Podcasts about slovenci

Pred kratkim je Pirenejski polotok presenetil dobršen del dneva trajajoč električni mrk. »Bilo je dovolj, da se zaveš, kako močno smo odvisni od elektrike,« pripovedujejo Slovenci, ki so ga sami doživeli. Kako dobro smo na tovrstne dogodke pripravljeni v Sloveniji, kako bi potekal zagon po njih in kakšne izzive za stabilnost našega elektroenergetskega omrežja prinaša prehod na obnovljive vire energije?Sogovorniki: Jurij Klančnik, direktor Področja za obratovanje, ELES Igor Podbelšek, Elektroinštitut Milan Vidmar Miloš Maksić, Elektroinštitut Milan Vidmar Iztok Prezelj, Fakulteta za družbene vede Suzana Kozel, mama dveh otrok, ki je mrk doživela na Portugalskem

Slovenska narodna skupnost na avstrijskem Koroškem in Štajerskem zaznamuje 70. obletnico podpisa avstrijske državne pogodbe, s katero je bila 15. maja 1955 zagotovljena vzpostavitev samostojne in demokratične Avstrije. V 7. členu avstrijske državne pogodbe so zapisane tudi manjšinske pravice, ki še vedno niso popolnoma izpolnjene. Največ zahtev imajo koroški Slovenci na področju dvojezičnega šolstva, sodstva in slovenščine kot uradnega jezika. Kaj 7. člen za manjšino pomeni danes, katere pravice še vedno niso uresničene in kako manjšino podpira matična Slovenija, o tem v tokratni oddaji Studio ob sedemnajstih. Gostje: Rudi Vouk, predsednik Društva koroških slovenskih pravnikov; Feliks Wieser, podpredsednik Slovenske gospodarske zveze iz Celovca; Vesna Humar, sekretarka na ministrstvu za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Za taborišči v Gonarsu in na Rabu sicer vemo, ni pa gotovo, da tudi vemo, kaj natanko so Slovenke in Slovenci tam doživeliVedno se bomo spominjali, so v dneh, ko smo obeleževali 80. obletnico konca druge svetovne vojne, malodane v en glas ponavljali voditelji držav, ki so se borile na strani velike, zmagovite antifašistične koalicije. A česa natanko se bomo spominjali? Junaštva naših dedov in babic? – Gotovo. In zasluženo tudi. A, priznajmo, tega se je menda vedno lažje, prijetneje spominjati kakor gorja, ki ga je povzročilo fašistično barbarstvo, gorja, na katerega je bilo potem treba odgovoriti z junaštvom. Pa vendar se zdi, da današnji svet še bolj kot spomin na junaške zmage potrebuje kolikor mučen toliko streznjujoč spomin na koncentracijska taborišča, na sumarne eksekucije, na posilstva, na mučenja, na stradež, na suženjsko delo, na popolno dehumanizacijo. Te nelahke naloge smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo – pars pro toto – spregovorili o izkušnji Slovenk in Slovencev v italijanskih fašističnih taboriščih. Pri tem sta nam pomagali izvrstni poznavalki te problematike, zgodovinarki dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Urška Strle z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki sta v sodelovanju z zgodovinarjem dr. Otom Lutharjem pred dvema letoma in pol pri založbi ZRC objavili obsežno študijo Užaljeno maščevanje : spomin na italijanska fašistična taborišča, v kateri so zbrana in analizirana pričevanja poslednjih preživelih z Raba, Gonarsa in drugih krajev groze, ki jih je za Slovenke in Slovence med vojno vzpostavil italijanski fašizem. V pogovoru z gostjama smo preverjali, zakaj so bili vsi ti ljudje internirani, kaj je pravzaprav pomenilo potopiti se v temo fašističnega taborišča, koliko se jih od tam ni nikoli vrnilo, kaj so tisti, ki so nekako vendarle preživeli, potem morali nositi na svojih plečih skoz življenje in kakšno mesto njihova izkušnja zavzema v našem današnjem kolektivnem zgodovinskem spominu. Foto: risba »Gonars« Nikolaja Pirnata je del notranje grafične opreme knjige Užaljeno maščevanje, izsek (Goran Dekleva)

70 let po podpisu avstrijske državne pogodbe se vrstijo pozivi Avstriji, naj izpolni določbe 7. člena pogodbe in zagotovi ohranitev in krepitev slovenske narodne skupnosti, tudi z razširitvijo dvojezičnega pouka v urbanih središčih. 80 let po koncu 2. svetovne vojne, se koroški Slovenci spominjajo tudi vrnitve rojakov, ki so jih odpeljali z domov leta 1942. Na pregon in posledice opozarjajo z različnimi projekti, tudi za najmlajše. Projekt na dvojezični ljudski šoli v Pliberku je postal vzorčni primer negovanja kulture spominjanja v Avstriji. Ustavimo se v Monoštru, kjer se je zamejska gospodarska koordinacija na svojem rednem letnem srečanju posvetila trajnostnemu turizmu, pomembnemu tudi za slovenski jezik in identiteto. V Grožnjanu se pridružimo praznovanju 60-letnice mesta umetnikov, ki izgublja stik z umetnostjo. Na gradu Svetega Justa pa spoznamo slovenske alpiniste, tesno povezane s Trstom. Foto(KSŠŠD): vabilo na četrtkove demonstracije na Dunaju  

Habemus papam - imamo papeža! Krmilo Petrove barke je prevzel ameriški kardinal Robert Francis Prevost, nadel si je ime Leon XIV. Papež pri maši v Sikstinski kapeli: Tudi številni krščeni Jezusa vidijo zgolj kot karizmatičnega voditelja ali nadčloveka. Zato moramo nujno ponavljati Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Bog, ne človeška matematika: Slovenci na Trgu svetega Petra doživeli zgodovino.Slovenski škofje z veseljem pozdravljajo novega papeža; Škof Saje: To je resnično človek za naš čas.Svetovni voditelji ob čestitkah novoizvoljenemu papežu omenili njegovo usmerjenost k miru in povezovanju.Voditelji drugih cerkva in verskih skupnosti čestitali papežu Leonu v želji po dobrem sodelovanju.Na predčasnem referendumskem glasovanju nizka udeležba, tudi danes pozivi na volišča.Papež Leon XIV.: Šport je sredstvo povezovanja in krepitev skupnosti.Vreme: Popoldne bo precej oblačno, tu in tam je možna kakšna ploha. Jutri se bo delno razjasnilo.Odmevi redovnikov: Novi papež je misijonar, človek miru in vere.Evropski škofje ob Dnevu Evrope pozvali k enotnosti pri soočanju s svetovnimi izzivi.Društvo Združeni ob lipi sprave ogorčeno nad predsedničinim odlikovanjem zveze borcev.Šport: Začenja se 108. kolesarska dirka po Italiji. Glavni favorit: Primož Roglič.

Zamejski Slovenci so v ospredju letošnjih Tednov ljubiteljske kulture. Slogan Brezmejni kulturni prostor so izbrali v duhu Evropske prestolnice kulture v obeh Goricah. Odprtje bo potekalo v Slovenj Gradcu, za ambasadorja pa so izbrali upokojenega etnomuzikologa in profesorja z avstrijske Koroške Engelberta Logarja. Na novinarski konferenci je predstavil razmeroma živahno ljubiteljsko kulturno dogajanje na avstrijskem Koroškem, ki večinoma poteka prek različnih društev, zvez in dogodkov. To je tista vrv, ki se je držimo. Če bomo izpustili to, bomo izgubili tudi jezik, je prepričan. Izpostavil je tudi pomen čezmejnega sodelovanja na prireditvah in z društvi v Sloveniji ter tudi kot strokovnjak poudaril, da so Slovenci pevski narod. Med evropskimi narodi so petju najbolj naklonjeni Slovenci in Irci. Od 15. maja do 17. junija bo potekalo več kot tisoč dogodkov po Sloveniji in v zamejstvu. Javni sklad za kulturne dejavnosti pričakuje okoli 100.000 udeležencev.

Slovenci smo z vidika jezika privilegiran narod. Težko bi na tako skromnem prostoru, kot je naš, slovenski, našli toliko različnih oblik besed istega pomena ali istih besed različnega pomena, obarvanih lokalno, narečno in ekspresivno kot prav po dolinah, gričih, hribih in planotah naše domovine. Prisluhnili bomo Anici Štrubelj z Vidma na Dobrepolju, ki zbira in ureja knjigo posebnih dobrepolskih besed, fraz in zgodb, da ne bi zašli v pozabo.

