Podcasts about Zelo

Dan Reyes made himself known in the ring and behind the scenes on the Chicagoland independent scene before stepping away from the business a few years ago. D-Rey joins Windy City Slam Podcast for the first time to discuss his in-ring career as heartthrob Valentino, behind the scenes work with Zelo Pro, Zelo's legacy, getting trained by Tony Scarpone, Bryce Benjamin and Robert “Ego” Anthony, favorite people to work with, whether he'd return to the business, memorable celebrity interactions and more. Plus, Mike reports on news from POWW Entertainment and GALLI Lucha Libre and previews lineups from Ultimate Combat Gauntlet, BloodStone Wrestling and Wrestle League. Mike Pankow is a 25-year-plus professional journalist and wrestling superfan who covers local Chicagoland wrestling and national promotions like AEW and WWE. If there is something going on in Chicago, Mike knows about it. Enjoy “Wrestling, Chicago-Style” on The Broadcast Basement On-Demand Radio Network! Music by Jason Shaw on Audionautix.com. Get your local wrestling fix every Tuesday everywhere podcasts can be found and always at WindyCitySlam.com!

Lakota, revščina, spomin, užitek, razrednost, zgodovina, razkrivanje družbe. Teme, skozi katere antropologinja Svetlana Slapšak v knjigi Kuhinja revežev: Eseji in recepti založbe Goga razmišlja o hrani kot političnem, družbenem, kulturnem in intimnem vprašanju. Zelo neposredno govori o krivicah v svetu. Zaradi draginje je hrana vse bolj stvar prestiža, ne pa dobrina, ki bi morala biti dostopna vsem, in sicer tako cenovno kot po kakovosti ter da ni škodljiva za zdravje. Kot poznavalka antičnih svetov in antropologije spolov se v knjigi opira na dve temi, ki ju tudi sicer najraje obravnava v svojih raziskavah: ena je revščina, druga pa Balkan in njegova celotna antična zgodovina hrane. V knjigi tudi o tem, kako se o hrani vse bolj govori kot o luksuzu, premalo pa kot o vprašanju preživetja. Foto: Radio Prvi

Luka Eržen je akademsko pot zamenjal za izzive v Adidasu. Dela kot strokovna podpora vodstvu kadrovske funkcije na globalnem nivoju. Ima več kot 60.000 sodelavcev in vodi najbolj zahtevne transformacije v podjetju z dolgoletno tradicijo. Zelo neposredo govori o tem, kaj so sestavine dobrega vodenja in kaj potrebuješ za uspeh v globalnem okolju. Strokovni sodelavec oddaje je profesor Miha Škerlavaj z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani.

Sermão para a Festa da Santíssima Trindade / Padre Luiz F. Pasquotto, IBP. /Capela Nossa Senhora das Dores, DF.

Sramežljivi in neizkušeni Colin živi pri delavskih starših v angleškem predmestju, ki nimajo težav s sprejemanjem njegove homoseksualnosti. Mati mu celo uredi zmenek v lokalnem pubu, kjer prepeva v kvartetu s svojim očetom. Toda Colin se zagleda v skrivnostnega, postavnega motorista Raya, s katerim se spusti v burno razmerje dominacije in podrejenosti. Zelo hitro se tudi preseli k Rayu, kjer postane njegov služabnik. Molčeči Ray bolj skrbno razporeja vsakodnevne naloge kot odmerke pozornosti in naklonjenosti, ki jih namenja Colinu, in precej dolgo se zdi, da ta nenapisani dogovor ustreza obema … Ljubezen boli, celovečerni prvenec avtorja mlajše generacije Harryja Lightona, je požel navdušenje lani v Cannesu, kjer je prejel tudi nagrado za scenarij v sekciji Posebni pogled. Izvirni naslov Pillion je izraz za sovoznikov sedež na motorju, v prenesenem pomenu pa tudi za vlogo podrejenega v gejevskem odnosu. Čeprav promocijska besedila opozarjajo na eksplicitne in sadomazohistične prvine, gre v bistvu za pretanjen psihološki esej o nadvladi in podrejenosti v ljubezenskem paru, o bolj in manj izkušenih osebah, o karizmatičnih posameznikih in »sivih miših«. Pa tudi o iskanju lastnega jaza, pristnosti oziroma identitete. Dogajalni čas je avtor iz 70. let v izvirnem romanu prenesel v sodobnost. Odlika filma je v tem, da ne zdrsne v poskus šokiranja, obsojanja ali senzacionalizma. Niti se ne posmehuje umirjenosti in utirjenosti predmestnega življenja in običajnega zakona, kar je pogosto lahka tarča satire, niti ne poveličuje robnih spolnih ali partnerskih praks. Kot uči psihoanaliza, nelagodje in zagate najdemo povsod … V enaki meri kot za scenarij, bi si Harry Lighton zaslužil tudi nagrado za režijo, od zasnove posameznih prizorov, ki nikoli niso čisto predvidljivi, do izjemne izbire in odličnega vodenja predvsem glavnega igralskega dvojca, Harryja Mellinga, ki deluje kot srnjad v soju žarometov, in nevarno skrivnostnega Alexandra Skarsgårda. Očarljivo izvirna je tudi uporaba glasbe Erika Satieja oziroma njegove Gymnopédie. Če pogledamo širšo sliko, mimo eksplicitnih prvin, gre – in to mislim brez ironije – pravzaprav za romantično melodramo. Film Ljubezen boli je globoko humano raziskovanje človeškega čustvovanja, in pravzaprav film o tem, da je težko zdržati v dosledni transgresivnosti. V tem je obenem podoben in različen od pisanja oziroma radikalne filozofije Markiza de Sada. In film se razplete celo v konservativno potrditev ljubezni oziroma nujne konstrukcije para, ki morda ni čisto običajen, spet pa ne tako zelo različen od obrazcev melodram, ki jih prinaša glavni kinematografski tok … Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Bernard Stramič. Iz oddaje Gremo v kino.

Še nekateri vsebinski poudarki oddaje: - Gospodarstvo Primorsko-Notranjske regije lani na 6. mestu v državi po dobičku in na zadnjem po višini plač. - Na Planini v Kranju kmalu nov vrtec, v Velikih Laščah pa prizidek z novo kuhinjo. - Z izdelovanjem avtomobilčkov vesoljskega videza se ptujski osnovnošolci navdušujejo nad praktično in uporabno tehniko. - Slovenija vse bolj oranžna: jutranja telovadba starejših v okviru Šole zdravja pridobiva priljubljenost.

V 11. sezoni oddaje Drugi pogled bomo danes pred mikrofonom prvič gostili sogovornika iz Sudana. Njegovo ime je Tamer Ibrahim in v Ljubljani živi okvirno tri leta. Pred selitvijo je z ženo Slovenko nekaj let živel v Savdski Arabiji, kjer je še vedno tudi zaposlen, a ker mu služba omogoča delo na daljavo, je zdaj večino časa v naši državi. Zelo rad spoznava slovenske navade in tradicije. Se pa trudi, da bi tudi iz Slovenije lahko pomagal ljudem v domovini, ki so že nekaj časa ujeti v vojni vihri.

