Podcasts about ljubezen

Primož Jovanovič se je letenju zapisal z devetnajstimi leti, ko je na ajdovskem letališču opravil izpit za pilota jadralnega letala. Ljubezen do vsega, kar je povezano z letali, je nadgradil z enoletnim šolanjem na letalski akademiji v ZDA. Po vrnitvi je v Ljubljani dokončal še letalski oddelek Strojne fakultete in se kot prometni pilot zaposlil pri Adrii Airways, kjer je več let služboval tudi kot vodja Adrijine letalske šole. Septembra 2019 je zbral posadko in opravil zadnji polet z letalom slovenskega letalskega prevoznika, ki je šel nekaj tednov pozneje, po 58 - ih letih delovanja, v stečaj. Ostaja aktiven v poklicu, saj je pilot poslovnega letala, obenem se ukvarja z izdelovanjem stilnega pohištva iz odsluženih letalskih delov in opreme.

Dr. Aleksander Zadel je klinični psiholog, ki smo ga spoznavali skozi različne projekte in kot odličnega govorca. Zapleteno ob njem postane razumljivo, nemogoče se zdi mogoče. Ljubezen vedno zmaga. Svetloba pa premaga temo, čeprav je vmes »veliko frke«, kot pravi. Tudi družbeni trenutek pri nas in v svetu razloži skozi oči in dušo psihologa - vselej z odgovornostjo. Skozi njegove besede lažje razumemo kaj pomeni manipulacija, kaj laž, kaj vseenost, kaj strah, kaj verbalna nasilnost in kaj nevarnost spletne anonimnosti. Ob vsem naštetem pa je tudi duhovit – razlog več za poslušanje pogovora, ki ga je v Gledališču Koper v sklopu radijskega projekta Pogovorni večeri, vodila Nataša Benčič.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Na začetku zbirke Od daleč se pesnica Maruša Mugerli Lavrenčič odpre skozi pogled vase od zunaj. Dogajanje ves čas poteka v nevsakdanjih, za avtorico psihično skrajnih in povsem intimnih okoliščinah. V zbirki so upesnjeni drobci njenih intimnih zgodb, ki so tematsko sodobno aktualne in hkrati univerzalno človeške. Pesmi, prispele na razpis Sončnice 2025, je za objavo v knjižni zbirki Sončnica vsa nora od svetlobe izbral Zoran Pevec, ki je zanjo napisal tudi spremno besedilo »Od daleč«, pa vendar povsem tu. Pesmi brez ločil in velikih začetnic na začetku pesmi ali stavkov so razporejene v dva dela. Tečejo v prostem, včasih muzikaličnem verzu in so različnih dolžin, od nekaj verzov, pa vse do cele strani in več. V prvem delu so naslovljene s preprostimi rečmi, pojmi ali besednimi zvezami, kot so Oko, Klobuk, Hrbti, Stvari padajo z neba, Otrok, Žlice … in v drugem delu Preveč, Hroščki, Dež, Jeleni in podobno. Z različnimi perspektivami usmerjajo bralca v konkretno in vsakdanje dogajanje, pri čemer pa ohranjajo večpomenskost. Iz prvega sklopa sedemnajstih, večinoma kratkih pesmi seva pesničin prepričljiv posluh za naravo in ljudi, pa tudi za vse ranljivo in drugačno. Pesmi nastajajo iz subjektivne, prvinske izkušnje v neposrednem, skorajda asketskem slogu, večinoma očiščenem vsega odvečnega. Grajene so iz minimalistično okleščenih verzov, pogosto oblikovanih kot kratka vprašanja (Še ne in ne več) ali paradoksalno asketske izjave o tem, kje je avtorica napisala pesem o neskončnosti (Soba). Verzi se polagoma pretapljajo v povedno gibke predstave, a v njih kljub vsemu še vedno vlada nedvoumna senzibilnost, ki razumsko oklesana občutenja oblaga s pridihom slogovne neponovljivosti. Kot se včasih – tako pravi – zgodi, da pride pesem, ko čakaš, da končno pripelje vlak, da se prižge zelena luč na semaforju ali da sonce predre oblake (Čakanje). Uvod v drugi del predstavlja daljša pesem Koža, ki avtorico kljub temu, da si dopušča krhkost in ranljivost, sugestivno definira z občasno preobrazbo. »Ker da njena mlada koža / čeprav se tega ne zaveda / v resnici sploh ni njena / ampak pripada kači.« Vsebinsko odpira drugi sklop, ki se s petnajstimi, večinoma daljšimi pesmimi pomakne v izpovednost, tako da je hkrati intimna, osebna. V pesmi Vrata s pretresljivo, iz prve roke podano usodo dveh posameznikov, ki sta za hip poskusila biti zavetje drug drugemu v vrtincu negotovega in nevarnega življenja izpisuje živ, pretresljiv, sočen in nepredvidljiv niz verzov o ljubezenskih odnosih. Negotova, česa si pravzaprav želi. Pesnica, ki ne more spati za zaprtimi vrati, upa, »da tudi ta dan / ne boš zbral poguma / ali pa upam / da ga končno boš / in se boš dotaknil / mojega trebuha / v katerem še vedno spi / tisto poletje.« V pesmi Ljubezenska se razkriva tudi to, da je v jedru premišljujoče, čuteče in pišoče avtorice vzpostavljen stik z lastno, nenehno bežečo, zakrivajočo in iščočo se pristno eksistenco. Ljubezen se kot bela omela ne razcveti čez nebo, ampak kot bi jo pesnica/slikarka upodobila s camero obscuro: pojem ljubezni se v želji, da končno napiše ljubezensko pesem, skozi droben pogled vase razplasti v hrepenenje po njej, a se ta kljub njeni želji razkrije le kot vdanost v danost. V vseh barvah resničnosti in domišljije je videti, da je Maruša Mugerli Lavrenčič ponotranjila še tako neznatna znamenja iz narave – ko si je predstavljala kako oblizniti nebo in oblake na njem – in jih vtkala v svoje dojemanje časa in prostora tako, da je vsaj za nekaj časa postala nekdo drug (Kuščarka). To ji je blizu navkljub temu, da je ta in kateri koli drug uzrt smisel ponekod zakrit, izključujoč in na videz celo izbrisujoč. Táke so pesmi najbolj elementarnega človeškega zazrtja vase, kot so hrepenenje in pričakovanje (Sonca), nostalgija (Obiranje oljk), sočutje, prijateljstvo in pogum. In v tem kontekstu je táka po opisu celodnevnih opravil in zaznav tudi ugotovitev, da je zanjo v verze ujeti trenutek hkrati najlažji in najtežji v življenju (Trenutki). Pesem Živeti z drevesom je kot ustvarjena za trenutke, ko se zdi, da je življenje lirski subjektki preprosto obrnilo hrbet, a se je potem, ko so se za njenim zadnjim ljubimcem zaloputnila vrata, odločila, da ima dovolj moških in bo odslej živela z drevesom. A tegobe ne postanejo nič manjše. Občasno osamljenost včasih prežene njegovo šepetajoče pripovedovanje zgodb ali nežno božanje. Male zamere so hitro pozabljene, očitna nasprotja se sprva privlačijo, a vse težje gladijo spore. Molčanje, udarec v obraz, strah in sprava v njegovem naročju. In kot v mnogih nesrečnih ljubezenskih zgodbah dosega srčne prekate nepogrešljivo ljubosumje. »Včasih sem ljubosumna na ptice, / ki tako rade sedajo na njegove veje, / posebej tiste s pisanim perjem / in rumenimi kljuni, / ki tako lepo pojejo. / Mogoče bi morala v njegovo deblo / z nožem vrezati veliko srce, / zato, da bi vedele, / da je moje.« Tudi pesmi v drugem delu zbirke Od daleč so napisane v prostem verzu brez ločil in drugih pravopisnih pravil, izjemi sta le predzadnji pesmi Živeti z drevesom in Omare, ki sta najbolj konkretni in osebni. Prepričljivi sta v maniri, da se prepletanje intimnih mrež v njuni notranjosti razrašča v širše razsežnosti, in s tem nagovarjata širše bralstvo: prva o ljubezni, druga o spominjanju in žalovanju. Nobena pristna lirika ne more biti namenjena zgolj izkazovanju tragičnih ali bleščečih podob in estetskih fines, temveč išče globlji smisel. Maruša Mugerli Lavrenčič svoj odnos do lastnih pesmi razgalja v zadnji pesmi Brez sramu. Njen odnos je sicer ves čas v skladu z naravo zaznamovan z nasprotujočimi si občutji in dejanji, vendar so njene pesmi kljub orkanu čustev – ki ga sprožajo strast, ljubezen in meditacija, a v njem ne umanjkajo niti misli na odtujenost, nezaupanje, ljubosumje, minevanje, žalost in smrt – pretanjeno pogledovanje v lastni notranji svet. Tako ji je tudi v tej drugi pesniški zbirki – njen pesniški prvenec z naslovom Pravi kot je izšel že leta 2021 – uspelo vzpostaviti varen prostor za ranljivost, mehkobo in empatijo. Njene pesmi omogočajo, da tudi bralci prepoznajo svoje izkušnje in izraze, s katerimi se zlahka identificirajo. Estetska izčiščenost pesemskega besedila v tej maniri je že postala pesničin osebni avtorski podpis.

