Podcasts about slovenci

Kako oz. v katerem jeziku se s turističnimi ponudniki, na primer gostinci, sporazumevate med počitnicami na Hrvaškem, kjer je ali bo tudi letos dopustovala več kot polovica Slovencev? Vas moti, da so jedilniki v gostilnah na hrvaški obali v angleškem, nemškem, morda italijanskem ali celo madžarskem jeziku, nikjer pa v slovenskem? Bi se morali hrvaški turistični delavci bolj potruditi in ponuditi menuje tudi v slovenščini, saj smo Slovenci že tradicionalno med najbolj pogostimi turisti na Jadranu? Kaj menijo slovenski turisti na Crikveniški rivieri in kako odgovarjajo tamkajšnji gostinci in natakarji?

Goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej je bil deseti, zadnji goriški nadškof slovenskega rodu ter hkrati ilirski metropolit. S svojim delom je zaznamoval konec 19. stoletja, prvo svetovno vojno vihro in prvo desetletje fašizma, ki je poskušal uničiti Slovence na Primorskem. Nadškof Sedej je morda najzaslužnejši za to, da so Slovenci pod fašistično Italijo ohranili slovenstvo, jezik, pisavo in kulturo ter se obdržali kot narod (ponovitev).

Papež Leon XIV. žrtve brodoloma ob jemenski obali priporočil Božjemu usmiljenju.Molitveno bdenje za žrtve katastrofalne eksplozije v Libanonu pred petimi leti.Na praznik svete Marije Snežne na Kredarici ponovitev zlate maše Mira Šlibarja.V Slavini pri Postojni slovesno ob 170. obletnici zaobljube.Na Mladifestu v Medžugorju tudi Slovenci.

Slovenska narodna skupnost na avstrijskem Koroškem in Štajerskem je to pomlad zaznamovala 70. obletnico podpisa avstrijske državne pogodbe, s katero je bila 15. maja 1955 zagotovljena vzpostavitev samostojne in demokratične Avstrije. V 7. členu avstrijske državne pogodbe so zapisane tudi manjšinske pravice, ki pa še vedno niso popolnoma dosežene. Največ zahtev imajo koroški Slovenci na področju dvojezičnega šolstva, sodstva in slovenščine kot uradnega jezika. Kaj 7. člen za manjšino pomeni danes, katere pravice še vedno niso uresničene in kako manjšino podpira matična Slovenija, o tem v tokratni oddaji Studio ob sedemnajstih, ki bo ponovitev. Gostje: Rudi Vouk, predsednik Društva koroških slovenskih pravnikov; Feliks Wieser, podpredsednik Slovenske gospodarske zveze iz Celovca; Vesna Humar, sekretarka na ministrstvu za Slovence v zamejstvu in po svetu.

V Gazi se nadaljuje humanitarna katastrofa. Izraelska vojska je v napadih ubila še 44 ljudi, od lakote pa je umrlo že 175 Palestincev. Za dodatno zaostrovanje pa so poskrbeli na obeh straneh, Hamas z objavo posnetka sestradanega izraelskega talca in izraelski minister Itamar Ben Gvir z obiskom mošeje Al Aksa, enega najsvetejših mest za muslimane. V oddaji tudi o tem: - V senci lakote v Gazi se ta širi tudi po Sudanu. - Ukrajina napovedala izmenjavo tisoč 200 vojnih ujetnikov z Rusijo. - Slovenci iz izseljenstva, zamejstva in matične domovine nad Trbižem že 37-ič.

Za sogovornika za tokratno poletno oddajo sem se podal v zamejstvo, in sicer na Goriško. Stara in Nova Gorica sta v tem letu Evropska prestolnica kulture. EPK GO! 2025 poteka z geslom Go borderless, kar lahko prevedemo kot gremo čezmejno. V tem letu je prav, da osvetlimo področje kulturnega povezovanja med Slovenci v domovini in tistimi, ki ustvarjajo in živijo zunaj nje. Slovenski kulturni prostor se iz matice razteza navzven v sosednje države, no in seveda daleč v svet. Tako ste tokrat lahko spoznali zamejskega kulturnika in ljubiteljskega igralca Marka Brajnika iz Štandreža. Februarja letos je prejel 20. Priznanje Kazimir Humar.

Papež Leon XIV. mladim pri sklepni maši jubilejnega romanja: Jezus je naše upanje!Slovenci z jubileja mladih z okrepljeno vero, veseljem in novimi prijateljstvi.Bo nova družba za krepitev domače obrambne industrije nov vir za krajo naslednjega desetletja?Na Svetih Višarjah že 37. Srečanje treh Slovenij.Evropska centralna banka vlade poziva k strukturnim reformam.Slovenska turistična organizacija močno podpira izvedbo prvih treh etap dirke po Franciji pri nas.Šport: Slovenski odbojkarji tudi tokrat četrti v ligi narodov.Vreme: Jutri bo delno jasno s spremenljivo oblačnostjo.

Potem ko je izraelska vojska napovedala nadaljevanje vojne v Gazi, če ne bo dogovora s Hamasom o izpustitvi talcev, je ta danes sporočil, da se ne bo razorožil, dokler ne bo ustanovljena neodvisna palestinska država. Medtem življenja prebivalcev Gaze poleg izraelskih napadov jemlje tudi lakota. Zaradi nje je umrlo še sedem ljudi, tudi otrok. V oddaji tudi o tem: - Ukrajina napadla naftne objekte v Rusiji, ta napreduje v Donecku. - Slovenci pospešeno varčujejo, glavnina prihrankov v obliki depozitov. - Slovenske odbojkarice po zmagi nad Estonijo z eno nogo že na evropskem prvenstvu.

Zdenka Kaplan v knjigi Umrli Slovenci med izgnanstvom v tujini in skrb za njihov spomin občuteno in argumentirano, tudi z vrsto dokumentov in fotografij, pripoveduje o prizadevanjih Društva izgnancev Slovenije, da bi ohranilo spomin na rojake, ki so umrli v tujini v letih druge svetovne vojne. Več o monografiji, ki je izšla pri Društvu izgnancev Slovenije, predvsem pa o svoji osebni izkušnji izgnanke, pove avtorica v pogovoru z Markom Goljo, prvič objavljenim 30. junija 2022.

Kako so v socialistični Jugoslaviji vzpostavili kult Franceta Prešerna in preoblikovali pesnikovo prejšnjo podobo Verjetno ni pretirano reči, da je - vse odkar smo Slovenci skozi nacionalna gibanja druge polovice 19. stoletja sebe začeli razumeti kot narod s svojo lastno kulturo in identiteto - ključen del tega samopojmovanja tudi France Prešeren. Če se nam zdi danes skorajda samoumevno, da so imeli kulti velikih pesnikov močno vlogo pri širjenju nacionalnih idej, pa bi bil verjetno marsikdo presenečen, da je množično in organizirano čaščenje Prešerna na našem prostoru vrh v resnici doseglo šele kasneje, in sicer v socialistični Jugoslaviji, katere ideologija in materialna resničnost sta se vsaj na prvi pogled le malo skladali s svetom romantičnega pesnika iz prve polovice 19. stoletja. Kako je Jugoslavija slavljenje Prešerna uspela vpeti v svojo ideologijo in kako se je pogled na tega pesnika spreminjal skozi pol stoletja obstoja naše nekdanje države, se bomo pogovarjali z zgodovinarjem dr. Ivanom Smiljanićem z Inštituta za novejšo zgodovino, ki je te procese podrobno opisal v knjigi z naslovom Lovorovi gozdovi in krompir: Prešernov kult v socializmu. Pogovor, ki je bil prvotno predvajan v oddaji Kulturni fokus na Prvem, je pripravila Alja Zore. Foto: ilustracija Zorana Smiljanića, objavljeno z dovoljenjem avtorja

Slovenci na Primorskem so se fašističnemu nasilju odločno postavili po robu in vzdržali raznarodovalen pritisk tudi zato, ker so jih – ob odsotnosti posvetne inteligence – vodili slovenski duhovniki. Ti so šolali mlade, ohranjali jezik in spodbujali kulturo. Duhovnike je povezovala sprva javna, potem pa tajna organizacija Zbor svečenikov svetega Pavla. Avtor oddaje je Ivan Merljak (ponovitev).

