Podcasts about kljub

Od ruskega napada in zaostritve vojne v Ukrajini v teh dneh minevajo štiri leta. Rusija tudi v obdobju druge svetovne vojne ni bila tako dolgo vpletena v oboroženi konflikt. Kljub pogajanjem ni videti, da bi bil mir kaj bližje, še naprej se povečuje število žrtev na obeh straneh, nadaljujejo se tudi napadi na civilno infrastrukturo. O možnostih za zbližanje stališč, iskrenosti mirovnih pogajanj, predvsem pa o stanju duha v obeh državah bomo spregovorili v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Boštjan Udovič, politolog, FDV Univerze v Ljubljani; Miha Lampreht, nekdanji dopisnik iz Moskve; dr. Simon Malmenvall, rusist, zgodovinar in teolog; Helena Ponudič, dopisnica RTV Slovenija iz Moskve.

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Podoba oceana, ki visi v sobi ene od protagonistk kratkih zgodb Tjaše Mislej, je namerno ambivalentna: poudarja namreč spremembo perspektive glede na občutja gledalke. Podoba je vedno ista, a ko se Krista Marija, ki je bila do tedaj stereotipno utelešenje tradicionalne in utesnjujoče ženske triade mati-žena-gospodinja, odloči za radikalen rez, se ji ocean zdi »miren, prostran in neskončen«, tako kot so prostrane in neskončne tudi možnosti, ki jih vidi pred seboj. Že po prvem razočaranju pa se prizor spremeni: »Ocean je zdaj videti drugače: siv, pust in nedostopen.« Kljub temu protagonistka ne občuti obžalovanja, odprt konec – kot so večinoma vsi konci v zbirki Ocean na steni – pa daje slutiti, da se bo podoba oceana še naprej spreminjala in odsevala njena notranja občutja. Metafora se zdi že skoraj preveč popreproščen povzetek raznih rekov in modrosti o tem, kako imajo vsake oči svojega malarja in kako spremenjen zorni kot že nakazuje spremembo položaja, vendar je teža pogleda oziroma perspektive v kratkih zgodbah Tjaše Mislej prestavljena s protagonistk na bralko oziroma bralca. Dvanajst pripovedi v zbirki Ocean na steni privzema imena svojih junakinj. Gre za različne ženske v različnih družbenih vlogah, ki v trenutku poteka zgodbe ozaveščajo svoj položaj od zunaj. So v fazi spreminjanja svoje perspektive, kar je za ene vir tesnobe, za druge pa navdih. Ozaveščanje sprožajo različni dejavniki: od spopadanja z revščino do nemogočih cen nepremičninskega trga, od težavnega iskanja zaposlitve do staranja. Vsaka po svoje odpira novo življenjsko poglavje, saj so se bodisi po lastni odločitvi bodisi po sili razmer znašle v položajih, v katerih ne morejo ali ne znajo več vztrajati. Zgodba vsake od njih se začne z uvajanjem v spremembo, kar pomeni, da se je vse, kar se je do tega trenutka kopičilo, že zgodilo. Pripoved se iz sedanjosti obrača v preteklost, včasih že preveč razlagalno, kot bi šlo za didaskalije. Kot celota se zbirka nahaja na tanki liniji med angažmajem in programskostjo, in marsikatera zgodba ne uspe povsem zajeti začrtane poante. Zato pa toliko bolj izstopajo tiste, kjer se politično in osebno spojita v gmoto, ki nato duši same protagonistke