Podcasts about skupaj

Tokratna epizoda temelji na pogumni samostojni avanturi po tej južnoazijski državi, ki jo je predstavil izkušeni popotnik Luka Mavrič. Skupaj smo se podali na pot v deželo mogočnih Himalaj, starodavnih tradicij in kultur, ter obiskali živahno prestolnico Katmandu, kjer se prepletajo duhovnost, starodavni templji in kaotične ulice. Poudarek bo bil na pogumu, izzivih ter nepozabnih srečanjih, ki samostojnega popotnika spremljajo na poti daleč od doma.S07E08Gost: Luka MavričModerator: Luca MianPremiera: Facebook Popotniško združenje Slovenije, 17. 06. 2026Projekt poteka v sodelovanju z MKC Maribor/Mladi Maribor. Oddajo si lahko v živo ogledate tudi na njihovih Facebook straneh.PovezaveSpletna stran PZS: ⁠www.youth-hostel.si/si⁠Facebook PZS: ⁠www.facebook.com/popotnistvo⁠Instagram PZS: ⁠www.instagram.com/higlobetrotter⁠Popotniški snep YouTube: www.youtube.com/popotnistvo

Tokratna gostja je sovoditeljica “Denis Avdič šova” in podkasta “Tisti dnevi v mesecu”: Lara Tošić! Skupaj se vprašajo: “Kdo ali kaj je Enola Gay?!?!?!?” … Klikneš, poslušaš, izveš! Naroči se: Zapiski: A res tega ne veš? YT – 268 Naroči se na “A res, TEGA ne veš?” YouTube kanal! Člani: https://www.patreon.com/aresteganeves Tukaj naju lahko podprete, […]

Matija Tomc je idejni vodja, producent in fotograf projekta Facing Death - Soočanja s smrtjo. S sodelavci ustvarjajo estetsko dovršene diptihe: dve fotografiji iste osebe, kjer portret živega človeka zre neposredno v svoj posmrtni obraz. Pred desetimi leti je bil še močno vpet v modno fotografijo; italijanska izdaja revije Vogue ga je denimo uvrstila med osem najbolj nadarjenih modnih fotografov. Tam so spodobujali raznolike projekte in med drugim odprli tudi temo post-mortem fotografije. In takrat je počasi pri njem začela zoreti zamisel o sodobnih posmrtnih portretih. Spominja se posmrtnih fotografij svojih prastarih staršev v družinskem albumu. Dobro pa ve, da so takšne podobe iz njih nasploh izginile, ko pokojnikov pred pogrebom nismo več imeli na domu, temveč v mrliških vežicah. Kot je povedal v podkastu, smo s tem premikom smrt izrinili iz skupnosti, s tem pa si tudi otežili proces žalovanja: »Rešili smo higienski vidik, na drugi strani pa zanemarili psihološkega.« Skupaj s Špelo Jambrek sta v teh razmislekov zasnovala projekt Soočanja s smrtjo, pri katerem z ekipo ustvarijo pretresljiv, a estetsko izščiščen diptih osebe, ki zre v svojo posmrtno podobo. Projekt deluje kot mreža koncentričnih krogov, ki povezujejo ustvarjalce, prostovoljce društva Hospic, umirajoče in njihove svojce, strokovnjake, institucije in širšo javnost. Matija poudarja, da umirajoči v projekt vstopajo pri polni zavesti in aktivno sodelujejo pri oblikovanju svoje zadnje podobe. »In na sploh je zanimivo, da v zadnjih dneh pogovori ne tečejo o velikih filozofskih ali religioznih temah, ampak o povsem konkretnih zadevah: kaj bi še radi videli, kaj bi še radi doživeli, katero Netflixovo serijo bi še pogledali, s kom bi še radi preživeli čas.« V svojem delu uporablja estetiko kot vozilo, s katerim težke vsebine približa javnosti na sprejemljiv način. Skozi objektiv opazuje, kako se strahovi ob neposrednem stiku z umirajočimi pogosto razblinijo. -- Podpri Strašno hude Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite www.strasnohudi.si/podpri

Dočakali smo smrt, dočakali smo »končni« konec, a majhni konci se v našem telesu dogajajo ves čas. Kako se razlikujejo od tistih zadnjih? Kaj se zgodi, ko bi se moralo nekaj končati, pa vztraja? In ko pravi konec pride, kaj nas razgradi in kako?V tokratni epizodi podkasta Navodil za konec gledamo naše celice pod mikroskopom e. Raziskujemo, kaj se z njimi dogaja v trenutku, ko zadnjič izdihnemo, in kaj se zgodi potem z našimi celicami ter vsemi drugimi prebivalkami in prebivalci našega telesa.Vse to mi pomagata razumeti dr. Mateja Erdani Kreft, raziskovalka in profesorica celične biologije z Inštituta za celično biologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, in dr. David Stopar, raziskovalec in profesorja mikrobne ekologije z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.Skupaj se potopimo v očem skrivno, a dinamično življenje naših celic: koliko jih vsak dan umre in tudi ali res drži, da se naše telo popolnoma zamenja vsakih sedem let. Kaj pa se zgodi, ko umremo, ko smo klinično in biološko mrtvi? Takrat pride do avtolize, zunanje okolje celic se spremeni in te postopoma začnejo razpadati. Človek je je kompleksen ekosistem. Zato nas zanima tudi, kaj se zgodi z milijardami mikroorganizmov v nas, ko naše telo ugasne? V pogovoru se s sogovornikoma potopimo v zanimiv biološki svet, kjer spoznamo, da smrt posameznika ali posameznice sploh ni dokončen konec. Je nujen, izjemno urejen proces in začetek nečesa novega. V naravnem krogu namreč ni konca, ki ne bi bil hkrati tudi začetek.Druga epizoda podkasta Navodila za konec je na voljo na vaši najljubši podkast platformi.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Po zbirkah Mrak in zarja, Bela čaplja in Marš na Soči, ki so izšle v zadnjih treh letih, je pred nami nova pesniška zbirka Jožeta Štucina, tolminskega pesnika, pisatelja, recenzenta in pedagoga, ki je pred štiridesetimi leti začel svoj pesniški opus s prvencem Ritem zavesti. Tudi v zbirki Matador in ljubica se posveča minevanju, soočanju s samoto in neizogibnim koncem, za protiutež pa so mu mladostniška norčavost, jeklen libido in blagodejno utripanje narave, s katero se zliva v svojih zaznavah in spominih. Že v prvi pesmi je osrednji motiv samost, ki lirski subjekt posrka v ljubezen, da dve samoti postaneta “samo ti za mene in samo jaz za tebe”, medtem ko v pesmi imam moč biti pravi, da se mu še ne ljubi umreti in da je glavno to, da “miga in da rojeva besede iz glagola biti”: “vsebine terjajo pomožnost, / noben glagol ni poceni. / glagol biti je pa sploh drag, / celo precenjen. // se mi zdi.” Pesmi s filozofsko tematiko, v katerih se lirski subjekt sprašuje, kaj pomeni biti, misliti oz. ne-misliti ter toniti v nič, se prepletajo s pesmimi, v katerih se motiv narave združuje z zanimivimi fizikalnimi ugotovitvami in ljubeznijo. Tako v pesmi z naslovom gravitacija z izbranko lebdita nad tlemi in po pristanku iščeta drug drugega “… kot regratovo padalce, / kot meniškov puh, / kot cekinček v januarju, / kot orion na nebu. // lebdiva / in se iščeva / na tleh.” Užitek je brati pesnika, ki z besednim minimalizmom pričara občutje (v eni izmed pesmi se celo razglasi za diplomiranega krotilca čustev), pri tem pa ves čas ohranja občutek za povzemanje oz. centriranje palete najrazličnejših čustev in tudi za njihovo prizemljitev v danem času in prostoru. Za to pa je potrebna samozavest, ki jo je Štucin pridobil med ustvarjanjem in nenehnim precejanjem besed skozi pesniško sito, za katero že od nekdaj velja preprost slogan Manj je več. Tudi ko se v pesmi molčečnež zgraža nad tem, da postaja jezikav kot “starec, ki so mu med strahovlado odrezali jezik”, se zave pristne povezave med jezikom, molkom in nezmožnostjo ubeseditve žalosti, ki preveva svet, ki se nikoli ne more do konca izpovedati. V pesmi dva jezika se loteva raskavosti rovtarskega narečja, ki se ne pusti zgladiti – v čemer vidi njegovo lepoto in vrlino. V pesmi traktat pa se po drugi strani pozabava na svoj račun, ko se zave, da je, ko piše, “v bistvu nepismen, / ko ne pišem, / me pa ni.” Na več mestih se Štucin poigrava z zvenom in pomenom besed, včasih se zdi, kot da pred bralcem uprizarja otroško izštevanko, ki jo diktira sozvočje besednih izrazov. Taka sta naslova pesmi dih, dah, duh in uvod v pesem mata hari, v kateri se pozabava z besedo mati: “v vseh nas je mati, / matka, / mot, / mata, / mumija, / mama.” Stil pisanja je jasen in luciden, na trenutke norčav in ludističen, da ima bralec občutek, da spremlja igro žrebička, ki se vsakič znova z zadoščenjem zaletava v ista vrata. Skozi zafrkantske pesmi pa se vije rdeča linija samote, eksponentnega zbliževanja z Drugim in zavedanja bližine smrti oziroma umiranja. V pesmi na dotik zapiše nadvse subtilne verze: “na dotik sem spoznal, / da so dotiki na svetu / edina vez z drugim, / edino upanje, / da nisi samo utrinek samega sebe / v brezmejnosti vesolja. // da za hip nisi sam.” To globoko izpovedno misel pa že čez nekaj strani spreobrne pesem z naslovom posmrtni produkt, v kateri se pesnik ironično sklicuje na to, da vsi končamo v salonu iste franšize, ki nam izstavi račun za “bivanje” v mrtvašnici: “slogan iz oglasa: / jupidu, podtalno je polno življenja! // besedilni korpus: / na koncu se združimo vsi v enega, / v salonu iste franšize. // cenik: / kripta 100, / plastični venček 20, / umito telo 50, / drenaža v grobu 11, / ciljna odprtina, izkop, 200, / maskara 30, / počesana preča – gratis.” Tako kot se Štucin zabava med pisanjem svojih pesmi, tako se njegov smisel za humor in ironijo hitro prenese tudi na bralca. Skupaj z njima pa tudi slutnja politične nekorektnosti ... V pesmi matador in ljubica že s prvim verzom pove, da si je vedno želel zaklati bika, in sicer v sodobni gladiatorski areni ob vzdihovanju ženske, ki bi trepetala za njegovo življenje in za iniciacijo v zrelost. V pesmi čakajoč na jazz imenuje to zvrst glasbe kosmata muzika, “nikoli obrito mednožje, / ki reže svet / na zamorce in druge.” Pesniško nagovori tudi pisatelja Tomaža Kosmača in pisateljico Natašo Kramberger, do katere goji prav posebno občudovanje: “Kmetica ima potencial / ubeseditve, / prekleto res, / jaz pa dosegam / potencial / majske ledenke, / ki z enim kosilom ponikne / v črkovni kompost.” In res bi bil najbolj ustrezen naziv za Štucinovo pesnikovanje prav črkovno kompostiranje. Med branjem pesniške zbirke Matador in ljubica imamo namreč nenehno občutek, kot da prekopava plasti svojega nezavednega v iskanju najbolj plodnega humusa, s katerim bi pognojil semena samote, ki iščejo dotik neba in solzo navdiha.

Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše. Zbirka esejev Borisa A. Novaka Proslavljanja in poslavljanja je velikanska knjiga z ogromnim zvrstnim razponom. Čeprav gre, kot piše v podnaslovu, za »osebno- in literarnozgodovinske eseje«, teksti izrazito preizkušajo fleksibilnost te že izvorno fleksibilne polliterarne zvrsti. Dvainštirideset esejev, ki so obenem refleksije, pesmi, zgodbe, nekrologi in celo avtonomne literarnovedne študije, je razdeljenih v osem tematskih sklopov. Zaradi dolžine zbirke je smiselno predvidevati, da jo bo večina bralcev brala po koščkih, zaradi premišljene in elegantne strukture pa jo bodo lahko motrili tudi bolj celostno, kot organsko zaključeno enoto. Posebej je zanimiva prav njena struktura. Čeprav naj bi bilo to z vidika tega, kako zadnjih nekaj stoletij dojemamo literarnega avtorja, samoumevno, je treba poudariti, da je sintezni princip kompleksne knjige sam Boris A. Novak. Avtor pogosto citira svoje pesmi in druge umetniške projekte ter obračunava s svojimi spomini in starimi nasprotniki. To nenehno vračanje k avtorju bi bilo lahko moteče, če ne bi imelo pomembne funkcije. Opominja namreč, da so raznovrstne čustvene lege, življenjske in profesionalne vloge, na koncu pa tudi kraji in ljudje, ki jih srečujemo v knjigi, zlepljeni v isto osebno zgodovino. Zdi se, kot da Novak s tem še enkrat poskuša odgovoriti na vprašanje, ki si ga je zastavil v prvem delu svojega velikega dela, epa Vrata nepovrata: »Zares, kdo sem sploh jaz, ki sem bil vsi ti ljudje?« Zbirka je ponovitev istih zgodb in s tem iste zgodbe. Če bralec Proslavljanja in poslavljanja bere vzporedno z epom, se mu odpre možnost, da še okrepi učinek, ki je, kot je nekoč zapisala pesnica Anja Grmovšek Drab, posledica »mnogokratnosti« zgodb. Pesnik s tem, ko k zgodbam pristopa z različnih smeri, razblinja iluzije, da lahko osebe in izkušnje, navsezadnje pa tudi samega sebe spoznamo naenkrat in do konca. Eseji, ki jih skupaj držijo ponavljanja in sam Novak, imajo tudi jasno smer. Kot je avtor izpostavil v več promocijskih nastopih in izjavah, scenarij zbirke napoveduje že naslov. Proslavljanja se počasi iztekajo v poslavljanja, dnevnike odhajanj in žalostinke. Zbirka se proti koncu tudi zvrstno zoži in na zadnjih straneh ostanejo samo še pesmi. Novak se tako kljub raznovrstnim inkarnacijam, v katerih smo ga spoznali skozi zbirko, dokončno le potrdi kot pesnik. To je tudi edina eksplicitna in povsem samozavestna samooznaka, ki jo srečamo v prejšnjih delih knjige. Pesnik vse ponavljanje, eruditsko gostost, sklice, obračunavanja, tragične zgodbe, vse težko obvladljive elemente, nad katerimi bi bralec lahko potencialno obupal ali se v njih izgubil, na koncu vsaj literarno pomiri. Poslavljanja se v skrajni točki zapognejo v proslavitev moči literature oziroma pesništva. Rekli bi lahko, da je avtor gledal dovolj daleč in dovolj široko. Pred morebitnimi obtožbami pretirane vpletenosti v svoj izdelek ga rešujejo očitno iskrena naklonjenost do prijateljev, navdušenje nad umetnostjo ter bogata in geografsko široko razprostrta osebna zgodovina. Knjiga vztrajno niha med avtorjem in raznovrstnimi oporokami, ki so mu jih zapustili bližnji in daljni, ljubi in neljubi sopotniki. Skupaj z avtorjem je zato v esejih vseprisotno tudi marsikatero drugo življenje, zaradi teh spremljevalcev pa niti zanj niti za bralca ni bojazni, da bi ostala sama.

Četrtkova turistična oddaja nas je popeljala po Dravi, k Mariborskim flosarjem, ki ustvarjajo prav posebno turistično zgodbo in so tesno povezani s tukajšnjim turističnim društvom. Prihodnje leto bo društvo zaznamovalo 150 let obstoja in s svojim delovanjem pomembno prispeva k ohranjanju tradicije splavarjenja po reki Dravi.

Oddaja Midva je tudi v tretjem nizu vsak mesec od oktobra do aprila, v radijskih pogovorih predstavljala različne dvojine. In kot že dvakrat doslej, smo ta niz tudi tokrat zaključili s končno skupno oddajo Midva. Nataša Benčič se je skupaj s tehnično ekipo, v kateri sta bila Mitja Marsič in Maksim Vergan, odpravila na Domačijo Bordon v Dekane. Mojca in Boris Bordon - brat in sestra - oba vinarja, sta bila tudi gosta oddaje, tokrat pa tudi gostitelja končnega snemanja, ki ga je obiskalo vseh 7 dvojic tega niza. 14 gostov je veliko povedalo o sebi, v drugem delu oddaje pa tudi o radiu, mediju, ki ga imajo radi. Lara Baruca pa je skupaj z Boštjanom Pertinačem Radiu Koper za rojstni dan zapela njun novi duet Sito let.

Še vedno keramično ustvarjalnost povezujemo predvsem z uporabnimi predmeti in zelo zahtevno tehnično izvedbo. A keramika je že zdavnaj presegla zgolj svojo praktičnost in pogojenost z obrtniško veščino mojstrov, meja med uporabnim in umetniškim pa se je precej zabrisala. Številna dela so konceptualna in kritično naslavljajo družbene probleme, spet druga že z načinom ponovne uporabe opozarjajo na ekološko razsežnost. Izbor inovativnih in presežnih primerov si vsaka tri leta lahko ogledamo na Mednarodnem trienalu keramike UNICUM v Ljubljani. 6. izdaja poleg že tradicionalne predstavitve umetniške izdelkov v Narodnem muzeju Slovenije prinaša še razstavo uporabnega oblikovanja v Centru Rog. Skupaj tako razstavlja 170 umetnikov iz več kot 30 držav.

