Podcasts about vedno

Tokratna oddaja je nastala na Opčinah pri Trstu, pri znanem rojaku Dragu Štoki. Po izobrazbi je pravnik, deloval je kot odvetnik, a je veliko svojih moči in svojega časa posvetil naši narodni skupnosti, in sicer v edini slovenski stranki v Italiji – Stranki slovenska skupnost. Boril se je za samostojno politično nastopanje Slovencev in bil kar štirikrat izvoljen za deželnega poslanca. V letih 2005 do 2015 je bil predsednik ene od krovnih organizacij, Sveta slovenskih organizacij. Iskal je stike in povezave s slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem. Močno je zaznamoval proces demokratizacije Slovenije. Je avtor več knjižnih del. Vedno je bil zvest zvestobi svojemu narodu, demokratičnemu prepričanju, globokim krščanskim izročilom in vsestranski svobodi v mišljenju, idealih in dejanjih. Vedno se je zavzemal za dialog in sodelovanje. Prejel je Pučnikovo plaketo za prispevek k razvoju demokracije v Sloveniji, medaljo Republike Slovenije za zasluge za dobrobit zamejskih Slovencev, naroda in jezika in plaketo dr. Danila Majarona, najvišje priznanje Odvetniške zbornice Slovenije.

Dr. Tanja Ozvatič je ravnateljica in odgovorna urednica celjske Mohorjeve družbe, ki že 174 let neprekinjeno sledi viziji Antona Martina Slomška z izdajanjem knjig za široko množico, s tem pa ohranjajo dostopnost do kakovostne slovenske besede. Dr. Tanja Ozvatič je doštudirala slovenistiko, se ukvarjala s stiki z javnostmi, bila raziskovalka, delovala v gospodarstvu in po premišljeni poti pristala v založništvu. Vedno je rada brala. Še več o svojem videnju družbe, življenja in seveda lepoti besede ter bogastvu knjig, tudi o pomenu branja, pa je povedala v pogovoru.

Oktobra bo program Botrstvo v Sloveniji dopolnil 15 let. V več kot trinajstih letih, kolikor ga podpiramo na Valu 202, smo vam predstavili tudi nekaj botrov, brez katerih tega programa ne bi bilo. Med njimi je že nekaj let tudi Leila, ki pravi, da sicer ne sodi med veteranske botre, a da to nadomesti s svojo srčnostjo,

Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Druga pesniška zbirka glasbenice in pesnice Lare Božak kap lje kap lje je ena izmed vznemirljivejših pesniških zbirk zadnjega časa, saj veliko odprtih problematik in jezikovnih preigravanj kaže na zrelost in modrost. Že pesničin prvenec Z luknjami v prepihu je bil predlani nominiran za najboljši prvenec in bil uvrščen na festival Pranger. Zdaj je avtorica še poglobila misel in dodelala možnosti izražanja pesniškega jezika. Ta gre v drobne detajle, kot je na primer lomljenje besed in s tem kazanje na možnosti večpomenskosti in hkrati zaustavitve med branjem posamičnih zlogov. Kot da bi ponekod potrebovali premor. Zaustavitve so skorajda nujne, saj pesmi obravnavajo, razčlenjujejo in izpovedujejo večplastno bolečino. Ta sega v rodbinsko preteklost, ki jo subjektka želi ozavestiti in priznati. Fizično nasilje je primerjano z vijolično barvo in se kot motiv smiselno pojavlja. V skladu s tem je tudi občutje zbirke prepleteno z zamolkom. Kot da bi ves čas nekaj čakalo, kaj vse še lahko pride. In res, prihajajo strahovi, kancerogena bolezen, notranji boji. S celjenjem generacijskih ran se ukvarja kar nekaj pesniških zbirk, zbirka kap lje kap lje pa nakazuje tudi možnost drugačnih in novih začetkov. Oziroma jih je mogoče vsaj slutiti. Kajti vse se ves čas pretaka: »neprekinjenega kroga« ni mogoče kar tako prekiniti. Lakota, trpljenje, udarci se vračajo kot spominske usedline. Kot pove že naslov ima pomembno vlogo pri tem simbol vode. Jezikovno prepletanje se razrašča v razkrivanje preteklosti in zaznavanje sedanjosti. Vse to je zelo natančno. Ko subjektka zre v preteklost, je vreden vsak spomin na babičino pripovedovanje, in ko se sooča s hipnostjo, je pomemben vsaj gib in dregljaj. Vse pa se spleta v življenje, ki ga pesnica nosi kot Atlas ali Kariatida. Prepričljivi so zamiki verzov in tudi posamične likovne pesmi, s katerimi pesnica ponazarja rakavo bolezen. Slutiti, je mogoče, kako dejanja puščajo posledice v naslednjih generacijah, ki se kažejo kot psihična ali telesna bolečina. Vedno ostaja in prehaja iz roda v rod. Spet imata pomembno vlogo element vode in tudi kri, ki vse zapisujeta in se pretakata: »ne ločujem več / med modricami / na beli strani podlakti // povsem so se / pomešale / kot vzroki in posledice / kot se prepletajo rane / domnevno primarne s temi / ki ves čas / in polagoma sledijo«. Torej, vse teče in pušča sledi, ne samo metaforično, temveč tudi dejansko: so razjede, erozija, ki se vedno bolj poglablja. Razkrivanje ne prizanaša. Če so drugi lahko nekako zagovarjali doživljeno trpljenje, ga je zdaj treba priznati in ozavestiti. Seganje v spomin babičinega pripovedovanja in očetovih opravičevanj, razmišljanje o rabi besed, tehtanje preteklosti so osnovni deli, ki jih avtorica nadgrajuje skozi vso zbirko. Pesmi je mogoče razumeti in čutiti – to je boleče, a nujno za pretres predolgo zamolčanih osebnih zgodb žensk. Lara Božak je prepričljivo združila sedanjost in preteklost, ki se ves čas prepletata. Hipna sedanjost ima nenaslovljene pesmi. Preteklost je ukoreninjena in pesmi so naslovljene. Ni pa ju mogoče ločiti, kot se ni mogoče ločiti od slabih vzorcev. Dati je treba prostor vsaki misli, jo razpreti in predihati na novo. Skratka zbirka kap lje kap lje sidra pomembno sporočilo, kako si vsi delčki tlakujejo svojo pot v prihodnost. Na žalost predvsem slabi, čeprav bi se radi spominjali le dobrih.

Onesnaževanje voda je vse bolj pereča tema. Voda v Sloveniji je dobre kakovosti, vendar pa več kot 2 milijardi ljudi na svetu trpita za pomanjkanjem pitne vode. Vseeno strokovnjaki opozarjajo, da moramo proti onesnaževanju vode ukrepati preventivno in pitne vode ne vzeti kot nekaj samoumevnega. V zadnjih nekaj desetletjih veliko težav predstavlja predvsem mikroplastika. Vedno pa obstajajo načini za izboljšanje kakovosti vode. Predavanja na to temo se je udeležila Lucija Vidergar. Bere Andreja Čokl.

