Podcasts about kajti

Ljubljano je obiskal Édouard Louis, eden osrednjih francoskih literarnih glasov mlajše generacije. Louis v avtobiografskih delih opisuje odraščanje, ki je bilo zaznamovano z nasiljem. O nasilju pravi, da nosi v sebi seme svojega lastnega uničenja, ker poraja nujo, da o njem spregovorimo. Kajti če ga razkrijemo, ga lahko uzrejo tudi drugi. In ko ga enkrat vidimo, se mu lahko upremo. Sicer pa v oddaji še o nagradah tantadruj, na Lirikonfestu so za ambasadorja poezije razglasili Ivana Dobnika, v Kranju se je začel igralski filmski festival KRAFT, v Mariboru se bo sklenilo Borštnikovo srečanje. Med razstavami pa izpostavljamo Barok v Sloveniji – Arhitektura in uporabna umetnost, ki so jo odprli v Narodnem muzeju, ter razstavo Alenka dela lutke, ki v Gledališkem inštitutu predstavlja delo lutkovne ustvarjalke Alenke Pirjevec.

Ko se v že tako ali tako prepirljivem narodu začnejo prepirati pop zvezde, je čas, da izostri uho tudi analitična oddaja, kot je naša. Kajti ustvarjalci, umetniki in kreativci naj bi s svojo duhovno rastjo ob ukvarjanju z lepim presegli nizkotnost prepira, ki je rezervirana za politike in običajneže. Ker pa so se v zadnjem tednu spoprijeli Nika, Aleš in Marjetka, ki skupaj predstavljajo velik odstotek slovenskega popa, se bomo v prepir zakopali tudi mi. Najprej in na začetku; s slovenskim popom se nam na srečo ni treba vsakodnevno ukvarjati. Z njim se morajo ukvarjati glasbeni uredniki, ki pa zaradi tega dobijo dodatek k plači in imajo beneficiran delovni staž. Ob zadnjih prepirih na slovenski pop sceni pa je bil na svet RTV podan predlog, da bi lahko bili glasbeni uredniki, vsaj v službi, tudi oboroženi. Toliko prahu, strasti in natolcevanj se je namreč pojavilo v javnem prostoru, ko sta Aleš in Marjetka Vovk zahtevala umik videospotov Nike Zorjan s pretočne platforme, češ da sta avtorja glasbe in besedil. Skratka, spor se je vrtel okoli pogodb in avtorskih pravic. Ker pa so mediji dandanašnje šlampasti, so se samo naslajali nad prepirom, nihče pa se ni poglobil v materijo samo. Vse do danes, ko je na sporedu vaša priljubljena obrekovalska oddaja. Ker ste melodijam in kontrapunktu slovenskega popa izpostavljeni vsakodnevno, se danes posvetimo le besedilni komponenti, ki se skriva v jabolku spora. Torej, okoli česa so se sprli Aleš, Marjetka in Nika in kaj je temni predmet poželenja, ki toženim in tožečim obljublja na desettisoče evrov odškodnine. Vzeli smo javno dostopno besedilo pesmi, ki nosi naslov "Zate dovolj …" Avtorja glasbe in besedila sta Aleš in Marjetka, oz. Raay in Maraya, poje pa Nika. Objavili bomo, v upanju da ne bo padla tožba, le prve tri kitice. Oz. dve kitici in refren. Vem, nisem vsak dan dobra družba, včasih zmanjka mi besed, včasih zmanjka mi besed. Le ti, ti me vidiš v srce in stopiš me kakor led in stopiš me kakor led. Vedno sem zate dovolj, v meni vidiš le lepó. In ti, ti me nasmeješ, me ogreješ, ko me pogledaš, tako je topló. Potem smo, samo za kontekst, naprosili umetno inteligenco, naj poskusi napisati besedilo ljubezenske pop pesmi o neprilagojeni junakinji, ki naj vsebuje topljenje ledu. V petnajstih sekundah smo dobili tole: Ni vedno glas razuma, včasih raje gre po svoje, z vinom v roki, z vetrom v laseh – beži pred prazne dvoje. V očeh ji gori upor, na ustih tiha kletev, a v srcu skriva nevihto, ki jo le on lahko razplete. Prijatelji bežijo stran, pravi: "Ne maram pravil," v njej žari svoboda, a ne ve, kaj bi z njo storila. Ko stopi on v prostor, vse se v njej spremeni, kot da bi jo sonce poljubilo – in noč postane dni. Ob njem se ne pretvarja, nežna je in bosa, ledene stene v njej razpadejo – brez glasu, brez joka. Na svetu ni popravnega, a v njegovem objemu ve: čeprav je vihar v njej doma, zanj je vedno spet dekle. Potem smo prosili učenko šestega razreda OŠ, zaradi ortodontskega aparata socialno anksiozno, če nam napiše besedilo pop pesmi z danimi parametri. To smo dobili: Stopil si v moj svet tišine gluhe, uhodil stare si poti Kot pomlad zimski led stopi Srce se te moje veseli. Vem, da sem včasih tuja, Divja plešem vse noči A ne boj se, ne bom za vedno taka Ko mine puberteta, se mi oko zbistri. Le ti me čutiš In poznaš moj pin Le ti si v nočeh obupa, Moj tihi sotrpin Potem smo naprosili še delno uveljavljenega pesnika starejše generacije, gospoda Franca iz Vrbe, če nam lahko on pošlje nekaj verzov, ki bi se lepo podali pod naslov: »Zate dovolj«. Zanimivo, da je stari lisjak med besedama zate in dovolj, postavil vejico. Alešu vedno Nika laže, hrast, ki led na tla Ga zimski trešče On živi in umrje brez dnarja. Zdaj nam je približno jasno, okoli česa so se sporekli in okoli česa se tresejo vsi ti desettisoči evrov avtorskih pravic, odškodnin in gaž od špilov. Je pa ena resnica oz. dve. Če bi zaprosil Aleša, Marjetko in Niko, da napišejo pesem o recimo –"poletni noči, ki bila je najin dom", bi za raven, na kateri so bili popevkarji pred pol stoletja, potrebovali približno dvesto let. In če si sedanji slovenski pop glasbeniki za svoja skrpucala resnično delijo na tisoče evrov, bi morala Elza Budau živeti v graščini, obkrožena s služabniki.

Teden gibanja se ne bi mogel začeti ob primernejšem času. Kajti prejšnji teden so v Ljubljani zastavili novo avtobusno in železniško postajo. Nekateri so se razjezili, ker so v časovno kapsulo v temeljih zakopali madžarske časopise in s tem napovedali madžarsko okupacijo; kar pa za nas, ki spremljamo predvolilne ankete, tako ali tako ni nič novega. Drugi se jezijo, ker bo padla stara avtobusna in železniška postaja, mi, kot apologeti krute realnosti, pa se sprašujemo, čemu bo Ljubljani avtobusna in železniška postaja? Namreč; avtobusi in vlaki v Ljubljano sicer vozijo, prispejo pa bolj redko. Če pa že prispejo, je potovanje zelo zanimivo. Vstopiš v Mariboru na vlak, v Ljubljano pa prispeš z avtobusom, oziroma se na poti zgodi nešteto kombinacij med obema vrstama prevoza. Ampak lepo po vrsti in predvsem – kar je nujna lastnost tako za medije kot za prometno infrastrukturo – potrpežljivo.Če bi šli do samih temeljev ustavnih kategorij, je ena izmed glavnih gotovo tista, ki govori, da se suverena država razprostira po bolj ali manj povezanem, enotnem nacionalnem ozemlju. Kar pa Slovenija trenutno ni. Enotni sploh nismo, povezani pa še manj. Razen v reklamah za telekomunikacije. Kot primer povezanosti vzemimo potovanje med Mariborom in Ljubljano kot najbolj usodnosti in zgodovinskih bremen polno pot, kar jih lahko opraviš na Slovenskem. Le malo zaostaja potovanje med Ljubljano in Koprom, na stopničkah pa je tudi letošnjo sezono še potovanje med Ljubljano in Novim mestom. Ampak nazaj na Štajersko, ko gremo gledat, kaj delajo; gledat, kaj delajo ljubice tri. Prva betonira, asfaltira, razširja in obnavlja predore ter viadukt pri Tepanju. Med Slovenskimi Konjicami in Celjem. O cestnem prometu na Slovenskem ne bomo preveč razpredali, razen da bi morali biti vsi domači uporabniki avtocestnega omrežja v Sloveniji upravičeni do vsaj ene delnice Luke Koper. Kajti vozniki smo de facto talci tega podjetja, a o tem kdaj drugič. Dejstvo je, da je pred predoroma in viaduktom gneča, ki jo Dars rešuje, a rešiti je ne more. »Potovanje se podaljša za …,« je milozvočna skovanka naših radijskih programov, žal pa so edino, kar se podaljšuje, t. i. Ostržkovi atributi. Nos, ušesa in izrastek nad trtico. Potovanje na tem odseku se ne podaljšuje, ker potovanje stoji. Trajanje je odvisno od  sreče, ker okoliščin ni mogoče predvideti, saj se pri Domžalah na štajerski avtocesti redno in vsakodnevno, mogoče celo večkrat na dan, zaletijo. Tako je najhitrejše cestno potovanje za teh ušivih sto trideset kilometrov dve uri, najdaljše pa štiri ure. Na normalen dan. »Druga mi piti da,« da lahko gremo na železnico. Ali pač na avtobus, kajti slovenski železničarji delček južne železnice obnavljajo trideset let, medtem ko so pred več kot stoletjem porabili dvajset let, da so jo z rovačami in samokolnicami zgradili v celotnem obsegu trase med Dunajem in Trstom. Kakorkoli; najnovejši prispevek k polževim vlakom je avtobus, ki nekoliko razbije enoličnost potovanja. Da pa se ne bi potniki preveč navadili tudi na avtobusno etapo železniškega prevoza, jih železničarji mečejo z vlakov na različnih postajah. Zidani Most, Celje ali Pragersko so priljubljene okrepne postaje, kjer zmedeni potniki iščejo avtobuse in nato po desetih kilometrih nazaj vagone. Ali povedano še drugače … če hočeš iz Ljubljane v Maribor in obratno, imaš brez prestopanja in brez avtobusnega prevoza na voljo komaj kakšen vlak. Po navadi mednarodni. Seveda to stanje velja ob neupoštevanju dnevnih zamud, ki so edina stalnica slovenskih železnic. In če se človek usaja, mu železnice ukinejo železniško postajo, ministrica pa pove, da bo nova ljubljanska železniška postaja prekrasna. Ampak današnji pamflet nima nobenega namena kritizirati infrastrukturnih stranpoti slovenskega razvojnega modela. Povsem jasno in glasno pa se sprašujemo, ali smo suverena država, če ne zmoremo omogočiti dostojne, enaindvajsetemu stoletju primerne pretočnosti ljudi, blaga in storitev znotraj naše države. Pa ne samo znotraj države. Priti iz Maribora v Ljubljano je enak podvig, kot priti iz Šiške v BTC ali kaj podobnega. Ni, da se ne trudimo – vsako leto se infrastrukturna znanost oplemeniti z novimi strokovnjaki, z novimi inštituti, agencijami in podobnim; trideset let intenzivno razmišljamo, vlagamo denar, edini in ultimativni razsodnik vseh teh naporov, potovalni čas, pa se ni skrajšal. Na cestah ostaja enak zadnjih trideset let, na železnicah zadnje stoletje. Tako je Slovenija še vedno zaprta v meje zgodovinskih dežel in naivno je pričakovati, da se bomo infrastrukturno razdruženi uspeli združiti duhovno.

Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, ne vsaj za nekaj trenutkov obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo slučajno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katerega smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa se ga še kar poslužujemo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. Kar pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji kot so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomur. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote.

Dobro jutro, drage poslušalke in cenjeni poslušalci! Vrlina, ki ne obljublja le zmanjšanje stresa, pač pa tudi pripomore, da raziskujemo življenje, to nepredvidljivo in barvito potovanje, ki ga vsak dan aktivno soustvarjamo, je čuječnost. To je pojem, ki označuje sprejemajoče zavedanje doživljanja v sedanjem trenutku. Sekularizirana čuječnost, ki jo v današnji družbi najpogosteje srečamo, se usmerja predvsem na lastno osebo tistega, ki čuječnost prakticira in je zato po navadi osiromašena duhovnih in etičnih poudarkov. Čuječnost pa pritegne tudi marsikaterega kristjana, saj obljublja več miru in duhovne vedrine, boljše medosebne odnose ter večjo učinkovitost pri delu. Sodeč po izkušnjah ter raziskavah, krščanska čuječnost lahko pripomore, da kristjani v sedanjem svetu svojo vero živimo še bolj pristno in srčno. Ne le v svojem prepričanju ali z ustnicami, temveč izkustveno, v vseh razsežnostih svojega bitja: duhovni, duševni, telesni in družbeni. V kar največji povezanosti z Bogom, njegovim stvarstvom, s seboj in svojim bližnjim. Prav tukaj in prav zdaj lahko zavestno oblikujemo svoje izkušnje, se pogumno soočamo z izzivi in najdemo lepoto življenja v vsakem trenutku. Kajti življenje ni le nekaj, kar se nam dogaja; življenje je platno, na katerega vsak dan zavestno rišemo svojo zgodbo v odnosu do Boga in do človeka ter do celotnega Božjega stvarstva.

Če želi stremuh v našem javnem prostoru razburkati mnenja, mora očitno prvorazredno temo označiti za drugorazredno. To storimo, in se osončimo v slavi. Zato trdimo, da je pretekli referendum drugorazredna tema. Drugorazredna tema sta tako njegova premisa, njegova izvedba in njegove posledice. Kajti tisti, ki zdaj na veliko analizirajo, kaj pomeni 25 odstotkov udeležbe in devetdesetodstotna zavrnitev ter vpliv poziva k bojkotu, se ne zavedajo žalostnega dejstva slovenske demokratične tradicije; ali je vlada pozivala k bojkotu, ali pa bi ljudi z golažem vabila na volišča … Število udeležencev referenduma bi bilo do volivca enako. In zato je referendum drugorazredna tema, ker o njem razpravlja in razmišlja petindvajset odstotkov prebivalstva in sto odstotkov medijev. Prvorazredne pa so tiste teme, o katerih razpravlja petinsedemdeset odstotkov prebivalstva in nobeden medij. Takšna tema je prvorazredna in prvorazredna tema tega tedna, tega meseca in tega leta je kurilna sezona. Mogoče bizarno, mogoče obstransko, a kurilna sezona se dotika velike večine prebivalstva; o njej razmišljamo več in globlje kot o penzijah umetnikov, povzroča nam več skrbi kot pota in stranpota predsednika vlade; na naše dojemanje, ne le trenutka, temveč civilizacije kot take, pa ima večji vpliv kot demokratični ustroj. Torej lepo po vrsti, kot so pojemajoči energenti v vrsti. Za merjenje kurilne sezone imamo dve možnosti. Prva je napredna, ko so naše kurilne naprave opremljene z digitalijami, ki nam vestno in vsakodnevno beležijo porabo energije, ki gre za ogrevanje. Beležijo tudi vklop in izklop ogrevanja in nam, kot slaba vest, očitajo našo grdo razvado, ki je potreba po toplem domu. Druga metoda je klasična in se imenuje »položnice«. Obstaja tudi tretja metoda, ki se meri v kubičnih metrih drv, a ker je les kot kurivo preganjan, se ji bomo izognili. In kaj nam torej sporočajo merske enote o letošnji kurilni sezoni? Uradno se je leta 2024 začela 15. septembra, neuradno pa v prvih delih oktobra – odvisno, na katerem koncu temperaturno različne dežele živite. In še kar traja. Kajti pogoj za končanje kurilne sezone je, da je zunanja temperatura v prvi polovici leta ob 21. uri tri dni zapored višja ali enaka 12 stopinj Celzija. Kar pa se po večini države, da o višje ležečih predelih ne govorimo, še ni zgodilo. Oziroma, če smo čisto natančni: načrtovalce kurilnih sezon sta letos povsem zmedla april in maj, ki sta obrnila svoji vlogi. April je pogoje za konec kurilne sezone že uvedel, maj pa jih je preklical. Se pravi, da letošnja kurilna sezona z vzponi in padci traja že osem mesecev, kar sta dve tretjini leta. In glede na vremensko napoved se še ne misli končati. Če bi živeli na Islandiji, v polarnem krogu, sredi skandinavskega obilja, ali na Patagoniji, bi bilo normalno. V zmernem podnebnem pasu, ki zadnje čase iz sebe spravi le še kakšno nevihto, pa je čudno. In zdaj še pihanje na dušo teoretikom zarot … Kako je mogoče, da je naše podnebje vedno toplejše, da rušimo temperaturni rekord za temperaturnim rekordom, kurilna sezona pa se podaljšuje? Odgovoriti je mogoče brez poglobljenega klimatološkega védenja. Nekdanji jutranji januarski ekstremi, ko je šlo do minus dvajset, so se danes sploščili čez več mesecev na jutranjih plus pet. Tako smo statistično sicer toplejši, a bivalni prostori brez kurjave ostajajo hladni. In sedaj k praktičnim vidikom. Ni malo upravnikov kurišč, ki jim te dni žugajo z uprav, zbornic in direktoratov, da so ognje pogasili in ventile privili. Nimamo konkretnih podatkov, a kar veliko število javnih uslužbencev te dni preživlja s kaloriferji pod pisalnimi mizami. Gre za alternativno ogrevanje, ki takoj izniči energetsko varčevanje v velikih sistemih; ampak ko človeka zazebe v noge, se ne more učinkovito spopasti z vsem tem papirjem. Ali z učenci v razredu, ali z bolniki v čakalnicah. In tako naprej in tako nazaj. Kurilna sezona ima mnoge multiplikativne učinke, kajti dokler so radiatorji topli, je prepovedano razmišljati o sadikah paradižnika, ledeni možje in ljudske vraže so še enkrat več premagali sodobno znanost, mediji pa se delajo, kot da se ne dogaja nič nenavadnega. In analizirajo referendume. In zdaj zaključek, ki natančno pojasni, čemu je energetski lobi temna sila, ki resnično vlada v tej in mnogih drugih državah. Paničen prehod na elektriko, ki je predstavljena kot primarni energent prihodnosti, ne povzroča le mrkov, kot je bil tisti iberijski. Na površje spravlja druge sorte kapitalistov, kot so to bili naftni milijonarji. Električarji se zdijo mnogo bolj agresivni, mnogo bolj neizprosni in presneto prepričljivi … Kajti zavedati se moramo za nas bolečega, za električarje pa zmagovalnega dejstva. Kot zahodna civilizacija smo postali temperaturno razvajeni, kar pomeni, da se bodo letos – v tistem trenutku, ko se bo ugasnilo ogrevanje – prižgale klime.