V pogovoru z Jaroslavom Skrušnýjem, mojstrskim prevajalcem iz češčine in francoščine, preverjamo, kaj je v drugi polovici 20. stoletja slovenskemu kulturnemu prostoru dala francoska in kaj češka literaturaKo smo se v 19. stoletju Slovenci borili za narodne pravice v kontekstu habsburške monarhije, smo se pogosto navdihovali pri Čehih. Znano telovadno društvo Sokol smo, denimo, ustanovili, sledeč prav češkim zgledom. In Slovenske matice bi bržčas ne bilo, ko bi Čehi že ne imeli Češke matice. Pravzaprav ima tudi gajica, pisava, ki jo danes uporabljamo, svoje najgloblje korenine na Češkem, saj se je Hrvat Ljudevit Gaj, ko je snoval ortografski sistem za zapisovanje južnoslovanskih jezikov, prvenstveno zgledoval pri Čehu Janu Husu in njegovi adaptaciji latinice v zgodnjem 15. stoletju. Vse to je slovenski in češki kulturni prostor povezovalo in zbliževalo, toliko bolj seveda, ker je tudi kar nekaj Slovencev v tistem obdobju študiralo na znameniti Karlovi univerzi v Pragi. No, te tesne vezi pa so se v 20. stoletju – še zlasti v njegovi drugi polovici – nekoliko zrahljale. Saj drži, da je Plečnik takoj po prvi svetovni vojni vodil prenovo Hradčanov in da si zgodovine slovenskega filma ni mogoče predstavljati brez Františka Čapa in njegove Vesne, a vtis je, da so se po drugi svetovni vojni naši ustvarjalci, naši umetniki za navdih in spodbudo najraje, najpogosteje obračali na zahod ali na jug, spričo česar se je razdalja med našim in češkim kulturnim okoljem v splošnem povečevala. Da pa se te stare češko-slovenske povezave vendarle ne bi čisto pretrgale, je skrbelo nekaj prizadevnih literarnih prevajalk in prevajalcev, med katerimi je eno ključnih vlog odigral Jaroslav Skrušný, ki nas je oskrbel s prevodi osrednjih čeških povojnih književnikov – od Milana Kundere do Bohumila Hrabala, od Vaclava Havla do Ivana Klime. Je pa treba podčrtati, da je to pravzaprav le polovica njegovega prevajalskega opusa, saj Skrušný zdaj že kakega pol stoletja nadvse vešče, nadvse umetelno prevaja tudi iz francoščine. Zola, Sartre, Camus, Malraux in Stendhal so, če omenimo le nekatere, avtorji, ki jih lahko beremo, zahvaljujoč njegovim prevajalskim naporom, za katere je leta 2011 potem prejel tudi Sovretovo nagrado. A kako gresta češčina in francoščina, češka in francoska književnost skupaj? Kako ena in kako druga odmevata med slovenskimi bralkami in bralci? Iz katere literarne tradicije, ne nazadnje, raje prevaja? – To je le nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Jaroslava Skrušnýja. Foto: Jaroslav Skrušny (Goran Dekleva)

Slovenci postajamo v kolesarstvu pravi fenomen, ne le po dosežkih profesionalnih tekmovalcev, ampak tudi po številu kolesarjev, ki jih je na cestah vse več. Če se bo to nadaljevalo, bomo nekoč lahko rekli, da smo tako kot narod jezika tudi na neki način narod kolesarstva. O tem, kako se slovenski kolesarski fenomen kaže v jeziku, boste slišali v ponovitvi oddaje Jezikovni pogovori. Gostja je Urška Vranjek Ošlak, avtorica monografije Slovensko kolesarsko izrazje, ki je izšla pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Slovenska manjšina v Avstriji se tudi po 70. letih od podpisa avstrijske državne pogodbe in njenega 7. člena še vedno bori za svoje pravice. Odprta vprašanja so še vedno na področju dvojezičnega šolstva, sodstva, uporabe slovenščine kot uradnega jezika in topografije. Tudi na področju dvojezične predšolske vzgoje je manjšina pred velikimi izzivi, saj je znanje slovenščine med otroki vedno slabše. Koroški Slovenci si prizadevajo, da bi dvojezično vzgojo vključili v dvojezični izobraževalni sistem. K uresničevanju manjšinskih pravic pozivajo tudi mladi koroški Slovenci. Bo 7. člen sploh kdaj uresničen in kaj čaka manjšino v prihodnje?

Jutri se v Ljubljani začne tretji turnir odbojkarske Lige narodov. Slovenci bodo v preostanku tedna odigrali štiri tekme, v sredo s Turčijo, v četrtek z Nizozemsko, v soboto z Italijo in za konec v nedeljo s Srbijo. Slovenski odbojkarji se še bojujejo za preboj med najboljših osem ekip, ki se bodo pomerile na zaključnem turnirju. V Singapurju pa se je že začelo svetovno prvenstvo v vodnih športih. Edina slovenska predstavnica v daljinskem plavanju bo Špela Perše, ki bo že prvi dan nastopila v olimpijski disciplini na deset kilometrov.

V oddaji gostimo dr. Štefana Bogdana Barenboima Šaleja iz Brazilije, ki predstavlja Slovensko globalno poslovno povezavo in se ozira tudi k priložnostim in vizijam tovrstnega poslovnega povezovanja, predstavljamo letošnja nagrajenca 23. nagradnega natečaja Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu za diplomska in podiplomska dela s področja Slovenci po svetu - Lovra Jecla in Urha Ferleža, pogovarjali pa smo se tudi s slovenskim rojakom Janezom Majcnom iz Ingolstadta, ki v Nemčiji živi že več kot pol stoletja.

Slovenska Cerkev v Argentino pošilja novo duhovno moč. Ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik, ki je odgovoren za pastoralo slovenskih izseljencev, je veliko potrebo rojakov v Argentini, ker k maša m prihaja veliko mladih kot starih, začutil pred tremi leti, ko je bil na obisku. Delegatu Franciju Cukjatiju in Robertu Brestu bo od meseca septembra pomagal Gašper Mauko, dosedanji župnik na Breznici. Novi dušni pastir med Slovenci v Argentini Mauko se je pred dnevi že srečal s slovenskimi maturanti iz Buenos Airesa, ki so na obisku v Sloveniji.

Ministrica za kulturo Asta Vrečko po pričakovanjih uspešno prestala interpelacijo.Poslanci obravnavajo interpelacijo ministrice za kulturo Aste Vrečko, po pričakovanjih se bo obdržala na položaju.Podrobneje o dolgotrajni oskrbi na domu, kako je z nezdružljivostjo pravic?Slovenci naklonjeni članstvu v NATU, takšno odločitev bi glede na raziskavo Valicona podprli dve tretji volivcev.Za obnovo Ukrajine obljubljenih več kot 10 milijard evrov, papež Leon XIV. o iskanju miru spregovoril z Zelenskim.Evropski poslanci zavrnili predlog nezaupnice Evropski komisiji.ŠPORT: Pogačar včeraj z drugim mestom na kronometru do rumene majice vodilnega na kolesarski dirki po Franciji.Vreme: Popoldne in jutri bo jasno, možne so posamezne plohe in nevihte.Približujejo se prometno najbolj obremenjeni konci tednov. Kakšni so nasveti DARSa za poletni čas?V galeriji Družina do 22. avgusta na ogled raszstava mašnih plaščev z naslovom »Barve cerkvenega leta«ŠPORT: Celjani evropsko nogometno sezono v kvalifikacijah Lige Evropa začenjajo v Azerbajdžanu, Koper v Konferenčni ligi v Sarajevu.

Notranji minister Boštjan Poklukar je uspešno opravil že drugi zagovor v državnem zboru. Opozicija mu je v interpelaciji med drugim očitala poslabšanje varnostnih razmer v državi in slabo vodenje policije, kar je Poklukar zavrnil. Interpelacija je mimo, varnostne teme pa ostajajo aktualne: premier Robert Golob je za mnenje o dveh referendumih glede obrambe danes za mnenje povprašal ustavne pravnike. Drugi poudarki oddaje: - Posebna poročevalka za pravice Palestincev: Evropejci in Slovenci, zbudite se! - Moški v čakalnici ptujskega zdravstvenega doma dopoldne napadel zdravnico. - V Mariboru bodo jutri namestili prve tri stacionarne radarje. - Pogačar po drugem mestu v kronometru vodilni na dirki po Franciji.

Prva nedelja v juliju je že vrsto let nedelja Slovencev po svetu. Kakšen je njen pomen, kako naj jo obeležimo, kako Cerkev v Sloveniji spremlja izseljence danes, nam je povedal škof za Slovenci po svetu dr. Anton Jamnik, ki je napovedal tudi novega duhovnika za Slovence v Argentini. Ravnatelj Rafaelove družbe Lenart Rihar pa je (od 16:27 naprej) predstavil bogato dejavnost organizacije, ki jo vodi ter povabil tudi na tradicionalno Romanje treh Slovenij na Svete Višarje na prvo avgustovsko nedeljo.

