Podcasts about TRST

Tradicionalni ponedeljkov večer Društva slovenskih izobražencev v Peterlinovi dvorani v Trstu bo nocoj prinesel pogovor o slovenskih vojnih letih v arhivu dr. Albina Šmajda. Po objavi druge knjige dokumentov iz zapuščine omenjenega politika (ti v mnogočem zadevajo tudi Trst in Primorsko) bosta govorila njena glavna urednika Mateja Jeraj in Matevž Košir iz Arhiva Republike Slovenije iz Ljubljane. O Trstu, njegovi kulturni dediščini, bralni kulturi v mestu in še o marsičem, tudi o knjigah o mestu, bosta jutri dopoldne v Josipinini knjigarni Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani govorili urednici Martina Kafol (ZTT) in Nadia Roncelli (Mladika). Prvo je izdalo prvi slovenski vodnik po mestu Kako lep je Trst, druga pa se lahko pohvali z vodnikom, ki je namenjen nekoliko mlajšim: Po vodi, po suhem in počez. Potepanja od Barkovelj do Škednja. Urednici bosta predstavili tudi pomen založb tako za Slovence, ki živijo v Italiji kot za italijanske bralce, ki prek prevodov spoznavajo slovensko kulturo.

V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu bodo uprizorili Županovo Micko, prvo slovensko dramsko besedilo iz leta 1789, ki ga je Anton Tomaž Linhart napisal po nemški predlogi, na tržaškem odru pa bo postavljeno v petdeseta leta prejšnjega stoletja med kras, morje in večkulturni Trst. Pa še o dveh premierah: V Mestnem gledališču Ptuj nas čaka Kar je bilo in kar bo – mož in žena se odpravita v gledališče, tam pa ugotovita, da v predstavi v bistvu nastopata sama. Zazreta se v svojo zgodovino, ob tem pa še dilema: si želita pogledati tudi v svojo prihodnost? In še v Slovensko ljudsko gledališče v Celju gremo, na arktično tragikomedijo Kokkola, ki na duhovit in mestoma ciničen način problematizira centralizacijo, mrtvost malih krajev in izgubljenost mlajše generacije.

Druga svetovna vojna se je uradno končala 9. maja 1945, samo ne na Primorskem. Pokrajino so 1. maja osvobodili paritzani IX. korpusa in zasedli Trst in Gorico, vendar so se morali po sporazumu z Anglo-Američani umakniti iz obeh mest. Razmejitev so začrtali s tako imenovano Morganovo linijo, ki pa je nekaj slovenskih vasi in krajev ob Gorici pustila v coni A pod zavezniško upravo na zahodu razmejitvene črte. Tu je bilo življenje do priključitve v letu 1947 povsem drugačno od življenja v coni B, ki je bilo pod nadzorom jugoslovanskih oblasti.

V oddaji Midva enkrat mesečno spoznavamo zanimive dvojine. Tokrat sta naša gosta dramska igralca Lučka Počkaj in Branko Završan. Ona jeTržačanka, on Ljubljančan. Spoznala sta se med občinstvom, ko sta spremljala predstavo svojih kolegov. Se zaljubila in sta par že dolga leta. Lučka Počkaj je domači Trst zamenjala za Slovenijo, oba sta zaposlena v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Tudi na odru sta včasih skupaj. O igralstvu, pripravi na vloge, občinstvu, življenju, njiju dveh ...sta se pogovarjala z Natašo Benčič.

Prireditvam ob slovenskem kulturnem prazniku se pridružujejo tudi rojaki v Clevelandu. V dvorani slovenske župnije svetega Vida bo jutri Slovenski kulturni večer, ki ga pripravlja generalna konzulka Suzana Češarek. Na prireditvi se bodo poleg Prešerna spomnili tudi slovenskih pesnikov in pisateljev, ki so živeli in ustvarjali v ZDA, med drugim priseljenca v Cleveland po drugi svetovni vojni Karla Mauserja ter pesnika, glasbenika in prevajalca Ivana Zormana. Nastopila bosta lektor slovenskega jezika Luka Zibelnik, ki poučuje na clevelandski državni univerzi in na Lakeland Community College in Mojca Slak. Zdaj pa še v Trst. Slovenska prosveta v sodelovanju z Društvom slovenskih izobražencev po zamisli in v izvedbi društva MOSP pripravlja skupno Prešernovo proslavo z naslovom Z besedo na dan, ki bo nocoj v Peterlinovi dvorani v Trstu. Sodelujejo vokalna skupina Anakrousis, Radijski oder in recitatorji. Slavnostna govornica bo logopedinja Anika Tosolini.

Vandalizzata la foiba di Basovizza, nella notte sono comparse tre scritte in lingua slava: una recita "Trst je nas”, “Trieste è nostra”, mentre un'altra “Trieste è un pozzo”.

Pred svečnico in dnevom posvečenega življenja smo k pogovoru povabili šolsko sestro svetega Frančiška Kristusa kralja Gabrijelo Koncilija. Rodila se je leta 1935 v Mekinjah pri Kamniku, s sestrami se je seznanila v Št. Petru na Koroškem, od tam so jo poslali na učiteljišče v Trst. Noviciat je opravljala v Rimu, potem pa se je vrnila v Trst, kjer je učila verouk v šolah in otroke pripravljala na zakramente. Po upokojitvi je šest let delovala v skupnosti v Aleksandriji v Egiptu, se znova vrnila v Trst, zdaj pa je v Gorici. Seveda to ni edina letošnja jubilantka med slovenskimi redovnicami, še najmanj pri šolskih sestrah, slednje bodo vse jubileje praznovale meseca avgusta v Repnjah pri Vodicah.

V sklepnem delu druženja s Slovenci v Gorici se vračamo v tamkajšnji Trgovski dom in se poklonimo Simonu Gregorčiču. Njegov doprsni kip stoji v bližnjem mestnem parku Ljudskem vrtu in zre v okna knjižnice Damirja Feigla v pritličju doma. Mojo srčno kri škropite je bil naslov literarno glasbenega večera iz cikla Ars teatralis, ki ga je 3. program našega Radia pripravil skupaj s Stalnim slovenskih gledališčem Trst in Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica aprila leta 2022 in tako povezal slovenski gledališki ustanovi z obeh strani meje. Skozi življenje in poezijo Simona Gregorčiča nas bodo v nadaljevanju vodili Jure Kopušar in Blaž Valič iz SNG Nova Gorica, Nikla Petruška Panizon iz SSG Trst ter Eva Longyka Marušič. Z glasbo jih spremlja harmonikar Aleksander Ipavec Ipo. Prisluhnite! Foto (ARS): Grafična podoba literarno glasbenega večera - Vesna Vidmar

Šempetrska vijolica je od druge polovice 19. stoletja do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja dajala pečat Šempetru pri Gorici. V času Avstroogrske je bila pomemben vir zaslužka za več vrtnarskih družin, ki so poleg zelenjave za goriški trg gojile tudi temno-modro-vijolične in opojno dišeče vijolice. Te so videle svet, saj so jih prek Bohinjske proge pošiljali na cesarski Dunaj, pa tudi v Benetke, Trst in na Reko. A posel je z razpadom cesarstva in novimi mejami začel propadati, dokončno po drugi svetovni vojni in spet novih mejah.

V Celovcu je že vse pripravljeno za nocojšnjo podelitev Tischlerjeve nagrade, ki jo bo za življenjsko delo na kulturnem in založniškem področju ter za dolgoletno prizadevanje v prid slovenskega jezika in kulture na Koroškem prejel Franc Kattnig. Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta pa prireja nocoj tradicionalni ponedeljkov večer v Peterlinovi dvorani. Tokratna tematika je slovensko odkrivanje starega Egipta. Govorila bosta arheolog dr. Tomislav Kajfež in umetnostna zgodovinarka dr. Vesna Kamin Kajfež, večer bo uvedel prof. Jernej Šček. V Zagrebu pa so danes ob Svetovnem rokometnem prvenstvu odprli slovensko-hrvaško poslovno središče, ki sta ga pripravila Rokometna zveza Slovenije in Rokometna zveza Hrvaške. Podpredsednik Vlade Republike Slovenije in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon in državna sekretarka Vesna Humar bosta jutri po napovedih sodelovala na okrogli mizi na temo Vloga slovenskih in hrvaških pripadnikov manjšin v mednarodnem gospodarskem in športnem sodelovanju.

Free: WINK, SVS, TRST, YNGA, NIOX, CABP, SRT, PEBB, DEMG Premium: LIO, CNC, IBS, TW., DNLM, ROO, SAFE, BAKK, ABDP, MPAC, SNWS, AVG, DPP, CARR, PMI. Hosted on Acast. See acast.com/privacy for more information.

