Podcasts about TRST

Borštnikov prstan, najpomembnejšo slovensko igralsko nagrado za življenjsko delo, letos prejme Aleš Valič, eden najbolj prepoznavnih slovenskih igralcev. Žirija mu je nagrado namenila za "izjemen igralski opus, ki že več desetletij pomembno zaznamuje slovenski gledališki prostor, pa tudi radio, film, televizijo in pedagoško področje". Aleš Valič se je po diplomi na AGRFT najprej zaposlil v Slovenskem stalnem gledališču Trst, pozneje je bil dolgo član ansambla ljubljanske Drame. Ob tem je od leta 1990 na AGRFT do letos deloval kot redni profesor predmeta umetniška beseda. Veliko ustvarja tudi za film in televizijo. V dneh pred podelitvijo Borštnikovega prstana se je z Alešem Valičem pogovarjala Staša Grahek; najprej ga je vprašala, kako se kot igralec, ki si ne prizadeva zelo za pozornost javnosti, počuti te dni, ko je zanimanje tako intenzivno usmerjeno vanj. Ton in montaža Vjekoslav Mikez.

Konec lanskega leta je vodenje Slovenskega stalnega gledališča Trst prevzela Nina Ukmar. Zaveda se, da je gledališče steber in institucija, ki presega zgolj gledališko dejavnost, hkrati pa si želi, da bi postal steber srečevanja in most med različnimi kulturami. Koroška slovenska igralka Lara Maria Vouk je za vlogo v seriji Poklicani dobila priznanje najsvetlejša zvezda oriona. Dejavna je v Sloveniji in na avstrijskem Koroškem, kjer bo imela kar nekaj projektov tudi to poletje. Martin Mlinar, ki uči slovenščino na gimnaziji v Monoštru, pa skuša dijakom približati jezik tudi skozi priložnosti, ki se jim ponujajo. Znanje slovenskega jezika je tudi velika poklicna prednost v Porabju, pa ne le tam, poudarja.Foto (Vida Toš): Martin Mlinarič - novi učitelj slovenščine na gimnaziji Sv. Gotarda v Monoštru

V parku Sveta Evrope pred Cankarjevim domom v Ljubljani se je začel Knjižni sejem na zraku, ki ga v sodelovanju z založniki pripravljajo v pisarni Ljubljane, Unescovega mesta literature. Mednarodna obmejna srečanja Forum Tomizza povezujejo Koper, Trst in Umag s temo orientalizma in evropskega odnosa do Vzhoda. Poročali bomo o 5. Mednarodnem Tartinijevem tekmovanju mesta Piran za mlade violiniste in pianiste. V Celju pripravljajo festival Prisluhi v Mestnem gozdu Celje, ki povezuje glasbo, naravo in prostor urbanega gozda.

V sežanskem kulturnem domu bo ob 100. obletnici smrti Srečka Kosovela nocoj potekala osrednja prireditev letošnjega leta Srečka Kosovela, na kateri bodo premierno predstavili glasbeno-gledališko uprizoritev Daj mi besedo, nastalo po zamisli in v režiji Jaše Kocelija. Poleg tega se danes pričenja že 27. Forum Tomizza, ki povezuje Koper, Trst in Umag. Letošnja tema Orient Express bo obravnavala tako orientalizem kot evropski odnos do Vzhoda.

Pred 35 leti je v Celovcu odprla vrata prva in še vedno edina javna dvojezična ljudska šola. Bila je pomembna pridobitev ne le za koroške Slovence, temveč tudi za priseljene iz Slovenije. Ob krčenju podpor avstrijskih zveznih oblasti nas zanima, kako bo v prihodnje delovala krovna Slovenska prosvetna zveza iz Celovca. O tem pripovedujeta dosedanji poslovodja Mitja Rovšek in njegova naslednica Julija Schellander Obid. Svetovni dan čebel z različnimi projekti obeležujejo tudi rojaki na Tržaškem, povezani v Društvo slovenskih čebelarjev. Letos so med drugim zasadili lipo, simbol slovenstva, pravi predsednica društva Vlasta Novak. Literarni zgodovinar Franci Just, častni član Zveze slovenskih slavističnih društev, pa spregovori o jezikovnih izzivih Porabja. Foto (zajem zaslona): poslikave na čebelnjaku Društva slovenskih čebelarjev Trst v Padričah

Urša in Jure Mihevc (Fed Horses) pripovedujeta, igrata in pojeta družinsko zgodbo. Heleni je bilo 17 in nekaj čez, bila je lepa, mlada in rjava. Po 2. svetovni vojni je z Notranjske z očetom bežala v Trst in čez morje v Argentino. Mati jokala je teden dni, ko se je vrnila siva. To je resnična zgodba, zakaj politika ni vredna tvojega imena in kako meje domovine niso meje srca. Zapiski: Izštekani Fed Horses Komadi: Daleč je za naju pomlad Komadi: Sonce

Društvo slovenskih izobražencev DSI iz Trsta je nocojšnje srečanje naslovilo Park miru na Opčinah. Po ogledu filma Marka Sosiča z naslovom Strel v tišino bodo v pogovoru sodelovali Marija Brecelj, Štefan Čok, Dušan Kalc, Emil Petaros in Fulvia Premolin. Prireditev bo danes ob 20h v Peterlinovi dvorani v Trstu. V tem tednu si boste dvakrat lahko ogledali literarno-glasbeno prireditev Srečko in jaz pod režisersko taktirko Aleksandra Tolmaierja, v kateri poezijo Srečka Kosovela ob 100. obletnici smrti v recitalu predstavlja Janko Krištof. Jutri ob 19.30 bo nastopil v iKultu v Celovcu, v sredo ob isti uri pa v Kulturnem domu v Pliberku. Srečko in jaz ni zgolj klasična recitacija, temveč globok oseben dialog z vizionarjem s Krasa. Projekt je nastal na pobudo dekana Krištofa, ki je s svojo interpretacijo oživil Kosovelove verze. Ti kljub stoletni razdalji ostajajo srhljivo aktualni, saj neposredno nagovarjajo sodobnega človeka, njegovo stisko, upanje in etično držo. Da pesnikove besede zvenijo še močneje, je večer obogaten z glasbenimi vložki. Na klavirju recitatorja spremlja Ana Tijssen, ki s skrbno izbranimi melodijami dopolnjuje pesnikovo duhovno krajino. Vabi Krščanska kulturna zveza KKZ iz Celovca.

V Galeriji Kulturnega doma v Gorici so pred nekaj trenutki odprli dokumentarno razstavo »Divja 70. leta na Koroškem – Die wilden 70er in Kärnten«. Uvodoma so govorili: podpredsednik Slovenske prosvetne zveze v Celovcu Janko Malle, koroško-slovenski politik Mirko Messner in nekdanji senator iz Trsta Miloš Budin. Razstava osvetljuje burno in z dogodki nabito desetletje ter njegov vpliv na manjšinsko politiko in avstrijsko javnost, predstavljen z vidika slovenskih mladinskih akterjev in akterk. Hkrati odpira vprašanje, kaj od tedanjega dogajanja vpliva še danes, saj letos mineva 50 let od sprejetja zakona o narodnih skupnostih v Avstriji. Nocoj ob 20.30 pa Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta vabi v Peterlinovo dvorano na predavanje dr. Edvarda Kovača Trstenjakova vizija prihodnosti. Predavanje bo posvečeno 120. obletnici rojstva in 30. obletnici smrti slovenskega filozofa, psihologa in teologa prof. dr. Antona Trstenjaka. V Tržaškem knjižnem središču bo jutri zvečer predstavitev večjezične pesniške zbirke »Danes je ta dan kasneje« mag. Lidije Golc, spregovorila bo tudi književnica Majda Artač, za zvočnovizualno kuliso pa bo poskrbel mojster Lado Jakša.

Svet slovenskih organizacij in Zveza cerkvenih pevskih zborov Trst od leta 2019 vsako leto proslavljata Dan Evrope s projektom Cantate, na katerem je protagonistka zborovska govorica. Bienalno se potujoči projekt povezuje s podelitvijo nagrade Pavle Merkù za dosežke na zborovskem področju. Letos bosta koncert in podelitev v Benečiji, in sicer na Stari Gori. Jutri bodo v dvorani Rožnega venca priljubljenega Marijinega svetišča četrtič podelili nagrado za umetniške dosežke na zborovskem področju - prejel jo bo dirigent David Bandelj, nato bo imel koncert vokalni ansambel Adam Ravbar. Pri organizaciji večera sodelujeta združenje Blankin in Marijino svetišče na Stari Gori. Predlagatelji za nagrado so lahko društva, zveze, neformalne skupine, posamezniki, ki se ukvarjajo s kulturnimi dejavnostmi, kot tudi sami kandidati. Nominiranci so lahko skladatelji, instrumentalisti, dirigenti, pevci, raziskovalci in kulturni delavci, ki so pripadniki slovenske manjšine ter živijo in delujejo v deželi Furlaniji – Julijski krajini.

Tržaška Slovenka Danica Tul Smotlak je bila stara 8 let, ko je partizanska vojska osvobodila Trst. Spomini so živi še danes, tudi na to, kako je takoj po osvoboditvi vnovič zaživela kulturna dejavnost. Ustavimo se na Dunaju, kjer so pred kratkim ustanovili Slovensko šolsko društvo in tako naredili še en korak naprej pri zagotovitvi dvojezičnega pouka. Kaj sledi? Krovne politične organizacije koroških Slovencev se soočajo z izzivi pri vodenju, saj zanimanja ni. Nas pa med drugim zanima, ali bi lahko bila rešitev skupno zastopstvo. V Porabju se pridružimo predstavitvi čezmejnega projekta Gučimo, s katerim bi narečno kulturno dediščino Prekmurja in Porabja vključili v turistično ponudbo. Kako? Prisluhnite!

23. in 24. aprila bodo 31. Slovenski dnevi knjige potekali v ljubljanskih Križankah. Organizirajo jih pri Društvu slovenskih pisateljev, tokratna osrednja tema pa so Besede za prihodnost. Vsebinsko zelo raznolik program bo tako v znamenju sodobnih vprašanj, kot so izzivi umetne inteligence za založništvo pa tudi vprašanja literarne dediščine. Poleg Ljubljane pri Slovenskih dnevnih knjige sodeluje niz partnerskih mest, med njimi je tudi Trst.