Poslušalki, ki bi rada ješprenj pripravila kot prilogo (do zdaj ga je pripravljala je v ričetu), je sestra Nikolina svetovala, naj ga pripravi po načinu praženja. Ješprenj je najbolje dvakrat dobro oprati v vodi, nato ga namočimo. Najbolje že dan pred pripravo ali pa čim prej zjutraj. Na čebuli najprej popražimo čebulo in ko ovene, dodamo odcejen ješprenj. Po želji lahko dodamo malo česna. Zalijemo z dvakratno količino vode. Pražimo do mehkega, po potrebi dolijemo malo vode. Če smo česen pozabili dati k praženju, ga dodamo – strok narezan na štiri dele – v to tekočino. Po želji dodamo lovorjev list in solimo. Tak ješprenj je lahko priloga k mesu z omako in podobno. Enako pripravimo piro. Lahko pa ješprenj ali piro samo skuhamo v vodi in ga na koncu zabelimo z vročim raztopljenim maslom. Pride zelo okusno, lahko tudi s peteršiljem potresemo, kjer to smemo. Lahko se zabeli tudi z ocvirki in podobno. Zelo dober okus dobimo, če dodamo sveže praženo čebulo. Sestra Nikolina je odgovorila tudi poslušalcu Jožetu: ješprenj naj kuha 30-40 minut.

Na slovesnosti ob začetku 56. Tedna slovenske drame je vsakoletne nagrade za igralske in neigralske dosežke podelilo Združenje dramskih umetnikov Slovenije. Nagrado “Polde Bibič” za življenjsko delo je prejela Barbara Stupica, »Opus Barbare Stupice je raznolik in obsežen. Njeni začetki delovanja v gledaliških hišah segajo v čas konca osemdesetih let prejšnjega stoletja in v dobrih tridesetih letih sodelovanja z različnimi umetniškimi ustvarjalci se je v garderobah, depojih, delavnicah, hodnikih zbralo veliko lutk, kostumov in drugih rekvizitov, ki pričajo o pestrosti kreativnega duha avtorice. Barbara Stupica je snovalka lutk, ilustratorka, kostumografinja, scenografka; sodeluje pri nastajanju predstav za najmlajše in odrasle. Njene stvaritve so lahko zelo majhne, v obliki namiznih lutk ali senčnega gledališča, in velike ali zelo velike, v funkciji scenskih postavitev in kostumov za animatorje ali igralce. Sama poudarja, da ji je zelo blizu vizualna estetika zgodovinskih slogovnih obdobij baroka in rokokoja ter v smehu doda: "ultra kič". Vstopiti v zagonetni labirint Barbare Stupice pomeni biti povabljen (ali zvabljen) v "zajčjo luknjo" ali v "hišo za ogledalom", kjer kraljuje domišljija«, je med drugim zapisala Dr. Nataša Smolič v katalogu Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije 2021, kjer so Barbaro Stupico izpostavili kot osrednjo likovnico bienala. V svoji karieri je zelo intenzivno sodelovala z Vitom Tauferjem, Matjažem Pograjcem, Ivanom Peterneljem in Barbaro Hieng Samobor, Jako Ivancem, Ivano Djilas, Matjažem Faričem in Iztokom Kovačem. Predvsem v Slovenskem mladinskem gledališču in Lutkovnem gledališču Ljubljana je od leta 1989 pustila neizbrisljiv pečat. Barbara Stupica je tudi prejemnica več Borštnikovih nagrad za kostumografijo in scenografijo ter nagrad na festivalih zunaj Slovenije. O njenem visokem umetniškem kredu pričajo tudi oddaje, v katerih smo umetnico gostili pred nekaj leti in smo jih za danes pripravili v radijski kolaž. Ta naj prikaže njen odnos do gledališke materije, ki se je posveča, njeno iskateljsko in drzno žilico, ki jo vsakič znova spodbuja k preizkušanju novih in neznanih poti, strokovnost in prizadevanja, da se bi njene zamisli uresničile čim bolj avtentično in v popolnosti. Vabimo vas, da prisluhnete Barbari Stupici.

Od aplikacij za zmenkarije, portalov za odrasle, agentov umetne inteligence, ki ti izberejo partnerja, do vibratorjev na wifi in robotov za seks, ki oddajajo toplino človeške kože. Kljub velikanski količini podatkov in denarja, ki jo tehnologije zahtevajo, ljudje sprejemajo tehnologije na področju intimnosti in spolnosti. Evolucija digitalne ljubezni je zanimiva, dobičkonosna in z napredkom tehnologije izjemno hitra. V novi epizodi o tehnologijah za seks in seksu s tehnologijo. Antropologinja Živa Gornik se raziskovalno ukvarja z digitalizacijo seksualnega dela. Zapiski: Odbit Discord Oglasite se lahko na odbita@rtvslo.si  

V soboto bo v mariborskem Ljudskem vrtu večni derbi, tako Maribor kot Olimpija pa sta daleč od stare slave. Zelo napeto je v vijoličastem taboru, ki ga je med tednom zapustil že četrti trener v tej sezoni. Skrbijo tudi odnos igralcev, blede predstave in skromen izkupiček točk v spomladanskem delu prvenstva. Skratka, veliko je razlogov za pogovor z nogometnimi strokovnjaki o prihodnosti kluba iz Mladinske ulice, ki se mu obeta tudi lastniška sprememba.

Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Ava Longyka Marušič. Po–mišljaj je zbirka osemnajstih besedil, ki jih je Mitja Velikonja napisal za različne namene. Nekaj je esejev, ostalo pa so razni predgovori, nagovori, spremne besede in recenzije del drugih avtorjev, celo besedila z zavihkov knjig ali gledaliških listov; spremljajoče fotografije pa so nekakšni intelektualni utrinki s potovanj po svetu. Zelo pester nabor izbranih besedil je avtor za tokratno izdajo delno priredil in osvežil, nekatere zapise je korigiral in ažuriral na način, da bolj ustrezajo sedanjemu trenutku. Bralca, kljub časovni oddaljenosti vsebine, tu so recimo tudi zapisi, ki se navezujejo na nekdaj skupno državo, še vedno opominjajo, da "na zahodu ni nič novega", še več, da na svetu, ni nič novega. Ali kot avtor v predgovoru z naslovom Metuljček iz rezalne žice, lepo pojasni: "Nenazadnje, je bilo v zgodovini kadarkoli kako drugače? Oblike, strategije in tehnike nadvlade ljudi se spreminjajo, da bi oblast ostala nedotaknjena – spreminjajo in prilagajajo pa se tudi oblike, strategije in tehnike rezistence in emancipacije, ki jo sproti rušijo." Svet je igra jojo, bi pomislili, je boj med dobrim in zlom, popolna preslikava risanke o Tomu in Jerryu, ki v pop kulturi izjemno natančno slika realnost. Primerjava naj mi bo oproščena, saj se tudi Velikonja pogosto ukvarja s sistemi popularne kreativnosti, rokenrola in reperskih gurujev, Hollywood pa je tako ali drugače kreator duhovnega stanja sveta, še več, v tem "bodljikavem" gozdu na nas prežita tako razodetje kot tudi satan civilizacije. Kljub široki časovni amplitudi – najstarejša besedila so stara že četrt stoletja –pretakanje časa ne more škodovati; vsi zapisi so aktualni ne glede na zgodovinske okoliščine. Pri Velikonji gre namreč za način pisanja, ki izhaja iz kritične analize vsakokratnega družbenega in političnega stanja, zato je humanistično angažirano in intelektualno prečiščeno, nemalokrat ironično, polemično, celo zajedljivo, saj avtor ne odstopa od svojih stališč. Njegova družbena kritika izhaja iz pozicije levo usmerjene kulturološke znanosti, kjer ni prostora za zatohle nacionalistične dinozavre ali kapitalistične neoliberalizme vseh vrst, ki vedno znova in znova skušajo klestiti svobodomiselne duhove, človekovo umsko in siceršnjo svobodo, da ne govorimo o pravicah, ter jih skušajo reducirati na stanje podrejenosti ljudi kapitalu, ideologijam in strukturam sveta, ki temeljijo na razlikovanju človeštva na liderje in podanike, na bogate in revne, na svobodne in zasužnjene. Če zaobljimo nekoliko bolj dramatično, pa vseeno: teksti v knjigi Po–mišljaj na polno kažejo bistro-umnost, pronicljivo iskanje odgovorov na temeljna vprašanja. Če začnemo na začetku: človek se ne rodi po svoji volji; pade na svet in ta svet postane njegov utelešeni dom. Že na tej točki se pričnejo njegovi po–mišljaji. In potem vse do smrti in nemara še čez, se mu odpirajo vprašanja o identiteti, vlogi na svetu, pravicah, dolžnostih, svobodi in vrednosti svoje eksistence. Ni konca dilem; ko se ravno razvnamejo, pa se osebek stopi z vesoljem in vse je spet tako, kot je bilo pred rojstvom. Ja, ko beremo salamensko zanimivo knjigo, smo priče izumu hrepenenja vseh znanstvenikov, analitikov, mislečih ljudi, priče smo izumu perpetuum mobila, nenehnega vračanja istega, brez ostankov in izgub pri morebitnem trenju. Avtor izhaja iz spoznanja o "nemogoči sedanjosti", saj žaromet obtožbe sije v obraz posameznika tako v antiki, kot v srednjem veku, komunizmu ali v samicah neoliberalnega sveta ... Svet je arest, vsi smo ujeti, vsi smo zaprti v Alkatrazu, ki ga tista narcistična glomaznost in poosebljena defektnost zadnje ameriške nanizanke spet hoče aktivirati, oživiti, osmisliti. Alora, tu je sedaj aktualen Arestej, ki se iskreno bori za preživetje Evridike, a je bil na koncu, lej jo miselno hudičevko, kaznovan, in je izgubil svoje čebele. Kazen pa je bila še hujša, kot samo ekonomska. Njegova dobromisleča nrav se je morala očistiti in se darovati bogovom. Kot slehernik, ki ga za svoj ponucljiv artikel jemlje država, sistem, politika, oblast ... Je pač padel v nemilost "nemogoče sedanjosti", tako nekoč kot včeraj in tudi danes. Velikonja temeljito preverja sedanjost, ponovno premišljuje o vlogi subjekta v družbi, ki valovi od demokracije k teokraciji, od ideologije do ideologije in jo preplavljajo pop kultura, rokenrol, naci-onalizmi, stanje stvari same po sebi, pa kreativnost politik, vibriranje smisla. Knjiga Po–mišljaj je čista analiza socioloških (dis)funkcij časa. Vse ga pritegne, celo bistroumnost Jugoslovanskih glasbenih ikon: "Potem so prišli, kot pravi Djordje Balašević, prišli popovi, pa lopovi, od vsepovsod ispuzali so grabljivci pa lažljivci pa snalažljivci." Vse kulminira v raznih oblikah nadzora nad posameznikom, ki je vedno podrejeni, nusproduktni, pomanjšani del sistema. Človek izza sosednjih blokovskih vrat je tvoj človek, je molekula sivine, ki jo izbrani, vzvišeni, od Sistema poklicani vedno gnetejo po svoji podobi. Tudi eksperimenti naše polpreteklosti (samoupravni socializem, pa te reči) so obilno razčiščeni, ampak tokrat zares, razkrinkani in pojasnjeni. Vsaj v nekaterih poglavjih, za podpisanega še najbolj eksplicitno v zelo kratki spremni besedi za knjigo Olega Sinjeokega, kjer z eno potezo, tako v haiku maniri, perfektno izriše pomen jugo rokenrola z mislijo: "Če kje, je Jugoslavija zares zaživela in še danes živi na jugoslovanski glasbeni scen!" Drugi zapis, ki je tudi krvavo aktualen, ima naslov Stari odgovori novim vprašanjem. Tu avtor preplete lucidne misli o političnem plakatu, ki mu lepo doda artistično noto z razširivijo besede v – plaka(r)t. Za mlajše bralce bo to že kar nova tema, odkritje, "starejšim", pa bo tekst obudil spomine ne ključne dogodke razkroja Jugoslavije iz časa "plakatnih afer". Če povzamemo iz tega teksta in s tem naredimo krivico ostalim sedemnajstim zapisom, ki so zelo široko zastavljeni, bogato raznorodni in prepričljivo zapisani, bomo citirali tale sugestivni pasus: "Jugoslavija kot najbolj napredna, liberalna in odprta med evropskimi socialističnimi državami je najbolj krvavo razpadla, njen avtentični protifašizem se je sprevrgel v najhujše nacionalizme, njena s težavo izpogajana solidarnost v nepredstavljive morije."

Naravo varujemo predvsem zaradi ljudi, poudarja Martina Kačičnik Jančar z Zavoda za varstvo narave, kjer je vodja sektorja za biotsko raznovrstnost. Varstvo narave je stvar družbenega dogovora o tem, katere storitve bomo v kakšni meri črpali iz narave. Da pri tem največkrat prevladajo ozki gospodarski interesi, pa je posledica iluzije o nenehni gospodarski rasti in – človekove grabežljivosti. Martina Kačičnik Jančar je gostja tokratnega Intervjuja.

Poglabljanje v glasbo s koncerta Simfoničnega orkestra RTV Slovenija na Slovenskih glasbenih dneh zaključujemo z delom Eisenberg Vinka Globokarja. Steven Loy se v predstavitve skladbe spominja, da je bilo srečanje z Globokarjem tesno povezano prav s to skladbo: »Z Globokarjem sem se prvič srečal potem, ko sem se udeležil mojstrskega tečaja v Sieni v Italiji na Akademiji Chigiana, kjer sem študiral pri dirigentu Lotharju Zagrosku, ki je dober Globokarjev prijatelj. Poklical je svojega prijatelja Vinka in rekel, da v Sloveniji živi ameriški dirigent, ki bi ga moral spoznati. Potem mi je Globokar poslal sporočilo in nekega popoldneva sem ga obiskal v Žužemberku. Izkazalo se je, da je oktobra istega leta pripravljal koncert z Orkestrom RTV in na programu je bil tudi Eisenberg v orkestrski različici. Zapisal sem torej veliko komentarjev o tem, kako igrati določene stvari, kako jih je sam interpretiral in dirigiral. Zelo sem vesel, da sem to storil. To mi je bilo v ogromno pomoč, ko se je izkazalo, da bom dirigiral ta koncert.

Če lahko sklepamo po prvi izredni seji novega sklica državnega zbora, je pred nami zelo buren mandat. Zelo glasno je bilo že ob ustanavljanju prvih treh začasnih odborov, saj je po mnenju strank še aktualne vladne koalicije nova, prihajajoča koalicija popolnoma ignorirala dozdajšnjo prakso in tudi upoštevanje volilnega izida. Na dnevnem redu je med drugim izvolitev dveh podpredsednikov državnega zbora od skupno treh. Drugi poudarki oddaje: - Tudi Gospodarska zbornica napoved gospodarske rasti popravila navzdol, za letos na 2 odstotka BDP. - Iran pred iztekom premirja še zadržan glede pogajanj z ZDA. Opozarja, da ima nove adute na bojišču. - Koroški župani pozivajo državo, naj pokrije visoke stroške decentralizacije varstveno-delovnih centrov.