Kar dve desetletji je trajalo, da je satirična komedija o svetu visoke mode Hudičevka v Pradi dobila svoje nadaljevanje. Drugi del kultne uspešnice s preloma tisočletja prinaša vnovično druženje z odlično igralsko ekipo v polni zasedbi, z Meryl Streep in Anne Hathaway na čelu, vrsto insajderskih namigov na prizore iz prvega dela in obilje cameo vlog, od Lady Gaga in Marca Jacobsa do Donatelle Versace, obenem pa streznitveni vpogled v sodobno družbeno in medijsko krajino. Prva iteracija Hudičevke v Pradi se je oprla na istoimensko knjižno predlogo, v kateri je Lauren Weisberger, nekdanja pomočnica ikonične urednice ameriškega Voguea Anne Wintour literarno obračunala s svojo nekdanjo šefico in krutim, toksičnim okoljem modne industrije. Ob tem ji je v zgodbo uspelo zapakirati tudi duh časa z začetka 2000-ih, ko so modne smernice oblikovale na sijoč papir natisnjene revije o modi, kakršna je filmska Runway Magazine, nad katero bdi pikra in strahovito zahtevna Miranda Priestly. Uredništvo Runwaya je bilo v prvem delu Hudičevke polno glamuroznih, ambicioznih belih deklet, ki niso jedle ogljikovih hidratov in se jim je ob konfekcijski številki 38 obračal želodec, za uspeh na delovnem mestu pa so bile pripravljene vreči skozi okno dostojanstvo in poteptati svoje zasebno življenje. Miranda je temu kraljestvu vladala z železno pestjo in svojim sodelavcem sadistično odrejala nemogoče naloge. V takšnem okolju se je kalila sveže diplomirana Andy Sachs, ki je 20 let pozneje izvrstna raziskovalna novinarka, kar pa ji v dobi digitalne demence prinaša bore malo koristi. Skupaj s celotno ekipo sodelavcev je bila pravkar odpuščena, zato si ne more privoščiti, da ne bi podpisala pogodbe s hudičem in sprejela ponudbe Runwaya, da postane urednica tematskih prispevkov. Toda v 20 letih se je marsikaj spremenilo. Ne le, da so telefoni postali pametnejši in oblačila drznejša, tudi manekenke so bolj raznovrstne, zaposleni v Runwayu zajetnejši, revija pa vse bolj neznatna – na neki točki v filmu Miranda zabrusi Andy, da je revija že tako tanka, da bi si lahko z njo nitkala zobe. Zdaj nihče več ne bere, vsi samo še drsajo po zaslonu, oglaševalci se potegujejo za klike, modne tokove pa usmerjajo algoritmi. Proračun revije se je drastično zmanjšal: celo Miranda se je prisiljena po mestu voziti z uberjem in leteti v ekonomskem razredu. V pisarno Runwaya se je naselila zapovedana korektnost; Mirandina osebna pomočnica je zdaj temnopolto dekle, ki na sestankih skrbno cenzurira njeno žmohtno izreko – gen-Zjevci pač niso več pripravljeni požreti prav vsake žaljivke, ki jim jo v obraz zabriše arogantna urednica. Hudičevka v Pradi 2 tako ni le nostalgično srečanje z liki, ki so se pred dvema desetletjema zapekli v globalno popkulturno zavest, ampak tudi detektor splošne družbene klime in tektonskih premikov, ki so v zadnjih nekaj letih zatresli tako modno kot medijsko industrijo. Če je bil prvi del Hudičevke varno usidran v obdobju, ko so bili tradicionalni mediji na vrhuncu svojih moči in so bile tiskane revije ključna referenčna točka modne industrije, se drugi del gleda kot, sicer še vedno zabavna, a vendarle žalostinka za zlato dobo modnega novinarstva. Recenzijo je napisala Špela Barlič, bere Lidija Hartman.

Piše Vid Bešter, bere Dejan Kaloper. Vsaka pesem v pesniški zbirki Tatjane Pregl Kobe Potem ima na razpolago dve strani. Na levi strani je pod naslovom v poševnem tisku zapisana trivrstičnica, ‒ nekakšen moto k daljši pesmi na desni strani. Vsaka daljša pesem je dolga natanko eno stran. Nekaj pesmi ima še oštevilčena nadaljevanja, ki pa so prav tako vsa dolga natanko eno stran. Ker pa imajo nekatere pesmi vendarle več besed kot druge, variira dolžina vrstice. Dolžina vrstice je torej očitno podrejena enakomerni dolžini pesmi: vsaka ima enaintrideset vrstic. Iz tega že lahko izpeljemo ugotovitev, da verz kot vsebinska in ritmična enota za zbirko Potem ni prav zelo pomemben. Kakor imajo vse pesmi enako postavitev na strani, tako so enakomerno urejene tudi v štiri dele in ti v celoto. V vsakem od štirih delov, ki so zasnovani na ohlapnih vsebinskih vezeh, je devet pesmi. Skupaj torej šestintrideset daljših pesmi, ki jih spremlja šestintrideset trivrstičnic, vse skupaj pa uvaja sedemitrideseta pesem, sestavljena iz štirih trivrstičnic ... Bralcu je ob tem redu, ki vlada v zbirki gotovo prijetno ‒ kot v lepo urejenem in obdelanem vrtu. Trivrstičnice so po vsebini in vlogi podobne haikuju, čeprav nimajo oblikovnih značilnosti te japonske pesemske zvrsti. Nekako nakazujejo razpoloženje ali nagib, s katerim se bere daljša pesem na nasprotni strani. Morda pa kažejo tudi na obljubo in pogled v trenutku, ko je bila pesem napisana. Pravzaprav so kot tiste semenske vrečice, ki jih nataknjene na paličice ali položene pod kamne puščamo ob gredicah, da ne pozabimo, kaj smo zasejali. Daljše pesmi v takšni družbi spominjajo na tisto japonsko literarno zvrst, ki haikuju pridruži kratko prozno besedilo ‒ impresijo ali dnevniški zapis, poln podob. Tudi pesmi v zbirki Potem nimajo močnega ritma, po retorični legi so bliže prozi kakor liriki, na vsebino pa pomembno vplivajo trenutni vtisi, misli in spomini. Njihova liričnost pa se skriva v toku podob, sestavljenem večinoma iz prostih asociacij. Podobe v pesmih zato težijo k abstrakciji, ki pa vendarle ne prevlada ‒ podobe še kažejo tako na zunanji kot na čustveni svet. Izmenjavanje metafore in abstraktnejše osvobojene asociativne podobe ustvarja napetost in gibanje. Zdaj prevzame pobudo veriga asociacij in pesem steče, skoraj zdrvi, drugič prevladata metafora in njen pomen, pa pesem stopi počasneje, opisuje in pripoveduje. Kljub temu pa od podob ni mogoče pričakovati preveč. Bralcu, ki bi rad preveč razumel, utegne na njih spodrsniti kot na spolzkem kamenju. Ni povsem jasno, ali so na teh mestih zakodirani kakšni skriti pomeni in kje iskati ključ do njih ..., če so nam sploh namenjeni. Bralcu bo bolje, če bo pesmi prebiral tako, da ga bodo asociacije nosile s sabo. A tudi svobodni polet domišljije na krilih asociacij znajo pesmi dokaj grobo prekiniti. Čeprav je podobam puščene veliko svobode, je pesnici sporočilnost vendarle pomembnejša in rada zategne vajeti. Tako so pesmi napete med podobami, ki so preabstraktne, da bi lahko razbrali njihovo sporočilo, in tistimi, ki so preveč nadzorovane, da bi sporočilo v njih bralci lahko izsanjali. Poleg bogato razbohotenih podob je za pesmi značilno skoraj deklarativno izjavljanje. Neposredno izrečena oziroma zabeležena opažanja, stališča, spomini, občutki se vrivajo med podobe ‒ skoraj kot nepovabljene misli. Morda z največjim učinkom v drugem delu Tiha polja. Tu v zbirki najbolj prevladujejo podobe narave, lahko bi dejali pogledi skozi razna okna. Narava je v zbirki Potem tudi sicer pomemben motiv in pogosto jedro, ki spodbudi nizanje podob. Govorka skuša v pesmih ubesediti in posredovati osupljivo lepoto, ki ji je priča. A se ji vmešajo misli na begunce, žrtve genocida, vojne in drugih družbenih krivic. In narava se svoji lepoti zazdi ravnodušna in brezčutna. Podoben proces vmešavanja tudi v drugih delih zbirke gradi tematska osišča. V prvem delu Vsi moji mrtvi se na primer v spomine na bližnje mešajo misli na sedanjost ‒ in nelagodje nad političnimi obeti, ki grozijo prihodnjim rodovom. V tem delu je mešanje registrov manj posrečeno in se približuje teznosti. Ta plast izjavljanja, ki se vmešava med podobe, je pogosto enoznačna in vsakdanja. V njih se nam govorka seveda najbolj razkrije. Pokaže svoj okus in gledišče: da so ji všeč določene slike in pesniki, da ima določena politična prepričanja, pripada določenemu rodu in naravo opazuje na določenih krajih. Drugače povedano: ima osebnost in ta je pravzaprav osrednja vsebina zbirke. “Jaz”, ki govori v pesmih, ni le abstraktna slovnična nujnost ‒ je subjekt, ki svet opazuje in se očitno čuti dolžno izreči in opredeliti. Sam se nam ponuja sklep, da je naloga teh pesmi, da beležijo pesničine občutljivosti. Pesmi v zbirki ne govorijo o svetu, kakršen je, pač pa nam poročajo o odzivih neke osebnosti. Ni tako pomemben razgled skozi okno, ampak tisto, kar govorka ob njem občuti. Zato ne govori o vojni, ampak o strahu pred vojno. In ne govori o beguncih, ampak o svojem sočutju. Najjasnejši primer tega so morebiti impresije ob slikah, ki prevladujejo v tretjem delu Angel. Tu je glas sicer najmanj oseben, a skuša z rabo asociacij in podob očitno ubesediti specifičen občutek in trenutek gledanja, ki je vendar toliko več od sporočila neke slike. Zbirka Tatjane Pregl Kobe Potem je po temeljnem odnosu do sveta precej impresionistična. Pesnica motri lastne odzive na dražljaje sveta tam zunaj ‒ ni nenavadno, da jo vleče k naravi. Kot naravnost pove v zadnjem delu Vpogled, v katerem se ukvarja s poetološkimi temami, jo najbolj zanima: “Kako najti besedo, ki ni le beseda? / Besedo, ki preseva moč skozi čutno zaznavo?” Bralec pa se, ko lista med gredicami zbirke Potem, počuti kot gost v tujem vrtu, kamor je zataval morda po naključju. Gotovo občuduje bohotne podobe, ki so na vrtu zasejane. Marsikaj najbrž razume, velikokrat najbrž kaj tudi zgreši … včasih začuti piš vetra s pejsaža, včasih pa se z nelagodjem prestopa ob pogovoru neznancev … Kako pa se bo po obisku počutil, pa je odvisno od tega, kako dobro se bo sporazumel z gostiteljico, ki svoj vrt razkazuje.

