dobili za povrhu. Hočemo povedati, da gre za majhen znesek in finančno tveganja za slovensko državo je bilo skoraj pri vsakem dosedanjem referendumu višje, kot je pri prihajajočih umetniških penzijah. Še pri referendumu o družinskem zakoniku je bilo v igri več denarja, kot ga je pri tem dodatku … Tako ni najbolj jasno, čemu so upokojeni umetniki slovenski desnici tako zelo sedli v želodec, kot se reče. Najbrž bo nekaj z odnosom do umetnosti same; in za začetek naredimo miselni eksperiment. Recimo, da besedo umetnik, kar je za mnoge naše sodržavljane poklic, akoravno se z umetnostjo ogromno Slovencev ukvarja tudi nepoklicno, zamenjamo z besedo – gasilec. Gasilec je sveta krava slovenstva in kot z umetnostjo, se z gasilstvom ogromno Slovencev ukvarja nepoklicno. Nekateri pa poklicno in ali resnično mislite, da bi katerikoli politični stranki na slovenskem prišlo na misel organizirati referendum proti dodatkom za izjemne gasilske dosežke – če bi pristojno ministrstvo tak dodatek poskušalo uzakoniti. Torej mora biti nekaj z umetnostjo in umetniki, kar moti predlagatelje referenduma. In čisto mimogrede; če bodo nekateri upokojeni slovenski umetniki dobili dodatke k penziji, si bodo mogoče lahko privoščili protestiranje pod bojnim praporom Pavla Ruparja-gromovnika. Kajti če kaj, bi tiste manifestacije potrebovale močnejši avtorski podpis, ker prepevanje Slakovega Čebelarja na nobeni ravni ne prispeva ne k bojaželjnosti, ne k intelektualni širini prireditve. "Čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice" bi zaslužen slovenski umetnik v trenutku vrgel s proslave ter verze nadomestil z nečim bolj junaškim, se pravi manj medonosnim. Toliko samo kot medklic. Ampak bistvo prihajajočega referenduma vsaj za zdaj očem še vedno ostaja skrito. Ne poznamo še namreč referendumskega vprašanja in kot nas učijo pretekle izkušnje, se prav okoli referendumskega vprašanja lomi demokratični srd slovenskega človeka. Zato grobo predpostavimo … Rajtamo, da bo vprašanje preprosto: "Ste za to, da nekateri slovenski upokojenci dobijo dodatek k pokojnini za izjemne umetniške dosežke?" Večina, ki bi prišla na volišča, bo odgovorila z ne, ali pač obkrožila proti, desnica bo razglasila zmago, priljubljenost sedanje vlade bo še padla, nedelja bo šla v nič, milijoni po vodotokih, karavana naprej, psi pa v koče. A seveda ne sme biti tako preprosto. Na vprašanje ne moremo odgovoriti, dokler ne vemo, kaj je to "izjemen umetniški dosežek"! Predlagatelj je sicer pripravil kriterije, med katerimi so nagrade, pojavljanja v mednarodnem prostoru in tako naprej. Ampak če smo državljanom demokratično razložili kriterije, smo kljub vsemu razložili samo pojem "izjemen". Še vedno pa nismo razložili pojma "umetnost"! In ta pojem je zadnja leta zelo na prepihu; hočemo povedati, da ni vsaka glasba Mozart in ne vsaka slika Michelangelo. Odkar v galerijah razstavljajo banane, prelepljene z lepilnim trakom, ki dosegajo na avkcijah potem milijonske zneske, in odkar so nekateri najbolj znani umetniki na svetu absolutno anonimni, je zahteva, da se zedinimo okoli pojma umetnost, prej ko se odločimo, kdo so umetniki, ki dobijo dodatek, povsem na mestu. Zatorej mora biti referendumsko vprašanje sestavljeno iz dveh delov. Drugega smo že navedli, prvo vprašanje pa se mora glasiti: "Kaj je umetnost?" Zavedamo se, da v "trotlziher" demokraciji na podobnih referendumih odločevalci obkrožijo samo za ali proti, vendar se zdi, da ob zapletenem vprašanju umetniškega presežka ne bi smeli pristati na brezkončno poenostavljanje. Seveda se zavedamo, da je za občinstvo, ki kot umetniški presežek razume verz "čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice", vprašanje o izvoru, razvoju, namenu in vplivu umetnosti izjemno zapleteno; a če bo referendum o dodatkih k pokojninam za izjemne umetniške dosežke spodbudil prebivalstvo k preizpraševanju o človeški potrebi po kulturi in umetnosti, bodo milijoni za njegovo organizacijo dobro porabljeni.
Pri vsaki še tako uspešni in priljubljeni filmski franšizi se prej ko slej pojavi vprašanje – koliko časa še? Kako dolgo bodo ustvarjalci še lahko gledalcem ponudili nekaj novega ali pa vsaj starega na svež način oziroma kdaj bodo prešli tisto tanko mejo med še enim posrečenim nadaljevanjem in med pogrevanjem preteklih uspehov? Za franšizo Bridget Jones se zdi, da je bila ta meja tretji film iz leta 2016, ki je vsebinsko zelo koherentno – kolikor se to besedo sploh da uporabiti v povezavi z vedno rahlo raztreščeno, a izjemno simpatično Bridget – pripeljala zgodbo do srečnega konca. Zato niti ni težko razumeti čudenja, ko so ustvarjalci napovedali še četrti del Bridget Jones: Nora na fanta, ki je pred kratkim prišel tudi na platna naših kinematografov. V njem je Bridget (igra jo seveda edina možna Renée Zellweger) mati dvema majhnima otrokoma in predvsem vdova, ki je že prešla fazo najglobljega žalovanja in poskuša, kot že tolikokrat poprej, premagati ohromljenost in se vrniti v tako imenovano 'življenje'. Začne se v skladu z verjetno največkrat izrečeno angleško kletvico v legendarnem filmu Štiri poroke in pogreb in nadvse obetavno. Bridget je kot vedno v naglici, hiša je popolnoma razmetana, kot varuška pa k simpatično razigranima otrokoma pride nihče drug kot večni plejboj najvišje kategorije, stari dobri Daniel Cleaver v podobi Hugha Granta … Zdi se odlično. A že po prvih nekaj živahnih in tipičnih bridgetovskih minutah se zgodi preobrat in film se razpotegne v pretirano sentimentalno in nostalgično romantično komedijo, v kateri le nekaj (sicer resda zelo duhovitih) zapletov še spominja na zmedeno, nevrotično, a tako fantastično glavno junakinjo, ki je pred skoraj četrt stoletja dobesedno treščila v filmski svet in si ga povsem prisvojila. Seveda je razumljivo, da je Bridget Jones ob dveh otrocih in tragično umrli ljubezni svojega življenja vendarle morala nekoliko odrasti in da enostavno ne more biti več tako prostodušna, kot je bila v mlajših in bolj brezskrbnih letih, vendar se hkrati pojavlja neizbežno vprašanje – zakaj potem sploh posneti še en film s tem likom? Ves čar, žar in srž Bridget Jones, tako lika kot same filmske franšize, je v njenem odnosu do življenja, v njeni prikupni zmedenosti, naelektrenosti njenih ljubezni ter nekonvencionalnem reševanju problemov, v katere se vedno znova zapleta in se nato na najbolj fantastične načine in ob pomoči prijateljev iz njih tudi odplete. »Bridget na splošno kljubuje vsakemu razumevanju,« v enem od prejšnjih nadaljevanj vzdihne zaljubljeni Mark Darcy, čigar energijo v tem filmu gledalci pogrešajo vsaj tako močno kot Bridget moža, in če to kljubovanje razumu umanjka, ostane le še povprečna romantična komedija, s povprečno kemijo med glavnimi junaki in povprečnim srečnim koncem. In s tem ni v resnici čisto nič narobe, le z legendarno Bridget Jones ima žal bolj malo skupnega.
