Podcasts about ljubezen

V oddaji bomo najprej govorili o sinočnjem literarno-plesnem dogodku s pisateljico Majo Haderlap in plesalko Leonie Humitsch, ki se je odvil v sklopu uradnega programa Evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica. Dogodek bi moral potekati v kupoli Ingeborg Bachmann na novogoriški železniški postaji, a so ga zaradi slabega vremena premaknili v dvorano Mestne občine Nova Gorica. V oddaji poročamo tudi o najnovejši razstavi v galeriji Vžigalica s pomenljivim naslovom Ljubezen ne plačuje najemnine.

Velikonočna pot je čudna, nelogična pot. Logično je, da človek hodi proti grobu. Umrljiv je. Slaboten. Greši. In logično je, da grehu sledi obsodba in obsodbi kazen. In smrt. Vse to je logično in tega smo vajeni. Velika noč pa ni logična. Velika noč je obrnila človeško logiko na glavo. Vse je drugače. Človekova pot se z njo obrne. To ni več pot proti grobu, ampak pot ven, iz groba. V grehu ni več obsodbe, temveč odpuščanje, in v grobu ni smrti, ampak življenje. In vzrok za ta obrat je prazen grob. Grob je prazen! Ta novica ni kar tako. Ta praznina je šokantna in škandalozna. Ta prazni grob namreč ni le Kristusov grob. Ta prazni grob je vsak človeški grob, moj in tvoj, moj greh, moja krivda, moje zlo, moja hudobija, vsaka moja smrt je prazna. Nikogar ni tam. To je šokantno. Ker bi nekako še sprejeli, da je Kristus vstal. A da smo z njim iz svoje smrti vstali tudi mi, da smo z njegovim vstajenjem osvobojeni smrti in greha tudi mi, tega pa ne moremo dojeti. Tako vendar ne gre. Logično je, da vstane Bog. Ni pa logično, da vstane človek. Ne moremo kar živeti, kakor da bi bila naša preteklost z vsemi bremeni vred nekaj, česar ni več. Ne moremo kar biti svobodni, ne moremo je odnesti brez kazni. Ne moremo kar zapustiti svojih bremen. Saj v človeku ne more kar oživeti tisto, kar je ubil. Saj ne more kar umreti tisto, kar je v meni hudega. Ne more, ni logično. Velika noč je nelogična. Pa je resnična. In resnična je tudi moja, ne le Kristusova velika noč. Ker je bil Kristus res pokopan tja, kamor sem bil s svojim grehom pokopan jaz sam. In ker je Kristus res vstal prav iz tega, kar je bila moja smrt. »S krstom smo bili namreč skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetove veličastnosti vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.« (Rim 6,4-5) Ljubezen je pač močnejša od greha. Tako je sredi vsakega mojega greha, vsake moje smrti že vstali Kristus. Ne šele nekoč, ampak danes, zdaj, ta hip vstaja in me odrešuje. V točno tistem grobu, ki ga najteže prenesem, točno tam, v moji najgloblji temi vstaja in živi, da bi tako živel tudi jaz. Ker živimo od ljubljenosti, ki ne pozna nobene meje. To je razlog za velikonočno veselje. A prav zato je velika noč tudi težka. Težko je verjeti vanjo, ker je vse tako nelogično, ker nam ves svet in vse naše življenje govorita, da to pač ne more biti res. Zato mora vsak izmed nas danes opraviti to pot, vsak mora iti k svojemu grobu in stopiti vanj. Tam bo našel povoje in prtič, znamenje ljubezni do konca. Kdor bo verjel vanjo, ta bo doživel tudi svojo veliko noč. Svoje veselje. Svojo pomlad. Ker bo začel živeti nelogično.

Nekdaj Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, danes Center Noordung, je 20. aprila gostil tretjo ponovitev gledališkega projektila Noordung 1995 – 2045, podnaslovljeno Tretja iteracija. Gledališki režiser in atraktor Dragan Živadinov je uprizoritev ekstrakta besedila Vladimirja Stojsavljevića Ljubezen in država že v osnovi miselno naselil v prostor abstraktnega. Poleg digitalnih orodij in okolij nosilci sporočilnosti ostajajo izvrstni interpreti poetskega besedila in tako so se v sodelovanju z vizualnim, zvočnim in gibalnim gradivom v tokratni tretji ponovitvi, po treh desetletjih od premiere, izvirni Živadinovovi zamisli najbolj približali. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: P B., vir: mmc rtvslo

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Odlika esejev Borisa Šinigoja v knjigi Novemu Orfeju naproti je avtorjevo veliko poznavanje filozofije in teologije, občudovanja vredna sta poliglotstvo in bogastvo virov. Poglavitna naravnanost knjige, ki jo avtor sam predstavlja kot esejistično potovanje, pa so iskrena vernost, predanost Bogu in spodbujanje bralk in bralcev, da bi s srcem začutili moč duhovnosti in prihod Novega Orfeja – Kristusa. Avtor pravi: »V tem duhu želijo pričujoči eseji pričevati zanj, ki se ne razodeva le na skrivnem v utišanju srca kot odločilna Beseda človeškega življenja, temveč tudi sredi sveta v na novo prebujenem duhovnem posluhu kot Novi Orfej, rečeno s Klementom Aleksandrijskim, ki z novo pesmijo spodbudi odrešilna spreobrnjenja številnih duš ter na novo preobrazi in medsebojno uglasi prvine celotnega kozmosa.« Šinigoj v treh esejističnih sklopih po poteh filozofije, filokalije in filharmonije, se pravi dejavne ljubezni do Modrosti, Lepote in Ubranosti, kaže pot k poslednji Resnici in odrešilni Ljubezni v padlem svetu, ki po njegovem mnenju čedalje bolj tone v zlo. »Ljubezen, ki nas z blagim spevom Novega Orfeja nepreslišno kliče k spreobrnjenju, da iz pobeljenih grobov vstanemo v novo Življenje onkraj smrti.« Sleherno avtorjevo miselno iskanje, pa naj se vrača v antiko ali se srečuje s sodobno filozofijo, poezijo in glasbo, se izteče v bližino Božjega obličja; ali bolje, Šinigoj ni iskalec, temveč je svoj smisel že našel, saj je Bog tako ob njem kot v njem. Bog kot Ljubezen, tako občuti, ničesar ne vsiljuje, ampak zgolj neizmerno potrpežljivo ljubi človeka in stvarstvo. Šinigoj samega sebe uvršča med današnje filozofe, čeprav v njegovem prizadevanju prevladuje teološka misel. Najtežji vprašanji zanj sta skrivno sobivanje in medsebojni odnos Božje Previdnosti ter človekove svobodne presoje in izbire. V svojo duhovno držo vključuje molitev in slavljenje. Prihod Novega Orfeja bi se moral uresničiti kot novo rojstvo krščanskega humanizma. Današnji svet Šinigoj vidi kot kibernetsko združevanje organskih in biomehatroničnih prvin, v tem dogajanju pa pogreša vzgojo duha. Čas je po njegovem mnenju duhovno izpodjeden, pri pojmovanju pravičnosti in morale prevladuje zgolj juridično pojmovanje. Vpraša se, kako sredi zapeljivih napevov koristoljubja in uspavajočega ponavljanja sloganov pridobitništva prebuditi usnuli um sodobnega človeka, in ponudi odgovor, da bi morali obnoviti duhovno vzgojo in oblikovati novega človeka z zgledovanjem po rešilnem in nesmrtnem Kristusovem evangeljskem liku. Boris Šinigoj piše tudi o odgovornosti do drugih ljudi, sočutju, smrti, grehu, odrešitvi in vstajenju. Pri tem se navezuje na Boetija, Platona, Aristotela, Kierkegaarda, Lévinasa, Wittgensteina in številne druge filozofe, pozornost namenja slovenskim avtorjem, med njimi prezgodaj umrlemu Miklavžu Ocepku, izhaja pa tudi iz prevajalskih, miselnih in uredniških opusov Primoža Reparja in Gorazda Kocijančiča. Kot mnogim drugim se tudi njemu zdijo zavezujoča duhovna spoznanja Dostojevskega iz romana Bratje Karamazovi. Ozre se po Bibliji, saj so v njej, kot je zapisal Lévinas, zbrane vse temeljne stvari, ki so morale biti izrečene, zato da bi človeško življenje imelo smisel. Biblijske osebnosti odstirajo transcendenco. Religioznim vidikom je podrejena tudi glasba. Slišati jo je kot premagovanje časa in oglašanje večnosti. Šinigoj omeni zaprtje družbe in onemogočanje javne glasbene dejavnosti v koronskem času. Slovenska filharmonija je tedaj pripravila nastop manjše glasbene zasedbe. Izvajalci, tako instrumentalisti kot pevci, so si morali nadeti črne maske in biti primerno oddaljeni drug od drugega. »Petje z udušljivimi maskami na ustih je nedvomno podvig brez primere v vsej zgodovini glasbe.« In še: »Kako naj polni duševne bolesti z masko na ustih še pojemo psalme, ne da bi udušili glasbeno Muzo, ki nas osvobaja predsmrtnega strahu?« Šinigojevi eseji v knjigi Novemu Orfeju naproti so napisani v privzdignjenem slogu, izbranih in poetičnih besedah, mnogo pojmov pisec zapisuje z veliko začetnico in tako poudarja njihov pomen. Kljub osebnemu odnosu do verskih vprašanj je večina esejev napisana na visoki teoretični ravni, poznavalsko in poglobljeno, ter opremljena tudi z znanstvenim aparatom, zato bi jih bilo mogoče v marsičem imeti za znanstvene razprave. Zlasti srečavanje z afganistansko glasbo, proučevanje njenega razvoja in vplivov nanjo je vsebinsko pomembno, inovativno in objektivno. V teh zvokih se razodeva posebna lepota. Pisec spremne besede Alen Širca ima besedila Borisa Šinigoja za nekakšen anarhokrščanski manifest za avtentično krščansko premišljevanje filozofije, duhovnosti, poezije in predvsem glasbe. Šinigoj je tudi izvrsten glasbenik in odličen izvajalec na historičnih strunskih glasbilih.

