Podcasts about vsi

What happens when a career-ending injury is followed by years of failed treatments, multiple surgeries, and no clear answers? In this episode, Sergeant of Investigations, Tim Putney, shares his journey through chronic pain after an on-duty injury nearly ended his law enforcement career and sent him on a years-long search for answers. What began as a single on-duty injury became a years-long road marked by chronic back pain, failed spine surgeries, a spinal cord stimulator, workers' compensation battles, and dead ends. Joining the conversation is VSI spine surgeon Dr. Ehsan Jazini, who discusses why some patients continue to struggle with pain despite previous treatments and spine surgeries, what is often missed in complex cases, and how the right diagnosis can uncover solutions that others may have overlooked. Together, they explore: Failed back surgery and persistent pain The impact of chronic pain on mental health Challenges first responders face after injury Modern spine treatments and recovery advancements Why getting the right diagnosis matters Released during Men's Health Month, this episode highlights a challenge many men face but rarely discuss openly: chronic pain impacts far more than physical health. It can affect identity, relationships, mental health, and the ability to do the things that matter most. Most importantly, Tim shares how he was able to return to the life he thought he'd lost—including walking his daughter down the aisle. If you've been told to "just live with it," this conversation offers something many patients desperately need to hear: you may not be out of options. Watch this full episode on YouTube: https://youtu.be/QlAbHziBoJ4

Ppiše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Kakovosten in umetniško prepričljiv roman Pie Prezelj Bili smo trije je drugačen od romanov, ki pri nas izhajajo v zadnjem času. Ne gre za to, da bi moralizirali ali se skušali držati togih vrednostnih meril, temveč kratko malo za to, da je napisan čustveno ter brez vulgarnosti in dopolnjevanja z angleškimi besedami. Avtorica zna marsikaj že znanega povedati na nov in izviren način. V tretji osebi ednine razgrne pretresljivo zgodbo o iskanju naklonjenosti, sprejetosti in premagovanju tistega, kar je literarne like zaznamovalo v preteklosti. Protagonistka Olga, ženska v petdesetih letih, po poklicu fotografinja, brska po svoji preteklosti. Hoče izvedeti, kaj se je zgodilo ob njenem rojstvu. Zakaj je življenje preživela pri posvojiteljih? Jo je mati oddala? Jo je zapustila? Ji je dala vsaj ime? Naključja pripomorejo, da se sreča s polbratom Theom in maminim ljubimcem Jakobom. Odpotuje na oddaljen otok na severu. Pisateljica ne pove natančno, kje se vse skupaj dogaja in v katerem jeziku se protagonisti pogovarjajo. Pa saj to sploh ni pomembno. Poglavitno je, da iščejo pot drug do drugega in se skušajo zbližati. Pri tem jih kot posebno določilo povezuje spomin na pokojno Olgino mater, pravzaprav žensko, ki jo je rodila. Olga si zastavlja nova in nova vprašanja. »Je prišla? Po kaj? Vprašanje si je v mesecih pred tem zastavljala znova in znova, ga preobračala, razpirala, a bolj ko se je spraševala, kaj naj bi našla na otoku, ležečem tam nekje na severu, celino oddaljenem od nje, huje je postajalo. Toda vedela je, da mora iti.« Pisateljica menjava prizorišča in dialoge. Po zbliževanju Olge in Thea se v pripoved vplete materina življenjska zgodba, v kateri je mogoče izvedeti, da ni bilo čisto tako, kot je predvidevala zapuščena hči. Olga pestuje svojo bolečino s težo nečesa, kar se nikoli ni moglo uresničiti, toda tudi njena mati je spoznala, kaj sta trpljenje in nemoč, ter začutila, kako se lahko življenja mladega dekleta polastijo drugi ljudje, starši ali kdorkoli že. Izkaže se, da vse skupaj sploh ni črno-belo. Ljudje bi si morali vsaj malo prizadevati, da bi se vživljali drug v drugega in se skušali razumeti. Zgodijo se čarobni trenutki, ko so se zbližajo, potem se v hipu spet oddaljijo drug od drugega, morda tudi zato, ker vsak postavlja sebe pred ostale, saj je prepričan, da je njegova bolečina največja. »Morala je izvedeti, izvedeti nemudoma, a ne zato, da bi ji spričo tega nato laže odpustila, pač pa da bi se veter, ki je pihal skoznjo in jo razdiral, naposled in enkrat za vselej polegel.« Pia Prezelj nas mojstrsko vodi skozi čas, ki ga doživljajo literarne osebe. V strnjenem slogu in estetsko subtilno razkriva njihove občutke in nakazuje tudi tisto, kar skušajo skriti drug pred drugim. Slog je delno lapidaren, delno pa prepreden s čudovitimi metaforami, zlasti kadar pisateljica opisuje naravno dogajanje na otoku, kamor se odpravi, da bi kaj izvedela o materi in tudi sami sebi. Narava je nepredvidljiva, morje tudi nevarno, megla pa tu in tam tako gosta, da se samotni sprehajalec lahko izgubi v njej. Jakob je že v letih in prav njemu se zgodi, da se med tavanjem utrudi in ga morajo otočani poiskati. K sreči ga najdejo in potem si z Olgo izmenjata nekaj naklonjenih besed. Že prej sta našla pot drug do drugega. Pisateljica zna dogajanje prikazovati s posebno notranjo napetostjo, tako da se med branjem začnemo bati slabega razpleta. Kdo sestavlja trojico, ki je navedena v naslovu? Morda Olga, Theo in Jakob, pisateljica pa razkrije, da so to Olgina mati, njen fant in nerojeni otrok. Kako bo resnico, kakršna koli že je, sprejel ta fant? »Jo prezira? Mu je odleglo? Ni vedela, kako naj mu pojasni, da ji je kljub trudu spodletelo, kako naj mu pove, da jo je izdolblo, izpraznilo, da nima več od kod jemati, da mu nima česa dati. Tam, na zadnjih sedežih razgretega avtomobila, jo je tolažilo le eno: za kratek hip so bili trije.« Pesnica, pisateljica, etnologinja in kulturna antropologinja Ana Svetel v spremni besedi primerja roman Bili smo trije z avtoričinim nagrajenim prvencem Težka voda in v obeh delih odkriva pripovedni minimalizem. Ugotavlja, da so človeške zgodbe in situacije tako usodne in težke kot tudi drobne, rahle in upovedane z obilico praznega prostora. Namesto slikanja umeščenosti v tok zgodovine in družbe je videti, kot »da lebdimo v občutenih prostorih, tipajočih srečavanjih, krhkih slutnjah in zlasti v obilici samote, celo osamljenosti«. Pia Prezelj je po mnenju Ane Svetel v svojem pisanju poetična in ekonomična hkrati. Osrednja tokova pripovedi, prostorski in odnosni tok, se na poetičen in impliciten način stakneta. Za konec je treba reči, da ni brez pomena, kaj o svojem novem romanu pravi avtorica. Na predstavitvi knjige Bili smo trije je povedala, da gre med drugim za sorodstveno razmerje ter hkrati za tekočino odsotnosti in občutek manka. Vsi ljudje imamo občutek odsotnosti nečesa in iščemo dom, poraja se nestabilnost resnice. Pia Prezelj, ki opravlja novinarsko delo, je bila tudi fotografinja in se po svoje, kot pravi, v novem romanesknem delu pokloni fotografom. Brez velikih besed je treba srečanje z romanom Bili smo trije skleniti, da je kratko malo lep in čustven v dobrem pomenu besede, liričen in v marsičem tudi čudovito skrivnosten. Ni me sram priznati, da sem prvič, odkar sem brala roman Ringlšpil pisatelja Franja Husama Najija, jokala. Lepota, umetniškost in globina izpovedi lahko privabijo tudi solze, čeprav si domišljamo, da smo razumni, kritični in primerno zadržani ljudje.

Pred skoraj letom dni smo na Prvem spoznali družino, ki se je odločila za precej drzno potezo — za 11 mesecev so zapustili vsakdan, službo, šolo, rutino in se z dvema otrokoma odpravili na pot okoli sveta. Pred nekaj dnevi so se Olivera, Gregor, 10-letni Luka in 5-letna Klara Rosulnik vrnili s pustolovščine njihovega življenja. V začetku junija 2025, pred potovanjem, smo z Gregorjem in Olivero Rosulnik govorili o načrtovanju in pripravah, pričakovanjih in pogumu. Potem pa smo jih spremljali tudi med potjo — javila sta se nam konec lanskega avgusta iz Vietnama in januarja letos iz Peruja, torej iz različnih držav, različnih časovnih pasov in vedno polna različnih zgodb. Pred nekaj dnevi pa so se Rosulniki po enajstih mesecih vrnili domov. Vsi štirje so nam povedali, kako po skoraj letu dni izgleda vrnitev v običajno življenje, kaj je bilo na poti najlepše, kaj najtežje in kako takšna izkušnja spremeni družino ter pogled na svet in dom. Družini Rosulnik lahko na poti po svetu sledite na Instagramu, Facebooku, YouTube-u, TikToku in LinkedInu. 

Piše Vid Bešter, bere Dejan Kaloper. Vsaka pesem v pesniški zbirki Tatjane Pregl Kobe Potem ima na razpolago dve strani. Na levi strani je pod naslovom v poševnem tisku zapisana trivrstičnica, ‒ nekakšen moto k daljši pesmi na desni strani. Vsaka daljša pesem je dolga natanko eno stran. Nekaj pesmi ima še oštevilčena nadaljevanja, ki pa so prav tako vsa dolga natanko eno stran. Ker pa imajo nekatere pesmi vendarle več besed kot druge, variira dolžina vrstice. Dolžina vrstice je torej očitno podrejena enakomerni dolžini pesmi: vsaka ima enaintrideset vrstic. Iz tega že lahko izpeljemo ugotovitev, da verz kot vsebinska in ritmična enota za zbirko Potem ni prav zelo pomemben. Kakor imajo vse pesmi enako postavitev na strani, tako so enakomerno urejene tudi v štiri dele in ti v celoto. V vsakem od štirih delov, ki so zasnovani na ohlapnih vsebinskih vezeh, je devet pesmi. Skupaj torej šestintrideset daljših pesmi, ki jih spremlja šestintrideset trivrstičnic, vse skupaj pa uvaja sedemitrideseta pesem, sestavljena iz štirih trivrstičnic ... Bralcu je ob tem redu, ki vlada v zbirki gotovo prijetno ‒ kot v lepo urejenem in obdelanem vrtu. Trivrstičnice so po vsebini in vlogi podobne haikuju, čeprav nimajo oblikovnih značilnosti te japonske pesemske zvrsti. Nekako nakazujejo razpoloženje ali nagib, s katerim se bere daljša pesem na nasprotni strani. Morda pa kažejo tudi na obljubo in pogled v trenutku, ko je bila pesem napisana. Pravzaprav so kot tiste semenske vrečice, ki jih nataknjene na paličice ali položene pod kamne puščamo ob gredicah, da ne pozabimo, kaj smo zasejali. Daljše pesmi v takšni družbi spominjajo na tisto japonsko literarno zvrst, ki haikuju pridruži kratko prozno besedilo ‒ impresijo ali dnevniški zapis, poln podob. Tudi pesmi v zbirki Potem nimajo močnega ritma, po retorični legi so bliže prozi kakor liriki, na vsebino pa pomembno vplivajo trenutni vtisi, misli in spomini. Njihova liričnost pa se skriva v toku podob, sestavljenem večinoma iz prostih asociacij. Podobe v pesmih zato težijo k abstrakciji, ki pa vendarle ne prevlada ‒ podobe še kažejo tako na zunanji kot na čustveni svet. Izmenjavanje metafore in abstraktnejše osvobojene asociativne podobe ustvarja napetost in gibanje. Zdaj prevzame pobudo veriga asociacij in pesem steče, skoraj zdrvi, drugič prevladata metafora in njen pomen, pa pesem stopi počasneje, opisuje in pripoveduje. Kljub temu pa od podob ni mogoče pričakovati preveč. Bralcu, ki bi rad preveč razumel, utegne na njih spodrsniti kot na spolzkem kamenju. Ni povsem jasno, ali so na teh mestih zakodirani kakšni skriti pomeni in kje iskati ključ do njih ..., če so nam sploh namenjeni. Bralcu bo bolje, če bo pesmi prebiral tako, da ga bodo asociacije nosile s sabo. A tudi svobodni polet domišljije na krilih asociacij znajo pesmi dokaj grobo prekiniti. Čeprav je podobam puščene veliko svobode, je pesnici sporočilnost vendarle pomembnejša in rada zategne vajeti. Tako so pesmi napete med podobami, ki so preabstraktne, da bi lahko razbrali njihovo sporočilo, in tistimi, ki so preveč nadzorovane, da bi sporočilo v njih bralci lahko izsanjali. Poleg bogato razbohotenih podob je za pesmi značilno skoraj deklarativno izjavljanje. Neposredno izrečena oziroma zabeležena opažanja, stališča, spomini, občutki se vrivajo med podobe ‒ skoraj kot nepovabljene misli. Morda z največjim učinkom v drugem delu Tiha polja. Tu v zbirki najbolj prevladujejo podobe narave, lahko bi dejali pogledi skozi razna okna. Narava je v zbirki Potem tudi sicer pomemben motiv in pogosto jedro, ki spodbudi nizanje podob. Govorka skuša v pesmih ubesediti in posredovati osupljivo lepoto, ki ji je priča. A se ji vmešajo misli na begunce, žrtve genocida, vojne in drugih družbenih krivic. In narava se svoji lepoti zazdi ravnodušna in brezčutna. Podoben proces vmešavanja tudi v drugih delih zbirke gradi tematska osišča. V prvem delu Vsi moji mrtvi se na primer v spomine na bližnje mešajo misli na sedanjost ‒ in nelagodje nad političnimi obeti, ki grozijo prihodnjim rodovom. V tem delu je mešanje registrov manj posrečeno in se približuje teznosti. Ta plast izjavljanja, ki se vmešava med podobe, je pogosto enoznačna in vsakdanja. V njih se nam govorka seveda najbolj razkrije. Pokaže svoj okus in gledišče: da so ji všeč določene slike in pesniki, da ima določena politična prepričanja, pripada določenemu rodu in naravo opazuje na določenih krajih. Drugače povedano: ima osebnost in ta je pravzaprav osrednja vsebina zbirke. “Jaz”, ki govori v pesmih, ni le abstraktna slovnična nujnost ‒ je subjekt, ki svet opazuje in se očitno čuti dolžno izreči in opredeliti. Sam se nam ponuja sklep, da je naloga teh pesmi, da beležijo pesničine občutljivosti. Pesmi v zbirki ne govorijo o svetu, kakršen je, pač pa nam poročajo o odzivih neke osebnosti. Ni tako pomemben razgled skozi okno, ampak tisto, kar govorka ob njem občuti. Zato ne govori o vojni, ampak o strahu pred vojno. In ne govori o beguncih, ampak o svojem sočutju. Najjasnejši primer tega so morebiti impresije ob slikah, ki prevladujejo v tretjem delu Angel. Tu je glas sicer najmanj oseben, a skuša z rabo asociacij in podob očitno ubesediti specifičen občutek in trenutek gledanja, ki je vendar toliko več od sporočila neke slike. Zbirka Tatjane Pregl Kobe Potem je po temeljnem odnosu do sveta precej impresionistična. Pesnica motri lastne odzive na dražljaje sveta tam zunaj ‒ ni nenavadno, da jo vleče k naravi. Kot naravnost pove v zadnjem delu Vpogled, v katerem se ukvarja s poetološkimi temami, jo najbolj zanima: “Kako najti besedo, ki ni le beseda? / Besedo, ki preseva moč skozi čutno zaznavo?” Bralec pa se, ko lista med gredicami zbirke Potem, počuti kot gost v tujem vrtu, kamor je zataval morda po naključju. Gotovo občuduje bohotne podobe, ki so na vrtu zasejane. Marsikaj najbrž razume, velikokrat najbrž kaj tudi zgreši … včasih začuti piš vetra s pejsaža, včasih pa se z nelagodjem prestopa ob pogovoru neznancev … Kako pa se bo po obisku počutil, pa je odvisno od tega, kako dobro se bo sporazumel z gostiteljico, ki svoj vrt razkazuje.

