Podcasts about ljudje

Prekmurščina ni zgolj govorica, ki zveni nekoliko drugače. V preteklosti je imela celo svojo knjižno različico – med pomembnimi mejniki sta Temlinov katekizem iz leta 1715 in prevod Svetega pisma Števana Küzmiča iz leta 1771. Prav jezik je eden od pomembnih delov prekmurske identitete, ki se je ohranila vse do danes. Mladi so prihodnost vsakega kraja, toda kakšne možnosti imajo danes mladi, ki odraščajo v Prekmurju? Ostati doma ali oditi drugam? Katere priložnosti jim ponuja okolje, v katerem živijo, in kaj bi bilo potrebno spremeniti, da bi se po šolanju radi vračali? O življenju mladih, priložnostih, vključevanju v lokalno okolje, pa tudi o turizmu in prihodnosti Velike Polane sta se Sandiju Horvatu na praznovanju današnjega praznika pridružili dijakinji Eva Prša in Klara Pucko.

Kako je, ko se dom, ki naj bi bil varno zavetje, spremeni v kraj strahu in nasilja? Ljudje z invalidnostjo so zaradi svojega posebnega življenjskega položaja še bolj ogroženi ter izpostavljeni izvajanju in ponovitvi nasilja, ugotavljajo v Društvu gibalno oviranih in žrtev nasilja Vizija. Kakšno pomoč prejmejo invalidi v edini varni hiši v Sloveniji, ki je dostopna gibalno oviranim žrtvam nasilja, bo v oddaji Med štirimi stenami pripovedovala predsednica društva Barbara Slaček, ki vodi to varno hišo. Štefan Vipotnik pa bo z nami delil svojo življenjsko zgodbo in v kakšni stiski se je znašel kot žrtev nasilja. Pred mikrofon ju je povabila Petra Medved.

Ljudje imamo številne in različne, a po navadi skromne želje. V oddaji Odprto za srečanja pa bomo spoznali človeka, čigar želja je vse prej kot skromna: Jaka Jeraša, bi rad na povodcu imel sonce. Eden najbolj poznanih in priznanih slovenskih fotografov, si je odtrgal pol ure za nas. V studiu ga je gostil Armando Šturman …

Na Ljubljanskem gradu je bil v letnem kinu Filmu pod zvezdami v torek predpremierno prikazan novi film Mihe Hočevarja Skriti ljudje, dogajanje tam pa se zaključuje s predpremiero Fjorda, zmagovalnega filma letošnjega Cannskega festivala. Letni kini se nadaljujejo tudi v avgust – 6. avgusta se na primer na Muzejski ploščadi Metelkova začenja Letni kino Slovenske kinoteke. Posvetili se bomo tudi filmu Spider-Man: Nov dan.

Spregovorili smo o limfomih, levkemijah in drugih krvnih rakih ter o življenju, ki ga diagnoza pogosto postavi pred velike preizkušnje. Naša gostja bo direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo Kristina Modic. Kako bolezen zaznamuje svojce bolnika? Kako lahko svojci pomagajo bolniku, ne da bi ga obremenjevali?

Avtor uspešnic Jebiga in Gremo mi po svoje Miha Hočevar v svojem novem filmu Skriti ljudje pove zgodbo o Gutiju, ločencu, ki želi zgraditi rečni splav, in Sigu, tujcu, ki se prebudi na bregu Ljubljanice brez spomina. Iskanje njegove identitete oba popelje na pot osebnih preobratov. Skrite ljudi, ki svojo pot po kinematografih začenjajo 8. oktobra, bomo že zdaj videli na dvorišču Ljubljanskega gradu v okviru Kinodvorovega letnega kina Film pod zvezdami. V Svetu kulture še o mednarodni skupinski razstavi Umetelno v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Štirje umetniki se na različne načine posvečajo pojavom umetno ustvarjenih objektov in podob, antropogenih struktur, materialov in virtualnih svetov.

Ljudje težko prenesemo misel o tem, da se bo nekega dne vse spremenilo. Udobnost položaja je premočna, da bi o tem sploh razmišljali. Vseeno nam zgodovina govori, da se lahko usoda spremeni čez noč. Ne samo posameznikova, ampak celotnega sveta. Tako se je zgodilo s prvo svetovno vojno, ki je povzročila razpad stoletnih imperijev. Bosanski pisatelj Aleksandar Hemon je skozi to obdobje popeljal nostalgično zgodbo o ljubezni dveh vojakov iz Sarajeva. Knjigo Svet in vse v njem je pisal trinajst let, tudi med najtežjim obdobjem v življenju, ko je izgubil hčerko.

Vse se spreminja, čas, prostor in ljudje v njem. Po navadi sprememb ne zaznavamo, ker so drobne in vsakodnevne. Le ko so burne in prekucniške, si jih zapomnimo. Zaman pričakujemo, da bo vse tako, kot je bilo v naši mladosti. Toda je že vse prav tako, kot je, čeprav nam ni prav, da tako je. Morda. Vlade padajo, države minevajo, le človek – tak ali drugačen – je večen. Kako je na Tolminskem, smo preverili med T'minci (ponovitev).

Z Miho Hočevarjem smo se pogovarjali pred predpremiero njegovega novega filma Skriti ljudje na letnem kinu Film pod zvezdami. Med 6. in 22. avgustom bo na Muzejski ploščadi Metelkova v Ljubljani potekal Letni kino Slovenske kinoteke. V kine je prišel Spider-Man: Nov dan.

