Podcasts about slovenci

Po izvolitvi nove demokratične slovenske vlade je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bomo Slovenci odločili zapustiti dotedanjo skupno državo Jugoslavijo. Prevladalo je spoznanje, da se moramo na tak korak dobro pripraviti in tudi preveriti, ali sploh imamo dovolj podpore vseh prebivalcev. To smo storili na plebiscitu 23. decembra leta 1990 in izid razglasili dan po božiču, 26. decembra 1990.

Pred 35-imi leti smo se Slovenci odločili za samostojno državo, to odločitev pa obeležujemo z današnjim praznikom, dnevom samostojnosti in enotnosti. Plebiscit je namreč pokazal izjemno enotnost Slovenije, ki je od takrat nismo več zares občutili, za kar številni krivijo politične delitve. V oddaji tudi: - Kako napreduje krepitev evropske vojaške obrambe? - Združene države v Nigeriji napadle džihadistične skupine - Ob godu svetega Štefana potekajo tradicionalni blagoslovi konj

Na vrhuncu decembrskega vrveža številni že težko čakajo jutrišnji praznik, zaznamovan z mirom in druženjem v krogu najbližjih. Kristjani bodo na sveti večer blagoslovili dom in se udeležili polnočnic, na katerih bodo pričakali božič. Že sinoči pa smo z državno proslavo počastili dan samostojnosti in enotnosti, ki ga bomo praznovali v petek. Premier Golob se je v govoru med drugim vprašal, kdo smo Slovenci kot narod. Državljane je pozval k povezovanju in vzpostavljanju skupnosti. Drugi poudarki oddaje: - V varnostnem svetu OZN opozorila, da ameriški pritisk dodatno poslabšuje razmere v Venezueli. - Uporabniki e-oskrbe morajo vlogo za podaljšanje pravice v prihodnjem letu oddati do konca meseca. - Italijanska vlada bo slovenski manjšini v prihodnjih dveh letih namenila več denarja.

Slovenija danes praznuje dan ustavnosti, saj se je s sprejetjem svoje ustave pred 34-imi leti tudi pravno odcepila od Jugoslavije. Predsednik Ustavnega sodišča Rok Čeferin je ob tej priložnosti opozoril na nazadovanje demokracije in posvaril pred lažnimi novicami. Druge teme: - Po napovedi zvišanja minimalne plače finančno ministrstvo opozarja na več-milijonske posledice. - Kljub mirovnim pogajanjem Rusija krepi napade na Ukrajino. - Kam v prazničnem času najpogosteje potujejo Slovenci?

Ob koncu leta, ko mediji po navadi delajo analize in so vsi po vrsti zaskrbljeni nad prihodnostjo, se lotimo zaskrbljene analize tudi v naši skromni redakciji. Skrbijo nas namreč fašizem, nacionalizem in rasizem v Sloveniji. Zadeva je namreč taka, da so ti omenjeni pojavi pri nas na izjemno nizki ravni, in glede tega capljamo za razvitim svetom. Hočemo povedati naslednje. Slovenski fašisti, nacionalisti in rasisti so nekonsistentni, nepovezani, nespretni, skorajda smešni, in v današnji oddaji se bomo posvetili vzrokom za ta skrb zbujajoč pojav. Poglejmo zadnji primer, ko je rasist na kolesu s solzivcem na mostu čez Dravo poškropil temnopoltega Mariborčana.Kot so povedale priče in mama žrtve, je bil rasist v temnejših oblačilih in je nato pobegnil na kolesu. Lepo vas prosimo! Kateri rasist in belski supremacist, ki da kaj nase, pa se obleče v temna oblačila! Polovica rasističnega naboja se mu med vožnjo po Tržaški izgubi že na njegovi jakni in hlačah, za božjo voljo! Štajerska, ki je že tako ali tako statistično pod slovenskim povprečjem, očitno ne zna pridelati niti dostojnih rasistov. Če bi hotel biti rasist resnično rasističen, ogorčen in ljut, bi bil seveda oblečen v svetla, da ne zapišemo bela oblačila. Rasist na kolesu v temnih oblačilih, ki kar med vožnjo poškropi s solzivcem svojega someščana, ki je zelo verjetno bolj Slovenec kot on sam, in nato pobegne s kolesom prek mosta, pa je videti bolj kot ne tragikomično. Za otroka in družino seveda tragično, za prispevek k slovenskemu rasizmu pa komično. Čeprav je glavni namen naše oddaje družbena analiza in ne izobraževanje – za to imamo v naši medijski hiši specializirana uredništva – naj na hitro podučimo tega in ostale slovenske rasiste, kako je videti rasistični napad, ki je vreden te besede. "V bele halje oblečeni s šilastimi belimi kapucami, ki zakrivajo obraz, počasi korakajo rasisti prek starega mosta čez Dravo. Mora se jih zbrati vsaj sto ali dvesto. Ker biti rasist na družbenih omrežjih in v spletnih komentarjih ne šteje. Nekje sredi te množice mora še posebno zagreti rasist nositi goreči križ. Ker je z ognjem na odprtem težava, bi strpna družba dovolila tudi križ, ovešen z božičnimi lučkami, napajanimi iz akumulatorja, ki ga nosi drugi rasist." Se pravi: oblačila so bela, nobenih koles in predvsem nobenega škropljenja s solzivcem. Tudi nobenega vzklikanja: »Maribor šampijon«, saj je rasizem preveč kompleksna in stroga rabota, da bi jo prepustili organiziranim navijaškim skupinam. Ima pa slovenski rasizem ključno težavo z rasističnim objektom. Temnopoltih pri nas ni ravno v izobilju. Oziroma jih, z rasističnega stališča, primanjkuje. Pa še ti, ki so, nekako ne delujejo zares. Ubogi mariborski deček ima belopolte starše, kar je za rasizem, ki mu je rodoslovje bistvo delovanja, da ne zapišemo raison dʼetre, še dodatna frustracija. Tudi ostali slovenski temnopolti niso tisti klasični, kot jih poznamo na izvorih rasizma, rojenega na afriški celini. Se pravi, ali so, kot v primeru mariborskega dečka, vzornejši Slovenci od rasistov samih, ali so Romi, ki avtohtono živijo na teh prostorih, ali pa so priseljenci, brez katerih bi rasistom ob večerih manjkala kitajska hrana, prinesena na dom. In tako po rasistično naprej in po rasistično nazaj. Potem pa je tu še gola aritmetika. Se pravi, katerih je v Sloveniji več: ali naših sodržavljanov temne polti ali belopoltih rasistov? Če je več temnopoltih, kot je rasistov, pridemo do neprijetne in za teorijo rasizma skoraj nevzdržne situacije, da so rasisti v odnosu do temnopoltih manjšina. Rasisti morajo biti, ali se vsaj počutiti kot večina, saj drugače rasizem nima pravega smisla. Če pa je rasistov več kot naših temnopoltih sodržavljanov, potem pridemo do teze z začetka današnje oddaje, da so leni, slabo organizirani in za rasiste precej boječi. Če je največ, kar skupaj spravi slovenski rasizem, Štajerc na peciklu v temnih oblačilih, ki z varne razdalje poškropi otroka, potem so slovenski rasisti precej bedne kreature. Ker pa smo sredi praznikov in se tudi z našo uredniško politiko pridružujemo spokoju, miru in upanju, le še manjša opomba za konec. Kot večina Slovencev, se bodo tudi slovenski rasisti te dni poklonili rojstvu deteta, ki se je rodilo na Bližnjem vzhodu, verjetno precej temnopolto, v tujo kulturo, s tujim jezikom, tujimi šegami, da nas odreši.   Če bi bili slovenski rasisti vsaj malo konsistentni, bi odšli k polnočnici s solzivcem.

Rojaki v Franciji so se na letošnji božič pripravljali tudi s celodnevnim srečanjem in s spokornim bogoslužjem, nam je povedal delegat in župnik v Freyming-Merlebachu Jože Kamin. V Habstericku so imeli duhovno pripravo in osebne spovedi. V ta kraj radi prihajajo Slovenci in tudi drugi. Polnočnice že nekaj let nimajo, imajo pa skupno večnacionalno praznovanje. V župnijski cerkvi sv. Mauricija bodo slovenski pevci Jadrana in župnijskega zbora zapeli s francoskim pevskim zborom. Na božič bo sveta maša v slovenski kapeli svetega Jožefa, kjer so postavili tudi lepe jaslice, okraski na smrekah pa so iz čipk. Več.

Pred dnevom samostojnosti in enotnosti je predsednica republike Nataša Pirc Musar na Brdu pri Kranju podelila državna odlikovanja. Med petnajstimi prejemniki medalje za zasluge so tudi Slovenci iz zamejstva: zagovornik pravic slovenske narodne skupnosti v Italiji Rafko Dolhar, zagovornik slovenske manjšine na Koroškem Štefan Domej, zagovornik pravic slovenske skupnosti na Goriškem duhovnik Marijan Markežič, pedagoginja z Opčin pri Trstu Stanislava Sosič, športni pedagog s Tržaškega Aldo Rupel, medaljo je prejel tudi zagovornik krepitve slovenske identitete, dolgoletni sodelavec Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Rudi Merljak.

V Bruslju vseevropski protest kmetov. Tam tudi slovenski kmetje.Mesec predla zvišanje minimalne plače na 1000 evrov neto. Delodajalci presenečeni in zaskrbljeni.Zgodovinar Stane Granda o obglavljenem Titovem spomeniku v Velenju: Gre za političen kip, ki mora deliti politično usodo.ŠPORT: Švicar Odermatt dobil smuk v Val Gardeni. Slovenci brez vidnejše uvrstitve.VREME: Jutri bo na Primorskem in Notranjskem oblačno, ponekod bo lahko občasno rosilo. Drugod bo precej jasno. Najvišje dnevne temperature od 6 do 15 °C.