Piše Robi Šabec, bere Jure Franko. Z izrazom svinčena leta (italijansko anni di piombo) je v zgodovini Italije označeno nemirno politično obdobje od konca šestdesetih do prve polovice osemdesetih let 20. stoletja, ko so predvsem fašistične teroristične skupine izvajale številne ugrabitve in bombne atentate. Na političnem prizorišču je bil cilj vseskozi jasen: državo je bilo treba obvarovati, kot zadnjo braniteljico pred deželami 'bogoskrunskega komunizma'. Očuvati jo je bilo treba pred levico in to na vsak način – tudi z uporabo že v drugi svetovni vojni preverjenega fašističnega nasilja. Če je to veljalo za Italijo, je še toliko bolj očitno držalo za mesta neposredno ob meji. Kot je navedeno v samem naslovu romana Trst, 1974, je osrednje dogajanje romana postavljeno v srčiko italijanskih svinčenih let, v leto ko je bilo, kot navaja avtor Massimiliano Stefani, na Apeninskem polotoku na političnem prizorišču izjemno napeto. Pomlad se je začela s sojenjem šestim skrajnim desničarjem za pokol v Peteanu dve leti prej. Štirinajst dni pred tem se je v Catanzaru začelo sojenje za pokol na Trgu Fontana v Milanu leta 1969, ki so ga izvedli člani fašistične organizacije Ordine Nuovo. Prav s tem krvavim dogodkom naj bi se začela italijanska svinčena leta, ki so močno zaznamovala tudi dogajanje v Trstu. Deževnega večera 27. aprila je pri Svetem Ivanu v Trstu na slovenski šoli odjeknila eksplozija – bombo so podtaknili fašistični skrajneži. In prav ta prizor (ob orisih predhodno navedenih atentatov) je pisatelj uporabil kot uvod v roman Trst, 1974 oziroma v razdelek Pomlad. Delo je namreč razdeljeno na tri večje razdelke: Pomlad, Poletje in Jesen, ki jih spremljajo dodana uvodna poglavja, s katerimi avtor osredotočeno predstavi dogajanja v Trstu, ob tem pa izpiše še širšo družbenopolitično situacijo v Italiji. Tovrstni dinamiki ostaja zvest vse do konca. Tudi Poletje se začne burno: uvodno poglavje Italicus govori o enem najhujših bombnih atentatov, ki so kdajkoli pretresli Italijo. 4. avgusta ponoči je na vlaku, ki je iz Rima peljal v München, eksplodirala bomba. Umrlo je 12 ljudi, 48 potnikov pa je bilo hudo ranjenih. Čeprav je odgovornost za atentat prevzela že znana fašistična skupina Ordine Nero, krivcev za tragedijo niso nikoli izsledili. Zadnji razdelek romana (sklene ga le še končni epilog z naslovom Božič) se začne z jesenjo in s prihodom režiserja, pesnika, pisatelja in gledališkega ustvarjalca Piera Paola Pasolinija na konferenco v tržaški študentski dom. Prihod slavnega režiserja je pomemben vsaj iz dveh vidikov. Bil je izpričan levičar in zagrizen borec proti fašizmu, leto zatem pa umorjen verjetno prav zaradi ekstremne kritike fašizma v znamenitem filmskem delu Salò ali 120 dni Sodome. Če k temu dodamo še enega izmed protagonistov romana, istospolno usmerjenega mladeniča Lorenza, pa je prihod slavnega pesnika v »mesto v zalivu« še toliko bolj utemeljen. Dodatno dinamiko dogajanja v romanu je Massimiliano Stefani vnesel še s sprva zapriseženim tržaškim fašistom Ruggerom, ki se zaljubi v Majo, Slovenko po rodu, ta pa v svojem ljubezenskem hrepenenju koleba med njim in študentom, komunističnim aktivistom Maurom. Tu je še Majin brat Saša, ki v zgodbo vključi lokalnega norca Angela in z njim potrebno psihiatrično sceno, družno s psihiatrom Francom Basaglio, s katerim je pisatelj zaokrožil dodobra naphane tržaške razmere sredi sedemdesetih let. V tako nastavljeni atmosferi avtor poznavalsko drsi med ideološkimi nasprotji, nacionalistično-fašističnimi ekscesi in čustvenimi mladostniškimi iskanji identitete. Poudarjajo jih precizni opisi tržaško-italijanskega vsakdana, saj vključujejo vse od bencinskih bonov do tedaj priljubljenih televizijskih oddaj. Pisatelj nas zanesljivo vodi po mestnem središču in okolici, od doline Glinščice prek Barkovelj k Sv Ivanu, v Ljudski vrt, pa vse do znamenite promenade na Ulici 20. september, kjer je bil njega dni tudi sedež fašistične drhali. Predstavlja nam romaneskno potovanje po večnarodnostnem in očarljivem, pogosto tudi strašljivem Trstu, prežetem z nemiri in družbenopolitičnimi napetostmi sedemdesetih let. Delo, ki je kar se da mogoče vpeto v konkreten čas in prostor, se pravi Trst, 1974 kot Italija v malem.

V tokratni oddaji napovedujemo literarni večer cikla Ars teatralis, hommage Miroslavu Košuti, ki bo nocoj v Slovenskem stalnem gledališču Trst in uvodni koncert nove sezone cikla Harmonia Concertans, ki bo v atriju ZRC SAZU v Ljubljani. Bili smo tudi v Firencah, kjer je na ogled retrospektiva velikega mojstra moderne umetnosti Marka Rothka.

Katarína Žilková, Slovenka roka 2025 v oblasti Vzdelávanie, dekanka na Pedagogickej fakulte Univerzity Komenského. Vyštudovala Učiteľstvo všeobecno-vzdelávacích predmetov, aprobácia matematika – výpočtová technika. Viac ako 10 rokov pôsobila ako stredoškolský učiteľ predmetov matematika a informatika na gymnáziu. V súčasnosti sa venuje Didaktike elementárnej matematiky a príprave budúcich učiteľov pre predprimárne a primárne vzdelávanie. Je členkou Jednoty slovenských matematikov a fyzikov a Slovenskej matematickej spoločnosti. Jej pedagogická a vedecko-výskumná činnosť je zameraná na Teóriu vyučovania matematiky a Predškolskú a elementárnu pedagogiku. Je spoluautorkou kurikulárnej reformy v oblasti matematika a vedúcou autorského kolektívu nových učebníc matematiky pre nové kurikulum. Narodila sa v Smoleniciach, prvých dvadsať rokov života prežila v Trstíne. Má rada divadlo, predovšetkým muzikály. Venuje sa rýchlochôdzi a behu, má rada turistiku. Rada trávi čas so svojou rodinou, má tri deti, dve vnúčatá. | Hostka: Katarína Žilková (dekanka na Pedagogickej fakulte Univerzity Komenského, Slovenka roka 2025). | Moderuje: Kata Martinková. | Tolkšou Nočná pyramída pripravuje Slovenský rozhlas, Rádio Slovensko, SRo1.

