Podcasts about slovenca

Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Nova knjiga Jerneja Ščeka, vsestransko dejavnega tržaškega Slovenca, filozofa, esejista, prevajalca in publicista, bralca, bralko pozdravi s kar šestimi nagovori. Na uvodnih straneh se oglašata urednica knjige Martina Kafol in Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela, kjer so bili Ščekovi intervjuji, nekateri zaradi prostorskih omejitev časnika nekoliko skrajšani, najprej objavljeni. Na zavihkih platnic nagovarjata Marko Kravos in Nataša Konc Lorenzutti na hrbtu knjige pa z nekaj besedami še Zdravko Duša in Igor Škamperle! Še več iz fotografij in pogovorov sestavljenih portretov šteje galerija uglednih sodobnih italijanskih književnikov, filozofov, zgodovinarjev, psihologov in družboslovcev ter ob njih tudi uspešnežev na povsem drugih področjih. Po izidu prve, medtem že ponatisnjene knjige Kavarna Italija Ščekovi vljudni, sproščeni, poznavalski in suvereni premišljeni dialogi z izbranimi sogovorniki in sogovornicami niso več presenečenje. Osupljivo je morda le to, da je mlademu avtorju v letih 2022–24 uspelo zaokrožiti pogovore ali dopisovanja s še petintrideseterico uglednih raziskovalcev, premišljevalcev in ocenjevalcev kulturnega in političnega dogajanja v današnji Italiji in po svetu. Prva v knjigo Kavarna odprta vstopita zagovornika alpinizma kot umetnosti bistvenega in nasprotnika komercializacije. Ona, Nives Meroi iz Lombardije, on, Roman Benet iz okolice Trbiža – prva zakonca z osvojenimi vsemi štirinajstimi osemtisočaki. Zgodba, močna kot dvojina, kot skupnost dveh, ki se kot eno prebijata naprej, strne Šček. S psihiatrinjo Chiaro Caprì se je Šček pogovarjal o pripadnikih mafijskih združb, ki imajo, kot je razkrila ob preučevanju zapornikov, izrazite sociopatske poteze. Mafija obstaja, a je obenem nikjer ni, najbolj zastrašujoče pa je, da lahko pradavni modeli nadzorovanja ozemlja, strukture in oblikovanja oblasti preživijo v dobi socialnih omrežij. Igiaba Scego, Rimljanka somalskega rodu, pravi, da pisanje v dveh jezikih, ki sta se do včeraj sovražila, doživlja kot dejanje literarne dekolonizacije. In pripominja, da je vsaka vojna bratomorna, saj človek kolje sočloveka. Enako meni tudi svoj čas bojevit zagovornik nadstrankarskega komunizma, teoretični fizik in prevajalec izvirnih biblijskih knjig Carlo Rovelli, ki je med jugoslovansko vojno s tovornjakom vozil pomoč vsem vpletenim etničnim skupnostim. »To je bilo hudičevo delo,« se spominja. »Brat je moril brata, da bi dokazal, da je drugačen.« Pedagog Christiano Raimo je postal učitelj zato, ker verjame, da sta vzgoja in izobraževanje vrhunec slehernega kulturništva in da je od tega vprašanja odvisno vse življenje. Capinski kapitalizem, povzema, si z omejevanjem sredstev javnemu šolstvu sam koplje grob. S pisateljem in novinarjem Antoniom Scuratijem se je Šček pogovarjal o njegovih dokumentarnih romanih, v katerih analizira pojav Mussolinija in fašizma, ter neizprosno razbija mit o Italijanih, dobrih ljudeh. Fašizem se v zborniku pojavi še dvakrat. Najprej v pogovoru z zgodovinarjem Emiliom Gentilejem, ki fašizem že petdeset let preučuje z iskanjem in kritično analizo zgodovinskih virov, torej z uporabo golih dejstev, kot jih je ob upoštevanju kategorij zgodovinskega razuma mogoče dokumentirano rekonstruirati. Pri tem se posebej ukvarja z organizacijsko, kulturno in institucionalno razsežnostjo, ki odsevajo bistvo tega totalitarizma. Zgodovino fašizma in z njim odpora, osvobodilnega gibanja in Jugoslavije 20. stoletja raziskuje tudi precej mlajši Eric Gobetti. Ugotavlja, da se v Italiji vedno znova srečuje s protipartizansko ali protijugoslovansko interpretacijo dejstev, pri čemer so problem tudi sama dejstva. O njih se brezsramno laže. »Največji problem so tisti,« je prepričan Gobetti, »ki zavestno lažejo v brk zgodovinskim dognanjem. To ni politizacija, temveč ideologizacija zgodovine!« Filozof evolucije Telmo Pievani v nemara najbolj vznemirljivem dialogu zavrača idejo človeške zgodovine kot linearno napredujoče puščice od sključene opice do pokončnega prvaka intelektualnega in telesnega razvoja. Po novih odkritjih so Zemljo naseljevale in ena ob drugi sobivale različne človeške vrste, tudi neandertalci, za prevlado najbolj selivskega sapiensa pa je bil odločilen jezik. Pievani prisega na znanost in srečna naključja, ki vodijo do velikih odkritij in svari pred priganjanjem k takojšnjim rezultatom. Zanj je najstrašnejši sovražnik tega časa algoritem, orodje spletnega tržišča, ki uporabnika ne sooča z novimi odkritji, temveč vzgaja generacijo konformistov. »Če pogledate, kaj se dogaja z vidika človeških možganov,« pojasnjuje Ščeku, »boste spoznali, da nazadujemo v starodavne plemenske skupnosti.« Šele predvčerajšnjim smo vstopili v ta potencialno vsevedni krasni novi svet, poln priložnosti in informacij, »v dveh desetletjih pa se s socialnimi omrežji znajdemo z otroki, ki se zapirajo v mehurčke enako mislečih in čutečih, enakih okusov in vrednot,« med katerimi je drugačnež avtomatično čudak, odpadnik. Tej perverzni logiki digitalnega pobarbarjenja se moramo upreti, sklene Pievani. Med zanimivejšimi sogovorniki velja vsaj opozoriti še na enega posebneža. Na Michaeleja Recha, bolj znanega po psevdonimu Zerocalcare, ki ga Jernej Šček predstavi kot prvo ime italijanskega stripa nove generacije in označi za fenomen kulture, ki mežika popu, da bi poganjala alternativo. Pri tem ne podira le rekordov v nakladah, temveč tudi idejne in politične pregrade. Vsi Ščekovi sogovorniki v knjigi Kavarna odprta so zanimive osebnosti, omenili smo morda le za odtenek zanimivejše ali tiste, ki so ob prvem branju korak bližje od preostalih.

Sogovornica nove izdaje oddaje Drugi pogled prihaja iz Latvije. V Rigi se je rodila in pred selitvijo v Slovenijo živela Ausma Cirulniece, ki je v Slovenijo najprej prišla kot prostovoljka; nato pa zaradi ljubezni – do Slovenca in tudi do slovenskih gora – tudi ostala. Kot boste slišali v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar, se Latvija in Slovenija precej razlikujeta, prebivalci obeh držav imamo različne vrednote. Ausma, ki se med drugim ukvarja s fotografijo, v Sloveniji zapravi veliko več za čevlje, navdušuje jo slovenski športni duh, sprašuje pa se, zakaj plesanje ljudskih plesov pri nas ni tako priljubljeno.

Rojaki v Benečiji bodo tudi letos lahko alelujo zapeli v slovenskem jeziku. V cerkvi v Ažli, naselju v občini Špeter, bo na veliko soboto potekala vigilija. Na začetku bo duhovnik blagoslovil ogenj, na koncu pa še bo tradicionalni blagoslov velikonočnih jedi. Srečanje pripravlja Združenje Blankin, ki bo poskrbelo tudi za knjižico z molitvami in pesmimi ter berila. Kot še poroča petnajstdnevnik Dom, bodo med jutrišnjo krizmeno mašo v videmski stolnici praznovali tudi jubileje duhovništva. Beneška Slovenca, msgr. Marino Qualizza in Božo Zuanella sta med njimi, saj praznujeta biserno mašo. Posvečena sta bila pred 60-imi leti, 29. junija 1965. Msgr. Qualizza je do lanskega poletja daroval nedeljske svete maše v slovenščini v Dreki in Špetru, je tudi odgovorni urednik časopisa Dom. Božo Zuanella pa je župnik v Tarčmunu, Sovodnju in Matajurju ter je odgovoren za pripravo beneškoslovenskih otrok na prvo sveto obhajilo. Rojaki so jima za šestdesetletno delo zelo hvaležni, saj sta vse svoje moči posvetila Bogu in domačim ljudem.

»1000 ljudi« je bil naslov prireditve, s katero so na železniški postaji Žrelec v Celovcu spomnili na pregon več kot 220 koroških slovenskih družin, ki so jih odpeljali z domov med drugo svetovno vojno. »Čas, spomini, ljudje: Boljunec po pripovedi vaščanov o dogodkih 20. stoletja«, je naslov najnovejšega dela Vojka Slavca, dejavnega tržaškega Slovenca, ki nas spomni tudi na tržaško slovensko popevko. Dušan Mukič predstavlja prenovljeno spletno stran Porabje.com, ki nas vabi, da obiščemo ta skrajni severovzhodni del slovenskega kulturnega prostora. Dr. Barbara Riman spregovori o obsežni raziskavi, v kateri ugotavljajo, kdo so danes Slovenci na Hrvaškem. Povabimo pa vas tudi na turnir v balinanju, ki ga pripravljajo članice slovenskega društva iz Lovrana.

Robert Sabol rešuje življenja. Že kot osnovnošolec je raje kot na igrišče, zavil na dovoz ljubljanske urgence in tam opazoval dinamiko poklicev nujne pomoči. Bil je prvi motorist reševalec v Sloveniji in danes je za njim več kot 30.000 intervencij. Med drugim pove, koliko je vredno življenje Slovenca in koliko Hrvata. Številka vas bos presenetila. To je iskreno brutalen podcast s prve frontne črte življenja..ZAPISKI:-Spletna trgovina Babycenter: https://www.babycenter.si/-Otroški varnostni sedež Cybex Pallas G2: https://www.babycenter.si/cybex-avtosedez-i-size-76-150-cm-pallas-g2-i-size-plus-almond-beige-1250616.html-Otroški varnostni sedež Cybex Solution G2: https://www.babycenter.si/cybex-avtosedez-i-size-100-150-cm-solution-g2-i-fix-fox-grey-1236439.html.⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠.IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM -  ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebavtom/⁠

»Rimski lirik Horacij je pred več kot 2000 leti postavil vrednoto življenja in njegovo enkratnost na prvo mesto. Vodilo Užij današnji dan, kot je vrhunski Kajetan Gantar prevedel carpe diem, in kot v drugačni obliki, pa vendar z istim sporočilom pojejo Joker out, je bilo moj spremljevalec po različnih krajih bivanja, vse od Arabije do Amerike.« Takole se glasi začetek zbirke esejev Svet je drugačen, ki je nedavno izšla pri založbi Buča in v kateri nas Mateja Gaber skozi humoren mozaik vtisov in zgodb iz krajev po vsej zemeljski obli popelje v svoje za običajnega Slovenca zelo razgibano in svetovljansko življenje. Knjigo, ki s svojo usmerjenostjo v svet deluje kot nekakšen kontrast popisovanju majhnega in idiličnega sveta prekmurskega otroštva iz njenega prvenca Svet, kot iz škatlice vzet, nam je v tokratnem Sobotnem branju pomagala predstaviti kar avtorica sama.

V organizaciji dveh Slovencev se je na festivalu dokumentarne fotografije v bolivijskem Santa Cruzu novembra zbralo blizu dvajset svetovno uveljavljenih fotoreporterjev, urednikov in profesorjev. Med njimi sodelavci National Geographica, Bloomberga, New York Timesa, Le Figaroja in številnih agencij. Druga izvedba festivala Manzana 1 – kakor se imenuje tudi osrednje prizorišče, galerija v središču dvomilijonskega mesta – je združila razstave, vodene oglede in predavanja za širšo javnost ter intenzivne izobraževalne delavnice, ki se jih je udeležilo več kot dvesto večinoma bolivijskih fotografov. Dogodek v Boliviji pušča pomembno sled. Gonilna sila galerije in festivala je Ejti Štih, vedno nasmejana in energična slovenska umetnica, ki se je leta 1982 z Bleda preselila v Južno Ameriko. Programski vodja festivala pa je fotograf Matjaž Krivic, ki v Boliviji po etapah že več let spremlja zgodbi o pridobivanju litija in podnebni krizi. Vabilu se je odzval tudi južnoafriški fotograf, ki živi v Združenih državah Amerike, Brent Stirton, večkratni prejemnik prestižnih nagrad World Press Photo in sodelavec tako rekoč vseh večjih svetovnih časopisov in revij. ''Na takem festivalu srečaš kolege, ki so ti tako ali drugače blizu. Imajo podobne izkušnje, zato jih ceniš. Ko se z njimi zapleteš v debato, ugotoviš, da imate veliko skupnega. To je lahko zelo tolažilno." Foto: Nejc Jemec

Toni pravi, da je kot vsi drugi. Od slehernega povprečnega Slovenca se razlikuje le po tem, da se že leta bori z odvisnostjo, ki ga je pripeljala tudi do najnižje točke. Brezdomstva. Cene stanovanj v Kopru so astronomske, kapacitet je enostavno premalo. Trenutno živi v Zavetišču za brezdomne osebe v Kopru, kjer je 14 postelj. Ena od teh je Tonijeva, ki se šteje med srečneže, saj se na slovensko obalo v zimskih mesecih zaradi ugodnih temperatur premakne veliko brezdomnih. Na fotografiji lahko vidite predmet, ki Toniju veliko pomeni. Ročno je izdelal okrasno leseno strukturo, ki danes krasi vhod v Zavetišče za brezdomne osebe v Kopru.Celoten januar bomo opozarjali na pozabljene, na prezrte, na tiste, ki jim je v mrzlih dneh še kako težko. Na ulicah, v zavetiščih in dnevnih centrih smo snemali pogovore z brezdomnimi posamezniki, ki so bili pripravljeni deliti svojo zgodbo.