Danes začenjamo s parafrazo resnice, ki se je njega dni zapisala modremu Speransu: "Sreče človeku ne more dati niti sistem, niti država, niti politična stranka … srečo lahko da človeku le loto." In mi obešenjaško dodajamo: "Pa še to je statistično skoraj nemogoče." Že drugo leto zapored je ob običajnih obscenostih glavna atrakcija novoletnega časa novoletni loto. Kartice so šle v rekordnem času in te dni se skoraj četrtina naših sodržavljanov trese, ali bo dobila eno izmed prvih treh nagrad. Ali pa katero koli drugo nagrado. Preostale tri četrtine Slovencev, ki so se z nakupom obirale, pa zdaj poskušajo kartico z obetom sreče kupiti na črnem trgu.V bistvu se analitična oddaja, kot je naša, z nečim tako naključnim, kot je sreča, ne bi ukvarjala, če ne bi novoletni loto na več ravneh govoril o Slovencih in o našem položaju v vesolju ob prelomu koledarskega leta. Glavne nagrade so tri. Lani sta bili dve, ampak, računajoč na božičnico, je letos denarja več in darila pod smrekico bodo bogatejša. Lani sta bili glavni nagradi stanovanji v Ljubljani in Kopru, letos so dodali še stanovanje v Mariboru. Najprej k teoretični ravni. Na loteriji so izjemno natančno zaznali simbolno vrednost glavne nagrade, se pravi stanovanja. Prejšnje družbe so dobile svoje elite tako, da je nekdo imel več ovc kot drugi, elite moderne družbe so se oblikovale s kopičenjem kapitala, pomoderna elita pa nastane z zbiranjem stanovanj. Se pravi, če hočeš pripadati družbeni eliti in vplivu, ki ga ta status prinaša, moraš kopičiti stanovanja. Kako drugače si razlagati dejstvo, da so do pred kratkim glavni loterijski dobitki v glavnem pomenili denar. Se pravi, če si včasih zadel glavni loterijski dobitek, torej denar, si si stanovanje lahko kupil. Kot še vedno velja, da če danes dobiš stanovanje na loteriji, ga še vedno lahko prodaš in dobiš denar. Pomeni, da stanovanje kot loterijski dobitek nima višje ali drugačne vrednosti od denarnih dobitkov preteklosti; gre izključno za čustveno kategorijo, ki naj bi in tudi je pritegnila nepremičninsko pobesnelo slovenstvo, da je v rekordnem času pokupilo vse loterijske listke, ki so bili na voljo. Druga pomemba kategorija, ki jo Loterija Slovenije vzpostavlja z novoletnim lotom, pa je svojevrstni zemljevid slovenske razvitosti. Uradne statistične ocene posameznih regij so eno, nekaj povsem drugega pa sta razvitost in zaželenost regije, kot jo razume slovenska loterija in posledično tudi igralci te zanimive igre. Na prvem mestu je tako stanovanje v Ljubljani, ki je vredno največ. Na drugem mestu je stanovanje v Kopru ... "Zakaj hudiča pa v Kopru?" Koper ni veliko mesto, ima kup ne ravno prijazne industrije, je pa res, da ima mlako, imenovano morje. Na ponižujočem tretjem mestu, potem ko ga lani sploh ni bilo, se je šele znašlo drugo največje slovensko mesto. V Mariboru zaradi loterijskega ponižanja zagotovo vre, ampak v Mariboru pogosto vre tudi zaradi manjših stvari. A tu se še ne konča … Ko bi človek pričakoval, da bo četrti dobitek stanovanje v Novem mestu, peti v Celju, šesti v Novi Gorici in tako naprej po lestvici slovenskega urbanega imaginarija, se nenadoma pojavijo življenjske rente in naložbeno zlato, ki so dobitki po tretjem. Se pravi, če bi sledili logiki prvih treh dobitkov, bi bil petnajsti dobitek bivalni zabojnik v Črnomlju, ampak žal ni tako. Slovenija je skozi prizmo loterije razdeljena na pokrajine klinično hladno. Le tri imamo … Najprej Ljubljana, potem Primorje in kot tretji so na seznamu Štajerci – "če že hočejo". Vsaj malo pa se moramo pozabavati s povsem praktičnimi vidiki novoletnega lota. Ker ni vseeno, kdo kaj zadene. Poglejmo najbolj idealen primer. Če si Ljubljančan in zadeneš prvo nagrado, se vesolje ne bo niti pretegnilo. Stvari so urejene, le še eno prazno stanovanje, namenjeno švedski družini dva tedna v juliju več. Če dobiš stanovanje v Ljubljani kot Mariborčan, ga boš ali takoj prodal ali pa uporabljal dvakrat letno, ko je derbi. Če dobiš stanovanje v Ljubljani kot Koprčan, si ne moreš domisliti niti enega pametnega razloga, zakaj in čemu bi ga imel. In naprej. Če dobiš stanovanje v Kopru kot Mariborčan, boš prodal prikolico v Savudriji. Če ga dobiš kot Koprčan, to razumeš kot smolo. Če ga dobiš kot Ljubljančan, bodo tja odšli tvoji otroci, ki nimajo pogojev za filozofsko. Če dobiš stanovanje v Mariboru kot Ljubljančan, ga greš pogledat in se nemudoma vržeš z balkona. Če ga dobiš kot Koprčan, odpotuješ tja enkrat letno za štirinajst dni, ker se zaradi zamudne poti za krajši čas ne izplača. Če ga dobiš kot Mariborčan, pa je seveda odvisno, ali je stanovanje na desnem ali levem bregu. Ker če si s Teznega, ti niti na kraj pameti ne pride, da bi šel živet v Melje. Vsi drugi Slovenci, ki živijo zunaj Kopra, Ljubljane ali Maribora, pa bodo ob novoletnem žrebanju dobitkov stiskali pesti, da dobijo četrto nagrado.   Mimogrede … v uredništvu si zelo želimo, da tudi tokrat dobi glavno nagrado tisti Kranjčan, ki je pred nekaj meseci prišel po glavni dobitek – sedemintrideset milijonov, zadnji dan, preden bi listek propadel. Ni lepšega kot opazovati može in žene z loterije, ko se tresejo in potijo.

Razširitev dvojezičnega sodstva na avstrijskem Koroškem je ena od tem, ki bo aktualna tudi prihodnje leto, saj premika na tem področju ni. Kdo je za to odgovoren, sprašujemo odvetnika Rudija Vouka. Ob 90. rojstnem dnevu čestitamo znanemu avstrijskemu umetniku, koroškemu Slovencu Valentinu Omanu. In Memoram: Križev pot Ukrajina/Bližnji vzhod je naslov njegove najnovejše razstave, s katero se je v Koroški galeriji likovnih umetnikov v Slovenj Gradcu sklenilo jubilejno Omanovo leto. Ustavimo se v Monoštru, kjer so podelili nagrade za najboljša literarna dela, ki so jih ustvarjalci vseh generacij poslali na letošnje Porabske litere. Posvetimo se tudi športni dejavnosti, ki je med Slovenci v zamejstvu dobila nov zagon z ustanovitvijo zamejske športne koordinacije in odprtjem regijskih pisarn OKS. Vabimo pa vas tudi na pohod po Vertikali, planinski pešpoti, ki povezuje celotno območje, na katerem živijo Slovenci v Italiji. Foto (Koroška galerija likovnih umetnosti): Valentin Oman - In memoriam: Križev pot Ukrajina/Bližnji vzhod

Jose Agustin Garcia Trujillo je Kubanec, ki se je pred dvaindvajsetimi leti preselil v Slovenijo. Ko je zagledal morje, je čutil povezanost z domom, rekel si je, da je tu lepo. V Kopru ima že vrsto let plesno šolo in poučuje salso, živi pa na Krasu. Prepričan je, da se mora vsak, ki se preseli sem, prilagoditi kulturi. In se naučiti jezika. Ter sprejeti našo hrano. Jose dvakrat na teden je joto, govori slovensko in ima tudi slovensko državljanstvo. Tu mu je tako dobro, da je s Kube pripeljal še starše in sploh nima namena, da bi se kdaj odselil. *Poznaš koga, ki se je preselil v Slovenijo in bi ga oziroma bi jo bilo vredno slišati? Piši mi na maja.stepancic@rtvslo.si. Hvala!

Urednica in režiserka na slovenskem programu RAI v Trstu Lucija Tavčar pripada mlajši generaciji. Po mami koroška in po očetu tržaška Slovenka je zelo ukoreninjena v obeh prostorih. Z vprašanjem identitete se slej kot prej sooči vsak zamejec, pravi. Kakšne perspektive pa imajo mladi? Celovška Posojilnica Bank se vnovič prodaja. Kaj bi to lahko pomenilo za dvojezične poslovalnice na avstrijskem Koroškem in kaj za sponzoriranje dejavnosti koroških Slovencev? Gostimo doktorico Anito Peti Stantić, predstojnico katedre za slovenski jezik in književnost na zagrebški Filozofski fakulteti, prevajalko in letošnjo dobitnico Lavrinove diplome. Naša sogovornica pa je tudi Jelka Pšajd, raziskovalka, tesno povezana s Porabjem. Za svoje delo je dobila Murkovo nagrado, najvišje strokovno priznanje na področju etnologijeFoto (Vida Toš): etnolginja Jelka Pšajd, Murkova nagrajenka, raziskovalno tesno posvezana s porabskimi Slovenci

Novinarka in urednica na slovenskem programu RAIa v Trstu Lucija Tavčar sodi v mlajšo generacijo Slovencev v Italiji, v svojih genih pa nosi tudi koroške Slovence. Poklicno je šla po očetovih stopinjah in se zaposlila na slovenskem programu RAI-a. Službeno jo pot pogosto vodi v Benečijo in Rezijo in tam živeči Slovenci jo spominjajo na rojake na avstrijskem Koroškem, pravi. Ponosna je na oddaje v narečjih, ki jih Radio Trsta A neguje že desetletja. Kako pa se sooča z vprašanji lastne identitete, jo je kdaj zamikalo, da bi ostala v Sloveniji, kjer je študirala? Kakšne perspektive imajo mladi Slovenci v Furlaniji - Julijski krajini in kakšen je njihov odnos do uveljavljenih manjšinskih struktur? Prisluhnite!Foto: Lucija Tavčar na terenu v Bardu

Papež: Advent nas uči, da upanje postane dejanje.Dobrodelni Miklavžev večer za streho telovadnice Zavoda Antona Martina Slomška.Gregorčič: SD se je znašla v prostoru, kjer jo “razkosavata” Levica in Gibanje Svoboda.Umetna inteligenca vse pogosteje uporabljena tudi pri zavarovalniških prevarah.Slovenski pravniki v Celovcu tudi o pravici uporabe dvojezičnosti v sosednjih državah.V Evropskem parlamentu pogovorni panel o nasilju nad kristjani v južni Aziji.Stroka na 36. Mišičevem vodarskem dnevu o odpornih in sonaravnih rešitvah za urejanje vodotokov.ŠPORT: Pogačarju po sijajni sezoni pričakovano še tretje zlato kolo.ŠPORT: Kvalifikacije v Visli Kobayashiju, na tekmi vsi Slovenci.VREME: Na Primorskem ter ponekod na zahodu dokaj sončno. V notranjosti Slovenije bo prevladovalo oblačno vreme.

NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju si je mogoče od petkove premiere naprej ogledati dramo Lepotna kraljica Leenana (linána). To je dramski prvenec angleško – irskega dramatika, scenarista in filmskega režiserja Mártina McDonagha (mkdóna), ki ga Slovenci poznamo po številnih uprizoritvah - prav to igro smo gledali v ljubljanski Drami že leta 1999 v prevodu Tine Mahkota. Isto poslovenjeno besedilo so ob dramaturškem vodstvu Marinke Poštrak in režiji Luke Marcéna na sceni Lina Martina Japlja uprizorili igralci Vesna Slapar, Vesna Jevnikar, Miha Rodman in Borut Veselko. Na sinočnji predstavi je bila Tadeja Krečič. Premiera 28. november 2025 Prevajalka Tina Mahkota Režiser Luka Marcen Dramaturginja Marinka Poštrak Scenograf Lin Martin Japelj Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalka odrskega giba Lara Ekar Grlj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalec maske Matej Pajntar Asistentka scenografa Živa Brglez Patiniranje scenografije Nenad Živković IGRAJO Mag Folan: Vesna Jevnikar Maureen Folan: Vesna Slapar Pato Dooley: Borut Veselko Ray Dooley: Miha Rodman Glas radijskega voditelja: Dominik Vodopivec

Dr. Jaka Čibej je raziskovalec, ki se na Centru za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani ukvarja z računalniškim jezikoslovjem. Pred kratkim se je lotil popisovanja slovenskega tabujevskega besedišča - torej kletvic, slabšalnih izrazov in podobno. Zakaj, kakšna je uporabna vrednost takšne raziskave in kaj nam pove o slovenski družbi, izveste v tokratnem Jezikanju.

Slovenija in Madžarska sta lahko, ko gre za varovanje manjšin, vzor mnogim državam po svetu, je prepričana predsednica Slovenije Nataša Pirc Musar, ki je skupaj z madžarskim kolegom Tamásom Sulyokom obiskala Pomurje in Porabje. Predsednik krovne Državne slovenske samouprave Karel Holec, pa verjame, da bodo porabski Slovenci, če bodo enotni, ne le preživeli, temveč tudi živeli.Gostimo Nives Cossutta, tržaško rojakinjo, ki je prevzela vodenje Slovenske kulturno gospodarske zveze. Ta krovna organizacija Slovencev v Italiji je pred pomembnimi izzivi in tega se zaveda tudi nova predsednica. Kako pa si predstavlja sodelovanje z drugo krovno organizacijo Svetom slovenskih organizacij? Februarja prihodnje leto bo minilo 25 let od sprejetja zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Pri njegovi pripravi je sodeloval tudi nekdanji senator Stojan Spetič, politik in novinar. Zanima nas, kako se danes spominja časov priprave zakona, zelo pomembnega za rojake v Furlaniji – Julijski krajini. Z urednico tržaške založbe Mladika Nadio Roncelli potegnemo črto pod več kot 20 let sodelovanja na slovenskem knjižnem sejmu in predstavimo nov projekt režiserja Mihe Dolinška X Smrklja. Namenjen je mladim koroškim Slovencem in krepitvi uporabe slovenskega jezika tudi na spletnih platformah. Zanimanje mladih za sodelovanje v njem pa je, kot lahko slišite, navdihujoče.  

Gaja Brecelj, predsednica Umanotere, je opisala kolikšen ogljični odtis puščamo Slovenci s svojimi potrošniškimi navadami v okolju? Katere vsakdanje navade lahko spremenimo, na področju rabe energije, pri nakupovanja tekstilnih izdelkov - predvsem oblačil in obutve, ter hrane in prevoza? Pogovarjali smo se tudi zaradi predprazničnega obdobja, v katerem običajno nakupujemo več kot v preostalih mesecih leta in kupujemo stvari, ki jih verjetno niti ne potrebujemo.

Bruselj: proračunski načrt Slovenije za 2026 verjetno v neskladju s fiskalnimi pravili EU.Svet Agencije za trg vrednostnih papirjev proti vstopu hrvaške Fine v Ljubljansko borzo.Miran Videtič: Referendum je hud udarec koaliciji, kultura govora razgalja radikalizacijo.ŠPORT: Anže Lanišek na drugi stopnički v Falunu, do točk še trije Slovenci.Vreme: Jutri bo v večjem delu Slovenije suho, oblačnost se bo ponekod trgala.

Krovni zakon o odnosih Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja je doživel drugo posodobitev od sprejetja v letu 2006. Novela, ki jo je v petek podprlo vseh 79 prisotnih poslancev, nihče ni bil proti, prinaša predvsem novosti za rojake v sosednjih državah. Najpomembnejša sprememba je nov sklop, povezan s spodbujanjem njihovega gospodarskega razvoja. S tem bo omogočeno izvajanje programa, za katerega ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport že zagotavlja sredstva v naslednjih proračunih. V naslednjih štirih letih bo za to namenjenih deset milijonov evrov. Na področju regionalnega sodelovanja novela določa organ, pri katerem se zagotavljajo proračunska sredstva za uresničitev prevzetih mednarodnih obveznosti, ki se izvajajo v interesu Slovencev v zamejstvu. Poleg tega novela rešuje prostorsko stisko Slovenske izseljenske matice in Svetovnega slovenskega kongresa. Na petkovem zasedanju je bilo med drugim slišati željo, da bi država podoben model našla tudi za krepitev gospodarskega sodelovanja med Slovenci po svetu.

Najbogatejši Slovenci so bogastvo ustvarili v lastnih podjetjih in z reinvestiranjem dobičkov. Šele nato kapital selijo v druge razrede — borzo, nepremičnine in zasebni kapital. Najpogosteje denar investirajo v nepremičnine, delnice na ljubljanski borzi in sklade zasebnega kapitala. Velik del denarja začasno parkirajo tudi v zakladne menice evroobmočja. Pred mikrofonom: Jure Ugovšek, urednik edicije Najbogatejši Slovenci Finance Manager V tokratni epizodi boste slišali*: 0:00 Intro 0:25 Novi Najbogatejši: Dari in Vesna Južna (rast, Petrol) 3:42 Nekdanja zakonca Login: koliko časa bosta še na lestvici 8:06 Šešokovi: zakaj niso prvi, kot je bilo napovedano lani 9:50 Metodologija: Je upoštevano tudi osebno premoženje? 16:27 Izziv: koga ni na lestvici, pa bi lahko bil 20:13 Skok leta: Uspeh podjetja Ngen 23:42 Dewesoft: Padec vrednosti 27:41 Boscarol: Aktivni in razpršeni investitor 35:04 Luka Dončić: Vrednotenje pogodb in sponzorstev 49:18 Investicijska strategija: zakladne menice in reinvestiranje dobička 54:19 Ljubljanska borza: vlaganje v delnice (primer Izet Rastoder) 1:09:15 Kripto/mladi milijonarji: Težave pri sledenju in vrednotenju *ustvarjeno s pomočjo umetne inteligence ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ - poglobljene članke ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti (omejeno število) Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Ne veš, kako investiranje vpliva na socialne transferje, kot so otroški dodatki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termin: 27. november 2025 med 17.00 in 20.30 Info: www.money-how.si/dogodki ____________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Sklepna seja podnebne konference v Belemu v Braziliji je prinesla dogovor, v katerem pa ni načrta za fosilna goriva, ki ga je zahtevala skupina več kot 80-ih držav, tudi Slovenija. Predsedujoči konferenci Andre Correa Do Lago priznava, da ambicije nekaterih strani niso bile dosežene, zato obljublja objavo načrta za fosilna goriva in omejevanje krčenja gozdov. Tudi to je bila tema vrha, a prav tako ni prinesla soglasja. - Hamas naj bi streljal na izraelsko vojsko, ta v protinapadu ubila več kot 20 prebivalcev Gaze. - Predpisovanje antibiotikov pri nas med najnižjimi v Evropi. - Na uvodni tekmi sezone svetovnega pokala v smučarskih skokih v deseterici trije Slovenci.

Letos mineva 130 let, odkar je Jakob Aljaž postavil stolp na vrhu Triglava. Nedavno je zaokrožila pobuda, da bi 7. avgust, dan, ko je Triglav leta 1895 tudi uradno postal slovenski, razglasili kot državni praznik. Pobudo je dal Marko Viduka iz Bohinja, ki je bil naš gost. Povedal nam je, zakaj je prišel do te ideje, poslušalci pa so delili svoje mnenje o njegovi pobudi. Z nami je bil tudi konservator-restavrator iz Narodnega muzeja Slovenije mag. Gorazd Lemajič, ki je avtor razstave »Ta pleh ima dušo!«

Tudi tokratna oddaja je preplet zgodb in prispevkov o dejavnosti in življenju naših rojakov na tujem. Postdoktorsko raziskovalko Veroniko Mraz iz Celja je želja po znanju in nadaljnem izobraževanju na področju imunologije kože pripeljala v dansko glavno mesto Kopenhagen, Štajerko Renato Medved pa je pot pred več kot tremi desetletji odpeljala na Kanarske otoke, kjer deluje na področju turizma. S predsednikom Slovenske zveze na Švedskem Alojzem Macuhom pa smo se pogovarjali o tem, kako živijo Slovenci v tem delu Skandinavije in kakšnim dejavnostim se posvečajo v jesensko zimskem času.

