Podcasts about slovenci

Slovenci smo lahko ponosni na že pokojnega patra Simona Ašiča, ki je bil največji slovenski zeliščar, cenjen doma in tudi v tujini. V stiškem cistercijanskem samostano je pripravljal čaje, čajne mešanice in sadne kise, s katermi je pomagal mnogim, ki so iskali naravno pomoč za svoje tegobe. Nedavno so prenovili tudi stiško zeliščno lekarno, ki nadaljuje tradicijo patra Simona Ašiča.

Piše Jože Štucin, bere Igor Velše. Kratka proza, še bolje prozica, a ne v slabšalnem smislu, ki je nastala izpod peresa Miše Gams, ima lastnosti nekakšnih prigodnic, zapisanih dogodkov, ki so se zgodili, ali pa tudi ne, kar je popolnoma irelevantno. Zapisani so na način, kot da jih pripovedovalec pove zbrani družbi ob kavi, nemara za šankom, ali pa tako, mimogrede, na sprehodu s prijateljem. Paleta vsebin je temu primerno pestra, raznorodna, zastavljena na vse strani neba, skoraj tako, kot bi pisateljica hotela nekemu relativno "mrtvemu" kraju, kjer se nič posebnega ne dogaja, kjer je dan podoben dnevu in se leta štukajo v dolgočasen niz praznine, za vsako ceno vliti nekaj duše, nekaj življenjskega "žmohta", ki je vreden pozornosti in debate. Ker gre za realističen pristop, že v prvem stavku Podalpskih odštekank spoznamo, da je to mestece Kamnik, zgodovinsko in arhitekturno zaščitena gruča hiš, v katerih so se med navadnimi ljudmi rodili tudi slavni in nadvse pomembni Slovenci, na primer Rudolf Maister, pa še kdo, večina pa jih tu le preživlja noč, svoj dragoceni čas in energijo pa preko dneva potrošijo v Ljubljani, kamor se vozijo na delo. Vendar to ni pomembno, sploh ni v fokusu zbirke, ni vezivno tkivo mesta, pač pa je pomembno dogajanje, ki mestu dodaja šarm in širši pomen, Zgodbe bi bile vse lahko resnične, predvidevamo celo, da večinoma so, toda, ko jih enkrat dobi v zobe ljudski duh, neusmiljen pripovedovalski stroj "rekla-kazala", se rade pretvorijo v prave dogodivščine s poanto, vsebino in literarno "encikliko", pismo, ki zaokroži od ust do ust, dokler se ne kanonizira v pisateljičini delavnici in postane zbirka zgodb. Seveda nismo do te mere naivni, da bi verjeli, da je vse res, hkrati pa prav dobro vemo, da je res prav vse, od pike do pike, od mamuta do generala in dekleta z gomoljastimi udi ali treh svetnikov (svetnîkov in svétnikov), ki so omamljeni od pijače in v trenutku navihanega navdiha ukradli mestni avtobus ter se razposajeno podili z njim naokrog, do Dneva, ko se ni zgodilo nič. Kraji, kot je Kamnik, imajo v "undergroundu" ogromno zgodb, večino skritih, večno zastrtih v rokah podzemlja, a nikoli se ne ve, kdaj pride mimo pisatelj, no, pisateljica, in jih "vrže na papir". Potem je slika mesta diametralno drugačna - iz spalnega naselja se prelevi v disneyland, kraljestvo pravljic, iluzij in neverjetnih štorij. Prav zabavno je v tem Kamniku, ni kaj! Pisateljičin način je mojstrsko preprost, piše z vidika nevtralne osebe, opazovalca, nič ne razlaga, ne komentira preveč, sploh zelo faktično beleži dogodke; ker pa je nevtralno oko lahko tudi negotovo v svoji presoji, ima vsaka zgodba tri verzije konca. Pač, po želji bralca, kar bi se mu zdelo najbolj verjetno in relevantno. Seveda bralec prebere vse tri možnosti, nad vsemi je navdušen, nikakor se ne more odločiti za najbolj veristično in primerno, zato zgodba ostane taka, kot je bila zapisana – z glavo in tremi repki. Prebereš na dušek, ker je tudi jezik točno tak – za na dušek. Nič literariziranja, nobenih bravur, zelo malo metaforike, če sploh kaj, vse faktično zabeleženo z rahlo distanco, včasih celo z duhcem humorja in iz šaljive distance. Nabor je pa tako širok, da se čudiš, kako je vse to možno strpati v mestece, ki je na trenutke tudi navadna vas ali spalni zaselek. Da ne bo nesporazuma, intenca knjige Podalpske odštekanke vsekakor ni samo sarkastična in duhovita, v svojem jedru je seriozna in poduhovljena, le napisana je tako, da zdrsne skozi možgane kot nekakšen newageevski odmev slavnih Butalcev. A brez strahu, primerjava je zgolj naključna in z resničnostjo nima nobene povezave, je pa nekaj na tem, da se redko kdaj znamo na šaljiv način pogovarjati o resnih in tudi žalostnih rečeh. To nam kot Slovencem nemara manjka, Miša Gams pa dotično psihološko strukturo podalpskega človeka nonšalantno preskoči in prostodušno zapiše zgodbe na mehak način, z nasmeškom v kotičku ust, a z majhnim črvičkom v umu, ki bralca vendarle sili k tehtnemu razmisleku. To je bravuroznost te knjižice. Skoraj bi si želeli nadaljevanja, razširitve, a, bog ve, da se v avtoričine literarne plane ne moremo spuščati, pa tudi Kamnika je verjetno nekje konec.

V oddaji gostimo državno sekretarko na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesno Humar. Ob vladni potrditvi predloga proračunov za prihodnji dve leti je državna sekretarka pozornost namenila tudi temu, kaj si lahko glede sredstev v prihodnjem obdobju obetajo Slovenci po svetu, beseda pa je tekla tudi o gospodarskem sodelovanju, vračanju rojakov v domovino in obiskih slovenskih skupnosti v tujini. Podajamo se tudi v Luksemburg, kjer je že vse pripravljeno za praznovanje 10. obletnice slovenskega društva SloLux, pred začetkom novega študijskega leta se ustavljamo tudi na slovenskih lektoratih v tujini, kjer je mogoče študirati slovenski jezik, obiskali pa smo tudi slovenske rojake v Sarajevu, kjer jesensko dejavnost začenjajo tudi z zanimivo razstavo, ki k njim prihaja iz slovenske skupnosti v Srbiji.

Ksenija Juvan devet let živi v Sloveniji. Prihaja iz ruskega mesta Toljati, ki mu pravijo tudi ruski Detroit, saj se je tam razvila ruska avtomobilska industrija. V Rusiji sicer ne živi že od leta 2002, prepotovala je svet - Nemčija, Kitajska, Dubaj, nato pa našla ljubezen ravno v Sloveniji. O Slovencih pravi, da ne razume, zakaj se vedno tako radi primerjamo z drugimi, ceni pa našo skrb za zdravje, dobro prehrano in varno okolje. Pravi, da je največji stereotip o Rusih ta, da že za zajtrk pijejo vodko.

V ospredju splošne razprave Generalne skupščine Združenih narodov, ki se je pravkar začela v New Yorku, je palestinsko vprašanje. Skupščino bo nagovoril ameriški predsednik Donald Trump, ki naj bi predstavil svojo vizijo sveta in ameriški odziv na vrsto priznanj Palestine v zadnjih dneh. Ostali poudarki oddaje: V Natu ostro obsodili rusko kršenje zračnega prostora Estonije in poudarili, da bodo branili svoje ozemlje Z januarjem višje nadomestilo za brezposelnost in krajši delovnik za starejše V polfinalu svetovnega prvenstva v balvanskem plezanju trije Slovenci

Slovenci smo z vidika jezika privilegiran narod. Težko bi na tako skromnem prostoru, kot je slovenski, našli toliko različnih oblik besed istega pomena ali istih besed različnega pomena, obarvanih lokalno, narečno in ekspresivno kot prav po dolinah, gričih, hribih in planotah naše domovine. Prisluhnili bomo Anici Štrubelj z Vidma na Dobrepolju, ki zbira in ureja knjigo posebnih dobrepolskih besed, fraz in zgodb, da ne bi zašli v pozabo (ponovitev).

Premier Golob, kljub nasprotovanju gospodarstva, vztraja pri obvezni božičnici za vse.Poslanci predsednika vlade spraševali tudi o dolgotrajni oskrbi in gospodarskih razmerah.V ospredju praznovanja 80 let Združenih narodov zaostrene razmere v svetu.Slovenci po porazu proti Američanom sklenili nastope na svetovnem prvenstvu v odbojki.Vreme: Jutri in v sredo bo oblačno s padavinami.

