Podcasts about kljub

Mag. Bojan Tomc se je odločil, da bo učenje glasnejše od bolezni. Skoraj šestdeset let že živi z neprestanim piskom v ušesih. Pot od finomehanika do magistra znanosti je prehodil ob delu, brez olajšav in brez izgovorov. Ko je prišel do cilja, je energijo usmeril v skupnost. Kljub hudim zdravstvenim preizkušnjam je učenje tesno prepojil z aktivnim državljanstvom. Kot voznik Prostofer pomaga najranljivejšim, hkrati pa z vizionarskimi idejami išče trajnostne rešitve za samooskrbo istrske skupnosti. Bojan ni imel lahke poti. Za Bojana je učenje vedno pomenilo več kot pridobivanje znanja – pomenilo je orodje za premagovanje lastnih omejitev in za aktivno udeležbo v skupnosti. Soočal se je s sistemskimi nepravičnostmi pri priznavanju strokovnih izpitov in s prepričanjem okolice, da je izobraževanje v zrelih letih zamujanje časa.

V Bruslju zbrani evropski voditelji so v razpravi o večletnem proračunu Evropske unije izrazili različna mnenja. Slovenija se je medtem skupaj s še 18-imi članicami Unije zavzela za pospešitev izvajanja uredbe o vračanju migrantov v tretje države. Druge teme: - Kljub začetku premirja med Izraelom in libanonskim Hezbolahom se napadi nadaljujejo. - Slovenska obrambna industrija si od predstavitve v Parizu obeta nove priložnosti na mednarodnih trgih. - Po državi se odpirajo letna kopališča, za obisk Mariborskega otoka bo treba letos odšteti nekoliko več kot lani.

V nevihtni noči se ob vznožju Dinare pojavi skrivnostna tujka v črnini. V rokah nosi le Sveto pismo in majhno culico s kostmi – posmrtnimi ostanki svojega moža Marka, ki je umrl v požaru v daljnem Čilu. Vdova Teresa, ki jo je karizmatično upodobila Manuela Martelli, je prepotovala pol sveta, da bi moža pokopala v domači zemlji. Toda v odmaknjeni pastirski skupnosti naleti na svet, katerega jezika, običajev in pravil ne pozna. Prva jo sprejme Markova sestra Milena, ki med poletno pašo sama skrbi za domačijo. Kljub jezikovni in kulturni pregradi se med ženskama splete tesna vez. S kretnjami in ilustracijami iz Teresinega molitvenika si ustvarita svoj način sporazumevanja. Milena, ki jo družina zmerja z Mutavo in jo obravnava kot breme, v tujki prvič najde nekoga, ki jo zares posluša. »Kot da si padla z neba, da ne bom sama,« pravi z otroškim navdušenjem. Njuno zavezništvo načne prihod Mileninega brata Nikole, nasilnega in oblastnega mladeniča, ki se želi s poroko s Tereso polastiti zemlje, ki naj bi jo podedovala po pokojnem možu. Hrvaška režiserka in scenaristka Hana Jušić tako postopoma razgrinja osrednji zaplet filma. Milenino navdušenje nad prihodom svakinje ni naključno: neusmiljeno pastirsko okolje visoko v gorah na začetku 20. stoletja je do žensk še posebno neprizanesljivo. To spoznanje se stopnjuje z vsakim novim trkom s togim patriarhalnim redom, ki se še izraziteje razkrije po Teresinem prihodu na vrh planine. Tam sreča Markovega starejšega brata Ilijo, molčečega vodjo klana, ki mu drugi pastirji čedalje manj zaupajo. Teresin prihod sproži val sumničenja. Pastirji dvomijo, da je res Markova vdova, sprašujejo se, zakaj z možem nista imela otrok, in ugibajo o njenih resničnih namenih. Ker nenehno moli v španščini, ji pripisujejo »čudne besede« in zlovešče namene. Govorijo, da ima »lažnive oči«, da je »črni vrag«, celo čarovnica, ki bo nad njihovo čredo priklicala volkove. Čeprav so tudi gledalci sprva nekoliko nezaupljivi do nje – režiserka namreč o njej razkrije zelo malo, hkrati pa jo vztrajno postavlja v središče in z njeno tiho navzočnostjo oblikuje ritem pripovedi – se postopoma izkaže, da film ne pripoveduje o nevarnosti od zunaj, temveč o nasilju in strahovih, ki jih ustvarja skupnost sama. Čilenka Teresa na okolico brez dvoma učinkuje. Medtem ko se Milena, ki jo je prepričljivo utelesila Ana Marija Veselčić, obsedeno naveže nanjo in v njej najde oporo za upor proti vsiljenim pravilom, se najbolj kompleksna dinamika razvije med Tereso in Ilijo. Režiserka spretno spodmika gledalčeva pričakovanja in dosledno zavrača moški pogled, ki bi njun odnos skrčil na romantično razmerje. Med njima se razvijeta razumevanje in naklonjenost, ki se sprva zdita utemeljena predvsem v veri, vendar ju kmalu prežame potlačeno hrepenenje. Prav Iliji, ki ga občuteno odigra Filip Đurić, se Teresa v vrhuncu filma edinemu razodene in mu razkrije svojo preteklost, četudi v maternem jeziku z dodatkom zelo skromnega hrvaškega besedišča. Režiserka se pri tem izogne konvencionalnim retrospektivam in namesto pogleda v preteklost izbere skoraj gledališko rešitev: kamera kroži okoli nastopajočih, medtem ko se Teresini spomini sprožajo v istem prostoru, svetlobni snopi pa osvetljujejo prelomne trenutke njenega življenja. Premišljeno filmsko formo dopolnjujejo veličastne panorame kamnite pokrajine in doneča elektronska glasba, ki poudarjajo enega osrednjih motivov filma – človekovo majhnost pred naravo in bogom. Ko skupnost Tereso označi za grožnjo, film začne prepletati vero in vraževerje, versko dogmo in magično mišljenje, demonizacija tujke pa postane ključni mehanizem ohranjanja obstoječega reda. Film Bog ne bo pomagal združuje zgodovinsko dramo, folklorno srhljivko in mračni neovestern v vizualno osupljivo in tematsko izjemno konsistentno celoto. Pokaže, kako skupnost svoje strahove projicira na tiste, ki vzbujajo pozornost, predvsem pa, kako hitro patriarhalni svet žensko avtonomijo razglasi za greh. Zato Milenine besede Teresi: »Ti nisi grešnica, ti si ženska« ne učinkujejo le kot emancipatorna izjava, temveč kot obsodba družbe, ki še vedno ne zna ločiti med obema pojmoma. Piše: Iva Katušin Bere: Ajda Sokler

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Britanska pisateljica Samantha Harvey je za roman V orbiti leta 2024 prejela prestižno Bookerjevo nagrado, kar pri tako drobnih delih (140 strani) ni prav pogosto. Ena od članic žirije je zapisala, da knjiga sicer ni obsežna, vendar je v njej zbrano vse življenje, neki drugi žirant pa, da je to ljubezensko pismo našemu planetu ter presunljiva potrditev tako posamezne kot kolektivne vrednosti vsakega človeškega življenja. V orbiti ni roman v klasičnem pomenu, v katerem bi se zgodilo kaj izrednega ali bi imel izrazitega glavnega junaka. Kljub premočrtni pripovedi, začinjeni s spomini, je vzdušje tisto, ki ohranja bralčevo pozornost, ga nenehno izziva in preseneča. Seveda pa je izjemno tudi okolje, v katerem se zgodba dogaja: mednarodna vesoljska postaja, kjer je šest astronavtov in kozmonavtov iz petih držav (Velike Britanije, ZDA, Italije, Japonske in Rusije) na devetmesečni misiji. Spremljamo en dan njihovega življenja, v katerem šestnajstkrat obkrožijo Zemljo in v 24 urah vidijo šestnajst sončnih vzhodov in zahodov, šestnajst dni in noči. Med urjenjem so jim zabičali, da si morajo zabeležiti vsak dan, ko se prebudijo, in si reči: To je jutro novega dne. Kajti v svetu tega omejenega, nečloveškega okolja brez gravitacije, z liofilizirano hrano, ponavljajočimi se opravki in raziskavami, spanjem v zraku, strogimi telesnimi treningi, pomanjkanjem prostora in širše človeške skupnosti je treba realni čas kar naprej miselno ozaveščati. In čeprav se počutijo kot povsem rutinski astronavti na dvorišču Zemlje, so tako odmaknjeni od vsega znanega, da tam zgoraj nehote ustvarijo svoj svet in svoja razmerja, drug drugemu nadomeščajo vse druge ljudi »prežema jih občutek zlitja, vse manj so si različni«. Iz svoje perspektive dojemajo in na novo odkrivajo dotlej znane stvari. Odkrivajo, kako bi moralo biti. Kot bi bila esenca človeštva zbrana v tej peščici ljudi in bi med njimi ne bilo več begajočih razlik in oddaljenosti, temveč bi vse postalo bližnje in otipljivo. Ko japonsko astronavtko doseže novica o smrti matere, pomisli, da bi bilo vse v redu, če bi lahko ostala v orbiti do konca življenja, saj bo njena mati mrtva šele, ko se bo vrnila. »Ko planet drvi skozi vesolje in ti drviš za njim skozi svetlobo in temo in so tvoji možgani okajeni od nedoumevanja časa, se nič ne more končati. Mogoče pa sploh ni konca, samo to večno kroženje.« Angleška astronavtka prebira besede, ki ji jih je njen mož zapisal na fotografijo zvezdnega neba: »Tukaj si. Tukaj si bila. Do takrat, ko boš to prejela, boš že osem- ali devetkrat okoli sveta. Moraš priznati, da je težko imeti ženo, ki ti leti nad glavo sedemindvajset tisoč kilometrov na uro. Nikoli ne veš, kje je ali kje jo najti.« Potem ko italijanski astronavt poje svoje kosmiče in pritrdi žlico na magnetni pladenj, razmišlja, k čemu se bo z veseljem vrnil, ko bo napočil čas. »K stvarem, ki jih ne potrebujem. K odvečnosti. K nekemu odvečnemu okrasku na polici. K preprogi.« Pa čeprav bi, ko bi ležal na njej, spet sanjal o vesolju. Ko se šesterica pogovarja o svojih vesoljskih sprehodih, vsi opisujejo nekakšen déjà vu – vedo, da so tam že bili. Ruski kozmonavt pravi, da je to morda povezano z nedosegljivimi spomini iz maternice. »Tak občutek dobim med lebdenjem v vesolju. Da še nisem rojen.« Poleg osebnih uvidov in popolne zavezanosti vesolju so (kljub nespečnosti, bolečim sinusom, propadanju mišic, zmanjševanju kostne gostote, pogrešanjem bližnjih ...) najmočnejši astronavtski pogledi na Zemljo, okoli katere krožijo, ki v devetdesetminutnih razmakih utripa pred njihovimi očmi in se jim razkriva povsem drugače, kot so je vajeni, in katere pojave (med njimi tudi krepitev tajfuna) lahko samo nemočno opazujejo, se jim čudijo, jih občudujejo. »Tukaj je prišla Evropa in že je izginila tam.« Poleg časa, ki se skrči v točko na polju puste beline, konkreten in nesmiseln, padejo tudi meje; vidijo odsotnost meja, z izjemo tistih med kopnim in morjem. Ne vidijo držav, zgolj vrtečo se, nedeljivo kroglo, ki ne pozna možnosti ločevanja, kaj šele vojne. »Tukaj ni nobenih sten ali ograd – nobenih plemen, nobene vojne ali korupcije ali posebnega povoda za strah.« Roman V orbiti Samanthe Harvey v tenkočutnem prevodu Igorja Harba je čudovito brati, vendar je o njem zelo težko pisati. Čeprav je poln tudi znanstvenih dejstev in tehničnih podrobnosti, je pisan v gostem, poetičnem jeziku, ki zahteva počasno použivanje, zbrano razmišljanje in skoraj meditativno stanje duha. Napisan je tako popolno, da smo že ob vstopanju v deseto orbito (poglavja so namreč razdeljena v šestnajst orbit, prav toliko, kot jih vsak dan izkusijo astronavti) dodobra izmučeni, odlično odmerjeno izmenjavanje klavstrofobije in čistega čudenja terja svoj davek. Poleg svežega pogleda na našo mater Zemljo iz zelo posebne perspektive njenih opazovalcev in njihovih razmišljanj o smislu življenja, ljubezni, smrti in preživetju knjiga postavlja tudi druga zelo aktualna vprašanja, vendar drugače od zguljenih okoljevarstvenih manter: o človeškem uničevanju in svinjanju našega planeta, o pohlepu in osvajanjih, s katerimi zaradi nenasitnih potreb spreminjamo naravni svet, o nepovezanosti ljudi, ki nas dela nesrečne ... Pa čeprav se Zemlja z vesoljske postaje zdi »ne majhna, temveč skoraj neskončno povezana, epska pesem v tekočih verzih. V orbiti je droben roman z mogočnim sporočilom: Ali ljudje res ne morejo skleniti miru drug z drugim, miru z Zemljo?