Med Slovenci v Furlaniji – Julijski krajini nemalo prahu dvigujejo težave nepremičninskega podjetja Dom. Zaradi velikih finančnih težav so morali kar nekaj kulturnih domov že prodati. Skupaj s pristojnimi v Sloveniji pa zdaj iščejo rešitev za prenos lastništva Kulturnega doma v Trstu. Slovenci na avstrijskem Štajerskem si želijo svojo hišo v Gradcu in tudi o tem so se pogovarjali z veleposlanikom Slovenije v Avstriji, ki se je mudil na svojem prvem obisku pri njih. Na pot na Dunaj pospremimo razstavo o pomembnem koroškem deželnem glavarju Hansu Simi, ki se je moral v 70. letih posloviti zaradi dvojezičnih tabel. Skupaj z Zvezo Slovencev na Madžarskem praznujemo 35 letnico njihovega delovanja in se ustavimo v Lovranu, kjer slovensko kulturno društvo Snežnik 20 let povezuje rojake. Prisluhnite!Foto (USZS): praznovanje 35 letnice Zveze Slovencev na Madžarskem

Papež Leon XIV.: Cerkev ni le zgradba, ampak živo občestvo Kristusovih učencev.V Kanadi ima vsaka bolnišnica komisijo za evtanazijo, ki bolnike spodbuja k temu koraku.Direktor Radia Ognjišče se ob zahvalni nedelji zahvalil poslušalcem za zvestobo in podporo.Mladoletna osumljenca napada na dijaka na območju Kočevja v hišnem priporu.V Poljčah na Gorenjskem pred 35. leti padla odločitev za plebiscit. Plut: Krepiti moramo zdravo domoljubje in ponos, da smo Slovenci.V Klubu slovenskih podjetnikov razočarani nad odnosom države do gospodarstva. Predtavili so razvojno strategijo Uspešna Slovenija.Predsednica Združenja ravnateljev Mojca Mihelič: Če učenec napreduje v usvajanju znanja, potem dober učitelj to tudi prizna pri končni oceni.Komentar Nejca Krevsa o tem, da naj bi se Abrahamskim sporazumom, ki zbližujejo muslimanske države z Izraelom, pridružil tudi Kazahstan.Rokometašice Krima Mercatorja v 7. krogu lige prvakinj v Ljubljani izgubile proti danskemu Odenseju.

Ob dnevu reformacije Slovenci praviloma govorimo predvsem o Primožu Trubarju, Juriju Dalmatinu in Adamu Bohoriču ter njihovemu prispevku k oblikovanju in uveljavljanju našega jezika. In vendar je nastanek protestantizma prinesel tudi druge, za zahodni svet v marsičem morda še bolj daljnosežne spremembe. Znameniti nemški sociolog Max Weber je denimo pred dobrim stoletjem postavil tezo, da je prav protestantska etika s svojimi pozivi k trdemu delu in varčnosti dala močan zagon vzpenjajočemu se kapitalizmu. Čeprav je, kot bomo verjetno videli v današnji oddaji, odnos protestantske cerkve do kapitalizma vse prej kot enoznačen, pa nedvomno lahko rečemo, da je protestantska misel močno vplivala na to, kako je začel moderni posameznik od 16. stoletja naprej gledati na samega sebe in svojo vlogo v svetu. O tem, v čem je protestantska etika tako drugačna od prej prevladujočih pogledov na svet, na kakšen način je vplivala in morda še vpliva na oblikovanje modernega človeka, ter kakšna je njena povezava z vzponom kapitalizma, bomo v tokratni Intelekti govorili z nekdanjim škofom evangeličanske cerkve na Slovenskem Gezo Filom, s kulturnim in literarnim zgodovinarjem dr. Jonatanom Vinklerjem ter z dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom. Gre za ponovitev Intelekte iz leta 2023, oddajo je pripravila Alja Zore,

Brazilska konferenca Svetovnega slovenskega kongresa je skupaj z Zvezo Slovencev v Braziliji v okviru rednih spletnih srečanj pripravila odmevno predavanje prof. dr. Valdeirja Vidrika z naslovom Življenje in delo slovenskih izseljencev na kavnih plantažah ob koncu 19. stoletja. Zanimanje za zgodovino slovenskega izseljenstva v Braziliji je bilo veliko. Prof. Vidrik, katerega predniki so v Brazilijo prispeli konec 19. stoletja, je v svoji raziskavi predstavil zahtevne življenjske razmere slovenskih priseljencev, ki so se v Braziliji znašli le nekaj let po odpravi suženjstva. Poudaril je, da so številne nekdanje sužnje na plantažah nadomestili izseljenci iz Evrope – med njimi tudi Slovenci – ki so se soočali z napornim delom, skromnimi pogoji in zahtevno prilagoditvijo na novo okolje, tudi nasiljem in zlorabami. Kljub težkim razmeram pa so se slovenski priseljenci izkazali z vztrajnostjo, delavnostjo in močnim občutkom skupnosti, kar jim je omogočilo, da so si sčasoma ustvarili trdnejše temelje in prispevali k razvoju brazilske družbe.

Februarja prihodnje leto bo minilo 25 let od sprejetja zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, ki je izboljšal raven manjšinskega varstva. Najpomembnejši je bil sprejem zakona za pripadnike slovenske manjšine v Videmski pokrajini, torej za rojake v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini, saj je Italija s tem prvič priznala, da na tem območju živi slovenska manjšina. Zakon je med drugim določil pravice do izobraževanja v slovenskem jeziku in pravico do rabe slovenščine na javnih upravah, pa pravico do vidne dvojezičnosti in izražanja narodne identitete in lastnih medijev, če omenimo le nekatere. Četrt stoletja po sprejetju zakona marsikod te pravice še vedno niso zagotovljene, nasprotno, ponekod se razmere poslabšujejo. Kot naprimer v Bardu v Terskih dolinah, čeprav je ta občina ena od 32, kjer velja zaščitni zakon, župan tega ne priznava in trdi, da slovensko narečje ne obstaja. Slovencem onemogoča delovanje in jih diskriminira. Lotil se je tudi župnika Renza Calligara, ki se je po ustrahovanju odločil za upokojitev. Toda, kot zagotavlja Igor Černo, občinski svetnik in kulturno zelo dejaven rojak, se županu ne bodo uklonili. Nasprotno. V Bardu se je z rojaki in župnikom pogovarjala Lucija Tavčar, novinarka Radia Trst A. Prislunite jim!Foto: Brošura Slovencev v Videmski pokrajini - Mi smo tu

Ste vedeli, da aspirin uporabljajo tudi medvedi? No, ne ravno aspirina, kot ga poznamo mi. Po zimski hibernaciji v naravi poiščejo rastline, ki jim pomagajo pri bolečinah v telesu zaradi večmesečnega mirovanja. O tem, kako so živali v divjini sami svoji zdravniki, je napisal knjigo Doctors by Nature nizozemski biolog Jaap de Roode, ki ga gostimo v tokratni Frekvenci X.Gostje: dr. Jaap de Roode, nizozemski biolog z Univerze Emory in avtor knjige Doctors by Nature: How Ants, Apes, and Other Animals Heal Themselves Peter Omejc, veterinar v Živalskem vrtu Ljubljana Gordana Vidić, čebelarka, članica Čebelarskega društva Barje in mentorica čebelarskega krožka Brala sta Maja Moll in Jan Grilc. V Xpertizi (od 28:08 naprej) tokrat gostuje mlada raziskovalka na Fakulteti za varnostne vede v Mariboru Iza Kokoravec Povh. Deluje na področju kriminologije in kriminalistike, zanimajo pa jo zlasti mladi prestopniki in vzroki, zakaj jih zanese na kriva pota.   !!Ob tem imamo pri Frekvenci X še vabilo za vse ljubitelje pub kvizov: V ponedeljek, 10. novembra 2025, na prvi slovenski dan znanosti, Frekvenca X in Znanost na cesti pripravljamo prav poseben pub kviz. V kavarni Slovenskega etnografskega muzeja bomo ob 19h zagrizli v vprašanja, povezana z znanostjo v Sloveniji. Kdo so bili največji slovenski veleumi, kje segajo Slovenci v sam svetovni vrh znanosti, kaj vse zmoremo in znamo? Na interaktiven način, na povsem poljudni ravni, z zabavnimi eksperimenti, skrivnostnimi gosti in unikatnimi nagradami bo večer kot nalašč za vse radovedne, ki radi trenirate svoje nevrone. Če vas zanima: Zasnujte 4-člansko ekipo, nadenite ji kreativno ime, ki vsaj malo diši po znanosti (v Sloveniji), in se čim prej prijavite! Prijave zbiramo TU do zapolnitve prostih mest. Poglavja: 00:00:33 Metulji monarhi, primer tega, da "mama ve najbolje" 00:04:20 Na kakšne načine živali uporabljajo "zdravila" 00:05:05 O vrabcih, ščinkavcih in cigaretnih ogorkih 00:06:56 Kako vemo, da se živali res zdravijo? 00:08:45 Kako živali sploh vedo, da je neka rastlina lahko zdravilo? 00:11:49 Kaj pa udomačene živali in živali v ujetništvu? Obiskali smo ljubljanski ZOO. 00:19:28 O propolisu: Obisk čebelarke Gordane 00:23:40 O medvedu in aspirinu 00:24:53 O mačkah in razvoju novega sredstva proti komarjem 00:26:04 Zakaj je znanje živali o "zdravilih in zdravljenju" pomembno tudi za ljudi 00:27:31 Prihodnji teden v Frekvenci X 00:28:08 Xpertiza: Iza Kokoravec Povh 00:34:14 Povabilo na pub kviz!

