Podcasts about ljudje

Skriti ljudje je pravljična dramedija o novih začetkih in nepričakovanih prijateljstvih, ki nam lahko pomagajo najti svoje mesto pod soncem – tudi če moramo za to prepotovati 4.000 kilometrov. Gostimo režiserja Miho Hočevarja ter igralca Blaža Šefa ter Luko Marčetiča.

Ilirske province so bile sicer kratko obdobje francoske zasedbe južnega dela slovenskega ozemlja v okviru osvajalskih načrtov francoskega cesarja Napoleona Bonaparteja, da bi zasedel Evropo. Čeprav so Francozi v Ilirskih provincah uvajali meščanske novosti, med ljudstvom niso bili priljubljeni. Ljudje so s prekinitvijo povezave Dunaj–Trst izgubili delo, številnim fantom pa so nadeli francosko vojaško suknjo in jih poslali na fronto v Rusijo (ponovitev).

V oddaji gostimo nekdanjo atletinjo iz Oplotnice Natalijo Mucyo Waldhuber, ki zadnja štiri leta dela in živi v Ruandi, v tujino pa jo je pot iz Slovenije odpeljala že pred skoraj dvema desetletjema. Ustavljamo se tudi v nemškem Augsburgu, kjer letos v organizaciji slovenskega društva Drava poteka tradicionalna že 37. Folkloriada - srečanje slovenskih folklornih skupin iz Nemčije. Pozornost pa je namenjena tudi nedavnemu Srečanju otrok slovenske dopolnilne šole v Srbiji - Mavrica, ki ga je v Subotici pripravilo tamkajšnje slovensko društvo Triglav.

Podnebne spremembe in zmanjševanje biotske raznovrstnosti ogrožajo evropska gospodarstva in konkurenčnost, v svojem najnovejšem poročilu ugotavlja Evropska okoljska agencija. Več kot štiri petine zavarovanih območij je v slabem stanju, sposobnost črpanja ogljika iz ozračja se je zaradi izsekavanja gozdov in požarov v enem desetletju zmanjšala za 30 odstotkov, članice Evropske unije pa so slabo prilagojene na ekstremne vremenske pojave, pri čemer je Evropa celina, ki se najhitreje segreva. Raziskava, ki jo je nedavno opravila Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, pa kaže, da se večina ljudi v Sloveniji zaveda problema podnebnih sprememb. Kako pa se ljudje odzivamo na podnebno krizo? O tem se je Špela Novak pogovarjala z raziskovalcem Álešem Oblakom, raziskovalcem podnebne anksioznosti. Kaj je podnebna anksioznost?

"Nič hudega, če nas ljudje v dvorani slišijo, saj smo podpisani v gledališkem listu," pravi Neva Mauser Lenarčič, ki se je v vlogi šepetalke prvič preizkusila pred 60 leti. V mesecu jezikovnih poklicev gostimo nekaj ljudi, ki delajo z jezikom na res posebne načine. Eden takih poklicev je šepetalec v gledališču.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba T2 Ščit: https://www.t-2.net/t-2-scit-za-varnost-na-internetuFejmrč na https://www.fejmici.si/Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.comPoljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠Mesečna finančna podpora možna na:3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠Motitelji:- Gašper Bergant⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠- Žan Papič⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠Produkcija: Warehouse Collective⁠https://www.warehousecollective.si⁠Grafična podoba: Artex⁠https://www.facebook.com/artextisk

Z olajšanjem, odobravanjem in obenem precejšnjo mero skepticizma je svet sprejel novico o sporazumu med predstavniki Izraela in Hamasa, ki v prvi fazi prinaša prekinitev ognja v Gazi in izpustitev talcev. To je začetek, nadaljevanje pa prinaša kopico odprtih vprašanj. Denimo to, kako bodo Palestinci živeli v popolnoma porušenem okolju.

Ljudje se radi smejemo, a težko razumemo, zakaj so klovni pogosto žalostni. Kdo ve, če ga bomo v oddaji Midva, ki se pod okriljem oddaje Odprto za srečanja z oktobrom vrača s tretjim nizom, našli ta odgovor. A morda ga bomo zaslutili skozi pogovor z našima prvima gostoma. To sta "brata v humorju", zamejca - satirika in humorista Boris Kobal in Boris Devetak. Oba poznamo s tv ekranov, odrov, radia. Boris Kobal je znan tudi po aferi "plagiat", ki ga je osamila, a prijatelj Boris Devetak ga ni zapustil. Zdaj skupaj nastopata s predstavo Pandemenca in še vedno se njunemu humorju iz srca nasmejemo. V goste ju je povabila Nataša Benčič.

V večeru ponujamo najnovejšo epizodo podkasta Žoga je okrogla, v katerem je bil gost Jaka Kozmelj, novinar Sportkluba. Z valovci Boštjanom Janežičem, Markom Cirmanom in voditeljem Luko Petričem je govoril o odlični predstavi celjskih nogometašev, ki so z zmago začeli evropsko sezono, v domačem prvenstvu pa so si priigrali že zajetno prednost pred zasledovalci. V Ljubljani se medtem nadaljuje agonija, kljub novi menjavi trenerja. Olimpija je proti Aluminiju, tekma se je končala z delitvijo točk, prikazala boljši obraz, razloge za težave kluba pa so sogovorniki pripisali vodstvu kluba. Drugi del podkasta je bil namenjen slovenski reprezentanci, ki nadaljuje kvalifikacije za svetovno prvenstvo. V tem mesecu se bo Slovenija pomerila s Kosovom in Švico.

Ljudje imamo na glavi okoli 100 tisoč las. Od tega jih dnevno povprečno izgubimo med 20 in 100. Ko se rodimo, imamo večinoma nežne, svetlejše lase. Pozneje v življenju pa nam ti pričnejo siveti ali pa izpadati, pojavi se plešavost. Od česa je to odvisno, bo eno od vprašanj v torkovem Svetovalnem servisu, ko bo z nami učiteljica frizerstva s Srednje frizerske šole Ljubljana Romana Marolt.

