Podcasts about seveda

Letos se je vse pokrilo. 40 dni brez alkohola, prvi regrat in predvolilna soočenja na slovenskih televizijah. Aktivni udeleženci v slovenskem volilnem procesu imajo smolo. Namreč vsaka vas v Sloveniji ima svojo televizijo. In potem morajo po kandidatnih listah navzdol stranke delegirati oziroma dostavljati sogovornike na televizijska soočenja. Iz časa, ko je mladi Kennedy z znojem oblil Nixona, veljajo ta soočenja kot ključna za uspeh na volitvah. In svetovalci za medijsko nastopanje so se že tudi toliko udomačili na slovenskih tleh, da zdaj gledamo elokventne politike, ki vedo, kam postavljati roko in vejice, kdaj so premori smiselni in kako se naglašujejo posamezne besede ter kaj pomenijo nekatere tujke. Poznajo tudi dejstva iz zgodovine osamosvajanja ter osnovne statistične podatke o državi. In vse to na izust! Seveda pa to ne pomeni, da so televizijska soočenja kaj bolj relevantna, kot so bila včasih. Če hočete slišati resnično bistvena in kakovostna soočenja, jih morate poslušati na radiu. Kajti na radiju ni slike in ostane samo esenca izrečenega. Poskusimo primerjati televizijsko soočenje strankarskih prvakov s kuharsko oddajo na televiziji. Kot vemo, so kuharske oddaje noro priljubljene. Če se na televizijah že ne bojujejo v Ukrajini, ne predvajajo Prijateljev ali turških nadaljevank, pa zagotovo kuhajo. Ali potujejo po svetu in jedo. Kot vemo, sta pri hrani bistvena elementa okus in vonj. Se pravi, ravno ti razsežnosti hrane, ki jih televizija ni sposobna dostaviti gledalcu. Televizija dostavi samo podobo in pa vero v jedca ali v kuharja, ki zatrdi – »Mmm, kako je to dobro.« Gledalec nima za to, da je jed okusna ali da dobro diši, v skrajnem primeru, da je sploh užitna, nobenega dokaza. Pa vendar so kuharske oddaje tako zelo priljubljene, ker je podoba edino, kar sodobnega gledalca, obsedenega z zasloni, zanima. Podobno kot s kuharskimi oddajami, je s TV soočenji. Rešimo se iluzije, da se volilno telo odloča na osnovi soočenj. V bistvu jih doživljamo kot nastope, na katerih že tako ali tako vemo, kdo je naš favorit. Ne gre za odločanje na podlagi informiranja, gre za navijanje. Ne greš gledati nogometne tekme z namenom, da se boš na sredi odločil za koga boš navijal glede na dobro igro; ali boš navijal za Olimpijo, ali za Maribor, veš že dolgo pred začetkom prenosa. Enako je s soočenjem. Odstotek tistih, ki se bodo šele med soočenjem odločili, komu bodo zaupali svoj glas glede na uspešnost, artikuliranost in relevantnost nastopa, je v resnici minimalen – če pa se že odločimo ali si premislimo, to storimo zaradi podobe. Televizije se sicer po novem pohvalno trudijo s preverjanjem izrečenega, ampak to nam samo sporoča, kdo od politikov in v kolikšni meri govori resnico in kdo laže. Ampak kot smo se žalostno naučili v mednarodni pa tudi v domači politiki – laganje pa dandanašnji res ni eden od kriterijev, ki bi politikom onemogočil dostop do oblasti. Kje je torej podobnost med kuharsko oddajo in predvolilnim soočenjem na televiziji? Kot pri kuharjih televizija ne zmore prenašati vonja in okusa, tega ne zmore prenašati niti med soočenjem. Hočemo povedati, da je slovenska politična elita brez vonja in okusa. Naučeni pajaci, vsak s svojo že zdavnaj zgrajeno podobo, od agencij naučena podalpska puščobnost in umetna ter nenaravna ostra, državniška drža. Kot uradniki iz Kafkinih romanov, ki opravljajo sprejemni izpit na AGRFT. A za razumnega so lahko ta soočenja kljub vsemu povedna. Ker gostje na veliko razpredajo o tem, kaj vse imajo, kaj bodo naredili in kaj bodo spremenili, se lahko med podrobnejšim gledanjem podučimo, česa nimajo. In to je za njih nerodno, nas pa lahko skrbi. Torej; manjka jim iskrenosti, manjka jim empatije, predvsem pa trpijo za akutnim pomanjkanjem vsakega humorja. Iskre, duhá ali kakorkoli že hočete imenovati kategorijo, ki je tako za retorika kot posledično tudi za politika bistvenega pomena. Pa s tem ne mislimo na zabavljaštvo in neumerjenost tipa Trump, temveč moledujemo za vsaj majhen odmik od puščobnosti slovenskih političnih voditeljev. Ker če pogledamo galerijo slovenske politične elite zadnjih štirih desetletij, je eden večja puščoba od drugega, kar je v bolečem nasprotju s trditvami, da smo Slovenci zabaven in vesel narod. Povedano na kratko: po grenkih izkušnjah, na čelu katerih je korakal bivši predsednik republike, predsednik vlade in predsednik parlamenta v eni osebi, je čas, da se na volitvah od podob premaknemo k vsebinam.

Kaj je zdaj s temi Hrvati? S pomladjo se vrnejo ptice selivke, z volitvami se vrnejo Hrvati. Točni kot švicarska ura. Včasih so prihajali s piranskim zalivom, Jožkom Jorasom, ratifikacijo in ostalimi obmejnimi praksami. Letos je drugače. Letos so predvolilna tema, ker so boljši od nas. V gospodarstvu in – če lahko dodamo – v nogometu. Toliko boljši so od nas, da se gospodarstveniki selijo na Hrvaško. Kot se prej omenjene ptice selivke jeseni selijo na jug. Ker pri nas »v gospodarskem okolju vlada zima«, pravijo podjetniki in gospodarstveniki. Oboje bi lahko združili v eno samo besedo in bi jim poslej pravili kapitalisti. Ampak ne moremo, ker bi bila nato gospodarska zbornica »kapitalistična zbornica«, Klub slovenskih podjetnikov pa »Klub slovenskih kapitalistov« – kar pa se ne sliši primerno. Kakorkoli. Hrvati so nas prehiteli. To se običajnim možganom sliši neverjetno, ampak tako zatrjujejo ljudje, ki poznajo gospodarske številke. In te govorijo Hrvatom v prid. Torej; ali lažejo številke, ali lažejo novodobni  hrvatofili, ki so bili še predvčerajšnjim hrvatofobi, ali pa laže razgled, če razumni potuje po Hrvaški. Pa s tem ne mislimo na Istro in  Dalmacijo, na Hvar in Dubrovnik. Mislimo, recimo, na podravsko magistralo od Virovitice do Osijeka. Tam se naši preroki gospodarske rasti zagotovo niso peljali. Ker tam so samo vasi brez ljudi, polja brez posevkov in obup in beda silita iz nemih oken. A vsaka trditev – tako tudi ta o hrvaškem prehitevanju -– ima na srečo svoj preizkus. Ker so nas po Slovaški, Češki, Poljski, Litvi Latviji in Estoniji ter najbrž tudi Romuniji sedaj prehiteli še Hrvati, Srbi pa so tako ali tako pokupili vse slovensko gospodarstvo, moramo izvesti eksaktni preizkus. Ki je, kot vsi eksaktni preizkusi, dokončen. Če torej slovenska javna občila poročajo, da so nas Hrvati prehiteli, bi morala hrvaška javna občila poročati, da so prehiteli Slovence. Pa tudi ob skrbnem pregledu, celo vsakodnevnem spremljanju medijev v sosednji državi, nismo naleteli na nič podobnega. Oni sami so prepričani, da so njihovo gospodarstvo, BDP, razvitost, socialna država in kar je te navlake, globoko pod slovensko ravnijo. Se pravi, da smo mi prepričani, kako so nas Hrvati prehiteli, Hrvati sami pa so prepričani, da capljajo za Slovenijo. Pa se naj človek zdaj na volitvah prav odloči. Nekje pa so nas Hrvati le prehiteli in dovolite, da naredimo manjši ovinek in današnjo oddajo intoniramo kot dvovsebinsko. Hrvati so namreč ponovno uvedli naborništvo. In se tako pridružili tistim evropskim državam, ki so prepričane, da bodo Rusi udarili čez – če citiramo legendarnega Zmaga Jelinčiča. Hrvaški mladeniči morajo odslej na vojaško usposabljanje in ko je vodja slovenske opozicije oni dan delil modrost, je verjetno mislil prav na nabornike, ko je Hrvaško postavil pred Slovenijo. In dodal, da pod njegovo vlado neka oblika vojaškega usposabljanja čaka tudi slovensko mladež. Oprostite, ampak na tem mestu moramo izraziti močno nestrinjanje z načrti vodje opozicije. Vemo in verjamemo, da je v Sloveniji mnogo navdušencev nad flintami in uniformami, še več je onih, ki menijo, da smo vojaško ogroženi, največ pa je tistih, ki trdijo, da je za obrambo domovine treba dati tudi življenje. V postmoderni družbi gre za preživete koncepte, za romantično nakladanje, ki bi se ga morala družba, obsedena s knjigami za samopomoč in osebnostno rast, globoko sramovati. Kar predlagamo – da ne bomo le a prióri proti – je začasna suspenzija anonimnosti volitev. Kot vemo, je anonimnost na internetu civilizacijo že tako ali tako prignala na rob propada, zato dajmo za določen čas ukiniti anonimnost demokratičnega odločanja. Se pravi, da boste tisti, ki boste volili politične opcije, ki zagovarjajo, da naši otroci postanejo ali žrtve, ali morilci, natančno registrirani. Ko pride uvedba naborništva v Sloveniji ponovno na mizo, naj se vojašnice napolnijo samo z vašimi otroki. Ker da nekdo anonimno upravlja z življenjem in usodo našega otroka, je povsem nesprejemljivo in v tretjem tisočletju moralno nevzdržno. Seveda ne gre le za opozicijo, tudi sedanja vlada je lepo zarezala v militarizacijo družbe, zato naj povzamemo mnenje civiliziranega dela slovenske javnosti: »Možnost, da nas napadejo ali Avstrijci, ali Italijani, ali Madžari, ali Hrvati, ali pač Rusi, Izraelci, Palestinci, Danci oziroma  Američani, je nična. Pika. Mnogo večja je možnost, da se voda spremeni v kri, da žabe preplavijo deželo, hiše in palače, da se prah dežele spremeni v insekte, da roji muh napadejo slovenske domove, da množično pogine živina, da toča z ognjem opustoši polja, nato pa pridejo kobilice in požrejo, kar je ostalo.« In tako naprej in tako nazaj.

»Celo javnomnenjske poizvedbe v medijih, sicer naklonjenih vladi, so namreč do levega trojčka neizprosne in dober mesec pred volitvami obetajo preobrat in desnosredinsko vlado. Seveda te še zdaleč niso odločene. Prava bitka se šele začenja in udarci pod pasom bodo vse pogostejši, zato jih velja v kar največji meri dojemati v luči predvolilnega obdobja,« je v komentarju zapisal Peter Avsenik.

Torkov večer je tradicionalno obarvan v znamenju Lige OTP banka.Bwaž in Gašper sva popestrila epizodo z vašimi komentarji, igro blind rate in z nekaj kašlja, za katerega je poskrbel Bwaž.Seveda pa to ni vse, sledil je klasičen pregled  16tega in napoved 17tega kola.Vabljeni k poslušanju!

Brezskrbni časi zbijanja šal so minili. Po internih zakonih se mora v času predvolilne kampanje tudi naša oddaja transformirati v odgovorno družbenopolitično glasilo nepotvorjenih informacij. Tako suhoparno preglejmo dogodke preteklih dni.V Radencih, kjer imajo tri srca, jim je zaradi te koronarne inflacije zmanjkalo mehkih tkiv za ostale organe. Najbolj očitno za možgane. Tako sta se na seji občinskega sveta stepla poslanca. Oziroma eden se je tepel, drugi pa ga zdaj toži. Če se stepejo poslanci na državni ravni, človek še razume, kaj pa lahko predstavnika ljudstva razjezi do fizičnega napada med razpravo o pločnikih, krožiščih in čistilnih napravah, nam ni uspelo izvedeti. Zdaj pa h kulturi. Vrhunec preteklega kulturnega konca tedna je bila premiera filma o Melaniji Trump. Dokumentarnega filma. Kot vemo, je žena ameriškega predsednika naše gore nekoliko uveli list. In kot tudi vemo, so kritiki film raztrgali. Kar je zelo pogumno, še sploh v Sloveniji. Namreč za lik in delo brhke Melanije je vsaj do nedavnega skrbela predsednica republike, ko je bila še v advokaturi. Kar nekaj dolgih jezikov, ali pač pisunov, kot smo sami, je prek nje občutilo dolgo roko ameriške pravice, ko so hoteli služiti na Melanijin račun, in so kršili avtorske, oziroma njim podobne pravice. Zato je biti filmski kritik na Slovenskem trenutno zelo pogumno dejanje, kajti če privežeš ženo ameriškega predsednika na cineastični pranger, si lahko nakoplješ na glavo slovensko predsednico – ki je, mimogrede, že začela sama o sebi govoriti v tretji osebi – oziroma njeno odvetniško pisarno. Zato velja biti previden in pogumni slovenski filmski kritiki, ki trgajo desničarsko mojstrovino na koščke, tvegajo še kaj več kot le svojo službo. Seveda smo v naši redakciji šampioni oportunizma in si zaradi lastne varnostni filma sploh nismo ogledali. Tako da nam ni treba soditi. Kajti kot velja v največji svetovni demokraciji zadnje tedne: »Ne sodi in ne boš obsojen!«Ampak raziskovalni duh ter stare filmske povezave nam niso dali miru in izvedeli smo, da sta v Belo hišo priromala dva predloga za filmsko ovekovečenje Melanije Trump. Enega, tega ki je bil končno tudi realiziran, je dostavil Amazon, po prijateljski ceni, drugega pa Disneyjevi studii. V skladu s tradicijo so pri Disneyju predlagali animiran celovečerni film z Melanijino zgodbo. A se je prva dama vseeno odločila za klasično kinematografijo, kljub obljubi, da bi bila sprejeta na Panteon Disneyjevih princes.Uspelo nam je pridobiti sinopsis Disneyjeve risanke o Melaniji in tako kot prvi medij, ne le v Sloveniji, objavljamo odlomke iz tega žal nerealiziranega dela. "Mala Melanija v revni hišici ob Savi sanja o lepšem življenju v pogojih tržnega gospodarstva. Sanja, da bo postala princesa in v deročo vodo vrže kovanec za srečo. Sicer ne postane princesa takoj; na mestu, kjer je kovanec padel v vodo pa zgradijo hidrocentralo. Njena lepota in revščina jo končno pripeljeta v obljubljeno deželo. Kjer se cedita med in mleko ter ob njiju na zabavah tudi človeški izločki. Melanijo, ki ima raztrgana oblačila, obleko pa polno pepela, ki ga mora čistiti po bogatih hišah, na zabavo povabita znana Disneyjeva junaka Tom in Jeffrey. Tam ji Jeffrey predstavi Donalda Ducka, še enega Disneyjevega junaka, vendar mora Melanija zbežati z zabave, ker ji bo opolnoči potekla viza. Donald jo išče; ko jo najde na srednji strani barvne revije, jo obišče v njeni revni sobici in jo zasnubi. Melanija je mehkega srca, še sploh, ko izve, da je Donald v bistvu sin Strica Skopušnika, ki se koplje v denarju. Ob tem izve, da se bo Donald iz grdega račka spremenil v princa takoj, ko se mu zgodi čista ljubezen, ali pa če postane ameriški predsednik. Ker pa tudi Donald ni modre krvi, jima dobra vila podari sina, ki pa je baron že ob rojstvu. Ker s čisto ljubeznijo zaradi viharja, imenovanega Stormy, ni nič, postane Donald ameriški predsednik; a se namesto v princa spremeni v Shreka. Mediji par imenujejo »lepotica in zver«, kar Melanijo moti, in zato se z Donaldom še enkrat prijavita v Belo hišo. Ko pa urok tudi drugič ne popusti, je možnost za rešitev in izpolnitev Melanijine življenjske želje najti princa na belem konju le v iskreni ljubezni. Ali pa v tretjem mandatu." Kot rečeno, je bil Disneyjev predlog zavrnjen, saj naj bi bilo v risanki preveč sledi ekspresionizma iz obdobja filma noir, medtem ko si gledalci želijo lahkotnejše vsebine. Zato so se v Beli hiši odločili za Amazonov scenarij, ki sledi samo dvajsetim dnem v življenju Melanije Trump.

Piše Milan Vogel, bere Bernard Stramič. Malo nenavadno je, da se roman o nekom začne z njegovim pogrebom, a Tone Partljič se je tako odločil v prvem delu skoraj sedemsto strani obsegajoče knjige Voranc. V uvodnih stavkih je zapisal: ”Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so celo zapisani v kakih šolskih knjigah. ” Roman je napisan na podlagi biografskih podatkov in zgodovinskih arhivskih virov. Avtor je pri tem opravil spoštovanja vredno delo in ga s svojim humorjem tudi nekoliko partljičevsko obarval. Nit Vorančevega življenja in dela teče od mladosti še ne na svojem na Preškem vrhu do umika pred aretacijo čez Strojno v Avstrijo leta 1930. Vmes pa je dogajanje zelo živahno, Partljič na primer piše o vihtenju cimprovke, ko je Lovro očetu pomagal tesati tramove – oče je bil namreč prepričan, da bo postal ”holcar”, saj so imeli denar za šolanje samo za sina Alojza, ki je pozneje postal duhovnik in celo član pobegle jugoslovanske vlade v Londonu). Beremo tudi o dveh zadružnih tečajih v Ljubljani in na Dunaju, poroki z Micko Šisernik in dveh hčerah, organiziranju in vodenju različnih skladov, ko je bil v službi v železarni v Guštanju, itd. Javnosti pa je bilo bolj neznano njegovo ilegalno delovanje kot člana prepovedane Komunistične partije Jugoslavije, čeprav tudi to ni ostalo skrito, saj, kot je rekla neka Hotuljka, ”v Kotljah se vse zve”. Sčasoma je postal tako pomemben komunist, da je bil izvoljen za enega od treh slovenskih delegatov na tretjem kongresu KPJ na Dunaju. Seveda ga je za vse življenje zaznamovala prva svetovna voja, ki jo je najprej doživel kot črnovojnik, nato pa kot mobiliziranec na soški fronti in potem na Tirolskem, kjer je prebegnil na italijansko stran in dolgo preživel v taboriščih tudi na jugu Italije. Ves čas mu je šlo po glavi, da bi moral o tem kaj napisati, a zaradi drugih obveznosti ni utegnil, tako da je roman Doberdob nastal šele pozneje. Voranca je njegovo ilegalno delovanje tako zaposlovalo, da ni imel časa ne za družino ne za pisanje. Nenehno je imel sestanke ali doma na Koroškem ali v centrali v Ljubljani, njegova glavna naloga pa je bilo organiziranje ilegalnih prehodov ljudi in literature čez jugoslovansko-avstrijsko mejo na Remšniku, Pernicah in največ na Strojni. Čeprav so ljudje vedeli, da je komunist, ki jih večinoma niso marali, je bil tako ugleden in priljubljen, da ga je pričakal domači žandar in ga opozoril, naj ne gre domov, ker ga tam čaka zaseda žandarjev, ki so prišli iz Ljubljane in Maribora, eden celo iz Beograda, da bi ga aretirali. Tako mu je uspel pobeg čez mejo v Avstrijo. Poleg zgodovinskih in biografskih dejstev Partljič v roman vpleta tudi motive iz Vorančevih literarnih del. Tako npr. naletimo na babico, ki pobira bobovce in ji Voranc pravi, da bodo že drugi pobrali, ona pa odgovori tako kot v Ajdovem strnišču: ”Pusti me Voranc, saj to delam zadnebar.” In res je je potem umrla. Ali občinska sirota, ki jo v kadunjah prevažajo po hišah, da jo preživijo. Pa Koplji pod brezo in tako naprej. Prvi del romana torej zajema Prežihovo delovanje od mladosti do pobega čez mejo leta 1930. V njem je le malo o njegovem literarnem ustvarjanju, saj mu je uspelo napisati le krajša besedila za različne revije, zelo pa se je razveselil svoje prve knjige Povesti, ki je izšla leta 1925. Partljiču pa snovi za drugi del gotovo ne bo zmanjkalo.

