ARS humana

Nosorog mirno stoji zadaj v meglici, nekaj metrov pred njim pa par z otrokom v naročju pozira kot za družinsko fotografijo v studiu. Le da se vse dogaja sredi kenijske puščave. V kader od zgoraj vstopa žarnica na kablu, kot bi visela s stropa. Prisoten je občutek, da smo hkrati zunaj in znotraj. Svetovno priznani angleški fotograf Nick Brandt je v seriji Napočil bo dan v Zimbabveju, Boliviji, Jordaniji, na Fidžiju in v Keniji v svoj objektiv lovil prizore, ki tako ali drugače opozarjajo na ekološko katastrofo – na živali, ki so zaradi krivolova ali uničevanja njihovega naravnega okolja postale begunke, pa ljudi, ki jim na primer dvig gladine grozi, da jim bo voda pogoltnila dom. Ob tem ves čas opozarja na zapletenost odnosov med ljudmi in živalmi. Če bi rekli, da so njegovi prizori svarilo, kako uničujoče so podnebne spremembe za svet, bi s tem opisali le del njegovega sporočila. Je okoljevarstveni fotograf? Lahko rečemo, da delno. Spet drugi najprej izpostavijo, da je leta 1996 režiral megaproračunski razvpiti videospot za pesem Earth Song Michaela Jacksona, katerega osrednja téma je prav tako ekološka. A na koncu so vse to le take in drugačne oznake, ki se jim sam, če je le možno, izogiba. In res, sporočil v njegovih fotografijah je ogromno, gledamo jih lahko na sto in en način. Globalno fotografsko serijo Nicka Brandta Napočil bo dan, sestavljeno iz več poglavij, si vse do 7. septembra lahko ogledamo na dveh velikih razstavah v Galeriji Cankarjevega doma in Galeriji Fotografija v Ljubljani. Mi pa smo ga, sicer na daljavo, uspeli zvabiti pred radijski mikrofon. Foto: Žiga Bratoš

Zgodbe spomenikov prve svetovne vojne je naslov nove knjige zgodovinarja in muzealca dr. Marka Štepca, pomembnega strokovnjaka za obdobje velike vojne. O neštevilnih pokopališčih, spomenikih, ploščah, kapelicah in nagrobnikih, o tem, kaj se je z njimi dogajalo v zadnjih sto letih – pa tudi o tem, ali sovraštvo res ne sega prek pepela umrlih – se z dr. Markom Štepcem pogovarja Staša Grahek. Na fotografiji je naslovnica knjige Zgodbe spomenikov prve svetovne vojne - Odkritje spomenika na Dovjem pri Mojstrani 24. maja 1925 (Razglednico hrani Milan Škrabec)

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne in 70 let od podpisa Avstrijske državne pogodbe – dveh zgodovinskih dogodkov, ki sta močno zaznamovala Slovence v njihovem skupnem kulturnem prostoru. V pogovoru pod okriljem Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega sporeda ORF v Celovcu razmišljamo o manj znanih dejstvih in zapuščini, ki sta jih krojila omenjena dogodka, pa o tem, kako s preteklimi dogodki osvetliti današnje družbenopolitično dogajanje. O tem s sogovorniki – sodelujejo Peter Kovačič Peršin, dr. Jože Pirjevec in dr. Valentin Sima. Sprejem partizanov v osvobojeno Ljubljano (9. maj 1945), foto: Wikipedija

Poljski režiser in profesor na filmski šoli v Lodžu, Maciej Drygas, je za svoj zadnji film z naslovom Vlaki, ki je v celoti zasnovan iz arhivskega gradiva, na enem od najpomembnejših festivalov dokumentarnega filma, nizozemski IDFI, jeseni prejel glavno nagrado žirije. Z režiserjem, ki je večino svojega ustvarjanja posvetil filmskim arhivom, se pogovarjamo o ozadju nastajanja filma Vlaki, pa tudi o njegovih zgodnejših filmih, in o tem, kaj je tisto, kar ga pri delu z arhivi najbolj navdihuje. Fotografija: Festival dokumentarnega filma

Med 12. in 17. majem bo pod okriljem Programa Ars prvič v Ljubljani potekala mednarodna skladateljska tribuna Rostrum, eden najprestižnejših svetovnih radijskih forumov za sodobno umetniško glasbo. Ta bo s koncerti in drugimi dogodki osvetlila sodobno glasbeno ustvarjalnost, s posebnim poudarkom na slovenskih skladateljih. Kot uvod v tribuno bo Program Ars in z njim RTV Slovenija v okviru cikla Jazz Ars All Stars gostil poseben koncert, posvečen 60-letnici Evroradijskega jazzovskega orkestra. O tem glasbenem dogajanju in pomenu tribune razmišljamo z glasbenimi uredniki. Sodelujejo Gregor Pirš, Hugo Šekoranja in Primož Trdan.

