Podcasts about hkrati

Za zeljne krpice zelje narežemo in ga pražimo na čebuli, da se v lastnem soku zmehča (brez prilivanja). Dodamo kumino, sol in poper. Večkrat pomešamo, da upade in se dobro zmehča. Nazadnje ga pokrijemo in mehčamo na nizki temperaturi. Vmes pristavimo vodo za testenine. To naj bodo metuljčki ali zdrobljeni široki rezanci ali pa sami naredimo krpice. Kuhane testenine odcedimo in dodamo zmehčano zelje ter dobro premešamo. Če ne kuhamo na postni dan, lahko dodamo ocvirke ali cvrto slanino. Granadirmarš je zloženka iz krompirja, testenine in pražene čebule. Krompir olupimo in narežemo na listke ter skuhamo (10 minut). Ko je kuhan, ga takoj odcedimo in zabelimo z raztopljenim maslom ali oljem ter pokrijemo, da ostane vroč. Hkrati skuhamo testenino in pripravimo praženo čebulo. Namesto nje lahko uporabimo tudi zaseko, ocvirke ali pa sir. Nalagamo namreč po plasteh: krompir, čebula, testenina, čebula, krompir ... Zraven lahko postrežemo še solato.

Dr. Peter Millonig je uspešen poslovnež. Dolgo je deloval med Evropo in Združenimi državami Amerike. Hkrati pa je tudi izpričan kristjan -katoličan, ki je napisal tri knjige s skupnim naslovom »Zasidran v veri – Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga."

V svetu mikroorganizmov je lahko vsak encim, ki ga zna mikrob izdelati, svojevrstna prednost. Ta prednost je posebej izrazita pri nekaterih bakterijah in glivah, ki zmorejo s svojimi encimi razgraditi celulozo, ki gradi rastline in je celo najpogostejša biološka snov na Zemlji. In če je razgrajevanje celuloze za mikrobe vir hrane ter način preživetja, človek te njihove načine razgradnje posnema v tehnoloških procesih. Odpadni slama in žagovina na eni strani ter les, travna vlakna na drugi so namreč pomembne surovine za izdelavo papirja, oblačil, pa tudi biogoriva. Eden izmed načinov, kako bi lahko rastlinski material predelali ne s kemikalijami, temveč kar mikrobi samimi, so celulosomi - poseben preplet encimov in proteinov na površini teh enoceličnih organizmov. Na Biotehniški fakulteti tako iščejo okolju prijaznejše načine razgradnje celuloze, kar med drugim raziskuje tokratna gostja Podob znanja doc. dr. Maša Vodovnik z Oddelka za mikrobiologijo Biotehniške fakultete.

Piše Sanja Podržaj, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice. Nič novega. Toda tokrat ni sam, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti utopljene mladenke. Dramatičen začetek novega romana literarnega zgodovinarja, publicista, urednika in pisatelja Aljoše Harlamova Dohtar in Povodni mož se zvrtinči v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne – odgovor ni Povodni mož. Dohtarja po eni strani spoznamo kot stereotipno predstavo Franceta Prešerna, ki se je ugnezdila v našo kolektivno zavest. Njegovo življenje se vrti okrog veseljačenja s prijatelji, medtem ko opravlja službo pravnika v odvetniški pisarni Blaža Crobatha in tolče revščino. Zanj skrbi njegova vdana sestra Katra, ki mukoma prenaša njegove muhe in ga spodbuja, naj poskusi vsaj kaj privarčevati, da bo lahko odprl svojo advokaturo. Ves denar porabi za pijačo, zato naokrog hodi razcapan in drži se ga slab sloves. A kot pesnik je genialen – in za pesnike se spodobi, da so trpinčeni, nesrečni in predvsem nesrečno zaljubljeni. Podoba, ki se je verjetno zapekla v spomin več generacij, je Prešeren, ki ga je v biografskem filmu Pesnikov portret z dvojnikom izvrstno upodobil igralec Pavle Ravnohrib. Tam je bil prikazan kot arhetipski romantični pesnik, vendar literarna zgodovina in komparativistika kažeta nekoliko drugačno sliko. Vsak, ki se ukvarja s pisanjem, ve, da gre za trdo delo, ki zahteva tudi veliko študija in tehnične spretnosti, še posebej pri strogih pesniških oblikah, kot so sonet, gazela, glosa in druge forme, prek katerih se je izražal Prešeren. Danes vemo, da je imel veliko zaslugo pri tem jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop, ki je Prešerna seznanjal s trendi v svetovni književnosti in ga spodbujal, naj jih posnema. Z ozirom na to je zelo verjetno, da ljubezen do Julije Primic ni bila tako usodna, ampak je šlo bolj za zgledovanje po poeziji italijanskega renesančnega pesnika Francesca Petrarce, za katerega je značilno čaščenje in oboževanje nedosegljive ženske. To je za svoj roman spretno izkoristil Aljoša Harlamov, saj je v njem naročnica sonetnega venca kar Julijina mama, podjetna vdova Julijana Hartl. Sonetni venec naj bi namreč vzbudil zanimanje za njeno hčerko med bogatimi snubci. Prav tako Harlamov v romanu prikaže, kako bi lahko nastajal Krst pri Savici. Pesnika k pisanju spodbuja prijatelj Čop, nevrotičen izobraženec, ki ves čas tiči med knjigami. Dohtar v romanu pa ves čas išče rešitve, kako bi epsko lirsko pesnitev zaključil. Zaradi ostrega analitičnega uma, natančnosti in discipline, ki jo terja takšno delo, pa je Dohtar primeren tudi za detektiva. V tej vlogi se znajde, ko sklene dogovor s skrivnostnim Metternichovim odposlancem z Dunaja. Ta ga ne bo obtožil za umor dekleta, s katerim so ga našli na bregu Ljubljanice, če v desetih dneh najde pravega morilca. Izkaže se, da Dunajčana ne zanima samo smrt nesrečne mladenke, temveč predvsem delovanje ljubljanske prostozidarske lože Prijateljev Rimskega kralja in Napoleona. Sprva celo misli, da je tudi Dohtar del te lože. Harlamov je v zgodovinski plati romana prikazal zanimivo obdobje, ko se je v izobraženskih krogih že začela oblikovati neka nacionalna zavest, obstajalo pa je več struj, ki so prihodnost naroda in jezika videle zelo drugače. Dohtar je v romanu glede tega precej nevtralen, kar bralkam in bralcem omogoča dober razgled po različnih scenarijih, ki bi se lahko odvili. Sam se ima namreč predvsem za Kranjca in kot Kranjce razume pač vse ljudi, ki živijo na Kranjskem, ne glede na to, kateri jezik govorijo. S Čopom se o poeziji pogovarjata v nemščini, njun skupni cilj pa je prek poezije povzdigniti kranjski jezik. Drugače je razvoj jezika na ozemlju današnje Slovenije na primer videl Stanko Vraz, ki tudi nastopa v romanu. Zagovarjal je ilirizem, torej bližanje kajkavščini in nato poenotenje južnoslovanskih jezikov. Polemike o jezikovnem vprašanju, ki sta jih imela s Prešernom, so se ohranile v pismih. To je samo en primer, kako živo in prepričljivo je zastavljeno zgodovinsko ogrodje romana, v katerem spoznamo tudi nekatere druge kulturnike tistega časa, s katerimi je Prešeren prijateljeval: poleg že omenjenega Čopa so tu še trgovec, zbiratelj in mecen Andrej Smole, pesnik in urednik Miha Kastelic ter slikar Matevž Langus. In niso vsi predstavljeni v najboljši luči, zaradi česar so kot literarni liki ne le prepričljivi, temveč tudi zanimivi in zabavni. Takšen je tudi celoten roman, ki se kljub zgodovinskosti ne jemlje preveč resno in nas na številnih mestih uspe nasmejati. To gre verjetno pripisati tistemu domišljijskemu delu, ki je dopolnil in literariziral zgodovinsko podstat. Tako lahko beremo posrečene odlomke, ki na zbadljiv in domiseln način povezujejo Prešernov čas z našim: »Mladi Ljubljančani so, če je bilo verjeti nerganju njihovih staršev, že cele dneve preživeli za zasloni. Preizkušali so nove modne kroje, ki so jih dali šivati po spominu z izletov v Trst, nove kombinacije, si posojali, pomerjali to in ono in se nenehno hodili preoblačit.« Dohtar in povodni mož ni prvi roman o Francetu Prešernu, pred Harlamovom so o njem pisali Anton Slodnjak, Ilka Vašte, Mimi Malenšek, Ivan Sivec … A prvič beremo roman, ki ni zgolj biografski, ampak Prešerna preoblikuje v polnokrven literarni lik. In prvič beremo roman, v katerem je slovenski literat predstavljen kot amaterski detektiv. Vendar pa to ni nekaj novega v svetovnem merilu, saj so različni avtorji za like v svojih zgodovinskih kriminalkah uporabili Agatho Christie, Arthurja Conana Doyla, Oscarja Wilda, Charlesa Dickensa, sestre Brönte in druge. Kriminalni žanr se je med slovenskimi avtorji že dodobra razcvetel in pravi čas je, da se razveja tudi v podžanre, kot je zgodovinska kriminalka. France Prešeren se torej prelevi v detektiva, to, da je v romanu imenovan Dohtar, pa nam omogoča, da se vseeno distanciramo od ustaljene podobe pesnika, ki jo gojimo kot narod. Preiskavo začne pod prisilo Dunajčana, ki se predstavlja z različnimi imeni, a kmalu v njej začne uživati. Sledi ga nemalokrat vodijo v slepo ulico, na napačno pot ga želi speljati tudi Dunajčan, ki ga skuša prepričati, da je umor dekleta povezan s framasonsko ložo. Dunajčan in Dohtar med preiskavo spleteta nenavadno vez, zdi se, da oba uživata tako v raziskovanju skrivnosti kot tudi v intelektualnih pogovorih o svobodi, poeziji, politiki in pravičnosti, v katere se zapletata. Hkrati pa se Dohtarju s preiskavo odpira tudi drugačen pogled na Ljubljano in njeno družbo. Odkriva, da svojih bližnjih prijateljev le ne pozna tako dobro, kot si je mislil, in da vsak nekaj skriva. Ko Dohtar umorjeno dekle poveže z izginotjem dveh drugih mladih Ljubljančank, sum pade tudi na tiste, ki jim najbolj zaupa. Ko nazadnje pride do odgovora, še sam ne more verjeti resnici in roman se konča prav tako dramatično, kot se je začel. Dohtarju se primer razrešuje na podoben način kot piše pesmi. Po dolgem premlevanju, iskanju možnih povezav, ki ga vodijo tudi v napačne smeri, se nenadno zgodi preblisk, ko na primer nekdo reče nekaj, kar v njem vzbudi nek spomin ali vtis. Na takšen način vročično zaključi Krst pri Savici, navdihnjen od muz ali vina, in na takšen način se mu tudi izkristalizira, kdo je morilec. Tovrstni momenti se kar nekajkrat ponovijo in to lahko romanu tudi očitamo. S tem se nekako vrača k podobi trpinčenega genija, poleg tega pa po nekaj ponovitvah takšen način razkrivanja novih sledi in dokazov postane predvidljiv, nedomišljen in monoton. Kljub temu pa tega romanu ne moremo zares zameriti, saj ima toliko drugih odlik: inovativno zgodbo, izdelano zgodovinsko ozadje, izbran in bogat jezik, s katerim nam živo slika tako prostor in čas kot tudi like in dogajanje, napetost, duhovitost … skratka vse tisto, zaradi česar je branje vznemirljivo in zabavno. Vse, kar si od žanra tudi želimo.

