Podcasts about ljubezen

Mlada slovenska avtorica Urša Majcen je pred kratkim pri založbi Goga izdala zbirko dramskih besedil z naslovom Vaje z ribo; pred tem je leta 2021 izšel njen pesniški prvenec, zbirka poezije z naslovom ekosistem tišine, dve leti kasneje pa tiskana izdaja dramskega besedila Zgodba o bakrenem kralju. Njen ustvarjalni opus se razteza med poezijo, dramatiko, filmom in performativnimi umetnostmi, zato je pogovor priložnost za vpogled v različne plasti ustvarjanja dramaturginje, dramatičarke, pesnice pa tudi scenaristke in multimedijske performerke.

V tokratnem Nedeljskem klepetu smo s psihologinjo Janjo Frelih Gorjanc govorili o ljubezni v starosti – kako doseči, da je ljubezen živa tudi v zrelih letih in kako na partnerski odnos vpliva sindrom praznega gnezda in upokojitev. Slišali ste tudi, zakaj za partnersko terapijo nikoli ni prepozno, pa tudi, kako osmisliti življenje takrat, ko se želja po globoki ljubezenski povezanosti v starosti ne uresniči.

Kako naj k osebnim oziroma družinskim financam pristopita zakonca ali partnerja? Je dobro imeti skupen račun ali ločenega? Katera neskladja glede varčevanja in porabe najpogosteje načnejo sicer harmoničen odnos in kako se lotiti pogovorov o družinskih financah, če je eden pretiran zapravljivec, drugi pa pretiran varčnež? V četrtkovem svetovalnem servisu bo na vaša vprašanja odgovarjala mag. Ana Vezovišek, neodvisna svetovalka za osebne finance.

Tokrat razmišljamo o britanskem filmu Ljubezen boli, ki raziskuje dinamiko moči v ljubezenskih odnosih in je na lanskem filmskem festivalu v Cannesu v sekciji Posebni pogled prejel nagrado za najboljši scenarij. Pogovarjamo se tudi o nagrajencih letošnjega Cannskega festivala. Režiser Marko Kumer Murč razlaga o svojem dokumentarcu Na drugi strani plinovoda, ki se osredotoča na boj grških in italijanskih aktivistov proti izgradnji Južnega plinskega koridorja. Poleg tega se poglabljamo v vlogo narave v filmih Andreja Tarkovskega. Na TVSLO in v spletnem arhivu so v okviru cikla njegovih filmov na ogled njegova zadnja tri dela Žrtvovanje, Nostalgija in Stalker.

Sramežljivi in neizkušeni Colin živi pri delavskih starših v angleškem predmestju, ki nimajo težav s sprejemanjem njegove homoseksualnosti. Mati mu celo uredi zmenek v lokalnem pubu, kjer prepeva v kvartetu s svojim očetom. Toda Colin se zagleda v skrivnostnega, postavnega motorista Raya, s katerim se spusti v burno razmerje dominacije in podrejenosti. Zelo hitro se tudi preseli k Rayu, kjer postane njegov služabnik. Molčeči Ray bolj skrbno razporeja vsakodnevne naloge kot odmerke pozornosti in naklonjenosti, ki jih namenja Colinu, in precej dolgo se zdi, da ta nenapisani dogovor ustreza obema … Ljubezen boli, celovečerni prvenec avtorja mlajše generacije Harryja Lightona, je požel navdušenje lani v Cannesu, kjer je prejel tudi nagrado za scenarij v sekciji Posebni pogled. Izvirni naslov Pillion je izraz za sovoznikov sedež na motorju, v prenesenem pomenu pa tudi za vlogo podrejenega v gejevskem odnosu. Čeprav promocijska besedila opozarjajo na eksplicitne in sadomazohistične prvine, gre v bistvu za pretanjen psihološki esej o nadvladi in podrejenosti v ljubezenskem paru, o bolj in manj izkušenih osebah, o karizmatičnih posameznikih in »sivih miših«. Pa tudi o iskanju lastnega jaza, pristnosti oziroma identitete. Dogajalni čas je avtor iz 70. let v izvirnem romanu prenesel v sodobnost. Odlika filma je v tem, da ne zdrsne v poskus šokiranja, obsojanja ali senzacionalizma. Niti se ne posmehuje umirjenosti in utirjenosti predmestnega življenja in običajnega zakona, kar je pogosto lahka tarča satire, niti ne poveličuje robnih spolnih ali partnerskih praks. Kot uči psihoanaliza, nelagodje in zagate najdemo povsod … V enaki meri kot za scenarij, bi si Harry Lighton zaslužil tudi nagrado za režijo, od zasnove posameznih prizorov, ki nikoli niso čisto predvidljivi, do izjemne izbire in odličnega vodenja predvsem glavnega igralskega dvojca, Harryja Mellinga, ki deluje kot srnjad v soju žarometov, in nevarno skrivnostnega Alexandra Skarsgårda. Očarljivo izvirna je tudi uporaba glasbe Erika Satieja oziroma njegove Gymnopédie. Če pogledamo širšo sliko, mimo eksplicitnih prvin, gre – in to mislim brez ironije – pravzaprav za romantično melodramo. Film Ljubezen boli je globoko humano raziskovanje človeškega čustvovanja, in pravzaprav film o tem, da je težko zdržati v dosledni transgresivnosti. V tem je obenem podoben in različen od pisanja oziroma radikalne filozofije Markiza de Sada. In film se razplete celo v konservativno potrditev ljubezni oziroma nujne konstrukcije para, ki morda ni čisto običajen, spet pa ne tako zelo različen od obrazcev melodram, ki jih prinaša glavni kinematografski tok … Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Bernard Stramič. Iz oddaje Gremo v kino.

Primož Jovanovič se je letenju zapisal z devetnajstimi leti, ko je na ajdovskem letališču opravil izpit za pilota jadralnega letala. Ljubezen do vsega, kar je povezano z letali, je nadgradil z enoletnim šolanjem na letalski akademiji v ZDA. Po vrnitvi je v Ljubljani dokončal še letalski oddelek Strojne fakultete in se kot prometni pilot zaposlil pri Adrii Airways, kjer je več let služboval tudi kot vodja Adrijine letalske šole. Septembra 2019 je zbral posadko in opravil zadnji polet z letalom slovenskega letalskega prevoznika, ki je šel nekaj tednov pozneje, po 58 - ih letih delovanja, v stečaj. Ostaja aktiven v poklicu, saj je pilot poslovnega letala, obenem se ukvarja z izdelovanjem stilnega pohištva iz odsluženih letalskih delov in opreme.

