Podcasts about poezij

Piše: Iztok Ilich Bere: Igor Velše Cenzura – uradno nadzorovanje in preprečevanje posvetnih in svetnih oblasti, da bi prišli v javnost njim nevšečni ali nasprotujoči spisi – je stara toliko kot razslojenost družbe na vladajoče in vladane. V Evropi je postala aktualna predvsem z razmahom tiska, ki je omogočil širjenje različnih pogledov na verska vprašanja, s francosko revolucijo so stopila v ospredje politična vprašanja, v naši digitalni dobi, ugotavlja urednik monografije Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne Marijan Dović, pa tudi že prej navzoča tretja velika tema – morala. Cesarska cenzura na naših tleh, kot prikazuje osrednja letošnja tematska razstava v NUK-u, je globoko vplivala na razvoj slovenskega jezika, literature in politične misli. Revolucija 1848 je obravnavano obdobje od leta 1779 do 1918, torej od vladavine Jožefa II. do razpada monarhije, razdelila na dva dela. V prvem je prevladovala predcenzura – najznamenitejši je bil poseg v cenzurni rokopis Prešernovih Poezij, v drugem pa pocenzura z uničenjem že natisnjene Cankarjeve Erotike. Za ta primera vedo že srednješolci, zanimivih podrobnosti o večini drugih cenzurnih posegov, predstavljenih na razstavi in opisanih v spremni publikaciji, pa ne poznajo niti vsi slovenisti. Urednik Marijan Dović je tudi avtor uvoda in še desetih po kronološkem načelu nanizanih poglavij. Obravnava zelo različne primere, od prezgodnjega konca almanaha Pisanice, uglednih ljubljanskih preroditeljev in skritega predala z erotično poezijo ter »poredniga paura« bukovnika Drabosnjaka do predmarčne cenzure in »Zdravljice«, Andreja Einspielerja in njegovih zatrtih časopisov, nadležnega Alešovčevega Brenclja, Trdinovih satiričnih bajk in pohujšljivih spominov ter »veleizdajnika« Podlimbarskega. Po številu predstavitev sledi Luka Vidmar, ki najprej piše o dunajskih indeksih prepovedanih knjig, nato pa še o Vodniku v očeh avstrijske in francoske cenzure ter o Kopitarjevi prvi cenzuri – ne slovenskega, temveč nekega češkega nabožnega rokopisa. Po dve poglavji – o Prešernovih pesniških odzivih in dolgi bitki za prvi slovenski časopis ter o Misteriju žene Zofke Kveder in prepovedih uprizoritev slovenskih dramskih besedil – sta napisala Marko Juvan in Katja Mihurko Poniž. Po eno temo s svojih strokovnih področij so osvetlili še Matija Ogrin – Rokopisne objave kot kljubovanje cenzuri, Nina Ditmajer o slovanofilstvu malonedeljskega župnika Krempla, Tanja Žigon o tiskovnih pravdah v Ljubljani, Andraž Jež o zatiranju slovenskega socialističnega tiska, Tone Smolej o gledališkem repertoarju v primežu Bachovih zakonov, Jernej Habjan o Cankarju med grmado, cenzuro in zaporom ter Marijan Rupert o cenzuri v času prve svetovne vojne. Andrejka Žejen je poleg poglavja Zatrtje Slavinje pripravila tudi samostojno prilogo z zamišljeno izdajo prve onemogočene številke tega literarnega in domovinskega lista v krajnskem jeziku, ki naj bi izšla 18. januarja 1825, a ga je državni cenzurni urad zaradi narodno prebudnih verzov prepovedal. Vidna cenzura je imela za posledico tudi nevidno samoomejevanje avtorjev – samocenzuro, zaradi katere mnogi teksti niso bili napisani, so obležali v predalih ali so bili napisani drugače, kot bi bili brez strahu piscev pred posledicami, ki bi jih lahko doletele. Tako je slovensko literaturo ne le umetniško, temveč tudi publicistično in znanstveno, pomembno pisala cenzura, kot je Dović povzel že v monografiji Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju: »Pisala jo je neposredno: ko je črtala izraze, odlomke, poglavja ali prepovedala celotna dela. Pa tudi posredno: ko je avtorje globila, tožila, sodila in zapirala, ko je plenila in uničevala izdaje, a tudi tedaj, ko ni dovolila novih periodičnih glasil in od založnikov zahtevala visoke kavcije«. Poljudno zastavljena, z reprodukcijami navedenih izdaj in posegov vanje ilustrirana besedila je v angleščino prevedel Neville Hall. Izpostavljeni primeri so vsak zase zanimivi in zgovorni. Ob orisih časa in okoliščin, ki so spremljale posamezne cenzurne ukrepe, veliko povedo tudi ravnanje zaščitnikov preganjanih avtorjev, na primer zavzemanje Žige Zoisa za Vodnika in Linharta. Tako kot ni odveč znova ponoviti dejstva, da Prešernove politične napitnice, katere kitica je postala besedilo današnje slovenske himne, ni cenzuriral Jernej Kopitar, kot sklepajo nekateri spričo pesnikovih ostrih puščic, uperjenih v velikega učenjaka, temveč čislani jezikoslovec Fran Miklošič.