in njihove medčloveške in družinske odnose. S prikazovanjem konkretnih, individualnih situacij, ki so opisane živo, otipljivo, Tjaša Mislej opozarja na tiha, a še kako prisotna vsakdanja bremena. Pripoved o Sonji spremlja izobražen, ozaveščen mlad par z dvema otrokoma, ki pa se zaradi preobremenjenosti drug od drugega vse bolj oddaljujeta. Sonja bi morala zaključiti pisanje doktorata, a ji ne steče, ker mora skrbeti za majhna otroka in gospodinjstvo, medtem ko je njen partner, edini z redno zaposlitvijo in torej redno plačo, pod nenehnim pritiskom zaradi službenih obveznosti. Avtorica se spretno izogne iskanju grešnega kozla in se raje osredotoči na to, da partnerja ne zaznavata več stiske drugega – ne zato, ker tega ne bi hotela, temveč ker ne moreta. Vsak od njiju je na svoj način ukleščen v lastni mehanizem, iz katerega ne more izstopiti, ker je tveganje preveliko. Ali pa se jima tako samo zdi, ker ne moreta več razmišljati trezno, in prav v tem Mislej prepozna dramatični potencial. V sistemski poklop je ujeta tudi Beti, ki iz finančnih in etičnih pomislekov ne more oddati dementne mame v dom za ostarele, se pa zato povsem izčrpa. Primer Beti ni samo plastičen prikaz vse bolj upehane posameznice, ki vsak dan težje skrbi za mamo, vzdržuje šoloobveznega otroka in študentko ter zraven dela, temveč pripoveduje tudi o vse šibkejši državni skrbi za starejše, o predragih domovih za ostarele, v katerih pogosto primanjkuje osebja, ker je to krepko podplačano delo, tako da morajo skrb pogosto prevzeti ne več mladi in zdravstveno nekvalificirani otroci, najpogosteje ženske v družini. Tretja zgodba, ki jo velja izpostaviti, je zgodba o Hani, ki obravnava tematiko splava in izpostavlja pravico do svobodne izbire odločanja nad lastnim telesom. Bolečine, s katero se sooča Hana, ne more olajšati še tako ljubeč partner, tudi zato, ker si ne zna niti predstavljati njenih razsežnosti. In čeprav odločitev ni bila ne lahka ne preprosta, je jasno, da je bila za Hano nujna, tako kot je bilo nujno, da se za poseg odloči sama. Tako kot v ostalih zgodbah Tjaše Mislej tudi tu nagovarja odzive predstavnikov različnih ideologij: od tistih, ki želijo pomagati, pa ne znajo prisluhniti, do onih, ki so odkrito nasprotovalni in že tako težek položaj še otežujejo. Zgodbe o Hani, Sonji in Beti sodijo v vrh zbirke Ocean na steni. Vidi se, da avtorica Tjaša Mislej izhaja iz gledališkega sveta in da zna dobro prepoznati potencial značaja v kombinaciji s pravo situacijo, ki nato ustvari krizno priložnost in s tem zgodbo. Podoba oceana se v zbirki spreminja od zgodbe do zgodbe. Nekatere zaradi odprtih koncev izzvenijo, zato pa so toliko bolj prepričljivo izrisani značaji, ki ostajajo avtoričina močna točka tudi tam, kjer se pripoved spogleduje z karikaturo, kot v primeru Kriste Marije. Tudi v neudobni vztrajnosti odprtih koncev je mogoče razbrati drugačen namen: s tem, ko ne ponuja odgovorov v zgodbenih okvirih, predaja dileme zunajliterarni stvarnosti.

