Podcasts about ljudje

Ljudje smo nagnjeni k temu, da hitro sodimo druge: po videzu, vedenju, hoji, obleki, govorjenju, delu … In kolikokrat se zelo motimo! Zunanji blišč ali eno samo dejanje, pa naj bo dobro ali slabo, namreč še ne pokažeta vse resnice o človeški osebi, ki je skrita globoko v njeni notranjosti. V Lukovem evangeliju nam Kristus to situacijo predstavi s priliko, v kateri sem jaz, ki sodim drugega, predstavljen z brunom v očesu, z veliko oviro torej. Moje oko ni čisto, ni svobodno, brez prave luči je, zato drugega napačno sodim. Kristus nas zato povabi, naj se zazremo v modrost narave: »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu« (Lk 6, 43-44). Že v Prvi Mojzesovi knjigi, v pripovedi o stvarjenju, spoznamo dve pomenljivi drevesi: drevo življenja in drevo spoznanja, katerega sad prinaša smrt. To sta pravzaprav dve temeljni izbiri, ki ju ima človek: ali sprejme odnos z Bogom, ga upošteva in ljubi in je tako deležen njegovega življenja, ki je pravzaprav edino življenje, ki ne mine. Ali pa v ta odnos ne vstopi, marveč se zadovolji s spoznanjem, postavi temelj svojega življenja na človeški razum in logiko. Zato tudi med sadovi Duha zaman iščemo posameznikove sposobnosti in uspehe, ampak so ti vezani na odnose, na občestvo z Bogom in z drugimi ljudmi. Apostol Pavel jih v pismu Galačanom našteva: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. To niso muhe enodnevnice, ampak življenjske drže, ki zorijo počasi in se kot sad zdravega drevesa najresničneje razodenejo predvsem takrat, ko se na obzorju življenja pojavijo preizkušnje. Taki sadovi razodevajo, da je v človeku navzoče Božje življenje, da so korenine njegovega srca v Bogu in ne v močeh in stvareh tega sveta. Torej ne gre samo za človekovo dobro voljo, ampak za njegovo sodelovanje z Bogom, ki more v njem zasaditi in obroditi dobre sadove. Takim ljudem pravi sv. Avguštin: Ljubi in delaj, kar hočeš! Če je tvoja resnica ljubezen, namreč ne moreš delati slabega. Najdragocenejše drevo, ki rojeva sad življenja, pa je križ. Njegov sad je Kristus, zreli sad Božje in človeške ljubezni, do konca darovan za odrešenje človeka. V njem je izvir vsakršne duhovne rodovitnosti. V cerkvi sv. Klemena v Rimu je v apsidi Cerkev predstavljena kot bujna trta, ki poganja iz križa, vsak poganjek pa prinaša svoj sad, ki zori v kristjanih. Trajni sadovi torej izvirajo iz sodelovanja med Bogom in človekom. Ni dovolj, da se človek trudi biti dober, biti mora naseljen s tisto Dobroto, ki dobro ne le želi, ampak ga more tudi uresničiti, kot pravi veliki ruski filozof in teolog Vladimir Solovjov.

Zgodba o modrem pastirju je zgodba o tem, kako naša naravnanost vpliva na naše doživljanje. Je ena najljubših zgodb enega izmed mojih učiteljev, Ringu Tulku Rinpočeja. Nekoč je živel moder pastir, ki je pasel svoje ovce na gorskem prelazu nad svojo rodno vasjo. Nekega dne je po poti čez prelaz prišel tuj popotnik in povprašal pastirja: »Ali ste vi doma v vasi tam spodaj v dolini?« »Ja, tam sem doma,« je odvrnil pastir. »Kakšni ljudje pa živijo tam?« je vprašal popotnik. Pastir mu je odgovoril z vprašanjem: »Kakšni pa so ljudje v vašem domačem kraju?« »V moji vasi so ljudje grozni,« je dejal popotnik, »so nevljudni, negostoljubni, vsi so skregani med sabo in neradi pomagajo drug drugemu.« Modri pastir je na to dejal: »Ljudje v vasi tam spodaj so prav taki. So prepirljivi in negostoljubni.« Ko je to slišal, se je popotnik obrnil in odšel drugam. Čez nekaj časa je do prelaza prišel drug popotnik in pastirja vprašal isto vprašanje: »Kakšni so ljudje v vasi tam spodaj?« Pastir je spet povprašal: »Kakšni so ljudje v vasi, od koder prihajate?« »V moji vasi so ljudje čudoviti,« je odvrnil drugi popotnik, »so prijazni, gostoljubni, vsi z veseljem drug drugemu priskočijo na pomoč.« Temu popotniku je pastir rekel: »Ljudje v moji vasi so prav taki. So ljubeznivi in gostoljubni.« In popotnik je nadaljeval svojo pot proti vasi. Nauk te zgodbe je, da je naše doživljanje drugih ljudi in okolja odvisno od našega načina razmišljanja in od naših navad in dejanj. Kamor koli gremo, smo mi tisti, ki gremo tja, zato bomo ne glede na to, kje smo, doživljali podobne situacije in podobne odnose z drugimi. Zato se moramo po svojih najboljših močeh truditi, da umirimo svoj um in izboljšamo svoj način razmišljanja in delovanja. S tem bomo sami srečnejši, pozitivno bomo vplivali na vse druge ljudi in tako pripomogli tudi k izboljšanju vsega sveta. Tudi Mahatma Gandhi je dejal: »Bodi sam sprememba, ki si jo želiš v svetu.«

Dobro jutro, dragi poslušalke in poslušalci, današnjo duhovno misel bom začela s kratko pravljico. Za to imam najmanj dva razloga: ker imam rada pravljice in ker v njih navadno zmaga dobro. To, da se v pravljicah dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari, bom spregledala. Ne nazadnje je prav živa domišljija tista, ki nam v težkih preizkušnjah, trpljenju in nesreči pomaga, da preživimo. Nekoč je živel kralj, ki je bil zmeraj bolan. Imel je devetindevetdeset bolezni in vsi zdravniki so rekli, da mu ne morejo več pomagati. Eden izmed njih pa je dejal: »Če bi se našel človek, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen, in bi kralj oblekel srajco tega srečnega človeka, bi odšlo od njega vseh devetindevetdeset bolezni.« Kraljevi sli so se razšli po vsem svetu in iskali človeka, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen. Iskali so ga, a zaman. Nekega dne pa je eden izmed kraljevih hlapcev prišel na velik travnik in tam zagledal bosonogega, razcapanega človeka, kako spi pod drevesom in se v spanju nasmiha. To bi bil lahko srečen človek, si je dejal in ga zbudil. »Hej, človek, zbudi se! Ali si zadovoljen na svetu?« »Seveda sem zadovoljen, zakaj ne bi bil?« je odgovoril popotnik. »In še nikoli nisi bil nezadovoljen?« »Še nikoli. Le zakaj naj bi bil nezadovoljen?« »Torej pojdi z menoj k našemu kralju!« »Le zakaj?« »Dal ti bo na kupe denarja.« »Le čemu? Saj ne potrebujem denarja.« Slednjič se je popotnik vendarle dal pregovoriti in je šel s hlapcem na kraljevski dvor. Ko ga je kralj zagledal, se je razveselil. »Brž mi daj srajco,« je ukazal. »Zakaj?« »Ne vprašuj! Sleci suknjič, potegni s sebe srajco in mi jo daj! Dobil boš zanjo kup denarja!« Srečni človek je slekel suknjič, toda joj, pod njim ni imel srajce. Ko je bolni kralj to videl, je globoko vzdihnil in umrl. Srečni človek pa je spet ogrnil svoj suknjič in odšel. Raziskave o sreči kažejo, da nas denar osrečuje, vendar le do neke mere. Če smo revni, nas bo dotok denarja osrečil, če pa smo premožni, zaradi njega ne bomo še srečnejši. Imeti ga moramo ravno dovolj, sicer pa je sreča odvisna od drugih dejavnikov. Še najmanj od srajce. Junak iz pravljice je bil zadovoljen in srečen brez nje. Nesrečni kralj pa si je verjetno tudi zaradi večnega nezadovoljstva nakopal katero izmed devetindevetdesetih bolezni. Čeprav je imel denar, si zdravja in srajce srečnega človeka ni mogel kupiti. Srečo lahko definiramo na več načinov. Ena najsplošnejših (filozofskih) definicij je, da je sreča popolna zadovoljitev in odsotnost vsakršne želje. Ljudje srečo razumejo različno, glede na zunanje okoliščine, ki vplivajo na življenje in občutek sreče, sami pa nanje velikokrat ne morejo vplivati. Zato vam to jutro želim, da bi v svojih dušah našli mir in sami spoznali, kaj je sreča (prim. Žal 3,17).