Tako radi rečemo (še neverni ljudje to brez zadržkov izustijo), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je Bog ljubezen namreč – v kar sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino) kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim. Pa vendar me vedno znova in znova presune zavest, koliko stvari storimo v imenu Boga, a proti ljubezni! Ni težko ljubiti, če si tudi sam ljubljen. Ni težko širiti ljubezni, če si je sam deležen. Ni težko objeti, če te pričakujejo razširjene roke. Ni težko nositi srca na dlani, če te obkrožajo nasmejani obrazi. A ljubiti tudi, ko ti vzamejo srce … ko ga vržejo na tla … ko ga pohodijo … ko pljunejo nanj … Ljubiti tudi, ko roke udarijo … bijejo … davijo … Ljubiti tudi, ko se srečuješ s kletvijo … s sovraštvom … z zahrbtnostjo … Ljubiti tudi, ko ljubezni ni in ni … in še ta, ki jo hraniš v svojem ranjenem srcu, izgublja sapo … in diha vse bolj plitko … ko umira … A ljubezen je ljubezen le, če zna tudi umreti. Če »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.«(1 Kor 13, 7) Potem »nikoli ne mine!« (1 Kor 13, 8) Ljubezen nima urnika in uradnih ur. Napisa na vratih: Od–do. Ker dela brez premora. Ljubezen ne prešteva nadur in nočnih ur. Ljubezen nima nedeljskega voznega reda. Ker je za ljubezen vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen. Včasih ostanem brez besed. Včasih ne vem, kaj bi rekel. Včasih moje ladje nasedejo na čereh laži in valovi mojih misli me naplavijo na najbližjo obalo: obalo nesmisla … In od daleč lahko samo nebogljeno opazujem, kako vse, kar imam, in vse, kar sem, tone v globino in izginja v penečih valovih zavrnjene ljubezni … Bog je ljubezen. Ljubezen pa ni Bog. Še bog ne, čeprav je vez popolnosti.

Z Alenko Rebula smo se pogovarjali o pomenu prepoznavanja nezavednega, ki vodi čustva in odzive, kako se resnično spoznati in kako šele postavljeni lahko delujemo v ljubezni. Kaj to sploh pomeni, živeti v sobivanju iz ljubezni - Ljubezen je velika beseda, kako lahko prepoznamo, če so v ozadju vzorci, iz katerih delujemo, pa se jih ne zavedamo, ali morda strahovi, ki jih imamo v sebi, še od rodov nazaj.

Človek na razpotjih časa je letošnji tematski sklop iz književnosti pri slovenščini na splošni maturi. V prvi oddaji, ki jo letos posvečamo maturitetnemu eseju, smo o romanu Draga Jančarja In ljubezen tudi razmišljali z dijaki in profesoricama slovenščine na Gimnaziji Novo mesto. In ljubezen tudi je roman, ki ga je Drago Jančar izdal leta 2017, v njem govori predvsem o dogajanju v Mariboru in na Pohorju med drugo svetovno vojno in takoj po njej – v ta zgodovinski kontekst pisatelj postavi življenjske usode svojih likov, ki jih te vojne grozote trajno zaznamujejo in postavljajo tudi v moralne dileme. Ali mladi vidijo delo kot zgodovinski, vojni, ljubezenski roman, ali, kot pravi tudi Jančar sam, za roman o ljubezni? Kakšen vtis so nanje naredili glavni liki? In kakšno je po njihovem mnenju sporočilo tega obveznega letošnjega maturitetnega čtiva?Sodelujejo: Tisa Božič, Ema Medved, Lara Krašovec, Ema Bevec, Valentin Zaletel, profesorici slovenščine Natalija Petakovič in Ajda Gabrič. 

Človek na razpotjih časa je letošnji tematski sklop iz književnosti pri slovenščini na splošni maturi. V prvi oddaji, ki jo letos posvečamo maturitetnemu eseju, smo o romanu Draga Jančarja In ljubezen tudi razmišljali z dijaki in profesoricama slovenščine na Gimnaziji Novo mesto. In ljubezen tudi je roman, ki ga je Drago Jančar izdal leta 2017, v njem govori predvsem o dogajanju v Mariboru in na Pohorju med drugo svetovno vojno in takoj po njej – v ta zgodovinski kontekst pisatelj postavi življenjske usode svojih likov, ki jih te vojne grozote trajno zaznamujejo in postavljajo tudi v moralne dileme. Ali mladi vidijo delo kot zgodovinski, vojni, ljubezenski roman, ali, kot pravi tudi Jančar sam, za roman o ljubezni? Kakšen vtis so nanje naredili glavni liki? In kakšno je po njihovem mnenju sporočilo tega obveznega letošnjega maturitetnega čtiva?Sodelujejo: Tisa Božič, Ema Medved, Lara Krašovec, Ema Bevec, Valentin Zaletel, profesorici slovenščine Natalija Petakovič in Ajda Gabrič. 

Glasbena matica je nedavno praznovala 150-letnico delovanja in ob tej priložnosti so izdali knjigo z naslovom Ljubezen do glasbe nas povezuje. V romarskem svetišču v Crngrobu je na ogled razstava Pasijon na podobicah. Pokrajinski muzej Maribor pa vabi na Medgeneracijsko delavnico ročnih del, ki so jo poimenovali Kreativnica.

