Podcasts about kajti

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Britanska pisateljica Samantha Harvey je za roman V orbiti leta 2024 prejela prestižno Bookerjevo nagrado, kar pri tako drobnih delih (140 strani) ni prav pogosto. Ena od članic žirije je zapisala, da knjiga sicer ni obsežna, vendar je v njej zbrano vse življenje, neki drugi žirant pa, da je to ljubezensko pismo našemu planetu ter presunljiva potrditev tako posamezne kot kolektivne vrednosti vsakega človeškega življenja. V orbiti ni roman v klasičnem pomenu, v katerem bi se zgodilo kaj izrednega ali bi imel izrazitega glavnega junaka. Kljub premočrtni pripovedi, začinjeni s spomini, je vzdušje tisto, ki ohranja bralčevo pozornost, ga nenehno izziva in preseneča. Seveda pa je izjemno tudi okolje, v katerem se zgodba dogaja: mednarodna vesoljska postaja, kjer je šest astronavtov in kozmonavtov iz petih držav (Velike Britanije, ZDA, Italije, Japonske in Rusije) na devetmesečni misiji. Spremljamo en dan njihovega življenja, v katerem šestnajstkrat obkrožijo Zemljo in v 24 urah vidijo šestnajst sončnih vzhodov in zahodov, šestnajst dni in noči. Med urjenjem so jim zabičali, da si morajo zabeležiti vsak dan, ko se prebudijo, in si reči: To je jutro novega dne. Kajti v svetu tega omejenega, nečloveškega okolja brez gravitacije, z liofilizirano hrano, ponavljajočimi se opravki in raziskavami, spanjem v zraku, strogimi telesnimi treningi, pomanjkanjem prostora in širše človeške skupnosti je treba realni čas kar naprej miselno ozaveščati. In čeprav se počutijo kot povsem rutinski astronavti na dvorišču Zemlje, so tako odmaknjeni od vsega znanega, da tam zgoraj nehote ustvarijo svoj svet in svoja razmerja, drug drugemu nadomeščajo vse druge ljudi »prežema jih občutek zlitja, vse manj so si različni«. Iz svoje perspektive dojemajo in na novo odkrivajo dotlej znane stvari. Odkrivajo, kako bi moralo biti. Kot bi bila esenca človeštva zbrana v tej peščici ljudi in bi med njimi ne bilo več begajočih razlik in oddaljenosti, temveč bi vse postalo bližnje in otipljivo. Ko japonsko astronavtko doseže novica o smrti matere, pomisli, da bi bilo vse v redu, če bi lahko ostala v orbiti do konca življenja, saj bo njena mati mrtva šele, ko se bo vrnila. »Ko planet drvi skozi vesolje in ti drviš za njim skozi svetlobo in temo in so tvoji možgani okajeni od nedoumevanja časa, se nič ne more končati. Mogoče pa sploh ni konca, samo to večno kroženje.« Angleška astronavtka prebira besede, ki ji jih je njen mož zapisal na fotografijo zvezdnega neba: »Tukaj si. Tukaj si bila. Do takrat, ko boš to prejela, boš že osem- ali devetkrat okoli sveta. Moraš priznati, da je težko imeti ženo, ki ti leti nad glavo sedemindvajset tisoč kilometrov na uro. Nikoli ne veš, kje je ali kje jo najti.« Potem ko italijanski astronavt poje svoje kosmiče in pritrdi žlico na magnetni pladenj, razmišlja, k čemu se bo z veseljem vrnil, ko bo napočil čas. »K stvarem, ki jih ne potrebujem. K odvečnosti. K nekemu odvečnemu okrasku na polici. K preprogi.« Pa čeprav bi, ko bi ležal na njej, spet sanjal o vesolju. Ko se šesterica pogovarja o svojih vesoljskih sprehodih, vsi opisujejo nekakšen déjà vu – vedo, da so tam že bili. Ruski kozmonavt pravi, da je to morda povezano z nedosegljivimi spomini iz maternice. »Tak občutek dobim med lebdenjem v vesolju. Da še nisem rojen.« Poleg osebnih uvidov in popolne zavezanosti vesolju so (kljub nespečnosti, bolečim sinusom, propadanju mišic, zmanjševanju kostne gostote, pogrešanjem bližnjih ...) najmočnejši astronavtski pogledi na Zemljo, okoli katere krožijo, ki v devetdesetminutnih razmakih utripa pred njihovimi očmi in se jim razkriva povsem drugače, kot so je vajeni, in katere pojave (med njimi tudi krepitev tajfuna) lahko samo nemočno opazujejo, se jim čudijo, jih občudujejo. »Tukaj je prišla Evropa in že je izginila tam.« Poleg časa, ki se skrči v točko na polju puste beline, konkreten in nesmiseln, padejo tudi meje; vidijo odsotnost meja, z izjemo tistih med kopnim in morjem. Ne vidijo držav, zgolj vrtečo se, nedeljivo kroglo, ki ne pozna možnosti ločevanja, kaj šele vojne. »Tukaj ni nobenih sten ali ograd – nobenih plemen, nobene vojne ali korupcije ali posebnega povoda za strah.« Roman V orbiti Samanthe Harvey v tenkočutnem prevodu Igorja Harba je čudovito brati, vendar je o njem zelo težko pisati. Čeprav je poln tudi znanstvenih dejstev in tehničnih podrobnosti, je pisan v gostem, poetičnem jeziku, ki zahteva počasno použivanje, zbrano razmišljanje in skoraj meditativno stanje duha. Napisan je tako popolno, da smo že ob vstopanju v deseto orbito (poglavja so namreč razdeljena v šestnajst orbit, prav toliko, kot jih vsak dan izkusijo astronavti) dodobra izmučeni, odlično odmerjeno izmenjavanje klavstrofobije in čistega čudenja terja svoj davek. Poleg svežega pogleda na našo mater Zemljo iz zelo posebne perspektive njenih opazovalcev in njihovih razmišljanj o smislu življenja, ljubezni, smrti in preživetju knjiga postavlja tudi druga zelo aktualna vprašanja, vendar drugače od zguljenih okoljevarstvenih manter: o človeškem uničevanju in svinjanju našega planeta, o pohlepu in osvajanjih, s katerimi zaradi nenasitnih potreb spreminjamo naravni svet, o nepovezanosti ljudi, ki nas dela nesrečne ... Pa čeprav se Zemlja z vesoljske postaje zdi »ne majhna, temveč skoraj neskončno povezana, epska pesem v tekočih verzih. V orbiti je droben roman z mogočnim sporočilom: Ali ljudje res ne morejo skleniti miru drug z drugim, miru z Zemljo?

Blagor, blagoslovljeni, po grško makarioi pomeni biti resnično srečni oziroma deležni Božjega blagoslova. Ne gre zgolj za tolažbo, ampak za aktivno posredovanje proti nepravičnosti. »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke,« molimo v Marijini hvalnici ...

Bratje, varujte se tistih, ki delajo razprtije in pohujšujejo v nasprotju z naukom, v katerem ste bili poučeni: izogibajte se jih! Kajti taki ne služijo našemu Gospodu Kristusu, ampak lastnemu trebuhu ...

Zadnje dni nas navdušuje dogajanje na vesoljskem plovilu, ki se je najdlje do sedaj oddaljilo od Zemlje, obkrožilo Luno in se bo, upajmo, srečno vrnilo na Zemljo. Kot je navadno v takšnih primerih, je bilo izrečenih mnogo epohalnih stavkov o majhnosti, neznatnosti planeta in o nujnem razumevanju med narodi. Ob tem pa smo se še mimogrede naučili, kaj je v življenju resnično pomembno. Ko se je prekinila komunikacija med plovilom in Zemljo, se astronavti niso preveč vznemirili. Tudi ko poveljnik ni mogel dostopati do elektronske pošte, se je človeštvu zdel to precej domač in pogost pojav. Ko pa se je pokvarilo stranišče, se je posadka resnično prestrašila. Hočemo povedati, da se tukaj doli premalokrat zavedamo, kako smo civilizacija stranišč, in da kontemplacija ekonomsko-političnih elit med njihovo uporabo žal prevečkrat vpliva na tok, ki ga človeške družbe uberejo v realnem času. Polet pa je pomemben tudi za slovensko politično elito. Sploh za tiste stranke, ki so nove. Kajti bolj etablirane stranke in njihovo članstvo pomnijo še tiste polete z Appolom in Space Shuttlom, da ne govorimo, kako nekatere stranke še vedno vodijo isti voditelji kot v času poletov vesoljskega čolnička. Kakorkoli; člani in vodstvo stranke Resnica so seveda z velikim zanimanjem spremljali polet, saj lažiran pristanek na luni misije Apollo 11 stoji v njihovem statutu takoj ob dejstvu, da v morskih globinah preži šestdeset metrov dolg ligenj. In ko so se vodstvo ter podporniki zbrali v tistem kranjskem lokalu – mimogrede; če dobijo ministrstvo za kulturo, bodo zahtevali, da se bife vpiše na seznam snovne kulturne dediščine – so z nejevero gledali posnetke okrogle Zemlje. Predsednik jim je namreč zagotovil, da je Zemlja ploščata in da bodo pri ploščati Zemlji vztrajali tudi v koalicijski pogodbi. Težavo, nelagodje in tudi morebitno delitev stranke na frakcije je preprečil eden članov, ki je stal v neposredni bližini, ko so delili pamet. Takole je govoril: »Kaj, ali ni objektiv kamere, s katero so posneli fotografijo, okrogel? Ergo, je na fotografiji okrogla tudi Zemlja, čeprav je v resnici ploščata!« In so vsi navdušeno zaploskali, ker je oni tako pametno govoril ter so naročili red bull in se pri tem pomembno držali, saj so jeziček na tehtnici. Nekatere druge stranke pa so se bale, da bo na do sedaj še neodkritih prostorih na temni strani Lune ladja treščila v nebesa ali vice ter zmotila mir tamkajšnjih prebivalcev. Na srečo se ni zgodilo nič podobnega. Kot vse kaže, leži onstranstvo globlje v vesolju. Ob znanstvenem pomenu pa je misija Artemis II pomembna tudi s simbolnega, občečloveškega stališča. Vesoljski potniki so kar nekajkrat načeli vprašanje perspektive. Se pravi, da je iz vesolja Zemlja videti kot enoten, prelep, skoraj idiličen kup kamenja, na katerem ni zaznati nobenih delitev, razlik in meja, ki sicer poganjajo človeštvo proti izumrtju. Zadnje dni še posebej intenzivno. Ampak ta, nekoliko naivna sporočila ne zdržijo kritične presoje. Mar morebiti vesoljski potniki menijo, da če bi človeštvo zgradilo večje vesoljsko plovilo, takega za nekaj milijard ljudi in ga poslalo v vesolje, da potniki s seboj ne bi vzeli razlik, antagonizmov, sovraštva in delitev? Človeška tragedija ni vprašanje perspektive, še manj vprašanje lokacije v vesolju ... Človeška tragedija je vprašanje razuma, oziroma njegovega pomanjkanja. Z drugimi besedami. Če astronavti želijo dobro človeštvu, naj nam pošljejo fotografije in znanstvene izsledke; če pa hočejo dobro sebi, naj ostanejo tam gori. S tem drobnim navodilom pa tudi končujemo skromno serijo Zapisov iz močvirja. Teh nekaj desetletij pisanja je nič v primeru z večnostjo vesolja, v katerega obstoju smo našli tudi razlog za ukinitev serije. Namreč – vse, kar se začne, se tudi konča. In seveda … Zdi se, da sedeti v močvirju in razmišljati, počasi ne bo več dovolj. Treba bo kaj tudi storiti.

In zdaj nekaj povsem drugačnega. Sicer gremo v središče Ljubljane, a po drugačnih opravkih, kot bi se pričakovalo. Središče Ljubljane – ta antični pojem, kjer se je vsa moč, vpliv in usodnost naroda skoncentrirala na enem kvadratnem kilometru – je bilo v preteklem tednu prizorišče tudi nekoliko drugačne drame. Drame v prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Hočemo povedati, da so ob običajnem naboru tamkajšnjih in javnosti znanih sociopatov na sceno stopili tudi tisti manj izpostavljeni. Kot zdaj že nekaj mesecev, se obnova ljubljanske Drame in z njo kulturnega hrama vseh Slovencev, ne začne zaradi nasprotovanja sosedov. »Nasprotovanje sosedov« je po dnevnih pozdravih najbolj uporabljana besedna zveza v Sloveniji, in tokrat se širi po ulicah z mitskimi imeni, ki obkrožajo Dramo. Zgodba je sila enostavna. Obnova bi bila seveda hrupna, prašna, prostorsko potratna, zmotila bi mir in parkirišča stanovalcev tam ene ulice in tam ene bajte. Če ne moreš zmotiti miru sosedov v Halozah, kako so investitorji pričakovali, da bodo lahko zmotili mir stanovalcev v središču Ljubljane? Sploh po fiasku z obnovo Plečnikovega stadiona. Kakorkoli; obe strani javkata v javnosti. Tako stanovalci kot umetniki oziroma dramski igralci, ki zmrzujejo in se gredo gledališče v nekem skladišču. In ko razumni prebere vse javne nastope, oziroma sporočila za javnost, ki jih obe strani plasirata v medije, je jasno predvsem eno. V tisti ogroženi hiši, primerno se imenuje Nemška hiša in je elitna lokacija sredi elitnih lokacij, stanuje kar nekaj odvetnikov. Ali pa premožnežev, ki si lahko privoščijo dobre odvetnike. Čeprav bi bilo čudno, ako bi na elitni lokaciji v središču Ljubljane ne živela manjša komuna juristov. Kajti jezik, ki ga uporabljajo stanovalci med blokiranjem začetka graditve, je vrhunsko pravniški. Suh. Zakoni in dejstva in pravice in tako naprej in tako nazaj. Tako je izjava dramskih umetnikov v primerjavi s sporočilom stanovalcev eno samo jamranje in pozivanje na nekakšne nepravne, humanistične in občečloveške kategorije. Jasno, da v skromni radijski oddaji ne moremo biti razsodniki in da zaradi spora med umetniki in odvetniki ne moremo fabricirati globljih razmislekov – poskusimo pa vseeno lahko! Osrednje vprašanje današnje analize je: »Koliko naj bo v družbi odvetnikov in koliko naj bo umetnikov?« Kakšno naj bo razmerje med njimi? Na prvi pogled bi rekli, da gre za dve kategoriji, ali poklica, ali stanja duha, ki si ne bi mogla biti bolj vsaksebi. Pa nič ni dlje od resnice. Oboji živijo v zablodi. Umetniki v zablodi, da lahko z umetnostjo izboljšajo družbo, odvetniki v zablodi, da je mogoče družbo izboljšati s pravom. Kot smo se naučili, je družbo mogoče izboljšati s prisluhi, a o tem kdaj drugič. Najbolj preprosto bi bilo, če bi imeli v družbi enega umetnika na enega odvetnika. Ampak to se ne zdi realno, ker bi imeli v Drami potem same monodrame, en odvetnik pa je kljub temu sposoben preprečiti zaprtje ulice. Bolj razumno se zdi, da bi imeli na enega odvetnika deset umetnikov, a to bi nas popeljalo na pot brezzakonja, kjer bi hipiji zganjali gledališče v parkih in na rečnih bregovih, družba kot organizem, ki ga skupaj drži zakonodaja, pa bi razpadala. Tako smo po preučitvi dejstev in pregledu evidenc tako odvetniške zbornice kot združenja dramskih igralcev prišli na plano s številko: trije umetniki na enega odvetnika. Trideset umetnikov na deset odvetnikov. Tristo umetnikov na sto odvetnikov, tri tisoč umetnikov na tisoč odvetnikov. Ta številka se nam zdi umetniško-odvetniški zlati rez slovenske družbe in predlagamo, da se je v prihodnje držimo, pa bomo lahko obnavljali gledališča, sploh pa bomo lahko uveljavljali pravila pravne države. Obstaja pa problem, da razmerje tri proti ena deluje zgolj in le v središču Ljubljane. Če pogledamo razmerje recimo v Celju, kjer sicer imajo tako odvetnike kot umetnike, je to drugačno, da ne govorimo o slovenskem podeželju, kjer ni niti umetnikov niti odvetnikov. Je pa res, da je obnova kulturne infrastrukture na podeželju tako redka, da se celo najbolj nestrpni sosedje nimajo priložnosti pritožiti. Kaj šele najeti odvetnika. Kako se bo končal spor, oziroma kdaj se bo začela obnova Drame? Država, ki je vsaj za zdaj na strani umetnikov in ne odvetnikov, grozi z nekakšnimi razlastninjenji; ta bo verjetno morala sprovesti slovenska vojska, pa še to bo težko, kajti kot vemo, je odvetniško pero ostrejše od meča. Obstaja pa še ena možnost Pozivamo igralce ljubljanske Drame, da na javnem prostoru med Gregorčičevo in Gradiščem postavijo oder na prostem in brezplačno širnemu slovenskemu občinstvu v slogu partizanskega gledališča odigrajo dve predstavi … Prvi večer Brechtovo Malomeščansko svatbo, da se spomnimo, kako zelo zlagan je lokalni hohštapleraj, drugi večer Cankarjev Za narodov blagor. Da se spomnimo, kaj je to nacionalni interes.

Olimpija v Domžalah proti Radomljam ni odigrala dobre tekme, a jo je na koncu rešil povratnik po poškodbi Antonio Marin s čudovitim golom v zaključku tekme. Konec dober, vse dobro. Kajti začetek je bil res slab: zeleno-beli so gol prejeli že v 27. sekundi tekme.Razpravljali smo tudi o tem, katere igralce bi obdržali za naslednjo sezono in katere ne in si zastavili vprašanje, ali bi raje videli, da smo tretji in ta uprava ostane, ali četrti in ta uprava gre.Pa še mednarodni podvigi košarkarjev in hokejistov, ki jim gre v tej sezoni res dobro.

Končno smo dočakali nekoliko sodobnejši, skoraj že postmoderni pristop k prodajnim akcijam. Ker kot vemo, so zbiranje točk, odpiranje aplikacij pred blagajno, posebni dnevi za akcije, posebni dnevi za upokojence in zbiranje bonusov na računih, presneto nadležna zadeva. Sodoben potrošnik v želji po varčevanju tava od trgovine do trgovine, od nakupa do nakupa, ob vseh prihrankih pa na koncu blago domov še vedno prinese s tistim nedoločljivim občutkom, da je bil pretentan. Kot kaže, je tega konec, saj so postale prodajne akcije mnogo bolj transparentne, hkrati pa tudi dosti bolj učinkovite. Poglejmo prodajno akcijo, ki je povzročila izpraznjenje zalog bencina, ki smo ji bili priča te dni. Bencinski trgovci so si meli roke v navdušenju, kajti prodali so vse in še več, ljudje pa so v vrstah stali pred bencinskimi servisi. Sicer dobiček še vedno ni bil dovolj visok, da bi bencinarji prenehali računati uporabo toalete na servisu, ampak vseeno se jim je na račune steklo manjše bogastvo. Poglejmo, kako so si zamislili in izpeljali to prodajno akcijo. Najprej potrebuješ vojno. Niti ne klasično vojno, ampak to sodobno vojno, ko med droni, ki snemajo peščene plaže za YouTube, letijo droni, ki nosijo bombe. Napadeš par tankerjev, sežgeš nekaj rafinerij in naznaniš, da bo zmanjkalo nafte. Ljudje so se v stoletju kapitalizma že toliko ekonomsko izobrazili, da avtomatsko razumejo povezavo med ceno, ponudbo in povpraševanjem. Torej se nihče ne čudi, ko sodček surove nafte poskoči za še enkrat in ves zahodni svet vdano pričakuje podražitev goriv. Vaja, ki smo jo ponovili že tolikokrat, da je postala del nas samih. Potem pa bencinski servisi objavijo, da bo naslednji dan gorivo dražje in prodajna akcija je končana. Potrošniki smo pač potrošniki, in ko izvemo, da se bo nekaj podražilo čez noč, nam ni težko nekaj ur čemeti v vrsti. Ampak gorivo je samo začetek. Vojna kot pospeševalka prodaje, kot marketinški trik, če hočete, ima še mnoge druge aplikacije. O orožju sicer ne bomo razpredali, ker je dobra prodaja logična samo po sebi, ampak vsake toliko, ko so zahodne države še posebej varnostno ogrožene, se da lepo prodati vodo, testenine, riž, baterijske vložke, toaletni papir in hranilnike energije za mobilne telefone. Da je vojna dobra za biznis, sicer ni epohalna ugotovitev, ampak v preteklosti, ko so bile vojne še bolj redke, so od njih profitirale predvsem države in korporacije; danes pa se da na račun rednih, občasnih, akutnih in sezonskih vojaških spopadov lepo prihraniti tudi v običajnem gospodinjstvu. Povedano z jezikom šparovnega Slovenca: »Če ne bi bilo vojne v Iranu, v tem tednu ne bi uspeli prihraniti treh centov pri litru bencina.« Prihranek pri nakupu pa je osnovna kategorija, ki posameznika definira kot potrošnika, posledično pa tudi kot uspešnega posameznika. Mogoče se zdijo te trditve nekoliko pretirane, oziroma za lase privlečene, ampak ameriški predsednik, ki je vojno zelo lahkotno začel, jo sedaj zelo lahkotno tudi končuje. Se pravi, da je na moč podoben prodajalcu dodatkov za čiščenje organizma in dodatkov proti bolečim sklepom, ki nastopajo v reklamnih blokih zgodnjepopoldanskih ur. Takole govori neustrašni Donald na tiskovnih konferencah: »Če kupite zdaj, prihranite pri enem samem rezervoarju do pet dolarjev. Pokličite zdaj in prihranite! To pa še ni vse. Če pokličete zdaj, dobite še komplet nožev in ta neverjeten sekljalnik zelenjave.« To je samo ekonomski učinek prodajnih akcij, ki pa imajo tudi širše družbene aplikacije. Slovenska vlada se je štirinajst dni pred volitvami ob napovedani podražitvi držala junaško.  Postavila se je v položaj sirote Jerice, ki strada trošarin, in si »ureže tak tankega, da se vidi skoz njega«! In res se vidi skozi. Kajti dobrota slovenske vlade, ki ji ploskajo ne le državljani in potencialni volivci, temveč tudi Avstrijci in Italijani, ki bodo v naslednjih tednih pospeševali prodajo goriv na obmejnih bencinskih črpalkah, se bo končala natančno en dan po volitvah. 23. marca je napovedane prodajne akcije pogonskih goriv v Sloveniji nepreklicno konec. Od tega dne naprej ste spet na zbiranju Petrolovih točk. Ampak čisto pred koncem poglejmo še nekaj ekonomsko-političnih dejstev, ki dokazujejo, kako so vse te velike besede o ideologiji, demokraciji, represivnih režimih in podobno res samo del velike prodajne akcije. Trump in kamarila trdijo, kako v Iran prinašajo demokracijo. To je mogoče res, vendar je javnost nekoliko pozabila, da so Trumpovi predhodniki demokracijo iz Irana najprej odnesli! Tokratno vračanje demokracije je samo vračanje ukradenega. Ko je demokratična in priljubljena iranska vlada premiera Mohammada Mosaddegha leta 1953 podržavila iransko naftno bogastvo, so v Londonu in Washingtonu s pomočjo tajnih služb nemudoma organizirali državni udar, ki je potem vzpostavil kruti režim šaha Pahlavija; ta se je končal z islamsko revolucija leta 1979, to pa bi radi zdaj zahodnjaki končali z vrnitvijo demokracije. Povedano drugače: da zaradi nafte demokracijo najprej ukineš, potem pa jo zaradi nafte poskušaš ponovno vzpostaviti, je najlepši primer krožnega gospodarstva.