Kot je dandanes že v navadi, smo prvi vpogled v najnovejšo priredbo klasičnega romana Viharni vrh dobili skoraj leto pred premiero s pomočjo neuradnih fotografij s snemanja. Te so ponujale precej transgresivno vizijo viktorijanske ljubezenske zgodbe, ki prek tragičnega odnosa med Catherine Earnshaw in Heathcliffom, temnopoltim varovancem njenega očeta, tematizira vprašanja medgeneracijske travme ter rasnih in razrednih trenj v angleški družbi 18. stoletja. Tudi pred prvimi podobami Margot Robbie kot Catherine in Jacoba Elordija kot Heathcliffa pa nas večina verjetno ni pričakovala tradicionalne priredbe. Fennell se je v svojem dosedanjem delu namreč precej zavestno in z veseljem predala vlogi provokatorke. Vseeno so prej omenjene fotografije prizorov s kostumi v slogu osemdesetih let prejšnjega stoletja, svetlolaso Robbie v vlogi temnolase Catherine in izrazito erotičnimi trenutki razburili marsikaterega oboževalca izvirnika. Še večja tarča pomislekov pa sta bila glavna igralca. Kljub pogostim diskrepancam v starosti igralcev in njihovih likov, je petintridesetletna Robbie precej vprašljiva kandidatka za vlogo Cathy, ki v romanu umre pri svojih osemnajstih. Še bolj problematičen pa je seveda izbris Heathcliffove rase. Prav sedaj, ko je javni diskurz tako osredotočen na probleme reprezentacije, razmerij moči in prevpraševanje zgodovine, bi lahko Fennell v svoji priredbi povedala kaj zares pomembnega. A se je odločila, da ne bo. Kot režiserka tudi sama prizna, je omenjeni konteksti pri pisanju scenarija niso zanimali. Fennell je želela prej kot samo knjižno predlogo na veliki zaslon prenesti svoj najstniški vtis romana. Za ta namen si je pred ponovnim prebiranjem knjige tudi izpisala vse, česar se je spominjala od preteklih branj. Med temi zapiski so se tako znašle reči, ki so se režiserki skozi leta vtisnile v spomin, pa tudi tisto, kar je v procesu pozabljanja in fantaziranja sama dodala. Sodeč po filmu in njenih besedah, je pri adaptiranju bolj zvesto sledila tem vtisom kot Brontëjinemu romanu. Njeno priredbo bi lahko zato ustrezneje karakterizirali kot fanovsko literaturo v filmski različici. Kot številne priredbe romana prej Fennell v svoji v ospredje postavi del zgodbe, ki se osredotoča na odnos med Catherine in Heathcliffom – izpusti torej knjižno sedanjost, v kateri Brontë izriše usodo naslednje generacije na Viharnem vrhu. Fennell vsebinsko niti v najširšem smislu ni zvesta sporočilu ali resnici romana, temveč raje sledi svoji čustveni resnici. Heathcliffov lik je tako odrešen praktično vseh svojih okrutnih lastnosti ter s tem zravnan v idealiziranega romantičnega junaka. Mnogo drugih likov je iz zgodbe izbrisanih ali združenih v en lik, pa tudi njihove motivacije in dejanja so drugačni. Vse te spremembe služijo izbrisu kompleksnejših družbenih vidikov romana ter osredotočenju na trenutke zgodbe, ki lahko samo v takšnem vakuumu zares delujejo kot epska romantična tragedija. Tako se najnovejši Viharni vrh popolnoma preda erotičnim podtonom romana in estetiki kiča iz osemdesetih. Fluorescenčno oranžno-rožnato nebo in razkošna kostumografija bi lahko bili vzeti naravnost s platnic cenenih zgodovinskih ljubezenskih romanov – ti so nenazadnje navdihnili tudi plakat filma. Mogočna scenografija prehaja med meglenimi travnatimi griči in izumetničenimi notranjščinami, ki obenem spominjajo na Drakulo Francisa Forda Coppole in Rocky Horror Picture Show režiserja Jima Sharmana. Namesto zgodovinsko ali literarno ustrezne priredbe nam Fennell s tem ponudi čutno, impresionistično, stilizirano izkušnjo. Če uspemo ob ogledu tudi sami popolnoma zanemariti izvirni roman, lahko s potopitvijo v to izkušnjo film doživimo kot učinkovit, koherenten in estetsko presunljiv izdelek. Bere: Maja Moll Piše: Vanja Gajić

Letošnji nagovor najvišjega ameriškega predstavnika na varnostni konferenci v Münchnu je bil za Evropo precej bolj pomirjujoč kot lani. V nasprotju z bojevitimi besedami podpredsednika JD Vancea je zunanji minister Marco Rubio ubral spravljive tone ter poudaril skupne vrednote in preteklost transatlantskih partnerjev. Kljub temu pa je branil ameriško trgovinsko, migracijsko in energetsko politiko kot nujno za preživetje v novem svetu Druge teme: - Sporna ravnanja ameriške migracijske službe pod drobnogledom v več tisoč sodnih procesih - Poročilo vlade: Slovenija uspešno znižuje emisije, razen v prometu - Brazilec Braathen pokoril olimpijsko veleslalomsko konkurenco: Žan Kranjec 12-i

Kljub vse bolj naprednemu zdravljenju, novim tehnologijam in zdravilom, je rak pri nas še vedno vodilni vzrok smrti, imamo 6. najvišjo stopnjo umrljivosti v EU in tudi pojavnost vseh najpogostejših rakov pri nas je precej višja od povprečja EU. V zadnjih 20 letih se nam je podvojila, kar lahko sicer pripisujemo staranju prebivalcev, velik delež pa gotovo življenjskemu slogu, tveganem vedenju, tudi onesnaženemu okolju. Za uspešno zdravljenje pa je pomembno zgodnje odkrivanje, prvi sum postavi družinski zdravnik. O vlogi družinskega zdravnika na tem področju se je Helena Lovinčič pogovarjala z družinsko zdravnico Neno Kopčavar Guček.

