Podcasts about vedno

Piše Ifigenija Simonović, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Na bronasto zlatem ovitku knjige esejev Dušana Šarotarja je črno-bela fotografija sedmih veslačev v dolgem čolnu. V levem kotu zgoraj je opazno še eno veslo, veslo osmega veslača. Okrnjena celota. Mar ni tako tudi v življenju? Vedno je še nekaj zadaj, prikrito, neznano. Kakor zgodba, nikoli do kraja povedana. Kakor spomin, nikoli popolnoma razjasnjen. Usklajeno veslanje ekipe kot prispodoba sožitja. In najbolj me zanima veslač, ki ga ni na sliki. Mar ni tako s spomini? Nikoli ni vse do zadnje podrobnosti izpovedano ali izgotovljeno. Sizif in Proust – simbola trenutka in večnosti, vztrajnosti in predanosti. Še preden knjigo odprem, mi fotografija ponuja prvi premor, počivališče pred branjem. Fotografija. Veslači veslajo vzvratno. Nekako na slepo. Zaupati morajo krmarju. Jaz, bralka, moram zaupati pisatelju. Odprem knjigo. Predam se jasno zapisanim mislim, izbornemu jeziku, prepletu presunljivih spominov in fotografij. Spomin na nekaj, na kar smo mislili že večkrat, se vsakič drugače izostri in razkrije. Tudi fotografija je odvisna od osvetljave. Jutranja svetloba, večerna svetloba. Pomemben je izbrani kot. Pri pisanju je pomemben naklon do obravnavane teme, razjasniti je treba iztočišče in bralca pripeljati do poante. Kaj se bo iz predaje določenemu spominu izcimilo? Spoznanje, strah, obžalovanje, obtožba? Ali pa samo informacija? Pisatelj je kot veslač, ki zaupa notranjemu glasu in črpa iz svoje zakladnice znanja in vedenja. Nikoli ne počiva. Tudi ko ne piše, je zamišljen. Obuja spomine. In zapisuje jih v prepričanju, da bojo vredni spominjanja, tudi ko njega več ne bo. Tako pisanje dobiva težo in smisel: "Pomislim, v hoji, pešačenju se skriva nekaj globljega, kar začutim, šele ko se odpravim na daljši sprehod ali pohod, ali po drugi strani, kadar sem sredi pisanja knjige, bodisi romana ali pesniške zbirke. Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš, torej v dolgih in vase zavitih stavkih. Hoja je način spominjanja." Spominjanje kot proces pisanja ali kot osmišljanje bivanja je osrednja tema Šarotarjevih esejev v zbirki Počivališča na poti. Pisanje je hoja s pogledom nazaj, ki ga prekinja globlji razmislek na razglednih točkah. Na spominskem sprehodu se pridružijo avtorjevi prekmurski literarni predniki in sopotniki Miško Kranjec, Feri Lainšček, Vlado Kreslin, Vlado Žabot in tudi arhitekt Feri Novak, ki je zasnoval Mursko Soboto kot evropsko mesto. Spomeniki in nagrobniki, parki, gradovi, vile, podrte hiše, porušena sinagoga. Močno spominsko ozadje so tudi člani prekmurske judovske skupnosti in Šarotarjeve družine, ki so bili žrtve pregonov Judov v 2. svetovni vojni – in tudi po njej, kakor priča rušenje sinagoge. Judom se je pisatelj posvetil že v romanih Biljard v Dobrayu in Zvezdna karta. Med pisanjem kot obredom spominjanja se oglašajo sorodniki, ki so pisatelja oblikovali v zgodnjem otroštvu. Spominja se tudi prijateljev, ki jih je srečeval na literarnih poteh: Hrvaška, Avstrija, Nemčija, Gruzija, Bosna in Hercegovina, Rusija, Grčija, Italija. Vendar ne gre za literarni žurnalizem ali prezgodaj napisano avtobiografijo. Tudi ne za bahaško samopromocijo. Dogodki si ne sledijo po logiki časa ali prostora, temveč po izbruhih in vrzelih spomina, ki kot neusahljiv bršljan ovija sprotnost: "Kar se dogaja okrog nas, je spomin, vprašanje je samo, kdo se še spominja. Živimo v času hiperprodukcije spominov, računalniki, internet, mobilni telefoni, megalomanski muzeji, digitalne fotografije, vojne, podnebne spremembe, migracije, vzpon skrajne desnice, izhlapevanje levice; zdi se, da je narcisistična kultura spominčkov, selfijev, imidžev, novih identitet preplavila svet s spomini, ki so popolnoma minljivi, trenutni milni mehurčki v vsakdanjosti, ki so že v naslednji sekundi pozabljeni, vendar, pisateljeva naloga je spominjanje. Spominjanje, obnavljanje sveta s pomočjo imaginacije, ohranjanje nevidne sledi z začetkom jezika. Literatura ni samo prenašanje pomena, marveč tudi iskanje smisla." Dušan Šarotar je knjigo esejev zasnoval kot pesnik, ki se nenehno sprašuje o svoji naravi, o drobcu vesolja, iz katerega izhaja, o prostoru pod soncem, ki mu je dodeljen ali ki ga je zavzel s svojim delom. Poezija je nenehno potovanje okrog iste osi. Ni odgovorov, je samo iskanje oziroma vztrajno brskanje po spominu. Brskanje po sebi? In iz česa pravzaprav smo? Iz vsega, kar smo doživeli, brali, čutili, naredili; tudi iz vsega, česar nismo storili in morda obžalujemo izgubljene priložnosti. "Pesništvo je že tisočletja oblika človekovega spraševanja o smislu življenja, predvsem pa iskanje lepega in presežnega, tako so bili prav pesniki tisti, ki so se v davnini prvi spraševali o naravi sveta in skrivnostih vesolja. Tako so nastali prvotni miti, zgodbe in pripovedi o nastanku sveta in človekovem mestu v njem." Šarotarjevi eseji so avtobiografski, vendar njegova osebna zgodba ni v središču pozornosti ali cilj spominjanja kot takega. Pomembnejša je preteklost, ki je kot pisatelj ne sme prepustiti pozabi. Spominjanje jemlje kot dolžnost. Vsakega od petih esejev v zbirki Počivališča na poti avtor uvaja s citatom iz novoveške literature. Edgar Allan Poe, Paul Valery, Edvard Kocbek, Bruno Schulz in Zbigniew Herbert stojijo kot duhovni stebri, na katere se naslanja. Med pisanjem se sklicuje tudi na druge osebnosti iz literature, sociologije, zgodovine, s čimer kaže, da na svetu ni sam. Pet ciklov njegovih črno-belih, ostro pomenskih fotografij predstavlja zaključene fotoeseje. Tako se Dušan Šarotar predstavlja hkrati kot pisatelj, esejist, pesnik in fotograf. Vsekakor je zbirka esejev Počivališča na poti presežek slovenske esejistične literature zadnjega obdobja.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Decembrska kateheza prinaša pogovor z lurškim kaplanom Mirom Šlibarjem, ki se po sedmih letih zvestega pripravljanja vsebin za bolnike in starejše, poslavlja od tega poslanstva. Z njim je bil tudi mož in oče Nik Šavli, ki ga je Šlibar krstil in mu podelil bolniško maziljenje pri samo štirih letih, saj je bil v smrtni nevarnosti. Spregovorila sta o moči tega zakramenta, svoji veri danes in o njunem odnosu, ki še kar traja.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Je bolj šokirala izjava ameriškega predsednika, ki novinarko ozmerja s pujso, ali svilena pižama nekdanjega slovenskega predsednika? Nightwish ali Šank Rock – katera je najljubša glasbena skupina predsednice državnega zbora? Naj se državnik za noč čarovnic obleče v morskega psa ali bučo? V političnih kampanjah doma in po svetu se zdi, da politikom na družbenih omrežjih predvsem primanjkuje vsebine. In humorja. Je mogoče v 2025 internet še uporabiti za mobilizacijo volivcev in pripadnih posameznikov ali zmagajo samo bes, jeza in ogorčenje?Neja Berger, doktorska študentka humanistike in družboslovja ter mlada raziskovalka na Centru za raziskovanje družbenega komuniciranja na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, tudi o informacijskih mehurčkih in novi obliki regulacije. Evropski uniji prinaša večjo preglednost nad plačanimi političnimi oglasi, ki morajo biti jasno označeni kot taki in vsebovati podatke o naročniku in ceni oglasa. Zapiski: Odbit Discord Oglasite se lahko na odbita@rtvslo.si  