Zakaj svetu vlada kaos, zakaj politika ne temelji več na dejstvih, temveč na pristnosti politikov in zakaj razpada družbeno tkivo? To je le nekaj vprašanj, s katerimi se spopada Slavoj Žižek v delu Nebesa v razsulu (prevedel Igor Harb, Cankarjeva založba 2025), zbirki esejev, ki je v angleškem originalu izšla leta 2021. Z njegovimi mislimi in besedili ter komentarji dr. Petra Klepca predstavljamo to delo ter s tem podajamo tudi nekaj premišljevanj o današnji družbi, politiki, dojemanju sveta, skratka, vsem tem, kar nas zdaj zadeva. Foto: Slavoj Žižek na predstavitev knjige Nebesa v razsulu v Cankarjev dom novembra 2025; avtor fotografije Gregor Podlogar/RTVSLO

Konec leta je bilo na Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije prijavljenih dobrih 47 tisoč brezposelnih, nekje enako številko pričakujejo tudi ob koncu letošnjega leta. Razmere na trgu dela so bile lani ugodne; brezposelnost je bila nizka, tudi na širšem mariborskem območju. Hkrati pa je primanjkovalo določenih kadrov, med drugim v zdravstvu in izobraževanju. S pomanjkanjem ustreznih kadrov se bodo delodajalci po napovedih soočali tudi letos. Več o trenutnih razmerah na trgu dela in pričakovanih trendih na področju zaposlovanja v tem letu pa v tokratni Radijski tribuni.

S starim letom se je iztekel dveletni mandat Slovenije v Varnostnem svetu Združenih narodov, po letih 1998 in 1999 drugi, odkar imamo samostojno državo. Ob tem je Slovenija tokrat Svetu predsedovala dvakrat, septembra 2024 in decembra 2025, in se tako od Varnostnega sveta poslovila s tempom brez popuščanja do konca in v soju žarometov. Hkrati je bil ta mandat časovno umeščen v prelomno, izjemno hitro spreminjajoče se politično-strateško okolje sodobnega sveta na eni strani ter oslabljen vpliv svetovne organizacije na drugi. Kakšna načela je Slovenija zagovarjala, kako uspešna je bila pri tem in kakšen vtis pušča za sabo, pa je zanimalo našega dopisnika iz Združenih držav. Andrej Stopar je decembra obiskal New York in v Palači narodov poiskal odgovore na omenjena vprašanja.

December in januar sta v upodobitvah iz zgodovine umetnosti prikazana kot meseca obdarovanj in gostij, a tudi refleksije časa, pravi umetnostna zgodovinarka dvojna doktorica Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev od pozne antike do renesanse posvetila tudi v magistrski nalogi. Kako so čas dojemali v srednjem veku, smo se z njo pogovarjali ob izteku leta 2021.

Film Belo se pere na devetdeset, posnet po istoimenski domači ultrauspešnici literarne debitantke Bronje Žakelj, prihaja v slovenske kinematografe pospremljen z velikimi pričakovanji. Na Ljubljanskem filmskem festivalu so v rekordnem času razprodali štiri projekcije, zato lahko upravičeno pričakujemo, da bo tudi v redni distribuciji nadaljeval svojo kinematografsko pot pred precej polnejšimi dvoranami, kot je običajno za domače filme. Kadar ima film v procesu snovanja za sabo velik krog potencialnih gledalcev, ki so bili najprej bralci, to prinaša svoje prednosti, a tudi pasti. Film lahko namreč zares zadiha le, če se literaturi iztrga in iz nje oportunistično posrka le tisto, kar mu je v korist, vse preostalo pa brez usmiljenja zavrže. To pa je izjemno težko storiti, ko ga zasnuješ po literarni predlogi, na katero so bralci močno čustveno navezani, še toliko bolj pa, ko gre za popolnoma avtobiografsko delo, ki ni obremenjeno le s čustvi bralcev, ampak tudi s spoštovanjem do resničnih oseb iz posnete zgodbe. Filmu Belo se pere na devetdeset se ta zadržek zelo pozna. Gre za obrtniško sicer popolnoma dostojen izdelek, ki zgodbo iz knjige zvesto prevede v podobe, ni pa se mu zares uspelo iztrgati iz krempljev literature. Režiser Marko Naberšnik, ki je scenarij za film napisal skupaj z Bronjo Žakelj, je linearno naracijo sicer razpršil v različne časovne ravni ‒ to jo naredi bolj filmsko, vendar bi filmu koristil tudi pogumnejši pristop k zgoščevanju pripovedi. Močan je predvsem tam, kjer je močna tudi knjiga: s podrobno dodelano scenografijo in pogosto že kar malo komično kostumografijo nas zelo prepričljivo postavi v obdobje Bronjinega odraščanja. Zgodovinsko ozadje v pripoved pronica z arhivskimi televizijskimi posnetki, ki se vrtijo na televizijskem zaslonu Žakljevih, in učinkovito zrcali Bronjino intimno resničnost: medtem ko se krha njeno zdravje in drobi njena družina, razpada tudi država, v kateri se je rodila. Hkrati vse tiste knjige na metre, čokoladno rjave ploščice, oranžne stenske tehtnice, roza šumeče trenirke, leviske na korenčka in cigarete, ki jih valjajo med ustnicami čisto vsi, ki so starejši od 15 let, gledalca, ki je osemdeseta in zgodnja devetdeseta tudi živel, prijetno božajo z mehkobo nostalgije, ki blaži tragičnost osebne zgodbe protagonistke Bronje. Ta je v filmu igralsko dovolj subtilno posredovana, da ne zapade v patetiko, filmska glasba pa se sprehaja zelo po robu in pogosto zdrsne v kliše. Belo se pere na devetdeset se je tako izkazal za zelo klasičen narativni film, ki stavi na preverjeno karto – dobro zgodbo, ki je tako polna čustveno zahtevnih situacij, da se vsak gledalec vsaj v neki točki lahko zagleda v njej. To je dovolj, da bo znal potrkati na srca domačega občinstva, ki ga tako nestrpno pričakuje, toda premalo, da bi v njem prepoznali presežek.

