Podcasts about Zelo

"Tako zelo vas imam rada" je naslov posthumno izdane avtobiografije Anite Ogulin, ki je nastala s pomočjo novinarja Vasje Jagra in v kateri je do obisti iskreno odstrla pogled na svoje otroštvo, polno nasilja, grobosti, trdega dela in pomanjkanja izkazovanja starševske ljubezni. Z odkritjem razmer, v katerih je odraščala, bo morda tudi širši javnosti bolj razumljivo, zakaj se je tako zelo in do popolnosti razdajala za druge zakaj njena volja pomagati drugim nikoli ni usahnila. O njenem življenju in nastajanju knjige bosta spregovorila Vasja Jager in hči Karmen Ogulin.

Piše Andrej Lutman, bereta Maja Moll in Igor Velše. Nova pesniška zbirka Jurija Hudolina Mediteranski vrt sledi eko-naturalističnim tendencam v sodobni slovenski ustvarjalnosti, kakršne je že pred mnogimi leti začrtal pesnik Iztok Geister Plamen z reklom: naprej k naravi. Njegovo reklo je povsem naraven zasuk od klica nazaj k naravi, ki je bil zaznamoval usmeritev, znano kot naivnost, celo kot upor zoper vse, kar naj bi bilo sprto z naravo. Seveda se ob takšnem premišljevanju pojavlja tudi reklo: vse je naravno, a to bi bilo vsebinsko presplošno za pesmi v zbirki Mediteranski vrt. Zbirka vsebuje enainpetdeset vrtnin. Nekatere izmed pesmi so posevki, nekatere že odrasle rastlinice z zametki zrnc, kar zrnc resnice, za kar je odličen primer povrtnina številka štiriinštirideset: „Zelo sem se daroval rdeči zemlji in veliko pridobil.“ Seveda je treba izpostaviti, da so vse pesmi oštevilčene. Niso pa oštevilčene ilustracije Tilna Žbona, ki je prispeval nekaj čez deset slikarij; verjetno pod vplivom beneške Akademije za likovno umetnost in seveda ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Tilen Žbona pravzaprav ključno prispeva k temu, da vrtnine na vrtu Jurija Hudolina res dobro uspevajo, saj se likovniku pozna, da je tudi kot prejemnik naziva univerzitetni doktor dodobra spoznal video in nove medije. Njegove slikarije so upodobitve skritih semen, kalečih v pogled. A če ostanemo pri pesnikovi izreki: Hudolinove vrtne nameščenke imajo neko lastnost, ki se ji reče neinvazivnost. O tem govorijo vitice, ki jih prinese številka 33: „Pisati o bridkostih življenja, / o bolečini, tragediji, smrti in / kar se bolj ali manj nagiba v / dolino solz in defetizma, / je najbolj pogosto jalovo početje.“ Sledi sklep: pisati o vsem, kar ni našteto. Kajti vrt in njegove vrtnine niso zapriseženi jalovosti. Najboljšo vzporednico pesnjenju Jurija Hudolina predstavlja pesnjenje Ivana Dobnika, vendar slednji opeva odprt prostor v naravi ali kar naravo samo, Jurij Hudolin pa pazi na negovanost svojih rastlinic precej načrtneje, tehtneje, saj se stalno primerja z njim. Odnos med pesnikom in vrtom, je pravzaprav ljubezenski, skorajda spolnosten. Odnos med vrtom in pesnikom je pravzaprav odnos para, v katerem en del introspekcijsko zre vase, drugi del pa le poganja. Poganja tako rastlinice kot pesmi in tudi pesnika, a ga kljub poganjanju ne spusti. Trditev, da je pesnik vrtnar, ob zbirki Mediteranski vrt ne pije vode. Pesnik v Mediteranskem vrtu je azilant, ki na svojem popotovanju in sočasnem vrtnarjenju najde skupek gredic, skupek površin, vsebujočih potencial. Nastale pesmi so izraz odmika, sprijaznjenja, počitkov med pisarijami drugačnega sloga in sporočila. Izraz takšnega odnosa je vrtnina pod številko 28: „Opazujem vrt in si / mislim, da sem devica, / ki pogosto gleda, kako se / drugi ljubijo, mene pa le / božajo in mi šepetajo nežne / besede.“ Mnoge pesmi so ugodnejše v vršičkih izreke, spominjajo na aforizme, redkejše pesmi preveva dvom o veličinah, ki se jim je v stebla naselila votlost, številne pesmi so kar preredko posajene, pomemben pa ostaja pomen zemlje, ki je v središču. Za zalivanje pa je poskrbela družba omejenih odgovornosti Dana. Žetev se bliža.

Com Fernando e Isabela Tacaki |Venha escutar esse papo gostoso sobre o estudo de Doutrina e Convênios através do manual Vem e Segue-Me (recurso preparado pela Igreja de Jesus Cristo dos Santos dos Últimos Dias). Nossos episódios contemplam apenas alguns tópicos encontrados nas escrituras designadas para a semana. Buscamos trazer ao seu estudo maior clareza e reflexão.

Vse se laže preboli kot krivico. Odpustiti povzročeno zlo pomeni spravo, odpuščanje. To svetopisemsko stališče je prastaro, a težko uresničljivo. Tudi nam povzroča težave. Meni omenjanje sprave v zaporedju vrine v spomin tri dogodke. Vojna. Vsak večer zagrnjena okna. Strel v gluho noč. Zjutraj leži v sadovnjaku mrtev človek. Partizan, ki se je bil vračal od tam, kamor je bil poslan kot »terenska zveza«. Ni padel pod okupatorjevim strelom, kar daje misliti. Francetov France ga je na hitro pokopal ob jablano. Ni se razvedelo. Pokojnik ima svoje spominsko obeležje. Na njem je zapisan kot Nace, a da je bilo njegovo pravo partizansko ime Cene. Čudna pomota. Še ista vojna. Blizu hiše straži nemški vojak. Zelo mlad človek. K sebi vabi kodrolasega dečka: Komm her, Pöblein. Komm! (= deček, pridi sem; pridi!). Otrok zbeži k hišnim vratom. Vojak povesi glavo. Ta človek zagotovo ni moril. Vzet je bil družini in poslan na bojni ples. S kom naj se spravi, če še živi? Po vojni. Nenadoma zmanjka nekaj ljudi. Včeraj je mizar Jože še bil, naslednji dan ni prišel v delavnico. Ni ga bilo nikoli nikamor več. »Pa tak funkcionar je njegov brat,« so se nekateri čudili, drugi pa namigovali. Na nobeni spominski plošči ni njegovega imena. Trije dogodki iz zgodovinskega časa, ki se dotikajo moje kože. Kaj pa vsi drugi, zdaj že znani, in vsi neznani na obeh straneh ideološke črte! Sprava. Ta je doma na sredi srca, sicer je prevečkrat le bolj ali manj bobneča beseda. Spravni spomeniki pa so opomniki. Eden je komaj dovolj. »Pa se ne moreta spravit,« so kdaj modrovali starejši ljudje na račun sovaščanov, ki sta se bodla zaradi drevesa, posekanega na meji, in jih »tud sodnija ne more poglihat«, so rekli. Stara zaveza pozna spravne darove, navadno živali. A ne samo teh; modri Sirah pravi: »Gospodu po volji je odstopiti od hudobije, sprava je odstopiti od krivice.« Nobenega zaklanega vola, ampak - odpuščanje. Pa pravimo: tudi če bi odpustil, ne bi mogel pozabiti. Saj ravno spominjati se je treba, da ne bi ponavljali znanih grozot. Svet se razpenja čez Vzhod in Zahod, Sever in Jug. Kar niso le strani neba, so pomenljiv obraz današnjega sveta.

