Podcasts about ljudje

"Ta roman je kraj, kamor me je odpeljalo srce. Ta roman je moja ljubezenska pesem rekam – tistim, ki še tečejo, in onim, ki jih že davno ni več." Elif ŠafakV romanu Po nebu tečejo reke potuje kapljica vode, reke pa skozi stoletja valovijo s tisočerimi spomini. Ljudje razmišljajo o zgodovini in znanosti, berejo epe in si pripovedujejo zgodbe, pišejo poezijo, poznajo modrosti in mite, kopičijo znanje, odkrivajo pozabljene pisave ter razvozlavajo skrivnostne znake. Zanima jih posebna in presunljiva dežela, kjer so davno tega asirski kralji gradili palače, kanale in vrtove ter postavili ogromno knjižnico z zaščitnimi duhovi pred vsakim vhodom, da se temu blaženemu raju ne bi pripetilo nič hudega … Vendar se je zgodilo – in se še vedno dogaja: preganjanja, pokoli in smrti. Rečni tokovi na dolgem potovanju čez širjave in daljave, puščave in goščave, doline in kotline, skozi svetlobo in temo človeštva, skozi hlad in toploto – ko voda zaledeni, izpareva in se znova utekočinja – prenašajo dežno kapljico. Ta je lahko zadnja v plastenki vode ali čista, grenka solza, ki tava na svoji krožni poti proti morju … V tem neprestanem kroženju vode se s kapljico prepletajo fiktivni dogodki in dejansko izpričana zgodovina: najprej dežna kapljica pristane na glavi asirskega kralja Asurbanipala v Ninivah, na koncu prepleta zgodb pa je to solza, ki spolzi iz očesa na rečni čoln v Londonu. Medtem padajo imperiji, ki so se znali nekako preslepiti, da bodo trajali večno. Tudi ljudje živimo v pomirjajoči zmoti, da bodo stavbe, ki jih postavljamo, pesmi, ki jih zlagamo, in civilizacije, ki jih ustvarjamo, preživele tudi potem, ko nas bo odnesla reka večnega počitka. Sogovornica: Andreja Udovč, Založba SanjePrevedla: Maja Ropret

Nocoj se bo v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji v Ljubljani začel koncert godalnega ansambla Dissonance na 9. Zimskem festivalu Ljubljana. V Narodnem domu Celje bo svoj 3. abonmajski koncert izvedel Celjski godalni orkester pod taktirko umetniškega vodje Nenada Firšta. Sinoči je pozornost vzbudila premiera predstave Catarina ali O lepoti ubijanja fašistov, ki jo je po besedilu portugalskega dramatika Tiaga Rodriguesa režirala slovenska režiserka Mateja Koležnik. Ljudje so med predstavo igralca Oleja Lagerpuscha skušali zvleči z odra, nekdo je vanj vrgel pomarančo, občinstvo je med predstavo žvižgalo. Oddajo zaključujemo z novico o odprtju zvočne razstave v Vodnikovi domačiji Šiška. Posvečena je pionirkam in pionirjem elektronske glasbe in opozarja na spolno pristranskost ter na geografski kontekst ustvarjalk in ustvarjalcev. Vabljeni k poslušanju!

Leta 2024 je bilo v Evropsko unijo uvoženih približno 4,6 milijarde izdelkov nizke vrednosti, je lani objavila Evropska komisija. To je dvakrat toliko kot leta 2023 in več kot trikrat toliko kot leta 2022. Od teh 12 milijonov paketov na dan jih je bilo več kot 90 odstotkov iz Kitajske. Med paketi prednjačijo tisti s spletnih platform Temu in Shein. Ravno agresivno in intenzivno oglaševanje in bizarno nizke cene so pripomogli k temu, da večina ljudi Temu pozna, čeprav pri tem spletnem trgovcu sploh ni nakupovala. Ljudje se kar naenkrat odpravljajo na množičen lov za cenenimi izdelki in svoje najdbe tudi ponosno delijo. Kje drugje kot na družbenih omrežjih. Ko plen postanejo ultrapoceni izdelki, vprašanje kakovosti niti ni več pomembno. Današnje potrošništvo je na točki, ki je že davno presegla temeljno človeško nujo in potrebo. Nakupujemo preprosto zato, ker lahko, ne zato, ker nekaj potrebujemo. Ko se je svet v času koronavirusne bolezni preselil na splet, je tudi to postala naša prevladujoča nakupovalna izkušnja. Računalniki, predvsem pa naši prenosni telefoni, so postali hitra vstopna točka v svet potrošništva. Naj bodo to ciljno usmerjeni oglasi, objave prijateljev ali celo vplivnežev, ki svojim sledilcem predvsem v videu prikažejo veliko količino nakupljenih izdelkov, ki jih – tako pravijo oni – preprosto moramo imeti. Se nam dogaja tako imenovana temu-izacija potrošništva, ko količina izpodriva kakovost? Gosti:-kulturolog, urednik in raziskovalec dr. Blaž Kosovel -docentka dr. Zhonghui Ding z ljubljanske Ekonomske fakultete-socialni psiholog dr. Žan Lep z ljubljanske Filozofske fakultete in Pedagoškega inštituta

Na Ptujskem so znova oživeli Kurenti in začeli odganjati zimo in zlo ter v deželo prinašati, dobro letino, rodovitnost in veselje. Odnos med predsednico države, Natašo Pirc Musar in predsednikom vlade, Robertom Golobom, se je otoplil. Olajšanje in zadovoljstvo je preplavilo večino poslancev, saj je Državni zbor, na svoji zadnji redni seji pred volitvami uspel zagotoviti dovolj glasov za imenovanje najpomembnejših funkcij v državi. Premier Golob se je, ne prvič, zapletel v nejasno komuniciranje z javnostjo o svojih postopkih na KPK. Zvonce pa je sprožila tudi napoved opozicijskega poslanca iz SDS, Žana Mahniča o uradu za deportacijo. Ljudje v krajih na podeželju pa bijejo po vsem druge bitke; vse manj so jim dostopne javne storitve; banke, pošte skrajšujejo delovni čas, umikajo bančne avtomate. Kurenti pa še niso odgnali zime iz odnosa med njimi in predstavniki vlade. O tem v tokratnem Tedenskem aktualnem mozaiku pod taktirko Jernejke Drolec.

Na Ptujskem so znova oživeli Kurenti in začeli odganjati zimo in zlo ter v deželo prinašati, dobro letino, rodovitnost in veselje. Odnos med predsednico države, Natašo Pirc Musar in predsednikom vlade, Robertom Golobom, se je otoplil. Olajšanje in zadovoljstvo je preplavilo večino poslancev, saj je Državni zbor, na svoji zadnji redni seji pred volitvami uspel zagotoviti dovolj glasov za imenovanje najpomembnejših funkcij v državi. Premier Golob se je, ne prvič, zapletel v nejasno komuniciranje z javnostjo o svojih postopkih na KPK. Zvonce pa je sprožila tudi napoved opozicijskega poslanca iz SDS, Žana Mahniča o uradu za deportacijo. Ljudje v krajih na podeželju pa bijejo po vsem druge bitke; vse manj so jim dostopne javne storitve; banke, pošte skrajšujejo delovni čas, umikajo bančne avtomate. Kurenti pa še niso odgnali zime iz odnosa med njimi in predstavniki vlade. O tem v tokratnem Tedenskem aktualnem mozaiku pod taktirko Jernejke Drolec.