Pred počitnicami pa še temeljno vprašanje, s katerim si boste lahko krajšali poletne večere: Zakaj in čemu se še nihče ni spomnil slogana: »Naredimo Slovenijo spet veliko!« Bojni vzklik neopopulizma se širi po planetu kot vihar in samodržci, diktatorji, avtokrati ali pa samo populisti, so k znameniti Trumpovi pogruntavščini že prilimali ime svoje dežele. »Ponovno velike« države rastejo kot gobe po dežju. Ponovno velika je skoraj postala Romunija, Izrael tako ali tako, ponovno velika je postala Madžarska, predlagano je, da se k stari slavi vrne Evropa kot celota in še bi lahko naštevali. Le v Sloveniji se še ni našel junak, ki bi se lotil delanja ponovno velike Slovenije. Kar je nenavadno, ker ni, da bi ne imeli kandidatov. V predvolilnem letu, ko se rojevajo nove stranke ena za drugo, stare pa se utrjujejo na svojih pozicijah, bi človek pričakoval, da bo kdo zagrabil geslo, ki je dokazano najbolj učinkovito politično geslo enaindvajsetega stoletja. Pa ne samo to: »MAGA« je geslo in politični program hkrati, kar je vsaj za večino ameriških volivcev zelo udobno. Istočasno pa si v slovenskih strankarskih štabih že belijo glavo, s katerim sloganom naj gredo na državnozborske volitve leta 2026. In medtem ko bodo izumljali slogane, ki bodo vsebovali besede »naprej« in »zaupanje« in »Slovenija«, v političnem kotu stoji in čaka garancija za uspeh, če ne že za zmago na volitvah: »Naredimo Slovenijo spet veliko!« Poglejmo morebitne ovire, ki stojijo na poti uvedbe trumpizma v Sloveniji. Predvsem dve besedi v sloganu sta sporni. In sicer »veliko« ter »spet.« Slovenija je mala. Majhna. Majcena. Povezovati jo na kakršenkoli način s pojmom »velika« je smešno. Razen v prenesenem imenu, ko imajo naši športniki veliko srce. Drugače pa je naša majhnost ne le geografsko dejstvo, temveč tudi primerjalna prednost in dobrodošel turistični atribut. Če bi kdo zdaj začel znotraj trumpistične agende govoriti o Sloveniji kot o »veliki«, bi si zaslužil samo posmeh in njegove politične pozicije bi se kvečjemu oslabile, nikakor pa ne povečale. Potem pa je tu besedica »spet«, ki jo lahko iz originala ustrezneje prevajam kot »ponovno«. V državah, ki geslo uporabljajo, seveda mislijo na nekdanjo slavo teh držav. Madžari na srečna leta znotraj črno-žolte monarhije, Izraelci na srečne čase kralja Davida in tako naprej in tako nazaj. Niti ni povsem jasno, na katero od dob v slavni ameriški zgodovini se navezuje Donaldov vzklik. Večina njegovih privržencev misli na dobo po koncu druge svetovne vojne, do sredine šestdesetih let, ko so se Američanom končno spuntali otroci; omenjenih dvajset let  velja za nekakšno idealizirano predstavo o ameriških sanjah. Mogoča pa slovenski zet celo misli na reaganavsko dobo, ko je Ronald – sicer ne tako vneto in tako pogosto – tudi sam uporabljal zelo podobno geslo o vrnitvi k ameriški veličini. Problem pri Sloveniji je, da zgodovinsko gledano ni bila nikoli velika. Sicer bi tudi težko bila, ker nikoli ni imela državnega okvirja, ampak skozi vso slovensko zgodovino, bi lahko za velika označili samo izbrana poglavja, celotno dobo pa izjemno težko. Kar nas napeljuje na misel, da bi lahko pomladniki začeli poudarjati pomen slovenske osamosvojitve, saj »Naredimo Slovenijo spet veliko« z mislijo na recimo sedemdeseta leta dvajsetega stoletja ne zdrži resne analize. Obstaja seveda možnost, da bi kdo z uvedbo slogana imel v mislih Karantanijo, ampak to se zdi celo za trenutne slovenske populiste že korak predaleč nazaj. Še tretja možnost, zakaj še tako zagreti slovenski populisti ne izkoristijo potenciala slogana »Naredimo Slovenijo spet veliko«, pa se skriva v nerodnem sorodstvu s sloganom: »Naredite mi to deželo spet nemško!« Obstaja pa še ena resnica … Slovenci smo imeli, pa smo ga ali zavrgli ali pozabili, popoln politični slogan, ki pa je bil žal premalo enostranski, premalo politikantski in preveč vključujoč, da bi se obdržal, in ga je stampedo politike razdvajanja poteptal in odvrgel na smetišče zgodovine: »Slovenija, moja dežela.« Nič drugega ni treba.  

Slovenci smo kljub morda drugačnemu vtisu v javnosti zadovoljni s svojim življenjem. Ko se moramo oceniti sami, se uvrstimo na 7. mesto med članicami Evropske unije. Objektivni podatki nas uvrstijo nižje. Še nižje pa se Slovenija uvršča na lestvicah konkurenčnosti. Javna razprava o kakovosti življenja in razvoju države v minulih tednih in mesecih je pokazala, da se je dozdajšnji razvojni model Slovenije izčrpal. Da bo izkoristila vse svoje potenciale in še okrepila blaginjo ljudi, potrebuje novega, kjer bodo rast poganjale inovacije, šole spodbujale ustvarjalnost, skupnost pa povezovale temeljne vrednote. O novem razvojnem modelu smo se pogovarjali s predstavniki gospodarstva, države in civilne družbe. Gostje: dr. Peter Wostner, urednik in avtor publikacije Urada za makroekonomske analize in razvoj z naslovom: Kakovost življenja v Slovenji – Poročilo o razvoju 2025; dr. Jure Knez, ustanovitelj in solastnik visokotehnološkega podjetja Dewesoft in podjetniškega inkubatorja Katapult; Gaja Brecelj, direktorica Umanotere, nevladne organizacije za trajnostni razvoj.

Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani je predstavila zbornik Na obeh straneh Alp, ki obravnava slovensko-avstrijsko zgodovino. Uredniki so med drugim zapisali, da delitev in nasprotij med Slovenci in Avstrijci, ki so v vzhodnoalpskem prostoru stoletja živeli skupaj in oblikovali svojevrstno jezikovno in kulturno pokrajino, v predmodernih in prednacionalnih obdobjih ni bilo. V Črneči vasi nad Kostanjevico na Krki pa so v prenovljeni stavbi nekdanje osnovne šole odprli razstavo Črnétjani in Črnétja vas: skupaj držijo kakor veriga o šoli in kraju. Ta je zanimiv tudi zaradi posebne govorice prebivalcev, ki jo ohranjajo kot potomci Uskokov. Na stalni razstavi, ki so jo pripravili s Posavskim muzejem Brežice, so predstavili posebnosti iz življenja svojih prednikov.

Ko razmišljamo o hladno-vojni Evropi, često razmišljamo o celini dveh polovic, med katerima tako rekoč ni bilo možno prehajati. A kako potem pojasniti, da smo v socialističnih časih Slovenci po nakupih redno hodili v Trst? »Od Szceczina na Baltiku do Trsta na Jadranu se je čez celino spustila železna zavesa.« Ko je Winston Churchill izrekel ta znameniti stavek – to je bilo med govorom, ki ga je britanski politik imel v ameriškem Misuriju marca leta 1946 –, je svet dobil priročno metaforo, s katero je bilo nenadoma moč nadvse elegantno, jedrnato povzeti posledice takrat porajajočega se ideološkega, geopolitičnega, vojaškega in gospodarskega tekmovanja med Združenimi državami ter Sovjetsko zvezo za življenje Evropejk in Evropejcev. A tovrstne, slikovite prispodobe menda nikoli niso brez pomanjkljivosti; bolj ko so namreč retorično učinkovite, večja je verjetnost, da bodo v slepo pego našega razumevanja sveta potisnile vsa tista dejstva, ki se pač ne prilegajo predstavam, ki jih te metafore sicer zbujajo. Natanko tako je bilo tudi s Churchillovo železno zaveso. Zahvaljujoč njegovi prispodobi se je marsikdo na Slovenskem o hladno-vojni Evropi navadil razmišljati kot o kontinentu dveh polovic, med katerima tako rekoč ni bilo možno prehajati … In to kljub temu, da smo prav mi živeli ob meji in z mejo, ki je bila – če se zdaj spomnimo tradicionalnih nakupovalnih izletov v Trst ali Celovec – seveda še kako prehodna. A kako se je lahko premerilo, da je prav v naših krajih železna zavesa postala vsa porozna, vsa luknjičasta? In, seveda, kako so, pogojno rečeno, navadni, majhni, vsakdanji ljudje živeli s to mejo in jo s svojimi življenjskimi praksami tudi so- oziroma preoblikovali? To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarko in zgodovinarja, dr. Urško Strle, raziskovalko na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, ter njenega sodelavca s slednje institucije, dr. Boruta Klabjana, ki sodelujeta pri mednarodnem znanstvenem projektu Open Borders, se pravi Odprte meje, ki skuša na novo osvetliti, kako so v prostoru med Alpami in Jadranom pravzaprav funkcionirale meje od konca druge svetovne vojne pa do današnjih dni. Foto: Izmenjava novoletnih voščil na italijansko-jugoslovanskem mejnem prehodu na Fernetičih leta 1956 (avtor fotografije je Mario Magajna, fotografija je shranjena v fondu Primorskega dnevnika; objavljeno z dovoljenjem Odseka za zgodovino in etnografijo pri Narodni in študijski knjižnici, Trst)

Plaž v tržaškem zalivu ne manjka, tako urejenih – s klasičnimi sončniki in ležalniki kot naravnih. Še pred začetkom poletja pa so nas morski psi spomnili, da si zaliv delimo z bogato paleto živalskih vrst. Evropska prestolnica kulture gosti tradicionalno vseslovensko srečanje, ki ga Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu prireja pod geslom Dobrodošli doma. Slovenci v Benečiji zadnji dve leti intenzivno vlagajo v razvoj turizma, da bi mladim ponudili priložnost, da ostanejo v domačih dolinah. Sicer pa bo poletje postreglo z obilico slovensko obarvanih dogodkov, že ta konec tedna v Devinu Vitovska in Morje, na krasu vabijo k odrivanju kamnolomov, v Benečiji bo poleti potekal mladinski raziskovalni tabor, zadnji vikend v avgustu pa bo v Repentabru ponovno zaživela najštevilčnejša slovenska etnološka prireditev Slovencev v Italiji, kraška ohcet.