Italijanski pisatelj in doktor fizike Paolo Giordano je zaslovel že s prvencem Samotnost praštevil, zanj je leta 2008 dobil najuglednejšo italijansko knjižno nagrado strega. V slovenščino imamo prevedenih več Giordanovih knjig, pred kratkim je v prevodu Anite Jadrić izšel roman Tasmanija. Pisatelj je sodeloval na pisateljskem srečanju PEN. Takrat se je z njim pogovarjala Neva Zajc, ki je pogovor tudi prevedla. Bere Bogdan Kavrečič, ton in montaža Mitja Marsić.

Voláme všechny Čechy. Věta, která se před 80 lety stala symbolem Pražského povstání. Právě těmito slovy 5. května roku 1945 volali rozhlasoví pracovníci o pomoc, zatímco na chodbách rozhlasu na pražské Vinohradské třídě bránili Češi klíčové vysílání pro povstalce před příslušníky SS. Ti vnikli do budovy krátce před polednem. Co nejen boji o rozhlas, ale i celonárodnímu květnovému povstání proti nacistům předcházelo?

Voláme všechny Čechy. Věta, která se před 80 lety stala symbolem Pražského povstání. Právě těmito slovy 5. května roku 1945 volali rozhlasoví pracovníci o pomoc, zatímco na chodbách rozhlasu na pražské Vinohradské třídě bránili Češi klíčové vysílání pro povstalce před příslušníky SS. Ti vnikli do budovy krátce před polednem. Co nejen boji o rozhlas, ale i celonárodnímu květnovému povstání proti nacistům předcházelo?Všechny díly podcastu Seriál Radiožurnálu můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Liane je stara devetnajst let in ima za sabo težko otroštvo, ki ga je vsaj delno preživela v reji. To jo je močno zaznamovalo. Občutek, da je mama, ki zelo očitno ni kos svojim materinskim obveznostim in si raje kot redno službo išče tako imenovane priložnostne sponzorje, noče, je tako globoko ukoreninjen v Lianini podzavesti, da potrditev išče drugje, predvsem na svetovnem spletu. Ko nekega dne dobi povabilo na avdicijo za resničnostni šov, se zanjo vse spremeni. »Vodja kastinga je rekla, da me hoče. Hoče me,« zabrusi Liane svetovalki za poklicno integracijo, ki si drzne podvomiti, da je resničnostni šov lahko prava karierna priložnost. Tudi dvomi prijateljic in edinega fanta, do katerega ni ravnodušna, ne omajejo njenega prepričanja, da so bile besede vodje kastinga pristne in da jo prvič v življenju nekdo hoče. Njo, prav njo. Liane seveda ne vidi širše slike, ne vidi pasti, ki se skrivajo za kirurškimi lepotnimi posegi, previsokimi petkami in prekratkimi krili ter zapeljivim poplesovanjem v neposrednih prenosih na družbenih omrežjih. Vidi le odskočno desko v boljše življenje, priložnost, da končno postane nekdo, da uide neperspektivnemu vsakdanjiku nenehnih groženj z deložacijo zaradi neplačanih računov in maminih ponavljajočih se vzorcev, ki se počasi prenašajo tudi na mlajšo sestro. Liane hoče izstopiti iz začaranega kroga in edini kapital, ki ga lahko vnovči – tako se ji zdi – je njeno telo. Film Nebrušeni diamant, celovečerni prvenec francoske režiserke in scenaristke Agathe Riedinger, je težko gledati, ne da bi glavno osebo vsaj malo obsojali. Če bi le opustila uničevanje svojega lepega telesa. Če bi le pozabila na tono ličil. Če bi se le izpisala iz družbenih omrežij in vpisala v šolo ali si poiskala službo. Če bi … Pa ima Liane – realno gledano – sploh to možnost? Si lahko brez izobrazbe preprosto najde službo in izplava iz začaranega kroga? Zelo verjetno je, da bo šla po maminih stopinjah in se zadovoljila s tako imenovanimi občasnimi sponzorji. Njena potreba po občudovanju izvira iz otroške travme, ki se je sama le delno zaveda, zato vsak všeček, ki ga dobi za svoje žgečkljive fotografije, ne poboža le njenega ega, temveč v njem vidi predvsem priložnost za korak k samouresničitvi. Socialnih omrežij ne uporablja tako kot bogate vplivnice z zlato žlico v ustih – kot le še eno poslovno priložnost – temveč kot edino priložnost. Nebrušeni diamant je film, ki nas spodbudi, da na dekleta, kot je Liane, pogledamo iz drugega zornega kota. Je film, ki nas opozori na naš privilegirani položaj, s katerega pogosto tako zlahka obsojamo tovrstno početje, in nam ponudi vpogled v kompleksnost boja junakinje za preživetje in občutkov, ki ga spremljajo. Piše: Gaja Pöschl Bere: Maja Moll

Pred kratkim smo posneli osmo epizodo Podkasta RAST, v kateri smo predstavili izjemno uspešen zgled iz Belgije. Gre za sistem strokovne pomoči kmetijam, ki so se znašle v stiski, ki se že 20 let razvija in raste, predvsem pa odlično pomaga tamkajšnjim kmetom. Predstavila nam ga je gospa Emeline Sauvage iz Belgije, ki dela kot svetovalka v podjetju Agricall in ima bogate izkušnje s pomočjo in podporo kmetom na interdisciplinaren način. V današnji nedeljski oddaji ste najprej lahko prisluhnili pogovoru, ki ga je pripravila Darja Ovsenik iz Zavoda RAST, v drugem delu pa smo povedano podčrtali še v pogovoru z mag. Tatjano ČOP urednico pri Kmetijski založbi, ki bo pokomentirala izkušnje iz Belgije in jih poskušala postaviti tudi v našo slovensko perspektivo...

Ob našem terenskem obisku Murske Sobote smo pred mikrofon povabili tudi dijakinje in dijake Gimnazije Murska Sobota. Skozi številne aktivnosti, ki jih izvajajo, bodo predstavili utrip na šoli in nam predstavili možnosti, ki jim jih za uspeh v življenju ponuja regija iz katere prihajajo.

Z Alenko Rebula smo se pogovarjali o pomenu prepoznavanja nezavednega, ki vodi čustva in odzive, kako se resnično spoznati in kako šele postavljeni lahko delujemo v ljubezni. Kaj to sploh pomeni, živeti v sobivanju iz ljubezni - Ljubezen je velika beseda, kako lahko prepoznamo, če so v ozadju vzorci, iz katerih delujemo, pa se jih ne zavedamo, ali morda strahovi, ki jih imamo v sebi, še od rodov nazaj.

