Podcasts about ljudje

Kako je, ko se dom, ki naj bi bil varno zavetje, spremeni v kraj strahu in nasilja? Ljudje z invalidnostjo so zaradi svojega posebnega življenjskega položaja še bolj ogroženi ter izpostavljeni izvajanju in ponovitvi nasilja, ugotavljajo v Društvu gibalno oviranih in žrtev nasilja Vizija. Kakšno pomoč prejmejo invalidi v edini varni hiši v Sloveniji, ki je dostopna gibalno oviranim žrtvam nasilja, bo v oddaji Med štirimi stenami pripovedovala predsednica društva Barbara Slaček, ki vodi to varno hišo. Svojo življenjsko zgodbo in v kakšni stiski se je znašel kot žrtev nasilja, pa bo z nami delil Štefan Vipotnik. Pred mikrofon ju je povabila Petra Medved.

Bratje, varujte se tistih, ki delajo razprtije in pohujšujejo v nasprotju z naukom, v katerem ste bili poučeni: izogibajte se jih! Kajti taki ne služijo našemu Gospodu Kristusu, ampak lastnemu trebuhu ...

Ob mednarodnem dnevu multiple skleroze (MS) želijo pri Združenju multiple skleroze Slovenije spomniti, da so osebe z MS predvsem ljudje z neštetimi zgodbami, sanjami, talenti, družinami in upanjem. Ljudje, ki kljub vsakodnevnim izzivom živijo, ustvarjajo, ljubijo, delajo in pogumno premagujejo ovire, ki pogosto ostajajo nevidne očem. Osebe z MS, ki je pogosto nevidna bolezen, ne potrebujejo le zdravljenja, temveč predvsem razumevanje, sprejetost, podporo in občutek, da na svoji poti niso same. Za nasmehi se velikokrat skrivajo utrujenost, bolečine, negotovost, strahovi in vsakodnevni izzivi, ki jih okolica ne opazi vedno. Zato osebe z MS danes bolj kot kdaj koli prej potrebujejo družbo, ki zna prisluhniti brez obsojanja, razumeti brez pojasnjevanja in stati ob strani brez pogojev. Pogovarjali smo se s predsednikom Združenja multiple skleroze Slovenije Edvardom Rednakom.

Krovna organizacija naših rojakov na avstrijskem Koroškem Narodni svet koroških Slovencev išče naslednika Valentina Inzka. Slednji je bil na čelu organizacije od leta 2013 in za nov mandat ni več kandidiral. Ker za neposredne volitve predsednika Narodnega sveta ni kandidiral nihče, bodo po pravilniku novega vodjo izvolili iz vrst članov Zbora narodnih predstavnikov. To je najvišje telo NSKS. Za 48 mest v njem je kandidiralo 60 rojakov. Od 6.165 upravičencev se je volitev v Zbor narodnih predstavnikov, ki so potekale med 17. aprilom in 8. majem, udeležilo 1.905 oseb. To pomeni 30,9 odstotka in je skoraj tri odstotne točke več kot na prejšnjih volitvah leta 2018. Sodelovanje in soodločanje je dokaz žive volje, da se okrepi neposredna demokracija v naših vrstah, je po objavi rezultatov podčrtal Valentin Inzko. Ustanovna seja Zbora narodnih predstavnikov bo 19. junija. Najkasneje tri mesece zatem naj bi Narodni svet koroških Slovencev dobil novega predsednika.

Ppiše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Kakovosten in umetniško prepričljiv roman Pie Prezelj Bili smo trije je drugačen od romanov, ki pri nas izhajajo v zadnjem času. Ne gre za to, da bi moralizirali ali se skušali držati togih vrednostnih meril, temveč kratko malo za to, da je napisan čustveno ter brez vulgarnosti in dopolnjevanja z angleškimi besedami. Avtorica zna marsikaj že znanega povedati na nov in izviren način. V tretji osebi ednine razgrne pretresljivo zgodbo o iskanju naklonjenosti, sprejetosti in premagovanju tistega, kar je literarne like zaznamovalo v preteklosti. Protagonistka Olga, ženska v petdesetih letih, po poklicu fotografinja, brska po svoji preteklosti. Hoče izvedeti, kaj se je zgodilo ob njenem rojstvu. Zakaj je življenje preživela pri posvojiteljih? Jo je mati oddala? Jo je zapustila? Ji je dala vsaj ime? Naključja pripomorejo, da se sreča s polbratom Theom in maminim ljubimcem Jakobom. Odpotuje na oddaljen otok na severu. Pisateljica ne pove natančno, kje se vse skupaj dogaja in v katerem jeziku se protagonisti pogovarjajo. Pa saj to sploh ni pomembno. Poglavitno je, da iščejo pot drug do drugega in se skušajo zbližati. Pri tem jih kot posebno določilo povezuje spomin na pokojno Olgino mater, pravzaprav žensko, ki jo je rodila. Olga si zastavlja nova in nova vprašanja. »Je prišla? Po kaj? Vprašanje si je v mesecih pred tem zastavljala znova in znova, ga preobračala, razpirala, a bolj ko se je spraševala, kaj naj bi našla na otoku, ležečem tam nekje na severu, celino oddaljenem od nje, huje je postajalo. Toda vedela je, da mora iti.« Pisateljica menjava prizorišča in dialoge. Po zbliževanju Olge in Thea se v pripoved vplete materina življenjska zgodba, v kateri je mogoče izvedeti, da ni bilo čisto tako, kot je predvidevala zapuščena hči. Olga pestuje svojo bolečino s težo nečesa, kar se nikoli ni moglo uresničiti, toda tudi njena mati je spoznala, kaj sta trpljenje in nemoč, ter začutila, kako se lahko življenja mladega dekleta polastijo drugi ljudje, starši ali kdorkoli že. Izkaže se, da vse skupaj sploh ni črno-belo. Ljudje bi si morali vsaj malo prizadevati, da bi se vživljali drug v drugega in se skušali razumeti. Zgodijo se čarobni trenutki, ko so se zbližajo, potem se v hipu spet oddaljijo drug od drugega, morda tudi zato, ker vsak postavlja sebe pred ostale, saj je prepričan, da je njegova bolečina največja. »Morala je izvedeti, izvedeti nemudoma, a ne zato, da bi ji spričo tega nato laže odpustila, pač pa da bi se veter, ki je pihal skoznjo in jo razdiral, naposled in enkrat za vselej polegel.« Pia Prezelj nas mojstrsko vodi skozi čas, ki ga doživljajo literarne osebe. V strnjenem slogu in estetsko subtilno razkriva njihove občutke in nakazuje tudi tisto, kar skušajo skriti drug pred drugim. Slog je delno lapidaren, delno pa prepreden s čudovitimi metaforami, zlasti kadar pisateljica opisuje naravno dogajanje na otoku, kamor se odpravi, da bi kaj izvedela o materi in tudi sami sebi. Narava je nepredvidljiva, morje tudi nevarno, megla pa tu in tam tako gosta, da se samotni sprehajalec lahko izgubi v njej. Jakob je že v letih in prav njemu se zgodi, da se med tavanjem utrudi in ga morajo otočani poiskati. K sreči ga najdejo in potem si z Olgo izmenjata nekaj naklonjenih besed. Že prej sta našla pot drug do drugega. Pisateljica zna dogajanje prikazovati s posebno notranjo napetostjo, tako da se med branjem začnemo bati slabega razpleta. Kdo sestavlja trojico, ki je navedena v naslovu? Morda Olga, Theo in Jakob, pisateljica pa razkrije, da so to Olgina mati, njen fant in nerojeni otrok. Kako bo resnico, kakršna koli že je, sprejel ta fant? »Jo prezira? Mu je odleglo? Ni vedela, kako naj mu pojasni, da ji je kljub trudu spodletelo, kako naj mu pove, da jo je izdolblo, izpraznilo, da nima več od kod jemati, da mu nima česa dati. Tam, na zadnjih sedežih razgretega avtomobila, jo je tolažilo le eno: za kratek hip so bili trije.« Pesnica, pisateljica, etnologinja in kulturna antropologinja Ana Svetel v spremni besedi primerja roman Bili smo trije z avtoričinim nagrajenim prvencem Težka voda in v obeh delih odkriva pripovedni minimalizem. Ugotavlja, da so človeške zgodbe in situacije tako usodne in težke kot tudi drobne, rahle in upovedane z obilico praznega prostora. Namesto slikanja umeščenosti v tok zgodovine in družbe je videti, kot »da lebdimo v občutenih prostorih, tipajočih srečavanjih, krhkih slutnjah in zlasti v obilici samote, celo osamljenosti«. Pia Prezelj je po mnenju Ane Svetel v svojem pisanju poetična in ekonomična hkrati. Osrednja tokova pripovedi, prostorski in odnosni tok, se na poetičen in impliciten način stakneta. Za konec je treba reči, da ni brez pomena, kaj o svojem novem romanu pravi avtorica. Na predstavitvi knjige Bili smo trije je povedala, da gre med drugim za sorodstveno razmerje ter hkrati za tekočino odsotnosti in občutek manka. Vsi ljudje imamo občutek odsotnosti nečesa in iščemo dom, poraja se nestabilnost resnice. Pia Prezelj, ki opravlja novinarsko delo, je bila tudi fotografinja in se po svoje, kot pravi, v novem romanesknem delu pokloni fotografom. Brez velikih besed je treba srečanje z romanom Bili smo trije skleniti, da je kratko malo lep in čustven v dobrem pomenu besede, liričen in v marsičem tudi čudovito skrivnosten. Ni me sram priznati, da sem prvič, odkar sem brala roman Ringlšpil pisatelja Franja Husama Najija, jokala. Lepota, umetniškost in globina izpovedi lahko privabijo tudi solze, čeprav si domišljamo, da smo razumni, kritični in primerno zadržani ljudje.