Piše Marija Švajncer, bereta Dejan Kaloper in Ana Bohte. Pesnica in literarna kritičarka Tonja Jelen je že s prvo pesniško zbirko Pobalinka, prav tako pa tudi z drugo Greva, ostajava, saj sva pokazala razvejano in poglobljeno odsevanje individualnega bivanja. V lepo zvenečih verzih je poosebljala naravne pojave in jih povezovala s pojmi. Tako v impresivnih kot refleksivnih pesmih je upesnila osebno zgodbo in v njej nakazala ogroženost. V prizadevanju, da bi ohranjala moč, je bil otrok tisti, s katerim se ji je to posrečilo. Pesnica je intenzivno občutila ostre robove svoje eksistence, vendar ji je pisanje pesmi dajalo smisel in razlog za obstoj. V tretji pesniški zbirki Od točke nič je avtorica razgrnila spopadanje z ovirami, premagovanje zidov in vztrajanje na življenjski poti. Marsikaj se lahko izjalovi, v pesničino občutenje se zarine tudi samota, kljub temu pa je njena pesniška energija tista, ki ji pomaga ohranjati bivanje, in to tudi tedaj, kadar se ji dozdeva, da se je znašla v brezčasju. Mogoče se je vrniti, ostati in še vedno iti naprej. V novi pesniški zbirki Vtiskovanje so poudarjeni trije vidiki – eksistencialna stiska, feministične pobude in ustvarjalni postopek. Razraščata se bolečina in trpljenje, tu in tam podani neposredno, še večkrat obvladani, toda dovolj nazorni in estetsko zaokroženi. Pesnica v slikovitem slogu opozarja na nezavidljiv položaj žensk, izvirno, domiselno in inovativno je zlasti njeno pesniško prikazovanje, kako se loteva različnega pisanja, na primer analiz, interpretacij in literarnih ocen. Vse skupaj se začne z vprašanji: »Kje je luč / da me umiri / kje sonce / da me sprejme / kje svetloba / da mi daje upanje? / Kje?« Odgovori se razrastejo v poetičnih verzih, v katerih so bodisi vsebovani bodisi izraženi neposredno in v obliki izpovedi. Eksistencialno stisko razkrijejo subtilne metafore. V iskanju izhoda iz težavnega položaja je občutiti strah. Pesnica potuje vase, pomika se po skritih delih svoje notranjosti in, kot pravi, izpiše delce, ki se nabirajo v njej. Govori si, kako bi bilo treba ravnati, v hipu pa se ji zazdi, da bo zadoščala zgolj zaustavitev. V vsem tem vrvenju in negotovosti se namreč želi reševati z mirom in spokojnostjo. Veliko ji je tudi do tega, da bi začutila prostranost ter ločila, redčila in privzdignila tisto, kar iz korenin sije v prostranost: »nekaj me mora potegniti ven / praviš / zravnati moram sebe / da me spet ne upognejo drugi / da iz neke prozorne beline / nekaj začne sijati. Občutja prikliče tudi narava, toda v tem doživljanju je slutiti turobnost, že skoraj izenačeno z zunanjim dogajanjem. Bilke se upognejo, prasketanje potihne, veje zaledenijo, podgane migajo z repki in se režijo, slišati je tudi smeh hijen. Videti je, kot da narava umira in se ohlaja. Ljudje se bodo morali greti z notranjo toploto in pri tem ne bodo odveč pozornost in spretnost v odmikih in koncih ter iskanje ponovnih sklenitev. Večkrat se pojavi simbolika žil, omenjene so tudi rane, telo je razbolelo, toda protagonistka vseeno zmore ohranjati notranjo moč in obvladati takšne in drugačne izzive. Ženske, ki jim je treba dati glas ter opozoriti na njihovo zatiranost in odrinjenost, so upodobljene kot kurentice, vračke, sestre magdalenke in vile rojenice. Tonja Jelen jih nagovarja, toda kdaj pa kdaj jim je nekoliko podobna tudi sama. »kdo pa so te ženske? / še iščejo lastno sobo / tonejo / so zaprte znotraj / (nekoč) / so sploh kaj? / vračka / vrački / vračke …« In česa se pri tej razvejani razbolelosti zaželi pesnica? Kako se je mogoče izviti iz ogrožajočega položaja? »bila bi drevo / napajalka ožilja / zraščena z besedo / kot človek misel – / zglajena z / ravnino nebom zemljo / rastem vedno / jasneje.« Ustvarjalni postopek, ki ga Tonja Jelen prikaže v domiselno oblikovanih stihih, poteka kot tehten premislek, vstopanje v problematiko in odkrivanje bistva. Ustvarjalka išče mnogovrstne možnosti razlag, se poglablja v različna besedila, predeluje svoja spoznanja in sega po presežnem. »Raztelesim / napisano / pozorna na glasove / predelujem spreminjam pomen / kaj vse da en glas / in kaj vzame / središčim težišče / pomena / ga izklesam / prečešem / kaj bo zraslo iz tega // mogoče po nečem diši« Pesnica priznava, da izraz seseklja in ga rani, toda tudi izraz rani njo. Z besedami se spopada in gradi, kot pravi, nov imperij slovstva. Marsikaj je treba spiliti, pisati jasno, udarno in hkrati tiho, pregnesti strukturo, ji dati pravi pomen in začutiti tudi tisto, kar samo tli. Poezija zanjo niso le občutki in samo črke, temveč je vse to tudi izenačeno z žarčenjem, razčlembo in gradnjo. Včasih je tega na tisoče. Pesnica se vpraša, ali je mogoče vse to ubesediti. Vaja ne bo lahka, saj se zdi, da gre hudo zares. Tisto, kar nastane, pa so nekakšni nanosi premišljevanj. Na prvi pogled je videti, da so pesmi napisane brez ločil, pozorno branje pa tu in tam opazi kak vprašaj, oklepaj in poševnico, celo piko, tri pike in zvezdice. Naslovi so natisnjeni v krepkem tisku in se pomensko nadaljujejo v prvem verzu. Pesmi imajo tudi posebno likovno podobo, ki tu in tam kaže na to, kako se je treba spustiti nekam navzdol, na neznano dno. Nekatere besede so zapisane med poševnicami, z oklepajem izraz dobi dvojni pomen, dve besedi sta prečrtani, tri pike so v ravni vrsti ali nameščene druga nad drugo. Metafore zvenijo estetsko učinkovito in nekoliko mračno, na primer: izbruh črnih pijavk, črvičenje strahu, integracija misli, zvezena v sledenje, zvoki neučakanosti in druge. Po mnenju avtorja spremne besede Aljaža Krivca je Vtiskovanje Tonje Jelen fascinantno hibridna pesniška zbirka. Prevevata jo za pesnico že znana lirska tenkočutnost in glas intime, tokrat pa se jima pridruži še uporniški duh. Predstavitev pesniške zbirke Krivec na zavihku platnice sklene z besedami: »Pesnica v pričujoči knjigi z le par potezami seže v najrazličnejše dimenzije tega, kaj je poezija, ob tem pa ji ostaja globoko zavezana.«

V Jakopičevi galeriji v Ljubljani do začetka oktobra poteka razstava del nizozemskega fotografa Roba Hornstre. Razstava z naslovom Običajni ljudje, ki je bila v podobni postavitvi na ogled že v Fotomuseumu Den Haag, ima tokrat nov dodatek. Premierno so namreč na ogled njegove fotografije, nastale v Sloveniji, te pa so del še nedokončanega projekta Evropejci. V tem projektu poskuša skupaj z novinarjem Arnoldom van Bruggenom fotografsko in z besedili ujeti duh časa v današnji Evropi, pri čemer se osredotoča na življenje na periferiji, ne v mestih. Ob razstavi je nastal tudi katalog, posvečen portretom, nastalim v Sloveniji z naslovom Kjer ogenj tli. Prevode bere Bernard Stramič, zvok in montaža Liam Samsa.

Razstava »Gremo na morje« v Mestnem muzeju Ljubljana nas popelje na nostalgično potovanje skozi zgodovino dopustovanja, a hkrati odpira tudi širšo zgodbo o tem, kako se je turizem sploh začel. Zgodba turizma namreč sega globoko v preteklost. Ljudje so sprva potovali iz nuje – zaradi iskanja hrane, vode ali varnosti –, že v času starih civilizacij pa so se na pot odpravljali tudi iz verskih razlogov, kasneje pa tudi iz želje po znanju in izkušnjah, spoznavanju drugačnih ljudi in kultur. Že v 17. stoletju so se mladi evropski aristokrati odpravljali na znamenite Grand Toure, dolga izobraževalna potovanja po Evropi, ki so veljala za pomemben del njihove vzgoje in družbenega prestiža. Ideja potovanja za užitek se je nato v 19. stoletju povezala z obiskovanjem morja, ki je bilo sprva privilegij elite, a se je z razvojem prometa, predvsem železnice in parnikov, postopoma razširila med širše družbene sloje. Pomembno vlogo pri tem so odigrali tudi zdravniki, ki so morje priporočali kot vir zdravja in dobrega počutja. Fotografije, razglednice in drugi predmeti oživljajo prve stike Ljubljančanov z morjem ter spominjajo na leto 1857, ko je Južna železnica povezala Ljubljano s Trstom. To je spodbudilo razvoj obmorskih letovišč, kot je Portorož, razvijati pa se je začela tudi turistična misel. Med obema vojnama so obalo začeli odkrivati tudi manj premožni sloji – predvsem matere z otroki, za kar si je prizadevala tudi takrat novoustanovljena organizacija Jadranska straža, pravi razcvet množičnega dopustovanja pa je nastopil v času socialistične Jugoslavije, ko je bil oddih v posebnih počitniških domovih in prikolicah prvič omogočen tudi delavskemu prebivalstvu. Tako je morje postalo prostor sprostitve, druženja in skupnih doživetij, ki so zaznamovala generacije. Nostalgični spomini, vpogledi v preteklost, razmisleki o razvoju turizma pa ne govorijo le o nekdanjih skupnih identitetah in hrepenenju po morskem oddihu, ampak prinašajo tudi spoznanja, kako se družba in kultura življenja spreminjata, nenazadnje pa velja potrkati tudi na okolijsko zavest.Sogovornica: umetnostna zgodovinarka Barbara Savenc, soavtorica razstave Gremo na morje, MGMLFotografija: Mire Cetin (1922–2016), Deviška terasa, 1954, olje na platnu (Mestni muzej Ljubljana)

Tokrat smo se (dan po praznovanju dneva državnosti) posvetili živi narodni dediščini, ki ni le kmetijska panoga. Odšli smo v osrčje zgornjega Posočja, kjer pod strmimi vršaci živi in kljubuje času naša edina avtohtona pasma koze. Naš gost prof. dr. Simon Horvat je skozi zgodbo drežniške koze osvetlil pomen ohranjanja avtohtonih genetskih virov, identitete, prehranske varnosti in negovanja znanja, ki se prenaša iz roda v rod.