Avgusta smo bili priča raciji na antifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji, ki velja za simbol narodnoosvobodilnega boja na avstrijskem Koroškem. To seveda ni edini primer pritiska na slovensko manjšino, a je dejanje, ki spominja na temne čase, v katerih so bili koroški Slovenci tarče raznarodovalnih teženj. Slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem ima namreč dolgo zgodovino boja za lastni obstoj, ki sega najmanj do začetka 19. stoletja, ko je na tem območju živelo več kot 130 tisoč Slovencev. Večinska kultura v deželi Koroški je bila nemška, pripadniki nemške etnične skupnosti pa so manjšino razumeli kot nevarnost, kar je prispevalo k porastu sovražnosti. Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem so nam predstavili dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Teodor Domej, slovenski zgodovinar na avstrijskem Koroškem, in dr. Marjan Linasi, muzejski svetnik v Koroškem pokrajinskem muzeju. Zaradi teh pritiskov in ekonomske ter politične nemoči so se koroški Slovenci znašli v zelo kritičnem položaju. Dogodki, kot so na primer koroški plebiscit, priključitev Avstrije k Nemčiji in porast nacizma, so skupnost močno prizadeli. Tudi sistem, ki ni spoštoval pravic manjšin ali je celo aktivno spodbujal asimilacijo slovenskega prebivalstva, je prispeval k hudemu krčenju skupnosti. Kompleksno dogajanje so nam pomagali bolje razumeti gosti tokratnih Sledi časa: dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Teodor Domej, slovenski zgodovinar na avstrijskem Koroškem, in dr. Marjan Linasi, muzejski svetnik v Koroškem pokrajinskem muzeju. Foto: nemški propagandni plakat ob plebiscitu, vir:Wikipedia

Pri tržaški založbi Mladika je izšel slovenski prevod pomembne študije največjega strokovnjaka za italijanska fašistična koncentracijska taborišča za civiliste prof. Carla Spartaca Capogreca. Gre za knjigo Renicci. Koncentracijsko taborišče na bregovih reke Tibere, ki je bila v Italiji prvič natisnjena leta 1998, bila pa je uvod v avtorjevo širše raziskovanje takrat še v pozabo potisnjenega temnega poglavja italijanske zgodovine. Poglavja, ki je tesno povezano s Slovenci, saj so bili interniranci in žrtve v Renicciju in drugod pretežno naši rojaki. Krstna predstavitev tega dela bo jutri, v petek, 19. septembra, ob 20. uri v Frančiškanskem samostanu Kostanjevica pri Gorici. Pred tem bo v cerkvi ob 19. uri maša za žrtve internacij, ob 19.45 pa bo polaganje venca pred ploščo, ki opozarja, da so fašistične oblasti imele od marca 1942 do kapitulacije Italije v delu samostana zapor za primorske ženske in otroke. Pred ploščo bo spregovoril zgodovinar Renato Podbersič, v dvorani pa bodo knjigo predstavili avtor Carlo Spartaco Capogreco, njena prevajalka Magda Jevnikar, sin interniranca v Renicciju Lojze Peterle in predsednik založbe Mladika Ivo Jevnikar.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Mrušič in Igor Velše. Pisatelj Vinko Ošlak se je rodil v Slovenj Gradcu. Študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je dopolnil z magisterijem na Akademiji znanosti v San Marinu. Od leta 1982 živi v Celovcu. Njegovo delo je izredno obsežno in raznovrstno, obsega izvirno leposlovje, filozofske razprave, članke, prevode (tudi v esperanto) ter eseje o politiki. zgodovini, veri in etičnih vprašanjih. Prejel je Rožančevo nagrado za esejistiko ter nagrado svetlobnica na razpisu založbe Družina za roman Pisma Philemonu. V tem delu oživlja začetke krščanstva v prvem stoletju po Kristusu in življenje apostola Pavla v Rimu. Roman Američan v Rašici se posveča življenju in delu Primoža Trubarja in njegovi življenjski poti od rojstne Rašice do zadnje postaje v nemškem Derendingenu. V slovenski literarni zgodovini se je ob krepitvi narodne zavesti v začetku 20. stoletja, zlasti leta 1908 ob petstoti obletnici Trubarjevega rojstva, več pisateljev in literarnih zgodovinarjev spoštljivo spominjalo Trubarja kot očeta slovenskega knjižnega jezika in začetnika slovenske književnosti. O njem je pisal dr. Ivan Prijatelj, Anton Aškerc pa ga v duhoviti pesnitvi Slovenska legenda brani pred nasprotniki: »V jeziku premilem on prvi učil / moliti in psalme je peti«. Pisatelj Ošlak omenja še več avtorjev, ki so pisali o pomenu Trubarjevega dela za razvoj slovenskega jezika in književnosti, vendar sam to tezo zavrača. Z dokazi iz Trubarejvih del in pogovori z različnimi poznavalci reformacije je spoznal, da je razlog za njegova prizadevanja predvsem iskrena vera in pripadnost čistemu evangeliju – pravo spoznanje božje. V naslovu romana omenjeni Američan je Pitt Harrison, po študiju zgodovinar na kalifornijski univerzi v Turlocku. Izhaja iz ugledne družine, oče je pravni svetovalec za bančne procese in lastnik odvetniške pisarne. Težko razume, zakaj se je sin pod vplivom profesorja Campbella odločil za potovanje v majhno evropsko državo, kjer naj bi za svojo doktorsko disertacijo preučeval življenje in delo Primoža Trubarja. Pitt je sprva ateist, vse njegovo študijsko raziskovanje pa je hkrati pot bogoiskateljstva, ki ga pripelje do globoke vere in mu približa Kristusov evangelij. Spoznal je, da samo od sebe ne more nič nastati, odklanja tudi Darwinov nauk: »Pittova pamet je natanko vedela, da Bog je, Pittovo srce tega še ni hotelo vedeti in ni dalo pristanka umu, ki je zahteval svoje.« Pittovo potovanje se začne po osamosvojitvi Slovenije. Ob pristanku v Trstu spozna Randyja, virtualnega prijatelja, s katerim si je dopisoval po spletu. Randy se je že pred leti priselil z Nove Zelandije v Slovenijo, naučil se je jezika in dela kot misijonar nove verske skupnosti. Postane Pittov gostitelj in sopotnik na poti odkrivanja verskih globin evangelija in po krajih življenja Primoža Trubarja, Nova prijatelja razpravljata o Slovencih, strinjata se, da so mnenja vseh, ki so pisali o Trubarjevem delu in poslanstvu, prilagojena trenutni ideologiji in politiki. Vsi poudarjajo njegovo skrb za kulturni razvoj in knjižni jezik Slovencev, kar zveni kot zmaga jezikoslovja nad teologijo, pogovarjata se o zgodovini Slovencev, pokristjanjevanju, Ilirskih provincah, izobraževanju in šolstvu, komunizmu in marksizmu pa tudi o antiamerikanizmu. In kaj naj bi bili znameniti Slovenci? »Cankar je bil katoličan, a je bil tudi malo socialist, malo ničejanec, malo liberalec, malo tudi protestant. Enako Prešeren. Enako Tavčar, enako vsa slovenska literarna in kulturniška elita, deloma tudi duhovniška.« Na poti v Rašico se pogovarjata o grehu ubijanja, povojnih pobojih in grehu ubijanja lastnega zaroda, o prilagodljivosti vsaki trenutni oblasti – avstrijskemu cesarju, Srbom, nacizmu, komunizmu. Vsa ta prilagodljivost se kaže tudi v odnosu do lastnega jezika, saj ga Slovenci ne cenijo dovolj, zato si pomagajo z mešanjem angleščine. Tudi do tujcev so hlapčevsko ponižni. Odkrivanje postaj Trubarjevega življenja vzbuja vedno nove razprave o religijah, zlasti ko se skupinici iskalcev resnice o Trubarju pridruži najeti taksist, Mehmed Nikić, preprost in plemenit musliman, doma iz Bosne, in jim podrobno odkriva zakonitosti islama v Koranu, njihovi sveti knjigi, ki si jo različno razlagajo v soočenju džihada in usmiljenja. V krščanstvu še vedno vladajo nasprotja. Tudi novi evangeličani menijo, da posameznik za duhovno povezavo z Bogom ne potrebuje posrednikov, kot je papež v Rimu, ki ima celo svojo državo in naj bi bil božji namestnik na zemlji. Delo Vinka Ošlaka Američan v Rašici sodi med zahtevna besedila in je predvsem filozofska pripoved, čeprav ima tudi nekaj romanesknih prvin. Je potopis skozi slovensko in evropsko zgodovino, odpira pogled v različne nazore, ki jih odkrivamo v odgovorih posameznikov (profesorjev, zgodovinarja, pastorice, duhovnika) na ista vprašanja o Trubarju. Slogovno zahtevno besedilo vsebuje tudi več starih besed, zlasti za imena mest, kot sta Monakovo za München in Solnograd za Salzburg. Najdemo pa tudi neologizme: »ti si sin, torej sinuj in ne vprašaj, kako oče očetuje.« V Ošlakovem romanu Američan v Rašici vidimo veliko znanja in modrosti s področja filozofije, teologije in zgodovine ter avtorjeve nekonvencionalne poglede na svetovno dogajanje, na primer odmev na zloglasni 11. september v New Yorku. Med moškimi liki imajo ženske le obrobno vlogo. Izjema je lik Barbare, razgledane profesorice slovenščine, ki se poroči s Pittom ter postane njegova sopotnica in enakovredna sogovornica na potovanju za Trubarjem.

