Podcasts about moramo

Arterijska hipertenzija ali kronično visok krvni tlak prizadene že vsakega četrtega zemljana, v Sloveniji pa ima povišan krvni tlak že vsak drugi odrasel. Nezdravljena ali prepozno odkrita hipertenzija lahko poveča tveganje za pojav hudih zdravstvenih težav, za preventivo in zdravljenje je zelo pomembna sprememba življenjskega sloga. Na vaša vprašanja o hipertenziji bo v petkovem svetovalnem servisu odgovarjala doc. dr. Jana Brguljan Hitij, dr. med., predstojnica Kliničnega oddelka za hipertenzijo UKC Ljubljana. Pokličite ali nam pišite.

Da li je moguć slobodan univerzitet u zemlji koja se odriče politike kao javnog dobra i vlasti koja je sve više privatizovala samu ideju države Naredne četiri epizode Radar Foruma, izazivač će biti Vanja Bajović, profesorka Pravnog fakulteta, a njen prvi gost bio je Stevan Filipović, reditelj i docent na FDU-u. U razgovoru koji ne zaobilazi ni kompleksnost studentskog pokreta, niti odgovornost intelektualaca, sagovornici ulaze u srž borbe za univerzitet kao jedine preostale institucije otpora. Sagovornici su kroz razgovor otvorili i pitanje da li su studenti, u trenutku kada su stekli određenu političku moć, zakazali u artikulaciji ciljeva? „Izašla sam s tom tezom da je 15. marta moralo da se izađe sa političkim zahtavima. Da li prolongiranje, pravljenje izborne liste, čekanje da Vučić raspiše izbore i ostalo, u stvari, šteti univerzitetu.“ „Izgubili smo nekoliko važnih trenutaka. Jedan trenutak je bio da se u februaru u Kragujevcu ili u Nišu kaže ta čuvena rečenica – vlast neće ispuniti zahteve. Da je 15. marta neko rekao ‘izbori', imali bismo možda drugačiju istoriju“, odgovara Filipović. Kako društveni protest prerasta u politički subjekt, organizacioni modeli koji su nekada služili kao zaštita sada možda postaju ograničenje. Složena struktura plenuma, koja je na početku bila štit od manipulacije i podela, Filipović smatra da sada teže odgovara na izazove trenutka. „Na početku je bila mala moć i mala odgovornost. Sad je velika moć – pa je i odgovornost veća. Plenumi su pomogli da se kolektivno zaštite, da se protest proširi. Ali danas, kad treba donositi brze odluke, da li je model od 10 stepenika odlučivanja najbolji? Ja sam više za direktnu komunikaciju, ono što zovem normalan razgovor, ovako kako ti i ja sada razmenjujemo stavove“, napominje reditelj. Na pitanje domaćina Radar Foruma, da li bi glasao za studentsku listu na kojoj bi se našao i Emir Kusturica, Filipović izvlači suštinu zajedničke borbe protiv režima – da svi unutar nje moraju da „progutaju razne žabe“ zarad višeg cilja. „Niko od nas neće dobiti ono što hoće i to je poenta. Studenti su tu uradili veliku stvar – pomogli su nam da stavimo razlike u drugi plan. Posle ćemo, kad vratimo državu, da se prepiremo o razlikama.“

Vse bolj je jasno, da turizem niso le potovanja in oddih, ampak tudi odgovornost - do okolja, skupnosti in prihodnosti. Trajnostni turizem ni več le usmeritev, ampak nuja, če želimo ohraniti naravne in kulturne dragocenosti našega sveta. Kako lahko ta načela živimo vsak dan, dokazuje družina Butul z Manžana pri Kopru. Na njihovi domačiji že vrsto let živijo v sozvočju z naravo, s spoštovanjem do zemlje, tradicije in ljudi. Filozofijo domačije je predstavil Črt Butul, s katerim se je pogovorila Anita Urbančič. Črt je bil kot najstnik najprej fotograf in novinar, nato je postal najmlajši ljubiteljski sommelier, pri 23 pa kuhal v restavraciji z Michelinovo zvezdico v Švici. A vedno znova se je vračal domov, kjer skupaj s staršema vsa leta soustvarja edinstveno trajnostno zgodbo. Foto: Jaka Ivančič

Pa smo dobili, kar smo iskali. Tako dolgo smo na pol paranoični vsakemu malo bolj nenavadnemu dogodku kot vzrok obesili teorijo zarote, da so sedaj, ko se nenavadni dogodki vrstijo eden za drugim, teorije zarote povsem izgubile kredibilnost. Z drugimi besedami, iz nekdanjega medijskega slogana, ki je bil neuradna himna teorij zarote "Kaj pa, če je vse res", smo prišli pod nov moto: "Vse je res!" Kje so teorije zarote, kot jih človek potrebuje? Ni jih in ni jih bilo, ko je bivši Dončićev klub kompenziral izgubo tako, da je zmagal v loteriji nabora, čeprav je imel komaj odstotek možnosti, in ni jih, ko je večina Evrope glasovala za izraelsko pesem na Evroviziji. O Evroviziji torej.Strinjamo se okoli prvega aksioma Evrovizije, ki govori o tem, da med evrovizijskim cirkusom glasba ni pomembna. Ali če smo bolj specifični; geostrateški položaj sveta, sosedski odnosi, spolne preference, koreografije, denar, moda, turizem in seveda evropska televizijska politika so pomembnejši kot glasba. Če kdo celo poje, je fino, če ne, pa je tudi OK. S tega stališča letošnja Evrovizija ni bila nobena izjema; vse drugo pred glasbo, na prvem mestu pa seveda glasovanje, ki je Izraelu prineslo največ glasov evropskega občinstva.                     Izraelci imajo ljubezensko razmerje z evropskim glasbenim občinstvom. Že leta 2018 so dosegli rekordno število glasov s takrat še posebej abotno poskočnico, lani so bili po številu glasov občinstva drugi za Hrvaško, letos pa prvi. Komentarjev na letošnji rezultat je ogromno, ampak ker se jih večina odvija v razvedrilnih rubrikah spletnih in elektronskih medijev, so komentarji kot komentatorji – simpatični in igrivi. Če pa kdo komentira bolj zares, takoj zapade v rove teorij zarote. Tako bomo poskusili z zarotniško, a vendar simpatično teorijo.                      Že lani so se Izraelci odločili zbrisati Palestince z obličja Zemlje. Z brisanjem z obličja Zemlje imajo namreč tisočletne izkušnje in kar so drugi trenirali na njih, zdaj oni izvajajo na drugih. Ko enkrat osvojiš princip, je implementacija enostavna. Kakorkoli: javno mnenje je v vojni pomembnejše od pušk in bomb; to je znana resnica, dokazana v teh tisočletjih nasilja in krvi. In ni ga večjega uspeha, kot če se agresor, ali pač genocidneš v tem primeru, pokaže kot civiliziran in družbeno sprejemljiv. Boljše priložnosti, kot je množično evropsko glasovanje, skoraj referendum, ni! Rezultat glasovanja pokaže, da tako prebivalstvo kot naša evropska krovna televizijska organizacija z veseljem zamahnemo z roko, pomežiknemo in samo tisti najbolj zategnjeni naredijo »Ti, ti, ti«, vsi ostali pa smo navdušeni, ker imajo Izraelci spevno pesmico. Ter glasujemo za njih, ker je naš glas pomembnejši od trupel v Gazi. Za Izrael je največje število glasov evropskega občinstva strateška zmaga, ki jim je ne morejo izglasovati ne njihova vojska, ne Mosad in ne vsemogoče ameriške marketinške agencije. Ampak zdaj protizarotniški agenti svetovnih medijev vzkliknejo: "I, kako bi pa naj Izraelci to storili? Telefonsko glasovanje je namreč najbolj verodostojen in varen način neposredne demokracije, kar jih pozna vesolje!" Ter nas, ki razmišljamo heretično, vržejo v temne kleti teoretičnih zarotnikov. Ampak tudi naivni pisun, ki so mu vohunske metode znane le od agenta 007, dobi idejo ali dve, kako lahko zmanipuliraš telefonsko glasovanje ... Najprej že na osnovi genialne ideje evropskih televizijcev, ki so jih evropski telekomunikacijski baroni prepričali, da bi bilo modro dovoliti z ene telefonske številke glasovati dvajsetkrat. Tako evropski telekomi posameznega evrovizijskega navdušenca potencialno pomolzejo dvajsetkrat. Ob tem pa so se televizijci zavarovali s klavzulo, po kateri ni treba razkriti absolutnega števila glasov. Le število točk, ki jih izračuna bog ve kateri umetnointeligenčni algoritem … In izraelskim agentom ni treba drugega, kot zbrati recimo 10 000 evropskih enajstošolnikov, jim stisniti vsakemu po dvajset evrov, in "voilà": 200 000 glasov. Ampak ker, resnici na ljubo, nismo ravno opazili pravovernih judov, kako se smukajo okoli Kraljev ulice, so morali uporabiti nekaj drugega. In tudi na to ima v espionaži izveden pisec odgovor. Izraelci so razvili Pegasusa, ki ga na Slovenskem prevajamo kot Pegaz. Gre za nabor programskih orodij, ki jih množično kupujejo in istočasno nakup zanikajo vse svetovne vlade. Orodje, ki mu je prisluškovati vašemu mobilnemu telefonu preprosto, kot otroku vreči kamen, je menda tako izpopolnjeno, da so se državne skrivnosti v sramu poskrile v arhive, saj jih Pegasus razgali, še preden uspejo postati skrivnosti. Hočemo povedati, da je izraelskemu vohunskemu programu – ki je globalni hit in ima v opisu osnovnih nalog prisluškovanje telefonom in manipuliranje z rezultati – liričnemu sopranu izpod sionskega griča priskrbeti nekaj milijonov glasov mačji kašelj. Ne namigujemo torej, da so Izraelci ponaredili glasovanje ob letošnji Pesmi Evrovizije, temveč trdimo, da so Izraelci ponaredili letošnje glasovanje ob Pesmi Evrovizije. Obstaja tudi dokaz, ko se je Pegasus v torek še malo lovil. Če si na Norveškem v predizboru glasoval za Hrvaško pod št. 14, si dobil povratni sms, ki se ti je zahvalil, da si glasoval za Izrael. Seveda pa sta transparentni in vsega zaupanja vredni ter niti slučajno od izraelske firme sponzorirani organizaciji, kot sta EBU in njihov telekomunikacijski partner, povedali, da je šlo samo za manjšo napakico, ki na rezultat glasovanja ni vplivala. Če parafraziramo uspešen slovenski evrovizijski ekvivalent: "Ja, pa ja de." Moramo pa, k temu nas zavezuje novinarski kodeks, preučiti še druge možnosti. Predvsem tisto, po kateri pa bi se v Evropi resnično našlo toliko navdušencev nad izraelsko pesmico, ki bi zavrgli moralne dileme ob Gazi ter glasovali z logiko, da je zabavna glasba pač pomembnejša od genocida. Če je tako, se Evropa nenadoma ne zdi več prijazno področje za bivanje in se bo treba počasi ozirati za čim drugim.                      Obstaja pa še tretja možnost. Da je bila Evropejcem izraelska skladba, oziroma katerakoli evrovizijska, če smo že pri tem, kot glasbena kompozicija resnično všeč … Da je evropski glasbeni okus pač takšen … V tem primeru pa moramo resignirano in prizadeto ugotoviti, da smo se kolektivno ponečedili na temeljni kamen evropskega popa, ki so ga pred dobrimi šestdesetimi leti postavili John, George, Paul in Ringo.  