Kako je, ko se dom, ki naj bi bil varno zavetje, spremeni v kraj strahu in nasilja? Ljudje z invalidnostjo so zaradi svojega posebnega življenjskega položaja še bolj ogroženi ter izpostavljeni izvajanju in ponovitvi nasilja, ugotavljajo v Društvu gibalno oviranih in žrtev nasilja Vizija. Kakšno pomoč prejmejo invalidi v edini varni hiši v Sloveniji, ki je dostopna gibalno oviranim žrtvam nasilja, bo v oddaji Med štirimi stenami pripovedovala predsednica društva Barbara Slaček, ki vodi to varno hišo. Svojo življenjsko zgodbo in v kakšni stiski se je znašel kot žrtev nasilja, pa bo z nami delil Štefan Vipotnik. Pred mikrofon ju je povabila Petra Medved.

Bratje, varujte se tistih, ki delajo razprtije in pohujšujejo v nasprotju z naukom, v katerem ste bili poučeni: izogibajte se jih! Kajti taki ne služijo našemu Gospodu Kristusu, ampak lastnemu trebuhu ...

Ob mednarodnem dnevu multiple skleroze (MS) želijo pri Združenju multiple skleroze Slovenije spomniti, da so osebe z MS predvsem ljudje z neštetimi zgodbami, sanjami, talenti, družinami in upanjem. Ljudje, ki kljub vsakodnevnim izzivom živijo, ustvarjajo, ljubijo, delajo in pogumno premagujejo ovire, ki pogosto ostajajo nevidne očem. Osebe z MS, ki je pogosto nevidna bolezen, ne potrebujejo le zdravljenja, temveč predvsem razumevanje, sprejetost, podporo in občutek, da na svoji poti niso same. Za nasmehi se velikokrat skrivajo utrujenost, bolečine, negotovost, strahovi in vsakodnevni izzivi, ki jih okolica ne opazi vedno. Zato osebe z MS danes bolj kot kdaj koli prej potrebujejo družbo, ki zna prisluhniti brez obsojanja, razumeti brez pojasnjevanja in stati ob strani brez pogojev. Pogovarjali smo se s predsednikom Združenja multiple skleroze Slovenije Edvardom Rednakom.

Krovna organizacija naših rojakov na avstrijskem Koroškem Narodni svet koroških Slovencev išče naslednika Valentina Inzka. Slednji je bil na čelu organizacije od leta 2013 in za nov mandat ni več kandidiral. Ker za neposredne volitve predsednika Narodnega sveta ni kandidiral nihče, bodo po pravilniku novega vodjo izvolili iz vrst članov Zbora narodnih predstavnikov. To je najvišje telo NSKS. Za 48 mest v njem je kandidiralo 60 rojakov. Od 6.165 upravičencev se je volitev v Zbor narodnih predstavnikov, ki so potekale med 17. aprilom in 8. majem, udeležilo 1.905 oseb. To pomeni 30,9 odstotka in je skoraj tri odstotne točke več kot na prejšnjih volitvah leta 2018. Sodelovanje in soodločanje je dokaz žive volje, da se okrepi neposredna demokracija v naših vrstah, je po objavi rezultatov podčrtal Valentin Inzko. Ustanovna seja Zbora narodnih predstavnikov bo 19. junija. Najkasneje tri mesece zatem naj bi Narodni svet koroških Slovencev dobil novega predsednika.

Ppiše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Kakovosten in umetniško prepričljiv roman Pie Prezelj Bili smo trije je drugačen od romanov, ki pri nas izhajajo v zadnjem času. Ne gre za to, da bi moralizirali ali se skušali držati togih vrednostnih meril, temveč kratko malo za to, da je napisan čustveno ter brez vulgarnosti in dopolnjevanja z angleškimi besedami. Avtorica zna marsikaj že znanega povedati na nov in izviren način. V tretji osebi ednine razgrne pretresljivo zgodbo o iskanju naklonjenosti, sprejetosti in premagovanju tistega, kar je literarne like zaznamovalo v preteklosti. Protagonistka Olga, ženska v petdesetih letih, po poklicu fotografinja, brska po svoji preteklosti. Hoče izvedeti, kaj se je zgodilo ob njenem rojstvu. Zakaj je življenje preživela pri posvojiteljih? Jo je mati oddala? Jo je zapustila? Ji je dala vsaj ime? Naključja pripomorejo, da se sreča s polbratom Theom in maminim ljubimcem Jakobom. Odpotuje na oddaljen otok na severu. Pisateljica ne pove natančno, kje se vse skupaj dogaja in v katerem jeziku se protagonisti pogovarjajo. Pa saj to sploh ni pomembno. Poglavitno je, da iščejo pot drug do drugega in se skušajo zbližati. Pri tem jih kot posebno določilo povezuje spomin na pokojno Olgino mater, pravzaprav žensko, ki jo je rodila. Olga si zastavlja nova in nova vprašanja. »Je prišla? Po kaj? Vprašanje si je v mesecih pred tem zastavljala znova in znova, ga preobračala, razpirala, a bolj ko se je spraševala, kaj naj bi našla na otoku, ležečem tam nekje na severu, celino oddaljenem od nje, huje je postajalo. Toda vedela je, da mora iti.« Pisateljica menjava prizorišča in dialoge. Po zbliževanju Olge in Thea se v pripoved vplete materina življenjska zgodba, v kateri je mogoče izvedeti, da ni bilo čisto tako, kot je predvidevala zapuščena hči. Olga pestuje svojo bolečino s težo nečesa, kar se nikoli ni moglo uresničiti, toda tudi njena mati je spoznala, kaj sta trpljenje in nemoč, ter začutila, kako se lahko življenja mladega dekleta polastijo drugi ljudje, starši ali kdorkoli že. Izkaže se, da vse skupaj sploh ni črno-belo. Ljudje bi si morali vsaj malo prizadevati, da bi se vživljali drug v drugega in se skušali razumeti. Zgodijo se čarobni trenutki, ko so se zbližajo, potem se v hipu spet oddaljijo drug od drugega, morda tudi zato, ker vsak postavlja sebe pred ostale, saj je prepričan, da je njegova bolečina največja. »Morala je izvedeti, izvedeti nemudoma, a ne zato, da bi ji spričo tega nato laže odpustila, pač pa da bi se veter, ki je pihal skoznjo in jo razdiral, naposled in enkrat za vselej polegel.« Pia Prezelj nas mojstrsko vodi skozi čas, ki ga doživljajo literarne osebe. V strnjenem slogu in estetsko subtilno razkriva njihove občutke in nakazuje tudi tisto, kar skušajo skriti drug pred drugim. Slog je delno lapidaren, delno pa prepreden s čudovitimi metaforami, zlasti kadar pisateljica opisuje naravno dogajanje na otoku, kamor se odpravi, da bi kaj izvedela o materi in tudi sami sebi. Narava je nepredvidljiva, morje tudi nevarno, megla pa tu in tam tako gosta, da se samotni sprehajalec lahko izgubi v njej. Jakob je že v letih in prav njemu se zgodi, da se med tavanjem utrudi in ga morajo otočani poiskati. K sreči ga najdejo in potem si z Olgo izmenjata nekaj naklonjenih besed. Že prej sta našla pot drug do drugega. Pisateljica zna dogajanje prikazovati s posebno notranjo napetostjo, tako da se med branjem začnemo bati slabega razpleta. Kdo sestavlja trojico, ki je navedena v naslovu? Morda Olga, Theo in Jakob, pisateljica pa razkrije, da so to Olgina mati, njen fant in nerojeni otrok. Kako bo resnico, kakršna koli že je, sprejel ta fant? »Jo prezira? Mu je odleglo? Ni vedela, kako naj mu pojasni, da ji je kljub trudu spodletelo, kako naj mu pove, da jo je izdolblo, izpraznilo, da nima več od kod jemati, da mu nima česa dati. Tam, na zadnjih sedežih razgretega avtomobila, jo je tolažilo le eno: za kratek hip so bili trije.« Pesnica, pisateljica, etnologinja in kulturna antropologinja Ana Svetel v spremni besedi primerja roman Bili smo trije z avtoričinim nagrajenim prvencem Težka voda in v obeh delih odkriva pripovedni minimalizem. Ugotavlja, da so človeške zgodbe in situacije tako usodne in težke kot tudi drobne, rahle in upovedane z obilico praznega prostora. Namesto slikanja umeščenosti v tok zgodovine in družbe je videti, kot »da lebdimo v občutenih prostorih, tipajočih srečavanjih, krhkih slutnjah in zlasti v obilici samote, celo osamljenosti«. Pia Prezelj je po mnenju Ane Svetel v svojem pisanju poetična in ekonomična hkrati. Osrednja tokova pripovedi, prostorski in odnosni tok, se na poetičen in impliciten način stakneta. Za konec je treba reči, da ni brez pomena, kaj o svojem novem romanu pravi avtorica. Na predstavitvi knjige Bili smo trije je povedala, da gre med drugim za sorodstveno razmerje ter hkrati za tekočino odsotnosti in občutek manka. Vsi ljudje imamo občutek odsotnosti nečesa in iščemo dom, poraja se nestabilnost resnice. Pia Prezelj, ki opravlja novinarsko delo, je bila tudi fotografinja in se po svoje, kot pravi, v novem romanesknem delu pokloni fotografom. Brez velikih besed je treba srečanje z romanom Bili smo trije skleniti, da je kratko malo lep in čustven v dobrem pomenu besede, liričen in v marsičem tudi čudovito skrivnosten. Ni me sram priznati, da sem prvič, odkar sem brala roman Ringlšpil pisatelja Franja Husama Najija, jokala. Lepota, umetniškost in globina izpovedi lahko privabijo tudi solze, čeprav si domišljamo, da smo razumni, kritični in primerno zadržani ljudje.

