Podcasts about vedno

Gost oddaje Obrazi sosednje ulice je tokrat naš nedavno upokojeni novinarski kolega in odgovorni urednik Zoran Medved, ki je 34 let razvijal televizijski program Regionalnega centra RTV Slovenija v Mariboru. Dober poznavalec medijskega prostora, tudi predavatelj na primorski univerzi, pravi, da regionalni mediji v Sloveniji izginjajo, kriza verodostojnih medijev pa oblikuje vodljive, nekritične državljane. Z Zoranom Medvedom smo se pogovarjali tudi o vlogi javne RTV Slovenije.

Letošnji Festival slovenskega filma se odvija tudi v znamenju 120-letnice slovenskega filma. Ob tem so pripravili projekcijo filma Po isti poti se ne vračaj Jožeta Babiča iz leta 1965, ki je bil tudi prvi film, v katerem je igrala Miranda Caharija. Nastopala je v vlogi Lenke. Foto: Primorski dnevnik

Mali miški se je zdelo, da je nihče ne mara. Pripoveduje: Damjan Trbovc. Napisala: Romana Ercegovič Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.

Slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem še vedno močno razburja policijska racija na protifašističnem taboru pri Peršmanu. Koroški Slovenci so v zadnjih letih menili, da se je razpoloženje na avstrijskem Koroškem izboljšalo, zdaj pa se številni sprašujejo, ali je res tako. Kako danes živijo v dvojezičnih občinah? Še vedno doživljajo pritiske in ponemčevanje?

V prvi polovici leta 2025 je bilo na Nacionalnem odzivnem centru za kibernetsko varnost SI-CERT obravnavanih kar 2.593 kibernetskih incidentov, kar predstavlja 24-odstotni porast glede na preteklo leto. Med njimi je bilo 351 napadov zahtevnejše narave. Vedno pogostejše so investicijske prevare s kriptovalutami, ki že predstavljajo tretjino vseh prijavljenih goljufij.Po podatkih policije je bilo v letu 2024 v Sloveniji zabeleženih za 30,4 milijona evrov škode zaradi spletnih prevar, število prijav pa vsako leto raste. Samo letos je policija prejela že okoli 230 prijav prevar prodajalcev na spletnih portalih, kjer je prišlo do zlorabe plačilnih kartic. Skupna škoda presega 230.000 evrov, kar je štirikrat več kot leto prej. V mesecu kibernetske varnosti raziskujemo, kako spretno prevaranti izkoriščajo našo pozornost, čustva in zaupanje ter kako pri tem vse pogosteje uporabljajo tudi umetno inteligenco. Sogovornika: Jasmina Mešić, SI-CERT Dalibor Vukovič, Center kibernetske varnosti in odpornosti Telekoma Slovenije  

Danica Ozvaldič je magistrica ekonomije, ki se že od gimnazijskih let naprej ukvarja s pisanjem. Sprva je študirala slovenščino in angleščino, dokončala pa potem študij ekonomije. Na tem področju je največ naredila v vlogi mentorice. Vedno se je posebej posvečala medsebojnim odnosom in moči sodelovanja različnih ljudi in skupin. Vseskozi pa je tudi pisala, izšla je zbirka njenih pesmi in pred kratkim, po njenem prvem biografskem romanu Krojenje tišine, njen drugi roman Brez obraza.

Vedno sem rad podpiral misijonske dobrodelne akcije. Odkar pa delam za misijone, povsem na novo spoznavam kompleksnost misijonskega sveta in njegove izzive. V svojih glavah nosimo različne podobe o misijonih, ki nihajo od romantičnih predstav do strogih stališč.

Helena Meško je ravnateljica Konservatorija za glasbo in balet Maribor ter dolgoletna pedagoginja, ki verjame, da glasba oblikuje značaj in srce mladih. Ob 80-letnici šole spregovori o umetnosti, vzgoji in lepoti, ki ostaja pristna – takšna, kot so njeni dijaki.

Kako pripraviti kremno špinačo ali blitvo, je vprašala poslušalka. Lahko jo pripravimo za omako ali prilogo, pravi sestra Nikolina. Špinačo očistimo in jo manjšo količino blanširamo - damo v vrelo vodo za 2-3 minute in vmes obrnemo. Poberemo na cedilo in splaknemo z mrzlo vodo, nato lahko blanširamo še drugo polovico špinače, če ni šla vsa v lonec. Vedno blanširamo manjšo količino, da bi se čim prej blanširala in s tem čim več ohranila dobrih snovi. Nato jo zrežemo ali zmiksamo. Če bomo delali omako, tako špinačo damo na prepraženo čebulo. Ta daje dober okus, dodamo tudi malo česna. Solimo in popramo, dodamo še mleko in kislo smetano. Med špinačo in blitvo pri pripravi ni velike razlike, pove sestra Nikolina, ima pa vsaka svoj okus in aromo.

Poljski intelektualec Stanisław Lem (1921-2006) ni pisal le znanstvenofantastičnih besedil temveč tudi recenzije izmišljenih besedil izmišljenih avtorjev o obstoječih izzivih. Vendar pa to niso le recenzije, ampak prostor in priložnost za miselne eksperimente. Takšna je tudi Provokacija. Prvič je izšla l. 1980 in je pravzaprav Lemova obravnava vprašanja holokavsta in travmatične izkušnje vojne med mladostjo v Lvovu. Te teme se je v svojih delih večkrat dotaknil, morda najočitneje v romanih Gospodov glas, Visoki grad, Prigode pilota Pirxa. Provokacija je zanimiva tudi danes, v času post-resničnosti, stopnjevanja vojn in nasilja in umikanja in zanikanja človečnosti in človeškosti pred militarizacijo – in razvrednotenjem – svobode, človekovih pravic in skrbi za drugega. O pravkar izdanem prevodu tega besedila pri Založbi ZRC SAZU v zbirki Pamfleti in njegovi analizi holokavsta je spregovoril pisec spremne besede dr. Martin Pogačar z Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU. V pogovoru smo skušali odgovoriti na vprašanje: Zakaj je »nikoli več!« po 2. sv. vojni vedno bolj »še vedno!« FOTO: Kje so razlogi za industrijski pomor ljudi v 20. stoletju v organizaciji nemške države ? VIR: https://encyclopedia.ushmm.org/content/en/photo/deportation-to-belzec

Velibor Čolić je po nekaj mesecih vojne v Bosni in Hercegovini kot begunec odšel proti Parizu. Leta 1992 je znal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre. Danes je cenjen in večkrat nagrajen francoski pisatelj. V slovenskem prevodu je izšel njegov avtobiografski roman Vojna in dež. Bridkim in pretresljivim zgodbam dodaja ironijo ter razmišlja tudi o aktualnih vojnah. Beseda “vojna” v južnoslovanskih jezikih pozna množino, mir pa je vedno le v ednini.