Pred bližnjo 70. obletnico podpisa Avstrijske državne pogodbe so slovenske poslanke in poslanci pripravili deklaracijo o ohranitvi in krepitvi avtohtone slovenske narodne skupnosti v Avstriji, predvsem pri rabi jezika. Iz besedila deklaracije izhaja, da kljub določenemu napredku, pravice naših rojakov na avstrijskem Koroškem in Štajerskem še vedno niso v celoti uresničene: predvsem na področju šolstva v slovenskem jeziku, dostopa do dvojezičnega sodstva in javne uprave. Potrebno bi bilo dvigniti kakovost šolstva in vanj vključiti predšolsko vzgojo ter zagotoviti možnosti za učenje jezika tudi izven območja poselitve slovenske narodne skupnosti. Nujno je tudi sprejetje novele zakona o narodnih skupnostih ter zakonsko zajamčeno jezikovno znanje v sodstvu ter javni upravi. Predlog deklaracije, ki sledi peticiji, ki so jo novembra 2023 predstavniki manjšine predložili Evropskemu parlamentu, je bil danes na dnevnem redu skupne seje odbora za zunanjo politiko in komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, predvidoma jutri popoldne ga bodo obravnavali še na izredni seji državnega zbora.

Delavnost, poštenost in marljivost so med najpogostejšimi lastnostmi, s katerimi Slovenci želimo, da nas opišejo drugi. Predvsem ob prazniku dela, ki ob večernih kresovanjih ter jutrišnjih pohodih in preostalih praznovanjih poudarja premislek o zadovoljstvu ob delu, njegovi vrednosti ter odnosu do dela in do 948 tisoč delovno aktivnih pri nas. Ostali poudarki oddaje Ukrajina in Rusija še naprej zavračata predloge za prekinitev spopadov. Trump nekoliko omilil učinek carin za ameriško avtomobilsko industrijo. Občine je strah, da bodo za svoje projekte ostale brez evropskih sredstev.

Slovenija, tukaj sem! je naslov akademije, ki jo pripravlja Izseljensko društvo Slovenija v svetu. Kot nam je povedala Anja Katarina Kocmur, letos praznujemo 80. obletnico konca druge svetovne vojne, ko se je veliko Slovencev znašlo pred težko odločitvijo ostati doma v potencialni nevarnosti ali iti v tujino. Ogromno jih je odšlo in na tujih tleh so ostali Slovenci in začeli so pisati pesmi in prozo. Nekateri so se po osamosvojitvi vrnili v Slovenijo. Na akademiji bodo poleg recitatorjev nastopili solisti: Bernarda in Marko Fink, Ivan Andres Arnšek, Lucas Somoza Osterc in Andrej Rustja, violinistka Mojca Jerman in pianist Ivan Vombergar. Nastopila bosta tudi Mendoški oktet in Mešani pevski zbor argentinskih Slovencev v očetnjavi. Akademija bo 10. maja v Slovenski filharmoniji v Ljubljani.

Ulica v Ljubljani, matematično priznanje, astronomsko društvo, gimnazija v Idriji in še kaj je poimenovano po slovenskem matematiku in fiziku Juriju Vegi, ki je tudi edini Slovenec, po katerem se imenuje krater na Luni, njegov portret pa je bil na bankovcu za 50 tolarjev. Manj znano pa je, da je bil Vega tudi topniški častnik, ki je po zaslugi številnih vojaških uspehov prejel najvišje odlikovanje avstrijskega cesarstva, red Marije Terezije, in s tem naziv baron. O vojaškem delu njegovega življenja pripoveduje nova monografija Jurij Vega in viteški križec Marije Terezije ter drugi Slovenci, nosilci tega odlikovanja, ki jo je napisal doktor zgodovine Pavel Car.

Ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne se tudi po zamejstvu vrstijo različne prireditve. Ženska pevska skupina Stu ledi se je poklonila ženskam, ki so pred, med in po drugi svetovni vojno odigrale pomembno vlogo pri ohranjanju narodne zavesti in boju za svobodo. Skupaj z Anico Kralj Malalan, upokojeno učiteljico, obujamo spomine na osvoboditev Trsta. Na Reki si ogledamo razstavo z naslovom Slovenci med prvimi protifašisti v Evropi, 1921-1941, ki jo je pripravilo društvo TIGR Primorske. V K in K centru v Šentjanžu v Rožu se pridružimo praznovanju 30 letnice delovanja, v Porabju pa čestitamo Marijani Kovacs, ki je za ohranjanje slovenske kulturne dediščine prejela spominsko plaketo Avgusta Pavla.  Pridružite se nam! Foto(Karl Vouk): Prve štiri stele Valentina Omana z dvojezičnimi kraji na avstrijskem Koroškem, postavljene pred celovškim Domom glasbe v okviru projekta 800 +   

Slovenci smo ponosni na marsikatero jed, za katero čutimo, da je naša, kot pravimo. Toda v srednjeveropskem prostoru že stoletja delujejo močni medsebojni vplivi na področju prehranjevanja, zato so si marsikatere jedi v osnovi podobne. Pa vendar je nekaj povsem naših.

Vplivna zbirka grških asketskih in mističnih besedil, ki so nastala med 4. in 15. stoletjem, bralke in bralce vodi k prav posebni vrsti notranje tišine – tišine, ki ni praznina, ampak je polnostČeprav je po številu govorcev slovenščina očitno med manjšimi jeziki – na svetovni lestvici menda zavzema 210. mesto ali nekaj takega –, nam gre prevajanje vélikih tekstov krščanske tradicije presenetljivo dobro od rok. Saj vemo, zahvaljujoč Juriju Dalmatinu je slovenščina v 16. stoletju postala 12. po vrsti med modernimi evropskimi jeziki, ki se je lahko pohvalila s popolnim prevodom Svetega pisma. No, v tem – recimo mu: Dalmatinovem – duhu pa že zadnjih pet let poteka še nekoliko obsežnejši, po jezikovni in intelektualni plati pa primerljivo zahteven projekt – prevajanje Filokalije, zbirke starih vzhodno-krščanskih asketskih in mističnih spisov. Ko bo to orjaško delo opravljeno, ko bodo torej prevedene vse štiri knjige, ki zbirko sestavljajo, se bomo Slovenci pridružili Rusom, Angležem, Italijanom, Francozom, Špancem, Nemcem, Romunom, Srbom ter Fincem in tako zaokrožili »elitno« deseterico govorcev evropskih jezikov, ki Filokalijo lahko prebirajo v materinščini. Zveni izvrstno, kajpada, a tu se najbrž pojavlja tudi določena zadrega. Če namreč vsi vemo, kaj je Sveto pismo in kakšen dosežek predstavlja njegov prevod, o Filokaliji slej ko prej ne vemo ničesar in, posledično, tudi ne moremo prav dobro razumeti, zakaj naj bi nas napori prevajalske ekipe, ki deluje pod uredniško taktirko dr. Gorazda Kocijančiča, navdajali s ponosom. No, prav to smo skušali popraviti v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Davida Movrina, ki je za tretji zvezek Filokalije – ta je, prav kakor prejšnja dva, proti koncu leta 2024 izšel pri založbi KUD Logos – prevedel dva obsežna spisa svetega Petra Damaščana. Foto: samostan Vatopedi na gori Atos premore bogato knjižnico, v kateri sta Nikodem Svetogorski in Makarij Korintski v 18. stoletju našla besedila, ki sta jih navsezadnje uvrstila v Filokalijo (Dimosthenis Niforos / Wikipedija)

Profesorica slovenščine Judita Babnik na Dunaju že 8 let poučuje slovenski jezik, tako v okviru dopolnilnega pouka kot pouka materinščine oziroma prvega jezika, ki poteka v okviru avstrijskega izobraževalnega sistema. Zanimanje je precejšnje, skupine pa so zelo homogene, kar predstavlja dodatne izzive, pojasnjuje. Izziv pa je tudi, kako dobiti ustrezne prostore. In kako živijo Slovenci na Dunaju? Prisluhnite!