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Ariele Herček Delicate tongue – Krhki jezik na prvi pogled sodi med intimistično liriko: govori o bližini, dotiku, telesu, lezbični ljubezni in spominu. Ob natančnejšem branju pa postane jasno, da osrednja napetost ni ljubezenska zgodba, temveč razmerje med bližino in samoto. Ljubezen je konkretna: dotik vratu, roka okoli telesa, skupno dihanje, sok ali pa deljena sredica. Spomin je senzoričen, bližina pa telesni dogodek. Zbirka ne pripoveduje linearne zgodbe o vzponu in razpadu razmerja, temveč vzpostavlja križno strukturo: ljubezen sledi poti od rasti prek zrelosti k ovenelosti, subjektka pa potuje nasprotno – od ovenelosti prek zrelosti k rasti. Razpad razmerja tako ne povzroči razpada subjektke, ampak izguba postane pogoj dozorevanja. Ta križni lok je ena najmočnejših kompozicijskih potez zbirke in nosi njeno vsebinsko zrelost. Pesmi nikoli ne zdrsnejo v patetiko. Ton kljub razpadanju ostaja miren. Zbirka preseže romantični model lirske izgube in vzpostavi afirmativno držo: lépo in boleče imata enako ontološko težo. Ena najmočnejših kvalitet zbirke Krhki jezik je odsotnost legitimacijskega tona – lezbična ljubezenska izpoved nikoli ne postane programska ali aktivistična. Sodobna LGBT-literatura pogosto vključuje identitetno refleksijo in politično ozadje, Ariela Herček pa je izbrala drugo pot: njena ljubezen ni téma, temveč dejstvo, ki ne potrebuje obrambe; zato je univerzalna. Zbirka presega žanrsko opredelitev lezbične poezije in se umešča v širše polje poezije o bližini, katere tiha prisotnost deluje radikalneje kot marsikateri manifest. Pesem Nedokončan seznam vrst intimnosti, ki sem jih doživela se začne s kiticama: »tiha intimnost, ko se nagneš k meni in / mi zašepetaš na uho, / tako blizu, da z ustnicami oplaziš pramene mojih las, / tako blizu, da na vratu čutim tvoj dih; // električna intimnost tvojega telesa, ko pleše ob mojem, / premikaš se v valovih, ki se ne nehajo bližati, / in vse kosti se mi spremenijo v tekoče / hrepenenje.« Na nedokončanem seznamu si sledijo še intimnost brez diha, intimnost hrepenenja, mehka intimnost, globoka intimnost. Tematsko jedro zbirke je bližina, njen simbolni organizem pa je rastlinski. Pesnica gradi svet skozi vegetativno metaforiko cvetnih listov, zorenja, ovenelosti. Osrednji simbol je pomaranča, ki je tudi kompozicijski princip – delitev sadeža, razpoka lupine, skupna sredica, sok – vse to prehaja med telesnostjo in simboliko. Ko se sadež razpre, se razpira bližina. Motivne ponovitve ustvarjajo notranjo vezivnost zbirke. Tudi svetloba – sonce v prsih in toplota – bi lahko zdrsnila v sentimentalnost, a avtorica se je temu izognila. Njena svetloba ni kičasta, ima namreč enako težo kot bolečina. Metafore so izrazno preproste, a močno pomenske; njihova navidezna preprostost ustvarja globino: »[Z]ate bi pojedla cvetne liste in pustila, da mi v prsih zrastejo rože, / tam tako ali tako že nekaj časa gori sonce, / zaradi tebe.« Zbirka Krhki jezik se izmika skrajnostim sodobne ljubezenske poezije, ki rada zaniha med klišejem in eksplicitnostjo. Čeprav je tematizacija ljubezni pogosto telesna, nikoli ne zapade v vulgarno natančnost. Erotika je krhka in senzorična, globina pa nastaja skozi zamolk. To, kar ni izrečeno, odmeva močneje od natančnega opisa. Prav dostojanstveno je, kako v tej zbirki intimnost ni razkazovanje, ampak deljena tišina. Morda bi ji kdo lahko očital zadržanost, a potem bi spregledal njeno etično dimenzijo: namreč da Drugi ni objektificiran, pač pa ostaja skrivnosten in celovit. Zbirka bralcu ne ponuja dokončne podobe, pač pa prostor, v katerem se lahko zgodi čutenje. Zbirka slogovno sodi v minimalizem – ne v smislu redukcije jezika, pač pa v smislu koncentracije na življenje »malega« posameznika. Gre za poetiko »male« – osebne – zgodbe, katere dogajanje je znotraj intimnega prostora absolutno. Ta eksistencialni minimalizem pokaže, da je majhno življenje dovolj, da nosi težo smisla, brez potrebe po vélikem narativu. Glas lirske subjektke je ambivalenten: zelo neposreden, skoraj dnevniški in mladostno transparenten; hkrati pa izjemno zrel v metaforah in mirnem sprejemanju cikla ljubezni. Ta napetost med ranljivostjo in dozorelostjo oblikuje estetsko identiteto zbirke. Njena moč je v transparentnosti, ki v preprostem izrazu skriva globino doživljanja. Pod površino intimne lirike se vzpostavi tiha afirmacija življenja, kjer sta lépo in boleče izrečena z enako mirnostjo. Kljub tematski in lirični moči pa ima zbirka Krhki jezik pomanjkljivosti na ravni jezika. Nastala je dvojezično: izvirno v angleščini – ki, kot je zapisala Ariela Herček, »daje več prostora za izražanje,« – nato pa jo je avtorica je sama prevedla v slovenščino. V slovenskih pesmih se ponavljajo odstopanja, ki niso estetskega tipa, ampak tehnična nedoslednost, to so: napačna raba povratno svojilnega zaimka, nezanesljivo razlikovanje med določno in nedoločno obliko pridevnika, serijsko manjkajoče vejice pri polstavkih in nedosledna raba ločil. Odsotnost ločil sicer v sodobni pesmi sicer ni sporna, sporna pa postane, ko v posamezni pesmi pride do le delne rabe ločil. Opazna je tudi interferenca angleške skladnje v nemotiviranih inverzijah in pogostih trpniških konstrukcijah, ki v slovenščini ne zazvenijo. Najzahtevnejše je prevajati lastna umetniška besedila, a zbirka je lektorirana, zato so ponavljajoče se napake, ki motijo branje, neopravičljive. Pri zbirki, ki kaže tolikšno tematsko zrelost, bi moral biti jezikovni redakcijski proces še posebej temeljit, pri čemer pa odgovornost za končno podobo zbirke ni le avtorska, temveč tudi uredniška in lektorska. Razlika med dobro in odlično zbirko je pogosto prav v disciplini izraza. Krhki jezik bi z dosledno jezikovno redakcijo lahko postal prepoznaven glas svoje generacije; v sedanji obliki pa ostaja zbirka z izrazitim presežkom in hkrati jasno omejitvijo – poetika, ki se dotika odličnosti in bi jo z jezikovnim izčiščenjem najverjetneje tudi dosegla.

Franci Novak: Zgodbe o tebi, Marija Švajncer: Ljubezen z robotom, Robert Šabec: EUgen. Recenzije so napisali Muanis Sinanović, Miša Gams in Andrej Lutman.

