Podcasts about hkrati

Film Belo se pere na devetdeset, posnet po istoimenski domači ultrauspešnici literarne debitantke Bronje Žakelj, prihaja v slovenske kinematografe pospremljen z velikimi pričakovanji. Na Ljubljanskem filmskem festivalu so v rekordnem času razprodali štiri projekcije, zato lahko upravičeno pričakujemo, da bo tudi v redni distribuciji nadaljeval svojo kinematografsko pot pred precej polnejšimi dvoranami, kot je običajno za domače filme. Kadar ima film v procesu snovanja za sabo velik krog potencialnih gledalcev, ki so bili najprej bralci, to prinaša svoje prednosti, a tudi pasti. Film lahko namreč zares zadiha le, če se literaturi iztrga in iz nje oportunistično posrka le tisto, kar mu je v korist, vse preostalo pa brez usmiljenja zavrže. To pa je izjemno težko storiti, ko ga zasnuješ po literarni predlogi, na katero so bralci močno čustveno navezani, še toliko bolj pa, ko gre za popolnoma avtobiografsko delo, ki ni obremenjeno le s čustvi bralcev, ampak tudi s spoštovanjem do resničnih oseb iz posnete zgodbe. Filmu Belo se pere na devetdeset se ta zadržek zelo pozna. Gre za obrtniško sicer popolnoma dostojen izdelek, ki zgodbo iz knjige zvesto prevede v podobe, ni pa se mu zares uspelo iztrgati iz krempljev literature. Režiser Marko Naberšnik, ki je scenarij za film napisal skupaj z Bronjo Žakelj, je linearno naracijo sicer razpršil v različne časovne ravni ‒ to jo naredi bolj filmsko, vendar bi filmu koristil tudi pogumnejši pristop k zgoščevanju pripovedi. Močan je predvsem tam, kjer je močna tudi knjiga: s podrobno dodelano scenografijo in pogosto že kar malo komično kostumografijo nas zelo prepričljivo postavi v obdobje Bronjinega odraščanja. Zgodovinsko ozadje v pripoved pronica z arhivskimi televizijskimi posnetki, ki se vrtijo na televizijskem zaslonu Žakljevih, in učinkovito zrcali Bronjino intimno resničnost: medtem ko se krha njeno zdravje in drobi njena družina, razpada tudi država, v kateri se je rodila. Hkrati vse tiste knjige na metre, čokoladno rjave ploščice, oranžne stenske tehtnice, roza šumeče trenirke, leviske na korenčka in cigarete, ki jih valjajo med ustnicami čisto vsi, ki so starejši od 15 let, gledalca, ki je osemdeseta in zgodnja devetdeseta tudi živel, prijetno božajo z mehkobo nostalgije, ki blaži tragičnost osebne zgodbe protagonistke Bronje. Ta je v filmu igralsko dovolj subtilno posredovana, da ne zapade v patetiko, filmska glasba pa se sprehaja zelo po robu in pogosto zdrsne v kliše. Belo se pere na devetdeset se je tako izkazal za zelo klasičen narativni film, ki stavi na preverjeno karto – dobro zgodbo, ki je tako polna čustveno zahtevnih situacij, da se vsak gledalec vsaj v neki točki lahko zagleda v njej. To je dovolj, da bo znal potrkati na srca domačega občinstva, ki ga tako nestrpno pričakuje, toda premalo, da bi v njem prepoznali presežek.

V Narodni galeriji v Ljubljani se zaključuje velika umetnostna razstava Barok slikarstvo in kiparstvo. Na ogled bo še do 9. novembra in pred mikrofon smo povabili direktorico dr. Barbaro Jaki, ki nas je v času jesenskih počitnic povabila k ogledu nekaterih največjih likovnih zakladov pri nas. Hkrati pa nam je predstavila tudi tri prihajajoče razstave, ki bodo obiskovalce razveselile v mesecu novembru.

V Narodni galeriji v Ljubljani se zaključuje velika umetnostna razstava Barok slikarstvo in kiparstvo. Na ogled bo še do 9. novembra in pred mikrofon smo povabili direktorico dr. Barbaro Jaki, ki nas je v času jesenskih počitnic povabila k ogledu nekaterih največjih likovnih zakladov pri nas. Hkrati pa nam je predstavila tudi tri prihajajoče razstave, ki bodo obiskovalce razveselile v mesecu novembru.

Janez Dovžan, vrhunski alpinist, je pred pol stoletja osvojil vrh Makaluja, dosegel Kangbačen in kot član zgodovinske odprave preplezal mogočen granit El Capitana … Skupaj z Mojstranškimi vevericami pa je postavljal mejnike v slovenskem alpinizmu. Pri osemdesetih letih, ko so njegove poti ostale na Dovjem, pa je predstavil knjižni prvenec Z Dovjega do Himalaje. V dvajsetih kratkih zgodbah odstira gorniški svet in spomine ter opisuje osebna doživljanja. Hkrati pa so zgodbe tudi sporočilo o vztrajnosti, neomajnosti, prijateljstvu ter spoštovanju gora in življenja.

V Svetovalnici smo se posvetili nujnosti obiska ginekologa tudi v zrelih letih. Katere so najpogostejše težave in kako se odražajo, na kaj naj bodo gospe, ko se jim rodno obdobje izteče, pozorne pri spremembah svojega telesa? Hkrati pa je naša gostja specialistka ginekologije in porodništva Mateja Lasič odgovarjala tudi na vprašanja, povezana z vstopanjem na pot materinstva.

V Svetovalnici smo se posvetili nujnosti obiska ginekologa tudi v zrelih letih. Katere so najpogostejše težave in kako se odražajo, na kaj naj bodo gospe, ko se jim rodno obdobje izteče, pozorne pri spremembah svojega telesa? Hkrati pa je naša gostja specialistka ginekologije in porodništva Mateja Lasič odgovarjala tudi na vprašanja, povezana z vstopanjem na pot materinstva.

Dogovor, ki sta ga včeraj v egiptovskem Šarm el-Šejku ob posredovanju ZDA sklenili pogajalski skupini Izraela in gibanja Hamas, je ponoči ratificiral tudi kabinet Benjamina Netanjahuja. S tem je izraelska vlada potrdila prvo fazo mirovnega načrta za Gazo, ki ga je pripravil ameriški predsednik Donald Trump in v kateri bo prekinitev ognja uresničena v 24-tih urah, v naslednjih 72-tih urah pa bo Hamas izpustil vse talce. Hkrati bo v Gazo začela prihajati mednarodna pomoč. Trump je v izjavi v Beli hiši zatrdil, da nihče od prebivalcev Gaze ne bo prisiljen zapustiti enklave. V oddaji tudi o tem: - Od danes do ponedeljka bo na ljubljanskem gospodarskem razstavišču zasedanje Parlamentarne skupščine zveze Nato - Ekonomsko-socialni svet med drugim o izhodiščih za božičnico in predlaganih proračunskih dokumentih za prihodnji dve leti - Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja stroka poudarja pomembnost dostopa do pomoči in informacij

V zadnjih mesecih se Evropa sooča z opozorili, da vojna v Ukrajini ne poteka več zgolj na fronti, temveč vse pogosteje tudi v zraku in na morju. Francoska mornarica je pred dnevi prestregla rusko tovorno ladjo, saj sumijo, da služi kot platforma za izstreljevanje dronov. Hkrati se vrstijo tudi incidenti z droni, ki vdirajo v zračni prostor držav članic Nata. Kaj pravzaprav pomeni takšno hibridno vojskovanje, kako se nanj odziva Evropa, kje so njene šibke točke ter kako se v to novo sliko varnostnih razmer umeščajo droni, umetna inteligenca in razvoj vojaških lovcev šeste generacije? O vsem tem smo se pogovarjali z urednikom revije Obramba Borisom Knificem, ki pravi, da živimo v času, ko so meje med vojaškim in civilnim, med mirom in vojno, vse bolj zabrisane.

Belgijci v primerjavi z drugimi Evropejci porabijo največ časa za pot v službo. Hkrati so narod odličnih kolesarjev. Belgijski mediji poročajo, da se bo prizor, ko njihov Remco Evenepoel na kronometru dohiti in prehiti našega Tadeja Pogačarja, zapisal v svetovno športno zgodovino.