V Sloveniji ima pesnjenje ne le tradicijo, temveč tudi konstitutivno vlogo. A žal zadnje čase Slovenci pesnike odrivamo na rob družbe. Ne le, da kultura postaja v pogojih podivjanega potrošništva odvečna, skoraj stigmatizirana dejavnost, vse več naših sodržavljanov postaja neobčutljivih za njeno vlogo v družbi. Drži pa tudi ugotovitev, da je pesniška pokrajina v Sloveniji hermetična in od imenitnih pesnikov preteklosti, ki se niso upali javno izpostaviti, hkrati pa so bili mojstri svojega poklica, ni ostalo dosti. Eden zadnjih resničnih bardov generacije, ki je dala ton petdesetim, šestdesetim in sedemdesetim letom, je mariborski pesnik Andrej Brvar. Ne le kot sopotnik, temveč kot dejaven opazovalec najslavnejših časov modernistične slovenske poezije, je tudi prejemnik najvišjih pesniških in priznanj za delo na področju umetnosti pri nas. Ob svoji osemdesetletnici je povabil zainteresirano javnost in nekaj najbližjih, da se mu pridružijo na sprehodu skozi mesto Maribor. Mesto, ki ni le njegov kraj bivanja, temveč pogost subjekt njegovih premišljan in njegove poezije.

V tokratni oddaji gostimo izjemno sogovornico – biologinjo, profesorico, raziskovalko in kulturno delavko Marinko Pertot. Njeno življenje je stkano iz pedagoškega dela na slovenskih šolah in univerzi v Trstu, iz botaničnih raziskav na Krasu in v Furlaniji ter iz predanega dela v Slovenskem planinskem društvu Trst, ki mu je predsedovala kar dve desetletji. Sodelovala je pri številnih naravovarstvenih projektih in med drugim kartirala urbano floro Trsta. Bila je tesna sodelavka uglednih botanikov, prevajalka strokovnih del in ocenjevalka znanstvenih knjig. Ob vsem tem pa ostaja tudi povezovalka – med znanostjo in skupnostjo, med Slovenci in drugimi narodi, med naravo in človekom. Mi smo jo dan po hudi nevihti obiskali na njenem domu v Barkovljah.

66-letni italijanski zgodovinar Alessandro Barbero velja za televizijskega in spletnega zvezdnika. Javna predavanja, ki jih prireja po vsej Italiji, so praviloma razprodana. Skrivnost izredne priljubljenosti tega univerzitetnega profesorja iz Torina leži v njegovi strasti do upovedovanja zgodovine, ki temelji na osebnih zgodbah junakov preteklosti, ter izredno sočutni drži, ki jo goji do vseh strani v usodnih zgodovinskih zgodbah. 27. septembra bo na povabilo fundacije Poti miru kot prvi italijanski zgodovinar javno predaval o prvi svetovni vojni in soški fronti v njenem osrčju, v Kobaridu; vest o edinstvenem dogodku je bil tudi razlog, zakaj ga je Janko Petrovec povabil pred mikrofon. Zakaj imamo radi zgodbe iz zgodovine? Kako pomembna so osebna stališča zgodovinarja pri njeni interpretaciji? Zakaj po mnenju Alessandra Barbera ne moremo postavljati srpa in kladiva na isto raven s kljukastim križem? Kako mračen je v resnici bil srednji vek in zakaj moramo povode za travme med Slovenci in Italijani v 20. stoletju iskati prav tam, v srednjem veku – oziroma v letu 1202? Kako je potekalo usodno leto 1917 na soški fronti ter zakaj imajo v Italiji tako zelo selektiven spomin na našo skupno zgodovino več desetletij po tem?

66-letni italijanski zgodovinar Alessandro Barbero velja za televizijskega in spletnega zvezdnika. Javna predavanja, ki jih prireja po vsej Italiji, so praviloma razprodana. Skrivnost izredne priljubljenosti tega univerzitetnega profesorja iz Torina leži v njegovi strasti do upovedovanja zgodovine, ki temelji na osebnih zgodbah junakov preteklosti, ter izredno sočutni drži, ki jo goji do vseh strani v usodnih zgodovinskih zgodbah. 27. septembra bo na povabilo Fundacije Poti miru kot prvi italijanski zgodovinar javno predaval o prvi svetovni vojni in soški fronti v osrčju le-te, v Kobaridu; vest o edinstvenem dogodku je bil tudi razlog, zakaj ga je Janko Petrovec povabil pred mikrofon. Zakaj imamo radi zgodbe iz zgodovine? Kako pomembna so osebna stališča zgodovinarja pri njeni intepretaciji? Zakaj po mnenju Alessandra Barbera ne moremo postavljati srpa in kladiva na isto raven s kljukastim križem? Kako mračen je v resnici bil srednji vek in zakaj moramo povode za travme med Slovenci in Italijani v 20. stoletju iskati prav tam, v srednjem veku – oziroma v letu 1202? Kako je potekalo usodno leto 1917 na soški fronti ter zakaj imajo v Italiji tako zelo selektiven spomin na našo skupno zgodovino desetletij po tem? O vsem tem z zgodovinarjem Alessandrom Barberom, v oddaji Odprto za srečanja.

Kje drugje kot na vašem priljubljenem programu, v vaši priljubljeni analitični oddaji, se bo začela vroča politična jesen. Kar je vsaj malo smešen izraz. Jesen pride vsako leto, politika pa je ves čas tu. Tako danes debatiramo samo o tem, kaj je vroče. Zato pohitimo, da nas ne prehitijo. Ob koncu poletja so skupaj z jurčki po deželi vzniknili plakati Karla Erjavca. Mož je pred časom ustanovil novo stranko, ki se poigra z besedno zvezo »za-upanje«. Se pravi: Karl Erjavec nam bo omogočil upanje, le zaupati mu moramo. Kreativci, ki so se v oni agenciji domislili slogana, so imeli uspešno kreativno popoldne. Na plakatu ob tem še stoji, da gre za odpornega, vztrajnega in teflonskega politika, stranka Zaupanje pa se bo zavzemala za varno prihodnost. Glede na nacionalno vlogo medija se s tako minimalističnim premikom na politični sceni, kot je ustanovitev nove stranke, ne bi ukvarjali, če ne bi šlo za Karla. Res da ankete in analize in tudi politična konkurenca stranki Zaupanje ne prerokujejo ne dolgega, ne uspešnega življenja; notranji glas in večinsko mnenje znotraj redakcije naše skromne oddaje pa nas obvezujeta, da stranki posvetimo potrebno pozornost. Ker mogoče ne poznamo volilnega telesa, tako kot ga poznajo javnomnenjske agencije, zato pa volilno telo živimo in posledično razumemo. Hočemo povedati: »Karl Erjavec se je in se bo še vrnil. Večkrat.« Plakat in s tem Erjavec sam imata dve značilnosti. S prvo opravimo v stavku ali dveh. Da je odporen in vztrajen, še nekako razumemo; da sam sebe imenuje – kot mu je pred leti nadel vzdevek primestni šaljivec – teflonski, pa je nekoliko preveč. Po analogiji, da se teflona nič ne prime, tako naj bi tudi iz političnega bitja Karla Erjavca vse odletelo, se ne prijelo, sploh pa se na njem nič prismodilo. In Karl omogoča kuhanje skoraj brez maščobe. Ker duhovičenje – da se ga je treba lotevati samo s kuhalnico in bog ne daj v z vilicami, ker enkrat odluščen je karcinogen – ne vodi nikamor, se posvetimo drugi značilnosti plakata. To je doprsna podoba Karla Erjavca. V temni obleki, beli srajci, kravati in z značilno skrivnostnim nasmehom Mone Lize. Na tem mestu pa se začudeni ustavimo, kot se začudeno ustavlja na stotine Slovencev ob enem izmed Karlovih dvestotih plakatov. Karl je namreč videti izjemno dobro. Leta mu niso prišla do živega. Gladka, napeta koža, lepi lasje, sive oči. Koketna prečka. Človek je videti mladostno, zdravo in vitalno. Zaupanja vredna mešanica decembrskega dobrega moža in upravitelja parkirne hiše. Ob tem pa, če nas pogled in približevanje slike do velikosti piksla ne varata, Karel ni uporabil katerega digitalnih orodij, ki znajo manipulirati s fotografijami. Sicer dopuščamo možnost, da se kje na kakšnem podstrešju skriva slika, na kateri se stara v razpadajočega starca, a na plakatih je Karl imeniten. Iz česar izpeljujemo začetno tezo, da je stranka, ki jo vodi, resen kandidat za preboj parlamentarnega praga na bližajočih se volitvah. Vendar se moramo kljub temu vprašati, zakaj tako. Kajti slovenska politična zgodovina, vsaj tista neobremenjena in neodvisna, Karla ne pomni po kakšnih presežkih, ki bi jih žrtvoval na oltarju slovenske državnosti. Ves čas svojega političnega delovanja je bil drobnjakarski, kruhoborski populist, ki je za paravanom upokojenske agende krmaril bizarno politično strukturo, imenovano DESUS. Ampak – kot je večkrat dokazano – ima volilno telo izjemno kratek spomin, če že ne kratke pameti, in Karl Erjavec dva pika nula bo v sijoči podobi le še enkrat več zasijal na parlamentarnem nebu. Kar nas pripelje do ugotovitve, s katero velja odpreti vročo politično jesen. Slovenci kot volivci in kot politična bitja smo obsedeni s podobo. Ne z bistvom, s sržjo družbenih procesov, temveč s preprosto pojavnostjo, iz katere nato klepljemo svoje politične preference. Če položimo Karla na stran, si za trenutek poglejmo poroko premiera Goloba. Nikogar ni zanimalo bistvo poroke, ki je čustvena naklonjenost dveh oseb, temveč se je vsa Slovenija ukvarjala samo z njeno podobo. Kdo, kdaj, koliko in kje. Tako Karl svoje politične usode, modro, ni zaupal političnemu programu ali sklicevanju na svoje morebitne presežke v javnem delovanju. Ne, stavil je in stavi na podobo, vedoč, da Slovenci ne zmoremo pogledati onkraj vidnega. Karl Erjavec, ki je dobro videti na plakatih, bo dobro videti v parlamentu, na ministrstvu, morebiti celo na Erjavčevi cesti številka 17 … Kjerkoli se bo že pojavil, se z njegove teflonske podobe ne bodo samo odbijale afere in politični nasprotniki, temveč se – žalostno – nanj ne bo moglo navezati nič, kar bi bilo količkaj smiselno.