Piše Miša Gams, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Marija Švajncer je vsestranska ustvarjalka, avtorica devetih pesniških zbirk, štirih romanov za odrasle, štirih mladinskih romanov, desetih filozofskih knjig ter številnih uglasbenih pesmi in lutkovnih iger; obenem pa tudi piska literarnih recenzij in prejemnica nagrad, med katerimi izstopata Glazerjeva listina in nagrada Mira. V svojih delih se poglablja v družinske in obče medčloveške odnose, secira avtorska dela slikarjev in gledaliških igralcev ter odslikava parodijo sodobne družbe, ki iz dneva v dan drvi v digitalizacijo in razpad tradicionalnih vrednot. Roman Ljubezen z robotom je pretresljiv in hkrati duhovit prikaz življenjske zgodbe hrepeneče ženske v srednjih letih, ki se v nekem trenutku odloči nabaviti robota, da bi ji služil za pomoč v gospodinjstvu pa tudi za ljubezenskega partnerja, saj ima z biološkimi primerki vse preveč težav – od prevelike posesivnosti in narcizma do zanemarjanja in hladnokrvne brezčutnosti. Robot, ki je sredi tretjega tisočletja programiran s sofisticiranimi algoritmi, ki senzibilno beležijo vsako žensko željo kot tudi njen intuitivni domet, se izkaže za veliko bolj razmišljujočega, delujočega in čustvenega partnerja od vseh protagonistkinih izbrancev, poleg tega pa premore tudi kritično dojemanje sodobne družbe, ki po zadnjih programskih “posodobitvah” pridobi prav revolucionarne razsežnosti. Medtem ko glavna junakinja v svojih željah in pričakovanjih postaja čedalje bolj skromna, postaja robot, ki mu junakinja ljubkovalno pravi Boti, toliko bolj neučakan in zahteven – kar nenadoma pričakuje, da bo z njim sodelovala pri delavskih protestih in robotski revoluciji, iz zvestega partnerja se prelevi v uličnega bandita in spolnega predatorja, ki preži na izzivalno sosedo. Junakinja se zaloti pri razmišljanju: “Ljubila sem Botija, toda ne sedanjega, temveč prejšnjega, čeprav sta si bila na las podobna. V njegovi notranjosti je bilo zdaj vse drugače. 'Prekleti prasci, da so ga tako iznakazili!'” Nekje na zadnji tretjini knjige protagonistka spozna zdravnika, se zaplete v ljubezensko razmerje in kuje načrte, da bi z njim pobegnila na planet Ipsilon. Zdi se, da jo Boti pri njenih načrtih ovira, saj postaja čedalje bolj militarističen in maščevalen, sama pa v sebi prepoznava le še željo po doživljenjskem umiku in absolutnem miru. Vendar na Zemlji, ki jo v svojih šapah držijo tri velesile, mir ni več opcija, saj gre za nenehno dokazovanje premoči s pomočjo nove tehnologije: “Nekdo je predlagal, da bi bilo najbolje, če bi se spopadale med seboj tri obstoječe velesile. Američani bodo stregli po življenju Rusom in Kitajcem, Rusi Američanom in Kitajcem, Kitajci pa Američanom in Rusom. Militaristi so si meli roke. Krvi bo toliko, da bo preplavila celine. Mrliče bo treba hitro pokopati, da ne bodo začeli zaudarjati. Spreletel me je srh. Najraje bi se skrila v krtino ali polhovo duplino, toda takšnih odrešilnih kotičkov že zdavnaj ni bilo več. Boti je imel v očeh nekaj grozečega. Nič dobrega ni obetalo.” Čeprav so geopolitične razmere v svetu že na začetku drugega tisočletja takšne, da si bralec težko predstavlja, da bo življenje v tretjem tisočletju sploh še mogoče, pa roman Ljubezen z robotom vendarle ponuja svojevrsten optimizem, vsaj glede izbire življenja na drugih planetih in izbire ali živeti z robotom ali s sočlovekom. Protagonistka si na koncu zaželi, da bi tudi sama postala robotka, in to v tistem najbolj optimalnem, funkcionalnem smislu, saj spoznava, da jo lastna čustva čedalje bolj omejujejo, obenem pa opaža, da so razlike med robotom in človekom vse bolj zabrisane: “Zaželela sem si, da bi bila tudi jaz robotka. Če že ne drugega, bi me izdelali tako, da ne bi mogla jokati. Tudi glede pobitosti in žalosti bi pomislili na omejitve. Toliko ji bomo dovolili, potem pa ne bomo nadaljevali. Gre za to, da roboti vseeno ne morejo biti čisto enaki kot ljudje. Prav čustva jim je treba odvzeti. Malce se že lahko jezijo, morda bi jim dovolili tudi preklinjati in se razburjati, medtem ko jim gorečnosti, strasti in zaslepljenosti, kakršne zmorejo ljudje in pri tem krepko pretiravajo, ne bi dovolili. Meje, na kateri so roboti čedalje bolj podobni ljudem, ni mogoče določiti.” Marija Švajncer nam skozi zgodbo o ljubezni med človekom in robotom sugerira, da s tehnologijo, ki vpliva na čustva ljudi, le še bolj prispevamo k razmahu vojn, zato je treba razmisliti, v kolikšni meri spustiti v vsakdanje življenje umetno inteligenco, ki s človekom vzpostavlja intimno prijateljstvo in vzbuja najgloblja čustva. Nihče ne more vedeti, v katero smer se bodo razvijali sofisticirani algoritmi in kako bodo manipulirali z ljudmi v geopolitičnem, čustvenem pa tudi v reproduktivnem smislu. Ne nazadnje se je treba vprašati, kakšen svet želimo pustiti mladim generacijam, ki so že zdaj prikrajšane za živ stik z vrstniki in za poglabljanje medčloveških vezi. Čeprav je uvod v roman z opisi pomanjkljivosti protagonistkinih nekdanjih ljubimcev precej razvlečen, pa v jedru uspešno pripelje zgodbo do vrhunca, saj razpre rdečo nit v smeri psiholoških in filozofskih vprašanj, ki pestijo sodobno žensko in ki jih je Freud pred stoletjem strnil v kompleksno vprašanje: Kaj neki ženska hoče? Četudi liki v romanu delujejo precej plastično in enodimenzionalno, pa ironični monologi in duhoviti dialogi poskrbijo za dramaturški suspenz, zlasti na točki, ko pride do okvare robota in njegove nadgradnje, ki posledično privede do zatona ljubezni. Roman Ljubezen z robotom je zaradi inovativne teme in zabavnega pripovednega toka predvsem berilo, po katerem bi lahko segli zlasti dijaki in študentje ter v njem poiskali pomembne ideje za šolske eseje in posvetovalne razprave.

V tokratnem Razkošju v glavi gostimo partnersko in spolno terapevtko ter diplomirano sinologinjo Špelo Gornik. Z avtorico oddaje Liano Buršič je spregovorila o organski spolnosti v primerjavi z mehanistično spolnostjo, o tem, zakaj še vedno idealiziramo dvojino, čeprav je performativna? Zakaj je eden glavnih srčnih poganjkov sram, po čem človek še vedno najbolj meri svojo vrednost in zakaj je tako težko biti pristen in prisoten? Pa tudi - čemu se ženske in moški tako radi udinjamo, podlegamo in nas pusti neizpolnjene in nedoživete ter kaj pomeni resnično živeti po srcu in duhu, etosu ter kakšne premike to prinese v odnosu do sebe in bližnjega.

Na Centru za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani so v novo leto vstopili z dvema novima jezikovnima igrama.Cvetki, Besedolovu in Vezalki sta se pridružila še Kombinator in Ugibanka. Na Centru pa se med drugim ukvarjajo tudi z raziskovanjem sodobne slovenščine. Zato bomo v tokratnem Jezikanju govorili tudi o tem, katere nove besede smo dobili v zadnjem letu.

Danes praznujemo praznik ljubezni. Veselimo se s tistimi, ki plavajo v morju površinskih in sladkornih izrazov in jim pokažimo tisto ljubezen, ki se piše z veliko ...

Poročamo z Rotterdamskega filmskega festivala – o brazilski znanstvenofantastični pripovedi o jedrskih poskusih in pošastnih komarjih, italijanskem dokumentarnem filmu o večgeneracijski travmi po življenju v verski sekti ter o palestinskem filmskem portretu kinooperaterja iz Dženina. Z direktorjem Festivala gorniškega filma Silvom Karom se pogovarjamo o tem, kaj se obeta na jubilejni 20. izdaji festivala. Poleg tega se poglabljamo v novi film škotske režiserke Lynne Ramsay Umri, ljubezen moja, ki med drugim tematizira poporodno depresijo.

Grace in Jackson sta mlajši par urbanih ustvarjalcev, ki se preseli globoko na podeželje, ko Jackson podeduje starejšo, obnove potrebno hišo pokojnega strica. Kar se zdi sprva kot romantična zamisel partnerske idile, začne po rojstvu njunega otroka dobivati podtone osamljenosti, obupa in razkroja. Umri, ljubezen moja je psihološka drama z dvoumnim naslovom, ki jo je režirala škotska režiserka Lynne Ramsay. Preveč enostavno bi bilo reči, da gre za film o poporodni depresiji, s katero se spoprijema Grace v drzni, blesteči igralski interpretaciji Jennifer Lawrence. V bistvu gre za celovit portret partnerskega odnosa, ki se začne s spremenjenimi vlogami materinstva in očetovstva drastično spreminjati. Lynne Ramsay, ki ji mrakobne teme niso tuje oziroma zaznamujejo njen režijski opus, zelo spretno ustvari razpoloženje skrajnega nelagodja, pri čemer uporablja tudi prijeme iz grozljivk. Kot nepresežen vzor razpada ženske psihe oziroma para prihajata na misel Andrzej Żuławski in njegova Obsedenost iz leta 1981 z Isabelle Adjani. Zanimivo je že v uvodnem prizoru filma Umri, ljubezen moja opazovati, kako dolgo odlaša z bližnjimi posnetki oziroma posnetki obrazov igralcev in kako spretno uporablja govorico izpraznjenega prostora za ustvarjanje občutka odtujenosti. Dojenček je morda res sprožilec nekega neustavljivega psihološkega procesa, a seme partnerskih težav je bilo očitno zasejano že dolgo pred tem. Eden od temeljnih izzivov umetniškega filma je, kako s samostojnim jezikom prikazati notranji svet v filmu, pri čemer literarni prijemi praviloma ne delujejo najbolje. Lynne Ramsay v priredbi romana argentinske avtorice Ariane Harwicz ponekod to dobro uspeva in vizualno spretno prikaže mejna stanja, pri katerih ni jasno, ali gre za psihozo ali za realno dogajanje, v določenih prizorih pa pač ne. Recimo, jasno je posredovana ideja odpora Grace do vsakdanjega, ukročenega, monotonega življenja na podeželju, hkrati pa je smešno, kako za ta namen avtorice uporabljajo obupne klišeje, kot so temnopolti ljubimec, črni konj in divji gozd … Celovečerec je vsekakor vizualno zelo bogat; navdih so bili očitno slikarji »ameriške gotike«: Andrew Wyeth, Edward Hopper in Grant Wood. A ugotovimo lahko tudi to, da se prispodobe v filmu ne obnesejo najbolje. Če tehtamo med tem, ali je za film bolje, da s preprostim jezikom izraža kompleksne ideje, ali s kompleksnim jezikom preproste, se je ekipa bolj nagnila k drugemu pristopu. Kar bi sam označil za sicer plemenit, a vsaj delno spodletel poskus, podobno kot gre na trenutke čez rob tudi napor Jennifer Lawrence in Roberta Pattinsona, da bi dokazala, da sta »resna« igralca ... Česar Sissy Spacek in Nicku Nolteju v krasnih, vinjetnih stranskih vlogah pač ni treba dokazovati. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Jure Franko.