Akademski slikar Jernej Forbici se rad pošali, da je v Italiji umetnik, v Sloveniji pa kustos in umetniški direktor. Art Stays, ptujski festival sodobne umetnosti, ki ga že dvajset let vodi skupaj z ženo Mariko Vicari, privablja domača in tuja zveneča imena. V tem času pa lahko v KiBeli v Mariboru ujamemo tudi njegovo razstavo z naslovom Prekleta lakota za zlatom. Za Jerneja Forbicija so značilni veliki formati in klasične slikarske tehnike, ki jih popestri z modernističnimi pristopi, motivično pa je zavezan naravi – v nekoliko magičnih prizorih pokrajine lahko subtilno zaslutimo ekološke razmisleke. Kot zapišejo ob razstavi, ''na njegovih prostranih poljih človek ni preprost prebivalec ali ganjen opazovalec, ampak parazit, odgovoren za dramo vsakdanjega življenja''. " Hkrati ''Forbicijeva narava pripoveduje o sodobnem človeku, ki je sposoben najti lepoto v kaosu". Umetnika, ki sicer veliko časa preživi v tujini, smo obiskali na njegovi domačiji v Kidričevem, kjer je tudi galerija FO.VI, v kateri KUD Art Stays organizira razne skupinske in samostojne razstave. Slika (izrez): Zamegljena prihodnost z umetnimi plastičnimi rožami (Blurry Future with fake plastic flowers)

Petra Pogorevc, dolgoletna dramaturginja Mestnega gledališča ljubljanskega, je letos doktorirala s področja študijev scenskih umetnosti na AGRFT. Njena doktorska disertacija z naslovom Smrt in žalovanje kot mejna in preobrazbena dejavnika v sodobnih uprizoritvenih umetnostih je prerasla v znanstveno monografijo Gledališče in žalovanje s podnaslovom Uprizarjanje smrti kot izgube, ki je izšla pri Knjižnici MGL. Z avtorico monografije smo se pogovarjali o smrti, ki nepovratno zaznamuje življenje uprizoritve, in o žalovanju, ki z rojevanjem novih uprizoritvenih principov ohranja spomin in slavi življenje tiste osebe, ki za vedno odide. Foto: Tomaž Skale, Dnevnik

Muzej Lah na Bledu, ki ga bodo odprli prihodnje poletje, je projekt, kot ga v Sloveniji še nismo videli. Zakonca Igor in Mojca Lah sta želela ustvariti prostor za predstavitev svoje obsežne umetniške zbirke iz Fundacije Lah, ki sta jo dopolnjevala tri desetletja. Združuje izjemna imena domače in mednarodne modernistične in sodobne umetniške scene, kot so Anne Imhof, Anselm Kiefer, Ilja in Emilia Kabakov, Zoran Mušič, Neue Slowenische Kunst in drugi. Arhitekturo muzeja so zasnovali v slovitem londonskem biroju David Chipperfield Architects. Svetovno priznani arhitekt David Chipperfield, med drugim Pritzkerjev nagrajenec, s svojo mrežo birojev deluje v več okoljih, poleg Londona jih najdemo še v Berlinu, Milanu, Šanghaju in Santiagu de Compostela. Muzej Lah, galerijski kompleks, ki obsega 5000 kvadratnih metrov neto površine, od tega približno 3500 kvadratnih metrov razstavnih površin, je njihov prvi projekt v tem delu Evrope. Sledi glavnim Chipperfieldovim načelom, kot sta spoštljiv dialog z lokalno arhitekturo in naravo ter energetska učinkovitost. Slika (izrez): © David Chipperfield Architects

Nedavni pogovori med ameriškim predsednikom Trumpom in njegovim ruskim kolegom Putinom na Aljaski so prinesli nekaj upanja, da se vendarle bliža konec vojne na vzhodu Evrope. Kljub okrepljeni diplomatski dejavnosti pa je za zdaj pri reševanju ukrajinskega konflikta več vprašanj kot odgovorov. Pogledali bomo tudi na Bližnji vzhod, kjer je izraelska vojska sprožila ofenzivo za zavzetje mesta Gaza. Hkrati so izraelske oblasti odobrile načrte za gradnjo novih judovskih naselbin na Zahodnem bregu. Kje so meje potrpljenja mednarodne skupnosti? Tudi o tem v Labirintih sveta.

V Sloveniji se poraba zdravil nenehno povečuje. Raste tudi število bolnikov, ki jemljejo več zdravil hkrati. Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje je takih, ki jemljejo več kot 5 zdravil hkrati, pri nas že več kot 313 tisoč. Nemalo jih zdravil ne jemlje po navodilih ali pa se sami odločijo, da določenih zdravil ne bodo več jemali. Kako nevarno je to za njihovo zdravje, kaj je osebna kartica zdravil in kako si jo priskrbeti?

Po podatkih Urada Združenih narodov za droge in kriminal se uporaba drog po svetu povečuje. V ospredje prihaja kokain, vse bolj priljubljen je tudi pri nas. Pristojni opažajo povečanje hkratne rabe različnih drog. Medtem čaka na začetek zakonodajnega postopka zakonski predlog Gibanja Svoboda in Levice o uporabi konoplje za osebne namene. Kaj vse to pomeni za posameznika in družbo, v ponovitvi v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Matej Košir, Inštitut Utrip; Andrea Margan, Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa na ljubljanskem UKC, Marko Verdenik, Združenje DrogArt.

Kako je mogoče, da pripadniki današnjih izkoriščanih družbenih razredov še niso oblikovali široke družbeno-politične koalicije, ki bi v parlamentih, na delovnih mestih, na spletu in na ulici zastopala njihove interese?Vsi smo že slišali podatke o grotesknem premoženju najbogatejših, o vrtoglavih milijardah, ki so si jih v zadnjih nekaj desetletjih prigrabili Elon Musk, Jeff Bezos, Mark Zuckerberg in drugi. Hkrati se – in tudi to ni skrivnost – močno povečuje število ljudi, katerih realne plače stagnirajo ali celo nazadujejo, njihova možnost dostopa do služb za nedoločen čas, do stanovanjskega trga, do javnega zdravstva, javnega šolstva, zdrave prehrane in kulturnih dobrin pa postaja vse bolj omejena, vse bolj negotova. Iz te družbeno-ekonomske stiske, v kateri so se znašli milijoni ponižanih in razžaljenih, je na Zahodu v zadnjem obdobju vzniknilo več precej glasnih, političnih gibanj – v tem smislu lahko govorimo o newyorškem gibanju »Zavzemimo Wall Street«, o rumenih jopičih v Franciji in najbrž tudi o množicah s Trumpovih predvolilnih zborovanj –, a zdi se, da naprezanja takó angažiranih ljudi niso obrodila omembe vrednih sadov. Ekonomska neenakost pač še naprej narašča, prekarizacija in pavperizacija se širita, bogastvo in politična moč najbogatejšega odstotka – ali celo samo najbogatejšega promila – pa rasteta v nebo. Kako to pojasniti? Kako je mogoče, da pripadniki in pripadnice izkoriščanih družbenih razredov ne zmorejo oblikovati široke družbeno-politične koalicije, ki bi v parlamentih, na delovnih mestih, na spletu in na ulici zastopala njihove interese? Še več: kako je možno, da se računalniški inženirji, delavke v tekstilni industriji, kmetje in umetnice pogosto bolj bojijo drug drugega kakor pa vseh tistih, ki načrtujejo in implementirajo izkoriščevalske politike, ki so nas vse skupaj privedle v očitno zagaten družbeno-ekonomski položaj? Kako je možno, da se centrifugalna moč raznolikih etničnih, religioznih, spolnih in kulturnih identitet izkoriščanih ljudi zdi močnejša od centripetalne moči njihovih skupnih socio-ekonomskih interesov? Je nemara eden od razlogov ta, da živimo v »post-hladnovojnem« svetu, ki ni le pozabil na idejo razredne solidarnosti, ampak kratko malo ne ve več, kaj je to družbeni razred in kako razredna strukturiranost družbe navsezadnje vpliva na naša življenja? – Če to vsaj malo drži, potem se najbrž velja vprašati, kaj je to družbeni razred, koliko družbenih razredov pravzaprav je in, ne nazadnje, kam se je izgubila politika, ki bi danes gradila na razrednih interesih izkoriščanih? Prav tega smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili dva sociologa, dr. Marka Kržana in dr. Jožeta Vogrinca. Foto: prizor s protesta, ki je v okviru gibanja »Zavzemimo Wall Street« potekal oktobra 2011 na ljubljanskem Kongresnem trgu (Yerpo / Wikipedia)

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne na evropskih tleh. To je bil najsmrtonosnejši oboroženi konflikt v človeški zgodovini, posledice katerega je bilo več deset milijonov smrtnih žrtev, od tega večina civilnih, grozote holokavsta, številni vojni zločini in velikansko uničenje. Vse te strahote so prinesle tudi streznitev in spoznanje, da je vsekakor treba preprečiti ponovitev česa podobnega. Toda ob tem, ko praznujemo obletnico konca ene velike vojne, se hkrati pripravljamo na naslednjo. Močno so se zamajali tako svetovna družbena ureditev kot prizadevanja za mir. Že bližnja prihodnost je zelo negotova. O tem v tokratnem Studiu ob 17.00, ki ga ponavljamo. Gostje: dr. Ksenija Vidmar Horvat, profesorica sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Božo Repe, profesor zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Petra Roter, profesorica mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbe vede Univerze v Ljubljani.