Kaj narediti, da ne bi več posegali po rogljičkih, hitri hrani in v osnovi nezdravih opcijah, za hitro zadovoljitev, v napadu nanadne lakote? Anita Obradović je jasna - na pot ali ob obveznostih se prej pripravite!V idealnem svetu bi vedno imeli čas za miren in zdrav obrok. Vedno pa ni tako. Ampak hrane ne smemo iskati, ko smo že lačni! Od tu štartajo vse slabe odločitve. Pripravimo si torbico in vanjo postavimo shaker in 2-3 vrečiče Eko zelenja, ki nam s svojimi hranili vedno pomaga v takih situacijah. Lahko vzamemo tudi Redspack, ki vsebuje jagodičevje in veliko antioksidantov. S seboj imejmo tudi beljakovinske ploščice recimo.Dobro se obnesejo tudi oreščki in suho sadje. Če moramo v trgovino, potem pa najprej poglejmo med sadje, smootije in zelenjavo. Predvsem v poletnih mesecih bo to veliko boljša izbira.

Gostja oddaje Obrazi sosednje ulice je zgodovinarka Ane Marie Herceg, asistentka, mlada raziskovalka in doktorska študentka na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Za magistrsko delo z naslovom Nasilje nad Slovenci na avstrijskem Koroškem (med letoma 1945 in 1947) je lani prejela Miklošičevo priznanje mariborske Filozofske fakultete za najboljše magistrsko delo v zgodovinopisju in letos tudi Priznanje Urada Vlade za Slovence v zamejstvu in v tujini.

Rusija zavrača možnost varnostnih jamstev Zahoda za Ukrajino. Na sinočnji razpravi v Združenih narodih je ruski predstavnik Vasilij Nebenzja zatrdil, da je Moskva pripravljena na diplomatsko rešitev konflikta, vendar da morajo za trajen mir vse strani upoštevati nove ozemeljske razmere, ki so nastale po ruski priključitvi Krimskega polotoka in štirih regij. Drugi poudarki oddaje: Je prihodnja evropska kmetijska politika največji poraženec novega sedemletnega proračunskega predloga Evropske unije? Končana javna obravnava omrežninskega akta: industrija opozarja na nesorazmerja, gospodinjstva pridobivajo. Košarkarji z zmago nad Izraelom na tretje mesto skupine. V osmini finala jih čakajo Italijani. Nogometaši nocoj začenjajo kvalifikacije za svetovno prvenstvo

V oddaji predstavljamo mladega slovenskega zdravnika Tadeja Počivavška, ki se je odločil, da bo svoje medicinsko delo nadaljeval v Avstriji. Ob začetku novega šolskega leta nekaj pozornosti namenjamo tudi šoli. Ustavljamo se v slovenski dopolnilni šoli v češki prestolnici Pragi, pozornost namenjamo bogati pevski dejavnosti in skrbi za slovenski jezik pri slovenskih rojakih v Bitoli v Makedoniji, pomudili pa smo se tudi v Bosni in Hercegovini, kjer se je v slovenski skupnosti v Kaknju po počitnicah že začelo živahno dogajanje.

Za nekatere pozitivno, za druge pa ne tako veselo dejstvo je, da se je začelo novo šolsko leto. Šola je za nekatere prostor druženja, prijateljevanja in sprejetosti, za druge pa vse prej kot to. Prisluhnili smo zelo različnim mnenjem šolarjev o tem, kako se imajo v šoli, kaj jim je všeč, kaj bi spremenili in kdo je zanje dober učitelj, dodali pa so tudi nekaj spodbudnih besed za vse, ki se po brezskrbnih počitnicah te dni še s težavo odpravljajo v šolo.

Ker ne izhaja iz vinarske družine, pridelava vina pa je njena strast, je Neža Skrt znanje intenzivno nabirala po svetu. To je storila tako, da je bila v enem letu prisotna tudi na dveh trgatvah. Zato se je ustavila v Čilu, Argentini, na Novi Zelandiji in seveda v Evropi. Ustalila pa se je na severu Španije, kjer je glavna enologinja in vodja ene od kleti v pokrajini La Rioja.Zapiski: kolumne o vinu. Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Zadržani optimizem, ki ga je bilo moč čutiti ob srečanju med predsednikoma Združenih držav in Rusije, Donaldom Trumpom in Vladimirjem Putinom, je po tednu dni popolnoma izpuhtel. Rusija vztraja pri svojih zahtevah, za nova srečanja na najvišji ravni ne kaže zanimanja. Ukrajina medtem zavrača ruske ozemeljske zahteve. Druge teme: - Kmetovanje mladih tudi letos med poudarki sejma Agra - Hrvaška bi za tuje delavce uvedla obvezno znanje osnovne ravni hrvaščine - Na sarajevskem filmskem festivalu nagradi za slovensko koprodukcijo in najboljšo žensko vlogo