Društvo katoliških pedagogov Slovenije je izdalo zbornik z naslovom: »Vzgoja za ljubezen do domovine in države: Korenine narodovega telesa«, ki vsebuje prispevke iz 7. mednarodne konference z istim naslovom. Ob tematiki ljubezni do domovine so bili predstavljeni tudi prispevki, ki so povezani s slovensko kulturo in o tem nam je v luči slovenskega kulturnega praznika spregovorila sourednica zbornika Marija Pisk.

Beseda ljubezen je verjetno največkrat zapisana beseda v poeziji in izrečena med ljudmi. V mislih imamo seveda tiste, ki jim rečemo “dobrohotni” ...

Na pobudo Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk je Vlada Republike Slovenije letošnje leto razglasila za leto Zofke Kveder, saj letos obeležujemo stoto obletnico smrti te pronicljive pisateljice, novinarke, prevajalke, urednice in kulturne posrednice. Pisala je tudi dramska besedila: njen opus obsega sedem enodejank (Tuje oči, Zimsko popoldne, Pri branjevki, Strti, Ljubezen; Pijanec, Egoizem) in dve štiridejanki (Pravica do življenja in Amerikanci). O avtoričinem ustvarjanju na področju dramksega pisanja smo se pogovarjali z doktorico Matejo Pezdirc Bartol, literarno zgodovinarko in redno profesorico za slovensko književnost na oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

"Dober pedagog mora biti strog, hkrati pa tudi prijazen in dostopen," pravi profesor klavirja Miha Haas. Kot izjemen talent je bil pri sedemnajstih letih predčasno sprejet na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer danes poučuje nove generacije glasbenic in glasbenikov.Miha Haas, ki je nastopal na odrih doma in po svetu, predseduje Društvu klavirskih pedagogov, raziskuje historično izvajalsko prakso (zato se nam v pogovoru pridruži Beethoven), piše strokovne članke, kratke zgodbe, konec lanskega leta pa je izšel tudi njegov roman Ljubezen v času koronavirusa.

Jezus ni delil tablet, vse kar je imel, je bila ljubezen, ki jo je delil vsem, ki so prihajali k njemu. In nemi so spregovorili, pohabljeni ozdraveli, hromi shodili in slepi spregledali, kot beremo v Matejevem Evangeliju.

Gledati na življenje svetega Frančiška z distance stoletij je lahko zelo romantično, romanca pa nima kaj dosti z ljubeznijo. Beseda spominja na kakšen roman, ki pa je vse kaj drugega kot življenje radikalnega ubožca. Kdor želi slediti Frančišku, se mora ljubezni predati brezpogojno. Brez ampakov, brez čejev in brez časovnih omejitev, za vedno. Šele potem bo to tudi za večnost.

Borilne veščine so tako rekoč vse življenje njegova ljubezen. Gospod Alojz Miklavčič, borec v različnih zvrsteh borilnih veščin, je bil tudi nemški državni prvak in dosegal mednarodne uspehe. V Slovenijo je pripeljal borilno veščino Pon-Do-Kwan, ustanovil klub in tako vzgojil vrsto svetovnih in evropskih kikboksarjev. Njegovo znanje je bogato, podlaga za vse pa je velika ljubezen do tega športa. V zadnjih dneh lanskega leta je Gospoda Alojza Miklavčiča pred mikrofon povabila Lucija Fatur.

Beseda »ljubezen« je prav toliko silovita, kolikor je žal tudi izrabljena, kar se rado zgodi pri velikih stvareh. Tako kot za Boga velja, da »je Ljubezen!«, za svetega Frančiška velja, da ni zgolj govoril o ljubezni, ampak jo je živel v vsakem trenutku.

Leto 2026 prinaša močno energijo ognja, ki bo intenzivno vplivala na ljubezenske odnose, partnerstva in povezovanje na globlji ravni. Ogenj razsvetljuje, prebuja strast, a hkrati zahteva iskrenost, pogum in avtentičnost.V tem videu govorimo o tem:✨ kako bo energija leta 2026 vplivala na ljubezen in odnose✨ zakaj bodo odnosi postavljeni pred preizkušnje resnice✨ kako ohraniti strast, bližino in spoštovanje v partnerskem odnosu✨ kaj pomeni ognjena energija za samske in za tiste v partnerstvu✨ kako se zavestno pripraviti na leto intenzivnih čustev in spremembLeto 2026 ne dopušča več mlačnih odnosov.Ogenj prinaša preobrazbo – kar je pristno, se bo poglobilo, kar ni, pa bo zahtevalo spremembo ali zaključek.Če želite razumeti, kako to leto izkoristiti za zrelo, srčno in zavestno partnerstvo, vas vabim, da prisluhnete epizodi.

Brigita Gregorič je 25-letnica iz Šempasa. Ljubezen do gledališča jo spremlja vse življenje - začela je kot osnovnošolka v dramskem krožku, nato je svoj igralski talent razvijala na amaterskem odru, danes pa je zaposlena kot šepetalka v SNG Nova Gorica. Gledališče ji je neverjetno blizu, tam se počuti doma. In ne le to ... pravi, da ji je gledališče rešilo življenje. V najstniških letih je tako kot 'marsikdo marsikje' skupaj s sošolci skorajda »zabredla«. A prav v gledališču med ogledom predstave Sljehrnik Iztoka Mlakarja se ji je zgodil »klik« v glavi, kot reče sama. Marsikaj se je spremenilo, a gledališče je ostalo.

Gost oddaje je dr. Matej Meterc, glavni urednik Slovarja pregovorov in sorodnih paremioloških izrazov. Njegovo delo paremiologa je pravo detektivsko delo, saj odkriva množico pomenov, ki jih vsebujejo pregovori, reki, velerizmi, antipregovori, vraže ... Med najtršimi orehi, s katerimi se srečuje, je pregovor Dolga ljubezen, gvišna bolezen, saj ni popolnoma jasno, kaj vse lahko pomeni (ponovitev).

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Vinka Möderndorferja poznamo kot izjemno ustvarjalnega pesnika, pisatelja, dramatika pa tudi kot radijskega, filmskega in gledališkega režiserja. Njegov pesniški opus sega v leto 1975, ko je izšel prvenec Rdeči ritual, predlani je izdal kar dve pesniški zbirki – Naprej naprej, ki vključuje družbeno angažirano in protestno liriko, ter zbirko Samota, ki je bolj lirično obarvana in je nastajala na relaciji Pariz–Prule. Čeprav se je v zadnjih treh letih posvetil romaneskni trilogiji z naslovom Spomin stvari, v sklopu katere so izšli romani Odštevanje, Zvezda, žlica in ura ter 1980, vmes ni pozabil na poezijo. Najnovejša pesniška zbirka Erotika ima enak naslov kot edina Cankarjeva zbirka pesmi. Kot je nakazal že v zbirki Samota, se tudi v tej zbirki posveča medčloveškim odnosom, erosu in tanatosu pa tudi žrtvovanju in popolnemu erotičnemu zlitju z objektom hrepenenja, ki ga vidi kot kombinacijo zemeljskega in svetega. Numinozni drget, s katerim se z enakim entuziazmom predaja tako vulgarnemu in banalnemu kot tudi duhovnemu in ekstatičnemu, lahko zaznamo skoraj v vsaki pesmi. V pesmi Ljubezen, moja mila primerja blato svoje ljubljene s čokoladnim bonbonom: “tudi tvoje blato mi je ljubo / tvoj sladki anus / kot čokoladni bonbon / gnusoben si / rečeš z ljubeznijo…” V pesmi Nikogar nisem ljubil ugotavlja, da se mu je ves čas le dozdevalo, da ljubi in da v resnici ni nikogar spustil v iskren objem, v pesmi Vedno ista pa se vrača k samo eni, ki je prava: “nisi je videl že neskončno časa / a si mislil nanjo / vsakič ko si bil z drugo / je imela druga njen okus / isti glas isti vonj…” Ljubezen se vse bolj stopnjuje, ko opisuje raztelešenje in “utekočinjenje” ljubice, za katero se zdi, da čedalje bolj postaja objekt njegovih kanibalističnih fantazij. Pesem Hočem te se začne z nedolžno fantazmo na temo oralne fiksacije in primarnega čutnega spomina: “hočem te / sesati kot palec / ovohavati kot nevihto / hočem te skladati kot s kamnom / goreti kot obzorje / kot mehak les kot mah kot lubje / dišati kot otrok na tvojem trebuhu …”, nakar v Ljubezenski pesmi ozavesti sovražno komponento, ki je povezana z analno fazo trganja in neusmiljene borbe: “jaz in moja največja sovražnica / se ljubiva / ko trgava meso z najinih skeletov / šklepetava z obglodanimi kostmi / ko nama prihaja / in je nebeško / ampak potem se spet takoj sovraživa / ubijaš me naprej / jaz te koljem naprej / skuhala si moje možgane / jaz sem se zagrizel v tvoje drobovje …” Ko že mislimo, da je lirski subjekt dosegel zrelo genitalno fazo, ga znova potegne v sadomazohizem, samoodrekanje in čustveno izsiljevanje ljudožerskega tipa: “če me boš zapustila / bom pojedel svoje prste / vseh deset / ki so te božali / - in gnetli in ščipali”, v pesmi Daj že pa kot totalno degradirana žrtev samopomilovalno dodaja: “… življenje / daj no / zakolji me že enkrat / kot starega konja / in me vrzi v vrelo olje // nekomu bom dietna hrana / nekemu življenju v opomin.” V prvem izmed petih sklopov, ki ima naslov Velikonočno jagnje, Möderndorfer odpre temo religiozne dimenzije žrtve, ki se je preveč razdajala in v kapitalističnem ustroju obresti ostaja sama in izpraznjena. S podobnim motivom samote in zapuščenosti se spopada tudi v predzadnji pesmi V kotu, v zadnji pesmi z naslovom Večnost, pa zapiše: “vedno bolj / sem mrtev / in vedno glasneje kličem ljubezen / vedno bolj / sem sam / in vedno bolj / bi se vtaknil vate / da bi rešil svoje življenje.” Kolikor bolj se lirski subjekt približuje osrčju ljubezni in ekstatičnemu zlitju z Drugim, bolj se zaveda svoje samote in smrtnosti. Kar nas pri Möderndorferju toliko bolj presune, je način, na katerega se izpoveduje – preplet nežnosti, sublimnosti in vulgarne stvarnosti na trenutke dobi tako eksplozivne razsežnosti, da se bralcu zazdi, da po branju ne bo nikoli več isti. Druga močnejša stran njegovega pisanja – ne glede na to, ali gre za poezijo ali za kratke zgodbe, romane, drame ali scenarije – je njegov intuitivni občutek za dramaturgijo. Pri številnih pesmih z največjo mero ludizma, humorja in igrivosti stopnjuje napetost in vzhičenje, pri nekaterih pa tudi avtor drži bralca oz. bralko v nenehni negotovosti in šele na koncu razkrije glavni lik oz. motiv pesmi. Takšni sta pesmi Razpolovi ga in Ljubljana 1980. V prvi šele povsem na koncu izvemo, da je v igri pesnikovo srce, v drugi pa skozi erotizirano podobo mesta kot v nekakšnem filmu zagledamo prizor spolne združitve na dan Titovega pogreba. Tudi sanje o srednješolski ljubezni Ilonki dobijo groteskne obrise, ko v zaključku izvemo, da gre za slavospev pokojni simpatiji. V pesmi Umreti bo še zanimivo pa s ponavljanjem besedne zveze “bo zanimivo” ustvarja melanholičen ritem, ki bralca na eni strani prizemljuje, na drugi pa mu razpira zavedanje o lastni končnosti: “… oditi v pokrajino brez rim / brez besed / zgolj v neznano bližino / bo zanimivo // izbrisati se in do kraja izžareti / ugasniti v neznano modrino / bo zanimivo / bo zelo zanimivo.” Pesniški jezik Vinka Möderndorferja razgalja cel spekter občutij, ki jih moški čuti do ženske, pa tudi občutij, ki jih umetnik čuti do svoje muze ali vernik do svojega objekta čaščenja. Z nami deli zavedanje o tem, da smo smrtna in minljiva bitja, ki nas v enaki meri opredeljujeta tako samota kot želja po popolni združitvi. Njegova poezija ne potrebuje velikih začetnic niti ločil, saj se vije kot neskončna reka, ki na trenutke prestopa bregove in preizkuša vse možne družbeno postavljene omejitve, da bi “pravično razdelila trenutke” ljubezni, ki skozi implozijo združitve iz Nič ustvarja Vse. Pesmi in orgazmi imajo tako marsikaj skupnega z nastankom vesolja pa tudi z gonom smrti Pesnika, ki se vsak trenutek zaveda, da brez smrti ne bi bilo erosa.