Iranske ulice so se umirile. Ne glede na to, da ni določene policijske ure, je prisotnost neprestanega nadzora čutiti povsod. To še posebej poosebljajo varnostne sile. Ljudje žalujejo za svojimi bližnjimi ali jih iščejo. Veliko je negotovosti in žalosti. Vsi se pogovarjajo samo o tem. Naključni človek na podzemni železnici lahko začne kar tako jokati. Prisotna sta stres in tesnoba. Ljudje nekaj pričakujejo, ker vedo, da razmere ne morejo ostati takšne, kot so. Iran je prekrila senca smrti. Fariba je novinarka iz Irana. Fariba sicer ni njeno pravo ime in tudi njen glas je zaradi njene varnosti spremenjen. Tako kot večina prebivalcev Irana je bila tudi ona izolirana od zunanjega sveta, ko so iranske oblasti izklopile internet. To je njeno pismo svetu.

Ljudje si postavljamo različne cilje, toda mnogih zaradi različnih ovir ne bomo mogli nikoli uresničiti. Gre za »vrzel resničnosti,« boleč razkorak med želeno in dejansko resničnostjo. Večja kot je, več bolečine prinaša. Cilji torej niso vedno uresničljivi, vrednote pa, zato so neizčrpen vir moči. Misel je iz knjige z naslovom Past sreče iz katere smo prebrali nekaj odlomkov. Napisal jo je dr. Russ Harris, izšla pa je pri založbi Učila.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič. Na začetku romana Za nagrado bi morda predvidevali, da bo pisateljica Semira Osmanagić razgrnila svoj kritični pogled na delovanje komisije, ki ima zadnjo besedo in z literarno nagrado ovenča izbranko ali izbranca. Roman pa je vsekakor še marsikaj drugega. Že res, da spregovori o merilih za podeljevanje časti, ki jo na koncu doživi en sam književnik, toda roman je hkrati neke vrste literarizirana študija človeških nravi, predvsem nadvse duhovito in s humorjem in ironijo obloženo pisanje v dobrem pomenu besede. Oris značajev članov komisije nakazuje predvsem to, da je človek nekakšno dvojno bitje: eno sta njegova zunanja podoba in ravnanje, kadar je okoli sebe obkrožen z ljudmi, nekaj čisto drugega pa je njegov notranji svet. Pisateljica iskrivo in v izbranem slogu piše o tem, kako visoko lahko poletijo človekove misli in kakšno neverjetno moč ima domišljija. Kar je v realnosti neuresničljivo, se v domišljijskem svetu primeri z lahkoto in seže zelo daleč, tako rekoč kamor koli. V poletu fantazije nekdo, ki se mu v stvarnosti bolj malo posreči, postane zmagovalec, osvajalec in uspešnež. Ni se treba obvladovati in si postavljati mej, saj je mogoče skoraj vse. Morda pa je potem pristanek na trdnih tleh toliko bolj neprijeten. V spletu okoliščin se člani komisije drug pred drugim razgalijo in razkrijejo slabosti, ki so jih vse življenje skrivali, toda to se zgodi samo za hip, saj kaj kmalu spet postanejo ugledni in vsevedni razsojevalci, ki odločajo o kakovosti sodobne slovenske književnosti. Sprašujejo se, ali je to, kar prebirajo in vrednotijo, nekakšno stopicanje na mestu. Treba bi bilo stopiti korak naprej, če že ne naprej, pa vsaj na stran. Eden od njih se zamisli: »Takrat ga v želodcu nekaj zbode, v misli mu trešči predstava, ki si jo je zadnjič ogledal, Gaza in enormno trpljenje, ki se tam dogaja, medtem ko se ukvarjamo z našimi prozaičnimi ali manj prozaičnimi zadevami. Bi o tem načel debato, preden izberejo tekst? Čudno, v nobenem tekstu tega danes aktualnega dogajanja ni. Nima smisla, saj nič ne morejo spremeniti, zakaj bi to omenjali, pa še težje bodo izbrali, če padejo v še bolj duhamorno razpoloženje.« Domiselna posebnost literarnega dela Za nagrado je roman v romanu. Vsak član komisije mora izbrati po tri romane, o katerih je prepričan, da so se avtorju ali avtorici najbolj posrečili. Ne prikrivajo tega, da imajo prednost že znani pisci, toda večina se navduši nad pisateljem z neznanim imenom, nekom, ki piše dobro, vendar o njem še ni bilo ničesar slišati. Nekaj strani tega dela je mogoče tudi spoznati. Bodo znani in z javnimi priznanji povzdignjeni pisatelji zaradi takšne izbire nejevoljni? Ali je bolje vse skupaj storiti s čim manjšim trudom in nagraditi imenitneže, ki so nagrad že vajeni? Priznajo si, da takšne obilice knjig, ki se vsako leto razbohoti na knjižnem tržišču, ni mogoče prebrati od prve do zadnje strani. Pet članov komisije, dve ženski in trije moški, mora izreči oceno o kar šestinpetdesetih rokopisih. Ljudje pišejo kot obsedeni, veliko imajo povedati, bralcev, pravzaprav bralk, pa je čedalje manj. K sreči s komisijo sodeluje referent, ki opravlja pomožna opravila, med vsemi pa je prav on najbolj vzoren in natančen bralec ter veliko ve o literaturi in njenem pomenu. Zadnjo besedo bodo, če se bodo seveda poenotili, izrekli različni ljudje, tako rekoč primerki, v katerih sta združena duh in telo, se pravi pojavne oblike bogate notranjosti in težave, ki jih kdaj pa kdaj povzročijo človekovi organi in telesni deli. Telo ima svojo pamet in mu je čisto vseeno, če se upre prav tedaj, kadar se skupina ukvarja z globokoumnimi zadevami. Tako duh kot telo sta zahtevna gospodarja. Članstvo v komisiji je začasno, saj imajo posamezniki tudi svoje skrbi, na primer kujavo družico, pomanjkanje samozavesti, uporništvo brez razloga ali utemeljeno postavljanje po robu vsakomur in vsemu in ne nazadnje nezmožnost in nemoč, da bi sami napisali kaj tehtnega. Prebrali so skladovnice knjig in so o marsičem dobro poučeni. Nekdo od njih ve naslednje: »Saj ve, da je vse že napisano, vse že povedano, ve pa tudi, da obstajajo novi prijemi, novi načini, kako predstaviti kaj novega, če ne novega, pa vsaj rahlo nepričakovanega.« Marsikateremu neizbranemu piscu se bo zgodila krivica, tudi moški spol bo prevladal nad ženskim, toda nagrada, ki jo podeljuje časopisna hiša, je ena sama. Zmagovalca bodo mediji slavili, seveda ne pretirano dolgo, našel se bo kdo, ki bo njegovo delo hlastno prebral, zlasti kak zavistnež. Knjigi Za nagrado so dodane barvne fotografije, ki jih je posnel neodvisni umetnik, fotograf in založnik Tadej Vaukman. V fotografsko oko ujete podobe so dopolnilo vsebine romana, sočasno pa imajo svojo lastno zgodbo, saj pisateljica na primer nikjer ne navede, da bi člani komisije na mizo moleli gole noge. Med precej slabo razpoloženimi in zaskrbljenimi osebami je mogoče prepoznati igralca Marka Mandića, tudi tokrat razgaljenega, vendar je na eni od fotografij njegovo golo telo videti samo do pasu. Jezikoslovec, prevajalec in glasbenik Primož Vitez je v spremni besedi v zgoščeni obliki podal poglavitno sporočilo romana Za nagrado in poudaril, da je tekst kritičen do literature na splošno, prav tako sodobne slovenske, v kateri manjka humorja in prave družbene vrednosti, očitna pa je hiperprodukcija. Besedilo je napisano v zajetnih proznih blokih in v očitni fascinaciji nad jezikom in pripovednim potencialom, ki ga jezik omogoča. K temu lahko dodamo, da Semira Osmanagić v svojem pisanju podaja resnice našega časa, odete v šegavost in prepredene z zabavnimi domislicami. Tudi resnih tem se je mogoče lotevati s prijazno zbadljivostjo in prizanesljivo kritičnostjo.