V Hrastniku se začenja mednarodni festival uprizoritvenih umetnosti Rdeči revirji, ki bo potekal tudi v Zagorju, Trbovljah in Litiji. Kot so zapisali, predstavlja različne umetniške žanre in oblike, s katerimi bi radi oživili dogajanje na zasavskih ulicah. V Galeriji Jakopič v Ljubljani odpirajo razstavo nizozemskega fotografa Roba Hornstre, ki že dve desetletji ustvarja portret našega časa s fotografiranjem ljudi v njihovem vsakdanu, z naslovom Običajni ljudje. Slovensko narodno gledališče v Novi Gorici bo na velikem odru premierno odigralo komično dramo Češnjev vrt, besedilo Čehova, ki ga je hrvaška režiserka Tamara Damjanović v svoji priredbi še dodatno začinila in oživela.

Potapljanje na vdih je vse bolj priljubljen šport, pa vendar ostaja na robu. Ljudje ga ne poznajo prav dobro ali pa ne zaupajo podvodnemu svetu in vsemu, kar prinaša globina. Mojca Haberman je ena najboljših potapljačic na vdih na svetu. Pove, kako je biti skoraj 100 metrov pod gladino in kaj človeka vabi tja dol. Je mamljivo drugačno stanje zavesti, občutek naravne droge? Kaj razmišlja v temi in kako telo pripravi do točke, ko je lahko nekaj minut brez kisika? Kakšen odnos ima do morja? Z Mojco sva ob valovih klepetali o strahovih, izgubi zavesti, zaupanju, dihanju in seveda o iskanju novih telesnih in psihičnih meja.

Na narodni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja smo objavili posnetek (sinočnje) spominske slovesnosti, ki je bila na predvečer na Trgu republike v Ljubljani v organizaciji več civilno družbenih gibanj. Poklonili so se žrtvam revolucionarnega nasilja, pa tudi njihovim svojcem, ženam, ki so ostale brez mož in sinov, otrokom brez očetov, dedkov, stricev, bratov, spominu na vse pobite, nepokopane, zamolčane, oklevetane, trpeče in zapuščene. Slovesnost je vključevala: Branje imen žrtev in premišljevanje o njihovem življenju in usodi, molitev očenaša in petje slovenske himne, polaganje sveč in cvetja pod farne križe ter pri spomenikih povzročiteljev nasilja, kulturni program s pesmijo in glasbo. Oblikovali so ga: slavnostni govornik Marcelo Brula, s citrami Neli Zidar Kos, Karmen Zidar Kos, duhovnik Rok Pogačnik, Lojze Peterle z orglicami, Pavle Ravnohrib, Moški pevski zbor TD Briše, varuhi spomina, moč pa je bilo slišati tudi posnetek pokojnega duhovnika Jožka Kraglja iz arhiva Radia Ognjišče.

Youmna El Sayed je nagrajena palestinska novinarka, ki je delala za različne angleško govoreče medije. Bila je dopisnica Al Jazeere v Gazi, dokler je ni bila pred letom in pol zaradi izraelskih groženj prisiljena zapustiti. Zdaj živi z družino v Kairu. Ob robu konference Zveze evropskih radijskih postaj v Ženevi se je z njo srečala Helena Milinković. Glasovi Palestine na TV Slovenija

Organizacije, ki se s svojci borimo za pravice izključenih žrtev, se jih bomo tudi letos spomnile, molile za žrtve in rablje ter spravo med nami. Že četrtič se bomo, »ker smo ljudje«, v soboto, 16. maja, zbrali na Trgu republike in se poklonili žrtvam komunizma.

Pri možganih je največji izziv, da spremembe ne nastopijo nenadoma, temveč postopno, pogosto brez jasnih znakov. Ljudje zato dolgo nimajo občutka, da bi se karkoli spreminjalo. Starost možganov se da izmeriti, poudarjajo v Zavodu Pomni, kjer so meritve opravljali na aprilskem dogodku in naleteli na izjemen interes. O kognitivnih meritvah in skrbi za možgane sta spregovorila Matjaž Starič iz Zavoda Pomni in Jurij Dreo, vodja raziskav v podjetju BrainTrip. Pomembno je namreč, da zaznamo procese staranja in jih morda zaustavimo.

Po 16-ih letih se je z ustavnovno sejo madžarskega parlamenta danes tudi uradno končala vladavina Viktorja Orbana v naši vzhodni sosedi. Položaj je s prisego prevzel Peter Magyar, vodja konservativne stranke Tisa, ki je po aprilskih volitvah prevzela ustavno večino. Kot je dejal v nagovoru poslancev, zdaj potrebujejo soočenje s preteklostjo, pravičnost, spravo in nov začetek. Brez vsega tega bodo madžarski ljudje, ki so jim dali mandat, znova razočarani, je dodal Magyar. V oddaji tudi: - V Ljubljani se je na Pot ob žici odpravilo več kot 25 tisoč pohodnikov in tekačev. - Dijaki in študenti pomorstva nabirali izkušnje na že 13-i vaji Reševanje in preživetje na morju - Vrhnika v znamenju književnosti, umetnosti in kulinarike ob prvem Modernfestu.

Zahodni breg je bojno polje za zemljo. Judovski naseljenci so vse bolj drzni, agresivni. Pri belem dnevu napadajo beduinske vasi, požigajo mošeje, šole. Pretepajo Palestince, celo streljajo nanje, da bi jih pregnali ter se polastili hribov in dolin, o katerih so prepričani, da jim jih je namenil Bog. Podali smo se po biblijski pokrajini, ki je na pogled mehka, a za prebivalce neusmiljena. Na cesti prerokov, v vaseh in mestih bijejo tihi boj za prevlado. Govorili smo z žrtvami, spremljali napadalce, vojsko, se podali v nemirne kraje z aktivisti, ki še verjamejo v mir. Nasilje na Zahodnem bregu je sistematično. Naseljenci, največkrat pripadniki tako imenovane Mladine s hribov, imajo podporo države, na njihovi strani je vojska. Za svoja dejanja niso kaznovani. Cilj je etnično čiščenje, prilaščanje ozemlja, pregon prebivalstva. Uresničujejo načrt za poselitev pokrajine, ki ji pravijo Judeja in Samarija. To je Zahodni breg, kjer živijo Palestinci, ki si želijo svoje lastne neodvisne države. A ozemlje je vse bolj razkosano, kot švicarski sir. Ljudje živijo obdani z zidovi, ograjami, nadzornih točk je vsako leto več. Vse bolj razdeljena pa je tudi izraelska družba: med tiste, ki še verjamejo v mir, ter številne, ki jim ni mar in omogočajo peščici, da brez zavor uničuje državo. Reportažo z Zahodnega brega je pripravila bližnje-vzhodna dopisnica Karmen Švegl.

Dolgo sem mislila, da vem, kaj pomeni delati. Ustvarjati, organizirati, producirati – delo je imelo obliko, rok, rezultat. Nekaj, kar si lahko pokazal. Ljudje so vedeli, kaj počnem.Potem je prišlo materinstvo in z njim delo, ki nima robov. Delo, ki se razliva čez dan in noč, brez jasnega začetka in konca. Poskušala sem ga meriti z istimi merili kot prej, zato se mi je zdelo, da ga sploh ni. Da dnevi minevajo brez sledi. Da čas, preživet z otrokom, pomeni ždenje v prazno …

V Božji službi je težja od dela pravzaprav delovna obleka, ki si jo moraš nadeti. Ljudje pričakujejo, da boš zgled v vsem, skoraj popoln, seveda tudi brez greha. Pravzaprav je to pričakovano in razumljivo ...

Ema rada nastopa, igra v gledališču in piše pesmi. 19-letnici so še pred rojstvom diagnosticirali ahondroplazijo. Gre za genetsko bolezen, ki nastane zaradi mutacije gena FGFR3, zaradi verižnih reakcij pa hrustanec na cevastih kosteh slabše okosteneva, to pa se kaže v počasnejši in nižji rasti. Ema je visoka 135 cm, zadnjih 6 mesecev je preživela v postelji, saj se je odločila, da bo z izjemno bolečo operacijo pridobila še 10 cm. Zdaj se bo postopno znova učila hoditi. V vsakdanjem življenju včasih ne doseže kozarca z mocarelo, v avtu ne more povsem pritisniti stopalke za pospeševanje, mimoidoči strmijo vanjo ali še huje – se zanjo ne zmenijo. Ampak Ema se zato ne smili sama sebi. Starši ji niso nikoli dovolili jamranja ali samopomilovanja. Takšna pač je, po svoje drugačna. In to je njena prednost.