Iranski odgovor na ameriški mirovni predlog se osredotoča na končanje vojne na vseh frontah, še posebej v Libanonu, in na varnost pomorskega prometa skozi Hormuško ožino. Pogovori o spornejših vprašanjih, kot je iranski jedrski program, bi se nadaljevali po koncu spopadov. Iranska revolucionarna garda je pred ob morebitnih napadih na svoje tankerje zagrozila z napadi na ameriška oporišča v regiji, ameriški predsednik Trump pa je sporočil, da bi za nove napade na cilje v Islamski republiki potrebovali le dva tedna. V oddaji tudi: - Kmetje nezadovoljni, ker njohova panoga ni vključeno v koalicijska izhodišča - Vsi evakuirani potniki z ladje za križarjenje bodo obravnavani kot stiki z visoko stopnjo tveganja - V Zadru nad demografske probleme z razpisom za nakup prvih stanovanj, a le za poročene

Med prvomajskimi počitnicami sem z ženo dopustoval v Avstriji in južni Nemčiji. Pravijo, da je dobro iti v svet, da spoznaš, kaj vse imaš doma, česar drugod ni. In čeprav to res drži, se mi izkušnje tujine še bolj pomembne zdijo za razmislek, kaj dobrega bi od tam lahko prinesli domov. Vsi vemo, da je pri primerjavi germanskih dežel s Slovenijo nešteto področij, kjer bi lahko na dolgo in široko razpravljali o razlikah, mene pa je na tokratnem dopustu posebej nagovorilo nekaj na prvi pogled precej banalnega: estetika podeželja …Komentar je pripravil Luka Gojkošek, glasbenik in pedagog.

If you've been living with back or neck pain for a while, and now spine surgery is part of the conversation, it can feel overwhelming, especially when you're trying to decide between disc replacement and spinal fusion. You may find yourself searching for answers, reading other patients' stories, and wondering what the right decision actually is. In this episode of Get Back to Your Life®, VSI spine surgeon Dr. Colin Haines and physical therapist,  Larry Grine, break down how these decisions are made, what makes someone a candidate for disc replacement vs. fusion, and what patients can expect throughout the recovery process. You'll learn: The key differences between Disc Replacement and Spinal Fusion How anatomy, lifestyle, and long-term goals influence surgical decisions Specialized methods that lead to smoother recovery and better outcomes What to expect after spine surgery, from early movement to returning to daily activities How a coordinated surgeon + physical therapy teamwork approach supports long-term success If you're feeling stuck, overwhelmed, or unsure what to do next, this conversation will help you move forward with more clarity and confidence.

Piše Veronika Šoster, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Lukas Debeljak je leta 2022 navdušil s prvencem Poznati kot voda, zdaj pa se vrača s še bolj ambiciozno zastavljeno pesniško knjigo Drevo, ki ga pišemo nihče. Gre namreč za pesnitev, ki obsega sto petdeset strani in se razteza skozi prostor in mimo časa. Naravo pesnitve napoveduje že več začetnih vtisov, na primer fotografija zapiskov, ki so kaotično razmetani po listu papirja, počečkani, napolnjeni s prečrtanimi ali obkroženimi besednimi zvezami, pojmi, pri tem pa jih mirno osvetljuje sonce, ki pada skozi drevesno listje. Tu je seveda tudi naslov zbirke, ki je nenavaden že stavčno, saj se sprašujemo, kdo je ta množinski subjekt, ki naj bi bil torej skupnost, a je takoj negiran z besedo nihče. Vsi ti začetni impulzi se skozi knjigo pomensko plastijo in vabijo k ponovnemu branju in pisanju drevesa. Drevo deluje kot stalnica, sidrišče, saj se vse steka k njemu, zbirka se odpre s prizorom pogovora med dvema otrokoma nekega dne, sredi polja, v senci drevesa. Gre za prijeten in lahkoten prizor, kjer se igra dogaja s pripovedovanjem in zamišljanjem reči. Obenem pa vanj pesniški govorec tihotapi zahtevne reference na filozofijo, humanistiko, literaturo, da nam je takoj jasno, da ne gre za dejanska otroka, temveč za dva človeka, pa tudi ne nujno za dejanska človeka, temveč za neko mnoštvo glasov in misli, ki se stekajo k drevesu. Kot pri otroških izštevankah ali pesmicah tudi tu hitro dobimo občutek o naštevanju, saj je veliko nizanja podob eno za drugo, pri čemer pesnik zajema iz vseh mogočih področij in obdobij, a te podobe šelestijo, šumijo, brstijo, odpadajo in se vrtinčijo. Za Debeljakovo poezijo je značilna močna ritmičnost, ki takoj potegne vase in ne spusti do zadnjega diha in še dlje, vsaka podoba pa je izbrana z namenom in nikakor naključna, oziroma je naključna ravno toliko, kolikor od nje zahteva govorec. Poleg definicij za stvari, ki nikoli niso enoznačne in oprijemljive, seveda išče pristen človeški stik ali še bolje, gibalo človeštva. Od intime drevesa se premakne k otrokom na igrišču, kjer se začne zbujati vseobsegajoča polifonija glasov. Govorijo posamezni otroci, skupine otrok, otroci kot celota ali pa celo takšni, ki na tem igrišču še nikoli niso bili. Ponovno jim v usta polaga absolutno zahtevne citate, replike in koncepte iz različnih del, kar povzroči občutek, da skozi otroke govori morda pesnik, morda človeštvo, morda pa nihče. Mi nihče? Začne se debata o pesmi, otroci ugotavljajo, da je pesem nekomu nekoč pripadala, a ni pomembno, komu, saj je šla naprej, od teles do drugih teles. Opisujejo pot zgodbe, pesmi, mita, ki se z vsakim posredovanjem predrugači, ki se mu kaj doda, kaj odvzame, pri tem pa se njegova živost ne izgublja. Vrača se tudi k simbolnim zgodbam začetkov pisave, k nastanku tiska pa seveda k branju in spoznanju. Ko torej glasovi govorijo o nastajanju pesmi, obenem ustvarjajo pesem, nad njimi pa bdi pesniški govorec in nad njim pesnik; to »pisanje drevesa« tako zavzema mnoge izpovedne ravnine in gradi strukturo, ki nima začetka in konca, pa tudi ne prave hierarhije, kar je pravzaprav sámo bistvo pesnitve. Ugotavlja namreč, da ko nekaj opisujemo in lovimo, to tudi že izgubljamo, je že izgubljeno, a tudi podarjeno, dano v svet. Kako torej opisati svet, če pa se sproti spreminja? Pomen valovanja, spremenljivosti in fluidnosti, ki ga je pesnik nakazal že v prvencu, se tu še bolj okrepi. Knjiga Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče je zaznamovana s citatnostjo in metaliterarnostjo, saj je vendar ustvarjena prav s temi postopki ali načini, ki jih upesnjuje. Knjiga na neki točki citira celo samo sebe, pri tem pa je osvobojena vsakršne pretencioznosti. Citat je lahko karkoli in kjerkoli, lahko je namenjen komurkoli in prihaja od kogarkoli. Debeljak okvirje citatnosti presega prav s tem, ker besedila kljub nenehnemu citiranju ne zaduši, saj so citati samovoljno živi, pretočni med govorci, vsem dosegljivi in razumljivi. Citat tako tu nima funkcije nanašalnosti, temveč občutka vsesplošne prisotnosti, kot snov, ki prosto plava med nami in jo lahko zajemamo iz zraka, izmed drevesnih listov, iz vode, ker gre pač za znake, zgodovino, besede, nič drugačne kot kaj, kar je bilo zapisano v kanon. In tudi če je zapisano v kanon, to ni bistveno, saj vse obstaja enakovredno. S tem pesnik seveda nagovarja tudi vprašanje avtorstva, in to bolj aktualno in svojstveno kot mnogi, ki se z umetno inteligenco ukvarjajo v stvarnih razpravah, saj pokaže na možnost sveta znotraj sveta, kjer je vse pretočno in ves čas na voljo, kakor tudi deluje umetna inteligenca. Ko zato v nekem trenutku odpre arhiv spomina in na koncu podari fotografijo sebe in pokojnega očeta, pesnika Aleša Debeljaka v tak svet, daje njunemu odnosu največje darilo – iztrga ga končnosti. Kar je pri Debeljakovi poeziji presežno, je zagotovo ne samo prepričanje v nekakšen tekoč čas, ki je navzoče že v prvencu, temveč dejansko sočasno dogajanje in porajanje vsega. Otroci med igro citirajo zahtevna literarna in filozofska dela, kot da so del njihove zavesti, kot da so jim že davno znana, vpisana pod kožo. Starodavno ljudstvo opazujemo prav zdaj, babilonski stolp se pravkar gradi … Vse to je del poetike, ki presega prostor in čas in sploh zgodovino, ki jo razume po svoje, kot nestabilno verižico zgodb, ki pa smo jih po poti že malo izgubili, a tudi ohranili. V nekem trenutku govori o singularni vzajemnosti z drugimi ljudmi, in ta iztaknjenost iz časa daje poeziji strašljivo razsežnost, saj vemo, da ji ne moremo priti do konca, ampak ji v bistvu tudi nočemo, saj to ni njen namen. Nič v tej poeziji, v tem svetu ni zapisano nikakršni časovnosti; še najbližje poimenovanje, ugotavlja, bi bilo mnogotero veččasje. Vse vznika in izginja, izginja in vznika, se rojeva in umira, umira in se rojeva, pesnitev se steka v hipnotičen cikel nenehnega porajanja, ki ga spremljamo, kot bi spremljali pogovor v sosednji sobi, ob tem pa slišali le vsako tretjo besedo, kot nekje pronicljivo ugotavlja pesniški govorec: »[…] in če smo torej pozabili, / ni pomembno, ni izgubljenega, nič pridobljenega, / vedno, kadar bi si morda zaželeli, četudi le za trenutek, / se lahko vrnemo, ta red obnavljamo naprej, svojo / smrtnost, pet ali šest dreves, listje na njih, veje, / krošnje, nič pridodanega, nič odvzetega, drevje ob / vodi, še nikoli zaključeno in začeto vsakič znova, / vsakič znova obnovljeno […]« Proti koncu knjige Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče se govorec osredotoči na možnost prostora, kjer je drevo, kjer je igrišče, a je bilo tudi že vse kaj drugega. Tam so se srečevale in dopolnjevale usode, pri tem pa ne govori o preteklosti, temveč o soobstoju vseh teh pojavnosti. Prostor ga vodi še dlje v prostor samega izražanja, ki je v knjigi naslovljeno večkrat in za katero se zdi, da prevprašuje samo sebe, lasten pesniški izraz, ki je omejen, a je tudi najboljše, kar zmore z besedami in pojmi. Prizor drevesa in otrok se dokončno zariše pred nami kot gibljiva diorama, oblita s svetlobo, kot preblisk ali sončni žarek skozi veje drevesa, ki ga pišemo nihče.

“Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno. Lomili so kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi.”

Nedeljska oddaja Primorski kraji in ljudje bo tokrat napovedno obarvana. Vsi, ki danes slavite ob polni mizi, morda bo to pravšnje povabilo za vas. Iz Kamenj v Vipavski dolini bo namreč na jutrišnji velikonočni ponedeljek potekal tradicionalni pohod na Malo goro. Zagotovo si je vsaj izhodiščno točko ogledala Eva Furlan, ali se ji je uspelo povzpeti na sam vrh, pa naj pove sama.

Od izbrisa besede pravzaprav do iskanja gesel za križanke, take so želje in zahteve, ki jih prejmejo v dopisih na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. V njih nekateri inštitutu očitajo napake, drugi nergajo nad odločitvami jezikoslovcev, tretji so do njih napadalni. Vsi pa inštitutu pripisujejo velik vpliv. Dopise si je mogoče ogledati v Atriju ZRC v Ljubljani, na razstavi z naslovom »Ne uničujte Slovenski Jezik!!« in podnaslovom »Pisma inštitutu«. V naši oddaji jih je predstavila Agata Tomažič, avtorica razstave (Foto: joslex / Pixabay).

If you're in the middle of trying to figure out what to do about your back pain, whether that means researching your diagnosis, weighing surgical options, or trying to understand what recovery actually looks like, this episode was made for you. We've done something a little different with this one... We went back through some of our most powerful conversations and pulled the moments that matter most for patients at exactly this stage of their journey. Think of it as a "greatest hits", built around the questions we hear most often, and the answers that have resonated most with our listeners over time. You'll hear from VSI spine surgeons like Dr. Christopher Good and Dr. Ehsan Jazini on what a surgical consultation should look like, and why so many patients end up making decisions without the full picture. You'll also hear from Dr. Colin Haines, Dr. Niteesh Bharara, and Dr. Yash Mehta on why pain persists, what it's actually telling you, and when it's time to stop waiting for it to 'get better'. And you'll hear from one of our Physician Assistants as well as two patients, Rachel and Nick, on what the other side of spine surgery recovery really looks like. By the end of this episode, you'll have a clearer sense of the questions worth asking, the options worth exploring, and what it actually means to go into a spine surgery decision , and your recovery, feeling prepared. If any of these conversations resonate with you, we'd encourage you to go deeper. Links to the full YouTube video episodes with every doctor and patient featured today are below: On Pain Relief:  Dr. Haines Says, "It's Not Normal to Hurt": Episode 70 Dr. Bharara Shares the Risks of Pushing Through Pain: Episode 85 Dr. Mehta's Tips for Lasting Back Pain Relief: Episode 75 On Spine Surgery: Dr. Jazini & Dr. Good on Pain After a Prior Surgery: Episode 76 Dr. Good Explains Spinal Fusion vs. Disc Replacement: Episode 37 Dr. Jazini Shares the Importance of an Individualized Approach: Episode 58 VSI Surgical Team Gets Real about Preparing for Surgery: Episode 65  On Spine Surgery Recovery: Dr. Good on How to Accelerate Recovery: Episode 82 Nick's Disc Replacement Journey: Episode 86 Rachel's Disc Replacement Recovery: Episode 84   Watch the video version of this epiosde on Youtube: https://youtu.be/2DN2URL4mUs?si=DW2hKiavZRPXa0BL Read the adjoining blog: https://www.spinemd.com/resources/podcasts/the-back-pain-roadmap-from-experts/ Ready to explore your options? Visit VSIspine.com to schedule a consultation with a spine specialist who can discuss an individualized treatment plan to help you overcome your neck and back pain.  ❤️ Love this episode? Rate & Review this podcast to let us know your honest feedback.

Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje ljubezenskega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo?Veliki starorimski pesnik Ovidij v prvi knjigi svoje znamenite pesnitve Umetnost ljubezni takole svetuje moškim zapeljivcem: »Vlogo ljubimca igraj, spregovori kot žrtev ljubezni; / spomni se veščih zvijač, le da prepričaš dekle. / Zlahka verjamejo; vsaki se zdi, da je vredna ljubezni; / naj bo še táko babšè, sebi neznansko je všeč. / Večkrat nanese celo, da hinavec v resnici jo vzljubi; / večkrat zares se zgodi, kar je le hlinil pred tem. / Torej, dekleta, zato se le vdajte hinavskim ljubimcem; / lažna ljubezen lahko resna postane nekoč.« Čeprav vemo, da so ti verzi nastali pred več kot 2000 leti, v njih lahko brez posebnih težav prepoznavamo dinamiko intimnih odnosov, ki jo poznamo tudi iz naše lastne sodobnosti, nemara celo iz naše lastne izkušnje. Čeprav se je v teh dveh tisočletjih, ki nas ločijo od Ovidija, svet nekajkrat postavil na glavo, se torej vendarle zdi, da se – vsaj ko gre za ljubezen – na tem svetu ni spremenilo prav nič. V podporo tej tezi bi seveda lahko navajali še številne druge verze drugih pesnic in pesnikov – od Sapfo prek Danteja do Puškina ali, zakaj pa ne, Prešerna. Vsi so se več kot očitno znašli v položajih, ki jih mi danes brez težav prepoznavamo kot naše lastne; svoje občutke, svoje vzhičenosti in pobitosti, ki so se zbudili v njihovih zaljubljenih srcih, pa so ubesedili v verzih, ki jih – ponovno brez posebnih težav – mi danes lahko vzamemo za svoje. Sklep, ki se nam na ozadju teh opažanj precej premočrtno vsiljuje, je torej jasen – ljubezen kratko malo ne pozna zgodovine. Toda pred nedavnim je pod založniškim okriljem Društva za teoretsko psihoanalizo izšla Logična struktura ljubezni, intrigantna razprava psihologa in filozofa Dina Manzonija, raziskovalca na Družbeno-medicinskem inštitutu ZRC SAZU, ki prepričljivo dokazuje prav nasprotno. Da ljubezen vsekakor ima zgodovino. Da starogrški eros, krščanska caritas in Minne, o kateri pojejo srednjeveški trubadurji iz nemških dežel, nikakor niso ena in ista stvar, čeprav seveda vse prevajamo z besedo »ljubezen«. In da si na sodobnih aplikacijah za zmenke v resnici nihče ne želi srečati se z Goethejevo Lotte ali z gospodom Darcyjem Jane Austen. Če to drži, tedaj se seveda velja vprašati, kakšna pravzaprav je zgodovina ljubezni? Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje tega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo? Kaj tem transformacijam botruje, kaj jih poganja? In, nikakor ne nazadnje, zakaj tako zelo hočemo verjeti, da ljubezen nima zgodovine? – To je le nekaj v vrsti vprašanj, povezanih z ljubeznijo in njeno izmuzljivo zgodovino, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Dina Manzonija. Foto: Gustav Klimt, Objem, 1905, izrez (Wikipedija, javna last)

Sredi tedna je umrl profesor dr. Alojz Ihan, zapisal se je v naš kolektivni spomin zlasti v času covida in za sabo pustil ogromno zapisanih besed, znanstvenih člankov pa tudi poezije in esejev … V eseju Platon pri zobozdravniku iz leta 1996 se je poizkusil tudi v pisanju dnevnika. Pred natanko 30 leti – 10. marca je med drugim na kratko zapisal:»Kot vsako nedeljo, sprehodi. Sicer pa mir brez dogajanja, manj se dogaja, lepši je občutek.« Mir brez dogajanja je danes skoraj nepoznan občutek. Nekaj je v človekovi naravi, da samoumevnosti ceni šele takrat, ko so izgubljene. Vsi smo smrtni, tudi če se zdi, da se nekateri v svoji oholosti imajo za nesmrtne. »Razsvetljenstvo je človekov izhod iz nedoletnosti,« je leta 1783 zapisal Immanuel Kant. Ampak zdaj smo tudi v Evropi znova v otroški fazi človeštva.

Da je ženska, je vedela že kot otrok, ki so mu ob rojstvu dali ime Nenad. Salome, medijska osebnost, zvezda resničnostnih šovov, igralka, plesalka, pevka, imitatorka, kraljica preobleke, slikarka, natakarica in borka za človekove pravice, se je 24. marca 2009 ponovno rodila. Takrat je namreč prestala operacijo potrditve spola. S svojo življenjsko zgodbo, pogumom, odprtostjo in vztrajnostjo je Salome številnim ljudem navdih. "Vsi imamo podobne probleme, a na naše težave gledajo drugače, ker so mavrične. Raje imam mavrično kot sivo življenje," pripoveduje Salome, ki se je pred štiridesetimi leti zaljubila v Slovenijo.

Vedení základní školy v České Vsi na Jesenicku plánuje na konec března otevření druhého pavilonu, který se dočkal obnovy po předloňských záplavách. Likvidace škod po velké vodě ale ještě nekončí.

11. februarja 2026 je umrl Cees Nooteboom, nizozemski pesnik, pisatelj, potopisec, esejist. Bil je eden izmed osrednjih literatov ne le na Nizozemskem, ampak v svetovnem merilu, zadnja leta na vrhu lestvice kandidatov za Nobelovo nagrado. V slovenščini lahko beremo njegove romane Rituali, Naslednja zgodba, Vsi sveti in Raj, izgubljeni. Ta je izšel pred desetimi leti v okviru festivala Fabula založbe Beletrina in Cees Nooteboom je bil eden izmed gostov. Tadeja Krečič Scholten ga je povabila pred mikrofon. Prevod pesmi in pogovora Tadeja Krečič Scholten, bereta Jasna Rodošek in Ambrož Kvartič, tehnična izvedba Vito Plavčak. Produkcija 2016.

"I was told I needed a multi-level fusion. I didn't even know disc replacement existed." Nick's back pain started in his early 20s. After a discectomy in his mid-20s, he returned to an active life — until years later when severe sciatica came back and began affecting everything from his ability to put on a belt or sit in a chair.  Multiple surgical consultations led to the same recommendation: spinal fusion. But Nick, an active CPA, soon-to-be dad, and lifelong athlete, wasn't willing to accept that as his only option. In this episode, Nick shares what happened when he pushed for clarity instead of settling for a single answer. Through additional opinions and independent research, he discovered a motion-preserving alternative to fusion, called artificial disc replacement.  That realization ultimately led him to VSI and Spine Surgeon Dr. Ehsan Jazini, where Nick learned he was a candidate for a three-level disc replacement. Today, he reports zero back pain since surgery and has returned to skiing, running, swimming, weightlifting and living without restrictions.  This conversation explores important questions for anyone facing spine surgery:  How do you know if you're being told about all your options?  When should you get a second—or fourth—opinion?  What is the difference between spinal fusion and artificial disc replacement? What does recovery look like after multi-level disc replacement surgery? If you've been told spinal fusion is your only option, or if you're scheduling your life around your back pain, this episode could change your path forward. Ready to explore your options? Visit VSIspine.com to schedule a consultation with a spine specialist who can discuss both fusion and disc replacement candidacy.