Piše Sanja Podržaj, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice. Nič novega. Toda tokrat ni sam, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti utopljene mladenke. Dramatičen začetek novega romana literarnega zgodovinarja, publicista, urednika in pisatelja Aljoše Harlamova Dohtar in Povodni mož se zvrtinči v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne – odgovor ni Povodni mož. Dohtarja po eni strani spoznamo kot stereotipno predstavo Franceta Prešerna, ki se je ugnezdila v našo kolektivno zavest. Njegovo življenje se vrti okrog veseljačenja s prijatelji, medtem ko opravlja službo pravnika v odvetniški pisarni Blaža Crobatha in tolče revščino. Zanj skrbi njegova vdana sestra Katra, ki mukoma prenaša njegove muhe in ga spodbuja, naj poskusi vsaj kaj privarčevati, da bo lahko odprl svojo advokaturo. Ves denar porabi za pijačo, zato naokrog hodi razcapan in drži se ga slab sloves. A kot pesnik je genialen – in za pesnike se spodobi, da so trpinčeni, nesrečni in predvsem nesrečno zaljubljeni. Podoba, ki se je verjetno zapekla v spomin več generacij, je Prešeren, ki ga je v biografskem filmu Pesnikov portret z dvojnikom izvrstno upodobil igralec Pavle Ravnohrib. Tam je bil prikazan kot arhetipski romantični pesnik, vendar literarna zgodovina in komparativistika kažeta nekoliko drugačno sliko. Vsak, ki se ukvarja s pisanjem, ve, da gre za trdo delo, ki zahteva tudi veliko študija in tehnične spretnosti, še posebej pri strogih pesniških oblikah, kot so sonet, gazela, glosa in druge forme, prek katerih se je izražal Prešeren. Danes vemo, da je imel veliko zaslugo pri tem jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop, ki je Prešerna seznanjal s trendi v svetovni književnosti in ga spodbujal, naj jih posnema. Z ozirom na to je zelo verjetno, da ljubezen do Julije Primic ni bila tako usodna, ampak je šlo bolj za zgledovanje po poeziji italijanskega renesančnega pesnika Francesca Petrarce, za katerega je značilno čaščenje in oboževanje nedosegljive ženske. To je za svoj roman spretno izkoristil Aljoša Harlamov, saj je v njem naročnica sonetnega venca kar Julijina mama, podjetna vdova Julijana Hartl. Sonetni venec naj bi namreč vzbudil zanimanje za njeno hčerko med bogatimi snubci. Prav tako Harlamov v romanu prikaže, kako bi lahko nastajal Krst pri Savici. Pesnika k pisanju spodbuja prijatelj Čop, nevrotičen izobraženec, ki ves čas tiči med knjigami. Dohtar v romanu pa ves čas išče rešitve, kako bi epsko lirsko pesnitev zaključil. Zaradi ostrega analitičnega uma, natančnosti in discipline, ki jo terja takšno delo, pa je Dohtar primeren tudi za detektiva. V tej vlogi se znajde, ko sklene dogovor s skrivnostnim Metternichovim odposlancem z Dunaja. Ta ga ne bo obtožil za umor dekleta, s katerim so ga našli na bregu Ljubljanice, če v desetih dneh najde pravega morilca. Izkaže se, da Dunajčana ne zanima samo smrt nesrečne mladenke, temveč predvsem delovanje ljubljanske prostozidarske lože Prijateljev Rimskega kralja in Napoleona. Sprva celo misli, da je tudi Dohtar del te lože. Harlamov je v zgodovinski plati romana prikazal zanimivo obdobje, ko se je v izobraženskih krogih že začela oblikovati neka nacionalna zavest, obstajalo pa je več struj, ki so prihodnost naroda in jezika videle zelo drugače. Dohtar je v romanu glede tega precej nevtralen, kar bralkam in bralcem omogoča dober razgled po različnih