Podcasts about ozira

Škof Stanislav se je spomnil težav ob poplavah in upanju. Ozira se na rojstvo Marije - mali šmaren. Rojstvo - nov začetek.

Letos nas zastopa projekt "+/- 1 °C : V iskanju dobro uglašene arhitekture" Se arhitektura danes lahko uči od, recimo, planšarske koče na Veliki planini? Lahko, so prepričani ustvarjalci letošnjega slovenskega paviljona na beneškem arhitekturnem bienalu. Rešitve za spoprijemanje z energetskimi in okoljskimi izzivi namreč iščejo v vernakularnih, vsakdanjih ljudskih zgradbah iz preteklosti. Energetsko učinkovitost danes po njihovem mnenju prepogosto dojemamo kot nekaj ločenega od zasnove zgradbe. K sodelovanju so povabili petdeset arhitektov in arhitektk iz Evrope, prispele primere pa so klasificirali, na primer: soba v sobi, toplotna celica, spuščen strop, razširjen obod in podobno. Komisarka projekta je Maja Vardjan iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, člani ekipe pa Maša Mertelj, Anja Vidic, Matic Vrabič ter Jure Grohar in Eva Gusel, ki sta predstavila paviljon. Foto: Klemen Ilovar

Mikrobiolog Andrej Steyer o novem valu epidemije S hitrim naraščanjem števila okužb z novim koronavirusom so se v Sloveniji ponovno podaljšale vrste pred mesti za testiranje na covid. Na testirnih točkah so v ponedeljek, ki je običajno najbolj obremenjen dan v tednu, opravili kar 9.220 PCR in hitrih antigenskih testov. »V vzorcih prevladuje omikron različica BA.5 novega koronavirusa,« pravi mikrobiolog dr. Andrej Steyer z Nacionalnega laboratorija za zdravje. Hkrati pa dr. Steyer že spremlja zelo nalezljivo različico BA.2.75, o kateri že poročajo iz Velike Britanije, Nizozemske in tudi Nemčije. Več v Ultrazvoku, ki ga je pripravil Iztok Konc.

Ob izgubi svojega najbližjega, svojega ljubljenega, potrka k tebi praznina. V družini te podpirajo otroci, vnuki, tudi ti jih. A neke vrste puščava se razteza okrog tebe in v tebi. Tako se zazdi. Ljudje se trudijo, da bi pomagali. Na stotine načinov, a kot da ne morejo do tebe. V nekem delu zavesti se avtomatično pojavi hvaležnost, ker je toliko pozornosti, prijaznosti, poskusov pomagati. Pa nekako ostajaš v samotnih, praznih širjavah. Oziraš se za tišino, prosiš za mir, ko lahko tišina govori, ko vanjo stopajo spomini, ki z vso močjo, neustavljivo silijo v tvojo bolečino. Pride mi na misel, da imam tam v zgornjih delih omare albume. Res je tudi množica fotografij na računalniku, a mi v zdajšnjem počutju računalnik nekako ne ustreza. Le za nujne, neodložljive stike. Albumi. Pred menoj so. Vem, da bo v vsakem od njih zgodba, da bodo močni spomini. Me bodo na novo boleli? Previdno si jih želim priklicati v sedanjost. Zavedam se, da so povezani z njim, ki je odšel tja v nebeško prostranost. Vem pa tudi, da ta prostranost sega na neki nov način, še ne dobro udomačen, v moj zdajšnji svet. Tudi najini spomini so vpisani v ta mozaik večnosti. Odpiram strani. Na nekaterih so čudoviti posnetki, v katerih sva velikokrat skupaj, nasmejana ali ožarjena s presunljivo svetlobo zahajajočega sonca, ali pred kakšno znamenitostjo, v družbi z domačini iz daljnih dežel, v mirnem okolju, srečna, v družbi z vnuki, doma ob praznovanju, ali v akcijski drži, na vrtu, na sprehodih, pohodih s prijatelji, v planinah, na olimpijski tribuni s slovenskimi zastavami, v podmornici, deževnem pragozdu. Sama sebe zaslišim, kako se smejem. Kar zdrznem se. Kot bi naredila prekršek. Nimam pravice do veselja. Pridem do tja, kjer sva v družbi prijateljev. Koliko lepega smo doživeli, kako smo desetletja gradili močno prijateljstvo, ga oblikovali tudi z zaupanjem ob svojih padcih, uspehih in neuspehih, osebni in skupni rasti. Dragoceno je in ni minilo, me prešine. Za prijatelje si je treba čas vzet', je naša skupna pesem. Nekje ob globeli praznine zaznavam sence prijaznih, prijateljskih podob, ki ljubeče ponujajo roko. Vabijo, da zlezeš ven. Ne vedo, da ne moreš. V tišini se kdaj zasliši Božji glas, ki vabi, da se samo premakneš, narediš korak. Prijatelji mislijo dobro. Zelo počasi zmorem. Zdaj še ne z vsemi. Hvaležna sem zanje, za vse, počasi se bom vrnila. Tu sem, Gospod, tu sem in si želim slišati, kaj Ti hočeš, kaj je zdaj moje poslanstvo. Ljudje lahko pričakujejo drugače, a tudi če me ne razumejo, tudi če me težko čakajo, se v svoji "razcapanosti", ranjenosti želim še malo zadržati v puščavi. Samo s teboj, Gospod. Da se očistim, da izbrskam iz prašne zmede bistvo. Ne morem kupiti Njegovega obiska, ne morem ga prisiliti, po moji umeščenosti v tok življenja. Pride, na svoj način. Le zaupati je treba Vanj. Zaupam v ljubezen bližnjih, čudovite prijateljske odnose, zanje si je treba vzeti čas. Po njih mi govoriš. In moj ljubi bo vedno prisoten, na nov način nas bo spremljal in nas podpiral. Zaupam v Ljubezen.

V Slovenskem stalnem gledališču Trst je nocoj na vrsti premiera glasbene komedije Čudovita po besedilu Jureta Karasa in v režiji Tijane Zinajić. Predstava bo na odru predstavljena kot prva od dveh, ki sta še dolg lanske sezone. V okviru 3. Festivala Dnevi mariborske alternativne gledališke produkcije ZIZ pa je bila sinoči v Narodnem domu Maribor premiera alter muzikala Pandorina skrinjica. Znani mit govori, da so iz skrinjice ušle različne tegobe človeštva, v predstavi KUD-a Transformator in Društva ZIZ pa je na dnu ostal up. Ustvarjalci so prepričani, da se, ''ko ljudem ne ostane nič drugega kot up, začne upor!'' In še na 36. mednarodni literarni festival Vilenica, ki poteka v teh dneh – domači gostje se dogodkov po Sloveniji udeležujejo, avtorji iz oddaljenih držav pa se festivalu pridružijo v virtualni obliki. Da bi bili vsi celovito predstavljeni, so se odločili, da posnamejo kratke portretne filme o njih in branja v izvirnih jezikih. Vabljeni v Svet kulture. Foto predstave Čudovita: Agnese Divo

Lake Baikal is under threat.

Transcript -- Lake Baikal is under threat.

The impact of the pulp and paper mill.

Transcript -- The impact of the pulp and paper mill.

Lake Baikal is under threat.

Transcript -- Lake Baikal is under threat.

The impact of the pulp and paper mill.

Transcript -- The impact of the pulp and paper mill.