Sledi časa

Ob robu Solkanskega polja, obsežnega kmetijskega zemljišča, ki je po razmejitvi leta 1947 ostalo v Italiji, stoji nenavadna vila, ali dvorec. Opasana z visokim zidom, ki šele na južni strani omogoči pogled na prekrasen vrt, z mogočno alejo dreves proti glavnemu vhodu. Če popotnik vsaj malo sledi logiki meje, ki poteka po polju kmalu ugotovi, da je dvorec anomalija. Meja namreč pri njem sunkovito zavije, tako da ga izvzame iz tega, kar je danes Slovensko, včasih pa je bilo Jugoslovansko ozemlje. Že samo to dejstvo je dovolj nenavadno, ko pa se poučimo še o zadnji prebivalci dvorca, postane zgodba nadvse zanimiva. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

Dolga zgodovina antičnih vplivov, preseljevanja ljudstev, kultov, šeg in običajev je na našem ozemlju tvorila tradicijo praznovanja v pustnih časih, ki si jo sicer delimo z mnogimi sosednjimi državami, a se v naših krajih izraža z lokalno noto. Laufarji na Cerkljanskem, kurenti na Ptuju in vse, kar pade vmes, je izraz domišljije Slovencev in njihovih prednikov. Vsako leto v tako imenovanem petem letnem času, kot se tudi pogosto označi pust, vsa Slovenija zaživi in ulice preplavijo maškare. Maske imajo različno sporočilnost: od tradicionalnih mask, ki jih že stoletja uprizarjajo domačini, do praznovanja priljubljenih likov iz pop kulture ali kritike aktualnih dogodkov. Dokumentiranje teh karnevalov in pustnih skupin pa zahteva terensko delo, o katerem govori tokratna oddaja Sledi časa, v kateri gostujejo kulturologi in etnologi iz Slovenskega etnografskega muzeja: Adela Pukl, Anja Jerin in Miha Špiček, ki so tudi avtorji nedavno odprte razstave o maskah.

Oddaja Sledi časa bo tokrat nekoliko drugačna. Pa ne le zaradi državnega praznika, temveč tudi zato, ker je slovenski kulturni prostor pred kratkim izgubil velikega človeka. 2. februarja, le dober mesec pred svojim 90. rojstnim dnem, je umrl Miroslav Košuta, pesnik, dramatik, eden ključnih varuhov slovenske besede v tržaškem prostoru, sicer pa nekaj časa tudi novinar na RTV Ljubljana. Kmalu potem, ko je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, je bil Miroslav Košuta gost oddaje Razkošje v glavi, ki vam jo v spomin in poklon pesniku ponujamo v poslušanje.

Zasavska planinska pot je planinska vezna obhodnica ali planinska transverzala v Sloveniji. Ima že skoraj 70 let svojega obstoja. Leži v Posavskem hribovju. Povezuje Zasavje in Posavje v vezno pot z 19 kontrolnimi točkami (žigi). Dolga je 200 kilometrov, z vzponi 9.613 m in spusti 8.573 m. Razdeljena je na 12 etap, od 4 do 8 ur hoda. Zasavska planinska pot omogoča obhod Posavskega hribovja po urbanih dolinah in samotnih planotah, ob obisku 12 planinskih koč in vaških gostiln.

Socialno delo se je kot organizirana družbena praksa razvilo v 19. stoletju ob industrijski revoluciji, ko je odgovarjalo na množično obubožanje delavstva, pozneje pa se je oblikovalo tudi kot strokovna in akademska veda. Nastanek socialnega dela so odločilno zaznamovale pionirke, kot so Helen Bosanquet, Octavia Hill, Jane Addams, Alice Salomon, Ilse Arlt in druge. Te so sprva delovale v okviru dobrodelnosti, hkrati pa razvijale emancipacijske teorije, povezane z bojem proti revščini, sufražetskim gibanjem, državo blaginje, etiko skrbi in človekovimi pravicami. Ob minuli stoti obletnici socialnega dela na območju Jugoslavije in Slovenije bosta o zgodovini socialnega dela spregovorili red. prof. dr. Darja Zaviršek in doc. dr. Sara Pistotnik s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani. Gostji je pred mikrofon povabila avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer.

V medijski krajini je postalo popularno primerjanje minulih obdobij človeštva s sedanjostjo. Predvsem radi vlečemo rojstvo destruktivnih ideologija iz tridesetih let dvajsetega stoletja z današnjim stanjem duha in geopolitično situacijo. A lahko gremo v teh poskusih še dosti globje. V še mračnejša obdobja, ko se je bestialnost človeka postavila na ogled kot redko kdaj. Govorimo o času visokega srednjega veka, ki se je nato prevesil v nove zore in nova upanja novega veka. Takrat, ko je cerkev prevevala vsako srčiko bivanja, so po evropski celini, pa tudi drugje po svetu, kamor so kolonizatorji prenesli »omiko,« besneli čarovniški procesi. O majhnem delčku tedanje sodne prakse kot tudi stanja duha govori oddaja sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.