Parlamentarne volitve na Madžarskem so po 16 letih vladavine stranke Fidesz in Viktorja Orbana prinesle spremembo. Opozicijska stranka Tisza je osvojila dvotretjinsko večino, naslednji predsednik madžarske vlade bo očitno Peter Magyar. Razmišljamo o kampanji, rezultatih ter prihodnjih korakih Madžarske, tudi o njenih odnosih z Evropsko unijo, ZDA in Rusijo. Gosta: - Dr. Faris Kočan s Centra za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede - Seku Conde, novinar TV Slovenija

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Roman z naslovom Tudi smetarji pišejo lepe pesmi in podnaslovom Zgodba o petih obsedenostih je prvenec Matjaža Virjenta. V Prologu je navedeno, da sta leta 2016 izginila ženska in moški, lastnica zasebnega lokala Margita in smetar Jakob, slikar brez diplome in pesnik. Na kraju, kjer so bila razmetana oblačila skrivnostno pogrešane dvojice, je stalo vozilo z odprtimi vrati, v bližini je tičal premražen in prestrašen pes. Kaj se je zgodilo? Pisatelj Matjaž Virjent podaja napeto in vznemirljivo dogajanje nadvse prepričljivo, saj posamezni literarni liki, ki so tako ali drugače povezani, govorijo kar sami. Z izostrenim posluhom za slikanje osebnostnih lastnosti jih prikaže plastično in prepričljivo, tako tiste samozavestne in malce samovšečne kot tudi tihe, odmaknjene in zagrenjene iskalce smisla življenja, utrujene od iskanja, odrinjenosti in družbenega pritiska. Smetar, ki je tudi umetnik, preveč ljubi in se zaradi neuresničenih želja in neuspešnega ljubezenskega prizadevanja znajde v ustanovi za zdravljenje duševnih motenj. Razkrivanje njegove osebnostne podobe, tako stiske kot ljubezenske zamaknjenosti, je najlepši vtis, ki ga napravi roman. Vse skupaj sploh ni preprosto. Roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi v marsičem spominja na vsebinske in slogovne vidike postmodernizma. Očitno je odzivanje na nesmiselno početje človeštva, zlasti vojno; pisatelja se dotikajo znane umetnine in njihovi ustvarjalci in osmišljajo življenje njegovih literarnih likov. Ljudje imajo različna stališča in jih izrekajo naravnost. »Kdor trdi, da smo umetniki paraziti družbe, močno podcenjuje naš destruktivni potencial. Umetniki smo njen smrtonosni virus in za svoje delo ne bi smeli biti plačani popolnoma nič. Ravno nasprotno. Vse skupaj bi morali zapreti v kazensko kolonijo, kakršno je izkusil Dostojevski, kjer bi cele dneve garali in kjer bi hrepeneli zgolj po nekaj urah počitka, topli postelji in kosu kruha.« Tako izvemo, da umetnikov v resnici nihče ne razume, nekateri od njih se zatekajo k silam zla in si namesto prilagodljivosti izberejo katarzično ostrino samouničenja. Pravzaprav jim ni pomoči, saj tudi najbolj beden umetnik na svetu trpi za patološkim narcisizmom. Nekdo od protagonistov pomisli, da bi naš planet lahko rešil le nekakšen družbenopolitični prevrat, kar bi pomenilo, da bi moške dejavnosti, kakršne so vojna, ekocid, imperializem in nasilje, nadomestile bolj žensko obarvane usmeritve, se pravi sočutje, sodelovanje in spoštovanje. Tudi ljubezen ima več obrazov. Margite, tetovirane in mišičaste lepotice ukrajinskega rodu, ne ljubi samo občutljivi in ranljivi smetar, temveč tudi dekle Ela, ki po njenem izginotju začne veneti in obupavati. Margita je vedela, kaj je sreča. Primerjala jo je z internetom – omrežjem pozitivnosti, kamor prebivalke in prebivalci planeta nalagajo svoje iskrene ljubezni, brezpogojna prijateljstva, spoštovanje, sočutje in dobroto ali pa te občutke s svetovnega spleta kratko malo jemljemo. »In, če me v nadaljevanju misliš vprašati, kdo je najbližji stanju konstantne sreče, ti lahko povem, da tisti, ki najbolj uravnovešeno dodaja in jemlje s tega čustveno-energetskega interneta.« Sreča pomeni tudi srečati pravega človeka. Prav srečanje z usodno žensko je obupavajočega smetarja ustavilo, da ni napravil samomora. Ali ima kdorkoli pravico prepovedati uresničitev ljubezni zgolj zato, ker ne ustreza družbenim, spolnim, telesnim, ideološkim, verskim, generacijskim ali kakršnim koli že vrednostnim razporeditvam? Demokratični človek bi odgovoril, da tega ne sme nihče, noben oblastnik, direktor, far ali lastni starši. Vsakdo o tem odloča sam. Že že, toda vse prevečkrat je posamezno življenje videti popolnoma razvrednoteno in nepomembno. Nihilizem in resigniranost sta samo dve sporočilni usmeritvi Virjentovega romana. S poznavanjem filozofije oriše pet obsedenosti – ustvarjalnost, telo, vojno, samodestruktivnost in smrt. Na koncu je mogoče najti odgovor, kaj se je pravzaprav zgodilo z Margito in Jakobom. »Spoznanje o nepomembnosti nekega življenja (in s tem lastne ničevosti) se mi je na ozadju Obijeve agonije izrisalo kot zgolj eno izmed elementarnih dejstev planeta, na katerem živimo.« Obi je ime zapuščenega psa. V romanu je poleg nizanja življenjskih resnic tudi veliko humorja in ironije. Pisatelj v jezikovno bogatem slogu v pokončnem in ležečem tisku ter z rabo velikih črk potuje od notranjega doživljanja literarnih oseb in palete čustev do odzivanja na družbene razmere in sprejemanja umetniških dosežkov. Roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi je, kot smo omenili, prvenec, vendar v marsičem zrelo in v kakovostno celoto urejeno umetniško delo. Publicist, kritik in literarni ustvarjalec Aljaž Krivec na zavihku platnice piše, da je bil roman nominiran za nagrado novo obzorje. Izginotje, s katerim se pisanje začne, se po njegovem mnenju zgodi na ozadju celotne zgodovine sveta, razpršene po površini globusa. Roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi je heterogen in se, kot pravi Krivec, enako posvečeno zavezuje tako klasični kot popularni kulturi, gostilniškemu čveku in visoki filozofiji; sprehodi se od proze do poezije in prispe do esejističnih odlomkov ter sočasno pripoveduje napeto, prodorno in tudi humoristično zgodbo.

Gost teoretskega dela programa Festivala literature sveta – Fabula je bil tudi britanski psihoanalitik Darian Leader. Pri založbi Analecta je v prevodu Boštjana Nedoha izšla ena izmed knjig Leaderjevega bogatega opusa Kraja Mone Lize: Kaj nam umetnost preprečuje videti?. To je za zdaj tudi Leaderjevo edino prevedeno delo v slovenščino. V njem se avtor posveča resničnemu zgodovinskemu dogodku. Leta 1911 je iz Louvra, največjega muzeja v Franciji, izginila slavna slika Leonarda da Vincija – Mona Liza. Leaderja je bolj kot sama kraja pritegnil odziv množice – prazno mesto izginule Mone Lize je nenadoma obiskalo več tisoč obiskovalcev več kot prej, ko je slika tam še visela. Ko so Mono Lizo navsezadnje našli in vrnili v muzej, pa so številni začeli dvomiti o njeni avtentičnosti. Čeprav je avtor knjigo prvič izdal že leta 2002, so teme, ki jih odpira, še vedno zanimive za današnji čas, avtor pa jih tudi nadaljuje in razvija v svojih novejših delih. Dariana Leaderja je pred mikrofon povabila Urška Savič. Bere Aleksander Golja, ton in montaža Maks Pust.

Petintrideset minut po polnoči je uspešno poletela raketa SLS in na pot proti Lune prvič po 55 letih znova ponesla človeško posadko. Izstrelitev rakete, ki je do zdaj poletela le enkrat in sicer leta 2022, ko je na podobno pot poslala vesoljsko ladjo Orion brez posadke, je potekala brez zapletov, v živo pa si jo je v okolici vzletišča Cape Canaveral na Floridi ogledalo okoli 400 000 ljudi. Na krovu Oriona so tokrat štirje astronavti Jeremy Hansen, Christina Koch, Victor Glover, Reid Wiseman. Trenutno so še v Zemljini orbiti in opravljajo teste kritičnih sistemov, zvečer pa se bodo dejansko usmerili na pot proti našemu naravnemu satelitu. Edini pomembnejši tehnični zaplet, ki ga zdaj rešujejo ob pomoči strokovnjakov na Zemlji, so težave - s straniščem. Vesoljsko stranišče na Orionu je pomemben prispevek k udobju astronavtov med poletom k Luni glede na pogoje, ki so jih imeli na odpravah Apollo. A trenutno torej še ne deluje. Verjamemo pa, da bodo težavo hitro odpravili. Kaj torej pomeni zdajšnja odprava k Luni, kjer človek, kot omenjeno, ni bil že več kot pol stoletja, se je z astrofizikom prof. Tomažem Zwittrom pogovarjala Nina Slaček.Foto: Nasa/Sam Lott