Da je ameriški predsednik Trump tepec, ni dvoma. Tudi če vzamemo za tepčevstvo na eni strani ohlapna merila dobrega vojaka Švejka, na drugi strani pa rigorozna merila zdravniške zbornice, se Trump vedno izkaže kot tepec. Ameriški zaliv, Gaza kot Portorož, Musk kot svetovalec in podobno so samo zadnje blaznosti, ki so zrasle v topli gredi Trumpove orbite. Kot ultimativni dokaz, da gre za tepca, pa je dejstvo, da je med napovedjo razveljavitev trgovinskih dogovorov s Kanado tistega, ki je dogovore sprejel, obtožil katastrofalnih trgovinskih dogovorov; sprejel pa jih je med svojim prvim mandatom, z besedami, da gre za najboljše dogovore kadarkoli, seveda on sam. Da pa pri vsej stvari ne gre samo za politično motivirano osebno stališče ali za površno medijsko sodbo, govori knjiga ameriških raziskovalnih novinarjev, ki s stoenim neizpodbitnim primerom, podkrepljenim z dejstvi, dokazuje, da je Donald Trump tepec. Srčika naše oddaje pa obsega temeljno vprašanje, zakaj ga ne moremo, ne smemo in ga posledično tudi javno ne imenujemo za tepca. Biti tepec pomeni biti tepec v več dimenzijah. Tako na »y« kot na »x« osi, če pokličemo na pomoč geometrijo; v našem primeru to razumemo, da Trumpa za tepca ne imenujejo ne v visoki politiki, kot tudi ne v pomembnih medijih, povsod drugod pa. Osnovna ugotovitev, čemu Trump javno ni tepec, je tista najbolj očitna. Nekoga imenovati za tepca je žalitev, žalitvam kot takim pa v demokratičnem javnem prostoru ni mesta. Kar nas pripelje do tisočletja starega antagonizma, po katerem tepci s svojimi besedami in dejanji žalijo javni prostor, javnost pa jih ne žali nazaj, ker je vljudna. Drugi argument, čemu se ne spodobi Trumpa imenovati za tepca, pa je dejstvo, da za ogromen del tako ameriške, slovenske in celo mednarodne javnosti, kot tudi pripadajočih medijev in seveda politike Trump ni tepec. Kar pa spet ne spremeni dejstva, da v resnici je. Čemu moramo torej opazovati vljudno evropsko diplomacijo in vljudne evropske medije, ko blazne, bizarne, groteskne in povsem bedaste ideje ameriškega predsednika in njegove kamarile ne imenujejo z pravim imenom, temveč se skrivajo za puhlicami, njihovi najbolj jezni odzivi pa so na ravni prepira v večerni šoli bontona. Najprej je treba poudariti, da evropski diplomacija in javnost nista od zmeraj tako vljudni in prizanesljivi. Tudi če ne zavijemo v vire, nam že prilastki nekdanjih evropskih vladarjev jasno povedo, kako smo na stari celini kronanim glavam že od nekdaj povedali, kar jim gre. Polovica vzdevkov evropskih vladarjev je bilo žaljivih, norčevanje pa je segalo od značajskih lastnosti do telesnih hib. »Umazani, impotentni, devičnik, brezkostni« in kar je podobnih vzdevkov, nas opominja na plemenito tradicijo evropskega prezira do vladarjevih pomanjkljivosti. Imenovati trenutnega ameriškega vladarja za tepca, bi samo pomenilo slediti tej tradiciji; a žal sodobna etiketa, nekaj strahu, partikularni interesi in pa doma vzgojeni tepci evropski politiki preprečujejo razžaliti in norčevati se iz ameriškega predsednika. Povsem drugače pa je po »x« osi navzdol, kjer biva nekaj obskurnih satiričnih oddaj in seveda trezen del evropske javnosti. Ta pa do Trumpa ne goji nobenega usmiljenja. Še več; trezna javnost je izumila več načinov, kako Trumpu sporočiti, da je tepec, ob tem pa ne prekršitidružbenih norm, ki veljajo za javne razžalitve. Briljantna danska pobuda, med katero zbirajo podpise in celo sredstva, da odkupijo Kalifornijo, spada med njih. Potem je tu, sicer nekoliko brutalno, a učinkovito žvižganje med himno ameriškim moštvom, ki nastopajo v Kanadi v okviru košarkarske ali hokejske lige, in še bi se našlo kaj primerov, s katerimi posamezniki in tudi satirični mediji ameriškega predsednika postavijo tako na primerno mesto v zgodovini, kot tudi na spekter duševnega zdravja. Seveda pa ostaja znotraj realne politike temeljno vprašanje, če bi norčevanje in žalitve karkoli spremenile? Žal se z žaljenjem Trumpa ne bi spremenilo čisto nič in na tem mestu moramo zadržani in vljudni evropski politiki dati prav. S tem, ko bi ga osirali in celo žalili s tepcem,Trumpa ne bi in ga tudi ne bomo spremenili; ne bomo ga ne prisilili k razmisleku, ne zmehčali njegovih spornih stališč. Niti ne predrugačili ali kultivirali njegove volilne baze. Kajti temeljna lastnost tepcev, ki se jim je pomagala obdržati skozi vso zgodovino, je nezmožnost kakršnekoli presoje.
Podajmo se na pot po osrčju afriške savane v družbi največjega kopenskega sesalca: slona. Njegova mogočna pojava res naredi vtis, visok je tri metre in težak kot šest avtomobilov, vendar ima slon še veliko drugih prednosti. Dva velika uhlja, da bolje sliši, dva podaljšana sekalca, okla, s katerima se brani in neverjeten trobec, s pomočjo katerega diha, se sporazumeva, jé ali utrga cvetlico. Seveda takšen velikan ne poje le kokosovega oreha za zajtrk. Vsak dan zaužije okoli dvesto kilogramov trave, rastlin in sadja ter popije toliko vode, kot je natočimo v kopalno kad. Za sporazumevanje s svojo čredo, to je s svojo družino, ne potrebuje mobilnega telefona, temveč proizvaja infrazvočne valove, ki se lahko prenašajo več kilometrov daleč. Danes boš spoznal Temba, osemletnega slonjega mladiča, ki bi si ga krokodil skoraj privoščil za obrok. Na srečo so člani črede vedno v bližini, saj pri slonih največ štejeta občutek za družino in vzajemna pomoč. L'éléphant : le colosse qui jouait de la trompette Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9) Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10) Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša Grčman Fonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.
