Podcasts about slovenca

23. decembra se v Sloveniji spominjamo izvedbe plebiscita o samostojnosti države, zaznamujemo tudi dan ustavnosti.Nadškof Zore opozoril na demografsko zimo: Domovine ni brez ljudi.Kardinala Pizzaballo med obiskom Gaze pretreslo število otrok na ulici. Prednostna naloga jeruzalemskega latinskega patriarhta bo zato omogočiti vnovični začetek pouka.Začenja se boj za glasove, koalicija z bonbončki že v predvolilnem ritmu.Rusija z novimi napadi na Ukrajino.Vreme: Bel božič predvsem na Štajerskem, na Pohorju do 20 centimetrov snega.Praznično vzdušje v domovih starejših priprava osebnih načrtov za vsakega stanovalca ne bo pokvarila.Slovenca že trinajstič soustvarjata božično okrasitev Vatikana.Šport: Krka v ligi Aba izgubila s Partizanom, v naslednjem krogu se bo pomerila z vodilnim Dubajem.

Piše Robi Šabec, bere Igor Velše. Zbirka kratkih zgodb Mojce Petaros Nočem več biti nevidna je povedna že s samim naslovom. Nevidnost namreč smemo in moramo interpretirati zgolj kot totalno nasprotje vsega vidnega, kar pa konec koncev pomeni, da vprašanje identitete postane primarni sestavni element pomena »biti viden«. Če bi nadaljevali v tovrstni maniri in se dotaknili t. i. tržaške literarne šole, bi bilo treba dodati, da je na prvem mestu vprašanje narodne identitete, torej biti Slovenec v dvo- ali večkulturnem in večjezičnem prostoru, kar je posebej značilno za dela pisateljev, kot sta Boris Pahor in Alojz Rebula. Tržaška pisateljica Mojca Petaros na tem mestu naredi zarezo, saj je zanjo kot avtorico naslednje generacije, sicer značilna obravnava narodne identitete, vendar ji ostale vrednote, kot sta na primer politična ideologija ali še bolj zasebnost niso podrejene. Nasprotno, v delu Nočem več biti nevidna so pogosti zastavki, ki presegajo vprašanja narodne identitete Slovenca / Slovenke v Trstu, torej zamejstva, in to tudi na način, da trčijo ob vprašanja zdomstva oziroma drugega kot takega. Ta drugi (praviloma) ponuja ogledalo, v katerem protagonisti lahko »postanejo vidni«. Bodimo konkretni in izpostavimo npr. Barbaro v črtici Snežne krogle, ki ob fantu Kataloncu Jordiju v daljnem Madridu reflektira lastno pozicijo in identiteto, da zatrdi: »Kakšno bogastvo je to, da sem doma v dveh jezikih in dveh kulturah!« A olajšanje je zgolj hipno in navidezno, saj v nadaljevanju že sledita trpka ugotovitev in ponovitveni strah pred nevidnostjo, ko se junakinja sprašuje o materinem jeziku svojih morebitnih otrok, rojenih bodisi v tujini bodisi v domačem okolju. Dilema (narodne) identitete sicer ostaja, a je predrugačena, pogojno celo nadgrajena, tako da ne vzdrži več zgolj oznake, ki na eni strani predpostavlja pozitivno vrednoteno slovensko identiteto v opoziciji do negativno obravnavane italijanske. »Ščavo« ni več aktualen, saj je mesto tega »nepotrebnega« drugega zdaj in v avtoričinih črticah nadomestil prišlek, brezdomec, tujec, begunec, Afganistanec … Mojca Petaros to domiselno popiše npr. v zgodbi z naslovom To se pri nas ne dogaja, v kateri obravnava rasizem, zakoreninjen tako v italijanskem predstavniku policijskih enot kot tudi pri zamejcu, klenem slovenskem očetu. Ves problem je pač v tem, da hči, po rodu Slovenka, domov na večerjo prvič pripelje svojega partnerja, ki pa je na žalost tam zbranih napačne barve; je begunec, Afganistanec, se pravi neke vrste »čefur«. Podobno ugotovitev bi lahko razbrali tudi v črtici Čakule, le da tam Afganistanca nadomesti Kubanec. Za avtorico je torej značilno, da narodno identiteto obravnava na manj zavezujoč način, kot je bilo to značilno za omenjene avtorje t. i. tržaške šole, a seveda zgolj v smislu znotraj razmerja Slovenca do Slovenca oziroma Slovenca iz Trsta v razmerju do tržaških Italijanov. Tovrstno obravnavo namreč več kot uspešno nadgrajuje z drugimi dinamikami oziroma relacijami, v katerih mesto tega nesrečnega drugega ni več rezervirano zgolj za tržaškega Slovenca. Tudi zato lahko učenec Jakob iz trdnjave slovenstva pri Sv Jakobu v črtici Domača naloga preprosto zatrdi, da ima raje paneton kot potico. Skozi doživljanje osrednjih protagonistov se Trst – dogodkovni prostor večine zgodb je namreč »mesto v zalivu« – razkriva v vsej svoji multikulturnosti, jasno pa je na ta način izražena tudi njegova nacionalistična komponenta. Ta ni več nastrojena proti nemštvu in še bolj izrazito proti slovanstvu / slovenstvu, kot je bilo nekoč, ampak proti drugemu po barvi kože. Zbirka Nočem več biti nevidna tako tržaškemu in tudi slovenskemu bralcu predstavlja mesto Trst na način, kot ga verjetno lahko ponudi le lucidni tržaškoslovenski pisatelj oziroma pisateljica. Presežki, ki v prvi vrsti poskrbijo za dodatno literarno vrednost dela, so mestoma povsem subjektivni, a vselej subtilni elementi, ki zaznamujejo avtoričino sicer realistično pisanje, vendar pogosto nadgrajeno s posameznimi elementi magičnega realizma – jasno, saj konec koncev nihče ne more rešiti problematike nesrečnega openskega tramvaja, kot je to popisano v kratki zgodbi Vsaka vas ima svoj glas. Naj še dodamo, da se Mojca Petaros v delu ves čas spretno giblje znotraj procesov pripadanja, samospoznavanja, spominjanja, izključevanja, stigmatizacije in drugačenja. Zbirka Nočem več biti nevidna obsega dvajset kratkih zgodb ki s svojimi protagonisti spodbujajo razmislek o (lastnih) prepričanjih o identitetah, pripadnosti, drugačnosti, izključenosti oziroma vključenosti in multikulturalizmu.

Ob koncu leta se oziramo, spominjamo, komentiramo. Kaj se je na področju likovne in vizualne umetnosti v Sloveniji dogajalo v letu 2025? Kar nekaj močnih razstav smo dobili prav ob koncu, kot so v Cukrarni Art Vital – 12 let tandema Ulaya in Marine Abramović, v Moderni galeriji Festival (ne)hvaležnosti líbanonsko-ameriškega umetnika Walida Raada, v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pa Valentin Oman, In Memoriam: Križev pot Ukrajina/Bližnji vzhod, ob 90-letnici tega koroškega Slovenca. O velikem projektu Barok v Sloveniji, pa tem, katera slovita fotografska imena so letos privabile naše galerije, in še čem z Majo Kač, umetnostno zgodovinarko, urednico kulture in novinarko v MMC-jevem spletnem uredništvu RTV Slovenija, ki ji je Slovensko društvo likovnih kritikov letos podelilo nagrado za kritiško delovanje v zadnjih treh letih.