Kljub pogajanjem o premirju med Washingtonom in Teheranom se na Bližnjem vzhodu vrstijo novi in novi napadi. Stanje »niti vojna niti mir« se vleče že predolgo, posledice vojne pa zaradi zaprtja Hormuške ožine čutimo iz dneva v dan. Vsaj za nekaj časa pa bodo oči sveta uprte v 23. svetovno nogometno prvenstvo, o katerem govorijo s presežniki. Ti pa niso samo pozitivni. Več v Labirintih sveta, ki jih je pripravila Sandra Krišelj

Zdravstvo v ZDA funkcionira kot gospodarska dejavnost. Združene države Amerike za zdravstvo namenijo največ denarja na svetu. Kar 18 odstotkov svojega bruto domačega proizvoda (Slovenija približno 9 odstotkov, Nemčija 12). Kljub temu je bilo leta 2024 brez zdravstvenega zavarovanja v ZDA približno 27 milijonov ljudi, na desetine milijonov drugih pa si je zdravljenje zaradi visokih stroškov le težko privoščilo. Kako deluje sistem, ki premika meje sodobne medicine, hkrati pa številne prebivalce in prebivalke pušča brez osnove in optimalne zdravstvene oskrbe? O ameriškem zdravstvu, njegovih prednostih, pomanjkljivostih in o primerjavi s slovenskim sistemom v Intelekti razmišljajo: diplomirani zdravstvenik in reševalec asist. Andrej Fink (MSHS ZDA, UKC Ljubljana) , zdravstvena ekonomistka prof. dr. Petra Došenović Bonča (Ekonomska fakulteta v Ljubljani), pravnik doc. dr. Luka Mišič (Pravna fakulteta v Ljubljani) in strokovnjak za javno zdravje prof. dr. Tit Albreht (NIJZ). Združene države Amerike letos zaznamuje 250 let od podpisa Deklaracije o neodvisnosti, zato ji namenjamo tokratno in še nekaj naslednjih Intelekt. Foto: Fotografija z ulic New Yorka ZDA je simbolična/ Pixabay

Privid premirja na Bližnjem vzhodu se je po dveh mesecih razblinil. Kljub pozivom iz Bele hiše Iran in Izrael znova izmenjujeta medsebojne napade in vedno nove grožnje. Čeprav je prve strele sinoči sprožil Teheran, pa je glasnik iranskega zunanjega ministrstva Esmail Baghaj odgovornost za nasilje preložil na ameriško vlado. Ne glede na to, ali bodo premirje kršili Američani z napadi na trgovske ladje ali pa sionistični režim z obstreljevanjem Libanona, bodo krivdo in posledice nosile Združene države, je poudaril. V oddaji tudi: - Obrambni ministri Unije iščejo nove možnosti za pritisk na Rusijo - Armenija na volitvah potrdila zasuk od Rusije k Evropski uniji - Ob svetovnem dnevu oceanov pri nas obalne čistilne akcije

Kljub sporazumu z Libanonom Izrael napada južna predmestja Bejruta. Napade na mesto, ki leži 120 kilometrov proč od izraelsko- libanonske meje, sta potrdila tako izraelski premier Benjamin Netanjahu kot obrambni minister Izrael Katz in pri tem navedla, da izraelska vojska izvaja napade na teroristična poveljstva Hezbolaha. V oddaji tudi o tem: - Poljska po letih sodnih bojev začela priznavati nekatere istospolne pare - Pristojne skrbi pomanjkljivo potresno zavarovanje pri nas - Kopališčem tudi letos podelili Modro zastavo za trajnostno naravnanost

V državnem zboru poteka izredna seja, na kateri bodo poslanci potrdili ministrsko ekipo Janeza Janše. Premier Janez Janša je v obrazložitvi predloga ministrske ekipe poudaril, da bo to vlada za vso Slovenijo in vse generacije. Kot je poudaril, bodo z njenim nastopom veljala enaka merila za vse. Vse opozicijske bo prihodnji teden pozval k partnerstvu za uspešno Slovenijo. V oddaji tudi o tem: - Kljub premirju med Izraelom in Libanonom skrajno desni del izraelske politike vztraja pri nadaljevanju vojne s Hezbolahom - V Grosupljem začetek nadzidave zdravstvenega doma, v dobrem letu bo zaživel tudi satelitski urgentni center - Zaradi kaosa na cesti med Izolo in Lucijo lokalne oblasti predlagajo nadaljevanje del na Belvederju po turistični sezoni

Po dveh dneh zaslišanj ministrskih kandidatov je danes v državnem zboru premor. Jutri bodo poslanci po predvideni daljši razpravi potrjevali 16. slovensko vlado. Ta se bo nato sešla na prvi seji, na kateri lahko pričakujemo prve kadrovske ukrepe, na primer imenovanja državnih sekretarjev in direktorja vladnega urada za komuniciranje ter razrešitev direktorja Sove. Vlada, ki jo je vodil Robert Golob, pa se je danes sešla na svoji zadnji seji, ki se je niso udeležili ministri iz Socialnih demokratov. Odhajajoči ministri in premier so navedli dosežke, priznali napake in napovedali dejavno delo v opoziciji. Druge teme: - Letalski prevoznik Israir trdi, da mu je bil onemogočen pristanek na Brniku. - Med kandidati za visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino tudi dva Slovenca. - Pri obravnavi duševnih stisk mladih je po mnenju stroke v ospredju preventiva.

Ameriški predsednik Donald Trump kljub včerajšnjim napovedim še ni sporočil svoje odločitve glede dogovora z Iranom. Ameriški obrambni minister Pete Hegseth je danes na varnostnem forumu v Singapurju pojasnil, da bo Trump z Iranom sklenil sporazum, ki bo zagotovil, da ta država nikoli ne bo imela jedrskega orožja, ter da bo Hormuška ožina ostala odprta in brez pristojbin. Po njegovih besedah Iran dobro ve, kakšna so pričakovanja Združenih držav. In zdaj je na potezi njihova pogajalska stran. Stališča se zbližujejo, je zagotovil Hegseth. V oddaji tudi o tem: - Nova koalicija načrtuje prenos državnega premoženja v nov sklad za financiranje pokojnin. - V nesreči minibusa pred Predjamskim gradom na Postojnskem 2 turista huje poškodovana, 11 laže. - Na tekmi svetovnega izziva v športni gimnastiki v Kopru zlato Teji Belak in bron Luki Bojancu; kanuistka Eva Alina Hočevar druga na tekmi svetovnega pokala v Tacnu.

Medtem ko si je ameriški predsednik Donald Trump vzel čas, da se odloči glede mirovnega dogovora z Iranom, njegov zaveznik Izrael ne počiva. Nasprotno: svojo ofenzivo v Libanonu venomer širi, sile judovske države že ogrožajo tudi prestolnico Bejrut. Med državama uradno sicer velja premirje, to pa hoče Teheran, ki podpira libanonsko gibanje Hezbolah, uveljaviti tudi v resnici v okviru sporazuma z Washingtonom. Trumpu ob tem očitajo, da je s svojimi pretiranimi zahtevami in zavlačevanjem izdal diplomacijo. V oddaji tudi o tem: - ZDA, Velika Britanija in Avstralija bodo skupaj proizvajale vojaške podvodne drone - Na Kambreškem po več kot mesecu dni več deset prebivalcev še vedno brez ustrezne oskrbe z vodo - Slovenski kanuisti v Tacnu poskrbeli za komplet kolajn

Lara Maria Vouk je koroška slovenska filmska in gledališka igralka, ki nastopa tako v Sloveniji kot na avstrijskem Koroškem, producentka, scenatristka in pedagoginja. Gledali smo jo lahko v serijah Takšno je življenje in V dvoje. Za igro v seriji Poklicani Televizije Slovenija je dobila priznanje najsvetlejša zvezda oriona, ki je njeno prvo priznanje zunaj Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Nastopala je v več slovenskih celovečernih filmih, med drugim v filmu Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, režiserke Ester Ivakič, in v filmu Žige Virca Zemljo krast. Letos na filmska platna prihajata še dva filma, v katerih igra. Kljub temu, da so ji filmske vloge bliže kot gledališke, Lara Maria Vouk sodeluje z več gledališči v Sloveniji in s celovškim Teatrom Rampa. Igrala je v več predstavah tega razvijajočega se profesionalnega gledališča koroških Slovencev. Med drugim smo jo gledali v predstavi Ljudski demokratični cirkus Sakešvili, komediji, kjer je enakost pripeljana do absurda diktature, in v predstavi Prihodi - odhodi, ki pripoveduje o pregonu. Že tretje leto nastopa s svojo monokomedijo Pokržnikov Luka, izbranimi teksti Janka Messnerja v narečju. V tej predstavi zaigra na harmoniko, kar ni presenečenje, saj je tudi glasba zelo pomembna v njenem izrazu. Navdušuje jo tudi sodelovanje z dijakinjami Slovenske gimnazije v projektu, ki bo predstavljen konec meseca. Kako pa je s filmskimi vlogami v Avstriji?   Foto: Voranc Vogel  

Piše Miša Gams, bereta Ana Bohte in Jure Franko. Lucija Mirkac Fortin, profesorica slovenščine na Gimnaziji Ravne na Koroškem, je pesnica, pisateljica, kantavtorica in vsestranska kulturna delavka slovensko-poljskih korenin. Literarno deluje na več področjih – objavlja v literarnih revijah, je tekstopiska, piše spremne besede, režira drame in muzikale, organizira delavnice kreativnega pisanja, pri gledaliških uprizoritvah deluje tudi kot kostumografinja, scenografinja, igralka in glasbenica, ki je med drugim uglasbila okrog sto svojih pesmi in še bi lahko naštevali. Po pesniški zbirki Asimptote je pred nami roman Petrihorion, ki opisuje odisejado različnih glavnih junakov, med katerimi sta v ospredju neimenovana protagonistka in protagonist, ki se asimptotično približujeta drug drugemu, ne da bi se v resnici dosegla. Roman, ki ima v podnaslovu napis Ker srečata se lahko samo na bregu, se spopada z apokalipso na več ravneh, ob tem pa ga prevevajo številni poetični detajli, ki jih motrijo filozofsko navdahnjeni junaki tako rekoč iz prve perspektive. Čeprav roman, ki je razdeljen na dvanajst poglavij in tri večje tematske sklope, nima jasno začrtane pripovedne linije v smislu klasično razdelane zgodbe, temveč ga lahko beremo kot zaporedje dnevniških refleksij, kratkih zgodb ali črtic, lahko v njem razberemo krožno strukturo in osrednji motiv zbliževanja med subjektoma, ki se iščeta na različne načine, medtem ko njun breg v povodnji vse bolj izginja. V prvem sklopu z naslovom Plavati v horizontalo se nahajajo Zapiski nekega muholovca, ki preučuje obnašanje muh in biološko strukturo pajkov, dokler se na koncu ne zaloti, da iz njihove perspektive opazuje ljudi kot “opešane kiklope”: “Ničesar ni, kar bi lahko vrnilo izgubljene besede, ki se kot vešče zaletavajo v luč in omahujejo na tla. Ničesar ni. Prekleto … Ležiš v postelji in odštevaš trenutke, prva zmota, druga zmota, tretja zmota, usodna zmota, ležiš in zdaj veš, da te gleda in se ti roga, da je vseskozi vedela in čakala, da vidiš tudi ti, čudno dvooko bitje, opešani kiklop, velika skrivenčena packa, skrita za zavesami. In muhe niti nimajo sedem tisoč oči, samo šest tisoč jih imajo, ki še vedno bolščijo vate in sprašujejo, bo kaj?” Drugi sklop z naslovom Plavati navzdol se začenja s tridelnim liričnim esejem o smrti sršena, ki ga človeška sila zdrobi na tleh. Bolečina, ki jo čuti ob fizičnem udarcu, se združuje s primarno tesnobo živih bitij, ko pisateljica podrobno opiše njegovo moledovanje za čim hitrejšo smrt: “… pridi, stopi na mojo glavo, vzemi mi bolečino, vzemi mi strah, pridi, globoko bom vdihnil in gledal tvoje stopalo, kako se spušča nad moje otrplo telo, potem bom slišal, kako pokajo prsi in poka hrbet, kako pokajo nožice, kako poka glava. In potem ne bom slišal ničesar več in bo lahko zima …” V razdelku z naslovom Hotel sem seči globoko avtorica opisuje samoto, ki jo začuti igralka na odru, ko je soočena s svojo praznino, otopelostjo in krhkostjo. Ta spominja na drobljivost sršenjega trupelca, ki vse bolj razpada v “neopredeljivo drgetanje komaj še podprtih koščkov zunanje lupine”. Zdi se kot bi pisateljica skupaj s podrobnim seciranjem sršenov, muh in pajkov postopno analizirala obrambne mehanizme človeka, ki v želji po spoznavanju lastnega jedra oz. eksistencialne srži razbija in odmetava kostume, maske in “lupinaste” sloje psihološkega aparata, ki je že a priori ustvarjen na nihilistični grozi in uboju, kot ga opisuje Stara zaveza. V romanu namreč najdemo kar nekaj svetopisemskih alegorij pa tudi močno simboliko v ponavljajočih se dejanjih, kot so razbijanje kristalov – kar bi lahko ustrezalo razbijanju psihičnih blokad. Naraščajoča reka je metafora za ozaveščanje potlačenih čustev, iskanje prizemljitve v prepletu zemlje in vode: “Res je. Voda in zemlja se lahko srečata le na bregu. In če ni bregov, srečanje ostane le privid. Potrebuješ breg. Potrebuješ bilko, ki se je lahko oprimeš, ko se znajdeš sredi rečnega toka, sredi prostrane širine in globine. Potrebuješ breg, sicer ostaneš tam. Sicer samo si. In bližina, si rekel, bližina bo vedno daleč.” Ob branju romana Lucije Mirkac Fortin Petrihorion se ne moremo znebiti občutka dejà vu, kot da bi brali o istih stvareh na vsakič novi ravni ozaveščanja, kot da je branje sámo pravzaprav produkt naših lastnih sinhronicitet in lucidnih sanj, iz katerih ne moremo pobegniti. Kljub poetičnim fragmentom, ki opisujejo številna agregatna stanja bivanja in razkrajanja, se kmalu zavemo, da se za abstraktnimi refleksijami skriva močna in kompaktna dramaturška struktura, ki nas drži v svojem objemu, dokler se z njo ne prebijemo do zadnjega dejanja, ko se reka in hrib v podobi neimenovane ženske in moškega združita: “In bila si reka in bil si hrib, bila sva divje razkrajanje sveta, ujetega v brezvetrje, naraščanje in padanje, vzpenjanje in spuščanje, težka napetost kroženja drug okrog drugega, trepetajoča os približevanja in oddaljevanja…” Branje romana Petrihorion Lucije Mirkac Fortin je kot gledanje filmskega Dekaloga znamenitega poljskega režiserja Krzystofa Kieślowskega, ki vključuje tako analizo raznih psiholoških ekstremizmov znotraj samodestruktivne civilizacije kot tudi poglobljeno študijo o specifični ljubezni in umiranju ...