Slovensko planinsko društvo Trst je 120. obletnico ustanovitve praznovalo tudi s projektom od Trsta do Triglava s kolesom in na smučeh. O zgodovini in današnjem delovanju društva pripoveduje dolgoletna predsednica Marinka Pertot. O 120 kilometrov dolgem potovanju od Narodnega doma v Trstu do Triglava pa Veronika Skerlovaj in Jernej Bufon, dva od deseterice članov društva, ki jim je uspel ta podvig. Na veliko podvigov je lahko ponosen tudi Roman Verdel, vsestranski glasbenik in glasbeni pedagog, zborovodja in skladatelj, prvi ravnatelj Slovenske glasbene šole dežele Koroške in profesor slovenščine. Čemu vse se bo predsednik Slovenskega prosvetnega društva Borovlje posvetil po upokojitvi? Prisluhnite! Foto(Nebojša Tejić/STA): Podelitev reda za zasluge predsednici Slovenskega planinskega društva Trst Marinki Pertot  

Na Brdu pri Kranju je predsednica države Nataša Pirc Musar včeraj vročila kar osemnajst državnih odlikovanj, prejemniki so bili tudi iz zamejstva. Slovenski raziskovalni inštitut SLORI iz Trsta, ki letos praznuje 50-letnico, je red za zasluge prejel za izjemen prispevek k razumevanju manjšinske tematike, spodbujanju razvoja slovenskega jezika in šolstva ter povezovanju slovenskega in italijanskega okolja na področju raziskovalne dejavnosti. Red za zasluge je prejelo tudi Slovensko planinsko društvo Trst, ki letos praznuje 120-letnico, za dolgoletno kulturno-raziskovalno delo in predanost slovenski skupnosti kot pomemben steber ohranjanja slovenske identitete ter za promocijo naravnih in kulturnih vrednot v zamejskem prostoru. Red za zasluge je prav tako prejel Kvintet bratov Smrtnik za neprecenljiv prispevek in trajno zapuščino pri ohranjanju slovenske pesmi in besede v kulturnem življenju koroških Slovencev ter tudi Slovencev doma in po svetu. Medaljo za zasluge pa je prejel mag. Roman Verdel za dolgoletno uspešno in predano delo v korist slovenske skupnosti in zasluge za ohranjanje slovenskega jezika in kulture na Koroškem.

V Celovcu potekajo še zadnje priprave na podelitev Einspielerjeve nagrade, ki jo bosta Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev čez dobre pol ure podelila župniku Michaelu Johamu v zahvalo za njegovo delovanje v prid slovenskemu jeziku in dobremu sožitju obeh narodnih skupnosti na župnijski in družbeni ravni na avstrijskem Koroškem. Več boste lahko slišali v jutrišnjem prispevku, zdaj pa se selimo v Trst k mučeniški smrti p. Placida Corteseja. O tem je poleti pri založbi Mladika v sodelovanju s Skladom Libero in Zora Polojaz izšla dvojezična knjiga Ruah – Vetje Duha. Jutri bo potekala predstavitev za italijansko javnost, udeležil se je bo tudi tržaški škof Henrik Trevisi, predstavili bodo tudi sveže tiskano knjigo Mučenec zaradi ljubezni pater Placido Cortese – Pogum molka, ki je izšla v Padovi in jo je napisal vicepostulator v postopku za Cortesejevo razglasitev za blaženega p. Giorgio Laggioni. Predstavitev bo v cerkvi sv. Frančiška Asiškega ob 19. uri, pol ure pred tem bo maša v spomin na p. Corteseja.

Piše Veronika Šoster, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Milan Dekleva je v Lističih, podobno kot v mnogih svojih romanih, za protagonista izbral resnično osebo in na tej podlagi napisal bolj ali manj fiktivno zgodbo. Tokrat gre za verjetno najbolj osebno izbiro do zdaj, saj je v fokus postavil svojega strica – pesnika, prevajalca in urednika Alberta Široka (1895–1985), o katerem Marij Čuk v spremni besedi piše, da je bil v času svojega delovanja v Trstu »referenčna točka za tržaške Slovence, zaradi tega pa tudi trn v peti italijanskim fašističnim oblastem«. Protagonistova identiteta se nam razkrije le z nekaj namigi in podatki, recimo z omenjanjem njegovega brata, tigrovca Karla Široka, ki je bil leta 1942 kot talec ustreljen v Dragi pri Begunjah, in s pričakovanjem srečanja z velikim italijanskim pisateljem Italom Calvinom, saj je Albert pripravljal prevod njegovega prvenca Steza pajkovih gnezd, ki je v resnici izšel leta 1968. Dekleva je roman zastavil fragmentarno, dnevniško, namesto klasičnih dnevniških zapisov pa izbral naslovne lističe, kamor Albert zapisuje svoje misli in doživetja, jih datira in potem skriva. Letnice so kronološko pomešane, kar na začetku deluje rahlo zmedeno, a kmalu se vzpostavi notranja struktura. Nekatere letnice se namreč ponavljajo in vse, kar se dogaja na posamezno leto, je zapisano v pravem zaporedju, kar vzpostavlja občutek, da se vendarle premikamo vedno naprej. Je pa taka struktura tudi vsebinsko utemeljena, saj Albert veliko premišljuje o času, preteklosti in sedanjosti, in Lističi nas pošljejo na pravo popotovanje po človekovi zavesti o sebi in o svetu, ki ga zaznamuje. Roman je prežet tudi z drugimi resničnimi dogodki in osebami, predvsem literarnimi, pa tudi omembami gledaliških predstav, romanov in prostorov, kjer poteka kulturno življenje. Albert razmišlja o prijateljih in znancih, vpetih v družbeno dogajanje, včasih koga tudi sreča, se z njim zaplete v pogovor o stanju stvari, predvsem pa na lističe zapisuje svoje razmisleke o napetih časih preteklega stoletja, zaznamovanega z dvema svetovnima vojnama, fašizmom, taborišči, diktaturo in drugim nasiljem. Pri tem ima osrednjo geografsko vlogo Trst z okolico, nenehno na udaru zaradi pritiskov politike. Albert se spominja, kako je bil preganjan, interniran, onemogočen, kako se je moral zagovarjati, kako je kazensko poučeval, ker je bil proti temu, da bi bila spričevala samo v italijanskem jeziku, kako so morali Slovenci v Italiji ves čas graditi nove ustanove, ki so jih uničevali in razstreljevali. Na listič iz leta 1930 je recimo zapisal, da je za slovenske izobražence življenje v krajih ob meji neznosno, saj so se razcveteli ovaduštvo, nestrpnost in nasilje, policijski nadzor je strog in veliko, tudi sam, jih je bilo zaslišanih in aretiranih. Albert s svojim pripovedovanjem, ki ga lahko razumemo spominsko in tudi anekdotično, ustvarja tudi širšo sliko družbe in nekega družbenopolitičnega prostora, ki je ves čas na prepihu. Čeprav ne gre za dejansko spominsko prozo, ampak za fiktivne zapise, ki temeljijo na zgodovinskih dokumentih, ima Dekleva dovolj humanistične in empatične žilice, da lahko skozi izbrano osebo govori iskreno, zaskrbljeno, ogorčeno, prestrašeno, obžalujoče, melanholično, pretreseno, jezno, predvsem pa pristno. Prav zato je še bolj kot pisanje o resničnih dogodkih in protagonistovih odzivih nanje pomembno pisanje o pomenu svobode, lastne volje v času družbenih napetosti, iskanju moralnega kompasa, dilemah in dvomih ob sprejetih odločitvah. Albert se nenehno sprašuje o junakih in neodločnežih, zdi se mu, da je v življenju zapravil preveč časa, ko se ni zares uprl, da je preveč sledil tujim željam, kar pa mu ni prineslo nobene svobode. Ključna oseba zanj je brat Karel, ki ga vidi kot heroja, njegova izguba ga od vseh najbolj prizadene in še leta in leta pekli: »Nisem si želel, da bi Karlov konec postal obsedenost mojega življenja in me s tem prisilil v životarjenje. […] Pretresen sem spoznal, da je še huje: s premlevanjem Karlovega konca je njegova smrt postajala prisotna, na ta način sem jo v sedanjosti oživljal, česar nikoli nisem hotel. Začutil sem neke vrste omotico, vrtoglavost zanke, v katero je ujeto človekovo zavedanje: s spominjanjem samo ojačamo moč sedanjosti. Vse, kar je minulo, postane megafon zdajšnjosti – vrtinči se v neskončnem nizu ponovitev in odmevov.« Smiselno je, da se lističi med sabo mešajo, saj je sedanjost vedno zaznamovana s preteklostjo, preteklost pa nikoli zares izgubljena, pozabljena. Albert se večkrat počuti, da je le marioneta v rokah nekoga drugega, in res se med branjem zastavlja vprašanje, koliko sploh ima lahko človek ob takih zgodovinskih pretresih resnega vpliva – ali ga zgodovina bolj ali manj kruto premetava in poskuša le preživeti, ne da bi pri tem izgubil integriteto in svobodo. Nekje se zapisovalec celo zgrozi, če so popisani lističi morda zaznamki njegovega oportunizma, saj pokažejo, da se je večkrat ugriznil v jezik, zato bi bilo morda bolje, da ostanejo skriti, razmišlja. A z njim zlahka simpatiziramo, saj se izkaže, da je bil kljub vsemu človek na mestu, le da se je boril drugače kot na primer njegov brat. Zato tudi ni nič čudnega, ko lističe povezuje z vitalizmom, skoznje ohranja žive vse izgubljene in umrle, ne prepusti jih pozabi, čeprav ob tem dreza v speče rane in precej nepopustljivo zre na lastno preteklost. Tu se v zgodbo pomensko vpisuje osrednje srečanje z Italom Calvinom, saj namerava prevajalec razrešiti neko zagato. Gre za Calvinov stavek o tem, da so nekatere stvari celo bolj grozne, ko se nanje spomnimo, kot ko smo jih doživljali, kar je pravzaprav natanko ta občutek, ki ga ob branju lističev dobivamo o Albertu – da mu je namreč nekatere stvari še bolj mučno in težko pogledati za nazaj. S tem prodremo do same srčike romana, škoda je le, da je Calvino na teh nekaj straneh napisan veliko bolj atraktivno kot protagonist, kar je verjetno tudi zaradi občudovanja in Albertove zadrege ob spominu na to, kako se je na koncu odzval na srečanje. V vsakem drugem pogledu je to vrhunec romana, njegova osrednja točka in tudi dokaz o tem, kako izgubljen in ranljiv je Albert v prostoru in času, kako se ne zna postaviti vanj. Čeprav se posamezne podrobnosti in napetost zaradi razdrobljenosti forme sproti rahlo izgubljajo in je kljub kratkosti romana v njem nekaj nepotrebnih zastranitev, se posnemanje dnevniškega zapisovanja v Lističih izkaže za precej uspešno. Vsebinsko pa se tako ali tako vrača nenehno k istim temam in ostaja osredotočen in homogen, nenehno utripajoč skozi čas. Vse ostalo je zgodovina.