Spoštovana zvesta poslušalca oddaje … Današnji zapis je nadaljevanje zapisa iz lanskega novembra. Takrat je dr. Anže Logar ustanovil svojo stranko, imenovano »Demokrati« in prah, ki ga je s tem dvignil, se na slovenski politični sceni še vedno ni polegel.Tako smo po skoraj pol leta iz bogato obložene police slovenskih političnih sporov ponovno vzeli tega posebneža med špetiri … Spor za današnjo pridigo je zelo enostaven v svoji zapletenosti, kot je zapleten v svoji enostavnosti. Ter kot tak povsem ustreza strogim kriterijem naše oddaje, ki se načeloma ne ukvarja z banalnostmi. A gremo lepo po vrsti, kot so prepiri v Trsti. Stranka SDS na upravnem sodišču toži ministrstvo za notranje zadeve, ker je dovolilo registracijo stranke Demokrati. Kot pojasnilo ... Stranko SDS vodi Janez Janša, stranko Demokrati pa Anže Logar. Kdo danes vodi ministrstvo za notranje zadeve, ni povsem jasno. Kakorkoli … Enostavneje bi bilo, če bi stranka SDS tožila neposredno stranko Demokrati, ampak to bi bilo preveč enostavno; tožba, ki se nanaša na Demokrate in se kanalizira prek notranjega ministrstva, zveni mnogo bolj resno, kot če bi se stranki v postopku tožili, ali pač zmenili medseboj. Ampak v katerem grmu tičijo demokrati? Pri SDS ne brez argumentov trdijo, da se bodo lahko volivci na volišču zmedli. Predsednik Demokratov je bivši član SDS, njegovi stranki do največje opozicijske manjka le pridevnik ali dva in volivci bodo vodili Demokrate, čeprav bodo v resnici hoteli voliti SDS. V takšnem primeru gre za zlorabo volitev, ampak ministrstvo, na katerega je bila tožba naslovljena, jo je tokrat poceni odneslo. Zakon o političnih strankah sicer ustanoviteljem nalaga, da se morajo imena in kratice strank, kot tudi drugi strankarski simboli med seboj razlikovati, a če se slovenske politične stranke malo ali nič ne razlikujejo v vsebini, se še manj ali nič razlikujejo v imenih. Sodišče je v tem sporu poenostavljeno rečeno razsodilo oziroma pojasnilo, da se v čudovitem svetu parlamentarizma imena pač ponavljajo. Ker so slovenske stranke v glavnem registrirane v Sloveniji, imamo v njihovih imenih kolikor hočete Slovenije. Ker je popularno in privlačno, pa tudi politično všečno biti demokrat, je v Sloveniji na veliko uporabljan tudi ta antični pojem. Potem pa je v imenih še nekaj svetovnonazorskih oznak, da pa je bilo sodišče kar se daplastično, je kot precedenčni primer navedlo slovenske zelene stranke, ki jih je kar nekaj, vse pa imajo v imenu tako Slovenijo, kot barvo zdrave zavisti, ki je zelena. Ampak vrnimo se k sporu. Jasno je, da so se Logarjevi Demokrati ugnezdili med imena, kjer že tako ali tako vlada precejšna gneča in bo na volitvah lahko resnično nastala zmeda. Zato čudi, da na novoustanovljene stranke ne sežejo po bolj kreativnih rešitvah, ki so bile kdaj v zgodovini že uporabljene. Če bi recimo namesto Slovenski demokrati uporabili ime stranke »Slovenski avtokrati«, bi bili zagotovo tako opaženi, kot tudi nezmotljivo drugačni. Da ne govorimo, kakšna velika škoda se dela, ker smo tako po nemarnem pozabili na cel spekter potencialnih strankarskih imen, ki nam jih je in nam jih še vedno ponuja marksistično- leninistična dogma. Se pravi, na vse mogoče izpeljanke s socialističnim ali s komunističnim. Slovenski socialisti ali Slovenska komunistična stranka bi bili edini v parlamentarnem prostoru; za ideološki predznak pa se tako ali tako ni bati, saj se recimo nekatere konservativne stranke z velikim veseljem ideološko primerjajo z neoliberalno kapitalistično prakso. Če parafraziramo nesmrtnega barda: »Stranka enako dišala bi z imenom drugim!« V nadaljevanju je škoda, ker se ne uporabljajo pridevniki tipa »radikalen«. Recimo Slovenska radikalna stranka se sicer sliši zlovešče, a radikalen je lahko sodoben človek na mnogih področjih, od katerih jih je večina povsem benignih. Pozabili smo tudi na izpeljanke revolucionarnih imen, na drugi strani pa za čuda nimamo več resne stranke s krščansko ali katoliško referenco v imenu. Kakorkoli; praznega prostora je pri imenih ogromno in škoda se zdi, da so se vsi nagnetli med slovenske demokrate. In Janez Janša je storil edino, kar se zdi v tem primeru razumno. Takoj za njim pa je isto storil še Anže Logar. Še pomnite, kako so na začetku internetnega buma spretneži, ki so vedeli, kam bo pes pomolil taco, vnaprej registrirali računalniške domene podjetij ali posameznikov, ki so jih potem tem prodali za velik denar. Tako sta tudi Janez in Anže pri uradu za intelektualno lastnino preventivno registrirala imeni strank, ki imata v korenu Demokrate in Slovenijo. Se pravi: Slovenski demokrati, Demokrati Slovenije in pa Slovenska demokratska stranka. Ta imena, če bodo pravnomočno registrirana, bodo tako zamrznjena in jih ne bo več mogoče uporabljati, ter se na ta način zastonj kititi s tujim perjem. Ampak kot vedno, jo je politiki zagodla slovenščina. Izpeljank za ime stranke, ki bi imela v korenu tako Demokrate kot Slovenijo je še kar nekaj, in če se hočeta tako Logar kot Janša znebiti morebitnih konkurentov in neupravičenih jezdecev na njunem minulem delu, je treba vnaprej registrirati vse možnosti. In sicer: Demokrati iz Slovenije, Stranka slovenskih demokratov, Slovenskih demokratov stranka, Demokratični Slovenci, Stranka Slovenske demokracije. Demokrati na Slovenskem, Slovenskademokracija, Demokracija po slovensko in pa seveda Stranka Slovencev in demokracije. Če pa držijo zlobna natolcevanja, da sta Janša in Logar tako ali tako dogovorjena, in je nova stranka samo slepilni manever, potem je volivcem resnično vseeno, koga volijo. In ime tako združene stranke bi se glasilo: Slovenska demokratska stranka demokratov.

»1000 ljudi« je bil naslov prireditve, s katero so na železniški postaji Žrelec v Celovcu spomnili na pregon več kot 220 koroških slovenskih družin, ki so jih odpeljali z domov med drugo svetovno vojno. »Čas, spomini, ljudje: Boljunec po pripovedi vaščanov o dogodkih 20. stoletja«, je naslov najnovejšega dela Vojka Slavca, dejavnega tržaškega Slovenca, ki nas spomni tudi na tržaško slovensko popevko. Dušan Mukič predstavlja prenovljeno spletno stran Porabje.com, ki nas vabi, da obiščemo ta skrajni severovzhodni del slovenskega kulturnega prostora. Dr. Barbara Riman spregovori o obsežni raziskavi, v kateri ugotavljajo, kdo so danes Slovenci na Hrvaškem. Povabimo pa vas tudi na turnir v balinanju, ki ga pripravljajo članice slovenskega društva iz Lovrana.

Rojaki v Črni gori so od leta 2010 povezani v Društvu Slovencev Vida Matjan. Ime nosi po slovensko-črnogorski glasbeni pedagoginji in skladateljici z dekliškim priimkom Hribar. Slovenci sicer živijo v osrednjem delu Črne gore in v obmorskih mestih Tivat, Hercegnovi, Kotor in Budva. Pred slabim letom je bilo v državi ustanovljeno posebno ministrstvo za diaspore, to je narodne skupnosti, ki živijo v Črni gori. Vodi ga Mirsad Azemović, ki se je včeraj seznanil z delovanjem našega Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki deluje že trideset let. Beseda je tekla tudi o ukrepih za spodbujanje vračanja v Slovenijo, saj je lani v sklopu urada zaživela Info točka, kjer je moč dobiti vse informacije in nasvete Slovencem in njihovim potomcem, ki razmišljajo o vrnitvi v Slovenijo ali jo že načrtujejo, pa tudi tistim, ki želijo sodelovati s Slovenijo iz tujine. Z namenom privabljanja visokokvalificiranih strokovnjakov so bile uvedene davčne spremembe, ki prinašajo ugodnejšo davčno obravnavo za ključne razvojne kadre, so še sporočili z USZS.

Pred cvetno nedeljo ponavljamo oddajo o velikonočnici in cvetnih običajih na Slovenskem. Slovenci kot del zahodnega sveta in krščanske kulture že od 9. stoletja slavimo cvetno nedeljo kot uvod v velikonočno praznovanje. To je spomin na svetopisemski dogodek zmagoslavnega Kristusovega prihoda v Jeruzalem in hkrati začetek velikega tedna, ko se ves krščanski svet spominja zadnjih dni Kristusovega zemeljskega življenja, ki ga zaznamujeta njegovo trpljenje in smrt na križu.

Igor Tuta je pred kratkim praznoval osemdesetletnico. Je vsestranski kulturni delavec, s pomembno in dolgoletno vlogo med Slovenci v zamejskem prostoru. Vso svojo delovno dobo je posvetil Radiu Trst A, sodeloval je tudi pri številnih televizijskih dokumentarnih oddajah. Od otroštva predan skavt, tudi po njegovi zaslugi je v tržaškem okolju to gibanje zelo živo. Med njegovimi vidnejšimi zanimanji je tudi filatelija. V zadnjih letih pa se največ posveča publicistiki.

V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve, ki je bila tokrat izjemoma na sporedu ob 10.00, ste lahko slišali, kako se srečanj s papežem Frančiškom spominjajo škof Andrej Saje, veleposlanik v Vatikanu Franc But in novinar Marjan Pogačnik, ki je osvetlil tudi njegove stike s Slovenci. O tem so spregovorili na ponedeljkovi novinarski konferenci na Družini, kjer so predstavili papeževo avtobiografijo z naslovom Življenje. Za vas pa smo v oddaji pripravili tudi druge novice iz življenja Cerkve v tem tednu.

