ARS humana

"Raziskovanje razuma je prijetno in koristno," je prvi stavek v Uvodu k delu Razprava o človeškem razumu (1689, slovenski prevod 2025-26, Slovenska matica) Johna Locka (1632–1704). Gre za eno najbolj prelomnih del v zgodovini filozofske misli, v katerem Locke raziskuje izvor, meje in obseg človeškega znanja oziroma vednosti. Ob opozarjanju na nevarnosti dogmatizma si je ta angleški mislec v tem delu nenehno prizadeval za doseganje intelektualne odgovornosti, ki nam bo omogočila, da se ne le otresemo in znebimo političnih, religioznih in intelektualnih pritiskov, predsodkov ter mnenj, ampak da tudi prevzamemo svojo vlogo kot racionalni ljudje, ki uporabljamo razum, da nas ta vodi k najboljšemu možnemu življenju. Locke je sicer izhajal iz empirističnih izhodišč in tako izpodbijal takrat uveljavljeni kartezijanski racionalizem, osnovan na tem, da so nekatera izkustva in koncepti mišljenja podedovani. Locke je to zavrnil z negacijo vrojenih idej ter ob tem poudarjal vlogo izkustva pri pridobivanju spoznanj. Tako je tudi postal vsesplošno znan s pojmom tabula rasa, po katerem se vsak človek rodi kot nepopisan list. Več o omenjenem monumentalnem filozofskem delu in temu filozofu pa v pogovoru s prof. dr. Božidarjem Kantetom, ki je delo prevedel ter k njemu spisal tudi spremno besedo. Na sliki Portret Johna Locka Godfreyja Knellerja iz leta 1697, vir Wikipedija.

Avstrijska cesarica in ogrska kraljica Elizabeta (1837–1898), najbolj znana po vzdevku Sisi, je v drugi polovici 20. stoletja postala nekakšna pop ikona. Zakaj je bila ta cesarica zanimiva zgodovinska osebnost, koliko je bila politično dejavna in v kakšnem odnosu je bila do Slovencev – o teh in drugih vprašanjih, povezanih s Sisi, v pogovoru z zgodovinarjem dr. Gregorjem Antoličičem, avtorjem prve slovenske biografije o njej z naslovom Sisi – nerazumljena cesarica (Cankarjeva založba, 2025). FOTO: cesarica Elizabeta v poročni obleki, izrez iz naslovnice knjige Sisi – nerazumljena cesarica (Cankarjeva založba, 2025).

Kulturo v veliki meri kroji tudi kulturna politika, zato smo dan po kulturnem prazniku pripravili pogovor s predstavniki parlamentarnih strank. V pogovoru sodelujejo Asta Vrečko (Levica/Vesna), Ignacija Fridl Jarc (Slovenska demokratska stranka), Dejan Prešiček (Socialni demokrati), Aleš Novak (Demokrati Anžeta Logarja), Sara Žibrat (Gibanje Svoboda), Iva Dimic (NSi/SLS/Fokus Marka Lotriča), Mitja Bervar (Prerod), Arne Jakob Zakrajšek (Mi, socialisti). Kako razrešiti gordijski vozel prenove ljubljanske Drame? Napoveduje se še en referendum na področju kulture – v Celju so začeli zbirati podpise za razpis lokalnega referenduma o zavodu za sodobni ples. Medtem ko pada bralna pismenost med najstniki, šolske knjižnice nimajo zagotovljenega dotoka kakovostnih knjig. Kakšna bo v prihodnje podpora na področju filma? In med drugim tudi o Zasukovi minimalki, uredbi o minimalnem plačilu samostojnih delavcev v kulturi, ki je ne upoštevajo vse ustanove. Foto: Gregor Podlogar/RTV SLO.

Kako o sebi in svojem ustvarjanju razmišljajo letošnji Prešernovi lavreati? Kako vidijo slovensko družbo in svet? V oddaji Ars humana nastopata prejemnika Prešernovih nagrad za življenjsko delo – plesalka in koreografinja Mateja Bučar ter arhitekt in industrijski oblikovalec Saša J. Mächtig, pa tudi nagrajenci Prešernovega sklada Gregor Božič, Jasmina Cibic, Ana Pepelnik, Petra Seliškar, Petra Strahovnik in Tina Vrbnjak. Glasbena oprema Tina Ogrin, ton in montaža Klara Otorepec, redakcija Staša Grahek. Urednik oddaje Gregor Podlogar.

Kako je Stalina doživljal eden najvidnejših jugoslovanskih politikov, sicer tudi pisatelj in prevajalec Milovan Đilas v delu Srečanja s Stalinom (1962, slovenski prevod 2025, Beletrina), kaj je bilo za ta srečanja značilno in kako na Đilasovo pisanje ter tega sovjetskega voditelja gledamo danes? O tem v pogovoru z gostoma. Sodelujeta zgodovinar prof. dr. Božo Repe in nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz Moskve Miha Lampreht. Na sliki del grafike z naslovnice slovenske izdaje knjige Srečanja s Stalinom Milovana Đilasa, Beletrina, 2025.