Ljudje smo težko ves čas motivirani, enostavno nam zmanjka volje. Kako ohranjati motivacijo, zakaj nam jamranje oziroma tarnanje jemlje moč in nas dela žrtve in zakaj je to tako zelo pogosto, sploh pri Slovencih? Kako se tega znebiti oziroma si postaviti cilje - ki bodo vzdržni in nas bodo res krepili – za delo, trening, odnose, življenje nasploh ? Za odgovore, pa tudi vaša vprašanja, bomo v sredinem Svetovalnem servisu gostili nekdanjega poklicnega vojaka, pripadnika enote specialnih sil Gregorja Poljanca Kirscha, zdaj trenerja za življenjski stil, ki svetuje in pomaga tako posameznikom kot podjetjem. Pišite na elektronski naslov prvi@rtvslo.si, zapišite sporočilo na spletno stran Prvega ali pokličite med oddajo.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Igor Velše Vsebinsko in sporočilno bogat roman Marija Čuka Zlato zrno je večplasten. Zgodba o iskanju ljubezni in hrepenenju po njej je napisana v tretji osebi ednine. Tako imenovani vsevedni pripovedovalec razgrne čustveno doživljanje Leopolda Teofita, moškega srednjih let, ki iz Milana pripotuje v Trst. Mesto ni imenovano, iz opisov pa je mogoče razbrati, da teče beseda o prav tem obmorskem mestu, ki slovi po svoji bogati zgodovini in notranjih nasprotjih iz preteklih in sedanjih časov. Leopold se, poln upanja, da se bo srečal z novo ljubeznijo, sprehaja po ulicah in pripoved dobi novo razsežnost: zvrstijo se spomini na preteklost, oživljanje političnega dogajanja in nasilje, ki ga zlepa ni mogoče prekiniti. Leopoldovo pričakovanje ljubezenske pustolovščine prekine pretep mladeničev. Vse skupaj močno spominja na fašizem ali pa je kar njegova nova pojavna oblika. Glavni literarni lik Leopold je nekoliko naiven in konservativen moški. Opravlja delo direktorja poštne izpostave, bere poezijo, s prijatelji navija na nogometnih tekmah, politično je usmerjen nekoliko levičarsko, vendar se volitev ne udeležuje. Zavezan je tako pokojnemu očetu kot umrli življenjski sopotnici Nevii. Protagonist se poglablja vase in razkriva svojo notranjost: »Nor sem! Vse se mi dozdeva. Življenje je privid, beseda privid življenja. Nisi mi dal svoje besede, oče, a slišim jo, kako odmeva po teh ulicah in po tem mestu, kjer tvojo besedo potiskajo v temen kot, pa je ne morejo utišati. Leopold je čutil, da je to posebno mesto, da se po njem pretakajo mozaiki usod, obrazi različnosti, da ni ednina, marveč množina.« Oče je kot Slovenec zaradi nesprejetosti in nestrpnosti moral Trst zapustiti in oditi drugam. Fašistični pritisk je bil premočan. V očeh oblasti je bil pritepenec in ščavo, njegov jezik je bil ogrožen in preganjan. Oče še vedno živi v njem in Leopold občuti z njim posebno vez, hkrati pa sluti, da beg ni rešitev. Marij Čuk z učinkovitimi literarnimi sredstvi, bogatim besediščem, poetično obarvanimi odlomki in rahlo ironijo razgrinja slovensko-italijanske odnose, težaven položaj ljudi onstran meje in trdoživost fašizma. Njegovo prikazovanje ni črno-belo, temveč objektivno ter tako kritično kot tudi prizanesljivo, zlasti do Leopoldovih značajskih lastnosti. Pisatelj omenja, kako se današnji Slovenci zaradi cenejšega življenja iz svoje države preseljujejo v Trst in Gorico ter zaživijo v novih okoliščinah, kakršne koli že so. V Leopoldu so ohranjena čustva, ki jih je gojil do Nevie. V dolgem obdobju njene bolezni ji je stal ob strani in ji izkazoval iskreno naklonjenost ter ji pomagal premagovati telesne bolečine: »Vse bo dobro, ljubezen moja, vse bo dobro. Jaz sem ob tebi in v tebi.« Nič na tem svetu pa ni idealno in popolno. Bolehna Nevia, profesorica klasične filologije, se je za kratek čas zaljubila v sodelavca. Kar tako, kot se to pač primeri v življenju. Rahločutni Leopold je trpel, toda sčasoma se je Nevia otresla zagledanosti v drugega moškega in spet je Leopold postal središče njenega življenja. Kako tudi ne, saj ga je zaradi pogubne bolezni potrebovala. Spomin nanjo je živ in močan, zato se Leopold celo vpraša, ali je Nevio zaradi iskanja nove ljubezni morda izdal. Veseli se srečanja z Irmo, njegovo pričakovanje se sveti kot zlato zrno. S skrivnostno žensko se je seznanil na spletu. Osamljenost ter hrepenenje in želja po novi ljubezni so ga prignali v Trst. Ali se je ljubezen uresničila? Ga je Irma, ki mu je v pismih obetala toliko lepega in ga z izbranimi besedami začarala, osrečila? Vsega nikakor ne bi bilo primerno razkriti. Spletne seznanitve in vabila lahko prinesejo nove ljubezenske zveze, nič presenetljivega pa ni, če se iz njih izcimi tudi kaj drugega. V romantičnih in s čustvi nabitih Irminih pismih je večkrat omenjena beseda denar. Kakor koli že, bilo je vredno, da je Leopold pripotoval v Trst. V tem slikovitem mestu je marsikaj izvedel tudi o sebi. V romanu Zlato zrno je veliko filozofskih spoznanj in življenjskih modrosti. Avtor med drugim pravi, da je življenje vedno uganka, ki ljudi postavlja pred preizkušnje; obrnjeno je v prihodnost in ne v preteklost. Dokler traja, je tudi upanje, še več – možnost lepega in dobrega: »Tudi iskanje nevidnega in nedosegljivega je čas, ki ga velja živeti.« Usodo Leopold sluti kot neotipljivo čarodejko, proti kateri nima moči. Morda pa sploh ni usode in so namesto nje pravzaprav samo izkušnje in izzivi ali celo učinkovanje nevidnega bitja, ki mu nekateri pravijo bog. Pomisliti bi bilo treba tudi na smrt. »Škoda, da polagamo čas v varstvo zrahljanim živcem, hudobiji, egoizmu, diktatorjem. Ko bi razmišljal o svoji minljivosti, bi bil človek le dobro bitje brez hudičeve zlobe.« Morda je vse naše početje zatekanje v prostore upanja in iskanje trikov, da bi se izognili smrti. Velikokrat ljudje sploh ne vedo, kaj bi radi. V romanu se poraja vprašanje, ali se lahko zgodi, da vsemogočna, drzna in močna ljubezen omaje celo besedo in narod. Ljubezen je po eni strani galerija izgubljenih priložnosti in žalost, po drugi pa tudi poskočnost, presenečenje in veselje. V ljubezni ni treba besed, zadošča jo začutiti, toda ne gre pozabiti, da življenje ni le idila in prav zaradi ljubezni je treba prestati marsikatero neprijetno preizkušnjo. Ljubosumje in strah jo slej ko prej uničita. Leopold vzame s seboj psa Rončija. Med potjo ga spravi v kovček in med nastanitvijo v hotelu kuža potrpežljivo in po pasje vdano spremlja vse, kar se dogaja lastniku. Ljudje pač potrebujemo nekoga, ki nas razume in je na naši strani. Ne nazadnje ni brez pomena, kaj je o svojem novem literarnem delu povedal Marij Čuk sam. Vrsto let smo po radiu lahko poslušali njegovo poročanje o dogajanju onstran meje, zlasti v Trstu. V zadnjem času spremljamo njegove načrte, poslanice in ukrepanje v zvezi s položajem predsednika Društva slovenskih pisateljev. Sprejel je izziv in že zdaj njegovo prizadevanje za slovenski jezik in kulturo ter angažiranost odmevajo v slovenski javnosti. Na predstavitvi romana je Marij Čuk povedal, da je Leopold Teofit naivni človek, tak, ki išče svoj izvor in identiteto. Tako zelo verjame v dobro, da njegove vere ne more prav nič omajati. Zlo mu ne pride do živega, toda vse to je za današnji čas, je pripomnil avtor, že kar problematično. Sodobni svet je namreč kaos posameznikov, družbe in vrednot. V človekovi glavi vre spopad realnega in virtualnega, tako da sploh ne ve več, kaj je on sam in kje je meja. Pisana beseda naj bi v razburkanih časih, je pribil pisatelj, vseeno ohranila svojo moč. Besede Marija Čuka jo vsekakor ohranjajo. V romanu Zlato zrno prepričljivo in z notranjo napetostjo slika posameznikovo doživljanje in družbeno dogajanje. V tretjeosebni pripovedi, protagonistovem izpovedovanju in vsebini poslanih pisem, tako Leopoldovih kot Irminih, je veliko življenjskih resnic, kritičnih spoznanj in moralnih dilem.