Vlada je sprejela izhodišča za prepoved uvoza blaga iz nezakonitih izraelskih naselbin na zasedenih palestinskih ozemljih. Ob tem je ministrstvoma za gospodarstvo in zunanje zadeve naložila, naj preučita prepoved izvoza na ta območja. Gre za simboličen ukrep, saj je trgovinska politika namreč izvajana v sklopu Evropske unije, uvoz z zasedenih ozemelj pa skoraj ničen. Hkrati je vlada potrdila sklep o dodatni človekoljubni pomoči za palestinsko civilno prebivalstvo.

Piše Matjaž Zorec, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. Drugo pesniško zbirko Natalije Milovanović Tuja mehkoba lahko umestimo v najprisotnejšo tradicijo naše sodobne poezije. Nekatere njene osnovne značilnosti so: subjektivizacija se iz romanticistične patetike in usodnosti umakne v pretanjeno, pomirjeno senzibilnost, ekspresivne izbruhe nadomesti jezikovna refleksivnost, neposredna aktivnost prehaja v kontemplativno reakcijo. Fatalizem ni več neposredna grožnja, temveč vedno že prežet z bolj ali manj pomirjeno vednostjo. Svet je ustvarjen z modrimi izreki, verzi prepredeni z nekričečimi metaforami, ki iz retoričnih sredstev vstopajo v prvi plan pomenjenja; pesem oživlja jezik. Recimo: “Kar je pozabljeno, je razsuto v čas / kot preostanek kuhane pšenice po pogrebu, ki so jo jedli otroci, nato mravlje in ptice.” // “Kar je vrezano, je razporejeno po spominu / kot stalna razstava pred spanjem, / na ogled, ko se stemni pred očmi.” Fenomen poezije ima v pisanju te vrste inherentno vrednost sam po sebi, takšna poza pa je, mimogrede, dostikrat precej dismisivna do drugačnih registrov. Poezija je vendarle čista. Pri čemer je treba poudariti, da Milovanovićino pesniško in literarno delo seveda ni takšno, prej nasprotno, iz njega veje temeljna odprtost. Kakorkoli že, poetika v Tuji mehkobi je v liniji z do nedavnega najbolj etabliranim delom slovenskega pesništva. Poleg same poezije k temu kažeta tudi navedka Gregorja Podlogarja, ki uvaja zbirko, in Mete Kušar pred pesmijo In svet je spet stal na svojem mestu. Takšno je torej najsplošnejše nahajanje najnovejše poezije Natalije Milanović, seveda pa ima vsako delo čisto svoje, edinstvene specifike. Če se teh zopet lotimo od daleč: najprej je tu zelo precizna konstrukcija zbirke. Najprimerneje jo je v treh variantah komada tehtnica, ki kot hrbteničin lok veže in razvezuje tri vsebinske sklope, imenovala kar avtorica sama; analizna, precizna, sintezna. Vsebinski sklopi – Sledi, Perspektive in Brazgotine – pa spet vsak s svojo barvo in nastrojenostjo bistveno prispevajo k dramaturgiji strukture. Vsak sklop se zaključi z istoimensko pesmijo. Sledi, vezane na imena v podnaslovu oziroma oklepaju, izrisujejo najbolj pereče tegobe našega časa, kot so vojne, begunci, ženske pravice, odtujenost, tujčevstvo, življenje v času negotovosti nasploh in tako naprej. Perspektive pesnijo kompleksen pojav nostalgije, ki ni le stvar preprostega spominjanja, temveč vznika iz najprisotnejšega trenutka, razpeta čez spominjanje na prihodnost. Brazgotine pa delujejo kot nekakšna sinteza prejšnjih sklopov; so intimnejše, neposrednejše in tudi nekoliko intenzivnejše, kot opomnik, kako smo ljudje brazgotine svojih življenj. Poezija skoz vso zbirko ubira še kar učinkovit postopek; dozdevno, minimalistično risanje ozadja, v katerem funkcionira subjekt, tenkočutno poudarja prav to ozadje. Nekatere pesmi so pisane kot naracija iz drobca tega ali onega življenja, momenta nekega nahajanja v brezbrežni situacijskosti. Na nekaterih mestih se, kot je iz vzpostavljenega korpusa poezije precej običajno, pojavlja prva oseba množine; poezija na teh mestih govori za vse nas, tako kot se je nekoč izražala filozofija. A najpogostejši komadi v knjigi so pesmi s konkretno subjektko, ki pred nas vstopa v vsem pisanem spektru neke človeškosti in njenih nepreštevnih usedlin, intim in temin, nenazadnje upov in strahov, umerjeno sedatiranih. Hkrati pa kot da prav zrela distanca daje tisto moč preseganja slehernih bremen, kot voda, ki zaobjame vse, česar se dotakne. Zbirka se zaključi z verzi “Jasno je, da že voda, / toda ne zunanja, / temveč ta, ki polni celice, / ki je koža, / preverjeno vpija krik, / ga prevaja v brazgotine.” Ena od unikatnejših razsežnosti zbirke je tudi soočenje izpostavljenega tipa poezije z neposredno političnostjo sodobnega sveta. To soočenje je pričakovano zelo senzibilno in bistro, ker se zaveda, da kakršnakoli aktivističnost v poeziji in literaturi nasploh hitro postane pretirana in preterana; raje pušča efektivno govoriti kuriranim izsekom iz tega ali onega življenjsko obarvanega političnega momenta. Ta govorica bi bila gotovo lahko mestoma radikalnejša; ob tem pa Natalija Milovanović najmočnejši izraz hrani za od neposredne konkretnosti in političnih bojev odmaknjena, v intimo zastekljena spoznanja. Najbolj učinkovito v naslovni pesmi zbirke Tuja mehkoba:“Vsakomur se zdijo lastni sunki najmočnejši, / vsakomur tuja mehkoba pretrda. / Svet stoji, vsakič najslabši, / vsakič najboljši doslej.”

Po podatkih Urada Združenih narodov za droge in kriminal se uporaba drog po svetu povečuje. V ospredje prihaja kokain, vse bolj priljubljen tudi pri nas. Pristojni opažajo še povečanje hkratne rabe različnih drog. Medtem na začetek zakonodajnega postopka čaka zakonski predlog Gibanja Svoboda in Levice o uporabi konoplje za osebne namene. Kaj vse to pomeni za posameznika in družbo, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Matej Košir Inštitut Utrip; Andrea Margan Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa na ljubljanskem UKC-ju; Marko Verdenik Združenje DrogArt. Avtorica oddaje Nataša Mulec.

Poletni čas, ko mediji v pomanjkanju pomembnih novic objavljajo tudi bolj trivialne; tiste, ki so vložene na zalogo in jih vzameš iz kozarca, ko res nimaš ničesar več ponuditi, imenujemo čas kislih kumaric. Ali se sredi julija s sindromom kislih kumaric spopadajo tudi v Bruslju? Praznik- kolesarski praznik- ki traja kar 23 dni predstavlja tudi 111. Dirka po Franciji, Belgija in Nizozemska spadata med kolesarske velesile. Kako dirka odmeva pri njih?

Tečajev slovenskega jezika, ki jih v Beneški Sloveniji organizira Združenje Evgen Blankin, tako na šolah z italijanskim učnim jezikom kot obšolski tečaji za otroke in odrasle v Vidmu, se je v šolskem letu 2024/2025 udeležilo več kot 280 otrok. Kot piše petnajstdnevnik Dom, so na to še posebej ponosni. Hkrati pa upajo, da bodo uspeli v prihodnjem šolskem letu doseči, da se bo mreži šol, ki podpira učenje slovenskega jezika, pridružila še kakšna nova. Posebno pozornost namerava združenje Blankin posvetiti tudi čezmejnemu sodelovanju med šolami, še posebej med Tipano in Breginjem, ki je po covidu letos znova oživelo. Predsednik Igor Jelen upa, da bo združenje, ki ima za letos na razpolago manj finančnih sredstev kot v preteklem letu, uspelo zaključiti večino projektov, ki so povezani s tečaji slovenskega jezika in uveljavljanjem določil zaščitnega zakona za slovensko manjšino.

