Podcasts about hkrati

Iliada in Odiseja sta nastali iz ustnega izročila, navdihnjenega z zgodovinskimi dogodki. Obravnavata vojno, vrnitev domov in vzpostavljanje reda kot temeljne razsežnosti človeških prizadevanj. Homerjeva epa opisujeta svet, v katerem bogovi aktivno posegajo v človeško življenje, usoda pa stoji nad njimi. Človekova svoboda ni v izbiri usode, temveč v njenem sprejemanju. Ključni pojmi, kot sta hybris (ošabnost) in ravnovesje, opozarjajo na nevarnost preseganja mere, ki vodi v propad. V tem svetu kategorije dobrega in zla niso absolutne, temveč so podrejene naravnemu redu in kozmični harmoniji.Homerjevi junaki utelešajo večne dileme: slava ali mir, pustolovščina ali dom, individualna želja ali skupnost. Vrednote, kot so pogum, čast, inteligenca in govorništvo, oblikujejo ideal človeka, medtem ko družbeni položaj ne določa nujno njegove vrednosti. Aristokratska drža lahko pristoji tudi svinjskemu pastirju. Vojna v Iliadi ni le zgodovinski dogodek, temveč univerzalno stanje človeštva, ki ga bogovi spodbujajo, ljudje pa trpijo. Postane samostojna sila, ki uničujoče deluje na krhkost človeškega reda in ga spodkopava. Naloga človeških junakov je, da ga obnovijo in vzpostavijo stabilnost starih civilizacijskih temeljev. Hkrati epa poudarjata pomen spomina in slave kot poti k nesmrtnosti, v nasprotju z monoteističnimi obljubami onostranstva. Homerjeva misel ostaja aktualna tudi danes: opozarja na razpad ravnovesja, človeško ošabnost, nenehne konflikte ter izgubo stika z naravo. Njegova poezija ohranja kolektivni spomin in kaže, da je svet povezana celota, v kateri ima vsak svoje mesto, človek pa mora živeti v skladu z mero in s sprejemanjem svoje usode, vendar ne na pasiven način. Homerjeve epopeje tako ne odražajo le nekdanjega stanja kozmosa in ironičnih tragikomedij starogrških človeških odnosov, beremo jih lahko kot refleksije današnjega sveta. Pogovor v oddaji je nastal na podlagi knjige Poletje s Homerjem Sylvaina Tessona (Založba UMco) Sogovornica: prevajalka dela Mimi Podkrižnik  fotografija: Wikipedia John William Waterhouse, 1891: Odisej in sirene John William Waterhouse – The Art History Archive   

V Galeriji Kulturnega doma v Gorici so pred nekaj trenutki odprli dokumentarno razstavo »Divja 70. leta na Koroškem – Die wilden 70er in Kärnten«. Uvodoma so govorili: podpredsednik Slovenske prosvetne zveze v Celovcu Janko Malle, koroško-slovenski politik Mirko Messner in nekdanji senator iz Trsta Miloš Budin. Razstava osvetljuje burno in z dogodki nabito desetletje ter njegov vpliv na manjšinsko politiko in avstrijsko javnost, predstavljen z vidika slovenskih mladinskih akterjev in akterk. Hkrati odpira vprašanje, kaj od tedanjega dogajanja vpliva še danes, saj letos mineva 50 let od sprejetja zakona o narodnih skupnostih v Avstriji. Nocoj ob 20.30 pa Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta vabi v Peterlinovo dvorano na predavanje dr. Edvarda Kovača Trstenjakova vizija prihodnosti. Predavanje bo posvečeno 120. obletnici rojstva in 30. obletnici smrti slovenskega filozofa, psihologa in teologa prof. dr. Antona Trstenjaka. V Tržaškem knjižnem središču bo jutri zvečer predstavitev večjezične pesniške zbirke »Danes je ta dan kasneje« mag. Lidije Golc, spregovorila bo tudi književnica Majda Artač, za zvočnovizualno kuliso pa bo poskrbel mojster Lado Jakša.

Piše Sanja Podržaj, bere Maja Moll. Tamara Štajner je violistka in pisateljica, ki že od svojega devetnajstega leta prebiva na Dunaju. V nemščini je leta 2022 objavila pesniško zbirko, leto zatem pa svoj prvi roman Goseničji kožuh (Raupenfell) in ga je sedaj sama prevedla še v materni jezik. Za svoja literarna dela je prejela že več pomembnih nagrad, med drugim nagrado Kelag na tekmovanju za nagrado Ingeborg Bachmann. Roman Tamare Štajner Goseničji kožuh je razdeljen na štiri dele, v njem sledimo glasovom treh glavnih protagonistk, Jagode, Irine in Olívie. Jagoda je Hrvatica z Lošinja, ki je na Dunaj prišla, da bi se izšolala za kozmetičarko in tam našla delo. Tudi Irino in Olívio je tja vodila poklicna pot – obe sta glasbenici. Violončelistka Irina je odraščala v Franciji z očetom Francozom in mamo Romunko, pianistka Olívia pa v Sloveniji, kjer je živela samo z mamo, medtem ko je njen oče, Portugalec, bival v Portu. Njihove korenine tako segajo na različne konce Evrope in tudi njihove zgodbe se stikajo le bežno. Irina in Olívia sta po študiju izgubili stike, njuna skupna točka postane Jagoda, saj obe obiskujeta kozmetični salon, v katerem dela. Njihove pripovedi se odvijajo vzporedno, vsaka od njih spregovori neposredno in nam po malem odkriva drobce preteklosti, ki so vodili do situacije, v kateri se je znašla. In ta situacija je vsem trem skupna – to je nepričakovana nosečnost – a brez upanja na srečno družinsko življenje. Postavljene so pred dvome in odločitve, z vsem tem pa se sooča vsaka zase, vsaka na svoj način. Jagoda pobegne pred nasilnim možem, zaživi na svojem in sanja, da bi odprla svoj kozmetični salon, a ob tem rada pregloboko pogleda v kozarec. Irino bremeni družinska preteklost, njena mama in oče sta namreč imela burno razmerje, zaradi česar je oče nazadnje pristal v psihiatrični bolnišnici. Tudi sama je v ljubezni razočarana in strtega srca se odpravi na dopust v Porto, kjer se po spletu okoliščin spusti v afero s starejšim moškim. Ko se vrne na Dunaj in ga želi priklicati, se ji ne javlja, zapleta pa se tudi njen odnos z Oskarjem, moškim, zaradi katerega je pravzaprav pobegnila v Porto. Olívia pa vstopi v samostan sester salezijank, saj bi se rada odmaknila od sveta, a pravzaprav ne ve, kaj si želi tam najti in koliko časa si pravzaprav želi ostati. Hrepeni po tišini, v kateri lahko najde prostor in čas za pisanje. V svojih zapisih, ki jih imenuje fragmenti, reflektira svojo preteklost, predvsem razmerje, ki ga je imela s svojim precej starejšim profesorjem Leopoldom in je trajalo celo desetletje, bilo pa je, seveda, skrivno. Medtem ko je Olívia v samostanu, Leopold v bolnišnici umira za rakom. Očitna je torej njihova radikalna samota ob soočanju s prihajajočim materinstvom. To je še dodatno poudarjeno z njihovo izkušnjo tujstva. Na Dunaju so vse tri priseljenke, brez opore bližnje družine, na katero bi se lahko zanesle. Fizična razdalja med njimi in njihovimi družinami pa simbolizira tudi pomanjkanje čustvene povezave, saj imajo vse tri protagonistke zapleteno družinsko zgodovino. Tamara Štajner spretno prepleta preteklosti vseh treh, pri čemer so Jagodin beg pred nasiljem, Irinina družinska travma in Olíviina osamitev v samostanu le ozadje za globoko psihološko študijo žensk v obdobju sprememb. Kot namiguje že naslov, je nosečnost v romanu tudi čas preobrazbe, odmetavanja stare kože in začetka nečesa novega. Vendar pa to ni nujno povezano s samim materinstvom. Gre bolj za to, da so junakinje postavljene v situacijo, ki jih avtomatsko pahne iz pasivnosti, saj jih prisili, da razmislijo o svojem življenju, o tem, kaj jih je vodilo do sem in kako bi si želele, da bi se njihova pot odvijala naprej. Čeprav se protagonistke soočajo tudi z vprašanjem, kaj pomeni biti mati, še več, kaj pomeni biti dobra mati in ali bi to zmogle, so v ospredju teme opolnomočenja, avtonomije in iskanja lastne identitete. Materinstvo je tema, na kateri se krešejo kopja, in je bilo ter še vedno je predmet ideologij, ki posegajo v telesa in življenja posameznic. Moč literature je v tem, da pogleda onkraj ideoloških poenostavitev in obsodb ter pokaže na komplekstnost posameznice in njene situacije. V zadnjem času smo lahko brali kar nekaj izvrstnih del domačih avtoric, ki na podoben način prikazujejo večplastnost izkušnje nosečnosti in materinstva: s kresnikom nagrajeni roman Pričakovanja Anje Mugerli o neplodnosti in želji po otroku, Materinska knjižica Katje Gorečan o izgubi želenega otroka, Križci, krožci Jedrt Maležič o materistvu v istospolnem razmerju, Klopotec Maje B. Kranjc o materi, ki si ne želi biti mati, pesniška zbirka Rodna doba Nine Medved o vseh protislovjih tega obdobja v ženskem življenju, če naštejemo samo nekaj primerov. Goseničji kožuh Tamare Štajner se umešča v to linijo literarnih del, ki prepletajo intimno in družbeno. Pisateljica je s tem, ko je povezala zgodbe treh likinj, še bolj izpostavila mnogoterost te specifično ženske izkušnje, hkrati pa pokazala, kako zelo osamljena je lahko. Čeprav so Jagoda, Irina in Olívia noseče hkrati, to ne stke bližine med njimi, ena drugi za to niti ne povedo. Ta molk, lahko sklepamo, je posledica vseh stigem, ki so povezane z nosečnostjo, ki je nezaželena ali se zgodi v neurejenem partnerskem razmerju ter z vprašanjem, ali otroka obdržati. Roman se razplete z zaključki nosečnosti, ki se za vsako od protagonistk odvije drugače, epilog pa nam da slutiti, da so se iz te izkušnje izvile močnejše in odločnejše, kot so bile. Edino, kar na koncu zmoti, je govor umetnice Taryn Simon o splavu, ki ga posluša Olívia, saj se s tem zaključek romana obarva nekoliko preveč didaktično. Sporočilo romana je namreč jasno že prek same zgodbe in ta dodatna eksplikacija na koncu se zdi pozorni bralki povsem odvečna. Še ena odlika romana, ki jo je vredno izpostaviti, sta slog in polifonija, ki se ustvari prek treh pripovednih glasov. Tamari Štajner je uspelo ustvariti tri avtentične, plastične in samosvoje junakinje. Še posebej izstopa Jagoda, ki govori v pogovornem jeziku, z razposajenim tonom in obilico smisla za humor. Irina in Olívia sta si bolj podobni v svoji resnosti in zadržanosti, zato so poglavja, v katerih prisluhnemo Jagodi, prava popestritev. Jagoda je lik, ki se najmanj uklanja normam in je zato na trenutke tudi nevšečna. Je tista izmed trojice, ki bi jo najlažje obsojali – veliko kadi in pije, tudi med nosečnostjo, je promiskuitetna, preklinja … pa vendar je s svojo ognjevitostjo, optimizmom in močnim karakterjem izredno simpatična junakinja, Irina in Olívia kar nekoliko zbledita v njeni senci. Hkrati pa Jagoda s svojimi negativnimi lastnostmi predstavlja tudi najbolj radikalen upor proti ideološkemu kalupu »popolne, čiste matere« in nas, bralke in bralce, najbolj odkrito sooča s predsodki in pričakovanji, ki jih gojimo kot posamezniki in kot družba. Roman Tamare Štajner Goseničji kožuh je tako vsebinsko kot slogovno večplasten in raznolik, v njem pa beremo surovo in avtentično pripoved o ženskah v ključnem trenutku, ko se morajo soočiti s preteklostjo in odločiti o prihodnosti. Je zgodba o preobrazbi. Noseče protagonistke so kot gosenice, a metulj, ki bo prišel iz kokona, ni nujno mati z otrokom. Odločitev, pred katero so postavljene, postane katalizator za iskanje lastne avtonomije in identitete ter povod za to, da odvržejo plasti preteklih travm in tujih pričakovanj, s tem pa roman ustvarja kompleksen in empatičen pogled v žensko izkušnjo sodobnega časa.