Pisateljico Astrid Lindgren z brezkrajno domišljijo in zaupanjem v dobro, poznamo po njenih večplastnih literarnih likih, ki zasledujejo podobne vrednote, kot jih je gojila sama. Vedno v stiku z naravo in živalmi, je bila vedno blizu šibkejšim in ranljivejšim. Tako je za svoje bralno občinstvo, ki ga je bilo in ga je še veliko, izbrala otroke. Čeprav ji življenje velikokrat ni prizanašalo – težko je bilo predvsem pomankanja polno obdobje zgodnjega, najstniškega materinstva, ko je sina za nekaj časa oddala v oskrbo drugim ljudem –, je v sebi hranila lepe spomine na srečno otroštvo, zato je do otrok pristopala z globokim razumevanjem do njihove čustvenega in mišljenjskega sveta, predvsem s klasičnim in kanonskim knjižnim opusom, s katerim je prekinila s pokroviteljskim in moralističnim nagovarjanjem otrok …  Ni se menila za konvencije, ki so veljale dotlej. Zaradi posebnega čuta in pronicljive inteligence, sposobnosti spajanja različnih znanj o behaviorizmu in dejanskih opazovanj otroškega vedenja, se je z otroki hitro ujela, hrati pa je komunikacija z njimi potekala na intuitivni ravni. Veliko se je dopisovala tako z mladimi, ki jih je zanimal njen razkošen domišljijski kozmos ali vesolje izkušenj, s katerimi jim je pomagala pri težavah odraščanja, pisali pa so ji tudi starejši ljudje, ki so si včasih obetali prijaznega nasveta, zelo neposredno pa je bila kar nekajkrat naprošena za donacijo denarja … Ohranjena pa je tudi njena obsežna, neprecenljiva korespondenca s sorodniki in prijatelji, raznovrstni dnevniški zapiski, posebno dragoceni so tisti iz časa vojne. Najbolj srečna je bila, ko je lahko pisala. Ne glede na to, da se je rada družila na otoških počitnicah in čas preživljala s prijatelji, da je doma prirejala najrazličnejša srečanja, je od vsega najbolj ljubila samoto. Po več letih od izdaje ene najbolj kredibilnih biografij, ki jo je na osnovi bogatih, raznolikih virov, dokumentarnega in materialnega gradiva, napisal danski biograf Jens Andersen, zdaj njen življenjepis navdihuje tudi slovenske navdušence njene literature. Knjiga Astrid Lindgren, s podnaslovom Zgodba o avtorici Pike Nogavičke, je izšla pri Založbi Mladinska knjiga, prevedla pa jo je Amalija Maček. Sogovornik: Andrej Ilc, pobudnik prevoda biografije v slovenščino  

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Oglašamo se z Animateke, mednarodnega festivala animiranega filma, ki v tem tednu poteka v Ljubljani. Med celovečerci na sporedu je Potovanje regratove lučke japonske režiserke Momoko Seto z zanimivim izhodiščem – 4 regratova semena po katastrofi na Zemlji odnese na drug planet, kjer si začnejo iskati nov dom. Letošnji fokus je med drugim tudi na tehniki igličastega zaslona, pri kateri animator, animatorka podobo ustvarjata tako, da z različnimi predmeti pritiskata na zaslon, v katerem je več tisoč iglic. Ocenjujemo film Žlehtnoba: za vedno, ki zaključuje zgodbo muzikala z drugačnim pogledom na zgodbo Čarovnika iz Oza, saj je glavna junakinja zlobna čarovnica, in napovedujemo prihajajoči 41. festival LGBT filma, najstarejši tovrstni filmski festival v Evropi.