V pogovoru z jezikoslovko in dialektologinjo preverjamo, kaj nam stari lokalni toponimi povedo o materialni in duhovni kulturi porabskih SlovencevIzmed vseh slovenskih skupnosti, ki so navsezadnje ostale onkraj naših državnih meja, v matici najbrž najslabše poznamo tiste rojake, ki živijo na Madžarskem, v Porabju. Ne le da v deželah na desnem bregu Mure v splošnem slabo poznamo zgodovino tistih s Slovenci poseljenih krajev, ki so stoletja sodili pod krono svetega Štefana, ali da so cestne povezave s Porabjem še danes razmeroma skromne, tudi razumevanje narečja, ki ga govorijo tamkajšnji ljudje, nam povzroča nemalo preglavic. Precejšnjo razdaljo, ki nas torej loči od porabskih Slovencev, zdaj vsaj malo krajša študija Zemljepisna imena slovenskega Porabja, ki je izšla pri Založbi ZRC. Pri pripravi te knjige so moči združili sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika ter Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Kaj vse so severno od Goričkega navsezadnje odkrili, smo preverjali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili eno izmed soavtoric Zemljepisnih imen slovenskega Porabja, jezikoslovko, dialektologinjo in raziskovalko na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, dr. Mojco Kumin Horvat. Foto: dr. Mojca Kumin Horvat (Goran Dekleva)

V oddaji bomo spoznali gosta, profesorja, o katerem smo več slišali leta 2006, ko je v ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici odkril dragocen izvod knjige De Revolutionibus poljskega astronoma Nikolaja Kopernika iz leta 1566, ki je bil zaradi napake pri katalogizaciji založen. Prof. dr. Stanislav Južnič, iskriv sogovornik, rojen v San Franciscu, zdaj deluje na univerzi v Oklahomi. Na pogovor ga je povabila Lucija Fatur.

Le ob najhujših katastrofah so odzivi s celotnega sveta tako enotni kot po napovedi obsežnih carin na uvoz v Združene države Amerike, zato ne preseneča mnenje francoske vlade, da gre za katastrofo za Združene države. Voditelji držav vsi po vrsti carine označujejo za nerazumljive in poudarjajo, da v trgovinski vojni ni zmagovalcev. Drugi poudarki: - Predlagani datum referenduma o pokojninskih dodatkih za izjemne dosežke na področju umetnosti je 11. maj. - V regijskih centrih se kopičijo odpadki; ker jih država ne sežiga, se povečuje požarna ogroženost. - Zaradi pomanjkanja dvojezičnih učiteljev koroški Slovenci zahtevajo spremembe deželne šolske zakonodaje.

Posebej veselo je v Velenju, kjer harmonikar Robert Goter podira Guinnessov rekord v najdaljšem igranju na harmoniko. Tega podviga so se do zdaj lotili trije Slovenci, a trenutni rekord drži Christelle De Franceschi iz Francije, ki je harmoniko igrala neverjetnih 75 ur, 26 minut in 8 sekund. Robert Goter je začel včeraj, končal bo predvidoma po 81 urah v petek zvečer. Del dogajanja je danes v Velenju spremljala Metka Pirc.

Da je vrag odnesel šalo, nam je pred kratkim sporočila evropska komisarka za enakost, pripravljenost in krizno upravljanje. Resor, priljubljen tudi med Slovenci, je namreč pripravil seznam zalog, ki jih moramo imeti pripravljene v primeru grozeče vojne. Komisarka nam je potrebščine naštela v posebnem video sporočilu, ki je bilo intonirano lahkotno, skoraj zabavno, kajti Evropejci lahko izgubimo domovino, imovino, celo življenja, le smisla za humor ne. Ker je danes primeren datum, da na vojne potrebščine pogledamo tudi bolj norčavo, analizirajmo posamezne sestavine, ki sodijo v vašo torbo za pod posteljo. A še prej moramo analizirati famoznih 72 ur. Prevedeno v dneve, so to trije dnevi. Se pravi, da imamo zalog za tri cele dneve, ki jih v Evropski komisiji imenujejo: »Prvi trije dnevi!« Pomeni, da bo za prvimi tremi dnevi, še več dni – če boste imeli srečo. Nikjer ni namreč pojasnjeno, kaj se zgodi po prvih treh dneh. Morebiti boste do takrat že osvobojeni, ali pa boste že okupirani, morebiti pa boste imeli ultimativno smolo. V vsakem primeru zalog iz paketa po treh dneh ne boste več uporabljali. Ampak zdi se, da so trije dnevi izbrani povsem birokratsko, ker pač toliko zalog lahko povprečen človek nosi s seboj, ali pa se evropskih uradnikov še vedno drži covidna izreka: »Prvi trije dnevi bodo ključni!« Drugi del analize je voda, kaj voda, reka na naš mlin. Kot vemo, ne obstajajo le evropska priporočila o zalogah za prvih 72 ur ruskega napada. Predvsem države na severu in vzhodu Evrope imajo s tem veliko veselje, tudi gospodinjstva v naši sosedi Avstriji so že dobila navodila pred rdečo nevarnostjo, Skandinavci pa izdajajo obsežne brošure. In v vseh teh tiskovinah, kot tudi v evropskem priporočilu komisarke Hadie, je eden glavnih predmetov ki absolutno ne sme manjkati v torbi – radio. Radio na baterije. Oh, kako nežno nas poboža takšna medijska pozornost evropskih apokaliptikov. Ne priporočajo vam, da s seboj tovorite televizorje, časopise in revije, še knjige ne ali interneta, facebooka, TikToka, laptopov, pametnih telefonov ... Ne! Zapoved evropske združene brambe je, da s seboj vzamete radio. To pa je to, kar mi že ves čas trdimo. Radio je bog in Val 202 je njegov prerok. Potem pa se ustavimo še pri enem zanimivem detajlu. Kot vemo, imamo priporočene izdelke v primeru katastrofe tudi v Sloveniji. Ampak slovenska priporočila so nekoliko drugačna. Druge države imajo zdravo mero robinzonskega čuta. Predlagajo kar nekaj orodja, recimo švicarski nož, svetilke, sveče, rezervna oblačila, polnilce za elektronske naprave in podobno. Slovenska priporočila pa se bolj kot ne osredotočajo na hrano. In to v podrobnosti. Švedi napišejo recimo osnovna živila, moko, sladkor, sol, Slovenci pa pišemo tudi recepte … »Rdeča pesa mora biti v kisu, zelje mora biti kislo, sok mora biti jabolčni, zraven gresta tako maslo, kot margarina, pločevinke pa so dobre tiste z ribami, testenine pa naj bodo polnovredne.« Mogoče se bomo Slovenci prisiljeni odreči svobodi, nikoli pa ne damo pridevnikov pred samostalniki gastronomije. Ob tem pa naše ministrstvo opozarja še na higienske pripomočke in zdravila. In medtem ko bodo severni Evropejci s švicarskimi nožki kopali predore iz okupiranih velemest, bomo Slovenci dobro jedli in ob kopici higienskih izdelkov tudi primerno dišali. Za konec pa moramo opraviti še socialno analizo zalog za primer vojne. Sicer se bomo vsi znašli v istem zosu, a v zaklonišču se le mora poznati, kdo je kdo. Če imate v Ljubljani troje stanovanj, rovokopača in deset albanskih sužnjev, če ste torej pripadnik slovenske elite, naslednjim vrsticam prisluhnite še posebej pozorno. Še opozorilo: naslednji odstavek vsebuje promocijska sporočila, ki pa v vojni nenadoma ne bodo več tako zelo pomembna … Že pri enostavnih stvareh, kot so zaloge vode, se lahko osmešite. Večina jih bo šla v zaklonišča s standardno dvolitrsko embalažo kakšne Zale, Ode, Izvira, ali bog pomagaj, s pollitrskimi mehkimi embalažami, ki so ostale od zadnjega silvestrovanja v podjetju. Za elito je sprejemljiva le voda ROI iz Rogaške, za dan zmage po 72 urah pa mogoče steklenica nemške vode Nevas za 100 evrov po steklenici. Glede pločevink pa … Coca cola je znamenje slabega okusa, Red bull znamenje panike in nuje, zato je priporočena konservirana pijača zeleni čaj v pločevinki, ali v skrajnem primeru konzervirani Nespresso. In seveda … Ona bo v zaklonišču sijala s smučarskim kompletom, on pa naj vztraja pri športni eleganci golf-igrišča. Naslednjič: Kako naj prvih 72 ur preživijo vegani? In pa: Ali lahko letalski alarmi pozdravijo ADHD vedenjsko motnjo pri otrocih.

Goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej je bil deseti, zadnji goriški nadškof slovenskega rodu ter hkrati ilirski metropolit. S svojim delom je zaznamoval konec 19. stoletja, prvo svetovno vojno vihro in prvo desetletje fašizma, ki je poskušal uničiti Slovence na Primorskem. Nadškof Sedej je morda najzaslužnejši za to, da so Slovenci pod fašistično Italijo ohranili slovenstvo, jezik, pisavo in kulturo in se obdržali kot narod.