Dr. Renaud Rochette je kot mlad učitelj v pariškem predmestju doživel, da je učenka rekla, da bo šla v Palestino in pobila, kolikor je le mogoče judov. Po pogovoru z njo je ugotovil, da je šlo za provokacijo, hotela je šokirati, saj se ji je dogajanje v svetu zdelo krivično. Je slovenski šolski sistem pripravljen na primere religijske radikalizacije, ki se lahko začne na primer s tem, da šolar noče več učiteljici dati roke? Ali pa ko se šolarke ne naučijo plavati zaradi verskih zadržkov? Ali pa ko se stepejo šolarji različnih veroizpovedi? Se sistem zna odzvati? Kje so vzroki za radikalizacijo? Bi lahko bil del preventive obvezen pouk o religijah? Zakaj je vprašanje identitete pogosto skupno tako pri verski radikalizaciji kot radikalizaciji v ideologijo bele prevlade? Kaj o tem menijo ugledni religiologi Evropske religiološke zveze?Sogovorniki: Christian Moe, norveški religiolog, ki živi v Sloveniji, Patrick Loobuyck, profesor politične filozofije, etike in religije na univerzi v Antwerpnu, Goran Popović, ravnatelj OŠ Livada, Renaud Rochette, zgodovinar, religiolog in nekdanji učitelj v predmestju Pariza, Tim Jensen, danski religiolog, predsednik Mednarodne zveze za zgodovino religij, Aleš Črnič, katedra za religiologijo na FDV UL, Center za proučevanje kulture in religije.

Predstava Mali princ v izvedbi mladinske gledališke skupine Bilka je letošnje odprla Koroške kulturne dneve v Ljubljani. Znana zgodba je bila izziv za mlade igralke in igralce iz Bilčovsa, kjer tudi z gledališkimi skupinami skrbijo za ohranitev slovenskega jezika. Beneški slovenski arhitektki in umetnici Donatella Rutar in Vida Rucli spregovorita o spremembah, ki sta jim priča v Benečiji, muzeju SMO v Špetru, vasici Topolove, evropski prestolnici kulture in kolektivu Robida, ki je napisal programsko knjigo EPK GO!2025.    Spoznavamo slovensko glasbeno dediščino na Tržaškem in čestitamo tedniku Porabje, ki svoje bralce informira že 34 let.   Foto (Mateja Železnikar): Prizor iz predstave Mali princ mladinske gledališke skupine Bilka iz Bilčovsa   Podrobnejši program Koroških kulturnih dnevov v Ljubljani 2025 najdete tu. 

Luisa Battistig je beneška Slovenka, ki je, kot pravi, vedno pisala. Že ko je bila v šoli in internatu, je pisala dnevnik, toda v italijanščini, saj slovensko ni znala. Ko se je z možem vrnila v svoje domače kraje pod vrh Matajurja oziroma Velike babe, pa je v sebi začutila nujo, da svoje občutke in razmišljanja zapiše v svojem domačem jeziku in jih ohrani za prihodnje rodove. Leta 2004 je izdala 'Skrivnost dvieh bregi', 2007 pa 'Ta par počivale'. Pred šestimi leti je uredila knjigo 'Življenje na planinah pod Matajurom', s katerim je tesno povezana vse življenje. S proze je prešla na poezijo in pred kratkim objavila svojo prvo pesniško zbirko z naslovom 'Ti si', v kateri so zbrane pesmi treh desetletij. Od kod nuja po pisanju in kje najde inspiracijo, o peterici pesniških prijateljic iz Benečije in Krivapetah Luisa Battistig pripoveduje novinarki Radia Trst A Luciji Tavčar. Prisluhnite jima! Luisa Battistig je letos med prejemniki priznanj NAŠA SLOVENIJA, saj je zaslužna za to, da je v vasi Mašere tudi Muzej vrha Matajurja, ki ga lahko obiščete.  Foto: Lucija Tavčar

Ulice Beograda so sinoči zavzeli študenti in njihovi podporniki. Organizatorji ocenjujejo, da jih je bilo več sto tisoč. Po večernih incidentih je javnost nagovoril predsednik Aleksandar Vučić. Dejal je, da so sporočilo dobro razumeli, kot ga morajo razumeti vsi na oblasti, ko se zbere toliko ljudi, ter dodal, da se bodo morali spremeniti in še veliko naučiti. V oddaji tudi: - Združene države izvedle obsežne napade na Hutijevce - Poslovila se je izjemna ilustratorka Ančka Gošnik Godec - Skakalci v Vikersundu po nove uspehe, na Pokljuki finale z mešanimi pari in štafetami

Rabin in izdelovalec mila sta se sprehajala. Izdelovalec mila je rekel: Le čemu vera? ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Piše Sanja Podržaj, bere Ajda Sokler. Avtorico zbirke esejev Poskus vsakdanjosti lahko opišemo kot pesnico, urednico, založnico, prevajalko, dramaturginjo, kritičarko in kolumnistko. Vsi poklici, ki jih je opravljala kot vseživljenjska kulturna delavka, so tako ali drugače vraščeni v pričujoče eseje. Kulturno delovanje ni običajna služba temveč nekaj, kar zahteva celega človeka, predvsem pa strast, neomajno voljo, idealizem, ki meji na naivnost, in veliko mero upanja. Eseji Anje Zag Golob to posredujejo z gibkim in živahnim jezikom, ki je tako značilno njen, da jo ob branju skoraj slišimo, kako nam pripoveduje zdaj o znamenitem Kölnskem koncertu Keitha Jarretta, spet drugič pa o ljubezni do »restane rpice« in najboljšem pomfriju na svetu, ki ga je pripravljala njena bica. In njen entuziazem je nalezljiv. Poskus vsakdanjosti je prvo prozno delo Anje Zag Golob, ki je do sedaj objavila pet samostojnih pesniških zbirk, od tega sta bili kar dve nagrajeni z Jenkovo nagrado, Vesa v zgibi leta 2014 in Didaskalije k dihanju leta 2016, za zbirko da ne da ne bo … pa je leta 2020 prejela nagrado kritiško sito. Zanimivo je, da so vse razen prvenca V roki iz leta 2010, izšle v samozaložbi, tako kot tudi pričujoča zbirka esejev. Že v fizičnem izgledu knjige in njenem oblikovanju se izraža avtoričina samosvojost pa tudi drznost, saj na platnici ni ne naslova ne njenega imena, zadaj pa nobenega zapisa na platnici. Naslovnico krasi pointilističen motiv, a rdeče in zelene pikice ne tvorijo nobene podobe. Morda s tem ponazarjajo vsakdanjost, ki jo tvorijo raznorodni segmenti različnih vlog, ki jih opravljamo v družbi, in številne stvari, ki kličejo po naši pozornosti. Morda to ni toliko pomembno kot ugotovitev, da je oblikovanje skladno z naravnanostjo, ki se izraža v vseh enajstih esejih – to je naravnanost stran od hitrega konzumiranja, h kateremu teži kapitalistična družba, v kateri je vse merjeno z ekonomsko vrednostjo. Tudi človek. Predstavljajte si, da se sprehajate po knjigarni in si ogledujete knjige. Vsaka od njih si hoče pridobiti vašo pozornost, a že s hitrim pregledom naslovnice lahko približno ugotovite, v kateri predalček spada. Knjiga, katere platnic ne polnijo informacije, pokliče našo pozornost, ker je tako drugačna od drugih in nekako skrivnostna. Moramo si vzeti več časa, da jo razvozlamo. Se ustaviti, jo vzeti v roke, prelistati, morda prebrati kakšen odstavek ali dva. Podobno je s pitjem čaja, vožnjo z vlakom, poslušanjem glasbe, pisanjem pisem in pogovarjanjem z drevesi – te stvari potrebujejo naš dragoceni čas. Instant kava, avtomobil, e-mail ali sms opravijo svojo nalogo hitreje, glasba je nekaj, kar se dogaja v ozadju, prav tako drevesa. Storilnostna naravnanost nas potiska proti enostavnemu, hitremu, stran od poglobljenega in s tem tudi stran od umetnosti in kar je še nekoristnih (torej nedobičkonosnih) dejavnosti. »Odkar se vse, še najmanjši drobec naših življenj, preračunava na njegovo ekonomsko vrednost, je izginilo toliko stvari, ki so jim dajale smisel, mi pa posledično živimo vse bolj pusto, ogolelo,« piše Anja Zag Golob v eseju Pisma. S tem ko so iz mesta izbrisani prostori, kot je Čajna hiša ali neodvisne knjigarne, kot je bila knjigarna Behemot, je na udaru sam humanizem. Zaprtje takšnih krajev druženja, v katerih se »izgublja« čas, pa je simptom širše svetovne usmeritve. To se sliši skrajno črnogledo in vajeni smo, da Anja Zag Golob pogosto opozarja na zanemarjenost področja kulture pa tudi na druge družbene nepravičnosti, ki so posledica dejstva, da imajo interesi kapitala prednost pred drugimi. Vendar pa eseji v Poskusu vsakdanjosti niso zagrenjeni, niti pesimistični. To niso eseji o tem, kako vse, kar je dobrega in človečnega, propada, temveč so prej hvalnica vsemu in vsem, ki to še držijo pokonci. Pa sploh ni nujno, da so to kulturniki, nasprotno, to je natakar, ki te v tujem mestu pozdravi, kot da si domač, ali pa knjigarnar, ki ti pomaga poiskati knjigo, ki ti je pisana na kožo, in s katerim se lahko pogovarjaš, pa sploh ne opaziš časa, ki mineva. To je lahko tudi naključna sopotnica na vlaku, ki ti nevede preda nekaj svoje modrosti, ali pa dopisovalka, ki si vzame čas in ti odgovori na vsako pismo, čeprav se nista nikoli srečali v živo. Poljski filmski režiser Krzysztof Kieślowski, o katerem lahko beremo v prvem eseju, je za enega od svojih prizorov potreboval sladkorno kocko ravno pravšnje konsistence, da bi kava vanjo zlezla v točno toliko in toliko sekundah – nič več, nič manj. Tako je njegov asistent preiskal celo mesto in prinesel vsako kocko sladkorja, ki jo je našel, v upanju, da bo med njimi tista prava. Podrobnosti štejejo, bi bil nauk te zgodbe, tako kot štejejo drobne geste prijaznosti med soljudmi. Tako kot lahko v prvem eseju zbirke beremo o Kieślowskem in njegovih filmih, ki so avtorico oblikovali, v nadaljevanju piše tudi o legendarni beograjski rock skupini Ekaterina Velika pa o Kölnskem koncertu, znamenitem albumu ameriškega pianista Keitha Jaretta. Tem so posvečeni posamezni eseji, a skozi celotno knjigo je nanizanih še več referenc na umetniška dela, ki so bila za avtorico prelomnega pomena. Izkaže se kot široko razgledana intelektualka, ki se znajde tako v literarnih kot tudi v filozofskih, glasbenih, filmskih, gledaliških, plesnih in kulinaričnih vodah. Pri tem pa bralke nimamo občutka, da bi šlo za samohvalo. Avtoričin jezik je namreč neposreden, ne ovija se v leporečenje ali intelektualiziranje. Ko govori o umetnosti, ne govori samo kot poznavalka, temveč predvsem kot navdušena oboževalka, zaradi česar so eseji izredno topli, vnos koroškega dialekta in slenga pa jih še dodatno začini z bližino, domačnostjo. Seveda pa ne moremo mimo eseja o poeziji, ki ji je današnji čas še manj naklonjen kot na primer filmu ali glasbi. Pesništvo, podobno kot filozofiranje, v družbi, ki ceni predvsem fizično delo z merljivimi rezultati, vzbuja izključno posmeh, pravi Zag Golob, ki pa pri poeziji kljub temu vztraja. Poezija je svojevrsten upor, podobno kot vse tiste stvari, s katerimi se zgolj »zapravlja« dragoceni čas, v katerem bi lahko naredili kaj »produktivnega« ali »koristnega«. A pozabljamo, da je del tega, kar nas dela ljudi, tudi igra, in poezija je, z besedami avtorice: »opomin na ludizem, na igro, kakršni smo se, če smo imeli to srečo, predajali kot neobremenjeni otroci, to je prostor, ki jeziku omogoči domala vse.« Skozi enajst esejev zbirke Poskus vsakdanjosti se plete rdeča nit, ki bi jo lahko poimenovali »klic k humanizmu«. Iz njih se izliva ljubezen do umetnosti in radost do ustvarjanja, pa tudi čudenje nad lepoto, ki vznika tudi takrat, ko tega ne bi pričakovali. Eseji so hvalnica trenutkom medčloveške povezanosti in bližine, ki se lahko zgodi prek medija umetnosti, kot je glasba, ali pa v pristnem stiku, četudi še tako bežnem. Torej, zapravljajmo čas, berimo poezijo drevesom. Ostanimo Ljudje.