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Jure Godler, vsestranski ustvarjalec – glasbenik, skladatelj, komedijant, imitator, televizijski voditelj in zmeraj bolj tudi pisatelj – je v novi knjigi Mrtvi kot prekinil serijo vohunskih romanov (ki jih sestavlja kar pet komičnih peripetij dinamičnega agentskega dua Spencerja & Novaka) in napisal kriminalni roman, ki je, kot pravi, »bolj v klasičnem slogu Agate Christie«. Preusmeritev iz vohunskega v kriminalni žanr, iz napete adrenalinske satire v možgane kravžljajoči »whodunit«, mu gre odlično od rok oziroma izpod peresa, zato razveseljivo prebrati, da je Mrtvi kot otvoritvena kriminalka nove serije o razreševanju umorov, ki na sceno postavlja še enega detektivskega knjižnega junaka. Poleg dveh najbolj znanih in priljubljenih slovenskih kriminalističnih inšpektorjev, Demšarjevega redkobesednega Martina Vrenka in Golobovega mrkega Tarasa Birse, smo zdaj dobili še pragmatičnega detektiva Hermana Arha, ki se enemu od protagonistov zdi kot kakšen lik iz starega francoskega detektivskega filma. »Arh je dejansko deloval kot nekdo, ki je s časovnim strojem pripotoval iz preteklosti, če že ne zaradi videza, pa zaradi svojega besedišča. Bradati mož z očali je bil oblečen v retro laneno srajco z ovratnikom, ki mu je padala čez trebuh. Hlače je prav tako nosil iz nekih drugih časov, s širokimi hlačnicami in globokim sedlom, najbolj pa je v oči bodel ogromen panamski klobuk bele barve s črnim trakom.« Naslov Mrtvi kot se poigrava s slepim kotom, ki vozniku kljub zrcalom ostane skrito. To je zgodba o dveh prijateljih, ki se poznata že od vrtca in si ne bi mogla biti bolj različna. Bojan, glavni pripovedovalec oziroma zapisovalec, je v tem odnosu grdi raček, Maksimilijan Pinter, na kratko Maks, pa narcističen labod in neusmiljen lomilec dekliških src. Ni čudno, da so se njune poti v mladeniški dobi za več let ločile, in ko se spet srečata in prijateljstvo obnovita, je Maks, ki se je vrnil iz tujine, že kriptomilijonar z lastnim prostornim stanovanjem in še enim, v katerega nastani babico. Tudi dekle ima; spoznal jo je sicer prek spleta in o njej bolj malo ve, a videti je zaljubljen in prepričan v uspeh njune zveze. Bojana zvleče na večerjo k svoji osovraženi družini, kjer jim z velikim užitkom razkrije, da je zdaj bogataš, vendar se lahko za njegov denar obrišejo pod nosom. Najboljšega prijatelja in svojo punco Klariso povabi tudi na svojo razkošno jadrnico, zasidrano na Hrvaškem. Po francoskem bendu, ki sta ga z Bojanom poslušala kot otroka, jo je imenoval Angle mort – Mrtvi kot. In prav na njenem krovu se Maks po prekrokani noči zjutraj zbudi med okrvavljenimi rjuhami, o Klarisi pa ni ne duha ne sluha. Bojan mu nesebično priskoči na pomoč in se na vse kriplje trudi zakriti prijateljev domnevni zločin, a ta je zaradi šoka že začel izgubljati razum in ukrepati po svoje. Roman Mrtvi kot ni krvav in ni na silo intelektualen, pa tudi psihološki triler ni, čeprav ima psihologija v njem pomembno vlogo. Korektno upraviči vse zahteve in pričakovanja kriminalnega žanra, ne bi pa bil nič posebnega, če ga avtor ne bi napisal dinamično in rahlo sarkastično, v živahnem jeziku, polnem iskrivih dialogov, z dobrim ravnotežjem med komedijo in tragedijo, ter ga začinil z zanimivo zgradbo in dobršno mero čudaštva. Po godlerjevsko pač. Tukaj je tragični junak Maks, ki mu nenadno bogastvo prav nič ne pomaga vzdrževati njegove že od najstništva nestabilne psihe. Tukaj so Maksova disfunkcionalna družina, ki jo provociranje sina milijonarja in apetiti po njegovem denarju še bolj raztreščijo; pa njegova ljubljena prebrisana babica Marjanca, ki pred vsemi drugimi družinskimi člani hlini nepokretnost in demenco, da se jim maščuje, ker so jo vtaknili v dom. Tukaj je Klarisa, skrivnostna Maksova ljubica, o kateri pa bralec izve tako malo, kot malo ve o njej Maks; razen da je bila prikupno dekle. In tukaj je izmuzljivi Bojan, ki v zgodbi, ki jo je sam zapisal, izpade kar preveč prijateljsko vdan, dobronameren in razumevajoč, skoraj viteški. Zanimivo je, da se detektiv Herman Arh pojavi šele v osmem poglavju, na dobri polovici romana, ko ga kot Slovenca, ki dopustuje na Hrvaškem, hrvaški kolegi povabijo, da prevzame primer izginule slovenske potnice na jadrnici Angle mort. Drzno odločitev, da osrednji lik kriminalistične preiskave uvede tako pozno, je pisatelj pojasnil z besedami, da je odlika dobre detektivke zaplet sam, kombinacija motivov in vzgibov in tudi ustvarjalnost umora samega. Detektiv po njegovem sodi v drugi plan, »a vseeno deluje kot katalizator, ki na koncu razkrije vse podrobnosti in pojasni okoliščine umora«. Arh na koncu Bojanove izpovedi na pičlih desetih straneh v Pripisu res razplete zamotano štorijo, vendar pojasnilo za bralca ni popoln šok, saj se mu je tu in tam marsikaj poblisknilo že prej. Morda je največja pomanjkljivost te, sicer kratkočasne in duhovite kriminalke ta, da se pogled med branjem ne znajde prav pogosto v mrtvem kotu. Pravzaprav se z njim resnično in dokončno sreča le Maks Pinter, kar posrečeno ubesedi Herman Arh: »Zlo se mu je mojstrsko prihulilo v mrtvi kot. In niti najmanjšega opozorila ni dalo od sebe.« Zanimivo bo opazovati, kakšno mesto si bo novi detektiv izboril v družbi drugih fiktivnih stanovskih kolegov; poleg dveh že omenjenih jih v slovenskem trenutno močno zastopanem kriminalističnem žanru kar mrgoli. Občutek imam, da se bo dobro znašel.

Toni Gruden je potovanje po Španiji končal na celini, kjer je bil prisoten ob predstavitvi načrtom ekipe UAE pred novo sezono, med drugim pa je posnel tudi oba Slovenca, Tadeja Pogačarja in Domna Novaka. Najboljši kolesar sveta si najbolj od vsega želi zmagati v Roubaixu.

V oddaji Moja zgodba smo predstavili knjigo z naslovom Beg iz pekla, ki jo je že leta 1987 izdal Anton Torkar. To je že tretji ponatis o vojaški poti primorskega Slovenca, ki je bil kot italijanski vojaški obveznik poslan na vzhodno fronto v zaledje bitke za Stalingrad. Knjigo sta ob 80 letnici konca druge svetovne založila Muzej novejše in sodobne zgodovine ter Tolminski muzej, predstavila pa nam je urednica, kustosinja Irena Uršič.

Lara Železnik s partnerjem Gašperjem Koscem in argentinsko dogo Elo živi v ribiškem in surferskem mestu Tofino v Kanadi, na otoku Vancouver. V mestecu ni semaforjev, pozimi ima manj kot 3000 prebivalcev, s turisti pa poleti ta številka naraste na približno 30.000. Obiskovalci prihajajo deskat na vodi, opazovat orke in deževni gozd, zelo blizu so tudi črni medvedi in pume, ki kdaj zaidejo celo v mesto. Dom sta Slovenca našla na 13-metrski ladji. Poleg poznavanja tokov in vetrov Pacifika je velik izziv pranje perila, saj se morata za to odpraviti v mestno pralnico. Prednosti pa so izleti, nekaj ur plovbe stran lahko najdeta “zasebne” naravne vroče vrelce.

V oddaji Moja zgodba je bilz nami dr. Jože Dežman, ki je ob svoji 70-letnici izdal novo knjigo z nekoliko provokativnim naslovom Komunistični strah v gatah – homo sovieticus slovenicus ali dogodivščine sovjetskega Slovenca v Titovini. Knjigo, ki bo izšla v prihodnjih dneh pri založbi Družina, smo predstavili v iskrivem pogovoru z avtorjem.

V oddaji Moja zgodba je bilz nami dr. Jože Dežman, ki je ob svoji 70-letnici izdal novo knjigo z nekoliko provokativnim naslovom Komunistični strah v gatah – homo sovieticus slovenicus ali dogodivščine sovjetskega Slovenca v Titovini. Knjigo, ki bo izšla v prihodnjih dneh pri založbi Družina, smo predstavili v iskrivem pogovoru z avtorjem.

Javni štipendijski sklad je objavil razpis za dodelitev štipendij, ki jih lahko za študij v naši državi prejmejo Slovenci v zamejstvu in po svetu. Gre za študij na višješolskem ali visokošolskem programu 1. ali 2. stopnje za pridobitev javnoveljavne stopnje izobrazbe v Slovenije. Višina osnovne štipendije znaša 251,61 evrov mesečno. K štipendiji se lahko dodelijo dodatki. Štipendijo lahko prejmejo, če imajo državljanstvo naše države ali status Slovenca brez državljanstva, lahko pa tudi, če so brez enega ali drugega. Predložiti morajo ustrezna dokazila o slovenskem poreklu do drugega kolena v ravni vrsti in dokazila o članstvu v slovenskih izseljenskih oz. zamejskih strukturah (društvih, organizacijah, itd.) ali dokazila o aktivnih vezeh kandidata s Slovenijo ali druga ustrezna potrdila. Rok za prijavo je 30. september. Do tega datuma morajo zamejci in izseljenci vložiti tudi vlogo za nadaljnje prejemanje štipendije.

Javni štipendijski sklad je objavil razpis za dodelitev štipendij, ki jih lahko za študij v naši državi prejmejo Slovenci v zamejstvu in po svetu. Gre za študij na višješolskem ali visokošolskem programu 1. ali 2. stopnje za pridobitev javnoveljavne stopnje izobrazbe v Slovenije. Višina osnovne štipendije znaša 251,61 evrov mesečno. K štipendiji se lahko dodelijo dodatki. Štipendijo lahko prejmejo, če imajo državljanstvo naše države ali status Slovenca brez državljanstva, lahko pa tudi, če so brez enega ali drugega. Predložiti morajo ustrezna dokazila o slovenskem poreklu do drugega kolena v ravni vrsti in dokazila o članstvu v slovenskih izseljenskih oz. zamejskih strukturah (društvih, organizacijah, itd.) ali dokazila o aktivnih vezeh kandidata s Slovenijo ali druga ustrezna potrdila. Rok za prijavo je 30. september. Do tega datuma morajo zamejci in izseljenci vložiti tudi vlogo za nadaljnje prejemanje štipendije.

Gorenjski muzej in Galerija Prešernovih nagrajencev sta pripravila razstavo zamejskega Slovenca, nagrajenca Prešernovega sklada akademskega slikarja Valentina Omana. Ob razstavi z naslovom Tišina, ki pušča sledi, je izšla tudi bogata monografija, kjer se avtorju pridružujejo pesniški glasovi njegovih koroških rojakov, svoje poglede pa so prispevali tudi likovni kritiki, sopotniki in občudovalci njegovega dela. Razstavo naj je predstavil vodja galerije Prešernovih nagrajencev mag Marko Arnež.

