POPULARITY
Še je čas, da današnjemu sogovorniku zaželimo vse najboljše! Prav preteklo soboto je namreč gospod Janez Žvokelj praznoval lepih 97 let. V tem junijskem času se vedno rad spomni gimnazijskih let in obletnic mature, ki so sledile vsa leta pozneje. Shranjenih ima veliko fotografij, pravi dokument časa. Delček svojega življenja je odstrl tudi v pogovoru z Lucijo Fatur.
V času izpitnega obdobja študentje iščejo prostore, kjer bi se lahko v miru pripravili na izpite. Pred knjižnicami v Ljubljani se v tem času vije dolga vrsta čakajočih, v vrste za mesta se mnogi postavljajo že v zgodnjih jutranjih urah. Ljubljanska univerza je sicer odprla dodatne študijske prostore v treh članicah in zagotovila novih 764 mest. Kljub temu študentje opozarjajo, da prostora še vedno primanjkuje in da število uporabniških mest ne zadošča za njihovim potrebam. Več Urška Žižek, bere Cirila Štuber.
Avstriji se pred graško šolo, v kateri se je včeraj zgodil smrtonosen strelski napad, ves dan zbirajo dijaki in drugi, ki se s polaganjem rož in sveč spominjajo žrtev. Tam ostajajo pripadniki Rdečega križa avstrijske Štajerske. Kot je dejal njihov predstavnik Stefan Loseries, je ključna naloga danes vsem, ki se zbirajo v okolici šole, zagotovijo trenutek tišine, spomina in miru. Policisti medtem nadaljujejo preiskavo, nagiba za napad še ne poznajo. Druge teme: - Poljski parlament izglasoval zaupnico vladi - Bančniki na Brdu pri Kranju o izzivih negotovega geopolitičnega okolja - Tadej Pogačar po četrti etapi kolesarske dirke po Dofineji osmi v skupnem seštevku
Tri leta po pandemiji covida-19 strokovnjaki ugotavljajo, da je ta med otroki in mladostniki povzročil sindemijo, množico negativnih učinkov, zlasti na telesni in gibalni razvoj. V letošnji raziskavi SLOfit – športnovzgojni karton so podatki pokazali, da rezultati še vedno močno zaostajajo za predkoronsko ravnjo, trendi pa ostajajo skrb vzbujajoči. Posebej izstopa hkraten upad gibljivosti in eksplozivne moči – kombinacija, ki je redka in alarmantna. Telesna zmogljivost pomembno vpliva tudi na čustveno odpornost, samozavest in socialne veščine otrok. Pomanjkanje gibanja tako ne vodi le v slabšo telesno pripravljenost, ampak povečuje tudi tveganje za vedenjske in čustvene težave, kar zahteva resen in celosten odziv šol in širše družbe.Sogovornik: profesor doktor Gregor Starc, vodja meritev nacionalnega sistema ŠVK in član raziskovalne skupine SLOfit na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani
Prvo razglednico so poslali v drugi polovici devetnajstega stoletja. Danes polnijo predvsem zbirateljske albume in muzejske zbirke, čeprav so še vedno zveste in tihe opazovalke s stojnic turistično najbolj obiskanih mest. Vedno manj jih odpošljemo. Z njimi vse redkeje pošljemo pozdrave najbližjim, a vendar so tretji najbolj priljubljeni zbirateljski predmet na svetu. O teh majhnih, a zgovornih pričevalcih zgodovine pripoveduje Nedeljska reportaža Sare Zmrzlak.
Ko se v že tako ali tako prepirljivem narodu začnejo prepirati pop zvezde, je čas, da izostri uho tudi analitična oddaja, kot je naša. Kajti ustvarjalci, umetniki in kreativci naj bi s svojo duhovno rastjo ob ukvarjanju z lepim presegli nizkotnost prepira, ki je rezervirana za politike in običajneže. Ker pa so se v zadnjem tednu spoprijeli Nika, Aleš in Marjetka, ki skupaj predstavljajo velik odstotek slovenskega popa, se bomo v prepir zakopali tudi mi. Najprej in na začetku; s slovenskim popom se nam na srečo ni treba vsakodnevno ukvarjati. Z njim se morajo ukvarjati glasbeni uredniki, ki pa zaradi tega dobijo dodatek k plači in imajo beneficiran delovni staž. Ob zadnjih prepirih na slovenski pop sceni pa je bil na svet RTV podan predlog, da bi lahko bili glasbeni uredniki, vsaj v službi, tudi oboroženi. Toliko prahu, strasti in natolcevanj se je namreč pojavilo v javnem prostoru, ko sta Aleš in Marjetka Vovk zahtevala umik videospotov Nike Zorjan s pretočne platforme, češ da sta avtorja glasbe in besedil. Skratka, spor se je vrtel okoli pogodb in avtorskih pravic. Ker pa so mediji dandanašnje šlampasti, so se samo naslajali nad prepirom, nihče pa se ni poglobil v materijo samo. Vse do danes, ko je na sporedu vaša priljubljena obrekovalska oddaja. Ker ste melodijam in kontrapunktu slovenskega popa izpostavljeni vsakodnevno, se danes posvetimo le besedilni komponenti, ki se skriva v jabolku spora. Torej, okoli česa so se sprli Aleš, Marjetka in Nika in kaj je temni predmet poželenja, ki toženim in tožečim obljublja na desettisoče evrov odškodnine. Vzeli smo javno dostopno besedilo pesmi, ki nosi naslov "Zate dovolj …" Avtorja glasbe in besedila sta Aleš in Marjetka, oz. Raay in Maraya, poje pa Nika. Objavili bomo, v upanju da ne bo padla tožba, le prve tri kitice. Oz. dve kitici in refren. Vem, nisem vsak dan dobra družba, včasih zmanjka mi besed, včasih zmanjka mi besed. Le ti, ti me vidiš v srce in stopiš me kakor led in stopiš me kakor led. Vedno sem zate dovolj, v meni vidiš le lepó. In ti, ti me nasmeješ, me ogreješ, ko me pogledaš, tako je topló. Potem smo, samo za kontekst, naprosili umetno inteligenco, naj poskusi napisati besedilo ljubezenske pop pesmi o neprilagojeni junakinji, ki naj vsebuje topljenje ledu. V petnajstih sekundah smo dobili tole: Ni vedno glas razuma, včasih raje gre po svoje, z vinom v roki, z vetrom v laseh – beži pred prazne dvoje. V očeh ji gori upor, na ustih tiha kletev, a v srcu skriva nevihto, ki jo le on lahko razplete. Prijatelji bežijo stran, pravi: "Ne maram pravil," v njej žari svoboda, a ne ve, kaj bi z njo storila. Ko stopi on v prostor, vse se v njej spremeni, kot da bi jo sonce poljubilo – in noč postane dni. Ob njem se ne pretvarja, nežna je in bosa, ledene stene v njej razpadejo – brez glasu, brez joka. Na svetu ni popravnega, a v njegovem objemu ve: čeprav je vihar v njej doma, zanj je vedno spet dekle. Potem smo prosili učenko šestega razreda OŠ, zaradi ortodontskega aparata socialno anksiozno, če nam napiše besedilo pop pesmi z danimi parametri. To smo dobili: Stopil si v moj svet tišine gluhe, uhodil stare si poti Kot pomlad zimski led stopi Srce se te moje veseli. Vem, da sem včasih tuja, Divja plešem vse noči A ne boj se, ne bom za vedno taka Ko mine puberteta, se mi oko zbistri. Le ti me čutiš In poznaš moj pin Le ti si v nočeh obupa, Moj tihi sotrpin Potem smo naprosili še delno uveljavljenega pesnika starejše generacije, gospoda Franca iz Vrbe, če nam lahko on pošlje nekaj verzov, ki bi se lepo podali pod naslov: »Zate dovolj«. Zanimivo, da je stari lisjak med besedama zate in dovolj, postavil vejico. Alešu vedno Nika laže, hrast, ki led na tla Ga zimski trešče On živi in umrje brez dnarja. Zdaj nam je približno jasno, okoli česa so se sporekli in okoli česa se tresejo vsi ti desettisoči evrov avtorskih pravic, odškodnin in gaž od špilov. Je pa ena resnica oz. dve. Če bi zaprosil Aleša, Marjetko in Niko, da napišejo pesem o recimo –"poletni noči, ki bila je najin dom", bi za raven, na kateri so bili popevkarji pred pol stoletja, potrebovali približno dvesto let. In če si sedanji slovenski pop glasbeniki za svoja skrpucala resnično delijo na tisoče evrov, bi morala Elza Budau živeti v graščini, obkrožena s služabniki.
