Podcasts about kljub

V okviru Vseslovenske akcije ozaveščanja in socialnega vključevanja invalidov z naslovom Vidiš človeka ali invalidnost, ki invalide različnimi dejavnostmi vključuje v javnost in družbo, je nastalo nekaj pogovorov, ki jih boste lahko slišali v oddaji Med štirimi stenami. Akcijo organizira Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije z namenom, da javnost spozna uspehe in zanimive življenjske zgodbe posameznikov, ki znajo kljub invalidnosti izkoristiti svoje prednosti in stopajo po edinstvenih poteh. Danes boste spoznali Saro Medja, mlado plesalko orientalskih plesov, ki je pri 24 letih zbolela za kronično vnetno črevesno boleznijo, ki je ena najagresivnejših avtoimunskih bolezni današnjega časa. Kljub temu ni dopustila, da bi ji bolezen vzela to, kar počne najraje, pleše namreč še naprej. Je tudi diplomirana dietetičarka, ki se je prav zaradi pojava bolezni odločila še za nadaljevanje študija na magisteriju. Njeno poslanstvo je pomoč osebam, ki so postavljene pred enako diagnozo, kot jo ima sama. Z njo se je pogovarjala Lara Gril.

V času izpitnega obdobja študentje iščejo prostore, kjer bi se lahko v miru pripravili na izpite. Pred knjižnicami v Ljubljani se v tem času vije dolga vrsta čakajočih, v vrste za mesta se mnogi postavljajo že v zgodnjih jutranjih urah. Ljubljanska univerza je sicer odprla dodatne študijske prostore v treh članicah in zagotovila novih 764 mest. Kljub temu študentje opozarjajo, da prostora še vedno primanjkuje in da število uporabniških mest ne zadošča za njihovim potrebam. Več Urška Žižek, bere Cirila Štuber.

Tomas Marolt prihaja iz Buenos Airesa, večmilijonske argentinske prestolnice. Kljub temu se je na življenje v neprimerljivo manjših slovenskih krajih hitro privadil. Pred štirimi leti se je nogometaš iz Argentine preselil v Slovenijo. Ampak, zakaj bi se nekdo, ki išče priložnosti na tem področju, odselil iz države, ki diha in živi nogomet, ter se odločil, da bo svojo kariero razvijal v Sloveniji? Tudi to ga je v oddaji Drugi pogled vprašala Darja Pograjc.

S toplimi dnevi se je začela sezona piknikov. Čas za druženje, pripravo hrane na žaru in uživanje v naravi. Kljub brezskrbnemu razpoloženju pa ne smemo pozabiti, da so prav visoke temperature eden glavnih razlogov za hitrejše kvarjenje hrane in večje tveganje za zastrupitve. O tem, kako ravnati s hrano na prostem in med transportom, smo govorili z mag. Evo Grilc s Centra za nalezljive bolezni na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Foto: Francesco Paggiaro, Pexels

Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušlič. Druga pesniška knjiga pesnice, prevajalke in aktivistke Ane Makuc Švercam lubenice je zorela dolgo časa in je s provokativno podobo, ki jo je ustvarila ilustratorka in vizualna umetnica Samira Kentrić, med bralke in bralce prišla konec lanskega leta. Zbirka izrazito angažiranih pesmi je pisana na način, ki ga poznamo že iz avtoričinega prvenca Ljubica Rolanda Barthesa – v vsaki pesmi spregovori druga oseba, vsaka v svojem unikatnem položaju. V njem beremo pesmi, ki se vživljajo v nekatere znane ženske iz zgodovine in literature. Med drugim imajo besedo fiktivne Saloma, Lolita in Rdeča kapica ter zelo resnične Virginia Woolf, Frida Kahlo in Sylvia Plath. Pesmi se berejo kot njihovi monologi in skušajo naslikati njihov psihološki portret. To nam, bralkam in bralcem, ponuja drugačen pogled na posameznico, ki je sicer imenovana, a bi bila lahko tudi slehernica, ter izpostavlja kompleksnost osebnosti, ki niso brez notranjih nasprotij in konfliktov. Te postopke poznamo na primer iz romanov hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, ki se je vživljala v Frido Khalo, Milevo Marić in v Doro Maar, ali pa iz svetovne uspešnice ameriške pisateljice Madeline Miller, ki je v romanu Kirka na ta način pisala o mitski čarovnici Kirki, znani iz Odiseje. Takšen pristop je izrazito feminističen, saj iz upovedovanja intimnega ustvarja družbeno kritiko in s tem potrjuje, da je osebno (še vedno) politično. Na podlagi primera namreč pokaže na neenakost in nepravičnost v patriarhalni družbi. Ti primeri pogosto izhajajo iz preteklosti, a kljub temu so vzporednice z današnjim časom jasne. Čeprav se zdi, da smo kot družba na področju pravic žensk in enakopravnosti spolov napredovali, se ob branju tovrstne literature vse prevečkrat pokaže, da nekatere težave trdovratno vztrajajo. In prav o teh lahko beremo v zbirki Švercam lubenice. Tudi v zbirki Švercam lubenice spregovorijo nekatere znane ženske, kot sta fiktivni Gospa Dalloway iz romana Virginie Woolf in Urška iz Prešernovega Povodnega moža, pa tudi pesnica Emily Dickinson. Vendar pa je večina govork in govorcev tokrat brezimnih posameznikov. Poleg žensk imajo besedo tudi otroci, moški in celo duhovi. Prepoznamo lahko celo nekatere dogodke, ki so odmevali v javnosti, na primer umor novinarke Kim Wall in reševanje tajskih dečkov iz poplavljene jame. Če zbirko primerjamo z avtoričinim prvencem, je tematsko bolj raznolika. Obsega petindvajset pesmi, med katerimi so nekatere povezane z naslovi, na primer Ženska v belem 1 in 2, v katerih spregovori Emily Dickinson, a bi ju lahko brali tudi kot credo pesnice, ki pravi: »Pišem, torej sem.« Na podoben način je skozi celotno zbirko posejanih sedem pesmi z naslovom Švercam lubenice, ki tudi tvorijo njeno jedro. V teh pesmih prisluhnemo eni govorki, vsaj tako se zdi, ženski, ki razmišlja o svoji nosečnosti, spreminjajočem se telesu in porodu, o tem, da bo po njem del nje »sam hodil po svetu«. Teh sedem pesmi predstavlja najmočnejši del zbirke, z njimi se najtesneje povezujejo tudi ilustracije, ki iz lubeničnih pešk tvorijo oblike ženskega telesa ali delov telesa in podobe, ki spominjajo na plod, zgovorna pa je tudi izbira semen za ustvarjanje le-teh. »Švercanje lubenic« postane metafora za nosečnost, za napet in težek trebuh pod široko bundo, kot lahko beremo v eni izmed pesmi. O tem obdobju, o katerem pogosto beremo same lepe stvari, namreč ko nosečnica sije, žari, je blažena, Ana Makuc piše bolj večplastno. To ni čas absolutnega veselja nad novim življenjem, temveč tudi negotovosti, strahu in sprememb, zaradi katerih se zamaje odnos do telesa in lastne identitete, ki se znajde na preizkušnji: »Težko je vedeti, / kdo si, / ko meje tvojega telesa / niso meje tvoje kože.« Otrok je del materinega telesa in tujek hkrati, materinstvo pa pomeni, vsaj za nekaj časa, obstajati za nekoga drugega. To ne prinese vedno samo pozitivnih občutkov, vendar družba od žensk, ki postanejo matere, to pričakuje. Tabu tako še vedno ostaja poporodna depresija, o kateri beremo v pesmi Nočna varuška, ali pa dejstvo, da dve rdeči črtici nista vedno zaželeni, kot v pesmi Ostani s težavo. Pesmi v zbirki Švercam lubenice so izrazito pripovedne in oprijemljive, na ta način omogočajo, da se tudi bralke in bralci zlahka vživimo v pesniške govorke in govorce. Ena od osnovnih funkcij branja je prav to, da se z vživljanjem v izkušnje drugih ljudi gradi empatija. Predsodki pogosto izhajajo iz neznanja in nerazumevanja, pesmi Ane Makuc pa so priložnost, da prisluhnemo. A zbirka ni brez svojih težav. Medtem ko se sedem pesmi Švercam lubenice tematsko zelo dobro povezuje z večino drugih v zbirki, ki govorijo o materinstvu, skrbstvenem delu, družinskem nasilju in zlorabi, pa nekaj pesmi izstopa, kot da bi se v zbirki znašle po naključju ali zaradi aktualnosti problematike. Morda se tako zdi, ker so po zbirki na redko posejane in jih ni veliko ter tako delujejo kot nekakšna anomalija v nizu pesmi, osredotočenih na ženske izkušnje. Takšna je na primer pesem Deport or game, v kateri lahko prepoznamo besede begunca iz dokumentarnega filma Rdeči gozdovi Nike Autor. Game oziroma igra predstavlja tvegano prečkanje schengenske meje, kar nekateri poskušajo tudi dvajsetkrat, kot beremo v pesmi, za nekatere pa je poskus usoden. Tako si lahko predstavljamo, da je bil usoden za begunko z dojenčkom, katere duh spregovori v pesmi Duh begunke z dojenčkom. Švercanje v naslovu namiguje tudi na prehajanje čez mejo in se s tem navezuje na begunsko problematiko, a vendar se ob pogledu na zbirko kot celoto zdi, da so bile nekatere pesmi dodane zgolj zato, da bi bilo v njej čim več aktualnih in angažiranih vsebin, čeprav bi bila brez njih vsebinsko povsem zaokrožena in celo bolj celovita. Še ena pesem, ki se zdi popolnoma iz konteksta zbirke, je pesem Jama, v kateri sledimo kolektivni pripovedi dvanajstih dečkov, ki so bili skupaj s trenerjem ujeti v jami 14 dni. Tu je še pesem Podmornica, ki govori o brutalnem umoru novinarke Kim Wall in zdi se, da pripoveduje njen morilec – pri tem sploh ni jasno, zakaj do besede ne pride žrtev zločina, ki ji je bil glas že tako ali tako odvzet. In medtem ko za večino pesmi lahko rečemo, da se upirajo črno-belemu pogledu na žensko izkušnjo, pa je recimo pesem Delo iz ljubezni na svoj način zasidrana v stereotipnih predstavah ženske – gospodinje, ki je »pri tridesetih s štirimi otroki / kot posušena starka«. Iz nje lahko razberemo nekakšno pomilovanje, skratka nasprotje od ubesedovanja večplastnosti in kompleksnosti ženskih življenj. Lahko se strinjamo z besedami Barbare Korun v spremni besedi: pesniška zbirka Ane Makuc Švercam lubenice marsikomu ne bo všeč. Je izrazito angažirana in politična, s tem pa nas sooča tudi z nekaterimi neprijetnimi dejstvi, ki bi jih morda najraje prezrli. Kljub nekaterim pomanjkljivostim gre za premišljene pesmi, ki nam ponujajo okno v svet nekoga drugega, drugačnega, in s tem priložnost, da premislimo o svojih prepričanjih. Ali bo knjiga prišla v roke tistim, ki bi takšna soočenja najbolj potrebovali, pa je stvar kakšne druge razprave. Vsekakor si želimo, da bi.