Od revolucionarne ideje, ki je ponudila tisoč skladb v žepu in spremenila glasbeno industrijo, do telefona z zaslonom na dotik, ki mu je morala slediti tudi konkurenca in zaradi katerega so ljudje v več državah hkrati bili pripravljeni stati v dolgih vrstah. Ameriška korporacija Apple danes ob 50. rojstnem dnevu ni samo iPhone, čeprav še vedno predstavlja dobro polovico prihodkov podjetja. Kljub brezhibnemu videzu izdelkov, odličnemu marketingu in enormni rasti pa nabira tudi črne pike in kritike, ki jih ni mogoče spregledati.Nejc Žorga Dulmin je tehnološki navdušenec, ki je med letoma 2012 in 2019 soustvarjal podkast Bitni pogovori, enega prvih slovenskih tehnoloških podkastov z rednimi debatami o Applu. Danes deluje kot razvijalec digitalnih izobraževanj in interaktivnih učnih vsebin. Zapiski: Odbit Discord Oglasite se lahko na odbita@rtvslo.si Apple | Book by David Pogue | Official Publisher Page | Simon & Schuster Apple in China - Wikipedia Poglavja: 00:00:01 Uvod in 50 let podjetja Apple 00:03:24 Zgodovina pred iPodom 00:06:24 Odhod in vrnitev Steva Jobsa ter reševanje pred bankrotom 00:08:51 Leto 2001: Revolucija z iPodom 00:13:14 Leto 2007: Predstavitev iPhona in prelom v industriji 00:18:09 Temna plat uspeha: Tim Cook in odvisnost od Kitajske 00:23:28 Eksponentna rast številk in pomen iPhona danes 00:31:09 Zapuščina Tima Cooka in prihodnji izzivi

V Artkino mreži se je zavrtel nemški film Kaj Marielle ve režiserja Frédérica Hambaleka z zanimivim vprašanjem v središču – kako bi reagirali starši, če bi njihov otrok nenadoma vedel za vse, kar delajo ali o čemer se pogovarjajo? Film, v katerem igrata prvaka nemškega filma Julia Jentsch in Felix Kramer, pa mlada Laeni Geiseler, si je ogledala Tesa Drev. Kaj Marielle ve že v izhodišču ponudi zanimiv miselni obrat, ki je k pisanju scenarija spodbudil tudi Frédérica Hambaleka. V naši družbi je že kar splošno sprejeto, da odrasli še dolgo v najstniška leta nadzorujejo svoje otroke – sprva prek kamer, ki jih namestijo v otroške sobe, pozneje z raznimi aplikacijami na njihovih telefonih in računalnikih. Kako pa bi se starši počutili, če bi otroci nenadoma nadzirali nas oziroma bi o nas vedeli vse – od tega, kaj počnemo, do tega, o čem se pogovarjamo? V filmu Kaj Marielle ve naslovna Marille po klofuti, ki ji jo prisoli sošolka, razvije telepatske sposobnosti in je proti svoji volji v mislih vseskozi prisotna pri starših. Ko jima to pove, sta starša sprva zmedena in mislita, da jima prisluškuje, preden ji začneta verjeti in prva reakcija je samocenzura. Kljub fantastičnemu elementu v zgodbi film gradi na realizmu prikaza družinskih odnosov. Videnja deklice učinkujejo kot katalizator – kar je bilo prej skrito pod površje, vsi neizrečeni občutki, pa tudi dejanja, hitro pridejo na dan. Kot gledalci se vprašamo, če so bile te nadnaravne sposobnosti pravzaprav potrebne za to, da je Marielle ugotovila neke zadeve o svojih starših. V tem smislu film ponudi razmislek o tem, koliko otroci dejansko vedo, ko jim nekaj poskusimo prikriti, ko poskusimo pred njimi odigrati neko vlogo – na primer avtoritete v družini. Film pravzaprav v nekaj potezah in s pomočjo subtilnega humorja razgali, kako veliko temelji na prikrivanju in kako samoumevno se nam to zdi. Prva reakcija je staršev je torej poskus prikrivanja, po tem vsak od staršev po svoje pristopi k iskanju iskrenosti. V tem primeru gre za radikalno iskrenost, ker torej ni možnosti prikrivanja česarkoli, pravzaprav gre za več plasti iskrenosti, saj tudi do sebe nismo vedno povsem iskreni, kaj šele do drugih. To novo iskanje odprtosti nujno sproži val dogodkov, tudi zaustavitev rutine in revizijo staršev glede tega, kdo sta postala v teku let in glede kakovosti njunega medsebojnega odnosa. Obenem se odpre možnost za bolj iskren in bližnji odnos tudi med starši in Marielle, ki ima zdaj jasen vpogled v njune ranljivosti, pomanjkljivosti, šibkosti in v njun medsebojni odnos. Po eni strani je film v tem zelo pozitivno naravnan, po drugi strani pa izpostavi pogojenost ljubezni in ukoreninjenost dojemanja krivde v naši družbi. Kaj Marielle ve je idejno presenetljivo poln film in je tudi zaradi odlične igralske zasedbe, predvsem Laeni Geiseler, ki igra naslovno Marielle, gledalski užitek.

Norveška ima najbolj elektrificiran promet v Evropi, hkrati pa je poleg Rusije največja evropska proizvajalka nafte in plina. Kljub ambicioznim okoljskim ciljem se je norveška vlada odločila za ponovno odprtje opuščenih plinskih polj v Severnem morju ter krepitev črpanja nafte, s čimer želi okrepiti energetsko oskrbo Evrope. Kritiki državi očitajo, da kljub podnebni krizi izkorišča svetovne konflikte za nadaljevanje okoljsko škodljive proizvodnje, medtem ko se sama predstavlja kot zeleni svetilnik. V Oslu smo se pogovarjali s strokovnjaki za energetiko, mobilnost in urbanizem.Sogovorniki: Sture Portvik, vodja elektromobilnosti v Oslu Kacper Szulecki, profesor za mednarodno podnebno upravljanje Miha Zanoškar, slovenski arhitekt in urbanist na Norveškem Jan Erik Grindheim, profesor politologije Povezave:  Podkast Zelena luč iz Osla Intervju s Katjo Franko, slovensko pravnico na Norveškem Za odzive: luka.hvalc@rtvslo.si Vsebine iz projekta Dostopnost za prihodnost so nastale s finančno pomočjo Evropske unije. Vsebine, za katere je odgovorno uredništvo, ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Generalnega direktorata za regionalni in urbani razvoj.

Duhovnik Izidor Završnik je leta 1943 namesto sojetnika stopil pred strelski vod nemških okupacijskih sil v Mariboru. V duhovnika je bil posvečen na začetku vojne leta 1941, star 24 let. Kljub nevarnosti je skrbel za vernike in tvegal lastno življenje, nazadnje pa je bil aretiran. Zgodba odpira številna vprašanja, še kako aktualna za današnji čas, hkrati pa ostaja tudi izziv. Celjski škof msgr. dr. Maksimilijan Matjaž je namreč 26. februarja letos prejel uradno prošnjo za začetek škofijskega postopka za beatifikacijo Izidorja Završnika, potem ko se je zbralo dovolj gradiva in pričevanj o njegovem darovanju življenja iz ljubezni do bližnjega. Postopek za beatifikacijo se je uradno začel 10. marca. Foto: arhiv Škofije Celje