Tokratna oddaja je nastala na Opčinah pri Trstu, pri znanem rojaku Dragu Štoki. Po izobrazbi je pravnik, deloval je kot odvetnik, a je veliko svojih moči in svojega časa posvetil naši narodni skupnosti, in sicer v edini slovenski stranki v Italiji – Stranki slovenska skupnost. Boril se je za samostojno politično nastopanje Slovencev in bil kar štirikrat izvoljen za deželnega poslanca. V letih 2005 do 2015 je bil predsednik ene od krovnih organizacij, Sveta slovenskih organizacij. Iskal je stike in povezave s slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem. Močno je zaznamoval proces demokratizacije Slovenije. Je avtor več knjižnih del. Vedno je bil zvest zvestobi svojemu narodu, demokratičnemu prepričanju, globokim krščanskim izročilom in vsestranski svobodi v mišljenju, idealih in dejanjih. Vedno se je zavzemal za dialog in sodelovanje. Prejel je Pučnikovo plaketo za prispevek k razvoju demokracije v Sloveniji, medaljo Republike Slovenije za zasluge za dobrobit zamejskih Slovencev, naroda in jezika in plaketo dr. Danila Majarona, najvišje priznanje Odvetniške zbornice Slovenije.

Dr. Tanja Ozvatič je ravnateljica in odgovorna urednica celjske Mohorjeve družbe, ki že 174 let neprekinjeno sledi viziji Antona Martina Slomška z izdajanjem knjig za široko množico, s tem pa ohranjajo dostopnost do kakovostne slovenske besede. Dr. Tanja Ozvatič je doštudirala slovenistiko, se ukvarjala s stiki z javnostmi, bila raziskovalka, delovala v gospodarstvu in po premišljeni poti pristala v založništvu. Vedno je rada brala. Še več o svojem videnju družbe, življenja in seveda lepoti besede ter bogastvu knjig, tudi o pomenu branja, pa je povedala v pogovoru.

Oktobra bo program Botrstvo v Sloveniji dopolnil 15 let. V več kot trinajstih letih, kolikor ga podpiramo na Valu 202, smo vam predstavili tudi nekaj botrov, brez katerih tega programa ne bi bilo. Med njimi je že nekaj let tudi Leila, ki pravi, da sicer ne sodi med veteranske botre, a da to nadomesti s svojo srčnostjo,

Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Druga pesniška zbirka glasbenice in pesnice Lare Božak kap lje kap lje je ena izmed vznemirljivejših pesniških zbirk zadnjega časa, saj veliko odprtih problematik in jezikovnih preigravanj kaže na zrelost in modrost. Že pesničin prvenec Z luknjami v prepihu je bil predlani nominiran za najboljši prvenec in bil uvrščen na festival Pranger. Zdaj je avtorica še poglobila misel in dodelala možnosti izražanja pesniškega jezika. Ta gre v drobne detajle, kot je na primer lomljenje besed in s tem kazanje na možnosti večpomenskosti in hkrati zaustavitve med branjem posamičnih zlogov. Kot da bi ponekod potrebovali premor. Zaustavitve so skorajda nujne, saj pesmi obravnavajo, razčlenjujejo in izpovedujejo večplastno bolečino. Ta sega v rodbinsko preteklost, ki jo subjektka želi ozavestiti in priznati. Fizično nasilje je primerjano z vijolično barvo in se kot motiv smiselno pojavlja. V skladu s tem je tudi občutje zbirke prepleteno z zamolkom. Kot da bi ves čas nekaj čakalo, kaj vse še lahko pride. In res, prihajajo strahovi, kancerogena bolezen, notranji boji. S celjenjem generacijskih ran se ukvarja kar nekaj pesniških zbirk, zbirka kap lje kap lje pa nakazuje tudi možnost drugačnih in novih začetkov. Oziroma jih je mogoče vsaj slutiti. Kajti vse se ves čas pretaka: »neprekinjenega kroga« ni mogoče kar tako prekiniti. Lakota, trpljenje, udarci se vračajo kot spominske usedline. Kot pove že naslov ima pomembno vlogo pri tem simbol vode. Jezikovno prepletanje se razrašča v razkrivanje preteklosti in zaznavanje sedanjosti. Vse to je zelo natančno. Ko subjektka zre v preteklost, je vreden vsak spomin na babičino pripovedovanje, in ko se sooča s hipnostjo, je pomemben vsaj gib in dregljaj. Vse pa se spleta v življenje, ki ga pesnica nosi kot Atlas ali Kariatida. Prepričljivi so zamiki verzov in tudi posamične likovne pesmi, s katerimi pesnica ponazarja rakavo bolezen. Slutiti, je mogoče, kako dejanja puščajo posledice v naslednjih generacijah, ki se kažejo kot psihična ali telesna bolečina. Vedno ostaja in prehaja iz roda v rod. Spet imata pomembno vlogo element vode in tudi kri, ki vse zapisujeta in se pretakata: »ne ločujem več / med modricami / na beli strani podlakti // povsem so se / pomešale / kot vzroki in posledice / kot se prepletajo rane / domnevno primarne s temi / ki ves čas / in polagoma sledijo«. Torej, vse teče in pušča sledi, ne samo metaforično, temveč tudi dejansko: so razjede, erozija, ki se vedno bolj poglablja. Razkrivanje ne prizanaša. Če so drugi lahko nekako zagovarjali doživljeno trpljenje, ga je zdaj treba priznati in ozavestiti. Seganje v spomin babičinega pripovedovanja in očetovih opravičevanj, razmišljanje o rabi besed, tehtanje preteklosti so osnovni deli, ki jih avtorica nadgrajuje skozi vso zbirko. Pesmi je mogoče razumeti in čutiti – to je boleče, a nujno za pretres predolgo zamolčanih osebnih zgodb žensk. Lara Božak je prepričljivo združila sedanjost in preteklost, ki se ves čas prepletata. Hipna sedanjost ima nenaslovljene pesmi. Preteklost je ukoreninjena in pesmi so naslovljene. Ni pa ju mogoče ločiti, kot se ni mogoče ločiti od slabih vzorcev. Dati je treba prostor vsaki misli, jo razpreti in predihati na novo. Skratka zbirka kap lje kap lje sidra pomembno sporočilo, kako si vsi delčki tlakujejo svojo pot v prihodnost. Na žalost predvsem slabi, čeprav bi se radi spominjali le dobrih.