Zakaj svetu vlada kaos, zakaj politika ne temelji več na dejstvih, temveč na pristnosti politikov in zakaj razpada družbeno tkivo? To je le nekaj vprašanj, s katerimi se spopada Slavoj Žižek v delu Nebesa v razsulu (prevedel Igor Harb, Cankarjeva založba 2025), zbirki esejev, ki je v angleškem originalu izšla leta 2021. Z njegovimi mislimi in besedili ter komentarji dr. Petra Klepca predstavljamo to delo ter s tem podajamo tudi nekaj premišljevanj o današnji družbi, politiki, dojemanju sveta, skratka, vsem tem, kar nas zdaj zadeva. Foto: Slavoj Žižek na predstavitev knjige Nebesa v razsulu v Cankarjev dom novembra 2025; avtor fotografije Gregor Podlogar/RTVSLO

"Sodobna umetnost v svojih različnih oblikah se ne nanaša toliko na modernizem kot na umetnost zgodovinskih avantgard z njihovim mešanjem žanrov, tehnik, postopkov in različnih sfer življenja, ki segajo od znanosti do politike, " je v knjigi Estetika in politika modernizma (2009, Študentska založba) zapisal nedavno preminuli prof. dr. Aleš Erjavec. Erjavec je pustil močan pečat znotraj polja estetike in filozofije umetnosti tako pri nas kot v mednarodnem prostoru. Med drugim se je ukvarjal z avantgardami, sodobno umetnostjo, modernizmom in postmodernizmom. V svojih razmišljanjih je izhajal predvsem iz kritične teorije, hkrati pa se naslanjal tudi na sodobno filozofsko misel. Poleg teoretskih raziskav, pa je bil Erjavec zavezan tudi pedagoškemu delu, od leta 2000 je bil redni profesor za estetiko na ljubljanski Filozofski fakulteti in pobudnik ustanovitve Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, kjer je med letoma 2002 in 2012 vodil oddelek za kulturne študije. V spomin na njegovo delo ponavljamo pogovor, ki ga je z njim leta 2009 ob izidu njegovega omenjenega dela pripravil Aljaž Kovač.

Z dr. Katjo Mihurko, profesorico na Univerzi v Novi Gorici, kjer vodi Raziskovalni center za humanistiko, avtorico več monografij, med katerimi je tudi Drzno drugačna: Zofka Kveder in podobe ženskosti, ter urednico zbranih del Zofke Kveder se o pisateljici Zofki Kveder pogovarja Staša Grahek. Ton in montaža Vjekoslav Mikez. Urednik oddaje Gregor Podlogar.

Pogovor za skupno mesečno oddajo, ki nastaja v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, je tokrat usmerjen v pregled dogajanja v letošnjem letu, in sicer s poudarkom na tem, kar se je dogajalo na tržaškem, na avstrijskem Koroškem in kaj je doprineslo čezmejno dogajanje Evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica. Tako poleg tega projekta izpostavljamo nekatere izstopajoče pretrese, na primer žaljivi napis na slovenskem konzulatu v Trstu, prodaja tržaškega kulturnega doma, racija na Peršmanovi domačiji ter se posredno naslonimo tudi na 80. obletnico konca druge svetovne vojne. Sodelujejo – iz ljubljanskega studia Ervin Hladnik Milharčič, iz tržaškega studia Marij Čuk in iz celovškem studia dr. Karla Hrena.

Zimski sončev obrat oziroma zimski solsticij predstavlja koledarski začetek zime, letos se je zgodil na nedeljo, 21. decembra, ob 16.03 po srednjeevropskem času. Kako so zimski obrat dojemali nekoč, kakšne pomene so mu pripisovali ter kaj je predstavljal predkrščanskim mitičnim skupnostim in sistemom na slovenskih tleh? O teh v prašanjih so se pogovarjali v oddaji, ki jo je Ambrož Kvartič pripravil leta 2017. V goste je povabil Andreja Pleterskega, Katjo Hrobat Virloget in Anjo Ragolič. Foto: Pixabay

Haeresis fulminata ali Strela udari krivoverca je naslov izjemne knjige, v kateri je natisnjena drama Janeza Ludvika Schönlebna v latinščini in slovenskem prevodu Braneta Senegačnika. Uprizorjena je bila v ljubljanskem jezuitskem kolegiju leta 1651. Gre za prvi prevod kake jezuitske drame iz latinščine v slovenščino. Besedilo drame Haereseis fulminata dopolnjujejo opombe, komentar in spremne študije Monike Deželak Trojar in Braneta Senegačnika, pa tudi 12 faksimilov rokopisa. Knjiga je izšla pri Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. S tem prelomnim delom se bistveno dopolnjuje védenje o jezuitskem gledališču na Slovenskem, pa tudi v Evropi in po svetu – jezuiti so namreč uprizarjanje iger uvedli v okolja, kamor so prišli, kar pomeni, da je bilo jezuitsko gledališče v svojem času »globalen« pojav. O tragediji v 3600 verzih, za katero do nedavna nismo vedeli, da obstaja v zapisu, bodo v oddaji Ars humana govorijo urednica Monika Deželak Trojar, urednik in prevajalec Brane Senegačnik ter gostiteljica Tadeja Krečič. Oblikovalec zvoka: Jernej Boc

Projekt prve čezmejne evropske prestolnice kulture se je s predajo naslova slovaškemu mestu Trenčin in finskemu Ouluju zaključil 5. decembra. Skupno je EPK GO! 2025 Nova Gorica – Gorica gostila prek 1600 dogodkov. Na slovenski strani meje se je zvrstilo 870 kulturnih, gastronomskih, športnih in drugih dogodkov, kar je dvakrat več od načrtovanega. Kakšne so izkušnje in kaj se čezmejnemu sodelovanju obeta v prihodnje? Gostje: Mija Lorbek, direktorica javnega zavoda GO! 2025; Neda Rusjan Bric, režiserka in pobudnica EPK GO! 25; Sabrina Volk Simčič, vodja novogoriške območne izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti; Štefan Krapše, založnik; Vladimir Peruničič, direktor Goriškega muzeja.