V Svetem pismu najdemo različne nasvete in spodbude glede našega dela – med drugim, naj bomo marljivi (Pregovori 21,25 in 2. Tesaloničanom 3,10) in da naj s svojim delom poskrbimo za zadovoljitev svojih potreb in potreb, tistih, za katere smo odgovorni (Pregovori 24,27 in 1. Tesaloničanom 4,11). Toda delo, ki ga opravljamo vsak dan, je več kot le to. Je način, kako ustvarjamo razliko v svetu in življenje drugih spreminjamo na bolje. Osebe, ki polnijo nakupovalne police v trgovinah, nam ne omogočajo le, da pridemo do stvari, ki jih potrebujemo, ampak da te tudi lažje in hitreje najdemo ter tako dobro izkoristimo svoj čas. Če zaradi bolezenskih tegob končamo v bolnišnici, ni pomembno le delo zdravnikov in preostalega medicinskega osebja. Prav tako je pomembno tudi delo tistih, ki skrbijo za čistočo in higieno prostorov, saj s tem ustvarjajo okolje za uspešen potek našega zdravljenja. Ne glede na to, kaj delamo, ključno je, da to šteje. Delo bi moralo biti več kot le sredstvo za doseganje določenega cilja. Večkrat slišimo misel: “Ne živimo zato, da bi delali, delamo zato, da bi živeli.” Domneva, na kateri temelji to prepričanje, je, da ljudje v glavnem delajo za nekaj, kar je ob koncu meseca videti na plačilni listi in bančnem računu in da v tem ni nekega višjega smisla. Delati predvsem za denar pa je komajda kaj več od sodobne oblike podkupovanja – ko vam druga oseba plačuje, da naredite nekaj, kar želi, da naredite, ko bi vi raje delali nekaj drugega. Številne študije so pokazale, da so nefinančne spodbude – kot so priznanje, pozornost, spoštovanje in odgovornost – lahko učinkovitejše od finančnih spodbud. Ljudje, ki svojo identiteto gradijo na svojem dohodku, v delu le redkokdaj najdejo zadovoljstvo. Vedno bo nekdo imel večjo hišo ali boljši avto. To je dirka, v kateri v kateri ne morete zmagati. Denar in moč lahko uporabimo za dobre stvari, toda hkrati sta to lahko tudi pasti. Zame je delo, ki ga opravljam, poslanstvo – poslanstvo dodajanja vrednosti življenju ljudi, s katerimi sem v stiku. Ko gre za moje delo, moje odločitve glede investicije časa in energije ne temeljijo ekonomskih dejavnikih. Denar, prejet za opravljeno delo, kljub temu da je pomemben, nikoli ni in nikoli ne bo primarni določevalec tega, v kaj bom vlagal svoj čas in svoja prizadevanja. Pri določanju prioritet dela začnem z vprašanjem, kako bo to, česar se bom lotil in kar bom počel, naredilo pozitivno razliko za druge. Ugotovil sem, da ukvarjanje s tem temeljnim vprašanjem običajno pripelje do boljših odločitev. In ko razmišljam o tem, kaj me pri mojem delu osrečuje in zadovoljuje, vedno znova ugotavljam, da so to vse tiste izkušnje in prizadevanja, s katerimi sem drugim pomagal narediti korak bliže k uresničitvi njihovega od Boga danega potenciala in približanja temu, da postanejo vse tisto, kar po Božji milosti lahko postanejo. Če torej tudi vaš cilj ni umreti z več denarja, kot ga imajo vsi drugi na pokopališču, potem je zdaj trenutek, da na svoje delo pogledate z drugačne perspektive. Da v njem ne vidite le poti do plačanih položnic in hrane na vaši mizi, ampak tudi način, s katerim svoje okolje in življenje ljudi v njem spreminjate na bolje.

Pri pohajkovanju po neznani pokrajini je popotnik opazil široko in počasno reko. Ustavil se je in opazoval pomirjajoč tok vode, ko je nenadoma zaslišal klice na pomoč, ki so prihajali višje ob reki. Stekel je v smeri klicev in zagledal moškega, ki se je očitno utapljal in drsel po reki navzdol. Popotnik je najprej otrpnil, potem pa je skočil pomagat, saj je moški izginil pod vodo. Odvrgel je svoj nahrbtnik in skočil proti kraju v vodi, kjer je moški izginil. Ko je priplaval do tja, se je potopil in zagrabil moškega za roko. S hudim naporom ga je privlekel do obrežja. Moški je izgubil zavest, zato ga je popotnik začel oživljati, in končno je moški izpljunil vodo ter začel zasoplo dihati. Popotnik si je oddahnil in poskušal še sam priti do zraka. Ampak nenadoma je spet zaslišal klic na pomoč iz vode. Še nekdo se je utapljal! Spet je skočil v vodo in potegnil iz nje osebo, ki se je potapljala. Popotnik, ki se je prelevil v reševalca iz vode, je začel oživljati drugega utopljenca, ko je zaslišal še en klic na pomoč. Skoraj ves dan je minil in medtem je popotnik reševal enega utopljenca za drugim. Zdelo se je, da vedno novi in novi utopljenci plavajo po toku navzdol, tako da popotnik ni vedel, ali bo kdaj konec te katastrofe. Ko je že skoraj omedlel od izčrpanosti, je zagledal moškega, ki je hitel po poti ob reki navzgor. »Gospod,« je zaklical popotnik, »prosim, pomagajte mi! Ti ljudje se utapljajo!« Moški pa je kakor da ga ne bi slišal hodil naprej. Popotnik je osupel klical naprej. Ker se moški ni ustavil, je popotnik stekel za njim, se postavil predenj in jezno zaklical: »Gospod! Kako lahko greste mimo vseh teh utapljajočih ljudi? Nimate nobene vesti? Vas moram prisiliti, da mi pomagate reševati te ljudi?« Tujec se je ustavil, pogledal popotnika in mu z mirnim glasom dejal: »Gospod, prosim, če se umaknete. Odpravljam se proti izviru reke, kjer ljudje padajo v vodo, da to preprečim.« Ljudje pogosto gasimo požare, ko se ti že razplamenijo, ali z drugimi besedami: rešujemo probleme na napačnem koncu. Ko se težave že tako razširijo, da jih ni več mogoče omejiti, nas lahko njihovo reševanje preprosto preveč obremeni. Problemi pa še kar ostajajo. Zato se je bolj smiselno obrniti k izvirom naših izzivov in se jih lotiti pri koreninah. Tam bo naše prizadevanje obrodilo več sadov.

Danes pa poglejmo k našim dragim prijateljem reklamarjem. Ljudje, ki teoretično in praktično posedujejo, usmerjajo in določajo vso globalno medijsko krajino, se ljudsko imenujejo reklamarji, sami sebi pa pravijo kreativni direktorji. Ker se to sliši bolj fino. Ampak saj niso edini. Kar nekaj je poklicev, ki se z imenitnimi nazivi poskušajo vzdigniti iz povprečnosti običajne službe. Kuharji se imenujejo chefi, mi navadni pisuni pa si pravimo kolumnisti. Je pa sorazmerno preprosto; če so reklamarji cvet kreative in kreativni direktorji, kaj je potem Tolstoj? Tako gre to. In kaj so reklamarji spet zakuhali? V oglasu za restavracijo hitre prehrane, ki je ne smemo omeniti – če pa bi nam plačali, bi jo pa omenjali kar naprej – so zapisali: "Nisi bil ti. Jaz sem bila kriva. Plis, pokliči me." "Vem, da sem te razočarala. A se lahko pogovoriva?" Oglas govori o novem okusu sladoleda, ki ima dodano pistacijo. Pokonci so skočili iz organizacije za zaščito žensk, češ da je oglas seksističen in kar je podobnih izrazov, ker žensko – oziroma v tem primeru samostalnik ženskega spola z obrazilom na a, ki je v bistvu orešček – ponižuje v stereotipno vlogo žrtve moške prevlade, pogosto nasilja. Kreativni direktorji se proti tem obtožbam branijo, češ da gre za kreativno oglaševanje, o tem, kdo ima prav, pa bo razsodilo reklamarsko sodišče, ali pač reklamarsko krivosodje. Odvisno s katere strani marketinga bo pihal veter. Dokler se ne izkaže marketinška pravica, pa nam – ki smo ena redkih medijskih vsebin brez neposrednega sponzorja, kar je dobro za javni servis, slabo pa za žepe avtorjev – ostaja prostor za nekaj pojasnil. Najprej o tem, kako bi se lahko reklamarji izognili vsej tej šlamastiki. Na prvem mestu si tega oglasa kreativno sploh ne bi izmislili, kot drugo pa bi dodali sladoledu še okus lešnika. Ali oreha. Ki oba spominjata na moško semenišče, in oglas bi se glasil tako: "Nisi bila ti. Jaz sem bil kriv. Plis, pokliči me." "Vem, da sem te razočaral. A se lahko pogovoriva?" Oglas je praktično enak, en a dodamo in tri izbrišemo, pa dobimo enakopravnost spolov in uravnoteženo oglaševanje. Ker če resnično in nepotvorjeno pogledamo to in jamrajočo naracijo, kako deluje v praksi … tudi moški po prepiru ali razhodu jokajoče pošiljajo sporočila, v slogu: "Plis, pokliči me, ne bom te razočaral, nikoli več."           Razmerje med temi čustvenimi izlivi je tako prek palca vsaj pol pol, če pa poslušaš balkanske popevke, ki so tako zelo priljubljene v Sloveniji, se to razmerje celo nagiba v koristi moškega cmizdrenja. Hočemo povedati naslednje; ko govorimo o čustvenih razočaranjih, razhodih, ločitvah in podobnih samomorih človeškega srca, je stereotipna vloga spolov pač fluidna. Odvisna od prizadetosti in realnih okoliščin. Da so se reklamarji odločili v oglasu uporabiti in stereotipno prikazati samo žensko prizadetost, ranljivost in šibkost, je prav tako neumno, kot gre z marketinškega stališča za izgubljeno priložnost. Z moškim oglasom bi nagovorili še vse jokajoče moške in maščevalne ženske. Naslednje, o čemer se moramo pogovoriti, pa je pistacija, ki stoji v osrčju oglasa … Jasno je, da je pistacija na pohodu, saj jo je moč najti skoraj v vsem, kar se da použiti. Cinik bi dodal, da zadnji čas, kajti proteinov smo se naužili že prek vseh meja in naj se prevlada, ko so začeli proteine dodajati še v šampone za lase, konča z vstajenjem pistacije. Pistacija v sladoledu se morebiti sliši bizarno, a pravkar beremo, da je čokolada s pistacijo, ki so jo izumili v Dubaju, povzročila akutno pomanjkanje na pistacijskem trgu in v slovenskih pregovorih pistacija pravkar zamenjuje žafran in kafro. In če smo tudi mi sodelovanje pistacije in potiskanje žensk v mizogine stereotipe znotraj reklame za sladoled, označili kot neprimerno, vendarle obstaja spolni stereotip, ki pa preizkušeno in dokazano živi. Če in ko moški lušči pistacijo med recimo nogometno tekmo lige prvakov, se do polčasa vedno prikaže ženska z nezmotljivim stavkom na ustnicah: "Po koncu boš tole posesal!"