Onesnaževanje voda je vse bolj pereča tema. Voda v Sloveniji je dobre kakovosti, vendar pa več kot 2 milijardi ljudi na svetu trpita za pomanjkanjem pitne vode. Vseeno strokovnjaki opozarjajo, da moramo proti onesnaževanju vode ukrepati preventivno in pitne vode ne vzeti kot nekaj samoumevnega. V zadnjih nekaj desetletjih veliko težav predstavlja predvsem mikroplastika. Vedno pa obstajajo načini za izboljšanje kakovosti vode. Predavanja na to temo se je udeležila Lucija Vidergar. Bere Andreja Čokl.

Kaj narediti, da ne bi več posegali po rogljičkih, hitri hrani in v osnovi nezdravih opcijah, za hitro zadovoljitev, v napadu nanadne lakote? Anita Obradović je jasna - na pot ali ob obveznostih se prej pripravite!V idealnem svetu bi vedno imeli čas za miren in zdrav obrok. Vedno pa ni tako. Ampak hrane ne smemo iskati, ko smo že lačni! Od tu štartajo vse slabe odločitve. Pripravimo si torbico in vanjo postavimo shaker in 2-3 vrečiče Eko zelenja, ki nam s svojimi hranili vedno pomaga v takih situacijah. Lahko vzamemo tudi Redspack, ki vsebuje jagodičevje in veliko antioksidantov. S seboj imejmo tudi beljakovinske ploščice recimo.Dobro se obnesejo tudi oreščki in suho sadje. Če moramo v trgovino, potem pa najprej poglejmo med sadje, smootije in zelenjavo. Predvsem v poletnih mesecih bo to veliko boljša izbira.

Gostja oddaje Obrazi sosednje ulice je zgodovinarka Ane Marie Herceg, asistentka, mlada raziskovalka in doktorska študentka na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Za magistrsko delo z naslovom Nasilje nad Slovenci na avstrijskem Koroškem (med letoma 1945 in 1947) je lani prejela Miklošičevo priznanje mariborske Filozofske fakultete za najboljše magistrsko delo v zgodovinopisju in letos tudi Priznanje Urada Vlade za Slovence v zamejstvu in v tujini.

Rusija zavrača možnost varnostnih jamstev Zahoda za Ukrajino. Na sinočnji razpravi v Združenih narodih je ruski predstavnik Vasilij Nebenzja zatrdil, da je Moskva pripravljena na diplomatsko rešitev konflikta, vendar da morajo za trajen mir vse strani upoštevati nove ozemeljske razmere, ki so nastale po ruski priključitvi Krimskega polotoka in štirih regij. Drugi poudarki oddaje: Je prihodnja evropska kmetijska politika največji poraženec novega sedemletnega proračunskega predloga Evropske unije? Končana javna obravnava omrežninskega akta: industrija opozarja na nesorazmerja, gospodinjstva pridobivajo. Košarkarji z zmago nad Izraelom na tretje mesto skupine. V osmini finala jih čakajo Italijani. Nogometaši nocoj začenjajo kvalifikacije za svetovno prvenstvo

V oddaji predstavljamo mladega slovenskega zdravnika Tadeja Počivavška, ki se je odločil, da bo svoje medicinsko delo nadaljeval v Avstriji. Ob začetku novega šolskega leta nekaj pozornosti namenjamo tudi šoli. Ustavljamo se v slovenski dopolnilni šoli v češki prestolnici Pragi, pozornost namenjamo bogati pevski dejavnosti in skrbi za slovenski jezik pri slovenskih rojakih v Bitoli v Makedoniji, pomudili pa smo se tudi v Bosni in Hercegovini, kjer se je v slovenski skupnosti v Kaknju po počitnicah že začelo živahno dogajanje.

Za nekatere pozitivno, za druge pa ne tako veselo dejstvo je, da se je začelo novo šolsko leto. Šola je za nekatere prostor druženja, prijateljevanja in sprejetosti, za druge pa vse prej kot to. Prisluhnili smo zelo različnim mnenjem šolarjev o tem, kako se imajo v šoli, kaj jim je všeč, kaj bi spremenili in kdo je zanje dober učitelj, dodali pa so tudi nekaj spodbudnih besed za vse, ki se po brezskrbnih počitnicah te dni še s težavo odpravljajo v šolo.

Ker ne izhaja iz vinarske družine, pridelava vina pa je njena strast, je Neža Skrt znanje intenzivno nabirala po svetu. To je storila tako, da je bila v enem letu prisotna tudi na dveh trgatvah. Zato se je ustavila v Čilu, Argentini, na Novi Zelandiji in seveda v Evropi. Ustalila pa se je na severu Španije, kjer je glavna enologinja in vodja ene od kleti v pokrajini La Rioja.Zapiski: kolumne o vinu. Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Zadržani optimizem, ki ga je bilo moč čutiti ob srečanju med predsednikoma Združenih držav in Rusije, Donaldom Trumpom in Vladimirjem Putinom, je po tednu dni popolnoma izpuhtel. Rusija vztraja pri svojih zahtevah, za nova srečanja na najvišji ravni ne kaže zanimanja. Ukrajina medtem zavrača ruske ozemeljske zahteve. Druge teme: - Kmetovanje mladih tudi letos med poudarki sejma Agra - Hrvaška bi za tuje delavce uvedla obvezno znanje osnovne ravni hrvaščine - Na sarajevskem filmskem festivalu nagradi za slovensko koprodukcijo in najboljšo žensko vlogo