Piše Meta Kušar, bere Mateja Perpar. V zadnjem času različna gibanja apelirajo, da je treba dejstva ponotranjiti. Imeti podatke, ni dovolj. Politika, ki ne implementira demokratičnih vrednot, je vredna še manj. Za dobro življenje moramo uresničevati Ustavo RS, zakone, dogovore – politiki in državljani. O tem v zborniku Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program razmišlja 74 različnih strokovnjakov, komplementarnih levemu delu politike. Levi del nam je vladal 24 let, desna sredina 9 let, kljub temu je mnogi niso uzavestili kot legitimno. Tokrat ni možnosti, da bi se poglabljali v vzroke duševne zanemarjenosti Slovencev, ki nas duši kot masivna banalnost na vseh področjih. V veliki meri jo zaradi nepoznavanja preteklosti, in trganja vezi z njo, povzroča izkoreninjenost ljudi. Neobčutljivi smo za bistvene stvari. Strokovnjaki so napisali, kar opažajo v naših družbenih sistemih in podsistemih. Slovenija, ki je bila ob osamosvojitvi vesela, rdečelična nevesta, se spreminja v nesamozavestno, anoreksično tridesetletnico. In s tokom, ki ga je ubrala, ne more biti zadovoljen prav nihče, ki je vsaj malo resnicoljuben. Zbornik je opozorilo vsem državljanom, saj smo vsi prišli v tisto stanje n u j e, na katero je treba dejavno odgovoriti, če ne želimo izgubiti svoje države, ki ni samoumevna. Veliko gre narobe in krute realnosti si ne smemo prikrivati, če naj se osvobodimo in ozdravimo izkoreninjenosti. Samo svoboden človek je sposoben ustvarjati dodano vrednost. Kakor jo Zahodni Evropejec, ki je tudi veliko hudega preživel, a ga rane niso pohabile. Ivan Cankar nam je kazal nesvoboden in eksistenčno ogrožen narod, katerega pripadnik je bil. Pokazal svoje prvo osvobajanje: erotično, z zbirko Erotika. Župančič, je šel s Čašo opojnosti v isto smer. Prvoborca modernizma, nista erotiki izborila svobode za zmeraj in za vse. Pokazala sta, da je eros prva točka osvobajanja. Druga je svobodno doživljanje, tretja svobodno mišljenje in četrta svoboda govora – in še mnogo zraven imenujemo svoboda – demokracija. Zato nacija zahteva demokracijo, ko enkrat to doseže. Če je nima, bodo lucidne, svobodne posameznike skrivali pod pisker. V naši zgodovini so imeli vsak svoj pisker za onemogočanje razsvetljevanja; najprej klerikalci petsto let, kasneje komunistična partija 45 let. Zdaj pa v plamenček pihajo zavezniki kontrakulture, prepričani, da je Slovenija njihova torta. Njim pripada sladkanje. Trinajst poglavij lahko samo naštejemo: v Uvodu Peter Jambrek, Ernest Petrič, Alenka Puhar, Dimitrij Rupel, Ivan Štuhec, Žiga Turk in Tomaž Zalaznik osvetlijo naravo in namen knjige, sledijo Kontekst slovenske osamosvojitve, Vrednote liberalne demokracije in vrnitev na Zahod, Pretres iz ZDA, Prispevki v času in za čas ter Prispevki za odločilne trenutke. Sledijo poglavja: Slovenija v prelomnem času, Mednarodne zadeve in globalizacija, Kriza Evrope in Unije, Revolucija in sprava, Gospodarstvo in razvoj, Zdravstvo in socialna pravičnost, Izobraževanje in znanost, Kultura, umetnost in etika, Identiteta in civilna družba, Demokracija in ustava, Zgodovinske perspektive, nacionalni program. Sklep je Srečanje misli za odločilne trenutke. Veliko je bistvenih opažanj, kot so: Vzrok erozije razsvetljenstva je šibkost duha. Humanisti in družboslovci, ki pri nas diplomirajo, zagovarjajo izstop iz zahodnega civilizacijskega kroga. Splošna javnost je sprejela, da je slovenska pomlad zgrešen projekt, osamosvojitelji pa so domala kriminalci. Omamljeni od večnega čara socializma so pozabili, da je Slovenija startala v samostojnost s 1250-odstotno inflacijo. Dejanska vladavina prava je ključna, ker pogojuje izboljšanje življenja in blaginje. Prva stvar za narodno spravo je, da prevlada resnica. Slovenci smo neodporni na izkrivljanje zgodovinskih dejstev in izkrivljanje današnje resničnosti. Povejmo nekaj več o slovenski identiteti, ki jo je raziskoval Andrej Drapal: Ali vemo, zakaj nekateri funkcionarji nosijo droben logo I feel Slovenia, ki se je ponesrečeno prekucnil v turistično dejavnost, čeprav gre za 107 strani dolg poslovni dokument iz leta 2008 in velja še danes. To je njegovo delo. Raziskovali so osrednje poteze slovenskosti, ki se nenehno razvijajo, a v temelju ostajajo enake in bodo podlaga razvoju Slovenije tudi v prihodnje. Smo prizadevni v vsem, kar radi počnemo in tam dosegamo presežke. V športu je to prednost, pri drugih zaposlitvah si nakopljemo težave. Organski razvoj je jedrni del naše vizije. Globoko v sebi smo konservativni, zato je naše geslo Naprej z naravo. Slovenščino vidimo kot vrednoto. Igor Grdina potrjuje naše nacionalne lastnosti, opozarja na težke izgube, ki so nas doletele v letih 1941 do 1945. Od poldrugega milijona Slovencev je izgubilo življenje približno 100.000 ljudi, kar primerja z Norveško, ki je imela okoli 10.300 žrtev. A mi smo imeli pol manj prebivalcev kot Norveška. V zvezi z obdobjem 2020–2022 opaža, da je kultura postala tarča kontrakulture, in ta je zdaj ni pripravljena niti tolerirati. Opaža tudi, da so eksponenti komunističnega režima začeli obvladovati neodvisno Slovenijo in širiti jugoslovansko mentaliteto. Mračen cilj vidi v agresivnem propagiranju egalitarnosti, katere približek je mogoč edino v revščini. Premalo je vznemirjenja ob izidu tega pomembnega zbornika. Se ogroženost nacije, skupaj z maloštevilčnostjo, po stotih letih ni končala? Kljub herojem NOB in članstvu v EU! Zatrti smo v doživljanju, mišljenju in izražanju. Potrebujemo holističen pristop, skupno vizijo in uveljavljanje meritokracije, ki se lahko uresniči samo iz celotne nacije. Brez kritike do lastne partije ne bo šlo. Zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program je knjiga o pomembnih rečeh. Iztok Simoniti je pred šestimi leti, v Vodah svobode, na 200 straneh napisal priročnik za demokracijo. Take knjige zahtevajo dosti in veliko dajejo in današnjemu času so prepotrebne.

Zakaj nam zdravniki za boljše zdravje priporočajo gibanje, spanje in ustrezno prehrano? To ni zgolj floskula, ampak se del odgovora skriva tudi v mitohondrijih, ki so kot nekakšne elektrarne v naših celicah, ki iz hrane proizvajajo energijo za naše telo. A mitohondriji niso ključni le za naše osnovno preživetje, temveč so povezani z različnimi boleznimi in celo s staranjem. Imajo svoj dedni zapis, ki se skoraj izključno prenaša po materi, s čimer so zanimivi tudi za arheologe in forenzike. V njih pa se skriva tudi vzrok, da se je na Zemlji lahko razvilo kompleksno življenje. Gostji: dr. Daša Zupančič, Inštitut za biologijo celice, Medicinska fakulteta v Ljubljani dr. Karin Writzl, Klinični inštitut za genomsko medicino, UKC Ljubljana Brala je Mateja Perpar.  V Xpertizi (od 29:12 naprej) tokrat gostuje doktorski študent podjetništva na Ekonomski fakulteti v Ljubljani Luka Radičević, ki raziskuje področje vlaganja s pozitivnim družbenim učinkom.   !!Ob tem imamo pri Frekvenci X še vabilo za vse ljubitelje pub kvizov: V ponedeljek, 10. novembra 2025, na prvi slovenski dan znanosti, Frekvenca X in Znanost na cesti pripravljamo prav poseben pub kviz. V kavarni Slovenskega etnografskega muzeja bomo ob 19h zagrizli v vprašanja, povezana z znanostjo v Sloveniji. Kdo so bili največji slovenski veleumi, kje segajo Slovenci v sam svetovni vrh znanosti, kaj vse zmoremo in znamo? Na interaktiven način, na povsem poljudni ravni, z zabavnimi eksperimenti, skrivnostnimi gosti in unikatnimi nagradami bo večer kot nalašč za vse radovedne, ki radi trenirate svoje nevrone. Če vas zanima: Zasnujte 4-člansko ekipo, nadenite ji kreativno ime, ki vsaj malo diši po znanosti (v Sloveniji), in se čim prej prijavite! Prijave zbiramo TU do zapolnitve prostih mest. Poglavja: 00:28:59 Xpertiza: Luka Radičević

Nasilni poseg na protifašističnem taboru na Peršmanovi obudil močna čustva Sporna policijska akcija konec julija na protifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji na Avstrijskem je sprožila oster odziv ne le med koroškimi Slovenkami in Slovenci, ampak tudi v Sloveniji. Racija je potekala na kraju, ki ima za koroške Slovence veliko simbolno vrednost. Na tem območju so nacisti 25. aprila 1945 ubili enajst članov slovenskih družin Kogoj in Sadovnik. Preiskovalna komisija, ki preučuje okoliščine akcije, je med tem časom pripravila vmesno poročilo, dokončnega epiloga pa še ne. Dejanje avstrijske policije pa je odprlo vprašanje zgodovinskih bremen skozi čas. O vsem tem in kulturi spominjanja v tokratnem Studiu ob 17.00. Oddaja je nastala v sodelovanju Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in Programa Ars; prvič je bila objavljena v oddaji Ars humana. Gostje: Marta Ivašič, prof. zgodovine in raziskovalka lokalne zgodovine; Eva Hartmann, podpredsednica Društva Peršman; Sara Pan, znanstvena sodelavka Deželnega muzeja v Celovcu; Janez Stergar, prof. zgodovine in predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Avtor oddaje Miha Pasterk

V samem jedru indijske civilizacije je veliki ep Mahabharata. V samem jedru Mahabharate pa je Bhagavadgita, Gospodova pesem, v kateri so strnjene najbolj temeljne ideje hindujske metafizike in etikeLetos poleti se je v 93. letu starosti poslovila naša velika indologinja in prevajalka iz sanskrtske književnosti, dr. Vlasta Pacheiner Klander. Po njeni zaslugi so naše knjižne police bogatejše za slovito Kalidasovo dramo, Šakuntalo, pa za Zgodbo o Savitri iz epa Mahabharata, sicer daleč najobsežnejše literarne stvaritve v vsej človeški zgodovini, ki, kot vemo, velja za temeljno besedilo indijske civilizacije. V knjigi Ko pesem tkem nam je dr. Pacheiner Klander v branje ponudila svoj izbor iz vedske himnike, njena antologija Kot bilke, kot iskre pa prinaša bogato komentiran izbor iz sanskrtske lirike. No, najpomembnejše delo, ki je prišlo iz prevajalske delavnice Vlaste Pacheiner Klander, pa je najbrž Bhagavadgita ali Gospodova pesem. To je razmeroma kratek in v sebi sklenjen razdelek iz šeste knjige že omenjene Mahabharate, v katerem so na slogovno izbrušen in izrazno jedrnat način razgrnjeni temeljni koncepti oziroma ideje staroindijske hindujske filozofije od metafizike do etike. Zato lahko rečemo, da Bhagavadgita radovednemu bralcu oziroma zvedavi bralki ponuja nekakšno metonimično bližnjico v samo srce starodavne Indije. Prav po tej bližnjici smo se odpravili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Nino Petek, predavateljico azijskih filozofsko-religijskih tradicij na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in avtorico poglobljene študije, ki spremlja najnovejšo izdajo prevoda Bhagavadgite Vlaste Pacheiner Klander, izdajo, ki je pri založbi Sanje luč sveta ugledala v začetku letošnjega leta. V pogovoru z dr. Petek smo preverjali, zakaj Gospodovo pesem brati danes, kaj nam to delo sporoča in, ne nazadnje, kako zelo smo Slovenci za svoje razumevanje stare Indije zadolženi pri dr. Pacheiner Klander. Foto: Kršna s piščaljo, ilustracija Bhagavadgite iz 12. stoletja, detajl (Cleveland Museum of Art, javna last)

Slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem še vedno močno razburja policijska racija na protifašističnem taboru pri Peršmanu. Koroški Slovenci so v zadnjih letih menili, da se je razpoloženje na avstrijskem Koroškem izboljšalo, zdaj pa se številni sprašujejo, ali je res tako. Kako danes živijo v dvojezičnih občinah? Še vedno doživljajo pritiske in ponemčevanje?

