Podcasts about gospod

Gospod, poslal si me na svet oznanjat tvojo besedo. Razmere na svetu so pogosto tako zapletene in težke, da me prizadenejo in spravijo v ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba T2 Ščit: https://www.t-2.net/t-2-scit-za-varnost-na-internetuFejmrč na https://www.fejmici.si/Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.comPoljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠Mesečna finančna podpora možna na:3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠Motitelji:- Gašper Bergant⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠- Žan Papič⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠Produkcija: Warehouse Collective⁠https://www.warehousecollective.si⁠Grafična podoba: Artex⁠https://www.facebook.com/artextisk

Gospod, ti veš, da nimamo časa. Oče in mati sta zelo zaposlena. Otroci prihajajo domov pozno. Oče in mati sta utrujena in izžeta. Otroci so žejni ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Gospod, ti veš, da nimamo časa. Oče in mati sta zelo zaposlena. Otroci prihajajo domov pozno. Oče in mati sta utrujena in izžeta. Otroci so žejni ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Gospod, napravi nas vredne, da bi služile našim bratom po vsem svetu, ki živijo in umirajo v revščini in lakoti. Daj jim danes po naših rokah njih ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Gospod, napravi nas vredne, da bi služile našim bratom po vsem svetu, ki živijo in umirajo v revščini in lakoti. Daj jim danes po naših rokah njih ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Gospod, pomagaj mi, da ti bom sin in kot sin dovolj močan, da bom vedel, kdaj sem šibak, toliko pogumen, da se bom soočil s seboj, ko bom poln ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Gospod, pomagaj mi, da ti bom sin in kot sin dovolj močan, da bom vedel, kdaj sem šibak, toliko pogumen, da se bom soočil s seboj, ko bom poln ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Gospod, predte prinašam težave ljudi, ki si neuspešno prizadevajo ustvariti ljubezniv in prisrčen odnos. Mnogi ljudje živijo sami in zaradi ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Gospod, predte prinašam težave ljudi, ki si neuspešno prizadevajo ustvariti ljubezniv in prisrčen odnos. Mnogi ljudje živijo sami in zaradi ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Ljubi Boga Svim Srcem SvojimMark 12:29-31A Isus odgovori mu: Prva je zapovest od svih: Čuj Izrailju, Gospod je Bog naš Gospod jedini;  I ljubi Gospoda Boga svog svim srcem svojim i svom dušom svojom i svim umom svojim i svom snagom svojom. Ovo je prva zapovest. I druga je kao i ova: Ljubi bližnjeg svog kao samog sebe. Druge zapovesti veće od ovih nema.

Pocetni pogledi na Duhovne Darove (I Kor 12:4)Darovi su različni, ali je Duh jedan. I različne su službe, ali je jedan Gospod. I različne su sile, ali je jedan Bog koji čini sve u svemu. A u svakome se pojavljuje Duh na korist;

Gospod, v svoji dobroti se ozri na našo družino. Zahvaljujemo se ti za hišo, naš dom, v katerem se počutimo varni. Za ljubezen, ki nas ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Gospod, v svoji dobroti se ozri na našo družino. Zahvaljujemo se ti za hišo, naš dom, v katerem se počutimo varni. Za ljubezen, ki nas ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Papež pri opoldanski molitvi: Gospod nam vedno prisluhne, čeprav ne tako in takrat, ko bi mi želeliPadavine slabijo, največ jih je bilo na Gorjancih, večjih težav niso povzročile.Milena Miklavčič ob predaji podpisov za referendum: Med nami so takšni, ki potrebujejo objem in skrb, ne pa, da jih odstranimo.Škof Matjaž: Slovenci in Slovenke ne potrebujemo pomoči pri samomoru.Izraelska vojska bo v delih Gaze vsak dan začasno prekinila operacije in s tem omogočila prihod humanitarne pomoči; prvi konvoj v enklavo že prispel.Barbara Zobec in Jan Zobec o izzivih slovenskega sodstva in potrebi po reformah.Diplomat Cerar: Izrael je v Gazi dosegel svoj cilj, vojaško je porazil teroristično gibanje Hamas. Čas je za konec prelivanja krvi.ŠPORT: Pred Pogačarjevim kronanjem v Parizu še trikrat na Montmartre.

¿Han leído ustedes a este escritor búlgaro y su libro Física de la tristeza? Si no lo han hecho, no pierdan tiempo, este autor europeo puede ser una de las prosas más notables de nuestros tiempos...

Dvainsedemdeseteri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu. (Lk 10,17)Duhovni nagovor je pripravil koprski škof Peter Štumpf.

Dvainsedemdeseteri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu. (Lk 10,17)Duhovni nagovor je pripravil koprski škof Peter Štumpf.

Vohunski triler režiserja Stevena Soderbergha, ki ga občinstvo najbolj pozna po filmu Seks, laži in videotrakovi, se lahko pohvali z izvirnim scenarijem, ki ga je napisal David Koepp. Koepp je že med pisanjem scenarija za film Misija: Nemogoče opravil številne intervjuje z agenti obveščevalnih služb in tako dobil idejo za pričujoči scenarij, v katerem se zakonca, zaposlena v isti obveščevalni agenciji, znajdeta pred preizkušnjo zvestobe delodajalcu, državi in drug drugemu. Seksapilni triler, v katerem osrednji vlogi britanskih obveščevalcev Georgea in Kathryn Woodhouse-a odigrata enigmatični Michael Fassbender ter vsestranska Cate Blanchett, je obenem tudi napeta drama z nekaj elementi akcijskega filma. Bolj kot s posnetki dramatičnega zasledovanja in hitrostnega odštevanja nas namreč film očara z nepričakovanimi psihološkimi igricami in poligrafskimi preizkusi, na podlagi katerih osrednji junak George med petimi sodelavci išče izdajalca agencije, ki naj bi s spletnim virusom delal v smeri izničenja njenega obstoja in razkrivanja informacij zlobnim Rusom. Seveda so britanski agenti za razliko od ruskih prikazani kot visoko sofisticirani, racionalni, znanstveni in prav perverzno etični, medtem ko so Rusi prikazani kot bradati barbari, ki jim gre v osnovi za uničenje svetovnega prebivalstva, kar je v tovrstnih filmih žal pravilo. Čeprav je film z dolžino 93 minut prekratek, da bi lahko natančno razdelal psihološke karakterje vseh petih britanskih osumljencev, med katerimi kot najbolj sumljiva izstopa Kathryn s svojimi skrivnostnimi obiski Züricha, pa ima prav vsak med njimi neko svojo bizarno posebnost, travmatično izkušnjo ali skrivnost, ki se dokončno razkrije v zadnjih petih minutah filma. V ostalih vlogah nastopajo Marisa Abela, Tom Burke, Naomie Harris, Regé-Jean Page in Pierce Brosnan, ki ga poznamo iz serije filmov o Jamesu Bondu. In če smo že pri Bondu; v filmu Črna torba lahko prepoznavamo določene dramaturške prijeme,ki so jih navdahnili tako filmi o Bondu, kot tudi film Gospod in gospa Smith, ki je s podobno zgodbo o vohunskem paru “zaoral ledino” pred dvajsetimi leti. Črna torba je bolj kot misteriozna detektivka v prvi vrsti film o zahodnih vrednotah, družinski zvestobi in poklicni etiki, za katero se na koncu izkaže, da jo izneverijo prav tisti, ki bi jo po službeni dolžnosti morali najbolj upoštevati. Črna torba je tako ime obveščevalne operacije kot tudi sinonim za metodologijo, s katero se lahko pride do dešifriranja tajnih podatkov preko različnih strategij analize izjav osumljencev. Film nenazadnje pokaže tudi na dejstvo, da so obveščevalci krvavi pod kožo in da pri svojem delu dostikrat naredijo veliko napak, ki jih lahko stanejo uglednega statusa, zakona in življenja. Piše: Miša Gams Bere: Ajda Sokler