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Naslov zgoščene spominske pripovedi vidnega slovenskega pisatelja Florjana Lipuša, Prešernovega nagrajenca in dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je Mrtve stvari, podnaslov pa O sebi, o drugih, in o tretjem. Katere stvari so mrtve? Čedalje bolj umira slovenski jezik onstran slovensko-avstrijske meje, mrtva je pisateljeva mati, toda spomin nanjo je ohranjen, živ in tudi boleč. Oboje pisatelju povzroča grenkobo in žalost. V pretresljivem in izpovedno presunljivem življenjepisu se Lipuš vrača v svoje otroštvo, najprej preprosto in takšno, kot je pač življenje v majhni koroški vasi. Nič usodnega se ne dogaja, treba je pač nekako preživeti. Družina je revna in živi v grapi, kot so revni vsi, ki živijo na takih koncih, saj grape, pravi pisatelj, niso narejene za bogastvo. Ko je bil še čisto majhen, star komaj štiri leta, je mirne dneve najprej prekinil očetov odhod, kmalu zatem še materin. Orožnika sta jo v času druge svetovne vojne odvedla, ker je govorila v koroškem narečju, se pravi slovenščini. Nič drugega ni storila, le za to je šlo, da je bila v času nacizma jezikovna pripadnost narodni manjšini onstran meje prepovedana, in to tako zelo, da se je materino življenje končalo v plinski celici v Ravensbrücku. Sinkoma, mlajši se je komaj začel postavljati na noge, je obljubila, da se bo vrnila, toda besede ni mogla držati. Usmrtili so jo tri mesece pred koncem vojne. »Zgodaj so se mi zgodila odrasla leta, stlačena v eno leto, v en sam dopoldan. Dvomim, da so bila poznejša leta zrela leta, bila so obilnejša, številčnejša, glasnejša, lepša, temeljitejša, zrela niso bila, nič več bistvenega se me pozneje ni prijelo. Pozno sem se iz boba izdrl, z zamudo, v negotovostih in dvomih, pa še danes mi ni jasno, ali sem se res ali se mi samo zdi, da sem se.« Žalost za mrtvo materjo nosi pisatelj s seboj. Zdaj je očitna in skeli, zdaj se malce skrije v njegovo notranjost, potem pa se čez čas spet začne oglašati. Doživel je vse mogoče. Pot so mu prekrižali tudi dobri ljudje, med njimi župnik Aleš Zechner, in ti so poskrbeli, da se je lahko izšolal. Osem let je preživel v Škofijskem zavodu na Plešivcu. »Zavod se je obrnil proti meni kot človeku, ne ponuja mi poštenosti, pravičnosti, enakovrednosti, ponuja mi prezir. Niso me bili veseli, nismo bili dobrodošli, nismo se počutili sprejete, nič mar jim ni naš jezik, manjvrednost našega jezika je očitna in izpričana.« Leta v Zavodu so minevala, kot da to ni on sam, temveč je nekdo, ki zgolj sprejema verske dogme, se izobražuje po zavodskih pravilih, telovadi, predvsem pa veliko moli. Spolno zorenje je bilo neopazno in zatajeno. Kar hitro je ugotovil, da duhovniški poklic ni zanj. K sreči so bili spet dobri ljudje tisti, ki so pripomogli uresničiti drugačno življenjsko pot. Valentin Inzko, voditelj dela narodne skupnosti, ga je vpisal na celovško učiteljišče. Poučevanje mu je prineslo veliko zadovoljstva. Ustvaril si je družino, postal oče štirim otrokom in v življenje se je skoraj neopazno prikradla tudi sreča. Pomisli pa, da se je Valentinu Inzku premalokrat zahvalil za posojeno očetovstvo. Kljub novim okoliščinam in spremembam se ni mogel v celoti otresti bremena vsega hudega, kar se mu je zgodilo: »A kje in od kod jemati, ko so nas vsi od kraja vzgajali za malega človeka, uklonjenega, ponižnega, poslušnega, pokornega, ubogljivega?« Negotov in ogrožen položaj slovenske manjšine na Koroškem ga preganja in hromi. Vedno znova občuti drugorazrednost in odrinjenost. Za družino je zgradil hišo in zaživel na Selah pri Žitari vasi, toda tam živijo rojaki, ki čedalje bolj opuščajo slovenski jezik. Bili so časi, ko je bilo drugače. Urejal je dijaško glasilo Kres in v njem so mladi, polni upanja in zanosa, izražali pripadnost matičnemu narodu in skrb za slovenski jezik. »Kres pa je bil, čeprav je izhajal le malo let, narodni mejnik, najvažnejši kulturni dogodek po vojni in napoved življenjske volje. Koroškim Slovencem je utrl nova pota v kulturo, v duhovnost.« Florjan Lipuš je bil kasneje kar dvajset let urednik revije Mladje. »Mladje se je pojavilo za veličastje umetništva, in morda tudi po veličju, a veličje si mora pridelati vsak sam. Začelo se je iskanje resnice. Revijo so izdajali brez plačila, honorar so dobili enkrat samkrat, nazadnje jim je zmanjkalo denarja. Čas in družbene spremembe so napravili svoje. Pisatelj priznava, da se ga vse življenje polašča grenkoba. Za ranami ostajajo brazgotine. Pripoved Mrtve stvari je napisana tako, da dogodki ne potekajo drug za drugim, temveč se avtor zaustavi zdaj pri enem, zdaj pri drugem, potem se spet vrne na začetek in k trenutkom, ko je izgubil ljubljeno mater. Jezik je bogato metaforičen, opisno slikovit, včasih tudi privzdignjen in obogaten z narečnimi izrazi. Lipuš piše v sedanjiku, prihodnjiku, pretekliku in celo predpretekliku. Oživljanje spominov je realistično, nekateri odlomki pa nekoliko spominjajo na magični realizem, zlasti prihod smrti, matilde z dolgimi špiklastimi nogami, preoblečene v vilo, in ta strašni stvor odnese babico in ne prizanese materi. Tisto, kar ostane od rajnice, se otrese pepela in postane del vesolja. »Mamini zemeljski delci so grob preigrali. Pogosto se mi zgodi, da mamin duh ždi nad nami in nas varva. Z grobom vzdržujemo vez z mrtvimi, skozi to okno rajni opazujejo svet in tresejo z glavo. Skozi grobove nas vidijo.« Toda ljudje onstran meje so živi. Matična država bi morala pripomoči in si prizadevati, da njihovo ustvarjalno življenje in materni jezik ne bi zamrla.

V Fundaciji za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij - FIHO so lani sofinancirali delovanje 113 invalidskih in humanitarnih organizacij. Sredstva fundacije so po nekaj letih stagniranja v zadnjem obdobju nekoliko narasla. Kljub temu pa jih je še vedno premalo, saj ne zadostijo niti polovici potreb, ki jih prijavijo invalidske in humanitarne organizacije, opozarja direktor FIHA Borut Sever. Več v pogovoru.