Žlehtnoba temelji na knjižni uspešnici iz leta 1995, ki je bila nato pred dobrima dvema desetletjema predelana v uspešen broadwayski muzikal. Ta je osnova za ta dva filma, čeprav sta bistveno daljša – že prva Žlehtnoba je namreč le pet minut krajša od celotnega gledališkega muzikala. A medtem, ko je bil lanski film energičen in zabaven, se pri novem dodatne minute poznajo. Tempo je neenakomeren, saj zgodba nenehno zavija na stranpoti preštevilnih likov; kar ne bi bilo napačno, če bi bile njihove usode vsaj delno nepričakovane, ali pa kaj več od pustih klišejev. Tako je težko vzpostaviti odnos do kogarkoli razen Elphabe, tako imenovane zlobne čarovnice, ki jo je za tako razglasil dejansko skorumpirani čarovnik. In če se za trenutek ustavimo pri njem – ta potencialno najbolj očarljiv lik je nekonsistenten, dolgočasen in povsem brez karizme, pa čeprav ga upodobi Jeff Goldblum. Dodatna težava filma je resnično življenje. S temami o zlorabi oblasti, iskanju grešnih kozlov med drugačnimi in zatiranju manjšin se film zdi kot nič kaj subtilna kritika trenutnih ameriških oblasti in njihove politike, kar gledalca nenehno dreza iz iluzije filmskega sveta in ruši fantazijsko podobo. A dejstvo je, da so film začeli snemati pred tremi leti in večina teh elementov izhaja iz trideset let stare literarne predloge. Tudi sicer so tovrstne teme v popularni umetnosti precej pogoste, in kadar nenadoma začenjajo tako štrleti ven, to najbrž pove več o stanju sedanjosti kot o umetnosti. Zato se raje osredotočimo še na ta, umetniški vidik filma. Kot omenjeno, je scenarij šibka točka, a ni edina. Ker stranski liki niso dovolj razviti, tudi njihova igra ne pride do izraza, in to posledično drži tudi za njihovo petje. Pri tem še najbolj izstopa oskarjevka Michelle Yeoh, ki je nedvomno odlična igralka in mojstrica borilnih veščin, peti pa ne zna ravno dobro. Po drugi strani sta Cynthia Erivo in Ariana Grande ponovno izjemni, vendar tudi onidve ne uspeta rešiti filma. Glavni vzrok je v tem, da so v prvem filmu porabili večino najboljših pesmi, tako da ni nobene, ki bi dosegla Defying Gravity. Še najbližje pride zaključna For Good, v kateri se Grande in Erivo izjemno ujameta. Po drugi strani pa Žlehtnoba za vedno ohranja tisto, kar je najbolj navdušilo pri prvem filmu. Scenografija je barvita, plesne točke so ambiciozne in dobro skoreografirane, glavni junakinji se ob odlični igri in petju obeh vtisneta v spomin. Ali je to dovolj za krasno kino-izkušnjo? Odgovor ni preprost. Film je sam po sebi žal dolgočasen, vendar si lahko predstavljam, da je ogled lahko zabavna izkušnja, če je skupinski. Še toliko bolj, če bi imeli na voljo tako imenovane pojoče projekcije, pri katerih imajo glasbeni vložki podnapise s poskakujočo žogico kot pri karaokah. Tovrstne projekcije so ponekod izredno uspešne in so zanimiva oblika druženja v kinu, saj je ogled filma v kinu nenazadnje družaben dogodek.

Od danes velja tako imenovani Šutarjev zakon. Med drugim prinaša dodatna policijska pooblastila ter prekvalifikacijo malih tatvin in poškodovanja tuje stvari iz kaznivih dejanj v prekrške. Stroka meni, da bo to povzročilo zmedo. Znane bodo panoge, ki bodo upravičene do državnega subvencioniranja skrajšanega delovnega časa. V streljanju blizu Bele hiše huje ranjena pripadnika nacionalne garde, osumljenec naj bi prišel v ZDA iz Afganistana. V nekdanjih skladiščnih prostorih Slovenskih železnic na novogoriški železniški postaji odprli razstavo o meji in mestu na meji

Dr. Edvard Kobal je doktor kemijskih znanosti, bil je dolgoletni direktor Slovenske znanstvene fundacije-osrednje slovenske ustanove zasebnega prava na področju pospeševanja in promocije znanosti, sedaj pa je predsednik uprave omenjene ustanove. V mednarodnem prostoru je mnogo poznanih in priznanih slovenskih strokovnjakov različnih znanosti, šele v zadnjih treh desetletjih smo postali ponosni na številne raziskovalce, ki so »naši ljudje«, in na njihove projekte. Vedno so ga zanimali ljudje slovenskih korenin, ki raziskujejo v tujini in njihova področja raziskovanj. Zato mu gre velika zasluga, da jih je poiskal, vzdrževal stik z njimi, in njih ter njihovo delo predstavljal slovenski javnosti. To je bila podlaga številnih skupnih projektov in povezav.