Na Prešernovem trgu v Ljubljani je te dni postavljen šotor, ki vabi k ogledu prav posebne interaktivne razstave z naslovom Cirque du Soil. Gre za nekakšen cirkus, ki pa govori o sodobnem prehranskem sistemu in razkriva njegove skrite plati, to so zgodbe o neenakostih, pritiskih in izkoriščanju ljudi in okolja. Hkrati pa pokaže tudi rešitve za bolj trajnostno in pravično prihodnost. Po razstav nas je popeljala predsednica društva Focus Živa Kavka Gobbo.

Proračun je imel aprila 320 milijonov evrov presežka, v prvih štirih mesecih pa 423-milijonski primanjkljaj, sporoča Fiskalni svet. Finančni minister Klemen Boštjančič zavrača očitke o katastrofalnem javnofinančnem stanju. Hkrati je posvaril pred posledicami predlaganega interventnega zakona za razvoj Slovenije, ki ga bo jutri obravnaval razširjen parlamentarni odbor, češ da bi bil njegov letni učinek na javne finance približno 1,4 odstotka BDP-ja. Druge teme: - Iran preučuje ameriški predlog za končanje vojne, Trump znova grozi - Naši rojaki na avstrijskem Koroškem ostali brez dvojezičnega sodnika - Turistični obisk pri nas v prvih štirih mesecih za pet odstotkov višji kot v enakem obdobju lani

Bivša profesorica prava Orsolya dela kot sodna izvršiteljica, pri čemer skuša upoštevati tudi človeški vidik. Za nalogo dobi izselitev brezdomca, nekdaj uspešnega športnika. Ta si je uredil zasilno bivališče v kleti zapuščene hiše, ki jo bodo porušili zaradi graditve butičnega hotela. Toda med samim postopkom brezdomec stori samomor, kar postavi vsa življenjska prepričanja in izkušnje Orsolye na preizkušnjo. Eden od prvakov »novega romunskega filma« Radu Jude v svojem celovečercu Kontinental '25 pretresa zasebne moralne dileme, pravni sistem in potranzicijske družbene anomalije. Film je dolgo potovanje na konec noči o vprašanju osebne krivde in javne odgovornosti ter odrešitve, ki jo Orsolya med srečanji s prijateljicami, družinskimi člani in znanci v transilvanskem mestu Cluj išče zaman. Radu Jude na stanje stvari, če lahko temu tako rečemo, pogleda z različnih vidikov in poti Orsolye se kot naključno prekrivajo z lokacijami, na katerih je svoj zadnji dan preživel brezdomec. Radu Jude ostaja zvest svojemu značilnemu črnohumornemu ljudomrzništvu in seciranju licemerstva in laži, ki ju ima pravzaprav za osnovno družbeno vezivo, poleg sovraštva do vseh »drugih«: narodnih manjšin, Romov, priseljenskih delavcev … Gaza in Ukrajina pa sta tako ali tako prerasli v prispodobo, v globalni odsev vseh naših lokalnih, vsakdanjih hinavščin. Celovečerec je na prvi pogled vizualno neambiciozen, veliko je statičnih prizorov dialogov, v katere so vpletena številna imena ustvarjalcev. Filmski sliki kot da bi manjkalo globine, kar ni nepomembno (mimogrede, celovečerec je bil posnet na iPhone 15) in vezno tkivo med pripovednimi sklopi so posnetki sodobnih romunskih nepremičnin kot nekakšnih tihožitij v posmeh ozujevski poetiki. Hkrati pa imajo tudi na videz nepomembne podrobnosti svojo vlogo. Radu Jude razkazuje svoje enciklopedično znanje in v celovečerec je vpletenih toliko hipnih citatov, da bi lahko govorili kar o metafilmu. Orsolya bere »Povojno zgodovino Evrope« Tonyja Judta, brezdomec hodi po ulici Émila Zolaja, kamera se zadrži na kipih osebnosti, zaslužnih da je etnična madžarska Transilvanija pripadla Romuniji, v ozadju se pojavita plakata za Buñuelovega Grobijana iz leta 1952 in Rosselinijevo Evropo '51 iz istega leta, na katera se navezuje tudi pripovedna struktura Kontinentala '25. Junakinja zaspi ob Ulmerjevem Obvozu iz leta 1945, kultnem noirju o nesrečnih naključjih in izgubljenih iluzijah, in tako naprej ... Film Kontinental '25, ki je bil lani nagrajen za najboljši scenarij na Berlinalu, je intelektualna satira, ki nudi več užitka ob razmišljanju o njem in navzkrižnem preverjanju referenc kot ob samem ogledu; ki ti pusti suh cmok v grlu. Sicer pa to, da bi nas zazibal v lagodnost, tudi nikoli ni bil avtorjev namen …

V maju obhajamo praznik svetega Jožefa Delavca, ki ga je leta 1955 uvedel papež Pij XII.. Ta praznik nas opominja, da je človeško delo vsakdanji izraz ljubezni in pot do odrešenja. Hkrati vstopamo v Marijin mesec, ko slavimo njeno brezmadežno lepoto z molitvijo Tota pulchra. V komentarju, ki ga je pripravila vodja romarskega urada na Brezjah, dr. Andreja Eržen Firšt, obeležujemo tudi 800-letnico smrti svetega Frančiška Asiškega, ki je v Mariji videl prapodobo milosti. Frančišek nas uči prepoznavati lepoto v preprostosti, harmoniji stvarstva in odnosih. Prisluhnite razmišljanju o tem, kako lahko notranja dobrota in sočutje po zgledu kneza Miškina iz romana Dostojevskega rešita svet.

V tokratni oddaji podkasta Odprto smo pozornost posvetili arhitekturni fotografiji. V organizaciji Društva arhitektov Ljubljana in Odprtih hiš Slovenije se je v Cankarjevem domu med razstavo Sosedske sorodnosti. Arhitektura med Furlanijo – Julijsko krajino in Slovenijo, dobesedno pred diptihi arhitekturnih fotografij, ki so delo italijanskega fotografa Roberta Conteja in slovenskega fotografa Mirana Kambiča, odvila okrogla miza z naslovom »Arhitekturna fotografija«. Pred kuliso razstave Sosedske sorodnosti, ki je nastala po zamisli kuratorjev Luke Skansija in Paola Nicolosa, ter je izjemna vizualna pripoved o arhitekturni in kulturni zgodovini dveh dežel, dveh narodov in dveh sosednjih kulturnih prostorov, je bilo spodbujeno razmišljanje o pomenu arhitekturne fotografije. Arhitekturna fotografija se od preostale fotografije razlikuje predvsem po razumevanju prostora – poleg tehničnega znanja, natančnosti ter občutka za kompozicijo, zahteva poznanje arhitekture. Vsaka arhitekturna fotografija je dokument časa in prostora, ne glede na to, ali prikazuje sodobno ali zgodovinsko arhitekturo. Razlika je predvsem v pristopu: včasih gre za interpretacijo ideje arhitekta, drugič za beleženje življenja, ki se v prostoru odvija. Kot izsek realnosti vedno nosi tudi odločitev fotografa: kaj pokazati in kaj izpustiti. Prav v tem se skriva njena interpretativna in pripovedna moč. Arhitekturna fotografija ni le prikaz stavb, temveč razkriva širši kontekst – ulice, ljudi, rabo prostora in njegovo minljivost. Hkrati s tem spodbuja razumevanje, da se hiše niso zgodile danes, ampak nas je oblikovalo vse to, kar je bilo zgrajeno pred nami. Za gledalca je prav fotografija prvi in edini stik z arhitekturo, zato ima moč, da vzbudi zanimanje, prenese atmosfero in gledalca povabi k raziskovanju. Na okrogli mizi so sodelovali: - Miran Kambič, arhitekt in arhitekturni fotograf, čigar fotografije so objavljene v številnih strokovnih revijah, knjigah in katalogih ter uporabljene na razstavah; - Jana Jocif, arhitektka in fotografinja, ki raziskuje odnos med fotografijo, spominom in minljivostjo prostora; - Urban Petranovič, soustanovitelj biroja Arhitekti Počivašek Petranovič, kjer deluje kot projektant, arhitekturni vizualizator in fotograf; - Tadej Bolta, arhitekt in arhitekturni ter reportažni fotograf, pri čemer ga posebej zanima dokumentiranje prostora skozi izkušnjo potovanja, krajine in vsakdanje rabe; - Lenka Kavčič, arhitektka z izkušnjami na področju kuratorstva, prostorske politike in vodenja arhitekturno-kulturnih programov ter soustanoviteljica in direktorica festivala Odprte hiše Slovenije in - Maja Vardjan, arhitektka in direktorica Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, kjer raziskuje slovensko arhitekturno in oblikovalsko dediščino ter sodobne ustvarjalne prakse. Pogovor je povezoval arhitekt Andraž Lorger, pri čemer ga je zanimalo, kaj je temeljna naloga in vloga arhitekturne fotografije. Prisluhnite podkastu Odprto!