Nekega večera je Jezus prišel med ljudi v župnijsko dvorano. Povabil jih je, naj sedejo okrog njega. Ko so vsi lepo sedli, je še Zveličar prijel za ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

»Nagrada« za trditev, da sem žrtev, je, da postavimo v ospredje svoj problem. Gre za proces, ki ga lahko imenujemo težava sočutja. Ljudje ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.“Ne prek noči, prek dneva se ti zgodi, da obstaneš pred izbiro, ali kupiti liter mleka otroku ali plačati elektriko, da je ne odklopijo,” opisuje sogovornica, mama dveh otrok, s katerima živi sama. Čeprav zaposlena za minimalno plačo, je nekako shajala vse do bolezni, ko je dohodek padel na dobrih 400 evrov. “Nikoli si nisem predstavljala, da ne bi imela za makarone, ampak se zgodi. Prejokala sem noči in dneve, to so takšni psihični pritiski, da ne veš, kaj bi naredil. Ali šel kam drugam … ali pa se nekako boril in rinil z glavo skozi steno. Ljudje, ki imajo vse, ne vem, ali si lahko predstavljajo, kako hudo je to.” Da je podobnih zgodb še veliko, priča vse večje povpraševanje po paketih hrane, ne le pri Zvezi Anita Ogulin, pač pa tudi pri dveh največjih humanitarnih organizacijah. In kljub vse večjim stiskam, tudi zaposlenih prosilcev, je nejevere, da kdo dandanes nima za hrano, vse več. Kako lahko pomagate?

Poletje je čas, ko je pritisk na gozdove izjemno povečan. V Sloveniji se krepi turizem, krepi se obračanje k naravi. Ljudje se radi odpravljamo v hribe, povečuje se rekreacija v naravi in gozd se zdi privlačen prostor za različne aktivnosti. Ko k temu dodamo še dobro gobarsko sezono, kakršna je letos, se obiskovalcem na določenih območjih zdi, da ima vsako drevo svojega obiskovalca. Kako povečan pritisk vidi gozdarska inšpekcija in na kakšne zgodbe naletijo pri svojem delu? O tem se je Jernejka Drolec pogovarjala z Urško Ahačič Pogačnik, direktorico inšpekcije za gozdarstvo na Inšpektoratu za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, ter Marjanom Hrenom, predsednikom Zveze lastnikov gozdov Slovenije.

Jan Brodar je novi direktor Gasilske brigade Koper, kjer se je kot kandidat za gasilca zaposlil leta 2009, na svoji poklicni poti pa je zamenjal kar nekaj delovnih mest. Sodeloval je v številnih intervencijah, delo gasilca pa opisuje kot poslanstvo. V pogovoru nam bo razkril ozadja gašenja nekaj največjih požarov pri nas, kako nevaren je veter med gašenjem goznih požarov in požarov v predorih in da je med gašenjem osnovno orodje gasilca tudi motorna žaga. Kaj pomeni gasiti požar v zadimljenem prostoru, kjer je vidljivost skorajda nična, nad tabo pa ognjeni zublji in temperatura prek 700 stopinj? Poglavja: 00:03:11 Zakaj je bil požar na goriškem krasu tako poseben? 00:07:01 Kaj pomeni gasiti požar na nedostopnem terenu? 00:15:25 Kaj pomeni gasiti požar v zadimljenem prostoru, kjer je vidljivost skorajda nična, nad tabo pa ognjeni zublji in temperatura prek 700 stopinj? 00:23:26 Čudni klici in čudna posredovanja se dogajajo 00:30:07 Kako nevarno je gašenje v predorih? 00:35:38 Kaj so koprskim gasilcem povedali in pokazali kolegi iz Južne Koreje? 00:40:22 Kaj pomeni biti gasilec?

Gaza je v ruševinah, pod njimi so trupla. Takih razsežnosti vojne ni pričakoval nihče, prav tako ne posledic, ki so globoko zaznamovale izraelsko družbo. Podpora vojni upada, vse več mladeničev se upira vpoklicu v vojaške vrste. Ljudje so izgubili zaupanje v politiko premiera Benjamina Netanjahuja, ki je svoje politične cilje postavil pred varnost države. Zaostrujejo se tudi razmere na Zahodnem bregu. Judovski naseljenci so vse bolj agresivni, po mnenju kritikov so njihovi napadi usklajeni, uresničujejo politični načrt skrajno desnih ministrov - etnično čiščenje Palestincev. In zdaj niso več na robu izraelskega političnega parketa, temveč v samem središču, z močjo, ki lahko kadar koli zruši Netanjahujevo vlado.

»Mami, v bolnišnicah in domovih za ostarele se počutim neprijetno,« mi je ob odhodu z obiska moje tete v domu upokojencev dejal najmlajši sin. »Se strinjam,« sem mu odgovorila. »Tudi jaz se v teh prostorih ne počutim prijetno. Pa vendar ne gremo sem, da bi se počutili prijetno, ampak da bi bili blizu ljudem, ki so tukaj osamljeni ali kakorkoli trpijo.«

Ljudje so postali žejni besed … Pripoveduje: Vera Per. Napisala: Ela Peroci. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1980.

Ali pisati o delavskem razredu pomeni pisati proti literarni tradiciji in zakaj je razkrivanje razrednega nasilja nujno, da se proti njemu lahko borimo? Tovrstna vprašanja v svojih delih in javnih nastopih odpira Édouard Louis, eden najbolj priznanih francoskih literatov mlajše generacije, ki je pretekli teden gostoval v Ljubljani. Foto: Gregor Podlogar

