Podcasts about ljudje

Prehranska podpora in prehranska terapija morata biti skrbno premišljeni, slediti morata strokovnim smernicam in temeljiti na posameznikovih izvidih. V zadnjih desetletjih je prišlo do novih spoznanj o presnovnih procesih in tudi o vlogi ustrezne klinične prehrane. Številne študije so pokazale, da lahko neprimerna ali nezadostna prehrana povzroči razvoj nekaterih bolezni, podaljša okrevanje, poslabša izid zdravljenja, ali celo poveča smrtnost bolnic in bolnikov. Slovenski podatki kažejo, da je podhranjen skoraj vsak tretji bolnik. Grozijo mu kaheksija, sarkopenija in sarkopenična debelost. Zato mora biti deležen ustrezne prehranske podpore ali ustrezne prehranske terapije. Ukrepi klinične prehrane namreč dokazano izboljšajo izid zdravljenja, skrajšajo hospitalizacijo in zmanjšajo smrtnost. Več v Intelekti. Sodelujejo: strokovnjakinja za klinično prehrano prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek (Onkološki inštitut Ljubljana), družinska zdravnica doc. dr. Milena Blaž Kovač (Zdravstveni dom Ljubljana) in magistrica klinične dietetike Nadja Righetti (Bolnišnica Sežana). Iniciativa Ntrition day (dan prehranske vizite) TUKAJ

Zdravo. Tokrat se iz nedolžnega 3,5 konektorja rodi nova nagrada (Zlati Toni). Ugotavljamo ali je 30 centimetrov res 30 centimetrov, sprehodimo se do starega dobrega analognega Netflixa (videoteka pr' cerkvi) in se spomnimo, da prihaja čas, ko bomo spet poslušali Mariah Carey. Kar se tiče *Zadnje priložnosti*, smo pri 3. poglavju in misijonarjih, spomnimo se tudi na Hararija in njegovo štorijo o skupnih pravljicah, skupnih zgodbah, prek katerih pridemo do afriške birokracije, leopardovega klobučka in se odpravimo na pot proti gorskim gorilam in skoraj izumrlim severnim belim nosorogom. Globalnega direktorja logistike že imamo, regionalne direktorje pa še iščemo. Oglasite se na Discordu!

Piše Marija Švajncer, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. V pesniški zbirki Mariborska se Matej Krajnc vrača v otroštvo, ki ga je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja preživel v Celju. Spominja se selitve iz stare hiše, stikov s sorodniki, družbenega ozračja in raznovrstnih dogodkov. V spomin si prikliče dogajanje tedanjega časa, predmete, ki danes veljajo za starinske, na primer gramofon in kasetofon, ter osebnosti iz tistega obdobja. Popevkar Franjo Bobinac je postal gospodarstvenik, kot Tomaž Šalamun se je tudi avtor pesniške zbirke utrudil podobe svojega plemena. Naravnost izpiše svoj priimek in pove, da je Krajnc pri sedemnajstih letih postal kantavtor. V pesmih je začutiti nekaj nostalgije, vendar pa se avtor brani razčustvovanosti ter je kar nekajkrat tudi ironičen in duhovit. Spomine zapisuje v sklenjeni pesemski obliki ali kiticah, nekatere stihe zabeli s srbohrvaškimi in angleškimi izrazi in povedmi, ne brani se neposrednega, že kar vulgarnega izražanja. Čeprav si prizadeva, da bi bila žalost prikrita, je v teh spominih tudi drobec otožnosti in nežnosti. Bili so stari časi, živeli so ljudje, ki jim je bil naklonjen, zdaj pa je marsikaj drugače. Takrat se je z odraslimi odpravil tudi na pokopališče. Tam počivajo pesnikovi ljudje, tako pod zemljo kot ohranjeni v njegovi zavesti: »spoštuj te ki ležijo / spoštuj te ki spijo / spoštuj te ki trohnijo / spoštuj te ki strohnijo« V poeziji Mateja Krajnca so nanizani prizori iz preteklosti, vrstijo se podobe in asociacije, kar nekaj je refleksij. Pesnik se načrtno znajde tudi v nonsensu. Zaradi večje prepričljivosti in učinkovitejšega vplivanja na bralke in bralce ponavlja nekatere verze. V zadnji pesmi z naslovom Finale: Mariborska pravi, da ni od tukaj in ne bi bil rad od tukaj. Še rosno mlad je prišel od daleč in se, dokler se ni preselil v Ljubljano, ustalil v Celju. To pa je bilo tedaj mesto tovarn, industrijskih obratov in tovornjakov, takšno, da se pesnik ne more spomniti, da je v njem sijalo sonce. Bilo je mračno in brez prave svetlobe. Kakšna pa je prava svetloba? Pomisli, da bi bilo marsikaj mogoče preseči s poezijo. In res, verzi se porajajo s svetlikanjem, ritmom, notranjo vznemirljivostjo in igrivostjo. Pesnik s posebno občutljivostjo slika prizore iz starih časov in se vrača k tistemu, kar ga je zaznamovalo ali pa se ga je le dotaknilo in se samo kdaj pa kdaj spomni, kaj so hoteli od njega odrasli, kakšna glasba je plavala v zraku in kako je preživljal svoje dni, zdaj zagnano in vihravo, zdaj nekoliko zdolgočaseno. Bila je megla, mizar onstran ulice pa je, kot da ne bi mogel početi ničesar drugega, vohunil za udbo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je za obljubljeno deželo veljala Amerika. Treba bi si bilo priskrbeti karto in oditi tja, kjer se baje cedita med in mleko. Omenjene so tudi socialne razlike v lastni deželi: »sosedje se pretepajo za drobiž / malomeščani pa skrivajo limuzine«. Ljudje se spominjajo vojne in ohranjajo spoštovanje do padlih herojev. V megli hodijo mimo bunkerjev, nemih pričevalcev ogroženosti iz vojnih časov. Megla je resnična in hkrati simbol nečesa, česar si poet ne želi. Družina se je preselila iz stare hiše in domnevno na bolje, v novo hišo. Občina je v prejšnjo naselila druge ljudi. Naslov Mariborska nima ničesar opraviti z Mariborom, temveč je ena od celjskih ulic: »iz stare hiše v novo / isto mesto pa taka sprememba / tito, si to vedel / marx, si to predvidel / tam, kamor smo šli, / naj bi bilo svetleje / a še vedno crkujejo ulične luči V zbirki Mariborska ni ločil, enkrat pa sta zapisana oklepaj in vprašaj, ostalo je tudi nekaj vejic, pik in številk. Nekatere pesmi imajo naslove, v drugih je prvi verz napisan z večjimi črkami. Poudarki so vidni tako, da so navedeni v ležečem tisku, enkrat tudi v krepkem. V tistih časih je bilo slišati besede v popačeni nemščini, nekatere so zapisane v slengu in narečju. Matej Krajnc je mojster parafraziranja, duhovitih besednih iger ter postmodernističnega namigovanja na literarna in druga umetniška dela in popularno kulturo. Rad ima udarne skrajnosti, iznenada pa preseneti z verzi, v katere ujame posebno in zvenečo lepoto. Pesniška zbirka Mariborska je drugačna kot zbirka Josip Broz se je ustavil v Klanjškovi, ki je lani izšla pri isti založbi. V njej je bilo več ludizma, razbrzdanosti, občutka ogroženosti ter miselnega zrcaljenja politike in družbenega dogajanja. Zlasti občutka ogroženosti ni več. Pesnik sprejema svet tak, kakršen je, seveda pa je ta svet nekaj, kar je podano v njegovih pesmih. Omeniti velja, da si Matej Krajnc kot podpredsednik Društva slovenskih pisateljev prizadeva za položaj, uveljavitev in sprejemanje literature v družbi, kakršno si književno ustvarjanje v današnjih razburkanih časih zasluži. S predsednikom Marijem Čukom sta se domislila pogovorov z literarnimi ustvarjalkami in ustvarjalci po vsej Sloveniji ter v skrbi za bralno kulturo in podobne vidike prisluhnila različnim pobudam. Naj s Kranjčevimi verzi zasijejo sončni žarki, ki jih je pesnik v meglenih časih tako zelo pogrešal.