Piše Jože Štucin, bere Aleksander Golja. Seveda nas ob prozi Mateja Krajnca Gospod z Ezl eka najprej zamika izvedeti, kaj je v našem času še "absurdni roman"; je to nadaljevanje literarnega žanra, ki ga je razvil predvsem Albert Camus. Njegov Mit o Sizifu je bil svojčas kultno delo, saj je premaknil smisel življenja proti nesmislu, absurdu, stanju, v katerega bitje pade ne po svoji volji in se potem iz njega lahko izvije samo na dva načina: da dogodek svoje biti ignorira ali pa v svoji enkratni pojavnosti najde izziv, lučko uma, ki sili v temo in išče način, kako absurd premagati. Da tretje možnosti, prostovoljnega odhoda s te platforme, ki v resnici ne ponuja nič konkretnega, to je samomora, niti ne omenjamo. Žanr je imel veliko smiselnih temeljev, od grozodejstev svetovnih vojn do krize človekove identitete brez Boga, v zaodrju pa so olje na ogenj prilivali še totalitaristični sistemi potrošniškega kapitalizma in idealistični diktati komunizma z vsemi vmesnimi interakcijami in podsistemi. Resničnost, ko odvržeš vse iluzije, privide, aluzije, mimikrije in sanje ... je nična, prazna množica upanja in stanje krutega zavedanja le-tega. Vse to sicer že vemo: absurd biti in bivanja, Sizif, mrtev Bog, dekadenca in podobne reči, ki nam hudiča ponujajo na pladnju in jemljejo smisel življenja ter ga sprevračajo na zgolj materialno pojavnost, vse to je sicer literarna klasika, je že nekako obdelano, predelano seveda nikakor. Je pa velik del peze celotne eksistenicialne krize prejšnjega sotletja ostal odprt za nove "pobude", za nova iskanja smisla. Kot vidimo zgodba v našem času spet dobiva navdih, spet se kopičijo absurdi in človek ponovno, nemara tokrat še bolj zares, lebdi v praznem prostoru, niču. Še vedno smo na začetku, to je prva misel ob branju tega intrigantnega dela, ki nima niti začetka niti konca, je pa tu, kot skala na hrbtu, naš korak "navzgor", ki vedno generira padec "navzdol". No, da pa se ob vsem tem najde pisatelj Matej Krajnc s svojim absurdnim junakom, gospodom z Ezl eka, je pravzaprav raritetno in občudovanja vredno oživljanje sloga polpretekle "nezgodovine", literature absurda. Junak je nekakšna glasbena figura z ulice, pevec, nastopač, ki na nekem mestu, v prostoru Ezl eka (menda predel Maribora, če se ne motimo), kroji podobo mesta. Nič posebnega, je pač nekdo, ki v svojem brezčasju išče svoj trenutek, mogoče tudi boren zaslužek, a je tam kot kandelaber, ikona ulice. To je, se zdi, temeljna postavka romana, a ker gre za roman absurda, bolje za absurden roman (ki, mimogrede, zelo minimalistično doseže romaneskni standard tako glede dolžine kot v razmahu zgodbe, ki je v resnici ni), ta "realna" oseba je vez imaginacije s fikcijo. Okrog tega "gospoda" se vse vrti. Nič ni res in vse je res. Pisatelj se je "utrgal z vajeti", bi lahko šaljivo dodali. Ima vizije mesta, ima refleksije in spomine, rad se suče med realitetatimi z ulice, hkrati pa pada v nemilost svoje lastne domišljije. Zgodba se mu suče okrog jedra kot ringlšpil v Pratru, ker pa gre za glasbene slike, je prepolna asociacij na znana umetniška in poustvarjalna imena iz zvrsti, ki tudi njega oplajajo. Če pride mimo Miles Davis, lahko samo rečemo, hvala bogu, ena realna persona v romanu. Na vse to se mešajo Bajagovi verzi, ki je tudi opeval džezerje, malo za šalo, veliko zares. In tako naprej. Ni konca ne kraja refleksij z bistrim umskim pisateljskim nagonom, ko dogodki kot poskočna kobilica preskakujejo iz časa v čas, iz sedanjosti k Franu Levstiku (odlični so citati njegovih del v objemu modernega čutenja), ko pisatelj vleče vzporednice z minulim, nekdanjim, arhaičnim in sedanjim, preminulim, živim in fiktivnim. Težko je branje prvih strani, ko pa se udobno umestiš v Krajnčev svet, ko se znebiš želje po realizmu in "odpišeš" štorijo kot nekaj, kar v tem romanu pade že po prvih stavkih, se lahko samo prikloniš bravuroznosti introspekcije, ki z navdihom ekstrospekcije mimogrede ruši tabuje in spet vzpostavlja vez z eksperimentalno literaturo, ki jo je ustvarjal James Joyce. Predvsem z njegovim zagonetnim romanom Finneganovo bdenje. Tu sicer ne gre toliko za zapis prostega toka sanj v času budnosti, temveč je bolj kot nekakšna povodenj nove resničnosti, nekaj, v kar se je svet zbudil po modernizmu in vseh tavanjih po jeziku in iskanju smisla. Kakšno delo!, nas prešine, kdo še tako radikalno sega v čase, prostore, vrednote in slike, pa spisano še plemeniti z zvočnim metabolizmom krasnih jazzovskih komadov, ki svoje zgodbe z lahkoto najdejo tudi v liturgiji popa in arta, kjer ni nobenih visokih pesmi, je pa čista kri življenja.

Glavni junaki naših šmarnic nam tokrat povedo, da Gospod ne kaznuje, da nam nikoli ne želi slabega. Odpušča in želi, da po padcu pademo.

Glavni junaki naših šmarnic nam tokrat povedo, da Gospod ne kaznuje, da nam nikoli ne želi slabega. Odpušča in želi, da po padcu pademo.