Petrarkova ljubezen do Laure je po zaslugi Franceta Prešerna znana vsakemu bralcu in bralki Prešernovih Poezij. Pred meseci pa je izšla integralna izdaja Petrarkove poezije z naslovom Canzoniere in z zafrkantskim podnaslovom Rerum vulgarium fragmenta (Fragmenti o vulgarni zadevi). Knjiga (dejansko knjigi) vsebuje več kot tisoč strani, izdaja je dvojezična in lično urejena, vsebuje uvodno študijo, opombe in še kaj, skratka, knjiga je res lepa poteza založbe Goga. Petrarkovo poezijo je prepesnil Srečko Fišer, ki je tudi napisal spremno študijo oziroma prevajalsko avtopoetiko. Prevajalec je s svojimi prevodi – med drugim – Eca, Ishigura, Faulknerja, Michelangela, Shakespearja, Tassa, Becketta, Calvina, Sveva, Jamesa in Virginie Woolf že večkrat obogatil slovensko prevodno književnost, to pa mu je zagotovo uspelo tudi s prevodom Petrarke. V pogovoru z Markom Goljo predstavi Petrarko, prevod in še kaj. Nikar ne zamudite.

Pokalbis su rašytoja Sandra Avižienyte apie koncertą "Tarp dviejų krantų", poeziją, muziką, kūrybos bendrakeileivius, gyvenimą tarp dviejų krantų... Koncertas "Tarp dviejų krantų" rugpjūčio 4 d. 18 val. Alytaus sinagogoje!

Literatūros mėnraščio „Metai“ apžvalga.Istorijų namų parodoje, skirtoje Marijai Gimbutienei, eksponuojamas ir švedų rašytojos Liv Stromquist komiksas „Fruit of Knowledge: The Vulva vs. The Patriarchy“, kurį ji sukūrė susipažinusi su antropologės mokslinėmis publikacijomis. Pokalbis su menininke.Kompozitorės Žibuoklės Martinaitytės pernai išleistas albumas „Saudade“ jau sulaukė didelio muzikos kritikų dėmesio, tačiau to paties pavadinimo kūrinio premjera JAV – tik dabar. Pokalbis su kompozitore tiesiogiai iš Niujorko, kūrinio premjeros vakarą.Rašytojos Eglės Baliutavičiūtės parengta knygų apžvalga.Izraelio literatūrinis žurnalas „HO!“ publikuoja pirmąjį Jono Meko poezijos (eilėraščių knyga „Pavieniai žodžiai“) vertimą į hebrajų kalbą. Poeziją išvertė iš Lietuvos kilusi poetė bei vertėja Sivan Beskin. Pokalbis su vertėja.Smagios žaidybinės šiuolaikinio meno pažinimo formos, netikėti kūriniai po atviru dangumi, oficialus „zuikio“ bilietas autobusu, atvirlaiškiai į ateitį – tai tik dalis būsimų potyrių, išdrįsusiems pažinti menų pasaulį projekte SU-MENĖK.Pokalbis su knygos „Karas ir Simpatija“, kurioje – eilinio kareivio Stasio Mikštos, dalyvavusio Antrajame pasauliniame kare, atsiminimai – rengėja ir sudarytoja Vida Girininkiene.Nacionaliniame Kauno dramos teatre – premjera „Kauno asamblėja“. Į kokią patirtį kvies šis dokumentinis spektaklis, sukurtas bendradarbiaujant kartu su menininkais iš Kanados?Ved. Inesa Rinkevičiūtė

Laidoje „Iš balkono“ – pokalbis su poetu, vertėju, eseistu ir sodininku Gyčiu Norvilu apie jo naujausią knygą „Akla valtis“ (Lietuvos rašytojų sąjungos leidykla, 2021), redaktoriaus darbą kultūros savaitraštyje „Literatūra ir menas“, poezijos ir prozos rašymą ir tekstų santykį su paišais ir kitais autoriaus tapybos bei grafikos darbais. Poetas skaito ir komentuoja savo kūrybą:akla valtis, skersa – nuo kranto prie kranto, o džiaugsmas koksungurių – mūsų kišenėse jie veda vaikus – – – o išties, o ištiesakla valtis – tai tik mano akis, atskilusi sapno lytisblakstienų irklais irias pirmyn per gižų peizažą, gatvės tirščiusir kas ją pririš, ir kas ją užspaus pagaliau pailsėtiGytis Norvilas, „Akla valtis“.Ved. menotyrininkė Laima Kreivytė

France Prešeren je v svoje verze zavil toliko sporočil, da jih bomo lahko še dolgo odkrivali, ob tem pa tudi njegovo osebnost in življenje ter nenazadnje naš materni jezik. K vsemu temu so sistematičen prispevek dodali pri Celjski Mohorjevi družbi s knjigo Prešernovih poezij, ki so jo opremili z razlagami manj znanih besed in pojmov tik ob pesmih, z naglasnimi znamenji pa so ponudili izhodišče za fonetično ustrezno recitacijo. Za to sta zaslužna slovenist in romanist Jože Faganel in pa naravoslovni znanstvenik dr. Jure Zupan.oddajo je pripravil Žiga Bratoš.