Poslušalec je na internetu našel veliko zapisov, tudi polemik in besed glede ričeta, zato je sestro Nikolino prosil za pravi, njen recept: katere sestavine, koliko in kako naj ga pripravi. Dobro je, da ričet zvečer enkrat ali dvakrat operemo in namočimo v toplo vodo. Naslednji dan ga odcedimo in nalijemo čisto toplo vodo, pokrijemo in postavimo na štedilnikovo ploščo. Tako bo zavrel en dva tri. Pri tekočini računamo, da lahko uporabimo še kakšno vodo od kuhanja krompirja ... Med kuhanjem narežemo korenček in zeleno na kocke ter pripravimo grah in fižol (lahko tudi stročji fižol). Dobro dene tudi kakšen košček cvetače. Vse to dodamo v lonec, pa še lovorjev list, sol in praženo čebulo ali pa malo prekajene slanine. Stisnemo še kakšen strok česna in pomešamo, da zadiši. Seveda je dobrodošlo, da v ričetu skuhamo kranjsko klobaso, kos krače ali malo prekajene mesnine. Zraven ponudimo kruh (štručke), pico ali pogačo (npr. z ocvirki) ...

Otroci za ograjo v najlepšem vrtcu v Ljubljani so od navdušenja vpili in se valjali po snegu. Sankali so se po majhnem klancu in se kepali, dokler jih niso premraženih rok odpeljali na kosilo. Neradi so odšli. Ja, končno smo dobili darilo izpod neba. Snežak, ki ga je ob majhnem ribniku naredila punčka, pa je te dni že žalostno sklonil glavo in izjokal svojo nežno belo dušo. Sesedel se je vase in korenček mu je ušel. Seveda pa sneg in led nista razveselila vseh. Devetdesetletna Marija se je zasukala, da bi videla, kaj vpijejo tam zadaj, zdrsnilo ji je – in zdaj zlomljeno roko pestuje na ruti kot punčko. Čar praznikov je mimo, vreme se vsaj za zdaj topli in tretjo nedeljo zvečer je že čas za zmenek vseh, ki radi poslušate ali poklepetate z Mojco.

Film tunizijsko-francoske produkcije nas popelje skoraj natanko dve leti nazaj, do 29. januarja 2024, ko med izraelsko ofenzivo severnega dela Gaze v klicni center palestinskega rdečega polmeseca pokliče majhna deklica. Režiserka Kaouther Ben Hania je želela pri prikazu resničnih dogodkov tega dne obiti prikaze nasilja in grozot, ki jih vsakodnevno spremljamo prek medijev in družbenih omrežij. Tako med celotnim ogledom ostanemo v prostorih klicnega centra ter skupaj z osebami na platnu nemočno čakamo, upamo in poskušamo razločiti šumeče besede Hind Radžab. Z izpisovanjem izvornih imen datotek posnetkov Hindinih klicev na pomoč nas film ves čas opominja na resničnost, na kateri je osnovan. Seveda je največji in najbolj pretresljiv opomnik glas šestletne deklice, ki ob napadu izraelske vojske več ur preživi v avtomobilu, polnim trupel njenih družinskih članov. A čeprav v filmu ves čas poslušamo dejanske posnetke dekličinih klicev, bi bilo vse preveč enostavno pozabiti, da gre za arhivsko gradivo. Da nam prepreči predolgo predajanje tej kognitivni disonanci, režiserka tudi nastope igralcev ponekod kombinira z izseki glasov resničnih oseb, ki jih ti upodabljajo. Proti koncu filma resničnost v film vdre še bolj nazorno – v zadnjem obupanem poskusu pohitritve reševanja začnejo sodelavci klicnega centra dogajanje v pisarni v živo prenašati prek družbenih omrežij. Takrat na zaslonu telefona, ki jih snema, uzremo posnetke resnične ekipe, ki se je stegovala za rešilno bilko sočutja javnosti in njenega pritiska na odločevalce. Dokudrama Glas Hind Radžab deluje prej kot dokument kot pa filmski izraz. Pri tem jasno jasno sledi strukturi in prijemom drugih, zahodnih filmov o tragičnih klicih v sili, kar si lahko razložimo s tem, da so med producenti filma zvezdniki, kot sta Brad Pitt in Joaquin Phoenix. Kljub temu se zdi skoraj neokusno komentirati scenarij, zasnovo likov, igro ali režijske odločitve. Film doseže svoj glavni in morebiti tudi edini cilj. Občinstvu približa resničnost, ki se morda zdi nepredstavljiva, a bi nam morala biti do sedaj že dobro poznana. Tako gledalcem, ki od vsakdana v Gazi sicer odvračajo oči, razkrije dejanski ustroj genocida. Tistim od nas, ki smo zaradi svojih algoritmov za Hind izvedeli že pred slabima dvema letoma, pa uspe natančno izrisati frustrirajoče birokratske ovire, ki prebivalcem Gaze in Zahodnega brega pod krinko diplomatskega posredovanja odrekajo tudi redke preostale drobce suverenosti in vzvode za samoohranitev. Ob genocidu, ki ne glede na vse, še kar traja, in kljub uporu javnosti le pridobiva mesto na seznamu zločinov proti človeštvu, ki se trenutno odvijajo po svetu, je Glas Hind Radžab prav zares film našega časa. Kot pravi režiserka: »Ta zgodba ne govori samo o Gazi. Nagovarja univerzalno bolečino. […] Film lahko ohrani spomin. Film se lahko upre pozabi. Naj bo glas Hind Radžab slišan.« Piše: Vanja Gajić Bere: Eva Longyka Marušič

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Čeprav je Alen Steržaj že leta 2015 izdal zbirko kratkih zgodb Pa ste vi normalni?! in je diplomirani novinar, pisec glasbenih besedil, nekdanji glasbeni urednik revije Stop in med drugim sestavljavec križank, je najbolj znan kot basist priljubljene rokovske skupine Big Foot Mama. In tako strastno, kot nastopa na odru, tudi potuje. Gora ni zadeta (zadet je, kdor gre gor) ni le še eno delo o pri Slovencih tako priljubljeni “plezariji”, ampak, kot o knjigi zapiše založnik, pustolovščina iskanja poti na “konec sveta”. Kot v enem od intervjujev pove avtor sam, je knjiga kompilacija petih potovanj po Aziji, ki jo je obiskoval po etapah, od leta 1996 naprej. Med prvo in zadnjo potjo so minila skoraj tri desetletja. Vendar je sestavljena tako domišljeno in posrečeno, da je videti, kot da si je ta megalomanski popotniški zalogaj privoščil v enem kosu. Pa še nekaj je zelo osvežujoče: Alena Steržaja je zanimalo, kako se do konca sveta pride “po tleh”. Na to iskanje je prvič odrinil s prijateljem še kot študent z ljubljanske železniške postaje, iz Budimpešte potem s turškim avtobusom skozi neskončna polja sončnic, pa skozi Romunijo, Bolgarijo do Turčije, s še enim avtobusom do Irana in od tam naprej z vsakršnim prevozom – s kombiji, tovornjaki, ladjami, vlaki, čolni, tuktuki, rikšami, vpregami, motorji, peš – in prek različno zapletenih državnih mej skozi Pakistan, Indijo, Nepal, Kitajsko, Mjanmar, Tajsko, Kambodžo, Vietnam, Borneo vse do Pacifika v zalivu Jayapure na Papui Novi Gvineji, kjer je, kot je evforično zapisal, prispel na skrajno točko našega sveta. Steržajevo popotovanje je vse kaj drugega kot današnji množični “instantni izleti” s turističnimi agencijami, kjer ljudje, varno spravljeni pod vodičevim steklenim zvonom, mislijo, da raziskujejo svet. Brez lastnega truda in napenjanja možganov, brez vsakodnevnega ubadanja s prevozi in prenočišči, brez želje po samostojnem sporazumevanju v različnih jezikih. Brez resničnega stika z deželo in njenim vsakodnevnim življenjem, brez pristajanja na čim bolj pristno doživljanje njenih razmer. Vsi bi bili danes popotniki, le da brez nepredvidenih zapletov in težav. Vsi bi se družili z domačini, ampak takšnimi, h katerim jih (za denar) pripelje nekdo drug, in preizkušeno niso nevarni. In vsi bi poskušali njihovo hrano – le da po njej po možnosti ne bi imeli želodčnih težav. Vsi bi si privoščili adrenalinske avanture – ampak brez tveganja. Tudi tisti, ki se na pot še odpravijo sami, si jo v današnjih časih natančno zrežirajo in že od doma olajšajo s spletnimi rezervacijami prenočišč, avtomobilskih najemov in ogledov največjih znamenitosti. Pravzaprav jim, omejenim z dnevi dopusta, kaj drugega niti ne preostane, da sploh pridejo zraven. Knjiga Gora ni zadeta je dragocena tudi in prav zato, ker ujame duha nekdanjega popotništva, ko je bil svet še odprt in prvinski in se vanj ni odpravil vsak, ker si je bilo treba za to vzeti čas. In zbrati pogum. Potovanje je bilo nekaj, kar te je v očeh sorodnikov, prijateljev in znancev naredilo posebnega, rahlo prismuknjenega in lahkomiselnega. Zabušanta. Takrat, ko še ni bilo tehnoloških pomagal, ko se je na pot odšlo z nahrbtnikom, papirnatim zemljevidom in kakšnim knjižnim vodnikom – po navadi je bil to Lonely Planet – v žepu. Seveda tudi z beležko in pisalom. Vsakemu, ki je kdaj samostojno potoval, je ob branju jasno, da je Steržajev odlični, napeti literarno-dnevniški potopis nastal iz pridnega sprotnega zapisovanja na krajih samih, saj kako bi drugače lahko tako oprijemljivo poustvaril kraje in dogodke, natančno ujel trenutke, koščke pogovorov, misli, vonje in okuse izpred toliko let, oživil vzdušje, ki je včasih tudi prav zagatno in grozeče. Kot na primer na poti iz Irana v Pakistan, ko je bil še popotniški zelenec: “Čez eno uro res pride nekdo mimo z napol razpadlim pajkanom. Samo da bo zdržal do meje! Končno šibnemo iz Zahedana. A ni tako preprosto: po zgolj treh kilometrih nas na cesti ustavi skupina bradatih Irancev s turbani! Videti je kot zaseda! Oba ven! Kaj se dogaja? Napad? Ugrabitev? Rop? Možje se med sabo prerekajo, ničesar ne razumeva. ... Vse se odvija tako hitro in nejasno. Doslej je bilo še zabavno, ker si imel občutek, da se lahko kadarkoli vrneš domov, če bi bila frka. Onkraj puščave, pet tisoč kilometrov od doma, kjer ni rednega transporta, pa ni več hec. Treba bo narediti premik v glavi! A vzdušje zna biti tudi prijazno, sproščeno in povezovalno, kot ko v Katmanduju najde prijatelje med Nepalci. Pravzaprav na verandi prenočišča skupina mladih fantov z akustično kitaro najde njega. “Povabijo me, da prisedem, ker 'smo prepričani, da si glasbenik'. Takoj najdemo skupen jezik. Nepalski rokerji v skajastih jaknah so face, ne delujejo kot pokvarjena banda, čeprav je prvo, kar me vprašajo, ali uživam hašiš.” Potopisni žanr je nehvaležna zadeva, saj je veliko ljudi prepričanih, da je svoje popotne doživljaje preprosto preliti na papir. Da zna vsak napisati “reportažo”. Samo malo na Wikipedijo skočiš, prepišeš zgodovino in opise krajev in tamkajšnje znamenitosti, to začiniš še z nasveti, kje najceneje spati in se prehranjevati, kako se je obnesel rent-a-car, kakšno kartico vstaviti v mobilnik, in navržeš še nekaj cenenih anekdot. “Profesionalni” potovalci si na veliko pomagajo s sponzorji in ko je knjiga zunaj še z javnimi nastopi in nasveti (kot da je potovanje nekaj, česar se lahko priučiš); televizijo in splet kar razganja od popotniških izkušencev. V resnici pa so dobri, predani in nesamovšečni potopisci, tisti, ki imajo res kaj povedati in jim je potovanje v krvi ter se z njim tudi notranje razvijajo, redka vrsta. Kot ljubiteljica potopisnega pisanja ne dobim pogosto v roke kaj vsaj približno podobnega odličnim popotnim zapisom Alme Karlin (morda sta me v zadnjih desetletjih na tem področju presenetili Sonja Porle in Agata Tomažič) in, če grem še malo na tuje, Potovanju s Charliejem Johna Steinbecka ali Velikemu železniškemu bazarju Paula Therouxa. Pa na polno, kot strela z jasnega, “uleti” Alen Steržaj. Ne da bi se mi sploh sanjalo, da fant ni le odličen glasbenik, ampak tudi zaprisežen popotnik, ki se ne hvali s tem, ki zna pisati in razume, da je “smisel potopisa osebna izkušnja, osebno doživetje”. Potovanje, če ga hočeš zapisati in urediti tako, kot je večdesetletno izkušnjo ubesedil Steržaj, je tudi garanje. In disciplina. In dobršna mera drznosti, da pričakovanju bralcev navkljub razbiješ določene stereotipe, v katere si bil pred obiskom neke dežele tudi sam trdno prepričan, kot se mu je zgodilo v “poduhovljeni” Indiji: “Zdaj vem, da je tudi duhovnost dobrina, tako kot čapati ali sari, ki pač ni zastonj. Kako lahko duhovnost, ki naj bi bila negacija materializma, razprodajajo na tako podle in grobe načine? In se pri tem še sklicujejo na karmo! Tega indijskega paradoksa ne razumem!” Gora ni zadeta zadene bralca z divjim ritmom, kot dober rock. Potegne ga v sam vrtinec potovanja, še posebej v prvi tretjini, obarvani z mladostniško vnemo, nerodnostmi, predsodki, strahovi in humorjem. Pravzaprav je vse, kar bi lahko knjigi očitali, dolžina 350 strani (in še 16 strani fotografij za povrh); saj ne, da bi opešal avtor, ampak od neznosnega tempa, neznanske odkritosrčnosti, nenavadnih avantur in neverjetnih čudes omaga bralec, čeprav očaran. Bo že držalo, da je v njej ujetih “nekaj zadnjih trenutkov kamene dobe, preden jo bo požrla globalizacija”. Slovenski potopis svetovnega formata.

Odtujeni oče, sicer renomiran filmski režiser Gustav Borg, se po smrti svoje bivše žene vrne na Norveško v življenji svojih dveh odraslih hčerk in želi njihovo nekdanjo skupno hišo uporabiti za svoj naslednji celovečerni projekt. V njem bi rad v glavni vlogi videl starejšo hčer, priznano gledališko igralko Noro, ki pa njegov predlog, kot tudi vse poskuse zbliževanja, odločno zavrača. Sentimentalna vrednost (Affeksjonsverdi, 2025) režiserja srednje generacije Joachima Trierja je eden od odmevnejših filmov lanskega leta – prejel je veliko nagrado žirije v Cannesu, osem nominacij za zlati globus in tako naprej. Nedvomno gre za igralsko mojstrovino dvojca Stellan Skarsgård in Renate Reinsve, ki je nastopila že v več Trierjevih filmih, oziroma za odličen prikaz, kako oče in hči oziroma obe hčeri, če smo natančni, vsak na svoj način predelujejo svoje travme in nerazrešene odnose. S te plati se zdi malce osupljivo, kako močan vpliv ima resnobna teža Ingmarja Bergmana na skandinavske ustvarjalce še dvajset let po smrti; seveda pa lahko razumemo Sentimentalno vrednost tudi kot dostojen hommage njegovemu opusu … Opozoriti bi veljalo tudi na izjemen občutek Joachima Trierja za dogajalni, celo ozkoarhitekturni prostor – svojemu domačemu Oslu je posvetil celo trilogijo, v kateri izstopa otožna generacijska sonata Oslo, 31. avgusta (2011). V tem pogledu je tudi stara domača hiša Borgovih eno od dveh ključnih jeder pripovedi: v poskusu snemanja delno avtobiografskega filma se v hiši retrospektivno pred nami odvije celotno 20. stoletje. Tako, dobesedno pred gledalcem, Sentimentalna vrednost zraste iz navidezno majhne, intimne pripovedi v vêliko romaneskno delo. Joachim Trier je odraščal v družini filmskih ustvarjalcev in je tudi sam v letih, ko se lahko človek že včasih ozre nazaj. Portret teže staranja, bližine smrti, dvomov, upov in dilem, pri katerem mu pomaga Stellan Skarsgård, je izvrstno doživet. Podobno lahko občudujemo nevsiljiv preplet spomina prostora, podedovanih travm in »zapuščine« v več pomenih besede. Seveda gre za pogosto uporabljen literarni pripomoček, hkrati pa pomanjkanja vizualnih veščin Trierju res ne moremo očitati. Edini resnejši pomislek, ki ga imam glede celovečerca, je platonične narave. Namreč, ena od bolj neprijetnih plati filmske branže je, da je silno incestuozna. S tem ne namigujem na karkoli v zvezi z zgodbo Sentimentalne vrednosti, ampak na zapredenost vase in obsedenost z lastnim početjem. Hollywood še zdavnaj ni edini, ki si silno rad čestita in se treplja po ramenih zaradi svojega domnevno pomembnega početja – tudi na tej strani Atlantika se preštevilni avtorji težko uprejo skušnjavi, da ne bi vsaj enkrat v karieri posneli filma o filmu ...