Angela Vode, učiteljica, publicistka, politična delavka in specialna pedagoginja se je rodila leta 1892 v ljubljanski železničarski družini. V Ljubljani je obiskovala osnovno šolo, meščansko šolo in učiteljišče, po končanem študiju je poučevala na številnih osnovnih šolah v okolici Ljubljane, dokler ni bila zaradi protiavstrijske propagande odpuščena. Od leta 1917 do leta 1919 je bila zaposlena kot uradnica v Jadranski banki. Pozneje, ko je delala v Samassovi tovarni, je soorganizirala stavko delavcev in uradnikov. Poslej se je vse več posvečala političnemu delu v delavskih gibanjih in gibanjih za ženske pravice. Njen vzporedni interes pa je bil namenjen otrokom s posebnimi potrebami. Ob delu je študirala zdravstveno pedagogiko, hospitirala je v Berlinu, Pragi in na Dunaju, v Ljubljani pa je opravila specialistični izpit za poučevanje otrok s posebnimi potrebami. Angela Vode si je prizadevala za odpravljanje diskriminacije po spolu in socialnem položaju in napisala številne članke in knjige, med katerimi omenimo posebej delo Spol in usoda v dveh delih, ki sta izšla v letih 1938 in 1939. Pred vojno je bila članica Komunistične partije, vendar se je že leta 1939, ko je ostro nasprotovala paktu Ribbentrop–Molotov, odvrnila od nje, tovariši pa so jo iz nje izključili. Med drugo svetovno vojno je sodelovala v Osvobodilni fronti, Nemci so jo internirali v taborišče Ravensbrück, kjer je ostala do konca vojne. Po vojni je znova doživela kruto usodo, saj so jo nove komunistične oblasti leta 1947 v montiranem Nagodetovem procesu obsodile na 20 let zapora, iz katerega so jo sicer konec leta 1952 izpustile, vendar je za socialistično oblast in javnost skoraj do smrti sredi osemdesetih let ostala neoseba. Umrla je 5. maja pred 40 leti. V našem arhivu hranimo odlomke iz spominov Angele Vode. Leta 1982, ko je imela 90 let, jih je prebirala pred radijskim mikrofonom v studiu, kamor jo je povabila Rapa Šuklje. Foto: Wikipedija

Franc Jožef I. (1830–1916) je vladal oseminšestdeset let, kar je več kot katerikoli evropski vladar v novejši zgodovini. Njegove odločitve so zaznamovale ne le potek slovenske zgodovine, temveč celotno politično, kulturno, gospodarsko in družbeno življenje v Evropi v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. Z zgodovinarjema dr. Andrejem Rahtenom in dr. Petrom Vodopivcem osvetljujemo cesarjevo osebnost in njegovo vladanje. O tem v portretu zadnjega monarha stare šole, ki je nastal leta 2016. Foto: Wikipedija

Cerkev je bila skozi stoletja osrednji javni prostor govorjene in pisane slovenske besede. Že Brižinski spomeniki, ki so najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najzgodnejši dokument slovenske kulture, so povezani s cerkvijo. Nekatera besedila teh spomenikov se nanašajo tudi na veliko noč, najpomembnejši krščanski praznik. V času tega praznika skozi pogovor, ki je nastal v sodelovanju Programa Ars Radia Slovenija, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, razmišljamo, kakšna je bila vloga cerkve pri oblikovanju slovenščine in kakšen je bil pri tem njen pomen za slovensko besedo in slovensko kulturo v Avstriji in Italiji, pa tudi kako pomembno mesto ima tam cerkev pri ohranjanju slovenščine danes. Sodelujejo prof. dr. Edvard Kovač, Marko Tavčar in Andrej Lampichler.

Predstavljamo Francisa Fukuyamo (1952), enega najodmevnejših sodobnih političnih mislecev. Ta ameriški politični ekonomist je še danes znan po propadli tezi o koncu zgodovine, a je skozi desetletja ostal opazen mislec o prihodnosti globalne politike, demokracije in njenih izzivov. V pogovoru z njim, ki je nastal ob avtorjevem gostovanju v Ljubljani v okviru festivala Fabula, ko mu je v slovenščini izšla druga njegova knjiga Liberalizem in njegove tegobe (Beletrina, 2025), med drugim razmišljamo o liberalizmu in njegovemu pomenu danes, javnih institucijah, vlogi identitetnih politik in civilne družbe ter nevarnostih, ki nam pretijo v prihodnje. Francis Fukuyama v Cankarjevem domu v Ljubljani, ko je gostoval na festivalu Fabula, foto Gregor Podlogar.

Posebno mesto med renesančnimi misleci pripada Erazmu Rotterdamskemu (1466 –1536), utemeljitelju novoveškega humanizma, ki poudarja vrednost posameznika, človeško svobodo, odgovornost do skupnosti in strpnost do drugih. Erazem, strasten zagovornik evropske ideje, je že časa svojega življenja veljal za markantno, vplivno in kompleksno osebnost. Prevedel in napisal je nekaj del – vsa v latinščini –, kot na primer Tožba Mirú, O svobodni volji, Vzgoja krščanskega vladarja idr., a njegovo najbolj pomembno in znano delo pa je Hvalnica norosti (1511, slovenski prevod 1952). Ta "mala neumna knjižica", kot jo je nekje sam poimenoval, danes velja za klasično delo evropskega humanizma in humanistike nasploh. Več o tem delu in njegovem avtorju pa v pogovoru, ki je nastal leta 2011. Sodelujeta dr. Igor Škamperle in dr. Aleš Bunta. Na fotografiji portret Erazma Rotterdamskega Hansa Holbeina mlajšega; vir Wikipedija.

