Podcasts about cankarju

Piše: Iztok Ilich Bere: Igor Velše Cenzura – uradno nadzorovanje in preprečevanje posvetnih in svetnih oblasti, da bi prišli v javnost njim nevšečni ali nasprotujoči spisi – je stara toliko kot razslojenost družbe na vladajoče in vladane. V Evropi je postala aktualna predvsem z razmahom tiska, ki je omogočil širjenje različnih pogledov na verska vprašanja, s francosko revolucijo so stopila v ospredje politična vprašanja, v naši digitalni dobi, ugotavlja urednik monografije Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne Marijan Dović, pa tudi že prej navzoča tretja velika tema – morala. Cesarska cenzura na naših tleh, kot prikazuje osrednja letošnja tematska razstava v NUK-u, je globoko vplivala na razvoj slovenskega jezika, literature in politične misli. Revolucija 1848 je obravnavano obdobje od leta 1779 do 1918, torej od vladavine Jožefa II. do razpada monarhije, razdelila na dva dela. V prvem je prevladovala predcenzura – najznamenitejši je bil poseg v cenzurni rokopis Prešernovih Poezij, v drugem pa pocenzura z uničenjem že natisnjene Cankarjeve Erotike. Za ta primera vedo že srednješolci, zanimivih podrobnosti o večini drugih cenzurnih posegov, predstavljenih na razstavi in opisanih v spremni publikaciji, pa ne poznajo niti vsi slovenisti. Urednik Marijan Dović je tudi avtor uvoda in še desetih po kronološkem načelu nanizanih poglavij. Obravnava zelo različne primere, od prezgodnjega konca almanaha Pisanice, uglednih ljubljanskih preroditeljev in skritega predala z erotično poezijo ter »poredniga paura« bukovnika Drabosnjaka do predmarčne cenzure in »Zdravljice«, Andreja Einspielerja in njegovih zatrtih časopisov, nadležnega Alešovčevega Brenclja, Trdinovih satiričnih bajk in pohujšljivih spominov ter »veleizdajnika« Podlimbarskega. Po številu predstavitev sledi Luka Vidmar, ki najprej piše o dunajskih indeksih prepovedanih knjig, nato pa še o Vodniku v očeh avstrijske in francoske cenzure ter o Kopitarjevi prvi cenzuri – ne slovenskega, temveč nekega češkega nabožnega rokopisa. Po dve poglavji – o Prešernovih pesniških odzivih in dolgi bitki za prvi slovenski časopis ter o Misteriju žene Zofke Kveder in prepovedih uprizoritev slovenskih dramskih besedil – sta napisala Marko Juvan in Katja Mihurko Poniž. Po eno temo s svojih strokovnih področij so osvetlili še Matija Ogrin – Rokopisne objave kot kljubovanje cenzuri, Nina Ditmajer o slovanofilstvu malonedeljskega župnika Krempla, Tanja Žigon o tiskovnih pravdah v Ljubljani, Andraž Jež o zatiranju slovenskega socialističnega tiska, Tone Smolej o gledališkem repertoarju v primežu Bachovih zakonov, Jernej Habjan o Cankarju med grmado, cenzuro in zaporom ter Marijan Rupert o cenzuri v času prve svetovne vojne. Andrejka Žejen je poleg poglavja Zatrtje Slavinje pripravila tudi samostojno prilogo z zamišljeno izdajo prve onemogočene številke tega literarnega in domovinskega lista v krajnskem jeziku, ki naj bi izšla 18. januarja 1825, a ga je državni cenzurni urad zaradi narodno prebudnih verzov prepovedal. Vidna cenzura je imela za posledico tudi nevidno samoomejevanje avtorjev – samocenzuro, zaradi katere mnogi teksti niso bili napisani, so obležali v predalih ali so bili napisani drugače, kot bi bili brez strahu piscev pred posledicami, ki bi jih lahko doletele. Tako je slovensko literaturo ne le umetniško, temveč tudi publicistično in znanstveno, pomembno pisala cenzura, kot je Dović povzel že v monografiji Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju: »Pisala jo je neposredno: ko je črtala izraze, odlomke, poglavja ali prepovedala celotna dela. Pa tudi posredno: ko je avtorje globila, tožila, sodila in zapirala, ko je plenila in uničevala izdaje, a tudi tedaj, ko ni dovolila novih periodičnih glasil in od založnikov zahtevala visoke kavcije«. Poljudno zastavljena, z reprodukcijami navedenih izdaj in posegov vanje ilustrirana besedila je v angleščino prevedel Neville Hall. Izpostavljeni primeri so vsak zase zanimivi in zgovorni. Ob orisih časa in okoliščin, ki so spremljale posamezne cenzurne ukrepe, veliko povedo tudi ravnanje zaščitnikov preganjanih avtorjev, na primer zavzemanje Žige Zoisa za Vodnika in Linharta. Tako kot ni odveč znova ponoviti dejstva, da Prešernove politične napitnice, katere kitica je postala besedilo današnje slovenske himne, ni cenzuriral Jernej Kopitar, kot sklepajo nekateri spričo pesnikovih ostrih puščic, uperjenih v velikega učenjaka, temveč čislani jezikoslovec Fran Miklošič.