Tečajev slovenskega jezika, ki jih v Beneški Sloveniji organizira Združenje Evgen Blankin, tako na šolah z italijanskim učnim jezikom kot obšolski tečaji za otroke in odrasle v Vidmu, se je v šolskem letu 2024/2025 udeležilo več kot 280 otrok. Kot piše petnajstdnevnik Dom, so na to še posebej ponosni. Hkrati pa upajo, da bodo uspeli v prihodnjem šolskem letu doseči, da se bo mreži šol, ki podpira učenje slovenskega jezika, pridružila še kakšna nova. Posebno pozornost namerava združenje Blankin posvetiti tudi čezmejnemu sodelovanju med šolami, še posebej med Tipano in Breginjem, ki je po covidu letos znova oživelo. Predsednik Igor Jelen upa, da bo združenje, ki ima za letos na razpolago manj finančnih sredstev kot v preteklem letu, uspelo zaključiti večino projektov, ki so povezani s tečaji slovenskega jezika in uveljavljanjem določil zaščitnega zakona za slovensko manjšino.

Vsako leto našo državo obišče vedno več turistov, kot tudi več sto Američanov, z namenom iskanja prednikov in lokacij, kjer naj bi ti živeli. Gre za rodoslovni turizem, ki je v svetu že znana turistična panoga. Z raziskovanja družinskega drevesa vsak posameznik na svoj način potuje skozi prostor in čas. Hkrati spoznava naravne lepote Slovenije. Med njimi je tudi Betty Tisel, ki živi v zvezni državi Minnesota. Že dlje časa je želela raziskati svojo družinsko zgodovino ali celo poiskati svoje daljne, še živeče slovenske sorodnike.

Pa je prišel tisti, tako težko pričakovani zadnji dan šolskega leta. Tisti najslajši prvi počitniški teden, ko se otroci kar kopajo v svobodi poznejših juter in kasnejših večerov. Ko je za nasmeh na starševskem obrazu dovolj zavedanje, da popoldne ni treba nobenega otroka nikamor voziti in ko se v družinsko dinamiko namesto reda in obveznosti, naselita sproščenost in umirjenost.

Pa je prišel tisti, tako težko pričakovani zadnji dan šolskega leta. Tisti najslajši prvi počitniški teden, ko se otroci kar kopajo v svobodi poznejših juter in kasnejših večerov. Ko je za nasmeh na starševskem obrazu dovolj zavedanje, da popoldne ni treba nobenega otroka nikamor voziti in ko se v družinsko dinamiko namesto reda in obveznosti, naselita sproščenost in umirjenost.

Ivan Salatić je vzel po naključju najden fragment iz črnogorske zgodovine in ga pretvoril v čudovito filmsko razmišljanje o naravi in bistvu človeške zgodovine. Uradna zgodovina se sicer piše v debelih bukvah, o krutih dogodkih in zmagovitih vladarjih, črnogorski avtor pa je ob pomoči izostrene filmske govorice vse skupaj postavil na glavo. Izhodišče ni debela knjiga, ampak rokopis, ki so ga na kotorski tržnici našli na papirju, v katerega je ribič zavil svojo robo. Glavni junak filma je njegov domnevni avtor Đuko, najbolj zvest podanik Morlaka, vodje gorskega ljudstva, ki se na začetku 19. stoletja upira turškemu zavojevanju. Đukovo pričevanje je zgodba o misteriozni transformaciji njegovega vladarja, ki jo ta doživlja ob bolezni in življenju, prepredenem s smrtjo. Film tako ne govori o velikih zgodovinskih dejanjih, ampak o poeziji in filozofiji, ki izraščata iz gole eksistencialne krize in temeljnega dvoma o oblasti ter privilegijih in dolžnostih, ki jih ta prinaša. O vsem, skratka, kar uradna zgodovina velikokrat zakriva, utiša, duši in ubija. Tej osnovni kontemplativni zastavitvi primerno je razvita tudi čudovita filmska govorica. Skozi dovršeno fotografijo, scenografijo in kostumografijo se film poglablja v eksistencialne teme o ujetosti, ranljivosti in smrti. Ujetost v domačo ozkost je prikazana z majhnimi, zaprtimi prostori, ki pa jih kot kontrast domačnosti vedno znova oživijo človeku najbližje stvari: sanje, ogenj, ljubezen, gore. Ko se vladarjeva odprava – njegova hčerka, Đuko in zvesti oproda Božo – poda na pot Morlakove ozdravitve, se slika odpre in razsvetli. V zdravilišču na jugu Italije naravo počasi zamenjajo človeške konstrukcije – tako fizične kot mentalne –, v katerih se vladar izgublja in se jim predaja. Hkrati se zbližuje s črnogorskim intelektualcem, ki ga sreča na poti, in se odmika od svojega zvestega Đuka, čigar pogled in redke besede izražajo vse večjo odtujenost od izseljenstva in vladarja. Ob tem lahko omenimo dva monumentalna prizora. Morlak in intelektualec sta potopljena v nepregledno množico knjig v starodavni knjižnici, medtem ko ju Đuko opazuje na vhodu in ne upa ali ne želi vstopiti. V drugem prizoru dvojica uživa ob prepevanju srce parajoče žalostinke pod velikimi oboki neprepoznavno velikanske zgradbe, Đuko pa tega preprosto ne zdrži več in uporabi nasilje. Skupaj z Đukom tako drsimo v domotožje, neučakanost in jezo, hkrati pa se z Morlakom čudimo lepoti človeških in božanskih stvaritev, pri čemer vse bolj slutimo človeško majhnost in končnost. Medtem ko pogled prvega predstavlja tradicionalno zavezanost domovini in ljudsko skeptičnost do vsega, kar jo presega, pa drugi zastopa prav predanost temu presežku. Morlak se tako vse bolj prepušča umetnosti in znanju, kar izraža tako v besedah kot gibih, a pri tem pozablja na svoje dolžnosti do ljudstva in domovine. Đuko pa, kot bi želel uravnovesiti vladarjevo razpuščenost, postaja vse bolj surov in nasilen, s čimer želi izsiliti vrnitev domov. Pri tem se film nikoli prav ne opredeli do ene ali druge skrajnosti. Prva namreč zapade v ozkosrčnost, nestrpnost in nasilje, druga pa v vzvišenost, odtujenost in melanholijo. Odnos med Đukom in njegovim vladarjem tako simbolizira dvoumen odnos človeka do svoje preteklosti: medtem ko se je treba zavedati svojih korenin in zgodovine, pa je pri tem treba tudi razpuščati in ubijati njene junake ter mite, sicer lahko vodijo v nevarne predsodke in zanke, v katere oblast vedno znova ujame ljudstvo. In takšen odnos do zgodovine lahko razvijejo samo tisti, ki so bili te oblasti doslej najmanj deležni. Piše: Žiga Brdnik Bere: Igor Velše

Kako prihranke preusmeriti iz pasivnega stanja na računu v reden tok prihodkov? Dividendne strategije smo že obdelali epizodi Dividendni kralji: Kako z investiranjem do pasivnih zaslužkov?, se bomo tokrat osredotočili na obveznice, ki prinašajo obresti. Hkrati pa v razburkanih in negotovih časih lahko prinesejo tudi miren spanec. Pred mikrofonom: Blaž Hribar, član uprave, Pokojninska družba A V tokratni epizodi boste slišali: 00:00 Uvod v pasivne dohodke 02:58 Vrednotenje delnic in obveznic 06:11 Trendi na obvezniškem trgu 09:11 Primerjava ameriških in romunskih obveznic 12:11 Razumevanje obveznic 15:04 Tveganja in donosnosti obveznic 17:58 Strategije za vlagatelje 21:08 Obveznice in inflacija 31:35 Tveganja in obveznice 34:26 Zakladne menice in njihova likvidnost 38:07 Struktura naložb in obveznic 41:00 Valutno tveganje in obveznice 44:11 Pasivni dohodek in obveznice 46:57 Nepremičnine kot naložba 50:12 Demografski izzivi in naložbe 52:13 Folklora posojanja in obveznice Investicijski bootcamp za mlade (od 17 do 21 leta) Darilo z dodano vrednostjo ob koncu šolanja in ob vstopu v polnoletnost Spoznali bodo tudi 18.-letnega Marka, ki bo razkril, kako je sestavljen njegov portfelj. Število mest je omejeno. Datum: 21. avgusta v živo Boot Camp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Delavnica je neodvisno pripravljena, kar je redkost v današnjem času :) Lokacija: Ekonomska fakulteta Datum: 18. september Čas: 17:00–20:30 Podprite Money-How preko članstva na Youtube članstvo Pridruži se skupnosti Discord Money-How Obišči spletno stran Money-How Imaš vprašanje? Piši mi na marja@money-how.si