Piše Andrej Lutman, bereta Maja Moll in Igor Velše. Nova pesniška zbirka Jurija Hudolina Mediteranski vrt sledi eko-naturalističnim tendencam v sodobni slovenski ustvarjalnosti, kakršne je že pred mnogimi leti začrtal pesnik Iztok Geister Plamen z reklom: naprej k naravi. Njegovo reklo je povsem naraven zasuk od klica nazaj k naravi, ki je bil zaznamoval usmeritev, znano kot naivnost, celo kot upor zoper vse, kar naj bi bilo sprto z naravo. Seveda se ob takšnem premišljevanju pojavlja tudi reklo: vse je naravno, a to bi bilo vsebinsko presplošno za pesmi v zbirki Mediteranski vrt. Zbirka vsebuje enainpetdeset vrtnin. Nekatere izmed pesmi so posevki, nekatere že odrasle rastlinice z zametki zrnc, kar zrnc resnice, za kar je odličen primer povrtnina številka štiriinštirideset: „Zelo sem se daroval rdeči zemlji in veliko pridobil.“ Seveda je treba izpostaviti, da so vse pesmi oštevilčene. Niso pa oštevilčene ilustracije Tilna Žbona, ki je prispeval nekaj čez deset slikarij; verjetno pod vplivom beneške Akademije za likovno umetnost in seveda ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Tilen Žbona pravzaprav ključno prispeva k temu, da vrtnine na vrtu Jurija Hudolina res dobro uspevajo, saj se likovniku pozna, da je tudi kot prejemnik naziva univerzitetni doktor dodobra spoznal video in nove medije. Njegove slikarije so upodobitve skritih semen, kalečih v pogled. A če ostanemo pri pesnikovi izreki: Hudolinove vrtne nameščenke imajo neko lastnost, ki se ji reče neinvazivnost. O tem govorijo vitice, ki jih prinese številka 33: „Pisati o bridkostih življenja, / o bolečini, tragediji, smrti in / kar se bolj ali manj nagiba v / dolino solz in defetizma, / je najbolj pogosto jalovo početje.“ Sledi sklep: pisati o vsem, kar ni našteto. Kajti vrt in njegove vrtnine niso zapriseženi jalovosti. Najboljšo vzporednico pesnjenju Jurija Hudolina predstavlja pesnjenje Ivana Dobnika, vendar slednji opeva odprt prostor v naravi ali kar naravo samo, Jurij Hudolin pa pazi na negovanost svojih rastlinic precej načrtneje, tehtneje, saj se stalno primerja z njim. Odnos med pesnikom in vrtom, je pravzaprav ljubezenski, skorajda spolnosten. Odnos med vrtom in pesnikom je pravzaprav odnos para, v katerem en del introspekcijsko zre vase, drugi del pa le poganja. Poganja tako rastlinice kot pesmi in tudi pesnika, a ga kljub poganjanju ne spusti. Trditev, da je pesnik vrtnar, ob zbirki Mediteranski vrt ne pije vode. Pesnik v Mediteranskem vrtu je azilant, ki na svojem popotovanju in sočasnem vrtnarjenju najde skupek gredic, skupek površin, vsebujočih potencial. Nastale pesmi so izraz odmika, sprijaznjenja, počitkov med pisarijami drugačnega sloga in sporočila. Izraz takšnega odnosa je vrtnina pod številko 28: „Opazujem vrt in si / mislim, da sem devica, / ki pogosto gleda, kako se / drugi ljubijo, mene pa le / božajo in mi šepetajo nežne / besede.“ Mnoge pesmi so ugodnejše v vršičkih izreke, spominjajo na aforizme, redkejše pesmi preveva dvom o veličinah, ki se jim je v stebla naselila votlost, številne pesmi so kar preredko posajene, pomemben pa ostaja pomen zemlje, ki je v središču. Za zalivanje pa je poskrbela družba omejenih odgovornosti Dana. Žetev se bliža.

Ramazan nas vsako leto uči dragocenih lekcij. To ni le čas posta, ampak obdobje notranje rasti, premisleka in povezovanja. Z odpovedjo hrani in pijači smo krepili voljo; s potrpežljivostjo pa prečistili misli, z molitvijo in dobrimi deli utrdili srce. Vsak trenutek, ko smo premagovali lakoto in žejo, nas je spomnil, da je resnična moč v duhovni vztrajnosti in zavesti o tem, da nas na naši poti vedno spremlja božja milost. Ko se ramazan konča, ni pomembno samo, kako smo ga preživeli, ampak kaj nosimo naprej. Bajram ni samo praznovanje, ampak priložnost, da vrednote, ki smo jih krepili ves mesec, živimo tudi v prihodnje. Sočutje, skromnost, hvaležnost – vse to niso le ramazanske vrline, ampak temelji življenja. Ne gre le za obred posta, ampak za to, kako nas ta mesec preoblikuje, kako okrepi naš značaj in odnose z ljudmi okrog nas. Praznični dnevi so čas veselja in povezanosti. Po postu telo uživa v hrani, duša pa v druženju in toplini doma. Takrat objamemo svoje najdražje, pokličemo tiste, ki jih pogrešamo, in podarimo nasmeh tistim, ki ga potrebujejo. Vsako dejanje prijaznosti je korak k boljšemu svetu. Iskren objem, prijazna beseda ali skromno dejanje dobrote so včasih vredni več kot najrazkošnejše darilo. Pomembno je, da ob tej praznični priložnosti ne pozabimo na tiste, ki trpijo. Svet okrog nas je poln preizkušenj, vojn, stisk in negotovosti. Bajram je priložnost, da v svojih srcih in dejanjih širimo mir in upanje. Kajti resnična vrednost praznika ni v obilju, temveč v ljubezni, ki jo delimo z drugimi. Vsaka pomoč, vsak iskren dar, vsaka topla beseda lahko prinese upanje tistim, ki ga najbolj potrebujejo. Ob bajramu se spomnimo vseh, ki potrebujejo podporo, osamljenih, bolnih, tistih, ki iščejo toplino in varnost. Praznični dnevi niso le čas veselja, ampak tudi priložnost, da odprta srca prinesejo upanje tistim, ki ga najbolj potrebujejo. V vsakem dobrem delu, v vsaki iskreni besedi se odraža resničen bajramski duh. Naj bodo ti dnevi napolnjeni z mirom, srečo in blagoslovom. Bajram šerif mubarak olsum. Vesel in srečen bajram.

Da korupcija ubija, smo od blizu videli na Balkanu. Nazadnje v makedonskih Kočanih, kjer je v požaru med koncertom v klubu brez uporabnega dovoljenja umrlo 59 mladih ljudi. Še prej v Srbiji, kjer se je zrušil nov nadstrešek na železniški postaji v Novem Sadu in pod seboj pokopal 15 ljudi. Zato ni nič narobe, da so ljudje najbolj občutljivi prav na skorumpirano politično oligarhijo, ki ji za nameček niso tuji populistični slepilni manevri in ji to sporočijo tudi na ulicah in trgih. Kajti ta politična združba postaja v svetu prevladujoča. In medtem ko se ti iracionalni gospodarji usode sveta igračkajo s tretjo svetovno vojno na stari celini, ugotavljamo, da so naši rekordni izdatki za orožje – prenizki.

Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisovala velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi« (»fī aḥsani taqwīmin«). Znano je, da je že prerok Mohamed prakticiral zdravilstvo in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise; razmerje med duhom in telesom pa je veljala za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa telo igra tudi in ravno v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradicij. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije, do romanja in askeze – telo igra v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna bazična molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri tem pa stoja pomeni izhodiščno držo. Nadalje telo igra pomembno vlogo pri ritualni invokaciji Božjega imena (»dhikru«), ki jo prakticirajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, toda vselej v rahlem pozibavanju oziroma enakomernem nihanju telesa. Posebno obliko ritualne invokacije v islamu pomeni vrtenje dervišev. Pri tem gre za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje prezence. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključen element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Cilj askeze kot urjenje telesa in duha sta namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno vodi torej prek dresure čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj askeze in hkrati tista dimenzija, ki jo posameznik prek askeze poskuša obvladati ali celo preseči. Ne nazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oziroma poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – čeprav subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštujoč odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja.

Kot razumna bitja vsi skrbimo za svoje zdravje. Ne le telesno, ampak tudi duševno in duhovno. Kajti brez celostnega zdravja smo bolni. Lahko smo sicer pri močeh, toda duša in duh nas izdajata, ko nista v ravnovesju, ko sta nevarno obtežena in nas vlečeta k tlom. Ni mogoče, da v takem stanju zaživimo kot ljudje. Polnokrvno, po Božjem načrtu, brez omejitev. Dokler se izčrpavamo v skrbi za zdravo telo, zanemarjamo pa zdravje duše in duha, nimamo od tega ne večje ne trajnejše koristi. V trenutku, ko zbolimo, namreč nimamo opore v čisti duši, ki bi nas tolažila, ne v Božji bližini, ki bi nas pomirjala. Prepuščeni smo sami sebi, volji telesa, ki je zbolelo in hoče ozdraveti. Nastavljamo uho in bi radi čuli, kaj nam sporoča. Se bo kri očistila prostih radikalov? Ali bo mogoče zatreti patogene v dihalih? Ali bo sečna kislina upadla in vrnila zdravje prizadetim sklepom, tkivom? Upamo, vendar jasnega odgovora ni. Pomagamo si z zdravili in zdravniškimi nasveti. Dovoljujemo, da nam kirurgi odvzamejo škodljive tvorbe, ko so nastale – ali da nam po prometni nesreči poravnajo zlomljene kosti. A temeljna dilema ostaja: nikoli ne bo mogoče naročiti zdravega telesa. Pa tudi ko ga imamo, ni zagotovila, da ga lahko obdržimo, čeprav bi se še tako trudili. Če se zavedamo te resnice, je odločitev, kaj je treba storiti, jasna. Zdravje duše in duha je nad zdravjem telesa, tudi ko bi odgovorno skrbeli zanj. Kajti duhovno življenje, vsajeno v plemenito dušo, prinaša človeku Božja spoznanja. Podeljuje notranji mir in nas pripravlja na stanje, ki ga bomo deležni, ko zemeljskega telesa ne bo več, poveličano pa šele nastaja.

Za nami je pust – čas, ko smo preganjali zimo in »klicali« pomlad. Z današnjim dnem, na pepelnično sredo, stopamo v sveti postni čas, ki je čas priprave na velikonočne praznike. Za kristjana je pepeljenje zunanje znamenje začetka postnega časa, začetka spokornosti, bolj poglobljene molitve in spreobrnjenja pred veliko nočjo. Pri obredu duhovnik ali diakon posipa vernike s pepelom v znamenje kesanja in minljivosti. Pri tem dejanju gre za spomin na minljivost. Vsi vemo, da bomo umrli, a s tem dejanjem to ozavestimo. Kajti ko se človek postavi na prag svojega konca, vidi stvari drugače. Izgovorjene besede – »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!« (1 Mz 3,19) – nas opominjajo, da je naše življenje na zemlji prehodno. Današnji dan je tudi klic k spreobrnjenju. Besede, ki jih duhovnik izgovori ob pepeljenju – »Spreobrni se in veruj evangeliju« – so povabilo k duhovni prenovi in poglobitvi vere. Pepel je v Svetem pismu pogosto znak spokornosti, zato vernike spodbuja k spreobrnjenju. Pepel dobimo s sežiganjem blagoslovljenih oljčnih vej iz prejšnje cvetne nedelje, ki simbolizira prehod od veselja do kesanja ter povabilo k resnični notranji prenovi. Nadškof Stanislav Zore je v letošnjem pismu na začetku postnega časa zapisal, da je cilj našega postnega časa vstati s Kristusom. Pomembno je pravo izhodišče. Posipanje s pepelom ni ostanek preteklega, preveč z grehom in padcem zaznamovanega gledanja na človeka. Ne, posipanje s pepelom je opomin za vernega človeka, da se življenje brez Boga ne izide. Ostaneta le prah in pepel. Današnji dan nam želi pomagati pri postavljanju stvari na pravo mesto. Postaviti pravi odnos do hrane, do materialnih stvari, pa tudi do drugih in do Boga. V jeziku tega sveta bi lahko rekli, da je to čas inventure, ko poskušamo črtati vse tisto, kar nas obremenjuje in teži, da bi še bolj zaživeli vse svoje odnose. Ameriški trapist, mistik, pisatelj in pesnik Thomas Merton (1915–1968) je zapisal: »Resnična molitev in post nista to, da se odrečemo hrani in pijači, ampak da se odpovemo našim iluzijam in lažnim predstavam. Pravi post pomeni očiščenje uma, srca in volje, da bi lahko videli resnico in dosegli resnično svobodo.« To nas opominja, da post ni le telesna odpoved, ampak predvsem duhovno očiščenje in iskanje resnice v sebi. Izkoristimo današnji dan, okrepimo vse tisto, kar je dobro in plemenito.

Narodni svet koroških Slovencev NSKS pozdravlja koalicijsko pogodbo nove avstrijske vlade, saj se v poglavju »Ustava, človekove pravice in uprava«, v odstavku »Osnovne in človekove pravice«, omenjajo avstrijske avtohtone manjšine, tudi slovenska. Dobesedno tam piše: »Krepitev šestih narodnih skupnosti (hrvaške, slovenske, madžarske, češke, slovaške in romske) z njihovo ustavno zasidranostjo in s tem jasno prepoznavnostjo«. Omemba avstrijskih avtohtonih manjšin je sicer kratka, saj je bila v zadnjem vladnem programu tej temi namenjena cela stran. A po mnenju NSKS ni toliko pomembna dolžina besedila o avtohtonih manjšinah, temveč uresničitev obljub in to predvsem na področju šolstva. Na tem področju se je manjšini zgodila kar največja škoda (zapiranje malih dvojezičnih šol in odprava vzornega obveznega šolstva na Koroškem leta 1958, kvaliteta pouka v nekaterih šolah, ko otroci po štirih letih pouka, slovenščine ne obvladajo). Predsednik Narodnega sveta dr. Zdravko Inzko je bil zadnje tedne v kontaktu s tremi politiki vladajoče koalicije in bo te kontakte nadaljeval, ko bo šlo za uresničitev koalicijskega programa. Kajti praksa naj bi prehitela teorijo, še piše v sporočilu NSKS.

Če se sprašujete, čemu vam je kljub dramatičnemu vsakdanu vsaj malo dolgčas, je odgovor precej preprost. Že dolgo nismo imeli nobenega referenduma! Referendum, temeljni kamen vsake demokracije, je hkrati tudi najbolj zabavni element te antične pogruntavščine. Kajti vreči skozi okno dve novi osnovni šoli, da se lahko volivci v praviloma nizkem odstotku udeležijo odgovarjanja na pogosto zmedena vprašanja, tega drugače kot zabava ne moremo imenovati.Referendum, ki prihaja, bo spraševal o penzijah. Pa to ne o generičnih penzijah, kajti referendumsko vprašanje "ste za višje penzije", bi bilo eno najbolj uspešnih v zgodovini. Prihajajoči referendum bo spraševal o ekstra dodatkih k pokojninam, ki naj bi jih upravičenci dobili za izjemne umetniške dosežke. Referendum predlaga, posplošeno rečeno, slovenska desnica, ki je očitno mnenja, da so izjemni umetniški dosežki domena slovenske levice. Drugače si je težko zamisliti, čemu so se kleni slovenski konzervativci spravili na tistih nekaj fičnikov, ki bi jih – teh nekaj slikarjev, kiparjev, literatov, gledališčnikov, hudiča, še kakšen filmar se bi našel – dobili za povrhu. Hočemo povedati, da gre za majhen znesek in finančno tveganja za slovensko državo je bilo skoraj pri vsakem dosedanjem referendumu višje, kot je pri prihajajočih umetniških penzijah. Še pri referendumu o družinskem zakoniku je bilo v igri več denarja, kot ga je pri tem dodatku … Tako ni najbolj jasno, čemu so upokojeni umetniki slovenski desnici tako zelo sedli v želodec, kot se reče. Najbrž bo nekaj z odnosom do umetnosti same; in za začetek naredimo miselni eksperiment. Recimo, da besedo umetnik, kar je za mnoge naše sodržavljane poklic, akoravno se z umetnostjo ogromno Slovencev ukvarja tudi nepoklicno, zamenjamo z besedo – gasilec. Gasilec je sveta krava slovenstva in kot z umetnostjo, se z gasilstvom ogromno Slovencev ukvarja nepoklicno. Nekateri pa poklicno in ali resnično mislite, da bi katerikoli politični stranki na slovenskem prišlo na misel organizirati referendum proti dodatkom za izjemne gasilske dosežke – če bi pristojno ministrstvo tak dodatek poskušalo uzakoniti. Torej mora biti nekaj z umetnostjo in umetniki, kar moti predlagatelje referenduma. In čisto mimogrede; če bodo nekateri upokojeni slovenski umetniki dobili dodatke k penziji, si bodo mogoče lahko privoščili protestiranje pod bojnim praporom Pavla Ruparja-gromovnika. Kajti če kaj, bi tiste manifestacije potrebovale močnejši avtorski podpis, ker prepevanje Slakovega Čebelarja na nobeni ravni ne prispeva ne k bojaželjnosti, ne k intelektualni širini prireditve. "Čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice" bi zaslužen slovenski umetnik v trenutku vrgel s proslave ter verze nadomestil z nečim bolj junaškim, se pravi manj medonosnim. Toliko samo kot medklic. Ampak bistvo prihajajočega referenduma vsaj za zdaj očem še vedno ostaja skrito. Ne poznamo še namreč referendumskega vprašanja in kot nas učijo pretekle izkušnje, se prav okoli referendumskega vprašanja lomi demokratični srd slovenskega človeka. Zato grobo predpostavimo … Rajtamo, da bo vprašanje preprosto:  "Ste za to, da nekateri slovenski upokojenci dobijo dodatek k pokojnini za izjemne umetniške dosežke?" Večina, ki bi prišla na volišča, bo odgovorila z ne, ali pač obkrožila proti, desnica bo razglasila zmago, priljubljenost sedanje vlade bo še padla, nedelja bo šla v nič, milijoni po vodotokih, karavana naprej, psi pa v koče. A seveda ne sme biti tako preprosto. Na vprašanje ne moremo odgovoriti, dokler ne vemo, kaj je to "izjemen umetniški dosežek"! Predlagatelj je sicer pripravil kriterije, med katerimi so nagrade, pojavljanja v mednarodnem prostoru in tako naprej. Ampak če smo državljanom demokratično razložili kriterije, smo kljub vsemu razložili samo pojem "izjemen". Še vedno pa nismo razložili pojma "umetnost"! In ta pojem je zadnja leta zelo na prepihu; hočemo povedati, da ni vsaka glasba Mozart in ne vsaka slika Michelangelo. Odkar v galerijah razstavljajo banane, prelepljene z lepilnim trakom, ki dosegajo na avkcijah potem milijonske zneske, in odkar so nekateri najbolj znani umetniki na svetu absolutno anonimni, je zahteva, da se zedinimo okoli pojma umetnost, prej ko se odločimo, kdo so umetniki, ki dobijo dodatek, povsem na mestu. Zatorej mora biti referendumsko vprašanje sestavljeno iz dveh delov. Drugega smo že navedli, prvo vprašanje pa se mora glasiti: "Kaj je umetnost?" Zavedamo se, da v "trotlziher" demokraciji na podobnih referendumih odločevalci obkrožijo samo za ali proti, vendar se zdi, da ob zapletenem vprašanju umetniškega presežka ne bi smeli pristati na brezkončno poenostavljanje. Seveda se zavedamo, da je za občinstvo, ki kot umetniški presežek razume verz "čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice", vprašanje o izvoru, razvoju, namenu in vplivu umetnosti izjemno zapleteno; a če bo referendum o dodatkih k pokojninam za izjemne umetniške dosežke spodbudil prebivalstvo k preizpraševanju o človeški potrebi po kulturi in umetnosti, bodo milijoni za njegovo organizacijo dobro porabljeni.

Spoštovani, mnogi moji sogovorniki krivijo za zlo Boga in mislijo, da jih bo moral Bog, če res obstaja, prositi za odpuščanje, ker bi se moral svojih početij sramovati, medtem ko so ostali prepričani, da je dobri Oče krščansko ime za Boga. Eni trpljenje zanikajo in se proti njemu borijo, drugi pa ga proslavljajo in iz njega delajo ideologijo. Karl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psihiater in psihoanalitik, je trdil, da je trpin Jezus zanj stvarnejši od Bude, ki je trpljenje zavračal in zaradi tega prenehal biti stvarno človeški. Za Junga je trpljenje humus našega zorenja in počlovečenja. Zato je imel v svoji delovni sobi ob sebi Kristusov križ. Zapisal je, da trpljenje nadvladamo le tako, da ga sprejmemo, prenašamo in preživimo. Kajti kdor od trpljenja beži, išče zanj nadomestke. Včasih pomislim, da je morda moje razmišljanje glede zla in Boga komu kamen spotike. Odgovor na take obtožbe mi je dal portugalski pisatelj, nobelovec José Saramago (1922), ko je na očitek, da njegova predrzna mojstrovina Evangelij po Jezusu Kristusu kristjane žali, izjavil: »Moja knjiga kristjanov ne bo užalila, ker tako in tako ne berejo Biblije.« Povedal je resnico. Zapisal je tudi, da je Jezus na križu glede ljudi rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Nato je stavek glede Jezusa posodobil takole: »Ljudje, odpustite mu, saj ne vé, kaj dela.« Priznam, da je težko sprejeti krščanskega Odrešenika, ki nemočen umira na križu, za svojega odrešenika. Briljantni nemški teolog Walter Kasper (1933) je zapisal, da Božje samozatajevanje, njegova slabotnost in trpljenje, ni izraz primanjkljaja kot pri omejenih bitjih, saj je Bog neomejen. In da ne gre za nujnost usode. Ko Bog trpi, trpi na božanski način in je njegovo trpljenje izraz svobode, kar za ostala bitja ne velja. Boga trpljenje ne doleti, tako kot doleti nas, ampak Bog v svobodi dovoli, da ga trpljenje zadene. On ne trpí kot stvarstvo, ki trpi iz pomanjkljivosti svoje bíti, ampak trpí iz ljubezni in samo zaradi svoje ljubezni, ki je čezmernost njegove bíti. Ker je Bog vsemogočnost ljubezni, si lahko dovoli nemoč ljubezni, in vstopi v trpljenje in smrt, a da v tem ne propade. Bog na križu dokazuje, da je svoboden v ljubezni in hkrati svoboda v ljubezni. Zato lahko edini s trpini sotrpi.