Piše Ajda Klepej, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Helena Šuklje v proznem prvencu Bližina na recept v dvanajstih kratkih zgodbah ubeseduje različne življenjske zgodbe protagonistk, pri čemer ni ključen samo njihov odnos do samih sebe, ampak predvsem do ljudi, ki jih obkrožajo. Spoznavamo jih skozi predzgodbe odnosov, ki jih tkejo z bližnjimi. Vedno gre za zapletene, nedorečene ali še neopredeljene odnose, s čimer avtorica odstira širok razpon čustev in občutkov, ki se jim ob tem porajajo. Odmikanja in približevanja ljudi prikaže skozi drobnogled, odnosi pa se izkažejo za nekaj, česar ne pridobimo čez noč, pa tudi na recept ne, ampak jih gradimo vse življenje. Prvo zgodbo Beležnica lahko beremo kot uvod ali predzgodbo, saj avtorica popisuje proces ali že skoraj ritual svojega pisanja. Kot pravi, je nastajalo »v zavetnih nočeh, ko je čisto tiho in slišiš biti le svoje srce«. Pisanje je doživljala, kot da bi jo »odnesla voda«, ki je brezmejna. In brezmejnost globine človekovega doživljanja je prikazala tako, da je posameznika postavila ob drugega, saj ravno odnosi odstirajo vseprisotno toplino na eni in nedoumljiv hlad na drugi strani. V zgodbah je v ospredje postavila ženske. V opisanih trenutkih doživljajo neko prelomnico, prehodno ali kritično obdobje, ki se jih tako ali drugače globoko dotakne in jih zaznamuje. V zgodbah Desverzatinib, Dvanajst, Led in Apoksiomen avtorica piše o bližini v intimi ljubezni med možem in ženo oziroma med ljubimcema. Vsem odnosom je skupna nestalnost, kdaj tudi odhajanje. Nekatera so celo usodna: “Že ko so ju z Aljažem prvič predstavili, je začutila, da jo je zalila bakrena talina, pod katero je počila debela steklena plošča in premaknila perspektivo.” Vse subjektinje v odnosih čutijo bolečino, tesnobo ali potrtost. Situacije, ki jih ne morejo nadzorovati, jih vodijo v nepovrat, v osamo in osamljenost. Te občutke do skrajnosti občuti Anja v zgodbi Opuncija, ko na kopalničnih tleh najde mrtvega očeta, ki je storil samomor. Ujetost in nemoč ob usodnem trenutku in hrepenenje po ne biti, ne čutiti, je ubesedila s pretanjeno liričnostjo: “... najraje bi zdrsnila v en sam hip, v neulovljiv zdaj, ki pride in mine, v trenutek, ki je in ga hkrati že ni, spustila bi se v temo, v tišino, v neres in ugasnila vse…” Prav v zgodbah, kjer odnos ne temelji na romantični ljubezni, ampak na odnosu do subjektinje same, na vezi med očetom in hčerjo ter dedkom in vnukinjo, avtorica prodre v globlje sfere občutenja minevanja, izpraznjenosti, odsotnosti nečesa ali raje nekoga. Te like najdemo v zgodbah Opuncija, Model in Obeski. Vseprisotnost in hkrati odsotnost bližine je avtorici uspelo najbolje ubesediti v zgodbi Model, v kateri hči pozira materi za sliko. Medtem ko Mija slika portret, hči mirno sedi na stolu, čeprav se v njej nemirno vzbujajo občutki prisotnosti očeta, ki iz obešene slike za njo počasi stopa nazaj v življenje, v prisotnost. Prehajanje med hčerinimi občutki in kvaziresničnostjo, v kateri oče sedi poleg nje in jo objema čez ramo, avtorica prepleta nadvse prepričljivo in organsko. Pričujoča kratka zgodba zato po svoji tehniki ubeseditve izrazito izstopa, od drugih pa jo loči tudi mešanje melanholičnosti in pozitivne izkušnje: “Ni lahko gledati, dolgo gledati v oči, ne da bi jih umaknil vsaj za hip, in ni lahko vstopati v zgodbe za njimi, biti del njih, a vendar ostajati nekako zunaj, v času, ki nastopi po času, v življenju, ki dospe, in v tistem, ki gre vedno znova in vsemu navkljub naprej”. Zgolj ponekod je slog v zbirki Helene Šuklje Bližina na recept neliričen, in sicer ko avtorica zapade v metonimično opisovanje delovanja farmacevtskih korporacij, zdravilnih učinkovin ter koronskih smernic in regulacij. Prepletanje sodobnosti s spomini na koronski čas in avtoričinimi izkušnjami z delom v farmacevtskem svetu zbirki odpirajo nove dimenzije, ustvarjajo vtis večplastnosti in raznovrstnosti okolij, kamor avtorica umešča subjektinje. Občasni daljši opisi dogodkov in okoliščin v subjektkinjah ne morejo sprožiti večjih premikov in posledično kontemplacij, zato so nekatere zgodbe v primerjavi z drugimi nekoliko šibkejše. Prehajanje, hitra spremenljivost in fluidnost odnosov so večkrat upodobljeni v primerah in metaforah z vodo – ta se mi zdi ključen in vseprisoten motiv zbirke. Pojavlja se predvsem v nepričakovanih in neklišejskih oblikah, tako kot tudi avtoričine primere nasploh: “Besede so nož, razmerje je rezilo noža in ljubezen je njegov lesket.” Ta slog postane še posebej izrazit, kadar se subjektinja zazre v valujoče morje, impresionistično sliko ali se zatopi v spomine. Kot Dunja opazuje naslikane cvetice v zgodbi Maki in razmišlja o njihovi raznovrstni simboliki, se tudi v zbirki prepletajo minljivost, smrt, hrepenenje, strast, nežnost in ljubezen. S temi motivi avtorica gradi čustvene zidove okrog protagonistk in dobro prikaže kompleksnost posameznih čustev in hkrati negotovost, ko se čustva začnejo mešati med seboj. Zgodbe odstirajo kompleksnost odnosov in globoko notranje življenje subjektinj, avtoričina spretnost pri ubesedovanju prepletanja teh dveh tém pa je najbolj očitna v kratki zgodbi Model. Avtorica Helena Šuklje v prvencu Bližina na recept svojih subjektinj ni poslala v svet, pač pa je nas bralce je spustila v njihove svetove. Omogočila nam je doživljati in čutiti njihove osebne zgodbe.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Lovelyn Dušanič je Filipinka, ki že 2 leti neprekinjeno živi v Sloveniji. Kot otrok si je želela pomagati skupnosti, zato je bila njena prva želja postati županja. Danes dela kot zdravstvena delavka v Domu upokojencev Šmarje pri Jelšah. Odločitev, da se z možem, ki je Slovenec, preseli v Slovenijo, je bila zanjo hkrati najlažja in najtežja. Najlažja zato, ker je vedela, da ga ljubi, in ker ji je Slovenija res všeč. Najtežja pa zato, ker se ni mogla izogniti stereotipu, da se Filipinke poročijo in preselijo v tujino zaradi denarja.

Sinoči so v Galeriji Vžigalica otvorili retrospektivno razstavo Yoshia Nakajime z naslovom Umetnost je vedno naslednja možnost, ki bo na ogled do 18. januarja naslednje leto. Tudi danes smo se odpravili na Ljubljanski mednarodni filmski festival Liffe, ki se je prevesil v drugo polovico. V naslednjih dveh dneh si lahko ogledate več zanimivih filmskih naslovov: opozarjamo na filme Kontinental´25, Nehvaležna bitja in Otoki. S Tonetom Partljičem pa smo se pogovarjali o novem romanu v dveh delih Voranc. Obsežno biografsko delo o življenju in delu Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca bo pisatelj predstavil nocoj v knjigarni Beletrina v Mariboru.

V epizodi se pogovarjamo o stanju slovenskega trga, prihajajočih individualnih naložbenih računih (INR) in o tem, zakaj 25 milijard evrov na bančnih računih predstavlja tveganje, ne varnosti. Bombač razloži, zakaj meni, da bi moral vsak vlagatelj marca prihodnje leto opraviti prvo vplačilo v INR, ter izpostavi, da bodo znotraj računa vsi donosi neobdavčeni do dviga. Dotakneva se stroškov in pasti neobrokerjev, vloge pokojninskih skladov, možnosti slovenskega trga za preboj v višjo kategorijo ter njegove osebne naložbene strategije – kot pravi, je "hodler", ki stavi na disciplino in razpršitev, ne na dnevno trgovanje. Epizoda je bila posneta konec avgusta 2025. Objavljena je tudi na Youtube. V tokratni epizodi boste slišali: 00:00 Intro 03:00 – Se napihuje balon 05:10 – Koncentracija v SBITOP-u in vloga "svete trojice" 07:30 – Ali Slovenija lahko dočaka nove velike IPO-je? 10:00 – Individualni naložbeni računi: zakaj marca 2026 ne smeš zamuditi prvega vplačila 14:30 – Psihologija malih vlagateljev in lekcije iz krize 2007–2009 17:00 – Koliko slovenskih delnic naj ima vlagatelj v portfelju? 19:30 – Likvidnost Ljubljanske borze: miti in realnost 22:00 – Neobrokerji: zakaj "ničelna provizija" ni vedno najcenejša 25:00 – Zakaj hrvaški pokojninski skladi bolj verjamejo v slovenske delnice kot slovenski 28:00 – Preveč denarja na bankah: izguba tretjine vrednosti v 20 letih 31:00 – Vizija LJSE do 2028 in pot do trgov v razvoju 35:00 – Ljudske obveznice in prihod novih finančnih instrumentov 38:00 – Osebni portfelj in "hodler mindset" 42:00 – Pogled na FIRE: zakaj ga ne zanima zgodnja upokojitev 45:00 – Zaključek epizode *ustavrjeno s pomočjo umetne inteligence ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ - poglobljene članke ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti (omejeno število) Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Ne veš, kako investiranje vpliva na socialne transferje, kot so otroški dodatki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termin: 27. november 2025 med 17.00 in 20.30 Info: www.money-how.si/dogodki ______________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