Z Danom Hicksom, profesorjem sodobne arheologije na Univerzi v Oxfordu in kustosom za svetovno arheologijo v oxfordskem muzeju Pitt Rivers, se pogovarjamo o njegovi knjigi Brutalni muzeji: beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija, ki je v prevodu Ive Jevtić izšla leta 2024 pri Založbi Univerze v Ljubljani in KUD AAC Zrakogled. Zakaj se morajo muzeji zavedati svoje kolonialne zgodovine in zakaj prav z vračanjem nekdaj oplenjenih predmetov lahko začnejo odpravo njenih posledic? Z avtorjem smo se pogovarjali konec januarja ob njegovem gostovanju na dveh dogodkih cikla predavanj Leta dediščine Filozofske fakultete v Ljubljani. Foto: fotografija naslovnice knjige Brutalni muzeji: beninski muzeji, kolonialno naislje in kulturna restitucija (Založba Univerze v Ljubljani in KUD AAC Zrakogled, 2024)

V katero smer gre današnji svet? Kateri so novi politični vzorci, ki vnašajo negotovost? Zakaj je prišlo do erozije moči in zaupanja v mednarodne organizacije, kot so Združeni narodi, Svet za evropsko varnost in sodelovanje, Svet Evrope, pa tudi celotne Evropske unije? Smo res v obdobju, ko spet prevladujejo interesi velikih sil in geopolitika? Kako smo sploh prišli do takega položaja in ali je na vidiku konec obstoječe svetovne ureditve? O tem razmišljamo v pogovoru z gosti. Sodelujejo izr. prof. dr. Kornelija Ajlec z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, prof. dr. Janko Lozar Mrevlje z Oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in publicist, zunanjepolitični komentator Branko Soban. Foto: Gregor Podlogar

V pogovoru, katerega izhodišče je izid monografije Slovenščina v Italiji (sozaložništvo Založbe Univerze v Ljubljani in SLORI – Slovenskega raziskovalnega inštituta), za skupno mesečno oddajo slovenskega sporeda ORF iz Celovca, Radia Trst A in našega programa razpravljamo o značilnostih sodobne slovenščine v Italiji, Avstriji in v sami osrednji Sloveniji. Kakšna je njena današnja podoba v skupnem kulturnem prostoru, kako nanjo vplivajo drugi jeziki in ali je umetna inteligenca priložnost za izboljševanje njene ravni med Slovenci v Avstriji, Italiji in navsezadnje tudi v Sloveniji – o tem z gosti, sodelujejo urednica omenjene monografije dr. Matejka Grgič, dekanija Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in soizdajateljica monografije prof. dr. Mojca Schlamberger Brezar ter dr. Karl Hren, direktor Celovške Mohorjeve.

Filozofi so se skozi zgodovino načeloma ukvarjali z velikimi temami, v zadnjih nekaj desetletjih pa so močneje v ospredje stopila tudi razmišljanja o razmerjih človeka do nečloveškega, živali, politike, kulture in Drugega. Kako ob tem razmišljati o napetosti med človeškim in nečloveškim? To je možno tudi skozi prizmo Drugosti – prizmo koncepta, ki se je zgodovinsko in kulturno oblikoval v nasprotju do človeškega. Če se je človeško vzpostavljalo kot objektivno, naravno in normativno, je ideja drugosti zajela deviantnost, pošatnost in živalskost. Ob tem pa velja še izpostaviti, da smo dandanes vsepovsod obdani s podobami nečloveškega, saj le-te bivajo na primer v svetovih filma, fantazijske literature, video iger in vizualnih umetnosti. Te podobe so postale tako razširjene, da oblikujejo celotne žanre in kategorije mišljenja znotraj le-teh. O tem po končani mednarodni filozofski konferenci Nečloveško, prečloveško: o živalih, pošastih in drugih Drugih, ki je ponudila izhodišča za pogovor, razmišljajo dr. Marisa Žele, Vesna Liponik, dr. Rok Benčin. Foto: del grafične podobe mednarodne filozofske konference Nečloveško, prečloveško: o živalih, pošastih in drugih Drugih

V znamenitem gledališču Dolby v Los Angelesu so že 97. podelili oskarje. Slavil je neodvisni film Anora, pripoved o spolni delavki, ki se zaplete s sinom ruskega oligarha, s petimi zmagami, vključno z oskarji za najboljši film, glavno igralko (Mikey Madison), režijo, izvirni scenarij in montažo (Sean Baker). Za glavno moško vlogo je oskarja dobil Adrien Brody za Brutalista, v stranskih vlogah pa Kieran Culkin (Resnična bolečina) in Zoe Saldaña za Emilio Pérez. Za najboljši prirejeni scenarij so nagradili Petra Straughana za papeški triler Konklave. Oskarja za najboljšo fotografijo je prejel film Brutalist, ki je slavil tudi v kategoriji najboljše glasbene podlage in večer tako sklenil s tremi oskarji. Hrvaški kratki film Mož ki ni mogel molčati, pri katerem je kot manjšinska koproducentka sodelovala tudi Slovenija, je tokrat ostal praznih rok. O zmagovalcih, poražencih in predvsem letošnjih filmih pa z gosti, filmskimi kritiki Teso Drev Juh, Muanisom Sinanovićem in Robertom Kuretom.