Znotraj kraja se lahko seli posameznik ali v novo stanovanje družina, kaj pa se zgodi ob preselitvi za »boljšim kruhom«, rečeno s frazo!? Skupina raziskovalcev je pri Založbi ZRC SAZU nedavno objavila zbornik o »Slovenske selitve v socializmu«, torej od konca vojne pa do zamenjave države. Gre za nadaljevanje leta 2020 objavljene monografije zbornika »Doba velikih migracij na Slovenskem«. Seveda pa ne gre le za selitve etničnih prebivalcev, ki se prepoznavajo kot Slovenci. Na ozemlju sedanje republike je skozi stoletja živelo kar nekaj drugih, prvotno neslovensko govorečih ljudi. V obdobju druge Jugoslavije se je na primer zahodna meja dokončno oblikovala šele z Osimskimi sporazumi med SFR Jugoslavijo in Republiko Italijo leta 1975. Več na temo povesta raziskovalki migracij z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU prof.dr. Marina Lukšič Hacin, tudi urednica knjige, in izr.prof.dr. Mirjam Milharčič Hladnik. Obe predavata na Univerzi v Novi Gorici. FOTO: Levo Marina Lukšič Hacin in Mirjam Milharčič Hladnik VIR: Program Ars, Goran Tenze
Danes, ko so na spletu na razpolago skorajda vsi podatki, se nemalokrat zgodi, da si v bolezenskem stanju bolnik, ob vseh dostopnih podatkih, kar sam oblikuje diagnozo. Potem pa pride k zdravniku in mu že razlaga, kaj je z njim. Kaj ob taki internetni anamnezi misli in doživlja zdravnik, ki ima za sabo študij na medicinski fakulteti, specializacijo in precej delovnih izkušenj in modrosti, je pa drugo vprašanje. Ne nazadnje gre marsikomu verjetno na živce, če mu pametuje nekdo, ki ni iz njegove stroke. Zamislimo si situacijo iz evangelija za današnjo nedeljo, v kateri so se znašli Simon Peter, ribič iz Kafarnauma ob Galilejskem jezeru, in njegova ribiška družabnika, Zebedejeva sinova Jakob in Janez. Fantje so vso noč lovili ribe, a niso nič ujeli. Na obali razočarani izpirajo ribiške mreže. In vtem se pojavi neki pridigar, ki najprej stopi v čoln in iz njega začne učiti ljudi. Potem pa se obrne k Simonu Petru in mu reče: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Si predstavljate, kako se je moralo zabliskati v glavi tega galilejskega ribiča! Vsak ribič ve, da se ribe lovi ponoči. Zdaj pa ti pride neki pridigarski tišler iz Nazareta in pametuje profesionalcem, naj gredo lovit sredi belega dneva! Kar pa je v tej točki izjemnega pomena, je to, da se sicer kolerično eksplozivni Simon Peter ne razburi, ampak s ponižnostjo sprejme Učiteljevo povabilo. Sledi izjemen čudežni ulov rib, temu pa odziv Simona Petra, ko reče Jezusu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nadnaravni, čudežni dogodek ga tako pretrese, da se zave neizmerne veličine človeka, ki stoji pred njim, ob tem pa svoje lastne grešnosti in nevrednosti, zato pa mu je jasno, da nikakor ne spada v njegovo družbo. Toda Jezus, ki ne išče popolnih, brezhibnih in izklesanih ljudi, mu reče: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« Hoditi z Jezusom, biti njegov, biti v Njegovi bližini in navzočnosti vsekakor človeka lahko navdaja tudi s strahom in sramom. Zato reakcija Simona Petra ne preseneča: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Seveda je bistveno pri tem, da se zavedamo, da niso naši talenti, usposobljenost, moralna brezhibnost ali značajska prikupnost tisto, zaradi česar bi nas Gospod povabil, naj hodimo za Njim. Nasprotno: ne glede na naše danosti, nepopolnosti ali grešnost nas vabi, naj mu sledimo. Pri tem pa bo lahko uporabil tudi to, kar je položeno v nas, in nadgradil, saj Jezus tudi Simonu Petru ne spremeni njegovega osnovnega poklica – da je namreč ribič, ampak ga nadgradi: »Odslej boš ljudi lovil.« Ne gre torej za našo popolnost ali usposobljenost, ampak za pripravljenost hoditi za Jezusom in se učiti, kako biti vse bolj Njegov.
Z letnico 2024 je pri Založništvu Tržaškega tiska izšel vodnik po evropski prestolnici kulture leta 2025 z naslovom Gorica, Nova Gorica – povezani mesti. Napisal ga je Andrea Bellavite, filozof, teolog, novinar, popotnik, trenutno direktor ustanove za zaščito bazilike v Ogleju, prevedla pa ga je Pia Lešnik. Seveda je vodnik nastajal ob misli na obe Gorici, ki sta postali Evropska prestolnica kulture 2025, dobrodošel pa je za vsakogar, ki si želi obiskati ali raziskati Gorico in Novo Gorico. Avtorja Andreo Bellavite in Martino Kafol, urednico pri Založništvu tržaškega tiska, je v studio oddaje Razgledi in razmisleki povabila Tadeja Krečič.
V mojem domačem kraju z nekaj sto dušami je v času, ko so delodajalske in sindikalne organizacije dosegle dogovor o ureditvi delovnega časa v trgovinski dejavnosti, trgovina zaprla svoja vrata. Trgovke in trgovci v belih haljah so ostali na cesti. A brezposelnost ni edini problem, ki ga je s seboj prineslo zaprtje. V mojem domačem kraju so zaprli že marsikaj. Zaprli so šolo, pred leti tudi tovarniški obrat, odnesli poštni nabiralnik, zaprli turistično kmetijo, ukinili nekaj avtobusnih linij, le bančnega avtomata ni bilo treba odnesti, ker ga kraj nikoli ni imel. Ko v zgodnjem jutru odpeljeta delavski in šolski avtobus, dolgočasje dolgih zimskih in mrzlih dni krajša le še bel dim iz dimnikov, ki naznanja, da tod še živijo ljudje. Sem pa tja oglušujočo tišino prekine le pasji lajež. Na oknih podeželske trgovinice bodo zaradi izklopljene električne energije zacvetele ledene rože. Trgovinica v mojem domačem kraju ni bila samo nakupovalni center, kjer bi ljudje ure dolgo čakali zaradi črnega petka in nizkih cen. V trgovino si šel pač takrat, ko si kaj potreboval. Trgovinica je bila preprosto prostor, kjer si lahko pustil pismo za pismonošo ali kupil enega izmed dveh izvodov dnevnega časopisja. V njej so se ustavljali tujci in spraševali, kam bodo prišli, če bodo pot nadaljevali naprej. Seveda, v naši trgovini si lahko zbiral tudi pike in nalepke, a kar je še pomembneje: kdaj pa kdaj si lahko zaradi denarne stiske ali prevelikega bankovca nakupil opravil tudi na kredo. Naša majhna trgovinica je bila pravzaprav svet v malem: obveščevalni in center prve pomoči, kraj druženja in sosedskega razumevanja. Maloštevilne trgovke so ostarelim vdovam po koncu delovnega dne nakupljeno blago odpeljale do hišnega praga. In v njej je bilo mogoče, tako kot na začetku 20. stoletja, kupiti vse tisto, kar skromni človek na podeželju potrebuje: od šivanke do škatlice žveplenk ter dúšic, ki so noč in dan brlele na domovih osamljenih ljudi. Mojo, skoraj osemdesetletno mamo, je zaprtje trgovine močno prizadelo. V njej je dobila vse tisto, kar ji je omogočilo samostojno življenje: sveži kvas za peko kruha in praznično potico, kilogram sladkorja in kavo, riž in mleko, košček mesa ter vrednostno kartico za mobilni telefon. Ko se je odpravljala v trgovino, si je oblekla praznični predpasnik, poklicala še bolj osamljeno in onemoglo sosedo, dopisala na listek še njene želje ter se počasi, opirajoč se na palico, odpravila v trgovino. Četudi bi obe svoji skromni pokojnini v celoti pustili v naši trgovinici, se to v analizah dobičkonosnosti ne bi poznalo. Ampak, ali je res dobiček edini vatel, s katerim se meri dandanašnji?