Ob vzdihu: »Kako hitro je noč mimo!« je težko voščiti dobro jutro. Vendarle je prav tek časa tisti, ki nam spet prinaša nov dan. Ne bi rad vas, ki ste že navsezgodaj pred radijskimi sprejemniki, strašil s tem, kako hitro bo vzelo ta dan, saj ga komaj začenjamo. Resnica je, da bo, kakor je minila noč, minil tudi dan, pa če si to želimo ali ne. Nič naj nas ne tolaži dejstvo, da je vsak dan daljši. Še tako dolg dan mine. Ste kdaj že opazovali otroka pri igri? Ne pri igri, ki mu jo pripravijo, včasih celo vsilijo odrasli, ampak pri tisti preprosti, ki si jo ustvari sam. Iz majhnih in poceni pripomočkov nastajajo ladje, letala, avtomobili, žoge, bog si ga vedi, kaj vse lahko otroška domišljija ustvari iz čisto vsakdanjih stvari. Prav to je igra, tista prava, za katero ni treba veliko sredstev, le pravo razpoloženje mora biti. Dovolj je, da se otrok v njej zaposli, pravzaprav bi lahko rekli celo izgubi. Pozabi na vse, ne moti ga, da je čisto navaden papir postal najhitrejše letalo, ki ga ponese v najbolj sanjske dežele. Ob tem čisto pozabi na čas. Otrok je lahko hkrati na vseh koncih sveta in v vseh časih, čeprav je to le trenutek vsakdanje preproste igre. Prav je, da nas odrasle skrbi za današnji dan in se ne zapletemo kakor otroci v kakšno igračkanje. Moramo načrtovati za jutri. Odpraviti se je treba že navsezgodaj k delu, ki ga je treba opraviti. Ob tem izgubljamo sproščenost otroka, ki v trenutku igre doživi polnost veselja. Ker ne znamo živeti več le enega trenutka in smo nenehno v načrtovanju, sploh več ne živimo, ampak se skozi življenje prebijamo. Že veliki renesančni umetnik in znanstvenik Leonardo da Vinci je rekel, da je ta trenutek edina večnost, ki jo imamo. Moramo si ga le privoščiti, kot si ga to privošči otrok. Saj poznate tisto, da če ne bomo postali kakor otroci … Jezus nas ne vabi k zanemarjanju naših obveznosti. Pravi le, da s svojo skrbjo ne moremo ničesar dodati. Lahko pa s svojo sproščenostjo polepšamo sebi in drugim današnji dan. Kar koli že bomo v tem dnevu delali, živeli, drage poslušalke, dragi poslušalci, počnimo to z zavzetostjo otroka pri igri. Bodimo pozorni na trenutke, ki so nam dani. Samo iz teh drobnih trenutkov lahko odkrijemo večnost. Če so Da Vincijeve umetniške stvaritve le bežen trenutek, segajo prek časa vse do nas. Tak je lahko tudi moj dan, preseže naj še tako hitro bežečo minljivost in naj postane večnost pravega otroštva.

Martin Pollack: "Danes moramo povedati vse zgodbe, ne da bi nepojmljive zločine, ki se jih kot potomci sramujemo, poskusili kakorkoli omiliti." Umrl je Martin Pollack, avstrijski novinar, pisatelj in prevajalec, ki je bil po svojih prednikih po očetovi strani povezan tudi s Slovenijo. Rodil se je malo pred koncem druge svetovne vojne v Bad Hallu v Gornji Avstriji. Študiral je slavistiko in vzhodnoevropsko zgodovino. Do leta 1998 je bil dopisnik in urednik revije Spiegel, nato pa se je povsem posvetil pisanju. V slovenščino imamo prevedene njegove knjige Smrt v bunkerju, v kateri pripoveduje zgodbo svojega očeta, gestapovca in esesovca, odgovornega za množične poboje in likvidacije na Slovaškem in v Galiciji, zbirko reportažnih esejev Kontaminirane pokrajine, leta 2020 pa je v prevodu Jerneje Jezernik izšla knjiga Ženska brez groba; poročilo o moji teti. V njej je opisal življenjsko zgodbo svoje pratete Pauline Bast - Drolc, s Slovencem poročene Nemke, ki so jo partizani po vojni odpeljali v taborišče, kjer je umrla; pokopana je neznano kje. Pisatelj o Pauline, ki ni bila nacistka, ni izvedel veliko, je pa do potankosti dokumentiral zgodbo njenih sorodnikov, prepričanih nacionalsocialistov. Po kruti ironiji usode je žrtev povojne oblasti postala prav 70-letna Pauline; drugi sorodniki so s svojimi prepričanji mirno živeli naprej. Pisatelj Martin Pollack je bil nesporna moralna avtoriteta; za svoje delo o travmatičnih poglavjih med- in povojne zgodovine je bil večkrat nagrajen, tudi z avstrijsko državno nagrado za kulturno publicistiko. Ob izidu slovenskega prevoda se je z Martinom Pollackom novembra 2020 pogovarjala Staša Grahek.

Pridružite se nam na sprehodu po Gorici, Stari Gorici, in spoznajte tri pomembne točke, ki predstavljajo stičišče slovenskih društev in organizacij. Najprej se ustavimo v Trgovskem domu, Narodnem domu goriških Slovencev, zgrajenem leta 1905 po načrtih Maksa Fabianija. Nato zavijemo v KB center, ki je nastal po zaslugi Kmečke banke, prve slovenske banke v Gorici. Sprehod sklenemo na Placuti, kjer od novembra lani domuje še nekaj slovenskih društev.

Gospa, ki ima rada besede, a je službeno pot posvetila številkam - bi lahko rekli za našo tokratno sogovornico, gospo Majdo Rupnik. Besede so prišle na vrsti po upokojitvi. Zelo rada bere, da pa ji gre izredno dobro tudi pisanje, dokazujejo kar tri knjige, ki so doslej izšle. V nastajanju je četrta, ki bo bolj osebna, saj je morala gospa Majda v življenju čez mnogotere čeri. "Pisanje me izpolnjuje," pravi in doda: "Ko človek nekaj zapiše, lahko nekaj kratkega, na koncu začuti neko zadovoljstvo, nek mir." Gospo Majdo Rupnik je obiskala Lucija Fatur.

Transatlantski odnosi, sredstva za obrambo, končanje vojne v Ukrajini in ostali konflikti – to bodo teme 61. münchenske varnostne konference, ki jo vsako leto obiščejo svetovni voditelji, diplomati in varnostni strokovnjaki. Letos jo še zadnjič vodi veleposlanik Christoph Heusgen, ki je bil zunanjepolitični svetovalec nekdanje kanclerke Angele Merkel. Heusgnovo izhodišče je vedno spoštovanje mednarodnega prava. Kako vidi bodočega ameriškega predsednika in ali je mogoče doseči mir v Ukrajini, ga je med drugim v Berlinu vprašala dopisnica Maja Derčar.

Najbolj učinkovit in varen način za tvorbo vitamina D (ki je klasifikacijsko gledano pravzaprav hormon) je sončenje! Znanstveniki šele v zadnjem obdobju dojemajo, kako pomembno vlogo ima vitamin D za delovanje celotnega telesa. Dolgo časa so ga povezovali le s tvorbo kosti (nujen je namreč za presnovo kalcija in fosforja), a to je le ena izmed vseh njegovih nalog!Pomanjkanje vitamina D je globalna težava. Izsledki študije Roberta Kocha so pokazali, da je raven vitamina D pri 57 % moških in 58 % žensk pod kritično mejno vrednostjo, pri ženskah nad 65 let pa je bilo takšnih kar 75 %! Seveda so vrednosti pozimi še toliko nižje … Zato je nujno, da si omislimo dodatek vitamina D v obliki dopolnila. Vendar pomembno je, da izberemo pravega ... o tem se je Neža tokrat pogovarjala z Jasmino Kandorfer.

Nedavni strokovni kolokvij z naslovom V goščavi kapitalizma – Sveta Ivana Klavniška danes, ki je bil na pobudo Založbe /*cf. v sodelovanju z raziskovalnim programom AGRFT in Slovenskim mladinskim gledališčem vključen v humanistični program Cankarjevega doma ob ljubljanski premieri in slovenski praizvedbi te esejistične drame, je bil zastavljen kot multidisciplinarni diskurzivni dogodek. Z dvema od predavateljev, teatrologoma Aldom Milohnićem in Jakobom Ribičem, se bo pogovarjala dramaturginja Vilma Štritof. Vabimo vas k poslušanju!