Papež o blagrih: Jezus ne govori o neki oddaljeni tolažbi, ampak o stalni milosti.Na praznovanju godu sv. Janeza Boska v Zagrebu tudi škof Saje, ki je poudaril spremljanje mladih za prebujanje novih duhovnih poklicev.Stranke predstavljajo volilne programe, dr. Boštjan M. Turk poudarja: Ljudje bodo morali volitve vzeti absolutno resno in oddati svoj glas.Pred Magistratom jutri že 28. shod za zaščito pitne vode.Ugrabljeni, izgnani, obsojeni na smrt: kristjani opozarjajo Evropsko unijo na molk.Štirje Slovenci na tekmi v Willingenu, najboljši v kvalifikacijah Domen Prevc.Vreme: Na Primorskem precej jasno, drugod pretežno oblačno.Iran vojske evropskih držav razglasil za teroristične skupine.V Mengšu se po katastrofalnih poplavah začenja gradnja novega vrtca, v začasnih nastanitvah približno 350 otrok.V 59. letu starosti umrla nekdanja slovenska smučarka Nataša Bokal.

Ljudje v vseh časih in kulturah potrebujemo nekoga, ki svoje življenje posveti duhovnim dobrinam in v nemirnih srcih prebuja spomin na večnost in na Boga.

Škofje končali obisk ad limina v Rimu. V pogovoru s papežem so se zadržali tri ure.Minister Mesec za dvig minimalne plače na tisoč evrov neto. Delodajalci kritični.Slovenski duhovnik na Grenlandiji p. Tomaž Majcen za Radio Ognjišče: Ljudje so zelo ponosni na svojo deželo in kulturo, hkrati pa realistični glede geopolitičnih pritiskov.VREME: Jutri bo večinoma oblačno, le na vzhodu bo nekaj sonca. Najvišje dnevne temperature bodo od 1 do 6, na Primorskem od 9 do 14 °C.

Južna Afrika je ena tistih držav, v kateri so neenakosti med največjimi na svetu. Ljudje se ne delijo več po barvi kože, temveč po premoženju, na bogate in revne. Obiskali smo Soweto, revno četrt na obronku Johannesburga, kamor se je zaradi apartheida preselilo več milijonov temnopoltih prebivalcev. Nasilje, ropi in posilstva so tam del vsakdanjika. Kriminal se izplača, plen se deli. Politiki so ugrabili državo in si žepe napolnili z ukradenim denarjem. Kam izginjajo zlato in diamanti, ki jih še vedno izkopavajo na skrajnem jugu Afrike? Država propada. Afriški narodni kongres, ki je z Nelsonom Mandelo vodil boj proti nadvladi belopoltih naseljencev, se je izrodil. Zapuščajo ga člani, ki ustanavljajo nove stranke, na skrajnem levem in desnem polu. Slišati je pozive k nacionalizaciji zemlje, ki jo obdelujejo belopolti kmeti, tudi k napadom nanje in celo k umorom. S tako imenovanimi vaškimi stražami smo se odpravili na podeželje, daleč od mest, daleč od ljudi. Med njivami in neskončnimi travniki, sloni in impalami živijo kmetje, ki so prepuščeni samim sebi. So žrtve nasilja in izživljanja tolp. Zanesejo se na pomoč prostovoljcev in, če si lahko privoščijo, tudi zasebnih varnostnih podjetij. Ta vse pogosteje prevzemajo vlogo policije. Številni, ki so se borili za svobodo, so ostali praznih rok. Sanje o enakopravni in napredni Južni Afriki so se razblinile.

Nekoč, v času, ko so duhovi še hodili med ljudmi in so živali govorile človeški jezik, je ob vznožju meglenih gora živela premetena lisica. Bila je znana po svoji rdeči dlaki in po svoji pameti, ki je prekašala celo najstarejše modrece v vasi. Ljudje so se je nekoliko bali, saj so vedeli, da lisica nikoli ne pozabi krivice. In prav v tistih dneh se je zgodilo nekaj, kar je v njenem srcu prižgalo iskro maščevanja – iskro, ki je kmalu prerasla v zgodbo, o kateri so še dolgo šepetali ob ognjiščih. Vir: Zlata ptica, Najlepša pahljača, japonske pravljice, prevedla Zdenka Škerlj Jerman, Mladinska knjiga 1996, Ljubljana, bere Nataša Holy

V turistični oddaji Potujte z Radiem Maribor smo se še enkrat ozrli na minulo leto … ustavili smo se pri za turizem pomembni temi, pri ljudeh, ki so v tej panogi nepogrešljivi. Najprej smo spregovorili o zanimanju mladih za poklice v gostinstvu, pomenu trdega dela in učenja in o vlogi gostinca v neposrednem stiku z gostom; spomnili smo na uspehe študentov mariborske Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem v tem letu, potem pa smo odpotovali na eksotične otoke, v Indonezijo.

