Podcasts about gospod

Glavni junaki naših šmarnic nam tokrat povedo, da Gospod ne kaznuje, da nam nikoli ne želi slabega. Odpušča in želi, da po padcu pademo.

»Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« (Jn 21,15)Duhovni nagovor je pripravil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.

Za nami so velikonočni prazniki, ko obhajamo Kristusovo vstajenje. Štirje evangelisti pišejo o istem dogodku – o praznem grobu, o srečanjih z Vstalim in o Jezusovem poslanstvu po vstajenju. Mi verujemo, da je to, kar je zapisano, resnica. Verovati pa ni vedno lahko. Človek si želi dokaze, želi si dejstva, želi »črno na belem«, želi logično sosledje dogodkov. Toda če bi vero lahko razložili z matematičnimi formulami ali znanstvenimi koraki, to ne bi bila več vera, temveč znanje. Vera se začne tam, kjer se konča čista preverljivost. Vera je tako velik izziv, ker zahteva, da pogledamo »onkraj« svoje logike in preprosto zaupamo, verujemo. Božja beseda današnje tretje velikonočne nedelje nas popelje na obalo Tiberijskega jezera, kjer se vstali Jezus razodene svojim učencem. Med njimi je tudi Simon Peter – učenec, ki je pred Jezusovo smrtjo trikrat zatrdil, da ga ne pozna. V trenutku stiske in strahu ga je zatajil. In zdaj, ob mirni obali, ob žerjavici in kruhu, ga ta isti Jezus gleda v oči in ga vpraša: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Peter odgovori: »Gospod, ti veš, da te imam rad.« In Jezus mu reče: »Pasi moje ovce.« Ta evangeljski odlomek nam nastavlja zrcalo. Jezusovo vprašanje: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« lahko razširimo in ga postavimo sebi: Človek, si iskren? Govoriš resnico? Si zanjo pripravljen kaj žrtvovati? A tu se ne ustavi. Pojavi se še nadgradnja: Kaj si pripravljen narediti iz ljubezni do bližnjega? Kje se v tebi ustavi kazalnik iskrenosti, resnicoljubnosti, požrtvovalnosti? Jezus je šel za resnico do konca – umrl je zanjo. Peter pa je iz Jezusovih rok sprejel poslanstvo. Postal je prvi papež, voditelj prve Cerkve. Tudi on je – iz ljubezni in zaradi resnice – umrl mučeniške smrti. Njegovo življenje, poklic in poslanstvo so bili resničen odgovor na ljubezen. In mi? Hočemo ali nočemo, ob tem ne moremo ostati ravnodušni. V vsakem človeku se znova prebudi vprašanje: Kje sem jaz? Lahko bi rekli, da smo razpeti med sodobnim egoizmom in pristnim altruizmom. A prava ljubezen pomeni prav to: da se iz ljubezni razdajaš – do konca. Sveta mati Terezija je leta 1979, ob prejemu Nobelove nagrade za mir, izrekla pomenljivo misel: »Ni pomembno, koliko naredimo, temveč koliko ljubezni vložimo v to, kar delamo.« Vsak dan znova imamo priložnost, da svoje delo – majhno ali veliko – opravimo z ljubeznijo. In to spreminja svet.

Župnik nekega mesta se je povzpel na vrh šilastega zvonika, da bi bil bliže Bogu. Župljanom je želel je posredovati ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

V čakanju, da spet pride Gospod, ki ga bomo pričakali z veseljem in s pesmijo na ustih, je treba skrbeti, da naše svetilke ne ugasnejo, da jim torej ne zmanjka olja, ali če povemo bolj sodobno, da našemu življenju ne zmanjka baterije. Morda se zdi, da to ni tako zelo pomembna stvar. Da lahko tudi utrujeni in naveličani delamo in živimo, da lahko nekako delujemo tudi, ne da bi imeli nekaj, kar nas veseli in nam daje dovolj volje. Bo že držalo, če vendar številni resnično takole živijo iz dneva v dan. Toda to ni povsem res. Če dolgo časa nimamo veselja, če nimamo dovolj polne baterije, ne umremo, ko je zmanjka, ampak se takrat v nas prebudi čisto poseben mehanizem, nekakšna lačna zverinica, ki zahteva stvari zase. Začne se počutiti kot žrtev. Kot izrabljeni in izkoriščani osebek. In potem začne vse tisto, kar je pred tem manjkalo, in še več zase vehementno zahtevati, kot nekaj, kar mu pripada, ne ozirajoč se na druge. Začne izkoriščati druge, začne drugim piti njihovo moč, da bi nekako le prišel do energije. Do polne baterije. Če v svojem hitrem in napornem vsakdanu nimamo ničesar, kar nas polni z veseljem, žarom, močjo, postanemo sebični. Ko bo enkrat padla noč, bo prepozno iskati olje. In tudi jaz bom enkrat brez moči in brez energije. Nisem superman, nisem bog. Samo človek sem, ki ima za del svojega življenja tudi počitek, tako smo bili ustvarjeni: »Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal.« (1 Mz 2,3) Zato je odgovorno, do sebe in drugih, polniti svoje baterije, preden se izpraznijo. Z nečim, kar imamo radi, in z nečim, kar nas bo napolnilo, z molitvijo, s športom, z branjem, z lepoto, s stvarmi in ljudmi, za katere vemo, da nam bodo dali moč in energijo. Biti buden, biti pozoren na svojo lakoto, na svoje počutje, s katerim ustvarjamo dobro ali slabo okoli sebe, še bolj kot s svojimi dejanji. V vsakem našem dejanju sta ljubezen ali brezbrižnost, odvisno od tega, kaj je v nas. Zato bomo resnično rešeni tedaj, ko se bomo pustili ljubiti.

Živel je neki star človek. Bil je pobožen in njegovo življenje je mirno teklo. A bolj ko so se njegovi dnevi bližali koncu, bolj ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

»Bog, Gospod vesolja me je blagoslovil s čudovitim sinom. Tako me je osrečil, a nisem vedel, kako naj ga vzgajam. Ja, kaj ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Papež Frančišek je v Okrožnici za skupni dom Laudáto si – Hvaljen, moj Gospod zapisal: »V sodobnem času se je uveljavila človekova pretirana osredinjenost nase, antropocentrizem, ki danes - preoblečen - še naprej spodkopava vsakršno omembo skupnega in vsak poskus krepitve socialnih vezi. Zato je prišel čas, ko je treba vnovič opozoriti na resničnost in njene meje, ki po svoje omogočajo zdrav in rodoviten človeški in družbeni napredek. Neustrezna razlaga krščanske antropologije je imela za posledico napačno pojmovanje človekovega razmerja do sveta. … Pravilna razlaga pojmovanja človeka kot gospodarja stvarstva pa pravi, da ga moramo razumeti kot odgovornega upravljavca.« - pronicljiv pogled na žgoče težave sodobnosti… prevod Marija in Peter Pavel Bratina, bereta Maja Moll in Igor Velše, urednica oddaje Tadeja Krečič

Pri pohajkovanju po neznani pokrajini je popotnik opazil široko in počasno reko. Ustavil se je in opazoval pomirjajoč tok vode, ko je nenadoma zaslišal klice na pomoč, ki so prihajali višje ob reki. Stekel je v smeri klicev in zagledal moškega, ki se je očitno utapljal in drsel po reki navzdol. Popotnik je najprej otrpnil, potem pa je skočil pomagat, saj je moški izginil pod vodo. Odvrgel je svoj nahrbtnik in skočil proti kraju v vodi, kjer je moški izginil. Ko je priplaval do tja, se je potopil in zagrabil moškega za roko. S hudim naporom ga je privlekel do obrežja. Moški je izgubil zavest, zato ga je popotnik začel oživljati, in končno je moški izpljunil vodo ter začel zasoplo dihati. Popotnik si je oddahnil in poskušal še sam priti do zraka. Ampak nenadoma je spet zaslišal klic na pomoč iz vode. Še nekdo se je utapljal! Spet je skočil v vodo in potegnil iz nje osebo, ki se je potapljala. Popotnik, ki se je prelevil v reševalca iz vode, je začel oživljati drugega utopljenca, ko je zaslišal še en klic na pomoč. Skoraj ves dan je minil in medtem je popotnik reševal enega utopljenca za drugim. Zdelo se je, da vedno novi in novi utopljenci plavajo po toku navzdol, tako da popotnik ni vedel, ali bo kdaj konec te katastrofe. Ko je že skoraj omedlel od izčrpanosti, je zagledal moškega, ki je hitel po poti ob reki navzgor. »Gospod,« je zaklical popotnik, »prosim, pomagajte mi! Ti ljudje se utapljajo!« Moški pa je kakor da ga ne bi slišal hodil naprej. Popotnik je osupel klical naprej. Ker se moški ni ustavil, je popotnik stekel za njim, se postavil predenj in jezno zaklical: »Gospod! Kako lahko greste mimo vseh teh utapljajočih ljudi? Nimate nobene vesti? Vas moram prisiliti, da mi pomagate reševati te ljudi?« Tujec se je ustavil, pogledal popotnika in mu z mirnim glasom dejal: »Gospod, prosim, če se umaknete. Odpravljam se proti izviru reke, kjer ljudje padajo v vodo, da to preprečim.« Ljudje pogosto gasimo požare, ko se ti že razplamenijo, ali z drugimi besedami: rešujemo probleme na napačnem koncu. Ko se težave že tako razširijo, da jih ni več mogoče omejiti, nas lahko njihovo reševanje preprosto preveč obremeni. Problemi pa še kar ostajajo. Zato se je bolj smiselno obrniti k izvirom naših izzivov in se jih lotiti pri koreninah. Tam bo naše prizadevanje obrodilo več sadov.