Dr. Edvard Kobal je doktor kemijskih znanosti, bil je dolgoletni direktor Slovenske znanstvene fundacije-osrednje slovenske ustanove zasebnega prava na področju pospeševanja in promocije znanosti, sedaj pa je predsednik uprave omenjene ustanove. V mednarodnem prostoru je mnogo poznanih in priznanih slovenskih strokovnjakov različnih znanosti, šele v zadnjih treh desetletjih smo postali ponosni na številne raziskovalce, ki so »naši ljudje«, in na njihove projekte. Vedno so ga zanimali ljudje slovenskih korenin, ki raziskujejo v tujini in njihova področja raziskovanj. Zato mu gre velika zasluga, da jih je poiskal, vzdrževal stik z njimi, in njih ter njihovo delo predstavljal slovenski javnosti. To je bila podlaga številnih skupnih projektov in povezav.

Sredstev, s katerimi je EU podpirala kmetijstvo, da je bila hrana cenejša, zmanjkuje. Obeta se zlom Skupne kmetijske politike, NVO-ji pa že postavljajo zahteve, kaj je družbeno sprejemljiva pridelava in kaj ne ...

Vse se spreminja, čas, prostor in ljudje v njem. Ponavadi sprememb ne zaznavamo, ker so drobne in vsakodnevne. Le ko so burne in prekucniške, si jih zapomnimo. Zaman je pričakovati, da bo vse tako, kot je bilo v naši mladosti. Toda je že vse prav, kot je, čeprav nam ni prav, da tako je. Morda. Vlade padajo, države minevajo, le človek – tak ali drugačen – je večen. Kako je na Tolminskem, smo preverili med T'minci.

Lektor ni jezikovna policija, ampak partner avtorju – prvi bralec, ki mu pomaga do jasnega in učinkovitega sporočila, pravi Kristina M. Pučnik, predsednica Lektorskega društva Slovenije. Kristina M. Pučnik že 20 let poklicno deluje kot lektorica. Pravi, da ne bi počela nič drugega, saj je v poklicu, v katerem dela kot samozaposlena, izjemno zadovoljna. K pogovoru smo jo povabili ob nedavno sprejetem Etičnem kodeksu in poklicnih standardih Lektorskega društva Slovenije. Pogovarjali smo se tudi o širšem odnosu javnosti do lektorjev. Povedala je, da se ljudje primejo za usta, ko izvedo, kaj je po poklicu.

Na Prvem programu Radia Slovenija 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami. Nocoj bomo premierno slišali pravljico Objokana Neli avtorice Olge Pege Kunstelj. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! leta 2021. V drevesno duplino v kateri se drenjajo štiri mlade sovice nas bo s svojim glasom popeljala igralka Ana Urbanc. »Ne približujte se ljudem,« je svareče rekla sova. »Res ne!« je pritrdil sovir. »Ljudje se bojijo celo pajkov, klopov in mušic. Sovam pa že od nekdaj pripisujejo svoje strahove.« »Me smo prijazne sove, a ne?« je Neli vprašujoče pogledala svoje sestre. »Jaaa…!« so vse hkrati prikimale. Pripoveduje: Ana Urbanc. Avtorica besedila: Olga Pega Kunstelj. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Mojstrica zvoka: Matjaž Miklič. Režiser: Ana Krauthaker. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2025.

Na robu Kozjanskega stoji nad zelenimi dolinami hrib z nenavadnim imenom. Čeprav ni ne špičast ne strm, ampakje prijetno okrogel, že dolgo nosi to ime. Ljudje pravijo, da je nekoč res hotel imeti oster vrh, a mu ni uspelo – in zato se danes vsem nasmiha s svojo mehkobo. Ko zapiha veter, pa se zdi, da rahlo vzdihne: »Ah, prav lepo je biti špičast poimenu in okrogel po srcu!«Čarobni zemljevid, Nataša Holy, Osnutek generiran s pomočjo UI Perplexity. Vir: Atlas Slovenije, Mladinska knjiga in Geodetski zavod Slovenije, Ljubljana, 1985,  slika: Wikipedija, Google earth, Atlas. Lektorira Tatjana Kovačič, bere Nataša Holy

Celotno Slovenijo je pretresel umor v Novem mestu. Ljudje upravičeno zahtevajo drugačno, bolj trdo politiko do kriminala. Dolga leta preveč permisivna politika do romske skupnosti oziroma do kriminalnih elementov v njej - posploševati vendarle ne gre - je pripeljala do tragedije. Se bomo na to, še posebej vlada, pravilno in učinkovito odzvali kot skupnost?