Rashid Masharawi je uveljavljeni palestinski filmski ustvarjalec, ki živi med Francijo in Zahodnim bregom. Njegov zadnji projekt From Ground Zero (Iz ničelne točke) je omnibus 22 kratkih filmov, ki so jih v zadnjem letu ustvarili filmski ustvarjalci v oblegani Gazi.

Zgodovinske dogodke moramo obravnavati vključujoče z vseh plati in zornih kotov, opozarjajo strokovnjaki, in tega se dobro zavedajo tudi rojaki iz sosednjih držav. Te dni mineva 70 let od vrnitve Trsta Italiji, kar so slovesno obeležili konec tedna na Velikem trgu v središču mesta. Kako so Slovenci na Tržaškem doživljali vnovičen prihod italijanskih vojakov v mesto in kako se je mesto spremenilo z množičnim priseljevanjem, ki je sledilo? Zgodovinar dr. Jože Pirjevec poudarja, da je Trst takrat doživel veliko gospodarsko krizo in posledično selitve na tisoče ljudi v čez oceanske države. Da enostranske interpretacije zgodovine spodbujajo delitve, je prepričan tudi zgodovinar dr. Andrej Rahten. Njegovo delo z naslovom Po razpadu skupne države, ki obravnava obdobje po koncu prve svetovne vojne in razpadu habsburške monarhije, je zdaj na voljo tudi nemško govorečim bralcem. Dialog in sodelovanje presegata meje in rušita zidove. Tega se dobro zavedajo gospodarske organizacije v regiji Alpe Jadran, ki se vse povezujejo v novo mrežo. Da je gospodarski razvoj pomemben, dobro vedo tudi porabski Slovenci. Ena ključnih nalog Državne slovenske samouprave, ki jo bo še naprej vodil Karel Holec, pa je, kot pravi, okrepitev slovenske identitete. Kako to doseči? Prisluhnite!

Jadranka Miličević je direketorica Fondacija CURE i suosnivačica Festivala ženskog aktivizma Pitchwise. U ovom podcastu gpvorimo o važnosti ženskih glasova za kulturu ali i aktivizam, bez obzira bio on ekološki, kulturni, obrazovni..-Jadranka obajšnjava kako je nastao Pitchwise i kako se ženske aktivistkinje godinama bore za jednakost u društvu, porodici, na poslu... Govorimo i o demistifikaciji feminizma i potrebi jačanja ženskih prava u bh. društvu koje se nije u stanju, niti pravno niti institucionalno, izboriti s narastajućom ofanzivom nasilja nad ženama i sve učestalijeg femicida kojemu svakodnevno svjedočimo.O nužnosti prepoznavanja i valoriziranje ženskih umjetnica i kulturnih radnica, književnica svakodnevno treba govoriti a ne samo u dane kad se održava Pitcwise ili neke druge ženske aktivističke aktivnosti.Valorizacija i kotekstualizacija ženskih glasova u kulturi je važna u stvaranju fronta otpora patrijarhalizaciji koja sve jače osvaja naše društvo i to je zadatak svih nas.*Ovaj podcast je sniman u bašti Historijskog muzeja i zahvaljujem se direktorici Elmi Hašimbegović na ustupljenom prostoru za snimanje.U ovoj epizodi s Jadrankom smo pričali o:00:00:00 Uvod i najava00:01:50 Zašto su nam dans važniji no ikad ženski glasovi u kulturi i aktivizmu?00:04:20 Današnji globalni odnos prema ženama u kulturi je porazan00:07:24 Mi žene moramo davati otpor patrijarhalnom okviru00:10:12 Sretni smo što već 19 godina Pitchwise organiziramo u Historijskom Muzeju00:14:30 Naše fenomenalne žene umjetnice su po onome što rade prepoznate u svijetu ali ne i ovdje00:18:15 Mi žene iz civilnog svijeta stalno dižemo glas protiv nasilja nad ženama ali nas niko ne čuje00:20:10 U ovoj zmelji političari ne žele da se čuju ženski glasovi 00:23:26 Žene nisu osvještene koliko snažnu podršku mogu dati jedna drugoj 00:25:47 Mi žene, Vještice, se želimo ponovo ujediniti da budemo jače00:29:57 Naše sveto pravo je da se borimo protiv nasilja nad ženama00:33:51 Naši političari imaju moć da odlučuju a ništa ne žele poduzetii u borbi protiv nasilja nad ženama00:40:20 Ljudi su se ovdje dosta otuđili i to najaviše vidi u odnosu prema starim ljudima00:44:40 Ove godine smo na Pichwise imali dodjelu regionalne književne nagrade Štefica Cvek00:48:09 Smiješno je da su 2019., nama koji smo organizirali prvi Pride, u medijima dušebrižnici "saljevali stravu"00:52:00 Nismo spremni kao drušđtvo podržati drugo i drugačije00:54:00 Moramo glasno govoriti u ime onih koji to ne moguProdukcija: Kolektiv znanjaAudio: Nino ŠkiljićMuzika: Alan OmerovićDesign: Effect AgencyJednokratne donacije: https://www.paypal.me/KolektivZnanjaPatreon donacije: https://patreon.com/Kolektivznanja?utm_medium=clipboard_copy&utm_source=copyLink&utm_campaign=creatorshare_fan&utm_content=join_link Pratite nas na društvenim mrežama: FB: https://www.facebook.com/kolektivznanja IG: https://https://www.instagram.com/kolektiv_znanja/X : https://twitter.com/AnisaSerak*Ova epizoda je dio našeg serijala o kulturnom aktivizmu koji je nastao uz podršku Thomson fondacije kao dio projekta Kultura i kreativnost za Zapadni Balkan (CC4WBs). Priča je kreirana uz finansijsku podršku Evropske unije. Njen sadržaj je isključiva odgovornost autora i ne predstavlja nužno stavove Evropske unije.

Kiko Argüello je bil priznan španski umetnik, ki je bil slaven, uspešen in imel vse, kar bi si človek poželel. A globoko v njem so se vsak dan pojavljala vprašanja o smislu življenja. Kiko govori v svojem pričevanju: Veliko sem bral različne filozofe in ugotovil, da moram sprejeti to stvarnost, o kateri govorijo nekateri filozofi, da si ni treba izmisliti nobenih nebes niti karkoli iz tega sveta. Moramo vzeti v roke stvarnost, in to je, da ni ničesar. Poizkusil sem živeti tako, a sem hitro ugotovil, da mi je postalo življenje pretežko. V tem času globoke krize sem tudi dobil veliko državno nagrado, o kateri so poročali tudi televizija, časopisi ipd. A zanimivo je, da mi nagrada ni rešila problema, ki sem ga čutil v sebi. Že od zgodnjega jutra sem se spraševal: Kakšen je smisel življenja? Živeti – za kaj? Da bi imel denar? Da bi bil srečen? Zakaj? Denar imam, znan sem in nisem srečen. Znotraj sebe sem mrtev. Nebo je bilo zame zaprto, zabetonirano! Pod tem je Bog imel usmiljenje z menoj. Videl sem t. i. normalne ljudi in razmišljal: Zakaj se ljudje ne sprašujejo: kdo sem, kdo me je ustvaril, kaj je to življenje? Mogoče si ljudje ne postavljajo tega problema? Mogoče je problem samo v meni, narcisoidnem in čudnem? Za mene ni bilo vseeno, ali Bog obstaja ali ne, to je bilo vprašanje življenja in smrti! Globoko v meni mi je intuicija govorila, da je nemogoče, da je vse absurdno: lepota, umetnost, voda, drevesa. Prelepo, da bi bilo absurdno. Počasi sem začel razumeti, da je problem v veri, a nisem sam sebi mogel dati vere. Tedaj sem zaklical Gospodu in od tega trenutka sem občutil globoko v sebi gotovost, da Bog obstaja! Nisem tega občutil le kot razmišljanje ali neko teorijo, ne! Bog je obstajal! Sveti Pavel trdi, da Kristusov Duh pride na človeka in priča njegovemu duhu, da Bog obstaja. To se mi je zgodilo! Spomnim se, kako sem začel jokati, a nisem razumel, zakaj. Teklo mi je polno solz. Zakaj jokam? Jokal sem, ker sem se počutil kakor človek, ki je bil obsojen na smrt, da bi bil pogubljen, in prav v tem trenutku, ko ga želijo umoriti, mu rečejo, da je svoboden. Ker če Bog obstaja, jaz obstajam. Prešel sem iz smrti v življenje: Bog obstaja. Božji Duh se je dotaknil mojega duha. Bog obstaja! Dragi poslušalec, draga poslušalka, to pričevanje nam pomaga, da lahko razumemo, da smo vsi mi poklicani, da zakličemo Kristusovo ime in bomo rešeni. Ne boj se približati Gospodu. On je odgovor na vsako tvoje trpljenje.

Preuzmite 20 saveta za spavanje ovde: https://www.ivankosogor.com/20-saveta-za-spavanje/ Zoran Salopek je autor knjige "Ego, ljubav istina", koja je bila povod našeg razgovora. _______________________________________________________________________________________________