V ljudskih pripovedkah so preprosti ljudje, kmetje, hlapci, pastirčki bolj spretni in bolj pametni kot bogataši ali plemenitaši. Kajti, vsaj v pravljicah so se lahko postavili zase in se vsaj pri poslušanju prepustili domišljiji. Tudi v tej korejski pravljici, podobno kot v neki kitajski, je preprost kmet ugnal domišljave generale. Le česa se je domislil? Prisluhni korejski pravljiciPa morda še manj znane besede:Lij je kitajska mera za pot, malo manj kot pol kmManse je zmagoslavni klic korejskih vojakovSamuraji so bili japonski bojevniki iz višjih družbenih slojevVir: Kitajske in korejske pravljice, prevedel Jože Zupančič, založba Lipa Koper, 1955, bere Nataša Holy

Da je ameriški predsednik Trump tepec, ni dvoma. Tudi če vzamemo za tepčevstvo na eni strani ohlapna merila dobrega vojaka Švejka, na drugi strani pa rigorozna merila zdravniške zbornice, se Trump vedno izkaže kot tepec. Ameriški zaliv, Gaza kot Portorož, Musk kot svetovalec in podobno so samo zadnje blaznosti, ki so zrasle v topli gredi Trumpove orbite. Kot ultimativni dokaz, da gre za tepca, pa je dejstvo, da je med napovedjo razveljavitev trgovinskih dogovorov s Kanado tistega, ki je dogovore sprejel, obtožil katastrofalnih trgovinskih dogovorov; sprejel pa jih je med svojim prvim mandatom, z besedami, da gre za najboljše dogovore kadarkoli, seveda on sam. Da pa pri vsej stvari ne gre samo za politično motivirano osebno stališče ali za površno medijsko sodbo, govori knjiga ameriških raziskovalnih novinarjev, ki s stoenim neizpodbitnim primerom, podkrepljenim z dejstvi, dokazuje, da je Donald Trump tepec. Srčika naše oddaje pa obsega temeljno vprašanje, zakaj ga ne moremo, ne smemo in ga posledično tudi javno ne imenujemo za tepca. Biti tepec pomeni biti tepec v več dimenzijah. Tako na »y« kot na »x« osi, če pokličemo na pomoč geometrijo; v našem primeru to razumemo, da Trumpa za tepca ne imenujejo ne v visoki politiki, kot tudi ne v pomembnih medijih, povsod drugod pa. Osnovna ugotovitev, čemu Trump javno ni tepec, je tista najbolj očitna. Nekoga imenovati za tepca je žalitev, žalitvam kot takim pa v demokratičnem javnem prostoru ni mesta. Kar nas pripelje do tisočletja starega antagonizma, po katerem tepci s svojimi besedami in dejanji žalijo javni prostor, javnost pa jih ne žali nazaj, ker je vljudna. Drugi argument, čemu se ne spodobi Trumpa imenovati za tepca, pa je dejstvo, da za ogromen del tako ameriške, slovenske in celo mednarodne javnosti, kot tudi pripadajočih medijev in seveda politike Trump ni tepec. Kar pa spet ne spremeni dejstva, da v resnici je. Čemu moramo torej opazovati vljudno evropsko diplomacijo in vljudne evropske medije, ko blazne, bizarne, groteskne in povsem bedaste ideje ameriškega predsednika in njegove kamarile ne imenujejo z pravim imenom, temveč se skrivajo za puhlicami, njihovi najbolj jezni odzivi pa so na ravni prepira v večerni šoli bontona. Najprej je treba poudariti, da evropski diplomacija in javnost nista od zmeraj tako vljudni in prizanesljivi. Tudi če ne zavijemo v vire, nam že prilastki nekdanjih evropskih vladarjev jasno povedo, kako smo na stari celini kronanim glavam že od nekdaj povedali, kar jim gre. Polovica vzdevkov evropskih vladarjev je bilo žaljivih, norčevanje pa je segalo od značajskih lastnosti do telesnih hib. »Umazani, impotentni, devičnik, brezkostni« in kar je podobnih vzdevkov, nas opominja na plemenito tradicijo evropskega prezira do vladarjevih pomanjkljivosti. Imenovati trenutnega ameriškega vladarja za tepca, bi samo pomenilo slediti tej tradiciji; a žal sodobna etiketa, nekaj strahu, partikularni interesi in pa doma vzgojeni tepci evropski politiki preprečujejo razžaliti in norčevati se iz ameriškega predsednika. Povsem drugače pa je po »x« osi navzdol, kjer biva nekaj obskurnih satiričnih oddaj in seveda trezen del evropske javnosti. Ta pa do Trumpa ne goji nobenega usmiljenja. Še več; trezna javnost je izumila več načinov, kako Trumpu sporočiti, da je tepec, ob tem pa ne prekršitidružbenih norm, ki veljajo za javne razžalitve. Briljantna danska pobuda, med katero zbirajo podpise in celo sredstva, da odkupijo Kalifornijo, spada med njih. Potem je tu, sicer nekoliko brutalno, a učinkovito žvižganje med himno ameriškim moštvom, ki nastopajo v Kanadi v okviru košarkarske ali hokejske lige, in še bi se našlo kaj primerov, s katerimi posamezniki in tudi satirični mediji ameriškega predsednika postavijo tako na primerno mesto v zgodovini, kot tudi na spekter duševnega zdravja. Seveda pa ostaja znotraj realne politike temeljno vprašanje, če bi norčevanje in žalitve karkoli spremenile? Žal se z žaljenjem Trumpa ne bi spremenilo čisto nič in na tem mestu moramo zadržani in vljudni evropski politiki dati prav. S tem, ko bi ga osirali in celo žalili s tepcem,Trumpa ne bi in ga tudi ne bomo spremenili; ne bomo ga ne prisilili k razmisleku, ne zmehčali njegovih spornih stališč. Niti ne predrugačili ali kultivirali njegove volilne baze. Kajti temeljna lastnost tepcev, ki se jim je pomagala obdržati skozi vso zgodovino, je nezmožnost kakršnekoli presoje.

Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije. V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora … Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu. Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja. Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed. Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje. V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce. V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti. Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.

Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušić in Igor Velše. Pesniška zbirka Braneta Senegačnika Prosojnosti se ob drobno nanizanih motivih spušča v globine razmislekov in spoznanj. Pesmi so v svoji izreki še bolj prefinjene kot doslej, ob tem pa so življenjske in otipljive. V zadnji kitici pesmi Prisotnost se subjekt tako vrne v središče razmišljanje in ustvarjanja. »Izčiščen do odsotnosti / se vračaš / kakor smisel / k besedam in stvarem.« Zbirko Prosojnosti sestavlja deset razdelkov. Pesnik se v njih tematsko navezuje na jezik, drevje oziroma rastlinstvo nasploh, predvsem pa na občutje in premišljevanje. Usmerjen je v drugost, ki je večinoma slovo in minljivost, vendar tega dvojega ne obžaluje. Pesmi lahko beremo tudi kot utrinke med molitvami. Med pesniške liste je vstavljen pavspapir, ki poudarja pomen in vtis prosojnosti. Omogoča premor, dih in vmesnost. Uspešen umetniški vtis daje naslovnica z detajlom slike Ivana Groharja Štemarski vrt. Ujema se s sprehodom po zbirki in je v diametralnosti z belino listov in pesniških podob. Filigransko odmerjeni verzi tako delujejo kot prosojnost misli, občutij in vpogledov skozi celotno poezijo. Minljivost je neizogibna, a jo Senegačnik omili, pri čemer pa ne gre za vdajo ali stremljenje k večnemu življenju. Za vedno je nebo, ne človek, piše: »V protoplazmo zgneteno nebo. / Ki diha v večerno meglo / brez konca.« Senegačnikove Prosojnosti se neposredno soočajo z minljivostjo življenja bližnjih, z minevanjem dneva in zavedanjem človekove smrti. Ta slovesa so tiha in spokojna, skorajda preveč sprijaznjena glede na zapisano. Poezijo o tematiki smrti stapljajo življenjski reki, nauki in misli. Pesnik ob tem ne išče izgubljenih, zamujenih trenutkov, vse je proces, začetek in konec. Senegačnikove podobe se razlivajo in prefinjeno zamrznejo v času, kot da je to poanta uzrtja v danem trenutku. Kajti sprejeti je treba danost in ji zreti v oči, dokler lahko. Kljub bolečini pesnik ne posega z ostrino, temveč s prav posebno mehkobo. Kot da pesmi izražajo streznitev o koncu, ki v osnovi pomeni samo prehod in nov sij. V nenaslovljeni pesmi iz cikla Reže lahko dobimo odgovor na marsikatero življenjsko vprašanje: »Kakšna ljubezen / je uročila / naše oči, / da strmijo, / do smrti strmijo / v ta zastor iz minule svetlobe?« Minevanje je druga stran in druga stran je bivanje. Nič skrivnostnega ni v tem. Senegačnikova prejšnja zbirka Pogovori z nikomer je dajala vtis o večnosti, na primer glasbe, v zbirki Prosojnosti pa smo v živem primežu razmisleka o zdaj in tukaj, ki ga ne bo več ali ga že ni. Pesmi so trenutki molka, sprehoda po naravi in njeni lepoti, sosledja bližine in izgube. Vmes pa sine čas, ki ga je avtor strnil v zrenja in dotike. V tej poeziji je veliko življenjske lepote, ki pa zna biti nedoumljiva: »Še dneve in tedne / v glinenih lončkih gnezdi otroštvo, / kot brezimni sij resničnejših svetov, / zaupno, zanesljivo znamenje / nerazrešljivega pomena.« Včasih je treba ujeti tudi tisto, kar je nedoumljivo.

Spoštovani, verski reformator doktor Martin Luter je šel zaradi Božjega molka večkrat skozi trpljenje. Nekoč je bilo zelo hudo. Prepričan je bil, da se Bog ne zmeni zanj, zato se je odločil, da bo dokončno odnehal. Da ni, gre zahvala podpori njegove žene Katharine von Bora. Sunkovito je zapustil hišo in v obupu odšel v neznano, njegova žena pa je šla molit. Takoj se je preoblekla v črnino, od pet do glave, če bi se mož po naključju hitro vrnil. Čez okna je potegnila zavese in povrhu dodala še črno tkanino. Ugasnila je vse svetilke in sobo zavila v temo. Ko se je Luter končno vrnil, je opazil same znake smrti. Vprašal jo je: »Katarina, ali so sporočili, da je kdo umrl? Povej že vendar, kdo je umrl?« Odgovorila mu je: »Bog je umrl, saj si vendar rekel, da je za nas mrtev. Da ga ni več. Da nas je pustil na cedilu. Pomisli, angeli v nebesih imajo toliko dela s pogrebom Boga.« Tudi sam se velikokrat tako počutim. Takrat se trudim biti študent, ne pa žrtev situacije. Kot žrtev se sprašujem, zakaj se je nepravična stvar zgodila ravno meni. Kot študent pa se hočem v trpljenju nekaj naučiti in najti smisel tudi v njem. Kot žrtev vedno pomilujem sebe, kot študent pa se osredinjam tudi na potrebe drugih. Potem je tu še tisti glodajoči občutek krivde, da trpim zaradi kakega greha, a to ne drži. Greh je moralno zlo, trpljenje pa ne, sicer ga Bog ne bi mogel prevzeti nase, ker bi postal s tem grešen. Med Bogom in grehom je nasprotje, med Bogom in trpljenjem pa ni, ampak je združljivo. Zato trpljenje ni zlo in ni izraz greha. Kdor trpi, ni grešen, niti mu ne primanjkuje vere. Trpljenje ni Božja kazen. Trpijo verujoči in neverujoči, dobri in hudobni. Trpljenje ne nasprotuje ljubezni, ampak jo celo razodeva. Križ razkriva in odgrinja Božjo ljubezen. Bog ne more preslišati stoka trpinov. Vsak trpeči je naš brat. Kdor želi vedeti, kaj je prava ljubezen, naj tega ne išče v slovarju, ampak na križu (Jonathan McLeod). Kristusov križ z Golgote me uči, da se prava ljubezen ne sprašuje, kaj bom dobil, ampak kaj bom dal. Prava ljubezen je vedno daritev, žrtev. Prava ljubezen se hrani z daritvami. Tako kot Luter se učim sprejemati tudi Božjo tišino. Veliki mislec C. S. Lewis se je pred koncem življenja vprašal: »Kje bi bil danes in kaj bi se z mano zgodilo, če bi dobri Bog uslišal vse moje nore in sebične molitve, ki sem jih v življenju izrekel?« Kdaj bom končno dojel, da so Božji dar tudi neodgovorjene, neuslišane molitve. Kajti če bi hotel, da Bog usliši vse moje molitve, bi moral postati moj sovražnik. Moral bi mi dati kačo namesto ribe in kamen namesto kruha, kot je povedal Jezus. Sprašujem se, če ne razumem Božje tišine, kako si drznem trditi in se hvalisati, da razumem njegove besede.

»Prijat'lji, obrodile so trte vince nam sladko« – pravi velikan slovenske poezije France Prešeren, »ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi.« Žlahtna kapljica oživlja žile in zaziblje človeka, če povemo z manj poetičnim zanosom, v ugodje. In v trenutke globljega zavedanja o samem sebi. Takrat želimo, da spregovori resnica. Ko smo izpraznili blagodejno čašo dragocene tekočine, smo vzneseni, nastopaški in razposajeni, samovšečni, imenitni in gosposki. A če smo žrtev zvrhane mere in večnega nazdravljanja, se prvotni up lahko prevesi v žalost. Veselje odpira prostor grenkobi, morda celo obupu. Pijanost nas izroča fantomom, ki jih nosimo s seboj kot nepotrebno, ubijajočo življenjsko prtljago. Pred našimi očmi se hihitajo majhni vražiči. Smešijo nas. Kresnemo jih po licu, da bi se razbežali. S kletvicami se zaženemo za njimi, da zatrepetajo vsi prijatelji, s katerimi popivamo. Kmalu so prijatelji hudiči. Na zdravje zmešnjavi in vinjenosti! Na zdravje svetu, ki ga podiramo! Bistvo alkoholizma je, da ničesar ne rešuje, prinaša pa velike križe. Kajti po prekrokani noči nas čaka budnost novega dne, zahtevnost sveta, ki terja pametne odgovore in modre odločitve. In ne dovoljuje, da bi svoje skrbi utapljali v vinu. Strahopetno in potuhnjeno. Krivično in hinavsko. Brez obetavnosti življenja.

Francoski filozof Montaigne iz 16. stoletja v svojem eseju z naslovom O samoti razmišlja o prednostih samotarskega življenja in bralca poziva k posnemanju svojega zgleda: Montaigne se je namreč odločil svoje zadnje desetletje preživeti v svojem dvorcu, povsem stran od javnosti. Kajti trdno je bil prepričan, da mu bo samotarsko življenje prineslo resnično svobodo in notranji mir. Pri tem je Montaigne sledil stoiški misli, da se človek ne sme preveč navezati na zunanje dobrine, saj mu bodo te ob izgubi vzbudile pretirana čustva in porušile njegov duševni mir. Za ponazoritev navaja primer iz antike, ko je neki Stilpo komajda ubežal požaru, v katerem je izgubil svojo ženo, otroke in vse premoženje. Kljub temu mož na obrazu ni pokazal nobenega strahu, zato ga je takratni makedonski kralj vprašal, ali je utrpel kakšno škodo. Stilpo je odgovoril, »da ne in da hvala bogu ni izgubil nič svojega«. S tem je izrazil, da se kot pravi stoik zaveda, da nič od izgubljenega ni bilo zares v njegovi lasti – resnično naša so le tista bogastva in dobrine, ki jih nosimo v sebi, vse drugo pa je zunaj našega vpliva, zato nima smisla, da se čustveno navežemo na zunanje stvari in žalujemo ob njihovi izgubi. »Lahko imamo ženo, otroke, premoženje in vrh tega še zdravje, če nam je dano, vendar se na vse to ne smemo tolikanj navezati, da bi bila od tega odvisna naša sreča,« zapiše Montaigne. Ne zanika, da nam zunanje dobrine lahko ponujajo določeno ugodje, vendar nas ob tem svari, da ne smemo pozabiti, da v resnici ne sestavljajo našega bistva. Opaža pa, da običajno delujemo ravno nasprotno: čeprav omenjene stvari niso naša last in se nas povsem nič ne tičejo, se jim še preveč posvečamo in se obremenjujemo z njimi. »Naše lastne zadeve nam niso prizadejale še dovolj skrbi, mučimo in ubijamo se še z zadevami sosedov in prijateljev,« je kritičen filozof. »Dovolj smo živeli za druge, živimo vsaj ta košček življenja, ki nam še ostane, zase. Posvetimo svoje misli in skrbi sebi in svojemu udobju,« nagovarja sebe in s tem tudi bralca. »Pretrgajmo tiste vezi, ki nas s silo priklepajo drugam in odvračajo od nas samih. Razvežimo te krepke spone, ljubimo poslej še to in ono, toda navežimo se samo nase, to se pravi pustimo si druge stvari, toda ne navezujmo in ne lepimo se nanje tolikanj, da bi se od njih ne mogli ločiti, ne da bi si pri tem posneli kožo in iztrgali nas samih.« Le tako bomo po njegovem spet dobili popoln nadzor nad sabo in občutili pravo notranjo svobodo. Ob branju nas tako Montaigne spodbuja k razmisleku o tem, kaj je zares naše. Smo tudi mi pretirano navezani na zunanji svet? Nas te vezi odvračajo od nas samih, od našega pravega bistva? In navsezadnje, smo resnično pripravljeni na izgubo teh dobrin?

Tako imenovana »pot nespoznavnosti« (arab. »maslak al-tadžhil«) in »učena nevednost« (arab. »al-džahl al-haqiqi«) pomenita sestavni del islamske teološko-mistične tradicije. V islamski teologiji predvsem »mutaziliti«, pripadniki islamske sholastike, veljajo za pomembne zagovornike spoznavne metode via negativa. Toda poleg omenjenih muslimanskih sholastikov, ki so negativno metodo uporabljali predvsem nanašajoč se na božje atribute, so nauk o »nespoznavnosti Božjega bistva« učili predvsem muslimanski mistiki. Na eni strani je sufizem, islamsko mistiko, mogoče označiti za »kraljevo pot« spoznanja Boga, na drugi pa obstajajo številni sufiji, ki možnost popolnega spoznanja Boga odločno in popolnoma zanikajo. Po njihovem razumevanju človek kvečjemu lahko spozna resničnost božjih atributov, ne pa resničnosti Boga samega. Abu Nasr Al-Saradž, avtor prvega sistematičnega priročnika o sufizmu, v tem kontekstu opozarja, da se Bog kot Absolut človeku daje spoznati samo toliko, kolikor lahko ta prenese – torej nikoli v celoti in popolnoma. Božja absolutnost in popolnost človeku ostajata nedoumljivi. Asket in mistik Abu Talib Al-Makki v svojem obsežnem delu »Živež src« poudarja, da je Bog vselej nekaj drugega od naših predstav in vednosti o Njem. »Spoznanje nespoznavnosti« tako postane najvišja modrost spoznavalca, intelektualna ponižnost pa njegova najpomembnejša vrlina. V tej luči je treba razumeti tudi to mistikovo ugotovitev: »Skrajna meja spoznanja resničnih spoznavalcev je njihova nezmožnost dokončnega spoznanja. Kajti kar na koncu dejansko spoznajo, je to, da Boga [v Njegovem bistvu] ni mogoče spoznati.« Še posebno zanimiva so v tem kontekstu osebna Božja razodetja, ki nam jih v svojem delu o mističnih postajališčih posreduje skrivnostni muslimanski mistik iz 10. stoletja Abduldžabar Al-Niffari (»Knjiga mističnih postajališč in nagovorov«, Kud Logos 2020). Po njegovih besedah Bog o samem sebi razodeva tole: »Veličastvo ne pripada nikomur razen Meni in nihče ga ni vreden razen Mene. Jaz sem Veličastni, čigar bližina je za mistika nevzdržna in vztrajanje v mističnem zrenju nemogoče. Razodel sem vidno, a sem vidnejši od njega; njegova bližina Me ne doseže in njegov obstoj ne vodi k Meni. Skril sem nevidno, a sem še bolj skrit od njega; nobeno izmed njegovih znamenj ne kaže Name in nobena izmed njegovih poti ne pelje k Meni.« Absolutna presežnost in z njo povezana načelna nespoznavnost Boga se jasno izrazita tudi v tej sentenci, ki jo Al-Niffari pripisuje Bogu: »Če bi razodel govorico veličastva, bi ta kot srp razcefrala razum in razpihala spoznanja, kot vihar razpiha pesek. In če bi glas veličastva spregovoril, bi potihnili glasovi razlage in bi se pomeni vsakega znamenja vrnili v ničnost.« Po Al-Niffariju človek Božjega samorazodetja sploh ne bi mogel prenesti, kajti Bog mu je zaupal: »Ne razodenem se nobenemu očesu in nobenemu srcu, ne da bi ga pri tem izničil.« Glede možnosti dokončnega, popolnega in celostnega spoznanja božje biti Bog mistiku vzame zadnje upanje: »Ne obstajajo niti vrata niti pot, ki bi vodila k Meni.« Tako torej Bog, ki je po Koránu sicer človeku »bližji od njegove vratne žile« (50:16), za mistika v svojem bistvu navsezadnje ostaja nedoumljiva in nespoznavna Skrivnost, ki se ji lahko le neskončno približuje.