Ker smo se razmeroma srečno odpóčili v novo leto, se moramo končno pogovoriti o petardah. In o ognjemetih. O pirotehniki v najširšem pomenu besede. Pred nekaj leti smo petardiranje, kot v naši oddaji imenujemo adventno kanonado, poskušali zakonsko regulirati. Predpisali prepovedi in sankcionirali kršitve, a ni videti, da smo kam napredovali. Oziroma nazadovali. Ravno nasprotno. Pokanja nismo utišali, še manj odpravili in kar nekaj otrok si je letos ponovno razstrelilo ude in okončine. Kot vse kaže tudi preventivne akcije, ozaveščanje in opozorila ne pomagajo, zato bo treba uvesti alternativne metode, ki smo se jih do zdaj izogibali, ampak kot vse kaže, je sodu zbilo dno. Tako v imenu domačih in prostoživečih živali in v imenu splošne javnosti kot prvi v medijskem svetu razkrivamo načrt, ki bo zagotovo pripeljal do zmanjšanja ali celo ukinitve in prenehanja kanonade v zadnjih dneh decembra ter tako obvaroval nežne otroške ročice, dlani ali oči, psom in mačkam pa prihranil obisk terapevta. Začetna faza našega načrta je dramatična in radikalna, a moramo se zavedati, da gre za proces – za maraton, ne šprint. Najprej bi morali s pirotehnike umakniti prodajne restrikcije. Še več; prodajo in uporabo bi morali spodbujati. Recimo, danes dobite ob kavi rogljiček, po novem, bi dobili petardo. Prodajo pirotehnike bi morali omogočiti v trgovinah z živili, v lekarnah in na poštah. V šolski kurikulum bi morali uvesti predmet "petardoslovje z osnovami ognjemeta", kjer bi učitelji domovinske vzgoje, ki imajo tako ali tako premalo ur, predavali o časih, ko se je prvi kitajski cesar poslinil, ko je ugledal eksplozije na nebu. Povedano na kratko: pirotehnika bi morala postati najprej običajen, nato pa še normalen del našega vsakdana. Seveda bi bili travmatološki oddelki zatrpani s poškodovanci … Ampak kot se danes nihče več ne vpraša, ali so električni skuterji nevarni in ali je nevarno smučanje na brezsnežnih smučiščih, bi se sčasoma prenehali spraševati tudi o nevarnosti pirotehnike. V tej prvi fazi bi torej petarde postale tako običajne, kot sta polka in valček na gasilski veselici. Potem pa v našem načrtu o ukinitvi pirotehnike nastopi druga faza. V njej bi začeli s pirotehniko posiljevati. Slovenske cerkve bi v dogovoru z nadškofijo ob jutranjem in večernem zvonjenju sprožile še manjši ognjemet, opoldanski zvon pa bi mežnar obeležil z dvanajstimi petardami. Na sodiščih bi sodnik namesto udarca s kladivcem prav tako vrgel petardo, ob rojstvu otroka pa bi država podarila mladim staršem ob slovenski zastavi še dva ognjemeta. Enega iznad porodnišnice, enega iz štorklje, zataknjene na domačem dvorišču. Ampak najbolj radikalne spremembe bi se morale zgoditi v slovenski vojski. Za začetek bi ta postala obvezna za vso mladino. Tudi za dekleta, kot je to v Izraelu. Teoretični del bi učil sestavo in delovanje ročne granate in ostalih pokalic, v praktičnem delu pa bi vojaki tekali po kraški jami, inštruktorji pa bi na njih metali petarde in se drli: "Topovski iz leva", "topovski iz desna!" Naj samo pripomnimo, da ne gre za novost, saj je rajnka JLA to tehniko že uporabljala in pokanje priskutila kar nekaj generacijam tedanjih nabornikov, današnjih starejših občanov naše države. Seveda v umetnosti gnetenja človeških značajev ne gre za novost; s pirotehniko bi posiljevali tako dolgo, da bi postala nadležna. Najprej bi ljudje ob vsakem novem poku rekli "Pa ne že spet", potem bi postajali nervozni, na koncu bi se tresli in končno bi zaradi pokanja pisali nestrpne spletne komentarje in kritizirali vlado. Da povzamemo; tisti, ki danes uživajo v pokanju in pokajo tudi sami, bi postali na pokanje hipersenzitivni in bi si zaželeli miru brez pokanja, kar pa je natančno to, kar si želimo tisti, ki v pokanju že danes ne uživamo. Vodi pa pokanje in metanje petard in spuščanje ognjemetov tudi do precej resnega razmisleka o stanju demokracije v državi. Če se ne moremo zediniti, da reguliramo, ukinemo in prenehamo s pirotehničnim terorjem manjšine, ko ta neposredno ogroža in jezi večino prebivalstva, kako lahko pričakujemo, da se bomo zedinili o družbenih procesih, ki zahtevajo toleranco večine, ko naj bi zaščitili manjšino! Pa še nekaj dobrega bi sledilo iz ukinitve in s prenehanjem adventne pirotehnike … Na civilizacijski lestvici bi ekspresno prehiteli Avstrijce.
V predzadnji oddaji letošnjega leta se bosta v studiu Radia Ga Ga – Nova generacija srečala nekdanji in večni župan dveh največjih slovenskih mest in enkrat za vselej odgovorila na vprašanje, kdo je boljši, ali Zoki ali Franc. Seveda se jima bodo pridružili številni prijatelji, ki bodo ob spremljavi posebnega gosta harmonikarja Marka Hatlaka tudi zapeli. Angelca Likovič o rodnosti, Jan Plestenjak o snegu in Urška Klakočar Zupančič o mladih fantih, o svojih željah in tegobah pa bosta zapela tudi oba župana. Uroš Slak se bo tokrat ukvarjal z interpelacijami, Vesna Milek bo gostila Sebastijana Cavazzo, dobili bomo recept za torto "Petarda", na terenu bomo obiskali 15-minutno rezidenco, ki jo za predsednico države gradi Ivo Boscarol, in verjetno še kaj v petek dopoldan na Prvem.