Zdravo. Tokratno epizodo začnemo z pozabljivim Nemcem (Alzheimer), končamo pa z betonskim mešalcem, v katerem na fantovščini ali kakšni podobni zabavi mešamo beton (torej: šnopc in pivo), skozi klasično vesoljski vrtiljak idej tokrat pridemo do zaključka: “Ne razmišljat, ljudje.” Sicer pa se filozofsko lotimo naroda, denarja in ostalih izmišljenih stvari, delimo globoke misli o tem, kako trenirat pozitivnost, izumimo najboljši piknik, ki je enotedenski žur na Betelgezi, kjer pangalaktični grlorez delajo ekskluzivno v mešalcu za beton. Pa tudi o poglavju govorimo. Malo. Aja: piknik bo. Beton se že meša. ;)

Izobraževanje za starejše, raziskovanje staranja in starosti, medgeneracijsko povezovanje – s temi vsebinami se ukvarja tudi Modra fakulteta, skupnost starejših Univerze v Ljubljani. Deluje v sklopu Mreže klubov alumnov Univerze v Ljubljani, programi pa so namenjeni starejšim od 55 let. Ljudje prehod v pokoj doživljajo različno, naši tokratni sogovornici pa se kot diplomirani delovni terapevtki s tem obdobjem ukvarjata z vidika tega znanja. Doc. dr. Uršo Bratun in višjo predavateljico magistrico Cecilijo Lebar je v studio Prvega povabila Lucija Fatur.

Pripravljenost na pogajanja in okrepitev notranjega trga bodo po besedah predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen prvi koraki Unije po uvedbi ameriških carin. Ministri za trgovino poudarjajo tudi pomen krepitve evropskega trga. Druge teme: - Mandatar za sestavo nove srbske vlade je Đuro Macut. Predsednik Vučić v prihodnje med kandidati vidi tudi ljubljanskega župana Zorana Jankovića. - Poklicni gasilci razočarani nad dogovorom o predlogu pokojninske novele. Zveza sindikatov odgovarja, da je upoštevala mnenje večine članov. - Ljudje, ki so 2 leti čutili vplive graditve drugega tira, bodo očitno ostali praznih rok. Poročilo, ki ga je naročil investitor, kaže, da škoda na objektih ni posledica graditve.

Turčija je na razpotju med demokracijo in avtokracijo. V državi, ki se razprostira med Evropo in Azijo, vse bolj vre. Po aretaciji carigrajskega župana Ekrema Imamogluja, največjega tekmeca turškega predsednika Erdogana, so izbruhnili protesti. Ljudje branijo demokracijo, ne pustijo si vzeti svobode. Kako trdna je oblast dolgoletnega voditelja Turčije v času nepredvidljivih razmer v državi in na svetu? Kako pomembna za Evropo je druga najmočnejša vojska v zvezi NATO?

Kako igra megle in sončave, snega in vetra, dolgih zimskih in kratkih poletnih noči vpliva na verovanja, identiteto, počutje pa tudi na vsakdanje delovne in prostočasne aktivnosti IslandcevSredi severnega Atlantika, vsega kak lučaj južno od arktičnega kroga, tam, kjer evrazijska tektonska plošča sreča severnoameriško, leži Islandija, nekaj več kot 100 tisoč kvadratnih kilometrov velika otoška država, na kateri danes živi kakih 380 tisoč ljudi. In prav tja smo se odpravili v tokratnem Kulturnem fokusu. Na pot pa nismo šli sami in nepripravljeni; naša zanesljiva vodička je bila namreč antropologinja, predavateljica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Ana Svetel, ki najbolj odročno evropsko državo izvrstno pozna. Med drugim tudi zato, ker je tam opravila skoraj leto trajajočo znanstveno raziskavo o vplivu vremena, letnih časov ter menjavanja dneva in noči na verovanja, identitete, čustva pa tudi na vsakdanje delovne in prostočasne aktivnosti tamkajšnjih ljudi. Kakšen ritem torej življenju Islandk in Islandcev daje prav posebna atmosfera, ki jo ustvarja nenehna igra megle in sončave, snega in vetra, dolgih zimskih in kratkih poletnih noči, smo preverjali v pogovoru z dr. Svetel, ki je svoja spoznanja zdaj strnila v monografiji Spremenljive krajine severovzhodne Islandije : vreme, letni časi, svetloba in tema. To intrigantno delo je pred nedavnim izšlo pri Založbi Univerze v Ljubljani. Foto: ovce na prosti paši, polotok Langanes, junij 2019 (Ana Svetel, objavljeno z dovoljenjem avtorice)

Število smrtnih žrtev v Mjanmaru in na Tajskem po uničujočem potresu narašča. Slovenska karitas že v zbiranje pomoči.»24 ur za Gospoda«, papeževa postna pobuda molitve, spovedi in usmiljenja.Cigler Kralj o posledicah dviga plač: Ljudje na nižjih delovnih mestih izigrani in opeharjeni. Golob: Reforma je postopna. Notranji ministri na Brdu pri Kranju razpravljali o novi varnostni realnosti.Zaključuje se javna razprava o noveli Zakona o vrtcih, ki je vznemirila zasebne vrtce.Ciril Smrkolj: Depolitizacije ni, v demokratični družbi stranke vodijo državo, vlado in inštitucije.Vreme: Danes bo oblačno, jutri obilnejše padavine.Vrhovna sodnika Zobec kritična do pobude za varno in dostopno umetno prekinitev nosečnosti v Evropi.Obeta se ukinitev beleženja odmora za malico in evidentiranje delovnega časa.Šport: V Planici prva od dveh posamičnih tekem smučarjev letalcev.

Ljudje neradi slišimo, da se bomo morali spremeniti. Neradi tudi slišimo, da se obeta črna prihodnost, če se ne bomo spremenili. Pri projektu Zelen.kom iščejo in učijo načine, kako ustrezno komunicirati o poti zelenega prehoda, da ne bi sprožili nerazumevanja ali odpora. Pri njem sodeluje 40 raziskovalcev in raziskovalk z desetih oddelkov filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Gostje oddaje: dr. Danijel Ivajnšič, vsebinski vodja projekta in vodja skupin za geografijo in biologijo, ki raziskuje razumevanje podnebne krize, dr. Melanija Larisa Fabčič, vodja področne skupine germanistike, in dr. Aleksandra Nuč Blažič, ki sodeluje pri prevodoslovnem delu projekta (vir fotografije: Pixabay).

Rada poslušam mlade ljudi, ki znajo opazovati življenje in iskreno povedati, kako doživljajo različne okoliščine. Prav v tej svoji iskrenosti so nam lahko veliki učitelji. Tako imam v lepem spominu pogovor s sedemnajstletnikom, ki je v enem letu doživel dve smrti v sorodstvu. Pripovedoval je, kaj vse so takrat doživljali, in sklenil takole: »Ko bom šel spet koga kropit, bom tiho.« Doživljal je ljudi, ki so prihajali kropit pokojnika in so govorili, govorili. Govorili so tudi neumnosti, govorili so besede, ki niso bile nikomur v pomoč. Govorili so pravzaprav sami sebi, saj jih žalujoči sploh niso poslušali. Verjetno bi še marsikdo lahko povedal kaj podobnega. Ljudje mislimo, da moramo nekaj reči v tolažbo, da se to od nas pričakuje, da preprosto ne smemo molčati. Marsikdo tudi misli, da je tolažba samo v besedah. Molka se vedno bojimo. Vedno nas učijo samo govoriti, nikoli nas niso učili molčati. Kot da je znamenje slabosti, če ne najdeš besed. Toda kaj lahko sploh rečeš? Kaj lahko rečeš človeku, ki je tako žalosten zaradi izgube ljubljenega, da sploh ne more slišati, kaj okoli njega govorijo? Stisk roke, objem ali preprosto tiha navzočnost so lahko večji izrazi spoštovanja kot plaz besed. V takih trenutkih doživljamo nemoč in nikoli jih ne bomo »obvladali«. Vsakokrat znova nam bo težko in vsakokrat znova bomo v zadregi, kaj bi rekli. Prav zaradi te zadrege govorimo in govorimo, samo da ne bi bili tiho. Zato je prav, da se o tem tudi več pogovarjamo, da nam bo takrat, ko se bomo spet znašli v takih okoliščinah, laže preprosto molčati. Da se tega ne bomo tako zelo bali in ne bomo občutili poraza, če bomo tiho. Upam, da se bo ta fant, s katerim sem se pogovarjala, vse življenje spominjal, da je sklenil: »Takrat bom tiho.«