Dr. Aleksander Zadel je klinični psiholog, ki smo ga spoznavali skozi različne projekte in kot odličnega govorca. Zapleteno ob njem postane razumljivo, nemogoče se zdi mogoče. Ljubezen vedno zmaga. Svetloba pa premaga temo, čeprav je vmes »veliko frke«, kot pravi. Tudi družbeni trenutek pri nas in v svetu razloži skozi oči in dušo psihologa - vselej z odgovornostjo. Skozi njegove besede lažje razumemo kaj pomeni manipulacija, kaj laž, kaj vseenost, kaj strah, kaj verbalna nasilnost in kaj nevarnost spletne anonimnosti. Ob vsem naštetem pa je tudi duhovit – razlog več za poslušanje pogovora, ki ga je v Gledališču Koper v sklopu radijskega projekta Pogovorni večeri, vodila Nataša Benčič.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Na začetku zbirke Od daleč se pesnica Maruša Mugerli Lavrenčič odpre skozi pogled vase od zunaj. Dogajanje ves čas poteka v nevsakdanjih, za avtorico psihično skrajnih in povsem intimnih okoliščinah. V zbirki so upesnjeni drobci njenih intimnih zgodb, ki so tematsko sodobno aktualne in hkrati univerzalno človeške. Pesmi, prispele na razpis Sončnice 2025, je za objavo v knjižni zbirki Sončnica vsa nora od svetlobe izbral Zoran Pevec, ki je zanjo napisal tudi spremno besedilo »Od daleč«, pa vendar povsem tu. Pesmi brez ločil in velikih začetnic na začetku pesmi ali stavkov so razporejene v dva dela. Tečejo v prostem, včasih muzikaličnem verzu in so različnih dolžin, od nekaj verzov, pa vse do cele strani in več. V prvem delu so naslovljene s preprostimi rečmi, pojmi ali besednimi zvezami, kot so Oko, Klobuk, Hrbti, Stvari padajo z neba, Otrok, Žlice … in v drugem delu Preveč, Hroščki, Dež, Jeleni in podobno. Z različnimi perspektivami usmerjajo bralca v konkretno in vsakdanje dogajanje, pri čemer pa ohranjajo večpomenskost. Iz prvega sklopa sedemnajstih, večinoma kratkih pesmi seva pesničin prepričljiv posluh za naravo in ljudi, pa tudi za vse ranljivo in drugačno. Pesmi nastajajo iz subjektivne, prvinske izkušnje v neposrednem, skorajda asketskem slogu, večinoma očiščenem vsega odvečnega. Grajene so iz minimalistično okleščenih verzov, pogosto oblikovanih kot kratka vprašanja (Še ne in ne več) ali paradoksalno asketske izjave o tem, kje je avtorica napisala pesem o neskončnosti (Soba). Verzi se polagoma pretapljajo v povedno gibke predstave, a v njih kljub vsemu še vedno vlada nedvoumna senzibilnost, ki razumsko oklesana občutenja oblaga s pridihom slogovne neponovljivosti. Kot se včasih – tako pravi – zgodi, da pride pesem, ko čakaš, da končno pripelje vlak, da se prižge zelena luč na semaforju ali da sonce predre oblake (Čakanje). Uvod v drugi del predstavlja daljša pesem Koža, ki avtorico kljub temu, da si dopušča krhkost in ranljivost, sugestivno definira z občasno preobrazbo. »Ker da njena mlada koža / čeprav se tega ne zaveda / v resnici sploh ni njena / ampak pripada kači.« Vsebinsko odpira drugi sklop, ki se s petnajstimi, večinoma daljšimi pesmimi pomakne v izpovednost, tako da je hkrati intimna, osebna. V pesmi Vrata s pretresljivo, iz prve roke podano usodo dveh posameznikov, ki sta za hip poskusila biti zavetje drug drugemu v vrtincu negotovega in nevarnega življenja izpisuje živ, pretresljiv, sočen in nepredvidljiv niz verzov o ljubezenskih odnosih. Negotova, česa si pravzaprav želi. Pesnica, ki ne more spati za zaprtimi vrati, upa, »da tudi ta dan / ne boš zbral poguma / ali pa upam / da ga končno boš / in se boš dotaknil / mojega trebuha / v katerem še vedno spi / tisto poletje.« V pesmi Ljubezenska se razkriva tudi to, da je v jedru premišljujoče, čuteče in pišoče avtorice vzpostavljen stik z lastno, nenehno bežečo, zakrivajočo in iščočo se pristno eksistenco. Ljubezen se kot bela omela ne razcveti čez nebo, ampak kot bi jo pesnica/slikarka upodobila s camero obscuro: pojem ljubezni se v želji, da končno napiše ljubezensko pesem, skozi droben pogled vase razplasti v hrepenenje po njej, a se ta kljub njeni želji razkrije le kot vdanost v danost. V vseh barvah resničnosti in domišljije je videti, da je Maruša Mugerli Lavrenčič ponotranjila še tako neznatna znamenja iz narave – ko si je predstavljala kako oblizniti nebo in oblake na njem – in jih vtkala v svoje dojemanje časa in prostora tako, da je vsaj za nekaj časa postala nekdo drug (Kuščarka). To ji je blizu navkljub temu, da je ta in kateri koli drug uzrt smisel ponekod zakrit, izključujoč in na videz celo izbrisujoč. Táke so pesmi najbolj elementarnega človeškega zazrtja vase, kot so hrepenenje in pričakovanje (Sonca), nostalgija (Obiranje oljk), sočutje, prijateljstvo in pogum. In v tem kontekstu je táka po opisu celodnevnih opravil in zaznav tudi ugotovitev, da je zanjo v verze ujeti trenutek hkrati najlažji in najtežji v življenju (Trenutki). Pesem Živeti z drevesom je kot ustvarjena za trenutke, ko se zdi, da je življenje lirski subjektki preprosto obrnilo hrbet, a se je potem, ko so se za njenim zadnjim ljubimcem zaloputnila vrata, odločila, da ima dovolj moških in bo odslej živela z drevesom. A tegobe ne postanejo nič manjše. Občasno osamljenost včasih prežene njegovo šepetajoče pripovedovanje zgodb ali nežno božanje. Male zamere so hitro pozabljene, očitna nasprotja se sprva privlačijo, a vse težje gladijo spore. Molčanje, udarec v obraz, strah in sprava v njegovem naročju. In kot v mnogih nesrečnih ljubezenskih zgodbah dosega srčne prekate nepogrešljivo ljubosumje. »Včasih sem ljubosumna na ptice, / ki tako rade sedajo na njegove veje, / posebej tiste s pisanim perjem / in rumenimi kljuni, / ki tako lepo pojejo. / Mogoče bi morala v njegovo deblo / z nožem vrezati veliko srce, / zato, da bi vedele, / da je moje.« Tudi pesmi v drugem delu zbirke Od daleč so napisane v prostem verzu brez ločil in drugih pravopisnih pravil, izjemi sta le predzadnji pesmi Živeti z drevesom in Omare, ki sta najbolj konkretni in osebni. Prepričljivi sta v maniri, da se prepletanje intimnih mrež v njuni notranjosti razrašča v širše razsežnosti, in s tem nagovarjata širše bralstvo: prva o ljubezni, druga o spominjanju in žalovanju. Nobena pristna lirika ne more biti namenjena zgolj izkazovanju tragičnih ali bleščečih podob in estetskih fines, temveč išče globlji smisel. Maruša Mugerli Lavrenčič svoj odnos do lastnih pesmi razgalja v zadnji pesmi Brez sramu. Njen odnos je sicer ves čas v skladu z naravo zaznamovan z nasprotujočimi si občutji in dejanji, vendar so njene pesmi kljub orkanu čustev – ki ga sprožajo strast, ljubezen in meditacija, a v njem ne umanjkajo niti misli na odtujenost, nezaupanje, ljubosumje, minevanje, žalost in smrt – pretanjeno pogledovanje v lastni notranji svet. Tako ji je tudi v tej drugi pesniški zbirki – njen pesniški prvenec z naslovom Pravi kot je izšel že leta 2021 – uspelo vzpostaviti varen prostor za ranljivost, mehkobo in empatijo. Njene pesmi omogočajo, da tudi bralci prepoznajo svoje izkušnje in izraze, s katerimi se zlahka identificirajo. Estetska izčiščenost pesemskega besedila v tej maniri je že postala pesničin osebni avtorski podpis.