Razmišljamo o jezi, krivici, medsebojnih odnosih, odpuščanju, čustvih itd. Izhodišče pogovora je namreč delo Jeza in odpuščanje (2016, slovenski prevod je izšel pri Slovenski matici leta 2024) sodobne ameriške filozofinje Marthe C. Nussbaum (1947). V tej obsežni filozofsko-etični razpravi, ki ima za izhodišče številne filozofske, zgodovinske, literarne idr. reference, avtorica predvsem premišljuje o čustvu jeze ter ob tem vpelje t. i. "tranzicijsko jezo", ta pa ne vsebuje želje po maščevanju, niti vzvišene zahteve po odpuščanju, temveč se usmerja h konstruktivnemu mišljenju o prihodnjem dobrem tako za žrtev kot za celotno družbo. Avtorica to problematiko predstavi z mnogimi primeri na treh ravneh: na osebno-intimnem, vsakdanje-družbenem in skupnem političnem področju, pri čemer se še posebej ustavi pri najbolj opaznih predstavnikih nenasilja, kot so Mahatma Gandhi, Martin L. King in Nelson Mandela. Več o Jezi in odpuščanju s prevajalko in pisko spremne besede mag. Katarino Majerhold in prof. dr. Olgo Markič. Foto: Wikipedija.

Kako kultura in kulturniki živijo na družbenih omrežjih? So jim v pomoč pri promociji svojega dela? In ali kulturniki z izražanjem svojih mnenj na družabnih omrežjih predstavljajo neki nov fenomen družbeno angažiranega intelektualca? Ta in druga vprašanja pretresajo gostje na okrogli mizi. Sodelujejo: Maja Smrekar, dr. Peter Stanković in dr. Gregor Moder. Okrogla miza je v živo potekala na Glavnem odru 41. Slovenskega knjižnega sejma.

Letošnja 80-letnica vojaškega poraza nacifašizma spomladi 1945 ob izteku ponuja priložnost obuditve dejstev in predvsem spomina na takratne oborožene protagoniste antifašizma v tedanji kraljevini Italiji in sedanji Sloveniji. Ki seveda takrat ni obstajala v mednarodno-pravno-politični obliki kot njena pred in povojna zahodna soseda. Razdeljena je bila med 4 okupacijske oblasti z vseh štirih strani neba. Če rečem obuditev spomina na dejstva, imamo v mislih predvsem vojaško-ideološko-politično moč in učinke obeh odporništev na iztek vojne. Ni niti slučajna le raba označbe 80-letnica vojaškega poraza nacifašizma in ne jubilejna obletnica konca 2. svetovne vojne. Med drugim tudi zato, ker je bil tedanji nasprotnik poražen le vojaško, kot glede na njegovo že dolgoletno, vedno bolj javno navzočnost opažamo bolj in bolj. Kako se tega spominjamo v Sloveniji, in kako se spominjajo teh zgodovinskih dogodkov v sosednji Italiji, posebej v obmejnem območju. O tem se tokrat pogovarjamo z gostoma, zgodovinarjema, dr. Nevenko Troha z Inštituta za novejšo zgodovino in dr. Štefanom Čokom iz Odseka za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, osrednji knjižnici Slovencev v Italiji. FOTO: Na snemanju v studiu z leve, Štefan Čok, Goran Tenze, Nevenka Troha VIR: Štefan Čok

Na ljubljanskem Krakovskem nasipu je bila na ogled razstava Meja, jezik in šola: državni okviri in jezikovna politika v slovenskem šolstvu prve polovice 20. stoletja. Razstava Slovenskega šolskega muzeja, ki izpostavlja pomen slovenskega jezika v procesih izobraževanja na ozemlju današnje Slovenije pa tudi na obrobjih slovenskega poselitvenega prostora, je povod za pogovor, ki enkrat mesečno nastaja v sodelovanju Programa Ars s slovenskim sporedom ORF v Celovcu in Radiem Trst A. O burnem, pet desetletij trajajočem obdobju nenehnih premikov državnih meja in družbenopolitičnih ustrojev, pa tudi mestoma grobih posegov oblasti v jezikovne politike znotraj posameznih državnih tvorb, razmišljamo z gosti. Sodelujejo: v ljubljanskem studiu strokovni sodelavec Instituta za narodnostna vprašanja dr. Robert Devetak, v celovškega studiu jezikoslovec in zgodovinar dr. Theodor Domej in v tržaškem studiu znanstveni sodelavec Znanstveno-raziskovalnega središča SAZU zgodovinar dr. Aleksej Kalc Na fotografiji je nabiralnik za finančne prispevke v podporo Družbi svetega Cirila in Metoda, okrog leta 1900. Omenjena družba je bila narodnoobrambna organizacija, ki si je ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja prizadevala za gradnjo slovenskih ali dvojezičnih šol na jezikovno mešanih območjih Koroške, Goriške in Istre. Zbirka stalne razstave Slovenskega šolskega muzeja, foto: Andrej Peunik.