scenarijih, ki bi se lahko odvili. Sam se ima namreč predvsem za Kranjca in kot Kranjce razume pač vse ljudi, ki živijo na Kranjskem, ne glede na to, kateri jezik govorijo. S Čopom se o poeziji pogovarjata v nemščini, njun skupni cilj pa je prek poezije povzdigniti kranjski jezik. Drugače je razvoj jezika na ozemlju današnje Slovenije na primer videl Stanko Vraz, ki tudi nastopa v romanu. Zagovarjal je ilirizem, torej bližanje kajkavščini in nato poenotenje južnoslovanskih jezikov. Polemike o jezikovnem vprašanju, ki sta jih imela s Prešernom, so se ohranile v pismih. To je samo en primer, kako živo in prepričljivo je zastavljeno zgodovinsko ogrodje romana, v katerem spoznamo tudi nekatere druge kulturnike tistega časa, s katerimi je Prešeren prijateljeval: poleg že omenjenega Čopa so tu še trgovec, zbiratelj in mecen Andrej Smole, pesnik in urednik Miha Kastelic ter slikar Matevž Langus. In niso vsi predstavljeni v najboljši luči, zaradi česar so kot literarni liki ne le prepričljivi, temveč tudi zanimivi in zabavni. Takšen je tudi celoten roman, ki se kljub zgodovinskosti ne jemlje preveč resno in nas na številnih mestih uspe nasmejati. To gre verjetno pripisati tistemu domišljijskemu delu, ki je dopolnil in literariziral zgodovinsko podstat. Tako lahko beremo posrečene odlomke, ki na zbadljiv in domiseln način povezujejo Prešernov čas z našim: »Mladi Ljubljančani so, če je bilo verjeti nerganju njihovih staršev, že cele dneve preživeli za zasloni. Preizkušali so nove modne kroje, ki so jih dali šivati po spominu z izletov v Trst, nove kombinacije, si posojali, pomerjali to in ono in se nenehno hodili preoblačit.« Dohtar in povodni mož ni prvi roman o Francetu Prešernu, pred Harlamovom so o njem pisali Anton Slodnjak, Ilka Vašte, Mimi Malenšek, Ivan Sivec … A prvič beremo roman, ki ni zgolj biografski, ampak Prešerna preoblikuje v polnokrven literarni lik. In prvič beremo roman, v katerem je slovenski literat predstavljen kot amaterski detektiv. Vendar pa to ni nekaj novega v svetovnem merilu, saj so različni avtorji za like v svojih zgodovinskih kriminalkah uporabili Agatho Christie, Arthurja Conana Doyla, Oscarja Wilda, Charlesa Dickensa, sestre Brönte in druge. Kriminalni žanr se je med slovenskimi avtorji že dodobra razcvetel in pravi čas je, da se razveja tudi v podžanre, kot je zgodovinska kriminalka. France Prešeren se torej prelevi v detektiva, to, da je v romanu imenovan Dohtar, pa nam omogoča, da se vseeno distanciramo od ustaljene podobe pesnika, ki jo gojimo kot narod. Preiskavo začne pod prisilo Dunajčana, ki se predstavlja z različnimi imeni, a kmalu v njej začne uživati. Sledi ga nemalokrat vodijo v slepo ulico, na napačno pot ga želi speljati tudi Dunajčan, ki ga skuša prepričati, da je umor dekleta povezan s framasonsko ložo. Dunajčan in Dohtar med preiskavo spleteta nenavadno vez, zdi se, da oba uživata tako v raziskovanju skrivnosti kot tudi v intelektualnih pogovorih o svobodi, poeziji, politiki in pravičnosti, v katere se zapletata. Hkrati pa se Dohtarju s preiskavo odpira tudi drugačen pogled na Ljubljano in njeno družbo. Odkriva, da svojih bližnjih prijateljev le ne pozna tako dobro, kot si je mislil, in da vsak nekaj skriva. Ko Dohtar umorjeno dekle poveže z izginotjem dveh drugih mladih Ljubljančank, sum pade tudi na tiste, ki jim najbolj zaupa. Ko nazadnje pride do odgovora, še sam ne more verjeti resnici