Mineva 20 mesecev od vdora skrajnega palestinskega gibanja Hamas v Izrael in zajetja več kot 250-ih talcev ter s tem začetka vojne. Izraelska vojska, ki je v tem času izgubila 866 svojih pripadnikov, je v brutalnem odzivu spremenila Gazo v kup ruševin in ubila več kot 54 tisoč Palestincev, a svojih ciljev ni dosegla. Kljub izraelski vojaški sili se Hamas še naprej upira, v njegovem ujetništvu ostaja več kot 50 talcev. V oddaji tudi: - V Brestanici osrednja prireditev ob 80-i obletnici vrnitve izgnancev v domovino. - Ob začetku planinske sezone uvedli nove lokacijske tablice za ljubitelje žigov. - Po sinočnjem uradnem odprtju Borštnikovega srečanja bo stekel tekmovalni program.

Parthenope je privlačna, inteligentna, radovedna in skrivnostna mladenka, očarljiva in usodna za številne moške, ki jih sreča na svoji poti. V celovečercu z istoimenskim naslovom, predstavljenem na lanskem festivalu v Cannesu, ji scenarist in režiser Paolo Sorrentino sledi skozi nekaj desetletij, od poroda v morju leta 1950 prek raziskovanja prvih ljubezni in študijskih uspehov do slovesa od mladosti in življenja v spominih. Parthenope pa je bilo v grški mitologiji ime tudi sireni, ki se je vrgla v morje iz obupa, ker ji ni uspelo zapeljati Odiseja; tam, kjer je njeno truplo naplavilo na obalo, je zraslo istoimensko mesto, ki ga danes poznamo kot Neapelj. V celovečernem filmu, ki ga lahko razumemo tudi kot razkošno vizualno posvetilo svojemu rodnemu mestu, Sorrentino združuje antične motive in pripoved o 20. stoletju skozi potapljanje v psiho svoje protagonistke, nadarjene študentke antropologije. Film je prežet s citati, navzkrižnimi povezavami in referencami; pred nas postavi uganko, v kolikšni meri glavna junakinja dejansko pooseblja mesto in njegovo zgodovino ter njegovo šarmantno mešanico sakralnega in profanega. Parthenope, ki jo odigra karizmatična Celeste Dalla Porta v svoji prvi večji vlogi, je v avtorjevi zamisli hkrati mitološka sirena in Odisej, hkrati oseba in prispodoba. A ta vsebinska odprtost in nedorečenost je s stališča gledalca dvorezen meč. Paolo Sorrentino je že v preteklosti dokazal, da je verjetno najboljši Fellinijev učenec, najbolj neposredno v Neskončni lepoti iz leta 2013. Od prvega prizora filma Parthenope naprej je očitno, da ga ne zanima umetnost kot mimesis, kot golo posnemanje resničnosti. Je ustvarjalec podob, ki so čutne izkušnje, skozi katere hoče prehajati – ne vedno najbolj uspešno – med notranjim in zunanjim svetom. Manj uspešno zato, ker je v te bohotne podobe sam veliko bolj zaljubljen kot to pričakuje od nas, še posebej v kombinaciji skrajno upočasnjenega ritma in ne najbolj jasne pripovedi. Morda še bolj kot na Fellinija me je tako film spomnil na opus enega drugega šampiona počasnega kina, Thea Angelopoulosa, in na njegovo vseživljenjsko ukvarjanje s pogledi, pa tudi z vsem univerzalnim v najbolj lokalnem. Kakorkoli, Neapelj, kot smo mu tu priča, je Sorrentinova Itaka, v katero se vrača po zaviti poti, tudi skozi spomine in doživljanja svoje protagonistke; je izkušnja življenja, ki v časovni perspektivi neizbežno polzi med prsti, in prispodoba lepote, ki bledi. Kljub vsej pompoznosti, ki jo avtorsko pripisuje sami lepoti – ali pa je poanta nemara prav v tem … Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše

Še nekateri preostali vsebinski poudarki oddaje: - V občini Medvode s podpisom pogodbe potrdili gradnjo kanalizacije na območju Seníc. - V Šolskem centru Postojna prenavljajo strojne delavnice. - Lendava je tudi letos gostila vseslovensko srečanje osnovnošolskih glasbenih skupin. - Del bogate zgodovine Vrhnike odslej predstavljen tudi v obnovljeni železniški postaji.

Kljub temu, da se je motoristična sezona že začela, ni nikoli odveč spomniti na to, da so za varno in suvereno vožnjo potrebni tako znanje kot izkušnje. Kaj so osnove odgovorne vožnje tako motoristov kot ostalih voznikov in na kaj biti posebej pozoren ob prvih kilometrih v sezoni? Z nami je bil inštruktor varne vožnje iz AMZS Sandi Sheikha.

Kljub nekaterim poskusom pogajanj o končanju vojne v Ukrajini ali vsaj prekinitvi ognja ni videti, da bi bila Kijev in Moskva kaj bliže takšnemu scenariju. Nekdanji poveljnik ukrajinskih sil Valerij Zalužni meni, da ni realno upati na vrnitev mej z Rusijo iz leta 1991 ali 2022. Druge teme: - Ameriški predsednik Trump predlaga 50-odstotne carine na uvoz iz Evropske unije; veljati bi začele čez 9 dni. - Poslanci podprli začetek postopka za vpis pravice do uporabe gotovine v ustavo. - Borštnikov prstan bo letos dobila igralka Nataša Barbara Gračner.

Že od malih nog se je Maks počutil drugačnega od vrstnikov, outsiderja. "Bilo je tako, kakor da se vsi držijo stran od mene, kot da sem nek virus," v prvem podkastu serije Strašno hudi glasovi sprememb opisuje občutke, ki so ga dan za dnem potiskali v kot in globlje v osamo. Prikradla se je še pandemija covida-19. Z njo povezana izolacija pa je njegove stiske le še poglobila. "Ko si v bistvu tako izoliran ... potem je bilo le še slabše," se spominja. Težave v šoli, občutek, da ga vrstniki ne sprejmejo, ponavljanje razreda ... Njegova stiska je dosegla vrhunec po navidezno obrobnem dogodku – sošolec ga je zbodel zaradi njegovega risanja. "Na tem delam že cel svoj life in ko ti potem nekdo to reče ... sem bil samo, OK, pač, nasvidenje." Iz obupa se je odločil za samomor. Prebudil se je v bolnišnici, polomljen. Kljub vsemu je Maks našel pot naprej. Sprememba okolja in boljši odnosi v novem razredu so mu prinesli olajšanje, a ključno je bilo nekaj drugega: njegova lastna volja. "V bistvu je vse v meni. Dejansko ti nihče ne more pomagati, če si nočeš pomagati sam," je prepričan. Danes moč črpa tudi iz prijateljstev in, seveda, iz svoje strasti – risanja.Maksova zgodba ni le osebna izpoved, je močan klic k sistemskim spremembam. Brez dlake na jeziku pove, da se o duševnem zdravju v šolah (ne) govori dovolj ali pa na neustrezen način, sistem pa pogosto zataji. Njegovo sporočilo vrstnikom, ki so v stiski, je jasno: "Veseliti se je treba majhnih trenutkov. In če se ne potrudiš, ne boš nikoli vedel, ali bo potem boljše.”

Izrael je ostro kritiziral včerajšnjo odločitev Evropske unije, da ta zaradi stopnjevanja vojaške ofenzive na Gazo in blokade humanitarne pomoči pregleda prostotrgovinski sporazum z Izraelom. Po mnenju izraelskih oblasti gre za popolno nerazumevanje kompleksne resničnosti. Na območje Gaze je po enajstih tednih blokade vstopilo nekaj več kot sto tovornjakov s humanitarno pomočjo, a ta še vedno ni dosegla prebivalcev. Druge teme: - Predsednica Pirc Musar ob obisku Bruslja poudarila, da je širitev Unije geopolitična nuja. - Računsko sodišče: črpanje sredstev iz načrta za okrevanje v minulih štirih letih premalo učinkovito. - Maturanti na ulicah 34-ih evropskih mest so se opoldne znova zavrteli ob melodijah četvorke.