Zdravo. Ta teden se sprašujemo, kako zapolniti praznino v sebi in najdemo nekaj odgovorov, od katerih vsi stremijo v smeri neustavljivega napredka in bogatijo kitajski BDP. Ugotovimo tudi, da je pitje te dni precej stigmatizirano in da je bil včasih smisel praznikov, da kaj spiješ (in ne da se srečaš z družino), danes pa temu ni tako. Seveda govorimo tudi o črnem petku, kiber ponedeljku, reikiju, lučkah v Ljubljani, nesmrtnosti, Ovečenem Velepotežu (tokrat tudi o 4. poglavju 6. knjige), o tem, kdo bi zares rad bil nesmrten, o tem da nas vse povozi čas in naročninah, pretočnih storitvah in potroštništvu. Kdo je kot redkvica, od zunaj rdeč, znotraj pa bel, ... pa boste izvedeli v epizodi.
Iz sveta se vrstijo mešani odzivi na naloga za prijetje izraelskega premierja Netanjahuja ter obrambnega ministra Galanta, ki ga je izdalo Mednarodno kazensko sodišče. Številne podpisnice bodo spoštovale odločitev, nekoliko neodločni so v Franciji in Nemčiji. Seveda je odločitev zavezujoča na državni, evropski in mednarodni ravni, je dejala nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock, a dodala, da natančno preučujejo, kaj pomeni za izvajanje v Nemčiji. Pričakovano bo odločitvi sodišča kljubovala Madžarska. Preostale novice: Rusija je napad z balistično raketo označila kot opozorilo Zahodu; NATO odgovarja, da ga to ne bo odvrnilo od pomoči Ukrajini. Nov predlog dogovora na konferenci v Bakuju: razvite države bi za podnebne ukrepe plačevale 250 milijard dolarjev na leto, kar je po mnenju številnih premalo. Država sprejela prostorski načrt za vetrnice na Ojstrici nad Dravogradom kljub nasprotovanju krajanov in občine.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!- Ker smo porabili preveč fosilnih goriv, smo jih prepovedali, in dobili smo električne avtomobile.- Ker so električni avtomobili porabili preveč elektrike, smo prepovedali električne bojlerje in dobili smo plinske grelnike vode.- Ker je v Ukrajini vojna, smo prepovedali plinske bojlerje, in ljudje so začeli vodo greti na štedilnikih z drvmi.- Ker drva preveč onesnažujejo okolje, smo prepovedali štedilnike in ljudje so se nehali umivati.- Ker so ljudje začeli smrdeti, smo jim prepovedali obiskovati javne prostore.- Ko je prišla zima, je neumite ljudi, ki so živeli v mrzlih stanovanjih, začelo zebsti, zato so se začeli bolj debelo oblačiti.- Ker tekstilna industrija onesnažuje okolje in izkorišča suženjsko delavno silo v Indoneziji, smo prepovedali tekstil in ljudje so ostali goli in bosi.- Ker so ljudje ostali goli in bosi v hladnih stanovanjih, brez tople vode in s stoječimi avtomobili, so začeli več jesti, da bi jih grele kalorije.- Ker pridelovanje hrane in kmetijstvo zastrupljata prst in onesnažujeta okolje, smo hrano prepovedali, tako so ljudje ostali lačni.- Ker so ljudje ostali lačni, goli, bosi, brez tople vode in avtomobilov, so zapustili stanovanja in si poiskali jame, kraška brezna in pa gozdove, kjer so lahko nabirali robide, maline in lešnike.- Ker ni bilo več pravega razloga, da bi goli, bosi, premraženi in lačni ljudje volili politične stranke, so postali pleme.- Ker so bila nekatera plemena bolj spretna od drugih, so vsake toliko uplenila mamuta.- Ker ni bilo več prometa, kmetijstva, industrije, družbene strukture in izkoriščanja naravnih virov, je okolje postalo kristalno čisto.- Ko je okolje postalo kristalni čisto, ljudje pa so živeli v jamah in lovili mamute, je na Zemljo treščil asteroid. Tako gre to.Včasih se zdi, kot da uradniki nimajo nobenega stika z resničnostjo. Kot da bivajo v nekakšnih oazah, vsako jutro pa se odpravijo delat v naš potratni in onesnaženi svet. Kako si drugače predstavljati – zelo tehnični in večini ljudi nerazumljiv – zakon o učinkoviti rabi energije, po katerem je vgradnja bojlerjev in podobnih naprav, ki električno energijo uporabljajo za proizvajanje toplote, prepovedana. In to ne le za novograditelje; tudi tiste, ki imajo takšne naprave doma, bo obiskala neusmiljena bojlerska inšpekcija ter trebušasti izvir ugodja zaplenila. Ko je narod vstal v pravični obrambi civilizacijske pravice do umivanja s toplo vodo, so užaljeni uradniki zakon umaknili, med umikom pa žebrali edino mantro, ki jo poznajo: "Sonce, veter in toplotna črpalka. Sonce, veter in toplotna črpalka." In tako naprej in tako nazaj.Kot da ni dovolj vzpon skrajno vprašljivih političnih struktur po vsem planetu, ki so v svoja jadra ujele zablode zelenega prehoda, uradniki še vedno vztrajajo z neumnimi akcijami, kot je recimo ta slovenska s prepovedjo bojlerjev. Seveda je razumnemu jasno, da je treba spremeniti načine in tehnologije, s katerimi energetsko poganjamo našo civilizacijo in da smo tako intelektualno kot tehnološko sposobni omejiti oziroma ustaviti uničevanje planeta. A težava je v tem, da smo se za kaj takšnega obrnili na napačne preroke. Prav te dni poteka podnebna konferenca v Azerbajdžanu, kjer politiki le še enkrat več z okoljem mešetarijo, ker pač to edino in najbolje znajo. Hočemo povedati, da letošnje najbolj vroče leto v zgodovini meritev presega kognitivne sposobnosti politikov. Kot smo se boleče naučili tukaj in zdaj, politični ceh ne privlači tistih najmodrejših med nami, zato prihaja do neumnih in z resničnostjo skreganih ukrepov à la ukinitev bojlerjev. Zeleni prehod je intelektualno prezahtevna operacija, da bi jo zaupali politikom, še sploh zdaj, ko so na vrhovih treh najmočnejših svetovnih držav trije "notorični bebci", kot bi se izrazil Švejk. Samo kot primer ... proti zastrupljanju ukrajinskih polj kot žitnice Evrope z vojno ter njenimi posledicami je vaša zaveza, da boste na balkonu redili peteršilj, ugašali luči in zapirali radiator, patetična in brez vsake praktične vrednosti. Bivanje človeka na planetu in njegova interakcija z okoljem ni ne tehnično, ne mednarodno, ne politično, temveč filozofsko vprašanje. Ker kako naj razumevanje sveta, ki vrednoti narode in riše meje po gozdovih, rekah in morjih, prepreči vetru, da bi bil veter.