Svet zmeraj bolj prepričljivo prepljavlja epidemija debelosti, obenem pa imamo zmeraj več znanja in priporočil na področju gibanja in zdrave prehrane; toliko, da se včasih zdi preveč! Ali na področju športa in prehrane sploh še obstajajo enostavni, zanesljivi koncepti? In kako po eni strani skrbeti za grajenje mišične mase, po drugi pa izgubiti odvečno maščobo? Ali imajo pri celostnem pristopu k hujšanju mesto tudi zdravila in kirurški posegi? Neža Majdič je zdravnica, specialistka fizikalne, rehabilitacijske medicine, doktorica znanosti in docentka na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Ima tudi diplomo Evropskega združenja za klinično prehrano in metabolizem in je vodja tima za klinično prehrano na URI Soča, poleg tega pa se aktivno ukvarja tudi s športom in športniki. Skupaj sva skušala kompleksno tematiko predstaviti na razumljiv način in iskreno upam, da bova komu pomagala k bolj premišljenim in zdravim odločitvam o prihodnosti!Hvala, ker spremljate podkast Umetnost Lenarjenja! Prijavite se, da ne zamudite nove epizode - vsako prvo soboto v mesecu.Za več informacij o izgubi telesne mase vas vabim, da obiščete www.resnicaodebelosti.siTa podcast epizoda nastaja v sodelovanju z družbo Novo Nordisk. Podpora podjetja ne vpliva na vsebino podcasta – mnenja in stališča, ki jih slišite, so izključno moja oziroma Nežina.Časovnica00:00:00 – Uvod: Gibanje, prehrana in zdravje00:02:16 – Kdo je dr. Neža Majdič in pot do specializacije FRM00:08:42 – Rehabilitacija športnikov vs. poškodovancev: Kaj je skupnega00:13:29 – Čuječno prehranjevanje in principi zdrave prehrane00:16:44 – Realistično zdravo prehranjevanje v praksi (služba, naročanje)00:18:56 – Pravilo 80/20 in krivda ob "grešnih" obrokih00:20:21 – Čustveno prehranjevanje in stres00:29:45 – ITM ni vse: Mišice vs. maščoba in merjenje telesne sestave00:32:50 – Centralna maščoba: Zakaj je nevarna in kaj dela v telesu00:34:26 – Hujšanje: Realna pričakovanja, jojo efekt in kdaj poiskati pomoč00:38:47 – Celostni pristop k debelosti in stanje sistema v Sloveniji00:46:43 – Zdravila za hujšanje (GLP-1) in zakaj vadba ostaja nujna00:47:00 – Trening moči kot temelj: Zakaj upor, ne kardio00:49:23 – Longevity, sedenje in gibanje v modernem življenju00:55:50 – Kako Neža sama živi, kar priporoča00:59:12 – Knjižna priporočila in zaključna misel

Arhitekt Andrej Bernik vsakič znova odkriva Pariz, ki je njegov dom že dve desetletji. Skupaj s partnerjema, eden od njiju je tudi njegov življenjski sopotnik, vodi arhitekturni studio Fieldwork. Posveča se načrtovanju mest prihodnosti, s poudarkom na pomenu zelenja, ki bo ključno za ohlajanje poleti peklensko pregrete prestolnice. Tudi v Sloveniji je pred leti odmeval njihov projekt Terciarni gozd, pariško parkirišče so ozeleneli in spremenili v javni prostor, hibrid med parkom in trgom. Komentira tudi popkulturno prikazovanje Pariza kot romantičnega mesta počasnih užitkov in poudarja, da se croissant (rogljiček) poje takoj, svež, kar s prtička.

Maji in Klari se pridružuje komunikatorka znanosti Zarja Muršič. Skupaj bodo v serijah, Navodila za konec in Glasovi tišine, raziskovale temo, pred katero najraje zamižimo: smrt.

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Priljubljeni, praktično ponarodeli kantavtor Zoran Predin je ob koncertih svoje oboževalce razveselil zdaj že s tretjim romanom Cirkus Astralis. Že naslov obljublja pisano dogajanje in dobršno mero drame in kratkočasja. Če sem se pri njegovem prvem romanu Mongolske pege še čudila, kako drzni in neugnani pisec besedil odlično obvlada tudi romaneskno pisanje, sem tokrat bravuroznost kar pričakovala. Pa me je kljub temu presenetilo, kako zna Predin povezati vse niti na prvi pogled tako raznorodne pripovedi. Nič ne obvisi v zraku. Nemogoče je zgradbo in vsebino črnohumornega Cirkusa Astralisa povzeti tako, da se bodoči bralec knjige zaradi kompleksnosti ne bi ustrašil. Dogaja se na štirih pripovednih ravneh, prepletajoče se zgodbe pa spremljamo iz zelo različnih perspektiv. Najprej sta tu zakonca Bauman – pisatelj Franc in njegova žena Klara, psihologinja in prva bralka njegovih romanov. Skupaj neposredno in konstruktivno razpravljata o napisanem, pa tudi o procesu literarnega ustvarjanja. Druga, lahko bi ji rekli tudi osrednja zgodba (ki jo piše Franc) se dogaja v frizerskem salonu Samsara, kjer šef Egon popreproščeno razlaga hindujske nauke, osvojene na enem svojih potovanj. K frizerju Silvanu, Egonovemu delovnemu in intimnemu partnerju, za vajenko pride Tina, edinka bogatih in visoko izobraženih staršev. Ob njeni odločitvi, da hoče postati frizerka, ostaneta brez besed. “Oče se je spraševal, kako je mogoče, da je njegovo vitko, sivooko dekletce svetlorjavih las, ki jo je pravkar nameraval navdušiti za igranje golfa in jo predstaviti smetani mestne družbe, izbralo in se navdušilo za tak, zanj nesramno banalen poklic. Mati je jokala vso noč in v mislih že sprejela ponižujočo odločitev, da bo izdala svoj ateizem, v cerkvi plačala mašo in prosila Boga, naj strezni njuno Tino.” Z mehiškim arheologom Carlosom, slikarjem Bakijem in maserko Mirando sestavljajo posrečeno, četudi ne ravno pod srečno zvezdo rojeno druščino. Na tretji ravni roman popestrijo zgodbe, za katere pisatelj Franc izkoristi Egonovo navdušenje nad hindujskimi verovanji, ki jih preplete s starogrškim mitom o pitju duš iz Lete, reke Pozabe. Dušam umrlih voda, ki jo popijejo, menda popolnoma izbriše spomin, tako da pozabijo na prejšnje življenje in se pripravijo na reinkarnacijo. A ker nihče ne ve, koliko vode mora duša popiti, da se izbrišejo vsi spomini iz prejšnjega življenja, zelo grešne duše ali tiste, ki popijejo premalo, lahko doleti celo transmigracija v živali. Kar je kot nalašč za čarovnika Predina, ki usode znanih zgodovinskih osebnosti, posebno tistih z negativnim predznakom, spreminja v nenavadno menažerijo, ki se kot na cirkuškem trapezu poganja sem in tja po onostranstvu. Ker pisatelj na začetku posebej zapiše, da naj identitete likov, ki nastopajo v romanu, ne izdamo nikomur, bom njegovo prošnjo upoštevala, in za okus in zbuditev radovednosti omenila samo kraljevskega pingvina, morskega konjička, slona in psičko Lajko. In kot da to še ni dovolj, nam je za dobro mero navržena še četrta raven – prečrtana poglavja. Naj jih vrže ven, je možu svetovala žena Klara. V njih osebe iz romana (oglasi se celo tajništvo Vrhovnega sveta starih duš) svoje križe in težave zaupajo svojemu stvarniku, se pravi pisatelju Francu, saj po njegovem mnenju fikcija ne bi smela imeti nobenih meja. Bralec pa s temi izpovedmi pridobi še en (bolj ali manj satiričen) pogled na njihovo življenje in dogajanje. Zveni zapleteno? Brez panike – Cirkus Astralis je daleč od zatežene intelektualne krpanke, ki bi z uporabo modnih newagevskih prepričanj hotela utemeljevati in potrjevati svojo aktualnost in globino. Je predvsem inteligentna zafrkancija, v kateri pisatelj izraze, kot so karma, reinkarnacija, transmigracija, samsara in druge, simpatično “zlorablja” za pravo vesoljsko cirkuško akrobatiko – kar naprej žgečka, draži, zbada, se norčuje, tu in tam nakrohota, se spet malo zresni, samo da potem pade v nov absurd, novo izumljanje takšnih in drugačnih zvezdnih, včasih prav zvezdniških domislic in ugank. Vse polno jih je. Egon bi se na primer rad spet rodil kot ženska, da bi doživel ženski orgazem, ker je, kot je bral na spletu, to “ultimativna duhovna izkušnja, kot nekakšen emocionalen ognjemet, ki žensko dvigne v astralno sfero”. Pa noseči Casanova, s trebušnim mehurjem, polnim migetajočih mladičev, z repom zataknjen za steblo morske trave, ki plačuje za ljubezenske uspehe svojega prejšnjega življenja, čeprav tudi v naslednjem ne zna brzdati svojega libida. Zakaj se Tini ob pogledu na portret Bakijeve mame zvrti in se je loti neznosen glavobol? In kdo je Kuki, papagaj, ki se je “v trenutku s krempeljci zasidral zraven Egonovega celega ušesa in mu ga na zgornji strani s svojim ostrim kljunom preluknjal, tako kot so v starih časih sprevodniki z luknjačem potnikom preluknjali kartonaste vozovnice”. Zoran Predin piše lahkotno in igraje, kar je tudi največja odlika te knjige. Prizori se vrstijo kot raznobarvne sličice, zato ni čudno, da sem si Cirkus Astralis ob branju ves čas predstavljala kot strip ali animirano-igrani film. In vendar je njegov jezik izbrušen, bogat in tekoč, dialogi živi in duhoviti, pogruntavščine izvirne, zgodovinska dejstva stojijo in tudi duhovno področje dobro obvlada. Presneto neobremenjeno in po svoje se zna zapeljati v svet onkraj, kot kakšen klovn na enokolesniku, če smo že v cirkusu, ki med šalami pove marsikatero modro in ljudem neopazno nastavlja ogledalo. Njegovi junaki so izjemno všečni; kljub vsem pomanjkljivostim, pretiranemu samoljubju in včasih prav nemogočemu značaju bralcu prirastejo k srcu, ne da bi ga v resnici skrbelo zanje. Pač mirno prenese vse, kar se jim hudega zgodi – njihove ljubezenske zablode, neobičajne smrti, transmigracije … saj nam avtor ves čas daje jasno vedeti, da so vsi izmišljeni in da življenja in smrti ni treba jemati tako strašno resno. In takšno branje je včasih zelo osvobajajoče. Ali kakor svoj roman v Predinovem nagajivem slogu povzame pisatelj Franc: “Kaos v astralu in veliko grdega, nepotrebnega trpljenja glavnih likov. Srečni, uspešni, dobrosrčni in plemeniti liki so živ dolgčas.” Cirkus Astralis noče moralistično podučevati ali ocenjevati, ne deli ljudi in duš na dobre in slabe – morda samo na tiste z malo več ali malo manj sreče, z malo več ali manj poguma in domišljije. Celo v naslednjih življenjih. Sproščeno, kratkočasno branje, kot nalašč za prihajajoče toplejše dni.