Zgodovinske dogodke moramo obravnavati vključujoče z vseh plati in zornih kotov, opozarjajo strokovnjaki, in tega se dobro zavedajo tudi rojaki iz sosednjih držav. Te dni mineva 70 let od vrnitve Trsta Italiji, kar so slovesno obeležili konec tedna na Velikem trgu v središču mesta. Kako so Slovenci na Tržaškem doživljali vnovičen prihod italijanskih vojakov v mesto in kako se je mesto spremenilo z množičnim priseljevanjem, ki je sledilo? Zgodovinar dr. Jože Pirjevec poudarja, da je Trst takrat doživel veliko gospodarsko krizo in posledično selitve na tisoče ljudi v čez oceanske države. Da enostranske interpretacije zgodovine spodbujajo delitve, je prepričan tudi zgodovinar dr. Andrej Rahten. Njegovo delo z naslovom Po razpadu skupne države, ki obravnava obdobje po koncu prve svetovne vojne in razpadu habsburške monarhije, je zdaj na voljo tudi nemško govorečim bralcem. Dialog in sodelovanje presegata meje in rušita zidove. Tega se dobro zavedajo gospodarske organizacije v regiji Alpe Jadran, ki se vse povezujejo v novo mrežo. Da je gospodarski razvoj pomemben, dobro vedo tudi porabski Slovenci. Ena ključnih nalog Državne slovenske samouprave, ki jo bo še naprej vodil Karel Holec, pa je, kot pravi, okrepitev slovenske identitete. Kako to doseči? Prisluhnite!

Z italijanskim zgodovinarjem dr. Federicom Tenco Montinijem o reševanju tržaškega vprašanja, kot ga je popisal v knjigi Trsta ne damo!: Jugoslavija in tržaško vprašanje 1945-1954Dejstvo, da Slovenci nismo dobili Trsta - pa čeprav je to narodno mešano mesto 1. maja 1945 osvobodila jugoslovanska vojska - je verjetno še danes ena bolj bolečih točk naše zgodovine. In vendar na razmejitev med Italijo in Jugoslavijo morda vse prevečkrat gledamo predvsem v lokalnem kontekstu - manj pa se zavedamo, da je bil Trst po drugi svetovni vojni pravzaprav prvo žarišče porajajoče se hladne vojne, tržaško vprašanje pa je igralo pomembno vlogo tudi v italijanski notranjepolitični tekmi med komunistično partijo in krščanskimi demokrati. Zakaj je bilo v tem kontekstu za zahodne zaveznike tako pomembno, da Trst ne postane jugoslovanski? Kolikšno težo so temu vprašanju, po drugi plati, dajale jugoslovanske oblasti? Kako je na reševanje zapletenega problema vplival spor med Titom in Stalinom leta 1948, po katerem Jugoslavija ni bila več tako trdno umeščena v vzhodni blok? In kako sta se obe vpleteni strani sploh lotevali napornih in na trenutke zelo zaostrenih pogajanj v desetletju po vojni, pogajanj, ki so na koncu pripeljala do tega, da je Jugoslavija sicer dobila večino spornega ozemlja, ne pa Trsta kot samega jedra razmejitvenega spora? Tovrstna vprašanja nam bo za tokratne Glasove svetov pomagal osvetliti italijanski zgodovinar dr. Federico Tenca Montini, ki je s pomočjo podrobnega vpogleda arhivov v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu napisal monografijo z naslovom Trsta ne damo!: Jugoslavija in tržaško vprašanje 1945-1954, ki je v slovenskem prevodu izšla pri založbi ZRC Sazu. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: tanka jugoslovanske IV. armade med Tržaško operacijo

Šempetrska vijolica je od druge polovice 19. stoletja do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja dajala pečat Šempetru pri Gorici. V času Avstroogrske je bila pomemben vir zaslužka za več vrtnarskih družin, ki so poleg zelenjave za goriški trg gojile tudi temno-modro-vijolične in opojno dišeče vijolice. Te so videle svet, saj so jih prek Bohinjske proge pošiljali na cesarski Dunaj, pa tudi v Benetke, Trst in na Reko. A posel je z razpadom cesarstva in novimi mejami začel propadati, dokončno po drugi svetovni vojni in spet novih mejah (ponovitev).

V Trstu je vrata odprl Muzej Literature "Let's". Obiskovalci bodo mesto odslej lahko spoznali tudi skozi zgodbe številnih literatov, ki jih je navdihnilo večkulturno pristaniško središče na skrajnem severu Jadrana. Med avtorji, ki so s svojimi deli Trst ponesli v svet, so seveda tudi Slovenci. Pri Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije pa je izšla knjiga dr. Marka Štepca z naslovom Življenje v zaledju soškega bojišča. Knjiga se posveča družbenim vplivom vojne, ki je močno zaznamovala življenje civilnega prebivalstva.

Temples anuncian la publicación de un nuevo EP con seis canciones grabadas de las sesiones de su debut, una de ellas, "Day Of Conquest", la que hoy compartimos en este podcast. Nada Surf avanzan con nosotrxs "Second Skin", una de las bonitas canciones de "Moon Mirror", el disco que publican mañana y escuchamos a Sofia Isella con "Cacao and Cocaine", de su EP de debut y a Suki Waterhouse con un precioso nuevo single, " Model, Actress, Whatever".  SOFIA ISELLA - Cacao and CocaineCHARLI XCX - Guess (ft. Billie Eilish)FRANKIE BEETLESTONE - My HouseFRANZ FERDINAND - AudaciousNADA SURF - Second SkinKARAVANA - Verano de los 27HINDS - En FormaTRST – PerformanceTEMPLES - Day Of ConquestLORI MEYERS - Hacerte VolarFOUSHEÉ - feel like homeSOCCER MOMMY - DriverJAKE BUGG - Keep On MovingJET - Hurry HurryTHE LINDA LINDAS - No ObligationTHE WHITE STRIPES - Seven Nation ArmySUKI WATERHOUSE - Model, Actress, WhateverNILÜFER YANYA - Method ActorEscuchar audio

Saša Gerčar, ki jo marsikdo pozna zaradi njene blagovne znamke Kura Fura, je nekdanja uspešna direktorica ameriškega podjetja, ki je zaradi izgorevanja pred 12 leti zaživela na novo: ustvarila si je novo službo, Ljubljani pa je pred dvema letoma dodala Trst, kjer je kupila stanovanje. Dnevna doživetja ter spoznanja o življenju na tej in oni strani nekdanje meje, pa naj gre za nepremičninski trg, hrano, promet ali obeleževanje praznikov, deli na socialnih omrežjih. Njene gostobesedne zapise, ki jih vedno pospremi s fotografijami, pogosto tudi z video posnetki, zaznamujeta humor in optimizem.