Piše Silvija Žnidar, bere Eva Longyka Marušič Pisave pisateljice Eve Mahkovic, tudi dramaturginje in dramatičarke, se že od začetka njenega literarnega ustvarjanja drži oznaka avtofikcija, o kateri je zadnje čase, sploh na naših tleh, veliko govora, nemalo se je tudi piše. A pri Evi Mahkovic lahko vselej računamo na to, da nas bo z vsako novo knjižno izdajo presenetila z novo slogovno pa tudi vsebinsko prizmo formiranja avtofikcije, na podlagi česar se nam zdi, da vselej vpademo v malce drugačno sfero piske, ki razpreda o svojih interierjih in eksterierjih. S knjigo na tak dan najbolj trpi mastercard je ustvarila svojevrstne facebookovske dnevniške zapise, skorajda v poetično-aforistični maniri s pridihom takšne drugačne ironije in sarkazma, s TOXICom pa nas je potegnila v divji svet avtofikcijskega romanesknega hibrida, sestavljenega iz različnih manierizmov, oblik pisave. Potem imamo še Vinjete straholjubca, ki niso avtofikcijske, ampak delo fascinantne domišljije z afiniteto do nadrealistične groteske, ki se lahko postavi ob bok pisateljicam, kot so Dorothea Tanning, Leonora Carrington in Leonor Fini. V samem začetku Pogovorov z Bogom avtorica zapiše: »Ko sem napisala: Oseba je lahko toliko stvari hkrati, sem se zlagala. Jaz seveda ne bi mogla biti nič drugega kot Eva Mahkovic«. A deluje, kot da se avtorska oseba zaveda, da je vsak jaz performativen, nenehno podrejen transformacijam, maskiranju, re-invencijam; že samo spominjanje nekega preteklega jaza je posredna, olepšana ali pomanjkljiva naracija – ravno zato je Eva Mahkovic kot avtorica izjemo intrigantna, saj nas k temu, kar naj bi bili njeno sebstvo in percepcija materialnosti, v katerega je le to položeno, pripušča skozi različne jezikovne formacije, refleksije. Ne prepričuje nas v avtentičnost, ki je v naši post-»tisto in ono« že tako ali tako iztrošen in pomanjkljiv pojem, temveč računa na afektivnost, moč izraznosti v pisavi. Mnogo bralstva, najsibo strokovnega ali »občega«, ji je očitalo ravno pomanjkanje pristnosti, univerzalnosti. A kar avtorica vedno znova dokaže, je, da nobena bolečina, izkustvo ni univerzalno, ampak sta bridko lastna, in da ju bralstvu najbolje približamo ravno s pravšnjim razmerjem ranljivosti in moči govorice, in to dokazuje piska tudi v zadnjem delu. Kako bi torej opredelili delo Pogovori z Bogom? Lahko bi si sposodili romantični, Schleglov termin univerzalne progresivne poezije, ki leporečno govori o hibridni književnosti, vsebujoči razne zvrsti, od poezije, proze, drame do kritike, filozofije, avtorefleksije, z vsemi možnimi stilskimi prijemi. V osnovi tako lahko rečemo, da gre za avtofikcijske zapise o osebni tragediji v času napovedujočih se podnebnih kriz, ki se ne držijo linearne narativne linije, temveč so polni digresij, stranskih refleksij, nizanja popkulturnih, zgodovinskih in umetniških referenc, mešanj »visokega in nizkega« tako v registrih vsebine kot stila; intertekstualnih paralel, izmed katerih najbolj izstopa Kleistova drama Katica iz Heilbronna, ki zaradi momenta požara oziroma preizkusa z ognjem postane pomemben interpretacijski ključ. Pogovori z Bogom so nekakšno hibridno telo raznovrstnih tekstov, ki bi jim lahko nadeli različna imena: dnevniški zapisi, samorefleksije, vrtinci seznamov, alineje strahu, narativne razglednice, dialogi s popkulturnimi fenomeni, sekularne alegorije, vizije posvetne mističarke itd. Vsekakor pestro branje, ki pa sicer ne deluje tako naostreno in intenzivno kot pri TOXICu. Specifična kaotičnost notranjosti in zunanjosti, ki sta vselej v prepustnem prepletu, se odvijata počasneje, mehkeje, z več melanholične ranljivosti. Kljub različnim stranpotem, fragmentiranosti ali »slepim rokavom« teksta se celota bere gladko, sledimo jasnemu dramaturškemu loku, z »vrhuncem« v družinski tragediji, ki nato avtorico popelje do novih razmislekov o sebi in svojih odnosih do raznih fenomenov, ljudi in stvari. Kot namiguje že naslov knjige, gre v tem hibridnem romanu za nagovor Boga, ki pa je bolj kot dogmatičen svetopisemski Bog bitje različnih pojavnosti, kar pač trenutno »molivka« rabi od presežne entitete. Knjiga je nekakšen retoričen aparat artikulacije notranjosti. Bog je kot nekakšen dnevnik, h kateremu se obračamo v času lastne akutne krize, samote, da objasnimo sebe, predamo svoja čustva višji sili, za katero vemo, da verjetno ne bo urgirala, ampak nam že sama konfesija ponuja jasnejšo sliko, če ne ravno striktnih odgovorov in rešitev. Eva Mahkovic si je knjigo sicer zamislila v obliki strukture krščanske maše, vendar je, kot bralstvo kmalu opazi, to mišljeno precej ohlapno oziroma, kot »priznava« piska, prilagojeno njenim predstavam. Zanimivo bi bilo sicer gledati na roman kot na izpoved moderne, sekularne mučenice, mističarke na ozadju potrošništva in podnebne apokalipse. Torej ženske, ki trpi zaradi družinske tragedije, ki jo globoko, duhovno transformira, hkrati pa jo žrejo tegobe nelagodja v telesu, ki se zdi tuje, necelovito, fragmentarno, kot je zrcalno razdrobljena celotna pripoved, v telesu, podrejenemu počasnemu propadanju, stigmatiziranemu z neizprosnimi znaki staranja. Dodatno komponento trpljenja povzroča neznosno stanje vročičnega okolja, zapisanega apokalipsi, ki jo napovedujejo podnebne spremembe, zaradi česar se nekateri avtoričini uvidi zdijo kot vizije gorečega sveta, materije. Če beremo študije preučevalk misticizma, mučenic, svetnic in religioznih zadev, kot so Marina Warner, Amy Hollywood in Rachel J. D. Smith, izvemo, da telo pri mističarkah in mučenicah ni bilo nasprotje duha, temveč njegov medij, proizvajalec pomena skozi bolečino, primarno prizorišče religijskega izkustva. Melanholija, ki večinoma spremlja takšna mistična, mučeniška stanja, pa ni zgolj razpoloženje, temveč epistemološko stanje, generator vednosti, kot na primer že od Roberta Burtona in Dürerja naprej. Pisateljici različne preizkušnje, tragedije in telesna nelagodja omogočajo pogled v neko širšo vednost o sebstvu pa tudi o stanju okolja in o poziciji ženskega spola in telesa v družbi, pri čemer pa knjiga ne vztraja pri tem, da ima končne, totalne odgovore, raje vztraja v odprtosti. Piska seveda mitov ženske telesnosti ne utrjuje, temveč jih s tem, ko jim tudi občasno podlega, učinkovito secira, analizira, subvertira. Takšno branje se zdi privlačno, čeprav bi bilo morda enostavneje reči, da gre za nekakšno potencirano, časovno večsmerno elegijo: avtorica v raznih manirah žaluje za ranami, ki jih zada trenutna nesreča ali pa so jih zadali drugi pretekli dogodki, hkrati pa že vnaprej piše žalostinko za izginjajočim svetom. Za upodabljanje tega sveta, kot stkanega iz vročične nočne more, uporablja konkretne, efektivne, neposredne, neolepšane opise, morbidno razpoloženje stopnjuje z motivi in podobami mrtvih živalic, ki skupaj z drugimi izvirnimi prispodobami prerastejo v čudovito metaforično mrežo znamenj nasilja, strahu in smrti. Skozi celotno knjigo je vzdušje primerno vročično, skorajda halucinatorno, somnambulno, kot pri Katici iz Heilbronna, avtorica gradi na primerni paleti barv, ki poudarja katastrofo ognja in njegovih pomenskih sledov. Na vse skupaj bi lahko prišili tudi termin morbidne fascinacije nad stanji nesreče in raznimi smrtmi, a če ta idiom naznanja nekakšno vznemirjenje, radovednost nad takšnim stanjem stvari, pa pri Evi Mahkovic pomeni tudi nekakšno globljo povezanost z žalobnim podtokom celotnega življa. Čeprav vročičen svet na začetku in koncu knjige teži k nekemu kaosu, entropiji, kar je tudi čudovito barvno uprizorjeno, piska vselej ohranja »drobce božjega v svetu« vročine, nekakšno milost, lepoto, možnost celjenja. Pogovori z Bogom so fascinantni in čudoviti zaradi notranjih napetosti in kontradikcij: zaradi nekakšne baročnosti vsebine, neštetih seznamov tega in onega, mrgolečih asociacij, hkrati pa melanholičnosti uprizoritve le tega. Zaradi neumornega zanimanja za telesno, ki pa je vselej že prizorišče bistrega »duha«. Zaradi neskončne žalosti, ki jo generirajo različne tragedije, hkrati pa zaradi sijajno svetlečih se drobcev, ki toliko nežneje pobožajo v temini.

Kolizej v Ljubljani je bil eden največjih in najpomembnejših arhitekturnih projektov 19. stoletja, zgrajen med letoma 1845 in 1848 po načrtih Josefa Benedicta Withalma. Njegovo gradnjo so zaznamovali ključni predstavniki tedanje oblasti, med njimi Janez Nepomuk Hradecky, ki je sodeloval pri polaganju temeljnega kamna, a dokončanja stavbe ni dočakal. Kolizej je bil prvotno zasnovan kot tranzitna vojašnica, namenjena nastanitvi vojakov na poti skozi Ljubljano, hkrati pa je že od začetka združeval tudi gospodarske in družbene funkcije.S svojo velikostjo, arhitekturno raznolikostjo in ambiciozno zasnovo je predstavljal simbol modernizacije Ljubljane ter njenega vse večjega pomena v okviru tedanjega cesarstva. V njem so bili poleg vojaških prostorov tudi kavarna, plesna dvorana, jahalnica, trgovine in stanovanja, zato je deloval kot pravo “mesto v malem”. V različnih obdobjih so v Kolizeju živeli vojaki in častniki, kasneje pa obrtniki, trgovci in številne delavske družine, kar kaže na njegovo pomembno socialno vlogo v mestnem življenju.Sčasoma je stavba izgubila svoj prvotni namen, zlasti po izgradnji novih vojašnic. Po ljubljanskem potresu leta 1895, obeh svetovnih vojnah in še posebej po nacionalizaciji po drugi svetovni vojni je začela postopno propadati. Čeprav je bila pozneje razglašena za kulturni spomenik, njeno stanje ni bilo ustrezno vzdrževano.Prelomni trenutek v njeni zgodovini se je zgodil leta 1995, ko se je zaradi neustreznih gradbenih posegov porušil del stavbe; zrušila se je tretjina strehe, pri čemer so umrli trije ljudje. Ta tragedija je dokončno razkrila nevarno stanje objekta in močno vplivala na razprave o njegovi prihodnosti. Kljub nasprotovanju dela strokovne javnosti je bil Kolizej leta 2011 porušen, na njegovem mestu pa danes stoji sodoben kompleks Schellenburg.Pisateljica Helena Koder, nekdanja televizijka, ki je svoje poklicno življenje posvetila predvsem scenaristiki in režiji dokumentarnih filmov, je nedavno izdala knjigo z naslovom Kolizej, ki jo je ilustrirala Helena Tahir. Vsebino kolizejskih osebnih zgodb in zgodovine pa je že leta 1984 predstavila v dokumentarnem filmu. Helena Koder Kolizej razume kot metaforo širših družbenih sprememb. Njegov propad in rušenje odpirata vprašanja o odnosu do kulturne dediščine, o odgovornosti do skupnega prostora ter o tem, koliko smo kot družba sposobni razumeti preteklost in druge ljudi, ki so v teh prostorih živeli. Fotografija: Anton Jurman – Ljubljanski Kolizej (sredi 19. stoletja) Wikipedija

Zakaj se staramo in kaj se pri tem dogaja v naših celicah? V novi epizodi Frekvence X o dolgoživosti raziskujemo celične mehanizme staranja. Zakaj se genetski material poškoduje in čemu se nam s starostjo začno kopičiti poškodovane celice? Pojasnili bomo, kako na proces staranja vplivajo prehrana, gibanje, spanje in mikrobiota ter zakaj kljub številnim 'anti-aging' obljubam staranja ne moremo ustaviti. Lahko pa z življenjskim slogom pomembno vplivamo na to, kako zdravo in kakovostno se bomo starali. Gostji: dr. Mateja Erdani Kreft, Inštitut za biologijo celice, Medicinska fakulteta v Ljubljani dr. Tamara Lah Turnšek, biokemičarka in strokovnjakinja za biologijo raka Bral je Jure Franko. Avtorica fotografije: Umetna inteligenca. Poglavja: 00:03:05 Kaj se v tednu dni zgodi v naših celicah? 00:05:14 O tokratnih gostjah 00:00:01 Namesto uvoda: Kje smo bili prejšnjič in kam gremo tokrat? 00:06:06 Staranje ali ko je poškodb v celicah vse več 00:07:38 Na to, kako se staramo, vpliva tudi epigenetika 00:08:47 Vse celice v telesu se ne starajo enako hitro 00:10:14 O epigenetski uri 00:11:18 Apoptoza in senescenca 00:13:52 O vlogi telomer 00:16:29 Večplastna narava mitohondrijev 00:19:12 Dobra novica je, da na številne procese v celici vpliva tudi življenjski slog … Razlaga o prehrani in gibanju. 00:23:29 Geni niso vedno odločilni 00:24:30 Vloga mikrobiote pri zdravju celic 00:25:34 Pri 'anti-ageing' tretmajih velja biti previdno sumničav 00:28:36 Ponovimo … 00:30:38 Xpertiza: Minea Rutar

Prihodnost dela, v kateri vse več nalog prevzema UI, je tako tehnološko kot politično vprašanje Človeštvo vodi neusahljiva želja po napredku in razvoju, pri čemer umetna inteligenca postaja eden najpomembnejših dosežkov moderne dobe. Čeprav se lahko strinjamo, da UI prinaša izjemne priložnosti, pa hkrati z zadržkom spremljamo vsa tveganja in etična vprašanja, ki se odpirajo in dotikajo človeškega dostojanstva, delovanja in znanja. Eno pomembnejših vprašanj je, v kolikšni meri bo umetna inteligenca preobrazila ali celo prevzela dele trga dela. Da smo v tem obdobju tehnološkega razvoja, je to neposreden rezultat človeške radovednosti, ustvarjalnosti in vztrajnosti. Kljub prednostim, ki nam jih prinaša – umetna inteligenca je navsezadnje uporabno orodje – pa ne smemo pozabiti na vprašanje nadzora in tudi zavedanja, da umetna inteligenca ne razmišlja namesto nas. Oddajo je pripravila Tina Lamovšek. Fotografija: Pixabay