Ljudski pregovor nam pravi, da v življenju ni dovolj imeti prav. Prav ta ljudska modrost se nam razkriva ob dveh Jezusovih učencih, ki se razočarana pomenkujeta na poti iz Jeruzalema v Emavs. Močno sta prizadeta, kajti tisti prerok, ki sta ga tudi onadva imela za mesijo, se pravi za odrešenika, je, namesto da bi vzpostavil novo Izraelsko kraljestvo, klavrno končal na križu. Ne moremo reči, da nimata prav, toda iz svojega doživljanja zgodovinskih trenutkov sta si izoblikovala globoko prepričanje in nič ju ne more odvrniti od njune globoke žalosti. A resnica vendar ni tako preprosta in enostavna. Pozneje izvemo, da so ju prestrašile izraelske žene, ki so v nedeljo zjutraj pohitele h grobu, a so ga našle praznega. Evangelist Luka, ki nam pripoveduje to zgodbo, takoj na začetku predstavi dve logiki, ki si nasprotujeta. Na eni strani gre za logiko političnih strategij, ki doživlja poraze in nas napolnjuje z grenkobo. In na drugi strani stoji logika ljubezni, ki jo poznajo svete izraelske žene in ki se ne ukloni političnim analizam, ampak prinaša pogled v globljo življenjsko resničnost. Ta logika ljubezni nam preprečuje, da bi v sebi gojili žalost in z njo obupano udrihali po vsem svetu. Pa vendar tudi učenca nista brez logike ljubezni. Najprej medse sprejmeta tujca, kar je lepa gesta do osamljenega potnika. Potem pa se vendar z njim tudi pogovarjata in ga skušata poučiti, da ne bi ostal pri svoji nevednosti in vendar tudi on izvedel za najnovejše dogodke v Jeruzalemu. In ko utihneta in sprejmeta, da bi tudi onadva lahko kaj novega izvedela, se zgodi preobrat. Spoznata, kako sta bila zaslepljena, saj jima je iz spomina izpadel čudovit spev preroka Izaije o »trpečem Božjem služabniku«, ki s svojo ljubeznijo odrešuje ves svet. Sprejmeta, da nima smisla, da bi trmasto vztrajala pri svojih predsodkih in da bi bila politična strategija vsa realnost. Resničnost ljubezni in prijateljstva je še močnejša, kajti Božja dobrota nas nikoli ne zapusti. Tujcu vzklikneta: Ostani z nama, Gospod, zakaj dan se je že nagnil! To povabilo izraža novo logiko ljubezni in upanja, ki se ji predata. Tudi onadva odslej gledata na življenje veliko globlje in v gesti lomljenja kruha zaznata, da je vstali in ljubeči Gospod med njima. Podobno je v našem življenju. Nič zato, če trenutki prazničnega veselja izginejo, pomembno je, da je v nas vstopila zavest, da je vstali in ljubeči Gospod vedno z nami.

Z današnjim dnem vstopamo v praznovanje velike noči. Ta praznik namreč ni zgolj velikonočna nedelja, ko praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih, ampak praznovanje zaobjema celotno sveto tridnevje, ki se začne z velikim četrtkom, nato pa se nadaljuje v veliki petek, ko se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrt na križu in se v noči velike sobote izteče v slavje luči med najslovesnejšim obhajanjem velikonočne vigilije. V dopoldnevu velikega četrtka v stolnicah škofje, ob somaševanju duhovnikov, darujejo krizmeno mašo, pri kateri tudi posvetijo sveta olja: krstno olje, olje za bolniško maziljenje in krizmo, ki se uporablja pri krščevanju, birmovanju in posvečevanju. Krizmena maša je edina maša v dopoldnevu velikega četrtka, medtem ko v samo praznovanje svetega tridnevja vstopamo z mašo na sam večer velikega četrtka, pri kateri se še posebej spominjamo, kako je Jezus z učenci obhajal zadnjo večerjo. Pri tem pa sta izpostavljeni dve njegovi dejanji. Jezus je namreč z učenci obhajal praznovanje judovske velike noči – pashe, vendar je že na začetku tega obreda uvedel novo dejanje: namesto, da bi se vsi navzoči udeležili obrednega umivanja rok, je Jezus pokleknil k vsakemu od učencev in jim umil noge. S tem, simbolnim in obenem konkretnim dejanjem jih je privzel v svoje poslanstvo, čeprav se je zavedal, da so nekateri šibki v veri, drugi prestrašeni, tretji napuhnjeni … Zavedal se je, da ga bo apostol Peter zatajil in Juda Iškarijot izdal, pa ju vendar ni zavrgel. S tem je za vso zgodovino Cerkve pokazal, da bo tudi med njegovimi najožjimi služabniki – duhovniki lahko prišlo do zatajitev, napuha in ostalih grešnosti, vse do izdajstva in odpada. Prav zato je eden ključnih momentov obhajanja velikega četrtka molitev za duhovnike: ne toliko za nove duhovne poklice, kot predvsem za stanovitnost in svetost duhovnikov – da bi ostajali zvesti Kristusu. Obenem pa, da bi se vsi zavedali, da je Gospod tisti, ki je zares svet, duhovniki pa ga lahko tudi zakramentalno prinašamo v ta svet. Prav v tej točki se zakrament duhovništva sreča z zakramentom evharistije, ki ga je Jezus postavil na koncu obhajanja judovske velike noči, ko je vzel kruh in vino in to posvetil v svoje telo in kri – v sveto evharistijo. Cerkev ta obred obhaja že 2000 let, saj je Jezus to naročil apostolom in ti so to predali naprej, vključno s povečevanjem novih duhovnikov, vse do današnjih dni. Duhovnik je sicer delivec tega zakramenta, toda tisti, ki dejansko posvečuje kruh in vino v Kristusovo telo in kri, je Sveti Duh – in to ne glede na duhovnikovo svetost ali grešnost. Naj nas zato veliki četrtek navdaja s hvaležnostjo, da Jezus ostaja med nami v zakramentu evharistije, obenem pa mu izročajmo tudi duhovnike, da bi kljub svojim šibkostim in grešnosti, bili zvesti in predani Odrešeniku.

Na pogovor ob velikem četrtku smo povabili Nado Žgur, zaradi njene izjemne glasbene poti, njenega navduševanja za kakovostno ustvarjanje in tudi zaradi njenega iskrenega pričevanja o Gospodovih delih. Glasba je Nadino življenje. Glasba jo je izbrala. Glasba ji daje smisel. Pravi: Ko doživiš močno ozdravljenje, doživiš Božjo moč, je v tebi izbruh zahvale, hvaležnosti. Glasba me navdušuje, izpolnjuje. Glasba je bila vedno nek izraz mene. Mama je pripovedovala, da sem se kot majhna deklica – stanovali smo nasproti mariborske stolnice, kjer je bil moj prvi stik z vero, sprehodila po cerkvi in pela tako na glas, da so vsi slišali. Učiteljica v prvem razredu šole me je razumela in spodbudila mamo, da me vpišejo v Glasbeno šolo. Vse bolj se je izražalo, da rada pojem. Ni nujno, da smo vsi izurjeni in izpopolnjeni v prepevanju, seveda če je to poklic in želimo biti v petju zgled drugim so tam zahteve višje, če pa pri ljudski maši ob meni sedi kdo, ki ne dosega višin, ki jih zahteva pesem in brunda ali poje po svoje, me seveda to ne moti. Kot rečeno, najprej sem začela v cerkvi, po različnih zborih, ko sem bila sprejeta na Srednjo glasbeno šolo, pa sem od takrat naprej vedela, da bo to moj poklic.«“Širiti želim mir, da preko miru lahko vera pride do ljudi. Ko vložimo vse, kar nam daje Gospod in se zavedamo lepega in globokega, ki je v nas, ni nič težko. Smo pa grešni. Ko v veri pademo, glasba lahko zelo pomaga. Pogosto sedem za klavir in si zapojem psalm. Podarjene besede, ki sedejo na jezik, postanejo misli mojega srca. Hvaležnost, navdušenje, kaj imamo in kaj smo prejeli. Rada bi, da bi to sprejel in doživel ves svet. Dolga leta je tudi zame potreboval Gospod, me spravil tako rekoč na kolena, da je to odprlo moje srce. Le Sveti Duh zna počasi dozirati milost. Ko Gospod govori, se odprejo kanali.”

Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratek, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril tiste molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v peklensko bivališče, je v kotičku očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam, in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in odide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežal. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti običajno učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosom z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel? Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se v osnovi vračamo nazaj k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, takšen ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, posebej še, če je pristen, posebej še, če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, o svetu in o poti naprej. Takšen pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni v vplivanju na Boga, ampak v spremenitvi tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek 'hvala ti' kdaj zadostna molitev.

V tem pomladnem času rada pogledam skozi veliko okno na vrt, poln rumenih trobentic. Tudi druge rože so letos zelo zgodnje. Zvončki, tudi ta »gosposki« so že sklonili glave, toda kot bi spodbujali vetrnice, ki so ob jutranjem mrazu upočasnile svoje cvetenje. In tulipani hitro rastejo, vse je zeleno, le cveteti se jim še ne mudi. Vsak dan vzcveti kakšen nov šopek narcis. Kako pisano je. Lepo je to Božje stvarstvo. Prebudi hrepenenje. »Kakor jelen hrepeni po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.« Čudovita so tvoja dela. Tiho, skrivnostno hrepenenje po Bogu, ganjenost, ki je pomešana z veseljem in hvaležnostjo. Gospodova smrt je darovana za odrešenje človeka. Za njegovo dostojanstvo. Vsako življenje je čudovita vrednota, je enkratno. Prav vsakega se je dotaknila Jezusova daritev. Tudi zame se je daroval, čeprav nisem nikomur podobna. Na svetu ni meni enakega. Nisem kot moj drugi. Vsak je drugačen. Kot cvetlice. A prav vsak je dragocen, saj ga je odkupil Gospod s svojo žrtvijo na križu. Veselje, ki ga čutim sredi cvetočega vrta, se je rodilo iz zavesti pisanega darovanja narave. Duša, ki se spusti v to lepoto, je odprta, je večna. Treba je samo upati, se odpreti, sprostiti. Rada imam v življenju papir in svinčnik. Kar mi leži na duši, dam na papir, kar mi govore oči sogovornika, se me dotakne in pridejo besede. Povežem se z besedami, prepoznavam jih po jasnini oči, resnici, ki se čuti v glasu, v povezanosti z ljubeznijo, ki je jezik duše. Ko uporabim dobro, sočutno besedo, prav taka spodbuja druge, jih obogati, potolaži, razveseli, pomiri – in se odprejo in prav tako izrazijo. Iščejo, kako bi očistili svoje srce. Gospod, v tem postnem času si želim blagodejnih in globokih pogovorov, ki odstranijo odvečne, grde, take, ki ranijo in zastirajo svetlobo, ki jo prinaša tvoja Luč.

Kakor zdravnik sovraži bolezen in stori vse, da bi jo odstranil in olajšal bolniku trpljenje, tako ti, o moj Bog, s svojo milostjo deluješ v meni, da bi zadušil greh in me ga osvobodil. Prava svoboda je namreč v tem, da smo brez greha,« pravi sveti Avguštin v svoji razlagi Janezovega evangelija. Ne le sredi postnega časa, marveč tudi sicer se mnogoštevilnim ob iskanju in raziskovanju katoliškega nauka, Kristusovih naročil in učenja Cerkve zdi, da se vse vrti samo okoli ene stvari, in to je greh. Greh je to, greh je ono, tisto si storil narobe, tam nisi bil zvest, na drugem področju še slabši in tako naprej. Površne iskalce Resnice navadno odvrne prav to. Človek danes morda išče nekakšno vzhodnjaško umirjenost, osvoboditev nekih zunanjih stvari, in tako se pogosto zadovolji le z navidezno svobodo, svobodnjaštvom, če hočete, in navideznim mirom, ki pa v njegovo življenje le za kratek čas prinese nekakšno ravnovesje. Greh pa, ki človeka edini res zasužnjuje, še vedno je in ostaja, čeprav se z njim nočemo soočiti. »Ko bom nehal grešiti, bom začel dvigati glavo v svobodo; a to je šele začetek, ne popolna svoboda, zakaj ,v svojih udih vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma' in tako ,ne delam tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim,'« nadaljuje sveti Avguštin. (Rim 7,23.15) Ozaveščenost, priznanje in kesanje greha so namreč pot svobode. Priznavanje svojih napak nas napravi svobodnejše, okrepljene z Božjo milostjo, pa tudi močnejše pri premagovanju skušnjav in »postave mesa«. Svobodni smo in še bolj postanemo, ko se zavemo svojih šibkosti, nepopolnosti, in priznamo, da je Bog večji od vsega tega, zlasti nemoči in padcev, ter nas hoče s svojo močjo izpopolniti in osvoboditi v sebi. »Na eni strani svoboda, na drugi sužnost; svoboda pa še ni popolna, še ni neokrnjena, še ni prekipevajoča, ker še ni večna. Delno sem še slaboten, delno pa že svoboden. Kolikor služim tebi, Gospod, sem svoboden, kolikor pa služim postavi greha, sem suženj,« končuje sveti Avguštin. (In Ioannis Evangelium 41, 9-11) Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj bodo ti postni dnevi spokornosti in samozatajevanje priložnost, da se soočimo s svojimi šibkostmi, jih ozavestimo, priznamo, prosimo odpuščanja in v svoje temine življenja povabimo Luč, Jezusa Kristusa, našega Gospoda. Bodimo svobodni v Bogu. Miren dan vam želim.  