V oddaji smo nadaljevali s tematiko izpred tedna dni in vam predstavili še tri zgodbe slovenskih izseljenskih učiteljev. Iz Buenos Airesa prihajata Saši Selan in Katja Zupanc, iz Brazilije pa Tilen Kravos. Vsi so se udeležili seminarja, ki sta ga zanje pripravila urad za Slovence po svetu in zavod za šolstvo. Nato pa smo z Janezom Stergarjem iz Kluba koroških Slovencev v Ljubljani predstavili bogat spored letošnjih Koroških kulturnih dni v Ljubljani, ki bodo potekali od 23. februarja do 11. aprila, zvrstilo se bo kar dvanajst dogodkov.

Da se vsaj nekoliko razbremenite od razburjenja zimskih športov, se na kratko vrnimo k izjavi Žana Mahniča o ustanovitvi urada za pregon. Vemo, vemo, da vam Mahnič do danes leze že iz vseh telesnih odprtin, a trdimo, da nihče v resnici ni analiziral njegove izjave. Tako smo prikrajšani za natančno védenje, kaj je jeznoriti Žan sploh povedal. Med medaljami se torej na kratko vrnimo do metanja tujcev iz države. Najprej izjava v celoti, da bo lahko analiza natančna in nepristranska. Citat: »Ustanovili bomo urad za deportacije z enim zaposlenim, dvema pomočnikoma, avtobusi in dvajsetimi policijskimi specialci. Vsi, ki so ilegalno prestopili mejo, bodo morali nazaj.« Konec citata. Kar so vsi analitiki spregledali, je seveda urad. Odkar nas je Marija Terezija z njimi zastrupila imamo Slovenci z uradi veliko veselje. Že dve stoletji jih ustanavljamo z nezmanjšanim tempom in nabralo se jih je toliko, da so postali resnično breme. Celo komunisti, zviti kujoni, ki so še bolj kot SDS sloveli po svoji učinkovitosti, se uradov niso znali znebiti, kljub temu da so ves čas svojega vladanja napovedovali vojno birokraciji. Na kratko; ženska s trajno ondulacijo in rolo omaro je ponosno upodobljena v grbu in na zastavi slovenskega uradništva in ni je sile, ki bi jo zrušil. Te dni poskuša uradništvo nadomestiti umetna inteligenca, pa slišimo, da je že obupala. In zdaj k Žanu. Napovedal je ustanovitev urada, kar je, kot smo ugotovili, za vsako novo oblast običajno. Ampak naša pozornost velja kadrovski zasedbi. »En zaposlen in dva pomočnika!« In v tem grmu tiči uradnik. Nikoli in nikdar se še ni zgodilo, da bi imel slovenski urad enega zaposlenega in dva pomočnika! Analizirajmo. En zaposlen je zagotovo šef. Brez njega ni pisarne. Dva pomočnika sta tajnica in blagajničarka. Ampak kot vemo, na uradu, ki da kaj nase, ne smeta manjkati še PR in pa sindikalni predstavnik. Tako imamo nenadoma štiri pomočnike in enega zaposlenega. Čim pa imaš takšno množico v uradu, šef potrebuje pomoč, se pravi namestnika oziroma podšefa. To bi vse še šlo, če uradniška logika ne bi bila piramidno zgrajena. Bolj se širi vrh, ustrezno se krepi tudi baza pod njim. Torej imamo nenadoma dva zaposlena, štiri pomočnike, avtobusi so bili že prej v množini, ampak policijski specialci pa se takoj povečajo na štirideset. Ampak tu se še ne konča. Predvidevamo, da bi bil urad v Ljubljani, in kot je splošno znano, je v Ljubljani nemogoče imeti urad, brez da bi v njem bilo nekaj premičnega pohištva, oziroma kadra, ki so nečaki od nekoga. Ko se v uradu zaposli nekaj teh, recimo še dva, dobimo štiri zaposlene, osem pomočnikov in osemdeset specialcev. Tako nastane že povsem spodoben urad, ki pa v teh razmerah kadrovske podhranjenosti že potrebuje strokovnega sodelavca, pravno službo, osebo za mednarodno sodelovanje in nekoga, ki ureja interno glasilo in počitniške zmogljivosti. Tako nekaj tednov po ustanovitvi urada Mahnič debelo pogleda, ko je v njegovem miselnem konstruktu zaposlenih osem ljudi, ki imajo šestnajst pomočnikov, avtobusnih šoferjev je okoli dvajset, pet uslužbencev je v avtoparku za vse te avtobuse, sto šestdeset policijskih specialcev pa je pripravljenih, da se požene v boj proti ilegalnim migrantom. Takšna bo realnost urada za deportacije in niti sam Janez Janša, ki je hodeča učinkovitost, pri tem ne more nič. Kaj šele Žan Mahnič. Gremo z analizo naprej. Imamo torej bataljon policijskih specialcev, ki se z avtobusi prevaža po deželi, akcijo pa koordinira urad s sedežem v kateri od steklenih stolpnic v prestolnici. Ampak težava je v tem, da prostoživečih ilegalnih migrantov v Sloveniji ni. Hočemo povedati, da ima ameriški urad, ki je vzornik našemu prihodnjemu, dosti bolj zahtevno delo. Tam se ilegalni migranti skušajo infiltrirati v družbo. Delajo za majhen denar, otroke pošiljajo v šolo, plačujejo davke in se nasploh obnašajo kot normalni državljani. Zato mora ameriški urad delati izjemno natančno, kdaj pa kdaj koga ustreliti, da splaši ostale – pač po modelu »Puška poči, ena pade, koliko jih še sedi?« Pri nas pa urad tega ne bo delal, ker so naši ilegalni migranti povsem drugačni od ameriških. Hočemo povedati, da ne letajo okoli po gozdovih, niti ne zalivajo naših vrtov, niti ne čistijo bazenov ali delajo v skladiščih. Naši ilegalni migranti najprej nimajo nobenega interesa ostati v Sloveniji (za kar bo v uradu skrbel oddelek za etiko ilegalnih migrantov), temveč se poskušajo čimprej odpraviti naprej. Tisti, ki se pri nas zataknejo, pa pohlevno čakajo v migrantskih centrih in se ga kdaj pa kdaj napijejo. Ter se tako poskušajo zliti z okolico. Torej; ko bo urad izdal odločbo za deportacijo, se bo sto šestdeset policijskih specialcev pripeljalo pred oni dom na Notranjskem, pospremilo nesrečneža v špalirju mitraljezov na avtobus in ga slavnostno vrnilo na Hrvaško. Mahnič pa se bo pri tem strogo in učinkovito držal. Pa še k zadnjemu poglavju analize … Ko so celo pri SDS-u ugotovili, da so tokrat brcnili v temo, so se rešili s pojasnilom, da mi ne bomo deportirali ilegalnih migrantov kot Američani, ki jih mečejo iz države po znamenitem modelu »Dead or Alive«, temveč bomo to počeli po danskem modelu. Danski model je jasno mnogo bolj human, ker je danska domovina Vikingov, čajnega peciva, lego kock in lepih manir. A nihče se v resnici ni vprašal, kako je videti danski model deportacije ... Torej; če si tam ilegalni migrant, te Danci začopatijo in vržejo iz države. In med procesom ponavljajo: »Tak!« in »Tak!« Kar pomeni prosim in hvala …

Iranske ulice so se umirile. Ne glede na to, da ni določene policijske ure, je prisotnost neprestanega nadzora čutiti povsod. To še posebej poosebljajo varnostne sile. Ljudje žalujejo za svojimi bližnjimi ali jih iščejo. Veliko je negotovosti in žalosti. Vsi se pogovarjajo samo o tem. Naključni človek na podzemni železnici lahko začne kar tako jokati. Prisotna sta stres in tesnoba. Ljudje nekaj pričakujejo, ker vedo, da razmere ne morejo ostati takšne, kot so. Iran je prekrila senca smrti. Fariba je novinarka iz Irana. Fariba sicer ni njeno pravo ime in tudi njen glas je zaradi njene varnosti spremenjen. Tako kot večina prebivalcev Irana je bila tudi ona izolirana od zunanjega sveta, ko so iranske oblasti izklopile internet. To je njeno pismo svetu.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič. Pesniško zbirko Aleša Jelenka Socialna omrežja zaznamuje spajanje različnega in na prvi pogled nezdružljivega. Prevladujoč neoseben digitalni svet in iskanje intime, tišine, resnice. V pesmi najpomembnejši dan dneva se pesnik pretaka v svojo kopijo, v svojo elektronsko verzijo brez spomina ali občutkov, ker jih ne potrebuje in oni ne njega. Resničnost zanj sploh ne bo pomembna, ker je ne bo več. Digitalna poezija, kot je naslov prve pesmi, je edina možna napoved pesniške zbirke Socialna omrežja: kaže se kot govorica robota, ki monotono uporablja in prelamlja besede. Prvoosebnega pripovedovalca razgradi do niča. »fejsbuk / fejst rukne vate da te izloči / izlušči te to-talno / izkoščiči // dokler od tebe osta-ne le votla glava / da se manifestiraš skozi ekran / / apdejtaš status / digitaliziraš živ-ljenje do konca / povsem do konca / da od tebe ne ostane nič čisto nič // nič.« V pesmi glas(ovi) tudi glas lirskega subjekta z vstopom v brezobličnost izgubi osebnost, da se lahko razblini in povsem raztelesi. Njegov glas nenadoma ni več en glas izmed mnogih, temveč glas mnogih v enem. »Smo novi kiborgi, ki beležimo svet, ki ga sploh ne živimo,« je v eno misel strnila koncept celotne pesniške zbirke Tonja Jelen v spremnem besedilu. Zbirko Socialna omrežja sestavljajo trije sklopi pesmi: Čipi in mikrokozmos, Bližina in njena odsotnost in Digitalizacija in robotizacija. Vsi naslovi pesmi so napisani z malo začetnico in so večinoma ključ do razumevanja vsebine. Kako vstopiti v prostor poezije Aleša Jelenka, kako ubesediti podobo našega časa v verzih pesnika, ki med hitrim tokom sodobne tehnologije v današnjem digitalnem svetu išče svetlobna leta oddaljeno tišino? Tehnologije vrtoglavo napredujejo in so postale neločljiv del našega vsakdana. S tem se je marsikaj spremenilo. To je bilo Jelenku jasno že v njegovi zbirki Kontejner (2016), ki je s strupeno indigo modro barvo naslovnice, za kar gre zasluga sopesnici Heleni Zemljič, ki je prispevala tudi tako imenovano vezje za to podobo, že asociirala na računalnik kot nekakšno simbolično predhodnico zbirke Socialna omrežja. Ne sestavljajo je ničvredne ali zavržene pesmi, temveč na novo ustvarjene: recikliranje v umetnosti jemlje za osnovo že uporabljeno in celo izrabljeno staro snov in jo predela. Prosto po Kosovelu postane gnoj zlato. Na nek način je tako snov vsebinsko in oblikovno uporabljal tudi Tomaž Šalamun. Pesmi v zbirki Kontejner so s poustvarjanjem njegovih pesmi postale nove, sveže, sodobne in se s samosvojo izreko znova ponujajo v branje prav v letošnjem, velikemu kraškemu poetu posvečenem letu. A če je šlo pri Kontejnerju za protest proti ekološki bombi, gre v zbirki Socialna omrežja za iskanje prostora tišine v digitaliziranem svetu, za zavedanje lastne notranjosti. Za iskanje v klikih na računalniku izgubljene resnice in intimno človeškega v času, ko nas oblikujejo algoritmi, zasloni in povezave, ki ne poznajo odklopa. Ta poezija z ubesedovanjem izkušnje v objavljenih pesmih oblikuje odprt socialni prostor. Že s tem stopi v ospredje aktualen pogled v razliko med informiranjem, vedenjem in spoznanjem, poleg tega je v njej ubesedeno razmerje med digitalnim in resničnim svetom kot ga doživlja pesnik na četrtini 21. stoletja. Realno življenje, pravi v drobnem preblisku v pesmi paralelnost, je blazno krhko kot porcelan, toda tišina, ta tišina je tukaj. Ve, da se kljub staranju nikoli ne bo odvezal tišini (definicije). Živimo v času, ko se tok zgodovine in tehnološkega napredka spreminja z vrtoglavo hitrostjo. Sprejemamo ga, saj se dogaja zunaj naših odločitev. Računalnik nas sili, da povsod puščamo svoje sledi. Z digitalnim pretokom informacij se je spremenil tudi način življenja, družabno življenje in medsebojno druženje se vedno bolj umikata v odvisnost od ekranov in socialnih omrežij. Množična uporaba digitalnega sveta se je začela s FaceBook-om po letu 2004, v naslednjih dveh desetletjih so se pridružili Instragram, Twitter, X, TikTok. V zbirki Socialna omrežja pesnikov glas opozarja na proces drugačnega branja, drugačnega spoznavanja sveta s pomočjo tehnologije, ki »hiti in se giblje ter vsake toliko časa poskoči« in ga prehiteva z obeh strani (v kontekstu). Ve, da se je spremenil pretok informacij, način komuniciranja med ljudmi, splošen odnos do umetnosti in tudi nivo rabe jezika. Tudi poezije, saj pesniška antologija Instapoeti vključuje najboljše pesnike sveta na Instagramu, kamor se jih prijavlja na tisoče. Indijsko kanadska pesnica Rupi Kaur, ena izmed začetnic globalnega fenomena prenove literature oziroma poezije kot mainstreama, v svojih treh knjigah, prevedenih tudi v slovenščino, s pesmimi, ki izražajo bolečino, a tudi katarzo in osvobajanje, razbija univerzalne tabuje na socialnih omrežjih. Tudi Jelenkova revolucionarna pesem nič manj ne razbija tabujev na slovenski literarni sceni. Ta pesem »ne bo krvavela namesto tebe / niti ne bo krvavela za kogarkoli drugega / ne bo oznanjala moderne božje besede / ne bo mahala z vpijočimi zastavami / ne bo iskala pravice / niti maščevala neresnice / ne bo / ona zgolj bo / in to ji bo dovolj.« Doživljanje razlike med minulim in današnjim svetom se bo spremenilo v vrtoglavo bližajočem se času nadvlade umetne inteligence. Se bomo še spraševali, kako doseči in spoznati resnico, ki je vedno izmuzljivo daleč zunaj posameznikovega dosega. Kako slediti pesniku, ki v meditaciji obstaja točno tam, kjer se stikata splet in poezija; kako prisluhniti njegovi definiciji, po kateri otipljivost nosi v sebi tisto literarno držo, ki je word ne vzdrži, ker je prepoln samega sebe? Posameznik je v svetu Aleša Jelenka – in ne le njegovem – omejen samo nase in na svojo odtujenost v digitalnem vesolju računalnikov, pametnih telefonov, tablic, umetne inteligence in robotov. Zunaj sklenjene verige medsebojnih odnosov ni več neposredno odvisen od preteklosti niti ne odloča o prihodnosti. Odpre računalnik, se izlije vanj (računalnik) in shrani spomine, čeprav ve, da bodo čez dvajset let peščeno pot prekrivali tlakovci, spomini pa bodo, skonektani z internetom, kadarkoli dosegljivi, le njihova pristnost bo vprašljiva (o spominih).