Tako kot v mnogih pravljicah, kjer nastopata revni brat, ter bogati, naduti brat, sta v tej pravljici glavni osebi ubožna sestra in premožna sestra. Ne izvemo, zakaj je ena sestra bogata in druga revna. Kajti namen pravljice je vedno dati dober nauk. V tej korziški pravljici je to odpuščanje. Čeprav ji je storila veliko zla, ji je revna sestra oprostila. Kako in kaj izveš v korziški pravljici Juha iz kamenja. Vir: Zlata ptica, Mezinčica, korziške pravljice, Zapisal J.B.Ortoli, prevedla Maja Žaucer, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1976, bere Nataša Holy

Nekoč je živelo dekle, ki se je poročila z moškim, ki ga pravzaprav sploh še ni videla. Kajti dvorit ji je prihajal pozno zvečer in ko sta se poročila, je prihajal domov šele ko se je stemnilo, od doma pa je odhajal že pred zoro.. Toda bil je dober in zelo prijazen, nudil ji je vse, kar si je želela, tako da je bila nekaj časa kar zadovoljna. Toda, nekateri njeni prijatleji, ki so ji verjetno zavidali njeno srečo, so začeli šepetati, da je z nevidnom možem gotovo kaj hudo narobe, saj noče, da ga kdorkoli vidi. Kaj misliš, kaj je storila in kakšne so bile posledice? Prisluhni pravljici , še prej pa morda neznani besedi: butler tudi bátler je zlasti v angleškem okolju, služabnik, strežnik v ugledni, premožni hiši: lakaj je uniformiran služabnik za osebno strežbo: Vir: The Project Gutenberg eBook, English Fairy Tales, Flora Annie Webster Steel, MacMillan & Co. 1918, iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

Zgodovina človeštva ponuja številne primere preseljevanja – tako narodov kot posameznikov. Kajti v človeku je bila vedno želja po odkrivanju novega. Tega, kar je v neposredni bližini, pa tudi tistega, kar je – kot pravimo – za sedmimi gorami. Krištof Kolumb, eden drznejših avanturistov, se je odpravil v Indijo, da bi odkril Ameriko. Evropske kraljevine preteklih stoletij so svojo moč in oblast gradile na pomorščakih, ki so osvajali morja in ozemlja tujih celin. Polastili so se zakladov, ki so jih našli na svoji poti. Zlato, nakit, diamante in smaragde, dišave in zelišča, preproge in svilo – vse, kar jim je prišlo pod roko, so odnesli. Včasih še sužnje, ker je na plantažah veleposestnikov z Zahoda primanjkovalo delovne sile. Koliko je bilo ropa in plenjenja in prisvajanja tuje lastnine, ve samo dobri Bog, kajti zgodovina poraženih ljudstev ni zapisana v učbenikih zmagovalcev. Poleg tega se grozodejstev tudi nihče več ne spominja dobro, ker teče življenje naprej in sproti ustvarja svojo lastno, zapleteno zgodovino. Globalizem, ki smo mu priča danes, nastopa pod krinko vzajemnih interesov in ustvarjalca vsesplošne blaginje. Vendar je v svojem jedru enako neizprosen, krut in sebičen, kot so bili osvajalski sistemi prejšnjih časov. Prosta trgovina med neenakimi partnerji namreč nikoli ni prosta, ampak je na koncu vedno izsiljevanje in privolitev v podrejenost šibkejših. Razvoj tretjega in četrtega sveta je sicer nujen, a teče pod vplivom razmišljanja, da potrebuje razviti svet dodatne baze surovin, nove prodajne trge in poceni delovno silo. Tako globalizem v resnici neenakosti ne zmanjšuje, ampak jo veča. Še posebno zato, ker stavi na podkupljivost oblastnikov iz revnih držav. In je pri tem uspešen. Ali bomo nekoč vendarle imeli globalno vas, ki bo sama sebe urejala planetarno? Težko verjeti, kajti za tak dosežek bi bila potrebna resnična vzajemnost, ne le navidezna solidarnost.

Javnost je zadnje dni razburila novica, da je predsednik Kluba slovenskih podjetnikov Joc Pečečnik poslal predsednici republike Nataši Pirc Musar pismo, v katerem je predlagal, da naj država najde parcelo, podjetniki pa bodo predsednici in njenim zanamcem zgradili rezidenco. Politične stranke so šle v zrak – ker v tem predbožičnem času ni prav veliko drugih tem za iti v zrak – ter podjetnikom očitale, da naj presežke denarja raje nakažejo v humanitarne namene, rezidenco pa pustijo pri miru. Torej se spoprimimo z graditvijo protokolarnih objektov še v naši oddaji. Nimamo denarja, da bi ga prispevali za vse tiste opeke, imamo pa dobre, ali pa vsaj alternativne ideje. Poglejmo. Dejstvo je, da institucija predsednika republike potrebuje rezidenco. Sicer stavbi, oziroma pisarni na Štefanovi nič ne manjka; ima zgodovino, je lepa, celo prestižna, a težava je z lokacijo. Središče mesta pač za takšen protokolarni objekt ni primerno. Recimo, da hoče vojaški vrh ali pa kdo iz skrajne desnice oziroma skrajne levice izvesti državni udar. Kam bi parkirali tanke? Vsi poznamo ikonične prizore, ko so tanki parkirani pred predsedniškimi palačami po vsem svetu, predsedniki pa bežijo pri zadnjih vratih. V Sloveniji kaj takega ni mogoče, ker je središče mesta že tako ali tako zaparkirano, Prešernova, Gregorčičeva in Erjavčeva pa so ene najbolj prometnih ulic v mestnem središču sploh. Pa ne le državni udar … Če pride na obisk malo bolj pomembna delegacija, je rdeča preproga dolga komaj kakšnih deset metrov, zatem pa se visoki gostje že tiščijo proti pločniku, po katerem gospodinje nosijo tatarce iz Maximarketa. Hočemo povedati – za predsedniško palačo potrebuješ prostor. Potrebujemo novo lokacijo. Najbolje bi bilo kje na barju, saj bi predsedniška funkcija tako simbolno nadaljevala tradicijo koliščarjev, pa še Ig je blizu. A s tem naj se ubadajo predsedniški urbanisti, mi se dajmo posvetiti finančni konstrukciji podjetnih podjetnikov. Ker je v Ljubljani kvadratni meter novogradnje, pa čeprav je to blatna koliba, okoli 5–7 tisoč evrov, rajtamo, da se prestižne objekte, kot je rezidenca predsednika republike, gradi po 10 jurjev kvadratni meter. In ker predsednika ne moremo vtakniti v garsonjero, mora imeti tak objekt prek palca 500 kvadratnih metrov bivalne površine. Ker vedeti moramo, da rezidenca pomeni stavbo, v kateri je predsednik tako doma in tam tudi uraduje. Kar zdaj ni primer in za razliko od recimo Angležev ali Američanov pri predsednici Musarjevi prvi mož v predpasniku z jelenčki ne more gostom postreči čaja, medtem ko njegova žena rešuje svet; ali vsaj njegovo bližnjo okolico. Kakorkoli. Pečečnika in prijatelje bi graditev objekta s petsto kvadrati po deset tisoč evrov za kvadrat stala 5 milijonov, ob tem, da bi parcelo na Igu zagotovila država. Ker neuničljivi Joc razglaša, da je za akcijo našel petdeset podjetnikov, bi graditev po glavi prišla cca sto jurjev. Za navadnega smrtnika je to ogromno denarja, ampak če v spletnem in javno dostopnem katalogu preverimo premoženje samo enega izmed udeležencev gradbene iniciative, je ta lani po obdavčitvah prikazal 28 milijonov dobička; se pravi, da bi v Natašo investiral 0,4 odstotka od svojega letnega profita. To pa so odstotki, ki jih navadni smrtniki pri dohodnini namenjamo gasilcem, kulturnim društvom in dobrodelnim organizacijam. Skratka drobiž. Se pravi, da bi podjetniki lahko zgradili rezidenco, ne da bi mignili. In resnici na ljubo je razumnemu praktično vseeno, v kateri bajti se sončijo slovenski vladarji. Skrbi pa nas, ali pa vsaj zanimivo pa je nekaj drugega. Namreč lik in delo slovenskega podjetnika kot mešanice med "Supemanom" in "Superhikom" iz Alana Forda. Kajti gradnjo rezidence moramo povezati še z eno pobudo podjetniškega kluba, ki je šla mimo manj zapažena, je pa toliko bolj zgovorna. Podjetniki so spomladi, ko smo imeli veliko veselja z graditvijo JEK2, predlagali, da bi pri graditvi sodelovali z 10-odstotnim deležem. Za reaktor bi nominalno sicer namenili nekaj več denarja kot za Natašino dnevno sobo, ampak po nekakšnem finskem modelu predlagajo, da bi jim delno financiranje projekta nato omogočalo dostop do cenovno ugodnega in stabilnega vira energije. Če je graditev predsedniške palače burka, so jedrske težnje slovenskih podjetnikov mnogo bolj resna zadeva. Z vsaj takšno resnostjo, kot demokracija regulira ločitev različnih cerkva od države, bi se morala lotiti tudi ločitve zasebnih pobud bogatih posameznikov v sfere, ki so izključno v domeni države. Kam pripelje najprej vzpodbujanje in potem popuščanje plutokraciji, vidimo na globalnem odru in v najmočnejših državah sveta vsak dan … Na srečo do zdaj kot miš obubožani Slovenci z nekaj posameznimi tajkuni, ki so bolj skrbeli za lastne užitke kot za javni prostor, nismo imeli težav. A organizacija, kot je klub slovenskih podjetnikov, ki bahaško maha s kupi evrov, je lahko zametek ne samo lobistične, temveč tudi plutokratske elite. Čeprav je podjetniška pobuda o graditvi predsedniške rezidence burkaška, se ji z Elonom Muskom opozorjeni ne bi smeli smejati.

Posebno zemeljsko trpljenje je pridržano ljudem, ki živijo v revščini. Nimajo, da bi se do sitega najedli in dajali svojim otrokom, kar potrebujejo. Njihova bivališča so prostori žalosti, oropani slehernega udobja. Vsepovsod se grmadijo odpadki in zaudarja po gnilem. Pomanjkanje vsake vrste je vidno in otipljivo. Revščina nastopa s kruto govorico. Ne ozira se na človeško dostojanstvo in srčne bolečine. Domuje v strtosti osebe, ki jo prenaša. Kako sploh zapademo v revščino, če živimo odgovorno? Kako je mogoče, da človek, živ in zdrav, zdrsne v objem skrajne materialne stiske? Mogoče je, kadar dopusti, da ga premaga brezglavost in ni pozoren na opozorila življenja. Ko ne zna ocenjevati svojih sposobnosti, zahtev sveta, nasprotnikov. Ko zastavlja nepremišljene korake, tudi zaradi svojega lastnega duševnega stanja, in ga naposled čaka neizprosna brezupnost. Takrat je tlakoval pot revščini, ki pride, da ga zasužnji. In njegove potomce. Kajti revščina običajno ni le breme enega človeka, ene generacije, ampak je mora rodbine, ker po dolgih letih mučne preizkušnje revni nimajo moči, da bi se postavili na noge in suvereno zaživeli. Nimajo ne izobrazbe ne socialne kompetence ne pedigreja, da bi se pognali v življenje. S pomilovanja vredno vztrajnostjo prenašajo trpljenje, ki ga ponuja svet. A vendar je tukaj Božja pravičnost, zaradi katere bodo nekoč lahko deležni zmage nad pomanjkanjem.

Aristotel, eden največjih grških filozofov, v svoji Nikomahovi etiki, v kateri postavlja temelje morale in pravilnega delovanja, obravnava tudi vprašanje medčloveških odnosov. Pri tem v deveti knjigi razmišlja o tem, v čem se prijateljstvo razlikuje od naklonjenosti in ljubezni. Zanimivo je, da njegova opažanja v današnjem času še vedno zvenijo izredno aktualno. Trdi, da je naklonjenost sicer podobna prijateljstvu, a jo lahko »čutimo tudi do neznanih ljudi in skrivaj«, na drugi strani pa se razlikuje tudi od ljubezni, saj »ne občuti napetega koprnenja, ki spremlja ljubezen«. Poleg tega se ljubezen razvije iz medsebojnega zaupanja in bližine, naklonjenost do neke osebe pa se lahko pojavi nenadoma, občuti se površinsko in prav tako hitro lahko tudi mine. Aristotel daje za primer naklonjenost do športnikov in udeležencev na različnih tekmovanjih – ljudje jim namreč zelo hitro postanejo naklonjeni, se nad njimi navdušijo, jim želijo nadaljnjih zmag in uspehov in se veselijo z njimi, čeprav navijači svojih favoritov zelo pogosto sploh ne poznajo dobro in poglobljeno, zlasti pa ne sodelujejo z njimi pri doseganju rezultatov, pač pa jih samo opazujejo. Naklonjenost se torej po Aristotelu pojavi »zaradi kakšne vrline ali odlike, kadar kdo napravi na nekoga vtis plemenitega ali hrabrega človeka ali kaj podobnega«. Je začetno navdušenje, ko menimo, da smo v sočloveku našli odliko, ki jo tudi sami cenimo. Potem Aristotel ugotavlja, da je prav naklonjenost temelj ali začetek prijateljstva, saj morata dva človeka v drug drugem najprej prepoznati vrednost, da bi se sploh lahko razvila bolj poglobljena čustva. Naklonjenost je torej pogoj za prijateljstvo, ni pa dovolj. Kajti če sta si dva človeka »samo naklonjena, si s tem še nista prijatelja – v tem primeru samo želita drug drugemu dobro, vendar ne delata nič skupnega in se tudi ne vznemirjata drug zaradi drugega«. Aristotel hoče reči, da je za nastanek prijateljskih občutkov potrebna neka dejavnost, aktivno preživljanje skupnega časa, ki to vez krepi in poglablja. Prav skupno življenje je tisto, ki naredi bistveno razliko, saj »za prijatelje ni nič bolj značilnega kot prav želja po skupnem življenju«. Če tega ni, kljub vsem dobrim željam ostajamo na distanci in torej na ravni spremenljive naklonjenosti, ki bo prešla, ko v drugem človeku ne bomo več videli vrline ali koristi zase. Za pravo prijateljstvo pa je, nasprotno, značilno, da začetna naklonjenost traja dlje časa oziroma preide v medsebojno zaupnost, ki ne temelji na koristnosti in prijetnosti.

Te dni nas je ob inflaciji usodnih dogodkov ter tedenskih napovedi globalne kataklizme skoraj neopazno dosegla vest, ki bi lahko korenito spremenila civilizacijo. Ali pa jo vsaj vrnila v normalnejše tire. Avstralija je sprejela rigorozno zakonodajo, ki bo mlajšim od šestnajst let prepovedovala uporabo družbenih omrežij, tehnološkim velikanom pa nalaga obsežne finančne sankcije, če uporabe teh platform za to starostno skupino ne bodo omejile. Na začetku se potopimo v teorijo in prakso družbenih omrežij, akoravno kot abstinenti od te pogruntavščine dejstev iz prve roke ne moremo posredovati. Pa vendar. S prvimi družbenimi platformami, ki so osvojile civilizacijo kot stepska plemena, je prišla napoved, da gre za na novo odkrit papir, pisavo in tisk, vse v eni potezi. Kako bodo omrežja povezala, izobrazila in razsvetlila ljudi. In prvi dnevi so morebiti resnično bili takšni, saj so se informacije širile z nikoli videno naglico in kdo ve, koliko kužkov in muc je ponovno našlo dom in koliko globokih misli indijskih puščavnikov se je ugnezdilo v dnevno rutino pisarniških delavcev. Potem pa je kmalu prišla streznitev. Svet ni postal bolj povezan, ali bolje informiran, ali bolje izobražen. Snovalci teh tehnologij se najbrž niso zavedali, da so odprli Pandorino skrinjico v pravem pomenu besede. Napuh in hudobija, dva vladarja temačnih kotičkov človeške duše, sta našla tisočletja pričakovano zatočišče in požgala vse pred in za seboj. Svet je postal bolj razdvojen, neumnejši, manj empatičen in ljudje, povezani kot še nikoli, neskončno in patetično osamljeni. A to je veljalo za pionirje družbenih omrežij. Nove generacije so prišle pred zaslone kot nepopisan list in posledično ob izpostavljanju prejele polno mero … Zastonjski dopamin je zasužnjil cele generacije. Najprej so se butali v drogove obcestne razsvetljave, potem so postali odvisniki. Ampak vse to so v glavnem znana dejstva, ki so nas pripeljala do parafraze Prešernovega soneta … Laž se vije Po avtocestah bleščečega se spleta neresnica, trikrat peta Kvari podobo človeške harmonije Na Facebook samovšečnost zlije Ambiciozni pisec bornega soneta Vsaka slaba stvar je tam začeta Komu danes mar še poezije … Kar se moramo vprašati, je, čemu ni nihče ukrepal prej in čemu so prvi ukrepali Avstralci? Odgovor na prvo vprašanje je preprost. Starši imamo radi, če nas otroci pustijo pri miru. Včasih nam je bilo všeč, če so tekali po travnikih in se igrali na dvoriščih, potem je bila faza televizijskih oddaj, nato računalniških igric, končno pa smo dočakali izjemno učinkovito odvisnost s telefonskim ekranom. Ob popolni neaktivnosti, skoraj katatoniji otrok, gre tudi za mobilno pogruntavščino in tudi če greste na samoten otok, je mir pred nadležnim pamžem zagotovljen. Pandemija družbenih omrežij med otroki priča o žalostnem dejstvu, da nam je kot staršem spodletelo na celi črti. Ne ljubi se nam ukvarjati z naraščajem, ker imamo na seznamu cel kup pomembnejših opravil, kot je recimo uživanje potrošništva in prakticiranje malomeščanstva. Zato se zdi prepoved za šestnajstletnike brez vsaj minimalnega opozorila ali obeta sankcije za njihove starše le pol koraka v pravo smer. Drugi izjemno pomemben zaključek, ki ga prinaša avstralska prepoved, pa je presedan, da resno in odgovorno telo, kot je vlada uspešne države, ugotovi, da gre pri družbenih omrežjih za nekaj slabega. O izvedbi prepovedi, tudi o uspešnosti vsega podjetja, bi lahko razpravljali in rezultati ne bodo ne takojšnji, ne spektakularni, a samo dejstvo, da so bliskajoči posnetki spoznani kot negativen vpliv na otroke in mladostnike, je gigantski pomik v pravo smer. Kajti ne le, da bodo Avstralci vsaj delno zaščitili svojo mladež, povzročili bodo tudi dvigovanje obrvi in čohanje po glavah v vseh ostalih državah in skupnostih po svetu, ki se za prepoved še niso odločile. Povedano drugače … Brezprizivno in iskreno lahko puhlico: "Otroci so naše največje bogastvo" trenutno na vsem svetu izrečejo samo v Avstraliji.