Piše Sanja Podržaj, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice. Nič novega. Toda tokrat ni sam, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti utopljene mladenke. Dramatičen začetek novega romana literarnega zgodovinarja, publicista, urednika in pisatelja Aljoše Harlamova Dohtar in Povodni mož se zvrtinči v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne – odgovor ni Povodni mož. Dohtarja po eni strani spoznamo kot stereotipno predstavo Franceta Prešerna, ki se je ugnezdila v našo kolektivno zavest. Njegovo življenje se vrti okrog veseljačenja s prijatelji, medtem ko opravlja službo pravnika v odvetniški pisarni Blaža Crobatha in tolče revščino. Zanj skrbi njegova vdana sestra Katra, ki mukoma prenaša njegove muhe in ga spodbuja, naj poskusi vsaj kaj privarčevati, da bo lahko odprl svojo advokaturo. Ves denar porabi za pijačo, zato naokrog hodi razcapan in drži se ga slab sloves. A kot pesnik je genialen – in za pesnike se spodobi, da so trpinčeni, nesrečni in predvsem nesrečno zaljubljeni. Podoba, ki se je verjetno zapekla v spomin več generacij, je Prešeren, ki ga je v biografskem filmu Pesnikov portret z dvojnikom izvrstno upodobil igralec Pavle Ravnohrib. Tam je bil prikazan kot arhetipski romantični pesnik, vendar literarna zgodovina in komparativistika kažeta nekoliko drugačno sliko. Vsak, ki se ukvarja s pisanjem, ve, da gre za trdo delo, ki zahteva tudi veliko študija in tehnične spretnosti, še posebej pri strogih pesniških oblikah, kot so sonet, gazela, glosa in druge forme, prek katerih se je izražal Prešeren. Danes vemo, da je imel veliko zaslugo pri tem jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop, ki je Prešerna seznanjal s trendi v svetovni književnosti in ga spodbujal, naj jih posnema. Z ozirom na to je zelo verjetno, da ljubezen do Julije Primic ni bila tako usodna, ampak je šlo bolj za zgledovanje po poeziji italijanskega renesančnega pesnika Francesca Petrarce, za katerega je značilno čaščenje in oboževanje nedosegljive ženske. To je za svoj roman spretno izkoristil Aljoša Harlamov, saj je v njem naročnica sonetnega venca kar Julijina mama, podjetna vdova Julijana Hartl. Sonetni venec naj bi namreč vzbudil zanimanje za njeno hčerko med bogatimi snubci. Prav tako Harlamov v romanu prikaže, kako bi lahko nastajal Krst pri Savici. Pesnika k pisanju spodbuja prijatelj Čop, nevrotičen izobraženec, ki ves čas tiči med knjigami. Dohtar v romanu pa ves čas išče rešitve, kako bi epsko lirsko pesnitev zaključil. Zaradi ostrega analitičnega uma, natančnosti in discipline, ki jo terja takšno delo, pa je Dohtar primeren tudi za detektiva. V tej vlogi se znajde, ko sklene dogovor s skrivnostnim Metternichovim odposlancem z Dunaja. Ta ga ne bo obtožil za umor dekleta, s katerim so ga našli na bregu Ljubljanice, če v desetih dneh najde pravega morilca. Izkaže se, da Dunajčana ne zanima samo smrt nesrečne mladenke, temveč predvsem delovanje ljubljanske prostozidarske lože Prijateljev Rimskega kralja in Napoleona. Sprva celo misli, da je tudi Dohtar del te lože. Harlamov je v zgodovinski plati romana prikazal zanimivo obdobje, ko se je v izobraženskih krogih že začela oblikovati neka nacionalna zavest, obstajalo pa je več struj, ki so prihodnost naroda in jezika videle zelo drugače. Dohtar je v romanu glede tega precej nevtralen, kar bralkam in bralcem omogoča dober razgled po različnih scenarijih, ki bi se lahko odvili. Sam se ima namreč predvsem za Kranjca in kot Kranjce razume pač vse ljudi, ki živijo na Kranjskem, ne glede na to, kateri jezik govorijo. S Čopom se o poeziji pogovarjata v nemščini, njun skupni cilj pa je prek poezije povzdigniti kranjski jezik. Drugače je razvoj jezika na ozemlju današnje Slovenije na primer videl Stanko Vraz, ki tudi nastopa v romanu. Zagovarjal je ilirizem, torej bližanje kajkavščini in nato poenotenje južnoslovanskih jezikov. Polemike o jezikovnem vprašanju, ki sta jih imela s Prešernom, so se ohranile v pismih. To je samo en primer, kako živo in prepričljivo je zastavljeno zgodovinsko ogrodje romana, v katerem spoznamo tudi nekatere druge kulturnike tistega časa, s katerimi je Prešeren prijateljeval: poleg že omenjenega Čopa so tu še trgovec, zbiratelj in mecen Andrej Smole, pesnik in urednik Miha Kastelic ter slikar Matevž Langus. In niso vsi predstavljeni v najboljši luči, zaradi česar so kot literarni liki ne le prepričljivi, temveč tudi zanimivi in zabavni. Takšen je tudi celoten roman, ki se kljub zgodovinskosti ne jemlje preveč resno in nas na številnih mestih uspe nasmejati. To gre verjetno pripisati tistemu domišljijskemu delu, ki je dopolnil in literariziral zgodovinsko podstat. Tako lahko beremo posrečene odlomke, ki na zbadljiv in domiseln način povezujejo Prešernov čas z našim: »Mladi Ljubljančani so, če je bilo verjeti nerganju njihovih staršev, že cele dneve preživeli za zasloni. Preizkušali so nove modne kroje, ki so jih dali šivati po spominu z izletov v Trst, nove kombinacije, si posojali, pomerjali to in ono in se nenehno hodili preoblačit.« Dohtar in povodni mož ni prvi roman o Francetu Prešernu, pred Harlamovom so o njem pisali Anton Slodnjak, Ilka Vašte, Mimi Malenšek, Ivan Sivec … A prvič beremo roman, ki ni zgolj biografski, ampak Prešerna preoblikuje v polnokrven literarni lik. In prvič beremo roman, v katerem je slovenski literat predstavljen kot amaterski detektiv. Vendar pa to ni nekaj novega v svetovnem merilu, saj so različni avtorji za like v svojih zgodovinskih kriminalkah uporabili Agatho Christie, Arthurja Conana Doyla, Oscarja Wilda, Charlesa Dickensa, sestre Brönte in druge. Kriminalni žanr se je med slovenskimi avtorji že dodobra razcvetel in pravi čas je, da se razveja tudi v podžanre, kot je zgodovinska kriminalka. France Prešeren se torej prelevi v detektiva, to, da je v romanu imenovan Dohtar, pa nam omogoča, da se vseeno distanciramo od ustaljene podobe pesnika, ki jo gojimo kot narod. Preiskavo začne pod prisilo Dunajčana, ki se predstavlja z različnimi imeni, a kmalu v njej začne uživati. Sledi ga nemalokrat vodijo v slepo ulico, na napačno pot ga želi speljati tudi Dunajčan, ki ga skuša prepričati, da je umor dekleta povezan s framasonsko ložo. Dunajčan in Dohtar med preiskavo spleteta nenavadno vez, zdi se, da oba uživata tako v raziskovanju skrivnosti kot tudi v intelektualnih pogovorih o svobodi, poeziji, politiki in pravičnosti, v katere se zapletata. Hkrati pa se Dohtarju s preiskavo odpira tudi drugačen pogled na Ljubljano in njeno družbo. Odkriva, da svojih bližnjih prijateljev le ne pozna tako dobro, kot si je mislil, in da vsak nekaj skriva. Ko Dohtar umorjeno dekle poveže z izginotjem dveh drugih mladih Ljubljančank, sum pade tudi na tiste, ki jim najbolj zaupa. Ko nazadnje pride do odgovora, še sam ne more verjeti resnici in roman se konča prav tako dramatično, kot se je začel. Dohtarju se primer razrešuje na podoben način kot piše pesmi. Po dolgem premlevanju, iskanju možnih povezav, ki ga vodijo tudi v napačne smeri, se nenadno zgodi preblisk, ko na primer nekdo reče nekaj, kar v njem vzbudi nek spomin ali vtis. Na takšen način vročično zaključi Krst pri Savici, navdihnjen od muz ali vina, in na takšen način se mu tudi izkristalizira, kdo je morilec. Tovrstni momenti se kar nekajkrat ponovijo in to lahko romanu tudi očitamo. S tem se nekako vrača k podobi trpinčenega genija, poleg tega pa po nekaj ponovitvah takšen način razkrivanja novih sledi in dokazov postane predvidljiv, nedomišljen in monoton. Kljub temu pa tega romanu ne moremo zares zameriti, saj ima toliko drugih odlik: inovativno zgodbo, izdelano zgodovinsko ozadje, izbran in bogat jezik, s katerim nam živo slika tako prostor in čas kot tudi like in dogajanje, napetost, duhovitost … skratka vse tisto, zaradi česar je branje vznemirljivo in zabavno. Vse, kar si od žanra tudi želimo.

Muzej Slovenija v malem v Šenčurju je ob prvi obletnici postal bogatejši za samogradno maketo ladje Rex, ki je bila med najbolj prepoznavnimi evropskimi čezoceankami 20. stoletja. V tridesetih letih prejšnjega stoletja ni bila zgolj ladja, temveč tudi svetovni tehnološki in simbolni presežek. Ob začetku druge svetovne vojne so jo v strahu pred zavezniškimi napadi iz Genove umaknili v Trst. Potem pa so jo z vlačilci odvlekli do obale med Koprom in Izolo, kjer je v zavezniškem letalskem napadu doživela svoj tragični konec. Njeno maketo, ki bo v muzeju na ogled vsaj nekaj mesecev, je Izolan Miran Bolha ustvarjal štiri leta, sestavljena pa je iz 8020 delcev. Težka je 29 kilogramov in dolga 169 centimetrov.

Tudi ta konec tedna bo gledališko bogat: v Slovenskem stalnem gledališču Trst bodo krstno uprizorili predstavo Na drugi strani, po besedilu argentinsko-ameriškega prozaista in dramatika Ariela Dorfmana; V Mariboru igralki in performerki Barbara Kukovec in Minca Lorenci uprizarjata duet o različnih oblikah nuje, njenih vzrokih in posledicah. V vsakdanjih situacijah iščeta napetost med zadrževanjem in izlivanjem in vedno znova ugotovita, da obstaja nešteto razlogov, zaradi katerih smo Pissed, kakršen je naslov njunega dela, ki ga bosta premierno uprizorili jutri, na Intimnem odru GT 22. Ob razglasitvi in začetku Kettejevega in Cankarjevega leta, ki ga sooblikujeta občini njunih rodnih mest: Ilirska Bistrica in Vrhnika, bo jutrišnja uvodna prireditev Kette in Cankar – iskrenost srca, moč duha.