How do you stay active when pain keeps getting in the way? If your fitness goals get off track because of pain, you're not alone — and even better, you're not out of options. Pushing through pain, ignoring warning signs, or waiting to "get better first" often leads to setbacks, frustration, and giving up altogether. Most of us aren't lacking motivation; we're missing a clear plan for what to do before surgery becomes the only option. In this episode, VSI physiatrist and Director of Regenerative Medicine Dr. Niteesh Bharara and VSI physical therapist Greg Morris deliver a practical, hopeful reality check. Together, they walk through the non-operative path that's often missing from traditional care — what exists between "just wait" and surgery — showing how physical therapy and natural healing work together to address the root cause of pain, support real tissue healing, and help people return to training without the extensive recovery that often comes with surgery. This episode is for you if: You have fitness goals, but pain keeps interrupting your progress You've been told to "just wait" or "push through it" You want real, non-surgical options to move forward If pain has left you feeling stuck or unsure of what to do next, this episode shows there is another path forward: one that helps you keep moving, training, and doing the activities you love.

Gymnázium v Sp. St. Vsi pripravilo 23. 1. 2026 Deň otvorených dverí, ktorého súčasťou bola aj diskusia s výzamnými absolventmi školy. Zhovárali sme sa s redaktokou Alenou Dudlákovou, farmaceutkou Monikou Plevíkovou, zástupcom veliteľa Vzdušných síl SR - Petrom Výrostekom, prodekanom Strojníckej fakulty TUKE - Petrom Frankovským, lekárom Jozefom Čajkom a stavebným inžinierom Jozefom Trebuňom. Moderuje šéfredaktor Zamagurských novín, Lukáš Marhefka. Záznam zhotovil: Igor Valkovský

Poslanke in poslanci bodo na zadnji redni seji v tem mandatu, ki se je začela danes, poskušali zapreti nekaj pomembnih kadrovskih vprašanj. Primož Dolenc bo najverjetneje postal novi guverner Banke Slovenije. Prav tako naj bi dobili tri nove ustavne sodnike. Dve tretjini glasov pa za imenovanje na funkcijo varuhinje človekovih pravic potrebuje Simona Drenik Bavdek. Vsi so dobili podporo mandatno-volilne komisije. Tri kandidate za ustavne sodnike in kandidatko za varuhinjo je podprla tudi opozicijska Nova Slovenija. Državni zbor bo o kandidatih glasoval prihodnji teden v torek. Ostali poudarki oddaje: - Bo država dosegla poravnavo s turškim gradbincem na drugem tiru? Ministrstvo zahtevek za 330 milijonov evrov označuje kot neutemeljeno izsiljevanje. - Bančnih in poštnih poslovalnic po državi vse manj in s krajšimi delovnimi časi, posledice čutijo zlasti starejši občani in digitalno slabo pismeni. - Ameriška javnost, tudi s protesti, vse bolj pritiska na vlado predsednika Trumpa, naj Agencija za priseljevanje in carino opusti racije.

Living with chronic back pain often means slowly adapting your life around it. Over time, everyday things – sitting comfortably, traveling, sleeping through the night, keeping up with family, start to require planning, compromise, or avoidance altogether. The hardest part isn't usually the pain itself, but the fear that this may simply be how life will always feel.  After nearly 20 years of back pain and multiple procedures, Rachel, a teacher and mom of two, found herself in that exact place. She describes years of temporary fixes "surgeries that helped, until they didn't,"  trying everything from lumbar fusion to chiropractors to injections, discectomy and physical therapy, yet lasting relief never came.  Eventually she was told disc replacement surgery wasn't an option for her. Instead, she was warned that her future would likely involve spinal fusion after spinal fusion, each one further limiting her mobility and quality of life. She felt trapped between continuing to manage her pain and facing an uncertain future of additional surgery. Rather than accepting that outcome, Rachel decided to keep asking questions. In this episode of Get Back to Your Life®, Rachel shares how seeking another opinion led her to two-level disc replacement surgery with Dr. Colin Haines at VSI®, and how that decision changed what daily life looks like for her today. Her story isn't defined by a single milestone; it instead highlights the return of everyday life… the moments that make life feel normal again… better sleep, greater independence, and the ability to fully participate in activities she had slowly stepped away from. If you're facing chronic back pain, been told your options are limited, or wondering whether disc replacement may still be worth exploring,  Rachel's story serves as a hopeful reminder that being told "no" doesn't always mean the story is over, and that asking the right questions can open doors many people don't realize still exist.

V novi epizodi podkasta Money-How smo iskali odgovor na vprašanje: Kam z denarjem v letu 2026? Gre za izsek iz dogodka Money-How Live: Spopad bikov in medvedov. Pred mikrofonom: Sašo Šmigić (Generali Investments), Blaž Hribar (Pokojninska družba A), Andraž Grahek (Capital Genetics), Simon Logar (NLB Skladi), Nikola Maljković (OptimTrader) in Tilen Šarlah (Acex). Vsi spopadi bikov in medvedov 2025: - AI revolucija ali balon https://money-how.si/blog/bik-simon-vs-medved-blaz-ai-balon-ali-revolucija/ - Makro spopad https://money-how.si/blog/bik-saso-vs-medved-nikola-pasti-ameriskih-delnic-v-2026-za-evropske-vlagatelje/ - Zlato, srebro, bitcoin https://money-how.si/blog/bik-tilen-vs-medved-andraz-zlato-srebro-bitcoin-in-pasti-pozne-faze-cikla/ ____________________________ NOVO: Mami, oči, ali smo mi bogati? Od žepnine do investiranja. Vodnik za starše, ki želijo razumeti upravljanje denarja in to znanje samozavestno prenesti na otroke. Tiskana knjiga https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati/ E-knjiga + bootcamp https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati-2/ ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ - poglobljene članke ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termini: Ljubljana - 22. januar 2026 med 17.00 in 20.30 Maribor 5. februar 2026 med 17:00 in 20:30 Info: www.money-how.si/dogodki ______________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Danes začenjamo s parafrazo resnice, ki se je njega dni zapisala modremu Speransu: "Sreče človeku ne more dati niti sistem, niti država, niti politična stranka … srečo lahko da človeku le loto." In mi obešenjaško dodajamo: "Pa še to je statistično skoraj nemogoče." Že drugo leto zapored je ob običajnih obscenostih glavna atrakcija novoletnega časa novoletni loto. Kartice so šle v rekordnem času in te dni se skoraj četrtina naših sodržavljanov trese, ali bo dobila eno izmed prvih treh nagrad. Ali pa katero koli drugo nagrado. Preostale tri četrtine Slovencev, ki so se z nakupom obirale, pa zdaj poskušajo kartico z obetom sreče kupiti na črnem trgu.V bistvu se analitična oddaja, kot je naša, z nečim tako naključnim, kot je sreča, ne bi ukvarjala, če ne bi novoletni loto na več ravneh govoril o Slovencih in o našem položaju v vesolju ob prelomu koledarskega leta. Glavne nagrade so tri. Lani sta bili dve, ampak, računajoč na božičnico, je letos denarja več in darila pod smrekico bodo bogatejša. Lani sta bili glavni nagradi stanovanji v Ljubljani in Kopru, letos so dodali še stanovanje v Mariboru. Najprej k teoretični ravni. Na loteriji so izjemno natančno zaznali simbolno vrednost glavne nagrade, se pravi stanovanja. Prejšnje družbe so dobile svoje elite tako, da je nekdo imel več ovc kot drugi, elite moderne družbe so se oblikovale s kopičenjem kapitala, pomoderna elita pa nastane z zbiranjem stanovanj. Se pravi, če hočeš pripadati družbeni eliti in vplivu, ki ga ta status prinaša, moraš kopičiti stanovanja. Kako drugače si razlagati dejstvo, da so do pred kratkim glavni loterijski dobitki v glavnem pomenili denar. Se pravi, če si včasih zadel glavni loterijski dobitek, torej denar, si si stanovanje lahko kupil. Kot še vedno velja, da če danes dobiš stanovanje na loteriji, ga še vedno lahko prodaš in dobiš denar. Pomeni, da stanovanje kot loterijski dobitek nima višje ali drugačne vrednosti od denarnih dobitkov preteklosti; gre izključno za čustveno kategorijo, ki naj bi in tudi je pritegnila nepremičninsko pobesnelo slovenstvo, da je v rekordnem času pokupilo vse loterijske listke, ki so bili na voljo. Druga pomemba kategorija, ki jo Loterija Slovenije vzpostavlja z novoletnim lotom, pa je svojevrstni zemljevid slovenske razvitosti. Uradne statistične ocene posameznih regij so eno, nekaj povsem drugega pa sta razvitost in zaželenost regije, kot jo razume slovenska loterija in posledično tudi igralci te zanimive igre. Na prvem mestu je tako stanovanje v Ljubljani, ki je vredno največ. Na drugem mestu je stanovanje v Kopru ... "Zakaj hudiča pa v Kopru?" Koper ni veliko mesto, ima kup ne ravno prijazne industrije, je pa res, da ima mlako, imenovano morje. Na ponižujočem tretjem mestu, potem ko ga lani sploh ni bilo, se je šele znašlo drugo največje slovensko mesto. V Mariboru zaradi loterijskega ponižanja zagotovo vre, ampak v Mariboru pogosto vre tudi zaradi manjših stvari. A tu se še ne konča … Ko bi človek pričakoval, da bo četrti dobitek stanovanje v Novem mestu, peti v Celju, šesti v Novi Gorici in tako naprej po lestvici slovenskega urbanega imaginarija, se nenadoma pojavijo življenjske rente in naložbeno zlato, ki so dobitki po tretjem. Se pravi, če bi sledili logiki prvih treh dobitkov, bi bil petnajsti dobitek bivalni zabojnik v Črnomlju, ampak žal ni tako. Slovenija je skozi prizmo loterije razdeljena na pokrajine klinično hladno. Le tri imamo … Najprej Ljubljana, potem Primorje in kot tretji so na seznamu Štajerci – "če že hočejo". Vsaj malo pa se moramo pozabavati s povsem praktičnimi vidiki novoletnega lota. Ker ni vseeno, kdo kaj zadene. Poglejmo najbolj idealen primer. Če si Ljubljančan in zadeneš prvo nagrado, se vesolje ne bo niti pretegnilo. Stvari so urejene, le še eno prazno stanovanje, namenjeno švedski družini dva tedna v juliju več. Če dobiš stanovanje v Ljubljani kot Mariborčan, ga boš ali takoj prodal ali pa uporabljal dvakrat letno, ko je derbi. Če dobiš stanovanje v Ljubljani kot Koprčan, si ne moreš domisliti niti enega pametnega razloga, zakaj in čemu bi ga imel. In naprej. Če dobiš stanovanje v Kopru kot Mariborčan, boš prodal prikolico v Savudriji. Če ga dobiš kot Koprčan, to razumeš kot smolo. Če ga dobiš kot Ljubljančan, bodo tja odšli tvoji otroci, ki nimajo pogojev za filozofsko. Če dobiš stanovanje v Mariboru kot Ljubljančan, ga greš pogledat in se nemudoma vržeš z balkona. Če ga dobiš kot Koprčan, odpotuješ tja enkrat letno za štirinajst dni, ker se zaradi zamudne poti za krajši čas ne izplača. Če ga dobiš kot Mariborčan, pa je seveda odvisno, ali je stanovanje na desnem ali levem bregu. Ker če si s Teznega, ti niti na kraj pameti ne pride, da bi šel živet v Melje. Vsi drugi Slovenci, ki živijo zunaj Kopra, Ljubljane ali Maribora, pa bodo ob novoletnem žrebanju dobitkov stiskali pesti, da dobijo četrto nagrado.   Mimogrede … v uredništvu si zelo želimo, da tudi tokrat dobi glavno nagrado tisti Kranjčan, ki je pred nekaj meseci prišel po glavni dobitek – sedemintrideset milijonov, zadnji dan, preden bi listek propadel. Ni lepšega kot opazovati može in žene z loterije, ko se tresejo in potijo.