Sebastian Kneipp je med Slovenci dobro znan in v prejšnjih generacijah so ga mnogi vzeli nekako za svojega, kakor da bi bil Slovenec, eden izmed nas, čeprav je bil po rodu z Bavarske. Deloval je proti koncu 19.stoletja, ko so bili naši kraji pod Avstro-Ogrsko monarhijo in s svojimi metodami knajpanja, kot danes pravimo, pomagal mnogim ljudem, ki si dragih zdravnikov niso mogli privoščiti. Toda Kneipp je poleg svoje vodne terapije poudarjal še štiri druge stebre svojega nauka, ki naj bi ljudem zagotovili zdravje.

Javni štipendijski sklad je objavil razpis za dodelitev štipendij, ki jih lahko za študij v naši državi prejmejo Slovenci v zamejstvu in po svetu. Gre za študij na višješolskem ali visokošolskem programu 1. ali 2. stopnje za pridobitev javnoveljavne stopnje izobrazbe v Slovenije. Višina osnovne štipendije znaša 251,61 evrov mesečno. K štipendiji se lahko dodelijo dodatki. Štipendijo lahko prejmejo, če imajo državljanstvo naše države ali status Slovenca brez državljanstva, lahko pa tudi, če so brez enega ali drugega. Predložiti morajo ustrezna dokazila o slovenskem poreklu do drugega kolena v ravni vrsti in dokazila o članstvu v slovenskih izseljenskih oz. zamejskih strukturah (društvih, organizacijah, itd.) ali dokazila o aktivnih vezeh kandidata s Slovenijo ali druga ustrezna potrdila. Rok za prijavo je 30. september. Do tega datuma morajo zamejci in izseljenci vložiti tudi vlogo za nadaljnje prejemanje štipendije.

Okoli leta 1900 je pouk na veliki večini srednjih šol, ki so takrat delovale na Slovenskem, potekal v nemščini in tisti, ki s seboj niso prinesli ustreznega znanja tega jezika, so se v akademskem smislu potem lahko kaj hitro znašli v resnih škripcih. To pa je, jasno, tudi pomenilo, da so se jim, še preden so v pravem pomenu besede stopili na poklicno pot, že zaprla vrata številnih karier. Prav zato so si številni Slovenci tistega časa – od samih narodnozavednih učiteljev prek vidnih politikov, duhovnikov in umetnikov do zaskrbljenih mam in očetov – prizadevali, da bi srednjo šolo nekako le »slovenizirali«. V tem, dolgem boju za slovensko srednje šolstvo je eno najbolj bleščečih etapnih zmag izbojeval ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki mu je leta 1905 uspelo v Šentvidu nad Ljubljano ustanoviti Zavod sv. Stanislava, klasično gimnazijo, na kateri ni le pouk čisto vseh osem let pri vseh predmetih potekal v slovenščini, temveč je kot sploh prva srednješolska institucija svojim dijakom na koncu ponudila tudi slovensko maturo. Zakaj je bil to osupljiv dosežek, ki je pomembno spremenil potek slovenske zgodovine, smo preverjali v tokratnih Sledeh časa, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja in direktorja Slovenskega šolskega muzeja, mag. Staneta Okoliša, ter dr. Simona Malmenvalla, kustosa z iste muzejske ustanove, sicer pa tudi teologa, rusista in zgodovinarja. Foto: osrednje poslopje Zavoda sv. Stanislava (Doremo/Wikipedija)

Cerkev dobila dva nova svetnika, predvsem vzornika mladih.Na kanonizaciji Petra Jurija Frassatija in Karla Acutisa med številnimi romarji na Trgu sv. Petra tudi Slovenci.V Cerkvi na Slovenskem danes veliko slovesnosti, nekatere že v luči jutrišnjega praznika Marijinega rojstva.V največjem ruskem napadu na Ukrajino več mrtvih, v Kijevu poškodovan sedež vladeZakaj v Združenju zasebnih vrtcev Slovenije in Civilni iniciativi staršev otrok v zasebnih vrtcih v petek pripravljajo protest?Predstavniki redov in skupnosti s frančiškovsko karizmo peš romajo iz Goričkega v Piran.Slovenija ob 17.30 z Italijo za četrtfinale evropskega prvenstva v košarki.

V Novi Gorici se je včeraj z obiskom slovitega francoskega sociologa Didierja Eribona sklenil festival Mesto knjige, ki je tokrat potekal pod geslom Manifest, v Postojni so včeraj slovesno odprli prenovljeni in programsko bogatejši Notranjski muzej - mi smo bili tam, v četrtek so v galeriji Kresija v Ljubljani odprli razstavo Joni: Bosonogi poklon slikarke Joni Zakonjšek, v nizu dogodkov, ki spremljajo letošnjo 95-letnico ustrelitve bazoviških junakov, je zdaj v tržaškem Narodnem domu na ogled razstava "Slovenci med prvimi antifašisti v Evropi", s katero je društvo TIGR Primorske že lani gostovalo na sedežu evropskega parlamenta v Bruslju, videli pa so jo tudi na prizoriščih pri nas in na Hrvaškem, v sredo je v Ljubljani potekala prva seja novoustanovljene Zamejske kulturne koordinacije, tudi tam smo bili, preteklo nedeljo se je zaključil eden najprepoznavnejših kulturnih festivalov – Salzburške slavnostne igre – pripravili smo povzetek in vtise, pred začetkom jubilejnega, že 40. Mednarodnega literarnega festivala Vilenica smo pripravili napoved o osrednjih vsebinah in gostih. FOTO: Didier Eribon je pronicljivi analitik sodobnosti VIR: Cankarjev dom (https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/v-duhu-srecka-kosovela-deseto-mesto-knjige-razglasa-manifest-mehanikom/756037#&gid=1&pid=1

Gostja oddaje Obrazi sosednje ulice je zgodovinarka Ane Marie Herceg, asistentka, mlada raziskovalka in doktorska študentka na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Za magistrsko delo z naslovom Nasilje nad Slovenci na avstrijskem Koroškem (med letoma 1945 in 1947) je lani prejela Miklošičevo priznanje mariborske Filozofske fakultete za najboljše magistrsko delo v zgodovinopisju in letos tudi Priznanje Urada Vlade za Slovence v zamejstvu in v tujini.