Piše: Iztok Ilich Bere: Matjaž Romih Ivan Cankar, umetnik mnogih izjemnih razsežnosti, je tako kot France Prešeren eden temeljnih mejnikov naše nacionalne zgodbe. In kajpada ena ključnih stalnic v izobraževalnem sistemu. Kljub vsej neizogibnosti pa zlasti pri mlajših bralcih vzbuja bržkone več odpora kot navdušenja. Že v pisateljevem času so mnogi menili, da je »težak«, da ga je težko umeti. Vsaka generacija zato bolj potrebuje svojim času in sprejemanju dejstev prilagojene napotke in opozorila na ključne sestavine in poudarke v literarnih delih, kot zgolj vabljenje ali celo priganjanje k branju v okviru obveznosti, predpisanih v šolskem kurikulu. Tudi bibliografija strokovne literature o pisatelju je iz leta v leto bogatejša. Razprave Dušana Pirjevca, Franceta Bernika, Borisa Paternuja, Janka Kosa in drugih dopolnjujejo nove raziskave o Cankarjevem delu in življenju, ki jih podpisujejo Igor Grdina, Irena Avsenik Nabergoj, Marcel Štefančič in tudi Vesna Mikolič, avtorica knjige Ali bereš Cankarja?. Kljub odmevnosti v znanstvenih krogih pa večina teh besedil ni segla do širšega občinstva, posebno ne do mladine, da bi povečala priljubljenost klasika nacionalne literature, o katerem po besedah Ženje Leiler »vsi vse vemo, ali vsaj mislimo, da vemo, zares pa ga bere komajda kdo. V takšnih razmerah se je jezikoslovka, publicistka in esejistka Vesna Mikolič odločila za inovativen pristop in strategijo, ki naj zlasti učiteljem ter dijakom in študentom odpre bolj mikaven vpogled v Cankarjevo literarno zapuščino. Njegovemu jeziku oziroma besedišču in njegovi simboliki, ki sta Slovencem blizu, saj zajemata slovenskega duha in sooblikujeta slovenski nacionalni značaj, kot piše, se je s podrobno, numerično izraženo analizo približala v petih korakih. Najprej z vidika ključnih besed, nato moči ter idejne plasti in etosa besede, v nadaljevanju pa z osvetlitvijo pisateljevih kulturnih pogledov in nazadnje s preusmeritvijo bralske pozornost od ključnih besed na besedilo kot celoto – na razpoloženje besedila, ki je pri Cankarju vedno v ospredju. Eno od pomembnejših izhodišč knjige Vesne Mikolič: Ali bereš Cankarja? je misel, da je treba razumeti vsako umetniško govorico, »kot moramo razumeti vsak jezik, ki ga želimo uporabljati. In če želimo, da se nam ti svetovi začnejo razpirati,« dodaja, »moramo poznati vsaj temeljno besedišče nekega literarnega dela ali avtorja, da se nam bodo na tej osnovi začeli povezovati še vsi ostali pomeni.« Tak pristop je pripeljal do nabora ključnih besed, izluščenih s pomočjo funkcij orodja SkechEngine iz elektronske zbirke Cankarjevih besedil, ki je dostopna na Wikiviru in obsega dobrih 1.205.000 besed. Delovni korpus besedil, nastal po tej poti, sestavlja skoraj četrtina osnovnih oblik besed, lem, blizu 92.000 povedi, dobrih 30.000 odstavkov in 214 besedil. Vesna Mikolič je izmed 500 besed dodatno izpostavila desetino besed in na vrh seznama postavila oči. V korpusu se pojavijo kar 4843-krat in, kot pravi, izražajo najgloblja človekova čustva in občutja. Sledijo človek, roka, srce, obraz in lice, med človekovimi dejanji in stanji gledati, videti, vedeti in misliti, med čustvi pa ljubezen, strah, bridkost, žalost itn. Nedvomno osrednja ključna beseda Cankarjevega opusa pa je tako na nacionalni, kolektivni kot na individualni ravni hrepenenje – ne kot tragični, temveč predvsem kot aktivni, vitalni koncept. Avtorica na koncu povzema, da se je s knjigo Ali bereš Cankarja?, ilustrirano s številnimi izbranimi odlomki ter grafikoni in risbami, namenila bralcem pomagati k lažjemu vstopu v Cankarjev svet. »Tako da si ga najprej približamo z njegovim najpogostejšim besediščem in poznavanjem njegovih najpomembnejših idej ter slogovnih postopkov, nato pa želi knjiga bralce in bralke prepričati, da se na tej osnovi kar spustijo v branje in prepustijo zvoku in ritmu Cankarjeve besede. Novi pomeni se bodo slej ko prej odpirali sami …,« verjame Vesna Mikolič. Temu ali onemu se bo morda res kaj odprlo, saj digitalna anatomska preiskava pisateljevega jezika razkriva marsikaj zanimivega, odpira pa tudi nova vprašanja. Na primer: kako meriti njeno učinkovitost in kaj neki bi na vse to porekel Ivan Cankar?!