"Ni mistično to, kako svet je, temveč, da je," je v svojem Logično filozofskem traktatu zapisal Ludwig Wittgenstein in s tem le na drugačen način izrazil prastaro filozofsko čudenje nad samim dejstvom obstoja. Obstoj kot tak je nedoumljiv. Toda koliko bolj je nedoumljiva njegova »kakšnost« – vsa kompleksnost in raznovrstnost, vsa dinamika in lepota! Z vsakim novim znastvenim odkritjem, se nam univerzum vse bolj zakriva v svojo skrivnostnost. Njegova razsežnost je naravnost osupljiva. Toda, kar je morda še najbolj osupljivo, je njegova urejenost (natančneje: človekova zavest, ki jo zaznava). Nad redom in urejenostjo univerzuma so se čudile in navdihovale že prastare civilizacije in kulture. Religije jo še posebej poudarjajo. V Koranu mnogi verzi nagovarjajo človeka, da naj motri stvarstvo in njegove naravne pojave. V naravnem ritmu menjavanja dneva in noči se razodeva Božja previdnost. V Koranu (13:3) beremo: »On je tisti, ki je razprostrl zemljo in na njej naredil nepremične gore, pa reke, in vse sadove na njej je ustvaril v parih, po dva. On zakriva dan z nočjo! Zares, v tem so znaki za ljudi, ki razmišljajo!« Svet po Koranu ni le stanje stvari, temveč manifestacija transcendentne Resničnosti. Stvarstvo tvorijo »ayat« – »znaki« in »znamenja«, ki človeka opominjajo, da svet ni nastal po naključju, temveč kot prostor samospoznanja človeka in spoznanja Tistega, ki ga je ustvaril. Kajti »eksistenca je dar Transcendence«, kot pravi Karl Jaspers. Za misleca in mistika Al-Ghazalija tostranstvo predstavlja »simbol« onstranstva. Kozmos je naravno razodetje, ki izpričuje Božjo milost, mogočnost in modrost. »Boga slavi vse, kar je v nebesih in na zemlji, On je mogočen in moder«, pravi Koran (57:1). Kontemplacija nad stvarstvom je zato ključna za človekovo spoznanje samega sebe in svojega položaja v kozmosu. Kontemplacija nad stvarstvom vodi navsezadnje do kontemplacije nad Stvarnikom, kot Pratemeljem vsega bivajočega. Islamsko izročilo pravi: »Bog je bil skriti zaklad; razodel se je, da bi se dal spoznati«. Za mistika Al-Ansarija, je kontemplacija o stvarstvu kraljeva pot k modrosti. Kontemplacija ni zgolj refleksija, temveč meditacija in duhovna naravnanost, katere cilj in smoter sta spoznanje transcendentne enosti biti. Kontemplacija je kultivacija uvida v medsebojno povezanost in prepletenost mikro in makrokozmosa ter priznavanje njunega skupnega Vira. V kontemplaciji se duh dvigne od mnogoterosti ustvarjenega k enosti Stvarnika. Kontemplacija, ki se začne v tišini in se vanjo vrača, je torej »iniciacijska pot«, ki človeka preko motrenja univerzuma pripelje v globino lastne duše, katere breztalnost je Božji Logos, kajti »On uvaja noč v dan in dan v noč, On ve, kaj nosite na dnu vaših src« (57:6). V tem smislu je prerok Mohamed dejal: »Ena ura kontemplacije, je vrednejša kot sedem let bogoslužja.«

Spoštovani, marsikomu se naježijo lasje, ko kdo omeni Boga. V njem vidijo džentelmena s črnim klobukom, ki terorizira nedolžne ljudi z belimi klobuki. Nestrpno čakajo, kateri kavboj si bo upal vanj uperiti pištolo. Sprašujejo, kako lahko brezmejna Dobrota dopušča zlo? Vse rešitve, ki naj bi to protislovje prevladale, so varljive, pa še nešteto nians imajo. Krvnik Hitler se ni ubil zaradi tankovestnosti, da je zločinec, ampak zaradi poraza. Drugače je bilo z zločincem Stalinom; umrl je v postelji, a je na smrtni postelji zahteval, naj njegovo ljubico ubijejo, ker ni mogel prenesti, da bi bila z nekom drugim. V svetu zla je dobro nositi barvna očala, saj se, čeprav smo bili že na Luni, vedemo, kot da smo še vedno »za luno«. Ker izgubljamo optimizem, nam ostaneta le še pesimizem in cinizem. Pozabili smo na preteklost, ne verjamemo v prihodnost, sedanjosti pa ne znamo živeti. Nič, kar je staro več kot nekaj dni, nam ni všeč. Družba več ne obstaja, ker v njej ni več rešitve. Resnico o bolečini, ki edina rešuje, zavračamo kot blasfemično; bogokletno in sramotno za Boga. Poljski Jud Isaac Bashevis Singer (1902–1991) in nobelovec za literaturo je v Čarodeju iz Lubina napisal: »Čarodej je prispel v ulico, ki se imenuje Bolečina. Tako bi se morale imenovati vse ulice. Kajti v svetu ni drugega razen trpljenja.« Govoriti o trpljenju je tvegano in nevarno. Noben smrtnik mu ne more ubežati. Kjer je življenje, je tudi bolečina. Kjer ni bolečine, ni življenja. Velja, kar pravi modrost: »Ne bojim se umreti, bojim se živeti.« Hrvaški pisatelj Miroslav Krleža (1893–1981) je zapisal: »Življenje je neozdravljiva bolezen.« Sprašujem se, zakaj živimo tako, da se trpljenju izogibamo? Filozof Bertrand Russell (1872–1970) je zapisal: »Kjer ni trpljenja, ni kulture srca!« Umetniki, znanstveniki in geniji sveta so v glavnem ljudje trpljenja; Beethoven je bil gluh, Homer in Milton sta bila slepa, Viktorju Franklu je taboriščni pekel izostril duha, bibličnemu Jobu pa je v agoniji zaradi Boga zrasla vera v Boga. Ko je John Milton, pisec knjige Izgubljeni raj, oslepel, je prepeval: »V noči, ki me obkroža, bleščí luč božanske prisotnosti z močnejšim sijem, kot bi sicer. Zdaj me Bog gleda z več ljubezni in nežnosti, ker ne morem videti ničesar drugega, razen njega. Zato bodi blagoslovljen moj Bog, ki daješ tudi trpljenje.« Vsi gremo skozi kovačnico zla. Indijska pesnica Rupi Kaur (1992) je v zbirki Med in mleko zapisala: »Hudo je, da smo tako zelo zmožni ljubiti, a smo kljub temu raje strupeni … Potrebujem nekoga, ki pozna trpljenje tako dobro kot jaz … Takšnega ljubim, ki me bo poslušal, tudi kadar ne govorim.« In potem sklene: »Ne išči zdravila pri nogah tistih, ki so te zlomili.«

Totalitarni sistemi so med seboj primerljivi. Imajo podobne vzvode in ni jih težko razločevati – kot da izhajajo iz iste genetike in pripadajo istemu rodovniku. V resnici izvirajo, vsi po vrsti, iz naročja hudiča. Kar koli je namreč njihov politični manifest, od leve do desne skrajnosti, vsi gradijo na istem imenovalcu. Na imenovalcu ustrahovanja, nasilja, laži. Na prividu, da se pravičnejša družba ustvarja tako, da poteptaš to, kar je. Če se kdo upira novemu redu, je razredni sovražnik in zapisan smrti. Če kdo ne verjame v odrešenje, ki prihaja po totalitarizmu, doživi izobčenje v političnih teorijah brezčutnih akademikov, pisateljev, družboslovcev. In dialektiki neiskrenih, krvoločnih politikov, zasvojenih z oblastjo. Na začetku vsakega totalitarizma stoji razdiralna moč revolucije. Skrajnost misli in ravnanja, ki se kot virus prenaša po krvnem obtoku družbe. Dokler organizem ne odpove in je posledica zadušitev obstoječega reda. Vsak totalitarizem nosi v sebi trojno zlo. Prvič: uničuje opozicijo. Če drugače ni mogoče, z usmrtitvijo opaznih posameznikov ali množičnimi poboji nasprotnikov. Drugič: uveljavlja strahovlado, da bi bili ljudje ubogljivi in vodljivi. Tretjič: reže Boga, verske simbole, izročilo Cerkve. Kajti ljudem ne sme biti na voljo izkušnja transcendence, ki poveličuje Stvarnika. To bi spodkopalo avtoriteto totalitarnih voditeljev, zemeljskih stvarnikov pogubnih režimov. A se diktature, zgrajene na množici pobitih, naposled vsepovsod sesujejo – samodejno. Zaradi odsotnosti božje bližine in svetega varstva in zato, ker umanjka nebeški blagoslov.

Sufiji, muslimanski mistiki nas med drugim učijo, da ima vsako človeško dejanje svojo zunanjo in svojo notranjo dimenzijo. Zunanja dimenzija je vidna, materializirana; notranja pa nevidna, skrita. Popolnost nekega dejanja je za sufije vselej odvisna od harmonije med zunanjo in notranjo razsežnostjo. Medtem ko merilo zunanjega vidika leži v njegovi estetsko-etični izvršitvi, je merilo pristnosti notranjega vidika določeno s stopnjo iskrenosti in čistostjo namena, s katerim je bilo dejanje storjeno. Iskrenost (arab. »sidq«) in čistost namena (arab. »nija«) sta torej iz vidika sufizma glavna principa vsake praktične izvrištve in uresničitve. Notranja dimenzija daje zunanji smisel in resnični pomen; zunanja pa daje notranji podobo in izraz. Vzemimo za primer post, ki predstavlja eno izmed temeljnih praks vseh velikih religijskih tradicij in duhovnih sistemov. Zunanja oblika posta je manifestirana v odpovedi hrane, pijače in na šplosno vsakršnih čutnih užitkov. Toda njen resnični smisel in cilj sta: samopremagovanje in samospoznanje. Šele z ozaveščanjem notranje dimenzije (arab. »batin«) se post iz religijskega rituala spremeni v duhovno izkušnjo. Kajti fižično odrekanje hrani, pijači in spolnim užitkom samo po sebi ne vodi v spoznanje. Šele refleksija o človeški odvisnosti, intenzivno zaznavanje časovnosti, soočanje s svojimi temeljnimi potrebami, zavestno premagovanje svojih naravnih impulzov in kontemplacija o lastni končnosti so tisti elementi, ki post pretvorijo v eksistencialno-duhovno-spoznanvi proces. . Če mislim na kaj drugega razen Boga, sem prekinil post.“ Že prerok Mohamed naj bi dejal: „Če postiš, potem naj postijo tudi tvoja ušesa in oči in tvoj jezik in tvoje roke.“ Šele celostni post razpre višjo raven zavesti za zaznavanje in motrenje resničnosti v njeni transcendentni zasnovi. Če je torej zunanja dimenzija posta vidna v odpovedi hrane in čutnih užtkov sploh, pa je njegova notranja dimenzija občutena v duševno-duhovnih stanjih kontemplacije, meditacije in notranjega boja. Resnični post je torej prehod iz čutnosti v duhovnost, tako da se duhovno oblikuje ravno v soočanju s skrajnimi potrebami in mejami čutnega. Misel o postu kot poti samopremagovanja in spoznanja bi rad zaključil z modrimi besedami Rešida Hafizovića: »Dar posta nam prinaša dar večplastnih vidikov spoznanja, a brez spoznanja ni mogoč vzpon.«

Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, ne vsaj za nekaj trenutkov obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo naključno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katero smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa ga še kar uporabljamo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. To pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi, in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomer poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji ko so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in vsakomer. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote.

Kot trenutno kaže, ima demokracija največjo težavo z demokrati. Pa ne le tistimi, ki se te dni merijo z republikanci, temveč tudi z demokrati iz sosedje ulice. Saj so težave tudi z ostalimi svetovnonazorskimi in političnimi imenovanji, ampak demokrati so v nenehni nevarnosti, da ekspresno postanejo to, kar niso. Če si republikanec, težko postaneš bolj ali manj republikanec, ali pa recimo prenehaš biti liberalec – kot demokratu pa ti nedemokratičnost ves čas visi za vratom. Ob tem pa v političnem prostoru vlada inflacija demokratov, na kar je zadnjič pravilno in upravičeno opozoril Janez Janša.Zadeva je namreč ta, da se bo nova stranka Anžeta Logarja imenovala "Demokrati". Janša, ki ima čarovniškega vajenca že tako ali tako po malem v želodcu, se je razjezil, da je ime Demokrati preveč podobno imenu njegove in do včeraj še Logarjeve stranke SDS, kar stoji za "Slovenska demokratska stranka". V kateri so, logično, zbrani slovenski demokrati. A obrv so dvignili tudi še preostali slovenski demokrati, ki se predstavljajo kot krščanski ali pa socialni, ni pa bilo vseeno niti prvoborcem iz devetdesetih, ki so se njega dni tudi poimenovali demokrati. Na volitvah tako lahko nastane precejšnja šlamastika. Kako velika, lahko pravkar opazujemo v Združenih državah, kjer imajo sicer samo ene demokrate in ene republikance, pa so volivci prav tako zmedeni, tako da se raje odločajo med moškim in žensko. A naša današnja analiza bo ime prihodnje Logarjeve stranke odpeljala na področje nezavednega, na področje sublimiranih sporočil, ki jih zavestni um preskoči, še kako pa jih zazna človekova podzavest. Torej imamo, oziroma bomo imeli Logarjevo stranko Demokrati. Logar je, zato, da jo je ustanovil, zapustil Slovensko demokratsko stranko. Ampak tudi Logarjevi demokrati bodo stranka. Ker bodo registrirani v seznamu političnih strank. In ker bodo registrirani v Sloveniji, bodo še vedno tudi slovenska stranka. Če nečesa ne zapišeš neposredno, ne pomeni, da to ne obstaja. Se pravi, da bodo Logarjevi demokrati še vedno slovenska stranka, in ko jim dodamo še izbrano ime, vidimo, da bo nova stranka sicer poimenovana Demokrati, na področju nezavednega pa jo bomo volivci sprejemali kot "slovensko demokratsko stranko". Logarjevi demokrati bodo tako SDS brez SS. Pomeni, da bodo volivci, ki se bodo odločili za Logarja, sicer volili Demokrate po nazivu, a s pomočjo sublimiranih sporočil bodo pravzaprav volili SDS. Ampak to je le začetek neverjetne analize. Mnogo političnih analitikov se namreč nagiba k možnosti, da so Logarjevi demokrati samo satelit oziroma trojanski konj, ki sta ga oba zvitorepa politika načrtovala družno z roko v roki ter se bosta takoj po volitvah združila in zavladala slovenskemu političnemu prostoru. Z združitvijo ne bi smelo biti problema; tudi če bi obe stranki združili po najenostavnejšem upravnem postopku bi dobili novo ime: "Slovenska demokratska stranka demokratov", ali s kratico SDSD. Pripadnike stranke pa bi enostavno klicali slovenski dvojni demokrati. Ki pa jih seveda ne bi smeli zamenjevati s Socialnimi demokrati, ki sedijo na dveh stolih. Tudi njim pogovorno pravimo SDSD. Večjo težavo imamo v naši skromni redakciji z manevrom, ki zahteva lesenega konja. Kot nam sporoča božanski Homer v Odiseji, so se vojaki spravili v maketo konja, ga kot darilo pustili pred vrati Iliosa in tako naprej in tako nazaj. Seveda v ustanovitvi Logarjevih Demokratov, trojanskega konja razumemo kot prispodobo, a kljub temu ostaja odprto vprašanje, kdo je konj, če je Troja slovenski politični prostor. Hočemo poudariti, da ni povsem jasno, ali je Logar konj, v katerega zleze Janša, kajti povsem mogoče je tudi, da je Janša vaba, v kateri se skriva Logar. Kakorkoli že; tudi če bomo v Sloveniji dobili v novembru še četrto skupino demokratov, je to gotovo bolje, kot če je ne bi dobili, oziroma če bi se politično organizirali nedemokrati. Kajti demokracija je čudna bilka, skoraj podobna plevelu, da ne zapišemo invazivni vrsti. V Združenih državah se je je zaredilo toliko, da jo izvažajo po vsem svetu, pa ne glede na to, ali sedi v ovalni pisarni demokrat ali republikanec. Ali ženska ali moški.

Dan reformacije me spominja na to, kar je bilo tudi vodilo reformatorjev, da se moramo na podlagi božje besede vedno znova reformirati, obnavljati, preverjati naše življenje in delovanje. Vera nastane iz poslušanja božje besede, božja beseda pa se mora poslušati oz. pridigati, oznanjati v ljudem razumljivem materinem jeziku. To je bilo že načelo same reformacije in zato so tako prevodi Dalmatinove Biblije kot Nove Zaveze Štefana Küzmiča, bili epohalnega pomena za razvoj Evangeličanske Cerkve, še posebej pa osebnega odnosa z Bogom. Kajti božja beseda nam govori o tem, da nas Bog ljubi in kliče v svojo skupnost in, da si želi našega občestva, da je za našo odrešitev poslal v svet Jezusa Kristusa, ki nas je spravil z Bogom in, da na ta način lahko spoznavamo božjo voljo za naše življenje in delovanje. In to je tisto, kar je najpomembnejše v življenju vsakega verujočega kristjana, namreč, da pozna božjo besedo, da jo sliši v svojem jeziku, da jo lahko ponotranji, da jo posadi v svoje srce, ki vzklije in lahko prinaša potem stoteren sad. In na ta način smo Slovenci dobili božjo besedo v svojem jeziku, na njej rasli, izgrajevali svoje občestvo in ključno potem tudi imeli Evangeličansko Cerkev, ki je v tistem času, pa tudi v današnjem času delovala ravno na teh osnovah. Veseli me, da je glede na delo in pa zasluge Primoža Trubarja dan reformacije postal tudi dela prost dan in državni praznik. Ob dnevu reformacije vsem nam Slovencem in Slovenkam, kakor tudi vsem prebivalcem naše domovine, želim obilo miru, medsebojnega spoštovanja, dobre volje, zdravja in pa lepih trenutkov, ki jih bomo oblikovali in preživljali skupaj. Da se bo ta misel Primoža Trubarja, da naj smo eden do drugega ljubeči, usmiljeni in spoštljivi, uresničevalo v našem vsakdanu in, da bomo tako nam in pa tudi drugim, ki bodo prebivali v naši sredini, omogočili prijetno, veselo in mirno sožitje. Vsem ljudem dobre volje želim za današnji praznik, vse dobro, mirno in prijetno sožitje ter obilo božjega blagoslova.