Letos mineva 80 let od konca druge svetovne vojne, ki pa je hkrati tudi začetek povojnega begunstva in izseljenstva. Razstava arhivskih fotografij o življenju Slovencev v povojnih begunskih taboriščih na avstrijskem Koroškem, ki so jo pripravili pri Rafaelovi družbi, bo od nedelje mesec dni postavljena v predprostoru kapele na Logu pri Brezovici. V ponedeljek, 15. septembra, bo ob tem predavanje zgodovinarke dr. Helene Jaklitsch, ki bo govorila o povojnih dogodkih ter predstavila življenje in delo slovenskih beguncev. 80. obletnice odhoda iz Slovenije, begunstva in izseljenstva se bodo jutri spomnili tudi v Argentini, kjer je novo domovino našlo okoli 6000 naših rojakov. Spominsko sveto mašo bo daroval zaslužni nadškof msgr. Andrej Stanovnik, in sicer v cerkvi svete Julije na aveniji Alberdi v Buenos Airesu, kjer so se Slovenci zbirali v prvih letih po prihodu. Zbrali se bodo ob geslu: Izgubili so domovino, a ohranili so vero, še poroča tednik Svobodna Slovenija iz Argentine

Slovenci v sosednjih državah s svojimi organizacijami skrbijo za razvoj narodne skupnosti in to na različnih področjih; od kulture in kmetijstva do gospodarstva in športa. Ena od možnosti za okrepitev stikov s pristojnimi ministrstvi v Sloveniji so zamejske koordinacije. Že leta 2012 je bila ustanovljena Zamejska kmetijska koordinacija, ki povezuje slovenske kmečke zveze iz sosednjih držav z ministrstvom za kmetijstvo. Konec leta 2022 je bila ustanovljena Zamejska gospodarska koordinacija, lani pa še ZAŠKO – Zamejska športna koordinacija, obe pod okriljem ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport. Junija letos pa je bila v Novi Gorici slovesno ustanovljena še Zamejska kulturna koordinacija, ki povezuje kulturne zveze in društva iz vseh štirih sosednjih držav. Po prvi seji so bili vtisi predstavnikov iz sosednjih držav previdno optimistični. Zakaj? Kaj bo naredilo pristojno ministrstvo, da ne bo ostalo zgolj pri besedah in bo koordinacija tudi dejansko zaživela? Prisluhnite!

Na evropskem prvenstvu v košarki je pred Slovenci četrta tekma skupinskega dela. Morebitna zmaga nad Islandijo bi slovenske košarkarje že popeljala v nadaljevanje prvenstva. V oddaji ponudimo tudi del najnovejše epizode podkasta Žoga je okrogla, v kateri je glavna tema prihajajoča reprezentančna jesen.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Igor Velše Vsebinsko in sporočilno bogat roman Marija Čuka Zlato zrno je večplasten. Zgodba o iskanju ljubezni in hrepenenju po njej je napisana v tretji osebi ednine. Tako imenovani vsevedni pripovedovalec razgrne čustveno doživljanje Leopolda Teofita, moškega srednjih let, ki iz Milana pripotuje v Trst. Mesto ni imenovano, iz opisov pa je mogoče razbrati, da teče beseda o prav tem obmorskem mestu, ki slovi po svoji bogati zgodovini in notranjih nasprotjih iz preteklih in sedanjih časov. Leopold se, poln upanja, da se bo srečal z novo ljubeznijo, sprehaja po ulicah in pripoved dobi novo razsežnost: zvrstijo se spomini na preteklost, oživljanje političnega dogajanja in nasilje, ki ga zlepa ni mogoče prekiniti. Leopoldovo pričakovanje ljubezenske pustolovščine prekine pretep mladeničev. Vse skupaj močno spominja na fašizem ali pa je kar njegova nova pojavna oblika. Glavni literarni lik Leopold je nekoliko naiven in konservativen moški. Opravlja delo direktorja poštne izpostave, bere poezijo, s prijatelji navija na nogometnih tekmah, politično je usmerjen nekoliko levičarsko, vendar se volitev ne udeležuje. Zavezan je tako pokojnemu očetu kot umrli življenjski sopotnici Nevii. Protagonist se poglablja vase in razkriva svojo notranjost: »Nor sem! Vse se mi dozdeva. Življenje je privid, beseda privid življenja. Nisi mi dal svoje besede, oče, a slišim jo, kako odmeva po teh ulicah in po tem mestu, kjer tvojo besedo potiskajo v temen kot, pa je ne morejo utišati. Leopold je čutil, da je to posebno mesto, da se po njem pretakajo mozaiki usod, obrazi različnosti, da ni ednina, marveč množina.« Oče je kot Slovenec zaradi nesprejetosti in nestrpnosti moral Trst zapustiti in oditi drugam. Fašistični pritisk je bil premočan. V očeh oblasti je bil pritepenec in ščavo, njegov jezik je bil ogrožen in preganjan. Oče še vedno živi v njem in Leopold občuti z njim posebno vez, hkrati pa sluti, da beg ni rešitev. Marij Čuk z učinkovitimi literarnimi sredstvi, bogatim besediščem, poetično obarvanimi odlomki in rahlo ironijo razgrinja slovensko-italijanske odnose, težaven položaj ljudi onstran meje in trdoživost fašizma. Njegovo prikazovanje ni črno-belo, temveč objektivno ter tako kritično kot tudi prizanesljivo, zlasti do Leopoldovih značajskih lastnosti. Pisatelj omenja, kako se današnji Slovenci zaradi cenejšega življenja iz svoje države preseljujejo v Trst in Gorico ter zaživijo v novih okoliščinah, kakršne koli že so. V Leopoldu so ohranjena čustva, ki jih je gojil do Nevie. V dolgem obdobju njene bolezni ji je stal ob strani in ji izkazoval iskreno naklonjenost ter ji pomagal premagovati telesne bolečine: »Vse bo dobro, ljubezen moja, vse bo dobro. Jaz sem ob tebi in v tebi.« Nič na tem svetu pa ni idealno in popolno. Bolehna Nevia, profesorica klasične filologije, se je za kratek čas zaljubila v sodelavca. Kar tako, kot se to pač primeri v življenju. Rahločutni Leopold je trpel, toda sčasoma se je Nevia otresla zagledanosti v drugega moškega in spet je Leopold postal središče njenega življenja. Kako tudi ne, saj ga je zaradi pogubne bolezni potrebovala. Spomin nanjo je živ in močan, zato se Leopold celo vpraša, ali je Nevio zaradi iskanja nove ljubezni morda izdal. Veseli se srečanja z Irmo, njegovo pričakovanje se sveti kot zlato zrno. S skrivnostno žensko se je seznanil na spletu. Osamljenost ter hrepenenje in želja po novi ljubezni so ga prignali v Trst. Ali se je ljubezen uresničila? Ga je Irma, ki mu je v pismih obetala toliko lepega in ga z izbranimi besedami začarala, osrečila? Vsega nikakor ne bi bilo primerno razkriti. Spletne seznanitve in vabila lahko prinesejo nove ljubezenske zveze, nič presenetljivega pa ni, če se iz njih izcimi tudi kaj drugega. V romantičnih in s čustvi nabitih Irminih pismih je večkrat omenjena beseda denar. Kakor koli že, bilo je vredno, da je Leopold pripotoval v Trst. V tem slikovitem mestu je marsikaj izvedel tudi o sebi. V romanu Zlato zrno je veliko filozofskih spoznanj in življenjskih modrosti. Avtor med drugim pravi, da je življenje vedno uganka, ki ljudi postavlja pred preizkušnje; obrnjeno je v prihodnost in ne v preteklost. Dokler traja, je tudi upanje, še več – možnost lepega in dobrega: »Tudi iskanje nevidnega in nedosegljivega je čas, ki ga velja živeti.« Usodo Leopold sluti kot neotipljivo čarodejko, proti kateri nima moči. Morda pa sploh ni usode in so namesto nje pravzaprav samo izkušnje in izzivi ali celo učinkovanje nevidnega bitja, ki mu nekateri pravijo bog. Pomisliti bi bilo treba tudi na smrt. »Škoda, da polagamo čas v varstvo zrahljanim živcem, hudobiji, egoizmu, diktatorjem. Ko bi razmišljal o svoji minljivosti, bi bil človek le dobro bitje brez hudičeve zlobe.« Morda je vse naše početje zatekanje v prostore upanja in iskanje trikov, da bi se izognili smrti. Velikokrat ljudje sploh ne vedo, kaj bi radi. V romanu se poraja vprašanje, ali se lahko zgodi, da vsemogočna, drzna in močna ljubezen omaje celo besedo in narod. Ljubezen je po eni strani galerija izgubljenih priložnosti in žalost, po drugi pa tudi poskočnost, presenečenje in veselje. V ljubezni ni treba besed, zadošča jo začutiti, toda ne gre pozabiti, da življenje ni le idila in prav zaradi ljubezni je treba prestati marsikatero neprijetno preizkušnjo. Ljubosumje in strah jo slej ko prej uničita. Leopold vzame s seboj psa Rončija. Med potjo ga spravi v kovček in med nastanitvijo v hotelu kuža potrpežljivo in po pasje vdano spremlja vse, kar se dogaja lastniku. Ljudje pač potrebujemo nekoga, ki nas razume in je na naši strani. Ne nazadnje ni brez pomena, kaj je o svojem novem literarnem delu povedal Marij Čuk sam. Vrsto let smo po radiu lahko poslušali njegovo poročanje o dogajanju onstran meje, zlasti v Trstu. V zadnjem času spremljamo njegove načrte, poslanice in ukrepanje v zvezi s položajem predsednika Društva slovenskih pisateljev. Sprejel je izziv in že zdaj njegovo prizadevanje za slovenski jezik in kulturo ter angažiranost odmevajo v slovenski javnosti. Na predstavitvi romana je Marij Čuk povedal, da je Leopold Teofit naivni človek, tak, ki išče svoj izvor in identiteto. Tako zelo verjame v dobro, da njegove vere ne more prav nič omajati. Zlo mu ne pride do živega, toda vse to je za današnji čas, je pripomnil avtor, že kar problematično. Sodobni svet je namreč kaos posameznikov, družbe in vrednot. V človekovi glavi vre spopad realnega in virtualnega, tako da sploh ne ve več, kaj je on sam in kje je meja. Pisana beseda naj bi v razburkanih časih, je pribil pisatelj, vseeno ohranila svojo moč. Besede Marija Čuka jo vsekakor ohranjajo. V romanu Zlato zrno prepričljivo in z notranjo napetostjo slika posameznikovo doživljanje in družbeno dogajanje. V tretjeosebni pripovedi, protagonistovem izpovedovanju in vsebini poslanih pisem, tako Leopoldovih kot Irminih, je veliko življenjskih resnic, kritičnih spoznanj in moralnih dilem.