V dolgem pogovoru sta se Kaja in Jasmina dotaknili pereče teme - pomanjkanja testosterona pri moških, vpliva na življenje in vseh motilcev, ki hormonsko ravnovesje zdravega moškega uničujejo.Se soočate s podobnimi težavami? Kakšni so Kajini nasveti za dvig testosterona?1. Pravilna vrsta vadbe: 3-krat tedensko dvigovanje uteži in poudarek na nogah.Trening za noge pogosto vključuje velike obremenitve, kar povzroči močan hormonski odziv, saj telo potrebuje testosteron za obnovo mišičnih tkiv. Hkrati se začne sproščati tudi rastni hormon. Primerni so tudi sprehodit in HIIT!2. Uživanje zdravih maščob! Dieta brez maščob ni za moškega, saj mu pade libido, če maščob ni dovolj.3. Prehranski dodatki: cink, selen, D vitamin, maca, magnezij.4. Kvaliteten spanec5. Savna6. Zmanjšanje stresa7. Zmanjšanje endokrini motilci: BPA iz plastike, parfumi, kozmetika, sadje in želenjava, ki niso iz organske pridelave.8. Uporaba rdeče svetlobne terapije

Mariborski Klinični center je sredi največjega naložbenega cikla v zadnjih desetletjih. Hkrati pa bolnišnica ne more izplavati iz negativnega poslovanja in dolgih čakalnih dob za paciente. Kakšni so aktualni izzivi osrednje regijske zdravstvene ustanove in kakšne rešitve zanje?

Ina Poteko je mlada raziskovalka na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, ki raziskuje jezik na družbenih omrežjih in v zasebni komunikaciji. V tokratnem Jezikanju se z njo pogovarjamo predvsem o naši zasebni komunikaciji. Kaj vse vpliva nanjo, koliko je v njej angleščine ter kako vpliva na knjižno slovenščino.

V Carigradu potekajo neposredna pogajanja med Rusijo in Ukrajino po treh letih vojne. Ruskega predsednika Vladimirja Putina ni v Turčijo. Je Rusija sploh pripravljena končati vojno? Ameriški predsednik Donald Trump je zagrozil, da bo končal svoje posredovanje, če ne bo pripravljenosti za pogovore. Hkrati pa se zdi, da je pozornost Združenih držav vse bolj usmerjena v druga krizna žarišča. Smo priča nastajanju novega svetovnega reda? Bomo to izvedeli šele po srečanju Trumpa in Putina? O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Klemen Grošelj, obramboslovec; dr. Faris Kočan, strokovnjak za mednarodne odnose, FDV Univerze v Ljubljani; Vlasta Jeseničnik, dopisnica RTV Slovenija iz Ruske federacije; Karmen Švegelj, dopisnica RTV Slovenija iz Bližnjega vzhoda.

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne na evropskih tleh. To je bil najsmrtonosnejši oborožen konflikt v človeški zgodovini, posledice katerega so bili več deset milijonov smrtnih žrtev, od tega večina civilnih, grozote holokavsta, številni vojni zločini in velikansko uničenje. Vse te strahote so prinesle tudi streznitev in spoznanje, da je vsekakor treba preprečiti ponovitev česa podobnega. Toda ob tem, ko praznujemo obletnico konca ene velike vojne, se hkrati pripravljamo na naslednjo. Močno so se zamajali tako svetovna družbena ureditev kot prizadevanja za mir. Že bližnja prihodnost je zelo negotova. O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Ksenija Vidmar Horvat, profesorica sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Božo Repe, profesor zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Petra Roter, profesorica mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbe vede Univerze v Ljubljani.

Piše Jelka Kernev Štrajn, bere Eva Longyka Marušič. Roman Anje Radaljac Prst v prekatu je po svoji zunanji in notranji zgradbi zanimiv, izviren spoj »knjige podgobja« in »knjige korenine«. Ob branju lahko opazujemo vsestransko razraščanje pripovednih zastranitev, ki se slejkoprej ujamejo v mrežo pomenskih vozlišč. Ta skrbijo, da se rdeča nit ne izgubi, čeprav se rada nekoliko natrga; in da lahko sledimo pripovedi, sestavljeni iz treh poglavij: Prst, Znotranjščina, Prekat. Besedilo, uvedeno s pesmijo o devetkrat umorjeni in desetkrat rojeni mitski Matildi, se žanrsko umešča v tradicijo poetičnih romanov; saj nas že na prvih straneh sooči s svojevrstnim prepletom proze in poezije. V oči padejo grafično zaznamovani razmiki med vezano in nevezano besedo, ki jih je mogoče opazovati od začetka do konca obsežnega besedila. Odlomki, ki se na zunaj kažejo kot poezija, pogosto govorijo o stvareh in dogodkih iz oprijemljive realnosti. Vpeti so v kronologijo pripovednega toka; tisti, v obliki nevezane besede, pa bralstvo pogosto potegnejo bodisi v protagonistkine sanje bodisi v njene dialoško razgibane notranje monologe. Toda temu pravilu nikakor ne kaže dosledno slediti. Romaneskno pisavo Prsta v prekatu namreč odlikuje ravno to, da sproti spodbija pravila, ki jih sama implicitno postavlja, zato od bralstva pričakuje nenehno budnost. Gre za zahtevno branje, ki ga kljub pogosti in ne vselej dosledni rabi substandarda vseskozi lajša ritmično valovanje povedi. Hkrati ta pisava ravno v pravi meri posega v skladnjo in nam s tem že vnaprej prepreči, da bi se predali anestetičnemu učinkovanju prebranega ter pozabili na žgoče aktualno problematiko romana. K temu po svoje prispevajo tudi pogosti neologizmi; na primer: pokoljevalnica, fragmentiranka, znotranjščina, zaporuna itn. Ob njih se nehote ustavljamo, saj gre za izraze, ki kar kličejo po politično angažirani interpretaciji. Poleg tega bi v knjigi zaman iskali zapise z veliko začetnico. Lastna imena in stavčni začetki – povsod same male črke! Ta odločitev je v popolnem skladju z osnovno etično naravnanostjo besedila kot celote, ki zagovarja odsotnost sleherne hierarhije med bitnostmi, vključno z vsemi »bitji iz tujih svetov«. V tem pogledu je roman pozornosti vredno nadaljevanje tiste tradicije, ki jo je v slovenskem prostoru vzpostavilo pesniško in aktivistično mišljenje Jureta Detele. Glede na to ne more biti nikakršnega dvoma, da je v osnovno temo romana vtkan aktivizem, skrb za skupnost, v tesnem prepletu z živalskim vprašanjem, nič manj pa tudi s feministično, LGBT in kvirovsko tematiko. Na pravopisni ravni na to dosledno opozarjajo specifični zapisi glagolskih obrazil, na podlagi katerih lahko sklepamo, da se ima Višnja kot prvoosebna pripovedovalka in hkrati protagonistka romana za nebinarno osebo. Romaneskno dogajanje se začne na točki, ko se odloči prekiniti svoje triletno sobivanje z Erjonom, zaposlenim v klavnici. Njegova ilegalna naloga je snemanje spornega dogajanja za klavniškimi zidovi in tudi drugod, saj je tajni preiskovalec. Višnja mu pri tem pomaga. To počneta zato, da bi gradivo objavila in tako nekaj prispevala k »osvoboditvi živali«. Toda Erjon sčasoma postane žrtev svoje naloge. Njegove duševne motnje, podložene z alkoholom, se kažejo v čedalje pogostejših izbruhih nasilja, zato Višnja sama nadaljuje »misijo«. S seboj vzame ključek, kjer je shranjeno njuno posneto gradivo, in Frido, svojo najboljšo prijateljico, za katero se kmalu izkaže, da je kokoška, ena izmed nekoč rešenih in osvobojenih »pernatih fragmentirank«. Po spletu naključij, ki implicirajo tudi mistično razsežnost, si Višja najde novo zaposlitev, obe pa celo nov dom pri Fe in Emi, ki sta predana proživalska aktivista oz. aktivistki in hkrati nebinarni osebi. V tej simpatični skupnosti biva tudi maček Sarival. Pozneje se jima začasno pridruži še Višnjina sestra, prav tako aktivistka. Skupaj izpeljejo načrtovano akcijo osveščanja o javnosti skrbno prikritem dogajanju z nečloveškimi živalmi. Svoj »karneval« v obliki razstrelitve neke klavnice in objave posnetega gradiva udejanjijo na način, da tvegajo resne obtožbe tako s strani medijev kot tudi oblasti. Na tem mestu se v romanu odpre idealen prostor za povečanje suspenza, vendar ostane premalo izkoriščen. Akciji namesto zadoščenja sledi razočaranje, zato akterji in akterke doživijo krizo. Premaguje jo vsak po svoje, Višnja tako, da resno zboli. Iz njenega pripovedovanja, kjer se intenzivno oglašajo spomini na otroštvo, je mogoče sklepati, da kompleksna obolelost njenega telesa ni naključje. Sledimo dolgotrajni in zapleteni diagnostiki v sedanjosti in zastranitvam v obliki reminiscenc. V njeno »znotranjščino« skupaj z njo vstopamo skozi »zrcalo« in potem sestopamo v globino »kristalnega jajca« do liminalnih stanj. Tu se ob preigravanju različnih motivov in mnogoterih identitet, vselej skozi prizmo pretanjenih relacij z drugim, zgodi obrat, ko začne »gnoj«, ki se je nabral, teči »nazaj ven in v mesnato žrelo črnega vorteksa«. Tako se zgodi, da se »še en krog steče v svoj začetek«, pripovedovalkina zaskrbljenost za lastno telo se transformira nazaj v skrb za druge, skrb za vse tisto, kar je večje od nje. Toda idejna razsežnost romana daleč presega to poanto. Premišljeno tkanje raznolikih prvin, utopičnih, distopičnih, realnih in mitskih, namreč ne ponuja samo izvirne kritike sodobne družbe, temveč »šiv v tapiseriji civilizacije, ki se skuša iztakniti in izvesti neko drugo, novo podobo«.