Ouça e seja abençoado! Nos envie sua mensagem fazendo seu pedido de oração (41) 99615-5162Siga nossas redes sociais!Instagram.com/AGINDODEUSQUEMIMPEDIRAFacebook.com/agindoOFICIALYouTube.com/AGINDODEUSQUEMIMPEDIRAwww.agindodeusquemimpedira.com.br

Zelo reven človek je sam živel v majhni ubogi koči. Sklenil je, da jo bo prodal. Ogledal si je ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Naj se današnji praznik pozna tudi na mizah, se strinja tudi sestra Nikolina in predlaga, da se kosilo začne z dobro juho. Za zakuho so lahko rezanci ali pa domača, sveža ribana kaša ali zdrobovi žličniki - lahko so z dodano narezano špinačo. Zelo okusno in preprosto ter hitro pripravljeno je pečeno piščančje meso. To so lahko zrezki ali pa kosi s kostjo. Za prilogo je lahko krompir na kateri koli način - odvisno od družine, testenine ali riž. Zelo okusna priloga bo tudi ajdova kaša, še posebej, če jo lahko pripravimo z gobami, ki jih še imamo v skrinji. Kosila ni brez zelenjave. Za solato sestra Nikolina priporoča domač motovilec z vrta ali morda regrat. Da bo praznik res praznik pa pripravimo še sladico, na primer biskvit. Razmerje sestavine je: 1 jajce, 2 žlici sladkorja, 2 žlici olja, 2 žlici moke. Najprej naredimo sneg, dodamo rumenjake, in olje ter moko s pecilnim praškom. Za en pekač naredimo testo iz štirih jajc. V tem primeru potrebujemo pol pecilnega praška. Polovico mase nalijemo na pekač, pokrit s peki papirjem. Naložimo narezano sadje iz kompota ali maline iz skrinje. Pokrijemo s preostankom mase in pečemo 25-30 minut pri 180 - 190 stopinjah Celzija. Vedno se zraven poda tudi kakšna kepica sladoleda ...

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pretežna oblika pisateljevanja filozofa, profesorja, glasbenika, pisca Boštjana Narata je bila do zdaj esej, tako da je z romanom Bend stopil na novo ozemlje, pravzaprav je zelo suvereno zakorakal vanj. Kako tudi ne bi, roman govori o glasbenikih in glasbi, Narat pa ima za seboj trideset let igranja v bendih in dobro pozna njihovo dinamiko. Zgodba je dokaj preprosta. Študentka Zoja gre na avdicijo za pevko v bendu, ki je pred časom nepojasnjeno izgubil svojega pevca, Gorana. Kar izginil je. Zoja s svojim glasom in besedili navduši člane skupine Hektorja, Domna in TJ-ja in takoj jo sprejmejo medse. Vendar pa to ni edini bend v romanu; skoraj enakovredno vlogo ima Zojin družinski bend. Foter Damjan, nekoč znani muzičar s super po krivici pozabljeno glasbeno skupino, se je potegnil vase, hodi po hiši kot duh in izdeluje ptičje hišice; mama Ksenija je izstopila iz literarne scene in zdaj piše uspešne priročnike za življenje, vodi delavnice, predavanja, terapije … in s tem odlično služi; starejši brat, nakladaški Tejo, pa zagrenjenost zaradi vrnitve pod domači krov, ker je tako pač najbolj udobno, kompenzira s filozofiranjem. Prav Tejo izpostavi to, kar je poleg glasbe rdeča nit pripovedi: ali je vredno delati tisto, kar res ljubiš in v kar res verjameš, in zaradi tega životariti, ali pa je bolj praktično in razumno privoliti v kompromise ne tako zadovoljujoče službe, ki ti prinaša dober denar? In ker seveda tudi na tem področju ni vse črno-belo – ali si se z odločitvijo za udobnejše preživetje tudi prodal, izdal svoje ideale? Ali pa je ravno tako prav, kot vzkipi Domen, da hočeš od tistega, kar rad delaš, tudi dostojno živeti in zato ni nespodobno sprejeti kakšnega kompromisa. Da je muzika tvoja služba, tvoj poklic: “Zoja, kaj pa je narobe s kariero? Malo serješ s polno ritjo. Lahko je bit pameten v maminem fensi hotelu.” Ali ko skuša Ksenija prenapetima sinu in hčeri pojasniti, kako je že zdavnaj spoznala, da so uniforme povsod: “Seveda so različnih barv in pomenijo različne stvari, ampak vse to govorjenje o samosvojosti in neukalupljenosti … vse to je rahlo precenjeno. Pa malo brez veze.” Poleg razpravljanja o preživetju in seveda o glasbi Narat tankočutno in v gledališki maniri dialogov in monologov v Zojini glavi vpleta tudi spomine, navezanost, strahove, upanje, razočaranje, ljubezen …, stvari, ki so vsem pomembne in domače. Več je zamolčanosti kot odprtega, neposrednega uvida; takšne so povezave z Goranovim izginotjem, Zojino osuplo spregledanje tesnega, še vedno “zacopanega” odnosa njenih staršev, pa njen impulzivni vzgib za edino ljubezensko srečanje v romanu, ki bi ga nepozoren bralec mimogrede spregledal. Taki občutljivi, dragoceni detajli. Kratki, preprosti stavki, ki imajo svojo težo. Veliko je naštevanja, seznamov, sploh zajtrkov. Z enim se roman tudi začne in nevsiljivo razkrije družbeni status Zojine družine. Zelo dobro delujejo tudi naslovi pesmi in imena izvajalcev, ki se vrtijo v kafiču, kjer se pred vajo ali po njej dobivajo člani benda, in se pojavljajo skozi ves roman. Pravzaprav tako super, da sem si ob branju včasih nataknila slušalke in se potopila v omenjene komade, čeprav nisem kakšna glasbofilka in so mi zakulisne strukture in delovanje bendov španska vas. Vendar je ta sicer kratkočasni roman zbudil v meni nostalgijo in hrepenje; ne po glasbenem bendu kot takem, ampak po popolni pripadnosti določenim ljudem, določeni zadevi. Po popolni predanosti, da bi prišel stvari do dna. Jezik, ki ga med seboj govorijo člani benda, se zdi glasbenemu nepoznavalcu na trenutke zelo specifičen in prav zato posrečeno vznemiri, kot na primer naštevanje glasbenih rekvizitov na odru – zame zares kos čudovite poezije (z znanstvenofantastičnim pridihom). Prostor je majhen, no, ne tako majhen, bolj zabasan. Dva marshalla ob desni steni, dvakrat po štiri desetke, dve glavi, ena JCM 900, druga neka zgonjena reč neznanega izvora. Dve stojali za kitaro, stol, zraven štirje kitarski kovčki, nasproti bobni – “A to so ludwigi?” – dva prehodna, kotel, sner, vse po jusu, standard, ob kotlu zložene torbe. Levo in desno dva visokotonca, miza je v desnem kotu, šestnajst kanalov, kabli v glavnem povezani in natančno razpredeni po prostoru, neuporabljeni so lepo zviti in obešeni nad mešalko. Ob steni nasproti vhoda vufer, klaviature na štenderju in rhodesi v kovčku, zraven en vox in dva fenderja, manjši nič posebnega, ampak ima vintage šminko – tista rumena varianta – večji je bolj resen, hot red deville, ni še klasika, ampak enkrat bo, zraven dva bas feršta, ampeg in mesa boogie. V kotu štiri stojala za mikrofone, eno notno in bobnarska žirafa, ki je očitno zašla. Nekje v romanu Narat zapiše, da je “improvizacija velika beseda za preprosto stvar, kot je preprosta muzika – samo pravo noto moraš zaigrat ob pravem času.” Mojster je tudi v pisanju, zato je škoda, da je v tem igrivem in dinamičnem romančku za nekaj not, pravzaprav za kar nekaj glasbenih sklopov, izgubil skladateljski “filing” in dovolil, da iz njega spregovorita esejist in filozof. Dolgi filozofski traktati, ki jih besediči Tejo, zame najšibkejši člen romana, in razne literarne razprave, ki jih na avtobusu prebira ali v slušalkah posluša Zoja, so popolnoma odveč. Sicer gladko tekoče, jedrnato besedilo pretirano zavrejo, mu odvzamejo nekaj “žmohta” in poskočnosti. Nekaj dialoških momentov je tudi predolgih, saj so – glede na ostale izbrušene, žive dialoge – malo za lase privlečeni. Vse to bi bilo mogoče izpustiti, ali v manjših dozah in verodostojneje položiti v usta glavnih junakov; potem bi bil roman res izčiščen, skorajda idealno pripravljen za odrsko ali filmsko upodobitev, po katerih glasno kliče. Ampak tudi pomanjkljivostim navkljub je Bend domišljena, duhovita in pretanjena pripoved za vse bralce, ne le za glasbeno navdahnjene. Ko ga prebereš, se ti zgodi, kot se je zgodilo Zoji, ko sta šla s Hektorjem prvič skupaj na kavo – nekaj lepega.