Močna kakor smrt je ljubezen, odmeva v svetopisemski Visoki pesmi. Besedilo, ki si ga pogosto izberejo mladoporočenci pri cerkveni poroki kot potrditev tega, za kar se odločajo. Ljubezen mi je vse razodela je naslov poezije Karla Wojtyle, ki si je kot papež nadel ime Janez Pavel II. in se mu danes priporočamo kot svetniku. Ljubezen je čustvo, ki ga v sebi nosijo poročeni in celibaterji, razvezani in osamljeni, vsi, nekateri pravijo, da tudi živali – že iz predkrščanske dobe je znan praznik gregorjevo, dan, ko se ptički ženijo. Lady Gaga, ena največjih pop zvezdnic 21. stoletja, je izjavila, da je bil njen največji strah v življenju, da bi ostala sama. Po koncertih in predstavah, kjer so se je ljudje dotikali, se z njo rokovali, pogovarjali, se je domov vračala in ostajala sama. Najsrečnejša je postala, ko je našla ljubezen svojega življenja. Obstajajo različne vrste ljubezni in morda najbolj nedolžna, najbolj zastonjska in tudi najdlje trajajoča je materinska ljubezen, po kateri hrepenijo otroci. Pomislimo samo na dečka Serjožo iz Tolstojeve Ane Karenine. Očetu in njegovi prijateljici, ki sta mu sporočila, da je mati umrla, ni verjel. Na sprehodih po parkih Petrograda se je zaziral v ženske obraze in v njih iskal enega samega – obraz svoje matere, ki se mu je na deveti rojstni dan kot sonce zasvetil, ko se je prebudil iz sna. Resnično je stala pred njim – njegova mati, ki mu je bila vse. Krščanskih cerkva, največjih svetovnih galerij ali pa številnih zasebnih stanovanj si skorajda ni za zamisliti brez ikonične slike Marije z Detetom. Botticelli, Caravaggio, Raphael pa tudi Leopold Layer z Brezij na Gorenjskem – vsem je skupna milostna podoba Marije z otrokom, ki se prižema k njenemu obrazu, prsim ali pa nogam. Michelangelo pa s svojo Pietà iz kararskega marmorja v baziliki Sv. Petra v Vatikanu pokaže še na eno, morda najtežjo podobo iz življenja: ko mati v naročju drži mrtvega sina. Prizor, ki je v postnem času živo navzoč ob premišljevanju križevega pota. Mati je poslanstvo, ki ne pozna upokojitve. To je beseda, ki je v vseh slovarjih napisana z zlatimi črkami. Hvaležni jim moramo biti, materam, ki so nas rodile v svet, ki so v prečutih nočeh in še velikokrat pozneje dajale prednost življenju otroka in sebe zatajevale. Vsem njim naj velja čestitka za materinski dan.

Ljubezen do domovine, do slovenskih korenin in do slovenstva je znova navdihnila fotografe iz matične domovine, sosednjih držav in sveta. Kar 60 se jih je udeležilo tretjega fotografskega natečaja, ki ga je pripravila Rafaelova družba. Udeleženci so lahko sodelovali s posameznimi fotografijami ali serijo. Novost tega natečaja je bila tudi posebna kategorija za otroke in mladostnike do 15. leta. Ta novost je med osnovnošolskimi fotografskimi krožki naletela na lep odziv. Tudi sicer so pri Rafaelovi družbi več kot zadovoljni, saj je na vseh dosedanjih treh natečajih sodelovalo več kot 120 fotografov iz 15 držav, ki so prispevali več kot 600 fotografij. Več nam je povedal ravnatelj Lenart Rihar, k mikrofonu smo povabili tudi nekaj nagrajenih fotografov.

Nevrotičen izpad dela slovenske javnosti, oblasti in novinarske srenje ob velikih plakatih z verzom Gregorčiča je pokazal nevralgično točko današnjega zahodnega sveta. Ljubiti domovino je prepovedano. Domovino lahko ljubijo drugod, recimo na Kitajskem, v Rusiji in Iranu. Toda na Zahodu se vsakršno izražanje ljubezni do domovine šteje za rasistični izpad, morda kar za zametke nacizma. Takšen odnos, pomešan z nihilizmom v odnosu do lastne zgodovine, je recept za samomor naroda, komentar začenja Andraž Šest. Prisluhnite.

Alen ima 26 let. Je fotograf, harmonikar, prvak v plavanju, operni pevec, fant, sin, pesnik in še kaj. Alen ima tudi Downov sindrom. Ta epizoda je rahlo drugačna od preostalih. Premikamo se z drugačno hitrostjo. Spoznavamo svet nekoga, ki nam je zelo podoben. Morda se bistveno razlikujemo le po tem, da ima on en kromosom več. Rada bi, da v tej slabi uri res začutimo, kakšen je Alenov svet. Da ga poskusimo razumeti. Se bo lahko osamosvojil? Si želi sam živeti v stanovanju? Kako se počuti v družbi? Je osamljen? Kako je z romantiko? In kakšna je naša vloga pri boljši vključenosti Alenov v družbo?

Gosta oddaje Srečanja sta bila Barbara in Marko Zrnec, ki sta poročena 35 let, imata odraslo hčerko in dva vnučka. Od leta 2018 vodita zakonske tečaje Ljubezen in spoštovanje, ki jih je zasnoval Emerson Eggerich. Barbara je po poklicu fizioterapevtka, Marko pa uči v glasbeni šoli. Svojo ljubezen do glasbe zadnja leta preliva v avtorske pesmi, s katerimi skupaj nastopata po Sloveniji. Zase pravita, da sta zagovornika zakona, ki z besedo in glasbo pričujeta o lepoti odnosa med možem in ženo.

Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopoly-u se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri Monopoly-a. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopoly-em, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?

Za odrsko adaptacijo romana Draga Jančarja In ljubezen tudi sta poskrbela Luka Marcen in Tatjana Doma. V predstavu v vlogi Sonje in Valentina zaigrata Gaja Filač in Žan Koprivnik.

V Mestnem gledališču Ljubljanskem bodo uprizorili predstavo z naslovom Zakaj sva se ločila, ki jo podpisuje uveljavljeni ustvarjalni dvojec Katarina Morano in Žiga Divjak. Gre za intimni prerez odnosa in različnih situacij v njem, ki so povzročile odtujenost. V Drami slovenskega narodnega gledališča Maribor pa bo premiera odrske priredbe romana Draga Jančarja In ljubezen tudi.