O misterioznem življenju vojaškega obveščevalca Vladimirja VauhnikaKo pomislimo na vohune, nam prejkone pred oči stopijo skrivnostne figure ruskih, ameriških, angleških ali francoskih obveščevalnih služb, ki jih nenehno srečujemo v romanih, filmih in serijah. In vendar tudi naša lastna zgodovina skriva nekaj vohunskih zgodb, pa čeprav te morda niso doživele tako dramatičnih upodobitev. Prav eni od njih se bomo posvečali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali po stopinjah Vladimirja Vauhnika, vrhunskega slovenskega obveščevalca, ki je zaslovel po svoji do ure natančni napovedi časa nacističnega napada na Jugoslavijo, sicer pa je njegovo življenje - kot se za pravega vohuna spodobi - v marsičem zelo skrivnostno in je še desetletja po njegovi smrti sprožalo številne polemike. Verjetno eden najboljših slovenskih vohunov - ki je vrhunec svoje obveščevalne kariere doživel v času, ko je bil vojaški ataše prve Jugoslavije v Berlinu, med drugo svetovno vojno pa je iz Ljubljane pomagal voditi široko razpredeno vohunsko mrežo - je svoje življenje popisal tudi v spominih, ki so pod naslovom Pod krinko izšli pri založbi Modrijan, mi pa ga bomo v oddaji predstavili s pomočjo dolgoletnega novinarja in raziskovalca Vauhnika Iva Jevnikarja, vojaškega zgodovinarja dr. Blaža Torkarja ter nečakinje enigmatičnega vohuna Štefke Mikluš. Oddajo je pripravila Alja Zore.   foto: mladi Vladimir Vauhnik v času bojev za severno mejo, družinski arhiv Vauhnikovih

Kaj so ogledala, zrcala in druge odsevne površine? To niso samo sestavni del opreme naših bivališč, so tudi odsev naših podob in še marsičesa. Ogledala imajo bogato in zanimivo zgodovino: od odsevov na vodni gladini, skrivnostnega vulkanskega stekla - obsidiana, do muranskega ali beneškega ogledala, pa vse do industrijsko izdelanih steklenih površin. Poleg tega nosijo v sebi tudi magične in simbolne moči, kot vrata v svetove onkraj vsakdana. Na te poti se bomo podali v oddaji Sledi časa.

Tudi letos so arheološka najdišča po Ljubljani razkrila nekaj skrivnosti, ki so bile pokrite s stoletji in tisočletji nenehnih sprememb in preureditev v krajinah podzemlja, površja in podnebja. Tako so arheologi med izkopavanji na arheološkem najdišču ob Centru Janez Levca naleteli na nenavaden pokop odraslega moškega, ki ga je usoda dohitela v zadnjih izdihljajih zadnjega stoletja pred začetkom našega štetja. Identifikacija skeleta s presenetljivimi pridatki iz obdobja zgodovinskega preloma arheologe spravlja v zadrego, saj bi mu radi določili socialni status, ga umestili med staroselce, Kelte, prišleke ali popotnike, najbolj pa jih zanima, kdo je bil pokojnik, zakaj je moški umrl in kako se je to zgodilo. Ne glede na to, s kašnimi izzivi se ubadajo poznavalci življenj minulih svetov, pa je enigmatična najdba našla prostor v Zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana, v kateri bo še nekaj časa na ogled razstava Usoda neznanca s Prul. Sogovorniki: dr. Bernarda Županek (MGLM) – kustosinja razstave, doc. dr. Tina Žerjal (Arhej d.o.o.) – vodja arheološki izkopavanj ob CJL, Matjaž Jenko (Skupina Stik) – vodja arheoloških izkopavanj ob CJL. Fotografija: Blaž Gutman / MGML

Težko verjetno, a ob omenjanju rojstva, ki ga imamo okoli božiča ves čas na ustih, tako malo omenjamo porod. Se pravi fiziološki fenomen, ki našemu rodu sploh omogoča preživetje na tem planetu. Razen političnih prepirov o porodu govorimo tako zelo redko tudi v kontekstu šeg, običajev in navad, s katerimi se ukvarja etnologija. A na srečo se tiha tabuizacija poroda počasi le taja. Pred nekaj meseci smo dobili temeljno delo o delovanju, naporih in uspehih babiške službe iz povojnih let. Babica, kot osrednji zdravstveni lik v življenju nosečnice in porodnice, ima v Sloveniji dolgo in spoštovano tradicijo. A do pred kratkim se je izjemno malo vedelo o povojnem delovanju t. i. terenskih babic; na hitro izšolanih deklet, ki so se po letu 1945 odpravile na slovensko podeželje in pomagale rojevati in v isti meri tudi izobraževati in prosvetljevati takrat v klešče zaostalosti in tudi revščine ujeto populacijo. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

O gospodarski in vojaški pomoči zahoda socialistični Jugoslaviji po njenem razkolu s Sovjetsko zvezoKo se danes pritožujemo nad vojaško in gospodarsko odvisnostjo od Združenih držav, Evropa pa le stežka skuša pridobiti nekaj več suverenosti - medtem ko v Sloveniji o suverenosti bržkone niti razmišljamo ne več - se marsikomu zdi zgodba naše nekdanje države, socialistične Jugoslavije, kot opomnik, da naš prostor ni bil vedno in nujno podrejen politiki velesil, Jugoslovani so se namreč v hladni vojni skozi povezovanje z državami tretjega sveta v Gibanju neuvrščenih izognili tako podrejenosti Združenim državam kot Sovjetski zvezi. Čeprav to do neke mere gotovo drži, pa se je ta zgodba zares začela šele v 60-ih, najprej pa v sredini 50-ih let preteklega stoletja. Pred tem pa je bila slika precej drugačna. Jugoslavija, ki je bila prva leta močno podrejena Sovjetski zvezi, je namreč kmalu po razkolu z Moskvo leta 1948 postala ena največjih evropskih prejemnic zahodne, predvsem ameriške pomoči. Kako in zakaj je kapitalistični zahod v 50-ih letih Jugoslavijo zalagal z obsežno ne le ekonomsko, ampak tudi vojaško pomočjo, Jugoslavija pa se je počasi pomikala celo v smeri integriranja v zahodne vojaške strukture, bomo v tokratnih Sledeh časa raziskovali s pomočjo dveh zgodovinarjev, dr. Kornelije Ajlec z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete in dr. Ivana Lakovića z Zgodovinskega inštituta Univerze Črne Gore v Podgorici. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Josip Broz Tito v letu 1957, ko se je Jugosavija odločila, da bo prenehala prejemati zahodno vojaško pomoč, Wikimedia Commons