V kakšnih drugi temi bi ta naslov požel kakšno nestrinjanje ali dva. A pri kolesarstvu vemo o čem govorimo. O tem, da Slovenci že tretje leto zapored korakamo iz Barcelone s pokalom Dirke po Kataloniji. No, natančneje korakata Tadej Pogačar in Primož Roglič. Slednji že drugič. Kaj vse se je dogajalo v tem dirkaško bogatem tednu? Prisluhni!Disko grupo poganja ⁠Nduranz⁠

V prostorih nekdanje kmetijske šole v Dobrli vasi na avstrijskem Koroškem živi don Boskov duh, tam delujejo hiša Campus Ad Fontes, inkluzivna kavarna, Hiša Jožef in otroške jasli, ki jih ne vodijo koroški Slovenci, a ponujajo varstvo s slovenskim jezikom. Cristina Santoro Sienčnik je na letošnjem novoletnem srečanju v Tinjah predstavila oratoriji v Dobrli vasi, ki sta ga ustanovila z možem Štefanom.

Planiški konec tedna je znova postregel z odlično slovensko uvrstitvijo. Ob zmagi Avstrije so Timi Zajc, Anže Lanišek, Lovro Kos in najboljši letalec zime Domen Prevc zasedli tretje mesto. Slovenci so znova dokazali, da se na stopničkah počutijo domače, vendar povedali, da so si želeli več. Dolina pod Poncami bo jutri gostila še sklepno dejanje sezone, ki je navdušila ljubitelje skokov in poletov. Drugi poudarki: - Mjanmar po potresu pričakuje pomoč iz tujine, reševalci iščejo preživele. - V Carigradu danes eden največjih protestov proti oblastem v zadnjem desetletju. - Do kdaj bomo še premikali urne kazalce? Stroka opozarja na negativne posledice za zdravje.

Kot vsi pravi Slovenci se tudi člani ekipe Radia Ga Ga – Nova Generacija danes oglašajo iz Planice, kamor bodo kljub prepovedi ob pomoči Helene Blagne pretihotapili legendarnega Andreja Stareta. V Planici so seveda tudi predsednik vlade Robert Golob, ki je mami za materinski dan obljubil skok v tandemu, pa predstavniki stranke Levica, ki po Sloveniji odpirajo gradbene projekte, Franc Kangler, ki tokrat namesto prometa ureja parkiranje, La Toya pa bo del inšpekcije službe, ki slači tekmovalce in preverja drese. Poleg tega se bo Uroš Slak z Dimitrijem Ruplom, Angelco Likovič, Martinom Strelom in ministrom Sajovicem pogovarjal o novi realnosti in o tem, kako si pripraviti zaloge hrane za 72 ur, družina Strojan se bo navduševala nad prihodom tujih delavcev in verjetno še kaj tretjega, vse to v petek dopoldan na Prvem.

Ker se je svet tako veličastno razletel, nekoč združeni danes ugotavljamo, da se je najbolje zanesti kar sam nase. V našem primeru to pomeni, da se Slovenci zanesemo na Slovence in v manjši meri, da se Slovenci zanesemo na Slovenijo. Bodimo konkretni. Če hočemo biti siti in neodvisni od uvožene hrane, se je dobro oskrbeti sam. Temu pravimo samooskrba. Če hočemo biti zaščiteni, se je dobro zaščititi sam. Temu pravimo samozaščita. Če hočemo biti varni, ne smemo računati na Nato in Trumpa, temveč se moramo pripraviti, da se bomo branili sami. Temu pravimo samoobramba. In na koncu. Če hočemo biti v Sloveniji zadovoljni, se moramo zadovoljiti sami. Temu pravimo samozadovoljevanje. Govorimo torej o povečanju izdatkov za obrambo. Debata je vroča in vsi analitiki se strinjajo, da bo v prihajajoči predvolilni kampanji še bolj vroča. Vendar poglejmo na orožje in oboroževanje tudi z druge strani … Najbolj nas skrbi in večina prepirov se vrti okoli tega, da bomo do leta 2030 ali celo prej žrtvovali dva odstotka BDP za obrambo. Ampak hec je v tem, da se stroški za obrambo povečujejo že ves čas. Od lani na letos s približno 1,3 odstotka na 1,5 odstotka, naslednje leto pa še za desetinko odstotka več. Se pravi, da medtem ko se prepiramo o dveh odstotkih, se jim v tišini počasi približujemo. Hočemo povedati, da se bomo leta 2029, ko bomo tiho prišli do 1,97 odstotka BDP-ja, namenjenega za obrambo, glasno prepirali, kako bo, ko bomo na dveh odstotkih. Kot da bi se vsa država prepirala o neobstoječih gradovih v oblakih, nihče pa ne bi opazil marmornih stopnic, ki jih gradimo do tja. Ampak do zdaj smo se že naučili, da pri oboroževanju in žrtvovanju BDP-ja zanj ne gre za resnične varnostne potrebe nekega naroda, temveč gre za investicijski cikel, ki je potreben, da kapitalistična utvara, podmazana z javnim denarjem, teče naprej. Lep primer sta nemška avtomobilska industrija, ki je v krizi, in nemška orožarska industrija, ki cveti. Se pravi, ko delavec, ki sestavlja golfe, zaradi krize na avtomobilskem trgu izgubi službo, se naslednji dan zaposli v Rheinmettalu, kjer sestavlja tanke, ker vojna panoga trenutno cveti. Kot medklic: vsak, ki pozna skrite ovinke učiteljice zgodovine, bi moral zašpičiti ušesa ob novici o cvetoči nemški orožarski industriji … Če bomo zvišali izdatke za obrambo, beri orožje, ne bomo nič bolj varni. Kot nas uči zgodovina vojn, v konfliktih praviloma ne zmaguje orožje, temveč ljudje, ki ga uporabljajo. Izgubljajo pa ne tisti z manj orožja, temveč tisti, ki se jim za vojno fučka … Vsaj tako nas učijo obramboslovci. In še drugi medklic … V troboju med legendarnimi katedrami rajnke FSPN, se pravi med novinarji, politologi in obramboslovci, so ti zadnji absolutni zmagovalci tranzicije. Tako po številu, kot po vplivu. Kakorkoli: obramboslovje uči, da je eno največjih zagotovil zmage v vojaškem konfliktu motiviranost vojaštva. In kot lep primer navajajo slovensko osamosvojitveno vojno, ko se je slabše opremljena in številčno inferiorna slovenska stran uspešno uprla mogočni jugoslovanski ljudski armadi. Ampak časi so se spremenili in danes se zdi, da bi se Slovenci s puško v roki sovragu uprli le še pri obrambi lokalnega Hoferja. Druga možnost pa so vsemogoči droni, ki bi na Slovenskem končno odgovorili na večno vprašanje, kaj se dogaja za sosedovim plotom. Ampak če smo začeli, pa še končamo z javkanjem o nesmiselni porabi državnega denarja … Dva odstotka BDP-ja, ki bosta šla za orožje, nista težava. Težava je 98 odstotkov BDP-ja, ki gre za vse ostalo.

Voditelji članic Evropske unije so se na sinoči končanem zasedanju v Bruslju zavzeli za precejšnjo okrepitev obrambne pripravljenosti Evrope do leta 2030 in pospešitev spodbujanja konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Druge teme: - Lovci opozarjajo, da predlog novele zakona o divjadi in lovstvu ne odpravlja osrednjega problema vse večjih škod po divjadi. - Ljubljanski pesniški maraton praznuje 10-letnico, na današnji svetovni dan poezije po državi tudi številni drugi dogodki - Na prvi tekmi za obstanek v ligi B nogometne Lige narodov Slovenci v gosteh s Slovaki igrali 0: 0

V Avstriji so po več mesečnih pogajanjih ustvarili novo vlado brez skrajno desne svobodnjaške stranke, sicer zmagovalke na avstrijskem Koroškem. Koroški Slovenci so si lahko malce oddahnili, vendar zaenkrat kaže, da se tudi v novi vladi ne bo nič spremenilo. Na drugi strani se vpis otrok v dvojezične šole povečuje, a se znanje in predvsem raba slovenščine ne izboljšujeta.

V pogovoru, katerega izhodišče je izid monografije Slovenščina v Italiji (sozaložništvo Založbe Univerze v Ljubljani in SLORI – Slovenskega raziskovalnega inštituta), za skupno mesečno oddajo slovenskega sporeda ORF iz Celovca, Radia Trst A in našega programa razpravljamo o značilnostih sodobne slovenščine v Italiji, Avstriji in v sami osrednji Sloveniji. Kakšna je njena današnja podoba v skupnem kulturnem prostoru, kako nanjo vplivajo drugi jeziki in ali je umetna inteligenca priložnost za izboljševanje njene ravni med Slovenci v Avstriji, Italiji in navsezadnje tudi v Sloveniji – o tem z gosti, sodelujejo urednica omenjene monografije dr. Matejka Grgič, dekanija Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in soizdajateljica monografije prof. dr. Mojca Schlamberger Brezar ter dr. Karl Hren, direktor Celovške Mohorjeve.