Izrael je danes potrdil, da je z okrepljenimi napadi, ki so od četrtka terjali več kot 300 žrtev, začel novo ofenzivo v Gazi. Cilj ofenzive je dolgoročno zavzetje skoraj celotne enklave. Kljub silovitim napadom in stradanju civilistov je palestinsko gibanje Hamas sporočilo, da v Dohi potekajo pogovori med stranema o pogojih za premirje. Medtem pa naj bi Washington, po poročanju ameriških medijev, pripravljal načrt za trajno preselitev milijona Palestincev iz Gaze v Libijo. Na vrhu Arabske lige v Bagdadu pozivajo h koncu vojne in rešitvi konflikta. Drugi poudarki oddaje: - Rusija na pogajanjih o premirju od Kijeva zahtevala umik sil iz štirih ukrajinskih regij. - Začenjajo se tedni ljubiteljske kulture, ki do začetka junija ponujajo več kot 100 dogodkov. - Kajakaš Martin Srabotnik bronast na evropskem prvenstvu v slalomu na na divjih vodah v Parizu.

Izraelska vojska je potrdila, da je začela novo ofenzivo na območju Gaze. Samo danes je bilo ubitih najmanj 66 Palestincev, od četrtka pa skupno več kot 300. Kljub okrepitvi spopadov sta Izrael in Hamas danes v Katarju prek posrednikov začela nov krog pogajanj.

Zdi se, da le še novi papež Leon XIV. in generalni sekretar Združenih narodov verjameta v možnost miru in spoštovanje mednarodnega prava. Medtem ko njuni pozivi odzvanjajo kot krik vpijočega v puščavi, svet poganja oboroževalna tekma in stopnjevanje največjih konfliktov našega časa. Ob uničujočem pustošenju vojn svetovni obrambni izdatki strmo naraščajo že deseto leto zapored. Kljub temu pa obstaja v zahodnem svetu temeljno soglasje; da je tudi rekordnih 2700 milijard dolarjev za orožje na svetovni ravni premalo. Zato bodo zahodne zaveznice, zbrane v zvezi Nato, po pričakovanjih povišale vlaganja v obrambo, morda celo na 5 odstotkov bruto družbenega proizvoda, kot zahteva ameriški predsednik Donald Trump, ki je tudi za začetek svojega drugega mandata najprej obiskal Savdsko Arabijo, s katero je sklenil rekordni orožarski posel v višini 142 milijard dolarjev. Če bi Ernest Hemingway danes pisal o vojni, bi moral drugače nasloviti svoj roman. Zbogom orožje bi v pregreti oboroževalni mrzlici in sejanju smrti na največjih bojiščih našega časa zvenelo naravnost utopično!

Iz Kašmirja kljub premirju, ki sta ga sklenila Indija in Pakistan, poročajo o eksplozijah. Indija Pakistan obtožuje kršitev premirja poziva Islamabad, naj naslovi te kršitve. Pakistan je obtožbe zanikal in kršitve očital Indiji. Premier Shebhaz Sharif je medtem vojaški spopad z Indijo označil za zgodovinsko zmago.

Kljub vsemu rečem življenju daPsiholog, ki je preživel štiri nacistična koncentracijska taborišča. Theresienstadt oziroma Terezin severno od Prage, Auschwitz Birkenau zahodno od Krakova in Kaufering ter Türkheim zahodno od Münchna: od 1942 do 1945. To je izkušnja, ki je neizbrisno zaznamovala osebno in poklicno pot enega od velikanov 20. stoletja – nevrologa, psihiatra in psihologa Viktorja Frankla. Brez njega ne bi bilo psihologije, kakršno poznamo danes. Na Dunaju je po Freudu in Adlerju ustanovil tretjo psihoterapevtsko šolo. V zgodovino se je zapisal kot začetnik eksistencialne analize in logoterapije, ki je osredotočena na reševanje človekovih težav in stisk skozi izvirno človeško razsežnost svobode, odgovornosti in volje do smisla. Viktor Frankl je v enem od svojih del napisal, da je prav človekovo iskanje smisla prvobitna življenjska sila. O življenju in delu izjemnega Viktorja Frankla v oddaji Glasovi svetov s teologom in logoterapevtom Martinom Liscem. Foto: Prof. dr. Franz Vesely

Klinični psihologi in psihiatri pozivajo k ustavitvi predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki ga je vlada pred kratkim poslala v državni zbor. Kritiki opozarjajo, da predlog znižuje standarde zdravstvene obravnave in izobrazbeno raven strokovnjakov, ki naj bi opravljali to dejavnost. Psihoterapevti in zveza organizacij pacientov pa zakon podpirajo, saj pravijo, da bo ta uredil kaos na področju psihoterapije, ki bo postala samostojna zdravstvena dejavnost. Kdo bo lahko opravljal psihoterapevtsko dejavnost? Kako bo organizirana? V kolikšni meri bo zakon skrajšal čakalne vrste, kakšne so potrebe po psihoterapiji na terenu in kakšen kader mora zapolniti to področje? Bodo v zdravstvo zdaj res vstopali nekompetentni sodelavci brez ustreznega znanja? Kdo v tej zgodbi brani svoje interese in kakšni so ti? Je še mogoče, da bi nasprotniki zakona tega zaustavili in če ne, kakšna je časovnica njegove uveljavitve? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, psihiatrinja in sekretarka v Kabinetu ministrice za zdravje; dr. Robert Cvetek, predstojnik Katedre za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije Teološke fakultete Univerze v Ljubljani; dr. Vesna Švab, psihiatrinja, vodja Centra za duševno zdravje odraslih Logatec in podpredsednica Slovenskega združenja za duševno zdravje ŠENT; Petra Bavčar, klinična psihologinja z Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana; Franci Gerbec, podpredsednik Zveze organizacij pacientov.

Kljub pritiskom, pozivom in ogorčenju mednarodne skupnosti nič ne kaže na izboljšanje razmer v Gazi. Izraelski napadi se nadaljujejo, svoj davek pa vse bolj terja predvsem blokada dobav človekoljubne pomoči. Iz enklave poročajo, da je zaradi stradanja umrlo na desetine ljudi, predvsem so ogroženi otroci in oboleli. Druge teme: - Romuni po razveljavitvi lanskih rezultatov znova volijo predsednika - Kijev ponoči tarča napadov, premirje ob 9. maju ostaja v negotovosti - Sveženj kmetijskih zakonov po številnih popravkih v usklajevanju

Če vleče eden naprej in drugi nazaj, se nikoli ne pride na kraj. Pregovor vabi k pogovoru; bolj modna beseda je dialog. Ta je pa razumljen kot dvogovor. A dvogovorca skoraj da bolj vlečeta vsak na svojo stran, kot dva, ki težavo rešujeta s pogovorom, pomenkom. Vedno je možno, da ostane vsak na svojem bregu, pri svoji trditvi. Ni rečeno, da je s tem povzročen razdor. Pravico do svojega mnenja ima vsak človek. Neko mero razuma pa tudi. Ali popustiti ali ne? Koliko so vredni kompromisi? Načelen človek težko pristaja nanje. Za gnili kompromis označujemo dogodek ali pa stanje, ko ostaja ena stran sklenjenega dogovora opazno na slabšem. Človek se uči iz svojih in tujih izkušenj. Od tod modrost, da gre osel le enkrat na led. Optimist pa meni, da bo drugič že plesal po njem. A brez popuščanja v življenju skoraj ne gre. Ne z glavo skozi zid ! velja za vse okoliščine, ki kličejo po premisleku. Kljub temu se zgodi, da do škode tiščimo v svojo smer. Preudarni ljudje znajo odnehati, že preden bi bilo treba sklepati kompromis; preprosto se ne spuščajo v brezplodno debato. Toda mnoge zadeve so resnega pomena, in če je umestno posredovanje tretjega, gre za področje mediacije. Učena beseda, še do nedavnega nikoli v rabi, njeno vlogo je pa znal opravljati celo nešolan človek. Z dobro voljo, z zavzetostjo, za boglonaj in zadovoljen, da sta se po njegovem posredovanju soseda pobotala. Popotni prosják preroškega duha, ki je ostal v spominu še drugemu rodu prejšnjega časa, ker je spravil k pameti razjarjenega mejaša, preden bi pritekla kri. Hja, stari časi, ko je bilo vse idilično preprosto: starosvetne družine, navadne komunikacijske poti, nobene televizije, tuji kraji oddaljeni, luna nedosegljiva, namesto vodovodne pipe kapnica z vegaste strehe, predvsem pa vdanost v božjo voljo, ker o usodi ljudje niso imeli pojma. Le kdo od njih bi danes sploh upal živeti! Mi pa moramo. Pa toliko bolj drsimo kot družba navzdol, kolikor manj smo pripravljeni prisluhniti sogovorcu. Premisliti, o čem govori. Gladiti ostre robove. Dopustiti, da ima v čem prav. Spoznati, da sloga jači, nesloga tlači. Na družinskem platnu in na svetovni sceni.

S s. Emanuelo Žerdin smo govorili o poslednji želji papeža Frančiška, ki je kljub telesni oslabelosti želel biti med množico na trgu sv. Petra. Kaj njegova drža v bolezni in preizkušnji sporoča sodobnemu človeku?