Že od otroštva nog Tjaša Kosar opaža, da se večina ljudi v življenju bori in da tista znana fraza, da življenje ni potica, še kako drži. Tjaša to čuti tudi na lastni koži. Njena visoka občutljivost, ki jo opisuje kot sposobnost, da »čutiš bolečino drugega fizično«, ji ne dovoljuje, da bi pogledala stran od krivic. Kot priča številnim neenakostim je že hitro spoznala, da je v življenju »ne bomo vsi enako odnesli«.To globoko zavedanje jo je gnalo, da svoje izkušnje in bolečnino okoli nje spremeni v dejanja. »Moja želja je prispevati k temu, da mogoče tistim za tabo ne bi bilo treba iti čez iste bolečine, ker so nepotrebne,« pravi. To svoje notranje vodilo uresničuje skozi delo na področju izobraževanja, ozaveščanja, zagovorništva o ženskih pravicah, duševnega zdravja ter skozi umetnost, kot sta gledališče zatiranih in ustvarjanje dokumentarnega filma »Pokaži mi bolečino sveta«. Verjame, da je »borba za druge tudi eno izmed zdravil, kako sebe izvleči iz temnih prostorov«.Tjaša opozarja, da se neenakosti med nami poglabljajo, ker ne naredimo dovolj, da bi bilo drugače. Živimo v kulturi, kjer so v ospredju »tekmovanje, individualizem in samouresničevanje«, medtem ko sistemsko razmišljanje o dobrobiti celotne skupnosti ostaja spregledano. »V resnici vse deluje tako, da ne bi bili solidarni,« je neposredna. Ta erozija se po njenem kaže v tem, da sicer deklarativno nasprotujemo neenakostim, a se te v praksi krepijo, ker naša dejanja ne sledijo našim besedam.Zakaj je tako težko graditi solidarnost? Tjaša izpostavlja ekonomske pritiske: velik del prebivalstva, kar dve tretjini, zasluži manj od povprečne plače. »In zdaj: če ne zaslužiš dovolj, se moraš ves čas pehati za to, da preživiš.« Ljudje morda preprosto ne zmorejo, ne pa, da nočejo, ko se ne odzovejo na pozive k dejanjem solidarnosti, razmišlja Tjaša, ki pa sama ne ostaja nema opazovalka. Verjame, da »solidarnost ni nekaj, kar pritisneš na on ali off, ampak je kultura, način življenja.« Zanjo solidarnost tudi ni le občasna gesta pomoči, temveč prepričanje, »skoraj kot verovanje«, ki se kaže v vseh naših dejanjih in odnosih.Spodbuja nas, da »ne skrivamo, kaj se nam zares dogaja«, saj s tem, ko spregovorimo, lahko preprečimo, da bi se podobne stiske ponovile komu drugemu. To je dejanje, ki »ti pomaga, da ponoči lahko spiš.«Prisluhnimo Tjaši. Njeno delo in razmišljanje kažeta, da kljub sistemskim oviram in občutku nemoči vedno obstaja pot naprej. »Tam, kjer se začne tema, se na drugi strani začne tudi pogum,« pravi. Vsak posameznik, ki »ne obupa«, lahko prispeva k spremembi. Včasih je dovolj že, da ponudimo roko in resnično prisluhnemo drug drugemu.

Zakaj imajo nekateri ljudje dober glasbeni posluh, drugi pa pojejo malo … mimo? Je posluh nekaj, s čimer se rodiš, ali ga lahko zvadiš? In kaj ima pri tem opraviti naša starost? Odpravljamo se na znanstveno-glasbeno raziskavo o poslušanju in petju, pogovarjamo se z ravnateljico glasbenega centra Edgarja Willemsa Matejo Tomac Calligaris.

Obetala se je dobra letina bombaža, a od nekod je prišla škodljiva žuželka, ki je začela uničevati letino. Ljudje so obupovali ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Svetuje Dominik Škrinjar, dr. med. Ljudje s sladkorno boleznijo večkrat potarnajo nad različnimi težavami s kožo. Dominik Škrinjar, dr. med., pravi, da so pri njih pogostejša različna vnetja kože in okužbe z glivicami, rane in razjede. V medicinski oddaji Ultrazvok podrobneje tudi o akantozi kože, ki je značilna za diabetes, in tudi o vedno bolj izpostavljeni povezavi med sladkorno boleznijo tipa 2 ter luskavico. Akantoza kože TUKAJ

Ljudje smo nagnjeni k temu, da hitro sodimo druge: po videzu, vedenju, hoji, obleki, govorjenju, delu … In kolikokrat se zelo motimo! Zunanji blišč ali eno samo dejanje, pa naj bo dobro ali slabo, namreč še ne pokažeta vse resnice o človeški osebi, ki je skrita globoko v njeni notranjosti. V Lukovem evangeliju nam Kristus to situacijo predstavi s priliko, v kateri sem jaz, ki sodim drugega, predstavljen z brunom v očesu, z veliko oviro torej. Moje oko ni čisto, ni svobodno, brez prave luči je, zato drugega napačno sodim. Kristus nas zato povabi, naj se zazremo v modrost narave: »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu« (Lk 6, 43-44). Že v Prvi Mojzesovi knjigi, v pripovedi o stvarjenju, spoznamo dve pomenljivi drevesi: drevo življenja in drevo spoznanja, katerega sad prinaša smrt. To sta pravzaprav dve temeljni izbiri, ki ju ima človek: ali sprejme odnos z Bogom, ga upošteva in ljubi in je tako deležen njegovega življenja, ki je pravzaprav edino življenje, ki ne mine. Ali pa v ta odnos ne vstopi, marveč se zadovolji s spoznanjem, postavi temelj svojega življenja na človeški razum in logiko. Zato tudi med sadovi Duha zaman iščemo posameznikove sposobnosti in uspehe, ampak so ti vezani na odnose, na občestvo z Bogom in z drugimi ljudmi. Apostol Pavel jih v pismu Galačanom našteva: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. To niso muhe enodnevnice, ampak življenjske drže, ki zorijo počasi in se kot sad zdravega drevesa najresničneje razodenejo predvsem takrat, ko se na obzorju življenja pojavijo preizkušnje. Taki sadovi razodevajo, da je v človeku navzoče Božje življenje, da so korenine njegovega srca v Bogu in ne v močeh in stvareh tega sveta. Torej ne gre samo za človekovo dobro voljo, ampak za njegovo sodelovanje z Bogom, ki more v njem zasaditi in obroditi dobre sadove. Takim ljudem pravi sv. Avguštin: Ljubi in delaj, kar hočeš! Če je tvoja resnica ljubezen, namreč ne moreš delati slabega. Najdragocenejše drevo, ki rojeva sad življenja, pa je križ. Njegov sad je Kristus, zreli sad Božje in človeške ljubezni, do konca darovan za odrešenje človeka. V njem je izvir vsakršne duhovne rodovitnosti. V cerkvi sv. Klemena v Rimu je v apsidi Cerkev predstavljena kot bujna trta, ki poganja iz križa, vsak poganjek pa prinaša svoj sad, ki zori v kristjanih. Trajni sadovi torej izvirajo iz sodelovanja med Bogom in človekom. Ni dovolj, da se človek trudi biti dober, biti mora naseljen s tisto Dobroto, ki dobro ne le želi, ampak ga more tudi uresničiti, kot pravi veliki ruski filozof in teolog Vladimir Solovjov.