Marija Švajncer Blaž Lukan: Fànce, Fànce! Ljubljana: KD Hiša poezije, 2025 Blaž Lukan na začetku pesniške zbirke Fànce, Fànce pojasnjuje, kaj pomeni njeno ime. Njegova mati je bila krščena za Frančiško; ko je bila majhna, so ji rekli Štêfnova čêča, vse življenje pa jo kličejo Francka. Njen najmlajši brat se imenuje Frànce, njo pa so kot otroka klicali Fànce, toda kasneje je niso več poklicali s tem imenom. Vtisnilo se je v pesnikov spomin in nastale so nežne pesmi. Pesmi so napisane kot verzificirana pripoved o Primorki, ki je na novo zaživela na Štajerskem, in o nekoliko muhastem nagovoru njenega sina. Za trenutek je vse skupaj nekako pravljično: Fànce se zdaj pojavi kot dobra vila, že v naslednjem hipu kot kak navihan škrat pristopica med nas in nas na svoj prikupni način prepričuje, da je življenje lahko nadvse lepo, čeprav je preprosto in zoženo na omejen prostor: »Nič ne reče, / a včasih se zazdi, da ji iz ust / poletijo mavrični / mehurčki.« Spomin ji seže v domače kraje. Divjala je vojna in se je bilo treba skriti pred sovražniki. Italijanski vojaki so bili v bregu, ponoči je bilo za hišo slišati partizane. Dekleta, med njimi tudi Fànce, so bila mlada in brezskrbna. Potem so šla od doma in se čez leta spet srečala. Toda tisto, kar je bilo poglavitno, je bil njihov smeh. Naj so opravljale kmečka opravila ali se umikale pred nevarnostjo, zmeraj so se smejale. Najbrž je prav mladost tista, v kateri je vse nezapleteno in lahkotno, toda zgodi se, da se ponoči vendarle prikrade tudi strah. Fànce je bila zavedna Slovenka. Zapisovala si je pesmi in jih z zanosom prepevala, tudi tisto, ki ima globoko sporočilo in se imenuje Vstala Primorska! »Ko zapiše zadnjo vrstico zadnje od njih, vstane. / Vsak, ki jo bo bral, bo moral prav tako vstati.« In v Fàncino življenje se je prikradla ljubezen: »Zaljubila sem se vanj, / ker je imel take črne lase, / počesane nazaj, / in bodikaste brke.« Govorili so, da ni primerna zanj, saj je prestara; fant je pameten in zna celo nemško. Moral bi si izbrati kako učiteljico, ne pa kuharice Fànce, toda ljubezen ima svojo moč in premaga skoraj vse ovire. Skupno življenje pa slej ko prej pokaže zobe. Vse mogoče pride, smrt prvega sinka, selitev na Štajersko, rojstvo dveh sinov, življenje iz dneva v dan, moževa smrt in nazadnje samotni dnevi. Ko je Fànce hudo, se zna pogovarjati z vetrom ter se vživeti v njegovo divjanje in silovitost. Prisluhne kosu in mu reče, naj ji zapoje pesmi Zabučale gore ali Šivala je deklica zvezdo, ptič pa zažvrgoli tisto znano Lepo mi poje, črni kos, oj črni kos in tudi tako je čisto v redu, še Fànce zapoje z njim. Črni kos se ji tudi pridruži, ko skrbno obdeluje vrt, in jo opazuje, kaj vse postori. Narava ji prinaša mir in spokojnost. Čudi se, kako zanimive živali so okrog nje – od komarja in vrabca do sinice, pa še deževnik se zvija po sveže prekopani prsti, krt dvigne hribček zemlje in bo zdaj zdaj pokukal na svetlo. »Velike živali so tudi oblaki, / tako se mi zdi, / največja žival pa je noč.« Fànce ni mogoče očitati, da ne gre naprej s časom. Fotoaparat, radio, telefon in televizor ji niso tuji. S televizorjem se rada pogovarja, le politike ne mara in takrat zamenja program. Najbolj pa se razveseli sonca, ki ga sploh ni treba prižgati. Vsako jutro zasije in jo poboža po licih. Stihi so namenjeni Fànce, tu in tam pa se oglasi tudi njen sin. Ko se mati nameni podreti brezo, ji zagrozi, da ne bo več prihajal domov. Ali prihaja zaradi drevesa ali zaradi nje? Seveda zaradi nje, ji odgovori in pomisli, da pravzaprav ni razlike, obe sta brezi. Sina z blagimi besedami skuša poučiti, kako je treba živeti, on pa si misli svoje in ravna, kot se mu zahoče, le za to gre, da ima svojo Fànce nadvse rad. Ko ta ugasne, je vse drugače. Ustavljena je v času, ki ga ni več in tudi doma ne, zdaj je nekje drugje, nekje, kjer bomo nekoč vsi. »Ampak vseeno si / tu, v teh pesmih, ki so … / nikjer in nekje.« Beremo te nežne in lepe pesmi, polne miline in blagosti, Fànce ostaja med nami in tudi sami postajamo malce otožni, po svoje pa tudi radoživi in razigrani.

Že pred referendumom o asistiranem samomoru sem postal pozoren na prispevke o tej tematiki. Njihov skupni imenovalec je bil nekako takšen: človek se zaradi težke bolezni, ki ji ne vidi konca, odloči za evtanazijo. Grda slovenska država mu tega ne omogoča. Zato si ta skromni in dobronamerni človek omisli evtanazijo na primer v Švici. Lepo se poslovi od svojcev. Ti še lepše od njega. Pogumno in dostojanstveno gre umret v tujino. Ampak ta grda slovenska država in še grši ljudje mu česa takega ne pustijo pri nas. Seveda ne boste zasledili prispevka, ki bi opisal drugo plat, ki bi samo nakazal na probleme evtanazije. Pa bi to nacionalna televizija že po svojem poslanstvu, kaj šele v zvestobi profesionalnim kriterijem, morala stalno delati.

Ko so leta 1889 postavili Eifflov stolp kot glavno atrakcijo za takratno mednarodno razstavo, je Idrijčan Cene, kot so ga klicali doma, dobil zamisel, da se tudi sam nameni v Pariz. A kako potovati? Po dolgem premišljevanju se je odločil, da se bo dal nesti v košu. In kje drugje kot v Šebreljah, kjer so znani po močnih ljudeh, je našel nosača Anžeta. Seveda izmišljena zgodba je prav ob koncu 19. stoletja zaživela v humoreski Vinka Lapajneta. Potopis z vsemi prigodami iz Idrije do Pariza v košu, je objavljal v takratnem humorističnem časopisu Brus, ki je izhajal med letoma 1889 in 1891. Zgodbo je po več kot 130-ih letih po naključju odkril Mirko Ivan Schwery, po očetu Švicar in po mami Šebreljec. Ker sta popotnika potovala tudi skozi njegov rojstni Zürich, ga je stvar pritegnila, zgodbo je zbral v celoti, jo prepisal in izdal v knjigi. Pri projektu je sodeloval tudi David Velikanje, član Dramatičnega društva Idrija, ki ga je ustanovil prav avtor humoreske Vinko Lapajne. O njem do zdaj ni bilo veliko znanega, prav ob izidu knjige V koši v Pariz pa je več podatkov zbrala Danila Zalatel, ki skupaj z Božo Vencelj v idrijskem dialektu zapisuje tudi zgodbe iz Idrije in okolice.

Najprej so bili sonce, dež, grom in strela, potem je bil ogenj ... Kmalu so prišli ljudje, ki so ogenj zanetili in sedli okrog njega. Sedeli in modrovali so na prostem, pod milim nebom in v jamah, v katerih je ostalo veliko sledi dima. Ognjišče se je velikokrat razvnelo v požar, kot zgodbe, ki so razplamtevale domišljijo in razvezale jezike, prepletale polifonijo glasov v pletenice dolgih pripovedi. Zgodba ujetega sonca, gorčega ognja in ukradene lune se je nadaljevala. Ker je bilo ljudi strah, so prižgali bakle, zato da bi v temnih nočeh na zemlji zasijala ognjeno topla in srebrno modrikasta mesečina. Potem so gradili domove in vanje prinašali luč in ogenj: z oljenkami, s svečami, petrolejkami. Prišlo je stoletje plinskih svetilk, žarnic, električnega toka, zatem stoletje odvisnosti od električne energije in pojava svetlobnega onesnaževanja. Seveda zgodbe še ni konec ... Sogovormik: zgodovinar Uroš Dokl, ki je napisal knjigo Kako je bilo, ko še ni bilo elektrike (ilustracije Toni Buršić, Založba Aristej)  fotografija: Wikimedia Commons

Človek je radovedno bitje, ki bo - če mu bo finančno in časovno omogočeno – rad raziskoval bližnje in oddaljene destinacije ter s tem nemalokrat tudi šel na pot spoznavanja sebe. Seveda pa je med razlogi za turistično udejstvovanje tudi odklop od vsakdanjega stresnega življenja. Mesec december ni nobena izjema glede turističnih želja; na vrsto pridejo obiski številnih božičnih sejmov, tisti, ki jih motita mraz in sneg, kolikor ga pač sploh še je, pa imajo tudi možnost potovanj v toplejše kraje. V današnjih Glasovih svetov bomo govorili o trdoživosti turizma, o zaželenih in manj zaželenih destinacijah, o avtentičnosti, o pogosto zlorabljenih besedah v turizmu 'trajnost' in 'butičnost', navsezadnje tudi o tem, ali je turist sam kriv za svoje neodgovorno vedenje ali ga je k temu 'prisilila' destinacija in njeno upravljanje s turističnimi tokovi. Tokratni gost je dekan in izredni profesor za poslovno-organizacijske znanosti v turizmu na Fakulteti za turistične študije Turistika Primorske univerze Emil Juvan.

Ob 180-letnici prvega izvornega okrašenega božičnega drevesca v Sloveniji je Zveza kulturnih društev nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji organizirala adventni koncert v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Koncert je potekal pod častnim pokroviteljstvom ministrice za kulturo Republike Slovenije, dr. Aste Vrečko, in avstrijskega veleposlanika v Sloveniji, dr. Konrada Bühlerja, nanj pa so bile povabljene vse narodne skupnosti. Ključno sporočilo dogodka je bilo namreč: raznolikost nas bogati. Seveda so pred tem pripadniki nemško govoreče skupnosti v cerkvi okrasili še prav posebno božično drevesce, zgledovali so se po tistih prvih drevescih iz 19. stoletja.

Piše Silvija Žnidar, bereta Ajda Sokler in Igor Velše. Pri Črni skrinjici lahko vselej računamo na to, da bo njihov program plaval proti toku osrednjih literarnih trendov oziroma da bodo v njej izhajale knjige, ki z vsebino razburkajo mirne valove slovenske pesniške produkcije. V zadnjem letniku sta na primer izšli zbirki Vida Kavčiča in Andreja Lupinca, ki se bodisi s približevanjem svojstveni baladi bodisi z apropriacijo otroških izštevank približujeta najbolj krutim, nokturnim plastem in obrazom človeške biti. Lupinčeve Iz-šte-va-nke za mo-ri-šča že z svojim povednim imenom namigujejo na morbidnejšo rabo otroških pesmi, bralca pripravljajo na opuščanje vsakršnega upa na kaj lažjega, svetlejšega. Kot je v spremnem zapisu poudaril Zdravko Duša, imajo izštevanke svojo temačno zgodovino, s sabo nosijo delce ljudske folklor. Izvoru te pesniške oblike bi lahko namreč sledili do vraževerne prakse vedeževanja z žrebom. Med drugim Duša omenja druidski čarovniški obred, pri katerem je izbranec, določen z izštevanjem, usmrčen. Izštevanka, kot se uporablja pri otroških igrah ali kakšni drugi tovrstni zabavi, pa, kot vemo, služi kot nekakšna iniciacija v igro, pri čemer lahko z izštevanjem vanjo vstopiš ali iz nje izpadeš. Kot taka je izštevanka pomemben ritual igre, ki se začne z uvajanjem pravil le te. Če jih analiziramo in obravnavamo kot pesniške oblike, pa ugotovimo, da se naslanjajo na nonsensno poetično tradicijo, vsebujejo veliko onomatopoij, izmišljenih besed, pri čemer je močan poudarek na ritmu, ki ga pogosto generira ravno ujemanje nesmiselnih, a blizuzvočnih besed. Lupinčeva zbirka sicer ne vodi v otroške igre, ampak gre za izštevanke, ki nas z vsako kratko poemo pahnejo v brutalno igro vojne, agresije vsakega proti vsakemu in vsemu, izštevanje preprosto izigrava posameznike iz linije življenja. Kot bralci takoj, in medias res, brez kakršnega koli opozorila, pademo v nekakšno vsesplošno, vseprežemajoče bojno stanje, kjer bolj ali manj velja pravilo »človek človeku volk«, subjekt(iv)nost je bolj ali manj izbrisana v kataklizmah okrutnosti, tudi živali so bolj ali manj vpete v igro nenehnega, perpetuirajočega se nasilja. »Ni bilo dvoma, da bo nasilje kmalu postalo močno družbeno vezivo", je v svoji radikalni in šokantni Stolpnici zapisal Ballard, in to lahko apliciramo tudi na tukaj obravnavano delo, kjer smo vrženi v brutalno mesoreznico obstoja. Nobena pesem-izštevanka nam ne pusti do sape, znajdemo se v bojnih jarkih, soočeni smo z raznoraznim orožjem, vojnim žargonom, klanjem, mučenjem, izdajami. Besede, ki jih pesnik uporablja, so v skladu s tem izrazito visceralno-telesne, ne izogiba se niti izrazom raznoraznih telesnih izločkov, takšna skorajda jarryjevska vulgarnost v jeziku pa je seveda namenska, saj zbirka verjetno želi zbujati močne učinke. Formalno avtor sicer večinoma sledi »zakonom« izštevanke, gradi močan ritem in tempo, ki sicer ni povsod enakomerno umerjen, občasno si domisli ali dogradi svoje nonsensne besede kot so »žinga žinga raja« in »bigola ragola hopsasa«, uporablja stopnjevanje k izpadanju deležnikov oziroma kazanju na izbranega, ki pa ponavadi pomeni nekakšno morbidno izključitev, temačen konec ali ne nazadnje smrt. V izboru rim se sicer avtor drži manj drznih »parjenj«, tako da večinoma kombinira zvočno ujemajoče se samostalnike, pridevnike in glagole, redkejša so druga ujemanja. Tu in tam deluje, kot da je neka beseda postavljena na svoje mesto zgolj zato, ker je bila dovolj »ustrezna«, v celotnem kontekstu pa deluje »neorgansko«, vsiljeno, kot na primer v naslednji izštevanki: »Čelada, ščit in bodeča žica / gužva, hrana, vrsta, skret / denar v podlogi, mrzla pica / naj miži ta prasica«. Pica tukaj deluje kot beseda, ki je bila vpeljana zgolj zaradi metruma, rime. Veliko je tudi naštevanja, kar sicer lahko potencira moč prisotnosti nekega pomenskega polja, ali poudarja intenzivnost dogajanja ali situacije, lahko pa pomeni tudi manko uporabe drugih pesniških sredstev in postopkov. Seveda lahko upoštevamo, da gre pri takšnih pesniških oblikah za preproste forme, kot bi rekel Andre Jolles, vendar se kljub temu zdi, da je namen zbirke nadgradnja le teh, podajanje drugačnega sporočila in ekspresije, ki ga izštevanke, razen igrivega konteksta in morebitnih ostankov folklore in tradicije, načeloma nimajo. Sporočilo oziroma v Lupinčevem primeru namembnost bi bilo torej bizarno, črnohumorno in sarkastično podajanje človeškega stanja v njegovi najbolj skrajni, surovi, apokaliptični formi, kot take pa so lahko kritika vojnega, sovražnega stanja. Ostaja pa tukaj še veliko manevrskega prostora. Zdravko Duša sicer Izštevanke z morišča primerja z Izštevanji Svetlane Makarovič, vendar gre pri pesnici za mnogo kompleksnejše strukture, daljše pesmi in niansirano podano podobo zla. Lupinčeve Izštevanke nekoliko premalo izrabljajo možnost razčlenjevanja, nadgrajevanja in poigravanja s formo, z večpomenskimi paronomazijami, potencialno vzpostavitvijo dramaturškega loka. Po nekaj pesmih z močnim nabojem nasilja je bralec tako že hitro uveden v monotonost ponavljanja podobnega, z nekaj razlike v menjavi besed. Pohvalne so sicer vpeljava onomatopoij, imitacija in opisnost delovanja vojnih mašinerij, kar je na primer uporabljal že Marinetti, le ta žal za precej bolj vojno-pozitivno sporočilo, dobrodošla pa je tudi raba obešenjaškega humorja, čeprav tudi ta običajno ne preči običajnih tropov oziroma izrazov tovrstne poezije: »Obešenci bingljajo / z jablan visijo / veter jih ziblje / se nemo smejijo«. Lupinc v bistvu najbolj briljira v pesmih, kjer združujeta in izmenjujeta premišljen ludizem in piker humor na temačni matrici, takrat se na primer približuje obešenjaškim, črnohumornim pesnikom, kot je bil na primer Otto Nebel s satirično pesmijo Zuginsfeld. Izštevanke za morišča dosegajo poetično-srhljiv učinek z nekakšno omniprezentno, malodane ahumano pozicijo pisanja, pri čemer se zdi, da se človeška drama odvija v neusmiljenem, fatalističnem, na nasilje obsojenem svetu. Pogrešam sicer nekaj temporalne aktualnosti; večina poem, z izjemo tistih, ki bežno vpeljejo partizane, komuniste in kapitalizem, se zdi ahistoričnih. Pod črto gre torej za zbirko, ki s svojo temačno zasnovo in raznimi transformacijami preobražanja otroške forme gradi dobro in potencialno privlačno strukturo, ki pa ji manjka nekaj oblikovne drznosti in premišljenosti ter vsebinske razvejenosti.