Piše Vid Bešter, bere Dejan Kaloper. Vsaka pesem v pesniški zbirki Tatjane Pregl Kobe Potem ima na razpolago dve strani. Na levi strani je pod naslovom v poševnem tisku zapisana trivrstičnica, ‒ nekakšen moto k daljši pesmi na desni strani. Vsaka daljša pesem je dolga natanko eno stran. Nekaj pesmi ima še oštevilčena nadaljevanja, ki pa so prav tako vsa dolga natanko eno stran. Ker pa imajo nekatere pesmi vendarle več besed kot druge, variira dolžina vrstice. Dolžina vrstice je torej očitno podrejena enakomerni dolžini pesmi: vsaka ima enaintrideset vrstic. Iz tega že lahko izpeljemo ugotovitev, da verz kot vsebinska in ritmična enota za zbirko Potem ni prav zelo pomemben. Kakor imajo vse pesmi enako postavitev na strani, tako so enakomerno urejene tudi v štiri dele in ti v celoto. V vsakem od štirih delov, ki so zasnovani na ohlapnih vsebinskih vezeh, je devet pesmi. Skupaj torej šestintrideset daljših pesmi, ki jih spremlja šestintrideset trivrstičnic, vse skupaj pa uvaja sedemitrideseta pesem, sestavljena iz štirih trivrstičnic ... Bralcu je ob tem redu, ki vlada v zbirki gotovo prijetno ‒ kot v lepo urejenem in obdelanem vrtu. Trivrstičnice so po vsebini in vlogi podobne haikuju, čeprav nimajo oblikovnih značilnosti te japonske pesemske zvrsti. Nekako nakazujejo razpoloženje ali nagib, s katerim se bere daljša pesem na nasprotni strani. Morda pa kažejo tudi na obljubo in pogled v trenutku, ko je bila pesem napisana. Pravzaprav so kot tiste semenske vrečice, ki jih nataknjene na paličice ali položene pod kamne puščamo ob gredicah, da ne pozabimo, kaj smo zasejali. Daljše pesmi v takšni družbi spominjajo na tisto japonsko literarno zvrst, ki haikuju pridruži kratko prozno besedilo ‒ impresijo ali dnevniški zapis, poln podob. Tudi pesmi v zbirki Potem nimajo močnega ritma, po retorični legi so bliže prozi kakor liriki, na vsebino pa pomembno vplivajo trenutni vtisi, misli in spomini. Njihova liričnost pa se skriva v toku podob, sestavljenem večinoma iz prostih asociacij. Podobe v pesmih zato težijo k abstrakciji, ki pa vendarle ne prevlada ‒ podobe še kažejo tako na zunanji kot na čustveni svet. Izmenjavanje metafore in abstraktnejše osvobojene asociativne podobe ustvarja napetost in gibanje. Zdaj prevzame pobudo veriga asociacij in pesem steče, skoraj zdrvi, drugič prevladata metafora in njen pomen, pa pesem stopi počasneje, opisuje in pripoveduje. Kljub temu pa od podob ni mogoče pričakovati preveč. Bralcu, ki bi rad preveč razumel, utegne na njih spodrsniti kot na spolzkem kamenju. Ni povsem jasno, ali so na teh mestih zakodirani kakšni skriti pomeni in kje iskati ključ do njih ..., če so nam sploh namenjeni. Bralcu bo bolje, če bo pesmi prebiral tako, da ga bodo asociacije nosile s sabo. A tudi svobodni polet domišljije na krilih asociacij znajo pesmi dokaj grobo prekiniti. Čeprav je podobam puščene veliko svobode, je pesnici sporočilnost vendarle pomembnejša in rada zategne vajeti. Tako so pesmi napete med podobami, ki so preabstraktne, da bi lahko razbrali njihovo sporočilo, in tistimi, ki so preveč nadzorovane, da bi sporočilo v njih bralci lahko izsanjali. Poleg bogato razbohotenih podob je za pesmi značilno skoraj deklarativno izjavljanje. Neposredno izrečena oziroma zabeležena opažanja, stališča, spomini, občutki se vrivajo med podobe ‒ skoraj kot nepovabljene misli. Morda z največjim učinkom v drugem delu Tiha polja. Tu v zbirki najbolj prevladujejo podobe narave, lahko bi dejali pogledi skozi razna okna. Narava je v zbirki Potem tudi sicer pomemben motiv in pogosto jedro, ki spodbudi nizanje podob. Govorka skuša v pesmih ubesediti in posredovati osupljivo lepoto, ki ji je priča. A se ji vmešajo misli na begunce, žrtve genocida, vojne in drugih družbenih krivic. In narava se svoji lepoti zazdi ravnodušna in brezčutna. Podoben proces vmešavanja tudi v drugih delih zbirke gradi tematska osišča. V prvem delu Vsi moji mrtvi se na primer v spomine na bližnje mešajo misli na sedanjost ‒ in nelagodje nad političnimi obeti, ki grozijo prihodnjim rodovom. V tem delu je mešanje registrov manj posrečeno in se približuje teznosti. Ta plast izjavljanja, ki se vmešava med podobe, je pogosto enoznačna in vsakdanja. V njih se nam govorka seveda najbolj razkrije. Pokaže svoj okus in gledišče: da so ji všeč določene slike in pesniki, da ima določena politična prepričanja, pripada določenemu rodu in naravo opazuje na določenih krajih. Drugače povedano: ima osebnost in ta je pravzaprav osrednja vsebina zbirke. “Jaz”, ki govori v pesmih, ni le abstraktna slovnična nujnost ‒ je subjekt, ki svet opazuje in se očitno čuti dolžno izreči in opredeliti. Sam se nam ponuja sklep, da je naloga teh pesmi, da beležijo pesničine občutljivosti. Pesmi v zbirki ne govorijo o svetu, kakršen je, pač pa nam poročajo o odzivih neke osebnosti. Ni tako pomemben razgled skozi okno, ampak tisto, kar govorka ob njem občuti. Zato ne govori o vojni, ampak o strahu pred vojno. In ne govori o beguncih, ampak o svojem sočutju. Najjasnejši primer tega so morebiti impresije ob slikah, ki prevladujejo v tretjem delu Angel. Tu je glas sicer najmanj oseben, a skuša z rabo asociacij in podob očitno ubesediti specifičen občutek in trenutek gledanja, ki je vendar toliko več od sporočila neke slike. Zbirka Tatjane Pregl Kobe Potem je po temeljnem odnosu do sveta precej impresionistična. Pesnica motri lastne odzive na dražljaje sveta tam zunaj ‒ ni nenavadno, da jo vleče k naravi. Kot naravnost pove v zadnjem delu Vpogled, v katerem se ukvarja s poetološkimi temami, jo najbolj zanima: “Kako najti besedo, ki ni le beseda? / Besedo, ki preseva moč skozi čutno zaznavo?” Bralec pa se, ko lista med gredicami zbirke Potem, počuti kot gost v tujem vrtu, kamor je zataval morda po naključju. Gotovo občuduje bohotne podobe, ki so na vrtu zasejane. Marsikaj najbrž razume, velikokrat najbrž kaj tudi zgreši … včasih začuti piš vetra s pejsaža, včasih pa se z nelagodjem prestopa ob pogovoru neznancev … Kako pa se bo po obisku počutil, pa je odvisno od tega, kako dobro se bo sporazumel z gostiteljico, ki svoj vrt razkazuje.

Državni zbor je začel izredno sejo, namenjeno potrjevanju razvpitega interventnega zakona za razvoj Slovenije, ki je razdelil politiko, socialne partnerje in interesne skupine. Kljub številnim kritikam ga je nastajajoča koalicija na matičnem odboru uspela ohraniti brez večjih vsebinskih sprememb. Tudi za danes so vložili le nekaj dopolnil, ki imajo možnost za potrditev, zato računajo na dokončno sprejetje že na tej seji. Poslanske skupine so napovedale skoraj 7 ur razprave, ta se za zdaj vrti okrog že znanih argumentov. Druge teme: - Gospodarstveniki: podatki o dobičkih ne odražajo stanja v podjetjih pri nas. - Članice Unije zavračajo ruski predlog za mirovnega posrednika. - Gasilci omejili požar na grajskem hribu nad Celjem.

Od aplikacij za zmenkarije, portalov za odrasle, agentov umetne inteligence, ki ti izberejo partnerja, do vibratorjev na wifi in robotov za seks, ki oddajajo toplino človeške kože. Kljub velikanski količini podatkov in denarja, ki jo tehnologije zahtevajo, ljudje sprejemajo tehnologije na področju intimnosti in spolnosti. Evolucija digitalne ljubezni je zanimiva, dobičkonosna in z napredkom tehnologije izjemno hitra. V novi epizodi o tehnologijah za seks in seksu s tehnologijo. Antropologinja Živa Gornik se raziskovalno ukvarja z digitalizacijo seksualnega dela. Zapiski: Odbit Discord Oglasite se lahko na odbita@rtvslo.si  

Nežina in Lukova mama je vedela, da bosta razhod s partnerjem in selitev k staršem povzročila stiske, a jima je z odhodom iz nasilnega razmerja želela omogočiti vsaj mirnejše otroštvo. Upala je, da jim bo z rabljenimi materiali in veliko svojega dela iz še neizdelanega dela stare kmečke hiše nekako le uspelo ustvariti zelo majhen, a samo njihov dom. A nekaj let pozneje so sanje še daleč, še vedno vsi trije spijo na skupni postelji v sobi brez vrat, perilo in oblačila se drenjajo v ozki kurilnici, otroka šolske obveznosti opravljata kjer pač lahko. Mama z neizmerno težavo prosi za pomoč. Kljub temu včasih manjkata na plačljivih šolskih dejavnostih, pogosto je Luka tudi edini športnik, ki ga na tekmah s tribun mama ne more spodbujati. Ker kljub redni službi kdaj zmanjka še za veliko nujnejše stroške, kot je spremstvo otroka na tekmah zunaj domačega kraja. Tako, vse bolj brezupno stanje, pa že močno načenja mamino zdravje. Ki, nemočna doma, kot v posmeh usode v službi predano skrbi za boljše zdravje in lepša otroštva drugih otrok. Kako pomagati?  Najlažja pot je prek SMS-sporočil z gesloma BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919, lahko pa poljuben znesek nakažete na poseben sklic, ki je pri Zvezi Anita Ogulin odprt samo zanje. Podatki: ZVEZA ANITA OGULIN IN ZPMPROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANA IBAN: SI56 0201 2002 0297 991 BIC: LJBASI2X KODA: CHAR NAMEN: LUKOVA IN NEŽINA ZGODBA SKLIC: SI00 744 Vsa sredstva bodo brez slehernih odbitkov ali provizij porabljena za boljše življenje njune družine. Kontaktni podatki programa Botrstvo: info@boter.si ali 0820 526 93 Kontaktni podatki Val 202: jana.vidic@rtvslo.si

Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše. Študija literarne zgodovinarke Alojzije Zupan Sosič Uporno upanje v prihodnost, ki Ivana Cankarja obravnava predvsem kot romanopisca, vzvode za razlago njegove prelomnosti, izjemnosti in vloge utemeljitelja slovenske literarne modernosti išče v njegovi izmuzljivosti: Čeprav se je odrekel moraliziranju, je njegova literatura poudarjeno etična. Čeprav izrazito umetelen, njegov slog nikoli ni postal izumetničen. Čeprav potopljen v dunajsko moderno, ni podlegel njenemu mitu, pač pa ga je bil sposoben kritizirati ter najti svoje estetske trase. Kljub vztrajni tematizaciji brezupa je postal eden največjih glasnikov upanja, kljub literarnemu elitizmu pomemben demokratizator književnosti. Monografija, ki sicer v veliki meri temelji na že objavljenih razpravah, je kakovostno zgoščena, urejena in posodobljena. Sestavljena je iz dveh delov. V prvem avtorica poskuša sintezno in v poljudnem slogu orisati glavne koordinate literarnovedne obravnave Cankarjeve literature, v drugem analizira posamezne romane. Obravnava tudi manj znana besedila, kot sta pravljični roman Milan in Milena ter nedokončani roman Marta. Ker je študija kljub vsemu sestavljanka iz starejših razprav, ker obravnava deset romanov in ker se loteva izredno kompleksnega avtorja, nima samo ene rdeče niti. Ima jih več, pri čemer pa se te precej neproblematično spletajo v koherentno kito. Posebej izstopata dve niti. Prva se tiče razblinjanja neustreznih mitov in predsodkov, ki imajo ravno zaradi Cankarjeve središčnosti v slovenskem prostoru velik doseg in globoke korenine. Gre za mite o njegovem pijančevanju, konfliktnosti, pesimizmu, slogovni nedostopnosti, obsedenosti s svojo mamo, pasivnosti njegovih likov in neslovenskosti. Zavračanju teh predsodkov je avtorica posvetila posebno poglavje v prvem delu monografije, vendar se v nadaljevanju v študijo vztrajno vračajo, saj v veliki meri izhajajo že iz starejše literarne kritike, s katero je bil Cankar vse življenje v nevrotičnem dialogu. Kot dokazuje Alojzija Zupan Sosič, se je ravno iz tega dialoga, iz pogajanja z bralskimi pričakovanji, kritiškimi muhami in gromozanskega nelagodja s kakovostjo slovenske literature 19. stoletja napajalo Cankarjevo neutrudno iskanje novih pripovednih prijemov in nove estetike, zaradi katerih je danes eno izmed sidrišč slovenskega literarnega kanona. Druga rdeča nit je zaznavna že na ravni naslova. »Uporno upanje v prihodnost« so besede, ki jih je Cankar v romanu Tujci položil v usta glavnega lika, umetnika Slivarja, ko je ta opazoval utrujene obraze delavcev in delavk, ki se vračajo iz tovarn in delavnic. Estetskemu nelagodju, ki ga je Cankar čutil ob iztrošenem realizmu, suhoparnosti in čustveni togosti literarnih predhodnikov, lahko kot temeljni motivator njegove umetnosti pridružimo globoko nelagodje ob trpljenju brezpravnih, ponižanih in razžaljenih. Empatija oziroma, kot bi rekel sam Cankar, sočutje, je v ozadju tako njegovega obravnavanja spolnih vlog, izpostavljanja pogorišč zgodnjega industrijskega kapitalizma in inovativne obravnave živali kot tudi poglobljenih analiz marsikaterega tabuja, od posilstva do samomora. Identificirati jo je mogoče celo kot gonilo najbolj igrivih in ironičnih elementov njegovega opusa, vodila pa je seveda tudi njegov socialistični angažma. Knjiga Uporno upanje v prihodnost s tega vidika ni samo analiza Cankarjeve vloge v literarnem življenju na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter ni aktualna zgolj zaradi naključja, da letos praznujemo sto petdeseto obletnico njegovega rojstva. Aktualna je, kot je v nekem intervjuju izjavila avtorica Alojzija Zupan Sosič, zaradi »pohab civilizacije«, ki smo jim priča danes. Knjiga, v kateri kulminira skoraj desetletje raziskovalnega dela, je zato tudi družbeno angažirano delo, ki tako rekoč posnema Cankarjev poziv k solidarnosti. Tistim, ki Cankarja ne poznajo preveč dobro in ga zaradi šolskih muk dojemajo kot tečnega moralizatorja ali pa so morda padli pod vpliv katerega izmed starih mitov o njegovi literaturi, bo knjiga pomagala, da ga ugledajo z novimi očmi. To pa velja tudi za velik del strokovne javnosti, ki je Cankarja v času študija prav zaradi njegove vseprisotnosti in samoumevnosti v slovenskem literarnovednem svetu obravnavala klišejsko in površno.