Ne le da je umetna inteligenca vse bolj prisotna v naših življenjih, temveč spreminja tudi naš način delovanja, izobraževanja, razmišljanja, pomnjenja itd. V današnjem digitalnem svetu je umetna inteligenca namreč postala nepogrešljiv del našega vsakdana in se domala uporablja vsepovsod, tudi v številnih poklicih. In nekatere od njih tudi ogroža. V mesecu oktobru je potekala kampanja pod geslom UI_zi prevedeno. UI_zi zgrešeno., ki je opozarjala na pasti in prednosti uporabe umetne inteligence pri jezikovnih poklicih. Objavljamo posnetek osrednjega omizja te kampanje, ki je potekalo 24. oktobra v Cankarjevem domu v Ljubljani, v njem pa so sodelovale Tanja Petrič iz Društva slovenskih književnih prevajalcev, Jerca Kos iz Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev, Kristina M. Pučnik iz Lektorskega društva Slovenije, ob njih pa tudi Simon Zupan z Oddelek za prevodoslovje mariborske Filozofske fakultete. Foto: Črt Piksi

Pesnik in esejist Esad Babačić (1965) je poleti praznoval okrogel življenjski jubilej, pred kratkim pa je pri Založbi Primus objavil esejistično zbirko z naslovom Priročnik za neuspešne in s citatom na naslovnici »Včasih moraš izgubiti, da lahko nadaljuješ.«, z navedkom, ki lepo povzema njegovo občutenje sveta. Toda hkrati je Babačić tudi uspešen: piše prepoznavno in občuteno poezijo, že leta 2019 je bil slovenski avtor v središču na Vilenici, dobil je kar nekaj nagrad, na predstavitev knjige v eni izmed dvoran Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa so prišli tudi njegovi prijatelji s košarkaškega igrišča v Vodmatu, oblečeni v majice z napisom na hrbtni strani Brez truda do neuspeha (tako nekako). Toda čeprav umetnik v svojih esejističnih besedilih pogosto piše o neuspehu, pogosto preveva njegovo zrelo poezijo in pisanje sploh svojevrstna modrost, umirjeno opazovanje in doživljanje življenja. Več o sebi in svoji ustvarjalnosti ter še marsičem pove Esad Babačić v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi pesem Stolpnice iz solz. Nikar ne zamudite.

Ko slišimo ime Jože Plečnik, takoj pomislimo na njegovo arhitekturo, na njegovo vsestransko ustvarjalnost, prepoznavnost in perfekcionizem, manj pa na njegovo grafično oblikovanje. Razstava Forma Perennis v Narodni in univerzitetni knjižnici, odprta 16. septembra, pa predstavlja mojstra kot grafičnega oblikovalca. Avtor razstave plečnikoslovec Andrej Hrausky nam približa manj znano področje mojstrovega delovanja tudi v pogovoru z Markom Golja, pove pa še marsikaj zanimivega o mojstru. Nikar ne zamudite.

Izhodišče pogovora je nasilni poseg na Antifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji konec julija. Policijska racija na osrednjem spominskem kraju koroških Slovenk in Slovencev je odprla vprašanje zgodovinskih bremen skozi zgodovino. O vsem tem in o kulturi spominjanja govorijo: v Trstu profesorica zgodovine in raziskovalka lokalne zgodovine Marta Ivašič, v Celovcu podpredsednica Društva Peršman Eva Hartmann, zaposlena na Pedagoški visoki šoli v Celovcu, in Sara Pan, znanstvena sodelavka Deželnega muzeja v Celovcu, v Ljubljani pa Janez Stergar, profesor zgodovine, upokojeni strokovni svetnik Inštituta za narodnostna vprašanja ter predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Pogovor je iz Celovca vodil Miha Pasterk, nastal pa je v sodelovanju Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in Programa Ars. Foto, vir: Muzej Peršman, na sliki Peršmanova domačija kot spominski kraj in kraj učenja

Pod geslom »Skozi oči preteklosti v vizijo prihodnosti« 31. festival Mesto žensk zaznamujejo vpogled v arhive in vrednotenje spoznanj o vztrajanju, prebojih, fenomenih in mreži; o dejavnostih in dokumentih, ki se iz leta v leto zbirajo in soustvarjajo slovensko umetniško sceno in širšo družbeno krajino. O Mestu žensk, o društvu, ki zaznamuje 30. obletnico svojega delovanja, in festivalu, njunem vplivu v družbeni sferi in umetniškem kontekstu, o arhivih in arhiviranju ter kuriranju feminističnega festivala, se s Petro Tanko pogovarjajo: Iva Kovač, programska vodja društva in festivala Mesto žensk, Barbara Kapelj, vizualna in scenska umetnica in večkrat sodelujoča avtorica na festivalu in Ana Lorger, dramaturginja in kritičarka, letošnja selektorica programa uprizoritvenih umetnosti, ki se je Mestu žensk pridružila zadnja od danes sodelujočih. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Barbara Kapelj: Kamnolomke, foto: Gabriele Fuso, zasebni arhiv