Kljub temi in hladu je sobotno jutro nekaj posebnega. Vsaj za tiste, ki so prosti in jim ni treba v službo. Zato vsem, ki ste kljub soboti že pokonci, želim dobro jutro. Ob misli, da bi lahko še spali, lahko hitro pomilujemo sami sebe. Človek je bitje, ki se zna in zmore pomilovati. Pogosto pa se sprašujem, ali nam je to res v korist. Naj vsak le pomisli, kaj ga v teh zadnjih dneh pesti, kakšne težave ima, kaj težkega ga še čaka, in ne bo treba dolgo čakati, da se bomo zasmilili sami sebi. Ob tem smo hitro sami najbolj ubogi in nič nas ne more več utolažiti. Ko sem pred leti odhajal za dalj časa v Afriko, da bi pomagal ubogim, vsaj tako sem si mislil, sem kmalu opustil to namero. Res da nimajo služb, nimajo denarja, niti zdravstvene oskrbe, šole so slabe, še slabše ceste in promet. Država ne deluje in vsak se poskuša znajti, kakor zmore in zna, saj denarja nikoli ni dovolj, če ga sploh kaj imajo. Za nas Evropejce so to tipični ubogi ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. Saj se res nič ne branijo našega denarja, a ob tem ne delujejo nesrečno. Njihovo življenje je kljub lakoti, bolezni in negotovosti veliko bolj polno veselja kot življenje povprečnega Slovenca. Tam s peščico riža prikličeš veliko več nasmeha kot pri nas z najboljšo pojedino. Afričani res nimajo veliko, še manj imajo upanja na boljšo prihodnost, imajo pa sedanjost, ki jo znajo živeti. Vsaj znali so, vedno bolj pa to izgubljajo. Dobili so pametne telefone, medmrežje in s tem tudi naše, severnjaške sanje. Do zdaj je bilo dovolj malo hrane in dobra družba, zdaj so to naše, potrošniške sanje, ki jih vedno bolj onesrečujejo. Čudil sem se, da jih ni bilo strah bolezni, niso se bali niti smrti, no, mrtvih se še vedno bojijo, a zdaj vedno bolj hrepenijo po denarju in blagu, ki ga to prinaša. Njihov mir je šel po gobe in iz njih, ki so bili prej ubogi le za nas, vedno bolj postajajo ubožni, ki se z velikimi pričakovanji podajajo na pot proti bogatemu severu. Ko na jutrišnjo nedeljo razmišljamo o ubogih, ne pozabimo, da ni dovolj naš dar. Prav bi bilo, da bi na revne ne gledali s pomilovanjem, ampak v želji, da v njih odkrivamo veselje do življenja. Želim vsem nam, da bi z veseljem darovali iz svojega obilja in s tem po zgledu sv. Frančiška, ko postajamo ubogi pri lastništvu, bili vedno bogatejši v radosti življenja.

Gostja oddaje je Alenka Mali, 25-letna potomka dveh alpinistov; Slovenca in Argentinke, ki se je pred desetletji preselila v Slovenijo, tako da je otroštvo preživela izmenjaje v Evropi in v Južni Ameriki, največ v gorovju Patagonije. Starša sta jo s svojo strastjo do preživljanja časa v hribih in premagovanja lastnih telesnih omejitev "okužila" že zelo zgodaj.Alenka se je pri 16 preselila v Kanado, kjer se med drugim ukvarja s turnim smučanjem, z base jumpingom in deskanjem na snegu (prosti slog). S slednjim tudi tekmovalno, a si menda nikoli ni izrecno želela biti športnica, tako da se predvsem v zadnjem času raje posveča promociji aktivnega življenjskega sloga in občutka svobode, ki ga nudijo tovrstne aktivnosti. Pri čemer se ji zdi bistveno boljši karierni cilj od tega, da si "za kakšno leto ali dve prvak, potem pa se te nihče več ne spomni", to, da postaneš v okvirih svoje dejavnosti (o deskanju denimo pravi, da je prej kot šport kultura) relevantna in cenjena osebnost, ki tej skupnosti vseskozi tudi veliko vrača.

Jenkovo nagrado za poezijo sta prejeli pesniški zbirki Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo Miljane Cunta in Vračanje k čistosti Roberta Simoniška. Pa še o razstavi koroškega Slovenca, umetnika Rudia Benetika, ter slikarja in grafika Bogdana Borčića z naslovom Čustveni svetovi, ki je na ogled v galeriji Alpe Adria v Celovcu. Omenili bomo tudi premiero naše nove radijske igre Bog masakra in ocenili predstavo Umetnost preživetja, ki je na ogled v Mini teatru.

Tokrat v Drugem pogledu prvič gostimo sogovornico iz Črne gore, in sicer Milico Vukićević, 22-letno študentko, ki se je v prestolnico preselila pred dobrimi tremi leti. V Slovenijo jo je torej pripeljal študij matematike, tu pa pozneje načrtuje ostati, tudi zaradi ljubezni do Slovenca. Kako lahka se je Milici zdela slovenščina in kakšno študentsko življenje ponuja Slovenija, slišite v naslednjih minutah. Pred mikrofon je Milico Vukićević povabila Lana Furlan.

Gumbe, stikala in reglerje tokratnega Radia Ga Ga – Nova generacija bosta prevzela legendarna gorenjska gavnarja Serpentinšek in Martelanc, ki se bosta v program javljala neposredno iz domače kuhinje. Prisluhnili bomo, kako poteka tečaj udarjanja po pultu, ki ga v lokalni športni dvorani prireja Miro Cerar. Obiskal ju bo Karel Erjavec in jima pokazal, kako dela glasbo z umetno inteligenco, Vesna Milek pa bo pri Zvezdani predstavila svojo novo knjigo Blok 2 o ljubezni do poceni energije. Seveda se bo oglasil Franc Kangler s prometnim poročilom, Arsenovičem na sprednjem sedežu in Sašo v prtljažniku, Uroš Slak bo skupaj s Sajovicem, Mesecem in Urško Klakočar Zupančič iskal ministra, ki naj odstopi ta teden in še nekdo, ki bo delal nekaj čisto drugega v petek ob 10h na Prvem programu Radia Slovenija.

V oddaji ob 8.00 smo ob povzetku nekaterih glavnih dogajanj v Cerkvi na Slovenskem v tem tednu objavili pogovor z župnikom v Smledniku Davidom Jensterlejem, ki je predstavil dokumentarni film o duhovniku in skladatelju Jakobu Aljažu ter priprave na obhajanje 180. obletnice rojstva tega velikega Slovenca, ki bo čez eno leto.

»Ta fant mi je všeč,« je Ying po tem, ko je na Phuketu srečala Slovenca, zaupala svoji prijateljici, ostalo je zgodovina. Zdaj Tajka že 5 let živi pri nas – tu sta ji najbolj všeč prijaznost ljudi in svežina našega podnebja, slovenščino pa vadi s svojim najboljšim štirinožnim prijateljem. Z Wichudo Thirachrak (oz. Ying) se je pogovarjala Darja Pograjc.

Matija je potomec Slovenca in Avstralke škotsko-irskega porekla, ki sta skupaj sicer le dve leti preživela v Sloveniji, vendar sta svoje otroke vzgajala (tudi) kot Slovence. Svoje otroštvo je preživel na obali Melbourna, prestolnice avstralske zvezne dežele Viktorija, kjer s svojim partnerjem sicer pol-Američanom živi še danes. Po nekaj letih neizpopolnjujočega in dokaj mukotrpnega dela v pravu (kot zastopnik priseljencev je v kmalu obupal nad učinki svojih prizadevanj znotraj rigidnega in tujcem neprijaznega avstralskega sistema),zdaj išče čim več priložnosti za kreativno pisanje, ki ga veseli že od majhnih nog. Neka prijateljica scenaristka ga je odvrnila od ideje, da bi pisal knjige, saj bi s tem le stežka preživel, zato zdaj piše scenarije za filme in televizijske serije. Njegova želja je, da bi vse življenje preživel kot Slovenec, Avstralec, Američan ... pa še kaj - prebivalec sveta, skratka, ki bi se redno selil po različnih koncih planeta in raziskoval različna okolja. Pravi namreč, da so zgodbe, ki se jih lahko prelije na papir in na filmsko platno, vedno zgodbe vseh ljudi, ne samo pripadnikov ene določene kulture.

Komentator opisuje, kako avtoritarni režimi zlorabljajo ambiciozne posameznike in jih postavljajo na oblastne pozicije, čeprav ti za to nimajo sposobnosti. V tem okolju enoumja, ki na zunaj propagira svobodo, ni prostora za logiko in zdravo pamet. Izpostavlja razliko med realnostjo “svobode” z vidika ruralnega Slovenca in slike urbanega aktivista. Opozarja tudi na vpliv medijev, ki spreminjajo vrednote in navajajo ljudi na nizka pričakovanja z lepo zapakiranimi lažmi. Kritizira dvoličnost v promociji splava in evtanazije ter opisuje, kako aktivisti ne prispevajo k blaginji družbe, ampak so podaljšana roka lobijev in ustvarjalcev kaosa.

13. maja 1979 sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj kot prva Slovenca stopila na vrh sveta Mount Everest. Večletni trud je bil poplačan, tedanja jugoslovanska odprava pa je vrh osvojila po zahodnem grebenu, ki še zdaj velja za eno izmed najtežjih poti. Andrej Štremfelj je ob 45. obletnici tega zgodovinskega dogodka obiskal spominsko ploščo Nejca Zaplotnika, ki je v Himalaji umrl štiri leta pozneje. Tja je vodil del Zaplotnikove družine. Štremfelj se danes vrača z letalom iz Nepala. Pred odhodom v Slovenijo smo ga poklicali v Katmandu (foto: Facebook stran Andreja Štremflja).

Andrej je iz ljudske šole napredoval v nemško meščansko šolo, ki je slovela po svoji odličnosti. Čeprav sta bila starša zavedna Slovenca, sta za svoje otroke želela dobro izobrazbo. Izkazalo se je, da je Andrej bister učenec.

Ime tedna je postal Martin Stražar z inštituta Broad v Združenih državah Amerike in prvi avtor študije, ki so jo objavili v najuglednejši reviji celične biologije Cell. Mednarodna skupina znanstvenikov, v kateri sta bila dva Slovenca, je odkrila in prvič opisala črevesne bakterije roda Oscillibacter, ki lahko učinkovito razgradijo holesterol ter tako pomagajo pri zniževanju holesterola v krvi in tveganja za bolezni srca in ožilja pri ljudeh.Kandidati so bili še: Nika Jurman, scenaristka in režiserka kratkega animiranega filma Borbike, ki je prejel glavno nagrado na letošnjem 23. Festivalu neodvisnega filma v Slovenski kinoteki. Film Borbike je po oceni žirije sodobno in duhovito ogledalo časa, v katerem skozi cinično, osladno, rožnato prizmo spoznamo groteskno pretvarjanje samooklicanih meščanskih elit. Dušana Findeisen in Ana Krajnc, ki sta pred natanko 40 leti postavili konceptualne in strokovne temelje za izobraževanje starejših ter ustanovili Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje. Danes je to razvita nacionalna mreža 54 univerz, ki delujejo v vseh večjih krajih in bogatijo življenje ljudem v jeseni življenja. V različne programe univerze je vključenih kar dvanajst tisoč starejših. Zapiski: objavljena študija v reviji Cell

Ime tedna je postal Martin Stražar z inštituta Broad v Združenih državah Amerike in prvi avtor študije, ki so jo objavili v najuglednejši reviji celične biologije Cell. Mednarodna skupina znanstvenikov, v kateri sta bila dva Slovenca, je odkrila in prvič opisala črevesne bakterije roda Oscillibacter, ki lahko učinkovito razgradijo holesterol ter tako pomagajo pri zniževanju holesterola v krvi in tveganja za bolezni srca in ožilja pri ljudeh.Kandidati so bili še: Nika Jurman, scenaristka in režiserka kratkega animiranega filma Borbike, ki je prejel glavno nagrado na letošnjem 23. Festivalu neodvisnega filma v Slovenski kinoteki. Film Borbike je po oceni žirije sodobno in duhovito ogledalo časa, v katerem skozi cinično, osladno, rožnato prizmo spoznamo groteskno pretvarjanje samooklicanih meščanskih elit. Dušana Findeisen in Ana Krajnc, ki sta pred natanko 40 leti postavili konceptualne in strokovne temelje za izobraževanje starejših ter ustanovili Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje. Danes je to razvita nacionalna mreža 54 univerz, ki delujejo v vseh večjih krajih in bogatijo življenje ljudem v jeseni življenja. V različne programe univerze je vključenih kar dvanajst tisoč starejših. Zapiski: objavljena študija v reviji Cell

V deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine (FJK) bo po reformi statuta posebno mesto za strankarsko neodvisnega predstavnika slovenske narodne skupnosti. Tako je na zasedanju skupnega odbora Slovenija – Furlanija-Julijska krajina napovedal deželni predsednik Massimiliano Fedriga. Potezo je pozdravila naša zunanja ministrica Tanja Fajon, z zadovoljstvom so napoved sprejeli tudi v obeh krovnih organizacijah Slovencev v Italiji, v Svetu slovenskih organizacij in v Slovenski kulturno-gospodarski zvezi. Na zasedanju skupnega odbora so sicer podpisali sporazum o čezmejnem javnem prometu, ki ga bodo začeli izvajati prihodnje leto, ko bosta obe Gorici evropska prestolnica kulture, govorili so tudi o skupni slovensko-avstrijsko-italijanski organizaciji zimskih olimpijskih iger leta 2034.