Klanec nekoč, danes, vedno? je naslov letošnjega tematskega sklopa maturitetnega eseja pri izpitu iz slovenščine na splošni maturi. Obvezna romana, ki ste ju morali prebrati maturanti, pa sta Na klancu Ivana Cankarja in Na Klancu Tine Vrščaj. V pogovoru z dijaki z Ekonomske šole Novo mesto in njihovo profesorico slovenščine smo pod drobnogled vzeli roman, ki ga je največji slovenski pisatelj napisal leta 1902, in tako vsem, ki 5. maja pišete maturitetni esej, ponudili pregled in razumevanje ključnih likov, simbolov in idej romana, hkrati pa na tematike, ki jih odpira, pogledali tudi z današnjega gledišča. Na klancu je Cankarjevo najdaljše delo, literarni spomenik njegovi materi, ki ga poznamo najverjetneje prav vsi – če ne drugače, vsaj po na naslovu in še drugem ključnem simbolu v njem: teku za vozom … Kako torej Ivana Cankarja berejo in razumejo mladi iz Ekonomske šole Novo mesto? Gosti: Neža Zaman Jelenič, Rinora Thaqi, Darja Hrastar, Jaka Cimerman, Tom Agnič in profesorica slovenščine na Ekonomski šoli Novo mesto Eva Kalčič. Poglavja: 00:02:51 Opredelitve romana 00:04:41 Kdaj je nastal roman: slovenska moderna in Cankar 00:08:21 zgradba in vsebina romana 00:09:00 Liki v romanu: Francka 00:15:10 Tone Mihov 00:19:05 Otroci: Tone, Lojze, Francka 00:24:19 Ljudje s klanca 00:30:34 Cankarjev slog pisanja 00:31:39 Motiv, ki preraste v simbol: tek za vozom 00:35:04 Simbol klanca 00:37:16 Drugi motivi 00:42:31 Tematike romana 00:50:43 Cankarjeva ljubezen do matere, socialna empatija in socialistična misel 00:53:51 Konec romana: pesimističen ali optimističen? 00:53:54 Sporočilo/a romana 01:02:05 Aktualizacija romana Na klancu

Avtizem je vseživljenjska razvojna motnja. Ljudje z avtizmom imajo največji primanjkljaj na področju socialne komunikacije in interakcije. Po navadi se težko sporazumevajo z drugimi, imajo težave v socialnih odnosih, težko predvidijo stvari ali izluščijo bistvo iz povedanega. Kako pravilno prepoznati potrebe otroka in mladostnika z avtizmom v različnih starostnih obdobjih ter kakšne težave imajo odrasli z avtizmom v vsakdanjem življenju? Gostja torkovega Svetovalnega servisa bo profesorica defektologije Darja Damari iz Centra Janeza Levca v Ljubljani. Vprašanje lahko zapišete v obrazec na spletni strani Prvega, pišite na prvi@rtvslo.si ali pokličite med oddajo.

V Sloveniji imamo nadpovprečno obremenjene plače. Razbremenitev plač je postala ena glavnih predvolilnih tem, ki pa med razpravami večinoma ne seže prav globoko. Slovenija naj bi z visoko obremenitvijo plač izgubljala predvsem dobro plačane strokovnjake, ki naj bi se prezaposlovali v tujino, da bi tam plačevali nižje prispevke ob istem bruto dohodku kot v Sloveniji. Podatki Finančne uprave RS sicer kažejo, da število dohodninskih zavezancev v najvišjem dohodkovnem razredu ne pada, ampak iz leta v leto raste. Kakšne so primerjave s Hrvaško? Sogovorniki: dr. Jože P. Damijan, Ekonomska fakulteta UL Bojan Ivanc, GZS Jernej Salecl, Novartis Sabina Sobočan, Varis ekonomist dr. Janez Šušteršič dr. Maja Zalaznik, Ekonomska fakulteta UL Lidija Jerkič, SKEI

Končno smo dočakali nekoliko sodobnejši, skoraj že postmoderni pristop k prodajnim akcijam. Ker kot vemo, so zbiranje točk, odpiranje aplikacij pred blagajno, posebni dnevi za akcije, posebni dnevi za upokojence in zbiranje bonusov na računih, presneto nadležna zadeva. Sodoben potrošnik v želji po varčevanju tava od trgovine do trgovine, od nakupa do nakupa, ob vseh prihrankih pa na koncu blago domov še vedno prinese s tistim nedoločljivim občutkom, da je bil pretentan. Kot kaže, je tega konec, saj so postale prodajne akcije mnogo bolj transparentne, hkrati pa tudi dosti bolj učinkovite. Poglejmo prodajno akcijo, ki je povzročila izpraznjenje zalog bencina, ki smo ji bili priča te dni. Bencinski trgovci so si meli roke v navdušenju, kajti prodali so vse in še več, ljudje pa so v vrstah stali pred bencinskimi servisi. Sicer dobiček še vedno ni bil dovolj visok, da bi bencinarji prenehali računati uporabo toalete na servisu, ampak vseeno se jim je na račune steklo manjše bogastvo. Poglejmo, kako so si zamislili in izpeljali to prodajno akcijo. Najprej potrebuješ vojno. Niti ne klasično vojno, ampak to sodobno vojno, ko med droni, ki snemajo peščene plaže za YouTube, letijo droni, ki nosijo bombe. Napadeš par tankerjev, sežgeš nekaj rafinerij in naznaniš, da bo zmanjkalo nafte. Ljudje so se v stoletju kapitalizma že toliko ekonomsko izobrazili, da avtomatsko razumejo povezavo med ceno, ponudbo in povpraševanjem. Torej se nihče ne čudi, ko sodček surove nafte poskoči za še enkrat in ves zahodni svet vdano pričakuje podražitev goriv. Vaja, ki smo jo ponovili že tolikokrat, da je postala del nas samih. Potem pa bencinski servisi objavijo, da bo naslednji dan gorivo dražje in prodajna akcija je končana. Potrošniki smo pač potrošniki, in ko izvemo, da se bo nekaj podražilo čez noč, nam ni težko nekaj ur čemeti v vrsti. Ampak gorivo je samo začetek. Vojna kot pospeševalka prodaje, kot marketinški trik, če hočete, ima še mnoge druge aplikacije. O orožju sicer ne bomo razpredali, ker je dobra prodaja logična samo po sebi, ampak vsake toliko, ko so zahodne države še posebej varnostno ogrožene, se da lepo prodati vodo, testenine, riž, baterijske vložke, toaletni papir in hranilnike energije za mobilne telefone. Da je vojna dobra za biznis, sicer ni epohalna ugotovitev, ampak v preteklosti, ko so bile vojne še bolj redke, so od njih profitirale predvsem države in korporacije; danes pa se da na račun rednih, občasnih, akutnih in sezonskih vojaških spopadov lepo prihraniti tudi v običajnem gospodinjstvu. Povedano z jezikom šparovnega Slovenca: »Če ne bi bilo vojne v Iranu, v tem tednu ne bi uspeli prihraniti treh centov pri litru bencina.« Prihranek pri nakupu pa je osnovna kategorija, ki posameznika definira kot potrošnika, posledično pa tudi kot uspešnega posameznika. Mogoče se zdijo te trditve nekoliko pretirane, oziroma za lase privlečene, ampak ameriški predsednik, ki je vojno zelo lahkotno začel, jo sedaj zelo lahkotno tudi končuje. Se pravi, da je na moč podoben prodajalcu dodatkov za čiščenje organizma in dodatkov proti bolečim sklepom, ki nastopajo v reklamnih blokih zgodnjepopoldanskih ur. Takole govori neustrašni Donald na tiskovnih konferencah: »Če kupite zdaj, prihranite pri enem samem rezervoarju do pet dolarjev. Pokličite zdaj in prihranite! To pa še ni vse. Če pokličete zdaj, dobite še komplet nožev in ta neverjeten sekljalnik zelenjave.« To je samo ekonomski učinek prodajnih akcij, ki pa imajo tudi širše družbene aplikacije. Slovenska vlada se je štirinajst dni pred volitvami ob napovedani podražitvi držala junaško.  Postavila se je v položaj sirote Jerice, ki strada trošarin, in si »ureže tak tankega, da se vidi skoz njega«! In res se vidi skozi. Kajti dobrota slovenske vlade, ki ji ploskajo ne le državljani in potencialni volivci, temveč tudi Avstrijci in Italijani, ki bodo v naslednjih tednih pospeševali prodajo goriv na obmejnih bencinskih črpalkah, se bo končala natančno en dan po volitvah. 23. marca je napovedane prodajne akcije pogonskih goriv v Sloveniji nepreklicno konec. Od tega dne naprej ste spet na zbiranju Petrolovih točk. Ampak čisto pred koncem poglejmo še nekaj ekonomsko-političnih dejstev, ki dokazujejo, kako so vse te velike besede o ideologiji, demokraciji, represivnih režimih in podobno res samo del velike prodajne akcije. Trump in kamarila trdijo, kako v Iran prinašajo demokracijo. To je mogoče res, vendar je javnost nekoliko pozabila, da so Trumpovi predhodniki demokracijo iz Irana najprej odnesli! Tokratno vračanje demokracije je samo vračanje ukradenega. Ko je demokratična in priljubljena iranska vlada premiera Mohammada Mosaddegha leta 1953 podržavila iransko naftno bogastvo, so v Londonu in Washingtonu s pomočjo tajnih služb nemudoma organizirali državni udar, ki je potem vzpostavil kruti režim šaha Pahlavija; ta se je končal z islamsko revolucija leta 1979, to pa bi radi zdaj zahodnjaki končali z vrnitvijo demokracije. Povedano drugače: da zaradi nafte demokracijo najprej ukineš, potem pa jo zaradi nafte poskušaš ponovno vzpostaviti, je najlepši primer krožnega gospodarstva.