Ime tedna je postala Špela Pungaršek, biologinja in vodja Alpskega botaničnega vrta Juliana v Trenti, ki letos praznuje 100 let od ustanovitve. V njem uspeva okoli 700 rastlinskih vrst, med njimi številne redke, ogrožene in zavarovane. Od leta 1951 je zavarovan kot spomenik oblikovane narave, uvrščen pa je tudi med naravne vrednote Slovenije. Deluje v okviru Prirodoslovnega muzeja Slovenije, kjer so ob obletnici pripravili razstavo Juliana – cvetoča učilnica narave. Kandidatki sta bili tudi: Aleksandra Česen, nogometna sodnica, ki je postala prva glavna sodnica v slovenski moški prvi ligi. Kot mednarodna sodnica je leta 2021 debitirala v drugi slovenski moški ligi, prelomni trenutek pa je bila tekma 32. kroga državnega prvenstva, ko je kot glavna sodnica vodila tekmo s sodniško ekipo. Leta 2014 je bila uvrščena na mednarodno listo FIFA kot druga slovenska sodnica v zgodovini, od takrat pa sodi na tekmah domačih in mednarodnih tekmovanj. Teja Reba, predsednica Društva za sodobni ples Slovenije in umetniška vodja prvega bienalnega festivala v javnem prostoru Ples za vse, ki je ob mednarodnem dnevu plesa potekal v Ljubljani, Škofji Loki, Celju in Novi Gorici. Kljub dežju je festival povezal profesionalne plesalce in ljubitelje plesa ter za en dan plesno oživil mesta, ob tem pa izpostavil, da je ples tudi orodje za razumevanje sveta in grajenje boljših medčloveških odnosov.

Po drugi svetovni vojni je Slovenija v okviru Jugoslavije doživela obsežno družbeno, politično in gospodarsko preobrazbo. V tem procesu je delo žensk postalo ključen element obnove države, modernizacije in gradnje socialistične družbe. Medtem ko je bilo po prvi svetovni vojni žensko delo zunaj doma pogosto razumljeno kot začasno, je po letu 1945 postalo simbol napredka in družbenega razvoja. Socialistična oblast je spodbujala zaposlovanje žensk, njihovo politično udejstvovanje ter vključevanje v sindikate, delavske svete in organizacije, kot je AFŽ. Poleg tega so ženske leta 1945 dobile volilno pravico, ustava pa jim je zagotovila formalno enakopravnost, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ter socialno zaščito. Ženske so se množično zaposlovale tudi zaradi sistema varstva mater, ki je bil v mednarodnem okolju eden iz med bolj razvitih. Kljub modernizaciji pa so se ohranjale tudi tradicionalne oblike ženskega dela. Značilen primer so perice iz okolice Ljubljane in na robovih nacionalnega prostora, ki so še dolgo opravljale težko fizično delo pranja perila za mestne družine. Njihovo delo je pomenilo pomemben vir dohodka, vendar je hkrati ostajalo vpeto v tradicionalne vzorce, saj so bile še naprej podvržene družinskemu nadzoru. Perice so vseeno imele določen ugled, saj so bile tudi pomembne prenašalke kulturnih vsebin; z rednimi stiki z mestom so v vaško okolje namreč prinašale novice, navade in novosti. Pomemben vidik emancipacije žensk je predstavljal tudi prosti čas ter kulturno-umetniško udejstvovanje. Vendar je bila ta udeležba na srečanjih, prireditvah, dogodkih kulturnega in športnega značaja, pogosto omejena zaradi pomanjkanja časa, dvojne obremenitve in vztrajanja patriarhalnih norm, zlasti na podeželju, kjer javno nastopanje žensk ni bilo vedno družbeno sprejeto. Nasploh pa je ena ključnih napetosti, s katero to obdobje ne prekine, razlika med formalno enakopravnostjo in dejanskim položajem žensk, ki so še naprej nosile glavno breme gospodinjskega dela in skrbi za družino. Nekaj podobnosti je sicer bilo s kapitalističnimi državami, kjer so poskušali uvajati načelo enakopravnosti, vendar so se v praksi ohranjale plačne razlike, precej večja je bila negotovost zaposlitve žensk, predvsem mater ... Celotno obdobje zgodnjega socializma tako zaznamuje dvojnost: na eni strani napredek na področju pravic, zaposlovanja in javne vloge žensk, na drugi strani pa vztrajanje tradicionalnih družbenih vlog in neenakosti. Žensko delo – tako plačano kot neplačano – je bilo ključno za modernizacijo družbe, hkrati pa razkriva razkorak med načeli, doktrinami in nazori ter vsakdanjo realnostjo žensk. Sogovornici: soavtorici razstave Ženske in delo med tradicijo in modernizacijo: obdobje zgodnjega socializma v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije:zgodovinarka dr. Marta Verginella (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) in zgodovinarka dr. Urška Strle (Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU). Fotografija: Bizoviške periceMuzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (fond Marjana Cigliča)    

Državni zbor je potrdil spremembo zakona o vladi, ki število ministrstev z zdajšnjih 19 zmanjšuje na 14. Nato so v nadaljnjo obravnavo pospremili interventni zakon za razvoj Slovenije. V oddaji tudi: - Kljub ugodnim razmeram na trgu dela mladi še vedno opravljajo prekarna dela. - Madžarsko čaka še nekaj dela pred izplačilom zamrznjenih evropskih sredstev. - Na prvi svetovni konferenci v Kolumbiji iskanje konkretnih rešitev za zmanjšanje odvisnosti od fosilnih goriv.

Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Ava Longyka Marušič. Po–mišljaj je zbirka osemnajstih besedil, ki jih je Mitja Velikonja napisal za različne namene. Nekaj je esejev, ostalo pa so razni predgovori, nagovori, spremne besede in recenzije del drugih avtorjev, celo besedila z zavihkov knjig ali gledaliških listov; spremljajoče fotografije pa so nekakšni intelektualni utrinki s potovanj po svetu. Zelo pester nabor izbranih besedil je avtor za tokratno izdajo delno priredil in osvežil, nekatere zapise je korigiral in ažuriral na način, da bolj ustrezajo sedanjemu trenutku. Bralca, kljub časovni oddaljenosti vsebine, tu so recimo tudi zapisi, ki se navezujejo na nekdaj skupno državo, še vedno opominjajo, da "na zahodu ni nič novega", še več, da na svetu, ni nič novega. Ali kot avtor v predgovoru z naslovom Metuljček iz rezalne žice, lepo pojasni: "Nenazadnje, je bilo v zgodovini kadarkoli kako drugače? Oblike, strategije in tehnike nadvlade ljudi se spreminjajo, da bi oblast ostala nedotaknjena – spreminjajo in prilagajajo pa se tudi oblike, strategije in tehnike rezistence in emancipacije, ki jo sproti rušijo." Svet je igra jojo, bi pomislili, je boj med dobrim in zlom, popolna preslikava risanke o Tomu in Jerryu, ki v pop kulturi izjemno natančno slika realnost. Primerjava naj mi bo oproščena, saj se tudi Velikonja pogosto ukvarja s sistemi popularne kreativnosti, rokenrola in reperskih gurujev, Hollywood pa je tako ali drugače kreator duhovnega stanja sveta, še več, v tem "bodljikavem" gozdu na nas prežita tako razodetje kot tudi satan civilizacije. Kljub široki časovni amplitudi – najstarejša besedila so stara že četrt stoletja –pretakanje časa ne more škodovati; vsi zapisi so aktualni ne glede na zgodovinske okoliščine. Pri Velikonji gre namreč za način pisanja, ki izhaja iz kritične analize vsakokratnega družbenega in političnega stanja, zato je humanistično angažirano in intelektualno prečiščeno, nemalokrat ironično, polemično, celo zajedljivo, saj avtor ne odstopa od svojih stališč. Njegova družbena kritika izhaja iz pozicije levo usmerjene kulturološke znanosti, kjer ni prostora za zatohle nacionalistične dinozavre ali kapitalistične neoliberalizme vseh vrst, ki vedno znova in znova skušajo klestiti svobodomiselne duhove, človekovo umsko in siceršnjo svobodo, da ne govorimo o pravicah, ter jih skušajo reducirati na stanje podrejenosti ljudi kapitalu, ideologijam in strukturam sveta, ki temeljijo na razlikovanju človeštva na liderje in podanike, na bogate in revne, na svobodne in zasužnjene. Če zaobljimo nekoliko bolj dramatično, pa vseeno: teksti v knjigi Po–mišljaj na polno kažejo bistro-umnost, pronicljivo iskanje odgovorov na temeljna vprašanja. Če začnemo na začetku: človek se ne rodi po svoji volji; pade na svet in ta svet postane njegov utelešeni dom. Že na tej točki se pričnejo njegovi po–mišljaji. In potem vse do smrti in nemara še čez, se mu odpirajo vprašanja o identiteti, vlogi na svetu, pravicah, dolžnostih, svobodi in vrednosti svoje eksistence. Ni konca dilem; ko se ravno razvnamejo, pa se osebek stopi z vesoljem in vse je spet tako, kot je bilo pred rojstvom. Ja, ko beremo salamensko zanimivo knjigo, smo priče izumu hrepenenja vseh znanstvenikov, analitikov, mislečih ljudi, priče smo izumu perpetuum mobila, nenehnega vračanja istega, brez ostankov in izgub pri morebitnem trenju. Avtor izhaja iz spoznanja o "nemogoči sedanjosti", saj žaromet obtožbe sije v obraz posameznika tako v antiki, kot v srednjem veku, komunizmu ali v samicah neoliberalnega sveta ... Svet je arest, vsi smo ujeti, vsi smo zaprti v Alkatrazu, ki ga tista narcistična glomaznost in poosebljena defektnost zadnje ameriške nanizanke spet hoče aktivirati, oživiti, osmisliti. Alora, tu je sedaj aktualen Arestej, ki se iskreno bori za preživetje Evridike, a je bil na koncu, lej jo miselno hudičevko, kaznovan, in je izgubil svoje čebele. Kazen pa je bila še hujša, kot samo ekonomska. Njegova dobromisleča nrav se je morala očistiti in se darovati bogovom. Kot slehernik, ki ga za svoj ponucljiv artikel jemlje država, sistem, politika, oblast ... Je pač padel v nemilost "nemogoče sedanjosti", tako nekoč kot včeraj in tudi danes. Velikonja temeljito preverja sedanjost, ponovno premišljuje o vlogi subjekta v družbi, ki valovi od demokracije k teokraciji, od ideologije do ideologije in jo preplavljajo pop kultura, rokenrol, naci-onalizmi, stanje stvari same po sebi, pa kreativnost politik, vibriranje smisla. Knjiga Po–mišljaj je čista analiza socioloških (dis)funkcij časa. Vse ga pritegne, celo bistroumnost Jugoslovanskih glasbenih ikon: "Potem so prišli, kot pravi Djordje Balašević, prišli popovi, pa lopovi, od vsepovsod ispuzali so grabljivci pa lažljivci pa snalažljivci." Vse kulminira v raznih oblikah nadzora nad posameznikom, ki je vedno podrejeni, nusproduktni, pomanjšani del sistema. Človek izza sosednjih blokovskih vrat je tvoj človek, je molekula sivine, ki jo izbrani, vzvišeni, od Sistema poklicani vedno gnetejo po svoji podobi. Tudi eksperimenti naše polpreteklosti (samoupravni socializem, pa te reči) so obilno razčiščeni, ampak tokrat zares, razkrinkani in pojasnjeni. Vsaj v nekaterih poglavjih, za podpisanega še najbolj eksplicitno v zelo kratki spremni besedi za knjigo Olega Sinjeokega, kjer z eno potezo, tako v haiku maniri, perfektno izriše pomen jugo rokenrola z mislijo: "Če kje, je Jugoslavija zares zaživela in še danes živi na jugoslovanski glasbeni scen!" Drugi zapis, ki je tudi krvavo aktualen, ima naslov Stari odgovori novim vprašanjem. Tu avtor preplete lucidne misli o političnem plakatu, ki mu lepo doda artistično noto z razširivijo besede v – plaka(r)t. Za mlajše bralce bo to že kar nova tema, odkritje, "starejšim", pa bo tekst obudil spomine ne ključne dogodke razkroja Jugoslavije iz časa "plakatnih afer". Če povzamemo iz tega teksta in s tem naredimo krivico ostalim sedemnajstim zapisom, ki so zelo široko zastavljeni, bogato raznorodni in prepričljivo zapisani, bomo citirali tale sugestivni pasus: "Jugoslavija kot najbolj napredna, liberalna in odprta med evropskimi socialističnimi državami je najbolj krvavo razpadla, njen avtentični protifašizem se je sprevrgel v najhujše nacionalizme, njena s težavo izpogajana solidarnost v nepredstavljive morije."