V oddaji Moja zgodba smo prisluhnili trem pričevalcem, ki jih je v začetku leta 2024 med Slovenci v Avstraliji posnel sodelavec Študijskega centra za narodno spravo Renato Podbersič. Svoje življenjske zgodbe so z nami delili Francke Anžin, Lidije Čušin in Mirka Cudermana.

Na Bledu se danes v organizaciji Zavoda za kulturo, Javnega zavoda Turizem in Muzejskega društva Bled začenjajo prvi Blejski zbirateljski dnevi. Da smo Slovenci tak dogodek potrebovali, potrjuje dejstvo, da bo že v prvi izvedbi sodelovalo več kot 60 razstavljavcev iz 9 držav. Na Bledu, ki ga je v teh dneh zasedla tudi svetovna biatlonska karavana, pa pričakujejo tudi ogromno število ljubiteljev in zbiralcev filatelije, kartofilije, numizmatike, mineralov in fosilov ter antikvitet. Na ogled, pa tudi za nakup in menjavo bodo v blejski Festivalni dvorani tako na voljo številni artefakti, kot so stari bankovci, kovanci, vrednostni papirji, delnice, filatelistični materiali in znamke, predvsem pa bo dogodek priložnost za raziskovanje zgodovine in čarov preteklosti, druženje, izmenjavo izkušenj in odkrivanje edinstvenih zbirk. Prvič pa si bo mogoče tudi v živo ogledati meteorit Jesenice, Bojo, ki je leta 2009 padel na območje Mežakle, in plakat z nagrajeno likovno rešitvijo za spominski kovanec, ki bo izdan ob 100. obletnici rojstva Mikija Mustra. Na fotografiji: Janez Fajfar, Urša Vernik in Srečo Vernik

Klepánje Sicer je zima brez snega, a to za zimske športe ni ovira. "Če zime ni, jo pa naredimo," je geslo tehnologije mraza, a samo kot uvodna misel … Kot zaradi podnebnih sprememb razmišljamo o spremembi poljščin, bo treba očitno na novo podnebno realnost prilagoditi tudi priljubljene športe v zimskih mesecih. Kar je škoda in skoraj tragedija, je dejstvo, da bo zime zmanjkalo ravno v trenutku, ko naši športniki v posameznih disciplinah dosegajo prav neverjetne uspehe … V prihodnosti se bodo na Vitrancu pasle ovce, planiške skakalnice pa bomo spremenili v izstrelitvene rampe za drone prihajajoče vojne. Kakorkoli; ta teden nas čaka predigra za Planico na Pokljuki, kjer se tradicionalno srečujejo biatlonci. Zanimiv šport, na račun katerega so se v času sarajevske olimpijade in opotekajoče se Jugoslavije po ulicah šalili, da kanijo Rusi v Bosno poslati dvesto tisoč biatloncev. Danes pa se zdi kaj takega povsem verjetno. Biatlonci na Pokljuki torej. Mednarodna zveza je nekoliko premaknila termin biatlonskega praznika, a sredina marca je tudi čas, ko se na Pokljuki pari divji petelin. O divjem petelinu, tej veličastni kuri, poslušalstva ni treba izobraževati. Strogo zaščitena in izjemno plašna žival je eden simbolov slovenske favne, njegovo petje ob dvorjenju samici pa je za tistega, ki ga je kdaj slišal, nepozaben čudež narave. Drobljenje In zdaj k zapletu. Dvorjenje in parjenje divjega petelina na Pokljuki, kjer proge potekajo v osrčju Triglavskega narodnega parka, je zaščiteno kot t. i. mirno območje. Gre za območje, kjer je gibanje obiskovalcev prilagojeno tako, da njihova prisotnost ne moti parjenja ter s tem ne ogroža obstoja te živali, ki so jo v nekaterih delih Evrope že iztrebili. Tako bodo tekme letos prilagojene paritvenim običajem divjega petelina, kar pomeni omejitev števila ljudi, organizirane prevoze in pa omejitev spremljevalnih prireditev, ki bodo potekale v dolini. Da imamo radi med parjenjem mir, je skupno vsem živim bitjem, a kljub temu se zdi poteza organizatorjev pokljuških tekem, skupaj z lokalno skupnostjo in seveda Triglavskim narodnim parkom, resnično hvale vredna. Gre za enega tistih redkih ukrepov, zaradi katerih je človek ponosen, da je Slovenec … Še tako zakrknjen cinik v tem dejanju – razen manjše ironije, da tekanje s puškami pod vejami, na katerih poje petelin, ni ravno primerno – ne more najti temne lise. A v petelinji zgodbi moti nekaj drugega. Imamo torej Slovenijo, ki brezkompromisno, sodobno in za vzgled vsem ostalim državam zaščiti pravico največje evropske kure do parjenja, razmnoževanja in s tem obstoja. Pravice divjega petelina postavi pred kapital, pred multiplikativne turistične učinke, ki jih prinaša tekma svetovnega pokala v biatlonu, in pred narodovo katarzo ob športnih uspehih. Kar nas nek način samoomeji in na najlepši možen način pokaže, kako so v praksi videti zelena destinacija, trajnostni razvoj in zaščita naravnega okolja. Glavni udarec In potem imamo Slovenijo, ki pravice, ki pripadajo divjemu petelinu, odreka ljudem. Kot imamo z zakonom določeno mirno območje, na katerem se lahko divji petelin nemoteno pari, imamo mirno območje ali mirna območja, zaščitena z zakonom, v katera se zatekajo divji petelini človeške družbe. Redki, drugačni, ogroženi. Recimo Metelkova 6, dom nevladnih organizacij in grb sovraštva na praporih tistih, ki bi poslali biatlonce, da prerešetajo že tako razpadajočo bajto do temeljev. Če ponovimo; čemu smo kot Slovenci enoglasno sposobni zagotoviti prostor, mir in obstoj divjemu petelinu in čemu tega nismo sposobni zagotoviti nevladnim organizacijam? Deklariran motiv jurišnikov je denar. Da gre za vrečo brez dna, da možje in žene, dekleta in fantje v teh organizacijah ne delajo nič, razen da trošijo vaš trdo prigarani evro; če pa že dajo kaj od sebe, gre za levičarsko, če ne skrajno levičarsko propagando. Kakšen motiv vodi slovensko družbo k zaščiti enkratnosti divjega peteline in k demontaži drugačnosti nevladnih organizacij? In ali to avtomatično pomeni, da se nam zdi kura pomembnejša od človeka, ali pa pomeni, da ogroženost vrednotimo od nižje razvitih organizmov, kot je recimo skrajno ogrožena človeška ribica, do absolutno neogroženih organizmov, kot so tujci, šibki, migranti, spolno ali nacionalno drugačni. Povedano še drugače: spoštujemo mirno območje divjega petelina, ne spoštujemo pa Mirovnega inštituta. Brušenje Drži pa eno – pove vsak, ki je pozimi zarana vstal, da je slišal dvorjenje divjega petelina ... Petelinu je načeloma vseeno; lahko poje, če ga opazuje trideset tisoč tihih ljudi, lahko pa se pritaji, če po gozdu lomasti glasen in neotesan posameznik. Trik ni v številu sledilcev, temveč v hrupu, ki ga povzroča posamezen rogovilež.

»Življenja ples« je bil naslov tokratne revije Koroška poje, ki v Celovec tradicionalno privabi občinstvo z avstrijske Koroške in iz Slovenije. V Šentjakobu v Rožu prisluhnemo ženskemu pevskemu zboru Rož. Peti stilski koncert so naslovili »Obrazi ljubezni« in ga posvetili ljubezni, uporu in miru. V Bili v Reziji pokopljemo njihovega pusta, v reški Bazovici preverjamo, kakšno je zanimanje za malo planinsko šolo in gostimo Katjo Canalaz, predsednico društva mladih Slovencev v Italiji, ki ima sedež v Benečiji. V Murski Soboti obiščemo Hišo sožitja, namenjeno srečevanju in sodelovanju slovenske in madžarske skupnosti. Bi lahko kaj podobnega imeli tudi Slovenci na Madžarskem? Prisluhnite!Foto: Šentjakob v Rožu - koncert ŽPZ Rož - Obrazi ljubezni

Papež Frančišek v pismu iz bolnišnice: Pravična družba se ne gradi z izločanjem najšibkejših.Praznujemo mednarodni dan žena – katere ženske je papež imenoval na višje položaje v Cerkvi?Kako izboljšati poslovno okolje podjetij v Sloveniji in ali lahko subvencije nadomestimo z nižjimi davki?Zelenski pred skorajšnjimi pogovori z ZDA v Saudovi Arabiji: Ukrajina si čim prej želi mir in zanesljivo varnost.Kakšna vlaganja se obetajo na področju turizma in športa?Z delom začela nova avstrijska vlada. Kaj pričakujejo koroški Slovenci?ŠPORT: Slovenec Hrobat četrti na smuku na Norveškem, skakalka Nika Prevc še drugič svetovna prvakinja, moška tekma na sporedu popoldne.VREME: Popoldne in jutri večinoma jasno, z najvišjimi temperaturami do 21 stopinj C.