Zakaj se ideja, da bi balkanski narodi mirno sobivali v skupni federaciji, čim bolj politično in ekonomsko neodvisni od velesil, kljub nekaterim resnim poskusom nikoli ni uresničila v okviru, širšem od socialistične Jugoslavije?Iz lastne zgodovine dobro vemo, da države niso nekaj večnega in nespremenljivega, ampak se lahko ista območja v različnih obdobjih vključujejo v zelo različne politične tvorbe. Slovenci smo samo v zadnjih 150 letih izkusili življenje v Avstro-Ogrski monarhiji, Kraljevini SHS, nato preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo, pa pod nemško in italijansko okupacijo, zatem v socialistični Jugoslaviji in nazadnje v samostojni Sloveniji. In vendar le redko pomislimo, da bi se te države lahko oblikovale tudi drugače in da je zgodovina polna nematerializiranih zamisli, ki kasneje izginejo iz našega spomina, pa morda v kakšnem trenutku sploh niso bile nujno tako daleč od uresničitve. Ena od takšnih je tudi ideja balkanske federacije, federacije, ki bi poleg nekaterih ali vseh držav nekdanje Jugoslavije vključevala vsaj še Bolgarijo, v nekaterih različicah pa tudi Albanijo ter celo Romunijo, Grčijo in Turčijo. V tokratnih Sledeh časa se podajamo v zgodovino te nikoli uresničene zamisli, o kateri pa se je vodstvo socialistične Jugoslavije z Josipom Brozom Titom na čelu vsaj z Bolgarijo že pred koncem druge svetovne vojne ter nekaj let po vojni presenetljivo intenzivno pogajalo. Kdaj je ta zamisel sploh nastala in kakšno je bilo njeno življenje v našem političnem prostoru? Zakaj na koncu ni bila uresničena in kako so nanjo gledale velesile tistega časa, še posebej Sovjetska zveza in Velika Britanija? Nastanek zamisli in njeno življenje do druge svetovne vojne nam bo pomagal osvetliti znanstveni svetnik, upokojeni raziskovalec Inštituta za novejšo zgodovino dr. Jurij Perovšek, njene poizkuse uresničitve med in po drugi svetovni vojni pa zgodovinar dr. Jurij Hadalin z istega inštituta. Oddajo je pripravila Alja Zore.   Foto: Wikipedija, javna last

V letu spomina, ob 80 letnici konca druge svetovne vojne, komunističnega prevzema oblasti in tudi povojnih pobojev, v oddaji Moja zgodba objavljamo nekatera pričevanja članov VOS OF (Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne fronte). VOS je bila skrivna partijska oborožena formacija, ki jo je v okviru OF avgusta 1941 osnoval Centralni komite KPS. VOS je nastopala proti dejanskim in domnevnim nasprotnikom partizanskega gibanja. Med najvidnejšimi žrtvami VOS so bili v veliki večini Slovenci, predstavniki predvojnega političnega življenja, industrialci, premožni vplivni meščani, nekdanji oficirji kraljeve vojske, sodniki, duhovniki, člani Katoliške akcije, intelektualci, veliki kmetje, podjetniki, skratka tisti, ki so odkrito nasprotovali komunistični ideologiji.Pred časom smo že objavili pričevanje narodnega heroja Eda Brajnika Štefana, ki je bil nekaj časa komandant varnostne službe. Bil je tudi vodja 1. odseka OZNE za Jugoslavijo in po koncu vojne je vrsto let delal v zvezni upravi za notranje zadeve v Beogradu.Ampak v VOS niso delovali samo moški. Tudi ženske so bile pomemben del kot sledilke, zbiralke informacij, agentke. V današnji oddaji smo slišali pričevanje ene od njih. To je Lidija Dermastia kasneje poročena Kovič. Njen mož je bil Anton Kovič Sine, prav tako vosovec, ki je med drugim leta 1942 ustrelil policijskega komisarja Kazimirja Kukoviča. Njen brat je bil komandant in vodja VOS Marjan Dermastia Urban, imenovan tudi Urban Velikonja. Že leta 1943 ga je CK KPS zaradi krutosti v odnosu do nasprotnikov kaznoval z zadnjim opominom. Kazen je bila kasneje sicer odpravljena.Pričevanje Lidije Kovič, ki ga boste slišali je bilo posneto 25. septembra 1978, vodil ga je dr. Miloš Kobal, prav tako Vosovec. Naj spomnim, da je zanimiv razkorak med tem, kaj se je spominjal sredi sedemdesetih in česa v oddaji Spomini na TV Slovenija leta 2018.Vsa pričevanja so bila tudi prepisana in so kot pogovori z vosovci dosegljiva v Arhivu Republike Slovenije. Originalna pričevanja pa so še posebej zanimiva tudi kot govorjena beseda, saj se v prepisih lahko izgubi kak poudarek. S komentarji bo tudi tokrat z nami znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je svoje delo usmeril predvsem v raziskovanje totalitarnih režimov na Slovenskem v 20. stoletju. Je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji in ga lepo pozdravljam!Zakaj je potrebno take stvari poznati, kako lahko vplivajo na naše vedenje o medvojnih in povojnih dogodkih?Pričevanje je zelo zanimivo, ker pove zelo veliko o njeni osebnosti oz profilu vosovskih obveščevalcev in o veliki prepletenosti članov vosa in tistih, ki so šli na nasprotni stran. vsi so bili pred vojno sošolci in prijatelji v istih telovadnih društvih, potem pa so se tako spremenili, da potem tej Dermastjevi ni bilo prav nič mar, če so jih pobili oz kot se je izrazila pospravili. Pokaže tudi, da katoliška oz meščanska stran nista bili kos konspirativnemu delu in da jih je vos lahko brez problema zelo podrobno nadzoroval. Tu se kaže vpliv predvojnega tajnega dela partije in šolanja njenih kadrov v Moskvi. Pričevanje Lidije Dermastia Kovič, ki je sicer zabeleženo na štirih kolutih v skupni dolžini več kot dve uri in pol, predvajamo po kosih in ga ob tem komentiramo s pomočjo dr. Damjana Hančiča.

Kljub zaostrenim razmeram na Bližnjem vzhodu, zaradi katerih zunanje ministrstvo odsvetuje vsa potovanja v Iran, Izrael in Jordanijo, so druge poletne destinacije, priljubljene med Slovenci, še vedno varne. A previdnost ni odveč. Na policiji in zunanjem ministrstvu so podali ključna priporočila za varno potovanje in brezskrbno bivanje v tujini.

Množično umikanje tujih državljanov iz Izraela in Irana nakazuje na možnost razširitve spopadov na Bližnjem vzhodu. Kot pravi Viktor Mlakar z zunanjega ministrstva, so Iran zapustili trije Slovenci; v stiku so z 20-imi slovenskimi državljani v Izraelu. Za državljane pripravljajo vse opcije, če se odločijo za umik iz države. Druge teme: - Sodišče Evropske unije je delno ugodilo tožbi proti Evropski komisiji, ker ni razkrila podrobnosti obiska v Sloveniji, ki ga je 2023 opravila takratna evropska komisarka Vera Jourova. Tožnik - evropski poslanec Milan Zver - meni, da gre tudi za kritiko komisarjev oziroma visokih evropskih uradnikov, ki so po njegovem menili, da lahko naredijo vse kar želijo. - Dolgotrajna oskrba bo bolje ovrednotena, je napovedal pristojni minister Simon Maljevac. Izvajalci pozdravljajo višje urne postavke. - Predvidoma septembra bomo dobili sistem javnega obveščanja o pomembnih dogodkih in nesrečah SI-Alarm. Direktor Uprave za zaščito in reševanje Leon Behin je povedal, da bomo s potisnimi obvestili dobili prve informacije o tem, kaj se dogaja in kako naj ravnamo ob posamezni nesreči oziroma dogodku.

