Podcasts about hkrati

V Carigradu potekajo neposredna pogajanja med Rusijo in Ukrajino po treh letih vojne. Ruskega predsednika Vladimirja Putina ni v Turčijo. Je Rusija sploh pripravljena končati vojno? Ameriški predsednik Donald Trump je zagrozil, da bo končal svoje posredovanje, če ne bo pripravljenosti za pogovore. Hkrati pa se zdi, da je pozornost Združenih držav vse bolj usmerjena v druga krizna žarišča. Smo priča nastajanju novega svetovnega reda? Bomo to izvedeli šele po srečanju Trumpa in Putina? O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Klemen Grošelj, obramboslovec; dr. Faris Kočan, strokovnjak za mednarodne odnose, FDV Univerze v Ljubljani; Vlasta Jeseničnik, dopisnica RTV Slovenija iz Ruske federacije; Karmen Švegelj, dopisnica RTV Slovenija iz Bližnjega vzhoda.

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne na evropskih tleh. To je bil najsmrtonosnejši oborožen konflikt v človeški zgodovini, posledice katerega so bili več deset milijonov smrtnih žrtev, od tega večina civilnih, grozote holokavsta, številni vojni zločini in velikansko uničenje. Vse te strahote so prinesle tudi streznitev in spoznanje, da je vsekakor treba preprečiti ponovitev česa podobnega. Toda ob tem, ko praznujemo obletnico konca ene velike vojne, se hkrati pripravljamo na naslednjo. Močno so se zamajali tako svetovna družbena ureditev kot prizadevanja za mir. Že bližnja prihodnost je zelo negotova. O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Ksenija Vidmar Horvat, profesorica sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Božo Repe, profesor zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Petra Roter, profesorica mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbe vede Univerze v Ljubljani.

Piše Jelka Kernev Štrajn, bere Eva Longyka Marušič. Roman Anje Radaljac Prst v prekatu je po svoji zunanji in notranji zgradbi zanimiv, izviren spoj »knjige podgobja« in »knjige korenine«. Ob branju lahko opazujemo vsestransko razraščanje pripovednih zastranitev, ki se slejkoprej ujamejo v mrežo pomenskih vozlišč. Ta skrbijo, da se rdeča nit ne izgubi, čeprav se rada nekoliko natrga; in da lahko sledimo pripovedi, sestavljeni iz treh poglavij: Prst, Znotranjščina, Prekat. Besedilo, uvedeno s pesmijo o devetkrat umorjeni in desetkrat rojeni mitski Matildi, se žanrsko umešča v tradicijo poetičnih romanov; saj nas že na prvih straneh sooči s svojevrstnim prepletom proze in poezije. V oči padejo grafično zaznamovani razmiki med vezano in nevezano besedo, ki jih je mogoče opazovati od začetka do konca obsežnega besedila. Odlomki, ki se na zunaj kažejo kot poezija, pogosto govorijo o stvareh in dogodkih iz oprijemljive realnosti. Vpeti so v kronologijo pripovednega toka; tisti, v obliki nevezane besede, pa bralstvo pogosto potegnejo bodisi v protagonistkine sanje bodisi v njene dialoško razgibane notranje monologe. Toda temu pravilu nikakor ne kaže dosledno slediti. Romaneskno pisavo Prsta v prekatu namreč odlikuje ravno to, da sproti spodbija pravila, ki jih sama implicitno postavlja, zato od bralstva pričakuje nenehno budnost. Gre za zahtevno branje, ki ga kljub pogosti in ne vselej dosledni rabi substandarda vseskozi lajša ritmično valovanje povedi. Hkrati ta pisava ravno v pravi meri posega v skladnjo in nam s tem že vnaprej prepreči, da bi se predali anestetičnemu učinkovanju prebranega ter pozabili na žgoče aktualno problematiko romana. K temu po svoje prispevajo tudi pogosti neologizmi; na primer: pokoljevalnica, fragmentiranka, znotranjščina, zaporuna itn. Ob njih se nehote ustavljamo, saj gre za izraze, ki kar kličejo po politično angažirani interpretaciji. Poleg tega bi v knjigi zaman iskali zapise z veliko začetnico. Lastna imena in stavčni začetki – povsod same male črke! Ta odločitev je v popolnem skladju z osnovno etično naravnanostjo besedila kot celote, ki zagovarja odsotnost sleherne hierarhije med bitnostmi, vključno z vsemi »bitji iz tujih svetov«. V tem pogledu je roman pozornosti vredno nadaljevanje tiste tradicije, ki jo je v slovenskem prostoru vzpostavilo pesniško in aktivistično mišljenje Jureta Detele. Glede na to ne more biti nikakršnega dvoma, da je v osnovno temo romana vtkan aktivizem, skrb za skupnost, v tesnem prepletu z živalskim vprašanjem, nič manj pa tudi s feministično, LGBT in kvirovsko tematiko. Na pravopisni ravni na to dosledno opozarjajo specifični zapisi glagolskih obrazil, na podlagi katerih lahko sklepamo, da se ima Višnja kot prvoosebna pripovedovalka in hkrati protagonistka romana za nebinarno osebo. Romaneskno dogajanje se začne na točki, ko se odloči prekiniti svoje triletno sobivanje z Erjonom, zaposlenim v klavnici. Njegova ilegalna naloga je snemanje spornega dogajanja za klavniškimi zidovi in tudi drugod, saj je tajni preiskovalec. Višnja mu pri tem pomaga. To počneta zato, da bi gradivo objavila in tako nekaj prispevala k »osvoboditvi živali«. Toda Erjon sčasoma postane žrtev svoje naloge. Njegove duševne motnje, podložene z alkoholom, se kažejo v čedalje pogostejših izbruhih nasilja, zato Višnja sama nadaljuje »misijo«. S seboj vzame ključek, kjer je shranjeno njuno posneto gradivo, in Frido, svojo najboljšo prijateljico, za katero se kmalu izkaže, da je kokoška, ena izmed nekoč rešenih in osvobojenih »pernatih fragmentirank«. Po spletu naključij, ki implicirajo tudi mistično razsežnost, si Višja najde novo zaposlitev, obe pa celo nov dom pri Fe in Emi, ki sta predana proživalska aktivista oz. aktivistki in hkrati nebinarni osebi. V tej simpatični skupnosti biva tudi maček Sarival. Pozneje se jima začasno pridruži še Višnjina sestra, prav tako aktivistka. Skupaj izpeljejo načrtovano akcijo osveščanja o javnosti skrbno prikritem dogajanju z nečloveškimi živalmi. Svoj »karneval« v obliki razstrelitve neke klavnice in objave posnetega gradiva udejanjijo na način, da tvegajo resne obtožbe tako s strani medijev kot tudi oblasti. Na tem mestu se v romanu odpre idealen prostor za povečanje suspenza, vendar ostane premalo izkoriščen. Akciji namesto zadoščenja sledi razočaranje, zato akterji in akterke doživijo krizo. Premaguje jo vsak po svoje, Višnja tako, da resno zboli. Iz njenega pripovedovanja, kjer se intenzivno oglašajo spomini na otroštvo, je mogoče sklepati, da kompleksna obolelost njenega telesa ni naključje. Sledimo dolgotrajni in zapleteni diagnostiki v sedanjosti in zastranitvam v obliki reminiscenc. V njeno »znotranjščino« skupaj z njo vstopamo skozi »zrcalo« in potem sestopamo v globino »kristalnega jajca« do liminalnih stanj. Tu se ob preigravanju različnih motivov in mnogoterih identitet, vselej skozi prizmo pretanjenih relacij z drugim, zgodi obrat, ko začne »gnoj«, ki se je nabral, teči »nazaj ven in v mesnato žrelo črnega vorteksa«. Tako se zgodi, da se »še en krog steče v svoj začetek«, pripovedovalkina zaskrbljenost za lastno telo se transformira nazaj v skrb za druge, skrb za vse tisto, kar je večje od nje. Toda idejna razsežnost romana daleč presega to poanto. Premišljeno tkanje raznolikih prvin, utopičnih, distopičnih, realnih in mitskih, namreč ne ponuja samo izvirne kritike sodobne družbe, temveč »šiv v tapiseriji civilizacije, ki se skuša iztakniti in izvesti neko drugo, novo podobo«.

Avtor se osredotoča na zapuščino papeža Frančiška, ki je bil 12 let na čelu Katoliške cerkve in je sprejemal odločitve, ki so bile v koraku s časom. Poudarja njegov pragmatičen pristop k verskim vprašanjem in njegovo diplomatsko spretnost. Hkrati ostro kritizira ravnanje slovenskega političnega vrha ob papeževi smrti, posebej premierja Goloba in njegove partnerke, ki naj bi dogodek izkoristila za politični populizem in osebne koristi. Pertinač zaključi z vprašanjem o vlogi Katoliške cerkve v slovenskem družbenem prostoru in pozivom k večji angažiranosti.

Ko so srbski protestniški kolesarji dosegli cilj v Strassbourgu, se je porodila nova ideja o štafetnem teku iz Novega Sada v Bruselj. Hkrati so se protestniki doma osredotočili na pristranske medije, kot sta Radiotelevizija Srbije in Radiotelevizija Vojvodine. Na Kosovu imajo težave s sestavljanjem parlamenta, v Republiki Srbski pa zaradi odpovedane gradbene pogodbe s slovenskim podjetjem Vector zdaj dolgujejo kar 56-milijonsko odškodnino.

Piše Ifigenija Simonović, bere Eva Longyka Marušič. Govori, naslov nove knjige Boruta Gombača je zavajajoč, česar pa ni mogoče zameriti, saj je za knjigo, kot je ta, res težko najti naslov, ki bi jo enopotezno označil. Ob prvem listanju je jasno, da ne gre za poezijo, za dramatiko, za esej ali za pesmi, namenjene glasbenemu svetu, po čemer je Borut Gombač znan že več desetletij. Gre za govorjenje o vseh zvrsteh pisanja na pesniški, žurnalističen, priložnosten ali memoarski način. V uvodu skuša avtor pojasniti, kakšne vrste je pravzaprav knjiga, ki jo je pripravil. Pravi, da to ni "zbirka priložnostnih govorov", temveč da gre "za posamezne pasaže, pa ne le iz govorov, ampak iz revijalnih in monografskih prispevkov, intervjujev, dnevnikov, scenarijev, javnih in zasebnih dopisovanj, knjižnih razstav, klepetanj ob kavici in kozarčku". Torej mešanica, ki pa vendarle mora imeti skupno nit. Kljub razkropljenosti se izkaže, da zapise povezuje razmislek o celotni avtorjevi karieri z različnih zornih kotov in spod peres različnih piscev. Zbirko torej sestavljajo izbrani izpiski iz najrazličnejših objav. Posebej zanimive so interpretacije posameznih verzov ali pesmi ali pa opisi okoliščin, ki so pripeljale do določenih zapisov. Zbirka je razdeljena na štiri sklope, ki se nanašajo na predmete avtorjevega pisateljskega in knjižničarskega udejstvovanja, torej poezije, radijskih iger, literature za otroke, pesnjenje za glasbo in delo v knjižnici. Sklope povezujejo zapisi, ki so nastali v zadnjih dvajsetih letih. Borut Gombač velja za enega pomembnejših pesnikov svoje generacije, saj je avtor petih pesniških zbirk in dobitnik prestižne Veronikine nagrade. Njegove pesmi za uglasbitev so popularne, predstavljajo poseben in pristen mariborski song. Kot žirant za nagrado Viteškega turnirja se Gombač v intervjujih in drugih zapisih predstavlja kot obziren, neumoren in nepristranski bralec poezije drugih avtorjev. Slikovito opisuje tudi delo knjižničarja. Zaposlen je namreč v Univerzitetni knjižnici Maribor in zato postaja še posebej prepoznavna osebnost obdravskega področja. Hkrati posveča pozornost tudi literaturi za otroke, tako pravljicam kot radijskim igram. V knjigi Govori Borut Gombač govori o tem, kaj misli o svojem delu oziroma kaj o njegovem delu mislijo in sprašujejo drugi. Ta zbirka zapisov je temelj avtobiografije in avtorefleksije, ki jo dopolnjujejo izjave ali zapisi novinarjev, pisateljskih kolegov, obiskovalcev knjižnice in bralcev. Vse kaže, da Boruta Gombača najbolj poznajo Petra Vidali, ki je napisala tudi spremno besedo, Bojan Tomažič, Peter Semolič, Miroslav Slana, Zoran Pevec, Maja Šučur, Nino Flisar, Melita Forstnerič Hajnšek, Muanis Sinanović ter Milan Vincetič, znameniti pesnik in mentor številnim slovenskim literatom, še posebej štajerskim in prekmurskim. Gombač se v svojih razmislekih naslanja na široko paleto piscev, pevcev in govorcev od Aristotela do Andreja Brvarja in Tomaža Šalamuna. Zato je knjiga Govori tudi zgoščen prikaz misli intelektualcev prvega četrtletja 21. stoletja, pa ne le misli glede na predmet ali vsebino, temveč tudi načina izražanja, teoretiziranja, modrovanja. Med Jurčičem in Gombačem je pač prišlo do silovitih premikov v literarnoteoretskem načinu pisanja! S to knjigo Borut Gombač tako rekoč samozavestno zaseda prostor, ki mu pripada in ki bi bil brez izpostave zapisov o svojem delu ali pogovorov z njim manj izrazit. Če se s pesniškimi zbirkami predstavlja kot pesnik, ni hkrati prepoznan tudi kot dramatik ali kolumnist, če pa se predstavi z vsemi svojimi poklici in interesi hkrati, pa je prepoznan kot vplivna osebnost v določenem kulturnem okolju. Pesmi, igre, pravljice, kolumne dandanes niso dovolj. Knjige so mrtve, če niso odprte. To Gombač spoznava kot knjižničar in kot avtor. Avtor mora stopiti na oder, spregovoriti o sebi, se odpreti, dopustiti listanje, dokazati vseprisotnost in se celo angažirati na drugih področij, sicer je neopažen in prej ali slej pozabljen. Knjiga Govori je pravzaprav album samodokazovanja. Med branjem pride do občutka, da avtor stoji pred reflektorjem, ki se neenakomerno ugaša in prižiga, bodisi le za hip, za osvetlitev kratkega zapisa, ali za daljši čas, ki je potreben za branje daljšega odstavka. Mediji so po naravi nekaj bežnega, zato postajajo tudi zbirke kolumn nov žanr knjižnih izdaj, same kolumne pa krajše in krajše, saj mediji kulturi dodeljujejo manj in manj prostora. Gombač je najbolj neposreden prav v odlomkih iz kolumn, ki jih že vrsto let piše za časopis Večer. Sproščenost nakazuje ciklus "ob kavi in kozarčku", še bolj pa drobci iz dnevniških zapisov. V intervjujih pa je soočen z vprašanji, ki zahtevajo razmislek o temah, ki jih sam od sebe morda ne bi načenjal. Borut Gombač je s knjigo Govori odkril nov način predstavitve samega sebe. Razmah literarne teorije, poglobitev literarne kritike in samorefleksije lahko preglasi poezijo in jo celo premakne na spodnje police. To je edino, kar avtor kot pesnik tvega. Na srečo je s poezijo, radijskimi igrami in kolumnami že toliko uveljavljen, da mu nikakršna kritika ali teorija ne moreta sesuti statusa pomembnega sodobnega literarnega ustvarjalca, lahko pa ga podkrepita.