Je vaš otrok razvajen, izsiljuje in manipulira z vami ali so njegova dejanja posledica tega, da njegovi možgani še niso dozoreli? To dilemo bomo poskušali razrešiti v četrtkovem Svetovalnem servisu o vzgoji otrok. Z nami bo Tjaša Kordež, magistrica profesorica razrednega pouka in angleščine. Skupaj se bomo postavili v položaje, kot so grizenje drugih otrok, metanje po tleh v trgovini, izbruh trme.

Njun obsežen opus dokumentarnih filmov je na sporedu v Slovenski kinoteki od lanskega decembra do junija letos. Skupaj raziskujeta preteklost onkraj nacionalnih in ideoloških okvirov ter s filmsko kamero beležita skrite in neizpovedane zgodbe ljudi, ki živijo na obeh straneh slovensko-italijanske meje. Zanimali so naju osebni, za zgodovino na videz nepomembni spomini, ki pa so osvetljevali drobce še nikoli videne preteklosti. Arhiv ni bil več le stranski produkt filma, temveč obratno – film je postal stranski produkt zbiranja spomina. Anja Medved Filmi Nadje in Anje so bili predstavljeni na številnih festivalih in prejeli številne nagrade. Nadja Velušček je za svoje filmsko ustvarjanje prejela plaketo Dokumentarno ime 2022 za posebne dosežke na področju dokumentaristike; je tudi profesorica slovenskega in italijanskega jezika. Anja Medved je prejela nagrado Štigličev pogled 2026, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev in režiserk za izjemno režijo na področju filma in televizije. Je tudi soustanoviteljica in direktorica Zavoda KINOkašča/CINEMattic za dokumentarno video produkcijo in hranilnico spomina.

Jutri bomo zaznamovali svetovni dan Downovega sindroma. Letos poteka pod geslom »Skupaj proti osamljenosti«, s katerim mednarodna nevladna organizacija Down Syndrome International poziva ljudi in organizacije po vsem svetu, naj s svojim delovanjem spodbujajo vključevanje ter se tako borijo proti osamljenosti oseb z Downovim sindromom na vseh področjih življenja. V Društvu Downov sindrom Slovenija med drugim izvajajo številna usposabljanja in nudijo podporo za inkluzivno zaposlovanje. Narodna Galerija v Ljubljani je primer dobre prakse, kjer ljudi z Downovim sindromom vključujejo v delovni proces. Več pa v prispevku Petre Medved.

Letos mineva 70 let od smrti nemškega dramatika in pesnika Bertolta Brechta, dialektika in misleca nasprotij, ki je znal v vsakem redu videti nered in v vsakem neredu možnost transformacije, ki bi vzpostavila novi red. Je umetnik, ki je močno spremenil način ustvarjanja in razumevanja evropskega gledališča, znan je po songih, političnem gledališču, učinku potujitve in gestusu. Ob obletnici njegove smrti je vse do septembra v Cankarjevem domu v okviru cikla predavanj Čas je za Brechta! mogoče spremljati pogovore mednarodnih in tujih družboslovcev, prevajalcev in gledališčnikov, ki aktualizirajo, interpretirajo in reflektirajo Brechtova dela in misel. Skupaj z Urbanom Šrimpfom je cikel predavanj zasnoval dr. Mladen Dolar, ki je med drugim prevajal Brechtova dela in pisal o njegovi teoriji potujitve. Vabljeni k poslušanju!

Tokratni gost je radijski voditelj in frontman benda Kokosy: Boris Kokalj! Skupaj z našima fantoma poskuša ugotoviti: “Kdo ali kaj je Bibendum?!?!?!?” … Klikneš, poslušaš, izveš! Naroči se: Zapiski: A res tega ne veš? YT – 254 Naroči se na “A res, TEGA ne veš?” YouTube kanal! Člani: Nekaj se nama je zapletlo, tako da […]

Za koncert kot je bil prejšnjo sredo (25. 2. 2026 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma) v sklopu Zlatega abonmaja, ni prav lahko najti besed, ki bi zares slikovito opisale glasbeno dogajanje. Tokrat je bil gost Budimpeški koncertni simfonični orkester, ansambel z več kot stoletno tradicijo, katerega vodstvo je pred dvajsetimi leti prevzel violinist András Keller, ustanovitelj priznanega godalnega Kvarteta Keller. Orkester, ki se sicer pogosto posveča tudi izvedbam sodobnega repertoarja, je za tokratni koncert izbral dve deli iz obdobja romantike. Tako je v prvem delu večera z madžarskimi gosti nastopil poljski pianist Rafał Blechacz, čigar pianistična pot je bila že pred dvajsetimi leti okronana z zmago na znamenitem Chopinovem klavirskem tekmovanju. Tokrat se je predstavil z izvedbo Chopinovega Prvega klavirskega koncerta, mladostnega dela, ki ga je skladatelj napisal pri komaj dvajsetih letih. Pianist je s svojo igro izrisal izrazito svojstveno umetniško držo, ki se je skozi vrhunsko tehnično preciznost kazala v izredni občutljivosti tonskega podajanja, nad katero bdi jasno strukturirana interpretacija. Chopinova partitura v pianistovih rokah ni zvenela sentimentalno, temveč izrazito prečiščeno, v tem pogledu skoraj asketsko. Sicer občudovanja vredna igra, ki pa spominja na strogo zaščiteno umetnino, zaradi česar se ji ni mogoče povsem približati. Blechaczova igra se namreč ne bohoti navzven, zato verjetno zahteva izrazito tenkočutnega poslušalca, kar se je izkazalo tudi v izvedbi izbranega dodatka – Chopinovega Valčka v cis-molu, op. 64, št. 2. Ta posebnost pianistovega izraza, ki je blizu apolinični lepoti, pa hkrati potrebuje temu primernega orkestrskega sopotnika. Zdi se, da je dirigent András Keller izoblikoval jasno idejo o sicer spremljevalni vlogi orkestra, ki jo narekuje partitura. Tako se je učinkovito izognil nevarnosti, da bi se igra orkestra spremenila v megleno ozadje. Skupaj s solistom je namreč gradil napetosti v virtuoznejših odsekih in na drugi strani nudil subtilno podlago pianistovi igri. Pri tem so zvočno še posebej blestela godala, fagot in sekcija rogov pa so bili naravnost odlični v polnitvi zvočne barve in dialogih s klavirjem. Druga posebna zgodba tega večera, za opis katere bi zares potrebovali poeta, je izvedba Četrte simfonije Čajkovskega, ob kateri zastane dih. To štiristavčno simfonično delo je odsev skladateljevih globokih čustvenih pretresov – leta 1877 se je nepremišljeno poročil in doživljal še globlje duševne stiske, ki jih je v pismih zaupal svoji mecenki, Nadeždi von Meck, s katero sta imela precej nenavadno razmerje. Prav njej je simfonijo posvetil, v pismih pa razkril vsebino dela – razmišljal je o usodi kot neizogibni življenjski sili. Te ponazarjajoče začetne fanfare so kot usodni klic presekale prostor. Večkrat vračajoča se glavna misel v prvem stavku, je vedno znova zazvenela z žlahtno barvo trobil, ki so se izkazala kot mogočen zvočni steber orkestra. Naravnost blestela je sekcija rogov, imenitni so bili posamezni pihalci v solističnih vlogah ali prinašanju motivov, godala pa so z zvočno večplastnostjo poskrbela, da je orkester utripal v gradnjah napetosti na eni strani in prosojno milino na drugi. Po liričnem, melanholičnem, dih jemajočem drugem stavku, smo odprtih ust opazovali v piko natančne pizzicate v karakterno igranem Scherzu. V izvajalsko zahtevnem Finalu pa so glasbeniki dokončno potrdili, da gre za ansambel, ki čustveno intenzivne in tehnično zahtevne izzive presega s čisto lahkoto. Pod črto – gre za izvajalsko telo, ki ga odlikuje večplastno, živo in angažirano muziciranje, ki temelji na poslušanju in medsebojnem odzivanju. Orkester, ki je z izvajalskim elanom, homogeno in neoporečno igro sledil skupnemu umetniškemu cilju. Dirigentska persona Andrása Kellerja – z občutkom za detajl, dialog med glasovi in notranjo napetost posameznih linij – verjetno izvira iz njegovega udejstvovanja v komorni glasbi. In vendar je eden redkih, ki mu uspe isto ustvariti tudi z večjim korpusom – s simfoničnim orkestrom. To je bila interpretacija simfonične zgodbe Čajkovskega, ki bo še dolgo odzvanjala ali pa celo za vedno ostala v naboru poslušalskih spominov.