Prvi analiza letošnjih dosežkov otrok na meritvah športnovzgojnega kartona kažejo, da je telesni in gibalni razvoj šolarjev in šolark ostal globoko pod ravnjo predkoronskega obdobja. Izboljšanje telesne učinkovitosti v letih po covidu-19 se je ustavilo in zdaj beležimo stagnacijo in celo upad telesnih zmogljivosti pri fantih ter povečanje kazalnikov debelosti pri otrocih med 7. in 19. letom starosti, in sicer za 4 odstotke. To so trendi, ki poleg naraščanja zaslonskega časa in nasilnih vedenj pri mladih, niso spodbudni, opozarjajo strokovnjaki z ljubljanske Fakultete za šport, ki kot eno od rešitev poudarjajo: več športa! In to ne le v prostem času, teveč tudi v šolah. Več pa izvemo od prof. dr. Gregorja Starca, vodje nacionalnega sistema športnovzgojnega kartona, Luke Vukovića, nekdanjega reprezentanta v judu, danes pa športnega pedagoga, in Jakoba Nedoha, najboljšega slovenskega borca v mešanih borilnih veščinah (MMA) in študenta magistrskega programa Fakultete za šport.
V zadnjem delu Marija zagotovi otrokom: “Vedno bom z vami, čeprav me ne boste videli.”
Slovenija je ena izmed biotskih vročih točk Evrope. Kako tudi ne, ko pa naše ozemlje leži na stičišču alpske, panonske, dinarske in sredozemske biogeografske regije, zato ga zaznamujejo razgiban relief, raznovrstna kamninska podlaga ter pestre talne in podnebne razmere. Tik pred koncem maja, ko nam travniki zunaj kažejo svoj najbolj bujen obraz, se v Frekvenci X sprašujemo, zakaj so ti tako zelo pomembni za ohranjanje biotske pestrosti in kako se razlikujejo od tako imenovanih zelenih puščav. Obiskali smo nekaj rajskih travniških kotičkov na biosfernih območjih Julijskih Alp, Krasa in Kozjanskega in Obsotelja in za tokratno Frekvenco X spisali pravo senzorno razglednico z njih. Bral: Igor Velše Oddaja je bila posneta na biosfernih območjih Slovenije. V Unescov program Človek in biosfera so v Sloveniji uvrščena štiri biosferna območja: Julijske Alpe, Kras, Kozjansko in Obsotelje ter Mura. To so geološko, klimatsko in tudi kulturno raznolika območja, skupna pa so jim bogastvo biotske raznovrstnosti in navdihujoče prepletanje naravnih vrednot s kulturno dediščino.
V izraelski prestolnici Tel Aviv so se sinoči zbrali protestniki, ki nasprotujejo politiki vlade premierja Benjamina Netanjahuja v Gazi. Zahtevajo, da vlada poskrbi za izpustitev preostalih talcev Hamasa, namesto da širi vojno proti prebivalstvu enklave. Po podatkih izraelskih obveščevalcev je živih le še 20 od 58 talcev, ki še niso bili izpuščeni. Izpuščena talka je ob tem povedala, da so ji med njenim ujetništvom največjo nevarnost predstavljali izraelski raketni napadi. V oddaji tudi o tem: - Venezuelska vlada pred volitvami aretirala več opozicijskih politikov. - Air Tractorji pripravljeni na letošnjo požarno sezono. - Zlata palma v Cannesu iranskemu filmu Preprosta nesreča.
Benečija žaluje. Včeraj je v 85-tem letu starosti umrl msgr. dr. Marino Qualizza, duhovnik, profesor in do zadnjega odgovorni urednik polmesečnika Dom. Pred dobrima dvema tednoma je umrl tudi njegov vrstnik Božo Zuanella, župnik v Tarčmunu in Sovodnji, publicist in zbiralec narodnega blaga. Oba sta bila v duhovnika posvečena pred 60-imi leti. V zadnjem mesecu sta tako Benečija in slovenski narod izgubila zadnja čedermaca, stebra slovenstva, vere in kulture. Qualizza je bil od leta 1970 do leta 2014 profesor dogmatike v videmskem semenišču in na inštitutu verskih znanosti, ki ga je leta 1986 ustanovil in bil kar 25 let dekan. Napisal je več deset knjig s teološko vsebino. Nekaj let je bil župnik stolne cerkve v Vidmu. Vedno je skrbel za pravice Slovencev videmske pokrajine in pomagal pri slovenskih organizacijah. Msgr. Marino Qualizza je 37 let, do lanskega poletja, ob nedeljah daroval svete maše v slovenskem jezku v Dreki tik ob meji s Slovenijo. Ob sobotah je od pomladi 2013 daroval sveto mašo po slovensko v Špetru. To je bila velika prelomnica - je povedal za oddajo Naš gost, leta 2014. Qualizza se je zavzemal za dvojezičen verouk v Benečiji, ki se je začel leta 2017. Pogreb msgr. Qualizze bo v ponedeljek, 26. maja, ob 15. uri v špeterski župnijski cerkvi. Pokopali ga bodo pri Svetem Lenartu v Podutani. V globoki žalosti ob smrti msgr. Marina Qualizze so se organizatorji jutrišnjega dogodka, namenjenega poimenovanju ulice po Lambertu Ehrlichu v Žabnicah, odločili, da slovesnost prestavijo na kasnejši datum, ki ga bodo še sporočili. V spomin na msgr. Marina Qualizzo bo jutri ob 11.00 v cerkvi svetega Egidija v Žabnicah sveta maša.
K pogovoru smo povabili inženirko oblikovanja, kreatorko, direktorico in ustanoviteljico podjetja ter blagovne znamke moških oblačil SENS, Zlato Zavašnik. Urejenost je pomembna, zelo vpliva na človeka in na njegovo počutje, tudi na okolje, v katerem se giblje. Zato je vredno v to vložiti nekaj časa, koliko?, naj vsak presodi sam. S pregovorom, da obleka naredi človeka, se ne strinjam najbolj. Bi pa rekla, obleka spremeni razpoloženje človeka in dejansko vpliva nanj navzven in navznoter, in to se mi zdi izjemno pomembno. Zlata še doda: Obleka vseeno nima takšnega vpliva, da bi nas naredila. Lahko pa držo in svoj karakter izrazimo ali podpremo z obleko, to pa. Zlata Zavašnik ustvarja že štirideset let. Kombinacija oblikovalke in podjetnice, ki se v njej prepleta, se je izkazala za veliko prednost. Eno od njenih vodil je trajnost, med prvimi je vstopila v bolj trajnostne in do okolja ter ljudi odgovornejše izdelan tekstil. Trideset let praznuje njena blagovna znamka. S svojo predanostjo in zavedanjem o potrebah trga po kakovostni moški modi in obleki je leta 1994 zagnala lastno blagovno znamko. Z minimalističnimi in vsestranskimi dizajni je revolucionirala slovensko modo, postala del slovenske oblačilne dediščine. Njena zavezanost etiki v poslovnih odnosih je bila odločilna za preživetje in rast tudi v obdobju ko so se številna tekstilna podjetja zapirala. Spominja se, kako se je čez noč trg razpolovil. Njena odločitev, da bo nadaljevala, je v celoti spremenila platformo podjetja. Treba je bilo zožiti poslovanje. Se specializirati. Meni je pomembno, da nisem razpršena. Potrebujem fokus. Najti širino znotraj tega, je zame izziv. In da se, kar je zanimivo. »Obleka ne more narediti človeka, to se mi zdi premočno. Obleka vseeno nima takšnega vpliva. Mislim, da mora imeti človek že sam po sebi neko držo, karakter, da lahko potem to izrazi ali poudari skozi obleko. Če nima vrednot, mu jih žal tudi obleka ne more dati. Z obleko lahko pridobi pozornost, zgradila pa ga ne bo kot človeka v polnem pomenu te besede.«»Žal večini ljudi trendi in cene narekujejo izbor. Vse skupaj je danes žal na kvantiteti in ne na kakovosti. Tudi mladi si raje kupijo pet majic kot eno, ki je za nošnjo prijetnejša in ki »boža« kožo. To bi morali veliko bolj izpostavljati, ker z obleko kažemo tudi svoje vrednote. Manj je več, ne samo v smislu barv in vzorcev, tudi v količinskem smislu je manj več. Na koncu prihranimo, ko smo za oblačilo na začetku odšteli več, a ga nosili dolgo časa. To vpliva na mnoga področja življenj, smo vzor naslednjim generacijam, to je velika tema.« Ko sem bila mlajša sem seveda imela ideje, večje, močnejše, tudi po tujih trgih, željo se pokazati. Bili so poizkusi, a izkušnje ne dobre. »Delala sem kalkulacije, koliko sem dobila za vloženo energijo. Rezultat ni bil v prid moje energije. Počutje mi je bilo pomembno in žal sem ugotovila, da vložim preveč za majhen rezultat. Nisem želela delati samo za modno pisto, ko potem kolekcija obstane v skladišču ali na smetišču. Vedno sem zato iskala mejo, do kod grem lahko z estetiko, da še ohranim produkt, ki je nosljiv.« »Svoboda je v minimalizmu. Obleka je tudi naš tihi govor, z njo sporočamo marsikaj o sebi, svojih načelih, kažemo tudi, koliko časa smo porabili za izbor in urejanje. Če imamo dober izbor, s tem prihranimo čas še za kaj drugega, meni se to zdi pomembno. Zato je začetni premislek ob nakupu zelo dragocen. Dober izbor oblačil postane naša druga koža, v katerih se odlično počutimo in jih nosimo dolgo časa. Na področju tekstila so se zgodile velike spremembe. Danes morajo biti proizvodnje tkanin celostne, izpolnjevati morajo številne kriterije in zaveze, ki zmanjšujejo obremenitve na okolje. V osnovi velja, da se v neki tkanini počutimo dobro, mora biti naravnega deleža v njej vsaj trideset odstotkov, kar še omogoča dihanje in nas ne zapre.« »Obleka je naš podpis. Mediji - in toliko jih je, vemo, da močno vplivajo. Vpijejo o tem, koliko boljši bi morali biti. Vsak se nekoliko podvrže temu. Pritisk je močan. Dobro je izoblikovati svoj stil, v katerem se dobro počutimo in se z njim lahko poistovetimo.«
Big Band RTV Slovenija letos obeležuje 80 let in tako velja za enega najstarejših jazzovskih orkestrov na svetu. Orkester je leta 1945 zbral Bojan Adamič, leta 1964 je vodenje prevzel Jože Privšek. V 70. in 80. letih je orkester dosegel izjemno visok nivo igranja in kosal se je lahko z orkestri po vsem svetu. Takrat so v njem med drugim igrali solisti trobentač Petar Ugrin, saksofonista Andy Arnol in Tone Janša, pianist Silvester Stingl ter bobnar Ratko Divjak. Je pa v orkestru med letoma 1962 in 2000 igral tudi eden najboljših »screamerjev«, oziroma prvih trobentačev v Evropi, to je bil trobentač Pavel Grašič, ki je v njem pustil izjemen pečat. Pavel Grašič je danes v 86. letu starosti in je najstarejši nekdanji član orkestra. Še vedno je aktiven ter vitalen in je tudi v spominu ohranil še ogromno dogodkov in podatkov, povezanih z orkestrom.