Kako zmanjšati emisije toplogrednih in kislih plinov kot sta npr. ogljikov dioksid (CO2) in vodikov sulfid (H2S), ena od osrednjih onesnaževalcev v industrijski proizvodnji, in jih znati celo ponovno izkoristiti v proizvodnih linijah? V Reaktorskem centru Podgorica blizu Ljubljane so v okviru evropskega projekta E-CODUCT pretekli teden zagnali pilotni elektrotermični katalitični reaktor z lebdečim slojem, kot so ga poimenovali partnerji projekta, ki ga koordinira Univerza v Ghentu (Belgija). Hkrati z njihovim zmanjšanjem naj bi odpadne pline s procesiranjem v tem reaktorju uporabili za proizvodnjo uporabnih kemikalij kot sta ogljikov monoksid (O) in žveplo (S). Ta pilotni reaktor (TRL 6) so razvili pod vodstvom Centra odličnosti nizkoogljične tehnologije (CO NOT) in Odseka za katalizo in reakcijsko inženirstvo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Projekt ni pomemben le za naš raziskovalni in industrijski prostor temveč naj bi prispeval tudi k razvoju tehnologij za razogljičenje industrije in k inovacijam. Več o temi v oddaji pojasnita sodelujoča raziskovalca izr.prof.dr. Miha Grilc in dr. Igor Šljapnikov iz CO NOT in Kemijskega inštituta. FOTO: Pred reaktorjem TRL 6 ob zagonu projekta 8.aprila stojijo z leve, Miha Grilc, Joris Thybaut (Uni v Ghentu), Miran Gaberšček in Igor Šljapnikov VIR: Goran Tenze, Program Ars

Ime tedna je postala Branka Bezjak, predsednica Sindikata novinarjev Večera, ki se je odzvala na odločitev vodstva in ukinitve samostojnega uredništva priloge ter na odpuščanje novinarskih kolegov v časopisni hiši. Opozorila je na kapitalske interese in degradacijo novinarskega poklica, pristojne v državi pa pozvala, da zaščiti novinarstvo, ne lastnikov.Kandidata sta bila še: Mateja Koležnik, gledališka režiserka, ki je s predstavo Opera za tri groše v ljubljanski operi prvič v zgodovini povezala dve osrednji gledališki hiši pri nas, ljubljansko Dramo in Opero. Hkrati je ob svetovnem dnevu gledališča opozorila na vedno slabši in ignorantski odnos politike do kulturnih institucij, sploh do peformativnih umetnosti, ter postopno ukinjanje profesionalizma. Domen Prevc, smučarski skakalec, ki je bil najboljši v skupnem seštevku poletov letošnje sezone in osvojil mali kristalni globus, z 254,5 metra dolgim poletom v Planici pa za nameček postavil še nov svetovni rekord. Tako je po osmih letih za meter izboljšal star mejnik in rekordno znamko po 14 letih vnovič vrnil domov v dolino pod Poncami.

Naslov tokratnega potepanja je »Francoska riviera s programom HI Connect«. Z nami je bil mladi popotnik in član Popotniškega združenja Slovenije Luka Rakovič. Predstavil nam je svojo izkušnjo sodelovanja v HI Connect programu, v sklopu katerega je kot prostovoljec delal v hostlu na znameniti Azurni obali. Iz prve roke je za vas podal več informacij, kako vstopiti v program, kaj vse vam ta ponuja in ostale praktične nasvete. Hkrati pa smo podrobneje spoznali Francosko riviero skozi njegove oči.S06E04Gost: Luka RakovičModerator: Tilen NipičPremiera: Facebook Popotniško združenje Slovenije, 12. 03. 2025Projekt poteka v sodelovanju z MKC Maribor/Mladi Maribor. Oddajo si lahko v živo ogledate tudi na njihovih Facebook straneh.PovezaveSpletna stran PZS: ⁠www.youth-hostel.si/si⁠Facebook PZS: ⁠www.facebook.com/popotnistvo⁠Instagram PZS: ⁠www.instagram.com/higlobetrotter⁠Popotniški snep Youtube: https://www.youtube.com/popotnistvo​

7. marca l.1991 je Slovenija še kot del bivše države sprejela resolucijo o pomorski usmeritvi, ob mednarodnem dnevu žena, 8.marca l. 2021 pa je muzejska svetnica Pomorskega muzeja Sergej Mašera v Piranu, zgodovinarka dr. Nadja Terčon zaradi omejitev druženja ob epidemiji kovida po internetu predstavila monografijo z naslovom Sava in Jolanda. Gre za prvi šolani slovenski in hkrati takrat tudi jugoslovanski pomorščakinji, ki sta se kot prvi ženski l.1947 in leto kasneje vpisali v takrat ustanovljeno pomorsko šolo v coni B pod jugoslovansko vojaško upravo. Sava Kaluža (1929-2014) iz Postojne in Jolanda Gruden (1930-2014) iz Nabrežine pri Trstu sta v svoja življenja krepko vpletli vlogo morja. Avtorica je na temelju arhivskega gradiva napisala zgodbo o povojnem emancipacijskem projektu, ki povzema tudi izjemen razvoj slovenskega pomorstva in zapreke, ki so v tako tradicionalno moškem poklicu čakale dve pogumni mladi ženski. Nadja Terčon že nekaj desetletij raziskuje novejšo zgodovino pomorstva, l. 2015 je izšla njena obsežna monografija (416 str. in 150 fot.) "Usidrali smo se na morje" z zgodbo o vzpostavitvi slovenskega pomorstva v obdobju od 1945 do 1958. Hkrati pa to delo zapolnjuje premalo znane okoliščine vztrajnosti pri nastanku Luke Koper, in s sodobno istrsko zgodbo o tem predvsem državotvornem dejanju vzpostavljanja pomorske narave države tako dopolnjuje kulturno-zgodovinske prikaze bogate preteklosti slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu kapitana iz Trsta Bruna Volpija Lisjaka. FOTO: Jolanda Gruden (levo) in Sava Kaluža med šolanjem v Piranu leta 1948 VIR: fotodokumentacija Pomorski muzej Sergej Mašera Piran

Poslušalka je vprašala sestro Nikolino, kaj storiti, da se olje med cvrtjem ne bi penilo. Sestra je odgovorila, da vedno cvre v mešanici olja in masti (pol-pol) in se ji nikoli ne peni. Hkrati vedno minimalno pomoka desko, na kateri razvalja testo za flancate ali krofe.

Z letnico 2024 je pri Založništvu Tržaškega tiska izšel vodnik po evropski prestolnici kulture leta 2025 z naslovom Gorica, Nova Gorica – povezani mesti. Napisal ga je Andrea Bellavite, filozof, teolog, novinar, popotnik, trenutno direktor ustanove za zaščito bazilike v Ogleju, prevedla pa ga je Pia Lešnik. Seveda je vodnik nastajal ob misli na obe Gorici, ki sta postali Evropska prestolnica kulture 2025, dobrodošel pa je za vsakogar, ki si želi obiskati ali raziskati Gorico in Novo Gorico. Avtorja Andreo Bellavite in Martino Kafol, urednico pri Založništvu tržaškega tiska, je v studio oddaje Razgledi in razmisleki povabila Tadeja Krečič.

Včeraj, 27. januarja, so trgi dobesedno krvaveli. Izbrisanih je bilo 1.000 milijard dolarjev tržne kapitalizacije. Razlog: grožnja kitajskega jezikovnega modela DeepSeek. Ta naj bi bil cenejši za kar 98 odstotkov od tistih iz zahoda, kot je denimo ChatGPT od OpenAI. Hkrati naj bi bil tudi boljši. Zakaj se je borza tako dramatično odzvala? Tehnološki indeks Nasdaq je upadel za tri odstotke, Nvidia je zabeležila skoraj 17-odstotni upad in izbrisanih je bilo skoraj 600 milijard dolarjev tržne kapitalizacije. Tudi proizvajalec opreme, potrebnih za izdelavo naprednih čipov, nizozemski ASML je včeraj upadel za sedem odstotkov. Marsikdo se na tej točki sprašuje, ali se splača te popravek na trgu izkoristiti za nakupe? Koliko časa bodo trgi krvaveli? Kje so priložnosti? Delnica nekega podjetja je denimo včeraj pridobila kar 130 odstotkov. Zakaj? Epizoda je uvodni del v bolj poglobljen pogovor, ki sledi po objavi poslovnih rezultatov podjetij iz skupine Veličastnih 7, ki objavljajo ta teden in naslednji. Pred mikrofonom: Aleš Grbić, Sava Infond

Veronica Marquez iz Venezuele je v Slovenijo prvič prišla pred trinajstimi, drugič pa pred štirimi leti. Ustalila se je v Radovljici, v starem mestu jo osrečuje delo v čokoladnici. Hkrati na kranjski gimnaziji kot asistentka sodeluje pri urah španščine. Caracas, v katerem je živela, je večmilijonsko mesto. Zato jo Radovljica navdušuje s svojo majhnostjo in z odprtostjo ljudi. Ti ji kot tujki velikokrat pomagajo in jo spodbujajo, da je njeno prilagajanje hitrejše.

Boj, ki ga Špela Miroševič bije za sina Urbana, ki se je rodil z redko genetsko boleznijo, je eden tistih, ki bi lahko našel pot tudi na filmska platna ali na knjižne police in je izredna manifestacija materinske moči, volje, poguma in ljubezni. Hkrati gre za zgodbo, ki prevprašuje vsakogar izmed nas: ali bi ravnali enako? Bi imeli dovolj poguma in moči za boj, ki prinaša več vprašanj kot odgovorov. Pa četudi sta, ne glede na izid, materino žrtvovanje in materina ljubezen agensa, ki sta močnejša od znanosti, močnejša celo od profita. Zgodba družine Miroševič in dečka Urbana je dokaz, da ljubezen lahko premaga kapitalizem. S Špelo Miroševič se je pogovarjal Peter Močnik.