Dvestosedemintrideseta epizoda podkasta O.B.O.D. je posvečena filmu Frankenstein, ki si ga lahko od od 7. novembra ogledate na Netflixu. Seveda pa agenti Mito, Igor in Aljoša kakšno razdrejo tudi o zgodovini upodobitve tega lika na platnu in ekranih ter seveda o knjigi, ki je vse skupaj začela. Igor Mary Shelley razglasi kar za anti-Crichtona, sicer pa […]

Začenja se nova sezona zimske rekreacije, zato smo v tokratni turistični oddaji preverili, kako so v slovenskih smučarskih centrih pripravljeni nanjo; govorili smo tudi o naložbah in se ustavili pri enotni vseslovenski tekaški karti. Zanimalo nas je še, kdo so gostje, ki obiščejo slovenska smučišča, in kako se razvija celoletni turizem. Seveda ni manjkal potopisni klepet, zadnjih nekaj tednov potujemo s simpatičnim parom Simono in Juretom, ki nam odkrivata čare enoletnega potovanja po svetu.

Piše Matjaž Zorec, bere Aleksander Golja. Alojzija Zupan Sosič, dolgoletna profesorica književnosti, ki je med drugim letos izdala pesniški prvenec, se v zanimivi hibridni knjigi loteva najosnovnejše literarne aktivnosti – branja. Knjiga z za literarnovedno delo nekoliko nenavadnim, skorajda naivnim naslovom Berem pesmi je zastavljena pomenljivo, posebej z ozirom na standardno predpostavljeno objektivnost v znanstvenih besedilih. Avtoričina metoda se sicer drži univerzitetnih in strokovnih standardov, ima številne opombe, dolgo bibliografijo, preverjene reference in teoretsko zaledje, a hkrati želi delovati onstran gole in dostikrat od literarnega življa distancirane univerzitetne sfere. Tega preseganja se loteva z nekaj, recimo temu, narativnimi razširitvami in modulacijami, med katerimi je najopaznejše personalno pisanje; Zupan Sosič se je sicer odrekla anonimnemu akademskemu vsevedju in v tekst vtkala svojo osebo, to pa deluje tako na jezikovni kot na teoretični ravni. Njena eksplikacija poteka v prvi osebi ednine, piska je tudi osebno angažirana glede te ali one teoretske linije in tudi splošnejšega pogleda na svet, v čemer lahko vidimo odmev enega od temeljev v postajanju poezije. Tako kot je lirski subjekt tako ali drugače eden od dominantnih determinant poezije, je v avtoričinem izpisovanju literarne vednosti na delu teoretski subjekt, ki ni več od teorije ločen razvrščevalec, temveč aktivno participira v njenih izsledkih. V obzorju njenega izvajanja je pomembno lociranje poezije kot v literarni produkciji zapostavljene, a za literaturo ključne forme z neštetimi možnostmi za refleksijo in tudi subverzijo tako književnosti kot človekovega širšega delovanja. To je najbolj vidno, če jo zoperstavimo romanu kot danes najbolj priljubljeni formi; ima privilegiran status, je glavni fokus uredništev in založništev ter najbolj usidran v sedanji družbeni mainstream. Tako je v tej svoji fazi dostikrat tudi fetišiziran, poblagovljen in trivializiran, zaradi česar nemalokrat le posnema literarno-marketinške vzorce in nereflektirano poustvarja razne moduse neoliberalističnih ideologij. Pesem pa zaradi svoje večje ali manjše kratkosti in kompaktnosti ter tako rekoč brezmejnih izraznih možnosti ponuja boljše poglede v delovanje današnjih političnih, družbenih, ne nazadnje planetarnih negotovosti ter tudi odprtost za spremembe. Poleg pesmi je glavna nit knjige, kot nam pove naslov, branje. Bralna kultura pada, ljudje berejo vse manj in predvsem površno, poglobljeno interpretativno branje z refleksijo pa tako rekoč izumira. Zaradi omenjenih lastnosti se prav poezija kaže kot eden od možnih načinov, kako branje spet opolnomočiti. Avtoričin osebnejši pristop k možnostim branja in interpretacije dopolnjujejo sodobne teorije, poleg tako imenovane literarne ekologije predvsem kognitivni pristop na podlagi nevroznanstvenih izsledkov, postfeminizem ter teorija spolne identitete in kvirovska teorija. S predlogi in prakso nesuhoparnega in inovativnega branja poezija tako rekoč prevzame prvenstvo v spopadanju z najbolj perečimi problemi današnjega časa. Zupan Sosič poudarja tudi pomembno vlogo knjižnih klubov pri implementaciji takšnega branja. Avtoričino apologijo poglobljenega, doživetega in inovativnega branja ter njegovo širitev tudi onstran knjižnih klubov, na primer v izobraževalni sistem na vseh ravneh, lahko seveda samo podpremo. Prav tako tudi njeno kritiko sedanjih družbenih razmer, ki s hitrimi in malimi fiksi paralizira našo vse manjšo pozornost in možnost kritičnega mišljenja, spodbuja pavšalnost in stasito zagovednost ter čedalje bolj izloča pozorno branje. Žal tem trendom prevečkrat sledi tudi literatura. Četudi bi kakšen avtoričin prikaz stanja lahko malo dopolnili, ji v širši sliki vendarle lahko pritrdimo. Isto velja glede bralnih klubov in njihovega prispevka k bogatenju branja. Mimogrede lahko opozorimo tudi na teoretske bralne klube, v katerih sodelujoči razpravljajo o ključnih teoretskih delih onstran akademije in univerze. Morda ima teorija podoben problem kot literatura; zakrnela akademskost in napiflanost aksiomatskih znanj na ravni benignega zdravega razuma, brez živega, relevantnega in predvsem dobronamernega razpravljanja … Vendarle pa bi v takšnem duhu dialoga izpostavili nastavek za možno kritiko ali dopolnitev avtoričinih izsledkov. Prva bi bila dvom o kognitivni teoriji in nevroznanosti, kakršni povzema avtorica; ne toliko o njunih izsledkih kot o pretencioznosti. Če človek bere pesem, jo seveda v natančnem in poglobljenem branju vedno bere osebno, drugače kot z osebnim izkustvom pač ne moremo dostopati do česarkoli. Literatura je dialoška umetnost, zaradi česar se naša poglobljena konzumpcija hočeš nočeš vedno premika iz naše perspektive v druge, kar jasno vodi v povečanje empatije. No, mar ni to že od pamtiveka povsem jasno; da se del možganov za empatijo aktivira, ko smo – empatični? In da žlehtnoba porodi drugo žlehtnobo. Res rabimo nevroznanstvenike in filozofe kognicij, da nam to potrdijo? Končno pa bi lahko razširili tudi koncept branja. To deloma naredi že avtorica, ko navaja, da ne zamira branje kot tako, temveč natančno branje; ne umira tekst, temveč kontekst. Dalje tudi razločuje med branjem literature in drugimi umetnostmi, ki delujejo prek drugih načinov recepcije, denimo vizualna umetnost ali gledališče, a se obenem dopolnjujejo in širijo obzorja. Lahko pa mislimo tudi v drugo smer: vsaka resna obravnava katerekoli umetnosti mora umetniško delo predvsem – prebrati. Bil je čas, ko je bila literatura kot medij marsikje prvenstvena že zaradi čisto tehnološke ravni; pisava in fizično branje kot tehnologija sta bila poglavitna načina sprejemanja. Danes so ta prvenstva prevzele druge forme, druge umetnosti in mediji, kar pa ne pomeni, da je branje izginilo. V ožjem smislu prebiranja zgolj knjig gotovo, a širše in v današnjem prvem planu predvsem videa branje ni nikoli izginilo. Prav poglobljeno branje se tako izkaže ključno tudi onstran literature. Pismenost ni bila še nikoli tako pomembna. Če bo literatura nekoč izumrla, to ne pomeni, da bo branje izginilo. Seveda pa je treba z avtorico pozvati: berimo pesmi. Če znaš prebrati pesem, znaš prebrati vse.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Žanrsko bi bilo mogoče novo Flisarjevo literarno delo označiti za družinski roman, hkrati pa je treba poudariti, da je vsebinsko in pomensko veliko več, po eni strani vznemirljiva humoristična stvaritev, po drugi pa pretresljivo slikanje usode, ki se poigrava z ljudmi. Zbogom sonce je romaneskno delo, ki se dogaja, kot da bi gledali film ali gledališko komedijo. Humor ne sme biti omejen z moraliziranjem in tako so tudi Flisarjevi protagonisti in protagonistke kar precej neposredni ter žaljivi, zajedljivi, pikri in nesramni. Družinski odnosi so močno načeti, v igri je tudi denar. Če pa gre za denar, si tisti, ki ga imajo, in oni, ki bi ga radi imeli, ne postavljajo mej in si marsikaj privoščijo. Prvoosebni pripovedovalec je fant zadnjega razreda tedanje osemletke, star približno petnajst let. Prijateljsko in glasbeno je povezan s sošolcem, zgodi pa se, da nehote postane udeleženec zapletov sošolčeve nenavadne družine. Burno dogajanje si zapisuje v dnevnik in sanjari, da bo v prihodnosti o vsem tem in še marsičem napisal roman. Ne izreka vrednostnih sodb, njegovi zapiski so dovolj zgovorna družinska predstava z vsem smešnim in tragičnim vred. S sošolcem se ukvarjata z glasbo in načrtujeta nastop na valeti. Fant igra kitaro, sošolcu pa stric, ki se po petnajstih letih vrne iz Amerike, prinese sintetizator. Iz popevk, ki jih izvajata, in prelomnih dogodkov, je mogoče razbrati dogajalni čas, to je približno pred koncem tisočletja v Prekmurju. Humor se vzpenja v višave, vse do absurda in nonsensa, je obešenjaški, črn in tudi grenak. Dedek in babica sta morda dementna, čisto mogoče pa je, da sta zaradi ravnanja sorodnikov in lastnih doživetij samo razočarana in hudobna. Dedek pokaže jezik in z naravnimi prebavnimi glasovi kar naravnost ponazori, kaj si misli. Babica si po potrebi ušesa maši s čepki, toda zdi se, da ves čas prav dobro sliši, kaj se dogaja okrog nje. Flisarjev slog je razkošen, barvit, poln miselnih obratov, paradoksov in presenečenj. Dialogi so sočni, razgibani in duhoviti, metafore barvite in estetsko prepričljive. Pisatelj zna v dogajanju ustvarjati napetost in pričakovanje. To, kar se v razpletu zgodi, je nekaj čisto drugega, kot bi bilo mogoče predvidevati. Moški ženske imenujejo z nazornimi in ne preveč spodobnimi izrazi, ženske jim ne prizanašajo in jim vračajo s podcenjevanjem in razvrednotenjem njihovega ega, pa tudi moškosti. Večina teh oseb kar rada pregloboko pogleda v kozarec. Obnašanje posameznikov in posameznic se pogosto sprevrže v grotesko, pa če se oglašajo in repenčijo oblastna amaterska slikarka, vinjena soseda ali jezljiva babica, zlasti pa dedek, ki je z literarnega vidika najbolj plastično in domiselno orisana oseba. Stari mož je zadel na loteriji in si lahko privošči celo nakup opuščenega dvorca. Svet, gledan skozi najstnikove oči, je po eni strani grd, popačen, skrivenčen in ogrožajoč, po drugi pa tako čudno naš. Koliko se imajo ti ljudje sploh radi? Nekoliko že, toda ne toliko, da bi popustili in skušali biti strpni drug do drugega. Ne pomislijo, da so pravzaprav sami tisti, ki si krojijo lastno usodo in ravnajo tako, da vzbujajo nasprotovanje in odpor. Tudi varanje ni nič posebnega, zmerjanje je nazorno in kleno, sprenevedanje pa prav tako. Še sami priznavajo, da so se znašli v družinski krizi in da je njihova družina kratko malo nora. Ne gre za norost, ki bi jo bilo ustrezno imenovati duševna motnja, temveč za človeško pritlehnost in podlost. V marsičem je nemoč tista, ki jih ovira, da bi se dvignili s tal: »Premajhni smo za tisto, o čemer sanjarimo.« Brez ljubezni seveda ne gre. Prvoosebni pripovedovalec globoko ljubi nekoliko starejše dekle, tako zelo, da ji napiše sonetni venec. Sčasoma ga zaskrbi, da bo ljubezen ogrozila njegovo napredovanje na literarnem področju, zato razmerje, ki se sploh še ni razcvetelo, kar tako prekine. Še dobro, da se je tako odločil, saj se na koncu razkrije presenetljiva in zavezujoča resnica. Seveda pa je dekletu treba napisati poslovilno pismo, v katerem naznani, da bo nekoč slaven in ga bo poznal ves svet. Pismo ne pride do naslovnice. Morda je v tem fantu, ki je v druženju s tujo družino prikazan brezbarvno, njegova notranjost pa je močno razburkana, drobec česa avtobiografskega. Evald Flisar je bil rojen v Gerlincih, odšel je v svet in postal svetovljan. Njegova dramska dela uprizarjajo na vseh koncih in krajih in je eden najbolj prevajanih slovenskih romanopiscev in dramatikov. V tujini je izšlo več kot sto sedemdeset prevodov njegovih del. Roman Čarovnikov vajenec je bil na Slovenskem velika uspešnica. Kar trinajst Flisarjevih romanov je bilo nominiranih za nagrado kresnik. Je prejemnik več Grumovih nagrad, nagrade Prešernovega sklada, Župančičeve nagrade za življenjsko delo, pred nedavnim pa je prejel tudi nagrado prozart za razvoj literature na Balkanu, ki jo podeljujejo v okviru mednarodnega literarnega festivala PRO-ZA Balkan. Leta 2023 je bili izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Humorno obarvan je prvi del romana Zbogom sonce, v nadaljevanju pa se začne prvoosebni pripovedovalec odzivati na temačne skrivnosti iz prejšnjih časov in tako je sedanjost določena s preteklostjo. Spomin obremenjujejo različni dogodki, od delovanja v službi državne varnosti, ovajanja, izdaje in povzročitve požara iz malomarnosti vse do posilstva, laži in pokvarjenosti. Odrasli s svojimi sprevrženimi dejanji obremenijo mladega fanta ter povzročijo njegovo stisko in žalost. Prisilijo ga k odkrivanju grozljivih resnic in pojavnih oblik človeške zlobe. Ne da bi bil česar koli kriv, je iznenada po svoje vpleten. Evald Flisar zna presenečati z literarno vznemirljivo mešanico ter menjavanjem ljubezni in sovraštva. V mejnih položajih jočejo tudi moški. Avtor v roman vnaša veliko simbolike in prelomnih spoznanj. Sončni mrk, ki ga vsi nestrpno in z zanimanjem pričakujejo, prikliče premislek o tako imenovanih grehih, ki so jih storili, krivicah, krivdi in želji, da bi z dobrimi deli še kaj popravili. Ko se človek poslavlja od življenja, dahne: »Zbogom sonce.« Poraja se veliko prelomnic in preizkušenj, toda: »Ljudem moramo odpustiti krivice, ki so nam jih storili. Vendar ne samo njim. Odpustiti moramo tudi samim sebi. Samo tako bomo lahko živeli naprej svobodni. Drugače bomo ostali ujetniki.« V poglobljeni spremni besedi literarna kritičarka in prevajalka Alenka Urh pravi, da so na velikem odru literarne ustvarjalnosti Evalda Flisarja v središču pozornosti vselej medosebni odnosi. V romanu Zbogom sonce je razgrnjen niz raznovrstnih deviacij, idiosinkrazij in temačnih skrivnosti dveh družin. Alenka Urh se poglobi tudi v druga Flisarjeva literarna dela in poudari pomen njegovega vsestransko kakovostnega literarnega opusa. Svoj premislek sklene z ugotovitvijo, da je Zbogom sonce roman, ki nemara bolj radikalno kot vsi prejšnji prikazuje dramo človekovih odnosov na nesmiselnem odru naših življenj in ima zato v Flisarjevem opusu posebno mesto.

Jesen je čas, ko vinske kleti po Sloveniji odprejo svoja vrata, tako je tudi v vinorodni Svečini v občini Kungota, tik ob avstrijski meji. Tam so znani po idilični pokrajini, pestri kulinariki in bogati vinski tradiciji. V tokratni turistični oddaji smo slišali še, da mladi člani Turističnega društva ustvarjajo nove zgodbe. Seveda pa ni manjkal potopisni klepet, s Simono in Juretom smo oživljali spomine na njuno potovanje po svetu.