Osemdeset let po koncu druge svetovne vojne in povojnih pobojev postaja narodna sprava iz leta v leto težavnejša. Čeprav se zdi, kakor da smo na začetku, včasih celo, kakor da se nikamor ne premaknemo, pa se pot narodne sprave ni zaustavila. Med različnimi pobudami bomo izpostavili civilno gibanje Pomiritev, ki spodbuja k neposrednemu osebnemu odpuščanju, in Izjavo Slovenske akademije znanosti in umetnosti o slovenski spravi, ki spodbuja k soglasju o vojnih in povojnih dogodkih na etični ravni. Gostje: akad. Peter Štih, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, soavtor izjave o slovenski spravi, Peter Hribar, nečak umorjenih lastnikov gradu Strmol in pobudnik gibanja Pomiritev, in psihologinja dr. Katarina Kompan Erzar.

''Ker ima Nova Gorica jasen začetek, se nam zdi, da bi morala imeti tudi konec, a ni tako,'' pravi arhitektka Eva Sušnik, arhitekt dr. Miloš Kosec pa dodaja, da ''mesto nikoli ni izgubljena priložnost, ker ima vedno prihodnost''. Ob razstavi Sijoče nevidno mesto, ki je nastala v okviru projekta Evropska prestolnica kulture 2025: Nova Gorica – Gorica, z njunima soavtorjema razpravljamo o urbanizmu in zgodovini Nove Gorice. Pogovor smo prvič predvajali junija malo po odprtju razstave. Foto: Žiga Bratoš (RTVSLO, Program Ars)

Literarno ustvarjanje danes ni enotno, saj v njem soobstajajo različne literarne smeri oziroma stilne usmerjenosti. Gre za ogromen konglomerat zvrsti, žanrov, vrst, oblik, stilov in poetik, vse to pa poganja velika produkcija literarnih del. V kakšni kondiciji je sodobna slovenska literatura, kaj vse jo določa, koliko je v njej prisoten družbeni angažma in ali je primerljiva s tem, kar se dogaja na mednarodnem literarnem prizorišču – to je nekaj vprašanj, o katerih razpravljamo v pogovoru, v katerem sodelujejo dr. Varja Balžalorsky Antić, Ana Schnabl in Aljoša Harlamov. Foto: Gregor Podlogar (RTVSLO, Program Ars)

Zakaj je delavski razred, ki je bil v Franciji na sredini preteklega stoletja ena najbolj mobiliziranih družbenih skupin v državi, v zadnjih desetletjih skoraj povsem izginil iz javnih razprav in zakaj bi morala starost, ki je pogosto spregledana tema, postati politična kategorija? Odgovore na ti in tudi druga vprašanja smo iskali pri Didierju Eribonu, francoskem sociologu in filozofu, ki je bil častni gost letošnjega novogoriškega festivala Mesto knjige. Eribon je avtor številnih knjig, v slovenščini pa lahko v prevodu Iztoka Ilca prebiramo njegovi knjigi Vrnitev v Reims (Založba *cf., 2022), ter Življenje, starost in smrt navadne delavke (Založba *cf., 2025), v katerih prek osebnih in socioloških premislekov piše o svoji družini.

Mednarodni literarni festival Vilenica, ki ga je ustanovilo Društvo slovenskih pisateljev z namenom tesnejšega povezovanja v srednjeevropskem kulturnem prostoru, praznuje 40. izvedbo. Festival z veliko in komajda predstavljivo dediščino se je skozi čas spreminjal, tako zaradi družbenopolitičnega dogajanja kakor tudi zaradi usmeritev posameznic in posameznikov, ki so festival vodili. Prva izvedba festivala Vilenica je potekala leta 1986. Veno Taufer, oče tega festivala, pa je nekje pomenljivo zapisal, da je navdih za Vilenico pognal iz starih in travmatskih izkušenj, "globljih in kompleksnejših od oporečništva, ki je zaradi časovnih okoliščin opredeljevalo nastanek in prva leta festivala". Vsa leta delovanja festivala pa je v središču ostala nagrada vilenica, ob njej pa tudi zbornik, v katerem so predstavljeni udeleženke in udeleženci festivala. V pogovoru z gosti se spominjamo začetkov in razgrnimo delovanje tega festivala, hkrati pa razmišljamo o njegovi vlogi in pomenu v našem literarnem ter kulturnem prostoru. Sodelujejo izr. prof. dr. Jutka Rudaš, izr. prof. dr. Andrej Blatnik in Gregor Podlogar. Foto: grafika festivala Vilenica

Vnovič je treba razmisliti o Vzhodu na Zahodu, je ena od misli britanskega socialnega antropologa Jacka Goodyja (1919– 2015), ki je še vedno vpliven mislec v sodobni humanistiki. Goody je sicer začel kot terenski raziskovalec, predvsem v Afriki, a se je njegovo intelektualno delo kmalu razširilo. Znamenit je postal, ko je raziskoval strukture družbenega življenja. Eno njegovih najvplivnejših del pa je Vzhod na Zahodu (1996, slovenski prevod 2013). V njem Goody vzpostavi kritiko zahodnega občutka izjemnosti in hkrati pokaže, da je na Vzhodu že obstajalo, kar naj bi našel ali proizvedel Zahod. Številne dosežke, ki jih pripisujemo Evropi, kot so urbanizacija, birokracija, kompleksno gospodarstvo, določeni znanstveni dosežki in drugo, imajo svoje korenine tudi v azijskih družbah. To je skratka delo, ki ne le drugače osvetljuje zgodovino, temveč tudi na novo premisli same kategorije, skozi katere gledamo na svet. Ob 10. obletnici Goodyjeve smrti v pogovoru, ki je bil prvič predvajan leta 2014, s sociologom in piscem spremne besede k omenjenemu delu prof. dr. Jožetom Vogrincem predstavljamo tega aktualnega misleca za naš čas. Foto: Wikipedija