Skriti ljudje je novi celovečerni film Mihe Hočevarja o simpatičnem Islandcu, ki se po naključju znajde v Sloveniji, prepričan, da je še vedno na Slovaškem. Film je svetovno premiero doživel na Mednarodnem filmskem festivalu v Rekijaviku na Islandiji, slovensko pa na 28. Festivalu slovenskega filma Portorož. Gre za prvi slovenski film, ki je nastal v koprodukciji z Islandijo. Glavna protagonista filma sta slovenski igralec Blaž Šef in islandski svetovno uveljavljeni zvezdnik Ólafur Darri Ólafsson. Pri scenariju je z režiserjem Miho Hočevarjem sodeloval priznani srbski scenarist Srđan Koljević. Zgodba se v celoti odvija v poletno sončni Sloveniji, začne in konča pa se v Islandiji.

Človeka vredno slovo ne pritiče le mrtvim; dostojno slovo kot potrditev lastne človeškosti potrebujemo vsi še živeči.

Človeka vredno slovo ne pritiče le mrtvim; dostojno slovo kot potrditev lastne človeškosti potrebujemo vsi še živeči.

Ste vedeli, da aspirin uporabljajo tudi medvedi? No, ne ravno aspirina, kot ga poznamo mi. Po zimski hibernaciji v naravi poiščejo rastline, ki jim pomagajo pri bolečinah v telesu zaradi večmesečnega mirovanja. O tem, kako so živali v divjini sami svoji zdravniki, je napisal knjigo Doctors by Nature nizozemski biolog Jaap de Roode, ki ga gostimo v tokratni Frekvenci X.Gostje: dr. Jaap de Roode, nizozemski biolog z Univerze Emory in avtor knjige Doctors by Nature: How Ants, Apes, and Other Animals Heal Themselves Peter Omejc, veterinar v Živalskem vrtu Ljubljana Gordana Vidić, čebelarka, članica Čebelarskega društva Barje in mentorica čebelarskega krožka Brala sta Maja Moll in Jan Grilc. V Xpertizi (od 28:08 naprej) tokrat gostuje mlada raziskovalka na Fakulteti za varnostne vede v Mariboru Iza Kokoravec Povh. Deluje na področju kriminologije in kriminalistike, zanimajo pa jo zlasti mladi prestopniki in vzroki, zakaj jih zanese na kriva pota.   !!Ob tem imamo pri Frekvenci X še vabilo za vse ljubitelje pub kvizov: V ponedeljek, 10. novembra 2025, na prvi slovenski dan znanosti, Frekvenca X in Znanost na cesti pripravljamo prav poseben pub kviz. V kavarni Slovenskega etnografskega muzeja bomo ob 19h zagrizli v vprašanja, povezana z znanostjo v Sloveniji. Kdo so bili največji slovenski veleumi, kje segajo Slovenci v sam svetovni vrh znanosti, kaj vse zmoremo in znamo? Na interaktiven način, na povsem poljudni ravni, z zabavnimi eksperimenti, skrivnostnimi gosti in unikatnimi nagradami bo večer kot nalašč za vse radovedne, ki radi trenirate svoje nevrone. Če vas zanima: Zasnujte 4-člansko ekipo, nadenite ji kreativno ime, ki vsaj malo diši po znanosti (v Sloveniji), in se čim prej prijavite! Prijave zbiramo TU do zapolnitve prostih mest. Poglavja: 00:00:33 Metulji monarhi, primer tega, da "mama ve najbolje" 00:04:20 Na kakšne načine živali uporabljajo "zdravila" 00:05:05 O vrabcih, ščinkavcih in cigaretnih ogorkih 00:06:56 Kako vemo, da se živali res zdravijo? 00:08:45 Kako živali sploh vedo, da je neka rastlina lahko zdravilo? 00:11:49 Kaj pa udomačene živali in živali v ujetništvu? Obiskali smo ljubljanski ZOO. 00:19:28 O propolisu: Obisk čebelarke Gordane 00:23:40 O medvedu in aspirinu 00:24:53 O mačkah in razvoju novega sredstva proti komarjem 00:26:04 Zakaj je znanje živali o "zdravilih in zdravljenju" pomembno tudi za ljudi 00:27:31 Prihodnji teden v Frekvenci X 00:28:08 Xpertiza: Iza Kokoravec Povh 00:34:14 Povabilo na pub kviz!

Skriti ljudje je pravljična dramedija o novih začetkih in nepričakovanih prijateljstvih, ki nam lahko pomagajo najti svoje mesto pod soncem – tudi če moramo za to prepotovati 4.000 kilometrov. Gostimo režiserja Miho Hočevarja ter igralca Blaža Šefa ter Luko Marčetiča.

Ilirske province so bile sicer kratko obdobje francoske zasedbe južnega dela slovenskega ozemlja v okviru osvajalskih načrtov francoskega cesarja Napoleona Bonaparteja, da bi zasedel Evropo. Čeprav so Francozi v Ilirskih provincah uvajali meščanske novosti, med ljudstvom niso bili priljubljeni. Ljudje so s prekinitvijo povezave Dunaj–Trst izgubili delo, številnim fantom pa so nadeli francosko vojaško suknjo in jih poslali na fronto v Rusijo (ponovitev).

V oddaji gostimo nekdanjo atletinjo iz Oplotnice Natalijo Mucyo Waldhuber, ki zadnja štiri leta dela in živi v Ruandi, v tujino pa jo je pot iz Slovenije odpeljala že pred skoraj dvema desetletjema. Ustavljamo se tudi v nemškem Augsburgu, kjer letos v organizaciji slovenskega društva Drava poteka tradicionalna že 37. Folkloriada - srečanje slovenskih folklornih skupin iz Nemčije. Pozornost pa je namenjena tudi nedavnemu Srečanju otrok slovenske dopolnilne šole v Srbiji - Mavrica, ki ga je v Subotici pripravilo tamkajšnje slovensko društvo Triglav.