V Brdih še odstranjujejo posledice obilnega deževja, ki je za seboj pustilo precejšnje poškodbe na prometni infrastrukturi. Stanje na terenu sta si danes ogledala ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek in poveljnik republiškega štaba Civilne zaščite Srečko Šestan. Več vasi je še vedno nedostopnih, veliko škode je na kmetijskih površinah. S sanacijo po poplavah se ukvarjajo tudi na italijanski strani. Voda se je umaknila, ceste so prevozne, ljudje se počasi vračajo na domove. Najhuje je bilo v občinah Krmin in Romanž, kjer vlada blatno opustušenje. Drugi poudarki oddaje: - Poslanci obravnavajo proračuna; koalicija meni, da sta razvojna, opozicija kritična do velike porabe. - Države po večini pozdravljajo potrditev ameriškega načrta o Gazi, Hamas proti. - Ponoči zagorel simbol Zagreba, 16-nadstropna stavba Vijesnika.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Tri štorklje, ki sredi novembra še vedno mirno stojijo na hladnih njivah, naša edina potniška ladja, ki pluje v večna lovišča, martinovo, ki diši po znanosti, in svet, ki se medtem nevarno vrti med jedrsko retoriko, podnebnimi katastrofami in brezbrižnostjo. Centrifugo v tednu, ko smo prvič praznovali dan znanosti in iskali sledi prijaznosti v možganih in med nami, vrti Maja Ratej. V prispevku smo uporabili inserte iz letošnje podelitve Zoisovih in Puhovih nagrad. (Režiser in scenarist Nejc Gazvoda, voditelj Jernej Gašperin). 

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Tokrat vabimo k poslušanju zadnje od treh oddaj s poti po puščavskem krasu zahodnega Egipta v začetku oktobra letos. V oazi Siwa smo se udeležili nekajdnevnega mednarodnega simpozija »Siwa 2025« o trajnostnem razvoju v puščavskem okolju, ki je z več zornih kotov skušal razumeti, kako v puščavskih kraških pogojih pomanjkanja vode in plodne zemlje dolgoročno živeti navkljub statistično vse višjim povprečnim temperaturam. Pripravili smo krajše pogovore s tremi raziskovalci, z osrednjim organizatorjem, profesorjem geomorfologije na Univerzi Damanhour dr. Magdyjem Torabom, in z njegovima mlajšima kolegicama, dr. Samah Moustafa Abo Zeid iz Centra za morsko arheologijo in podvodno kulturno dediščino Univerze Aleksandrija, in dr. Mariam Taha Ragab, asistentko predavateljico na Univerzi Dammieta v Egiptu. Profesor Torab je tudi orisal svoje že četrt stoletja trajajoče stike s slovenskimi krasoslovci z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU iz Postojne, kjer je bil že večkrat tudi s svojimi študenti in študentkami. Inštitut iz Postojne je bil tudi soorganizator tega znanstvenega simpozija. FOTO: Konferenčna sobana govornega dela simpozija »Siwa 2025«, ki je bila hkrati tudi jedilnica. VIR: Program Ars, Goran Tenze

Družbena klima se je od tragične smrti v Novem mestu zelo spremenila, dober teden po dogodku opaža bivši vojak, komik in voznik tovornjaka romskega porekla Andrej Bajić Šarkezi. Ko gre v trgovino, ga gledajo postrani, počuti se nezaželen, tako izkušnjo pa imajo po dogodku tudi nekateri njegovi povsem socializirani romski prijatelji iz Novega mesta. Žalosti ga, da se krivda prenaša na celotno romsko skupnost, ki v očeh večinskega prebivalstva izgublja še tisto malo pozitivnosti, ki bi jo lahko imela. Delovni dan z Romom Andrejem Bajičem Šarkezijem je preživel Luka Pogačnik.