Za nami so velikonočni prazniki, ko obhajamo Kristusovo vstajenje. Štirje evangelisti pišejo o istem dogodku – o praznem grobu, o srečanjih z Vstalim in o Jezusovem poslanstvu po vstajenju. Mi verujemo, da je to, kar je zapisano, resnica. Verovati pa ni vedno lahko. Človek si želi dokaze, želi si dejstva, želi »črno na belem«, želi logično sosledje dogodkov. Toda če bi vero lahko razložili z matematičnimi formulami ali znanstvenimi koraki, to ne bi bila več vera, temveč znanje. Vera se začne tam, kjer se konča čista preverljivost. Vera je tako velik izziv, ker zahteva, da pogledamo »onkraj« svoje logike in preprosto zaupamo, verujemo. Božja beseda današnje tretje velikonočne nedelje nas popelje na obalo Tiberijskega jezera, kjer se vstali Jezus razodene svojim učencem. Med njimi je tudi Simon Peter – učenec, ki je pred Jezusovo smrtjo trikrat zatrdil, da ga ne pozna. V trenutku stiske in strahu ga je zatajil. In zdaj, ob mirni obali, ob žerjavici in kruhu, ga ta isti Jezus gleda v oči in ga vpraša: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Peter odgovori: »Gospod, ti veš, da te imam rad.« In Jezus mu reče: »Pasi moje ovce.« Ta evangeljski odlomek nam nastavlja zrcalo. Jezusovo vprašanje: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« lahko razširimo in ga postavimo sebi: Človek, si iskren? Govoriš resnico? Si zanjo pripravljen kaj žrtvovati? A tu se ne ustavi. Pojavi se še nadgradnja: Kaj si pripravljen narediti iz ljubezni do bližnjega? Kje se v tebi ustavi kazalnik iskrenosti, resnicoljubnosti, požrtvovalnosti? Jezus je šel za resnico do konca – umrl je zanjo. Peter pa je iz Jezusovih rok sprejel poslanstvo. Postal je prvi papež, voditelj prve Cerkve. Tudi on je – iz ljubezni in zaradi resnice – umrl mučeniške smrti. Njegovo življenje, poklic in poslanstvo so bili resničen odgovor na ljubezen. In mi? Hočemo ali nočemo, ob tem ne moremo ostati ravnodušni. V vsakem človeku se znova prebudi vprašanje: Kje sem jaz? Lahko bi rekli, da smo razpeti med sodobnim egoizmom in pristnim altruizmom. A prava ljubezen pomeni prav to: da se iz ljubezni razdajaš – do konca. Sveta mati Terezija je leta 1979, ob prejemu Nobelove nagrade za mir, izrekla pomenljivo misel: »Ni pomembno, koliko naredimo, temveč koliko ljubezni vložimo v to, kar delamo.« Vsak dan znova imamo priložnost, da svoje delo – majhno ali veliko – opravimo z ljubeznijo. In to spreminja svet.

»Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« (Jn 21,15)Duhovni nagovor je pripravil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.

»Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« (Jn 21,15)Duhovni nagovor je pripravil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.

Župnik nekega mesta se je povzpel na vrh šilastega zvonika, da bi bil bliže Bogu. Župljanom je želel je posredovati ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Živel je neki star človek. Bil je pobožen in njegovo življenje je mirno teklo. A bolj ko so se njegovi dnevi bližali koncu, bolj ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

V čakanju, da spet pride Gospod, ki ga bomo pričakali z veseljem in s pesmijo na ustih, je treba skrbeti, da naše svetilke ne ugasnejo, da jim torej ne zmanjka olja, ali če povemo bolj sodobno, da našemu življenju ne zmanjka baterije. Morda se zdi, da to ni tako zelo pomembna stvar. Da lahko tudi utrujeni in naveličani delamo in živimo, da lahko nekako delujemo tudi, ne da bi imeli nekaj, kar nas veseli in nam daje dovolj volje. Bo že držalo, če vendar številni resnično takole živijo iz dneva v dan. Toda to ni povsem res. Če dolgo časa nimamo veselja, če nimamo dovolj polne baterije, ne umremo, ko je zmanjka, ampak se takrat v nas prebudi čisto poseben mehanizem, nekakšna lačna zverinica, ki zahteva stvari zase. Začne se počutiti kot žrtev. Kot izrabljeni in izkoriščani osebek. In potem začne vse tisto, kar je pred tem manjkalo, in še več zase vehementno zahtevati, kot nekaj, kar mu pripada, ne ozirajoč se na druge. Začne izkoriščati druge, začne drugim piti njihovo moč, da bi nekako le prišel do energije. Do polne baterije. Če v svojem hitrem in napornem vsakdanu nimamo ničesar, kar nas polni z veseljem, žarom, močjo, postanemo sebični. Ko bo enkrat padla noč, bo prepozno iskati olje. In tudi jaz bom enkrat brez moči in brez energije. Nisem superman, nisem bog. Samo človek sem, ki ima za del svojega življenja tudi počitek, tako smo bili ustvarjeni: »Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal.« (1 Mz 2,3) Zato je odgovorno, do sebe in drugih, polniti svoje baterije, preden se izpraznijo. Z nečim, kar imamo radi, in z nečim, kar nas bo napolnilo, z molitvijo, s športom, z branjem, z lepoto, s stvarmi in ljudmi, za katere vemo, da nam bodo dali moč in energijo. Biti buden, biti pozoren na svojo lakoto, na svoje počutje, s katerim ustvarjamo dobro ali slabo okoli sebe, še bolj kot s svojimi dejanji. V vsakem našem dejanju sta ljubezen ali brezbrižnost, odvisno od tega, kaj je v nas. Zato bomo resnično rešeni tedaj, ko se bomo pustili ljubiti.

»Bog, Gospod vesolja me je blagoslovil s čudovitim sinom. Tako me je osrečil, a nisem vedel, kako naj ga vzgajam. Ja, kaj ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Papež Frančišek je v Okrožnici za skupni dom Laudáto si – Hvaljen, moj Gospod zapisal: »V sodobnem času se je uveljavila človekova pretirana osredinjenost nase, antropocentrizem, ki danes - preoblečen - še naprej spodkopava vsakršno omembo skupnega in vsak poskus krepitve socialnih vezi. Zato je prišel čas, ko je treba vnovič opozoriti na resničnost in njene meje, ki po svoje omogočajo zdrav in rodoviten človeški in družbeni napredek. Neustrezna razlaga krščanske antropologije je imela za posledico napačno pojmovanje človekovega razmerja do sveta. … Pravilna razlaga pojmovanja človeka kot gospodarja stvarstva pa pravi, da ga moramo razumeti kot odgovornega upravljavca.« - pronicljiv pogled na žgoče težave sodobnosti… prevod Marija in Peter Pavel Bratina, bereta Maja Moll in Igor Velše, urednica oddaje Tadeja Krečič