Tone Partljič in Rok Kajzer razmišljata o satiri. Strinjata se, da mora zbosti in opozoriti na negativne pojave v družbi, na neki način je sorodna humorju, a, kot pravi Tone Partljič: "Pri satiri se smehljamo kakor pri Cankarju, skozi stisnjene zobe." Dodaja še, da nikakor ni vse satira in da je žaljivo, kadar nekdo svoje rasistične zapise označi za satiro.

Čeprav so praznovanja ob stoti obletnici pisateljeve smrti počasi izzvenela, se je potrebno Cankarju posvečati ves čas. Na primer: potrebno ga je prebirati. In kolikor se že zdi, da je sto let literarne zgodovine pojasnilo tako vzgibe, kot biografijo velikega Vrhničana do obisti, se še vedno najdejo sive lise. S Cankarjevimi besedami "blatne lise!" Jesen in zimo 1910 je Ivan Cankar preživel pri prijatelju Alojzu Kraigherju, ki je bil zdravnik pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. V Nedeljski reportaži nas bo Marko Radmilovič popeljal po Cankarjevi slovenskogoriški poti.

Anže in Pižama sta na ljubljanskem gradu gostila OBOD-ovskega Aljošo Harlamova. Pogovarjali so se o Cankarju, ki je nekaj časa prebil na gradu kot zapornik, nakar so se pomenkovali še o drugih umetnikih, ki so izkusili življenje za rešetkami. Po snemanju so vsi lahko svobodno odšli domov. Ta oddaja Podrobnosti je bila posneta v živo […]

Tokrat ste lahko prisluhnili avtorju monografskega dela o Ivanu Cankarju z naslovom Portret genija, ddr. Igorju Grdini. Knjiga je izšla lani ob 100 letnici smrti kneza slovenske besede pri založbi Beletrina. Avtor je med drugim spregovoril o Cankarjevem odnosu do družine, krščanstva in socialni misli, ki preveva njegovo delo.