V Hrastniku se začenja mednarodni festival uprizoritvenih umetnosti Rdeči revirji, ki bo potekal tudi v Zagorju, Trbovljah in Litiji. Kot so zapisali, predstavlja različne umetniške žanre in oblike, s katerimi bi radi oživili dogajanje na zasavskih ulicah. V Galeriji Jakopič v Ljubljani odpirajo razstavo nizozemskega fotografa Roba Hornstre, ki že dve desetletji ustvarja portret našega časa s fotografiranjem ljudi v njihovem vsakdanu, z naslovom Običajni ljudje. Slovensko narodno gledališče v Novi Gorici bo na velikem odru premierno odigralo komično dramo Češnjev vrt, besedilo Čehova, ki ga je hrvaška režiserka Tamara Damjanović v svoji priredbi še dodatno začinila in oživela.

Potapljanje na vdih je vse bolj priljubljen šport, pa vendar ostaja na robu. Ljudje ga ne poznajo prav dobro ali pa ne zaupajo podvodnemu svetu in vsemu, kar prinaša globina. Mojca Haberman je ena najboljših potapljačic na vdih na svetu. Pove, kako je biti skoraj 100 metrov pod gladino in kaj človeka vabi tja dol. Je mamljivo drugačno stanje zavesti, občutek naravne droge? Kaj razmišlja v temi in kako telo pripravi do točke, ko je lahko nekaj minut brez kisika? Kakšen odnos ima do morja? Z Mojco sva ob valovih klepetali o strahovih, izgubi zavesti, zaupanju, dihanju in seveda o iskanju novih telesnih in psihičnih meja.

Na narodni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja smo objavili posnetek (sinočnje) spominske slovesnosti, ki je bila na predvečer na Trgu republike v Ljubljani v organizaciji več civilno družbenih gibanj. Poklonili so se žrtvam revolucionarnega nasilja, pa tudi njihovim svojcem, ženam, ki so ostale brez mož in sinov, otrokom brez očetov, dedkov, stricev, bratov, spominu na vse pobite, nepokopane, zamolčane, oklevetane, trpeče in zapuščene. Slovesnost je vključevala: Branje imen žrtev in premišljevanje o njihovem življenju in usodi, molitev očenaša in petje slovenske himne, polaganje sveč in cvetja pod farne križe ter pri spomenikih povzročiteljev nasilja, kulturni program s pesmijo in glasbo. Oblikovali so ga: slavnostni govornik Marcelo Brula, s citrami Neli Zidar Kos, Karmen Zidar Kos, duhovnik Rok Pogačnik, Lojze Peterle z orglicami, Pavle Ravnohrib, Moški pevski zbor TD Briše, varuhi spomina, moč pa je bilo slišati tudi posnetek pokojnega duhovnika Jožka Kraglja iz arhiva Radia Ognjišče.

Youmna El Sayed je nagrajena palestinska novinarka, ki je delala za različne angleško govoreče medije. Bila je dopisnica Al Jazeere v Gazi, dokler je ni bila pred letom in pol zaradi izraelskih groženj prisiljena zapustiti. Zdaj živi z družino v Kairu. Ob robu konference Zveze evropskih radijskih postaj v Ženevi se je z njo srečala Helena Milinković. Glasovi Palestine na TV Slovenija

Organizacije, ki se s svojci borimo za pravice izključenih žrtev, se jih bomo tudi letos spomnile, molile za žrtve in rablje ter spravo med nami. Že četrtič se bomo, »ker smo ljudje«, v soboto, 16. maja, zbrali na Trgu republike in se poklonili žrtvam komunizma.

Pri možganih je največji izziv, da spremembe ne nastopijo nenadoma, temveč postopno, pogosto brez jasnih znakov. Ljudje zato dolgo nimajo občutka, da bi se karkoli spreminjalo. Starost možganov se da izmeriti, poudarjajo v Zavodu Pomni, kjer so meritve opravljali na aprilskem dogodku in naleteli na izjemen interes. O kognitivnih meritvah in skrbi za možgane sta spregovorila Matjaž Starič iz Zavoda Pomni in Jurij Dreo, vodja raziskav v podjetju BrainTrip. Pomembno je namreč, da zaznamo procese staranja in jih morda zaustavimo.

Po 16-ih letih se je z ustavnovno sejo madžarskega parlamenta danes tudi uradno končala vladavina Viktorja Orbana v naši vzhodni sosedi. Položaj je s prisego prevzel Peter Magyar, vodja konservativne stranke Tisa, ki je po aprilskih volitvah prevzela ustavno večino. Kot je dejal v nagovoru poslancev, zdaj potrebujejo soočenje s preteklostjo, pravičnost, spravo in nov začetek. Brez vsega tega bodo madžarski ljudje, ki so jim dali mandat, znova razočarani, je dodal Magyar. V oddaji tudi: - V Ljubljani se je na Pot ob žici odpravilo več kot 25 tisoč pohodnikov in tekačev. - Dijaki in študenti pomorstva nabirali izkušnje na že 13-i vaji Reševanje in preživetje na morju - Vrhnika v znamenju književnosti, umetnosti in kulinarike ob prvem Modernfestu.

Zahodni breg je bojno polje za zemljo. Judovski naseljenci so vse bolj drzni, agresivni. Pri belem dnevu napadajo beduinske vasi, požigajo mošeje, šole. Pretepajo Palestince, celo streljajo nanje, da bi jih pregnali ter se polastili hribov in dolin, o katerih so prepričani, da jim jih je namenil Bog. Podali smo se po biblijski pokrajini, ki je na pogled mehka, a za prebivalce neusmiljena. Na cesti prerokov, v vaseh in mestih bijejo tihi boj za prevlado. Govorili smo z žrtvami, spremljali napadalce, vojsko, se podali v nemirne kraje z aktivisti, ki še verjamejo v mir. Nasilje na Zahodnem bregu je sistematično. Naseljenci, največkrat pripadniki tako imenovane Mladine s hribov, imajo podporo države, na njihovi strani je vojska. Za svoja dejanja niso kaznovani. Cilj je etnično čiščenje, prilaščanje ozemlja, pregon prebivalstva. Uresničujejo načrt za poselitev pokrajine, ki ji pravijo Judeja in Samarija. To je Zahodni breg, kjer živijo Palestinci, ki si želijo svoje lastne neodvisne države. A ozemlje je vse bolj razkosano, kot švicarski sir. Ljudje živijo obdani z zidovi, ograjami, nadzornih točk je vsako leto več. Vse bolj razdeljena pa je tudi izraelska družba: med tiste, ki še verjamejo v mir, ter številne, ki jim ni mar in omogočajo peščici, da brez zavor uničuje državo. Reportažo z Zahodnega brega je pripravila bližnje-vzhodna dopisnica Karmen Švegl.

Dolgo sem mislila, da vem, kaj pomeni delati. Ustvarjati, organizirati, producirati – delo je imelo obliko, rok, rezultat. Nekaj, kar si lahko pokazal. Ljudje so vedeli, kaj počnem.Potem je prišlo materinstvo in z njim delo, ki nima robov. Delo, ki se razliva čez dan in noč, brez jasnega začetka in konca. Poskušala sem ga meriti z istimi merili kot prej, zato se mi je zdelo, da ga sploh ni. Da dnevi minevajo brez sledi. Da čas, preživet z otrokom, pomeni ždenje v prazno …

V Božji službi je težja od dela pravzaprav delovna obleka, ki si jo moraš nadeti. Ljudje pričakujejo, da boš zgled v vsem, skoraj popoln, seveda tudi brez greha. Pravzaprav je to pričakovano in razumljivo ...