Pri pohajkovanju po neznani pokrajini je popotnik opazil široko in počasno reko. Ustavil se je in opazoval pomirjajoč tok vode, ko je nenadoma zaslišal klice na pomoč, ki so prihajali višje ob reki. Stekel je v smeri klicev in zagledal moškega, ki se je očitno utapljal in drsel po reki navzdol. Popotnik je najprej otrpnil, potem pa je skočil pomagat, saj je moški izginil pod vodo. Odvrgel je svoj nahrbtnik in skočil proti kraju v vodi, kjer je moški izginil. Ko je priplaval do tja, se je potopil in zagrabil moškega za roko. S hudim naporom ga je privlekel do obrežja. Moški je izgubil zavest, zato ga je popotnik začel oživljati, in končno je moški izpljunil vodo ter začel zasoplo dihati. Popotnik si je oddahnil in poskušal še sam priti do zraka. Ampak nenadoma je spet zaslišal klic na pomoč iz vode. Še nekdo se je utapljal! Spet je skočil v vodo in potegnil iz nje osebo, ki se je potapljala. Popotnik, ki se je prelevil v reševalca iz vode, je začel oživljati drugega utopljenca, ko je zaslišal še en klic na pomoč. Skoraj ves dan je minil in medtem je popotnik reševal enega utopljenca za drugim. Zdelo se je, da vedno novi in novi utopljenci plavajo po toku navzdol, tako da popotnik ni vedel, ali bo kdaj konec te katastrofe. Ko je že skoraj omedlel od izčrpanosti, je zagledal moškega, ki je hitel po poti ob reki navzgor. »Gospod,« je zaklical popotnik, »prosim, pomagajte mi! Ti ljudje se utapljajo!« Moški pa je kakor da ga ne bi slišal hodil naprej. Popotnik je osupel klical naprej. Ker se moški ni ustavil, je popotnik stekel za njim, se postavil predenj in jezno zaklical: »Gospod! Kako lahko greste mimo vseh teh utapljajočih ljudi? Nimate nobene vesti? Vas moram prisiliti, da mi pomagate reševati te ljudi?« Tujec se je ustavil, pogledal popotnika in mu z mirnim glasom dejal: »Gospod, prosim, če se umaknete. Odpravljam se proti izviru reke, kjer ljudje padajo v vodo, da to preprečim.« Ljudje pogosto gasimo požare, ko se ti že razplamenijo, ali z drugimi besedami: rešujemo probleme na napačnem koncu. Ko se težave že tako razširijo, da jih ni več mogoče omejiti, nas lahko njihovo reševanje preprosto preveč obremeni. Problemi pa še kar ostajajo. Zato se je bolj smiselno obrniti k izvirom naših izzivov in se jih lotiti pri koreninah. Tam bo naše prizadevanje obrodilo več sadov.

Ljudski pregovor nam pravi, da v življenju ni dovolj imeti prav. Prav ta ljudska modrost se nam razkriva ob dveh Jezusovih učencih, ki se razočarana pomenkujeta na poti iz Jeruzalema v Emavs. Močno sta prizadeta, kajti tisti prerok, ki sta ga tudi onadva imela za mesijo, se pravi za odrešenika, je, namesto da bi vzpostavil novo Izraelsko kraljestvo, klavrno končal na križu. Ne moremo reči, da nimata prav, toda iz svojega doživljanja zgodovinskih trenutkov sta si izoblikovala globoko prepričanje in nič ju ne more odvrniti od njune globoke žalosti. A resnica vendar ni tako preprosta in enostavna. Pozneje izvemo, da so ju prestrašile izraelske žene, ki so v nedeljo zjutraj pohitele h grobu, a so ga našle praznega. Evangelist Luka, ki nam pripoveduje to zgodbo, takoj na začetku predstavi dve logiki, ki si nasprotujeta. Na eni strani gre za logiko političnih strategij, ki doživlja poraze in nas napolnjuje z grenkobo. In na drugi strani stoji logika ljubezni, ki jo poznajo svete izraelske žene in ki se ne ukloni političnim analizam, ampak prinaša pogled v globljo življenjsko resničnost. Ta logika ljubezni nam preprečuje, da bi v sebi gojili žalost in z njo obupano udrihali po vsem svetu. Pa vendar tudi učenca nista brez logike ljubezni. Najprej medse sprejmeta tujca, kar je lepa gesta do osamljenega potnika. Potem pa se vendar z njim tudi pogovarjata in ga skušata poučiti, da ne bi ostal pri svoji nevednosti in vendar tudi on izvedel za najnovejše dogodke v Jeruzalemu. In ko utihneta in sprejmeta, da bi tudi onadva lahko kaj novega izvedela, se zgodi preobrat. Spoznata, kako sta bila zaslepljena, saj jima je iz spomina izpadel čudovit spev preroka Izaije o »trpečem Božjem služabniku«, ki s svojo ljubeznijo odrešuje ves svet. Sprejmeta, da nima smisla, da bi trmasto vztrajala pri svojih predsodkih in da bi bila politična strategija vsa realnost. Resničnost ljubezni in prijateljstva je še močnejša, kajti Božja dobrota nas nikoli ne zapusti. Tujcu vzklikneta: Ostani z nama, Gospod, zakaj dan se je že nagnil! To povabilo izraža novo logiko ljubezni in upanja, ki se ji predata. Tudi onadva odslej gledata na življenje veliko globlje in v gesti lomljenja kruha zaznata, da je vstali in ljubeči Gospod med njima. Podobno je v našem življenju. Nič zato, če trenutki prazničnega veselja izginejo, pomembno je, da je v nas vstopila zavest, da je vstali in ljubeči Gospod vedno z nami.

Z današnjim dnem vstopamo v praznovanje velike noči. Ta praznik namreč ni zgolj velikonočna nedelja, ko praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih, ampak praznovanje zaobjema celotno sveto tridnevje, ki se začne z velikim četrtkom, nato pa se nadaljuje v veliki petek, ko se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrt na križu in se v noči velike sobote izteče v slavje luči med najslovesnejšim obhajanjem velikonočne vigilije. V dopoldnevu velikega četrtka v stolnicah škofje, ob somaševanju duhovnikov, darujejo krizmeno mašo, pri kateri tudi posvetijo sveta olja: krstno olje, olje za bolniško maziljenje in krizmo, ki se uporablja pri krščevanju, birmovanju in posvečevanju. Krizmena maša je edina maša v dopoldnevu velikega četrtka, medtem ko v samo praznovanje svetega tridnevja vstopamo z mašo na sam večer velikega četrtka, pri kateri se še posebej spominjamo, kako je Jezus z učenci obhajal zadnjo večerjo. Pri tem pa sta izpostavljeni dve njegovi dejanji. Jezus je namreč z učenci obhajal praznovanje judovske velike noči – pashe, vendar je že na začetku tega obreda uvedel novo dejanje: namesto, da bi se vsi navzoči udeležili obrednega umivanja rok, je Jezus pokleknil k vsakemu od učencev in jim umil noge. S tem, simbolnim in obenem konkretnim dejanjem jih je privzel v svoje poslanstvo, čeprav se je zavedal, da so nekateri šibki v veri, drugi prestrašeni, tretji napuhnjeni … Zavedal se je, da ga bo apostol Peter zatajil in Juda Iškarijot izdal, pa ju vendar ni zavrgel. S tem je za vso zgodovino Cerkve pokazal, da bo tudi med njegovimi najožjimi služabniki – duhovniki lahko prišlo do zatajitev, napuha in ostalih grešnosti, vse do izdajstva in odpada. Prav zato je eden ključnih momentov obhajanja velikega četrtka molitev za duhovnike: ne toliko za nove duhovne poklice, kot predvsem za stanovitnost in svetost duhovnikov – da bi ostajali zvesti Kristusu. Obenem pa, da bi se vsi zavedali, da je Gospod tisti, ki je zares svet, duhovniki pa ga lahko tudi zakramentalno prinašamo v ta svet. Prav v tej točki se zakrament duhovništva sreča z zakramentom evharistije, ki ga je Jezus postavil na koncu obhajanja judovske velike noči, ko je vzel kruh in vino in to posvetil v svoje telo in kri – v sveto evharistijo. Cerkev ta obred obhaja že 2000 let, saj je Jezus to naročil apostolom in ti so to predali naprej, vključno s povečevanjem novih duhovnikov, vse do današnjih dni. Duhovnik je sicer delivec tega zakramenta, toda tisti, ki dejansko posvečuje kruh in vino v Kristusovo telo in kri, je Sveti Duh – in to ne glede na duhovnikovo svetost ali grešnost. Naj nas zato veliki četrtek navdaja s hvaležnostjo, da Jezus ostaja med nami v zakramentu evharistije, obenem pa mu izročajmo tudi duhovnike, da bi kljub svojim šibkostim in grešnosti, bili zvesti in predani Odrešeniku.