Letos se je vse pokrilo. 40 dni brez alkohola, prvi regrat in predvolilna soočenja na slovenskih televizijah. Aktivni udeleženci v slovenskem volilnem procesu imajo smolo. Namreč vsaka vas v Sloveniji ima svojo televizijo. In potem morajo po kandidatnih listah navzdol stranke delegirati oziroma dostavljati sogovornike na televizijska soočenja. Iz časa, ko je mladi Kennedy z znojem oblil Nixona, veljajo ta soočenja kot ključna za uspeh na volitvah. In svetovalci za medijsko nastopanje so se že tudi toliko udomačili na slovenskih tleh, da zdaj gledamo elokventne politike, ki vedo, kam postavljati roko in vejice, kdaj so premori smiselni in kako se naglašujejo posamezne besede ter kaj pomenijo nekatere tujke. Poznajo tudi dejstva iz zgodovine osamosvajanja ter osnovne statistične podatke o državi. In vse to na izust! Seveda pa to ne pomeni, da so televizijska soočenja kaj bolj relevantna, kot so bila včasih. Če hočete slišati resnično bistvena in kakovostna soočenja, jih morate poslušati na radiu. Kajti na radiju ni slike in ostane samo esenca izrečenega. Poskusimo primerjati televizijsko soočenje strankarskih prvakov s kuharsko oddajo na televiziji. Kot vemo, so kuharske oddaje noro priljubljene. Če se na televizijah že ne bojujejo v Ukrajini, ne predvajajo Prijateljev ali turških nadaljevank, pa zagotovo kuhajo. Ali potujejo po svetu in jedo. Kot vemo, sta pri hrani bistvena elementa okus in vonj. Se pravi, ravno ti razsežnosti hrane, ki jih televizija ni sposobna dostaviti gledalcu. Televizija dostavi samo podobo in pa vero v jedca ali v kuharja, ki zatrdi – »Mmm, kako je to dobro.« Gledalec nima za to, da je jed okusna ali da dobro diši, v skrajnem primeru, da je sploh užitna, nobenega dokaza. Pa vendar so kuharske oddaje tako zelo priljubljene, ker je podoba edino, kar sodobnega gledalca, obsedenega z zasloni, zanima. Podobno kot s kuharskimi oddajami, je s TV soočenji. Rešimo se iluzije, da se volilno telo odloča na osnovi soočenj. V bistvu jih doživljamo kot nastope, na katerih že tako ali tako vemo, kdo je naš favorit. Ne gre za odločanje na podlagi informiranja, gre za navijanje. Ne greš gledati nogometne tekme z namenom, da se boš na sredi odločil za koga boš navijal glede na dobro igro; ali boš navijal za Olimpijo, ali za Maribor, veš že dolgo pred začetkom prenosa. Enako je s soočenjem. Odstotek tistih, ki se bodo šele med soočenjem odločili, komu bodo zaupali svoj glas glede na uspešnost, artikuliranost in relevantnost nastopa, je v resnici minimalen – če pa se že odločimo ali si premislimo, to storimo zaradi podobe. Televizije se sicer po novem pohvalno trudijo s preverjanjem izrečenega, ampak to nam samo sporoča, kdo od politikov in v kolikšni meri govori resnico in kdo laže. Ampak kot smo se žalostno naučili v mednarodni pa tudi v domači politiki – laganje pa dandanašnji res ni eden od kriterijev, ki bi politikom onemogočil dostop do oblasti. Kje je torej podobnost med kuharsko oddajo in predvolilnim soočenjem na televiziji? Kot pri kuharjih televizija ne zmore prenašati vonja in okusa, tega ne zmore prenašati niti med soočenjem. Hočemo povedati, da je slovenska politična elita brez vonja in okusa. Naučeni pajaci, vsak s svojo že zdavnaj zgrajeno podobo, od agencij naučena podalpska puščobnost in umetna ter nenaravna ostra, državniška drža. Kot uradniki iz Kafkinih romanov, ki opravljajo sprejemni izpit na AGRFT. A za razumnega so lahko ta soočenja kljub vsemu povedna. Ker gostje na veliko razpredajo o tem, kaj vse imajo, kaj bodo naredili in kaj bodo spremenili, se lahko med podrobnejšim gledanjem podučimo, česa nimajo. In to je za njih nerodno, nas pa lahko skrbi. Torej; manjka jim iskrenosti, manjka jim empatije, predvsem pa trpijo za akutnim pomanjkanjem vsakega humorja. Iskre, duhá ali kakorkoli že hočete imenovati kategorijo, ki je tako za retorika kot posledično tudi za politika bistvenega pomena. Pa s tem ne mislimo na zabavljaštvo in neumerjenost tipa Trump, temveč moledujemo za vsaj majhen odmik od puščobnosti slovenskih političnih voditeljev. Ker če pogledamo galerijo slovenske politične elite zadnjih štirih desetletij, je eden večja puščoba od drugega, kar je v bolečem nasprotju s trditvami, da smo Slovenci zabaven in vesel narod. Povedano na kratko: po grenkih izkušnjah, na čelu katerih je korakal bivši predsednik republike, predsednik vlade in predsednik parlamenta v eni osebi, je čas, da se na volitvah od podob premaknemo k vsebinam.

Igor Štemberger je ustanovitelj, lastnik in predsednik uprave Ilirike d.d., ene najstarejših in najbolj prepoznavnih finančnih hiš v Sloveniji. Kot dolgoletni strokovnjak za kapitalske trge in investicijsko upravljanje vodi Iliriko skozi obdobje rasti, digitalizacije in širitve v širšo regijo. Igor je znan po svojem strateškem razmišljanju, jasni komunikaciji in sposobnosti povezovanja tržnih trendov s potrebami vlagateljev. V Sloveniji velja za izjemno kredibilen glas, ko gre za razumevanje financ, portfeljev in dolgoročnega investiranja. Je oseba, ki razume psihologijo vlagateljev in zna razložiti trende tako, da so razumljivi tudi širši javnosti. O družbi Ilirika:Ilirika je ena vodilnih in najdlje delujočih finančnih institucij v Sloveniji, ustanovljena leta 1993. Podjetje je specializirano za borzno posredništvo, upravljanje premoženja, investicijske sklade, finančno svetovanje ter podporo institucionalnim in malim vlagateljem. Deluje v Sloveniji, Srbiji, Severni Makedoniji in širši regiji, kjer gradi svoj ugled na strokovnosti, zanesljivosti in dolgoročni investicijski filozofiji. Ilirika je ena redkih domačih institucij, ki združuje tradicijo, regionalno prisotnost in modernizacijo portfeljskih storitev. Najljubsi citat: Mark Avrelij: Če ni prav, tega ne stori, če ni res, tega ne reciNajljubša knjiga: Starec in morje, Ernest HemingwayNajljubša serija: Izgubljeni v vesolju ter Lucky Luciano je bilo ime seriji,ki sem jo zelo rad gledal ob petkih zvečer leta 1999. Bil je to čas 1930 mafijskih družin v ZDA čas prihibicije.Hobiji: šport - kolesarstvo, smučanje, plavanjeNajljubša hrana: ribe Najljubši podjetnik: v Sloveniji jih je kar nekaj, žal ne moreš našteti prav vseh; brata Jakopin, izjemen dosežek v gradnji jadrnic; g. Akrapovič, g. Ivo Boscarol, oba ustanovitelja Bitstampa, lastnik-stanovitelj NGEN baterijski polnilniki, …G. Pleško, director in ustanovitelj Cosylab.Med tujimi: ne poznam vseh - a ustanovitelj in dolgoletni vodja Microsofta in prav tako podjetja Apple so po mojem mnenju zagotovo med najbolj uspešnimi Najljubša aplikacija: email aplikacija, Delo, Zaključni nauki za poslušalce: ·      V življenju je zelo pomembno vedeti, kaj je prav in kaj narobe. Treba se je držati dobrega občutka, da lahko dobro spiš. Nujno je delati v skladu z zakonom, da ne zaideš s prave poti, kajti potem zelo pogosto ni več vrnitve, saj to pomeni nemir v telesu,nemir v družini, slabo samozavest…·      Potrebno je čuvati zdravje, saj je to ključno, ker življenje ni tekma na kratke proge, skrbeti za dobro hrano, dovolj spanja..·      Morajo si prisluhniti in ugotoviti, kaj bi zares radi delali in ugotoviti, ali imajo v svojem telesu tudi vsaj osnovne predpostavke za to. Kajti če jih nekaj zares zanima in to delajo z veseljem, delo postane hobij. S tem in tako imajo seveda tudi voljo. Tam, kjer je volja, je tudi moč in to pomeni, da ni težko v taki simbiozi najti tudi disciplino, ker rad delaš tudi poskrbiš za pravi ritem in na dolgi rok ne utruja telesa in misli ter prinaša tudi rezultat.

V ERC projektu Metastabilnost v kvantnih materialih in simulatorjih se dr. Denis Golež loteva vrste zanimivih vprašanj, ki utegnejo odpreti nove možnosti za razvoj kvantnih tehnologij.Danes razvoj kvantnih računalnikov, kvantnih simulatorjev in cele palete kvantnih senzorjev poteka izredno hitro. Nenavadne značilnosti snovi na najmanjšem, kvantnem nivoju je zdaj že mogoče s pridom uporabiti za izdelavo povsem konkretnih naprav in aplikacij, ki so kos nalogam, katerim običajne elektronske naprave niso.A te nove zmogljivosti temeljijo na prav specifičnih značilnostih kvantnih materialov. Kajti kvantne pojave je za praktično uporabo treba nekako ujeti v konkretni snovi. No, in pri vrsti kvantnih materialov pot do zanimivih, običajno skritih lastnosti vodi skozi t. i. metastabilnost. Tako ni presenetljivo, da se z raziskavami metastabilnih stanj v kvantnih materialih danes ukvarja ogromno znanstvenikov po svetu, presenetljivo pa morda je, da številnim eksperimentalnim odkritjem na tem področju teorija še ne zmore ponuditi dovolj natančnega okvira, kje bi bilo takšna stanja najbolje iskati.Te naloge se bo v okviru projekta Evropskega raziskovalnega sveta (t. i. Consolidator Grant) z naslovom Metastabilnost v kvantnih materialih in simulatorjih lotil doc. dr. Denis Golež z Instituta "Jožef Stefan" in Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Toda njegovi načrti segajo tudi v povsem praktične vode, kajti projekt odpira možnosti tudi za razvoj kvantnih stikal, odkritje novega stanja snovi in nov način za shranjevanje kvantnih informacij.

Brezskrbni časi zbijanja šal so minili. Po internih zakonih se mora v času predvolilne kampanje tudi naša oddaja transformirati v odgovorno družbenopolitično glasilo nepotvorjenih informacij. Tako suhoparno preglejmo dogodke preteklih dni.V Radencih, kjer imajo tri srca, jim je zaradi te koronarne inflacije zmanjkalo mehkih tkiv za ostale organe. Najbolj očitno za možgane. Tako sta se na seji občinskega sveta stepla poslanca. Oziroma eden se je tepel, drugi pa ga zdaj toži. Če se stepejo poslanci na državni ravni, človek še razume, kaj pa lahko predstavnika ljudstva razjezi do fizičnega napada med razpravo o pločnikih, krožiščih in čistilnih napravah, nam ni uspelo izvedeti. Zdaj pa h kulturi. Vrhunec preteklega kulturnega konca tedna je bila premiera filma o Melaniji Trump. Dokumentarnega filma. Kot vemo, je žena ameriškega predsednika naše gore nekoliko uveli list. In kot tudi vemo, so kritiki film raztrgali. Kar je zelo pogumno, še sploh v Sloveniji. Namreč za lik in delo brhke Melanije je vsaj do nedavnega skrbela predsednica republike, ko je bila še v advokaturi. Kar nekaj dolgih jezikov, ali pač pisunov, kot smo sami, je prek nje občutilo dolgo roko ameriške pravice, ko so hoteli služiti na Melanijin račun, in so kršili avtorske, oziroma njim podobne pravice. Zato je biti filmski kritik na Slovenskem trenutno zelo pogumno dejanje, kajti če privežeš ženo ameriškega predsednika na cineastični pranger, si lahko nakoplješ na glavo slovensko predsednico – ki je, mimogrede, že začela sama o sebi govoriti v tretji osebi – oziroma njeno odvetniško pisarno. Zato velja biti previden in pogumni slovenski filmski kritiki, ki trgajo desničarsko mojstrovino na koščke, tvegajo še kaj več kot le svojo službo. Seveda smo v naši redakciji šampioni oportunizma in si zaradi lastne varnostni filma sploh nismo ogledali. Tako da nam ni treba soditi. Kajti kot velja v največji svetovni demokraciji zadnje tedne: »Ne sodi in ne boš obsojen!«Ampak raziskovalni duh ter stare filmske povezave nam niso dali miru in izvedeli smo, da sta v Belo hišo priromala dva predloga za filmsko ovekovečenje Melanije Trump. Enega, tega ki je bil končno tudi realiziran, je dostavil Amazon, po prijateljski ceni, drugega pa Disneyjevi studii. V skladu s tradicijo so pri Disneyju predlagali animiran celovečerni film z Melanijino zgodbo. A se je prva dama vseeno odločila za klasično kinematografijo, kljub obljubi, da bi bila sprejeta na Panteon Disneyjevih princes.Uspelo nam je pridobiti sinopsis Disneyjeve risanke o Melaniji in tako kot prvi medij, ne le v Sloveniji, objavljamo odlomke iz tega žal nerealiziranega dela. "Mala Melanija v revni hišici ob Savi sanja o lepšem življenju v pogojih tržnega gospodarstva. Sanja, da bo postala princesa in v deročo vodo vrže kovanec za srečo. Sicer ne postane princesa takoj; na mestu, kjer je kovanec padel v vodo pa zgradijo hidrocentralo. Njena lepota in revščina jo končno pripeljeta v obljubljeno deželo. Kjer se cedita med in mleko ter ob njiju na zabavah tudi človeški izločki. Melanijo, ki ima raztrgana oblačila, obleko pa polno pepela, ki ga mora čistiti po bogatih hišah, na zabavo povabita znana Disneyjeva junaka Tom in Jeffrey. Tam ji Jeffrey predstavi Donalda Ducka, še enega Disneyjevega junaka, vendar mora Melanija zbežati z zabave, ker ji bo opolnoči potekla viza. Donald jo išče; ko jo najde na srednji strani barvne revije, jo obišče v njeni revni sobici in jo zasnubi. Melanija je mehkega srca, še sploh, ko izve, da je Donald v bistvu sin Strica Skopušnika, ki se koplje v denarju. Ob tem izve, da se bo Donald iz grdega račka spremenil v princa takoj, ko se mu zgodi čista ljubezen, ali pa če postane ameriški predsednik. Ker pa tudi Donald ni modre krvi, jima dobra vila podari sina, ki pa je baron že ob rojstvu. Ker s čisto ljubeznijo zaradi viharja, imenovanega Stormy, ni nič, postane Donald ameriški predsednik; a se namesto v princa spremeni v Shreka. Mediji par imenujejo »lepotica in zver«, kar Melanijo moti, in zato se z Donaldom še enkrat prijavita v Belo hišo. Ko pa urok tudi drugič ne popusti, je možnost za rešitev in izpolnitev Melanijine življenjske želje najti princa na belem konju le v iskreni ljubezni. Ali pa v tretjem mandatu." Kot rečeno, je bil Disneyjev predlog zavrnjen, saj naj bi bilo v risanki preveč sledi ekspresionizma iz obdobja filma noir, medtem ko si gledalci želijo lahkotnejše vsebine. Zato so se v Beli hiši odločili za Amazonov scenarij, ki sledi samo dvajsetim dnem v življenju Melanije Trump.

Glede razsodbe KPK-ja … premier Golob se je na težji način naučil, kar se zdi, je temeljni del sodobne digitalne kulture: »Če si pijan, zadet, zaljubljen, besen in po novem tudi šele dva dni predsednik vlade – nikarte pošiljati sms-jev.« Če hočemo do potankosti razumeti šlamastiko, v katero se je zapletel naš predsednik vlade, se moramo poglobiti v grenko-sladko zgodovino kršenja integritete. Na samem začetku teh kršitev sta Adam in Eva. Če ne bi bilo njunega kršenja integritete, posledično ne bi bilo greha in celotno bivanje na tem planetu bi se drugače odvilo. Potem so se kršitve integritete dogajale vso zgodovino, za katero se zdi, da je brez teh kršitev sploh ne bi bilo. Kajti vsi konflikti, ki so, resnici na ljubo, gonilo napredka, poezije in znanosti, so posledica kršenja integritete. Kar nas pripelje do premiera Goloba, ki je kršil integriteto s tem, ko je Tatjani Bobnar, takrat notranji ministrici, dajal navodila, kako naj kadruje v policiji. S sms-jem. Mediji smo to pozneje poimenovali »poizkus kadrovskega lomastenja v policiji«. Ampak, česar se pisuni premalo zavedamo, znanost pa je o tem kristalno jasna, je dejstvo, da je integriteta vzročno-posledični posel. Skoraj vedno se kršenje zgodi zaradi kršenja pred njim. Tako moramo do kršenja integritete pred kršenjem integritete Roberta Goloba. Tam stoji kot skala trdno Janez Janša. Namreč; on je pred Golobom kadrovsko lomastil po policiji, ko je v svojevrstni kristalni noči zamenjal vse komandirje policijskih postaj. Zamenjali so jih načelniki policijskih postaj, ob nazivu pa se je Janševo lomastenje po policiji nadaljevalo tudi s konkretnimi menjavami na visokih položajih policije. Golob je torej v svojem mandatu, ob tem, ko je načelnike preimenoval nazaj v komandirje, poskušal samo odlomastiti to, kar je pred njim nalomastil Janša. Tako, da je poslal sporočilo z integritetno sporno vsebino notranji ministrici. Ki je bila, kar pa je najbolj zabavno, kot generalna direktorica policije po prisegi Janševe vlade nemudoma odlomastena s položaja, in Golob je naivno sklepal, da se bo hotela za tisto lomastenje oddolžiti. Ni pa vedel, da je gospa šampionka integritete ter je Goloba razkrinkala. Pozneje jo je vzela v bran in v službo sama predsednica države, ki ima v sefu zaklenjeno skrinjico z najčistejšo esenco slovenske integritete ter jo varuje po službeni dolžnosti, kot tudi po prepričanju. Okoli predsednice republike in Tatjane Bobnar pod njenim okriljem se tako ustvarja krog močnih, poštenih in načelnih žensk, proti katerim sta Vida Tomšič in Pepca Kardelj pionirki z modro kapo in rdečimi dokolenkami. Ampak namesto praznega nakladanja in vegavih insinuacij si poglejmo konkreten primer vpliva integritetne afere na prihajajoče volitve. Kot je znano v mnogih primerih tako s politično leve kot s politično desne, KPK postane nenavadno dejavna v času okoli volitev. In nobenega dvoma ni, da je premier, ki ga zdaj bremeni vprašljiva integriteta, na prihajajočih volitvah v slabšem položaju od brezmadežne politične konkurence! A na nekaj tako komisija kot posebne enote odvetnikov z obeh strani, da o načrtovalcih predvolilnih kompanij sploh ne govorimo, niso računali. To je čas. Čas, ki teče tudi politikom. Starejši volivci namreč radi pozabljamo in dogodkih izpred štirih let, ko je nekdo nekomu pisal sms, so že zdavnaj prekriti z vedno novimi in novimi nanosi političnih pritlehnosti. Saj so nas v toku trajanja mandata na dvoboj Golob-Bobnar vsake toliko opomnili, ampak da bi na izust vedeli, za kaj je šlo, pa niti ne. Tako smo starejši pozabili, mlajši volivci pa … … Mlajši volivci, recimo, da so danes stari osemnajst, devetnajst ali dvajset let, so bili ob času spornega dejanja stari štirinajst, petnajst in šestnajst. Tako se jim dva meseca pred volitvami zdijo kandidati, ki so sporni, ker ne znajo komunicirati s sms-ji, bolj kot ne smešni. Zna biti, da jo bo premier odnesel iz afere s kršenjem integritete bolj kot ne nepoškodovan. Še sploh, ker ga tako dežurni satiriki kot njegovi politični nasprotniki še vedno najbolj besno napadajo zaradi njegovega priimka, ki je sinonim nadležne ptice, in dejstva, da se je poročil z vplivnico. Dokler pa se najhujša predvolilna bitka bije na krvavem polju priimkov in partnerjev, je bojazen, da bi politična in obča integriteta med demokratičnim odločanjem karkoli pomenila – povsem odveč.

No, pa skupaj odtecimo nov krog usmiljenja in pomilovanja. Prazniki so minili pričakovano, a nekaj novega obredja je dovolj, da posvetimo današnjo analizo festivalu, ki je za nami. Najprej k običajnemu; odrasli in mladina so si ponovno z veseljem odstreljevali dele okončin, holesterol je tekel v potokih in tradicionalna družina v krizi se je za nekaj ur prebila v ospredje. Novosti letošnjih praznikov pa so naslednje: zapadel je sneg, kapitalisti so ukinili MTV, ameriškemu predsedniku je Božiček prinesel državo, zajček mu bo še drugo. Kot znajo povedati etnografi, se tradicija, da postane tradicija, najprej rodi, in nenavadno, da smo prav v teh neveselih časih priča tolikim rojstvom novih tradicij. Zato danes, še vedno v prazničnem vzdušju, nekaj o rojstvu najnovejše praznične tradicije. O novoletnih skokih v stoječe, tekoče, slane in sladke vode. Včasih je bilo namakanje v zimski vodi rezervirano za severnjake, pri nas se je pred nekaj leti začelo na obali. Če kaj, potem so prvojanuarski možje in žene v kopalkah priklicali novinarske ekipe, ki prvega že tako trpijo zaradi pomanjkanja dogodkov. Nato pa se je začela ta moda širiti – težko zapišemo kot požar – po naši prekrasni deželi. Ob obali so prišle na vrsto reke, potem jezera, potem ribniki, potem mlake in letos so naši marljivi dopisniki poročali o vsaki malo bolj ambiciozni vodi, ki je imela na sredi Slovenca, tresočega se v objemu tistih nekaj stopinj. Ob rojstvu te nove tradicije pa si vsi zmrzljivi ne moremo kaj, da se ne vprašamo: »Zakaj« in pa še tudi: »Čemu?« Nekaj drži kot pribito. Verjetno ni bolj učinkovitega načina za preganjanje novoletnega mačka, kot je proces, pri katerem telo izpostavimo temperaturnemu šoku. Kri v žilah zblazni, toksini se izločijo in spoli nagoni izginejo. Potem pa je, vsaj po izjavah udeležencev, tu še metafizični element. Voda čisti in po tej logiki tista voda, ki je tik na tem, da spremeni agregatno stanje, čisti še bolj. Ko na začetku koledarskega leta torej zaplavamo v ledeni vodi, nas ta očisti preteklega leta in na simbolni ravni pozabimo na dogodke preteklega leta. Če nas pa kap, pozábimo še na vse ostalo. Obstaja pa za te vrle može in žene še ena mogoča razlaga; včasih so spremembo koledarja imenovali tudi »skok v novo leto«. Ker pa se je ta skok iz izreke počasi izgubil, ga plavalci ponovno uvajajo s tem, da skačejo v januarske vodotoke. Eden izmed elementov, ki ga ne smemo zapostaviti, sploh v civilizaciji spletnih vplivnežev, pa je tudi kultura kopanja v ledeni vodi, ki jo reklamirajo na internetu in imajo nekateri izmed teh junakov toliko sledilcev, da jim je čemenje med ledenimi kockami postalo poklic. To naj bi zdravilo večino znanih bolezni, človeško zavest pa postavilo na povsem novo raven. Kar z lahkoto verjamemo. Da ta zapis ne bo razumljen kot zanikanje te nove tradicije, še enkrat poudarimo, da gre za junaško dejanje, ki ne le dokazuje klenost, dolgoživost in vitalnost naroda, temveč tudi samodejno izpostavlja tiste najpogumnejše med nami; tiste, ki nas naj vodijo v svetlejšo prihodnost. In na tem mestu imamo vsi, ki prvega januarja sedimo v copatih, največja žrtev pa je med koncertom in skoki pojesti samo en kos potice, veljaven pomislek. Dejstvo je namreč, da novoletno kopanje skokovito narašča. Vsako leto se mu pridruži nova voda, število kopalcev pa raste na potenco. Tako ne bo dolgo, ko bo plavajočih več kot zmrzljivih boječk. In kot to počnejo večine nad manjšino, bo novoletno kopanje postalo splošna norma, vsi, ki se ga ne bodo udeležili, pa bodo praznično marginalizirani. Kajti tako obredje in tradicije delujejo. Ob večerjah, smrekici, darilih in ognjemetu se bo praznikom priključil še skok v ledeno vodo in dva milijona Slovencev, se bo, kot Indijci v Gangesu, na začetku leta obredno očistilo. Rešitev za vse tiste med nami, ki nočemo testisov v trebušni votlini, prihaja iz nepričakovane smeri. Verjetno se sprašujete, čemu se tradicija rojeva tako pozno v zgodovini naroda. Se pravi, zakaj niso že naši predniki slekli kožuhov in cap in se ob solsticiju zagnali v vodo. »I, niso se mogli!« Kajti vodotoki so bili ob tem času tradicionalno zamrznjeni. Hočemo povedati, da prvega januarja v preteklosti, ko so zime še bile zime, ni bilo prosto dostopnih voda, ker jih je prekrival led. Tako bi si morali naši predniki s sekiro najprej razbiti odprtino, v katero bi se nato po tjulenjsko potopili. Kar pa jim ni prišlo na pamet. In ker kaže, da se bodo klasične zime vrnile, bi lahko bilo tudi te nove tradicije na hitro konec. Kdo ve, mogoče pa jo bo nadomestilo novoletno golo drsanje.