Najemanje posojil je danes lahko skoraj hipno. Celo banke jih ponujajo kot hitre kredite. Kljub temu pa najem bančnega posojila zahteva kreditno sposobnost klienta in marsikdo na koncu ostane pred vrati banke. Nekateri se potem zatečejo na splet in tam naletijo na spletno tržnico posojil in številne ponudbe lahko takoj prepoznamo kot tiste, ki sodijo v kategorijo spletnih prevar. O izkušnjah s tovrstnimi spletnimi prevarami, ki jih imajo pri SI-CERT-u, se je Cirila Štuber pogovarjala s Tadejem Hrenom. foto: Gerd Altmann, Pixabay

Piše Muanis Sinanović, bere Aleksander Golja. Kratkoprozni prvenec Lene Kregelj Zato sem torej prišla je osvežujoče nepretenciozna knjiga. Zgodbe so trdno zasidrane v vsakdan običajnih Slovencev in niso obremenjene z modnimi temami in dihotomijami, zato lažje posegajo po celovitosti človeške izkušnje v danem prostoru in času. Kljub psihološki lucidnosti in čustvenem naboju ter z občutkom za podrobnosti so pisane v dostopnem slogu. Dogajalni prostor zgodb je prepričljivo razpet med uradniška in poslovna mestna okolja ter hribe in gozdove, med obema pa bi bilo nesmiselno delati razlike, saj se v izkušnji bivanja v Sloveniji ta prelivajo in tvorijo organsko celoto. Pisanje zaznamuje avtentičen lirski občutek za skrivnostno in mogočno v naravnih okoljih. Številne zgodbe se ukvarjajo z zapletenimi sodobnimi odnosi med moškimi in ženskami. Pisane so iz izrazito ženske perspektive, ki je do moških pogosto ironična, vendar pa ne zajedljiva in skuša razumeti tudi moško krhkost. V njih ni ne enostavne dihotomije med spoloma ne enostavnega preseganja domnevnih spolnih vlog. Napetost med moškimi in ženskami sproža stalno preizkušanje meja med enimi in drugimi ter v vsej svoji dvoumnosti sproža široko paleto čustev od tesnobe do ganjenosti. V tej napetosti je tudi erotičnost, kakor jo v svojem delu Grenko-sladki eros opisuje Anne Carson. Ta erotičnost je najbolj neposredno izražena v uvodni, naslovni zgodbi, nikoli pa ni vulgarna. Pri tem je zanimivo, da so moški v zgodbah, kjer nastopajo kot glavni liki, večinoma v izgubljenem, podrejenem položaju. Ne z namenom nekakšnega posiljenega, subverzivnega obračanja vlog, gre namreč za senzibilno obravnavo osamljenosti in krhkosti sodobnega človeka, ki je lahko tudi moškega spola. Pogosta tema so učinki neoliberalizacije gospodarstva na posameznike. Mladi so vpeti med nemogoče zahteve trga, visoke najemnine, študijske zahteve in vsiljeno ambicioznost. Vse to so sicer pogoste teme v javni razpravi in tudi književnosti zadnjega obdobja, vendar jim zgodbe Lene Kregelj dodajajo eksistencialno dimenzijo, ki presega aktivistične dimenzije in se subtilno potaplja v dejanska stanja atomiziranosti. Ta zajemajo razne duševne stiske in motnje, celo samomorilnost. Posamezniki so stisnjeni v majhna stanovanja in izolirani od preostanka sveta. Potisnjeni so v svoje notranje svetove in hrepenijo po povezovanju. Partnerski odnosi med moškimi in ženskami v tem oziru ne delujejo kot področja tekmovalnosti, temveč kot zavetja pred osamljenostjo. S tem nam razkrivajo zanimivo sociološko perspektivo. Osamljenost v sodobni družbi je lahko večja pri posameznikih iz heteroseksualne populacije, ki ne pripadajo etničnim ali drugim manjšinam in ne sledijo tako imenovanemu girlboss feminizmu. Neoliberalna družbena ureditev namreč ustvarja velike pripovedi o boju manjšin in navidezne manjšinske in feministične skupnosti, ki preusmerjajo pozornost od dejanskih razmerij moči. Iz teh pripovedi pa so izpuščeni povsem običajni ljudje, o katerih piše Lena Kregelj. Na drugi strani neoliberalnega trga dela se nahajajo tako imenovani bulšihti v javnem sektorju, ki so v času popolne zbirokratiziranosti na lokalni in mednarodni ravni bolj ali manj sami sebi namen. Antropolog David Graeber v delu Bulšihti obravnava občutke, ki jih povzroča ujetost v take službe, Lena Kregelj pa to ujetost prikazuje skozi literarno prizmo. Tudi družinski odnosi niso obravnavani enostransko, temveč v vsej svoji ambivalentnosti, ki zaznamuje tudi partnerske odnose. Ena od zgodb se dogaja na praznični družinski večerji in vključuje široko in raznovrstno paleto občutkov o sorodnikih, ki jih lahko posameznica goji na ozadju ljubeče povezanosti. Kljub težkim temam pa je pripovedovalski pristop mehak, tudi krhko odprt, čeprav je obenem suveren in pogumen. Prav zaradi teh odprtih protislovij je branje zgodb Lene Kregelj v knjigi Zato sem torej prišla zanimivo, saj srkajo najrazličnejše odtenke in čustva ter omogočajo različne uvide.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Odlika esejev Borisa Šinigoja v knjigi Novemu Orfeju naproti je avtorjevo veliko poznavanje filozofije in teologije, občudovanja vredna sta poliglotstvo in bogastvo virov. Poglavitna naravnanost knjige, ki jo avtor sam predstavlja kot esejistično potovanje, pa so iskrena vernost, predanost Bogu in spodbujanje bralk in bralcev, da bi s srcem začutili moč duhovnosti in prihod Novega Orfeja – Kristusa. Avtor pravi: »V tem duhu želijo pričujoči eseji pričevati zanj, ki se ne razodeva le na skrivnem v utišanju srca kot odločilna Beseda človeškega življenja, temveč tudi sredi sveta v na novo prebujenem duhovnem posluhu kot Novi Orfej, rečeno s Klementom Aleksandrijskim, ki z novo pesmijo spodbudi odrešilna spreobrnjenja številnih duš ter na novo preobrazi in medsebojno uglasi prvine celotnega kozmosa.« Šinigoj v treh esejističnih sklopih po poteh filozofije, filokalije in filharmonije, se pravi dejavne ljubezni do Modrosti, Lepote in Ubranosti, kaže pot k poslednji Resnici in odrešilni Ljubezni v padlem svetu, ki po njegovem mnenju čedalje bolj tone v zlo. »Ljubezen, ki nas z blagim spevom Novega Orfeja nepreslišno kliče k spreobrnjenju, da iz pobeljenih grobov vstanemo v novo Življenje onkraj smrti.« Sleherno avtorjevo miselno iskanje, pa naj se vrača v antiko ali se srečuje s sodobno filozofijo, poezijo in glasbo, se izteče v bližino Božjega obličja; ali bolje, Šinigoj ni iskalec, temveč je svoj smisel že našel, saj je Bog tako ob njem kot v njem. Bog kot Ljubezen, tako občuti, ničesar ne vsiljuje, ampak zgolj neizmerno potrpežljivo ljubi človeka in stvarstvo. Šinigoj samega sebe uvršča med današnje filozofe, čeprav v njegovem prizadevanju prevladuje teološka misel. Najtežji vprašanji zanj sta skrivno sobivanje in medsebojni odnos Božje Previdnosti ter človekove svobodne presoje in izbire. V svojo duhovno držo vključuje molitev in slavljenje. Prihod Novega Orfeja bi se moral uresničiti kot novo rojstvo krščanskega humanizma. Današnji svet Šinigoj vidi kot kibernetsko združevanje organskih in biomehatroničnih prvin, v tem dogajanju pa pogreša vzgojo duha. Čas je po njegovem mnenju duhovno izpodjeden, pri pojmovanju pravičnosti in morale prevladuje zgolj juridično pojmovanje. Vpraša se, kako sredi zapeljivih napevov koristoljubja in uspavajočega ponavljanja sloganov pridobitništva prebuditi usnuli um sodobnega človeka, in ponudi odgovor, da bi morali obnoviti duhovno vzgojo in oblikovati novega človeka z zgledovanjem po rešilnem in nesmrtnem Kristusovem evangeljskem liku. Boris Šinigoj piše tudi o odgovornosti do drugih ljudi, sočutju, smrti, grehu, odrešitvi in vstajenju. Pri tem se navezuje na Boetija, Platona, Aristotela, Kierkegaarda, Lévinasa, Wittgensteina in številne druge filozofe, pozornost namenja slovenskim avtorjem, med njimi prezgodaj umrlemu Miklavžu Ocepku, izhaja pa tudi iz prevajalskih, miselnih in uredniških opusov Primoža Reparja in Gorazda Kocijančiča. Kot mnogim drugim se tudi njemu zdijo zavezujoča duhovna spoznanja Dostojevskega iz romana Bratje Karamazovi. Ozre se po Bibliji, saj so v njej, kot je zapisal Lévinas, zbrane vse temeljne stvari, ki so morale biti izrečene, zato da bi človeško življenje imelo smisel. Biblijske osebnosti odstirajo transcendenco. Religioznim vidikom je podrejena tudi glasba. Slišati jo je kot premagovanje časa in oglašanje večnosti. Šinigoj omeni zaprtje družbe in onemogočanje javne glasbene dejavnosti v koronskem času. Slovenska filharmonija je tedaj pripravila nastop manjše glasbene zasedbe. Izvajalci, tako instrumentalisti kot pevci, so si morali nadeti črne maske in biti primerno oddaljeni drug od drugega. »Petje z udušljivimi maskami na ustih je nedvomno podvig brez primere v vsej zgodovini glasbe.« In še: »Kako naj polni duševne bolesti z masko na ustih še pojemo psalme, ne da bi udušili glasbeno Muzo, ki nas osvobaja predsmrtnega strahu?« Šinigojevi eseji v knjigi Novemu Orfeju naproti so napisani v privzdignjenem slogu, izbranih in poetičnih besedah, mnogo pojmov pisec zapisuje z veliko začetnico in tako poudarja njihov pomen. Kljub osebnemu odnosu do verskih vprašanj je večina esejev napisana na visoki teoretični ravni, poznavalsko in poglobljeno, ter opremljena tudi z znanstvenim aparatom, zato bi jih bilo mogoče v marsičem imeti za znanstvene razprave. Zlasti srečavanje z afganistansko glasbo, proučevanje njenega razvoja in vplivov nanjo je vsebinsko pomembno, inovativno in objektivno. V teh zvokih se razodeva posebna lepota. Pisec spremne besede Alen Širca ima besedila Borisa Šinigoja za nekakšen anarhokrščanski manifest za avtentično krščansko premišljevanje filozofije, duhovnosti, poezije in predvsem glasbe. Šinigoj je tudi izvrsten glasbenik in odličen izvajalec na historičnih strunskih glasbilih.