Je človek, ki se trudi biti človek, kar ga večkrat dela čudnega ali posebnega. In to je pravzaprav naša težava. Sploh, kadar smo v vlogi tistega, ki njegovo pojavo in misli začuti kot čudne. Je filozof, okoljevarstvenik in pisatelj, čigar sveži roman Ljubezen 22, plagiat toplo priporočam kot podporo k razumevanju pričujočega bluesa v dvoje.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bere Višnja Fičor. Filozofinja dr. Marija Švajncer, profesorica, je ustvarila bogat opus, ki obsega monografije, eseje in razprave s področja filozofije, pa tudi izvirno leposlovna dela: pesniške zbirke, mladinska dela in romane. V romanu Poteptana ljubezen slika razburkan današnji čas in spremembe z vsemi nasprotji v družbi in življenju posameznika, ki jih prinašajo odmevi vojne v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, politične razmere v državi, ekološke grožnje, pandemija in elementarne nesreče. Vse to občuti in doživlja neimenovana mlada psihoterapevtka, ki svoj poklic razume kot poslanstvo in pomoč ljudem v stiski. Življenje jemlje resno, občutljiva je na odnose med ljudmi, saj tudi nepremišljene besede lahko uničijo prijateljstva. Največ ji pomeni klasična glasba, zlasti Mahler, Chopin in Beethoven, obožuje pa tudi gledališče, posebno balet. Že v otroštvu se je odločila, da bo pomagala drugim, šibkejšim, spoznala je, da je veliko laže biti hudoben kakor pa dober človek. »V tej vnemi, da bi bila trpečim na voljo, … se je ljudem pogosto zdela neumna, če že ne neumna, pa vsaj smešna,« ugotavlja. Do slabosti trenutne politike v državi je strpna in razumevajoča. Nestrpnost do homoseksualcev, temnopoltih, beguncev in muslimanov ji je tuja, vendar o tem ne more govoriti, saj se zaveda, da nima pravice po svoje spreminjati drugih ljudi in jim vsiljevati svojih stališč V središču njenega razgibanega življenja je velika ljubezen, najdragocenejše čustvo, ki se mu brezpogojno predaja in jo povsem osrečuje. Njen moški, tako ga imenuje pisateljica, je postaven samozavesten lepotec, ki je ženskam zelo všeč. Zaljubljena mlada psihoterapevtka ga obožuje, a ob njegovi lepoti in razgledanosti se sama počuti manj vredna. Svojo ljubezen skuša obvarovati pred vsemi ujmami in nevarnostmi. Strogi ukrepi v času epidemije korona virusa so zaradi omejitev gibanja in uvedbe policijske ure vzbujali proteste in demonstracije, ki pa jih je oblast nasilno zatrla. Njen moški je imel do ukrepov drugačne nazore, preziral je slabiče, homoseksualce, nasprotoval je politiki sprejemanja množice migrantov in multikulturnosti. Z ljubezensko zgodbo se kot kratki eseji prepletajo protagonistkina razmišljanja o naravnih nesrečah, neutemeljenem sovraštvu, delitvah na »naše« in »vaše«, nesrečah in zločinih, evtanaziji, umetnosti in »grdem« v literaturi. Kresanja mnenj med ljubimcema se stopnjujejo. Moški zagovarja Nietzschejevo teorijo o nadčloveku, mlada ženska svoje življenje posveča dobremu in živi po etičnih načelih, prepričana, da je na svetu zato, da dela dobro. Ob pogostih žalitvah se iz ponižanja zateka h glasbi in baletnim uprizoritvam Edwarda Cluga in Valentine Turcu. Pripoved o ljubezni in željah po duhovni, ne le telesni ljubezni, ki jo sicer osrečuje, prehaja v tragično kriminalno zgodbo o moškem, ki ga je mlada ženska nadvse ljubila, vendar na njem odkriva vse več slabih lastnosti, zlasti egoizem, skopost in pohlep. Kljub razočaranju ne more zatreti ljubezni, moški jo je vklenil v obroč silnih čustev, potisnil jo je v kletko odvisnosti. Roman Marije Švajncer opisuje odtenke in globino čustev ljubeče ženske. Moški prevzema lastniški odnos, ki se stopnjuje od posmeha, prezira, žalitev do telesnega nasilja. Zgodbo o poteptani ljubezni spremlja dobrohoten humor, kot nasprotje naivnemu pogledu na svet v času, ki podira nekdanje etične vrednote.

Vedno se veselim, ko obiščem meni drag zakonski par v majhni vasici, daleč od hrumečega mesta. Hiška je skrita med mogočnimi drevesi in na pragu me prijazno pozdravi lepa velika muca. Ko ostarela gospa odpre vrata, se ji na ustnicah izriše nasmeh, sklopi svoje od revme upognjene prste in pravi: A, vi ste. Kako lepo, da ste spet prišli. Odpelje me v kuhinjo, kjer je vedno toplo in prijetno, saj gospa kljub letom v štedilniku vztrajno kuri na drva in če je vse tiho, lahko slišiš, kako drva prasketajo na ognju. V drugi sobi leži njen mož, težek nepokreten bolnik, ki le včasih pride do kakšnih svetlih trenutkov in spregovori stavek ali dva. Ona pa je ob njem dan in noč. Povedala mi je, da se ni hotela preseliti v drugo sobo, saj tam ponoči ne bi slišala njegovega dihanja. Bolezen njenega moža zahteva precej strokovne nege in oskrbe, ona, vsa upognjena od revme, pa zanj skrbi z neskončno ljubeznijo, nežnostjo in toplim nasmeškom. Prav ta nasmešek je nekaj, kar razsvetli vso sobo, in moraš se nasmejati, saj se ti zazdi, da tako kot roke blažijo telesne bolečine, ta topli nasmeh blaži duhovne bolečine. Trpljenje je prekrito s tančico njene neizmerne ljubezni in vdanosti. Nima ne plače ne pokojnine, vendar je to, kar dela za svojega moža, vredno več kot vse bogastvo sveta. Ne vem, s čim si je mož, ki leži na bolniški postelji, zaslužil ljubezen svoje žene, vem pa, da ima privilegij, ki ga ne more kupiti niti kakšen milijonar. Žene, ki te ljubi in neguje, čeprav je že sama precej nemočna, se ne da kupiti! Ali jo dobiš ali pa ne boš nikoli vedel, kaj je prava ljubezen. Ob obisku tega ljubečega doma mi pride na misel ena od modernih popevk, ki poje o tem, kaj ljubezen je in kaj ljubezen ni. Na koncu pesem pravi, da je ljubezen to, da ostaneš z njo ali njim tudi, ko je star oziroma stara, ko ne veš več, kdo si in kaj si, a ti si vseeno tu, kajti ti veš, kdo je on in kaj je on. Ta topel domek na hribu iznad mesta mi govori prav o tem, kaj je ljubezen. Sto tisoč definicij, sto tisoč besed sem že prebrala, a vem, da nam še ni uspelo izreči največje globine ljubezni. Ta draga gospa pa mi pokaže, kaj je ljubezen brez besed s tem, da je ob svojem možu, da se ji zdi samoumevno, da ga niti ponoči ne zapušča, da posluša njegovo dihanje, tudi če on tega ne ve. To je ljubezen!

Po svetu že odzvanjajo odštevanja do skoka v leto 2025, tudi pri nas. Opoldne so po slovenskih mestih potekala številna silvestrovanja za najmlajše. Med željami tako otrok kot odraslih pa je najpogosteje slišati mir, veselje, zdravje in ljubezen. Med željami policijskih in zdravstvenih služb pa je tudi čim manj dela ob prehodu v novo leto: - Previdno pri uporabi pirotehnike, opozarjajo pristojni. - Vlada potrdila predlog novega zakona o medijih. - Konec pogodbe o dobavi ruskega plina čez Ukrajino za Evropsko unijo ne prinaša večjih skrbi.