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Ariele Herček Delicate tongue – Krhki jezik na prvi pogled sodi med intimistično liriko: govori o bližini, dotiku, telesu, lezbični ljubezni in spominu. Ob natančnejšem branju pa postane jasno, da osrednja napetost ni ljubezenska zgodba, temveč razmerje med bližino in samoto. Ljubezen je konkretna: dotik vratu, roka okoli telesa, skupno dihanje, sok ali pa deljena sredica. Spomin je senzoričen, bližina pa telesni dogodek. Zbirka ne pripoveduje linearne zgodbe o vzponu in razpadu razmerja, temveč vzpostavlja križno strukturo: ljubezen sledi poti od rasti prek zrelosti k ovenelosti, subjektka pa potuje nasprotno – od ovenelosti prek zrelosti k rasti. Razpad razmerja tako ne povzroči razpada subjektke, ampak izguba postane pogoj dozorevanja. Ta križni lok je ena najmočnejših kompozicijskih potez zbirke in nosi njeno vsebinsko zrelost. Pesmi nikoli ne zdrsnejo v patetiko. Ton kljub razpadanju ostaja miren. Zbirka preseže romantični model lirske izgube in vzpostavi afirmativno držo: lépo in boleče imata enako ontološko težo. Ena najmočnejših kvalitet zbirke Krhki jezik je odsotnost legitimacijskega tona – lezbična ljubezenska izpoved nikoli ne postane programska ali aktivistična. Sodobna LGBT-literatura pogosto vključuje identitetno refleksijo in politično ozadje, Ariela Herček pa je izbrala drugo pot: njena ljubezen ni téma, temveč dejstvo, ki ne potrebuje obrambe; zato je univerzalna. Zbirka presega žanrsko opredelitev lezbične poezije in se umešča v širše polje poezije o bližini, katere tiha prisotnost deluje radikalneje kot marsikateri manifest. Pesem Nedokončan seznam vrst intimnosti, ki sem jih doživela se začne s kiticama: »tiha intimnost, ko se nagneš k meni in / mi zašepetaš na uho, / tako blizu, da z ustnicami oplaziš pramene mojih las, / tako blizu, da na vratu čutim tvoj dih; // električna intimnost tvojega telesa, ko pleše ob mojem, / premikaš se v valovih, ki se ne nehajo bližati, / in vse kosti se mi spremenijo v tekoče / hrepenenje.« Na nedokončanem seznamu si sledijo še intimnost brez diha, intimnost hrepenenja, mehka intimnost, globoka intimnost. Tematsko jedro zbirke je bližina, njen simbolni organizem pa je rastlinski. Pesnica gradi svet skozi vegetativno metaforiko cvetnih listov, zorenja, ovenelosti. Osrednji simbol je pomaranča, ki je tudi kompozicijski princip – delitev sadeža, razpoka lupine, skupna sredica, sok – vse to prehaja med telesnostjo in simboliko. Ko se sadež razpre, se razpira bližina. Motivne ponovitve ustvarjajo notranjo vezivnost zbirke. Tudi svetloba – sonce v prsih in toplota – bi lahko zdrsnila v sentimentalnost, a avtorica se je temu izognila. Njena svetloba ni kičasta, ima namreč enako težo kot bolečina. Metafore so izrazno preproste, a močno pomenske; njihova navidezna preprostost ustvarja globino: »[Z]ate bi pojedla cvetne liste in pustila, da mi v prsih zrastejo rože, / tam tako ali tako že nekaj časa gori sonce, / zaradi tebe.« Zbirka Krhki jezik se izmika skrajnostim sodobne ljubezenske poezije, ki rada zaniha med klišejem in eksplicitnostjo. Čeprav je tematizacija ljubezni pogosto telesna, nikoli ne zapade v vulgarno natančnost. Erotika je krhka in senzorična, globina pa nastaja skozi zamolk. To, kar ni izrečeno, odmeva močneje od natančnega opisa. Prav dostojanstveno je, kako v tej zbirki intimnost ni razkazovanje, ampak deljena tišina. Morda bi ji kdo lahko očital zadržanost, a potem bi spregledal njeno etično dimenzijo: namreč da Drugi ni objektificiran, pač pa ostaja skrivnosten in celovit. Zbirka bralcu ne ponuja dokončne podobe, pač pa prostor, v katerem se lahko zgodi čutenje. Zbirka slogovno sodi v minimalizem – ne v smislu redukcije jezika, pač pa v smislu koncentracije na življenje »malega« posameznika. Gre za poetiko »male« – osebne – zgodbe, katere dogajanje je znotraj intimnega prostora absolutno. Ta eksistencialni minimalizem pokaže, da je majhno življenje dovolj, da nosi težo smisla, brez potrebe po vélikem narativu. Glas lirske subjektke je ambivalenten: zelo neposreden, skoraj dnevniški in mladostno transparenten; hkrati pa izjemno zrel v metaforah in mirnem sprejemanju cikla ljubezni. Ta napetost med ranljivostjo in dozorelostjo oblikuje estetsko identiteto zbirke. Njena moč je v transparentnosti, ki v preprostem izrazu skriva globino doživljanja. Pod površino intimne lirike se vzpostavi tiha afirmacija življenja, kjer sta lépo in boleče izrečena z enako mirnostjo. Kljub tematski in lirični moči pa ima zbirka Krhki jezik pomanjkljivosti na ravni jezika. Nastala je dvojezično: izvirno v angleščini – ki, kot je zapisala Ariela Herček, »daje več prostora za izražanje,« – nato pa jo je avtorica je sama prevedla v slovenščino. V slovenskih pesmih se ponavljajo odstopanja, ki niso estetskega tipa, ampak tehnična nedoslednost, to so: napačna raba povratno svojilnega zaimka, nezanesljivo razlikovanje med določno in nedoločno obliko pridevnika, serijsko manjkajoče vejice pri polstavkih in nedosledna raba ločil. Odsotnost ločil sicer v sodobni pesmi sicer ni sporna, sporna pa postane, ko v posamezni pesmi pride do le delne rabe ločil. Opazna je tudi interferenca angleške skladnje v nemotiviranih inverzijah in pogostih trpniških konstrukcijah, ki v slovenščini ne zazvenijo. Najzahtevnejše je prevajati lastna umetniška besedila, a zbirka je lektorirana, zato so ponavljajoče se napake, ki motijo branje, neopravičljive. Pri zbirki, ki kaže tolikšno tematsko zrelost, bi moral biti jezikovni redakcijski proces še posebej temeljit, pri čemer pa odgovornost za končno podobo zbirke ni le avtorska, temveč tudi uredniška in lektorska. Razlika med dobro in odlično zbirko je pogosto prav v disciplini izraza. Krhki jezik bi z dosledno jezikovno redakcijo lahko postal prepoznaven glas svoje generacije; v sedanji obliki pa ostaja zbirka z izrazitim presežkom in hkrati jasno omejitvijo – poetika, ki se dotika odličnosti in bi jo z jezikovnim izčiščenjem najverjetneje tudi dosegla.

Franci Novak: Zgodbe o tebi, Marija Švajncer: Ljubezen z robotom, Robert Šabec: EUgen. Recenzije so napisali Muanis Sinanović, Miša Gams in Andrej Lutman.