Celotno liturgično leto, ki ga kristjani začenjamo z adventom, je usmerjeno v srce našega odrešenja, v velikonočno skrivnost. Dogodek Kristusove smrti in njegovega vstajenja namreč radikalno poseže v življenje in smisel človeka, pa tudi celotnega stvarstva. Ko namreč Bog, ki je izvir Življenja, vstopi v smrt, spremeni sámo naravo smrti in iz nje naredi prehod. Smrt nima več zadnje besede, zadnjo besedo imata Vstajenje in Življenje v Kristusu. Zato je velika noč predvsem praznovanje te novosti. A če hočemo, da bo to praznovanje pristno in resnično, če hočemo, da se dotakne našega srca in konkretnosti našega življenja, se je nanj treba pripraviti. Zgodnja Cerkev je postni čas uporabila predvsem za pripravo katehumenov na krst in namen postnega časa je na neki način še vedno enak. Čeprav smo namreč krščeni, pozabljamo na svojo resnično identiteto odrešenih Božjih otrok, pozabljamo, da smo s krstom odmrli grehu, in miselnost starega človeka, kot pravi apostol Pavel, nas še vedno vleče na svojo stran. Postni čas zato začenjamo s posebnim obredom, pri katerem nas duhovnik zaznamuje s pepelom. Pepel je končni produkt očiščujočega ognja, zato ima tudi v bogoslužju pepel očiščujoči učinek. Zavemo se, da smo grešni, krhki in umrljivi, zato prosimo Božjega usmiljenja in očiščenja. Nato za štirideset dni stopimo na spokorno pot, pri čemer nam pomagajo tri sredstva: molitev, ki obnavlja naš odnos z Bogom, miloščina, ki zdravi naš odnos z bližnjimi, ter postenje v nečem konkretnem, kar v nas spet vzpostavi svobodnejši odnos do nas samih in vsega ustvarjenega. Pri tem pa je najpomembnejše notranje stanje duha, ki več tednov daje ritem našemu življenju, da bi se naša srca omehčala, se odprla in izkusila globoko lakoto in žejo po občestvu z Bogom in bližnjimi. Tako se naše življenje počasi znova usmeri k drugim, da bi v veliki noči mogli okusiti, kako iz našega pepela lahko v Kristusu vstanemo v novo življenje. Zato ima postni čas dvojni značaj: po eni strani je to čas askeze, premagovanja, odpovedi, duhovnega boja, po drugi strani pa je to tudi čas notranje radosti, saj je Gospod z nami in kot usmiljeni Samarijan vliva olje in vino na naše rane in jih obvezuje (prim. Lk 10, 34).

Nocoj sem sanjal, da sem hodil po pesku in me je spremljal Gospod. In v teh dolgih sanjah je bilo ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Papež Cerkvi v Italiji: Krščansko veselje se ne rodi v lahkih rešitvahŠkof Saje o papežu Frančišku: Jasen, a obenem topelSkavti so se z mašo zahvalili za 35 let delovanja v SlovenijiCeljska Mohorjeva družba prekinila molk o žalovanju po spontanem splavuPapež Frančišek je v pismu udeležencem drugega sinodalnega zasedanja Cerkve v Italiji spomnil, da se krščansko veselje ne rodi v lahkih rešitvah ali izogibanju trpljenju, ampak v gotovosti, da nas Gospod nikoli ne pusti samih. »To sem izkusil tudi med mojim bivanje v bolnišnici in izkušam zdaj v času okrevanja,« je zapisal sveti oče.

Nagovor na nedeljo Laetare, nedeljo veselja, je pripravil ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar, svoje razmišljanje pa začel z mašnim vstopnim spevom: Veseli se, Božje ljudstvo. Zberite se vsi, ki ljubite Gospoda. Vriskajte od veselja vsi, ki ste bili žalostni, Gospod vas bo potolažil. (Iz 60,10-11)

»Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad;« (Lk 13,8-9). Ljubljanski pomožni škof msgr. Franc Šuštar se je osredotočil na Božje spremstvo ter poslanstvo posameznika, razkrito skozi Mojzesovo nalogo. Poudaril je Božjo skrb, aktivno sodelovanje v odrešenju, ter pomen dialoga z Bogom in deljenja darov v sodobnem svetu.

Kolikokrat se nam je že zgodilo, da smo doživeli kakšen lep trenutek, kakšno lepo, močno in globoko izkustvo. In v tem času, ko se je vse to lepo še dogajalo, smo lahko nekje globoko v sebi pomislili: »Kakšna škoda, da bo to tako hitro minilo in bo spet vse po starem.« Gre za situacije, ko smo s kom imeli res dober in globok pogovor, ki nas je povezal, ali pa močno doživetje bližine Boga v molitvi; lahko je bilo izjemno izkustvo in doživet trenutek v naravi ob mogočnem slapu ali čudovitem sončnem zahodu; globina, v kateri se mož in žena zares čutita povezana v odnosu; da ne govorimo o dveh zaljubljencih na klopci v parku, ki bi to stanje čustvene zlitosti poskušala za vedno zadržati. Prav to je dejansko želja ali pa skušnjava: da bi namreč neki izjemno lep, močan in globok trenutek zadržali za vedno. Da bi, kakor pri gledanju filma, v določenem prizoru pritisnili na pavzo in za vedno zamrznili sliko v tem izjemnem trenutku. V taki situaciji so se znašli trije apostoli, ki jih je Jezus vzel na goro Tabor. Tam so doživeli njegovo spremenjenje, nekakšno izkustvo Jezusove Božje narave in edinstveno bližino Boga Očeta, ki je pred njimi razglasil Jezusa za svojega ljubljenega Sina. Apostoli Peter, Janez in Jakob so torej doživeli nekaj neopisljivo močnega, izjemno izkustvo Božje navzočnosti in bližine, tako da je apostol Peter, popolnoma prevzet od vsega, na koncu rekel: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore.« Seveda, on bi se tam kar utaboril, ušotoril, samo da bi mu uspelo vsaj še malo zadržati ali podaljšati tisti trenutek edinstvene Božje bližine. Toda namesto tega so se morali spustiti v dolino in spet stopiti na pot. In tako je v našem vsakdanjem in tudi duhovnem življenju. Na prvo postno nedeljo smo ob Jezusu doživljali skušnjave, na drugo pa nam evangelij prinaša tolažbo Božje bližine ob spremenjenju na gori Tabor. Skušnjave, bitke, pa tudi padci in grešnost – vse to je resničnost našega vsakdanjika. Toda v okviru tega Gospod poskrbi za močne trenutke, ki nas okrepijo, opogumijo, napolnijo, izpolnijo in nam dajo moči za prihodnost. Duhovno življenje torej ni samo boj in spopadanje s težavami, preizkušnjami in grešnostjo, ampak vključuje tudi trenutke tolažbe, bližine in močnih dotikov. Toda za to je potreben umik. Jezus se je s tremi apostoli umaknil na vrh gore, stran od sveta, to pa je pomembno tudi za nas. Umik od ekranov, norenja, tempa, vrveža, da smo lahko bliže sebi, drugemu in Bogu. Šele tako imamo priložnost, da lahko doživimo še kaj globljega. Toda tega vsekakor ne moremo zadržati ali zamrzniti. Lahko pa tudi živimo iz močnih izkustev, saj nas lahko tolažijo, krepijo in bodrijo v teži ali pa sivini vsakdanjika. Od njih pa je treba stopiti naprej na pot in to izkustvo prinašati in prenašati v vsakdanje življenje, ki je lahko zaradi njega polnejše, bogatejše in globlje.

Predstavili smo razstavo z naslovom “V hiši nasprot' sonca je Gospod doma” Franca Zavodnika, ki jo bodo v četrtek, 13. marca, ob 18. uri odprli v Kregarjevi galeriji Zavoda sv. Stanislava. Razstavo nam je predstavila mag. Bernarda Stenovec.

Zemljiški gospod je bil navadno plemič, lastnik zemlje, ki so jo obdelovali tlačani. Imel je popolno oblast nad ljudmi, bil je tudi sodnik. In kar je ukazal, je bilo treba ubogati. Tale zgodba nima prav srečnega konca za običajne ljudi, kot jo imajo pravljice navadno. Zmagala sta zemljiški gospod in vrag, ta kratko pa je potegnil pastor. Prisluhni latvijski zgodbiciVir: Zlata ptica, Srajca srečnega človeka, latvijske pripovedi, prevedel Cvetko Zagorski, Mladinska knjiga, 1975, Bere Nataša Holy

Župnik je obiskal starejšega moža. Ta je bil vse življenje dejaven v župniji. Duhovnik je možu dejal: »Dolga leta ste ohranjali vero. Najbrž ste zelo ponosni, da ste jo ohranili do konca.« Bolnik je odvrnil: »Pa saj ne gre za to, da sem ohranil vero, ampak da me je Gospod ohranjal vse življenje. V Svetem pismu piše, da mu lahko zaupamo.« Prerok Jeremija v današnjem prvem berilu pravi: »Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje,« (Jer 17,7). Govor iz današnjega evangelija (Lk 6,17-26) je nekakšen program tega, kaj pomeni živeti kot kristjan v tem svetu. Jezus nam ponuja vzorec vrednot, ki zaznamujejo njegovo kraljestvo. Pravi, naj živimo v skladu s svojim sistemom vrednot. Blagruje uboge, žalostne, preganjane, blagruje tiste, ki delajo dobro, in tiste, ki odpuščajo. Če gradiš svoje življenje za sedanji trenutek, boš žel sadove zdaj, v tem trenutku. Toda dolgoročno bodo taki sadovi najbrž propadli. Če boš gradil svoje življenje na lepoti, se moraš zavedati, da bo ta minila. Če gradiš življenje na drugih ljudeh, ki te ljubijo in jih ti ljubiš, te bodo ti ljudje enkrat zapustili. Ob smrti zagotovo. Če živiš svoje življenje zase, porabiš svoj denar samo zase, ne živiš tako, kakor uči Jezus. Značilne vrednote, ki te delajo kristjana, se morajo poznati po tvojem življenju. Kristjan se uči ceniti krotkost, žrtev, uboštvo, žalost. Ne zaposlujejo ga stvari, s katerimi je tako obremenjen ta svet. Ni treba, da ga skrbijo moč, uspeh, udobje ali slava v javnosti. Bog je naklonjen ubogim. Beseda blagor pomeni globoko zadovoljen. Jezusove besede lahko razumemo tako, da človek lahko žaluje, lahko je ubog, ampak je v svoji notranjosti še vedno zadovoljen. Kristjan je človek, ki lahko reče: »Ljudje mi ne dajejo priznanja, toda moje napore vidi Bog. Njemu so dragoceni.« Ljudje imajo lahko vtis, da je žalosten, a je v sebi umirjen in pomirjen. Dokler te bodo v življenju vodila merila tega sveta, boš nesrečen. Ko boš svoje življenje gledal v Božji luči, boš čutil mir in notranjo srečo blagrov. Dokler boš dovoljeval, da bodo tvoja žalost, tvoje pomanjkanje priznanja in slave med ljudmi imeli zadnjo besedo, bosta v tvojem življenju razočaranje in brezup. Lahko pa boš dovolil, da bo Božje kraljestvo postalo najpomembnejša stvar v tvojem življenju, doživel boš resnično veselje in boš prepričan, da si deležen blagoslova blagrov.