Po skoraj polovici Gira Primož Roglič na Giru zaseda peto mesto. Po smoli na makadamu je kazalo slabše, a slovenski as je v zahtevnem kronometru v dežju prehitel vse neposredne konkurente za končno zmago. Vabljeni k poslušanju, med drugim predstavimo tudi traso drugega tedna.
Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, ne vsaj za nekaj trenutkov obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo slučajno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katerega smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa se ga še kar poslužujemo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. Kar pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji kot so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomur. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote.
Neka ženska je bila prepričana, da slabo sliši. Prijatelji so ji govorili, da ima res težave. Vedno jih je namreč prosila, naj ji ponovijo, kar ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.
Ko sem pripravljal to razmišljanje, mi je uspelo, tako se mi je zdelo, ujeti nekaj misli … To, da na eni strani svet ponuja rešitev, ki jo sicer v tej tekmi drago plačujemo, na drugi strani pa prav zato ostajamo ali postajamo nezadovoljni, žalostni ali celo jezni. Vedno malo napeti. Vedno več je telesnih in duševnih alergij in disforij. Potem pa mi je prišla na misel Jezusova beseda: Brez mene ne morete ničesar storiti. No, ampak glej, kaj vse delamo in smo naredili in ustvarili … Pa se prikrade vprašanje: kako uspešno pa je? Kakšen smisel ima vse to dognanje, znanje, imetje, zdravje in lepota, če potem toliko ljudi ni srečnih, če so nezadovoljni s seboj, svojim videzom, spolom, s svetom, v katerem živijo, z življenjem? Jezus, kaj želiš povedati? Če sprejmem, da brez tebe res ne morem nič, ali to tudi pomeni, da s teboj lahko vse? In spet Jezusova beseda … Nisem prišel izvrševat vseh vaših želja, prišel sem kot pot, resnica in življenje. Prišel sem izvrševat Očetovo voljo. Če si daleč, trpeč in žalosten, vrni se k Očetu. On te ljubi. Ne obupaj. S tabo sem na tvoji poti. Začni danes, zdaj. Če že dolgo nisi molil, začni danes. Ne znaš? Moli s srcem. Stopi v cerkev, pridi k maši. Najdi prijatelja pri iskanju. Jaz bom s teboj. Jaz bom tvoja moč. Z menoj boš zmogel.
Za taborišči v Gonarsu in na Rabu sicer vemo, ni pa gotovo, da tudi vemo, kaj natanko so Slovenke in Slovenci tam doživeliVedno se bomo spominjali, so v dneh, ko smo obeleževali 80. obletnico konca druge svetovne vojne, malodane v en glas ponavljali voditelji držav, ki so se borile na strani velike, zmagovite antifašistične koalicije. A česa natanko se bomo spominjali? Junaštva naših dedov in babic? – Gotovo. In zasluženo tudi. A, priznajmo, tega se je menda vedno lažje, prijetneje spominjati kakor gorja, ki ga je povzročilo fašistično barbarstvo, gorja, na katerega je bilo potem treba odgovoriti z junaštvom. Pa vendar se zdi, da današnji svet še bolj kot spomin na junaške zmage potrebuje kolikor mučen toliko streznjujoč spomin na koncentracijska taborišča, na sumarne eksekucije, na posilstva, na mučenja, na stradež, na suženjsko delo, na popolno dehumanizacijo. Te nelahke naloge smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo – pars pro toto – spregovorili o izkušnji Slovenk in Slovencev v italijanskih fašističnih taboriščih. Pri tem sta nam pomagali izvrstni poznavalki te problematike, zgodovinarki dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Urška Strle z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki sta v sodelovanju z zgodovinarjem dr. Otom Lutharjem pred dvema letoma in pol pri založbi ZRC objavili obsežno študijo Užaljeno maščevanje : spomin na italijanska fašistična taborišča, v kateri so zbrana in analizirana pričevanja poslednjih preživelih z Raba, Gonarsa in drugih krajev groze, ki jih je za Slovenke in Slovence med vojno vzpostavil italijanski fašizem. V pogovoru z gostjama smo preverjali, zakaj so bili vsi ti ljudje internirani, kaj je pravzaprav pomenilo potopiti se v temo fašističnega taborišča, koliko se jih od tam ni nikoli vrnilo, kaj so tisti, ki so nekako vendarle preživeli, potem morali nositi na svojih plečih skoz življenje in kakšno mesto njihova izkušnja zavzema v našem današnjem kolektivnem zgodovinskem spominu. Foto: risba »Gonars« Nikolaja Pirnata je del notranje grafične opreme knjige Užaljeno maščevanje, izsek (Goran Dekleva)
Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je potrebno pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav udejanjil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti preko raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešen mlad poslovnež Jean – Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je ali vidimo te zglede? Polnost sreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!
Naneslo je, da sem se pred leti znašla na praznovanju znankinega štiridesetega rojstnega dne. Nekateri so ji napovedovali še enkrat toliko življenja, drugi spet veliko več, saj ljudje vedno dlje živijo in že zdaj imamo v Sloveniji precej stoletnikov. Ampak saj to sploh ni tako pomembno, kako dolgo bo živela, pomembneje je, kako bo živela. Ni odvisno od nje, kako dolgo bo živela. Za to, kako bo živela, pa sama prav gotovo lahko naredi veliko. Ena izmed prisotnih jo je vprašala: »Kakšna pričakovanja imaš ob svojem štiridesetem rojstnem dnevu?« Takole je odgovorila: »Do drugih vedno manj, do sebe veliko. Zaobjeti želim vedno bolj življenje kot eno. Vedno bolj tudi cenim ljudske pregovore, ki na zelo preprost način govorijo o velikih, preizkušenih življenjskih resnicah.« Pa še nekaj podobnih želja je povedala, samo zdajle se jih ne spomnim tako natančno, da bi jih lahko napisala. Bila sem vesela teh njenih pričakovanj. Nam vsem, ki smo bili tam prisotni, je dala veliko misliti. Saj res, kaj pričakujemo v svojem življenju? Kaj pričakujemo v različnih obdobjih? Res je, da se potem stvari pogosto dogajajo čisto drugače od naših pričakovanj, je pa prav, da imamo svoja pričakovanja in da se jih zavedamo. Ob njih lahko kot ljudje rastemo. Pričakovanja, ki jih imamo, govorijo o naših vrednotah. Ob tem sem se spomnila na knjigo, ki sem jo prevajala pred mnogimi leti. Govori o afriški ženski in to, kar mi je najbolj ostalo, je, kako afriška ženska počiva v sebi. Res je, da poteka življenje tu pri nas drugače, v večji naglici, z večjim stresom, pa bi bilo morda vredno tudi v teh okoliščinah kdaj pomisliti, kaj pomeni počivati v sebi. Prav gotovo tudi ustaviti se in si vzeti čas. Res je, da to ni vedno mogoče, včasih pa vendarle. Odvisno tudi od tega, kakšne vrednote so za nas pomembne. Tako me je praznovanje tega rojstnega dne privedlo do razmišljanja o vsem tem. Res je, da smo si tudi nazdravili s šampanjcem, se veselili in zapeli, ampak ves čas je nekako ostalo prisotno vprašanje: Kaj pričakuješ?