Na pogovor ob velikem četrtku smo povabili Nado Žgur, zaradi njene izjemne glasbene poti, njenega navduševanja za kakovostno ustvarjanje in tudi zaradi njenega iskrenega pričevanja o Gospodovih delih. Glasba je Nadino življenje. Glasba jo je izbrala. Glasba ji daje smisel. Pravi: Ko doživiš močno ozdravljenje, doživiš Božjo moč, je v tebi izbruh zahvale, hvaležnosti. Glasba me navdušuje, izpolnjuje. Glasba je bila vedno nek izraz mene. Mama je pripovedovala, da sem se kot majhna deklica – stanovali smo nasproti mariborske stolnice, kjer je bil moj prvi stik z vero, sprehodila po cerkvi in pela tako na glas, da so vsi slišali. Učiteljica v prvem razredu šole me je razumela in spodbudila mamo, da me vpišejo v Glasbeno šolo. Vse bolj se je izražalo, da rada pojem. Ni nujno, da smo vsi izurjeni in izpopolnjeni v prepevanju, seveda če je to poklic in želimo biti v petju zgled drugim so tam zahteve višje, če pa pri ljudski maši ob meni sedi kdo, ki ne dosega višin, ki jih zahteva pesem in brunda ali poje po svoje, me seveda to ne moti. Kot rečeno, najprej sem začela v cerkvi, po različnih zborih, ko sem bila sprejeta na Srednjo glasbeno šolo, pa sem od takrat naprej vedela, da bo to moj poklic.«“Širiti želim mir, da preko miru lahko vera pride do ljudi. Ko vložimo vse, kar nam daje Gospod in se zavedamo lepega in globokega, ki je v nas, ni nič težko. Smo pa grešni. Ko v veri pademo, glasba lahko zelo pomaga. Pogosto sedem za klavir in si zapojem psalm. Podarjene besede, ki sedejo na jezik, postanejo misli mojega srca. Hvaležnost, navdušenje, kaj imamo in kaj smo prejeli. Rada bi, da bi to sprejel in doživel ves svet. Dolga leta je tudi zame potreboval Gospod, me spravil tako rekoč na kolena, da je to odprlo moje srce. Le Sveti Duh zna počasi dozirati milost. Ko Gospod govori, se odprejo kanali.”

Na pogovor ob velikem četrtku smo povabili Nado Žgur, zaradi njene izjemne glasbene poti, njenega navduševanja za kakovostno ustvarjanje in tudi zaradi njenega iskrenega pričevanja o Gospodovih delih. Glasba je Nadino življenje. Glasba jo je izbrala. Glasba ji daje smisel. Pravi: Ko doživiš močno ozdravljenje, doživiš Božjo moč, je v tebi izbruh zahvale, hvaležnosti. Glasba me navdušuje, izpolnjuje. Glasba je bila vedno nek izraz mene. Mama je pripovedovala, da sem se kot majhna deklica – stanovali smo nasproti mariborske stolnice, kjer je bil moj prvi stik z vero, sprehodila po cerkvi in pela tako na glas, da so vsi slišali. Učiteljica v prvem razredu šole me je razumela in spodbudila mamo, da me vpišejo v Glasbeno šolo. Vse bolj se je izražalo, da rada pojem. Ni nujno, da smo vsi izurjeni in izpopolnjeni v prepevanju, seveda če je to poklic in želimo biti v petju zgled drugim so tam zahteve višje, če pa pri ljudski maši ob meni sedi kdo, ki ne dosega višin, ki jih zahteva pesem in brunda ali poje po svoje, me seveda to ne moti. Kot rečeno, najprej sem začela v cerkvi, po različnih zborih, ko sem bila sprejeta na Srednjo glasbeno šolo, pa sem od takrat naprej vedela, da bo to moj poklic.«“Širiti želim mir, da preko miru lahko vera pride do ljudi. Ko vložimo vse, kar nam daje Gospod in se zavedamo lepega in globokega, ki je v nas, ni nič težko. Smo pa grešni. Ko v veri pademo, glasba lahko zelo pomaga. Pogosto sedem za klavir in si zapojem psalm. Podarjene besede, ki sedejo na jezik, postanejo misli mojega srca. Hvaležnost, navdušenje, kaj imamo in kaj smo prejeli. Rada bi, da bi to sprejel in doživel ves svet. Dolga leta je tudi zame potreboval Gospod, me spravil tako rekoč na kolena, da je to odprlo moje srce. Le Sveti Duh zna počasi dozirati milost. Ko Gospod govori, se odprejo kanali.”

Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratek, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril tiste molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v peklensko bivališče, je v kotičku očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam, in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in odide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežal. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti običajno učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosom z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel? Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se v osnovi vračamo nazaj k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, takšen ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, posebej še, če je pristen, posebej še, če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, o svetu in o poti naprej. Takšen pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni v vplivanju na Boga, ampak v spremenitvi tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek 'hvala ti' kdaj zadostna molitev.

V tem pomladnem času rada pogledam skozi veliko okno na vrt, poln rumenih trobentic. Tudi druge rože so letos zelo zgodnje. Zvončki, tudi ta »gosposki« so že sklonili glave, toda kot bi spodbujali vetrnice, ki so ob jutranjem mrazu upočasnile svoje cvetenje. In tulipani hitro rastejo, vse je zeleno, le cveteti se jim še ne mudi. Vsak dan vzcveti kakšen nov šopek narcis. Kako pisano je. Lepo je to Božje stvarstvo. Prebudi hrepenenje. »Kakor jelen hrepeni po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.« Čudovita so tvoja dela. Tiho, skrivnostno hrepenenje po Bogu, ganjenost, ki je pomešana z veseljem in hvaležnostjo. Gospodova smrt je darovana za odrešenje človeka. Za njegovo dostojanstvo. Vsako življenje je čudovita vrednota, je enkratno. Prav vsakega se je dotaknila Jezusova daritev. Tudi zame se je daroval, čeprav nisem nikomur podobna. Na svetu ni meni enakega. Nisem kot moj drugi. Vsak je drugačen. Kot cvetlice. A prav vsak je dragocen, saj ga je odkupil Gospod s svojo žrtvijo na križu. Veselje, ki ga čutim sredi cvetočega vrta, se je rodilo iz zavesti pisanega darovanja narave. Duša, ki se spusti v to lepoto, je odprta, je večna. Treba je samo upati, se odpreti, sprostiti. Rada imam v življenju papir in svinčnik. Kar mi leži na duši, dam na papir, kar mi govore oči sogovornika, se me dotakne in pridejo besede. Povežem se z besedami, prepoznavam jih po jasnini oči, resnici, ki se čuti v glasu, v povezanosti z ljubeznijo, ki je jezik duše. Ko uporabim dobro, sočutno besedo, prav taka spodbuja druge, jih obogati, potolaži, razveseli, pomiri – in se odprejo in prav tako izrazijo. Iščejo, kako bi očistili svoje srce. Gospod, v tem postnem času si želim blagodejnih in globokih pogovorov, ki odstranijo odvečne, grde, take, ki ranijo in zastirajo svetlobo, ki jo prinaša tvoja Luč.