Anna Bogacz Udovč je Poljakinja, ki že 25 let živi v Sloveniji. K nam jo je prvič pripeljal študij menedžmenta in slovenščine, del katerega je bila seveda študijska izmenjava v Sloveniji. Za študijsko izmenjavo je izbrala Koper, izmenjavo dvakrat podaljšala, po pol leta v domovini pa se je k nam znova vrnila; takrat na študij fizioterapije. In potem je ostala. Danes z družino živi v bližini Kamnika. Z nami se bo za nekaj trenutkov v oddaji Drugi pogled vrnila v domovino, predvsem pa bomo seveda izvedeli, v čem se Poljaki in Slovenci razlikujemo.

Izrael in Iran še naprej izmenjujeta ogenj, v prestolnicah obeh držav so pozvali k evakuaciji civilistov. Iransko vojaško vodstvo poudarja, da so pripravljeni tudi na dolgotrajno vojno; država naj bi se po poročanju tamkajšnjih medijev pripravljala na najsilotivejši napad na Izrael doslej. Druge teme: - Poslanci Svobode odrekli podporo Simonu Savšku kot kandidatu za vodenje Banke Slovenije. - V Italiji vse hujše težave z javno blagajno zaradi davčnih utaj. - Po kmetijski, gospodarski in športni koordinaciji se bodo zamejski Slovenci povezali še kulturno.

V prvi polovici 19. stoletja je zaradi črkopisne reforme kazalo, da bomo Slovenci dobili tri knjižne jezike. Anton Murko je v tej pravopisni in besediščni zmedi videl izhod v poenotenem knjižnem jeziku, ki bi temeljil na bohoričici. S slovnico in dvema slovarjema je ustvaril izjemna dela, ki so odločilno vplivala na oblikovanje slovenskega knjižnega jezika. V spomin na delo tega jezikoslovca in duhovnika so v Hočah pretekli petek odkrili njegovo reliefno podobo. Življenje in delo dr. Antona Murka je predstavil jezikoslovec prof. dr. Marko Jesenšek (Foto: Kreativna baza).

Socialni partnerji so prvič razpravljali o napovedanem zvišanju sredstev za obrambo v prihodnjih 15-ih letih. V gospodarstvu poudarjajo, da morajo ob vlaganjih Evropske unije za ta namen dobiti priložnost tudi naša podjetja, sredstev pa ne bi smeli pridobivati z zviševanjem davkov. Druge teme: - Slovenija se zavzema za izničenje ameriških sankcij proti sodnicam Mednarodnega kazenskega sodišča na evropskih tleh. - Avstrija napovedala uvedbo obveznega vrtca, koroški Slovenci zahtevajo dvojezičen sistem tudi v predšolski vzgoji. - Ob dnevu Primoža Trubarja se v Velikih Laščah obeta kulturno raznolik konec tedna.

Slovenci radi potujemo in ni malo takih, ki se odločijo za potovanje v oddaljene dežele, ki traja več mesecev. Na Prvem pa vam predstavljamo par oz. družino, ki bo potovala kar dobrih enajst mesecev in v tem času obiskala štiri celine. Nekaj dni pred odhodom je z Gregorjem in Olivero Rosulnik, staršema 9-letnega Luke in 4-letne Klare, klepetala Andreja Čokl. Družini Rosulnik lahko na poti po svetu sledite na Instagramu, Facebooku, YouTube-u, TikToku in LinkedInu. 

Avstrijska vlada bo varčevala tudi pri svojih narodnih skupnostih in ni presenečenje, da so koroški Slovenci kritični do teh namer. Kako naprej, sprašujemo Bernarda Sadovnika, ki med drugim vodi konferenco predsednikov sosvetov avstrijskih narodnih skupnosti. Čestitamo Geoparku Karavanke, ki povezuje občine na obeh straneh Karavank in je za živo kulturno dediščino in čezmejno sodelovanje dobil tokratno Kugyjevo nagrado. V beneški Sloveniji se poklonimo zadnjima »čedermacema«, ki sta se poslovila maja in sta s svojim delom pustila neizbrisen pečat. Ustavimo se v vasici Slivno v občini Devin Nabrežina, kjer so slovesno odkrili table z ledinskimi in hišnimi imeni. Spregovorimo o težavah, ki jim imajo nekateri jusi - agrarne skupnosti-, pomembne za Slovence v Italiji. V Monoštru se pridružimo praznovanju 20 letnice delovanja domačega komornega zbora in vas povabimo k obisku portala MMC RTV za Slovence zunaj meja države, zdaj poimenovanega Rojaki. Foto (Vida Toš): Koncert ob 20 letnici komornega zbora Monošter

Medtem ko ljudje v Ukrajini in Gazi množično umirajo, celo stradajo, imamo doma privilegij razpravljati o morebitnem prostovoljnem končanju življenja, čeprav raziskava Slovensko javno mnenje kaže, da smo Slovenci v glavnem z življenjem zadovoljni. Kako bi ne bili, ko pa se imamo med razpadanjem sveta in vojnami v naši soseščini čas prerekat, ali je pobijanje in načrtno stradanje Palestincev genocid ali ne. Res živimo v privilegiranem okolju, saj si za odločitev o kakšnem privilegiju, denimo pokojninah vrhunskih umetnikov, v tem poblaznelem svetu utegnemo vzeti še čas za referendum. Za povrh pa zganjamo še medijski »rompompom« o drugih sortah privilegijev.

Pred kratkim je Pirenejski polotok presenetil dobršen del dneva trajajoč električni mrk. »Bilo je dovolj, da se zaveš, kako močno smo odvisni od elektrike,« pripovedujejo Slovenci, ki so ga sami doživeli. Kako dobro smo na tovrstne dogodke pripravljeni v Sloveniji, kako bi potekal zagon po njih in kakšne izzive za stabilnost našega elektroenergetskega omrežja prinaša prehod na obnovljive vire energije?Sogovorniki: Jurij Klančnik, direktor Področja za obratovanje, ELES Igor Podbelšek, Elektroinštitut Milan Vidmar Miloš Maksić, Elektroinštitut Milan Vidmar Iztok Prezelj, Fakulteta za družbene vede Suzana Kozel, mama dveh otrok, ki je mrk doživela na Portugalskem

Slovenska narodna skupnost na avstrijskem Koroškem in Štajerskem zaznamuje 70. obletnico podpisa avstrijske državne pogodbe, s katero je bila 15. maja 1955 zagotovljena vzpostavitev samostojne in demokratične Avstrije. V 7. členu avstrijske državne pogodbe so zapisane tudi manjšinske pravice, ki še vedno niso popolnoma izpolnjene. Največ zahtev imajo koroški Slovenci na področju dvojezičnega šolstva, sodstva in slovenščine kot uradnega jezika. Kaj 7. člen za manjšino pomeni danes, katere pravice še vedno niso uresničene in kako manjšino podpira matična Slovenija, o tem v tokratni oddaji Studio ob sedemnajstih. Gostje: Rudi Vouk, predsednik Društva koroških slovenskih pravnikov; Feliks Wieser, podpredsednik Slovenske gospodarske zveze iz Celovca; Vesna Humar, sekretarka na ministrstvu za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Za taborišči v Gonarsu in na Rabu sicer vemo, ni pa gotovo, da tudi vemo, kaj natanko so Slovenke in Slovenci tam doživeliVedno se bomo spominjali, so v dneh, ko smo obeleževali 80. obletnico konca druge svetovne vojne, malodane v en glas ponavljali voditelji držav, ki so se borile na strani velike, zmagovite antifašistične koalicije. A česa natanko se bomo spominjali? Junaštva naših dedov in babic? – Gotovo. In zasluženo tudi. A, priznajmo, tega se je menda vedno lažje, prijetneje spominjati kakor gorja, ki ga je povzročilo fašistično barbarstvo, gorja, na katerega je bilo potem treba odgovoriti z junaštvom. Pa vendar se zdi, da današnji svet še bolj kot spomin na junaške zmage potrebuje kolikor mučen toliko streznjujoč spomin na koncentracijska taborišča, na sumarne eksekucije, na posilstva, na mučenja, na stradež, na suženjsko delo, na popolno dehumanizacijo. Te nelahke naloge smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo – pars pro toto – spregovorili o izkušnji Slovenk in Slovencev v italijanskih fašističnih taboriščih. Pri tem sta nam pomagali izvrstni poznavalki te problematike, zgodovinarki dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Urška Strle z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki sta v sodelovanju z zgodovinarjem dr. Otom Lutharjem pred dvema letoma in pol pri založbi ZRC objavili obsežno študijo Užaljeno maščevanje : spomin na italijanska fašistična taborišča, v kateri so zbrana in analizirana pričevanja poslednjih preživelih z Raba, Gonarsa in drugih krajev groze, ki jih je za Slovenke in Slovence med vojno vzpostavil italijanski fašizem. V pogovoru z gostjama smo preverjali, zakaj so bili vsi ti ljudje internirani, kaj je pravzaprav pomenilo potopiti se v temo fašističnega taborišča, koliko se jih od tam ni nikoli vrnilo, kaj so tisti, ki so nekako vendarle preživeli, potem morali nositi na svojih plečih skoz življenje in kakšno mesto njihova izkušnja zavzema v našem današnjem kolektivnem zgodovinskem spominu. Foto: risba »Gonars« Nikolaja Pirnata je del notranje grafične opreme knjige Užaljeno maščevanje, izsek (Goran Dekleva)

Delavnost, poštenost in marljivost so med najpogostejšimi lastnostmi, s katerimi Slovenci želimo, da nas opišejo drugi. Predvsem ob prazniku dela, ki ob večernih kresovanjih ter jutrišnjih pohodih in preostalih praznovanjih poudarja premislek o zadovoljstvu ob delu, njegovi vrednosti ter odnosu do dela in do 948 tisoč delovno aktivnih pri nas. Ostali poudarki oddaje Ukrajina in Rusija še naprej zavračata predloge za prekinitev spopadov. Trump nekoliko omilil učinek carin za ameriško avtomobilsko industrijo. Občine je strah, da bodo za svoje projekte ostale brez evropskih sredstev.