Piše Pia Zala Meden, bereta Igor Velše in Eva longyka Marušič. Najnovejša knjiga pesnika in pisatelja Andreja Lutmana Zarodek z vratarko je formalno razdeljena na tri dele: prvi je prozni, drugi pesniški, tretji del pa je dramsko besedilo. Prozni del sestavljajo od nekaj vrstic do nekaj strani dolgi zapiski, ki imajo vsi isti datum: 26. april 1986. Poznavanje pomena, skritega v dataciji odklene celotno delo: na ta dan se je zgodila nesreča v jedrski elektrarni v Černobilu. V začetku besedila je še zaznati obrise zgodbe, ki pa nato bolj in bolj razpada. Razpadanje pomena je vzporednica razpadu življenja po nesreči. Dogajanje v knjigi lahko razumemo kot striktno vezano le na černobilsko nesrečo in na razkrajanje celostne podobe sveta po njej, a v bistvu černobilska nesreča v knjigi predstavlja sodobni, postmoderni svet: tudi v njem je vse razpadlo, pomen so nadomestili možni pomeni in odsotnost Resnice. Svet, v katerem živimo, je enako zastrupljen, nenaraven in iznakažen kot Černobil po katastrofi. Prozni del je dadaističen v svojem aktivnem zoperstavljanju tvorjenju pomena v govorici, ki ironizira intelektualistični žargon in temelji na jezikovnih igrah. V tem delu ne moremo govoriti o sklenjeni, ali nasploh kakršni koli zgodbi: 120 strani besedila se vedno bolj giblje zunaj območja pomena in temelji na ludističnih besednih in jezikovnih igrah. Besede imajo pogosto isti koren ali se razlikujejo le v eni črki in se kot celota ne poigravajo niti na višji sintaktični ravni. Prozni del tematizira odnose med ženskim in moškim spolom, žensko plodnost, spolnost in razvoj zarodka, vsebuje pa tudi družbenokritične komentarje kulture wellnessa, na primer jemanja raznih dodatkov in izvajanja pomlajevalnih tretmajev. Vse to pa so le pomenski prebliski znotraj besedila, ki je na koncu le še izjemno gosto jezikovno poigravanje. V proznem delu nastopa veliko oseb: “plastični pesek” Pruton, Prutonka, Aknarka, Magin, Letalec, Piščalkar, Vohljavka, praktikant Kedves, čigar ime v madžarščini pomeni prijazen, Avatarka, vodja Histrion in Fukarka, ki je včasih tudi Fukinja, in tako naprej. Osebe večinoma spoznavamo prek imena kot tipološke oznake. Drugi del tvori kratka pesem v prostem verzu z naslovom Strah +. Ritem v pesmi gradijo ponavljanja iste stavčne strukture v zaporednih verzih, metaforike ni, so pa zamolki na začetku verzov. Kar je prvotno, to je zamolčano. Izražen je strah lirskega subjekta, skrbijo ga sile, ki vodijo in upravljajo svet. Hkrati je pesem vrnitev na čisti začetek knjige, k opisom oblastniškega razreda, ter prehod na zadnji del, ki je poskus upora. Tretji del je dramska igra, ki obsega okrog trideset strani. Dramsko dogajanje je postavljeno v preddverje podjetja, kjer Vratarka in Upravnica skušata razdreti zabavo ostalih nastopajočih – Vratarja, Pripravnika, Nadzornice, Voznika … Osebe plešejo ob glasbi, ki se predvaja na radiu, in zraven pojejo: “Glasbe ni, zapojmo sami, o gospodar, zapleši še ti,” ali pa: “koga briga in skrbi, rajši rajajmo vsi, pohitimo, pohitimo, gospodarja veselimo, juhej!” Na koncu ostaneta le Vratarka in Vratar, ki ji obljubi, da ji bo napisal priporočilno pismo, da bi lahko postala nadzornica. Predvajajo se poročila, nato spet glasba. Vsebinsko igra ustreza pripovedi Zarodek v času Černobila. V Lutmanovem delu ni razpadel le pomen, temveč tudi slovnica. V velikem delu knjige je popolnoma ignorirana pravilna raba tropičja in z njim povezane velike in male začetnice, veliko je tudi mest, kjer se nam zdi, da gre za tipkarske napake, na primer: “Vse se je zrelo skrivnostno okoli njega.” Takšnih napak je toliko, da že morajo biti namerne; slovnica je torej še eno sredstvo, prek katerega je prikazano razpadanje ustaljenega reda sveta. Vsekakor pa zmotijo slogovni spodrsljaji, na primer uporaba besede “močnil” namesto “postajal je močnejši.” Drugi del besedila na zadnji strani platnice pa deluje, kot da bi bil napisan za neko popolnoma drugo delo: opisuje dogodke in osebe, ki se v knjigi ne pojavijo. Marsikdo se bo gotovo spotaknil tudi ob vulgarnih in tipoloških poimenovanjih ženskih likov Fukarke in Fukinje, tudi drugi ženski liki so pogosto le seksualni objekti. Avtor to sicer skuša problematizirati z epizodo, kjer ima Histrion spolne odnose s “hčerko,” a vulgarni opisi, pripovedovani z njegovega zornega kota, to razveljavijo: “Ujezi ga dejstvo, da je fukarka prenehala z jemanjem kontracepcije z utemeljitvijo: pretirano doziranje s kontracepcijo me naredi frigidno. Ujezi ga, da mora zdaj paziti. Ujezi ga, da naj fuka na poteg. Jezen nase se spusti vanjo, ko mu strela spara telo.” Težko si predstavljamo, da bi bili moški liki opisovani in poimenovani na enak način kot obravnavani ženski liki. Delo Andreja Lutmana Zarodek z vratarko je zanimivo predvsem zato, ker močno odstopa od osebnoizpovedne in avtofikcijske literature, ki trenutno prevladuje v slovenski literarni produkciji. Formalna intrigantnost dela za seboj skriva jezikovne in slogovne nedoslednosti, problematičen prikaz ženskih likov in družbeno kritičnost na prvo žogo. Zarodek z vratarko deluje kot kolaž idej, prebliskov in imenitnih jezikovnih domislic, ki pa bi najbolje delovale močno zgoščene v pesniško obliko.

V novem delu opazne madžarske avtorice Ildikó Enyedi, mojstrice ustvarjanja atmosfere in nenavadnih prispodob, je čutiti velik romaneskni zamah. V središču je skoraj dvestoletno drevo, ginko, ki raste sredi botaničnega vrta v starem univerzitetnem mestu Marburg, v katerega se nevroznanstvenik iz Hongkonga pride ukvarjat z nenavadnim eksperimentom. Na istem vrtu se je v začetku 20. stoletja mlada dama kot prva ženska, sprejeta na naravoslovni program univerze, začela ob pomoči fotografskega objektiva poglabljati v rastlinske detajle, v hipijevskem obdobju sedemdesetih let pa je mlad študentski par naredil poskus, v katerem je preučeval odzive geranije na bližnjem oknu na razne dražljaje. Podobno kot celovečerni film Ildikó Enyedi O telesu in duši iz leta 2017, ki je prikazoval nenavadno vzpostavljanje vezi med parom zaposlenih v klavnici in je bil upravičeno nagrajen z zlatim medvedom na Berlinalu, je tudi Tiha prijateljica vznemirljiva zmes čutnega in intelektualnega. Čeprav je v ospredju akademsko raziskovanje zaznavanja rastlin in ljudi ter slikovito povezovanje mikro- in makrokozmosa, spretno vpleta tudi prerez družbenih obdobij in analize medčloveških odnosov. Film je, mimogrede, posvečen spominu na nemškega producenta Karla Baumgartnerja, ki je podpiral drzne mednarodne koprodukcije, neredko nanašajoče se na okoljske teme. Za pripravo na ogled filma bi sicer lahko priporočili znamenito esejistično delo Vrata zaznavanja Aldousa Huxleya, v katerem se je pisatelj ukvarjal z omejitvami našega zavestnega zaznavanja pri doživljanju in razumevanju sveta. Film Tiha prijateljica poskuša v mojstrskem vizualnem jeziku opozoriti prav na to čudenje čudežu bivanja in ozaveščanje nevidnega. Hkrati pa se ne moremo izogniti niti aktualni politični razsežnosti pri uveljavitvi znanosti kot tistega področja, ki s stalno radovednostjo širi obzorja in ki je danes pod populističnim udarom domnevne enakovrednosti vseh mnenj. Z bolj kritičnega stališča glede celovečernega filma bi zapisal, da je izkazovanje in dokazovanje poetične razsežnosti filma kot medija popolnoma razumljivo in legitimno avtorsko početje, vendar je ta pristop najuspešnejši, kadar ni zelo neposreden. Ali drugače: ob Tihi prijateljici mi je večkrat prišel na misel drugi del opusa Terrencea Malicka s pogostim obračanjem kamere proti oblakom in soncu. Saj razumemo, da gre za iskanje presežnega v naravnih pojavih. Delo Ildikó Enyedi je v tem pogledu resno in premišljeno, pa tudi poglobljeno in nežno ljubeče. Vendarle se lahko vprašamo, koliko je zares mogoče prikazati »transcendentalno na filmu«, če si lahko izposodim naslov pomembnega filmskoteoretičnega dela Paula Schraderja. Avtor recenzije je Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše

Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Slavko Pregl, pisatelj, ki nagovarja bralce vseh starosti, je okrogli osemdeseti rojstni dan praznoval s še eno knjigo! Dodal jo je več kot petdesetim, nastalih z mislijo na začetnike v branju in na že bolj izkušene ljubitelje pustolovščin, pa šaljivih in satiričnih, basenskih, spominskih in avtobiografskih. Ob njih tudi bolj resnim, povezanim z vsakovrstnimi založniškimi izkušnjami, v katerih zna biti še vedno duhovit, ne želi pa bralcev zabavati. Če v teh knjigah izvabi kak nasmeh, ga samo zato, ker zna tudi najresnejše zadeve, s katerimi se je v različnih vlogah ukvarjal več desetletij – in se po malem ukvarja še danes – predstaviti duhovito, nemalokdaj celo humorno. Knjiga Široko zaprta vrata z zgovornim podnaslovom – Avtorji in založniki v škripcih – je svojevrsten zbornik, cvetober besedil, ki jih je Slavko Pregl naslovil na kulturne politike in predvsem založnike, urednike, prevajalce, knjigotržce in druge, ki jim ukvarjanje s knjigo zagotavlja preživetje. Praviloma preskromno, da bi lahko bilo edini vir sredstev. Tudi besedila bolj zasebne narave povedo veliko o piščevih izkušnjah na »knjižni fronti« in v njenem sivem zaledju. Hkrati pa nagovarja tudi anonimno množico, ki knjigo, zlasti slovensko, z branjem in kupovanjem ohranja pri življenju. Pregl je prepričan, da bi bilo to življenje lahko prijaznejše. Tako za pesnike, pisatelje in druge ustvarjalce kot za založnike in naposled, z ugodnejšo ceno, tudi za bralce in kupce. Morda bi se redčenje njihovih vrst – za kar je seveda še veliko drugih razlogov – vsaj za spoznanje upočasnilo … Prvi del knjige Široko zaprta vrata, sestavljen predvsem iz člankov v Delu, Mladini, Sodobnosti in drugod v dobrem zadnjem desetletju, je avtor naslovil Bob ob steno in s tem nakazal, da v mnogih prizadevanjih ni bil uspešen. To velja predvsem za idejo, da bi ustvarjalci knjig tudi pri nas dobili od države neko nadomestilo za brezplačno izposojanje svojih del, svoje intelektualne lastnine, v javnih knjižnicah. Povrhu se v tisku in drugih medijih objavljena avtorska dela vseh vrst nenadzorovano in brezplačno fotokopirajo, kar prizadeva tudi založnike in knjigotržce. Knjižnično nadomestilo je bilo leta 2004 sicer uvedeno, vendar uveljavljanje odloka od leta 2015 naprej ni steklo, kot bi moralo. Pregl prav tako ni molčal ob več kot polovičnem zaostajanju dela knjižnic v izobraževalnih ustanovah vseh stopenj za normativi vsakoletnega kupovanja knjig za svoje učence in dijake. Nemalo šol celo več let ni kupilo nobene knjige! Strokovno in širšo javnost je poleg tega vztrajno opozarjal na stiske samozaposlenih v kulturi – čeprav sam teh težav ni občutil in bi lahko bil udobno tiho. Ob omenjanju prakse državnega pokrivanja izgub bank in gospodarskih družb, v katerih si vodilni nato delijo nagrade, je v svojem slogu pripomnil, da gre za svetle vzore podcenjevanja intelektualnega dela. Preglovi predlogi, želje in zahteve za izboljšave materialnega položaja in veljave knjige in njihovih ustvarjalcev v družbi, ki rada ponavlja, da temelji na svojem knjižnem jeziku, so, kot pravi, praviloma izzveneli v prazno. Pa naj se je oglašal kot založnik z bogatimi izkušnjami ali v skrbi za javno dobro z vrha Javne agencije za knjigo, pisateljskega društva ali društva Bralna značka ter ne nazadnje kot avtor, ki še pomni avtorske honorarje, ki so bili dostojno plačilo za opravljeno delo. Torej kot izvrsten poznavalec področja, o katerem pa odločajo uradniki, ki vedo o njem veliko manj. Če sploh kaj. K tem temam se Pregl vrača vedno znova – največ zato, ker tudi razlogi zanje ostajajo enaki. Argumenti se množijo in besede postajajo ostrejše, spremembe, za katere se zavzema z nekaj somišljeniki, pa se kljub temu odmikajo v prihodnost. Prav tako kot se prizadevanja, da bi v izračun knjižničnega nadomestila vključili tudi izposoje v šolskih knjižnicah, kar je avtor ugotavljal še lani, vedno bolj pogrezajo v močvirje neizpolnjenih obljub. V drugi del knjige, Osebna popotovanja, je Slavko Pregl poleg spominov na zgodnja leta ter pisateljske in druge začetke uvrstil vrsto zapisov o dogodkih in ljudeh, ki jih je srečeval in se od njih učil. Najprej o Zorki Peršič, bojeviti založnici z vizijo, kot jo imenuje, ki je položila temelje za razvoj in največje uspehe Mladinske knjige doma in v svetu. Zadnje besedilo v knjigi je njegov spominski pogled na Mladinsko knjigo, vrstnico v letih, v kateri je v različnih vlogah in razpoloženjih preživel večji del delovne dobe. In objavil večino svojih knjig, za katere mu je založba izrekla priznanje z dvema Levstikovima nagradama.