V iskanju pozabljenih glažut Steklarska tradicija slovenskega etničnega prostora je eden najbolj bleščečih dokazov naše vpetosti v kulturne, industrijske in trgovske tokove centralne Evrope. Kajti steklo in njegova proizvodnja že stoletja stojijo na križišču med industrijo, obrtjo in umetnostjo. Po mednarodnem letu stekla izpred nekaj let so se raziskovalni napori za detekcijo in vrednotenje steklarske tradicije še povečali in iz severa Primorske prihaja zgodba o pozabljenih glažutarjih, ki so celo stoletje delali v globini tedaj skoraj nepristopnega Trnovskega gozda. Nove raziskave so to privlačno temo obudile dobesedno iz črepinj in kmalu se lahko nadejamo, da bo vedenje o glažutarjih dostopno tudi širši javnosti. V oddaji Sledi časa tako v širši slovenski prostor prinašamo nekakšen uvod vanjo.

Kavarna Evropa je bila nekdaj priljubljeno zbirališče Ljubljančanov. To je bila kavarna dunajskega tipa, kjer so kavo pili meščani in izobraženci: Josip Jurčič, Janko Kersnik, Lili Novy, Gojmir Anton Kos, Stane Kregar, Dana Pajnič Oražem in mnogi drugi. Predvsem pa je bil to prostor, kjer so se kresala mnenja in rojevale ideje, ki so pomembno vplivale na razvoj slovenske kulture in družbe. Nastanek, razvoj in zaton kavarne Evrope v okviru razvoja dunajskega tipa kavarne in kavarniške kulture obeh mest (Dunaja in Ljubljane) je v Sledeh časa raziskala Darja Pograjc. Sogovornika: Bogo Zupančič, arhitekturni zgodovinar in muzejski svetnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter dr. Božidar Jezernik, redni in zaslužni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Slovenja je deklarirano pomorska država. A kaj več kot spominov in tradicije, v glavnem zbrane v Pomorskem muzeju v Piranu, nimamo. Našo, nekdaj mogočno ladijsko floto smo razprodali skupaj s propadom Splošne plovbe Piran. Z njo je na dno morja potonila tudi tradicija poimenovanja plovil po slovenskih krajih in Ljubljane, Slovenije, Triglavi so le še spomin tistih, ki so sedeli pred sprejemniki in poslušali oddajo »Kje so naše ladje.« Ni pa le Splošna plovba poimenovala ladij s slovenskimi kraji. Tudi Jadrolinija oziroma njena predhodnica »Jadranska Plovidba« je imela v floti nekaj ladij s slovensko konotacijo. Najbolj zanimiva in seveda povsem neznana je življenjska pot in žalostna usoda ladje, imenovane Maribor.

Pihalni orkester Premogovnika Velenje deluje od leta 1919, ves čas pa je njegovo delovanje tesno povezano z dogajanjem v lokalnem okolju. Nastal je z željo spodbujanja dobre energije med zaposlenimi v rudniku lignita, ki letos praznuje 150 let.

Današnje slovensko ozemlje je tisti del Evrope, ki od najstarejših časov omogoča najlažji kopenski prehod med vzhodom in zahodom, med osrednjo Evropo in Jadranskim morjem oziroma Sredozemljem. Tu že od pamtiveka potekajo najpomembnejše trgovske poti in zato so tu nastajale najrazličnejše državne tvorbe, ki so imele svoj denarni sistem. Del te bogate zgodovine oziroma zadnjih 150 let je opisanih katalogu Denar na Slovenskem.

O skrivnem razvoju jugoslovanskega nuklearnega programa Če vemo, da je danes na svetu le 9 držav, ki posedujejo jedrsko orožje, si je skorajda nemogoče zamisliti, da bi ob nekoliko drugačnem poteku zgodovine v to skupino prav lahko spadala tudi naša nekdanja država, socialistična Jugoslavija. In pri tem ne govorimo o kakšni iz trte izviti špekulaciji, ampak o možnosti, ki je bila vsaj v nekem trenutku videti povsem realistična in ki so se ji Jugoslovani presenetljivo približali. Jugoslavija je namreč nekaj let po vojni zagnala enega najbolj resnih in ambicioznih nuklearnih programov v socialističnem svetu, ki je imel jasen, pa čeprav kot skrbno skrivnost varovan cilj: proizvesti jedrsko orožje. Kako blizu je bila Jugoslavija izdelavi atomske bombe in zakaj se je sredi pomanjkanja povojnih let, brez vsakih resnih pogojev za to, sploh odločila zagnati tako drag in kompleksen program? Ter kako ji je uspelo, kljub mnogim spodrsljajem, relativno zgodaj postaviti nuklearni reaktor, ki je sicer še v istem letu postal kraj dolgo prikrivane nesreče? Zgodbo o jugoslovanskem jedrskem programu nam bo za tokratne Sledi časa pomagal predstaviti zgodovinar dr. Marko Miljković z Inštituta ekonomskih znanosti v Beogradu, ki je dogajanje podrobno opisal v knjigi Titova atomska bomba, ki je letos izšla pri založbi Srednja Evropa v Zagrebu. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Tito med obiskom reaktorja v Vinči leta 1958

Mnogo zgodb in usod ljudi med prvo svetovno vojno je še vedno ali premalo znanih ali pozabljenih. Med zadnje sodi tudi pisana in z vojno zaznamovana usoda Ajdovskega rojaka Venčeslava Vrtovca. Zanimanje za življenje tega nenavadnega moža pa je predvsem v Vipavski dolini še vedno živo. Ob izdaji knjige, primerne za šolajočo se mladino, se razkrivanju poglavij iz življenja Venčeslava Vrtovca pridružuje tudi dokumentarno uredništvo radia. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.