Oddajo začenjamo z vročim kulturnim dogajanjem. Teči je začelo tretje leto, odkar slovenska kultura nima nacionalnega programa za kulturo, ministrstvo pa se sooča z očitki, da poskuša politično kadrovati v javnih zavodih s področja kulture. Minilo je tudi 70 let od smrti Prežihovega Voranca, Miran Košuta pa je ob kulturnem prazniku slovenskemu in italijanskemu občinstvu predstavil Franceta Prešerna in njegovo ustvarjanje – predvsem pa svoj novi prevod Prešernovih Poezij. V Kulturni panorami govorimo tudi o Društvu oblikovalcev Slovenije, ki dela svojih članov v Cankarjevem domu tokrat predstavlja virtualno, s tem pa želi odpreti tudi razmislek o oblikovanju v sodobnem svetu. V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani si lahko ogledate zbirko 300 tradicionalnih in sodobnih igrač, ki jih sicer hrani Etnografski muzej Zagreb in kažejo razvoj izdelovanja igrač in uporabo različnih materialov. Proti koncu oddaje ostajamo v Zagrebu, saj je Hrvaški muzej za umetnost in obrt ta teden dočakal 140. obletnico ustanovitve muzeja. foto: Pixabay/jarmoluk

Lietuvos radijo žinių žurnalistas Paulius Šironas išleido poetinės prozos knygą „Laiškai sodininkui“. Laidoje pokalbis apie poeziją ir prozą po žinių ir žiniose.Diskusija, ar į gera pasikeitė sporto ir sveikatingumo veiklų rėmimo tvarka Lietuvoje, ar tikrai iškilo grėsmė „Snaigės“ žygiams.Keliautojas, „Snaigės žygių“ organizatorius Algimantas Jucevičius, Švietimo, mokslo ir sporto viceministrė Kornelija Tiesnesytė, skaidrumo srityje dirbančios organizacijos „Transparency International“ atstovė Rugilė Trumpytė. Ved. Giedrė Čiužaitė.

Lenkų poeto Zbigniewo Herberto poeziją skaito Julius Keleras.

Najbrž se ne motimo preveč, če rečemo, da je vse od Prešerna in Poezij naprej lirska pesem veljala za osrednjo, se pravi: družbeno najpomembnejšo literarno zvrst na Slovenskem. Saj so se vseskozi pisali tudi še kako odmevni romani in drame, a zdi se, da je prav v polju lirike v slovenščini pisana književnost kar najbolj udarno, sežeto, odmevno in, predvsem, umetniško dovršeno kontinuirano izrekala notranje praviloma protislovno resnico časa, resnico življenja v prostoru med Alpami in Jadranom – pa naj gre za Župančiča, ki hodi po zemlji naši in pije nje bolesti, za Kosovela, ki po prvi svetovni vojni razglaša, da je vse ekstaza smrti, za Zajca, ki mlada življenja, padla v boju zoper okupatorja, trpko opredeli za jalovo setev, ali za Šalamuna, ki se je navsezadnje utrudil podobe svojega plemena in se, nespokorjeni individualist, kratko malo izselil. Tako je bilo včasih; kaj pa danes? Kako lirsko poezijo pišemo in s kakšnimi pričakovanji jo beremo v zdaj že skoraj 30 let samostojni Sloveniji? Katere so njene značilne teme? V kakšnem tonu in slogu nas zdaj nagovarja? V čem je drugačna in le sebi podobna, v čem pa vendarle naslonjena na starejše slovenske, evropske in svetovne literarne tradicije? – To je nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratni oddaji. Dan po svetovnem dnevu poezije smo namreč pred mikrofonom Podob znanja gostili literarno zgodovinarko, dolgoletno predavateljico za novejšo slovensko književnost na ljubljanski slovenistiki, avtorico pionirske, tridelne Antologije slovenskih pesnic, dr. Ireno Novak Popov. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Irene Novak Popov

Ruda ir rauda. Poeziją, iš Lietuvos ir Sibiro, skaito laidą parengęs Julius Keleras.

Ruda ir rauda. Poeziją, iš Lietuvos ir Sibiro, skaito laidą parengęs Julius Keleras.

Poeziją skaito ir interpretuoja Mindaugo Nastaravičiaus gatvėje užkalbinti žmonės.

Poeziją skaito ir interpretuoja Mindaugo Nastaravičiaus gatvėje užkalbinti žmonės.