in roman se konča prav tako dramatično, kot se je začel. Dohtarju se primer razrešuje na podoben način kot piše pesmi. Po dolgem premlevanju, iskanju možnih povezav, ki ga vodijo tudi v napačne smeri, se nenadno zgodi preblisk, ko na primer nekdo reče nekaj, kar v njem vzbudi nek spomin ali vtis. Na takšen način vročično zaključi Krst pri Savici, navdihnjen od muz ali vina, in na takšen način se mu tudi izkristalizira, kdo je morilec. Tovrstni momenti se kar nekajkrat ponovijo in to lahko romanu tudi očitamo. S tem se nekako vrača k podobi trpinčenega genija, poleg tega pa po nekaj ponovitvah takšen način razkrivanja novih sledi in dokazov postane predvidljiv, nedomišljen in monoton. Kljub temu pa tega romanu ne moremo zares zameriti, saj ima toliko drugih odlik: inovativno zgodbo, izdelano zgodovinsko ozadje, izbran in bogat jezik, s katerim nam živo slika tako prostor in čas kot tudi like in dogajanje, napetost, duhovitost … skratka vse tisto, zaradi česar je branje vznemirljivo in zabavno. Vse, kar si od žanra tudi želimo.

Zvečer se bodo uradno začele 25-te zimske olimpijske igre Milano-Cortina. Italija jih - 70 let po Cortini d'Ampezzo in 20 let po Torinu - gosti tretjič, prvič v zgodovini uradno na dveh prizoriščih. Slovesnost ob odprtju, ki se bo začela ob 20-ih, bo na milanskem nogometnem stadionu San Siro, v neposrednem prenosu pa bodo sodelovali tudi športniki z drugih tekmovališč. Organizatorji obljubljajo dih jemajoč spektakel. Druge teme: - Kljub napovedi ameriško-iranskega srečanja strah pred neposrednim spopadom ostaja v zraku. - Washington zavrnil predlog Moskve za podaljšanje omejitev po izteku jedrskega sporazuma Novi start. - Na kmečkem protestu v Ljubljani naj bi se danes zbralo približno 500 udeležencev.

Izteka se pogodba Novi Start, ki sta jo leta 2010 podpisala ameriški predsednik Barack Obama in ruski predsednik Dmitrij Medvedev. Gre za edini preostali sporazum, ki Rusiji in Združenim državam Amerike, ki skupaj posedujeta 87 odstotkov vsega jedrskega orožja na svetu - omejuje strateške zaloge jedrskih bojnih glav in izstrelitvenih sredstev. Kljub temu, da sporazum že zdaj deluje v omejenem obsegu, spremenjenih okoliščinah novih tehnologij, kot je umetna inteligenca, v luči vpletenosti obeh držav v vojno v Ukrajini, pa tudi v luči povečevanja kitajskega jedrskega arzenala, bi končanje zdajšnjih omejitev, povečalo tveganje za novo oboroževalno tekmo, ne le med jedrskima velesilama, ampak tudi širše.

Zadnji dve leti se število nedovoljenih prehodov meje pri nas zmanjšuje. Kljub temu vprašanje migracij še vedno ostaja zelo aktualno. Pri upravljanju migracij se tako v Sloveniji kot tudi na ravni Evropske unije obetajo obsežne spremembe. Junija letos bo namreč v celoti začel veljati evropski pakt o migracijah in azilu, ki med drugim prinaša obvezno solidarnost med članicami Unije ter hitrejše in učinkovitejše azilne postopke. Kako se Slovenija pripravlja na izvajanje pakta o migracija in azilu? Kakšne spremembe prinaša pakt? Kako je s tujci, ki pri nas ostajajo? Kako uspešno se vključujejo v našo družbo? Odgovori v tokratni oddaji Studio ob 17.00. Gostje: Matej Torkar, generalni direktor direktorata za migracije na ministrstvu za notranje zadeve; Katarina Štrukelj, direktorica Urada za oskrbo in integracijo migrantov; Franci Zlatar, izvršni direktor Slovenske filantropije; Miha Blažič, predstavnik Ambasade Rog.