Ljubljanski Nebotičnik, zgrajen leta 1933, je simbol modernizacije in poguma predvojne Ljubljane. S svojimi 70 metri je bil najvišja stavba v srednji Evropi in na Balkanu, njegova gradnja pa je pomenila arhitekturni, tehnični in estetski prelom. Ključen del Nebotičnika je tudi njegova pasaža, ki se povezuje s pasažo palače Viktoria z iztekom na današnjo Cankarjevo cesto. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bila to ena najsodobnejših in najlepših pasaž v Ljubljani – prostor trgovin, druženja prebivalk in prebivalcev, prostor mestnega utripa in elegance, so zapisali pri zavodu Afront, ki vsako leto organizira festival Odprte hiše Slovenije, v sklopu katerega je letos zaživel projekt Oživitev prve ljubljanske pasaže. Ta je danes, čeprav ima status kulturnega spomenika državnega pomena, zapuščena, zanemarjena in skoraj pozabljena. O zgodovini, arhitekturi in družbeni vlogi Pasaže Nebotičnik in Pasaže Viktoria bo tekla beseda tudi v tokratni oddaji Sledi časa. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila avtorici projekta Oživitev prve ljubljanske pasaže Lenko Kavčič in Evo Eržen ter arhitekturnega zgodovinarja dr. Boga Zupančiča.

Razvoj obrti na Goriškem in v Vipavski dolini ima bogato zgodovino, saj najdemo tu številne dejavnosti: od čevljarstva, usnjarstva, mlinarstva, mizarstva, žagarstva do zidarstva in izdelovanja opek. Zelo pomemben predpogoj za razvoj naštetih obrti pa je bila vodna sila. Tako se je v 19. stoletju zelo močno razvilo čevljarstvo, ki ga mnogi še vedno povezujejo tudi z znamenito, še vedno živo znamko otroških čevljev Ciciban.

Relikvije so otipljivi ostanki, ki so povezani s svetimi osebami, kot so na primer svetniki, mučeniki in tudi sam Jezus Kristus. Čaščenje teh svetih predmetov je bilo prisotno po vsem katoliškem svetu in je dodobra zaznamovalo srednjeveško in do manjše mere tudi poznejšo zgodovino. Zaradi njihovega statusa se je okoli njih razvila bogata tradicija šeg, navad in običajev, ki so v vernikih vzbujali pobožnost. Za ohranjanje teh predmetov so izdelovali tudi relikviarije, skrinjice in šatuljice, ki so bile same po sebi verske umetnine.Več o relikvijah in relikviarijih so nam povedali tokratni gosti Sledi časa mag. Darko Knez, kustos v Narodnem muzeju Slovenije, dr. Nataša Kavčič, profesorica na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti in Monika Simonič Roška, etnologinja in kustosinja v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož.

Predstavljamo feljton, ki govori o manj znanem obdobju protifašističnega upora, ki se je dogajalo v okupiranem Mariboru od druge polovice leta 1943 naprej. Upor v mestu se je soočal s specifičnimi razmerami, ki jih ni bilo najti v nobenem drugem delu Slovenije. Predvsem zaradi večinske naklonjenosti prebivalcem mesta nemški zasedbi so imeli uporniki skoraj nemogočo nalogo povezati svobodomiselne sile, ki bi se zoperstavile genocidni politiki nemškega Reicha.

Avgusta smo bili priča raciji na antifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji, ki velja za simbol narodnoosvobodilnega boja na avstrijskem Koroškem. To seveda ni edini primer pritiska na slovensko manjšino, a je dejanje, ki spominja na temne čase, v katerih so bili koroški Slovenci tarče raznarodovalnih teženj. Slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem ima namreč dolgo zgodovino boja za lastni obstoj, ki sega najmanj do začetka 19. stoletja, ko je na tem območju živelo več kot 130 tisoč Slovencev. Večinska kultura v deželi Koroški je bila nemška, pripadniki nemške etnične skupnosti pa so manjšino razumeli kot nevarnost, kar je prispevalo k porastu sovražnosti. Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem so nam predstavili dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Teodor Domej, slovenski zgodovinar na avstrijskem Koroškem, in dr. Marjan Linasi, muzejski svetnik v Koroškem pokrajinskem muzeju. Zaradi teh pritiskov in ekonomske ter politične nemoči so se koroški Slovenci znašli v zelo kritičnem položaju. Dogodki, kot so na primer koroški plebiscit, priključitev Avstrije k Nemčiji in porast nacizma, so skupnost močno prizadeli. Tudi sistem, ki ni spoštoval pravic manjšin ali je celo aktivno spodbujal asimilacijo slovenskega prebivalstva, je prispeval k hudemu krčenju skupnosti. Kompleksno dogajanje so nam pomagali bolje razumeti gosti tokratnih Sledi časa: dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Teodor Domej, slovenski zgodovinar na avstrijskem Koroškem, in dr. Marjan Linasi, muzejski svetnik v Koroškem pokrajinskem muzeju. Foto: nemški propagandni plakat ob plebiscitu, vir:Wikipedia