Kje smo in kam gremo? Filozofija naše sorte. Vemo pa, kdo smo. Vedno. NK Maribor. Po še enem trdem, prehitrem, odmevnem izpadu v pokalu (Brinje Grosuplje po penalih) in zmagi pri Bravu, končno prva letos tudi proti tistim zgoraj. Po rotacijah, po kombinacijah. Po medijski percepciji, ki jo midva vidva, kakor jo vidiva. Žiga celo poda nekaj predlogov za posamezne medije, haha. Oddaja, kjer se preizprašava marsikaj. Od tega, če je to prehodna sezona, o suspenzu/ih, o kadrovanju, pa do sprejemov in podpore trenerjev pri nas in vse do tega, kdo bi bil najboljši za okrasitev za noč čarovnic. O, ja.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Vinka Möderndorferja poznamo kot izjemno ustvarjalnega pesnika, pisatelja, dramatika pa tudi kot radijskega, filmskega in gledališkega režiserja. Njegov pesniški opus sega v leto 1975, ko je izšel prvenec Rdeči ritual, predlani je izdal kar dve pesniški zbirki – Naprej naprej, ki vključuje družbeno angažirano in protestno liriko, ter zbirko Samota, ki je bolj lirično obarvana in je nastajala na relaciji Pariz–Prule. Čeprav se je v zadnjih treh letih posvetil romaneskni trilogiji z naslovom Spomin stvari, v sklopu katere so izšli romani Odštevanje, Zvezda, žlica in ura ter 1980, vmes ni pozabil na poezijo. Najnovejša pesniška zbirka Erotika ima enak naslov kot edina Cankarjeva zbirka pesmi. Kot je nakazal že v zbirki Samota, se tudi v tej zbirki posveča medčloveškim odnosom, erosu in tanatosu pa tudi žrtvovanju in popolnemu erotičnemu zlitju z objektom hrepenenja, ki ga vidi kot kombinacijo zemeljskega in svetega. Numinozni drget, s katerim se z enakim entuziazmom predaja tako vulgarnemu in banalnemu kot tudi duhovnemu in ekstatičnemu, lahko zaznamo skoraj v vsaki pesmi. V pesmi Ljubezen, moja mila primerja blato svoje ljubljene s čokoladnim bonbonom: “tudi tvoje blato mi je ljubo / tvoj sladki anus / kot čokoladni bonbon / gnusoben si / rečeš z ljubeznijo…” V pesmi Nikogar nisem ljubil ugotavlja, da se mu je ves čas le dozdevalo, da ljubi in da v resnici ni nikogar spustil v iskren objem, v pesmi Vedno ista pa se vrača k samo eni, ki je prava: “nisi je videl že neskončno časa / a si mislil nanjo / vsakič ko si bil z drugo / je imela druga njen okus / isti glas isti vonj…” Ljubezen se vse bolj stopnjuje, ko opisuje raztelešenje in “utekočinjenje” ljubice, za katero se zdi, da čedalje bolj postaja objekt njegovih kanibalističnih fantazij. Pesem Hočem te se začne z nedolžno fantazmo na temo oralne fiksacije in primarnega čutnega spomina: “hočem te / sesati kot palec / ovohavati kot nevihto / hočem te skladati kot s kamnom / goreti kot obzorje / kot mehak les kot mah kot lubje / dišati kot otrok na tvojem trebuhu …”, nakar v Ljubezenski pesmi ozavesti sovražno komponento, ki je povezana z analno fazo trganja in neusmiljene borbe: “jaz in moja največja sovražnica / se ljubiva / ko trgava meso z najinih skeletov / šklepetava z obglodanimi kostmi / ko nama prihaja / in je nebeško / ampak potem se spet takoj sovraživa / ubijaš me naprej / jaz te koljem naprej / skuhala si moje možgane / jaz sem se zagrizel v tvoje drobovje …” Ko že mislimo, da je lirski subjekt dosegel zrelo genitalno fazo, ga znova potegne v sadomazohizem, samoodrekanje in čustveno izsiljevanje ljudožerskega tipa: “če me boš zapustila / bom pojedel svoje prste / vseh deset / ki so te božali / - in gnetli in ščipali”, v pesmi Daj že pa kot totalno degradirana žrtev samopomilovalno dodaja: “… življenje / daj no / zakolji me že enkrat / kot starega konja / in me vrzi v vrelo olje // nekomu bom dietna hrana / nekemu življenju v opomin.” V prvem izmed petih sklopov, ki ima naslov Velikonočno jagnje, Möderndorfer odpre temo religiozne dimenzije žrtve, ki se je preveč razdajala in v kapitalističnem ustroju obresti ostaja sama in izpraznjena. S podobnim motivom samote in zapuščenosti se spopada tudi v predzadnji pesmi V kotu, v zadnji pesmi z naslovom Večnost, pa zapiše: “vedno bolj / sem mrtev / in vedno glasneje kličem ljubezen / vedno bolj / sem sam / in vedno bolj / bi se vtaknil vate / da bi rešil svoje življenje.” Kolikor bolj se lirski subjekt približuje osrčju ljubezni in ekstatičnemu zlitju z Drugim, bolj se zaveda svoje samote in smrtnosti. Kar nas pri Möderndorferju toliko bolj presune, je način, na katerega se izpoveduje – preplet nežnosti, sublimnosti in vulgarne stvarnosti na trenutke dobi tako eksplozivne razsežnosti, da se bralcu zazdi, da po branju ne bo nikoli več isti. Druga močnejša stran njegovega pisanja – ne glede na to, ali gre za poezijo ali za kratke zgodbe, romane, drame ali scenarije – je njegov intuitivni občutek za dramaturgijo. Pri številnih pesmih z največjo mero ludizma, humorja in igrivosti stopnjuje napetost in vzhičenje, pri nekaterih pa tudi avtor drži bralca oz. bralko v nenehni negotovosti in šele na koncu razkrije glavni lik oz. motiv pesmi. Takšni sta pesmi Razpolovi ga in Ljubljana 1980. V prvi šele povsem na koncu izvemo, da je v igri pesnikovo srce, v drugi pa skozi erotizirano podobo mesta kot v nekakšnem filmu zagledamo prizor spolne združitve na dan Titovega pogreba. Tudi sanje o srednješolski ljubezni Ilonki dobijo groteskne obrise, ko v zaključku izvemo, da gre za slavospev pokojni simpatiji. V pesmi Umreti bo še zanimivo pa s ponavljanjem besedne zveze “bo zanimivo” ustvarja melanholičen ritem, ki bralca na eni strani prizemljuje, na drugi pa mu razpira zavedanje o lastni končnosti: “… oditi v pokrajino brez rim / brez besed / zgolj v neznano bližino / bo zanimivo // izbrisati se in do kraja izžareti / ugasniti v neznano modrino / bo zanimivo / bo zelo zanimivo.” Pesniški jezik Vinka Möderndorferja razgalja cel spekter občutij, ki jih moški čuti do ženske, pa tudi občutij, ki jih umetnik čuti do svoje muze ali vernik do svojega objekta čaščenja. Z nami deli zavedanje o tem, da smo smrtna in minljiva bitja, ki nas v enaki meri opredeljujeta tako samota kot želja po popolni združitvi. Njegova poezija ne potrebuje velikih začetnic niti ločil, saj se vije kot neskončna reka, ki na trenutke prestopa bregove in preizkuša vse možne družbeno postavljene omejitve, da bi “pravično razdelila trenutke” ljubezni, ki skozi implozijo združitve iz Nič ustvarja Vse. Pesmi in orgazmi imajo tako marsikaj skupnega z nastankom vesolja pa tudi z gonom smrti Pesnika, ki se vsak trenutek zaveda, da brez smrti ne bi bilo erosa.

Za mnoge so prvi novembrski dnevi mučni. Tekati od pokopališča do pokopališča. Krasiti grobove in prižigati sveče. Včasih celo tekmovati v tem. »Upira se mi vse to,« mi je svoje občutje strnil mlad fant. Popolnoma ga razumem in mislim, da bi na njegovem mestu tudi jaz podobno mislil. Kako tesnobo je za človeka brez vere hiteti od groba do groba! Prav v času, ko nas tudi narava spominja na minljivost, ko so dnevi vse krajši in je teme vse več, prihaja k nam odrešenjsko sporočilo. Zato so za res vernega človeka ti dnevi polni spominov, opominov, upanja in molitve.Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

Za mnoge so prvi novembrski dnevi mučni. Tekati od pokopališča do pokopališča. Krasiti grobove in prižigati sveče. Včasih celo tekmovati v tem. »Upira se mi vse to,« mi je svoje občutje strnil mlad fant. Popolnoma ga razumem in mislim, da bi na njegovem mestu tudi jaz podobno mislil. Kako tesnobo je za človeka brez vere hiteti od groba do groba! Prav v času, ko nas tudi narava spominja na minljivost, ko so dnevi vse krajši in je teme vse več, prihaja k nam odrešenjsko sporočilo. Zato so za res vernega človeka ti dnevi polni spominov, opominov, upanja in molitve.Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

Dr. Uroš Seljak je eden od najbolj znanih slovenskih znanstvenikov. Deluje kot profesor na prestižni Kalifornijski univerzi v Berkeleyju, kjer kot kozmolog preučuje izvor in strukturo vesolja, še zlasti na podlagi preučevanja kozmičnega prasevanja, ki predstavlja najzgodnejšo sliko vesolja. Ukvarja se tudi z načini selekcije številnih podatkov o vesolju, ki jih pošiljajo teleskopi in vesoljske sonde. S svojim delom tudi pomembno krepi slovensko prepoznavnost in ugled slovenske znanosti v mednarodnem prostoru. Letos je za svoje delo prejel priznanje ambasador znanosti. Foto: Matjaž Tavčar

Prvega novembra mineva leto od zrušitve nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu. Smrt 16ih ljudi je bila le eden od krvavih dogodkov, ki so v zadnjih letih pretresli Srbijo, in ljudje so pokazali, da jim je tokrat dovolj. Množice mladih protestnikov so zasedle trge, prometna vozlišča, pripravili so številne pohode, tudi v tujino, in številni so pričakovali padec oblasti Aleksandra Vučića. A zdi se, da bo ostal predsednik vsaj še dobro leto. Potem pa se bo Srbija morala odločiti, ali se bo usmerila v Evropsko unijo ali pa bo ostala izoliran člen na jugovzhodu Evrope. Gostje: dr. Faris Kočan, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; Saša Banjanac Lubej, dopisnica RTV Slovenija z Balkana; Boštjan Anžin, nekdanji dopisnik RTV Slovenija z Balkana. Avtor oddaje Marjan Vešligaj.