V Svetem pismu najdemo različne nasvete in spodbude glede našega dela – med drugim, naj bomo marljivi (Pregovori 21,25 in 2. Tesaloničanom 3,10) in da naj s svojim delom poskrbimo za zadovoljitev svojih potreb in potreb, tistih, za katere smo odgovorni (Pregovori 24,27 in 1. Tesaloničanom 4,11). Toda delo, ki ga opravljamo vsak dan, je več kot le to. Je način, kako ustvarjamo razliko v svetu in življenje drugih spreminjamo na bolje. Osebe, ki polnijo nakupovalne police v trgovinah, nam ne omogočajo le, da pridemo do stvari, ki jih potrebujemo, ampak da te tudi lažje in hitreje najdemo ter tako dobro izkoristimo svoj čas. Če zaradi bolezenskih tegob končamo v bolnišnici, ni pomembno le delo zdravnikov in preostalega medicinskega osebja. Prav tako je pomembno tudi delo tistih, ki skrbijo za čistočo in higieno prostorov, saj s tem ustvarjajo okolje za uspešen potek našega zdravljenja. Ne glede na to, kaj delamo, ključno je, da to šteje. Delo bi moralo biti več kot le sredstvo za doseganje določenega cilja. Večkrat slišimo misel: “Ne živimo zato, da bi delali, delamo zato, da bi živeli.” Domneva, na kateri temelji to prepričanje, je, da ljudje v glavnem delajo za nekaj, kar je ob koncu meseca videti na plačilni listi in bančnem računu in da v tem ni nekega višjega smisla. Delati predvsem za denar pa je komajda kaj več od sodobne oblike podkupovanja – ko vam druga oseba plačuje, da naredite nekaj, kar želi, da naredite, ko bi vi raje delali nekaj drugega. Številne študije so pokazale, da so nefinančne spodbude – kot so priznanje, pozornost, spoštovanje in odgovornost – lahko učinkovitejše od finančnih spodbud. Ljudje, ki svojo identiteto gradijo na svojem dohodku, v delu le redkokdaj najdejo zadovoljstvo. Vedno bo nekdo imel večjo hišo ali boljši avto. To je dirka, v kateri v kateri ne morete zmagati. Denar in moč lahko uporabimo za dobre stvari, toda hkrati sta to lahko tudi pasti. Zame je delo, ki ga opravljam, poslanstvo – poslanstvo dodajanja vrednosti življenju ljudi, s katerimi sem v stiku. Ko gre za moje delo, moje odločitve glede investicije časa in energije ne temeljijo ekonomskih dejavnikih. Denar, prejet za opravljeno delo, kljub temu da je pomemben, nikoli ni in nikoli ne bo primarni določevalec tega, v kaj bom vlagal svoj čas in svoja prizadevanja. Pri določanju prioritet dela začnem z vprašanjem, kako bo to, česar se bom lotil in kar bom počel, naredilo pozitivno razliko za druge. Ugotovil sem, da ukvarjanje s tem temeljnim vprašanjem običajno pripelje do boljših odločitev. In ko razmišljam o tem, kaj me pri mojem delu osrečuje in zadovoljuje, vedno znova ugotavljam, da so to vse tiste izkušnje in prizadevanja, s katerimi sem drugim pomagal narediti korak bliže k uresničitvi njihovega od Boga danega potenciala in približanja temu, da postanejo vse tisto, kar po Božji milosti lahko postanejo. Če torej tudi vaš cilj ni umreti z več denarja, kot ga imajo vsi drugi na pokopališču, potem je zdaj trenutek, da na svoje delo pogledate z drugačne perspektive. Da v njem ne vidite le poti do plačanih položnic in hrane na vaši mizi, ampak tudi način, s katerim svoje okolje in življenje ljudi v njem spreminjate na bolje.
Če vleče eden naprej in drugi nazaj, se nikoli ne pride na kraj. Pregovor vabi k pogovoru; bolj modna beseda je dialog. Ta je pa razumljen kot dvogovor. A dvogovorca skoraj da bolj vlečeta vsak na svojo stran, kot dva, ki težavo rešujeta s pogovorom, pomenkom. Vedno je možno, da ostane vsak na svojem bregu, pri svoji trditvi. Ni rečeno, da je s tem povzročen razdor. Pravico do svojega mnenja ima vsak človek. Neko mero razuma pa tudi. Ali popustiti ali ne? Koliko so vredni kompromisi? Načelen človek težko pristaja nanje. Za gnili kompromis označujemo dogodek ali pa stanje, ko ostaja ena stran sklenjenega dogovora opazno na slabšem. Človek se uči iz svojih in tujih izkušenj. Od tod modrost, da gre osel le enkrat na led. Optimist pa meni, da bo drugič že plesal po njem. A brez popuščanja v življenju skoraj ne gre. Ne z glavo skozi zid ! velja za vse okoliščine, ki kličejo po premisleku. Kljub temu se zgodi, da do škode tiščimo v svojo smer. Preudarni ljudje znajo odnehati, že preden bi bilo treba sklepati kompromis; preprosto se ne spuščajo v brezplodno debato. Toda mnoge zadeve so resnega pomena, in če je umestno posredovanje tretjega, gre za področje mediacije. Učena beseda, še do nedavnega nikoli v rabi, njeno vlogo je pa znal opravljati celo nešolan človek. Z dobro voljo, z zavzetostjo, za boglonaj in zadovoljen, da sta se po njegovem posredovanju soseda pobotala. Popotni prosják preroškega duha, ki je ostal v spominu še drugemu rodu prejšnjega časa, ker je spravil k pameti razjarjenega mejaša, preden bi pritekla kri. Hja, stari časi, ko je bilo vse idilično preprosto: starosvetne družine, navadne komunikacijske poti, nobene televizije, tuji kraji oddaljeni, luna nedosegljiva, namesto vodovodne pipe kapnica z vegaste strehe, predvsem pa vdanost v božjo voljo, ker o usodi ljudje niso imeli pojma. Le kdo od njih bi danes sploh upal živeti! Mi pa moramo. Pa toliko bolj drsimo kot družba navzdol, kolikor manj smo pripravljeni prisluhniti sogovorcu. Premisliti, o čem govori. Gladiti ostre robove. Dopustiti, da ima v čem prav. Spoznati, da sloga jači, nesloga tlači. Na družinskem platnu in na svetovni sceni.
Ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne se tudi po zamejstvu vrstijo različne prireditve. Ženska pevska skupina Stu ledi se je poklonila ženskam, ki so pred, med in po drugi svetovni vojno odigrale pomembno vlogo pri ohranjanju narodne zavesti in boju za svobodo. Skupaj z Anico Kralj Malalan, upokojeno učiteljico, obujamo spomine na osvoboditev Trsta. Na Reki si ogledamo razstavo z naslovom Slovenci med prvimi protifašisti v Evropi, 1921-1941, ki jo je pripravilo društvo TIGR Primorske. V K in K centru v Šentjanžu v Rožu se pridružimo praznovanju 30 letnice delovanja, v Porabju pa čestitamo Marijani Kovacs, ki je za ohranjanje slovenske kulturne dediščine prejela spominsko plaketo Avgusta Pavla. Pridružite se nam! Foto(Karl Vouk): Prve štiri stele Valentina Omana z dvojezičnimi kraji na avstrijskem Koroškem, postavljene pred celovškim Domom glasbe v okviru projekta 800 +
Dušan Jovanović, velikan slovenskega in nekdaj jugoslovanskega gledališča zadnjih več kot pet desetletij, je preminil na prelomu iz leta 2020 v 2021, štiri leta pozneje pa je pred bralci in bralkami zelo obsežna monografija z naslovom Dušan Jovanović, ki jo je uredila dr. Diana Koloini, izdal jo je Slovenski gledališki inštitut. V sodelovanju s Cankarjevim domom v Ljubljani je Inštitut v januarju pripravil tudi veliko razstavo ter bogat in raznovrsten spremljevalni program. Pred mikrofonom gostimo Diano Koloini, da bi Dušana Jovanovića in dragocene zapise na radijski način približali bodočim bralkam in bralcem. Vabimo vas k poslušanju!