Zgodba o modrem pastirju je zgodba o tem, kako naša naravnanost vpliva na naše doživljanje. Je ena najljubših zgodb enega izmed mojih učiteljev, Ringu Tulku Rinpočeja. Nekoč je živel moder pastir, ki je pasel svoje ovce na gorskem prelazu nad svojo rodno vasjo. Nekega dne je po poti čez prelaz prišel tuj popotnik in povprašal pastirja: »Ali ste vi doma v vasi tam spodaj v dolini?« »Ja, tam sem doma,« je odvrnil pastir. »Kakšni ljudje pa živijo tam?« je vprašal popotnik. Pastir mu je odgovoril z vprašanjem: »Kakšni pa so ljudje v vašem domačem kraju?« »V moji vasi so ljudje grozni,« je dejal popotnik, »so nevljudni, negostoljubni, vsi so skregani med sabo in neradi pomagajo drug drugemu.« Modri pastir je na to dejal: »Ljudje v vasi tam spodaj so prav taki. So prepirljivi in negostoljubni.« Ko je to slišal, se je popotnik obrnil in odšel drugam. Čez nekaj časa je do prelaza prišel drug popotnik in pastirja vprašal isto vprašanje: »Kakšni so ljudje v vasi tam spodaj?« Pastir je spet povprašal: »Kakšni so ljudje v vasi, od koder prihajate?« »V moji vasi so ljudje čudoviti,« je odvrnil drugi popotnik, »so prijazni, gostoljubni, vsi z veseljem drug drugemu priskočijo na pomoč.« Temu popotniku je pastir rekel: »Ljudje v moji vasi so prav taki. So ljubeznivi in gostoljubni.« In popotnik je nadaljeval svojo pot proti vasi. Nauk te zgodbe je, da je naše doživljanje drugih ljudi in okolja odvisno od našega načina razmišljanja in od naših navad in dejanj. Kamor koli gremo, smo mi tisti, ki gremo tja, zato bomo ne glede na to, kje smo, doživljali podobne situacije in podobne odnose z drugimi. Zato se moramo po svojih najboljših močeh truditi, da umirimo svoj um in izboljšamo svoj način razmišljanja in delovanja. S tem bomo sami srečnejši, pozitivno bomo vplivali na vse druge ljudi in tako pripomogli tudi k izboljšanju vsega sveta. Tudi Mahatma Gandhi je dejal: »Bodi sam sprememba, ki si jo želiš v svetu.«

Dobro jutro, dragi poslušalke in poslušalci, današnjo duhovno misel bom začela s kratko pravljico. Za to imam najmanj dva razloga: ker imam rada pravljice in ker v njih navadno zmaga dobro. To, da se v pravljicah dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari, bom spregledala. Ne nazadnje je prav živa domišljija tista, ki nam v težkih preizkušnjah, trpljenju in nesreči pomaga, da preživimo. Nekoč je živel kralj, ki je bil zmeraj bolan. Imel je devetindevetdeset bolezni in vsi zdravniki so rekli, da mu ne morejo več pomagati. Eden izmed njih pa je dejal: »Če bi se našel človek, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen, in bi kralj oblekel srajco tega srečnega človeka, bi odšlo od njega vseh devetindevetdeset bolezni.« Kraljevi sli so se razšli po vsem svetu in iskali človeka, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen. Iskali so ga, a zaman. Nekega dne pa je eden izmed kraljevih hlapcev prišel na velik travnik in tam zagledal bosonogega, razcapanega človeka, kako spi pod drevesom in se v spanju nasmiha. To bi bil lahko srečen človek, si je dejal in ga zbudil. »Hej, človek, zbudi se! Ali si zadovoljen na svetu?« »Seveda sem zadovoljen, zakaj ne bi bil?« je odgovoril popotnik. »In še nikoli nisi bil nezadovoljen?« »Še nikoli. Le zakaj naj bi bil nezadovoljen?« »Torej pojdi z menoj k našemu kralju!« »Le zakaj?« »Dal ti bo na kupe denarja.« »Le čemu? Saj ne potrebujem denarja.« Slednjič se je popotnik vendarle dal pregovoriti in je šel s hlapcem na kraljevski dvor. Ko ga je kralj zagledal, se je razveselil. »Brž mi daj srajco,« je ukazal. »Zakaj?« »Ne vprašuj! Sleci suknjič, potegni s sebe srajco in mi jo daj! Dobil boš zanjo kup denarja!« Srečni človek je slekel suknjič, toda joj, pod njim ni imel srajce. Ko je bolni kralj to videl, je globoko vzdihnil in umrl. Srečni človek pa je spet ogrnil svoj suknjič in odšel. Raziskave o sreči kažejo, da nas denar osrečuje, vendar le do neke mere. Če smo revni, nas bo dotok denarja osrečil, če pa smo premožni, zaradi njega ne bomo še srečnejši. Imeti ga moramo ravno dovolj, sicer pa je sreča odvisna od drugih dejavnikov. Še najmanj od srajce. Junak iz pravljice je bil zadovoljen in srečen brez nje. Nesrečni kralj pa si je verjetno tudi zaradi večnega nezadovoljstva nakopal katero izmed devetindevetdesetih bolezni. Čeprav je imel denar, si zdravja in srajce srečnega človeka ni mogel kupiti. Srečo lahko definiramo na več načinov. Ena najsplošnejših (filozofskih) definicij je, da je sreča popolna zadovoljitev in odsotnost vsakršne želje. Ljudje srečo razumejo različno, glede na zunanje okoliščine, ki vplivajo na življenje in občutek sreče, sami pa nanje velikokrat ne morejo vplivati. Zato vam to jutro želim, da bi v svojih dušah našli mir in sami spoznali, kaj je sreča (prim. Žal 3,17).

V Svetem pismu najdemo različne nasvete in spodbude glede našega dela – med drugim, naj bomo marljivi (Pregovori 21,25 in 2. Tesaloničanom 3,10) in da naj s svojim delom poskrbimo za zadovoljitev svojih potreb in potreb, tistih, za katere smo odgovorni (Pregovori 24,27 in 1. Tesaloničanom 4,11). Toda delo, ki ga opravljamo vsak dan, je več kot le to. Je način, kako ustvarjamo razliko v svetu in življenje drugih spreminjamo na bolje. Osebe, ki polnijo nakupovalne police v trgovinah, nam ne omogočajo le, da pridemo do stvari, ki jih potrebujemo, ampak da te tudi lažje in hitreje najdemo ter tako dobro izkoristimo svoj čas. Če zaradi bolezenskih tegob končamo v bolnišnici, ni pomembno le delo zdravnikov in preostalega medicinskega osebja. Prav tako je pomembno tudi delo tistih, ki skrbijo za čistočo in higieno prostorov, saj s tem ustvarjajo okolje za uspešen potek našega zdravljenja. Ne glede na to, kaj delamo, ključno je, da to šteje. Delo bi moralo biti več kot le sredstvo za doseganje določenega cilja. Večkrat slišimo misel: “Ne živimo zato, da bi delali, delamo zato, da bi živeli.” Domneva, na kateri temelji to prepričanje, je, da ljudje v glavnem delajo za nekaj, kar je ob koncu meseca videti na plačilni listi in bančnem računu in da v tem ni nekega višjega smisla. Delati predvsem za denar pa je komajda kaj več od sodobne oblike podkupovanja – ko vam druga oseba plačuje, da naredite nekaj, kar želi, da naredite, ko bi vi raje delali nekaj drugega. Številne študije so pokazale, da so nefinančne spodbude – kot so priznanje, pozornost, spoštovanje in odgovornost – lahko učinkovitejše od finančnih spodbud. Ljudje, ki svojo identiteto gradijo na svojem dohodku, v delu le redkokdaj najdejo zadovoljstvo. Vedno bo nekdo imel večjo hišo ali boljši avto. To je dirka, v kateri v kateri ne morete zmagati. Denar in moč lahko uporabimo za dobre stvari, toda hkrati sta to lahko tudi pasti. Zame je delo, ki ga opravljam, poslanstvo – poslanstvo dodajanja vrednosti življenju ljudi, s katerimi sem v stiku. Ko gre za moje delo, moje odločitve glede investicije časa in energije ne temeljijo ekonomskih dejavnikih. Denar, prejet za opravljeno delo, kljub temu da je pomemben, nikoli ni in nikoli ne bo primarni določevalec tega, v kaj bom vlagal svoj čas in svoja prizadevanja. Pri določanju prioritet dela začnem z vprašanjem, kako bo to, česar se bom lotil in kar bom počel, naredilo pozitivno razliko za druge. Ugotovil sem, da ukvarjanje s tem temeljnim vprašanjem običajno pripelje do boljših odločitev. In ko razmišljam o tem, kaj me pri mojem delu osrečuje in zadovoljuje, vedno znova ugotavljam, da so to vse tiste izkušnje in prizadevanja, s katerimi sem drugim pomagal narediti korak bliže k uresničitvi njihovega od Boga danega potenciala in približanja temu, da postanejo vse tisto, kar po Božji milosti lahko postanejo. Če torej tudi vaš cilj ni umreti z več denarja, kot ga imajo vsi drugi na pokopališču, potem je zdaj trenutek, da na svoje delo pogledate z drugačne perspektive. Da v njem ne vidite le poti do plačanih položnic in hrane na vaši mizi, ampak tudi način, s katerim svoje okolje in življenje ljudi v njem spreminjate na bolje.