Švicarsko-francoski vsestranski umetnik Charles-Édouard Jeanneret (1887–1965) je od leta 1920 znan pod psevdonimom Le Corbusier. Rodil se je v francoskem delu Švice, a je leta 1930 z naturalizacijo pridobil francosko državljanstvo. Njegova ustvarjalna pot je trajala pet desetletij in je obsegala različna umetniška področja, kot so slikarstvo, kiparstvo, urbanizem, dizajn, Le Corbusier je bil tudi odličen risar in pisec, predvsem pa je bil arhitekt, saj je prav v arhitekturi pustil močan, prepoznaven in neizbrisljiv pečat – danes namreč velja za enega od začetnikov moderne arhitekture, njegovi projekti pa so bili realizirani v Evropi, na Japonskem, v Indiji ter v Severni in Južni Ameriki. Če želimo razumeti Le Corbusierjeve projekte, moramo poznati njegova radikalna in strogo strukturirana stališča. Pri tem pa je bistveno, da on ni želel zgolj graditi hiš ali mest – želel je preoblikovati način življenja ljudi. Le Corbusier je namreč dojemal sodobni svet kot kaotičen in neučinkovit, in je verjel, da lahko arhitektura ponovno vzpostavi socialno harmonijo. Ob 60. obletnici njegove smrti pretresamo njegovo delo – kaj je zanj značilno, kaj vse zaobsega in ali je prestalo test časa. Gosta sta arhitekta prof. dr. Aleš Vodopivec in izr. prof. Aljoša Dekleva. Foto: Wikipedija

Legendarni slovenski filozof in alpinist Klement Jug (1898–1924) je v gorništvu videl najboljši način utrjevanja volje, ki pripelje do najboljšega načina življenja. Potem ko je pri petindvajsetih letih, 11. avgusta 1924, s severne triglavske stene omahnil v smrt, se je začela oblikovati njegova idealizirana podoba. Prof. dr. Tomo Virk je življenje in delo tega najboljšega učenca filozofa Franceta Vebra opisal v obsežni študiji. Ko je pred leti izšla v knjižni obliki z naslovom Vebrov učenec in podnaslovom Primer Klement Jug; osebnost, diskurz, legenda (LUD Literatura, 2014), smo ga povabili k pogovoru. Prvič smo ga predvajali leta 2015.

Slikarka Ivana Kobilca, rojena leta 1861, spada med prve ženske moderne dobe, ki se jim je uspelo uveljaviti v tradicionalno moškem poklicu. Osemnajstletna je odšla študirat na Dunaj in ga kmalu zamenjala za München; slikarsko pot je potem nadaljevala v Parizu, Sarajevu in Berlinu, od koder se je ob začetku prve svetovne vojne vrnila v Ljubljano. Slika Poletje velja za njeno najuspešnejše delo; z njo se je prebila na pariški Salon, kjer je bila tudi nagrajena, danes, 135 let po nastanku, pa je najbolj priljubljena umetnina med obiskovalci Narodne galerije v Ljubljani. Kakšno je ozadje nastanka slike, kako nagovarja gledalca, kakšno mesto ima v slikarkinem opusu in v sočasni umetnosti, razkrivamo v pogovoru s poznavalcema opusa Ivane Kobilce dr. Beti Žerovc in dr. Ferdinandom Šerbeljem. Foto (detajl slike Poletje): Narodna galerija

Nemški filozof, politolog in sociolog Jürgen Habermas (1929) že več desetletji velja za enega osrednjih družbenih analitikov. Njegove misli nas napeljujejo, da ponovno premislimo, kako komuniciramo, kako sodelujemo v javnih razpravah in kako lahko krepimo demokratične institucije skozi dialog in medsebojno razumevanje. Habermas, ki velja tudi za enega najvplivnejših mislecev našega časa, izhaja iz kritične teorije frankfurtske šole, med drugim je bil Adornov asistent, a si je skozi leta ustvaril lastno mišljenjsko pot – še danes je najbolj znan po razmišljanjih o javni sferi. Z njimi se je med drugim ukvarjal tudi prof. dr. Božidar Debenjak (1935), ki je prevedel njegovo delo Med naturalizmom in religijo (Sophia, 2007). S prof. Debenjakom, ki je maja letos dopolnil devetdeset let, predstavljamo Habermasovo misel. Pogovor z njim pa je nastal leta 2008 ob izidu omenjene knjige. Foto: Wikipedija