Pred kratkim sem prebral misel Thomasa Jeffersona, ki je nekoč rekel: “Sveča ne izgubi ničesar, če prižge drugo svečo.” Vsakdo, ki je že kdaj nesebično pomagal drugemu, ve, da je to res. Toda žal niso vsi pripravljeni sprejeti te miselnosti dajanja. Pravzaprav večina ljudi ne razmišlja tako. Prepričani so, da deliti nekaj svojega z drugimi pomeni izgubiti. Vsak človek ima eno izmed dveh miselnosti: miselnost pomanjkanja ali obilja. Ljudje, ki negujejo miselnost pomanjkanja, menijo, da je v življenju na voljo le omejena količina dobrin, pa naj gre za denar, priložnosti ali kaj drugega. Svet vidijo kot torto s točno določenim številom kosov, zato si prizadevajo, da bi dobili svojega, in ko jim to uspe, ga želijo za vsako ceno zavarovati in v njem uživati sami. Tisti z miselnostjo obilja pa verjamejo, da je vsega dovolj za vse. Če je življenje torta in se drugi bojujejo za svoj kos, je rešitev ljudi z miselnostjo obilja ta, da bodo pač spekli drugo torto. Če imajo zamisel, jo delijo; prepričani so, da se jim bo porodila nova. Če imajo denar, ga nekaj dajo, saj ga lahko vedno še kaj zaslužijo. Vedo, da je na voljo več (ali drugačnih) virov in dovolj priložnosti, da vsi uspejo. Ljudje smo jemalci ali dajalci. Jemalci jemljejo, grabijo in pogoltnejo vse, kar lahko, da bi zadovoljili svoje potrebe. Življenje vidijo kot tekmo, v kateri lahko zmaga le eden. Na drugi strani pa so dajalci, ljudje, ki dajejo, ustvarjajo in omogočajo, da se stvari zgodijo. Ti ustvarjajo napredek in spodbujajo druge k uspehu. Verjamem, da na tem področju dobimo od življenja to, kar pričakujemo. Lahko zbiramo in potem zadržujemo tisto malo, kar imamo, in ne dobimo ničesar več. Lahko pa to, kar imamo, dajemo in delimo z drugimi in smo tudi sami nagrajeni z obiljem. Naše stališče pomeni ključno razliko. Če združimo moči, če velikodušno dajemo, bomo tako ali drugače dobili veliko več, kot smo dali. Svetopisemsko besedilo iz Pregovorov 11,24 je jasno: “Nekateri razdaja obilo in bogatí še bolj; drugi zadržuje celó, kar se spodobi, pa gre v siromaštvo.” Gojimo miselnost obilja. Bodimo dajalci, ne jemalci; sodelujmo, ne tekmujmo. Prepričan sem, da bomo tako na podlagi lastne izkušnje spoznali resničnost omenjenih besed in doživeli tisto, kar je opisal Pierre Teilhard de Chardin, ki je rekel: “Najbolj zadovoljujoča stvar v življenju je zmožnost dati velik del sebe drugim.”

»Sprejeti to, kar je, delati prav, ne manipulirati z ljudmi, povedati to, kar je, ampak predvsem podpreti drugega človeka, in to največ, kolikor zmore,« je moto Patricije Lovišček, ki je neizbrisen pečat pustila na področju avtizma in Aspergerjevega sindroma. Je direktorica zasebnega zavoda Modri december, zavoda za spodbujanje zavedanja avtizma in Aspergerjevega sindroma Koper. Leta 2018 je bila izbrana za Osebnost Primorske, lani pa je za svoje delo prejela priznanje za najboljšo mentorico prostovoljcev v mestni občini Koper, Zavod Modri december pa priznanje za najboljšo mednarodno mladinsko izmenjavo. O svojem življenju in delu bo Patricija Lovišček govorila v današnji oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.

Na dan pred gregorjevim, ko se po starem julijanskem koledarju začenja pomlad in velja rek, da se ptički ženijo, je v naši deželici na sončni strani Alp bore malo razlogov za veselje. Razen morda, da se je gorivo nekoliko pocenilo, pa še to ne gane vseh. Ljudje smo različni, nekateri za dobro voljo potrebujejo le lepo vreme, drugi lep znesek na svojem bančnem računu, tretji zaljubljen pogled svoje boljše polovice, četrti zdrave otroke. Ampak če pogledamo malo širše, malo izven svojega vrtička, pa vendarle ne moremo skakati od navdušenja.Tako je svoje razmišljanje v svojem komentarju začela Tanja Dominko. Celoten komentar si lahko v zapisani obliki preberete tudi na naši spletni strani.

Bolj kot naše slabosti nas vznemirjajo napake drugih. Če zavračanja bližnjih ne ustavimo in si ne priznamo, da smo tudi sami nepopolni, začne naš mrki pogled na ravnanje drugih preraščati v jezo. In če tudi tej ne postavimo meje, se začne verbalno nasilje, pri marsikom tudi fizično. Ker se je Jezus zavedal, da se lahko celo na videz nenevarno ironiziranje drugih sprevrže v sovraštvo, je svojim učencem izrekel ostro svarilo: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« Zelo dobro mnenje o sebi je imel, na primer, Maximilien Robespierre (1758–1794), eden ključnih mož francoske revolucije. Popolnoma se je raznežil nad svojo dobroto, ko se je pred zbrano množico zavzemal za socialno državo in neposredno demokracijo, splošno volilno pravico ter odpravo suženjstva in smrtne kazni. V svoji navidezni miroljubnosti je nasprotoval vojni s Habsburško monarhijo. Ker je branil človekove pravice, so revni in zatirani videli v njem svojega zaveznika. Robespierre, ki se je imel za človekoljuba, pa ni bil pozoren na temo v svoji duši, bruna v svojem očesu ni opazil, temveč so ga neskončno motile le iveri v očeh drugih; ne da bi se prav zavedal, je postal zagovornik terorja. Pri obrambi vrednot revolucije in republike ni dopuščal usmiljenja. Zahteval je puritansko čistost državljanov glede njihovega odnosa do dosežkov revolucije. Njegovi dekreti so leta 1794 zahtevali usmrtitev že na podlagi sumov, da ima kdo kakršno koli kritično mnenje o republiki. Zaradi bruna v svojem očesu in nenasitne krvoločnosti si ni delal slabe vesti, a zaradi iveri, ki jo je opazil v očesu sodržavljana, je ukazal ubijanje. Člani Konventa so se zbali za svojo usodo, zato so ga hoteli aretirati, a jih je prehitel s samomorom, ki pa se mu ni ponesrečil. Naslednji dan so ga prijeli in ga na Trgu revolucije usmrtili z giljotino. Robespierre je začel z utopičnimi idejami Jeana - Jacquesa Rousseauja (1712–1778) in končal z nasiljem. Tisti, ki so bili zaslepljeni z njegovo pravičniško retoriko, so se pozneje naslajali ob pogledu na giljotino, ki je ustavila njegovo blaznost. Parižanom iz obdobja francoske revolucije in vsakemu izmed nas je namenjena Jezusova beseda: »Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa, potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata.« Dandanes se javni govor zaostruje. Ljudje so jezni, a ne na svoje sebično iskanje udobja, ampak na vse okoli sebe, ker ne ustrezajo idealom, ki si jih rišejo v svoji glavi. Tem bi takoj izdrli bruno iz očesa. Če naj prav ocenjujemo razmere v družbi, moramo najprej stopiti pred Vsemogočnega in ga ponižno vprašati, kako nas vidi on.

Več kot milijarda in pol muslimanov z veseljem in radostjo pričakuje prihod svetega meseca ramazana. Ramazan se letos začne 1. marca oziroma 1. ramazana leta 1446 po hidžri. Muslimani svoje versko leto štejejo po luni, tako da je za deset dni krajše od gregorijanskega koledarja. Verniki, ki se postijo 30 let, imajo možnost, da se postijo v vseh letnih časih. Z veseljem pričakujemo, da se prižgejo »kandilji«, posebne luči, ki bodo oznanile prihod svetega meseca. Želimo, da bi se te luči prižgale tudi v naših srcih, tako da bo post duhovno obogatil naša srca in duše. Ramazan je mesec posta in razodetja korana. Ramazan je deveti mesec hidžretskega koledarja. V njem je noč, ki se imenuje lejletul-kadr in o kateri je božji poslanec prerok Mohamed povedal, da je najboljša v letu. V tej noči se začelo oznanjanje korana. Kaj je post? Med zoro in sončnim zahodom se vzdržimo hrane, pijače, kajenja in drugih telesnih potreb. V človeški civilizaciji ima post dolgo tradicijo. Poznajo ga vse tri monoteistične religije. Mogoče se v islamu dojema strože, ker se od zore do sončnega zahoda ne sme ne jesti ne piti. Muslimani ob tem čutijo empatijo do vseh ljudi na svetu, ki nimajo hrane in vode. Tako lahko rečemo, da ima post poleg duhovne tudi socialno, družabno, družinsko ter zdravstveno vlogo. Postiti se morajo vsi telesno in duševno zdravi, svobodni in polnoletni muslimani in muslimanke. Post pomeni tretji steber islama in je odločitev, da nam je v naši veri nekaj predpisano in podarjeno. Zelo pomembna vloga posta je ob odrekanju hrani in pijači tudi odrekanje grdim besedam, mislim in dejanjem. Se pravi, ne samo da se naša telesa fizično izčrpajo, ampak se duhovno hranijo, to pa dušam vernikov prinese veselje in radost. Lahko bi rekli, da je post duhovna vaja, ki nas pripelje do premisleka o naši vlogi na tem svetu, našem odnosu do drugih ljudi, živali in seveda družbe v našem okolju. O postu rečemo, da je tudi šola, ki nas uči in nam pomaga, da postanemo boljši na vseh ravneh osebnosti. Mesec ramazan je priložnost medgeneracijskega srečanja in sodelovanja, skupnega branja korana, ki se imenuje mukabela, skupne večerje iftarja ter posebnega obreda, ki se opravlja v ramazanu, teravih-namaza. Pravimo, da naša skupnost živi 24 ur. Ko se družina in prijatelji zberejo za skupno večerjo iftar, začutimo posebno povezanost in ljubezen. Takrat vedno rečemo, da ima hrana boljši okus in da je tudi voda sladka. Vsakega ramazana imamo skupni moto, ki nas še bolj spodbuja pri opravljanju dobrih dejanj. Letos je moto ramazana to, da je »mesec dobrodelnosti in solidarnosti«. Ljudje danes ne potrebujejo le materialne pomoči, ampak predvsem, da jih nekdo posluša in da čutijo, da je tukaj zanje. Vsa dobra dejanja se v ramazanu dodatno seštevajo. Tako nas vse, kar storimo, duhovno obogati. Post ima tudi svoje zdravstvene prednosti. Prerok Mohamed je rekel: »Postite se in zdravi boste.« Post se konča z bajramom, ki traja tri dni in prinaša praznovanje, čestitke in obisk sorodnikov, prijateljev in sosedov. Vsem muslimanom in muslimankam v Republiki Sloveniji čestitam prihajajoče dneve meseca ramazana z željo, da bi se postili v dobrem zdravju in veselju. Ramazan mubarek olsun.