Ángela in Héctor sta ljubeč par v ne več najmlajših letih, ko se soočita z novico, da bosta dobila otroka. Ker je Ángela pri svojih sedmih letih začela izgubljati sluh, se najprej zbojita, da je gluhota morda dedna. S prihodom dojenčice in bremeni starševstva pa se začnejo spreminjati odnosi tudi znotraj družine, saj se Ángela počuti vedno bolj odrinjeno. Španski film Gluha je družinska drama v več pomenih: čeprav daje že z naslovom jasno vedeti, da gre za tematiko življenja z invalidnostjo, je v ospredju vendarle intimen portret vsakdanjosti v ne povsem običajni skupnosti. Režiserka in scenaristka Eva Libertad v svojem samostojnem celovečernem prvencu niza prizore iz kroga prijateljev, družine in službe Ángele in Héctorja ter pred nami razkriva zagate pri sporazumevanju oziroma različnih ravneh sprejetosti in premagovanja ovir v interakciji s sodelavci, prijatelji in neznanci. Družinska drama pa je tudi v bolj dobesednem pomenu, saj sta avtorica filma Eva Libertad in glavna igralka Miriam Garlo sestri; skupaj sta pred tem posneli že kratkometražni film na podobno temo; Gluha je pravzaprav samo razširjena in poglobljena različica 20-minutnega, delno avtobiografskega filma. Ta spoj lastne izkušnje in sestrske naveze je najbrž tudi ključ do intimnega občutja, ki prežema celovečerni film. Težko bi dovolj izpostavil mojstrsko igro in karizmatično prisotnost Miriam Garlo, ki kljub težavam s sluhom tudi sicer deluje kot gledališka igralka. Toda tudi pri režijskem pristopu se zdi kamera ves čas kot dodatna, neposredno prisotna oseba, v to vlogo pa zato postavlja tudi samega gledalca. Film v tem pogledu ne postavlja na piedestal samo poistovetenja oziroma ne govori samo o okvari sluha in sprejemanju »drugačnosti«, ampak je to prav tako kompleksno delo o soočanju z zagatami starševstva ter novih vlog na zasebni in družbeni ravni. Jasne so napetosti v partnerskem odnosu, težave pri razdeljevanju obveznosti in osebne dileme pri vzpostavljanju vezi, saj sta tako Héctor kot dojenčica osebi z dobrim sluhom, Ángela pa želi biti kljub svoji invalidnosti enakopravno prisotna pri komunikaciji in vzgoji, to pa še zdaleč ne poteka zlahka in samoumevno. Celovečerni film izjemno spretno, neopazno preskakuje časovno obdobje od začetka nosečnosti do praznovanja hčerkinega rojstnega dne. Hkrati pa Eva Libertad s poudarjeno uporabo zvočnih učinkov v zadnji tretjini tudi prenese težišče na Ángelo in njeno spoprijemanje z našim svetom, v katerem ima zvok še kako pomembno vlogo pri doživljanju in sporazumevanju ... S tega stališča lahko film Gluha označimo tudi za izrazito »prebujenskega«, saj nas poskuša kot sicer avtorsko zaokroženo delo predvsem opozoriti na to »nevidno« obliko invalidnosti in težave slušno prizadetih pri navigiranju skozi vsakdanje življenje. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Dejan Kaloper.

Gost teoretskega dela programa Festivala literature sveta – Fabula je bil tudi britanski psihoanalitik Darian Leader. Pri založbi Analecta je v prevodu Boštjana Nedoha izšla ena izmed knjig Leaderjevega bogatega opusa Kraja Mone Lize: Kaj nam umetnost preprečuje videti?. To je za zdaj tudi Leaderjevo edino prevedeno delo v slovenščino. V njem se avtor posveča resničnemu zgodovinskemu dogodku. Leta 1911 je iz Louvra, največjega muzeja v Franciji, izginila slavna slika Leonarda da Vincija – Mona Liza. Leaderja je bolj kot sama kraja pritegnil odziv množice – prazno mesto izginule Mone Lize je nenadoma obiskalo več tisoč obiskovalcev več kot prej, ko je slika tam še visela. Ko so Mono Lizo navsezadnje našli in vrnili v muzej, pa so številni začeli dvomiti o njeni avtentičnosti. Čeprav je avtor knjigo prvič izdal že leta 2002, so teme, ki jih odpira, še vedno zanimive za današnji čas, avtor pa jih tudi nadaljuje in razvija v svojih novejših delih. Dariana Leaderja je pred mikrofon povabila Urška Savič. Bere Aleksander Golja, ton in montaža Maks Pust.

Velikonočne jedi so v prejšnjih stoletjih s svojim simbolnim pomenom tudi same postale del obredja. Hkrati druženje ob skupnem uživanju teh jedi utrjuje družinske vezi. Kruh, šunka, hren in pirhi so obvezni sestavni del košare jedi, ki jih nosijo k velikonočnem žegnu oziroma blagoslovu, v košarah pa je veliko tudi lokalnih posebnosti (ponovitev).

Tokratna Evropa osebno je malce drugačna. Spoznali bomo Francozinjo, ki že sedem let živi v Sloveniji. Je stop-motion animatorka za risanke in filme, sodelovala pa je tudi pri ustvarjanju ikonične risanke Bacek Jon. Hkrati bomo spoznali tudi njen najljubši hobi – šport, za katerega večina sploh ne ve, da obstaja, kaj šele, da imamo tudi slovensko ekipo: Roller Derby Ljubljana. Mojca Jevšek je ekipo in Francozinjo Julio oziroma Del, kot se glasi njen roller derby vzdevek, obiskala na treningu.

Nedavno je publicist, pisatelj in kolumnist našega radia Marko Radmilovič prejel nagrado bob leta za izjavo: »Na začetku in koncu človekovega življenja, pa kar nekajkrat tudi vmes, stoji medicinska sestra. Ne Golob, ne Janša, ne Jezus, ne Mohamed, ne frak in ne talar. Nehajte se zajebavati in jih plačajte!« S to mislijo bi lahko oglaševali tudi film Junakinja, saj natančno ponazori, kako naporno in pomembno delo opravljajo medicinske sestre in tehniki – tisti, ki so v prvi liniji zagotavljanja bolnišnične nege, tako zdravstvene kot človeške. Toda verizem ni edini adut tega sijajnega filma švicarske režiserke Petre Volpe. Iz prikazanega je razvidno, kako temeljito je avtorica raziskala delovno okolje bolnišnice in kako prepričljivo je glavna igralka Leonie Benesch osvojila vsakdanje prakse medicinskega osebja – od ravnanja z opremo do komunikacije s pacienti. Na podlagi tega sta oblikovali zgodbo o postopnem razkrajanju psihičnega ravnovesja protagonistke, ki ji izmena nalaga vedno nove pritiske. Floria vztraja, se ne ustavi in se prebija skozi večer s strokovnostjo in sočutjem, ki pa se pod težo odgovornosti počasi krušita. Film ustvarja tempo, ki se približuje trilerju, vendar ne v maniri medicinskih dram, kot je denimo aktualna Pitsburška bolnišnica, v kateri so zdravniki prikazani kot detektivi, simptomi pa kot namigi v iskanju antagonistične bolezni. Primarni žanr Junakinje je socialna drama, saj so v ospredju človeški odnosi. Res je, da mora Floria krmariti med kompleksnimi protokoli in terapevtskimi odločitvami, vendar sta še pomembnejša stik, ki ga vzpostavlja s pacienti, ter množica drobnih kretenj, besed in pozornosti, s katerimi ljudem v stiski ponuja podporo in dostojanstvo. Dokler ne zmore več. Film ne odmakne pogleda od kronične kadrovske podhranjenosti sicer uspešne bolnišnice – mikrodružbe, ki jo sestavljajo pacienti in zaposleni. Med njimi vladata iskreno sodelovanje in medsebojna opora, a sistemske razpoke so očitne. Navdih za film je Petra Volpe dobila v času pandemije covida-19, vendar Junakinja ni le poklon požrtvovalnosti zdravstvenega osebja. Struktura enega bolnišničnega krila in različnost pacientov delujeta kot metafora za svet: kulturne razlike, razredna razslojenost, bližina smrti – vse to se v nočni izmeni zrcali v temeljni človeški izkušnji odvisnosti drug od drugega. Film tako osvetli težave enega najbogatejših zdravstvenih sistemov na svetu – težave, ki so v številnih drugih državah, tudi pri nas, še izrazitejše. Hkrati pa ponudi tudi možnost drugačne družbene vizije: kohezije, solidarnosti in enakopravnosti. Težko je presoditi, ali je večji dosežek filma njegovo družbeno sporočilo ali formalna dovršenost. Kamera, montaža, glasba, natančno odmerjen tempo in izjemna igra Leonie Benesch ustvarijo izjemno filmsko izkušnjo. Sklepni prizor pa ponudi eno bolj katarzičnih filmskih razrešitev zadnjega časa.