Piše Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Davorin Lenko se je do sedaj predstavil predvsem kot romanopisec in avtor kratke proze, napisal pa je tudi pesniško zbirko in kot soavtor sodeloval pri nastanku dveh biografij. Njegova avtorska dela zlahka prepoznamo, saj gre pri pisanju, kot pravi, vedno na nož, do konca in še malo naprej, ko piše o nasilju, seksualnosti in najrazličnejših patologijah. Njegov jezik ne pozna olepšav, slog pa ne odvečnih okraskov in opisov, rajši se zadržuje v dialogih ali monologih, skozi katere bralko sooča z vprašanji o ustaljenih normah, ki jih njegovi liki in likinje ves čas sprevračajo. Te elemente najdemo tudi v njegovem najnovejšem delu Goli objem, ki pa kljub temu preseneča s svojo formalno in žanrsko hibridnostjo ter nenadejano nežnostjo. Ne le hibridnost, Goli objem zaznamuje tudi nekakšna neulovljivost. Lahko bi rekli, da gre za zbirko kratke proze, ampak s tem bi povedali premalo. Delo združuje avtofikcijo z esejističnimi elementi in fikcijo. Beremo daljše besedilo, ki bi ga lahko označili kot avtofikcijski esej z izpovednimi elementi, tega pa sečejo kratke zgodbe, ki se na trenutke zdijo nepovezane z okvirnim besedilom, spet drugič pa se z njim popolnoma zlijejo. Z branjem se pomikamo od zunanjega opazovanja generacije in družbe v notranjost, k opazovanju in izpovedovanju osebnega. Posebnost Golega objema je tudi to, da pripovedovalec nagovarja samega sebe in se naziva kot Pisatelj, po čemer lahko sklepamo na že omenjeno avtofikcijskost in izpovednost dela. Pisatelj se je znašel v krizi srednjih let in se zdaj zazira v svojo preteklost, v čas, ki je zaznamoval njegovo odraščanje, in v leta svojega ustvarjalnega življenja, ki se je, tako kot njegova identiteta, znašlo v negotovem položaju. Okvirno besedilo se bere kot brskanje po preteklosti, nekakšen obračun s predstavo, ki si jo je Pisatelj ustvaril o sebi, in zgodbo, ki jo je spletel o svoji pisateljski poti. Hkrati pa tudi kot iskanje novih načinov izražanja in pisanja, ki se nakažejo v globoki in brezkompromisni introspekciji. Lenko začne s premišljevanjem o generaciji, ki ji pripada, in odraščanju v devetdesetih letih. Svojo generacijo je poimenoval po strelskem napadu na ameriški šoli Columbine leta 1999: “Mi smo generacija znotraj generacije in Columbine je naša manifestacija [...] Samo tisti, ki so bili v času pokola v srednji šoli (ali tik pred njo) tudi sami, imajo potencial, da ji pripadajo. Odrasli smo z nasiljem in v nasilju, čeprav ni nujno, da smo nasilje zares poznali na lastni koži.” Ko to preberemo, se nam morda zdi nenavadno – kakšno zvezo ima pokol na srednji šoli v ZDA z otrokom na prehodu v najstništvo, ki je odraščal na slovenskem podeželju in ob nedeljah spremljal babico v cerkev? Po kratkem premisleku pa postane jasno, da so bila devetdeseta leta prejšnjega stoletja obdobje, ko je tudi naš del sveta zajela globalizacija, kar v večji meri pomeni amerikanizacija. Vse večji je namreč postal dotok medijev iz ZDA in tudi dostop do tehnologije, ki je omogočala konzumiranje le-teh. S tem svet ni postajal večji, nasprotno, začel se je krčiti in polniti z občutki strahu in nasilja: “Agresija je vstopala v nas in se kopičila. Čeprav smo jo deloma izrazili prek igre, športa, glasbe, videoiger, filmov, pornografije, drog in alkohola, je nikdar nismo zares sprostili, nikdar se nismo zares sprostili.” Columbine je torej manifestacija nakopičenih frustracij in jeze v generaciji najstnikov, ki je prva spoznala nasilje prek medijev, pa tudi t. i. bullyjing, nasilje zaradi nasilja. Je generacija, ki nikoli ni zapustila najstniških let, ki pa ne pozna zunanjega agresorja ali zarote. Agresija se kopiči in nazadnje obrne navznoter. Generacijska zaznamovanost je ključna, da je Pisatelj sploh začel pisateljevati in da je kot svoje glavno izrazno sredstvo izbral prav nasilje. Pripovedovalec nam predstavi otroka, tistega že omenjenega, ki živi na podeželju in hodi z babico v cerkev. Ta otrok ne spada nikamor, vrstniki ga zavračajo, zato je osamljen. Ima pa svojo sobo, mamin pisalni stroj, očetovo pištolo in viski, predvsem pa bujno domišljijo. Poletja preživlja v temi, ob mehaničnih zvokih pisalnega stroja, ki ga vznemirjajo. Piše zgodbe, se igra s pištolo, pije viski, se pretvarja, da je odrasel. Avtor na več mestih postavi Pisatelja v dialog s tem otrokom, sedanjega sebe v dialog s preteklim. Včasih se zdi, kot bi se pogovarjala starejši in mlajši brat in ni občutka, da bi starejši na mlajšega gledal s prezirom. Pisatelj je do otroka sočuten in z njim tudi pomirjen. Tako je bilo, zdaj pa bi rad drugače. Iz časovne distance vidi, da otrok ni potreboval pisalnega stroja, pištole in viskija, otrok je potreboval objem. Nasilje sicer kdaj tudi kaj reši, ampak le za kratek čas, poleg tega pa ustvarja nov krog nasilja. In kako se ta krog lahko prekine? Avtor odgovarja: “Z objemanjem. [...] Protiutež nasilju namreč ne more biti nekaj, kar bi posameznika izoliralo, ampak ga mora, ker je nasilje družabni pojav (in nenazadnje je dejavnost, aktivnost), privabiti nazaj k sočloveku.” Goli objem pa gre še dlje, za avtorja postane koncept, ki ga prenese tudi na svoje zgodbe:“Utrujajoče in ceneno je ves čas govoriti o drugih kot o nekakšnih zgledih ali lutkah, ki jih premikaš samo zato, da pokažeš neko poanto. Rad bi ... drugače.” Kljub temu da to narativo od nasilja do objema sekajo kratke zgodbe, fikcija, se vseskozi nakazuje obrat od nje: “Obstaja čas za oblečene zgodbe; za prilike in parabole ... In potem obstaja čas za goloto. Čas bližine. Zakaj bi pripovedovali zgodbe, če lahko govorimo resnico?” Tudi občutek nekaterih zgodb je takšen, da so precej bliže avtofikciji, vsaj delni resničnosti, kot pa popolni fikciji. Zanimivi primer je zgodba Edging, ki je izredno samonanašalna na pisateljski proces: v njej se kot seznam vrstijo začetki neke zgodbe, ki jih pripovedovalčev glas drugega za drugim zavrača z veliko ironije in humorja, razumemo pa jo lahko tudi kot nekakšen komentar k vprašanju izvirnosti, s katerim se avtor ukvarja v okvirnem besedilu. Hudomušno pripombo na to temo najdemo tudi v predhodni zgodbi Smrt pornografije, ki se bere kot scenarij za še nenapisan roman. V njej zapiše: “... toda porniči navsezadnje temeljijo na ponavljanju – eksistencialna vprašanja pa tudi niso več ravno vrhunec izvirnosti.” Avtor se torej zaveda, da tema pisatelja v eksistencialni in ustvarjalni krizi ni ravno nekaj novega in da eksistencialnih vprašanj v literaturi praktično ni mogoče v celoti obiti. Njegova izvirnost je v povezavah in tudi v novih konceptih, kot sta generacija Columbine in goli objem. Tudi če koncepta nista splošno uporabna in služita samo avtorju, da si osmisli svoj delček sveta, izkazujeta inovativnost, ki lahko razširi polje razmišljanja tudi bralki. Kratke zgodbe, ki prekinjajo tok okvirnega besedila, na nek način ustvarjajo suspenz, saj si zgodbo o Pisatelju in otroku, ki se v vsakem sklopu konča udarno in intrigantno, želimo brati naprej. Kljub povezavam, ki jih med zgodbami in besedilom lahko iščemo ali pa tudi ne, se kratke zgodbe ne zdijo enakovreden del besedila, temveč ostajajo v ozadju okvirne pripovedi. Nekatere jo bolj organsko dopolnjujejo kot druge, ki bi bile zlahka tudi izpuščene. Zanimiva je na primer zgodba V vrsti, v kateri blagajničarka v trgovini pripoveduje o tem, kako iz izdelkov, ki jih ljudje kupujejo, ustvarja zgodbe o njihovem življenju: “V resnici mi je vseeno za žanre, ki se odpirajo pred mano, ko sedim za blagajno. Stranke mi lahko dajo socialni realizem ali pa romantiko ali karkoli vmes. Pomembno mi je, da mi dajo nekaj.” S tem Lenko na svoj način pove vse o žanrski izmuzljivosti Golega objema – kategorizacija enostavno ni pomembna, če nam je branje nekaj dalo. Po drugi strai pa se zdi zgodba Bele ladje, v kateri smo priča spolnemu odnosu med turistko in grškim domačinom na plaži, nekako neumestna, kot da ne sodi v ta izbor. Kljub temu pa kombinacija okvirnega besedila in kratkih zgodb večinoma deluje premišljeno. Delo Goli objem je nekaj posebnega, a ne nazadnje smo pri Davorinu Lenku tega že vajeni. Njegova dela niso za vsak bralski okus. A vendar z njimi preseneča, saj se od samega začetka bralke sprašujemo, kam to pravzaprav vodi. Ko pa nas končno popelje do pojma golega objema, ta objem tudi začutimo.

Pravljični motivi, nekdaj avtentično inovativni v svojih kulturnih in socialnih okoljih, so se z medkulturnimi prenosi preobražali skozi čas in služili sprotnim, aktualnim, družbenim in političnim ideologijam in kontekstom. Srčika pravljične snovi je verjetno mit, razvila pa se je lahko tudi iz starih, pradavnih pripovedi in zgodb, epskih zapisov, basni, poetičnih in liričnih podob srednjega veka ... Njene ljudske vsebine tudi že pred formalno uveljavitvijo umetne pravljice, beležijo prisotnost primesi domišljijskih avtorskih dodatkov in odsevajo dejansko družbeno stvarnost, so vir zabave ter sredstvo nadzora, ustrahovanja, discipliniranja in civiliziranja različnih slojev ljudi. Lahko jih razumemo kot reprezentacijo družbenih hierarhih, odnosov med spoli, spolnih vlog, identitet, dominacij in podreditev, v njih se kažejo družbene anomalije in odkloni, subverzivnost in časi prehodov in prelomov ... Imajo moč vzpostavljanja večjih skupnosti, razkažejo rodovne in družinske dinamike, prisotnosti patologij, v obliki kolektivnih mitov podpirajo državotvorne vzgibe. Čeprav so za slovansko pravljično polje relevantni tako antični viri Sredozemlja kot nasploh indoevropska podstat, težko vedno vzdrži splošno razširjeno prepričanje o brezmejnih pravljičnih potencialih v smislu univerzalnosti in nadčasovnosti ... Učijo in vzgajajo otroke in odrasle, vendar imajo njihovi moralni kompasi geografske zamejitve in omejen rok trajanja ... O vsem tem v oddaji Glasovi svetov. Gostja: dr. Polona Tratnik, akademska slikarja in magistra kiparstva, avtorica monografije V deželi pravljic, K družbenim funkcijam pravljičnih narativov Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta in Inštitut IRRIS foto: izrez z naslovnice knjige ilustracija: Roža Piščanec 

Ne le za telesne, tudi psihične izzive je potrebna kondicija. Hkrati pa je treba znati krmariti skozi pasti vsakdanjega časa tudi na drugih področjih. Nekaj namigov smo slišali in tudi nekoliko razmišljali o izzivih, ki čakajo Slovenijo v letošnjem letu.

Piše Marija Švajncer, bereta Sanja Rejc in Renato Horvat. Joseph Heath je, kot je navedeno na zadnji platnici, kanadski filozof in predavatelj na Univerzi v Torontu. V času študija sta bila njegova mentorja znana filozofa Charles Taylor in Jürgen Habermas. Raziskovalno se ukvarja s politično in moralno filozofijo, kritično družbeno teorijo in ekonomskimi vedami. Objavil je vrsto odmevnih knjig, za delo Razsvetljenstvo 2.0 je leta 2014 prejel kanadsko nagrado za politično pisanje Shaughnessy Cohen. Elizabeth Shaughnessy Cohen, po kateri se nagrada imenuje, je bila kanadska liberalna političarka. Joseph Heath je knjigo posvetil filozofu Andrewu Potterju. Pisanja sta se namreč lotila skupaj, kaj kmalu pa je sodelavec dobil drugo nalogo in postal odgovorni urednik časnika Ottawa Citizen. Heathu torej ni preostalo nič drugega, kot da je načrt uresničil sam. V knjigi predstavlja program za drugo razsvetljenstvo ali razsvetljenstvo 2.0. Oznaka 2.0 se nanaša na splet. Uvedli so jo leta 2003, opisuje pa številne pomembne spremembe v razvoju medmrežja. Heath jo v naslovu navaja zato, ker pomeni premik, ki bi ga rad priporočil pri razmišljanju o racionalnosti. Pri tem pojasnjuje, zakaj je razum nepogrešljiv, kako se je izoblikovalo okolje iracionalizma in kaj bi bilo treba še storiti. Vse skupaj se začne s kritiko ameriške politike, sčasoma pa pisec namenja čedalje več pozornosti delovanju, učinku in zmožnostim tako razuma kot tudi intuicije, se pravi racionalnim in iracionalnim postopkom. Že res, da je razsvetljenstvo zanj prizadevanje, ki pomeni velik izziv, toda dvomi tako o razumu kot tudi o intuitivnih in čustvenih vidikih. Naslanja se na spoznanja psihologije in v nasprotju s kakim Kantom enači izraza razum in um. Pojem razuma se, kot pravi, tradicionalno nanaša na posebno duševno sposobnost, ki je povezana s prepoznavnim načinom razmišljanja. Posebna lastnost razumskega mišljenja je, da ga je mogoče skoraj v celoti izraziti ter navajati argumentacijo in utemeljevanje. Intuitivne presoje pa povedo tisto, kar bi bilo mogoče imeti za rezultate kognitivnih procesov. Intuicija je koristna pri razmišljanju o resničnem svetu in odzivanju nanj, medtem ko razmišljanje o možnem svetu in tudi negaciji resničnega sveta zahteva uporabo racionalnega dela možganov. Razum sklepa tudi hipotetično. Morda bi si celo zastavili vprašanje, ali je Razsvetljenstvo 2.0 sploh knjiga s filozofsko vsebino. Pisec namenja veliko besed človekovemu ravnanju, njegovim zmotam, sprenevedanju in odzivanju na delovanje v skupini. Heath je sicer velik poznavalec filozofije, omenja kar nekaj filozofov, med njimi Aristotela, Nietzscheja, Heideggerja in Marxa ter tudi utemeljitelja psihoanalize Freuda, toda svoja poglavitna spoznanja podkrepi s številnimi slikovitimi primeri iz javnega življenja, politike, medijev in gospodarstva. Naslanja se na sodobno psihologijo in navaja njeno novejšo terminologijo, saj je prav psihologija pokazala, da je nekatere probleme mogoče rešiti samo z razumom. Čeprav razum ni popoln, nam ne preostane drugega, kot da delamo s tem, kar imamo. Od njega je odvisna civilizacija. Najbolj očitne slabosti razuma naj bi bile v tem, da je počasen in zato zahteva veliko napora, trpi pa tudi zaradi omejene pozornosti, ozkega delovnega spomina in nezanesljivega dolgoročnega spomina. Vse skupaj dobi tudi politične razsežnosti. Težava ni v tem, da je levica zamudila svojo priložnost in bila neartikulirana ali da so bili njeni voditelji strahopetni, temveč je razlog pravzaprav temeljna asimetrija med desnico in levico, torej nesomernost, ki se v takšnih časih izrazi. Heath poudarja, da je prav to osrednja trditev njegove knjige. Progresivne družbene spremembe so že po naravi zapletene, težko dosegljive in zahtevajo kompromis, zaupanje in kolektivno delovanje. Zato jih ni mogoče doseči samo s »srcem« – zanje potrebujemo tudi veliko »glave«. Avtor je ironičen in tudi duhovit. Priznava, da je racionalno razmišljanje težavno in se mu ljudje radi izognejo. Razum ni naraven, temveč je, prav nasprotno, globoko nenaraven. Hkrati je edina stvar, ki nam omogoča, da se izvijemo iz prisilnega jopiča animalističnih umov. Joseph Heath je kdaj pa kdaj tudi oseben. Predstavi se kot univerzitetni profesor na oddelku za filozofijo, pred tem je študiral in poučeval logiko, analizo argumentacije in teorijo verjetnosti. Po značaju je nekoliko racionalističen. Otroci so ga v tretjem razredu začeli klicati »gospod Spock«. Benjamin Spock je bil pediater, ki je spodbujal bolj strpno vzgojo otrok. Knjiga Razsvetljenstvo 2.0 je zakladnica idej in kopičenje domiselno izbranih primerov. Avtor sega na različna področja in je izvedenec v kognitivni znanosti. S številnimi opombami, v katerih navaja različne vire, od knjižnih do spletnih, širi vednost o predmetu svoje knjige. Pomembno je zavedanje, predlaga, da racionalnost ni niz pravil, ki bi bila vsiljena od zgoraj, temveč je temelj človekove svobode in avtonomije. Prav dobro ve, kako je »iracionalna desnica« doživela velik volilni uspeh, toda prijatelji in zavezniki razsvetljenstva, med katere se uvršča tudi sam, morajo spremeniti svojo taktiko in poskusiti znova. Racionalno politiko bo omogočilo kolektivno delovanje. Ideal je svet, v katerem si skupaj prizadevamo ustvariti okolja, ki nas delajo pametnejše, namesto okolij, ki nas delajo neumnejše, ne le s predmeti, ki jih upravljamo, temveč tudi z institucijami, s katerimi sodelujemo. Heath verjame, da se je k zdravemu svetu mogoče pomikati z majhnimi koraki, zato na koncu ponudi tako imenovani manifest počasne politike. Avtorica poglobljene spremne besede slovenska sociologinja Ksenija Vidmar Horvat Josepha Heatha uvršča na seznam avtorjev, ki obujajo idejo razsvetljenstva in pozivajo k razumu. Pogosto so na nasprotnih bregovih, za razum in proti njemu, Heath pa je tisti, je prepričana, ki o razsvetljenstvu nima vselej najboljšega mnenja in razsvetljenstvu očita predvsem njegovo individualističnost in ošaben odnos do tradicije. Ksenija Vidmar Horvat meni, da Heathovo delo kljub temu prinaša pomembno razsvetljenje glede razsvetljenstva samega. Poudarja, da je treba v načrt obnove razuma vključiti tudi politiko čustev, in med drugim zapiše: »Vsesplošna krepitev kulture zasmehovanja na eni strani in vzpon brezsramne politične kulture na drugi strani sta resno opozorilo o omejitvah, ki jih ima na razum oprt razsvetljenski projekt v našem stoletju.«

Prvi listič predstavlja zvestobo, drugi upanje, tretji ljubezen, četrti pa...srečo. Zato ni čudno, da je štiriperesna deteljica že dolga leta simbol sreče. Po pregledu skoraj 6 milijonov deteljic so švicarski znanstveniki ugotovili, da ima vsaka pettisoča deteljica 4 lističe. Hkrati so dokazali, da v naravi najdemo tudi 5-peresne deteljice s pogostostjo 1 na 25.000 ali 6-peresne deteljice s pogostostjo ena na 313.000 rastlin. Odgovor nam je tokrat pomagala poiskati profesorica za fiziologijo rastlin na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani Marjana Regvar.