In this episode of Lab Rats to Unicorns, John Flavin sits down with Dr. Xiao Han, Co-Founder and CEO of Clarix Imaging, a pioneering medical device company spun out of the University of Chicago. Xiao is transforming the world of cancer surgery with real-time, high-resolution 3D imaging that helps surgeons visualize tumors more clearly and make more precise decisions in the operating room. Before launching Clarix, Xiao spent more than a decade as a medical physics researcher and faculty member at the University of Chicago, developing advanced tomographic imaging technologies and collaborating closely with radiologists, surgeons, and pathologists. His journey—from physics student to inventor to CEO—was shaped by a deep curiosity, an engineering mindset, and a passion for translating scientific breakthroughs into tools that directly improve patient care. Xiao shares the pivotal experience inside a pathology lab that made him leave academia to start Clarix, how the company achieved FDA clearance in under 18 months, and why multidisciplinary collaboration is the key to accelerating innovation. He also offers an inside look into how Clarix's VSI-360 platform is redefining breast cancer surgery and opening the door to a new standard of real-time intraoperative imaging across multiple specialties. Throughout the conversation, Xiao reflects on leadership, translational research, the power of seeing technology used in the OR, and his vision for the future of precision surgery.

Vsi proračunski dokumenti so pripravljeni za sprejem v državnem zboru. Pristojni parlamentarni odbor je namreč danes potrdil še predlog zakona o proračunu za prihodnje leto. Medtem ko koalicija poudarja, da gre za odraz stabilnih javnih financ, je fiskalni svet znova nanizal opozorila o visoki porabi. Drugi poudarki oddaje: - Številna dopolnila k predlogu Šutarjevega zakona. Kaj je novega? - Trump podpisal ukaz za odpravo carin na uvoz določene hrane - Slovenske teniške igralke znova med reprezentančno elito, uvodni ženski slalom Shiffrinovi, Dvornik sedma.

Ni ne dan, ne teden, ko bi žaltave razdirali. Zato le nekaj nepovezanih in precej ogorčenih misli o dogodkih, ki so pretresli Novo mesto, preostalo Slovenijo pa spravili v stanje nervozne vzdraženosti. Ob tragični, nesmiselni in brutalni smrti bi morali biti predvsem tiho. Vsi po vrsti. Najbolj tiho bi morali biti politiki. Kako si drznejo, komaj nekaj ur po tej nesmiselni smrti kovati politične dobičke na račun tragičnega dogodka? Ker nismo tako zelo naivni, da v vseh teh bizarnih puhlicah, ki jih streljajo štabi političnih strank in ostali partijski organi, ne zaznamo na eni strani popolno pomanjkanje apatije in na drugi vseprisotnost politične mehanike. Vsi ti pozivi, deklarativne izjave, odločne drže in njim podoben nabor agencij za loščenje politične podobe, je ena velika in sramotna dimna zavesa. Pogledano z edinega mogočega stališča: »Kdo bo ukrepal, kdo bi lahko preprečil in kdo bo sankcioniral dogodke kot je bil pretekli?« To ne bodo ne stranke, ne politično izpostavljeni posamezniki, ne parlamentarni odbori, ne civilne pobude in ne referendumi ... Ukrepale in posledično uspele bodo lahko samo in edino neodvisne in strokovne institucije pravne države. Ki pa jih prav ta politična elita, ki jih sedaj poziva k ukrepanju, stalno in brez prestanka ruši. Uničuje, zasmehuje, onemogoča, in to zadnjih trideset let. Vse politične barve te elite proti celotnemu naboru demokratičnih institucij! Ob institucijah pa se ne branijo niti politikantskih napadov na temeljne gradnikov sistema ... Na šolstvo, policijo, sodstvo in javno upravo … Kot da živimo na ladji norcev … Če vzamemo samo policijo; utrujena in kadrovsko podhranjena služba, na kateri se kar najprej lomijo vsa mogoča in nemogoča politična kopja, danes nenadoma nima ne volje ne moči obračunati z nasilno skupino kriminalcev. Nato se vsi čudijo, čemu je tako, in s posebnimi nadzori ugotavljajo, kaj je šlo narobe; pozabljajo pa, da oni sami že leta s svojimi kadrovskimi preferencami lomastijo po organih pregona. In še pomnite tovariši … Znotraj nedemokratičnega socialističnega sistema je imel represivni aparat, mogoče ne ravno ugleda, zagotovo pa je vzbujal strahospoštovanje in takrat ni bilo nobenega romskega vprašanja. Vsaj v današnjem obsegu ne. Drugi najbolj tiho, bi morali biti mi v medijih. Nikoli tako, kot ob tragediji podobnih razmerij, se ne začuti vsa poniglavost sodobne preinformirane družbe. Sicer s primerno žalobnimi pridevniki, a vsekakor čim bolj živopisno in čim bolj podrobno, se mediji spopadamo z novicami, ki so podobne nedeljski. Naročnine, naklade, gledanost, poslušanosti in kliki so nam scvrli možgane ter ukleščili peresa. To, kar opisujemo, so samo žalostne posledice, vzroki ostajajo izven dosega našega poročanja. Zatajiti lastno razsodnost in varno predstaviti mnenji dveh strokovnjakov, je deviza sodobnega slovenskega žurnalizma. Ker resnični vzroki za nedeljskim napadom so preveč suhoparni in premalo barviti; vključujejo puščobne in nedefinirane pojme, ki so prezapleteni, da bi bili objavljivi. Ob tem se mediji, podobno kot policisti Romov, bojimo svojih bralcev, poslušalcev in gledalcev. Ker se zavedamo odvisnosti, smo se spremenili v delavnice dobrikanja in generatorje nenehnega vzhičenja. Zato bi bilo bolje, da smo tiho. Tretji najbolj tiho, bi morali biti vsi vi. Predvsem pa tisti, ki ste starši. Kako ste dopustili, da je pred vašimi očmi zrastla cela generacija jeznih mladeničev, ki so jim športne stave, kriminal in lagodno življenje postali življenjski cilji, tako dramatično drugačni od vrednostnega sistema, ki je determiniral povojno Evropo? Danes Novo mesto in Podgorica, kot tudi nekdaj bleščeča mesta zahodnega sveta se čudijo nesmiselnemu nasilju dobesedno otrok ... Kako se lahko do dvajsetega leta življenja v mladeniču, ki ni šel skozi ultimativno travmo vojne, nabere morilski bes? Pa ne zdaj predavati o neprivilegiranem socialnem okolju, ker nobena revščina, sploh pa ne tista, ki je lastna odločitev, ni opravičilo, da dvigneš roko nad sočloveka. Tiho bi morali biti, ker nam je spodletelo kot staršem.

Danes začenjamo z novico iz sveta mode, ki se proti koncu poročila čudno zaplete. Ob robu tedna mode, ki je potekal v prestolnici in na katerem so pokazali oblačila, ki bodo na naših ulicah vidna po jedrski kataklizmi, je iz Londona prišla novica, da je slovenska moda osvojila prestižno nagrado. In sicer so se na modni pisti z nagrado, imenovano brunel, okitile uniforme Slovenskih železnic. Kot vemo, so bile te uniforme dolgo temno zelene, če pa ste imeli srečo v zadnjih letih videti na vlaku kakšnega železničarja, je ta nosil temno modro uniformo, ki jo je britanska ustanova prepoznala kot presežek, vreden nagrade. Tako so Slovenske železnice dobile eno najprestižnejših nagrad v svetu železnic. K njihovi točnosti to sicer ne bo pripomoglo, če pa se bo vlak iztiril, bo to storil pod vodstvom elegantno oblečenega strojevodje.Prav o iztirjenih bomo danes govorili, in seveda nismo neuvidevni do te mere, da bi za iztirjenja, skale na tirih, poškodovano signalizacijo in podobne rabote krivili železničarje. Še manj njihove uniforme. Imajo pa napadi na železniško infrastrukturo le dovolj zanimivih in potencialno katastrofalnih elementov, na katere velja opozoriti vsaj v naši oddaji, če se že javnost zaradi tega ne vznemirja preveč. Nazadnje, ko je kdo v Sloveniji namenoma poškodoval železniško infrastrukturo, je bilo to osemdeset in več let nazaj, ko so partizani minirali tire v želji zaustaviti okupatorsko logistiko. Okupatorji so jih brez usmiljenja imenovali banditi, kar se je po osemdesetih letih, ko ponovno doživljamo identične napade, omililo v vandale. Ni treba posebej poudarjati, ne nazadnje so to storili odgovorni pri Slovenskih železnicah, da gre za izjemno nevarno situacijo. Razumni se ne more domisliti ničesar potencialno bolj nevarnega, kar se nam je zgodilo kot narodu od osamosvojitvene vojne sem ... Celo katastrofalne poplave ali avtocestne nesreče, ki so nas doletele, se ne morejo meriti z nevarnostjo, ko se iztiri, bog ne daj, nabito poln potniški vlak. Zato čudi lahkota, s katero tako javnost kot tudi država obravnavamo ta dejanja. Nekaj je treba razjasniti; v sodobni terminologiji galopirajočega nasilja smo kategorije brezsmiselnih dejanj pomensko natančno opredelili. In nameren napad na civiliste, na splošno populacijo za doseganje kakršnihkoli parcialnih ciljev že, se nikjer ne imenuje drugače kot terorizem. V obravnavanih primerih gre za teroristična dejanja in kot zaskrbljenim ter primerno paranoičnim državljanom nam ni jasno, kako se po zadnjem primeru poškodovanja kretnice in posledičnega iztirjenja ni sestal svet za nacionalno varnost. Če kje v naši soseščini doživijo teroristični napad, se to telo nemudoma sestane; nato na zasedanju ugotovijo, da je Slovenija varna država, da je pri nas stopnja ogroženosti nizka, nevarnost terorizma pa zanemarljiva. No, zdaj ni več tako. Teroristična grožnja ni več le grožnja, temveč so napadi na železniško infrastrukturo že sami po sebi teroristični napadi. Odgovorni pa so primere prepustili običajnemu policijskemu delu, ko možje postave med ustavljanjem prometa, lovljenjem prekupčevalcev z barvnimi kovinami in varovanjem nogometnih derbijev še malo povprašajo po sumljivih tipih, ki brkljajo po tirih. Povedano drugače; storilce išče kriminalistična policija, kot da bi šlo za dejanje splošne kriminalitete … Po našem skromnem prepričanju pa gre za teroristično dejanje, ki zahteva povsem drugačen angažma in sestavo varnostnih sil. Ker le gola naključja so vsaj v treh napadih preprečila, da nismo imeli večdnevnih žalovanj, družinskih tragedij in posebne izdaje medijev. Se pravi, da je samo – pod navednicami – sreča preprečila teroristični napad in ga v brezmejni modrosti odgovornih zmanjšala na stopnjo običajnega kriminala. V Sloveniji premoremo dokument, ki se glasi »Državni načrt za zaščito in reševanja ob uporabi orožja ali sredstev za množično uničevanje v teroristične namene oziroma ob terorističnem napadu s klasičnimi sredstvi«. Ob teoretični opredelitvi terorizma, ki ga dokument razume kot »vsako organizirano nasilno dejanje, ki je usmerjeno proti civilistom ali ustanovam ter ga lahko izvajajo nedržavne skupine, posamezniki in države«, načrt predvideva kup dejavnosti, ki se jih sproži ne le po, temveč tudi ob teroristični grožnji. Vsi elementi napada na železniško infrastrukturo natančno sovpadajo z definicijo terorizma, kot ga razume državni načrt, zato bi bilo od odgovornih, ki imajo na tiskovnih konferencah polna usta varnosti, modro in nujno, da ga sprožijo, oziroma da stopnjo teroristične ogroženosti povečajo na »zelo visoko« vse do takrat, dokler se teroristov, ki napadajo železniško infrastrukturo, ne aretira.  