Papež Frančišek je veljal za zagovornika konservativnih stališč Cerkve, kot jezuit pa je bil tudi predstavnik naprednih pristopov pri več družbenih vprašanjih, med drugim pri pomoči revnim. Po besedah frančiškana Mirana Špeliča, profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani, Cerkev nikoli ni bila okostenela v svojem času. Vedno se je odzivala na izzive časov.
Rezistenco je razvila Escherichia colli, klebsiela ...Prof. Dan Andersson na švedski Univerzi v Uppsali, mimogrede – mednarodne primerjave Univerzo v Uppsali uvrščajo med 100 najboljših univerz na svetu – vodi Center za antibiotike. S skupino sedemnajstih raziskovalk in raziskovalcev preučujejo odpornost bakterij na antibiotike, delujejo pa tudi na področju hitrejše diagnostike bakterijskih okužb. »Preizkušamo tudi metodo, s katero bi lahko preverili delovanje različnih kombinacij antibiotikov. Razvili smo enostavno ploščico s kislim agarjem, na kateri lahko pogledamo, ali dva antibiotika delujeta sinergistično ali antagonistično.« S prof. dr. Danom Anderssonom se je v Biomedicinskem centru (BMC) Univerze v Uppsali srečal Iztok Konc. Kdo je prof. Dan Andersson TUKAJ Raziskovalna skupina in raziskave TUKAJ
Bernarda Škrabar Damnjanović je mednarodno priznana strokovnjakinja na področju gospodarske obveščevalne in preiskovalne dejavnosti. Certificirana mednarodna preiskovalka s skoraj 20-letnimi izkušnjami je magistra in doktorandka varstvoslovja. Je direktorica Detektivsko varnostne agencije, soustanoviteljica tehnološkega podjetja Next Sight, predsednica Inštituta za varnost in strateške raziskave ter članica izvršnega odbora Council of International Investigators (CII) v ZDA. Kot častna dekanja detektivske šole v Bukarešti in vodja programa za globalno izmenjavo preiskovalcev je pionirka na področju detektivske dejavnosti. Njeno strokovno delo pokriva širok spekter področij, od korporativne varnosti, notranjih preiskav in preverjanja poslovnih partnerjev do kibernetske varnosti, forenzičnih analiz. Leta 2024 je postavila prvi globalni sistem izmenjave preiskovalcev, ki omogoča detektivom pridobivanje znanj in vpogled v preiskovalne prakse po svetu. Kot govorka in mentorica sodeluje pri razvoju varnostnih politik na nacionalni in mednarodni ravni. Fun fact: Bernarda je na ena redkih žensk v detektivskem svetu na svetu, ki je dosegla tako visoko prepoznavnost in bila povabljena tudi na Europolove konference o kibernetskem kriminalu in varnostnih strategijah prihodnosti. Najljubši citat: "Find a job you love and you'll never work a day in your life." – Konfucij. Opazujte in poslušajte več kot govorite. Najljubša knjiga: Tao Te Jing (Knjiga poti) ali Daodedžing, na kratko Dao, je zbirka verzov, ki jih je v šestem stoletju pred našim štetjem napisal kitajski mislec Lao Tzu. Verzi govorijo o Tau ali Dau, kar v slovenščini prevajamo kot »Pot«, toda pomen besede je mnogo širši, saj glede na rabo v stavku lahko pomeni tudi vodenje po poti, kar se lahko nanaša na filozofsko razsvetlitev oziroma na etično in moralno vodstvo. Nekateri verzi so preprosti, vsakomur razumljivi, kot na primer: »Dober človek se ne prepira, tisti, ki se, pa ni dober.« Drugi vabijo, da se vanje poglabljamo in osmišljamo z zavestnim ubiranjem Poti, v iskanju presežne, vseprisotne modrosti. Najljubša serija: Sem človek dokumentarcev. Hobiji: Potovanja, slikanje, igralska šola, golf, tenis, jahanjeNajljubša hrana: Rada kuham, rada imam jedi na žlico, slow foodNajljubši podjetnik: nekaj jih je, ampak ne bi delala krivice in nekoga posebej izpostavila, pa drugih ne. Predvsem so mi navdih ljudje, ki so sami ustvarili nekaj iz nič, so vizionarji in si upajo iti svojo pot ter uspejo tudi v tujini. Zaključni nauki za poslušalce:· Varnost in preventiva sta ključ do uspeha – Ne čakajte, da se zgodi težava, ampak vedno razmišljajte korak naprej.· Resnica vedno pride na dan. Bolje prej, kot slej. – Poštenost in sistematično delo vedno obrodita sadove.· Znanje in mreženje odpirata vrata – Vedno vlagaj v svoje znanje in bodi povezan s pravimi ljudmi. Upaj si biti sam svoj in samosvoj!
Kadar imaš ob sebi nekoga, ki mu je težko in trpi, iščeš najrazličnejše načine, kako bi ga opogumil in mu pomagal, da bi laže vzdržal. Velikokrat se spomnim na gospo, ki je pripovedovala, kako je s svojim možem doživljala zadnje mesece njegovega življenja. Bil je hudo bolan, stanje se mu je slabšalo, bil je že popolnoma nepokreten in tudi rok že skoraj ni mogel več premikati. Začele so se pojavljati tudi težave pri hranjenju. Bila je popolnoma obupana in ni vedela, kaj naj mu reče, ne da bi se mu zlagala in ga slepila z lažnim upanjem, hkrati pa mu pomagala, da bo še vedno upal. Na misel ji je prišlo tole. Rekla mu je: »Veš, nekaj časa bo šlo še na slabše, dokler ne bo dosežena najnižja točka. Potem pa se bo obrnilo na bolje. Vzdržati moraš do te najnižje točke.« Možu se je zdela ta razlaga sprejemljiva. Vedno znova jo je spraševal, ali je že dosegel najnižjo točko. Ta ženina razlaga mu je pomagala upati in vzdržati. Saj bo potem bolje! Bolnik je po nekaj mesecih umrl. To je bil trenutek najnižje točke. Smrt je prišla zanj kot odrešitev. Ne vem, ali je bil veren ali ne. Njegova žena veruje, da smrt ne pomeni konca in je zato z vsem prepričanjem govorila o tem, da bo po najnižji točki šlo na bolje, čeprav je vedela, da more biti ta najnižja točka samo smrt. Kako pomembno je, da tudi v najtemnejših trenutkih lahko upamo, da se nam bodo odprla nova obzorja, čeprav ne vemo, kako in moramo prej še preko najnižje točke! Kako dragoceno je takrat ob sebi imeti človeka, ki prav tako upa, ki pomaga hoditi do te najnižje točke in se soočiti z vsem, kar ta najnižja točka prinaša.
V baroku, ki je razkošen, čustven, silovit, se razbohotijo plemiško naročništvo in zbirke, freske, oltarne slike, pa marmorni in večbarvni leseni kipi ter uporabni predmeti. To je čas razcveta umetnosti in velike pretočnosti – umetniki se selijo in razpihujejo vplive. V Narodni galeriji v Ljubljani si na razstavi Barok v Sloveniji lahko ogledamo več kot 170 umetnin. Javnosti je na primer prvič predstavljena tudi restavrirana slika beneškega slikarja Francesca Fontebassa, narejena za kapelo Loškega gradu. Razstavo primerljive razsežnosti je imela Naroda galerija pred tridesetimi leti o gotiki, o baroku pa pred več kot pol stoletja. Gre za projekt, v katerega je vključenih več inštitucij, predstavlja pa umetnost, nastalo v 17. in 18. stoletju na ozemlju ali za ozemlje današnje Slovenije. Pripravili so tudi 600 strani dolg katalog. Avtorja razstave sta dr. Matej Klemenčič in dr. Katra Meke. Slika: Borut Živulović/BOBO
Vedno več je domov in poslopij nasploh, kjer v hladnem delu leta za ogrevanje ne potrebujejo lesa, kurilnega olja, plina in podobnih goriv, temveč je dovolj že pritisk na gumb in prostori so čudežno topli. Pravzaprav vse poteka avtomatsko in skoraj povsem mimo nas. Radiovedni tokrat odgovarjamo na vprašanje, kako deluje toplotna črpalka in kako ji uspe, da lahko enkrat prostor ogreva, drugič pa hladi. Gostja: asist. dr. Nada Petelin, Fakulteta za strojništvo v Ljubljani Prisluhnite še: Zakaj olja ne smemo zlivati v odtok? So rastline za kaj koristne ali so samo za okras? Kateri nevidni prebivalci živijo v vaši kuhinjski gobici? Skrivnostno sporočilo na zarošenem steklu Kis in soda - zaveznika pri čiščenju, a ne v tandemu.