Danes poskusimo najti enotno teorijo polja. Se pravi sistem, ki bi povezal, razložil in posledično razrešil vse naše travme, težave in tegobe. Odgovor je čisto preprost: »zapori«! Ni skrivnost, da si polovica Slovencev želi drugo polovico videti za rešetkami in nekaterim v tej državi dejansko uspe, da so obsojeni na zaporno kazen. A zadnje tedne nas je dosegla novica, da so slovenski zapori prezasedeni. Oziroma prenapolnjeni. Njihove kapacitete so zapolnjene 130-odstotno. Če se bo na sodiščih kaj izcimilo iz afere TEŠ 6, pa se bo ta številka povzpela na 150-odstotno prezasedenost, s tem, da bo v zapore prišlo kar nekaj obsojencev s posebnimi potrebami. Ne drezajmo preveč v občutljivo področje penologije in se po butalsko vprašajmo: »Ali je za prenatrpanost krivo preveliko število kriminalcev, ali premajhno število zaporov?« Eno je gotovo; število zapornikov bi dramatično znižali, če bi bili tako državljani Slovenije kot tudi tujci, ki nas obiskujejo ali pri nas živijo, bolj pošteni. Poštenost je najenostavnejša rešitev za prezasedenost zaporov. A ker ni znakov, ki bi kazali na množično dekriminalizacijo, smo skozi javna občila celo tisti, ki smo zunaj, ujeti v 130-odstotno prezasedenost. Tisti, ki so notri, pa sploh. In ker vemo, da bi bilo potrebnih 30 odstotkov manj zapornikov za 100-odstotno napolnjenost kapacitet, je mogoče trenutno stisko rešiti samo z novimi zapori. Eden takšnih se bo v kratkem odprl na Dobrunjah, saj so ljubljanske zaporniške in priporniške kapacitete presežene dvakratno in upajmo, da se županu Jankoviču ne bo zgodilo enako, kot se je njega dni koprskemu županu Popoviču, ki je takrat novi koprski zapor svečano odprl od znotraj. Kakorkoli; za prenapolnjenost zaporov je menda v veliki meri kriva migrantska kriza, saj se je povečalo število ilegalnih prehodov meje – kar je znotraj schengena nekoliko disfunkcionalna novica. Vse našteto so gola dejstva in v teh zaostrenih razmerah so se odzvali na ministrstvu za pravosodje. Kajti ne le, da ni zaporov, tudi pravosodnih policistov, se pravi ljudi, ki zapornike čuvajo, ni. Menda imajo preslabe plače. Logika slehernika ob tem vprašanju je precej preprosta. V državi, kjer so stanovanja za mlade samo predvolilna floskula, je zgraditi javno nepremičnino, se pravi zapor, praktično nemogoče. Ampak ker jim je v Ljubljani to uspelo, bo zapornik v Dobrunjah bival v celici, za katero bi študent z veseljem plačal 400 evrov plus stroške. Mlada družina recimo bi se dala za »dobrunjsko« ljubljansko kvadraturo mirno zapreti. Družba, ki jo bolj skrbi prezasedenost zaporov kot prezasedenost študentskih domov, ni na najbolj veseli poti. Kar pa spet ne pomeni, da v nekaterih študentskih domovih ne bi potrebovali pravosodnih policistov, da čuvajo tam stanujoče … Povedano še drugače. Karkoli se v naši državi že začne, se vedno na konča na ljubljanskem nepremičninskem trgu. Ker torej kazenske sankcije na nepremičninskem trgu nimajo možnosti, je ministrica Katič naklonjena bolj kreativni rešitvi, ki ne zahteva krmljenja gradbenih baronov z javnim denarjem. »I, če so zapori prepolni, pač spustimo nekaj zapornikov!« Z novelo v zakonodaji o prestajanju kazenskih sankcij bi omogočili, da bi lahko bili določeni zaporniki predčasno izpuščeni iz zapora. Seveda le tisti, ki niso nevarni za družbo; kar nas kot javnost postavlja pred manjšo dilemo, ki se glasi: »Če niso nevarni za družbo, čemu so sploh pristali zaporu?« Novela bo ob možnosti predčasnega izpusta iz zapora dodala tudi novo krajšo formulacijo pri izreku zaporne kazni, ki se je bodo morali odslej držati sodniki. Začne se sicer klasično: »V imenu ljudstva«, konča pa se: »Obsojeni ste na pet let, razen če bo v zaporu gužva!« Otežene bivalne in prostorske razmere v slovenskih zaporih so po naših informacijah v dobršni meri spremenile tudi način obrambe, ki jo uporabljajo odvetniki slovenskih nepridipravov. Zdaj nič več ne iščejo alibijev, ali se sklicujejo na demenco svojih strank, ali pa valijo krivdo na pozabljive tajnice … Po novem so opremljeni z zdravniškimi potrdili, ki zahtevajo, da se mora obsojencu za njegovo mentalno zdravje v zaporu omogočiti vadba bobnov, ali pa vsakodnevna joga, ki od osme do devete zjutraj in od sedemnajste do osemnajste popoldne zahteva pet kvadratov prostora. Sodniki takšne obtožence raje pošljejo domov, kot da še povečujejo gnečo v zaporih. Je pa tudi res, da bomo morali pogledati točno noter v narodov DNK … Kaj se plete med Slovenci in prezasedenostjo. Vsa javna infrastruktura je prezasedena; bolnišnice, domovi za ostarele, zapori, vrtci, šole, avtoceste, morska obala, hoteli in koncerti hrvaških pevcev. Ker nas je živih še kar nekaj generacij, ki smo skusile in preživele prezasedenost vojaških spalnic, planinskih koč, delavskih avtobusov in nogometnih stadionov, bi si upali trditi, da gre pri prezasedenosti zaporov bolj za kaprico, kot za resnični problem ...

Coprnica Ursula je sedela na vrhu Slivnice, servisirala metlo, vkuhavala ozimnico in poskušala sestaviti Evropsko komisijo. Na srečo so bile po Evropi poplave, ki tradicionalno povečujejo njeno priljubljenost, na nesrečo pa se je sestavljanje komisije zapletlo, kar povečuje njeno nejevoljo. Namreč coprnica Ursula je bila kljub vsem magičnim napojem, čarovni palici, urokom in coprnijam že nekaj dni prek roka, v katerem bi morala komisijo predstaviti. In nič ni kazalo, da ji bo v kratkem uspelo. Kajti eno so coprnije, druga pa je aritmetika. In ta zadnja je neusmiljena, kar je coprnico tako jezilo, da je v slepi jezi malo priredila podatke o gospodarski rasti v Evropi. Poglejmo natančno številke, ki jezijo coprnico Ursulo.Kandidati, ki bodo sestavljali komisijo, na čelu katere bo jezdila na svoji metli, morajo imeti nekatere lastnosti, ki so sicer za večino ljudi manj pomembne, za bruseljsko coprniško smetano pa bistvene. Lastnosti kandidata, med katerimi se mora odločati coprnica Ursula, so naslednje: - kandidat je lahko moški ali ženska,- kandidat je lahko politično levi ali desni,- s kandidatom je lahko zadovoljna Ursula, ne pa vlada, ki ga predlaga,- s kandidatom je lahko zadovoljna vlada, ki ga predlaga, ne pa Ursula. Možnost, da bi bili s kandidatom zadovoljni tako vlada posamezne države kot tudi coprnica Ursula praktično ni, možnost, da bi bila s kandidatom nezadovoljna tako vlada kot Ursula, pa se zdi bedasta celo za Bruselj. Tako se mora torej coprnica Ursula pri vsakem kandidatu odločiti med šestnajstimi možnostmi. Se pravi; kandidat je lahko politično levi moški kot politično leva ženska, ali pa politično desna ženska in politično desen moški … in tako naprej in tako nazaj po skrivnih hodnikih coprniške statistike. In če število možnosti pri posameznem kandidatu, med katerimi se mora odločati coprnica Ursula, pomnožimo s številom kandidatov, ki naj bi sestavljali Evropsko komisijo, dobimo neverjetno število 432 kombinacij, ki jih mora upoštevati coprnica Ursula, da sestavi komisijo. Zato pa je bila coprnica Ursula slabe volje, ko je na gori Slivnica servisirala metlo in vkuhavala ozimnico. Ampak za trenutek pustimo coprnico samo z njenimi kadrovskimi akrobacijami in se posvetimo še nekaterim drugim zanimivim vidikom izbire kandidatov za evropske komisarje, ki se zdijo nekoliko skrivnostni in zaviti v coprniško meglo. Sprijaznili smo se, da v Bruslju uporabljajo posebno vrsto demokratičnega napoja, po katerem državljani Evrope nimamo nobenega vpliva na to, kdo bodo komisarji, ki nam bodo rezali "kruha tankega, da se vidi skoz njega"! In kljub temu se evropska komisija vodi kot demokratično izbran organ. Čeprav se vzorno udeležimo evropskih volitev – ki se kažejo kot en velik karierni sejem za elito – je na koncu jasno, da se naša evropska usoda, vsaj glede upravljanja z Evropo, v resnici reže na državnozborskih volitvah. Se pravi, da bi bilo pošteno, če že ne demokratično, ako bi stranke, ki tekmujejo na državnozborskih volitvah, pri nabirki obljub, načrtov, strategij in programov jasno povedale tudi, kdo bo njihov kandidat za evropskega komisarja. Če Evropo dojemamo količkaj resno in če resnično menimo, da je povezava politično-gospodarski koncept, ki nas bo popeljal v svetlejšo prihodnost, potem je takšna obljuba skoraj nujna. Po drugi strani pa spet nepotrebna, saj je jasno, da bo kandidat za komisarja eden izmed nacionalnih supermanov ali super žensk. Teh pa tudi v teh ekstra potentnih časih v posameznih državah članicah ni ravno v izobilju. Kako drugače, kot da pošiljamo za kandidata vsevednega multipraktika, si predstavljati dejstvo, da imamo evidentirane kandidate prej, preden izvemo, kateri resor bomo dobili. Samo kot teoretični model; Marta Kos, ki se trenutno kuha v kotlu coprnice Ursule, bi lahko dobila tako ribištvo kot človekove pravice. Ali pa širitev. Tako pričakujemo od nje, oziroma vemo, da se spozna na migracijske navade polenovk kot na zakonodajo političnega azila ali urejenost javnih financ v Črni Gori. In ko smo prej naštevali kriterije, po katerih coprnica Ursula izbira svoje kandidate, je neverjetno, kako kvalifikacij oziroma usposobljenosti za posamezno področje sploh ni med njimi. Se pravi, da so kriteriji spola, politične opredelitve in osebne presoje tako vlade, kot Ursule pomembnejši od strokovne primernosti posameznega kandidata. Prejšnji poskus Slovenije je bil računovodja. Ker nismo vedeli, kateri resor je namenjam Sloveniji, bi se mu lahko mirno zgodilo, da bi mu bil dodeljen resor "spodbujanje evropskega načina življenja"! Kaj pa si računovodje mislijo o Evropskem načinu življenja, pa je tako ali tako jasno iz evropskega načina življenja, ki ga živimo trenutno. Coprnica Ursula je zavzdihnila in v lonec z ozimnico zamešala še nekaj mačje dlake. Potem se je odločila, da bo komisijo izbrala s coprniškim urokom, ki se zmeraj obnese.Stopila je po čarobno palico in z mogočnim glasom začela kriliti po zraku: "Am, bam, pet podgan, štiri miši, v uh me piši!" Ko je končala in smo Evropejci dobili komisijo, se je spravila k načrtom, kako se maščevati velikemu vešču iz Lenarta v Slovenskih goricah, ki ji je povzročil vse te težave.

Danes pa o slovenskem športu. A ne – kako stereotipno – o njegovih mogočnih zmagah, temveč danes o njegovih grenkih porazih. Slovenski šport je namreč izgubil … Izgubil je svoj slogan in s tem mu grozi, da izgubi najprej navijače, posledično pa še svoje bistvo. Na uradu za intelektualno lastnino je že pred časom trgovsko podjetje Hofer registriralo  slogan "Kdor ne skače, ni Sloven'c", ki je bojni klic navijaštva ob slovenskih športnih uspehih. In ker v Sloveniji vse, kar nosi pridevnik "intelektualno", poteka bolj počasi, se šele danes ukvarjamo z nezaslišanim dejanjem tega trgovca. Da so zadeve zelo resne, govori tudi napoved Olimpijskega komiteja Slovenije, ki je pomembna institucija, da se bo z vsemi sredstvi in z obema tajnicama boril za izničenje te poteze. Pa gremo lepo po vrsti, kot so zlate medalje v vitrini. Najprej; Hoferjeva poteza je sprožila val posnemanja ostalih trgovskih podjetij. Ker danes že vemo, da so si, kar se reklamiranja tiče, trgovske verige enake kot jajce jajcu. Običajno si vsaka nabavi svojega dramskega igralca, če je le možnost, prvaka Drame, in vsaka svojega športnika, ki potem bolj ali manj posrečeno zbirata točke in se smehljata blagajničarkam. Zadeva s sloganom pa je reklamarski svet slovenskih trgovcev spremenila do obisti. Tako je Tuš na uradu za intelektualno lastnino že registriral: "Ubi, ubi žabara", kar ima smisel, ker je Tuš iz Celja, Celjani pa so nogometni prvaki, žabarji pa so komaj tretji. Mercator, ki ga je med trgovske zvezde povzdignil ljubljanski župan, ki ima kar nekaj opravkov po slovenskih sodiščih, je registriral: "Sudja, lopove", Lidl, ki je marketinško izjemno samozavesten, pa je registriral: "Gotovo je gotovo!" Špar, ki je nizozemski in ga oblikuje protestantska etika, pa je registriral "Maribor šampinjon …" s čimer so se poklonili mestu, ki njihovo trgovino razume kot svetišče, hkrati pa promovirajo tudi svoj oddelek sadja in zelenjave. Kakorkoli; na uradu za intelektualno lastnino je te dni vrsta in prostori ter zaposleni tam se šibijo od biološko razgradljivih vrečk ter kartic zaupanja. Kot rečeno, pa je vse to sprožil Hofer, ko je registriral slogan: "Kdor ne skače ni Sloven'c!", ki pa je nekaj najbolj idiotskega, kar si je izmislil slovenski lirični genij. Najprej in na začetku. Slogan je skrajno diskriminatoren ter celo žaljiv do nekaterih družbenih skupin. Zadeva je namreč ta, da ogromno naših državljanov ne more skakati, pa to še ne pomeni, da niso Slovenci. Ker je postal slogan tako strašansko priljubljen, so nekatere upravne enote namesto prstnih odtisov in izpiskov iz rojstno-matične knjige za ugotavljanje ali podeljevanje državljanstva že zahtevale, da je določen parkrat poskočil in mu je bilo slovenstvo odobreno. Kar pa mora biti v nasprotju z duhom slovenske ustave. Kaj navijači resnično menijo, da starejši od 70 let, invalidi, tisti s čezmerno težo, ali tisti s slabimi, oziroma operiranimi kolki ali koleni niso Slovenci?  Kaj pa tisti, ki so doživeli prometno nesrečo in so obsojeni na posteljo, oziroma invalidski voziček … Mar moramo vsi Slovenci resnično postati zeleni Tito, da dokažemo svoj rod? Vezanje nacionalne pripadnosti na telesno aktivnost, ki je povrhu vsega še zahtevna, saj premagovanje gravitacije zahteva določeno spretnost, se zdi neumestno, ali kot smo zapisali na začetku, diskriminatorno. In sploh; kako misli Hofer unovčiti svoj slogan? Najenostavneje se zdi, da bo ob zadetkih naših nogometašev na bližajočem se Evropskem prvenstvu v nogometu, ekrane zamračil pogled na Lada Bizovičarja; bolj zahtevno pa bi bilo, da bi varnostniki kupce pred vstopom v Hofer nadzorovali, če so res sposobni narediti pet poskokov. Tisti, ki hočejo kupovati izdelke v akciji, pa bi morali skočiti prek kolebnice. Zadeva pa ima še en diskriminatorni vidik. Namreč do jezika, oziroma do slovenščine. Pri Hoferju so registrirali slogan, ki Slovence v sklonu razume kot Slovence z opuščajem ali apostrofom. "Kdor ne skače, ni Sloven'c!" Gre za bolj osrednjeslovensko, oziroma celo gorenjsko pregibno prakso in ostali deli Slovenije se čutijo ob tem vsaj nekoliko užaljene. Kajti lepo je bilo brez apostrofa rečeno že v starih časih: "Slovenec sem, Slovenec sem, tako je mati djala!" In čeprav gre za narodno blago, ki uporablja arhaične izraze, kot je "djala", niso naši predniki zapisali in izgovarjali: "Sloven'c sem, Sloven'c sem." Hofer si je tako nevede, ker so seveda Nemci, na glavo nakopal slovensko črkarsko vojno in naj se potem ne čudijo, če bo obisk njihovih trgovin na Štajerskem recimo upadel. So pa bili pri nemškem trgovcu neprevidni, da ne zapišemo šlampasti. Niso zaščitili celotnega slogana, zato se danes smejimo vsem trgovskim verigam v brk in svoje izvajanje intelektualno nezaščiteno končujemo s: "Hej, hej, hej!"

Danes pa zelo na kratko o nekaterih temeljnih vprašanjih bivanja. V tednu, ki ga začenjamo brez Petra, najprej pojasnjujemo, da odhod velikega šampiona v pokoj najverjetneje ni dokončen. V Sloveniji imamo zakonodajo, ki omogoča upokojencem, da pogodbeno delajo še naprej. Nekateri strokovnjaki celo trdijo, da je ta zakonodaja eden izmed razlogov za nezaposlenost med mladimi, a ostaja dejstvo, da je mogoče tudi iz pokoja po navadi z dotedanjim delodajalcem pogodbeno sodelovati še naprej. Tako si mislimo, da bo tudi Pero še kdaj pogodbeno skočil in kar je najboljše: lahko bo izbiral samo tiste skakalnice, ki so mu ljube; izognil pa se bo lahko potovanjem čez lužo ali na Japonsko. Tistim, ki nas zdaj napadete, češ da športni pokoj ni enak odhodu v penzijo, lahko ponudimo dva trdna argumenta. Ob slovesu od aktivnega skakanja je Peter v dar dobil uro, kar je standardno darilo, ki ga prejmejo penzionisti, in drugič; slavnostni večer ob upokojitvi je vodil upokojeni slovenski predsednik republike, ki pa pogodbeno tudi še dela naprej. Večkrat kot predsednik, večino časa pa je v šovbiznisu … A ker smo globoko analitična oddaja in smo z zanimanjem ter – kot vsi državljani na trenutke z ganjenostjo – spremljali slovo športnega junaka, ki je preželo vso slovensko družbo in celo vedno stoični Val 202, se moramo nujno vprašati, od kod športu takšen mobilizacijski potencial. Da pa ne bomo viseli nad glavo ubogemu Petru več, kot smo že, poglejmo še novejši primer. V Ljubljani sta istočasno na obisku nogometaš Ronaldo, ki tukaj gostuje s portugalsko nogometno reprezentanco in nemški kancler Olaf Scholz. Portugalska nogometna reprezentanca je sedma najmočnejša reprezentanca na svetu, nemško gospodarstvo pa je globalno tretje najmočnejše … Če bi obrnili, bi slika ne bila tako idilična, a o tem kdaj drugič. Na začetku; razumnemu ni treba pojasnjevati, kateri obisk je za Slovenijo, Slovence, našo prihodnost, gospodarske in pa tudi politične ter varnostne perspektive pomembnejši… Scholz se nas je sumljivo dolgo izogibal, ampak zdaj, ko je tu, njegov obisk prinaša pomemben politični ter gospodarski signal, upajmo da tudi premik v naši gospodarsko-politični stvarnosti. Portugalski nogometni zvezdnik pa prinaša 90 minut pasivnega užitka, pa še to za tiste, ki jim je nogomet pri srcu. A poglejmo si razliko v sprejemih. Ronaldo je pričakan s transparenti in občudovalci, nekateri so celo rezervirali sobe v hotelu, pred katerim so zbrani navijači, ki čakajo, da ga bodo za trenutek uzrli. Stožice bodo polne, vstopnice so razprodali v štirih minutah. Potem pa Scholz. Dobil bo varovano avtomobilsko kolono z Brnika, edino navdušenje pa bo povzročil mogoče pri deseterici članov najožje politične elite … Da razumemo vso tragikomično primerjavo med politiko in športom, moramo podobo obrniti; Scholz pride v Ljubljano en večer prej, nemška vlada rezervira celo nadstropje hotela, najbolj vztrajni pa upajo, da ga bodo uzrli pri zajtrku. Ronaldo pa pride zadnji trenutek, se sreča s Kekom in na tri četrt praznem stadionu odigra s slovensko reprezentanco. Ali še naprej. Upokoji se Borut Pahor, na tridnevnem dogodku v Šempetru pri Gorici se zbere 70 000 obiskovalcev, pred televizijo pa največje občinstvo tega leta. Gala prireditev vodi Peter Prevc, Pahor pa za slovo dobi uro. Ni, da se ne bi trudili … Hočemo reči, da si politiki, sploh v zadnjih letih, še kako trudijo pridobiti status, primerljiv tistemu športnih super zvezdnikov. A jim nekako ne gre, razen tistim, ki jih potem zmerjamo s populisti. Resnici na ljubo; popularnost ni na prvem mestu v opisu zadolžitev in nalog ne pri politikih, ne pri športnikih. Popularnost je primarna dejavnost predvsem pop pevcev in TV zvezdnikov, ostali imamo v družbi druge zadolžitve. Športniki, da tečejo hitro in skačejo daleč, politiki, da uspešno vodijo državo, vsi ostali pa, da se pritožujemo in hodimo v nakupovalna središča. Zdaj pa še zadnji in najbolj presenetljivi obrat v današnjem izvajanju. Trdimo, da smo z vsakim nadpovprečnim športnikom obsojeni na podpovprečnega politika! Stric Gauss je neusmiljen in ker nismo izvoljeno ljudstvo, v naši družbi biva točno določeno število nadpovprečno sposobnih posameznikov … Če se ti usmerijo v šport, kar je na Slovenskem zelo pogosto, nastane vrzel v drugih segmentih družbe, ki jo zapolnijo ali povprečni, v primeru politike pa celo podpovprečni posamezniki. Kajti izjemnost, recimo tista, ki jo je pokazal Peter Prevc, ni omejena samo na atletske sposobnosti. Povedano še drugače s primeroma iz današnje pripovedke … Peter Prevc bi lahko bil Borut Pahor, Borut Pahor pa nikoli Peter Prevc. In še naprej; Cristiano Ronaldo bi lahko bil Olaf Scholz, Olaf Scholz pa nikoli Cristiano Ronaldo.