Nekatera bitja imajo več nog kot dve. Nekatera šest, nekatera osem, obstaja pa tudi bitje, ki ima več deset mrgolečih nožic. Ljudje ji pravijo stonoga. Naša današnja igra pripoveduje prav o taki Stonogi, njeni mami in njeni babici in kajpak tudi o njenih smešnih težavah s čevlji in copati, pa tudi o minevanju časa in tem, kako ugnati gospo, ki pride po nas ob zadnji uri. Močni in izjemni ženski liki v poetični in igrivi zgodbi Borisa A. Novaka pa nas na 8. marec spomnijo tudi na izvirno lutkovno-dramsko upodobitev te zgodbe v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana iz leta 1992 v režiji Mileta Koruna in osrednjih upodobitvah Urške Hlebec kot Stonoge in Nadje Vidmar kot njene mame Tisočnoge in babice Stotisočnoge. Tonska mojstrica in režija: Metka Rojc Dramaturg: Ervin Fritz Avtor izvirne glasbe: Borut Lesjak Stonoga – Janja Majzelj Tisočnoga – Marjana Klanjšek Stotisočnoga – Ivanka Mežan Prodajalec čevljev – Aleksander Valič Gospa Snažilka – Mila Kačič Gospa Turšica – Stanislava Bonisegna Gospa Matilda – Majda Potokar Nastopata še – Tanja Žagar in Martin Petrovčič Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v Studiih Radia Slovenija v decembru 1994.

Tokrat bomo bedeli ob vročih pečeh pekarne, v kateri ustvarja Klemen Jančič. V slaščičarni in pekarni Klemen uporabljajo čim bolj lokalne sestavine in ne pečejo v pretiranih količinah, saj kruha ne želijo metati stran. Zato, če nisi dovolj hiter, ne dobiš tega, kar si želiš.

Morda smo še pred tednom dni verjeli, da Iran popušča glede ameriških zahtev o plemenitenju urana in je dogovor blizu. A svet je bil vnovič priča ameriškemu in izraelskemu napadu. Med prvimi žrtvami je bil iranski verski vodja Ali Hamenei. Sledil je iranski odgovor, ne le na Izrael in ameriške vojaške ladje, ampak tudi na bližnje zalivske in bližnjevzhodne arabske države. Ljudje z vseh delov sveta, ki so se znašli v teh naftno bogatih državah, poslovno ali turistično, so še vedno v zakloniščih ali čakajo na letala, ki bi jih prepeljala domov. Kako dolgo bo to še trajalo, ali Iran postaja novo krizno žarišče? O tem in še čem v tokratnem Studiu ob 17h. Gostje: dr. Rok Zupančič, Katedra za obramboslovje Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani; dr. Faris Kočan, Katedra za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani; Jožef Kunič, nekdanji slovenski veleposlanik v Iranu.

"Ta roman je kraj, kamor me je odpeljalo srce. Ta roman je moja ljubezenska pesem rekam – tistim, ki še tečejo, in onim, ki jih že davno ni več." Elif ŠafakV romanu Po nebu tečejo reke potuje kapljica vode, reke pa skozi stoletja valovijo s tisočerimi spomini. Ljudje razmišljajo o zgodovini in znanosti, berejo epe in si pripovedujejo zgodbe, pišejo poezijo, poznajo modrosti in mite, kopičijo znanje, odkrivajo pozabljene pisave ter razvozlavajo skrivnostne znake. Zanima jih posebna in presunljiva dežela, kjer so davno tega asirski kralji gradili palače, kanale in vrtove ter postavili ogromno knjižnico z zaščitnimi duhovi pred vsakim vhodom, da se temu blaženemu raju ne bi pripetilo nič hudega … Vendar se je zgodilo – in se še vedno dogaja: preganjanja, pokoli in smrti. Rečni tokovi na dolgem potovanju čez širjave in daljave, puščave in goščave, doline in kotline, skozi svetlobo in temo človeštva, skozi hlad in toploto – ko voda zaledeni, izpareva in se znova utekočinja – prenašajo dežno kapljico. Ta je lahko zadnja v plastenki vode ali čista, grenka solza, ki tava na svoji krožni poti proti morju … V tem neprestanem kroženju vode se s kapljico prepletajo fiktivni dogodki in dejansko izpričana zgodovina: najprej dežna kapljica pristane na glavi asirskega kralja Asurbanipala v Ninivah, na koncu prepleta zgodb pa je to solza, ki spolzi iz očesa na rečni čoln v Londonu. Medtem padajo imperiji, ki so se znali nekako preslepiti, da bodo trajali večno. Tudi ljudje živimo v pomirjajoči zmoti, da bodo stavbe, ki jih postavljamo, pesmi, ki jih zlagamo, in civilizacije, ki jih ustvarjamo, preživele tudi potem, ko nas bo odnesla reka večnega počitka. Sogovornica: Andreja Udovč, Založba SanjePrevedla: Maja Ropret

Nocoj se bo v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji v Ljubljani začel koncert godalnega ansambla Dissonance na 9. Zimskem festivalu Ljubljana. V Narodnem domu Celje bo svoj 3. abonmajski koncert izvedel Celjski godalni orkester pod taktirko umetniškega vodje Nenada Firšta. Sinoči je pozornost vzbudila premiera predstave Catarina ali O lepoti ubijanja fašistov, ki jo je po besedilu portugalskega dramatika Tiaga Rodriguesa režirala slovenska režiserka Mateja Koležnik. Ljudje so med predstavo igralca Oleja Lagerpuscha skušali zvleči z odra, nekdo je vanj vrgel pomarančo, občinstvo je med predstavo žvižgalo. Oddajo zaključujemo z novico o odprtju zvočne razstave v Vodnikovi domačiji Šiška. Posvečena je pionirkam in pionirjem elektronske glasbe in opozarja na spolno pristranskost ter na geografski kontekst ustvarjalk in ustvarjalcev. Vabljeni k poslušanju!

Leta 2024 je bilo v Evropsko unijo uvoženih približno 4,6 milijarde izdelkov nizke vrednosti, je lani objavila Evropska komisija. To je dvakrat toliko kot leta 2023 in več kot trikrat toliko kot leta 2022. Od teh 12 milijonov paketov na dan jih je bilo več kot 90 odstotkov iz Kitajske. Med paketi prednjačijo tisti s spletnih platform Temu in Shein. Ravno agresivno in intenzivno oglaševanje in bizarno nizke cene so pripomogli k temu, da večina ljudi Temu pozna, čeprav pri tem spletnem trgovcu sploh ni nakupovala. Ljudje se kar naenkrat odpravljajo na množičen lov za cenenimi izdelki in svoje najdbe tudi ponosno delijo. Kje drugje kot na družbenih omrežjih. Ko plen postanejo ultrapoceni izdelki, vprašanje kakovosti niti ni več pomembno. Današnje potrošništvo je na točki, ki je že davno presegla temeljno človeško nujo in potrebo. Nakupujemo preprosto zato, ker lahko, ne zato, ker nekaj potrebujemo. Ko se je svet v času koronavirusne bolezni preselil na splet, je tudi to postala naša prevladujoča nakupovalna izkušnja. Računalniki, predvsem pa naši prenosni telefoni, so postali hitra vstopna točka v svet potrošništva. Naj bodo to ciljno usmerjeni oglasi, objave prijateljev ali celo vplivnežev, ki svojim sledilcem predvsem v videu prikažejo veliko količino nakupljenih izdelkov, ki jih – tako pravijo oni – preprosto moramo imeti. Se nam dogaja tako imenovana temu-izacija potrošništva, ko količina izpodriva kakovost? Gosti:-kulturolog, urednik in raziskovalec dr. Blaž Kosovel -docentka dr. Zhonghui Ding z ljubljanske Ekonomske fakultete-socialni psiholog dr. Žan Lep z ljubljanske Filozofske fakultete in Pedagoškega inštituta

Na Ptujskem so znova oživeli Kurenti in začeli odganjati zimo in zlo ter v deželo prinašati, dobro letino, rodovitnost in veselje. Odnos med predsednico države, Natašo Pirc Musar in predsednikom vlade, Robertom Golobom, se je otoplil. Olajšanje in zadovoljstvo je preplavilo večino poslancev, saj je Državni zbor, na svoji zadnji redni seji pred volitvami uspel zagotoviti dovolj glasov za imenovanje najpomembnejših funkcij v državi. Premier Golob se je, ne prvič, zapletel v nejasno komuniciranje z javnostjo o svojih postopkih na KPK. Zvonce pa je sprožila tudi napoved opozicijskega poslanca iz SDS, Žana Mahniča o uradu za deportacijo. Ljudje v krajih na podeželju pa bijejo po vsem druge bitke; vse manj so jim dostopne javne storitve; banke, pošte skrajšujejo delovni čas, umikajo bančne avtomate. Kurenti pa še niso odgnali zime iz odnosa med njimi in predstavniki vlade. O tem v tokratnem Tedenskem aktualnem mozaiku pod taktirko Jernejke Drolec.