Gorenjski muzej in Galerija Prešernovih nagrajencev sta pripravila razstavo zamejskega Slovenca, nagrajenca Prešernovega sklada akademskega slikarja Valentina Omana. Ob razstavi z naslovom Tišina, ki pušča sledi, je izšla tudi bogata monografija, kjer se avtorju pridružujejo pesniški glasovi njegovih koroških rojakov, svoje poglede pa so prispevali tudi likovni kritiki, sopotniki in občudovalci njegovega dela. Razstavo naj je predstavil vodja galerije Prešernovih nagrajencev mag Marko Arnež.

Oddajo smo posvetili triglavskemu župniku Jakobu Aljažu. 6. julija 2025 namreč mineva okroglih 180 let od njegovega rojstva in prav na njegovi domačiji v Zavrhu pod Šmarno goro pripravlja Slovenski gorniški klub Skala tradicionalno akademijo. O liku velikega Slovenca, programu akademije in o Aljaževi poti Od doma do doma je spregovoril član Gorniškega klub Jakob Aljaž Janez Kocjan - Janko.

Oddajo smo posvetili triglavskemu župniku Jakobu Aljažu. 6. julija 2025 namreč mineva okroglih 180 let od njegovega rojstva in prav na njegovi domačiji v Zavrhu pod Šmarno goro pripravlja Slovenski gorniški klub Skala tradicionalno akademijo. O liku velikega Slovenca, programu akademije in o Aljaževi poti Od doma do doma je spregovoril član Gorniškega klub Jakob Aljaž Janez Kocjan - Janko.

Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Nova knjiga Jerneja Ščeka, vsestransko dejavnega tržaškega Slovenca, filozofa, esejista, prevajalca in publicista, bralca, bralko pozdravi s kar šestimi nagovori. Na uvodnih straneh se oglašata urednica knjige Martina Kafol in Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela, kjer so bili Ščekovi intervjuji, nekateri zaradi prostorskih omejitev časnika nekoliko skrajšani, najprej objavljeni. Na zavihkih platnic nagovarjata Marko Kravos in Nataša Konc Lorenzutti na hrbtu knjige pa z nekaj besedami še Zdravko Duša in Igor Škamperle! Še več iz fotografij in pogovorov sestavljenih portretov šteje galerija uglednih sodobnih italijanskih književnikov, filozofov, zgodovinarjev, psihologov in družboslovcev ter ob njih tudi uspešnežev na povsem drugih področjih. Po izidu prve, medtem že ponatisnjene knjige Kavarna Italija Ščekovi vljudni, sproščeni, poznavalski in suvereni premišljeni dialogi z izbranimi sogovorniki in sogovornicami niso več presenečenje. Osupljivo je morda le to, da je mlademu avtorju v letih 2022–24 uspelo zaokrožiti pogovore ali dopisovanja s še petintrideseterico uglednih raziskovalcev, premišljevalcev in ocenjevalcev kulturnega in političnega dogajanja v današnji Italiji in po svetu. Prva v knjigo Kavarna odprta vstopita zagovornika alpinizma kot umetnosti bistvenega in nasprotnika komercializacije. Ona, Nives Meroi iz Lombardije, on, Roman Benet iz okolice Trbiža – prva zakonca z osvojenimi vsemi štirinajstimi osemtisočaki. Zgodba, močna kot dvojina, kot skupnost dveh, ki se kot eno prebijata naprej, strne Šček. S psihiatrinjo Chiaro Caprì se je Šček pogovarjal o pripadnikih mafijskih združb, ki imajo, kot je razkrila ob preučevanju zapornikov, izrazite sociopatske poteze. Mafija obstaja, a je obenem nikjer ni, najbolj zastrašujoče pa je, da lahko pradavni modeli nadzorovanja ozemlja, strukture in oblikovanja oblasti preživijo v dobi socialnih omrežij. Igiaba Scego, Rimljanka somalskega rodu, pravi, da pisanje v dveh jezikih, ki sta se do včeraj sovražila, doživlja kot dejanje literarne dekolonizacije. In pripominja, da je vsaka vojna bratomorna, saj človek kolje sočloveka. Enako meni tudi svoj čas bojevit zagovornik nadstrankarskega komunizma, teoretični fizik in prevajalec izvirnih biblijskih knjig Carlo Rovelli, ki je med jugoslovansko vojno s tovornjakom vozil pomoč vsem vpletenim etničnim skupnostim. »To je bilo hudičevo delo,« se spominja. »Brat je moril brata, da bi dokazal, da je drugačen.« Pedagog Christiano Raimo je postal učitelj zato, ker verjame, da sta vzgoja in izobraževanje vrhunec slehernega kulturništva in da je od tega vprašanja odvisno vse življenje. Capinski kapitalizem, povzema, si z omejevanjem sredstev javnemu šolstvu sam koplje grob. S pisateljem in novinarjem Antoniom Scuratijem se je Šček pogovarjal o njegovih dokumentarnih romanih, v katerih analizira pojav Mussolinija in fašizma, ter neizprosno razbija mit o Italijanih, dobrih ljudeh. Fašizem se v zborniku pojavi še dvakrat. Najprej v pogovoru z zgodovinarjem Emiliom Gentilejem, ki fašizem že petdeset let preučuje z iskanjem in kritično analizo zgodovinskih virov, torej z uporabo golih dejstev, kot jih je ob upoštevanju kategorij zgodovinskega razuma mogoče dokumentirano rekonstruirati. Pri tem se posebej ukvarja z organizacijsko, kulturno in institucionalno razsežnostjo, ki odsevajo bistvo tega totalitarizma. Zgodovino fašizma in z njim odpora, osvobodilnega gibanja in Jugoslavije 20. stoletja raziskuje tudi precej mlajši Eric Gobetti. Ugotavlja, da se v Italiji vedno znova srečuje s protipartizansko ali protijugoslovansko interpretacijo dejstev, pri čemer so problem tudi sama dejstva. O njih se brezsramno laže. »Največji problem so tisti,« je prepričan Gobetti, »ki zavestno lažejo v brk zgodovinskim dognanjem. To ni politizacija, temveč ideologizacija zgodovine!« Filozof evolucije Telmo Pievani v nemara najbolj vznemirljivem dialogu zavrača idejo človeške zgodovine kot linearno napredujoče puščice od sključene opice do pokončnega prvaka intelektualnega in telesnega razvoja. Po novih odkritjih so Zemljo naseljevale in ena ob drugi sobivale različne človeške vrste, tudi neandertalci, za prevlado najbolj selivskega sapiensa pa je bil odločilen jezik. Pievani prisega na znanost in srečna naključja, ki vodijo do velikih odkritij in svari pred priganjanjem k takojšnjim rezultatom. Zanj je najstrašnejši sovražnik tega časa algoritem, orodje spletnega tržišča, ki uporabnika ne sooča z novimi odkritji, temveč vzgaja generacijo konformistov. »Če pogledate, kaj se dogaja z vidika človeških možganov,« pojasnjuje Ščeku, »boste spoznali, da nazadujemo v starodavne plemenske skupnosti.« Šele predvčerajšnjim smo vstopili v ta potencialno vsevedni krasni novi svet, poln priložnosti in informacij, »v dveh desetletjih pa se s socialnimi omrežji znajdemo z otroki, ki se zapirajo v mehurčke enako mislečih in čutečih, enakih okusov in vrednot,« med katerimi je drugačnež avtomatično čudak, odpadnik. Tej perverzni logiki digitalnega pobarbarjenja se moramo upreti, sklene Pievani. Med zanimivejšimi sogovorniki velja vsaj opozoriti še na enega posebneža. Na Michaeleja Recha, bolj znanega po psevdonimu Zerocalcare, ki ga Jernej Šček predstavi kot prvo ime italijanskega stripa nove generacije in označi za fenomen kulture, ki mežika popu, da bi poganjala alternativo. Pri tem ne podira le rekordov v nakladah, temveč tudi idejne in politične pregrade. Vsi Ščekovi sogovorniki v knjigi Kavarna odprta so zanimive osebnosti, omenili smo morda le za odtenek zanimivejše ali tiste, ki so ob prvem branju korak bližje od preostalih.

Sogovornica nove izdaje oddaje Drugi pogled prihaja iz Latvije. V Rigi se je rodila in pred selitvijo v Slovenijo živela Ausma Cirulniece, ki je v Slovenijo najprej prišla kot prostovoljka; nato pa zaradi ljubezni – do Slovenca in tudi do slovenskih gora – tudi ostala. Kot boste slišali v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar, se Latvija in Slovenija precej razlikujeta, prebivalci obeh držav imamo različne vrednote. Ausma, ki se med drugim ukvarja s fotografijo, v Sloveniji zapravi veliko več za čevlje, navdušuje jo slovenski športni duh, sprašuje pa se, zakaj plesanje ljudskih plesov pri nas ni tako priljubljeno.

Rojaki v Benečiji bodo tudi letos lahko alelujo zapeli v slovenskem jeziku. V cerkvi v Ažli, naselju v občini Špeter, bo na veliko soboto potekala vigilija. Na začetku bo duhovnik blagoslovil ogenj, na koncu pa še bo tradicionalni blagoslov velikonočnih jedi. Srečanje pripravlja Združenje Blankin, ki bo poskrbelo tudi za knjižico z molitvami in pesmimi ter berila. Kot še poroča petnajstdnevnik Dom, bodo med jutrišnjo krizmeno mašo v videmski stolnici praznovali tudi jubileje duhovništva. Beneška Slovenca, msgr. Marino Qualizza in Božo Zuanella sta med njimi, saj praznujeta biserno mašo. Posvečena sta bila pred 60-imi leti, 29. junija 1965. Msgr. Qualizza je do lanskega poletja daroval nedeljske svete maše v slovenščini v Dreki in Špetru, je tudi odgovorni urednik časopisa Dom. Božo Zuanella pa je župnik v Tarčmunu, Sovodnju in Matajurju ter je odgovoren za pripravo beneškoslovenskih otrok na prvo sveto obhajilo. Rojaki so jima za šestdesetletno delo zelo hvaležni, saj sta vse svoje moči posvetila Bogu in domačim ljudem.