Ema rada nastopa, igra v gledališču in piše pesmi. 19-letnici so še pred rojstvom diagnosticirali ahondroplazijo. Gre za genetsko bolezen, ki nastane zaradi mutacije gena FGFR3, zaradi verižnih reakcij pa hrustanec na cevastih kosteh slabše okosteneva, to pa se kaže v počasnejši in nižji rasti. Ema je visoka 135 cm, zadnjih 6 mesecev je preživela v postelji, saj se je odločila, da bo z izjemno bolečo operacijo pridobila še 10 cm. Zdaj se bo postopno znova učila hoditi. V vsakdanjem življenju včasih ne doseže kozarca z mocarelo, v avtu ne more povsem pritisniti stopalke za pospeševanje, mimoidoči strmijo vanjo ali še huje – se zanjo ne zmenijo. Ampak Ema se zato ne smili sama sebi. Starši ji niso nikoli dovolili jamranja ali samopomilovanja. Takšna pač je, po svoje drugačna. In to je njena prednost.

Parlamentarne volitve na Madžarskem so po 16 letih vladavine stranke Fidesz in Viktorja Orbana prinesle spremembo. Opozicijska stranka Tisza je osvojila dvotretjinsko večino, naslednji predsednik madžarske vlade bo očitno Peter Magyar. Razmišljamo o kampanji, rezultatih ter prihodnjih korakih Madžarske, tudi o njenih odnosih z Evropsko unijo, ZDA in Rusijo. Gosta: - Dr. Faris Kočan s Centra za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede - Seku Conde, novinar TV Slovenija

Gost teoretskega dela programa Festivala literature sveta – Fabula je bil tudi britanski psihoanalitik Darian Leader. Pri založbi Analecta je v prevodu Boštjana Nedoha izšla ena izmed knjig Leaderjevega bogatega opusa Kraja Mone Lize: Kaj nam umetnost preprečuje videti?. To je za zdaj tudi Leaderjevo edino prevedeno delo v slovenščino. V njem se avtor posveča resničnemu zgodovinskemu dogodku. Leta 1911 je iz Louvra, največjega muzeja v Franciji, izginila slavna slika Leonarda da Vincija – Mona Liza. Leaderja je bolj kot sama kraja pritegnil odziv množice – prazno mesto izginule Mone Lize je nenadoma obiskalo več tisoč obiskovalcev več kot prej, ko je slika tam še visela. Ko so Mono Lizo navsezadnje našli in vrnili v muzej, pa so številni začeli dvomiti o njeni avtentičnosti. Čeprav je avtor knjigo prvič izdal že leta 2002, so teme, ki jih odpira, še vedno zanimive za današnji čas, avtor pa jih tudi nadaljuje in razvija v svojih novejših delih. Dariana Leaderja je pred mikrofon povabila Urška Savič. Bere Aleksander Golja, ton in montaža Maks Pust.

Klanec nekoč, danes, vedno? je naslov letošnjega tematskega sklopa maturitetnega eseja pri izpitu iz slovenščine na splošni maturi. Obvezna romana, ki ste ju morali prebrati maturanti, pa sta Na klancu Ivana Cankarja in Na Klancu Tine Vrščaj. V pogovoru z dijaki z Ekonomske šole Novo mesto in njihovo profesorico slovenščine smo pod drobnogled vzeli roman, ki ga je največji slovenski pisatelj napisal leta 1902, in tako vsem, ki 5. maja pišete maturitetni esej, ponudili pregled in razumevanje ključnih likov, simbolov in idej romana, hkrati pa na tematike, ki jih odpira, pogledali tudi z današnjega gledišča. Na klancu je Cankarjevo najdaljše delo, literarni spomenik njegovi materi, ki ga poznamo najverjetneje prav vsi – če ne drugače, vsaj po na naslovu in še drugem ključnem simbolu v njem: teku za vozom … Kako torej Ivana Cankarja berejo in razumejo mladi iz Ekonomske šole Novo mesto? Gosti: Neža Zaman Jelenič, Rinora Thaqi, Darja Hrastar, Jaka Cimerman, Tom Agnič in profesorica slovenščine na Ekonomski šoli Novo mesto Eva Kalčič. Poglavja: 00:02:51 Opredelitve romana 00:04:41 Kdaj je nastal roman: slovenska moderna in Cankar 00:08:21 zgradba in vsebina romana 00:09:00 Liki v romanu: Francka 00:15:10 Tone Mihov 00:19:05 Otroci: Tone, Lojze, Francka 00:24:19 Ljudje s klanca 00:30:34 Cankarjev slog pisanja 00:31:39 Motiv, ki preraste v simbol: tek za vozom 00:35:04 Simbol klanca 00:37:16 Drugi motivi 00:42:31 Tematike romana 00:50:43 Cankarjeva ljubezen do matere, socialna empatija in socialistična misel 00:53:51 Konec romana: pesimističen ali optimističen? 00:53:54 Sporočilo/a romana 01:02:05 Aktualizacija romana Na klancu

Avtizem je vseživljenjska razvojna motnja. Ljudje z avtizmom imajo največji primanjkljaj na področju socialne komunikacije in interakcije. Po navadi se težko sporazumevajo z drugimi, imajo težave v socialnih odnosih, težko predvidijo stvari ali izluščijo bistvo iz povedanega. Kako pravilno prepoznati potrebe otroka in mladostnika z avtizmom v različnih starostnih obdobjih ter kakšne težave imajo odrasli z avtizmom v vsakdanjem življenju? Gostja torkovega Svetovalnega servisa bo profesorica defektologije Darja Damari iz Centra Janeza Levca v Ljubljani. Vprašanje lahko zapišete v obrazec na spletni strani Prvega, pišite na prvi@rtvslo.si ali pokličite med oddajo.