Sklep božične devetdnevnice Danes še zadnjič letos prepevamo odpev, poln hrepenenja: Kralja, ki prihaja, pridite molimo! Le še nekaj ur nas loči od svetega božičnega večera. Toliko skrbi nas preplavlja: kako bomo uredili domove, kaj bomo dali na mizo, kakšne bodo letos naše jaslice … Toda že pred več kot 3000 leti si je judovski kralj David zastavljal podobno vprašanje: kje neki bo odslej prebival Gospod? Prejel je namreč zagotovilo, da bo vedno med njegovim ljudstvom. Kralj si je zgradil čudovito palačo iz drage cedrovine, Gospod s svojo besedo, se pravi Skrinja zaveza z Mojzesovimi tablami, pa še vedno prebiva pod šotorskimi krili, podobno kot nekdaj v puščavi. Toda prerok Natan je zaslutil, da nastopa velika nevarnost, da bi si kralj David začel domišljati, kolikšno uslugo je naredil svojemu Gospodu s tem, ko mu je pozidal lep tempelj. Zato ga spomni: nisi ti tisti, ki je Gospodu utiral pot. On je ta, ki te je šel iskat, ko si pasel drobnico in prepeval po pašnikih. On te je navdihoval, da nisi padel v roke sovražnih Filistejcev, on te je varoval pred tvojimi zavistnimi prijatelji. Kralj je začuden nad Gospodovim odgovorom, a pozneje bo razumel, da je najlepše prebivališče za Gospoda skesano srce, da najbolj dopadljiva daritev Gospodu ni veličastno darovanje živali v templju z vsemi dišavami in opojnimi pijačami vred, ampak da je to skesan duh, ki daje prostor čisti ljubezni. To je razumel čez tisoč let v Novi zavezi duhovnik Zaharija, ki je ob rojstvu svojega sina zapel hvalnico: koliko vsega dobrega je Bog storil svojemu ljudstvu! Zato je človekovo poslanstvo v tem, da pripravi v svojem srcu prostor za Gospoda in da tudi svoje drage obdari s plemenito besedo in dobroto ter skupaj z njimi sprejme Ljubezen samo, to je Božjega otroka, v svojem srcu. Zahariju je bil njegov sin podoba Mesije, Odrešenika, ki prihaja. Tako naj tudi nas vsak otrok, posebno še ta, ki je nemočan in nebogljen, spominja na Gospoda, ki nas želi obiskati. Naj občuti našo bližino, toplino človeške besede in milino božičnih pesmi. Tudi mi bomo začuli to, kar poje ena izmed nabožnih pesmi: Bog je dobrota, ljubezen in pesem, se k tebi sklonil je … to ni več skrivnost, kar more Bog.

Redko se je zgodilo, da so se po smrti bolnikovi svojci še oglasili. Tokrat je prišla žena bolnika, ki je umrl doma in je veliko trpel zaradi hudih bolečin, kakšen mesec po moževi smrti na pogovor, se zahvalila in me povabila, naj jih enkrat obiščem. Na to povabilo sem skoraj pozabila, ko so me čez približno pol leta prišli iskat, da izpolnim svojo obljubo. Povabilo je bilo tako iskreno in toplo človeško, da sem šla. Njegova družina, žena in otroci z družinami, so prebivali izven Ljubljane, na deželi. Najprej so me peljali na pokopališče, na grob, kjer smo prižgali svečko. Pokazali so mi še druge grobove umrlih v zadnjih mesecih in mi pripovedovali tudi o njih. Zdelo se mi je, kot da so vsi skupaj, tisti na pokopališču in ti živi, ena sama družina. Nato smo šli domov. V kuhinji, na najbolj vidnem mestu, sem videla na kartonu nalepljeni dve fotografiji s pokojnikom in njegovo družino, nad fotografijama pa je bilo z velikimi črkami napisano: LJUBEZEN NIKOLI NE MINE. Nato so mi pokazali še sobo, kjer je pokojnik umrl. Veliko smo se pogovarjali o njem. V vsej bolečini zaradi izgube, pa je bilo čutiti toliko ljubezni in zdravega odnosa do življenja, da je ob tem tudi bolečina izgubila svojo ostrino. Ko sem odhajala, sem bila zares iz srca hvaležna za to srečanje. Doživela sem nekaj, kar je danes tako redko: doživela sem, kako znajo ti preprosti ljudje (bolnik je bil po poklicu cestar) še normalno žalovati za pokojnikom, ki so ga imeli tako radi. Toliko ljudi srečujem v svojem vsakdanjem življenju, ki tega ne znajo več, ki hočejo potisniti na stran vse, kar jih spominja na smrt, pa jim je zato še teže. Če bi morala z enim samim stavkom opisati, kaj sem doživela, bi prav gotovo napisala: LJUBEZEN NIKOLI NE MINE.

V portretni oddaji Obrazi sosednje ulice predstavljamo upokojenega vsestranskega glasbenika in pedagoga Ota Vrhovnika. Kot virtuoza klasičnega saksofona ga poznajo širom po svetu… Sodeloval je z različnimi uglednimi orkestri – tudi z Dunajskimi in Berlinskimi filharmoniki, vrsto let je bil redni profesor za klasični saksofon na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju. Slišali smo kako je kmečkega fantiča z Otiškega vrha pri Dravogradu, ki se je najprej izučil za kovinarja, izjemen glasbeni talent in volja študijsko peljala preko Maribora, Pariza, Graza do zaslužnega profesorja te znamenite dunajske glasbene šole…

V tokratni portretni oddaji Obrazi sosednje ulice predstavljamo upokojenega vsestranskega glasbenika in pedagoga Ota Vrhovnika. Kot virtuoza klasičnega saksofona ga poznajo širom po svetu… Sodeloval je z različnimi uglednimi orkestri – tudi z Dunajskimi in Berlinskimi filharmoniki, vrsto let je bil redni profesor za klasični saksofon na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju. Slišali bomo kako je kmečkega fantiča z Otiškega vrha pri Dravogradu, ki se je najprej izučil za kovinarja, izjemen glasbeni talent in volja študijsko peljala preko Maribora, Pariza, Graza do zaslužnega profesorja te znamenite dunajske glasbene šole… Tehnična izvedba Zoran Perko.

Ko ljubimo ljudi in se jim približamo, da bi jim pomagali, ...Iz knjige Zgodbe s semeni upanja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Neki svet puščavnik je neko noč sanjal, da se mu je ...Iz knjige Zgodbe s semeni upanja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

V Evangeliju je Jezus jasno povedal, katera je največja in prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kot samega sebe (Lk 10,27). V današnjem svetu se zelo ceni in neguje individualnost. Govori se, piše, svetuje, kako imeti rad sam sebe, delati za sebe, poslušati sebe, ugoditi sebi … A skoraj popolnoma se pozablja, da enako kot zase moramo poskrbeti za druge okrog sebe. Pa ne samo iz nekega altruizma ali sočutja, ampak preprosto zato, ker bomo, če ljubimo tudi druge, sebe najbolj spoznali, sebi najbolj ugajali in sebe najbolj vzljubili. V času epidemije sem bila prijetno presenečena in zelo srečna med mladimi sodelavci v enem izmed domov starejših, ki so vedri prihajali na delo podnevi in ponoči. Nikoli ni bilo treba glavni sestri prositi ali dodeliti nekoga v najtežje rdeče območje, saj so se zmeraj prijavili prostovoljci. Moji sodelavci so znali jokati, ko je kdo umrl, in so znali peti in se veseliti, ko se je rušil šotor rdečega območja! Tega ne smemo pozabiti! Ne smemo pozabiti primerov velike potrpežljivosti in požrtvovalnosti, saj ne vemo, kdaj bo spet prišel temen čas, ko bomo neskončno rabili druge, da bomo lahko sami preživeli. Milijarde ljudi so na tem svetu, mnogi med njimi ne ustrezajo merilom sodobnega sveta, niti so kaj vredni za gospodarstvo! A ker so ljubljeni, so dragoceni zaklad tistih, ki jih ljubijo. Danes se opevajo bogataši s tremi ali več jahtami, takšnim ali drugačnim kupom denarja, a nisem prepričana, da so srečni! Poznam pa ljudi z dna družbene lestvice, ki s svojo ljubeznijo ohranjajo pri življenju invalida ali prizadetega otroka kot največji zaklad svoje družine in so srečni. Ljubljeni in lepi. Ljubezen drugih nam daje vrednost in nas spreminja v dragocene osebe, katerih vrednost se ne meri ne z zlatom niti srebrom, ampak s polnim življenjem in neuničljivo srečo. Ljubezen do drugih nas naredi podobne Bogu.