What if the secret to healing faster was already in the air you breathe? In this special on-location episode of Get Back to Your Life®, Dr. Christopher Good, Spine Surgeon and President at VSI, breaks down one of the latest breakthroughs in spine surgery recovery, Hyperbaric Oxygen Therapy, and how it's being used right here at VSI to help people who suffer from back and neck pain recover faster. VSI's state-of-the-art hyperbaric oxygen chamber delivers 100% oxygen under increased pressure, flooding the body's tissues with oxygen to accelerate healing, reduce inflammation, and optimize recovery after spine surgery or orthopedic procedures. Dr. Good explains how Hyperbaric Oxygen Therapy works, who benefits most, and why it's quickly becoming a cornerstone of comprehensive recovery care. At VSI, hyperbaric oxygen therapy represents more than a new technology, it reflects a new philosophy of healing. It's part of VSI's Recovery Revolution™, a patient-first model/movement that reimagines what recovery should look like before, during, and after spine surgery. Backed by data from a 50,000-patient study, VSI's recovery model/approach to recovery combines advanced surgical techniques, regenerative therapies, and proactive recovery planning to help patients heal faster, reduce pain, and return to life stronger than ever.

Opozorilo: v tej oddaji bomo razkrili nekatere podrobnosti pravljičnega sveta, slovenske politike in človeške narave. Zaradi tega ni primerna za otroke, v primeru mladostnikov pa predlagamo poslušanje v spremstvu staršev. Decembra vsi dobimo božičnico. Tako je rekel premier in poudaril besedico »vsi«. Javni sektor, zasebni sektor, upokojenci, mladi, stari, ženske, moški. Premier je rekel, da vsi, kritiki so rekli, da je to neumnost. Opozicija je skočila kvišku in celo nekatere stranke v poziciji so skočile, še preden so rekle »hop«. Finančni minister, ki se mu bo pod nogami odprla 700-milijonska proračunska luknja, je rekel, da lahko po potrebi ustavimo konje, lastniki kapitala v zasebnem sektorju so se vprašali, če se je premierju zmešalo. Ampak premier je rekel, da jo dobimo vsi, in se pri tem odločno držal. Bili bi nori, če bi kritizirali zastonjsko nakazilo oziroma darilo in na tem mestu bi bilo te oddaje, po vseh zakonih, človeških in božjih, konec. Če ne bi … … Če ne bi slovenska politika, kot že tolikokrat, spregledala očitno. Se pravi, da je iz razprav o božičnici ponovno izpustila – namenoma ali po pomoti, bomo šele ugotovili – bistven element. Bistven element pri razpravah o božičnici pa je Božiček. Božičnica je darilo! Klasično decembrsko darilo. Za njo ne boste opravili nobenega dodatnega dela, nobenih nadur, povišanih obveznosti; nobenega nagrajevanja zaradi uspešnosti ne bo potrebnega. Vsi, leni in pridni, zgodnji in tisti, ki zamujajo, požrtvovalni in ignorantski, vsi jo bomo dobili. Kar pa je klasična definicija darila. In kdo decembra nosi darila? Premier je mišljenja, da on in da ga bo to darilo naredilo priljubljenega za še en mandat, vendar se bridko moti. Decembra nosi darila Božček. Da, morebiti bo premier podpisal tisti nalog, ki bo sprostil sedemsto milijonov; da, morebiti bo dobil glasovanje v parlamentu okoli božičnice, ampak logistiko, se pravi naročila in dostavo bo prevzel Božiček. Ker je to njegova vloga, ker to že desetletja opravlja odlično in ker mu tudi ljudje zaupamo ter se ga veselimo. Razen tega bi bila podoba našega ministrskega predsednika, kako se vozi na saneh z malho, polno božičnic, smešna, in naj bi si še tako uspešno zatlačil blazino pod rdečo suknjo, si nadel lasuljo ter kapo … Nihče, niti otroci mu ne bi verjeli, da je dobri mož. Je pa res, da bo učinek božičnice na politične preference pomladnih volitev primerno manjši, če ne bo jasno in glasno, da je božičnico dostavil premier osebno. Pred Svobodo je torej strateška odločitev. Ali dostavo božičnice zaupati profesionalcem in s tem razvodeneti njihovo povezavo z darilom, ali pa se smešiti z amaterskim deljenjem denarja, ki je bolj podobno delitvi pasulja v kuhinji za brezdomce. Ampak z logistiko in transportom se naša analiza morebitne božičnice še ne konča. Kot vemo, so ob ideji o božičnici dvignili obrvi v koalicijski SD. Zlobni glasovi trdijo, da jih je zaskrbelo, ker niso o predlogu vedeli nič, in je prvak te stranke in gospodarski minister celo zastrigel z ušesi, ker mu naj ne bi nihče nič povedal; a naši viri govorijo o tem, da je nestrinjanje z božičnico v SD mnogo globlje, kot je preprost šum v komunikaciji med koalicijskimi partnerji. Zadeva je namreč ta, da pri SD ne verjamejo v Božička. Trdno so prepričani, da gre pri tem decembrskem možu za imperialističnega agenta in predstavnika korporacijskega kapitala, ki ima zelo malo posluha za socialdemokratske ideje in ideale. Kot slišimo, so se na seji vlade zelo sporekli, saj SD vztraja na stališču, da bi božičnico moral deliti Dedek mraz. Seveda obstaja problem že na načelni ravni, da darila, ki jih nosi Dedek mraz, težko imenujemo božična darila, ob tem pa se tudi čas razdeljevanja zamakne za en teden, na 31. december. Takrat darila sicer še imajo smisel, dodatni denar pa ne več. Kajti utrujeno ležanje na kavču pač ne obremenjuje družinskih proračunov … Zato in zaradi tega ker imajo občutno več poslancev, so pri Svobodi nič kaj prijazno pokopali Dedka mraza, kar je posledično povzročilo slabo voljo pri SD. Kot vemo, pa je nesrečna ali celo razburjena tudi opozicija. Najbolj so ob predlogu božičnice togotni pri Novi Sloveniji. Predvsem zaradi tega, ker kot katoliška stranka, ki se ob Jezusu najbolj zavzema za obrtnike in podjetnike, menijo, da bi božičnico moral deliti Miklavž – Sveti Miklavž. In če smo povsem objektivni in nepristranski, imajo za svoje stališče kar nekaj močnih argumentov. Njihova trditev, da je praoče vseh decembrskih darilnežev sveti Miklavž, vsebuje kar nekaj etnološko izpričane resnice … Ob tem pa je njihov glavni argument, da bi dobili šeststo evrov petega decembra zvečer, takrat, ko bi bili najbolj potrebni, dejansko razumen in dobro umerjen. Obstaja namreč vraža, da božičnica ne sme dočakati Božiča, sicer bo leto pred nami nesrečno leto. Jernej Vrtovec, ki je novi predsednik Nove Slovenije, je predlagal, da se vsa opozicija poenoti okoli Miklavža, ampak so pri SDS odgovorili, da opozicija pozna le enega dobrega moža, in to ni Miklavž. Ob tem pa pri Vrtovčevem predlogu ostaja nerešena težava parkljev, saj nihče noče prejeti darila in se istočasno prestrašiti. V času, ko to poročamo, še ne vemo, kako se bo zadeva z božičnico iztekla. V vsakem primeru pa se ne strinjamo z uglednimi profesorji ekonomije, ki trdijo, da premier ne deli svojega, temveč deli davkoplačevalski denar. Kar je sicer res, kot je tudi res, da deli davkoplačevalski denar nazaj davkoplačevalcem. Kar pa je drugo ime za krožno gospodarstvo.  

Living with chronic back pain isn't only physical. It can steal moments, memories, and pieces of who you are. Today's guest, Lizette, knows this reality firsthand.  A former Division I athlete and active mom, she found herself unable to hold her own son, trapped on a rollercoaster of temporary fixes: 17 injections, three ablations, and heavy medications that left her foggy and disconnected from herself. The life she loved felt like it was slipping away, and no one seemed to have real answers.  Everything changed when Lizette came to VSI and met spine surgeon Dr. Colin Haines. She wasn't dismissed or handed another short-term solution. She was given a recovery plan that started before surgery and carried her through every step after, Lizette found what had always been missing: clarity, strength, and her way back to the life she loved. In this special Pain Awareness Month and Recovery Month episode of Get Back to Your Life®, Lizette shares how she went from being stuck and sidelined, to strong and hopeful. And her comeback story is proof that recovery is the turning point that makes real healing possible. Lizette's story is a powerful and inspiring reminder: don't settle for pain — find a team that listens, cares, and helps you truly get back to your life.  

The guys welcome Adam Hansen of VSI by Boss, Pat Salmon of Northeast De-icing Solutions, and Adam Ferchen of Elite Landscaping to talk about the Plant Western NY Snow and Ice Show this past week in Buffalo NY!

Kako je mogoče, da pripadniki današnjih izkoriščanih družbenih razredov še niso oblikovali široke družbeno-politične koalicije, ki bi v parlamentih, na delovnih mestih, na spletu in na ulici zastopala njihove interese?Vsi smo že slišali podatke o grotesknem premoženju najbogatejših, o vrtoglavih milijardah, ki so si jih v zadnjih nekaj desetletjih prigrabili Elon Musk, Jeff Bezos, Mark Zuckerberg in drugi. Hkrati se – in tudi to ni skrivnost – močno povečuje število ljudi, katerih realne plače stagnirajo ali celo nazadujejo, njihova možnost dostopa do služb za nedoločen čas, do stanovanjskega trga, do javnega zdravstva, javnega šolstva, zdrave prehrane in kulturnih dobrin pa postaja vse bolj omejena, vse bolj negotova. Iz te družbeno-ekonomske stiske, v kateri so se znašli milijoni ponižanih in razžaljenih, je na Zahodu v zadnjem obdobju vzniknilo več precej glasnih, političnih gibanj – v tem smislu lahko govorimo o newyorškem gibanju »Zavzemimo Wall Street«, o rumenih jopičih v Franciji in najbrž tudi o množicah s Trumpovih predvolilnih zborovanj –, a zdi se, da naprezanja takó angažiranih ljudi niso obrodila omembe vrednih sadov. Ekonomska neenakost pač še naprej narašča, prekarizacija in pavperizacija se širita, bogastvo in politična moč najbogatejšega odstotka – ali celo samo najbogatejšega promila – pa rasteta v nebo. Kako to pojasniti? Kako je mogoče, da pripadniki in pripadnice izkoriščanih družbenih razredov ne zmorejo oblikovati široke družbeno-politične koalicije, ki bi v parlamentih, na delovnih mestih, na spletu in na ulici zastopala njihove interese? Še več: kako je možno, da se računalniški inženirji, delavke v tekstilni industriji, kmetje in umetnice pogosto bolj bojijo drug drugega kakor pa vseh tistih, ki načrtujejo in implementirajo izkoriščevalske politike, ki so nas vse skupaj privedle v očitno zagaten družbeno-ekonomski položaj? Kako je možno, da se centrifugalna moč raznolikih etničnih, religioznih, spolnih in kulturnih identitet izkoriščanih ljudi zdi močnejša od centripetalne moči njihovih skupnih socio-ekonomskih interesov? Je nemara eden od razlogov ta, da živimo v »post-hladnovojnem« svetu, ki ni le pozabil na idejo razredne solidarnosti, ampak kratko malo ne ve več, kaj je to družbeni razred in kako razredna strukturiranost družbe navsezadnje vpliva na naša življenja? – Če to vsaj malo drži, potem se najbrž velja vprašati, kaj je to družbeni razred, koliko družbenih razredov pravzaprav je in, ne nazadnje, kam se je izgubila politika, ki bi danes gradila na razrednih interesih izkoriščanih? Prav tega smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili dva sociologa, dr. Marka Kržana in dr. Jožeta Vogrinca. Foto: prizor s protesta, ki je v okviru gibanja »Zavzemimo Wall Street« potekal oktobra 2011 na ljubljanskem Kongresnem trgu (Yerpo / Wikipedia)

Hay temas sensibles e incómodos, pero necesarios, proteger a la niñez es una tarea no sólo de padres de familia, también de toda la sociedad. La violencia sexual infantil (VSI) es un problema social que no discrimina contextos ni clases sociales, educación ni religiones, se esconde y se escuda en el silencio, en la indiferencia y normalización de costumbres inadecuadas. Para hablar ampliamente de este tema, Andrea Vargas y Adelaida Harrison tienen como invitada a la psicóloga Paula Aguilar, experta en psicología infantil, crianza, vínculo, maternidad y prevención de la VSI. Paula es autora del libro Inaccesibles, un texto que busca concientizar, visibilizar y ofrecer herramientas para padres de familia y cuidadores alternos de menores con la finalidad de ejercer una crianza más cuidadosa y preventiva. Los niños y niñas que sufren VSI y no reciben una debida atención, pueden enfrentar una serie de dificultades que afectan su salud mental, su autoestima, sus relaciones personales, su salud física, su identidad y conducta a lo largo de su vida, por eso, CUIDEMOS A NUESTROS NIÑOS. Únete a la comunidad Conócete de WhatApp donde compartiremos contigo más del ENEAGRAMA: https://chat.whatsapp.com/KsIo1X6MVemFNkzolFQXa9 Instagram: https://www.instagram.com/eneagramaconoceteoficial/ Facebook: https://www.facebook.com/EneagramaConocete/ TikTok: https://www.tiktok.com/@eneagramaconocete3 WhatsApp: https://wa.link/3g4w85 Web: www.eneagramaconocete.com Enneagram Coaching Center +525618499663 Descubre tu tipo de personalidad en nuestros cursos y diplomado de Eneagrama: info@eneagramaconocete.comSee omnystudio.com/listener for privacy information.