Staro pristanišče v Trstu bo v prihodnjih desetih letih spet oživelo. Degradirano in desetletja propadajoče območje bo nova mestna četrt. Omogočila bo sobivanje treh generacij in raznolike dejavnosti. Tam bodo znanstvene ustanove, muzeji, kopališča, rekreacijske površine, marini, hoteli... Nova žičnica bo povezala Trst in Tržaški Kras. To bo zelena, energetsko samozadostna točka mesta. Občina Trst na dobrem kilometru območja trenutno gradi komunalno opremo. Kako tečejo dela in več podrobnosti o načrtih, pa v tokratni oddaji.

Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. S slovenskostjo Trsta, torej z deležem in pomenom Slovencev v največjem pristanišču habsburške monarhije od konca 19. stoletja prek fašističnega obdobja »najbolj italijanskega mesta« do danes, so se ukvarjali številni raziskovalci, a še nihče tako temeljito kot politični geograf Milan Bufon. Po monografiji Ethnos in topos zdaj še v Tržaških Slovencih, kjer v seznamu Literatura in viri navaja več kot 120 bibliografskih enot. Avtor najprej pove, da se je obsežne raziskave lotil kot znanstvenik, ki želi s svojimi dognanji razkriti, popraviti in preseči mnoge sporne ugotovitve tudi politično in ideološko motiviranih piscev. K pisanju so ga spodbudile tudi življenjske zgodbe prednikov, v zadnjih desetletjih monarhije priseljenih iz slovenskega zaledja. »Ljudje, ki jim je v življenja nasilno vdrla zgodovina in jih kot poplavna voda odnesla s seboj ter zapisala izgnanstvu,« piše Bufon v posvetilu staršem, »se v iskanju vedno novega pristana niso nikoli premaknili iz svojega rodnega kraja.« Osrednja tema knjige Tržaški Slovenci je analiza in revizija popisa prebivalstva Trsta in okolice, ki ga je leta 1910 še zadnjič izpeljala habsburška oblast. Priseljevanje s Krasa, Goriške in Kranjske, iz Istre in z vzhoda današnje Slovenije je v tem času največ pripomoglo k pospešeni demografski rasti in spreminjanju narodnostne sestave Trsta ter do konca monarhije tudi »kompenziralo« sprotno asimilacijo. Večinoma italijansko opredeljeni popisovalci so namreč upoštevali predvsem »običajno uporabljani jezik«, ne pa etnične pripadnosti narodnostno vedno bolj zavednih Slovencev. Revizija popisa, opravljena na zahtevo političnega gibanja Edinost, je pokazala, da je bil delež Slovencev v posameznih okrajih vsaj za tretjino, ponekod tudi za dve večji od sprva zapisanega. Nadaljnje razčiščevanje je ustavila vojna, po njej pa so za Slovence in druge »tujerodne« napočili še težji časi. Milan Bufon z natančno analizo oziroma revizijo revizije ohranjenih popisnih pol ugotavlja, da je bilo Slovencev na popisanem ozemlju še precej več. V prvem delu knjige, Austria Felix, obravnava razvoj mesta do konca velike vojne, drugi, Citta italianissima, pa sega tudi v naš čas. S sodelavci je skrbno preučil popisno dokumentacijo za Trst in okolico in sproti komentiral ugotovljene razlike, jih dopolnil s preglednicami in pojasnili, kot so za današnje iskalce lokacij pommebna nekdanja ledinska imena ter spremembe imen okolišev in ulic. Pozoren je bil tudi na pogostost priimkov, število bivališč in številčnost gospodinjstev, marsikje tudi domačih živali, pa na vire preživljanja, šolanje ter vključenost v kulturna, športna in politična društva. Revizija revizije, ki jo je imenoval deitalijanizacija slovenskega prebivalstva, je v posameznih okrajih odkrila še 5 do 18 odstotkov več Slovencev, delež Italijanov pa se je ustrezno znižal. Bufona je poleg dejanskih sprememb povsod zanimalo tudi subjektivno zaznavanje razlik med večinskim in drugim največjim delom tržaškega prebivalstva, za kar je med drugim okrivil asimilacijsko vlogo italijanskih občinskih šol v predmestju. Razmere na začetku 20. stoletja pri Sv. Ivanu je ponazoril kar z odlomkom iz spominov Vladimirja Bartola: »Bivanje sredi napredujočega in napadalnega tujstva je postajalo zmerom bolj nelagodno.« Po koncu prve vojne so nove italijanske oblasti uvedle izredno stanje in pretrgale vse vezi z nastajajočo Državo SHS. Slovenci, ki so na mirovni konferenci v Parizu ostali brez podpore, so že pred nastopom fašizma zapuščali Trst. Do popisa leta 1921 jih je v Jugoslavijo in na zahod odšlo blizu 45.000, priselilo pa se je 60.000 Italijanov iz notranjosti. Požig Narodnega doma in uničevanje drugega imetja Slovencev sta še pospešila spreminjanje etnične sestave. Mnogi Slovenci, ki so ostali, so se povezali v ilegalne organizacije TIGR, Borba in druge na eni ter komunistične protifašistične skupine na drugi strani ter kljubovali fašističnemu terorju. »Idealiziranje narodnostno čistega mesta, ki ga je s posebnimi zakoni udejanjal fašizem, ni bilo povsem odpravljeno vse do današnjih dni,« piše Bufon, V drugem delu avtor povzema burno vojaško in politično dogajanje med vojno in po njej, ko je po umiku partizanske vojske iz Trsta nastala začasna razmejitev vzdolž Morganove linije na Svobodno tržaško ozemlje pod zavezniško upravo na njeni zahodni in jugoslovansko na vzhodni strani. Korak v prid slovenskih izobraževalnih in kulturnih organizacij je napovedal leta 2001 sprejeti zakon za zaščito slovenske jezikovne skupnosti v Italiji, ki pa se je začel uresničevati šele dve desetletji pozneje. Medtem je desna večina na lokalni politični ravni še naprej zavračala vse, kar bi, kot poudarja Bufon, »spominjalo na tam živeče Slovence in njihovo z mestom povezano zgodovino«. Raziskava v nadaljevanju obravnava šolstvo ter resnično rabo slovenščine v Trstu in okolici do danes. S terensko raziskavo potrjene ugotovitve kažejo, da je današnje skupno število Slovencev na Tržaškem mogoče oceniti na 25.000, od tega 15.000 v občini Trst – pri čemer se jih le tretjina, od tega polovica z univerzitetno izobrazbo, doma pogovarja samo v slovenščini! Od leta 1910, ko je v mestu živelo skoraj 50.000 Slovencev, je delež oseb, ki so bolje ali slabše obvladovale slovenščino, iz generacije v generacije upadal za 20 do 30 odstotkov, pri današnji generaciji pa se z vpisovanjem v slovenske šole znova povečuje. To je za Bufona »spodbuden znak družbene oziroma medetnične integracije v tradicionalno večjezičnem in večkulturnem mestu«. Za njeno spodbujanje in promocijo slovenskega jezika in kulture v mestu bi morali bolje poskrbeti obe sosednji državi. Le tako, sklepa avtor, bi lahko preprečili, da ne bi današnji prebivalci »nekdaj največjega slovenskega mesta v njem ostali zapisani le kot folklorni relikt neke davne, mitične preteklosti«.

Na avstrijskem Koroškem so pred kratkim sprejeli zakon o energetskem prehodu. Kaj dejansko prinaša, pojasnjuje deželnozborski poslanec Franc Jožef Smrtnik, prepričan, da . brez vetrnih elektrarn ne bo šlo, toda ne povsod. "Potrebna je pametna politika, da ne dobimo več nasprotnikov kot zagovornikov," pravi poslanec Team Kärnten in podžupan Železne Kaple. Ustavimo se na plaži v Sesljanu, kjer mladinski oddelek Narodne in študijske knjižnice iz Trsta pripravlja pravljične urice v slovenskem jeziku. Na Reki preverjamo, kakšno je zanimanje za malo planinsko šolo, s katero bi radi v društvo Bazovica privabili najmlajše planince. Ibolya Dončec Merkli, dolgoletna profesorica slovenskega jezika in književnosti ter televizijska novinarka, ki je za svoje delo pri razvoju materinščine dobila pomembno madžarsko priznanje, pa pove več o svojem življenju, tesno povezanem tudi s slovenskim jezikom. Foto (zajem zaslona): Narodna in študijska knjižnica Trst

Poznamo slovenski Trst, slovenski Celovec, malo manj znane pa so slovenske korenine in sledi v Gradcu. Te razkriva knjiga Slovenski Gradec, katere avtor je Simon Ošlak Gerasimov. Izdalo jo je Kulturno društvo Člen 7 za avstrijsko Štajersko - Pavlova hiša, predstavili so jo v dvorani Slovenske matice v Ljubljani v okviru letošnjih Koroških kulturnih dnevov v Ljubljani. Avtor je Simon Ošlak Gerasimov, ki je v Gradcu študiral slovenščino in ruščino, nekaj časa je tam tudi poučeval slovenščino, ruščino in nemščino, dela kot novinar za slovensko uredništvo ORF za Štajersko. Knjiga je dvojezična, ena stran je slovenska, druga pa nemška, priložen ji je tudi zemljevid.