Danes, ko so na spletu na razpolago skorajda vsi podatki, se nemalokrat zgodi, da si v bolezenskem stanju bolnik, ob vseh dostopnih podatkih, kar sam oblikuje diagnozo. Potem pa pride k zdravniku in mu že razlaga, kaj je z njim. Kaj ob taki internetni anamnezi misli in doživlja zdravnik, ki ima za sabo študij na medicinski fakulteti, specializacijo in precej delovnih izkušenj in modrosti, je pa drugo vprašanje. Ne nazadnje gre marsikomu verjetno na živce, če mu pametuje nekdo, ki ni iz njegove stroke. Zamislimo si situacijo iz evangelija za današnjo nedeljo, v kateri so se znašli Simon Peter, ribič iz Kafarnauma ob Galilejskem jezeru, in njegova ribiška družabnika, Zebedejeva sinova Jakob in Janez. Fantje so vso noč lovili ribe, a niso nič ujeli. Na obali razočarani izpirajo ribiške mreže. In vtem se pojavi neki pridigar, ki najprej stopi v čoln in iz njega začne učiti ljudi. Potem pa se obrne k Simonu Petru in mu reče: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Si predstavljate, kako se je moralo zabliskati v glavi tega galilejskega ribiča! Vsak ribič ve, da se ribe lovi ponoči. Zdaj pa ti pride neki pridigarski tišler iz Nazareta in pametuje profesionalcem, naj gredo lovit sredi belega dneva! Kar pa je v tej točki izjemnega pomena, je to, da se sicer kolerično eksplozivni Simon Peter ne razburi, ampak s ponižnostjo sprejme Učiteljevo povabilo. Sledi izjemen čudežni ulov rib, temu pa odziv Simona Petra, ko reče Jezusu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nadnaravni, čudežni dogodek ga tako pretrese, da se zave neizmerne veličine človeka, ki stoji pred njim, ob tem pa svoje lastne grešnosti in nevrednosti, zato pa mu je jasno, da nikakor ne spada v njegovo družbo. Toda Jezus, ki ne išče popolnih, brezhibnih in izklesanih ljudi, mu reče: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« Hoditi z Jezusom, biti njegov, biti v Njegovi bližini in navzočnosti vsekakor človeka lahko navdaja tudi s strahom in sramom. Zato reakcija Simona Petra ne preseneča: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Seveda je bistveno pri tem, da se zavedamo, da niso naši talenti, usposobljenost, moralna brezhibnost ali značajska prikupnost tisto, zaradi česar bi nas Gospod povabil, naj hodimo za Njim. Nasprotno: ne glede na naše danosti, nepopolnosti ali grešnost nas vabi, naj mu sledimo. Pri tem pa bo lahko uporabil tudi to, kar je položeno v nas, in nadgradil, saj Jezus tudi Simonu Petru ne spremeni njegovega osnovnega poklica – da je namreč ribič, ampak ga nadgradi: »Odslej boš ljudi lovil.« Ne gre torej za našo popolnost ali usposobljenost, ampak za pripravljenost hoditi za Jezusom in se učiti, kako biti vse bolj Njegov.

Hvala ti, Oče Nebeški, za to jutro, za ta čudovito podarjeni dan, ki je pred nami, hvala ti za vsak dan! Hvala za vsa čudesa, ki nam jih daješ, tvoje stvarstvo je krasno. Kako lepo si ti vse naredil, veličastni, mogočni umetnik. In ko si ustvarjal mojo deželo, si tod hodil z odprtimi rokami. Polna čudovitih biserov in lepot je moja domovina. Hvala ti, Gospod, moje srce poje od radosti, da lahko vse to užijem. Prav vsak dan znova odkrijem kakšno drobno, prisrčno veselje: pomlad me razveseli z mladim zelenjem, sproščeno prisluhnem ščebetu ptic in valovanju poletnih sapic, občudujem jesensko razkošje barv in zajemam belo opojnost narave pozimi. Kako prijetno je hoditi po pomladnih travah in šelestečem jesenskem listju! Kako prijazni so poletni večeri, kako lepo je loviti v dlan čarobne snežinke okoli božiča! Pa potočki, kako žuborijo! Kako drzno in igrivo se gorske vode prelivajo v dolino. Kako šepeta veter, mežikajo zvezde … In cvetlice in trave in živali, ki bogatijo gozdove in travnike: nežni metulji čudovitih barv, marljive čebele, ponosni jelen, veličastni orel … In človek, krona Tvojega stvarjenja, Gospod! Koliko vsega je za nas na tem svetu, če le imamo oči, da to opazimo, srce, da vzljubimo, in roko, da to objamemo … Kako čudovit Božji dar je narava! Doživljanje narave je ena sama čudovita molitev, ko naše srce poje od veselja, je radosten pogovor z Bogom, ki nam govori: »Glej, človek, vse to sem ustvaril zate, ker si mi drag in te ljubim.« In mi strmimo nad veličino Njegovega dela in smo mu tako hvaležni. Poklicani smo, da živo in neživo naravo posvečujemo s svojim življenjem in pojemo veličastno hvalnico Njemu, ki se nam tako čudovito razodeva. Naj bodo naša srca hvaležna, odprta za dobro, ki je naš Bog in ki se nam daje vselej in v vsem. Zatorej dovolimo svojemu duhu, da ga napolnjuje Božja svetloba. In odprimo okna in vrata naših src radosti in ljubezni! »Vse, kar diha, naj hvali Gospoda!«

Toni pravi, da je kot vsi drugi. Od slehernega povprečnega Slovenca se razlikuje le po tem, da se že leta bori z odvisnostjo, ki ga je pripeljala tudi do najnižje točke. Brezdomstva. Cene stanovanj v Kopru so astronomske, kapacitet je enostavno premalo. Trenutno živi v Zavetišču za brezdomne osebe v Kopru, kjer je 14 postelj. Ena od teh je Tonijeva, ki se šteje med srečneže, saj se na slovensko obalo v zimskih mesecih zaradi ugodnih temperatur premakne veliko brezdomnih. Na fotografiji lahko vidite predmet, ki Toniju veliko pomeni. Ročno je izdelal okrasno leseno strukturo, ki danes krasi vhod v Zavetišče za brezdomne osebe v Kopru.Celoten januar bomo opozarjali na pozabljene, na prezrte, na tiste, ki jim je v mrzlih dneh še kako težko. Na ulicah, v zavetiščih in dnevnih centrih smo snemali pogovore z brezdomnimi posamezniki, ki so bili pripravljeni deliti svojo zgodbo.

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 3,15-16.21-22) Tisti čas je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, ali ni morda on Mesija. Janez pa je vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Vsi verni Judje so živeli v pričakovanju Mesíja, Maziljenca, tj. tistega, ki jih bo rešil. In mislili so, da je Janez Krstnik izpolnitev tega pričakovanja. Janez Krstnik je v puščavi ob Jordanu vabil k pokori in spreobrnjenju ter krščeval z jordansko vodo. Živel je preprosto in zelo asketsko. Oblečen je bil v kameljo kožo, hranil se je s kobilicami in divjim medom. Množice so prihajale k njemu in iskale nasvetov in rešitve, on pa jih je spodbujal k odgovornemu in pravičnemu življenju. To ga je navsezadnje stalo tudi življenja, saj ga je dal kralj Herod najprej zapreti v ječo, ker mu je Janez očital življenje z bratovo ženo, potem pa obglaviti, ko je Herodiadini hčerki Salomi, ob praznovanju svojega rojstnega dne, nespametno ponudil izpolnitev katere koli želje. Janez Krstnik je ljudi spodbujal z besedami starozaveznih prerokov in o sebi rekel, da je Glas-vpijočega-v-puščavi. Bil je Jezusov predhodnik in se ni čutil vrednega, da bi Jezusu odvezal jermen pri sandalih. On, ki je Glas-vpijočega-v-puščavi, pokaže na BESEDO (Jezusa Kristusa), ki krščuje s Svetim Duhom in ognjem. O Jezusu reče, da je Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta. Torej je krotak kot jagnje in rešuje vseh bremen, tudi bremena greha. In ko Janez Krstnik oblije Jezusa z jordansko vodo, se je na Jezusa spustil Sveti Duh in zaslišal se je GLAS Očeta: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Jezusov krst je tudi spomin našega krsta, ko smo bili očiščeni vseh grehov in postali ljubljeni božji otroci. Vsi kristjani smo po krstu poslani, da postanemo glasniki Jezusa Kristusa in z odgovornim in pravičnim življenjem dajemo zgled vsem. Živimo tako, da bo imel Bog nad nami veselje. Gospod, naj nikoli ne preslišim tvojega glasu, naj doumem tvojo besedo in se veselim, da sem tvoj ljubljeni otrok!