24. oktobra 2024 so v Mestnem muzeju Ljubljana odprli razstavo Prostori gibanja – 40 let LGBT skupnosti v Ljubljani. Več o razstavi in preteklosti, sodobnosti in možnih prihodnostih te skupnosti povesta pisateljica Suzana Tratnik, s Corrine Brenko soavtorica razstave, in sociolog dr. Roman Kuhar v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite oddaje in razstave, ki je na ogled do vključno 23. marca 2025.

Razstava Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke, ki je na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju in ki vsebuje okoli 130 predmetov predvsem iz Kitajske, odpira vprašanja nastanka te zanimive zbirke in vprašanja umetnostnega trga v Pekingu na začetku 20. stoletja, prikazuje pa tudi zgodbo družine Skušek in rekonstruira njihovo življenje, vpeto med natlačene predmete v več stanovanjih v Ljubljani. Ivan Skušek (1877–1947), avstro-ogrski mornariški oficir, je namreč med bivanjem na Kitajskem med letoma 1914 in 1920 kupoval starine na živahnem trgu z umetninami. V Pekingu je spoznal tudi Japonko Tsuneko Kondō Kawase (1893–1963) in se z njo poročil, ta pa se je pozneje v Ljubljani, ko se ji je večkrat prikazala Marija, preimenovala v Marijo Skušek. Zgodba številnih predmetov iz te zbirke je tako zgodba Ivana in Marije Skušek in hkrati tudi zgodba kultur ter umetnosti Vzhodne Azije. V pogovoru predstavljamo tako razstavo kot tudi zgodbo omenjenih zakoncev. Sodelujeta soavtorici razstave dr. Helena Motoh z Znanstveno raziskovalnega središča Koper in prof. dr. Nataša Vampelj Suhadolnik z Oddelka za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Fotografija je posneta na razstavi Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju, njen avtor je Gregor Podlogar.

"Posebna odlika improvizacije je, da je najbolj razširjena praksa med vsemi glasbenimi dejavnostmi in da je obenem najmanj priznana in razumljena. Čeprav je danes navzoča na vsakem področju glasbe, ni o njej skoraj nobenih informacij." To sta prva stavka, ki ju je v uvodu k delu z naslovom Improvizacija: njena narava in praksa v glasbi zapisal Derek Bailey (1930–2005), eden najvplivnejših in najdrznejših eksperimentalnih kitaristov. V pogovoru, ki je nastal leta 2010, pretresamo pomen te glasbene prakse in predstavljamo omenjeno delo britanskega glasbenika, ki je pri nas izšlo istega leta kot pogovor. V njem sodelujeta prevajalec dela Ičo Vidmar in glasbenik urednik Luka Zagoričnik. Foto: Zajem naslovnice slovenske izdaje knjige Improvizacija: njena narava in praksa v glasbi (LUD Šerpa, 2010)

Bliža se obletnica smrti pisatelja Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega (11. november 1821 – 9. februar. 1881), ki ga še vedno berejo nove in nove generacije, preučujejo pa ga tudi številni literarni zgodovinarji in zgodovinarke, ena od njih je dr. Ljudmila Ivanovna Saraskina (1947). Z njo smo se pogovarjali o njeni odmevni biografiji s preprostim naslovom Dostojevski (LUD Literatura, 2021), ki velja za eno najboljših, in o proučevanju tega velikega ruskega pisatelja, o takratnem družbenem kontekstu, o filmskih upodobitvah nekaterih ruskih del in še čem. Foto: Wikipedija

Letos mineva sto štirideset let od rojstva ameriškega pesnika Ezre Pounda (1885–1972), ki je ne le spremenil poezijo 20. stoletja, temveč tudi precej vplival na mnoge pesnike in pesnice po drugi svetovni vojni po vsem svetu. Njegovo glavno delo, mogočna pesnitev, izvirno naslovljena The Cantos, še danes buri akademske duhove. Pound se je tej pesnitvi posvečal več desetletji, integralna verzija, objavljena leta 1970, pa vsebuje 117 spevov. Pound je to pesnitev skozi leta objavljal po delih, kot delo v nastajanju. Tako je leta 1948 v samostojni knjigi izdal enajst spevov s skupnim naslovom Pizanski Cantos. Knjigo zdaj lahko beremo tudi v prevodu Miklavža Komelja. Obsežna izdaja s številnimi opombami in obsežno spremno besedo je lansko leto izšla pri Slovenski matici. Ob Poundovem jubileju in izidu te knjige s prevajalcem predstavljamo tega kontroverznega modernista in njegovo ustvarjanje. Foto: Wikipedija