»1000 ljudi« je bil naslov prireditve, s katero so na železniški postaji Žrelec v Celovcu spomnili na pregon več kot 220 koroških slovenskih družin, ki so jih odpeljali z domov med drugo svetovno vojno. »Čas, spomini, ljudje: Boljunec po pripovedi vaščanov o dogodkih 20. stoletja«, je naslov najnovejšega dela Vojka Slavca, dejavnega tržaškega Slovenca, ki nas spomni tudi na tržaško slovensko popevko. Dušan Mukič predstavlja prenovljeno spletno stran Porabje.com, ki nas vabi, da obiščemo ta skrajni severovzhodni del slovenskega kulturnega prostora. Dr. Barbara Riman spregovori o obsežni raziskavi, v kateri ugotavljajo, kdo so danes Slovenci na Hrvaškem. Povabimo pa vas tudi na turnir v balinanju, ki ga pripravljajo članice slovenskega društva iz Lovrana.

Robert Sabol rešuje življenja. Že kot osnovnošolec je raje kot na igrišče, zavil na dovoz ljubljanske urgence in tam opazoval dinamiko poklicev nujne pomoči. Bil je prvi motorist reševalec v Sloveniji in danes je za njim več kot 30.000 intervencij. Med drugim pove, koliko je vredno življenje Slovenca in koliko Hrvata. Številka vas bos presenetila. To je iskreno brutalen podcast s prve frontne črte življenja..ZAPISKI:-Spletna trgovina Babycenter: https://www.babycenter.si/-Otroški varnostni sedež Cybex Pallas G2: https://www.babycenter.si/cybex-avtosedez-i-size-76-150-cm-pallas-g2-i-size-plus-almond-beige-1250616.html-Otroški varnostni sedež Cybex Solution G2: https://www.babycenter.si/cybex-avtosedez-i-size-100-150-cm-solution-g2-i-fix-fox-grey-1236439.html.⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠.IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM -  ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebavtom/⁠

»Rimski lirik Horacij je pred več kot 2000 leti postavil vrednoto življenja in njegovo enkratnost na prvo mesto. Vodilo Užij današnji dan, kot je vrhunski Kajetan Gantar prevedel carpe diem, in kot v drugačni obliki, pa vendar z istim sporočilom pojejo Joker out, je bilo moj spremljevalec po različnih krajih bivanja, vse od Arabije do Amerike.« Takole se glasi začetek zbirke esejev Svet je drugačen, ki je nedavno izšla pri založbi Buča in v kateri nas Mateja Gaber skozi humoren mozaik vtisov in zgodb iz krajev po vsej zemeljski obli popelje v svoje za običajnega Slovenca zelo razgibano in svetovljansko življenje. Knjigo, ki s svojo usmerjenostjo v svet deluje kot nekakšen kontrast popisovanju majhnega in idiličnega sveta prekmurskega otroštva iz njenega prvenca Svet, kot iz škatlice vzet, nam je v tokratnem Sobotnem branju pomagala predstaviti kar avtorica sama.

V organizaciji dveh Slovencev se je na festivalu dokumentarne fotografije v bolivijskem Santa Cruzu novembra zbralo blizu dvajset svetovno uveljavljenih fotoreporterjev, urednikov in profesorjev. Med njimi sodelavci National Geographica, Bloomberga, New York Timesa, Le Figaroja in številnih agencij. Druga izvedba festivala Manzana 1 – kakor se imenuje tudi osrednje prizorišče, galerija v središču dvomilijonskega mesta – je združila razstave, vodene oglede in predavanja za širšo javnost ter intenzivne izobraževalne delavnice, ki se jih je udeležilo več kot dvesto večinoma bolivijskih fotografov. Dogodek v Boliviji pušča pomembno sled. Gonilna sila galerije in festivala je Ejti Štih, vedno nasmejana in energična slovenska umetnica, ki se je leta 1982 z Bleda preselila v Južno Ameriko. Programski vodja festivala pa je fotograf Matjaž Krivic, ki v Boliviji po etapah že več let spremlja zgodbi o pridobivanju litija in podnebni krizi. Vabilu se je odzval tudi južnoafriški fotograf, ki živi v Združenih državah Amerike, Brent Stirton, večkratni prejemnik prestižnih nagrad World Press Photo in sodelavec tako rekoč vseh večjih svetovnih časopisov in revij. ''Na takem festivalu srečaš kolege, ki so ti tako ali drugače blizu. Imajo podobne izkušnje, zato jih ceniš. Ko se z njimi zapleteš v debato, ugotoviš, da imate veliko skupnega. To je lahko zelo tolažilno." Foto: Nejc Jemec

Toni pravi, da je kot vsi drugi. Od slehernega povprečnega Slovenca se razlikuje le po tem, da se že leta bori z odvisnostjo, ki ga je pripeljala tudi do najnižje točke. Brezdomstva. Cene stanovanj v Kopru so astronomske, kapacitet je enostavno premalo. Trenutno živi v Zavetišču za brezdomne osebe v Kopru, kjer je 14 postelj. Ena od teh je Tonijeva, ki se šteje med srečneže, saj se na slovensko obalo v zimskih mesecih zaradi ugodnih temperatur premakne veliko brezdomnih. Na fotografiji lahko vidite predmet, ki Toniju veliko pomeni. Ročno je izdelal okrasno leseno strukturo, ki danes krasi vhod v Zavetišče za brezdomne osebe v Kopru.Celoten januar bomo opozarjali na pozabljene, na prezrte, na tiste, ki jim je v mrzlih dneh še kako težko. Na ulicah, v zavetiščih in dnevnih centrih smo snemali pogovore z brezdomnimi posamezniki, ki so bili pripravljeni deliti svojo zgodbo.

Kljub temi in hladu je sobotno jutro nekaj posebnega. Vsaj za tiste, ki so prosti in jim ni treba v službo. Zato vsem, ki ste kljub soboti že pokonci, želim dobro jutro. Ob misli, da bi lahko še spali, lahko hitro pomilujemo sami sebe. Človek je bitje, ki se zna in zmore pomilovati. Pogosto pa se sprašujem, ali nam je to res v korist. Naj vsak le pomisli, kaj ga v teh zadnjih dneh pesti, kakšne težave ima, kaj težkega ga še čaka, in ne bo treba dolgo čakati, da se bomo zasmilili sami sebi. Ob tem smo hitro sami najbolj ubogi in nič nas ne more več utolažiti. Ko sem pred leti odhajal za dalj časa v Afriko, da bi pomagal ubogim, vsaj tako sem si mislil, sem kmalu opustil to namero. Res da nimajo služb, nimajo denarja, niti zdravstvene oskrbe, šole so slabe, še slabše ceste in promet. Država ne deluje in vsak se poskuša znajti, kakor zmore in zna, saj denarja nikoli ni dovolj, če ga sploh kaj imajo. Za nas Evropejce so to tipični ubogi ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. Saj se res nič ne branijo našega denarja, a ob tem ne delujejo nesrečno. Njihovo življenje je kljub lakoti, bolezni in negotovosti veliko bolj polno veselja kot življenje povprečnega Slovenca. Tam s peščico riža prikličeš veliko več nasmeha kot pri nas z najboljšo pojedino. Afričani res nimajo veliko, še manj imajo upanja na boljšo prihodnost, imajo pa sedanjost, ki jo znajo živeti. Vsaj znali so, vedno bolj pa to izgubljajo. Dobili so pametne telefone, medmrežje in s tem tudi naše, severnjaške sanje. Do zdaj je bilo dovolj malo hrane in dobra družba, zdaj so to naše, potrošniške sanje, ki jih vedno bolj onesrečujejo. Čudil sem se, da jih ni bilo strah bolezni, niso se bali niti smrti, no, mrtvih se še vedno bojijo, a zdaj vedno bolj hrepenijo po denarju in blagu, ki ga to prinaša. Njihov mir je šel po gobe in iz njih, ki so bili prej ubogi le za nas, vedno bolj postajajo ubožni, ki se z velikimi pričakovanji podajajo na pot proti bogatemu severu. Ko na jutrišnjo nedeljo razmišljamo o ubogih, ne pozabimo, da ni dovolj naš dar. Prav bi bilo, da bi na revne ne gledali s pomilovanjem, ampak v želji, da v njih odkrivamo veselje do življenja. Želim vsem nam, da bi z veseljem darovali iz svojega obilja in s tem po zgledu sv. Frančiška, ko postajamo ubogi pri lastništvu, bili vedno bogatejši v radosti življenja.

Gostja oddaje je Alenka Mali, 25-letna potomka dveh alpinistov; Slovenca in Argentinke, ki se je pred desetletji preselila v Slovenijo, tako da je otroštvo preživela izmenjaje v Evropi in v Južni Ameriki, največ v gorovju Patagonije. Starša sta jo s svojo strastjo do preživljanja časa v hribih in premagovanja lastnih telesnih omejitev "okužila" že zelo zgodaj.Alenka se je pri 16 preselila v Kanado, kjer se med drugim ukvarja s turnim smučanjem, z base jumpingom in deskanjem na snegu (prosti slog). S slednjim tudi tekmovalno, a si menda nikoli ni izrecno želela biti športnica, tako da se predvsem v zadnjem času raje posveča promociji aktivnega življenjskega sloga in občutka svobode, ki ga nudijo tovrstne aktivnosti. Pri čemer se ji zdi bistveno boljši karierni cilj od tega, da si "za kakšno leto ali dve prvak, potem pa se te nihče več ne spomni", to, da postaneš v okvirih svoje dejavnosti (o deskanju denimo pravi, da je prej kot šport kultura) relevantna in cenjena osebnost, ki tej skupnosti vseskozi tudi veliko vrača.