Enajstega avgusta letos je minilo osemdeset let, odkar je bila uzakonjena splošna volilna pravica za ženske na območju nekdanje Jugoslavije. To je po več letih boja za volilno pravico žensk pomenilo zgodovinski preboj. O tem, kako so si ženske priborile vstop na polje politike, kako so bila prizadevanja za volilno pravico povezana z zahtevami za pravičnejšo družbo, boljši socialni in ekonomski položaj žensk ter za reproduktivne pravice, bomo govorili v tokratni oddaji Sledi časa. Avtorica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila zgodovinarko dr. Isidoro Grubački z Inštituta za novejšo zgodovino, zgodovinarko dr. Ano Cergol Paradiž in sociologinjo dr. Milico Antić Gaber s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Okoli leta 1900 je pouk na veliki večini srednjih šol, ki so takrat delovale na Slovenskem, potekal v nemščini in tisti, ki s seboj niso prinesli ustreznega znanja tega jezika, so se v akademskem smislu potem lahko kaj hitro znašli v resnih škripcih. To pa je, jasno, tudi pomenilo, da so se jim, še preden so v pravem pomenu besede stopili na poklicno pot, že zaprla vrata številnih karier. Prav zato so si številni Slovenci tistega časa – od samih narodnozavednih učiteljev prek vidnih politikov, duhovnikov in umetnikov do zaskrbljenih mam in očetov – prizadevali, da bi srednjo šolo nekako le »slovenizirali«. V tem, dolgem boju za slovensko srednje šolstvo je eno najbolj bleščečih etapnih zmag izbojeval ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki mu je leta 1905 uspelo v Šentvidu nad Ljubljano ustanoviti Zavod sv. Stanislava, klasično gimnazijo, na kateri ni le pouk čisto vseh osem let pri vseh predmetih potekal v slovenščini, temveč je kot sploh prva srednješolska institucija svojim dijakom na koncu ponudila tudi slovensko maturo. Zakaj je bil to osupljiv dosežek, ki je pomembno spremenil potek slovenske zgodovine, smo preverjali v tokratnih Sledeh časa, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja in direktorja Slovenskega šolskega muzeja, mag. Staneta Okoliša, ter dr. Simona Malmenvalla, kustosa z iste muzejske ustanove, sicer pa tudi teologa, rusista in zgodovinarja. Foto: osrednje poslopje Zavoda sv. Stanislava (Doremo/Wikipedija)

Ste že slišali za besedi starinokop in starinoslovec? Res zvenita zelo arhaično, pomenita pa arheologa, človeka, ki izkopava in preučuje predmete iz starejših zgodovinskih obdobij. Najstarejše omembe arheoloških spomenikov pri nas so iz 15. stoletja v dnevniških zapisih Paola Santoninija, ki je leta 1478 ob obisku Celja zapisal, da je v mestu polno rimskih napisov. Več opisov je potem iz 17. stoletja, precej takih je recimo v Slavi vojvodine Kranjske, ki jo je leta 1689 izdal Janez Vajkard Valvazor. V obdobju razsvetljenstva se je za arheološke spomenike navduševal tako imenovani Zoisov krog. Še posebno Anton Tomaž Linhart v svojem delu Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov Avstrije. V 19. stoletju pa je razvoj arheologije zaznamovala ustanovitev Kranjskega deželnega muzeja leta 1821. Za temi letnicami in opisi pa so konkretne osebe in še posebno tisti, ki so arheološke spomenike in predmete odkrivali. V oddaji Sledi časa, katere avtor je Milan Trobič, se bomo lotili nekaterih najbolj znanih, tako imenovanih amaterskih arheologinj in arheologov.

Po koncu ene največjih morij, prve svetovne vojne, so razpadla štiri cesarstva in na njihovih temeljih so nastale nove države, o katerih so njihovi narodi sanjali stoletja. Resda se veliko sanj ni popolnoma uresničilo, saj so bili v ozadju nastajanja novih držav številni politični interesi, kupčkanje in pritiski velikih. In tako so nekateri izgubili veliko ozemelj, drugi so jih veliko pridobili, tretji spet nekoliko manj. Med te sodi tudi tedanja država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je že po nekaj mesecih leta 1919 preimenovala v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta je na pariški mirovni konferenci dobila del Prekmurja, izgubila pa velik del Primorske in Koroške. V spomin na ta zgodovinski trenutek od leta 2006 praznujemo državni praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom po prvi svetovni vojni ali priključitev Prekmurja matičnemu narodu. Od leta 2009 se uradna državna proslava prireja vsakih pet let. Pomembno vlogo pri tem imajo Prekmurke in Prekmurci, ne samo v Prekmurju, ampak po Sloveniji. Njihovo organiziranost bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Kongresni trg s parkom Zvezda je zagotovo eden od najbolj prepoznavnih odprtih prostorov v Ljubljani. Tu je že v baroku bil manjši park, ki so ga nato preuredili v času kongresa svete alianse leta 1821. Od takrat velja za enega najbolj urejenih in preurejenih predelov mesta. Pri tem je zanimivo, da se preveč osredotočamo na posege arhitekta Jožeta Plečnika, ki je Ljubljano s svojimi posegi in ureditvami pravzaprav nadgradil. Poleg tega velja Plečnik za enega zadnjih arhitektov, ki so »imeli Ljubljano v nogah«, kar pomeni, da mesta niso poznali le iz nekih računalniških seznamov, ampak so okolje in prostor odlično poznali, kar se vidi iz njihovih načrtov in risb. Poleg tega je imel Plečnik odličnega svetovalca, dr. Franceta Steleta, in je zato poznal tudi antično zgodovino mesta in parka Zvezda, to pa se kaže tudi v kipu Emonca, ki ga je oblikoval Plečnikov učenec, arhitekt Bitenc. Kongresni trg in park Zvezda bomo spoznali v ponovitvi oddaje Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Točnega podatka najbrž ne bomo mogli ugotoviti nikoli, a ocene zgodovinarjev kažejo, da je druga svetovna vojna vzela skoraj sto tisoč slovenskih življenj. Mirne duše pa lahko rečemo, da bi bila ta strašljiva številka najbrž še precej višja, če bi partizani v štirih letih vojne ne organizirali široko razvejane mreže sanitetnih postaj oziroma bolnic. Vse seveda niso delovale istočasno – nekatere so pač ugasnile, še preden so druge sploh odprle svoja vrata –, a raziskovalci ugotavljajo, da je bilo na naših tleh navsezadnje ustanovljenih približno 240 takih ustanov. In prav njim smo se posvetili v tokratnih Sledeh časa, ko smo se spraševali, kaj vse je bilo pravzaprav potrebno za delovanje partizanskih bolnišnic, kako so jih skrili pred okupatorji, koliko ljudi se je v njih zdravilo in kako uspešni so bili člani partizanskega zdravstvenega osebja pri skrbi za svoje pacientke in paciente. Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja so nam pomagali iskati štirje zgodovinarji: dr. Miha Kosmač, direktor Mestnega muzeja Idrija, Milojka Magajne, ki za idrijski muzej vodi njegovo dislocirano enoto Oddelek Cerkno, ter dva kustosa v novomeškem Dolenjskem muzeju, Matej Rifelj in Blaž Štangelj.