Piše Miša Gams, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Marija Švajncer je vsestranska ustvarjalka, avtorica devetih pesniških zbirk, štirih romanov za odrasle, štirih mladinskih romanov, desetih filozofskih knjig ter številnih uglasbenih pesmi in lutkovnih iger; obenem pa tudi piska literarnih recenzij in prejemnica nagrad, med katerimi izstopata Glazerjeva listina in nagrada Mira. V svojih delih se poglablja v družinske in obče medčloveške odnose, secira avtorska dela slikarjev in gledaliških igralcev ter odslikava parodijo sodobne družbe, ki iz dneva v dan drvi v digitalizacijo in razpad tradicionalnih vrednot. Roman Ljubezen z robotom je pretresljiv in hkrati duhovit prikaz življenjske zgodbe hrepeneče ženske v srednjih letih, ki se v nekem trenutku odloči nabaviti robota, da bi ji služil za pomoč v gospodinjstvu pa tudi za ljubezenskega partnerja, saj ima z biološkimi primerki vse preveč težav – od prevelike posesivnosti in narcizma do zanemarjanja in hladnokrvne brezčutnosti. Robot, ki je sredi tretjega tisočletja programiran s sofisticiranimi algoritmi, ki senzibilno beležijo vsako žensko željo kot tudi njen intuitivni domet, se izkaže za veliko bolj razmišljujočega, delujočega in čustvenega partnerja od vseh protagonistkinih izbrancev, poleg tega pa premore tudi kritično dojemanje sodobne družbe, ki po zadnjih programskih “posodobitvah” pridobi prav revolucionarne razsežnosti. Medtem ko glavna junakinja v svojih željah in pričakovanjih postaja čedalje bolj skromna, postaja robot, ki mu junakinja ljubkovalno pravi Boti, toliko bolj neučakan in zahteven – kar nenadoma pričakuje, da bo z njim sodelovala pri delavskih protestih in robotski revoluciji, iz zvestega partnerja se prelevi v uličnega bandita in spolnega predatorja, ki preži na izzivalno sosedo. Junakinja se zaloti pri razmišljanju: “Ljubila sem Botija, toda ne sedanjega, temveč prejšnjega, čeprav sta si bila na las podobna. V njegovi notranjosti je bilo zdaj vse drugače. 'Prekleti prasci, da so ga tako iznakazili!'” Nekje na zadnji tretjini knjige protagonistka spozna zdravnika, se zaplete v ljubezensko razmerje in kuje načrte, da bi z njim pobegnila na planet Ipsilon. Zdi se, da jo Boti pri njenih načrtih ovira, saj postaja čedalje bolj militarističen in maščevalen, sama pa v sebi prepoznava le še željo po doživljenjskem umiku in absolutnem miru. Vendar na Zemlji, ki jo v svojih šapah držijo tri velesile, mir ni več opcija, saj gre za nenehno dokazovanje premoči s pomočjo nove tehnologije: “Nekdo je predlagal, da bi bilo najbolje, če bi se spopadale med seboj tri obstoječe velesile. Američani bodo stregli po življenju Rusom in Kitajcem, Rusi Američanom in Kitajcem, Kitajci pa Američanom in Rusom. Militaristi so si meli roke. Krvi bo toliko, da bo preplavila celine. Mrliče bo treba hitro pokopati, da ne bodo začeli zaudarjati. Spreletel me je srh. Najraje bi se skrila v krtino ali polhovo duplino, toda takšnih odrešilnih kotičkov že zdavnaj ni bilo več. Boti je imel v očeh nekaj grozečega. Nič dobrega ni obetalo.” Čeprav so geopolitične razmere v svetu že na začetku drugega tisočletja takšne, da si bralec težko predstavlja, da bo življenje v tretjem tisočletju sploh še mogoče, pa roman Ljubezen z robotom vendarle ponuja svojevrsten optimizem, vsaj glede izbire življenja na drugih planetih in izbire ali živeti z robotom ali s sočlovekom. Protagonistka si na koncu zaželi, da bi tudi sama postala robotka, in to v tistem najbolj optimalnem, funkcionalnem smislu, saj spoznava, da jo lastna čustva čedalje bolj omejujejo, obenem pa opaža, da so razlike med robotom in človekom vse bolj zabrisane: “Zaželela sem si, da bi bila tudi jaz robotka. Če že ne drugega, bi me izdelali tako, da ne bi mogla jokati. Tudi glede pobitosti in žalosti bi pomislili na omejitve. Toliko ji bomo dovolili, potem pa ne bomo nadaljevali. Gre za to, da roboti vseeno ne morejo biti čisto enaki kot ljudje. Prav čustva jim je treba odvzeti. Malce se že lahko jezijo, morda bi jim dovolili tudi preklinjati in se razburjati, medtem ko jim gorečnosti, strasti in zaslepljenosti, kakršne zmorejo ljudje in pri tem krepko pretiravajo, ne bi dovolili. Meje, na kateri so roboti čedalje bolj podobni ljudem, ni mogoče določiti.” Marija Švajncer nam skozi zgodbo o ljubezni med človekom in robotom sugerira, da s tehnologijo, ki vpliva na čustva ljudi, le še bolj prispevamo k razmahu vojn, zato je treba razmisliti, v kolikšni meri spustiti v vsakdanje življenje umetno inteligenco, ki s človekom vzpostavlja intimno prijateljstvo in vzbuja najgloblja čustva. Nihče ne more vedeti, v katero smer se bodo razvijali sofisticirani algoritmi in kako bodo manipulirali z ljudmi v geopolitičnem, čustvenem pa tudi v reproduktivnem smislu. Ne nazadnje se je treba vprašati, kakšen svet želimo pustiti mladim generacijam, ki so že zdaj prikrajšane za živ stik z vrstniki in za poglabljanje medčloveških vezi. Čeprav je uvod v roman z opisi pomanjkljivosti protagonistkinih nekdanjih ljubimcev precej razvlečen, pa v jedru uspešno pripelje zgodbo do vrhunca, saj razpre rdečo nit v smeri psiholoških in filozofskih vprašanj, ki pestijo sodobno žensko in ki jih je Freud pred stoletjem strnil v kompleksno vprašanje: Kaj neki ženska hoče? Četudi liki v romanu delujejo precej plastično in enodimenzionalno, pa ironični monologi in duhoviti dialogi poskrbijo za dramaturški suspenz, zlasti na točki, ko pride do okvare robota in njegove nadgradnje, ki posledično privede do zatona ljubezni. Roman Ljubezen z robotom je zaradi inovativne teme in zabavnega pripovednega toka predvsem berilo, po katerem bi lahko segli zlasti dijaki in študentje ter v njem poiskali pomembne ideje za šolske eseje in posvetovalne razprave.

V tokratnem Razkošju v glavi gostimo partnersko in spolno terapevtko ter diplomirano sinologinjo Špelo Gornik. Z avtorico oddaje Liano Buršič je spregovorila o organski spolnosti v primerjavi z mehanistično spolnostjo, o tem, zakaj še vedno idealiziramo dvojino, čeprav je performativna? Zakaj je eden glavnih srčnih poganjkov sram, po čem človek še vedno najbolj meri svojo vrednost in zakaj je tako težko biti pristen in prisoten? Pa tudi - čemu se ženske in moški tako radi udinjamo, podlegamo in nas pusti neizpolnjene in nedoživete ter kaj pomeni resnično živeti po srcu in duhu, etosu ter kakšne premike to prinese v odnosu do sebe in bližnjega.