Podnebne spremembe in zmanjševanje biotske raznovrstnosti ogrožajo evropska gospodarstva in konkurenčnost, v svojem najnovejšem poročilu ugotavlja Evropska okoljska agencija. Več kot štiri petine zavarovanih območij je v slabem stanju, sposobnost črpanja ogljika iz ozračja se je zaradi izsekavanja gozdov in požarov v enem desetletju zmanjšala za 30 odstotkov, članice Evropske unije pa so slabo prilagojene na ekstremne vremenske pojave, pri čemer je Evropa celina, ki se najhitreje segreva. Raziskava, ki jo je nedavno opravila Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, pa kaže, da se večina ljudi v Sloveniji zaveda problema podnebnih sprememb. Kako pa se ljudje odzivamo na podnebno krizo? O tem se je Špela Novak pogovarjala z raziskovalcem Álešem Oblakom, raziskovalcem podnebne anksioznosti. Kaj je podnebna anksioznost?

"Nič hudega, če nas ljudje v dvorani slišijo, saj smo podpisani v gledališkem listu," pravi Neva Mauser Lenarčič, ki se je v vlogi šepetalke prvič preizkusila pred 60 leti. V mesecu jezikovnih poklicev gostimo nekaj ljudi, ki delajo z jezikom na res posebne načine. Eden takih poklicev je šepetalec v gledališču.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba T2 Ščit: https://www.t-2.net/t-2-scit-za-varnost-na-internetuFejmrč na https://www.fejmici.si/Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.comPoljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠Mesečna finančna podpora možna na:3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠Motitelji:- Gašper Bergant⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠- Žan Papič⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠Produkcija: Warehouse Collective⁠https://www.warehousecollective.si⁠Grafična podoba: Artex⁠https://www.facebook.com/artextisk

Z olajšanjem, odobravanjem in obenem precejšnjo mero skepticizma je svet sprejel novico o sporazumu med predstavniki Izraela in Hamasa, ki v prvi fazi prinaša prekinitev ognja v Gazi in izpustitev talcev. To je začetek, nadaljevanje pa prinaša kopico odprtih vprašanj. Denimo to, kako bodo Palestinci živeli v popolnoma porušenem okolju.

Ljudje se radi smejemo, a težko razumemo, zakaj so klovni pogosto žalostni. Kdo ve, če ga bomo v oddaji Midva, ki se pod okriljem oddaje Odprto za srečanja z oktobrom vrača s tretjim nizom, našli ta odgovor. A morda ga bomo zaslutili skozi pogovor z našima prvima gostoma. To sta "brata v humorju", zamejca - satirika in humorista Boris Kobal in Boris Devetak. Oba poznamo s tv ekranov, odrov, radia. Boris Kobal je znan tudi po aferi "plagiat", ki ga je osamila, a prijatelj Boris Devetak ga ni zapustil. Zdaj skupaj nastopata s predstavo Pandemenca in še vedno se njunemu humorju iz srca nasmejemo. V goste ju je povabila Nataša Benčič.

V večeru ponujamo najnovejšo epizodo podkasta Žoga je okrogla, v katerem je bil gost Jaka Kozmelj, novinar Sportkluba. Z valovci Boštjanom Janežičem, Markom Cirmanom in voditeljem Luko Petričem je govoril o odlični predstavi celjskih nogometašev, ki so z zmago začeli evropsko sezono, v domačem prvenstvu pa so si priigrali že zajetno prednost pred zasledovalci. V Ljubljani se medtem nadaljuje agonija, kljub novi menjavi trenerja. Olimpija je proti Aluminiju, tekma se je končala z delitvijo točk, prikazala boljši obraz, razloge za težave kluba pa so sogovorniki pripisali vodstvu kluba. Drugi del podkasta je bil namenjen slovenski reprezentanci, ki nadaljuje kvalifikacije za svetovno prvenstvo. V tem mesecu se bo Slovenija pomerila s Kosovom in Švico.

Ljudje imamo na glavi okoli 100 tisoč las. Od tega jih dnevno povprečno izgubimo med 20 in 100. Ko se rodimo, imamo večinoma nežne, svetlejše lase. Pozneje v življenju pa nam ti pričnejo siveti ali pa izpadati, pojavi se plešavost. Od česa je to odvisno, bo eno od vprašanj v torkovem Svetovalnem servisu, ko bo z nami učiteljica frizerstva s Srednje frizerske šole Ljubljana Romana Marolt.