Gostja epizode 198 je dr. Tina Bregant, slovenska zdravnica, strokovnjakinja za razvoj možganov in otroško nevroznanost, predavateljica ter avtorica. =================== V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zanimanje za možgane in prehod v pediatrijo Razvoj možganov in vpliv okolja Meja preživetja novorojenčkov in razvojne motnje Evolucija in človeška narava Zavest in njen razvoj Ljubezen in človeški odnosi Družbena odgovornost in vzgoja Zdravje in duševne motnje Zaključek in refleksija

Na Festivalu migrantskega filma je med celovečernimi dokumentarnimi filmi posebno pozornost pritegnil film Ljubezen ni pomaranča, ki pripoveduje o tem, kako so po razpadu Sovjetske zveze ženske in predvsem matere iz Moldavije množično odhajale na delo v Zahodno Evropo, otroke pa pustile doma pri sorodnikih in se vrnile šele po več letih. Film, ki nas spomni na podobno žalostno zgodbo slovenskih aleksandrink, je delo moldavijske režiserke Otilie Babare.

Po telefonu smo poklicali v Jeruzalem in se pogovarjali z Ramzijem Maqdisijem, palestinskim gledališkim in filmskim umetnikom, ki je tudi v Evropi in svetu poznan kot igralec v filmih, nagrajenih na berlinskem in cannskem festivalu. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru o življenju in umetniškem ustvarjanju v času, ki ga imenuje sam imenuje čas, ko je človečnost klonila pred izzivom reševanja ljudi pred genocidom. Pogovor sva pripravila z Gorazdom Rečnikom, novinarjem našega 2. programa, Vala 202. V studiu se nam je pridružila tudi Tatjana Ažman, vodja Slovenskega centra pri Mednarodnem gledališkem inštitutu, in povedala nekaj več o tem, kako sta se z Maqdisijem spoznala in o vlogi Mednarodnega gledališkega inštituta na prostorih kriznih žarišč. Tatjana Ažman nam je posredovala tudi del korespondence z igralcem Mohamedom Shashajem, ki živi v Gazi. Vabimo vas k poslušanju!

Mar Bog danes kliče manj, kot je klical nekoč? Ne! Problem je v odzivanju na klic: pri nas in mladih. Za prejem daru poklica Bog želi naše sodelovanje, zato ni vseeno, kako se na situacijo odzivamo.

V Škofji Loki nastaja podporna skupina za ženske, ranjene v intimnih odnosih. Pomembno je, da se o bolečini spregovori naglas, pomembna pa je tudi zaupnost prostora, pravi naša gostja, terapevtka Nataša Lotrič.

V Škofji Loki nastaja podporna skupina za ženske, ranjene v intimnih odnosih. Pomembno je, da se o bolečini spregovori naglas, pomembna pa je tudi zaupnost prostora, pravi naša gostja, terapevtka Nataša Lotrič.

Mar Bog danes kliče manj, kot je klical nekoč? Ne! Problem je v odzivanju na klic: pri nas in mladih. Za prejem daru poklica Bog želi naše sodelovanje, zato ni vseeno, kako se na situacijo odzivamo.

Poročamo o dogajanju na beneškem Lidu, kjer bodo podelili nagrade, med drugim zlatega leva, najboljšim izmed 21 filmov v tekmovalnem programu 82. beneškega filmskega festivala. Ljubljano je obiskal švicarski režiser filma Modrost sreče Philip Delaquis, v Slovenski kinoteki odpirajo novo sezono z retrospektivo Františka Čápa, ocenjujemo pa tudi dva aktualna naslova s kinosporeda: Ljubezen in Chuckovo življenje.