Filmi, ki jim danes rečemo eksperimentalni, so pri nas dolgo nastajali zunaj okvirov uradne filmske produkcije, izpod prstov ljubiteljskih ustvarjalcev in ustvarjalk. Dolgo so jih odpisovali kot "amaterske", v zadnjih letih pa ugotavljamo, da vendarle sestavljajo vznemirljiv korpus povsem izvirnih podob in avtohtonih avtorskih pristopov. Matevž Jerman, filmski režiser in kurator, sicer programski vodja festivala FeKK, in prav tako režiser in kustos Jurij Meden, vodja filmskega programa pri Avstrijskem filmskem muzeju na Dunaju, sta svojo raziskavo na področju eksperimentalnega filma delno strnila v dokumentarni film Ali je bilo kaj avantgardnega?, ki je v distribuciji Slovenske kinoteke, videti pa ga je mogoče tudi v kinodvoranah Art kino mreže po Sloveniji. Gosta v pogovoru poudarjata, da gre za kratko in predvsem nepopolno zgodovino slovenskega eksperimentalnega filma in da se odkrivanje teh filmov, ki se včasih skrivajo v še nepreiskanih kotičkih najrazličnejših arhivov v Sloveniji in tujini ali pa celo v rokah grabežljivih zasebnih zbirateljev, šele začenja. Foto: Slovenska kinoteka

Z gosti iz Spominskega centra Sarajevo se pogovarjamo o njihovem delu na področju kulture spomina s poudarkom na muzejskem kompleksu sarajevskega Predora rešitve, ki je Sarajevčanom med vojno nudil varno pot v in iz obleganega mesta. Kako je bil predor zgrajen, kaj je za Sarajevo pomenil in kako danes ohranjati z vojno povezane osebne zgodbe – o tem v oddaji spregovorimo z dr. Ahmedom Kulanićem, direktorjem Spominskega centra Sarajevo, Belmo Ćuzović, kustosinjo v muzejskem kompleksu Predora rešitve, ter Edisom Kolarjem in Midhatom Karićem, prav tako kustosoma v tem muzeju. Pogovor je potekal konec novembra v Muzeju zgodovine Celje v okviru projekta Predor rešitve Radia Slovenija. Fotografija: Spominski center Sarajevo

Pisati pomeni angažirati se, pomeni, kot je še poudarjal Jean-Paul Sartre (1905–1980), zahtevati svobodo. Letos mineva sto dvajset let od rojstva tega kontroverznega filozofa, dramatika, prozaista in političnega aktivista. Sartre ni bil le eden najpomembnejših francoskih intelektualcev dvajsetega stoletja, temveč tudi eden ključnih predstavnikov filozofije eksistencializma. Na splošno pa je za Sartrovo ustvarjanje značilno, da je bila pri njem filozofija neločljivo povezana z literaturo, in obratno. Napisal je nekaj romanov, kot so Gnus, V zrelih letih, Odlog, Smrt v duši, danes je znan tudi po dramskih delih, kot so Zaprta vrata, Muhe, Nepokopani mrtveci, nekoliko manj pa po avtobiografiji z naslovom Besede in esejih, kot so Eksistencializem je vrsta humanizma, Kaj je literatura? ter Mit in stvarnost gledališča. Sartru je bila leta 1964 podeljena Nobelova nagrada za književnost, ki pa jo je iz moralnih razlogov zavrnil, češ da je vedno zavračal uradne časti in da, kot je izpostavil, "pisatelj ne bi smel dovoliti, da iz njega naredijo institucijo". Njegovo delo je vplivalo na vrsto literatov, sociologov, filozofov, pa tudi na literarne teoretike. V pogovoru, ki je bil prvič objavljen leta 2005, razmišljamo o pomenu in aktualnosti njegovega dela. Sodelujejo literarni zgodovinar dr. Janko Kos, filozof dr. Valentin Kalan in literarni kritik Urban Vovk. Foto: Wikipedija

Vstop Tomaža Šalamuna (4. julij 1941 – 27. december 2014) v slovenski literarni prostor s pesniško zbirko Poker (samozaložba, 1966) je pomenil enega največjih pesniških prelomov pri nas po drugi svetovni vojni. Ta izjemen erudit, ki je bil po izobrazbi umetnostni zgodovinar, je nekaj časa deloval v sklopu skupine OHO in ustvaril tudi nekaj likovnih del. Ampak Šalamun je večino svojega življenja posvetil pisanju poezije, saj je nenehno pesnil in tako ustvaril preko petdeset samostojnih pesniških zbirk, nekatere so izšle po njegovi smrti leta 2014. Ob deseti obletnici njegove smrti se z gosti pogovarjamo, kaj je značilno za njegovo zgodnjo in kaj za njegovo pozno poezijo, kakšen je njegov pesniški jezik, kako pomembni vlogi sta imeli zanj Amerika in Mehika ter zakaj se sploh še vračati k branju njegove poezije. Sodelujejo dr. Irena Novak Popov, Tibor Hrs Pandur in Miha Maurič. Foto: Gregor Podlogar