Na Ptujskem so znova oživeli Kurenti in začeli odganjati zimo in zlo ter v deželo prinašati, dobro letino, rodovitnost in veselje. Odnos med predsednico države, Natašo Pirc Musar in predsednikom vlade, Robertom Golobom, se je otoplil. Olajšanje in zadovoljstvo je preplavilo večino poslancev, saj je Državni zbor, na svoji zadnji redni seji pred volitvami uspel zagotoviti dovolj glasov za imenovanje najpomembnejših funkcij v državi. Premier Golob se je, ne prvič, zapletel v nejasno komuniciranje z javnostjo o svojih postopkih na KPK. Zvonce pa je sprožila tudi napoved opozicijskega poslanca iz SDS, Žana Mahniča o uradu za deportacijo. Ljudje v krajih na podeželju pa bijejo po vsem druge bitke; vse manj so jim dostopne javne storitve; banke, pošte skrajšujejo delovni čas, umikajo bančne avtomate. Kurenti pa še niso odgnali zime iz odnosa med njimi in predstavniki vlade. O tem v tokratnem Tedenskem aktualnem mozaiku pod taktirko Jernejke Drolec.

Iranske ulice so se umirile. Ne glede na to, da ni določene policijske ure, je prisotnost neprestanega nadzora čutiti povsod. To še posebej poosebljajo varnostne sile. Ljudje žalujejo za svojimi bližnjimi ali jih iščejo. Veliko je negotovosti in žalosti. Vsi se pogovarjajo samo o tem. Naključni človek na podzemni železnici lahko začne kar tako jokati. Prisotna sta stres in tesnoba. Ljudje nekaj pričakujejo, ker vedo, da razmere ne morejo ostati takšne, kot so. Iran je prekrila senca smrti. Fariba je novinarka iz Irana. Fariba sicer ni njeno pravo ime in tudi njen glas je zaradi njene varnosti spremenjen. Tako kot večina prebivalcev Irana je bila tudi ona izolirana od zunanjega sveta, ko so iranske oblasti izklopile internet. To je njeno pismo svetu.

Ljudje si postavljamo različne cilje, toda mnogih zaradi različnih ovir ne bomo mogli nikoli uresničiti. Gre za »vrzel resničnosti,« boleč razkorak med želeno in dejansko resničnostjo. Večja kot je, več bolečine prinaša. Cilji torej niso vedno uresničljivi, vrednote pa, zato so neizčrpen vir moči. Misel je iz knjige z naslovom Past sreče iz katere smo prebrali nekaj odlomkov. Napisal jo je dr. Russ Harris, izšla pa je pri založbi Učila.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič. Na začetku romana Za nagrado bi morda predvidevali, da bo pisateljica Semira Osmanagić razgrnila svoj kritični pogled na delovanje komisije, ki ima zadnjo besedo in z literarno nagrado ovenča izbranko ali izbranca. Roman pa je vsekakor še marsikaj drugega. Že res, da spregovori o merilih za podeljevanje časti, ki jo na koncu doživi en sam književnik, toda roman je hkrati neke vrste literarizirana študija človeških nravi, predvsem nadvse duhovito in s humorjem in ironijo obloženo pisanje v dobrem pomenu besede. Oris značajev članov komisije nakazuje predvsem to, da je človek nekakšno dvojno bitje: eno sta njegova zunanja podoba in ravnanje, kadar je okoli sebe obkrožen z ljudmi, nekaj čisto drugega pa je njegov notranji svet. Pisateljica iskrivo in v izbranem slogu piše o tem, kako visoko lahko poletijo človekove misli in kakšno neverjetno moč ima domišljija. Kar je v realnosti neuresničljivo, se v domišljijskem svetu primeri z lahkoto in seže zelo daleč, tako rekoč kamor koli. V poletu fantazije nekdo, ki se mu v stvarnosti bolj malo posreči, postane zmagovalec, osvajalec in uspešnež. Ni se treba obvladovati in si postavljati mej, saj je mogoče skoraj vse. Morda pa je potem pristanek na trdnih tleh toliko bolj neprijeten. V spletu okoliščin se člani komisije drug pred drugim razgalijo in razkrijejo slabosti, ki so jih vse življenje skrivali, toda to se zgodi samo za hip, saj kaj kmalu spet postanejo ugledni in vsevedni razsojevalci, ki odločajo o kakovosti sodobne slovenske književnosti. Sprašujejo se, ali je to, kar prebirajo in vrednotijo, nekakšno stopicanje na mestu. Treba bi bilo stopiti korak naprej, če že ne naprej, pa vsaj na stran. Eden od njih se zamisli: »Takrat ga v želodcu nekaj zbode, v misli mu trešči predstava, ki si jo je zadnjič ogledal, Gaza in enormno trpljenje, ki se tam dogaja, medtem ko se ukvarjamo z našimi prozaičnimi ali manj prozaičnimi zadevami. Bi o tem načel debato, preden izberejo tekst? Čudno, v nobenem tekstu tega danes aktualnega dogajanja ni. Nima smisla, saj nič ne morejo spremeniti, zakaj bi to omenjali, pa še težje bodo izbrali, če padejo v še bolj duhamorno razpoloženje.« Domiselna posebnost literarnega dela Za nagrado je roman v romanu. Vsak član komisije mora izbrati po tri romane, o katerih je prepričan, da so se avtorju ali avtorici najbolj posrečili. Ne prikrivajo tega, da imajo prednost že znani pisci, toda večina se navduši nad pisateljem z neznanim imenom, nekom, ki piše dobro, vendar o njem še ni bilo ničesar slišati. Nekaj strani tega dela je mogoče tudi spoznati. Bodo znani in z javnimi priznanji povzdignjeni pisatelji zaradi takšne izbire nejevoljni? Ali je bolje vse skupaj storiti s čim manjšim trudom in nagraditi imenitneže, ki so nagrad že vajeni? Priznajo si, da takšne obilice knjig, ki se vsako leto razbohoti na knjižnem tržišču, ni mogoče prebrati od prve do zadnje strani. Pet članov komisije, dve ženski in trije moški, mora izreči oceno o kar šestinpetdesetih rokopisih. Ljudje pišejo kot obsedeni, veliko imajo povedati, bralcev, pravzaprav bralk, pa je čedalje manj. K sreči s komisijo sodeluje referent, ki opravlja pomožna opravila, med vsemi pa je prav on najbolj vzoren in natančen bralec ter veliko ve o literaturi in njenem pomenu. Zadnjo besedo bodo, če se bodo seveda poenotili, izrekli različni ljudje, tako rekoč primerki, v katerih sta združena duh in telo, se pravi pojavne oblike bogate notranjosti in težave, ki jih kdaj pa kdaj povzročijo človekovi organi in telesni deli. Telo ima svojo pamet in mu je čisto vseeno, če se upre prav tedaj, kadar se skupina ukvarja z globokoumnimi zadevami. Tako duh kot telo sta zahtevna gospodarja. Članstvo v komisiji je začasno, saj imajo posamezniki tudi svoje skrbi, na primer kujavo družico, pomanjkanje samozavesti, uporništvo brez razloga ali utemeljeno postavljanje po robu vsakomur in vsemu in ne nazadnje nezmožnost in nemoč, da bi sami napisali kaj tehtnega. Prebrali so skladovnice knjig in so o marsičem dobro poučeni. Nekdo od njih ve naslednje: »Saj ve, da je vse že napisano, vse že povedano, ve pa tudi, da obstajajo novi prijemi, novi načini, kako predstaviti kaj novega, če ne novega, pa vsaj rahlo nepričakovanega.« Marsikateremu neizbranemu piscu se bo zgodila krivica, tudi moški spol bo prevladal nad ženskim, toda nagrada, ki jo podeljuje časopisna hiša, je ena sama. Zmagovalca bodo mediji slavili, seveda ne pretirano dolgo, našel se bo kdo, ki bo njegovo delo hlastno prebral, zlasti kak zavistnež. Knjigi Za nagrado so dodane barvne fotografije, ki jih je posnel neodvisni umetnik, fotograf in založnik Tadej Vaukman. V fotografsko oko ujete podobe so dopolnilo vsebine romana, sočasno pa imajo svojo lastno zgodbo, saj pisateljica na primer nikjer ne navede, da bi člani komisije na mizo moleli gole noge. Med precej slabo razpoloženimi in zaskrbljenimi osebami je mogoče prepoznati igralca Marka Mandića, tudi tokrat razgaljenega, vendar je na eni od fotografij njegovo golo telo videti samo do pasu. Jezikoslovec, prevajalec in glasbenik Primož Vitez je v spremni besedi v zgoščeni obliki podal poglavitno sporočilo romana Za nagrado in poudaril, da je tekst kritičen do literature na splošno, prav tako sodobne slovenske, v kateri manjka humorja in prave družbene vrednosti, očitna pa je hiperprodukcija. Besedilo je napisano v zajetnih proznih blokih in v očitni fascinaciji nad jezikom in pripovednim potencialom, ki ga jezik omogoča. K temu lahko dodamo, da Semira Osmanagić v svojem pisanju podaja resnice našega časa, odete v šegavost in prepredene z zabavnimi domislicami. Tudi resnih tem se je mogoče lotevati s prijazno zbadljivostjo in prizanesljivo kritičnostjo.