"Ne jočita, saj imata še mene," je takrat petletni Andrej skušal potolažiti starše, ki so žalovali za izgubo hčerke Mie. Ta je umrla po dolgoletnih zdravstvenih težavah zaradi prirojenih nepravilnosti in drugih zdravstvenih težav. Predana skrb in upanje v številna samoplačniška zdravljenja pa sta družino povsem izčrpala. "Toliko kreditov za zdravljenje smo že imeli, da smo s težavo dobili še enega. Da moraš do zadnjega čakati, ali boš dobil denar in boš lahko pokopal otroka … ne najdem besed," pravi Mijin in Andrejev oče. Po njeni smrti pa ni ostala le globoka žalost, prišli so bolezni, izguba službe, izvršitelji in rubežniki, delo za le nekaj več kot minimalno plačo in številni stroški najemniškega življenja. Skupaj z dolgovi, s katerimi so skušali rešiti otrokovo življenje, je teža vseh bremen postala takšna, da je sami ne zmorejo več: "Cele noči ne spim, tuhtam, preračunavam, zjutraj vstanem še bolj utrujen, kot sem zvečer legel v posteljo. Ne vidim več izhoda. Če ne bi bilo še tega otroka, mene že zdavnaj ne bi bilo več." Andrejevi družini lahko pomagate. Najlažja pot je prek SMS-sporočil z gesloma BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919, lahko pa poljuben znesek nakažete na poseben sklic, ki je pri Zvezi Anita Ogulin odprt samo zanje: ZVEZA ANITA OGULIN IN ZPM PROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANA IBAN: SI56 0201 2002 0297 991 BIC: LJBASI2X KODA: CHAR NAMEN: ANDREJEVA ZGODBA SKLIC: SI00 743 Kontaktni podatki programa Botrstvo: info@boter.si ali 031 772 799 novinarka Vala 202 Jana Vidic: jana.vidic@rtvslo.si

V današnjem komentarju Domovine Erika Ašič piše o film Exodus 1945: Naša kri, ki te dni polni slovenske kinodvorane. Kot je zapisala, film prikazuje pretresljive resnične zgodbe nekaj posameznikov v težkih trenutkih ob koncu druge svetovne vojne, ko so komunisti v Sloveniji dokončno prevzemali oblast. Film gledalca čustveno potegne vase. Skupaj z glavnimi osebami gledalec zasluti težo situacije v maju 1945 in življenjski pomen odločitev, ki so jih morali ljudje sprejeti v trenutku in na podlagi takratnih informacij ter osebnih prepričanj.

Letos se je vse pokrilo. 40 dni brez alkohola, prvi regrat in predvolilna soočenja na slovenskih televizijah. Aktivni udeleženci v slovenskem volilnem procesu imajo smolo. Namreč vsaka vas v Sloveniji ima svojo televizijo. In potem morajo po kandidatnih listah navzdol stranke delegirati oziroma dostavljati sogovornike na televizijska soočenja. Iz časa, ko je mladi Kennedy z znojem oblil Nixona, veljajo ta soočenja kot ključna za uspeh na volitvah. In svetovalci za medijsko nastopanje so se že tudi toliko udomačili na slovenskih tleh, da zdaj gledamo elokventne politike, ki vedo, kam postavljati roko in vejice, kdaj so premori smiselni in kako se naglašujejo posamezne besede ter kaj pomenijo nekatere tujke. Poznajo tudi dejstva iz zgodovine osamosvajanja ter osnovne statistične podatke o državi. In vse to na izust! Seveda pa to ne pomeni, da so televizijska soočenja kaj bolj relevantna, kot so bila včasih. Če hočete slišati resnično bistvena in kakovostna soočenja, jih morate poslušati na radiu. Kajti na radiju ni slike in ostane samo esenca izrečenega. Poskusimo primerjati televizijsko soočenje strankarskih prvakov s kuharsko oddajo na televiziji. Kot vemo, so kuharske oddaje noro priljubljene. Če se na televizijah že ne bojujejo v Ukrajini, ne predvajajo Prijateljev ali turških nadaljevank, pa zagotovo kuhajo. Ali potujejo po svetu in jedo. Kot vemo, sta pri hrani bistvena elementa okus in vonj. Se pravi, ravno ti razsežnosti hrane, ki jih televizija ni sposobna dostaviti gledalcu. Televizija dostavi samo podobo in pa vero v jedca ali v kuharja, ki zatrdi – »Mmm, kako je to dobro.« Gledalec nima za to, da je jed okusna ali da dobro diši, v skrajnem primeru, da je sploh užitna, nobenega dokaza. Pa vendar so kuharske oddaje tako zelo priljubljene, ker je podoba edino, kar sodobnega gledalca, obsedenega z zasloni, zanima. Podobno kot s kuharskimi oddajami, je s TV soočenji. Rešimo se iluzije, da se volilno telo odloča na osnovi soočenj. V bistvu jih doživljamo kot nastope, na katerih že tako ali tako vemo, kdo je naš favorit. Ne gre za odločanje na podlagi informiranja, gre za navijanje. Ne greš gledati nogometne tekme z namenom, da se boš na sredi odločil za koga boš navijal glede na dobro igro; ali boš navijal za Olimpijo, ali za Maribor, veš že dolgo pred začetkom prenosa. Enako je s soočenjem. Odstotek tistih, ki se bodo šele med soočenjem odločili, komu bodo zaupali svoj glas glede na uspešnost, artikuliranost in relevantnost nastopa, je v resnici minimalen – če pa se že odločimo ali si premislimo, to storimo zaradi podobe. Televizije se sicer po novem pohvalno trudijo s preverjanjem izrečenega, ampak to nam samo sporoča, kdo od politikov in v kolikšni meri govori resnico in kdo laže. Ampak kot smo se žalostno naučili v mednarodni pa tudi v domači politiki – laganje pa dandanašnji res ni eden od kriterijev, ki bi politikom onemogočil dostop do oblasti. Kje je torej podobnost med kuharsko oddajo in predvolilnim soočenjem na televiziji? Kot pri kuharjih televizija ne zmore prenašati vonja in okusa, tega ne zmore prenašati niti med soočenjem. Hočemo povedati, da je slovenska politična elita brez vonja in okusa. Naučeni pajaci, vsak s svojo že zdavnaj zgrajeno podobo, od agencij naučena podalpska puščobnost in umetna ter nenaravna ostra, državniška drža. Kot uradniki iz Kafkinih romanov, ki opravljajo sprejemni izpit na AGRFT. A za razumnega so lahko ta soočenja kljub vsemu povedna. Ker gostje na veliko razpredajo o tem, kaj vse imajo, kaj bodo naredili in kaj bodo spremenili, se lahko med podrobnejšim gledanjem podučimo, česa nimajo. In to je za njih nerodno, nas pa lahko skrbi. Torej; manjka jim iskrenosti, manjka jim empatije, predvsem pa trpijo za akutnim pomanjkanjem vsakega humorja. Iskre, duhá ali kakorkoli že hočete imenovati kategorijo, ki je tako za retorika kot posledično tudi za politika bistvenega pomena. Pa s tem ne mislimo na zabavljaštvo in neumerjenost tipa Trump, temveč moledujemo za vsaj majhen odmik od puščobnosti slovenskih političnih voditeljev. Ker če pogledamo galerijo slovenske politične elite zadnjih štirih desetletij, je eden večja puščoba od drugega, kar je v bolečem nasprotju s trditvami, da smo Slovenci zabaven in vesel narod. Povedano na kratko: po grenkih izkušnjah, na čelu katerih je korakal bivši predsednik republike, predsednik vlade in predsednik parlamenta v eni osebi, je čas, da se na volitvah od podob premaknemo k vsebinam.

Za nami je referendum, na katerem smo zavrnili zakon, ki bi omogočil samomor s pomočjo. V veliki večini so bili proti zakonu prav zdravniki, ki so se na družabnih omrežjih preimenovali v zdravnike za paliativno oskrbo. Prav to je namreč eden od osrednjih izzivov, če želimo neozdravljivo bolnim resnično pomagati. V oddaji Srečanja smo gostili tri ugledne zdravnike iz Štajerske, ki so spregovorili o pomenu paliativne oskrbe, izobraževanju laikov na tem področju in odnosu naše družbe do bolezni in umiranja. Skupaj bomo iskali načine, kako postati bolj sočutna družba, v kateri se bo vsak počutil sprejetega.

Zdrav spanec je steber telesnega in duševnega zdravja. Tokrat ste slišali, kako do bolj trdnega spanja z ovčjo volno. Kakšne prednosti prinašajo takšna ležišča, zakaj uporabiti nadvložek, kako izbrati vzglavnik? Na vaša vprašanja je odgovarjala Marija Srblin iz podjetja Soven.

“Ko so bratje svetega Frančiška prepričevali, naj dovoljuje skupne posesti, se je v molitvi obrnil k Kristusu in Gospod mu je odgovoril: »Vzel jim bom vse – zasebno in skupno ...