Avtor se osredotoča na zapuščino papeža Frančiška, ki je bil 12 let na čelu Katoliške cerkve in je sprejemal odločitve, ki so bile v koraku s časom. Poudarja njegov pragmatičen pristop k verskim vprašanjem in njegovo diplomatsko spretnost. Hkrati ostro kritizira ravnanje slovenskega političnega vrha ob papeževi smrti, posebej premierja Goloba in njegove partnerke, ki naj bi dogodek izkoristila za politični populizem in osebne koristi. Pertinač zaključi z vprašanjem o vlogi Katoliške cerkve v slovenskem družbenem prostoru in pozivom k večji angažiranosti.

Avtor se osredotoča na zapuščino papeža Frančiška, ki je bil 12 let na čelu Katoliške cerkve in je sprejemal odločitve, ki so bile v koraku s časom. Poudarja njegov pragmatičen pristop k verskim vprašanjem in njegovo diplomatsko spretnost. Hkrati ostro kritizira ravnanje slovenskega političnega vrha ob papeževi smrti, posebej premierja Goloba in njegove partnerke, ki naj bi dogodek izkoristila za politični populizem in osebne koristi. Pertinač zaključi z vprašanjem o vlogi Katoliške cerkve v slovenskem družbenem prostoru in pozivom k večji angažiranosti.

Ko so srbski protestniški kolesarji dosegli cilj v Strassbourgu, se je porodila nova ideja o štafetnem teku iz Novega Sada v Bruselj. Hkrati so se protestniki doma osredotočili na pristranske medije, kot sta Radiotelevizija Srbije in Radiotelevizija Vojvodine. Na Kosovu imajo težave s sestavljanjem parlamenta, v Republiki Srbski pa zaradi odpovedane gradbene pogodbe s slovenskim podjetjem Vector zdaj dolgujejo kar 56-milijonsko odškodnino.

Piše Ifigenija Simonović, bere Eva Longyka Marušič. Govori, naslov nove knjige Boruta Gombača je zavajajoč, česar pa ni mogoče zameriti, saj je za knjigo, kot je ta, res težko najti naslov, ki bi jo enopotezno označil. Ob prvem listanju je jasno, da ne gre za poezijo, za dramatiko, za esej ali za pesmi, namenjene glasbenemu svetu, po čemer je Borut Gombač znan že več desetletij. Gre za govorjenje o vseh zvrsteh pisanja na pesniški, žurnalističen, priložnosten ali memoarski način. V uvodu skuša avtor pojasniti, kakšne vrste je pravzaprav knjiga, ki jo je pripravil. Pravi, da to ni "zbirka priložnostnih govorov", temveč da gre "za posamezne pasaže, pa ne le iz govorov, ampak iz revijalnih in monografskih prispevkov, intervjujev, dnevnikov, scenarijev, javnih in zasebnih dopisovanj, knjižnih razstav, klepetanj ob kavici in kozarčku". Torej mešanica, ki pa vendarle mora imeti skupno nit. Kljub razkropljenosti se izkaže, da zapise povezuje razmislek o celotni avtorjevi karieri z različnih zornih kotov in spod peres različnih piscev. Zbirko torej sestavljajo izbrani izpiski iz najrazličnejših objav. Posebej zanimive so interpretacije posameznih verzov ali pesmi ali pa opisi okoliščin, ki so pripeljale do določenih zapisov. Zbirka je razdeljena na štiri sklope, ki se nanašajo na predmete avtorjevega pisateljskega in knjižničarskega udejstvovanja, torej poezije, radijskih iger, literature za otroke, pesnjenje za glasbo in delo v knjižnici. Sklope povezujejo zapisi, ki so nastali v zadnjih dvajsetih letih. Borut Gombač velja za enega pomembnejših pesnikov svoje generacije, saj je avtor petih pesniških zbirk in dobitnik prestižne Veronikine nagrade. Njegove pesmi za uglasbitev so popularne, predstavljajo poseben in pristen mariborski song. Kot žirant za nagrado Viteškega turnirja se Gombač v intervjujih in drugih zapisih predstavlja kot obziren, neumoren in nepristranski bralec poezije drugih avtorjev. Slikovito opisuje tudi delo knjižničarja. Zaposlen je namreč v Univerzitetni knjižnici Maribor in zato postaja še posebej prepoznavna osebnost obdravskega področja. Hkrati posveča pozornost tudi literaturi za otroke, tako pravljicam kot radijskim igram. V knjigi Govori Borut Gombač govori o tem, kaj misli o svojem delu oziroma kaj o njegovem delu mislijo in sprašujejo drugi. Ta zbirka zapisov je temelj avtobiografije in avtorefleksije, ki jo dopolnjujejo izjave ali zapisi novinarjev, pisateljskih kolegov, obiskovalcev knjižnice in bralcev. Vse kaže, da Boruta Gombača najbolj poznajo Petra Vidali, ki je napisala tudi spremno besedo, Bojan Tomažič, Peter Semolič, Miroslav Slana, Zoran Pevec, Maja Šučur, Nino Flisar, Melita Forstnerič Hajnšek, Muanis Sinanović ter Milan Vincetič, znameniti pesnik in mentor številnim slovenskim literatom, še posebej štajerskim in prekmurskim. Gombač se v svojih razmislekih naslanja na široko paleto piscev, pevcev in govorcev od Aristotela do Andreja Brvarja in Tomaža Šalamuna. Zato je knjiga Govori tudi zgoščen prikaz misli intelektualcev prvega četrtletja 21. stoletja, pa ne le misli glede na predmet ali vsebino, temveč tudi načina izražanja, teoretiziranja, modrovanja. Med Jurčičem in Gombačem je pač prišlo do silovitih premikov v literarnoteoretskem načinu pisanja! S to knjigo Borut Gombač tako rekoč samozavestno zaseda prostor, ki mu pripada in ki bi bil brez izpostave zapisov o svojem delu ali pogovorov z njim manj izrazit. Če se s pesniškimi zbirkami predstavlja kot pesnik, ni hkrati prepoznan tudi kot dramatik ali kolumnist, če pa se predstavi z vsemi svojimi poklici in interesi hkrati, pa je prepoznan kot vplivna osebnost v določenem kulturnem okolju. Pesmi, igre, pravljice, kolumne dandanes niso dovolj. Knjige so mrtve, če niso odprte. To Gombač spoznava kot knjižničar in kot avtor. Avtor mora stopiti na oder, spregovoriti o sebi, se odpreti, dopustiti listanje, dokazati vseprisotnost in se celo angažirati na drugih področij, sicer je neopažen in prej ali slej pozabljen. Knjiga Govori je pravzaprav album samodokazovanja. Med branjem pride do občutka, da avtor stoji pred reflektorjem, ki se neenakomerno ugaša in prižiga, bodisi le za hip, za osvetlitev kratkega zapisa, ali za daljši čas, ki je potreben za branje daljšega odstavka. Mediji so po naravi nekaj bežnega, zato postajajo tudi zbirke kolumn nov žanr knjižnih izdaj, same kolumne pa krajše in krajše, saj mediji kulturi dodeljujejo manj in manj prostora. Gombač je najbolj neposreden prav v odlomkih iz kolumn, ki jih že vrsto let piše za časopis Večer. Sproščenost nakazuje ciklus "ob kavi in kozarčku", še bolj pa drobci iz dnevniških zapisov. V intervjujih pa je soočen z vprašanji, ki zahtevajo razmislek o temah, ki jih sam od sebe morda ne bi načenjal. Borut Gombač je s knjigo Govori odkril nov način predstavitve samega sebe. Razmah literarne teorije, poglobitev literarne kritike in samorefleksije lahko preglasi poezijo in jo celo premakne na spodnje police. To je edino, kar avtor kot pesnik tvega. Na srečo je s poezijo, radijskimi igrami in kolumnami že toliko uveljavljen, da mu nikakršna kritika ali teorija ne moreta sesuti statusa pomembnega sodobnega literarnega ustvarjalca, lahko pa ga podkrepita.