Ljudje smo težko ves čas motivirani, enostavno nam zmanjka volje. Kako ohranjati motivacijo, zakaj nam jamranje oziroma tarnanje jemlje moč in nas dela žrtve in zakaj je to tako zelo pogosto, sploh pri Slovencih? Kako se tega znebiti oziroma si postaviti cilje - ki bodo vzdržni in nas bodo res krepili – za delo, trening, odnose, življenje nasploh ? Za odgovore, pa tudi vaša vprašanja, bomo v sredinem Svetovalnem servisu gostili nekdanjega poklicnega vojaka, pripadnika enote specialnih sil Gregorja Poljanca Kirscha, zdaj trenerja za življenjski stil, ki svetuje in pomaga tako posameznikom kot podjetjem. Pišite na elektronski naslov prvi@rtvslo.si, zapišite sporočilo na spletno stran Prvega ali pokličite med oddajo.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Igor Velše Vsebinsko in sporočilno bogat roman Marija Čuka Zlato zrno je večplasten. Zgodba o iskanju ljubezni in hrepenenju po njej je napisana v tretji osebi ednine. Tako imenovani vsevedni pripovedovalec razgrne čustveno doživljanje Leopolda Teofita, moškega srednjih let, ki iz Milana pripotuje v Trst. Mesto ni imenovano, iz opisov pa je mogoče razbrati, da teče beseda o prav tem obmorskem mestu, ki slovi po svoji bogati zgodovini in notranjih nasprotjih iz preteklih in sedanjih časov. Leopold se, poln upanja, da se bo srečal z novo ljubeznijo, sprehaja po ulicah in pripoved dobi novo razsežnost: zvrstijo se spomini na preteklost, oživljanje političnega dogajanja in nasilje, ki ga zlepa ni mogoče prekiniti. Leopoldovo pričakovanje ljubezenske pustolovščine prekine pretep mladeničev. Vse skupaj močno spominja na fašizem ali pa je kar njegova nova pojavna oblika. Glavni literarni lik Leopold je nekoliko naiven in konservativen moški. Opravlja delo direktorja poštne izpostave, bere poezijo, s prijatelji navija na nogometnih tekmah, politično je usmerjen nekoliko levičarsko, vendar se volitev ne udeležuje. Zavezan je tako pokojnemu očetu kot umrli življenjski sopotnici Nevii. Protagonist se poglablja vase in razkriva svojo notranjost: »Nor sem! Vse se mi dozdeva. Življenje je privid, beseda privid življenja. Nisi mi dal svoje besede, oče, a slišim jo, kako odmeva po teh ulicah in po tem mestu, kjer tvojo besedo potiskajo v temen kot, pa je ne morejo utišati. Leopold je čutil, da je to posebno mesto, da se po njem pretakajo mozaiki usod, obrazi različnosti, da ni ednina, marveč množina.« Oče je kot Slovenec zaradi nesprejetosti in nestrpnosti moral Trst zapustiti in oditi drugam. Fašistični pritisk je bil premočan. V očeh oblasti je bil pritepenec in ščavo, njegov jezik je bil ogrožen in preganjan. Oče še vedno živi v njem in Leopold občuti z njim posebno vez, hkrati pa sluti, da beg ni rešitev. Marij Čuk z učinkovitimi literarnimi sredstvi, bogatim besediščem, poetično obarvanimi odlomki in rahlo ironijo razgrinja slovensko-italijanske odnose, težaven položaj ljudi onstran meje in trdoživost fašizma. Njegovo prikazovanje ni črno-belo, temveč objektivno ter tako kritično kot tudi prizanesljivo, zlasti do Leopoldovih značajskih lastnosti. Pisatelj omenja, kako se današnji Slovenci zaradi cenejšega življenja iz svoje države preseljujejo v Trst in Gorico ter zaživijo v novih okoliščinah, kakršne koli že so. V Leopoldu so ohranjena čustva, ki jih je gojil do Nevie. V dolgem obdobju njene bolezni ji je stal ob strani in ji izkazoval iskreno naklonjenost ter ji pomagal premagovati telesne bolečine: »Vse bo dobro, ljubezen moja, vse bo dobro. Jaz sem ob tebi in v tebi.« Nič na tem svetu pa ni idealno in popolno. Bolehna Nevia, profesorica klasične filologije, se je za kratek čas zaljubila v sodelavca. Kar tako, kot se to pač primeri v življenju. Rahločutni Leopold je trpel, toda sčasoma se je Nevia otresla zagledanosti v drugega moškega in spet je Leopold postal središče njenega življenja. Kako tudi ne, saj ga je zaradi pogubne bolezni potrebovala. Spomin nanjo je živ in močan, zato se Leopold celo vpraša, ali je Nevio zaradi iskanja nove ljubezni morda izdal. Veseli se srečanja z Irmo, njegovo pričakovanje se sveti kot zlato zrno. S skrivnostno žensko se je seznanil na spletu. Osamljenost ter hrepenenje in želja po novi ljubezni so ga prignali v Trst. Ali se je ljubezen uresničila? Ga je Irma, ki mu je v pismih obetala toliko lepega in ga z izbranimi besedami začarala, osrečila? Vsega nikakor ne bi bilo primerno razkriti. Spletne seznanitve in vabila lahko prinesejo nove ljubezenske zveze, nič presenetljivega pa ni, če se iz njih izcimi tudi kaj drugega. V romantičnih in s čustvi nabitih Irminih pismih je večkrat omenjena beseda denar. Kakor koli že, bilo je vredno, da je Leopold pripotoval v Trst. V tem slikovitem mestu je marsikaj izvedel tudi o sebi. V romanu Zlato zrno je veliko filozofskih spoznanj in življenjskih modrosti. Avtor med drugim pravi, da je življenje vedno uganka, ki ljudi postavlja pred preizkušnje; obrnjeno je v prihodnost in ne v preteklost. Dokler traja, je tudi upanje, še več – možnost lepega in dobrega: »Tudi iskanje nevidnega in nedosegljivega je čas, ki ga velja živeti.« Usodo Leopold sluti kot neotipljivo čarodejko, proti kateri nima moči. Morda pa sploh ni usode in so namesto nje pravzaprav samo izkušnje in izzivi ali celo učinkovanje nevidnega bitja, ki mu nekateri pravijo bog. Pomisliti bi bilo treba tudi na smrt. »Škoda, da polagamo čas v varstvo zrahljanim živcem, hudobiji, egoizmu, diktatorjem. Ko bi razmišljal o svoji minljivosti, bi bil človek le dobro bitje brez hudičeve zlobe.« Morda je vse naše početje zatekanje v prostore upanja in iskanje trikov, da bi se izognili smrti. Velikokrat ljudje sploh ne vedo, kaj bi radi. V romanu se poraja vprašanje, ali se lahko zgodi, da vsemogočna, drzna in močna ljubezen omaje celo besedo in narod. Ljubezen je po eni strani galerija izgubljenih priložnosti in žalost, po drugi pa tudi poskočnost, presenečenje in veselje. V ljubezni ni treba besed, zadošča jo začutiti, toda ne gre pozabiti, da življenje ni le idila in prav zaradi ljubezni je treba prestati marsikatero neprijetno preizkušnjo. Ljubosumje in strah jo slej ko prej uničita. Leopold vzame s seboj psa Rončija. Med potjo ga spravi v kovček in med nastanitvijo v hotelu kuža potrpežljivo in po pasje vdano spremlja vse, kar se dogaja lastniku. Ljudje pač potrebujemo nekoga, ki nas razume in je na naši strani. Ne nazadnje ni brez pomena, kaj je o svojem novem literarnem delu povedal Marij Čuk sam. Vrsto let smo po radiu lahko poslušali njegovo poročanje o dogajanju onstran meje, zlasti v Trstu. V zadnjem času spremljamo njegove načrte, poslanice in ukrepanje v zvezi s položajem predsednika Društva slovenskih pisateljev. Sprejel je izziv in že zdaj njegovo prizadevanje za slovenski jezik in kulturo ter angažiranost odmevajo v slovenski javnosti. Na predstavitvi romana je Marij Čuk povedal, da je Leopold Teofit naivni človek, tak, ki išče svoj izvor in identiteto. Tako zelo verjame v dobro, da njegove vere ne more prav nič omajati. Zlo mu ne pride do živega, toda vse to je za današnji čas, je pripomnil avtor, že kar problematično. Sodobni svet je namreč kaos posameznikov, družbe in vrednot. V človekovi glavi vre spopad realnega in virtualnega, tako da sploh ne ve več, kaj je on sam in kje je meja. Pisana beseda naj bi v razburkanih časih, je pribil pisatelj, vseeno ohranila svojo moč. Besede Marija Čuka jo vsekakor ohranjajo. V romanu Zlato zrno prepričljivo in z notranjo napetostjo slika posameznikovo doživljanje in družbeno dogajanje. V tretjeosebni pripovedi, protagonistovem izpovedovanju in vsebini poslanih pisem, tako Leopoldovih kot Irminih, je veliko življenjskih resnic, kritičnih spoznanj in moralnih dilem.