Papež jutri prihaja v Trst – prenos dogodka tudi po televiziji.Policisti bodo ciljno izvajali nadzor na meji, da bodo čakalne dobe za prestop čim krajše.Državni podsistemi razpadajo, vlada in njeni veljaki pa niti ne trznejo.V Šentjerneju in Škocjanu je število kaznivih dejanj naraslo. Župana slednje pripisujeta posameznim Romom.Vreme- večinoma sončno in vroče, jutri popoldne lahko nastane kakšna nevihta.Iran ima novega predsednika, komentar Nejca Krevsa.V času poletnih počitnic zaščiti kože pred UV-sevanjem namenimo še posebno pozornost.Šport- prva polfinalista evropskega nogometnega prvenstva Španija in Francija.

V minulih dneh so se v Trstu srečali ministri za izobraževanje držav skupine G7, v novem tednu pa se mesto pripravlja na obisk papeža. Vse to je privedlo do tega, da so izpraznili skladišče, kjer so prenočevali migranti, ki so tako čez noč ostali brez zatočišča. Bliža se tudi obletnica požiga Narodnega doma, s tržaško dopisnico pa smo pregledali tudi nekatere poletne kulturne prireditve Slovencev v zamejstvu.

Pred 50 leti je bil v Trstu uradno ustanovljen Slovenski raziskovalni inštitut, ki so ga poimenovali SLORI. Razlog za njegovo ustanovitev so bile specifične razmere, v katerih so se znašli tam živeči rojaki. Trst je bil za tedanjo Jugoslavijo strateško pomemben in zato je tja prišlo veliko kadrov, političnih aktivistov, ki so narodno skupnost vnovič postavili na noge. Da bi imela manjšina strokovne podlage za zagovarjanje svojih interesov, so ustanovili raziskovalni inštitut, pripoveduje doktorica Sara Brezigar, predsednica upravnega odbora SLORI-ja. Kakšno pot je prehodni inštitut od začetkov do današnjih dni, kakšna je njegova vloga danes in kaj kažejo najnovejše raziskave o sami slovenski narodni skupnosti v Italiji? Kako se je spremenila in kaj so najpomembnejši izzivi, pred katerimi se je znašla?

Ime tedna je Tine Urnaut, kapetan slovenske moške odbojkarske reprezentance, ki bo prvič v zgodovini nastopila na olimpijskih igrah. Uradno so si vozovnico za Pariz priigrali na turnirju Lige narodov v Ljubljani, kjer so pokazali izjemno igro in se povzpeli najvišje na svetovni lestvici do zdaj.Kandidata sta bila še: Luka Dončić, košarkar, ki je v izjemni sezoni lige NBA svoje moštvo Dallas najprej popeljal v finale Zahoda, nato pa prvič zaigral tudi v velikem finalu najmočnejše košarkarske lige na svetu. Sezono je končal kot najboljši strelec lige in najmlajši igralec, ki je bil petkrat v najboljši peterki Lige NBA; Martin Turk, režiser, ki je na filmskem festivalu Bloomsday osvojil nagrado za najboljši celovečerec. Film Kino Volta gledalca popelje na začetek 20. stoletja v Trst, kjer se štirje podjetniki pod vodstvom tedaj še neznanega dublinskega učitelja Jamesa Joycea odločijo odpreti prvi kino – Cinema Volta.

WE•TRST, gegründet von Arina Luisa Bertényi und ihren Partnern, setzt auf Nachhaltigkeit, Transparenz und eine starke Community, um einzigartige Mode zu schaffen.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Bernard Stramič in Eva Longyka Marušič. Moj jezik v tvojih besedah ali La mia lingua nelle tue parole je naslov dvojezične pesniške zbirke, pesniškega prvenca Marianna Deganutti, ki je izšel pri založbi Mladika v Trstu. Marianna Deganutti je doktorica literarnih znanosti, ki je študirala v Italiji in Angliji, zadnje čase pa živi v Nemčiji. Napisala je dva romana v italijanščini. V esejistično znanstvenih knjigah in razpravah preučuje pisatelje z obmejnih področij, na primer Fulvia Tomizzo, Itala Sveva, Borisa Pahorja, Claudia Magrisa, tudi Jamesa Joycea, ki je bival v Trstu. O "zamejskosti" ali "zamejenosti" ali "tujosti" lahko piše tako rekoč iz prve roke, saj je "brezdomnost" v zgodovinskem, jezikovnem in geografskem pomenu izkusila sama, ko se je že kot študentka podala s podeželja v Trst, od tam pa na študij v tujino. Slovenščino je študirala kot drugi jezik v Ljubljani. S pesniško zbirko Moj jezik v tvojih besedah je vstopila v okruške izginjajočega jezika svojih prednikov, ki so živeli nedaleč od Čedada in Kanala ob Soči. Jezik ji je domač zaradi babice, usodo beneških Slovencev pa pozna iz izpričanih ran, ki jih je njenim prednikom prizadejal italijanski fašizem. Prebivalce beneške pokrajine so, podobno kot Slovence na Primorskem, v Istri in Reziji, zaznamovali prisilno izseljevanje, italijanizacija, ošabno, brezčutno začrtane meje, pa tudi hudourniki, reke, gore, ki so jih na naraven način omejevale. V pesmi z naslovom Domov pesnica slikovito opiše, kaj ji je ostalo od družinske zapuščine: "vrnila si se domov / štirje kamni v gozdu / kolovoz / blizu potoka / ki se spušča po pobočju / med hrasti in leskami / ki se rojevajo, rastejo in umirajo / tudi oni / brez premora." S to podobo štirih mejnikov zapuščenega doma pesnica sprejme minevanje kot del naravnega procesa. Čas ni zacelil ran, sledi niso izginile, a minil je čas za obtoževanje. Iz ene same nepozabljene besede je mogoče znova prebuditi jezik, ki že stoletje izumira. Čustva in spomini so neuničljivi. Babičina beseda, kot seme položena v spomin vnukinje, nenadoma vznikne in na novo zaživi v povezavah z besedami iz drugih jezikov, drugih krajev, drugih časov. Odkrivanje pozabljenih besed ni melanholično, zato so pesmi mehke, nežne in svetle, celo radostne. Tako so na primer špageti v mrzli Ljubljani ob spominu na babičino besedo pašta nenadoma sladki: "tvojo sladko pašto / ponovno odkrijem / po tridesetih letih / v hladni ljubljanski noči / medtem ko leden dež / zunaj trka na okno." Zbirka pesmi Marianne Deganutti Moj jezik v tvojih besedah je razdeljena na pet sklopov: Meja, Odhod, Medve, Izgubljene besede in Zopet najdene besede. Vsebinsko so nanizani kot postaje na poti h koreninam. Govoriti prepozno je bolje kakor opustiti besede. Jezik beneških Slovencev ni iz jezikovnih posebnosti kakega drugega jezika, temveč je vanj vgneteno v vse, iz česar beneški Slovenci so. Babičine besede niso le v pesničinem vkopanem spominu, nima jih le v krvi in kosteh, temveč ždijo v zvokih, barvi in vonju Benečije. Marianna Deganutti bi lahko pesnila v italijanščini, nemščini ali angleščini, v jezikih dežel, kjer je živela, študirala, delala, a se je odločila za slovenski jezik, ki ga zaradi babičine ljubezni najgloblje občuti. Samo ta jezik ji ne more pobegniti, samo ta jezik je zares v sami srži njene biti, kot na primer v pesmi Etimologije: "iskala sem te naše besede / in našla sem jih, ko je / roka šla čez jesensko listje / in sem vonjala zorano zemljo / našla sem jih / v šelestenju rahlo valovite trave / v dežju / ki se vrtinči v mlakuži / v brenčanju čebele / ki se potaplja v sivko." Vse pesmi v zbirki Marianne Deganutti Moj jezik v tvojih besedah so natisnjene v slovenskem in italijanskem jeziku. Pesnica v izbornem jeziku neposredno in brez privzdignjenega prsta sporoča, da materin jezik ni nekaj samoumevnega, nakazuje smisel in lepoto iskanja pozabljenih besed in na spraven način briše meje med tukaj in tam, med zdaj in nekoč.