Ameriški predsednik Donald Trump je po srečanju z izraelskim premierjem Benjaminom Netanjahujem v Beli hiši napovedal ameriški prevzem Gaze. Namerava jo razviti v nekakšno »riviero« Bližnjega vzhoda. Netanjahu je prvi tuji državnik, ki ga je v svojem drugem mandatu sprejel Trump. A očitno tudi on, kljub sklicevanju na dolgoletno prijateljstvo s Trumpom, ni dobro vedel, kaj ga čaka v Beli hiši. Druge teme: - Delodajalci stežka zaposlujejo invalide, raje plačujejo prispevek za spodbujanje njihovega zaposlovanja. - Policija obravnava vse več spletnih goljufij, v 10-ih odstotkih primerov jim uspe vrniti ukradena sredstva. - Na svetovnem prvenstvu v alpskem smučanju v Saalbachu prvo zlato Italiji, Slovenci v mešani paralelni ekipni tekmi izpadli.

⏰ Ofsaaajd 407! U-bam-bom! Nazaj je 1. SNL in kako sva pa zaštartala. Ne vem, če mi ni glas nekje vmes šel. Od smeha in kvalitete, haha. Taki Ofsajd, da sva posnela potem še Ofsajd: Zic. O NK Mariboru bova imela spin-off, ker je Žiga Kos tako faking zagret. Ampak jedro pa je walda naš in vaš Ofsajd! Kako pa je fajn, ko je spet fuzbal, ne?

Danes pa o temah, ki niso od tega sveta. Oziroma od tega planeta. Slovenija je te dni postala polnopravna članica Evropske vesoljske agencije Esa. Prireditev je potekala v Vitanju, karpomeni, da je morala slovenska elita na Googlovih zemljevidih najti Vitanje in kako se do tja pride. Ob slovenski politični eliti je bila prisotna še slovenska estrada, oboji z vesoljsko tematiko. S tem, da si težko ločil, kdo na prireditvi so resnični vesoljci, in kdo se za vesoljce samo izdaja. Prireditev je potekala pod geslom ali motom »Slovenija – majhna na Zemlji, velika v vesolju«. Kar je kljub PR-ovskemu presežku v sloganu debela laž. Oziroma vsaj ne ustreza dejstvom, za katere se v profesionalnih medijih borimo. Resnica je namreč ta, da je Slovenija na planetu Zemlja majhna država, še manjša, neznatna, skoraj znotraj statistične napake mičkena pa je Slovenija v vesolju. Kar niti ni nič tragičnega, kajti celo največje države na Zemlji so v primerjavi z vesoljem neznatne. Eno je vesolje, drugo pa so slogani kreativnih direktorjev. Kakorkoli; ob Hermanu Potočniku smo Slovenci imeli še nekaj pomembnih vesoljskih pionirjev. Recimo astronavte slovenskega rodu, pa tudi raziskovalce, kot je bil Dušan Petrač in nenazadnje umetnike, kot je Dragan Živadinov. Ampak to so obrobnosti. Poskusimo si predstavljati, z močjo vesoljske domišljije, kako bomo Slovenci čim bolj tvorno pomagali pri kolonizaciji vesolja. Najprej je treba priti gor. Tehnološke rešitve so sicer znane, a so izjemno drage. Nekateri v Sloveniji predlagajo, da si že z obiskom naših gora precej blizu, druga metoda, ki je sicer nekaj bolj ortodoksna, pa predlaga hitrorastočo fižolovko, s pomočjo katere je potem mogoče splezati na luno. Še ena metoda je, da sedemo na inflacijo ali življenjske stroške ali cene nepremičnin, saj so to vse kategorije, ki letijo v nebo; težava je le v tem, da je vesolje končno, dražénje našega življenja pa kot kaže brezmejno. Kakorkoli bomo že Slovenci prišli gor, ostaja glavno vprašanje, kaj bomo tam počeli. Govorci na uradnem sprejemu v evropsko vesoljsko druščino so se strinjali, da je vlaganje v vesoljsko industrijo, ki je bila lani vredna 604 milijarde evrov in raste z 9-odstotno letno rastjo, odlična priložnost za slovensko gospodarstvo. V veliki črnini naj bi bilo polno poslovnih priložnosti. Tako s civilnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji znosnejše, kot tudi z obrambnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji neznosnejše. Z drugo besedo; glavna naloga evropskih pa tudi ostalih vesoljskih agencij je v kozmos izstreliti kapitalizem. Ker kot vse na Zemlji, se mora tudi vesolje najprej splačati, da postane zanimivo. Kot nam kažejo vsakodnevne vesoljske aspiracije multimilijarderjev, je vesolje, ki je bilo na začetku vesoljske tekme ideološko bojišče, danes postalo tržišče. V vesolju od začetka časa veljajo osnovni fizikalni zakoni, zadnjih nekaj let pa še zakoni trga. Torej se je Slovenija, sklepamo, priključila Esi tako pozno zaradi tega, ker pred tem v vesolju ni bilo bog ve kaj profita. Bili so stroški in prestiž, se pravi kategorije, ki si jih Slovenci ne moremo ravno privoščiti. Čim pa je mogoče v vesolju služiti, smo zraven. Kar ni naključje, saj smo – če sklepamo po našem bleščečem kripto trgu, kripto inovacijah in kripto milijonarjih – Slovenci mojstri za delati denar iz nič, oziroma v primeru vesolja v nič. Najbolj nenavadno je, da evropski vesoljski umi, ter po novem tudi slovenska vesoljska terminologija, uporabljajo izraz »vesoljski sektor«. Kot da bi bilo vesolje del neke korporacije, ki ima oddelek za »človeške vire«, računovodstvo, »skupne službe« in pa »vesoljski sektor«. Je pa ravno obratno: vesolje ima »zemeljski sektor«, ki pa je nezanimiv, zaprašen in krvav, pozabljen v zadnjem predalu vesoljskega arhiva. Če smo že uničili naš domači planet, pa obstaja velika možnost, da nam vesolja ne bo uspelo uničiti. Kvečjemu se lahko zgodi obratno. Paradoks, s katerim se kapitalisti na čelu človeštva spravljajo v vesolje, je ta isti paradoks, ki je v vesolje že na začetku civilizacije inštaliral domovanja bogov, medtem ko so pokopališča ostala na Zemlji.

Zdravo. V prvi epizodi v letu 2025 smo z vami "sveti trije kralji", ki se tokrat pogovarjamo o vitezih, stripih in novoletnih zaobljubah. Povemo vam, da boste tudi letos preveč zapravali za zaobljube, ki se jih ne boste držali, zato predlagamo pol ure hoje dnevno in poslušanje podkastov vmes. Spet govorimo o domačih živalih, Zi pove, katere pasme kinologi odsvetujejo, dodamo pa še, da ne kupujte psa kot darilo, oz. če da se pred nakupom živega bitja preizkusite s kakšno lončnico (ali dvainštiridesetimi). Ker smo v začetku leta, povemo, da piknik letos bo. Spomnimo se tudi na številko 988, teletekst, konec sveta (ki, če pride, naj pride zjutraj ali čez vikend, da človeku ne bo treba po nepotrebnem v službo) in vam želimo leto polno ljubezni (rad' se 'mejte), sreče (lepo se 'mejte) in mirnosti (samo brez panike).

Ena izmed najbolj pomembnih obletnic leta, ki se izteka, je prav gotovo obletnica izdaje Splošne šolske naredbe. Letos je namreč minilo natanko četrt tisočletja, odkar je Marija Terezija izdala ta prelomen dokument, s katerim je v habsburških dednih deželah – in torej tudi na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Goriškem – postavila temelje splošnemu in obveznemu osnovnemu šolstvu. Toda: zakaj se je razsvetljena vladarica sploh odločila za pravo pravcato revolucijo v izobraževanju? Česa naj bi se njeni podaniki v novih šolah naučili? Kako naj bi učitelji učenkam in učencem to znanje vbili v glavo? In kaj so si o novo pridobljeni pravici do šolanja pravzaprav mislili navadni ljudje? Odgovore smo iskali v oddaji Sledi časa, ki vam jo ponovno, kot zadnjo v tem letu, ponovno ponujamo v poslušanje.

Za nami je športno leto, polno presežkov in velikih tekmovanj. Spremljali smo olimpijske in paraolimpijske igre, na katerih so Slovenci segli po najvišjih stopničkah. Po več kot dvajsetih letih je bila nogometna izbrana vrsta ob bučni podpori s tribun znova na prvenstvu stare celine. Slovenska kolesarja sta dobila vse tri največje tritedenske dirke – Tadej Pogačar je dvema prvič v zgodovini države dodal še mavrično majico svetovnega prvaka. Poslovili sta se športni legendi, prva povezana s snegom, druga s parketom. Spomine na osrednje zgodbe, ki jih je v letu 2024 spisal slovenski šport, ponudimo v pregledni oddaji Studio ob 17.00.