V Repnu so v času Kraške ohceti odprte vse domačije, kmetje ponujajo tradicionalne dobrote, predstavljajo se domača društva, rdeča nit pa sta čisto prava mladoporočenca in običaji, ki so še pred prvo svetovno vojno spremljali to pomembno življenjsko odločitev. Kaj prinaša odločitev miljskega občinskega sveta, ki k zagotavljanju varnosti v domačem kraju vabi na pomoč krajane? Se na ulice vračajo vaške straže? Predsednica Republike Slovenije bo to nedeljo slavnostna govornica na bazoviški gmajni. Mineva 95-let od ustrelitve bazoviških junakov, ki simbolizirajo upor fašističnemu raznarodovanju in vrednote na katerih temelji Evropska unija. Zamejstvo bo obiskala tudi 14. septembra, ko bo častna gostja študijskih dnevov Draga, tudi ti bodo letos jubilejni, 60. V kratkem se obeta tudi obisk italijanskega predsednika Sergia Mattarelle pri nas v Sloveniji. V Ljubljani bo 10. v Kopru pa 11. septembra.

Na evropskem prvenstvu v košarki se Slovenci v skupinskem delu merijo v Katovicah. Po tekmah s Poljsko in Francijo naše košarkarje danes čaka še dvoboj z Belgijo. V Tacnu pa so zbrani kanuisti in kajakaši na tekmi za svetovni pokal v slalomu na divjih vodah. Danes bodo v ospredju tekme kanuistov, na katerih bodo med favoriti znova tudi slovenski predstavniki.

Tacen je ta konec tedna četrta postaja svetovnega pokala v slalomu na divjih vodah. V boj za odličja se znova odpravljajo tudi slovenski predstavniki, ki so na domačem prizorišču že večkrat stali na odru za zmagovalce. Nadaljuje pa se evropsko prvenstvo v košarki. Slovenci bodo na Poljskem drugo tekmo prvenstva igrali proti Franciji.

Iz Celovca so sporočili, da je v 84. letu starosti umrl dolgoletni tajnik Krščanske kulturne zveze in predsednik Narodopisnega inštituta Urban Jarnik Nužej Tolmaier. Za svoje delo je leta 2021 prejel Tischlerjevo nagrado, leta 2023 pa Štrekljevo. Deželni glavar Kaiser je v izjavi dejal, da Koroška z njim izgublja „izjemno osebnost, človeka, ki se je desetletja z veliko vnemo udejstvoval za slovensko narodno skupnost in medkulturno sobivanje“. Z Nužejem Tolmaierjem je tesno povezan tudi močan razcvet kulturnega življenja med koroškimi Slovenci. Trajen dokument pa je njegovo obširno publicistično delo na področju kulturnega, glasbenega in pevskega ustvarjanja ter njegov prispevek k dokumentaciji narodopisne dediščine koroških Slovencev, so še zapisali pri KKZ in inštitutu Urban Jarnik, kjer so tudi navedli vodilo njegovega dela, da kar je zapisano, ne bo izbrisano.

Slovenci so najbrž najštevilčnejši gostje na hrvaški obali in iz medijskih poročil je videti, kot da so tudi najbolj razgrajaški ali pa največkrat pretepeni od hrvaških varnostnikov. Vsaj pet hujših incidentov so v zadnjem mesecu zabeležili slovenski mediji.

Zveza Slovencev na Madžarskem je gostila letošnjo, 53. mednarodno likovno kolonijo mladih, ki je pet dni potekala v Monoštru. Med ustvarjanjem se je družilo 17 otrok od 5. do 9. razreda iz Porabja, Slovenije, Avstrije in Italije. Kolonija se vsako leto seli med Slovenijo in kraji, kjer živijo zamejski Slovenci. Poleg dopoldanskega ustvarjanja so bili popoldnevi na koloniji namenjeni spoznavanju naravne in kulturne dediščine Porabja in Prekmurja. Tako so udeleženci obiskali Tromejo, slovenski muzej Avgusta Pavla v Monoštru, baročno cerkev ter svetlobni križ v Števanovcih, prosti čas pa so namenili druženju in športnim dejavnostim. Ob zaključku kolonije so v Slovenskem domu v Monoštru pripravili razstavo likovnih in lončarskih izdelkov. Otroci so namreč obiskali dve delavnici: likovno je vodila mlada mentorica Tina Rajnar, lončarsko pa izkušeni lončarski mojster iz Prekmurja Štefan Zelko. Kolonija tako že 53 let povezuje mlade iz različnih držav, ki utrjujejo znanje slovenskega jezika in krepijo čezmejne vezi.

Pred dnevi je umrl lutkovni ustvarjalec Tine Varl. Rodil se je leta 1940 v Mariboru, že kmalu je deloval v različnih mariborskih lutkovnih gledališčih. Leta 1974 je bil pobudnik in soustanovitelj Lutkovnega gledališča Maribor, v letih od 1991 do 1998 je bil njegov direktor in umetniški vodja. Dolga leta je kot predsednik odbora za lutkarstvo pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije pomagal razvijati lutkarstvo doma in v zamejstvu. Od šestdesetih let je organiziral letna srečanja amaterskih in poklicnih lutkarjev. Skupaj z ženo Bredo Varl sta ustvarjala v lutkovnih gledališčih v Sloveniji in Avstriji, na nacionalni televiziji in za slovenski program avstrijske televizije. Posebej pomembno je bilo njegovo pedagoško in mentorsko delo. V Mariboru je ustanovil mednarodni lutkovni festival – Poletni lutkovni pristan, ki ga letos prirejajo že šestintridesetič. Tine Varl je prejel številna stanovska priznanja, med njimi Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo na področju lutkarstva, Glazerjevo nagrado za življenjsko delo, bronasti grb mesta Maribor, Tišlerjevo nagrado za življenjsko delo med koroškimi Slovenci in zlati znak Republike Avstrije za kulturno delovanje. Z lutkovnima ustvarjalcema Bredo in Tinetom Varlom se je leta 2000 pogovarjala Vida Curk.

Kako poteka preiskava nedavne policijske racije med slovenskimi študenti na antifašističnem taboru nad Železno Kaplo in kakšen bo epilog poskusa izganjanja slovenščine s celovških nogometnih igrišč? Kako se je v boj z avstrijskimi sodnimi mlini v tem primeru vključil znani koroški odvetnik Rudi Volk in zakaj so ravno v teh dneh v njegovi rodni Dobrli vasi namestili nekaj novih dvojezičnih napisov?

Komisija za preprečevanje korupcije je končala postopek v primeru kobariškega gostinca Aleša Hvale, v sklopu katerega je prejela več prijav zoper notranjega ministra, vodjo njegovega kabineta in nekdanjega direktorja policije. Pri tem namreč ni ugotovila sumov kršitev iz svojih pristojnosti, temveč takšne, ki jih zdaj preiskujejo drugi organi, tudi državno tožilstvo in policija. Drugi poudarki oddaje: - Rusija želi dejavno vlogo pri dogovarjanju o varnostnih zagotovilih za Ukrajino. - Izrael v pripravah na zavzetje mesta Gaza začel vpoklic več deset tisoč rezervistov. - Koroški Slovenci po kompromisu dobili dvojezične table v petih krajih.

Ameriški predsednik Donald Trump bo danes v Beli hiši na pogovorih o končanju vojne v Ukrajini gostil ukrajinskega kolega Volodimirja Zelenskega, nato pa še evropske voditelje. Za to bi se po Trumpovem mnenju Kijev moral odpovedati polotoku Krim in članstvu v zvezi Nato. Ob dejanskih izgubah ozemlja bi v zameno lahko dobil varnostna zagotovila po zgledu petega člena pogodbe zveze Nato o kolektivni obrambi. Koliko bi ta zagotovila sploh bila vredna, pa ni jasno glede na Trumpove pretekle izjave na to temo. Drugi poudarki: - Izrael izvaja silovite napade na mesto Gaza, na izraelskih ulicah pa protesti. - Bodo koroški Slovenci zaradi racije pri Peršmanu pravico poiskali na evropskih sodiščih? - Pretepeni slovenski turisti s Hrvaške zanikajo, da bi sprovocirali incident.