Piše Robi Šabec, bere Igor Velše. Zbirka kratkih zgodb Mojce Petaros Nočem več biti nevidna je povedna že s samim naslovom. Nevidnost namreč smemo in moramo interpretirati zgolj kot totalno nasprotje vsega vidnega, kar pa konec koncev pomeni, da vprašanje identitete postane primarni sestavni element pomena »biti viden«. Če bi nadaljevali v tovrstni maniri in se dotaknili t. i. tržaške literarne šole, bi bilo treba dodati, da je na prvem mestu vprašanje narodne identitete, torej biti Slovenec v dvo- ali večkulturnem in večjezičnem prostoru, kar je posebej značilno za dela pisateljev, kot sta Boris Pahor in Alojz Rebula. Tržaška pisateljica Mojca Petaros na tem mestu naredi zarezo, saj je zanjo kot avtorico naslednje generacije, sicer značilna obravnava narodne identitete, vendar ji ostale vrednote, kot sta na primer politična ideologija ali še bolj zasebnost niso podrejene. Nasprotno, v delu Nočem več biti nevidna so pogosti zastavki, ki presegajo vprašanja narodne identitete Slovenca / Slovenke v Trstu, torej zamejstva, in to tudi na način, da trčijo ob vprašanja zdomstva oziroma drugega kot takega. Ta drugi (praviloma) ponuja ogledalo, v katerem protagonisti lahko »postanejo vidni«. Bodimo konkretni in izpostavimo npr. Barbaro v črtici Snežne krogle, ki ob fantu Kataloncu Jordiju v daljnem Madridu reflektira lastno pozicijo in identiteto, da zatrdi: »Kakšno bogastvo je to, da sem doma v dveh jezikih in dveh kulturah!« A olajšanje je zgolj hipno in navidezno, saj v nadaljevanju že sledita trpka ugotovitev in ponovitveni strah pred nevidnostjo, ko se junakinja sprašuje o materinem jeziku svojih morebitnih otrok, rojenih bodisi v tujini bodisi v domačem okolju. Dilema (narodne) identitete sicer ostaja, a je predrugačena, pogojno celo nadgrajena, tako da ne vzdrži več zgolj oznake, ki na eni strani predpostavlja pozitivno vrednoteno slovensko identiteto v opoziciji do negativno obravnavane italijanske. »Ščavo« ni več aktualen, saj je mesto tega »nepotrebnega« drugega zdaj in v avtoričinih črticah nadomestil prišlek, brezdomec, tujec, begunec, Afganistanec … Mojca Petaros to domiselno popiše npr. v zgodbi z naslovom To se pri nas ne dogaja, v kateri obravnava rasizem, zakoreninjen tako v italijanskem predstavniku policijskih enot kot tudi pri zamejcu, klenem slovenskem očetu. Ves problem je pač v tem, da hči, po rodu Slovenka, domov na večerjo prvič pripelje svojega partnerja, ki pa je na žalost tam zbranih napačne barve; je begunec, Afganistanec, se pravi neke vrste »čefur«. Podobno ugotovitev bi lahko razbrali tudi v črtici Čakule, le da tam Afganistanca nadomesti Kubanec. Za avtorico je torej značilno, da narodno identiteto obravnava na manj zavezujoč način, kot je bilo to značilno za omenjene avtorje t. i. tržaške šole, a seveda zgolj v smislu znotraj razmerja Slovenca do Slovenca oziroma Slovenca iz Trsta v razmerju do tržaških Italijanov. Tovrstno obravnavo namreč več kot uspešno nadgrajuje z drugimi dinamikami oziroma relacijami, v katerih mesto tega nesrečnega drugega ni več rezervirano zgolj za tržaškega Slovenca. Tudi zato lahko učenec Jakob iz trdnjave slovenstva pri Sv Jakobu v črtici Domača naloga preprosto zatrdi, da ima raje paneton kot potico. Skozi doživljanje osrednjih protagonistov se Trst – dogodkovni prostor večine zgodb je namreč »mesto v zalivu« – razkriva v vsej svoji multikulturnosti, jasno pa je na ta način izražena tudi njegova nacionalistična komponenta. Ta ni več nastrojena proti nemštvu in še bolj izrazito proti slovanstvu / slovenstvu, kot je bilo nekoč, ampak proti drugemu po barvi kože. Zbirka Nočem več biti nevidna tako tržaškemu in tudi slovenskemu bralcu predstavlja mesto Trst na način, kot ga verjetno lahko ponudi le lucidni tržaškoslovenski pisatelj oziroma pisateljica. Presežki, ki v prvi vrsti poskrbijo za dodatno literarno vrednost dela, so mestoma povsem subjektivni, a vselej subtilni elementi, ki zaznamujejo avtoričino sicer realistično pisanje, vendar pogosto nadgrajeno s posameznimi elementi magičnega realizma – jasno, saj konec koncev nihče ne more rešiti problematike nesrečnega openskega tramvaja, kot je to popisano v kratki zgodbi Vsaka vas ima svoj glas. Naj še dodamo, da se Mojca Petaros v delu ves čas spretno giblje znotraj procesov pripadanja, samospoznavanja, spominjanja, izključevanja, stigmatizacije in drugačenja. Zbirka Nočem več biti nevidna obsega dvajset kratkih zgodb ki s svojimi protagonisti spodbujajo razmislek o (lastnih) prepričanjih o identitetah, pripadnosti, drugačnosti, izključenosti oziroma vključenosti in multikulturalizmu.

Pred kratkim nas je povsem neopažena preletela novica, ki bi morala imeti ne le večji odjek v javnosti, temveč bi morala vplivati na zgodovinsko, kulturno in politično prihodnost našega naroda. Poglejmo podrobnosti. Pretekle dni so v prestolnici slavnostno zaznamovali »konec prve faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. Ker je v tem PR obvestilu nesorazmerno veliko pridevnikov, sklepamo, da bo sledil še »slavnostni konec druge faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. In potem še njeno slavnostno odprtje. Kakorkoli. Slavnostno zaznamovanje je potekalo tako, da je na postajo slavnostno pripeljal prvi vlak. In prav v tem dejstvu tiči zajec. Kajti ko je slavnostno pripeljal prvi vlak na postajo pred skoraj dvesto leti, mu je večni bart France Prešeren posvetil mojstrovino »Od železne ceste«. Takrat smo imeli slabo razvito železniško omrežje in komaj kakšnega pesnika, danes imamo slabo razvito železniško omrežje, zato pa se polovica Slovencev vodi za pesnike. In to le zato, ker se druga polovica vodi za pisatelje. Kakorkoli; nihče izmed tisočih slovenskih pesnikov se ni domislil, si upal ali se spomnil, da bi ob slavnostnem prihodu prvega vlaka na novi ljubljanski štacijon napisal nekaj primernih verzov. Tako ne ostane drugega, kot da se nespretno in s tresočim peresom naloge lotimo v naši skromni redakciji, kjer smo – če že ne vest ljudstva – pa vsaj vest slovenskega javnega prevoza. Tako gre … Bliža se železna cesta. Nje se Ljubljanca veseli, da iz okoliške dežele prebivalstvo izcedi. Ak je blizu tista cesta, čemu v prometu je zastoj? Ne gre pogledat tuje mesta, ne gre peljati se z menoj. Sam se po železni cesti vozil bom od nas do vas; nikogar drugega ne mika na vlaku zapravljati svoj čas. Ceste tebi ne zapéram ne v Maribor, Jesenice, Trst; ti pa mene pusti zméram da na obvoznici dvignem prst. Jaz popeljem se tje v Gazo, snubit Judnje kršene; bom priženil z ženo črno iz ulice sosedove. Jaz pa hlače bom nosila gospodar bom čez mošnjó; bom hodila na kosila, s komer meni bo ljubo. Tebi jaz ne bodem zvesta, ljubček! Ti si tiček cel; če slučajno železna pride cesta, ne verjamem, da bodeš mi ušel! Po nji peljal te ženico bom v Maribor, Jesenice Trst, zaradi časa vožnje in zamude, gvišno bo na poti – krst.

Skupina slovenskih romarjev iz Stuttgarta se je odpravila na svetoletno romanje v Rim. Več nam je povedal župnik dr. Zvone Štrubelj [od 0:15 naprej]. Kako so rojaki v Sydneyju v Avstraliji praznovali praznika vseh svetih in spomina vseh vernih rajnih, nam je povedala Danica Petrič [od 16:44 naprej]. Slišali ste še druge novice, tudi o konferenci o prihodnosti mladih v zamejstvu, ki je potekala v Trstu [pri 26:57].

Ena največjih zborovskih revij v Sloveniji in zamejstvu Primorska poje bo prihodnje leto prinesla prenovljen koncept. Pripravlja jo Zveza pevskih zborov Primorske s partnerji: Javnim skladom Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Zvezo slovenskih kulturnih društev v Italiji, Zvezo slovenske katoliške prosvete Gorica in Zvezo cerkvenih pevskih zborov Trst. 57. Primorska poje bo od 27. februarja do 26. aprila prinesla lastno skladbo posameznega zbora, na reviji pa bodo obeležili 150. obletnico rojstva Dragotina Ketteja in 100. obletnico smrti Srečka Kosovela. V poklon pesniku bo zaključna prireditev Primorske poje simbolično potekala v Kosovelovem domu v Sežani in tradicionalno v zamejskem Zavarhu v Italiji. Letos je na 36 revijah sodelovalo 210 zborov, organizatorji prihodnje leto pričakujejo še večjo udeležbo. Elektronske prijave sprejemajo do 30. novembra 2025.

Kako se je mlad fant z dolenjskega podeželja sploh lahko seznanil z osrednjimi pisci rimske antike? In kako z Erazmom Rotterdamskim, Martinom Luthrom, Jeanom Calvinom in drugimi idejnimi utemeljitelji reformacije?Da je Primož Trubar prvi slovenski protestant, avtor prve slovenske knjige in utemeljitelj knjižne slovenščine, so neizpodbitna, temeljna dejstva naše nacionalne zgodovine. A kako je Trubar sploh postal Trubar, velikan, ki ga poznamo iz zgodovinskih oziroma literarnih učbenikov? – Rodil se je, kot vemo, leta 1508 na dolenjskem podeželju, v svet torej, ki je bil precej oddaljen od novih idejnih tokov, ki so ob začetku 16. stoletja pretresali staro celino in tlakovali tisto vijugasto pot, ki je iz srednjega veka zlagoma vodila v modernost. Kje, kdaj, v kakšnih okoliščinah se je potemtakem mladi Primož Trubar seznanil z intelektualnim in verskim vrenjem, ki mu pravimo reformacija? Literarni zgodovinar dr. Miran Košuta, predstojnik slovenistike na Oddelku za humanistične študije Univerze v Trstu, v razpravi, ki jo je letos zgodaj poleti objavil v znanstvenem zborniku Trst v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, prepričljivo dokazuje, da so bila leta, ki jih je mladi Trubar preživel na dvoru tedanjega tržaškega škofa Pietra Bonoma, odločilna za oblikovanje njegovega pogleda na svet, na človeka in njegov odnos z Bogom ter na resnice, razodete v Svetem pismu. To pa pred nas slej ko prej postavlja vprašanje, kdo neki je bil škof Bonomo, v kakšnem odnosu je pravzaprav bil s Trubarjem in kakšne so bile pokrajine duha, ki jih je mlademu fantu z Dolenjske navsezadnje razkril? – Odgovore na ta zagonetna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Košuto. Foto: Primož Trubar, lesorez iz sredine 19. stoletja (Wikipedija, javna last)

Kdor je v teh dneh obiskal Trst, je na Velikem trgu zagotovo opazil veliko nenavadno plovilo. Gre za kopijo batiskafa Trieste/Trst, ki je leta 1960 v Marijanskem jarku dosegel skoraj 11 tisoč metrov globine. Plovilo, ki se je zapisalo v zgodovino, je bilo zgrajeno v Trstu, od tod tudi njegovo ime. Več o zgodbi, ki jo je v sodelovanju s tržaško občino obudilo potapljaško športno društvo Mare Nordest v prispevku Špele Lenardič:

Od jutri do 14. novembra 2025 bodo v raznih krajih na avstrijskem Koroškem potekali 22. Primorski dnevi. Dogajanje organizirajo Krščanska kulturna zveza Celovec, Slovenska prosveta Trst, Zveza slovenske katoliške prosvete Gorica, Združenje don Mario Černet Ovčja vas in Slovensko kulturno središče Planika Ukve. V Slovenskem knjižnem centru Mohorjeve knjigarne v Celovcu bo predstavitev publikacij Goriške Mohorjeve družbe in založbe Mladika, sledilo bo srečanje glasbenih šol, v Žvabeku bo odprtje razstave Edija Žerjala, v Šentprimožu bo dramska skupina Športno-kulturnega društva Cerovlje-Mavhinje predstavila komedijo Skupno stanovanje, v Tischlerjevi dvorani v Celovcu bo politična okrogla miza 80 let konca vojne - 70 let ADP - 30 let Avstrije v EU, v Selah bo še gledališča predstava Operacija Rocco Dramskega odseka Prosvetnega društva Štandrež. V nedeljo, 26. oktobra, bo v Bilčovsu slovenska maša, ki jo ob s petjem oblikoval mladinski oratorijski zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov Gorica.