Za zeljne krpice zelje narežemo in ga pražimo na čebuli, da se v lastnem soku zmehča (brez prilivanja). Dodamo kumino, sol in poper. Večkrat pomešamo, da upade in se dobro zmehča. Nazadnje ga pokrijemo in mehčamo na nizki temperaturi. Vmes pristavimo vodo za testenine. To naj bodo metuljčki ali zdrobljeni široki rezanci ali pa sami naredimo krpice. Kuhane testenine odcedimo in dodamo zmehčano zelje ter dobro premešamo. Če ne kuhamo na postni dan, lahko dodamo ocvirke ali cvrto slanino. Granadirmarš je zloženka iz krompirja, testenine in pražene čebule. Krompir olupimo in narežemo na listke ter skuhamo (10 minut). Ko je kuhan, ga takoj odcedimo in zabelimo z raztopljenim maslom ali oljem ter pokrijemo, da ostane vroč. Hkrati skuhamo testenino in pripravimo praženo čebulo. Namesto nje lahko uporabimo tudi zaseko, ocvirke ali pa sir. Nalagamo namreč po plasteh: krompir, čebula, testenina, čebula, krompir ... Zraven lahko postrežemo še solato.

Dr. Peter Millonig je uspešen poslovnež. Dolgo je deloval med Evropo in Združenimi državami Amerike. Hkrati pa je tudi izpričan kristjan -katoličan, ki je napisal tri knjige s skupnim naslovom »Zasidran v veri – Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga."

V svetu mikroorganizmov je lahko vsak encim, ki ga zna mikrob izdelati, svojevrstna prednost. Ta prednost je posebej izrazita pri nekaterih bakterijah in glivah, ki zmorejo s svojimi encimi razgraditi celulozo, ki gradi rastline in je celo najpogostejša biološka snov na Zemlji. In če je razgrajevanje celuloze za mikrobe vir hrane ter način preživetja, človek te njihove načine razgradnje posnema v tehnoloških procesih. Odpadni slama in žagovina na eni strani ter les, travna vlakna na drugi so namreč pomembne surovine za izdelavo papirja, oblačil, pa tudi biogoriva. Eden izmed načinov, kako bi lahko rastlinski material predelali ne s kemikalijami, temveč kar mikrobi samimi, so celulosomi - poseben preplet encimov in proteinov na površini teh enoceličnih organizmov. Na Biotehniški fakulteti tako iščejo okolju prijaznejše načine razgradnje celuloze, kar med drugim raziskuje tokratna gostja Podob znanja doc. dr. Maša Vodovnik z Oddelka za mikrobiologijo Biotehniške fakultete.

Piše Sanja Podržaj, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice. Nič novega. Toda tokrat ni sam, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti utopljene mladenke. Dramatičen začetek novega romana literarnega zgodovinarja, publicista, urednika in pisatelja Aljoše Harlamova Dohtar in Povodni mož se zvrtinči v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne – odgovor ni Povodni mož. Dohtarja po eni strani spoznamo kot stereotipno predstavo Franceta Prešerna, ki se je ugnezdila v našo kolektivno zavest. Njegovo življenje se vrti okrog veseljačenja s prijatelji, medtem ko opravlja službo pravnika v odvetniški pisarni Blaža Crobatha in tolče revščino. Zanj skrbi njegova vdana sestra Katra, ki mukoma prenaša njegove muhe in ga spodbuja, naj poskusi vsaj kaj privarčevati, da bo lahko odprl svojo advokaturo. Ves denar porabi za pijačo, zato naokrog hodi razcapan in drži se ga slab sloves. A kot pesnik je genialen – in za pesnike se spodobi, da so trpinčeni, nesrečni in predvsem nesrečno zaljubljeni. Podoba, ki se je verjetno zapekla v spomin več generacij, je Prešeren, ki ga je v biografskem filmu Pesnikov portret z dvojnikom izvrstno upodobil igralec Pavle Ravnohrib. Tam je bil prikazan kot arhetipski romantični pesnik, vendar literarna zgodovina in komparativistika kažeta nekoliko drugačno sliko. Vsak, ki se ukvarja s pisanjem, ve, da gre za trdo delo, ki zahteva tudi veliko študija in tehnične spretnosti, še posebej pri strogih pesniških oblikah, kot so sonet, gazela, glosa in druge forme, prek katerih se je izražal Prešeren. Danes vemo, da je imel veliko zaslugo pri tem jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop, ki je Prešerna seznanjal s trendi v svetovni književnosti in ga spodbujal, naj jih posnema. Z ozirom na to je zelo verjetno, da ljubezen do Julije Primic ni bila tako usodna, ampak je šlo bolj za zgledovanje po poeziji italijanskega renesančnega pesnika Francesca Petrarce, za katerega je značilno čaščenje in oboževanje nedosegljive ženske. To je za svoj roman spretno izkoristil Aljoša Harlamov, saj je v njem naročnica sonetnega venca kar Julijina mama, podjetna vdova Julijana Hartl. Sonetni venec naj bi namreč vzbudil zanimanje za njeno hčerko med bogatimi snubci. Prav tako Harlamov v romanu prikaže, kako bi lahko nastajal Krst pri Savici. Pesnika k pisanju spodbuja prijatelj Čop, nevrotičen izobraženec, ki ves čas tiči med knjigami. Dohtar v romanu pa ves čas išče rešitve, kako bi epsko lirsko pesnitev zaključil. Zaradi ostrega analitičnega uma, natančnosti in discipline, ki jo terja takšno delo, pa je Dohtar primeren tudi za detektiva. V tej vlogi se znajde, ko sklene dogovor s skrivnostnim Metternichovim odposlancem z Dunaja. Ta ga ne bo obtožil za umor dekleta, s katerim so ga našli na bregu Ljubljanice, če v desetih dneh najde pravega morilca. Izkaže se, da Dunajčana ne zanima samo smrt nesrečne mladenke, temveč predvsem delovanje ljubljanske prostozidarske lože Prijateljev Rimskega kralja in Napoleona. Sprva celo misli, da je tudi Dohtar del te lože. Harlamov je v zgodovinski plati romana prikazal zanimivo obdobje, ko se je v izobraženskih krogih že začela oblikovati neka nacionalna zavest, obstajalo pa je več struj, ki so prihodnost naroda in jezika videle zelo drugače. Dohtar je v romanu glede tega precej nevtralen, kar bralkam in bralcem omogoča dober razgled po različnih scenarijih, ki bi se lahko odvili. Sam se ima namreč predvsem za Kranjca in kot Kranjce razume pač vse ljudi, ki živijo na Kranjskem, ne glede na to, kateri jezik govorijo. S Čopom se o poeziji pogovarjata v nemščini, njun skupni cilj pa je prek poezije povzdigniti kranjski jezik. Drugače je razvoj jezika na ozemlju današnje Slovenije na primer videl Stanko Vraz, ki tudi nastopa v romanu. Zagovarjal je ilirizem, torej bližanje kajkavščini in nato poenotenje južnoslovanskih jezikov. Polemike o jezikovnem vprašanju, ki sta jih imela s Prešernom, so se ohranile v pismih. To je samo en primer, kako živo in prepričljivo je zastavljeno zgodovinsko ogrodje romana, v katerem spoznamo tudi nekatere druge kulturnike tistega časa, s katerimi je Prešeren prijateljeval: poleg že omenjenega Čopa so tu še trgovec, zbiratelj in mecen Andrej Smole, pesnik in urednik Miha Kastelic ter slikar Matevž Langus. In niso vsi predstavljeni v najboljši luči, zaradi česar so kot literarni liki ne le prepričljivi, temveč tudi zanimivi in zabavni. Takšen je tudi celoten roman, ki se kljub zgodovinskosti ne jemlje preveč resno in nas na številnih mestih uspe nasmejati. To gre verjetno pripisati tistemu domišljijskemu delu, ki je dopolnil in literariziral zgodovinsko podstat. Tako lahko beremo posrečene odlomke, ki na zbadljiv in domiseln način povezujejo Prešernov čas z našim: »Mladi Ljubljančani so, če je bilo verjeti nerganju njihovih staršev, že cele dneve preživeli za zasloni. Preizkušali so nove modne kroje, ki so jih dali šivati po spominu z izletov v Trst, nove kombinacije, si posojali, pomerjali to in ono in se nenehno hodili preoblačit.« Dohtar in povodni mož ni prvi roman o Francetu Prešernu, pred Harlamovom so o njem pisali Anton Slodnjak, Ilka Vašte, Mimi Malenšek, Ivan Sivec … A prvič beremo roman, ki ni zgolj biografski, ampak Prešerna preoblikuje v polnokrven literarni lik. In prvič beremo roman, v katerem je slovenski literat predstavljen kot amaterski detektiv. Vendar pa to ni nekaj novega v svetovnem merilu, saj so različni avtorji za like v svojih zgodovinskih kriminalkah uporabili Agatho Christie, Arthurja Conana Doyla, Oscarja Wilda, Charlesa Dickensa, sestre Brönte in druge. Kriminalni žanr se je med slovenskimi avtorji že dodobra razcvetel in pravi čas je, da se razveja tudi v podžanre, kot je zgodovinska kriminalka. France Prešeren se torej prelevi v detektiva, to, da je v romanu imenovan Dohtar, pa nam omogoča, da se vseeno distanciramo od ustaljene podobe pesnika, ki jo gojimo kot narod. Preiskavo začne pod prisilo Dunajčana, ki se predstavlja z različnimi imeni, a kmalu v njej začne uživati. Sledi ga nemalokrat vodijo v slepo ulico, na napačno pot ga želi speljati tudi Dunajčan, ki ga skuša prepričati, da je umor dekleta povezan s framasonsko ložo. Dunajčan in Dohtar med preiskavo spleteta nenavadno vez, zdi se, da oba uživata tako v raziskovanju skrivnosti kot tudi v intelektualnih pogovorih o svobodi, poeziji, politiki in pravičnosti, v katere se zapletata. Hkrati pa se Dohtarju s preiskavo odpira tudi drugačen pogled na Ljubljano in njeno družbo. Odkriva, da svojih bližnjih prijateljev le ne pozna tako dobro, kot si je mislil, in da vsak nekaj skriva. Ko Dohtar umorjeno dekle poveže z izginotjem dveh drugih mladih Ljubljančank, sum pade tudi na tiste, ki jim najbolj zaupa. Ko nazadnje pride do odgovora, še sam ne more verjeti resnici in roman se konča prav tako dramatično, kot se je začel. Dohtarju se primer razrešuje na podoben način kot piše pesmi. Po dolgem premlevanju, iskanju možnih povezav, ki ga vodijo tudi v napačne smeri, se nenadno zgodi preblisk, ko na primer nekdo reče nekaj, kar v njem vzbudi nek spomin ali vtis. Na takšen način vročično zaključi Krst pri Savici, navdihnjen od muz ali vina, in na takšen način se mu tudi izkristalizira, kdo je morilec. Tovrstni momenti se kar nekajkrat ponovijo in to lahko romanu tudi očitamo. S tem se nekako vrača k podobi trpinčenega genija, poleg tega pa po nekaj ponovitvah takšen način razkrivanja novih sledi in dokazov postane predvidljiv, nedomišljen in monoton. Kljub temu pa tega romanu ne moremo zares zameriti, saj ima toliko drugih odlik: inovativno zgodbo, izdelano zgodovinsko ozadje, izbran in bogat jezik, s katerim nam živo slika tako prostor in čas kot tudi like in dogajanje, napetost, duhovitost … skratka vse tisto, zaradi česar je branje vznemirljivo in zabavno. Vse, kar si od žanra tudi želimo.