Tokrat smo bili povezani s Slovenci v ZDA. V Kansas Cityju v zvezni državi Kansas so nedavno praznovali 100-letnico slovenske župnije Svete Družine in pripravili 17. Slovenefest. Praznovanja se je udeležil raziskovalec slovenskega zamejstva in izseljenstva dr. Dejan Valentinčič, ki je pripravil tudi nekaj pogovorov z rojaki. Tako smo slišali, kako je prišlo do ustanovitve župnije in tudi kako ohranjajo slovenstvo. Tudi nekaj petja je bilo slišati ... Objavili smo še nekaj novic.

Tokrat smo bili povezani s Slovenci v ZDA. V Kansas Cityju v zvezni državi Kansas so nedavno praznovali 100-letnico slovenske župnije Svete Družine in pripravili 17. Slovenefest. Praznovanja se je udeležil raziskovalec slovenskega zamejstva in izseljenstva dr. Dejan Valentinčič, ki je pripravil tudi nekaj pogovorov z rojaki. Tako smo slišali, kako je prišlo do ustanovitve župnije in tudi kako ohranjajo slovenstvo. Tudi nekaj petja je bilo slišati ... Objavili smo še nekaj novic.

Slovenci imamo lepo in dobro tradicijo mladinskega filma, pomislimo samo na Srečo na vrvici, Poletje v školjki ali Gremo mi po svoje, če jih omenimo samo nekaj. Film Elvis Škorc scenaristke Janje Vidmar, ki je scenarij napisala po svoji uspešni istoimenski knjižni predlogi, in režiserja Borisa Jurjaševiča ji suvereno sledi. Posebej preseneti tekoč potek zgodbe, domiselni dialogi, spretna montaža, čarobna fotografija in glasba ter iznajdljiva režija in dobro vodenje igralcev, tako uveljavljenih kot mladih, ki pred kamero stojijo prvič. Med njimi izstopa Maks Peštaj Zevnik v vlogi naslovnega Elvisa Škorca, ki bo imel v resničnem življenju najbrž kar nekaj težav prepričati ljudi, da nikakor ni tak genialni štor kot v filmu, tako prepričljivo se je vživel v vlogo, čeprav je v resnici kot mlad igralec genialen. Boris Jurjaševič je imel srečno roko ali bolje dobro intuicijo tudi pri igralcih, ki v filmu zastopajo odrasli svet: odličen je samo rahlo melanholični, sicer pa prizemljeni Matej Puc v vlogi ločenega očeta, ravno prav nevrotična in zaletava Iva Krajnc Bagola kot Elvisova mama, simpatično nergavi Gojimir Lešnjak Gojc, spravljiva in izkušenj polna babica Zvezdana Mlakar in novi izbranec Elvisove mame, Elvisov zelo človeški učitelj kemije Marko Mandić. Zakaj zgodba Elvisa Škorca pritegne? Osnovna tema nikakor ni lahka, ob tako že težavnem obdobju najstniških let je tu še družinska problematika: Elvis odrašča z mamo, mlajšo sestro in babico, mamo svojega očeta, in kot da to za mlado srce še ne bi bilo dovolj, Elvis izve, da je mama noseča in to s človekom, ki mu je zelo blizu. Poleg vsega tega je še zaljubljen v najlepše dekle na šoli, ki pa je, kot bi rekli stari, "lisička". Stvar bi lahko torej hitro, po neki drugi slovenski tradiciji, zdrsnila v molovske tone, zgodilo pa se je nasprotno, nekako v Feydeaujevem slogu, ki je nekoč rekel, da če želiš napisati dobro komedijo, si jo najprej zamisli kot tragedijo. Film Elvis Škorc namreč premore veliko humornih domislekov in splošen, spodbuden, komično naravnan ton, ki ne popušča. In prav ta svetla obdelava v osnovi temačne teme je gotovo tisto, kar pritegne – številni Elvisu podobni genialni štori in drugi občasni ali stalni šolski obstranci, pa bodo v filmu tudi našli kak nasvet ali dva, kako se spopasti z različnimi razrednimi "nasilneži brez razloga". Film, ki je nastal v koprodukciji z RTV Slovenija, sicer izstopa še po nečem: jezikovno in govorno današnjega sveta mladih ne olepšuje, ampak sledi vsakdanji govorici, kar mu vtisne pečat pristnosti. Tako na primer v filmu naletimo tudi na napačno, zdaj že pandržavno rabo glagola rabiti – pravzaprav bi bilo čudno, če take napačne rabe - kljub vsem osebnim pomislekom in odporu - v filmu, kot je Elvis Škorc, ne bi slišali. Film je namenjen starejšim od sedmih let, ne dvomim pa, da si ga bodo z veseljem ogledale tudi starejše generacije mladih in mladih po duhu. Recenzijo je napisal Matej Juh.

Obrambni izdatki nikakor nočejo z jedilnika, kar pomeni, da še kako vplivajo nanj. Zato o Parlamentarni skupščini Nata, ki jo je gostila Ljubljana. Podrobnosti, tudi ustreznejša poročanja o dogodku, najdete v običajnih medijih, kot analitična avantgarda pa se spoprimimo z eno samo mislijo generalnega sekretarja. Takole je sporočil članicam in njihovim državljanom: "3,5 odstotka BDP potrebujemo, da bomo ohranili Atlantik, Arktiko, Evropo in ZDA varne." Takole je rekel – in kdo smo mi, da bi dvomili o njegovih besedah. Ali namenih, če smo že pri tem. Ampak samo zaradi informativne vloge nacionalnega medija razčistimo nekaj dilem … Da ohranimo omenjene pokrajine varne, pomeni, da jih obranimo pred sovražnikom. Sovražnik, tako generalni sekretar, ima očitno velike apetite po Atlantiku, Arktiki, Evropi in ZDA. Za varnost teh področij, območij in držav bo šel naš denar. Slovenci nismo naivni, predvsem pa ne brezglavo razsipni, da ne bi poskusili nekaj prišparati … Pod dva odstotka, kot dajemo zdaj, se zdi sprejemljivo, tako da moramo samo nekoliko oklestiti pri treh ali štirih postavkah, pa spustimo odstotke do današnje vrednosti. Šparovnost je lepa čednost in na prvi pogled se zdi, da bi najlažje prišparali pri Arktiki. Pustimo vnemar, da pri pešajočem javnem šolstvu zadnje generacije volivcev ne ločijo več natančno med Arktiko in Antarktiko – po podobni analogiji, kot se mešata Iran in Irak. In bi se verjetno Slovenija in Slovaška, če po naključju ne bi živeli v eni od obeh. Kakorkoli. Arktika se zdi zelo zelo oddaljena, ampak kot članica Nata smo zavezani braniti vse, kar brani Nato. Zdaj: morski levi, tjulnji in nekaj Eskimov se zdijo za slovenski braniteljski potencial precej abstraktna zadeva, ampak glede prihrankov se moramo vprašati, kdo je na Arktiki resnični sovražnik. Če vprašaš tam gori, koga se resnično ves čas in najbolj bojijo, ti bodo vsi odgovorili – se pravi tjulnji, polarne lisice, arktični zajci in Eskimi – da severnega medveda. Severni medved je največji plenilec na Arktiki in če Rutte misli z ohranjanjem arktične varnosti na Ruse in njihove apetite, se moti. Vsako živo bitje na daljnem severu se enega polarnega medveda boji bolj, kot se boji stotih Rusov. Če smo že pri tem … Sicer ne vemo zagotovo, ampak rajtamo, da se tudi Rusi sami bojijo polarnih medvedov. Za ohranitev Arktike varne bi se morali slovenski obrambni strokovnjaki, pa vojska, si mislimo, odpraviti na jago severnih medvedov. Kar pa se zdi problematično, ker ne zmoremo upleniti niti domačih rjavih, ki po Rakitni strašijo prebivalce; če pa jih že dobimo pred cevi, se oglasi kakšna civilna iniciativa. Se pravi, da moramo nemudoma pojasniti gospodu generalnemu sekretarju, da smo Slovenci za varovanje Arktike čisto neprimerni in da bi vsled tega prispevali le tri odstotke BDP. Svojo polovico odstotka odstopimo nekomu, ki ima z mrazom in ledom večje veselje. Dancem, recimo. Potem gremo naprej. Tu so Američani. Se pravi, da se moramo s tremi odstotki potruditi, da bodo ostali varni tudi Američani. V tej državi je situacija še bolj zapletena, kot je to na skrajnem severu. Kot vemo, so največji sovražniki Američanov in njihove varnosti Američani sami. Američani imajo s pobijanjem Američanov veliko veselje in letne številke mrtvih gredo v tisoče. Slovenci pa, kot veleva dobra vzgoja, se v prepire drugih ne vtikamo radi. Vsaj ne z odstotki. Pa še nekaj je. Z Melanijo, ki je kljub posavski provenienci mentalno očitno najbolj stabilen del družine Trump, za varnost Amerike naredimo več kot nekatere druge članice Nata. Tako nam lahko na račun Amerike Rutte ponovno zmanjša prispevek za pol odstotka. In smo že na 2,5. Atlantik bomo branili z vsemi silami. Slovenci radi hodimo na morje. Država bo prispevala vsa plovila, ki so ji na razpolago. Policija policijski čoln, vojska vojaško ladjo, Narodni muzej pa koliščarski deblak. Namesto po jadranskih obalah se bomo razmestili po atlantskih in namesto "Večeras je naša fešta" prepevali "Jutri gremo v napad!" Vse ostalo bo ostalo enako. Tako pridemo do Evrope in njene varnosti. Ki jo je treba ohraniti z vsem, kar imamo. Parlamentarna skupščina Nata je bila v Ljubljani o tem jasna. Evropo bomo branili z orožjem in z obrambnimi izdatki. O tem ni dvoma. Kot kaže, jo branimo in jo bomo branili pred Rusi. Nekoliko manj je jasno, kako jo bomo obranili pred domačimi norci. Oziroma, če citiramo slavnega Rusa: "Glave nas bodo stali bedaki v lastnih vrstah."