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Naslov zgoščene spominske pripovedi vidnega slovenskega pisatelja Florjana Lipuša, Prešernovega nagrajenca in dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je Mrtve stvari, podnaslov pa O sebi, o drugih, in o tretjem. Katere stvari so mrtve? Čedalje bolj umira slovenski jezik onstran slovensko-avstrijske meje, mrtva je pisateljeva mati, toda spomin nanjo je ohranjen, živ in tudi boleč. Oboje pisatelju povzroča grenkobo in žalost. V pretresljivem in izpovedno presunljivem življenjepisu se Lipuš vrača v svoje otroštvo, najprej preprosto in takšno, kot je pač življenje v majhni koroški vasi. Nič usodnega se ne dogaja, treba je pač nekako preživeti. Družina je revna in živi v grapi, kot so revni vsi, ki živijo na takih koncih, saj grape, pravi pisatelj, niso narejene za bogastvo. Ko je bil še čisto majhen, star komaj štiri leta, je mirne dneve najprej prekinil očetov odhod, kmalu zatem še materin. Orožnika sta jo v času druge svetovne vojne odvedla, ker je govorila v koroškem narečju, se pravi slovenščini. Nič drugega ni storila, le za to je šlo, da je bila v času nacizma jezikovna pripadnost narodni manjšini onstran meje prepovedana, in to tako zelo, da se je materino življenje končalo v plinski celici v Ravensbrücku. Sinkoma, mlajši se je komaj začel postavljati na noge, je obljubila, da se bo vrnila, toda besede ni mogla držati. Usmrtili so jo tri mesece pred koncem vojne. »Zgodaj so se mi zgodila odrasla leta, stlačena v eno leto, v en sam dopoldan. Dvomim, da so bila poznejša leta zrela leta, bila so obilnejša, številčnejša, glasnejša, lepša, temeljitejša, zrela niso bila, nič več bistvenega se me pozneje ni prijelo. Pozno sem se iz boba izdrl, z zamudo, v negotovostih in dvomih, pa še danes mi ni jasno, ali sem se res ali se mi samo zdi, da sem se.« Žalost za mrtvo materjo nosi pisatelj s seboj. Zdaj je očitna in skeli, zdaj se malce skrije v njegovo notranjost, potem pa se čez čas spet začne oglašati. Doživel je vse mogoče. Pot so mu prekrižali tudi dobri ljudje, med njimi župnik Aleš Zechner, in ti so poskrbeli, da se je lahko izšolal. Osem let je preživel v Škofijskem zavodu na Plešivcu. »Zavod se je obrnil proti meni kot človeku, ne ponuja mi poštenosti, pravičnosti, enakovrednosti, ponuja mi prezir. Niso me bili veseli, nismo bili dobrodošli, nismo se počutili sprejete, nič mar jim ni naš jezik, manjvrednost našega jezika je očitna in izpričana.« Leta v Zavodu so minevala, kot da to ni on sam, temveč je nekdo, ki zgolj sprejema verske dogme, se izobražuje po zavodskih pravilih, telovadi, predvsem pa veliko moli. Spolno zorenje je bilo neopazno in zatajeno. Kar hitro je ugotovil, da duhovniški poklic ni zanj. K sreči so bili spet dobri ljudje tisti, ki so pripomogli uresničiti drugačno življenjsko pot. Valentin Inzko, voditelj dela narodne skupnosti, ga je vpisal na celovško učiteljišče. Poučevanje mu je prineslo veliko zadovoljstva. Ustvaril si je družino, postal oče štirim otrokom in v življenje se je skoraj neopazno prikradla tudi sreča. Pomisli pa, da se je Valentinu Inzku premalokrat zahvalil za posojeno očetovstvo. Kljub novim okoliščinam in spremembam se ni mogel v celoti otresti bremena vsega hudega, kar se mu je zgodilo: »A kje in od kod jemati, ko so nas vsi od kraja vzgajali za malega človeka, uklonjenega, ponižnega, poslušnega, pokornega, ubogljivega?« Negotov in ogrožen položaj slovenske manjšine na Koroškem ga preganja in hromi. Vedno znova občuti drugorazrednost in odrinjenost. Za družino je zgradil hišo in zaživel na Selah pri Žitari vasi, toda tam živijo rojaki, ki čedalje bolj opuščajo slovenski jezik. Bili so časi, ko je bilo drugače. Urejal je dijaško glasilo Kres in v njem so mladi, polni upanja in zanosa, izražali pripadnost matičnemu narodu in skrb za slovenski jezik. »Kres pa je bil, čeprav je izhajal le malo let, narodni mejnik, najvažnejši kulturni dogodek po vojni in napoved življenjske volje. Koroškim Slovencem je utrl nova pota v kulturo, v duhovnost.« Florjan Lipuš je bil kasneje kar dvajset let urednik revije Mladje. »Mladje se je pojavilo za veličastje umetništva, in morda tudi po veličju, a veličje si mora pridelati vsak sam. Začelo se je iskanje resnice. Revijo so izdajali brez plačila, honorar so dobili enkrat samkrat, nazadnje jim je zmanjkalo denarja. Čas in družbene spremembe so napravili svoje. Pisatelj priznava, da se ga vse življenje polašča grenkoba. Za ranami ostajajo brazgotine. Pripoved Mrtve stvari je napisana tako, da dogodki ne potekajo drug za drugim, temveč se avtor zaustavi zdaj pri enem, zdaj pri drugem, potem se spet vrne na začetek in k trenutkom, ko je izgubil ljubljeno mater. Jezik je bogato metaforičen, opisno slikovit, včasih tudi privzdignjen in obogaten z narečnimi izrazi. Lipuš piše v sedanjiku, prihodnjiku, pretekliku in celo predpretekliku. Oživljanje spominov je realistično, nekateri odlomki pa nekoliko spominjajo na magični realizem, zlasti prihod smrti, matilde z dolgimi špiklastimi nogami, preoblečene v vilo, in ta strašni stvor odnese babico in ne prizanese materi. Tisto, kar ostane od rajnice, se otrese pepela in postane del vesolja. »Mamini zemeljski delci so grob preigrali. Pogosto se mi zgodi, da mamin duh ždi nad nami in nas varva. Z grobom vzdržujemo vez z mrtvimi, skozi to okno rajni opazujejo svet in tresejo z glavo. Skozi grobove nas vidijo.« Toda ljudje onstran meje so živi. Matična država bi morala pripomoči in si prizadevati, da njihovo ustvarjalno življenje in materni jezik ne bi zamrla.

V Fundaciji za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij - FIHO so lani sofinancirali delovanje 113 invalidskih in humanitarnih organizacij. Sredstva fundacije so po nekaj letih stagniranja v zadnjem obdobju nekoliko narasla. Kljub temu pa jih je še vedno premalo, saj ne zadostijo niti polovici potreb, ki jih prijavijo invalidske in humanitarne organizacije, opozarja direktor FIHA Borut Sever. Več v pogovoru.

Dve leti po najhujši naravni nesreči v zgodovini Slovenije se nadaljuje obnova, za katero je država do zdaj namenila skoraj 1,2 milijarde evrov od skupno ocenjenih treh milijard. Po napovedih bo trajala še tri leta. Drugi poudarki oddaje: - Izraelski premier Netanjahu želi podučiti vojsko, kako doseči cilje v Gazi. - Med pridržanimi v ukrajinski protikorupcijski aferi naj bi bil poslanec vladajoče stranke. - Zaradi kritičnih razmer v kovinarstvu sindikat svari pred socialno bombo.

Minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac je na začetku leta napovedal, da bodo do marca spremenili zakon o socialnem varstvu in tako rešili tisoč ljudi z ovirami, ki jim zaradi zakonske neurejenosti grozi deložacija iz stanovanjskih skupnosti. Konec julija sprememb še vedno ni. Zamuda ne skrbi le uporabnike stanovanjskih enot, ampak tudi starše otrok z ovirami. Novela naj bi jim namreč zagotavljala dodatno pomoč. Kaj v resnici prinaša, kako bo država poskrbela, da nove pravice ne bodo le mrtva črka na papirju ob velikem pomanjkanju kadra? Kaj starši otrok z ovirami pričakujejo od sistemskih sprememb in kaj bodo dobili? Gostje: Magdalena Žakelj, višja svetovalka z Direktorata za starejše, dolgotrajno oskrbo in dezinstitucionalizacijo na Ministrstvu za solidarno prihodnost; dr. Andreja Rafaelič, strokovno-raziskovalna sodelavka na Inštitutu za socialno varstvo; Tilen Recko, predsednik Društva Altra – Odbora za novosti v duševnem zdravju; Rene Hajnc, oče dvojčkov, ki imata cerebralno paralizo.

⏰ Driiiing! Tuuukaaaj jeee! Nova sezona, nove zgodbe, nove tekme, stara Žiga in Jaša! Do 10. obletnice pičiva, prživa, podkastava. Za one, ki radi poslušate komentar Radomlje - Aluminij. Ja, za vse vas. In vse ostale!

Slovenska manjšina v Avstriji se tudi po 70. letih od podpisa avstrijske državne pogodbe in njenega 7. člena še vedno bori za svoje pravice. Odprta vprašanja so še vedno na področju dvojezičnega šolstva, sodstva, uporabe slovenščine kot uradnega jezika in topografije. Tudi na področju dvojezične predšolske vzgoje je manjšina pred velikimi izzivi, saj je znanje slovenščine med otroki vedno slabše. Koroški Slovenci si prizadevajo, da bi dvojezično vzgojo vključili v dvojezični izobraževalni sistem. K uresničevanju manjšinskih pravic pozivajo tudi mladi koroški Slovenci. Bo 7. člen sploh kdaj uresničen in kaj čaka manjšino v prihodnje?