Jenkovo nagrado za poezijo sta prejeli pesniški zbirki Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo Miljane Cunta in Vračanje k čistosti Roberta Simoniška. Pa še o razstavi koroškega Slovenca, umetnika Rudia Benetika, ter slikarja in grafika Bogdana Borčića z naslovom Čustveni svetovi, ki je na ogled v galeriji Alpe Adria v Celovcu. Omenili bomo tudi premiero naše nove radijske igre Bog masakra in ocenili predstavo Umetnost preživetja, ki je na ogled v Mini teatru.

Tokrat v Drugem pogledu prvič gostimo sogovornico iz Črne gore, in sicer Milico Vukićević, 22-letno študentko, ki se je v prestolnico preselila pred dobrimi tremi leti. V Slovenijo jo je torej pripeljal študij matematike, tu pa pozneje načrtuje ostati, tudi zaradi ljubezni do Slovenca. Kako lahka se je Milici zdela slovenščina in kakšno študentsko življenje ponuja Slovenija, slišite v naslednjih minutah. Pred mikrofon je Milico Vukićević povabila Lana Furlan.

Gumbe, stikala in reglerje tokratnega Radia Ga Ga – Nova generacija bosta prevzela legendarna gorenjska gavnarja Serpentinšek in Martelanc, ki se bosta v program javljala neposredno iz domače kuhinje. Prisluhnili bomo, kako poteka tečaj udarjanja po pultu, ki ga v lokalni športni dvorani prireja Miro Cerar. Obiskal ju bo Karel Erjavec in jima pokazal, kako dela glasbo z umetno inteligenco, Vesna Milek pa bo pri Zvezdani predstavila svojo novo knjigo Blok 2 o ljubezni do poceni energije. Seveda se bo oglasil Franc Kangler s prometnim poročilom, Arsenovičem na sprednjem sedežu in Sašo v prtljažniku, Uroš Slak bo skupaj s Sajovicem, Mesecem in Urško Klakočar Zupančič iskal ministra, ki naj odstopi ta teden in še nekdo, ki bo delal nekaj čisto drugega v petek ob 10h na Prvem programu Radia Slovenija.

V oddaji ob 8.00 smo ob povzetku nekaterih glavnih dogajanj v Cerkvi na Slovenskem v tem tednu objavili pogovor z župnikom v Smledniku Davidom Jensterlejem, ki je predstavil dokumentarni film o duhovniku in skladatelju Jakobu Aljažu ter priprave na obhajanje 180. obletnice rojstva tega velikega Slovenca, ki bo čez eno leto.

V oddaji ob 8.00 smo ob povzetku nekaterih glavnih dogajanj v Cerkvi na Slovenskem v tem tednu objavili pogovor z župnikom v Smledniku Davidom Jensterlejem, ki je predstavil dokumentarni film o duhovniku in skladatelju Jakobu Aljažu ter priprave na obhajanje 180. obletnice rojstva tega velikega Slovenca, ki bo čez eno leto.

»Ta fant mi je všeč,« je Ying po tem, ko je na Phuketu srečala Slovenca, zaupala svoji prijateljici, ostalo je zgodovina. Zdaj Tajka že 5 let živi pri nas – tu sta ji najbolj všeč prijaznost ljudi in svežina našega podnebja, slovenščino pa vadi s svojim najboljšim štirinožnim prijateljem. Z Wichudo Thirachrak (oz. Ying) se je pogovarjala Darja Pograjc.

Matija je potomec Slovenca in Avstralke škotsko-irskega porekla, ki sta skupaj sicer le dve leti preživela v Sloveniji, vendar sta svoje otroke vzgajala (tudi) kot Slovence. Svoje otroštvo je preživel na obali Melbourna, prestolnice avstralske zvezne dežele Viktorija, kjer s svojim partnerjem sicer pol-Američanom živi še danes. Po nekaj letih neizpopolnjujočega in dokaj mukotrpnega dela v pravu (kot zastopnik priseljencev je v kmalu obupal nad učinki svojih prizadevanj znotraj rigidnega in tujcem neprijaznega avstralskega sistema),zdaj išče čim več priložnosti za kreativno pisanje, ki ga veseli že od majhnih nog. Neka prijateljica scenaristka ga je odvrnila od ideje, da bi pisal knjige, saj bi s tem le stežka preživel, zato zdaj piše scenarije za filme in televizijske serije. Njegova želja je, da bi vse življenje preživel kot Slovenec, Avstralec, Američan ... pa še kaj - prebivalec sveta, skratka, ki bi se redno selil po različnih koncih planeta in raziskoval različna okolja. Pravi namreč, da so zgodbe, ki se jih lahko prelije na papir in na filmsko platno, vedno zgodbe vseh ljudi, ne samo pripadnikov ene določene kulture.

Komentator opisuje, kako avtoritarni režimi zlorabljajo ambiciozne posameznike in jih postavljajo na oblastne pozicije, čeprav ti za to nimajo sposobnosti. V tem okolju enoumja, ki na zunaj propagira svobodo, ni prostora za logiko in zdravo pamet. Izpostavlja razliko med realnostjo “svobode” z vidika ruralnega Slovenca in slike urbanega aktivista. Opozarja tudi na vpliv medijev, ki spreminjajo vrednote in navajajo ljudi na nizka pričakovanja z lepo zapakiranimi lažmi. Kritizira dvoličnost v promociji splava in evtanazije ter opisuje, kako aktivisti ne prispevajo k blaginji družbe, ampak so podaljšana roka lobijev in ustvarjalcev kaosa.

Komentator opisuje, kako avtoritarni režimi zlorabljajo ambiciozne posameznike in jih postavljajo na oblastne pozicije, čeprav ti za to nimajo sposobnosti. V tem okolju enoumja, ki na zunaj propagira svobodo, ni prostora za logiko in zdravo pamet. Izpostavlja razliko med realnostjo “svobode” z vidika ruralnega Slovenca in slike urbanega aktivista. Opozarja tudi na vpliv medijev, ki spreminjajo vrednote in navajajo ljudi na nizka pričakovanja z lepo zapakiranimi lažmi. Kritizira dvoličnost v promociji splava in evtanazije ter opisuje, kako aktivisti ne prispevajo k blaginji družbe, ampak so podaljšana roka lobijev in ustvarjalcev kaosa.

13. maja 1979 sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj kot prva Slovenca stopila na vrh sveta Mount Everest. Večletni trud je bil poplačan, tedanja jugoslovanska odprava pa je vrh osvojila po zahodnem grebenu, ki še zdaj velja za eno izmed najtežjih poti. Andrej Štremfelj je ob 45. obletnici tega zgodovinskega dogodka obiskal spominsko ploščo Nejca Zaplotnika, ki je v Himalaji umrl štiri leta pozneje. Tja je vodil del Zaplotnikove družine. Štremfelj se danes vrača z letalom iz Nepala. Pred odhodom v Slovenijo smo ga poklicali v Katmandu (foto: Facebook stran Andreja Štremflja).

Andrej je iz ljudske šole napredoval v nemško meščansko šolo, ki je slovela po svoji odličnosti. Čeprav sta bila starša zavedna Slovenca, sta za svoje otroke želela dobro izobrazbo. Izkazalo se je, da je Andrej bister učenec.

Ime tedna je postal Martin Stražar z inštituta Broad v Združenih državah Amerike in prvi avtor študije, ki so jo objavili v najuglednejši reviji celične biologije Cell. Mednarodna skupina znanstvenikov, v kateri sta bila dva Slovenca, je odkrila in prvič opisala črevesne bakterije roda Oscillibacter, ki lahko učinkovito razgradijo holesterol ter tako pomagajo pri zniževanju holesterola v krvi in tveganja za bolezni srca in ožilja pri ljudeh.Kandidati so bili še: Nika Jurman, scenaristka in režiserka kratkega animiranega filma Borbike, ki je prejel glavno nagrado na letošnjem 23. Festivalu neodvisnega filma v Slovenski kinoteki. Film Borbike je po oceni žirije sodobno in duhovito ogledalo časa, v katerem skozi cinično, osladno, rožnato prizmo spoznamo groteskno pretvarjanje samooklicanih meščanskih elit. Dušana Findeisen in Ana Krajnc, ki sta pred natanko 40 leti postavili konceptualne in strokovne temelje za izobraževanje starejših ter ustanovili Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje. Danes je to razvita nacionalna mreža 54 univerz, ki delujejo v vseh večjih krajih in bogatijo življenje ljudem v jeseni življenja. V različne programe univerze je vključenih kar dvanajst tisoč starejših. Zapiski: objavljena študija v reviji Cell