Neki časopis je objavil fotografijo skupine zapornikov pri delu. Obnavljali so zapuščino hišo. Čez nekaj dni je eden od zapornikov pisal uredniku: »Hvala vam, da ste objavili članek s fotografijo o našem delu. Zadnjič je časopis pisal o meni takrat, ko sem bil obsojen. Zato sem bil vesel, ko je vaš časopis objavil članek, ki govori o meni, ko delam nekaj dobrega. Ko sem pred 18 meseci prestopil prag zapora, sem bil zelo podoben hiši, ki smo jo obnavljali. Toda Bog je začel delovati v mojem življenju in me v Kristusu naredil za novo stvaritev.« Zgodba zelo lepo ponazarja sporočilo evangelija, ki govori o smokvinem drevesu, ki ni rodilo sadov (Lk 13,1-9). Zato ga je gospodar hotel posekati. Vinogradnik je prosil gospodarja, naj da drevesu še drugo možnost. Ali ni postni čas tudi za nas »druga priložnost«, ki nam jo daje Bog v svoji dobroti? To je sporočilo o potrpežljivem Božjem čakanju, ko nam v svoji dobroti daje še drugo možnost. Ni važno, kako pogosto pademo, Bog se vedno osredotoči na dobro, ki ga moremo storiti. Bog nikoli ne obupa nad nami. Nikoli nas ne dokončno obsodi ali zavrne. Zelo spodbudno sporočilo je, da se Bog kljub vsej naši slabosti in našim številnim napakam še vedno ukvarja z nami, da bi obrodili sad. Njegova potrpežljiva ljubezen je najučinkovitejše hranilo za rast dobrega v nas. Ta ljubezen nas hrani in nam daje moč. Ima moč, da nas dvigne in nas spodbudi, da naredimo korak do plodnega, polnega in mirnega življenja. Bog je pripravljen, da nam da drugo, tretjo, in še nadaljnje možnosti. Te misli nas vodijo k začetni zgodbi in Jezusovi priliki. Oba: zapornik in hiša sta bila obsojena in ponazarjata sporočilo Jezusove prilike. Obema so dali drugo možnost. Hišo je mesto obsodilo, ko jo je namenilo porušiti. Toda nekdo je prepričal mestne oblastnike, naj hiši drugo možnost. »Naj jo popravijo zaporniki,« je predlagal. »Če bodo iz nje naredili koristno zgradbo, je ne bomo porušili.« Tudi zapornik je bil obsojen. Imeli so ga za družbi škodljivega in so ga zaprli. Čeprav je družba dvignila roke nad njim, jih Bog ni dvignil. Bog mu je dal drugo priložnost, kot vinogradnik v današnjem evangeliju. Zapornik je odgovoril na Božji predlog in postal drugi človek.

V oddaji Gymnasium smo se podali po Evropi in spoznavali pet najmanjših evropskih držav, ki so jih v okviru projekta Odgrnimo tančico majhnosti podrobno raziskali dijaki razreda T4A Srednje gradbene geodetske, okoljevarstvene šole in strokovne gimnazije Ljubljana, ki obiskujejo smer gradbeni tehnik. V projektu so dijaki odkrivali zgodovino, kulturo, arhitekturo in različne posebnosti teh držav. Posebne pa niso le države, o katerih so pridobivali znanje, edinstven je bil tudi njihov pristop k učenju.

Teolog, publicist, popotnik, kolesar in direktor Fundacije Socoba, ki upravlja baziliko v Ogleju, Andrea Bellavite je v svojem življenju prehodil zanimivo pot od župnika do župana. Pravi, da delo sploh ni tako različno, saj je bil v obeh službah pozoren predvsem na reveže, begunce in odrinjene. Zelo rad hodi in je idejni oče dveh poti: Nebeškega in Goriškega Camina. Spregovoril je tudi o poslanstvu starodavne oglejske bazilike v današnjem času.

Pod vrchem Mědník na Chomutovsku se v sobotu pilně pracovalo. Místní spolek svolal dobrovolníky na vyčištění jednoho z tamních dolů, které jsou součástí památek UNESCO.

Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisovala velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi« (»fī aḥsani taqwīmin«). Znano je, da je že prerok Mohamed prakticiral zdravilstvo in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise; razmerje med duhom in telesom pa je veljala za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa telo igra tudi in ravno v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradicij. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije, do romanja in askeze – telo igra v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna bazična molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri tem pa stoja pomeni izhodiščno držo. Nadalje telo igra pomembno vlogo pri ritualni invokaciji Božjega imena (»dhikru«), ki jo prakticirajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, toda vselej v rahlem pozibavanju oziroma enakomernem nihanju telesa. Posebno obliko ritualne invokacije v islamu pomeni vrtenje dervišev. Pri tem gre za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje prezence. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključen element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Cilj askeze kot urjenje telesa in duha sta namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno vodi torej prek dresure čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj askeze in hkrati tista dimenzija, ki jo posameznik prek askeze poskuša obvladati ali celo preseči. Ne nazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oziroma poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – čeprav subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštujoč odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja.

Ivan Eržen, strokovni direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje o burnem dogajanju, ki se je v Sloveniji začelo marca 2020, epidemiji covida-19, ukrepih, politiki, napakah, posledicah, cepljenju in boleznih, ki nam povzročajo skrbi danes.