Predstavljamo vam Pio Wallner, finalistko Elle Talentov. Pia navdih najde v vsakdanjem življenju, tako se v njenem stilu prepletajo elementi narave, ženstvenosti, pa tudi vsakdanjega udobja, vedno z oblikovalsko prefinjenostjo in ustvarjalnim preobratom. ⁠Celoten intervju si lahko preberete tukaj.⁠⁠⁠Gostja: Pia Wallnerhttps://www.instagram.com/zapleteno.je/Voditeljica: Petra Windschnurer⁠⁠https://www.instagram.com/windschnurer/⁠⁠Spremljate nas lahko še na drugih kanalih:⁠⁠⁠YOUTUBE⁠⁠⁠  / ⁠⁠⁠FACEBOOK⁠⁠⁠ / ⁠⁠⁠INSTAGRAM⁠⁠⁠ / ⁠⁠⁠TIKTOK⁠⁠⁠ / ⁠⁠⁠ELLE.SI

Staroselci v amazonskem pragozdu bodo preživeli tudi posledice podnebnih sprememb, saj pravijo, da je najhujša katastrofa, ki jih je kdaj doletela, prvo srečanje z belim človekomStaroselska ljudstva po svetu – tudi v Braziliji in Kanadi –, ki so zaradi izkoriščanja, asimiliranja, uničevanja okolja in drugega podvržena kulturni in materialni degradaciji, izključevanju – med večinskim prebivalstvom se znova krepi tudi rasizem – se zavedajo, da spremembe v strukturah ekosistemov in v pisanosti biodiverzitete ne pomenijo le tveganja za njihovo preživetje in obstoj lokalnega življenja. Nenasitnost globalnega gospodarstva in vlaganja v gonjo po čim večji rasti, s korporativnimi posegi v okolje, zaradi hlepenja po vse večjih dobičkih napovedujejo globalne katastrofalne izide, ki bodo prizadeli ves svet. Seveda to ni nekaj, o čemer še ne bi nič slišali. Presenetljivo je morda to, da nekatere staroselske skupine ne zaupajo uvedbi zelenih kapitalskih politik in obljubam o trajnostnem razvoju. Namesto tega so se zaradi predstav o živosti skoraj vsega, kar jih obdaja, odločili za sprejetje umetne inteligence in za prilagoditev te tehnologije svojim načrtom in potrebam, tudi zato, ker z njo želijo razkrinkavati nove načine prikritih prevar in potegavščin, ki so zavite v idejo o brezogljični družbi … Dr. Rene Suša je antropolog in pedagog, ki živi v Kanadi, vendar se precej osredotoča na situacije staroselcev v Braziliji, v Amazoniji, področju, ki po nekdanji Bolsonarovi predsedniški politiki, ki je pospeševala izsekavanje in krčenje gozdov ter rudarsko izkoriščanje, nekoliko laže diha. gost oddaje: Rene Suša, dr. pedagoških ved in mag. antropologije  fotografija: staroselci amazonskega pragozda Wikipedia

Avtorica v komentarju razmišlja o zaskrbljujoči zasvojenosti slovenskih najstnikov z marihuano in drugimi omamnimi snovmi. Po njenih besedah kajenje vejpov, uporaba fug in žvečljivega tobaka pri 15 letih nikakor ne more biti zdravo. Pri tem se sprašuje, zakaj mladi potrebujejo omamo. Česa imajo preveč ali premalo, da se tako pogosto odločajo za beg? Erika Ašič sklene, da so omame posledica stanja v družbi.

V času zadnjih nekaj let intenzivno reflektiramo o stanju duhovništva in številu novih duhovnih poklicev. Te statistike v nas povzročajo zaskrbljenost in nemir, kar manjšanje števila župnij ter vernikov samo še poslabšuje. Vedno pogostejša so vprašanja, kaj je narobe, kaj lahko spremenimo, da bo Cerkev obilnejše živela v družbi med ljudmi ... svoje razmišljanje začenja avtor. V sklepu pa zapiše, da edino Kristus odgovarja na vsako še tako sodobno vprašanje in da so zgolj štiri reči, s katerimi ga lahko duhovniki sejejo med ljudstvo in nanje odgovarjajo. Prisluhnite posnetku!

Vročinski val v večjem delu Evrope ne pojenja. O neznosni vročini med drugim poročajo iz sosednjih Hrvaške in Italije, kjer naj bi se temperature povzpele čez 40 stopinj, podobno je v Nemčiji, kjer omejujejo porabo vode, na Mont Blancu so temperature že nad lediščem. Tudi pri nas vse kaže na to, da je letošnji junij najbolj vroč v zgodovini meritev. V oddaji tudi o tem: - Sodišče v Izraelu preložilo pričanje premierja Netanjahuja v sodnem postopku zaradi obtožb korupcije - Katere novosti prinaša zakon o funkcionarjih? - Slovenski atleti v Mariboru na dobri poti v evropsko elito

Predstavljamo vam Niko Kohne, finalistko Elle Talentov v kategoriji frizer.Nika vrjame, da če želiš biti pri tem kar počneš najboljši, se je potrebno učiti od najboljših.Celoten intervju si lahko preberete tukaj.⁠Gostja: Nika Kohnehttps://www.instagram.com/kohne_nika/Voditeljica: Petra Windschnurerhttps://www.instagram.com/windschnurer/Spremljate nas lahko še na drugih kanalih:⁠YOUTUBE⁠  / ⁠FACEBOOK⁠ / ⁠INSTAGRAM⁠ / ⁠TIKTOK⁠ / ⁠ELLE.SI

Kaj sploh je sporna kulturna dediščina? Kako jo lahko razumemo, definiramo in kaj imajo z njo opraviti sodobne umetnice in umetniki? Knjiga Razstavljanje sporne kulturne dediščine (Založba *cf., 2025) dr. Alenke Pirman je svojevrsten raziskovalno-znanstveni vpogled v obdobje skoraj treh desetletji (od 1992 do 2020), in sicer v dve polji – polje umetnosti in polje kulturne dediščine. Avtorica pri tem osrednji problem sodelovanja umetnikov in muzejev omeji na njihov skupni medij, na razstave, ki jih obravnava primerjalno, in razišče odnose med umetniki in muzealci ter razčleni modele njihovega sodelovanja. Na tem mestu pa pozornost usmeri predvsem na sporno kulturno dediščino kot načina reinterpretiranja preteklosti, ki upošteva družbena nesoglasja in ideološke sprege. Več o tem in omenjeni knjigi pa v pogovoru z avtorico. Sodeluje umetnica, publicistka in doktorantka heritologije Alenka Pirman. Foto: zajem naslovnice knjige Razstavljanje sporne kulturne dediščine (Založba *cf., 2025).

Večno vprašanje ostaja, ali se človeštvo skozi zgodovino sploh česa nauči. V tehnološkem smislu menda že, a da bi rasla in se nalagala modrost, iz katere bi potem z neko zanesljivostjo izhajali in izboljševali medsebojni svet, tega zares ni opaziti. Vedno znova se vzpostavljajo okoliščine, ob katerih se izkaže, da velik del ljudi pozabi na vse, njihovo izhodišče pa je zaradi zlorabljene pameti bolj uničevalno kot nagonsko ravnanje živali. Komentar je pripravil ravnatelj Rafaelove družbe, Lenart Rihar.