Živimo v času vse večjih potreb po električni energiji, hkrati se soočamo z več krizami, tudi okoljsko. Kako, če sploh, bomo zaznali, da bomo v novo leto vstopili z enim energetskim virom manj: Termoelektrarna Šoštanj bo opravljala le še gospodarsko javno službo za zagotavljanje toplote za Šaleško dolino. Hkrati so zneski na položnicah, ki jih trenutno plačujejo gospodinjstva, zamejeni in še ne kažejo resničnega novega obračunavanja omrežnine. Soočamo se tudi z energetsko revščino. Kakšna je prava kombinacija energetskih virov za Slovenijo in katera vprašanja si moramo zastaviti? O tem s prvim varuhom slovenskega energetskega sistema, direktorjem Elesa Aleksandrom Mervarjem.

Tudi hrana lahko lepo pomaga pri ohranjanju zdravja in pri preprečevanju prehladov. Prehrana naj bo pestra, mešana, bogata s sadjem in zelenjavo. Hkrati poskrbimo, da bomo redno imeli obroke, ne da bo prvi obrok šele popoldne, na pragu večera. Pri sadju so na prvem mestu domača jabolka, sledijo pomaranče, mandarine, grenivke, zlasti rdeče, tudi kakšne fige, suhe slive ... Zelenjava naj bo sezonska: por, zelje - sveže ali kislo, kisla repa, sveža koleraba ... Zelo bogat s C vitaminom in železom je peteršilj. Svežega narežemo in damo na kruh, namazan z maslom. Sicer pa ga jedem dodajamo ob koncu priprave oziroma kuhanja, lahko ga postrežemo v posebni skodelici in si ga vsak po okusu dodaja. Zdravju koristita tudi česen in čebula, sploh sveža, presna. Čebulo naprimer lahko za malico narežemo in ponudimo k suhi salami. Lahko jo umešamo k skuti, pokapljamo z bučnim oljem ...

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Roman Miriam Drev Po poti se je zvečerilo je napisan tako, da avtorica preskakuje od dogodka do dogodka, se vrača v preteklost in oživlja spomine. Nekaj samo nakaže, čez čas se vrne in pripoved razširi. Sama pravi, da vrti prizore. Protagonistka se sklicuje na modrost, da moramo piti iz reke spomina, ne pa iz reke pozabe. Opisuje svoje otroštvo, bivanje v Libanonu, družinske odnose in odhod z nevarnega območja, na katerem je od 1975. kar petnajst let divjala državljanska vojna. V tedanjo Jugoslavijo so se umaknili protagonistka, njena mati in brat, medtem ko je oče, levantinski kristjan in potomec Feničanov, ostal prepuščen samemu sebi in divjanju vojne. Družinska zgodba se je začela tako, da se je mati v Libanonu kot turistka zaljubila v precej starejšega moškega, se poročila z njim in nekaj let ostala v njegovi deželi. Rodila sta se jima sin in hči. Sinu je mati namenila vso pozornost, hčere ni marala, k sreči pa ji je varno zavetje in ljubezen dajala razumevajoča slovenska babica, h kateri se prvoosebna pripovedovalka spominsko vedno znova vrača. Oče jo je imel rad in ji je dal popotnico za življenje. Spodbujal jo je k radosti, saj je menil, da ta ni kar tako dana. Rekel ji je, da se je za veselje do življenja treba potruditi; na srce ji je položil tudi to, naj bo zmeraj pravična. Avtorica premišljuje o vojni, osebnem položaju literarne osebe in njenem čustvenem doživljanju. O vojni pravi: »O vojni odločajo stari moški, umrejo pa mladi, godni za boj, naščuvani, pozvani k osvajanju ali k maščevanju. In umre na desetine tisočev civilistov.« Protagonistka se odloči za študij ekonomije, čez čas pa presedla na francoščino in angleščino ter iz teh jezikov diplomira; obvlada tudi arabščino. Po burnih dogodkih najde novo moč in dokonča še študij ekonomije. Je izobražena, pametna, privlačna in radoživa. In kaj se zgodi z njo, ko sreča moškega, poslovno uspešnega Američana, po rodu Škota s strogo kalvinistično vzgojo? Zaradi očaranosti nad njim in ljubezenske zaslepljenosti za lep čas izgubi samo sebe. Ne vzame si dovolj časa, da bi moškega spoznala kot človeka in izvedela, kakšen je v resnici. Nekoliko jo prevevajo dvomi, ali bo zmogla materinstvo, vendar se na partnerjevo pobudo odloči zanj in rodi otroka. Neprespane noči, utrujenost in prepuščenost sami sebi v tujem svetu storijo svoje in kmalu se zvrstijo mučni prizori. Partner je narcis, zlobnež, ozkosrčnež in arogantnež, pravzaprav človek brez ene same dobre značajske lastnosti. Odlikuje se samo po tem, da je dober ljubimec. Do matere svojega otroka je žaljiv na vse mogoče načine in izreka tako neprijetne besede, da bralke in bralci občutimo nekakšno zgroženost. Partnerico obklada z besedami, kot so: postajaš zanikrna, vzemi se skupaj, si pa res štorasta, sodobne ženske ste razvajane, narobe uporabljaš termine, nisi politično izobražena, brigaj se zase. Pri vsem tem jo ima za navadno falirano študentko. Bralcem in bralkam nam je veliko do tega, da bi se protagonistka končno uprla moškemu ob sebi, vzela otroka in odšla po svoje. Ne sprevidi, da se je na milost in nemilost izročila nekomu, ki je nikakor ni vreden, z literarnega vidika antijunaku v najslabšem pomenu te besede. Mlada ženska skuša opravičiti svojo podrejenost moškemu in priznava, da je neprestano spravljiva in si namerno zatiska oči pred grdim dogajanjem v razmerju z njim. »Z mano pa je tako, da sem bila dobra za olepšavanje po kakšnem zoprnem pripetljaju. V meni je bila neka negotovost, zaradi katere sem imela potrebo po naknadnem olepšanju dejstev.« Primerja se z Alico v čudežni deželi, ki je po padcu v zajčjo luknjo popila skrivnostni napitek in se pomanjšala. Hkrati se prikaže kot mojstrica izmikanja. Nekaj jo ločuje od lastnega bistva, a ne ve natanko, kaj naj bi to bilo. V krutem odnosu se je porazgubil njen jaz. Moški je dvoličen, v družbi ves šarmanten in duhovit, doma pa pust in hkrati napadalen, vse do fizičnega nasilja. Ženska je ranjena in čedalje bolj prestrašena: »Preplavijo me dalj časa zatajevani občutki. Za grmado jih je – od tesnobe, skrušenosti, srda, sramu in razočaranja, ki ima priokus po grenivkinih pečkah – , do tistih na drugem koncu spektra. Med temi se najmočneje oglaša hrepenenje. Na površje vzplava stavek: česa si želim za srečo.« Premišljuje o tem, kaj pomeni iskanje lastnih korenin in selitev v različne dežele. Otroštvo je preživela v Libanonu, bežala pred puško ostrostrelca, dozorevala v Ljubljani, bila nekaj časa zaposlena na Škotskem in se na moževo zahtevo preselila v Švico. Nazadnje se je vrnila v Slovenijo. »Spet potujem iz ene države v drugo. Ni prvič, da sem se na vrat na nos znašla sredi toka sprememb, nepripravljena nanje.« Miriam Drev je napisala kakovosten roman. Slog je izbrušen, opisi so nazorni in slikoviti. Literarno snovanje ni namenjeno samo toksičnemu in razrušenemu razmerju med žensko in moškim, temveč tudi drugim življenjskim vprašanjem. Pomembni so vidiki angažiranosti in ti se kažejo kot prizadevanje za enakopravnost med spoloma, svet brez vojn in kakovostne medčloveške odnose. Boj nikoli ne bo končan, zmeraj se bo marsikaj zapletalo in ogrozilo dobronamernost. Trnovo pot mora prehoditi tudi protagonistka. Končno se ji posreči, da spregleda in skuša po pravni poti spremeniti svoj nezavidljivi položaj. Roman Po poti se je zvečerilo bi bilo mogoče uvrstiti med dela, ki si z literarnimi sredstvi prizadevajo za boljši svet. Poglobljeno spremno besedo je prispeval slovenist, esejist in pesnik Zoran Pevec. Napisal je vrednostno sodbo, da je pripoved v romanu tekoča, privlačna, berljiva in spretno prepletena znotraj retrospektivnega in paralelnega načina podajanja romaneskne vsebine. Pravi, da nas delo osupne in obenem pomirja ter nas spodbuja k novim občutjem in spoznanjem. Kar se je zgodilo v njem, sklene avtor spremne besede, bi se lahko primerilo tudi nam. Po njegovem mnenju je ob zanimivem podajanju zgodbe najbrž prav ta možnost ena od najpomembnejših vrednot tega romana.

Frančiškanska knjižnica in muzej v Ljubljani sta del frančiškanskega samostana poleg cerkve Marijinega oznanjenja v središču Ljubljane. In ko so leta 2022 začeli obnavljati frančiškanski samostan, se je izkazalo, da lahko del stavbe namenijo za bivanje študentkam in študentom. Hkrati pa so se lotili tudi obnove starodavne knjižnice, ki velja za najbogatejšo samostansko in zasebno knjižnico v Sloveniji. Žal pa je bila ta knjižnica najslabše urejena, saj desetletja zanjo niso pretirano skrbeli in je postala nekakšen depo za knjige in preostalo imovino pokojnih samostanskih bratov. Zato so se najprej lotili temeljite prenove prostorov, ki je trajala dobri dve leti. Knjižnico so potem ob prisotnosti najvišjih predstavnikov državne in cerkvene oblasti slovesno odprli lani novembra. Tako so prvič v zgodovini delovanja to knjižnico skupaj z manjšim muzejem, kjer razstavljajo zbirko slik, odprli za strokovno in širšo javnost. Od odprtja naprej je obisk frančiškane nekoliko presenetil, saj je bilo in je zanimanje za oglede knjižnice zelo veliko. Polege tega so prejeli za kakovostno prenovo tudi nekaj nagrad. Frančiškansko knjižnico bomo spoznali tudi v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Piše Miša Gams, bereta Renato Horvat in Višnja Fičor. Čeprav sta romana Vinka Möderndorferja Odštevanje in Zvezda, žlica in ura napisana tako, da povsem samozadostno delujeta kot ločeni, tematsko nepovezani enoti, lahko med njima najdemo veliko zanimivih vzporednic. Oba namreč v razponu 24 ur nudita zgodovinski prerez dogajanja treh generacij družin na sredini in ob koncu 20. stoletja, ki so ju zaznamovali druga svetovna vojna in politični procesi v Jugoslaviji. Čeprav je glavni protagonist romana Odštevanje moški srednjih let, ki ga oče po tridesetih letih odsotnosti znova pokliče in povabi v rojstno vas, dobijo svoj glas v romanu tudi protagonistova hči, mama, očim, knjižničar in dedek, ki je večji del življenja preživel v taboriščih. Tudi v romanu Zvezda, žlica in ura je v ospredju spomin na dedka, Maistrovega obveščevalca, kulturnega animatorja in soborca, ki je več let preživel v italijanskem taborišču, v domobranski celici Belgijske kasarne, v mariborskem zaporu, zaporu v Lepoglavi in celo na Golem otoku, kjer je pristal zaradi pisma komunistični partiji s predlogi za izboljšanje agrarne reforme. Vendar pa so tokrat v ospredju vendarle ženske – zlasti babica, nekdanja tajnica Rudolfa Maistra, ki je dolga leta sama skrbela za tri hčerke – od teh dve gluhonemi – in za gluhonemega sina, ki se je pri sedemnajstih pridružil partizanom. Osrednja protagonistka zgodbe, ki se odvija konec 20. stoletja, je zdaj že odrasla vnukinja, ki se po mamini smrti s svojim triletnim sinom vrne v stanovanje, v katerem je preživela otroštvo, in zdaj znova vzpostavlja stik z najrazličnejšimi simbolnimi predmeti iz preteklosti in z duhovi prednikov. Dotik nedelujoče stenske ure, ki je veljala za največjo dragocenost družine, jo prezrcali v čas, ko sta se babica in dedek preselila v novo stanovanje, partizanska kapa gluhonemega strica je prebudila spomin na njegov beg pred sovražniki, ki so ustrelili njegovega najboljšega prijatelja, lesena žlica je kar sama povedala zgodbo o dedkovem pobegu iz italijanskega taborišča in še bi lahko naštevali. Vnukinja prek predmetov odpira vrata v različna poglavja preteklosti, tako da se bralcu zazdi, kot da bi vstopil v časovni stroj, ki bi ga vsakič znova odložil pred vrati neke družinske zgodbe. Hkrati pa glavna junakinja te iste predmete ponudi sinu kot igračke, s katerimi si lahko krajša čas in jih posvoji kot dragocene toteme, da bi hitreje vzpostavil stik z umrlimi predniki in njihovimi zgodbami o boju za preživetje: »Spomin stvari smo ljudje. Ko bomo uničili stvari, bo izginil tudi spomin. Spomin stvari so naša minula dejanja, ki segajo v sedanjost in prihodnost. Ostalo je pozaba, ki je hujša od smrti.” V ospredje romana Zvezda, žlica in ura je Möderndorfer postavil dve paradigmi rekonstrukcije spomina na preteklost – babičino in materino. Medtem ko babica čuva predmete, povezane z njenim možem in sinom, kot svete relikvije, jih njeni hčerka, tj. mati glavne junakinje, drugega za drugim prodaja, podarja ali meče na smetišče. Vnukinja po prihodu v stanovanje postavi predmete na svoje mesto, jih očisti in podari sinu za igro. Že s tem, ko sina v kuhinji posadi na stol, ki ga je uporabljala le babica, pokaže, da ima do predmetov podobno stališče kot ona: “Skodelica na polici, stari dokumenti na mizi, nogavice preko stola … Zamrznjeni čas. Točno tako, kot si je predstavljala babica. Moja mama pa je prav to hotela spremeniti, izbrisati preteklost, začeti znova … Na koncu je tudi moji mami zmanjkalo moči in je tudi ona pustila za sabo vse tako, kot se je v nekem trenutku ustavilo. Predmeti so zmagali, zamrznjeni čas je zmagal.” Möderndorfer ne imenuje glavnih junakov niti mesta, v katerega je umestil osrednje dogajanje – edina orientacijska točka je železniška postaja z veliko uro, katero zagotovo premore precej mest v nekdanji državi. Prepoznamo le Beograd kot glavno mesto z mogočnimi upravnimi zgradbami, v katerih gluhonemi stric iz dneva v dan ponižno čaka na maršala Tita, da bi mu razložil, da si njegov oče kot prizadeven komunist ni zaslužil bivanja na Golem otoku, temveč priznanje najvišje vrste. Pisatelj z veliko mero kritičnosti in ostrine piše o času, ko so ljudje zgolj zaradi dobronamerne kritike družbenega sistema za več let pristali v zaporu, iz katerega so jih potem poskušale na različne načine izvleči zlasti njihove soproge. Bodisi z obiski pomembnih funkcionarjev bodisi s pisanjem diplomatskih in ljubezenskih pisem. Zvezda, žlica in ura je zato predvsem roman o ljubezni in vztrajanju, o brisanju meja med sedanjostjo, preteklostjo in prihodnostjo, materialnim in duhovnim, posvetnim in simbolnim. Poleg tega, da razpira različne plasti realnosti naših prednikov ter njihovih medvojnih in povojnih izkušenj, poraja vprašanja o tem, kako spomin preoblikuje pogled na doživljanje sedanjosti in zgodovine. Vinko Möderndorfer se nam razkriva kot subtilen in čuteč avtor, ki navezuje stik z bralcem skozi čustveno izpoved prvoosebnih pripovedovalcev in pripovedovalk, pri tem pa še povečuje suspenz s ponavljanjem besednih zvez in izrazov. Tako v uvodu knjige, ko govori o pogumnih ženskah v družini, ponudi pogled v zgodovino ženskega trpljenja v patriarhalni družbi, ki pozna le vojno in kaznovanje: “Moški vendar sejejo seme. In vero. In vojne. In smrt. Ženske lahko zvesto sledijo. Samo sledijo. Ker sledijo, so kaznovane. /…/ Zaplinijo jih. Še prej posilijo. Na sestankih jih ignorirajo. Pošiljajo jih nazaj za štedilnik. Še prej posilijo. Vzamejo jim pravico do razpolaganja z lastnim telesom. Še prej posilijo. Še prej posilijo. Še prej posilijo. In moški gledajo. In njihove ljubice gledajo in si mislijo, prav jim je, ženam, materam, upornicam, zakaj raje niso ostale ljubice, ubogljive priležnice. Ženske, največje sovražnice žensk. Ženske. Ženske v družini. Ženske, ki držijo strop neba v miru in vojni. V kugi in lakoti. Babice. Prababice. Prababice, ki se oglašajo v svojih vnukih, pravnukih, prapravnukinjah. Čuvajke ognja. Shranjevalke spominov. Skrbnice preteklosti in prihodnosti.” O skrbnicah preteklosti in prihodnosti bo po vsej verjetnosti govoril tudi zadnji romanu trilogije, ki ga že nestrpno čakamo.

Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je dogajal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo zaželeno sporočilo in potem se vse odvije bolj ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne pride do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes tako ali drugače oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti govor. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik. S čim se želim napolniti, kakšno bo moje 'olje'? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Kako bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren na potrebe, primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala.

Protagonistka prvega filma, ki ga je Mirjana Karanović podpisala tudi kot režiserka, Dobra žena, je naslov filma poosebljala delno ironično: Milena, ki živi lagodno življenje srednjih let, odkrije, da je njen mož odgovoren za grozljive zločine med vojno v Bosni in Hercegovini; liku tradicionalne "dobre zakonske žene", ki svojemu možu stoji ob strani ne glede na vse, se s svojim uporom izneveri – hkrati pa prav s tem postane dobra "žena" – ženska, človek, saj namesto lažje poti ubere odgovorno in moralno. Podobno deluje naslov filma Mati Mara, ki se začne s pogrebom Marinega edinega sina. Kot jo komično netaktno pomiluje njena nekdanja tašča, je zdaj popolnoma sama: ni več žena, ker že dolgo nima več moža, in ni več mati, ker zdaj nima niti sina več – ostala je sama. Hkrati je vloga matere tista, ki protagonistko definira: Mara žaluje za sinom, žaluje zaradi stvari, ki jih o njem ni vedela, obenem pa se – namenoma ali ne – s svojim žalovanjem požvižga na konservativna družbena pričakovanja v zvezi z vlogo matere. Bodisi s tem, ko je ne vidijo jokati niti na pogrebu niti pozneje, bodisi s tem, ko se takoj po pogrebu vrne na delo; še posebno pa s tem, ko začne kmalu zatem spati z veliko mlajšim moškim, prijateljem svojega umrlega sina, in se hkrati poda po stopinjah zadnjega obdobja življenja svojega sina, ki ji je bilo do tedaj popolna neznanka. Ob ljubljanski premieri je Mirjana Karanović povedala: "Ko sem se začela ukvarjati z režijo, sem se hkrati odločila tudi, da bom pripovedovala zgodbe o ženskih likih – o ženskih dušah, ki so sorodne moji. To so ženske, ki imajo veliko življenjskih izkušenj, ki niso več mlade, in ki se znajdejo v položajih, v katerih morajo sprejeti težke odločitve. Vse svoje življenje sem se otepala tega, da bi moje življenje postalo rutina. Na nek način si tudi kot režiserka in scenaristka želim, da bi s svojim delom iz rutinskega življenja, ki ga živijo, potegnila ženske svojih let. O ženskah, ki so starejše od 50 ali 60 let, ne posnamejo veliko filmov. Te ženske pa imajo vendarle svoja življenja, zanimiva življenja. Mislim, da jih bomo začeli zares odkrivati v prihodnjih desetletjih. Jaz sem torej ena izmed teh, ki ta trend začenjamo." In res – Mirjana Karanović se z likom Mare v filmu Mati Mara razgali, tako čustveno kot telesno. To, da je na velikem platnu skoraj osvežujoče videti starejšo žensko, ki ni samo mati, babica, ampak je ženska, ki sprejema svoje telo in seksualnost in to tudi živi, je opomnik, da smo vse preveč navajeni, da so vidna samo določena telesa, druga pa ostajajo nevidna, zakrita z normativno aseksualnostjo. Kot filmska pripoved pa Mati Mara ni povsem uspešna. Kljub obetavnemu začetku, ki uspešno združuje tragično in ironično, osrednji pripovedni lok kmalu po prvi četrtini filma razvodeni; s 96 minutami se film zdi daljši, kot je v resnici, in pripoved se – kljub temu da na papirju morda smiselno – izteče nekoliko mlačno.

Računovodstvo, revizije, mednarodno poslovanje, dobrodelnost, solopetje, morje, knjige. To je le nekaj omemb, ki so del bogatega, zanimivega in pestrega življenja mag. Matjaža Žigona iz Grčarevca, majhne vasi na robu znamenitega kraškega Planinskega polja. Matjaž Žigon je tudi ustanovitelj in lastnik podjetja MŽ Consulting. To je bilo ustanovljeno leta 2010 z namenom ponuditi tujim podjetjem, ki se zanimajo za poslovanje na območju Slovenije, Hrvaške in celotnega Balkana, pomoč pri vstopu na naš trg. Hkrati je podjetje specializirano za zastopanje italijanskih sejmov, torej skrbi za razstavljavce in obiskovalce, ki prihajajo z območja Alpe-Jadran, od Avstrije, Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Severne Makedonije, Črne gore, Srbije, Kosova in Albanije pa vse do Poljske in Turčije, ter razstavljajo v Italiji. Mag. Matjaž Žigon je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Igor Velše. Sociolog in filozof Dejan Aubreht je knjigo z naslovom Volja in značaj razdelil na štiri obsežna poglavja: Nelagodje in dobra volja, Moralni zakon, svoboda in značaj, Značaj kot volja in predstava in Razpoke. Svoje novo filozofsko delo ima avtor za razpravo. V prvem, drugem in tretjem poglavju se loteva prikaza in obravnave Kantove etike in Schopenhauerjeve filozofije, v četrtem pa v aforistični obliki in ničejanskem slogu razgrinja svojo lastno filozofijo. Vračanje h Kantu in Schopenhauerju se s hermenevtičnega vidika kaže kot poglobljeno branje, citiranje, povzemanje, analiza, interpretiranje in vrednotenje njunih prispevkov. Pri poglabljanju v Kantovo etiko Aubreht upošteva pisanje Alenke Zupančič in Zdravka Kobeta, večkrat pa se sklicuje tudi na Nietzscheja, Freuda in Lacana. Drugo z drugim primerja posamezna Kantova stališča, predvideva učinkovanje njegove etike, išče posebnosti in razlike ter v problematiko vnaša tudi več vidikov psihologizma in personalnih določil. »V kantovski paradigmi imajo tako vsa človeška prizadevanja in človekove še tako dobre lastnosti in vrline zgolj relativno vrednost, samo dobra volja je absolutna vrednost sama na sebi, vendar volja je dobra, če je določena umno, zato jo moramo najprej navezati na pojem dolžnosti, ki se, kot je znano, cepi na dve veji: ko delujemo v skladu z dolžnostjo, še ne delujemo nujno etično.« Ravnati bi bilo treba tako, da bi maksima postala splošni zakon. Kant poudarja, da je o moralnem dejanju mogoče govoriti šele tedaj, ko se temu dejanju ne pridružijo čutna nagnjenja, skriti motivi in sebični interesi. Metafizika nravi ne sme biti pomešana ne z antropologijo, ne s teologijo in ne s fiziko, prav tako ne z empiričnimi nagnjenji, seveda pa je predstava moralnega zakona tista, ki z umom samim vpliva na človekovo srce. O kategoričnem imperativu Kant pravi: »Deluj tako, da bo človeštvo tako v tvoji osebi kakor v osebi vsakogar drugega vselej uporabljal hkrati kot smoter, nikoli zgolj kot sredstvo.« Dejan Aubreht meni, da je Kantova etika opustila vse objekte afekcije in vpeljala umno zakonodajo. Prehod od naravne zasnove k nravnosti je začetnik nemške klasične filozofije razumel kot prehod od surovosti h kulturi. Človek naj si drzne uporabljati svoj razum in zbere pogum, da misli in ve. Kant predvideva rešitev v moralnem subjektu in moralnem zakonu. Moralni zakon s svobodo in značajem sestavlja trojico. Vse skupaj nikakor ni preprosto, saj volja lahko postane celo nekakšna praznina, sublimnost pa povzroči občutje vzvišenega. Avtor je kritičen: »Še enkrat: Alfa in omega vsake etike je Dejanje, v nasprotnem primeru bomo pristali v laboratoriju lepodušništva, kamor spada tudi občutje sublimnega, v kar se je nemara ujela tudi kantovska teorija moralnosti …« Pisec pojasnjuje še nekatere druge Kantove pojme in sintagme – od kavzalnosti do transcendentalne ideje o spontanosti svobodnega vzroka. Opozarja na razliko med človekom kot inteligibilnim bitjem in senzibilnim bitjem. Prepričan je, da mora značaj obravnavati na ravni kavzalnosti, se pravi kot določitev volje. Po Aubrehtovem mnenju bi bil značaj lahko celo nekakšno prizorišče človekovega boja s samim seboj, predvsem pa pomeni znak ali razlikovalno znamenje ter nekaj, kar je v nas tako rekoč vsekano in vgravirano. »Če torej za nekoga rečemo, da je neznačajen, merimo na njegovo (moralno) šibkost in nezanesljivost, medtem ko je značajnež zavezan svojim načelom, ki ženejo njegova dejanja.« Schopenhauer je bil občudovalec Kanta, kljub temu pa mu je očital, da je bila njegova etika preveč formalna in abstraktna. Aubreht opozarja na osnovno vodilo Schopenhauerjeve filozofije, češ da je njena edina naloga opisovanje stanja stvari, kakršne so, ne pa tega, kakšne naj bi bile. Svet je predstava, ki ji vlada načelo razloga, za svet kot predstavo velja en sam zakon – zakon kavzalnosti. Volja je stvar na sebi, zunaj časa ter svobodna in vsemogočna. Pojavlja se v vsaki slepo delujoči naravni sili, med voljo in pojavi se porajajo ideje. In značaj? »Značaj vsakega posameznega človeka lahko, če je povsem individualen in ni v celoti zajet v značaju vrste, obravnavamo kot posebno idejo, ki ustreza posebnemu aktu objektivne volje.« Avtor zagovarja tezo, da je teorija značaja v celoti odsev Schopenhauerjevega lastnega značaja. Kot človek naj bi bil »prepirljiv, nadut, surov, nečimrn, nesramen, mizantrop, mizogin, prežemali sta ga melanholija in preganjavica do te mere, da je imel v svojem stanovanju vselej pripravljeno nabito pištolo in meč …« Aubreht se pomuja tudi pri drugih Schopenhauerjevih spoznanjih, s katerimi se je začetnik filozofije življenja ohranil v zgodovini filozofske misli – od pojmovanja sočutja in pomena umetnosti pa vse do hotenja, trpljenja, pravičnosti in samomora. V aforističnem prikazu svoje lastne filozofije Dejan Aubreht pravi, da smo ujeti v jezik, tako rekoč v histerijo smisla. Piše vsebinsko vznemirljivo, ponuja paradokse, nasprotja, protislovja in izključevanje; nekatere pojme pooseblja. Rad ima miselne obrate, filozofske uganke, presenečenja in dialoško oblikovana spoznanja. Poln je modrosti, tu in tam pa tudi duhovit in ironičen. Kar nekaj iskrivih in domiselnih trditev podaja v umetniški podobi. Vznemirja ga razglašanje, da je bog mrtev, in predvideva možnost človekovega obstoja brez njega ali morda z njegovo izgubo. Pravi, da najtežje razumemo stvari, ki jih ne moremo razumeti ravno zato, ker mislimo, da jih že razumemo. Pošali se, da človeka prepoznamo šele po načinu njegovega renčanja. Vsi smo svoja lastna tarča, ne da bi vedeli, na kaj pravzaprav ciljamo. Prešine ga: »Ne znam biti. Ne znam biti jaz sam, ker je toliko drugih, da sem zmeraj drugi.« Hkrati pa nas opozori: »Nikar ne zaupajte tistim, ki se proglašajo za intelektualce, učenjake in izobražence, kajti tako zelo verjamejo v um, da nazadnje samo še verjamejo.« Knjiga Dejana Aubrehta Volja in značaj prinaša srečavanje z miselnima velikanoma Kantom in Schopenhauerjem ter avtorjev izvirni prispevek k filozofiji življenja.