Za zaključek leta pa se podajmo na vesele ulice našega glavnega mesta. Tam sta se med praznično rajanje na tiho prikradli politika in ideologija. Kjer pa sta omenjeni gospe, tudi naša analitična oddaja ni daleč. Politika in ideologija sta si – ker vesta, da drugače ob novoletnih bakanalijah ne moreta prisostvovati – za zasedbo ulic in naših src izbrali glasbo. Zadeva se zdi dovolj preprosta. Župan Janković je na začetku praznikov z ljubljanskih ulic pregnal trubače, ob državnem prazniku pa nato nadvse širokogrudno sprejel harmonikarje. Še pojasnilo za etnomuzikološko neuke … Trubači predstavljajo balkansko, predvsem srbsko glasbo, harmonikarji pa slovensko glasbo. Najprej obdelajmo politiko, potem se lotimo ideologije, če ne bosta omenjeni prej obdelali nas. Poteza župana Jankovića je presenetljiva, hkrati pa politično modra. Polovica ali še več njegovih kritikov se ob koruptivnosti najraje obeša na njegovo deklarirano balkanskost. Naj gre za prijateljstva s srbskim predsednikom, izgovorjavo posameznih vokalov, ali pa koncesije ljubljanskih bifejev, Janković velja za izpostavo Balkana sredi pastorale slovenske prestolnice. In kaj ti naredi premeten politik? Glasbenike, ki bi naj predstavljali srčiko njegovega etosa, brez velikega cirkusa spodi z mestnih ulic, druge glasbenike, ki pa simbolizirajo trdo slovenstvo, pa ne le sprejme, temveč jih naslednje leto povabi še v dvakrat večjem številu. Da je s tem dejanjem vzel del vetra iz jader političnih nasprotnikov, je čisto jasno, da pa si je ob svoji potezi tiščal prste v ušesa, pa precej verjetno. V nadaljevanju pa obračunamo z antičnim pregovorom o okusih, o katerih se ne razpravlja. Hočemo povedati, da je vsaj polovico krivde za civilizacijo, ki se je znašla v enosmerni ulici, nosi nerazpravljanje o okusih. Ljudje z izrazito slabim okusom, tudi za glasbo ne nazadnje, so nas pripeljali v šlamastiko, s katero se ubadamo kot človeštvo in tudi kot država, imenovana Slovenija. Visoko razvit okus za lepe umetnosti bi moral biti pogoj za opravljanje javne službe in zagotavljamo vam, da bi javno življenje, v katerem bi bilo dovoljeno sodelovati in delovati samo posameznikom z izbranim okusom, potekalo bolj strpno in tudi uspešneje od današnje kloake. Naj nam cenjeni ceh glasbenih kritikov oprosti poenostavljanje, ampak recimo, da lahko glasbo ločimo po kompleksnosti, s čimer sta narodno-zabavna tonika in dominanta enostavni obliki, Mozart pa je na drugem polu te vrednostne palice. Na eni strani je glasba kot zabava in rompompom, na drugi pa glasba, ki pripoveduje zgodbo, ali vzbuja čustva. In tukaj so si trubači in harmonikarji povsem enaki. Hočemo povedati, da je vseeno, ali na ulici igrajo trubači ali harmonikarji; k obči kulturi in prosveti ne prispevajo ne eni ne drugi. Eni sicer vzbujajo bolj domoljubna čustva od drugih, to pa je tudi vse. Gledano s stališča glasbć kot lepe umetnosti, pa bi moral Jankovič pregnati z ulic oboje ali pa obojim pustiti igrati. Pač kolikor je razvit njegov glasbeni posluh in kako zahtevna je njegova kulturna raven. Ima pa naša teza nadvse eleganten preizkus; trubači so se najbrž užaljeni, a v skladu z nomadskim slovesom, z ljubljanskih umaknili na zagrebške ulice. Oblast je tam bolj milostna, ampak prebivalci so jih jadrno začeli preganjati iz posameznih sosesk. Zdaj manjka le še to, da bi v Zagreb iz Ljubljane poslali še dvesto petdeset harmonikarjev z Golico in bi bilo takoj jasno, ali naša teza drži vodo. Potem pa je tu še povsem ideološka komponenta harmonikarskega nastopa. Šef harmonikarjev je pojasnil, da njihov shod nima nobene politične konotacije, ne političnega sponzorstva. Ampak če naštejemo osnovne elemente prireditve, ki se je imenovala podpora slovenski glasbi: »ljubljanske ulice, harmonika, največji državni praznik«, potem vidimo, da je šlo za interpelacijo domoljubja, kot si ga predstavlja in propagira slovenska politična desnica. S čimer ni, da ne bo pomote in nesporazumov, čisto nič narobe. Nikakor pa se ne sme in ne more razumni strinjati, da je to edina zveličavna oblika domoljubja. Se pravi, da politična ali pač ideološka desnica slovenstvo oznanja in enači s harmoniko in Avsenikovo glasbo. Ker, če se navežemo na kompleksnejše glasbene oblike, domoljubje ne more biti le valček ali polka, temveč je lahko rock ali simfonija, in v primeru skoraj četrtine Slovencev tudi tango. In naj bo naslednja misel tudi slovo naše skromne oddaje od iztekajočega se leta. Ne bo dovolj, da se kulturne elite od svete preproščine samo dobrohotno ograjujejo … Počasi se bo treba proti njej začeti boriti. Ta boj nam je kot zapuščino zapovedal poet, ko je pred stoletji vzkliknil temeljno, a danes tolikanj zlorabljano resnico obstoja slovenstva. »Kultura in prosveta, to naša bo osveta!«

Danes prinašam zgodbo o revnem, a izjemno bistrenem brahminskem dečku . V mestu je odprl nenavadno trgovinico, kjer ni prodajal ne tkanin ne sadja, temveč… pamet. Ljudje so se mu posmehovali, dokler nekega dne mimo ni prišel bogat, a ne preveč bister trgovčev sin. In tako se začne zgodba o tem, kako lahko preprosta misel, zapisana na košček papirja, razkrije, kdo je v resnici pameten.Vir: Indijske pravljice, prevedla Dušanka Zabukovec, KUD 2017, bere Nataša Holy

Ljudje neradi slišimo, da se bomo morali spremeniti. Neradi tudi slišimo, da se obeta črna prihodnost, če se ne bomo spremenili. Pri projektu Zelen.kom iščejo in učijo načine, kako ustrezno komunicirati o poti zelenega prehoda, da ne bi sprožili nerazumevanja ali odpora. Pri njem sodeluje 40 raziskovalcev in raziskovalk z desetih oddelkov filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Gostje oddaje: dr. Danijel Ivajnšič, vsebinski vodja projekta in vodja skupin za geografijo in biologijo, ki raziskuje razumevanje podnebne krize, dr. Melanija Larisa Fabčič, vodja področne skupine germanistike, in dr. Aleksandra Nuč Blažič, ki sodeluje pri prevodoslovnem delu projekta (ponovitev).

Mladost Pesem Prijateljstvo, s kratico MPP, je katoliški študentski pevski zbor, ki deluje v Ljubljani v Župniji Ljubljana - Marijino oznanjenje na Tromostovju pri bratih frančiškanih. Zbor šteje 92 aktivnih članov – pevcev in pevk ter instrumentalistov (cajon, klaviature, akustična kitara, bas kitara, violina). Člani zbora prihajajo iz vseh regij Slovenije. Zbor je tekom svojega obstoja postal nepogrešljivi člen sredinih študentskih večernih maš. Njegovo orodje za slavljenje in oznanjevanje evangelija je pesem, prijateljstvo med člani zbora pa presega samostanske zidove. Zbor je stalnica pri študentskih mašah že 30 let. Nekaj članov zbora (Niko Rovtar, Katarina Kokalj, Jakob Kavčič, Klara Štukelj) na čelu z zborovodkinjo Ano Pučnik in duhovnim vodjo, mladim frančiškanskim bratom Filipom Mlinarjem, je Liana BUršič gostila v studiu 51 nacionalnega radia za iskreno debato o njihovem doživljanju Božiča, katoliške vere, pomena glasbe in skupnosti v njihovih mladih življenjih. V oddaji lahko slišite tudi dve njihovi pesmi.

Najprej so bili sonce, dež, grom in strela, potem je bil ogenj ... Kmalu so prišli ljudje, ki so ogenj zanetili in sedli okrog njega. Sedeli in modrovali so na prostem, pod milim nebom in v jamah, v katerih je ostalo veliko sledi dima. Ognjišče se je velikokrat razvnelo v požar, kot zgodbe, ki so razplamtevale domišljijo in razvezale jezike, prepletale polifonijo glasov v pletenice dolgih pripovedi. Zgodba ujetega sonca, gorčega ognja in ukradene lune se je nadaljevala. Ker je bilo ljudi strah, so prižgali bakle, zato da bi v temnih nočeh na zemlji zasijala ognjeno topla in srebrno modrikasta mesečina. Potem so gradili domove in vanje prinašali luč in ogenj: z oljenkami, s svečami, petrolejkami. Prišlo je stoletje plinskih svetilk, žarnic, električnega toka, zatem stoletje odvisnosti od električne energije in pojava svetlobnega onesnaževanja. Seveda zgodbe še ni konec ... Sogovormik: zgodovinar Uroš Dokl, ki je napisal knjigo Kako je bilo, ko še ni bilo elektrike (ilustracije Toni Buršić, Založba Aristej)  fotografija: Wikimedia Commons