Naša gostja je bila dolgoletna članica Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor, dramaturginja Maja Borin, letošnja nagrajenka Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Z njo smo se pogovarjali o vlogi in delu dramaturga pri nastajanju gledališke predstave, o gledališko literarnih projektih, ki nastajajo zunaj gledališča, pa tudi o tem, zakaj ljudje še vedno radi prihajajo v gledališče.

Neste programa a Pra Rosi De Paula da Comunidade Evangélica Deus Provedor no Jardim Anhangá (Duque De Caxias) traz uma reflexão com base baseada em Apocalipse 2: 1-7. Vollte. Arrependa-se. Que palavra forte! Deus está nos alertando. Ouça a voz do Senhor através deste podcast. Compartilhe com quem precisa ter a esperança renovada.

Ameriški predsednik Donald Trump je danes sporočil, da so predstavniki Irana poklicali Washington in da si zelo želijo skleniti sporazum z Združenimi državami. Ob tem je ponovil, da dogovora ne bo, če se islamska republika ne bo odpovedala jedrskemu programu. Trump je po napovedani zapori Hormuške ožine sicer opozoril, da bodo njihove sile napadle iranske ladje, ki se bodo približale območju zapore.

Boštjan Košak je izkušen poslovni voditelj z več kot 28 letnimi izkušnjami, predvsem na področju telekomunikacij in novih tehnologij. V svoji karieri je sodeloval pri številnih strateških projektih ter transformacijah podjetij.  Tekom svoje kariere je med drugim dobrih 10 let vodil podjetje Amis v Sloveniji in na Hrvaškem, štiri leta je bil izvršni direktor in prokurist družbe Si.mobil, kasneje A1 Slovenija. Vodil je podjetja, ki se ukvarjajo z robotsko procesno avtomatizacijo, novimi tehnologijami, povezljivostjo in telekomunikacijskimi omrežji. Pred prihodom na čelo Telekoma Slovenije je vodil tudi več podjetij na področju novih tehnologij, povezljivosti in avtomatizacije procesov, med drugim ADBK, Marinrene in Botera, ki se ukvarjajo z razvojem telekomunikacijskih rešitev in robotske avtomatizacije. Danes kot predsednik uprave vodi Telekom Slovenije v obdobju intenzivne digitalne transformacije, razvoja 5G omrežij, optične infrastrukture in novih digitalnih storitev. Telekom Slovenije je eden ključnih akterjev pri razvoju digitalne infrastrukture in telekomunikacij v Sloveniji. Telekom Slovenije je največji telekomunikacijski operater v Sloveniji s približno 36-odstotnim tržnim deležem v mobilni telefoniji in vodilno pozicijo tudi na več drugih segmentih digitalnih storitev. Najljubši citat: Nimam najljubšega citat, se pa kdaj spomnim na Churcillow govor ?We shall fight…?Najljubša knjiga: Ernest Hemingway: Sonce vzhaja in zahaja; Drago Jančar: Severni sijNajljubša serija: Game of Thrones (nekje do 6. sezone).Hobiji: Smučanje, tenis, kolesarjenjeNajljubša hrana: Zelo odvisno od trenutka, skoraj vedno mi ustreza kar ponudijo v preprostih restavracijah v Franciji in Belgiji.Najljubši podjetnik: Elon Musk (pred nakupom Twitterja), Satya Nadella (preobrazba Microsofta).Najljubša aplikacija: RedditZaključni nauki:·      Ni univerzalno uporabnih naukov·      Izkoristite priložnosti·      Ko se odločite vztrajajte

Piše: Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Roman igralke in pisateljice Nataše Konc Lorenzutti Vse je postalo plamen sodi med biografska dela. Predstavlja življenje intelektualke in umetnice Lize Hribar, rojene Obereigner (1913–1996). Kiparka je znana predvsem po izdelovanju jaslic, njen odnos do dela je subtilno orisan, pa vendar roman prikazuje še marsikaj. Predstavljeni so tedanje intelektualno življenje, vzpostavitev pomembnih ustanov nacionalnega pomena in pogled na žensko v njenih različnih vlogah. Prikazuje nam političen pogled in polemične odločitve predvsem v povojnem obdobju. Zelo dobro je prikazana podoba Ljubljane z njenimi ulicami in stavbami in s tem je dodan tudi fokus takratnega meščanskega življenja. Pred nami se razgrne življenje Lize in njene primarne in sekundarne družine. Pisateljica se najbolj živo posveča družini Lize in Zorana Hribarja, večkrat pa se pojavljajo liki, ki imajo le statično obliko ali pa so pogoste vesti o smrtih. Delo je obširno in prikazuje širšo sliko. Družinsko drevo je premišljeno orisano, pisateljica prikazuje številne, med sabo prepleteni sorodniki. Natančno se spušča v detajle, ki pričajo o pomembnih ljudeh z gospodarskega, znanstvenega in kulturniškega področja. Poudari na primer povezavo s Tovarno kanditov in sladčic Josephine Šumi, gospodarstvenice, ki je po ločitvi od moža Franca vse vodila sama. Moč in sposobnost žensk avtorica pogosto poudarja. Motiv bombonov se kot nostalgičen spomin pojavlja kot pomembna točka v različnih okoliščinah dialogov. Romaneskna zgodba zelo neposredno govori ljubezenskih razmerjih med znanimi Slovenci, pri čemer ni prizanesljiva do razhodov, ločitev in prešuštev. Zgodba je postavljena v čas, ko so živeli priznani umetniki in umetnice, na primer Lizina tesna prijateljica Lily Novy, pa Ljuba Prenner, Oton Zupančič, Izidor Cankar, Josip Vidmar, France Bevk in drugi. Prav ta del romana je eden izmed močnejših, saj se pred nami razvije bogata plejada družinskih in prijateljskih povezav ter njihovo druženje in razmišljanje. Predstavljeni so kot polnokrvne osebe s svojimi nazori in pogledi na takratno dogajanje. Trpko predstavlja tudi različna izgnanstva posameznikov in njihovih družin. Zgodba teče v sedanjiku, zaradi česar je dogajanje še bolj živo. Pri tem se pisateljica posveča predvsem ženskam in njihovemu delovanju na pisateljskem oziroma pesniškem področju. Roman Vse je postalo plamen je zasnovan na resničnih osebah in dogodkih. kar je značilno za dela Nataše Konc Lorenzutti. Ob tem pa pisateljica ostaja zvesta simboličnemu izražanju in prefinjenemu jeziku: »Minilo bo dolgo poletje, prišla bo jesen, vlakna smisla bodo rumenela, se cefrala, ona pa jih bo nabirala in jih vpletala v tapiserijo, ki ne sme razpasti, saj so bili drugače vsi napori zaman.« Vse je postalo plamen je delo, ki ne prizanaša sistemu, zločinom, nemorali, neetičnemu ravnanju. Poudarja, kako pomembno je biti človek in to, da »Delo je zmeraj blagoslov.«