Še je čas, da današnjemu sogovorniku zaželimo vse najboljše! Prav preteklo soboto je namreč gospod Janez Žvokelj praznoval lepih 97 let. V tem junijskem času se vedno rad spomni gimnazijskih let in obletnic mature, ki so sledile vsa leta pozneje. Shranjenih ima veliko fotografij, pravi dokument časa. Delček svojega življenja je odstrl tudi v pogovoru z Lucijo Fatur.

V času izpitnega obdobja študentje iščejo prostore, kjer bi se lahko v miru pripravili na izpite. Pred knjižnicami v Ljubljani se v tem času vije dolga vrsta čakajočih, v vrste za mesta se mnogi postavljajo že v zgodnjih jutranjih urah. Ljubljanska univerza je sicer odprla dodatne študijske prostore v treh članicah in zagotovila novih 764 mest. Kljub temu študentje opozarjajo, da prostora še vedno primanjkuje in da število uporabniških mest ne zadošča za njihovim potrebam. Več Urška Žižek, bere Cirila Štuber.

Avstriji se pred graško šolo, v kateri se je včeraj zgodil smrtonosen strelski napad, ves dan zbirajo dijaki in drugi, ki se s polaganjem rož in sveč spominjajo žrtev. Tam ostajajo pripadniki Rdečega križa avstrijske Štajerske. Kot je dejal njihov predstavnik Stefan Loseries, je ključna naloga danes vsem, ki se zbirajo v okolici šole, zagotovijo trenutek tišine, spomina in miru. Policisti medtem nadaljujejo preiskavo, nagiba za napad še ne poznajo. Druge teme: - Poljski parlament izglasoval zaupnico vladi - Bančniki na Brdu pri Kranju o izzivih negotovega geopolitičnega okolja - Tadej Pogačar po četrti etapi kolesarske dirke po Dofineji osmi v skupnem seštevku

Tri leta po pandemiji covida-19 strokovnjaki ugotavljajo, da je ta med otroki in mladostniki povzročil sindemijo, množico negativnih učinkov, zlasti na telesni in gibalni razvoj. V letošnji raziskavi SLOfit – športnovzgojni karton so podatki pokazali, da rezultati še vedno močno zaostajajo za predkoronsko ravnjo, trendi pa ostajajo skrb vzbujajoči. Posebej izstopa hkraten upad gibljivosti in eksplozivne moči – kombinacija, ki je redka in alarmantna. Telesna zmogljivost pomembno vpliva tudi na čustveno odpornost, samozavest in socialne veščine otrok. Pomanjkanje gibanja tako ne vodi le v slabšo telesno pripravljenost, ampak povečuje tudi tveganje za vedenjske in čustvene težave, kar zahteva resen in celosten odziv šol in širše družbe.Sogovornik: profesor doktor Gregor Starc, vodja meritev nacionalnega sistema ŠVK in član raziskovalne skupine SLOfit na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani

Prvo razglednico so poslali v drugi polovici devetnajstega stoletja. Danes polnijo predvsem zbirateljske albume in muzejske zbirke, čeprav so še vedno zveste in tihe opazovalke s stojnic turistično najbolj obiskanih mest. Vedno manj jih odpošljemo. Z njimi vse redkeje pošljemo pozdrave najbližjim, a vendar so tretji najbolj priljubljeni zbirateljski predmet na svetu. O teh majhnih, a zgovornih pričevalcih zgodovine pripoveduje Nedeljska reportaža Sare Zmrzlak.

Ko se v že tako ali tako prepirljivem narodu začnejo prepirati pop zvezde, je čas, da izostri uho tudi analitična oddaja, kot je naša. Kajti ustvarjalci, umetniki in kreativci naj bi s svojo duhovno rastjo ob ukvarjanju z lepim presegli nizkotnost prepira, ki je rezervirana za politike in običajneže. Ker pa so se v zadnjem tednu spoprijeli Nika, Aleš in Marjetka, ki skupaj predstavljajo velik odstotek slovenskega popa, se bomo v prepir zakopali tudi mi. Najprej in na začetku; s slovenskim popom se nam na srečo ni treba vsakodnevno ukvarjati. Z njim se morajo ukvarjati glasbeni uredniki, ki pa zaradi tega dobijo dodatek k plači in imajo beneficiran delovni staž. Ob zadnjih prepirih na slovenski pop sceni pa je bil na svet RTV podan predlog, da bi lahko bili glasbeni uredniki, vsaj v službi, tudi oboroženi. Toliko prahu, strasti in natolcevanj se je namreč pojavilo v javnem prostoru, ko sta Aleš in Marjetka Vovk zahtevala umik videospotov Nike Zorjan s pretočne platforme, češ da sta avtorja glasbe in besedil. Skratka, spor se je vrtel okoli pogodb in avtorskih pravic. Ker pa so mediji dandanašnje šlampasti, so se samo naslajali nad prepirom, nihče pa se ni poglobil v materijo samo. Vse do danes, ko je na sporedu vaša priljubljena obrekovalska oddaja. Ker ste melodijam in kontrapunktu slovenskega popa izpostavljeni vsakodnevno, se danes posvetimo le besedilni komponenti, ki se skriva v jabolku spora. Torej, okoli česa so se sprli Aleš, Marjetka in Nika in kaj je temni predmet poželenja, ki toženim in tožečim obljublja na desettisoče evrov odškodnine. Vzeli smo javno dostopno besedilo pesmi, ki nosi naslov "Zate dovolj …" Avtorja glasbe in besedila sta Aleš in Marjetka, oz. Raay in Maraya, poje pa Nika. Objavili bomo, v upanju da ne bo padla tožba, le prve tri kitice. Oz. dve kitici in refren. Vem, nisem vsak dan dobra družba, včasih zmanjka mi besed, včasih zmanjka mi besed. Le ti, ti me vidiš v srce in stopiš me kakor led in stopiš me kakor led. Vedno sem zate dovolj, v meni vidiš le lepó. In ti, ti me nasmeješ, me ogreješ, ko me pogledaš, tako je topló. Potem smo, samo za kontekst, naprosili umetno inteligenco, naj poskusi napisati besedilo ljubezenske pop pesmi o neprilagojeni junakinji, ki naj vsebuje topljenje ledu. V petnajstih sekundah smo dobili tole: Ni vedno glas razuma, včasih raje gre po svoje, z vinom v roki, z vetrom v laseh – beži pred prazne dvoje. V očeh ji gori upor, na ustih tiha kletev, a v srcu skriva nevihto, ki jo le on lahko razplete. Prijatelji bežijo stran, pravi: "Ne maram pravil," v njej žari svoboda, a ne ve, kaj bi z njo storila. Ko stopi on v prostor, vse se v njej spremeni, kot da bi jo sonce poljubilo – in noč postane dni. Ob njem se ne pretvarja, nežna je in bosa, ledene stene v njej razpadejo – brez glasu, brez joka. Na svetu ni popravnega, a v njegovem objemu ve: čeprav je vihar v njej doma, zanj je vedno spet dekle. Potem smo prosili učenko šestega razreda OŠ, zaradi ortodontskega aparata socialno anksiozno, če nam napiše besedilo pop pesmi z danimi parametri. To smo dobili: Stopil si v moj svet tišine gluhe, uhodil stare si poti Kot pomlad zimski led stopi Srce se te moje veseli. Vem, da sem včasih tuja, Divja plešem vse noči A ne boj se, ne bom za vedno taka Ko mine puberteta, se mi oko zbistri. Le ti me čutiš In poznaš moj pin Le ti si v nočeh obupa, Moj tihi sotrpin Potem smo naprosili še delno uveljavljenega pesnika starejše generacije, gospoda Franca iz Vrbe, če nam lahko on pošlje nekaj verzov, ki bi se lepo podali pod naslov: »Zate dovolj«. Zanimivo, da je stari lisjak med besedama zate in dovolj, postavil vejico. Alešu vedno Nika laže, hrast, ki led na tla Ga zimski trešče On živi in umrje brez dnarja. Zdaj nam je približno jasno, okoli česa so se sporekli in okoli česa se tresejo vsi ti desettisoči evrov avtorskih pravic, odškodnin in gaž od špilov. Je pa ena resnica oz. dve. Če bi zaprosil Aleša, Marjetko in Niko, da napišejo pesem o recimo –"poletni noči, ki bila je najin dom", bi za raven, na kateri so bili popevkarji pred pol stoletja, potrebovali približno dvesto let. In če si sedanji slovenski pop glasbeniki za svoja skrpucala resnično delijo na tisoče evrov, bi morala Elza Budau živeti v graščini, obkrožena s služabniki.