Kostel je majhna občina na skrajnem jugu naše države, ob zgornjem toku Kolpe. Ime je dobila po gradu Kostel, ki se v zgodovinskih dokumentih prvikrat pojavi ob začetku 14. stoletja in je odigral pomembno vlogo v obrambi Kranjske, trgovanju med slovenskimi deželami in Kvarnerjem ter razvijanju kulturne podobe tamkajšnje pokrajine. Prispeval je tudi k mnogim zgodbam in pripovedkam, ki smo jih odkrivali in raziskovali z gostjama tokratnih Sledi časa, Živo Pogorelec iz Pokrajinskega muzeja v Kočevju ter nekdanjo novinarko in Kostelko, ki je odraščala v neposredni bližini gradu, Mojco Skender.   Foto: grad Kostel (Igor Volf, objavljeno z dovoljenjem avtorja)

Zgodba v tokratnih Sledeh časa zahteva nekaj predznanja. Ali vsaj predposlušanja. Marko Radmilovič se je, v prenesenem pomenu, vrnil na mesto zločina in ob novih dejstvih, ki so privrela na plano, pripravil drugi del oddaje o zločincu Francu Rihtariču. Prvi del zgodbe je bil objavljen pred dobrimi tremi leti in ga znova priporočamo v poslušanje, da bo drugi del bolje in lažje razumljiv. Tokrat odkrivamo nove elemente v zgodbi o Francu Rihtariču, ki so tako senzacionalni, da se zdijo težko verjetni. A če ne drugače, je zgodba vsaj zanimiva in tako vredna pozornosti v dokumentarnem uredništvu našega radia.

Območje Ilirske Bistrice in širšega območja Pivške kotline ima zelo pomembno strateško lego, saj tu tečejo prometne povezave osrednje Slovenije s pristaniščema Reko in Trstom. Zato ne preseneča, da je tu pred 80 leti potekala ena največjih vojaških operacij na slovenskem ozemlju. Zgodba o tej tako imenovani tržaško-reški operaciji oziroma sklepnih bojih v drugi svetovni vojni se je začela v začetku leta 1945, ko so se enote Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije preoblikovale v Jugoslovansko armado. Nastale so prva, druga, tretja in četrta armada. Še posebno zadnja je bila v zadnjih dneh vojne v Ilirski Bistrici in na Pivškem v težkih preizkušnjah. Njene enote so se namreč spopadle s pripadniki 97. nemškega armadnega korpusa. Po srditih bojih se je potem partizanskim enotam predalo 16.000 nemških vojakov, pripadnikov omenjenega korpusa.Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Zakaj se ideja, da bi balkanski narodi mirno sobivali v skupni federaciji, čim bolj politično in ekonomsko neodvisni od velesil, kljub nekaterim resnim poskusom nikoli ni uresničila v okviru, širšem od socialistične Jugoslavije?Iz lastne zgodovine dobro vemo, da države niso nekaj večnega in nespremenljivega, ampak se lahko ista območja v različnih obdobjih vključujejo v zelo različne politične tvorbe. Slovenci smo samo v zadnjih 150 letih izkusili življenje v Avstro-Ogrski monarhiji, Kraljevini SHS, nato preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo, pa pod nemško in italijansko okupacijo, zatem v socialistični Jugoslaviji in nazadnje v samostojni Sloveniji. In vendar le redko pomislimo, da bi se te države lahko oblikovale tudi drugače in da je zgodovina polna nematerializiranih zamisli, ki kasneje izginejo iz našega spomina, pa morda v kakšnem trenutku sploh niso bile nujno tako daleč od uresničitve. Ena od takšnih je tudi ideja balkanske federacije, federacije, ki bi poleg nekaterih ali vseh držav nekdanje Jugoslavije vključevala vsaj še Bolgarijo, v nekaterih različicah pa tudi Albanijo ter celo Romunijo, Grčijo in Turčijo. V tokratnih Sledeh časa se podajamo v zgodovino te nikoli uresničene zamisli, o kateri pa se je vodstvo socialistične Jugoslavije z Josipom Brozom Titom na čelu vsaj z Bolgarijo že pred koncem druge svetovne vojne ter nekaj let po vojni presenetljivo intenzivno pogajalo. Kdaj je ta zamisel sploh nastala in kakšno je bilo njeno življenje v našem političnem prostoru? Zakaj na koncu ni bila uresničena in kako so nanjo gledale velesile tistega časa, še posebej Sovjetska zveza in Velika Britanija? Nastanek zamisli in njeno življenje do druge svetovne vojne nam bo pomagal osvetliti znanstveni svetnik, upokojeni raziskovalec Inštituta za novejšo zgodovino dr. Jurij Perovšek, njene poizkuse uresničitve med in po drugi svetovni vojni pa zgodovinar dr. Jurij Hadalin z istega inštituta. Oddajo je pripravila Alja Zore.   Foto: Wikipedija, javna last