»Nimam časa!«. To sta dve besedi, ki se vedno znova ponavljata med ljudmi. Skoraj vse je do trenutka načrtovano. Vsaj bilo je tako. Tudi mednarodna pomoč ljudem v deželah, ki živijo v težjih življenjskih razmerah, je bila načrtovana. Določeni so bili datumi do kdaj mora biti projekt izpeljan. In seveda, kar je najbolj pomembno, videti je treba rezultate. Ob vsem se ne sme pozabiti na trajnost sprememb, ki jih bo prinesel določen projekt. Vse smo načrtovali. Najbolj in seveda najprej načrtujejo gospodarstveniki. Hočejo rezultat dela, ki ga načrtujejo. In rezultat več imeti jim je uspelo prenesti na ljudi po vsem svetu. Ljudje hitijo, da ne bi kaj zamudili. Marsikomu se je v teh mesecih utrnilo vprašanje: JE TO RES POTREBNO? In v ta točno načrtovan urnik pride nekaj, kar nihče ni predvideval. Čas se je ustavil! Naenkrat je dovolj časa. Kako pa ta čas uporabimo? Čas lahko uporabimo tudi za to, da pregledamo kaj se dogaja v našem življenju. Ne ustavljajmo se pri zunanjih dogodkih! Kaj se dogaja v nas? Kako sprejemam občutek nemoči? To so trenutki, ko preverim sam v sebi, kaj je v življenju pomembno, kaj pa je morda nepomembno. In ugotovili bomo, da v življenju ni pomembno samo tisto, kar imam. Veliko bolj pomembno je: kakšen sem v svoji notranjosti. Čas je, da ne poslušam tistega, kar mi drugi dopovedujejo. zdaj je čas, da odkrivam kje so temelji mojega življenja, kam je usmerjena pot mojega življenja. V roke lahko vzamem knjige, v katerih so drugačna razmišljanja, ki jih po navadi vidimo in poslušamo na televiziji, beremo v takšnih in drugačnih časopisih. So vrednote, ki se ne spreminjajo že tisočletja. Temelj naj bi bile kreposti, ki so neuničljive: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. To je tisto, kar spreminja družbo, če to verjamemo ali ne. To so temeljni kamni vsake civilizacije, ki spoštuje človekovo dostojanstvo. Odkrili bomo, da vse dobro nastaja počasi, ne čez noč. Nič velikega, dramatičnega se ne zgodi, če ne delam prav. Ob opazovanju ljudi, ki delajo slabo, človeka razjeda misel, zakaj nekateri ljudje uspevajo, čeprav so krenili na pot, ki uničuje življenje ljudi. V nas se pojavi nevoščljivost, morda tudi brezbrižnost. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Le kaj je človek v blaginji, če je brez modrosti, podoben je živali, ki pogine. (prim.: Ps 48,10-21) Življenje se ne ustavi, življenje gre vedno naprej. Bom del tega neustavljivega življenja? Bom znal dodajati nekaj dobrega in lepega življenju, ki ga živim z drugimi. NE ČAKAJ NA JUTRI – ZDAJ JE ČAS ZA TO!

Spoštovani, mnogi moji sogovorniki krivijo za zlo Boga in mislijo, da jih bo moral Bog, če res obstaja, prositi za odpuščanje, ker bi se moral svojih početij sramovati, medtem ko so ostali prepričani, da je dobri Oče krščansko ime za Boga. Eni trpljenje zanikajo in se proti njemu borijo, drugi pa ga proslavljajo in iz njega delajo ideologijo. Karl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psihiater in psihoanalitik, je trdil, da je trpin Jezus zanj stvarnejši od Bude, ki je trpljenje zavračal in zaradi tega prenehal biti stvarno človeški. Za Junga je trpljenje humus našega zorenja in počlovečenja. Zato je imel v svoji delovni sobi ob sebi Kristusov križ. Zapisal je, da trpljenje nadvladamo le tako, da ga sprejmemo, prenašamo in preživimo. Kajti kdor od trpljenja beži, išče zanj nadomestke. Včasih pomislim, da je morda moje razmišljanje glede zla in Boga komu kamen spotike. Odgovor na take obtožbe mi je dal portugalski pisatelj, nobelovec José Saramago (1922), ko je na očitek, da njegova predrzna mojstrovina Evangelij po Jezusu Kristusu kristjane žali, izjavil: »Moja knjiga kristjanov ne bo užalila, ker tako in tako ne berejo Biblije.« Povedal je resnico. Zapisal je tudi, da je Jezus na križu glede ljudi rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Nato je stavek glede Jezusa posodobil takole: »Ljudje, odpustite mu, saj ne vé, kaj dela.« Priznam, da je težko sprejeti krščanskega Odrešenika, ki nemočen umira na križu, za svojega odrešenika. Briljantni nemški teolog Walter Kasper (1933) je zapisal, da Božje samozatajevanje, njegova slabotnost in trpljenje, ni izraz primanjkljaja kot pri omejenih bitjih, saj je Bog neomejen. In da ne gre za nujnost usode. Ko Bog trpi, trpi na božanski način in je njegovo trpljenje izraz svobode, kar za ostala bitja ne velja. Boga trpljenje ne doleti, tako kot doleti nas, ampak Bog v svobodi dovoli, da ga trpljenje zadene. On ne trpí kot stvarstvo, ki trpi iz pomanjkljivosti svoje bíti, ampak trpí iz ljubezni in samo zaradi svoje ljubezni, ki je čezmernost njegove bíti. Ker je Bog vsemogočnost ljubezni, si lahko dovoli nemoč ljubezni, in vstopi v trpljenje in smrt, a da v tem ne propade. Bog na križu dokazuje, da je svoboden v ljubezni in hkrati svoboda v ljubezni. Zato lahko edini s trpini sotrpi.

Župnik je obiskal starejšega moža. Ta je bil vse življenje dejaven v župniji. Duhovnik je možu dejal: »Dolga leta ste ohranjali vero. Najbrž ste zelo ponosni, da ste jo ohranili do konca.« Bolnik je odvrnil: »Pa saj ne gre za to, da sem ohranil vero, ampak da me je Gospod ohranjal vse življenje. V Svetem pismu piše, da mu lahko zaupamo.« Prerok Jeremija v današnjem prvem berilu pravi: »Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje,« (Jer 17,7). Govor iz današnjega evangelija (Lk 6,17-26) je nekakšen program tega, kaj pomeni živeti kot kristjan v tem svetu. Jezus nam ponuja vzorec vrednot, ki zaznamujejo njegovo kraljestvo. Pravi, naj živimo v skladu s svojim sistemom vrednot. Blagruje uboge, žalostne, preganjane, blagruje tiste, ki delajo dobro, in tiste, ki odpuščajo. Če gradiš svoje življenje za sedanji trenutek, boš žel sadove zdaj, v tem trenutku. Toda dolgoročno bodo taki sadovi najbrž propadli. Če boš gradil svoje življenje na lepoti, se moraš zavedati, da bo ta minila. Če gradiš življenje na drugih ljudeh, ki te ljubijo in jih ti ljubiš, te bodo ti ljudje enkrat zapustili. Ob smrti zagotovo. Če živiš svoje življenje zase, porabiš svoj denar samo zase, ne živiš tako, kakor uči Jezus. Značilne vrednote, ki te delajo kristjana, se morajo poznati po tvojem življenju. Kristjan se uči ceniti krotkost, žrtev, uboštvo, žalost. Ne zaposlujejo ga stvari, s katerimi je tako obremenjen ta svet. Ni treba, da ga skrbijo moč, uspeh, udobje ali slava v javnosti. Bog je naklonjen ubogim. Beseda blagor pomeni globoko zadovoljen. Jezusove besede lahko razumemo tako, da človek lahko žaluje, lahko je ubog, ampak je v svoji notranjosti še vedno zadovoljen. Kristjan je človek, ki lahko reče: »Ljudje mi ne dajejo priznanja, toda moje napore vidi Bog. Njemu so dragoceni.« Ljudje imajo lahko vtis, da je žalosten, a je v sebi umirjen in pomirjen. Dokler te bodo v življenju vodila merila tega sveta, boš nesrečen. Ko boš svoje življenje gledal v Božji luči, boš čutil mir in notranjo srečo blagrov. Dokler boš dovoljeval, da bodo tvoja žalost, tvoje pomanjkanje priznanja in slave med ljudmi imeli zadnjo besedo, bosta v tvojem življenju razočaranje in brezup. Lahko pa boš dovolil, da bo Božje kraljestvo postalo najpomembnejša stvar v tvojem življenju, doživel boš resnično veselje in boš prepričan, da si deležen blagoslova blagrov.

Unesco je za dan radia izbral 13. februar v spomin na leto 1946, ko je začel oddajati Radio Združenih narodov. Peter Čakš z Inštituta za medijske komunikacije Univerze v Mariboru meni, da se radiu za prihodnost ni treba bati. Gre za tradicionalni medij, ki se zelo uspešno prilagaja digitalnemu okolju in tako sledi novim navadam občinstva. Ljudje med vsemi mediji radiu tudi najbolj zaupajo, saj se ob vsakokratni krizi ali izrednem dogodku nanj množično obračajo.

Občinstvo senzorialnega gledališča naj bi doživelo organski potopitveni učinek in globljo umetniško izkušnjo. To pa je mogoče s senzorialnim jezikom, ki ob vidu in zvoku obsega tudi vonj, okus in dotik. Naša gostja je Barbara Pia Jenič, avtorica znanstvene monografije Senzorialni jezik – organska potopitev v dogajanje, ki je nedavno izšla pri Pedagoškem inštitutu v Ljubljani. Barbara Pia Jenič je tudi režiserka, producentka in ustanoviteljica zavoda Senzorium. Zapisala je, da je za senzorialni jezik značilen svojevrsten pristop k občinstvu – senzibilen, čuječ in buden. Interakcija z njim je vzpodbujena organsko, spontano, obiskovalca ne izpostavlja pred drugimi. Preizkušali so ga v različnih kulturnih, geografskih okoljih in v sodelovanju s številnimi sodelavci po vsem svetu. Razvoj senzorialnega jezika v Sloveniji je postopen, počasen, a vztrajen. Uvajanje čutne poetike v umetnost in kulturo je inovacija, za katero so potrebni prostor, čas in podpora za vključevanje in razvoj. Ljudje smo razumska, čutna in čustvena bitja. Senzorialni jezik lahko ponudi organske načine potopitve, ki bodo nujno potrebna dopolnitev digitalnim, hologramskim, virtualnim in drugim simuliranim tehnološkim okoljem, v katera nas bo popeljala prihodnost.