Slavnostni oktober smo sklenili z imenitno družbo v našem radijskem studiu. Na jutranji je prišel eden svetovno najuspešnejših slovenskih nevroznanstvenikov, prof. dr. Jernej Ule. Profesor na oddelku za molekularno znanost je direktor britanskega Centra za raziskovanje demence na King's collegu v Londonu, sodeluje tudi s Kemijskim inštitutom v Ljubljani in prav ta teden so javnosti predstavili odkritje mehanizme uravnavanja proteinov v celicah. Prof. Jernej Ule se nam je pridružil tudi v Radiosferi in v njej delil več o možganih in najnovejšem odkritem mehanizmu - interstazi. POVEZAVA DO RADIOSFERE https://prvi.rtvslo.si/podkast/radiosfera/173251633/175170730 Glasbeni želji sogovornika: Yazoo Katalena - Lucija

Vedno več obiska imajo dolina Tamar, Martuljški slapovi, slap Peričnik, Pokljuka, posamezne točke v Bohinju in v dolini Soče, pa tudi Triglav, ki ga po nekaterih ocenah obišče tudi do 70.000 ljudi letno, pri čemer je treba upoštevati, da je obisk zelo zgoščen na lepe dneve. Za nekatere turistične točke so že sprejeli ukrepe za omejitev obiska, razmišljajo pa tudi o tem, da bi omejili dostop do Triglava. Kako o tem razmišlja Majda Odar, vodja informacijsko-izobraževalne službe v javnem zavodu Triglavski narodni park ter poslušalke in poslušalci Prvega? Foto Žiga Živulović jr./Bobo

Zdaj je tudi uradno potrjeno, da je bila policijska racija pri muzeju Peršman nezakonita in nesorazmerna. Kaj to pomeni? Bo kdo odgovarjal? V Šentjakobu v Rožu si ogledamo farso Čudežna dežela, novo predstavo teatra Trotamora, ki opozarja na nevarnosti ideologij o večvrednosti. Gostimo tržaško rojakinjo Petro Grassi, eno najuspešnejših dirigentk v evropskem zborovskem prostoru, ponosno, da jo je Slovenija prepoznala za svojo dirigentko, čeprav ne živi v matici. S porabskim Slovencem Martinom Ropošom, ki je vrsto let vodil Državno slovensko samoupravo, pa obujamo spomine na začetke njegovega političnega delovanja in doseženo. V Šentjakobu v Rožu si ogledamo farso Čudežna dežela, novo predstavo teatra Trotamora, ki opozarja na nevarnosti ideologij in prepričanj o večvrednosti. Gostimo tržaško rojakinjo Petro Grassi, eno najuspešnejših dirigentk v evropskem zborovskem prostoru, ponosno, da jo je Slovenija prepoznala za svojo dirigentko, čeprav ne živi v matici. S porabskim Slovencem Martinom Ropošom, ki je vrsto let vodil Državno slovensko samoupravo, pa obujamo spomine na začetke njegovega političnega delovanja in doseženo.   Foto (Mateja Železnikar): Predstava Čudežna dežela/Wunderland spodbudi k razmileku, kakšen svet sooblikujemo

Gost oddaje Obrazi sosednje ulice je tokrat naš nedavno upokojeni novinarski kolega in odgovorni urednik Zoran Medved, ki je 34 let razvijal televizijski program Regionalnega centra RTV Slovenija v Mariboru. Dober poznavalec medijskega prostora, tudi predavatelj na primorski univerzi, pravi, da regionalni mediji v Sloveniji izginjajo, kriza verodostojnih medijev pa oblikuje vodljive, nekritične državljane. Z Zoranom Medvedom smo se pogovarjali tudi o vlogi javne RTV Slovenije.

Letošnji Festival slovenskega filma se odvija tudi v znamenju 120-letnice slovenskega filma. Ob tem so pripravili projekcijo filma Po isti poti se ne vračaj Jožeta Babiča iz leta 1965, ki je bil tudi prvi film, v katerem je igrala Miranda Caharija. Nastopala je v vlogi Lenke. Foto: Primorski dnevnik

Mali miški se je zdelo, da je nihče ne mara. Pripoveduje: Damjan Trbovc. Napisala: Romana Ercegovič Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.

Slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem še vedno močno razburja policijska racija na protifašističnem taboru pri Peršmanu. Koroški Slovenci so v zadnjih letih menili, da se je razpoloženje na avstrijskem Koroškem izboljšalo, zdaj pa se številni sprašujejo, ali je res tako. Kako danes živijo v dvojezičnih občinah? Še vedno doživljajo pritiske in ponemčevanje?

V prvi polovici leta 2025 je bilo na Nacionalnem odzivnem centru za kibernetsko varnost SI-CERT obravnavanih kar 2.593 kibernetskih incidentov, kar predstavlja 24-odstotni porast glede na preteklo leto. Med njimi je bilo 351 napadov zahtevnejše narave. Vedno pogostejše so investicijske prevare s kriptovalutami, ki že predstavljajo tretjino vseh prijavljenih goljufij.Po podatkih policije je bilo v letu 2024 v Sloveniji zabeleženih za 30,4 milijona evrov škode zaradi spletnih prevar, število prijav pa vsako leto raste. Samo letos je policija prejela že okoli 230 prijav prevar prodajalcev na spletnih portalih, kjer je prišlo do zlorabe plačilnih kartic. Skupna škoda presega 230.000 evrov, kar je štirikrat več kot leto prej. V mesecu kibernetske varnosti raziskujemo, kako spretno prevaranti izkoriščajo našo pozornost, čustva in zaupanje ter kako pri tem vse pogosteje uporabljajo tudi umetno inteligenco. Sogovornika: Jasmina Mešić, SI-CERT Dalibor Vukovič, Center kibernetske varnosti in odpornosti Telekoma Slovenije  

Vedno sem rad podpiral misijonske dobrodelne akcije. Odkar pa delam za misijone, povsem na novo spoznavam kompleksnost misijonskega sveta in njegove izzive. V svojih glavah nosimo različne podobe o misijonih, ki nihajo od romantičnih predstav do strogih stališč.