Fluent Fiction - Serbian: Kalemegdan Chronicles: Friendship Tested by Unexpected Mishap Find the full episode transcript, vocabulary words, and more:fluentfiction.org/kalemegdan-chronicles-friendship-tested-by-unexpected-mishap Story Transcript:Sr: Na prelepom prolećnom danu, sunce je blistalo nad Beogradom.En: On a beautiful spring day, the sun was shining over Belgrade.Sr: Marko, Jelena i Stefan odlučili su da posete Kalemegdan.En: Marko, Jelena, and Stefan decided to visit Kalemegdan.Sr: Bilo je to njihovo omiljeno mesto u gradu.En: It was their favorite place in the city.Sr: Hodali su kroz park i divili se cvetovima i starim zidinama tvrđave.En: They walked through the park, admiring the flowers and the ancient fortress walls.Sr: Jelena je, sa osmehom na licu, skakala sa kamena na kamen.En: Jelena, with a smile on her face, was jumping from stone to stone.Sr: Odjednom, izgubila je ravnotežu i pala.En: Suddenly, she lost her balance and fell.Sr: Marko i Stefan brzo su pritrčali.En: Marko and Stefan quickly ran over.Sr: Jelena je stiskala zglob noge i lice joj je bilo u grču bola.En: Jelena was clutching her ankle, her face contorted in pain.Sr: "O, ne!En: "Oh, no!"Sr: " rekao je Marko zabrinuto.En: Marko said worriedly.Sr: "Jesi li dobro, Jelena?En: "Are you okay, Jelena?"Sr: "Jelena je pokušala da ustane, ali je bol bio prejak.En: Jelena tried to stand up, but the pain was too strong.Sr: "Mislim da sam uganula članak," rekla je.En: "I think I've sprained my ankle," she said.Sr: Stefan je odmah predložio: "Moramo da te odvedemo kod lekara.En: Stefan immediately suggested, "We need to take you to a doctor.Sr: Ne možemo te ovako ostaviti.En: We can't leave you like this."Sr: "Marko je podigao Jelenu, a Stefan je otišao po pomoć.En: Marko lifted Jelena, and Stefan went to get help.Sr: Na sreću, nedaleko odatle nalazila se prva pomoć na Kalemegdanu.En: Fortunately, there was a first aid station nearby at Kalemegdan.Sr: Nakon nekoliko minuta, stigao je doktor.En: After a few minutes, a doctor arrived.Sr: "Hajde da pogledamo," rekao je.En: "Let's take a look," he said.Sr: Pažljivo je pregledao Jelenin članak.En: He carefully examined Jelena's ankle.Sr: "Nema frakture, samo uganjenje.En: "No fracture, just a sprain.Sr: Trebaće ti par dana odmora.En: You'll need to rest for a few days."Sr: "Marko je nosio Jelenu do najbliže klupe.En: Marko carried Jelena to the nearest bench.Sr: Stefan je doneo vodu i zavoj.En: Stefan brought water and a bandage.Sr: Doktor je profesionalno zavio članak i dao Jelani tabletu protiv bolova.En: The doctor professionally wrapped her ankle and gave Jelena a pain relief pill.Sr: Dok su sedeli na klupi, Jelena je rekla: "Hvala vam, momci.En: As they sat on the bench, Jelena said, "Thank you, guys.Sr: Bez vas ne bih znala šta da radim.En: I wouldn't have known what to do without you."Sr: "Marko se nasmejao.En: Marko laughed.Sr: "Šta smo mi prijatelji, ako ne tu da pomognemo?En: "What are friends for, if not to help each other?"Sr: "Stefan je dodao: "Sledeći put, možda bismo mogli birati manje opasne avanture.En: Stefan added, "Next time, maybe we should choose less risky adventures."Sr: "Svi su se nasmejali, iako je Jelena još uvek osećala bol.En: Everyone laughed, even though Jelena was still in pain.Sr: Tog dana, shvatili su koliko je važno paziti na sebe i ceniti prijateljstvo.En: That day, they realized how important it is to take care of themselves and to cherish their friendship.Sr: Dok je dan prolazio, sunce je polako zalazilo iza starih zidina tvrđave.En: As the day went on, the sun slowly set behind the old fortress walls.Sr: Uprkos nesreći, svi troje su osećali zahvalnost što su zajedno.En: Despite the mishap, all three felt grateful to be together.Sr: Na kraju, iako je Jelena morala da odmara nekoliko dana, prijateljstvo između nje, Marka i Stefana postalo je jače nego ikada.En: In the end, although Jelena had to rest for a few days, the friendship between her, Marko, and Stefan grew stronger than ever.Sr: Naučili su da kroz sve izazove prolaze zajedno, podržavajući jedni druge kao pravi prijatelji.En: They learned that they could face any challenges together, supporting each other like true friends. Vocabulary Words:beautiful: prelepspring: prolećnishining: blistalofavorite: omiljenoancient: starifortress: tvrđavabalance: ravnotežaclutching: stiskalaankle: članakcontorted: u grčuworriedly: zabrinutosprained: uganulaimmediately: odmahsuggested: predložiodoctor: doktorfracture: frakturerest: odmorabench: klupebandage: zavojpill: tabletapain relief: protiv bolovarisky: opasneadventures: avanturemishap: nesrećicherish: cenitisupporting: podržavajućichallenges: izazovegrateful: zahvalnosttogether: zajednoprofessionally: profesionalno

Rabin in izdelovalec mila sta se sprehajala ...Iz knjige Vodi me, dobrotni duh, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Goran Vojnović je filmski režiser in pisatelj, ki živi in dela v Ljubljani. Posnel je štiri celovečerne filme in napisal štiri romane, trenutno pa med drugim sodeluje v enem od projektov bodoče evropske prestolnice kulture.Z njim smo se pogovarjali o vlogi Slovenije v evropskem prostoru ter prednostih in izzivih, ki nam jih prinaša članstvo v EU. O Vladimirju Putinu in Benjaminu Netanjahuju. Pa tudi o tem, zakaj Robert Golob ni Christiano Ronaldo, kakšen je njegov odnos do socialnih omrežij in ali bi jih morali prepovedati in zakaj ta svet vse bolj postaja svet čefurjev.

Pred vama je nova epizoda podcasta Snaga uma, o snazi solidarnosti i borbe za ono u šta verujemo, sa novinarkama Jovanom Gligorijević (Vreme) i Tamarom Urošević (TV N1). Kao novinarke koje se bave društveno odgovornim temama, Jovana i Tamara su članice grupe Novinarke protiv nasilja, koja je sad već važan deo istorije našeg novinarstva, na polju zalaganja za etičko izveštavanje o nasilju prema ženama. Iz te perspektive ispričale su svoje priče. Kako se nose sa teškim pričama koje novinarski obrađuju? Koliko je novinarkama važna podrška koju pružaju jedne drugima? Kako je u Srbiji izgledala borba za medijsko dostojanstvo žrtava nasilja nekad, a kako izgleda danas? Šta sve stoji iza naslova, TV priloga i priča koje poštuju javni interes, a šta je iza medijskih sadržaja koji zarad klikova i tiraža uništavaju živote? Ovo su samo neka od pitanja koja su pokrenuta u ovom razgovoru, koji pruža uvid u jedno veoma važno polje medijske mašinerije.

Draga Potočnjak je avtorica krstne izvedbe drame Teci, Maša, teci, ki je konec aprila doživela premiero na Malem odru MGL-ja v režiji Nine Šorak. "To je drama, ki se ukvarja s kriminalom, čeprav v igri govorim o tem, kakšen svet si želim", pravi igralka, dramatičarka in pisateljica. Pred kratkim je prejela nagrado Poldeta Bibiča za življenjsko delo, nekaj dni pozneje pa začela z gladovno stavko v podporo Palestini ter prenehanju vojne v Gazi. Vsa njena literatura je prežeta z družbeno angažiranostjo, kot prostovoljka pa se je veliko let posvečala migrantom in otrokom s posebnimi potrebami.

Goran Lukić se za pravice nevidnih delavcev bori že vrsto let – na svojem, torej na Delavski svetovalnici je zadnjih osem let. Pravi, da je Slovenija na področju delavskih pravic v nevarnem trenutku: navzven se zdi vse brezhibno, a v zakulisju je vse kar precej kaotično neorganizirano. Dogajanje na delovni inšpekciji označi za svetilnik, ki bi moral braniti delavstvo, a je tamkaj luč očitno ugasnila. V katerih panogah je največ delavskih kršitev? Kako ocenjuje delo ministra za delo? In ali mu je bilo ponujeno mesto glavnega delovnega inšpektorja?

Nije tragedija ako dete ne govori, uvek se nađe način za neverbalnu komunikaciju, ali roditelji treba da imaju na umu da deca sa neurorazvojnim poremećajem iz spektra autizma nisu sva ista, zapravo svako je „priča za sebe“, kažu gosti nove Mamazjanije, prof. dr Nenad Glumbić, defektolog i oligofrenolog i glumac Bojan Krivokapić, voditelj podkasta „Neosvetljni ćošak“ i otac dvoje dece, devojčice Nevene i dečaka Bogdana, kojem je pre druge godine života dijagnostikovan autizam. Naši gosti savetuju roditelje koji sumnjaju na autizam kod dece, da se što ranije jave stručnjacima, pedijatrima, defektolozima, logopedima, da ne „beže“ od svog deteta, već da pomognu i njemu i sebi. U porodicama u kojima je jedan član dete sa autizmom, često se zapostavljaju i potrebe roditelja, koje su veoma važne, naglašava profesor Glumbić i kaže da njima treba pomoći jer ako pregore, to nije dobro ni za koga, a dete ostaje bez zaštite i brige. Bojan i njegova supruga pronalaze vreme za sebe, uprkos stalnoj brizi oko dece, od kojih jedno ima autizam. „Moramo da mislimo i na nas, ne možemo oboje tokom 24 sata biti sa Bogdanom. Roditelji treba da izađu sa prijateljima na piće, da odspavaju, prošetaju. Treba da imaju vreme za sebe, kako bi mogli da se posvete detetu, jer ako su nezadovoljni i nervozni, onda će i dete to osetiti i svi trpe posledice“, priča Bojan. Profesor Glumbić ističe da je svaka osoba sa autizmom različita, kao i svaki roditelj, i da se ne može svima prilaziti na isti način, da je propust našeg sistema što nemamo organizovanu pomoć, edukaciju i inkluziju u svakom smislu za ove porodice, kojih je sve više. Navodi pozitivan primer Španije u kojoj postoje gradovi koji su u potpunosti posvećeni inkluziji i životu sa autizmom. Ipak, ističe da se ne može svaka metoda i sistemsko rešenje primeniti u svim društvima, jer su i građani, vaspitanje i odnosi, različiti. Profesor objašnjava kako komunicirati i igrati se sa detetom koje ima autizam, dok Bojan opisuje šta je najteže roditeljima koji imaju decu sa autizmom i u čemu se takvo dete razlikuje od tipičnog deteta. Naš gost, stručnjak za autizam, priča na koji način defektolozi roditeljima saopštavaju da im dete ima ovaj razvojni poremećaj i objašnjava kako se ovaj razvojni poremećaj u Srbiji tretira. On takođe ukazuje na to koja zemlja ima najnapredniji sistem inkluzije i pomoći porodicama dece sa autizmom. Naš poznati glumac govori o svom braku, izazovima i podršci, i naglašava zašto je važno da roditelji dece sa autizmom ostanu u braku, ali i zašto je to ponekad jako teško. Najveće radosti, međutim, kod dece sa autizmom snose posledice, pa Bojan priča kako Bogdan voli da izlazi napolje, u park, a posebno na dečje rođendane, ali posle njih ne spava, plače, viče, uznemiren je, a roditelji sve to podnose, prihvataju i zajednički sa njim prolaze svaku fazu dok pomažu koliko mogu. Profesor Glumbić savetuje roditelje da nikada ne odustaju. On poručuje da za sve postoji rešenje, da se mogu pripremiti za svaku sledeću fazu odrastanja njihovog deteta, da je moguće da se dete obrazuje, druži, zaposli, samo treba da se pomire sa činjenicom da nikada neće biti deo kolektiva, kao većina druge dece, ali je važno da je ono u svom svetu srećno.