Drugi poudarki oddaje: - V Kapelah krepijo meddruštveno povezovanje in ohranjanje zaščitenega naravnega habitata Jovsi. - V Kočevju bodo v neposredni bližini zdravstvenega doma namesto križišča gradili krožišče. - V Idriji pa so najuspešnejšim športnikom lanskega leta podelili priznanja. - Kljub pomislekom so kobariški svetniki vendarle našli finančna sredstva za postavitev razstave etnološke zbirke Pavla Medveščka o staroverstvu..

Ameriški predsednik Donald Trump je z mize očitno umaknil možnost vojaške zasedbe Grenlandije. Prav tako je Trump na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu postregel z omehčanim stališčem glede uvedbe dodatnih carin za evropske države, ki so napovedale sodelovanje v vojaški vaji na tem arktičnem otoku. Kljub mehčanjem stališč začasnega stanovalca Bele hiše se v Evropi vse bolj krepi spoznanje, da je zanašanje na nezanesljive in očitno zamerljive zaveznike vsaj vprašljivo, če že ne nesmiselno. Sočasno Trump z Odborom za mir očitno maje temelje mednarodnega reda, s koketiranjem z Moskvo pa v Evropi, predvsem na vzhodu, vse bolj soustvarja nekakšno novo kolonialno ureditev sveta.

Ernst Hans Gombrich nas v svoji knjigi Zgodovina umetnosti, ki je prvič izšla leta 1950, vodi po zgodovinskem zemljevidu umetnosti. Bralcu ponuja koordinate za orientacijo v kronološki zgodbi umetnosti, ki se je – podobno kot jeziki – rodila ob neznani uri, v kraju, ki mu človek še ni podelil imena. Avtorja ne zanima zgolj zaporedje slogov in obdobij, temveč predvsem vprašanje, kako umetnost deluje: kakšno vlogo ima v življenju ljudi, v obredih in verovanjih, v politiki in vsakdanjiku. Zanima ga, zakaj so umetnine nastajale, kakšne potrebe so zadovoljevale, kako so ljudje nekoč gledali svet – in koliko teh, pogosto zelo globokih miselnih vzorcev, nosimo v sebi še danes.Čeprav je od prve izdaje knjige minilo že več kot sedemdeset let, Zgodovina umetnosti ni ostala zamrznjena v času. Ernst Hans Gombrich jo je v novih izdajah dopolnjeval in razširjal, predvsem z dodajanjem poglavij o moderni umetnosti, do katere je gojil določene zadržke. Zavedal se je omejenosti pogleda od blizu in ni želel napovedovati, katere oblike eksperimentalne in abstraktne umetnosti bodo presegle trenutne modne tokove ter prestale presojo časa.Knjiga je bila ob izidu sprejeta z velikim navdušenjem, pozneje pa tudi kritično – zlasti zaradi evropocentričnega pogleda in odsotnosti ženskih umetnic. Kljub tem razpravam delo ohranja svoje izstopajoče mesto in pomen.Gombrich še vedno ostaja ključen avtor za razumevanje umetnosti, v marsičem je presenetljivo aktualen, v povsem drugačnem svetu, nas lahko še vedno uči nečesa bistvenega: kako gledati. Sogovornica: Katja Jenčič, prevajalka in urednica knjigeFotografija: detajl stropa Sikstinske kapele, Michelangelo, iz knjige Zgodovina umetnostiZaložba Studia humanitatis