Kraj Starošince v središču severovzhodne Slovenije je po spletu naključij postal domovanje Zavoda Nazaj na konja. Ob obisku tega gostoljubnega posestva in ekipe, ki ga vodi, obiskovalec občuti takojšen mir, nekakšno spokojnost, ki jo ponujata čreda konj in neokrnjena narava, ki oblikuje tisto, kar blagohotno vpliva na otroke, mlade, na družine in druge obiskovalce. Ta center oziroma zavod že več kot 15 let orje ledino na področju sistematičnega razvoja terapij in drugih psihosocialnih intervenc ob pomoči konja. In ravno to je odlično izhodišče za celostno obravnavo otrok, mladostnikov in odraslih s posebnimi potrebami in težavami na področju duševnega zdravja.

Fotografija je popolnoma povozila nekoč cenjeno umetnost slikarskega portreta. Še več; z nenehnim fotografiranjem smo čarobnost ohranjanja podobe izničili. Inflacija portretov je v bolečem nasprotju z mogočnostjo posameznikovega portreta. Zgodovina portreta je dolga natančno toliko, kot je dolga zgodovina slikarstva na splošno, in največji slikarski geniji naše civilizacije so nekatera svoja najslavnejša dela ustvarili kot portrete. A portret je bil tudi bolj vsakdanji, da ne zapišemo obrtniški. K enemu takih slikarjev se vračamo v oddaji Sledi časa. Edvard Lind, mariborski portretist, je z obsežno razstavo iztrgan pozabi, sprehod po življenju in delu tega pozabljenega umetnika pa je pripravil Marko Radmilovič.

Ob prihajajočem Tednu slepih, ki ga zaznamujemo prvi teden v juniju, bomo v današnjih Sledeh časa obiskali Knjižnico slepih in slabovidnih Minke Skaberne v Ljubljani, kjer je postavljena muzejska razstava Slepopisje od točkopisa do e-bralca, ki osvetljuje zgodovino in pomen pismenosti slepih skozi različna pisna in zvočna sredstva – od brajice in tehničnega zvoka do sodobnih e-bralnikov. Na ogled je približno 60 predmetov, razdeljenih v sedem tematskih sklopov. Ustvarjalci z razstavo želijo ohranjati kulturno dediščino slepih in slabovidnih, muzejska zbirka pa je tudi podlaga za ustanovitev Muzeja slepopisja, muzeja slepih in slabovidnih. Razstavo si je ogledala novinarka Petra Medved.

V 20. in 30. letih prejšnjega stoletja, ko je večina slovenskega ozemlja pripadala Državi SHS, pozneje imenovani Kraljevina Jugoslavija, so industrijski razvoj, begunska kriza in nova delovna mesta v naših največjih mestih prispevali k hitremu porastu števila prebivalcev. Delavci so seveda potrebovali nastanitev, a naša večja mesta so tem zahtevam težko sledila.Največ izzivov je bilo v Kranju, Mariboru in Ljubljani, ta mesta pa so do problematike pristopila na različne načine. Nekje so se angažirali delavci, drugje arhitekti in gradili delavcem dostopnejše stanovanjske objekte, ti projekti pa so bili bolj ali manj uspešni. Tematiko so nam pomagale bolje razumeti zgodovinarka v Gorenjskem muzeju dr. Monika Rogelj, umetnostna zgodovinarka v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje dr. Martina Malešič ter etnologinja in bibliotekarka v Univerzitetni knjižnici v Mariboru dr. Jerneja Ferlež. Foto: Zasilno bivališče družine deložiranega viničarja v Betnavskem gozdu leta 1935, SI_PAM Zavod za urbanizem Maribor 17.stoletja-1989, TE 4/35.

Ob osemdeset letnici konca druge svetovne vojne se je tudi v Sloveniji zvrstilo kar nekaj prireditev, seminarjev in simpozijev. Tudi medijskih zapisov je bilo kar nekaj, na našem radiu posebno pozornost obletnici posvečajo v dokumentarno feljtonskem programu. O obdobju, ki je bilo v času po letu 1945 intenzivno preiskano, dokumentirano in tudi publicirano, vemo danes več kot kadarkoli, a še vedno se med dogajanje prikradejo sive lise. Sploh dogodki na Koroškem po kapitulaciji Nemčije 8.maja 1945 so bili tako kaotični in hkrati tudi tragični, da se raziskovalci vedno znova vračajo k tistim majskim dnevom. Majhen, neznaten prispevek k tem prizadevanjem oddajamo tudi v tokratni oddaji Sledi časa. Marko Radmilovič je dodal zrno ali dve k boljšemu razumevanju dogodkov na slovenski severni meji.