Papež o blagrih: Jezus ne govori o neki oddaljeni tolažbi, ampak o stalni milosti.Na praznovanju godu sv. Janeza Boska v Zagrebu tudi škof Saje, ki je poudaril spremljanje mladih za prebujanje novih duhovnih poklicev.Stranke predstavljajo volilne programe, dr. Boštjan M. Turk poudarja: Ljudje bodo morali volitve vzeti absolutno resno in oddati svoj glas.Pred Magistratom jutri že 28. shod za zaščito pitne vode.Ugrabljeni, izgnani, obsojeni na smrt: kristjani opozarjajo Evropsko unijo na molk.Štirje Slovenci na tekmi v Willingenu, najboljši v kvalifikacijah Domen Prevc.Vreme: Na Primorskem precej jasno, drugod pretežno oblačno.Iran vojske evropskih držav razglasil za teroristične skupine.V Mengšu se po katastrofalnih poplavah začenja gradnja novega vrtca, v začasnih nastanitvah približno 350 otrok.V 59. letu starosti umrla nekdanja slovenska smučarka Nataša Bokal.

Ljudje v vseh časih in kulturah potrebujemo nekoga, ki svoje življenje posveti duhovnim dobrinam in v nemirnih srcih prebuja spomin na večnost in na Boga.

Za zaključek leta pa se podajmo na vesele ulice našega glavnega mesta. Tam sta se med praznično rajanje na tiho prikradli politika in ideologija. Kjer pa sta omenjeni gospe, tudi naša analitična oddaja ni daleč. Politika in ideologija sta si – ker vesta, da drugače ob novoletnih bakanalijah ne moreta prisostvovati – za zasedbo ulic in naših src izbrali glasbo. Zadeva se zdi dovolj preprosta. Župan Janković je na začetku praznikov z ljubljanskih ulic pregnal trubače, ob državnem prazniku pa nato nadvse širokogrudno sprejel harmonikarje. Še pojasnilo za etnomuzikološko neuke … Trubači predstavljajo balkansko, predvsem srbsko glasbo, harmonikarji pa slovensko glasbo. Najprej obdelajmo politiko, potem se lotimo ideologije, če ne bosta omenjeni prej obdelali nas. Poteza župana Jankovića je presenetljiva, hkrati pa politično modra. Polovica ali še več njegovih kritikov se ob koruptivnosti najraje obeša na njegovo deklarirano balkanskost. Naj gre za prijateljstva s srbskim predsednikom, izgovorjavo posameznih vokalov, ali pa koncesije ljubljanskih bifejev, Janković velja za izpostavo Balkana sredi pastorale slovenske prestolnice. In kaj ti naredi premeten politik? Glasbenike, ki bi naj predstavljali srčiko njegovega etosa, brez velikega cirkusa spodi z mestnih ulic, druge glasbenike, ki pa simbolizirajo trdo slovenstvo, pa ne le sprejme, temveč jih naslednje leto povabi še v dvakrat večjem številu. Da je s tem dejanjem vzel del vetra iz jader političnih nasprotnikov, je čisto jasno, da pa si je ob svoji potezi tiščal prste v ušesa, pa precej verjetno. V nadaljevanju pa obračunamo z antičnim pregovorom o okusih, o katerih se ne razpravlja. Hočemo povedati, da je vsaj polovico krivde za civilizacijo, ki se je znašla v enosmerni ulici, nosi nerazpravljanje o okusih. Ljudje z izrazito slabim okusom, tudi za glasbo ne nazadnje, so nas pripeljali v šlamastiko, s katero se ubadamo kot človeštvo in tudi kot država, imenovana Slovenija. Visoko razvit okus za lepe umetnosti bi moral biti pogoj za opravljanje javne službe in zagotavljamo vam, da bi javno življenje, v katerem bi bilo dovoljeno sodelovati in delovati samo posameznikom z izbranim okusom, potekalo bolj strpno in tudi uspešneje od današnje kloake. Naj nam cenjeni ceh glasbenih kritikov oprosti poenostavljanje, ampak recimo, da lahko glasbo ločimo po kompleksnosti, s čimer sta narodno-zabavna tonika in dominanta enostavni obliki, Mozart pa je na drugem polu te vrednostne palice. Na eni strani je glasba kot zabava in rompompom, na drugi pa glasba, ki pripoveduje zgodbo, ali vzbuja čustva. In tukaj so si trubači in harmonikarji povsem enaki. Hočemo povedati, da je vseeno, ali na ulici igrajo trubači ali harmonikarji; k obči kulturi in prosveti ne prispevajo ne eni ne drugi. Eni sicer vzbujajo bolj domoljubna čustva od drugih, to pa je tudi vse. Gledano s stališča glasbć kot lepe umetnosti, pa bi moral Jankovič pregnati z ulic oboje ali pa obojim pustiti igrati. Pač kolikor je razvit njegov glasbeni posluh in kako zahtevna je njegova kulturna raven. Ima pa naša teza nadvse eleganten preizkus; trubači so se najbrž užaljeni, a v skladu z nomadskim slovesom, z ljubljanskih umaknili na zagrebške ulice. Oblast je tam bolj milostna, ampak prebivalci so jih jadrno začeli preganjati iz posameznih sosesk. Zdaj manjka le še to, da bi v Zagreb iz Ljubljane poslali še dvesto petdeset harmonikarjev z Golico in bi bilo takoj jasno, ali naša teza drži vodo. Potem pa je tu še povsem ideološka komponenta harmonikarskega nastopa. Šef harmonikarjev je pojasnil, da njihov shod nima nobene politične konotacije, ne političnega sponzorstva. Ampak če naštejemo osnovne elemente prireditve, ki se je imenovala podpora slovenski glasbi: »ljubljanske ulice, harmonika, največji državni praznik«, potem vidimo, da je šlo za interpelacijo domoljubja, kot si ga predstavlja in propagira slovenska politična desnica. S čimer ni, da ne bo pomote in nesporazumov, čisto nič narobe. Nikakor pa se ne sme in ne more razumni strinjati, da je to edina zveličavna oblika domoljubja. Se pravi, da politična ali pač ideološka desnica slovenstvo oznanja in enači s harmoniko in Avsenikovo glasbo. Ker, če se navežemo na kompleksnejše glasbene oblike, domoljubje ne more biti le valček ali polka, temveč je lahko rock ali simfonija, in v primeru skoraj četrtine Slovencev tudi tango. In naj bo naslednja misel tudi slovo naše skromne oddaje od iztekajočega se leta. Ne bo dovolj, da se kulturne elite od svete preproščine samo dobrohotno ograjujejo … Počasi se bo treba proti njej začeti boriti. Ta boj nam je kot zapuščino zapovedal poet, ko je pred stoletji vzkliknil temeljno, a danes tolikanj zlorabljano resnico obstoja slovenstva. »Kultura in prosveta, to naša bo osveta!«

“Dokler dobička ne realiziramo, je vse skupaj psihološki konstrukt. Ljudje pa se začnejo obnašati, kot da je ta denar že njihov,” opaža psiholog Aleksander Zadel. Po njegovem mnenju prav tu nastane učinek lažnega občutka varnosti, ki vodi v pretirano potrošnjo ali napačne finančne poteze. Posebej je opozoril na nevarnost upanja v investiranju. “Upanje ne sodi v upravljanje premoženja. Ko upamo, smo že prepustili nadzor nečemu zunaj sebe.” Investiranje mora temeljiti na zavestnih odločitvah, jasnih mejah in realnih zmožnostih, ne pa na želji, da se bo trg ‘nekako izšel'. Ob tem spomni: “Če zadenete na loteriji, boste čez dve leti, po vsej verjetnosti, v debeli, globoki depresiji.” “Denar ni cilj. Je sredstvo. Če ga spremenimo v cilj, nas bo vedno držal v stanju tesnobe,” je sklenil Zadel. Po njegovih besedah je najtežja, a pogosto najbolj pravilna odločitev vlagatelja ta, da ob hrupu trga ostane zvest svoji strategiji – in včasih preprosto ne naredi nič ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ - poglobljene članke ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termini: Ljubljana - 22. januar 2026 med 17.00 in 20.30 Maribor 5. februar 2026 med 17:00 in 20:30 Info: www.money-how.si/dogodki ______________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Prehranska podpora in prehranska terapija morata biti skrbno premišljeni, slediti morata strokovnim smernicam in temeljiti na posameznikovih izvidih. V zadnjih desetletjih je prišlo do novih spoznanj o presnovnih procesih in tudi o vlogi ustrezne klinične prehrane. Številne študije so pokazale, da lahko neprimerna ali nezadostna prehrana povzroči razvoj nekaterih bolezni, podaljša okrevanje, poslabša izid zdravljenja, ali celo poveča smrtnost bolnic in bolnikov. Slovenski podatki kažejo, da je podhranjen skoraj vsak tretji bolnik. Grozijo mu kaheksija, sarkopenija in sarkopenična debelost. Zato mora biti deležen ustrezne prehranske podpore ali ustrezne prehranske terapije. Ukrepi klinične prehrane namreč dokazano izboljšajo izid zdravljenja, skrajšajo hospitalizacijo in zmanjšajo smrtnost. Več v Intelekti. Sodelujejo: strokovnjakinja za klinično prehrano prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek (Onkološki inštitut Ljubljana), družinska zdravnica doc. dr. Milena Blaž Kovač (Zdravstveni dom Ljubljana) in magistrica klinične dietetike Nadja Righetti (Bolnišnica Sežana). Iniciativa Ntrition day (dan prehranske vizite) TUKAJ