Dodatna sredstva za oboroževanje Ukrajine in mirovna pogajanja z Rusijo, ki jih vodi Bela hiša, bodo v ospredju današnjih pogovorov zunanjih ministrov Unije. Na mizi bodo tudi razmere na zahodnem Balkanu in Bližnjem vzhodu. Drugi poudarki oddaje: - Kljub zamrznitvi ameriških carin v mednarodni skupnosti vlada negotovost. Za evropska podjetja, gospodinjstva in banke bo po besedah članice uprave NLB Hedvike Usenik veliko odvisno od obrestnih mer Evropske centralne banke. - Slovenija mora pohiteti z digitalizacijo zdravstva, s katero bodo vse bolnikove podatke združili v enotno bazo. Pristojni se zavedajo prednosti, ta teden bo objavljenih več javnih razpisov. - Graditev drugega tira zaradi finančnih težav turškega podjetja Yapi Merkezi, ki sodeluje v projektu, ne gre po časovnih načrtih. O tem se bo ta teden na obisku v Sloveniji z ministrico Alenko Bratušek pogovarjal njen turški kolega.

Gostja oddaje Med štirimi stenami bo jezikoslovka, raziskovalka, prevajalka, učiteljica in aktivistka Nina Zavašnik, ki deluje med Ljubljano in Gradcem. Po končanem študiju nemškega jezika in književnosti ter hrvaškega, srbskega in makedonskega jezika s književnostmi na Univerzi v Ljubljani se je vpisala na doktorski študij na Univerzo v Gradcu. Zaradi položaja, v katerem so glede zaposlitve ljudje z okvaro vida, je konec leta 2020 začela mednarodno iniciativo o zaposlovanju ljudi z okvaro vida, ki imajo končano univerzitetno izobrazbo. Kakšna je bila njena življenjska pot, kako je z zaposlovanjem ljudi z okvaro vida in s kakšnimi izzivi se pri tem srečujejo – o tem bo Nina Zavašnik pripovedovala v oddaji Med štirimi stenami. Z njo se bo pogovarjala Petra Medved.

Piše Ifigenija Simonović, bere Eva Longyka Marušič. Govori, naslov nove knjige Boruta Gombača je zavajajoč, česar pa ni mogoče zameriti, saj je za knjigo, kot je ta, res težko najti naslov, ki bi jo enopotezno označil. Ob prvem listanju je jasno, da ne gre za poezijo, za dramatiko, za esej ali za pesmi, namenjene glasbenemu svetu, po čemer je Borut Gombač znan že več desetletij. Gre za govorjenje o vseh zvrsteh pisanja na pesniški, žurnalističen, priložnosten ali memoarski način. V uvodu skuša avtor pojasniti, kakšne vrste je pravzaprav knjiga, ki jo je pripravil. Pravi, da to ni "zbirka priložnostnih govorov", temveč da gre "za posamezne pasaže, pa ne le iz govorov, ampak iz revijalnih in monografskih prispevkov, intervjujev, dnevnikov, scenarijev, javnih in zasebnih dopisovanj, knjižnih razstav, klepetanj ob kavici in kozarčku". Torej mešanica, ki pa vendarle mora imeti skupno nit. Kljub razkropljenosti se izkaže, da zapise povezuje razmislek o celotni avtorjevi karieri z različnih zornih kotov in spod peres različnih piscev. Zbirko torej sestavljajo izbrani izpiski iz najrazličnejših objav. Posebej zanimive so interpretacije posameznih verzov ali pesmi ali pa opisi okoliščin, ki so pripeljale do določenih zapisov. Zbirka je razdeljena na štiri sklope, ki se nanašajo na predmete avtorjevega pisateljskega in knjižničarskega udejstvovanja, torej poezije, radijskih iger, literature za otroke, pesnjenje za glasbo in delo v knjižnici. Sklope povezujejo zapisi, ki so nastali v zadnjih dvajsetih letih. Borut Gombač velja za enega pomembnejših pesnikov svoje generacije, saj je avtor petih pesniških zbirk in dobitnik prestižne Veronikine nagrade. Njegove pesmi za uglasbitev so popularne, predstavljajo poseben in pristen mariborski song. Kot žirant za nagrado Viteškega turnirja se Gombač v intervjujih in drugih zapisih predstavlja kot obziren, neumoren in nepristranski bralec poezije drugih avtorjev. Slikovito opisuje tudi delo knjižničarja. Zaposlen je namreč v Univerzitetni knjižnici Maribor in zato postaja še posebej prepoznavna osebnost obdravskega področja. Hkrati posveča pozornost tudi literaturi za otroke, tako pravljicam kot radijskim igram. V knjigi Govori Borut Gombač govori o tem, kaj misli o svojem delu oziroma kaj o njegovem delu mislijo in sprašujejo drugi. Ta zbirka zapisov je temelj avtobiografije in avtorefleksije, ki jo dopolnjujejo izjave ali zapisi novinarjev, pisateljskih kolegov, obiskovalcev knjižnice in bralcev. Vse kaže, da Boruta Gombača najbolj poznajo Petra Vidali, ki je napisala tudi spremno besedo, Bojan Tomažič, Peter Semolič, Miroslav Slana, Zoran Pevec, Maja Šučur, Nino Flisar, Melita Forstnerič Hajnšek, Muanis Sinanović ter Milan Vincetič, znameniti pesnik in mentor številnim slovenskim literatom, še posebej štajerskim in prekmurskim. Gombač se v svojih razmislekih naslanja na široko paleto piscev, pevcev in govorcev od Aristotela do Andreja Brvarja in Tomaža Šalamuna. Zato je knjiga Govori tudi zgoščen prikaz misli intelektualcev prvega četrtletja 21. stoletja, pa ne le misli glede na predmet ali vsebino, temveč tudi načina izražanja, teoretiziranja, modrovanja. Med Jurčičem in Gombačem je pač prišlo do silovitih premikov v literarnoteoretskem načinu pisanja! S to knjigo Borut Gombač tako rekoč samozavestno zaseda prostor, ki mu pripada in ki bi bil brez izpostave zapisov o svojem delu ali pogovorov z njim manj izrazit. Če se s pesniškimi zbirkami predstavlja kot pesnik, ni hkrati prepoznan tudi kot dramatik ali kolumnist, če pa se predstavi z vsemi svojimi poklici in interesi hkrati, pa je prepoznan kot vplivna osebnost v določenem kulturnem okolju. Pesmi, igre, pravljice, kolumne dandanes niso dovolj. Knjige so mrtve, če niso odprte. To Gombač spoznava kot knjižničar in kot avtor. Avtor mora stopiti na oder, spregovoriti o sebi, se odpreti, dopustiti listanje, dokazati vseprisotnost in se celo angažirati na drugih področij, sicer je neopažen in prej ali slej pozabljen. Knjiga Govori je pravzaprav album samodokazovanja. Med branjem pride do občutka, da avtor stoji pred reflektorjem, ki se neenakomerno ugaša in prižiga, bodisi le za hip, za osvetlitev kratkega zapisa, ali za daljši čas, ki je potreben za branje daljšega odstavka. Mediji so po naravi nekaj bežnega, zato postajajo tudi zbirke kolumn nov žanr knjižnih izdaj, same kolumne pa krajše in krajše, saj mediji kulturi dodeljujejo manj in manj prostora. Gombač je najbolj neposreden prav v odlomkih iz kolumn, ki jih že vrsto let piše za časopis Večer. Sproščenost nakazuje ciklus "ob kavi in kozarčku", še bolj pa drobci iz dnevniških zapisov. V intervjujih pa je soočen z vprašanji, ki zahtevajo razmislek o temah, ki jih sam od sebe morda ne bi načenjal. Borut Gombač je s knjigo Govori odkril nov način predstavitve samega sebe. Razmah literarne teorije, poglobitev literarne kritike in samorefleksije lahko preglasi poezijo in jo celo premakne na spodnje police. To je edino, kar avtor kot pesnik tvega. Na srečo je s poezijo, radijskimi igrami in kolumnami že toliko uveljavljen, da mu nikakršna kritika ali teorija ne moreta sesuti statusa pomembnega sodobnega literarnega ustvarjalca, lahko pa ga podkrepita.

Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci! Današnja cvetna nedelja nas vabi, da tudi mi z zelenjem sprejmemo Jezusa. Od okrašenih butar do preprostih oljčnih vejic. Vse to naj bi nam pomagalo h poglobljenemu sprejemu Kristusa. Pogosto se ob vsem vzvišenem dogajanju pozablja, da je to Jezusova pot na križ. Kako bomo zaupali nekomu, ki ga en dan proslavljajo množice, drugi dan pa obsodijo na najbolj sramotno smrt. Še tisti, ki so bili njegovi, se razbežijo. Gre takemu zaupati? Ko mogočna osebnost, ki smo jo kovali v zvezde, zgubi ves svoj ugled, nihče več noče imeti z njo opravka. Razočaranje je še najmanj, kar lahko ob tem občutimo. Ob pogledu na križanega Jezusa bi tudi mi lahko rekli: kako nam bo pomagal ta, ki še zase ni poskrbel. V istem času, ko Jezus na osličku jezdi v Jeruzalem, je tja prišel tudi drugi mogočnik tistega časa. Pilat prispe tja z mogočno vojaško vprego. Je dejanski vladar Jeruzalema in odgovoren za red. Eden na osliču, ki ga množica pozdravlja; drugi osovražen na konju z močno vojsko, ki edini sme razsojati med življenjem in smrtjo. Vse naše človeške izkušnje nam jasno svetujejo, komu naj zaupamo. V kapeli Scrovegni je Gioto ustvaril čudovite freske našega odrešenja, vključuje tudi Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Na tej upodobitvi je slikar povečal podobo Kristusa in jo postavil v središče freske. Za presrečnim osličkom hodijo prestrašeni in negotovi apostoli z mračnimi slutnjami o prihodnosti te poti. V nasprotju z apostoli se množica navdušeno vsuje skozi jeruzalemska vrata. Slačijo si plašče in vrhnja oblačila. To odstranjevanje oblačil namiguje na začetek Svetega pisma. Odstranjevanje oblačil simbolizira figove liste, ki sta jih morala nositi Adam in Eva, ko sta grešila. Zaradi Jezusa je naš greh odstranjen in zato naša duhovna potreba po oblačilih ni več potrebna. Jezus prihaja v mesto, da bi z naših ramen odstranil težo greha, in zato lahko ta nepotrebna oblačila krivde in strahu odvržemo. Na oljkah v ozadju se dva človeka angelskega videza stegujeta, da bi odlomila veje in s tem počastila Jezusa. Eden od njiju ima iztegnjene roke, kar simbolizira Jezusovo križanje. V tem je Giottovo skrito sporočilo za nas, gledalce: kristjan prostovoljno iztegne roke, da bi sprejel svoj življenjski križ. Kljub temu tragičnemu povabilu vsakemu izmed nas vemo, da je edini pravi kralj Jezus, ki daje življenje za grešnika. To ugotovi tudi njegov sodnik, Pilat, ko zaukaže zapisati nad glavo Križanega: Judovski kralj. Tudi mi lahko s polnim zaupanjem vzklikamo hozana pravemu in zaupanja vrednemu vladarju, ki ne prihaja z močjo in nasiljem, ampak z usmiljenjem in odpuščanjem.

V trgovinskih vojnah ni zmagovalcev. Medtem ko Peking in Washington ignorirata to dejstvo z nadaljevanjem zviševanja carin, je Evropska unija bolj taktična. Kljub temu je Bruselj ob propadu pogovorov pripravljen na obrambo interesov. Druge teme: - Udeleženci srečanja kontaktne skupine za Ukrajino neomajni glede nadaljnje podpore Kijevu v boju proti Rusiji - Slovenija ima na voljo evropska sredstva za digitalizacijo zdravstva, a ostaja kar nekaj izzivov - Ob svetovnem dnevu Parkinsonove bolezni opozorila, da se bo do konca desetletja število Evropejcev s to boleznijo podvojilo

Borzni indeksi po Združenih državah in po svetu so naglo poskočili ob 90-dnevni zamrznitvi carin, ki jih je uvedel ameriški predsednik Donald Trump. Za prav toliko časa je nato povračilne carine odložila Evropska unija. Kljub temu so trgi še vedno precej negotovi. Druge teme: - Predsednica za guvernerja Banke Slovenija predlagala novi imeni - Vlada v državni zbor poslala predlog zakona o psihoterapiji - V Novi Gorici ob EPK začetek slovensko-italijanske filmske retrospektive

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Po pesniškemu prvencu Dve zimi je Primož Čučnik, ki ga poznamo tudi kot kritika, esejista, urednika in kolumnista, izdal še dvanajst pesniških zbirk, zbirko kolumen Promet s knjigo, knjigo kritik in esejev z naslovom Delo in Dom – za katero je leta 2008 prejel nagrado Prešernovega sklada, roman Otročjost, napisanim iz vidika otroka, pred kratkim pa esejistično obarvan literarni “kolaž” Osel in senca, ki poleg razmišljanja o urbanem in ruralnem, preteklem in sedanjem, svetlobi in sencah spretno umešča avtorjev poetični pečat in ga preplete v dinamičen konglomerat s filozofskimi fragmenti in kratko prozo. Glavni junak, ki s prijateljem na dolenjskem podeželju obnavlja star družinski skedenj, s katerim ga vežejo spomini na otroštvo, v nekem trenutku prepusti vajeti lastnemu nezavednemu, da vanj prodrejo mitemi iz življenja staršev in starih staršev, ter tako starinskim pojmom in predmetom, ki jih najde v nastajajoči hiši, omogoči, da povejo svojo zgodbo. Hišo v hiši primerja s starogrškim panteonom, v katerem ugleda slepega očeta Ojdipa, jokavo Jokasto in antifašistično Antigono. Ti predstavljajo eksistencialne temelje za groteskno evropsko podrtijo, ki je bila v zgodovini že večkrat porušena. Obenem pa ob delu v skednju občuti in dojame številna življenjska, fenomenološka in ontološka protislovja: “Skedenj je stal in nikomur pisal. // Skedenj je protislovje. / S smrtjo ni nikomur lahko, / niti živim / niti živim. // Stranske vloge brez besedila. / Viže brez teksta. // Tomažek. // Ni pomembno, kako počasi greš, / dokler se ne ustaviš. // Konfucij.” Sebe in svojega delovnega sotrpina imenuje Pi Ču in Li Baj ter vzpostavi podobnost med Don Kihotom in Sančom Panso, le da ju vidi kot aktivna udeleženca, ki z združevanjem idealizma in realizma, pragmatičnosti in poezije, uspešno vzdržujeta ravnotežje pri vsakdanjih delovnih izzivih. S to razliko, da jima v tej mitološko-zenovski strukturi najbolj umanjka prav osel, ki velja za najbolj trpežno, neustrašno, pridno, zvesto, a hkrati neupogljivo in trmasto žival: “Kdor je sam svoj gospodar in svobodnega duha, v hišo pripelje osla, ne psa. Ko je pri hiši osel, ni nikogar blizu, tatovi pa se na daleč izognejo tej hiši. Vsak se boji prerekati z oslom, ko ga ta zabodeno pogleda, še največji pogumnež stisne rep med noge.” V neki drugi zgodbi nadaljuje razvijanje te misli: “Predstavljajte si trmastega osla, ki vas vztrajno ignorira in se niti za noht ne premakne, tudi če ga žgečkate in mu pripovedujete o korenčkovem raju, ki ga čaka zunaj – kaj vse zamuja s poležavanjem po hiši. Predstavljajte si osla brez čuta za domišljijo, ki bi ga nemudoma osrečila. Mislim, da noben osel ne pade daleč od svojega gospodarja. Če drži, da se osel ne cmeri in ne pokaže čustev, pa se zmotno verjame, da je brezčutna žival. Osli so zadržana in molčeča bitja, ki svojih tegob ne razlagajo vsemu svetu. Ampak kako naj vemo, kako se počuti osel, ko je sam?” Pri branju knjige Osel in senca bralec dobi občutek, kot da Čučnik skupaj s skednjem gradi tudi knjigo. Po kompaktnem in uravnoteženem prologu, v katerem se z obujanjem obredov, za katere se zdi, da so v večji meri že izumrli, poglobi v svoje otroštvo, nanaša plast za plastjo odtenke svoje subtilne poezije ter jo utrdi z opombami in ciklom Dom se premika. Sledi mu izviren Seznam stvari, ki so bodisi nujno potrebni bodisi jih v življenju ne bo pogrešal. Osrednji del knjige predstavlja pesniški cikel z naslovom Skedenj (obrnjen na glavo), posvečen predlani umrlemu Tomažu Skulju. V njem prodira v osnove poezije in filozofije ter jih bogati z refleksijami in dvogovorom o življenju, smrti in ponovni gradnji. Prosti pesniški verzi odstopajo prostor poeziji v prozi, dokler v sklopu Hiša v hiši s serijo kratkih zgodb – ki si sledijo po abecedi – dokončno ne opusti vseh oblik poezije. Z epilogom postavi streho na svojo umetniško gradnjo – analizira vzroke, dileme, filozofska vprašanja in paradokse, ki se mu porajajo med obnovo skednja. Med drugim se pomudi tudi pri podobnostih in razlikah med umetniškim delom in hišo: “Umetniško delo hoče ljudi iztrgati iz udobja. Hiša mora služiti udobju. Umetniško delo je revolucionarno, hiša konzervativna. Umetniško delo kaže človeštvu nove poti in misli na prihodnost. Hiša misli na sedanjost. Človek ljubi vse, kar služi njegovemu udobju. Sovraži vse, kar ga hoče iztrgati iz pridobljenega in zavarovanega položaja in kar ga obremenjuje. In tako ljubi hišo in sovraži umetnost.” Kljub preprostim in razumljivim razlagam pa je Čučnikov jezik v knjigi Osel in senca rahlo zbadljiv, ironičen in duhovit, prežet na eni strani s postmodernistično dialektiko in podeželskim pragmatizmom, na drugi pa s kitajskim taoizmom in zen budizmom. Pesmi, za katere se zdi, da iz avtorjevega nezavednega spontano kapljajo po načelu bežnih asociacij, vzpostavljajo bližnjice do vzporednih zgodb in krepijo fantazijski svet, ki se nam ob osvetljevanju različnih plasti skednja vsakič razpira na nov način. Skedenj je tako prispodoba za temačno kolektivno nezavedno, kamor redkokdaj zaide sončni žarek, majhna tradicionalna okna pa nudijo le omejen pogled v svet – pa vendar predmeti, ki se znajdejo v njem, nastopajo kot neke vrste šamanistični obredni totemi in obenem kot simbolne metafore. Tudi na glavo postavljena risba skednja na naslovnici, nas opozarja, da stvari niso takšne, kot so videti na prvi pogled. Brati jih moramo namreč kot rebus, pesniški koan ali nelogični paradoks, da se prebijemo do njihove biti. In Primožu Čučniku tovrstni poizkusi kar dobro uspevajo, saj v celotni knjigi Osel in senca ostaja na križišču med realnim, imaginarnim in simbolnim, s pomembnim sporočilom o vrednosti solidarnega dela, družinskega izročila in prijateljstva.