Dve leti po najhujši naravni nesreči v zgodovini Slovenije se nadaljuje obnova, za katero je država do zdaj namenila skoraj 1,2 milijarde evrov od skupno ocenjenih treh milijard. Po napovedih bo trajala še tri leta. Drugi poudarki oddaje: - Izraelski premier Netanjahu želi podučiti vojsko, kako doseči cilje v Gazi. - Med pridržanimi v ukrajinski protikorupcijski aferi naj bi bil poslanec vladajoče stranke. - Zaradi kritičnih razmer v kovinarstvu sindikat svari pred socialno bombo.

Minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac je na začetku leta napovedal, da bodo do marca spremenili zakon o socialnem varstvu in tako rešili tisoč ljudi z ovirami, ki jim zaradi zakonske neurejenosti grozi deložacija iz stanovanjskih skupnosti. Konec julija sprememb še vedno ni. Zamuda ne skrbi le uporabnike stanovanjskih enot, ampak tudi starše otrok z ovirami. Novela naj bi jim namreč zagotavljala dodatno pomoč. Kaj v resnici prinaša, kako bo država poskrbela, da nove pravice ne bodo le mrtva črka na papirju ob velikem pomanjkanju kadra? Kaj starši otrok z ovirami pričakujejo od sistemskih sprememb in kaj bodo dobili? Gostje: Magdalena Žakelj, višja svetovalka z Direktorata za starejše, dolgotrajno oskrbo in dezinstitucionalizacijo na Ministrstvu za solidarno prihodnost; dr. Andreja Rafaelič, strokovno-raziskovalna sodelavka na Inštitutu za socialno varstvo; Tilen Recko, predsednik Društva Altra – Odbora za novosti v duševnem zdravju; Rene Hajnc, oče dvojčkov, ki imata cerebralno paralizo.

⏰ Driiiing! Tuuukaaaj jeee! Nova sezona, nove zgodbe, nove tekme, stara Žiga in Jaša! Do 10. obletnice pičiva, prživa, podkastava. Za one, ki radi poslušate komentar Radomlje - Aluminij. Ja, za vse vas. In vse ostale!

Slovenska manjšina v Avstriji se tudi po 70. letih od podpisa avstrijske državne pogodbe in njenega 7. člena še vedno bori za svoje pravice. Odprta vprašanja so še vedno na področju dvojezičnega šolstva, sodstva, uporabe slovenščine kot uradnega jezika in topografije. Tudi na področju dvojezične predšolske vzgoje je manjšina pred velikimi izzivi, saj je znanje slovenščine med otroki vedno slabše. Koroški Slovenci si prizadevajo, da bi dvojezično vzgojo vključili v dvojezični izobraževalni sistem. K uresničevanju manjšinskih pravic pozivajo tudi mladi koroški Slovenci. Bo 7. člen sploh kdaj uresničen in kaj čaka manjšino v prihodnje?

Staroselci v amazonskem pragozdu bodo preživeli tudi posledice podnebnih sprememb, saj pravijo, da je najhujša katastrofa, ki jih je kdaj doletela, prvo srečanje z belim človekomStaroselska ljudstva po svetu – tudi v Braziliji in Kanadi –, ki so zaradi izkoriščanja, asimiliranja, uničevanja okolja in drugega podvržena kulturni in materialni degradaciji, izključevanju – med večinskim prebivalstvom se znova krepi tudi rasizem – se zavedajo, da spremembe v strukturah ekosistemov in v pisanosti biodiverzitete ne pomenijo le tveganja za njihovo preživetje in obstoj lokalnega življenja. Nenasitnost globalnega gospodarstva in vlaganja v gonjo po čim večji rasti, s korporativnimi posegi v okolje, zaradi hlepenja po vse večjih dobičkih napovedujejo globalne katastrofalne izide, ki bodo prizadeli ves svet. Seveda to ni nekaj, o čemer še ne bi nič slišali. Presenetljivo je morda to, da nekatere staroselske skupine ne zaupajo uvedbi zelenih kapitalskih politik in obljubam o trajnostnem razvoju. Namesto tega so se zaradi predstav o živosti skoraj vsega, kar jih obdaja, odločili za sprejetje umetne inteligence in za prilagoditev te tehnologije svojim načrtom in potrebam, tudi zato, ker z njo želijo razkrinkavati nove načine prikritih prevar in potegavščin, ki so zavite v idejo o brezogljični družbi … Dr. Rene Suša je antropolog in pedagog, ki živi v Kanadi, vendar se precej osredotoča na situacije staroselcev v Braziliji, v Amazoniji, področju, ki po nekdanji Bolsonarovi predsedniški politiki, ki je pospeševala izsekavanje in krčenje gozdov ter rudarsko izkoriščanje, nekoliko laže diha. gost oddaje: Rene Suša, dr. pedagoških ved in mag. antropologije  fotografija: staroselci amazonskega pragozda Wikipedia

Predstavljamo vam Pio Wallner, finalistko Elle Talentov. Pia navdih najde v vsakdanjem življenju, tako se v njenem stilu prepletajo elementi narave, ženstvenosti, pa tudi vsakdanjega udobja, vedno z oblikovalsko prefinjenostjo in ustvarjalnim preobratom. ⁠Celoten intervju si lahko preberete tukaj.⁠⁠⁠Gostja: Pia Wallnerhttps://www.instagram.com/zapleteno.je/Voditeljica: Petra Windschnurer⁠⁠https://www.instagram.com/windschnurer/⁠⁠Spremljate nas lahko še na drugih kanalih:⁠⁠⁠YOUTUBE⁠⁠⁠  / ⁠⁠⁠FACEBOOK⁠⁠⁠ / ⁠⁠⁠INSTAGRAM⁠⁠⁠ / ⁠⁠⁠TIKTOK⁠⁠⁠ / ⁠⁠⁠ELLE.SI

Avtorica v komentarju razmišlja o zaskrbljujoči zasvojenosti slovenskih najstnikov z marihuano in drugimi omamnimi snovmi. Po njenih besedah kajenje vejpov, uporaba fug in žvečljivega tobaka pri 15 letih nikakor ne more biti zdravo. Pri tem se sprašuje, zakaj mladi potrebujejo omamo. Česa imajo preveč ali premalo, da se tako pogosto odločajo za beg? Erika Ašič sklene, da so omame posledica stanja v družbi.