Danes je na sporedu prelomna oddaja. Ker so prelomni časi, v katerih živimo. Kot vidimo, medijsko panogo počasi jemlje hudič, zato pa se krepi obrambna panoga. Tako je povsem normalno, da se kreativni del naše skromne redakcije razpušča in se seli, skupaj s kreativnostjo, na področje obrambne in vojaške industrije. Kako kmalu se bomo vključili v slovenski obrambni grozd, še ni povsem jasno; je pa zanimiv podatek, da se je, čim smo se Evropejci zavezali v obrambo pognati milijarde evrov, obrambni grozd povečal s petdesetih jagod na več kot sto trideset podjetij. Tako se bomo le preimenovali iz »zapisov iz močvirja« v pošasti iz močvirja in začeli služiti denar. Nasproti nam je prišla država v podobi nenadkriljivega Damirja Črnčeca. Kjerkoli se srečajo obramba, vpliv in denar, je najti tudi tega podjetnega strokovnjaka za obrambo; tako ne čudi, kako mu vsi priznavajo, da je prav njemu uspelo znotraj Slovenskega državnega holdinga ustanoviti podjetje, imenovano Dovos. »Družbo za obrambo, varnost in odpornost Slovenije«. Ker se bomo danes s kraticami še srečevali, naj izrazimo samo razočaranje, saj bi bilo ime družbe mnogo bolj zveneče, če bi prvi o spremenili v a, ali pa vsaj zadnji s v z. Kakorkoli; v kratkem – nekje do konca oktobra – je pričakovati javni poziv za prijavljanje obrambnih projektov, ki jih bo sofinancirala ali pa v celoti financirala država. Ker gre za eno največjih naložbenih priložnosti zadnjih desetletij, smo v našem novem obrambnem podjetju takoj zagnali nekaj projektov, ki jih kanimo prijaviti na javni poziv. Prvi projekt se imenuje P.E.N.I.S, kar je kratica za »Prenosni eliptični napadalni izstrelek Slovenije«. Do konca ga bomo sicer razvili, ko dobimo državne milijone; za zdaj lahko z javnostjo delimo samo osnovne taktične karakteristike in potrebne resurse za izdelavo tega obrambnega sistema. Za začetek potrebujemo močno leskovo palico in nekaj leskovih šib. Nato je treba palico elipsoidno upogniti in jo v elipsi držati z uporabo motvoza ali pa plastične vrvi za obešanje perila. Nato je treba s kuhinjskim nožem opremiti visokotehnološke leskove šibe – z utorom na eni in z bojno konico na drugi strani. Tako dobimo multifunkcijski obrambni sistem, saj je mišljeno, da se lahko P.E.N.I.S uporablja proti ciljem na kopnem, v morju in v zraku. YYYDrugi obrambni sistem, na katerem delamo v našem obrambno-raziskovalnem laboratoriju, se imenuje N.A.T.E.G, kar stoji za »natezni avtomatsko-taktični eruptor granat«. Kot za penis imamo tudi za nateg že izdelane prve inženirske skice; kot rečeno, pa ga bomo do konca razvili šele, ko dobimo od države nakazanih približno sto milijonov evrov, kolikor naj bi veljala fabrikacija tega orožja.  Za osnovo smo si zamislili rogovilo, najbolje bukovo, ki jo prirežemo v obliki črke ipsilon. Na zgornji tretjini obeh krajših delov rogovile, z visokotehnološkim »3D« rezkalnikom oziroma pipcem urežemo dva utora, v katera pritrdimo gumico, ki so jo mati zavrgli s kozarca vloženih hrušk. To orožje, v Natovi terminologiji imenovano »launcher« ali »frača« po domače, je enkratno predvsem zaradi velike prilagodljivosti kalibra posameznega izstrelka. Lahko izstreljuje gramoz kalibra »poljčanar«, posamezne prodnike, pa vse do klasičnega Natovega kalibra 7,62 mm. Edino, kjer bomo morali biti pazljivi, in Damir Črnčec bo pri tem kot nadzornik Dovosa še posebej natančen, je dvojna raba vojaških projektov, sprejetih v program. Kot vemo, evropske države, tako tudi Slovenija, ne bodo slepo in po ameriškem diktatu investirale v obrambno industrijo, ki ne bo znala početi nič drugega, kot ubijati sovražnika; oziroma kot se vidi v Združenih državah, pobijati naključne mimoidoče. Ob vojaški rabi morajo projekti imeti vsaj nekakšno funkcijo tudi v civilni sferi, in na srečo ga naša projekta P.E.N.I.S  in N.A.T.E.G imata. Ko bodo ostali vojaški projekti, ki se prav v tem trenutku globalno rojevajo v podobnih državnih podjetjih, kot je Dovos, realizirani … Se pravi, ko bodo damirji črnčeci po vsem planetu odlično opravili svoje delo in mirnodobski denar transformirali v ne-mirnodobskega ter posledično požgali civilizacijo …  Takrat bo mogoče s penisom zalezovati mamuta in ga ob sodelovanju vsega plemena tudi upleniti. In ko bomo mamutovine siti Slovenci zrli v nočno nebo, bomo lahko, kot dvojno rabo, vrhovnemu nategu posvetili plemensko daritev.  

Ksenija Juvan devet let živi v Sloveniji. Prihaja iz ruskega mesta Toljati, ki mu pravijo tudi ruski Detroit, saj se je tam razvila ruska avtomobilska industrija. V Rusiji sicer ne živi že od leta 2002, prepotovala je svet - Nemčija, Kitajska, Dubaj, nato pa našla ljubezen ravno v Sloveniji. O Slovencih pravi, da ne razume, zakaj se vedno tako radi primerjamo z drugimi, ceni pa našo skrb za zdravje, dobro prehrano in varno okolje. Pravi, da je največji stereotip o Rusih ta, da že za zajtrk pijejo vodko.

V ospredju splošne razprave Generalne skupščine Združenih narodov, ki se je pravkar začela v New Yorku, je palestinsko vprašanje. Skupščino bo nagovoril ameriški predsednik Donald Trump, ki naj bi predstavil svojo vizijo sveta in ameriški odziv na vrsto priznanj Palestine v zadnjih dneh. Ostali poudarki oddaje: V Natu ostro obsodili rusko kršenje zračnega prostora Estonije in poudarili, da bodo branili svoje ozemlje Z januarjem višje nadomestilo za brezposelnost in krajši delovnik za starejše V polfinalu svetovnega prvenstva v balvanskem plezanju trije Slovenci

Avgusta smo bili priča raciji na antifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji, ki velja za simbol narodnoosvobodilnega boja na avstrijskem Koroškem. To seveda ni edini primer pritiska na slovensko manjšino, a je dejanje, ki spominja na temne čase, v katerih so bili koroški Slovenci tarče raznarodovalnih teženj. Slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem ima namreč dolgo zgodovino boja za lastni obstoj, ki sega najmanj do začetka 19. stoletja, ko je na tem območju živelo več kot 130 tisoč Slovencev. Večinska kultura v deželi Koroški je bila nemška, pripadniki nemške etnične skupnosti pa so manjšino razumeli kot nevarnost, kar je prispevalo k porastu sovražnosti. Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem so nam predstavili dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Teodor Domej, slovenski zgodovinar na avstrijskem Koroškem, in dr. Marjan Linasi, muzejski svetnik v Koroškem pokrajinskem muzeju. Zaradi teh pritiskov in ekonomske ter politične nemoči so se koroški Slovenci znašli v zelo kritičnem položaju. Dogodki, kot so na primer koroški plebiscit, priključitev Avstrije k Nemčiji in porast nacizma, so skupnost močno prizadeli. Tudi sistem, ki ni spoštoval pravic manjšin ali je celo aktivno spodbujal asimilacijo slovenskega prebivalstva, je prispeval k hudemu krčenju skupnosti. Kompleksno dogajanje so nam pomagali bolje razumeti gosti tokratnih Sledi časa: dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Teodor Domej, slovenski zgodovinar na avstrijskem Koroškem, in dr. Marjan Linasi, muzejski svetnik v Koroškem pokrajinskem muzeju. Foto: nemški propagandni plakat ob plebiscitu, vir:Wikipedia