Kako zmanjšati emisije toplogrednih in kislih plinov kot sta npr. ogljikov dioksid (CO2) in vodikov sulfid (H2S), ena od osrednjih onesnaževalcev v industrijski proizvodnji, in jih znati celo ponovno izkoristiti v proizvodnih linijah? V Reaktorskem centru Podgorica blizu Ljubljane so v okviru evropskega projekta E-CODUCT pretekli teden zagnali pilotni elektrotermični katalitični reaktor z lebdečim slojem, kot so ga poimenovali partnerji projekta, ki ga koordinira Univerza v Ghentu (Belgija). Hkrati z njihovim zmanjšanjem naj bi odpadne pline s procesiranjem v tem reaktorju uporabili za proizvodnjo uporabnih kemikalij kot sta ogljikov monoksid (O) in žveplo (S). Ta pilotni reaktor (TRL 6) so razvili pod vodstvom Centra odličnosti nizkoogljične tehnologije (CO NOT) in Odseka za katalizo in reakcijsko inženirstvo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Projekt ni pomemben le za naš raziskovalni in industrijski prostor temveč naj bi prispeval tudi k razvoju tehnologij za razogljičenje industrije in k inovacijam. Več o temi v oddaji pojasnita sodelujoča raziskovalca izr.prof.dr. Miha Grilc in dr. Igor Šljapnikov iz CO NOT in Kemijskega inštituta. FOTO: Pred reaktorjem TRL 6 ob zagonu projekta 8.aprila stojijo z leve, Miha Grilc, Joris Thybaut (Uni v Ghentu), Miran Gaberšček in Igor Šljapnikov VIR: Goran Tenze, Program Ars

Ime tedna je postala Branka Bezjak, predsednica Sindikata novinarjev Večera, ki se je odzvala na odločitev vodstva in ukinitve samostojnega uredništva priloge ter na odpuščanje novinarskih kolegov v časopisni hiši. Opozorila je na kapitalske interese in degradacijo novinarskega poklica, pristojne v državi pa pozvala, da zaščiti novinarstvo, ne lastnikov.Kandidata sta bila še: Mateja Koležnik, gledališka režiserka, ki je s predstavo Opera za tri groše v ljubljanski operi prvič v zgodovini povezala dve osrednji gledališki hiši pri nas, ljubljansko Dramo in Opero. Hkrati je ob svetovnem dnevu gledališča opozorila na vedno slabši in ignorantski odnos politike do kulturnih institucij, sploh do peformativnih umetnosti, ter postopno ukinjanje profesionalizma. Domen Prevc, smučarski skakalec, ki je bil najboljši v skupnem seštevku poletov letošnje sezone in osvojil mali kristalni globus, z 254,5 metra dolgim poletom v Planici pa za nameček postavil še nov svetovni rekord. Tako je po osmih letih za meter izboljšal star mejnik in rekordno znamko po 14 letih vnovič vrnil domov v dolino pod Poncami.

Naslov tokratnega potepanja je »Francoska riviera s programom HI Connect«. Z nami je bil mladi popotnik in član Popotniškega združenja Slovenije Luka Rakovič. Predstavil nam je svojo izkušnjo sodelovanja v HI Connect programu, v sklopu katerega je kot prostovoljec delal v hostlu na znameniti Azurni obali. Iz prve roke je za vas podal več informacij, kako vstopiti v program, kaj vse vam ta ponuja in ostale praktične nasvete. Hkrati pa smo podrobneje spoznali Francosko riviero skozi njegove oči.S06E04Gost: Luka RakovičModerator: Tilen NipičPremiera: Facebook Popotniško združenje Slovenije, 12. 03. 2025Projekt poteka v sodelovanju z MKC Maribor/Mladi Maribor. Oddajo si lahko v živo ogledate tudi na njihovih Facebook straneh.PovezaveSpletna stran PZS: ⁠www.youth-hostel.si/si⁠Facebook PZS: ⁠www.facebook.com/popotnistvo⁠Instagram PZS: ⁠www.instagram.com/higlobetrotter⁠Popotniški snep Youtube: https://www.youtube.com/popotnistvo​

7. marca l.1991 je Slovenija še kot del bivše države sprejela resolucijo o pomorski usmeritvi, ob mednarodnem dnevu žena, 8.marca l. 2021 pa je muzejska svetnica Pomorskega muzeja Sergej Mašera v Piranu, zgodovinarka dr. Nadja Terčon zaradi omejitev druženja ob epidemiji kovida po internetu predstavila monografijo z naslovom Sava in Jolanda. Gre za prvi šolani slovenski in hkrati takrat tudi jugoslovanski pomorščakinji, ki sta se kot prvi ženski l.1947 in leto kasneje vpisali v takrat ustanovljeno pomorsko šolo v coni B pod jugoslovansko vojaško upravo. Sava Kaluža (1929-2014) iz Postojne in Jolanda Gruden (1930-2014) iz Nabrežine pri Trstu sta v svoja življenja krepko vpletli vlogo morja. Avtorica je na temelju arhivskega gradiva napisala zgodbo o povojnem emancipacijskem projektu, ki povzema tudi izjemen razvoj slovenskega pomorstva in zapreke, ki so v tako tradicionalno moškem poklicu čakale dve pogumni mladi ženski. Nadja Terčon že nekaj desetletij raziskuje novejšo zgodovino pomorstva, l. 2015 je izšla njena obsežna monografija (416 str. in 150 fot.) "Usidrali smo se na morje" z zgodbo o vzpostavitvi slovenskega pomorstva v obdobju od 1945 do 1958. Hkrati pa to delo zapolnjuje premalo znane okoliščine vztrajnosti pri nastanku Luke Koper, in s sodobno istrsko zgodbo o tem predvsem državotvornem dejanju vzpostavljanja pomorske narave države tako dopolnjuje kulturno-zgodovinske prikaze bogate preteklosti slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu kapitana iz Trsta Bruna Volpija Lisjaka. FOTO: Jolanda Gruden (levo) in Sava Kaluža med šolanjem v Piranu leta 1948 VIR: fotodokumentacija Pomorski muzej Sergej Mašera Piran

Poslušalka je vprašala sestro Nikolino, kaj storiti, da se olje med cvrtjem ne bi penilo. Sestra je odgovorila, da vedno cvre v mešanici olja in masti (pol-pol) in se ji nikoli ne peni. Hkrati vedno minimalno pomoka desko, na kateri razvalja testo za flancate ali krofe.

Poslušalka je vprašala sestro Nikolino, kaj storiti, da se olje med cvrtjem ne bi penilo. Sestra je odgovorila, da vedno cvre v mešanici olja in masti (pol-pol) in se ji nikoli ne peni. Hkrati vedno minimalno pomoka desko, na kateri razvalja testo za flancate ali krofe.

Z letnico 2024 je pri Založništvu Tržaškega tiska izšel vodnik po evropski prestolnici kulture leta 2025 z naslovom Gorica, Nova Gorica – povezani mesti. Napisal ga je Andrea Bellavite, filozof, teolog, novinar, popotnik, trenutno direktor ustanove za zaščito bazilike v Ogleju, prevedla pa ga je Pia Lešnik. Seveda je vodnik nastajal ob misli na obe Gorici, ki sta postali Evropska prestolnica kulture 2025, dobrodošel pa je za vsakogar, ki si želi obiskati ali raziskati Gorico in Novo Gorico. Avtorja Andreo Bellavite in Martino Kafol, urednico pri Založništvu tržaškega tiska, je v studio oddaje Razgledi in razmisleki povabila Tadeja Krečič.