Razgledali se bomo po gledališki pokrajini enotnega slovenskega kulturnega prostora današnjega trenutka. Z gostjo Alenko Hain, režiserko, koreografinjo in angažirano gledališko ustvarjalko na avstrijskem Koroškem, ter gostoma, Danijelom Malalanom, direktorjem Slovenskega stalnega gledališča Trst ter Juretom Novakom, direktorjem in umetniškim vodjo Prešernovega gledališča Kranj, bomo osvetlili tematike in njihove raznolike načine uprizarjanja, ki jih dandanes lahko gledamo na slovenskih odrih, sodelovanja ter idejne in umetniške izmenjave gledaliških umetnikov, ki sicer delujejo v sredinah različnih kulturnih in produkcijskih mikro-okolij. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: dvorana Prešernovega gledališča Kranj, pgk.si, izsek

V Trstu bodo jutri v sklopu projekta Cantate in ob dnevu Evrope podelili 3. nagrado Pavle Merku. Svet slovenskih organizacij in Zveza cerkvenih pevskih zborov Trst jo podeljujeta bienalno. Prvo in drugo nagrado sta prejela skladatelj Patrick Quaggiato in dirigent Hilarij Lavrenčič. Letos je na vrsti Petra Grassi, dirigentka iz dežele Furlanije Julijske krajine, ki je v zadnjih letih doživela največji vzpon z nagradami na tekmovanjih, mednarodno dejavnostjo in široko prepoznavnostjo. Vodila je Deželni mladinski zbor združenja Usci, nato je sovodila Državni mladinski zbor državne federacije Feniarco (kot najmlajša dirigentka v zgodovini te zasedbe), ustanovila je in vodi komorni zbor Vikra, ki v duhu vrednotenja čezmejne kulture nastopa v zelo prestižnih okvirih in je prejel Grand Prix na 59. Mednarodnem zborovskem tekmovanju Seghizzi v Gorici, nenazadnje je prevzela vodenje oddelka za zborovsko glasbo na konservatoriju v Trentu, ki slovi kot ena najboljših šol za mlade zborovske dirigente. Petra Grassi je leta 2016 prejela prvo nagrado na tekmovanju za zborovodje Zvok mojih rok v Ljubljani. Vodila je tudi profesionalni zbor Slovenske Filharmonije na raznih koncertih. Žirijo nagrade so sestavljali strokovnjakinja za zborovsko področje Branka Kljun, radijska urednica Tamara Stanese, skladatelj in dirigent Patrick Quaggiato, Marija Brecelj kot predstavnica SSO in Bogdan Kralj kot predstavnik ZCPZ Trst. Nagrado bodo organizatorji podelili ob dnevu Evrope v četrtek, 9. maja ob 20.00 na dvorcu Geiringer v Trstu. Slovesnost bo obogatilo petje vokalne skupine IngeniuM, ki deluje pod umetniškim vodstvom Blaža Srtmoleta in je moška sekcija istoimenske, mednarodno priznane skupine, ki je za svoje dosežke prejela zlati znak Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Zaradi omejenega števila sedežev je vstop možen samo s predhodno rezervacijo; zainteresirani lahko pišejo na elektronski naslov Zveze cerkvenih pevskih zborov Trst.

Vertikala je vezna pot, ki teče ob zahodni slovenski meji, vse od Tromeje pri Trbižu do Jadrana. Nastala je davnega leta 1972, ko je ustanovitelje - člane Slovenskega planinskega društva Trst vodila domovinska zavest. Ta, kot pravita naša gosta Jasmín Rudež in Maksimiljan Kralj, živi tudi danes. Avtorja novega vodnika po Vertikali, ki se vije od najvišjih vrhov Julijcev, čez gričevnat goriški svet vse do morja, sta sta postavila tudi nagradni vprašanji. Odgovorite lahko na elektronski naslov: dozivetja.narave@ognjisce.si do 5. 5. 2024. Nagrajence razglasimo 10. 5. 2024.

Iz Trsta so sporočili, da je v 85. letu starosti umrl zgodovinar, šolnik in borec za pravice Slovencev v Italiji Samo Pahor. Na poseben način si je prizadeval za uporabo slovenskega jezika v javnosti in v odnosu do italijanskih oblasti. Rodil se je slovenskim staršem leta 1939 v Trbovljah, kamor se je leta 1929 zaradi pritiskov fašizma in preganjanja izselil njegov oče, ki je bil na Tržaškem družbeno zelo aktiven učitelj. Zavedna družina se je v Trst vrnila po vojni, leta 1945. Samo Pahor je tam obiskoval slovenske šole. Od leta 1973 do upokojitve je bil profesor zgodovine in slovenščine na slovenskem pedagoškem liceju Anton Martin Slomšek, kjer je prav tako opravljal naloge ravnatelja. Poučeval je tudi v Gorici. V letih 1992 in 1993 je bil predstavnik stranke Slovenska skupnost v tržaškem občinskem svetu. Decembra lani je prejel medaljo za zasluge Republike Slovenije.

Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Trst, edino večje severnojadransko pristaniško mesto, ki se mu je uspelo ubraniti pred nadvlado Benetk, je leta 1717 postal odprto pristanišče. V naslednjem stoletju je doživel izjemen gospodarski razcvet in postal drugo najpomembnejše mesto habsburške monarhije. Ne pa tudi univerzitetno središče, tako da se je kulturno in politično življenje v večnacionalni metropoli zrcalilo predvsem v delovanju društev. Ta so poleg trgovcev in ladjarjev ter industrialcev in pripadnikov drobne buržoazije povezovala tudi uradnike, učitelje in druge izobražence, kar je pisateljem in drugim umetnikom, ki so se za nekaj let ustavili v mestu, zagotavljalo prostor za razmah znanosti, umetnosti in kritične misli. Ta posebnost Trsta je pritegnila pozornost socialne in kulturne antropologinje Daše Ličen, da jo je s pomočjo historično-antropološkega razlagalnega aparata raziskala in predstavila v knjigi Meščanstvo v zalivu s podnaslovom Društveno življenje v habsburškem Trstu. Osvetlila je različne vidike tamkajšnje meščanske kulture v obdobju med revolucijo 1848 in začetkom prve svetovne vojne. Ponekod je med sledenjem virom segla tudi prek tega prostorskega in časovnega okvira, da je lahko s primerjavami celovito zajela poglavitne značilnosti narodno in kulturno raznolikega, naglo se razvijajočega meščanskega sloja v največjem jadranskem pristanišču. Članstvo v društvih je v drugi polovici 19. stoletja postajalo množično, v večini, kar je za avtorico zelo pomembno, pa je naraščal tudi delež in vpliv žensk. Med številnimi društvi se je posebej posvetila štirim: Minervi, Slavjanskemu društvu, Društvu ljubiteljev živali in Jadranskemu naravoslovnemu društvu. Minervi, nastali leta 1810, nekakšnemu parlamentu meščanov, kot jo imenuje, sledi na vijugasti poti nacionalizma – od posameznih namigov v poznem razsvetljenstvu do podreditve iredentizmu s čaščenjem mučeniškega mita svojega člana, neuspešnega atentatorja Oberdana. Minerva je združevala zbiralce mineralov in izkopanin, redkih rastlin in umetnin, imela je bogato knjižnico ter na začetku 19. stoletja brezplačno ambulanto za reveže in akvarij s človeško ribico. Izdajala je tudi svoje glasilo ter do danes ohranila intelektualni značaj in zanimanje za ukvarjanje z resnejšimi družbenimi vprašanji. Slavjansko društvo je bilo eno od mnogih, ki jih je po marčni revoluciji omogočil val liberalno-demokratičnih idej. Vanj so se včlanili številni tržaški Slovani, ne le Slovenci, ženske pa so smele sodelovati le pri društvenih zabavah in plesih. Prvi predsednik panslavizmu naklonjenega društva je bil pesnik Jovan Vesel Koseski, tajnik pa učitelj Ivan Macun. Oba, tako kot večino poznejših vidnih članov, so v Trst za nekaj let pripeljale službene dolžnosti. Ta čas, ugotavlja Daša Ličen, so gojili tesne stike s proslovanskimi intelektualci na Dunaju, v Celovcu, Ljubljani in drugod. Začetno izražanje zvestobe habsburški kroni je v glasilu Slavjanski rodoljub ter v društvenih razpravah po obdobju ilirizma nadomestilo širjenje ideje jugoslovanske vzajemnosti. K zamrtju društva je poleg odhajanja ključnih članov vplivalo tudi krnjenje svobode tiska v času Bachovega absolutizma. Leta 1865 ustanovljena Slavjanska čitalnica, opozarja avtorica, ni bila naslednica društva, »pač pa povsem novo poglavje v delovanju tržaških Slovanov, predvsem Slovencev«. Tretje obravnavano, leta 1852 ustanovljeno Društvo ljubiteljev živali je bilo eno zgodnejših in vplivnejših sorodnih združenj v Evropi. Vanj so se vključevali zlasti pripadniki višjih slojev tržaškega meščanstva pa tudi posamezniki iz drugih delov monarhije, na primer Ljubljančan Janez Bleiweis. Med ženskimi članicami je bila najvplivnejša Angležinja Isabel Burton, ki je z možem Richardom, diplomatom in raziskovalcem, devetnajst let preživela v Trstu. V društvu je vodila odbor za podeljevanje nagrad izvoščkom, kmetom in drugim, ki so »človeško in plemenito«, torej civilizirano ravnali s svojimi živalmi, ter hkrati odmevno skrbela za sramotenje in kaznovanje barbarskih surovežev zlasti med slovanskim okoliškim prebivalstvom. Borci za pravice živali v društvu so bili prepričani, osvetljuje avtorica tudi drugo plat, »da delajo dobro, ko ob zvokih petja kanarčkov in laježu počesanih psov iz zavetja svojih vil spodbujajo kmečko prebivalstvo k milosrčnosti do živali in splošnemu družbenemu napredku«. Daša Ličen svojo zanimivo primerjalno analizo delovanja tržaških društev v »dolgem 19. stoletju« sklepa z Jadranskim naravoslovnim društvom, ki je po ustanovitvi leta 1874 delovalo še 40 let. Trst kot vozlišče kopenskih in pomorskih poti je bil ugodno okolje tudi za pretok znanstvenih informacij, še posebno po odprtju zoološke raziskovalne postaje, kjer je opravljal poskuse tudi mladi Sigmund Freud. Avtorica dodaja, da v delovanju društva ni bilo opaznih nacionalnih in drugih političnih tendenc, saj so raziskovalci z vseh strani sodelovali predvsem kot »državljani« republike znanosti. Med njimi na koncu predstavlja še sodelavca društva Karla Deschmanna, ki so ga, kot pravi, slovenski nacionalisti po prestopu v nemški tabor izbrisali z zemljevida pomembnih naravoslovcev na Kranjskem.