Ameriški predsednik Donald Trump je kljub velikim padcem vrednosti borznih indeksov danes dejal, da bo vztrajal pri svoji politiki. Predsednika ameriške centralne banke Jeroma Powella, ki je ocenil, da se bo zaradi carin inflacija v Združenih državah zvišala in gospodarska rast upočasnila, je pozval, naj zniža obresti. Odločitev Kitajske, ki je med drugim napovedala 34-odstotne carine na uvoz ameriškega blaga, pa je Trump označil za napačno. Po njegovih besedah je Peking zgrabila panika.

Strmoglavljenje borznih trgov ne bo spremenilo nove carinske politike ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Ta celo poudarja, da bo to vlagateljem koristilo. Ameriški zunanji minister Marco Rubio pa je dejal, da gospodarstva ne propadajo, temveč se trgi le odzivajo na dramatično spremembo svetovnega trgovinskega reda. Rubio je sicer na zasedanju zunanjih ministrov Nata poudaril še, da bodo morale članice zvišati izdatke za obrambo. V oddaji tudi o tem: - Slovenija napoveduje zvišanje izdatkov na 2 odstotka BDP pred letom 2030 - Nov holdinški sklad bo ob pomoči kohezijskih sredstev podjetjem in občinam zagotovil do 280 milijonov - Pozivi pridelovalcem k zaščiti pred pričakovano pozebo

Na ulice Carigrada in drugih turških mest se je po aretaciji carigrajskega župana in voditelja opozicije Ekrema Imamogluja zgrnilo na sto tisoče protestnikov. Zahtevajo njegovo izpustitev in politične spremembe. Kljub vladni prepovedi protestov in represiji napovedujejo nove množične proteste. Je Turčija še demokratična država? Kako močan je dolgoletni turški predsednik Redžep Tajip Erdogan in kaj ponuja opozicija? Več o razmerah v Turčiji in tudi o turškem vplivu v širši regiji v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Milan Jazbec, nekdanji slovenski veleposlanik v Ankari; Aleš Gaube, zunanjepolitični novinar in komentator časnika Dnevnik; dr. Primož Šterbenc, Fakulteta za management Univerze na Primorskem, Karmen W. Švegl, bližnjevzhodna dopisnica RTV Slovenija.

Še nekateri vsebinski poudarki oddaje: - Tudi v Zdravstvenemu domu Ajdovščina opozarjajo, da cene zdravstvenih storitev ne pokrivajo vseh stroškov - Kdo bo v prihodnje vodil Zdravstveni dom Lenart? - V Halozah so veliko vlagali v razvoj turizma. Bi ga vetrne elektrarne okrnile? - Sredi Prevalj nastajata nov otok in jezero. Gre za večnamenski park, ki naj bi povezal prebivalce. - V Štorah so za osnovnošolce pripravili turnir v odbojki sedé.

Pokojninska reforma in ureditev zdravstvenega sistema sta ključni, a hkrati med najtežjimi zavezami vlade. Socialni partnerji naj bi po zapletih dopoldne le podpisali dogovorjeno v pokojninski zakonodaji. Pristojni minister Luka Mesec zagotavlja, da je kompromis dober. Nezadovoljstvo predvsem zdravnikov medtem vzbuja predlog novele zakona o zdravstveni dejavnosti. Kljub temu se mu v državnem zboru spet obeta podpora. Ostali poudarki oddaje: - Kakšne bodo nove ameriške carine in kdo bo na udaru; Trump naj bi danes razkril podrobnosti. - Kdo bo novi rektor ljubljanske univerze? - Hokejisti Jesenic so po dveh podaljških ugnali Ritten in se uvrstili v finale alpske lige.

Meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi. Takole si rečem večkrat, ponovim pa za našim gimnazijskim učiteljem glasbe, umetnikom komponistom. Prišel je od nekod in kmalu tudi odšel. Nekega dne se mu ni več ljubilo razlagati molovih in durovih lestvic. Usedel se je, izrekel znamenite besede, razgrnil časopis in vso uro bral. V razredu popolna tišina, nerazumljiva za naš čas. To, kar omenjam, se je zgodilo pred več kot 60 leti. A zakaj čedalje pogosteje mislim nanj? Rada bi iz njegove nenavadne izjave izluščila njegov pravi obraz. Precej pozneje se je razvedelo, da je okusil Goli otok. Od časa do časa je kje pisalo, da je komponiral novo, menda zahtevno glasbeno delo. Potem nekoč kratka osmrtnica. Kaj vse pa vmes, to mi ne da miru. Seveda, saj obstajajo leksikoni in danes imamo najmanj Googla. Nič od tega mi ne razkrije sporočila tistega dopoldneva, ko se je pouk začel ob osmih in končal ob dvanajstih in je bil glasbeni pouk na urniku bolj proti koncu šolskega dne; klavir samo v nekdanji kapeli, spremenjeni v večnamenski prostor, naš komponist pa niti enkrat samkrat ni intoniral kakega dura ali mola. Kolikor se spominjam. Zdaj pa večkrat ponovim za njim: meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi. Pač – ob tej pravici se mi redno zatakne. Zakaj neki? Čemu mozgati o človekovi oziroma moji osebni pravici? O človekovih pravicah, zavarovanih pri Združenih narodih, kršene so pa po vsem planetu in pri nas tudi! Kakšna pravica je to, če je ni! Razpoloženje mi z molove lestvice usmeri v durovo Finžgarjeva izkušnja iz zapisov Študent naj bo. Kako naj bi bila nemška voda srednjega spola, če pa vsak ve, da je ženskega: tista voda, gospod profesor! Kljub nesporni resnici je učenček dobil nezadostno, pa si tudi za vekomaj zapomnil, da pravice ni! In si rečem: naj imam pravico, da se mi ne ljubi. V resnici pa mislim na našega glasbenika in na njegovo usodo. Pa na to, kaj sploh ostane učencu od njegovega učitelja. Meni je ostal on kot velika uganka. Toda mar si drug drugemu nismo prav to? Pa velikokrat tudi sebi.

V Rijadu v Savdski Arabiji naj bi se po več kot 12-ih urah končali pogovori med delegacijama Združenih držav Amerike in Rusije o vojni v Ukrajini, poročajo ruski viri. Po predhodnih navedbah Moskve sta delegaciji razpravljali o varnosti ladijskega prometa v Črnem morju. Skupno izjavo o srečanju naj bi strani objavili jutri. Omenjeno srečanje med ameriškimi in ruskimi pogajalci je sledilo včerajšnjim pogovorom med predstavniki Washingtona in Kijeva, ki jih je ukrajinska stran označila kot produktivne. Kljub pogovorom o miru sta medtem Rusija in Ukrajina danes nadaljevali medsebojne napade.

Od drevesa do drevesa vznemirjena mama orangutanka išče svojega pogrešanega mladiča. Da le ni v nevarnosti. Orangutan je ena izmed človeku najpodobnejših opic. Kitajci ga imenujejo šing šing, kar v kitajščini pomeni človek opica. V nasprotju z ljudmi, ki živimo pri tleh, šing šing živi visoko v vrhovih orjaških dreves tropskega deževnega gozda, na otokih Borneo in Sumatra v jugovzhodni Aziji. To je zelo daleč od nas, med Indijskim in Tihim oceanom. Da bi prišel z enega drevesa na drugo, orangutan ne skače, ampak hodi po veji ali lijani kot po drogu. Upogne jo, dokler ne doseže veje drugega drevesa. Pri tem je zelo previden, veje se drži vsaj z eno roko in obema nogama. Če se veja zlomi, pade. Zato vedno skrbno izbere le najmočnejše veje in ovijalke. Kljub vsemu je mama orangutanka zaskrbljena. Svojemu malčku je že stokrat rekla, naj se ne potepa.L'orang-outan : jamais sans mon petit! Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Kljub napredku pri vključevanju žensk v znanost in raziskovanje podatki kažejo, da še vedno obstajajo pomembne razlike med spoloma. V Sloveniji je med raziskovalci le tretjina žensk, delež diplomantk na naravoslovno tehničnem področju je pod evropskim povprečjem, še vedno je opazna plačna vrzel med spoloma. Zakaj nizka udeležba žensk v znanosti pomeni neizkoriščen družbeni potencial in kako ustvariti ustrezno podporno okolje, ob mednarodnem dnevu žensk in deklic v znanosti razmišljamo v torkovem Vročem mikrofonu na Valu 202. Gostje: dr. Andreja Gomboc, redna profesorica za astronomijo na Fakulteti za naravoslovje in raziskovalka v Centru za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici, dr. Kristina Žagar Soderžnik, predsednica Komisije za enake možnosti v znanosti in raziskovalka na Inštitutu Jožef Stefan, dr. Mirela Dragomir, raziskovalka na Inštitutu Jožef Stefan, in dr. Johanna A. Robinson, Andragoški center Slovenije. Brala sta Sanja Rejc in Igor Velše.   Povezave: Pogovor z dr. Damjano Rozman v Podobah znanja.   Oddaja Ob osmih z Rebeko Kropivšek Leskovar in oddaja Intervju z njo.  Komisija za enake možnosti v znanosti.  Letošnja uradna stran mednarodnega dneva žensk in deklic v znanosti. Johanna Robinson je omenila projekt Krepitev vseživljenjskega učenja in kampanjo občanske znanosti Pru čmru, pri kateri vsako pomlad popisujejo matice čmrljev (letos že poteka). 