Gozdovi pokrivajo približno 44 odstotkov celotne površine Evropske unije. So ključnega pomena za blažitev podnebne krize in ohranjanje biotske raznovrstnosti. Kot pomemben javni prostor, še posebej v mestih in njihovi bližini, človeku omogočajo regeneracijo, rekreacijo in navdih. Hkrati so gradnik kulturne identitete v številnih državah, v veliki meri tudi vir lokalnih gospodarstev. Zaradi posledic podnebnih sprememb, urbanizacije in k ekonomskemu profitu usmerjenega krčenja gozdov, pa gozdni ekosistemi postajajo vse bolj ranljivi. Srečevanja z gozdom je triletni projekt evropskega sodelovanja, katerega vodilni partner je Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo. Zasnovan je kot interdisciplinarno sodelovanje partnerjev iz Slovenije, Avstrije in Belgije se usmerja v razvijanje večplastnega razumevanja različnih vrednot, pomenov, izzivov in perspektiv, povezanih z gozdovi. Z združevanjem umetnosti, gozdarstva in humanistike pristopa h gozdu kot prostoru raziskovanja ekologije, pa tudi raznolikih, pogosto konfliktnih politik ter družbenih, kulturnih in ekonomskih praks. Projekt preučuje in snuje različne scenarije, koncepte in prakse, ki se dotikajo vprašanj, kot so: Kakšna so in bi lahko bila človekova srečevanja z gozdovi? Kaj in na kakšen način se lahko učimo z gozdom, skozenj ali v njem? V tokratnem podkastu gostimo Polonco Lovšin, arhitektko in umetnico in Matejo Kurir, filozofinjo, raziskovalko in urednico, dve od treh sodelujočih avtoric iz Slovenije. Pogovarjali smo se o začetkih projekta, raziskovanju različnih pomenov gozda in o umetniških praksah, s katerimi nagovarjajo tematike povezane z gozdom. Prisluhnite podkastu Odprto!

Ker je prvi dadaistični predsednik kakšne velesile v sodobni zgodovini čisto prelahka tarča poceni satire in plehkega moraliziranja, sem bil do filma Vajenec sprva zadržan, vendar so se pomisleki in predsodki izkazali za povsem odvečne. Biografska drama, ki se osredotoča na začetniška leta kariere Donalda Trumpa, je zrelo filmsko delo, ki ne klecne niti za trenutek in predstavlja izjemen spoj biografske drame, portreta neke dobe, črne komedije in resne karikature. Igrani film Vajenec zajema obdobje od zgodnjih 70. do sredine 80. let oziroma od zatona Nixonove do vzpona Reaganove ere in s svojo estetiko posnema značilno VHS-sliko, ki nas spretno prestavi v omenjeni čas. Celovečerec je režiral iransko-danski avtor Ali Abbasi, ki je že navdušil s samosvojima, vznemirljivima filmoma Sveti pajek (2022) in še prej z Mejo (2018). Njegov pristop je suvereno provokativen in z dejstvi, ki jih prepleta scenarij, pokaže, kdaj in kako so bila posejana semena tega, kar smo prisiljeni žeti danes, saj, kot je nekoč dejal Abbasijev sodržavljan Lars von Trier, smo dandanes vsi delno tudi Američani. Ali povedano drugače: Vajenec pokaže, kdo je človek za oranžno masko in je pri tem v enaki meri jedko kritičen kot blago posmehljivo sočuten. Trump kot fenomen se v filmu izkaže kot rezultat svojih staršev, pri čemer se na vse načine trudi preseči svojega očeta; svoje dobe, v kateri z obema rokama zagrabi ideologijo »pohlep je dober« Reaganove dobe, in svoje osebnostne patologije. Ne nepomembno vlogo pri tem igra njegov mladostni mentor in zaščitnik, pravniški šakal Roy Cohn. Dinamika med njima je pravzaprav temeljno gonilo filmske pripovedi in tudi predstavlja osrednji fabulativni lok. Trumpa kot podjetniško pošast je nedvomno ustvaril kontroverzni Cohn in ta pošast je nazadnje požrla oba, tako Cohna samega kot Trumpovo človeško osebnost. Tu velja omeniti odlično igro doslej manj znanega Sebastiana Stana, ki spretno prikaže, kako začne v možganih relativno nedolžnega mladeniča prevladovati strašljiv plazilski nagon brez vsakega sramu in morale, ter Jeremyja Stronga, ki kot odvetnik do nelagodja potencira svojo vlogo Kendalla Roya iz vrhunske serije Nasledstvo. Vajenec je s svojima dvema zgoščenima urama že na mojem seznamu filmov leta, saj se, čeprav postavljen v odmaknjeno dobo, živo odziva na naš čas. Hkrati to svojo aktualnost presega in z mojstrskim spojem vsebine in oblike avdiovizualnega jezika vrača vero v moč filma; niti kak drug medij niti danes popularne televizijske serije ne bi mogle s tako natančnostjo zadeti v jedro tarče.

Življenje v najrevnejših podeželskih delih Bosne in Hercegovine bi bilo za tam živeče ljudi še težje, če ne bi obstajali ljudje, kot je Biljana Basarić. Učiteljica, ki svoje poslanstvo živi tudi zunaj učilnic in ki v prostem času kot sekretarka lokalnega Rdečega križa oziroma Crvenega križa/krsta v Krupi na Uni, pomaga tudi ostarelim. Njim in otrokom namenja ves svoj čas in ljubezen, hkrati pa so ji smisel življenja in navdih za pesmi, ki jih piše za svojo dušo. Dobro dušo najrevnejših vasi in ljudi ob reki Uni lahko spoznate v Evropi osebno.

Danes pa nekaj o veselem pričakovanju, ki prežema slovenski politični prostor. Skladno s koncem lovopusta deležniki napovedujejo kar nekaj novih strank, ki potencialno pomenijo več izbire za volivce na prihajajočih državnozborskih volitvah. Kar pa je najbolj zanimivo … Nove stranke ne bodo stare stranke z novimi obrazi, temveč bodo to nove stranke s starimi obrazi. Zares dramatičen zasuk dosedanje prakse. Kot rečeno, ker je jesen topla z dosti vlage, stranke lepo rastejo tudi v nižje ležečih gozdovih. Tako smo med tokratno sezono zdaj že zares prepričani, da smo na poti k za zunanje opazovalce utopičnemu cilju: »Dva milijona strank za dva milijona Slovencev!« Ker celo naša analitična moč ne zmore dovolj kakovostne analize vseh napovedanih krepitev demokratičnega prostora, bomo danes analizirali samo tri. Prva je stranka Anžeta Logarja. Nekaj vemo zagotovo. Stranka Anžeta Logarja bo sredinska in stranka Anžeta Logarja bo združevalna. Hkrati pa napoved Anžetove stranke v resnici govori o tem, kako malo premisleka je v slovenski politiki. Oziroma, kako politiki kar govorijo nekaj v tri dni, ne da bi se zares ustavili in o povedanem tudi kdaj premislili. Ker slovenski politiki, med njimi Anže Logar, so recimo trdno prepričani, da sredina združuje. Če bi se vsaj malo poglobili v skrivnosti semantike, bi ugotovili, da sredina v bistvu razdružuje. Če ne bi, bi ne bila sredina. O tem nam pričajo ena najzgodnejših besedil na Slovenskem, ki jih je moral med izobraževanjem srečati tudi dr. Anže Logar. Recimo: J. Jurčič poroča, kako je Krjavelj presekal hudiča. Sicer nikjer ni zavedeno, da ga je po sredini, a sodoben bralec lahko sklepa, da ga je, ker je naredil presekani vrag v morje dva skoraj identična pljuska. Potem pa je tu še Robin Hood. Kljub temu da je na lokostrelskem tekmovanju puščica konkurenta že zadela politično sredino, jo je Robin s svojim strelom še razpolovil in s tem dokazal, da pojem politična sredina vsaj v semantiki ne obstaja. Je pa tudi nedorečeno, kaj pomeni pojem politična sredina v cenjenem cehu politike same. Če levičarji na levi pojejo italijanske borbene pesmi in se v blagostanju slovenskega srednjega razreda zavzemajo za proletariat, desničarji na desni pa hodijo v cerkev ob največjih praznikih in poslušajo Slaka ter Heleno Blagne – kaj je potem politična sredina? Mogoče jo je najlepše poosebil prav prej omenjeni Robin Hood. Kljub boju za delavske pravice je ostal lojalen kralju, se pravi kapitalu. Hočemo povedati, da če bosta Anže in njegova stranka res sredinsko združevalna, zna biti celo podjetje precej sitno in boleče. Ena ritnica na levem in druga na desnem stolu. Druga današnja stranka je ona, ki jo napoveduje Marko Lotrič, predsednik državnega sveta. Ta se je še bolj zapletel v nesmisle semantike, saj napoveduje, da se bo njegova stranka gibala med levo in desno politično sredino. Se pravi ne le, da je vrli podjetnik izumil dve sredini, temveč bo rodil begavo politično organizacijo, ki bo kot nekakšen hrček tekala naokoli po političnem prostoru. Ampak pustimo podpomene pod pomeni ter se posvetimo novi stranki Marka Lotriča. Kot pravi, bo to stranka slovenskega gospodarstva. Kar je za pohvaliti – z manjšim zadržkom, da nimamo pojma, kaj je to gospodarstvo? Oziroma, koga ali kaj bodoči predsednik stranke razume kot gospodarstvo. Ni treba ravno veliko raziskovalnega novinarstva, da ugotovimo, kako drugače uspešen podjetnik in lastnik podjetja meni, kako so gospodarstvo predvsem lastniki kapitala in menedžerji. Se pravi, da ga oni drugi del gospodarstva, ki smo mi, oziroma tisti, ki smo delovna sila, na srečo pa tudi volivci, ne zanimamo prav dosti. Povedano drugače: kapitalisti bi nas radi prepričali, naj volimo za kapitaliste, da bi potem lahko postali še večji kapitalisti … Prihodnja gospodarska stranka bo poskrbela za lepšo prihodnost lastniškega in upravljavskega dela gospodarstva, če pa bo kaj padlo z bogato obložene mize, toliko bolje za nas. Kot pa smo se naučili do zdaj; splača se dvigniti roko že za drobtinice. Tretja stranko pa ustanavlja Karel Erjavec. O tem politične veteranu skoraj nimamo kaj za povedati, razen tega, da Karel seveda sestavlja stranko politične sredine. Z napovedjo Karla Erjavca in s strankama Anžeta Logarja in Marka Lotriča bo politična sredina postala najbolj tekmovalen del političnega prostora, ob manjši napaki ... Slovenska politična razdeljenost, ki jo simbolizira prej omenjeni Krjavelj, pozna samo dva politična pola in teza o zmernih volivcih, ki so voljni preseči staroslovence, mladoslovence, partizane in belogardiste, Kučana in Janšo, je samo mit. Torej bodo vsaj tri nove stranke ribarile v ribniku, kjer razen pošvedranih čevljev in ene polovice Krjavljevega vraga ni nič drugega. Karel, ikona slovenske politične preteklosti, je ob sebi zbral še nekaj znanih in izkušenih imen ter celotno podjetje poimenoval »Zbor za prihodnost Slovenije«, s čemer je na najlepši način potrdil učenje starih modrecev, da sta preteklost, sedanjost in prihodnost eno in isto, ter da je vse naše bivanje, sploh pa Karlovo, le nenehno kroženje neuničljive energije

Mladi se informirajo na družbenih medijih, kjer jih nagovarjajo vplivnice in vplivneži. Kdo so in kaj objavljajo? Rezultati raziskave Mladina 2024 kažejo velike spremembe. Fundacija Friedrich Ebert Stiftung in Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru sta letos skupaj izvedli že tretjo raziskavo o mladih v Sloveniji. Študije zajemajo vse ključne tematike, kot so politika, izobraževanje, zaposlovanje in mobilnost, družinsko življenje ter splošna stališča in percepcije. FES študije mladih vključujejo mlade stare med 14 in 29 let, pri čemer je dan poudarek na razumevanje njihovih pogledov na ključne tematike. V Sloveniji je bilo v raziskavo vključenih 600 mladih. Kakšne so ugotovitve? Med letoma 2018 in 2024 je med skoraj vsemi skupinami mladih prišlo do povečanja zanimanja za politiko in povečanja subjektivnega znanja o politiki. Pri tem je porast tako zanimanja kot znanja posebej izrazit med skrajno desno usmerjenimi mladimi. V preteklosti obstoječa asimetrična nagnjenost mladih k levi politični usmerjenosti je bila v zadnjem obdobju skoraj v celoti zamenjana z asimetrično nagnjenostjo k desni politični usmerjenosti. Mladi v Sloveniji se tako danes v povprečju nagibajo k desni sredini. V povprečju je prišlo do opaznega povečanja stopnje nacionalizma in nacionalnega ponosa. Hkrati se je povečalo nestrinjanje z nekaterimi nacionalističnimi trditvami, kar kaže na ideološko polarizacijo mladih. Pri nekaterih ključnih političnih stališčih je prišlo do opazne in v preteklosti neobstoječe vrzeli med spoloma. Fantje so, v primerjavi z dekleti, na splošno postali manj tolerantni in bolj šovinistični. Glavne politične prioritete in skrbi mladih so se premaknile od problematik zaposljivosti in podnebnih sprememb k pomenu kakovosti javnih storitev. Okrepilo se je zlasti vrednotenje pomembnosti zdravstvenega sistema in stanovanjske problematike ter zaskrbljenost glede priseljevanja. Kako so ta stališča oblikovali vplivneži in vplivnice? Kaj vse objavljajo? Le popularne in populistične vsebine, ali tudi z dokazi in podatki podkrepljena znanstvena spoznanja? O tem v tokratni oddaji Glasovi svetov. To raziskuje mlada raziskovalka in ustvarjalka vsebin Tinca Lukan s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.