Ob današnjem državnem prazniku se spominjamo 17. avgusta 1919, ko so se prekmurski Slovenci po več stoletjih madžarske oblasti spet povezali z matico. Predsednica republike Nataša Pirc Musar je v poslanici poudarila vlogo Prekmurja pri krepitvi slovenske identitete, premier Robert Golob pa je izpostavil med drugim razvojni potencial regije. Združitev prekmurskih Slovencev z matico je pri nas državni praznik, ki ni dela prost, od leta 2006.

Katoliška cerkev s praznovanjem praznika Marijinega vnebovzetja poudarja simbolni pomen Marije in njenega poslanstva tudi za današnji čas. V Sloveniji je Mariji posvečenih veliko župnijskih, podružničnih, zlasti pa božjepotnih cerkva in kapelic. Poleg Katoliške cerkve praznujejo Marijino vnebovzetje tudi pravoslavni kristjani. Cerkve, ki uporabljajo julijanski koledar, praznujejo 28. avgusta. Ob prazniku številni Slovenci romajo v Marijina svetišča. Romanja imajo globlji verski pomen, ker verujoče opominjajo, da je celotno zemeljsko življenje pravzaprav romanje, katerega cilj je večno življenje v nebesih.

Tokrat smo se bomo posvetili poletnemu branju – spregovorili smo o tem, kaj radi beremo, kako izbiramo knjige za dopust in koliko Slovenci sploh beremo v vročih mesecih in sicer. Naša gostja je bila Ana Zdravje, knjižničarka iz Mestne knjižnice Ljubljana, ki je z nami delila tudi aktualne bralne trende ter vpogled v to, kako se bralne navade spreminjajo.

Vnebovzetje je največji Marijin praznik v liturgičnem koledarju, zato je med Slovenci poznan tudi z imeni veliki šmaren, šmarna miša in rožnica. Tako mu med drugim pravijo v Nediških dolinah v Furlaniji. Najbolj znano praznovanje je v Dreki. Vsako leto ga je slovesno pripravil msgr. Marino Qualizza, ki pa je pred tremi meseci, meseca maja odšel v večnost. Veliko ljudi od vsepovsod je prišlo k njegovi sveti maši v lepo cerkev Vnebovzete Božje Matere nad Krasom, piše petnajstdnevnik Dom. Letos bo prva rožinca brez čedermaca msgr. Qualizze, se pa bodo naj spomnili pri opoldanski sveti maši, ki jo bo daroval videmski nadškof msgr. Riccardo Lamba. Na začetku bo blagoslovil snopiče rož in na koncu vodil procesijo s podobo Device Marije. Pel bo zbor Rečan Aldo Klodič. Nadškof bo ob tej priložnosti blagoslovil spomenik duhovnikom, ki so se rodili v Dreki ali so tam delovali. Nanj so namreč dodali ime msgr. Qualizze, ki je tja hodil maševal kar 37 let. Na istem spomeniku je tudi ime Emila Cenciga, ki je bil župnik med letoma 1989 in 2007. Tudi njega se bodo spomnili, saj letos mineva sto let od njegovega rojstva.

Vstopili smo v sezono 1947/48, ko se je v FLR Jugoslaviji prvič igrala tudi druga zvezna liga in povrh vsega še pokal. V prvi ligi tokrat ni bilo slovenskega predstavnika, v drugem rangu pa je republiške barve zastopala ljubljanska Enotnost, današnja Olimpija. V prvem krogu jugoslovanskega pokala pa smo imeli Slovenci kar štiri predstavnike. Slovensko ligo je s popolnim izkupičkom pokorila Garnizija Ljubljana, vendar je šel v kvalifikacije za zvezni rang celjski Kladivar. Poleg teh glavnih tem smo se pogovarjali še o televiziji v službi športa, zdrahah v primorski ligi, kolobocijah na letnih skupščinah ljubljanskih klubov, vsesplošno priljubljeni panogi metanja bomb za fizkulturni znak in seveda o petih najboljših evropskih ligah, ki so bile prvič po drugi svetovni vojni na sporedu prav vse.

Kako oz. v katerem jeziku se s turističnimi ponudniki, na primer gostinci, sporazumevate med počitnicami na Hrvaškem, kjer je ali bo tudi letos dopustovala več kot polovica Slovencev? Vas moti, da so jedilniki v gostilnah na hrvaški obali v angleškem, nemškem, morda italijanskem ali celo madžarskem jeziku, nikjer pa v slovenskem? Bi se morali hrvaški turistični delavci bolj potruditi in ponuditi menuje tudi v slovenščini, saj smo Slovenci že tradicionalno med najbolj pogostimi turisti na Jadranu? Kaj menijo slovenski turisti na Crikveniški rivieri in kako odgovarjajo tamkajšnji gostinci in natakarji?

Papež Leon XIV. žrtve brodoloma ob jemenski obali priporočil Božjemu usmiljenju.Molitveno bdenje za žrtve katastrofalne eksplozije v Libanonu pred petimi leti.Na praznik svete Marije Snežne na Kredarici ponovitev zlate maše Mira Šlibarja.V Slavini pri Postojni slovesno ob 170. obletnici zaobljube.Na Mladifestu v Medžugorju tudi Slovenci.

Slovenska narodna skupnost na avstrijskem Koroškem in Štajerskem je to pomlad zaznamovala 70. obletnico podpisa avstrijske državne pogodbe, s katero je bila 15. maja 1955 zagotovljena vzpostavitev samostojne in demokratične Avstrije. V 7. členu avstrijske državne pogodbe so zapisane tudi manjšinske pravice, ki pa še vedno niso popolnoma dosežene. Največ zahtev imajo koroški Slovenci na področju dvojezičnega šolstva, sodstva in slovenščine kot uradnega jezika. Kaj 7. člen za manjšino pomeni danes, katere pravice še vedno niso uresničene in kako manjšino podpira matična Slovenija, o tem v tokratni oddaji Studio ob sedemnajstih, ki bo ponovitev. Gostje: Rudi Vouk, predsednik Društva koroških slovenskih pravnikov; Feliks Wieser, podpredsednik Slovenske gospodarske zveze iz Celovca; Vesna Humar, sekretarka na ministrstvu za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Pred počitnicami pa še temeljno vprašanje, s katerim si boste lahko krajšali poletne večere: Zakaj in čemu se še nihče ni spomnil slogana: »Naredimo Slovenijo spet veliko!« Bojni vzklik neopopulizma se širi po planetu kot vihar in samodržci, diktatorji, avtokrati ali pa samo populisti, so k znameniti Trumpovi pogruntavščini že prilimali ime svoje dežele. »Ponovno velike« države rastejo kot gobe po dežju. Ponovno velika je skoraj postala Romunija, Izrael tako ali tako, ponovno velika je postala Madžarska, predlagano je, da se k stari slavi vrne Evropa kot celota in še bi lahko naštevali. Le v Sloveniji se še ni našel junak, ki bi se lotil delanja ponovno velike Slovenije. Kar je nenavadno, ker ni, da bi ne imeli kandidatov. V predvolilnem letu, ko se rojevajo nove stranke ena za drugo, stare pa se utrjujejo na svojih pozicijah, bi človek pričakoval, da bo kdo zagrabil geslo, ki je dokazano najbolj učinkovito politično geslo enaindvajsetega stoletja. Pa ne samo to: »MAGA« je geslo in politični program hkrati, kar je vsaj za večino ameriških volivcev zelo udobno. Istočasno pa si v slovenskih strankarskih štabih že belijo glavo, s katerim sloganom naj gredo na državnozborske volitve leta 2026. In medtem ko bodo izumljali slogane, ki bodo vsebovali besede »naprej« in »zaupanje« in »Slovenija«, v političnem kotu stoji in čaka garancija za uspeh, če ne že za zmago na volitvah: »Naredimo Slovenijo spet veliko!« Poglejmo morebitne ovire, ki stojijo na poti uvedbe trumpizma v Sloveniji. Predvsem dve besedi v sloganu sta sporni. In sicer »veliko« ter »spet.« Slovenija je mala. Majhna. Majcena. Povezovati jo na kakršenkoli način s pojmom »velika« je smešno. Razen v prenesenem imenu, ko imajo naši športniki veliko srce. Drugače pa je naša majhnost ne le geografsko dejstvo, temveč tudi primerjalna prednost in dobrodošel turistični atribut. Če bi kdo zdaj začel znotraj trumpistične agende govoriti o Sloveniji kot o »veliki«, bi si zaslužil samo posmeh in njegove politične pozicije bi se kvečjemu oslabile, nikakor pa ne povečale. Potem pa je tu besedica »spet«, ki jo lahko iz originala ustrezneje prevajam kot »ponovno«. V državah, ki geslo uporabljajo, seveda mislijo na nekdanjo slavo teh držav. Madžari na srečna leta znotraj črno-žolte monarhije, Izraelci na srečne čase kralja Davida in tako naprej in tako nazaj. Niti ni povsem jasno, na katero od dob v slavni ameriški zgodovini se navezuje Donaldov vzklik. Večina njegovih privržencev misli na dobo po koncu druge svetovne vojne, do sredine šestdesetih let, ko so se Američanom končno spuntali otroci; omenjenih dvajset let  velja za nekakšno idealizirano predstavo o ameriških sanjah. Mogoča pa slovenski zet celo misli na reaganavsko dobo, ko je Ronald – sicer ne tako vneto in tako pogosto – tudi sam uporabljal zelo podobno geslo o vrnitvi k ameriški veličini. Problem pri Sloveniji je, da zgodovinsko gledano ni bila nikoli velika. Sicer bi tudi težko bila, ker nikoli ni imela državnega okvirja, ampak skozi vso slovensko zgodovino, bi lahko za velika označili samo izbrana poglavja, celotno dobo pa izjemno težko. Kar nas napeljuje na misel, da bi lahko pomladniki začeli poudarjati pomen slovenske osamosvojitve, saj »Naredimo Slovenijo spet veliko« z mislijo na recimo sedemdeseta leta dvajsetega stoletja ne zdrži resne analize. Obstaja seveda možnost, da bi kdo z uvedbo slogana imel v mislih Karantanijo, ampak to se zdi celo za trenutne slovenske populiste že korak predaleč nazaj. Še tretja možnost, zakaj še tako zagreti slovenski populisti ne izkoristijo potenciala slogana »Naredimo Slovenijo spet veliko«, pa se skriva v nerodnem sorodstvu s sloganom: »Naredite mi to deželo spet nemško!« Obstaja pa še ena resnica … Slovenci smo imeli, pa smo ga ali zavrgli ali pozabili, popoln politični slogan, ki pa je bil žal premalo enostranski, premalo politikantski in preveč vključujoč, da bi se obdržal, in ga je stampedo politike razdvajanja poteptal in odvrgel na smetišče zgodovine: »Slovenija, moja dežela.« Nič drugega ni treba.  