Finka Selma Vilhunen je med drugim režiserka filma Štirje mali odrasli, ki na duhovit način preizprašuje nekatere družbeno pogojene predpostavke ljubezni. Govori o poliamoriji. Režiserka, ki je bila leta 2012 nominirana tudi za Oskarja v kategoriji kratkih filmov, je z zadnjim filmom hkrati želela narediti lep in radikalen film, opozoriti pa je želela tudi na dvojna merila v družbi.

Ob svetovnem dnevu radia se sprašujemo o trendih, ki se nakazujejo v 'Novem svetu' avdia in spremembah navad naših občinstev. Bo umetna inteligenca na področju radia velik igralec ali bolj nenevaren asistent? Dotaknemo se tudi predlaganih sprememb medijske zakonodaje in tega, kako dobro ta opremlja radio za neizbežno migracijo iz analognega v digitalno domeno. Kaj korenito varčevanje v našem javnem servisu pomeni za razvoj radia in ali je radio v svojem bistvu še isti kot pred stoletjem, ko se je v svetu začenjala pisati njegova zgodba? Gost: Mirko Štular, direktor Radia Slovenija, tudi eden od podpredsednikov odbora za radio pri EBU

Nikola Krstić je psihoterapeut, autor knjige “Vodič za toplokrvne” i osnivač i učitelj Geštalt Akademije. Pronalaženje smisla i svrhe u savremenom životu je današnja tema. _______________________________________________________________________________________________

U ovoj epizodi podkasta govorimo o nekim relacijama koje imamo sa ljudima, zemljama, sistemima, a koji nisu postavljeni tako da mi budemo dobro i važno je da to izmijenimo.Pitanja na koja odgovaram:Zašto je nekada važno da od nečega/nekoga odemo?Kako nas odlazak može ponovo povezati na novi način?Kako nam odlazak daje prostora da nađemo svoju idealnu vrstu konekcije?Ukoliko želite da pratite informacije o edukacijama, radionicama, kao i korisnim sadržajima, pridružite se zajednici na mojoj newsletter listi: https://martinadjokic.com/newsletterA možete me pronaći i na Instagramu: https://www.instagram.com/martina.djokic/

V torkov Svetovalni servis na Prvem smo tokrat povabili Domna Koklja, vodjo sprejemne pisarne na našem največjem pokopališču – ljubljanskih Žalah. Govorili bomo o pogrebni in pokopališki dejavnosti. Kaj moramo torej urediti pred pogrebom svojca, kakšne možnosti so na voljo glede samega obreda, kdo je upravičen do subvencije države in kako je recimo s sklenitvijo najemne pogodbe za grob.

"Moj prijatelj Milan Kundera je rekel, da ni dovolj, da se ljubimo. Moramo znati deliti noč. In midva s slavčkom si jo pošteno deliva."Evgen Bavčar ima poseben ritual. Že dobrih štirideset let v rodnem Lokavcu snema petje slavčka v majski noči. Pod plaščem noči, v dvojini in kompliciteti s slavcem, se zgodba iz Lokavca razpre v zgodbo o oslepitvi slavcev, da bi peli v večnost - v razmislek o slepoti kot socialni kastraciji, eksistencialnih bližinah in oddaljenostih, o poziciji slepih skozi čas in vprašanju: zakaj bi užitek noči ne bil enak užitku dneva? Slavec dr. Bavčarju sporoča, da v noči ni sam. A to ni samo zgodba o njunem sobivanju. Nočno potovanje na plano dneva razprostira globoka vprašanja o človekovem obstoju, razlikah, izkoriščanju, boju za pravičnost, okolju, svobodi in intimni želji po dvojini, Soncu in novi pomladi. Dokumentarna radijska igra je posneta v Lokavcu pri Ajdovščini, na otoku Capri in v Neaplju. Nastala je v sklopu raziskovalnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga sofinancirata program Ustvarjalna Evropa Evropske Unije in Ministrstvo za kulturo RS.

Jesen s trgatvijo je prišla v deželo in kot koledar veleva, smo doživeli odstop visokega državnega nameščenca zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Visoki državni nameščenci, sploh pa politiki, zaradi vožnje pod vplivom alkohola ne odstopijo vedno, kar sproži v državi zanimiv odziv: če ne odstopijo, jih grajamo, če pa odstopijo, smo navdušeni nad njihovo visoko profesionalno in etično integriteto – kot se reče. A medtem ko uredniki v medijih ob dogodkih, kot se je zgodil vodji državnih tožilcev, samo vzamejo iz predala vzorec novinarskega članka, v katerega le zapišejo novo ime, bo naša današnja oddaja usmerjena v temne skrivnosti vožnje pod alkoholom. Te temeljijo tako na bogatih izkušnjah z vožnjo kot z alkoholom, ki smo si jih z leti pridobili v naši skromni redakciji. Najprej in na začetku; da človek vozi pijan, je logično in razumljivo! Čeprav, da ne bo pomote, nesprejemljivo. Pod vplivom alkohola človek počne neumnosti. To je eden aksiomov popivanja in če ta, ki pije, ne bi počel neumnosti, njegov napor nekako nima smisla. Pijani geniji napišejo recimo Uvod v Krst, ali Pohujšanje, mi navadni smrtniki pa sedemo za volan. Hočemo povedati, da subjekt, ki bi trezno razmišljal, nikoli ne bi pijan sedel za volan. Žal pa se trezno razmišljanje in uživanje alkohola izključujeta in med vsemi norostmi, ki se zgodijo med pijansko seanso, je na koncu obvezna vožnja domov s svojim avtomobilom. Tako pač je in kot ni mogoče vplivati na temeljne zakone narave, ni mogoče vplivati na može, pa tudi žene, da po veselici ne bi sedli za volan. Ko smo si priznali, da je pijanska vožnja nujna, moramo nadaljevati z mogočimi rešitvami. Ki jih ni veliko na razpolago, nekaj pa jih vseeno je. Ob tem patetični pozivi za to zadolženih institucij in tudi pogoste policijski nadzori očitno in mnogokrat dokazano ne pomagajo. Ker ena izmed pijanih norosti je tudi ta, da se ne bojimo policistov in da zasmehujemo državni PR. Torej; prva, najbolj logična rešitev je, da na zabavo ali mesto popivanja ne gremo z avtom. Obstajajo seveda pijanske seanse, ki se zgodijo kar tako, naključno – a večina teh, na katerih se ulovijo državni nameščenci in politiki, je vnaprej napovedanih. Se pravi; najlažje, najbolj logično in najmanj boleče: na zabavo se ne gre s svojim avtom. Žal pa je samozavest, bolje rečeno napuh pivcev skoraj brezmejen. Vsak od nas ima natančno preračunano količino alkohola, ki na organizem, kaj šele na izdihan zrak, še ne vpliva – če le pogoltnemo dovolj čevapov in čebule. Drug očitni namig je, da na zabavo gremo z avtomobilom, ampak da tam ne pijemo. Ker to na Slovenskem spada med znanstveno fantastiko, se z analizo te možnosti ne bomo ukvarjali. Moramo pa se posvetiti še perečemu problemu pijanske vožnje, ki nam državne nameščence redči kot slana poljsko cvetje. Za pijane politike za volanom je v glavnem vseeno; na vsakem grmu raste po deset novih, za državne nameščence pa ni tako enostavno. Odstopljeni tožilec je bil, tako gre ljudski glas, sposoben mož in lopovi menda zdaj slavijo ter se nato pijani vozijo domov … Tako njegov odstop zadosti zakonu in morali, po drugi strani pa nas skrbi. Ker zadeva je ta, da je število državnih nameščencev, sploh tistih sposobnih, končno. Ker se, kot je bilo ugotovljeno, pijani vožnji ne bomo odpovedali, nam grozi, da bomo prisiljeni državne tožilce ali outsorsati ali pa za to delo najemati agencijske delavce. Zato bi veljalo natančno določiti mejo, od katere naprej je treba zaradi pijane vožnje odstopiti. Vsaj svetohlinsko se zdi, da ves narod vozi pijan, pa je zaradi tega kaznovan ali s točkami, ali z denarno kaznijo, celo z odvzemom vozniškega dovoljenja, kljub temu pa učitelji, uradniki, delavci, upokojenci in medicinske sestre svoje delo naslednji dan mirno opravljajo naprej. Kar predlagamo, sta dve lestvici; prva za politike, druga za državne uslužbence. Med politiki lahko pijani vozijo recimo vsi člani parlamenta, ker če ne, bodo izgubili stik z bazo. Ne smejo pa pijani voziti ministri, z izjemo kmetijskega. Predsednik vlade ne sme voziti pijan za nobeno ceno, lahko pa sedi zraven, če vozi njegova partnerica. Funkcija predsednika države pa – odvisno; če je predsednik predsednica, potem ne, če pa je predsednik predsednik, potem pa ja – ker pijana vožnja daje vtis možatosti. Pri državnih uradnikih pa je lestvica še bolj preprosta. Če tvoja funkcija zahteva štemplanje s štampiljko, potem lahko piješ in voziš, če pa se na dokumente le podpisuješ, potem moraš po pijanski avanturi v avtomobilu odstopiti. Najbolj pa bi seveda pomagalo, če bi med Slovenci prevladala sodobna paradigma o nevarnostih alkohola, o nevarnosti njegove pridelave in trženja, a razmišljati v to smer pomeni zanikati srčiko slovenstva, kar pa bi mnogi prenapeteži razumeli kot veleizdajo.