Končno smo dočakali nekoliko sodobnejši, skoraj že postmoderni pristop k prodajnim akcijam. Ker kot vemo, so zbiranje točk, odpiranje aplikacij pred blagajno, posebni dnevi za akcije, posebni dnevi za upokojence in zbiranje bonusov na računih, presneto nadležna zadeva. Sodoben potrošnik v želji po varčevanju tava od trgovine do trgovine, od nakupa do nakupa, ob vseh prihrankih pa na koncu blago domov še vedno prinese s tistim nedoločljivim občutkom, da je bil pretentan. Kot kaže, je tega konec, saj so postale prodajne akcije mnogo bolj transparentne, hkrati pa tudi dosti bolj učinkovite. Poglejmo prodajno akcijo, ki je povzročila izpraznjenje zalog bencina, ki smo ji bili priča te dni. Bencinski trgovci so si meli roke v navdušenju, kajti prodali so vse in še več, ljudje pa so v vrstah stali pred bencinskimi servisi. Sicer dobiček še vedno ni bil dovolj visok, da bi bencinarji prenehali računati uporabo toalete na servisu, ampak vseeno se jim je na račune steklo manjše bogastvo. Poglejmo, kako so si zamislili in izpeljali to prodajno akcijo. Najprej potrebuješ vojno. Niti ne klasično vojno, ampak to sodobno vojno, ko med droni, ki snemajo peščene plaže za YouTube, letijo droni, ki nosijo bombe. Napadeš par tankerjev, sežgeš nekaj rafinerij in naznaniš, da bo zmanjkalo nafte. Ljudje so se v stoletju kapitalizma že toliko ekonomsko izobrazili, da avtomatsko razumejo povezavo med ceno, ponudbo in povpraševanjem. Torej se nihče ne čudi, ko sodček surove nafte poskoči za še enkrat in ves zahodni svet vdano pričakuje podražitev goriv. Vaja, ki smo jo ponovili že tolikokrat, da je postala del nas samih. Potem pa bencinski servisi objavijo, da bo naslednji dan gorivo dražje in prodajna akcija je končana. Potrošniki smo pač potrošniki, in ko izvemo, da se bo nekaj podražilo čez noč, nam ni težko nekaj ur čemeti v vrsti. Ampak gorivo je samo začetek. Vojna kot pospeševalka prodaje, kot marketinški trik, če hočete, ima še mnoge druge aplikacije. O orožju sicer ne bomo razpredali, ker je dobra prodaja logična samo po sebi, ampak vsake toliko, ko so zahodne države še posebej varnostno ogrožene, se da lepo prodati vodo, testenine, riž, baterijske vložke, toaletni papir in hranilnike energije za mobilne telefone. Da je vojna dobra za biznis, sicer ni epohalna ugotovitev, ampak v preteklosti, ko so bile vojne še bolj redke, so od njih profitirale predvsem države in korporacije; danes pa se da na račun rednih, občasnih, akutnih in sezonskih vojaških spopadov lepo prihraniti tudi v običajnem gospodinjstvu. Povedano z jezikom šparovnega Slovenca: »Če ne bi bilo vojne v Iranu, v tem tednu ne bi uspeli prihraniti treh centov pri litru bencina.« Prihranek pri nakupu pa je osnovna kategorija, ki posameznika definira kot potrošnika, posledično pa tudi kot uspešnega posameznika. Mogoče se zdijo te trditve nekoliko pretirane, oziroma za lase privlečene, ampak ameriški predsednik, ki je vojno zelo lahkotno začel, jo sedaj zelo lahkotno tudi končuje. Se pravi, da je na moč podoben prodajalcu dodatkov za čiščenje organizma in dodatkov proti bolečim sklepom, ki nastopajo v reklamnih blokih zgodnjepopoldanskih ur. Takole govori neustrašni Donald na tiskovnih konferencah: »Če kupite zdaj, prihranite pri enem samem rezervoarju do pet dolarjev. Pokličite zdaj in prihranite! To pa še ni vse. Če pokličete zdaj, dobite še komplet nožev in ta neverjeten sekljalnik zelenjave.« To je samo ekonomski učinek prodajnih akcij, ki pa imajo tudi širše družbene aplikacije. Slovenska vlada se je štirinajst dni pred volitvami ob napovedani podražitvi držala junaško.  Postavila se je v položaj sirote Jerice, ki strada trošarin, in si »ureže tak tankega, da se vidi skoz njega«! In res se vidi skozi. Kajti dobrota slovenske vlade, ki ji ploskajo ne le državljani in potencialni volivci, temveč tudi Avstrijci in Italijani, ki bodo v naslednjih tednih pospeševali prodajo goriv na obmejnih bencinskih črpalkah, se bo končala natančno en dan po volitvah. 23. marca je napovedane prodajne akcije pogonskih goriv v Sloveniji nepreklicno konec. Od tega dne naprej ste spet na zbiranju Petrolovih točk. Ampak čisto pred koncem poglejmo še nekaj ekonomsko-političnih dejstev, ki dokazujejo, kako so vse te velike besede o ideologiji, demokraciji, represivnih režimih in podobno res samo del velike prodajne akcije. Trump in kamarila trdijo, kako v Iran prinašajo demokracijo. To je mogoče res, vendar je javnost nekoliko pozabila, da so Trumpovi predhodniki demokracijo iz Irana najprej odnesli! Tokratno vračanje demokracije je samo vračanje ukradenega. Ko je demokratična in priljubljena iranska vlada premiera Mohammada Mosaddegha leta 1953 podržavila iransko naftno bogastvo, so v Londonu in Washingtonu s pomočjo tajnih služb nemudoma organizirali državni udar, ki je potem vzpostavil kruti režim šaha Pahlavija; ta se je končal z islamsko revolucija leta 1979, to pa bi radi zdaj zahodnjaki končali z vrnitvijo demokracije. Povedano drugače: da zaradi nafte demokracijo najprej ukineš, potem pa jo zaradi nafte poskušaš ponovno vzpostaviti, je najlepši primer krožnega gospodarstva.

V Sloveniji imamo nadpovprečno obremenjene plače. Razbremenitev plač je postala ena glavnih predvolilnih tem, ki pa med razpravami večinoma ne seže prav globoko. Slovenija naj bi z visoko obremenitvijo plač izgubljala predvsem dobro plačane strokovnjake, ki naj bi se prezaposlovali v tujino, da bi tam plačevali nižje prispevke ob istem bruto dohodku kot v Sloveniji. Podatki Finančne uprave RS sicer kažejo, da število dohodninskih zavezancev v najvišjem dohodkovnem razredu ne pada, ampak iz leta v leto raste. Kakšne so primerjave s Hrvaško? Sogovorniki: dr. Jože P. Damijan, Ekonomska fakulteta UL Bojan Ivanc, GZS Jernej Salecl, Novartis Sabina Sobočan, Varis ekonomist dr. Janez Šušteršič dr. Maja Zalaznik, Ekonomska fakulteta UL Lidija Jerkič, SKEI

Tokrat bomo bedeli ob vročih pečeh pekarne, v kateri ustvarja Klemen Jančič. V slaščičarni in pekarni Klemen uporabljajo čim bolj lokalne sestavine in ne pečejo v pretiranih količinah, saj kruha ne želijo metati stran. Zato, če nisi dovolj hiter, ne dobiš tega, kar si želiš.

Morda smo še pred tednom dni verjeli, da Iran popušča glede ameriških zahtev o plemenitenju urana in je dogovor blizu. A svet je bil vnovič priča ameriškemu in izraelskemu napadu. Med prvimi žrtvami je bil iranski verski vodja Ali Hamenei. Sledil je iranski odgovor, ne le na Izrael in ameriške vojaške ladje, ampak tudi na bližnje zalivske in bližnjevzhodne arabske države. Ljudje z vseh delov sveta, ki so se znašli v teh naftno bogatih državah, poslovno ali turistično, so še vedno v zakloniščih ali čakajo na letala, ki bi jih prepeljala domov. Kako dolgo bo to še trajalo, ali Iran postaja novo krizno žarišče? O tem in še čem v tokratnem Studiu ob 17h. Gostje: dr. Rok Zupančič, Katedra za obramboslovje Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani; dr. Faris Kočan, Katedra za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani; Jožef Kunič, nekdanji slovenski veleposlanik v Iranu.

Leta 2024 je bilo v Evropsko unijo uvoženih približno 4,6 milijarde izdelkov nizke vrednosti, je lani objavila Evropska komisija. To je dvakrat toliko kot leta 2023 in več kot trikrat toliko kot leta 2022. Od teh 12 milijonov paketov na dan jih je bilo več kot 90 odstotkov iz Kitajske. Med paketi prednjačijo tisti s spletnih platform Temu in Shein. Ravno agresivno in intenzivno oglaševanje in bizarno nizke cene so pripomogli k temu, da večina ljudi Temu pozna, čeprav pri tem spletnem trgovcu sploh ni nakupovala. Ljudje se kar naenkrat odpravljajo na množičen lov za cenenimi izdelki in svoje najdbe tudi ponosno delijo. Kje drugje kot na družbenih omrežjih. Ko plen postanejo ultrapoceni izdelki, vprašanje kakovosti niti ni več pomembno. Današnje potrošništvo je na točki, ki je že davno presegla temeljno človeško nujo in potrebo. Nakupujemo preprosto zato, ker lahko, ne zato, ker nekaj potrebujemo. Ko se je svet v času koronavirusne bolezni preselil na splet, je tudi to postala naša prevladujoča nakupovalna izkušnja. Računalniki, predvsem pa naši prenosni telefoni, so postali hitra vstopna točka v svet potrošništva. Naj bodo to ciljno usmerjeni oglasi, objave prijateljev ali celo vplivnežev, ki svojim sledilcem predvsem v videu prikažejo veliko količino nakupljenih izdelkov, ki jih – tako pravijo oni – preprosto moramo imeti. Se nam dogaja tako imenovana temu-izacija potrošništva, ko količina izpodriva kakovost? Gosti:-kulturolog, urednik in raziskovalec dr. Blaž Kosovel -docentka dr. Zhonghui Ding z ljubljanske Ekonomske fakultete-socialni psiholog dr. Žan Lep z ljubljanske Filozofske fakultete in Pedagoškega inštituta

Na Ptujskem so znova oživeli Kurenti in začeli odganjati zimo in zlo ter v deželo prinašati, dobro letino, rodovitnost in veselje. Odnos med predsednico države, Natašo Pirc Musar in predsednikom vlade, Robertom Golobom, se je otoplil. Olajšanje in zadovoljstvo je preplavilo večino poslancev, saj je Državni zbor, na svoji zadnji redni seji pred volitvami uspel zagotoviti dovolj glasov za imenovanje najpomembnejših funkcij v državi. Premier Golob se je, ne prvič, zapletel v nejasno komuniciranje z javnostjo o svojih postopkih na KPK. Zvonce pa je sprožila tudi napoved opozicijskega poslanca iz SDS, Žana Mahniča o uradu za deportacijo. Ljudje v krajih na podeželju pa bijejo po vsem druge bitke; vse manj so jim dostopne javne storitve; banke, pošte skrajšujejo delovni čas, umikajo bančne avtomate. Kurenti pa še niso odgnali zime iz odnosa med njimi in predstavniki vlade. O tem v tokratnem Tedenskem aktualnem mozaiku pod taktirko Jernejke Drolec.