V času zadnjih nekaj let intenzivno reflektiramo o stanju duhovništva in številu novih duhovnih poklicev. Te statistike v nas povzročajo zaskrbljenost in nemir, kar manjšanje števila župnij ter vernikov samo še poslabšuje. Vedno pogostejša so vprašanja, kaj je narobe, kaj lahko spremenimo, da bo Cerkev obilnejše živela v družbi med ljudmi ... svoje razmišljanje začenja avtor. V sklepu pa zapiše, da edino Kristus odgovarja na vsako še tako sodobno vprašanje in da so zgolj štiri reči, s katerimi ga lahko duhovniki sejejo med ljudstvo in nanje odgovarjajo. Prisluhnite posnetku!

Vročinski val v večjem delu Evrope ne pojenja. O neznosni vročini med drugim poročajo iz sosednjih Hrvaške in Italije, kjer naj bi se temperature povzpele čez 40 stopinj, podobno je v Nemčiji, kjer omejujejo porabo vode, na Mont Blancu so temperature že nad lediščem. Tudi pri nas vse kaže na to, da je letošnji junij najbolj vroč v zgodovini meritev. V oddaji tudi o tem: - Sodišče v Izraelu preložilo pričanje premierja Netanjahuja v sodnem postopku zaradi obtožb korupcije - Katere novosti prinaša zakon o funkcionarjih? - Slovenski atleti v Mariboru na dobri poti v evropsko elito

Predstavljamo vam Niko Kohne, finalistko Elle Talentov v kategoriji frizer.Nika vrjame, da če želiš biti pri tem kar počneš najboljši, se je potrebno učiti od najboljših.Celoten intervju si lahko preberete tukaj.⁠Gostja: Nika Kohnehttps://www.instagram.com/kohne_nika/Voditeljica: Petra Windschnurerhttps://www.instagram.com/windschnurer/Spremljate nas lahko še na drugih kanalih:⁠YOUTUBE⁠  / ⁠FACEBOOK⁠ / ⁠INSTAGRAM⁠ / ⁠TIKTOK⁠ / ⁠ELLE.SI

Kaj sploh je sporna kulturna dediščina? Kako jo lahko razumemo, definiramo in kaj imajo z njo opraviti sodobne umetnice in umetniki? Knjiga Razstavljanje sporne kulturne dediščine (Založba *cf., 2025) dr. Alenke Pirman je svojevrsten raziskovalno-znanstveni vpogled v obdobje skoraj treh desetletji (od 1992 do 2020), in sicer v dve polji – polje umetnosti in polje kulturne dediščine. Avtorica pri tem osrednji problem sodelovanja umetnikov in muzejev omeji na njihov skupni medij, na razstave, ki jih obravnava primerjalno, in razišče odnose med umetniki in muzealci ter razčleni modele njihovega sodelovanja. Na tem mestu pa pozornost usmeri predvsem na sporno kulturno dediščino kot načina reinterpretiranja preteklosti, ki upošteva družbena nesoglasja in ideološke sprege. Več o tem in omenjeni knjigi pa v pogovoru z avtorico. Sodeluje umetnica, publicistka in doktorantka heritologije Alenka Pirman. Foto: zajem naslovnice knjige Razstavljanje sporne kulturne dediščine (Založba *cf., 2025).

Tri leta po pandemiji covida-19 strokovnjaki ugotavljajo, da je ta med otroki in mladostniki povzročil sindemijo, množico negativnih učinkov, zlasti na telesni in gibalni razvoj. V letošnji raziskavi SLOfit – športnovzgojni karton so podatki pokazali, da rezultati še vedno močno zaostajajo za predkoronsko ravnjo, trendi pa ostajajo skrb vzbujajoči. Posebej izstopa hkraten upad gibljivosti in eksplozivne moči – kombinacija, ki je redka in alarmantna. Telesna zmogljivost pomembno vpliva tudi na čustveno odpornost, samozavest in socialne veščine otrok. Pomanjkanje gibanja tako ne vodi le v slabšo telesno pripravljenost, ampak povečuje tudi tveganje za vedenjske in čustvene težave, kar zahteva resen in celosten odziv šol in širše družbe.Sogovornik: profesor doktor Gregor Starc, vodja meritev nacionalnega sistema ŠVK in član raziskovalne skupine SLOfit na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani

Ko se v že tako ali tako prepirljivem narodu začnejo prepirati pop zvezde, je čas, da izostri uho tudi analitična oddaja, kot je naša. Kajti ustvarjalci, umetniki in kreativci naj bi s svojo duhovno rastjo ob ukvarjanju z lepim presegli nizkotnost prepira, ki je rezervirana za politike in običajneže. Ker pa so se v zadnjem tednu spoprijeli Nika, Aleš in Marjetka, ki skupaj predstavljajo velik odstotek slovenskega popa, se bomo v prepir zakopali tudi mi. Najprej in na začetku; s slovenskim popom se nam na srečo ni treba vsakodnevno ukvarjati. Z njim se morajo ukvarjati glasbeni uredniki, ki pa zaradi tega dobijo dodatek k plači in imajo beneficiran delovni staž. Ob zadnjih prepirih na slovenski pop sceni pa je bil na svet RTV podan predlog, da bi lahko bili glasbeni uredniki, vsaj v službi, tudi oboroženi. Toliko prahu, strasti in natolcevanj se je namreč pojavilo v javnem prostoru, ko sta Aleš in Marjetka Vovk zahtevala umik videospotov Nike Zorjan s pretočne platforme, češ da sta avtorja glasbe in besedil. Skratka, spor se je vrtel okoli pogodb in avtorskih pravic. Ker pa so mediji dandanašnje šlampasti, so se samo naslajali nad prepirom, nihče pa se ni poglobil v materijo samo. Vse do danes, ko je na sporedu vaša priljubljena obrekovalska oddaja. Ker ste melodijam in kontrapunktu slovenskega popa izpostavljeni vsakodnevno, se danes posvetimo le besedilni komponenti, ki se skriva v jabolku spora. Torej, okoli česa so se sprli Aleš, Marjetka in Nika in kaj je temni predmet poželenja, ki toženim in tožečim obljublja na desettisoče evrov odškodnine. Vzeli smo javno dostopno besedilo pesmi, ki nosi naslov "Zate dovolj …" Avtorja glasbe in besedila sta Aleš in Marjetka, oz. Raay in Maraya, poje pa Nika. Objavili bomo, v upanju da ne bo padla tožba, le prve tri kitice. Oz. dve kitici in refren. Vem, nisem vsak dan dobra družba, včasih zmanjka mi besed, včasih zmanjka mi besed. Le ti, ti me vidiš v srce in stopiš me kakor led in stopiš me kakor led. Vedno sem zate dovolj, v meni vidiš le lepó. In ti, ti me nasmeješ, me ogreješ, ko me pogledaš, tako je topló. Potem smo, samo za kontekst, naprosili umetno inteligenco, naj poskusi napisati besedilo ljubezenske pop pesmi o neprilagojeni junakinji, ki naj vsebuje topljenje ledu. V petnajstih sekundah smo dobili tole: Ni vedno glas razuma, včasih raje gre po svoje, z vinom v roki, z vetrom v laseh – beži pred prazne dvoje. V očeh ji gori upor, na ustih tiha kletev, a v srcu skriva nevihto, ki jo le on lahko razplete. Prijatelji bežijo stran, pravi: "Ne maram pravil," v njej žari svoboda, a ne ve, kaj bi z njo storila. Ko stopi on v prostor, vse se v njej spremeni, kot da bi jo sonce poljubilo – in noč postane dni. Ob njem se ne pretvarja, nežna je in bosa, ledene stene v njej razpadejo – brez glasu, brez joka. Na svetu ni popravnega, a v njegovem objemu ve: čeprav je vihar v njej doma, zanj je vedno spet dekle. Potem smo prosili učenko šestega razreda OŠ, zaradi ortodontskega aparata socialno anksiozno, če nam napiše besedilo pop pesmi z danimi parametri. To smo dobili: Stopil si v moj svet tišine gluhe, uhodil stare si poti Kot pomlad zimski led stopi Srce se te moje veseli. Vem, da sem včasih tuja, Divja plešem vse noči A ne boj se, ne bom za vedno taka Ko mine puberteta, se mi oko zbistri. Le ti me čutiš In poznaš moj pin Le ti si v nočeh obupa, Moj tihi sotrpin Potem smo naprosili še delno uveljavljenega pesnika starejše generacije, gospoda Franca iz Vrbe, če nam lahko on pošlje nekaj verzov, ki bi se lepo podali pod naslov: »Zate dovolj«. Zanimivo, da je stari lisjak med besedama zate in dovolj, postavil vejico. Alešu vedno Nika laže, hrast, ki led na tla Ga zimski trešče On živi in umrje brez dnarja. Zdaj nam je približno jasno, okoli česa so se sporekli in okoli česa se tresejo vsi ti desettisoči evrov avtorskih pravic, odškodnin in gaž od špilov. Je pa ena resnica oz. dve. Če bi zaprosil Aleša, Marjetko in Niko, da napišejo pesem o recimo –"poletni noči, ki bila je najin dom", bi za raven, na kateri so bili popevkarji pred pol stoletja, potrebovali približno dvesto let. In če si sedanji slovenski pop glasbeniki za svoja skrpucala resnično delijo na tisoče evrov, bi morala Elza Budau živeti v graščini, obkrožena s služabniki.

Slovenija je ena izmed biotskih vročih točk Evrope. Kako tudi ne, ko pa naše ozemlje leži na stičišču alpske, panonske, dinarske in sredozemske biogeografske regije, zato ga zaznamujejo razgiban relief, raznovrstna kamninska podlaga ter pestre talne in podnebne razmere. Tik pred koncem maja, ko nam travniki zunaj kažejo svoj najbolj bujen obraz, se v Frekvenci X sprašujemo, zakaj so ti tako zelo pomembni za ohranjanje biotske pestrosti in kako se razlikujejo od tako imenovanih zelenih puščav. Obiskali smo nekaj rajskih travniških kotičkov na biosfernih območjih Julijskih Alp, Krasa in Kozjanskega in Obsotelja in za tokratno Frekvenco X spisali pravo senzorno razglednico z njih. Bral: Igor Velše Oddaja je bila posneta na biosfernih območjih Slovenije. V Unescov program Človek in biosfera so v Sloveniji uvrščena štiri biosferna območja: Julijske Alpe, Kras, Kozjansko in Obsotelje ter Mura. To so geološko, klimatsko in tudi kulturno raznolika območja, skupna pa so jim bogastvo biotske raznovrstnosti in navdihujoče prepletanje naravnih vrednot s kulturno dediščino.  

V izraelski prestolnici Tel Aviv so se sinoči zbrali protestniki, ki nasprotujejo politiki vlade premierja Benjamina Netanjahuja v Gazi. Zahtevajo, da vlada poskrbi za izpustitev preostalih talcev Hamasa, namesto da širi vojno proti prebivalstvu enklave. Po podatkih izraelskih obveščevalcev je živih le še 20 od 58 talcev, ki še niso bili izpuščeni. Izpuščena talka je ob tem povedala, da so ji med njenim ujetništvom največjo nevarnost predstavljali izraelski raketni napadi. V oddaji tudi o tem: - Venezuelska vlada pred volitvami aretirala več opozicijskih politikov. - Air Tractorji pripravljeni na letošnjo požarno sezono. - Zlata palma v Cannesu iranskemu filmu Preprosta nesreča.

Po skoraj polovici Gira Primož Roglič na Giru zaseda peto mesto. Po smoli na makadamu je kazalo slabše, a slovenski as je v zahtevnem kronometru v dežju prehitel vse neposredne konkurente za končno zmago. Vabljeni k poslušanju, med drugim predstavimo tudi traso drugega tedna.