Piše Vid Bešter, bere Aleksander Golja. Roman Ivana Vogriča Iz strasti se začne z umorom. Leta 1908 je Anton Nanut v Štandrežu pri Gorici streljal najprej na nekdanjo zaročenko Marijo Pavlin, nato pa je skušal soditi še sebi. Kljub umoru pa ne beremo kriminalnega romana ‒ z romantiko zločinstva se nič ne ukvarja. Pa tudi zagonetka ni ‒ ne žandarji ne kakšni zasebni vohljači v romanu nimajo preveč dela. Vse okoliščine nesrečnega dogodka že na prvih straneh romana priobčujejo časniki. Sicer pa tudi ni kakšne velike skrivnosti. Zločin je navsezadnje eden še danes najbolj znanih in domačih: umor ženske v njenem domu. Morilec je prav tako tipičen: žrtvin nekdanji zaročenec, ki se kar ne more sprijazniti s tem, da ga Marija zavrača. Iz strasti je roman o usodi preživelega morilca. Najprej v že omenjenih citatih časnikarskih poročil beremo, kako je o umoru in razmerju sodila javnost. Nato se dogajanje preseli v sodno dvorano: govorita tožilec in advokat. Antona oziroma, kot ga kliče pripovedovalec, Tonija najprej obsodijo na smrt, nato mu sam cesar zniža kazen na desetletje “težke ječe”. Nazadnje spremljamo Tonija za zapahe v mariborsko kaznilnico, kjer pa po treh letih znova dvigne roko nadse. Roman so navdihnili resnični dogodki in tudi žanrsko ga moremo umestiti med zgodovinske romane. Očitno je, da hoče avtor Ivan Vogrič umor in njegove posledice umestiti v sorazmerno podrobno podobo časov in navad v notranjeavstrijskih deželah pred prvo svetovno vojno. Ta ambicija se kaže v stalnem prekinjanju osrednjega toka pripovedi z zastranitvami. Pripovedovalec se kar ne more zadržati, da ne bi navrgel še kakšne etnografske ali zgodovinske kuriozitete. Večinoma so to raznorazni z dogajanjem romana sočasni, a nepovezani dogodki. Ta navdušena raztresenost, ki kar naprej skače od ene zadeve k drugi, ne zna pa ločevati med bistvenim in odvečnim, povzroča, da zgodovinska dejstva v romanu niso povezana v celoto. Da bi to prikril, se tretjeosebni pripovedovalec pogosto zateka k zvijači: svoje zastranitve pripisuje Tonijevemu doživljanju in notranjemu življenju. Kot strela z jasnega nam na primer postreže z nekaj odstavkov dolgo klasifikacijo zločinov in pripadajočih jim načinov usmrtitve skozi stoletja … nakar, kot bi mu postalo nerodno, medlo doda: “... si je mislil Toni”. Vsevedni pripovedovalec se, da bi se prizemljil, pretvarja, da je pripovedna perspektiva pravzaprav Tonijeva. Posledica tega je, da svoje meje izgubijo protagonistovo védenje, razmišljanje in čustvovanje. Ko na primer Toni stopi pred sodišče, pripovedovalec odtava v katalogiziranje mučilnih naprav in praks skozi stoletja. Natezalnice in čarovniški stoli naj bi ponazorili Tonijevo čustveno stanje. Toda kdo neki čustvuje prek naštevanja mučilnih tehnik? Zelo daleč smo od premišljevanj kakšnega kneza Miškina o čustvovanju obsojenca na smrt. Posledice teh preskokov so lahko prav čudne in celo nelogične. Poglavitnega premisleka o povoda za Marijin umor ‒ in o ljubosumju nasploh ‒ ne dobimo ne od Tonija ne od pripovedovalca. Posredovan nam je s citati iz premislekov Henrika Tume in škofa Jegliča. Tako se znajdemo v nenavadnem položaju: javno objavljena premišljevanja izobraženega in naprednega advokata stojijo na mestu, kjer bi pričakovali razmišljanje in intimno doživljanje njegove stranke, običajnega delavca in morilca. Protagonist za nas tako ostaja čudno abstrakten. Stoji sredi vseh teh besed in pripovedovalec nanj obeša anekdote, zgodovinske detajle, citate iz razumniških spisov in spomine na posočje … to naj bi sprejeli namesto protagonistovega doživljanja in mišljenja. Toni sam pa molči. Nikdar se ne ubesedi, to pa je v romanu tako, kot če bi rekli, da je brez telesa. Prav z razmišljanjem, čustvovanjem in izražanjem likov ima roman tudi sicer težavo. Vse misli, spomini in pogovori zvenijo nekam togo. Ne bi bilo čisto zgrešeno pomisliti, da je kleč v tem, da zaporniki filozofirajo prav tako abstraktno kakor advokat Tuma pri večerji. Vogrič piše, kot bi ves čas nekaj dokazoval in argumentiral. Še posebej v prvi polovici romana, pri prikazu zločina in njegovega konteksta ter sodne obravnave, se bolj kot pisatelj kaže kot zgodovinar in odkrito navaja – oziroma trdi, da navaja – časopise in govore iz sodne dvorane, citira in ocenjuje sočasna literarna dela, spise, zakone. Vse svoje napore usmerja k poantam, ki pa so jim liki in situacije skoraj samo didaktični pripomočki. V drugem delu romana, v zaporu, postane to nagnjenje k poantiranju tako izrazito, da razprave med zaporniki skoraj spominjajo na platonske dialoge, tako zelo se njihovi glasovi zlivajo. Vidi se, da je Vogrič vajen akademskega stila, in kadar je potrebna podpora za misel, argument pa tudi prikaz čustva, potegne na plan kak citat. Žal si je pustil preveč svobode. Vse se pomeša in porazgubi, ker pripovedovalec ni omejen samo na vire, ampak si prav nestrokovno domišlja, da ima dostop tudi v glave in srca. Seveda to ne bi bil problem, če ne bi bil površen tudi pri argumentaciji svojih poant. Ne moremo mimo tega, da so umor, povod zanj in njegov družbeni vzrok v romanu obravnavani bolj kot ne klišejsko. Skoraj prelahko je pozabiti, da je Marija mrtva. Pripoved problem strasti tako ali tako pozabi oziroma ga razreši tako, da pač Toni Marije nikdar ni nehal ljubiti. To ni roman za moraliste. Koliko bolje bi bilo, če bi pripovedovalec ostal pri sestavljanju drobcev, ki nam jih razkrivajo viri, in če bi kot detektiv na delu, namesto da poskuša zapolniti luknje in razpoke v znanih dejstvih, nanje opozarjal.

Dobrovolníci nakonec sesbírali 30 pytlů, obsahují hlavně plasty a sklo. Odpadky účastníci nacházeli hlavně na schůdcích vedoucích k řece. Našlo se i několik injekčních stříkaček.

Običajno gre Mohamed h gori, včasih pa tudi gora pride k Mohamedu. Ekipa Radiovednih se je ta teden odpravila na Institut 'Jožef Stefan', se tam srečala z otroki in mnogimi strokovnjaki, ki pomagajo pri odgovarjanju na naša vprašanja. No, dobili smo veliko odgovorov, hkrati pa tudi neskončno novih vprašanj. Gostje: Nikiša Plešec, Gašper Žun, Gregor Medoš, Jošt Tručl (vsi z Instituta 'Jožef Stefan') in Gregor Belušič z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Posnetek celotnega dogodka, ki ga je posnel tonski mojster Vjekoslav Mikez, lahko slišite tukaj.  Avtor fotografije: Marjan Verč

Kdo je prijatelj? Nekdo, ki mu zaupaš. Z njim se zabavaš. In sanjaš … Pripoveduje: Gašper Jarni. Napisala: Alenka Kramer. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci!. Posneto v studiih Radia Slovenija 2011.