Ljubezen, premierno prikazana na lanskem festivalu v Benetkah, je zadnji del trilogije iz sodobnega Osla, ki jo je posnel norveški avtor Dag Johan Haugerud. Osrednja lika sta izkušena urologinja Marianne, zdravnica srednjih let, in njen asistent Tor, mlajši bolničar, oba samska ter z različnimi pogledi in pristopi pri iskanju razmerij. Njegovo poročanje o izkušnjah z bežnimi stiki z moškimi vpliva na Marianne, zdi pa se, da tudi njeno spletanje zveze z ločenim očetom vpliva na Tora. Dag Johan Haugerud se je v svoji trilogiji izkazal za radovednega avtorja, ki ima samo toliko predsodkov kot njegovi liki, ki jim v pretežno dialoških filmih zleze pod kožo. Vsi njegovi portretiranci se na neki način iščejo. Vendar bi mu delali krivico, če bi ga reducirali na »dialoškost« oziroma na dramsko, scenaristično izhodišče: ima izjemno spretno roko pri izbiri in vodenju igralcev, pa tudi pri pomenski izrabi lokacij in ne nazadnje celoviti zvočno-slikovni upodobitvi mesta, ki se v Ljubezni pripravlja na praznovanje 100-letnice preimenovanja v Oslo. Precejšen pomenski del pripovedi se tokrat dogaja na trajektu oziroma premikih med otokom in jedrom mesta, med zasebnim in javnim življenjem, med domom, kar koli to že je, in službo. Občudovanja vreden je prikaz, kako so vse te ravni pravzaprav ves čas globoko prepletene. Zadnji del trilogije, podobno kot uvodne Sanje, preveva nežna melanholija. Avtor je tokrat v svoje pripovedi o intimnosti in razmerjih, pa tudi mesenosti in užitku, vpletel temo bolezni, medicinskih posegov v telo, tudi slutnjo minljivosti in smrti. Vse to je sestavni del življenja in ključno vpliva na duševnost in medosebne odnose. Večna tema, ki jo je Haugerud lepo pripeljal od prve najstniške zaljubljenosti v Sanjah do zrelih let in iskanja končnega pristanišča … Veliko zrelosti pokaže tudi s sporočilom med vrsticami, da idealnega razmerja ni, da imamo vsi svoje muhe, slabosti in pomanjkljivosti in da je dejansko težko preseči romantični razkol med pričakovanji in resničnostjo. V Ljubezni pokaže svoje like v trenutkih njihove največje ranljivosti, ne da bi iz nas naredil voajerje; v tem je njegova režijska veščina. Pokaže tudi, da je del našega vsakdanjika vedno »performativen« – pravzaprav se v vsakem izmed delov trilogije znajde dramsko-uprizoritvena sekvenca, ki na neki način simbolizira prav tisto življenjsko presežno, ki ga avtor vedno povezuje z nevidnimi nitmi intimne povezanosti. Plovba do tega je lahko razburkana in vodi mimo različnih čeri, toda ljudomrznosti ali pesimizma v trilogiji Daga Johana Haugeruda ne bomo našli.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Igor Velše Vsebinsko in sporočilno bogat roman Marija Čuka Zlato zrno je večplasten. Zgodba o iskanju ljubezni in hrepenenju po njej je napisana v tretji osebi ednine. Tako imenovani vsevedni pripovedovalec razgrne čustveno doživljanje Leopolda Teofita, moškega srednjih let, ki iz Milana pripotuje v Trst. Mesto ni imenovano, iz opisov pa je mogoče razbrati, da teče beseda o prav tem obmorskem mestu, ki slovi po svoji bogati zgodovini in notranjih nasprotjih iz preteklih in sedanjih časov. Leopold se, poln upanja, da se bo srečal z novo ljubeznijo, sprehaja po ulicah in pripoved dobi novo razsežnost: zvrstijo se spomini na preteklost, oživljanje političnega dogajanja in nasilje, ki ga zlepa ni mogoče prekiniti. Leopoldovo pričakovanje ljubezenske pustolovščine prekine pretep mladeničev. Vse skupaj močno spominja na fašizem ali pa je kar njegova nova pojavna oblika. Glavni literarni lik Leopold je nekoliko naiven in konservativen moški. Opravlja delo direktorja poštne izpostave, bere poezijo, s prijatelji navija na nogometnih tekmah, politično je usmerjen nekoliko levičarsko, vendar se volitev ne udeležuje. Zavezan je tako pokojnemu očetu kot umrli življenjski sopotnici Nevii. Protagonist se poglablja vase in razkriva svojo notranjost: »Nor sem! Vse se mi dozdeva. Življenje je privid, beseda privid življenja. Nisi mi dal svoje besede, oče, a slišim jo, kako odmeva po teh ulicah in po tem mestu, kjer tvojo besedo potiskajo v temen kot, pa je ne morejo utišati. Leopold je čutil, da je to posebno mesto, da se po njem pretakajo mozaiki usod, obrazi različnosti, da ni ednina, marveč množina.« Oče je kot Slovenec zaradi nesprejetosti in nestrpnosti moral Trst zapustiti in oditi drugam. Fašistični pritisk je bil premočan. V očeh oblasti je bil pritepenec in ščavo, njegov jezik je bil ogrožen in preganjan. Oče še vedno živi v njem in Leopold občuti z njim posebno vez, hkrati pa sluti, da beg ni rešitev. Marij Čuk z učinkovitimi literarnimi sredstvi, bogatim besediščem, poetično obarvanimi odlomki in rahlo ironijo razgrinja slovensko-italijanske odnose, težaven položaj ljudi onstran meje in trdoživost fašizma. Njegovo prikazovanje ni črno-belo, temveč objektivno ter tako kritično kot tudi prizanesljivo, zlasti do Leopoldovih značajskih lastnosti. Pisatelj omenja, kako se današnji Slovenci zaradi cenejšega življenja iz svoje države preseljujejo v Trst in Gorico ter zaživijo v novih okoliščinah, kakršne koli že so. V Leopoldu so ohranjena čustva, ki jih je gojil do Nevie. V dolgem obdobju njene bolezni ji je stal ob strani in ji izkazoval iskreno naklonjenost ter ji pomagal premagovati telesne bolečine: »Vse bo dobro, ljubezen moja, vse bo dobro. Jaz sem ob tebi in v tebi.« Nič na tem svetu pa ni idealno in popolno. Bolehna Nevia, profesorica klasične filologije, se je za kratek čas zaljubila v sodelavca. Kar tako, kot se to pač primeri v življenju. Rahločutni Leopold je trpel, toda sčasoma se je Nevia otresla zagledanosti v drugega moškega in spet je Leopold postal središče njenega življenja. Kako tudi ne, saj ga je zaradi pogubne bolezni potrebovala. Spomin nanjo je živ in močan, zato se Leopold celo vpraša, ali je Nevio zaradi iskanja nove ljubezni morda izdal. Veseli se srečanja z Irmo, njegovo pričakovanje se sveti kot zlato zrno. S skrivnostno žensko se je seznanil na spletu. Osamljenost ter hrepenenje in želja po novi ljubezni so ga prignali v Trst. Ali se je ljubezen uresničila? Ga je Irma, ki mu je v pismih obetala toliko lepega in ga z izbranimi besedami začarala, osrečila? Vsega nikakor ne bi bilo primerno razkriti. Spletne seznanitve in vabila lahko prinesejo nove ljubezenske zveze, nič presenetljivega pa ni, če se iz njih izcimi tudi kaj drugega. V romantičnih in s čustvi nabitih Irminih pismih je večkrat omenjena beseda denar. Kakor koli že, bilo je vredno, da je Leopold pripotoval v Trst. V tem slikovitem mestu je marsikaj izvedel tudi o sebi. V romanu Zlato zrno je veliko filozofskih spoznanj in življenjskih modrosti. Avtor med drugim pravi, da je življenje vedno uganka, ki ljudi postavlja pred preizkušnje; obrnjeno je v prihodnost in ne v preteklost. Dokler traja, je tudi upanje, še več – možnost lepega in dobrega: »Tudi iskanje nevidnega in nedosegljivega je čas, ki ga velja živeti.« Usodo Leopold sluti kot neotipljivo čarodejko, proti kateri nima moči. Morda pa sploh ni usode in so namesto nje pravzaprav samo izkušnje in izzivi ali celo učinkovanje nevidnega bitja, ki mu nekateri pravijo bog. Pomisliti bi bilo treba tudi na smrt. »Škoda, da polagamo čas v varstvo zrahljanim živcem, hudobiji, egoizmu, diktatorjem. Ko bi razmišljal o svoji minljivosti, bi bil človek le dobro bitje brez hudičeve zlobe.« Morda je vse naše početje zatekanje v prostore upanja in iskanje trikov, da bi se izognili smrti. Velikokrat ljudje sploh ne vedo, kaj bi radi. V romanu se poraja vprašanje, ali se lahko zgodi, da vsemogočna, drzna in močna ljubezen omaje celo besedo in narod. Ljubezen je po eni strani galerija izgubljenih priložnosti in žalost, po drugi pa tudi poskočnost, presenečenje in veselje. V ljubezni ni treba besed, zadošča jo začutiti, toda ne gre pozabiti, da življenje ni le idila in prav zaradi ljubezni je treba prestati marsikatero neprijetno preizkušnjo. Ljubosumje in strah jo slej ko prej uničita. Leopold vzame s seboj psa Rončija. Med potjo ga spravi v kovček in med nastanitvijo v hotelu kuža potrpežljivo in po pasje vdano spremlja vse, kar se dogaja lastniku. Ljudje pač potrebujemo nekoga, ki nas razume in je na naši strani. Ne nazadnje ni brez pomena, kaj je o svojem novem literarnem delu povedal Marij Čuk sam. Vrsto let smo po radiu lahko poslušali njegovo poročanje o dogajanju onstran meje, zlasti v Trstu. V zadnjem času spremljamo njegove načrte, poslanice in ukrepanje v zvezi s položajem predsednika Društva slovenskih pisateljev. Sprejel je izziv in že zdaj njegovo prizadevanje za slovenski jezik in kulturo ter angažiranost odmevajo v slovenski javnosti. Na predstavitvi romana je Marij Čuk povedal, da je Leopold Teofit naivni človek, tak, ki išče svoj izvor in identiteto. Tako zelo verjame v dobro, da njegove vere ne more prav nič omajati. Zlo mu ne pride do živega, toda vse to je za današnji čas, je pripomnil avtor, že kar problematično. Sodobni svet je namreč kaos posameznikov, družbe in vrednot. V človekovi glavi vre spopad realnega in virtualnega, tako da sploh ne ve več, kaj je on sam in kje je meja. Pisana beseda naj bi v razburkanih časih, je pribil pisatelj, vseeno ohranila svojo moč. Besede Marija Čuka jo vsekakor ohranjajo. V romanu Zlato zrno prepričljivo in z notranjo napetostjo slika posameznikovo doživljanje in družbeno dogajanje. V tretjeosebni pripovedi, protagonistovem izpovedovanju in vsebini poslanih pisem, tako Leopoldovih kot Irminih, je veliko življenjskih resnic, kritičnih spoznanj in moralnih dilem.