Kaj pomeni postkrščanstvo, kakšna je prihodnost religij in kako razumeti dobo duha? Tokrat pozornost usmerjamo k sodobni filozofski teologiji, nekaterim njenim predstavnikom, njeni zgodovini in njenemu pomenu znotraj mišljenja, dojemanja sveta ter nas samih. O tem s filozofom in religiologom prof. dr. Lenartom Škofom, ki je tudi avtor knjige Bog v postkrščanstvu (Slovenska matica, 2025). Foto: Gregor Podlogar (RTVSLO, Program Ars)

Vsako poletje se dela Richarda Wagnerja (1813–1883) izvajajo na festivalu v Bayreuthu, ki je ena najbolj zaželenih glasbenih prireditev na svetu. Malokdo pa ve, da je Wagner napisal veliko število spisov. Izdani so bili že za časa njegovega življenja in obsegajo kar deset debelih zvezkov, pri nas pa so štirje od njih – Umetnost in revolucija, Umetnina prihodnosti, Sporočilo prijateljem in Judovstvo v glasbi – izšli pod naslovom Izbrani spisi. Umetnost in družba (SH, 2014) ter prinašajo zanimive razmisleke o glasbi, gledališču, politiki in družbi. Pred letošnjim začetkom festivala jih predstavljamo z gostoma v oddaji, ki smo jo prvič predvajali leta 2015. Sodelujeta dr. Gregor Pompe in dr. Aldo Milohnić. Foto: Wikepedija

Obdobje permanentnih kriz, velikih polarizacij, nenadnih in nenavadnih sprememb v politični, družbeni in kulturne sferi – je res konec sveta, kot smo ga poznali po koncu druge svetovne vojne? Peter Klepec v knjigi Časi nočne more (Analecta, 2025) zapiše, da danes zares živimo v burnih, prelomnih časih. A pri tem pogosto spregledamo način, kako te čase razumemo in uokvirjamo. Zakaj je temu tako, pa v pogovoru s filozofom, izr. prof. dr. Petrom Klepcem s Filozofskega inštituta Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Foto: Gregor Podlogar (Program Ars, RTVSLO)

Vloga drog v sodobni družbi je največkrat zastrta in tabuizirana, diskurz o uporabi pa temelji na dezinformacijah. Tako trdi nemški pisatelj Norman Ohler, ki se je že v svoji prvi raziskovalno naravnani knjigi Popolna omama: Droge v tretjem rajhu ‒ v slovenskem prevodu je izšla leta 2019 ‒ posvetil temeljitemu pregledu uporabe stimulativnih drog med vodstvom in vojaki nacističnega režima v Nemčiji pred drugo svetovno vojno in med njo. V svoji novi knjigi, LSD za mamo. Psihedelične droge: orožje, mamilo, zdravilo, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga ‒ prevedel jo je Aleš Učakar ‒ se je tokrat posvetil uporabi psihedeličnih drog med hladno vojno. V ospredju njegove obravnave je dietilamid lizergične kisline, širše znan kot LSD. Navdih za novo knjigo je Norman Ohler našel med pregledovanjem arhivov nemškega koncentracijskega taborišča Dachau. V dokumentu, od katerega sta bili v Nemčiji ohranjeni le dve strani, preostanek pa so hranili v Združenih državah Amerike, so bili omenjeni tudi eksperimenti z “nekakšno psihedelično substanco”. To ga je napeljalo k rdeči niti nove raziskave. Zanjo je opravil obsežno terensko delo in preživel veliko časa v arhivih državnih institucij ter zasebnih podjetij. Več o svojem raziskovalnem procesu, pisanju in pridobivanju informacij v sodobni družbi nam je Ohler zaupal v pogovoru med svojim zadnjim obiskom v Ljubljani. Foto: zajem slike iz oddaje Intervju (13. 10. 2019) na TV Slovenija.

V baroku, ki je razkošen, čustven, silovit, se razbohotijo plemiško naročništvo in zbirke, freske, oltarne slike, pa marmorni in večbarvni leseni kipi ter uporabni predmeti. To je čas razcveta umetnosti in velike pretočnosti – umetniki se selijo in razpihujejo vplive. V Narodni galeriji v Ljubljani si na razstavi Barok v Sloveniji lahko ogledamo več kot 170 umetnin. Javnosti je na primer prvič predstavljena tudi restavrirana slika beneškega slikarja Francesca Fontebassa, narejena za kapelo Loškega gradu. Razstavo primerljive razsežnosti je imela Naroda galerija pred tridesetimi leti o gotiki, o baroku pa pred več kot pol stoletja. Gre za projekt, v katerega je vključenih več inštitucij, predstavlja pa umetnost, nastalo v 17. in 18. stoletju na ozemlju ali za ozemlje današnje Slovenije. Pripravili so tudi 600 strani dolg katalog. Avtorja razstave sta dr. Matej Klemenčič in dr. Katra Meke. Foto: Žiga Bratoš

Kaj sploh je sporna kulturna dediščina? Kako jo lahko razumemo, definiramo in kaj imajo z njo opraviti sodobne umetnice in umetniki? Knjiga Razstavljanje sporne kulturne dediščine (Založba *cf., 2025) dr. Alenke Pirman je svojevrsten raziskovalno-znanstveni vpogled v obdobje skoraj treh desetletji (od 1992 do 2020), in sicer v dve polji – polje umetnosti in polje kulturne dediščine. Avtorica pri tem osrednji problem sodelovanja umetnikov in muzejev omeji na njihov skupni medij, na razstave, ki jih obravnava primerjalno, in razišče odnose med umetniki in muzealci ter razčleni modele njihovega sodelovanja. Na tem mestu pa pozornost usmeri predvsem na sporno kulturno dediščino kot načina reinterpretiranja preteklosti, ki upošteva družbena nesoglasja in ideološke sprege. Več o tem in omenjeni knjigi pa v pogovoru z avtorico. Sodeluje umetnica, publicistka in doktorantka heritologije Alenka Pirman. Foto: zajem naslovnice knjige Razstavljanje sporne kulturne dediščine (Založba *cf., 2025).