Pred osrednjim slovenskim kulturnim praznikom smo k pogovoru povabili Damjana J Ovsca, etnologa in profesorja umetnostne zgodovine, publicista, avtorja knjig in odmevnih medijskih vsebin. Tradicija je naša oporna identitetna točka, ki mora zaživeti tudi v sedanjosti, je povedal in dodal: Tradicije se zavedamo, jo gojimo, hkrati pa se pojavljajo tudi nove. Več vrst jih je. Med slednje sodi recimo praznovanje slovenskih državnih praznikov in izobešanje zastav. Žal pa mnogi ne poznajo ozadja. Vstopite v poljudno razmišljanje o pomenu in dragocenosti tradicije, iz katere smo. Brez negovanja korenin, bo tudi s krošnje naroda kmalu odpadlo listje.

Dogodivščine male pošasti Mici iz 2.a. Pripoveduje: Darja Reichman. Napisala: Majda Koren. Posneto v studiih Radia Slovenija 2010.

Sedemdeset let Pomurskega muzeja Murska Sobota; v njem so odprli novo stalno razstavo Ljudje ob Muri. Prejemnik zlate plakete Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti je letos Tomaž Faganel. V Bežigrajski galeriji 2 je na ogled razstava Zasloni letošnje prejemnice Prešernove nagrade Dragice Čadež, v Galeriji mesta Ptuj pa razstava Mirka Rajnarja. V Cankarjevem domu v Ljubljani so ob 30-letnici genocida v Srebrenici odprli razstavo Vesti, ki niso zbudile vesti. V slovenskem prevodu Miklavža Komelja so izšli Pizanski Cantos. Glasbena oprema Tina Ogrin, ton in montaža Vjekoslav Mikez, redakcija Staša Grahek.

“Jaz sem gledališče vedno razumel kot kolektiv, kot hišo, dom,” pravi Rok Bozovičar, gledališki kritik, urednik, pisec, moderator in dramaturg, pa tudi v.d. direktorja Prešernovega gledališča Kranj. Bil je selektor Borštnikovega srečanja in Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, sodeluje v strokovnih žirijah in komisijah, je vodja festivala Teden slovenske drame ter sourednik revije Maska in spletnega portala Neodvisni – teritorij sodobnih scenskih umetnosti. Svojo gledališko pot pa je začel v hostesni službi ljubljanske Drame.

Tessniem Kadiri je mlada 23-letna novinarka iz Nemčije. A njen videz, polt temnejšega odtenka in gosti črni kodrasti lasje, pripovedujejo, da njene korenine presegajo evropske. Njena starša prihajata iz Maroka, kjer je kot otrok preživela dolga poletja. Spominja se toplih noči, preživetih z glasnimi tetami in strici, ki so si med seboj ure in ure pripovedovali zgodbe. In seveda hrane, polne okusov, začimb in brav. V pogovoru z Nežo Borkovič govorita tudi o Evropskem (ne)sprejemanju drugačnosti, njeni odločitvi, da vsakodnevno ne nosi hijaba in obogatitvi, ki jo je v njeno življenje prinesel preplet dveh diametralnih kultur.

Nekatere oblike vedeževanja izhajajo že iz pradavnine. Ljudje so verjeli, da se da usoda razbrati z opazovanjem raznih znamenj, kot so npr. vedenje živali, vremenski vzorci in pojavi... In vladarji so se zanašali na vedeževalske napovedi. Vedeževalec je bil eden najpomemnejših služabnikov na dvoru. V resnici pa vedeževalci napovedujejo tisto, kar si želimo slišati. Prisluhni kazaški narodni pravljici Glavni vedeževalec Vir: Kazaške in druge pravljice Čudežni vodnjak, izbral Bolat Šarinovič Kaziev, prevedla Zdenka Jerman, Mladinska knjiga 1986, bere Nataša Holy

Slovenijo je zajel val respiratornih okužb. Ljudje obolevajo za atipičnimi pljučnicami, gripo, prehladnimi obolenji, covidom. To se že zrcali v vrtcih, šolah in na delovnih mestih, še bolj pa v domovih za starejše, bolnišnicah in zdravstvenih domovih. Čeprav smo, tudi glede na podatke, šele na začetku sezone gripe in gripi podobnih obolenj, strokovnjaki opozarjajo na skokovit porast bolnikov, ki potrebujejo zdravniško pomoč. Več informacij in nasvetov za hitrejše prebolevanje gripe in drugih respiratornih okužb izveste v Ultrazvoku. Iztok Konc je v Kočevje poklical družinsko zdravnico Polono Vidič (ZD Kočevje), iz Murske Sobote se je oglasil družinski zdravnik Leon Köveš (ZD Murska Sobota). Foto: WikipediaCommons/ Public Domain/ CDC/ Dr. Erskine. L. Palmer; Dr. M. L. Martin/ Cynthia Goldsmith

Rudyard Kipling je pisal poezijo in knjige, med katerimi je morda najbolj znana “Knjiga o džungli”. Za svojo literarno ustvarjalnost je leta 1907 prejel Nobelovo nagrado za literaturo in pri 42 letih postal njen najmlajši prejemnik. Kiplingu njegova dela niso prinesel le slave, ampak tudi denar. Nekoč je k njemu pristopil novinar in mu rekel: “Gospod Kipling, prebral sem, da je nekdo izračunal, da je glede na denar, ki ste ga zaslužili s svojim pisanjem, vsaka vaša beseda vredna približno sto dolarjev.” Nato je segel v žep, iz njega potegnil bankovec za sto dolarjev, ga dal Kiplingu in rekel: “Tukaj je bankovec za sto dolarjev. Zdaj pa mi, prosim, povejte eno od vaših sto dolarjev vrednih besed.” Kipling je vzel denar, ga spravil v žep ter rekel: “Hvala!” Beseda “hvala” je vsekakor vredna sto dolarjev. Čeprav je precej kratka, je njena moč izredno velika. Izraža sporočilo, ki ga lahko doseže le redko katera druga beseda. Smo v tistem obdobju leta, ko večina, ozirajoč se na leto, ki se izteka, vsaj za hip pomisli na to, za kar so lahko hvaležni. Čeprav je lepo ob koncu leta “šteti svoje blagoslove”, pa lahko ima izražanje hvaležnosti skozi vse leto izjemne prednosti. Številne raziskave, opravljene na področju hvaležnosti, govorijo o njenih prednostih. Poglejmo si le nekatere od njih. • Zahvaliti se ni le olikano, ampak vam lahko pomaga tudi pri vzpostavljanju novih odnosov. Če se zahvalite neznancu, ki vam pridrži vrata, ali sodelavcu, ki vam je pomagal pri določenem projektu, vas prepoznavanje prispevka drugih naredi bolj odprte za oblikovanje novega ali nadaljevanje že obstoječega odnosa. • Hvaležnost tudi izboljšuje telesno zdravje. Hvaležni ljudje občutijo manj bolečin in se počutijo bolj zdrave kot drugi ljudje. Ljudje, ki izražajo hvaležnost, tudi bolj skrbijo za svoje zdravje, kar seveda prispeva k bolj kakovostnemu življenju in daljši življenjski dobi. • Pozitiven vpliv hvaležnosti je viden tudi na področju psihičnega zdravja, saj zmanjšuje negativna čustva, kot sta zavist in nezadovoljstvo, ter povečuje občutke sreče in zadovoljstva. • Hvaležni ljudje tudi pokažejo več sočutja in empatije do drugih, so manj agresivni in nimajo želje po maščevanju. • Imate težave s spanjem? Raziskave kažejo, da samo nekaj minut premišljevanja o stvareh, za katere ste hvaležni, preden zaspite, lahko znatno izboljša kakovost vašega spanca in tudi njegovo dolžino. • Hvaležnost izboljšuje samospoštovanje in povečuje trdoživost. Hvaležnost ne le zmanjšuje negativne učinke stresa, ampak igra pomembno vlogo pri premagovanju življenjskih travm. Zavest, da smo tudi v najtežjih okoliščinah lahko za kaj hvaležni, je pomemben dejavnik pri krepitvi trdoživosti. Vsi imamo sposobnost in priložnost negovati hvaležnost. Vzemite si nekaj minut in se osredotočite na to, kar imate, namesto da bi se pritoževali nad vsem tistim, česar nimate, pa mislite, da bi morali imeti ali da si to zaslužite. Razvijanje miselnosti hvaležnosti je eden od najboljših načinov, da postanete bolj zadovoljna in srečna oseba. Zato upoštevajte nasvet apostola Pavla, zapisan v prvem pismu Tesaloničanom: “Hvaležni bodite v vsem: kajti to je volja Božja v Kristusu Jezusu za vas.” (CHR)

Katastrofalne razmere v Gazi, opustošeni zaradi izraelskih napadov, poslabšuje še vreme. V minulem tednu je zaradi posledic hudega mraza umrlo sedem ljudi, med njimi šest otrok, sporočajo palestinske oblasti. Številnim razseljenim ljudem šotori ne zagotavljajo zadostnega zavetja, razmere je poslabšalo še deževje. Druge teme: - Inflacija po načrtih nižja kot lani, v decembru je bila na letni ravni 1,9-odstotna. - Število pripadnikov Slovenske vojske se je letos povečalo za skoraj 200, skupno jih je več kot 7 tisoč 300. - Slovenski in hrvaški policisti so leto tradicionalno sklenili na srečanju na mostu čez Muro.