Kako pomembne so slovenske kulturne organizacije v Avstriji in Italiji, kakšna je njihova vloga v lokalnih okoljih in kaj sploh predstavljajo znotraj skupnega slovenskega kulturnega prostora? O tem v pogovoru, ki je nastal v sodelovanju Programa Ars z Radia Trst A in slovenskim programom ORF Celovec. Sodelujejo: iz tržaškega studia Maja Humar in Miloš Čotar, iz celovškega studia Zalka Kelih-Olip in Mitja Rovšek ter iz ljubljanskega studia Janez Stergar. Foto: Pixabay

Kako se skupnost obnaša v času podnebnih sprememb? Kako lahko preko fikcije povežemo strokovnjake in skupnost, da ta začuti realnost podnebne krize in se z njo sooči? O tem v pogovoru, ki je nastal ob ustvarjanju radijske igre Zbirno mesto dramske igralke Doroteje Nadrah. Avtorica je pogovor pripravila in vodila, v njem pa sodelujejo klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj, kulturna in socialna psihologinja Hana Hawlina in komunikatorka znanosti dr. Zarja Muršič.Povezava do radijske igre Zbirno mesto

Katere so največje slovenske knjižne uspešnice zadnjih let, kako nastajajo, kdo jih piše, kaj je za njih značilno in kakšna je njihova življenjska doba – o teh in drugih vprašanjih, povezanih s knjižnimi uspešnicami, razmišljamo z avtorjem knjige Slovenske knjižne uspešnice 21. stoletja (Cankarjeva založba, 2024) Samom Rugelj, založnikom, urednikom, avtorjem in poznavalcem slovenskega založništva. Foto: Gregor Podlogar

Nastaja slovenski veliki jezikovni model, vrsta umetne inteligence, ki bo omogočila tudi nekakšen slovenski Chat GPT. Kako bo delovala tovrstna umetna inteligenca, je odvisno od količine besedil, ki jih bodo zbrali pri nacionalnem projektu Povejmo. O širšem napredku na tem področju in potrebah po slovenskem velikem jezikovnem modelu z vodjem projekta Simonom Krekom, pisateljem Miho Mazzinijem, piscem o znanosti Sašem Dolencem in Markom Grobelnikom z Instituta Jožefa Stefana. Oddajo smo izvedli na 40. Slovenskem knjižnem sejmu.

Knjiga Tega se ne da izbrisati (Založba Goga, 2024) je najverjetneje knjiga leta. Kdor bo zbral pogum in segel po njej, bo lahko spoznal žal premalo znane usode izbrisanih in njihove zgodbe, pa tudi zgodbo o pogumu in vztrajnosti. Knjiga vsebuje presunljive izpovedi štiridesetih izbrisanih in njihovih najbližjih. Intervjuje je posnel pisatelj Andraž Rožman, ki tako kot Svetlana Aleksijevič posluša in zapisuje, pripoved pa členi z različnimi pripovednimi sklopi in avtorskimi zapisi, v katerih med drugim naslika psihološki portret izbrisovalcev. Rožman je knjigo posvetil Mirjani Učakar, Irfanu Bešireviću, Aleksandru Todoroviću in soborkam_cem, predvsem pa je zapolnil praznino v našem spominu. V Enciklopediji Slovenije, odlikovani z Zlatim častnim znakom svobode Republike Slovenije, na primer ne boste našli niti vrstice o izbrisu, po branju knjige Tega se ne da izbrisati pa boste izvedeli precej in zagotovo ne boste ostali ravnodušni. Več o knjigi in tematiki izbrisanih govorijo nekdanja poslanka in predavateljica na Fakulteti za družbene vede dr. Metka Mencin, predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov Irfan Beširević in avtor knjige Andraž Rožman.

Osmega februarja 2025, na slovenski kulturni praznik, bo slavnostno odprtje Evropske prestolnice kulture v Novi Gorici in Gorici. Cilj prireditve je preseganje mej, povzeto v sloganu »Go! 2025 = Borderless!« Prvi čezmejni Evropski prestolnici kulture namenjamo oddajo Ars humana, ki so jo pripravili kolegi z Radia Trst A. Sodelujejo: Mija Lorbek, direktorica Javnega zavoda GO! 2025 Neda Rusjan Bric, umetniška svetovalka zavoda GO!2025 in soavtorica prijavne knjige Livio Semolič, član Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje Voditelj: Pavel Volk, Radio Trst A Tehnična izvedba: Damjan Rostan in Viola Romanese Slika: Lorenzo Mattotti https://www.go2025.eu/

Ob 300. obletnici rojstva Immanuela Kanta (1724–1804), enega od osrednjih mislecev razsvetljenstva, je v Ljubljani potekala mednarodna filozofska konferenca z naslovom Vojna in mir po Kantu, na kateri so filozofi in filozofinje prevpraševali aktualnost njegove politične misli. Konferenca je bila del dogodka Kant 300, ki se je začel s projekcijo svetlobne instalacije Mische Kuballa Kant in drugi …Ta instalacija, ki bo na ogled do 20. 11., vključuje Kantovo podobo in številne filozofske citate v slovenščini in nemščini, projicirane na pročelje Cankarjevega doma. Tako se v javnem prostoru lahko srečamo npr. s tem Kantovim citatom: "Deluj tako, da bo maksima tvojega delovanja vedno lahko hkrati nastopala kot načelo obče zakonodaje." Sodelujeta prof. dr. Zdravko Kobe in asist. dr. Goran Vranešević. Foto: Wiki