Pred kratkim nas je povsem neopažena preletela novica, ki bi morala imeti ne le večji odjek v javnosti, temveč bi morala vplivati na zgodovinsko, kulturno in politično prihodnost našega naroda. Poglejmo podrobnosti. Pretekle dni so v prestolnici slavnostno zaznamovali »konec prve faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. Ker je v tem PR obvestilu nesorazmerno veliko pridevnikov, sklepamo, da bo sledil še »slavnostni konec druge faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. In potem še njeno slavnostno odprtje. Kakorkoli. Slavnostno zaznamovanje je potekalo tako, da je na postajo slavnostno pripeljal prvi vlak. In prav v tem dejstvu tiči zajec. Kajti ko je slavnostno pripeljal prvi vlak na postajo pred skoraj dvesto leti, mu je večni bart France Prešeren posvetil mojstrovino »Od železne ceste«. Takrat smo imeli slabo razvito železniško omrežje in komaj kakšnega pesnika, danes imamo slabo razvito železniško omrežje, zato pa se polovica Slovencev vodi za pesnike. In to le zato, ker se druga polovica vodi za pisatelje. Kakorkoli; nihče izmed tisočih slovenskih pesnikov se ni domislil, si upal ali se spomnil, da bi ob slavnostnem prihodu prvega vlaka na novi ljubljanski štacijon napisal nekaj primernih verzov. Tako ne ostane drugega, kot da se nespretno in s tresočim peresom naloge lotimo v naši skromni redakciji, kjer smo – če že ne vest ljudstva – pa vsaj vest slovenskega javnega prevoza. Tako gre … Bliža se železna cesta. Nje se Ljubljanca veseli, da iz okoliške dežele prebivalstvo izcedi. Ak je blizu tista cesta, čemu v prometu je zastoj? Ne gre pogledat tuje mesta, ne gre peljati se z menoj. Sam se po železni cesti vozil bom od nas do vas; nikogar drugega ne mika na vlaku zapravljati svoj čas. Ceste tebi ne zapéram ne v Maribor, Jesenice, Trst; ti pa mene pusti zméram da na obvoznici dvignem prst. Jaz popeljem se tje v Gazo, snubit Judnje kršene; bom priženil z ženo črno iz ulice sosedove. Jaz pa hlače bom nosila gospodar bom čez mošnjó; bom hodila na kosila, s komer meni bo ljubo. Tebi jaz ne bodem zvesta, ljubček! Ti si tiček cel; če slučajno železna pride cesta, ne verjamem, da bodeš mi ušel! Po nji peljal te ženico bom v Maribor, Jesenice Trst, zaradi časa vožnje in zamude, gvišno bo na poti – krst.

Velika skušnjava je, da nas naši številni vsakdanji neuspehi in razočaranja v življenju prepričajo, da pravzaprav nismo vredni ljubezni. Kajti kaj ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

V iskanju pozabljenih glažut Steklarska tradicija slovenskega etničnega prostora je eden najbolj bleščečih dokazov naše vpetosti v kulturne, industrijske in trgovske tokove centralne Evrope. Kajti steklo in njegova proizvodnja že stoletja stojijo na križišču med industrijo, obrtjo in umetnostjo. Po mednarodnem letu stekla izpred nekaj let so se raziskovalni napori za detekcijo in vrednotenje steklarske tradicije še povečali in iz severa Primorske prihaja zgodba o pozabljenih glažutarjih, ki so celo stoletje delali v globini tedaj skoraj nepristopnega Trnovskega gozda. Nove raziskave so to privlačno temo obudile dobesedno iz črepinj in kmalu se lahko nadejamo, da bo vedenje o glažutarjih dostopno tudi širši javnosti. V oddaji Sledi časa tako v širši slovenski prostor prinašamo nekakšen uvod vanjo.

Današnje razmišljanje bo polno netočnosti, površnosti in nerazumevanja tematike, o kateri bomo razmišljali. Ampak obstaja dejstvo, da zaradi pomanjkanja bolj kompetentnih razlag nekdo mora seči v osje gnezdo. Gre pa tako. Zadnje čase se kot javnost in ostareli prdci čudimo blaznostim, ki jih počne naša mladež. V Zagrebu so požgali nebotičnik, pri nas nastavljajo predmete na tire, norosti najstnikov v prometu se stopnjujejo še in še … Organi ta novi trend podivjanosti stlačijo pod klasični vandalizem, medtem ko se med najstniki natančno ve, da gre za fenomen, imenovan "Tik tok izziv". Zelo na kratko in kot rečeno brez empiričnih podatkov, ki bi trditve podprli. Začelo se je dokaj benigno, akoravno butasto do korenin. Na vedno eno in isto glasbeno podlago so mladi na platformah najprej plesali en in isti ples, potem so se s filmsko montažo preoblačili, nato so začeli izvajati tudi potencialno nevarne  potegavščine, ki pa seveda niso bile dovolj, da bi jih omrežja prepovedala. Ne drži pa, da se niso trudila. A nov potencialno nevaren izziv se lahko širi s hitrostjo gozdnega požara in preden umetna inteligenca, vgrajena v platforme, zazna potencialno nevarnost, po spletu kroži že tisoče kopij, kar sledi preprosti digitalni logiki, da je viralnost pomembnejša od varnosti. Ob tem pa je mladina pametna, kot le kaj, in zna omejitve objav posnetkov, ki so potencialno nevarni, tudi zaobiti. Kot so včasih zapisali: pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni … Na začetku so ljudje drug drugemu na glavo kot presenečenje zlivali čebre vode in posnetki presenečenih so potovali na popularno družbeno omrežje. A kot vse v življenju, so se posnetki počasi prelevili v ekstreme; izmikanje stolov, snemanje sebe nad prepadom in bog ve, kaj še vse. Mladina je začela živeti po diktatu algoritmov in starejšim se še sanjalo ni, kakšna je njihova realnost. Izziv, tudi drznost, ki sta temelj odraščanja, sta iz rok tradicije ali navad povsem prešla v roke kolektivne digitalne histerije. Kot primer: na medmrežju kroži govorica, da mladi, ki so požgali nebotičnik v Zagrebu, trdijo, da so vanj vstopili z namenom posneti video, ki na družbenem omrežju prikazuje skupine najstnikov, kako raziskujejo zapuščene stavbe. Zaneten ogenj naj bi jim prinesel več ogledov. Poznati pa moramo vsaj dva bistvena motiva, skrita v ozadju predmetov na naših tirih … Platforme ali niso, ali pa so zelo ohlapno pravno odgovorne za vsebino objav; in seveda, kot vedno, je v ozadju denar. Algoritem nagrajuje ekstremne, dramatične, adrenalinske vsebine, število ogledov je nato povezano z reklamami; vse to skupaj je v končni konsekvenci rodilo razred mladih, imenovanih »vplivneži, ki jim je objavljanje vsebin na internetu dobro plačan poklic«. Ker zgledi vlečejo, je najstnikom ideja klasične službe, s šefi, delovnim časom in obveznostmi skrajno tuja … Kakorkoli se zdi bizarno in analognemu razumu tuje, je trditev, da nekdo meče stara kolesa na železniško progo v upanju, da bo to postalo njegov poklic, med mladimi povsem legitimna. Ampak to še ni vse v tej težko razumljivi šlamastiki. Istočasno s pojavom vedno bolj ekstremnih potegavščin, ali pač enostavno snemanju ekstremnih podvigov, ki jih mi razumemo kot vandalizem, se je v vso zgodbo vpletel še nov element. Gre za manipulacije video ali avdio posnetkov s pomočjo umetne inteligence. Prav v tej oddaji smo se pred nekaj tedni za las izginili komentarju o tragediji jokajočih ukrajinskih vojakov, ki v uniformah med vožnjo na fronto svojim domačim še zadnjič pošiljajo obupane klice na pomoč. Pozneje se je izkazalo, da gre za povsem digitalno generiran posnetek in vi kot poslušalci bi skoraj dobili komentar, ki bi temeljil na neresnici. Tako moramo med navalom vandalizma, ki ga, kot slišimo, preiskujejo celo tajne službe, postaviti osnovno vprašanje: »Kaj je resnično? Kaj dejansko obstaja v realnem času in prostoru in kaj je samo produkt strojev?« Naivnost in nepoučenost naših generacij, ki pa še vedno držimo vzvode oblasti, nas vodi v neizogibni spopad z generacijami, ki živijo v vzporednem univerzumu in so jim šege in navade tukajšnjih plemen povsem nerazumljive. Po našem skromnem mnenju smo naredili celoten krog, od primatov sem. Kajti spet se čudimo in sprašujemo, ali je realnost, ki jo vidimo, slišimo in doživljamo, sploh realnost … Ali pač gre za umetno generirano realnost, ki jo srkamo kot nezavedne žrtve nekih zlobnih imperijev. Edina resničnost se zdi dejstvo, da so utopije, prikazane v znanstveni fantastiki izpred pol stoletja, postale resničnost. In medtem, ko smo starejše generacije pasivne  žrtve, je naša mladina aktiven konzument ter istočasno tudi gorivo za razraščajočo se blaznost. Odzvali smo se, kot je bilo pričakovati. Klici k prepovedi mobilnih telefonov v šolah so do neke mere meso postali, minister za šolstvo pa se je zavzel proti prepovedi orodij umetne inteligence v šolah, nekateri starši po svojih najboljših močeh omejujejo čas pred zasloni. A vse to je pljunek v morje in človeštvo, ki ne zna ustaviti sovraštva iz mesa in krvi, se seveda ne bo zmoglo upreti sovražniku, ki ga niti ne vidi.

Ste že slišali frazem »dobiti jih po prstih«? Včasih si ob tem predstavljamo učitelja iz starih časov z ravnilom in prestrašenega učenca, ki moli roko in strahoma čaka na udarec po prstih. Kajti pravkar je po nesreči popackal klop s črnilom in to je nedopustno dejanje. Prisluhni, kaj pa to pomeni danes. Pozdravljeni v novi epizodi podkasta, kjer raziskujemo zanimive frazeme skozi kratke, hudomušne zgodbe za otroke in vse radovedne člane družine.  Besedila zgodbic o slovenskih frazemih mi je pomagal ustvariti UI. Frazemi so povzeti po spletnih virih: fran.si :Janez Keber: Slovar slovenskih frazemov. Lektorira Tatjana Kovačič, bere Nataša Holy.

Prof. dr. Samo Kreft, mag. farmacije, doktor farmacevtskih znanosti, do nedavnega dolgoletni redni profesor za področje farmacevtske biologije na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani in odličen poznavalec rastlin. Je sourednik knjige “Sodobna fitoterapija” in spletne strani Lačna Bučka. V poljudnem pogovoru je osvetlil vidika mešane in izključno rastlinske hrane. Ne trdi, poudari, da bi morali ta trenutek vsi na rastlinsko hrano. Kajti uživanje hrane ni samo fiziološko, je tudi psihološko dejanje. Iz prehranske vrednosti in vpliva hrane na zdravje človeka, pa absolutno drži, da je polnovredna rastlinska hrana za zdravje dobra izbira.

Obstaja velika nevarnost da, tudi če boste današnji prispevek poslušali, ga ne boste slišali. Zunaj namreč divjajo martinovanja in alkoholiziranost, pijanost, nabitost, in podobni izrazi so glavna deviza nocojšnjega večera. Seveda ne nastopamo z moralističnih višav, ker bog ve, da smo v naši redakciji ljubitelji kozarčka ali dveh. Moti le nakladanje, da je martinovanje del slovenske tradicije. Nič ni dlje od resnice; edina razlika med martinovanjem in fabricirani prazniki sodobnosti, kot so noč čarovnic, valentinovo in celo božič do neke meje, je ta, da smo si martinovanje izmislili sami. Te vrstice pišemo iz enega središč slovenskega vinskega vesolja in slovenska vinogradniška tradicija ne pozna nič podobnega martinovanju v današnji obliki. Če že, je ob svetem Martinu vinogradnik povabil ljudi, ki so pomagali pri trgatvi, na kozarec vina. In to je bilo vse. Ampak tradicije nekje in nekoč pač morajo nastati, tako zdaj sedimo sredi nastajanja tradicije množičnih bakanalij.Niso pa današnje pijanke kar tako. O ne, gospod. Nocojšnje pijančevanje naj bo še posebej slavnostno. Kajti edina neprijetnost – ob mačku naslednjega dne – ki smo jo do sedaj poznali pri alkoholni omami, je bila prejšnji teden odpravljena. In odpravilo jo je samo Ustavno sodišče. Kar velja, kot da je z žebljem pribito. Namreč; če česa, smo se pijoči bali policistov, ko smo pribiti, opiti ali samo malo pod gasom sedli za volan. Teorija govori o različnih količinah in razmerjih. Mali pir ali špricer sta vedno ok! Velik pir ali pol buteljke že zahtevata mali golaž, vse, kar je več, pa zahteva srečo. Tako smo se tresli pred policijsko patrolo cela desetletja, ker pijančku pač absurdnost vožnje pod vplivom alkohola ne pride do živega. In ko so nas dobili … Oh, kako smo klicali znane pri policiji, znane na občini, znane pri sodniku za prekrške. In kako smo jokali in moledovali … Potem smo zbirali točke, ponovno opravljali izpit in se s psihologom pogovarjali o alkoholizmu. Vse te čirečare je sedaj Ustavno sodišče ukinilo in nam privoščilo srečno in veselo martinovanje in srečen ter veseli december z njegovimi neštetimi priložnostmi. Za kaj gre? Na to vprašanje ne znamo odgovoriti, ker se razumnemu zdi odločitev ustavnega sodišča blazna. Ampak vseeno nekaj podrobnosti. Kot veste, je Ustavno sodišče presodilo, da je 2. odstavek 107. člena  zakona o pravilih cestnega prometa neskladen z ustavo. Ta člen ali odstavek določa, da je opravljen preizkus z alkotestom, če se pihajoči z rezultatom strinja, dovolj, za dokazovanje prekrška. In ta člen je sedaj Ustavno sodišče razveljavilo. Ga dalo na led. Menda zaradi tega, ker pihajoči nima dovolj informacij in znanja, da bi lahko potrdil pravilnost pozitivnega rezultata. Jasno, da nima dovolj znanja in informacij, če pa je nažgan! Ampak gremo lepo po vrsti. Razumnemu se zdi, da je takšna odločitev sodišča nastala nekje v vzporednem vesolju, saj se je do sedaj zdelo, da se nihče, še najmanj pa sodišča, ne bi spuščal v dodatno rahljanje že tako preveč ohlapne zakonodaje glede vožnje pod vplivom alkohola. A očitno smo se motili. In ko se človek vpraša kako lahko institucija, kot je Ustavno sodišče, zvali takšno jajce, moramo vedeti stvar ali dve. Ustavno sodišče ni najbolj pravo sodišče. Hočemo povedati, da tja sodnike, kljub vsemu ugledu in prestižu, delegirajo politiki. Linija subordinacije je: predsednik republike, državni zbor in potem poslanci, ki morajo izvoliti sodnike z dvotretjinsko večino. In kot tudi vemo iz prakse, se različne slovenske politične stranke trudijo inštalirati v sodišče svoje kandidate. Tako da ko pride pred sodišče katera njihovih agend, njihov interes ali celo, bog ne daj, njihov predsednik, imajo zadevo pod nadzorom. Tako se ustavni sodniki ukvarjajo z bolj ali manj tehtnimi družbenimi vprašanji, ki so včasih spekulativna, včasih zapletena, včasih nepotrebna, včasih bizarna. Potem ne čudi, da vrle sodnike normalno vprašanje, kot je: »Ali se vam ne zdi, da pijani voznik nima dovolj znanja in informacij o pozitivnem testu in o indikatorju?« povsem zmede. Zato so tam zbrane žene in možje nekoliko pomodrovali in vzkliknili: »Seveda ga nima, in če ga nima, je sprožiti postopek proti njemu neustavno.« Ob tem nismo najbolj prepričani, če je pijana vožnja sploh ena od kategorij slovenske ustave. Vsekakor pa je ustavna kategorija in to temeljna, da imaš kot prebivalec republike Slovenije ustavno pravico do tega, da te ne nasadi pijan voznik in da ima republika Slovenija ustavno dolžnost te tipe spraviti s cest. Žal pa so ustavni sodniki použili preveč vrhunskega pravnega znanja, da bi znali presoditi tisto, kar je vsem nam ostalim logično, očitno in razumljivo. Seveda je ta sestavek samo beden pamflet, ki nima nobene teže v vzvišenem svetu prava; ampak da nismo niti mi od včeraj, bomo, kot se v boljših družbah pravnikov spodobi, citirali latinski izrek. S temi imajo pravniki, sploh ob kozarčku na večer po simpoziju, veliko veselje. Si equus aut eques ebrius est, numquam contra Romam eris. latinski izrek       Kar se za vas, ki sta vam pravo in latinščina španska vas, bere kot: “Če sta konj ali pač jezdec opita – nikar proti Rimu.”  

Piše Iztok Ilich, bereta Igor Velše in Maja Moll. Črki K in A v naslovu druge knjige esejev jezikoslovca in literata Kozme Ahačiča sta, kar ni težko uganiti, začetnici njegovega imena in priimka. Vendar imata tudi druge pomene: dvignjeni roki pod črkama sta staroegipčanski hieroglif, ki med drugim predstavlja življenjsko silo, enega od delov duše; ki odločilno vpliva na srečo in nesrečo, bolezen in zdravje, moč in nemoč, torej na celotno človekovo usodo. Ahačič svojih razmišljanj ne niza linearno, postopoma, temveč tok misli pogosto pretrga z zasukom, s preusmeritvijo pozornosti na neko sorodno, bližnjo temo. V večini esejev se iz različnih izhodišč vrača k temam, ki ga vznemirjajo in mu izpolnjujejo življenje. To sta ob izletih v svet filma predvsem poslušanje in aktivno ukvarjanje z glasbo ter znanstveno razmišljanje o različnih vidikih jezika, zlasti slovenščine. Delo z jezikom, pravi, nikoli ni končano. In dodaja, da za raziskovanje ni dovolj vrhunsko znanje, temveč tudi nepopisljivo, življenje prežemajoče navdušenje. Esej Scvrti možgani in zaklepanje ušes, na primer, začne s komaj slišnim predvajanjem nekega glasbenega albuma, v čemer najde »nujen recept za novo digitalno okolico, ki jo moramo znati utišati do te mere, da ni neslišna, a je obenem dovolj nevsiljiva, da jo lahko zaslišimo drugače.« Tudi iz svojih izkušenj pozna posledice pretirane glasnosti trivialnih spletnih vsebin: ker smo izpostavljeni vse več informacijam, vedno manj razmišljamo. Za to stanje se mu zdijo slovenski »scvrti možgani« primernejša besedna zveza od angleške »gnitje možganov«. Ko drsamo po svojih pametnih napravah navzgor, ugotavlja, »se prebijamo do nižjih in nižjih plasti kratkih filmčkov, ki nas polnijo z novimi in novimi impulzi … Vse mora biti skrajšano, zgoščeno, udarno, preprosto …« Možgane moramo zato, če jih želimo ohraniti za bistvene stvari, znati od časa do časa zakleniti. Esej Koraki, samo koraki Ahačič začenja s prizorom iz Kurosawovega filma Sanje, zaokroži pa ga z razmišljanjem o različnih ravneh sodobne slovenščine – od idealnega knjižnega govorjenega jezika na radiu in televiziji do različic pogovornega jezika. Odsotnost razmišljanja o jeziku na večini komercialnih medijev, opozarja, bi postala velik problem, če ne bi imeli dobrega usmerjevalnega modela na RTV. Mnogi, ki kot krokarji prežijo na vsako jezikovno napako, pozabljajo, da govorjeni jezik oblikujejo dobri vzorci in pozitivni vzori. Kajti »slovenski jezik ni več mladenič, ki bi ga morali ves čas opozarjati in kritizirati, ampak odrasla oseba z lastno izoblikovano in kompleksno osebnostjo, na katero lahko vplivamo samo, če jo hkrati sprejemamo.« Prav mehčanje strogosti v presojanju, kaj je prav, sprejemljivo in kaj ne, značilno za večji del starejših jezikoslovcev, je pomembna vrlina pisanja in ravnanja Kozme Ahačiča. K bralcu se ne sklanja z dvignjenim prstom, ampak se z njim pomenkuje ob skodelici kave. Še posebej dragoceno pa je, da se zna ob razlaganju slovničnih in pravopisnih pravil približati tudi mladim in najmlajšim, ki jih »piflanje« pravil in izjem sicer rado odvrne od branja. Povabi jih v družino na vse strani odprtih jezikovnih priročnikov Fran, ki jih je ustvaril s širokim krogom sodelavk in sodelavcev. V eseju Slovenščina kot velik jezik se Ahačič po pogovoru z Grenlandcem Perom vpraša, zakaj mi, ki nas je štiridesetkrat več, obupujemo nad slabim stanjem svojega jezika, ki v resnici sploh ni slabo. Tudi zato ne, ker nam je s Franovo družino uspelo vzpostaviti enega boljših servisov v Evropi za uporabnike jezika. Sklene z ugotovitvijo, da je poudarjanje naše majhnosti zgolj beg pred odgovornostjo, ki se je sprevrglo v razvado. V več kolumnah se avtor kritično sooča s položajem slovenščine v izobraževanju. Zavrača poskuse zniževanja meril na maturi in uvajanje angleščine v visokem šolstvu kot rešilne bilke za internacionalizacijo znanosti, saj »bi na najvišji ravni vodila v povprečje, provincializem – in ne v odličnost«. Rešitve prav tako ne vidi v zapiranju v meje lastnega jezika – provincializaciji v nasprotnem smislu. »Treba se bo naučiti živeti v večjezičnem globalnem svetu,« je prepričan. V eseju Zmaga in dva poraza je Ahačič pohvali sprejetje Zakona o javni rabi slovenščine, a hkrati opozarja na počasnost globalnih ponudnikov pretočnih vsebin pri uvajanju vmesnikov v slovenskem jeziku na zaslone, v avtomobile, gospodinjske naprave in še kam. »Vsak od nas,« vztraja, »mora po svojih močeh dvigniti svoj glas: enkrat kot potrošnik, drugič kot civilna družba, tretjič kot strokovnjak.« V drugem delu knjige se zvrsti devet v tedniku Mladina objavljenih esejev, nastalih med virusno pandemijo. V Koncu avtor znova zavrne prepričanje mnogih, ki po osamosvojitvi niso ponotranjili prehoda v novo obdobje slovenščine in vztrajajo, da je »edina oblika izražanja pripadnosti jeziku zaskrbljenost zanj, iskanje nedoslednosti v rabi in zgražanje nad različnimi odkloni«. Nazadnje se v remiksu Popotovanje iz Litija do Čateža duhovito naveže na Levstikov spis, pri čemer, opozarja, so vsi dogodki in dialogi izmišljeni, saj je legendarno literarno in jezikoslovno pot premeril le virtualno, s pomočjo Googlove aplikacije.

Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Roman Samo seks se napaja pri izviru erotike, seksualnosti, a govori in reflektira o vsem mogočem. Pisateljica Erika Johnson Debeljak je vanj postavila primarne reči, vse pa je zgradila na bivanjski substanci razmnoževalnega akta, ki opredeljuje življenje, ga celo poraja, a če smo pri tej oznaki vsaj malo previdni, skozi branje seks postaja vedno bolj muzikalen, večglasen, kot kakšen krasen zborovski seks-tet, proti koncu knjige pa se besedi pridruži še "pripomenka" sekstant, orodje, ki nas vodi po svetu, nam kaže strani neba in nam pomaga živeti. Knjiga je, to nam kmalu postane jasno, roman, ki miselno in vsebinsko plahuta po civilizaciji, obdeluje vse mogoče teme, s seksom pa se ukvarja sporadično, kot bi brskali po netu za pornografskimi vsebinami in ob slikah imeli čisto druge misli v glavi. Libido je širok pojem. Mogoče se res začne z vonjavami izpod pazduhe, konča pa se gotovo v abstraktnih parfumih, ki segajo do neba. Tudi eros je delikatna beseda s številnimi vsebinami in pomeni. Če smo jezikovno dosledni, je pri starih Grkih to bog ljubezni, poželenja in spolne privlačnosti, Rimljani so ga preimenovali v Amorja, vendar ni, da bi človek preveč razglabljal – seks, ki nekako krmari knjigo, je pač tista elementarna prvina, nemara goli gon, nagon in sla, ki vse pogojuje. Erosa ni brez seksa, če bi hoteli biti pragmatični, platonovski verziji navkljub, kjer oznaka pomeni višjo, duhovno obliko ljubezni, silo, ki človeka vodi k lepoti in modrosti. Ergo, na spolzkih tleh smo, ko zaidemo v ta arhetip, v ta summus vseh človekovih stremljenj in dejanj, ki ga je med prvimi iz mita izluščil Sigmund Freud in mu nadel uzde, ki konja vodijo, gonijo in krotijo ... Vsaj mislimo, da je tako. Glede na tematiko ne preseneča, da pisateljica začenja roman z Meduzo. Za razumevanje branja je vendarle treba vedeti, kaj ta starogrški mit pomeni in v kakšne variabilne oblike se je skozi zgodovino modificiral. Meduza, ena od treh Gorgon, je bila smrtnica. Sprva ni bila pošast, temveč lepa deklica, ki je služila kot svečenica v Ateninem templju. To, porečemo, je bilo lepo delo, no, se pa stvari zapletejo, ko jo je bog morja Pozejdon zapeljal, mogoče celo posilil. Atena se je razjezila – kako domače! – ne na Pozejdona, temveč na Meduzo in jo spremenila v pošast z lasmi iz kač, in vsak, ki bi jo pogledal, bi se spremenil v kamen. Meduza v tem romanu je čista metafora, je samo namig v smeri mitologije, v tiste plasti literature, kjer se kopičijo arhetipi, pravzgibi, osnovne strasti, nagon po življenju. Glavna protagonostka v knjigi je vendarle sodobna ženska, ki se sooča s staranjem, ki počasi čuti v sebi smrtno sapo, konec "mita", in se zaradi tega nenadejanega položaja, ko se vse sanje po zakonih narave spreminjajo v moro, začne ukvarjati sama s sabo na zanimiv način. Pisateljica pravi, da gre za "protiljubezensko zgodbo". Glavna oseba v knjigi je Ona v tretji osebi: "Njo svet vidi, toda le, če se tako odloči, in pri mojih letih – kajti če uporabim kliše, moja najboljša leta so mimo, sem ženska na napačni strani šestdesetega - se raje odloča za ne. Se pravi, je nevidna, prozorna, skoraj neobsotoječa." Slednje, o nevidnosti, je kasneje lepo razdelano. Staranje pomeni počasno izginjanje iz vidnega polja sveta. Nihče ne opazi starca, ni zanimiv, nima perspektive, ni atrakcija za oko. To pa je lahko, tudi pravi avtorica, celo koristno, saj kot nevidnež, kot nihče, lahko opazuješ življenje brez interakcije, brez refleksij in povratnih impulzov; resnica postaja jasna in popolnoma čista ter – enosmerna. Tole je nekakšen pritajeni kredo v knjigi, nekakšen potisk za bralca, ki si o staranju ne želi vedeti veliko ali celo nič, a ga te uvodne teze prepričajo, da bere naprej in proti koncu že hlasta po zgodbi. Pisateljica se je spretno izognila lamentacijam vobče, jamranju in strahu pred smrtjo na način, ki preferira mladost, živost in erotično razburljivost. Še zadnjič postaja deklica s sanjami, zakaj pa ne?, kdo nam določa, kdaj je konec strasti, hrepenenja, ljubezi in seksa. Patriarhat, ta kumulus naše civilzacije, nam govori eno, starejša gospa, pa gre po svoje, suvereno in odločno. In naenkrat smo na drugem polu iste premice življenjske črte, ki jo tokrat riše Tinder, in se vprašamo: Kaj ti je, babica? Zakaj so tvoje želje tako velike? Zakaj še hrepeniš po moškem, ker imaš že suha usta od skrbi in peze življenja? Kje so tvoje meje? Zakaj si še polna sle in upanja? Krasna prekucija, v romanesknem in vsebinskem smislu, preskok na premici življenja, ko se proti koncu oziramo nazaj in živimo naprej, avtorica pa nonšalantno ošvrkne svet, ki ga krojijo moški, tudi možače in ponižne ženske, in v prvi plan postavi svojo vizijo svobode, osvobojenosti, nekakšne enakopravnosti in enakovrednosti. Hecno je, da za svoj boj v roke vzame moško orožje, seks, uzi, ki ponavadi kosi po ženskih sužnjah in zadovoljuje samo moški del populacije. Sicer je preprosto, pisateljica že uvodoma namigne, "da so dogodki zgolj naključni, a ne bi imela nič proti, če bi si ji res zgodili," saj se v krizi poznih srednjih let, če pomislimo, da je premagala že vsa "mlada leta" in se sooča s starostjo, odloči na svoj računalnik naložiti program za stike, znameniti Tinder in nadaljevati "mladost". Kratek rezime romana, ki je poln duhovitih izpeljav, iskrivih razmislekov o položaju ženske v našem času, pa tudi na splošno, skratka o dominaciji patriarhata, pa o staranju, predvsem v povezavi s predsodkom, da ženske v zrelih letih (tu je eksplicitno mišljeno po menopavzi, v času sušenja kože in povešanja seksualnih kazalnikov) po nekakšni nazadnjaški tezi ne morejo in ne smejo imeti več spolnih želja. Avtorica se odloči pokazati nove poti, povzdigniti zgodbo do ekstremov, ko se srečata pornografija in primarna sla, živa želja po seksu, še pretkana z ljubezenskimi občutki in nagonom, ki prek suhega užitka »male smrti« vodi v dokončno odmrtje. Intrigantski roman brez primere, voaerje bo vlekel v podrobnosti, emanicipirane bralke bo celo odvračal od konzumacije, sploh, ker avtorica brez težav preklaplja v svet moških pornografskih fantazij; za nekoga, ki ga zamika Erica Johnoson Debeljak, imenitna avtorica, ki se je naselila v naši kulturi in ima častitljiv renome, pa bo branje lep doživljaj: poln erotike, duhovitih indicev, gladkih razmislekov in intimnega razmišljanja in s sklepom, ki pove vse: "Ti boš zadnji. Ti boš tisti, ki mi bo vrnil devištvo. Tako neznansko sem si prizadevala, leta in leta sem se trudila odriniti prerokbo, jo potisniti nekam v prihodnost, spet pomladiti svoje telo, ga narediti lepo, da bo čutilo, da bo živelo. Toda izpolnitivi prerokbe, ko je enkrat oznanjena, se ne moremo izogniti nič bolj kot vsi tisti mogočni kralji in kraljice, vsi tisti mogočni bogovi in boginje. Kajti konec koncev, kdo pa sem jaz?"

Danes pa o prehranski problematiki. In seveda o vojni industriji, ki je priljubljena tema, medtem ko gledamo, kako se denar steka k trgovcem z orožarsko ropotijo. Neverjetno, vendar je ekonomska znanost dolga desetletja za opis razmerij med civilno potrošnjo in intenzivnim oboroževanjem uporabljala hrano. Maslo, če smo natančni. Teorija o maslu in topovih je še danes priljubljena v kolumnističnih naporih razložiti najnovejšo oboroževalno tekmo. Vendar je maslo v tej prispodobi zadnje čase padlo v nemilost; tako ga je zamenjalo živilo, ki bi ga v tem razmerju razumni najmanj pričakoval. Ker je krhko. Govorimo o jajcih. Teorija o jajcih in topovih.Na tem mestu se bomo izognili vsem neumestnim dovtipom, ki jih lahko človek zapiše ob rob razmišljanja o generalih, politikih in jajcih. To naj počnejo drugi, mi se bomo podali točno v sredo problema. Kot ste sami ugotovili – ali v trgovini, ali na lokalni tržnici – ima oboroževalna tekma neposreden vpliv na jajca. Ki jih ni, ali pa so draga. Dokler se nismo trudili doseči petih odstotkov BDP za obrambo, je bilo jajc kolikor hočeš, na ekonomskih fakultetah pa so kot učni pripomoček topovom priglihali maslo. A čim smo začeli denar kanalizirati v dejansko vojaško porabo, je jajc zmanjkalo. Kot rečeno, so jajca krhka in občutljiva na spremembe tako družbenega vzdušja, kot na preusmeritve industrijskih tokov. Najprej k očitnemu. Jajca se noro dražijo. V trenutku, ko to pišemo, se bližajo štirim evrom za paket desetih jajc, če pa gre za rojstnodnevno torto in potrebujete one iz proste reje, se boste stegnili do petih evrov. Brez napora. Na tržnicah je situacija podobna. Po uradnih statistikah so cene jajc šle v petih letih navzgor za 41 odstotkov, obstajajo pa tudi tržišča, na katerih so se podražila za petdeset odstotkov. Uradne razloge poznamo; vlade po vsem svetu krivijo ptičjo gripo, stroške krme in pa prehod na bolj humano odprto rejo. Eden izmed razlogov, ki je tudi poveden, pa je povečana potrošnja, saj so jajca kljub tem norim podražitvam še vedno najbolj dostopen vir beljakovin. Podražitev pa je le en vidik jajčne krize. Kot so se naučili tisoči, ki so letošnje poletje preživeli v hrvaških kampih, je mogoče celo to, da jajc zmanjka. Se pravi, da se je pomanjkanje jajc, ki je pred časom zadelo Združene države, razširilo tudi na staro celino in če kaj, pomanjkanje česarkoli liberalnemu kapitalizmu resnično ni v ponos. A to so uradne statistike, ki pa jim v naši analitični oddaji že od nekdaj ne posvečamo posebne veljave. Če hočemo priti zadevi do dna, moramo odgovoriti na temeljno vprašanje, ki se glasi, ali je prej bila kura ali jajce? Ker oboje je namreč neposredno povezano s topovi. H kuram, oziroma kokošim torej. Kokoši veljajo za neumne živali in kot smo se naučili iz zgodovine, si lahko neumen, vendar to še ne pomeni, da nisi preračunljiv. In kaj so pogruntale kokoši? Če zanalašč in načrtno nesejo manj jajc, jim s tem posledično višajo ceno. Čim dosežejo jajca visoko ceno, recimo petih evrov, postanejo njihovi producenti, se pravi kokoši, toliko bolj dragocene, oziroma vrednejše. Kar pomeni, da solidno nesnico – ki sicer znese manj jajc kot pred desetletjem – ob koncu valilne dobe ne čaka kokošja juha, temveč jo bodo rejci obdržali do visoke starosti. Kajti tudi eno jajce na dan je boljše kot nobeno jajce na dan. Pred petimi leti, ko so bila jajca evro dvajset, so rejci kokoši, ki so izgubile sposobnost jajčne hiperprodukcije, na hitro zamleli v piščančje medaljone ali piščančjo salamo; danes trikrat premislijo, preden to storijo. Če se vam zdi nemogoče, da bi kokoši poznale temelje neoliberalne ekonomije, ker so preneumne, se poglobite v ustroj kripto valut; ako je desetim mozoljastih računalničarjem uspelo določiti ceno niču, verjemite, da je mogoče milijardam kokoši določiti ceno jajc. Ampak to je le prvi del razlage. Drugi del govori o tem, kako so jajca v enačbi, oziroma aksiomu o maslu in topovih zamenjala mlekarski proizvod. Na kratko … Maslo je v proračunu držav prispodoba za civilno porabo, topovi pač za vojaško. Modra država mora iskati ravnovesje med obema; a čim se povečajo izdatki za maslo, se zmanjšajo izdatki za topove, trenutno pa smo na obratni strani opisane prispodobe, ko se povečujejo izdatki za topove in manjšajo za maslo. Ampak težava je v tem, da so cene masla stabilne. No, vsekakor bolj stabilne kot tiste za jajca, ker če bi merili inflacijo po jajcih, bi bili spet v Jugoslaviji. In prav zaradi tega, ker so jajca postala  rumeno-beli predmet poželenja, ker se jih ne moremo zasititi, ker jih cvremo, kuhamo, žvrkljamo in poširamo ne glede na ceno, morajo postati simbol civilne porabe. Torej teorija o jajcih in topovih. »Manj kot je jajc, več je topov,« je dejstvo, ki kriči iz informativnih oddaj ... Pa še nekaj je. Če se zazreš globoko v oči povprečne krave, vidiš, da jim je gladko vseeno za to, da jim iz vimen prihaja prispodoba o razdeljeni družbi na robu kataklizme. Krave se želijo le pasti in potem prežvekovati. A ne kokoši; mogoče so neumne, vendar so še kako preračunljive in medtem, ko se mi norčujemo iz njihovega inteligenčnega količnika, jim je uspelo zasužnjiti mesto v velikosti Ptuja. Ko boste torej naslednjič kupovali jajca, vedite, da niste potrošnik, temveč ste žrtev premišljenega in dobro vodenega ekonomskega eksperimenta; pesnik pred desetletji prilike o trgovcih z novci ni zaman preroško končal s kokošjo. Takole nas je posvaril božanski Župančič:                                   Ta putka kokodajca                                 Bo znesla zlata jajca!                                 Potem pa pit                                 Haha Zares                                 Vsi Blatničani zbrani.    

Piše Majda Travnik, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Zbirka esejev Urše Zabukovec z žanru ustrezno zagonetnim in vznemirljivim naslovom La Routine. Dostojevski in transhumanizem tvori izvirno sintezo dveh avtoričinih temeljnih področij zanimanja in delovanja: umetniško-filozofsko-duhovnega opusa Fjodorja Dostojevskega in njenega intelektualno angažiranega odslikavanja aktualnega družbenega dogajanja. Avtorica je trenutno ena največjih poznavalk in – hkrati s prevajanjem – tudi razlagalk Dostojevskega na Slovenskem. Z njim se je ukvarjala že v doktorski disertaciji z naslovom Neverbalni Dostojevski, v kateri je obravnavala enega redkih nekoliko manj raziskanih vidikov Dostojevskega – kako neverbalna komunikacija pri njegovih junakih odseva njihovo duhovno stanje. Prevedla je tudi Zimske zapiske o poletnih vtisih o pisateljevem trimesečnem potovanju po Evropi leta 1862, soprevedla izjemno pomembni Dnevnik pisatelja, v pripravi pa je tudi njen izbor in prevod pisem Dostojevskega. Po drugi strani Urša Zabukovec že od leta 2016 piše iskrive aktualne prispevke za različne medije; kolumne, napisane za časopis Delo, so leta 2021 izšle v knjigi Levo oko, desno oko in že tam je opaziti, da avtorica ob poanti, ki jo vsakokrat razvija, večkrat seže v rusko kulturno ali socialno-politično zgodovino, največkrat pa se sklicuje ravno na Dostojevskega, njegove romane, dnevnik, pisma. Tako počasi nastaja vtis, da je Dostojevski že vso študijsko in poklicno pot avtoričin tihi, stalni sogovornik, celo svetilnik. Če se je torej Dostojevski že v kolumnah večkrat pojavil ob boku z najsodobnejšimi problematikami, npr. liberalizmom, aktivizmom, tehnokracijo ipd., ne preseneča, da se je Urša Zabukovec nanj kot na neštetokrat preizkušeno duhovno in moralno avtoriteto naslonila tudi ob svojem širokopoteznem polemično-angažiranem soočenju z nekaterimi najbolj perečimi problematikami – gnosticizmom, transhumanizmom in posthumanizmom – in te so tudi osrednja tematska središča pričujočih esejev. O Dostojevskem je v eni od kolumn zapisala: »Dostojevski je s svojimi romani vplival in še vpliva na pisatelje, teologe, antropologe, filozofe, religiologe in, nenazadnje, na čisto običajne bralce: mnogim je s svojimi romani pokazal pot, jim povrnil smisel življenja, jih odvrnil od (samo)uničevanja.« V uvodnih esejih avtorica pojasnjuje zgodovinsko ozadje pojmov posthumanizem in transhumanizem. Socialno-filozofski koncept transhumanizma je nastal na pogorišču najprej krščanstva in nato še humanizma, kot se je porajal v dobi renesanse, reformacije in razsvetljenstva: »Po sesutju vere v Boga je takšno sesutje doživela tudi vera v človeka.« Kot alternativa obstoječemu stanju je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja vzniknil – in bil prepovedan – transhumanizem, ki ponuja izboljšanje oziroma »krepitev« človeka s pomočjo tehnologije: tako rekoč vsak dan nastajajo nova orodja, ki naj bi nam olajšala življenje, a avtorica meni, da se že dolgo dogaja ravno nasprotno in da so na neki točki orodja začela zasužnjevati in izrinjati nas. Še radikalnejši je posthumanizem, ki zastopa stališče, da je človek »nepoboljšljiv« in ga je, v izogib nadaljnjim katastrofam, potrebno popolnoma potisniti v ozadje. Naravni spremljevalec takšnega zgodovinskega razvoja je (bil) seveda nihilizem, ki prežema tudi aktualne miselne in filozofske tokove. Zanimivo je, da je Dostojevski za pojem nihilizem v romanu Mladenič izumil še bolj zaostreno poimenovanje: oksidacija. Pri oksidaciji, ki je prerasla v enega ključnih filozofskih terminov pri Dostojevskem, gre po avtoričinih besedah za »korozijo človeške imaginacije, atrofijo čuta za presežno, s tem pa tudi za konkretno krčenje realnosti, ukinjanje mnogoterih razsežnosti človeškega življenja. Ni posmrtnega življenja, ni angelov in nadangelov, ni duše, ni muk, ni molitev, ni priprošenj, ni usmiljenja in odrešitve, ni vstajenja, ni večnosti. Tuzemsko bivanje je nekakšno agambenovsko »golo življenje«, zaprto samo vase in obsedeno z idejo o nenehnem samoservisiranju in raztezanju v imanentno (slabo) neskončno(st).« Takšne težnje – ki popolnoma ukinjajo krščansko metafizično vizijo in eshatologijo – se nenavadno točno ujemajo s starodavnim filozofskim sistemom, ki je stoletja vztrajal ob boku s krščanstvom, do danes pa prerasel v prevladujoči svetovni nazor: z gnosticizmom. Za gnosticizem je značilno »močno nezadovoljstvo s svetom, prepričanje, da je svet slab zato, ker je slabo organiziran, da je odrešitev od zla v svetu mogoča, da jo je je mogoče doseči v zgodovinskem procesu in da bo sad človekovega delovanja, glavna metoda oziroma tehnika odrešenja pa bo (spo)znanje, dosegljivo izbrancem«. Prav razkritje gnosticizma kot prevladujoče aktualne svetovnonazorske matrice je eno od poglavitnih spoznanj, ki jih razgrinjajo eseji v knjigi La Routine. Dostojevski in transhumanizem, in ki s tem preraščajo v relevanten filozofski prispevek k debati o sodobnih temeljnih civilizacijskih premikih. Kajti v krščanstvu so duh, materija in človek nekaj nesporno dobrega; za vsak dan posebej, ko je Bog ustvaril nekaj novega, je v Genezi zapisano: In, glej, videl je, da je dobro. Krščanstvo, ki ga v knjigi zastopa Dostojevski s svojim filozofsko-religioznim repozitorijem, je prav tako nagnjeno k izboljševanju sveta, tako rekoč vsi junaki Dostojevskega so nepoboljšljivi »izboljševalci sveta«, vendar je pri Dostojevskem vselej neizpodbitno, da še tako kompleksen, protisloven, razkolnikovski junak, ki ga v njegovem projektu v temelju žene krščanska premisa, ne more nikoli pristati na totalen izbris človeka kot subjekta, »kot transcendentne bogočloveške kategorije in radikalne singularnosti«, kot ga v svojem bistvu predvidevata transhumanizem in posthumanizem. Težnja po izboljševanju sveta je hkrati impulz, ob katerem je pri Dostojevskem vzniknil ambivalentni naslovni pojem la routine. Rutina je pojem, ki ga je Dostojevski uporabil v osnutkih za roman Zločin in kazen, in pomeni hkrati nekaj dobrega in slabega. Rutina je slaba, kadar pomeni »nemo inertnost«, ki bi jo morali kot svobodna in ustvarjalna bitja preobražati, dobra pa kadar pomeni upor proti razgrajevanju vsega, kar drži družbo skupaj: propagandi, mistifikaciji, zavajanju, psevdoznanosti, demoralizaciji, železni egalitarnosti in enoumju. Nagrajeni eseji Urše Zabukovec v knjigi La Routine. Dostojevski in transhumanizem so poglobljeno, svetovljansko in polemično zaostreno problemsko pisanje, svojevrsten sodobni J'accuse. Avtorica z neustrašnostjo, ki jo sicer pogreša okrog sebe, odpira temeljna vprašanja, ki zadevajo mesto posameznika v sedanji in prihodnji civilizaciji; ker pa se ta vprašanja zarivajo v našo najglobljo intimo – natanko tako, kot se to dogaja pri branju romanov Dostojevskega –, preraščajo v najširšo, univerzalno polemiko in duhovni odpor.

Opozorilo: v tej oddaji bomo razkrili nekatere podrobnosti pravljičnega sveta, slovenske politike in človeške narave. Zaradi tega ni primerna za otroke, v primeru mladostnikov pa predlagamo poslušanje v spremstvu staršev. Decembra vsi dobimo božičnico. Tako je rekel premier in poudaril besedico »vsi«. Javni sektor, zasebni sektor, upokojenci, mladi, stari, ženske, moški. Premier je rekel, da vsi, kritiki so rekli, da je to neumnost. Opozicija je skočila kvišku in celo nekatere stranke v poziciji so skočile, še preden so rekle »hop«. Finančni minister, ki se mu bo pod nogami odprla 700-milijonska proračunska luknja, je rekel, da lahko po potrebi ustavimo konje, lastniki kapitala v zasebnem sektorju so se vprašali, če se je premierju zmešalo. Ampak premier je rekel, da jo dobimo vsi, in se pri tem odločno držal. Bili bi nori, če bi kritizirali zastonjsko nakazilo oziroma darilo in na tem mestu bi bilo te oddaje, po vseh zakonih, človeških in božjih, konec. Če ne bi … … Če ne bi slovenska politika, kot že tolikokrat, spregledala očitno. Se pravi, da je iz razprav o božičnici ponovno izpustila – namenoma ali po pomoti, bomo šele ugotovili – bistven element. Bistven element pri razpravah o božičnici pa je Božiček. Božičnica je darilo! Klasično decembrsko darilo. Za njo ne boste opravili nobenega dodatnega dela, nobenih nadur, povišanih obveznosti; nobenega nagrajevanja zaradi uspešnosti ne bo potrebnega. Vsi, leni in pridni, zgodnji in tisti, ki zamujajo, požrtvovalni in ignorantski, vsi jo bomo dobili. Kar pa je klasična definicija darila. In kdo decembra nosi darila? Premier je mišljenja, da on in da ga bo to darilo naredilo priljubljenega za še en mandat, vendar se bridko moti. Decembra nosi darila Božček. Da, morebiti bo premier podpisal tisti nalog, ki bo sprostil sedemsto milijonov; da, morebiti bo dobil glasovanje v parlamentu okoli božičnice, ampak logistiko, se pravi naročila in dostavo bo prevzel Božiček. Ker je to njegova vloga, ker to že desetletja opravlja odlično in ker mu tudi ljudje zaupamo ter se ga veselimo. Razen tega bi bila podoba našega ministrskega predsednika, kako se vozi na saneh z malho, polno božičnic, smešna, in naj bi si še tako uspešno zatlačil blazino pod rdečo suknjo, si nadel lasuljo ter kapo … Nihče, niti otroci mu ne bi verjeli, da je dobri mož. Je pa res, da bo učinek božičnice na politične preference pomladnih volitev primerno manjši, če ne bo jasno in glasno, da je božičnico dostavil premier osebno. Pred Svobodo je torej strateška odločitev. Ali dostavo božičnice zaupati profesionalcem in s tem razvodeneti njihovo povezavo z darilom, ali pa se smešiti z amaterskim deljenjem denarja, ki je bolj podobno delitvi pasulja v kuhinji za brezdomce. Ampak z logistiko in transportom se naša analiza morebitne božičnice še ne konča. Kot vemo, so ob ideji o božičnici dvignili obrvi v koalicijski SD. Zlobni glasovi trdijo, da jih je zaskrbelo, ker niso o predlogu vedeli nič, in je prvak te stranke in gospodarski minister celo zastrigel z ušesi, ker mu naj ne bi nihče nič povedal; a naši viri govorijo o tem, da je nestrinjanje z božičnico v SD mnogo globlje, kot je preprost šum v komunikaciji med koalicijskimi partnerji. Zadeva je namreč ta, da pri SD ne verjamejo v Božička. Trdno so prepričani, da gre pri tem decembrskem možu za imperialističnega agenta in predstavnika korporacijskega kapitala, ki ima zelo malo posluha za socialdemokratske ideje in ideale. Kot slišimo, so se na seji vlade zelo sporekli, saj SD vztraja na stališču, da bi božičnico moral deliti Dedek mraz. Seveda obstaja problem že na načelni ravni, da darila, ki jih nosi Dedek mraz, težko imenujemo božična darila, ob tem pa se tudi čas razdeljevanja zamakne za en teden, na 31. december. Takrat darila sicer še imajo smisel, dodatni denar pa ne več. Kajti utrujeno ležanje na kavču pač ne obremenjuje družinskih proračunov … Zato in zaradi tega ker imajo občutno več poslancev, so pri Svobodi nič kaj prijazno pokopali Dedka mraza, kar je posledično povzročilo slabo voljo pri SD. Kot vemo, pa je nesrečna ali celo razburjena tudi opozicija. Najbolj so ob predlogu božičnice togotni pri Novi Sloveniji. Predvsem zaradi tega, ker kot katoliška stranka, ki se ob Jezusu najbolj zavzema za obrtnike in podjetnike, menijo, da bi božičnico moral deliti Miklavž – Sveti Miklavž. In če smo povsem objektivni in nepristranski, imajo za svoje stališče kar nekaj močnih argumentov. Njihova trditev, da je praoče vseh decembrskih darilnežev sveti Miklavž, vsebuje kar nekaj etnološko izpričane resnice … Ob tem pa je njihov glavni argument, da bi dobili šeststo evrov petega decembra zvečer, takrat, ko bi bili najbolj potrebni, dejansko razumen in dobro umerjen. Obstaja namreč vraža, da božičnica ne sme dočakati Božiča, sicer bo leto pred nami nesrečno leto. Jernej Vrtovec, ki je novi predsednik Nove Slovenije, je predlagal, da se vsa opozicija poenoti okoli Miklavža, ampak so pri SDS odgovorili, da opozicija pozna le enega dobrega moža, in to ni Miklavž. Ob tem pa pri Vrtovčevem predlogu ostaja nerešena težava parkljev, saj nihče noče prejeti darila in se istočasno prestrašiti. V času, ko to poročamo, še ne vemo, kako se bo zadeva z božičnico iztekla. V vsakem primeru pa se ne strinjamo z uglednimi profesorji ekonomije, ki trdijo, da premier ne deli svojega, temveč deli davkoplačevalski denar. Kar je sicer res, kot je tudi res, da deli davkoplačevalski denar nazaj davkoplačevalcem. Kar pa je drugo ime za krožno gospodarstvo.  

Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Druga pesniška zbirka glasbenice in pesnice Lare Božak kap lje kap lje je ena izmed vznemirljivejših pesniških zbirk zadnjega časa, saj veliko odprtih problematik in jezikovnih preigravanj kaže na zrelost in modrost. Že pesničin prvenec Z luknjami v prepihu je bil predlani nominiran za najboljši prvenec in bil uvrščen na festival Pranger. Zdaj je avtorica še poglobila misel in dodelala možnosti izražanja pesniškega jezika. Ta gre v drobne detajle, kot je na primer lomljenje besed in s tem kazanje na možnosti večpomenskosti in hkrati zaustavitve med branjem posamičnih zlogov. Kot da bi ponekod potrebovali premor. Zaustavitve so skorajda nujne, saj pesmi obravnavajo, razčlenjujejo in izpovedujejo večplastno bolečino. Ta sega v rodbinsko preteklost, ki jo subjektka želi ozavestiti in priznati. Fizično nasilje je primerjano z vijolično barvo in se kot motiv smiselno pojavlja. V skladu s tem je tudi občutje zbirke prepleteno z zamolkom. Kot da bi ves čas nekaj čakalo, kaj vse še lahko pride. In res, prihajajo strahovi, kancerogena bolezen, notranji boji. S celjenjem generacijskih ran se ukvarja kar nekaj pesniških zbirk, zbirka kap lje kap lje pa nakazuje tudi možnost drugačnih in novih začetkov. Oziroma jih je mogoče vsaj slutiti. Kajti vse se ves čas pretaka: »neprekinjenega kroga« ni mogoče kar tako prekiniti. Lakota, trpljenje, udarci se vračajo kot spominske usedline. Kot pove že naslov ima pomembno vlogo pri tem simbol vode. Jezikovno prepletanje se razrašča v razkrivanje preteklosti in zaznavanje sedanjosti. Vse to je zelo natančno. Ko subjektka zre v preteklost, je vreden vsak spomin na babičino pripovedovanje, in ko se sooča s hipnostjo, je pomemben vsaj gib in dregljaj. Vse pa se spleta v življenje, ki ga pesnica nosi kot Atlas ali Kariatida. Prepričljivi so zamiki verzov in tudi posamične likovne pesmi, s katerimi pesnica ponazarja rakavo bolezen. Slutiti, je mogoče, kako dejanja puščajo posledice v naslednjih generacijah, ki se kažejo kot psihična ali telesna bolečina. Vedno ostaja in prehaja iz roda v rod. Spet imata pomembno vlogo element vode in tudi kri, ki vse zapisujeta in se pretakata: »ne ločujem več / med modricami / na beli strani podlakti // povsem so se / pomešale / kot vzroki in posledice / kot se prepletajo rane / domnevno primarne s temi / ki ves čas / in polagoma sledijo«. Torej, vse teče in pušča sledi, ne samo metaforično, temveč tudi dejansko: so razjede, erozija, ki se vedno bolj poglablja. Razkrivanje ne prizanaša. Če so drugi lahko nekako zagovarjali doživljeno trpljenje, ga je zdaj treba priznati in ozavestiti. Seganje v spomin babičinega pripovedovanja in očetovih opravičevanj, razmišljanje o rabi besed, tehtanje preteklosti so osnovni deli, ki jih avtorica nadgrajuje skozi vso zbirko. Pesmi je mogoče razumeti in čutiti – to je boleče, a nujno za pretres predolgo zamolčanih osebnih zgodb žensk. Lara Božak je prepričljivo združila sedanjost in preteklost, ki se ves čas prepletata. Hipna sedanjost ima nenaslovljene pesmi. Preteklost je ukoreninjena in pesmi so naslovljene. Ni pa ju mogoče ločiti, kot se ni mogoče ločiti od slabih vzorcev. Dati je treba prostor vsaki misli, jo razpreti in predihati na novo. Skratka zbirka kap lje kap lje sidra pomembno sporočilo, kako si vsi delčki tlakujejo svojo pot v prihodnost. Na žalost predvsem slabi, čeprav bi se radi spominjali le dobrih.

Kulturno prosvetno društvo Šmihel ta konec tedna pripravlja Vaški praznik. Potekal bo na Davidovem travniku. Čez dober mesec pa se bo Šmihelu že začel 25. Mednarodni lutkovni festival Cikl Cakl. Društvo od vsega začetka - skoraj 120 let - želi nuditi ljudem izobrazbo in izpopolnjevanje slovenskega jezika. Dolgoletna kulturna delavka Micka Opetnik: Z našim delom gojimo slovenščino, da se utrjuje oziroma da imajo potem otroci tudi dobijo občutek in prostor, kjer lahko slovensko govorimo. Kajti vsi vemo, da je tega pogovora po vaseh vedno manj. Odšel je ta pogovor v družine, zelo redko pa po vaseh še slišimo med otroci, slovensko besedo. Dvorana je tisti prostor, kjer se lahko v velikem veselju pogovarjajo slovensko in pa se marsikaj slovenščine tudi naučijo. In zato je to tudi tako važno, da imamo te naše kulturne domove. Ker če bi teh ne imeli, bi bilo še veliko težje za naše, za našo slovenščino in društva, ki tega nimajo, težko delajo. Zato je res veselje, da smo v zadnjih letih dobro opremili te naše domove, tako da lahko to naše slovenstvo res živi. Gojiti slovensko besedo in najti pravo mero med ohranjanjem kulturnega izročila in ujeti utrip časa in ljudi je vodilo današnjega delovanja društva v Šmihelu pri Pliberku.

Kulturno prosvetno društvo Šmihel ta konec tedna pripravlja Vaški praznik. Potekal bo na Davidovem travniku. Čez dober mesec pa se bo Šmihelu že začel 25. Mednarodni lutkovni festival Cikl Cakl. Društvo od vsega začetka - skoraj 120 let - želi nuditi ljudem izobrazbo in izpopolnjevanje slovenskega jezika. Dolgoletna kulturna delavka Micka Opetnik: Z našim delom gojimo slovenščino, da se utrjuje oziroma da imajo potem otroci tudi dobijo občutek in prostor, kjer lahko slovensko govorimo. Kajti vsi vemo, da je tega pogovora po vaseh vedno manj. Odšel je ta pogovor v družine, zelo redko pa po vaseh še slišimo med otroci, slovensko besedo. Dvorana je tisti prostor, kjer se lahko v velikem veselju pogovarjajo slovensko in pa se marsikaj slovenščine tudi naučijo. In zato je to tudi tako važno, da imamo te naše kulturne domove. Ker če bi teh ne imeli, bi bilo še veliko težje za naše, za našo slovenščino in društva, ki tega nimajo, težko delajo. Zato je res veselje, da smo v zadnjih letih dobro opremili te naše domove, tako da lahko to naše slovenstvo res živi. Gojiti slovensko besedo in najti pravo mero med ohranjanjem kulturnega izročila in ujeti utrip časa in ljudi je vodilo današnjega delovanja društva v Šmihelu pri Pliberku.

Kje drugje kot na vašem priljubljenem programu, v vaši priljubljeni analitični oddaji, se bo začela vroča politična jesen. Kar je vsaj malo smešen izraz. Jesen pride vsako leto, politika pa je ves čas tu. Tako danes debatiramo samo o tem, kaj je vroče. Zato pohitimo, da nas ne prehitijo. Ob koncu poletja so skupaj z jurčki po deželi vzniknili plakati Karla Erjavca. Mož je pred časom ustanovil novo stranko, ki se poigra z besedno zvezo »za-upanje«. Se pravi: Karl Erjavec nam bo omogočil upanje, le zaupati mu moramo. Kreativci, ki so se v oni agenciji domislili slogana, so imeli uspešno kreativno popoldne. Na plakatu ob tem še stoji, da gre za odpornega, vztrajnega in teflonskega politika, stranka Zaupanje pa se bo zavzemala za varno prihodnost. Glede na nacionalno vlogo medija se s tako minimalističnim premikom na politični sceni, kot je ustanovitev nove stranke, ne bi ukvarjali, če ne bi šlo za Karla. Res da ankete in analize in tudi politična konkurenca stranki Zaupanje ne prerokujejo ne dolgega, ne uspešnega življenja; notranji glas in večinsko mnenje znotraj redakcije naše skromne oddaje pa nas obvezujeta, da stranki posvetimo potrebno pozornost. Ker mogoče ne poznamo volilnega telesa, tako kot ga poznajo javnomnenjske agencije, zato pa volilno telo živimo in posledično razumemo. Hočemo povedati: »Karl Erjavec se je in se bo še vrnil. Večkrat.« Plakat in s tem Erjavec sam imata dve značilnosti. S prvo opravimo v stavku ali dveh. Da je odporen in vztrajen, še nekako razumemo; da sam sebe imenuje – kot mu je pred leti nadel vzdevek primestni šaljivec – teflonski, pa je nekoliko preveč. Po analogiji, da se teflona nič ne prime, tako naj bi tudi iz političnega bitja Karla Erjavca vse odletelo, se ne prijelo, sploh pa se na njem nič prismodilo. In Karl omogoča kuhanje skoraj brez maščobe. Ker duhovičenje – da se ga je treba lotevati samo s kuhalnico in bog ne daj v z vilicami, ker enkrat odluščen je karcinogen – ne vodi nikamor, se posvetimo drugi značilnosti plakata. To je doprsna podoba Karla Erjavca. V temni obleki, beli srajci, kravati in z značilno skrivnostnim nasmehom Mone Lize. Na tem mestu pa se začudeni ustavimo, kot se začudeno ustavlja na stotine Slovencev ob enem izmed Karlovih dvestotih plakatov. Karl je namreč videti izjemno dobro. Leta mu niso prišla do živega. Gladka, napeta koža, lepi lasje, sive oči. Koketna prečka. Človek je videti mladostno, zdravo in vitalno. Zaupanja vredna mešanica decembrskega dobrega moža in upravitelja parkirne hiše. Ob tem pa, če nas pogled in približevanje slike do velikosti piksla ne varata, Karel ni uporabil katerega digitalnih orodij, ki znajo manipulirati s fotografijami. Sicer dopuščamo možnost, da se kje na kakšnem podstrešju skriva slika, na kateri se stara v razpadajočega starca, a na plakatih je Karl imeniten. Iz česar izpeljujemo začetno tezo, da je stranka, ki jo vodi, resen kandidat za preboj parlamentarnega praga na bližajočih se volitvah. Vendar se moramo kljub temu vprašati, zakaj tako. Kajti slovenska politična zgodovina, vsaj tista neobremenjena in neodvisna, Karla ne pomni po kakšnih presežkih, ki bi jih žrtvoval na oltarju slovenske državnosti. Ves čas svojega političnega delovanja je bil drobnjakarski, kruhoborski populist, ki je za paravanom upokojenske agende krmaril bizarno politično strukturo, imenovano DESUS. Ampak – kot je večkrat dokazano – ima volilno telo izjemno kratek spomin, če že ne kratke pameti, in Karl Erjavec dva pika nula bo v sijoči podobi le še enkrat več zasijal na parlamentarnem nebu. Kar nas pripelje do ugotovitve, s katero velja odpreti vročo politično jesen. Slovenci kot volivci in kot politična bitja smo obsedeni s podobo. Ne z bistvom, s sržjo družbenih procesov, temveč s preprosto pojavnostjo, iz katere nato klepljemo svoje politične preference. Če položimo Karla na stran, si za trenutek poglejmo poroko premiera Goloba. Nikogar ni zanimalo bistvo poroke, ki je čustvena naklonjenost dveh oseb, temveč se je vsa Slovenija ukvarjala samo z njeno podobo. Kdo, kdaj, koliko in kje. Tako Karl svoje politične usode, modro, ni zaupal političnemu programu ali sklicevanju na svoje morebitne presežke v javnem delovanju. Ne, stavil je in stavi na podobo, vedoč, da Slovenci ne zmoremo pogledati onkraj vidnega. Karl Erjavec, ki je dobro videti na plakatih, bo dobro videti v parlamentu, na ministrstvu, morebiti celo na Erjavčevi cesti številka 17 … Kjerkoli se bo že pojavil, se z njegove teflonske podobe ne bodo samo odbijale afere in politični nasprotniki, temveč se – žalostno – nanj ne bo moglo navezati nič, kar bi bilo količkaj smiselno.

Pa smo nazaj. Komaj. Kajti letošnjo poletje smo stali. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Stali smo v prometu in edini, ki jim je bilo do heca, so bili slovenski policisti, ki so vsake toliko napovedali akcijo merjenja hitrosti. Ko so ugotovili, da njihove naprave ne zmorejo zmeriti nič hitrosti, so odnehali. Bilo je ogromno jeze, ogromno negodovanja, frustracij vseh vrst, še sploh, ker so se Darsovi politiki umirjanja prometa pridružile še slovenske železnice. Tako je bila usodna prometna os slovenstva: Maribor–Ljubljana in Ljubljana–Koper dobesedno neprevozna in tradicionalne gostilne ob poti so že razmišljale, da velja ponovno odpreti hleve – kajti poštne kočije so se letošnje poletje zdele najhitrejša možnost potovanja prek države.Seveda pa bi pomenilo zlo srečo, če bomo jesensko-zimsko kolekcijo vaše priljubljene analitične oddaje začeli z jamranjem, kot to počnejo vsi ostali mediji. Slovimo po ponujanju rešitev in za danes smo za vas in načrtovalce prometne politike pripravili tri možnosti, kako Slovenijo potegniti iz infrastrukturnega kolapsa. Prva rešitev. Metro oziroma podzemna železnica. Najhitreje bi se prek Slovenije potovalo pod zemljo. Potrebne gradbene rešitve in tehnologija so zdaj stari že več kot stoletje in Slovenija je med redkimi državami, ki je ravno dovolj velika in hkrati primerno majhna, da bi se graditev metroja pod vso državo splačala. Če menite, da streljamo kozle, vedite, da omrežja podzemne železnice v nekaterih mestih obsegajo več kot osemsto kilometrov. Se pravi, da s podzemsko železnico, katere en krak bi vodil od Murske do Kopra, drugi pa od Brežic do Jesenic, še zdaleč ne bi dosegli rekordnih omrežij. Podzemska železnica bi hkrati razbremenila avtocestni križ, ki bi ga lahko Dars v naslednjih petdesetih letih nato resnično kakovostno obnovil. Okoreli cinik seveda vpraša, kje bi za takšno megalomansko graditev našli denar. Ampak če bi od osamosvojitve sem namesto v Slovenske železnice vlagali v Slovenski metro, bi se od Maribora do Ljubljane že dolgo vozili eno samo uro. Druga rešitev Projekt Nataša Kot vemo, se je predsednica zaradi varnostnih razlogov, saj bi jo lahko kdo od stoječih tovornjakarjev poškropil z vodno pištolo, izognila Slovenskim Konjicam in je v Beltince poletela s helikopterjem. Kar nam je dalo odlično idejo. Ker smo ravno sredi nabave reševalnih helikopterjev, bi bilo smiselno, da ne nabavimo samo dva, temveč jih nabavimo okroglih tisoč. Zagotovo bi nam Italijani transparentno dali količinski popust. Ampak kako bi se s tisoč helikopterji rešili prometnih zagat? Povsem preprosto; ne bi se obnašali razsipno kot predsednica, temveč bi recimo po en helikopter uporabljalo več potnikov. Nekakšen helikopterski Uber ali nekaj podobnega, kot je med mladimi priljubljena storitev »prevozi«. Petsto helikopterjev bi tako imeli v prostem prometu, tristo bi jih uporabljali za šolske prevoze, sto za prevoze bolnikov, dva za reševanje, enega za predsednico, ostale pa za nadzorovanje derbija med Mariborom in Olimpijo. Če menite, da je tudi ta rešitev predraga, poglejte samo podatek, koliko denarja občine zmečejo za šolske prevoze; če pa k temu prištejete še izgubljene delovne ure, razbite družine in uničena življenja zaradi stanja v kolonah, vidimo, da helikopterski prevoz za vse državljane niti ni tako zelo drag. Ob tem pa moramo zaradi verodostojnosti le pripomniti, kako bi veljalo s helikopterji še kakšno leto počakati. Kot nas uči ukrajinsko bojišče; droni za zdaj tovorijo le še bombe, ampak trenutek, ko bodo zmogli na želeno pozicijo dostaviti živega človeka, se bliža s svetlobno hitrostjo. Tretja rešitev Bojna ladja Galactica Kot nas uči spoštovani ceh piscev znanstvene fantastike, si je prihodnost brez teleportiranja skoraj nemogoče zamisliti. In ko se bo rjavi Elon namenil združiti svoji tehnologiji ultra hitrega potovanja po vakuumski cevi in možganskega vsadka, bomo dobili pionirsko tehnologijo teleportiranja. Predlagamo, da nas državljane slovenske vlada prijavi kot pilotski projekt. Teleportacija bi za Slovence pomenila izjemno priložnost. Ne le znižanje stroškov vzdrževanja in graditve cestne in železniške infrastrukture, povečalo bi se tudi razumevanje med državljani … Recimo štajerske družine, ki desetletja zaradi prometnih zamaškov niso mogle obiskati sorodnikov na Primorskem, bi s to tehnologijo uspele videti, od kot so po prvi vojni pribežali nono. Sicer pa je s teleportiranjem manjša težava. Vsaj v začetnih fazah obstaja možnost, da se človeško telo, potem ko ga razbijemo na atomsko raven, ne sestavi več v pravilnem vrstnem redu. Sicer gre za malenkosti, kot so uho sredi čela, ali bradavica na komolcu, v skrajnejših primerih tudi kakšen ud na nepravem mestu … ampak kot nas učijo večni nergači slovenske politične realnosti; pri nas že dolgo poizkušamo proizvesti človeka nove dobe in mogoče nam to z nekaj sreče uspe med procesom uvajanja teleportacije. Morali pa bi do vseh teh čudovitih možnosti končno mobilne Slovenije priti precej hitro. V prestolnici se gradi novi štacijon in župan mora vedeti, ali bo prerezal vrvico, ali pa bo stopil v energetsko polje in ukazal: »Beam me up, Scotty!« Ali po Jankovićevo: »Prežarči me, Skoti. Ne.«

Poslušali bomo klasično pripovedko o krivici, ki jo delata mačeha in njena hčerka. Podobna vsebina se velikokrat pojavlja v pravljicah različnih narodov in zanimivo bi bilo izvedeti, kako je do tega prišlo. Kajti včasih niso poznali knjig, elektrike, časopisov, kaj šele telefonov. Kako torej da si v Latviji pripovedujejo podobne pravljice kot v Južni Ameriki? Zaenkrat pa prisluhni romunski pravljiciVir: The Project Gutenberg eBook of Roumanian Fairy Tales, Mite Kremnitz, Henry Holt and Company 1885, New York, iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

"V ravnici ali v neskončni ravnini je človek vedno na robu in hkrati v središču sveta, ki se zanj odpira na vse strani, edina gotovost je horizont, kjer se stikata brezdanjost in končnost." S temi besedami povzema svoje doživljanje prekmurskih širjav pisatelj Dušan Šarotar. Eno izmed svojih doživljanj. Kajti Šarotar se v svojem ustvarjanju k tem širjavam nenehno vrača in iz njih izhaja ter jih pretaplja v brezmejnost svojih notranjih pokrajin. V Razgledih in razmislekih boste slišali Šarotarjevo razmišljanje z naslovom Pripoved je duša pokrajine. Bereta Dušan Šarotar in Bernard Stramič, glasba Tomaž Rauch, oddajo je uredila Tina Kozin. Produkcija 2019.

Ljubljano je obiskal Édouard Louis, eden osrednjih francoskih literarnih glasov mlajše generacije. Louis v avtobiografskih delih opisuje odraščanje, ki je bilo zaznamovano z nasiljem. O nasilju pravi, da nosi v sebi seme svojega lastnega uničenja, ker poraja nujo, da o njem spregovorimo. Kajti če ga razkrijemo, ga lahko uzrejo tudi drugi. In ko ga enkrat vidimo, se mu lahko upremo. Sicer pa v oddaji še o nagradah tantadruj, na Lirikonfestu so za ambasadorja poezije razglasili Ivana Dobnika, v Kranju se je začel igralski filmski festival KRAFT, v Mariboru se bo sklenilo Borštnikovo srečanje. Med razstavami pa izpostavljamo Barok v Sloveniji – Arhitektura in uporabna umetnost, ki so jo odprli v Narodnem muzeju, ter razstavo Alenka dela lutke, ki v Gledališkem inštitutu predstavlja delo lutkovne ustvarjalke Alenke Pirjevec.

Ko se v že tako ali tako prepirljivem narodu začnejo prepirati pop zvezde, je čas, da izostri uho tudi analitična oddaja, kot je naša. Kajti ustvarjalci, umetniki in kreativci naj bi s svojo duhovno rastjo ob ukvarjanju z lepim presegli nizkotnost prepira, ki je rezervirana za politike in običajneže. Ker pa so se v zadnjem tednu spoprijeli Nika, Aleš in Marjetka, ki skupaj predstavljajo velik odstotek slovenskega popa, se bomo v prepir zakopali tudi mi. Najprej in na začetku; s slovenskim popom se nam na srečo ni treba vsakodnevno ukvarjati. Z njim se morajo ukvarjati glasbeni uredniki, ki pa zaradi tega dobijo dodatek k plači in imajo beneficiran delovni staž. Ob zadnjih prepirih na slovenski pop sceni pa je bil na svet RTV podan predlog, da bi lahko bili glasbeni uredniki, vsaj v službi, tudi oboroženi. Toliko prahu, strasti in natolcevanj se je namreč pojavilo v javnem prostoru, ko sta Aleš in Marjetka Vovk zahtevala umik videospotov Nike Zorjan s pretočne platforme, češ da sta avtorja glasbe in besedil. Skratka, spor se je vrtel okoli pogodb in avtorskih pravic. Ker pa so mediji dandanašnje šlampasti, so se samo naslajali nad prepirom, nihče pa se ni poglobil v materijo samo. Vse do danes, ko je na sporedu vaša priljubljena obrekovalska oddaja. Ker ste melodijam in kontrapunktu slovenskega popa izpostavljeni vsakodnevno, se danes posvetimo le besedilni komponenti, ki se skriva v jabolku spora. Torej, okoli česa so se sprli Aleš, Marjetka in Nika in kaj je temni predmet poželenja, ki toženim in tožečim obljublja na desettisoče evrov odškodnine. Vzeli smo javno dostopno besedilo pesmi, ki nosi naslov "Zate dovolj …" Avtorja glasbe in besedila sta Aleš in Marjetka, oz. Raay in Maraya, poje pa Nika. Objavili bomo, v upanju da ne bo padla tožba, le prve tri kitice. Oz. dve kitici in refren. Vem, nisem vsak dan dobra družba, včasih zmanjka mi besed, včasih zmanjka mi besed. Le ti, ti me vidiš v srce in stopiš me kakor led in stopiš me kakor led. Vedno sem zate dovolj, v meni vidiš le lepó. In ti, ti me nasmeješ, me ogreješ, ko me pogledaš, tako je topló. Potem smo, samo za kontekst, naprosili umetno inteligenco, naj poskusi napisati besedilo ljubezenske pop pesmi o neprilagojeni junakinji, ki naj vsebuje topljenje ledu. V petnajstih sekundah smo dobili tole: Ni vedno glas razuma, včasih raje gre po svoje, z vinom v roki, z vetrom v laseh – beži pred prazne dvoje. V očeh ji gori upor, na ustih tiha kletev, a v srcu skriva nevihto, ki jo le on lahko razplete. Prijatelji bežijo stran, pravi: "Ne maram pravil," v njej žari svoboda, a ne ve, kaj bi z njo storila. Ko stopi on v prostor, vse se v njej spremeni, kot da bi jo sonce poljubilo – in noč postane dni. Ob njem se ne pretvarja, nežna je in bosa, ledene stene v njej razpadejo – brez glasu, brez joka. Na svetu ni popravnega, a v njegovem objemu ve: čeprav je vihar v njej doma, zanj je vedno spet dekle. Potem smo prosili učenko šestega razreda OŠ, zaradi ortodontskega aparata socialno anksiozno, če nam napiše besedilo pop pesmi z danimi parametri. To smo dobili: Stopil si v moj svet tišine gluhe, uhodil stare si poti Kot pomlad zimski led stopi Srce se te moje veseli. Vem, da sem včasih tuja, Divja plešem vse noči A ne boj se, ne bom za vedno taka Ko mine puberteta, se mi oko zbistri. Le ti me čutiš In poznaš moj pin Le ti si v nočeh obupa, Moj tihi sotrpin Potem smo naprosili še delno uveljavljenega pesnika starejše generacije, gospoda Franca iz Vrbe, če nam lahko on pošlje nekaj verzov, ki bi se lepo podali pod naslov: »Zate dovolj«. Zanimivo, da je stari lisjak med besedama zate in dovolj, postavil vejico. Alešu vedno Nika laže, hrast, ki led na tla Ga zimski trešče On živi in umrje brez dnarja. Zdaj nam je približno jasno, okoli česa so se sporekli in okoli česa se tresejo vsi ti desettisoči evrov avtorskih pravic, odškodnin in gaž od špilov. Je pa ena resnica oz. dve. Če bi zaprosil Aleša, Marjetko in Niko, da napišejo pesem o recimo –"poletni noči, ki bila je najin dom", bi za raven, na kateri so bili popevkarji pred pol stoletja, potrebovali približno dvesto let. In če si sedanji slovenski pop glasbeniki za svoja skrpucala resnično delijo na tisoče evrov, bi morala Elza Budau živeti v graščini, obkrožena s služabniki.