Pri pohajkovanju po neznani pokrajini je popotnik opazil široko in počasno reko. Ustavil se je in opazoval pomirjajoč tok vode, ko je nenadoma zaslišal klice na pomoč, ki so prihajali višje ob reki. Stekel je v smeri klicev in zagledal moškega, ki se je očitno utapljal in drsel po reki navzdol. Popotnik je najprej otrpnil, potem pa je skočil pomagat, saj je moški izginil pod vodo. Odvrgel je svoj nahrbtnik in skočil proti kraju v vodi, kjer je moški izginil. Ko je priplaval do tja, se je potopil in zagrabil moškega za roko. S hudim naporom ga je privlekel do obrežja. Moški je izgubil zavest, zato ga je popotnik začel oživljati, in končno je moški izpljunil vodo ter začel zasoplo dihati. Popotnik si je oddahnil in poskušal še sam priti do zraka. Ampak nenadoma je spet zaslišal klic na pomoč iz vode. Še nekdo se je utapljal! Spet je skočil v vodo in potegnil iz nje osebo, ki se je potapljala. Popotnik, ki se je prelevil v reševalca iz vode, je začel oživljati drugega utopljenca, ko je zaslišal še en klic na pomoč. Skoraj ves dan je minil in medtem je popotnik reševal enega utopljenca za drugim. Zdelo se je, da vedno novi in novi utopljenci plavajo po toku navzdol, tako da popotnik ni vedel, ali bo kdaj konec te katastrofe. Ko je že skoraj omedlel od izčrpanosti, je zagledal moškega, ki je hitel po poti ob reki navzgor. »Gospod,« je zaklical popotnik, »prosim, pomagajte mi! Ti ljudje se utapljajo!« Moški pa je kakor da ga ne bi slišal hodil naprej. Popotnik je osupel klical naprej. Ker se moški ni ustavil, je popotnik stekel za njim, se postavil predenj in jezno zaklical: »Gospod! Kako lahko greste mimo vseh teh utapljajočih ljudi? Nimate nobene vesti? Vas moram prisiliti, da mi pomagate reševati te ljudi?« Tujec se je ustavil, pogledal popotnika in mu z mirnim glasom dejal: »Gospod, prosim, če se umaknete. Odpravljam se proti izviru reke, kjer ljudje padajo v vodo, da to preprečim.« Ljudje pogosto gasimo požare, ko se ti že razplamenijo, ali z drugimi besedami: rešujemo probleme na napačnem koncu. Ko se težave že tako razširijo, da jih ni več mogoče omejiti, nas lahko njihovo reševanje preprosto preveč obremeni. Problemi pa še kar ostajajo. Zato se je bolj smiselno obrniti k izvirom naših izzivov in se jih lotiti pri koreninah. Tam bo naše prizadevanje obrodilo več sadov.

Danes pa poglejmo k našim dragim prijateljem reklamarjem. Ljudje, ki teoretično in praktično posedujejo, usmerjajo in določajo vso globalno medijsko krajino, se ljudsko imenujejo reklamarji, sami sebi pa pravijo kreativni direktorji. Ker se to sliši bolj fino. Ampak saj niso edini. Kar nekaj je poklicev, ki se z imenitnimi nazivi poskušajo vzdigniti iz povprečnosti običajne službe. Kuharji se imenujejo chefi, mi navadni pisuni pa si pravimo kolumnisti. Je pa sorazmerno preprosto; če so reklamarji cvet kreative in kreativni direktorji, kaj je potem Tolstoj? Tako gre to. In kaj so reklamarji spet zakuhali? V oglasu za restavracijo hitre prehrane, ki je ne smemo omeniti – če pa bi nam plačali, bi jo pa omenjali kar naprej – so zapisali: "Nisi bil ti. Jaz sem bila kriva. Plis, pokliči me." "Vem, da sem te razočarala. A se lahko pogovoriva?" Oglas govori o novem okusu sladoleda, ki ima dodano pistacijo. Pokonci so skočili iz organizacije za zaščito žensk, češ da je oglas seksističen in kar je podobnih izrazov, ker žensko – oziroma v tem primeru samostalnik ženskega spola z obrazilom na a, ki je v bistvu orešček – ponižuje v stereotipno vlogo žrtve moške prevlade, pogosto nasilja. Kreativni direktorji se proti tem obtožbam branijo, češ da gre za kreativno oglaševanje, o tem, kdo ima prav, pa bo razsodilo reklamarsko sodišče, ali pač reklamarsko krivosodje. Odvisno s katere strani marketinga bo pihal veter. Dokler se ne izkaže marketinška pravica, pa nam – ki smo ena redkih medijskih vsebin brez neposrednega sponzorja, kar je dobro za javni servis, slabo pa za žepe avtorjev – ostaja prostor za nekaj pojasnil. Najprej o tem, kako bi se lahko reklamarji izognili vsej tej šlamastiki. Na prvem mestu si tega oglasa kreativno sploh ne bi izmislili, kot drugo pa bi dodali sladoledu še okus lešnika. Ali oreha. Ki oba spominjata na moško semenišče, in oglas bi se glasil tako: "Nisi bila ti. Jaz sem bil kriv. Plis, pokliči me." "Vem, da sem te razočaral. A se lahko pogovoriva?" Oglas je praktično enak, en a dodamo in tri izbrišemo, pa dobimo enakopravnost spolov in uravnoteženo oglaševanje. Ker če resnično in nepotvorjeno pogledamo to in jamrajočo naracijo, kako deluje v praksi … tudi moški po prepiru ali razhodu jokajoče pošiljajo sporočila, v slogu: "Plis, pokliči me, ne bom te razočaral, nikoli več."           Razmerje med temi čustvenimi izlivi je tako prek palca vsaj pol pol, če pa poslušaš balkanske popevke, ki so tako zelo priljubljene v Sloveniji, se to razmerje celo nagiba v koristi moškega cmizdrenja. Hočemo povedati naslednje; ko govorimo o čustvenih razočaranjih, razhodih, ločitvah in podobnih samomorih človeškega srca, je stereotipna vloga spolov pač fluidna. Odvisna od prizadetosti in realnih okoliščin. Da so se reklamarji odločili v oglasu uporabiti in stereotipno prikazati samo žensko prizadetost, ranljivost in šibkost, je prav tako neumno, kot gre z marketinškega stališča za izgubljeno priložnost. Z moškim oglasom bi nagovorili še vse jokajoče moške in maščevalne ženske. Naslednje, o čemer se moramo pogovoriti, pa je pistacija, ki stoji v osrčju oglasa … Jasno je, da je pistacija na pohodu, saj jo je moč najti skoraj v vsem, kar se da použiti. Cinik bi dodal, da zadnji čas, kajti proteinov smo se naužili že prek vseh meja in naj se prevlada, ko so začeli proteine dodajati še v šampone za lase, konča z vstajenjem pistacije. Pistacija v sladoledu se morebiti sliši bizarno, a pravkar beremo, da je čokolada s pistacijo, ki so jo izumili v Dubaju, povzročila akutno pomanjkanje na pistacijskem trgu in v slovenskih pregovorih pistacija pravkar zamenjuje žafran in kafro. In če smo tudi mi sodelovanje pistacije in potiskanje žensk v mizogine stereotipe znotraj reklame za sladoled, označili kot neprimerno, vendarle obstaja spolni stereotip, ki pa preizkušeno in dokazano živi. Če in ko moški lušči pistacijo med recimo nogometno tekmo lige prvakov, se do polčasa vedno prikaže ženska z nezmotljivim stavkom na ustnicah: "Po koncu boš tole posesal!"