Kakor zdravnik sovraži bolezen in stori vse, da bi jo odstranil in olajšal bolniku trpljenje, tako ti, o moj Bog, s svojo milostjo deluješ v meni, da bi zadušil greh in me ga osvobodil. Prava svoboda je namreč v tem, da smo brez greha,« pravi sveti Avguštin v svoji razlagi Janezovega evangelija. Ne le sredi postnega časa, marveč tudi sicer se mnogoštevilnim ob iskanju in raziskovanju katoliškega nauka, Kristusovih naročil in učenja Cerkve zdi, da se vse vrti samo okoli ene stvari, in to je greh. Greh je to, greh je ono, tisto si storil narobe, tam nisi bil zvest, na drugem področju še slabši in tako naprej. Površne iskalce Resnice navadno odvrne prav to. Človek danes morda išče nekakšno vzhodnjaško umirjenost, osvoboditev nekih zunanjih stvari, in tako se pogosto zadovolji le z navidezno svobodo, svobodnjaštvom, če hočete, in navideznim mirom, ki pa v njegovo življenje le za kratek čas prinese nekakšno ravnovesje. Greh pa, ki človeka edini res zasužnjuje, še vedno je in ostaja, čeprav se z njim nočemo soočiti. »Ko bom nehal grešiti, bom začel dvigati glavo v svobodo; a to je šele začetek, ne popolna svoboda, zakaj ,v svojih udih vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma' in tako ,ne delam tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim,'« nadaljuje sveti Avguštin. (Rim 7,23.15) Ozaveščenost, priznanje in kesanje greha so namreč pot svobode. Priznavanje svojih napak nas napravi svobodnejše, okrepljene z Božjo milostjo, pa tudi močnejše pri premagovanju skušnjav in »postave mesa«. Svobodni smo in še bolj postanemo, ko se zavemo svojih šibkosti, nepopolnosti, in priznamo, da je Bog večji od vsega tega, zlasti nemoči in padcev, ter nas hoče s svojo močjo izpopolniti in osvoboditi v sebi. »Na eni strani svoboda, na drugi sužnost; svoboda pa še ni popolna, še ni neokrnjena, še ni prekipevajoča, ker še ni večna. Delno sem še slaboten, delno pa že svoboden. Kolikor služim tebi, Gospod, sem svoboden, kolikor pa služim postavi greha, sem suženj,« končuje sveti Avguštin. (In Ioannis Evangelium 41, 9-11) Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj bodo ti postni dnevi spokornosti in samozatajevanje priložnost, da se soočimo s svojimi šibkostmi, jih ozavestimo, priznamo, prosimo odpuščanja in v svoje temine življenja povabimo Luč, Jezusa Kristusa, našega Gospoda. Bodimo svobodni v Bogu. Miren dan vam želim.  

Celotno liturgično leto, ki ga kristjani začenjamo z adventom, je usmerjeno v srce našega odrešenja, v velikonočno skrivnost. Dogodek Kristusove smrti in njegovega vstajenja namreč radikalno poseže v življenje in smisel človeka, pa tudi celotnega stvarstva. Ko namreč Bog, ki je izvir Življenja, vstopi v smrt, spremeni sámo naravo smrti in iz nje naredi prehod. Smrt nima več zadnje besede, zadnjo besedo imata Vstajenje in Življenje v Kristusu. Zato je velika noč predvsem praznovanje te novosti. A če hočemo, da bo to praznovanje pristno in resnično, če hočemo, da se dotakne našega srca in konkretnosti našega življenja, se je nanj treba pripraviti. Zgodnja Cerkev je postni čas uporabila predvsem za pripravo katehumenov na krst in namen postnega časa je na neki način še vedno enak. Čeprav smo namreč krščeni, pozabljamo na svojo resnično identiteto odrešenih Božjih otrok, pozabljamo, da smo s krstom odmrli grehu, in miselnost starega človeka, kot pravi apostol Pavel, nas še vedno vleče na svojo stran. Postni čas zato začenjamo s posebnim obredom, pri katerem nas duhovnik zaznamuje s pepelom. Pepel je končni produkt očiščujočega ognja, zato ima tudi v bogoslužju pepel očiščujoči učinek. Zavemo se, da smo grešni, krhki in umrljivi, zato prosimo Božjega usmiljenja in očiščenja. Nato za štirideset dni stopimo na spokorno pot, pri čemer nam pomagajo tri sredstva: molitev, ki obnavlja naš odnos z Bogom, miloščina, ki zdravi naš odnos z bližnjimi, ter postenje v nečem konkretnem, kar v nas spet vzpostavi svobodnejši odnos do nas samih in vsega ustvarjenega. Pri tem pa je najpomembnejše notranje stanje duha, ki več tednov daje ritem našemu življenju, da bi se naša srca omehčala, se odprla in izkusila globoko lakoto in žejo po občestvu z Bogom in bližnjimi. Tako se naše življenje počasi znova usmeri k drugim, da bi v veliki noči mogli okusiti, kako iz našega pepela lahko v Kristusu vstanemo v novo življenje. Zato ima postni čas dvojni značaj: po eni strani je to čas askeze, premagovanja, odpovedi, duhovnega boja, po drugi strani pa je to tudi čas notranje radosti, saj je Gospod z nami in kot usmiljeni Samarijan vliva olje in vino na naše rane in jih obvezuje (prim. Lk 10, 34).

Nocoj sem sanjal, da sem hodil po pesku in me je spremljal Gospod. In v teh dolgih sanjah je bilo ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Papež Cerkvi v Italiji: Krščansko veselje se ne rodi v lahkih rešitvahŠkof Saje o papežu Frančišku: Jasen, a obenem topelSkavti so se z mašo zahvalili za 35 let delovanja v SlovenijiCeljska Mohorjeva družba prekinila molk o žalovanju po spontanem splavuPapež Frančišek je v pismu udeležencem drugega sinodalnega zasedanja Cerkve v Italiji spomnil, da se krščansko veselje ne rodi v lahkih rešitvah ali izogibanju trpljenju, ampak v gotovosti, da nas Gospod nikoli ne pusti samih. »To sem izkusil tudi med mojim bivanje v bolnišnici in izkušam zdaj v času okrevanja,« je zapisal sveti oče.