“Dokler dobička ne realiziramo, je vse skupaj psihološki konstrukt. Ljudje pa se začnejo obnašati, kot da je ta denar že njihov,” opaža psiholog Aleksander Zadel. Po njegovem mnenju prav tu nastane učinek lažnega občutka varnosti, ki vodi v pretirano potrošnjo ali napačne finančne poteze. Posebej je opozoril na nevarnost upanja v investiranju. “Upanje ne sodi v upravljanje premoženja. Ko upamo, smo že prepustili nadzor nečemu zunaj sebe.” Investiranje mora temeljiti na zavestnih odločitvah, jasnih mejah in realnih zmožnostih, ne pa na želji, da se bo trg ‘nekako izšel'. Ob tem spomni: “Če zadenete na loteriji, boste čez dve leti, po vsej verjetnosti, v debeli, globoki depresiji.” “Denar ni cilj. Je sredstvo. Če ga spremenimo v cilj, nas bo vedno držal v stanju tesnobe,” je sklenil Zadel. Po njegovih besedah je najtežja, a pogosto najbolj pravilna odločitev vlagatelja ta, da ob hrupu trga ostane zvest svoji strategiji – in včasih preprosto ne naredi nič ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ - poglobljene članke ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termini: Ljubljana - 22. januar 2026 med 17.00 in 20.30 Maribor 5. februar 2026 med 17:00 in 20:30 Info: www.money-how.si/dogodki ______________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Ljudje v Evropi in drugje po svetu nekoliko romantično gledamo na politiko. Tako na primer napoved o zmanjšanju ameriških sil na evropskih tleh vidimo kot otroci, ki jim starši pri tridesetih letih povedo, naj sami poskrbijo zase. A realnost nikoli ni bila taka. Amerika je vedno gledala na svoje interese, naša naloga pa je, da znamo oceniti, koliko se naši interesi ujemajo z njenimi. V Labirintih sveta bomo govorili o ameriški varnostni strategiji, ki je s Trumpovo administracijo drugačna kot v času njegovih predhodnikov. Tudi v njej je nekaj romantike, ki pa jo je sprejem obrambnega svežnja postavil na realna tla.

Ljudje se velikokrat bojimo stika z umirajočimi in pogovora o smrti ter o pogrebu. Jani Kramar iz Slovenskega društva Hospic je spregovoril o tem, kako je stik z umirajočim dragocen tako zanj, kot za nas. Pravi tudi, da stik z umirajočim v času paliativne oskrbe pozitivno vpliva tudi na proces žalovanja.

Prehranska podpora in prehranska terapija morata biti skrbno premišljeni, slediti morata strokovnim smernicam in temeljiti na posameznikovih izvidih. V zadnjih desetletjih je prišlo do novih spoznanj o presnovnih procesih in tudi o vlogi ustrezne klinične prehrane. Številne študije so pokazale, da lahko neprimerna ali nezadostna prehrana povzroči razvoj nekaterih bolezni, podaljša okrevanje, poslabša izid zdravljenja, ali celo poveča smrtnost bolnic in bolnikov. Slovenski podatki kažejo, da je podhranjen skoraj vsak tretji bolnik. Grozijo mu kaheksija, sarkopenija in sarkopenična debelost. Zato mora biti deležen ustrezne prehranske podpore ali ustrezne prehranske terapije. Ukrepi klinične prehrane namreč dokazano izboljšajo izid zdravljenja, skrajšajo hospitalizacijo in zmanjšajo smrtnost. Več v Intelekti. Sodelujejo: strokovnjakinja za klinično prehrano prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek (Onkološki inštitut Ljubljana), družinska zdravnica doc. dr. Milena Blaž Kovač (Zdravstveni dom Ljubljana) in magistrica klinične dietetike Nadja Righetti (Bolnišnica Sežana). Iniciativa Ntrition day (dan prehranske vizite) TUKAJ

Zdravo. Tokrat se iz nedolžnega 3,5 konektorja rodi nova nagrada (Zlati Toni). Ugotavljamo ali je 30 centimetrov res 30 centimetrov, sprehodimo se do starega dobrega analognega Netflixa (videoteka pr' cerkvi) in se spomnimo, da prihaja čas, ko bomo spet poslušali Mariah Carey. Kar se tiče *Zadnje priložnosti*, smo pri 3. poglavju in misijonarjih, spomnimo se tudi na Hararija in njegovo štorijo o skupnih pravljicah, skupnih zgodbah, prek katerih pridemo do afriške birokracije, leopardovega klobučka in se odpravimo na pot proti gorskim gorilam in skoraj izumrlim severnim belim nosorogom. Globalnega direktorja logistike že imamo, regionalne direktorje pa še iščemo. Oglasite se na Discordu!

Piše Marija Švajncer, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. V pesniški zbirki Mariborska se Matej Krajnc vrača v otroštvo, ki ga je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja preživel v Celju. Spominja se selitve iz stare hiše, stikov s sorodniki, družbenega ozračja in raznovrstnih dogodkov. V spomin si prikliče dogajanje tedanjega časa, predmete, ki danes veljajo za starinske, na primer gramofon in kasetofon, ter osebnosti iz tistega obdobja. Popevkar Franjo Bobinac je postal gospodarstvenik, kot Tomaž Šalamun se je tudi avtor pesniške zbirke utrudil podobe svojega plemena. Naravnost izpiše svoj priimek in pove, da je Krajnc pri sedemnajstih letih postal kantavtor. V pesmih je začutiti nekaj nostalgije, vendar pa se avtor brani razčustvovanosti ter je kar nekajkrat tudi ironičen in duhovit. Spomine zapisuje v sklenjeni pesemski obliki ali kiticah, nekatere stihe zabeli s srbohrvaškimi in angleškimi izrazi in povedmi, ne brani se neposrednega, že kar vulgarnega izražanja. Čeprav si prizadeva, da bi bila žalost prikrita, je v teh spominih tudi drobec otožnosti in nežnosti. Bili so stari časi, živeli so ljudje, ki jim je bil naklonjen, zdaj pa je marsikaj drugače. Takrat se je z odraslimi odpravil tudi na pokopališče. Tam počivajo pesnikovi ljudje, tako pod zemljo kot ohranjeni v njegovi zavesti: »spoštuj te ki ležijo / spoštuj te ki spijo / spoštuj te ki trohnijo / spoštuj te ki strohnijo« V poeziji Mateja Krajnca so nanizani prizori iz preteklosti, vrstijo se podobe in asociacije, kar nekaj je refleksij. Pesnik se načrtno znajde tudi v nonsensu. Zaradi večje prepričljivosti in učinkovitejšega vplivanja na bralke in bralce ponavlja nekatere verze. V zadnji pesmi z naslovom Finale: Mariborska pravi, da ni od tukaj in ne bi bil rad od tukaj. Še rosno mlad je prišel od daleč in se, dokler se ni preselil v Ljubljano, ustalil v Celju. To pa je bilo tedaj mesto tovarn, industrijskih obratov in tovornjakov, takšno, da se pesnik ne more spomniti, da je v njem sijalo sonce. Bilo je mračno in brez prave svetlobe. Kakšna pa je prava svetloba? Pomisli, da bi bilo marsikaj mogoče preseči s poezijo. In res, verzi se porajajo s svetlikanjem, ritmom, notranjo vznemirljivostjo in igrivostjo. Pesnik s posebno občutljivostjo slika prizore iz starih časov in se vrača k tistemu, kar ga je zaznamovalo ali pa se ga je le dotaknilo in se samo kdaj pa kdaj spomni, kaj so hoteli od njega odrasli, kakšna glasba je plavala v zraku in kako je preživljal svoje dni, zdaj zagnano in vihravo, zdaj nekoliko zdolgočaseno. Bila je megla, mizar onstran ulice pa je, kot da ne bi mogel početi ničesar drugega, vohunil za udbo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je za obljubljeno deželo veljala Amerika. Treba bi si bilo priskrbeti karto in oditi tja, kjer se baje cedita med in mleko. Omenjene so tudi socialne razlike v lastni deželi: »sosedje se pretepajo za drobiž / malomeščani pa skrivajo limuzine«. Ljudje se spominjajo vojne in ohranjajo spoštovanje do padlih herojev. V megli hodijo mimo bunkerjev, nemih pričevalcev ogroženosti iz vojnih časov. Megla je resnična in hkrati simbol nečesa, česar si poet ne želi. Družina se je preselila iz stare hiše in domnevno na bolje, v novo hišo. Občina je v prejšnjo naselila druge ljudi. Naslov Mariborska nima ničesar opraviti z Mariborom, temveč je ena od celjskih ulic: »iz stare hiše v novo / isto mesto pa taka sprememba / tito, si to vedel / marx, si to predvidel / tam, kamor smo šli, / naj bi bilo svetleje / a še vedno crkujejo ulične luči V zbirki Mariborska ni ločil, enkrat pa sta zapisana oklepaj in vprašaj, ostalo je tudi nekaj vejic, pik in številk. Nekatere pesmi imajo naslove, v drugih je prvi verz napisan z večjimi črkami. Poudarki so vidni tako, da so navedeni v ležečem tisku, enkrat tudi v krepkem. V tistih časih je bilo slišati besede v popačeni nemščini, nekatere so zapisane v slengu in narečju. Matej Krajnc je mojster parafraziranja, duhovitih besednih iger ter postmodernističnega namigovanja na literarna in druga umetniška dela in popularno kulturo. Rad ima udarne skrajnosti, iznenada pa preseneti z verzi, v katere ujame posebno in zvenečo lepoto. Pesniška zbirka Mariborska je drugačna kot zbirka Josip Broz se je ustavil v Klanjškovi, ki je lani izšla pri isti založbi. V njej je bilo več ludizma, razbrzdanosti, občutka ogroženosti ter miselnega zrcaljenja politike in družbenega dogajanja. Zlasti občutka ogroženosti ni več. Pesnik sprejema svet tak, kakršen je, seveda pa je ta svet nekaj, kar je podano v njegovih pesmih. Omeniti velja, da si Matej Krajnc kot podpredsednik Društva slovenskih pisateljev prizadeva za položaj, uveljavitev in sprejemanje literature v družbi, kakršno si književno ustvarjanje v današnjih razburkanih časih zasluži. S predsednikom Marijem Čukom sta se domislila pogovorov z literarnimi ustvarjalkami in ustvarjalci po vsej Sloveniji ter v skrbi za bralno kulturo in podobne vidike prisluhnila različnim pobudam. Naj s Kranjčevimi verzi zasijejo sončni žarki, ki jih je pesnik v meglenih časih tako zelo pogrešal.