Ena od poslušalk bi rada pripravila smetanovo juho s kruhovimi kockami. Sestra Nikolina je dejala, da je to mimo grede pripravljena juha. Zelo okusna je iz domače smetane, ki se pobere pri domačem mleku. Sicer pa je lahko kisla ali celo samo kuhana smetana. Če jo ima premalo, lahko doda še malo sladkega mleka. Pripravi naj 1 ½ l vode, lonček smetane in žlico pirine moke, kumino (najboljše je v zrnu, lahko pa tudi mleto), sol. V vodo vlije smetano, ki jo zmeša z moko. Ko pride do vrenja, naj pazi, da ne bo skipela. Doda še kumino, kakšno žličko domačega kisa. K tej juhi se podajo kruhove kocke. Kruh, ki ga (lahko že med tednom) narežemo na rezine oziroma kockice, stresemo na pekačo in jih damo v pečico posušit, da lepo zarumenijo, da dobijo rahlo rdečo barvo. Damo jih v skledo in posebej postavimo na mizo, da si jih vsak naloži v krožnik in zalije z juho.

Vedeli smo, da bo volilni večer pester, a da bo tako zelo infarkten, si verjetno ni obetal nihče. Gibanje Svoboda in Slovensko demokratsko stranko je na koncu ločil manj kot odstotek glasov, tekom večera, ko so se glasovi še preštevali, pa sta se nekajkrat tudi izmenjali v vodstvu. Zelo napeto je bilo tudi pri ostalih strankah, ki so se uspele prebiti v parlament; razlika med Socialnimi demokrati in Demokrati Anžeta Logarja denimo znaša manj kot 100 glasov, dobrih 500 glasov pa loči Levico, ki se je na tokratne volitve podala skupaj z Vesno, in Resnico Zorana Stevanovića. Sinočnje dogajanje bi lahko opisali kot napeto in negotovo, temu primerno pa je bilo tudi vzdušje po štabih. Zvočno sliko volilnega večera sta pripravila Luka Pogačnik in Jure Čepin.

"Ne jočita, saj imata še mene," je takrat petletni Andrej skušal potolažiti starše, ki so žalovali za izgubo hčerke Mie. Ta je umrla po dolgoletnih zdravstvenih težavah zaradi prirojenih nepravilnosti in drugih zdravstvenih težav. Predana skrb in upanje v številna samoplačniška zdravljenja pa sta družino povsem izčrpala. "Toliko kreditov za zdravljenje smo že imeli, da smo s težavo dobili še enega. Da moraš do zadnjega čakati, ali boš dobil denar in boš lahko pokopal otroka … ne najdem besed," pravi Mijin in Andrejev oče. Po njeni smrti pa ni ostala le globoka žalost, prišli so bolezni, izguba službe, izvršitelji in rubežniki, delo za le nekaj več kot minimalno plačo in številni stroški najemniškega življenja. Skupaj z dolgovi, s katerimi so skušali rešiti otrokovo življenje, je teža vseh bremen postala takšna, da je sami ne zmorejo več: "Cele noči ne spim, tuhtam, preračunavam, zjutraj vstanem še bolj utrujen, kot sem zvečer legel v posteljo. Ne vidim več izhoda. Če ne bi bilo še tega otroka, mene že zdavnaj ne bi bilo več." Andrejevi družini lahko pomagate. Najlažja pot je prek SMS-sporočil z gesloma BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919, lahko pa poljuben znesek nakažete na poseben sklic, ki je pri Zvezi Anita Ogulin odprt samo zanje: ZVEZA ANITA OGULIN IN ZPM PROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANA IBAN: SI56 0201 2002 0297 991 BIC: LJBASI2X KODA: CHAR NAMEN: ANDREJEVA ZGODBA SKLIC: SI00 743 Kontaktni podatki programa Botrstvo: info@boter.si ali 031 772 799 novinarka Vala 202 Jana Vidic: jana.vidic@rtvslo.si

V Pragi končujejo obnovo parka pred Plečnikovo cerkvijo v četrti Žižkov, tudi sicer se Slovenija v zadnjem času veliko pojavlja v čeških medijih. Zelo aktivni so tudi Slovenci, ki živijo na Češkem in se med drugim združujejo v društvu Jožeta Plečnika. Obiskali smo slovenski lektorat na Karlovi univerzi v Pragi in se med drugim pogovarjali s pesnico in prevajalko Alenko Jensterle Doležal, ki že desetletja živi na Češkem in predstavlja nov prevod svoje pesniške zbirke.

CULTO DE CELEBRAÇÃO I Zelo pela Presença I 15.02.26 - Pr. Davi Silva by Renovada Internacional

Slovenska študijska knjižnica, edina splošna knjižnica na avstrijskem Koroškem, bo prihodnje leto praznovala 100 letnico delovanja. Zdaj so odprli prenovljen, razširjen otroški oddelek, kar je velika pridobitev za knjižnico, ki ima pri utrjevanju slovenskega jezika eno ključnih vlog. Od 140.000 knjižnih enot je namreč več kot polovica namenjenih otrokom. Za njih imajo tudi različne projekte, prilagojene starostnim skupinam, s katerimi jih spodbujajo k branju in krepitvi znanja slovenskega jezika. Žal se knjižnica sooča veliko kadrovsko stisko. "Zelo mučno je vedno znova argumentirati, kako pomembna je slovenska pisana beseda, kako pomembna je bralna kultura za ohranitev in razvoj jezika, sploh pri nas na avstrijskem Koroškem, kjer smo v manjšini," pravi vodja Slovenske prosvetne zveze Mitja Rovšek. Vodja knjižnice Dragana Laketič pa med drugim opozarja na pomen dvojezičnosti, ki ne bogati le posameznika, temveč celotno družbo.Foto (Mateja Železnikar): Slovenska študijska knjižnica v Celovcu in njene knjižničarke

V Malem betnavskem gozdu v Mariboru že 15 let deluje doživljajsko igrišče, kjer se otroci in mladostniki sami odločajo, kako in kje se bodo igrali. O tem, kakšna pravila veljajo v doživljajskem igrišču, zakaj v sodobni družbi potrebujemo takšne prostore, kjer se lahko družijo tudi starši, bo več povedala vodja doživljajskega igrišča Nina Krašovec, gostja oddaje Obrazi sosednje ulice.