Piše: Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Tretja pesniška zbirka pesnice in literarne kritičarke Tonje Jelen je zbirka začenjanja znova, Od točke nič, kot pove naslov. Beremo jo lahko kot nekakšno nadaljevanje prejšnje zbirke Greva, ostajava, saj sva, saj prav tako tematizira materinstvo in zaključek razmerja, hkrati pa to nadgrajuje z novim, svežim pogledom, ki dopušča, da se znova pokaže tudi tista pobalinka iz pesniškega prvenca. Začetek zbirke Od točke nič se rojeva iz bolečine in strahu, a vendar obstaja prostor za tišino, dihanje in rast. Kot po dolgi zimi, »ko zaživijo prve bukve breze / in poganja/jo/ kali/ za vse kar /še/ je«. Nov začetek je hkrati rojstvo otroka, ki s svojim prihodom vse spremeni, in ponovno rojstvo lirske subjektke, za katero imamo občutek, da se je izvila iz neke temne situacije na svetlobo, kjer bo lahko znova začela rasti. Zdi se, da je prav otrok tisti, ki jo je potegnil ven: »to je bitje / ne stvar / to je korak /naprej/ to je nekaj neznatnega / ki te pribije v /ponovno/ zorenje«. Lirska subjektka je hkrati mati, ki varuje otroka, da ga ne ožgejo koprive, ko smukata maline, in otrok, saj iz pesmi veje čudenje nad vsakdanjimi vtisi, neka posebna pozornost do drobnih stvari, kot so šelestenje listja, mehka svetloba jutra in razpiranje drobnih rok proti njej. Otrok pa ne prebudi le ponovne rasti, temveč tudi spomine na brezskrbno igro v peskovniku, plezanje po drevesih in ves tisti prosti čas, ki se razprostira do večerov. Za trenutek spet uzremo deklico s potolčenimi koleni, ki smo jo spoznali v pesničinem prvencu Pobalinka iz leta 2016. V tem je nekaj nostalgije in otožnosti, na primer ko se spominja piknikov sredi trav in se sprašuje, ali bodo še kdaj. Nekakšno slovo od mladosti, ko padci niso bili tako hudi in so pustili le nekaj prask. Čeprav se drugi del zbirke konča z občutkom miru, je prisotna slutnja nečesa temnejšega, ki nas uvede v naslednji sklop. Tu se pesnica sooča s poslavljanjem in izgubo. Nenadoma se začne rušiti ustaljeni red, prepričanje o mogočnosti in neuničljivosti ljubljenega človeka, ki se začne krušiti in postane tako šibak, da ga lahko odnese že najbolj droben in neviden piš. Hkrati pa je opaziti tudi aluzije na obdobje, ko je bilo vse obrnjeno na glavo: na pandemijo covida-19, čas nevidne kuge, kot ga poimenuje pesnica. S tem v zbirko subtilno vnese tudi nekaj družbene kritike. Poslavljanje je bilo takrat posebej boleče in težko, saj je bila bližina prepovedana, v pesmi je to opisano kot »zadnje leto odvzetih trenutkov / kup prepovedi / strahu«. Kljub temu pa lirsko subjektko bodri spomin na besede tistega, ki je odšel, da je treba nadaljevati, se sestaviti in gledati naprej, ustvarjati naprej. Zbirka tu znova preide k novi tematiki, ki se ukvarja s samim pesnjenjem. Od minevanja se vrne k porajanju, k jeziku, ki odpira poti in gradi mostove k drugemu. Pesnica premišljuje o lastnem procesu oblikovanja jezika v pesem in znova se pojavi motiv rasti, kali, poganjkov iz katerih pesem nastaja, hkrati pa jih vedno tudi vsebuje v samem jedru, do katerega se skuša pesnica dokopati z vztrajnim luščenjem in čiščenjem. Prisotna je težnja po ekonomičnosti v jeziku, saj se v poeziji vsaka beseda tehta. Grajenje pesmi je dolgotrajno in natančno delo zasledovanja in izčiščevanja neke misli, notranjega glasu. In pesnica se sprašuje, kako to predati drugemu tako, da se z jezikom približujemo in ne vsiljujemo svoje tujosti. Poezija Tonje Jelen je izrazito osebna, pesnica skoznjo govori o svojih izkušnjah in občutkih, a prek tega vpeljuje obče teme, ki se dotikajo tudi bralke in bralca. Lahko torej rečemo, da je uspešna v svoji želji po tem, da ne vsiljuje. Pesmi so bolj kot semena, ki lahko padejo na plodna tla in poženejo kal v mislih in občutenjih drugega, lahko pa tudi ne. Zbirka ima v mislih drugega, zato je dostopna in odprta večjemu krogu bralstva. Tako tudi zadnji del zbirke, ki se odmakne od konkretnih izkušenj k bivanjskih premišljevanjem, ostaja komunikativen in kljub večji meri abstrakcije dovolj poveden, da se sporočilnost ne izgubi. Ves čas je poudarjena pomembnost trenutka, prisotnosti tu in zdaj, ki se s hitrim življenjskim tempom in željo po ovekovečenju vsega z objavami na družbenih omrežjih pogosto izgubi. Pri tem ponovno lahko zaznamo noto družbene kritike, čeprav ta ni v ospredju. Spet je začutiti nekaj nostalgije po otroštvu, ko je čas tekel drugače in je bilo vse igra. Narava, ki je močno prisotna v celotni zbirki, v zadnjem delu še posebej izstopa, saj lirska subjekta črpa iz opazovanja listja, srnjadi, rakuna, kresnice, veverice in na sploh se zdi, da trenutke sreče in miru vedno najde v naravi. Poleg tega je močna tudi metaforika kali in poganjkov, ki se vedno vzpenjajo, rastejo od točke nič naprej. Zbirka Tonje Jelen je naravnana izjemno pozitivno. To ne pomeni, da je lahkotna, ampak da pesnici tudi iz najtežjih tematik uspe izluščiti žarek svetlobe. Sestavljena je iz več tematskih sklopov, ki lepo tečejo, a bi lahko bili bolj jasno razmejeni; med njimi je namreč samo prazna stran, v kazalu pa sploh niso razvidni. Pesmi so zelo jasne, neposredne in nedvoumne, zaradi česar je zbirka zelo komunikativna, ne ponuja pa dosti možnosti za različne interpretacije. Na ravni forme večinoma ostaja v ustaljenih okvirih, le v nekaterih pesmih se poigrava z zamiki posameznih verzov ali kitic v desno. Ločila so skoraj povsem izvzeta, prav tako velike začetnice, s čimer je branje še bolj odprto. Pač pa pesnica uporablja pomišljaje in med njimi zapiše posamezne besede ali cele verze, kar včasih deluje kot vrinjena misel, ki razpira pomen, včasih pomišljaji označujejo samo poudarke, ponekod pa se njihova uporaba zdi nepotrebna. Od točke nič je topla in nežna zbirka, v kateri je Tonja Jelen pokazala tudi rast v svoji poetiki. Ta je intimistična, a odprta proti drugemu, za drugega, njeno sporočilo pa je svetlo in optimistično zre v prihodnost s »čim manj strahu / za več dvigov / jasnine«.

Piše Iztok Ilich, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Boris Pangerc, učitelj, lokalni politik, pevec, kronist, biograf in, sploh ne nazadnje, pesnik in pisatelj iz Doline pri Trstu, ne živi v ožjem območju Mesta v zalivu in je, nekaj tudi zato, manj na očeh kulturne javnosti, kot so bili Boris Pahor, Alojz Rebula in Marko Sosič ali so še Marko Kravos, Ace Mermolja, Marij Čuk in Dušan Jelinčič. V marsičem je drugačen tudi njegov pesniški svet, vpet v nasilno degradirano, a v osnovi še vedno ruralno okolje Brega pod Kraškim robom. To je prostor, kjer dajejo oljke vrhunsko, z najuglednejšimi priznanji ovenčano deviško olje. Kjer so blago vzvalovljeni griči ravno toliko dvignjeni nad prometni trušč in podjetniško prerivanje spodaj, da nezdravi nemir ne more seči do žlahtnih oljčnikov. Lahko pa pravšnji veter do njih prinese vonj po morju in soli. Med realnim svetom spopadanja ranjene narave in človeka, oboroženega s tehnološkimi dosežki vseh vrst in oprtega na vladajočo politiko, ter Pangerčevo pesniško govorico ni enačaja. So pa številni vplivi in vzporednice. Najprej dejstvo, da lahko v letih po upokojitvi tudi sam preživlja več časa v svojem oljčniku. Tam ni le pozoren opazovalec brstenja, zorenja, obiranja in stiskanja zelenega zlata, temveč z delom scela vpet v ta od davnine komaj kaj spremenjen naravni red. Je eden najuspešnejših pridelovalcev olja s severozahodnega roba Istre pa tudi častilec in varuh oljk, skrivenčenih stark in na novo posajenih drevesc na začetku življenja. Veseli se, kadar jim gre dobro, kadar je ravno prav dežja in sonca za bogato letino, in nemočno trpi, kadar si zmrzal, požrešni insekti in druge nadloge jemljejo prevelik davek. Preprosto ne more biti drugače, kot da se oljka vedno znova pojavlja tudi v Pangerčevi poeziji. V pesmi Veriga na primer zapiše: »Morje / sklanjam z oljčnikom / oljko spregam z oljem / olje stopnjujem s presežnikom / najboljše / najžlahtnejše / najistrjanejše". Najbolj istrsko torej. V pesmi Moje zeleno zlato pravi: »moje zeleno zlato / prekrvavlja v zeleno / moje telo …«, ko v naslednji pesmi obrezuje oljke, pa na koncu zmoli: »rasti belica / – v imenu očeta in sina in svetega duha – / da ti ustvarim nebo / pod katerim boš samo ti kraljica.« Nato se ji še enkrat pokloni v verzih: »belica žlahtna / dobrotljiva kraljica stvarstva /… / svečenica našega oljkarstva …« dokler ne pade na kolena in se do konca zapriseže srebrnemu božanstvu v pesmi V začetku je bila oljka: »oljka je bila pri Bogu / in najvišji je klonil / da se je Bog zaljubil vanjo / ko je ločil nebo od zemlje / kopno od morja / in sol od vode / jo je položil človeku v naročje …«. Oljčnik nad morjem je Boris Pangerc upodobil tudi v pesmi, posvečeni prijatelju slikarju Dezideriju Švari: »Oljčnik nad morjem / je moj vsakdan / zlata skrinja zelenih sanj …« Ko se ozira na oljkarja, ribiča in solinarja, jih v nemara ključni pesmi v zbirki vsakega posebej upesni kot čudovite krajinarje. Vsak po svoje je čez hrbet in obličje ožgan, »vsak po svoje se na svojem spoprijema / dan na dan / oljkar v veje se zapreda / ribiču se morje odpira kot zaseda / solinar strže solno polje / vsak obrača / kakor mu je Bog naklonil vse po svoje / tako je sto in sto že let / vsak svoj biser brusi / oljke morje in soline / zadrgnjeni v nakit ki te prežari / začara te urok / ki ne pregori nikoli « Je pa skrb za oljke – s pesnikovimi besedami »čarobna zgodba / ki se že tisoč let / spleta in razpleta v svet«, v nekaterih pesmih tudi metafora za druge nadloge, ki jih prinaša in odnaša življenje. Pesnik ne more biti ravnodušen do stisk in bolečin, ki jih naravi in človeku prizadeva v hitro kopičenje lastnine in moči zaverovan današnji človek. V pesmih v zadnjem delu zbirke pogleda tudi v preteklost in spomni, da je bil vojni čas, ko je v zubljih izginil Plehnik v Valah, težak, srhljiv: » ... takrat so Švabi tolkli vas / zdaj tolče nas moderni čas …« In še, da je zdaj drugače: »… naselje spreminja se v skelet / sinic v gnezdu je pomalem vedno manj / duše so otrple / in oglašanja letnih časov je le za ščebet.« A čeprav je življenje prek Doline spolzelo kot sanje, v sklepni pesmi vendarle zapiše, »… ljubezen bo plamtela dalje / vžgana v kamen / kot oporoka za zanamce« Jezikoslovka Vesna Mikolič v uvodu k zbirki Oljke in morje in sol opozarja na še eno značilnost Pangerčevega pisanja. Vidi jo v pesnikovem odzivanju na hitre spremembe v družbi in lastni notranjosti, katerim »sledi z raznolikim besediščem, z rabo novotvorjenk, visoko knjižnih besed na eni in dialektizmov na drugi strani, obenem pa mu 'istrjanjenje' pomeni tudi korak nazaj k sebi.« V novi zbirki Borisa Pangerca lahko vidimo še en prispevek k vse preskromni zavesti, ki jo posebno vztrajno širi pomorščak in etnolog Bruno Volpi Lisjak – da smo Slovenci tudi pomorski narod. Da so Koper, Izola in Piran šele pred nekaj desetletji postali slovenski, medtem ko je obala med Miljami in Devinom, stoletja ribolovno območje slovenskih ribičev, to obeležje že skoraj povsem izgubila. Hkrati je pomembno, da se je pesnik znova odločil spregovoriti tudi italijansko govorečim sosedom; vse pesmi in spremna besedila so vzporedno natisnjeni tudi v italijanskem prevodu Mihe Obita, urednika dvojezičnega Novega Matajurja.

V skoraj dveh mesecih, odkar Ministrstvo za digitalno preobrazbo prek štipendijskega sklada brezplačno deli lani nabavljene prenosnike, jih je do zdaj uspelo oddati le 666 od 10.000. Hkrati zaradi neodgovornosti ministrice do teh brezplačnih računalnikov ne morejo priti osnovne šole, ki jih nujno potrebujejo.Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Poslušalko je zanimalo, zakaj ji pehtranova potica med peko zleze na eno stran. Sestra Nikolina je ugotavljala, da je mogoče nadev potice preveč ‘bogat'. Na 1 kg moke je dovolj 500 g skute za nadev. Hkrati mora paziti, da testo ne bo preveč trdo. Sestra Nikolina je še povedala, da pehtranove potice ne pripravlja s skuto, ampak po razvaljanem testu samo bogato potrese z narezanim pehtranom in v rum namočenimi rozinami.

V življenju preroka Mohameda je bilo nekaj prelomnih dogodkov, ki so odločilno zaznamovali njegovo nadaljnje poslanstvo. Eden takšnih dogodkov je »al-isra«, »nočno potovanje«, ki ga Koran v 17. suri opisuje z naslednjimi besedami: »Hvala Tistemu, ki je ponoči popeljal svojega služabnika od Svetega hrama do najbolj oddaljenega hrama, katerega okolico smo blagoslovili, da bi mu pokazali nekatere od naših znakov! Zares, On sliši in ve vse.« V arabskem izvirniku se na tem mestu pojavi beseda »asra«, ki pomeni »potovati ponoči« oz. »povzročiti, da nekdo potuje ponoči«. Na podlagi islamske tradicije naj bi Bog preroka Mohameda ponoči popeljal do mošeje Al-Aqse v Jeruzalemu, nato pa od tam vzdignil v »sedma nebesa«. Tako je »nočno potovanje« pravzaprav sestavljeno iz dve delov: iz potovanja iz Kabe v Meki do Al-Aqse v Jeruzalemu (»al-isra«), in iz »dviga v sedma nebesa« (»al-mi`aradž«). Islamsko izročilo opisuje, kako naj bi se med tem »dvigom v nebo« preroku Mohamedu razodela narava raja in pekla, srečal pa naj bi se tudi s številnimi predhodnimi preroki in Božjimi poslanci, ki naj bi mu razkrili skrivnosti Božje resničnosti. Prerokovo videnje nebes in srečanje z Bogom je še najbolje opisano v prvih vrsticah 53. sure. Ko se je Mohamed znašel v sedmih nebesih, se je približal Božanstvu do razdalje »dveh lokov ali še manj« in Ga zagledal … O naravi tega »nočnega potovanja«, ki obsega tako potovanje od enega kraja do drugega (»al-isra«) kakor tudi vzdig v nebo (»al-mi`aradž«), se med muslimanskimi učenjaki in eksegeti mnenja razhajajo. Nekateri ta dogodek tolmačijo kot metafizično zrenje, drugi pa ga razumejo kot dejansko potovanje skozi prostor in čas, ki naj bi se zgodilo natanko leto dni pred Mohamedovo migracijo iz Meke v Medino. Toda medtem ko religijski učenjaki in koranski eksegeti razpravljajo o naravi tega dogodka, pa sufiji, muslimanski mistiki, v prerokovem »nočnem potovanju« prepoznavajo arhetipsko izkustvo vzpona k Bogu in paradigmo za svoje lastno notranje približevanje k Božjemu. Za muslimanske mistike je Prerokov vzpon v nebesa zgled njihove lastne duhovne vznesenosti in ekstatične izkušnje. Hkrati pa, kot pravilno opozarja Marijan Molè, zaznamuje tudi mejo te izkušnje: Božje bistvo ostaja namreč nedosegljivo. Sufijska literatura tako razpolaga s številnimi pričevanji o podobnih izkušnjah mističnega vzpona, o srečanjih z Božjim in – o nedosegljivosti Njegovega bistva. Eden takšnih najbolj znamenitih opisov je zagotovo poročilo Bayazida Al-Bistamija, velikega mistika iz 9. stoletja, znanega po svojih izrekih o ekstatičnih stanjih in mističnih videnj. Takole pravi: »Brž ko sem šel Njegovi edinosti naproti, sem postal ptica, katere telo je bilo v Enosti, krila pa v Večnosti. In deset let nisem jenjal leteti po nébesu kakšnosti, dokler ga nisem sto tisočkrat preletel. In nisem jenjal leteti, dokler nisem priletel do planote Predvečnosti in tam zagledal drevo Enosti […] Gledal sem in videl, da je vse to samo slepilo.«