Združene države Amerike so v bližnji prihodnosti totalitarna država, ki jo vodi sprega korporacij, medijev in vlade. Družba nadzora je ločena na večinoma obubožano prebivalstvo, ki se zabava ob nasilnih resničnostnih oddajah, in v idili živeč višji sloj. Ben Richards, ki zaradi uporniškega obnašanja ne dobi službe in se poskuša z ženo in hčerko izvleči iz revščine, privoli v nastop v resničnostni oddaji Tekač, ki ponuja visoke nagrade, če tekmovalec v igri lovcev in plena preživi mesec dni. Znanstvenofantastična akcijska srhljivka Tekač je posneta po distopičnem romanu Stephena Kinga, ki je bil dogajalno postavljen prav v leto 2025. Seveda film kar kliče po iskanju podobnosti z današnjim časom, še posebno s stališča družbe nadzora, razredne delitve, socialnih krivic in obsedenosti z medijskim oblikovanjem resničnosti oziroma z resničnostnimi šovi samimi. Kolikor je dandanes – v aktualnem in umišljenem letu 2025 – sploh še mogoče ločevati med analognim življenjem in njegovim digitalnim odsevom. Samoumevna je tudi primerjava s celovečerno priredbo iz leta 1987, v kateri je kot glavni lik nastopal Arnold Schwarzenegger. Film Beg je bil precej bolj televizijski v smislu enodimenzionalne satire – dejansko je že takrat napovedal avdiovizualno potvarjanje oziroma tehnologijo deepfake in obsedenost z resničnostnimi oddajami, ki je dobila zagon šele kakšno desetletje po premieri; aktualni Tekač upošteva tehnološki napredek in se dobro odziva na interaktivnost, ki jo pravzaprav vsi živimo. Film je vešče režiral britanski avtor Edgar Wright, ki ga poznamo po domiselno in dinamično preoblikovanih žanrskih mešanicah, in tudi Tekaču ne primanjkuje sape. Glavno vlogo ima Glen Powell, ki se zna bolj približati jezi ponižanih in razžaljenih kot Arnold Schwarzenegger, ki je pač superjunak ne glede na zgodbo. V tem smislu je tudi aktualna priredba bolj zemeljska in dobro izrazi preganjavico današnjosti – Tekač je tako med dvema filmoma s Harrisonom Fordom, Iztrebljevalcem (Blade Runner, 1982) in Beguncem (The Fugitive iz l. 1993). Zagata z avtorstvom Celovečerec Beg (1987) je bil posnet po romanu Stephena Kinga, ki ga je leta 1982, tako kot še štiri druge, s psevdonimom izdal Richard Bachman. Toda filmska različica, ki je bila v marsičem prilagojena podobi in statusu Arnolda Schwarzeneggerja v osemdesetih letih, ima več skupnega kot z romaneskno predlogo pravzaprav s francosko-jugoslovansko koprodukcijo z naslovom Nagrada za tveganje (Le prix du danger, 1983), ki jo je režiral Yves Boisset. Francozi so zaradi očitnega kopiranja tudi uspešno tožili ameriške producente. Ampak zapletov tu še ni konec – francoski film je temeljil na kratki zgodbi Roberta Sheckleyja iz leta 1958, ki je verjetno prva napovedala vzpon in vpliv resničnostnih oddaj. Njegova kratka zgodba The Prize of Peril je doživela prvo priredbo že leta 1970 v zahodnonemškem televizijskem filmu Igra za milijon (Das Millionenspiel), ki je bil tako prepričljiv, da so ga jezni gledalci ob prvem predvajanju dojeli kot resnično sodobno gladiatorsko igro. A ker so nemški producenti odkupili avtorske pravice le za zgodbo, ne pa tudi za njeno filmsko priredbo, je moral film skoraj za tri desetletja v »bunker« in je bil znova prikazan šele leta 2002. Ker je bil Stephen King še pred plodovitim pisanjem tudi obseden bralec in je spremljal popularno kulturo, se lahko vprašamo o resničnem avtorstvu … Zagata z rasno politiko V romanu Stephena Kinga je Dan Kilian, producent razvpitega televizijskega programa, skratka, glavni negativec, temnopolt, etnični izvor Richardsove žene pa ni opredeljen. Filmska partnerica Arnolda Schwarzeneggerja je bila Maria Conchita Alonso, ki je po izvoru sicer Kubanka, vendar to ni imelo pomembne vloge. V najnovejši priredbi igra zlobnega televizijskega producenta še kako beli Josh Brolin, Richardsova žena in njegova glavna motivacija za preživetje pa je temnopolta Jayme Lawson. Prvemu Predatorju, ki je, tako kot Beg, doživel premiero leta 1987, so očitali rasistične podtone zaradi nekaterih telesnih posebnosti pošasti in snemalne lokacije. Letošnja enačica je že obrnila to perspektivo in podobno »prebujenske« podtone politične korektnosti lahko opazimo tudi pri Tekaču s spremembo rasnih vlog oziroma kar s popolnim preobratom v primerjavi z literarno predlogo – čisto v skladu z groteskno usmeritvijo Netflixovih adaptacij ... Zagata s sporočilom Film Tekač poskuša biti s svojo satirično jezo in srcem na strani gverilskega odpora ter razkrinkavanja zarot in središč moči nekakšen novi Klub golih pesti (Fight Club, 1999). Toda zanimivo je, kako poskuša film o razkrinkavanju vpliva televizijskih šovov na množice sam, pač z jezikom in dosego industrije zabave, prav tako vplivati na množice. Tu se celovečerni film ujame v podoben paradoks, kot ga je že davno definiral François Truffaut: da namreč ne more biti protivojnega filma, saj sama narava filmskega ustvarjanja s svojo vizualno-pripovedno uporabo konfliktov, napetosti, spektakla in vznemirjenja neizbežno povzdiguje samo vojno. Enako naivno je pričakovanje, da bi lahko imel znanstvenofantastični spektakel tipa Tekač v sebi kaj zares prevratnega – morda bi lahko šli še korak dlje in zapisali, da je po obdobju postmoderizma postalo morda najbolj uspavalno prav samo razkrinkavanje uspavalnih mehanizmov …

Obstaja velika nevarnost da, tudi če boste današnji prispevek poslušali, ga ne boste slišali. Zunaj namreč divjajo martinovanja in alkoholiziranost, pijanost, nabitost, in podobni izrazi so glavna deviza nocojšnjega večera. Seveda ne nastopamo z moralističnih višav, ker bog ve, da smo v naši redakciji ljubitelji kozarčka ali dveh. Moti le nakladanje, da je martinovanje del slovenske tradicije. Nič ni dlje od resnice; edina razlika med martinovanjem in fabricirani prazniki sodobnosti, kot so noč čarovnic, valentinovo in celo božič do neke meje, je ta, da smo si martinovanje izmislili sami. Te vrstice pišemo iz enega središč slovenskega vinskega vesolja in slovenska vinogradniška tradicija ne pozna nič podobnega martinovanju v današnji obliki. Če že, je ob svetem Martinu vinogradnik povabil ljudi, ki so pomagali pri trgatvi, na kozarec vina. In to je bilo vse. Ampak tradicije nekje in nekoč pač morajo nastati, tako zdaj sedimo sredi nastajanja tradicije množičnih bakanalij.Niso pa današnje pijanke kar tako. O ne, gospod. Nocojšnje pijančevanje naj bo še posebej slavnostno. Kajti edina neprijetnost – ob mačku naslednjega dne – ki smo jo do sedaj poznali pri alkoholni omami, je bila prejšnji teden odpravljena. In odpravilo jo je samo Ustavno sodišče. Kar velja, kot da je z žebljem pribito. Namreč; če česa, smo se pijoči bali policistov, ko smo pribiti, opiti ali samo malo pod gasom sedli za volan. Teorija govori o različnih količinah in razmerjih. Mali pir ali špricer sta vedno ok! Velik pir ali pol buteljke že zahtevata mali golaž, vse, kar je več, pa zahteva srečo. Tako smo se tresli pred policijsko patrolo cela desetletja, ker pijančku pač absurdnost vožnje pod vplivom alkohola ne pride do živega. In ko so nas dobili … Oh, kako smo klicali znane pri policiji, znane na občini, znane pri sodniku za prekrške. In kako smo jokali in moledovali … Potem smo zbirali točke, ponovno opravljali izpit in se s psihologom pogovarjali o alkoholizmu. Vse te čirečare je sedaj Ustavno sodišče ukinilo in nam privoščilo srečno in veselo martinovanje in srečen ter veseli december z njegovimi neštetimi priložnostmi. Za kaj gre? Na to vprašanje ne znamo odgovoriti, ker se razumnemu zdi odločitev ustavnega sodišča blazna. Ampak vseeno nekaj podrobnosti. Kot veste, je Ustavno sodišče presodilo, da je 2. odstavek 107. člena  zakona o pravilih cestnega prometa neskladen z ustavo. Ta člen ali odstavek določa, da je opravljen preizkus z alkotestom, če se pihajoči z rezultatom strinja, dovolj, za dokazovanje prekrška. In ta člen je sedaj Ustavno sodišče razveljavilo. Ga dalo na led. Menda zaradi tega, ker pihajoči nima dovolj informacij in znanja, da bi lahko potrdil pravilnost pozitivnega rezultata. Jasno, da nima dovolj znanja in informacij, če pa je nažgan! Ampak gremo lepo po vrsti. Razumnemu se zdi, da je takšna odločitev sodišča nastala nekje v vzporednem vesolju, saj se je do sedaj zdelo, da se nihče, še najmanj pa sodišča, ne bi spuščal v dodatno rahljanje že tako preveč ohlapne zakonodaje glede vožnje pod vplivom alkohola. A očitno smo se motili. In ko se človek vpraša kako lahko institucija, kot je Ustavno sodišče, zvali takšno jajce, moramo vedeti stvar ali dve. Ustavno sodišče ni najbolj pravo sodišče. Hočemo povedati, da tja sodnike, kljub vsemu ugledu in prestižu, delegirajo politiki. Linija subordinacije je: predsednik republike, državni zbor in potem poslanci, ki morajo izvoliti sodnike z dvotretjinsko večino. In kot tudi vemo iz prakse, se različne slovenske politične stranke trudijo inštalirati v sodišče svoje kandidate. Tako da ko pride pred sodišče katera njihovih agend, njihov interes ali celo, bog ne daj, njihov predsednik, imajo zadevo pod nadzorom. Tako se ustavni sodniki ukvarjajo z bolj ali manj tehtnimi družbenimi vprašanji, ki so včasih spekulativna, včasih zapletena, včasih nepotrebna, včasih bizarna. Potem ne čudi, da vrle sodnike normalno vprašanje, kot je: »Ali se vam ne zdi, da pijani voznik nima dovolj znanja in informacij o pozitivnem testu in o indikatorju?« povsem zmede. Zato so tam zbrane žene in možje nekoliko pomodrovali in vzkliknili: »Seveda ga nima, in če ga nima, je sprožiti postopek proti njemu neustavno.« Ob tem nismo najbolj prepričani, če je pijana vožnja sploh ena od kategorij slovenske ustave. Vsekakor pa je ustavna kategorija in to temeljna, da imaš kot prebivalec republike Slovenije ustavno pravico do tega, da te ne nasadi pijan voznik in da ima republika Slovenija ustavno dolžnost te tipe spraviti s cest. Žal pa so ustavni sodniki použili preveč vrhunskega pravnega znanja, da bi znali presoditi tisto, kar je vsem nam ostalim logično, očitno in razumljivo. Seveda je ta sestavek samo beden pamflet, ki nima nobene teže v vzvišenem svetu prava; ampak da nismo niti mi od včeraj, bomo, kot se v boljših družbah pravnikov spodobi, citirali latinski izrek. S temi imajo pravniki, sploh ob kozarčku na večer po simpoziju, veliko veselje. Si equus aut eques ebrius est, numquam contra Romam eris. latinski izrek       Kar se za vas, ki sta vam pravo in latinščina španska vas, bere kot: “Če sta konj ali pač jezdec opita – nikar proti Rimu.”  

Piše Andrej Lutman, bere Igor Velše. Po pesniški zbirki z naslovom Pesmi je ime svetloba in proznem prvencu Krojenje tišine se ustvarjalka Danica Ozvaldič ob svoji sedemdesetletnici predstavlja z romanom Brez obraza, od katerega bralstvo komajda lahko odvrne pozornost. Poglavja uvajajo navedki, modrosti, reki, pregovori, ki so tudi naslovi posameznih poglavij. Za vsebinsko plat zgodbe je najpovednejši naslednji: Kdor ne tvega, nima možnosti za zmago. Roman je avtorica spremne besede Melita Forstnerič Hajnšek označila za žanrski, tudi avtobiografski, pa kriminalni in celo družinski. V pesmi, ki uvaja pripoved, pisateljica namigne, da je implicitnost pisanja določena z mladostjo, ki jo predstavlja osrednji lik – umrli Marko Magdič. A osnovni lik ni samo umrli, pač pa naj bi bil tudi umorjen. In ne le to. Za skupino, v katero je mlade ljudi novačil izmuzljivi lik z enim od imen Gustav Mahler, se je dogajalo nekaj, kar je ena od najspornejših sestavin svetovnega spleta. To je ustvarjanje posnetkov, ki prikazujejo ne le robove človekove izrojenosti, pač pa takšne dejavnosti s svojo tržno naravnanostjo omamljajo vse, ki jim tehnične zmožnosti omogočajo ogledovanje posnetkov. Seveda se zatika pri novačenju ljudi, ki bi 'statirali', predvsem tistih za enkratno uporabo in zlorabo. A tudi take se najde, vsaj tako ugotavlja specializirana kriminalistična skupina, ko povezuje sproti pridobljena dejstva, podatke, namige in predvsem zgodbe, s katerimi izpolni poklicne in pravne pogoje, da sme razširiti svojo osnovno dejavnost v zasebnost. V tej skupini je izpostavljen še ženski lik – mlada kriminalistka, ki s svojo predanostjo in naivnostjo omogoči rešitev primera. Lila Kory je pravzaprav drugi lik, ki sestavlja dokaj zapletene naracije, s katerimi pisateljica nadvse spretno omreži. Mlada kriminalistka je ves čas pri stvari, tako zelo, da jo edini negativec spravi tudi v zasebnejši odnos, od katerega naj bi imel koristi in zaslombo pri svojem zavržnem početju. Prvi lik, umorjenec, ki pa se mu pridružujejo še naslednja trupla, in drugi lik, kriminalistka, sestavljata par, ki določa sublimno strukturo romana. Ta je določena z načini umiranja vseh odsotnih, ki sledijo prvemu truplu. Serijalnost zločina je tudi serijalnost pisave. Pravzaprav so vsi zapleti, razpleti in namigi že preigrani, če ne v knjižnih oblikah, pa v filmskih upodobitvah, a pomembno pri tem je, da pisateljica z pravšnjo mero že znanega tako spretno koketira, da že znano vnaša na dovolj zapleten način, ki omogoča vsestranski pogled v stanje sodobne družbe. Že izpostavljenim oznakam je treba dodati še oznako socialno kritična zvrst književnosti. Serijalnost tako tovrstnega žanra kot tudi načinov izpovedovanja je v obratnem sorazmerju z zločinskostjo, predvsem pa s pogumom, da umetniško ukvarjanje s takšno tematiko ne bi bilo spregledano ali morda omalovaževano. V tem pogledu je roman Brez obraza tehten poduk vsem, ki menijo, da naj bi tehničnost sodobnih pridobitev pripomogla k zakrivanju razčlovečenosti. Za nameček pa še izrek iz knjige, ki morda obeta pisateljičine naslednje podvige: »Uspeh ni nikoli dokončen.«

Zdravo. Tokrat smo z vami Gustl, Lojz in Štef, konca sveta pa ni! Zato smo začeli epizodo z razpravo nesmrtnosti duše in o tem, kaj se z njo zgodi ob teleportu, ter ugotovili, da je demenca najbrž razkrajanje duše. Spomnimo se tudi na novico, da tudi v cerkve prihajajo POS terminali in brezgotovinsko poslovanje. Švedski akademiji, ki podeljuje Nobelove nagrade predlagamo, da za oranžnega zeta izumi posebno priznanje: Nobelovo nagrado za Trumpa. Take nagrade nima in je ne bo imel nihče drug. Naj bo to najlepša nagrada in najbolj velika. Večja kot navadne Nobelove nagrade. In bolj zlata. In bolj unikatna. Enkratna. Seveda ne pozabimo na Komodo, na zmaje in na kačo, ki je padla z nadstreška, spomnimo pa se tudi na slikanje s tigri (tega raje ne počnite) in posledično na Darwinove nagrade!

Prva knjiga iz globalno odmevnega, sedem-delnega niza romanov, ki pripovedujejo zgodbo o Tari, francoski knjigarnarki, ki se je brez razvidnega razloga zataknila v času, saj se ji iz dneva v dan ponavlja 18. november. V zadnjih letih smo se bralke in bralci z vsega sveta – tudi iz Slovenije – navadili sodobno književnost, ki prihaja iz nordijskih dežel, asociativno povezovati predvsem z literarno zvrstjo kriminalke. Jo Nesbø, Camilla Läckberg, Stieg Larsson in drugi so nas pač osvojili s svojimi zapeljivo mrakobnimi, moralno sivimi detektivkami, ki skušajo pokazati, kaj se v resnici dogaja v podpodju na videz urejenih, dobro delujočih, razsvetljenih skandinavskih družb. Seveda pa to še ne pomeni, da se morajo nordijski avtorji in avtorice, če si želijo prodreti na globalni knjižni trg, za vsako ceno oprijeti prav kriminalk. Nikakor ne; obstajajo pač tudi drugi literarni žanri, druge poti do uspeha. In po eni od teh je po letu 2020, ko je luč sveta ugledal prvi del njene načrtovane in ta čas še vedno ne do kraja dokončane romaneskne septologije, naslovljene O prostornini časa, zelo odločno stopila danes 63-letna pisateljica Solvej Balle, ki je bralke in bralce navdušila najprej doma, na Danskem, potem širom po Skandinaviji, no, letos, ko je bila nominirana še za prestižnega mednarodnega bookerja, pa pravzaprav že povsod po svetu; tudi pri nas, kjer je pod založniškim okriljem Mladinske knjige ob začetku poletja izšel prvi del iz serije O prostornini časa. Naslov, ki ga je danska pisateljica poiskala svoji septologiji, je brez najmanjšega dvoma intriganten, mamljiv, a kakšna je zgodba, ki se za njim skriva? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalca Solvej Balle, Darka Čudna. Foto: Goran Dekleva

Je morda vsak, ki česa ne ve, bedak? Seveda ne, kajti če nekdo ne zna voziti avtomobila, zagotovo zna kaj drugega, na primer speči kruh. In mi, vsakdanji ljudje se lotimo učenja tistega, česar ne znamo, pa bi radi znali. Kdo je potem bedak? To so pa tisti med nami, ki ne vedo, na nekaj ne vedo in mislijo, da vedo to, o čemer nimajo pojma. Komplicirano? No ja, važno je, da si radoveden in zagotovo ne boš bedak kot je bil tale knez. Vir: Zlata skledica, pravljice z vsega sveta, izbrala Kristina Brenkova, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2017, 2. izdaja, bere Nataša Holy

Piše Jože Štucin, bere Igor Velše. Kratka proza, še bolje prozica, a ne v slabšalnem smislu, ki je nastala izpod peresa Miše Gams, ima lastnosti nekakšnih prigodnic, zapisanih dogodkov, ki so se zgodili, ali pa tudi ne, kar je popolnoma irelevantno. Zapisani so na način, kot da jih pripovedovalec pove zbrani družbi ob kavi, nemara za šankom, ali pa tako, mimogrede, na sprehodu s prijateljem. Paleta vsebin je temu primerno pestra, raznorodna, zastavljena na vse strani neba, skoraj tako, kot bi pisateljica hotela nekemu relativno "mrtvemu" kraju, kjer se nič posebnega ne dogaja, kjer je dan podoben dnevu in se leta štukajo v dolgočasen niz praznine, za vsako ceno vliti nekaj duše, nekaj življenjskega "žmohta", ki je vreden pozornosti in debate. Ker gre za realističen pristop, že v prvem stavku Podalpskih odštekank spoznamo, da je to mestece Kamnik, zgodovinsko in arhitekturno zaščitena gruča hiš, v katerih so se med navadnimi ljudmi rodili tudi slavni in nadvse pomembni Slovenci, na primer Rudolf Maister, pa še kdo, večina pa jih tu le preživlja noč, svoj dragoceni čas in energijo pa preko dneva potrošijo v Ljubljani, kamor se vozijo na delo. Vendar to ni pomembno, sploh ni v fokusu zbirke, ni vezivno tkivo mesta, pač pa je pomembno dogajanje, ki mestu dodaja šarm in širši pomen, Zgodbe bi bile vse lahko resnične, predvidevamo celo, da večinoma so, toda, ko jih enkrat dobi v zobe ljudski duh, neusmiljen pripovedovalski stroj "rekla-kazala", se rade pretvorijo v prave dogodivščine s poanto, vsebino in literarno "encikliko", pismo, ki zaokroži od ust do ust, dokler se ne kanonizira v pisateljičini delavnici in postane zbirka zgodb. Seveda nismo do te mere naivni, da bi verjeli, da je vse res, hkrati pa prav dobro vemo, da je res prav vse, od pike do pike, od mamuta do generala in dekleta z gomoljastimi udi ali treh svetnikov (svetnîkov in svétnikov), ki so omamljeni od pijače in v trenutku navihanega navdiha ukradli mestni avtobus ter se razposajeno podili z njim naokrog, do Dneva, ko se ni zgodilo nič. Kraji, kot je Kamnik, imajo v "undergroundu" ogromno zgodb, večino skritih, večno zastrtih v rokah podzemlja, a nikoli se ne ve, kdaj pride mimo pisatelj, no, pisateljica, in jih "vrže na papir". Potem je slika mesta diametralno drugačna - iz spalnega naselja se prelevi v disneyland, kraljestvo pravljic, iluzij in neverjetnih štorij. Prav zabavno je v tem Kamniku, ni kaj! Pisateljičin način je mojstrsko preprost, piše z vidika nevtralne osebe, opazovalca, nič ne razlaga, ne komentira preveč, sploh zelo faktično beleži dogodke; ker pa je nevtralno oko lahko tudi negotovo v svoji presoji, ima vsaka zgodba tri verzije konca. Pač, po želji bralca, kar bi se mu zdelo najbolj verjetno in relevantno. Seveda bralec prebere vse tri možnosti, nad vsemi je navdušen, nikakor se ne more odločiti za najbolj veristično in primerno, zato zgodba ostane taka, kot je bila zapisana – z glavo in tremi repki. Prebereš na dušek, ker je tudi jezik točno tak – za na dušek. Nič literariziranja, nobenih bravur, zelo malo metaforike, če sploh kaj, vse faktično zabeleženo z rahlo distanco, včasih celo z duhcem humorja in iz šaljive distance. Nabor je pa tako širok, da se čudiš, kako je vse to možno strpati v mestece, ki je na trenutke tudi navadna vas ali spalni zaselek. Da ne bo nesporazuma, intenca knjige Podalpske odštekanke vsekakor ni samo sarkastična in duhovita, v svojem jedru je seriozna in poduhovljena, le napisana je tako, da zdrsne skozi možgane kot nekakšen newageevski odmev slavnih Butalcev. A brez strahu, primerjava je zgolj naključna in z resničnostjo nima nobene povezave, je pa nekaj na tem, da se redko kdaj znamo na šaljiv način pogovarjati o resnih in tudi žalostnih rečeh. To nam kot Slovencem nemara manjka, Miša Gams pa dotično psihološko strukturo podalpskega človeka nonšalantno preskoči in prostodušno zapiše zgodbe na mehak način, z nasmeškom v kotičku ust, a z majhnim črvičkom v umu, ki bralca vendarle sili k tehtnemu razmisleku. To je bravuroznost te knjižice. Skoraj bi si želeli nadaljevanja, razširitve, a, bog ve, da se v avtoričine literarne plane ne moremo spuščati, pa tudi Kamnika je verjetno nekje konec.