Od jutri do 14. novembra 2025 bodo v raznih krajih na avstrijskem Koroškem potekali 22. Primorski dnevi. Dogajanje organizirajo Krščanska kulturna zveza Celovec, Slovenska prosveta Trst, Zveza slovenske katoliške prosvete Gorica, Združenje don Mario Černet Ovčja vas in Slovensko kulturno središče Planika Ukve. V Slovenskem knjižnem centru Mohorjeve knjigarne v Celovcu bo predstavitev publikacij Goriške Mohorjeve družbe in založbe Mladika, sledilo bo srečanje glasbenih šol, v Žvabeku bo odprtje razstave Edija Žerjala, v Šentprimožu bo dramska skupina Športno-kulturnega društva Cerovlje-Mavhinje predstavila komedijo Skupno stanovanje, v Tischlerjevi dvorani v Celovcu bo politična okrogla miza 80 let konca vojne - 70 let ADP - 30 let Avstrije v EU, v Selah bo še gledališča predstava Operacija Rocco Dramskega odseka Prosvetnega društva Štandrež. V nedeljo, 26. oktobra, bo v Bilčovsu slovenska maša, ki jo ob s petjem oblikoval mladinski oratorijski zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov Gorica.

Ob 60. študijskih dnevi Draga je izšel tudi jubilejni zbornik, ki prinaša oblikovne in vsebinske novosti. V oddaji ste slišali njegovo urednico Nadio Roncelli. Zbornik se deli v dva dela: v prvem so objavljeni kratki izvlečki predavanj in okroglih miz, ki so se zvrstili na lanskih 59. študijskih dnevih. Pripravili so jih pripravili: Jadranka Cergol, Jakob Tul, Martina Valentinčič, Erika Jazbar ter uredništvo. Običajnega obsežnega prepisa predavanj, srečanj in debat v zborniku ni, vendar so ob vsakem izvlečku natisnjene QR-kode, preko katerih se bralec lahko poveže na YouTube stran Slovenske prosvete, kjer si je mogoče ogledati video posnetke lanske Drage in slediti dogajanju v celoti. V drugem delu zbornika so zbrana pričevanja in razmišljanja ob letošnji 60. jubilejni Dragi. Napisali so jih: predsednik Društva slovenskih izobražecev Martin Brecelj, odbornica društva in hčerka enega od ustanoviteljev Drage Anka Peterlin, nekdanji predsednik DSI Sergij Pahor, nekdanji predsednik Slovenske prosvete Marij Maver, predavatelj na prvi Dragi leta 1966 Drago Štoka, predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle, redna obiskovalka Drage Marilka Koršič z Goriškega, udeleženec prve Drage Valentin Inzko iz Koroške, predavatelj na Dragi 1985 Gregor Batagelj med Buenos Airesom in Slovenijo, obiskovalka Drage Mirjam Oblak iz Buenos Airesa, predavatelj na Dragi 1987 Andrej Fink med Buenos Airesom in Slovenijo, organizatorka Drage mladih Ksenija Kosmač iz Trsta, avtor knjige Karla. Udba o Dragi Igor Omerza, novinarka Večera Darka Zvonar Predan. Ivo Jevnikar je avtor zapisa o Draginih zbornikih, video posnetkih in priznanju, red za zasluge, ki ga je Draga leta 2015 prejela od predsednik RS Boruta Pahorja. V tretjem delu zbornika je objavljen seznam tem in predavateljev, ki so v letih 1966–2024 ustvarjali Drago. V oddaji ste slišali tudi o priznanju, ki ga je organizatorjem Drage podelila občina Trst in druge novice iz zamejstva in sveta.

Ob 60. študijskih dnevi Draga je izšel tudi jubilejni zbornik, ki prinaša oblikovne in vsebinske novosti. V oddaji ste slišali njegovo urednico Nadio Roncelli. Zbornik se deli v dva dela: v prvem so objavljeni kratki izvlečki predavanj in okroglih miz, ki so se zvrstili na lanskih 59. študijskih dnevih. Pripravili so jih pripravili: Jadranka Cergol, Jakob Tul, Martina Valentinčič, Erika Jazbar ter uredništvo. Običajnega obsežnega prepisa predavanj, srečanj in debat v zborniku ni, vendar so ob vsakem izvlečku natisnjene QR-kode, preko katerih se bralec lahko poveže na YouTube stran Slovenske prosvete, kjer si je mogoče ogledati video posnetke lanske Drage in slediti dogajanju v celoti. V drugem delu zbornika so zbrana pričevanja in razmišljanja ob letošnji 60. jubilejni Dragi. Napisali so jih: predsednik Društva slovenskih izobražecev Martin Brecelj, odbornica društva in hčerka enega od ustanoviteljev Drage Anka Peterlin, nekdanji predsednik DSI Sergij Pahor, nekdanji predsednik Slovenske prosvete Marij Maver, predavatelj na prvi Dragi leta 1966 Drago Štoka, predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle, redna obiskovalka Drage Marilka Koršič z Goriškega, udeleženec prve Drage Valentin Inzko iz Koroške, predavatelj na Dragi 1985 Gregor Batagelj med Buenos Airesom in Slovenijo, obiskovalka Drage Mirjam Oblak iz Buenos Airesa, predavatelj na Dragi 1987 Andrej Fink med Buenos Airesom in Slovenijo, organizatorka Drage mladih Ksenija Kosmač iz Trsta, avtor knjige Karla. Udba o Dragi Igor Omerza, novinarka Večera Darka Zvonar Predan. Ivo Jevnikar je avtor zapisa o Draginih zbornikih, video posnetkih in priznanju, red za zasluge, ki ga je Draga leta 2015 prejela od predsednik RS Boruta Pahorja. V tretjem delu zbornika je objavljen seznam tem in predavateljev, ki so v letih 1966–2024 ustvarjali Drago. V oddaji ste slišali tudi o priznanju, ki ga je organizatorjem Drage podelila občina Trst in druge novice iz zamejstva in sveta.

We begin with Trustpilot's (TRST) results. Mark Robinson and Dan delve into what has gone right and wrong for the company, its durability in an age of AI, and our take on its use of buybacks.Alex Hamer then covers the North Sea Energy Profits Levy. From the effect current policies are having on production to the companies that see opportunity in the region, Alex covers all that investors need to know.Last up, Goodwin (GDWN), the 140-year-old Stoke-based engineering and manufacturing company. Alex Newman touches on the history of the business, its most recent trading update and if its years of investment are finally paying off.Timestamps 1:31 Trustpilot13:34 North Sea27:21 GoodwinRead the stories mentioned in the show: Trustpilot grows revenue as AI boosts its subscription modelNorth Sea oil stocks bet on government U-turnGoodwin: A 143-year-old firm flying under the radarMeeting M&G's CEO: Lee and the IC Hosted on Acast. See acast.com/privacy for more information.

Na Borznem trgu v Trstu bo od jutri do sobote potekal festival Slovencev v Italiji, Slofest. V velikem prireditvenem šotoru in naselju hišk ob njem se bodo predstavljale slovenske ustanove v Italiji. Program bo pester in bogat ter prinaša: koncerte, gledališke predstave, literarna srečanja, okrogle mize, vodene oglede medkulturnega Trsta, razstave ter številne druge kulturne vsebine. Posebna novost letošnje izvedbe je obisk šol jutri in v petek dopoldne. Tako slovenske kot italijanske šole bodo vključene v raznolik šolski kulturni program, organizator pa predvideva obisk približno 3000 otrok in mladih. Festival Zveza slovenskih kulturnih društev v Italiji prireja v soorganizaciji Občine Trst in v sodelovanju z drugimi ustanovami Slovencev v Italiji in veliko mrežo sodelujočih društev podpornikov, pokroviteljev in partnerjev iz Italije in Slovenije. Slofest je bil prvič prirejen leta 2013, odtlej pa poteka praviloma vsako drugo leto. Letos bo na vrsti že 7. izvedba.

Na Borznem trgu v Trstu bo od jutri do sobote potekal festival Slovencev v Italiji, Slofest. V velikem prireditvenem šotoru in naselju hišk ob njem se bodo predstavljale slovenske ustanove v Italiji. Program bo pester in bogat ter prinaša: koncerte, gledališke predstave, literarna srečanja, okrogle mize, vodene oglede medkulturnega Trsta, razstave ter številne druge kulturne vsebine. Posebna novost letošnje izvedbe je obisk šol jutri in v petek dopoldne. Tako slovenske kot italijanske šole bodo vključene v raznolik šolski kulturni program, organizator pa predvideva obisk približno 3000 otrok in mladih. Festival Zveza slovenskih kulturnih društev v Italiji prireja v soorganizaciji Občine Trst in v sodelovanju z drugimi ustanovami Slovencev v Italiji in veliko mrežo sodelujočih društev podpornikov, pokroviteljev in partnerjev iz Italije in Slovenije. Slofest je bil prvič prirejen leta 2013, odtlej pa poteka praviloma vsako drugo leto. Letos bo na vrsti že 7. izvedba.