Novi voditelj tokratne epizode oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija ni nihče drug kot novi voditelj Združenih držav Amerike Donald Trump, ki ga na potovanju po Sloveniji spremljajo sorodniki družine Knavs in Helena Blagne. Seveda mu v studio pridejo čestitat vsa slovenska smetana, sladka in kisla, znani domači pevci in športniki ter celo Martin Strel. Kljub obisku visokega oranžnega gosta pa se bo v eter kot po navadi oglasil Franc Kangler, ki po odstopu z mesta prometnega reporterja dela kot promotor mariborskega martinovanja. Poleg tega pa še Uroš Slak, ki bo preverjal, kdo je ta teden izstopil iz ene od desnih strank, La Toya, ki pripravlja tožbo proti predsedniku Trumpu, o Sevnici, ki se vrača na svetovni zemljevid, in novi sladici trampšniti, ki jo bo skupaj z Angelco Likovič pripravljal mojster Rudolf. Se vidimo in slišimo malo po 10.00 na Prvem.
Kot trenutno kaže, ima demokracija največjo težavo z demokrati. Pa ne le tistimi, ki se te dni merijo z republikanci, temveč tudi z demokrati iz sosedje ulice. Saj so težave tudi z ostalimi svetovnonazorskimi in političnimi imenovanji, ampak demokrati so v nenehni nevarnosti, da ekspresno postanejo to, kar niso. Če si republikanec, težko postaneš bolj ali manj republikanec, ali pa recimo prenehaš biti liberalec – kot demokratu pa ti nedemokratičnost ves čas visi za vratom. Ob tem pa v političnem prostoru vlada inflacija demokratov, na kar je zadnjič pravilno in upravičeno opozoril Janez Janša.Zadeva je namreč ta, da se bo nova stranka Anžeta Logarja imenovala "Demokrati". Janša, ki ima čarovniškega vajenca že tako ali tako po malem v želodcu, se je razjezil, da je ime Demokrati preveč podobno imenu njegove in do včeraj še Logarjeve stranke SDS, kar stoji za "Slovenska demokratska stranka". V kateri so, logično, zbrani slovenski demokrati. A obrv so dvignili tudi še preostali slovenski demokrati, ki se predstavljajo kot krščanski ali pa socialni, ni pa bilo vseeno niti prvoborcem iz devetdesetih, ki so se njega dni tudi poimenovali demokrati. Na volitvah tako lahko nastane precejšnja šlamastika. Kako velika, lahko pravkar opazujemo v Združenih državah, kjer imajo sicer samo ene demokrate in ene republikance, pa so volivci prav tako zmedeni, tako da se raje odločajo med moškim in žensko. A naša današnja analiza bo ime prihodnje Logarjeve stranke odpeljala na področje nezavednega, na področje sublimiranih sporočil, ki jih zavestni um preskoči, še kako pa jih zazna človekova podzavest. Torej imamo, oziroma bomo imeli Logarjevo stranko Demokrati. Logar je, zato, da jo je ustanovil, zapustil Slovensko demokratsko stranko. Ampak tudi Logarjevi demokrati bodo stranka. Ker bodo registrirani v seznamu političnih strank. In ker bodo registrirani v Sloveniji, bodo še vedno tudi slovenska stranka. Če nečesa ne zapišeš neposredno, ne pomeni, da to ne obstaja. Se pravi, da bodo Logarjevi demokrati še vedno slovenska stranka, in ko jim dodamo še izbrano ime, vidimo, da bo nova stranka sicer poimenovana Demokrati, na področju nezavednega pa jo bomo volivci sprejemali kot "slovensko demokratsko stranko". Logarjevi demokrati bodo tako SDS brez SS. Pomeni, da bodo volivci, ki se bodo odločili za Logarja, sicer volili Demokrate po nazivu, a s pomočjo sublimiranih sporočil bodo pravzaprav volili SDS. Ampak to je le začetek neverjetne analize. Mnogo političnih analitikov se namreč nagiba k možnosti, da so Logarjevi demokrati samo satelit oziroma trojanski konj, ki sta ga oba zvitorepa politika načrtovala družno z roko v roki ter se bosta takoj po volitvah združila in zavladala slovenskemu političnemu prostoru. Z združitvijo ne bi smelo biti problema; tudi če bi obe stranki združili po najenostavnejšem upravnem postopku bi dobili novo ime: "Slovenska demokratska stranka demokratov", ali s kratico SDSD. Pripadnike stranke pa bi enostavno klicali slovenski dvojni demokrati. Ki pa jih seveda ne bi smeli zamenjevati s Socialnimi demokrati, ki sedijo na dveh stolih. Tudi njim pogovorno pravimo SDSD. Večjo težavo imamo v naši skromni redakciji z manevrom, ki zahteva lesenega konja. Kot nam sporoča božanski Homer v Odiseji, so se vojaki spravili v maketo konja, ga kot darilo pustili pred vrati Iliosa in tako naprej in tako nazaj. Seveda v ustanovitvi Logarjevih Demokratov, trojanskega konja razumemo kot prispodobo, a kljub temu ostaja odprto vprašanje, kdo je konj, če je Troja slovenski politični prostor. Hočemo poudariti, da ni povsem jasno, ali je Logar konj, v katerega zleze Janša, kajti povsem mogoče je tudi, da je Janša vaba, v kateri se skriva Logar. Kakorkoli že; tudi če bomo v Sloveniji dobili v novembru še četrto skupino demokratov, je to gotovo bolje, kot če je ne bi dobili, oziroma če bi se politično organizirali nedemokrati. Kajti demokracija je čudna bilka, skoraj podobna plevelu, da ne zapišemo invazivni vrsti. V Združenih državah se je je zaredilo toliko, da jo izvažajo po vsem svetu, pa ne glede na to, ali sedi v ovalni pisarni demokrat ali republikanec. Ali ženska ali moški.