Opozorilo: v tej oddaji bomo razkrili nekatere podrobnosti pravljičnega sveta, slovenske politike in človeške narave. Zaradi tega ni primerna za otroke, v primeru mladostnikov pa predlagamo poslušanje v spremstvu staršev. Decembra vsi dobimo božičnico. Tako je rekel premier in poudaril besedico »vsi«. Javni sektor, zasebni sektor, upokojenci, mladi, stari, ženske, moški. Premier je rekel, da vsi, kritiki so rekli, da je to neumnost. Opozicija je skočila kvišku in celo nekatere stranke v poziciji so skočile, še preden so rekle »hop«. Finančni minister, ki se mu bo pod nogami odprla 700-milijonska proračunska luknja, je rekel, da lahko po potrebi ustavimo konje, lastniki kapitala v zasebnem sektorju so se vprašali, če se je premierju zmešalo. Ampak premier je rekel, da jo dobimo vsi, in se pri tem odločno držal. Bili bi nori, če bi kritizirali zastonjsko nakazilo oziroma darilo in na tem mestu bi bilo te oddaje, po vseh zakonih, človeških in božjih, konec. Če ne bi … … Če ne bi slovenska politika, kot že tolikokrat, spregledala očitno. Se pravi, da je iz razprav o božičnici ponovno izpustila – namenoma ali po pomoti, bomo šele ugotovili – bistven element. Bistven element pri razpravah o božičnici pa je Božiček. Božičnica je darilo! Klasično decembrsko darilo. Za njo ne boste opravili nobenega dodatnega dela, nobenih nadur, povišanih obveznosti; nobenega nagrajevanja zaradi uspešnosti ne bo potrebnega. Vsi, leni in pridni, zgodnji in tisti, ki zamujajo, požrtvovalni in ignorantski, vsi jo bomo dobili. Kar pa je klasična definicija darila. In kdo decembra nosi darila? Premier je mišljenja, da on in da ga bo to darilo naredilo priljubljenega za še en mandat, vendar se bridko moti. Decembra nosi darila Božček. Da, morebiti bo premier podpisal tisti nalog, ki bo sprostil sedemsto milijonov; da, morebiti bo dobil glasovanje v parlamentu okoli božičnice, ampak logistiko, se pravi naročila in dostavo bo prevzel Božiček. Ker je to njegova vloga, ker to že desetletja opravlja odlično in ker mu tudi ljudje zaupamo ter se ga veselimo. Razen tega bi bila podoba našega ministrskega predsednika, kako se vozi na saneh z malho, polno božičnic, smešna, in naj bi si še tako uspešno zatlačil blazino pod rdečo suknjo, si nadel lasuljo ter kapo … Nihče, niti otroci mu ne bi verjeli, da je dobri mož. Je pa res, da bo učinek božičnice na politične preference pomladnih volitev primerno manjši, če ne bo jasno in glasno, da je božičnico dostavil premier osebno. Pred Svobodo je torej strateška odločitev. Ali dostavo božičnice zaupati profesionalcem in s tem razvodeneti njihovo povezavo z darilom, ali pa se smešiti z amaterskim deljenjem denarja, ki je bolj podobno delitvi pasulja v kuhinji za brezdomce. Ampak z logistiko in transportom se naša analiza morebitne božičnice še ne konča. Kot vemo, so ob ideji o božičnici dvignili obrvi v koalicijski SD. Zlobni glasovi trdijo, da jih je zaskrbelo, ker niso o predlogu vedeli nič, in je prvak te stranke in gospodarski minister celo zastrigel z ušesi, ker mu naj ne bi nihče nič povedal; a naši viri govorijo o tem, da je nestrinjanje z božičnico v SD mnogo globlje, kot je preprost šum v komunikaciji med koalicijskimi partnerji. Zadeva je namreč ta, da pri SD ne verjamejo v Božička. Trdno so prepričani, da gre pri tem decembrskem možu za imperialističnega agenta in predstavnika korporacijskega kapitala, ki ima zelo malo posluha za socialdemokratske ideje in ideale. Kot slišimo, so se na seji vlade zelo sporekli, saj SD vztraja na stališču, da bi božičnico moral deliti Dedek mraz. Seveda obstaja problem že na načelni ravni, da darila, ki jih nosi Dedek mraz, težko imenujemo božična darila, ob tem pa se tudi čas razdeljevanja zamakne za en teden, na 31. december. Takrat darila sicer še imajo smisel, dodatni denar pa ne več. Kajti utrujeno ležanje na kavču pač ne obremenjuje družinskih proračunov … Zato in zaradi tega ker imajo občutno več poslancev, so pri Svobodi nič kaj prijazno pokopali Dedka mraza, kar je posledično povzročilo slabo voljo pri SD. Kot vemo, pa je nesrečna ali celo razburjena tudi opozicija. Najbolj so ob predlogu božičnice togotni pri Novi Sloveniji. Predvsem zaradi tega, ker kot katoliška stranka, ki se ob Jezusu najbolj zavzema za obrtnike in podjetnike, menijo, da bi božičnico moral deliti Miklavž – Sveti Miklavž. In če smo povsem objektivni in nepristranski, imajo za svoje stališče kar nekaj močnih argumentov. Njihova trditev, da je praoče vseh decembrskih darilnežev sveti Miklavž, vsebuje kar nekaj etnološko izpričane resnice … Ob tem pa je njihov glavni argument, da bi dobili šeststo evrov petega decembra zvečer, takrat, ko bi bili najbolj potrebni, dejansko razumen in dobro umerjen. Obstaja namreč vraža, da božičnica ne sme dočakati Božiča, sicer bo leto pred nami nesrečno leto. Jernej Vrtovec, ki je novi predsednik Nove Slovenije, je predlagal, da se vsa opozicija poenoti okoli Miklavža, ampak so pri SDS odgovorili, da opozicija pozna le enega dobrega moža, in to ni Miklavž. Ob tem pa pri Vrtovčevem predlogu ostaja nerešena težava parkljev, saj nihče noče prejeti darila in se istočasno prestrašiti. V času, ko to poročamo, še ne vemo, kako se bo zadeva z božičnico iztekla. V vsakem primeru pa se ne strinjamo z uglednimi profesorji ekonomije, ki trdijo, da premier ne deli svojega, temveč deli davkoplačevalski denar. Kar je sicer res, kot je tudi res, da deli davkoplačevalski denar nazaj davkoplačevalcem. Kar pa je drugo ime za krožno gospodarstvo.  

Poslušalka bi rada pripravila obaro iz mladega svinjskega mesa. Zraven bi postregla žgance. Potrebujemo malo čebule, ki jo pražimo na maščobi. Damo jo v hladno kozico in zraven prilijemo 1 dl vode, da se najprej pokuha in nato še praži. Še preden čebula zarumeni, lahko dodamo mesnino, ki je narezana na grižljaje veliko. Med praženjem solimo. Dobro mora dišati, potem bo obara okusna. Dodamo lahko tudi korenček, peteršiljevo korenino pa zeleno. Zalijemo z juho ali vodo (1 liter). Seveda ne bo šlo brez lovorjevega lista, rožmarina, limonine lupine, za vezavo pa bomo potrebovali pirino moko. Zraven skuhamo žgance ali kakšno testenino ali pa ponudimo kruh. Na ta način lahko delamo tudi iz belega mesa s kostmi ali brez. Neprimerno okusnejša je, če meso pražimo s kostjo vred. Na koncu potresemo še narezan peteršilj. Okus dopolnimo z žlico domačega kisa ali vina.

Poslušalka bi rada pripravila obaro iz mladega svinjskega mesa. Zraven bi postregla žgance. Potrebujemo malo čebule, ki jo pražimo na maščobi. Damo jo v hladno kozico in zraven prilijemo 1 dl vode, da se najprej pokuha in nato še praži. Še preden čebula zarumeni, lahko dodamo mesnino, ki je narezana na grižljaje veliko. Med praženjem solimo. Dobro mora dišati, potem bo obara okusna. Dodamo lahko tudi korenček, peteršiljevo korenino pa zeleno. Zalijemo z juho ali vodo (1 liter). Seveda ne bo šlo brez lovorjevega lista, rožmarina, limonine lupine, za vezavo pa bomo potrebovali pirino moko. Zraven skuhamo žgance ali kakšno testenino ali pa ponudimo kruh. Na ta način lahko delamo tudi iz belega mesa s kostmi ali brez. Neprimerno okusnejša je, če meso pražimo s kostjo vred. Na koncu potresemo še narezan peteršilj. Okus dopolnimo z žlico domačega kisa ali vina.

Poslušalka bi rada za svojo družino pripravila malce drugačno jajce na oko. Kaj lahko bi še dodala, sprašuje. Ali je primerno, da zraven doda kakšno zelenjavo. Videla je seveda že, kako dodajo kakšno mesnino - ocvirke, šunko in tako naprej. S čim bi lahko bi popestrila to preprosto jajce, ampak vendarle seveda zelo hranljivo in okusno? Sestra Nikolina najprej svetuje, da ga drugače, na novo servira, npr. na popečenem toastu ali pa na vrhu doda rezino sira. Seveda lahko doda tudi zelenjavo, a jo mora predhodno omehčati, popražiti. Lahko pripravit tudi fritato: jajce žvrklja in začini po okusu (sol in poper) ter zlije na ponev ter nežno zapeče. Zraven lahko doda narezano mesnino ali pa pripravljeno zelenjavo ter ovije. Jed bo še okusnejša, če jajce da na rahlo popraženo čebulo.

⏰ Driiiing! Dring za 10ko. Dring za 10 let. Ne bom dolg, ker sem bil predolg v solo oddaji. Ne, ni uspelo, kakor sem si zaželel. Je pa. Solo. Jaša solo. Ker se spodobi. Sicer z nespodobno dolžino. Ena ura? Čiiisto preveč. Ampak slišite lahko čisto prvi Ofsajd. Reneja. Pa Klemna. Žigo kot gosta, haha. Žigo kot sovoditelja. Deset let je epoha. Seveda je. Bila je sreda, 9. septembra 2015, zdaj je 9. september 2025. Kje smo, kam gremo? Ja, solo sem, nisem uspel dobiti intervjuja, zato pa obujam spomine in se res zahvalim. Upam, da sem povedal, no, preveč itak, ampak vsaj dovolj ;).

Pa smo nazaj. Komaj. Kajti letošnjo poletje smo stali. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Stali smo v prometu in edini, ki jim je bilo do heca, so bili slovenski policisti, ki so vsake toliko napovedali akcijo merjenja hitrosti. Ko so ugotovili, da njihove naprave ne zmorejo zmeriti nič hitrosti, so odnehali. Bilo je ogromno jeze, ogromno negodovanja, frustracij vseh vrst, še sploh, ker so se Darsovi politiki umirjanja prometa pridružile še slovenske železnice. Tako je bila usodna prometna os slovenstva: Maribor–Ljubljana in Ljubljana–Koper dobesedno neprevozna in tradicionalne gostilne ob poti so že razmišljale, da velja ponovno odpreti hleve – kajti poštne kočije so se letošnje poletje zdele najhitrejša možnost potovanja prek države.Seveda pa bi pomenilo zlo srečo, če bomo jesensko-zimsko kolekcijo vaše priljubljene analitične oddaje začeli z jamranjem, kot to počnejo vsi ostali mediji. Slovimo po ponujanju rešitev in za danes smo za vas in načrtovalce prometne politike pripravili tri možnosti, kako Slovenijo potegniti iz infrastrukturnega kolapsa. Prva rešitev. Metro oziroma podzemna železnica. Najhitreje bi se prek Slovenije potovalo pod zemljo. Potrebne gradbene rešitve in tehnologija so zdaj stari že več kot stoletje in Slovenija je med redkimi državami, ki je ravno dovolj velika in hkrati primerno majhna, da bi se graditev metroja pod vso državo splačala. Če menite, da streljamo kozle, vedite, da omrežja podzemne železnice v nekaterih mestih obsegajo več kot osemsto kilometrov. Se pravi, da s podzemsko železnico, katere en krak bi vodil od Murske do Kopra, drugi pa od Brežic do Jesenic, še zdaleč ne bi dosegli rekordnih omrežij. Podzemska železnica bi hkrati razbremenila avtocestni križ, ki bi ga lahko Dars v naslednjih petdesetih letih nato resnično kakovostno obnovil. Okoreli cinik seveda vpraša, kje bi za takšno megalomansko graditev našli denar. Ampak če bi od osamosvojitve sem namesto v Slovenske železnice vlagali v Slovenski metro, bi se od Maribora do Ljubljane že dolgo vozili eno samo uro. Druga rešitev Projekt Nataša Kot vemo, se je predsednica zaradi varnostnih razlogov, saj bi jo lahko kdo od stoječih tovornjakarjev poškropil z vodno pištolo, izognila Slovenskim Konjicam in je v Beltince poletela s helikopterjem. Kar nam je dalo odlično idejo. Ker smo ravno sredi nabave reševalnih helikopterjev, bi bilo smiselno, da ne nabavimo samo dva, temveč jih nabavimo okroglih tisoč. Zagotovo bi nam Italijani transparentno dali količinski popust. Ampak kako bi se s tisoč helikopterji rešili prometnih zagat? Povsem preprosto; ne bi se obnašali razsipno kot predsednica, temveč bi recimo po en helikopter uporabljalo več potnikov. Nekakšen helikopterski Uber ali nekaj podobnega, kot je med mladimi priljubljena storitev »prevozi«. Petsto helikopterjev bi tako imeli v prostem prometu, tristo bi jih uporabljali za šolske prevoze, sto za prevoze bolnikov, dva za reševanje, enega za predsednico, ostale pa za nadzorovanje derbija med Mariborom in Olimpijo. Če menite, da je tudi ta rešitev predraga, poglejte samo podatek, koliko denarja občine zmečejo za šolske prevoze; če pa k temu prištejete še izgubljene delovne ure, razbite družine in uničena življenja zaradi stanja v kolonah, vidimo, da helikopterski prevoz za vse državljane niti ni tako zelo drag. Ob tem pa moramo zaradi verodostojnosti le pripomniti, kako bi veljalo s helikopterji še kakšno leto počakati. Kot nas uči ukrajinsko bojišče; droni za zdaj tovorijo le še bombe, ampak trenutek, ko bodo zmogli na želeno pozicijo dostaviti živega človeka, se bliža s svetlobno hitrostjo. Tretja rešitev Bojna ladja Galactica Kot nas uči spoštovani ceh piscev znanstvene fantastike, si je prihodnost brez teleportiranja skoraj nemogoče zamisliti. In ko se bo rjavi Elon namenil združiti svoji tehnologiji ultra hitrega potovanja po vakuumski cevi in možganskega vsadka, bomo dobili pionirsko tehnologijo teleportiranja. Predlagamo, da nas državljane slovenske vlada prijavi kot pilotski projekt. Teleportacija bi za Slovence pomenila izjemno priložnost. Ne le znižanje stroškov vzdrževanja in graditve cestne in železniške infrastrukture, povečalo bi se tudi razumevanje med državljani … Recimo štajerske družine, ki desetletja zaradi prometnih zamaškov niso mogle obiskati sorodnikov na Primorskem, bi s to tehnologijo uspele videti, od kot so po prvi vojni pribežali nono. Sicer pa je s teleportiranjem manjša težava. Vsaj v začetnih fazah obstaja možnost, da se človeško telo, potem ko ga razbijemo na atomsko raven, ne sestavi več v pravilnem vrstnem redu. Sicer gre za malenkosti, kot so uho sredi čela, ali bradavica na komolcu, v skrajnejših primerih tudi kakšen ud na nepravem mestu … ampak kot nas učijo večni nergači slovenske politične realnosti; pri nas že dolgo poizkušamo proizvesti človeka nove dobe in mogoče nam to z nekaj sreče uspe med procesom uvajanja teleportacije. Morali pa bi do vseh teh čudovitih možnosti končno mobilne Slovenije priti precej hitro. V prestolnici se gradi novi štacijon in župan mora vedeti, ali bo prerezal vrvico, ali pa bo stopil v energetsko polje in ukazal: »Beam me up, Scotty!« Ali po Jankovićevo: »Prežarči me, Skoti. Ne.«

⏰ Driiiiing! Ofsaaaajd! 422! Tukaj je, stisnila nekako čas, prejšnji teden nikakor ni šlo, zdaj pa, ker ste tako zelo, zelo, zelo želeli. Ker se je reees dosti dogajalo. Seveda se je. In čisto, čisto, čiiiisto na koncu Ofsajda - se zgodi kaj? Olimpija zamenja trenerja. Seveda ga. Itak. Ker Ofsajd pravilo. Ko mi snemamo, ni noben trener varen.