Na Centru za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani so v novo leto vstopili z dvema novima jezikovnima igrama.Cvetki, Besedolovu in Vezalki sta se pridružila še Kombinator in Ugibanka. Na Centru pa se med drugim ukvarjajo tudi z raziskovanjem sodobne slovenščine. Zato bomo v tokratnem Jezikanju govorili tudi o tem, katere nove besede smo dobili v zadnjem letu.

Danes praznujemo praznik ljubezni. Veselimo se s tistimi, ki plavajo v morju površinskih in sladkornih izrazov in jim pokažimo tisto ljubezen, ki se piše z veliko ...

Poročamo z Rotterdamskega filmskega festivala – o brazilski znanstvenofantastični pripovedi o jedrskih poskusih in pošastnih komarjih, italijanskem dokumentarnem filmu o večgeneracijski travmi po življenju v verski sekti ter o palestinskem filmskem portretu kinooperaterja iz Dženina. Z direktorjem Festivala gorniškega filma Silvom Karom se pogovarjamo o tem, kaj se obeta na jubilejni 20. izdaji festivala. Poleg tega se poglabljamo v novi film škotske režiserke Lynne Ramsay Umri, ljubezen moja, ki med drugim tematizira poporodno depresijo.

Grace in Jackson sta mlajši par urbanih ustvarjalcev, ki se preseli globoko na podeželje, ko Jackson podeduje starejšo, obnove potrebno hišo pokojnega strica. Kar se zdi sprva kot romantična zamisel partnerske idile, začne po rojstvu njunega otroka dobivati podtone osamljenosti, obupa in razkroja. Umri, ljubezen moja je psihološka drama z dvoumnim naslovom, ki jo je režirala škotska režiserka Lynne Ramsay. Preveč enostavno bi bilo reči, da gre za film o poporodni depresiji, s katero se spoprijema Grace v drzni, blesteči igralski interpretaciji Jennifer Lawrence. V bistvu gre za celovit portret partnerskega odnosa, ki se začne s spremenjenimi vlogami materinstva in očetovstva drastično spreminjati. Lynne Ramsay, ki ji mrakobne teme niso tuje oziroma zaznamujejo njen režijski opus, zelo spretno ustvari razpoloženje skrajnega nelagodja, pri čemer uporablja tudi prijeme iz grozljivk. Kot nepresežen vzor razpada ženske psihe oziroma para prihajata na misel Andrzej Żuławski in njegova Obsedenost iz leta 1981 z Isabelle Adjani. Zanimivo je že v uvodnem prizoru filma Umri, ljubezen moja opazovati, kako dolgo odlaša z bližnjimi posnetki oziroma posnetki obrazov igralcev in kako spretno uporablja govorico izpraznjenega prostora za ustvarjanje občutka odtujenosti. Dojenček je morda res sprožilec nekega neustavljivega psihološkega procesa, a seme partnerskih težav je bilo očitno zasejano že dolgo pred tem. Eden od temeljnih izzivov umetniškega filma je, kako s samostojnim jezikom prikazati notranji svet v filmu, pri čemer literarni prijemi praviloma ne delujejo najbolje. Lynne Ramsay v priredbi romana argentinske avtorice Ariane Harwicz ponekod to dobro uspeva in vizualno spretno prikaže mejna stanja, pri katerih ni jasno, ali gre za psihozo ali za realno dogajanje, v določenih prizorih pa pač ne. Recimo, jasno je posredovana ideja odpora Grace do vsakdanjega, ukročenega, monotonega življenja na podeželju, hkrati pa je smešno, kako za ta namen avtorice uporabljajo obupne klišeje, kot so temnopolti ljubimec, črni konj in divji gozd … Celovečerec je vsekakor vizualno zelo bogat; navdih so bili očitno slikarji »ameriške gotike«: Andrew Wyeth, Edward Hopper in Grant Wood. A ugotovimo lahko tudi to, da se prispodobe v filmu ne obnesejo najbolje. Če tehtamo med tem, ali je za film bolje, da s preprostim jezikom izraža kompleksne ideje, ali s kompleksnim jezikom preproste, se je ekipa bolj nagnila k drugemu pristopu. Kar bi sam označil za sicer plemenit, a vsaj delno spodletel poskus, podobno kot gre na trenutke čez rob tudi napor Jennifer Lawrence in Roberta Pattinsona, da bi dokazala, da sta »resna« igralca ... Česar Sissy Spacek in Nicku Nolteju v krasnih, vinjetnih stranskih vlogah pač ni treba dokazovati. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Jure Franko.

Društvo katoliških pedagogov Slovenije je izdalo zbornik z naslovom: »Vzgoja za ljubezen do domovine in države: Korenine narodovega telesa«, ki vsebuje prispevke iz 7. mednarodne konference z istim naslovom. Ob tematiki ljubezni do domovine so bili predstavljeni tudi prispevki, ki so povezani s slovensko kulturo in o tem nam je v luči slovenskega kulturnega praznika spregovorila sourednica zbornika Marija Pisk.

Beseda ljubezen je verjetno največkrat zapisana beseda v poeziji in izrečena med ljudmi. V mislih imamo seveda tiste, ki jim rečemo “dobrohotni” ...

Na pobudo Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk je Vlada Republike Slovenije letošnje leto razglasila za leto Zofke Kveder, saj letos obeležujemo stoto obletnico smrti te pronicljive pisateljice, novinarke, prevajalke, urednice in kulturne posrednice. Pisala je tudi dramska besedila: njen opus obsega sedem enodejank (Tuje oči, Zimsko popoldne, Pri branjevki, Strti, Ljubezen; Pijanec, Egoizem) in dve štiridejanki (Pravica do življenja in Amerikanci). O avtoričinem ustvarjanju na področju dramksega pisanja smo se pogovarjali z doktorico Matejo Pezdirc Bartol, literarno zgodovinarko in redno profesorico za slovensko književnost na oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

"Dober pedagog mora biti strog, hkrati pa tudi prijazen in dostopen," pravi profesor klavirja Miha Haas. Kot izjemen talent je bil pri sedemnajstih letih predčasno sprejet na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer danes poučuje nove generacije glasbenic in glasbenikov.Miha Haas, ki je nastopal na odrih doma in po svetu, predseduje Društvu klavirskih pedagogov, raziskuje historično izvajalsko prakso (zato se nam v pogovoru pridruži Beethoven), piše strokovne članke, kratke zgodbe, konec lanskega leta pa je izšel tudi njegov roman Ljubezen v času koronavirusa.

Jezus ni delil tablet, vse kar je imel, je bila ljubezen, ki jo je delil vsem, ki so prihajali k njemu. In nemi so spregovorili, pohabljeni ozdraveli, hromi shodili in slepi spregledali, kot beremo v Matejevem Evangeliju.

Gledati na življenje svetega Frančiška z distance stoletij je lahko zelo romantično, romanca pa nima kaj dosti z ljubeznijo. Beseda spominja na kakšen roman, ki pa je vse kaj drugega kot življenje radikalnega ubožca. Kdor želi slediti Frančišku, se mora ljubezni predati brezpogojno. Brez ampakov, brez čejev in brez časovnih omejitev, za vedno. Šele potem bo to tudi za večnost.

Borilne veščine so tako rekoč vse življenje njegova ljubezen. Gospod Alojz Miklavčič, borec v različnih zvrsteh borilnih veščin, je bil tudi nemški državni prvak in dosegal mednarodne uspehe. V Slovenijo je pripeljal borilno veščino Pon-Do-Kwan, ustanovil klub in tako vzgojil vrsto svetovnih in evropskih kikboksarjev. Njegovo znanje je bogato, podlaga za vse pa je velika ljubezen do tega športa. V zadnjih dneh lanskega leta je Gospoda Alojza Miklavčiča pred mikrofon povabila Lucija Fatur.