Bolj kot naše slabosti nas vznemirjajo napake drugih. Če zavračanja bližnjih ne ustavimo in si ne priznamo, da smo tudi sami nepopolni, začne naš mrki pogled na ravnanje drugih preraščati v jezo. In če tudi tej ne postavimo meje, se začne verbalno nasilje, pri marsikom tudi fizično. Ker se je Jezus zavedal, da se lahko celo na videz nenevarno ironiziranje drugih sprevrže v sovraštvo, je svojim učencem izrekel ostro svarilo: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« Zelo dobro mnenje o sebi je imel, na primer, Maximilien Robespierre (1758–1794), eden ključnih mož francoske revolucije. Popolnoma se je raznežil nad svojo dobroto, ko se je pred zbrano množico zavzemal za socialno državo in neposredno demokracijo, splošno volilno pravico ter odpravo suženjstva in smrtne kazni. V svoji navidezni miroljubnosti je nasprotoval vojni s Habsburško monarhijo. Ker je branil človekove pravice, so revni in zatirani videli v njem svojega zaveznika. Robespierre, ki se je imel za človekoljuba, pa ni bil pozoren na temo v svoji duši, bruna v svojem očesu ni opazil, temveč so ga neskončno motile le iveri v očeh drugih; ne da bi se prav zavedal, je postal zagovornik terorja. Pri obrambi vrednot revolucije in republike ni dopuščal usmiljenja. Zahteval je puritansko čistost državljanov glede njihovega odnosa do dosežkov revolucije. Njegovi dekreti so leta 1794 zahtevali usmrtitev že na podlagi sumov, da ima kdo kakršno koli kritično mnenje o republiki. Zaradi bruna v svojem očesu in nenasitne krvoločnosti si ni delal slabe vesti, a zaradi iveri, ki jo je opazil v očesu sodržavljana, je ukazal ubijanje. Člani Konventa so se zbali za svojo usodo, zato so ga hoteli aretirati, a jih je prehitel s samomorom, ki pa se mu ni ponesrečil. Naslednji dan so ga prijeli in ga na Trgu revolucije usmrtili z giljotino. Robespierre je začel z utopičnimi idejami Jeana - Jacquesa Rousseauja (1712–1778) in končal z nasiljem. Tisti, ki so bili zaslepljeni z njegovo pravičniško retoriko, so se pozneje naslajali ob pogledu na giljotino, ki je ustavila njegovo blaznost. Parižanom iz obdobja francoske revolucije in vsakemu izmed nas je namenjena Jezusova beseda: »Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa, potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata.« Dandanes se javni govor zaostruje. Ljudje so jezni, a ne na svoje sebično iskanje udobja, ampak na vse okoli sebe, ker ne ustrezajo idealom, ki si jih rišejo v svoji glavi. Tem bi takoj izdrli bruno iz očesa. Če naj prav ocenjujemo razmere v družbi, moramo najprej stopiti pred Vsemogočnega in ga ponižno vprašati, kako nas vidi on.

Več kot milijarda in pol muslimanov z veseljem in radostjo pričakuje prihod svetega meseca ramazana. Ramazan se letos začne 1. marca oziroma 1. ramazana leta 1446 po hidžri. Muslimani svoje versko leto štejejo po luni, tako da je za deset dni krajše od gregorijanskega koledarja. Verniki, ki se postijo 30 let, imajo možnost, da se postijo v vseh letnih časih. Z veseljem pričakujemo, da se prižgejo »kandilji«, posebne luči, ki bodo oznanile prihod svetega meseca. Želimo, da bi se te luči prižgale tudi v naših srcih, tako da bo post duhovno obogatil naša srca in duše. Ramazan je mesec posta in razodetja korana. Ramazan je deveti mesec hidžretskega koledarja. V njem je noč, ki se imenuje lejletul-kadr in o kateri je božji poslanec prerok Mohamed povedal, da je najboljša v letu. V tej noči se začelo oznanjanje korana. Kaj je post? Med zoro in sončnim zahodom se vzdržimo hrane, pijače, kajenja in drugih telesnih potreb. V človeški civilizaciji ima post dolgo tradicijo. Poznajo ga vse tri monoteistične religije. Mogoče se v islamu dojema strože, ker se od zore do sončnega zahoda ne sme ne jesti ne piti. Muslimani ob tem čutijo empatijo do vseh ljudi na svetu, ki nimajo hrane in vode. Tako lahko rečemo, da ima post poleg duhovne tudi socialno, družabno, družinsko ter zdravstveno vlogo. Postiti se morajo vsi telesno in duševno zdravi, svobodni in polnoletni muslimani in muslimanke. Post pomeni tretji steber islama in je odločitev, da nam je v naši veri nekaj predpisano in podarjeno. Zelo pomembna vloga posta je ob odrekanju hrani in pijači tudi odrekanje grdim besedam, mislim in dejanjem. Se pravi, ne samo da se naša telesa fizično izčrpajo, ampak se duhovno hranijo, to pa dušam vernikov prinese veselje in radost. Lahko bi rekli, da je post duhovna vaja, ki nas pripelje do premisleka o naši vlogi na tem svetu, našem odnosu do drugih ljudi, živali in seveda družbe v našem okolju. O postu rečemo, da je tudi šola, ki nas uči in nam pomaga, da postanemo boljši na vseh ravneh osebnosti. Mesec ramazan je priložnost medgeneracijskega srečanja in sodelovanja, skupnega branja korana, ki se imenuje mukabela, skupne večerje iftarja ter posebnega obreda, ki se opravlja v ramazanu, teravih-namaza. Pravimo, da naša skupnost živi 24 ur. Ko se družina in prijatelji zberejo za skupno večerjo iftar, začutimo posebno povezanost in ljubezen. Takrat vedno rečemo, da ima hrana boljši okus in da je tudi voda sladka. Vsakega ramazana imamo skupni moto, ki nas še bolj spodbuja pri opravljanju dobrih dejanj. Letos je moto ramazana to, da je »mesec dobrodelnosti in solidarnosti«. Ljudje danes ne potrebujejo le materialne pomoči, ampak predvsem, da jih nekdo posluša in da čutijo, da je tukaj zanje. Vsa dobra dejanja se v ramazanu dodatno seštevajo. Tako nas vse, kar storimo, duhovno obogati. Post ima tudi svoje zdravstvene prednosti. Prerok Mohamed je rekel: »Postite se in zdravi boste.« Post se konča z bajramom, ki traja tri dni in prinaša praznovanje, čestitke in obisk sorodnikov, prijateljev in sosedov. Vsem muslimanom in muslimankam v Republiki Sloveniji čestitam prihajajoče dneve meseca ramazana z željo, da bi se postili v dobrem zdravju in veselju. Ramazan mubarek olsun.

Seja Bem Vindo ao nosso PodCast! Giovani Zimmermann Jr é presidente fundador da Igreja Casa na Rocha. Casado c/Sophia e pai de 3 filhos. Professor de Teologia, Mestre em Filosofia Unioeste/PR, Psicanalista Clínico e Neuropedagogo. Graduou-se no Instituto Bíblico Cristo para Las Naciones (CFNI México/DF).Seja um Cooperador Fiel!

Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne splača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in bolj pomembno od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in ponovno ustvarja v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo bolj počasni, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.

Romi v Romuniji so druga največja etnična skupnost. Uradno jih je le dobrih 3%, ocenjujejo pa, da je romskega porekla kar okoli 10% ali okoli 2 milijona Romunov. Romi so začeli naseljevati Vlaško in Moldavijo v 14. stoletju, kjer so bili vse od svojega prihoda zasužnjeni. Suženjstvo v Romuniji so ukinili šele leta 1884, a so bili Romi preganjani ali vsaj potisnjeni na rob družbe vse do preloma tisočletja. Integracija Romov v romunsko družbo je proces, ki v Romunij poteka že vse od božične revolucije leta 1989. Zelo počasi, a poteka. Del tega proces je tudi romunska pravoslavna cerkev, ki uradno v svoje vrste do nedavnega ni sprejemala Romov. Dokler niso v duhovniški poklic februarja 2009, točno 153 let po uveljavitvi zakona, ki je končal suženjstvo Romov v Romuniji, posvetili prvega Roma, našega današnjega gosta v Evropi Osebno, Daniela Gango.