Nogometaši Maribora so le bleda senca ekipe, ki je pred nekaj tedni ugnala Olimpijo.Še bolj kot rezultatski neuspeh pa v oči bode "igra". V tokratni oddaji sta dogajanje po sinočnjem porazu proti Domžalam pomentirala novinarska kolega Simon Šparavec in Dejan Mitrovič.
Vedno se nam zdi, da usodo, kakršna je posegla v življenje družine gospe Marjetice Garzarolli Dharu, doživijo ljudje tam nekje daleč, ljudje, ki jih ne poznamo. In prav na to opozarja avtorica knjige Zate – prav vsaka usoda, zgodba, lahko poseže v prav vsako družino. So zgodbe, ki ostanejo z nami za vedno, ki so del nas prav vsak trenutek vsakega dne. Marjetica Garzarolli Dharu se je srečala z odvisnostjo svoje hčere, srečala se je z mnogimi tabuji, povezanimi z odvisniki in samomorom. Svojo zgodbo bo delila tudi v pogovoru z Lucijo Fatur.
… Seznam tem v slovenskem prostoru, ki bi se jih dalo na enak način problematizirati, je v današnjem času skoraj brezmejen. Živimo pod očitno totalitarno oblastjo, pa se tega izraza za opis realnega stanja poslužujemo le redki. Pred našimi očmi propadajo šolstvo, zdravstvo, sistem domov za oskrbo starejših občanov, pa vendar ob vsakem novem zakonu, ki stvari pelje v še slabše stanje, zgolj mirno gledamo. Vedno bolj se omejuje svobodo govora, svobodo vzgoje, medijev, kmetovanja, podjetništva, pa vsi kar mirno gledamo. Smo narod izjemno marljivih ljudi, ki živi na enem najbolj rodovitnih in z naravnimi bogastvi obdarjenih koščkov zemlje, pa tega nikakor ne moremo v polnosti izkoristiti. …
V pogovoru z jezikoslovko in dialektologinjo preverjamo, kaj nam stari lokalni toponimi povedo o materialni in duhovni kulturi porabskih SlovencevIzmed vseh slovenskih skupnosti, ki so navsezadnje ostale onkraj naših državnih meja, v matici najbrž najslabše poznamo tiste rojake, ki živijo na Madžarskem, v Porabju. Ne le da v deželah na desnem bregu Mure v splošnem slabo poznamo zgodovino tistih s Slovenci poseljenih krajev, ki so stoletja sodili pod krono svetega Štefana, ali da so cestne povezave s Porabjem še danes razmeroma skromne, tudi razumevanje narečja, ki ga govorijo tamkajšnji ljudje, nam povzroča nemalo preglavic. Precejšnjo razdaljo, ki nas torej loči od porabskih Slovencev, zdaj vsaj malo krajša študija Zemljepisna imena slovenskega Porabja, ki je izšla pri Založbi ZRC. Pri pripravi te knjige so moči združili sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika ter Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Kaj vse so severno od Goričkega navsezadnje odkrili, smo preverjali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili eno izmed soavtoric Zemljepisnih imen slovenskega Porabja, jezikoslovko, dialektologinjo in raziskovalko na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, dr. Mojco Kumin Horvat. Foto: dr. Mojca Kumin Horvat (Goran Dekleva)
Piše Anja Radaljac, bere Aleksander Golja. Nekadilci brez otrok, knjižni prvenec Nike Nikolič, so prvenstveno roman o najemništvu. Tekst ga koncipira kot sodobni fenomen, tesno povezan s prekarništvom in, širše, kapitalistično ureditvijo. Pisateljica v delu vzporeja zgodbe oseb, ki pomagajo osvetliti konstelacijo razmerij med temi deležniki. Sanja, osrednja protagonistka, je pripadnica propadajočega srednjega razreda, ženska v poznih tridesetih ali v začetku štiridesetih, visoko izobražena, zaposlena v oglaševalskem podjetju, kjer ji delo etiško ne ustreza, ji pa ponuja varnost, da lahko preživi. Dunja je njena nekdanja najboljša prijateljica, Til pa moški, ki se po spletu okoliščin znajde v središču njunega spora. Preživetje se v okolju Nekadilcev brez otrok kaže kot tista temeljna človekova potreba, ki jo je vedno težje ali skorajda nemogoče zadovoljiti. S tega vidika morda niti ni nenavadno, da Sanja drugih življenjskih področij nima urejenih; nikakor ne more najti partnerskega razmerja, kakršnega si želi, najbližje nekako pride v odnosu z Dunjo, s katero pa »nista par«, temveč »samo« cimri in najboljši prijateljici. Roman lepo pokaže, kako se Sanja in Dunja znajdeta v tem položaju: kot odrasli osebi, ki že dolgo ne študirata več, v obstoječi ekonomiji ne moreta sami najemati ali celo kupiti stanovanja in tako se povežeta v cimrstvu, novi obliki sobivanja, romantični partnerski odnos pa je nadomeščen s prijateljskim. Tukaj se roman poigrava z normativnimi funkcijami in okviri odnosov; Sanja in Dunja se sicer v začetku romana res spreta in Dunja odide in Sanjo pusti samo, ampak po drugi strani je za njima dolgotrajen odnos, ki ne le njima, ampak tudi njunim prijateljicam in prijateljem deluje kot eden bolj funkcionalnih in bolj povezanih odnosov. Sanja in Dunja se veliko pogovarjata in imata veliko skupnih točk, stojita si ob strani in ena na drugo lahko računata. Sanja poudarja, da se ji je vedno zdelo, da sta oni dve proti svetu. Zalomi se jima, ko v njun odnos poseže zunanji svet. Sanja in Dunja se zaradi značajskih značilnosti različno odzivata na zahteve zunanjega sveta, morda bi bilo točneje reči, da zavzameta različna principa delovanja: Sanja pasivnega, Dunja pa aktivnega. V svojem jedru pa so tako oni dve, kot tudi drugi liki v romanu predvsem oportunistične. Sanja se do nezavesti prilagaja nemogočim zahtevam oseb, ki jima oddajajo stanovanja, nadrejenim v službi in prijateljicam, vedno postane preprosto tisto, kar misli, da druga oseba želi ali potrebuje od nje. Dunja deluje bolj robustno, spontano, ostro, izrabi vsako priložnost … V tem smislu Sanja in Dunja odpovesta ravno na mestu, kjer v konflikt pridejo njune nasprotujoče si značilnosti iz moškega in ženskega družbenega spola. Naposled tako ravnata tudi v odnosu do Tila, nekaj let mlajšega moškega, ki je v še slabšem položaju od njiju, saj je namesto oportunizma izbral drugo taktiko, ki jo kapitalizem pozna: vse je dal od sebe, a mu je spodletelo. V ekonomskem sistemu, kakršnega imamo, tako po spletu okoliščin ni imel druge izbire, kot da si poišče slabo plačano fizično delo. Sanja in Dunja ga v času svojega spora skušata pridobiti vsaka na svojo stran in vsaka skuša pri tem zase nekaj pridobiti: Sanja dom, Dunja pa višjo plačo; Sanja skuša biti enkrat za spremembo aktivna, a je pri tem nerodna in ji ne uspe, Dunja pa nima podobnih težav. Brez problemov se prerine naprej v oglaševalskem podjetju, izpodrine Sanjo in celo pridobi službo Tilu, ki mu preboj uspe točno takrat, ko mu uspe posvojiti oportunizem. Pri vsem skupaj seveda profitirajo premožnejši sloji, ki že tako ali tako razpolagajo z velikim ekonomskim – in deloma kulturnim – kapitalom. Til ostane brez stanovanja, Sanja pa za krajši čas brez službe in stanovanja. Nato se krog ponovi, najde novo nezadovoljivo službo, v kateri nadaljuje svoj poprejšnji modus, in novo najemniško stanovanje, z novo cimro in novo najboljšo prijateljico. Vedno znova le sanjari, da bi lahko kaj spremenila, če bi le bila drugačna, bolj aktivna, bolj drzna … Nekadilci brez otrok sicer prav fino funkcionirajo v slikanju dinamik, ki se vzpostavljajo med liki in likinjami, ter oriše pomenljive povezave med kapitalistično družbeno ureditvijo, prekarstvom in najemništvom, ki postaja vse težje dosegljiva edina rešitev za velik del populacije. Pri tem je romanu mogoče očitati, da likov ne gradi kot plastične individuume, ampak bolj kot nespecifične figure, ki zasedajo določeno mesto v sistemu. Enako velja tudi za odnose med njimi, ki so izrisani le toliko, kot zahteva premislek o orisanih idejnih izhodiščih. Marsikje marsikaj zaide v karikaturo – od hudobnega finančnega mogotca do nepredstavljivo zlobnih najemodajalcev – čeprav ton romana tega ne podpira. Dogajanje je slabo motivirano z zgodbo in bolje z idejnimi zastavki. Nekadilci brez otrok Nike Nikolič tako odpirajo relevantno družbeno vprašanje, so pa pri tem nekoliko shematski in predvidljivi.