Včeraj, 27. januarja, so trgi dobesedno krvaveli. Izbrisanih je bilo 1.000 milijard dolarjev tržne kapitalizacije. Razlog: grožnja kitajskega jezikovnega modela DeepSeek. Ta naj bi bil cenejši za kar 98 odstotkov od tistih iz zahoda, kot je denimo ChatGPT od OpenAI. Hkrati naj bi bil tudi boljši. Zakaj se je borza tako dramatično odzvala? Tehnološki indeks Nasdaq je upadel za tri odstotke, Nvidia je zabeležila skoraj 17-odstotni upad in izbrisanih je bilo skoraj 600 milijard dolarjev tržne kapitalizacije. Tudi proizvajalec opreme, potrebnih za izdelavo naprednih čipov, nizozemski ASML je včeraj upadel za sedem odstotkov. Marsikdo se na tej točki sprašuje, ali se splača te popravek na trgu izkoristiti za nakupe? Koliko časa bodo trgi krvaveli? Kje so priložnosti? Delnica nekega podjetja je denimo včeraj pridobila kar 130 odstotkov. Zakaj? Epizoda je uvodni del v bolj poglobljen pogovor, ki sledi po objavi poslovnih rezultatov podjetij iz skupine Veličastnih 7, ki objavljajo ta teden in naslednji. Pred mikrofonom: Aleš Grbić, Sava Infond

Živimo v času vse večjih potreb po električni energiji, hkrati se soočamo z več krizami, tudi okoljsko. Kako, če sploh, bomo zaznali, da bomo v novo leto vstopili z enim energetskim virom manj: Termoelektrarna Šoštanj bo opravljala le še gospodarsko javno službo za zagotavljanje toplote za Šaleško dolino. Hkrati so zneski na položnicah, ki jih trenutno plačujejo gospodinjstva, zamejeni in še ne kažejo resničnega novega obračunavanja omrežnine. Soočamo se tudi z energetsko revščino. Kakšna je prava kombinacija energetskih virov za Slovenijo in katera vprašanja si moramo zastaviti? O tem s prvim varuhom slovenskega energetskega sistema, direktorjem Elesa Aleksandrom Mervarjem.

Življenje v najrevnejših podeželskih delih Bosne in Hercegovine bi bilo za tam živeče ljudi še težje, če ne bi obstajali ljudje, kot je Biljana Basarić. Učiteljica, ki svoje poslanstvo živi tudi zunaj učilnic in ki v prostem času kot sekretarka lokalnega Rdečega križa oziroma Crvenega križa/krsta v Krupi na Uni, pomaga tudi ostarelim. Njim in otrokom namenja ves svoj čas in ljubezen, hkrati pa so ji smisel življenja in navdih za pesmi, ki jih piše za svojo dušo. Dobro dušo najrevnejših vasi in ljudi ob reki Uni lahko spoznate v Evropi osebno.

Danes pa nekaj o veselem pričakovanju, ki prežema slovenski politični prostor. Skladno s koncem lovopusta deležniki napovedujejo kar nekaj novih strank, ki potencialno pomenijo več izbire za volivce na prihajajočih državnozborskih volitvah. Kar pa je najbolj zanimivo … Nove stranke ne bodo stare stranke z novimi obrazi, temveč bodo to nove stranke s starimi obrazi. Zares dramatičen zasuk dosedanje prakse. Kot rečeno, ker je jesen topla z dosti vlage, stranke lepo rastejo tudi v nižje ležečih gozdovih. Tako smo med tokratno sezono zdaj že zares prepričani, da smo na poti k za zunanje opazovalce utopičnemu cilju: »Dva milijona strank za dva milijona Slovencev!« Ker celo naša analitična moč ne zmore dovolj kakovostne analize vseh napovedanih krepitev demokratičnega prostora, bomo danes analizirali samo tri. Prva je stranka Anžeta Logarja. Nekaj vemo zagotovo. Stranka Anžeta Logarja bo sredinska in stranka Anžeta Logarja bo združevalna. Hkrati pa napoved Anžetove stranke v resnici govori o tem, kako malo premisleka je v slovenski politiki. Oziroma, kako politiki kar govorijo nekaj v tri dni, ne da bi se zares ustavili in o povedanem tudi kdaj premislili. Ker slovenski politiki, med njimi Anže Logar, so recimo trdno prepričani, da sredina združuje. Če bi se vsaj malo poglobili v skrivnosti semantike, bi ugotovili, da sredina v bistvu razdružuje. Če ne bi, bi ne bila sredina. O tem nam pričajo ena najzgodnejših besedil na Slovenskem, ki jih je moral med izobraževanjem srečati tudi dr. Anže Logar. Recimo: J. Jurčič poroča, kako je Krjavelj presekal hudiča. Sicer nikjer ni zavedeno, da ga je po sredini, a sodoben bralec lahko sklepa, da ga je, ker je naredil presekani vrag v morje dva skoraj identična pljuska. Potem pa je tu še Robin Hood. Kljub temu da je na lokostrelskem tekmovanju puščica konkurenta že zadela politično sredino, jo je Robin s svojim strelom še razpolovil in s tem dokazal, da pojem politična sredina vsaj v semantiki ne obstaja. Je pa tudi nedorečeno, kaj pomeni pojem politična sredina v cenjenem cehu politike same. Če levičarji na levi pojejo italijanske borbene pesmi in se v blagostanju slovenskega srednjega razreda zavzemajo za proletariat, desničarji na desni pa hodijo v cerkev ob največjih praznikih in poslušajo Slaka ter Heleno Blagne – kaj je potem politična sredina? Mogoče jo je najlepše poosebil prav prej omenjeni Robin Hood. Kljub boju za delavske pravice je ostal lojalen kralju, se pravi kapitalu. Hočemo povedati, da če bosta Anže in njegova stranka res sredinsko združevalna, zna biti celo podjetje precej sitno in boleče. Ena ritnica na levem in druga na desnem stolu. Druga današnja stranka je ona, ki jo napoveduje Marko Lotrič, predsednik državnega sveta. Ta se je še bolj zapletel v nesmisle semantike, saj napoveduje, da se bo njegova stranka gibala med levo in desno politično sredino. Se pravi ne le, da je vrli podjetnik izumil dve sredini, temveč bo rodil begavo politično organizacijo, ki bo kot nekakšen hrček tekala naokoli po političnem prostoru. Ampak pustimo podpomene pod pomeni ter se posvetimo novi stranki Marka Lotriča. Kot pravi, bo to stranka slovenskega gospodarstva. Kar je za pohvaliti – z manjšim zadržkom, da nimamo pojma, kaj je to gospodarstvo? Oziroma, koga ali kaj bodoči predsednik stranke razume kot gospodarstvo. Ni treba ravno veliko raziskovalnega novinarstva, da ugotovimo, kako drugače uspešen podjetnik in lastnik podjetja meni, kako so gospodarstvo predvsem lastniki kapitala in menedžerji. Se pravi, da ga oni drugi del gospodarstva, ki smo mi, oziroma tisti, ki smo delovna sila, na srečo pa tudi volivci, ne zanimamo prav dosti. Povedano drugače: kapitalisti bi nas radi prepričali, naj volimo za kapitaliste, da bi potem lahko postali še večji kapitalisti … Prihodnja gospodarska stranka bo poskrbela za lepšo prihodnost lastniškega in upravljavskega dela gospodarstva, če pa bo kaj padlo z bogato obložene mize, toliko bolje za nas. Kot pa smo se naučili do zdaj; splača se dvigniti roko že za drobtinice. Tretja stranko pa ustanavlja Karel Erjavec. O tem politične veteranu skoraj nimamo kaj za povedati, razen tega, da Karel seveda sestavlja stranko politične sredine. Z napovedjo Karla Erjavca in s strankama Anžeta Logarja in Marka Lotriča bo politična sredina postala najbolj tekmovalen del političnega prostora, ob manjši napaki ... Slovenska politična razdeljenost, ki jo simbolizira prej omenjeni Krjavelj, pozna samo dva politična pola in teza o zmernih volivcih, ki so voljni preseči staroslovence, mladoslovence, partizane in belogardiste, Kučana in Janšo, je samo mit. Torej bodo vsaj tri nove stranke ribarile v ribniku, kjer razen pošvedranih čevljev in ene polovice Krjavljevega vraga ni nič drugega. Karel, ikona slovenske politične preteklosti, je ob sebi zbral še nekaj znanih in izkušenih imen ter celotno podjetje poimenoval »Zbor za prihodnost Slovenije«, s čemer je na najlepši način potrdil učenje starih modrecev, da sta preteklost, sedanjost in prihodnost eno in isto, ter da je vse naše bivanje, sploh pa Karlovo, le nenehno kroženje neuničljive energije