Prvi analiza letošnjih dosežkov otrok na meritvah športnovzgojnega kartona kažejo, da je telesni in gibalni razvoj šolarjev in šolark ostal globoko pod ravnjo predkoronskega obdobja. Izboljšanje telesne učinkovitosti v letih po covidu-19 se je ustavilo in zdaj beležimo stagnacijo in celo upad telesnih zmogljivosti pri fantih ter povečanje kazalnikov debelosti pri otrocih med 7. in 19. letom starosti, in sicer za 4 odstotke. To so trendi, ki poleg naraščanja zaslonskega časa in nasilnih vedenj pri mladih, niso spodbudni, opozarjajo strokovnjaki z ljubljanske Fakultete za šport, ki kot eno od rešitev poudarjajo: več športa! In to ne le v prostem času, teveč tudi v šolah. Več pa izvemo od prof. dr. Gregorja Starca, vodje nacionalnega sistema športnovzgojnega kartona, Luke Vukovića, nekdanjega reprezentanta v judu, danes pa športnega pedagoga, in Jakoba Nedoha, najboljšega slovenskega borca v mešanih borilnih veščinah (MMA) in študenta magistrskega programa Fakultete za šport.

V zadnjem delu Marija zagotovi otrokom: “Vedno bom z vami, čeprav me ne boste videli.”

Slovenija je ena izmed biotskih vročih točk Evrope. Kako tudi ne, ko pa naše ozemlje leži na stičišču alpske, panonske, dinarske in sredozemske biogeografske regije, zato ga zaznamujejo razgiban relief, raznovrstna kamninska podlaga ter pestre talne in podnebne razmere. Tik pred koncem maja, ko nam travniki zunaj kažejo svoj najbolj bujen obraz, se v Frekvenci X sprašujemo, zakaj so ti tako zelo pomembni za ohranjanje biotske pestrosti in kako se razlikujejo od tako imenovanih zelenih puščav. Obiskali smo nekaj rajskih travniških kotičkov na biosfernih območjih Julijskih Alp, Krasa in Kozjanskega in Obsotelja in za tokratno Frekvenco X spisali pravo senzorno razglednico z njih. Bral: Igor Velše Oddaja je bila posneta na biosfernih območjih Slovenije. V Unescov program Človek in biosfera so v Sloveniji uvrščena štiri biosferna območja: Julijske Alpe, Kras, Kozjansko in Obsotelje ter Mura. To so geološko, klimatsko in tudi kulturno raznolika območja, skupna pa so jim bogastvo biotske raznovrstnosti in navdihujoče prepletanje naravnih vrednot s kulturno dediščino.  

V izraelski prestolnici Tel Aviv so se sinoči zbrali protestniki, ki nasprotujejo politiki vlade premierja Benjamina Netanjahuja v Gazi. Zahtevajo, da vlada poskrbi za izpustitev preostalih talcev Hamasa, namesto da širi vojno proti prebivalstvu enklave. Po podatkih izraelskih obveščevalcev je živih le še 20 od 58 talcev, ki še niso bili izpuščeni. Izpuščena talka je ob tem povedala, da so ji med njenim ujetništvom največjo nevarnost predstavljali izraelski raketni napadi. V oddaji tudi o tem: - Venezuelska vlada pred volitvami aretirala več opozicijskih politikov. - Air Tractorji pripravljeni na letošnjo požarno sezono. - Zlata palma v Cannesu iranskemu filmu Preprosta nesreča.

Benečija žaluje. Včeraj je v 85-tem letu starosti umrl msgr. dr. Marino Qualizza, duhovnik, profesor in do zadnjega odgovorni urednik polmesečnika Dom. Pred dobrima dvema tednoma je umrl tudi njegov vrstnik Božo Zuanella, župnik v Tarčmunu in Sovodnji, publicist in zbiralec narodnega blaga. Oba sta bila v duhovnika posvečena pred 60-imi leti. V zadnjem mesecu sta tako Benečija in slovenski narod izgubila zadnja čedermaca, stebra slovenstva, vere in kulture. Qualizza je bil od leta 1970 do leta 2014 profesor dogmatike v videmskem semenišču in na inštitutu verskih znanosti, ki ga je leta 1986 ustanovil in bil kar 25 let dekan. Napisal je več deset knjig s teološko vsebino. Nekaj let je bil župnik stolne cerkve v Vidmu. Vedno je skrbel za pravice Slovencev videmske pokrajine in pomagal pri slovenskih organizacijah. Msgr. Marino Qualizza je 37 let, do lanskega poletja, ob nedeljah daroval svete maše v slovenskem jezku v Dreki tik ob meji s Slovenijo. Ob sobotah je od pomladi 2013 daroval sveto mašo po slovensko v Špetru. To je bila velika prelomnica - je povedal za oddajo Naš gost, leta 2014. Qualizza se je zavzemal za dvojezičen verouk v Benečiji, ki se je začel leta 2017. Pogreb msgr. Qualizze bo v ponedeljek, 26. maja, ob 15. uri v špeterski župnijski cerkvi. Pokopali ga bodo pri Svetem Lenartu v Podutani. V globoki žalosti ob smrti msgr. Marina Qualizze so se organizatorji jutrišnjega dogodka, namenjenega poimenovanju ulice po Lambertu Ehrlichu v Žabnicah, odločili, da slovesnost prestavijo na kasnejši datum, ki ga bodo še sporočili. V spomin na msgr. Marina Qualizzo bo jutri ob 11.00 v cerkvi svetega Egidija v Žabnicah sveta maša.