Zakaj svetu vlada kaos, zakaj politika ne temelji več na dejstvih, temveč na pristnosti politikov in zakaj razpada družbeno tkivo? To je le nekaj vprašanj, s katerimi se spopada Slavoj Žižek v delu Nebesa v razsulu (prevedel Igor Harb, Cankarjeva založba 2025), zbirki esejev, ki je v angleškem originalu izšla leta 2021. Z njegovimi mislimi in besedili ter komentarji dr. Petra Klepca predstavljamo to delo ter s tem podajamo tudi nekaj premišljevanj o današnji družbi, politiki, dojemanju sveta, skratka, vsem tem, kar nas zdaj zadeva. Foto: Slavoj Žižek na predstavitev knjige Nebesa v razsulu v Cankarjev dom novembra 2025; avtor fotografije Gregor Podlogar/RTVSLO

Konec leta je bilo na Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije prijavljenih dobrih 47 tisoč brezposelnih, nekje enako številko pričakujejo tudi ob koncu letošnjega leta. Razmere na trgu dela so bile lani ugodne; brezposelnost je bila nizka, tudi na širšem mariborskem območju. Hkrati pa je primanjkovalo določenih kadrov, med drugim v zdravstvu in izobraževanju. S pomanjkanjem ustreznih kadrov se bodo delodajalci po napovedih soočali tudi letos. Več o trenutnih razmerah na trgu dela in pričakovanih trendih na področju zaposlovanja v tem letu pa v tokratni Radijski tribuni.

S starim letom se je iztekel dveletni mandat Slovenije v Varnostnem svetu Združenih narodov, po letih 1998 in 1999 drugi, odkar imamo samostojno državo. Ob tem je Slovenija tokrat Svetu predsedovala dvakrat, septembra 2024 in decembra 2025, in se tako od Varnostnega sveta poslovila s tempom brez popuščanja do konca in v soju žarometov. Hkrati je bil ta mandat časovno umeščen v prelomno, izjemno hitro spreminjajoče se politično-strateško okolje sodobnega sveta na eni strani ter oslabljen vpliv svetovne organizacije na drugi. Kakšna načela je Slovenija zagovarjala, kako uspešna je bila pri tem in kakšen vtis pušča za sabo, pa je zanimalo našega dopisnika iz Združenih držav. Andrej Stopar je decembra obiskal New York in v Palači narodov poiskal odgovore na omenjena vprašanja.

December in januar sta v upodobitvah iz zgodovine umetnosti prikazana kot meseca obdarovanj in gostij, a tudi refleksije časa, pravi umetnostna zgodovinarka dvojna doktorica Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev od pozne antike do renesanse posvetila tudi v magistrski nalogi. Kako so čas dojemali v srednjem veku, smo se z njo pogovarjali ob izteku leta 2021.

Film Belo se pere na devetdeset, posnet po istoimenski domači ultrauspešnici literarne debitantke Bronje Žakelj, prihaja v slovenske kinematografe pospremljen z velikimi pričakovanji. Na Ljubljanskem filmskem festivalu so v rekordnem času razprodali štiri projekcije, zato lahko upravičeno pričakujemo, da bo tudi v redni distribuciji nadaljeval svojo kinematografsko pot pred precej polnejšimi dvoranami, kot je običajno za domače filme. Kadar ima film v procesu snovanja za sabo velik krog potencialnih gledalcev, ki so bili najprej bralci, to prinaša svoje prednosti, a tudi pasti. Film lahko namreč zares zadiha le, če se literaturi iztrga in iz nje oportunistično posrka le tisto, kar mu je v korist, vse preostalo pa brez usmiljenja zavrže. To pa je izjemno težko storiti, ko ga zasnuješ po literarni predlogi, na katero so bralci močno čustveno navezani, še toliko bolj pa, ko gre za popolnoma avtobiografsko delo, ki ni obremenjeno le s čustvi bralcev, ampak tudi s spoštovanjem do resničnih oseb iz posnete zgodbe. Filmu Belo se pere na devetdeset se ta zadržek zelo pozna. Gre za obrtniško sicer popolnoma dostojen izdelek, ki zgodbo iz knjige zvesto prevede v podobe, ni pa se mu zares uspelo iztrgati iz krempljev literature. Režiser Marko Naberšnik, ki je scenarij za film napisal skupaj z Bronjo Žakelj, je linearno naracijo sicer razpršil v različne časovne ravni ‒ to jo naredi bolj filmsko, vendar bi filmu koristil tudi pogumnejši pristop k zgoščevanju pripovedi. Močan je predvsem tam, kjer je močna tudi knjiga: s podrobno dodelano scenografijo in pogosto že kar malo komično kostumografijo nas zelo prepričljivo postavi v obdobje Bronjinega odraščanja. Zgodovinsko ozadje v pripoved pronica z arhivskimi televizijskimi posnetki, ki se vrtijo na televizijskem zaslonu Žakljevih, in učinkovito zrcali Bronjino intimno resničnost: medtem ko se krha njeno zdravje in drobi njena družina, razpada tudi država, v kateri se je rodila. Hkrati vse tiste knjige na metre, čokoladno rjave ploščice, oranžne stenske tehtnice, roza šumeče trenirke, leviske na korenčka in cigarete, ki jih valjajo med ustnicami čisto vsi, ki so starejši od 15 let, gledalca, ki je osemdeseta in zgodnja devetdeseta tudi živel, prijetno božajo z mehkobo nostalgije, ki blaži tragičnost osebne zgodbe protagonistke Bronje. Ta je v filmu igralsko dovolj subtilno posredovana, da ne zapade v patetiko, filmska glasba pa se sprehaja zelo po robu in pogosto zdrsne v kliše. Belo se pere na devetdeset se je tako izkazal za zelo klasičen narativni film, ki stavi na preverjeno karto – dobro zgodbo, ki je tako polna čustveno zahtevnih situacij, da se vsak gledalec vsaj v neki točki lahko zagleda v njej. To je dovolj, da bo znal potrkati na srca domačega občinstva, ki ga tako nestrpno pričakuje, toda premalo, da bi v njem prepoznali presežek.

V Narodni galeriji v Ljubljani se zaključuje velika umetnostna razstava Barok slikarstvo in kiparstvo. Na ogled bo še do 9. novembra in pred mikrofon smo povabili direktorico dr. Barbaro Jaki, ki nas je v času jesenskih počitnic povabila k ogledu nekaterih največjih likovnih zakladov pri nas. Hkrati pa nam je predstavila tudi tri prihajajoče razstave, ki bodo obiskovalce razveselile v mesecu novembru.

V Narodni galeriji v Ljubljani se zaključuje velika umetnostna razstava Barok slikarstvo in kiparstvo. Na ogled bo še do 9. novembra in pred mikrofon smo povabili direktorico dr. Barbaro Jaki, ki nas je v času jesenskih počitnic povabila k ogledu nekaterih največjih likovnih zakladov pri nas. Hkrati pa nam je predstavila tudi tri prihajajoče razstave, ki bodo obiskovalce razveselile v mesecu novembru.

Janez Dovžan, vrhunski alpinist, je pred pol stoletja osvojil vrh Makaluja, dosegel Kangbačen in kot član zgodovinske odprave preplezal mogočen granit El Capitana … Skupaj z Mojstranškimi vevericami pa je postavljal mejnike v slovenskem alpinizmu. Pri osemdesetih letih, ko so njegove poti ostale na Dovjem, pa je predstavil knjižni prvenec Z Dovjega do Himalaje. V dvajsetih kratkih zgodbah odstira gorniški svet in spomine ter opisuje osebna doživljanja. Hkrati pa so zgodbe tudi sporočilo o vztrajnosti, neomajnosti, prijateljstvu ter spoštovanju gora in življenja.

V Svetovalnici smo se posvetili nujnosti obiska ginekologa tudi v zrelih letih. Katere so najpogostejše težave in kako se odražajo, na kaj naj bodo gospe, ko se jim rodno obdobje izteče, pozorne pri spremembah svojega telesa? Hkrati pa je naša gostja specialistka ginekologije in porodništva Mateja Lasič odgovarjala tudi na vprašanja, povezana z vstopanjem na pot materinstva.

V Svetovalnici smo se posvetili nujnosti obiska ginekologa tudi v zrelih letih. Katere so najpogostejše težave in kako se odražajo, na kaj naj bodo gospe, ko se jim rodno obdobje izteče, pozorne pri spremembah svojega telesa? Hkrati pa je naša gostja specialistka ginekologije in porodništva Mateja Lasič odgovarjala tudi na vprašanja, povezana z vstopanjem na pot materinstva.

Dogovor, ki sta ga včeraj v egiptovskem Šarm el-Šejku ob posredovanju ZDA sklenili pogajalski skupini Izraela in gibanja Hamas, je ponoči ratificiral tudi kabinet Benjamina Netanjahuja. S tem je izraelska vlada potrdila prvo fazo mirovnega načrta za Gazo, ki ga je pripravil ameriški predsednik Donald Trump in v kateri bo prekinitev ognja uresničena v 24-tih urah, v naslednjih 72-tih urah pa bo Hamas izpustil vse talce. Hkrati bo v Gazo začela prihajati mednarodna pomoč. Trump je v izjavi v Beli hiši zatrdil, da nihče od prebivalcev Gaze ne bo prisiljen zapustiti enklave. V oddaji tudi o tem: - Od danes do ponedeljka bo na ljubljanskem gospodarskem razstavišču zasedanje Parlamentarne skupščine zveze Nato - Ekonomsko-socialni svet med drugim o izhodiščih za božičnico in predlaganih proračunskih dokumentih za prihodnji dve leti - Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja stroka poudarja pomembnost dostopa do pomoči in informacij

V zadnjih mesecih se Evropa sooča z opozorili, da vojna v Ukrajini ne poteka več zgolj na fronti, temveč vse pogosteje tudi v zraku in na morju. Francoska mornarica je pred dnevi prestregla rusko tovorno ladjo, saj sumijo, da služi kot platforma za izstreljevanje dronov. Hkrati se vrstijo tudi incidenti z droni, ki vdirajo v zračni prostor držav članic Nata. Kaj pravzaprav pomeni takšno hibridno vojskovanje, kako se nanj odziva Evropa, kje so njene šibke točke ter kako se v to novo sliko varnostnih razmer umeščajo droni, umetna inteligenca in razvoj vojaških lovcev šeste generacije? O vsem tem smo se pogovarjali z urednikom revije Obramba Borisom Knificem, ki pravi, da živimo v času, ko so meje med vojaškim in civilnim, med mirom in vojno, vse bolj zabrisane.

Belgijci v primerjavi z drugimi Evropejci porabijo največ časa za pot v službo. Hkrati so narod odličnih kolesarjev. Belgijski mediji poročajo, da se bo prizor, ko njihov Remco Evenepoel na kronometru dohiti in prehiti našega Tadeja Pogačarja, zapisal v svetovno športno zgodovino.