Do sredine leta 2024 je bilo po vsem svetu uporabljenih 13 milijard in pol odmerkov cepiva proti covidu. Največji delež gre mRNK cepivoma družb Pfizer in Moderna. Letos mineva pet let od izbruha pandemije novega koronavirusa SARS-CoV-2. Ta je terjal že več kot 7 milijonov življenj, samo v Sloveniji je zaradi covida umrlo približno 7.000 prebivalcev. Stroka je enotna – smrti bi bilo še več, če ne bi hitro razvili učinkovitih mRNK cepiv. Kljub temu zlasti na družbenih omrežjih nekatera vprašanja vedno znova kljubujejo znanosti: Ali so bila mRNK cepiva dovolj preizkušena, ali je bil del človeštva zgolj del velikega cepilnega eksperimenta, ki je farmacevtskima družbama Pfizer in Moderna samo do leta 2023 prinesel več kot 100 milijard evrov? Zakaj smo v Sloveniji več odmerkov zavrgli, kot porabili? Kakšna je prihodnost mRNK cepiv? Odgovori v Intelekti. Sodelujejo: infektologinja dr. Bojana Beović, specialistka javnega zdravja dr Marta Grgič Vitek in sintezni biolog dr. Roman Jerala.

Dallasova menjava košarkarskega zvezdnika Luke Dončića za Anthonyja Davisa iz Los Angeles Lakers-ov je presenetila ne samo športno, ampak tudi ostalo javnost. Potezo so številni označili kot nerazumljivo in šokantno. Kot je dejal analitik ameriškega medija ESPN Stephen Smith, tega ni pričakoval nihče, sploh pa ne, da bo pobuda za menjavo prišla iz kluba Dallas Maverics. Luka Dončić je namreč svetovni superzvezdnik tega športa. Ostali poudarki oddaje: - Po četrtkovem požaru se dijaki vračajo v dom na Poljanski cesti v Ljubljani. Stavbo dopoldne pregledal varnostni inženir. - Trump s torkom napovedal carine za Kanado, Mehiko in Kitajsko. Te odgovarjajo s povračilnimi ukrepi. - Kljub napovedanim pogovorom o drugi fazi prekinitve ognja v Gazi Izrael z vojaškimi operacijami v enklavi.

Ruwaida Amer je 30-letna učiteljica in novinarka z juga Gaze. Kljub temu je njeno življenje pred začetkom zadnje vojno večinoma potekalo na severu v mestu Gaza. Pripoveduje, da je imela dostojno življenje. Vsak dan je poučevala ter ustvarjala novinarske prispevke in dokumentarce. Še posebej se je osredotočila na zgodbe ljudi, še najmanj ji je všeč politika. Ko se je pred 15 meseci začela vojna, se je njeno življenje popolnoma spremenilo. Sever Gaze zanjo ni obstajal več. Tam so bili vsi njeni prijatelji in učenci. Začelo se je drugačno življenje. Soočala se je s pomanjkanjem vode, elektrike, hrane, povezav s svetom. Med vojno je ključno preživeti. Nekaterim njenim prijateljem in učencem ni uspelo. Zdaj je končno na obzorju premirje. Ruwaida Amer pravi, da je varno življenje ključno. Da se lahko prosto gibaš in ti ni treba ves čas razmišljati, ali te nekdo bombardira ali ne. Zamišlja si, da to pomeni konec neprestanih preletov vojaških letal in dronov. Varnost pomeni, da se lahko srečaš s komerkoli, z družino, prijatelji. Znova lahko greš v službo. Ruwaida zadnjih 15 mesecev ni v živo poučevala nikogar. Želi si, da bi premirje bilo dokončno. Mir je nekaj najpomembnejšega. To je vse, kar si trenutno prebivalci Gaze želijo. Ruwaida pa se zaveda, da je mir pomemben za vse ljudi na svetu. Tudi zato svet poziva, da trdno podpre to premirje. Niti v najhujših sanjah si prebivalci Gaze ne želijo več nadaljevanje vojne. Verjame, da ima vsaka zgodba začetek in konec. Torej vse se enkrat konča, samo da ne vemo kako. Svoje sanje prihodnosti si v Gazi želijo uresničevati v miru, ki lahko po besedah Ruwaide reši vse težave. To zvočno pismo je tik pred nastopom premirja v Gazi poslala učiteljica in novinarka Ruwaida Amer. Ve čas vojne je ya številne medije popisovala življenjske zgodbe ljudi v Gazi.

Režim sirskega voditelja Bašarja al Asada je padel. Uporniki so po bliskoviti ofenzivi v le nekaj urah osvojili strateško mesto Homs in nato v zgodnjih jutranjih urah skorajda brez boja vkorakali še v Damask. Dolgoletni predsednik Asad je iz prestolnice le malo pred tem pobegnil neznano kam in tako končal več kot 50-letno vladavino svoje družine. Druge teme: - Izraelska vojska z napadi vnovič izzvala krhko premirje z Libanonom. - Kljub umirjanju zaposlovanja na trgu dela še vedno priložnosti. - Glavna nagrada Animateke v roke ukrajinski režiserki.

Na današnji skupščini Zavoda za zdravstveno zavarovanje bo osrednja tema informacija o pripravi finančnega načrta za prihodnje leto. S plačno reformo se bodo tudi zaposlenim v zdravstvu postopno zvišale plače, na ZZZS ocenjujejo, da bodo zato njihovi odhodki prihodnje leto višji za 141 milijonov evrov, česar sami ne bodo mogli pokriti. Za koliko bodo zato podražili zdravstvene storitve? ZSSS pa v prihodnjem letu čaka tudi nova vloga, postali bodo izvajalec zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Z julijem bomo začeli plačevati nov eno-odstotni obvezni prispevek, s katerim bodo financirali storitve dolgotrajne oskrbe. A nedorečenega je še veliko. Preostale novice: Srečanje obrambnih ministrov evropskih držav, ki namenijo največ za obrambo: Zaradi zaostrovanja vojne v Ukrajini potreba po krepitvi proizvodnje orožja. Izraelske oblasti danes o dogovoru glede premirja s Hezbolahom. Kljub temu nadaljevanje medsebojnih napadov. 40-i Slovenski knjižni sejem odpira vrata za obiskovalce. Do vključno nedelje več kot 280 dgoodkov.

Novi voditelj tokratne epizode oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija ni nihče drug kot novi voditelj Združenih držav Amerike Donald Trump, ki ga na potovanju po Sloveniji spremljajo sorodniki družine Knavs in Helena Blagne. Seveda mu v studio pridejo čestitat vsa slovenska smetana, sladka in kisla, znani domači pevci in športniki ter celo Martin Strel. Kljub obisku visokega oranžnega gosta pa se bo v eter kot po navadi oglasil Franc Kangler, ki po odstopu z mesta prometnega reporterja dela kot promotor mariborskega martinovanja. Poleg tega pa še Uroš Slak, ki bo preverjal, kdo je ta teden izstopil iz ene od desnih strank, La Toya, ki pripravlja tožbo proti predsedniku Trumpu, o Sevnici, ki se vrača na svetovni zemljevid, in novi sladici trampšniti, ki jo bo skupaj z Angelco Likovič pripravljal mojster Rudolf. Se vidimo in slišimo malo po 10.00 na Prvem.

Kljub temu pri Mihcu sije sonce! Pripoveduje: Barbara Krajnc. Napisala: Milan Petek. Posneto v studiih Radia Slovenija 1997.

Minister za gospodarstvo Matjaž Han bo danes obiskal šempetrski Mahle, kjer se bo v pogovoru z vodstvom, delavci in sindikati podrobneje seznanil z razmerami v podjetju in morebitnimi ukrepi. Družba je napovedala, da bo zaradi preselitve delov proizvodnje v Bosno in Hercegovino in na Madžarsko ter nove naložbe v električno proizvodnjo v Šempetru odpustila približno 600 delavcev. Kljub zmanjšanju števila zaposlenih pa direktor podjetja Mahle električni pogoni Slovenija Guntram Haas napoveduje nova vlaganja v vrednosti 300 milijonov evrov. V oddaji pa tudi o tem: - Hezbolah napadel izraelsko vojaško oporišče. Izraelska vojska vdrla v oporišče mirovnih sil - Tajvan v visoki vojaški pripravljenosti, v novih vojaških vajah ga obkolila kitajska vojska - Nogometaši v Ligi narodov strli Kazahstan in ostajajo v igri za prvo mesto v skupini

Za posebno epizodo Radia Ga Ga – Nova generacija so se v studiu zbrali vsi glavni akterji politične koalicije in opozicije – od Urške in Marjana, do Joca in Branka, vse pa je presenetil Robi z vabilom na poroko med njim in Tino. Kljub čestitkam, šrangi, ukradeni nevesti, zaobljubam, obredu in zabavi pa se je vmes našel še čas za vse redne in izredne sodelavce. Za Uroša Slaka, ki je v studiu od članov SD hotel, da izdajo presenečenje, za novega ministra Sajovica, ki je pregledal hleve slovenske vojske, za Marcela Štefančiča, ki je o gospodarstvu kramljal z ministrom Hanom in seveda za Odmeve s Svetlano Makarovič, ki ne namerava vrniti Prešernove nagrade. Z nami na poroki pa so bili seveda Jan Plestenjak, Karel Erjavec, škof Kramberger in še vsaj trije znani gosti. Vse to ste lahko slišali v Cukrarni, zdaj pa še enkrat v petek dopoldne na prvem.

Državni zbor se bo danes seznanil s predlogom državnih proračunov za prihodnji dve leti. Vlada predlaga povečanje porabe za 900 milijonov na 17,1 milijarde evrov. Kljub gospodarski rasti bo primanjkljaja za skoraj 2 milijardi. V oddaji pa tudi o tem: - Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski na vrhu v Dubrovniku omenil možnost konca vojne v Ukrajini v prihodnjem letu - Orkan Milton s silovitimi vetrovi in obilnim padavinami dosegel Florido; številna mesta poplavljena, 2 milijona odjemalcev brez elektrike - Na Koroškem ob svetovnem dnevu duševnega zdravja v ospredju pomoč zaradi stisk po lanskih poplavah