Spoštovana zvesta poslušalca oddaje … Današnji zapis je nadaljevanje zapisa iz lanskega novembra. Takrat je dr. Anže Logar ustanovil svojo stranko, imenovano »Demokrati« in prah, ki ga je s tem dvignil, se na slovenski politični sceni še vedno ni polegel.Tako smo po skoraj pol leta iz bogato obložene police slovenskih političnih sporov ponovno vzeli tega posebneža med špetiri … Spor za današnjo pridigo je zelo enostaven v svoji zapletenosti, kot je zapleten v svoji enostavnosti. Ter kot tak povsem ustreza strogim kriterijem naše oddaje, ki se načeloma ne ukvarja z banalnostmi. A gremo lepo po vrsti, kot so prepiri v Trsti. Stranka SDS na upravnem sodišču toži ministrstvo za notranje zadeve, ker je dovolilo registracijo stranke Demokrati. Kot pojasnilo ... Stranko SDS vodi Janez Janša, stranko Demokrati pa Anže Logar. Kdo danes vodi ministrstvo za notranje zadeve, ni povsem jasno. Kakorkoli … Enostavneje bi bilo, če bi stranka SDS tožila neposredno stranko Demokrati, ampak to bi bilo preveč enostavno; tožba, ki se nanaša na Demokrate in se kanalizira prek notranjega ministrstva, zveni mnogo bolj resno, kot če bi se stranki v postopku tožili, ali pač zmenili medseboj. Ampak v katerem grmu tičijo demokrati? Pri SDS ne brez argumentov trdijo, da se bodo lahko volivci na volišču zmedli. Predsednik Demokratov je bivši član SDS, njegovi stranki do največje opozicijske manjka le pridevnik ali dva in volivci bodo vodili Demokrate, čeprav bodo v resnici hoteli voliti SDS. V takšnem primeru gre za zlorabo volitev, ampak ministrstvo, na katerega je bila tožba naslovljena, jo je tokrat poceni odneslo. Zakon o političnih strankah sicer ustanoviteljem nalaga, da se morajo imena in kratice strank, kot tudi drugi strankarski simboli med seboj razlikovati, a če se slovenske politične stranke malo ali nič ne razlikujejo v vsebini, se še manj ali nič razlikujejo v imenih. Sodišče je v tem sporu poenostavljeno rečeno razsodilo oziroma pojasnilo, da se v čudovitem svetu parlamentarizma imena pač ponavljajo. Ker so slovenske stranke v glavnem registrirane v Sloveniji, imamo v njihovih imenih kolikor hočete Slovenije. Ker je popularno in privlačno, pa tudi politično všečno biti demokrat, je v Sloveniji na veliko uporabljan tudi ta antični pojem. Potem pa je v imenih še nekaj svetovnonazorskih oznak, da pa je bilo sodišče kar se daplastično, je kot precedenčni primer navedlo slovenske zelene stranke, ki jih je kar nekaj, vse pa imajo v imenu tako Slovenijo, kot barvo zdrave zavisti, ki je zelena. Ampak vrnimo se k sporu. Jasno je, da so se Logarjevi Demokrati ugnezdili med imena, kjer že tako ali tako vlada precejšna gneča in bo na volitvah lahko resnično nastala zmeda. Zato čudi, da na novoustanovljene stranke ne sežejo po bolj kreativnih rešitvah, ki so bile kdaj v zgodovini že uporabljene. Če bi recimo namesto Slovenski demokrati uporabili ime stranke »Slovenski avtokrati«, bi bili zagotovo tako opaženi, kot tudi nezmotljivo drugačni. Da ne govorimo, kakšna velika škoda se dela, ker smo tako po nemarnem pozabili na cel spekter potencialnih strankarskih imen, ki nam jih je in nam jih še vedno ponuja marksistično- leninistična dogma. Se pravi, na vse mogoče izpeljanke s socialističnim ali s komunističnim. Slovenski socialisti ali Slovenska komunistična stranka bi bili edini v parlamentarnem prostoru; za ideološki predznak pa se tako ali tako ni bati, saj se recimo nekatere konservativne stranke z velikim veseljem ideološko primerjajo z neoliberalno kapitalistično prakso. Če parafraziramo nesmrtnega barda: »Stranka enako dišala bi z imenom drugim!« V nadaljevanju je škoda, ker se ne uporabljajo pridevniki tipa »radikalen«. Recimo Slovenska radikalna stranka se sicer sliši zlovešče, a radikalen je lahko sodoben človek na mnogih področjih, od katerih jih je večina povsem benignih. Pozabili smo tudi na izpeljanke revolucionarnih imen, na drugi strani pa za čuda nimamo več resne stranke s krščansko ali katoliško referenco v imenu. Kakorkoli; praznega prostora je pri imenih ogromno in škoda se zdi, da so se vsi nagnetli med slovenske demokrate. In Janez Janša je storil edino, kar se zdi v tem primeru razumno. Takoj za njim pa je isto storil še Anže Logar. Še pomnite, kako so na začetku internetnega buma spretneži, ki so vedeli, kam bo pes pomolil taco, vnaprej registrirali računalniške domene podjetij ali posameznikov, ki so jih potem tem prodali za velik denar. Tako sta tudi Janez in Anže pri uradu za intelektualno lastnino preventivno registrirala imeni strank, ki imata v korenu Demokrate in Slovenijo. Se pravi: Slovenski demokrati, Demokrati Slovenije in pa Slovenska demokratska stranka. Ta imena, če bodo pravnomočno registrirana, bodo tako zamrznjena in jih ne bo več mogoče uporabljati, ter se na ta način zastonj kititi s tujim perjem. Ampak kot vedno, jo je politiki zagodla slovenščina. Izpeljank za ime stranke, ki bi imela v korenu tako Demokrate kot Slovenijo je še kar nekaj, in če se hočeta tako Logar kot Janša znebiti morebitnih konkurentov in neupravičenih jezdecev na njunem minulem delu, je treba vnaprej registrirati vse možnosti. In sicer: Demokrati iz Slovenije, Stranka slovenskih demokratov, Slovenskih demokratov stranka, Demokratični Slovenci, Stranka Slovenske demokracije. Demokrati na Slovenskem, Slovenskademokracija, Demokracija po slovensko in pa seveda Stranka Slovencev in demokracije. Če pa držijo zlobna natolcevanja, da sta Janša in Logar tako ali tako dogovorjena, in je nova stranka samo slepilni manever, potem je volivcem resnično vseeno, koga volijo. In ime tako združene stranke bi se glasilo: Slovenska demokratska stranka demokratov.