Kako to, da o enem izmed največjih dogodkov, ki že dva tisoč let navdihuje človeštvo v knjigi vseh knjig, poročata samo evangelista Matej in Luka? Njuno poročanje je kratko in suhoparno. A dovolj jasno, da sporočilo, ki so ga v svet razposlali ubogi pastirji, še danes odmeva: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.« (Lk 2,10–12) Marija in Jožef sta se na poti v Davidovo mesto – Betlehem – morala zateči v preprost hlev in svojega prvorojenca položiti v jasli. Nad mlado družino je bdel le modri svod neba. Družinsko harmonijo so kmalu zmotili pastirji, ki so se najprej ustrašili Gospodovega angela in množice nebeške vojske, nato pa postali najpomembnejši glasniki dogodka, ki nas še vedno vznemirja in straši. Tako zelo, da se množice, vernih in nevernih, za nekaj trenutkov ustavijo kot modri z Vzhoda, ki so »padli predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.« (Mt 2,11) Na naših domovih in v cerkvah bomo danes težko našli borne jasli. Preproste slovenske jaslice, narejene iz lepenke, in jaslice, izrezljane iz mehkega lesa, ter bogkov kot in pod njim sveta družina danes živijo samo še v etnografskih muzejih in spominih starejših. Začetnik jaslic, takšnih, kot jih poznamo, je sveti Frančišek Asiški. V gozdu blizu mesta Greccio [izgovori Grečo] je dal narediti jaslice, s slamo postlane, na sveti večer pa je pripeljal tudi oslička in vola, da je vse spominjalo na noč, ko je bil rojen Jezus Kristus. Jaslice si je prišlo ogledat veliko ljudi – množice menihov iz bližnjih samostanov in ljudje iz okolice. Ko so si revni pastirji, prestrašeni zaradi Gospodove svetlobe, opomogli, so nemudoma zapustili svoje črede in se podali v Betlehem. Ko so se vrnili domov, so na poti vsem, ki so jih srečevali, pripovedovali o tem, kar so slišali in videli. In kako danes odmeva sporočilo o Gospodovem rojstvu? Na plitvi ravni že vemo. Kaj pa, če bi se poglobili in začeli razmišljati? Če bi v tem trenutku lahko zajahali kamelo in se odpravili na dolgo pot, da bi se poklonili Novorojenemu, kaj bi vzeli s seboj? Večina od nas v tem jutru verjetno ne premore zlata, ki pomeni popolnost, in bi se mu bili pripravljeni odreči. Prav tako ne mire – dišeče smole tropskih dreves. Mogoče premoremo kadilo, ki simbolizira prisotnost Božjega duha. Ne, ni nam treba imeti ne zlata, ne mire in kadila, še najmanj enogrbe ali dvogrbe kamele, da se podamo do bornih jasli. Ko bomo padli, pokleknili ali pa samo tiho stali pred kupčkom slame in razigranim otrokom, moramo sporočilo božiča najprej prepoznati sami, šele potem lahko postanemo glasniki tudi mi.

Ob prvega božičnega dne pred 2025 leti do danes odmeva čudovito sporočilo: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod.« (Lk 2,10-11) Človeštvo je hrepenelo in čakalo – ne vem, koliko tisočletij ali milijonov let – zdaj pa je izpolnjeno hrepenenje, da bi bil z nami Bog, Emanuel. Lučke, jaslice, pesmi, božično in družinsko ozračje; vse to priča o izpolnjenem hrepenenju. Govori nam o Božjem odgovoru na človekovo situacijo, ki pa je včasih v pravem nasprotju z lučjo, z družinsko toplino, pesmijo in darili. Jezus, Božji Sin, ki je bil rojen v Betlehemu pred 2025 leti, prihaja ravno zato, da bi vstopil tja, kjer je tema, kjer je »štala« ‒ (v navednicah, to pomeni: narobe in grdo), kjer ni družinske topline, kjer je osamljenost, kjer ni miru in ni pesmi, ki bi trpečemu človeku povedala, da ni sam. Ta Jezus, rojen na božič, je prišel zato, da bi bil z nami, da bi nam dal čutiti, kako smo ljubljeni; skupaj z nami želi spreminjati naš svet v svet miru, svet lepih odnosov, svet resnice; nam podarjati družinsko povezanost ter spreminjati svet v civilizacijo ljubezni. To je vesela novica današnjega praznika: Bog je z nami! Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem! Spoštovane poslušalke in poslušalci, voščim vam blagoslovljene božične praznike, s tem, da bi vsak izmed nas v srcu začutil, da je njegovo življenje pomembno, da ga Bog ljubi, in da bi to ljubezen delil vsem svojim bližnjim in daljnim. S tem naj bodo povezane naše današnje misli, besede, obiski in morda tudi voščila ter darila.

Micile gospodării vor fi autorizate din punct de vedere sanitar pentru a putea să vândă produse procesate în casă. Cantitatea comercializată va fi reglementată, iar experţii autorităţii sanitar-veterinare cred că micii producători vor putea să aducă pe piaţă produse de calitate care să reducă nivelul importurilor de mărfuri alimentare. Invitați la Rural: Ioan Oleleu, vicepreşedinte ANSVSA, Marian Cioceanu, preşedinte Bio România, Gheorghe Vlad, preşedinte OIPA Legume-fructe.

Sklep božične devetdnevnice Danes še zadnjič letos prepevamo odpev, poln hrepenenja: Kralja, ki prihaja, pridite molimo! Le še nekaj ur nas loči od svetega božičnega večera. Toliko skrbi nas preplavlja: kako bomo uredili domove, kaj bomo dali na mizo, kakšne bodo letos naše jaslice … Toda že pred več kot 3000 leti si je judovski kralj David zastavljal podobno vprašanje: kje neki bo odslej prebival Gospod? Prejel je namreč zagotovilo, da bo vedno med njegovim ljudstvom. Kralj si je zgradil čudovito palačo iz drage cedrovine, Gospod s svojo besedo, se pravi Skrinja zaveza z Mojzesovimi tablami, pa še vedno prebiva pod šotorskimi krili, podobno kot nekdaj v puščavi. Toda prerok Natan je zaslutil, da nastopa velika nevarnost, da bi si kralj David začel domišljati, kolikšno uslugo je naredil svojemu Gospodu s tem, ko mu je pozidal lep tempelj. Zato ga spomni: nisi ti tisti, ki je Gospodu utiral pot. On je ta, ki te je šel iskat, ko si pasel drobnico in prepeval po pašnikih. On te je navdihoval, da nisi padel v roke sovražnih Filistejcev, on te je varoval pred tvojimi zavistnimi prijatelji. Kralj je začuden nad Gospodovim odgovorom, a pozneje bo razumel, da je najlepše prebivališče za Gospoda skesano srce, da najbolj dopadljiva daritev Gospodu ni veličastno darovanje živali v templju z vsemi dišavami in opojnimi pijačami vred, ampak da je to skesan duh, ki daje prostor čisti ljubezni. To je razumel čez tisoč let v Novi zavezi duhovnik Zaharija, ki je ob rojstvu svojega sina zapel hvalnico: koliko vsega dobrega je Bog storil svojemu ljudstvu! Zato je človekovo poslanstvo v tem, da pripravi v svojem srcu prostor za Gospoda in da tudi svoje drage obdari s plemenito besedo in dobroto ter skupaj z njimi sprejme Ljubezen samo, to je Božjega otroka, v svojem srcu. Zahariju je bil njegov sin podoba Mesije, Odrešenika, ki prihaja. Tako naj tudi nas vsak otrok, posebno še ta, ki je nemočan in nebogljen, spominja na Gospoda, ki nas želi obiskati. Naj občuti našo bližino, toplino človeške besede in milino božičnih pesmi. Tudi mi bomo začuli to, kar poje ena izmed nabožnih pesmi: Bog je dobrota, ljubezen in pesem, se k tebi sklonil je … to ni več skrivnost, kar more Bog.

Pred Božičem obišče osamljenega starca vrtni palček. Spoprijateljita se. Pripoveduje: Vesna Jevnikar. Napisala: Vera Ferra Mikura. Prevedla: Valči Ravbar. Posneto v studiih Radia Slovenija 1994.

Advent je čas pred božičem. Pravimo mu čas pričakovanja. Današnja nedelja, tretja v adventu, se imenuje nedelja veselja ali po latinsko gaudete. Ko človek pomisli na veselje, mu zaigra srce. Verjetno se hitro spomni dogodkov, srečanj ali dosežkov, ob katerih je bil zares vesel. Vzroki za veselje so lahko zelo različni: rojstvo otroka, uspešno zaključen študij, poroka, oprostilna sodba na sodišču ali ugotovitev, da sumi na težko bolezen niso utemeljeni. Veselje lahko občutimo tudi ob sončnem vzhodu, prijaznem vozniku, ki nam v jutranji prometni konici odstopi prednost in se ob tem celo nasmehne. Mislim, da bi lahko še dolgo naštevali … Žal pa je tudi veliko takih, ki se ne morejo veseliti, ker jih je življenje preveč ranilo in prizadelo. Njihove bolečine so prevelike. Pogosto jih vidimo v poskusih, da bi delovali veseli, a to je daleč od pristnega veselja. Tudi današnja Božja beseda je prežeta z veseljem. Starozavezni prerok spodbuja Izrael z besedami: »Veseli se in raduj iz vsega srca … Gospod je v tvoji sredi.« Apostol Pavel v pismu Filipljanom pravi: »Bratje in sestre, veselite se v Gospodu vedno; ponavljam vam, veselite se! Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem. Gospod je blizu.« Evangelij pa, kakor da bi nam želel pokazati pot do veselja, poroča o množicah, ki sprašujejo Janeza Krstnika: »Kaj naj storimo?« Med drugim Janez pravi: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima hrane, naj stori enako.« Nadalje spodbudi še cestninarje in vojake. Božja beseda nas vedno znova preseneča. Tako globoke življenjske modrosti, ki so večne in vedno veljavne, predstavi na tako preprost način. Če hočeš biti srečen, ne pozabi na svojega bližnjega. Če želiš veselje, stopi korak nazaj in daj prostor drugemu. Če imaš, daj. Pogosto se spomnim pregovora: Manj je več. Zakaj tega ne storimo? Ker se bojimo, da nas bo kdo izkoristil ali prevaral. Premagajmo te predsodke in strahove in presenečeni bomo, koliko veselja lahko prineseta taka drža in prizadevanje. Za vernega človeka je vir veselja tudi gotovost, da je Bog vedno z nami. Ko je Bog želel prenoviti svet, je izbral ponižno dekle iz neke vasi v Galileji – Marijo iz Nazareta. Nagovoril jo je z besedami: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« V teh besedah je skrivnost pristnega božiča. Bog jih ponavlja Cerkvi in vsakemu od nas: »Razveseli se, Gospod je blizu!« Naj veseli december ne bo le iskanje zunanjega veselja, ampak priložnost za srečanje s samim seboj, s svojimi bližnjimi in z Bogom. Tako bomo lahko to veselje zaživeli v polnosti. Francoski filozof in teolog je dejal: »Resnično veselje prihaja iz spoznanja resnice in življenja v skladu z njo.« Naj bo današnja nedelja polna pristnega veselja!