Grounding, the abyss of what is possible, and twisting it up. Lia Braswell (Lia Braswell, TR/ST, She Wants Revenge, A Place To Bury Strangers) "“Moving from the relative anonymity of a drumkit to the revealing illumination of center stage comes with its own unique set of anxiety-inducing challenges, but if Lia Braswell is experiencing any trepidation, it certainly doesn't show in the quality of music.”" Excerpt from https://liabraswell.bandcamp.com/music Lia Braswell: Bandcamp: https://liabraswell.bandcamp.com/music Instagram: @lia_braswell Merch: https://liabraswell.bandcamp.com/merch The Vineyard: Instagram: @thevineyardpodcast Website: https://www.thevineyardpodcast.com Youtube: https://www.youtube.com/@thevineyardpodcast

V tokratni oddaji gostimo izjemno sogovornico – biologinjo, profesorico, raziskovalko in kulturno delavko Marinko Pertot. Njeno življenje je stkano iz pedagoškega dela na slovenskih šolah in univerzi v Trstu, iz botaničnih raziskav na Krasu in v Furlaniji ter iz predanega dela v Slovenskem planinskem društvu Trst, ki mu je predsedovala kar dve desetletji. Sodelovala je pri številnih naravovarstvenih projektih in med drugim kartirala urbano floro Trsta. Bila je tesna sodelavka uglednih botanikov, prevajalka strokovnih del in ocenjevalka znanstvenih knjig. Ob vsem tem pa ostaja tudi povezovalka – med znanostjo in skupnostjo, med Slovenci in drugimi narodi, med naravo in človekom. Mi smo jo dan po hudi nevihti obiskali na njenem domu v Barkovljah.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Igor Velše Vsebinsko in sporočilno bogat roman Marija Čuka Zlato zrno je večplasten. Zgodba o iskanju ljubezni in hrepenenju po njej je napisana v tretji osebi ednine. Tako imenovani vsevedni pripovedovalec razgrne čustveno doživljanje Leopolda Teofita, moškega srednjih let, ki iz Milana pripotuje v Trst. Mesto ni imenovano, iz opisov pa je mogoče razbrati, da teče beseda o prav tem obmorskem mestu, ki slovi po svoji bogati zgodovini in notranjih nasprotjih iz preteklih in sedanjih časov. Leopold se, poln upanja, da se bo srečal z novo ljubeznijo, sprehaja po ulicah in pripoved dobi novo razsežnost: zvrstijo se spomini na preteklost, oživljanje političnega dogajanja in nasilje, ki ga zlepa ni mogoče prekiniti. Leopoldovo pričakovanje ljubezenske pustolovščine prekine pretep mladeničev. Vse skupaj močno spominja na fašizem ali pa je kar njegova nova pojavna oblika. Glavni literarni lik Leopold je nekoliko naiven in konservativen moški. Opravlja delo direktorja poštne izpostave, bere poezijo, s prijatelji navija na nogometnih tekmah, politično je usmerjen nekoliko levičarsko, vendar se volitev ne udeležuje. Zavezan je tako pokojnemu očetu kot umrli življenjski sopotnici Nevii. Protagonist se poglablja vase in razkriva svojo notranjost: »Nor sem! Vse se mi dozdeva. Življenje je privid, beseda privid življenja. Nisi mi dal svoje besede, oče, a slišim jo, kako odmeva po teh ulicah in po tem mestu, kjer tvojo besedo potiskajo v temen kot, pa je ne morejo utišati. Leopold je čutil, da je to posebno mesto, da se po njem pretakajo mozaiki usod, obrazi različnosti, da ni ednina, marveč množina.« Oče je kot Slovenec zaradi nesprejetosti in nestrpnosti moral Trst zapustiti in oditi drugam. Fašistični pritisk je bil premočan. V očeh oblasti je bil pritepenec in ščavo, njegov jezik je bil ogrožen in preganjan. Oče še vedno živi v njem in Leopold občuti z njim posebno vez, hkrati pa sluti, da beg ni rešitev. Marij Čuk z učinkovitimi literarnimi sredstvi, bogatim besediščem, poetično obarvanimi odlomki in rahlo ironijo razgrinja slovensko-italijanske odnose, težaven položaj ljudi onstran meje in trdoživost fašizma. Njegovo prikazovanje ni črno-belo, temveč objektivno ter tako kritično kot tudi prizanesljivo, zlasti do Leopoldovih značajskih lastnosti. Pisatelj omenja, kako se današnji Slovenci zaradi cenejšega življenja iz svoje države preseljujejo v Trst in Gorico ter zaživijo v novih okoliščinah, kakršne koli že so. V Leopoldu so ohranjena čustva, ki jih je gojil do Nevie. V dolgem obdobju njene bolezni ji je stal ob strani in ji izkazoval iskreno naklonjenost ter ji pomagal premagovati telesne bolečine: »Vse bo dobro, ljubezen moja, vse bo dobro. Jaz sem ob tebi in v tebi.« Nič na tem svetu pa ni idealno in popolno. Bolehna Nevia, profesorica klasične filologije, se je za kratek čas zaljubila v sodelavca. Kar tako, kot se to pač primeri v življenju. Rahločutni Leopold je trpel, toda sčasoma se je Nevia otresla zagledanosti v drugega moškega in spet je Leopold postal središče njenega življenja. Kako tudi ne, saj ga je zaradi pogubne bolezni potrebovala. Spomin nanjo je živ in močan, zato se Leopold celo vpraša, ali je Nevio zaradi iskanja nove ljubezni morda izdal. Veseli se srečanja z Irmo, njegovo pričakovanje se sveti kot zlato zrno. S skrivnostno žensko se je seznanil na spletu. Osamljenost ter hrepenenje in želja po novi ljubezni so ga prignali v Trst. Ali se je ljubezen uresničila? Ga je Irma, ki mu je v pismih obetala toliko lepega in ga z izbranimi besedami začarala, osrečila? Vsega nikakor ne bi bilo primerno razkriti. Spletne seznanitve in vabila lahko prinesejo nove ljubezenske zveze, nič presenetljivega pa ni, če se iz njih izcimi tudi kaj drugega. V romantičnih in s čustvi nabitih Irminih pismih je večkrat omenjena beseda denar. Kakor koli že, bilo je vredno, da je Leopold pripotoval v Trst. V tem slikovitem mestu je marsikaj izvedel tudi o sebi. V romanu Zlato zrno je veliko filozofskih spoznanj in življenjskih modrosti. Avtor med drugim pravi, da je življenje vedno uganka, ki ljudi postavlja pred preizkušnje; obrnjeno je v prihodnost in ne v preteklost. Dokler traja, je tudi upanje, še več – možnost lepega in dobrega: »Tudi iskanje nevidnega in nedosegljivega je čas, ki ga velja živeti.« Usodo Leopold sluti kot neotipljivo čarodejko, proti kateri nima moči. Morda pa sploh ni usode in so namesto nje pravzaprav samo izkušnje in izzivi ali celo učinkovanje nevidnega bitja, ki mu nekateri pravijo bog. Pomisliti bi bilo treba tudi na smrt. »Škoda, da polagamo čas v varstvo zrahljanim živcem, hudobiji, egoizmu, diktatorjem. Ko bi razmišljal o svoji minljivosti, bi bil človek le dobro bitje brez hudičeve zlobe.« Morda je vse naše početje zatekanje v prostore upanja in iskanje trikov, da bi se izognili smrti. Velikokrat ljudje sploh ne vedo, kaj bi radi. V romanu se poraja vprašanje, ali se lahko zgodi, da vsemogočna, drzna in močna ljubezen omaje celo besedo in narod. Ljubezen je po eni strani galerija izgubljenih priložnosti in žalost, po drugi pa tudi poskočnost, presenečenje in veselje. V ljubezni ni treba besed, zadošča jo začutiti, toda ne gre pozabiti, da življenje ni le idila in prav zaradi ljubezni je treba prestati marsikatero neprijetno preizkušnjo. Ljubosumje in strah jo slej ko prej uničita. Leopold vzame s seboj psa Rončija. Med potjo ga spravi v kovček in med nastanitvijo v hotelu kuža potrpežljivo in po pasje vdano spremlja vse, kar se dogaja lastniku. Ljudje pač potrebujemo nekoga, ki nas razume in je na naši strani. Ne nazadnje ni brez pomena, kaj je o svojem novem literarnem delu povedal Marij Čuk sam. Vrsto let smo po radiu lahko poslušali njegovo poročanje o dogajanju onstran meje, zlasti v Trstu. V zadnjem času spremljamo njegove načrte, poslanice in ukrepanje v zvezi s položajem predsednika Društva slovenskih pisateljev. Sprejel je izziv in že zdaj njegovo prizadevanje za slovenski jezik in kulturo ter angažiranost odmevajo v slovenski javnosti. Na predstavitvi romana je Marij Čuk povedal, da je Leopold Teofit naivni človek, tak, ki išče svoj izvor in identiteto. Tako zelo verjame v dobro, da njegove vere ne more prav nič omajati. Zlo mu ne pride do živega, toda vse to je za današnji čas, je pripomnil avtor, že kar problematično. Sodobni svet je namreč kaos posameznikov, družbe in vrednot. V človekovi glavi vre spopad realnega in virtualnega, tako da sploh ne ve več, kaj je on sam in kje je meja. Pisana beseda naj bi v razburkanih časih, je pribil pisatelj, vseeno ohranila svojo moč. Besede Marija Čuka jo vsekakor ohranjajo. V romanu Zlato zrno prepričljivo in z notranjo napetostjo slika posameznikovo doživljanje in družbeno dogajanje. V tretjeosebni pripovedi, protagonistovem izpovedovanju in vsebini poslanih pisem, tako Leopoldovih kot Irminih, je veliko življenjskih resnic, kritičnih spoznanj in moralnih dilem.

Druga svetovna vojna se je uradno končala 9. maja 1945, vendar ne na Primorskem. Pokrajino so 1. maja osvobodili paritzani IX. korpusa in zasedli Trst in Gorico, po sporazumu z Anglo-Američani pa so se morali umakniti iz obeh mest. Razmejitev so začrtali s tako imenovano Morganovo linijo, ki pa je nekaj slovenskih vasi in krajev ob Gorici pustila v coni A pod zavezniško upravo na zahodu razmejitvene črte. Tu je bilo življenje do priključitve v letu 1947 popolnoma drugačno od življenja v coni B, ki je bilo pod nadzorom jugoslovanskih oblasti. (Ponovitev.)