Nekega večera je Jezus prišel med ljudi v župnijsko dvorano. Povabil jih je, naj sedejo okrog njega. Ko so vsi lepo sedli, je še Zveličar prijel za ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Nekega večera je Jezus prišel med ljudi v župnijsko dvorano. Povabil jih je, naj sedejo okrog njega. Ko so vsi lepo sedli, je še Zveličar prijel za ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

»Nagrada« za trditev, da sem žrtev, je, da postavimo v ospredje svoj problem. Gre za proces, ki ga lahko imenujemo težava sočutja. Ljudje ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

»Nagrada« za trditev, da sem žrtev, je, da postavimo v ospredje svoj problem. Gre za proces, ki ga lahko imenujemo težava sočutja. Ljudje ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.“Ne prek noči, prek dneva se ti zgodi, da obstaneš pred izbiro, ali kupiti liter mleka otroku ali plačati elektriko, da je ne odklopijo,” opisuje sogovornica, mama dveh otrok, s katerima živi sama. Čeprav zaposlena za minimalno plačo, je nekako shajala vse do bolezni, ko je dohodek padel na dobrih 400 evrov. “Nikoli si nisem predstavljala, da ne bi imela za makarone, ampak se zgodi. Prejokala sem noči in dneve, to so takšni psihični pritiski, da ne veš, kaj bi naredil. Ali šel kam drugam … ali pa se nekako boril in rinil z glavo skozi steno. Ljudje, ki imajo vse, ne vem, ali si lahko predstavljajo, kako hudo je to.” Da je podobnih zgodb še veliko, priča vse večje povpraševanje po paketih hrane, ne le pri Zvezi Anita Ogulin, pač pa tudi pri dveh največjih humanitarnih organizacijah. In kljub vse večjim stiskam, tudi zaposlenih prosilcev, je nejevere, da kdo dandanes nima za hrano, vse več. Kako lahko pomagate?

Poletje je čas, ko je pritisk na gozdove izjemno povečan. V Sloveniji se krepi turizem, krepi se obračanje k naravi. Ljudje se radi odpravljamo v hribe, povečuje se rekreacija v naravi in gozd se zdi privlačen prostor za različne aktivnosti. Ko k temu dodamo še dobro gobarsko sezono, kakršna je letos, se obiskovalcem na določenih območjih zdi, da ima vsako drevo svojega obiskovalca. Kako povečan pritisk vidi gozdarska inšpekcija in na kakšne zgodbe naletijo pri svojem delu? O tem se je Jernejka Drolec pogovarjala z Urško Ahačič Pogačnik, direktorico inšpekcije za gozdarstvo na Inšpektoratu za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, ter Marjanom Hrenom, predsednikom Zveze lastnikov gozdov Slovenije.

Prebrali smo komentar urednice Domovine Erike Ašič z naslovom Tudi ljudje bi radi živeli. V celoti si ga lahko preberete na naši spletni strani.

Jan Brodar je novi direktor Gasilske brigade Koper, kjer se je kot kandidat za gasilca zaposlil leta 2009, na svoji poklicni poti pa je zamenjal kar nekaj delovnih mest. Sodeloval je v številnih intervencijah, delo gasilca pa opisuje kot poslanstvo. V pogovoru nam bo razkril ozadja gašenja nekaj največjih požarov pri nas, kako nevaren je veter med gašenjem goznih požarov in požarov v predorih in da je med gašenjem osnovno orodje gasilca tudi motorna žaga. Kaj pomeni gasiti požar v zadimljenem prostoru, kjer je vidljivost skorajda nična, nad tabo pa ognjeni zublji in temperatura prek 700 stopinj? Poglavja: 00:03:11 Zakaj je bil požar na goriškem krasu tako poseben? 00:07:01 Kaj pomeni gasiti požar na nedostopnem terenu? 00:15:25 Kaj pomeni gasiti požar v zadimljenem prostoru, kjer je vidljivost skorajda nična, nad tabo pa ognjeni zublji in temperatura prek 700 stopinj? 00:23:26 Čudni klici in čudna posredovanja se dogajajo 00:30:07 Kako nevarno je gašenje v predorih? 00:35:38 Kaj so koprskim gasilcem povedali in pokazali kolegi iz Južne Koreje? 00:40:22 Kaj pomeni biti gasilec?

Gaza je v ruševinah, pod njimi so trupla. Takih razsežnosti vojne ni pričakoval nihče, prav tako ne posledic, ki so globoko zaznamovale izraelsko družbo. Podpora vojni upada, vse več mladeničev se upira vpoklicu v vojaške vrste. Ljudje so izgubili zaupanje v politiko premiera Benjamina Netanjahuja, ki je svoje politične cilje postavil pred varnost države. Zaostrujejo se tudi razmere na Zahodnem bregu. Judovski naseljenci so vse bolj agresivni, po mnenju kritikov so njihovi napadi usklajeni, uresničujejo politični načrt skrajno desnih ministrov - etnično čiščenje Palestincev. In zdaj niso več na robu izraelskega političnega parketa, temveč v samem središču, z močjo, ki lahko kadar koli zruši Netanjahujevo vlado.