Spoštovani, križa se vsi otepamo. Ni čudno, da je kristjane med prvimi uradno imenoval vernike križa (religiosi crusis) teolog in cerkveni oče Tertulijan (roj. je bil l. 160, umrl pa je l. 225). Preden so začeli govoriti o križu in ga upodabljati kot simbol, so minila dolga stoletja. Jezusa so raje upodabljali kot Dobrega pastirja. Za Jude je bil križ znak bogokletja, spotike in pohujšanja. Po postavi je bil vsak obešenec preklet od Boga. Najmanj štiri stoletja so morala miniti, da se kristjani niso več sramovali križa, ki je veljal za kazensko in mučilno sredstvo smrti. Prepričani so bili, da jim onemogoča učenje evangelija. Zato so nastala znamenja, ki so ga nadomestila: riba (IHTUS), sidro, čoln z jamborom … Upodobitev Križanega iz tretjega stoletja po Kristusu, ki je bila leta 1856 odkrita v rimskem Palatinu, dokazuje, da so imeli do Križanega tako porogljiv odnos, da je nekdo trpečega na križu sramotilno naslikal kar z oslovsko glavo. Danes je križ postal znamenje prestiža, okrasni obesek na verižici in pozlačeni simbol krščanstva na najvišjih strehah in točkah sveta. Čeprav sem pastor in teolog, menim, da križ preneha biti simbol, ko ga iz religijskega okolja nasilno prenašamo v posvetno; takrat postane znamenje, navrženo vsem, razdvaja in polarizira družbo, še posebno zato, ker današnja sekularna družba ni več krščanska. Sprašujem se, ali ne bi ob pogledu na današnje krščanstvo celo Kristus postal ateist. Bojim se krščanstva, ki postaja netolerantna obrtniška šola za indoktrinacijo in politizacijo, kajti Kristusov križ je simbol negacije, ne afirmacije. Zaskrbljen sem, ker se izničuje vrednotenje, da so najčudovitejši tisti ljudje, ki doživijo trpljenje, ne samo uspeh. So zreli, modri, močni, uporabni in svobodni, ker v stiski ne prosijo, naj Bog spremeni okoliščine, položaj, ampak njih. Najbolj poplitvéla posvetnost, ki poneumlja, je, da iščemo užitke brez bolečine trpljenja, ki nas lahko najbolj obogati. Pozabljamo, da kdor ni zmožen trpeti, ni zmožen niti ljubiti (Jürgen Moltmann). Ali ste kdaj pomislili, da nas Bog s trpljenjem rešuje še večjega trpljenja (Filaret Moskovski) in nam obljublja, da v njem ne bomo sami? Zato zmore globoko verna duša moliti: »Gospod, če si z nami v trpljenju, potem daj, da vedno trpim, da boš vedno z mano« (sv. Bernard). Priznam, da se v meni neopazno rojeva tak pogled na Božjo ljubezen. Moje pobóženje. Trudim se ‒ čeprav je težko ‒ da bi raje hodil z Bogom v temi kot sam v svetlobi in ljubil Boga po Bogu, z njegovo ljubeznijo. Dojel sem, da je bolečina Božjega trpljenja njegova ljubezen, ki je človek ne sprejema, ampak zavrača.

No, pa se je spet začel tako imenovani veseli december. Trgovci so že takoj po prazniku vseh svetih odstranili okrasje z ikebanami, bučami in svečami ter ga nadomestili z božično-novoletnim. Po ulicah in trgih naših krajev že prižigajo praznične lučke, stojnice s kuhanim vinom in drugimi dobrotami tudi že obratujejo s polno paro. Začenja se čas božičnih glasbenih nastopov in koncertov, v službah in delovnih kolektivih pa čas prednovoletnih zabav. Predvsem pa se začenja nakupovalna mrzlica, ko se bo spet na polno zapravljalo za pogosto nepotrebna in celo nespametna darila. Seveda, če imaš svoje najdražje zares rad, jih pač moraš temu primerno obdariti! In slednjič skušamo ta veseli, če ne kar nori december, imenovati advent – čas pričakovanja!? Pričakovanja česa? Počitniških prostih dni? Božička ali dedka Mraza? Ali preprosto pričakovanja, da bo vse skupaj čim hitreje šlo mimo in bomo spet zaživeli nekakšno normalnost v puščobnem januarskem mrazu? Za kristjane je advent v svojem bistvu vezan na pričakovanje in pripravo na Jezusovo rojstvo. Prav zato so še kako na mestu Jezusove spodbude v evangeliju današnje nedelje, ko pravi: »Vaše odrešenje se približuje. Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi.« Vabi nas torej k poglobitvi, ne pa praznemu veseljačenju, da bi s tem skušali pobegniti od vsakdanjih težav. Nasprotno: da bi se sami pri sebi zavedeli, katere in kakšne so naše resnične življenjske težave, stiske in preizkušnje. Katera so tista področja v mojem življenju, pri katerih še posebej potrebujem odrešenje in hrepenim po njem? Konec adventa prinaša izpolnitev Jeremijeve prerokbe: »Glej, pridejo dnevi, govorí Gospod, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal.« To je obljuba o Odrešeniku. Če želim Jezusa zares sprejeti kot Odrešenika, je potem najprej nujno, da se zavem, kje pri sebi potrebujem odrešenje, nato pa se za to odrešenje tudi odprem in razpoložim. Če ni tega, ostane božič prazen. Ostane samo praznična kuliserija z zabavo, dobro hrano in pijačo. Če pa pripravim in odprem svoje srce, svoje najgloblje globine Odrešeniku, ki prihaja, ki želi vstopiti v moje življenje, ki mojemu življenju želi dati smisel in ga napolniti s svojo navzočnostjo in ljubeznijo, potem sem stopil na pot adventne priprave na božič, ki je praznik rojstva Jezusa Kristusa. Beseda »Kristus«, vzeta iz grščine, dobesedno pomeni »Odrešenik«. Temelj odrešenja, ki ga s svojim učlovečenjem in rojstvom prinaša Jezus, pa je ta, da nas privede v naročje Očetove ljubezni. Da se zavemo, da nas Bog Oče neskončno ljubi. Zato naj za vse na začetku adventa velja spodbuda apostola Pavla, ki nam jo prinaša današnja božja beseda: »Vas pa naj Gospod obogati in napolni z ljubeznijo drug do drugega in do vseh.«

Bila je mrzla zimska noč, ko so zdravnika poklicali k dečku, ki je nevarno zbolel. Zdravnik je za trenutek omahoval, potem se je spomnil zdravniške prisege in šel na pot. V močnem metežu je hitel k bolniku, sinu revnega delavca. Otrok bi umrl, če mu zdravnik ne bi pravočasno pomagal. Leta so tekla in ta deček je postal predsednik vlade. Zdravnik je lahko z zadovoljstvom dejal sam pri sebi: »Nikoli nisem pomisli, da bom ohranil življenje predsedniku vlade, če bom rešil življenje tega ubogega dečka.« (Zgodba zate, 71.) V službi opravljamo svoje delo v korist drugih, ki je običajno plačano. Služenje pa je več: služimo skupnosti ali bližnjim, ne da bi pričakovali nagrado ali plačilo. Služenje koristi tistemu, ki mu je namenjeno, toda tudi tisti, ki služi, ob tem čuti zadoščenje v svoji notranjosti. Podobno nam govori zgodba iz ameriške državljanske vojne. Skupina izčrpanih vojakov je z zadnjimi močmi hotela popraviti obrambno ograjo. Eden izmed njih je kriče dajal ukaze drugim, sam pa se ni pritaknil dela. V tistem trenutku je na konju prijahal civilist. Vojaka, ki je ukazoval, je vprašal, zakaj ne pomaga pri delu. Ta je odgovoril: »Gospod, jaz sem desetnik.« Tujec se je opravičil, razjahal in pomagal izčrpanim vojakom pri delu. Ko so končali delo, se je obrnil k desetniku in dejal: »Desetnik, ko boste v prihodnje opravljali podobno delo, pojdite k svojim nadrejenim in jaz bom prišel ter vam spet priskočil na pomoč.« Ko je to izrekel, je George Washington zajahal konja in odjezdil. Prvi ameriški predsednik je pokazal, kako vladati s služenjem. Vsi lahko najdemo priložnosti, da pokažemo, kako vladati s služenjem. Lahko se to zgodi čisto naključno, kakor se je prvemu ameriškemu predsedniku Washingtonu, lahko pa se bolj načrtno in na dolgi rok pripravimo za služenje. S služenjem vladamo, ko postavimo blaginjo drugih pred svojo željo po moči, veljavi ali bogastvu. Današnji evangelij je bil navdih za enega nepozabnih govorov, ki jih je imel Martin Luther King. Dal mu je naslov Nagon županovega bobna. King ta nagon opiše kot »željo biti v ospredju, željo voditi parado, željo biti prvi.« V vseh je nagon županovega bobna, dodaja. Želimo si biti prvi in pogosto nas prav ta napuh spravlja v težave. Podobno kot je Jakoba in Janeza v današnjem evangeliju. Naj vladamo s služenjem, nas Jezus ne uči samo z besedami, ampak tudi z dejanji. Sam je dejal, da je prišel na svet, ne da mu stregli, ampak da bi on stregel. Pri zadnji večerji je navzoče pohujšal, ko je pokleknil pred učence in jim umil noge, kakor delajo služabniki in ne kakor delajo gospodarji ali učitelji.