Ko razmišljamo o hladno-vojni Evropi, često razmišljamo o celini dveh polovic, med katerima tako rekoč ni bilo možno prehajati. A kako potem pojasniti, da smo v socialističnih časih Slovenci po nakupih redno hodili v Trst? »Od Szceczina na Baltiku do Trsta na Jadranu se je čez celino spustila železna zavesa.« Ko je Winston Churchill izrekel ta znameniti stavek – to je bilo med govorom, ki ga je britanski politik imel v ameriškem Misuriju marca leta 1946 –, je svet dobil priročno metaforo, s katero je bilo nenadoma moč nadvse elegantno, jedrnato povzeti posledice takrat porajajočega se ideološkega, geopolitičnega, vojaškega in gospodarskega tekmovanja med Združenimi državami ter Sovjetsko zvezo za življenje Evropejk in Evropejcev. A tovrstne, slikovite prispodobe menda nikoli niso brez pomanjkljivosti; bolj ko so namreč retorično učinkovite, večja je verjetnost, da bodo v slepo pego našega razumevanja sveta potisnile vsa tista dejstva, ki se pač ne prilegajo predstavam, ki jih te metafore sicer zbujajo. Natanko tako je bilo tudi s Churchillovo železno zaveso. Zahvaljujoč njegovi prispodobi se je marsikdo na Slovenskem o hladno-vojni Evropi navadil razmišljati kot o kontinentu dveh polovic, med katerima tako rekoč ni bilo možno prehajati … In to kljub temu, da smo prav mi živeli ob meji in z mejo, ki je bila – če se zdaj spomnimo tradicionalnih nakupovalnih izletov v Trst ali Celovec – seveda še kako prehodna. A kako se je lahko premerilo, da je prav v naših krajih železna zavesa postala vsa porozna, vsa luknjičasta? In, seveda, kako so, pogojno rečeno, navadni, majhni, vsakdanji ljudje živeli s to mejo in jo s svojimi življenjskimi praksami tudi so- oziroma preoblikovali? To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarko in zgodovinarja, dr. Urško Strle, raziskovalko na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, ter njenega sodelavca s slednje institucije, dr. Boruta Klabjana, ki sodelujeta pri mednarodnem znanstvenem projektu Open Borders, se pravi Odprte meje, ki skuša na novo osvetliti, kako so v prostoru med Alpami in Jadranom pravzaprav funkcionirale meje od konca druge svetovne vojne pa do današnjih dni. Foto: Izmenjava novoletnih voščil na italijansko-jugoslovanskem mejnem prehodu na Fernetičih leta 1956 (avtor fotografije je Mario Magajna, fotografija je shranjena v fondu Primorskega dnevnika; objavljeno z dovoljenjem Odseka za zgodovino in etnografijo pri Narodni in študijski knjižnici, Trst)

Rojaki na vseh koncih sveta se pripravljajo na veliko noč. Običaji in tradicije so od države do države, od kraja do kraja različni. V Trstu bo nocoj predvelikonočno srečanje s tržaškim škofom Henrikom Trevisijem. Pripravljata ga Društvo slovenskih izobražencev in Slovenska prosveta. Začetek bo ob 20.30 v Peterlinovi dvorani. V Trstu pa jutri pričakujejo ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu, podpredsednika vlade, Mateja Arčona. Obisk pri naši narodni skupnosti bo začel v Slovenskem stalnem gledališču. Srečal se bo z vodstvi in s predstavniki društev obeh krovnih organizacij, Sveta slovenskih organizacij in Slovenske kulturno-gospodarske zveze. Obiskal bo tudi sedež Slovenskega raziskovalnega inštituta SLORI, Dijaški dom Srečko Kosovel ter najstarejše slovensko športno društvo na Tržaškem Bor, kjer se bo srečal s predstavniki Združenja slovenskih športnih društev in njegovim predsednikom.

Tradicionalni ponedeljkov večer Društva slovenskih izobražencev v Peterlinovi dvorani v Trstu bo nocoj prinesel pogovor o slovenskih vojnih letih v arhivu dr. Albina Šmajda. Po objavi druge knjige dokumentov iz zapuščine omenjenega politika (ti v mnogočem zadevajo tudi Trst in Primorsko) bosta govorila njena glavna urednika Mateja Jeraj in Matevž Košir iz Arhiva Republike Slovenije iz Ljubljane. O Trstu, njegovi kulturni dediščini, bralni kulturi v mestu in še o marsičem, tudi o knjigah o mestu, bosta jutri dopoldne v Josipinini knjigarni Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani govorili urednici Martina Kafol (ZTT) in Nadia Roncelli (Mladika). Prvo je izdalo prvi slovenski vodnik po mestu Kako lep je Trst, druga pa se lahko pohvali z vodnikom, ki je namenjen nekoliko mlajšim: Po vodi, po suhem in počez. Potepanja od Barkovelj do Škednja. Urednici bosta predstavili tudi pomen založb tako za Slovence, ki živijo v Italiji kot za italijanske bralce, ki prek prevodov spoznavajo slovensko kulturo.

V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu bodo uprizorili Županovo Micko, prvo slovensko dramsko besedilo iz leta 1789, ki ga je Anton Tomaž Linhart napisal po nemški predlogi, na tržaškem odru pa bo postavljeno v petdeseta leta prejšnjega stoletja med kras, morje in večkulturni Trst. Pa še o dveh premierah: V Mestnem gledališču Ptuj nas čaka Kar je bilo in kar bo – mož in žena se odpravita v gledališče, tam pa ugotovita, da v predstavi v bistvu nastopata sama. Zazreta se v svojo zgodovino, ob tem pa še dilema: si želita pogledati tudi v svojo prihodnost? In še v Slovensko ljudsko gledališče v Celju gremo, na arktično tragikomedijo Kokkola, ki na duhovit in mestoma ciničen način problematizira centralizacijo, mrtvost malih krajev in izgubljenost mlajše generacije.

Druga svetovna vojna se je uradno končala 9. maja 1945, samo ne na Primorskem. Pokrajino so 1. maja osvobodili paritzani IX. korpusa in zasedli Trst in Gorico, vendar so se morali po sporazumu z Anglo-Američani umakniti iz obeh mest. Razmejitev so začrtali s tako imenovano Morganovo linijo, ki pa je nekaj slovenskih vasi in krajev ob Gorici pustila v coni A pod zavezniško upravo na zahodu razmejitvene črte. Tu je bilo življenje do priključitve v letu 1947 povsem drugačno od življenja v coni B, ki je bilo pod nadzorom jugoslovanskih oblasti.

Temples anuncian la publicación de un nuevo EP con seis canciones grabadas de las sesiones de su debut, una de ellas, "Day Of Conquest", la que hoy compartimos en este podcast. Nada Surf avanzan con nosotrxs "Second Skin", una de las bonitas canciones de "Moon Mirror", el disco que publican mañana y escuchamos a Sofia Isella con "Cacao and Cocaine", de su EP de debut y a Suki Waterhouse con un precioso nuevo single, " Model, Actress, Whatever".  SOFIA ISELLA - Cacao and CocaineCHARLI XCX - Guess (ft. Billie Eilish)FRANKIE BEETLESTONE - My HouseFRANZ FERDINAND - AudaciousNADA SURF - Second SkinKARAVANA - Verano de los 27HINDS - En FormaTRST – PerformanceTEMPLES - Day Of ConquestLORI MEYERS - Hacerte VolarFOUSHEÉ - feel like homeSOCCER MOMMY - DriverJAKE BUGG - Keep On MovingJET - Hurry HurryTHE LINDA LINDAS - No ObligationTHE WHITE STRIPES - Seven Nation ArmySUKI WATERHOUSE - Model, Actress, WhateverNILÜFER YANYA - Method ActorEscuchar audio

WE•TRST, gegründet von Arina Luisa Bertényi und ihren Partnern, setzt auf Nachhaltigkeit, Transparenz und eine starke Community, um einzigartige Mode zu schaffen.

Dr. Daša Ličen je raziskovalka na ZRC SAZU, antropologinja, ki je zadnjih pet let raziskovala življenje habsburškega Trsta od leta 1848 do 1916. Njena znanstvena študija je bila najprej doktorska disertacija, nato pa je izšla še kot knjiga z naslovom Meščanstvo v zalivu ter podnaslovom Društveno življenje v habsburškem Trstu. Trst je bil vse od 14.stoletja naprej del Habsburškega imperija in šele v 18. in 19. stoletju se je razmahnil kot slikovito pristaniško mesto in kmalu postal četrto največje mesto imperija.

Podajamo se v Trst, kjer je svetovno premiero doživel intimen, a hkrati univerzalen dokumentarni film Cent'anni. Režiserka Maja Doroteja Prelog je pred gledalci razgrnila zahtevno preizkušnjo, ki jo je pred njo in njenega partnerja postavilo življenje, a namesto načrtovanega filmskega prikaza zmagoslavja partnerjevega duha nad smrtonosno boleznijo gledalci nepričakovano vstopimo v svet njunih potlačenih čustev, ki prikipijo na dan med njuno kolesarsko turo po Italiji. Obiskali smo Jesensko filmsko šolo v Kinoteki in si ogledali filma Stric (na spletnem festivalu jadranske mreže filmskih festivalov) in Gepack, ki igra v kinu.

Martin Turk je docent na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorica, filmski režiser in scenarist, avtor celovečernega dokumentarnega igranega filma Kino Volta, ki bo na 35. Tržaškem filmskem festivalu doživel svetovno premiero. Film nas popelje v Trst na začetku 20. stoletja, ko se štirje podjetniki pod vodstvom takrat še neznanega dublinskega učitelja Jamesa Joycea odločijo odpreti prvi irski kino – Cinema.