Tokrat ste lahko prisluhnili avtorju monografskega dela o Ivanu Cankarju z naslovom Portret genija, ddr. Igorju Grdini. Knjiga je izšla lani ob 100 letnici smrti kneza slovenske besede pri založbi Beletrina. Avtor je med drugim spregovoril o Cankarjevem odnosu do družine, krščanstva in socialni misli, ki preveva njegovo delo.

Ddr. Igor Grdina je erudit par excellence. Svoje bogato poznavanje zgodovine, še zlasti kulturne zgodovine, je spretno vtkal v pripoved, v svoj portret genija. Ne le, da je s svojo pripovedjo pojasnil in upravičil uporabo danes redko rabljene besede genij, ampak je rekonstruiral, naslikal podobo Cankarjevih časov, osebnosti, ki so bile pomembne za njegovo ustvarjanje, in njegovo usodo, njegove prelomne trenutke. Zanimivo je tudi interpretiral nekatere psihološke poteze pisateljeve osebnosti, na primer njegov odnos do lepote. To pa še ni vse: ddr. Grdina je napisal svojo monografijo v prepoznavnem, osebnem slogu; marsikdaj je uporabil kako besedo, ki bi zunaj konteksta zvenela pretenciozno, toda v njegovi pripovedi zveni še kako na mestu. In čeprav je njegova pisava na prvi pogled esejistična, je kot zgodovinar navajal zgolj preverjena in preverljiva dejstva. Skratka, Ivan Cankar: portret genija je še kako zanimiva in sugestivno napisana knjiga, več o njej pa je povedal avtor v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Marko Golja

Marcel Štefančič, jr. je s knjigo Ivan Cankar: eseji o največjem ponovno dokazal, da se odlično znajde v literaturi, filmu, kritiki kapitalizma in analizi slovenstva ter še čem. Njegovo branje Cankarja skozi prizmo Cankarja, filma, kritike kapitalizma in analize slovenstva pokaže, da je Ivan Cankar avtor, ki nam pomaga razumeti sodobnost in sodobni kapitalizem, ki je bil še kako filmski in ki je – predsodkom navkljub – še kako berljiv. Berljiva je tudi Štefančičeva knjiga, še ena knjiga, za katero se zdi, da se je avtor nanjo pripravljal vse življenje in se zanjo mojstril v vseh svojih prejšnjih knjigah. Več o Cankarju in še čem je Marcel Štefančič, jr. povedal v oddaji izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Marko Golja

Pred kakimi 14 dnevi se je v 96. letu starosti poslovil legendarni Stan Lee, dolgoletni kreativni vodja stripovske založniške hiše Marvel ter oče Spidermana, Črnega Panterja, mož X in številnih drugih znamenitih superjunakov, ki v stripu, na filmskem platnu in videoigrah zdaj že več desetletij razgibavajo domišljijo celotnega planeta. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu posvetili prav superjunakom. Tako smo se spraševali, kdaj so se superjunaki sploh pojavili in kako so se v teku desetletij spreminjali? Kako so izvedi prestop iz stripa v druge medije, v druge umetnostne žanre? Kakšno mesto v »zgodbi« o junaških, z nadčloveškimi sposobnostmi obdarjenih borcih proti zlu pravzaprav pripada Stanu Leeju in Marvelu? Zakaj neki tako neustavljivo privlačijo milijone z vsega sveta? V čem se navadni smrtniki prepoznavamo v njih in zakaj ni videti, da bi se jih – pa čeprav so zapleti zgodb, v katerih superjunaki nastopajo, pogosto videti precej formulaični – v kratkem naveličali? – Pri iskanju odgovorov so nam pomagali: izvršni urednik revije Stripburger, Bojan Albahari, pa ilustrator, stripar in filozof dr. Izar Lunaček ter stripar, ilustrator in karikaturist Zoran Smiljanič, ki se nam je v studiu pridružil po lepem uspehu na pravkar zaključenem 34. Slovenskem knjižnem sejmu, na katerem je bil njegov strip o Cankarju, ki ga je ustvaril skupaj s scenaristom Blažem Vurnikom, razglašen za knjigo leta. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ralpoonvast (Pixabay)