Izrael je po dveh letih danes poskusno in v omejenem obsegu odprl mejni prehod Rafa med Gazo in Egiptom. Jutri naj bi ga odprli za prebivalce Gaze, vendar samo za pešce, ki bodo potrebovali izraelsko dovoljenje. Vodja palestinske mreže nevladnih organizacij Amdžad Šava je povedal, da še vedno nimajo dovolj informacij glede dovoljenj za prehod meje. Druge teme: - Iranske oblasti svarijo pred širšim regionalnim konfliktom v primeru ameriškega napada na Iran - Ogled vodnjaka Trevi v Rimi odslej plačljiv - Nika Prevc tretja na zadnji tekmi pred olimpijskimi igrami

„Klasický chlebíček ­– šunkový, s bramborovým salátem – si můžete koupit kdekoliv. Ale já už jsem od doby, co jsem nastoupil do Paukert Bistra, chtěl dělat něco úplně jiného, úplně jiný styl,“ vysvětluje šéfkuchař Vojtěch Kletečka působící v Potravinářském pavilonu Um! České zemědělské univerzity v Praze. Kde se zrodil nápad vytvořit sladký chlebíček? Jak by měla vypadat správně upečená veka? A jak vzpomíná na práci v michelinské restauraci? Poslechněte si rozhovor.Všechny díly podcastu Host Radiožurnálu můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

„Klasický chlebíček ­– šunkový, s bramborovým salátem – si můžete koupit kdekoliv. Ale já už jsem od doby, co jsem nastoupil do Paukert Bistra, chtěl dělat něco úplně jiného, úplně jiný styl,“ vysvětluje šéfkuchař Vojtěch Kletečka působící v Potravinářském pavilonu Um! České zemědělské univerzity v Praze. Kde se zrodil nápad vytvořit sladký chlebíček? Jak by měla vypadat správně upečená veka? A jak vzpomíná na práci v michelinské restauraci? Poslechněte si rozhovor.Všechny díly podcastu Host Radiožurnálu můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

„Klasický chlebíček ­– šunkový, s bramborovým salátem – si můžete koupit kdekoliv. Ale já už jsem od doby, co jsem nastoupil do Paukert Bistra, chtěl dělat něco úplně jiného, úplně jiný styl,“ vysvětluje šéfkuchař Vojtěch Kletečka působící v Potravinářském pavilonu Um! České zemědělské univerzity v Praze. Kde se zrodil nápad vytvořit sladký chlebíček? Jak by měla vypadat správně upečená veka? A jak vzpomíná na práci v michelinské restauraci? Poslechněte si rozhovor.

Gregor Makuc je glavni izvršni direktor Leka in predsednik Sandoza Slovenija. Vodi skoraj 4.000 zaposlenih. Zelo neposredno govori o izzivih farmacevtske industrije, velikih naložbah v Sloveniji ter o tem, kako v podjetju pridobivajo in razvijajo ključne kadre. Zanimiv pogled ima na hibridno delo, usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter vprašanja, kako voditi ljudi v času hitrega tehnološkega razvoja. Razkril je tudi, kako na inovativen način pridobivajo nove sodelavce. Strokovni sodelavec oddaje je profesor Miha Škerlavaj z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani.

Jose Agustin Garcia Trujillo je Kubanec, ki se je pred dvaindvajsetimi leti preselil v Slovenijo. Ko je zagledal morje, je čutil povezanost z domom, rekel si je, da je tu lepo. V Kopru ima že vrsto let plesno šolo in poučuje salso, živi pa na Krasu. Prepričan je, da se mora vsak, ki se preseli sem, prilagoditi kulturi. In se naučiti jezika. Ter sprejeti našo hrano. Jose dvakrat na teden je joto, govori slovensko in ima tudi slovensko državljanstvo. Tu mu je tako dobro, da je s Kube pripeljal še starše in sploh nima namena, da bi se kdaj odselil. *Poznaš koga, ki se je preselil v Slovenijo in bi ga oziroma bi jo bilo vredno slišati? Piši mi na maja.stepancic@rtvslo.si. Hvala!

Današnje razmišljanje bo polno netočnosti, površnosti in nerazumevanja tematike, o kateri bomo razmišljali. Ampak obstaja dejstvo, da zaradi pomanjkanja bolj kompetentnih razlag nekdo mora seči v osje gnezdo. Gre pa tako. Zadnje čase se kot javnost in ostareli prdci čudimo blaznostim, ki jih počne naša mladež. V Zagrebu so požgali nebotičnik, pri nas nastavljajo predmete na tire, norosti najstnikov v prometu se stopnjujejo še in še … Organi ta novi trend podivjanosti stlačijo pod klasični vandalizem, medtem ko se med najstniki natančno ve, da gre za fenomen, imenovan "Tik tok izziv". Zelo na kratko in kot rečeno brez empiričnih podatkov, ki bi trditve podprli. Začelo se je dokaj benigno, akoravno butasto do korenin. Na vedno eno in isto glasbeno podlago so mladi na platformah najprej plesali en in isti ples, potem so se s filmsko montažo preoblačili, nato so začeli izvajati tudi potencialno nevarne  potegavščine, ki pa seveda niso bile dovolj, da bi jih omrežja prepovedala. Ne drži pa, da se niso trudila. A nov potencialno nevaren izziv se lahko širi s hitrostjo gozdnega požara in preden umetna inteligenca, vgrajena v platforme, zazna potencialno nevarnost, po spletu kroži že tisoče kopij, kar sledi preprosti digitalni logiki, da je viralnost pomembnejša od varnosti. Ob tem pa je mladina pametna, kot le kaj, in zna omejitve objav posnetkov, ki so potencialno nevarni, tudi zaobiti. Kot so včasih zapisali: pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni … Na začetku so ljudje drug drugemu na glavo kot presenečenje zlivali čebre vode in posnetki presenečenih so potovali na popularno družbeno omrežje. A kot vse v življenju, so se posnetki počasi prelevili v ekstreme; izmikanje stolov, snemanje sebe nad prepadom in bog ve, kaj še vse. Mladina je začela živeti po diktatu algoritmov in starejšim se še sanjalo ni, kakšna je njihova realnost. Izziv, tudi drznost, ki sta temelj odraščanja, sta iz rok tradicije ali navad povsem prešla v roke kolektivne digitalne histerije. Kot primer: na medmrežju kroži govorica, da mladi, ki so požgali nebotičnik v Zagrebu, trdijo, da so vanj vstopili z namenom posneti video, ki na družbenem omrežju prikazuje skupine najstnikov, kako raziskujejo zapuščene stavbe. Zaneten ogenj naj bi jim prinesel več ogledov. Poznati pa moramo vsaj dva bistvena motiva, skrita v ozadju predmetov na naših tirih … Platforme ali niso, ali pa so zelo ohlapno pravno odgovorne za vsebino objav; in seveda, kot vedno, je v ozadju denar. Algoritem nagrajuje ekstremne, dramatične, adrenalinske vsebine, število ogledov je nato povezano z reklamami; vse to skupaj je v končni konsekvenci rodilo razred mladih, imenovanih »vplivneži, ki jim je objavljanje vsebin na internetu dobro plačan poklic«. Ker zgledi vlečejo, je najstnikom ideja klasične službe, s šefi, delovnim časom in obveznostmi skrajno tuja … Kakorkoli se zdi bizarno in analognemu razumu tuje, je trditev, da nekdo meče stara kolesa na železniško progo v upanju, da bo to postalo njegov poklic, med mladimi povsem legitimna. Ampak to še ni vse v tej težko razumljivi šlamastiki. Istočasno s pojavom vedno bolj ekstremnih potegavščin, ali pač enostavno snemanju ekstremnih podvigov, ki jih mi razumemo kot vandalizem, se je v vso zgodbo vpletel še nov element. Gre za manipulacije video ali avdio posnetkov s pomočjo umetne inteligence. Prav v tej oddaji smo se pred nekaj tedni za las izginili komentarju o tragediji jokajočih ukrajinskih vojakov, ki v uniformah med vožnjo na fronto svojim domačim še zadnjič pošiljajo obupane klice na pomoč. Pozneje se je izkazalo, da gre za povsem digitalno generiran posnetek in vi kot poslušalci bi skoraj dobili komentar, ki bi temeljil na neresnici. Tako moramo med navalom vandalizma, ki ga, kot slišimo, preiskujejo celo tajne službe, postaviti osnovno vprašanje: »Kaj je resnično? Kaj dejansko obstaja v realnem času in prostoru in kaj je samo produkt strojev?« Naivnost in nepoučenost naših generacij, ki pa še vedno držimo vzvode oblasti, nas vodi v neizogibni spopad z generacijami, ki živijo v vzporednem univerzumu in so jim šege in navade tukajšnjih plemen povsem nerazumljive. Po našem skromnem mnenju smo naredili celoten krog, od primatov sem. Kajti spet se čudimo in sprašujemo, ali je realnost, ki jo vidimo, slišimo in doživljamo, sploh realnost … Ali pač gre za umetno generirano realnost, ki jo srkamo kot nezavedne žrtve nekih zlobnih imperijev. Edina resničnost se zdi dejstvo, da so utopije, prikazane v znanstveni fantastiki izpred pol stoletja, postale resničnost. In medtem, ko smo starejše generacije pasivne  žrtve, je naša mladina aktiven konzument ter istočasno tudi gorivo za razraščajočo se blaznost. Odzvali smo se, kot je bilo pričakovati. Klici k prepovedi mobilnih telefonov v šolah so do neke mere meso postali, minister za šolstvo pa se je zavzel proti prepovedi orodij umetne inteligence v šolah, nekateri starši po svojih najboljših močeh omejujejo čas pred zasloni. A vse to je pljunek v morje in človeštvo, ki ne zna ustaviti sovraštva iz mesa in krvi, se seveda ne bo zmoglo upreti sovražniku, ki ga niti ne vidi.