Huong Vu je odraščala v Hanoju. Ko je končala univerzitetno izobraževanje, se je v iskanju dela preselila na jug Vietnama v Hošiminh, spoznala Slovenca, preostalo pa je zgodovina. V današnjem Drugem pogledu izveste, da Slovencem ribja omaka ne diši najprijetneje, da pa si z Vietnamci delimo podobno ljubezen do goveje juhe. Tudi o filmu, snegu, birokraciji in še marsičem se je Darja Pograjc pogovarjala z Vietnamko, ki v Mariboru živi od leta 2011.

Piše: Iztok Ilich Sveti Ivan, del šeste tržaške četrti, nekaj minut hoda oddaljen od središča mesta, je bil do nastopa fašizma s šolami, kulturnimi in športnimi društvi, čitalnico, gledališčem in letos obnovljenim Narodnim domom najbolj slovenski del Trsta. Danes tam tudi v mešanih zakonih prevladuje italijanščina, vendar je slovensko govorečih in čutečih Svetoivančanov še vedno dovolj, da ohranjajo pri življenju svoj jezik in z njim povezano izročilo, ki ga že poldrugo stoletje ustvarjajo tam rojeni ali priseljeni kulturni delavci. Med njimi urednica Slovenke Marica Nadlišek in njen sin Vladimir Bartol, slikar Milko Bambič, prosvetni delavec in publicist Josip Kravos in njegova otroka Marko in Bogomila Kravos, skladatelja Vasilij Mirk in Karol Pahor, narečna pesnica Marija Mijot in igralka Elvira Kralj. Kako se je živelo v tem sprva agrarnem zaledju Trsta od konca 19. do zadnje tretjine prejšnjega stoletja, sta med drugimi slikovito popisala Vladimir Bartol v Mladosti pri Svetem Ivanu in Marko Kravos v Trstu iz ptičje perspektive. V iztekajočem se letu sta svoj rojstni kraj skoraj sočasno zaznamovali še ugledni pisateljici Evelina Umek in Bogomila Kravos. Prva je napisala literarizirano avtobiografijo, druga s kritičnim odnosom do sedanjosti uokvirjene spomine na otroštvo in mladost. Skupaj sta pomembno obogatili mozaično podobo slovenstva v Trstu v drugi polovici prejšnjega stoletja. Avtorici se na številnih točkah srečata, časovna razlika med njunima razgledoma pa je vendarle opravila svoje. Obe tudi pogosto uporabljata tržaški govor ter posamezne besede in besedne zveze prevajata, vendar v izbiri značilnih lokalnih izrazov ne uporabljata vedno enakih primerov, Bogomila Kravos pa je dodala še slovar in vrsto dokumentarnih fotografij. Evelina Umek je v svojih spisih že večkrat upodobila Pahorjevo Mesto v zalivu in njegove nekdanje znamenite ljudi ter že pozabljene šege in navade, ki so uravnavale njihovo življenje. V delu P'nče se vrača v svoja najzgodnejša leta, kakor so ji ostala v spominu. V knjigi s spremno besedo Ivana Vogriča in ilustracijami Štefana Turka se prepričljivo vživlja v doživetja in razmišljanja petletne Punčke, sama si v narečju pravi p'nče, ki je tja do šestega leta doživela veliko več bridkih in tesnobnih kot vedrih in igrivih trenutkov. Njeno postavljanje na noge in učenje prvih besed sta spremljala nasilje in smrt. Ni si znala pojasniti, kam je odšla sestrica dvojčica, ki sta jo z mamo obiskovali na pokopališču. Spotoma v tramvaju je morala biti pridna, kar je pomenilo, da ni smela spregovoriti niti besedice po slovensko. Bil je mračni čas fašizma, ko so si tudi številni Slovenci, da ne bi izgubili dela, nadeli črne uniforme in v javnosti med seboj govorili v tržaški italijanščini. Po kapitulaciji so prišli Nemci in Punčkinega očeta odpeljali na prisilno delo, strah in tesnobo pa so proti koncu vojne še poglobili zavezniški bombni napadi na pristaniški Trst in okolico. Očetova vrnitev in vkorakanje partizanov v mesto še nista prinesla konca vojne, kot so upali mnogi. P'nče je le slutilo, da razpravljanje odraslih o skrivnostnih poteh politike ne pomeni nič dobrega. In res, slovenske zastave so kmalu izginile, mnogi sosedje pa so spet pozabili govoriti slovensko. Šole, kamor bi začela hoditi jeseni, se je deklica malo bala, saj bo prišla med neznane otroke, veselila pa se je učenja branja, pisanja, računanja. Toliko novega jo je čakalo, da je počasi lahko pozabila na strah, ki ga je v svoji iskreni pripovedi okušala v neštetih oblikah in barvah. Teatrologinja in slovenistka Bogomila Kravos začenja svojo pripoved Moj Trst dve desetletji po tem, ko je Evelina Umek začela hoditi v šolo. Tudi sama večkrat piše o šoli, učiteljicah, sošolkah in sošolcih ter o pouku, tudi urah vezenja in recitacijskih nastopih. Pri čemer ne pozablja na zaostrena razmerja med slovenščino in italijanščino od vrtca in prvega razreda navzgor prek nižje in srednje gimnazije do zahtevne mature na trgovski akademiji. Z leti se je širil tudi njen svet – od igranja na domačem pragu, ki ji je ostalo v spominu, čeprav je imela šele dve leti in je rada jokala in vreščala za vsako malenkost, prek obiskovanja slovenskega vrtca in osnovne šole do zahajanja na prireditve na Stadionu in v Slovenskem gledališču. Posebno zanimiva so poglavja, v katerih avtorica postavlja v ospredje očetove znamenite obiskovalce: trdnega Slovenca in uglednega krojača narodnega delavca Budina, zdravnika Martelanca in na pol domačega slikarja Bambiča. Veliko lepih besed najde za očeta in mamo, za starejša sestro in brata pa, presenetljivo, nobene! Bogomila Kravos se živo spominja tudi psihiatrične bolnišnice, nedostopne za visokim zidom, pa igrišča z gugalnicami na Gmajni, domače Brandežije in drugih svetoivanskih koncev, posebno z njenimi spomini, kot pravi, natrpanega Stadiona. Ko se po več letih službovanja v notranjosti Italije vrne domov, želijo na vse strani prilagodljivi voditelji manjšine izročiti v tuje roke še tisto, kar je ostalo od nekdanjega kulturno-športnega središča tržaških Slovencev. »Glasno oporekam« piše in nadaljuje »in spadam v skupino godrnjačev, ki nemočno opazuje, kako se srebrnina in zlatnina selita od skupnega imetja v roke dobrohotnih posameznikov.« Kritične ocene aktualnega stanja slovenske skupnosti na Tržaškem povzema še v spoznanju: »So ljudje ki ne gradijo; grabijo in konec«. Uvodna in sklepna poglavja, v katerih Bogomila Kravos sega v manj odmaknjeno preteklost družbenega in društvenega življenja po priključitvi cone A Svobodnega tržaškega ozemlja Republiki Italiji in nove delitve, ki jo je prinesel kominform, oblikujejo svojevrsten okvir intimno mehkim pa tudi ostro izrisanim spominom na otroštvo in odraščanje. Med temami njenih razmišljanj velja omeniti vsaj še zapleten pojem tržaškosti, ob pripadnosti slovenstvu ali italijanstvu še eni identiteti v Trstu. »Smo na neki način drugačni od preostalih Slovencev« ugotavlja »in to v tem smislu, da živimo stalno v stiku z 'drugim', kar hkrati pomeni, da se moraš vseskozi dokazovati, kar pa te konec koncev dela trdnejšega, odločnejšega.« O svoji medkulturnosti pa piše, da je drugačna od tiste na akademski ravni. »Jaz ne prihajam v stik z drugim, jaz sem zraščena v tej mešanici, to je moj svet. Iz njega izhajajo vzroki in posledice mojih izbir.«

V terminu sredinega intervjuja ste v tem letu lahko prisluhnili 46 gostom, za vas pa smo ob koncu leta izbrali 14 odlomkov iz najbolj odmevnih intervjujev leta 2023. V prvem delu bomo slišali razmišljanja infektologa in pisatelja Davida Zupančiča, avtomobilskega oblikovalca Georga Gedla, pa tudi Andreja Gradišnika, do zdaj najstarejšega Slovenca, ki je priplezal na sam vrh sveta. Z nami so bili tudi nekdanji poveljnik Gasilske zveze Slovenije, Franci Petek, vrhunska strokovnjakinja za področje umetne inteligence dr. Marinka Žitnik, profesorica defektologije Mateja Korošec ter predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević. Izbor je pripravil Marko Rozman.

V nočnem programu se bomo spomnili gostovanja ultramaratonske kolesarke Bernarde Jurič. Gradbena inženirka preživlja svoj prosti čas na kolesu in na smučeh, in zagotovo ni Slovenke in Slovenca, ki še ni slišal za vsaj enega od njenih kolesarskih podvigov – v zadnjem času je nanizala tudi nekaj ultramaratonskih: bila je na dirki po Maroku in po Aljaski, kolesarila je od poljskega Krakova do španske Tarife, pa tudi po Kirgiziji. Že trikrat je kolesarila po Avstraliji in svoje občutenje dežele ‘tam spodaj' opisala v knjigi 12.000 kilometrov greha. Pred mikrofon jo je povabila voditeljica Helena Ajdnik.

Ime tedna je postal Janez Markošek, legendarni vremenoslovec z Agencije RS za okolje, ki se je poslovil od napovedovanja vremena na Televiziji Slovenija. Gledalcem je v 28 letih 1886-krat napovedal vreme, nam razlagal vremenske pojave, razveseljeval s prijetnimi in opozarjal pred nevarnimi vplivi v Zemljinem ozračju.Kandidata sta bila še: Vid Kavtičnik, nekdanji rokometaš, zdaj pa direktor slovenske moške članske rokometne reprezentance, ki so ga pri Evropski rokometni zvezi kot člana prve generacije in kot prvega Slovenca sprejeli v hišo slavnih. V dresu Slovenije je nastopil na 197 tekmah, dosegel 543 zadetkov ter osvojil srebrno medaljo na EP 2004 in bronasto na SP 2017.  Sandi Curk, poveljnik regijskega štaba Civilne zaščite za Notranjsko, ki je v evropskem parlamentu za projekt pomoči ukrajinskim sirotam in beguncem prejel nagrado Državljan Evrope. S koordinacijo je pomagal pri namestitvi 120 ukrajinskih beguncev, ki so zaradi ruske agresije na Ukrajino izgubili vse.