Teden gibanja se ne bi mogel začeti ob primernejšem času. Kajti prejšnji teden so v Ljubljani zastavili novo avtobusno in železniško postajo. Nekateri so se razjezili, ker so v časovno kapsulo v temeljih zakopali madžarske časopise in s tem napovedali madžarsko okupacijo; kar pa za nas, ki spremljamo predvolilne ankete, tako ali tako ni nič novega. Drugi se jezijo, ker bo padla stara avtobusna in železniška postaja, mi, kot apologeti krute realnosti, pa se sprašujemo, čemu bo Ljubljani avtobusna in železniška postaja? Namreč; avtobusi in vlaki v Ljubljano sicer vozijo, prispejo pa bolj redko. Če pa že prispejo, je potovanje zelo zanimivo. Vstopiš v Mariboru na vlak, v Ljubljano pa prispeš z avtobusom, oziroma se na poti zgodi nešteto kombinacij med obema vrstama prevoza. Ampak lepo po vrsti in predvsem – kar je nujna lastnost tako za medije kot za prometno infrastrukturo – potrpežljivo.Če bi šli do samih temeljev ustavnih kategorij, je ena izmed glavnih gotovo tista, ki govori, da se suverena država razprostira po bolj ali manj povezanem, enotnem nacionalnem ozemlju. Kar pa Slovenija trenutno ni. Enotni sploh nismo, povezani pa še manj. Razen v reklamah za telekomunikacije. Kot primer povezanosti vzemimo potovanje med Mariborom in Ljubljano kot najbolj usodnosti in zgodovinskih bremen polno pot, kar jih lahko opraviš na Slovenskem. Le malo zaostaja potovanje med Ljubljano in Koprom, na stopničkah pa je tudi letošnjo sezono še potovanje med Ljubljano in Novim mestom. Ampak nazaj na Štajersko, ko gremo gledat, kaj delajo; gledat, kaj delajo ljubice tri. Prva betonira, asfaltira, razširja in obnavlja predore ter viadukt pri Tepanju. Med Slovenskimi Konjicami in Celjem. O cestnem prometu na Slovenskem ne bomo preveč razpredali, razen da bi morali biti vsi domači uporabniki avtocestnega omrežja v Sloveniji upravičeni do vsaj ene delnice Luke Koper. Kajti vozniki smo de facto talci tega podjetja, a o tem kdaj drugič. Dejstvo je, da je pred predoroma in viaduktom gneča, ki jo Dars rešuje, a rešiti je ne more. »Potovanje se podaljša za …,« je milozvočna skovanka naših radijskih programov, žal pa so edino, kar se podaljšuje, t. i. Ostržkovi atributi. Nos, ušesa in izrastek nad trtico. Potovanje na tem odseku se ne podaljšuje, ker potovanje stoji. Trajanje je odvisno od  sreče, ker okoliščin ni mogoče predvideti, saj se pri Domžalah na štajerski avtocesti redno in vsakodnevno, mogoče celo večkrat na dan, zaletijo. Tako je najhitrejše cestno potovanje za teh ušivih sto trideset kilometrov dve uri, najdaljše pa štiri ure. Na normalen dan. »Druga mi piti da,« da lahko gremo na železnico. Ali pač na avtobus, kajti slovenski železničarji delček južne železnice obnavljajo trideset let, medtem ko so pred več kot stoletjem porabili dvajset let, da so jo z rovačami in samokolnicami zgradili v celotnem obsegu trase med Dunajem in Trstom. Kakorkoli; najnovejši prispevek k polževim vlakom je avtobus, ki nekoliko razbije enoličnost potovanja. Da pa se ne bi potniki preveč navadili tudi na avtobusno etapo železniškega prevoza, jih železničarji mečejo z vlakov na različnih postajah. Zidani Most, Celje ali Pragersko so priljubljene okrepne postaje, kjer zmedeni potniki iščejo avtobuse in nato po desetih kilometrih nazaj vagone. Ali povedano še drugače … če hočeš iz Ljubljane v Maribor in obratno, imaš brez prestopanja in brez avtobusnega prevoza na voljo komaj kakšen vlak. Po navadi mednarodni. Seveda to stanje velja ob neupoštevanju dnevnih zamud, ki so edina stalnica slovenskih železnic. In če se človek usaja, mu železnice ukinejo železniško postajo, ministrica pa pove, da bo nova ljubljanska železniška postaja prekrasna. Ampak današnji pamflet nima nobenega namena kritizirati infrastrukturnih stranpoti slovenskega razvojnega modela. Povsem jasno in glasno pa se sprašujemo, ali smo suverena država, če ne zmoremo omogočiti dostojne, enaindvajsetemu stoletju primerne pretočnosti ljudi, blaga in storitev znotraj naše države. Pa ne samo znotraj države. Priti iz Maribora v Ljubljano je enak podvig, kot priti iz Šiške v BTC ali kaj podobnega. Ni, da se ne trudimo – vsako leto se infrastrukturna znanost oplemeniti z novimi strokovnjaki, z novimi inštituti, agencijami in podobnim; trideset let intenzivno razmišljamo, vlagamo denar, edini in ultimativni razsodnik vseh teh naporov, potovalni čas, pa se ni skrajšal. Na cestah ostaja enak zadnjih trideset let, na železnicah zadnje stoletje. Tako je Slovenija še vedno zaprta v meje zgodovinskih dežel in naivno je pričakovati, da se bomo infrastrukturno razdruženi uspeli združiti duhovno.

Če želi stremuh v našem javnem prostoru razburkati mnenja, mora očitno prvorazredno temo označiti za drugorazredno. To storimo, in se osončimo v slavi. Zato trdimo, da je pretekli referendum drugorazredna tema. Drugorazredna tema sta tako njegova premisa, njegova izvedba in njegove posledice. Kajti tisti, ki zdaj na veliko analizirajo, kaj pomeni 25 odstotkov udeležbe in devetdesetodstotna zavrnitev ter vpliv poziva k bojkotu, se ne zavedajo žalostnega dejstva slovenske demokratične tradicije; ali je vlada pozivala k bojkotu, ali pa bi ljudi z golažem vabila na volišča … Število udeležencev referenduma bi bilo do volivca enako. In zato je referendum drugorazredna tema, ker o njem razpravlja in razmišlja petindvajset odstotkov prebivalstva in sto odstotkov medijev. Prvorazredne pa so tiste teme, o katerih razpravlja petinsedemdeset odstotkov prebivalstva in nobeden medij. Takšna tema je prvorazredna in prvorazredna tema tega tedna, tega meseca in tega leta je kurilna sezona. Mogoče bizarno, mogoče obstransko, a kurilna sezona se dotika velike večine prebivalstva; o njej razmišljamo več in globlje kot o penzijah umetnikov, povzroča nam več skrbi kot pota in stranpota predsednika vlade; na naše dojemanje, ne le trenutka, temveč civilizacije kot take, pa ima večji vpliv kot demokratični ustroj. Torej lepo po vrsti, kot so pojemajoči energenti v vrsti. Za merjenje kurilne sezone imamo dve možnosti. Prva je napredna, ko so naše kurilne naprave opremljene z digitalijami, ki nam vestno in vsakodnevno beležijo porabo energije, ki gre za ogrevanje. Beležijo tudi vklop in izklop ogrevanja in nam, kot slaba vest, očitajo našo grdo razvado, ki je potreba po toplem domu. Druga metoda je klasična in se imenuje »položnice«. Obstaja tudi tretja metoda, ki se meri v kubičnih metrih drv, a ker je les kot kurivo preganjan, se ji bomo izognili. In kaj nam torej sporočajo merske enote o letošnji kurilni sezoni? Uradno se je leta 2024 začela 15. septembra, neuradno pa v prvih delih oktobra – odvisno, na katerem koncu temperaturno različne dežele živite. In še kar traja. Kajti pogoj za končanje kurilne sezone je, da je zunanja temperatura v prvi polovici leta ob 21. uri tri dni zapored višja ali enaka 12 stopinj Celzija. Kar pa se po večini države, da o višje ležečih predelih ne govorimo, še ni zgodilo. Oziroma, če smo čisto natančni: načrtovalce kurilnih sezon sta letos povsem zmedla april in maj, ki sta obrnila svoji vlogi. April je pogoje za konec kurilne sezone že uvedel, maj pa jih je preklical. Se pravi, da letošnja kurilna sezona z vzponi in padci traja že osem mesecev, kar sta dve tretjini leta. In glede na vremensko napoved se še ne misli končati. Če bi živeli na Islandiji, v polarnem krogu, sredi skandinavskega obilja, ali na Patagoniji, bi bilo normalno. V zmernem podnebnem pasu, ki zadnje čase iz sebe spravi le še kakšno nevihto, pa je čudno. In zdaj še pihanje na dušo teoretikom zarot … Kako je mogoče, da je naše podnebje vedno toplejše, da rušimo temperaturni rekord za temperaturnim rekordom, kurilna sezona pa se podaljšuje? Odgovoriti je mogoče brez poglobljenega klimatološkega védenja. Nekdanji jutranji januarski ekstremi, ko je šlo do minus dvajset, so se danes sploščili čez več mesecev na jutranjih plus pet. Tako smo statistično sicer toplejši, a bivalni prostori brez kurjave ostajajo hladni. In sedaj k praktičnim vidikom. Ni malo upravnikov kurišč, ki jim te dni žugajo z uprav, zbornic in direktoratov, da so ognje pogasili in ventile privili. Nimamo konkretnih podatkov, a kar veliko število javnih uslužbencev te dni preživlja s kaloriferji pod pisalnimi mizami. Gre za alternativno ogrevanje, ki takoj izniči energetsko varčevanje v velikih sistemih; ampak ko človeka zazebe v noge, se ne more učinkovito spopasti z vsem tem papirjem. Ali z učenci v razredu, ali z bolniki v čakalnicah. In tako naprej in tako nazaj. Kurilna sezona ima mnoge multiplikativne učinke, kajti dokler so radiatorji topli, je prepovedano razmišljati o sadikah paradižnika, ledeni možje in ljudske vraže so še enkrat več premagali sodobno znanost, mediji pa se delajo, kot da se ne dogaja nič nenavadnega. In analizirajo referendume. In zdaj zaključek, ki natančno pojasni, čemu je energetski lobi temna sila, ki resnično vlada v tej in mnogih drugih državah. Paničen prehod na elektriko, ki je predstavljena kot primarni energent prihodnosti, ne povzroča le mrkov, kot je bil tisti iberijski. Na površje spravlja druge sorte kapitalistov, kot so to bili naftni milijonarji. Električarji se zdijo mnogo bolj agresivni, mnogo bolj neizprosni in presneto prepričljivi … Kajti zavedati se moramo za nas bolečega, za električarje pa zmagovalnega dejstva. Kot zahodna civilizacija smo postali temperaturno razvajeni, kar pomeni, da se bodo letos – v tistem trenutku, ko se bo ugasnilo ogrevanje – prižgale klime.

Da korupcija ubija, smo od blizu videli na Balkanu. Nazadnje v makedonskih Kočanih, kjer je v požaru med koncertom v klubu brez uporabnega dovoljenja umrlo 59 mladih ljudi. Še prej v Srbiji, kjer se je zrušil nov nadstrešek na železniški postaji v Novem Sadu in pod seboj pokopal 15 ljudi. Zato ni nič narobe, da so ljudje najbolj občutljivi prav na skorumpirano politično oligarhijo, ki ji za nameček niso tuji populistični slepilni manevri in ji to sporočijo tudi na ulicah in trgih. Kajti ta politična združba postaja v svetu prevladujoča. In medtem ko se ti iracionalni gospodarji usode sveta igračkajo s tretjo svetovno vojno na stari celini, ugotavljamo, da so naši rekordni izdatki za orožje – prenizki.

Če se sprašujete, čemu vam je kljub dramatičnemu vsakdanu vsaj malo dolgčas, je odgovor precej preprost. Že dolgo nismo imeli nobenega referenduma! Referendum, temeljni kamen vsake demokracije, je hkrati tudi najbolj zabavni element te antične pogruntavščine. Kajti vreči skozi okno dve novi osnovni šoli, da se lahko volivci v praviloma nizkem odstotku udeležijo odgovarjanja na pogosto zmedena vprašanja, tega drugače kot zabava ne moremo imenovati.Referendum, ki prihaja, bo spraševal o penzijah. Pa to ne o generičnih penzijah, kajti referendumsko vprašanje "ste za višje penzije", bi bilo eno najbolj uspešnih v zgodovini. Prihajajoči referendum bo spraševal o ekstra dodatkih k pokojninam, ki naj bi jih upravičenci dobili za izjemne umetniške dosežke. Referendum predlaga, posplošeno rečeno, slovenska desnica, ki je očitno mnenja, da so izjemni umetniški dosežki domena slovenske levice. Drugače si je težko zamisliti, čemu so se kleni slovenski konzervativci spravili na tistih nekaj fičnikov, ki bi jih – teh nekaj slikarjev, kiparjev, literatov, gledališčnikov, hudiča, še kakšen filmar se bi našel – dobili za povrhu. Hočemo povedati, da gre za majhen znesek in finančno tveganja za slovensko državo je bilo skoraj pri vsakem dosedanjem referendumu višje, kot je pri prihajajočih umetniških penzijah. Še pri referendumu o družinskem zakoniku je bilo v igri več denarja, kot ga je pri tem dodatku … Tako ni najbolj jasno, čemu so upokojeni umetniki slovenski desnici tako zelo sedli v želodec, kot se reče. Najbrž bo nekaj z odnosom do umetnosti same; in za začetek naredimo miselni eksperiment. Recimo, da besedo umetnik, kar je za mnoge naše sodržavljane poklic, akoravno se z umetnostjo ogromno Slovencev ukvarja tudi nepoklicno, zamenjamo z besedo – gasilec. Gasilec je sveta krava slovenstva in kot z umetnostjo, se z gasilstvom ogromno Slovencev ukvarja nepoklicno. Nekateri pa poklicno in ali resnično mislite, da bi katerikoli politični stranki na slovenskem prišlo na misel organizirati referendum proti dodatkom za izjemne gasilske dosežke – če bi pristojno ministrstvo tak dodatek poskušalo uzakoniti. Torej mora biti nekaj z umetnostjo in umetniki, kar moti predlagatelje referenduma. In čisto mimogrede; če bodo nekateri upokojeni slovenski umetniki dobili dodatke k penziji, si bodo mogoče lahko privoščili protestiranje pod bojnim praporom Pavla Ruparja-gromovnika. Kajti če kaj, bi tiste manifestacije potrebovale močnejši avtorski podpis, ker prepevanje Slakovega Čebelarja na nobeni ravni ne prispeva ne k bojaželjnosti, ne k intelektualni širini prireditve. "Čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice" bi zaslužen slovenski umetnik v trenutku vrgel s proslave ter verze nadomestil z nečim bolj junaškim, se pravi manj medonosnim. Toliko samo kot medklic. Ampak bistvo prihajajočega referenduma vsaj za zdaj očem še vedno ostaja skrito. Ne poznamo še namreč referendumskega vprašanja in kot nas učijo pretekle izkušnje, se prav okoli referendumskega vprašanja lomi demokratični srd slovenskega človeka. Zato grobo predpostavimo … Rajtamo, da bo vprašanje preprosto:  "Ste za to, da nekateri slovenski upokojenci dobijo dodatek k pokojnini za izjemne umetniške dosežke?" Večina, ki bi prišla na volišča, bo odgovorila z ne, ali pač obkrožila proti, desnica bo razglasila zmago, priljubljenost sedanje vlade bo še padla, nedelja bo šla v nič, milijoni po vodotokih, karavana naprej, psi pa v koče. A seveda ne sme biti tako preprosto. Na vprašanje ne moremo odgovoriti, dokler ne vemo, kaj je to "izjemen umetniški dosežek"! Predlagatelj je sicer pripravil kriterije, med katerimi so nagrade, pojavljanja v mednarodnem prostoru in tako naprej. Ampak če smo državljanom demokratično razložili kriterije, smo kljub vsemu razložili samo pojem "izjemen". Še vedno pa nismo razložili pojma "umetnost"! In ta pojem je zadnja leta zelo na prepihu; hočemo povedati, da ni vsaka glasba Mozart in ne vsaka slika Michelangelo. Odkar v galerijah razstavljajo banane, prelepljene z lepilnim trakom, ki dosegajo na avkcijah potem milijonske zneske, in odkar so nekateri najbolj znani umetniki na svetu absolutno anonimni, je zahteva, da se zedinimo okoli pojma umetnost, prej ko se odločimo, kdo so umetniki, ki dobijo dodatek, povsem na mestu. Zatorej mora biti referendumsko vprašanje sestavljeno iz dveh delov. Drugega smo že navedli, prvo vprašanje pa se mora glasiti: "Kaj je umetnost?" Zavedamo se, da v "trotlziher" demokraciji na podobnih referendumih odločevalci obkrožijo samo za ali proti, vendar se zdi, da ob zapletenem vprašanju umetniškega presežka ne bi smeli pristati na brezkončno poenostavljanje. Seveda se zavedamo, da je za občinstvo, ki kot umetniški presežek razume verz "čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice", vprašanje o izvoru, razvoju, namenu in vplivu umetnosti izjemno zapleteno; a če bo referendum o dodatkih k pokojninam za izjemne umetniške dosežke spodbudil prebivalstvo k preizpraševanju o človeški potrebi po kulturi in umetnosti, bodo milijoni za njegovo organizacijo dobro porabljeni.

Da je ameriški predsednik Trump tepec, ni dvoma. Tudi če vzamemo za tepčevstvo na eni strani ohlapna merila dobrega vojaka Švejka, na drugi strani pa rigorozna merila zdravniške zbornice, se Trump vedno izkaže kot tepec. Ameriški zaliv, Gaza kot Portorož, Musk kot svetovalec in podobno so samo zadnje blaznosti, ki so zrasle v topli gredi Trumpove orbite. Kot ultimativni dokaz, da gre za tepca, pa je dejstvo, da je med napovedjo razveljavitev trgovinskih dogovorov s Kanado tistega, ki je dogovore sprejel, obtožil katastrofalnih trgovinskih dogovorov; sprejel pa jih je med svojim prvim mandatom, z besedami, da gre za najboljše dogovore kadarkoli, seveda on sam. Da pa pri vsej stvari ne gre samo za politično motivirano osebno stališče ali za površno medijsko sodbo, govori knjiga ameriških raziskovalnih novinarjev, ki s stoenim neizpodbitnim primerom, podkrepljenim z dejstvi, dokazuje, da je Donald Trump tepec. Srčika naše oddaje pa obsega temeljno vprašanje, zakaj ga ne moremo, ne smemo in ga posledično tudi javno ne imenujemo za tepca. Biti tepec pomeni biti tepec v več dimenzijah. Tako na »y« kot na »x« osi, če pokličemo na pomoč geometrijo; v našem primeru to razumemo, da Trumpa za tepca ne imenujejo ne v visoki politiki, kot tudi ne v pomembnih medijih, povsod drugod pa. Osnovna ugotovitev, čemu Trump javno ni tepec, je tista najbolj očitna. Nekoga imenovati za tepca je žalitev, žalitvam kot takim pa v demokratičnem javnem prostoru ni mesta. Kar nas pripelje do tisočletja starega antagonizma, po katerem tepci s svojimi besedami in dejanji žalijo javni prostor, javnost pa jih ne žali nazaj, ker je vljudna. Drugi argument, čemu se ne spodobi Trumpa imenovati za tepca, pa je dejstvo, da za ogromen del tako ameriške, slovenske in celo mednarodne javnosti, kot tudi pripadajočih medijev in seveda politike Trump ni tepec. Kar pa spet ne spremeni dejstva, da v resnici je. Čemu moramo torej opazovati vljudno evropsko diplomacijo in vljudne evropske medije, ko blazne, bizarne, groteskne in povsem bedaste ideje ameriškega predsednika in njegove kamarile ne imenujejo z pravim imenom, temveč se skrivajo za puhlicami, njihovi najbolj jezni odzivi pa so na ravni prepira v večerni šoli bontona. Najprej je treba poudariti, da evropski diplomacija in javnost nista od zmeraj tako vljudni in prizanesljivi. Tudi če ne zavijemo v vire, nam že prilastki nekdanjih evropskih vladarjev jasno povedo, kako smo na stari celini kronanim glavam že od nekdaj povedali, kar jim gre. Polovica vzdevkov evropskih vladarjev je bilo žaljivih, norčevanje pa je segalo od značajskih lastnosti do telesnih hib. »Umazani, impotentni, devičnik, brezkostni« in kar je podobnih vzdevkov, nas opominja na plemenito tradicijo evropskega prezira do vladarjevih pomanjkljivosti. Imenovati trenutnega ameriškega vladarja za tepca, bi samo pomenilo slediti tej tradiciji; a žal sodobna etiketa, nekaj strahu, partikularni interesi in pa doma vzgojeni tepci evropski politiki preprečujejo razžaliti in norčevati se iz ameriškega predsednika. Povsem drugače pa je po »x« osi navzdol, kjer biva nekaj obskurnih satiričnih oddaj in seveda trezen del evropske javnosti. Ta pa do Trumpa ne goji nobenega usmiljenja. Še več; trezna javnost je izumila več načinov, kako Trumpu sporočiti, da je tepec, ob tem pa ne prekršitidružbenih norm, ki veljajo za javne razžalitve. Briljantna danska pobuda, med katero zbirajo podpise in celo sredstva, da odkupijo Kalifornijo, spada med njih. Potem je tu, sicer nekoliko brutalno, a učinkovito žvižganje med himno ameriškim moštvom, ki nastopajo v Kanadi v okviru košarkarske ali hokejske lige, in še bi se našlo kaj primerov, s katerimi posamezniki in tudi satirični mediji ameriškega predsednika postavijo tako na primerno mesto v zgodovini, kot tudi na spekter duševnega zdravja. Seveda pa ostaja znotraj realne politike temeljno vprašanje, če bi norčevanje in žalitve karkoli spremenile? Žal se z žaljenjem Trumpa ne bi spremenilo čisto nič in na tem mestu moramo zadržani in vljudni evropski politiki dati prav. S tem, ko bi ga osirali in celo žalili s tepcem,Trumpa ne bi in ga tudi ne bomo spremenili; ne bomo ga ne prisilili k razmisleku, ne zmehčali njegovih spornih stališč. Niti ne predrugačili ali kultivirali njegove volilne baze. Kajti temeljna lastnost tepcev, ki se jim je pomagala obdržati skozi vso zgodovino, je nezmožnost kakršnekoli presoje.