"Halo, Dayton?!" Tako se je pred leti oglasila prodajalka v eni izmed sarajevskih mesnic, ki se je imenovala po Daytonskem sporazumu. Mesnica je propadla, nadomestila jo je igralnica. Zelo simbolično za mirovni sporazum, ki so ga novembra 1995 sklenili tedanji predsedniki Srbije Slobodan Miloševič, Bosne in Hercegovine Alija Izetbegović in Hrvaške Franjo Tuđman. V Bosni in Hercegovini so od Daytonskega sporazuma, s katerim se je končala triletna vojna, v kateri je umrlo več kot sto tisoč ljudi, pričakovali veliko, vendar je država 30 let po Daytonu še naprej močno zbirokratizirana, nerazvita in razcepljena. Na različnih ravneh ima država neverjetnih 14 vlad, nacionalistične težnje so kljub nekaterim dobrim praksam sobivanja vse močnejše, približevanje Evropski uniji je zastalo. Kakšna je prihodnost Bosne in Hercegovine v luči reformiranja države, notranje politike in aktualnih geostrateških izzivov.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba T2 Ščit: https://www.t-2.net/t-2-scit-za-varnost-na-internetuFejmrč na https://www.fejmici.si/Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.comPoljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠Mesečna finančna podpora možna na:3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠Motitelji:- Gašper Bergant⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠- Žan Papič⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠Produkcija: Warehouse Collective⁠https://www.warehousecollective.si⁠Grafična podoba: Artex⁠https://www.facebook.com/artextisk

V tokratnem Antikvariatu je bilo govora o turbulentnem obdobju Informbiroja, ko je nad Jugoslavijo visel Damoklejev meč spora s Sovjetsko zvezo. Odmik od sovjetskega modela se je seveda poznal tudi v nogometu. Tik pred resolucijo Informbiroja je bila ustanovljena Nogometna zveza Slovenije, konec leta 1948 pa je iz nogometne sekcije Enotnosti nastal Odred. V jugoslovanskem pokalu je nastopilo lepo število slovenskih klubov, a niso bili preveč uspešni. Zelo pestro je bilo v republiški ligi, kjer je ljubljanski Železničar, ki mu je predsedoval kar predsednik NZS, za las prehitel konkurente. Ob pregledu »lig petice« pa zgodba od tragediji, ki je za vedno zaznamovala Torino FC in spremenila tok italijanske nogometne zgodovine. Kot ponavadi vam ob bizarnih zgodbicah, ki smo jih izbrskali iz starega časopisja ne bo dolgčas.

Razvoj obrti na Goriškem in v Vipavski dolini ima bogato zgodovino, saj najdemo tu številne dejavnosti: od čevljarstva, usnjarstva, mlinarstva, mizarstva, žagarstva do zidarstva in izdelovanja opek. Zelo pomemben predpogoj za razvoj naštetih obrti pa je bila vodna sila. Tako se je v 19. stoletju zelo močno razvilo čevljarstvo, ki ga mnogi še vedno povezujejo tudi z znamenito, še vedno živo znamko otroških čevljev Ciciban.

Passagens Complementares:Eclesiástico 15,11-22Romanos 6,19

První setkání s Pavlišovským nebo také Úpickým řízkem může být pro nezasvěceného strávníka rozpačité. Vepřovému řízku v klasickém trojobalu totiž na talíři dělají společnost kysané dušené zelí a nadýchané houskové knedlíky.

První setkání s Pavlišovským nebo také Úpickým řízkem může být pro nezasvěceného strávníka rozpačité. Vepřovému řízku v klasickém trojobalu totiž na talíři dělají společnost kysané dušené zelí a nadýchané houskové knedlíky.

Tadej Pogačar je pričakovano rumeno majico varno pripeljal do Pariza, njegovo četrto zmago na Touru je v živo spremljalo veliko Slovencev. Številni so kampirali ob trasi in jo očitno zelo dobro odnesli, predvsem veliko bolje kot udeleženci antifašističnega tabora ob Peršmanovi domačiji, kjer so avstrijski policisti s specialno enoto, helikopterjem in letalniki izvedli obsežno racijo. Zaradi domnevne kršitve glede kampiranja in varstva narave. Mednarodni pritiski na Izrael, tudi zaradi politike stradanja v Gazi, se stopnjujejo, medtem pa je po mnenju madžarskega premierja Orbana Trump Ursulo von der Leyen pojedel za malico in dosegel za Evropsko unijo zelo slab trgovinski dogovor.

Shawna chats with Yadee Araniva, the singer for Ratas En Zelo, about the hypocrisy of religion, fearing the devil, fearing ICE, but also the balance of all things, feeling joy, and embracing cringe. Listen in and get to know this cool NYC band!SHOW LINKS:https://www.instagram.com/ratasenzelo/https://linktr.ee/ratasenzeloKnow your rights when it comes to ICE:https://immigrantjustice.org/for-immigrants/know-your-rights/ice-encounter/https://www.immigrantdefenseproject.org/wp-content/uploads/Home-Raid-booklet-ENG.pdfHonorable mentions:Cake Like Downtown BoysLa Neve2 MinutospiperrakNon serviumSHAWNA'S LINKS:shawnapotter.comMaking Spaces Safer: https://www.akpress.org/making-spaces-safer-book.htmlhttps://www.youtube.com/@shawnapotterhttps://www.cameo.com/shawnapotterwowlinktr.ee/waronwomenEURO TOUR INFO: destiny-tourbooking.com

Petr Kováčik založil několik úspěšných firem jako Skrz.cz, Blabu.com atd., pak je prodal a založil další. Dnes je i mentorem a startupovým investorem. „Jak jsem začínal? Podobný byznys jsem dělal dlouho před založením prvního portálu, takže jsem byl expert a měl tým lidí. Když se pak objevil zajímavý rostoucí trh slevových serverů, bylo nejlepší období do toho skočit,“ popisuje.