»Mami, v bolnišnicah in domovih za ostarele se počutim neprijetno,« mi je ob odhodu z obiska moje tete v domu upokojencev dejal najmlajši sin. »Se strinjam,« sem mu odgovorila. »Tudi jaz se v teh prostorih ne počutim prijetno. Pa vendar ne gremo sem, da bi se počutili prijetno, ampak da bi bili blizu ljudem, ki so tukaj osamljeni ali kakorkoli trpijo.«

»Mami, v bolnišnicah in domovih za ostarele se počutim neprijetno,« mi je ob odhodu z obiska moje tete v domu upokojencev dejal najmlajši sin. »Se strinjam,« sem mu odgovorila. »Tudi jaz se v teh prostorih ne počutim prijetno. Pa vendar ne gremo sem, da bi se počutili prijetno, ampak da bi bili blizu ljudem, ki so tukaj osamljeni ali kakorkoli trpijo.«

Ljudje so postali žejni besed … Pripoveduje: Vera Per. Napisala: Ela Peroci. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1980.

Ali pisati o delavskem razredu pomeni pisati proti literarni tradiciji in zakaj je razkrivanje razrednega nasilja nujno, da se proti njemu lahko borimo? Tovrstna vprašanja v svojih delih in javnih nastopih odpira Édouard Louis, eden najbolj priznanih francoskih literatov mlajše generacije, ki je pretekli teden gostoval v Ljubljani. Foto: Gregor Podlogar

Danes pa poglejmo k našim dragim prijateljem reklamarjem. Ljudje, ki teoretično in praktično posedujejo, usmerjajo in določajo vso globalno medijsko krajino, se ljudsko imenujejo reklamarji, sami sebi pa pravijo kreativni direktorji. Ker se to sliši bolj fino. Ampak saj niso edini. Kar nekaj je poklicev, ki se z imenitnimi nazivi poskušajo vzdigniti iz povprečnosti običajne službe. Kuharji se imenujejo chefi, mi navadni pisuni pa si pravimo kolumnisti. Je pa sorazmerno preprosto; če so reklamarji cvet kreative in kreativni direktorji, kaj je potem Tolstoj? Tako gre to. In kaj so reklamarji spet zakuhali? V oglasu za restavracijo hitre prehrane, ki je ne smemo omeniti – če pa bi nam plačali, bi jo pa omenjali kar naprej – so zapisali: "Nisi bil ti. Jaz sem bila kriva. Plis, pokliči me." "Vem, da sem te razočarala. A se lahko pogovoriva?" Oglas govori o novem okusu sladoleda, ki ima dodano pistacijo. Pokonci so skočili iz organizacije za zaščito žensk, češ da je oglas seksističen in kar je podobnih izrazov, ker žensko – oziroma v tem primeru samostalnik ženskega spola z obrazilom na a, ki je v bistvu orešček – ponižuje v stereotipno vlogo žrtve moške prevlade, pogosto nasilja. Kreativni direktorji se proti tem obtožbam branijo, češ da gre za kreativno oglaševanje, o tem, kdo ima prav, pa bo razsodilo reklamarsko sodišče, ali pač reklamarsko krivosodje. Odvisno s katere strani marketinga bo pihal veter. Dokler se ne izkaže marketinška pravica, pa nam – ki smo ena redkih medijskih vsebin brez neposrednega sponzorja, kar je dobro za javni servis, slabo pa za žepe avtorjev – ostaja prostor za nekaj pojasnil. Najprej o tem, kako bi se lahko reklamarji izognili vsej tej šlamastiki. Na prvem mestu si tega oglasa kreativno sploh ne bi izmislili, kot drugo pa bi dodali sladoledu še okus lešnika. Ali oreha. Ki oba spominjata na moško semenišče, in oglas bi se glasil tako: "Nisi bila ti. Jaz sem bil kriv. Plis, pokliči me." "Vem, da sem te razočaral. A se lahko pogovoriva?" Oglas je praktično enak, en a dodamo in tri izbrišemo, pa dobimo enakopravnost spolov in uravnoteženo oglaševanje. Ker če resnično in nepotvorjeno pogledamo to in jamrajočo naracijo, kako deluje v praksi … tudi moški po prepiru ali razhodu jokajoče pošiljajo sporočila, v slogu: "Plis, pokliči me, ne bom te razočaral, nikoli več."           Razmerje med temi čustvenimi izlivi je tako prek palca vsaj pol pol, če pa poslušaš balkanske popevke, ki so tako zelo priljubljene v Sloveniji, se to razmerje celo nagiba v koristi moškega cmizdrenja. Hočemo povedati naslednje; ko govorimo o čustvenih razočaranjih, razhodih, ločitvah in podobnih samomorih človeškega srca, je stereotipna vloga spolov pač fluidna. Odvisna od prizadetosti in realnih okoliščin. Da so se reklamarji odločili v oglasu uporabiti in stereotipno prikazati samo žensko prizadetost, ranljivost in šibkost, je prav tako neumno, kot gre z marketinškega stališča za izgubljeno priložnost. Z moškim oglasom bi nagovorili še vse jokajoče moške in maščevalne ženske. Naslednje, o čemer se moramo pogovoriti, pa je pistacija, ki stoji v osrčju oglasa … Jasno je, da je pistacija na pohodu, saj jo je moč najti skoraj v vsem, kar se da použiti. Cinik bi dodal, da zadnji čas, kajti proteinov smo se naužili že prek vseh meja in naj se prevlada, ko so začeli proteine dodajati še v šampone za lase, konča z vstajenjem pistacije. Pistacija v sladoledu se morebiti sliši bizarno, a pravkar beremo, da je čokolada s pistacijo, ki so jo izumili v Dubaju, povzročila akutno pomanjkanje na pistacijskem trgu in v slovenskih pregovorih pistacija pravkar zamenjuje žafran in kafro. In če smo tudi mi sodelovanje pistacije in potiskanje žensk v mizogine stereotipe znotraj reklame za sladoled, označili kot neprimerno, vendarle obstaja spolni stereotip, ki pa preizkušeno in dokazano živi. Če in ko moški lušči pistacijo med recimo nogometno tekmo lige prvakov, se do polčasa vedno prikaže ženska z nezmotljivim stavkom na ustnicah: "Po koncu boš tole posesal!"