Kamor vsi, tudi mi; se pravi, gremo v frontalni napad na slovensko zdravstvo. Zadnje dni javnost pretresa novica, da je celjsko bolnišnico zapustilo šest radiologov. Menda je to polovica tam zaposlenih tozadevnih specialistov, a ker smo analitična in ne faktografska oddaja, ki rada pretirava in posplošuje, verjamemo, da te dni radiologe po celjski bolnišnici iščejo z lupo. Kolikor je razumeti, so radiologi zapustili javni zdravstveni sistem zaradi tega, ker so odnosi na oddelku slabi, oziroma katastrofalni. In ker so se pred časom mastili z neupravičenimi izplačili. Ker toliko zdravnikov, ki bežijo v zasebnike iz javnega zdravstva, za svoj umik navaja slabe delovne razmere in pokvarjene odnose, sklepamo, da zdravniki sicer poznajo vse skrivnosti človeškega telesa, pa nobeno od skrivnosti človeške družbe. Kajti prepir in kregarija sta eni najpogostejših in najbolj uničujočih bolezni medčloveških odnosov in nekoliko nenavadno je, da se radi prepirajo prav zdravniki, ki naj bi veljali za intelektualno, moralno in še kakšno ost slovenske družbe. Morebiti je to zaradi tega, ker so na medicinski fakulteti pred nekaj desetletji nehali poučevati »družbeno-moralno vzgojo«. Kot kaže, samo Hipokratova prisega ne pomaga dovolj. Kakorkoli; moralne dileme slovenskega zdravništva celjskim bolnikom ne pomagajo kaj dosti in ni drugega, kot da bodo bolniki v knežjem mestu začeli uporabljati priljubljeno metodo, ki se ji reče »Selfi RTG«. Gre za fotografiranje posameznih delov človeške anatomije z mobilnim telefonom. Bolnik s spleta prenese aplikacijo, najnovejši iPhoni imajo rentgen že vgrajen, starejši modeli in tisti z androidom pa morajo z ostrim rezilom zarezati na bolečem mestu in šele nato posneti selfi obolelega organa. Aplikacija nato prepozna fotografijo, postavi diagnozo in tudi predlaga zdravljenje. Če je v državi, kot je to primer v Sloveniji, zdravstveni sistem na psu, aplikacija predlaga tudi alternativne metode zdravljenja. V primeru zdravstvenega sistema na psu je to obisk pri veterinarju, ki je že zdavnaj samoplačniški. Bistveno vprašanje, s katerim se v svojih zadnjih dneh in pred apologijo ukvarja zdravstveni minister, je seveda: »Ali še sploh imamo javno zdravstvo?« Če hoče slehernik k zdravniku in mu prijazno povedejo, kako dolgo bo čakal na belo milost, je odgovor, da ga praktično nimamo. Ampak dokler ga imamo še vsaj teoretično, se ga oklepamo kot utapljajoči se zdravstvenega zavarovanja. Na srečo imamo precedenčni primer, na katerem lahko natančno predvidimo potek dokončne privatizacije zdravstva, oziroma demontaže javnega zdravstva. Pred leti se je premierno in zelo diskretno dogodila privatizacija zobozdravstva. Danes je plačevanje zobozdravniških uslug povsem normalno in časi, ko si z zdravstveno izkaznico prikorakal k zobozdravniku, da ti je zaplombiral zob, obstajajo le še v pripovedkah očakov, ki to brezzobi pripovedujejo radovednim vnukom ob tabornem ognju. Tako se bo zgodilo oziroma se vedno bolj dogaja tudi z običajnim zdravstvom; pot do dokončnega zloma je sicer tlakovana z vsesplošnim obtoževanjem med zavarovalnicami, zdravništvom, sindikati, javnostjo in ministrstvom, oziroma politiko, a dejstvo je, da plazu ni več moč ustaviti. Ker je po vseh anketah zdravje za Slovenca najvišja vrednota, je nekako logično, da za najvišjo vrednoto tudi največ plačamo. Moramo pa zdravništvo vsaj malo tudi posvariti. Obrtniška je težka. Ne bo šlo tako gladko, kot gre zidarjem, keramikom in pleskarjem. Teh res ni, zdravnikov pa je očitno kot listja in trave – glede na to, da šest radiologov zapusti celjsko bolnišnico, pa je še vedno ne zaprejo. Če se iz Celja izseli šest soboslikarjev, doživijo celjske gospodinje živčni zlom in gredo na ulico. Kakorkoli; ko bodo obrtniki, se bodo morali zdravniki navaditi na konkurenco. Kot so se morali tudi zobozdravniki. Na vzhodu in jugu Slovenije je že dolgo nacionalni šport obisk zobozdravnika na Hrvaškem. Sredi Maribora celo visi ogromen transparent, ki vabi »kariesarje« na hrvaško stran v ambulanto, imenovano »Zagorje-zub«! S podobno konkurenco prostega trga se bodo soočili tudi zdravniki. Se pravi, če si bom zlomil nogo na Krvavcu, se bom po mavec odpeljal na Reko ali kam drugam. In zdravnik v Vodicah bo izgubil le pacienta, temveč tudi stranko. Zato predlagamo, da vsi skupaj stopimo na zavoro. Če pravilno razumemo logiko in pozive k ohranitvi zdravstvenega sistema, lahko svoje naredimo tudi bolniki s tem, da do umiritve razmer nehamo zbolevati.

Povzetek okrogle mize na Filozofski fakulteti v Ljubljani v organizaciji Znanosti na cesti in Frekvence X. ChatGPT je kot jezikovni model že osvojil jezikovne bravure človeškega sporazumevanja in prebral nesluteno količino vsega, kar se skriva na svetovnem spletu, a strokovnjake vse bolj bega, simptom česa je brbotanje umetne inteligence v globinah. Ne gre le za vprašanja, katere poklice in dejavnosti vse bo umetna inteligenca v prihodnosti nadomestila, nadgradila, olajšala ali izpodrinila ter kako nam bo v pomoč na skoraj vseh področjih, pač pa za negotovost, česa vsega bo še sposobna, a se nam o tem danes še sanja ne. Kako bo zakoličila prihodnost in kako se bomo v novih okoliščinah znašli mi, ljudje? Kaj bo z vrednotami modrosti, učenja in intelektualnega napredka, v kakšno valuto se bo prelevilo znanje in kako se bo na to pripravil izobraževalni sistem?Gostje oddaje so: dr. Marko Robnik Šikonja (Fakulteta za računalništvo in informatiko, UL), strokovnjak na področju umetne inteligence in strojnega učenja, dr. Vida Groznik (Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, UP), raziskovalka umetne inteligence v medicini, dr. Špela Vintar (Filozofska fakulteta, UL), skrbnica študijskega programa Digitalno jezikoslovje, dr. Sebastjan Vörös (Filozofska fakulteta, UL), filozof znanosti, tehnologije in človeškega izkustva. Celoten posnetek okrogle mize

Celoten posnetek okrogle mize na Filozofski fakulteti v Ljubljani v organizaciji Znanosti na cesti in Frekvence X. Kako bo zakoličila prihodnost in kako se bomo v novih okoliščinah znašli mi, ljudje? Kaj bo z vrednotami modrosti, učenja in intelektualnega napredka, v kakšno valuto se bo prelevilo znanje in kako se bo na to pripravil izobraževalni sistem? Gostje: dr. Marko Robnik Šikonja (Fakulteta za računalništvo in informatiko, UL), strokovnjak na področju umetne inteligence in strojnega učenja, dr. Vida Groznik (Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, UP), raziskovalka umetne inteligence v medicini, dr. Špela Vintar (Filozofska fakulteta, UL), skrbnica študijskega programa Digitalno jezikoslovje, dr. Sebastjan Vörös (Filozofska fakulteta, UL), filozof znanosti, tehnologije in človeškega izkustva.

Mladi Norvežan Mathias Braathen je lani skakalne smuči postavil v kot in postal profesionalni snemalec zračnih posnetkov. Je eden od trojice, zaslužen, da so z letošnjega Svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju v Planici šli v svet ne le čudoviti posnetki doline pod Poncami, ampak tudi dih jemajoči posnetki smučarskih skokov posnetih s pomočjo dronov, ki so letali vsega nekaj metrov za skakalci. Za dober posnetek namreč ni dovolj, da si vrhunsko izurjen upravljalec drona, ampak moraš smučarske skoke poznati do zadnje malenkosti, poznati zakonitosti vetra, imeti uigrano ekipo in kar je najbolj pomembno, da ti nekdanji kolegi zaupajo.

Ob staranju populacije se na naših cestah vozi vedno več starejših voznikov. Kdaj je nekdo še sposoben za vožnjo in kdaj ne več? Predlog Evropske komisije o posodobljeni direktivi o vozniških dovoljenjih je že zdaj, ko gre samo za predlog, povzročil kar nekaj slabe volje med starejšimi vozniki. Po sprejetju direktive naj bi se namreč starostna meja za podaljšanje vozniškega dovoljenja znižala za 10 let, iz 80 let na 70. V Sloveniji pa to ni novost. Že od sredine januarja leta 2013 vsa pridobljena vozniška dovoljenja kategorije B veljajo do dopolnjenega 70. leta voznika.  Sogovornice in sogovorniki: Andreja Knez, vršilka dolžnosti generalne direktorice Direktorata za ceste in cestni promet; dr. Andrea Margan, Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa v Ljubljani; dr. Martin Kurent, Klinični inštitut za medicino delo, prometa in športa v Kliničnem centru Ljubljana; mag. Ivan Kapun, vodja Sektorja prometne policije na Generalni policijski upravi; voznica Lidija iz Ljubljane; Ana Cergol Kebler, vodja programa za varnejšo mobilnost starejših; voznica Marija iz Cerknega.

Globalno segrevanje povzroči, da človeka pred mikroorganizmi ne ščiti več telesna temperatura. To izkoristijo glive iz rodu cordyceps. Človeka okužijo, nad njim prevzamejo nadzor in ga spremenijo v krvoločnega zombija, ki okužbo širi z grizenjem. To je osnovna zgodba videoigre in zdaj televizijske serije The Last of us oziroma Zadnji med nami. Tudi v resnici se ozračje segreva in nekatere glive se vročini res uspešno prilagajajo. Pa je v prihodnosti zato ogroženo tudi človeštvo? Se moramo gliv bati? Frekvenca X se podaja v zapletena kraljestva gliv. Sogovorniki:  prof. dr. Nina Gunde-Cimerman, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, znanstvena svetnica SAZU dr. Asiya Gusa, Univerza Duke dr. Rebecca A Drummond, Univerza v Birminghamu dr. William Beckerson, Univerza v Utrechtu Zapiski:  Znanstveni članek o glivah v pomivalnem stroju Candida auris in podnebne spremembe Glive in reakcije na toplotni stres Zombi mravlje