Dr. Edvard Kobal je doktor kemijskih znanosti, bil je dolgoletni direktor Slovenske znanstvene fundacije-osrednje slovenske ustanove zasebnega prava na področju pospeševanja in promocije znanosti, sedaj pa je predsednik uprave omenjene ustanove. V mednarodnem prostoru je mnogo poznanih in priznanih slovenskih strokovnjakov različnih znanosti, šele v zadnjih treh desetletjih smo postali ponosni na številne raziskovalce, ki so »naši ljudje«, in na njihove projekte. Vedno so ga zanimali ljudje slovenskih korenin, ki raziskujejo v tujini in njihova področja raziskovanj. Zato mu gre velika zasluga, da jih je poiskal, vzdrževal stik z njimi, in njih ter njihovo delo predstavljal slovenski javnosti. To je bila podlaga številnih skupnih projektov in povezav.

Vse se spreminja, čas, prostor in ljudje v njem. Ponavadi sprememb ne zaznavamo, ker so drobne in vsakodnevne. Le ko so burne in prekucniške, si jih zapomnimo. Zaman je pričakovati, da bo vse tako, kot je bilo v naši mladosti. Toda je že vse prav, kot je, čeprav nam ni prav, da tako je. Morda. Vlade padajo, države minevajo, le človek – tak ali drugačen – je večen. Kako je na Tolminskem, smo preverili med T'minci.

Lektor ni jezikovna policija, ampak partner avtorju – prvi bralec, ki mu pomaga do jasnega in učinkovitega sporočila, pravi Kristina M. Pučnik, predsednica Lektorskega društva Slovenije. Kristina M. Pučnik že 20 let poklicno deluje kot lektorica. Pravi, da ne bi počela nič drugega, saj je v poklicu, v katerem dela kot samozaposlena, izjemno zadovoljna. K pogovoru smo jo povabili ob nedavno sprejetem Etičnem kodeksu in poklicnih standardih Lektorskega društva Slovenije. Pogovarjali smo se tudi o širšem odnosu javnosti do lektorjev. Povedala je, da se ljudje primejo za usta, ko izvedo, kaj je po poklicu.

Sredstev, s katerimi je EU podpirala kmetijstvo, da je bila hrana cenejša, zmanjkuje. Obeta se zlom Skupne kmetijske politike, NVO-ji pa že postavljajo zahteve, kaj je družbeno sprejemljiva pridelava in kaj ne ...

Na Prvem programu Radia Slovenija 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami. Nocoj bomo premierno slišali pravljico Objokana Neli avtorice Olge Pege Kunstelj. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! leta 2021. V drevesno duplino v kateri se drenjajo štiri mlade sovice nas bo s svojim glasom popeljala igralka Ana Urbanc. »Ne približujte se ljudem,« je svareče rekla sova. »Res ne!« je pritrdil sovir. »Ljudje se bojijo celo pajkov, klopov in mušic. Sovam pa že od nekdaj pripisujejo svoje strahove.« »Me smo prijazne sove, a ne?« je Neli vprašujoče pogledala svoje sestre. »Jaaa…!« so vse hkrati prikimale. Pripoveduje: Ana Urbanc. Avtorica besedila: Olga Pega Kunstelj. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Mojstrica zvoka: Matjaž Miklič. Režiser: Ana Krauthaker. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2025.

Na robu Kozjanskega stoji nad zelenimi dolinami hrib z nenavadnim imenom. Čeprav ni ne špičast ne strm, ampakje prijetno okrogel, že dolgo nosi to ime. Ljudje pravijo, da je nekoč res hotel imeti oster vrh, a mu ni uspelo – in zato se danes vsem nasmiha s svojo mehkobo. Ko zapiha veter, pa se zdi, da rahlo vzdihne: »Ah, prav lepo je biti špičast poimenu in okrogel po srcu!«Čarobni zemljevid, Nataša Holy, Osnutek generiran s pomočjo UI Perplexity. Vir: Atlas Slovenije, Mladinska knjiga in Geodetski zavod Slovenije, Ljubljana, 1985,  slika: Wikipedija, Google earth, Atlas. Lektorira Tatjana Kovačič, bere Nataša Holy

Celotno Slovenijo je pretresel umor v Novem mestu. Ljudje upravičeno zahtevajo drugačno, bolj trdo politiko do kriminala. Dolga leta preveč permisivna politika do romske skupnosti oziroma do kriminalnih elementov v njej - posploševati vendarle ne gre - je pripeljala do tragedije. Se bomo na to, še posebej vlada, pravilno in učinkovito odzvali kot skupnost?

Skriti ljudje je novi celovečerni film Mihe Hočevarja o simpatičnem Islandcu, ki se po naključju znajde v Sloveniji, prepričan, da je še vedno na Slovaškem. Film je svetovno premiero doživel na Mednarodnem filmskem festivalu v Rekijaviku na Islandiji, slovensko pa na 28. Festivalu slovenskega filma Portorož. Gre za prvi slovenski film, ki je nastal v koprodukciji z Islandijo. Glavna protagonista filma sta slovenski igralec Blaž Šef in islandski svetovno uveljavljeni zvezdnik Ólafur Darri Ólafsson. Pri scenariju je z režiserjem Miho Hočevarjem sodeloval priznani srbski scenarist Srđan Koljević. Zgodba se v celoti odvija v poletno sončni Sloveniji, začne in konča pa se v Islandiji.

Človeka vredno slovo ne pritiče le mrtvim; dostojno slovo kot potrditev lastne človeškosti potrebujemo vsi še živeči.

Človeka vredno slovo ne pritiče le mrtvim; dostojno slovo kot potrditev lastne človeškosti potrebujemo vsi še živeči.