Akademski slikar Jernej Forbici se rad pošali, da je v Italiji umetnik, v Sloveniji pa kustos in umetniški direktor. Art Stays, ptujski festival sodobne umetnosti, ki ga že dvajset let vodi skupaj z ženo Mariko Vicari, privablja domača in tuja zveneča imena. V tem času pa lahko v KiBeli v Mariboru ujamemo tudi njegovo razstavo z naslovom Prekleta lakota za zlatom. Za Jerneja Forbicija so značilni veliki formati in klasične slikarske tehnike, ki jih popestri z modernističnimi pristopi, motivično pa je zavezan naravi – v nekoliko magičnih prizorih pokrajine lahko subtilno zaslutimo ekološke razmisleke. Kot zapišejo ob razstavi, ''na njegovih prostranih poljih človek ni preprost prebivalec ali ganjen opazovalec, ampak parazit, odgovoren za dramo vsakdanjega življenja''. " Hkrati ''Forbicijeva narava pripoveduje o sodobnem človeku, ki je sposoben najti lepoto v kaosu". Umetnika, ki sicer veliko časa preživi v tujini, smo obiskali na njegovi domačiji v Kidričevem, kjer je tudi galerija FO.VI, v kateri KUD Art Stays organizira razne skupinske in samostojne razstave. Slika (izrez): Zamegljena prihodnost z umetnimi plastičnimi rožami (Blurry Future with fake plastic flowers)

Petra Pogorevc, dolgoletna dramaturginja Mestnega gledališča ljubljanskega, je letos doktorirala s področja študijev scenskih umetnosti na AGRFT. Njena doktorska disertacija z naslovom Smrt in žalovanje kot mejna in preobrazbena dejavnika v sodobnih uprizoritvenih umetnostih je prerasla v znanstveno monografijo Gledališče in žalovanje s podnaslovom Uprizarjanje smrti kot izgube, ki je izšla pri Knjižnici MGL. Z avtorico monografije smo se pogovarjali o smrti, ki nepovratno zaznamuje življenje uprizoritve, in o žalovanju, ki z rojevanjem novih uprizoritvenih principov ohranja spomin in slavi življenje tiste osebe, ki za vedno odide. Foto: Tomaž Skale, Dnevnik

Muzej Lah na Bledu, ki ga bodo odprli prihodnje poletje, je projekt, kot ga v Sloveniji še nismo videli. Zakonca Igor in Mojca Lah sta želela ustvariti prostor za predstavitev svoje obsežne umetniške zbirke iz Fundacije Lah, ki sta jo dopolnjevala tri desetletja. Združuje izjemna imena domače in mednarodne modernistične in sodobne umetniške scene, kot so Anne Imhof, Anselm Kiefer, Ilja in Emilia Kabakov, Zoran Mušič, Neue Slowenische Kunst in drugi. Arhitekturo muzeja so zasnovali v slovitem londonskem biroju David Chipperfield Architects. Svetovno priznani arhitekt David Chipperfield, med drugim Pritzkerjev nagrajenec, s svojo mrežo birojev deluje v več okoljih, poleg Londona jih najdemo še v Berlinu, Milanu, Šanghaju in Santiagu de Compostela. Muzej Lah, galerijski kompleks, ki obsega 5000 kvadratnih metrov neto površine, od tega približno 3500 kvadratnih metrov razstavnih površin, je njihov prvi projekt v tem delu Evrope. Sledi glavnim Chipperfieldovim načelom, kot sta spoštljiv dialog z lokalno arhitekturo in naravo ter energetska učinkovitost. Slika (izrez): © David Chipperfield Architects

Po podatkih Urada Združenih narodov za droge in kriminal se uporaba drog po svetu povečuje. V ospredje prihaja kokain, vse bolj priljubljen je tudi pri nas. Pristojni opažajo povečanje hkratne rabe različnih drog. Medtem čaka na začetek zakonodajnega postopka zakonski predlog Gibanja Svoboda in Levice o uporabi konoplje za osebne namene. Kaj vse to pomeni za posameznika in družbo, v ponovitvi v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Matej Košir, Inštitut Utrip; Andrea Margan, Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa na ljubljanskem UKC, Marko Verdenik, Združenje DrogArt.

Kako je mogoče, da pripadniki današnjih izkoriščanih družbenih razredov še niso oblikovali široke družbeno-politične koalicije, ki bi v parlamentih, na delovnih mestih, na spletu in na ulici zastopala njihove interese?Vsi smo že slišali podatke o grotesknem premoženju najbogatejših, o vrtoglavih milijardah, ki so si jih v zadnjih nekaj desetletjih prigrabili Elon Musk, Jeff Bezos, Mark Zuckerberg in drugi. Hkrati se – in tudi to ni skrivnost – močno povečuje število ljudi, katerih realne plače stagnirajo ali celo nazadujejo, njihova možnost dostopa do služb za nedoločen čas, do stanovanjskega trga, do javnega zdravstva, javnega šolstva, zdrave prehrane in kulturnih dobrin pa postaja vse bolj omejena, vse bolj negotova. Iz te družbeno-ekonomske stiske, v kateri so se znašli milijoni ponižanih in razžaljenih, je na Zahodu v zadnjem obdobju vzniknilo več precej glasnih, političnih gibanj – v tem smislu lahko govorimo o newyorškem gibanju »Zavzemimo Wall Street«, o rumenih jopičih v Franciji in najbrž tudi o množicah s Trumpovih predvolilnih zborovanj –, a zdi se, da naprezanja takó angažiranih ljudi niso obrodila omembe vrednih sadov. Ekonomska neenakost pač še naprej narašča, prekarizacija in pavperizacija se širita, bogastvo in politična moč najbogatejšega odstotka – ali celo samo najbogatejšega promila – pa rasteta v nebo. Kako to pojasniti? Kako je mogoče, da pripadniki in pripadnice izkoriščanih družbenih razredov ne zmorejo oblikovati široke družbeno-politične koalicije, ki bi v parlamentih, na delovnih mestih, na spletu in na ulici zastopala njihove interese? Še več: kako je možno, da se računalniški inženirji, delavke v tekstilni industriji, kmetje in umetnice pogosto bolj bojijo drug drugega kakor pa vseh tistih, ki načrtujejo in implementirajo izkoriščevalske politike, ki so nas vse skupaj privedle v očitno zagaten družbeno-ekonomski položaj? Kako je možno, da se centrifugalna moč raznolikih etničnih, religioznih, spolnih in kulturnih identitet izkoriščanih ljudi zdi močnejša od centripetalne moči njihovih skupnih socio-ekonomskih interesov? Je nemara eden od razlogov ta, da živimo v »post-hladnovojnem« svetu, ki ni le pozabil na idejo razredne solidarnosti, ampak kratko malo ne ve več, kaj je to družbeni razred in kako razredna strukturiranost družbe navsezadnje vpliva na naša življenja? – Če to vsaj malo drži, potem se najbrž velja vprašati, kaj je to družbeni razred, koliko družbenih razredov pravzaprav je in, ne nazadnje, kam se je izgubila politika, ki bi danes gradila na razrednih interesih izkoriščanih? Prav tega smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili dva sociologa, dr. Marka Kržana in dr. Jožeta Vogrinca. Foto: prizor s protesta, ki je v okviru gibanja »Zavzemimo Wall Street« potekal oktobra 2011 na ljubljanskem Kongresnem trgu (Yerpo / Wikipedia)

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne na evropskih tleh. To je bil najsmrtonosnejši oboroženi konflikt v človeški zgodovini, posledice katerega je bilo več deset milijonov smrtnih žrtev, od tega večina civilnih, grozote holokavsta, številni vojni zločini in velikansko uničenje. Vse te strahote so prinesle tudi streznitev in spoznanje, da je vsekakor treba preprečiti ponovitev česa podobnega. Toda ob tem, ko praznujemo obletnico konca ene velike vojne, se hkrati pripravljamo na naslednjo. Močno so se zamajali tako svetovna družbena ureditev kot prizadevanja za mir. Že bližnja prihodnost je zelo negotova. O tem v tokratnem Studiu ob 17.00, ki ga ponavljamo. Gostje: dr. Ksenija Vidmar Horvat, profesorica sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Božo Repe, profesor zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Petra Roter, profesorica mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbe vede Univerze v Ljubljani.

Po podatkih Urada Združenih narodov za droge in kriminal se uporaba drog po svetu povečuje. V ospredje prihaja kokain, vse bolj priljubljen tudi pri nas. Pristojni opažajo še povečanje hkratne rabe različnih drog. Medtem na začetek zakonodajnega postopka čaka zakonski predlog Gibanja Svoboda in Levice o uporabi konoplje za osebne namene. Kaj vse to pomeni za posameznika in družbo, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Matej Košir Inštitut Utrip; Andrea Margan Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa na ljubljanskem UKC-ju; Marko Verdenik Združenje DrogArt. Avtorica oddaje Nataša Mulec.

Kako prihranke preusmeriti iz pasivnega stanja na računu v reden tok prihodkov? Dividendne strategije smo že obdelali epizodi Dividendni kralji: Kako z investiranjem do pasivnih zaslužkov?, se bomo tokrat osredotočili na obveznice, ki prinašajo obresti. Hkrati pa v razburkanih in negotovih časih lahko prinesejo tudi miren spanec. Pred mikrofonom: Blaž Hribar, član uprave, Pokojninska družba A V tokratni epizodi boste slišali: 00:00 Uvod v pasivne dohodke 02:58 Vrednotenje delnic in obveznic 06:11 Trendi na obvezniškem trgu 09:11 Primerjava ameriških in romunskih obveznic 12:11 Razumevanje obveznic 15:04 Tveganja in donosnosti obveznic 17:58 Strategije za vlagatelje 21:08 Obveznice in inflacija 31:35 Tveganja in obveznice 34:26 Zakladne menice in njihova likvidnost 38:07 Struktura naložb in obveznic 41:00 Valutno tveganje in obveznice 44:11 Pasivni dohodek in obveznice 46:57 Nepremičnine kot naložba 50:12 Demografski izzivi in naložbe 52:13 Folklora posojanja in obveznice Investicijski bootcamp za mlade (od 17 do 21 leta) Darilo z dodano vrednostjo ob koncu šolanja in ob vstopu v polnoletnost Spoznali bodo tudi 18.-letnega Marka, ki bo razkril, kako je sestavljen njegov portfelj. Število mest je omejeno. Datum: 21. avgusta v živo Boot Camp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Delavnica je neodvisno pripravljena, kar je redkost v današnjem času :) Lokacija: Ekonomska fakulteta Datum: 18. september Čas: 17:00–20:30 Podprite Money-How preko članstva na Youtube članstvo Pridruži se skupnosti Discord Money-How Obišči spletno stran Money-How Imaš vprašanje? Piši mi na marja@money-how.si

Ina Poteko je mlada raziskovalka na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, ki raziskuje jezik na družbenih omrežjih in v zasebni komunikaciji. V tokratnem Jezikanju se z njo pogovarjamo predvsem o naši zasebni komunikaciji. Kaj vse vpliva nanjo, koliko je v njej angleščine ter kako vpliva na knjižno slovenščino.