Ljubezen je v psihologiji opisana kot čustvena navezanost in naklonjenost drugim osebam. Spoštovanje pa je občutek ali odnos, ki izraža pozornost, priznanje in cenjenje nečesa ali nekoga. Psihologija spoštovanje vidi kot sposobnost videti druge kot sebi enakovrednega, ne glede na njihove morebitne drugačnosti, razlike ali pomanjkljivosti. Prijetno se sliši, še lepše pa je, ko vemo, kako lahko to konkretno živimo in smo medsebojno nagrajeni. V oddaji si poglejte, kako sta skozi spoznanja rasla Barbara in Steve, zakaj sta ravno ti dve sestavini ključ do uspešnega zakona in za katere potrebe moža in žene se je še posebej dobro potruditi. Vas zanima več? https://www.diz.si/ljubezen-in-spostovanje/ https://si.aleteia.org/2021/04/27/eva-je-bila-v-raju-imela-je-popolno-okolje-pa-je-se-vedno-zelela-moza-malo-izboljsati https://si.aleteia.org/2020/07/18/verjamem-da-moski-tudi-danes-zeli-biti-spostovan-kot-vodja-doma Moderator pogovora: Helena Rozman Kamera in montaža: Siniša Kanižaj Urednica področja Duhovnost: Helena Rozman Urednica oddaje Reflektor: Mojca Purger Izdaja Družina d. o. o., www.druzina.si #OddajaReflektor #zakon #ljubezen #spoštovanje #spolnost #zmenki

Na predavanjih včasih vprašam študente: »Če bi lahko spreminjali svet, kaj bi spremenili? Kaj bi najprej spremenili?« Odgovori so različni. Če bi imeli moč, ki je nimajo, bi spreminjali politiko v Sloveniji, v svetu; spreminjali bi ljudi, spreminjali bi poglede ... Z oblasti bi umaknili ene in postavili druge. Vedno znova pa me nagovorijo tisti, ki bi si želeli bolj pravične porazdelitve dobrin. Na svetu imamo vsega dovolj. Svet je dovolj bogat, da bi lahko vsi živeli in nam ne bi, gledano materialno, nič manjkalo. Toda, kot vidimo, ni tako. Tisti, ki imajo preveč, se ne ustavijo. Hlepijo po bogastvu, ga kopičijo. Številni več ne gledajo na sredstva: krivica, laž, umori, prevare. Ni pomembno. Svetovno statistiko bi lahko poenostavili in dejali: ko bogati bogatijo, se revni množijo. Evangelij današnje nedelje nam predstavi dejanje uboge vdove, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico ves drobiž, ki ji je ostal. Vrgla je vse, kar je imela. To se ne sklada s standardi sodobne ekonomije ali finančnega upravljanja. Toda to so norme tega sveta. Dejanje uboge vdove pa je opazil Jezus – in postalo je pregovorno dejanje: »vdovin dar«. Gre za sinonim za darežljivost tistega, ki brez zadržkov da tisto malo, kar ima. Papež Benedikt je poudaril, da Jezus tako kot tistega dne učencem tudi nam pravi: »Bodite pozorni! Dobro poglejte, kaj počne ta vdova, saj je v njenem dejanju navzoč zelo pomemben nauk.« Vdova iz evangelija da vse, da samo sebe in se izroča za druge, za Boga. Dva novčiča sta le simbol, sporočilo te zgodbe pa je: darovati se, izgorevati za bližnje, druge, ne nazadnje tudi za Boga ali pa iz ljubezni do Boga. In to je trajni pomen daru uboge vdove, ki jo je Jezus pohvalil, saj je dala več kot bogataši, ki so dajali iz svojega preobilja, ona pa je od svojega pomanjkanja vrgla vse, kar je imela za življenje, in tako dala samo sebe. Danes goduje sv. Andrej Avelinski, ki se je rodil v začetku 16. stoletja. Po nemirni in burni mladosti je študiral pravo in doktoriral. Ko je v neki pravdi zastopal prijatelja z lažnivimi dokazi, da bi pravde ne izgubil, se mu je oglasila vest. V Svetem pismu je namreč prebral, da lažniva usta ubijajo dušo. Sklenil je, da ne bo več nastopal v nobeni pravdi in bo poslej samo še duhovnik. In res, to se je tudi zgodilo. Zaradi te radikalne odločitve, iz ljubezni do resnice in človeka, ga je spoštoval ves Neapelj. Tudi pri njem v ozadju čutimo željo po pravičnosti, željo služiti drugemu in živeti v resnici. Sporočilo današnje misli je jasno: ni pomembno, koliko imaš na bančnem računu. Vedno lahko daruješ. Če pa res nimaš nič, pa lahko daruješ čas, dobro voljo, nasmeh, prijazno besedo. In s temi koraki lahko delamo čudeže tudi v okolju, v katerem živimo.

Vaški župnik se je po vasi sprehajal s starejšim ...Iz knjige Zgodbe s semeni upanja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Nekega dne je vodja oddelka imel slab dan. V tej slabi volji se je znesel nad enim od delavcev. To je delavca ujezilo. Ko je prišel domov, je bil izredno osoren do žene. Žena je jezna oštela desetletnega sina. Sin je šel iz hiše in se na dvorišču znesel nad psom in ga tako razdražil, da je ugriznil vodjo oddelka, ki se je prišel opravičit delavcu. Običajno se nam naše ostre in slabe besede vrnejo kot bumerang in nas razžalijo. Jezus je kot odgovor na pismoukovo vprašanje »Katera je prva od vseh zapovedi?« v današnjem evangeliju odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo.« Druga zapoved pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mr 12,28-31). Njegov odgovor nam da priložnost, da se ustavimo ob štirih praktičnih korakih, ki nam pomagajo bolje spoznati Boga in ga ljubiti. 1. »Ljubi Gospoda … iz vsega svojega srca« pomeni, da Bog želi, da ga ljubimo z vsem, kar je v nas. To pomeni, da ga ljubimo celostno, vneto. Ko smo za koga vneti, mu sledimo. On določa naše ravnanje. V življenju se odločamo glede na to, za koga smo se ogreli. Športniki, ki so vneti za šport, bodo ogromno žrtvovali za ohranjanje kondicije in dosego uspehov. Vse v življenju bodo podredili temu. 2. »Ljubi Gospoda ... z vsem mišljenjem.« Boga ljubimo razumno. Krščanska vera je razumna, ni slepa vera, ni proti razumu. Pomeni, da Bog želi, da ga ljubimo s svojim razumom, s pametjo. Vrsta intelektualcev se je spreobrnila v krščanstvo, ker so videli, da je razumno. Razumno je tudi zato, ker gleda dolgoročno, ne samo na današnji dan in trenutni učinek. Nek znanstvenik je dejal, da so vsi njegovi kolegi v raziskovalnem oddelku verni. 3. »Ljubi Gospoda … z vso močjo« pomeni, da Bog želi, da ga ljubimo s svojimi sposobnostmi in darovi, talenti. To pomeni, naj ljubimo Boga praktično, z življenjem. Bog hoče, da uporabljamo svoj čas, svoje darove, tudi svoje premoženje v njegovo slavo in korist bratov in sester. Pokojni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je dejal, da bomo kristjani sojeni po tem, kako smo v življenju uporabljali svoj čas, svoj denar in svoje sposobnosti. 4. »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« pomeni, da Bog hoče, da druge ljubimo, kakor ljubimo same sebe. Boga pa najlepše ljubimo, da ljubimo druge in da ga ljubimo v drugih. Zato obravnavajmo druge ljudi, kot želimo, da bi drugi obravnavali nas. Če bi želeli, da bo bil kdo naš prijatelj, moramo mi najprej postati njegov.