Ste vedeli, da aspirin uporabljajo tudi medvedi? No, ne ravno aspirina, kot ga poznamo mi. Po zimski hibernaciji v naravi poiščejo rastline, ki jim pomagajo pri bolečinah v telesu zaradi večmesečnega mirovanja. O tem, kako so živali v divjini sami svoji zdravniki, je napisal knjigo Doctors by Nature nizozemski biolog Jaap de Roode, ki ga gostimo v tokratni Frekvenci X.Gostje: dr. Jaap de Roode, nizozemski biolog z Univerze Emory in avtor knjige Doctors by Nature: How Ants, Apes, and Other Animals Heal Themselves Peter Omejc, veterinar v Živalskem vrtu Ljubljana Gordana Vidić, čebelarka, članica Čebelarskega društva Barje in mentorica čebelarskega krožka Brala sta Maja Moll in Jan Grilc. V Xpertizi (od 28:08 naprej) tokrat gostuje mlada raziskovalka na Fakulteti za varnostne vede v Mariboru Iza Kokoravec Povh. Deluje na področju kriminologije in kriminalistike, zanimajo pa jo zlasti mladi prestopniki in vzroki, zakaj jih zanese na kriva pota.   !!Ob tem imamo pri Frekvenci X še vabilo za vse ljubitelje pub kvizov: V ponedeljek, 10. novembra 2025, na prvi slovenski dan znanosti, Frekvenca X in Znanost na cesti pripravljamo prav poseben pub kviz. V kavarni Slovenskega etnografskega muzeja bomo ob 19h zagrizli v vprašanja, povezana z znanostjo v Sloveniji. Kdo so bili največji slovenski veleumi, kje segajo Slovenci v sam svetovni vrh znanosti, kaj vse zmoremo in znamo? Na interaktiven način, na povsem poljudni ravni, z zabavnimi eksperimenti, skrivnostnimi gosti in unikatnimi nagradami bo večer kot nalašč za vse radovedne, ki radi trenirate svoje nevrone. Če vas zanima: Zasnujte 4-člansko ekipo, nadenite ji kreativno ime, ki vsaj malo diši po znanosti (v Sloveniji), in se čim prej prijavite! Prijave zbiramo TU do zapolnitve prostih mest. Poglavja: 00:00:33 Metulji monarhi, primer tega, da "mama ve najbolje" 00:04:20 Na kakšne načine živali uporabljajo "zdravila" 00:05:05 O vrabcih, ščinkavcih in cigaretnih ogorkih 00:06:56 Kako vemo, da se živali res zdravijo? 00:08:45 Kako živali sploh vedo, da je neka rastlina lahko zdravilo? 00:11:49 Kaj pa udomačene živali in živali v ujetništvu? Obiskali smo ljubljanski ZOO. 00:19:28 O propolisu: Obisk čebelarke Gordane 00:23:40 O medvedu in aspirinu 00:24:53 O mačkah in razvoju novega sredstva proti komarjem 00:26:04 Zakaj je znanje živali o "zdravilih in zdravljenju" pomembno tudi za ljudi 00:27:31 Prihodnji teden v Frekvenci X 00:28:08 Xpertiza: Iza Kokoravec Povh 00:34:14 Povabilo na pub kviz!

Skriti ljudje je pravljična dramedija o novih začetkih in nepričakovanih prijateljstvih, ki nam lahko pomagajo najti svoje mesto pod soncem – tudi če moramo za to prepotovati 4.000 kilometrov. Gostimo režiserja Miho Hočevarja ter igralca Blaža Šefa ter Luko Marčetiča.

Ilirske province so bile sicer kratko obdobje francoske zasedbe južnega dela slovenskega ozemlja v okviru osvajalskih načrtov francoskega cesarja Napoleona Bonaparteja, da bi zasedel Evropo. Čeprav so Francozi v Ilirskih provincah uvajali meščanske novosti, med ljudstvom niso bili priljubljeni. Ljudje so s prekinitvijo povezave Dunaj–Trst izgubili delo, številnim fantom pa so nadeli francosko vojaško suknjo in jih poslali na fronto v Rusijo (ponovitev).

V oddaji gostimo nekdanjo atletinjo iz Oplotnice Natalijo Mucyo Waldhuber, ki zadnja štiri leta dela in živi v Ruandi, v tujino pa jo je pot iz Slovenije odpeljala že pred skoraj dvema desetletjema. Ustavljamo se tudi v nemškem Augsburgu, kjer letos v organizaciji slovenskega društva Drava poteka tradicionalna že 37. Folkloriada - srečanje slovenskih folklornih skupin iz Nemčije. Pozornost pa je namenjena tudi nedavnemu Srečanju otrok slovenske dopolnilne šole v Srbiji - Mavrica, ki ga je v Subotici pripravilo tamkajšnje slovensko društvo Triglav.

Podnebne spremembe in zmanjševanje biotske raznovrstnosti ogrožajo evropska gospodarstva in konkurenčnost, v svojem najnovejšem poročilu ugotavlja Evropska okoljska agencija. Več kot štiri petine zavarovanih območij je v slabem stanju, sposobnost črpanja ogljika iz ozračja se je zaradi izsekavanja gozdov in požarov v enem desetletju zmanjšala za 30 odstotkov, članice Evropske unije pa so slabo prilagojene na ekstremne vremenske pojave, pri čemer je Evropa celina, ki se najhitreje segreva. Raziskava, ki jo je nedavno opravila Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, pa kaže, da se večina ljudi v Sloveniji zaveda problema podnebnih sprememb. Kako pa se ljudje odzivamo na podnebno krizo? O tem se je Špela Novak pogovarjala z raziskovalcem Álešem Oblakom, raziskovalcem podnebne anksioznosti. Kaj je podnebna anksioznost?

"Nič hudega, če nas ljudje v dvorani slišijo, saj smo podpisani v gledališkem listu," pravi Neva Mauser Lenarčič, ki se je v vlogi šepetalke prvič preizkusila pred 60 leti. V mesecu jezikovnih poklicev gostimo nekaj ljudi, ki delajo z jezikom na res posebne načine. Eden takih poklicev je šepetalec v gledališču.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba T2 Ščit: https://www.t-2.net/t-2-scit-za-varnost-na-internetuFejmrč na https://www.fejmici.si/Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.comPoljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠Mesečna finančna podpora možna na:3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠Motitelji:- Gašper Bergant⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠- Žan Papič⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠Produkcija: Warehouse Collective⁠https://www.warehousecollective.si⁠Grafična podoba: Artex⁠https://www.facebook.com/artextisk

Z olajšanjem, odobravanjem in obenem precejšnjo mero skepticizma je svet sprejel novico o sporazumu med predstavniki Izraela in Hamasa, ki v prvi fazi prinaša prekinitev ognja v Gazi in izpustitev talcev. To je začetek, nadaljevanje pa prinaša kopico odprtih vprašanj. Denimo to, kako bodo Palestinci živeli v popolnoma porušenem okolju.

Ljudje imamo na glavi okoli 100 tisoč las. Od tega jih dnevno povprečno izgubimo med 20 in 100. Ko se rodimo, imamo večinoma nežne, svetlejše lase. Pozneje v življenju pa nam ti pričnejo siveti ali pa izpadati, pojavi se plešavost. Od česa je to odvisno, bo eno od vprašanj v torkovem Svetovalnem servisu, ko bo z nami učiteljica frizerstva s Srednje frizerske šole Ljubljana Romana Marolt.