V Katoliškem domu prosvete Sodalitas v Tinjah na avstrijskem Koroškem se bo ob 19.00 začel koncert pesmi za postni in velikonočni čas. Nastopili bodo: baritonist Thomas Widrich, sopranistka Ana Jesenek in pianistka Veronica Maritan-Walcher. Namesto vstopnine bodo zbirali prostovoljne prispevke za otroke v koroški vasi na Madagaskarju. Jutri zvečer bo v Tinjah predavanje doktorja Ivana Ramšaka o vzrokih za bolečine v sklepih - med njimi je lahko tudi izgorelost. V Peterlinovi dvorani v Trstu pa nocoj Društvo slovenskih izobražencev pripravlja pogovor na temo tržaškega gospodarstva. Razpravljalci bodo poskušali osvetliti sončne in senčne plati aktualne gospodarske podobe pokrajine ter vanjo seveda vključiti tudi vlogo, ki jo igrajo slovenski podjetniki. Govorili bodo ekonomista Mitja Štefančič in Igor Guardiacich, direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Andrej Šik ter sindikalist Renato Kneipp. Okroglo mizo, ki se bo začela nocoj ob 20.30, bo vodil Andrej Černic.

V pravljicah in predstavah mrgolijo lisice, jeleni, psi in mačke, celo zlate ribice in hrošči. Kaj pa insekti – obadi, klopi in komarji? Tudi oni imajo pravico do zgodbe, polne ljubezni in dogodivščin! Tako pravi Vít Peřina, avtor mednarodno nagrajene češke radijske igre za otroke, ki je zdaj dobila slovensko preobleko. V nedeljo ob 8.05 prihaja na Prvi program Radia Slovenija. V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu pa predstavljajo novo premiero, nastalo po enem najbolj prepoznavnih literarnih del prejšnjega stoletja, romanu Tujec Nobelovega nagrajenca Alberta Camusa. Absurden odnos med človekom in svetom, vprašanja etike in morale, pa tudi obsodba smrtne kazni so iztočnice, ki jih v pretres ponuja tržaški režiser Franco Pero. In še o romanu Zdenka Kodriča, ki je ob družbeni kritiki in psihološko izdelanih likih zgodovinska dejstva pretopil v literarno fikcijo in na čezoceansko pot poslal Ladjo Maribor.

Dr. Daša Ličen je raziskovalka na ZRC SAZU, antropologinja, ki je zadnjih pet let raziskovala življenje habsburškega Trsta od leta 1848 do 1916. Njena znanstvena študija je bila najprej doktorska disertacija, nato pa je izšla še kot knjiga z naslovom Meščanstvo v zalivu ter podnaslovom Društveno življenje v habsburškem Trstu. Trst je bil vse od 14.stoletja naprej del Habsburškega imperija in šele v 18. in 19. stoletju se je razmahnil kot slikovito pristaniško mesto in kmalu postal četrto največje mesto imperija.

Podajamo se v Trst, kjer je svetovno premiero doživel intimen, a hkrati univerzalen dokumentarni film Cent'anni. Režiserka Maja Doroteja Prelog je pred gledalci razgrnila zahtevno preizkušnjo, ki jo je pred njo in njenega partnerja postavilo življenje, a namesto načrtovanega filmskega prikaza zmagoslavja partnerjevega duha nad smrtonosno boleznijo gledalci nepričakovano vstopimo v svet njunih potlačenih čustev, ki prikipijo na dan med njuno kolesarsko turo po Italiji. Obiskali smo Jesensko filmsko šolo v Kinoteki in si ogledali filma Stric (na spletnem festivalu jadranske mreže filmskih festivalov) in Gepack, ki igra v kinu.

Martin Turk je docent na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorica, filmski režiser in scenarist, avtor celovečernega dokumentarnega igranega filma Kino Volta, ki bo na 35. Tržaškem filmskem festivalu doživel svetovno premiero. Film nas popelje v Trst na začetku 20. stoletja, ko se štirje podjetniki pod vodstvom takrat še neznanega dublinskega učitelja Jamesa Joycea odločijo odpreti prvi irski kino – Cinema.

Na slovenskem smo kupili novo letalo. Vojaško, transportno, večnamensko letalo in kar je pridevnikov, ki se jih lahko pridja k letalni napravi. Izdelali so ga Italijani in ker smo bili nad njim, akoravno ga še nimamo povsem, tako navdušeni, smo kupili še enega. Tudi vojaškega in tudi transportnega. O nakupu je dovolj podatkov, da le ti zadostijo strogi transparentnosti, ki vlada v slovenski trgovini z orožjem; zato pa je nekoliko manj znanega o njegovi literarnozgodovinski vlogi. Ki pa je večja, kot bi si človek mislil. Letalo so namreč originalno krstili za »Martina Krpana«! Ker se model letala imenuje – oziroma je krstno imel letala, ki je enako za vse države – »Spartan«, kar predvidevamo, pomeni nekaj v zvezi s Špartanci kot zgodovinsko izpričanimi silnimi ljudmi in ker ima letalo na peloponeško zdaj nacepljeno tudi ime slovenskega silaka, rajtamo, da pa bo to od hudiča letalo. Ki ga ne bosta sklatila z neba ne sovrag ne »zla sreča …« Če že kaj, kvečjemu pomanjkanje goriva; ker, kot je znano, slovenska vojska ne sme uporabljati Petrolove kartice. Mimogrede; če se bo drugo letalo imenovalo kakorkoli drugače kot »Peter Klepec«, bo šlo za zgodovinsko in tudi literarnozgodovinsko krivico, ki si je narod, bolj domač peresu kot puški, nikakor ne bi smel privoščiti. Zdaj pa k imenu in pomenu. Da ima slovenska vojska zaposlene literarne zgodovinarje, je malo znano, a še kako pomembno dejstvo. Na zadnji liniji obrambe, ko bodo prebite vse linije v bodoči obrambni vojni, bodo sovraga pričakali literarni zgodovinarji in slavisti. Ko bo vse drugo odpovedalo, naša obrambna doktrina uči, da zmečemo na sovražnika srednji spol, rodilnik in dvojino. Kot je znano iz mnogih lektoratov slovenščine po vsem svetu, je to orožje, mimo katerega se je praktično nemogoče prebiti. Kakorkoli; ko so specialne enote literarne zgodovine v slovenski vojski poimenovale našega Spartana »Martin Krpan«, so natančno vedele, kaj delajo. Za javnost, za tiskovne konference in površni žurnalizem je dovolj bajka o tem, kako večnamensko letalo vzleta in pristaja na travnikih in lahko nosi protipožarne bombe in prevaža bolnike, ranjence in podobno. Mimogrede; glede na to, da slovenska država nima v lasti nobenega pravega letališča, je tako ali tako prav, da Spartan zmore vzleteti in pristati z vsakega polja, ki ga je utrdilo sušno poletje. A analitično raziskovalni oddaji, kot je naša, pravi namen poimenovanja ni ušel. Ker že zviti kujon Levstik je v svoj lik notranjskega dobrodušneža vtkal toliko skritih pomenov, simbolov in metafor, da jih počasi razumemo šele danes. Poglejmo dejstva. Ko se Krpan sreča z oblastjo, se pravi s cesarjem, je bil vpleten v častno opravilo kontrabanta, se pravi tihotapljenja. Preveč optimistično bi bilo reči, da smo Slovenci narod tihotapcev, da pa lažemo oblasti, jo poskušamo prevarati, ali preslepiti, pa je na temelju Krpanovih odgovorov cesarju kot tudi na temelju razvoja slovenskega narodnega vprašanja od tistega sneženega srečanja na Notranjskem naprej, očitno. Ampak analiza nakupa letala mora k samem izvoru besedila … »Nosil je na svoji kobilici angleško sol, kar pa je bilo že tistikrat ostro prepovedano.« Literarna zgodovina uči, da gre pač za kuhinjsko sol, ki so jo v Trst očitno prevažali iz Anglije. Vendar to ni edina možnost! »Angleška sol« v nekaterih starih kemijskih knjigah imenujejo tudi magnezijev sulfat, ki so ga poznali še do nedavnega tudi kot »grenko sol« in je v farmaciji odlično odvajalo … Krpan je potemtakem tihotapil zdravilo, kar njegov lik postavi v popolnoma novo luč. Obstaja pa še ena, čeprav še bolj hipotetična možnost … Matija Vertovec v svoji »Kmetijski kemiji« iz leta 1847 omenja soliter, oziroma kot ga on imenuje »solnitar«, ki v Čilu »cveti iz zemlje in kamenja« in ga kot čilski solnitar vozijo v Evropo. Iz tega surovega solitra so nato v angleških »solitarnicah« pridobivali pravi soliter, ki pa je kar v petinsedemdesetih odstotkih udeležen v smodniku. Če torej »angleška sol« pomeni soliter, dobimo vzrok, čemu je Krpan ob njem tovori tudi kresilno gobo in mož »z Vrha pri Sveti Trojici« se v trenutku iz nedolžnega kontrabantarja prelevi v trgovca z orožjem in morebiti prvega slovenskega terorista. Vsak narod neguje v nedrjih svoje državnosti izvirni greh, ki mu onemogoča izplezati iz blata predmodernosti in ga kar naprej vlači nazaj v močvirje pritlehnosti, korupcije, manipulacij in bede. Slovenski izvirni greh, vsaj glede Republike Slovenije, je nikoli pojasnjena, ali vsaj nikoli sankcionirana trgovina z orožjem v devetdesetih letih dvajsetega stoletja. Ko smo naše prvo transportno letalo poimenovali Martin Krpan, smo dali jasno vedeti, da je frčanje po zraku za šverc orožja mnogo bolj primerno, kot so kolone vojaških tovornjakov, ki v zavetju noči izpred vojaških skladišč odhajajo na smrtonosno pot.