Migraines affect more than 1 billion people worldwide, but despite their prevalence, they're too often misunderstood, misdiagnosed, and dismissed as “just a bad headache”. The truth? Migraines are a complex, invisible, and many times disabling neurological disorder.   VSI neurologist Dr. Ella Akkerman brings clarity and compassion to this conversation, breaking down symptoms, triggers and solutions for migraines / migraine sufferers.   Drawing from her vast experiences as a neurologist, mother, and migraine sufferer herself, Dr. Akkerman shares vivid insights into how migraines impact daily life—from the sensory overload to the silent suffering, and why they affect women and children at disproportionately high rates. From lifestyle strategies and stress management to cutting-edge medications and wearable technologies, Dr. Akkerman offers a hopeful, actionable roadmap for patients ready to reclaim control and live life on their terms.    Keep listening to learn: What migraines really feel like, and why they're so often misunderstood Common triggers (like stress, hormones, sleep disruptions, and more) Red flags that require urgent medical attention The latest in migraine treatments How to recognize early warning signs Medications, devices, and lifestyle strategies that work   You don't have to suffer in silence. Help is here. Let this episode be a powerful first step.   Listen now: YouTube | Apple Podcasts | Spotify Watch the full episode on YouTube by searching “VSI Spine” Find additional expert resources & support at vsispine.com

It's 2025, and women are still fighting to be believed, especially in medicine. From being told “it's all in your head” to waiting years for a real diagnosis, many women know the silent sting of being dismissed. This experience has a name: medical gaslighting — and it's more common than you might think.  In this powerful episode of Get Back to Your Life®, we meet Jakki, a VSI patient, mental health counselor, former athlete, and mother of three who endured 24 years of pain, misdiagnoses, and blatant medical dismissal. But Jakki refused to accept “there's nothing wrong.”  Her story is a testament to persistence: when no one could explain her pain, she enrolled in radiology courses just to read her scans. Eventually, she found her answer — and her healing — through a diagnosis of Bertolotti Syndrome with Dr. Colin Haines at VSI. This is a breakthrough story for women everywhere. Jakki's comeback story is one of strength, self-advocacy, and breakthrough — not just in her body, but in a system that too often turns down the volume on women's pain. In this episode, you'll learn: What medical gaslighting looks and feels like Why being dismissed can be so dangerous How to advocate for yourself in the healthcare system The signs that it's time to seek a second opinion How persistence - and the right doctor - can change everything Whether you, too, have been talked over, brushed off, or are still searching for your own answers, this episode will stay with you. This is a story about validation, self-advocacy, hope and most importantly….solutions. And it demands to be heard. Listen now: Apple Podcasts | Spotify You can now watch this full episode on YouTube Find additional expert resources & support at vsispine.com

If you've been stuck in the endless loop of trying everything for your low back pain—with no lasting relief—this episode is for you. You've done the massage guns. The YouTube stretches. The painkillers. Maybe even acupuncture, back braces, or chiropractors. And yet... your back still hurts. You're not imagining it. You're not weak. And you're definitely not alone. Lower back pain affects 1 in 4 American adults and is the leading cause of disability worldwide. But here's the real problem: most people are chasing temporary fixes that never get to the root cause of their pain. And in the process, they're losing time, money, energy—and hope. In this episode of Get Back to Your Life®, Dr. Yash Mehta, Interventional Spine & Sports Medicine at VSI, cuts through the noise. He breaks down what the latest research actually says about back pain treatments, and why many commonly recommended remedies just don't hold up when it comes to lasting relief. You'll learn:  The real reason your pain keeps coming back  Why so many common back pain treatments fail—and what to try instead The habits that will actually help you protect your spine for the long haul How to tell if your back pain is something more serious What it actually means to treat the root cause of chronic back pain When it's time to stop experimenting and start seeing a spine specialist If you've been told to just live with it—or worse, that it's all in your head—don't miss this.  Listen now: YouTube | Apple Podcasts | Spotify For more information on lasting back pain solutions, visit us at VSISpine.com.

Aujourd'hui, Kelly tend le micro à Marie-Neige, actuellement en road trip à moto dans le nord de la Thaïlande.Ce qu'elle aime particulièrement en Asie ? La notion du temps : ralentir, prendre le temps, l'apprécier et s'ancrer.Mais avant d'en arriver là, revenons un peu en arrière pour découvrir son parcours en Asie du Sud-Est.Après des études en commerce international et plusieurs postes dans de grandes entreprises en France, Marie-Neige a été confrontée à des problèmes de santé. Ce fut un véritable déclic : elle a décidé d'écouter son envie profonde et de partir vivre à l'étranger. Son premier pas ? Un PVT en Australie.De retour en France, elle a été sélectionnée pour rejoindre l'association Enfants du Mékong, une opportunité qui lui a permis de donner du sens à son engagement et d'être au plus près des populations locales.Elle a ainsi découvert le statut de Volontaire de Solidarité Internationale (VSI), un programme destiné aux personnes : ✅ Âgées de 20 à 35 ans ✅ En césure étudiante ou professionnelle pour un an

Dr. Lawrence Angelo (Pierce Brosnan) has devoted his life to the study of virtual reality and in order to pursue his studies, he must work under a government contract at VSI alongside Timms (Mark Bringelson) and under the giant head of the mysterious Director (Dean Norris). Using a VR program, the Doc seeks to enhance the intelligence of a chimp while VSI seeks to make it a weapon. The project goes wrong and the chimp is killed in an escape in front of neighborhood staple, Jobe (Jeff Fahey). The Doc decides Jobe is about as smart as his previous subject, so why not? After injecting this simple man with brain drugs and messing with his cortex, Dr. Angelo loses control as Jobe seeks to become a God. Also a whole bunch of other stuff happens which somehow makes The Lawnmower Man one of the longest movies Doom Generation has ever covered - enjoy! Support this podcast at patreon.com/doomgeneration

You work hard, stay active, and make healthy eating choices—sounds like the perfect formula for wellness, right? But what if skimping on sleep is holding you back? Poor sleep habits could be silently sabotaging your energy, performance, and overall health. In this episode, Dr. Thomas Nguyen, a leading expert in sleep science, reveals the crucial role sleep plays in recovery, longevity, and optimal well-being. Tune in to learn how better sleep can supercharge your health and help you reach your full potential! Sleep is the foundation of our health, affecting everything from productivity to recovery and pain relief. But did you know that poor sleep can make you feel more pain? It's true—sleep deprivation triggers inflammation, heightens sensitivity to aches and pains, and slows recovery. The good news? Small changes can make a big difference. In this episode, Dr. Thomas Nguyen, Interventional Pain Specialist at VSI, reveals why your sleep hygiene and creating the ultimate sleep environment matter more than you think! From hidden pain triggers in your sleep environment to simple tweaks that lead to better sleep, less pain, and even improved daily function, Dr. Nguyen shares which small upgrades can unearth big wins for your health. Does sleep really affect pain tolerance? When is it time for a new mattress or pillow? How many hours of sleep do you actually need? The one thing you can change tonight for better sleep Tune in for Dr. Nguyen's expert sleep strategies to help you wake up refreshed—not wrecked. You won't want to snooze on this episode! Listen now: Youtube | Apple Podcasts | Spotify Find additional expert resources & support at VSISpine.com

Does your jaw ever pop, ache, or lock up? Do you wake up with headaches, ear pain, or even a sore neck? Maybe you've written it off to stress, poor posture, or a ‘bad night's sleep.' Perhaps you've tried mouthguards, painkillers, or that trending TikTok jaw-cracking trick—only to find that nothing works.   While this may have left you frustrated - you're not alone. Millions struggle with TMJ disorder, yet many don't realize what's truly causing their pain—or that real relief is possible. In this episode, VSI Regenerative Medicine Director Dr. Niteesh Bharara and VSI Physical Therapist Diego Herrera—experts in diagnosing and treating TMJ pain at its source—help us uncover the truth about this disorder and the nonsurgical solutions available - that many may not know about.  Key Takeaways for TMJ Sufferers:  The biggest TMJ myths (and what's actually true)  Everyday habits that could be exacerbating your pain  Science-backed treatments to relieve jaw tension and restore function  Signs it's time to seek medical care—and how to choose the right specialist   PLUS, a TMJ recovery testimonial:  For VSI patient Caroline, TMJ pain dominated her life. Simple tasks like eating, speaking, and even sleeping became unbearable. The sharp, shooting pain episodes were relentless. She tried everything—mouthguards, Botox, anti-inflammatories, physical therapy, dry needling—but not one gave her lasting relief.   Until she discovered a life-changing solution at VSI.  Now, Caroline is back to living the life she feared she'd lost forever. Her story is a testament to the fact that real relief is achievable—and you don't have to suffer in silence.  This episode is essential listening if you want to overcome TMJ pain and reclaim your life!  Listen now: Youtube | Apple Podcasts | Spotify Find additional expert resources & support at VSISpine.com.

Spending long hours on your feet can take a serious toll on your body, especially your back—and few professionals feel this more acutely than educators. From standing for hours to racing between classrooms and handling high-stress situations, the physical and emotional demands of education can quietly chip away at your health. In fact, on average educators take approximately 12,000 steps per day and to many, back pain could be a threat or even a career-ending struggle. This patient's testimonial story illustrates the power of not just ‘living with the pain' and advocating for the right solutions.  In this episode, we hear from Chris, a middle school principal, husband, and father, whose debilitating back pain drained his energy, disrupted his career, and impacted his family life. After trying everything from yoga to physical therapy and acupuncture, Chris felt like nothing could truly relieve his pain—until he found Dr. Colin Haines at VSI. Using a customized approach called hybrid spine surgery—a combination of spinal fusion and disc replacement—Dr. Haines helped Chris overcome his back pain and preserve the natural option of his spine. Months later, Chris went from struggling to stand through the day to hiking pain-free through Zion National Park, his transformation is proof that relief is possible. If you've been searching for solutions to chronic back pain or wondering if advanced treatments could help you, don't miss this inspiring episode. Learn how VSI's expert spine team helps patients get back on their feet—and back to doing what they love. Listen now: Youtube | Apple Podcasts | Spotify   For additional information and resources, visit VSISpine.com.

In this special New Year's episode, we explore the resolutions of doctors as they strive to prioritize health, happiness, and balance in 2025. From finding balance in their busy schedules to prioritizing health and happiness, these medical professionals share the small yet powerful changes they're planning to make for a brighter year ahead. Whether seeking to improve your physical health, boost your well-being, or achieve more balance, their insights and strategies might inspire your best year yet. Tune in and get motivated to kick off 2025 with purpose! Hear the doctors at VSI share small yet powerful changes they plan to make in 2025 - giving you a unique glimpse into how they plan to lead healthier, happier, and more balanced lives. Dr. Christopher Good | Prioritizing Meaningful Moments with Family  Dr. Colin Haines | Unplugging to Reconnect: Embracing Life Beyond Screens Dr. Ehsan Jazini | Nurturing Wellness by Fighting Inflammation Dr. Niteesh Bharara | Expanding Horizons Through the Power of Reading Dr. William Kemp | Exploring the World While Cultivating Work-Life Harmony Dr. Yash Mehta | Taking Mindful Walks after Meals to Boost Health Dr. Thomas Nguyen | Transforming Rest into a Powerful Recharge   Listen to discover actionable wellness tips, hear inspiring stories, and learn how doctors lead by example to create a healthier future. They even reveal some of their most anticipated challenges with these resolutions and how they plan to set themselves up for success. Whether setting your resolutions or seeking motivation, this episode is packed with insights to kickstart your year.   Listen now: Youtube | Apple Podcasts | Spotify For additional health tips and resources, visit VSISpine.com.