Žona šajna – sonce sveti; šender čečele – lepe punce; kok hosaš? – kako ti je ime?; v pete smo ligal – v posteljo smo legli … To je nekaj fraz iz soriškega narečnega govora oziroma dajnarske šprahe. Ta edinstveni govor se je razvil z naselitvijo podložnikov freisinških škofov iz Tirolske po koncu 13. stoletja pod vrhove Ratitovca. Prvi ga je dokumentiral ljubljanski škof Tomaž Hren, ki je zapisal, da je freisinški škof Emiho v bližini Loke v okolici Sorice ustanovil vasi, v katerih ljudje govorijo germanski jezik. Podrobneje pa so ga analizirali in zapisovali jezikoslovci z Univerze v Celovcu že v začetku 20. stoletja, ko so organizirali študijske ekskurzije profesorjev in študentov v vasi zgornjega dela Selške doline, predvsem v Sorico in Danje. Danes soriški narečni govor uporablja le še peščica starejših domačinov. Naš gost Boris Jensterle se iz otroštva spominja sorodnikov, ki so ga govorili le občasno, npr. ko niso želeli, da bi jih otroci razumeli. Skupaj z njim in Mihom Markljem, ki je soriškemu narečnemu govoru posvetil doktorsko disertacijo, smo osvetlili ta zanimivi govor z območja zgornjega dela Selške doline (ponovitev).

Govorili bomo o prazniku luči in srečanja z Gospodom. To je svečnica, ki jo praznujemo drugega februarja. Skupaj se bomo vrnili k svetopisemskemu dogodku, ko sta Marija in Jožef prinesla Jezusa v tempelj ter tam srečala Simeona in Ano, ki sta v judovskemu dečku prepoznala obljubljeno Luč sveta. Razmišljali bomo o simboliki sveče kot znamenju Kristusove navzočnosti, vere in upanja ter o blagoslovu sveč, ki nas spremljajo v molitvi skozi vse leto. Dotaknili se bomo tudi ljudskih običajev in pregovorov, ki so se skozi čas prepletali z verskim praznovanjem ter odražali povezanost človeka z naravo in Božjim stvarstvom. Novinar, voditelj in urednik Nejc Krevs bo gostil dr. Matjaža Celarca, docenta na Katedri za sveto pismo in judovstvo ter duhovnika ljubljanske nadškofije.

Doc. dr. Drago Jerebic, profesor pri Katedri za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, je bil sogovornik na godovni dan don Boska, ustanovitelja salezijancev, zato smo pogovor začeli najprej z učinkovitostjo njegovega vzgojnega delovanja med mladimi. Deluje še danes in če, zakaj? V čem mu velja slediti? V nadaljevanju smo razprostrli še nekaj perečih vprašanj s področja medosebnih odnosov. Skupaj z ženo vodita tudi Družinski inštitut Bližina.

Z nami je bila tokrat izkušena popotnica Anđela Nedeljković. Skupaj smo se v prvem delu podali na pot od zahodnega območja Kitajske in visokogorskih krajev do ožjega osrčja Azije. Obiskali smo skrivnostne kraje, ki so jih nekdaj prečkali in zaznamovali številni popotniki trgovske ter kulturne Svilne poti.S07E02Gostja: Anđela NedeljkovićModerator: Tilen NipičPremiera: Facebook Popotniško združenje Slovenije, 21. 01. 2026Projekt poteka v sodelovanju z MKC Maribor/Mladi Maribor. Oddajo si lahko v živo ogledate tudi na njihovih Facebook straneh.PovezaveSpletna stran PZS: ⁠www.youth-hostel.si/si⁠Facebook PZS: ⁠www.facebook.com/popotnistvo⁠Instagram PZS: ⁠www.instagram.com/higlobetrotter⁠Popotniški snep Youtube: www.youtube.com/popotnistvo​

Novi zakon o dolgotrajni oskrbi ni zajel oseb s posebnimi potrebami, ki bivajo v petih posebnih in petnajstih kombiniranih zavodih v naši državi. Zanje še vedno velja zakon o socialnem varstvu. Pravice do dolgotrajne oskrbe pa tudi zaradi pomanjkanja prostora v DSO-jih zanje niso dosegljive.  Uporabniki, ki potrebujejo posebne oblike varstva, se zaradi podražitev srečujejo z visokimi zneski na položnicah. Skupaj s svojci si namesto prezrtosti želijo enake obravnave, ki pa bo dosegljiva edino s spremembo zakonodaje.

Drugi poudarki: - Koprska enota Nacionalnega inštituta za javno zdravje začasno deluje na novih lokacijah. Skupaj z državo iščejo trajno rešitev. - Belokranjci si ne želijo množičnega turizma, sezono pa bi radi raztegnili na spomladanske in jesenske mesece. - Vaško smučišče Globoki klanec sredi Prlekije, ki omogoča prve smučarske korake, je vse bolj priljubljeno med šolarji ter obiskovalci od blizu in daleč. - Mineva 70 let od obuditve cerkljanske Laufarije, ki nastavlja ogledalo družbi in skrbi, da je repa b'l debela.

Tokrat smo se posvetili slovenskemu gospodarstvu. Skupaj z gosti z Gospodarske zbornice Slovenije (Bojan Ivanc), Združenja Manager (Petra Juvančič), Ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji (Ajša Vodnik) in Ministrstva za gospodarstvo (Matevž Frangež) smo spregovorili o trenutnih največjih izzivih, o posledicah ukrepov, ki jih je bilo deležno gospodarstvo v zadnjem letu in o pričakovanjih za novo leto.

Na pedagoškem področju bi težko našli funkcijo, ki je Anton Baloh v minulih 44 letih, kolikor je dolga njegova pedagoška kariera, ne bi opravljal. Bil je skorajda vse, od razrednega učitelja na začetku svoje poklicne poti do ravnatelja osnovne šole na koncu, z vmesnimi postajami na vodstvenih položajih več šol in javnih zavodov. Bil je tudi svetovalec župana in glavni tajnik univerze ter šolski inšpektor. Skupaj s svojimi vsakokratnimi sodelavci si je prizadeval, da bi mladi iz šolskih klopi odnesli čim več znanja in lepih spominov. Številna priznanja dokazujejo, da mu je to v veliki meri tudi uspelo. Konec lanskega leta se je upokojil, zato ga je Jasna Preskar povabila, da poslušalcem predstavi svoje bogate izkušnje in tudi prihodnje načrte.

Dan emigranta je tradicionalno srečanje Slovencev iz Videmske pokrajine in priložnost za kritično oceno položaja slovenske narodne skupnosti v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. Kakšne so tam trenutne razmere? Skupaj s predstavniki koroških Slovencev potegnemo črto pod lansko jubilejno leto, ki ga je najbolj zaznamovala policijska racija pri Peršmanu, in preverjamo, kaj si obetajo v letošnjem. Bodo pozivi k posodobitvi zakona o narodnih skupnostih, ki se vrstijo že desetletja, vendarle uslišani? Naša gostja je vsestransko dejavna porabska rojakinja Marijana Sukič, vrsto let glavna urednica tednika Porabje, zdaj pa je v knjižnem daru bralcem dodana njena zbirka kratkih zgodb Daleč, daleč poje mila melodija. Na Reki pa se s študenti Filozofske fakultete pogovarjamo tudi o razlogih za vpis na študij slovenskega jezika. Prisluhnite!Foto (USZS): Dan emigranta in praznovanje 50 letnice Beneškega gledališča

Venezuelskega predsednika Nicolasa Madura so danes prepeljali na sodišče v New Yorku, kjer ga čaka sojenje zaradi obtožb narkoterorizma, usmerjenega proti Združenim državam. Ameriški predsednik Donald Trump je medtem priznal pravi razlog svojega vojaškega posredovanja v Venezueli in ugrabitve predsednika. Na vprašanje, kaj pričakuje od začasne predsednice Delcy Rodriguez, je odgovoril, da mora ameriškim podjetjem omogočiti popoln dostop do nafte in drugih virov. Ob tem pa je sprožil dodatno zaskrbljenost tudi med drugimi latinskoameriškimi državami z grožnjo, da je treba nekaj storiti tudi v zvezi s Kolumbijo in Mehiko. V oddaji tudi: - Prenovljen model financiranja bolnišnične obravnave naj bi zagotavljal pravičnejše plačevanje in večjo učinkovitost delovanja bolnišnic. - V Slovenski vojski zadovoljni s popolnjevanjem svojih vrst. - Na slovenskih smučiščih ta teden znova pomoč hrvaških policistov pri zagotavljanju varnosti.

Ob današnjem dnevu samostojnosti in enotnosti se spominjamo razglasitve izidov plebiscita, na katerem se je pred 35 leti za lastno državo izreklo 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev. V poslanici ob prazniku je predsednica republike Nataša Pirc Musar izpostavila, da razlike ne smejo voditi v delitve, temveč bogatiti skupnost.

V tokratni Intelekti odpiramo vprašanje, ki zadeva samo jedro sodobnega kulturnega dela: identiteto kulturne delavke in kulturnega delavca ter njuno povezovanje v delavskem smislu. Nedavna raziskava Kreativnega centra Poligon kaže, da se več kot 60 odstotkov kulturno-ustvarjalnih delavcev ne identificira kot delavce. Kultura se pogosto razume kot poslanstvo ali osebna strast, ne pa kot delo z jasnimi produkcijskimi pogoji, razmerji moči in materialnimi posledicami. Ta razkorak pomembno vpliva na možnosti kolektivnega zagovorništva, solidarnosti in političnega pritiska v sektorju. V oddaji bomo razmišljali o tem, zakaj v kulturi prevladuje tekmovalnost nad solidarnostjo, kako projektna in razpisna logika vplivata na medsebojne odnose, zakaj kljub zaupanju v potencial sindikalnega povezovanja večina ostaja neorganizirana ter kakšno vlogo ima pri tem država. O teh vprašanjih bodo razpravljali naši gostje: Eva Matjaž, vodja Poligonove raziskave, Miha Blažič iz sindikata Zasuk in Uroš Veber iz društva Asociacija. Skupaj bomo iskali odgovore na vprašanje, ali bo kultura prostor preživetja in solidarnosti – ali prostor izčrpavanja in odhoda iz sektorja. Oddajo pripravlja Miha Žorž

Aleš in Sašo sta tokrat prišla z vlakom, ki tiho pelje direkt od zobarja in imata krokodilčke v očeh, ker je v gosteh Čuk Jože Potrebuješ. Skupaj poskušajo ugotoviti: “Kdo ali kaj je Akapatojo?!?!?!?” … Klikneš, poslušaš, izveš! Ti je podkast všeč? Lahko ga podpreš tukaj

Alfama je stara lizbonska četrt, po kateri vozi tudi legendarni tramvaj številka 28. Razgledi s strmih ulic so fantastični, Alfama pa je tudi eno izmed središč za fado - unikatno portugalsko glasbeno zvrst. Felip Rebel je fizik, deloval je tudi kot novinar. Leta 2019 se je odločil, da zamenja svojo profesijo. Skupaj z ženo Claudio sta odprla majhen fado klub. Oba sta velika ljubitelja fada in sama ob pomoči prijateljev glasbenikov tudi igrata in pojeta.