Danes bomo analizirali dogajanje, ne na levici, temveč v Levici. V mislih imamo stranko Levica, oziroma kolikor je od nje ostalo. Vsakodnevno nas namreč dosegajo skrb zbujajoče novice o odhodih članstva in o odstopih posameznikov s pomembnih organov stranke, kot tudi o razprtijah v poslanski skupini. V vsej tej zmešnjavi, polni telenovelnih obtoževanj in podtikanj, smo si naključni mimoidoči zapomnili predvsem eno stvar: "Levica ima zdaj frakcije!" Ali vsaj eno frakcijo, ki se je odcepila od telesa stranke. Končno smo si oddahnili, kajti prihodnost levičarske ideje, da ne zapišemo ideologije, je v Sloveniji zagotovljena. Kajti nič ne more biti bolj levičarskega, kot je frakcija v levi stranki. Frakcije so temelj leve ideje in če gremo v še ne tako daljno zgodovino, je bilo poglavje "Frakcijski boji v Komunistični partiji Jugoslavije" eno najtežjih med pripravo za kviz "Tito, revolucija mir …" … na katerem so, sklepamo, sodelovali mnogi pomembni slovenski levičarji in skoraj vsi pomembni slovenski desničarji. Toliko o tem. Ustanovitev frakcije je trdno vpeta v levičarsko zgodovino in je s stališča ikonografije prav tako pomembna kot podobe bledoličnih levičarjev, ki z baretkami na glavah pijejo žganico iz kavnih skodelic v vlažnih kletnih prostorih. Enostavno je frakcija temeljni del levičarske prakse, če že ne teorije, in zdaj, ko jo imamo, se lahko na levici končno posvetijo resničnim izzivom sedanjosti. Najprej k očitkom. Člani frakcije očitajo deblu stranke, da se je prodalo liberalni ideji s tem, ko v vladi zastopajo stališča kapitala in ne več idealov socializma, in da krmijo elite, namesto da bi branile proletariat. Za to so navedli kar nekaj zakonske regulative, ki je bila v zadnjem času sprejeta od trenutne koalicije; med njo podpora militarizaciji Slovenije in podpora zavarovalniško-zdravstveni zakonodaji. A frakcionaši vendarle pozabljajo, da so se v pred meseci še enotni stranki ustrelili v koleno, ko za koordinatorja niso obdržali prepoznavno in uveljavljeno ter do neke mere karizmatično osebo, temveč so stranko, sledeč logiki centralnega komiteja in kolektivnega vodstva, zaupali koordinatorici, ki javno ni tako všečna kot njen predhodnik. V Sloveniji pa volitve še vedno dobivajo izpostavljeni politiki in ne strankarski programi! Žal. Z žrtvovanjem priljubljenega koordinatorja so v Levici tako zadostili normam leve ideje, a kljub temu doživeli odcepitev, frakcijo in tovariško kritiko. A vsaj za trenutek se ustavimo ob bistvu kritik, ki so jih odpadniki naslovili na vodstvo Levice. Ker ne poznamo dinamike strankarskega življenja, seveda streljamo na slepo. Ena osnovnih kritik frakcije je ta, da je Levica v vladi obrnila hrbet proletariatu. Razumni v tem trenutku nekoliko zastriže z ušesi, saj smo prepričani, da leva frakcija o proletariatu govori kar tako – na pamet. In da ne ve natančno, kaj to proletariat sploh je. To pa trdimo zaradi preprostega dejstva, da tudi slovenski proletariat za sebe ne ve, da je proletariat. Ker če bi se slovenski proletariat zavedal svojega proletarstva, bi se politično organiziral sam od sebe in ne bi potreboval stranke, ki je namesto na delavstvu, zrastla na FDV-ju. To, kar v levici mislijo, da je proletariat, so samo potrošniki s slabšo kupno močjo in s šopom kartic za popuste v denarnici. Na drugi strani imamo meščanski tabor, ki se od proletariata razlikuje samo po tem, da lahko kadarkoli dobi potrošniški kredit. A če levica ne ve, kaj proletariat je, še ne pomeni, da ta v Sloveniji ne obstaja. Pa še kako obstaja! Proletariat danes ni zasužnjen v jeklarnah, rudnikih in pristaniščih … Proletariat se danes udejanja v prekarnem delu, v študentskem delu, v agencijskem delavstvu, v dnevnih migrantih tako v Ljubljano kot v tujino, v delu na črno, v neenakih možnostih in neenakem plačilu za enako delo – skratka v brezčutnosti, ki jo do svojih zaposlenih goji slovenski poosamosvojitveni gospodarski čudež. In ponovno imamo za naše, iz zraka potegnjene trditve, nekaj trdnih dokazov … Najprej; med ustvarjalci oddaje so taki, ki so na lastni koži skusili, kakšna sta delo in življenje, ki bi ju lahko označili kot proletarska v klasičnem smislu; pa tam nikoli niso srečali kakšnega agitatorja, ali organizatorja ali člana politične stranke Levica. In drugič, da sodobni slovenski socialisti ne vedo natančno, kaj pomeni biti proletarec in ne, kje se da katerega najti, najlepše dokazuje, da se nobeno od prej naštetih področij z vsemi temi leti parlamentarnega življenja stranke Levice ni izboljšalo. In s tem, ko se je frakcija odmaknila od kapitalu prodanega jedra Levice, so se možnosti za to zmanjšale še bolj. Kot nas uči zgodovina, bo imela frakcija trdna in načelna stališča do prej naštetih proletarskih težav, a če kaj, so prav trda stališča frakcij socialistično idejo izbrisala s planeta.

Zadnje dni smo zasledili informacijo, da je premierova partnerka Tina Gaber na sestanek o strateškem komuniciranju vlade pripeljala spletno vplivnico in strokovnjakinjo za družbena omrežja Samanto Cimerman. Javnost, ki ima Tino že tako ali tako v želodcu, se je na kombinacijo s Samanto odzvala žolčno … Eden od osrednjih dnevnikov je na svojem spletnem portalu, kjer običajno za celotne članke računa mastne denarce, bralce v tem primeru častil z integralnim besedilom – informirali smo se lahko zastonj. Mimogrede; sicer je hecno, ko levi mediji rušijo levo vlado, ampak v slovenski spregi politike in medijev nas že dolgo ne preseneča čisto nič več …Seveda analitičnih globin te oddaje pritlehnost medijskih natolcevanj ne zanima, smo se pa zato odločili za strategijo strateškega komuniciranja, ki bo vladi pomagala dvigniti komaj še zaznavno javno podporo, pogledati z druge strani. Najprej na začetek zgodbe, ki se je pred nekaj leti spremenila v novodobno črkarsko pravdo. Ker smo v preteklosti pisuni pridevnike ob samostalniku "omrežja" uporabljali "prosto po Prešernu", se pravi da so bila ali "družbena" ali "družabna" ali celo "socialna", se je spoštovani ceh slovenistov razhudil in nam na podlagi argumentov zapovedal, da naj uporabljamo termin družbena omrežja. Napotek, ki ga je takrat zahtevalo lektorsko društvo, pa ni zaživel v celoti; saj se v javni izreki in javni pisani besedi še vedno uporabljajo tudi "družabna" omrežja. To rabo zagovarja "Društvo prevajalcev Slovenije", ki meni, da je težava v nepravilnem prevodu originala iz angleščine. Nekaj okorelih tradicionalistov pa se ob tem še vedno oklepa "socialnih omrežij", tako da imamo tudi ob zapovedani normi še vedno precej divjo omrežno situacijo. Če vemo, da imamo v Sloveniji že tako težave s »korupcijskimi« omrežji, z omrežnino in tudi z visokonapetostnim omrežjem, je zmeda med socialnimi, družbenimi in družabnimi omrežji čisto odveč. Ta obsežen uvod je bil potreben le zaradi tega, da se lahko zdaj podkovani posvetimo osnovnemu problemu. Ki je očitno Tina Gaber. Tina Gaber v kopalkah na Instagramu je za Roberta Goloba to, kar je bil skoraj izvoljeni predsednik Trump na Twitterju za Janeza Janšo. Politični mlinski kamen okoli vratu. Družbena omrežja so za politika tako blagor kot pokora … A vse to drži le, dokler uporabljamo zapovedan izraz "družbeno omrežje"! Kajti to, da je družba nekaj resnobnega, odgovornega in precej zapletenega, so se generacije Slovencev začele učiti že v najbolj zgodnji dobi, pri "spoznavanju narave in družbe"; nenazadnje pa imamo celo kakšnih ducat fakultet z družbenimi študijami te ali one sorte. Torej; Tina Gaber, ki pozira na družbenih omrežjih, deluje zlovešče. Še sploh, ko v kabinet povabi še svojo kolegico, kar si lahko razlagamo, da ima premier Golob hkrati dve družabnici. Oziroma ima omrežje dveh družabnic, česar pa ne smemo zamenjati s tem, da sta ga dve družabnici omrežili. To pa že spada v polje nesramnih insinuacij. Zdaj pa naprej. Čim pa namesto družbena omrežja uporabimo termin družabna omrežja, se zadeva dramatično spremeni. Najprej Tina iz nepooblaščene družbenice v kabinetu postane premierova družabnica, kar pa ne bi smelo biti problem. In ko se jima pridruži še Samanta v vlogi strokovnjakinje za družabna omrežja, se to bere mnogo bolj benigno, kot če je Samanta strokovnjakinja za družbena omrežja. Po logiki, da je Slovencem "družbenost" tuja, "družabnost" pa smo si malodane izmislili. Tako namesto treh vsaj malo nepotističnih družbenikov Samanta, Tina in Robert postanejo trojica veselih družabnikov, kar je mnogo bolj sprejemljivo, kot kdo ve kakšne konspirativne družbene rabote. Potem pa moramo vsaj na hitro vzeti v obzir še možnost, da bo vlada po novem strateško komunicirala s pomočjo socialnih omrežij. Zdaj; za Roberta si težko domislimo samostalnik, ki bi mu lahko "priglihali" pridevnik "socialen", še najmanj bi to bila omrežja – za Tino pa domišljija že dopušča več tozadevnih možnosti …A kaj bi to …V bogaboječi družbi, kjer imajo tisoči vsako nedeljsko dopoldne v mislih, srcih in v besedi ljubezen, nekaj malega družabnosti med Robertom in Tino ne bo storilo večje škode.

Danes, ko obeležujemo mednarodni dan morbidnega in obešenjaškega, pa ena morbidna iz domačih logov. Dvomimo, da vas mnogo poslušalcev ve, pod katero ministrstvo spadate, ko umrete.Zadnje mesece se je namreč zapletlo s pogrebi. Ne le, da so se v enem letu podražili celo nekaj več, kot je znašala inflacija … Komunalna podjetja, v glavnem v občinski lasti, zaračunavajo za pogrebne storitve oderuške cene; tudi nekajkrat višje, kot jih imajo na uradnem ceniku. Računsko sodišče je vzelo v precep pogrebne prakse in ugotovilo cel kup nepravilnosti, na katere je nato opozorilo ministrstvo za gospodarstvo. Tako da niste bili niti blizu pravilnega odgovora! Ko umrete, spadate pod ministrstvo za gospodarstvo, ki tudi določa osnovne oziroma minimalne standarde in normative, po katerih naj poteka žarni pogreb. Ko smo tako izvedeli, da postanete kot mrlič odgovornost ministra za gospodarstvo, si lahko oddahnete. Dokler SD vodi to ministrstvo, pomeni, da niste mrtvi, čeprav ne kažete več nobenih vitalnih funkcij. To je torej dobro. Prav tako pa smo z ministrstvom za gospodarstvo za krsto zaključili "ministrskega življenja krog!" Ko se rodite, za vas skrbi ministrstvo za zdravje, ko umrete, ministrstvo za gospodarstvo. Močno poenostavljeno je tako največji dosežek človeka, pa karkoli je že počel za življenja, da se je pretvoril v blago. In to v dobičkanosno blago. Kajti pogreb je postal ob Abrahamih, porokah in birmah velik posel in prav zaradi tega je Citat Računsko sodišče revidiralo učinkovitost poslovanja ministrstva za gospodarstvo pri vzpostavitvi razmer za izvajanje pogrebne in pokopališke dejavnosti ter ugotovilo, da je bilo ministrstvo pri vzpostavljanja primernih razmer neučinkovito. Konec citata  Ker nismo vešči birokratske latovščine, si razmišljujoči težko predstavlja, kaj pomeni, če je ministrstvo neučinkovito pri vzpostavitvi razmer pri pogrebni dejavnosti … Če je ministrstvo za infrastrukturo neučinkovito, imajo vlaki zamude, če je takšno šolsko ministrstvo, mularija ne zna deliti in tako naprej … Ampak kaj točno pomeni, da je ministrstvo za gospodarstvo neučinkovito, ko se človek odpravi v onstranstvo, je prepuščeno domišljiji. Tudi tisti najbolj divji. Najbolj osnovna je misel, da ministrstvo ni bilo sposobno ustaviti galopirajočih stroškov pogreba, predvsem tistih osnovnih, ki jih v minimalnih standardih sámo določa. A takšna misel je skregana s liberalnim kapitalizmom, oziroma s prosto gospodarsko pobudo. "Vsakemu pogreb, kot si ga lahko privošči," kajti skrajno licemerje bi bila zahteva, da smo v smrti vsi enaki, če to nismo za življenja. Eliti "Ave Marija" s sopranistko opernega ansambla, nam ostalim "Tišina" s trobentačem domače plehmuzike. Druga misel, o kateri razmišljamo še za življenja, je mnogo bolj vznemirjajoča; kaj pa če je ministrstvo neučinkovito pri nadzoru in zakonodaji glede pogrebnih podjetij? Kaj če je dobilo ukor računskega sodišča zaradi tega? Ker pogrebna podjetja so podjetja kot vsa druga in kaj, če tudi v tej dejavnosti kraljujejo siva ekonomija, delo na črno in sistemska korupcija. Neposrednemu uporabniku storitev je sicer vseeno, a kljub temu je misel, da vas k pogrebu nese slabo plačana agencijska delovna sila, vsaj nekoliko moteča. Kot vedno pa predlagamo tudi mogočo rešitev in se s tem dramatično odmaknemo od prakse slovenskih medijev, ki na zunaj samo ogovarjajo, na znotraj pa jih nič ni … Najbolj enostavno bi bilo, če bi pogrebno dejavnost prenesli na katero drugo ministrstvo. Najbolj primeren za to bi bil kar predsednik vlade, ki je bil v tem mandatu že nadomestni minister za skoraj vse resorje … Naslednja najprimernejša pa bi bila premestitev pogrebov ali na ministrstvo za obrambo, oziroma na ministrstvo za zdravstvo. Oboji so nekako v poslu z umiranjem, precej tega pa je, kar je vsaj malo presenetljivo, tudi na ministrstvu za kulturo, kajti smrt je ena osrednjih tem slovenske umetnosti.   Kakorkoli se bo že zakonodajna veja oblasti odločila, bi bili državljani zelo hvaležni, če bi vedeli, da bomo vsaj umrli v urejene razmere, če se že za življenja bodemo s kaosom.

Prihaja pomlad, ki jo napovedujejo z juga priletele ptice selivke in takoj za njimi še z juga priletela delovna sila, ki se bo ugnezdila po naših gajih in logeh. V začetku aprila bomo podpisali memorandum o lažjem zaposlovanju delavcev s Filipinov v Sloveniji. Delali bodo v glavnem v socialnem in zdravstvenem varstvu, predvsem v poklicih, kjer znanje, oziroma neznanje jezika ni tako bistveno. Gre na nek način za nadaljevanje zgodbe, ki se je v predkoronskem blagostanju zdela kot novinarska raca, dokler niso začele še nekatere druge evropske države, tudi naše sosede, gledati na tropski paradiž kot na neskončno morje poceni delovne sile. Letos, oziroma ob letu osorej, ko birokrati uredijo vse v zvezi s selitvijo Filipincev pod Alpe, bomo torej videli, kar na hrvaški obali spremljamo zdaj že nekaj let; da so na svetu ljudje in države in pokrajine, ki so še bolj revne in uboge, kot si to radi predstavljamo za nas same. Primerjava s pticami selivkami, ki se kot v lekciji iz čitanke za drugi razred osnovne šole selijo z juga proti severu, takoj ko podnebje to dopušča, ni ne cinična ne zlonamerna. Tok delavne sile, gnan z najbolj uničujočim izumom človeštva, se pravi z neoliberalno inačico kapitalizma, poganja delavno silo z juga proti severu; kot one losose, ki jih nato v bistrih vodah pogoltnejo ali medvedi ali ribiči. Najbolj znane selivke so medicinske sestre. Iz Bosne jih je do zdaj odšlo že tisoče, kar pomeni, da skoraj vse. V glavnem na zahod. Slovenske medicinske sestre migrirajo v Avstrijo, najbolj nenavadno pa je, da avstrijske v Nemčijo. In potem beremo, da se nemške, sploh tiste ob meji, najraje selijo v Švico, le švicarske se ne selijo nikamor, ker Švicarji so ultimativna destinacija, ob gorah in jezerih imajo še trdno valuto in urejeno družbo. Ampak ko prileti z juga na sever nova jata medicinskih sester, takoj za njimi pa v manjšem številu in med mnogo glasnejšim skovikanjem še kontingent zdravnikov, smo mi na severu svoj problem rešili. Ko Slovenci dobimo pošiljko bosanskih medicinskih sester in ko Avstrijci ugnezdijo jato slovenskih, sta Slovenija in Avstrija preskrbljeni. Zdravstvena nega je zagotovljena in zdravstveni minister je vsaj za nekaj ur iz najhujšega. Ampak ob tem seveda ne pomislimo, da smo s tem, ko smo rešili svoj problem, povzročili problem na drugi strani palice. V Bosni osebja v zdravstveni negi praktično ni, Filipini v tem segmentu niso samo tretji svet, temveč jih lahko mirno označimo za predmoderno družbo. Medicinske sestre selivke niso zmaga za določen zdravstveni sistem, temveč so samo v zmago preoblečen poraz. Še nekaj let nazaj smo v Sloveniji od zdravniškega osebja zahtevali nepopustljive izpite iz našega jezika, s katerim so imeli celo pred nekaj desetletji še bratje strašanske težave. Kajti dvojina je ovira, prek katere je skoraj nemogoče preplezati; a če smo še nedolgo nazaj ogorčeno gledali zdravnika, ki je sebe in bolnika naslavljal kot množino, smo zdaj pripravljeni uvoziti kontingent Filipincev, med katerim bodo lingvistično najbolj nadarjeni potrebovali leta, da si bodo v gostilni znali sami naročiti pivo in male vampe. Ampak vse to govoričenje ne odgovori na osnovno vprašanje, ki se v slovenščini glasi: »Zakaj?« ali še bolj prav: »Čemu?« Jasno je, zakaj gredo bosanske medicinske sestre v Slovenijo, slovenske v Avstrijo, avstrijske v Nemčijo in nemške v Švico. Skrivnost je v plačilu. Prek vsake nove meje je zaslužek višji, nekaj pa imajo dodati tudi delavna dovoljenja, oziroma članstvo v evropski povezavi, oziroma memorandumi, kot ga bomo podpisali s Filipini. Medicinske sestre ne morejo kar prosto frčati po evropskih domovih za ostarele. Ko pa jim uspe priti v državo severno, oziroma zahodno od njihove, so tam praviloma bolje plačane. Preprosta misel poštenjaku narekuje, da se naivno vpraša: »Čemu pa mi ne plačamo medicinskih sester kot Avstrijci, oziroma čemu jih Avstrijci ne plačajo tako kot Nemci, oziroma zakaj vsi narodi na svetu medicinskih sester ne plačajo tako kot Švicarji?« Odgovor žal odzvanja v vetru. Vsaka nova vlada, pa ne le slovenska, zatrdi, da ima, ali vsaj pozna odgovor, vsaka nova zdravstvena politika, pa ne le slovenska, se čoha po glavi, ko izšola na desetine kakovostnega zdravstvenega kadra, ki pa komaj čaka, da jo zvizne čez mejo. Potem pa se morajo zdravstveni ministri iti uvoznike belega blaga, ko krpajo kadrovsko stisko in ko so na novo zgrajeni domovi za starejše občane prazni, ker ni zaposlenih, ki bi v njih delali. Potencialni odgovor na to zapleteno politično in zdravstveno-politično vprašanje se nam ponudi sam od sebe; če bi izkoreninili korupcijo v zdravstvu, pa ne po korakih, ampak čisto in povsem, bi lahko slovenske medicinske sestre ostale doma. Če se zdravstvo ne bi utapljalo v papirologiji, če bi se še bolj digitaliziralo, bi lahko medicinske sestre ostale doma. Če bi propagirali in uveljavljali prakse, ki vzpodbujajo zdrav način življenja, hkrati pa prepovedali prakse, ki nas od tega odvračajo, bi lahko medicinske sestre ostale doma. In nenazadnje; če bi zaslužke, tudi status, ugled in spoštovanje posameznih poklicev, ki so v zdravstvenem sistemu prisotni, nekoliko bolj zbližali, bi lahko slovenske, pa tudi bosanske, nemške in filipinske sestre delale v okolju, ki jih je ne samo izšolalo, temveč ki so se mu pri odločitvi za ta human in naporen poklic tudi zavezale.