Kako zanimiv je vsak človek. S svojo enkratnostjo je nekako negotov, v gibanju, na poti. Tudi takrat, ko se ne premika telesno, poteka njegova pot. Ni treba, da je ob tem odtujen, ali razdvojen. Lahko je v soglasju s seboj in svetom, se torej dobro počuti, če je tudi v samoti osmislil to svoje stanje. Lahko pa bi ga zajela tudi praznina, če se v njem rodijo zamere, zavist, razočaranje in bi zamrla njegova radovednost za vse, kar se mu dogaja, če v njem ne bi bilo nobene iskrice veselja. Najprej je treba obvladovati taka slaba čustva ter dopustiti veselju, da se razplameni. Je kot da bi si ustvarjal zaloge volje in poguma za korake v novo, preizkušnje. To je pogum za postavljanje vprašanj, ki se pojavljajo. Pogumno iščeš, vztrajno, čeprav ni vedno mogoče najti, kar želiš. A vendar potem sprejemaj rešitve, ki jih odgovori omogočajo. Pomembno je, da ne izgubimo veselja, tudi če to upade, pa se vedno znova spet prebudi tako, da se odprem, ga sprejmem. Zaupam, da je v meni otroško veselje, ne otročje, ampak iskreno, otroško, tisto, ki je kot čudovita opora, veselje, ki deluje tudi potem, ko ta iskrena igrivost mine, ko ugaša, odzveneva. Še naprej pa osvetljuje moje srce, kot lepa melodija me spremlja, boža mojo dušo. Ni čudno, da pravimo, da dan, ko se nismo nasmejali, je izgubljen. Kaj mi pomaga, da imam veliko vsega materialnega, nimam pa veselja in prevladuje potrtost. Prav to je veliko znamenje za alarm, da v smislu mojega življenja škriplje. Kako zgovorna je žalost ob izgubi ljubljene osebe, ko veselje izgine, ker se zdi, da odnos z njo ugasne. Če ugasne veselje, se lahko osiromašijo tudi drugi odnosi. Pomanjkanje povezanosti z drugimi vodi v osamljenost, pesimizem. Prav skupnost je rešitev, rahločutnost sočloveka. Z odprtostjo pride spet veselje, odprtost za ljubezen, osebno srečanje, skupno delo, igro, doživljanje, srečanje z Bogom, ki je Luč v temi in odpira pot za hvaležnost in Ljubezen.

Misijonska Družba lazaristov v letu 2025 praznuje 400. letnico ustanovitve. Skozi stoletja so si prizadevali izpolnjevati poslanstvo sv. Vincencija Pavelskega v služenju ubogim. Kako je on odgovarjal na trpljenje in bolezen in kaj se iz tega moremo naučiti mi danes, nam je v katehezi za bolnike in starejše pojasnil lazarist dr. Borut Pohar, ki je bil nekaj let duhovni asistent Katoliškega Bratstva bolnikov in invalidov.

"Pomembna je ljubezen do poklica, do predmeta, ki ga učiš, in do učencev ali odraslih, ki jim posreduješ svoje znanje," pravi gospa Magda Juvan, ki je vsa svoja službena leta preživela za katedrom na osnovni šoli Valentina Vodnika v Ljubljani. Učencem je skušala vzbuditi ljubezen do slovenskega jezika, do literature in slovnice, in pri tem nenehno iskala svoje poti, ki bi bile za učence kar najbolj zanimive. Ljubezen do jezika jo še vedno spremlja prav vsak dan. Nekaj utrinkov iz mozaika svojega življenja je podelila v pogovoru z Lucijo Fatur.

V epizodi 151 je bil moj gost Dušan Osojnik, zen učitelj in raziskovalec zdravilnih harmonij gonga. Ustanovitelj Zavoda VitaZen, popotnik, učitelj meditacije z več kot 30 letnimi izkušnjami prakticiranja več meditacijskih pristopov. Dušanov tečaj meditacije, ki se prične 11.9.2024: https://vitazen.si/tecaj-meditacije/ Tole sem zapisal pred leti o tečaju: "Pričakoval sem nepričakovano in to dobil. Hvala Dušan za košček mozaika. Cel čas tečaja sem imel v glavi vprašanje zakaj organiziraš ta tečaj? Dobil sem odgovor na način, da razumem, da odgovor ni potreben ali pa vprašanje ni več potrebno. Zagotovo bom slišano in čuteno nosil v srcu. Hvala!" V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Učitelji in učenci Pomoč drugemu Psihedeliki Formalni učitelji, vzgoja otrok Kapitalizem in duhovnost Iskanje ravnovesja, materialnost in ego Ljubezen in tišina Camino Prisluhiti sebi

Dejavniki, ki narekujejo izbiro najustreznejšega zakonskega partnerja ali partnerke, se skozi zgodovino vedno znova spreminjajo. Vsako obdobje ima svoje specifike, na katere seveda močno vplivajo širša družbena, ekonomska in politična dogajanja. Tako je bilo tudi v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja, ko se je slovenski prostor demokratiziral, nacionaliziral in industrializiral, vsi takratni izobraženci pa so obilo brali tudi romantično ljubezensko poezijo. Kako je torej pred stoletjem in več tedanji javni diskurz na Slovenskem obravnaval idealnega partnerja? Kako so v sfero zasebnega, intimnega izbiranja najustreznejšega življenjskega sopotnika posegali dejavniki, ki jih praviloma štejemo za neosebne, javne? Kaj lahko iz konkretnih poročnih strategij ljubljanske premoženjske oziroma izobraženske elite razberemo o materialnem in predstavnem svetu teh ljudi? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja nam v tokratnih Sledeh časa nas pomagata iskati zgodovinarki doc. dr. Irena Selišnik in doc. dr. Ana Cergol Paradiž, obe s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

V epizodi 144 je bil moj gost Alen Kobilica, maneken, podjetnik in ustanovitelj centra Vidim cilj. Je tudi paratriatlonec in predvsem zelo ponosen očka in mož. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Energija mirnosti in otroštvo Ali nas otroštvo in okolica definirata? Alkoholizem v družini in odnos z očetom Tehnologija, prisotnost in potapljanje na dah Paratriatlon Prepoved alkohola in cigaret Manekenska kariera Svet mode in vizualnost Umetna inteligenca, šolski sistem in vrednote Pomoč umetne inteligence za slepe Tumor, benigna zadeva in izguba vida Soočanje z izgubo vida Ne igraj vloge žrtve, bodi inspiracija Vzgoja otroka in kdaj postati očka? Kako si ustvarimo vtis brez vida? Ustanovitev centra za otroke z razvojnimi specifikami Alenova podjetniška pot Indy&Pippa

V epizodi 143 je bila moja gostja dr. Lucija Mulej. Ukvarja se s poslovno antropologijo ter razvojem managementa osebnosti, ki ga uvaja kot poklicno kategorijo, ki povezuje pristope coachinga, psihoterapije, sociologije, antropologije. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Lucijina izobrazba in področje dela Objektivnost in subjektivnost Kaj so varanje, ljubezen in zaljubljenost? Ko izrabljen moški sreča žensko milino Kako se počuti ženska in kako moški? Kairos = nekdo, ki ima za nas energijo odrešitve Vpliv vzgoje na ljubezenski odnos Pomen ljubezni, meditacije in odnosov Ljubosumje, zvestoba in resnica Brezpogojna ljubezen in milina Feminizem in vloga moškega Moškost in ženstvenost sodobnega sveta Kritike občinstva in predaja sporočila Kdo sta pravi moški in prava ženska? ======================================== https://astra.si/  Astri lahko pomagaš tako, da pošlješ povezavo nekomu, ki bi mu koristilo... (KLEMEN20 za 20% popust na vse produkte) Astra AI Obvladaj osnovno in srednješolsko matematiko s 24/7 dostopnim inštruktorjem. Matura AI AI inštruktor, opremljen z najnaprednejšim modelom umetne inteligence in natreniran z rešitvami in postopki maturitetnih pol zadnjih 20 let. Hvala ❤️