Iranske ulice so se umirile. Ne glede na to, da ni določene policijske ure, je prisotnost neprestanega nadzora čutiti povsod. To še posebej poosebljajo varnostne sile. Ljudje žalujejo za svojimi bližnjimi ali jih iščejo. Veliko je negotovosti in žalosti. Vsi se pogovarjajo samo o tem. Naključni človek na podzemni železnici lahko začne kar tako jokati. Prisotna sta stres in tesnoba. Ljudje nekaj pričakujejo, ker vedo, da razmere ne morejo ostati takšne, kot so. Iran je prekrila senca smrti. Fariba je novinarka iz Irana. Fariba sicer ni njeno pravo ime in tudi njen glas je zaradi njene varnosti spremenjen. Tako kot večina prebivalcev Irana je bila tudi ona izolirana od zunanjega sveta, ko so iranske oblasti izklopile internet. To je njeno pismo svetu.

Za zaključek leta pa se podajmo na vesele ulice našega glavnega mesta. Tam sta se med praznično rajanje na tiho prikradli politika in ideologija. Kjer pa sta omenjeni gospe, tudi naša analitična oddaja ni daleč. Politika in ideologija sta si – ker vesta, da drugače ob novoletnih bakanalijah ne moreta prisostvovati – za zasedbo ulic in naših src izbrali glasbo. Zadeva se zdi dovolj preprosta. Župan Janković je na začetku praznikov z ljubljanskih ulic pregnal trubače, ob državnem prazniku pa nato nadvse širokogrudno sprejel harmonikarje. Še pojasnilo za etnomuzikološko neuke … Trubači predstavljajo balkansko, predvsem srbsko glasbo, harmonikarji pa slovensko glasbo. Najprej obdelajmo politiko, potem se lotimo ideologije, če ne bosta omenjeni prej obdelali nas. Poteza župana Jankovića je presenetljiva, hkrati pa politično modra. Polovica ali še več njegovih kritikov se ob koruptivnosti najraje obeša na njegovo deklarirano balkanskost. Naj gre za prijateljstva s srbskim predsednikom, izgovorjavo posameznih vokalov, ali pa koncesije ljubljanskih bifejev, Janković velja za izpostavo Balkana sredi pastorale slovenske prestolnice. In kaj ti naredi premeten politik? Glasbenike, ki bi naj predstavljali srčiko njegovega etosa, brez velikega cirkusa spodi z mestnih ulic, druge glasbenike, ki pa simbolizirajo trdo slovenstvo, pa ne le sprejme, temveč jih naslednje leto povabi še v dvakrat večjem številu. Da je s tem dejanjem vzel del vetra iz jader političnih nasprotnikov, je čisto jasno, da pa si je ob svoji potezi tiščal prste v ušesa, pa precej verjetno. V nadaljevanju pa obračunamo z antičnim pregovorom o okusih, o katerih se ne razpravlja. Hočemo povedati, da je vsaj polovico krivde za civilizacijo, ki se je znašla v enosmerni ulici, nosi nerazpravljanje o okusih. Ljudje z izrazito slabim okusom, tudi za glasbo ne nazadnje, so nas pripeljali v šlamastiko, s katero se ubadamo kot človeštvo in tudi kot država, imenovana Slovenija. Visoko razvit okus za lepe umetnosti bi moral biti pogoj za opravljanje javne službe in zagotavljamo vam, da bi javno življenje, v katerem bi bilo dovoljeno sodelovati in delovati samo posameznikom z izbranim okusom, potekalo bolj strpno in tudi uspešneje od današnje kloake. Naj nam cenjeni ceh glasbenih kritikov oprosti poenostavljanje, ampak recimo, da lahko glasbo ločimo po kompleksnosti, s čimer sta narodno-zabavna tonika in dominanta enostavni obliki, Mozart pa je na drugem polu te vrednostne palice. Na eni strani je glasba kot zabava in rompompom, na drugi pa glasba, ki pripoveduje zgodbo, ali vzbuja čustva. In tukaj so si trubači in harmonikarji povsem enaki. Hočemo povedati, da je vseeno, ali na ulici igrajo trubači ali harmonikarji; k obči kulturi in prosveti ne prispevajo ne eni ne drugi. Eni sicer vzbujajo bolj domoljubna čustva od drugih, to pa je tudi vse. Gledano s stališča glasbć kot lepe umetnosti, pa bi moral Jankovič pregnati z ulic oboje ali pa obojim pustiti igrati. Pač kolikor je razvit njegov glasbeni posluh in kako zahtevna je njegova kulturna raven. Ima pa naša teza nadvse eleganten preizkus; trubači so se najbrž užaljeni, a v skladu z nomadskim slovesom, z ljubljanskih umaknili na zagrebške ulice. Oblast je tam bolj milostna, ampak prebivalci so jih jadrno začeli preganjati iz posameznih sosesk. Zdaj manjka le še to, da bi v Zagreb iz Ljubljane poslali še dvesto petdeset harmonikarjev z Golico in bi bilo takoj jasno, ali naša teza drži vodo. Potem pa je tu še povsem ideološka komponenta harmonikarskega nastopa. Šef harmonikarjev je pojasnil, da njihov shod nima nobene politične konotacije, ne političnega sponzorstva. Ampak če naštejemo osnovne elemente prireditve, ki se je imenovala podpora slovenski glasbi: »ljubljanske ulice, harmonika, največji državni praznik«, potem vidimo, da je šlo za interpelacijo domoljubja, kot si ga predstavlja in propagira slovenska politična desnica. S čimer ni, da ne bo pomote in nesporazumov, čisto nič narobe. Nikakor pa se ne sme in ne more razumni strinjati, da je to edina zveličavna oblika domoljubja. Se pravi, da politična ali pač ideološka desnica slovenstvo oznanja in enači s harmoniko in Avsenikovo glasbo. Ker, če se navežemo na kompleksnejše glasbene oblike, domoljubje ne more biti le valček ali polka, temveč je lahko rock ali simfonija, in v primeru skoraj četrtine Slovencev tudi tango. In naj bo naslednja misel tudi slovo naše skromne oddaje od iztekajočega se leta. Ne bo dovolj, da se kulturne elite od svete preproščine samo dobrohotno ograjujejo … Počasi se bo treba proti njej začeti boriti. Ta boj nam je kot zapuščino zapovedal poet, ko je pred stoletji vzkliknil temeljno, a danes tolikanj zlorabljano resnico obstoja slovenstva. »Kultura in prosveta, to naša bo osveta!«