Mirovna pogajanja med Združenimi državami in Iranom bodo jutri v Pakistanu, je danes znova napovedal ameriški predsednik Donald Trump. Kljub določenemu napredku v pogovorih po navedbah Irana ostajajo odprta nekatera ključna vprašanja, tako glede Hormuške ožine, ki je znova pod strogim nadzorom iranske vojske, kot tudi glede jedrskega programa. Kot je danes dejal iranski predsednik Masud Pezeškjan, Iran ni začel te vojne niti nikogar ne napada, želi pa si svojih pravic, tudi do jedrskega orožja. Washington se je po njegovih besedah odločil, da Teheran te pravice ne sme uveljavljati, čeprav za tako odločitev nima pristojnosti. V oddaji tudi o tem: - Bolgari znova na predčasnih volitvah, ki razgaljajo politično krizo. - Izvolitev Stevanovića na čelo Državnega zbora še vedno buri duhove. - Judoistka Metka Lobnik bronasta na evropskem prvenstvu v Gruziji.

Ameriška blokada iranskih pristanišč bo trajala, dokler ne bo dosežen končni dogovor z Iranom, je sporočil ameriški predsednik Donald Trump . Iran pa je zagrozil, da hormuška ožina ne bo dolgo ostala odprta, če amerika ne bo umaknila svojih ladij. Medtem sta Francija in Velika Britanija gostili evropski vrh 40-tih držav za zagotavljanje proste in varne plovbe skozi Hormuško ožino. Kljub novih kritikam ameriškega predsednika Donalda Trumpa na račun zaveznic v zvezi NATO so Evropejci pripravljeni na posredovanje, a šele ko bo konec sovražnosti v Perzijskem zalivu. V oddaji tudi o tem: - V Svobodi umik Demokratov iz koalicijskih pogajanj označili za politično prevaro - Maribor ta konec tedna v znamenju zborovske glasbe - Odbojkarice Branika blizu osvojitve osemnajstega naslova državnih prvakinj

Upanje, da bo dozdajšnji premier Robert Golob sestavil novo vlado je, kot kaže, dokončno ugasilo. Iz pogovorov s Svobodo se je namreč umaknil predsednik Demokratov Anže Logar. Stranki je med drugim očital, da so z načrtovanimi pogovori s člani in poslanci Demokratov te poskušali "prisiliti v koalicijski sporazum". Iz Gibanja Svoboda so sporočili, da se Anže Logar ni pogajal s Svobodo, ampak z Janezom Janšo. Dodali so, da kljub vabilom in predlogom odziva ni bilo. Kljub temu se je v javnosti ustvaril vtis, da pogajanja potekajo. To preprosto ne drži, so dodali v Svobodi. Ostali poudarki oddaje: Ameriški predsednik Donald Trump je pozdravil odločitev Irana o odprtju Hormuške ožine, a ob tem poudaril, da ameriška blokada iranskih pristanišč še naprej velja. Socialni partnerji kljub pričakovanjem niso obravnavali predloga interventnega zakona o razvoju Slovenije. Sindikat taksistov poziva k nujni sistemski ureditvi dejavnosti.

Papež Leon XIV., ki se mudi v Alžiriji, hodi danes po stopinjah sv. Avguština.Logar pravi, da Demokrati ostajajo enotni; Stevanovič o napadih s politične levice.Mednarodni denarni sklad poslabšal napoved gospodarske rasti za Slovenijo.Kandidata za novega rektorja univerze v Mariboru sta Dean Korošak in Mitja Slavinec.Kljub dvojni blokadi Hormuše ožine jo je prečkalo nekaj tankerjev oziroma ladij.Vreme: Občasno bo deževalo; tudi jutri nekaj dežja, popoldne se bo delno zjasnilo.

Piše Jože Štucin, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Neža Zajc, rojena leta 1979 kot vnukinja nesmrtnega Daneta Zajca, se je kot pesnica pojavila dokaj pozno. Najprej se je preizkušala s proznim pisanjem in šele po smrti močnega žlahtnika je z žarom in vehemenco zverzirane ustvarjalke stopila v svet poezije. Leta 2014 je izdala pesniški prvenec Ime gore, do najnovejše knjige Bele sence pa je nanizala še tri zbirke. Torej smo pri petem dejanju, ki ima vse značilnosti zrelega opusa. Bele sence še zdaleč niso samo bele, prav pester niz poetik je tu združenih v enovito fresko, ki prepričljivo krmari med intimo in belino sveta, med jazom, ki se bori s podobami, in jazom, ki ga kljuje ujeda naše izgubljene civilizacije. Lepa zbirka, če odmislimo ontološko resignacijo, ki brsti na požganih travah: lepota v trpkosti, lepota v sivini, ki žari močneje kot barvni spekter. Kljub radikalnemu pristopu in preizpraševanju smisla biti, tu-biti, poetičnemu (na)gonu in strastni želji po iskanju prerokbe, se zbirka daje v branje v čisto konvencionalni podobi. Spremno besedo je napisala dr. Vilma Purič, pesmi so sistematično razporejene po sklopih, sedem jih je, in vse teče gladko, kot se za pesniško zbirko nekje na vrhuncu ustvarjanja spodobi. Nekajkrat so cikli uvedeni z verzi iz Zajčeve zapuščine, zato ima bralec na voljo vsaj skromen namig, kako brati, vendar se pesnica zna izogniti pretiranim kazalnikom in citate izbira na ravni, ki dopuščajo več, kot so nemara izvorno v sklopu svoje celote imeli namen sporočiti. Pač, metaforika, tista "šibka" točka Wittgensteinove filozofije, njegovih frenetičnih iskanj mej jezika in začetkov molka, kjer je klonil v mehanizmih, da bi prišel jeziku "do konca". Pri poeziji je filozof pač moral priznati, da metafora suvereno izreka onstranstvo jezika, da sporoča, ozvočuje tišino, molk in jezik neizrekljivega, ter nadvse zgovorno prezentira (ne)smisel poezije, ki je bolj smiseln, kot se zdi slepemu ušesu. S tem se je vedno boril, filozof neizrekljivega. Ko tista hladna resničnost jezika, ki nas obvladuje v komunikaciji pene (vsakodnevnih) dni, v komunikaciji hudičeve samosti, ki hoče govoriti z drugim in biti slišana, pa tudi razumljena, a po zakonitosti narojene samote, kar je človek v bistvu, vedno naleti na oviro interpretacije, vedno pade v prostor diskusije – kaj je kdo hotel povedati, sporočiti. Na zgornji omejitvi metafora preskoči igrico izmenjave besed in prestopi v poezijo, v neposredno poved, ki izreka resničnost. Na tej postavki se zdi, da gradi tudi pesnica Neža Zajc – izreka belino svojih senc in jih tako dela vidne, slišne, čutne, eksistenčno relevantne. Sklopi vsak zase poglabljajo neko pesniško intenco, vzgib, ki kljubuje smrti in piše življenje, in nasprotno, seveda, kot življenje, ki piše smrt. Nemara tudi pod okriljem uvodnih verzov Daneta Zajca, ki zbirki daje začetni zagon. Citat je rokopisna zapuščina slavnega dedka, ima pa vse značilnosti njegove preroško resignirane minljivosti v času praznine in smrti: "... smo živi bolj / in drugje / od naših temnih senc ..." Tu se vse začne, točno na robu smisla, na meji, ko bi pesnik vendarle še kaj rekel, hkrati pa že molči in zre niču v oči. Pesnica takoj povzame ta kongenialni navdih in ga zapelje v polje družbe, skupnosti. Nismo sami, kot je pri Danetu Zajcu včasih mogoče primarno, tu smo vsi, vsi na istem poligonu, v istih škripcih, z enakimi bolečinami in strahovi. Pesem V sencah ima zajčevski liker izraznosti, skoncentriran gnoj in sok, vse v enem, ki se skozi sito poezije cedi z metaforami in črkami do onemoglosti, do meje jezika, ki komaj še zmore nositi strašne pomene. Takole gre: »V sencah se rojevajo bitja, / in prehod v pročelja lét / pomeni daljše izgubljanje / zaznavanje sebe tu. // Kakor bi ne znal shoditi / do morja, do starega pomola, / se ogniti pošasti ogromni / nezaznamovanih ljudi, // zreš le sence menjave prostorov. Pesem razodeva pesničin miselni in čustveni obrat vase, v svoj pojav, ki zgolj receptira svet, ga strahoma sekvencira in opazuje, a ob tem hrepeni po kazalnikih, ki bi svetu, naši pojavnosti sredi niča, razodeli smisel bivanja. Sam si, gol in položen v senco, ali kot je zapisala v pesmi Pred oknom slapovi: "Tako od sijanja lune / izvržen na cesto bos, /in izpraznjen, mil / kakor lačen v grobu, / nag nisi več ranljiv." V poeziji Neže Zajc se spogledujemo z bivanjskimi strahovi, ki so v resnici tramovi naše biti. Soočenje s praznino in "ničem" jo navdihuje do te mere, da samo sebe skuša povzdigniti v smiseln pojav. Pesniška drža je pač suha in nema, v izvoru, šele z realiziranjem "sebstva", se povzdigne nad praznino in začne izrekati. Pri Neži Zajc smo v tej pozicij. Pesnica izreka vse, kar se ji kot pojavnost sili pred oči: "Od onstranstva veje burja / na zaledenelem obzorju / in od tal raste duša ..." Ker gre za sugestibilno pesnico, tako, ki celo presega svoje meje in se dotika drugih, ni nenavadno, da v svoj poetični korpus pritegne tudi Srečka Kosovela. V ciklu Poslednje bilke se mu pokloni s pesmijo Cvetovi, kjer pa ga, pesnika upanja in smrti, v sklepnih verzih tudi zakoplje v njegov Kras: "In na tleh so cvetovi, / pod katerimi prihuljen, / s praznimi rokami upanja, / s stisnjenimi pestmi / kakor dete mižiš, mižiš." Zbirka, ki na gosto beleži stanja duha, smisla, družbene "zgodbe", išče odgovore na strahotna vprašanja, trepeta v svoji minljivosti in se oklepa pokopališč, ki so središčne točke človeštva, ima tudi zelo jasen smisel, biti dober do drugega, biti socialen in živ v skupnosti. Rahlo v disonanci s siceršnjo naracijo te poezije se vsake toliko iz požganin dvigne upanje, ne kot božje razodetje, bolj kot ljubezen, ki je (poleg pesniške metafore) edino, kar presega naše meje. In tudi ne priznava "konca" biti in protežira realnost kot princip čudnega tandema, vzetega iz biolške resničnosti, kjer dominirata življenje in smrti. A v zakulisju, ki je očem nevidno, dopuščata "še nekaj več". Ali kot pesnica Neža Zajc piše v pesmi V ljubezni: "med petjem mrtvih / so beli verzi čarobnosti, / ki spati ne pustijo, / ne oddahniti se končno." To se nekako navezuje tudi na pesem Eno, kjer se eksplicitno zavzame za akcijo, za konkretno vlogo posameznika v svetu, za dejanja, ki tudi edino odrešujejo: ko se odzoveš na krik trpečega, vsi jeziki umolknejo, vsa poezija dobi smisel v akciji: "Ker zavedanje edinosti / razgleda nad morjem / vzame vse jezike. // Ko prosjačiš za bolne, / odsekaš hladne lovke, / verjameš v ščitenje, / prevajaš glasove / v telesne neširine." Zbirka Bele sence izhaja iz prednikov, piše se iz duše, ki je zastavila rod, črkuje se po zakonih belih trav, ki sedaj valovijo v brezvetrju in odsevajo svojo gibkost le skozi besede. Segajo prek smrti in časa, trepetajo pred obličjem neizrečenosti in pozabljenja, obenem pa klijejo ne neki požganini, kjer človek nikoli ne ve, ali bo iz zemlje pokukal nov cvet ali bo luknja v nič še globlja. Neža Zajc je v tej ekvilibristiki med genskim spominom in svojo izvirno potjo polna idej. V knjigi je kar nekaj presežkov, ki plivkajo v vse smeri, iščejo nove izvire, nove vzgibe za pisanje. Jezik, s katerim govori, je tako mitološki, kar jo veže na slavnega prednika, kot tudi živ, sproten, odziven v času in skuša razodevati svoj aktualni trenutek. Taka je brez dvoma tudi pesem-cikel Časov vseh izhod, ki proti koncu knjige preskakuje med preteklostjo, sedanjostjo, prihodnostjo, trenutkom in večnostjo, ter kulminira v pesmi Stopnice, kjer je vse razodeto: "Povzpneš se le do križa / do prekopanega pokopališča, / ki na večernem hribu / privlači telesa resnična."