Marele blat al stabilității - împărțeala dintre Ciolacu, Ciucă și Iohannis (SpotMedia) - „La noi nu ajunge apa” | Ciclonul Boris dă alerta pe Dunăre. Primarii din orașele riverane și hidrologii nu se așteaptă la inundații (Europa Liberă) Președintele cerșetor (G4Media)Președintele Iohannis își caută activ un cuib post-Cotroceni, scrie jurnalistul Cristian pantazi, redactor șef G4Media. A încercat prin forțe proprii la NATO, dar ușa transatlantică i s-a trântit în nas. La UE n-a împușcat nimic. A ajuns în situația umilitoare ca PNL să-l vâre cu forța în viitorul Senat printr-o ficțiune juridică copiată de la Ion Iliescu. Nu era suficient că își încheie mandatele cu o moștenire deplorabilă, a ajuns să cerșească votul PNL și PSD la o lege făcută strict pentru el. Iar în drumul spre Parlament va mai rupe câteva procente de la PNL și Nicolae Ciucă.Nicolae Ciucă ar putea deconta serios lipirea și mai puternică de un președinte aflat la minimum de popularitate, după cum au arătat multe sondaje din acest an. Or, pentru un candidat precum Nicolae Ciucă, cu mult sub scorul partidului, orice vot pierdut contează. El va duce acum în spate nu doar propriile probleme, ci și pasivul lui Iohannis: două mandate fără mari realizări, cu justiția aproape distrusă (a explicat Dan Tăpălagă de ce), cu educația în pioneze, cu PSD readus la putere după epoca Dragnea.PSD vrea să fie beneficiarul acestei situații. Oamenii lui Ciolacu vor vota legea Iohannis pentru că miros șansa de a coopta la guvernare după alegeri un PNL și mai slăbit. Marele blat al stabilității - împărțeala dintre Ciolacu, Ciucă și Iohannis (SpotMedia)Jurnalista Ioana Ene Dogioiu constată că Marcel Ciolacu rostește periodic o frază pe care pare hotărât să le-o bage bine în cap pesediștilor: puterea trebuie împărțită, dacă PSD dă președintele, nu va da și premierul, chiar dacă va fi în coaliția de guvernare.Chiar dacă dl Ciolacu crede sincer în acest principiu, e greu de înțeles de ce simte nevoia să-l tot repete în campanie, deși poate avea un efect demobilizator.Doar dacă vrei să îi îndemni pe ai tăi să se gândească  nu doar pe cine doresc președinte, pe Marcel Ciolacu desigur, ci și care ar fi premierul nonPSD ideal pentru ei în următorii ani.Prima întrebare este cu cine ar putea face coaliție PSD. Răspunsul e destul de clar: cu PNL. Cu suverniștii nu se poate, dacă PSD vrea să mai scoată capul în lume, și Marcel Ciolacu a infirmat deja posibilitatea. Cu USR nu are cum să funcționeze. Iar UDMR e puțin probabil să fie suficient. Cu siguranță Nicolae Ciucă e premierul non-PSD ideal. Guvernarea președintelui liberal a fost chiar mai profitabilă pentru PSD decât actuala guvernare, pentru că banii erau la fel de mulți, însă nu decontau politic erodarea decât în mică măsură.Jurnalista SpotMedia consideră că dacă PSD va fi de acord cu modificarea legii în regim de urgență pentru ca președintele Iohannis să candideze independent pe lista electorală PNL pentru Senat, este clar că PNL și PSD au bătut palma pentru marea împărțire a funcțiilor în decembrie: președintele și premierul să meargă în tandemul Nicu și Marcel în ce ordine o fi să fie, iar Klaus Iohannis să devina președintele Senatului și președintele PNL, la pândă pentru o dregătorie externă pentru care să fie propus. „La noi nu ajunge apa” | Ciclonul Boris dă alerta pe Dunăre. Primarii din orașele riverane și hidrologii nu se așteaptă la inundații (Europa Liberă)Timp de o săptămână, începând din 17 septembrie, debitul Dunării la intrarea în România crește în fiecare zi cu 1.000 de metri cubi pe secundă, arată prognoza de la Institutul Național de Hidrologie și Gospodărire a Apelor(INGHA). Autoritățile române spun că sunt în alertă, dar că nu există pericolul unor viituri.Miercuri, pe 18 septembrie, Dunărea intra în România – la Baziaș – cu un debit de 3.400 m3/s, iar joi debitul va ajunge la 4.100 m3 /s.Pe 24 septembrie debitul va fi de 8.000 m3/s.Adrian Budirinca, viceprimarul comunei Gruia/ județul Mehedinți spune pentru Europa Liberă că „la noi nu ajunge apa”.„Nu facem baraje”, spune viceprimarul Budirincă.„Dacă ar ajunge apa, noi am avea probleme numai la satul Izvorele care aparține de Gruia. Dar și satul ăla e sus, de la ultima lor casă până la Dunăre mai sunt doi kilometri. Nu am primit nicio avertizare până acum. Dar urmărim prognoza.”Localitatea următoare unde sunt măsurate cotele apelor Dunării este Municipiul Calafat.Primarul Dorel Mitulețu spune pentru Europa Liberă că, deocamdată, cotele apelor Dunării de la Calafat „nu sunt agravante”.„Nu avem niciun indiciu în momentul acesta că s-ar întâmpla ceva... La noi, singura zonă care are probleme e zona de la gară, dar nici acolo că nici nu folosim gara așa de mult”, a spus Dorel Mitulețu.

Vsak dan se vozimo po naših črnih asfaltnih cestah. Tisoči in tisoči zjutraj iz vasi in mest hitijo tja, kjer si služijo kruh, in vmes sanjajo o krasni prihodnosti. Na črnih asfaltnih cestah se v avtomobilih, na avtobusih in kolesih dogaja veliko stvari, izgovarjajo se številne jezne ali ljubeče besede, zorijo veliki sklepi o tem, kaj storiti, da bo dan, ki se je pravkar zbudil na obzorju, lep dober, uspešen. Le redko kateri voznik tu in tam pogleda na cesto, navadno le preveri, ali je kje kakšna luknja, kakšen moteč predmet, veja ali kamen, morda celo žival, zaradi katere mora zmanjšati hitrost. Ceste opazujemo tudi, ko se zgodi prometna nesreča ali pa ko nas znaki opozarjajo, da se na cesti dela, in se vsi vozači postavimo v pokorno kolono, ki počasi leze naprej. Kako močno potem nekateri vozniki pritisnejo na plin, ko lahko spet vozijo hitro! Le kam se nam vsem tako mudi? Včeraj zjutraj pa sem na ceste gledala malo pozorneje, saj smo vozili le 30 km na uro. Tam so bili že zbrani delavci in so začenjali svoje težko in odgovorno delo. Kar presunilo me je, saj med njimi navadno ne slišiš slovenske besede! Torej, te naše črne asfaltne ceste gradijo tujci, ki so prišli k nam iskat zaslužek zase in za svoje družine. Nehote mi je spomin segel v preteklost, kajti pred petdesetimi leti so tudi moj oče in številni drugi iz kmečkih družin hodili na delo v Avstrijo. Gradili so mogočne avstrijske avtoceste, mostove in počivališča, kot jih danes gradijo tuji delavci pri nas! In kot so v avstrijskih in nemških avtocestah ostale kapljice potu in krvi naših staršev, dedkov in stricev, tako so naše ceste poškropljene z znojem in krvjo tujih delavcev, ki so prišli k nam. Dobro je zjutraj kdaj pomisliti na to. Na zgarane obraze in žuljave roke, po asfaltu dišeče delavce in njihove pesmi v tujem jeziku. Da lahko blagoslovimo vsak del ceste, ki je na novo zgrajena ali popravljena. Bolj kot jeza nas bo pomirila tiha molitev za vse, za delavce, ceste in šoferje pred nami in za nami: blagoslovi, Gospod, to jutro vse, ki gradijo naše ceste, vse, ki jih načrtujejo, in vse, ki se vozimo po njih, da bi nam zmeraj služile za dobro in se na njih nikoli ne bi zgodilo nič hudega. Amen.

Ce studii au și ce note au luat Ciolacu, Ciucă, Geoană, Lasconi, Simion și controversele pe această temă (G4Media) - Amnistia fiscală creează discriminări între cei bun-platnici și cei care au înregistrat restanțe (Adevărul) - Gheorghe Tadici, pe șleau despre Cristina Neagu: „De excepție de la «Mama Natură»” (Gazeta Sporturilor) De ce nu doborâm dronele Rusiei care ne trec granița? Un expert militar susține că România nu și-a făcut temele și situația e din ce în ce mai periculoasă (SpotMedia)O navă care transporta cereale sub pavilion egiptean a fost atacată de forțele Rusiei în zona economică exclusivă a României, la 100 de kilometri de portul Sulina. Atacul reprezintă o nouă agresiune gravă desfășurată în proximitatea țării noastre, care semnalează autorităților nevoia de a face față amenințărilor tot mai frecvente ale Kremlinului.Expertul militar Claudiu Degeratu a declarat pentru Spotmedia.ro că strategia militară națională, gândită în termeni de pace sau război, are lacune în ce privește situațiile generate de noile tehnologii de luptă. Aceste lacune nu sunt acoperite din teama liderilor politici de a-și asuma responsabilități și lipsa unei coordonări la nivelul NATO. Peste 45% dintre familiile din România au drept cap al gospodăriei un pensionar. Statistici ale INS care arată că ne descurcăm tot mai greu cu banii (HotNews)Când vine vorba despre dificultăți financiare, cei mai vulnerabili nu sunt pensionarii, ci persoanele active de 50-64 de ani, reiese dintr-o cercetare publicată de Institutul Național de Statistică citată de HotNews.ro.Cercetarea INS mai arată că ponderea cea mai mare în numărul total de 7,5 milioane de familii o au cele care au drept cap al gospodăriei un pensionar. Sunt 45,4% astfel de familii sau circa 3,5 milioane în termeni absoluți (și în creștere față de anul anterior).În privința plăților restante acumulate de familiile din România, cele mai frecvente cazuri – 79,8% – sunt cele cu întreţinerea locuinţei şi cele cu energia electrică (75,0%), arată INS.În mediul rural, 18,2% dintre familii au specificat că, în anul 2023, a fost cel puțin o situație în care nu au putut achita la timp unele dintre aceste cheltuielile curente importante, mai mult cu circa patru puncte procentuale față de gospodăriile din mediul urban. Amnistia fiscală creează discriminări între cei bun-platnici și cei care au înregistrat restanțe (Adevărul)Amnistia fiscală poate reprezenta o eventuală încălcare a principiului contribuției echitabile la cheltuielile publice prevăzut la art. 56 din Constituție, sub aspectul justei așezări a sarcinilor fiscale.Deși contribuabilii care și-au achitat la timp obligațiile fiscale pot percepe această măsură ca fiind discriminatorie, posibilitățile lor de a contesta juridic amnistia fiscală sunt limitate.Pe larg în Adevărul. Ce studii au și ce note au luat Ciolacu, Ciucă, Geoană, Lasconi, Simion și controversele pe această temă (G4Media)Cursurile liceale și universitare pe care le-au absolvit candidații la alegerile prezidențiale din acest an au devenit subiect de dezbatere în ultima perioadă. G4Media a făcut o sinteză a datelor din CV-urile oficiale ale acestora și a controverselor pe această temă.Marcel Ciolacu (56 de ani) – Potrivit CV-ului oficial, premierul în funcție a urmat cursurile Liceului de Filologie-Istorie ”Mihai Eminescu” din Buzău, în perioada 1982-1986. A devenit student după 5 ani, la Facultatea de Drept a Universității Ecologice din București, universitate privată, pe care a absolvit-o în 1995. Tot la Universitatea Ecologică a făcut și studii postuniversitare de management și finanțare locală, în anul 2004. În perioada 2008-2009, a urmat cursuri și la Colegiul Național de Apărare.Nicolae Ciucă, șef de promoție la academia militară, acuzat de plagiat în teza de doctorat.Mircea Geoană, studii universitare la București și Paris, acuzat de plagiat în teza de doctorat.Elena Lasconi, omisiune în CV despre studiile universitare la o facultate privată din Deva. Potrivit CV-ului oficial, ea este economist licențiat al ASE București în profilul economic managementul turismului și comerțului, în anul 2001.George Simion, „lăzărist” cu 9,69 la Bacalaureat. Este licențiat în Administraţie şi Afaceri la Universitatea din Bucureşti. În anul 2010, a absolvit programul de masterat la Universitatea „Alexandru Ioan Cuza” din Iaşi, având ca temă de cercetare „Crimele comunismului”. Gheorghe Tadici, pe șleau despre Cristina Neagu. A numit 5 capitole la care a excelat și a inclus-o într-un top internațional world-class: „De excepție de la «Mama Natură»” (Gazeta Sporturilor)„Veteranul” Gheorghe Tadici, 72 de ani, omul sub comanda căruia Cristina Neagu a debutat la echipa națională, în 2007, vorbește într-un interviu acordat Gazetei Sporturilor despre reperele handbalistei care a anunțat joi seara că se retrage definitiv la finalul sezonului. Fostul selecționer face o incursiune amplă prin cariera sportivei de 36 de ani, numește calitățile care au transformat-o într-un star global și încheie prin a o plasa pe Neagu într-un top internațional măgulitor.Invitat să-i schițeze un portret sportivei desemnate în patru rânduri cea mai valoroasă handbalistă a lumii, Tadici a numit 5 mari atuuri pe care le-a considerat determinante la aceasta: IQ-ul ridicat, viteza, atributele fizice, spontaneitatea și vocația de lider înnăscut.