Piše Silvija Žnidar, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Ko dobimo v roke knjigo z naslovom Država, bi morda najprej pomislili na Platonovo filozofsko delo, ki v dialoško-filozofski globini raziskuje možnosti idealne države. A takšen je tudi naslov najnovejše pesniške zbirke gledališčnika, pesnika in ustvarjalca Jana Krmelja, ki pa se v temelju ukvarja z negativnimi vidiki represivnih oblik oblasti, pri čemer dobijo pesniki oziroma ustvarjalci pozitivnejšo vlogo, sploh v potencialih upora proti otopelosti, nadvladi materialistične potrošnje in »iztrošnje«, v boju proti terorju nadzornega kapitalizma in poplavi informacij. Njegovo delo se morda neposredno ne nanaša zgolj na »organizirano politično skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast«, v našem konkretnem primeru na Slovenijo, zagotovo pa usmerja svoje puščice tudi v to specifično strukturo. Na splošno gledano so v zbirki Država vzete pod drobnogled in kritizirane vse konstrukcije tako ali drugače organiziranih rigidnih in zatiralskih formacij na globalni ali lokalni ravni, v mikro ali makro perspektivi. Formalno je zbirka členjena na pet delov s pomenljivimi naslovi, z uvodno pesmijo Duma 2022, ki je hkrati dialog s Šalamunom in tudi napoved osnovnih topik in motivov v celotnem delu. Hitro seveda ugotovimo, da deli tematsko niso strogo ločeni med sabo, poetične misli in refleksije se fluidno pretakajo skozi vse razdelke. V prvem, imenovanem Otroci kapitalizma, ki ga lahko beremo kot jedko-pikri preobrat imena glasbene skupine Otroci socializma, prevladuje razgaljanje fragmentov in podob iz otroštva, zaradi česar je to tudi pesnikova do sedaj najbolj intimna zbirka. Otroštvo se v Državi večkrat kaže dvoumno, bodisi kot nekakšna utopija nasproti formam strukturnih pritiskov in dušečim normam odraslosti bodisi kot prvi, ranljivi vir poznejših travm. Travme in bolečine izvirajo pogosto iz periferije, kjer je pesniški subjekt odraščal in se soočal z omejenostjo malih krajev, z vsakodnevnim nasiljem in brezperspektivnostjo, depresijo tamkajšnjih prebivalcev in delavcev. Upodobitve teh družbenih skupin in posameznikov so mestoma sicer rahlo distancirane, pristranske, skiciran je predvsem negativni, skorajda odvraten vidik teh ljudi: »ogabni, pijani moški / jočejo v polsvetlobi«. Te pesmi so najbolje uspele tam, kjer kažejo tudi razumevanje brezizhodne situacije. Teksti prvega dela so tudi najbolj narativno orientirani, verzi se razpirajo v širino, kar je očitna razlika od prejšnjih dveh zbirk, ki sta »prisegali« na jedrnatost, krčevitost izraza. Poglavje oziroma cikel z naslovom Država se v svoji sredici najbolj zagrize v kritiko makro in mikro izkoriščevalskih sistemov, kapitalistično in tehnofevdalistično kolonizacijo in degradacijo subjekta, česar se loteva iz različnih gledišč, pri čemer je znova pomemben motiv otroštva, v že zgoraj omenjenem smislu. Preostanek zbirke skuša iskati potencialne izhode, olajšanje in rešitev v ljubezni, skupnosti, odprtosti in umetnosti, kljub vsemu pa je še vselej na delu tesnoba, negotovost vase, ontološka dekreacija sebstva in sveta, pesnik si ne dela utvar popolne subverzije oziroma transformacije. Zadnji del knjige, Vesele pesmi, je intertekstualna predelava že omenjenih problematik in refleksij, kar se zdi nekoliko odveč, kot da bi bilo nekaj napaberkovano v končni etapi sestavljanja dela, kar pa bi bilo morda lahko izhodišče za neko drugo zbirko. Kritiško oko bo v zbirki Država zaznalo tudi določene šibkosti, ki se tičejo formalnih prijemov, potez in vsebinskih vprašljivosti. Kot že omenjeno, Krmelj v zbirki vpeljuje daljše pesmi, ki so zelo pripovedne, občasno celo preveč, zaradi česar lahko delujejo suhoparno, brez pesniškega naboja in močnega ritma. Seveda bi bil takšen postopek lahko popolnoma legitimen, če bi bil naostren recimo s kristofovsko ali jelinekovsko pikrostjo, suhim humorjem, takšnim ali drugačnim suspenzom ipd.: »Morda lahko izbriše / izključenost iz pozicij moči, / vraščeno manjvrednost, morda / lahko vsak glas najde mesto zase / v prihodnosti. // Morda tudi ne: morda ostanemo ujeti / v ponavljanje te nemoči, občutka, / da nas ni, da smo svobodni / le v obsesijah in nasilju, / v ranah, ki jih dedujemo.« Nekateri verzi tukaj delujejo preveč razlagalno in interpretativno, premalo je prepuščeno govorici, implicitnemu ustroju same pesmi. Spet v drugih pesmih, ki so bolj strnjene v izrazu in operirajo tudi na ravni prispodobičnosti, metaforičnosti in figuralike, ki je je v tokratni zbirki nekoliko manj, neredko naletimo na rime, ki pa se včasih zdijo uvedene ad hoc, uporabljene za potrebe zvočnega ujemanja in besedne igre, pri čemer pa utrpi pomen, saj verzi pomensko izzvenijo v prazno ali pa se zdijo prisiljeni. Kot je bilo ugotovljeno že v nekaterih kritikah prejšnje zbirke, pesnik uvaja filozofsko, ontološko obarvane sentence, ki pa v svoji rahlosti, površinskosti pogosto ne padejo na plodno podlago. Najde se tudi kakšna pesem, ki preprosto trpa vase preveč motivno in refleksivno različnih vsebin, pri čemer so prestopi včasih premočni, suspenz med različnimi deli ni konsistentno elaboriran, ali pa končen »nauk« deluje naključno, prazno. Tem opazkam navkljub pa nikakor nočem trditi, da gre za »zgrešeno« ali slabo delo. Nasprotno, Krmeljeva zbirka Država je polna različnih obetov, tako jezikovnih kot sporočilnih, še posebej dragocene so strjene poeme, kjer se pesnikova imaginacija najbolj sprosti. Krmelj prodorno detektira nevralgične točke kaotičnega kronotopa, v katerem se nahaja, pri čemer ne ponuja enostavnih rešitev, temveč manifestira dvoumnosti in bivanjsko tesnobo, sopostavlja drobne emanacije možnih utopij, ki se vežejo na skupnost, ustvarjalnost, ljubezen in otroško »nedolžnost«, temu pa postavlja nasproti prihodnost dušeče antiutopije, ki se zarisuje že v sedanjosti. Tudi njegova pisava se vse bolj osvobaja tujih vplivov, z Državo dokazuje, da prihaja na območje svoje govorice. Konec koncev, intrigantno branje za marsikaterega bralca. Zaključimo to recenzijo s Krmeljevimi jedrnatimi, neposrednimi in za kanec upajočimi verzi: »Ljubezen je skrb, in ne boj / ali krhka spojina zavisti in želje. // Obstaja država, / v kateri preživijo / vse moje identitete.«

Na letošnji Sarajevski filmski festival se je uvrstilo kar deset filmov in ena serija s slovensko udeležbo – med temi tudi filmska adaptacija romana Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset v režiji Marka Naberšnika. Kaj pa lahko pričakujemo od 82. beneškega filmskega festivala? Med drugim nove filme Kathryn Bigelow, Gusa Van Santa, Jima Jarmuscha in Yorgosa Lanthimosa. V oddaji se posvečamo tudi festivalu kratkega filma FeKK, ki ima letos močan poudarek na palestinski kinematografiji, in Sanjam – enemu od filmskih poglavij trilogije Seks, Ljubezen, Sanje Norvežana Daga Johana Haugeruda, ki je zanj prejel glavno nagrado na letošnjem Berlinalu.

Glavna junakinja filma je srednješolka Johanne, ki se na vso moč zatreska v svojo novo profesorico norveščine in francoščine. Film jo spremlja, kako se prebija skozi ta obenem čudovita in mučna čustva, ko se vse bolj zaveda, da se to ne more razviti v nič otipljivega. A vseeno poskuša. Ob tem skozi notranje monologe gledalcu razlaga svoja občutja, sanje in namere, potem pa se odloči žar svoje zaljubljenosti zapisati v zgodbo. Ker živi v dokaj liberalni družini, svoje pisanje pokaže babici, in ta ugotovi, da to sploh ni slabo. A to ni zgodba o meteorskem vzponu mlade literatke, temveč zgodba o tem, kako njeni zapisi vplivajo na življenje ljudi okrog nje. Prvi odziv je kakopak šok in, vsaj pri Johannini materi, strah. Navzven mati sicer trdi, da gre za strah pred morebitno zlorabo njene hčerke, a dejansko jo je presenetilo njeno odraščanje. Babica, ki je pesnica in je torej bolj odprta, obenem pa je to življenjsko fazo že prestala s svojo hčerko, je kakopak bolj liberalna in zagovarja objavo. Skozi vse te debate roman počasi pridobiva lastno osebnost in odriva tragičnost Johannine romance v ozadje. Vse to vodi v številne nepričakovane situacije, vroče družinske razprave in upodobitve prizorov, naracij in razlag, pri katerih gledalci vse manj vemo, kaj se je zares zgodilo, kaj so Johannine sanje in kaj njena razlaga situacije. Za povrhu zgodbo prežema subtilen skandinavski humor, ki ohranja film v ravnotežju, ko se ta izmenično nagiba k tragični neuslišani romanci in k širšim etičnim dilemam takega razmerja. Režiser in scenarist Dag Johan Haugerud, ki je generacijsko bliže babici kot glavni junakinji, zgodbo filma premišljeno stke z uporabo različnih orodij filmskega jezika – celo takih, kot je pripovedovalec v offu, ki je v filmih redkokdaj uspešno uporabljeno orodje. Skozi nekaj časovnih preskokov, upodobitev sanj in s prikazom sicer romantizirane, a izredno žive norveške prestolnice, ustvari razgibano filmsko pripoved, ki gledalca zlepa ne izpusti iz primeža. V zadnjih letih je norveška kinematografija ustvarila globalni pečat s filmi Joachima Trierja, kot je bil za več oskarjev nominirani Najbolj grozen človek na svetu. Seveda poleg konsistentnega vpliva njihove produkcije otroških filmov, ki so redno vključeni tudi v program Kinobalona in Art kino mreže. A Trierjevi in Haugerudovi filmi si delijo očaranost z glavnim mestom države, ki postane lik ali pa vsaj ključni element razvoja človeških junakov, in tako pripomore k njihovi kompleksnosti. Letos je še posebej veliko leto za norveške filme, saj jeseni prihaja v kine nov Trierjev film Sentimentalna vrednost, ki je slavil v Cannesu, medtem ko so v začetku leta prav Sanje prejele glavno nagrado Berlinala. Čeprav so Sanje zaključena zgodba, pa so le del režiserjeve kontemplacije o sodobnih razmerjih in njegovem domačem mestu. V tedenskem razmiku na kino spored namreč prihajata še Seks in Ljubezen, ki s Sanjami tvorita tematsko trilogijo. Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Jure Franko.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba T2 Ščit:https://www.t-2.net/t-2-scit-za-varnost-na-internetuFejmrč na https://www.fejmici.si/Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.comPoljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠Mesečna finančna podpora možna na:3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠Motitelji:- Gašper Bergant⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠- Žan Papič⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠Produkcija: Warehouse Collective⁠https://www.warehousecollective.si⁠Grafična podoba: Artex⁠https://www.facebook.com/artextisk