V Narodni galeriji v Ljubljani se zaključuje velika umetnostna razstava Barok slikarstvo in kiparstvo. Na ogled bo še do 9. novembra in pred mikrofon smo povabili direktorico dr. Barbaro Jaki, ki nas je v času jesenskih počitnic povabila k ogledu nekaterih največjih likovnih zakladov pri nas. Hkrati pa nam je predstavila tudi tri prihajajoče razstave, ki bodo obiskovalce razveselile v mesecu novembru.

V Narodni galeriji v Ljubljani se zaključuje velika umetnostna razstava Barok slikarstvo in kiparstvo. Na ogled bo še do 9. novembra in pred mikrofon smo povabili direktorico dr. Barbaro Jaki, ki nas je v času jesenskih počitnic povabila k ogledu nekaterih največjih likovnih zakladov pri nas. Hkrati pa nam je predstavila tudi tri prihajajoče razstave, ki bodo obiskovalce razveselile v mesecu novembru.

Janez Dovžan, vrhunski alpinist, je pred pol stoletja osvojil vrh Makaluja, dosegel Kangbačen in kot član zgodovinske odprave preplezal mogočen granit El Capitana … Skupaj z Mojstranškimi vevericami pa je postavljal mejnike v slovenskem alpinizmu. Pri osemdesetih letih, ko so njegove poti ostale na Dovjem, pa je predstavil knjižni prvenec Z Dovjega do Himalaje. V dvajsetih kratkih zgodbah odstira gorniški svet in spomine ter opisuje osebna doživljanja. Hkrati pa so zgodbe tudi sporočilo o vztrajnosti, neomajnosti, prijateljstvu ter spoštovanju gora in življenja.

V Svetovalnici smo se posvetili nujnosti obiska ginekologa tudi v zrelih letih. Katere so najpogostejše težave in kako se odražajo, na kaj naj bodo gospe, ko se jim rodno obdobje izteče, pozorne pri spremembah svojega telesa? Hkrati pa je naša gostja specialistka ginekologije in porodništva Mateja Lasič odgovarjala tudi na vprašanja, povezana z vstopanjem na pot materinstva.

V Svetovalnici smo se posvetili nujnosti obiska ginekologa tudi v zrelih letih. Katere so najpogostejše težave in kako se odražajo, na kaj naj bodo gospe, ko se jim rodno obdobje izteče, pozorne pri spremembah svojega telesa? Hkrati pa je naša gostja specialistka ginekologije in porodništva Mateja Lasič odgovarjala tudi na vprašanja, povezana z vstopanjem na pot materinstva.

Dogovor, ki sta ga včeraj v egiptovskem Šarm el-Šejku ob posredovanju ZDA sklenili pogajalski skupini Izraela in gibanja Hamas, je ponoči ratificiral tudi kabinet Benjamina Netanjahuja. S tem je izraelska vlada potrdila prvo fazo mirovnega načrta za Gazo, ki ga je pripravil ameriški predsednik Donald Trump in v kateri bo prekinitev ognja uresničena v 24-tih urah, v naslednjih 72-tih urah pa bo Hamas izpustil vse talce. Hkrati bo v Gazo začela prihajati mednarodna pomoč. Trump je v izjavi v Beli hiši zatrdil, da nihče od prebivalcev Gaze ne bo prisiljen zapustiti enklave. V oddaji tudi o tem: - Od danes do ponedeljka bo na ljubljanskem gospodarskem razstavišču zasedanje Parlamentarne skupščine zveze Nato - Ekonomsko-socialni svet med drugim o izhodiščih za božičnico in predlaganih proračunskih dokumentih za prihodnji dve leti - Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja stroka poudarja pomembnost dostopa do pomoči in informacij

V zadnjih mesecih se Evropa sooča z opozorili, da vojna v Ukrajini ne poteka več zgolj na fronti, temveč vse pogosteje tudi v zraku in na morju. Francoska mornarica je pred dnevi prestregla rusko tovorno ladjo, saj sumijo, da služi kot platforma za izstreljevanje dronov. Hkrati se vrstijo tudi incidenti z droni, ki vdirajo v zračni prostor držav članic Nata. Kaj pravzaprav pomeni takšno hibridno vojskovanje, kako se nanj odziva Evropa, kje so njene šibke točke ter kako se v to novo sliko varnostnih razmer umeščajo droni, umetna inteligenca in razvoj vojaških lovcev šeste generacije? O vsem tem smo se pogovarjali z urednikom revije Obramba Borisom Knificem, ki pravi, da živimo v času, ko so meje med vojaškim in civilnim, med mirom in vojno, vse bolj zabrisane.

Belgijci v primerjavi z drugimi Evropejci porabijo največ časa za pot v službo. Hkrati so narod odličnih kolesarjev. Belgijski mediji poročajo, da se bo prizor, ko njihov Remco Evenepoel na kronometru dohiti in prehiti našega Tadeja Pogačarja, zapisal v svetovno športno zgodovino.

Akademski slikar Jernej Forbici se rad pošali, da je v Italiji umetnik, v Sloveniji pa kustos in umetniški direktor. Art Stays, ptujski festival sodobne umetnosti, ki ga že dvajset let vodi skupaj z ženo Mariko Vicari, privablja domača in tuja zveneča imena. V tem času pa lahko v KiBeli v Mariboru ujamemo tudi njegovo razstavo z naslovom Prekleta lakota za zlatom. Za Jerneja Forbicija so značilni veliki formati in klasične slikarske tehnike, ki jih popestri z modernističnimi pristopi, motivično pa je zavezan naravi – v nekoliko magičnih prizorih pokrajine lahko subtilno zaslutimo ekološke razmisleke. Kot zapišejo ob razstavi, ''na njegovih prostranih poljih človek ni preprost prebivalec ali ganjen opazovalec, ampak parazit, odgovoren za dramo vsakdanjega življenja''. " Hkrati ''Forbicijeva narava pripoveduje o sodobnem človeku, ki je sposoben najti lepoto v kaosu". Umetnika, ki sicer veliko časa preživi v tujini, smo obiskali na njegovi domačiji v Kidričevem, kjer je tudi galerija FO.VI, v kateri KUD Art Stays organizira razne skupinske in samostojne razstave. Slika (izrez): Zamegljena prihodnost z umetnimi plastičnimi rožami (Blurry Future with fake plastic flowers)

Petra Pogorevc, dolgoletna dramaturginja Mestnega gledališča ljubljanskega, je letos doktorirala s področja študijev scenskih umetnosti na AGRFT. Njena doktorska disertacija z naslovom Smrt in žalovanje kot mejna in preobrazbena dejavnika v sodobnih uprizoritvenih umetnostih je prerasla v znanstveno monografijo Gledališče in žalovanje s podnaslovom Uprizarjanje smrti kot izgube, ki je izšla pri Knjižnici MGL. Z avtorico monografije smo se pogovarjali o smrti, ki nepovratno zaznamuje življenje uprizoritve, in o žalovanju, ki z rojevanjem novih uprizoritvenih principov ohranja spomin in slavi življenje tiste osebe, ki za vedno odide. Foto: Tomaž Skale, Dnevnik

Muzej Lah na Bledu, ki ga bodo odprli prihodnje poletje, je projekt, kot ga v Sloveniji še nismo videli. Zakonca Igor in Mojca Lah sta želela ustvariti prostor za predstavitev svoje obsežne umetniške zbirke iz Fundacije Lah, ki sta jo dopolnjevala tri desetletja. Združuje izjemna imena domače in mednarodne modernistične in sodobne umetniške scene, kot so Anne Imhof, Anselm Kiefer, Ilja in Emilia Kabakov, Zoran Mušič, Neue Slowenische Kunst in drugi. Arhitekturo muzeja so zasnovali v slovitem londonskem biroju David Chipperfield Architects. Svetovno priznani arhitekt David Chipperfield, med drugim Pritzkerjev nagrajenec, s svojo mrežo birojev deluje v več okoljih, poleg Londona jih najdemo še v Berlinu, Milanu, Šanghaju in Santiagu de Compostela. Muzej Lah, galerijski kompleks, ki obsega 5000 kvadratnih metrov neto površine, od tega približno 3500 kvadratnih metrov razstavnih površin, je njihov prvi projekt v tem delu Evrope. Sledi glavnim Chipperfieldovim načelom, kot sta spoštljiv dialog z lokalno arhitekturo in naravo ter energetska učinkovitost. Slika (izrez): © David Chipperfield Architects

Nedavni pogovori med ameriškim predsednikom Trumpom in njegovim ruskim kolegom Putinom na Aljaski so prinesli nekaj upanja, da se vendarle bliža konec vojne na vzhodu Evrope. Kljub okrepljeni diplomatski dejavnosti pa je za zdaj pri reševanju ukrajinskega konflikta več vprašanj kot odgovorov. Pogledali bomo tudi na Bližnji vzhod, kjer je izraelska vojska sprožila ofenzivo za zavzetje mesta Gaza. Hkrati so izraelske oblasti odobrile načrte za gradnjo novih judovskih naselbin na Zahodnem bregu. Kje so meje potrpljenja mednarodne skupnosti? Tudi o tem v Labirintih sveta.