Ime tedna je postal Martin Stražar z inštituta Broad v Združenih državah Amerike in prvi avtor študije, ki so jo objavili v najuglednejši reviji celične biologije Cell. Mednarodna skupina znanstvenikov, v kateri sta bila dva Slovenca, je odkrila in prvič opisala črevesne bakterije roda Oscillibacter, ki lahko učinkovito razgradijo holesterol ter tako pomagajo pri zniževanju holesterola v krvi in tveganja za bolezni srca in ožilja pri ljudeh.Kandidati so bili še: Nika Jurman, scenaristka in režiserka kratkega animiranega filma Borbike, ki je prejel glavno nagrado na letošnjem 23. Festivalu neodvisnega filma v Slovenski kinoteki. Film Borbike je po oceni žirije sodobno in duhovito ogledalo časa, v katerem skozi cinično, osladno, rožnato prizmo spoznamo groteskno pretvarjanje samooklicanih meščanskih elit. Dušana Findeisen in Ana Krajnc, ki sta pred natanko 40 leti postavili konceptualne in strokovne temelje za izobraževanje starejših ter ustanovili Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje. Danes je to razvita nacionalna mreža 54 univerz, ki delujejo v vseh večjih krajih in bogatijo življenje ljudem v jeseni življenja. V različne programe univerze je vključenih kar dvanajst tisoč starejših. Zapiski: objavljena študija v reviji Cell

V deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine (FJK) bo po reformi statuta posebno mesto za strankarsko neodvisnega predstavnika slovenske narodne skupnosti. Tako je na zasedanju skupnega odbora Slovenija – Furlanija-Julijska krajina napovedal deželni predsednik Massimiliano Fedriga. Potezo je pozdravila naša zunanja ministrica Tanja Fajon, z zadovoljstvom so napoved sprejeli tudi v obeh krovnih organizacijah Slovencev v Italiji, v Svetu slovenskih organizacij in v Slovenski kulturno-gospodarski zvezi. Na zasedanju skupnega odbora so sicer podpisali sporazum o čezmejnem javnem prometu, ki ga bodo začeli izvajati prihodnje leto, ko bosta obe Gorici evropska prestolnica kulture, govorili so tudi o skupni slovensko-avstrijsko-italijanski organizaciji zimskih olimpijskih iger leta 2034.

Huong Vu je odraščala v Hanoju. Ko je končala univerzitetno izobraževanje, se je v iskanju dela preselila na jug Vietnama v Hošiminh, spoznala Slovenca, preostalo pa je zgodovina. V današnjem Drugem pogledu izveste, da Slovencem ribja omaka ne diši najprijetneje, da pa si z Vietnamci delimo podobno ljubezen do goveje juhe. Tudi o filmu, snegu, birokraciji in še marsičem se je Darja Pograjc pogovarjala z Vietnamko, ki v Mariboru živi od leta 2011.

Piše: Iztok Ilich Sveti Ivan, del šeste tržaške četrti, nekaj minut hoda oddaljen od središča mesta, je bil do nastopa fašizma s šolami, kulturnimi in športnimi društvi, čitalnico, gledališčem in letos obnovljenim Narodnim domom najbolj slovenski del Trsta. Danes tam tudi v mešanih zakonih prevladuje italijanščina, vendar je slovensko govorečih in čutečih Svetoivančanov še vedno dovolj, da ohranjajo pri življenju svoj jezik in z njim povezano izročilo, ki ga že poldrugo stoletje ustvarjajo tam rojeni ali priseljeni kulturni delavci. Med njimi urednica Slovenke Marica Nadlišek in njen sin Vladimir Bartol, slikar Milko Bambič, prosvetni delavec in publicist Josip Kravos in njegova otroka Marko in Bogomila Kravos, skladatelja Vasilij Mirk in Karol Pahor, narečna pesnica Marija Mijot in igralka Elvira Kralj. Kako se je živelo v tem sprva agrarnem zaledju Trsta od konca 19. do zadnje tretjine prejšnjega stoletja, sta med drugimi slikovito popisala Vladimir Bartol v Mladosti pri Svetem Ivanu in Marko Kravos v Trstu iz ptičje perspektive. V iztekajočem se letu sta svoj rojstni kraj skoraj sočasno zaznamovali še ugledni pisateljici Evelina Umek in Bogomila Kravos. Prva je napisala literarizirano avtobiografijo, druga s kritičnim odnosom do sedanjosti uokvirjene spomine na otroštvo in mladost. Skupaj sta pomembno obogatili mozaično podobo slovenstva v Trstu v drugi polovici prejšnjega stoletja. Avtorici se na številnih točkah srečata, časovna razlika med njunima razgledoma pa je vendarle opravila svoje. Obe tudi pogosto uporabljata tržaški govor ter posamezne besede in besedne zveze prevajata, vendar v izbiri značilnih lokalnih izrazov ne uporabljata vedno enakih primerov, Bogomila Kravos pa je dodala še slovar in vrsto dokumentarnih fotografij. Evelina Umek je v svojih spisih že večkrat upodobila Pahorjevo Mesto v zalivu in njegove nekdanje znamenite ljudi ter že pozabljene šege in navade, ki so uravnavale njihovo življenje. V delu P'nče se vrača v svoja najzgodnejša leta, kakor so ji ostala v spominu. V knjigi s spremno besedo Ivana Vogriča in ilustracijami Štefana Turka se prepričljivo vživlja v doživetja in razmišljanja petletne Punčke, sama si v narečju pravi p'nče, ki je tja do šestega leta doživela veliko več bridkih in tesnobnih kot vedrih in igrivih trenutkov. Njeno postavljanje na noge in učenje prvih besed sta spremljala nasilje in smrt. Ni si znala pojasniti, kam je odšla sestrica dvojčica, ki sta jo z mamo obiskovali na pokopališču. Spotoma v tramvaju je morala biti pridna, kar je pomenilo, da ni smela spregovoriti niti besedice po slovensko. Bil je mračni čas fašizma, ko so si tudi številni Slovenci, da ne bi izgubili dela, nadeli črne uniforme in v javnosti med seboj govorili v tržaški italijanščini. Po kapitulaciji so prišli Nemci in Punčkinega očeta odpeljali na prisilno delo, strah in tesnobo pa so proti koncu vojne še poglobili zavezniški bombni napadi na pristaniški Trst in okolico. Očetova vrnitev in vkorakanje partizanov v mesto še nista prinesla konca vojne, kot so upali mnogi. P'nče je le slutilo, da razpravljanje odraslih o skrivnostnih poteh politike ne pomeni nič dobrega. In res, slovenske zastave so kmalu izginile, mnogi sosedje pa so spet pozabili govoriti slovensko. Šole, kamor bi začela hoditi jeseni, se je deklica malo bala, saj bo prišla med neznane otroke, veselila pa se je učenja branja, pisanja, računanja. Toliko novega jo je čakalo, da je počasi lahko pozabila na strah, ki ga je v svoji iskreni pripovedi okušala v neštetih oblikah in barvah. Teatrologinja in slovenistka Bogomila Kravos začenja svojo pripoved Moj Trst dve desetletji po tem, ko je Evelina Umek začela hoditi v šolo. Tudi sama večkrat piše o šoli, učiteljicah, sošolkah in sošolcih ter o pouku, tudi urah vezenja in recitacijskih nastopih. Pri čemer ne pozablja na zaostrena razmerja med slovenščino in italijanščino od vrtca in prvega razreda navzgor prek nižje in srednje gimnazije do zahtevne mature na trgovski akademiji. Z leti se je širil tudi njen svet – od igranja na domačem pragu, ki ji je ostalo v spominu, čeprav je imela šele dve leti in je rada jokala in vreščala za vsako malenkost, prek obiskovanja slovenskega vrtca in osnovne šole do zahajanja na prireditve na Stadionu in v Slovenskem gledališču. Posebno zanimiva so poglavja, v katerih avtorica postavlja v ospredje očetove znamenite obiskovalce: trdnega Slovenca in uglednega krojača narodnega delavca Budina, zdravnika Martelanca in na pol domačega slikarja Bambiča. Veliko lepih besed najde za očeta in mamo, za starejša sestro in brata pa, presenetljivo, nobene! Bogomila Kravos se živo spominja tudi psihiatrične bolnišnice, nedostopne za visokim zidom, pa igrišča z gugalnicami na Gmajni, domače Brandežije in drugih svetoivanskih koncev, posebno z njenimi spomini, kot pravi, natrpanega Stadiona. Ko se po več letih službovanja v notranjosti Italije vrne domov, želijo na vse strani prilagodljivi voditelji manjšine izročiti v tuje roke še tisto, kar je ostalo od nekdanjega kulturno-športnega središča tržaških Slovencev. »Glasno oporekam« piše in nadaljuje »in spadam v skupino godrnjačev, ki nemočno opazuje, kako se srebrnina in zlatnina selita od skupnega imetja v roke dobrohotnih posameznikov.« Kritične ocene aktualnega stanja slovenske skupnosti na Tržaškem povzema še v spoznanju: »So ljudje ki ne gradijo; grabijo in konec«. Uvodna in sklepna poglavja, v katerih Bogomila Kravos sega v manj odmaknjeno preteklost družbenega in društvenega življenja po priključitvi cone A Svobodnega tržaškega ozemlja Republiki Italiji in nove delitve, ki jo je prinesel kominform, oblikujejo svojevrsten okvir intimno mehkim pa tudi ostro izrisanim spominom na otroštvo in odraščanje. Med temami njenih razmišljanj velja omeniti vsaj še zapleten pojem tržaškosti, ob pripadnosti slovenstvu ali italijanstvu še eni identiteti v Trstu. »Smo na neki način drugačni od preostalih Slovencev« ugotavlja »in to v tem smislu, da živimo stalno v stiku z 'drugim', kar hkrati pomeni, da se moraš vseskozi dokazovati, kar pa te konec koncev dela trdnejšega, odločnejšega.« O svoji medkulturnosti pa piše, da je drugačna od tiste na akademski ravni. »Jaz ne prihajam v stik z drugim, jaz sem zraščena v tej mešanici, to je moj svet. Iz njega izhajajo vzroki in posledice mojih izbir.«