Poletni polčas! Jure, Seba in Ciril po vrnitvi s počitnic primerjajo trajekte in izrečejodobrodošlico novemu članu Jerry-ju! Seveda se sporečejo glede razmerja plačano/dobljeno pri električnih avtomobilih,med opisom testnih vozil pa v primež vzamejo avto z enim najboljših dizelskih motorjev na svetu. Katerega? Ugibaj!Še kaj? Aja, Jure je vozil novo generacijo Mazde 6. Ajde, gas poslušat!.ZAPISKI:IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebastjan_plevnjak/⁠⁠

»Streljanje za osnovne šole« je naslov priročnika, ki ga je v šestdesetih letih dvajsetega stoletja izdala jugoslovanska strelska zveza z namenom popularizirati strelske krožke na osnovnih šolah. Hočemo povedati, da se je na osnovnih šolah streljalo že kdaj prej, vendar v tarče. Namen današnje analize je ugotoviti, kdaj so se otroci odločili, da bodo namesto v tarče v šolah streljali v sošolce. Po vsakem šolskem streljanju, tako tudi po zadnjem v avstrijskem Gradcu, slovenski mediji iz kabinetov izbrskajo šolske strokovnjake, ki povedo, kje tičijo vzroki in kje so doma povodi. Potem mediji ugotovijo, da je samo še vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo pri nas. Situacija je podobna oni, ko so vse države okoli nas že imele virus covida na svojih tleh, le v Sloveniji še nismo imeli nobenega primera. Nekakšen purgatorij, ki državljane pred prihajajočo katastrofo drži v strahu in pričakovanju, kar je za medijsko krajino vedno koristno. Ampak da ne bomo čakali, kdaj se dokončno utrga kateremu od slovenskih otrok, bodimo vsaj malo proaktivni in poskusimo najti ali predlagati rešitve, ki bodo pomagale preprečiti strelski pohod na slovenskih šolah. Poizkusimo se zgledovati pri računalnikih, ki so logično hladni, brezosebni in učinkoviti – kar se zdi dobra metoda pri soočenju s takšnim čustvenim vrtincem, kot je brezsmiselna izguba mladih življenj. V primeru, da se računalnik pokvari, so snovalci dodali modro rešitev, ki obupanega uporabnika odpelje nazaj, do zadnje še delujoče verzije. Se pravi, da se disfunkcionalni digitalni svet samodejno vrne nazaj v čas, ko je še deloval, in od tam nato uporabnika pospremi naprej v upanju, da ne bo storil istih napak, ki so ga navsezadnje vodile v katastrofo. Katera bi torej bila zadnja še delujoča verzija šolskega sistema, v kateri ni bilo nobenih možnosti, da bi učenci postrelili svoje sošolce? Zaradi nazornosti gremo nazaj stoletje in več, ko so bili učitelji popolni vladarji učilnic in so svoj status vzdrževali s strahovlado. Sodobno slovensko šolo torej vrnemo v leto 1910. Učenec se obnaša do učitelja neprimerno. Recimo, da noče pospraviti žvečilnega gumija v koš. Učitelj pristopi in: »svizzz« mu prisoli eno okoli ušes. Učenec zanalašč moti pouk. V kotu učilnice je dvajset storžev koruze in učenec mora na njih klečati preostanek pouka.Učenec ni naredil domače naloge. Ostati mora po pouku in jo narediti dvajsetkrat. Učenec ne zna pokazati, kje leži Južna Amerika. Dobi jih z ravnilom po prstih. In tako naprej in tako nazaj. Učenec ugovarja učitelju. Mora k ravnatelju, ki ga položi čez koleno in ga s šibo namlati po nagi riti. Seveda sedaj javnost ogorčeno protestira, da smo leta 2025 pa že presegli fizično kaznovanje otrok kot vzgojno metodo. Tako v šoli, kot v družini. In ne moremo se bolj strinjati, da je fizična kazen resnično nesprejemljiva. Ampak takšno je tudi streljanje otrok. Torej moramo kot družba na tehnico postaviti dve slabi, oziroma nesprejemljivi izbiri. Ali je slabša tepežka, ali so slabši mrtvi otroci? Ker nekaj je, spet s hladno logiko neprizadetega opazovalca, do danes že jasno. Med vrstniško nasilje, ustrahovanje in grožnje, tako v virtualnem kot v realnem svetu, bi se med mladimi občutno zmanjšali, če bi od drugega do šestega razreda osnovne šole intenzivno pela šiba. Seveda pa gre pri tem razmisleku samo za naivno in pobožno željo, kajti starši leta 2025 nikoli ne bi dovolili, da se njihove otroke v šolah pretepa. Starši, torej … V časih, ki smo jih opisali, so starši sodelovali z učitelji. Se pravi, da te je v šoli namlatil učitelj, doma pa še starš, ker si razjezil učitelja. Danes otrok na srečo nihče več ne mlati, mnogi starši pa mlatijo učitelje. Na simbolni ravni, seveda. Pa vendar – tako vsaj ugotavljajo otroški dušecelniki v informativnih oddajah – starši pri vzgoji otrok še vedno igrajo pomembno vlogo. Najpomembnejšo sicer igrajo računalniške igrice, internet in družabna omrežja, ampak staršev kljub vsemu še ni za odpisati. Za začetek so starši prepričani, da so njihovi otroci izjemni; ko se izkaže, da niso, so najprej razočarani otroci, nato pa še starši. Starši krivijo šolo, otroci pa gredo postrelit sošolce.Rešitev za nastalo absurdno situacijo je že v sedemdesetih letih – približno takrat, ko so strokovnjaki ugotovili, da so vzgojne metode iz devetnajstega stoletja nesprejemljive – predlagal prezrti genij svetovne literature Kurt Vonnegut. V noveli »Veliki vesoljski fuk«, ki je med drugim napovedala današnjo ekološko katastrofo, je predlagal ureditev, po kateri so starši do konca življenja odgovorni za otrokova dejanja. Oziroma lahko otrok, ko izvrši kakršenkoli prekršek, toži starše zaradi slabe vzgoje. Če bi v Sloveniji, kot prvi državi na svetu, v zakonodajo zapisali možnost, da lahko otrok pozneje v življenju zaradi neprimerne vzgoje sodno preganja svoje starše, bi se morda ti zamislili in začeli otroke ponovno vzgajati; ne pa jim samo plačevati maksimalen naročniški paket.

Začetek poletja bo vroč, ker se bodo morala plemena Evrope, z njimi pa tudi Slovani pod Alpami odločiti, kaj storiti glede oboroževanja. Zaveze in pa čezatlantski diktati so jasni; izdatke za oboroževanje je treba dvigniti, ker so grožnje miru, stabilnosti in blaginji vseprisotne in stalne. V Sloveniji smo obljubljali dvig izdatkov zadnjih nekaj desetletij, ampak ker se naš odstotek v kumulativi Natovih bilijard pozna bolj malo, so nas pustili pri miru. Zdaj pa je Putin odnesel šalo in naši odstotki gredo najprej proti obljubljenima dvema, nato pa še višje, višje in višje.Levica se je ostro uprla načrtovanemu povečanju izdatkov za obrambo. Kar je povzročilo pričakovano krizo; desnica si mane roke, da bo koalicija razpadla zaradi pušk, levica pa se je razcepila na Levico in Kordiša. Poslanec Vatovec je, ob pomislekih levice, ki bi lahko pripeljali celo do referenduma, najmanj pa do javne razprave, modro pripomnil, da bi bilo »bolje vlagati v ljudi, kot v orožje«. Ampak saj prav v tem je kleč in v nadaljevanju bomo popravili ali vsaj dopolnili poslanca Vatovca. Ko vlagamo v orožje, vlagamo v ljudi. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Recimo; naboji oziroma vsa municija so kupljeni z namenom, da jih vložiš v ljudi. Ljudi pri tem malo zaboli, nekateri posledično celo umrejo, ampak to ne spremeni dejstva, da je orožje namenjeno ljudem, bolj kot je to javno zdravstvo, dolgotrajna oskrba in šolstvo. Orožje kupujemo izključno za ljudi in toliko bi pri Levici že lahko vedeli. Seveda za ljudi, ki so ali pa bodo naši sovražniki; ki so danes naši sosedje, morebiti ga kupujemo za migrante, ali pa za drugače misleče Slovence, ampak kupujemo ga za ljudi. Za ljudi na drugi strani, za ljudi, pred katerimi se bomo pravično branili in s tem branili Slovenijo, tisočletna ognjišča in tralala in hopsasa, ampak naše nove bleščeče puške bodo namenjene ljudem. Malo je problematično, da kljub njihovim Vatovcem tudi naši sovražniki kupujejo orožje za ljudi, se pravi za nas.  Torej je po logiki oboroževalcev in obramboslovcev in vojakov vseh sort edina rešitev, da si mi nakupimo več orožja od sovražnika. Zato gremo na dva odstotka BDP, čez čas na tri, čez čas na pet in nekoč bomo za orožje dajali sto odstotkov BDP in takrat bomo, za to ni treba biti preveč pameten, zaprepaščeno ugotovili, da ti niti 100 odstotkov BDP-ja za obrambo ne nudi absolutne varnosti. Ali daš za obrambo vse odstotke, ali pa nobenega; ljudje bodo umirali. Jasno, takšno razmišljanje uniformiranci in njih apologeti kmalu razglasijo za naivni pacifizem, lasten srednješolcem in tistim, ki uživajo konopljino zel. Ampak dejansko ni pacifizma, oziroma mirovništva nihče – razen mirovniškega gibanja tik pred zoro slovenske osamosvojitve – v praksi nikoli preizkusil. To poskuša zdaj doseči Levica s široko javno razpravo – ki se bo izjalovila, ker javne razprave niso nikoli široke, ali pa s posvetovalnim referendumom. Ki se bo pa tudi izjalovil, ker so slovenski referendumi molilni mlinčki, ne pa instrument demokratičnega dialoga. Danes, ko mediji tekmujemo v kataklizmičnih prerokbah, ko diktatorji uspevajo bolje kot jesenske gobe, ko so ljudje bolj poneumljeni kot kadarkoli v zgodovini, se je boriti proti oboroževanju naivno. Zato seveda Levici ne bo uspelo in gre pri pozivu o zamrznitvi obrambnih sredstev samo za politično manifestacijo načelnosti, ki pa na koncu ne bo ustavila drvenja odstotkov navzgor. Je pa zrnce razuma v poslančevi misli, da je treba vlagati v ljudi, namesto v oborožitev. Toda vlagati kaj? Edino, česar se lahko domislimo, je, da bi vlagali v človekovo zavest; se pravi, da razprava o oboroževanju z ministrstev, kjer imajo radi smodnik, preide v ministrstvo za šolstvo in kulturo. Če bi nam uspelo predrugačiti zavest ljudi, da ob namišljeni ali dejanski ogroženosti orožje ni prva misel in reakcija, in če bi se takšne akcije lotili še kje po svetu, bi nam morebiti uspel civilizacijski preboj. Da pa ne gre za naivno in brezpredmetno sanjarjenje, dokazujejo nekatere države na svetu, ki so se vojski in s tem odstotku BDP-ja odrekle, ali pa tiste, ki sicer namenjajo sredstva za obrambo, niso pa bile v zadnjih desetletjih, ali celo stoletju zapletene v noben vojaški konflikt. Jih je malo, ampak nekje je treba začeti.

Nemški filozof Theodor Adorno, utemeljitelj frankfurtske šole, je trdil, da je napisati pesem po Auschwitzu barbarsko, saj se "prek principa estetske stilizacije nezamisljiva usoda vendarle kaže tako, kot da bi imela kak smisel". Seveda je poezija mogoča v najbolj nemogočih razmerah, ampak dejstvo je, da nas genocid zamaje v temelju naše človeškosti. Da to ni le beseda. Je groza, ki ostane, tudi ko se konča in tudi če je nočemo videti.

Teden gibanja se ne bi mogel začeti ob primernejšem času. Kajti prejšnji teden so v Ljubljani zastavili novo avtobusno in železniško postajo. Nekateri so se razjezili, ker so v časovno kapsulo v temeljih zakopali madžarske časopise in s tem napovedali madžarsko okupacijo; kar pa za nas, ki spremljamo predvolilne ankete, tako ali tako ni nič novega. Drugi se jezijo, ker bo padla stara avtobusna in železniška postaja, mi, kot apologeti krute realnosti, pa se sprašujemo, čemu bo Ljubljani avtobusna in železniška postaja? Namreč; avtobusi in vlaki v Ljubljano sicer vozijo, prispejo pa bolj redko. Če pa že prispejo, je potovanje zelo zanimivo. Vstopiš v Mariboru na vlak, v Ljubljano pa prispeš z avtobusom, oziroma se na poti zgodi nešteto kombinacij med obema vrstama prevoza. Ampak lepo po vrsti in predvsem – kar je nujna lastnost tako za medije kot za prometno infrastrukturo – potrpežljivo.Če bi šli do samih temeljev ustavnih kategorij, je ena izmed glavnih gotovo tista, ki govori, da se suverena država razprostira po bolj ali manj povezanem, enotnem nacionalnem ozemlju. Kar pa Slovenija trenutno ni. Enotni sploh nismo, povezani pa še manj. Razen v reklamah za telekomunikacije. Kot primer povezanosti vzemimo potovanje med Mariborom in Ljubljano kot najbolj usodnosti in zgodovinskih bremen polno pot, kar jih lahko opraviš na Slovenskem. Le malo zaostaja potovanje med Ljubljano in Koprom, na stopničkah pa je tudi letošnjo sezono še potovanje med Ljubljano in Novim mestom. Ampak nazaj na Štajersko, ko gremo gledat, kaj delajo; gledat, kaj delajo ljubice tri. Prva betonira, asfaltira, razširja in obnavlja predore ter viadukt pri Tepanju. Med Slovenskimi Konjicami in Celjem. O cestnem prometu na Slovenskem ne bomo preveč razpredali, razen da bi morali biti vsi domači uporabniki avtocestnega omrežja v Sloveniji upravičeni do vsaj ene delnice Luke Koper. Kajti vozniki smo de facto talci tega podjetja, a o tem kdaj drugič. Dejstvo je, da je pred predoroma in viaduktom gneča, ki jo Dars rešuje, a rešiti je ne more. »Potovanje se podaljša za …,« je milozvočna skovanka naših radijskih programov, žal pa so edino, kar se podaljšuje, t. i. Ostržkovi atributi. Nos, ušesa in izrastek nad trtico. Potovanje na tem odseku se ne podaljšuje, ker potovanje stoji. Trajanje je odvisno od  sreče, ker okoliščin ni mogoče predvideti, saj se pri Domžalah na štajerski avtocesti redno in vsakodnevno, mogoče celo večkrat na dan, zaletijo. Tako je najhitrejše cestno potovanje za teh ušivih sto trideset kilometrov dve uri, najdaljše pa štiri ure. Na normalen dan. »Druga mi piti da,« da lahko gremo na železnico. Ali pač na avtobus, kajti slovenski železničarji delček južne železnice obnavljajo trideset let, medtem ko so pred več kot stoletjem porabili dvajset let, da so jo z rovačami in samokolnicami zgradili v celotnem obsegu trase med Dunajem in Trstom. Kakorkoli; najnovejši prispevek k polževim vlakom je avtobus, ki nekoliko razbije enoličnost potovanja. Da pa se ne bi potniki preveč navadili tudi na avtobusno etapo železniškega prevoza, jih železničarji mečejo z vlakov na različnih postajah. Zidani Most, Celje ali Pragersko so priljubljene okrepne postaje, kjer zmedeni potniki iščejo avtobuse in nato po desetih kilometrih nazaj vagone. Ali povedano še drugače … če hočeš iz Ljubljane v Maribor in obratno, imaš brez prestopanja in brez avtobusnega prevoza na voljo komaj kakšen vlak. Po navadi mednarodni. Seveda to stanje velja ob neupoštevanju dnevnih zamud, ki so edina stalnica slovenskih železnic. In če se človek usaja, mu železnice ukinejo železniško postajo, ministrica pa pove, da bo nova ljubljanska železniška postaja prekrasna. Ampak današnji pamflet nima nobenega namena kritizirati infrastrukturnih stranpoti slovenskega razvojnega modela. Povsem jasno in glasno pa se sprašujemo, ali smo suverena država, če ne zmoremo omogočiti dostojne, enaindvajsetemu stoletju primerne pretočnosti ljudi, blaga in storitev znotraj naše države. Pa ne samo znotraj države. Priti iz Maribora v Ljubljano je enak podvig, kot priti iz Šiške v BTC ali kaj podobnega. Ni, da se ne trudimo – vsako leto se infrastrukturna znanost oplemeniti z novimi strokovnjaki, z novimi inštituti, agencijami in podobnim; trideset let intenzivno razmišljamo, vlagamo denar, edini in ultimativni razsodnik vseh teh naporov, potovalni čas, pa se ni skrajšal. Na cestah ostaja enak zadnjih trideset let, na železnicah zadnje stoletje. Tako je Slovenija še vedno zaprta v meje zgodovinskih dežel in naivno je pričakovati, da se bomo infrastrukturno razdruženi uspeli združiti duhovno.