Beseda »ljubezen« je prav toliko silovita, kolikor je žal tudi izrabljena, kar se rado zgodi pri velikih stvareh. Tako kot za Boga velja, da »je Ljubezen!«, za svetega Frančiška velja, da ni zgolj govoril o ljubezni, ampak jo je živel v vsakem trenutku.

Leto 2026 prinaša močno energijo ognja, ki bo intenzivno vplivala na ljubezenske odnose, partnerstva in povezovanje na globlji ravni. Ogenj razsvetljuje, prebuja strast, a hkrati zahteva iskrenost, pogum in avtentičnost.V tem videu govorimo o tem:✨ kako bo energija leta 2026 vplivala na ljubezen in odnose✨ zakaj bodo odnosi postavljeni pred preizkušnje resnice✨ kako ohraniti strast, bližino in spoštovanje v partnerskem odnosu✨ kaj pomeni ognjena energija za samske in za tiste v partnerstvu✨ kako se zavestno pripraviti na leto intenzivnih čustev in spremembLeto 2026 ne dopušča več mlačnih odnosov.Ogenj prinaša preobrazbo – kar je pristno, se bo poglobilo, kar ni, pa bo zahtevalo spremembo ali zaključek.Če želite razumeti, kako to leto izkoristiti za zrelo, srčno in zavestno partnerstvo, vas vabim, da prisluhnete epizodi.

Brigita Gregorič je 25-letnica iz Šempasa. Ljubezen do gledališča jo spremlja vse življenje - začela je kot osnovnošolka v dramskem krožku, nato je svoj igralski talent razvijala na amaterskem odru, danes pa je zaposlena kot šepetalka v SNG Nova Gorica. Gledališče ji je neverjetno blizu, tam se počuti doma. In ne le to ... pravi, da ji je gledališče rešilo življenje. V najstniških letih je tako kot 'marsikdo marsikje' skupaj s sošolci skorajda »zabredla«. A prav v gledališču med ogledom predstave Sljehrnik Iztoka Mlakarja se ji je zgodil »klik« v glavi, kot reče sama. Marsikaj se je spremenilo, a gledališče je ostalo.

Gost oddaje je dr. Matej Meterc, glavni urednik Slovarja pregovorov in sorodnih paremioloških izrazov. Njegovo delo paremiologa je pravo detektivsko delo, saj odkriva množico pomenov, ki jih vsebujejo pregovori, reki, velerizmi, antipregovori, vraže ... Med najtršimi orehi, s katerimi se srečuje, je pregovor Dolga ljubezen, gvišna bolezen, saj ni popolnoma jasno, kaj vse lahko pomeni (ponovitev).

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Vinka Möderndorferja poznamo kot izjemno ustvarjalnega pesnika, pisatelja, dramatika pa tudi kot radijskega, filmskega in gledališkega režiserja. Njegov pesniški opus sega v leto 1975, ko je izšel prvenec Rdeči ritual, predlani je izdal kar dve pesniški zbirki – Naprej naprej, ki vključuje družbeno angažirano in protestno liriko, ter zbirko Samota, ki je bolj lirično obarvana in je nastajala na relaciji Pariz–Prule. Čeprav se je v zadnjih treh letih posvetil romaneskni trilogiji z naslovom Spomin stvari, v sklopu katere so izšli romani Odštevanje, Zvezda, žlica in ura ter 1980, vmes ni pozabil na poezijo. Najnovejša pesniška zbirka Erotika ima enak naslov kot edina Cankarjeva zbirka pesmi. Kot je nakazal že v zbirki Samota, se tudi v tej zbirki posveča medčloveškim odnosom, erosu in tanatosu pa tudi žrtvovanju in popolnemu erotičnemu zlitju z objektom hrepenenja, ki ga vidi kot kombinacijo zemeljskega in svetega. Numinozni drget, s katerim se z enakim entuziazmom predaja tako vulgarnemu in banalnemu kot tudi duhovnemu in ekstatičnemu, lahko zaznamo skoraj v vsaki pesmi. V pesmi Ljubezen, moja mila primerja blato svoje ljubljene s čokoladnim bonbonom: “tudi tvoje blato mi je ljubo / tvoj sladki anus / kot čokoladni bonbon / gnusoben si / rečeš z ljubeznijo…” V pesmi Nikogar nisem ljubil ugotavlja, da se mu je ves čas le dozdevalo, da ljubi in da v resnici ni nikogar spustil v iskren objem, v pesmi Vedno ista pa se vrača k samo eni, ki je prava: “nisi je videl že neskončno časa / a si mislil nanjo / vsakič ko si bil z drugo / je imela druga njen okus / isti glas isti vonj…” Ljubezen se vse bolj stopnjuje, ko opisuje raztelešenje in “utekočinjenje” ljubice, za katero se zdi, da čedalje bolj postaja objekt njegovih kanibalističnih fantazij. Pesem Hočem te se začne z nedolžno fantazmo na temo oralne fiksacije in primarnega čutnega spomina: “hočem te / sesati kot palec / ovohavati kot nevihto / hočem te skladati kot s kamnom / goreti kot obzorje / kot mehak les kot mah kot lubje / dišati kot otrok na tvojem trebuhu …”, nakar v Ljubezenski pesmi ozavesti sovražno komponento, ki je povezana z analno fazo trganja in neusmiljene borbe: “jaz in moja največja sovražnica / se ljubiva / ko trgava meso z najinih skeletov / šklepetava z obglodanimi kostmi / ko nama prihaja / in je nebeško / ampak potem se spet takoj sovraživa / ubijaš me naprej / jaz te koljem naprej / skuhala si moje možgane / jaz sem se zagrizel v tvoje drobovje …” Ko že mislimo, da je lirski subjekt dosegel zrelo genitalno fazo, ga znova potegne v sadomazohizem, samoodrekanje in čustveno izsiljevanje ljudožerskega tipa: “če me boš zapustila / bom pojedel svoje prste / vseh deset / ki so te božali / - in gnetli in ščipali”, v pesmi Daj že pa kot totalno degradirana žrtev samopomilovalno dodaja: “… življenje / daj no / zakolji me že enkrat / kot starega konja / in me vrzi v vrelo olje // nekomu bom dietna hrana / nekemu življenju v opomin.” V prvem izmed petih sklopov, ki ima naslov Velikonočno jagnje, Möderndorfer odpre temo religiozne dimenzije žrtve, ki se je preveč razdajala in v kapitalističnem ustroju obresti ostaja sama in izpraznjena. S podobnim motivom samote in zapuščenosti se spopada tudi v predzadnji pesmi V kotu, v zadnji pesmi z naslovom Večnost, pa zapiše: “vedno bolj / sem mrtev / in vedno glasneje kličem ljubezen / vedno bolj / sem sam / in vedno bolj / bi se vtaknil vate / da bi rešil svoje življenje.” Kolikor bolj se lirski subjekt približuje osrčju ljubezni in ekstatičnemu zlitju z Drugim, bolj se zaveda svoje samote in smrtnosti. Kar nas pri Möderndorferju toliko bolj presune, je način, na katerega se izpoveduje – preplet nežnosti, sublimnosti in vulgarne stvarnosti na trenutke dobi tako eksplozivne razsežnosti, da se bralcu zazdi, da po branju ne bo nikoli več isti. Druga močnejša stran njegovega pisanja – ne glede na to, ali gre za poezijo ali za kratke zgodbe, romane, drame ali scenarije – je njegov intuitivni občutek za dramaturgijo. Pri številnih pesmih z največjo mero ludizma, humorja in igrivosti stopnjuje napetost in vzhičenje, pri nekaterih pa tudi avtor drži bralca oz. bralko v nenehni negotovosti in šele na koncu razkrije glavni lik oz. motiv pesmi. Takšni sta pesmi Razpolovi ga in Ljubljana 1980. V prvi šele povsem na koncu izvemo, da je v igri pesnikovo srce, v drugi pa skozi erotizirano podobo mesta kot v nekakšnem filmu zagledamo prizor spolne združitve na dan Titovega pogreba. Tudi sanje o srednješolski ljubezni Ilonki dobijo groteskne obrise, ko v zaključku izvemo, da gre za slavospev pokojni simpatiji. V pesmi Umreti bo še zanimivo pa s ponavljanjem besedne zveze “bo zanimivo” ustvarja melanholičen ritem, ki bralca na eni strani prizemljuje, na drugi pa mu razpira zavedanje o lastni končnosti: “… oditi v pokrajino brez rim / brez besed / zgolj v neznano bližino / bo zanimivo // izbrisati se in do kraja izžareti / ugasniti v neznano modrino / bo zanimivo / bo zelo zanimivo.” Pesniški jezik Vinka Möderndorferja razgalja cel spekter občutij, ki jih moški čuti do ženske, pa tudi občutij, ki jih umetnik čuti do svoje muze ali vernik do svojega objekta čaščenja. Z nami deli zavedanje o tem, da smo smrtna in minljiva bitja, ki nas v enaki meri opredeljujeta tako samota kot želja po popolni združitvi. Njegova poezija ne potrebuje velikih začetnic niti ločil, saj se vije kot neskončna reka, ki na trenutke prestopa bregove in preizkuša vse možne družbeno postavljene omejitve, da bi “pravično razdelila trenutke” ljubezni, ki skozi implozijo združitve iz Nič ustvarja Vse. Pesmi in orgazmi imajo tako marsikaj skupnega z nastankom vesolja pa tudi z gonom smrti Pesnika, ki se vsak trenutek zaveda, da brez smrti ne bi bilo erosa.