Za taborišči v Gonarsu in na Rabu sicer vemo, ni pa gotovo, da tudi vemo, kaj natanko so Slovenke in Slovenci tam doživeliVedno se bomo spominjali, so v dneh, ko smo obeleževali 80. obletnico konca druge svetovne vojne, malodane v en glas ponavljali voditelji držav, ki so se borile na strani velike, zmagovite antifašistične koalicije. A česa natanko se bomo spominjali? Junaštva naših dedov in babic? – Gotovo. In zasluženo tudi. A, priznajmo, tega se je menda vedno lažje, prijetneje spominjati kakor gorja, ki ga je povzročilo fašistično barbarstvo, gorja, na katerega je bilo potem treba odgovoriti z junaštvom. Pa vendar se zdi, da današnji svet še bolj kot spomin na junaške zmage potrebuje kolikor mučen toliko streznjujoč spomin na koncentracijska taborišča, na sumarne eksekucije, na posilstva, na mučenja, na stradež, na suženjsko delo, na popolno dehumanizacijo. Te nelahke naloge smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo – pars pro toto – spregovorili o izkušnji Slovenk in Slovencev v italijanskih fašističnih taboriščih. Pri tem sta nam pomagali izvrstni poznavalki te problematike, zgodovinarki dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Urška Strle z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki sta v sodelovanju z zgodovinarjem dr. Otom Lutharjem pred dvema letoma in pol pri založbi ZRC objavili obsežno študijo Užaljeno maščevanje : spomin na italijanska fašistična taborišča, v kateri so zbrana in analizirana pričevanja poslednjih preživelih z Raba, Gonarsa in drugih krajev groze, ki jih je za Slovenke in Slovence med vojno vzpostavil italijanski fašizem. V pogovoru z gostjama smo preverjali, zakaj so bili vsi ti ljudje internirani, kaj je pravzaprav pomenilo potopiti se v temo fašističnega taborišča, koliko se jih od tam ni nikoli vrnilo, kaj so tisti, ki so nekako vendarle preživeli, potem morali nositi na svojih plečih skoz življenje in kakšno mesto njihova izkušnja zavzema v našem današnjem kolektivnem zgodovinskem spominu. Foto: risba »Gonars« Nikolaja Pirnata je del notranje grafične opreme knjige Užaljeno maščevanje, izsek (Goran Dekleva)

Strešni avtomobilski kovčki sodijo med najuporabnejše pripomočke za zagotavljanje dodatnega prostora v avtomobilu, saj omogočajo prevoz smuči, snežnih desk in druge športne opreme, za katero v prtljažniku pogosto zmanjka prostora. Vedno več avtomobilskih izdelovalcev ponuja strešne kovčke pod svojo lastno blagovno znamko oziroma kot del dodatne opreme, ki jo lahko dokupimo ob nakupu avtomobila, cenovni razpon pa je zelo velik. Na kaj je treba biti pozoren pred nakupom avtomobilskega kovčka in na kaj ob njegovi namestitvi in pri uporabi, bo v torkovem Svetovalnem servisu povedal odgovorni urednik AMZS Motorevije Blaž Poženel. Svoje vprašanje lahko zapišete v obrazec na spletni strani Prvega ali na elektronski naslov prvi@rtvslo.si, lahko pa nas tudi pokličete po deveti.

Nek relativno znan ameriški politik je nekoč rekel, da veliki dogodki običajno potekajo po podobnih scenarijih: "Najprej začne padati mrak, šele potem pride trdna tema." Ta Centrifuga se ukvarja ravno s tem, kako mračno je trenutno zunaj.

Zdaj, ko se, zahvaljujoč vzponu generativne umetne inteligence, zdi, da so stroji človeka presegli, se krepi vtis, da moramo o svetu in svojem novem, obrobnem mestu v njem začeti razmišljati drugače. Toda: kako?V znameniti Sofoklejevi tragediji o Antigoni lahko preberemo tele privzdignjene besede: »Mnogo je nedoumljivih skrivnosti / in vendar – ni globlje skrivnosti kot človek. […] Govor je iznašel in misel, / begotno kot veter, in smisel / za red in zakone v državi, / in toplo zavetje / pred mrazom neznosnim, / pred ploho nevšečno dežjá. / Vedno izhod si poišče, / nikdár ne zaide v zadrego, / le sredstva, da bi smrti utekel, / ne najde. A iz stiske bolezni / težko ozdravljivih / le našel je pot.« In čeprav je od časov, ko so nastajale starogrške drame, minilo že kakih 2500 let, nas vzneseni sentiment, ki prežema navedeni odlomek, povečini še kar nagovarja. Saj drži, da smo v vmesnem času zagrešili nekaj genocidov, da smo se zapletli v nekaj globalnih vojn, da smo planet prignali na rob ekološkega kolapsa in da so, ne nazadnje, znanstveniki od Kopernika do Darwina prepričljivo dokazali, da nas noben božji načrt ni postavil na kak posebej visok piedestal, pa vendar ljudje o homo sapinesu še vedno najraje razmišljamo kot o nesporni kroni stvarstva in najbolj zanesljivem merilu vseh stvari. A zdaj, ko se pred našimi očmi odvija prava pravcata znanstveno-tehnološka revolucija – pa naj gre za generativno umetno inteligenco, za genski inženiring ali za kvantne računalnike –, se vendarle krepi vtis, da nam je krona naposled – in nepovratno tako – padla z glave in da moramo torej o svetu in svojem, slej ko prej obrobnem mestu v njem začeti razmišljati radikalno drugače. Toda: kako? Eno izmed možnosti menda ponujajo tiste intelektualne tradicije, ki jih je mogoče opredeliti s krovnim pojmom »antihumanizem« in že dolgo polemizirajo s stališči, ki jih je sicer tako elokventno ubesedil Sofoklej. A kaj natanko antihumanizem ponuja namesto vere v človekov neomejeni potencial in kako naj bi nam antihumanistična perspektiva mogla pomagati preživeti 21. stoletje, ki ga, kot kaže, usodno zaznamuje medsebojno prepletanje krize etabliranih družbeno-političnih institucij, ekološke katastrofe in znanstveno-tehnološke revolucije? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili Roberta Bobniča, asistenta na Oddelku za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede, pa dr. Natalijo Majsovo, izredno profesorico na istem oddelku, ter dr. Primoža Krašovca, docenta na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. foto: Leonardo Da Vinci – Vitruvijev človek, 1490, črnilo na papirju, izsek (Wikipedija, javna last)

V predzadnji oddaji letošnjega leta se bosta v studiu Radia Ga Ga – Nova generacija srečala nekdanji in večni župan dveh največjih slovenskih mest in enkrat za vselej odgovorila na vprašanje, kdo je boljši, ali Zoki ali Franc. Seveda se jima bodo pridružili številni prijatelji, ki bodo ob spremljavi posebnega gosta harmonikarja Marka Hatlaka tudi zapeli. Angelca Likovič o rodnosti, Jan Plestenjak o snegu in Urška Klakočar Zupančič o mladih fantih, o svojih željah in tegobah pa bosta zapela tudi oba župana. Uroš Slak se bo tokrat ukvarjal z interpelacijami, Vesna Milek bo gostila Sebastijana Cavazzo, dobili bomo recept za torto "Petarda", na terenu bomo obiskali 15-minutno rezidenco, ki jo za predsednico države gradi Ivo Boscarol, in verjetno še kaj v petek dopoldan na Prvem.