We had the pleasure of interviewing Alicia Creti over Zoom video!R&B/pop sensation, Alicia Creti, recently released her latest single, “Strange.”https://www.youtube.com/watch?v=dbBuTXSqv20Alicia Creti absorbs the highs and lows of life in her music, rolling with the ups and downs and genuinely embracing both. As such, the Los Angeles-based singer, songwriter, and pianist holds nothing back when she sings, amplifying her emotions through a distinct and dynamic delivery. Hailing from the suburbs of Montreal, Creti started to sing at barely three-years-old and hasn't stopped since. Inspired by artists such as Rihanna, Beyonce, Brandy, and Stevie Wonder, she began penning songs of her own by the age of six and soon developed chops on both the piano and on the microphone, taking advantage of every opportunity to perform, whether it be at school or in the street. In 2020, Creti – who always managed to find the time to look out for her autistic younger brother – began posting on social media and immediately achieved viral impact with a soulful rendition of Summer Walker's “Session 32,” followed by covers of Kehlani, Jazmine Sullivan, and Ari Lennox that were viewed by more than 6 million views around the world. Linking up with Amisha Sarkar of TRST. RCRDS, Creti released her debut original single, “Congratulations,” in 2022, reaping over 3 million global streams and critical applause as “a flawless masterpiece” from Lyrical Lemonade. Boasting co-signs from such like-minded artists as Summer Walker, Kehlani, Sam Smith, Lil Nas X, Ty Dolla $ign, and Keri Hilson, among others, Creti's star has continued to ascend in 2023. A recent cover of Beyonce's “Cuff It” garnered close to 2 million views on TikTok and Instagram Reels, while a tender acoustic rendition of “Congratulations” over 500K combined views and has led to more than 25K new followers on Instagram. Elegant with an edge, strong but sensitive, and humbly confident, Creti crafts her own story of self-reflection, heartbreak, and the other facets of the human experience, not unlike a page out of her journal. Now, with Self/Less and more new music to follow, Alicia Creti is poised to show the world not only how far she's has come but where she's headed next. “I tend to think in song,” says Creti. “I write from the heart. I'm a very sensitive and emotional person, but I like to put on a tough shell. The music is where the honesty comes out.”We want to hear from you! Please email Hello@BringinitBackwards.com. www.BringinitBackwards.com#podcast #interview #bringinbackpod #AliciaCreti #Strange #NewMusic #ZoomListen & Subscribe to BiBhttps://www.bringinitbackwards.com/follow/ Follow our podcast on Instagram and Twitter! https://www.facebook.com/groups/bringinbackpodThis show is part of the Spreaker Prime Network, if you are interested in advertising on this podcast, contact us at https://www.spreaker.com/show/4972373/advertisement

85. izdanje Njuz Podkasta započeli smo pričom o čoveku o kome niko ništa ne govori i koga niko ništa ne sluša. Neki ljudi su imali plan, ali koji nije uključuje Jana vodu, neki su postali mirotvorci preko svoje volje. I dalje ne znamo gde je prava adresa gradonačelnika Šapića - Trst ili Beograd. Izbio je i skandal sa Svetim Savom, a ko želi da radi, ima na raspolaganju 30 lepih radnih mesta na konkursu Ane Grozdanović. Najavljujemo live snimanje podkasta 13. februara u 18h, Dom kulture Kragujevac i proširenje na ceo region.

Om Livets källa

Zeskullz Presents mixtape by: Tones 01. Kryder & Tom Staar - Pineapples 02. VINNE - IDGAF 03. ACDC - TNT (FREAK ON Remix) 04. Tones - Waiting 05. Yves V & Sevek - Same Man 06. Space Rangers - DO IT RIGHT 07. Matroda - Temperature 08. Afrojack presents NLW x Phlegmatic Dogs - Get It 09. Sunday Scaries & PiCKUPLiNES - Chill Like That 10. BIJOU - Gang Gang 11. Kyle Watson - The Reason 12. DLMT & PARTY SHIRT - Goin' Down 13. San Pacho - Party People 14. Cazztek - BANG BANG 15. Wenzday - Move 16. Sonickraft - Not Again 17. TRST x Tones - WHISTLE

Zeskullz Presents mixtape by: Tones 01. Kryder & Tom Staar - Pineapples 02. VINNE - IDGAF 03. ACDC - TNT (FREAK ON Remix) 04. Tones - Waiting 05. Yves V & Sevek - Same Man 06. Space Rangers - DO IT RIGHT 07. Matroda - Temperature 08. Afrojack presents NLW x Phlegmatic Dogs - Get It 09. Sunday Scaries & PiCKUPLiNES - Chill Like That 10. BIJOU - Gang Gang 11. Kyle Watson - The Reason 12. DLMT & PARTY SHIRT - Goin' Down 13. San Pacho - Party People 14. Cazztek - BANG BANG 15. Wenzday - Move 16. Sonickraft - Not Again 17. TRST x Tones - WHISTLE

Om efterföljelse och tröst

What Makes Trustco Bank a Good Neighbor...Trustco Bank has been the low cost provider of high quality products and services since opening for business in 1902 in the upstate town of Schenectady, New York. Throughout this time Trustco Bank has remained true to core banking principles and did not get caught up in any of the latest banking fads that have caused so many other banks to close their doors over the years. In 2002, the company began a large expansion, opening over 80 new branches in Central Florida, Massachusetts, downstate New York, New Jersey, and Vermont.Today, Trustco Bank has 148 branch locations, 51 of which are in the state of Florida. The Bank believes in old school, personal service and welcomes each customer by name as they enter the branch. Offering a wide variety of great deposit and loan products, the bank specializes in residential mortgage lending. As of December 31, 2020, Trustco Bank's assets were $5.4 Billion. Trustco Bank has paid dividends to its shareholders for over 100 consecutive years, and has remained profitable throughout its history, including the recent financial crisis. In May 2015, SNL Financial rated Trustco Bank the 12th best performing savings bank in the country. Trustco Bank is traded on the NASDAQ under TRST.To learn more about Trustco Bank, go to: https://www.trustcobank.com/Trustco Bank2390 9th St N Suite 106Naples, FL 34103(239) 218-7390Support the show

Po zabavni vožnji, ki ste jo lahko spremljali v prejšnji epizodi, sta se Gospoda z Jaguarjem XJ, pripeljala v Trst.