Kamor vsi, tudi mi; se pravi, gremo v frontalni napad na slovensko zdravstvo. Zadnje dni javnost pretresa novica, da je celjsko bolnišnico zapustilo šest radiologov. Menda je to polovica tam zaposlenih tozadevnih specialistov, a ker smo analitična in ne faktografska oddaja, ki rada pretirava in posplošuje, verjamemo, da te dni radiologe po celjski bolnišnici iščejo z lupo. Kolikor je razumeti, so radiologi zapustili javni zdravstveni sistem zaradi tega, ker so odnosi na oddelku slabi, oziroma katastrofalni. In ker so se pred časom mastili z neupravičenimi izplačili. Ker toliko zdravnikov, ki bežijo v zasebnike iz javnega zdravstva, za svoj umik navaja slabe delovne razmere in pokvarjene odnose, sklepamo, da zdravniki sicer poznajo vse skrivnosti človeškega telesa, pa nobeno od skrivnosti človeške družbe. Kajti prepir in kregarija sta eni najpogostejših in najbolj uničujočih bolezni medčloveških odnosov in nekoliko nenavadno je, da se radi prepirajo prav zdravniki, ki naj bi veljali za intelektualno, moralno in še kakšno ost slovenske družbe. Morebiti je to zaradi tega, ker so na medicinski fakulteti pred nekaj desetletji nehali poučevati »družbeno-moralno vzgojo«. Kot kaže, samo Hipokratova prisega ne pomaga dovolj. Kakorkoli; moralne dileme slovenskega zdravništva celjskim bolnikom ne pomagajo kaj dosti in ni drugega, kot da bodo bolniki v knežjem mestu začeli uporabljati priljubljeno metodo, ki se ji reče »Selfi RTG«. Gre za fotografiranje posameznih delov človeške anatomije z mobilnim telefonom. Bolnik s spleta prenese aplikacijo, najnovejši iPhoni imajo rentgen že vgrajen, starejši modeli in tisti z androidom pa morajo z ostrim rezilom zarezati na bolečem mestu in šele nato posneti selfi obolelega organa. Aplikacija nato prepozna fotografijo, postavi diagnozo in tudi predlaga zdravljenje. Če je v državi, kot je to primer v Sloveniji, zdravstveni sistem na psu, aplikacija predlaga tudi alternativne metode zdravljenja. V primeru zdravstvenega sistema na psu je to obisk pri veterinarju, ki je že zdavnaj samoplačniški. Bistveno vprašanje, s katerim se v svojih zadnjih dneh in pred apologijo ukvarja zdravstveni minister, je seveda: »Ali še sploh imamo javno zdravstvo?« Če hoče slehernik k zdravniku in mu prijazno povedejo, kako dolgo bo čakal na belo milost, je odgovor, da ga praktično nimamo. Ampak dokler ga imamo še vsaj teoretično, se ga oklepamo kot utapljajoči se zdravstvenega zavarovanja. Na srečo imamo precedenčni primer, na katerem lahko natančno predvidimo potek dokončne privatizacije zdravstva, oziroma demontaže javnega zdravstva. Pred leti se je premierno in zelo diskretno dogodila privatizacija zobozdravstva. Danes je plačevanje zobozdravniških uslug povsem normalno in časi, ko si z zdravstveno izkaznico prikorakal k zobozdravniku, da ti je zaplombiral zob, obstajajo le še v pripovedkah očakov, ki to brezzobi pripovedujejo radovednim vnukom ob tabornem ognju. Tako se bo zgodilo oziroma se vedno bolj dogaja tudi z običajnim zdravstvom; pot do dokončnega zloma je sicer tlakovana z vsesplošnim obtoževanjem med zavarovalnicami, zdravništvom, sindikati, javnostjo in ministrstvom, oziroma politiko, a dejstvo je, da plazu ni več moč ustaviti. Ker je po vseh anketah zdravje za Slovenca najvišja vrednota, je nekako logično, da za najvišjo vrednoto tudi največ plačamo. Moramo pa zdravništvo vsaj malo tudi posvariti. Obrtniška je težka. Ne bo šlo tako gladko, kot gre zidarjem, keramikom in pleskarjem. Teh res ni, zdravnikov pa je očitno kot listja in trave – glede na to, da šest radiologov zapusti celjsko bolnišnico, pa je še vedno ne zaprejo. Če se iz Celja izseli šest soboslikarjev, doživijo celjske gospodinje živčni zlom in gredo na ulico. Kakorkoli; ko bodo obrtniki, se bodo morali zdravniki navaditi na konkurenco. Kot so se morali tudi zobozdravniki. Na vzhodu in jugu Slovenije je že dolgo nacionalni šport obisk zobozdravnika na Hrvaškem. Sredi Maribora celo visi ogromen transparent, ki vabi »kariesarje« na hrvaško stran v ambulanto, imenovano »Zagorje-zub«! S podobno konkurenco prostega trga se bodo soočili tudi zdravniki. Se pravi, če si bom zlomil nogo na Krvavcu, se bom po mavec odpeljal na Reko ali kam drugam. In zdravnik v Vodicah bo izgubil le pacienta, temveč tudi stranko. Zato predlagamo, da vsi skupaj stopimo na zavoro. Če pravilno razumemo logiko in pozive k ohranitvi zdravstvenega sistema, lahko svoje naredimo tudi bolniki s tem, da do umiritve razmer nehamo zbolevati.

Danes pa pričakovana, od obeh zvestih poslušalcev oddaje skoraj zahtevana analiza dogajanja na svetovnem nordijskem prvenstvu v Planici. Kot radi pribijejo ustavni pravniki, se o ustavi in športu piše s tresočo roko, kajti za resno analizo je šport in dogodki, ki so z njim povezani, prestreljen s preveč iracionalnim čustvovanjem; tako razumni v povezavi z njim težko naveže nekaj smiselnih stavkov. A ker je "poskusiti ni greh" tudi moto planiškega dogodka, se veselo zapodimo v analizo pod Poncami. Razočaranje je ogromno. Na vrhunskem in dobro organiziranem dogodku, ki odmeva v mednarodni športni javnosti, namreč ni gledalcev. Organizatorji so razočarani, ker nas ni in s tem kažemo slabo sliko ter klestimo zaslužek, mi smo razočarani, ker organizatorji za svoje razočaranje krivijo nas. Morali pa bi sebe. Podoba je, kot da ne gre za golo udeležbo pri nekem dogodku, temveč za izdajo. Kot bi Slovenci izdali svoje bistvo, kot bi se odpovedali krščanstvu, s tem, ko nas ni v ono ozko dolino. Najprej odsek za črnoglede … Prvenstvo je bilo rojeno pod nesrečno zvezdo. Ker smo dolga leta neuspešno poskušali s kandidaturo, je postalo prvenstvo na nek način simbol neuspeha. Hudiča; na enem od kongresov mednarodne smučarske zveze je eden prejšnjih predsednikov slovenske smučarske zveze potem, ko so zavrnili kandidaturo, celo grozil delegatom s fizičnim obračunom. Ko pa smo ga končno dobili, je prvenstvo prišlo s statusom skoraj izsiljenega dogodka, ki naj bi dokončno in za vse večne čase utrdil generično vez med zimskimi športi in Slovencem. Tako je težko pričakovani otrok Smučarske zveze, že od začetka zaprt v zlati kletki, postal nacionalni projekt najvišje kategorije. A žal je bil zgrajen na samih predpostavkah, da ne zapišemo stereotipih, kar pomeni, da bodo morali v prihodnje organizatorji športnih dogodkov v svoj štab nujno vključiti tudi družboslovje; pa tudi kakšen strokovnjak iz klinične psihologije bo prišel prav. Kakorkoli; stereotipi, na katerih so gradili prvenstvo, so bili naslednji: "Planica je duhovni center slovenstva, tekmovalci v smučarskih skokih so personificirani orli in Slovenija je bogata država!" Vsi ti stereotipi, kot je s stereotipi navada, nimajo nobene podlage v resničnosti. Gremo po vrsti; Planica konec marca je specifična zadeva. Slovenca zanima frčanje po zraku samo, če je daljše od dvestotih metrov, mimo športnih užitkov pa gre na finalu sezone in v tekmi v smučarskih poletih za mešanico med pogansko posvetitvijo pomladi, katoliškim romanjem in srečanjem anonimnih alkoholikov. Zanašati se, da je mogoče organizirati v enem letu dve Planici, je podobno utopično kot dvakrat, se pravi decembra in junija, praznovati slovensko državnost. Druga napačna predpostavka, na kateri so gradili organizatorji – ker gre za nacionalni projekt, smo to mi vsi – pa je teza o Slovencu, ki bo odštel štiriinšestdeset evrov za vstopnico. Organizatorji, ki so se po prvem tednu podelali v hlače, sicer ceno vstopnice krepko nižajo, a nekaj, kar je bilo visoko, je zdaj postalo nepregledno, tako da je šlamastika samo še večja. Kroži šala, s katero oglašujejo prvenstvo na Norveškem: "Pridite v Planico, cene so kot doma!" Ker ne gre le za vstopnino. Zaradi ukrajinske vojne in epidemije covida so slovenski gostilničarji nabavni ceni hrenovke in štručke dodali stoodstotno maržo, ker jim uspe eno vtakniti v drugo, Krajnskogorci pa že tako tradicionalno računajo zrak, razglede in duhovno tradicijo Kekčevih ukan. A kriviti organizatorje za visoke cene je samo ena plat medalje. Moramo globlje v materijo, če hočemo priti štiriinšestdesetim evrom do dna. O draginji v naši državi lahko razpredamo po cele dneve, lahko poslušamo kovače političnega kapitala, lahko citiramo makro in mikro ekonomiste, a šele ko smo se odrekli enemu slovenskih simbolov, ker je postal predrag, je napočil čas za streznitev. Civilizacija nam je prinesla prosti trg in konkurenco, ki teoretično oblikuje cene našega vsakdana. A le do določene mere; mimo trga nastopijo neekonomske kategorije, kot so pohlep, zvitorepost in preračunljivost. Vse našteto je že tradicionalno skoncentrirano v projektih, ki imajo oznako "nacionalni"! Pa naj gre za graditev železniške proge ali smučarske igre v Planici. Hočemo povedati, da fenomen, ki se je začel na ljubljanskem nepremičninskem trgu, končuje svojo žalostno pot na svetovnem prvenstvu v Planici. Fenomen, po katerem cene nimajo nobene povezave z resničnostjo – in kar je najbolj smešno … ideje, da je Slovenija bogata država, kjer državljani štiriinšestdeset evrov brezbrižno trosijo vse naokoli, pomagajo propagirati slovenske politične in gospodarske elite. Ne glede na kateri strani političnega spektra stojijo. Na eni strani imamo desničarske in nacionalistične elite, ki dedujejo in propagirajo lokavost slovenskega kmeta, na drugi strani pa tehnokratske elite, ki prisegajo na življenje nadzornih svétov, jadranskih marin in poslovnih kosil. Nekje vmes pa je še obrtniška logika čevapov, piva in tuljenja v noč. Zgodba o Planici je mit, ki je v mitomanskem narodu, kot smo Slovenci, na piedestalu. Začenši s tem, da velika večina danes najbolj zagrizenih planiških vernikov še nikoli ni slišala za Josa Gorca, resničnega očeta Planice; kot niso slišali za mnoge druge, danes brezimne ljubitelje športa in prostovoljne delavce, ki so se dolini skakalnic posvečali celotno preteklo stoletje. In prav v tem grmu tiči zajec. Planica se je rodila kot prostovoljni, zastonjkarski in ljubiteljski projekt! Unovčiti in jo tako narediti odvisno od denarja, je zanikanje njenega bistva.