Pleme je sedelo okoli tabornega ognja. Starešina Črtomir je mrko gledal, ko je skupina mladcev na čelu z Bosomirjem prišla pred visoki zbor. Takole so govorili mladci: "Slišali smo, da se v Emoni, nekaj tisoč kilometrov od tod, da poceni graditi. Predlagamo, da se pleme preseli tja in zagrabi to poslovno priložnost." Starešina je zajavkal: "Pri Svarunu, kaj pa nam manjka tule pod Karpati. Pridelujemo žito, po malem gojimo drobnico in izdelujemo lahke letalne naprave. Čisto v redu nam je tukaj, rajtam." Pa se Bosomir ni dal odgnati. "Ker smo demokracija, dam naš predlog na glasovanje … Kdo je za to, da preplavamo tisto rusko reko?" Večina je dvignila roko. Tako se je pleme odpravilo na pot. Med plavanjem čez reko jih je četrtina utonila, četrtino pa so obmejni organi poslali nazaj v izvorno državo. Končno so prispeli pred obzidja Emone. Na vzhodu mesta je bila krasna parcela, kjer so Rimljani njega dni skladiščili žito. Požgali so jo in tako dobili največje gradbeno zemljišče v tem delu Emone. Organizirali so veliko predstavitev za zainteresirano javnost. Tako je govoril Bosomir: "Pozabite na kolišča, pozabite na vile Rustice, pozabite na ceste in socialistične bloke. Pozabite na Savsko naselje, Fužine in Štepanjca. Tu bo zraslo tisoč koč in kolib iz trstičevja in blata, prekritih s slamo, z ilovico po tleh." Ko je videl, da poslušalstvo ni bilo navdušeno, je vrgel še zadnji argument, ki so ga slovanski investitorji tako radi uporabljali: "In kvadratni meter bo stal le 3000 evrov." Tedaj je občinstvo končno navdušeno zaploskalo, investitorji so zaklali vola in veselje je trajalo dolgo v noč. Gremo se nekaj osnovne matematike. Če bo v BTC-ju zrastlo 1000 novih stanovanj in če grobo posplošimo, da bodo v enem stanovanju živeli povprečno trije ljudje – se pravi v večini stanovanj po štirje, v nekaterih pa dva, se bo na vzhod Ljubljane preselilo okoli 3000 ljudi. Tri tisoč ljudi v dvomilijonskem narodu ni malo. A gremo še korak dlje. Seveda ne bo dva milijona Slovencev kandidiralo za Boscarolova stanovanja. Mož, ki se ga je že prijelo ime "dobri človek iz Vipavske doline", bo kljub izjemno ugodni ponudbi s svojimi stanovanji nagovoril samo menedžerje, zdravnike, odvetnike in tiste, ki raje gledajo proti Trojanam. Teh pa je po grobi oceni v naši deželi okoli dvajset odstotkov. Ko ribariš med dvajsetimi odstotki najpremožnejših, pa je že težko najti 3000 kandidatov. Ker kakorkoli mediji slikajo Slovenijo kot zavožen projekt, je vsak Slovenec že nekje doma. Hočemo povedati, da pri nas ravno ne vidiš brezdomcev v tisočih, ali pa šotorskih naselij pod mostom, kot je to primer v nekaterih drugih uspešnih demokratičnih državah. Se pravi, da moraš med Slovenci, ki so že nekje doma, najti tri tisoč prostih radikalov, ki bi dom zapustili, da bi se preselili na vzhod ljubljene. Sploh ne dvomimo, da bo podjetnemu Ivu uspelo, a to bo istočasno pomenilo, da bo nekje drugje 3000 Slovencev zmanjkalo. Ker dvomimo, da se bo tri tisoč Ljubljančanov iz enega konca Ljubljane preselilo na drugega; predvidevamo, da bo tri tisoč ljudi zapustilo svoja ognjišča v provinci in se s plavanjem čez reke podalo v prestolnico. Tečnoba bi na tem mestu zapisala, da je to v globokem nasprotju z načelom decentralizacije, enakovrednega regionalnega razvoja in Slovenije ene same hitrosti, a kaj bi takšni neopredeljivi in teoretični cilji v primerjavi s 65 kvadrati, lastnim parkiriščem, bližino kinodvorane in sosedstvom največjega mesta nakupov v državi. A demografski in razvojni pomislek, ki tako ali tako nikomur ne pade na pamet, je mogoče povsem neupravičen. V mestu, kjer je največja naložbena priložnost ostarela teta brez otrok z lastnim stanovanjem, se je zaredila moda, po kateri ljudje stanovanja kupujejo, čeprav jih ne potrebujejo. Kot bi nepremičninski baloni, v katere civilizacija piha že zadnjih tisoč let, slovansko pleme ničesar ne naučili, Slovenci meniji, da je najboljša naložba denarja, ki ostaja od neopravljenih nadur, v nepremičnino. Elektro Ljubljana je zadnjič dal sramežljivo oceno o praznih stanovanjih v prestolnici – in drugače, kot da je ocena sramota za mesto, državo in njene prebivalce, je ni mogoče opredeliti. Da bi se kaj spremenilo, ni za pričakovati in Bosomirjevi potomci bodo še naprej veselo in žalostno simbolno rušili silose z žitom; ker je kruha povsod dovolj in preveč, stanovanj pa zmeraj manjka. Na pot zrele, razvojno naravnane in odgovorne družbe bomo stopili v tistem trenutku, ko bomo investicijo v tisoč ugodnih stanovanj na vzhodu Ljubljane razumeli kot škodljivo.
Zdravo, dobrodošli v epizodi, kjer se pogovarjamo o tem, kako bi bilo, če bi ponoči, rahlo okajeni, medtem ko se vračate iz svojega priljubljenega kluba, mimo hotela Lev srečali leva, ali krdelo levov. Peli pove, kako je bilo na Avdiofestivalu (fino, naslednje leto pridite tudi vi), mi pa sanjarim oo tem, kako bi bilo imeti urednika. Dali bi mu ime Bojan in govoril nam bi v slušalko. Sicer pa vabljeni k poslušanju oddaje vsi ljubitelji konjeništva, vinarstva in ostalih dejavnosti, povezanih s kmetijstvom, ter četrtič o 4. poglavju 6. knjige. Seveda tudi o birakraciji, kretenih, Vogonih, alkoholu in najbrž še čem. Za napačno poimenovanje patra Geržana (ni Pavel, ampak Karel), se že v naprej opravičujemo za vse nevšečnosti.
Gumbe, stikala in reglerje tokratnega Radia Ga Ga – Nova generacija bosta prevzela legendarna gorenjska gavnarja Serpentinšek in Martelanc, ki se bosta v program javljala neposredno iz domače kuhinje. Prisluhnili bomo, kako poteka tečaj udarjanja po pultu, ki ga v lokalni športni dvorani prireja Miro Cerar. Obiskal ju bo Karel Erjavec in jima pokazal, kako dela glasbo z umetno inteligenco, Vesna Milek pa bo pri Zvezdani predstavila svojo novo knjigo Blok 2 o ljubezni do poceni energije. Seveda se bo oglasil Franc Kangler s prometnim poročilom, Arsenovičem na sprednjem sedežu in Sašo v prtljažniku, Uroš Slak bo skupaj s Sajovicem, Mesecem in Urško Klakočar Zupančič iskal ministra, ki naj odstopi ta teden in še nekdo, ki bo delal nekaj čisto drugega v petek ob 10h na Prvem programu Radia Slovenija.
Seveda smo se lotili nemške avtomobilske krize, pa Porsche Turbake smo preganjali po najlepši cesti na svetu, Seba je kampiral v novi Californiji, Jure pa pravi, da ga ni avta čez Octavio dizel. Itak, da smo še kakšnega Kitajca porinili v podcast, pa nove Volve in še cel kup Bemflov. A, ma, ni da ni podcast! . . IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2 PODPRI ATMOSFERCE - https://app.vibeit.co/en/atmosferci PODPRI KOMOTAR MINUTO - http://shop.komotarminuta.com/en SAŠA KAPETANOVIČ INSTAGRAM - https://www.instagram.com/sasa_kapetanovic/ JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - https://www.instagram.com/jure_gregorcic/ CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - https://www.instagram.com/komotar_minuta/ SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - https://www.instagram.com/sebavtom/
V novi epizodi Radia Ga Ga - Nova generacija se nam iz New Yorka javljata premier Robert Golob in njegova pomočnica Dj Tincika, ki sta v svojo hotelsko povabila številne znane goste. Obiskala jih bosta predsednik Biden in bivši predsednik Trump, pa seveda Arnold in prvi vodni diplomat na svetu, Martin Strel. Ekskluzivno bomo predvajali posnetek iz avta vožnje ministrice Stojmenove, ravno v trenutku, ko so se prižgale modre luči, bivša ministrica pa se bo s predsednikom vlade pogovorila tudi o svoji prihodnosti. Uroš Slak bo gostil predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen in ljubljansko nutrijo, ki bosta govorili o vodni diplomaciji. Seveda pa še Svetlanina in njena nova pesem, Anglelca in Saša bosta sestavljali šolske jedilnike, v opoziciji pa bodo ugotavljali, kaj storiti z neuporabljeno interpelacijo. Vse to in še točno ena stvar, v petek dopoldne na Prvem programu Radia Slovenija.