Decembra obeležujemo 110. obletnico rojstva satirika, mladinskega pisatelja, pesnika, šansonjerja in še in še bi lahko naštevali Franeta Milčinskega – Ježka (1914–1988). Skozi pogovor, ki je nastal leta 2008, predstavljamo tega vsestranskega družbenokritičnega ustvarjalca, znanega na primer po delu Zvezdica zaspanka. Sodelujejo Tatjana Oblak Milčinski, Julka Vahen, Gregor Tozon in Rok Zavrtanik. Foto: Arhiv RTV Slovenija

Nietzschejeva misel je pri nas živa že nekaj desetletji. Interpretira jo precej filozofinj in filozofov. Eden od teh je tudi dr. Aleš Bunta, raziskovalec na Filozofskem inštitutu Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU, ki se z njegovo filozofijo ukvarja že več kot dve desetletji. Skozi pogovor predstavljamo njegovo knjigo Nietzsche in neubesedljiva misel (Založba ZRC, 2024) ter s tem razgrnemo nekatere Nietzschejeve glavne postavke, kot sta na primer večno vračanja enakega in epistemološki problem primata govorice nad mišljenjem, ki ju avtor v omenjenem delu posebej izpostavlja. Foto: Wikipedija

»Ponarejanje in filologija sta skupaj padali in rasli, pa naj je bilo to v renesansi ali v helenistični Aleksandriji. Včasih so bili ravno ponarejevalci tisti, ki so prvi postavili ali potrdili prefinjene metode kritike; včasih pa so jih filologi z njihovo pomočjo premagali. V vseh primerih je bil razvoj kritike odvisen od spodbude, ki so jo dajali ponarejevalci,« je zapisal Anthony Grafton v knjigi Ponarejevalci in kritiki, Ustvarjalnost in zavajanje v zahodni humanistiki. V oddaji smo ob konkretnih primerih osvetlili ta Graftonov drugačni pogled na zgodovino humanistike. Gosta sta zgodovinar Aleš Maver in filolog David Movrin (ponovitev).

Katere so glavne krize našega časa? Kakšni so vzroki zanje? Kako na naša življenja vplivajo številne nikoli končane vojne iz polpretekle zgodovine? Kakšno vlogo ima danes poročanje z vojnih žarišč? In zakaj so podnebne spremembe ključna fronta ne le za človeštvo? O teh in drugih vprašanjih z vojnim poročevalcem in novinarjem Boštjanom Videmškom, avtorjem knjige Mir in vojna – izvori ključnih kriz našega časa (UMco, 2024), ki živopisno, dokumentaristično in na osnovi osebnih izkušenj raziskuje ozadje dogajanj na več žariščih v zadnjih dobrih dveh desetletjih. Foto: Gregor Podlogar

Kaj so značilnosti dobrega literarnega potopisa? V čem se loči od drugih literarnih zvrsti? V čem je poseben? Ali bo tudi umetna inteligenca pisala dobre in zanimive literarne potopise? O teh in drugih vprašanjih z dr. Andrejem Blatnikom, avtorjem potopisnega romana Tao ljubezni, Agato Tomažič, avtorico potopisnih reportaž, zbranih v knjigi Zakaj potujete v take dežele, in Ervinom Hladnikom Milharčičem, avtorjem potopisa Pot na Orient.

Na pragu 20. stoletja se na Kitajskem razvije avtohtona anarhistična misel, ki prepleta kitajsko filozofsko tradicijo z evropskimi anarhističnimi idejami. A vendar so si kitajski anarhisti prizadevali najti model, ki bi ustrezal kitajski realnosti, zato so se naslanjali na obe tradiciji. Moderno kitajsko anarhistično gibanje, ki se je začelo v dveh medsebojno neodvisnih celicah zunaj Kitajske, je imelo pomembno vlogo v družbi, a po letu 1920 njihove dejavnosti niso več vplivale na razvoj revolucionarnega gibanja. Še več, kot zapiše prof. dr. Jana Rošker v delu Anarhizem na Kitajskem na pragu 20. stoletja, so bili "kitajski anarhisti takrat razdrobljeni, slabo koordinirani, predvsem pa zaradi manjkajočih povezovalnih struktur niso bili sposobni omembe vrednega sodelovanja. Poleg omenjenih organizacijskih težav so obstajali še drugi zunanji razlogi za zaton množičnega anarhističnega gibanja''. V pogovoru pretresamo, kako se je na Kitajskem sploh razvil anarhizem, kakšen je bil takrat zgodovinski okvir, kakšni so bili takrat stiki med kitajskimi in evropskimi idejami ter ali so anarhistične ideje na Kitajskem žive še danes – o teh in drugih vprašanji z omenjeno gostjo. Foto: Wikipedija