Kamor vsi, tudi mi; se pravi, gremo v frontalni napad na slovensko zdravstvo. Zadnje dni javnost pretresa novica, da je celjsko bolnišnico zapustilo šest radiologov. Menda je to polovica tam zaposlenih tozadevnih specialistov, a ker smo analitična in ne faktografska oddaja, ki rada pretirava in posplošuje, verjamemo, da te dni radiologe po celjski bolnišnici iščejo z lupo. Kolikor je razumeti, so radiologi zapustili javni zdravstveni sistem zaradi tega, ker so odnosi na oddelku slabi, oziroma katastrofalni. In ker so se pred časom mastili z neupravičenimi izplačili. Ker toliko zdravnikov, ki bežijo v zasebnike iz javnega zdravstva, za svoj umik navaja slabe delovne razmere in pokvarjene odnose, sklepamo, da zdravniki sicer poznajo vse skrivnosti človeškega telesa, pa nobeno od skrivnosti človeške družbe. Kajti prepir in kregarija sta eni najpogostejših in najbolj uničujočih bolezni medčloveških odnosov in nekoliko nenavadno je, da se radi prepirajo prav zdravniki, ki naj bi veljali za intelektualno, moralno in še kakšno ost slovenske družbe. Morebiti je to zaradi tega, ker so na medicinski fakulteti pred nekaj desetletji nehali poučevati »družbeno-moralno vzgojo«. Kot kaže, samo Hipokratova prisega ne pomaga dovolj. Kakorkoli; moralne dileme slovenskega zdravništva celjskim bolnikom ne pomagajo kaj dosti in ni drugega, kot da bodo bolniki v knežjem mestu začeli uporabljati priljubljeno metodo, ki se ji reče »Selfi RTG«. Gre za fotografiranje posameznih delov človeške anatomije z mobilnim telefonom. Bolnik s spleta prenese aplikacijo, najnovejši iPhoni imajo rentgen že vgrajen, starejši modeli in tisti z androidom pa morajo z ostrim rezilom zarezati na bolečem mestu in šele nato posneti selfi obolelega organa. Aplikacija nato prepozna fotografijo, postavi diagnozo in tudi predlaga zdravljenje. Če je v državi, kot je to primer v Sloveniji, zdravstveni sistem na psu, aplikacija predlaga tudi alternativne metode zdravljenja. V primeru zdravstvenega sistema na psu je to obisk pri veterinarju, ki je že zdavnaj samoplačniški. Bistveno vprašanje, s katerim se v svojih zadnjih dneh in pred apologijo ukvarja zdravstveni minister, je seveda: »Ali še sploh imamo javno zdravstvo?« Če hoče slehernik k zdravniku in mu prijazno povedejo, kako dolgo bo čakal na belo milost, je odgovor, da ga praktično nimamo. Ampak dokler ga imamo še vsaj teoretično, se ga oklepamo kot utapljajoči se zdravstvenega zavarovanja. Na srečo imamo precedenčni primer, na katerem lahko natančno predvidimo potek dokončne privatizacije zdravstva, oziroma demontaže javnega zdravstva. Pred leti se je premierno in zelo diskretno dogodila privatizacija zobozdravstva. Danes je plačevanje zobozdravniških uslug povsem normalno in časi, ko si z zdravstveno izkaznico prikorakal k zobozdravniku, da ti je zaplombiral zob, obstajajo le še v pripovedkah očakov, ki to brezzobi pripovedujejo radovednim vnukom ob tabornem ognju. Tako se bo zgodilo oziroma se vedno bolj dogaja tudi z običajnim zdravstvom; pot do dokončnega zloma je sicer tlakovana z vsesplošnim obtoževanjem med zavarovalnicami, zdravništvom, sindikati, javnostjo in ministrstvom, oziroma politiko, a dejstvo je, da plazu ni več moč ustaviti. Ker je po vseh anketah zdravje za Slovenca najvišja vrednota, je nekako logično, da za najvišjo vrednoto tudi največ plačamo. Moramo pa zdravništvo vsaj malo tudi posvariti. Obrtniška je težka. Ne bo šlo tako gladko, kot gre zidarjem, keramikom in pleskarjem. Teh res ni, zdravnikov pa je očitno kot listja in trave – glede na to, da šest radiologov zapusti celjsko bolnišnico, pa je še vedno ne zaprejo. Če se iz Celja izseli šest soboslikarjev, doživijo celjske gospodinje živčni zlom in gredo na ulico. Kakorkoli; ko bodo obrtniki, se bodo morali zdravniki navaditi na konkurenco. Kot so se morali tudi zobozdravniki. Na vzhodu in jugu Slovenije je že dolgo nacionalni šport obisk zobozdravnika na Hrvaškem. Sredi Maribora celo visi ogromen transparent, ki vabi »kariesarje« na hrvaško stran v ambulanto, imenovano »Zagorje-zub«! S podobno konkurenco prostega trga se bodo soočili tudi zdravniki. Se pravi, če si bom zlomil nogo na Krvavcu, se bom po mavec odpeljal na Reko ali kam drugam. In zdravnik v Vodicah bo izgubil le pacienta, temveč tudi stranko. Zato predlagamo, da vsi skupaj stopimo na zavoro. Če pravilno razumemo logiko in pozive k ohranitvi zdravstvenega sistema, lahko svoje naredimo tudi bolniki s tem, da do umiritve razmer nehamo zbolevati.

Konec šestdesetih let je skupina umetnikov na vesoljsko odpravo na Luno, Apollo 12, pretihotapila majhen keramičen kolut s šestimi miniaturnimi slikami, ki so ga poimenovali Moon Museum. V bližnji prihodnosti, pa bo na Luno odpotoval večji in bolj dovršen predmet, artefakt človeštva v obliki časovne kapsule, miniaturni muzej MoonArk. Polet je bil predviden za prihodnji četrtek, 4. maja, a je pri testiranju rakete, na kateri bo naložen MoonArk, prišlo do zapleta in tako je polet preložen, nov datum še ni znan. Sicer pa so v tovoru, ki ga bo MoonArk ponesel na Luno, umetniška dela, poezija, risbe, različni jeziki, vzorci planktona in cvetnega prahu. Med 250-imi umetniki, znanstveniki in oblikovalci dragocenega tovora sta tudi Slovenca, likovna umetnica in znanstvenik. Teja Krašek je slikarka, ki se ukvarja z nanoartom, mikroskopskimi slikami, ki združujejo znanost in umetnost, Janko Jelenc pa je diplomiran inženir fizike, član skupine petih, ki se na Inštitutu Jožefa Štefana ukvarjajo s sintezo in karakterizacijo nanodelcev, predvsem anorganskih. In kaj priporočata v branje Teja Krašek in Janko Jelenc?

Z odročne estancije La Josephina ob jezeru San Martin v Patagoniji, iz krajev, ki bi jih lahko hkrati opisali kot raj na Zemlji in kot konec sveta, se oglaša Maja Ava Žiberna. Kot prostovoljka tam v zameno za prenočišče in hrano med drugim kuha, čisti, pospravlja in seka drva, vmes pa raziskuje pisan vsakdan tamkajšnje družbe. Pogovarjamo se o ohranjanju oziroma revitalizaciji flore in favne na velikih kmetijsko-gospodarskih posestvih v Patagoniji, o inflaciji in inovativnih načinih, s katerimi se ljudstvo ob trgovanju na ulici bori proti njej v Argentini, ter o navalu turistov na obe omenjeni območji. Ob raziskovanju vsakdana tamkajšnje družbe je naletela tudi na Slovenca, ki ima zaradi svojih alpinističnih podvigov in izjemne znanstvene kariere v tistih delih Južne Amerike skorajda kulten status.

»Če si nekaj preveč želite, se vam zagotovo želja ne uresniči. Kaj pa bi bilo, če bi se vsem uresničile vse želje? To v materialnem svetu enostavno ni mogoče. Ne smemo pozabiti na usodo. Ta beseda je usodna za vse in usoda ni zemeljska kategorija. Večkrat smo prebrali, da mu je bila usoda položena v zibelko. In res je tako! Nam ljudem in vsemu okrog nas je usojeno. Vsak ima svojo voljo in v pomembnih trenutkih lahko pot svoje usode premakne v levo ali desno, a osnovna smer usode ostane začrtana.« Tako v svoji avtobiografiji z naslovom Vse je usoda razmišlja Matjaž Tomlje. Knjiga vsebuje posebno sporočilo, Tomlje pa hkrati poudarja, da vsi nauki iz knjige predstavljajo njegovo življenje. Podjetnika in avtomobilskega navdušenca, edinega Slovenca, ki se je udeležil legendarne dirke 24 ur Le Mansa, smo povabili v oddajo Storž.

Danes pa pričakovana, od obeh zvestih poslušalcev oddaje skoraj zahtevana analiza dogajanja na svetovnem nordijskem prvenstvu v Planici. Kot radi pribijejo ustavni pravniki, se o ustavi in športu piše s tresočo roko, kajti za resno analizo je šport in dogodki, ki so z njim povezani, prestreljen s preveč iracionalnim čustvovanjem; tako razumni v povezavi z njim težko naveže nekaj smiselnih stavkov. A ker je "poskusiti ni greh" tudi moto planiškega dogodka, se veselo zapodimo v analizo pod Poncami. Razočaranje je ogromno. Na vrhunskem in dobro organiziranem dogodku, ki odmeva v mednarodni športni javnosti, namreč ni gledalcev. Organizatorji so razočarani, ker nas ni in s tem kažemo slabo sliko ter klestimo zaslužek, mi smo razočarani, ker organizatorji za svoje razočaranje krivijo nas. Morali pa bi sebe. Podoba je, kot da ne gre za golo udeležbo pri nekem dogodku, temveč za izdajo. Kot bi Slovenci izdali svoje bistvo, kot bi se odpovedali krščanstvu, s tem, ko nas ni v ono ozko dolino. Najprej odsek za črnoglede … Prvenstvo je bilo rojeno pod nesrečno zvezdo. Ker smo dolga leta neuspešno poskušali s kandidaturo, je postalo prvenstvo na nek način simbol neuspeha. Hudiča; na enem od kongresov mednarodne smučarske zveze je eden prejšnjih predsednikov slovenske smučarske zveze potem, ko so zavrnili kandidaturo, celo grozil delegatom s fizičnim obračunom. Ko pa smo ga končno dobili, je prvenstvo prišlo s statusom skoraj izsiljenega dogodka, ki naj bi dokončno in za vse večne čase utrdil generično vez med zimskimi športi in Slovencem. Tako je težko pričakovani otrok Smučarske zveze, že od začetka zaprt v zlati kletki, postal nacionalni projekt najvišje kategorije. A žal je bil zgrajen na samih predpostavkah, da ne zapišemo stereotipih, kar pomeni, da bodo morali v prihodnje organizatorji športnih dogodkov v svoj štab nujno vključiti tudi družboslovje; pa tudi kakšen strokovnjak iz klinične psihologije bo prišel prav. Kakorkoli; stereotipi, na katerih so gradili prvenstvo, so bili naslednji: "Planica je duhovni center slovenstva, tekmovalci v smučarskih skokih so personificirani orli in Slovenija je bogata država!" Vsi ti stereotipi, kot je s stereotipi navada, nimajo nobene podlage v resničnosti. Gremo po vrsti; Planica konec marca je specifična zadeva. Slovenca zanima frčanje po zraku samo, če je daljše od dvestotih metrov, mimo športnih užitkov pa gre na finalu sezone in v tekmi v smučarskih poletih za mešanico med pogansko posvetitvijo pomladi, katoliškim romanjem in srečanjem anonimnih alkoholikov. Zanašati se, da je mogoče organizirati v enem letu dve Planici, je podobno utopično kot dvakrat, se pravi decembra in junija, praznovati slovensko državnost. Druga napačna predpostavka, na kateri so gradili organizatorji – ker gre za nacionalni projekt, smo to mi vsi – pa je teza o Slovencu, ki bo odštel štiriinšestdeset evrov za vstopnico. Organizatorji, ki so se po prvem tednu podelali v hlače, sicer ceno vstopnice krepko nižajo, a nekaj, kar je bilo visoko, je zdaj postalo nepregledno, tako da je šlamastika samo še večja. Kroži šala, s katero oglašujejo prvenstvo na Norveškem: "Pridite v Planico, cene so kot doma!" Ker ne gre le za vstopnino. Zaradi ukrajinske vojne in epidemije covida so slovenski gostilničarji nabavni ceni hrenovke in štručke dodali stoodstotno maržo, ker jim uspe eno vtakniti v drugo, Krajnskogorci pa že tako tradicionalno računajo zrak, razglede in duhovno tradicijo Kekčevih ukan. A kriviti organizatorje za visoke cene je samo ena plat medalje. Moramo globlje v materijo, če hočemo priti štiriinšestdesetim evrom do dna. O draginji v naši državi lahko razpredamo po cele dneve, lahko poslušamo kovače političnega kapitala, lahko citiramo makro in mikro ekonomiste, a šele ko smo se odrekli enemu slovenskih simbolov, ker je postal predrag, je napočil čas za streznitev. Civilizacija nam je prinesla prosti trg in konkurenco, ki teoretično oblikuje cene našega vsakdana. A le do določene mere; mimo trga nastopijo neekonomske kategorije, kot so pohlep, zvitorepost in preračunljivost. Vse našteto je že tradicionalno skoncentrirano v projektih, ki imajo oznako "nacionalni"! Pa naj gre za graditev železniške proge ali smučarske igre v Planici. Hočemo povedati, da fenomen, ki se je začel na ljubljanskem nepremičninskem trgu, končuje svojo žalostno pot na svetovnem prvenstvu v Planici. Fenomen, po katerem cene nimajo nobene povezave z resničnostjo – in kar je najbolj smešno … ideje, da je Slovenija bogata država, kjer državljani štiriinšestdeset evrov brezbrižno trosijo vse naokoli, pomagajo propagirati slovenske politične in gospodarske elite. Ne glede na kateri strani političnega spektra stojijo. Na eni strani imamo desničarske in nacionalistične elite, ki dedujejo in propagirajo lokavost slovenskega kmeta, na drugi strani pa tehnokratske elite, ki prisegajo na življenje nadzornih svétov, jadranskih marin in poslovnih kosil. Nekje vmes pa je še obrtniška logika čevapov, piva in tuljenja v noč. Zgodba o Planici je mit, ki je v mitomanskem narodu, kot smo Slovenci, na piedestalu. Začenši s tem, da velika večina danes najbolj zagrizenih planiških vernikov še nikoli ni slišala za Josa Gorca, resničnega očeta Planice; kot niso slišali za mnoge druge, danes brezimne ljubitelje športa in prostovoljne delavce, ki so se dolini skakalnic posvečali celotno preteklo stoletje. In prav v tem grmu tiči zajec. Planica se je rodila kot prostovoljni, zastonjkarski in ljubiteljski projekt! Unovčiti in jo tako narediti odvisno od denarja, je zanikanje njenega bistva.