Zdravo. Tokratno epizodo začnemo z pozabljivim Nemcem (Alzheimer), končamo pa z betonskim mešalcem, v katerem na fantovščini ali kakšni podobni zabavi mešamo beton (torej: šnopc in pivo), skozi klasično vesoljski vrtiljak idej tokrat pridemo do zaključka: “Ne razmišljat, ljudje.” Sicer pa se filozofsko lotimo naroda, denarja in ostalih izmišljenih stvari, delimo globoke misli o tem, kako trenirat pozitivnost, izumimo najboljši piknik, ki je enotedenski žur na Betelgezi, kjer pangalaktični grlorez delajo ekskluzivno v mešalcu za beton. Pa tudi o poglavju govorimo. Malo. Aja: piknik bo. Beton se že meša. ;)

Izobraževanje za starejše, raziskovanje staranja in starosti, medgeneracijsko povezovanje – s temi vsebinami se ukvarja tudi Modra fakulteta, skupnost starejših Univerze v Ljubljani. Deluje v sklopu Mreže klubov alumnov Univerze v Ljubljani, programi pa so namenjeni starejšim od 55 let. Ljudje prehod v pokoj doživljajo različno, naši tokratni sogovornici pa se kot diplomirani delovni terapevtki s tem obdobjem ukvarjata z vidika tega znanja. Doc. dr. Uršo Bratun in višjo predavateljico magistrico Cecilijo Lebar je v studio Prvega povabila Lucija Fatur.

Pripravljenost na pogajanja in okrepitev notranjega trga bodo po besedah predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen prvi koraki Unije po uvedbi ameriških carin. Ministri za trgovino poudarjajo tudi pomen krepitve evropskega trga. Druge teme: - Mandatar za sestavo nove srbske vlade je Đuro Macut. Predsednik Vučić v prihodnje med kandidati vidi tudi ljubljanskega župana Zorana Jankovića. - Poklicni gasilci razočarani nad dogovorom o predlogu pokojninske novele. Zveza sindikatov odgovarja, da je upoštevala mnenje večine članov. - Ljudje, ki so 2 leti čutili vplive graditve drugega tira, bodo očitno ostali praznih rok. Poročilo, ki ga je naročil investitor, kaže, da škoda na objektih ni posledica graditve.

Turčija je na razpotju med demokracijo in avtokracijo. V državi, ki se razprostira med Evropo in Azijo, vse bolj vre. Po aretaciji carigrajskega župana Ekrema Imamogluja, največjega tekmeca turškega predsednika Erdogana, so izbruhnili protesti. Ljudje branijo demokracijo, ne pustijo si vzeti svobode. Kako trdna je oblast dolgoletnega voditelja Turčije v času nepredvidljivih razmer v državi in na svetu? Kako pomembna za Evropo je druga najmočnejša vojska v zvezi NATO?

Kako igra megle in sončave, snega in vetra, dolgih zimskih in kratkih poletnih noči vpliva na verovanja, identiteto, počutje pa tudi na vsakdanje delovne in prostočasne aktivnosti IslandcevSredi severnega Atlantika, vsega kak lučaj južno od arktičnega kroga, tam, kjer evrazijska tektonska plošča sreča severnoameriško, leži Islandija, nekaj več kot 100 tisoč kvadratnih kilometrov velika otoška država, na kateri danes živi kakih 380 tisoč ljudi. In prav tja smo se odpravili v tokratnem Kulturnem fokusu. Na pot pa nismo šli sami in nepripravljeni; naša zanesljiva vodička je bila namreč antropologinja, predavateljica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Ana Svetel, ki najbolj odročno evropsko državo izvrstno pozna. Med drugim tudi zato, ker je tam opravila skoraj leto trajajočo znanstveno raziskavo o vplivu vremena, letnih časov ter menjavanja dneva in noči na verovanja, identitete, čustva pa tudi na vsakdanje delovne in prostočasne aktivnosti tamkajšnjih ljudi. Kakšen ritem torej življenju Islandk in Islandcev daje prav posebna atmosfera, ki jo ustvarja nenehna igra megle in sončave, snega in vetra, dolgih zimskih in kratkih poletnih noči, smo preverjali v pogovoru z dr. Svetel, ki je svoja spoznanja zdaj strnila v monografiji Spremenljive krajine severovzhodne Islandije : vreme, letni časi, svetloba in tema. To intrigantno delo je pred nedavnim izšlo pri Založbi Univerze v Ljubljani. Foto: ovce na prosti paši, polotok Langanes, junij 2019 (Ana Svetel, objavljeno z dovoljenjem avtorice)

Dogodivščine male pošasti Mici iz 2.a. Pripoveduje: Darja Reichman. Napisala: Majda Koren. Posneto v studiih Radia Slovenija 2010.