Potem ko je bila prva svetovna vojna velik del 20. stoletja pri nas odrinjena na rob, so jo zgodovinarji v zadnjih desetletjih že temeljito raziskali. Slabše raziskano je tisto, kar se je v vojni, ki je bila, kot ugotavlja zgodovinar dr. Marko Štepec v delu Življenje v zaledju soškega bojišča (Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, 2023), velika in vseobsegajoča tudi pri nas, dogajalo v zaledju. Kako je to vojno živelo in doživljalo civilno prebivalstvo, kako globoko je zaznamovala življenja navadnih ljudi in kakšne so bile posledice za posameznike ter družbo nasploh. O tem v pogovoru z avtorjem omenjene knjige. Foto: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Kakšen vpliv ima umetna inteligenca na ustvarjanje literature? Koliko so in koliko bodo pametna orodja v pomoč literarnim ustvarjalkam in ustvarjalcem? Bomo v prihodnje delili literaturo na tisto, ki jo je ustvaril človek, in na tisto, ki jo je ustvarila umetna inteligenca? Kako je tu z vprašanjem avtorstva in avtorskih pravic? Vprašanj, ki se pri tem odpirajo, je vedno več. Nekaj jih zastavljamo gostoma, ki sta pri svojem pesniškem ustvarjanju že uporabila pametna orodja pri snovanju svojih knjig. Sodelujeta Vuk Ćosić, avtor knjige Nacija – Kultura (LUD Šerpa, 2022) in Jernej Županič, avtor knjige Navade in uzance (Črna skrinjica, 2023). Foto: Gregor Podlogar

Ameriški glasbeni kritik Alex Ross (1968) v delu Drugo je hrup (2007, slovenski prevod 2014) analizira glasbo 20. stoletja in predstavlja njeno pojavnost, razmišlja o glasbenih poetikah in glasbenih estetikah, zato delo manj prostora namenja skladateljem, več pa sami glasbi. V pogovoru, ki je nastal leta 2015, kritično pretresamo ta vpogled v zanimivo glasbeno dogajanje preteklega stoletja. Z gostoma se med drugim sprašujemo, kakšen je bil v omenjenem stoletju odnos politike do glasbe, kaj je zaradi udora nacizma pomenila selitev nekaterih evropskih skladateljev v Združene države Amerike in zakaj je bil po drugi svetovni vojni glasbeni festival v Darmstadtu tako pomemben. Sodelujeta prevajalec dela prof. dr. Leon Stefanija in glasbeni kritik, urednik, založnik ter sodelavec našega programa Luka Zagoričnik. Foto: iz grafične opreme Beletrinine izdaje knjige Drugo je hrup.

O nastanku vrst z delovanjem naravnega odbiranja ali ohranjanje prednostnih ras v boju za preživetje (ZRC SAZU, 2009) – to je polni naslov novega prevoda tega znamenitega dela Charlesa Darwina, ki ga je opravil Bogdan Gradišnik na osnovi prve izdaje izvirnika iz leta 1859. Gre za temeljno delo človeštva, nepogrešljivo čtivo za vse ljudi na vseh celinah, ki pa je bilo mnogokrat, predvsem v preteklosti, tudi zlorabljeno in napačno razumljeno. Neglede na zablode, povezane s tem delom, je nesporno, kar je v spremni besedi k omenjeni slovenski izdaji zapisal Matjaž Kuntner: "To delo je postalo mejnik pri razumevanju razvoja življenja na Zemlji in je nedvomno ena najvplivnejših znanstvenih knjig v zgodovini." V pogovoru, ki je nastal leta 2009 ob Darwinovi 200. obletnici rojstva in 150. obletnici izida O nastanku vrst, razmišljamo, kakšen je pomen tega dela za razumevanje človeka in družbe, kako je sploh prišlo do njegovega nastanka in objave ter zakaj je dobro, da se k njemu še vračamo. O teh in drugih vprašanjih s sogovorniki. Sodelujejo prof. dr. Božidar Debenjak, doc. dr. Jože Vogrinc in dr. Sašo Dolenc. Foto: Wikipedija

Letošnji dobitnik zlatnika poezije, ki ga podeljujejo v Celju na Veronikinem večeru, je Boris A. Novak (1953) – pesnik, pisatelj, prevajalec, dramatik, esejist, profesor primerjalne književnosti, literarni teoretik in še in še bi lahko naštevali. V središču njegovega dolgoletnega pesniškega ustvarjanja pa je monumentalno delo Vrata nepovrata, prvi slovenski ep v treh knjigah (1. knjiga: Zemljevidi domotožja, 2014; 2. knjiga: Čas očetov, 2015; 3. knjiga: Bivališča duš, 2017), zaobjet v dobrih 40.000 verzih. Ob podelitvi zlatnika se z Novakom pogovarjamo o začetkih njegovega pesniškega ustvarjanja, njegovem principu pisanja, da naj zven besede pomeni in pomen zveni in o njegovem omenjenem epu, avtor pa med pogovorom prebere tudi nekaj svojih pesmi. Foto: Gregor Podlogar