Ali pisati o delavskem razredu pomeni pisati proti literarni tradiciji in zakaj je razkrivanje razrednega nasilja nujno, da se proti njemu lahko borimo? Tovrstna vprašanja v svojih delih in javnih nastopih odpira Édouard Louis, eden najbolj priznanih francoskih literatov mlajše generacije, ki je pretekli teden gostoval v Ljubljani. Foto: Gregor Podlogar

Dela politične teoretičarke in nemške filozofinje judovskega rodu Hannah Arendt (1906–1975) so ključna referenčna točka za razmišljanja o politiki, družbi, moči, oblasti, demokraciji, totalitarizmu idr. Najbolj razvpiti njeni deli pa tudi petdeset let po njeni smrti ostajata Eichmann v Jeruzalemu (1963, slovenski prevod 2007, ponatis 2025), v katerem razgrne, kako običajni ljudje postanejo akterji v totalitarnih sistemih, in Izvori totalitarizma (1951, slovenski prevod 2003), v katerem totalitarizem definira kot proticivilizacijski politični pojav in opozori na pomen aktivnega državljanskega angažmaja. Več o življenju in delu Hannah Arendt pa z gostom. Sodeluje doc. dr. Gorazd Kovačič z Oddelka za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, odličen poznavalec njene misli. Foto: Wikipedija

Nosorog mirno stoji zadaj v meglici, nekaj metrov pred njim pa par z otrokom v naročju pozira kot za družinsko fotografijo v studiu. Le da se vse dogaja sredi kenijske puščave. V kader od zgoraj vstopa žarnica na kablu, kot bi visela s stropa. Prisoten je občutek, da smo hkrati zunaj in znotraj. Svetovno priznani angleški fotograf Nick Brandt je v seriji Napočil bo dan v Zimbabveju, Boliviji, Jordaniji, na Fidžiju in v Keniji v svoj objektiv lovil prizore, ki tako ali drugače opozarjajo na ekološko katastrofo – na živali, ki so zaradi krivolova ali uničevanja njihovega naravnega okolja postale begunke, pa ljudi, ki jim na primer dvig gladine grozi, da jim bo voda pogoltnila dom. Ob tem ves čas opozarja na zapletenost odnosov med ljudmi in živalmi. Če bi rekli, da so njegovi prizori svarilo, kako uničujoče so podnebne spremembe za svet, bi s tem opisali le del njegovega sporočila. Je okoljevarstveni fotograf? Lahko rečemo, da delno. Spet drugi najprej izpostavijo, da je leta 1996 režiral megaproračunski razvpiti videospot za pesem Earth Song Michaela Jacksona, katerega osrednja téma je prav tako ekološka. A na koncu so vse to le take in drugačne oznake, ki se jim sam, če je le možno, izogiba. In res, sporočil v njegovih fotografijah je ogromno, gledamo jih lahko na sto in en način. Globalno fotografsko serijo Nicka Brandta Napočil bo dan, sestavljeno iz več poglavij, si vse do 7. septembra lahko ogledamo na dveh velikih razstavah v Galeriji Cankarjevega doma in Galeriji Fotografija v Ljubljani. Mi pa smo ga, sicer na daljavo, uspeli zvabiti pred radijski mikrofon. Foto: Žiga Bratoš

Zgodbe spomenikov prve svetovne vojne je naslov nove knjige zgodovinarja in muzealca dr. Marka Štepca, pomembnega strokovnjaka za obdobje velike vojne. O neštevilnih pokopališčih, spomenikih, ploščah, kapelicah in nagrobnikih, o tem, kaj se je z njimi dogajalo v zadnjih sto letih – pa tudi o tem, ali sovraštvo res ne sega prek pepela umrlih – se z dr. Markom Štepcem pogovarja Staša Grahek. Na fotografiji je naslovnica knjige Zgodbe spomenikov prve svetovne vojne - Odkritje spomenika na Dovjem pri Mojstrani 24. maja 1925 (Razglednico hrani Milan Škrabec)

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne in 70 let od podpisa Avstrijske državne pogodbe – dveh zgodovinskih dogodkov, ki sta močno zaznamovala Slovence v njihovem skupnem kulturnem prostoru. V pogovoru pod okriljem Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega sporeda ORF v Celovcu razmišljamo o manj znanih dejstvih in zapuščini, ki sta jih krojila omenjena dogodka, pa o tem, kako s preteklimi dogodki osvetliti današnje družbenopolitično dogajanje. O tem s sogovorniki – sodelujejo Peter Kovačič Peršin, dr. Jože Pirjevec in dr. Valentin Sima. Sprejem partizanov v osvobojeno Ljubljano (9. maj 1945), foto: Wikipedija