V današnjem Prostoru gremo do Tržaške železniške postaje. Nikamor ne potujemo, pravi Nina Zagoričnik, ki si je zaželela, da bi to nenavadno postajo, ki jo vedno znova fascinira, tokrat doživela brez naglice odhoda v družbi Tržaškega Slovenca, letošnjega Prešernovega nagrajenca Dušana Jelinčiča. In prav železniško postajo v Trstu Jelinčič večkrat omenja v svojem literarnem delu.

Je Perujka, hkrati je Japonka – četrta generacija japonskih emigrantov iz Okinawe. Pred nekaj leti je službeno iz Lime prišla na Hrvaško, v Pulo. No, službeno se ni izšlo optimalno, se je pa bolje končalo osebno. Na Hrvaškem je spoznala svojega bodočega moža, Slovenca, in danes živi v Ljubljani. Eriko Oyakawa je gostja tokratne Evrope, osebno!

Lepa slovenska tradicija veleva, da se ob prazničnih večerih zbere družina in se posveti igranju družabnih iger. Danes se bomo tako čarobnim dnevom primerno spustili v čudovitih svet iger, ki nas kratkočasijo in zabavajo, mogoče pa se iz njih celo kaj naučimo. Najbolj popularna družabna igra, ki se popolnoma ujema z značajem Slovenca in njegovim pogledom na svet, je "Človek ne jezi se!" Na drugem mestu so različne igre s kartami, kot so tarok, briškola ali šnops. Že na tretjem mestu pa je igra, ki predvsem v zadnjih letih pridobiva na popularnosti in je s stopničk pregnala šah. Govorimo o igri »zrušimo premiera« in danes se bomo bolj podrobno posvetili prav tej široku razvejani in popularni družabni igri, ki ob večerih zabava vse več Slovencev. Najprej nekaj o zgodovini igre. Igra je sicer prastara, a so jo igrali različno v različnih zgodovinskih obdobjih, k nam pa je zares prišla šele z demokratizacijo. Če si jo igral ali pod Avstrijo ali pod Jugoslavijama, te ni čakalo nič dobrega, tako da smo se je zares začeli učiti šele na začetku devetdesetih let. Ker se igra v različnih delih Slovenije igra nekoliko drugače, bomo v današnji oddaji obnovili, in na ta način poskušali poenotiti pravila. Smisel igre je, da igralci kolikor hitro gre, izvolijo premiera, nato pa ga poskušajo kar najhitreje zrušiti. Za zmagovalce se štejejo igralci, ki od izvolitve do zrušitve premiera potrebujejo najmanj časa, oziroma igro končajo najhitreje. Pravila so nekoliko zapletena, a le za prvič; po nekaj letih igranja postanejo pravila jasna in enostavna, kar pa ne zmanjša užitkov ob igranju … Skupina igralcev, najpogosteje je to milijon in pol volilnih upravičencev, vrže kocko. Če je število sodo, izvolijo levega, če pa liho, pa desnega premiera. Ko premiera imamo, na sceno stopijo posredniki, prek katerih nato igralci igrajo igro. Imenujejo se »mediji«! Osnovno pravilo je, da skozi leve medije rušimo desne premiere, obratno pa skozi desne medije rušimo leve premiere. Na višjih ravneh igre je sicer mogoče, da s pomočjo levih medijev rušimo tudi leve premiere, nikoli pa z desnimi mediji ne rušimo desnih premierov. Igra se začne, ko levi ali desni medij na glas spregovori naslednji stavek: "Zavzemamo se za resnico in pravico!" Zatem igralci trikrat plosknejo, vstanejo, se obrnejo proti Jutrovemu in pljunejo čez levo ramo. Tako se igra začne … Da igra ne traja v neskončnost, je omejena na štiri leta, a v Sloveniji se skoraj nikoli ne zgodi, da igralci igre ne bi končali pred tem rokom. Če premieru uspe ostati nezrušen vsa štiri leta, dobi spomenik. Obstaja tudi izjema, imenovana joker, ali Borut po domače. Če igralci potegnejo Boruta, je ta, kljub temu da je bil zrušen, premaknjen na položaj predsednika države. Tam brez prave vloge čaka v tako imenovanem »talonu«, da ga potegnejo na plano. Vrnimo se k rušenju premiera. Premier se trudi na vse načine biti nezrušen, predvsem tako, da skriva svojo preteklost, poslovne povezave, na drugi strani pa kaže dobre gospodarske rezultate in menjava ministre. Igralci pa s pomočjo medijev vanj usmerjajo lastne frustracije in ga poskušajo zmesti s skupinskim razočaranjem. Včasih postane igra kar malo nasilna in premier šprica igralce s solzivcem, ti pa vanj mečejo žaljivke. Ampak v veliki večini gre za zanimivo in miroljubno igro, ki je primerna za čas po božičnem kosilu in pred obiskom nadležnih sorodnikov. Najbolj zanimivo pa je to, da igra kot taka ne prinaša nobene nagrade. Gre izključno za veselje in radost ob zmagi, ali za razočaranje ob porazu. Mediji, s katerimi se igra igra, si zavoljo nje obetajo višjo naklado, višjo poslušanost in gledanost, ampak jih praviloma niso deležni, saj jih nad vodo drži samo usmiljenje igralcev in kdaj pa kdaj finančna injekcija tajkuna iz sosednje ulice … Letos so se prvi igralci s prvimi mediji že pojavili in pričakujemo, da če ni snega, bodo vsaj ta in njej podobne igre pričarale božično vzdušje v naših domovih … Mir vsem …

Te dni je pozornost svetovne javnosti, predvsem športne, usmerjena v arabski svet. Gre za predel sveta, ki slovi tudi po megalomanskih arhitekturnih presežkih in z različnimi mednarodnimi projekti privablja vlagatelje, pa tudi ustvarjalce z vsega sveta. Mednje štejemo tudi Slovenca, ki že več let uspešno deluje v Zalivu. Oblikovalec in arhitekt Robert Klun je za različne projekte prejel številne mednarodne nagrade. Najbolje ga je javnost spoznala pri projektu slovenskega paviljona na EXPU 2020 v Dubaju. Je tudi eden tistih, ki so popeljali slovensko pohištveno industrijo, arhitekturo in dizajn v Savdsko Arabijo. Kako realno je zastavljen projekt Neom, pametno mesto, stolpnica, ki naj bi se v dolžini 170 kilometrov v ravni črti vila čez puščavo? Kaj se bo zgodilo s stadioni po koncu svetovnega prvenstva v Katarju?

O izseljevanju iz Slovenije in vračanju vanjo, pogojih, ki jih mora ustvariti država in primerih dobrih praks drugih držav ste slišali v pogovoru z doc. dr. Dejanom Valentinčičem. Z Marijo Gruškovnjak smo govorili o zborniku o dr. Vinku Zwitterju. V sodelovanju s Svetovnim slovenskim kongresom vas vabimo k poslušanju prvega pogovora pri projektu »Kongres na klepetu« na temo »Nazaj v Slovenijo?«. V tokratnem nizu pogovorov bomo z različnimi sogovorniki iz domovine in sveta govorili o razlogih za vračanje oz. nevračanje v Slovenijo in o tem kaj bi lahko Slovenija naredila, da bi se čim več rojakov vrnilo in jo obogatilo s svojim znanjem. Prvi »klepet« nam predstavi širši uvod v bolj osebne pogovore z našimi rojaki po svetu. Pogovarjali smo se z doc. dr. Dejanom Valentinčičem. Zaposlen je kot pravnik na Okrožnem sodišču v Novi Gorici, dodatno pa še kot vodja Centra za družboslovno raziskovanje pri Ameriško slovenski izobraževalni fundaciji ASEF in prodekan Fakultete za slovenske in mednarodne študije Nove univerze. Med marcem 2020 in junijem 2022 je bil državni sekretar na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Na Fakulteti za uporabne družbene študije je habilitiran kot docent za področje politologije, na Evropski pravni fakulteti in Fakulteti za državne in evropske študije pa kot docent za področje ustavnega prava in človekovih pravic. Redno obiskuje slovenske skupnosti na vseh koncih sveta. Je avtor treh knjig, o Reziji, o etnični situaciji na Goriškem na obeh straneh meje in monografije o starosti slovenske politike Ivanu Omanu. Med leti 2019 in 2021 je bil nosilec ciljnega raziskovalnega projekta »Omilitev posledic bega možganov in krepitev mehanizma kroženja možganov«, katerega namen je bil preučiti katere ukrepe bi morala Slovenija sprejeti, da bi se manj mladih in izobraženih izseljevalo ter kako spodbujati njihovo vračanje v Slovenijo. Vsi posnetki bodo objavljeni na spletni strani www.slokongres.com in na Youtube kanalu SSK https://www.slokongres.com/dogodek/kongres-na-klepetu-doc-dr-dejan-valentincic/ Dr. Vinko Zwitter (19. 6. 1904 – 3. 5. 1977) je bil politik in kulturnik, prvi predsednik slovenskega dela Katoliške akcije v celovški-krški škofiji, urednik Koroškega Slovenca, tajnik Slovenske krščansko-socialne zveze, sooblikovalec izobraževalnega in kulturnega ustvarjanja koroških Slovencev. Mohorjeva družba je leta 2020 izdaja zbornik prispevkov in spominov, ki ga je uredila Marija Gruškovnjak. Zbornik je ponaslovljen Vizionar in sejalec. Pred dnevi so ga predstavili tudi v Ljubljani in urednico smo povabili tudi v naš studio.

Ta mesec je minilo 60 let od smrti arhitekta Maksa Fabianija, ki je pomembno zaznamoval Ljubljano, a pogosto ostaja v Plečnikovi senci. Med razlogi za to naj bi bila tudi njegova narodna in politična pripadnost. Njegovo delo je pomembno tako za slovensko, kot tudi za avstrijsko in italijansko kulturo. V 20. stoletju, ko je postala pomembna politična pripadnost, naj bi ga Slovenci zaradi udinjanja fašističnim oblastem imeli za Italijana, Avstrijci zaradi naklonjenosti slovenskim umetnikom za Slovenca, Italijani zaradi zvez z avstrijskim dvorom za Avstrijca, so ob obletnici zapisali na STA. Eden najvidnejših arhitektov avstro-ogrske monarhije se je rodil leta 1865 v Kobdilju pri Štanjelu, od koder je bila očetova družina. Družina njegove matere, ki je bila rojena v Trstu, pa je imela na Dunaju pomembne zveze vse do Habsburžanov. Deloval je marsikje – po ljubljanskem potresu leta 1895 je na svojo lastno pobudo in brezplačno izdelal urbanistični načrt za Ljubljano, zaznamoval je številne kraje na Goriškem, v Posočju in na Vipavskem, svoje najbolj inovativne in znamenite projekte pa je uresničil na Dunaju. Bil je tudi prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda, sodelavec Otta Wagnerja in profesor na Dunaju. Celovitejši vpogled v Fabianijevo delo in življenje je leta 2010 prinesla Fabianijeva monografija, ki jo podpisujeta Andrej Hrausky in Janez Koželj. Ob izidu se je tedaj z njima pogovarjala Maja Žel Nolda, njuna razmišljanja pa ostajajo aktualna še danes. Foto: Wikipedia

Naša današnja gostja Drugega pogleda je iz Slovaške in ni bila namenjena v Slovenijo, ko se je odločila za študij v tujini, pač pa se je pozneje znašla tu zaradi Slovenca, ki je prav tako iskal znanje po svetu. Slovenija ji je bila všeč tudi brez njega in odločno si je utirala pot k samostojnemu življenju v deželi, katere jezika niti še ni dobro poznala, njegova podobnost s slovaščino pa ji je prinesla le težave in včasih povzročila tudi salve smeha prijateljev in znancev. Cirila Štuber jo je srečala na plesu za starše osnovnošolcev, ples pa je vsekakor družabna dejavnost, ki jo je zadnji dve leti najbolj pogrešala.

Učiteljica slovenščine Barbara Goršič razloži, zakaj se je odločila za delo v Banja Luki, kakšno je življenje tam, pa tudi, kako je, če imaš otroka v eni državi, službo pa v drugi. Nadarjeni gimnazijki iz Nemčije slovenskih korenin opisujeta, kako sta se lotili pisanja svoje prve knjige in kje sta našli navdih za to – pred kratim sta namreč izdali dvojezični prvenec. Spominjamo se pionirja letalstva Edvarda Rusjana, ki se je pred 111-imi leti smrtno ponesrečil v Beogradu, kjer je zdaj dobil svoj spomenik, iz dvorane slavnih mesta Cleveland v Ohiu pa pojasnilo, katerega ameriškega Slovenca so sprejeli vanjo in zakaj.Barbara Goršič se z Dolenjske vsak teden vozi v službo v Banjo LukoUčiteljica slovenščine Barbara Goršič razloži, zakaj se je odločila za delo v Banja Luki, kakšno je življenje tam, pa tudi, kako je, če imaš otroka v eni državi, službo pa v drugi. Nadarjeni gimnazijki iz Nemčije slovenskih korenin opisujeta, kako sta se lotili pisanja svoje prve knjige in kje sta našli navdih za to – pred kratim sta namreč izdali dvojezični prvenec. Spominjamo se pionirja letalstva Edvarda Rusjana, ki se je pred 111-imi leti smrtno ponesrečil v Beogradu, kjer je zdaj dobil svoj spomenik, iz dvorane slavnih mesta Cleveland v Ohiu pa pojasnilo, katerega ameriškega Slovenca so sprejeli vanjo in zakaj.