Da je vrag odnesel šalo, nam je pred kratkim sporočila evropska komisarka za enakost, pripravljenost in krizno upravljanje. Resor, priljubljen tudi med Slovenci, je namreč pripravil seznam zalog, ki jih moramo imeti pripravljene v primeru grozeče vojne. Komisarka nam je potrebščine naštela v posebnem video sporočilu, ki je bilo intonirano lahkotno, skoraj zabavno, kajti Evropejci lahko izgubimo domovino, imovino, celo življenja, le smisla za humor ne. Ker je danes primeren datum, da na vojne potrebščine pogledamo tudi bolj norčavo, analizirajmo posamezne sestavine, ki sodijo v vašo torbo za pod posteljo. A še prej moramo analizirati famoznih 72 ur. Prevedeno v dneve, so to trije dnevi. Se pravi, da imamo zalog za tri cele dneve, ki jih v Evropski komisiji imenujejo: »Prvi trije dnevi!« Pomeni, da bo za prvimi tremi dnevi, še več dni – če boste imeli srečo. Nikjer ni namreč pojasnjeno, kaj se zgodi po prvih treh dneh. Morebiti boste do takrat že osvobojeni, ali pa boste že okupirani, morebiti pa boste imeli ultimativno smolo. V vsakem primeru zalog iz paketa po treh dneh ne boste več uporabljali. Ampak zdi se, da so trije dnevi izbrani povsem birokratsko, ker pač toliko zalog lahko povprečen človek nosi s seboj, ali pa se evropskih uradnikov še vedno drži covidna izreka: »Prvi trije dnevi bodo ključni!« Drugi del analize je voda, kaj voda, reka na naš mlin. Kot vemo, ne obstajajo le evropska priporočila o zalogah za prvih 72 ur ruskega napada. Predvsem države na severu in vzhodu Evrope imajo s tem veliko veselje, tudi gospodinjstva v naši sosedi Avstriji so že dobila navodila pred rdečo nevarnostjo, Skandinavci pa izdajajo obsežne brošure. In v vseh teh tiskovinah, kot tudi v evropskem priporočilu komisarke Hadie, je eden glavnih predmetov ki absolutno ne sme manjkati v torbi – radio. Radio na baterije. Oh, kako nežno nas poboža takšna medijska pozornost evropskih apokaliptikov. Ne priporočajo vam, da s seboj tovorite televizorje, časopise in revije, še knjige ne ali interneta, facebooka, TikToka, laptopov, pametnih telefonov ... Ne! Zapoved evropske združene brambe je, da s seboj vzamete radio. To pa je to, kar mi že ves čas trdimo. Radio je bog in Val 202 je njegov prerok. Potem pa se ustavimo še pri enem zanimivem detajlu. Kot vemo, imamo priporočene izdelke v primeru katastrofe tudi v Sloveniji. Ampak slovenska priporočila so nekoliko drugačna. Druge države imajo zdravo mero robinzonskega čuta. Predlagajo kar nekaj orodja, recimo švicarski nož, svetilke, sveče, rezervna oblačila, polnilce za elektronske naprave in podobno. Slovenska priporočila pa se bolj kot ne osredotočajo na hrano. In to v podrobnosti. Švedi napišejo recimo osnovna živila, moko, sladkor, sol, Slovenci pa pišemo tudi recepte … »Rdeča pesa mora biti v kisu, zelje mora biti kislo, sok mora biti jabolčni, zraven gresta tako maslo, kot margarina, pločevinke pa so dobre tiste z ribami, testenine pa naj bodo polnovredne.« Mogoče se bomo Slovenci prisiljeni odreči svobodi, nikoli pa ne damo pridevnikov pred samostalniki gastronomije. Ob tem pa naše ministrstvo opozarja še na higienske pripomočke in zdravila. In medtem ko bodo severni Evropejci s švicarskimi nožki kopali predore iz okupiranih velemest, bomo Slovenci dobro jedli in ob kopici higienskih izdelkov tudi primerno dišali. Za konec pa moramo opraviti še socialno analizo zalog za primer vojne. Sicer se bomo vsi znašli v istem zosu, a v zaklonišču se le mora poznati, kdo je kdo. Če imate v Ljubljani troje stanovanj, rovokopača in deset albanskih sužnjev, če ste torej pripadnik slovenske elite, naslednjim vrsticam prisluhnite še posebej pozorno. Še opozorilo: naslednji odstavek vsebuje promocijska sporočila, ki pa v vojni nenadoma ne bodo več tako zelo pomembna … Že pri enostavnih stvareh, kot so zaloge vode, se lahko osmešite. Večina jih bo šla v zaklonišča s standardno dvolitrsko embalažo kakšne Zale, Ode, Izvira, ali bog pomagaj, s pollitrskimi mehkimi embalažami, ki so ostale od zadnjega silvestrovanja v podjetju. Za elito je sprejemljiva le voda ROI iz Rogaške, za dan zmage po 72 urah pa mogoče steklenica nemške vode Nevas za 100 evrov po steklenici. Glede pločevink pa … Coca cola je znamenje slabega okusa, Red bull znamenje panike in nuje, zato je priporočena konservirana pijača zeleni čaj v pločevinki, ali v skrajnem primeru konzervirani Nespresso. In seveda … Ona bo v zaklonišču sijala s smučarskim kompletom, on pa naj vztraja pri športni eleganci golf-igrišča. Naslednjič: Kako naj prvih 72 ur preživijo vegani? In pa: Ali lahko letalski alarmi pozdravijo ADHD vedenjsko motnjo pri otrocih.

Planiški konec tedna je znova postregel z odlično slovensko uvrstitvijo. Ob zmagi Avstrije so Timi Zajc, Anže Lanišek, Lovro Kos in najboljši letalec zime Domen Prevc zasedli tretje mesto. Slovenci so znova dokazali, da se na stopničkah počutijo domače, vendar povedali, da so si želeli več. Dolina pod Poncami bo jutri gostila še sklepno dejanje sezone, ki je navdušila ljubitelje skokov in poletov. Drugi poudarki: - Mjanmar po potresu pričakuje pomoč iz tujine, reševalci iščejo preživele. - V Carigradu danes eden največjih protestov proti oblastem v zadnjem desetletju. - Do kdaj bomo še premikali urne kazalce? Stroka opozarja na negativne posledice za zdravje.

Kot vsi pravi Slovenci se tudi člani ekipe Radia Ga Ga – Nova Generacija danes oglašajo iz Planice, kamor bodo kljub prepovedi ob pomoči Helene Blagne pretihotapili legendarnega Andreja Stareta. V Planici so seveda tudi predsednik vlade Robert Golob, ki je mami za materinski dan obljubil skok v tandemu, pa predstavniki stranke Levica, ki po Sloveniji odpirajo gradbene projekte, Franc Kangler, ki tokrat namesto prometa ureja parkiranje, La Toya pa bo del inšpekcije službe, ki slači tekmovalce in preverja drese. Poleg tega se bo Uroš Slak z Dimitrijem Ruplom, Angelco Likovič, Martinom Strelom in ministrom Sajovicem pogovarjal o novi realnosti in o tem, kako si pripraviti zaloge hrane za 72 ur, družina Strojan se bo navduševala nad prihodom tujih delavcev in verjetno še kaj tretjega, vse to v petek dopoldan na Prvem.

Ker se je svet tako veličastno razletel, nekoč združeni danes ugotavljamo, da se je najbolje zanesti kar sam nase. V našem primeru to pomeni, da se Slovenci zanesemo na Slovence in v manjši meri, da se Slovenci zanesemo na Slovenijo. Bodimo konkretni. Če hočemo biti siti in neodvisni od uvožene hrane, se je dobro oskrbeti sam. Temu pravimo samooskrba. Če hočemo biti zaščiteni, se je dobro zaščititi sam. Temu pravimo samozaščita. Če hočemo biti varni, ne smemo računati na Nato in Trumpa, temveč se moramo pripraviti, da se bomo branili sami. Temu pravimo samoobramba. In na koncu. Če hočemo biti v Sloveniji zadovoljni, se moramo zadovoljiti sami. Temu pravimo samozadovoljevanje. Govorimo torej o povečanju izdatkov za obrambo. Debata je vroča in vsi analitiki se strinjajo, da bo v prihajajoči predvolilni kampanji še bolj vroča. Vendar poglejmo na orožje in oboroževanje tudi z druge strani … Najbolj nas skrbi in večina prepirov se vrti okoli tega, da bomo do leta 2030 ali celo prej žrtvovali dva odstotka BDP za obrambo. Ampak hec je v tem, da se stroški za obrambo povečujejo že ves čas. Od lani na letos s približno 1,3 odstotka na 1,5 odstotka, naslednje leto pa še za desetinko odstotka več. Se pravi, da medtem ko se prepiramo o dveh odstotkih, se jim v tišini počasi približujemo. Hočemo povedati, da se bomo leta 2029, ko bomo tiho prišli do 1,97 odstotka BDP-ja, namenjenega za obrambo, glasno prepirali, kako bo, ko bomo na dveh odstotkih. Kot da bi se vsa država prepirala o neobstoječih gradovih v oblakih, nihče pa ne bi opazil marmornih stopnic, ki jih gradimo do tja. Ampak do zdaj smo se že naučili, da pri oboroževanju in žrtvovanju BDP-ja zanj ne gre za resnične varnostne potrebe nekega naroda, temveč gre za investicijski cikel, ki je potreben, da kapitalistična utvara, podmazana z javnim denarjem, teče naprej. Lep primer sta nemška avtomobilska industrija, ki je v krizi, in nemška orožarska industrija, ki cveti. Se pravi, ko delavec, ki sestavlja golfe, zaradi krize na avtomobilskem trgu izgubi službo, se naslednji dan zaposli v Rheinmettalu, kjer sestavlja tanke, ker vojna panoga trenutno cveti. Kot medklic: vsak, ki pozna skrite ovinke učiteljice zgodovine, bi moral zašpičiti ušesa ob novici o cvetoči nemški orožarski industriji … Če bomo zvišali izdatke za obrambo, beri orožje, ne bomo nič bolj varni. Kot nas uči zgodovina vojn, v konfliktih praviloma ne zmaguje orožje, temveč ljudje, ki ga uporabljajo. Izgubljajo pa ne tisti z manj orožja, temveč tisti, ki se jim za vojno fučka … Vsaj tako nas učijo obramboslovci. In še drugi medklic … V troboju med legendarnimi katedrami rajnke FSPN, se pravi med novinarji, politologi in obramboslovci, so ti zadnji absolutni zmagovalci tranzicije. Tako po številu, kot po vplivu. Kakorkoli: obramboslovje uči, da je eno največjih zagotovil zmage v vojaškem konfliktu motiviranost vojaštva. In kot lep primer navajajo slovensko osamosvojitveno vojno, ko se je slabše opremljena in številčno inferiorna slovenska stran uspešno uprla mogočni jugoslovanski ljudski armadi. Ampak časi so se spremenili in danes se zdi, da bi se Slovenci s puško v roki sovragu uprli le še pri obrambi lokalnega Hoferja. Druga možnost pa so vsemogoči droni, ki bi na Slovenskem končno odgovorili na večno vprašanje, kaj se dogaja za sosedovim plotom. Ampak če smo začeli, pa še končamo z javkanjem o nesmiselni porabi državnega denarja … Dva odstotka BDP-ja, ki bosta šla za orožje, nista težava. Težava je 98 odstotkov BDP-ja, ki gre za vse ostalo.