Javnost je zadnje dni razburila novica, da je predsednik Kluba slovenskih podjetnikov Joc Pečečnik poslal predsednici republike Nataši Pirc Musar pismo, v katerem je predlagal, da naj država najde parcelo, podjetniki pa bodo predsednici in njenim zanamcem zgradili rezidenco. Politične stranke so šle v zrak – ker v tem predbožičnem času ni prav veliko drugih tem za iti v zrak – ter podjetnikom očitale, da naj presežke denarja raje nakažejo v humanitarne namene, rezidenco pa pustijo pri miru. Torej se spoprimimo z graditvijo protokolarnih objektov še v naši oddaji. Nimamo denarja, da bi ga prispevali za vse tiste opeke, imamo pa dobre, ali pa vsaj alternativne ideje. Poglejmo. Dejstvo je, da institucija predsednika republike potrebuje rezidenco. Sicer stavbi, oziroma pisarni na Štefanovi nič ne manjka; ima zgodovino, je lepa, celo prestižna, a težava je z lokacijo. Središče mesta pač za takšen protokolarni objekt ni primerno. Recimo, da hoče vojaški vrh ali pa kdo iz skrajne desnice oziroma skrajne levice izvesti državni udar. Kam bi parkirali tanke? Vsi poznamo ikonične prizore, ko so tanki parkirani pred predsedniškimi palačami po vsem svetu, predsedniki pa bežijo pri zadnjih vratih. V Sloveniji kaj takega ni mogoče, ker je središče mesta že tako ali tako zaparkirano, Prešernova, Gregorčičeva in Erjavčeva pa so ene najbolj prometnih ulic v mestnem središču sploh. Pa ne le državni udar … Če pride na obisk malo bolj pomembna delegacija, je rdeča preproga dolga komaj kakšnih deset metrov, zatem pa se visoki gostje že tiščijo proti pločniku, po katerem gospodinje nosijo tatarce iz Maximarketa. Hočemo povedati – za predsedniško palačo potrebuješ prostor. Potrebujemo novo lokacijo. Najbolje bi bilo kje na barju, saj bi predsedniška funkcija tako simbolno nadaljevala tradicijo koliščarjev, pa še Ig je blizu. A s tem naj se ubadajo predsedniški urbanisti, mi se dajmo posvetiti finančni konstrukciji podjetnih podjetnikov. Ker je v Ljubljani kvadratni meter novogradnje, pa čeprav je to blatna koliba, okoli 5–7 tisoč evrov, rajtamo, da se prestižne objekte, kot je rezidenca predsednika republike, gradi po 10 jurjev kvadratni meter. In ker predsednika ne moremo vtakniti v garsonjero, mora imeti tak objekt prek palca 500 kvadratnih metrov bivalne površine. Ker vedeti moramo, da rezidenca pomeni stavbo, v kateri je predsednik tako doma in tam tudi uraduje. Kar zdaj ni primer in za razliko od recimo Angležev ali Američanov pri predsednici Musarjevi prvi mož v predpasniku z jelenčki ne more gostom postreči čaja, medtem ko njegova žena rešuje svet; ali vsaj njegovo bližnjo okolico. Kakorkoli. Pečečnika in prijatelje bi graditev objekta s petsto kvadrati po deset tisoč evrov za kvadrat stala 5 milijonov, ob tem, da bi parcelo na Igu zagotovila država. Ker neuničljivi Joc razglaša, da je za akcijo našel petdeset podjetnikov, bi graditev po glavi prišla cca sto jurjev. Za navadnega smrtnika je to ogromno denarja, ampak če v spletnem in javno dostopnem katalogu preverimo premoženje samo enega izmed udeležencev gradbene iniciative, je ta lani po obdavčitvah prikazal 28 milijonov dobička; se pravi, da bi v Natašo investiral 0,4 odstotka od svojega letnega profita. To pa so odstotki, ki jih navadni smrtniki pri dohodnini namenjamo gasilcem, kulturnim društvom in dobrodelnim organizacijam. Skratka drobiž. Se pravi, da bi podjetniki lahko zgradili rezidenco, ne da bi mignili. In resnici na ljubo je razumnemu praktično vseeno, v kateri bajti se sončijo slovenski vladarji. Skrbi pa nas, ali pa vsaj zanimivo pa je nekaj drugega. Namreč lik in delo slovenskega podjetnika kot mešanice med "Supemanom" in "Superhikom" iz Alana Forda. Kajti gradnjo rezidence moramo povezati še z eno pobudo podjetniškega kluba, ki je šla mimo manj zapažena, je pa toliko bolj zgovorna. Podjetniki so spomladi, ko smo imeli veliko veselja z graditvijo JEK2, predlagali, da bi pri graditvi sodelovali z 10-odstotnim deležem. Za reaktor bi nominalno sicer namenili nekaj več denarja kot za Natašino dnevno sobo, ampak po nekakšnem finskem modelu predlagajo, da bi jim delno financiranje projekta nato omogočalo dostop do cenovno ugodnega in stabilnega vira energije. Če je graditev predsedniške palače burka, so jedrske težnje slovenskih podjetnikov mnogo bolj resna zadeva. Z vsaj takšno resnostjo, kot demokracija regulira ločitev različnih cerkva od države, bi se morala lotiti tudi ločitve zasebnih pobud bogatih posameznikov v sfere, ki so izključno v domeni države. Kam pripelje najprej vzpodbujanje in potem popuščanje plutokraciji, vidimo na globalnem odru in v najmočnejših državah sveta vsak dan … Na srečo do zdaj kot miš obubožani Slovenci z nekaj posameznimi tajkuni, ki so bolj skrbeli za lastne užitke kot za javni prostor, nismo imeli težav. A organizacija, kot je klub slovenskih podjetnikov, ki bahaško maha s kupi evrov, je lahko zametek ne samo lobistične, temveč tudi plutokratske elite. Čeprav je podjetniška pobuda o graditvi predsedniške rezidence burkaška, se ji z Elonom Muskom opozorjeni ne bi smeli smejati.

Skoraj vsakogar, ki živi v Sloveniji, v življenju vsaj enkrat piči osa ali čebela, manjši odstotek ljudi pa lahko ob tem doživi hudo alergijsko reakcijo ali celo umre. Slovenski raziskovalci so prvi na svetu potrdili povezavo med genetskim ozadjem in hudimi alergijskimi reakcijami na pik ose ali čebele, zdaj pa podobno raziskujejo tudi za zdravila in hrano. Za Frekvenco X smo jih obiskali v njihovem laboratoriju na Kliniki Golnik.Gostje: doc. dr. Peter Kopač, dr. med., specialist interne medicine ter alergologije in klinične imunologije (odrasli) izr. prof. dr. Peter Korošec, univ. dipl. biol., spec. lab. medicinske genetike doc. dr. Matija Rijavec, univ. dipl. mikr. Uroš Kuzman, sicer stand-up komik in profesor na fakultetah za matematiko in fiziko v Ljubljani in matematiko in naravoslovje v Mariboru, ki ima alergijo na pik ose in čebele

Prvo decembrsko epizodo Radia Ga Ga – Nova generacija prevzemajo dame, prva dama slovenske zabavne glasbe Helena Blagne, prva drama slovenske scene Salome in prva mama slovenskega šansona Svetlana Makarovič, ki ji bodo v studiu za Prešernovo nagrado čestitali številni znani Slovenci. Vrača se duhovna misel, ki bo tokrat posvečena klofuti iz nebes, Franc Kangler se nam bo oglasil iz Trsta, Uroš Slak pa bo v studiu gostil Roberta Goloba, ki bo razložil, kaj je povedal na zaslišanju na KPK. Kako praznuje rojstni dan France Prešeren, kdo bo nastopil v filmu z naslovom Film, ki ga Janša ne bo videl, kakšne težave imajo Miklavž in parklji in verjetno še kaj v petek dopoldan na Prvem.

Zdravo. V tokratni epizodi iz debate o čistosti zvoka in rekla "čisto kot gorski studenec" nenadoma zaidemo na reklame za vložke ter izkušnje moških pri nakupu teh izdelkov, vključno s frustracijami ob spreminjanju embalaže le-teh. Dotaknemo se tudi teme, kako smo Slovenci včasih bolj nevarni sami sebi kot drugim, ter razpravljamo o slavi, denarju in motivaciji glasbenikov za ustvarjanje. Omenimo pomembnost iskrene komunikacije in kako lahko strah pred prinašanjem slabih novic vpliva na odločitve voditeljev. Na koncu vam zaželimo lep teden, še pred tem se pa za nekaj minut posvetimo tudi 4. poglavju 6. knjige.