Riž ima izreden pomen v prehrani Azije. Zato je nagrada, ki jo je dobil Fujiwara Hidesato nekaj podobnega, kot je v evropskih pravljicah mlinček, ki v neskončnost melje kašo. Prisluhni japonski pravljici o gospodu Vreča riža The Project Gutenberg eBook of Japanese folk stories and fairy tales, MARY F. NIXON-ROULET, ENTERED AT STATIONERS' HALL, LONDON, 1908, TOKYO, iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

Današnja sveta beseda nas nagovarja k skrbnosti in ozaveščenosti o božjem delovanju v našem življenju ter v nas vnaša razlago evharistije. Gospod nas uči o pomembnosti evangelizacije ter o tem, kako nam je Jezus vedno na voljo in pripravljen priti naproti.

Mi kristjani pogosto slišimo očitek: »Če boš veroval, boš izgubil svobodo.« Številni ljudje menijo, da krščanstvo ne dopušča svobode. Nasprotno pa Kristus v današnjem evangeliju svojim učencem prepušča popolno svobodo. Ko ga večina učencev zapusti, vpraša peščico, ki je ostala: »Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,47). Niti sledu prisile, ampak popolna svoboda. Vera v Kristusa je prevelika stvar, da bi koga silili vanjo ali ga k njej prisilili. V zgodovini so se vse prisile glede vere slabo končale. Človek se za Kristusa lahko odloči samo v ljubezni. Ljubezen pa je svobodna. Za Kristusa se lahko odloči samo, ko spozna, da je Bog najvišje dobro, najbolj ljubeča oseba ali, kot je to čudovito lepo povedal apostol Peter: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš« (68). Kakor da bi hotel reči: Ti, Gospod, lahko najgloblje potešiš žejo naše duše. Kolikokrat v življenju izkusimo: Vsi nas lahko razočarajo, samo Bog ne! Frančiškan Polikarp Brolih je rad pripovedoval o srečanju s sorodnikom. Bil je novinec v samostanu, ko se je začela vojna. Pri njem se je oglasil sorodnik, ki je iz Gorenjske pred Nemci pribežal v Ljubljano. Prej je bil bogat trgovec, v vojni pa je vse izgubil: bogastvo, trgovino, delo, ugled … Vse! V pogovoru mu je priznal: Ostala mu je samo vera v Boga. Vse drugo je propadlo! Vera je gotovost, ki ostaja. Vera je velikokrat edina gotovost in je toliko dragocenejša, ker ostane takrat, ko vse druge gotovosti propadejo ali se izkažejo za negotove. Je gotovost nad vsemi gotovostmi … Današnji evangelij tudi odgovarja na vprašanje, zakaj ostajamo ob Kristusu, zlasti ko toliko ljudi odhaja od njega in toliko ljudi meni, da ga ne moremo srečati v Cerkvi. Ne ostajamo ob njem, ker bi se strinjali z nepravilnostmi v Cerkvi, ampak zato, ker ta nosi njegovo odrešenjsko sporočilo. Danes se spominjamo stoletnice rojstva pisatelja Alojza Rebule. Tudi on je v veri našel smisel bivanja. Zanj je postala kakor »vrv, ki nas pelje nad kamnitim prepadom … Megle lahko še tako žvižgajo skozi kamin, lahko ne vidiš ničesar drugega pred seboj kot naslednji vstop – v roki pa ti še vedno ostaja tista na obeh koncih zacementirana vrv, tista gotovost …« (Divji golob, 237). Vera mu je bila tako pomembna, da jo je šel iskat tudi za ceno žrtve. In poiskal jo je v Cerkvi. Postala je biser, ki ga bo šel iskat tudi, če je zakopan v gnoju. V knjigi o francoskem filozofu Jacquesu Maritainu opisuje pot tega filozofa in njegove žene do vere. Ko sta se Jacques in žena Raissa Maritain bližala Cerkvi, sta naletela na veliko oviro – napake ljudi v Cerkvi. Toda njun odgovor je najbrž postal tudi Rebulov odgovor: »Če se je Bogu zdelo prav, da je skril svojo resnico v kup gnoja, jo bova šla iskat prav tja!«

Molitev je dihanje duše in brez nje smo v svoji notranjosti suhi in nerodovitni kot puščava. Kako in kaj molimo? Navadno imamo v srcu skrite molitve, ki smo se jih naučili na pamet že kot otroci od staršev, dedkov in babic ali pa pri verouku. Če hodimo k maši, tudi mašno besedilo ostane neizbrisno vtisnjeno v naše srce. Vprašanje pa je, koliko verjamemo v to, kar izgovarjamo v svojih molitvah. Na primer v očenašu, tej osnovni molitvi, ki naj bi jo naj poznali vsi. Ali res verjamemo, da je naš oče Bog? Kajti, če res verjamemo, ko govorimo Oče naš, potem so vsi ljudje naši bratje in sestre! Vsi – ne glede na barvo kože, jezik, spol, bančni račun ali vero! V očenašu me posebej gane prošnja: Pridi k nam tvoje kraljestvo! Božje kraljestvo naj pride k nam, kajti mi smo slabotni in grešni in težko se vzpenjamo, da bi šli v duhovne višave in se dotaknili Božjega prestola. Zato pa Božje kraljestvo prihaja k nam! Najbolj po daritvi svete maše, ko se po sveti hostiji sam Gospod dotakne naše duše in našega telesa, pa tudi po vseh dejanjih ljubezni in sočutja, ki smo jih deležni od svojih dragih ali tudi od ostalih ljudi. Če verjameš v to, da je Bog tvoj oče, potem ne moreš nikoli obupati! Tudi če bi te vsi zapustili, bi vendarle ostal zapisan v Božji dlani kot njegov ljubljeni otrok, ki ga ima Bog tako rad, da je dal svojega edinorojenega Sina za naše odrešenje! In če veruješ, da je Bog tvoj oče, potem si tudi ti sam kraljevič ali kraljična, čeprav oblečen v krhko posodo človeškega telesa! Pri molitvi torej ni toliko pomembno, ali molimo v prekrasni cerkvi ali v svoji razmetani izbici, ampak da verjamemo v to, kar izgovarjamo. Potem nam molitev daje moč in greje srce.

Današnji evangelij je izzivalen! Jezus naroča učencem, naj otresejo prah z nog in gredo iz mesta, ki jih je zavrnilo (Mr 6.11). Otresti prah z nog je bilo simbolično znamenje proti mestu. Jezus nas želi poučiti, kako naj ravnamo ob neuspehu. Kajti v življenju vsi doživljamo tudi poraze, izgube, zavračanja in neuspehe. Saj poznamo modrost, ki pravi, da kdor dela, se tudi moti. Uspeh ne pomeni odsotnost napak. Vsaka znana osebnost, ki je v življenju ustvarila kaj pomembnega, ni doživela enega neuspeha, ampak številne. Abraham Lincoln je 28 let doživljal neuspeh za neuspehom, vse dokler ni leta 1860 postal predsednik Združenih držav Amerike. Izumitelj Edison je doživel 14.000 neuspehov, dokler ni izumil žarnice. Tudi mi v življenju doživljamo take ali drugačne neuspehe. Z njimi se spoprijemamo dnevno, zato si zapomnimo, da neuspeh ni nikoli dokončen, razen če ga sprejmemo! Če smo doživeli neuspeh, nam je na voljo pet korakov, da začnemo na novo. 1. Sprejmite odgovornost za svoj neuspeh. – Če ste naredili napako, jo priznajte! Motiti se je človeško. Ne pripisujte krivde drugim. 2. Prepoznajte dobre strani neuspeha. – Neuspeh vam, na primer, pokaže, kaj ni učinkovito. Veliki izumitelj Thomas Edison je rekel: »Ne imenuj tega neuspeh. To imenuj šolanje!« Neuspeh vas prisili, da postanete bolj ustvarjalni. 3. Neuspeh preprečuje ošabnost in bahaštvo. – Če bi bilo vse, kar ste naredili, sijajen dosežek, nihče ne bi mogel živeti z vami! Neuspeh vas prisili, da vnovič presodite, kaj je v življenju pomembno. Neuspeh je eden od načinov, kako nas Bog pripravi do tega, da razmislimo, kam je naše življenje usmerjeno. 4. Prosite Boga za modrost, da boste doumeli, kaj je bil vzrok za neuspeh. – Vprašajte se: »Zakaj mi je spodletelo? Je morda kakšen vzrok, zakaj sem se stvari lotil tako, da se mi je ponesrečilo?« 5. Pozabite na preteklost in se usmerite v prihodnost. − Vaša preteklost je minila! Je lanski sneg. Ne morete je spremeniti, zato je bolje, da se nehate ukvarjati z njo. Sleherni dan pričakaj in ga zvečer odloži. Naredil si, kar si zmogel. Nedvomno se je vanj prikradlo nekaj spodrsljajev in neumnosti; pozabi nanje, kolikor hitro moreš. Jutri je nov dan; začni ga dobro in vedro in v tako veselem razpoloženju, da te ne bodo mogle obremenjevati tvoje stare slabosti. Ta dan je preveč dragocen s svojimi upi in težnjami, da bi smel potratiti tudi en sam trenutek za včerajšnji dan. (V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, str. 40)

"Niti ne gre zato, kaj bi rada igrala, ampak bolj s kom, kaj, v kakšnem konceptu in s kakšno možnostjo vpletenosti pri ustvarjalnem procesu. In pa seveda ekipa, kolegi!"Tina Vrbnjak je gledališka in filmska igralka, prvakinja SNG Drama, kjer je poleg številnih vlog, ustvarila tudi nekaj avtorskih projektov.Na 54. Tednu slovenske drame v Kranju je letos prejela nagrado za najboljšo igralko, za vlogo v predstavi Mrakijada, lani pa je od Društva slovenskih audiovizualnih igralcev prejela nagrado Veliki plan za vlogo Klavdije Jaklič v popularni TV seriji Gospod profesor. Njena vrhunska interpretacija je prišla še posebej do izraza v zadnjih dveh uprizoritvah letošnje gledališke sezone SNG Drama: na odru Male drame, v avtorskem projektu Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa, v režiji Luke Marcena ter na Velikem odru, v uprizoritvi Cyrano De Bergerac, režiserja Tina Grabnarja.

Če bi si gospod sam utrgal hruško, jih ne bi pomendrali … Pripoveduje: Andrej Nahtigal. Napisal: Fran Milčinski. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1990.

"Las tempest

To je poseben gospod. No, pravzaprav je bila bolj posebna njegova služba … Pripoveduje: Branko Jordan. Napisal: Tadej Rodman. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! Posneto v studiih Radia Slovenija 2014.