V Carigradu potekajo neposredna pogajanja med Rusijo in Ukrajino po treh letih vojne. Ruskega predsednika Vladimirja Putina ni v Turčijo. Je Rusija sploh pripravljena končati vojno? Ameriški predsednik Donald Trump je zagrozil, da bo končal svoje posredovanje, če ne bo pripravljenosti za pogovore. Hkrati pa se zdi, da je pozornost Združenih držav vse bolj usmerjena v druga krizna žarišča. Smo priča nastajanju novega svetovnega reda? Bomo to izvedeli šele po srečanju Trumpa in Putina? O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Klemen Grošelj, obramboslovec; dr. Faris Kočan, strokovnjak za mednarodne odnose, FDV Univerze v Ljubljani; Vlasta Jeseničnik, dopisnica RTV Slovenija iz Ruske federacije; Karmen Švegelj, dopisnica RTV Slovenija iz Bližnjega vzhoda.

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne na evropskih tleh. To je bil najsmrtonosnejši oborožen konflikt v človeški zgodovini, posledice katerega so bili več deset milijonov smrtnih žrtev, od tega večina civilnih, grozote holokavsta, številni vojni zločini in velikansko uničenje. Vse te strahote so prinesle tudi streznitev in spoznanje, da je vsekakor treba preprečiti ponovitev česa podobnega. Toda ob tem, ko praznujemo obletnico konca ene velike vojne, se hkrati pripravljamo na naslednjo. Močno so se zamajali tako svetovna družbena ureditev kot prizadevanja za mir. Že bližnja prihodnost je zelo negotova. O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Ksenija Vidmar Horvat, profesorica sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Božo Repe, profesor zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Petra Roter, profesorica mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbe vede Univerze v Ljubljani.

Z letnico 2024 je pri Založništvu Tržaškega tiska izšel vodnik po evropski prestolnici kulture leta 2025 z naslovom Gorica, Nova Gorica – povezani mesti. Napisal ga je Andrea Bellavite, filozof, teolog, novinar, popotnik, trenutno direktor ustanove za zaščito bazilike v Ogleju, prevedla pa ga je Pia Lešnik. Seveda je vodnik nastajal ob misli na obe Gorici, ki sta postali Evropska prestolnica kulture 2025, dobrodošel pa je za vsakogar, ki si želi obiskati ali raziskati Gorico in Novo Gorico. Avtorja Andreo Bellavite in Martino Kafol, urednico pri Založništvu tržaškega tiska, je v studio oddaje Razgledi in razmisleki povabila Tadeja Krečič.

Včeraj, 27. januarja, so trgi dobesedno krvaveli. Izbrisanih je bilo 1.000 milijard dolarjev tržne kapitalizacije. Razlog: grožnja kitajskega jezikovnega modela DeepSeek. Ta naj bi bil cenejši za kar 98 odstotkov od tistih iz zahoda, kot je denimo ChatGPT od OpenAI. Hkrati naj bi bil tudi boljši. Zakaj se je borza tako dramatično odzvala? Tehnološki indeks Nasdaq je upadel za tri odstotke, Nvidia je zabeležila skoraj 17-odstotni upad in izbrisanih je bilo skoraj 600 milijard dolarjev tržne kapitalizacije. Tudi proizvajalec opreme, potrebnih za izdelavo naprednih čipov, nizozemski ASML je včeraj upadel za sedem odstotkov. Marsikdo se na tej točki sprašuje, ali se splača te popravek na trgu izkoristiti za nakupe? Koliko časa bodo trgi krvaveli? Kje so priložnosti? Delnica nekega podjetja je denimo včeraj pridobila kar 130 odstotkov. Zakaj? Epizoda je uvodni del v bolj poglobljen pogovor, ki sledi po objavi poslovnih rezultatov podjetij iz skupine Veličastnih 7, ki objavljajo ta teden in naslednji. Pred mikrofonom: Aleš Grbić, Sava Infond

Živimo v času vse večjih potreb po električni energiji, hkrati se soočamo z več krizami, tudi okoljsko. Kako, če sploh, bomo zaznali, da bomo v novo leto vstopili z enim energetskim virom manj: Termoelektrarna Šoštanj bo opravljala le še gospodarsko javno službo za zagotavljanje toplote za Šaleško dolino. Hkrati so zneski na položnicah, ki jih trenutno plačujejo gospodinjstva, zamejeni in še ne kažejo resničnega novega obračunavanja omrežnine. Soočamo se tudi z energetsko revščino. Kakšna je prava kombinacija energetskih virov za Slovenijo in katera vprašanja si moramo zastaviti? O tem s prvim varuhom slovenskega energetskega sistema, direktorjem Elesa Aleksandrom Mervarjem.

Življenje v najrevnejših podeželskih delih Bosne in Hercegovine bi bilo za tam živeče ljudi še težje, če ne bi obstajali ljudje, kot je Biljana Basarić. Učiteljica, ki svoje poslanstvo živi tudi zunaj učilnic in ki v prostem času kot sekretarka lokalnega Rdečega križa oziroma Crvenega križa/krsta v Krupi na Uni, pomaga tudi ostarelim. Njim in otrokom namenja ves svoj čas in ljubezen, hkrati pa so ji smisel življenja in navdih za pesmi, ki jih piše za svojo dušo. Dobro dušo najrevnejših vasi in ljudi ob reki Uni lahko spoznate v Evropi osebno.

Danes pa nekaj o veselem pričakovanju, ki prežema slovenski politični prostor. Skladno s koncem lovopusta deležniki napovedujejo kar nekaj novih strank, ki potencialno pomenijo več izbire za volivce na prihajajočih državnozborskih volitvah. Kar pa je najbolj zanimivo … Nove stranke ne bodo stare stranke z novimi obrazi, temveč bodo to nove stranke s starimi obrazi. Zares dramatičen zasuk dosedanje prakse. Kot rečeno, ker je jesen topla z dosti vlage, stranke lepo rastejo tudi v nižje ležečih gozdovih. Tako smo med tokratno sezono zdaj že zares prepričani, da smo na poti k za zunanje opazovalce utopičnemu cilju: »Dva milijona strank za dva milijona Slovencev!« Ker celo naša analitična moč ne zmore dovolj kakovostne analize vseh napovedanih krepitev demokratičnega prostora, bomo danes analizirali samo tri. Prva je stranka Anžeta Logarja. Nekaj vemo zagotovo. Stranka Anžeta Logarja bo sredinska in stranka Anžeta Logarja bo združevalna. Hkrati pa napoved Anžetove stranke v resnici govori o tem, kako malo premisleka je v slovenski politiki. Oziroma, kako politiki kar govorijo nekaj v tri dni, ne da bi se zares ustavili in o povedanem tudi kdaj premislili. Ker slovenski politiki, med njimi Anže Logar, so recimo trdno prepričani, da sredina združuje. Če bi se vsaj malo poglobili v skrivnosti semantike, bi ugotovili, da sredina v bistvu razdružuje. Če ne bi, bi ne bila sredina. O tem nam pričajo ena najzgodnejših besedil na Slovenskem, ki jih je moral med izobraževanjem srečati tudi dr. Anže Logar. Recimo: J. Jurčič poroča, kako je Krjavelj presekal hudiča. Sicer nikjer ni zavedeno, da ga je po sredini, a sodoben bralec lahko sklepa, da ga je, ker je naredil presekani vrag v morje dva skoraj identična pljuska. Potem pa je tu še Robin Hood. Kljub temu da je na lokostrelskem tekmovanju puščica konkurenta že zadela politično sredino, jo je Robin s svojim strelom še razpolovil in s tem dokazal, da pojem politična sredina vsaj v semantiki ne obstaja. Je pa tudi nedorečeno, kaj pomeni pojem politična sredina v cenjenem cehu politike same. Če levičarji na levi pojejo italijanske borbene pesmi in se v blagostanju slovenskega srednjega razreda zavzemajo za proletariat, desničarji na desni pa hodijo v cerkev ob največjih praznikih in poslušajo Slaka ter Heleno Blagne – kaj je potem politična sredina? Mogoče jo je najlepše poosebil prav prej omenjeni Robin Hood. Kljub boju za delavske pravice je ostal lojalen kralju, se pravi kapitalu. Hočemo povedati, da če bosta Anže in njegova stranka res sredinsko združevalna, zna biti celo podjetje precej sitno in boleče. Ena ritnica na levem in druga na desnem stolu. Druga današnja stranka je ona, ki jo napoveduje Marko Lotrič, predsednik državnega sveta. Ta se je še bolj zapletel v nesmisle semantike, saj napoveduje, da se bo njegova stranka gibala med levo in desno politično sredino. Se pravi ne le, da je vrli podjetnik izumil dve sredini, temveč bo rodil begavo politično organizacijo, ki bo kot nekakšen hrček tekala naokoli po političnem prostoru. Ampak pustimo podpomene pod pomeni ter se posvetimo novi stranki Marka Lotriča. Kot pravi, bo to stranka slovenskega gospodarstva. Kar je za pohvaliti – z manjšim zadržkom, da nimamo pojma, kaj je to gospodarstvo? Oziroma, koga ali kaj bodoči predsednik stranke razume kot gospodarstvo. Ni treba ravno veliko raziskovalnega novinarstva, da ugotovimo, kako drugače uspešen podjetnik in lastnik podjetja meni, kako so gospodarstvo predvsem lastniki kapitala in menedžerji. Se pravi, da ga oni drugi del gospodarstva, ki smo mi, oziroma tisti, ki smo delovna sila, na srečo pa tudi volivci, ne zanimamo prav dosti. Povedano drugače: kapitalisti bi nas radi prepričali, naj volimo za kapitaliste, da bi potem lahko postali še večji kapitalisti … Prihodnja gospodarska stranka bo poskrbela za lepšo prihodnost lastniškega in upravljavskega dela gospodarstva, če pa bo kaj padlo z bogato obložene mize, toliko bolje za nas. Kot pa smo se naučili do zdaj; splača se dvigniti roko že za drobtinice. Tretja stranko pa ustanavlja Karel Erjavec. O tem politične veteranu skoraj nimamo kaj za povedati, razen tega, da Karel seveda sestavlja stranko politične sredine. Z napovedjo Karla Erjavca in s strankama Anžeta Logarja in Marka Lotriča bo politična sredina postala najbolj tekmovalen del političnega prostora, ob manjši napaki ... Slovenska politična razdeljenost, ki jo simbolizira prej omenjeni Krjavelj, pozna samo dva politična pola in teza o zmernih volivcih, ki so voljni preseči staroslovence, mladoslovence, partizane in belogardiste, Kučana in Janšo, je samo mit. Torej bodo vsaj tri nove stranke ribarile v ribniku, kjer razen pošvedranih čevljev in ene polovice Krjavljevega vraga ni nič drugega. Karel, ikona slovenske politične preteklosti, je ob sebi zbral še nekaj znanih in izkušenih imen ter celotno podjetje poimenoval »Zbor za prihodnost Slovenije«, s čemer je na najlepši način potrdil učenje starih modrecev, da sta preteklost, sedanjost in prihodnost eno in isto, ter da je vse naše bivanje, sploh pa Karlovo, le nenehno kroženje neuničljive energije