K pogovoru smo povabili inženirko oblikovanja, kreatorko, direktorico in ustanoviteljico podjetja ter blagovne znamke moških oblačil SENS, Zlato Zavašnik. Urejenost je pomembna, zelo vpliva na človeka in na njegovo počutje, tudi na okolje, v katerem se giblje. Zato je vredno v to vložiti nekaj časa, koliko?, naj vsak presodi sam. S pregovorom, da obleka naredi človeka, se ne strinjam najbolj. Bi pa rekla, obleka spremeni razpoloženje človeka in dejansko vpliva nanj navzven in navznoter, in to se mi zdi izjemno pomembno. Zlata še doda: Obleka vseeno nima takšnega vpliva, da bi nas naredila. Lahko pa držo in svoj karakter izrazimo ali podpremo z obleko, to pa. Zlata Zavašnik ustvarja že štirideset let. Kombinacija oblikovalke in podjetnice, ki se v njej prepleta, se je izkazala za veliko prednost. Eno od njenih vodil je trajnost, med prvimi je vstopila v bolj trajnostne in do okolja ter ljudi odgovornejše izdelan tekstil. Trideset let praznuje njena blagovna znamka. S svojo predanostjo in zavedanjem o potrebah trga po kakovostni moški modi in obleki je leta 1994 zagnala lastno blagovno znamko. Z minimalističnimi in vsestranskimi dizajni je revolucionirala slovensko modo, postala del slovenske oblačilne dediščine. Njena zavezanost etiki v poslovnih odnosih je bila odločilna za preživetje in rast tudi v obdobju ko so se številna tekstilna podjetja zapirala. Spominja se, kako se je čez noč trg razpolovil. Njena odločitev, da bo nadaljevala, je v celoti spremenila platformo podjetja. Treba je bilo zožiti poslovanje. Se specializirati. Meni je pomembno, da nisem razpršena. Potrebujem fokus. Najti širino znotraj tega, je zame izziv. In da se, kar je zanimivo. »Obleka ne more narediti človeka, to se mi zdi premočno. Obleka vseeno nima takšnega vpliva. Mislim, da mora imeti človek že sam po sebi neko držo, karakter, da lahko potem to izrazi ali poudari skozi obleko. Če nima vrednot, mu jih žal tudi obleka ne more dati. Z obleko lahko pridobi pozornost, zgradila pa ga ne bo kot človeka v polnem pomenu te besede.«»Žal večini ljudi trendi in cene narekujejo izbor. Vse skupaj je danes žal na kvantiteti in ne na kakovosti. Tudi mladi si raje kupijo pet majic kot eno, ki je za nošnjo prijetnejša in ki »boža« kožo. To bi morali veliko bolj izpostavljati, ker z obleko kažemo tudi svoje vrednote. Manj je več, ne samo v smislu barv in vzorcev, tudi v količinskem smislu je manj več. Na koncu prihranimo, ko smo za oblačilo na začetku odšteli več, a ga nosili dolgo časa. To vpliva na mnoga področja življenj, smo vzor naslednjim generacijam, to je velika tema.« Ko sem bila mlajša sem seveda imela ideje, večje, močnejše, tudi po tujih trgih, željo se pokazati. Bili so poizkusi, a izkušnje ne dobre. »Delala sem kalkulacije, koliko sem dobila za vloženo energijo. Rezultat ni bil v prid moje energije. Počutje mi je bilo pomembno in žal sem ugotovila, da vložim preveč za majhen rezultat. Nisem želela delati samo za modno pisto, ko potem kolekcija obstane v skladišču ali na smetišču. Vedno sem zato iskala mejo, do kod grem lahko z estetiko, da še ohranim produkt, ki je nosljiv.« »Svoboda je v minimalizmu. Obleka je tudi naš tihi govor, z njo sporočamo marsikaj o sebi, svojih načelih, kažemo tudi, koliko časa smo porabili za izbor in urejanje. Če imamo dober izbor, s tem prihranimo čas še za kaj drugega, meni se to zdi pomembno. Zato je začetni premislek ob nakupu zelo dragocen. Dober izbor oblačil postane naša druga koža, v katerih se odlično počutimo in jih nosimo dolgo časa. Na področju tekstila so se zgodile velike spremembe. Danes morajo biti proizvodnje tkanin celostne, izpolnjevati morajo številne kriterije in zaveze, ki zmanjšujejo obremenitve na okolje. V osnovi velja, da se v neki tkanini počutimo dobro, mora biti naravnega deleža v njej vsaj trideset odstotkov, kar še omogoča dihanje in nas ne zapre.« »Obleka je naš podpis. Mediji - in toliko jih je, vemo, da močno vplivajo. Vpijejo o tem, koliko boljši bi morali biti. Vsak se nekoliko podvrže temu. Pritisk je močan. Dobro je izoblikovati svoj stil, v katerem se dobro počutimo in se z njim lahko poistovetimo.«

Po skoraj polovici Gira Primož Roglič na Giru zaseda peto mesto. Po smoli na makadamu je kazalo slabše, a slovenski as je v zahtevnem kronometru v dežju prehitel vse neposredne konkurente za končno zmago. Vabljeni k poslušanju, med drugim predstavimo tudi traso drugega tedna.

Za taborišči v Gonarsu in na Rabu sicer vemo, ni pa gotovo, da tudi vemo, kaj natanko so Slovenke in Slovenci tam doživeliVedno se bomo spominjali, so v dneh, ko smo obeleževali 80. obletnico konca druge svetovne vojne, malodane v en glas ponavljali voditelji držav, ki so se borile na strani velike, zmagovite antifašistične koalicije. A česa natanko se bomo spominjali? Junaštva naših dedov in babic? – Gotovo. In zasluženo tudi. A, priznajmo, tega se je menda vedno lažje, prijetneje spominjati kakor gorja, ki ga je povzročilo fašistično barbarstvo, gorja, na katerega je bilo potem treba odgovoriti z junaštvom. Pa vendar se zdi, da današnji svet še bolj kot spomin na junaške zmage potrebuje kolikor mučen toliko streznjujoč spomin na koncentracijska taborišča, na sumarne eksekucije, na posilstva, na mučenja, na stradež, na suženjsko delo, na popolno dehumanizacijo. Te nelahke naloge smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo – pars pro toto – spregovorili o izkušnji Slovenk in Slovencev v italijanskih fašističnih taboriščih. Pri tem sta nam pomagali izvrstni poznavalki te problematike, zgodovinarki dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Urška Strle z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki sta v sodelovanju z zgodovinarjem dr. Otom Lutharjem pred dvema letoma in pol pri založbi ZRC objavili obsežno študijo Užaljeno maščevanje : spomin na italijanska fašistična taborišča, v kateri so zbrana in analizirana pričevanja poslednjih preživelih z Raba, Gonarsa in drugih krajev groze, ki jih je za Slovenke in Slovence med vojno vzpostavil italijanski fašizem. V pogovoru z gostjama smo preverjali, zakaj so bili vsi ti ljudje internirani, kaj je pravzaprav pomenilo potopiti se v temo fašističnega taborišča, koliko se jih od tam ni nikoli vrnilo, kaj so tisti, ki so nekako vendarle preživeli, potem morali nositi na svojih plečih skoz življenje in kakšno mesto njihova izkušnja zavzema v našem današnjem kolektivnem zgodovinskem spominu. Foto: risba »Gonars« Nikolaja Pirnata je del notranje grafične opreme knjige Užaljeno maščevanje, izsek (Goran Dekleva)

Strešni avtomobilski kovčki sodijo med najuporabnejše pripomočke za zagotavljanje dodatnega prostora v avtomobilu, saj omogočajo prevoz smuči, snežnih desk in druge športne opreme, za katero v prtljažniku pogosto zmanjka prostora. Vedno več avtomobilskih izdelovalcev ponuja strešne kovčke pod svojo lastno blagovno znamko oziroma kot del dodatne opreme, ki jo lahko dokupimo ob nakupu avtomobila, cenovni razpon pa je zelo velik. Na kaj je treba biti pozoren pred nakupom avtomobilskega kovčka in na kaj ob njegovi namestitvi in pri uporabi, bo v torkovem Svetovalnem servisu povedal odgovorni urednik AMZS Motorevije Blaž Poženel. Svoje vprašanje lahko zapišete v obrazec na spletni strani Prvega ali na elektronski naslov prvi@rtvslo.si, lahko pa nas tudi pokličete po deveti.