Zdravo. Tokratno epizodo začnemo z pozabljivim Nemcem (Alzheimer), končamo pa z betonskim mešalcem, v katerem na fantovščini ali kakšni podobni zabavi mešamo beton (torej: šnopc in pivo), skozi klasično vesoljski vrtiljak idej tokrat pridemo do zaključka: “Ne razmišljat, ljudje.” Sicer pa se filozofsko lotimo naroda, denarja in ostalih izmišljenih stvari, delimo globoke misli o tem, kako trenirat pozitivnost, izumimo najboljši piknik, ki je enotedenski žur na Betelgezi, kjer pangalaktični grlorez delajo ekskluzivno v mešalcu za beton. Pa tudi o poglavju govorimo. Malo. Aja: piknik bo. Beton se že meša. ;)

Pripravljenost na pogajanja in okrepitev notranjega trga bodo po besedah predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen prvi koraki Unije po uvedbi ameriških carin. Ministri za trgovino poudarjajo tudi pomen krepitve evropskega trga. Druge teme: - Mandatar za sestavo nove srbske vlade je Đuro Macut. Predsednik Vučić v prihodnje med kandidati vidi tudi ljubljanskega župana Zorana Jankovića. - Poklicni gasilci razočarani nad dogovorom o predlogu pokojninske novele. Zveza sindikatov odgovarja, da je upoštevala mnenje večine članov. - Ljudje, ki so 2 leti čutili vplive graditve drugega tira, bodo očitno ostali praznih rok. Poročilo, ki ga je naročil investitor, kaže, da škoda na objektih ni posledica graditve.

Dogodivščine male pošasti Mici iz 2.a. Pripoveduje: Darja Reichman. Napisala: Majda Koren. Posneto v studiih Radia Slovenija 2010.

“Jaz sem gledališče vedno razumel kot kolektiv, kot hišo, dom,” pravi Rok Bozovičar, gledališki kritik, urednik, pisec, moderator in dramaturg, pa tudi v.d. direktorja Prešernovega gledališča Kranj. Bil je selektor Borštnikovega srečanja in Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, sodeluje v strokovnih žirijah in komisijah, je vodja festivala Teden slovenske drame ter sourednik revije Maska in spletnega portala Neodvisni – teritorij sodobnih scenskih umetnosti. Svojo gledališko pot pa je začel v hostesni službi ljubljanske Drame.

Tessniem Kadiri je mlada 23-letna novinarka iz Nemčije. A njen videz, polt temnejšega odtenka in gosti črni kodrasti lasje, pripovedujejo, da njene korenine presegajo evropske. Njena starša prihajata iz Maroka, kjer je kot otrok preživela dolga poletja. Spominja se toplih noči, preživetih z glasnimi tetami in strici, ki so si med seboj ure in ure pripovedovali zgodbe. In seveda hrane, polne okusov, začimb in brav. V pogovoru z Nežo Borkovič govorita tudi o Evropskem (ne)sprejemanju drugačnosti, njeni odločitvi, da vsakodnevno ne nosi hijaba in obogatitvi, ki jo je v njeno življenje prinesel preplet dveh diametralnih kultur.

Kako sploh razmišljati o koncu sveta? Ali to pomeni konec civilizacije ali konec planeta? Bo to velik bum in potem nič več? Ali se bomo počasi, brez možnosti ročne zavore, kotalili proti prepadu? Človeška domišljija je v knjigah, filmih, radijskih igrah in vseh drugih možnih oblikah pričarala že toliko različnih koncev sveta, da je seznam skoraj neskončen. A vseeno - nekateri scenariji so precej bolj verjetni od drugih. To področje proučuje znanost o katastrofičnih tveganjih, ki ob ugotavljanju verjetnosti nekega scenarija išče tudi možnosti za njegovo preprečitev. Pogovorimo se z raziskovalcem potencialnih koncev sveta, pa tudi z dvema sogovornikoma, ki raziskujeta, kaj bi se zgodilo z naravo in ostanki civilizacije, če bi človeška vrsta nenadoma izginila. Gosti: Giuseppe Del Pra, Odyssean Institute (povezava do raziskave) Sören Faurby, Univerza v Göteborgu Alan Weisman, novinar in pisatelj, avtor knjige Svet brez nas

Perica Rai je filmski režiser in scenarist, avtor videospotov in reklam, po izobrazbi pa kriminalist. Njegov celovečerni prvenec Pa tako lep dan je bil, ki vsebuje različne žanre, je nastal mimo vseh razpisov. V Sloveniji, pravi režiser, težko prejmeš sredstva za žanrsko produkcijo.

“Ljudje nikoli v preteklosti nismo brali toliko, kot beremo sedaj. Res pa je, da ne beremo le tiskanih knjig, da se je izrazito povečalo zaslonsko branje in da beremo na drugačen način, torej manj skoncentrirano, z manj pozornosti,” pravi dr. Alenka Žbogar, vodja Katedre za didaktiko slovenščine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Med drugim jo bomo vprašali, kako brati in zakaj, pa tudi, kako vzpostaviti bralne navade pri nas samih in kako pri otrocih? Kaj brati zvečer in kaj čez dan? Vprašanja sprejemamo na prvi@rtvslo.si ali na spletni strani Prvega.

"Economic MOAT" — a business's ability to maintain a competitive edge over its competitors. Andrej P. Škraba, Boris Cergol, Jaša Andrenšek, Simon Belak, Luka Dremelj in Klemen Selakovič se enkrat na mesec (remote / na daljavo) pogovarjamo o trenutno aktualnih tematikah iz sveta razvoja tehnologije umetne inteligence, podjetništva, ekonomije in politike. ============================= Prijavi se in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT priporočamo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …): https://aidea.si/aidea-mailing-lista