Pa smo dobili, kar smo iskali. Tako dolgo smo na pol paranoični vsakemu malo bolj nenavadnemu dogodku kot vzrok obesili teorijo zarote, da so sedaj, ko se nenavadni dogodki vrstijo eden za drugim, teorije zarote povsem izgubile kredibilnost. Z drugimi besedami, iz nekdanjega medijskega slogana, ki je bil neuradna himna teorij zarote "Kaj pa, če je vse res", smo prišli pod nov moto: "Vse je res!" Kje so teorije zarote, kot jih človek potrebuje? Ni jih in ni jih bilo, ko je bivši Dončićev klub kompenziral izgubo tako, da je zmagal v loteriji nabora, čeprav je imel komaj odstotek možnosti, in ni jih, ko je večina Evrope glasovala za izraelsko pesem na Evroviziji. O Evroviziji torej.Strinjamo se okoli prvega aksioma Evrovizije, ki govori o tem, da med evrovizijskim cirkusom glasba ni pomembna. Ali če smo bolj specifični; geostrateški položaj sveta, sosedski odnosi, spolne preference, koreografije, denar, moda, turizem in seveda evropska televizijska politika so pomembnejši kot glasba. Če kdo celo poje, je fino, če ne, pa je tudi OK. S tega stališča letošnja Evrovizija ni bila nobena izjema; vse drugo pred glasbo, na prvem mestu pa seveda glasovanje, ki je Izraelu prineslo največ glasov evropskega občinstva.                     Izraelci imajo ljubezensko razmerje z evropskim glasbenim občinstvom. Že leta 2018 so dosegli rekordno število glasov s takrat še posebej abotno poskočnico, lani so bili po številu glasov občinstva drugi za Hrvaško, letos pa prvi. Komentarjev na letošnji rezultat je ogromno, ampak ker se jih večina odvija v razvedrilnih rubrikah spletnih in elektronskih medijev, so komentarji kot komentatorji – simpatični in igrivi. Če pa kdo komentira bolj zares, takoj zapade v rove teorij zarote. Tako bomo poskusili z zarotniško, a vendar simpatično teorijo.                      Že lani so se Izraelci odločili zbrisati Palestince z obličja Zemlje. Z brisanjem z obličja Zemlje imajo namreč tisočletne izkušnje in kar so drugi trenirali na njih, zdaj oni izvajajo na drugih. Ko enkrat osvojiš princip, je implementacija enostavna. Kakorkoli: javno mnenje je v vojni pomembnejše od pušk in bomb; to je znana resnica, dokazana v teh tisočletjih nasilja in krvi. In ni ga večjega uspeha, kot če se agresor, ali pač genocidneš v tem primeru, pokaže kot civiliziran in družbeno sprejemljiv. Boljše priložnosti, kot je množično evropsko glasovanje, skoraj referendum, ni! Rezultat glasovanja pokaže, da tako prebivalstvo kot naša evropska krovna televizijska organizacija z veseljem zamahnemo z roko, pomežiknemo in samo tisti najbolj zategnjeni naredijo »Ti, ti, ti«, vsi ostali pa smo navdušeni, ker imajo Izraelci spevno pesmico. Ter glasujemo za njih, ker je naš glas pomembnejši od trupel v Gazi. Za Izrael je največje število glasov evropskega občinstva strateška zmaga, ki jim je ne morejo izglasovati ne njihova vojska, ne Mosad in ne vsemogoče ameriške marketinške agencije. Ampak zdaj protizarotniški agenti svetovnih medijev vzkliknejo: "I, kako bi pa naj Izraelci to storili? Telefonsko glasovanje je namreč najbolj verodostojen in varen način neposredne demokracije, kar jih pozna vesolje!" Ter nas, ki razmišljamo heretično, vržejo v temne kleti teoretičnih zarotnikov. Ampak tudi naivni pisun, ki so mu vohunske metode znane le od agenta 007, dobi idejo ali dve, kako lahko zmanipuliraš telefonsko glasovanje ... Najprej že na osnovi genialne ideje evropskih televizijcev, ki so jih evropski telekomunikacijski baroni prepričali, da bi bilo modro dovoliti z ene telefonske številke glasovati dvajsetkrat. Tako evropski telekomi posameznega evrovizijskega navdušenca potencialno pomolzejo dvajsetkrat. Ob tem pa so se televizijci zavarovali s klavzulo, po kateri ni treba razkriti absolutnega števila glasov. Le število točk, ki jih izračuna bog ve kateri umetnointeligenčni algoritem … In izraelskim agentom ni treba drugega, kot zbrati recimo 10 000 evropskih enajstošolnikov, jim stisniti vsakemu po dvajset evrov, in "voilà": 200 000 glasov. Ampak ker, resnici na ljubo, nismo ravno opazili pravovernih judov, kako se smukajo okoli Kraljev ulice, so morali uporabiti nekaj drugega. In tudi na to ima v espionaži izveden pisec odgovor. Izraelci so razvili Pegasusa, ki ga na Slovenskem prevajamo kot Pegaz. Gre za nabor programskih orodij, ki jih množično kupujejo in istočasno nakup zanikajo vse svetovne vlade. Orodje, ki mu je prisluškovati vašemu mobilnemu telefonu preprosto, kot otroku vreči kamen, je menda tako izpopolnjeno, da so se državne skrivnosti v sramu poskrile v arhive, saj jih Pegasus razgali, še preden uspejo postati skrivnosti. Hočemo povedati, da je izraelskemu vohunskemu programu – ki je globalni hit in ima v opisu osnovnih nalog prisluškovanje telefonom in manipuliranje z rezultati – liričnemu sopranu izpod sionskega griča priskrbeti nekaj milijonov glasov mačji kašelj. Ne namigujemo torej, da so Izraelci ponaredili glasovanje ob letošnji Pesmi Evrovizije, temveč trdimo, da so Izraelci ponaredili letošnje glasovanje ob Pesmi Evrovizije. Obstaja tudi dokaz, ko se je Pegasus v torek še malo lovil. Če si na Norveškem v predizboru glasoval za Hrvaško pod št. 14, si dobil povratni sms, ki se ti je zahvalil, da si glasoval za Izrael. Seveda pa sta transparentni in vsega zaupanja vredni ter niti slučajno od izraelske firme sponzorirani organizaciji, kot sta EBU in njihov telekomunikacijski partner, povedali, da je šlo samo za manjšo napakico, ki na rezultat glasovanja ni vplivala. Če parafraziramo uspešen slovenski evrovizijski ekvivalent: "Ja, pa ja de." Moramo pa, k temu nas zavezuje novinarski kodeks, preučiti še druge možnosti. Predvsem tisto, po kateri pa bi se v Evropi resnično našlo toliko navdušencev nad izraelsko pesmico, ki bi zavrgli moralne dileme ob Gazi ter glasovali z logiko, da je zabavna glasba pač pomembnejša od genocida. Če je tako, se Evropa nenadoma ne zdi več prijazno področje za bivanje in se bo treba počasi ozirati za čim drugim.                      Obstaja pa še tretja možnost. Da je bila Evropejcem izraelska skladba, oziroma katerakoli evrovizijska, če smo že pri tem, kot glasbena kompozicija resnično všeč … Da je evropski glasbeni okus pač takšen … V tem primeru pa moramo resignirano in prizadeto ugotoviti, da smo se kolektivno ponečedili na temeljni kamen evropskega popa, ki so ga pred dobrimi šestdesetimi leti postavili John, George, Paul in Ringo.  

Pomurje kljub lastnim in prizadevanjem države po razvojnih kazalcih še vedno zaostaja za slovenskim povprečjem. Leta 2009 se je tudi zaradi stečaja tekstilno-oblačilnega podjetja Mura, ki je povzročil ogromen skok brezposelnosti, država odločila regiji pomagati s posebnim zakonom. Na njegov račun je bilo v 9. letih, denimo, v okviru več kot 230 izvedenih projektov začetnih investicij ustvarjenih čez 900 delovnih mest, danes pa se lahko 27 pomurskih občin pohvali z mnogimi kohezijskimi projekti, med katerimi je daleč najpomembnejši t.i. pomurski vodovod. Seveda so in ponekod še vedno urejajo tudi kanalizacijski sistem, kolesarske steze in drugo infrastrukturo, mi pa v tokratni oddaji Studio ob 17.00 izpostavljamo zlasti s turizmom povezane projekte. Ravno turizem, trajnostno ter unikatno zasnovan, je v Pomurju rastoča gospodarska panoga. Lani je bila presežena magična meja milijon prenočitev, ravno prenočitvene zmogljivosti pa so nekakšno ozko grlo pomurskega turizma, zato je več kohezijskih projektov namenjenih tudi njihovi širitvi. Gostje: Robert Grah, direktor Pomurske gospodarske zbornice; Helga Lukač, strokovna sodelavka Razvojnega centra Murska Sobota in vodja paviljona Expano; Uroš Kamenšek, predsednik Pomurske turistične zveze; Martina Ficko, vodja turizma v Radgonskih goricah. »Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske Unije.«

Carine torej. O tem, kaj pomeni vrnitev carin v naš vsakdan, smo slišali kup teoretičnih analiz, manjka pa praktičnih nasvetov. Ker upoštevati moramo, da je kar nekaj generacij rojenih v srečnih časih svobodne trgovine in carin ne poznajo. Zato pa smo tukaj starejše generacije, ki rade volje predamo svoje bogate izkušnje carinsko nedolžnim. Torej; dokler na bolj poslušanih programih našega radia ne uvedejo carinskih nasvetov, jih danes podelimo v naši, običajno prav tako analitično usmerjeni oddaji. Najprej in na začetku … Carine pomenijo vrnitev k dejavnosti, ki nas je kot narod izoblikovala. Mnogi te dni trdijo, da je bila to kultura; resnica pa je, da je bil skupni imenovalec slovenstva, še pred vzvišeno besedo – kontrabant. Ali tihotapljenje ali šverc. Tega je potem vzel pod pero genialni Levstik ter Krpana privzdignil v ultimativnega literarnega junaka in do dneva današnjega simbol boja proti carinam. A gremo lepo po vrsti. Carine pomenijo, da se bodo kmalu nazaj pojavile meje, z njimi pa cariniki. Cariniki so na meji drugi za policisti. Danes rekord v maličenju slovenščine še ima vprašanje blagajničark: "Kartica, gotovina?" … … S carinami pa prihaja na prvo mesto legendarni: "Je kaj za prijavit'?" Ne glede kako bo to vprašanje žalilo vaš občutek za slovenščino, mora biti odgovor vedno odločen in jasen: "Ne!" To je prvo pravilo izogibanja carinam in čudi, da ga tako slovenska vlada kot evropske institucije pogosteje ne omenjajo kot edini možen odgovor na ameriške carine. Se pravi carinski nasvet številka ena je od nekdaj bil in vedno bo: "Je kaj za prijaviti? Ne!" Seveda imate kaj za prijaviti oziroma za cariniti, in to nas vodi do naslednjih poglavij v carinskih vojnah. Danes še lahko greste v tujo državo, tam nekaj kupite in prinesete domov. Po novem tega več ne bo, saj bo blago na meji ocarinjeno, se pravi dražje. Temu se izognemo tako, da blago skrijemo ali prikrijemo. V primeru tekstila poznamo dve temeljni skupini skrivanja: odoblačenje in nadoblačenje. Prvo pomeni, da oblečemo šest novih majic, prek njih pa staro srajco, drugo pa pomeni, da kupimo novo jakno in se z njo povaljamo po cesti. A tekstilni izdelki so za pretentati carino enostavni … Bolj se zaplete recimo s kavo, ki bo omejena le na kilogram na osebo. Štiri kilogrami za štiri osebe v avtomobilu, ostala kava pa pod sedež. Malo je problematično, ker sodobni avtomobili pod sedeži nimajo več luknje, ki so bile njega dni odlično skrivališče za necarinjeno blago. Kaj pa glede prehrambnih izdelkov. Če vam uspe čez mejo prenesti deset neocarinjenih kilogramov riža, lahko plastično vedro, v katerem je pakiran, potem odlično uporabite za poletno zalivanje vrta, konzerva s coca-colo pa se lahko spremeni v skodelico za svinčnike v študentski sobici. Skratka; izogibanje carinam in poskušati ne postati žrtev carinske vojne je sicer naporno in stresa polno opravilo, a s seboj nosi tudi kar nekaj nostalgije; in zrele generacije se ponovnih bitk z brkatimi možmi v zelenem vsaj malo veselimo. Če ne drugega: prehodi mej z neocarinjenimi dobrinami ojeklenijo značaj moža mnogo bolj, kot to uspeva toliko hvaljenemu vpoklicu v vojsko. Je pa zelo zanimivo, da se ob besnečih carinskih odstotkih, s katerimi se bombardirajo države sveta, nihče ne spomni, od kod je ideja o prostem tržišču sploh prišla. V osnovi so se po padcu berlinskega zidu kapitalisti domislili, da se bodo profiti nekajkrat povečali, če bodo posamezne industrije preselili v področja s ceneno delavno silo. Tako so na zahodu, v Evropi, pa tudi pri nas, propadla cela mesta in cele panoge; blago, ki smo ga do včeraj izdelovali sami, smo začeli kupovati iz cenejšega uvoza, kapitalisti pa so si napolnili žepe. Še pomnite tovariši, kako so hudobni antiglobalisti leta 2001 na škodljiv proces globalizacije in nepravičnih trgovinskih sporazumov pogumno opozorili v Genovi, ali dve leti prej v Seattlu – in če ne drugega, lahko po skoraj četrt stoletja danes resignirano ugotovimo, kako zelo so imeli prav. In danes milijonarji iz leta 2001, ki so med tem postali milijarderji ter v procesu ugotovili, da cenejša delovna sila ni več dovolj poceni, uvajajo protekcionizem nazaj; v upanju, da se bo dalo zaslužiti kakšno milijardo tudi doma, ob tem pa vijejo roke v obupu in skrbi za malega človeka. Hočemo povedati naslednje: carinske vojne ali carinski mir so privilegiji lastnikov kapitala. Vsakdanje, male in neposredne carinske bitke pa so pokora slehernika.

Obrambna panoga "cveti" predvsem zaradi naraščajočih geopolitičnih napetosti in povečanja vojaških proračunov, zlasti v Evropi. Tečaji delnic ključnih igralcev, kot sta Rheinmetall in Rolls Royce, beležijo izjemno rast zaradi povečanega povpraševanja po vojaški opremi in tehnologiji. Evropska obrambna panoga po donosnosti prehiteva ameriško. So delnice obrambnih podjetij precenjene? Smo zamudili vlak? Koliko lahko še pridobijo? Kaj pa, če se vsa vojna žarišča umirijo in se sklenejo premirja? Kupiti sklad, ki kotira na borzi (ETF) ali posamezne vodilne igralce iz panoge? Seveda vojaških spopadov ne podpiramo, toda živimo v takšnih časih, ko obstaja potreba po tem, da smo ustrezno opremljeni in da se lahko zaščitimo v primeru naraščajočih napetosti. Evropa, tudi Slovenija, bo v ta namen investirala ogromno denarja. Pred mikrofonom: Rok Brezigar, upravljavec premoženja, NLB Skladi Dodatno: Varno zatočišče - zlato: Cena raste, toda do kam se lahko povzpne? Več v Money-How Friends, ki je namenjen podpornikom finančnega podkasta preko Youtube članstva. Pridruži se nam tudi ti. Money-How Live: Investicijski šov leta Donald Trump pripravlja šov, zakaj ga ne bi pripravili tudi mi! Vroče slovenske delnice. Z nami bodo Blaž Brodnjak, NLB, Drago Kavšek, Petrol, Petar Vlaić, največji investitor v slovenske delnice Ključne informacije Lokacija: Kristalna Palača, BTC, Ljubljana Datum: 22. maj 2025 (četrtek) Čas: 17:00–22:00 Boot Camp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Za vse, ki se radi naučili pametno investirati! Lokacija: Ekonomska fakulteta Datum: 10. april 2025 Čas: 17:00–20:00 Delavnica je lahko čudovito darilo. Pridruži se skupnosti Discord Money-How Obišči spletno stran Money-How Imaš vprašanje? Piši mi na marja@money-how.si

Podajmo se na pot po osrčju afriške savane v družbi največjega kopenskega sesalca: slona. Njegova mogočna pojava res naredi vtis, visok je tri metre in težak kot šest avtomobilov, vendar ima slon še veliko drugih prednosti. Dva velika uhlja, da bolje sliši, dva podaljšana sekalca, okla, s katerima se brani in neverjeten trobec, s pomočjo katerega diha, se sporazumeva, jé ali utrga cvetlico. Seveda takšen velikan ne poje le kokosovega oreha za zajtrk. Vsak dan zaužije okoli dvesto kilogramov trave, rastlin in sadja ter popije toliko vode, kot je natočimo v kopalno kad. Za sporazumevanje s svojo čredo, to je s svojo družino, ne potrebuje mobilnega telefona, temveč proizvaja infrazvočne valove, ki se lahko prenašajo več kilometrov daleč. Danes boš spoznal Temba, osemletnega slonjega mladiča, ki bi si ga krokodil skoraj privoščil za obrok. Na srečo so člani črede vedno v bližini, saj pri slonih največ štejeta občutek za družino in vzajemna pomoč. L'éléphant : le colosse qui jouait de la trompette Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9) Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10) Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša Grčman Fonetičarka: Mateja Juričan   Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Z letnico 2024 je pri Založništvu Tržaškega tiska izšel vodnik po evropski prestolnici kulture leta 2025 z naslovom Gorica, Nova Gorica – povezani mesti. Napisal ga je Andrea Bellavite, filozof, teolog, novinar, popotnik, trenutno direktor ustanove za zaščito bazilike v Ogleju, prevedla pa ga je Pia Lešnik. Seveda je vodnik nastajal ob misli na obe Gorici, ki sta postali Evropska prestolnica kulture 2025, dobrodošel pa je za vsakogar, ki si želi obiskati ali raziskati Gorico in Novo Gorico. Avtorja Andreo Bellavite in Martino Kafol, urednico pri Založništvu tržaškega tiska, je v studio oddaje Razgledi in razmisleki povabila Tadeja Krečič.

V predzadnji oddaji letošnjega leta se bosta v studiu Radia Ga Ga – Nova generacija srečala nekdanji in večni župan dveh največjih slovenskih mest in enkrat za vselej odgovorila na vprašanje, kdo je boljši, ali Zoki ali Franc. Seveda se jima bodo pridružili številni prijatelji, ki bodo ob spremljavi posebnega gosta harmonikarja Marka Hatlaka tudi zapeli. Angelca Likovič o rodnosti, Jan Plestenjak o snegu in Urška Klakočar Zupančič o mladih fantih, o svojih željah in tegobah pa bosta zapela tudi oba župana. Uroš Slak se bo tokrat ukvarjal z interpelacijami, Vesna Milek bo gostila Sebastijana Cavazzo, dobili bomo recept za torto "Petarda", na terenu bomo obiskali 15-minutno rezidenco, ki jo za predsednico države gradi Ivo Boscarol, in verjetno še kaj v petek dopoldan na Prvem.

Novi voditelj tokratne epizode oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija ni nihče drug kot novi voditelj Združenih držav Amerike Donald Trump, ki ga na potovanju po Sloveniji spremljajo sorodniki družine Knavs in Helena Blagne. Seveda mu v studio pridejo čestitat vsa slovenska smetana, sladka in kisla, znani domači pevci in športniki ter celo Martin Strel. Kljub obisku visokega oranžnega gosta pa se bo v eter kot po navadi oglasil Franc Kangler, ki po odstopu z mesta prometnega reporterja dela kot promotor mariborskega martinovanja. Poleg tega pa še Uroš Slak, ki bo preverjal, kdo je ta teden izstopil iz ene od desnih strank, La Toya, ki pripravlja tožbo proti predsedniku Trumpu, o Sevnici, ki se vrača na svetovni zemljevid, in novi sladici trampšniti, ki jo bo skupaj z Angelco Likovič pripravljal mojster Rudolf. Se vidimo in slišimo malo po 10.00 na Prvem.