V petek, 14. junija 2024, se je osemindvajset vznemirjenja in zabave željnih obiskovalcev zabaviščnega parka Oaks v Portlandu v ZDA, znašlo v nezavidljivi situaciji. Medtem ko so se vozili na eni od tamkajšnjih atrakcij, se je naprava na najvišji točki vožnje zataknila, in naslednjih 30 minut so obrnjeni na glavo obtičali 15 metrov od tal. Zelo verjetno je, da še nikoli niste obtičali v zabaviščnem parku ali pa - kot 46 letni Timothy Cipriani v ventilacijskem jašku nad fritezo v restavraciji, ki jo je nameraval oropati. Toda zelo verjetno je, da ste že in da boste še kdaj obtičali. Ujeti v izčrpljujoče delo z veliko premikanja, a brez vsakega napredka. Ali pa v toksičen odnos. Morda ste obtičali živem blatu depresije ali pa do vratu v močvirju nerazrešenega konflikta. Se zataknili v delovnem razmerju z ne preveč delavnimi sodelavci ali osornim šefom. V evangeliju po Janezu, 5. poglavju, je zapisana zgodba o človeku, ki je obtičal. Sicer za opis njegovega stanja nikjer ni uporabljena ta beseda, a prav lahko bi bila. Osemintrideset let se je namreč že nahajal v kopeli Betezda in čakal na ozdravitev. “Ko ga je Jezus videl in slišal, da ga njegova bolezen muči že toliko let, ga je vprašal: ‘Ali hočeš ozdraveti?'” (Jn 5,5-7 ŽNZ) Kako čudno vprašanje: “Ali hočeš ozdraveti?” Pogovarjal sem že z veliko bolniki: v njihovih domovih, v cerkvah, bolnišnicah, domovih za ostarele. Molil sem zanje. Z njimi bral Sveto pismo. Klečal poleg njihove bolniške postelje ali pa stal z zaskrbljeno družino. Toda še nikoli nisem nikogar od njih vprašali: “Ali hočeš ozdraveti?” Zakaj je Jezus postavil to vprašanje? Dolžina bolnikovega bivanja v Betezdi ga je spodbudila, da vpraša: “Ali hočeš ozdraveti?” Ali pa ti je všeč, če si bolan? Ker nenazadnje ti ne gre tako slabo. V tvojem lončku se nabere dovolj kovancev za hrano. Poleg tega bi lahko ozdravitev zmotila tvojo rutino. Ozdraveti pomeni vstati, poiskati si delo, živeti. Ali res hočeš ozdraveti? Morda je za nas aktualna katera od različic tega vprašanja, toga vprašanje samo je še kako na mestu: Se res želiš izobraziti? Preboleti svojo preteklost? Priti v formo? Si pripravljena premakniti se naprej? Zlahka se namreč navadimo na svojo bolečino, težavo ali bolezen in se potem sprašujemo kdo sploh smo brez tega. Takrat, ko ni napredka, imamo občutek, da smo obtičali. Ko se borimo z istim razočaranjem s katerim smo se borili pred desetletjem, ali se soočamo z istimi strahovi s katerimi smo se soočali lani. Ko začutimo da vsi drugi prej pridejo do tega, kar si želijo in nam nihče noče pomagati. V besedah, ki jih je Kristus namenil bolniku v kopeli Betezda je sporočilo za vsakega človeka, ki ima občutek, da je obtičal. “Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi.” (Jn 5,8) Vstani. Naredi nekaj. Deluj. Napiši prošnjo. Prijavi se na razpis za delovno mesto. Poišči svetovalca ali terapevta. Poišči pomoč. Vstani. Vzemi svojo posteljo. Pretrgaj s preteklostjo. Zapusti slabo družbo - v virtuali ali resničnosti. Opusti slabo navado. In hodi. Verjemi, da se bo zgodilo nekaj dobrega. Svoj pogled usmeri na nov cilj in začni hoditi v njegovi smeri. Po Kristusovem posredovanju je bolnik v Betezdi ozdravel. Tega kako se bo Bog odzval na naše stanje ujetosti, nam nihče ne more povedati. Njegova pomoč, čeprav vedno na voljo, je vedno specifična. Ni naše, da mu povemo kaj naj naredil. Naše je, da mu zaupamo. Da vstanemo, pustimo preteklost za seboj in hodimo.

Mensagem da série “Caminhos do coração”, do dia 09/02/2025, por Flávio Carelli. www.facebook.com/batistasaopaulo⁠www.batistasaopaulo.com.br⁠ 

Vedeli smo. A nismo dovolj naredili. To je sporočilo pred kratkim odprte razstave v Prvem predverju Cankarjevega doma z naslovom: Vesti, ki niso zbudile vesti. Gre za razstavo povezano z obeleževanje 30 obletnice genocida v Srebrenici z izborom časopisnih naslovnic in izrezkov slovenskega, bosanskega in svetovnega tiska, ki prikazuje kako so novice o dogajanju v Bosni in Hercegovini z začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja pronicale v javnost. In kako je, kljub temu da so dogodki vodili v genocid, svet ostal nemočen pred bližajočo katastrofo. Sogovornika: kustos razastave dr. Ali Žerdin vodja programa "8372 živih spominov" Ela Porić

Gospa, ki ima rada besede, a je službeno pot posvetila številkam - bi lahko rekli za našo tokratno sogovornico, gospo Majdo Rupnik. Besede so prišle na vrsti po upokojitvi. Zelo rada bere, da pa ji gre izredno dobro tudi pisanje, dokazujejo kar tri knjige, ki so doslej izšle. V nastajanju je četrta, ki bo bolj osebna, saj je morala gospa Majda v življenju čez mnogotere čeri. "Pisanje me izpolnjuje," pravi in doda: "Ko človek nekaj zapiše, lahko nekaj kratkega, na koncu začuti neko zadovoljstvo, nek mir." Gospo Majdo Rupnik je obiskala Lucija Fatur.

Elon Musk rozvířil vody internetu s další kauzou. Tentokrát se zaměřil na Velkou Británii, kde dlouhé roky pákistánské gangy znásilňovaly nezletilé dívky. Podle Muska kryl současný britský premiér Keir Starmer znásilňovací genocidu. Z druhé strany zaznívá, že se Musk snaží podkopat autoritu Labouristické strany. Ať je to tak či onak, pravdou zůstává, že britská policie v případech pákistánských grooming gangů dlouho selhávala.