Zdravo. Tokrat se iz nedolžnega 3,5 konektorja rodi nova nagrada (Zlati Toni). Ugotavljamo ali je 30 centimetrov res 30 centimetrov, sprehodimo se do starega dobrega analognega Netflixa (videoteka pr' cerkvi) in se spomnimo, da prihaja čas, ko bomo spet poslušali Mariah Carey. Kar se tiče *Zadnje priložnosti*, smo pri 3. poglavju in misijonarjih, spomnimo se tudi na Hararija in njegovo štorijo o skupnih pravljicah, skupnih zgodbah, prek katerih pridemo do afriške birokracije, leopardovega klobučka in se odpravimo na pot proti gorskim gorilam in skoraj izumrlim severnim belim nosorogom. Globalnega direktorja logistike že imamo, regionalne direktorje pa še iščemo. Oglasite se na Discordu!

Na Prvem programu Radia Slovenija 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami. Nocoj bomo premierno slišali pravljico Objokana Neli avtorice Olge Pege Kunstelj. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! leta 2021. V drevesno duplino v kateri se drenjajo štiri mlade sovice nas bo s svojim glasom popeljala igralka Ana Urbanc. »Ne približujte se ljudem,« je svareče rekla sova. »Res ne!« je pritrdil sovir. »Ljudje se bojijo celo pajkov, klopov in mušic. Sovam pa že od nekdaj pripisujejo svoje strahove.« »Me smo prijazne sove, a ne?« je Neli vprašujoče pogledala svoje sestre. »Jaaa…!« so vse hkrati prikimale. Pripoveduje: Ana Urbanc. Avtorica besedila: Olga Pega Kunstelj. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Mojstrica zvoka: Matjaž Miklič. Režiser: Ana Krauthaker. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2025.

Celotno Slovenijo je pretresel umor v Novem mestu. Ljudje upravičeno zahtevajo drugačno, bolj trdo politiko do kriminala. Dolga leta preveč permisivna politika do romske skupnosti oziroma do kriminalnih elementov v njej - posploševati vendarle ne gre - je pripeljala do tragedije. Se bomo na to, še posebej vlada, pravilno in učinkovito odzvali kot skupnost?

Skriti ljudje je novi celovečerni film Mihe Hočevarja o simpatičnem Islandcu, ki se po naključju znajde v Sloveniji, prepričan, da je še vedno na Slovaškem. Film je svetovno premiero doživel na Mednarodnem filmskem festivalu v Rekijaviku na Islandiji, slovensko pa na 28. Festivalu slovenskega filma Portorož. Gre za prvi slovenski film, ki je nastal v koprodukciji z Islandijo. Glavna protagonista filma sta slovenski igralec Blaž Šef in islandski svetovno uveljavljeni zvezdnik Ólafur Darri Ólafsson. Pri scenariju je z režiserjem Miho Hočevarjem sodeloval priznani srbski scenarist Srđan Koljević. Zgodba se v celoti odvija v poletno sončni Sloveniji, začne in konča pa se v Islandiji.

Ste vedeli, da aspirin uporabljajo tudi medvedi? No, ne ravno aspirina, kot ga poznamo mi. Po zimski hibernaciji v naravi poiščejo rastline, ki jim pomagajo pri bolečinah v telesu zaradi večmesečnega mirovanja. O tem, kako so živali v divjini sami svoji zdravniki, je napisal knjigo Doctors by Nature nizozemski biolog Jaap de Roode, ki ga gostimo v tokratni Frekvenci X.Gostje: dr. Jaap de Roode, nizozemski biolog z Univerze Emory in avtor knjige Doctors by Nature: How Ants, Apes, and Other Animals Heal Themselves Peter Omejc, veterinar v Živalskem vrtu Ljubljana Gordana Vidić, čebelarka, članica Čebelarskega društva Barje in mentorica čebelarskega krožka Brala sta Maja Moll in Jan Grilc. V Xpertizi (od 28:08 naprej) tokrat gostuje mlada raziskovalka na Fakulteti za varnostne vede v Mariboru Iza Kokoravec Povh. Deluje na področju kriminologije in kriminalistike, zanimajo pa jo zlasti mladi prestopniki in vzroki, zakaj jih zanese na kriva pota.   !!Ob tem imamo pri Frekvenci X še vabilo za vse ljubitelje pub kvizov: V ponedeljek, 10. novembra 2025, na prvi slovenski dan znanosti, Frekvenca X in Znanost na cesti pripravljamo prav poseben pub kviz. V kavarni Slovenskega etnografskega muzeja bomo ob 19h zagrizli v vprašanja, povezana z znanostjo v Sloveniji. Kdo so bili največji slovenski veleumi, kje segajo Slovenci v sam svetovni vrh znanosti, kaj vse zmoremo in znamo? Na interaktiven način, na povsem poljudni ravni, z zabavnimi eksperimenti, skrivnostnimi gosti in unikatnimi nagradami bo večer kot nalašč za vse radovedne, ki radi trenirate svoje nevrone. Če vas zanima: Zasnujte 4-člansko ekipo, nadenite ji kreativno ime, ki vsaj malo diši po znanosti (v Sloveniji), in se čim prej prijavite! Prijave zbiramo TU do zapolnitve prostih mest. Poglavja: 00:00:33 Metulji monarhi, primer tega, da "mama ve najbolje" 00:04:20 Na kakšne načine živali uporabljajo "zdravila" 00:05:05 O vrabcih, ščinkavcih in cigaretnih ogorkih 00:06:56 Kako vemo, da se živali res zdravijo? 00:08:45 Kako živali sploh vedo, da je neka rastlina lahko zdravilo? 00:11:49 Kaj pa udomačene živali in živali v ujetništvu? Obiskali smo ljubljanski ZOO. 00:19:28 O propolisu: Obisk čebelarke Gordane 00:23:40 O medvedu in aspirinu 00:24:53 O mačkah in razvoju novega sredstva proti komarjem 00:26:04 Zakaj je znanje živali o "zdravilih in zdravljenju" pomembno tudi za ljudi 00:27:31 Prihodnji teden v Frekvenci X 00:28:08 Xpertiza: Iza Kokoravec Povh 00:34:14 Povabilo na pub kviz!

"Nič hudega, če nas ljudje v dvorani slišijo, saj smo podpisani v gledališkem listu," pravi Neva Mauser Lenarčič, ki se je v vlogi šepetalke prvič preizkusila pred 60 leti. V mesecu jezikovnih poklicev gostimo nekaj ljudi, ki delajo z jezikom na res posebne načine. Eden takih poklicev je šepetalec v gledališču.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba T2 Ščit: https://www.t-2.net/t-2-scit-za-varnost-na-internetuFejmrč na https://www.fejmici.si/Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.comPoljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠Mesečna finančna podpora možna na:3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠Motitelji:- Gašper Bergant⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠- Žan Papič⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠Produkcija: Warehouse Collective⁠https://www.warehousecollective.si⁠Grafična podoba: Artex⁠https://www.facebook.com/artextisk

Ljudje imamo na glavi okoli 100 tisoč las. Od tega jih dnevno povprečno izgubimo med 20 in 100. Ko se rodimo, imamo večinoma nežne, svetlejše lase. Pozneje v življenju pa nam ti pričnejo siveti ali pa izpadati, pojavi se plešavost. Od česa je to odvisno, bo eno od vprašanj v torkovem Svetovalnem servisu, ko bo z nami učiteljica frizerstva s Srednje frizerske šole Ljubljana Romana Marolt.

Ljudje smo težko ves čas motivirani, enostavno nam zmanjka volje. Kako ohranjati motivacijo, zakaj nam jamranje oziroma tarnanje jemlje moč in nas dela žrtve in zakaj je to tako zelo pogosto, sploh pri Slovencih? Kako se tega znebiti oziroma si postaviti cilje - ki bodo vzdržni in nas bodo res krepili – za delo, trening, odnose, življenje nasploh ? Za odgovore, pa tudi vaša vprašanja, bomo v sredinem Svetovalnem servisu gostili nekdanjega poklicnega vojaka, pripadnika enote specialnih sil Gregorja Poljanca Kirscha, zdaj trenerja za življenjski stil, ki svetuje in pomaga tako posameznikom kot podjetjem. Pišite na elektronski naslov prvi@rtvslo.si, zapišite sporočilo na spletno stran Prvega ali pokličite med oddajo.

Ljudje so postali žejni besed … Pripoveduje: Vera Per. Napisala: Ela Peroci. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1980.