Danica Ozvaldič je magistrica ekonomije, ki se že od gimnazijskih let naprej ukvarja s pisanjem. Sprva je študirala slovenščino in angleščino, dokončala pa potem študij ekonomije. Na tem področju je največ naredila v vlogi mentorice. Vedno se je posebej posvečala medsebojnim odnosom in moči sodelovanja različnih ljudi in skupin. Vseskozi pa je tudi pisala, izšla je zbirka njenih pesmi in pred kratkim, po njenem prvem biografskem romanu Krojenje tišine, njen drugi roman Brez obraza.

Velibor Čolić je po nekaj mesecih vojne v Bosni in Hercegovini kot begunec odšel proti Parizu. Leta 1992 je znal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre. Danes je cenjen in večkrat nagrajen francoski pisatelj. V slovenskem prevodu je izšel njegov avtobiografski roman Vojna in dež. Bridkim in pretresljivim zgodbam dodaja ironijo ter razmišlja tudi o aktualnih vojnah. Beseda “vojna” v južnoslovanskih jezikih pozna množino, mir pa je vedno le v ednini.

Rusija zavrača možnost varnostnih jamstev Zahoda za Ukrajino. Na sinočnji razpravi v Združenih narodih je ruski predstavnik Vasilij Nebenzja zatrdil, da je Moskva pripravljena na diplomatsko rešitev konflikta, vendar da morajo za trajen mir vse strani upoštevati nove ozemeljske razmere, ki so nastale po ruski priključitvi Krimskega polotoka in štirih regij. Drugi poudarki oddaje: Je prihodnja evropska kmetijska politika največji poraženec novega sedemletnega proračunskega predloga Evropske unije? Končana javna obravnava omrežninskega akta: industrija opozarja na nesorazmerja, gospodinjstva pridobivajo. Košarkarji z zmago nad Izraelom na tretje mesto skupine. V osmini finala jih čakajo Italijani. Nogometaši nocoj začenjajo kvalifikacije za svetovno prvenstvo

Ker ne izhaja iz vinarske družine, pridelava vina pa je njena strast, je Neža Skrt znanje intenzivno nabirala po svetu. To je storila tako, da je bila v enem letu prisotna tudi na dveh trgatvah. Zato se je ustavila v Čilu, Argentini, na Novi Zelandiji in seveda v Evropi. Ustalila pa se je na severu Španije, kjer je glavna enologinja in vodja ene od kleti v pokrajini La Rioja.Zapiski: kolumne o vinu. Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Zadržani optimizem, ki ga je bilo moč čutiti ob srečanju med predsednikoma Združenih držav in Rusije, Donaldom Trumpom in Vladimirjem Putinom, je po tednu dni popolnoma izpuhtel. Rusija vztraja pri svojih zahtevah, za nova srečanja na najvišji ravni ne kaže zanimanja. Ukrajina medtem zavrača ruske ozemeljske zahteve. Druge teme: - Kmetovanje mladih tudi letos med poudarki sejma Agra - Hrvaška bi za tuje delavce uvedla obvezno znanje osnovne ravni hrvaščine - Na sarajevskem filmskem festivalu nagradi za slovensko koprodukcijo in najboljšo žensko vlogo

Dve leti po najhujši naravni nesreči v zgodovini Slovenije se nadaljuje obnova, za katero je država do zdaj namenila skoraj 1,2 milijarde evrov od skupno ocenjenih treh milijard. Po napovedih bo trajala še tri leta. Drugi poudarki oddaje: - Izraelski premier Netanjahu želi podučiti vojsko, kako doseči cilje v Gazi. - Med pridržanimi v ukrajinski protikorupcijski aferi naj bi bil poslanec vladajoče stranke. - Zaradi kritičnih razmer v kovinarstvu sindikat svari pred socialno bombo.

Minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac je na začetku leta napovedal, da bodo do marca spremenili zakon o socialnem varstvu in tako rešili tisoč ljudi z ovirami, ki jim zaradi zakonske neurejenosti grozi deložacija iz stanovanjskih skupnosti. Konec julija sprememb še vedno ni. Zamuda ne skrbi le uporabnike stanovanjskih enot, ampak tudi starše otrok z ovirami. Novela naj bi jim namreč zagotavljala dodatno pomoč. Kaj v resnici prinaša, kako bo država poskrbela, da nove pravice ne bodo le mrtva črka na papirju ob velikem pomanjkanju kadra? Kaj starši otrok z ovirami pričakujejo od sistemskih sprememb in kaj bodo dobili? Gostje: Magdalena Žakelj, višja svetovalka z Direktorata za starejše, dolgotrajno oskrbo in dezinstitucionalizacijo na Ministrstvu za solidarno prihodnost; dr. Andreja Rafaelič, strokovno-raziskovalna sodelavka na Inštitutu za socialno varstvo; Tilen Recko, predsednik Društva Altra – Odbora za novosti v duševnem zdravju; Rene Hajnc, oče dvojčkov, ki imata cerebralno paralizo.

⏰ Driiiing! Tuuukaaaj jeee! Nova sezona, nove zgodbe, nove tekme, stara Žiga in Jaša! Do 10. obletnice pičiva, prživa, podkastava. Za one, ki radi poslušate komentar Radomlje - Aluminij. Ja, za vse vas. In vse ostale!

Slovenija je ena izmed biotskih vročih točk Evrope. Kako tudi ne, ko pa naše ozemlje leži na stičišču alpske, panonske, dinarske in sredozemske biogeografske regije, zato ga zaznamujejo razgiban relief, raznovrstna kamninska podlaga ter pestre talne in podnebne razmere. Tik pred koncem maja, ko nam travniki zunaj kažejo svoj najbolj bujen obraz, se v Frekvenci X sprašujemo, zakaj so ti tako zelo pomembni za ohranjanje biotske pestrosti in kako se razlikujejo od tako imenovanih zelenih puščav. Obiskali smo nekaj rajskih travniških kotičkov na biosfernih območjih Julijskih Alp, Krasa in Kozjanskega in Obsotelja in za tokratno Frekvenco X spisali pravo senzorno razglednico z njih. Bral: Igor Velše Oddaja je bila posneta na biosfernih območjih Slovenije. V Unescov program Človek in biosfera so v Sloveniji uvrščena štiri biosferna območja: Julijske Alpe, Kras, Kozjansko in Obsotelje ter Mura. To so geološko, klimatsko in tudi kulturno raznolika območja, skupna pa so jim bogastvo biotske raznovrstnosti in navdihujoče prepletanje naravnih vrednot s kulturno dediščino.