Slovenska odporniška fotografija se je razvila iz tako imenovane predvojne socialne ali družbenokritične fotografije. Predvojni fotografi so dokumentirali nastop okupacijskih oblasti in nato delovali v sklopu fotoreporterskih služb v različnih partizanskih enotah. Po začetku druge svetovne vojne pa vse do osvoboditve leta 1945 je v tem okviru delovalo več kot 160 avtorjev fotografov, ki so zapustili več kot 100.000 enot slikovnega, fotografskega in filmskega gradiva. Sicer pa je bilo o fotoreporterski službi iz obdobja narodnoosvobodilnega boja v slovenski povojni literaturi bolj malo napisanega, saj je slovensko zgodovinopisje partizansko gibanje preučevalo predvsem z vojaškega vidika. Šele v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja so se začele v zgodovinski bibliografiji pojavljati tudi študije o drugih temah ter vidikih narodnoosvobodilnega boja in partizanske organiziranosti. Ob poslušanju oddaje Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, bomo spoznali fotografe in njihovo delovanje med drugo svetovno vojno.

Zakaj je bil odnos slovenske duhovščine do okupatorjev in odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno tako različen v različnih predelih slovenskega etničnega ozemlja Uveljavljena zgodba o dogajanju med drugo svetovno vojno na Slovenskem gre nekako takole: narod, ki je bil v tistem času nedvomno večinsko katoliški, se je hitro v velikem delu postavil na stran ideološko mešanega odporniškega gibanja, ki so ga v pomembni meri organizirali komunisti, krščanski socialisti in levi sokoli, katoliška cerkev pa je ne le simpatizirala z okupatorjem, ampak kmalu začela spodbujati tudi oboroževanje enot, ki so nastopile proti partizanskemu odporu, v katerem je sicer res vedno močnejšo vlogo prevzemala komunistična partija. In vendar ta mnogokrat povedana zgodba, ko pogledamo celotno slovensko duhovščino po vseh delih slovenskega etničnega ozemlja, nikakor ni več tako enoznačna. V tokratnih Sledeh časa bomo skušali zarisati veliko bolj kompleksno sliko odnosa slovenske duhovščine do okupatorja in Osvobodilne fronte ter se spomnili tudi tistih, včasih pozabljenih duhovnikov, ki v nasprotju z odločitvijo vodstva ljubljanske škofije niso nastopili proti partizanskemu odporu, ampak so ga bolj ali manj aktivno podpirali ali pa vsaj ostajali nevtralni in skušali preprečiti bratomorni spopad. Pri tem nam bodo pomagali teolog in pisatelj Peter Kovačič Peršin ter zgodovinarja, dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino Ljubljanske filozofske fakultete in dr. Egon Pelikan z Inštituta za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Po partizanskem mitingu v Prezidu septembra 1943, v ospredju verski referent XIV. divizije Jože Lampret, drugi duhovnik pa je domači župnik iz Prezida, Wikipedija, javna last

Franja, Jelendol, Pavla, Zgornji Hrastnik, Krvavice in druge partizanske bolnice, ki so delovale v skrajno zahtevnih okoliščinah, ki jih je ustvarila okupacija, niso bile pri zdravljenju pacientov nič manj uspešne od bistveno bolje opremljenih bolnic največjih zavezniških armadTočnega podatka najbrž ne bomo mogli ugotoviti nikoli, a ocene zgodovinarjev kažejo, da je druga svetovna vojna vzela skoraj 100 tisoč slovenskih življenj. Mirne duše pa lahko rečemo, da bi bila ta strašljiva številka najbrž še precej višja, če bi partizani v štirih letih vojne ne organizirali široko razvejane mreže sanitetnih postaj oziroma bolnic. Vse seveda niso delovale istočasno – nekatere so pač ugasnile, še preden so druge sploh odprle svoja vrata –, a raziskovalci ugotavljajo, da je bilo na naših tleh navsezadnje ustanovljenih okoli 240 takih ustanov. In prav njim smo se posvetili v tokratnih Sledeh časa, ko smo se spraševali, kaj vse je bilo pravzaprav potrebno za delovanje partizanskih bolnišnic, kako so jih skrili pred okupatorji, koliko ljudi se je v njih zdravilo in kako uspešni so bili člani partizanskega zdravstvenega osebja pri skrbi za svoje pacientke in paciente. Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja so nam pomagali iskati štirje zgodovinarji: dr. Miha Kosmač, direktor Mestnega muzeja Idrija, pa Milojka Magajne, ki za idrijski muzej vodi njegovo dislocirano enoto Oddelek Cerkno, ter dva kustosa v novomeškem Dolenjskem muzeju, Matej Rifelj in Blaž Štangelj. Foto: Slovenska vojna partizanska bolnica Franja (SI-Ziga / Wikipedija)

Ponovitev oddaje o Romanu in Angeliku Tomincu, franšiškanskih patrih, borcih za socialno pravičnost, ki sta med drugo svetovno vojno kljub drugačni odločitvi cerkvenih vrhov sodelovala z odporniškim gibanjem, po vojni pa pristala pod nenehnim nadzorom novonastale državeFrančiškanska patra Roman in Angelik Tominec sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojo borbo za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi izven katoliških krogov. Pater Angelik se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, njegov mlajši brat Roman se je uveljavil kot karizmatičen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, življenje obeh pa zaznamuje pokončnost, ki ju je spravljala v težave tako pod italijansko in nemško okupacijo kot v povojni Jugoslaviji. Njuno zgodbo, močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju, so nam že pred nekaj leti pomagali predstaviti teolog in publicist Peter Kovačič Peršin, nečakinja patrov Tominec Barica Pintarič in frančiškanski pater dr. Silvin Krajnc, ki je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote. Na tokratno velikonočno nedeljo vas vabimo k ponovnemu poslušanju oddaje, ki skozi zgodbo dveh patrov osvetli pogosto spregledano delovanje nekaterih slovenskih duhovnikov med drugo svetovno vojno, ki ji ob 80. obletnici njenega konca posvečamo vrsto oddaj Sledi časa.  Foto: pater Angelik in pater Roman