Nek relativno znan ameriški politik je nekoč rekel, da veliki dogodki običajno potekajo po podobnih scenarijih: "Najprej začne padati mrak, šele potem pride trdna tema." Ta Centrifuga se ukvarja ravno s tem, kako mračno je trenutno zunaj.

Zdaj, ko se, zahvaljujoč vzponu generativne umetne inteligence, zdi, da so stroji človeka presegli, se krepi vtis, da moramo o svetu in svojem novem, obrobnem mestu v njem začeti razmišljati drugače. Toda: kako?V znameniti Sofoklejevi tragediji o Antigoni lahko preberemo tele privzdignjene besede: »Mnogo je nedoumljivih skrivnosti / in vendar – ni globlje skrivnosti kot človek. […] Govor je iznašel in misel, / begotno kot veter, in smisel / za red in zakone v državi, / in toplo zavetje / pred mrazom neznosnim, / pred ploho nevšečno dežjá. / Vedno izhod si poišče, / nikdár ne zaide v zadrego, / le sredstva, da bi smrti utekel, / ne najde. A iz stiske bolezni / težko ozdravljivih / le našel je pot.« In čeprav je od časov, ko so nastajale starogrške drame, minilo že kakih 2500 let, nas vzneseni sentiment, ki prežema navedeni odlomek, povečini še kar nagovarja. Saj drži, da smo v vmesnem času zagrešili nekaj genocidov, da smo se zapletli v nekaj globalnih vojn, da smo planet prignali na rob ekološkega kolapsa in da so, ne nazadnje, znanstveniki od Kopernika do Darwina prepričljivo dokazali, da nas noben božji načrt ni postavil na kak posebej visok piedestal, pa vendar ljudje o homo sapinesu še vedno najraje razmišljamo kot o nesporni kroni stvarstva in najbolj zanesljivem merilu vseh stvari. A zdaj, ko se pred našimi očmi odvija prava pravcata znanstveno-tehnološka revolucija – pa naj gre za generativno umetno inteligenco, za genski inženiring ali za kvantne računalnike –, se vendarle krepi vtis, da nam je krona naposled – in nepovratno tako – padla z glave in da moramo torej o svetu in svojem, slej ko prej obrobnem mestu v njem začeti razmišljati radikalno drugače. Toda: kako? Eno izmed možnosti menda ponujajo tiste intelektualne tradicije, ki jih je mogoče opredeliti s krovnim pojmom »antihumanizem« in že dolgo polemizirajo s stališči, ki jih je sicer tako elokventno ubesedil Sofoklej. A kaj natanko antihumanizem ponuja namesto vere v človekov neomejeni potencial in kako naj bi nam antihumanistična perspektiva mogla pomagati preživeti 21. stoletje, ki ga, kot kaže, usodno zaznamuje medsebojno prepletanje krize etabliranih družbeno-političnih institucij, ekološke katastrofe in znanstveno-tehnološke revolucije? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili Roberta Bobniča, asistenta na Oddelku za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede, pa dr. Natalijo Majsovo, izredno profesorico na istem oddelku, ter dr. Primoža Krašovca, docenta na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. foto: Leonardo Da Vinci – Vitruvijev človek, 1490, črnilo na papirju, izsek (Wikipedija, javna last)

Jutri se izteče rok, do katerega bi morala agencija za energijo po pozivu vlade vzpostaviti pogoje, da bi se februarja vrnili na star sistem obračunavanja omrežnine za električno energijo. Od tam sporočajo, da pozivu ne bodo sledili, saj naj bi bila nova metodologija pravična in sledi zastavljeni energetski politiki. Svet agencije za energijo je sicer za zdaj nesklepčen, saj sta dva člana ob zaostritvi spora z vlado odstopila. Rok za prijavo za kandidate za nove člane se izteče konec meseca. Drugi poudarki oddaje: - NSi: nova helikopterja za medicinsko pomoč imata policijsko opremo, gre za nenamensko rabo. - Grenlandija se mora znova braniti pred ozemeljskimi težnjami Donalda Trumpa. - Genocid in mir - beseda in kretnja, ki sta zaznamovali leto 2024.

Novi zakon o medijih, ki ga je vlada že poslala v Državni zbor, potrebujemo in z njim že močno zamujamo, poudarjajo na Društvu novinarjev Slovenije. Vendar ob tem opozarjajo, da bo po predlogu financiranje prek shem pomoči medijem še vedno odvisno od vsake nove vlade. Ostali poudarki oddaje: - Vlado v novem letu ob reformah čakajo tudi kadrovska vprašanja. - Slovaška z grožnjami Ukrajini zaradi ustavitve dobave ruskega plina. - Šolske počitnice se iztekajo, nekateri so zimsko veselje našli tudi na Rogli.

V predzadnji oddaji letošnjega leta se bosta v studiu Radia Ga Ga – Nova generacija srečala nekdanji in večni župan dveh največjih slovenskih mest in enkrat za vselej odgovorila na vprašanje, kdo je boljši, ali Zoki ali Franc. Seveda se jima bodo pridružili številni prijatelji, ki bodo ob spremljavi posebnega gosta harmonikarja Marka Hatlaka tudi zapeli. Angelca Likovič o rodnosti, Jan Plestenjak o snegu in Urška Klakočar Zupančič o mladih fantih, o svojih željah in tegobah pa bosta zapela tudi oba župana. Uroš Slak se bo tokrat ukvarjal z interpelacijami, Vesna Milek bo gostila Sebastijana Cavazzo, dobili bomo recept za torto "Petarda", na terenu bomo obiskali 15-minutno rezidenco, ki jo za predsednico države gradi Ivo Boscarol, in verjetno še kaj v petek dopoldan na Prvem.

Na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu je bila država v fokusu Hrvaška in eden izmed številnih gostujočih avtorjev in avtoric iz sosednje države je bil tudi pisatelj Damir Karakaš. Zagotovo gre za enega najbolj nagrajevanih in prevajanih sodobnih hrvaških avtorjev, a hkrati tudi enega redkih, ki v ospredje svojega ustvarjanja tako močno postavljajo hrvaško pokrajino Liko. V kratkih romanih, za katere je značilen pretanjen slog, namreč pogosto tematizira surovost okolja in Ličane v različnih zgodovinskih turbulencah. V slovenščini lahko beremo njegova romana Šumenje gozda in Proslava, ki sta v prevodu Jurija Hudolina izšla pri založbi Beletrina. Na Ljubljanskem filmskem festivalu pa je bil na ogled tudi film, nastal po romanu Proslava režiserja Bruna Ankovića, ki je na puljskem festivalu prejel veliko zlato areno. Z Damirjem Karakašem se je pogovarjal Sašo Puljarević. Bere Igor Velše, ton in montaža Vito Plavčak. Foto: © C.Stadler/Bwag; CC-BY-SA-4.0