Gostja epizode 198 je dr. Tina Bregant, slovenska zdravnica, strokovnjakinja za razvoj možganov in otroško nevroznanost, predavateljica ter avtorica. =================== V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zanimanje za možgane in prehod v pediatrijo Razvoj možganov in vpliv okolja Meja preživetja novorojenčkov in razvojne motnje Evolucija in človeška narava Zavest in njen razvoj Ljubezen in človeški odnosi Družbena odgovornost in vzgoja Zdravje in duševne motnje Zaključek in refleksija

Na Festivalu migrantskega filma je med celovečernimi dokumentarnimi filmi posebno pozornost pritegnil film Ljubezen ni pomaranča, ki pripoveduje o tem, kako so po razpadu Sovjetske zveze ženske in predvsem matere iz Moldavije množično odhajale na delo v Zahodno Evropo, otroke pa pustile doma pri sorodnikih in se vrnile šele po več letih. Film, ki nas spomni na podobno žalostno zgodbo slovenskih aleksandrink, je delo moldavijske režiserke Otilie Babare.

Po telefonu smo poklicali v Jeruzalem in se pogovarjali z Ramzijem Maqdisijem, palestinskim gledališkim in filmskim umetnikom, ki je tudi v Evropi in svetu poznan kot igralec v filmih, nagrajenih na berlinskem in cannskem festivalu. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru o življenju in umetniškem ustvarjanju v času, ki ga imenuje sam imenuje čas, ko je človečnost klonila pred izzivom reševanja ljudi pred genocidom. Pogovor sva pripravila z Gorazdom Rečnikom, novinarjem našega 2. programa, Vala 202. V studiu se nam je pridružila tudi Tatjana Ažman, vodja Slovenskega centra pri Mednarodnem gledališkem inštitutu, in povedala nekaj več o tem, kako sta se z Maqdisijem spoznala in o vlogi Mednarodnega gledališkega inštituta na prostorih kriznih žarišč. Tatjana Ažman nam je posredovala tudi del korespondence z igralcem Mohamedom Shashajem, ki živi v Gazi. Vabimo vas k poslušanju!

Mar Bog danes kliče manj, kot je klical nekoč? Ne! Problem je v odzivanju na klic: pri nas in mladih. Za prejem daru poklica Bog želi naše sodelovanje, zato ni vseeno, kako se na situacijo odzivamo.

V Škofji Loki nastaja podporna skupina za ženske, ranjene v intimnih odnosih. Pomembno je, da se o bolečini spregovori naglas, pomembna pa je tudi zaupnost prostora, pravi naša gostja, terapevtka Nataša Lotrič.

Mar Bog danes kliče manj, kot je klical nekoč? Ne! Problem je v odzivanju na klic: pri nas in mladih. Za prejem daru poklica Bog želi naše sodelovanje, zato ni vseeno, kako se na situacijo odzivamo.

Poročamo o dogajanju na beneškem Lidu, kjer bodo podelili nagrade, med drugim zlatega leva, najboljšim izmed 21 filmov v tekmovalnem programu 82. beneškega filmskega festivala. Ljubljano je obiskal švicarski režiser filma Modrost sreče Philip Delaquis, v Slovenski kinoteki odpirajo novo sezono z retrospektivo Františka Čápa, ocenjujemo pa tudi dva aktualna naslova s kinosporeda: Ljubezen in Chuckovo življenje.

Na letošnji Sarajevski filmski festival se je uvrstilo kar deset filmov in ena serija s slovensko udeležbo – med temi tudi filmska adaptacija romana Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset v režiji Marka Naberšnika. Kaj pa lahko pričakujemo od 82. beneškega filmskega festivala? Med drugim nove filme Kathryn Bigelow, Gusa Van Santa, Jima Jarmuscha in Yorgosa Lanthimosa. V oddaji se posvečamo tudi festivalu kratkega filma FeKK, ki ima letos močan poudarek na palestinski kinematografiji, in Sanjam – enemu od filmskih poglavij trilogije Seks, Ljubezen, Sanje Norvežana Daga Johana Haugeruda, ki je zanj prejel glavno nagrado na letošnjem Berlinalu.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba T2 Ščit:https://www.t-2.net/t-2-scit-za-varnost-na-internetuFejmrč na https://www.fejmici.si/Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.comPoljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠Mesečna finančna podpora možna na:3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠Motitelji:- Gašper Bergant⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠- Žan Papič⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠Produkcija: Warehouse Collective⁠https://www.warehousecollective.si⁠Grafična podoba: Artex⁠https://www.facebook.com/artextisk

Dvestodevetnajsta epizoda podkasta O.B.O.D. je posebna epizoda, posvečena četrtemu delu druge sezone serije The Last Of Us oziroma Zadnji med nami, po obodovsko Poslednji od nas, ki jo lahko spremljate z nami na Maxu. Agenti Mito, Igor in Aljoša so se včeraj pozno zvečer dobili na spletu in jo na kratko predebatirali. Igor bi rad, […]