V Sloveniji se poraba zdravil nenehno povečuje. Raste tudi število bolnikov, ki jemljejo več zdravil hkrati. Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje je takih, ki jemljejo več kot 5 zdravil hkrati, pri nas že več kot 313 tisoč. Nemalo jih zdravil ne jemlje po navodilih ali pa se sami odločijo, da določenih zdravil ne bodo več jemali. Kako nevarno je to za njihovo zdravje, kaj je osebna kartica zdravil in kako si jo priskrbeti?

Po podatkih Urada Združenih narodov za droge in kriminal se uporaba drog po svetu povečuje. V ospredje prihaja kokain, vse bolj priljubljen je tudi pri nas. Pristojni opažajo povečanje hkratne rabe različnih drog. Medtem čaka na začetek zakonodajnega postopka zakonski predlog Gibanja Svoboda in Levice o uporabi konoplje za osebne namene. Kaj vse to pomeni za posameznika in družbo, v ponovitvi v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Matej Košir, Inštitut Utrip; Andrea Margan, Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa na ljubljanskem UKC, Marko Verdenik, Združenje DrogArt.

Kako je mogoče, da pripadniki današnjih izkoriščanih družbenih razredov še niso oblikovali široke družbeno-politične koalicije, ki bi v parlamentih, na delovnih mestih, na spletu in na ulici zastopala njihove interese?Vsi smo že slišali podatke o grotesknem premoženju najbogatejših, o vrtoglavih milijardah, ki so si jih v zadnjih nekaj desetletjih prigrabili Elon Musk, Jeff Bezos, Mark Zuckerberg in drugi. Hkrati se – in tudi to ni skrivnost – močno povečuje število ljudi, katerih realne plače stagnirajo ali celo nazadujejo, njihova možnost dostopa do služb za nedoločen čas, do stanovanjskega trga, do javnega zdravstva, javnega šolstva, zdrave prehrane in kulturnih dobrin pa postaja vse bolj omejena, vse bolj negotova. Iz te družbeno-ekonomske stiske, v kateri so se znašli milijoni ponižanih in razžaljenih, je na Zahodu v zadnjem obdobju vzniknilo več precej glasnih, političnih gibanj – v tem smislu lahko govorimo o newyorškem gibanju »Zavzemimo Wall Street«, o rumenih jopičih v Franciji in najbrž tudi o množicah s Trumpovih predvolilnih zborovanj –, a zdi se, da naprezanja takó angažiranih ljudi niso obrodila omembe vrednih sadov. Ekonomska neenakost pač še naprej narašča, prekarizacija in pavperizacija se širita, bogastvo in politična moč najbogatejšega odstotka – ali celo samo najbogatejšega promila – pa rasteta v nebo. Kako to pojasniti? Kako je mogoče, da pripadniki in pripadnice izkoriščanih družbenih razredov ne zmorejo oblikovati široke družbeno-politične koalicije, ki bi v parlamentih, na delovnih mestih, na spletu in na ulici zastopala njihove interese? Še več: kako je možno, da se računalniški inženirji, delavke v tekstilni industriji, kmetje in umetnice pogosto bolj bojijo drug drugega kakor pa vseh tistih, ki načrtujejo in implementirajo izkoriščevalske politike, ki so nas vse skupaj privedle v očitno zagaten družbeno-ekonomski položaj? Kako je možno, da se centrifugalna moč raznolikih etničnih, religioznih, spolnih in kulturnih identitet izkoriščanih ljudi zdi močnejša od centripetalne moči njihovih skupnih socio-ekonomskih interesov? Je nemara eden od razlogov ta, da živimo v »post-hladnovojnem« svetu, ki ni le pozabil na idejo razredne solidarnosti, ampak kratko malo ne ve več, kaj je to družbeni razred in kako razredna strukturiranost družbe navsezadnje vpliva na naša življenja? – Če to vsaj malo drži, potem se najbrž velja vprašati, kaj je to družbeni razred, koliko družbenih razredov pravzaprav je in, ne nazadnje, kam se je izgubila politika, ki bi danes gradila na razrednih interesih izkoriščanih? Prav tega smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili dva sociologa, dr. Marka Kržana in dr. Jožeta Vogrinca. Foto: prizor s protesta, ki je v okviru gibanja »Zavzemimo Wall Street« potekal oktobra 2011 na ljubljanskem Kongresnem trgu (Yerpo / Wikipedia)

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne na evropskih tleh. To je bil najsmrtonosnejši oboroženi konflikt v človeški zgodovini, posledice katerega je bilo več deset milijonov smrtnih žrtev, od tega večina civilnih, grozote holokavsta, številni vojni zločini in velikansko uničenje. Vse te strahote so prinesle tudi streznitev in spoznanje, da je vsekakor treba preprečiti ponovitev česa podobnega. Toda ob tem, ko praznujemo obletnico konca ene velike vojne, se hkrati pripravljamo na naslednjo. Močno so se zamajali tako svetovna družbena ureditev kot prizadevanja za mir. Že bližnja prihodnost je zelo negotova. O tem v tokratnem Studiu ob 17.00, ki ga ponavljamo. Gostje: dr. Ksenija Vidmar Horvat, profesorica sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Božo Repe, profesor zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Petra Roter, profesorica mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbe vede Univerze v Ljubljani.

Vlada je sprejela izhodišča za prepoved uvoza blaga iz nezakonitih izraelskih naselbin na zasedenih palestinskih ozemljih. Ob tem je ministrstvoma za gospodarstvo in zunanje zadeve naložila, naj preučita prepoved izvoza na ta območja. Gre za simboličen ukrep, saj je trgovinska politika namreč izvajana v sklopu Evropske unije, uvoz z zasedenih ozemelj pa skoraj ničen. Hkrati je vlada potrdila sklep o dodatni človekoljubni pomoči za palestinsko civilno prebivalstvo.