“Dokler dobička ne realiziramo, je vse skupaj psihološki konstrukt. Ljudje pa se začnejo obnašati, kot da je ta denar že njihov,” opaža psiholog Aleksander Zadel. Po njegovem mnenju prav tu nastane učinek lažnega občutka varnosti, ki vodi v pretirano potrošnjo ali napačne finančne poteze. Posebej je opozoril na nevarnost upanja v investiranju. “Upanje ne sodi v upravljanje premoženja. Ko upamo, smo že prepustili nadzor nečemu zunaj sebe.” Investiranje mora temeljiti na zavestnih odločitvah, jasnih mejah in realnih zmožnostih, ne pa na želji, da se bo trg ‘nekako izšel'. Ob tem spomni: “Če zadenete na loteriji, boste čez dve leti, po vsej verjetnosti, v debeli, globoki depresiji.” “Denar ni cilj. Je sredstvo. Če ga spremenimo v cilj, nas bo vedno držal v stanju tesnobe,” je sklenil Zadel. Po njegovih besedah je najtežja, a pogosto najbolj pravilna odločitev vlagatelja ta, da ob hrupu trga ostane zvest svoji strategiji – in včasih preprosto ne naredi nič ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ - poglobljene članke ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termini: Ljubljana - 22. januar 2026 med 17.00 in 20.30 Maribor 5. februar 2026 med 17:00 in 20:30 Info: www.money-how.si/dogodki ______________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Prehranska podpora in prehranska terapija morata biti skrbno premišljeni, slediti morata strokovnim smernicam in temeljiti na posameznikovih izvidih. V zadnjih desetletjih je prišlo do novih spoznanj o presnovnih procesih in tudi o vlogi ustrezne klinične prehrane. Številne študije so pokazale, da lahko neprimerna ali nezadostna prehrana povzroči razvoj nekaterih bolezni, podaljša okrevanje, poslabša izid zdravljenja, ali celo poveča smrtnost bolnic in bolnikov. Slovenski podatki kažejo, da je podhranjen skoraj vsak tretji bolnik. Grozijo mu kaheksija, sarkopenija in sarkopenična debelost. Zato mora biti deležen ustrezne prehranske podpore ali ustrezne prehranske terapije. Ukrepi klinične prehrane namreč dokazano izboljšajo izid zdravljenja, skrajšajo hospitalizacijo in zmanjšajo smrtnost. Več v Intelekti. Sodelujejo: strokovnjakinja za klinično prehrano prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek (Onkološki inštitut Ljubljana), družinska zdravnica doc. dr. Milena Blaž Kovač (Zdravstveni dom Ljubljana) in magistrica klinične dietetike Nadja Righetti (Bolnišnica Sežana). Iniciativa Ntrition day (dan prehranske vizite) TUKAJ

Zdravo. Tokrat se iz nedolžnega 3,5 konektorja rodi nova nagrada (Zlati Toni). Ugotavljamo ali je 30 centimetrov res 30 centimetrov, sprehodimo se do starega dobrega analognega Netflixa (videoteka pr' cerkvi) in se spomnimo, da prihaja čas, ko bomo spet poslušali Mariah Carey. Kar se tiče *Zadnje priložnosti*, smo pri 3. poglavju in misijonarjih, spomnimo se tudi na Hararija in njegovo štorijo o skupnih pravljicah, skupnih zgodbah, prek katerih pridemo do afriške birokracije, leopardovega klobučka in se odpravimo na pot proti gorskim gorilam in skoraj izumrlim severnim belim nosorogom. Globalnega direktorja logistike že imamo, regionalne direktorje pa še iščemo. Oglasite se na Discordu!

Na Prvem programu Radia Slovenija 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami. Nocoj bomo premierno slišali pravljico Objokana Neli avtorice Olge Pege Kunstelj. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! leta 2021. V drevesno duplino v kateri se drenjajo štiri mlade sovice nas bo s svojim glasom popeljala igralka Ana Urbanc. »Ne približujte se ljudem,« je svareče rekla sova. »Res ne!« je pritrdil sovir. »Ljudje se bojijo celo pajkov, klopov in mušic. Sovam pa že od nekdaj pripisujejo svoje strahove.« »Me smo prijazne sove, a ne?« je Neli vprašujoče pogledala svoje sestre. »Jaaa…!« so vse hkrati prikimale. Pripoveduje: Ana Urbanc. Avtorica besedila: Olga Pega Kunstelj. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Mojstrica zvoka: Matjaž Miklič. Režiser: Ana Krauthaker. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2025.

Celotno Slovenijo je pretresel umor v Novem mestu. Ljudje upravičeno zahtevajo drugačno, bolj trdo politiko do kriminala. Dolga leta preveč permisivna politika do romske skupnosti oziroma do kriminalnih elementov v njej - posploševati vendarle ne gre - je pripeljala do tragedije. Se bomo na to, še posebej vlada, pravilno in učinkovito odzvali kot skupnost?

Ste vedeli, da aspirin uporabljajo tudi medvedi? No, ne ravno aspirina, kot ga poznamo mi. Po zimski hibernaciji v naravi poiščejo rastline, ki jim pomagajo pri bolečinah v telesu zaradi večmesečnega mirovanja. O tem, kako so živali v divjini sami svoji zdravniki, je napisal knjigo Doctors by Nature nizozemski biolog Jaap de Roode, ki ga gostimo v tokratni Frekvenci X.Gostje: dr. Jaap de Roode, nizozemski biolog z Univerze Emory in avtor knjige Doctors by Nature: How Ants, Apes, and Other Animals Heal Themselves Peter Omejc, veterinar v Živalskem vrtu Ljubljana Gordana Vidić, čebelarka, članica Čebelarskega društva Barje in mentorica čebelarskega krožka Brala sta Maja Moll in Jan Grilc. V Xpertizi (od 28:08 naprej) tokrat gostuje mlada raziskovalka na Fakulteti za varnostne vede v Mariboru Iza Kokoravec Povh. Deluje na področju kriminologije in kriminalistike, zanimajo pa jo zlasti mladi prestopniki in vzroki, zakaj jih zanese na kriva pota.   !!Ob tem imamo pri Frekvenci X še vabilo za vse ljubitelje pub kvizov: V ponedeljek, 10. novembra 2025, na prvi slovenski dan znanosti, Frekvenca X in Znanost na cesti pripravljamo prav poseben pub kviz. V kavarni Slovenskega etnografskega muzeja bomo ob 19h zagrizli v vprašanja, povezana z znanostjo v Sloveniji. Kdo so bili največji slovenski veleumi, kje segajo Slovenci v sam svetovni vrh znanosti, kaj vse zmoremo in znamo? Na interaktiven način, na povsem poljudni ravni, z zabavnimi eksperimenti, skrivnostnimi gosti in unikatnimi nagradami bo večer kot nalašč za vse radovedne, ki radi trenirate svoje nevrone. Če vas zanima: Zasnujte 4-člansko ekipo, nadenite ji kreativno ime, ki vsaj malo diši po znanosti (v Sloveniji), in se čim prej prijavite! Prijave zbiramo TU do zapolnitve prostih mest. Poglavja: 00:00:33 Metulji monarhi, primer tega, da "mama ve najbolje" 00:04:20 Na kakšne načine živali uporabljajo "zdravila" 00:05:05 O vrabcih, ščinkavcih in cigaretnih ogorkih 00:06:56 Kako vemo, da se živali res zdravijo? 00:08:45 Kako živali sploh vedo, da je neka rastlina lahko zdravilo? 00:11:49 Kaj pa udomačene živali in živali v ujetništvu? Obiskali smo ljubljanski ZOO. 00:19:28 O propolisu: Obisk čebelarke Gordane 00:23:40 O medvedu in aspirinu 00:24:53 O mačkah in razvoju novega sredstva proti komarjem 00:26:04 Zakaj je znanje živali o "zdravilih in zdravljenju" pomembno tudi za ljudi 00:27:31 Prihodnji teden v Frekvenci X 00:28:08 Xpertiza: Iza Kokoravec Povh 00:34:14 Povabilo na pub kviz!

"Nič hudega, če nas ljudje v dvorani slišijo, saj smo podpisani v gledališkem listu," pravi Neva Mauser Lenarčič, ki se je v vlogi šepetalke prvič preizkusila pred 60 leti. V mesecu jezikovnih poklicev gostimo nekaj ljudi, ki delajo z jezikom na res posebne načine. Eden takih poklicev je šepetalec v gledališču.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba T2 Ščit: https://www.t-2.net/t-2-scit-za-varnost-na-internetuFejmrč na https://www.fejmici.si/Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.comPoljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠Mesečna finančna podpora možna na:3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠Motitelji:- Gašper Bergant⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠- Žan Papič⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠Produkcija: Warehouse Collective⁠https://www.warehousecollective.si⁠Grafična podoba: Artex⁠https://www.facebook.com/artextisk

Ljudje imamo na glavi okoli 100 tisoč las. Od tega jih dnevno povprečno izgubimo med 20 in 100. Ko se rodimo, imamo večinoma nežne, svetlejše lase. Pozneje v življenju pa nam ti pričnejo siveti ali pa izpadati, pojavi se plešavost. Od česa je to odvisno, bo eno od vprašanj v torkovem Svetovalnem servisu, ko bo z nami učiteljica frizerstva s Srednje frizerske šole Ljubljana Romana Marolt.