Javnost je zadnje dni razburila novica, da je predsednik Kluba slovenskih podjetnikov Joc Pečečnik poslal predsednici republike Nataši Pirc Musar pismo, v katerem je predlagal, da naj država najde parcelo, podjetniki pa bodo predsednici in njenim zanamcem zgradili rezidenco. Politične stranke so šle v zrak – ker v tem predbožičnem času ni prav veliko drugih tem za iti v zrak – ter podjetnikom očitale, da naj presežke denarja raje nakažejo v humanitarne namene, rezidenco pa pustijo pri miru. Torej se spoprimimo z graditvijo protokolarnih objektov še v naši oddaji. Nimamo denarja, da bi ga prispevali za vse tiste opeke, imamo pa dobre, ali pa vsaj alternativne ideje. Poglejmo. Dejstvo je, da institucija predsednika republike potrebuje rezidenco. Sicer stavbi, oziroma pisarni na Štefanovi nič ne manjka; ima zgodovino, je lepa, celo prestižna, a težava je z lokacijo. Središče mesta pač za takšen protokolarni objekt ni primerno. Recimo, da hoče vojaški vrh ali pa kdo iz skrajne desnice oziroma skrajne levice izvesti državni udar. Kam bi parkirali tanke? Vsi poznamo ikonične prizore, ko so tanki parkirani pred predsedniškimi palačami po vsem svetu, predsedniki pa bežijo pri zadnjih vratih. V Sloveniji kaj takega ni mogoče, ker je središče mesta že tako ali tako zaparkirano, Prešernova, Gregorčičeva in Erjavčeva pa so ene najbolj prometnih ulic v mestnem središču sploh. Pa ne le državni udar … Če pride na obisk malo bolj pomembna delegacija, je rdeča preproga dolga komaj kakšnih deset metrov, zatem pa se visoki gostje že tiščijo proti pločniku, po katerem gospodinje nosijo tatarce iz Maximarketa. Hočemo povedati – za predsedniško palačo potrebuješ prostor. Potrebujemo novo lokacijo. Najbolje bi bilo kje na barju, saj bi predsedniška funkcija tako simbolno nadaljevala tradicijo koliščarjev, pa še Ig je blizu. A s tem naj se ubadajo predsedniški urbanisti, mi se dajmo posvetiti finančni konstrukciji podjetnih podjetnikov. Ker je v Ljubljani kvadratni meter novogradnje, pa čeprav je to blatna koliba, okoli 5–7 tisoč evrov, rajtamo, da se prestižne objekte, kot je rezidenca predsednika republike, gradi po 10 jurjev kvadratni meter. In ker predsednika ne moremo vtakniti v garsonjero, mora imeti tak objekt prek palca 500 kvadratnih metrov bivalne površine. Ker vedeti moramo, da rezidenca pomeni stavbo, v kateri je predsednik tako doma in tam tudi uraduje. Kar zdaj ni primer in za razliko od recimo Angležev ali Američanov pri predsednici Musarjevi prvi mož v predpasniku z jelenčki ne more gostom postreči čaja, medtem ko njegova žena rešuje svet; ali vsaj njegovo bližnjo okolico. Kakorkoli. Pečečnika in prijatelje bi graditev objekta s petsto kvadrati po deset tisoč evrov za kvadrat stala 5 milijonov, ob tem, da bi parcelo na Igu zagotovila država. Ker neuničljivi Joc razglaša, da je za akcijo našel petdeset podjetnikov, bi graditev po glavi prišla cca sto jurjev. Za navadnega smrtnika je to ogromno denarja, ampak če v spletnem in javno dostopnem katalogu preverimo premoženje samo enega izmed udeležencev gradbene iniciative, je ta lani po obdavčitvah prikazal 28 milijonov dobička; se pravi, da bi v Natašo investiral 0,4 odstotka od svojega letnega profita. To pa so odstotki, ki jih navadni smrtniki pri dohodnini namenjamo gasilcem, kulturnim društvom in dobrodelnim organizacijam. Skratka drobiž. Se pravi, da bi podjetniki lahko zgradili rezidenco, ne da bi mignili. In resnici na ljubo je razumnemu praktično vseeno, v kateri bajti se sončijo slovenski vladarji. Skrbi pa nas, ali pa vsaj zanimivo pa je nekaj drugega. Namreč lik in delo slovenskega podjetnika kot mešanice med "Supemanom" in "Superhikom" iz Alana Forda. Kajti gradnjo rezidence moramo povezati še z eno pobudo podjetniškega kluba, ki je šla mimo manj zapažena, je pa toliko bolj zgovorna. Podjetniki so spomladi, ko smo imeli veliko veselja z graditvijo JEK2, predlagali, da bi pri graditvi sodelovali z 10-odstotnim deležem. Za reaktor bi nominalno sicer namenili nekaj več denarja kot za Natašino dnevno sobo, ampak po nekakšnem finskem modelu predlagajo, da bi jim delno financiranje projekta nato omogočalo dostop do cenovno ugodnega in stabilnega vira energije. Če je graditev predsedniške palače burka, so jedrske težnje slovenskih podjetnikov mnogo bolj resna zadeva. Z vsaj takšno resnostjo, kot demokracija regulira ločitev različnih cerkva od države, bi se morala lotiti tudi ločitve zasebnih pobud bogatih posameznikov v sfere, ki so izključno v domeni države. Kam pripelje najprej vzpodbujanje in potem popuščanje plutokraciji, vidimo na globalnem odru in v najmočnejših državah sveta vsak dan … Na srečo do zdaj kot miš obubožani Slovenci z nekaj posameznimi tajkuni, ki so bolj skrbeli za lastne užitke kot za javni prostor, nismo imeli težav. A organizacija, kot je klub slovenskih podjetnikov, ki bahaško maha s kupi evrov, je lahko zametek ne samo lobistične, temveč tudi plutokratske elite. Čeprav je podjetniška pobuda o graditvi predsedniške rezidence burkaška, se ji z Elonom Muskom opozorjeni ne bi smeli smejati.

Te dni nas je ob inflaciji usodnih dogodkov ter tedenskih napovedi globalne kataklizme skoraj neopazno dosegla vest, ki bi lahko korenito spremenila civilizacijo. Ali pa jo vsaj vrnila v normalnejše tire. Avstralija je sprejela rigorozno zakonodajo, ki bo mlajšim od šestnajst let prepovedovala uporabo družbenih omrežij, tehnološkim velikanom pa nalaga obsežne finančne sankcije, če uporabe teh platform za to starostno skupino ne bodo omejile. Na začetku se potopimo v teorijo in prakso družbenih omrežij, akoravno kot abstinenti od te pogruntavščine dejstev iz prve roke ne moremo posredovati. Pa vendar. S prvimi družbenimi platformami, ki so osvojile civilizacijo kot stepska plemena, je prišla napoved, da gre za na novo odkrit papir, pisavo in tisk, vse v eni potezi. Kako bodo omrežja povezala, izobrazila in razsvetlila ljudi. In prvi dnevi so morebiti resnično bili takšni, saj so se informacije širile z nikoli videno naglico in kdo ve, koliko kužkov in muc je ponovno našlo dom in koliko globokih misli indijskih puščavnikov se je ugnezdilo v dnevno rutino pisarniških delavcev. Potem pa je kmalu prišla streznitev. Svet ni postal bolj povezan, ali bolje informiran, ali bolje izobražen. Snovalci teh tehnologij se najbrž niso zavedali, da so odprli Pandorino skrinjico v pravem pomenu besede. Napuh in hudobija, dva vladarja temačnih kotičkov človeške duše, sta našla tisočletja pričakovano zatočišče in požgala vse pred in za seboj. Svet je postal bolj razdvojen, neumnejši, manj empatičen in ljudje, povezani kot še nikoli, neskončno in patetično osamljeni. A to je veljalo za pionirje družbenih omrežij. Nove generacije so prišle pred zaslone kot nepopisan list in posledično ob izpostavljanju prejele polno mero … Zastonjski dopamin je zasužnjil cele generacije. Najprej so se butali v drogove obcestne razsvetljave, potem so postali odvisniki. Ampak vse to so v glavnem znana dejstva, ki so nas pripeljala do parafraze Prešernovega soneta … Laž se vije Po avtocestah bleščečega se spleta neresnica, trikrat peta Kvari podobo človeške harmonije Na Facebook samovšečnost zlije Ambiciozni pisec bornega soneta Vsaka slaba stvar je tam začeta Komu danes mar še poezije … Kar se moramo vprašati, je, čemu ni nihče ukrepal prej in čemu so prvi ukrepali Avstralci? Odgovor na prvo vprašanje je preprost. Starši imamo radi, če nas otroci pustijo pri miru. Včasih nam je bilo všeč, če so tekali po travnikih in se igrali na dvoriščih, potem je bila faza televizijskih oddaj, nato računalniških igric, končno pa smo dočakali izjemno učinkovito odvisnost s telefonskim ekranom. Ob popolni neaktivnosti, skoraj katatoniji otrok, gre tudi za mobilno pogruntavščino in tudi če greste na samoten otok, je mir pred nadležnim pamžem zagotovljen. Pandemija družbenih omrežij med otroki priča o žalostnem dejstvu, da nam je kot staršem spodletelo na celi črti. Ne ljubi se nam ukvarjati z naraščajem, ker imamo na seznamu cel kup pomembnejših opravil, kot je recimo uživanje potrošništva in prakticiranje malomeščanstva. Zato se zdi prepoved za šestnajstletnike brez vsaj minimalnega opozorila ali obeta sankcije za njihove starše le pol koraka v pravo smer. Drugi izjemno pomemben zaključek, ki ga prinaša avstralska prepoved, pa je presedan, da resno in odgovorno telo, kot je vlada uspešne države, ugotovi, da gre pri družbenih omrežjih za nekaj slabega. O izvedbi prepovedi, tudi o uspešnosti vsega podjetja, bi lahko razpravljali in rezultati ne bodo ne takojšnji, ne spektakularni, a samo dejstvo, da so bliskajoči posnetki spoznani kot negativen vpliv na otroke in mladostnike, je gigantski pomik v pravo smer. Kajti ne le, da bodo Avstralci vsaj delno zaščitili svojo mladež, povzročili bodo tudi dvigovanje obrvi in čohanje po glavah v vseh ostalih državah in skupnostih po svetu, ki se za prepoved še niso odločile. Povedano drugače … Brezprizivno in iskreno lahko puhlico: "Otroci so naše največje bogastvo" trenutno na vsem svetu izrečejo samo v Avstraliji.

Kot trenutno kaže, ima demokracija največjo težavo z demokrati. Pa ne le tistimi, ki se te dni merijo z republikanci, temveč tudi z demokrati iz sosedje ulice. Saj so težave tudi z ostalimi svetovnonazorskimi in političnimi imenovanji, ampak demokrati so v nenehni nevarnosti, da ekspresno postanejo to, kar niso. Če si republikanec, težko postaneš bolj ali manj republikanec, ali pa recimo prenehaš biti liberalec – kot demokratu pa ti nedemokratičnost ves čas visi za vratom. Ob tem pa v političnem prostoru vlada inflacija demokratov, na kar je zadnjič pravilno in upravičeno opozoril Janez Janša.Zadeva je namreč ta, da se bo nova stranka Anžeta Logarja imenovala "Demokrati". Janša, ki ima čarovniškega vajenca že tako ali tako po malem v želodcu, se je razjezil, da je ime Demokrati preveč podobno imenu njegove in do včeraj še Logarjeve stranke SDS, kar stoji za "Slovenska demokratska stranka". V kateri so, logično, zbrani slovenski demokrati. A obrv so dvignili tudi še preostali slovenski demokrati, ki se predstavljajo kot krščanski ali pa socialni, ni pa bilo vseeno niti prvoborcem iz devetdesetih, ki so se njega dni tudi poimenovali demokrati. Na volitvah tako lahko nastane precejšnja šlamastika. Kako velika, lahko pravkar opazujemo v Združenih državah, kjer imajo sicer samo ene demokrate in ene republikance, pa so volivci prav tako zmedeni, tako da se raje odločajo med moškim in žensko. A naša današnja analiza bo ime prihodnje Logarjeve stranke odpeljala na področje nezavednega, na področje sublimiranih sporočil, ki jih zavestni um preskoči, še kako pa jih zazna človekova podzavest. Torej imamo, oziroma bomo imeli Logarjevo stranko Demokrati. Logar je, zato, da jo je ustanovil, zapustil Slovensko demokratsko stranko. Ampak tudi Logarjevi demokrati bodo stranka. Ker bodo registrirani v seznamu političnih strank. In ker bodo registrirani v Sloveniji, bodo še vedno tudi slovenska stranka. Če nečesa ne zapišeš neposredno, ne pomeni, da to ne obstaja. Se pravi, da bodo Logarjevi demokrati še vedno slovenska stranka, in ko jim dodamo še izbrano ime, vidimo, da bo nova stranka sicer poimenovana Demokrati, na področju nezavednega pa jo bomo volivci sprejemali kot "slovensko demokratsko stranko". Logarjevi demokrati bodo tako SDS brez SS. Pomeni, da bodo volivci, ki se bodo odločili za Logarja, sicer volili Demokrate po nazivu, a s pomočjo sublimiranih sporočil bodo pravzaprav volili SDS. Ampak to je le začetek neverjetne analize. Mnogo političnih analitikov se namreč nagiba k možnosti, da so Logarjevi demokrati samo satelit oziroma trojanski konj, ki sta ga oba zvitorepa politika načrtovala družno z roko v roki ter se bosta takoj po volitvah združila in zavladala slovenskemu političnemu prostoru. Z združitvijo ne bi smelo biti problema; tudi če bi obe stranki združili po najenostavnejšem upravnem postopku bi dobili novo ime: "Slovenska demokratska stranka demokratov", ali s kratico SDSD. Pripadnike stranke pa bi enostavno klicali slovenski dvojni demokrati. Ki pa jih seveda ne bi smeli zamenjevati s Socialnimi demokrati, ki sedijo na dveh stolih. Tudi njim pogovorno pravimo SDSD. Večjo težavo imamo v naši skromni redakciji z manevrom, ki zahteva lesenega konja. Kot nam sporoča božanski Homer v Odiseji, so se vojaki spravili v maketo konja, ga kot darilo pustili pred vrati Iliosa in tako naprej in tako nazaj. Seveda v ustanovitvi Logarjevih Demokratov, trojanskega konja razumemo kot prispodobo, a kljub temu ostaja odprto vprašanje, kdo je konj, če je Troja slovenski politični prostor. Hočemo poudariti, da ni povsem jasno, ali je Logar konj, v katerega zleze Janša, kajti povsem mogoče je tudi, da je Janša vaba, v kateri se skriva Logar. Kakorkoli že; tudi če bomo v Sloveniji dobili v novembru še četrto skupino demokratov, je to gotovo bolje, kot če je ne bi dobili, oziroma če bi se politično organizirali nedemokrati. Kajti demokracija je čudna bilka, skoraj podobna plevelu, da ne zapišemo invazivni vrsti. V Združenih državah se je je zaredilo toliko, da jo izvažajo po vsem svetu, pa ne glede na to, ali sedi v ovalni pisarni demokrat ali republikanec. Ali ženska ali moški.

Danes poskusimo najti enotno teorijo polja. Se pravi sistem, ki bi povezal, razložil in posledično razrešil vse naše travme, težave in tegobe. Odgovor je čisto preprost: »zapori«! Ni skrivnost, da si polovica Slovencev želi drugo polovico videti za rešetkami in nekaterim v tej državi dejansko uspe, da so obsojeni na zaporno kazen. A zadnje tedne nas je dosegla novica, da so slovenski zapori prezasedeni. Oziroma prenapolnjeni. Njihove kapacitete so zapolnjene 130-odstotno. Če se bo na sodiščih kaj izcimilo iz afere TEŠ 6, pa se bo ta številka povzpela na 150-odstotno prezasedenost, s tem, da bo v zapore prišlo kar nekaj obsojencev s posebnimi potrebami. Ne drezajmo preveč v občutljivo področje penologije in se po butalsko vprašajmo: »Ali je za prenatrpanost krivo preveliko število kriminalcev, ali premajhno število zaporov?« Eno je gotovo; število zapornikov bi dramatično znižali, če bi bili tako državljani Slovenije kot tudi tujci, ki nas obiskujejo ali pri nas živijo, bolj pošteni. Poštenost je najenostavnejša rešitev za prezasedenost zaporov. A ker ni znakov, ki bi kazali na množično dekriminalizacijo, smo skozi javna občila celo tisti, ki smo zunaj, ujeti v 130-odstotno prezasedenost. Tisti, ki so notri, pa sploh. In ker vemo, da bi bilo potrebnih 30 odstotkov manj zapornikov za 100-odstotno napolnjenost kapacitet, je mogoče trenutno stisko rešiti samo z novimi zapori. Eden takšnih se bo v kratkem odprl na Dobrunjah, saj so ljubljanske zaporniške in priporniške kapacitete presežene dvakratno in upajmo, da se županu Jankoviču ne bo zgodilo enako, kot se je njega dni koprskemu županu Popoviču, ki je takrat novi koprski zapor svečano odprl od znotraj. Kakorkoli; za prenapolnjenost zaporov je menda v veliki meri kriva migrantska kriza, saj se je povečalo število ilegalnih prehodov meje – kar je znotraj schengena nekoliko disfunkcionalna novica. Vse našteto so gola dejstva in v teh zaostrenih razmerah so se odzvali na ministrstvu za pravosodje. Kajti ne le, da ni zaporov, tudi pravosodnih policistov, se pravi ljudi, ki zapornike čuvajo, ni. Menda imajo preslabe plače. Logika slehernika ob tem vprašanju je precej preprosta. V državi, kjer so stanovanja za mlade samo predvolilna floskula, je zgraditi javno nepremičnino, se pravi zapor, praktično nemogoče. Ampak ker jim je v Ljubljani to uspelo, bo zapornik v Dobrunjah bival v celici, za katero bi študent z veseljem plačal 400 evrov plus stroške. Mlada družina recimo bi se dala za »dobrunjsko« ljubljansko kvadraturo mirno zapreti. Družba, ki jo bolj skrbi prezasedenost zaporov kot prezasedenost študentskih domov, ni na najbolj veseli poti. Kar pa spet ne pomeni, da v nekaterih študentskih domovih ne bi potrebovali pravosodnih policistov, da čuvajo tam stanujoče … Povedano še drugače. Karkoli se v naši državi že začne, se vedno na konča na ljubljanskem nepremičninskem trgu. Ker torej kazenske sankcije na nepremičninskem trgu nimajo možnosti, je ministrica Katič naklonjena bolj kreativni rešitvi, ki ne zahteva krmljenja gradbenih baronov z javnim denarjem. »I, če so zapori prepolni, pač spustimo nekaj zapornikov!« Z novelo v zakonodaji o prestajanju kazenskih sankcij bi omogočili, da bi lahko bili določeni zaporniki predčasno izpuščeni iz zapora. Seveda le tisti, ki niso nevarni za družbo; kar nas kot javnost postavlja pred manjšo dilemo, ki se glasi: »Če niso nevarni za družbo, čemu so sploh pristali zaporu?« Novela bo ob možnosti predčasnega izpusta iz zapora dodala tudi novo krajšo formulacijo pri izreku zaporne kazni, ki se je bodo morali odslej držati sodniki. Začne se sicer klasično: »V imenu ljudstva«, konča pa se: »Obsojeni ste na pet let, razen če bo v zaporu gužva!« Otežene bivalne in prostorske razmere v slovenskih zaporih so po naših informacijah v dobršni meri spremenile tudi način obrambe, ki jo uporabljajo odvetniki slovenskih nepridipravov. Zdaj nič več ne iščejo alibijev, ali se sklicujejo na demenco svojih strank, ali pa valijo krivdo na pozabljive tajnice … Po novem so opremljeni z zdravniškimi potrdili, ki zahtevajo, da se mora obsojencu za njegovo mentalno zdravje v zaporu omogočiti vadba bobnov, ali pa vsakodnevna joga, ki od osme do devete zjutraj in od sedemnajste do osemnajste popoldne zahteva pet kvadratov prostora. Sodniki takšne obtožence raje pošljejo domov, kot da še povečujejo gnečo v zaporih. Je pa tudi res, da bomo morali pogledati točno noter v narodov DNK … Kaj se plete med Slovenci in prezasedenostjo. Vsa javna infrastruktura je prezasedena; bolnišnice, domovi za ostarele, zapori, vrtci, šole, avtoceste, morska obala, hoteli in koncerti hrvaških pevcev. Ker nas je živih še kar nekaj generacij, ki smo skusile in preživele prezasedenost vojaških spalnic, planinskih koč, delavskih avtobusov in nogometnih stadionov, bi si upali trditi, da gre pri prezasedenosti zaporov bolj za kaprico, kot za resnični problem ...

Coprnica Ursula je sedela na vrhu Slivnice, servisirala metlo, vkuhavala ozimnico in poskušala sestaviti Evropsko komisijo. Na srečo so bile po Evropi poplave, ki tradicionalno povečujejo njeno priljubljenost, na nesrečo pa se je sestavljanje komisije zapletlo, kar povečuje njeno nejevoljo. Namreč coprnica Ursula je bila kljub vsem magičnim napojem, čarovni palici, urokom in coprnijam že nekaj dni prek roka, v katerem bi morala komisijo predstaviti. In nič ni kazalo, da ji bo v kratkem uspelo. Kajti eno so coprnije, druga pa je aritmetika. In ta zadnja je neusmiljena, kar je coprnico tako jezilo, da je v slepi jezi malo priredila podatke o gospodarski rasti v Evropi. Poglejmo natančno številke, ki jezijo coprnico Ursulo.Kandidati, ki bodo sestavljali komisijo, na čelu katere bo jezdila na svoji metli, morajo imeti nekatere lastnosti, ki so sicer za večino ljudi manj pomembne, za bruseljsko coprniško smetano pa bistvene. Lastnosti kandidata, med katerimi se mora odločati coprnica Ursula, so naslednje: - kandidat je lahko moški ali ženska,- kandidat je lahko politično levi ali desni,- s kandidatom je lahko zadovoljna Ursula, ne pa vlada, ki ga predlaga,- s kandidatom je lahko zadovoljna vlada, ki ga predlaga, ne pa Ursula. Možnost, da bi bili s kandidatom zadovoljni tako vlada posamezne države kot tudi coprnica Ursula praktično ni, možnost, da bi bila s kandidatom nezadovoljna tako vlada kot Ursula, pa se zdi bedasta celo za Bruselj. Tako se mora torej coprnica Ursula pri vsakem kandidatu odločiti med šestnajstimi možnostmi. Se pravi; kandidat je lahko politično levi moški kot politično leva ženska, ali pa politično desna ženska in politično desen moški … in tako naprej in tako nazaj po skrivnih hodnikih coprniške statistike. In če število možnosti pri posameznem kandidatu, med katerimi se mora odločati coprnica Ursula, pomnožimo s številom kandidatov, ki naj bi sestavljali Evropsko komisijo, dobimo neverjetno število 432 kombinacij, ki jih mora upoštevati coprnica Ursula, da sestavi komisijo. Zato pa je bila coprnica Ursula slabe volje, ko je na gori Slivnica servisirala metlo in vkuhavala ozimnico. Ampak za trenutek pustimo coprnico samo z njenimi kadrovskimi akrobacijami in se posvetimo še nekaterim drugim zanimivim vidikom izbire kandidatov za evropske komisarje, ki se zdijo nekoliko skrivnostni in zaviti v coprniško meglo. Sprijaznili smo se, da v Bruslju uporabljajo posebno vrsto demokratičnega napoja, po katerem državljani Evrope nimamo nobenega vpliva na to, kdo bodo komisarji, ki nam bodo rezali "kruha tankega, da se vidi skoz njega"! In kljub temu se evropska komisija vodi kot demokratično izbran organ. Čeprav se vzorno udeležimo evropskih volitev – ki se kažejo kot en velik karierni sejem za elito – je na koncu jasno, da se naša evropska usoda, vsaj glede upravljanja z Evropo, v resnici reže na državnozborskih volitvah. Se pravi, da bi bilo pošteno, če že ne demokratično, ako bi stranke, ki tekmujejo na državnozborskih volitvah, pri nabirki obljub, načrtov, strategij in programov jasno povedale tudi, kdo bo njihov kandidat za evropskega komisarja. Če Evropo dojemamo količkaj resno in če resnično menimo, da je povezava politično-gospodarski koncept, ki nas bo popeljal v svetlejšo prihodnost, potem je takšna obljuba skoraj nujna. Po drugi strani pa spet nepotrebna, saj je jasno, da bo kandidat za komisarja eden izmed nacionalnih supermanov ali super žensk. Teh pa tudi v teh ekstra potentnih časih v posameznih državah članicah ni ravno v izobilju. Kako drugače, kot da pošiljamo za kandidata vsevednega multipraktika, si predstavljati dejstvo, da imamo evidentirane kandidate prej, preden izvemo, kateri resor bomo dobili. Samo kot teoretični model; Marta Kos, ki se trenutno kuha v kotlu coprnice Ursule, bi lahko dobila tako ribištvo kot človekove pravice. Ali pa širitev. Tako pričakujemo od nje, oziroma vemo, da se spozna na migracijske navade polenovk kot na zakonodajo političnega azila ali urejenost javnih financ v Črni Gori. In ko smo prej naštevali kriterije, po katerih coprnica Ursula izbira svoje kandidate, je neverjetno, kako kvalifikacij oziroma usposobljenosti za posamezno področje sploh ni med njimi. Se pravi, da so kriteriji spola, politične opredelitve in osebne presoje tako vlade, kot Ursule pomembnejši od strokovne primernosti posameznega kandidata. Prejšnji poskus Slovenije je bil računovodja. Ker nismo vedeli, kateri resor je namenjam Sloveniji, bi se mu lahko mirno zgodilo, da bi mu bil dodeljen resor "spodbujanje evropskega načina življenja"! Kaj pa si računovodje mislijo o Evropskem načinu življenja, pa je tako ali tako jasno iz evropskega načina življenja, ki ga živimo trenutno. Coprnica Ursula je zavzdihnila in v lonec z ozimnico zamešala še nekaj mačje dlake. Potem se je odločila, da bo komisijo izbrala s coprniškim urokom, ki se zmeraj obnese.Stopila je po čarobno palico in z mogočnim glasom začela kriliti po zraku: "Am, bam, pet podgan, štiri miši, v uh me piši!" Ko je končala in smo Evropejci dobili komisijo, se je spravila k načrtom, kako se maščevati velikemu vešču iz Lenarta v Slovenskih goricah, ki ji je povzročil vse te težave.