Danes poskusimo najti enotno teorijo polja. Se pravi sistem, ki bi povezal, razložil in posledično razrešil vse naše travme, težave in tegobe. Odgovor je čisto preprost: »zapori«! Ni skrivnost, da si polovica Slovencev želi drugo polovico videti za rešetkami in nekaterim v tej državi dejansko uspe, da so obsojeni na zaporno kazen. A zadnje tedne nas je dosegla novica, da so slovenski zapori prezasedeni. Oziroma prenapolnjeni. Njihove kapacitete so zapolnjene 130-odstotno. Če se bo na sodiščih kaj izcimilo iz afere TEŠ 6, pa se bo ta številka povzpela na 150-odstotno prezasedenost, s tem, da bo v zapore prišlo kar nekaj obsojencev s posebnimi potrebami. Ne drezajmo preveč v občutljivo področje penologije in se po butalsko vprašajmo: »Ali je za prenatrpanost krivo preveliko število kriminalcev, ali premajhno število zaporov?« Eno je gotovo; število zapornikov bi dramatično znižali, če bi bili tako državljani Slovenije kot tudi tujci, ki nas obiskujejo ali pri nas živijo, bolj pošteni. Poštenost je najenostavnejša rešitev za prezasedenost zaporov. A ker ni znakov, ki bi kazali na množično dekriminalizacijo, smo skozi javna občila celo tisti, ki smo zunaj, ujeti v 130-odstotno prezasedenost. Tisti, ki so notri, pa sploh. In ker vemo, da bi bilo potrebnih 30 odstotkov manj zapornikov za 100-odstotno napolnjenost kapacitet, je mogoče trenutno stisko rešiti samo z novimi zapori. Eden takšnih se bo v kratkem odprl na Dobrunjah, saj so ljubljanske zaporniške in priporniške kapacitete presežene dvakratno in upajmo, da se županu Jankoviču ne bo zgodilo enako, kot se je njega dni koprskemu županu Popoviču, ki je takrat novi koprski zapor svečano odprl od znotraj. Kakorkoli; za prenapolnjenost zaporov je menda v veliki meri kriva migrantska kriza, saj se je povečalo število ilegalnih prehodov meje – kar je znotraj schengena nekoliko disfunkcionalna novica. Vse našteto so gola dejstva in v teh zaostrenih razmerah so se odzvali na ministrstvu za pravosodje. Kajti ne le, da ni zaporov, tudi pravosodnih policistov, se pravi ljudi, ki zapornike čuvajo, ni. Menda imajo preslabe plače. Logika slehernika ob tem vprašanju je precej preprosta. V državi, kjer so stanovanja za mlade samo predvolilna floskula, je zgraditi javno nepremičnino, se pravi zapor, praktično nemogoče. Ampak ker jim je v Ljubljani to uspelo, bo zapornik v Dobrunjah bival v celici, za katero bi študent z veseljem plačal 400 evrov plus stroške. Mlada družina recimo bi se dala za »dobrunjsko« ljubljansko kvadraturo mirno zapreti. Družba, ki jo bolj skrbi prezasedenost zaporov kot prezasedenost študentskih domov, ni na najbolj veseli poti. Kar pa spet ne pomeni, da v nekaterih študentskih domovih ne bi potrebovali pravosodnih policistov, da čuvajo tam stanujoče … Povedano še drugače. Karkoli se v naši državi že začne, se vedno na konča na ljubljanskem nepremičninskem trgu. Ker torej kazenske sankcije na nepremičninskem trgu nimajo možnosti, je ministrica Katič naklonjena bolj kreativni rešitvi, ki ne zahteva krmljenja gradbenih baronov z javnim denarjem. »I, če so zapori prepolni, pač spustimo nekaj zapornikov!« Z novelo v zakonodaji o prestajanju kazenskih sankcij bi omogočili, da bi lahko bili določeni zaporniki predčasno izpuščeni iz zapora. Seveda le tisti, ki niso nevarni za družbo; kar nas kot javnost postavlja pred manjšo dilemo, ki se glasi: »Če niso nevarni za družbo, čemu so sploh pristali zaporu?« Novela bo ob možnosti predčasnega izpusta iz zapora dodala tudi novo krajšo formulacijo pri izreku zaporne kazni, ki se je bodo morali odslej držati sodniki. Začne se sicer klasično: »V imenu ljudstva«, konča pa se: »Obsojeni ste na pet let, razen če bo v zaporu gužva!« Otežene bivalne in prostorske razmere v slovenskih zaporih so po naših informacijah v dobršni meri spremenile tudi način obrambe, ki jo uporabljajo odvetniki slovenskih nepridipravov. Zdaj nič več ne iščejo alibijev, ali se sklicujejo na demenco svojih strank, ali pa valijo krivdo na pozabljive tajnice … Po novem so opremljeni z zdravniškimi potrdili, ki zahtevajo, da se mora obsojencu za njegovo mentalno zdravje v zaporu omogočiti vadba bobnov, ali pa vsakodnevna joga, ki od osme do devete zjutraj in od sedemnajste do osemnajste popoldne zahteva pet kvadratov prostora. Sodniki takšne obtožence raje pošljejo domov, kot da še povečujejo gnečo v zaporih. Je pa tudi res, da bomo morali pogledati točno noter v narodov DNK … Kaj se plete med Slovenci in prezasedenostjo. Vsa javna infrastruktura je prezasedena; bolnišnice, domovi za ostarele, zapori, vrtci, šole, avtoceste, morska obala, hoteli in koncerti hrvaških pevcev. Ker nas je živih še kar nekaj generacij, ki smo skusile in preživele prezasedenost vojaških spalnic, planinskih koč, delavskih avtobusov in nogometnih stadionov, bi si upali trditi, da gre pri prezasedenosti zaporov bolj za kaprico, kot za resnični problem ...
Drugo sezono oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija začenjamo na terenu, nekje na Dolenjskem v naselju brez tekoče vode in iz studia brez gradbenega dovoljenja. Miloš in Emeralda bosta v posebni izdaji "Romski radio Ga Ga" brez cenzure spregovorila o romski problematiki in reševanju težav. Seveda ne bodo manjkali vsi redni sodelavci oddaje, Franc Kangler bo iz gumenjaka na avtocesti poročal o stanju v prometu, Uroš Slak bo v studiu gostil premierja Goloba, ki bo s seboj prinesel tudi pismo Uršule von der Leyen in Matjaža Hana. Helena Blagne bo predstavila svojo kandidaturo za komisarko, prisluhnili pa bomo tudi ustanovnemu srečanju društva "Dej ne TEŠ" in spoznali prvega digitalnega ministra za obrambo, ki ga bo predstavila Emilija Stojmenova Duh. Vse to in vsaj še ena stvar v petek dopoldne na Prvem.