Evangelista Luka bi lahko poimenovali tudi »specialist za izgubljene stvari«. 15. poglavje njegovega evangelija je posvečeno trem prilikam o izgubljenih in najdenih stvareh. Zadnja med njimi je prilika o izgubljenem sinu. Ta velja za biser svetovnega slovstva. Našli jo boste v številnih antologijah svetovne književnosti. Charles Dickens imenuje to priliko najboljša pripoved vseh časov. Prilika vsebuje najčistejše bistvo veselega oznanila, ki ga je hotel Jezus sporočiti, neizmerna Očetova ljubezen. Oče namreč nadvse ljubeče sprejme izgubljenega sina. Pravijo, da Bog iz nebes vsakega človeka drži privezanega za vrvico ljubezni. Vedno ko človek greši, se vrvica pretrga in grešnik ni več povezan z Bogom. Toda ko gre k spovedi, je povezava spet vzpostavljena, vrvica je spet povezana. Lepota te primere je, da vedno ko vrvico znova zvežemo, se ta skrajša in človek je bliže Bogu. Pristno odpuščanje daje grešniku novo priložnost. Odpuščanje pomeni drugemu odpreti vrata in mu dati priložnost, da začne znova. V evangeljski pripovedi vidimo, da je izgubljeni sin pretrgal vez z ljubečim očetom. V takratni kulturi je bilo nekaj nezaslišanega, da je sin prosil očeta, naj mu da dediščino, dokler je oče še živ. S tem je sin pokazal, da želi očetu smrt oziroma da ga ima za mrtvega. Sin je želel v svet. Želel je dobro jesti, piti in se zabavati. Oče je dal sinu, kar ga je prosil. Sin se je kmalu soočil s posledicami svoje odločitve. V svetu se je izgubil, začel je stradati in ostal je sam ter obupan. Izgubljeni sin je trezen opomin, da nas naša samovolja ločuje od Boga očeta. Izgubljeni sin je ob prihodu domov dobil svatovsko oblačilo, prstan, sandale in priredili so mu praznik. Te so znamenje sprejetosti: obleka, status, dostojanstvo in praznovanje. Zato je pripoved o izgubljenem sinu pripoved o vnovični vzpostavitvi vezi. Danes imajo številni ljudje življenjsko pravilo: »Ne škoduj nikomur!« Toda smo ljudje in nepopolni in kaj hitro grešimo. Tudi v dobrih družinah otroci užalijo starše. Dogaja se, da ljudje naredijo take stvari v družini, kakršnih ne bi naredili tujcem. Vsem je nekoč v življenju namenjena čaša trpljenja, ko jo moramo izpiti, vse nas včasih ranijo ljudje, ki so nam blizu: sozakonec, otroci, starši, bratje, sestre, delodajalec. Pa tudi mi ranimo najbližje. Zavedati se moramo, da ne razmišljajo vsi tako kot mi. Zato se bodo dogajali nesporazumi, prepiri, ločitve. Vedeti to in razumeti to nam bo pomagalo spopasti se z izdajami in s tem, da nas najbližji zapustijo, in predvsem na novo vzpostaviti vezi z drugimi. Lep zgled tega imamo v dobrem očetu.
V tokratni družbi je z nami kandidatka za Slovenko leta - Sanja Lončar. Izjemna ženska, ki se je tokrat znašla v povsem novi vlogi in priznala, da ji je pogovor o sami sebi malček nelagoden. Iskrenost v naših življenjih je izredno pomembna in Sanja izredno smo ti hvaležni, da si bila tukaj, z nami.V koherenca pogovoru je Jasmini Kandorfer povedala vse o svojem otroštvu in kako je iz svetovne popotnice postala strokovnjakinja na področju samooskrbe. Veseli nas, da boste skozi oddajo Sanjo Lončar spoznali bolje. Vabimo vas, pa da zanjo glasujete tudi na spodnji povezavi. Ker graditi skupnost in dajati ljudem, je dano določenim ljudem. In to moramo praznovati.Glasujte tukaj: https://slovenkaleta.si/
Strešni avtomobilski kovčki sodijo med najuporabnejše pripomočke za zagotavljanje dodatnega prostora v avtomobilu, saj omogočajo prevoz smuči, snežnih desk in druge športne opreme, za katero v prtljažniku pogosto zmanjka prostora. Vedno več avtomobilskih izdelovalcev ponuja strešne kovčke pod svojo lastno blagovno znamko oziroma kot del dodatne opreme, ki jo lahko dokupimo ob nakupu avtomobila, cenovni razpon pa je zelo velik. Na kaj je treba biti pozoren pred nakupom avtomobilskega kovčka in na kaj ob njegovi namestitvi in pri uporabi, bo v torkovem Svetovalnem servisu povedal odgovorni urednik AMZS Motorevije Blaž Poženel. Svoje vprašanje lahko zapišete v obrazec na spletni strani Prvega ali na elektronski naslov prvi@rtvslo.si, lahko pa nas tudi pokličete po deveti.
Naj se današnji praznik pozna tudi na mizah, se strinja tudi sestra Nikolina in predlaga, da se kosilo začne z dobro juho. Za zakuho so lahko rezanci ali pa domača, sveža ribana kaša ali zdrobovi žličniki - lahko so z dodano narezano špinačo. Zelo okusno in preprosto ter hitro pripravljeno je pečeno piščančje meso. To so lahko zrezki ali pa kosi s kostjo. Za prilogo je lahko krompir na kateri koli način - odvisno od družine, testenine ali riž. Zelo okusna priloga bo tudi ajdova kaša, še posebej, če jo lahko pripravimo z gobami, ki jih še imamo v skrinji. Kosila ni brez zelenjave. Za solato sestra Nikolina priporoča domač motovilec z vrta ali morda regrat. Da bo praznik res praznik pa pripravimo še sladico, na primer biskvit. Razmerje sestavine je: 1 jajce, 2 žlici sladkorja, 2 žlici olja, 2 žlici moke. Najprej naredimo sneg, dodamo rumenjake, in olje ter moko s pecilnim praškom. Za en pekač naredimo testo iz štirih jajc. V tem primeru potrebujemo pol pecilnega praška. Polovico mase nalijemo na pekač, pokrit s peki papirjem. Naložimo narezano sadje iz kompota ali maline iz skrinje. Pokrijemo s preostankom mase in pečemo 25-30 minut pri 180 - 190 stopinjah Celzija. Vedno se zraven poda tudi kakšna kepica sladoleda ...
Podkasti so postali ena najbolj priljubljenih oblik digitalne vsebine, saj združujejo informativnost, zabavo in izobraževanje. Njihova priljubljenost raste zaradi dostopnosti in prilagodljivosti življenjskemu slogu poslušalcev. Vedno več je tudi takšnih z versko vsebino in zanj so se opogumili tudi mladi iz župnije Grosuplje. Pia Trontelj, Ambrož Kastelic in Urban Šifrar so začeli s podkastom »Med ovcami« in v oddaji so povedali, zakaj takšno ime, kakšni so izzivi pri ustvarjanju vsebin, spregovorili so tudi o osebni veri.