Šrilanka ima lepo število praznikov in prostih dni. Imajo jih trikrat več, kot Slovenci. Gre za logično posledico kulturne in verske raznolikosti, sinkretičnih praks, ki jemljejo tako iz etabliranih verskih monoteizmov, kot ustvarjalnih kombinacij različnih, starejših in mlajših vplivov. In tako ravna tudi s časovnimi in krajevnimi dimenzijami. Šrilanka ima, tako kot mnogi drugi prostori domačijskih ljudstev, za sabo obdobje zahodne kolonizacije in dekolonizacije njenih prostorov. V marsičem obstajajo razlike z Avstralijo, kjer si nekateri staroselci, katerih kulture ( op. p.: nekateri sodobni antopologi menijo, da so avstralski aborigini pripadniki različnih kultur, ne le različnih ljudstev) so bile skoraj povsem izbrisane, delijo tamkaj izumljen mitični, sanjski čas. Gre za kozmološke percepcije in razumevanje nastanka vsega obstoječega, skupaj z vsemi bitji in zemljo, v snovnem, duhovnem in družbenem smislu. V resnici je sanjski čas nekoliko nerodna besedna skovanka, s katero se težko identificirajo vsa prvobitna ljudstva Avstralije. Preživeli potomci ga zaznavajo v svetih krajih in obnovljajo v različnih obredih, upodabljajo ga v umetnosti. Tuaregi, nomadsko in puščavsko ljudstvo, ki je razseljeno v pet držav, so tiktakanje časa v preteklosti gotovo doživljali drugače, kot ga v sodobnih, skoraj vedno družbeno in politično napetih razmerah. Poleg tega dejstva in zvezdnega neba, njihove dnevne ritme, tako v sušnih kot v deževnih obdobjih, vsaj v bolj puščavsko pašniških predelih, določajo številna, življenjsko pomembna opravila, kar je očitno tudi iz njihove terminologije, ki je npr. vezana na dele dneva ali na značilno dnevno obveznost. V oddaji bomo nekaj povedali tudi o razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju, ki pripoveduje vsakdanjo in praznično zgodbo o odnosu človeka do časa ter njegovem razumskem in čustvenem dojemanju mnogoterih vidikov časa nasploh.Več predavateljica in predavatelji z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani: dr. Ana Sara Lunaček Brumen, dr. Boštjan Kravanja in dr. Jaka Repič, medtem ko bo dr. Janja Žagar iz Slovenskega etnografskega muzeja, v katerem so nedavno postavili razstavo Človek in čas: Od ponedeljka do večnosti, nekaj povedala o njeni vsebini.     foto: Wikipedia Umetnine iz soteske Carnarvon, ki so lahko spomeniki, znaki totemskih prednikov, njihovo naslavljanje, ali zapisi sanjajočih zgodb        

Kako sploh razmišljati o koncu sveta? Ali to pomeni konec civilizacije ali konec planeta? Bo to velik bum in potem nič več? Ali se bomo počasi, brez možnosti ročne zavore, kotalili proti prepadu? Človeška domišljija je v knjigah, filmih, radijskih igrah in vseh drugih možnih oblikah pričarala že toliko različnih koncev sveta, da je seznam skoraj neskončen. A vseeno - nekateri scenariji so precej bolj verjetni od drugih. To področje proučuje znanost o katastrofičnih tveganjih, ki ob ugotavljanju verjetnosti nekega scenarija išče tudi možnosti za njegovo preprečitev. Pogovorimo se z raziskovalcem potencialnih koncev sveta, pa tudi z dvema sogovornikoma, ki raziskujeta, kaj bi se zgodilo z naravo in ostanki civilizacije, če bi človeška vrsta nenadoma izginila. Gosti: Giuseppe Del Pra, Odyssean Institute (povezava do raziskave) Sören Faurby, Univerza v Göteborgu Alan Weisman, novinar in pisatelj, avtor knjige Svet brez nas

Nikomur, ki je pred tremi tedni sam ali s svojo družino zašel v decembrski mestni šunder, ne želim reči nič kritičnega. Vsakomur, ki mu prijajo mrzleči decembrski večeri v mestnem središču, kjer je zrak nasičen z vabljivim vonjem po kuhanem vinu in mesninah, iskreno privoščim dobro počutje in veselo druženje. Gneča na okrašenih ulicah in velike smreke z drobnimi lučkami ustvarjajo intimo, kjer bi se želeli zadrževati v neskončnost in bi stisnjeni k ljubečemu sozakoncu in otroku, obsijanemu s srečo, da je z nami, pozabili na vse tegobe iztekajočega se leta. Naše duše te decembrske večere napolnjuje skrivnostno pričakovanje. Toda, do kam sega hrepenenje, ki nas prežema, ko se sprehajamo ob stojnicah in brezskrbno pogledujemo, kaj od tega, kar je na njih, bi si glede na globino svojega žepa lahko privoščili. Kaj, razen tega, da bi ostali zdravi in z zalogo na bančni kartici, v resnici hočemo? O tem nas nihče nič ne vpraša, ne sozakonec ne otrok ne prijatelj. O tem najglobljem, kar bi želeli razumeti in občutiti sredi decembrskega šundra, vladata zadržanost in molk, ki se nadaljujeta tudi prek novoletnih praznikov in nato skozi vse leto. Ali je bila v to nerazložljivo hrepenenje, ki tiči globoko v nas, že kdaj izrečena beseda, ki bi dajala pomen življenju tudi potem, ko v poznih večernih urah zapuščamo mestno središče? Danes, na četrto adventno nedeljo, bodo verniki v svojih cerkvah slišali neobičajen pozdrav, ki ga je Mariji namenila njena teta Elizabeta, mati Janeza Krstnika: Blagor ti, ki si verovala. Ko si prestopila prag mojega doma, se je od veselja zganilo dete v mojem telesu. Obe noseči ženi sta v tistih zelo skromnih razmerah pred dva tisoč leti z očmi vere videli daleč prek sebe, v brezdanjost Božje ljubezni. Plamen vere je v njima oznanjal, da Bog ni pozabil nanju. Oni dve sta to verjeli. Ljudje našega časa pa imamo s tem težave. Ne zaupamo ničemur, kar presega domet naših oči in predvidevanja. Vsak dan se teže zanesemo celo na tistega, s katerim imamo otroke, in s katerim želimo biti družina. Kaj bi lahko povezalo naše skrhane odnose, zaradi česar nad vsem, kar delamo, visi senca dvoma in nesmisla. Marija in njena teta Elizabeta sta v vaški shodnici večkrat slišali preroka Izaija, ki je govoril: »Naj vriska puščava in goljava, naj poganja kakor narcisa.« Vedeli sta, da v puščavi ne bo pognala narcisa, sta pa v sinagogi doživeli, da se je v njuno dušo po veri prelivala Božja milina in njegova tolažba. In o tem danes znova beremo v cerkvi, da se v nas na kar najbolj preprost način ponovi vse tisto odrešujoče, kar je dajalo moč tudi Mariji in Elizabeti.

Večina ljudi se zaveda, da imajo besede neverjetno moč. Toda izreči pravo besedo ni dovolj. V svetopisemskih Pregovorih lahko preberemo pomemben nasvet, povezan z našimi besedami: “Zlata jabolka v srebrnih koških so besede izrečene o pravem času.” (Pregovori 25,11) Napačne besede ob napačnem času nam jemljejo pogum. Napačne besede ob pravem času, nas jezijo. Prave besede ob napačnem času nas zmedejo. Prave besede ob pravem času pa nas spodbujajo. Včasih je najboljša stvar, ki jo lahko naredimo za nekoga, ta, da molčimo. Ko smo v skušnjavi, da damo nasvet, ki ga nihče ne želi, da rečemo “saj sem ti rekel, da bo tako” ali da javno izpostavimo napako, je najbolje, da se ugriznemo v jezik. Toda ko je čas, da spregovorimo, kako lahko izrečemo pravo besedo ob pravem času? V eni od zadnjih ofenziv druge svetovne vojne je general Dwight Eisenhower med obhodom v bližini reke Ren naletel na vojaka, ki je bil videti malodušen. “Kako se počutiš, sin?” ga je vprašal. Mladenič mu je odvrnil: “General, zelo sem napet in nemiren.” “No, če pa je tako,” je rekel Eisenhover, “potem sva dober par, saj sem tudi jaz napet in nemiren. Če bova hodila skupaj, bova drug drugemu dobra družba.” Prva ključna stvar za to, da izrečemo pravo besedo ob pravem času, je ta, da smo pozorni na okoliščine. Če se lahko naučimo biti dovzetni za dogajanje okrog nas, okoliščine, v katerih je oseba s katero govorimo, smo na najboljši poti, da izrečemo pravo besedo ob pravem času. Ni pa pomembno le kaj rečemo in kdaj to naredimo: prav tako pomembno je kako nekaj rečemo. Ljudje prepoznamo razliko med praznimi besedami in besedami, ki prihajajo iz srca; besedami, ki so izrečene zgolj, ker je to prav, in besedami, ki resnično izražajo naše misli in občutke. Prave besede ob pravem času lahko naredijo veliko več kot pa le dajo dober občutek osebi, ki so ji namenjene. Takšne besede lahko imajo vpliv, ki je pozitiven in trajen. Slikar Benjamin West je kot otrok rad risal. Ko je nekega dne znova uporabil svoje barve, čopiče in ostalo opremo, je pri tem ustvaril tudi precejšen nered v sobi. Zavedal se je, da se bo njegova mama kmalu vrnila domov, zato si je obupno prizadeval, vse pospraviti in očistiti. Toda ni mu uspelo. Ko je mama vstopila v sobo, je pričakoval najhujše. Toda takrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Mama je vzela v roke njegovo sliko, jo pogledala in rekla: “Kako čudovita slika tvoje sestre.” Nato ga je poljubila na lice in odšla. West pravi, da je s tem poljubom in temi besedami, postal slikar. Ne poznam okoliščin, v katerih ste odraščali. Morda ste imeli starše, ki so razumeli moč spodbude. Morda pa v vašem življenju ni bilo in ni nikogar, ki bi spregovoril pravo besedo ob pravem času. Toda ne glede na to, ali ste bili deležni takšni besed ali ne, jih lahko zdaj podarite naprej. Poiščite priložnosti, ko lahko druge spodbudite s svojimi besedami. Morda bo prav to spremenilo njihovo življenje na bolje.