Mi smo nekako skozi, a naši otroci, da ne govorimo o vnukih, se bodo pa težko izmazali. Govorimo o obveznem služenju vojaškega roka. Oni dan smo ministra Šarca poslali v Bruselj, da se je čohal po glavi z ostalimi obrambnimi ministri. Čohali pa so se po glavi, ker je najverjetnejši novi ameriški predsednik dal Rusom bianco menico, da lahko bombardirajo vse tiste Natove države, ki ne dajejo dovolj BDP-ja v obrambne proračune. Ker Slovenci nismo niti blizu trumpovskih dveh odstotkov, se je Šarec čohal še posebej intenzivno. In iz vsega tega praskanja se je rodila – verjetno na novinarsko vprašanje – izjava, da je v Sloveniji o ponovni uvedbi obveznega vojaškega služenja še prezgodaj govoriti. To je bilo prejšnji teden. Verjamemo, da je v enem tednu preteklo dovolj vode, da danes o njem že lahko govorimo. Na naš način seveda.Šarec je med razlogi, da se Slovenija še ni pridružila številnim evropskim državam, ki že uvajajo obvezno služenje ali pa o njemu razmišljajo, navedel, da naši naborniki ne bi imeli kje stanovati. Kot vse nepremičnine v naši državi je kvadratni meter vojašnic absolutno precenjen. Čeprav obstaja resna nevarnost, da bi mladi drli v naborne centre že samo zaradi tega, da dobijo streho nad glavo … Kakorkoli. V nadaljevanju izjave je Šarec skozi stisnjene zobe le priznal, da najvišji vojaški vrhovi preljube nam republike v dokumenti o novih obrambnih strategijah dopuščajo tudi možnost obvezne rezerve in naborniške vojske. Čemu smo prišli do točke, ko bo lirični ljudski genij ponovno zajockal »čez dolgih sedem let se bova vidla spet«, ni treba posebej ugibati. Rusi so pred vrati in Evropa se trese pred hordami rdeče armade in evropske vlade pospešeno polnijo eksploziv v kovinske tulce ter razmišljajo, koliko domoljubno vpoklicanih mladeničev lahko vržejo pod gosenice … Če smo analitično natančni; latentna razprava o ponovni uvedbi obvezne vojaščine je tlela ves čas. V glavnem poganjana ne z možnostjo agresije, temveč bolj z debatami o teoriji spolov; po njej bi današnje pomehkužene fantaline na ustrezno testosteronsko raven spravilo le postavljanje postelje, enolična hrana in tacanje po blatu. Ter slepo uboganje v veliki večini intelektualno inferiornejših sodržavljanov! A če za takšno utrjevanje generacij nikoli ni bilo dovolj kritične mase, jo je ruska nevarnost dostavila. Vojske po vsej Evropi so vznemirjene, švedski admirali celo svetujejo nakup baterijskih vložkov in vode za prvih 36 ur invazije. Nemški socialdemokrati odpirajo nove orožarske obrate, divji Balkan pa ima arzenale že tako pripravljene v lopah in shrambah. Ob vsem tem se vsaj rahlo pacifistični analitik ne more znebiti vtisa, kako vsi ti uniformiranci z našitki in črnimi škornji tega ne počnejo z neko slastjo. Kajti vedeti morate: vojak brez vojne, brez vsaj ene vojne v svojem življenju, je nekako impotenten. Podobno, kot bi gasilec preživel svoj vek brez požara, ali športnik brez stopničk. Take stvari. Zato vojaki po vsej Evropi slabo prikrito uživajo, ko gredo odstotki proračuna gor in ko so njihove mašinerije in njihove agende nenadoma, da ne zapišemo ponovno, na prvih straneh medijev. Čisto počasi se je vojaška terminologija prikradla v javno izreko in če smo pojme »žep« ali »rokav« še pred nekaj leti povezovali izključno s cenjenim cehom krojačev, danes vemo, da gre za vojaško fronto, ki valuje na povsem določen način. Vojaki tako le čakajo na ukaz; najprej, da začnejo polniti vojašnice s cenejšim in bolj svežim materialom – za razliko od naveličanega, preplačanega in maloštevilnega vojaštva, s katerim morajo delati zdaj; takoj zatem pa samo še čakajo na zeleno luč politikov. Žal živimo v nerodnem trenutku naše civilizacije, ko je med stotimi najbolj vplivnimi ljudmi na planetu zgodovinsko brez dvoma največje število popolnih bedakov. Prek prsta jih je okoli 60 odstotkov takih, ki bi ne bili zmožni voditi niti balinarske sekcije društva upokojencev, kaj šele države, gospodarstva ali pač religije. Ampak vse to ni glavni razlog, da smo v naši skromni radijski oddaji skeptični do naborništva oz. do rožljanja z orožjem nasploh. Kot nas je zgodovina naučila, so vojaki odlični za boj proti sovražniku, večje težave pa imajo v tem, da ga prepoznajo. Če vzamemo le veliko mantro naše generacije, ki se je potila pod čeladami v sveti veri, da bomo tedanjo domovino obranili pred zunanjim sovražnikom ... Na koncu smo se poklali med sabo. Po tej analogiji je veliko vprašanje, ali je največji sovražnik bodočega slovenskega nabornika resnično na enak način vpoklican fant, ki se bo tresel v neki vojašnici v bližini Moskve … In seveda za konec. Človeka preganja njegova preteklost. Kakorkoli se že naš obrambni minister trudi, svoji prvotni karieri, ki je bila v komičnem poslu, ne more povsem ubežati. In ni pomembno, ali ste se njegovim likom takrat smejali ali ne; dejstvo je, da je kot obrambni minister precej zabaven …Ob razpravi o novih obrambnih strategijah je izjavil:»Slovensko prebivalstvo mora biti ponovno usposobljeno za obrambo države …«Ha, ha, ha. Dobra. Ha, ha, ha.

Ena največjih nadlog sodobnosti je čas, preživet v prometnem zastoju. Da je nadloga resnično velika in vseobsegajoča, nam dokazuje to, da se je sploh ne zavedamo več. Šele ko se za nekaj časa umaknemo s cest, ko si vzamemo počitek od sodobne mobilnosti in se vsi sveži ponovno odpravljamo čakati med pločevinaste kokone, se zavemo, kako človeka nevredno, brezpredmetno in frustracij polno početje je to. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič ne ponuja rešitve za prometne zastoje. Ponuja pa njihovo razumevanje. Povedano drugače: če hočemo poznati, resnično razumeti razmere na cestah, moramo poznati njihovo zgodovino. Njihovo preteklost. Kdo in kaj so ceste, ne le na horizontali zemljevida, temveč tudi na premici časa. Kajti kakorkoli se sliši neverjetno, verjetno je ni stvari, ki bi bila tako globoko povezana s človeškim bitjem in o kateri bi paradoksalno vedeli tako malo, kot so to ceste.

Danes pa nekaj pljuvanja v lastno skledo. Ki pa bo kljub temu zadostilo higienskemu minimumu in žalostnemu dejstvu … če hočemo v ubogi medijski skledi najti vsaj malo vsebine, moramo vanjo pljuvati.Gre pa tako. Prejšnji konec tedna so slovenski športniki spet dosegli neverjetne uspehe. Prva mesta, zlate medalje in podobno. Še posebej so blesteli v najbolj priljubljenem športu v Sloveniji, vsaj kar se hladnega dela leta tiče – v smučarskih skokih. Blesteli so fantje in dekleta; blesteli ter leteli. Ali pa mogoče leteli in blesteli. In potem, na vrhuncu drame pod avstrijskimi gorami, ko je veter pihal premočno, Avstrijci, znani kujoni, pa so se spravili manipulirati tekmovanje in sabotirati našega favorita, jo je legendarni televizijski reporter zamočil. Menda je pregloboko pogledal v kozarec; jezik se mu je odebelil, običajno bravurozne metafore so postale nekoliko posiljene, smeh premočan in humor težko razumljiv. Vse to, kar počnemo ljudje, ko smo vinjeni. Najprej in na začetku; kdor je brez greha, naj prvi vrže skalo in nismo tu, da beremo nasvete iz priročnika anonimnih alkoholikov; sam bog ve, da smo tudi člani našega skromnega uredništva kdaj popustili pod pritiskom vsakdana. Ampak ker smo poklicani razumeti in analizirati družbeno stvarnost, se veseljaškemu prenosu smučarskih poletov ne moremo in ne smemo izogniti. Rečeno je, da so smučarski skoki najbolj popularni šport v Sloveniji, vendar to ni res. So drugi najbolj popularni šport v Sloveniji. Najbolj popularni šport pri nas je popivanje. Dušebrižniki ga imajo za problem, čuvaji javne morale za greh, v bolj sproščenih pogovorih, takih, kot ga imamo danes, pa imamo popivanje za šport. Nenazadnje se kar nekaj organov in udov med procesom pospešeno giba. In če razumemo, kako visoko na letvici rekreacije in športnega užitka sta popivanje in smučarski skoki, si lahko predstavljamo, kaj se zgodi, ko se oboje sreča. V kulinariki je podobno usodno srečanje le, ko se srečata hrenovka in bela štručka. Za povedano dobimo vsako leto dokaz, ko se množice zlijejo v Planico. Alkohol in smučarski skoki/poleti, so tesno prepleteni in kot gre za romanje, vrhunec slovenskega športa, je planiški praznik tudi velika maša konzumiranja alkohola. Ne gre za zlonamerno mnenje, gre za trdo dejstvo, ki ga vsako leto potrdijo pumpajoči reševalci. In zdaj k profesionalnosti; če je športni reporter med prenosom "domnevno" pribit, je to edino prav. Kajti samo zlil se je z vzdušjem na tekmovališču. Bilo bi čudno in škandal, če bi bil "domnevno" pribit reporter katere drugih športnih disciplin. Recimo plavanja, ali pa orodne telovadbe, oziroma kar je podobno resnobnih športov. Med smučarskimi skoki, ki vsebujejo letenje po zraku, čemur človek po naravnem ustroju ni namenjen, pa tako ali tako nastane nekakšen privid nestvarnosti, blaznosti, ki ga umrljivo človeško telo ne more doumeti drugače, kot z umikom v alkoholno omamo. Da je res tako, potrdimo z empiričnim dokazom – ki je verjetno napačen. Legendarni reporter jo je dobro odnesel. Njegovo "domnevno" pribitost so čez cesto elegantno pometli pod preprogo, kot je razbrati iz komentarjev, pa mu je večinsko odpustilo tudi poslušalstvo. Ob tem pa se spomnimo primera, ko je bila "domnevno" vinjena komentatorka notranje politike. Takrat ni bilo nobenih olajševalnih okoliščin; nanjo so se vsule golide gnojnice in čeprav je bilo opravičilo uredništva skoraj do črke enako pojasnilu ob zadebeljeno-jezičnem komentiranju smučarske tekme, je ubogo dekle potrebovalo mesece, da se je povzpelo nazaj pred ekrane. Če z različnimi vatli maliganske omame sodimo šport in notranjo politiko, je to sicer še razumljivo, če pa različno sodimo domnevno nažganega novinarja in domnevno vinjeno novinarko, potem imamo dokaz, da je nažganemu patriarhatu dovoljeno to, kar vinjenemu feminizmu ni. Ampak ne navsezadnje; vse to so skrbi bratrancev čez cesto, kajti kot je široko znano – na radiu takšnih težav nimamo, odkar je pri nas najpopularnejša pijača postala šabesa. In če smo že pri novinarstvu in smučarskih skokih … Kar nekaj črnila je bilo prelitega, kar ena junakinj na ženski strani skokov – Prevčeva Nika – nekoliko nespretno barata s sedmo silo. Sedma sila je, milo rečeno, užaljena, kajti če kaj, se pričakuje že od slehernika – kaj šele od športnika, da jasno, glasno, artikulirano in zgovorno odgovarja na novinarska vprašanja. In so rekli, da bi morala Nika na tečaj, da se bo naučila, kako in kaj se tej reči streže. Je pa še ena druga možnost; se pravi, da Nikini odgovori ne morejo biti vrhunski, ker so vprašanja nekoliko butasta. Hočemo povedati, da se še ni rodil govorec, športnik pa sploh, ki bi na butasto vprašanje dal smiseln odgovor. In resnici na ljubo – pa spet en pljunek – novinarska vprašanja na športnih prizoriščih – z izjemno športne redakcije Vala 202, seveda – niso ravno bleščeča. Povedano še drugače: odkar je prvi novinar leta 776 pred našim štetjem olimpijskemu prvaku zastavil prvo novinarsko vprašanje, se ta vprašanja, zdaj že več kot dva tisoč pet sto let bolj ali manj ponavljajo … Če pristanemo v telemark … Imamo tri možnosti, če hočemo preprečiti, da bi se jecljanje na ekranu še kdaj ponovilo. Lahko prepovemo smučarske skoke, ali pa prepovemo alkohol. Lahko pa preprosto zapremo Bangladeš.

V preteklih dneh so poslanci slovenskega parlamenta dobili vabilo na ne povsem običajno kino predstavo. V sodelovanju z izraelskim veleposlaništvom naj bi si ogledali posnetke Hamasovih grozodejstev, ki jih je ta teroristična organizacija med oktobrskim napadom storila nad v glavnem izraelskimi civilisti. Kot vemo, so bila ta grozodejstva povod, ne pa vzrok – kot so poudarili v šoli pred poglavjem o vedno novem temnem poglavju človeške zgodovine – za najnovejšo vojno na Bližnjem vzhodu. Za vojno, med katero Izraelci počenjajo grozodejstva nad palestinskimi civilisti. In tako naprej in tako nazaj. Kot je bilo rečeno, so pozneje kino predstavo odpovedali, posnetke pa so si kljub temu nekateri poslanci ogledali na nekaterih lokacijah. To vemo. Najprej in na začetku. Če že poslance informiranje na osnovi videoposnetkov tako zelo zanima, si lahko ogledajo osrednje dnevnike televizijskih postaj. Uredniki so pri mnogih prispevkih vsaj nekoliko uvidevni in največje monstruoznosti ali izpustijo, ali pa zakrijejo, ali pa opozorijo, da vsebina ni primerna za otroke. Še lažje pa pridemo do razmesarjenih trupel na svetovnem spletu in tisti, ki se hočejo zares globoko informirati o trenutnem stanju stvari, imajo na razpolago zares obsežno ponudbo. Izrael – Hamas – Palestina … Posnetki Hamasovega klanja in potem posnetki izraelskih bombardiranj bolnišnic in masakrirana telesca otrok, talcev in pa seveda povsem običajno … povsod padli vojaki. Klasika je tudi ukrajinsko-ruska vojna. Ker hočete biti res temeljito obveščeni, lahko uživate ob posnetkih visoke ločljivosti, kako droni mečejo bombe na vojaka, ki se plazi iz jarka, ali pa si lahko celo pogledate krajše reportaže neposredno s frontne črte. Vse v želji, da je evropski državljan dobro informiran in si nato sam ustvari svoje in neodvisno ter predvsem pravično mnenje, ki ga lahko potem uveljavlja besneč na družbenih omrežjih. Pa gremo še naprej. Hutiji, ki streljajo na zahodne ladje in zahodne ladje, ki streljajo nazaj. Posnetki noč parajočih raket ob izvrstnem zvoku in kinematografski kakovosti slike in potem obvezno javkanje nesrečnih staršev v brezupu in kamenju tretjega sveta. Kar hočemo povedati je naslednje … Kaj so mislili doseči organizatorji internega predvajanja Hamasovih grozodejstev za slovensko politično elito? Mar so mislili, da lahko poslance pridobijo na svojo stran, spreobrnejo ali pa šokirajo? Ali pa jim operejo glavo in kar je podobnih medijskih manevrov. Nekaj drži; Slovenija je z nestalnim članstvom v Varnostnem svetu dobila vsaj delček moči na globalnem odru in če v tej luči razumemo predvajanje, kot so zapisali, »neobdelanih« posnetkov, potem se zdi vabilo vsaj do neke mere smiselno. Čeprav če poznamo občečloveški in pa tudi mednarodno-politični domet povprečnega slovenskega poslanca, se zdi kazati jim zločine nad civilisti Sizifovo delo. Kot smo že kdaj napisali v naši skromni oddaji, je edino vodilo in pravilno stališče slovenske države v mednarodnih divjaštvih zavzemanje za absolutni mir. Zavzemanje za mir pred, med in po konfliktu. Zavzemanje za mir brez iskanja kokoši in jajca, brez kompromisov in upoštevanja realpolitike in brez upoštevanja vojaških zavez iz mednarodnih povezav, ki jim pripadamo. Takšno občečloveško stališče je tudi edino vzdržno stališče majhne in neopazne države, kot je Slovenija. Prisostvovanje propagandnim filmčkom, da ne zapišemo reklamam, ene ali druge strani je povsem brezpredmetno, ker – kaj novega pa se lahko človek z začetka tretjega tisočletja nauči ali vidi, celo izkusi, o civilizaciji bestialnosti. Je pa v vabilu izraelskega veleposlaništva vsaj nekaj zgodovinskega cinizma. Kajti kot vemo; "človeštvo tok zgodovine obrača, cinizem ga obrne". O holokavstu, tej veliki civilizacijski tragediji, so se predniki, posledično pa tudi naše generacije, podučile iz posnetkov nacističnih grozodejstev. Prizori šokiranih ameriških vojakov, ko vstopajo v koncentracijska taborišča, so v kolektivnem video spominu takoj ob prizorih iz Kekca, Titove smrti in Vojne zvezd. Holokavst je postal in je, to kar je, na osnovi filmskih posnetkov. Samo peščica ljudi od vse svetovne populacije odpotuje do Mauthausna, zato pa je Hitlerjeva »končna rešitev« postala planetarna tragedija, izključno s pomočjo video materiala. Najprej so si posnetke ogledali izbrani poslanci na zaprtih projekcijah, pozneje pa še najširša javnost. Z drugimi besedami: Holokavst bi bil brez video dokumentacije zagotovo manjši, kajti, če citiramo Hitlerja kot njegovega arhitekta: "Kdo pa danes še sploh omenja iztrebljenje Armencev!" Pokol Armencev je imel to smolo, da ga niso posneli. Država Izrael se tega dejstva očitno zaveda. Zaveda se moči podobe, zaveda se, kdo in na kak način v globalnem svetu odloča, kdo naj bo žrtev in kdo naj bo agresor. "Zgodi se samo to, kar vidimo, kar pa ne pomeni, da vidimo to, kar se zgodi."

Ko je že kazalo, da bo teden z odstopom generalnega državnega tožilca Draga Škete zaradi vožnje pod vplivom alkohola postregel z malo šolo integritete, smo ugotovili, da lahko načelno ravnanje v izjemno centrifugalnem tednu hitro utone v pozabo. Za dodatno dimno zaveso pred etičnimi zdrsi je poskrbel premier Golob s svojo odločnostjo – z odstavitvijo dveh ministrov in predstavitvijo kandidatke za zdravstveno ministrico. Kajti v politiki gre včasih prej kot za dejanja za poskus ustvarjanja vtisa – dobrega ali slabega.