Slovenske dežele so bile v viharnem obdobju prehoda iz srednjega v novi vek, od konca 15. do začetka 16. stoletja, na prepihu. Prebivalci so zelo trpeli zaradi turških vpadov, saj se je Otomansko cesarstvo v tistem obdobju še vedno krepilo in širilo. Kar nekaj srednjeveških držav na območju jugovzhodne Evrope je dokončno prišlo pod njihov nadzor. Zato so prebivalci tedanje Kranjske, Štajerske in Koroške zahtevali odločnejše posredovanje oblasti in plemstva, da bi lahko organizirali učinkovit odpor in obrambno strategijo proti tako imenovani turški nevarnosti. Hkrati pa je bil to tudi čas, ko sta se še vedno bojevali za prevlado Beneška republika in Habsburška monarhija. Med letoma 1508 in 1516 je namreč, delno na naših tleh in v naši neposredni bližini, divjala tako imenovana avstrijska ali habsburško-beneška vojna. Plemstvo in oblastniki so ob tem podložnikom odrejali nove dajatve in bremena, recimo davek na prevoze za potrebe vojaške oskrbe v omenjeni vojni. Poleg tega so kmete omejevali pri kmečki trgovini; če vsemu povedanemu prištejemo še naravne katastrofe, slabe letine, nalezljive bolezni in verske spopade, ni čudno, da so se podložniki začeli upirati. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Pri iskanju rešitev za končanje stavke zdravnikov in zobozdravnikov ni videti preobrata. Vlada in Fides pred petkovim napovedanim umikom soglasij zdravnikov za nadurno delo vztrajata vsak na svojem bregu. Hkrati se vrstijo pozivi stranema, naj vendarle najdeta dogovor. Medtem Zavod za zdravstveno zavarovanje, ki je lansko leto sklenil z dobrimi 76-imi milijoni evrov minusa, v poročilu opozarja, da nerešeno sistemsko vprašanje ostajajo vse večje potrebe zavarovanih ljudi na eni strani in pomanjkanje kadra na drugi. V oddaji tudi o tem: - V domovih za starejše svojci pogosto brez podatkov o zdravstvenem stanju oskrbovancev - Konsenza o pošiljanju evropskih vojakov v Ukrajino ni, vendar francoski predsednik Macron tega ne izključuje - Zakon o obnovi narave evropski poslanci potrdili kljub protestom kmetov

V vse bolj urbaniziranem okolju, v kateremizgubljamo pristen stik z naravo in v katerem vse bolj prevladujejo nove tehnologije, se ljudje kljub vsemu radi vračajo k temam, kot so mitologija, pripovedke, svet mitičnih bitij in bajeslovje. Omenjene teme niso prav pogosto del raziskovalnih projektov etnologije in sorodnih ved, pa vendar najdejo tudi pot v razstavne prostore. Taka zelo zanimiva in enkratna je bila razstava v Dolenjskem muzeju z naslovom: Bajeslovna bitja v ljudskem izročilu Dolenjske ali Kam so se skrili škrati? Razstava se je ujela z razglasitvijo leta 2023 za Unescovo leto nesnovne kulturne dediščine. Del te dediščine pa so tudi škratje, palčki in preostala bajeslovna bitja. Hkrati je bila razstava tudi spodbuda k zapisovanju zgodb, v katerih se skrivajo znanje in arhetipska spoznanja naših prednikov. Razstavo in svet bajeslovnih bitij bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Ob zadnji zdravniški stavki smo v našo skromno redakcijo prejeli več ogorčenih klicev, češ, da se zdravniki ne držijo Hipokratove prisege in da so nasploh zviti in kruhoborski kujoni. Kot vedno smo se postavili na stran zatiranega, se pravi na stran zdravnikov in bomo neuki javnosti razjasnili nekaj pojmov glede Hipokratove prisege. Zadeva je namreč ta, da so zdravniki genetsko nagnjeni k spreminjanju priseg. Strokovnjaki trdijo, da se prisege zdravništva morajo spreminjati, ker se spreminja, oziroma napreduje tudi medicinska znanost. Recimo; če bi Hipokrat poznal antibiotike, ne bi zapisal: "… da ne bom rezal ljudi, ki trpe za kamni, marveč jih bom prepuščal delavnim možem, ki jim je ta stvar poklicno opravilo."Hočemo povedati, da se je še za časa antike Hipokratova prisega večkrat spreminjala, v naslednjih stoletjih pa sploh in ko grška misel ni bila več v skladu s sodobno medicino, je prisego nadomestila t. i. "Ženevska deklaracija" iz leta 1948. Kjer so bile notri lepe misli tipa: "Najpomembnejša mi bo skrb za zdravje in življenje mojega pacienta!" Ampak ker so tudi ta načela postala počasi zastarela, so "Ženevsko deklaracijo" večkrat spreminjali, dodajali amandmaje, metali ven alineje o svetosti življenja in podobno. Tako smo se v tem kratkem uvodu naučili, da je z zdravniškimi prisegami velik križ in javnost, ki stavkajočim zdravnikom očita kršenje prisege in zavez, bi se lahko bolje podučila. A ker poskušamo biti v nastali situaciji kolikor je le mogoče proaktivni – saj moramo v konfliktu med vlado, bolniki in zdravniki konstruktivno iskati rešitev tudi mediji – smo zbrali nekaj predlogov, ki bi zdravniško prisego naredili bolj prilagodljivo, saj je togost njenih stališč pogosto jedro spora. V našo redakcijo je prišlo, kot rečeno, kar nekaj klicev besnih bolnikov, ki so na že tako ali tako nesprejemljive čakalne dobe dobili dodatno porcijo čakanja; zbrali smo nekaj najbolj živopisnih pridevnikov ter besedilo nove zdravniške prisege zgradili okoli njih. Hkrati pa smo za osnovo vzeli že znane prisege, ker, kot vemo, bi se zdravniki ob vsem znanju, ki jim je v spomin natlačeno med študijem, težko naučili nove štirivrstičnice. Kar nekaj klicev smo dobili, ko besni bolniki zmerjajo zdravnike, da so otročji. Tako smo sestavili naslednjo prisego: "Danes, ko postajam zdravnik, dajem častno zdravniško besedo: Da se bom pridno učil in delal, spoštoval starše in učitelje, da bom zvest in iskren tovariš, ki drži svojo obljubo." Potem smo dobili precej mnenj poslušalcev, ki za stavko obtožujejo zdravniško sindikalno organizacijo Fides. Očitajo ji, da je militantna, vodena po sistemu subordinacije in da zdravnike žrtvuje kot vojake na bojnem polju. Menimo, da bi za to priložnost bila primerna naslednja prisega: "Jaz – ime in priimek – se svečano obvezujem, da bom verno služil svojemu sindikatu, da bom branil svoj zdravniški ceh, da bom varoval bratstvo in enotnost našega poklica in da bom vestno izvrševal ukaze predstojnikov in primarijev. Vedno bom pripravljen boriti se za višje plače in ne bo mi žal, tudi če v tem boju izgubim tri dni dopusta." Nekaj klicev razočaranih bolnikov se je nanašalo na dejstvo, da zdravniki grozijo z odhodom v tujino, če njihove stavkovne zahteve ne bodo izpolnjene. Tako smo na hitro in brez večje redakcije pripravili zdravniško prisego, ki se je naj ranocelnik nauči na letu iz Frankfurta do New Yorka. "Prisežem zvestobo zastavi Združenih držav Amerike in republiki, za katero stoji, enemu narodu pod Bogom, nedeljivemu, s svobodo in pravičnostjo za vse. Predvsem pa prisegam neobstoječemu zdravstvenemu zavarovanju." Večinsko mnenje poslušalcev, ki so nas poiskali in se pritožili zaradi neskladja med zdravniško stavko in Hipokratovo prisego, pa je bilo, da so zdravniki izgubili stik z realnostjo. Nekateri zlonamerni so celo namigovali, da si zdravniki med dolgimi dežurstvi prepogosto postrežejo iz omarice s pomirjevali … Tako smo za osnovo zadnje prisege vzeli zavezo, ki jo svojemu rajskemu otoku izrečejo prebivalci Jamajke. Podari nam modrost od zgoraj. Pravica, Resnica bodita naši za vedno, Jamajka, dežela, ki jo imamo radi. Kjer bolniki sicer obstajajo, a ne težijo.

Narod brez elite je samo amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako. S temi besedami je Jože Anderlič, ki je v Ljubljani zgradil kompleks s pregrešno dragimi stanovanji, sprožil plaz komentarjev in razprav o slovenski eliti. Hkrati se zaradi številnih drugih primerov pogospodenja Ljubljane sprašujemo, ali se središče našega glavnega mesta lišpa le še za bogataše in turiste, vse ostale pa odriva na obrobje.Sogovorniki: sociolog dr. Gorazd Kovačič, profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Jože Anderlič, poslovnež, investitor in snovalec kompleksa Schellenburg, arhitekt Rok Žnidaršič, podžupan Ljubljane, zadolžen za področje urbanizma, Nenad Hardi Vitorović, zastopnik Sindikata osebne asistence.

Minula noč je zlasti zahodu prinesla obilnejše padavine, ob tem, kot je bilo napovedano, že poplavlja morje. Še vse dopoldne za večji del države velja rdeče vremensko opozorilo zaradi obilnih padavin, za zahodno polovico tudi zaradi vetra. Hkrati zaradi namočenih tal grozijo novi zemeljski plazovi, največ strahu pa je zaradi tistih, ki so nastali v prejšnjih ujmah. Druge teme: - Voditelji članic Evropske unije pozvali k humanitarnemu premoru v spopadih med Izraelom in Hamasom in poudarili, da je treba preprečiti širjenje konflikta v regiji. - Strelski pohod v ameriški zvezni državi Maine najhujši letos, napadalec še vedno na begu. - Od prihodnjega tedna bo mesu slovenskega porekla mogoče slediti od kmeta do računa v maloprodaji.

Ukrepe, zbrane v interventnem zakonu za pomoč po poplavah, ki je začel veljati danes, bo lahko koristilo tudi turistično gospodarstvo. Ker so predlogi, ki jih je dalo ministrstvu ob pripravi zakona, večinoma upoštevani, turistični delavci menijo, da bodo dosegli svoj namen. Hkrati pa se turistični delavci zavedajo tudi, da se bo treba na morebitne prihodnje vremenske nevšečnosti bolje pripraviti. V Dogodkih in odmevih tudi: - Na čelo Levice Asta Vrečko, ki poudarja trdnost stranke - Francoska vlada kljub pretresom dočakala uveljavitev pokojninske reforme - Zmaga kajakaša Petra Kauzerja, Lia Apostolovski druga na tekmi Diamante lige

Stefan Komandarev je nepopustljiv filmski kronist bolgarskega delavskega razreda. Na letošnjem festivalu v Kárlovih Várih je za svoj novi film, Blagine lekcije, prejel glavno nagrado, kristalni globus. Pred nekaj dnevi pa je na festivalu Cinehill v hrvaškem Gorskem kotarju prejel tudi nagrado združenja filmskih kritikov Fipresci. O najnovejšem filmu in njegovem filmskem ustvarjanju nasploh se je z režiserjem v Kárlovih Várih pogovarjala Petra Meterc.

Vlada se bo odprave težav, ki povsod po državi nastajajo zaradi večtedenskih neurij, lotila z novelo zakona o odpravi posledic naravnih nesreč. Predlog bo po besedah predsednika vlade Roberta Goloba pripravljen do prve jesenske seje vlade, zelo hitro pa bo šel tudi skozi parlamentaren postopek. Hkrati s postopkom sprejemanja zakona bo končano tudi ocenjevanje škode po poletnih neurjih, tako da bodo delne povrnitve škod mogoče že letos. Druge teme: - Sto slovenskih turistov na gorečem Rodosu na varnem. - Ostanki enega od sestreljenih dronov nad Moskvo padli na zgradbo blizu središča. - Konec podpisavanja peticije proti ukinitvi študentskih bonov, saj ti ostajajo.

Tokratni gost Globalne vasi je antropolog dr. Žiga Podgornik Jakil, ki se je pred sedmimi leti, ko je svoje domače okolje za nekaj mesecev zamenjal za Berlin, nad njim takoj navdušil. Pravi, da je ravno prav majhen, da (še) ni videti kot brezosebno mravljišče, ter ravno prav velik in kulturno raznovrsten, da ves čas "vibrira" in izžareva življenje. Tako ga je mednarodna študijska pot, med katero je za nekaj časa postal tudi na priznani ameriški harvardski univerzi, po končanem doktoratu pripeljala nazaj na svoj začetek: na Svobodno univerzo v Berlinu (Freie Universität Berlin), kjer je študiral leta 2015. Zdaj kot mladi raziskovalec preučuje pravni in družbeni položaj afriških študentov, ki so študirali v Ukrajini, po izbruhu vojne pa prebegnili v Nemčijo: Nemčija je tem študentom dala dobo, v kateri si morajo urediti lastno vizo. Največji problem je ta, da moraš za to imeti veliko denarja na računu, da lahko dokažeš, da se lahko sam sebe financiraš. Se pravi 11.200€ je trenutno potrebnih za enoletno vizo. Žiga Podgornik Jakil

70 let je od smrti človeka, ki je posodil ime - lahko kar rečemo - našemu vrhovnemu jezikovnemu organu, Inštitutu za Slovenski jezik Frana Ramovša - ZRC SAZU. V spomin na svojega imenodajalca in ustanovitelja so ta teden na Inštitutu organizirali dan in teden Frana Ramovša. Teden še poteka, dan pa je bil torek. Namen vseh dogodkov ta teden pa je bil zlasti predstavitev inštituta, dejavnosti, publikacij in predvsem spletnih portalov Fran, Franček, Jezikovna svetovalnica in terminologišče. Hkrati pa tudi srečanje z ostalimi jezikovnimi inštituti. Slovenijo so obiskali vsi slovanski inštituti, s katerimi Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša sodeluje. Ključno sporočilo dneva je, da imamo po celotni Evropi inštituti za jezik mnogo skupnega, hkrati pa tudi da smo lahko na slovenski inštitut kar zelo ponosni. Lahko smo ponosni na to, kar smo dosegli in želimo, da bi bila to dobra popotnica tudi za vnaprej.Dr. Kozma Ahačič Dr. Kozma Ahačič