Nagovor na nedeljo Laetare, nedeljo veselja, je pripravil ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar, svoje razmišljanje pa začel z mašnim vstopnim spevom: Veseli se, Božje ljudstvo. Zberite se vsi, ki ljubite Gospoda. Vriskajte od veselja vsi, ki ste bili žalostni, Gospod vas bo potolažil. (Iz 60,10-11)

Nagovor na nedeljo Laetare, nedeljo veselja, je pripravil ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar, svoje razmišljanje pa začel z mašnim vstopnim spevom: Veseli se, Božje ljudstvo. Zberite se vsi, ki ljubite Gospoda. Vriskajte od veselja vsi, ki ste bili žalostni, Gospod vas bo potolažil. (Iz 60,10-11)

»Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad;« (Lk 13,8-9). Ljubljanski pomožni škof msgr. Franc Šuštar se je osredotočil na Božje spremstvo ter poslanstvo posameznika, razkrito skozi Mojzesovo nalogo. Poudaril je Božjo skrb, aktivno sodelovanje v odrešenju, ter pomen dialoga z Bogom in deljenja darov v sodobnem svetu.

»Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad;« (Lk 13,8-9). Ljubljanski pomožni škof msgr. Franc Šuštar se je osredotočil na Božje spremstvo ter poslanstvo posameznika, razkrito skozi Mojzesovo nalogo. Poudaril je Božjo skrb, aktivno sodelovanje v odrešenju, ter pomen dialoga z Bogom in deljenja darov v sodobnem svetu.

Micile gospodării vor fi autorizate din punct de vedere sanitar pentru a putea să vândă produse procesate în casă. Cantitatea comercializată va fi reglementată, iar experţii autorităţii sanitar-veterinare cred că micii producători vor putea să aducă pe piaţă produse de calitate care să reducă nivelul importurilor de mărfuri alimentare. Invitați la Rural: Ioan Oleleu, vicepreşedinte ANSVSA, Marian Cioceanu, preşedinte Bio România, Gheorghe Vlad, preşedinte OIPA Legume-fructe.

Pred Božičem obišče osamljenega starca vrtni palček. Spoprijateljita se. Pripoveduje: Vesna Jevnikar. Napisala: Vera Ferra Mikura. Prevedla: Valči Ravbar. Posneto v studiih Radia Slovenija 1994.

Marele blat al stabilității - împărțeala dintre Ciolacu, Ciucă și Iohannis (SpotMedia) - „La noi nu ajunge apa” | Ciclonul Boris dă alerta pe Dunăre. Primarii din orașele riverane și hidrologii nu se așteaptă la inundații (Europa Liberă) Președintele cerșetor (G4Media)Președintele Iohannis își caută activ un cuib post-Cotroceni, scrie jurnalistul Cristian pantazi, redactor șef G4Media. A încercat prin forțe proprii la NATO, dar ușa transatlantică i s-a trântit în nas. La UE n-a împușcat nimic. A ajuns în situația umilitoare ca PNL să-l vâre cu forța în viitorul Senat printr-o ficțiune juridică copiată de la Ion Iliescu. Nu era suficient că își încheie mandatele cu o moștenire deplorabilă, a ajuns să cerșească votul PNL și PSD la o lege făcută strict pentru el. Iar în drumul spre Parlament va mai rupe câteva procente de la PNL și Nicolae Ciucă.Nicolae Ciucă ar putea deconta serios lipirea și mai puternică de un președinte aflat la minimum de popularitate, după cum au arătat multe sondaje din acest an. Or, pentru un candidat precum Nicolae Ciucă, cu mult sub scorul partidului, orice vot pierdut contează. El va duce acum în spate nu doar propriile probleme, ci și pasivul lui Iohannis: două mandate fără mari realizări, cu justiția aproape distrusă (a explicat Dan Tăpălagă de ce), cu educația în pioneze, cu PSD readus la putere după epoca Dragnea.PSD vrea să fie beneficiarul acestei situații. Oamenii lui Ciolacu vor vota legea Iohannis pentru că miros șansa de a coopta la guvernare după alegeri un PNL și mai slăbit. Marele blat al stabilității - împărțeala dintre Ciolacu, Ciucă și Iohannis (SpotMedia)Jurnalista Ioana Ene Dogioiu constată că Marcel Ciolacu rostește periodic o frază pe care pare hotărât să le-o bage bine în cap pesediștilor: puterea trebuie împărțită, dacă PSD dă președintele, nu va da și premierul, chiar dacă va fi în coaliția de guvernare.Chiar dacă dl Ciolacu crede sincer în acest principiu, e greu de înțeles de ce simte nevoia să-l tot repete în campanie, deși poate avea un efect demobilizator.Doar dacă vrei să îi îndemni pe ai tăi să se gândească  nu doar pe cine doresc președinte, pe Marcel Ciolacu desigur, ci și care ar fi premierul nonPSD ideal pentru ei în următorii ani.Prima întrebare este cu cine ar putea face coaliție PSD. Răspunsul e destul de clar: cu PNL. Cu suverniștii nu se poate, dacă PSD vrea să mai scoată capul în lume, și Marcel Ciolacu a infirmat deja posibilitatea. Cu USR nu are cum să funcționeze. Iar UDMR e puțin probabil să fie suficient. Cu siguranță Nicolae Ciucă e premierul non-PSD ideal. Guvernarea președintelui liberal a fost chiar mai profitabilă pentru PSD decât actuala guvernare, pentru că banii erau la fel de mulți, însă nu decontau politic erodarea decât în mică măsură.Jurnalista SpotMedia consideră că dacă PSD va fi de acord cu modificarea legii în regim de urgență pentru ca președintele Iohannis să candideze independent pe lista electorală PNL pentru Senat, este clar că PNL și PSD au bătut palma pentru marea împărțire a funcțiilor în decembrie: președintele și premierul să meargă în tandemul Nicu și Marcel în ce ordine o fi să fie, iar Klaus Iohannis să devina președintele Senatului și președintele PNL, la pândă pentru o dregătorie externă pentru care să fie propus. „La noi nu ajunge apa” | Ciclonul Boris dă alerta pe Dunăre. Primarii din orașele riverane și hidrologii nu se așteaptă la inundații (Europa Liberă)Timp de o săptămână, începând din 17 septembrie, debitul Dunării la intrarea în România crește în fiecare zi cu 1.000 de metri cubi pe secundă, arată prognoza de la Institutul Național de Hidrologie și Gospodărire a Apelor(INGHA). Autoritățile române spun că sunt în alertă, dar că nu există pericolul unor viituri.Miercuri, pe 18 septembrie, Dunărea intra în România – la Baziaș – cu un debit de 3.400 m3/s, iar joi debitul va ajunge la 4.100 m3 /s.Pe 24 septembrie debitul va fi de 8.000 m3/s.Adrian Budirinca, viceprimarul comunei Gruia/ județul Mehedinți spune pentru Europa Liberă că „la noi nu ajunge apa”.„Nu facem baraje”, spune viceprimarul Budirincă.„Dacă ar ajunge apa, noi am avea probleme numai la satul Izvorele care aparține de Gruia. Dar și satul ăla e sus, de la ultima lor casă până la Dunăre mai sunt doi kilometri. Nu am primit nicio avertizare până acum. Dar urmărim prognoza.”Localitatea următoare unde sunt măsurate cotele apelor Dunării este Municipiul Calafat.Primarul Dorel Mitulețu spune pentru Europa Liberă că, deocamdată, cotele apelor Dunării de la Calafat „nu sunt agravante”.„Nu avem niciun indiciu în momentul acesta că s-ar întâmpla ceva... La noi, singura zonă care are probleme e zona de la gară, dar nici acolo că nici nu folosim gara așa de mult”, a spus Dorel Mitulețu.