V Labirintih sveta ponujamo komentirani preplet mednarodnih političnih in družbenih tokov, v katerih se zrcali svetovno dogajanje iztekajočega se tedna. Ob petkih ob 14.30 na Prvem.Embargo na rusko nafto kot evropski pritisk na MoskvoV Labirintih sveta bomo preverili razmere na ukrajinskih bojiščih in pogledali, kaj prinaša evropski embargo na rusko nafto. Govorili bomo tudi o slovesu pričevalca 20-ega stoletja, velikega Slovenca in Evropejca, pisatelja Borisa Pahorja. Svet se spreminja, britanska kraljica Elizabeta Druga pa ostaja na prestolu že 70 let. Tudi o tem v Labirintih sveta.

Ponavadi v Drugem pogledu poslušamo zgodbe tujcev, ki so se preselili v Slovenijo. Zadnjo sezono pa rubriko na vsaka dva meseca obogatimo z drugačnim Drugim pogledom in v tujino pokličemo Slovenca. Tokrat je bil to 50-letni Prekmurec Aleksander Temlin, ki živi v urugvajski prestolnici Montevideo. Z njim se je pogovarjala Darja Pograjc.

V Šentpetru pri Šentjakobu na avstrijskem Koroškem živita zavedna Slovenca in vsestranska kulturna ustvarjalca Rozi Tratar Sticker, ki jo poznamo tudi kot odlično pevko, in igralec ter režiser Marjan Štikar, ki je o življenju med JAZ in ICH povedal, da je zanj vedno na prvem mestu jaz, z ich se je srečal kasneje, saj so v njegovi vasi govorili samo slovensko. Rozi Tratar Sticker pa poudarja, kako pomembna je kultura, ki briše in podira meje med jeziki, državami in ljudmi. Na vrata njune hiše v Rožu sta potrkala tehnik Damjan Rostan in novinarka Tatjana Pirc.

Tekma med Dončićevimi Mavericksi in Dragićevimi Netsi je bila prava košarkarska poslastica, na kateri sta blestela tudi oba Slovenca. Kaj je ta tekma povedala o obeh moštvih in kako visoko se na zahodu lahko povzpnejo Mavericksi? Luka je sedaj v neposrednih dvobojih nadigral že vse največje kandidate za MVP-ja. Bo nocoj nadigral tudi Embiida? Goran v Brooklynu dokazuje, da je še vedno odličen organizator, ki v NBA ligi še ni rekel zadnje besede. Je izbral pravi klub, ko se je odločil za Netse? To je le nekaj vprašanj na katera smo tokrat skušali odgovoriti, zato vas za ogrevanje pred nocojšnjo tekmo Mavericks-Sixers, ki se bo začela “že” ob 00.00 po našem času, prijazno vabimo k poslušanju novega podkasta.

V oddaji Moja zgodba smo se podali na bojišče 1. svetovne vojne v Galicijo v Ukrajini, ki je prav v tem času spet prizorišče vojnih spopadov. Predstavili smo razstavo in osebnost Rudolfa Cvetka, prvega Slovenca, ki je dobil Olimpijsko kolajno. To se je zgodilo leta 1912 še za reperezentanco Avstroogrske monarhije. Predstavili smo njegov frontni dnevnik, ki ga je pisal leta 1917 in ga skupaj z ostalo zapuščino hrani Narodni Muzej Slovenije. Naša gosta sta bila kustos Narodnega muzeja Slovenije mag. Jože Podpečnik in kustor Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Marko Štepec.

V oddaji Moja zgodba smo se podali na bojišče 1. svetovne vojne v Galicijo v Ukrajini, ki je prav v tem času spet prizorišče vojnih spopadov. Predstavili smo razstavo in osebnost Rudolfa Cvetka, prvega Slovenca, ki je dobil Olimpijsko kolajno. To se je zgodilo leta 1912 še za reperezentanco Avstroogrske monarhije. Predstavili smo njegov frontni dnevnik, ki ga je pisal leta 1917 in ga skupaj z ostalo zapuščino hrani Narodni Muzej Slovenije. Naša gosta sta bila kustos Narodnega muzeja Slovenije mag. Jože Podpečnik in kustor Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Marko Štepec.

Izbor za Slovenko leta se je letos izrodil v komedijo leta, ki je odmevala po družbenih omrežjih. Po napačnih kulturnikih, profesoricah, novinarkah, sodnikih smo dobili še napačno Slovenko leta. Iz tega je mogoče sklepati tudi to, da obstajajo napačni državljani in državljanke. Ker bi Nebuloze rade presegle napačne delitve, vas prosijo za pomoč. Sestavite fikcijsko osebo z naborom lastnosti, do katere bi se pozitivno lahko opredelili vsi. Slovenca in Slovenko leta. Kaj leta, dveh let. Obeh let. Ker v resničnem svetu oseba, ki bi slovenski mehurček tviterja poenotila, ne obstaja, si jo mirno lahko izmislite.

Pasja vprega je tema današnjega Torkovega kviza! Tema, s katero lovimo (milo) zimo za rep. Saj veste, kako ponavadi pravijo: »Ni kotička na svetu, kjer ne srečaš Slovenca.« Ampak, kdo bi si mislil, da imamo Slovenko tudi na Svalbardu! Hana Urank se tam ukvarja z vodenjem pasjih vpreg.

Komentator se kritično opredeljuje do nastopa Milana Kučana v Dražgošah in poudarja, da Slovenija in slovenstvo nikoli nista bili Kučanovi intimni opciji. Paradoksno nam ob bližajočih volitvah socialno pravično državo ponujata najbogatejša Slovenca. Dr. Granda piše tudi o Centru urbane kulture v Šiški in ugotavlja, da je ta postal glavni izničevalec slovenske mentalitete, čeprav je njegov simbol urbana glasba, ki je sinteza glasbe angloameriških predmestij garnirana z okusom balkanskih mahal. Glede na Kučanovo razmišljanje se po komentatorjevem mnenju na bližajočih volitvah tako ne bomo odločali o Janši, ampak o smislu in pomenu praznovanja slovenskega kulturnega praznika.

V zimskih dneh se močno poveča obisk savn, saj je savnanje priljubljen konjiček marsikaterega Slovenca – še posebej po prazničnih dneh, ko nam potenje pomaga iz telesa spraviti strupe, ki smo jih nabrali med obilnimi prazničnimi pojedinami. In čeprav pravilno izvajanje postopka savnanja krepi tudi naš imunski sistem, za vse savna le ni primerna. Tudi o kontraindikacijah, predvsem pa o koristih in pravilih savnanja ter o izbiri prave vrste savne bomo v torkovem Svetovalnem servisu govorili z Ivico Flis Smaka, dr. med., specialistko fizikalne medicine in rehabilitacije.

Spominjamo se koroškega pesnika, pisatelja, dramatika in prevajalca Janka Messnerja – te dni mineva sto let od njegovega rojstva. Messnerja je globoko zaznamovala izkušnja Slovenca med nemško govorečo večino, mu je pa tudi pomagala, da je postal uporen človek in plodovit ustvarjalec. O svoji pretresljivi življenjski zgodbi in ustvarjalni poti je nekaj let pred smrtjo s svojo značilno odkritostjo pripovedoval Vidi Curk.

Gospoda sta se odpravila na hrib. ⛰ Kateri? To boste izvedeli v tokratni epizodi. Pa ne samo to, ob prijetnem sprehodu v breg, boste izvedeli, ali sta Gospoda klasična Slovenca, kako je hoditi po zahtevnem gorskem terenu, kaj je trenutno gosposko branje in če poznate Gospoda, potem veste, da še mnogo zabavnega, kar je dobro vedeti ali pa tudi ne.

Katere morske dobrote – predvsem ribe – ponujajo v slovenskih ribarnicah, od kod so in kaj se največ proda? To je vprašanje, na katero tudi tokrat odgovarjamo s konkretnim primerom. Roberto Privileggio je sin Hrvatice in Slovenca, lastnika ribarnice Ribice s poslovalnicama v Kamniku in na osrednji ljubljanski tržnici. Živi v Kvarnerju, v Mošćenički Dragi, morske dobrote pa skoraj vsak dan pripelje k nam.

V tokratnem komentarju ne moremo mimo imena, ki je v koledarju zapisan pod današnji dan, petek, 24. septembra. Iz koledarja prav sije in žari ime prvega slovenskega blaženega Antona Martina Slomška. Danes torej goduje naš Slomšek. In tema komentarja se mi je ponudila sama od sebe, saj tako velikega Slovenca in škofa ne moremo prezreti. Njegove zasluge za naš narod so zelo velike, njegovo delo obsežno, lahko bi rekli tudi usodno, saj je v veliki meri oblikoval slovensko narodno, prosvetno, kulturno in duhovo bit. Koliko talentov in poslanstev se je zvrstilo v njegovem življenju: bil je goreč duhovnik in škof, priznani pridigar, pesnik, pisatelj, pedagog, organizator šolstva in kulturnega dogajanja, narodni buditelj in ponosni Slovenec. Iz svoje duhovniške in domoljubne vneme je že svoje sovrstnike v bogoslovju navduševal za slovenski jezik, širil svoje ideje z ustanavljanjem društev in bratovščin, se zavzemal za šolo na slovenskem podeželju … Lotil se je tudi založništva, njegova Mohorjeva družba je generacije Slovencev naučila brati, jih duhovno in praktično izobraževala in utrjevala narodnostni ponos. In nenazadnje, kot lavantinski škof je leta 1859 dosegel premestitev sedeža škofije v Maribor, kar je združilo velik del štajerskih Slovencev in odločilno vplivalo na ustalitev meja … Ravnatelj v domu sv. Jožefa v Celju, mag. Jure Levart.

Prva ura bo namenjena ljubiteljem folklore, folklornikom in folkloristom. Letos namreč mineva 130 let od rojstva in 70 let od smrti Slovenca, glasbenika in folklorista, po čigar zaslugi imamo 87 let star Glasbeno-narodopisni inštitut ter lepo zgodovino zborovske glasbe in folklore. Naša gosta bosta prof. Mirko Ramovš in dr. Tomaž Simetinger.

Na letališču v Kabulu so se po včerajšnjem kaosu razmere umirile, evakuacijski leti so spet stekli. Iz Afganistana sta ponoči odšla tudi dva Slovenca, tam ostaja še en slovenski državljan, ki skrbi za varnost delegacije Unije. Medtem skušajo talibani kazati prijaznejši obraz, ljudi pozivajo, naj se vrnejo na delo in k vsakdanjim opravilom, napovedujejo, da bodo ženske lahko študirale in delale, za vladne uslužbence pa so napovedali amnestijo. Ostale teme: - Na Haitiju se povečuje število žrtev sobotnega potresa, reševanje ovira tropska nevihta - Največ primerov okužbe s koronavirusom od začetka junija, zaradi bojazni pred zlorabami pri cepljenju v Celju poostrili nadzor - Tema bienala likovnih vizij v Novem mestu letos smeh

Matic Osovnikar je gost posebne serije pogovorov v času olimpijskega dogajanja v Tokiu. Nekdanji vrhunski športniki odgovarjajo na vprašanje, kaj jim je bilo tega treba? Miha Šalehar je tokrat gostil še vedno najhitrejšega Slovenca, s katerim sta govorila o zobozdravstveni karieri po karieri najhitrejšega belega človeka na svetu, ter o tem, kako hitro sploh lahko teče človekovo telo. Matic pravi, da je uspešen sprinterski polet čez ciljno črto najboljši občutek, ki ga lahko človek doživi.

Mineva 30 let od uradnega začetka vojne za Slovenijo, ki se je začela le nekaj ur po slovesni razglasitvi samostojne in neodvisne države.Več o prelomnih dogodkih na današnji dan leta 1991 v začetku te oddaje. V prihodnjih minutah pa tudi: - V Sindikatu policistov zavračajo očitke glede zadržanja privržencev rumenih jopičev - Nemška vojska proti porastu skrajnih idej v svojih vrstah, tudi z rabinom - Slovenca ostajata v ospredju Toura: Pogačar in Roglič danes le za zmagovalcem, van der Poelom

Suzana Zrnič je pred dobrim desetletjem v Haagu spoznala Slovenca, s katerim sta se sprva želela vrniti v domovino, nato pa ustalila na Nizozemskem. Tudi zaradi tam precej slabših možnosti v predšolskih vzgojnih zavodih v primerjavi s slovenskimi vrtci se je odločila pustiti službo in postati gospodinja.