Je Perujka, hkrati je Japonka – četrta generacija japonskih emigrantov iz Okinawe. Pred nekaj leti je službeno iz Lime prišla na Hrvaško, v Pulo. No, službeno se ni izšlo optimalno, se je pa bolje končalo osebno. Na Hrvaškem je spoznala svojega bodočega moža, Slovenca, in danes živi v Ljubljani. Eriko Oyakawa je gostja tokratne Evrope, osebno!

Lepa slovenska tradicija veleva, da se ob prazničnih večerih zbere družina in se posveti igranju družabnih iger. Danes se bomo tako čarobnim dnevom primerno spustili v čudovitih svet iger, ki nas kratkočasijo in zabavajo, mogoče pa se iz njih celo kaj naučimo. Najbolj popularna družabna igra, ki se popolnoma ujema z značajem Slovenca in njegovim pogledom na svet, je "Človek ne jezi se!" Na drugem mestu so različne igre s kartami, kot so tarok, briškola ali šnops. Že na tretjem mestu pa je igra, ki predvsem v zadnjih letih pridobiva na popularnosti in je s stopničk pregnala šah. Govorimo o igri »zrušimo premiera« in danes se bomo bolj podrobno posvetili prav tej široku razvejani in popularni družabni igri, ki ob večerih zabava vse več Slovencev. Najprej nekaj o zgodovini igre. Igra je sicer prastara, a so jo igrali različno v različnih zgodovinskih obdobjih, k nam pa je zares prišla šele z demokratizacijo. Če si jo igral ali pod Avstrijo ali pod Jugoslavijama, te ni čakalo nič dobrega, tako da smo se je zares začeli učiti šele na začetku devetdesetih let. Ker se igra v različnih delih Slovenije igra nekoliko drugače, bomo v današnji oddaji obnovili, in na ta način poskušali poenotiti pravila. Smisel igre je, da igralci kolikor hitro gre, izvolijo premiera, nato pa ga poskušajo kar najhitreje zrušiti. Za zmagovalce se štejejo igralci, ki od izvolitve do zrušitve premiera potrebujejo najmanj časa, oziroma igro končajo najhitreje. Pravila so nekoliko zapletena, a le za prvič; po nekaj letih igranja postanejo pravila jasna in enostavna, kar pa ne zmanjša užitkov ob igranju … Skupina igralcev, najpogosteje je to milijon in pol volilnih upravičencev, vrže kocko. Če je število sodo, izvolijo levega, če pa liho, pa desnega premiera. Ko premiera imamo, na sceno stopijo posredniki, prek katerih nato igralci igrajo igro. Imenujejo se »mediji«! Osnovno pravilo je, da skozi leve medije rušimo desne premiere, obratno pa skozi desne medije rušimo leve premiere. Na višjih ravneh igre je sicer mogoče, da s pomočjo levih medijev rušimo tudi leve premiere, nikoli pa z desnimi mediji ne rušimo desnih premierov. Igra se začne, ko levi ali desni medij na glas spregovori naslednji stavek: "Zavzemamo se za resnico in pravico!" Zatem igralci trikrat plosknejo, vstanejo, se obrnejo proti Jutrovemu in pljunejo čez levo ramo. Tako se igra začne … Da igra ne traja v neskončnost, je omejena na štiri leta, a v Sloveniji se skoraj nikoli ne zgodi, da igralci igre ne bi končali pred tem rokom. Če premieru uspe ostati nezrušen vsa štiri leta, dobi spomenik. Obstaja tudi izjema, imenovana joker, ali Borut po domače. Če igralci potegnejo Boruta, je ta, kljub temu da je bil zrušen, premaknjen na položaj predsednika države. Tam brez prave vloge čaka v tako imenovanem »talonu«, da ga potegnejo na plano. Vrnimo se k rušenju premiera. Premier se trudi na vse načine biti nezrušen, predvsem tako, da skriva svojo preteklost, poslovne povezave, na drugi strani pa kaže dobre gospodarske rezultate in menjava ministre. Igralci pa s pomočjo medijev vanj usmerjajo lastne frustracije in ga poskušajo zmesti s skupinskim razočaranjem. Včasih postane igra kar malo nasilna in premier šprica igralce s solzivcem, ti pa vanj mečejo žaljivke. Ampak v veliki večini gre za zanimivo in miroljubno igro, ki je primerna za čas po božičnem kosilu in pred obiskom nadležnih sorodnikov. Najbolj zanimivo pa je to, da igra kot taka ne prinaša nobene nagrade. Gre izključno za veselje in radost ob zmagi, ali za razočaranje ob porazu. Mediji, s katerimi se igra igra, si zavoljo nje obetajo višjo naklado, višjo poslušanost in gledanost, ampak jih praviloma niso deležni, saj jih nad vodo drži samo usmiljenje igralcev in kdaj pa kdaj finančna injekcija tajkuna iz sosednje ulice … Letos so se prvi igralci s prvimi mediji že pojavili in pričakujemo, da če ni snega, bodo vsaj ta in njej podobne igre pričarale božično vzdušje v naših domovih … Mir vsem …

Tekma med Dončićevimi Mavericksi in Dragićevimi Netsi je bila prava košarkarska poslastica, na kateri sta blestela tudi oba Slovenca. Kaj je ta tekma povedala o obeh moštvih in kako visoko se na zahodu lahko povzpnejo Mavericksi? Luka je sedaj v neposrednih dvobojih nadigral že vse največje kandidate za MVP-ja. Bo nocoj nadigral tudi Embiida? Goran v Brooklynu dokazuje, da je še vedno odličen organizator, ki v NBA ligi še ni rekel zadnje besede. Je izbral pravi klub, ko se je odločil za Netse? To je le nekaj vprašanj na katera smo tokrat skušali odgovoriti, zato vas za ogrevanje pred nocojšnjo tekmo Mavericks-Sixers, ki se bo začela “že” ob 00.00 po našem času, prijazno vabimo k poslušanju novega podkasta.

Gospoda sta se odpravila na hrib. ⛰ Kateri? To boste izvedeli v tokratni epizodi. Pa ne samo to, ob prijetnem sprehodu v breg, boste izvedeli, ali sta Gospoda klasična Slovenca, kako je hoditi po zahtevnem gorskem terenu, kaj je trenutno gosposko branje in če poznate Gospoda, potem veste, da še mnogo zabavnega, kar je dobro vedeti ali pa tudi ne.

Matic Osovnikar je gost posebne serije pogovorov v času olimpijskega dogajanja v Tokiu. Nekdanji vrhunski športniki odgovarjajo na vprašanje, kaj jim je bilo tega treba? Miha Šalehar je tokrat gostil še vedno najhitrejšega Slovenca, s katerim sta govorila o zobozdravstveni karieri po karieri najhitrejšega belega človeka na svetu, ter o tem, kako hitro sploh lahko teče človekovo telo. Matic pravi, da je uspešen sprinterski polet čez ciljno črto najboljši občutek, ki ga lahko človek doživi.

Še tretjič in zaenkrat zadnjič je v gosteh baron črnega humora, belega vina in rdečega mesa: Gašper Bergant! Hm, vedno tako pompozno napovemo samo goste … fer bi bilo, da kdaj tako tudi omenimo naša fanta! Khm, khm, torej … že 36-ič sta gosta gostila: človek, ki je postavil Slovenca v predstavo “Slovenec in pol” […]