Na slovenskem smo kupili novo letalo. Vojaško, transportno, večnamensko letalo in kar je pridevnikov, ki se jih lahko pridja k letalni napravi. Izdelali so ga Italijani in ker smo bili nad njim, akoravno ga še nimamo povsem, tako navdušeni, smo kupili še enega. Tudi vojaškega in tudi transportnega. O nakupu je dovolj podatkov, da le ti zadostijo strogi transparentnosti, ki vlada v slovenski trgovini z orožjem; zato pa je nekoliko manj znanega o njegovi literarnozgodovinski vlogi. Ki pa je večja, kot bi si človek mislil. Letalo so namreč originalno krstili za »Martina Krpana«! Ker se model letala imenuje – oziroma je krstno imel letala, ki je enako za vse države – »Spartan«, kar predvidevamo, pomeni nekaj v zvezi s Špartanci kot zgodovinsko izpričanimi silnimi ljudmi in ker ima letalo na peloponeško zdaj nacepljeno tudi ime slovenskega silaka, rajtamo, da pa bo to od hudiča letalo. Ki ga ne bosta sklatila z neba ne sovrag ne »zla sreča …« Če že kaj, kvečjemu pomanjkanje goriva; ker, kot je znano, slovenska vojska ne sme uporabljati Petrolove kartice. Mimogrede; če se bo drugo letalo imenovalo kakorkoli drugače kot »Peter Klepec«, bo šlo za zgodovinsko in tudi literarnozgodovinsko krivico, ki si je narod, bolj domač peresu kot puški, nikakor ne bi smel privoščiti. Zdaj pa k imenu in pomenu. Da ima slovenska vojska zaposlene literarne zgodovinarje, je malo znano, a še kako pomembno dejstvo. Na zadnji liniji obrambe, ko bodo prebite vse linije v bodoči obrambni vojni, bodo sovraga pričakali literarni zgodovinarji in slavisti. Ko bo vse drugo odpovedalo, naša obrambna doktrina uči, da zmečemo na sovražnika srednji spol, rodilnik in dvojino. Kot je znano iz mnogih lektoratov slovenščine po vsem svetu, je to orožje, mimo katerega se je praktično nemogoče prebiti. Kakorkoli; ko so specialne enote literarne zgodovine v slovenski vojski poimenovale našega Spartana »Martin Krpan«, so natančno vedele, kaj delajo. Za javnost, za tiskovne konference in površni žurnalizem je dovolj bajka o tem, kako večnamensko letalo vzleta in pristaja na travnikih in lahko nosi protipožarne bombe in prevaža bolnike, ranjence in podobno. Mimogrede; glede na to, da slovenska država nima v lasti nobenega pravega letališča, je tako ali tako prav, da Spartan zmore vzleteti in pristati z vsakega polja, ki ga je utrdilo sušno poletje. A analitično raziskovalni oddaji, kot je naša, pravi namen poimenovanja ni ušel. Ker že zviti kujon Levstik je v svoj lik notranjskega dobrodušneža vtkal toliko skritih pomenov, simbolov in metafor, da jih počasi razumemo šele danes. Poglejmo dejstva. Ko se Krpan sreča z oblastjo, se pravi s cesarjem, je bil vpleten v častno opravilo kontrabanta, se pravi tihotapljenja. Preveč optimistično bi bilo reči, da smo Slovenci narod tihotapcev, da pa lažemo oblasti, jo poskušamo prevarati, ali preslepiti, pa je na temelju Krpanovih odgovorov cesarju kot tudi na temelju razvoja slovenskega narodnega vprašanja od tistega sneženega srečanja na Notranjskem naprej, očitno. Ampak analiza nakupa letala mora k samem izvoru besedila … »Nosil je na svoji kobilici angleško sol, kar pa je bilo že tistikrat ostro prepovedano.« Literarna zgodovina uči, da gre pač za kuhinjsko sol, ki so jo v Trst očitno prevažali iz Anglije. Vendar to ni edina možnost! »Angleška sol« v nekaterih starih kemijskih knjigah imenujejo tudi magnezijev sulfat, ki so ga poznali še do nedavnega tudi kot »grenko sol« in je v farmaciji odlično odvajalo … Krpan je potemtakem tihotapil zdravilo, kar njegov lik postavi v popolnoma novo luč. Obstaja pa še ena, čeprav še bolj hipotetična možnost … Matija Vertovec v svoji »Kmetijski kemiji« iz leta 1847 omenja soliter, oziroma kot ga on imenuje »solnitar«, ki v Čilu »cveti iz zemlje in kamenja« in ga kot čilski solnitar vozijo v Evropo. Iz tega surovega solitra so nato v angleških »solitarnicah« pridobivali pravi soliter, ki pa je kar v petinsedemdesetih odstotkih udeležen v smodniku. Če torej »angleška sol« pomeni soliter, dobimo vzrok, čemu je Krpan ob njem tovori tudi kresilno gobo in mož »z Vrha pri Sveti Trojici« se v trenutku iz nedolžnega kontrabantarja prelevi v trgovca z orožjem in morebiti prvega slovenskega terorista. Vsak narod neguje v nedrjih svoje državnosti izvirni greh, ki mu onemogoča izplezati iz blata predmodernosti in ga kar naprej vlači nazaj v močvirje pritlehnosti, korupcije, manipulacij in bede. Slovenski izvirni greh, vsaj glede Republike Slovenije, je nikoli pojasnjena, ali vsaj nikoli sankcionirana trgovina z orožjem v devetdesetih letih dvajsetega stoletja. Ko smo naše prvo transportno letalo poimenovali Martin Krpan, smo dali jasno vedeti, da je frčanje po zraku za šverc orožja mnogo bolj primerno, kot so kolone vojaških tovornjakov, ki v zavetju noči izpred vojaških skladišč odhajajo na smrtonosno pot.

We had the pleasure of interviewing Alicia Creti over Zoom video!R&B/pop sensation, Alicia Creti, recently released her latest single, “Strange.”https://www.youtube.com/watch?v=dbBuTXSqv20Alicia Creti absorbs the highs and lows of life in her music, rolling with the ups and downs and genuinely embracing both. As such, the Los Angeles-based singer, songwriter, and pianist holds nothing back when she sings, amplifying her emotions through a distinct and dynamic delivery. Hailing from the suburbs of Montreal, Creti started to sing at barely three-years-old and hasn't stopped since. Inspired by artists such as Rihanna, Beyonce, Brandy, and Stevie Wonder, she began penning songs of her own by the age of six and soon developed chops on both the piano and on the microphone, taking advantage of every opportunity to perform, whether it be at school or in the street. In 2020, Creti – who always managed to find the time to look out for her autistic younger brother – began posting on social media and immediately achieved viral impact with a soulful rendition of Summer Walker's “Session 32,” followed by covers of Kehlani, Jazmine Sullivan, and Ari Lennox that were viewed by more than 6 million views around the world. Linking up with Amisha Sarkar of TRST. RCRDS, Creti released her debut original single, “Congratulations,” in 2022, reaping over 3 million global streams and critical applause as “a flawless masterpiece” from Lyrical Lemonade. Boasting co-signs from such like-minded artists as Summer Walker, Kehlani, Sam Smith, Lil Nas X, Ty Dolla $ign, and Keri Hilson, among others, Creti's star has continued to ascend in 2023. A recent cover of Beyonce's “Cuff It” garnered close to 2 million views on TikTok and Instagram Reels, while a tender acoustic rendition of “Congratulations” over 500K combined views and has led to more than 25K new followers on Instagram. Elegant with an edge, strong but sensitive, and humbly confident, Creti crafts her own story of self-reflection, heartbreak, and the other facets of the human experience, not unlike a page out of her journal. Now, with Self/Less and more new music to follow, Alicia Creti is poised to show the world not only how far she's has come but where she's headed next. “I tend to think in song,” says Creti. “I write from the heart. I'm a very sensitive and emotional person, but I like to put on a tough shell. The music is where the honesty comes out.”We want to hear from you! Please email Hello@BringinitBackwards.com. www.BringinitBackwards.com#podcast #interview #bringinbackpod #AliciaCreti #Strange #NewMusic #ZoomListen & Subscribe to BiBhttps://www.bringinitbackwards.com/follow/ Follow our podcast on Instagram and Twitter! https://www.facebook.com/groups/bringinbackpodThis show is part of the Spreaker Prime Network, if you are interested in advertising on this podcast, contact us at https://www.spreaker.com/show/4972373/advertisement

85. izdanje Njuz Podkasta započeli smo pričom o čoveku o kome niko ništa ne govori i koga niko ništa ne sluša. Neki ljudi su imali plan, ali koji nije uključuje Jana vodu, neki su postali mirotvorci preko svoje volje. I dalje ne znamo gde je prava adresa gradonačelnika Šapića - Trst ili Beograd. Izbio je i skandal sa Svetim Savom, a ko želi da radi, ima na raspolaganju 30 lepih radnih mesta na konkursu Ane Grozdanović. Najavljujemo live snimanje podkasta 13. februara u 18h, Dom kulture Kragujevac i proširenje na ceo region.

Om Livets källa

Zeskullz Presents mixtape by: Tones 01. Kryder & Tom Staar - Pineapples 02. VINNE - IDGAF 03. ACDC - TNT (FREAK ON Remix) 04. Tones - Waiting 05. Yves V & Sevek - Same Man 06. Space Rangers - DO IT RIGHT 07. Matroda - Temperature 08. Afrojack presents NLW x Phlegmatic Dogs - Get It 09. Sunday Scaries & PiCKUPLiNES - Chill Like That 10. BIJOU - Gang Gang 11. Kyle Watson - The Reason 12. DLMT & PARTY SHIRT - Goin' Down 13. San Pacho - Party People 14. Cazztek - BANG BANG 15. Wenzday - Move 16. Sonickraft - Not Again 17. TRST x Tones - WHISTLE

What Makes Trustco Bank a Good Neighbor...Trustco Bank has been the low cost provider of high quality products and services since opening for business in 1902 in the upstate town of Schenectady, New York. Throughout this time Trustco Bank has remained true to core banking principles and did not get caught up in any of the latest banking fads that have caused so many other banks to close their doors over the years. In 2002, the company began a large expansion, opening over 80 new branches in Central Florida, Massachusetts, downstate New York, New Jersey, and Vermont.Today, Trustco Bank has 148 branch locations, 51 of which are in the state of Florida. The Bank believes in old school, personal service and welcomes each customer by name as they enter the branch. Offering a wide variety of great deposit and loan products, the bank specializes in residential mortgage lending. As of December 31, 2020, Trustco Bank's assets were $5.4 Billion. Trustco Bank has paid dividends to its shareholders for over 100 consecutive years, and has remained profitable throughout its history, including the recent financial crisis. In May 2015, SNL Financial rated Trustco Bank the 12th best performing savings bank in the country. Trustco Bank is traded on the NASDAQ under TRST.To learn more about Trustco Bank, go to: https://www.trustcobank.com/Trustco Bank2390 9th St N Suite 106Naples, FL 34103(239) 218-7390Support the show