Človek na razpotjih časa je letošnji tematski sklop iz književnosti pri slovenščini na splošni maturi. V prvi oddaji, ki jo letos posvečamo maturitetnemu eseju, smo o romanu Draga Jančarja In ljubezen tudi razmišljali z dijaki in profesoricama slovenščine na Gimnaziji Novo mesto. In ljubezen tudi je roman, ki ga je Drago Jančar izdal leta 2017, v njem govori predvsem o dogajanju v Mariboru in na Pohorju med drugo svetovno vojno in takoj po njej – v ta zgodovinski kontekst pisatelj postavi življenjske usode svojih likov, ki jih te vojne grozote trajno zaznamujejo in postavljajo tudi v moralne dileme. Ali mladi vidijo delo kot zgodovinski, vojni, ljubezenski roman, ali, kot pravi tudi Jančar sam, za roman o ljubezni? Kakšen vtis so nanje naredili glavni liki? In kakšno je po njihovem mnenju sporočilo tega obveznega letošnjega maturitetnega čtiva?Sodelujejo: Tisa Božič, Ema Medved, Lara Krašovec, Ema Bevec, Valentin Zaletel, profesorici slovenščine Natalija Petakovič in Ajda Gabrič. 

Po svetu že odzvanjajo odštevanja do skoka v leto 2025, tudi pri nas. Opoldne so po slovenskih mestih potekala številna silvestrovanja za najmlajše. Med željami tako otrok kot odraslih pa je najpogosteje slišati mir, veselje, zdravje in ljubezen. Med željami policijskih in zdravstvenih služb pa je tudi čim manj dela ob prehodu v novo leto: - Previdno pri uporabi pirotehnike, opozarjajo pristojni. - Vlada potrdila predlog novega zakona o medijih. - Konec pogodbe o dobavi ruskega plina čez Ukrajino za Evropsko unijo ne prinaša večjih skrbi.

V epizodi 151 je bil moj gost Dušan Osojnik, zen učitelj in raziskovalec zdravilnih harmonij gonga. Ustanovitelj Zavoda VitaZen, popotnik, učitelj meditacije z več kot 30 letnimi izkušnjami prakticiranja več meditacijskih pristopov. Dušanov tečaj meditacije, ki se prične 11.9.2024: https://vitazen.si/tecaj-meditacije/ Tole sem zapisal pred leti o tečaju: "Pričakoval sem nepričakovano in to dobil. Hvala Dušan za košček mozaika. Cel čas tečaja sem imel v glavi vprašanje zakaj organiziraš ta tečaj? Dobil sem odgovor na način, da razumem, da odgovor ni potreben ali pa vprašanje ni več potrebno. Zagotovo bom slišano in čuteno nosil v srcu. Hvala!" V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Učitelji in učenci Pomoč drugemu Psihedeliki Formalni učitelji, vzgoja otrok Kapitalizem in duhovnost Iskanje ravnovesja, materialnost in ego Ljubezen in tišina Camino Prisluhiti sebi

V epizodi 144 je bil moj gost Alen Kobilica, maneken, podjetnik in ustanovitelj centra Vidim cilj. Je tudi paratriatlonec in predvsem zelo ponosen očka in mož. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Energija mirnosti in otroštvo Ali nas otroštvo in okolica definirata? Alkoholizem v družini in odnos z očetom Tehnologija, prisotnost in potapljanje na dah Paratriatlon Prepoved alkohola in cigaret Manekenska kariera Svet mode in vizualnost Umetna inteligenca, šolski sistem in vrednote Pomoč umetne inteligence za slepe Tumor, benigna zadeva in izguba vida Soočanje z izgubo vida Ne igraj vloge žrtve, bodi inspiracija Vzgoja otroka in kdaj postati očka? Kako si ustvarimo vtis brez vida? Ustanovitev centra za otroke z razvojnimi specifikami Alenova podjetniška pot Indy&Pippa

V epizodi 143 je bila moja gostja dr. Lucija Mulej. Ukvarja se s poslovno antropologijo ter razvojem managementa osebnosti, ki ga uvaja kot poklicno kategorijo, ki povezuje pristope coachinga, psihoterapije, sociologije, antropologije. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Lucijina izobrazba in področje dela Objektivnost in subjektivnost Kaj so varanje, ljubezen in zaljubljenost? Ko izrabljen moški sreča žensko milino Kako se počuti ženska in kako moški? Kairos = nekdo, ki ima za nas energijo odrešitve Vpliv vzgoje na ljubezenski odnos Pomen ljubezni, meditacije in odnosov Ljubosumje, zvestoba in resnica Brezpogojna ljubezen in milina Feminizem in vloga moškega Moškost in ženstvenost sodobnega sveta Kritike občinstva in predaja sporočila Kdo sta pravi moški in prava ženska? ======================================== https://astra.si/  Astri lahko pomagaš tako, da pošlješ povezavo nekomu, ki bi mu koristilo... (KLEMEN20 za 20% popust na vse produkte) Astra AI Obvladaj osnovno in srednješolsko matematiko s 24/7 dostopnim inštruktorjem. Matura AI AI inštruktor, opremljen z najnaprednejšim modelom umetne inteligence in natreniran z rešitvami in postopki maturitetnih pol zadnjih 20 let. Hvala ❤️

V epizodi 141 je bila moja gostja Ana Roš, lastnica restavracij Hiša Franko, JAZ by Ana Roš in Pekarne Ana. Je med 10 najboljšimi kuharji na svetu. Hiša Franko ima trenutno tri Michelinove zvezdice. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Mediji, izpostavljenost in služba Biti uspešen v Sloveniji je težko Perfekcionizem in razvoj v gastronomiji 3 stalni krožniki Hiše Franko Sem popolni samouk Anina najboljša jed Finančna trajnost visoke kulinarike Netflix serija Chef's Table Kuhinje sveta Center za pomoč odvisnikom Kaj mi pomenijo Michelinove zvezdice in Hiša Franko? V življenju želim poskusiti še kaj Talent ali trdo delo? Nasveti in kritike

V epizodi 139 je bila moja gostja Manca Košir, novinarka, publicistka in javna intelektualka. Uveljavila se je kot filmska igralka, nastopila je v več filmih. Je avtorica številnih poljudnoznanstvenih, strokovnih in znanstvenih člankov in 16 knjig. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Priprava na smrt Težka obdobja življenja Nevoščljivost in nesramnost ljudi Srčnost do sočloveka Odnos do smrti Mladost, manekenstvo in videz Neklasična babica in odnos do mladih Mančin vsakdan Nauk religij, Indija in Meher Baba Islam, razsvetljenstvo, miti in sufizem

AIDEA knjiga je izšla! Hvala za podporoooo! :)  https://emka.si/products/aidea   =============================   V epizodi 128 je bil gost dr. Zoran Milivojević, izjemen psihoterapevt z mednarodnimi priznanji. Je strokovni direktor Psihopolisa, avtor pomembnih del o čustvih in vzgoji, ter mednarodni predavatelj. Objavil je več knjig, med drugim "Emocije" in "Formule ljubezni", ter sodeloval v številnih mednarodnih projektih. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zaljubljenost in ljubezen Iskanje in izbira partnerja Spojitev srca in razuma Zoranova izkušnja zaljubljenosti Izhod iz iluzije zaljubljenosti Izzivi za mlade moške Internetni načini spoznavanja ljudi Kako znižati pričakovanja v ljubezni Narcisizem Duhovne sfere v psihoterapiji Kompromis med partnerjema Predstava o ljubezni Racionalni izbor partnerja