“Jaz sem gledališče vedno razumel kot kolektiv, kot hišo, dom,” pravi Rok Bozovičar, gledališki kritik, urednik, pisec, moderator in dramaturg, pa tudi v.d. direktorja Prešernovega gledališča Kranj. Bil je selektor Borštnikovega srečanja in Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, sodeluje v strokovnih žirijah in komisijah, je vodja festivala Teden slovenske drame ter sourednik revije Maska in spletnega portala Neodvisni – teritorij sodobnih scenskih umetnosti. Svojo gledališko pot pa je začel v hostesni službi ljubljanske Drame.

Tessniem Kadiri je mlada 23-letna novinarka iz Nemčije. A njen videz, polt temnejšega odtenka in gosti črni kodrasti lasje, pripovedujejo, da njene korenine presegajo evropske. Njena starša prihajata iz Maroka, kjer je kot otrok preživela dolga poletja. Spominja se toplih noči, preživetih z glasnimi tetami in strici, ki so si med seboj ure in ure pripovedovali zgodbe. In seveda hrane, polne okusov, začimb in brav. V pogovoru z Nežo Borkovič govorita tudi o Evropskem (ne)sprejemanju drugačnosti, njeni odločitvi, da vsakodnevno ne nosi hijaba in obogatitvi, ki jo je v njeno življenje prinesel preplet dveh diametralnih kultur.

Kako sploh razmišljati o koncu sveta? Ali to pomeni konec civilizacije ali konec planeta? Bo to velik bum in potem nič več? Ali se bomo počasi, brez možnosti ročne zavore, kotalili proti prepadu? Človeška domišljija je v knjigah, filmih, radijskih igrah in vseh drugih možnih oblikah pričarala že toliko različnih koncev sveta, da je seznam skoraj neskončen. A vseeno - nekateri scenariji so precej bolj verjetni od drugih. To področje proučuje znanost o katastrofičnih tveganjih, ki ob ugotavljanju verjetnosti nekega scenarija išče tudi možnosti za njegovo preprečitev. Pogovorimo se z raziskovalcem potencialnih koncev sveta, pa tudi z dvema sogovornikoma, ki raziskujeta, kaj bi se zgodilo z naravo in ostanki civilizacije, če bi človeška vrsta nenadoma izginila. Gosti: Giuseppe Del Pra, Odyssean Institute (povezava do raziskave) Sören Faurby, Univerza v Göteborgu Alan Weisman, novinar in pisatelj, avtor knjige Svet brez nas

Perica Rai je filmski režiser in scenarist, avtor videospotov in reklam, po izobrazbi pa kriminalist. Njegov celovečerni prvenec Pa tako lep dan je bil, ki vsebuje različne žanre, je nastal mimo vseh razpisov. V Sloveniji, pravi režiser, težko prejmeš sredstva za žanrsko produkcijo.

“Ljudje nikoli v preteklosti nismo brali toliko, kot beremo sedaj. Res pa je, da ne beremo le tiskanih knjig, da se je izrazito povečalo zaslonsko branje in da beremo na drugačen način, torej manj skoncentrirano, z manj pozornosti,” pravi dr. Alenka Žbogar, vodja Katedre za didaktiko slovenščine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Med drugim jo bomo vprašali, kako brati in zakaj, pa tudi, kako vzpostaviti bralne navade pri nas samih in kako pri otrocih? Kaj brati zvečer in kaj čez dan? Vprašanja sprejemamo na prvi@rtvslo.si ali na spletni strani Prvega.

Rashid Masharawi je uveljavljeni palestinski filmski ustvarjalec, ki živi med Francijo in Zahodnim bregom. Njegov zadnji projekt From Ground Zero (Iz ničelne točke) je omnibus 22 kratkih filmov, ki so jih v zadnjem letu ustvarili filmski ustvarjalci v oblegani Gazi.

Raznovrstno in pisano balkansko mitološko bogastvo je skupaj z drugimi bogatimi slovanskimi mitološkimi zakladi – razen v svetu prevladujoče izvrstne ruske teorije mita in pravljic – premalo obravnavano, meni dr.Svetlana Slapšak. Božanstva Balkana so namreč prav tako vplivala na oblikovanje zahodnih mitoloških figur, koz zahodne mitologije nanje. Med drugim sta z Noahom Charneyem nedavno izdala knjigo za mednarodno bralstvo The Slavic Myths, o neznanih mitih in legendah slovanskega sveta. Tokrat se, kot je bilo mogoče uganiti, posvečamo predvsem Balkanu, kjer je pravo bogastvo kultov in magije, ritualov, demonskih in čudežnih bitji vseh vrst, tu se klatijo in potikajo vampiri, ajdi, pritlikavci in čarobne živali ...

Smo leto dni po ujmi epskih razsežnosti bolj varni pred poplavami in plazovi? Smo izboljšali sistem odzivanja na tovrstne katastrofe, tako kot smo ga v primeru požarov? Zakaj več kot 300 družin še vedno ne ve, kje si bodo lahko ustvarile nov dom, in kako smo popravili občinsko infrastrukturo, ki so jo letošnja neurja spet poškodovala? Kako porabljamo donatorski in kako javni denar za obnovo? V Studiu ob 17.00 bodo dopisniki s sogovorniki na terenu preverili razmere na najbolj prizadetih območjih, na ključna vprašanja, ki se ob tem porajajo, pa bosta v radijskem studiu odgovarjala dva gosta, ki sta tesno vpeta v intervencije in obnovo. Gosta: Srečko Šestan, poveljnik Civilne zaščite Republike Slovenije; Boštjan Šefic, državni sekretar v Kabinetu predsednika vlade in vodja Službe vlade za obnovo.

"Economic MOAT" — a business's ability to maintain a competitive edge over its competitors. Andrej P. Škraba, Boris Cergol, Jaša Andrenšek, Simon Belak, Luka Dremelj in Klemen Selakovič se enkrat na mesec (remote / na daljavo) pogovarjamo o trenutno aktualnih tematikah iz sveta razvoja tehnologije umetne inteligence, podjetništva, ekonomije in politike. ============================= Prijavi se in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT priporočamo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …): https://aidea.si/aidea-mailing-lista

Ljudje danes že težko ločimo med popolnimi zablodami, celo deluzijami … pa na drugi strani odločitvami, ki so posledica negotovosti. In v tem svetu ni težko biti negotov. Skratka, negotovi si potem rečemo, da je bolje brcniti v temo kot v kamen. Čeprav se pogosto izkaže, da se v temi skriva skala.

Noč je čas za posteljo, ampak zakaj … Pripoveduje: Nina Valič. Napisala: Liljana Praprotnik Zupančič. Posneto v studiih Radia Slovenija 1997.

Ko so današnji programski velikani kmalu po vzniku pametne telefonije ugotovili, da se da obogateti z našo pozornostjo, tako da jo prodajaš naprej korporacijam, državam in politikam, je bila podpisana pogodba s hudičem. Ljudje, predvsem pa najstnice in najstniki svobodnega sveta, so danes v povprečju izpostavljeni več kot šestim uram korporativne in politične propagande. Naj drsanje po zaslonu še vedno razumemo zgolj kot nedolžno razvado, ali so posledice lahko globlje? Kaj menite? Kako na družbo vpliva dejstvo, da si tisti, ki imajo interes, lahko kupijo do 50 odstotkov pozornosti, ki jo premoremo znotraj enega dne?