Danes pa pričakovana, od obeh zvestih poslušalcev oddaje skoraj zahtevana analiza dogajanja na svetovnem nordijskem prvenstvu v Planici. Kot radi pribijejo ustavni pravniki, se o ustavi in športu piše s tresočo roko, kajti za resno analizo je šport in dogodki, ki so z njim povezani, prestreljen s preveč iracionalnim čustvovanjem; tako razumni v povezavi z njim težko naveže nekaj smiselnih stavkov. A ker je "poskusiti ni greh" tudi moto planiškega dogodka, se veselo zapodimo v analizo pod Poncami. Razočaranje je ogromno. Na vrhunskem in dobro organiziranem dogodku, ki odmeva v mednarodni športni javnosti, namreč ni gledalcev. Organizatorji so razočarani, ker nas ni in s tem kažemo slabo sliko ter klestimo zaslužek, mi smo razočarani, ker organizatorji za svoje razočaranje krivijo nas. Morali pa bi sebe. Podoba je, kot da ne gre za golo udeležbo pri nekem dogodku, temveč za izdajo. Kot bi Slovenci izdali svoje bistvo, kot bi se odpovedali krščanstvu, s tem, ko nas ni v ono ozko dolino. Najprej odsek za črnoglede … Prvenstvo je bilo rojeno pod nesrečno zvezdo. Ker smo dolga leta neuspešno poskušali s kandidaturo, je postalo prvenstvo na nek način simbol neuspeha. Hudiča; na enem od kongresov mednarodne smučarske zveze je eden prejšnjih predsednikov slovenske smučarske zveze potem, ko so zavrnili kandidaturo, celo grozil delegatom s fizičnim obračunom. Ko pa smo ga končno dobili, je prvenstvo prišlo s statusom skoraj izsiljenega dogodka, ki naj bi dokončno in za vse večne čase utrdil generično vez med zimskimi športi in Slovencem. Tako je težko pričakovani otrok Smučarske zveze, že od začetka zaprt v zlati kletki, postal nacionalni projekt najvišje kategorije. A žal je bil zgrajen na samih predpostavkah, da ne zapišemo stereotipih, kar pomeni, da bodo morali v prihodnje organizatorji športnih dogodkov v svoj štab nujno vključiti tudi družboslovje; pa tudi kakšen strokovnjak iz klinične psihologije bo prišel prav. Kakorkoli; stereotipi, na katerih so gradili prvenstvo, so bili naslednji: "Planica je duhovni center slovenstva, tekmovalci v smučarskih skokih so personificirani orli in Slovenija je bogata država!" Vsi ti stereotipi, kot je s stereotipi navada, nimajo nobene podlage v resničnosti. Gremo po vrsti; Planica konec marca je specifična zadeva. Slovenca zanima frčanje po zraku samo, če je daljše od dvestotih metrov, mimo športnih užitkov pa gre na finalu sezone in v tekmi v smučarskih poletih za mešanico med pogansko posvetitvijo pomladi, katoliškim romanjem in srečanjem anonimnih alkoholikov. Zanašati se, da je mogoče organizirati v enem letu dve Planici, je podobno utopično kot dvakrat, se pravi decembra in junija, praznovati slovensko državnost. Druga napačna predpostavka, na kateri so gradili organizatorji – ker gre za nacionalni projekt, smo to mi vsi – pa je teza o Slovencu, ki bo odštel štiriinšestdeset evrov za vstopnico. Organizatorji, ki so se po prvem tednu podelali v hlače, sicer ceno vstopnice krepko nižajo, a nekaj, kar je bilo visoko, je zdaj postalo nepregledno, tako da je šlamastika samo še večja. Kroži šala, s katero oglašujejo prvenstvo na Norveškem: "Pridite v Planico, cene so kot doma!" Ker ne gre le za vstopnino. Zaradi ukrajinske vojne in epidemije covida so slovenski gostilničarji nabavni ceni hrenovke in štručke dodali stoodstotno maržo, ker jim uspe eno vtakniti v drugo, Krajnskogorci pa že tako tradicionalno računajo zrak, razglede in duhovno tradicijo Kekčevih ukan. A kriviti organizatorje za visoke cene je samo ena plat medalje. Moramo globlje v materijo, če hočemo priti štiriinšestdesetim evrom do dna. O draginji v naši državi lahko razpredamo po cele dneve, lahko poslušamo kovače političnega kapitala, lahko citiramo makro in mikro ekonomiste, a šele ko smo se odrekli enemu slovenskih simbolov, ker je postal predrag, je napočil čas za streznitev. Civilizacija nam je prinesla prosti trg in konkurenco, ki teoretično oblikuje cene našega vsakdana. A le do določene mere; mimo trga nastopijo neekonomske kategorije, kot so pohlep, zvitorepost in preračunljivost. Vse našteto je že tradicionalno skoncentrirano v projektih, ki imajo oznako "nacionalni"! Pa naj gre za graditev železniške proge ali smučarske igre v Planici. Hočemo povedati, da fenomen, ki se je začel na ljubljanskem nepremičninskem trgu, končuje svojo žalostno pot na svetovnem prvenstvu v Planici. Fenomen, po katerem cene nimajo nobene povezave z resničnostjo – in kar je najbolj smešno … ideje, da je Slovenija bogata država, kjer državljani štiriinšestdeset evrov brezbrižno trosijo vse naokoli, pomagajo propagirati slovenske politične in gospodarske elite. Ne glede na kateri strani političnega spektra stojijo. Na eni strani imamo desničarske in nacionalistične elite, ki dedujejo in propagirajo lokavost slovenskega kmeta, na drugi strani pa tehnokratske elite, ki prisegajo na življenje nadzornih svétov, jadranskih marin in poslovnih kosil. Nekje vmes pa je še obrtniška logika čevapov, piva in tuljenja v noč. Zgodba o Planici je mit, ki je v mitomanskem narodu, kot smo Slovenci, na piedestalu. Začenši s tem, da velika večina danes najbolj zagrizenih planiških vernikov še nikoli ni slišala za Josa Gorca, resničnega očeta Planice; kot niso slišali za mnoge druge, danes brezimne ljubitelje športa in prostovoljne delavce, ki so se dolini skakalnic posvečali celotno preteklo stoletje. In prav v tem grmu tiči zajec. Planica se je rodila kot prostovoljni, zastonjkarski in ljubiteljski projekt! Unovčiti in jo tako narediti odvisno od denarja, je zanikanje njenega bistva.

U novoj epizodi Danas podkasta razgovarali smo sa Vladimirom Đurđevićem, profesorom Fizičkog fakulteta i klimatologom i Dejanom Lekićem iz Nacionalne ekološke asocijacije. Prošle godine Novi Pazar je bio najzagađeniji grad u Srbiji, Beograd je sve češće među najzagađenijim prestonicama u svetu. Država je konačno usvojila dokument u kom "priznaje" da postoji problem sa zagađenim vazduhom, te da zbog toga godišnje prerano umre 11.200 ljudi. Šta država sve može da učini da poboljša kvalitet vazduha, a kako mi kao pojedinci možemo da pomognemo, ali i da se zaštitimo. Da li zaštitne maske i prečišćivači pomažu i ko bi u svakom slučaju trebalo da ih ima? Novu epizodu podkasta možete da gledate i na Jutjubu. Ako Vam se dopala ova epizoda, pratite nas i želite da nas podržite, možete to učiniti članstvom u Klubu čitalaca Danasa na ovom linku: https://klub.danas.rs/ Kao članovima našeg Kluba svako veče ćemo vam na mejl adresu slati PDF izdanje Danasa, pre nego što se taj broj pojavi na kioscima. A ako Vam je papir ipak draži, možete se pretplatiti i na naše štampano izdanje: https://www.danas.rs/pretplata/ Hvala što pratite naš rad. Vaš Danas

Nova epizoda podkasta Snaga uma donosi razgovor sa narodnim poslanikom liste "Moramo" Radomirom Lazovićem, koji je prethodne nedelje bio izložen medijskoj hajci koju su mnogi označili kao "novo dno" srpskih tabloida. U periodu u kom pokojnom ocu daje godinu dana, Lazović i njegova porodica čitali su i tome kako je njegov otac pre mnogo decenija bio osuđen za silovanje. Koja je razlika između pisanja o ocu Nebojše Stefanovića u aferi "Krušik" i naslova o pokojnom ocu Radomira Lazovića? Kako izgleda živeti i raditi pod pritiscima ove vrste? Koliko redovne medijske hajke menjaju DNK srpske politike i da li je povratak argumentovanim raspravama moguć? Na ova i druga pitanja govorio je poslanik Lazović u novoj epizodi podkasta Snaga uma, koja je posvećena testiranju mentalne snage svih političara u Srbiji, svih novinara, ali i svih građana, kroz medijske ratove.

Britanska pisateljica Bernardine Evaristo je za roman Dekle, ženska, druga-i pred tremi leti prejela nagrado booker; zdaj je za prevod tega dela Katja Zakrajšek prejela Sovretovo nagrado za vrhunski leposlovni prevod; o romanu, ki je pripoved večinoma temnopoltih posameznic in spolno nebinarnih oseb iz različnih družbenih okolij, in o nadvse zahtevnem prevodu se je s Katjo Zakrajšek pogovarjal Vlado Motnikar.

Danas smo svedoci kako su novije industrije (IT, gaming) uspele da se izbore za kadrove, da im ponude zanimljivija radna mesta i veće plate, a da advertajzing koji je važio za dream job, i o kom smo mi sujetni kreativci mislili da nema boljeg mesta za rad, sada se suočava sa odlascima i deficitom radne snage. Šta je suština problema, kako su to rešile kolege u regionu, te koja su sve rešenja da rad u advertising industriji ponovo bude sexy, razgovarali smo sa Đorđem Jankovićem, osnivačem agencije Friday i predvodnikom jednog novog talasa u srpskoj advertising industriji. Đorđe Janković, Managing Partner & Creative Director @ Friday https://www.linkedin.com/in/djordje-jankovic/ Teme u podkastu: - Uvod i predstavljanje - Period u karijeri pre agencije Friday - Da li danas advertajzingu treba advertajzing? - Promene u advertising industiriji i oko nje. Generacija Z - Advertising scena u Hrvatskoj, šta je drugačije? - Festivali kao deo rešenja za problem u struci? - Odnosi sa klijentima - Uključivanje u društvene probleme koji nas okružuju - Agencije sa stavom? - Moramo sebe ceniti više - Poruka mladim kolegama Prijavite se na naš YouTube kanal: https://bit.ly/3uWtLES Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu - https://www.digitalk.rs Pratite DigiTalk.rs na društvenim mrežama: Facebook: https://www.facebook.com/Digitalk.rs Instagram: https://www.instagram.com/digitalk.rs/ Linkedin: https://www.linkedin.com/company/digitalkrs Veliku zahvalnost dugujemo kompanijama koje su prepoznale kvalitet onoga što radimo i odlučile da nas podrže i daju nam vetar u leđa: 1. Pokrovitelj podkasta: MTS - https://mts.rs/ 2. Partneri podkasta: - OTP banka - https://www.otpbanka.rs/ - kompanija Mastercard - https://www.mastercard.rs/sr-rs.html - Ananas - https://ananas.rs/ - kompanija Idea - https://online.idea.rs/ U Ideinoj online prodavnici unesite promo kod digitalk500 i očekuje vas 500 dinara popusta prilikom vaše online kupovine! 3. Prijatelj podkasta: Izdavačka kuća Finesa - https://www.finesa.edu.rs/ U ovoj epizodi podelićemo dve knjige ‘'Ovo je marketing'' izdavačke kuće Finesa onima koji budu najbrži i najkreativniji sa komentarima, a možete nam slobodno pisati i na info@digitalk.rs i direktno nam uputiti komentar, sugestiju ili primedbu. Takođe, svi oni koji na Finesinom websajtu poruče knjige i unesu promo kod digitalk dobiće 10% popusta na već snižene cene izdanja na sajtu: https://www.finesa.edu.rs/

Centralno pitanje bilo je da li će Jokić i kada da postane MVP? Pričali smo o solo gostovanju Aleksandra Vučića u “Hit Tvitu” i mukama koje voditeljke imaju sa njim. Od košarke nismo mogli da pobegnemo ni u drugom delu, gde u post-post-postizbornom osvrtu komentarišemo spot Duleta Vujoševića i koalicije “Moramo”. Poslušajte kakvi su naši utisci posle susreta Vučića i Đilasa i da li je Dačić “ona dobra riba”.