Slovenci smo kljub morda drugačnemu vtisu v javnosti zadovoljni s svojim življenjem. Ko se moramo oceniti sami, se uvrstimo na 7. mesto med članicami Evropske unije. Objektivni podatki nas uvrstijo nižje. Še nižje pa se Slovenija uvršča na lestvicah konkurenčnosti. Javna razprava o kakovosti življenja in razvoju države v minulih tednih in mesecih je pokazala, da se je dozdajšnji razvojni model Slovenije izčrpal. Da bo izkoristila vse svoje potenciale in še okrepila blaginjo ljudi, potrebuje novega, kjer bodo rast poganjale inovacije, šole spodbujale ustvarjalnost, skupnost pa povezovale temeljne vrednote. O novem razvojnem modelu smo se pogovarjali s predstavniki gospodarstva, države in civilne družbe. Gostje: dr. Peter Wostner, urednik in avtor publikacije Urada za makroekonomske analize in razvoj z naslovom: Kakovost življenja v Slovenji – Poročilo o razvoju 2025; dr. Jure Knez, ustanovitelj in solastnik visokotehnološkega podjetja Dewesoft in podjetniškega inkubatorja Katapult; Gaja Brecelj, direktorica Umanotere, nevladne organizacije za trajnostni razvoj.

Zakaj se ideja, da bi balkanski narodi mirno sobivali v skupni federaciji, čim bolj politično in ekonomsko neodvisni od velesil, kljub nekaterim resnim poskusom nikoli ni uresničila v okviru, širšem od socialistične Jugoslavije?Iz lastne zgodovine dobro vemo, da države niso nekaj večnega in nespremenljivega, ampak se lahko ista območja v različnih obdobjih vključujejo v zelo različne politične tvorbe. Slovenci smo samo v zadnjih 150 letih izkusili življenje v Avstro-Ogrski monarhiji, Kraljevini SHS, nato preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo, pa pod nemško in italijansko okupacijo, zatem v socialistični Jugoslaviji in nazadnje v samostojni Sloveniji. In vendar le redko pomislimo, da bi se te države lahko oblikovale tudi drugače in da je zgodovina polna nematerializiranih zamisli, ki kasneje izginejo iz našega spomina, pa morda v kakšnem trenutku sploh niso bile nujno tako daleč od uresničitve. Ena od takšnih je tudi ideja balkanske federacije, federacije, ki bi poleg nekaterih ali vseh držav nekdanje Jugoslavije vključevala vsaj še Bolgarijo, v nekaterih različicah pa tudi Albanijo ter celo Romunijo, Grčijo in Turčijo. V tokratnih Sledeh časa se podajamo v zgodovino te nikoli uresničene zamisli, o kateri pa se je vodstvo socialistične Jugoslavije z Josipom Brozom Titom na čelu vsaj z Bolgarijo že pred koncem druge svetovne vojne ter nekaj let po vojni presenetljivo intenzivno pogajalo. Kdaj je ta zamisel sploh nastala in kakšno je bilo njeno življenje v našem političnem prostoru? Zakaj na koncu ni bila uresničena in kako so nanjo gledale velesile tistega časa, še posebej Sovjetska zveza in Velika Britanija? Nastanek zamisli in njeno življenje do druge svetovne vojne nam bo pomagal osvetliti znanstveni svetnik, upokojeni raziskovalec Inštituta za novejšo zgodovino dr. Jurij Perovšek, njene poizkuse uresničitve med in po drugi svetovni vojni pa zgodovinar dr. Jurij Hadalin z istega inštituta. Oddajo je pripravila Alja Zore.   Foto: Wikipedija, javna last

Množično umikanje tujih državljanov iz Izraela in Irana nakazuje na možnost razširitve spopadov na Bližnjem vzhodu. Kot pravi Viktor Mlakar z zunanjega ministrstva, so Iran zapustili trije Slovenci; v stiku so z 20-imi slovenskimi državljani v Izraelu. Za državljane pripravljajo vse opcije, če se odločijo za umik iz države. Druge teme: - Sodišče Evropske unije je delno ugodilo tožbi proti Evropski komisiji, ker ni razkrila podrobnosti obiska v Sloveniji, ki ga je 2023 opravila takratna evropska komisarka Vera Jourova. Tožnik - evropski poslanec Milan Zver - meni, da gre tudi za kritiko komisarjev oziroma visokih evropskih uradnikov, ki so po njegovem menili, da lahko naredijo vse kar želijo. - Dolgotrajna oskrba bo bolje ovrednotena, je napovedal pristojni minister Simon Maljevac. Izvajalci pozdravljajo višje urne postavke. - Predvidoma septembra bomo dobili sistem javnega obveščanja o pomembnih dogodkih in nesrečah SI-Alarm. Direktor Uprave za zaščito in reševanje Leon Behin je povedal, da bomo s potisnimi obvestili dobili prve informacije o tem, kaj se dogaja in kako naj ravnamo ob posamezni nesreči oziroma dogodku.

Medtem ko ljudje v Ukrajini in Gazi množično umirajo, celo stradajo, imamo doma privilegij razpravljati o morebitnem prostovoljnem končanju življenja, čeprav raziskava Slovensko javno mnenje kaže, da smo Slovenci v glavnem z življenjem zadovoljni. Kako bi ne bili, ko pa se imamo med razpadanjem sveta in vojnami v naši soseščini čas prerekat, ali je pobijanje in načrtno stradanje Palestincev genocid ali ne. Res živimo v privilegiranem okolju, saj si za odločitev o kakšnem privilegiju, denimo pokojninah vrhunskih umetnikov, v tem poblaznelem svetu utegnemo vzeti še čas za referendum. Za povrh pa zganjamo še medijski »rompompom« o drugih sortah privilegijev.

Slovenska narodna skupnost na avstrijskem Koroškem in Štajerskem zaznamuje 70. obletnico podpisa avstrijske državne pogodbe, s katero je bila 15. maja 1955 zagotovljena vzpostavitev samostojne in demokratične Avstrije. V 7. členu avstrijske državne pogodbe so zapisane tudi manjšinske pravice, ki še vedno niso popolnoma izpolnjene. Največ zahtev imajo koroški Slovenci na področju dvojezičnega šolstva, sodstva in slovenščine kot uradnega jezika. Kaj 7. člen za manjšino pomeni danes, katere pravice še vedno niso uresničene in kako manjšino podpira matična Slovenija, o tem v tokratni oddaji Studio ob sedemnajstih. Gostje: Rudi Vouk, predsednik Društva koroških slovenskih pravnikov; Feliks Wieser, podpredsednik Slovenske gospodarske zveze iz Celovca; Vesna Humar, sekretarka na ministrstvu za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Delavnost, poštenost in marljivost so med najpogostejšimi lastnostmi, s katerimi Slovenci želimo, da nas opišejo drugi. Predvsem ob prazniku dela, ki ob večernih kresovanjih ter jutrišnjih pohodih in preostalih praznovanjih poudarja premislek o zadovoljstvu ob delu, njegovi vrednosti ter odnosu do dela in do 948 tisoč delovno aktivnih pri nas. Ostali poudarki oddaje Ukrajina in Rusija še naprej zavračata predloge za prekinitev spopadov. Trump nekoliko omilil učinek carin za ameriško avtomobilsko industrijo. Občine je strah, da bodo za svoje projekte ostale brez evropskih sredstev.