Slovenija je danes dosegla oba pogoja za prehod države v rumeno fazo - v bolnišnicah namreč zdravijo manj kot 500 covidnih bolnikov, sedemdnevno povprečje novih primerov okužbe je manj kot 600. Vlada in svetovalna skupina bosta o morebitnem sproščanju ukrepov govorili jutri Dimitrija Rupla si na čelu Javne agencije za knjigo želi tudi njen svet Ruska najstnika s streljanjem na šoli ubila najmanj 11 ljudi Danes je dan ozaveščanja o možganski kapi, ki vsaki dve uri doleti enega Slovenca

V ponedeljkovem dopoldnevu zaokrožimo prvi del kolesarske sezone in ponudimo nogometni komentar utrinkov domačega prvenstva. Del kolesarske karavane tudi najboljša Slovenca se bodo preselili na višinske priprave po Franciji, v domačem nogometnem prvenstvu pa so vse bolj očitno razdeljene karte v boju za naslov državnega prvaka.

Jakoba J. Kendo številni poznajo kot prvega Slovenca, ki je prehodil 3.500 kilometrov dolgo Apalaško pot in o tem napisal večkrat nagrajeni roman. Njegovo drugo delo pa je nastalo po prehojeni celotni 1.200 kilometrov dolgi slovenski Transverzali. In pri pisanju obeh je doktorja fantazijske književnosti spremljalo delo avtorja, ki ga priporoča v branje.

Za nami je najbolj poučno leto. Leto 2020. Kaj smo se skozi 366 dni dolgo popotovanje, kot ga še ni bilo, naučili o sebi? Kaj nam pove narobe obrnjena kiurška halja predsednika vlade? Kak je po novem odnos do znanja, stroke in kulture? Zakaj vojska toži Jadranko Juras? Zakaj polovica še vedno raje verjame Vlasti, ki objavlja na FB, ne pa strokovnjakinjam, ki objavljajo recenzirane strokovne članke? Imena in priimka Slovenca leta nam dr. Miha ni izdal, izvedeli pa smo, kako se vede in razmišlja? Kaj ste se pa vi naučili o nas v letu 2020?

V Drugem pogledu si bomo Slovenijo prvič ogledali z očmi – Maldivijke. Aisha Nuzuha je sončne in tople otoke lani zamenjala za življenje v Ljubljani. Pravi, da jo ljudje kar naprej sprašujejo, kako je lahko zapustila ta paradiž sredi Indijskega oceana, ona pa se je v Slovenijo (in Slovenca) preprosto zaljubila. In veliko stvari je tukaj počela prvič – šla v gore, nabirala jurčke in se, ne boste verjeli, naučila plavati! O vsem tem je pripovedovala Andreji Gradišar in Katji Krajnc.

Jakob J. Kenda je doktoriral iz fantazijske književnosti, ki mu je, kot pravi, v osnovni šoli pri zatikanju z branjem odprla pot v svet literature. Zanimanje za tovrstni žanr ga je pripeljejo tudi do knjig o mladem čarovniku Harryju Potterju, pod katere se je podpisal kot prevajalec. Ob tem pa ga mnogi poznajo tudi kot prvega Slovenca, ki je prehodil 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot. O tem je napisal roman, ki ni le dobro bran in uspešen, ampak tudi nagrajen za najboljše samozaložniško prozno delo, najboljši potopisni roman in najboljši literarni prvenec. Njegov drugi roman je nastal po prehojeni celotni 1200 kilometrov dolgi slovenski Transverzali, o ustoličenju katere je razmišljal že ob poti skozi 14 ameriških zveznih držav kot o poti našega združevanja.

V tretji jesenski epizodi spletnih pogovorov Od doma do doma je evropski poslanec dr. Milan Brglez gostil Jerneja Ščeka, tržaškega Slovenca, filozofa, publicista in profesorja, ki poučuje filozofijo in zgodovino na liceju Franceta Prešerna s slovenskim učnim jezikom v Trstu. Dr. Brglez in Jernej Šček sta se dotaknila položaja slovenske narodne skupnosti v Italiji. Kot je povedal gost, je delež italijanskih učencev in dijakov v slovenskih šolah v Italiji vedno večji, kar je po eni strani posledica dejstva, da za slovenske družine ni več samoumevno, da svoje otroke vpisujejo v slovenske vzgojno-izobraževalne ustanove, po drugi strani pa so te iz različnih razlogov vedno bolj privlačne za Italijane. Šček mednje med drugim prišteva vrednoto dvojezičnosti na dvojezičnem prostoru, ki se je zavedajo predvsem gospodarstveniki, željo po odkrivanju slovenskih korenin in pa prednost majhnosti slovenskih šol s kakovostnim učnim kadrom. Sogovornika sta se strinjala, da bi Evropa in predvsem Evropska unija morala namenjati veliko več pozornosti manjšinski problematiki, saj je med temeljnimi vrednotami Unije poleg človekovih pravic tudi varstvo manjšin. Po besedah Ščeka se je v zadnjem desetletju izkazalo, da Evrope ne morejo rešiti ekonomisti, saj so njeni problemi duhovni in filozofski. Pri njihovem reševanju bi zato bilo modro prisluhniti manjšinam, za katere Evropa predstavlja »skupno hišo«. Eden glavnih problemov je po besedah Ščeka tudi dejstvo, da Slovenci v Italiji še vedno nimajo zagotovljenega predstavništva v italijanskem parlamentu, brez katerega bo slovenska manjšina izgubila še tisto malo besede, ki jo ima. Kot zelo škodljivo vidi tudi načrtovano zmanjšanje števila italijanskih parlamentarcev, saj bo strankam, kot je Demokratska stranka, odvzelo manevrski prostor, da bi Slovencem v Italiji še naprej omogočale svoje kandidate. Glede spornih izjav na račun slovenske narodne skupnosti Šček odgovarja, da je teh vsakodnevno v medijih nič koliko. Po njegovih besedah je problematično predvsem to, da se tovrstne izjave, ki so bile nekoč omejene na obrobne, skrajno desničarske kroge, selijo »na druga, tudi institucionalna polja«. Za konec sta se sogovornika dotaknila še ukrepov za zajezitev pandemije Covid-19, ki so po mnenju obeh še posebno težki za manjšinske skupnosti. Velik problem je po besedah Ščeka ponovno vzpostavljanje državnih meja, ki za ob meji živečega človeka predstavlja hudo regresijo v preteklost. Omejevanje fizičnih stikov je problematično tudi pri ohranjanju posebne manjšinske identitete, saj so različni dogodki in prireditve prepovedani. Kot najbolj problematično pa je bo besedah Ščeka poučevanje na daljavo. Kot pravi, bistvo šole ni zgolj v poučevanju, ampak tudi v vzgajanju. Pogojev za slednje v spletnem okolju, v katerem smo se znašli, ni, je zaključil.

„Zgodovinska determiniranost se najbolj kaže v orientaciji, da se borimo proti, namesto da bi si prizadevali za. Pri Slovencih je pogost vtis, kot da smo obstali na pol poti, kot da se moramo kar naprej osvobajati.“ Tako dr. Praper pred leti za časopis Dnevnik. Prispevek je botroval razmišljanju v tokratnem Našem pogledu, ki ga je pripravil odgovorni urednik, Tadej Sadar.

Julia Borden je doktorska študentka celične in molekularne biologije, ki se zaradi navdušenja nad košarko in Luko Dončićem ter zaradi partnerja Slovenca uči slovensko. Napredek objavlja na Twitterjevem profilu @ZivjoLuka.

Še tretjič in zaenkrat zadnjič je v gosteh baron črnega humora, belega vina in rdečega mesa: Gašper Bergant! Hm, vedno tako pompozno napovemo samo goste … fer bi bilo, da kdaj tako tudi omenimo naša fanta! Khm, khm, torej … že 36-ič sta gosta gostila: človek, ki je postavil Slovenca v predstavo “Slovenec in pol” […]

Grema na kafe z Edwinom Munozom: Zakaj je Slovenija eksotična država V Maribor je prišel iz Kolumbije pred 16 leti. Danes Edwin Munoz v štajerski prestolnici sodeluje v cerkvi Jezus je pot, katere pastor je Marcos Tavares, poučuje španščino, prodaja kolumbijsko kavo, pred leti pa je na tekmovanju za naj seksi Slovenca osvojil drugo mesto. Med študijem španščine v domači Kolumbiji je dobil priložnost, da pride na študentsko izmenjavo v Maribor, ki ga pred tem ni poznal. Odločil se je, da zapusti predmestje polmilijonske Pereire, ki ga primerja s Kamnico, čeprav ima 100.000 prebivalcev. Edwin Munoz je v Mariboru, kjer si je ustvaril družino, ostal in je tukaj že več kot 16 let. Srečali smo se na Tržaški cesti 23 v cerkvi Jezus je pot, katere pastor je Marcos Tavares, Munozov prijatelj. V njegovem hostlu v Vetrinjski ulici je pred leti opravljal delo direktorja, a posel ni zacvetel. Edwin Olmedo Munoz Orozco, kot je njegovo polno ime, v Sloveniji poučuje španščino, sodeluje v cerkvi Jezus je pot, mnogi ga poznajo tudi po prodaji kolumbijske kave, prav to smo tudi pili. Leta 2007 je celo nastopil na lepotnem tekmovanju za naj seksi Slovenca in osvojil drugo mesto. Intervju: https://www.vecer.com/grema-na-kafe-z-edwinom-munozom-zakaj-je-slovenija-eksoticna-drzava-10201371

Dejan Gajšek je konec osemdesetih preživljal običajno otroštvo v dolini Voglajne. Odraščal v delavski družini, obkrožen z delavsko skupnostjo, ki jo je krojila takratna železarna Štore. "Imel sem prijatelje najrazličnejših narodnosti." Narodnosti takratne Jugoslavije, ki pa je začela propadati in tudi razpadati. In če se je slovenska osamosvojitev zgodila relativno hitro, tega ne moremo reči za preostanek nekdanje države. Zgodbe o dogajanju so tako dosegle tudi Štore in Dejana, ki je takrat štel 16 let. Na vsak način je želel pomagati ljudem v stiski in se leta 1992 pojavil v Zagrebu, kjer so se zbirali borci vojske Bosne in Hercegovine. Takrat ga niso vzeli s seboj, saj je bil premlad. A obljubo je držal in se leta 1994 vrnil. Poslušajte zgodbo edinega Slovenca, za katerega vemo, da je bil v času genocida v Srebrenici pripadnik redne vojske bosanske države. Zgodbo je lani zaupal dolgoletnemu novinarju Dnevnika in poročevalcu iz kriznih žarišč Ervinu Hladniku Milharčiču, ki je takrat ob koncu zapisal: “Srebrenica ni bila zločin proti človeštvu. Človeštvu se ni zgodilo nič, v miru je gledalo pokol na televiziji. To je bil zločin človeštva nad Bošnjaki v Srebrenici.”

24. marca obeležujemo rojstvo fizika Jožefa Štefana - edinega Slovenca po katerem se imenuje fizikalni zakon.

Gost oddaje je Zlatan Čok, prvi predsednik Zveze pomorsko prometnih agencij Slovenije. Koprčan, rojen v Beogradu, kamor sta ste pred fašizmom zatekla starša, tržaška Slovenca. Pomorski agent, ki je v času osamosvojitve ustanovil svojo pomorsko agencijo. Videl je, kako sta zrasla koprsko pristanišče in Žusterna. Pogovarjali smo se tudi o njegovi službi v Romuniji, kjer so ga imeli za tajnega agenta.

Bojana Ristevski Mlaker se je v Slovenijo preselila pred tremi leti, seveda zaradi ljubezni. Čeprav je moža Slovenca spoznala v Beogradu, je bila odločitev za selitev v Ljubljano, kot sama pravi, spontano logična. Ljubljano je najprej spoznavala ob občasnih obiskih in zdelo se ji je vse tako fino, kot da bi prihajala na dopust v toplice. Ščasoma pa je odkrila tudi manj prijetne obraze mesta, ki je v primeravi z Beogradom na trenutke preveč zaspano. Ji je pa selitev omogočila tudi nov ustvarjalni in podjetniški izziv.

»Z današnjim dnem, ko pričakujemo novo dobo, novo življenje, ko ustvarjamo slovensko univerzo, naj vas iskreno pozdravim kot prve slušatelje naše almae matris. S tem svetim trenutkom stopa naš narod v zgodovino, ki je ne izbriše nihče nikoli več. Naš glavni predmet bo historična gramatika slovenskega jezika. Obširno je to polje in ni še obdelano!« je v prvem predavanju v slovenskem jeziku Univerze v Ljubljani, ki je potekalo v zbornici Deželnega dvorca 3. decembra 1919 od 9. do 10. ure (današnji Zbornični dvorani na rektoratu Univerze), dejal Fran Ramovš, ki je bil takrat star devetindvajset let. V časniku Slovenski narod je v prispevku Prvi dih slovenske univerze Ivan Kolar vzneseno opisal Ramovšev lik in nastop na »zgodovinski dan za vse Slovence, za vso Jugoslavijo«: »Z obrazov nam je sijala svečanost, ko smo drhtajočim srcem pričakovali prve besede svojega predavatelja na svoji univerzi. Tišina je vladala v dvorani, oznanjujoč veliki praznik, ko je vstopil vseuč. prof. dr. Fr. Ramovš. Prijazen mladeniški obraz, živih oči, v katerega so včrtale izrazite poteze pravo podobo učenjaka-slavista Slovenca, nam je zasijal nasproti.« V oddaji smo objavili članek iz Slovenskega naroda, prof. dr. Irena Orel je razložila, zakaj je imel prvo predavanje ravno Fran Ramovš. Za glasbeno opremo je poskrbela Darja Hlavka Godina, za tehnično izvedbo pa Blaž Kumše. Vir fotografije: Pixabay.