Piše Matjaž Zorec, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. Drugo pesniško zbirko Natalije Milovanović Tuja mehkoba lahko umestimo v najprisotnejšo tradicijo naše sodobne poezije. Nekatere njene osnovne značilnosti so: subjektivizacija se iz romanticistične patetike in usodnosti umakne v pretanjeno, pomirjeno senzibilnost, ekspresivne izbruhe nadomesti jezikovna refleksivnost, neposredna aktivnost prehaja v kontemplativno reakcijo. Fatalizem ni več neposredna grožnja, temveč vedno že prežet z bolj ali manj pomirjeno vednostjo. Svet je ustvarjen z modrimi izreki, verzi prepredeni z nekričečimi metaforami, ki iz retoričnih sredstev vstopajo v prvi plan pomenjenja; pesem oživlja jezik. Recimo: “Kar je pozabljeno, je razsuto v čas / kot preostanek kuhane pšenice po pogrebu, ki so jo jedli otroci, nato mravlje in ptice.” // “Kar je vrezano, je razporejeno po spominu / kot stalna razstava pred spanjem, / na ogled, ko se stemni pred očmi.” Fenomen poezije ima v pisanju te vrste inherentno vrednost sam po sebi, takšna poza pa je, mimogrede, dostikrat precej dismisivna do drugačnih registrov. Poezija je vendarle čista. Pri čemer je treba poudariti, da Milovanovićino pesniško in literarno delo seveda ni takšno, prej nasprotno, iz njega veje temeljna odprtost. Kakorkoli že, poetika v Tuji mehkobi je v liniji z do nedavnega najbolj etabliranim delom slovenskega pesništva. Poleg same poezije k temu kažeta tudi navedka Gregorja Podlogarja, ki uvaja zbirko, in Mete Kušar pred pesmijo In svet je spet stal na svojem mestu. Takšno je torej najsplošnejše nahajanje najnovejše poezije Natalije Milanović, seveda pa ima vsako delo čisto svoje, edinstvene specifike. Če se teh zopet lotimo od daleč: najprej je tu zelo precizna konstrukcija zbirke. Najprimerneje jo je v treh variantah komada tehtnica, ki kot hrbteničin lok veže in razvezuje tri vsebinske sklope, imenovala kar avtorica sama; analizna, precizna, sintezna. Vsebinski sklopi – Sledi, Perspektive in Brazgotine – pa spet vsak s svojo barvo in nastrojenostjo bistveno prispevajo k dramaturgiji strukture. Vsak sklop se zaključi z istoimensko pesmijo. Sledi, vezane na imena v podnaslovu oziroma oklepaju, izrisujejo najbolj pereče tegobe našega časa, kot so vojne, begunci, ženske pravice, odtujenost, tujčevstvo, življenje v času negotovosti nasploh in tako naprej. Perspektive pesnijo kompleksen pojav nostalgije, ki ni le stvar preprostega spominjanja, temveč vznika iz najprisotnejšega trenutka, razpeta čez spominjanje na prihodnost. Brazgotine pa delujejo kot nekakšna sinteza prejšnjih sklopov; so intimnejše, neposrednejše in tudi nekoliko intenzivnejše, kot opomnik, kako smo ljudje brazgotine svojih življenj. Poezija skoz vso zbirko ubira še kar učinkovit postopek; dozdevno, minimalistično risanje ozadja, v katerem funkcionira subjekt, tenkočutno poudarja prav to ozadje. Nekatere pesmi so pisane kot naracija iz drobca tega ali onega življenja, momenta nekega nahajanja v brezbrežni situacijskosti. Na nekaterih mestih se, kot je iz vzpostavljenega korpusa poezije precej običajno, pojavlja prva oseba množine; poezija na teh mestih govori za vse nas, tako kot se je nekoč izražala filozofija. A najpogostejši komadi v knjigi so pesmi s konkretno subjektko, ki pred nas vstopa v vsem pisanem spektru neke človeškosti in njenih nepreštevnih usedlin, intim in temin, nenazadnje upov in strahov, umerjeno sedatiranih. Hkrati pa kot da prav zrela distanca daje tisto moč preseganja slehernih bremen, kot voda, ki zaobjame vse, česar se dotakne. Zbirka se zaključi z verzi “Jasno je, da že voda, / toda ne zunanja, / temveč ta, ki polni celice, / ki je koža, / preverjeno vpija krik, / ga prevaja v brazgotine.” Ena od unikatnejših razsežnosti zbirke je tudi soočenje izpostavljenega tipa poezije z neposredno političnostjo sodobnega sveta. To soočenje je pričakovano zelo senzibilno in bistro, ker se zaveda, da kakršnakoli aktivističnost v poeziji in literaturi nasploh hitro postane pretirana in preterana; raje pušča efektivno govoriti kuriranim izsekom iz tega ali onega življenjsko obarvanega političnega momenta. Ta govorica bi bila gotovo lahko mestoma radikalnejša; ob tem pa Natalija Milovanović najmočnejši izraz hrani za od neposredne konkretnosti in političnih bojev odmaknjena, v intimo zastekljena spoznanja. Najbolj učinkovito v naslovni pesmi zbirke Tuja mehkoba:“Vsakomur se zdijo lastni sunki najmočnejši, / vsakomur tuja mehkoba pretrda. / Svet stoji, vsakič najslabši, / vsakič najboljši doslej.”

Po podatkih Urada Združenih narodov za droge in kriminal se uporaba drog po svetu povečuje. V ospredje prihaja kokain, vse bolj priljubljen tudi pri nas. Pristojni opažajo še povečanje hkratne rabe različnih drog. Medtem na začetek zakonodajnega postopka čaka zakonski predlog Gibanja Svoboda in Levice o uporabi konoplje za osebne namene. Kaj vse to pomeni za posameznika in družbo, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Matej Košir Inštitut Utrip; Andrea Margan Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa na ljubljanskem UKC-ju; Marko Verdenik Združenje DrogArt. Avtorica oddaje Nataša Mulec.

Poletni čas, ko mediji v pomanjkanju pomembnih novic objavljajo tudi bolj trivialne; tiste, ki so vložene na zalogo in jih vzameš iz kozarca, ko res nimaš ničesar več ponuditi, imenujemo čas kislih kumaric. Ali se sredi julija s sindromom kislih kumaric spopadajo tudi v Bruslju? Praznik- kolesarski praznik- ki traja kar 23 dni predstavlja tudi 111. Dirka po Franciji, Belgija in Nizozemska spadata med kolesarske velesile. Kako dirka odmeva pri njih?

Tečajev slovenskega jezika, ki jih v Beneški Sloveniji organizira Združenje Evgen Blankin, tako na šolah z italijanskim učnim jezikom kot obšolski tečaji za otroke in odrasle v Vidmu, se je v šolskem letu 2024/2025 udeležilo več kot 280 otrok. Kot piše petnajstdnevnik Dom, so na to še posebej ponosni. Hkrati pa upajo, da bodo uspeli v prihodnjem šolskem letu doseči, da se bo mreži šol, ki podpira učenje slovenskega jezika, pridružila še kakšna nova. Posebno pozornost namerava združenje Blankin posvetiti tudi čezmejnemu sodelovanju med šolami, še posebej med Tipano in Breginjem, ki je po covidu letos znova oživelo. Predsednik Igor Jelen upa, da bo združenje, ki ima za letos na razpolago manj finančnih sredstev kot v preteklem letu, uspelo zaključiti večino projektov, ki so povezani s tečaji slovenskega jezika in uveljavljanjem določil zaščitnega zakona za slovensko manjšino.

Tečajev slovenskega jezika, ki jih v Beneški Sloveniji organizira Združenje Evgen Blankin, tako na šolah z italijanskim učnim jezikom kot obšolski tečaji za otroke in odrasle v Vidmu, se je v šolskem letu 2024/2025 udeležilo več kot 280 otrok. Kot piše petnajstdnevnik Dom, so na to še posebej ponosni. Hkrati pa upajo, da bodo uspeli v prihodnjem šolskem letu doseči, da se bo mreži šol, ki podpira učenje slovenskega jezika, pridružila še kakšna nova. Posebno pozornost namerava združenje Blankin posvetiti tudi čezmejnemu sodelovanju med šolami, še posebej med Tipano in Breginjem, ki je po covidu letos znova oživelo. Predsednik Igor Jelen upa, da bo združenje, ki ima za letos na razpolago manj finančnih sredstev kot v preteklem letu, uspelo zaključiti večino projektov, ki so povezani s tečaji slovenskega jezika in uveljavljanjem določil zaščitnega zakona za slovensko manjšino.

Vsako leto našo državo obišče vedno več turistov, kot tudi več sto Američanov, z namenom iskanja prednikov in lokacij, kjer naj bi ti živeli. Gre za rodoslovni turizem, ki je v svetu že znana turistična panoga. Z raziskovanja družinskega drevesa vsak posameznik na svoj način potuje skozi prostor in čas. Hkrati spoznava naravne lepote Slovenije. Med njimi je tudi Betty Tisel, ki živi v zvezni državi Minnesota. Že dlje časa je želela raziskati svojo družinsko zgodovino ali celo poiskati svoje daljne, še živeče slovenske sorodnike.

Pa je prišel tisti, tako težko pričakovani zadnji dan šolskega leta. Tisti najslajši prvi počitniški teden, ko se otroci kar kopajo v svobodi poznejših juter in kasnejših večerov. Ko je za nasmeh na starševskem obrazu dovolj zavedanje, da popoldne ni treba nobenega otroka nikamor voziti in ko se v družinsko dinamiko namesto reda in obveznosti, naselita sproščenost in umirjenost.

Pa je prišel tisti, tako težko pričakovani zadnji dan šolskega leta. Tisti najslajši prvi počitniški teden, ko se otroci kar kopajo v svobodi poznejših juter in kasnejših večerov. Ko je za nasmeh na starševskem obrazu dovolj zavedanje, da popoldne ni treba nobenega otroka nikamor voziti in ko se v družinsko dinamiko namesto reda in obveznosti, naselita sproščenost in umirjenost.