V epizodi 141 je bila moja gostja Ana Roš, lastnica restavracij Hiša Franko, JAZ by Ana Roš in Pekarne Ana. Je med 10 najboljšimi kuharji na svetu. Hiša Franko ima trenutno tri Michelinove zvezdice. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Mediji, izpostavljenost in služba Biti uspešen v Sloveniji je težko Perfekcionizem in razvoj v gastronomiji 3 stalni krožniki Hiše Franko Sem popolni samouk Anina najboljša jed Finančna trajnost visoke kulinarike Netflix serija Chef's Table Kuhinje sveta Center za pomoč odvisnikom Kaj mi pomenijo Michelinove zvezdice in Hiša Franko? V življenju želim poskusiti še kaj Talent ali trdo delo? Nasveti in kritike

V epizodi 139 je bila moja gostja Manca Košir, novinarka, publicistka in javna intelektualka. Uveljavila se je kot filmska igralka, nastopila je v več filmih. Je avtorica številnih poljudnoznanstvenih, strokovnih in znanstvenih člankov in 16 knjig. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Priprava na smrt Težka obdobja življenja Nevoščljivost in nesramnost ljudi Srčnost do sočloveka Odnos do smrti Mladost, manekenstvo in videz Neklasična babica in odnos do mladih Mančin vsakdan Nauk religij, Indija in Meher Baba Islam, razsvetljenstvo, miti in sufizem

Finka Selma Vilhunen je med drugim režiserka filma Štirje mali odrasli, ki na duhovit način preizprašuje nekatere družbeno pogojene predpostavke ljubezni. Govori o poliamoriji. Režiserka, ki je bila leta 2012 nominirana tudi za Oskarja v kategoriji kratkih filmov, je z zadnjim filmom hkrati želela narediti lep in radikalen film, opozoriti pa je želela tudi na dvojna merila v družbi.

⏰ Driiiiiiiing! Novi ponedeljek, sveži Ofsajd! Tokrat v napornem ponedeljku na daljavo, ampak Jaša nekaj kakor objame Žigo, ker ta sprašuje, če bo Aluminij ujel Domžale! Imamo bitko za obstanek? Hoho! Kaj pa če reees!

Shasha Liao je v Slovenijo prišla pred osemnajstimi leti. Sem jo je pripeljala ljubezen na prvi pogled, kot rada poudari. V Ljubljani vodi turistično agencijo, dvakrat na leto obišče Kitajsko, kjer neznansko uživa v karaokah. Pravi, da če si v Sloveniji zaželi kitajsko hrano, mora v restavracijo poklicati kak dan prej, da ji pripravijo pravo kitajsko hrano, saj je ta po večini prilagojena okusu Evropejcev. Rodila se je v času politike enega otroka, zdaj pa pravi, da na Kitajskem rodnost upada, tudi poroke so vse redkejše, nepremičnine pa bistveno dražje kot tu. Ljubljana ji je všeč, ker je vse na dosegu roke, naš način življenja pa omogoča kakovostno druženje z otroki.

AIDEA knjiga je izšla! Hvala za podporoooo! :)  https://emka.si/products/aidea   =============================   V epizodi 128 je bil gost dr. Zoran Milivojević, izjemen psihoterapevt z mednarodnimi priznanji. Je strokovni direktor Psihopolisa, avtor pomembnih del o čustvih in vzgoji, ter mednarodni predavatelj. Objavil je več knjig, med drugim "Emocije" in "Formule ljubezni", ter sodeloval v številnih mednarodnih projektih. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zaljubljenost in ljubezen Iskanje in izbira partnerja Spojitev srca in razuma Zoranova izkušnja zaljubljenosti Izhod iz iluzije zaljubljenosti Izzivi za mlade moške Internetni načini spoznavanja ljudi Kako znižati pričakovanja v ljubezni Narcisizem Duhovne sfere v psihoterapiji Kompromis med partnerjema Predstava o ljubezni Racionalni izbor partnerja

Pogovor o ljubezni, ki premaga vse. Če ji to pustimo. V tem delu lahko slišite zgodbo Sare, ki v pogovoru deli svojo izkušnjo in pot, ki se je začela z Liino tranzicijo. Zelo iskreno spregovori o tem, kako se je počutila, ko ji je Lia prvič povedala za svoje spoznanje, česa se je najbolj bala in kakšen je danes njun odnos. Celoten pogovor z Lio in Saro lahko poslušaš tukaj: ⁠https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda162⁠ ... Trenutki so rubrika kratkih delov že objavljenih epizod.

⏰ Driiiiing! Saj sva rekla! Da bova, ne? Nekako iztesala ta Ofsajd. Pa kako ne bi. Če že osem let... Snemamo, lupetamo, upamo, sanjamo. Da... Kaj pa če? In je bil. Der Oktober. 100%. Midva pa tudi. Neprespana, zjahana, službena, povožena. Ampak... Ljubezen do Ofsajda pač... gor ftrga! Dan kasneje, kot sva rekla, vem, pardon, da ste čakali. Ampak tu je. Žiga pravi, da bo najbolj poslušana reprezentančna epizoda. Je pa res, da je že četrtek. Ampak evo. Sva.

Bodi obveščen/a, ko novembra izide AIDEA knjiga: https://aidea.si/aidea-mailing-lista ============================= V epizodi 117 je bil moj gost Gregor Kosi, ki je bil dolgoletni direktor Lidl Slovenija. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Iluzija in misli Leadership Dražljaji Naše odločitve in vedenje Skrivnosti in resnica Carlos Ghosn in splet laži Vrednote in potrebe Kognitivna terapija Nenehne spremembe in cone stanja Osnovne potrebe zaposlenih Ljubezen in strast do dela Naše želje in zloraba potreb Sam svoj šef Intuicija Ženske in moški v poslu Čustva in zrelost Leadership delavnice Teorija socialnega učenja Učinkovito vodenje in vloga odnosov Ženska in moška energija Leva in desna možganska polovica Umetna inteligenca Koncept dobrega in slabega Iskanje sreče Svobodna volja Formula za motivacijo Formula za življensko silo Vprašanje prejšnjega gosta ============================= ASTRA AI: https://astra.si/ai/  ============================= AIDEA Total Pack — Paket 22 znanstveno podprtih učinkovin v 4 izdelkih. https://bit.ly/AIDEA-Total-Pack ============================

V epizodi 113 je bila moja gostja Ana Šuštar, frančiškanka Marijina misijonarka. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Vrste redov Zakaj ženska ne more biti duhovnica? Od kod izhaja želja po redovnem življenju? Strah pri odločitvi, zaljubljenost in ljubezen Živeti za Boga Ali ljudje izgubljamo smisel? Nekaj hoteti Krščanstvo kot celota Druge religije Kaj je ljubezen? Vprašanje prejšnjega gosta ============================= Prijavi se in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT priporočamo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …): https://aidea.si/aidea-mailing-lista ============================= AIDEA Total Pack — Paket 22 znanstveno podprtih učinkovin v 4 izdelkih. https://bit.ly/AIDEA-Total-Pack =============================