Predsednica države Nataša Pirc Musar je ob začetku razprav o ukrepih, s katerimi se namerava odzvati na dogajanje v jugovzhodni Sloveniji, nagovorila državni zbor in člane vlade. Pozvala je, da mora politika kljub temu, da je Slovenija pretresena zaradi smrti Aleša Šutarja, paziti, da ne pade v skušnjavo, da bi volivce v predvolilnem času pridobivala na osnovi te tragedije, vseh ukrepov, ki jih namerava sprejemati, pa naj se loti premišljeno in ob upoštevanju stroke. Skupaj smo zavozili - tako je ocenila delovanje politike, zato smo skupaj odgovorni, da tudi poiščemo rešitve. Druge teme: - Soočenje podpornikov in nasprotnikov oblasti v Beogradu: ponoči pridržali 37 ljudi, danes na protestih mirno. - Premirje v Gazi mrtva črka na papirju: o tem razpravljajo na vrhu muslimanskih držav v Turčiji. - Pristojni svarijo pred stranskimi učinki zdravil: prijavljena je le desetina neželenih učinkov.

Pandemija debelosti med otroki je neposredno povezana z oglaševanjem nezdrave hrane otrokom. Kako dobiti vojno, ki jo proti zdravju otrok bijejo podjetja, ki denimo za zajtrk prodajajo prave sladice? Otrokom oglašujejo tudi s pomočjo podatkov, ki jih ti puščajo v digitalnem prostoru. Ciljajo na čustveno raven in napadejo, ko so otroci najbolj ranljivi. Sogovorniki, s katerimi smo se pogovarjali ob mednarodni konferenci ZPS "Zaščitimo otroke: Skupaj za prepoved promocije nezdrave hrane": - Agustin Reyna, direktor Evropske potrošniške organizacije BEUC, - dr. Emma Boyland, Univerza v Liverpoolu, - Jeff Chester, Center za digitalno demokracijo (ZDA), - dr. Kathryn Montgomery, Center za digitalno demokracijo (ZDA), - Breda Kutin, ZPS, - dr. Evgen Benedik, Pediatrična klinika v Ljubljani in Biotehniška fakulteta

Trepetamo pred vojno v Ukrajini, lakoto v Sudanu in genocidom v Gazi. Pred tišino ob nasilju na poti do športnega cilja. Pred položnicami. Pred nevihtami in realnostjo. Ampak, kakor pravi pesnik Gojko Božović: “Če nas bičajo isti vetrovi in nas zaliva isti dež, se vprašajmo tudi o vetrovih in udarcih zgodovine, ki si jo delimo in skozi katero bomo v vsakem primeru šli skupaj, ne glede na to, kakšne meje bodo postavili med nas.” Skupaj lahko premagamo tudi trepetanje.

Kaj bi pomenil hud zobobol sredi vesoljske misije na poti proti Marsu? Ali pa krvni strdek v vratni veni tisoče kilometrov od doma?V tokratni Xkurziji predstavimo dva projekta, ki bosta astronavtom v prihodnosti omogočili daljše in varnejše misije. Prvi je SpaceDent, pri katerem so raziskovalci zasnovali posebno zobozdravstveno komoro in orodja iz nevnetljivih materialov, da bi astronavti lahko sami poskrbeli za osnovna zobozdravstvena zdravljenja. Drugi projekt pa povezuje srčno-žilne strokovnjake in strojne inženirje. Skupaj razvijajo sistem za zgodnje zaznavanje sprememb v vratni veni, kjer lahko nastanejo nevarni krvni strdki. Kako takšne raziskave potekajo in zakaj so ključne za prihodnost vesoljskih odprav? Sogovorniki: Tine Šefic, absolvent dentalne medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, projektni vodja projekta Spacedend dr. Aleš Fidler, profesor na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in zobozdravnik specialist na Stomatološki kliniki UKC Ljubljana Hana Prtenjak, študentka na Fakulteti za strojništvo, inženirka strojništva dr. Janez Urevc, docent na Fakulteti za strojništvo, so-vodja projekta: Razvoj tehnologij za varnejše vesoljske misije

Sem velik ljubitelj tehnik in principov, ki nižajo stopnjo stresa v življenju; obenem pa se dobro zavedam, da v celoti odstraniti stres iz našega vsakdana enostavno ni mogoče. Zato sem navdušen, da vam lahko v današnjem podkastu razložim navdihujoče znanstveno stališče: to, kakšen odnos izoblikujete do stresa, je za vaše zdravje bolj pomembno kot količina samega stresa!Skupaj bomo pregledali nekaj zanimivih znanstvenih raziskav na to temo, potem pa se naučili preprostih tehnik, s pomočjo katerih lahko stresni odziv postopno oblikujete v svojega močnega zaveznika.V podkastu omenjam knjigi Znanost mirnega življenja (D. Zupančič) in The Upside of Stress (K. McGonigal).Omenjene raziskave / viri / dodatno branje:Kaj je to stresin kako deluje stresni odziv: https://www.nature.com/articles/nrendo.2009.106Raziskava o tem,kako prepričanje, da je človek manj fit od vrstnikov, vpliva na življenjskodobo: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/28726475/Raziskava ohotelskih snažilkah in fizični kondiciji: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/17425538/Sprejemanjestresa je pomembnejše od nižanja stresa: https://news.stanford.edu/stories/2015/05/embracing-stress-is-more-important-than-reducing-stress,-stanford-psychologist-saysRaziskava onegativnem vplivu burnih čustvenih odzivov na stresorje: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC5794509/Povezava medpozitivnim afektom in daljšim življenjem (sploh pri ljudeh, ki imajo vživljenju veliko stresa): https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC5555349/Posamezniki, kiimajo v življenju veliko stresa IN ga hkrati smatrajo kot nekaj negativnega inškodljivega imajo večje tveganje za prezgodnjo smrt: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC3374921/

Palestinska interdisciplinarna umetnica in filmska ustvarjalka Noor Abed je prejela veliko nagrado 36. grafičnega bienala Ljubljana. Na bienalu sta predstavljeni dve fotografiji iz njenega kratkega filma Noč, ko sva držala med seboj iz leta 2024 in skice. V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani so ob odprtju bienala prikazali tudi omenjeni film in Naše pesmi so bile nared za vse prihajajoče vojne, kratki film izpred štirih let. Z Noor Abed, ki preučuje, kako se ideologija uteleša v gibanju v kontekstu družbene koreografije, se je o njenem ustvarjanju pogovarjala Tesa Drev Juh.

Študenti, ki bi želeli tudi v prihodnjem študijskem letu bivati v študentskem domu ali za bivanje pri zasebniku dobiti subvencijo, ter tisti, ki bi to radi izkoristili prvič, se bodo lahko kmalu posvetili prijavnemu postopku. Ta poteka prek spletnega portala, prošnjo za podaljšanje bivanja je treba oddati do najpozneje 18. avgusta. Skupaj je razpisano nekaj več kot 12 tisoč 20 mest. Tematiki študentskih domov se bomo posvetili v sredinem Svetovalnem servisu, ko bo z nami Igor Brlek iz Študentskega doma Ljubljana.

Velikonočna kulinarika je dragocen del slovenske kulturne dediščine, saj združuje tradicionalne okuse, domače recepte in praznične običaje, ki se prenašajo iz roda v rod. Na prazničnih mizah zadiši po šunki, hrenu, kruhu, pirhih in seveda potici, v petkovem Svetovalnem servisu pa vam postrežemo tudi z receptom za drobnjakove štrukeljce in velikonočno pletenico z marcipanom. Skupaj s preostalimi kuharskimi triki nam jih bo pred mikrofonom zaupala tokratna gostja, učiteljica kuharstva Majda Rebolj s srednje šole za gastronomijo in turizem v Ljubljani.

V Novem Sadu so sinoči doživeli verjetno največji protest v zgodovini mesta. Več 10 tisoč ljudi je zasedlo tri mostove in se pozneje usmerilo zgolj na enega - most svobode, ki bo ostal zaprt do 15-ih. Iz varnostnih razogov se je blokada nadaljevala pred mosom in v ulicah okoli njega. Skupaj so simbolično razsvetlili državo, celo noč je potekal kulturni in šporni program, zbrane je nagovorilo več znanih osebnosti. Medtem je srbski predsednik Aleksandar Vučić ponovil, da gre za napad na državo od zunaj in da ne bo privolil v prehodno vlado, ki jo zahteva opozicija. V oddaji tudi: - Rusija in Ukrajina druga drugo obtožujeta za napad na internat. - Kanada, Mehika in Kitajska po uvedbi carin napovedale povračilne ukrepe. - Na Evrovizijo odhaja Klemen Slakonja.