Ivan Salatić je vzel po naključju najden fragment iz črnogorske zgodovine in ga pretvoril v čudovito filmsko razmišljanje o naravi in bistvu človeške zgodovine. Uradna zgodovina se sicer piše v debelih bukvah, o krutih dogodkih in zmagovitih vladarjih, črnogorski avtor pa je ob pomoči izostrene filmske govorice vse skupaj postavil na glavo. Izhodišče ni debela knjiga, ampak rokopis, ki so ga na kotorski tržnici našli na papirju, v katerega je ribič zavil svojo robo. Glavni junak filma je njegov domnevni avtor Đuko, najbolj zvest podanik Morlaka, vodje gorskega ljudstva, ki se na začetku 19. stoletja upira turškemu zavojevanju. Đukovo pričevanje je zgodba o misteriozni transformaciji njegovega vladarja, ki jo ta doživlja ob bolezni in življenju, prepredenem s smrtjo. Film tako ne govori o velikih zgodovinskih dejanjih, ampak o poeziji in filozofiji, ki izraščata iz gole eksistencialne krize in temeljnega dvoma o oblasti ter privilegijih in dolžnostih, ki jih ta prinaša. O vsem, skratka, kar uradna zgodovina velikokrat zakriva, utiša, duši in ubija. Tej osnovni kontemplativni zastavitvi primerno je razvita tudi čudovita filmska govorica. Skozi dovršeno fotografijo, scenografijo in kostumografijo se film poglablja v eksistencialne teme o ujetosti, ranljivosti in smrti. Ujetost v domačo ozkost je prikazana z majhnimi, zaprtimi prostori, ki pa jih kot kontrast domačnosti vedno znova oživijo človeku najbližje stvari: sanje, ogenj, ljubezen, gore. Ko se vladarjeva odprava – njegova hčerka, Đuko in zvesti oproda Božo – poda na pot Morlakove ozdravitve, se slika odpre in razsvetli. V zdravilišču na jugu Italije naravo počasi zamenjajo človeške konstrukcije – tako fizične kot mentalne –, v katerih se vladar izgublja in se jim predaja. Hkrati se zbližuje s črnogorskim intelektualcem, ki ga sreča na poti, in se odmika od svojega zvestega Đuka, čigar pogled in redke besede izražajo vse večjo odtujenost od izseljenstva in vladarja. Ob tem lahko omenimo dva monumentalna prizora. Morlak in intelektualec sta potopljena v nepregledno množico knjig v starodavni knjižnici, medtem ko ju Đuko opazuje na vhodu in ne upa ali ne želi vstopiti. V drugem prizoru dvojica uživa ob prepevanju srce parajoče žalostinke pod velikimi oboki neprepoznavno velikanske zgradbe, Đuko pa tega preprosto ne zdrži več in uporabi nasilje. Skupaj z Đukom tako drsimo v domotožje, neučakanost in jezo, hkrati pa se z Morlakom čudimo lepoti človeških in božanskih stvaritev, pri čemer vse bolj slutimo človeško majhnost in končnost. Medtem ko pogled prvega predstavlja tradicionalno zavezanost domovini in ljudsko skeptičnost do vsega, kar jo presega, pa drugi zastopa prav predanost temu presežku. Morlak se tako vse bolj prepušča umetnosti in znanju, kar izraža tako v besedah kot gibih, a pri tem pozablja na svoje dolžnosti do ljudstva in domovine. Đuko pa, kot bi želel uravnovesiti vladarjevo razpuščenost, postaja vse bolj surov in nasilen, s čimer želi izsiliti vrnitev domov. Pri tem se film nikoli prav ne opredeli do ene ali druge skrajnosti. Prva namreč zapade v ozkosrčnost, nestrpnost in nasilje, druga pa v vzvišenost, odtujenost in melanholijo. Odnos med Đukom in njegovim vladarjem tako simbolizira dvoumen odnos človeka do svoje preteklosti: medtem ko se je treba zavedati svojih korenin in zgodovine, pa je pri tem treba tudi razpuščati in ubijati njene junake ter mite, sicer lahko vodijo v nevarne predsodke in zanke, v katere oblast vedno znova ujame ljudstvo. In takšen odnos do zgodovine lahko razvijejo samo tisti, ki so bili te oblasti doslej najmanj deležni. Piše: Žiga Brdnik Bere: Igor Velše

Kako prihranke preusmeriti iz pasivnega stanja na računu v reden tok prihodkov? Dividendne strategije smo že obdelali epizodi Dividendni kralji: Kako z investiranjem do pasivnih zaslužkov?, se bomo tokrat osredotočili na obveznice, ki prinašajo obresti. Hkrati pa v razburkanih in negotovih časih lahko prinesejo tudi miren spanec. Pred mikrofonom: Blaž Hribar, član uprave, Pokojninska družba A V tokratni epizodi boste slišali: 00:00 Uvod v pasivne dohodke 02:58 Vrednotenje delnic in obveznic 06:11 Trendi na obvezniškem trgu 09:11 Primerjava ameriških in romunskih obveznic 12:11 Razumevanje obveznic 15:04 Tveganja in donosnosti obveznic 17:58 Strategije za vlagatelje 21:08 Obveznice in inflacija 31:35 Tveganja in obveznice 34:26 Zakladne menice in njihova likvidnost 38:07 Struktura naložb in obveznic 41:00 Valutno tveganje in obveznice 44:11 Pasivni dohodek in obveznice 46:57 Nepremičnine kot naložba 50:12 Demografski izzivi in naložbe 52:13 Folklora posojanja in obveznice Investicijski bootcamp za mlade (od 17 do 21 leta) Darilo z dodano vrednostjo ob koncu šolanja in ob vstopu v polnoletnost Spoznali bodo tudi 18.-letnega Marka, ki bo razkril, kako je sestavljen njegov portfelj. Število mest je omejeno. Datum: 21. avgusta v živo Boot Camp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Delavnica je neodvisno pripravljena, kar je redkost v današnjem času :) Lokacija: Ekonomska fakulteta Datum: 18. september Čas: 17:00–20:30 Podprite Money-How preko članstva na Youtube članstvo Pridruži se skupnosti Discord Money-How Obišči spletno stran Money-How Imaš vprašanje? Piši mi na marja@money-how.si

V dolgem pogovoru sta se Kaja in Jasmina dotaknili pereče teme - pomanjkanja testosterona pri moških, vpliva na življenje in vseh motilcev, ki hormonsko ravnovesje zdravega moškega uničujejo.Se soočate s podobnimi težavami? Kakšni so Kajini nasveti za dvig testosterona?1. Pravilna vrsta vadbe: 3-krat tedensko dvigovanje uteži in poudarek na nogah.Trening za noge pogosto vključuje velike obremenitve, kar povzroči močan hormonski odziv, saj telo potrebuje testosteron za obnovo mišičnih tkiv. Hkrati se začne sproščati tudi rastni hormon. Primerni so tudi sprehodit in HIIT!2. Uživanje zdravih maščob! Dieta brez maščob ni za moškega, saj mu pade libido, če maščob ni dovolj.3. Prehranski dodatki: cink, selen, D vitamin, maca, magnezij.4. Kvaliteten spanec5. Savna6. Zmanjšanje stresa7. Zmanjšanje endokrini motilci: BPA iz plastike, parfumi, kozmetika, sadje in želenjava, ki niso iz organske pridelave.8. Uporaba rdeče svetlobne terapije

Mariborski Klinični center je sredi največjega naložbenega cikla v zadnjih desetletjih. Hkrati pa bolnišnica ne more izplavati iz negativnega poslovanja in dolgih čakalnih dob za paciente. Kakšni so aktualni izzivi osrednje regijske zdravstvene ustanove in kakšne rešitve zanje?

Ina Poteko je mlada raziskovalka na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, ki raziskuje jezik na družbenih omrežjih in v zasebni komunikaciji. V tokratnem Jezikanju se z njo pogovarjamo predvsem o naši zasebni komunikaciji. Kaj vse vpliva nanjo, koliko je v njej angleščine ter kako vpliva na knjižno slovenščino.

V Carigradu potekajo neposredna pogajanja med Rusijo in Ukrajino po treh letih vojne. Ruskega predsednika Vladimirja Putina ni v Turčijo. Je Rusija sploh pripravljena končati vojno? Ameriški predsednik Donald Trump je zagrozil, da bo končal svoje posredovanje, če ne bo pripravljenosti za pogovore. Hkrati pa se zdi, da je pozornost Združenih držav vse bolj usmerjena v druga krizna žarišča. Smo priča nastajanju novega svetovnega reda? Bomo to izvedeli šele po srečanju Trumpa in Putina? O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Klemen Grošelj, obramboslovec; dr. Faris Kočan, strokovnjak za mednarodne odnose, FDV Univerze v Ljubljani; Vlasta Jeseničnik, dopisnica RTV Slovenija iz Ruske federacije; Karmen Švegelj, dopisnica RTV Slovenija iz Bližnjega vzhoda.

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne na evropskih tleh. To je bil najsmrtonosnejši oborožen konflikt v človeški zgodovini, posledice katerega so bili več deset milijonov smrtnih žrtev, od tega večina civilnih, grozote holokavsta, številni vojni zločini in velikansko uničenje. Vse te strahote so prinesle tudi streznitev in spoznanje, da je vsekakor treba preprečiti ponovitev česa podobnega. Toda ob tem, ko praznujemo obletnico konca ene velike vojne, se hkrati pripravljamo na naslednjo. Močno so se zamajali tako svetovna družbena ureditev kot prizadevanja za mir. Že bližnja prihodnost je zelo negotova. O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Ksenija Vidmar Horvat, profesorica sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Božo Repe, profesor zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Petra Roter, profesorica mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbe vede Univerze v Ljubljani.