Zelo pogosto razmišljam, kaj želi nekdo, ki je hudo bolan ali zelo star, povedati, ko reče, da si želi domov. Kaj ta želja pomeni? Dom pomeni za človeka nekaj prav posebnega, tudi če kot otrok ni imel ravno idealnega doma. Dom je kraj, kjer naj bi se človek počutil varnega in sprejetega, kjer naj bi bilo lepo. Ko slišim, da kdo od bolnih in starih želi domov, se vedno spomnim na bolnika, ki sem ga srečala v bolnišnici pred več leti, ko sem še hodila v službo. Bil je pust, siv, deževen novembrski dan. Na oddelku je ležal bolnik, doma nekje pod Šmarno goro. Bil je že zelo slab in vedeli smo, da so mu šteti dnevi. Mislim, da se je tega zavedal tudi on. Ko sem prišla na vizito, mi je z velikim naporom rekel: »Veste, domov grem, tam je sonce, tam je lepo.« Nisem mu razlagala, da v takem stanju ne more nikamor. Samo poslušala sem ga in premišljevala, kje in kaj je zanj dom, kamor gre in ki se ga tako veseli. Zdaj, po toliko letih, se večkrat spomnim na tega bolnika. In vedno sem pozorna, ko slišim koga, ki je bolan, reči, da želi domov. To razumem kot željo, da želi nekam, kjer je lepo in varno, kjer bo sprejet tak, kot je. Osebno razumem to željo po domu kot človekovo večno hrepenenje po tisti drugi resničnosti, h kateri vsi gremo in si jo želimo. Vernemu človeku se zdi to povsem logično in upa na tisti dokončni svet z Bogom, čeprav ne more čisto nič vedeti, kakšen bo. Ko pa srečujem različne ljudi, tudi take, ki se niti nimajo za verne, pa si potem, ko se jim življenje izteka, želijo samo še domov, kjer bo lepo, razumem to kot hrepenenje vsakega človeka po varnosti in sprejetju, po Bogu. Tudi če se tega sploh ne zaveda in tudi če tega nikoli ne bi hotel priznati. Meni je vedno lepo srečevati ljudi z veliko željo po domu, ki si ga v tem trenutku ne znajo predstavljati. Vejo samo, da bo lepo.

V preteklih letih smo že predstavili natečaj Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije, namenjen starejšim od 60 let. Zgodbe mojega kraja nosijo vsako leto še poseben podnaslov oziroma temo, lani je bil to Prva ljubezen. Natečaj je trajal od 1. junija do 31. oktobra, žirija je izbrala deset najboljših zgodb. Doslej ste spoznali že kar nekaj nagrajencev in tako bo tudi letos. Najprej smo med vsakodnevnimi obveznostmi ujeli in prosili za pogovor gospo Darinko Kladnik, upokojeno novinarko iz Ljubljane, ki je prejela tretjo nagrado. Morda boste presenečeni nad njeno prvo ljubeznijo. Z gospo Darinko Kladnik se je pogovarjala Lucija Fatur.

Lepo pozdravljeni v naši duhovni oddaji! Tokratna duhovna misel je vezana na odnose. Nikoli ne bom pozabil svojega kolega, ki mi večkrat reče, da je v življenju uspešen zato, ker je v zelo lepih, ljubezenskih in spoštljivih odnosih s svojo družino, s svojo ženo in z otroki. Odnosi so nekaj, kar človeka dviga in kar človeka lahko tudi zelo potre. Je nekaj, kar ti omogoča leteti, in je nekaj, kar ti lahko omogoči, da zboliš. Človek je odnosno bitje in lahko ima v moči vere tudi odnos s presežnim. Odnos je nekaj, v čemer se lahko človek pogovarja, gradi, dela, ustvarja in kot ljudje smo ves čas v odnosih. Zato je dobro imeti dober odnos, najprej s samim seboj. Prisluhniti svojemu srcu, svojemu utripu srca, svoji misli, svojemu telesu. Človek, če nima odnosa s svojim telesom, lahko hitro zboli. Zelo pomembno je imeti odnos, lep odnos, spoštljiv, prijateljski odnos, poslovni odnos z bližnjimi, s katerimi živimo, »fair play«, se pravi poštenost drug do drugega. Ne nazadnje, odnos z Bogom, ki ga lahko izražamo v molitvi. Odnos do Stvarstva, ki je podpis Božjega prsta. Odnos do sveta, ki je tudi izraz tega, kar je Bog ustvaril. In kako postati boljši v odnosih? Več poslušati, manj govoriti. Opazovati. Biti manj občutljiv, pa hkrati čuteč. Prisluhniti v stiskah bližnjega in v vsakem človeku najti brata in sestro. Odnos lahko gradiš tako, da tudi sam sprejmeš, da si ljubljen od Boga in ne nazadnje od ljudi, ki so ti bližnji. Odnos gradiš tako, da sprejmeš lep odnos bližnjega. Vse dobro vam želim in vas toplo pozdravljam!

Kako svet doživljajo tisti, ki živijo s slepoto ali slabovidnostjo? Slepi in slabovidni si pri vsakodnevnem življenju pomagajo z raznimi tehnikami in pripomočki, med katerimi je najbolj prepoznavna bela palica. Zelo dragocen pripomoček pa je tudi brajica. Louis Braille je slepim dal zapis, ki jim je omogočil pismenost. Slepemu človeku je bila tako dana možnost zapisovati, brati in dostopati do tiskanih virov. Ob mednarodnem dnevu brajice, ki smo ga zaznamovali 4. januarja, se bomo v današnji oddaji Sledi časa posvetili genialnemu izumu Louisa Brailla – brajici, njenemu pomenu kot simbolu neodvisnosti in enakopravnega vključevanja slepih v družbo, ter temu, kakšna je prihodnost tega zapisa z razvojem sodobne tehnologije. Oddajo je pripravila Petra Medved.

Petra Meterc se je pogovarjala z litovsko režiserko Saule Bliuvaite; njen film Strupeno smo si lahko ogledali na Liffu, poleti pa je na 77. filmskem festivalu v Locarnu osvojil veliko nagrado, zlatega leoparda. V igranem filmu, ki je avtoričin celovečerni prvenec, spremljamo najstnici iz ekonomsko opustošenega litovskega mesta, ki upanje za pobeg iz svojega okolja vidita v avdiciji lokalne manekenske šole. Bere Ajda Sokler, ton in montaža Robert Markoč. Foto: https://liffe.si/sl/filmi

Martin Golob je katoliški župnik mlajše generacije, ki svoj vpliv in svoja sporočila zelo uspešno širi tudi po spletu. Je avtor dveh izjemno uspešnih knjig, mentor mlajšim, Instagram vplivnež in navdušeni humanitarec. Zelo sem hvaležen, da si je ob vseh aktivnostih vzel čas še za najin pogovor, ki sva ga posnela v prazničnem, decembrskem času. Pogovarjala sva se o vlogi duhovnika v moderni družbi, o pomenu skupnosti in medsebojne pomoči, o spletnem vplivništvu ter o iskanju ravnotežja med vsakdanjim življenjem, nastopanjem in službo oz. poslanstvom. Upam, da se vas pogovor dotakne in prispeva en delček k lepšemu začetku leta 2025. Martinove knjige najdeš na: https://trgovina.aleteia.si/prodajni-program/all/tag/serija-martin-golob Podkast pogovor Martina z bivšim predsednikom republike Borutom Pahorjem: https://www.youtube.com/watch?v=lVd1RTqKQwI&t=23s Podkast epizoda Umetnost Lenarjenja - Trialog, z Luko Pečar Pahorjem in Špelo Dobrovoljc: https://podcasti.si/umetnost-lenarjenja/ep/28-trialog-v-zivo-aktivacija-mladih-diplomacija-in-podjetnistvo-z-luko-pecar-pahorjem-in-spelo-dobrovoljc/ Časovnica epizode: 0:00 – Uvod in srečno novo leto