Mačke ljudje častimo že vsaj od starega Egipta dalje. Vse od takrat so zveste in ene najpogostejših spremljevalk v človeških domovih, pa naj bodo črne, tigraste, divje, umirjene ali gluhe. Da, tudi gluhost, predvsem pri belih mačkah, ni redkost. Več kot 60% belih mačk z modrimi očmi je gluhih. Zakaj je temu tako in kako so gluhe mačke pripomogle k zdravljenju gluhosti pri človeku, sprašuje poslušalec Lan, odgovarja pa mu profesor Gregor Belušič z ljubljanske Biotehniške fakultete. Sogovornik: dr. Gregor Belušič, Katedra za fiziologijo, antropologijo in etologijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani   ***  V oddaji informacija o barvi mačk ni bila povsem natančna: Barva želvovinastih mačk je povezana z geni na X kromosomu, zato se ta tipičen vzorec res najpogosteje pojavlja pri samicah (XX), kjer zaradi naključne inaktivacije enega od X kromosomov res lahko nastane značilen mozaik barv. Kljub temu pa obstajajo tudi redki primeri samcev z želvovinasto barvo. Ti imajo najpogosteje kromosomsko sestavo XXY, kar pomeni, da imajo dva X kromosoma in en Y kromosom. Zaradi tega lahko razvijejo podoben barvni vzorec, čeprav so fenotipsko samci. Takšni primeri so sicer izjemno redki in so pogosto povezani z neplodnostjo.

Zlato je imelo skozi zgodovino vlogo hranilca vrednosti, a v sodobnem finančnem okolju ni nujno več varna izbira, kot jo pogosto razumemo. Cena je vse tesneje povezana z dogajanjem na trgih in geopolitičnimi napetostmi, zato lahko v določenih obdobjih deluje tudi kot tvegana naložba. Kljub temu ostaja pomemben del portfelja kot zaščita pred skrajnimi scenariji, vendar praviloma v omejenem deležu.Sogovornika: Blaž Hribar, Pokojninska družba A Marja Milič, ustvarjalka finančnega podkasta Money-How

Potem ko je največji naftni trgovec včeraj zvišal cene na črpalkah ob avtocestah in hitrih cestah, kjer jih lahko določa neregulirano, so pogonska goriva od danes dražja tudi zunaj avtocest. Tam jih sicer določa vlada, ki je trošarine spustila na najmanjše možne in začasno ukinila CO2-dajatev. Kljub temu se je zaradi visokih cen črnega zlata v zadnjih dveh tednih liter bencina podražil za 11 centov in pol. Liter dizelskega goriva je dražji skoraj za 17 centov, kurilnega olja pa za 18 centov, kar je precej več od vladnih napovedi prejšnji teden. Regulirane cene naftnih derivatov bodo po novem spreminjali vsak teden. Drugi poudarki oddaje: - Iran trdi, da so navedbe ameriškega predsednika Trumpa o pogovorih med državama lažne in namenjene manipuliranju naftnih trgov. - Danes nov parlament volijo na Danskem. Ankete napovedujejo šibko zmago vladajočih socialnih demokratov, a vlado bodo težko sestavili. - V Ljubljani bo v vseh stanovanjskih soseskah parkiranje na javnih površinah plačljivo z dovolilnicami za stanovalce.

Kljub vztrajnemu zatrjevanju ameriškega predsednika Trumpa, da je napad na Iran uspeh in da so dosegli zmago, nič ne kaže na umirjanje razmer v regiji. Izrael nadaljuje napade na Iran in Libanon, novi iranski vrhovni voditelj Modžtaba Hamenej pa je dejal, da mora Hormuška ožina ostati zaprta, države v regiji pa je pozval, naj zaprejo ameriška oporišča. Drugi poudarki oddaje: - Združene države Amerike delno umaknile energetske sankcije proti Rusiji - Pred poslanci končno poročilo o nezakonitem in obvodnem financiranju strank - Pripovedovalski festival bo letos ponudil 16 dogodkov z osrednjo temo "čudež"

Na Bližnjem vzhodu spopadi ne pojenjajo. Izraelska vojska je sinoči napadla iranske državne zaloge nafte v Teheranu. Kljub opravičilu iranskega predsednika Masuda Pezeškjana zalivskim državam, iz Kuvajta, Katarja, Savdske Arabije in Združenih arabskih emiratov zopet poročajo o prestreženih iranskih raketah in brezpilotnih letalnikih. Ameriški predsednik Donald Trump je medtem ponovil, da se Združene države ne bodo pogajale z Islamsko republiko. Druge teme: - Ob 8. marcu pozivi k večji enakopravnosti žensk. - Na nemških deželnih volitvah v Baden-Württembergu se obeta tesen izid. - V Krajski Gori vse pripravljeno za še zadnje dejanje 65-ega pokala Vitranc.

Po premoru zaradi propada Domžal smo se vrnili in pokramljali o tekmi s Koprom, ki je postregla s festivalom golov in napak. Olimpija se je na koncu po zaostanku z 1:3 izvlekla z golom v drugi minuti sodnikovega podaljška, lahko pa bi celo zmagala. Kljub srečnem koncu težko rečemo, da so zeleno-beli igrali dobro.Pogovarjali smo se tudi o mnogih drugih rečeh, med drugim o stanju v slovenskem nogometu, ki je alarmantno in o ukinitvi pravila, da mora tekmo začeti domači igralec, ki je mlajši od 21 let. Pa še basket, hokej in vse kar spada zraven.

Od ruskega napada in zaostritve vojne v Ukrajini v teh dneh minevajo štiri leta. Rusija tudi v obdobju druge svetovne vojne ni bila tako dolgo vpletena v oboroženi konflikt. Kljub pogajanjem ni videti, da bi bil mir kaj bližje, še naprej se povečuje število žrtev na obeh straneh, nadaljujejo se tudi napadi na civilno infrastrukturo. O možnostih za zbližanje stališč, iskrenosti mirovnih pogajanj, predvsem pa o stanju duha v obeh državah bomo spregovorili v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Boštjan Udovič, politolog, FDV Univerze v Ljubljani; Miha Lampreht, nekdanji dopisnik iz Moskve; dr. Simon Malmenvall, rusist, zgodovinar in teolog; Helena Ponudič, dopisnica RTV Slovenija iz Moskve.

Letošnji nagovor najvišjega ameriškega predstavnika na varnostni konferenci v Münchnu je bil za Evropo precej bolj pomirjujoč kot lani. V nasprotju z bojevitimi besedami podpredsednika JD Vancea je zunanji minister Marco Rubio ubral spravljive tone ter poudaril skupne vrednote in preteklost transatlantskih partnerjev. Kljub temu pa je branil ameriško trgovinsko, migracijsko in energetsko politiko kot nujno za preživetje v novem svetu Druge teme: - Sporna ravnanja ameriške migracijske službe pod drobnogledom v več tisoč sodnih procesih - Poročilo vlade: Slovenija uspešno znižuje emisije, razen v prometu - Brazilec Braathen pokoril olimpijsko veleslalomsko konkurenco: Žan Kranjec 12-i

Zvečer se bodo uradno začele 25-te zimske olimpijske igre Milano-Cortina. Italija jih - 70 let po Cortini d'Ampezzo in 20 let po Torinu - gosti tretjič, prvič v zgodovini uradno na dveh prizoriščih. Slovesnost ob odprtju, ki se bo začela ob 20-ih, bo na milanskem nogometnem stadionu San Siro, v neposrednem prenosu pa bodo sodelovali tudi športniki z drugih tekmovališč. Organizatorji obljubljajo dih jemajoč spektakel. Druge teme: - Kljub napovedi ameriško-iranskega srečanja strah pred neposrednim spopadom ostaja v zraku. - Washington zavrnil predlog Moskve za podaljšanje omejitev po izteku jedrskega sporazuma Novi start. - Na kmečkem protestu v Ljubljani naj bi se danes zbralo približno 500 udeležencev.

Zadnji dve leti se število nedovoljenih prehodov meje pri nas zmanjšuje. Kljub temu vprašanje migracij še vedno ostaja zelo aktualno. Pri upravljanju migracij se tako v Sloveniji kot tudi na ravni Evropske unije obetajo obsežne spremembe. Junija letos bo namreč v celoti začel veljati evropski pakt o migracijah in azilu, ki med drugim prinaša obvezno solidarnost med članicami Unije ter hitrejše in učinkovitejše azilne postopke. Kako se Slovenija pripravlja na izvajanje pakta o migracija in azilu? Kakšne spremembe prinaša pakt? Kako je s tujci, ki pri nas ostajajo? Kako uspešno se vključujejo v našo družbo? Odgovori v tokratni oddaji Studio ob 17.00. Gostje: Matej Torkar, generalni direktor direktorata za migracije na ministrstvu za notranje zadeve; Katarina Štrukelj, direktorica Urada za oskrbo in integracijo migrantov; Franci Zlatar, izvršni direktor Slovenske filantropije; Miha Blažič, predstavnik Ambasade Rog.

Money-How po petih letih: kaj smo se naučili o denarju Money-How praznuje pet let delovanja. V tem času smo posneli 243 epizod in ostajamo zvesti svojemu poslanstvu – neodvisnemu finančnemu opismenjevanju. V 243 epizodah smo prehodili pot skozi eno najbolj razburkanih obdobij v sodobni zgodovini financ. Od pandemije in globalnega zaprtja, do vrnitve visoke inflacije, agresivnega dvigovanja obrestnih mer, geopolitičnih pretresov in vojn. Kljub negotovosti so bili borzni trgi radodarni do tistih, ki so ostali disciplinirani. Globalni delniški trgi so v tem času zrasli za približno 70–80 odstotkov, slovenski trg pa je dosegel zgodovinske ravni. Money-How se je iz podcasta razvil v celovit ekosistem za vlagatelje. Ne ponuja le informacij, temveč tudi orodja, ki pomagajo sprejemati bolj premišljene finančne odločitve. Pet let ni cilj. Je šele začetek. Hvala vsem, ki soustvarjate Money-How. Hvala vsem, ki spremljate Money-How. Poslušajte Money-How, ne bo vam žal. Rojstnodnevno darilo: 50% popust na Money-How Premium Ob peti obletnici se želimo zahvaliti naši skupnosti. Samo danes, 21. januarja, vam podarjamo 50-odstotni popust na letno naročnino Money-How Premium, ki vključuje: • Premium vsebine: članki in video analize. • Modri AI: finančni pomočnik za hitre in preverjene odgovore. • Taxistent: rešitev za avtomatizirano vodenje evidenc, oddajo davčnih napovedi in pametno davčno optimizacijo. Več na https://money-how.si/premium/

Kljub vse slabši bralni pismenosti smo pogumno vstopili, ne samo v volilno, ampak tudi Kosovelovo leto in leto Zofke Kveder. Zato bi morda lahko vzeli v roke roman ene prvih slovenskih pisateljic Njeno življenje, v katerem med drugim piše, kako mora ženska v patriarhalni družbi ubogati moškega, kar je žal pogosto aktualno še danes. A če med preštevilnimi, ki ne berejo knjig, nekateri tega ne počnejo z izgovorom pomanjkanja časa, za kar temeljito poskrbi kapitalizem, ki ima raje čips kot misli, bi morda lahko preberali vsaj kakšno pesem. Na primer Evropa umira.

Kljub temu, da smo rasno neobremenjen podkast, preverimo kdo vse ima belca v ekipi v ligi NBA in na tem mestu opravičilo AJ Greenu in Milwaukeeju. Imate belo nado. Luka nam pove kako izgleda Božič v Miamiju, Tilen pa živi na cesti. Pomagate mu lahko na spodnjem linku. Za konec še na kratko, kaj in […]

Slovenija danes praznuje dan ustavnosti, saj se je s sprejetjem svoje ustave pred 34-imi leti tudi pravno odcepila od Jugoslavije. Predsednik Ustavnega sodišča Rok Čeferin je ob tej priložnosti opozoril na nazadovanje demokracije in posvaril pred lažnimi novicami. Druge teme: - Po napovedi zvišanja minimalne plače finančno ministrstvo opozarja na več-milijonske posledice. - Kljub mirovnim pogajanjem Rusija krepi napade na Ukrajino. - Kam v prazničnem času najpogosteje potujejo Slovenci?