Dvestodevetnajsta epizoda podkasta O.B.O.D. je posebna epizoda, posvečena četrtemu delu druge sezone serije The Last Of Us oziroma Zadnji med nami, po obodovsko Poslednji od nas, ki jo lahko spremljate z nami na Maxu. Agenti Mito, Igor in Aljoša so se včeraj pozno zvečer dobili na spletu in jo na kratko predebatirali. Igor bi rad, […]

Človek na razpotjih časa je letošnji tematski sklop iz književnosti pri slovenščini na splošni maturi. V prvi oddaji, ki jo letos posvečamo maturitetnemu eseju, smo o romanu Draga Jančarja In ljubezen tudi razmišljali z dijaki in profesoricama slovenščine na Gimnaziji Novo mesto. In ljubezen tudi je roman, ki ga je Drago Jančar izdal leta 2017, v njem govori predvsem o dogajanju v Mariboru in na Pohorju med drugo svetovno vojno in takoj po njej – v ta zgodovinski kontekst pisatelj postavi življenjske usode svojih likov, ki jih te vojne grozote trajno zaznamujejo in postavljajo tudi v moralne dileme. Ali mladi vidijo delo kot zgodovinski, vojni, ljubezenski roman, ali, kot pravi tudi Jančar sam, za roman o ljubezni? Kakšen vtis so nanje naredili glavni liki? In kakšno je po njihovem mnenju sporočilo tega obveznega letošnjega maturitetnega čtiva?Sodelujejo: Tisa Božič, Ema Medved, Lara Krašovec, Ema Bevec, Valentin Zaletel, profesorici slovenščine Natalija Petakovič in Ajda Gabrič. 

Po svetu že odzvanjajo odštevanja do skoka v leto 2025, tudi pri nas. Opoldne so po slovenskih mestih potekala številna silvestrovanja za najmlajše. Med željami tako otrok kot odraslih pa je najpogosteje slišati mir, veselje, zdravje in ljubezen. Med željami policijskih in zdravstvenih služb pa je tudi čim manj dela ob prehodu v novo leto: - Previdno pri uporabi pirotehnike, opozarjajo pristojni. - Vlada potrdila predlog novega zakona o medijih. - Konec pogodbe o dobavi ruskega plina čez Ukrajino za Evropsko unijo ne prinaša večjih skrbi.

V epizodi 151 je bil moj gost Dušan Osojnik, zen učitelj in raziskovalec zdravilnih harmonij gonga. Ustanovitelj Zavoda VitaZen, popotnik, učitelj meditacije z več kot 30 letnimi izkušnjami prakticiranja več meditacijskih pristopov. Dušanov tečaj meditacije, ki se prične 11.9.2024: https://vitazen.si/tecaj-meditacije/ Tole sem zapisal pred leti o tečaju: "Pričakoval sem nepričakovano in to dobil. Hvala Dušan za košček mozaika. Cel čas tečaja sem imel v glavi vprašanje zakaj organiziraš ta tečaj? Dobil sem odgovor na način, da razumem, da odgovor ni potreben ali pa vprašanje ni več potrebno. Zagotovo bom slišano in čuteno nosil v srcu. Hvala!" V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Učitelji in učenci Pomoč drugemu Psihedeliki Formalni učitelji, vzgoja otrok Kapitalizem in duhovnost Iskanje ravnovesja, materialnost in ego Ljubezen in tišina Camino Prisluhiti sebi

V epizodi 144 je bil moj gost Alen Kobilica, maneken, podjetnik in ustanovitelj centra Vidim cilj. Je tudi paratriatlonec in predvsem zelo ponosen očka in mož. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Energija mirnosti in otroštvo Ali nas otroštvo in okolica definirata? Alkoholizem v družini in odnos z očetom Tehnologija, prisotnost in potapljanje na dah Paratriatlon Prepoved alkohola in cigaret Manekenska kariera Svet mode in vizualnost Umetna inteligenca, šolski sistem in vrednote Pomoč umetne inteligence za slepe Tumor, benigna zadeva in izguba vida Soočanje z izgubo vida Ne igraj vloge žrtve, bodi inspiracija Vzgoja otroka in kdaj postati očka? Kako si ustvarimo vtis brez vida? Ustanovitev centra za otroke z razvojnimi specifikami Alenova podjetniška pot Indy&Pippa

V epizodi 143 je bila moja gostja dr. Lucija Mulej. Ukvarja se s poslovno antropologijo ter razvojem managementa osebnosti, ki ga uvaja kot poklicno kategorijo, ki povezuje pristope coachinga, psihoterapije, sociologije, antropologije. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Lucijina izobrazba in področje dela Objektivnost in subjektivnost Kaj so varanje, ljubezen in zaljubljenost? Ko izrabljen moški sreča žensko milino Kako se počuti ženska in kako moški? Kairos = nekdo, ki ima za nas energijo odrešitve Vpliv vzgoje na ljubezenski odnos Pomen ljubezni, meditacije in odnosov Ljubosumje, zvestoba in resnica Brezpogojna ljubezen in milina Feminizem in vloga moškega Moškost in ženstvenost sodobnega sveta Kritike občinstva in predaja sporočila Kdo sta pravi moški in prava ženska? ======================================== https://astra.si/  Astri lahko pomagaš tako, da pošlješ povezavo nekomu, ki bi mu koristilo... (KLEMEN20 za 20% popust na vse produkte) Astra AI Obvladaj osnovno in srednješolsko matematiko s 24/7 dostopnim inštruktorjem. Matura AI AI inštruktor, opremljen z najnaprednejšim modelom umetne inteligence in natreniran z rešitvami in postopki maturitetnih pol zadnjih 20 let. Hvala ❤️

V epizodi 141 je bila moja gostja Ana Roš, lastnica restavracij Hiša Franko, JAZ by Ana Roš in Pekarne Ana. Je med 10 najboljšimi kuharji na svetu. Hiša Franko ima trenutno tri Michelinove zvezdice. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Mediji, izpostavljenost in služba Biti uspešen v Sloveniji je težko Perfekcionizem in razvoj v gastronomiji 3 stalni krožniki Hiše Franko Sem popolni samouk Anina najboljša jed Finančna trajnost visoke kulinarike Netflix serija Chef's Table Kuhinje sveta Center za pomoč odvisnikom Kaj mi pomenijo Michelinove zvezdice in Hiša Franko? V življenju želim poskusiti še kaj Talent ali trdo delo? Nasveti in kritike

V epizodi 139 je bila moja gostja Manca Košir, novinarka, publicistka in javna intelektualka. Uveljavila se je kot filmska igralka, nastopila je v več filmih. Je avtorica številnih poljudnoznanstvenih, strokovnih in znanstvenih člankov in 16 knjig. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Priprava na smrt Težka obdobja življenja Nevoščljivost in nesramnost ljudi Srčnost do sočloveka Odnos do smrti Mladost, manekenstvo in videz Neklasična babica in odnos do mladih Mančin vsakdan Nauk religij, Indija in Meher Baba Islam, razsvetljenstvo, miti in sufizem

AIDEA knjiga je izšla! Hvala za podporoooo! :)  https://emka.si/products/aidea   =============================   V epizodi 128 je bil gost dr. Zoran Milivojević, izjemen psihoterapevt z mednarodnimi priznanji. Je strokovni direktor Psihopolisa, avtor pomembnih del o čustvih in vzgoji, ter mednarodni predavatelj. Objavil je več knjig, med drugim "Emocije" in "Formule ljubezni", ter sodeloval v številnih mednarodnih projektih. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zaljubljenost in ljubezen Iskanje in izbira partnerja Spojitev srca in razuma Zoranova izkušnja zaljubljenosti Izhod iz iluzije zaljubljenosti Izzivi za mlade moške Internetni načini spoznavanja ljudi Kako znižati pričakovanja v ljubezni Narcisizem Duhovne sfere v psihoterapiji Kompromis med partnerjema Predstava o ljubezni Racionalni izbor partnerja