Dekan Janko Krištof bo tudi naslednja tri leta predsednik Krščanske kulturne zveze iz Celovca. V pogovoru je spregovoril o dosežkih in načrtih, vprašali smo ga tudi o odzivih na novico, da bo koroški Slovenec Jože Marketz novi škof v Celovcu. Spomnili se bomo tudi velikega Slovenca prof. dr. Antona Mavretiča, ki je odšel v večnost.

Gostili smo Dejana Rajbarja, Slovenca, ki se je odločil oditi v Avstrijo in si je nov dom ustvaril v Salzburgu. V času študija v Ljubljani se je resneje začel zanimati za modo, ki je pozneje postala njegovo življenje in delo. Za naš radio je spregovoril o življenju v tujini ter o tem, kako vidi Avstrijo in prebivalce.

Doktor Cocktail oziroma DC, kot ga kličejo, odkar pomni, svojega rojstnega imena ne uporablja. Čeprav je rojen v Italiji in je v Slovenijo prvič prišel šele leta 1995 pri osemnajstih letih, se ima za Slovenca. Življenje je posvetil mešanju pijač, ki jih je stregel po vsem svetu, od Brazilije prek Ibize do Kitajske, njegove koktajle je pil celo monaški princ Albert. Moto je našel v antični Grčiji, ime pa mu je na Baliju, kjer je preživel zadnjih sedem let, nadela šestletna deklica. V Evropi osebno izveste tudi, kdo je pripravil prvi mojito in zakaj je sok sladkornega trsa najboljša pijača.

Gostili smo Jana Miklavca, Slovenca, ki je po končanem študiju mednarodnih odnosov odšel v Gvatemalo na prakso. Tam se je zaljubil, poročil in ostal kar nekaj let, nato pa se je z družino vrnil v Slovenijo. Spregovoril je o življenju v tujini, in tem, kako danes vidi Slovenijo.

Janne Brelih je otrok Finke in Slovenca, ki je zaposlen kot tonski mojster v gledališču v Helsinkih. Recitira obe državni himni, v slovenščini pa je prebral le eno knjigo – Zajčje leto.

Kakšna bo unija v prihodnje smo vprašali geopolitičnega stratega dr. Larisa Gaiserja, novinarja na RAI v Trstu Andreja Černica, novinarja in urednika portala Spletnicasopis.eu Petra Jančiča in koroškega Slovenca in nekdanjega predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev Karla Smolleja.

Slovenski je bil MIAMI, bo slovenski tudi DALLAS? SPORED: Luka Dončić sinoči ni igral na gostovanju v Oklahomi, saj še vedno čuti posledice udarca, ki ga je prejel že na začetku zgodovinske prve tekme med njim in Goranom Dragićem, ki si jo je v Miamiju ogledalo več kot 2000 Slovencev. Trener Dallasa Carlisle je danes povedal, da je bil udarec tako močan, da Luki verjetno ne bi smeli dovoliti, da bi tisto tekmo odigral do konca, toda želja po nastopu pred slovenskimi navijači je bila prevelika, sedaj pa bo kot kaže moral Luka zaradi tega izpustiti nekaj tekem. To pa seveda najbolj nazorno priča koliko mu je pomenil ta nastop. Tudi njegov reprezentančni kolega in “cimer” Goran Dragić je po zgodovinskem srečanju v pogovorih z ameriškimi novinarji priznal, da ga je izjemen obisk ganil, lokalni mediji v Miamiju in tudi nacionalni ameriški mediji pa so bili soglasni, da česa takšnega NBA liga v svoji bogati in dolgi zgodovini še ni videla. Posnetke razigranih slovenskih navijačev, ki so čudovito predstavljali našo državo, si je na različnih družbenih omrežjih in portalih ogledalo več milijonov košarkarskih navdušencev iz celega sveta, Američani pa so bili soglasni: Pridite še večkrat! V novem podkastu smo zato pod drobnogled vzeli zgodovinsko tekmo ter podrobno analizirali trenutno situacijo v obeh moštvih. Dallas “tanka” za čim višji izbor na naboru, Miami pa se v okleščeni izvedbi krčevito bori za končnico. V obeh moštvih sta v glavnih vlogah oba Slovenca, ki si ju verjetno velika večina slovenskih športnih navdušencev želi videti v istem moštvu. Kakšne so realne možnosti, da se to pripeti naslednjo sezono? Ali bodo v Dallasu ustvarili evropsko “super-moštvo” z Dončićem, Dragićem, Porzingisom in Vučevićem? NCAA super-senzacija Zion Willimson v Dallasu? Vse to in še več v novi epizodi podkasta. Prijazno vabljeni k poslušanju.

V tokratni oddaji z Ljudmi na poti smo gostili Mateja Žontarja. Slovenca, ki si prihodnost ustvarja na Poljskem. Spregovoril je oodločitvi za selitev, doživljanju Poljakov in države, svojih načrtih ter nekaterih drugih temah.

V Cankarjevem letu, ko bo 11. decembra minilo 100 let od pisateljeve smrti, mineva tudi 140. obletnica rojstva drugega velikega Slovenca, Cankarjevega sodobnika in somišljenika doktorja Mihajla Rostoharja, ki ga javnost veliko manj pozna. In vendar je bil velik znanstvenik, psiholog, ustanovitelj katedre za psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Bil je pa tudi izjemen mislec, vpet v družbena vprašanja svojega časa. Že na začetku 20. stoletja je bil v svojih polemikah neomajen nasprotnik klerikalizma ter novega ilirizma oziroma podleganja asimilacijskim težnjam zaradi nekritičnega razumevanja jugoslovanstva. O razmerju med pisateljem Ivanom Cankarjem in znanstvenikom Mihajlom Rostoharjem ter o pomenu njunih stikov za današnji čas piše v Razgledih in razmislekih Peter Kuhar.

Z začetkom nove sezone v najmočnejši košarkarski ligi na svetu prihaja novo obdobje tudi za ljubitelje lige NBA v Sloveniji. Letos bosta v njej nastopala dva Slovenca, Goran Dragič bo z Miamijem začel svojo 11. sezono, še več pozornosti pa bo deležen Luka Dončič, ki je v dresu Dallasa glavni favorit za naziv najboljšega novinca. 19-letnik je eden najbolj obetavnih evropskih igralcev v zgodovini, kar počasi spoznavajo tudi na drugi strani Atlantika. Na predvečer njegove prve tekme v ligi NBA, Dallas bo gostoval v Phoenixu, se bo s Francijem Pavšerjem, košarkarskim novinarjem Igorjem Đurovičem in trenerjem Grego Nachbarjem pogovarjal Matej Hrastar.

Gostimo profesorja doktorja Milana Bufona, tržaškega Slovenca, avtorja znanstvene monografije »Meje in obmejne skupnosti na Slovenskem«. Delo, rezultat večletne raziskave, v katero so bili vključeni tudi Slovenci v Furlaniji Julijski krajini, prinaša presenetljive ugotovitve. Odpravimo se v Sveče na avstrijskem Koroškem, kjer se je konec tedna končal 37. slikarski teden. Na Reki prisluhnemo mlademu kitaristu Natku Štigliču in se ustavimo pri porabskih Slovencih. Te dni sta jih obiskala mariborski nadškof Alojzij Cvikl in državni sekretar, ki je v uradu madžarskega premiera zadolžen za cerkveno in narodnostno področje. Kaj sta povedala? Prisluhnite!

Alpinist Roman Benet iz Trbiža je skupaj s soprogo Nives Meroi osvojil vseh 14 osemtisočakov. 15. je bil huda bolezen, ki jo je uspešno premagal. O alpinizmu, ki je njegov način življenja že od mladosti, in boju z boleznijo več v tokratni oddaji. Gostimo rojaka mlajše generacije iz Avstrije, Manuela Juga, politično dejavnega koroškega Slovenca, in predsednika kluba slovenskih študentov in študentk v Gradcu Aljaža Pestotnika. Pridružimo se folklorni skupini z Gornjega Senika, ki je nastopila na festivalu v Beltincih, in vas povabimo v Pulj, kjer je na ogled retrospektivna razstava del slikarja Martina Bizjaka, umetnika, ki je pomembno sooblikoval kulturno dogajanje v Istri in pustil velik pečat v tam živeči slovenski narodni skupnosti.

We Are Developers je konferenca, ki jo organizirajo od leta 2015. Na Dunaju se je tudi letos zbralo približno 8.000 ljudi iz 70 držav. Namenjena je razvijalcem in programerjem, letos se je posvečala tudi avtonomnosti avtomobilov, tehnologiji veriženja blokov, izgorelosti, etiki in celo prihodnosti medijev. Zvezda konference je bil soustanovitelj podjetja Apple Steve Wozniak, ki odgovarja, da je današnja tehnologija res umetna, ni pa inteligentna.Slišali boste tudi Slovenca, ki je predaval na velikem odru konference. Gostitelja podkasta sta Maruša Kerec in Anže Tomić.

Vedenje o izumitelju, tovarnarju in tudi dobrotniku Janezu Puhu se je v zadnjih letih močno razširilo. Zavest, da gre za Slovenca, se je pričela širiti najprej med tehnično inteligenco, nato pa med vedno večjo skupnostjo ljubiteljev starodobnih vozil v začetku devetdesetih let minulega stoletja. Takrat so ob 130-letnici rojstva na Ptuju pripravili veliko pregledno razstavo, od takrat pa Puh po kapljicah bogati našo tehnično dediščino in z njo tudi tehnološko samozavest. Kamenček v tem mozaiku je tudi njegov muzej, ki je ob zasebnih zbirkah in podobni ustanovi v avstrijskem Gradcu referenčna točka ljubiteljev Puhovih vozil, kot tudi njegove izjemne osebnosti.

Ep 66: Poplava uređaja FU Miloš Damnjanović javio da ima YouTube app AppleTV druge generacije Miki spomenu Slovenca koji je moto vozača: Tim Gajser Miki na Twitteru preporučio EON, ali...Čedomil Višnjić (fancy na starom Sezam BBSu) opleo po SBBovoj zameni za Go: EON app EON je poluproizvod, na brzinu izbačen bez adekvatne podrške sa masom skrivenih mana. "ČAK 5 UREĐAJA..." Ali ono što se ne zna je da uređaji NISU definisani mac adresom kao u D3GO već se i korišćenje istog fizičkog uređaja ali sa različitim browserom tretira kao NOVI UREĐAJ. Nećete menjati browser? Ok, Ali pazite da ne brišete cookies ili cache jer će vam posle toga biti definisan novi uređaj... Ko koristi aplikacije koje čiste đubre iz browsera neka zaborave na njih. Reinstalacija aplikacije na smartfon je za EON takođe NOVI UREĐAJ. Mislite da nema problema jer ćete obrisati uređaj? Pa sad... Dozvoljeno je brisati SAMO 2 UREĐAJA mesečno. Imate problema u radu EON? Sa FB stranice SBB vas upućuju na inbox gde će vam pružiti i savet biti - "Obrišite cache browsers I cookies pa probajte ponovo..." Na komentar "Ali to mi pravi novi EON uređaj a već sam udario u maksimum (iako FIZIČKI imam samo 3 uređaja) oni odgovore lakonski "zvaće vas neko iz podrške, ostavite tel. i broj ugovora" Way to go SBB. Sad uživajte u slici u slici :+1: Reviews iPhone 8 / 8 Plus TechCrunch iOS 11 MacStories tv 4k HDR review na DaringFireball. I nastavak. The Verge ima dobar, detaljan review Craig pričao o Face ID-u sa Panzarinom i kasnije sa Gruberom. Apple objravio Face ID white paper iz koga je Rene skupio najzanimljivije detalje. Appleova nova Privacy stranica je takođe zanimljiva. Watch 3 je generalno dobro ocenjen, sa problemima oko LTE-a za koje se ispostavilo da su vezani za wi-fi bug. Horace tvrdi da je Apple zaista pretekao Rolex. Izišla i High Sierra i Stephen ima lep review. Kao i MacStories. Software iStat Menus 6 Najavljen Pixelmator Pro Ažuriran Soulver Rogue Ameoba daje popuste za 15 godina rada OMNI Group pak slavi 25 godina Realica TeamViewer screeen sharing on...iOS?! Nemojte ljudi koristiti isti pass na više servisa, aman zaman Ne, iPhone nema FM radio niti ikakvu mogućnost da ga uključi Siri u iOS 11 zvuči fantastično. Evo kako su to uradili (Siri je inače sada Craigova nadležnost) Backblaze sa regularnim preporukama o diskovima koji su dugotrajni Preporuke za mesh wifi sa iMorea I za kraj ovog dela: kad te Google lepo zamoli... One more thing: Čovek pravi veštačke ruke za decu kojima treba...za džabe. Zanimljivosti Umro Hugh Hefner. Čitali smo njegov časopis zbog članaka. Kako izgleda Apple Park Jailbreak pioniri kažu da je JB umreo Zahvalnice Snimljeno 29.9.2017. Uvodna muzika by Vladimir Tošić, stari sajt je ovde. Logotip by Aleksandra Ilić. Artwork epizode Narcissus, ulje na platnu, 2017 by Saša Montiljo, njegov kutak na Devianartu.