Ce studii au și ce note au luat Ciolacu, Ciucă, Geoană, Lasconi, Simion și controversele pe această temă (G4Media) - Amnistia fiscală creează discriminări între cei bun-platnici și cei care au înregistrat restanțe (Adevărul) - Gheorghe Tadici, pe șleau despre Cristina Neagu: „De excepție de la «Mama Natură»” (Gazeta Sporturilor) De ce nu doborâm dronele Rusiei care ne trec granița? Un expert militar susține că România nu și-a făcut temele și situația e din ce în ce mai periculoasă (SpotMedia)O navă care transporta cereale sub pavilion egiptean a fost atacată de forțele Rusiei în zona economică exclusivă a României, la 100 de kilometri de portul Sulina. Atacul reprezintă o nouă agresiune gravă desfășurată în proximitatea țării noastre, care semnalează autorităților nevoia de a face față amenințărilor tot mai frecvente ale Kremlinului.Expertul militar Claudiu Degeratu a declarat pentru Spotmedia.ro că strategia militară națională, gândită în termeni de pace sau război, are lacune în ce privește situațiile generate de noile tehnologii de luptă. Aceste lacune nu sunt acoperite din teama liderilor politici de a-și asuma responsabilități și lipsa unei coordonări la nivelul NATO. Peste 45% dintre familiile din România au drept cap al gospodăriei un pensionar. Statistici ale INS care arată că ne descurcăm tot mai greu cu banii (HotNews)Când vine vorba despre dificultăți financiare, cei mai vulnerabili nu sunt pensionarii, ci persoanele active de 50-64 de ani, reiese dintr-o cercetare publicată de Institutul Național de Statistică citată de HotNews.ro.Cercetarea INS mai arată că ponderea cea mai mare în numărul total de 7,5 milioane de familii o au cele care au drept cap al gospodăriei un pensionar. Sunt 45,4% astfel de familii sau circa 3,5 milioane în termeni absoluți (și în creștere față de anul anterior).În privința plăților restante acumulate de familiile din România, cele mai frecvente cazuri – 79,8% – sunt cele cu întreţinerea locuinţei şi cele cu energia electrică (75,0%), arată INS.În mediul rural, 18,2% dintre familii au specificat că, în anul 2023, a fost cel puțin o situație în care nu au putut achita la timp unele dintre aceste cheltuielile curente importante, mai mult cu circa patru puncte procentuale față de gospodăriile din mediul urban. Amnistia fiscală creează discriminări între cei bun-platnici și cei care au înregistrat restanțe (Adevărul)Amnistia fiscală poate reprezenta o eventuală încălcare a principiului contribuției echitabile la cheltuielile publice prevăzut la art. 56 din Constituție, sub aspectul justei așezări a sarcinilor fiscale.Deși contribuabilii care și-au achitat la timp obligațiile fiscale pot percepe această măsură ca fiind discriminatorie, posibilitățile lor de a contesta juridic amnistia fiscală sunt limitate.Pe larg în Adevărul. Ce studii au și ce note au luat Ciolacu, Ciucă, Geoană, Lasconi, Simion și controversele pe această temă (G4Media)Cursurile liceale și universitare pe care le-au absolvit candidații la alegerile prezidențiale din acest an au devenit subiect de dezbatere în ultima perioadă. G4Media a făcut o sinteză a datelor din CV-urile oficiale ale acestora și a controverselor pe această temă.Marcel Ciolacu (56 de ani) – Potrivit CV-ului oficial, premierul în funcție a urmat cursurile Liceului de Filologie-Istorie ”Mihai Eminescu” din Buzău, în perioada 1982-1986. A devenit student după 5 ani, la Facultatea de Drept a Universității Ecologice din București, universitate privată, pe care a absolvit-o în 1995. Tot la Universitatea Ecologică a făcut și studii postuniversitare de management și finanțare locală, în anul 2004. În perioada 2008-2009, a urmat cursuri și la Colegiul Național de Apărare.Nicolae Ciucă, șef de promoție la academia militară, acuzat de plagiat în teza de doctorat.Mircea Geoană, studii universitare la București și Paris, acuzat de plagiat în teza de doctorat.Elena Lasconi, omisiune în CV despre studiile universitare la o facultate privată din Deva. Potrivit CV-ului oficial, ea este economist licențiat al ASE București în profilul economic managementul turismului și comerțului, în anul 2001.George Simion, „lăzărist” cu 9,69 la Bacalaureat. Este licențiat în Administraţie şi Afaceri la Universitatea din Bucureşti. În anul 2010, a absolvit programul de masterat la Universitatea „Alexandru Ioan Cuza” din Iaşi, având ca temă de cercetare „Crimele comunismului”. Gheorghe Tadici, pe șleau despre Cristina Neagu. A numit 5 capitole la care a excelat și a inclus-o într-un top internațional world-class: „De excepție de la «Mama Natură»” (Gazeta Sporturilor)„Veteranul” Gheorghe Tadici, 72 de ani, omul sub comanda căruia Cristina Neagu a debutat la echipa națională, în 2007, vorbește într-un interviu acordat Gazetei Sporturilor despre reperele handbalistei care a anunțat joi seara că se retrage definitiv la finalul sezonului. Fostul selecționer face o incursiune amplă prin cariera sportivei de 36 de ani, numește calitățile care au transformat-o într-un star global și încheie prin a o plasa pe Neagu într-un top internațional măgulitor.Invitat să-i schițeze un portret sportivei desemnate în patru rânduri cea mai valoroasă handbalistă a lumii, Tadici a numit 5 mari atuuri pe care le-a considerat determinante la aceasta: IQ-ul ridicat, viteza, atributele fizice, spontaneitatea și vocația de lider înnăscut.

"Niti ne gre zato, kaj bi rada igrala, ampak bolj s kom, kaj, v kakšnem konceptu in s kakšno možnostjo vpletenosti pri ustvarjalnem procesu. In pa seveda ekipa, kolegi!"Tina Vrbnjak je gledališka in filmska igralka, prvakinja SNG Drama, kjer je poleg številnih vlog, ustvarila tudi nekaj avtorskih projektov.Na 54. Tednu slovenske drame v Kranju je letos prejela nagrado za najboljšo igralko, za vlogo v predstavi Mrakijada, lani pa je od Društva slovenskih audiovizualnih igralcev prejela nagrado Veliki plan za vlogo Klavdije Jaklič v popularni TV seriji Gospod profesor. Njena vrhunska interpretacija je prišla še posebej do izraza v zadnjih dveh uprizoritvah letošnje gledališke sezone SNG Drama: na odru Male drame, v avtorskem projektu Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa, v režiji Luke Marcena ter na Velikem odru, v uprizoritvi Cyrano De Bergerac, režiserja Tina Grabnarja.