Kje drugje kot na vašem priljubljenem programu, v vaši priljubljeni analitični oddaji, se bo začela vroča politična jesen. Kar je vsaj malo smešen izraz. Jesen pride vsako leto, politika pa je ves čas tu. Tako danes debatiramo samo o tem, kaj je vroče. Zato pohitimo, da nas ne prehitijo. Ob koncu poletja so skupaj z jurčki po deželi vzniknili plakati Karla Erjavca. Mož je pred časom ustanovil novo stranko, ki se poigra z besedno zvezo »za-upanje«. Se pravi: Karl Erjavec nam bo omogočil upanje, le zaupati mu moramo. Kreativci, ki so se v oni agenciji domislili slogana, so imeli uspešno kreativno popoldne. Na plakatu ob tem še stoji, da gre za odpornega, vztrajnega in teflonskega politika, stranka Zaupanje pa se bo zavzemala za varno prihodnost. Glede na nacionalno vlogo medija se s tako minimalističnim premikom na politični sceni, kot je ustanovitev nove stranke, ne bi ukvarjali, če ne bi šlo za Karla. Res da ankete in analize in tudi politična konkurenca stranki Zaupanje ne prerokujejo ne dolgega, ne uspešnega življenja; notranji glas in večinsko mnenje znotraj redakcije naše skromne oddaje pa nas obvezujeta, da stranki posvetimo potrebno pozornost. Ker mogoče ne poznamo volilnega telesa, tako kot ga poznajo javnomnenjske agencije, zato pa volilno telo živimo in posledično razumemo. Hočemo povedati: »Karl Erjavec se je in se bo še vrnil. Večkrat.« Plakat in s tem Erjavec sam imata dve značilnosti. S prvo opravimo v stavku ali dveh. Da je odporen in vztrajen, še nekako razumemo; da sam sebe imenuje – kot mu je pred leti nadel vzdevek primestni šaljivec – teflonski, pa je nekoliko preveč. Po analogiji, da se teflona nič ne prime, tako naj bi tudi iz političnega bitja Karla Erjavca vse odletelo, se ne prijelo, sploh pa se na njem nič prismodilo. In Karl omogoča kuhanje skoraj brez maščobe. Ker duhovičenje – da se ga je treba lotevati samo s kuhalnico in bog ne daj v z vilicami, ker enkrat odluščen je karcinogen – ne vodi nikamor, se posvetimo drugi značilnosti plakata. To je doprsna podoba Karla Erjavca. V temni obleki, beli srajci, kravati in z značilno skrivnostnim nasmehom Mone Lize. Na tem mestu pa se začudeni ustavimo, kot se začudeno ustavlja na stotine Slovencev ob enem izmed Karlovih dvestotih plakatov. Karl je namreč videti izjemno dobro. Leta mu niso prišla do živega. Gladka, napeta koža, lepi lasje, sive oči. Koketna prečka. Človek je videti mladostno, zdravo in vitalno. Zaupanja vredna mešanica decembrskega dobrega moža in upravitelja parkirne hiše. Ob tem pa, če nas pogled in približevanje slike do velikosti piksla ne varata, Karel ni uporabil katerega digitalnih orodij, ki znajo manipulirati s fotografijami. Sicer dopuščamo možnost, da se kje na kakšnem podstrešju skriva slika, na kateri se stara v razpadajočega starca, a na plakatih je Karl imeniten. Iz česar izpeljujemo začetno tezo, da je stranka, ki jo vodi, resen kandidat za preboj parlamentarnega praga na bližajočih se volitvah. Vendar se moramo kljub temu vprašati, zakaj tako. Kajti slovenska politična zgodovina, vsaj tista neobremenjena in neodvisna, Karla ne pomni po kakšnih presežkih, ki bi jih žrtvoval na oltarju slovenske državnosti. Ves čas svojega političnega delovanja je bil drobnjakarski, kruhoborski populist, ki je za paravanom upokojenske agende krmaril bizarno politično strukturo, imenovano DESUS. Ampak – kot je večkrat dokazano – ima volilno telo izjemno kratek spomin, če že ne kratke pameti, in Karl Erjavec dva pika nula bo v sijoči podobi le še enkrat več zasijal na parlamentarnem nebu. Kar nas pripelje do ugotovitve, s katero velja odpreti vročo politično jesen. Slovenci kot volivci in kot politična bitja smo obsedeni s podobo. Ne z bistvom, s sržjo družbenih procesov, temveč s preprosto pojavnostjo, iz katere nato klepljemo svoje politične preference. Če položimo Karla na stran, si za trenutek poglejmo poroko premiera Goloba. Nikogar ni zanimalo bistvo poroke, ki je čustvena naklonjenost dveh oseb, temveč se je vsa Slovenija ukvarjala samo z njeno podobo. Kdo, kdaj, koliko in kje. Tako Karl svoje politične usode, modro, ni zaupal političnemu programu ali sklicevanju na svoje morebitne presežke v javnem delovanju. Ne, stavil je in stavi na podobo, vedoč, da Slovenci ne zmoremo pogledati onkraj vidnega. Karl Erjavec, ki je dobro videti na plakatih, bo dobro videti v parlamentu, na ministrstvu, morebiti celo na Erjavčevi cesti številka 17 … Kjerkoli se bo že pojavil, se z njegove teflonske podobe ne bodo samo odbijale afere in politični nasprotniki, temveč se – žalostno – nanj ne bo moglo navezati nič, kar bi bilo količkaj smiselno.

Okoli leta 1900 je pouk na veliki večini srednjih šol, ki so takrat delovale na Slovenskem, potekal v nemščini in tisti, ki s seboj niso prinesli ustreznega znanja tega jezika, so se v akademskem smislu potem lahko kaj hitro znašli v resnih škripcih. To pa je, jasno, tudi pomenilo, da so se jim, še preden so v pravem pomenu besede stopili na poklicno pot, že zaprla vrata številnih karier. Prav zato so si številni Slovenci tistega časa – od samih narodnozavednih učiteljev prek vidnih politikov, duhovnikov in umetnikov do zaskrbljenih mam in očetov – prizadevali, da bi srednjo šolo nekako le »slovenizirali«. V tem, dolgem boju za slovensko srednje šolstvo je eno najbolj bleščečih etapnih zmag izbojeval ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki mu je leta 1905 uspelo v Šentvidu nad Ljubljano ustanoviti Zavod sv. Stanislava, klasično gimnazijo, na kateri ni le pouk čisto vseh osem let pri vseh predmetih potekal v slovenščini, temveč je kot sploh prva srednješolska institucija svojim dijakom na koncu ponudila tudi slovensko maturo. Zakaj je bil to osupljiv dosežek, ki je pomembno spremenil potek slovenske zgodovine, smo preverjali v tokratnih Sledeh časa, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja in direktorja Slovenskega šolskega muzeja, mag. Staneta Okoliša, ter dr. Simona Malmenvalla, kustosa z iste muzejske ustanove, sicer pa tudi teologa, rusista in zgodovinarja. Foto: osrednje poslopje Zavoda sv. Stanislava (Doremo/Wikipedija)

Komisija za preprečevanje korupcije je končala postopek v primeru kobariškega gostinca Aleša Hvale, v sklopu katerega je prejela več prijav zoper notranjega ministra, vodjo njegovega kabineta in nekdanjega direktorja policije. Pri tem namreč ni ugotovila sumov kršitev iz svojih pristojnosti, temveč takšne, ki jih zdaj preiskujejo drugi organi, tudi državno tožilstvo in policija. Drugi poudarki oddaje: - Rusija želi dejavno vlogo pri dogovarjanju o varnostnih zagotovilih za Ukrajino. - Izrael v pripravah na zavzetje mesta Gaza začel vpoklic več deset tisoč rezervistov. - Koroški Slovenci po kompromisu dobili dvojezične table v petih krajih.

Ameriški predsednik Donald Trump bo danes v Beli hiši na pogovorih o končanju vojne v Ukrajini gostil ukrajinskega kolega Volodimirja Zelenskega, nato pa še evropske voditelje. Za to bi se po Trumpovem mnenju Kijev moral odpovedati polotoku Krim in članstvu v zvezi Nato. Ob dejanskih izgubah ozemlja bi v zameno lahko dobil varnostna zagotovila po zgledu petega člena pogodbe zveze Nato o kolektivni obrambi. Koliko bi ta zagotovila sploh bila vredna, pa ni jasno glede na Trumpove pretekle izjave na to temo. Drugi poudarki: - Izrael izvaja silovite napade na mesto Gaza, na izraelskih ulicah pa protesti. - Bodo koroški Slovenci zaradi racije pri Peršmanu pravico poiskali na evropskih sodiščih? - Pretepeni slovenski turisti s Hrvaške zanikajo, da bi sprovocirali incident.

Vstopili smo v sezono 1947/48, ko se je v FLR Jugoslaviji prvič igrala tudi druga zvezna liga in povrh vsega še pokal. V prvi ligi tokrat ni bilo slovenskega predstavnika, v drugem rangu pa je republiške barve zastopala ljubljanska Enotnost, današnja Olimpija. V prvem krogu jugoslovanskega pokala pa smo imeli Slovenci kar štiri predstavnike. Slovensko ligo je s popolnim izkupičkom pokorila Garnizija Ljubljana, vendar je šel v kvalifikacije za zvezni rang celjski Kladivar. Poleg teh glavnih tem smo se pogovarjali še o televiziji v službi športa, zdrahah v primorski ligi, kolobocijah na letnih skupščinah ljubljanskih klubov, vsesplošno priljubljeni panogi metanja bomb za fizkulturni znak in seveda o petih najboljših evropskih ligah, ki so bile prvič po drugi svetovni vojni na sporedu prav vse.

Slovenska narodna skupnost na avstrijskem Koroškem in Štajerskem je to pomlad zaznamovala 70. obletnico podpisa avstrijske državne pogodbe, s katero je bila 15. maja 1955 zagotovljena vzpostavitev samostojne in demokratične Avstrije. V 7. členu avstrijske državne pogodbe so zapisane tudi manjšinske pravice, ki pa še vedno niso popolnoma dosežene. Največ zahtev imajo koroški Slovenci na področju dvojezičnega šolstva, sodstva in slovenščine kot uradnega jezika. Kaj 7. člen za manjšino pomeni danes, katere pravice še vedno niso uresničene in kako manjšino podpira matična Slovenija, o tem v tokratni oddaji Studio ob sedemnajstih, ki bo ponovitev. Gostje: Rudi Vouk, predsednik Društva koroških slovenskih pravnikov; Feliks Wieser, podpredsednik Slovenske gospodarske zveze iz Celovca; Vesna Humar, sekretarka na ministrstvu za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Slovenci smo kljub morda drugačnemu vtisu v javnosti zadovoljni s svojim življenjem. Ko se moramo oceniti sami, se uvrstimo na 7. mesto med članicami Evropske unije. Objektivni podatki nas uvrstijo nižje. Še nižje pa se Slovenija uvršča na lestvicah konkurenčnosti. Javna razprava o kakovosti življenja in razvoju države v minulih tednih in mesecih je pokazala, da se je dozdajšnji razvojni model Slovenije izčrpal. Da bo izkoristila vse svoje potenciale in še okrepila blaginjo ljudi, potrebuje novega, kjer bodo rast poganjale inovacije, šole spodbujale ustvarjalnost, skupnost pa povezovale temeljne vrednote. O novem razvojnem modelu smo se pogovarjali s predstavniki gospodarstva, države in civilne družbe. Gostje: dr. Peter Wostner, urednik in avtor publikacije Urada za makroekonomske analize in razvoj z naslovom: Kakovost življenja v Slovenji – Poročilo o razvoju 2025; dr. Jure Knez, ustanovitelj in solastnik visokotehnološkega podjetja Dewesoft in podjetniškega inkubatorja Katapult; Gaja Brecelj, direktorica Umanotere, nevladne organizacije za trajnostni razvoj.