Piše Jelka Kernev Štrajn, bere Eva Longyka Marušič. Roman Anje Radaljac Prst v prekatu je po svoji zunanji in notranji zgradbi zanimiv, izviren spoj »knjige podgobja« in »knjige korenine«. Ob branju lahko opazujemo vsestransko razraščanje pripovednih zastranitev, ki se slejkoprej ujamejo v mrežo pomenskih vozlišč. Ta skrbijo, da se rdeča nit ne izgubi, čeprav se rada nekoliko natrga; in da lahko sledimo pripovedi, sestavljeni iz treh poglavij: Prst, Znotranjščina, Prekat. Besedilo, uvedeno s pesmijo o devetkrat umorjeni in desetkrat rojeni mitski Matildi, se žanrsko umešča v tradicijo poetičnih romanov; saj nas že na prvih straneh sooči s svojevrstnim prepletom proze in poezije. V oči padejo grafično zaznamovani razmiki med vezano in nevezano besedo, ki jih je mogoče opazovati od začetka do konca obsežnega besedila. Odlomki, ki se na zunaj kažejo kot poezija, pogosto govorijo o stvareh in dogodkih iz oprijemljive realnosti. Vpeti so v kronologijo pripovednega toka; tisti, v obliki nevezane besede, pa bralstvo pogosto potegnejo bodisi v protagonistkine sanje bodisi v njene dialoško razgibane notranje monologe. Toda temu pravilu nikakor ne kaže dosledno slediti. Romaneskno pisavo Prsta v prekatu namreč odlikuje ravno to, da sproti spodbija pravila, ki jih sama implicitno postavlja, zato od bralstva pričakuje nenehno budnost. Gre za zahtevno branje, ki ga kljub pogosti in ne vselej dosledni rabi substandarda vseskozi lajša ritmično valovanje povedi. Hkrati ta pisava ravno v pravi meri posega v skladnjo in nam s tem že vnaprej prepreči, da bi se predali anestetičnemu učinkovanju prebranega ter pozabili na žgoče aktualno problematiko romana. K temu po svoje prispevajo tudi pogosti neologizmi; na primer: pokoljevalnica, fragmentiranka, znotranjščina, zaporuna itn. Ob njih se nehote ustavljamo, saj gre za izraze, ki kar kličejo po politično angažirani interpretaciji. Poleg tega bi v knjigi zaman iskali zapise z veliko začetnico. Lastna imena in stavčni začetki – povsod same male črke! Ta odločitev je v popolnem skladju z osnovno etično naravnanostjo besedila kot celote, ki zagovarja odsotnost sleherne hierarhije med bitnostmi, vključno z vsemi »bitji iz tujih svetov«. V tem pogledu je roman pozornosti vredno nadaljevanje tiste tradicije, ki jo je v slovenskem prostoru vzpostavilo pesniško in aktivistično mišljenje Jureta Detele. Glede na to ne more biti nikakršnega dvoma, da je v osnovno temo romana vtkan aktivizem, skrb za skupnost, v tesnem prepletu z živalskim vprašanjem, nič manj pa tudi s feministično, LGBT in kvirovsko tematiko. Na pravopisni ravni na to dosledno opozarjajo specifični zapisi glagolskih obrazil, na podlagi katerih lahko sklepamo, da se ima Višnja kot prvoosebna pripovedovalka in hkrati protagonistka romana za nebinarno osebo. Romaneskno dogajanje se začne na točki, ko se odloči prekiniti svoje triletno sobivanje z Erjonom, zaposlenim v klavnici. Njegova ilegalna naloga je snemanje spornega dogajanja za klavniškimi zidovi in tudi drugod, saj je tajni preiskovalec. Višnja mu pri tem pomaga. To počneta zato, da bi gradivo objavila in tako nekaj prispevala k »osvoboditvi živali«. Toda Erjon sčasoma postane žrtev svoje naloge. Njegove duševne motnje, podložene z alkoholom, se kažejo v čedalje pogostejših izbruhih nasilja, zato Višnja sama nadaljuje »misijo«. S seboj vzame ključek, kjer je shranjeno njuno posneto gradivo, in Frido, svojo najboljšo prijateljico, za katero se kmalu izkaže, da je kokoška, ena izmed nekoč rešenih in osvobojenih »pernatih fragmentirank«. Po spletu naključij, ki implicirajo tudi mistično razsežnost, si Višja najde novo zaposlitev, obe pa celo nov dom pri Fe in Emi, ki sta predana proživalska aktivista oz. aktivistki in hkrati nebinarni osebi. V tej simpatični skupnosti biva tudi maček Sarival. Pozneje se jima začasno pridruži še Višnjina sestra, prav tako aktivistka. Skupaj izpeljejo načrtovano akcijo osveščanja o javnosti skrbno prikritem dogajanju z nečloveškimi živalmi. Svoj »karneval« v obliki razstrelitve neke klavnice in objave posnetega gradiva udejanjijo na način, da tvegajo resne obtožbe tako s strani medijev kot tudi oblasti. Na tem mestu se v romanu odpre idealen prostor za povečanje suspenza, vendar ostane premalo izkoriščen. Akciji namesto zadoščenja sledi razočaranje, zato akterji in akterke doživijo krizo. Premaguje jo vsak po svoje, Višnja tako, da resno zboli. Iz njenega pripovedovanja, kjer se intenzivno oglašajo spomini na otroštvo, je mogoče sklepati, da kompleksna obolelost njenega telesa ni naključje. Sledimo dolgotrajni in zapleteni diagnostiki v sedanjosti in zastranitvam v obliki reminiscenc. V njeno »znotranjščino« skupaj z njo vstopamo skozi »zrcalo« in potem sestopamo v globino »kristalnega jajca« do liminalnih stanj. Tu se ob preigravanju različnih motivov in mnogoterih identitet, vselej skozi prizmo pretanjenih relacij z drugim, zgodi obrat, ko začne »gnoj«, ki se je nabral, teči »nazaj ven in v mesnato žrelo črnega vorteksa«. Tako se zgodi, da se »še en krog steče v svoj začetek«, pripovedovalkina zaskrbljenost za lastno telo se transformira nazaj v skrb za druge, skrb za vse tisto, kar je večje od nje. Toda idejna razsežnost romana daleč presega to poanto. Premišljeno tkanje raznolikih prvin, utopičnih, distopičnih, realnih in mitskih, namreč ne ponuja samo izvirne kritike sodobne družbe, temveč »šiv v tapiseriji civilizacije, ki se skuša iztakniti in izvesti neko drugo, novo podobo«.

Avtor se osredotoča na zapuščino papeža Frančiška, ki je bil 12 let na čelu Katoliške cerkve in je sprejemal odločitve, ki so bile v koraku s časom. Poudarja njegov pragmatičen pristop k verskim vprašanjem in njegovo diplomatsko spretnost. Hkrati ostro kritizira ravnanje slovenskega političnega vrha ob papeževi smrti, posebej premierja Goloba in njegove partnerke, ki naj bi dogodek izkoristila za politični populizem in osebne koristi. Pertinač zaključi z vprašanjem o vlogi Katoliške cerkve v slovenskem družbenem prostoru in pozivom k večji angažiranosti.

Z letnico 2024 je pri Založništvu Tržaškega tiska izšel vodnik po evropski prestolnici kulture leta 2025 z naslovom Gorica, Nova Gorica – povezani mesti. Napisal ga je Andrea Bellavite, filozof, teolog, novinar, popotnik, trenutno direktor ustanove za zaščito bazilike v Ogleju, prevedla pa ga je Pia Lešnik. Seveda je vodnik nastajal ob misli na obe Gorici, ki sta postali Evropska prestolnica kulture 2025, dobrodošel pa je za vsakogar, ki si želi obiskati ali raziskati Gorico in Novo Gorico. Avtorja Andreo Bellavite in Martino Kafol, urednico pri Založništvu tržaškega tiska, je v studio oddaje Razgledi in razmisleki povabila Tadeja Krečič.