Danes pa o slovenskem športu. A ne – kako stereotipno – o njegovih mogočnih zmagah, temveč danes o njegovih grenkih porazih. Slovenski šport je namreč izgubil … Izgubil je svoj slogan in s tem mu grozi, da izgubi najprej navijače, posledično pa še svoje bistvo. Na uradu za intelektualno lastnino je že pred časom trgovsko podjetje Hofer registriralo  slogan "Kdor ne skače, ni Sloven'c", ki je bojni klic navijaštva ob slovenskih športnih uspehih. In ker v Sloveniji vse, kar nosi pridevnik "intelektualno", poteka bolj počasi, se šele danes ukvarjamo z nezaslišanim dejanjem tega trgovca. Da so zadeve zelo resne, govori tudi napoved Olimpijskega komiteja Slovenije, ki je pomembna institucija, da se bo z vsemi sredstvi in z obema tajnicama boril za izničenje te poteze. Pa gremo lepo po vrsti, kot so zlate medalje v vitrini. Najprej; Hoferjeva poteza je sprožila val posnemanja ostalih trgovskih podjetij. Ker danes že vemo, da so si, kar se reklamiranja tiče, trgovske verige enake kot jajce jajcu. Običajno si vsaka nabavi svojega dramskega igralca, če je le možnost, prvaka Drame, in vsaka svojega športnika, ki potem bolj ali manj posrečeno zbirata točke in se smehljata blagajničarkam. Zadeva s sloganom pa je reklamarski svet slovenskih trgovcev spremenila do obisti. Tako je Tuš na uradu za intelektualno lastnino že registriral: "Ubi, ubi žabara", kar ima smisel, ker je Tuš iz Celja, Celjani pa so nogometni prvaki, žabarji pa so komaj tretji. Mercator, ki ga je med trgovske zvezde povzdignil ljubljanski župan, ki ima kar nekaj opravkov po slovenskih sodiščih, je registriral: "Sudja, lopove", Lidl, ki je marketinško izjemno samozavesten, pa je registriral: "Gotovo je gotovo!" Špar, ki je nizozemski in ga oblikuje protestantska etika, pa je registriral "Maribor šampinjon …" s čimer so se poklonili mestu, ki njihovo trgovino razume kot svetišče, hkrati pa promovirajo tudi svoj oddelek sadja in zelenjave. Kakorkoli; na uradu za intelektualno lastnino je te dni vrsta in prostori ter zaposleni tam se šibijo od biološko razgradljivih vrečk ter kartic zaupanja. Kot rečeno, pa je vse to sprožil Hofer, ko je registriral slogan: "Kdor ne skače ni Sloven'c!", ki pa je nekaj najbolj idiotskega, kar si je izmislil slovenski lirični genij. Najprej in na začetku. Slogan je skrajno diskriminatoren ter celo žaljiv do nekaterih družbenih skupin. Zadeva je namreč ta, da ogromno naših državljanov ne more skakati, pa to še ne pomeni, da niso Slovenci. Ker je postal slogan tako strašansko priljubljen, so nekatere upravne enote namesto prstnih odtisov in izpiskov iz rojstno-matične knjige za ugotavljanje ali podeljevanje državljanstva že zahtevale, da je določen parkrat poskočil in mu je bilo slovenstvo odobreno. Kar pa mora biti v nasprotju z duhom slovenske ustave. Kaj navijači resnično menijo, da starejši od 70 let, invalidi, tisti s čezmerno težo, ali tisti s slabimi, oziroma operiranimi kolki ali koleni niso Slovenci?  Kaj pa tisti, ki so doživeli prometno nesrečo in so obsojeni na posteljo, oziroma invalidski voziček … Mar moramo vsi Slovenci resnično postati zeleni Tito, da dokažemo svoj rod? Vezanje nacionalne pripadnosti na telesno aktivnost, ki je povrhu vsega še zahtevna, saj premagovanje gravitacije zahteva določeno spretnost, se zdi neumestno, ali kot smo zapisali na začetku, diskriminatorno. In sploh; kako misli Hofer unovčiti svoj slogan? Najenostavneje se zdi, da bo ob zadetkih naših nogometašev na bližajočem se Evropskem prvenstvu v nogometu, ekrane zamračil pogled na Lada Bizovičarja; bolj zahtevno pa bi bilo, da bi varnostniki kupce pred vstopom v Hofer nadzorovali, če so res sposobni narediti pet poskokov. Tisti, ki hočejo kupovati izdelke v akciji, pa bi morali skočiti prek kolebnice. Zadeva pa ima še en diskriminatorni vidik. Namreč do jezika, oziroma do slovenščine. Pri Hoferju so registrirali slogan, ki Slovence v sklonu razume kot Slovence z opuščajem ali apostrofom. "Kdor ne skače, ni Sloven'c!" Gre za bolj osrednjeslovensko, oziroma celo gorenjsko pregibno prakso in ostali deli Slovenije se čutijo ob tem vsaj nekoliko užaljene. Kajti lepo je bilo brez apostrofa rečeno že v starih časih: "Slovenec sem, Slovenec sem, tako je mati djala!" In čeprav gre za narodno blago, ki uporablja arhaične izraze, kot je "djala", niso naši predniki zapisali in izgovarjali: "Sloven'c sem, Sloven'c sem." Hofer si je tako nevede, ker so seveda Nemci, na glavo nakopal slovensko črkarsko vojno in naj se potem ne čudijo, če bo obisk njihovih trgovin na Štajerskem recimo upadel. So pa bili pri nemškem trgovcu neprevidni, da ne zapišemo šlampasti. Niso zaščitili celotnega slogana, zato se danes smejimo vsem trgovskim verigam v brk in svoje izvajanje intelektualno nezaščiteno končujemo s: "Hej, hej, hej!"

Danes pa zelo na kratko o nekaterih temeljnih vprašanjih bivanja. V tednu, ki ga začenjamo brez Petra, najprej pojasnjujemo, da odhod velikega šampiona v pokoj najverjetneje ni dokončen. V Sloveniji imamo zakonodajo, ki omogoča upokojencem, da pogodbeno delajo še naprej. Nekateri strokovnjaki celo trdijo, da je ta zakonodaja eden izmed razlogov za nezaposlenost med mladimi, a ostaja dejstvo, da je mogoče tudi iz pokoja po navadi z dotedanjim delodajalcem pogodbeno sodelovati še naprej. Tako si mislimo, da bo tudi Pero še kdaj pogodbeno skočil in kar je najboljše: lahko bo izbiral samo tiste skakalnice, ki so mu ljube; izognil pa se bo lahko potovanjem čez lužo ali na Japonsko. Tistim, ki nas zdaj napadete, češ da športni pokoj ni enak odhodu v penzijo, lahko ponudimo dva trdna argumenta. Ob slovesu od aktivnega skakanja je Peter v dar dobil uro, kar je standardno darilo, ki ga prejmejo penzionisti, in drugič; slavnostni večer ob upokojitvi je vodil upokojeni slovenski predsednik republike, ki pa pogodbeno tudi še dela naprej. Večkrat kot predsednik, večino časa pa je v šovbiznisu … A ker smo globoko analitična oddaja in smo z zanimanjem ter – kot vsi državljani na trenutke z ganjenostjo – spremljali slovo športnega junaka, ki je preželo vso slovensko družbo in celo vedno stoični Val 202, se moramo nujno vprašati, od kod športu takšen mobilizacijski potencial. Da pa ne bomo viseli nad glavo ubogemu Petru več, kot smo že, poglejmo še novejši primer. V Ljubljani sta istočasno na obisku nogometaš Ronaldo, ki tukaj gostuje s portugalsko nogometno reprezentanco in nemški kancler Olaf Scholz. Portugalska nogometna reprezentanca je sedma najmočnejša reprezentanca na svetu, nemško gospodarstvo pa je globalno tretje najmočnejše … Če bi obrnili, bi slika ne bila tako idilična, a o tem kdaj drugič. Na začetku; razumnemu ni treba pojasnjevati, kateri obisk je za Slovenijo, Slovence, našo prihodnost, gospodarske in pa tudi politične ter varnostne perspektive pomembnejši… Scholz se nas je sumljivo dolgo izogibal, ampak zdaj, ko je tu, njegov obisk prinaša pomemben politični ter gospodarski signal, upajmo da tudi premik v naši gospodarsko-politični stvarnosti. Portugalski nogometni zvezdnik pa prinaša 90 minut pasivnega užitka, pa še to za tiste, ki jim je nogomet pri srcu. A poglejmo si razliko v sprejemih. Ronaldo je pričakan s transparenti in občudovalci, nekateri so celo rezervirali sobe v hotelu, pred katerim so zbrani navijači, ki čakajo, da ga bodo za trenutek uzrli. Stožice bodo polne, vstopnice so razprodali v štirih minutah. Potem pa Scholz. Dobil bo varovano avtomobilsko kolono z Brnika, edino navdušenje pa bo povzročil mogoče pri deseterici članov najožje politične elite … Da razumemo vso tragikomično primerjavo med politiko in športom, moramo podobo obrniti; Scholz pride v Ljubljano en večer prej, nemška vlada rezervira celo nadstropje hotela, najbolj vztrajni pa upajo, da ga bodo uzrli pri zajtrku. Ronaldo pa pride zadnji trenutek, se sreča s Kekom in na tri četrt praznem stadionu odigra s slovensko reprezentanco. Ali še naprej. Upokoji se Borut Pahor, na tridnevnem dogodku v Šempetru pri Gorici se zbere 70 000 obiskovalcev, pred televizijo pa največje občinstvo tega leta. Gala prireditev vodi Peter Prevc, Pahor pa za slovo dobi uro. Ni, da se ne bi trudili … Hočemo reči, da si politiki, sploh v zadnjih letih, še kako trudijo pridobiti status, primerljiv tistemu športnih super zvezdnikov. A jim nekako ne gre, razen tistim, ki jih potem zmerjamo s populisti. Resnici na ljubo; popularnost ni na prvem mestu v opisu zadolžitev in nalog ne pri politikih, ne pri športnikih. Popularnost je primarna dejavnost predvsem pop pevcev in TV zvezdnikov, ostali imamo v družbi druge zadolžitve. Športniki, da tečejo hitro in skačejo daleč, politiki, da uspešno vodijo državo, vsi ostali pa, da se pritožujemo in hodimo v nakupovalna središča. Zdaj pa še zadnji in najbolj presenetljivi obrat v današnjem izvajanju. Trdimo, da smo z vsakim nadpovprečnim športnikom obsojeni na podpovprečnega politika! Stric Gauss je neusmiljen in ker nismo izvoljeno ljudstvo, v naši družbi biva točno določeno število nadpovprečno sposobnih posameznikov … Če se ti usmerijo v šport, kar je na Slovenskem zelo pogosto, nastane vrzel v drugih segmentih družbe, ki jo zapolnijo ali povprečni, v primeru politike pa celo podpovprečni posamezniki. Kajti izjemnost, recimo tista, ki jo je pokazal Peter Prevc, ni omejena samo na atletske sposobnosti. Povedano še drugače s primeroma iz današnje pripovedke … Peter Prevc bi lahko bil Borut Pahor, Borut Pahor pa nikoli Peter Prevc. In še naprej; Cristiano Ronaldo bi lahko bil Olaf Scholz, Olaf Scholz pa nikoli Cristiano Ronaldo.

Danes bomo analizirali dogajanje, ne na levici, temveč v Levici. V mislih imamo stranko Levica, oziroma kolikor je od nje ostalo. Vsakodnevno nas namreč dosegajo skrb zbujajoče novice o odhodih članstva in o odstopih posameznikov s pomembnih organov stranke, kot tudi o razprtijah v poslanski skupini. V vsej tej zmešnjavi, polni telenovelnih obtoževanj in podtikanj, smo si naključni mimoidoči zapomnili predvsem eno stvar: "Levica ima zdaj frakcije!" Ali vsaj eno frakcijo, ki se je odcepila od telesa stranke. Končno smo si oddahnili, kajti prihodnost levičarske ideje, da ne zapišemo ideologije, je v Sloveniji zagotovljena. Kajti nič ne more biti bolj levičarskega, kot je frakcija v levi stranki. Frakcije so temelj leve ideje in če gremo v še ne tako daljno zgodovino, je bilo poglavje "Frakcijski boji v Komunistični partiji Jugoslavije" eno najtežjih med pripravo za kviz "Tito, revolucija mir …" … na katerem so, sklepamo, sodelovali mnogi pomembni slovenski levičarji in skoraj vsi pomembni slovenski desničarji. Toliko o tem. Ustanovitev frakcije je trdno vpeta v levičarsko zgodovino in je s stališča ikonografije prav tako pomembna kot podobe bledoličnih levičarjev, ki z baretkami na glavah pijejo žganico iz kavnih skodelic v vlažnih kletnih prostorih. Enostavno je frakcija temeljni del levičarske prakse, če že ne teorije, in zdaj, ko jo imamo, se lahko na levici končno posvetijo resničnim izzivom sedanjosti. Najprej k očitkom. Člani frakcije očitajo deblu stranke, da se je prodalo liberalni ideji s tem, ko v vladi zastopajo stališča kapitala in ne več idealov socializma, in da krmijo elite, namesto da bi branile proletariat. Za to so navedli kar nekaj zakonske regulative, ki je bila v zadnjem času sprejeta od trenutne koalicije; med njo podpora militarizaciji Slovenije in podpora zavarovalniško-zdravstveni zakonodaji. A frakcionaši vendarle pozabljajo, da so se v pred meseci še enotni stranki ustrelili v koleno, ko za koordinatorja niso obdržali prepoznavno in uveljavljeno ter do neke mere karizmatično osebo, temveč so stranko, sledeč logiki centralnega komiteja in kolektivnega vodstva, zaupali koordinatorici, ki javno ni tako všečna kot njen predhodnik. V Sloveniji pa volitve še vedno dobivajo izpostavljeni politiki in ne strankarski programi! Žal. Z žrtvovanjem priljubljenega koordinatorja so v Levici tako zadostili normam leve ideje, a kljub temu doživeli odcepitev, frakcijo in tovariško kritiko. A vsaj za trenutek se ustavimo ob bistvu kritik, ki so jih odpadniki naslovili na vodstvo Levice. Ker ne poznamo dinamike strankarskega življenja, seveda streljamo na slepo. Ena osnovnih kritik frakcije je ta, da je Levica v vladi obrnila hrbet proletariatu. Razumni v tem trenutku nekoliko zastriže z ušesi, saj smo prepričani, da leva frakcija o proletariatu govori kar tako – na pamet. In da ne ve natančno, kaj to proletariat sploh je. To pa trdimo zaradi preprostega dejstva, da tudi slovenski proletariat za sebe ne ve, da je proletariat. Ker če bi se slovenski proletariat zavedal svojega proletarstva, bi se politično organiziral sam od sebe in ne bi potreboval stranke, ki je namesto na delavstvu, zrastla na FDV-ju. To, kar v levici mislijo, da je proletariat, so samo potrošniki s slabšo kupno močjo in s šopom kartic za popuste v denarnici. Na drugi strani imamo meščanski tabor, ki se od proletariata razlikuje samo po tem, da lahko kadarkoli dobi potrošniški kredit. A če levica ne ve, kaj proletariat je, še ne pomeni, da ta v Sloveniji ne obstaja. Pa še kako obstaja! Proletariat danes ni zasužnjen v jeklarnah, rudnikih in pristaniščih … Proletariat se danes udejanja v prekarnem delu, v študentskem delu, v agencijskem delavstvu, v dnevnih migrantih tako v Ljubljano kot v tujino, v delu na črno, v neenakih možnostih in neenakem plačilu za enako delo – skratka v brezčutnosti, ki jo do svojih zaposlenih goji slovenski poosamosvojitveni gospodarski čudež. In ponovno imamo za naše, iz zraka potegnjene trditve, nekaj trdnih dokazov … Najprej; med ustvarjalci oddaje so taki, ki so na lastni koži skusili, kakšna sta delo in življenje, ki bi ju lahko označili kot proletarska v klasičnem smislu; pa tam nikoli niso srečali kakšnega agitatorja, ali organizatorja ali člana politične stranke Levica. In drugič, da sodobni slovenski socialisti ne vedo natančno, kaj pomeni biti proletarec in ne, kje se da katerega najti, najlepše dokazuje, da se nobeno od prej naštetih področij z vsemi temi leti parlamentarnega življenja stranke Levice ni izboljšalo. In s tem, ko se je frakcija odmaknila od kapitalu prodanega jedra Levice, so se možnosti za to zmanjšale še bolj. Kot nas uči zgodovina, bo imela frakcija trdna in načelna stališča do prej naštetih proletarskih težav, a če kaj, so prav trda stališča frakcij socialistično idejo izbrisala s planeta.

Zadnje dni smo zasledili informacijo, da je premierova partnerka Tina Gaber na sestanek o strateškem komuniciranju vlade pripeljala spletno vplivnico in strokovnjakinjo za družbena omrežja Samanto Cimerman. Javnost, ki ima Tino že tako ali tako v želodcu, se je na kombinacijo s Samanto odzvala žolčno … Eden od osrednjih dnevnikov je na svojem spletnem portalu, kjer običajno za celotne članke računa mastne denarce, bralce v tem primeru častil z integralnim besedilom – informirali smo se lahko zastonj. Mimogrede; sicer je hecno, ko levi mediji rušijo levo vlado, ampak v slovenski spregi politike in medijev nas že dolgo ne preseneča čisto nič več …Seveda analitičnih globin te oddaje pritlehnost medijskih natolcevanj ne zanima, smo se pa zato odločili za strategijo strateškega komuniciranja, ki bo vladi pomagala dvigniti komaj še zaznavno javno podporo, pogledati z druge strani. Najprej na začetek zgodbe, ki se je pred nekaj leti spremenila v novodobno črkarsko pravdo. Ker smo v preteklosti pisuni pridevnike ob samostalniku "omrežja" uporabljali "prosto po Prešernu", se pravi da so bila ali "družbena" ali "družabna" ali celo "socialna", se je spoštovani ceh slovenistov razhudil in nam na podlagi argumentov zapovedal, da naj uporabljamo termin družbena omrežja. Napotek, ki ga je takrat zahtevalo lektorsko društvo, pa ni zaživel v celoti; saj se v javni izreki in javni pisani besedi še vedno uporabljajo tudi "družabna" omrežja. To rabo zagovarja "Društvo prevajalcev Slovenije", ki meni, da je težava v nepravilnem prevodu originala iz angleščine. Nekaj okorelih tradicionalistov pa se ob tem še vedno oklepa "socialnih omrežij", tako da imamo tudi ob zapovedani normi še vedno precej divjo omrežno situacijo. Če vemo, da imamo v Sloveniji že tako težave s »korupcijskimi« omrežji, z omrežnino in tudi z visokonapetostnim omrežjem, je zmeda med socialnimi, družbenimi in družabnimi omrežji čisto odveč. Ta obsežen uvod je bil potreben le zaradi tega, da se lahko zdaj podkovani posvetimo osnovnemu problemu. Ki je očitno Tina Gaber. Tina Gaber v kopalkah na Instagramu je za Roberta Goloba to, kar je bil skoraj izvoljeni predsednik Trump na Twitterju za Janeza Janšo. Politični mlinski kamen okoli vratu. Družbena omrežja so za politika tako blagor kot pokora … A vse to drži le, dokler uporabljamo zapovedan izraz "družbeno omrežje"! Kajti to, da je družba nekaj resnobnega, odgovornega in precej zapletenega, so se generacije Slovencev začele učiti že v najbolj zgodnji dobi, pri "spoznavanju narave in družbe"; nenazadnje pa imamo celo kakšnih ducat fakultet z družbenimi študijami te ali one sorte. Torej; Tina Gaber, ki pozira na družbenih omrežjih, deluje zlovešče. Še sploh, ko v kabinet povabi še svojo kolegico, kar si lahko razlagamo, da ima premier Golob hkrati dve družabnici. Oziroma ima omrežje dveh družabnic, česar pa ne smemo zamenjati s tem, da sta ga dve družabnici omrežili. To pa že spada v polje nesramnih insinuacij. Zdaj pa naprej. Čim pa namesto družbena omrežja uporabimo termin družabna omrežja, se zadeva dramatično spremeni. Najprej Tina iz nepooblaščene družbenice v kabinetu postane premierova družabnica, kar pa ne bi smelo biti problem. In ko se jima pridruži še Samanta v vlogi strokovnjakinje za družabna omrežja, se to bere mnogo bolj benigno, kot če je Samanta strokovnjakinja za družbena omrežja. Po logiki, da je Slovencem "družbenost" tuja, "družabnost" pa smo si malodane izmislili. Tako namesto treh vsaj malo nepotističnih družbenikov Samanta, Tina in Robert postanejo trojica veselih družabnikov, kar je mnogo bolj sprejemljivo, kot kdo ve kakšne konspirativne družbene rabote. Potem pa moramo vsaj na hitro vzeti v obzir še možnost, da bo vlada po novem strateško komunicirala s pomočjo socialnih omrežij. Zdaj; za Roberta si težko domislimo samostalnik, ki bi mu lahko "priglihali" pridevnik "socialen", še najmanj bi to bila omrežja – za Tino pa domišljija že dopušča več tozadevnih možnosti …A kaj bi to …V bogaboječi družbi, kjer imajo tisoči vsako nedeljsko dopoldne v mislih, srcih in v besedi ljubezen, nekaj malega družabnosti med Robertom in Tino ne bo storilo večje škode.

Danes, ko obeležujemo mednarodni dan morbidnega in obešenjaškega, pa ena morbidna iz domačih logov. Dvomimo, da vas mnogo poslušalcev ve, pod katero ministrstvo spadate, ko umrete.Zadnje mesece se je namreč zapletlo s pogrebi. Ne le, da so se v enem letu podražili celo nekaj več, kot je znašala inflacija … Komunalna podjetja, v glavnem v občinski lasti, zaračunavajo za pogrebne storitve oderuške cene; tudi nekajkrat višje, kot jih imajo na uradnem ceniku. Računsko sodišče je vzelo v precep pogrebne prakse in ugotovilo cel kup nepravilnosti, na katere je nato opozorilo ministrstvo za gospodarstvo. Tako da niste bili niti blizu pravilnega odgovora! Ko umrete, spadate pod ministrstvo za gospodarstvo, ki tudi določa osnovne oziroma minimalne standarde in normative, po katerih naj poteka žarni pogreb. Ko smo tako izvedeli, da postanete kot mrlič odgovornost ministra za gospodarstvo, si lahko oddahnete. Dokler SD vodi to ministrstvo, pomeni, da niste mrtvi, čeprav ne kažete več nobenih vitalnih funkcij. To je torej dobro. Prav tako pa smo z ministrstvom za gospodarstvo za krsto zaključili "ministrskega življenja krog!" Ko se rodite, za vas skrbi ministrstvo za zdravje, ko umrete, ministrstvo za gospodarstvo. Močno poenostavljeno je tako največji dosežek človeka, pa karkoli je že počel za življenja, da se je pretvoril v blago. In to v dobičkanosno blago. Kajti pogreb je postal ob Abrahamih, porokah in birmah velik posel in prav zaradi tega je Citat Računsko sodišče revidiralo učinkovitost poslovanja ministrstva za gospodarstvo pri vzpostavitvi razmer za izvajanje pogrebne in pokopališke dejavnosti ter ugotovilo, da je bilo ministrstvo pri vzpostavljanja primernih razmer neučinkovito. Konec citata  Ker nismo vešči birokratske latovščine, si razmišljujoči težko predstavlja, kaj pomeni, če je ministrstvo neučinkovito pri vzpostavitvi razmer pri pogrebni dejavnosti … Če je ministrstvo za infrastrukturo neučinkovito, imajo vlaki zamude, če je takšno šolsko ministrstvo, mularija ne zna deliti in tako naprej … Ampak kaj točno pomeni, da je ministrstvo za gospodarstvo neučinkovito, ko se človek odpravi v onstranstvo, je prepuščeno domišljiji. Tudi tisti najbolj divji. Najbolj osnovna je misel, da ministrstvo ni bilo sposobno ustaviti galopirajočih stroškov pogreba, predvsem tistih osnovnih, ki jih v minimalnih standardih sámo določa. A takšna misel je skregana s liberalnim kapitalizmom, oziroma s prosto gospodarsko pobudo. "Vsakemu pogreb, kot si ga lahko privošči," kajti skrajno licemerje bi bila zahteva, da smo v smrti vsi enaki, če to nismo za življenja. Eliti "Ave Marija" s sopranistko opernega ansambla, nam ostalim "Tišina" s trobentačem domače plehmuzike. Druga misel, o kateri razmišljamo še za življenja, je mnogo bolj vznemirjajoča; kaj pa če je ministrstvo neučinkovito pri nadzoru in zakonodaji glede pogrebnih podjetij? Kaj če je dobilo ukor računskega sodišča zaradi tega? Ker pogrebna podjetja so podjetja kot vsa druga in kaj, če tudi v tej dejavnosti kraljujejo siva ekonomija, delo na črno in sistemska korupcija. Neposrednemu uporabniku storitev je sicer vseeno, a kljub temu je misel, da vas k pogrebu nese slabo plačana agencijska delovna sila, vsaj nekoliko moteča. Kot vedno pa predlagamo tudi mogočo rešitev in se s tem dramatično odmaknemo od prakse slovenskih medijev, ki na zunaj samo ogovarjajo, na znotraj pa jih nič ni … Najbolj enostavno bi bilo, če bi pogrebno dejavnost prenesli na katero drugo ministrstvo. Najbolj primeren za to bi bil kar predsednik vlade, ki je bil v tem mandatu že nadomestni minister za skoraj vse resorje … Naslednja najprimernejša pa bi bila premestitev pogrebov ali na ministrstvo za obrambo, oziroma na ministrstvo za zdravstvo. Oboji so nekako v poslu z umiranjem, precej tega pa je, kar je vsaj malo presenetljivo, tudi na ministrstvu za kulturo, kajti smrt je ena osrednjih tem slovenske umetnosti.   Kakorkoli se bo že zakonodajna veja oblasti odločila, bi bili državljani zelo hvaležni, če bi vedeli, da bomo vsaj umrli v urejene razmere, če se že za življenja bodemo s kaosom.

Ko je že kazalo, da bo teden z odstopom generalnega državnega tožilca Draga Škete zaradi vožnje pod vplivom alkohola postregel z malo šolo integritete, smo ugotovili, da lahko načelno ravnanje v izjemno centrifugalnem tednu hitro utone v pozabo. Za dodatno dimno zaveso pred etičnimi zdrsi je poskrbel premier Golob s svojo odločnostjo – z odstavitvijo dveh ministrov in predstavitvijo kandidatke za zdravstveno ministrico. Kajti v politiki gre včasih prej kot za dejanja za poskus ustvarjanja vtisa – dobrega ali slabega.