Zelo bogat človek je sanjal, da je umrl in šel v nebesa ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Send us a textPOLJUBNE DONACIJE: https://www.paypal.com/donate/?hosted_button_id=WW529JLQSYV7JDobɘrdan majice:https://doberdanbrand.siEPIZODA 149Danes z nami spet v dvoje Jure in Rimanic. Debata je tekla res o veliko temah. Vzemi si urco in prisluhni zanimivim zgodbam!TIMESTAMPI:00:00:00 Intro00:00:30 Jure kako si?00:01:49 Juretov teden00:01:59 Jure je šel v kino00:04:12 Matej je podedoval denar00:06:54 Dejstva kako je do tega prišlo?00:09:18 Matejev teden00:10:21 Poplave00:13:22 Darilo očetu za obletnico poroke00:14:57 Cigare00:21:25 Najbol manly drink?00:23:18 Zakaj je težko govoriti o starših kako seksajo?00:24:13 Kaj pomeni "we are trying to make a baby"?00:24:44 Ali s svojimi otroci govoriš o seksu?00:28:41 Ne smeš manifestirati denarja00:30:57 Potovanja00:31:21 10 sevtovnih kletvic00:32:55 Zelo si lepa00:35:16 Matejev international rizz00:36:06 Najbolj pomembni izrazi00:36:56 Vprašanja00:37:30 OutroPOSLUŠAJTE PODCAST TUDI NASpotify: https://open.spotify.com/show/2gjgPtR... Apple: https://podcasts.apple.com/us/podcast... Google Podcasts: https://podcasts.google.com/feed/aHR0...SPREMLJAJTE NASInstagram: https://www.instagram.com/chlani.podc...TikTok: https://www.tiktok.com/@chlani.podcast VODITELJIJure: https://www.instagram.com/juresavron/Matej: https://www.instagram.com/matejrimanic/O PODCASTUCHLANI. Prebrano »člani«, ne pa klani. Ampak člani česa? Ne, ne ... Tukaj ne gre za članstvo v klubu ali organizaciji, niti v klanu. »Član« je slengovska beseda, ki jopredvsem mladi zelo pogosto uporabljajo na najlepšem delu Slovenije – na Obali. Torej, ker ste tukaj, naj vam izrečemo dobrodošlico: »Kje ste, člani!« Ogrodje novega slovenskega podcasta sestavljamo 2 mlada ustvarjalci. Zaradi bližine, ki smo jo med seboj ustvarili s pogostim druženjem in delom, podcastu zagotovimo avtentičnost in poskrbimo za sproščeno dinamiko. Na podcastih se nam pogosto pridružijo še zanimivi gosti, – znani in manj znani – ki popestrijo epizode s svojim unikatnim pogledom na življenje in atraktivno osebnostjo. Teme, ki jih obravnavamo, so lahko absurdne in nenavadne, vsekakor pa se dotaknemo tudi življenjskih tem.

Predsodki in stigmatizacija ne pripomorejo k rešitvi problema Svetovna zdravstvena organizacija je marca sporočila, da je na svetu debelih že več kot milijarda ljudi – debel je torej že vsak osmi človek; samo v Sloveniji približno 400.000 (po oceni NIJZ). "Osupljivo število ljudi živi z debelostjo," je dejal glavni avtor analize, ki jo je objavila znanstvena revija Lancet. Pri Svetovni zdravstveni organizaciji so ob tem poudarili, da smo mejnik presegli prej, kot so pričakovali – to je leta 2030. Kdo je kriv? Kje tiči razlog? Ali je vzrok v tako imenovanem debelilnem okolju, ki nas sili v nezdrave izbire? Kakšno vlogo imajo pri epidemiji debelosti geni, hormoni, sladke pijače, procesirana hrana, gibalna neaktivnost, sedeč življenjski slog? Ali trend sploh še lahko zaustavimo, ali gre za začaran krog, za spiralo brez konca? O teh vprašanjih v Intelekti razpravljajo pediatrinja dr. Irena Štucin Gantar iz Bolnišnice za otroke s Šentvida pri Stični, mlada raziskovalka Kaja Kranjc, magistrica inženirka prehrane z Biotehniške fakultete v Ljubljani, profesor športne vzgoje dr. Gregor Starc s fakultete za šport in pediater dr. Primož Kotnik z ljubljanske Pediatrične klinike. Kako je zdravilo za sladkorno povzročilo revolucijo pri zdravljenju debelosti TUKAJ S sogovornicami in sogovornikoma smo se prejšnji teden na Biotehniški fakulteti v Ljubljani udeležili 7. Simčičevega simpozija z naslovom Debelost kot izziv moderne družbe, ki je problematiko prav tako osvetlil z različnih zornih kotov. Posnetek simpozija o debelosti TUKAJ

Primož Roglič je po šesti etapi Vuelte za vodilnim Benom O'Connorjem zaostajal skoraj pet minut, zdaj pa je pred zadnjimi petimi etapami zaostanek zmanjšal na vsega pet sekund. Slavko Jerič in Toni Gruden razmišljata o njegovi možnosti za končno zmago.

⏰ Driiiiiiing! Ofsaaaaajd! Evo, zdaj pa res. Na polno polno. Pa ne, ne zato, ker sva žleht, ker Domžale in Celje, res ne ;). Nazaj, ker imamo radi ta fuzbal tudi, ko te sprži in ti skisa možgane. Ampak tu smo, ker ste vi tu, ker pišete, poslušate, podpirate. In imate glih tak nekak radi ta fuzbal slovenski. Upam, da sva kljub zgodnji uri z Žiga Kos posnela okej oddajo ;)

Malá potyčka dvou mužů v pražské ulici. Útočník odjel tramvají, na přivolanou policejní hlídku začal okamžitě střílet. Zákrok sám nepřežil a po pár týdnech umírá i jeden z vážně zraněných policistů. Vyšetřování ukázalo, že pachatelem byl nebezpečný, dlouho hledaný muž podezřelý z vraždy. Proč na sebe takto upozornil? A proč se rozhodl znovu zabíjet? Varování: V pořadu se vyskytují násilné motivy a scény a svým charakterem a zpracováním není vhodný pro děti nebo citlivé osoby.

Entidade para a Transparência (EpT) está a exigir aos jornalistas fundamentação para aceder à declaração de rendimentos e património de políticos. O acesso a essas declarações era de regime livre, mas uma lei de 2019 começa agora a ter efeitos e condiciona esse acesso. Os partidos dizem que é “excesso de zelo” da EpT. Neste episódio, conversamos com a editora de política do Expresso Eunice Lourenço. See omnystudio.com/listener for privacy information.

Evropsko prvenstvo v nogometu. V finalu sta Nemčija in Slovenija. Zelo je napeto. Na koncu se zmage s kar 11 proti 8 veselijo Slovenci. Sliši se kot prizor iz sanj. Ampak vse je resnično. Manjka samo ključen podatek. Izveste ga v tedenskem komentarju, ki ga je pripravil Gašper Andrinek.

Tatjana Trček Pulišič, profesorica in vodja laboratorija na elitni Univerzi Johna Hopkinsa v Baltimoru, kjer med drugim raziskuje matične celice, pripoveduje o svoji selitvi v ZDA. Amerika jo je sicer zanimala že od otroštva, dejanski odločitvi za selitev pa je botrovala selitev njenega partnerja (zdaj moža) v New York, kjer je z njim in danes 10-letno hčerko preživela svoja prva leta čez lužo. New York ji kljub nekaterim manj prijetnim vidikom bivanja, kot so ekstremno visoke najemnine in spanje v utesnjujočih garsonjerah, ostaja v toplem spominu.