Ljudje smo težko ves čas motivirani, enostavno nam zmanjka volje. Kako ohranjati motivacijo, zakaj nam jamranje oziroma tarnanje jemlje moč in nas dela žrtve in zakaj je to tako zelo pogosto, sploh pri Slovencih? Kako se tega znebiti oziroma si postaviti cilje - ki bodo vzdržni in nas bodo res krepili – za delo, trening, odnose, življenje nasploh ? Za odgovore, pa tudi vaša vprašanja, bomo v sredinem Svetovalnem servisu gostili nekdanjega poklicnega vojaka, pripadnika enote specialnih sil Gregorja Poljanca Kirscha, zdaj trenerja za življenjski stil, ki svetuje in pomaga tako posameznikom kot podjetjem. Pišite na elektronski naslov prvi@rtvslo.si, zapišite sporočilo na spletno stran Prvega ali pokličite med oddajo.

Ljudje so postali žejni besed … Pripoveduje: Vera Per. Napisala: Ela Peroci. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1980.

Danes pa poglejmo k našim dragim prijateljem reklamarjem. Ljudje, ki teoretično in praktično posedujejo, usmerjajo in določajo vso globalno medijsko krajino, se ljudsko imenujejo reklamarji, sami sebi pa pravijo kreativni direktorji. Ker se to sliši bolj fino. Ampak saj niso edini. Kar nekaj je poklicev, ki se z imenitnimi nazivi poskušajo vzdigniti iz povprečnosti običajne službe. Kuharji se imenujejo chefi, mi navadni pisuni pa si pravimo kolumnisti. Je pa sorazmerno preprosto; če so reklamarji cvet kreative in kreativni direktorji, kaj je potem Tolstoj? Tako gre to. In kaj so reklamarji spet zakuhali? V oglasu za restavracijo hitre prehrane, ki je ne smemo omeniti – če pa bi nam plačali, bi jo pa omenjali kar naprej – so zapisali: "Nisi bil ti. Jaz sem bila kriva. Plis, pokliči me." "Vem, da sem te razočarala. A se lahko pogovoriva?" Oglas govori o novem okusu sladoleda, ki ima dodano pistacijo. Pokonci so skočili iz organizacije za zaščito žensk, češ da je oglas seksističen in kar je podobnih izrazov, ker žensko – oziroma v tem primeru samostalnik ženskega spola z obrazilom na a, ki je v bistvu orešček – ponižuje v stereotipno vlogo žrtve moške prevlade, pogosto nasilja. Kreativni direktorji se proti tem obtožbam branijo, češ da gre za kreativno oglaševanje, o tem, kdo ima prav, pa bo razsodilo reklamarsko sodišče, ali pač reklamarsko krivosodje. Odvisno s katere strani marketinga bo pihal veter. Dokler se ne izkaže marketinška pravica, pa nam – ki smo ena redkih medijskih vsebin brez neposrednega sponzorja, kar je dobro za javni servis, slabo pa za žepe avtorjev – ostaja prostor za nekaj pojasnil. Najprej o tem, kako bi se lahko reklamarji izognili vsej tej šlamastiki. Na prvem mestu si tega oglasa kreativno sploh ne bi izmislili, kot drugo pa bi dodali sladoledu še okus lešnika. Ali oreha. Ki oba spominjata na moško semenišče, in oglas bi se glasil tako: "Nisi bila ti. Jaz sem bil kriv. Plis, pokliči me." "Vem, da sem te razočaral. A se lahko pogovoriva?" Oglas je praktično enak, en a dodamo in tri izbrišemo, pa dobimo enakopravnost spolov in uravnoteženo oglaševanje. Ker če resnično in nepotvorjeno pogledamo to in jamrajočo naracijo, kako deluje v praksi … tudi moški po prepiru ali razhodu jokajoče pošiljajo sporočila, v slogu: "Plis, pokliči me, ne bom te razočaral, nikoli več."           Razmerje med temi čustvenimi izlivi je tako prek palca vsaj pol pol, če pa poslušaš balkanske popevke, ki so tako zelo priljubljene v Sloveniji, se to razmerje celo nagiba v koristi moškega cmizdrenja. Hočemo povedati naslednje; ko govorimo o čustvenih razočaranjih, razhodih, ločitvah in podobnih samomorih človeškega srca, je stereotipna vloga spolov pač fluidna. Odvisna od prizadetosti in realnih okoliščin. Da so se reklamarji odločili v oglasu uporabiti in stereotipno prikazati samo žensko prizadetost, ranljivost in šibkost, je prav tako neumno, kot gre z marketinškega stališča za izgubljeno priložnost. Z moškim oglasom bi nagovorili še vse jokajoče moške in maščevalne ženske. Naslednje, o čemer se moramo pogovoriti, pa je pistacija, ki stoji v osrčju oglasa … Jasno je, da je pistacija na pohodu, saj jo je moč najti skoraj v vsem, kar se da použiti. Cinik bi dodal, da zadnji čas, kajti proteinov smo se naužili že prek vseh meja in naj se prevlada, ko so začeli proteine dodajati še v šampone za lase, konča z vstajenjem pistacije. Pistacija v sladoledu se morebiti sliši bizarno, a pravkar beremo, da je čokolada s pistacijo, ki so jo izumili v Dubaju, povzročila akutno pomanjkanje na pistacijskem trgu in v slovenskih pregovorih pistacija pravkar zamenjuje žafran in kafro. In če smo tudi mi sodelovanje pistacije in potiskanje žensk v mizogine stereotipe znotraj reklame za sladoled, označili kot neprimerno, vendarle obstaja spolni stereotip, ki pa preizkušeno in dokazano živi. Če in ko moški lušči pistacijo med recimo nogometno tekmo lige prvakov, se do polčasa vedno prikaže ženska z nezmotljivim stavkom na ustnicah: "Po koncu boš tole posesal!"

Zdravo. Tokratno epizodo začnemo z pozabljivim Nemcem (Alzheimer), končamo pa z betonskim mešalcem, v katerem na fantovščini ali kakšni podobni zabavi mešamo beton (torej: šnopc in pivo), skozi klasično vesoljski vrtiljak idej tokrat pridemo do zaključka: “Ne razmišljat, ljudje.” Sicer pa se filozofsko lotimo naroda, denarja in ostalih izmišljenih stvari, delimo globoke misli o tem, kako trenirat pozitivnost, izumimo najboljši piknik, ki je enotedenski žur na Betelgezi, kjer pangalaktični grlorez delajo ekskluzivno v mešalcu za beton. Pa tudi o poglavju govorimo. Malo. Aja: piknik bo. Beton se že meša. ;)

Dogodivščine male pošasti Mici iz 2.a. Pripoveduje: Darja Reichman. Napisala: Majda Koren. Posneto v studiih Radia Slovenija 2010.

Kako sploh razmišljati o koncu sveta? Ali to pomeni konec civilizacije ali konec planeta? Bo to velik bum in potem nič več? Ali se bomo počasi, brez možnosti ročne zavore, kotalili proti prepadu? Človeška domišljija je v knjigah, filmih, radijskih igrah in vseh drugih možnih oblikah pričarala že toliko različnih koncev sveta, da je seznam skoraj neskončen. A vseeno - nekateri scenariji so precej bolj verjetni od drugih. To področje proučuje znanost o katastrofičnih tveganjih, ki ob ugotavljanju verjetnosti nekega scenarija išče tudi možnosti za njegovo preprečitev. Pogovorimo se z raziskovalcem potencialnih koncev sveta, pa tudi z dvema sogovornikoma, ki raziskujeta, kaj bi se zgodilo z naravo in ostanki civilizacije, če bi človeška vrsta nenadoma izginila. Gosti: Giuseppe Del Pra, Odyssean Institute (povezava do raziskave) Sören Faurby, Univerza v Göteborgu Alan Weisman, novinar in pisatelj, avtor knjige Svet brez nas