Včeraj, 27. januarja, so trgi dobesedno krvaveli. Izbrisanih je bilo 1.000 milijard dolarjev tržne kapitalizacije. Razlog: grožnja kitajskega jezikovnega modela DeepSeek. Ta naj bi bil cenejši za kar 98 odstotkov od tistih iz zahoda, kot je denimo ChatGPT od OpenAI. Hkrati naj bi bil tudi boljši. Zakaj se je borza tako dramatično odzvala? Tehnološki indeks Nasdaq je upadel za tri odstotke, Nvidia je zabeležila skoraj 17-odstotni upad in izbrisanih je bilo skoraj 600 milijard dolarjev tržne kapitalizacije. Tudi proizvajalec opreme, potrebnih za izdelavo naprednih čipov, nizozemski ASML je včeraj upadel za sedem odstotkov. Marsikdo se na tej točki sprašuje, ali se splača te popravek na trgu izkoristiti za nakupe? Koliko časa bodo trgi krvaveli? Kje so priložnosti? Delnica nekega podjetja je denimo včeraj pridobila kar 130 odstotkov. Zakaj? Epizoda je uvodni del v bolj poglobljen pogovor, ki sledi po objavi poslovnih rezultatov podjetij iz skupine Veličastnih 7, ki objavljajo ta teden in naslednji. Pred mikrofonom: Aleš Grbić, Sava Infond

Živimo v času vse večjih potreb po električni energiji, hkrati se soočamo z več krizami, tudi okoljsko. Kako, če sploh, bomo zaznali, da bomo v novo leto vstopili z enim energetskim virom manj: Termoelektrarna Šoštanj bo opravljala le še gospodarsko javno službo za zagotavljanje toplote za Šaleško dolino. Hkrati so zneski na položnicah, ki jih trenutno plačujejo gospodinjstva, zamejeni in še ne kažejo resničnega novega obračunavanja omrežnine. Soočamo se tudi z energetsko revščino. Kakšna je prava kombinacija energetskih virov za Slovenijo in katera vprašanja si moramo zastaviti? O tem s prvim varuhom slovenskega energetskega sistema, direktorjem Elesa Aleksandrom Mervarjem.

Življenje v najrevnejših podeželskih delih Bosne in Hercegovine bi bilo za tam živeče ljudi še težje, če ne bi obstajali ljudje, kot je Biljana Basarić. Učiteljica, ki svoje poslanstvo živi tudi zunaj učilnic in ki v prostem času kot sekretarka lokalnega Rdečega križa oziroma Crvenega križa/krsta v Krupi na Uni, pomaga tudi ostarelim. Njim in otrokom namenja ves svoj čas in ljubezen, hkrati pa so ji smisel življenja in navdih za pesmi, ki jih piše za svojo dušo. Dobro dušo najrevnejših vasi in ljudi ob reki Uni lahko spoznate v Evropi osebno.

Danes pa nekaj o veselem pričakovanju, ki prežema slovenski politični prostor. Skladno s koncem lovopusta deležniki napovedujejo kar nekaj novih strank, ki potencialno pomenijo več izbire za volivce na prihajajočih državnozborskih volitvah. Kar pa je najbolj zanimivo … Nove stranke ne bodo stare stranke z novimi obrazi, temveč bodo to nove stranke s starimi obrazi. Zares dramatičen zasuk dosedanje prakse. Kot rečeno, ker je jesen topla z dosti vlage, stranke lepo rastejo tudi v nižje ležečih gozdovih. Tako smo med tokratno sezono zdaj že zares prepričani, da smo na poti k za zunanje opazovalce utopičnemu cilju: »Dva milijona strank za dva milijona Slovencev!« Ker celo naša analitična moč ne zmore dovolj kakovostne analize vseh napovedanih krepitev demokratičnega prostora, bomo danes analizirali samo tri. Prva je stranka Anžeta Logarja. Nekaj vemo zagotovo. Stranka Anžeta Logarja bo sredinska in stranka Anžeta Logarja bo združevalna. Hkrati pa napoved Anžetove stranke v resnici govori o tem, kako malo premisleka je v slovenski politiki. Oziroma, kako politiki kar govorijo nekaj v tri dni, ne da bi se zares ustavili in o povedanem tudi kdaj premislili. Ker slovenski politiki, med njimi Anže Logar, so recimo trdno prepričani, da sredina združuje. Če bi se vsaj malo poglobili v skrivnosti semantike, bi ugotovili, da sredina v bistvu razdružuje. Če ne bi, bi ne bila sredina. O tem nam pričajo ena najzgodnejših besedil na Slovenskem, ki jih je moral med izobraževanjem srečati tudi dr. Anže Logar. Recimo: J. Jurčič poroča, kako je Krjavelj presekal hudiča. Sicer nikjer ni zavedeno, da ga je po sredini, a sodoben bralec lahko sklepa, da ga je, ker je naredil presekani vrag v morje dva skoraj identična pljuska. Potem pa je tu še Robin Hood. Kljub temu da je na lokostrelskem tekmovanju puščica konkurenta že zadela politično sredino, jo je Robin s svojim strelom še razpolovil in s tem dokazal, da pojem politična sredina vsaj v semantiki ne obstaja. Je pa tudi nedorečeno, kaj pomeni pojem politična sredina v cenjenem cehu politike same. Če levičarji na levi pojejo italijanske borbene pesmi in se v blagostanju slovenskega srednjega razreda zavzemajo za proletariat, desničarji na desni pa hodijo v cerkev ob največjih praznikih in poslušajo Slaka ter Heleno Blagne – kaj je potem politična sredina? Mogoče jo je najlepše poosebil prav prej omenjeni Robin Hood. Kljub boju za delavske pravice je ostal lojalen kralju, se pravi kapitalu. Hočemo povedati, da če bosta Anže in njegova stranka res sredinsko združevalna, zna biti celo podjetje precej sitno in boleče. Ena ritnica na levem in druga na desnem stolu. Druga današnja stranka je ona, ki jo napoveduje Marko Lotrič, predsednik državnega sveta. Ta se je še bolj zapletel v nesmisle semantike, saj napoveduje, da se bo njegova stranka gibala med levo in desno politično sredino. Se pravi ne le, da je vrli podjetnik izumil dve sredini, temveč bo rodil begavo politično organizacijo, ki bo kot nekakšen hrček tekala naokoli po političnem prostoru. Ampak pustimo podpomene pod pomeni ter se posvetimo novi stranki Marka Lotriča. Kot pravi, bo to stranka slovenskega gospodarstva. Kar je za pohvaliti – z manjšim zadržkom, da nimamo pojma, kaj je to gospodarstvo? Oziroma, koga ali kaj bodoči predsednik stranke razume kot gospodarstvo. Ni treba ravno veliko raziskovalnega novinarstva, da ugotovimo, kako drugače uspešen podjetnik in lastnik podjetja meni, kako so gospodarstvo predvsem lastniki kapitala in menedžerji. Se pravi, da ga oni drugi del gospodarstva, ki smo mi, oziroma tisti, ki smo delovna sila, na srečo pa tudi volivci, ne zanimamo prav dosti. Povedano drugače: kapitalisti bi nas radi prepričali, naj volimo za kapitaliste, da bi potem lahko postali še večji kapitalisti … Prihodnja gospodarska stranka bo poskrbela za lepšo prihodnost lastniškega in upravljavskega dela gospodarstva, če pa bo kaj padlo z bogato obložene mize, toliko bolje za nas. Kot pa smo se naučili do zdaj; splača se dvigniti roko že za drobtinice. Tretja stranko pa ustanavlja Karel Erjavec. O tem politične veteranu skoraj nimamo kaj za povedati, razen tega, da Karel seveda sestavlja stranko politične sredine. Z napovedjo Karla Erjavca in s strankama Anžeta Logarja in Marka Lotriča bo politična sredina postala najbolj tekmovalen del političnega prostora, ob manjši napaki ... Slovenska politična razdeljenost, ki jo simbolizira prej omenjeni Krjavelj, pozna samo dva politična pola in teza o zmernih volivcih, ki so voljni preseči staroslovence, mladoslovence, partizane in belogardiste, Kučana in Janšo, je samo mit. Torej bodo vsaj tri nove stranke ribarile v ribniku, kjer razen pošvedranih čevljev in ene polovice Krjavljevega vraga ni nič drugega. Karel, ikona slovenske politične preteklosti, je ob sebi zbral še nekaj znanih in izkušenih imen ter celotno podjetje poimenoval »Zbor za prihodnost Slovenije«, s čemer je na najlepši način potrdil učenje starih modrecev, da sta preteklost, sedanjost in prihodnost eno in isto, ter da je vse naše bivanje, sploh pa Karlovo, le nenehno kroženje neuničljive energije

Minula noč je zlasti zahodu prinesla obilnejše padavine, ob tem, kot je bilo napovedano, že poplavlja morje. Še vse dopoldne za večji del države velja rdeče vremensko opozorilo zaradi obilnih padavin, za zahodno polovico tudi zaradi vetra. Hkrati zaradi namočenih tal grozijo novi zemeljski plazovi, največ strahu pa je zaradi tistih, ki so nastali v prejšnjih ujmah. Druge teme: - Voditelji članic Evropske unije pozvali k humanitarnemu premoru v spopadih med Izraelom in Hamasom in poudarili, da je treba preprečiti širjenje konflikta v regiji. - Strelski pohod v ameriški zvezni državi Maine najhujši letos, napadalec še vedno na begu. - Od prihodnjega tedna bo mesu slovenskega porekla mogoče slediti od kmeta do računa v maloprodaji.