Rada poslušam mlade ljudi, ki znajo opazovati življenje in iskreno povedati, kako doživljajo različne okoliščine. Prav v tej svoji iskrenosti so nam lahko veliki učitelji. Tako imam v lepem spominu pogovor s sedemnajstletnikom, ki je v enem letu doživel dve smrti v sorodstvu. Pripovedoval je, kaj vse so takrat doživljali, in sklenil takole: »Ko bom šel spet koga kropit, bom tiho.« Doživljal je ljudi, ki so prihajali kropit pokojnika in so govorili, govorili. Govorili so tudi neumnosti, govorili so besede, ki niso bile nikomur v pomoč. Govorili so pravzaprav sami sebi, saj jih žalujoči sploh niso poslušali. Verjetno bi še marsikdo lahko povedal kaj podobnega. Ljudje mislimo, da moramo nekaj reči v tolažbo, da se to od nas pričakuje, da preprosto ne smemo molčati. Marsikdo tudi misli, da je tolažba samo v besedah. Molka se vedno bojimo. Vedno nas učijo samo govoriti, nikoli nas niso učili molčati. Kot da je znamenje slabosti, če ne najdeš besed. Toda kaj lahko sploh rečeš? Kaj lahko rečeš človeku, ki je tako žalosten zaradi izgube ljubljenega, da sploh ne more slišati, kaj okoli njega govorijo? Stisk roke, objem ali preprosto tiha navzočnost so lahko večji izrazi spoštovanja kot plaz besed. V takih trenutkih doživljamo nemoč in nikoli jih ne bomo »obvladali«. Vsakokrat znova nam bo težko in vsakokrat znova bomo v zadregi, kaj bi rekli. Prav zaradi te zadrege govorimo in govorimo, samo da ne bi bili tiho. Zato je prav, da se o tem tudi več pogovarjamo, da nam bo takrat, ko se bomo spet znašli v takih okoliščinah, laže preprosto molčati. Da se tega ne bomo tako zelo bali in ne bomo občutili poraza, če bomo tiho. Upam, da se bo ta fant, s katerim sem se pogovarjala, vse življenje spominjal, da je sklenil: »Takrat bom tiho.«
Tako kot za vsa dela Nataša Kramberger, pisateljice, ki se je pred sedmimi leti odločila za ekološko kmetovanje, je tudi za roman Po vsej sili živ značilen preplet sodobnosti in starožitnosti, zavzetosti in srčnosti, verizma in nadrealistične poetičnosti. Zanj je Nataša Kramberger letos prejela nagrado Prešernovega sklada. Z avtorico se je pogovarjal Vlado Motnikar.
Nek relativno znan ameriški politik je nekoč rekel, da veliki dogodki običajno potekajo po podobnih scenarijih: "Najprej začne padati mrak, šele potem pride trdna tema." Ta Centrifuga se ukvarja ravno s tem, kako mračno je trenutno zunaj.
Zdaj, ko se, zahvaljujoč vzponu generativne umetne inteligence, zdi, da so stroji človeka presegli, se krepi vtis, da moramo o svetu in svojem novem, obrobnem mestu v njem začeti razmišljati drugače. Toda: kako?V znameniti Sofoklejevi tragediji o Antigoni lahko preberemo tele privzdignjene besede: »Mnogo je nedoumljivih skrivnosti / in vendar – ni globlje skrivnosti kot človek. […] Govor je iznašel in misel, / begotno kot veter, in smisel / za red in zakone v državi, / in toplo zavetje / pred mrazom neznosnim, / pred ploho nevšečno dežjá. / Vedno izhod si poišče, / nikdár ne zaide v zadrego, / le sredstva, da bi smrti utekel, / ne najde. A iz stiske bolezni / težko ozdravljivih / le našel je pot.« In čeprav je od časov, ko so nastajale starogrške drame, minilo že kakih 2500 let, nas vzneseni sentiment, ki prežema navedeni odlomek, povečini še kar nagovarja. Saj drži, da smo v vmesnem času zagrešili nekaj genocidov, da smo se zapletli v nekaj globalnih vojn, da smo planet prignali na rob ekološkega kolapsa in da so, ne nazadnje, znanstveniki od Kopernika do Darwina prepričljivo dokazali, da nas noben božji načrt ni postavil na kak posebej visok piedestal, pa vendar ljudje o homo sapinesu še vedno najraje razmišljamo kot o nesporni kroni stvarstva in najbolj zanesljivem merilu vseh stvari. A zdaj, ko se pred našimi očmi odvija prava pravcata znanstveno-tehnološka revolucija – pa naj gre za generativno umetno inteligenco, za genski inženiring ali za kvantne računalnike –, se vendarle krepi vtis, da nam je krona naposled – in nepovratno tako – padla z glave in da moramo torej o svetu in svojem, slej ko prej obrobnem mestu v njem začeti razmišljati radikalno drugače. Toda: kako? Eno izmed možnosti menda ponujajo tiste intelektualne tradicije, ki jih je mogoče opredeliti s krovnim pojmom »antihumanizem« in že dolgo polemizirajo s stališči, ki jih je sicer tako elokventno ubesedil Sofoklej. A kaj natanko antihumanizem ponuja namesto vere v človekov neomejeni potencial in kako naj bi nam antihumanistična perspektiva mogla pomagati preživeti 21. stoletje, ki ga, kot kaže, usodno zaznamuje medsebojno prepletanje krize etabliranih družbeno-političnih institucij, ekološke katastrofe in znanstveno-tehnološke revolucije? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili Roberta Bobniča, asistenta na Oddelku za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede, pa dr. Natalijo Majsovo, izredno profesorico na istem oddelku, ter dr. Primoža Krašovca, docenta na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. foto: Leonardo Da Vinci – Vitruvijev človek, 1490, črnilo na papirju, izsek (Wikipedija, javna last)
Jutri se izteče rok, do katerega bi morala agencija za energijo po pozivu vlade vzpostaviti pogoje, da bi se februarja vrnili na star sistem obračunavanja omrežnine za električno energijo. Od tam sporočajo, da pozivu ne bodo sledili, saj naj bi bila nova metodologija pravična in sledi zastavljeni energetski politiki. Svet agencije za energijo je sicer za zdaj nesklepčen, saj sta dva člana ob zaostritvi spora z vlado odstopila. Rok za prijavo za kandidate za nove člane se izteče konec meseca. Drugi poudarki oddaje: - NSi: nova helikopterja za medicinsko pomoč imata policijsko opremo, gre za nenamensko rabo. - Grenlandija se mora znova braniti pred ozemeljskimi težnjami Donalda Trumpa. - Genocid in mir - beseda in kretnja, ki sta zaznamovali leto 2024.
Novi zakon o medijih, ki ga je vlada že poslala v Državni zbor, potrebujemo in z njim že močno zamujamo, poudarjajo na Društvu novinarjev Slovenije. Vendar ob tem opozarjajo, da bo po predlogu financiranje prek shem pomoči medijem še vedno odvisno od vsake nove vlade. Ostali poudarki oddaje: - Vlado v novem letu ob reformah čakajo tudi kadrovska vprašanja. - Slovaška z grožnjami Ukrajini zaradi ustavitve dobave ruskega plina. - Šolske počitnice se iztekajo, nekateri so zimsko veselje našli tudi na Rogli.
V predzadnji oddaji letošnjega leta se bosta v studiu Radia Ga Ga – Nova generacija srečala nekdanji in večni župan dveh največjih slovenskih mest in enkrat za vselej odgovorila na vprašanje, kdo je boljši, ali Zoki ali Franc. Seveda se jima bodo pridružili številni prijatelji, ki bodo ob spremljavi posebnega gosta harmonikarja Marka Hatlaka tudi zapeli. Angelca Likovič o rodnosti, Jan Plestenjak o snegu in Urška Klakočar Zupančič o mladih fantih, o svojih željah in tegobah pa bosta zapela tudi oba župana. Uroš Slak se bo tokrat ukvarjal z interpelacijami, Vesna Milek bo gostila Sebastijana Cavazzo, dobili bomo recept za torto "Petarda", na terenu bomo obiskali 15-minutno rezidenco, ki jo za predsednico države gradi Ivo Boscarol, in verjetno še kaj v petek dopoldan na Prvem.
Na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu je bila država v fokusu Hrvaška in eden izmed številnih gostujočih avtorjev in avtoric iz sosednje države je bil tudi pisatelj Damir Karakaš. Zagotovo gre za enega najbolj nagrajevanih in prevajanih sodobnih hrvaških avtorjev, a hkrati tudi enega redkih, ki v ospredje svojega ustvarjanja tako močno postavljajo hrvaško pokrajino Liko. V kratkih romanih, za katere je značilen pretanjen slog, namreč pogosto tematizira surovost okolja in Ličane v različnih zgodovinskih turbulencah. V slovenščini lahko beremo njegova romana Šumenje gozda in Proslava, ki sta v prevodu Jurija Hudolina izšla pri založbi Beletrina. Na Ljubljanskem filmskem festivalu pa je bil na ogled tudi film, nastal po romanu Proslava režiserja Bruna Ankovića, ki je na puljskem festivalu prejel veliko zlato areno. Z Damirjem Karakašem se je pogovarjal Sašo Puljarević. Bere Igor Velše, ton in montaža Vito Plavčak. Foto: © C.Stadler/Bwag; CC-BY-SA-4.0
Življenje in delo zgodovinarja, geografa in sociologa Janeza Stergarja je tesno povezano s koroškimi Slovenci, njihovo zgodovino, sedanjostjo, delovanjem, ustvarjanjem, problemi in bitkami za pravice. Predvsem o njegovem delovanju v Klubu koroških Slovencev v Ljubljani, katerega dolgoletni predsednik je, bo tekla beseda v tokratnih Razgledih in razmislekih.