Voditelji članic Evropske unije so se na sinoči končanem zasedanju v Bruslju zavzeli za precejšnjo okrepitev obrambne pripravljenosti Evrope do leta 2030 in pospešitev spodbujanja konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Druge teme: - Lovci opozarjajo, da predlog novele zakona o divjadi in lovstvu ne odpravlja osrednjega problema vse večjih škod po divjadi. - Ljubljanski pesniški maraton praznuje 10-letnico, na današnji svetovni dan poezije po državi tudi številni drugi dogodki - Na prvi tekmi za obstanek v ligi B nogometne Lige narodov Slovenci v gosteh s Slovaki igrali 0: 0

Klepánje Sicer je zima brez snega, a to za zimske športe ni ovira. "Če zime ni, jo pa naredimo," je geslo tehnologije mraza, a samo kot uvodna misel … Kot zaradi podnebnih sprememb razmišljamo o spremembi poljščin, bo treba očitno na novo podnebno realnost prilagoditi tudi priljubljene športe v zimskih mesecih. Kar je škoda in skoraj tragedija, je dejstvo, da bo zime zmanjkalo ravno v trenutku, ko naši športniki v posameznih disciplinah dosegajo prav neverjetne uspehe … V prihodnosti se bodo na Vitrancu pasle ovce, planiške skakalnice pa bomo spremenili v izstrelitvene rampe za drone prihajajoče vojne. Kakorkoli; ta teden nas čaka predigra za Planico na Pokljuki, kjer se tradicionalno srečujejo biatlonci. Zanimiv šport, na račun katerega so se v času sarajevske olimpijade in opotekajoče se Jugoslavije po ulicah šalili, da kanijo Rusi v Bosno poslati dvesto tisoč biatloncev. Danes pa se zdi kaj takega povsem verjetno. Biatlonci na Pokljuki torej. Mednarodna zveza je nekoliko premaknila termin biatlonskega praznika, a sredina marca je tudi čas, ko se na Pokljuki pari divji petelin. O divjem petelinu, tej veličastni kuri, poslušalstva ni treba izobraževati. Strogo zaščitena in izjemno plašna žival je eden simbolov slovenske favne, njegovo petje ob dvorjenju samici pa je za tistega, ki ga je kdaj slišal, nepozaben čudež narave. Drobljenje In zdaj k zapletu. Dvorjenje in parjenje divjega petelina na Pokljuki, kjer proge potekajo v osrčju Triglavskega narodnega parka, je zaščiteno kot t. i. mirno območje. Gre za območje, kjer je gibanje obiskovalcev prilagojeno tako, da njihova prisotnost ne moti parjenja ter s tem ne ogroža obstoja te živali, ki so jo v nekaterih delih Evrope že iztrebili. Tako bodo tekme letos prilagojene paritvenim običajem divjega petelina, kar pomeni omejitev števila ljudi, organizirane prevoze in pa omejitev spremljevalnih prireditev, ki bodo potekale v dolini. Da imamo radi med parjenjem mir, je skupno vsem živim bitjem, a kljub temu se zdi poteza organizatorjev pokljuških tekem, skupaj z lokalno skupnostjo in seveda Triglavskim narodnim parkom, resnično hvale vredna. Gre za enega tistih redkih ukrepov, zaradi katerih je človek ponosen, da je Slovenec … Še tako zakrknjen cinik v tem dejanju – razen manjše ironije, da tekanje s puškami pod vejami, na katerih poje petelin, ni ravno primerno – ne more najti temne lise. A v petelinji zgodbi moti nekaj drugega. Imamo torej Slovenijo, ki brezkompromisno, sodobno in za vzgled vsem ostalim državam zaščiti pravico največje evropske kure do parjenja, razmnoževanja in s tem obstoja. Pravice divjega petelina postavi pred kapital, pred multiplikativne turistične učinke, ki jih prinaša tekma svetovnega pokala v biatlonu, in pred narodovo katarzo ob športnih uspehih. Kar nas nek način samoomeji in na najlepši možen način pokaže, kako so v praksi videti zelena destinacija, trajnostni razvoj in zaščita naravnega okolja. Glavni udarec In potem imamo Slovenijo, ki pravice, ki pripadajo divjemu petelinu, odreka ljudem. Kot imamo z zakonom določeno mirno območje, na katerem se lahko divji petelin nemoteno pari, imamo mirno območje ali mirna območja, zaščitena z zakonom, v katera se zatekajo divji petelini človeške družbe. Redki, drugačni, ogroženi. Recimo Metelkova 6, dom nevladnih organizacij in grb sovraštva na praporih tistih, ki bi poslali biatlonce, da prerešetajo že tako razpadajočo bajto do temeljev. Če ponovimo; čemu smo kot Slovenci enoglasno sposobni zagotoviti prostor, mir in obstoj divjemu petelinu in čemu tega nismo sposobni zagotoviti nevladnim organizacijam? Deklariran motiv jurišnikov je denar. Da gre za vrečo brez dna, da možje in žene, dekleta in fantje v teh organizacijah ne delajo nič, razen da trošijo vaš trdo prigarani evro; če pa že dajo kaj od sebe, gre za levičarsko, če ne skrajno levičarsko propagando. Kakšen motiv vodi slovensko družbo k zaščiti enkratnosti divjega peteline in k demontaži drugačnosti nevladnih organizacij? In ali to avtomatično pomeni, da se nam zdi kura pomembnejša od človeka, ali pa pomeni, da ogroženost vrednotimo od nižje razvitih organizmov, kot je recimo skrajno ogrožena človeška ribica, do absolutno neogroženih organizmov, kot so tujci, šibki, migranti, spolno ali nacionalno drugačni. Povedano še drugače: spoštujemo mirno območje divjega petelina, ne spoštujemo pa Mirovnega inštituta. Brušenje Drži pa eno – pove vsak, ki je pozimi zarana vstal, da je slišal dvorjenje divjega petelina ... Petelinu je načeloma vseeno; lahko poje, če ga opazuje trideset tisoč tihih ljudi, lahko pa se pritaji, če po gozdu lomasti glasen in neotesan posameznik. Trik ni v številu sledilcev, temveč v hrupu, ki ga povzroča posamezen rogovilež.

Ameriški predsednik Donald Trump je po srečanju z izraelskim premierjem Benjaminom Netanjahujem v Beli hiši napovedal ameriški prevzem Gaze. Namerava jo razviti v nekakšno »riviero« Bližnjega vzhoda. Netanjahu je prvi tuji državnik, ki ga je v svojem drugem mandatu sprejel Trump. A očitno tudi on, kljub sklicevanju na dolgoletno prijateljstvo s Trumpom, ni dobro vedel, kaj ga čaka v Beli hiši. Druge teme: - Delodajalci stežka zaposlujejo invalide, raje plačujejo prispevek za spodbujanje njihovega zaposlovanja. - Policija obravnava vse več spletnih goljufij, v 10-ih odstotkih primerov jim uspe vrniti ukradena sredstva. - Na svetovnem prvenstvu v alpskem smučanju v Saalbachu prvo zlato Italiji, Slovenci v mešani paralelni ekipni tekmi izpadli.

⏰ Ofsaaajd 407! U-bam-bom! Nazaj je 1. SNL in kako sva pa zaštartala. Ne vem, če mi ni glas nekje vmes šel. Od smeha in kvalitete, haha. Taki Ofsajd, da sva posnela potem še Ofsajd: Zic. O NK Mariboru bova imela spin-off, ker je Žiga Kos tako faking zagret. Ampak jedro pa je walda naš in vaš Ofsajd! Kako pa je fajn, ko je spet fuzbal, ne?