Nekega jutra sem se vozil na sestanek. Pred mano se je znašel rumen avto. Vozil je počasi in okorno. Postajal sem rahlo nejevoljen nad vožnjo voznika pred mano, saj se mi je že precej mudilo. Pri tem pa najprej sploh nisem opazil, da je bil na tem počasi vozečem avtomobilu napis: »Avtošola«. Ko sem zagledal napis, sem postal precej bolj potrpežljiv s počasnim zavijanjem in previdnim zaviranjem. Pomislil sem, da mladi voznici pred mano pravzaprav ne gre tako slabo. Spomnil sem se tudi mojih okornih začetkov za volanom in se malo nasmehnil. Potem pa sem se zamislil: 'Kako bi reagiral na voznico pred mano, če njen avto ne bi imel napisa 'Avtošola'?' Bi bil še tako potrpežljiv in dobrodušen? Precej verjetno ne, sem si tedaj odgovoril. Drug za drugega ne vemo, kaj trenutno prestaja v življenju. Ljudje ne nosimo na sebi napisov, ki bi orisala naše notranje boje in konflikte. Ne nosimo opozorilnih napisov, ob katerih bi obrzdali naš jezik, da se ne bi prehitro razjezili ali povedali nekomu, kaj vse si mislimo, da mu gre. Ne vidimo namreč, da bi imeli ljudje na svojih majicah napise kot npr. »Sem v ločitvenem postopku« ali »Žalujem za umrlim možem« ali »V depresiji« ali pa »Diagnosticiran rak«. Če bi videli takšne napise na ljudeh okrog nas, bi bili do njih gotovo prizanesljivejši in prijaznejši. Ampak pravzaprav ne potrebujemo napisov, da bi bili prijaznejši do neznancev. To lahko vseeno naredimo, ne glede na to ali vemo, kaj se v njih dogaja ali ne. Ne glede na to ali si to zaslužijo ali ne. Če bomo danes kdaj videli napis 'Avtošola' na mimo vozečem avtu, se lahko spomnimo na vse tiste manjkajoče napise pri soljudeh, ki lahko gredo prav danes skozi težke osebne preizkušnje in bolečine. To nam lahko da dodatno dozo potrpežljivosti, prijaznosti in naklonjenosti. Morda bo lahko prav tisti prijazni pozdrav, tista pridržana vrata, tisto pristno vprašanje 'kako si?', prav tista majhna spodbuda, ki jo je bližnji potreboval, da bo lažje šel čez dan. Bodimo prizanesljivejši drug do drugega, saj smo nenazadnje vsi v isti 'avtošoli' življenja.

Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam kdo pove, kako se čim prej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam kdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, ki se mu čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na neki način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastali položaj, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih položajih ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti samo skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.

Nsi na odboru za notranje zadeve: Ljudje se v Sloveniji ne počutijo varne.Minister Poklukar zanika, da se je varnostna situacija poslabšala.Tonin: V Novi Sloveniji si intenzivno prizadevamo za desnosredinsko vlado.Spirit Slovenija: Kako izkoristiti priložnosti za podjetja, ki jih ponuja država?Vodenje prehodne vlade v Siriji prevzel Al Bašir. ZDA: pozorno spremljamo dogajanje.Slovenija po padcu režima v Siriji ne ustavlja obravnav prošenj za mednarodno zaščito.Lekarniška zbornica o noveli zakona: ugovor vesti farmacevtov je že ustrezno urejen.V Sežani stoji nov Vseslovenski center za velike požare v naravnem okolju.ŠPORT: Garnbret in Pogačar športnika leta, moška nogometna reprezentanca, ekipa leta.Vreme: V notranjosti države bo danes oblačno, jutri se bo postopno jasnilo.

Velika večina ljudi želi uvesti v svoje življenje vsaj kakšno spremembo. Radi bi jedli bolj zdravo, shujšali, se več gibali, zmanjšali stres, bolje spali. Za prepad med željo in dejanjem krivimo marsikaj, najpogosteje pa sebe. Ljudje ponotranjijo sporočilo naše kulture, ki nam govori: ‘Sam, si kriv. Moral bi več telovaditi, vendar tega ne delaš. Sram te bodi.' Naj vam povem, da niste krivi vi. To je nekaj stavkov iz uvoda v knjigo z naslovom Drobne navade Dr. Briana Fogga, ki smo jo predstavili v tokratni oddaji Sol in luč. Izšla je pri založbi Primus.

Perica Rai je filmski režiser in scenarist, avtor videospotov in reklam, po izobrazbi pa kriminalist. Njegov celovečerni prvenec Pa tako lep dan je bil, ki vsebuje različne žanre, je nastal mimo vseh razpisov. V Sloveniji, pravi režiser, težko prejmeš sredstva za žanrsko produkcijo.

“Ljudje nikoli v preteklosti nismo brali toliko, kot beremo sedaj. Res pa je, da ne beremo le tiskanih knjig, da se je izrazito povečalo zaslonsko branje in da beremo na drugačen način, torej manj skoncentrirano, z manj pozornosti,” pravi dr. Alenka Žbogar, vodja Katedre za didaktiko slovenščine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Med drugim jo bomo vprašali, kako brati in zakaj, pa tudi, kako vzpostaviti bralne navade pri nas samih in kako pri otrocih? Kaj brati zvečer in kaj čez dan? Vprašanja sprejemamo na prvi@rtvslo.si ali na spletni strani Prvega.

Rashid Masharawi je uveljavljeni palestinski filmski ustvarjalec, ki živi med Francijo in Zahodnim bregom. Njegov zadnji projekt From Ground Zero (Iz ničelne točke) je omnibus 22 kratkih filmov, ki so jih v zadnjem letu ustvarili filmski ustvarjalci v oblegani Gazi.

Raznovrstno in pisano balkansko mitološko bogastvo je skupaj z drugimi bogatimi slovanskimi mitološkimi zakladi – razen v svetu prevladujoče izvrstne ruske teorije mita in pravljic – premalo obravnavano, meni dr.Svetlana Slapšak. Božanstva Balkana so namreč prav tako vplivala na oblikovanje zahodnih mitoloških figur, koz zahodne mitologije nanje. Med drugim sta z Noahom Charneyem nedavno izdala knjigo za mednarodno bralstvo The Slavic Myths, o neznanih mitih in legendah slovanskega sveta. Tokrat se, kot je bilo mogoče uganiti, posvečamo predvsem Balkanu, kjer je pravo bogastvo kultov in magije, ritualov, demonskih in čudežnih bitji vseh vrst, tu se klatijo in potikajo vampiri, ajdi, pritlikavci in čarobne živali ...

Smo leto dni po ujmi epskih razsežnosti bolj varni pred poplavami in plazovi? Smo izboljšali sistem odzivanja na tovrstne katastrofe, tako kot smo ga v primeru požarov? Zakaj več kot 300 družin še vedno ne ve, kje si bodo lahko ustvarile nov dom, in kako smo popravili občinsko infrastrukturo, ki so jo letošnja neurja spet poškodovala? Kako porabljamo donatorski in kako javni denar za obnovo? V Studiu ob 17.00 bodo dopisniki s sogovorniki na terenu preverili razmere na najbolj prizadetih območjih, na ključna vprašanja, ki se ob tem porajajo, pa bosta v radijskem studiu odgovarjala dva gosta, ki sta tesno vpeta v intervencije in obnovo. Gosta: Srečko Šestan, poveljnik Civilne zaščite Republike Slovenije; Boštjan Šefic, državni sekretar v Kabinetu predsednika vlade in vodja Službe vlade za obnovo.

"Economic MOAT" — a business's ability to maintain a competitive edge over its competitors. Andrej P. Škraba, Boris Cergol, Jaša Andrenšek, Simon Belak, Luka Dremelj in Klemen Selakovič se enkrat na mesec (remote / na daljavo) pogovarjamo o trenutno aktualnih tematikah iz sveta razvoja tehnologije umetne inteligence, podjetništva, ekonomije in politike. ============================= Prijavi se in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT priporočamo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …): https://aidea.si/aidea-mailing-lista

Ljudje danes že težko ločimo med popolnimi zablodami, celo deluzijami … pa na drugi strani odločitvami, ki so posledica negotovosti. In v tem svetu ni težko biti negotov. Skratka, negotovi si potem rečemo, da je bolje brcniti v temo kot v kamen. Čeprav se pogosto izkaže, da se v temi skriva skala.

Noč je čas za posteljo, ampak zakaj … Pripoveduje: Nina Valič. Napisala: Liljana Praprotnik Zupančič. Posneto v studiih Radia Slovenija 1997.

Ko so današnji programski velikani kmalu po vzniku pametne telefonije ugotovili, da se da obogateti z našo pozornostjo, tako da jo prodajaš naprej korporacijam, državam in politikam, je bila podpisana pogodba s hudičem. Ljudje, predvsem pa najstnice in najstniki svobodnega sveta, so danes v povprečju izpostavljeni več kot šestim uram korporativne in politične propagande. Naj drsanje po zaslonu še vedno razumemo zgolj kot nedolžno razvado, ali so posledice lahko globlje? Kaj menite? Kako na družbo vpliva dejstvo, da si tisti, ki imajo interes, lahko kupijo do 50 odstotkov pozornosti, ki jo premoremo znotraj enega dne?