Money-How po petih letih: kaj smo se naučili o denarju Money-How praznuje pet let delovanja. V tem času smo posneli 243 epizod in ostajamo zvesti svojemu poslanstvu – neodvisnemu finančnemu opismenjevanju. V 243 epizodah smo prehodili pot skozi eno najbolj razburkanih obdobij v sodobni zgodovini financ. Od pandemije in globalnega zaprtja, do vrnitve visoke inflacije, agresivnega dvigovanja obrestnih mer, geopolitičnih pretresov in vojn. Kljub negotovosti so bili borzni trgi radodarni do tistih, ki so ostali disciplinirani. Globalni delniški trgi so v tem času zrasli za približno 70–80 odstotkov, slovenski trg pa je dosegel zgodovinske ravni. Money-How se je iz podcasta razvil v celovit ekosistem za vlagatelje. Ne ponuja le informacij, temveč tudi orodja, ki pomagajo sprejemati bolj premišljene finančne odločitve. Pet let ni cilj. Je šele začetek. Hvala vsem, ki soustvarjate Money-How. Hvala vsem, ki spremljate Money-How. Poslušajte Money-How, ne bo vam žal. Rojstnodnevno darilo: 50% popust na Money-How Premium Ob peti obletnici se želimo zahvaliti naši skupnosti. Samo danes, 21. januarja, vam podarjamo 50-odstotni popust na letno naročnino Money-How Premium, ki vključuje: • Premium vsebine: članki in video analize. • Modri AI: finančni pomočnik za hitre in preverjene odgovore. • Taxistent: rešitev za avtomatizirano vodenje evidenc, oddajo davčnih napovedi in pametno davčno optimizacijo. Več na https://money-how.si/premium/

Piše Veronika Šoster, bereta Maja Moll in Igor Velše. V romanu Agate Tomažič Ušabti se ponovno srečamo s kriminalističnim inšpektorjem Robertom Obrhom, ki smo ga spoznali že v romanu Čmrljev žleb. Oba romana se močno spogledujeta z zakonitostmi kriminalnega žanra in jih izrabljata v svoj prid, pri čemer je bil Čmrljev žleb poglobljena študija patologij, značajev in razmerij neke družine in okoliša, Ušabti pa je v tem smislu še bolj osredotočen, saj gre za napeto igro mačke in miši med inšpektorjem Obrhom in upokojenim srčnim kirurgom Vladimirjem Baumgartnom. Avtorica je do svojega glavnega junaka oziroma antijunaka Obrha nepopustljiva, ves čas ga preizkuša, komentira, analizira, ob tem pa nastavlja tudi ironične bodice, ki nasmejijo in vznemirijo. Že sam primer, ki ga Obrh tokrat rešuje, je absurden – Baumgarten namreč prijavi krajo lestve s podstrešja, in ker gre za priznano osebnost, je prijava seveda resno upoštevana – morda iz bojazni, da gre za šifro za kaj drugega, morda pa samo zato, da se v stisko spravlja nesrečnega Obrha. In res je pravi nesrečnik, po domače bi lahko rekli, da mu ni nič jasno, razen ko mu slučajno je, pa si tega ne drzne izraziti. Včasih pa se mu preprosto ne ljubi. V tem romanu je njegov značaj še bolj pod drobnogledom kot v Čmrljevem žlebu, prav uživamo lahko, ko opazujemo njegove muke, potenje, nervozo, zadrego, ko mora poslušati in prenašati nadutega doktorja, ki je med drugim baje rešil življenje samemu Titu. Roman temelji na njunem medsebojnem zbadanju, preizkušanju meja, drezanju, provociranju, ob tem pa Baumgarten nenehno zavzema pozicijo tistega, ki ve več, nekakšnega mentorja, ki bo Obrha razsvetlil, ga kaj naučil, mu kaj razkril. Nevsiljivo se zato ponuja primerjava z novelo Stephena Kinga Nadarjeni učenec iz zbirke Pomlad, poletje, jesen in smrt, v kateri ostareli nacistični priseljenec mladega fanta radikalizira do neslutenih razsežnosti. V obeh primerih gre za velik razkorak v hierarhiji akterjev, prav tako se obe zgodbi intenzivno in slastno politično nekorektno plastita, dokler ne pride do končne katarze oziroma produkta tega toksičnega odnosa. Zatohlost, nevarnost, nabuhlost in vzvišenost se kažejo že v samem prizorišču, doktorjevem stanovanju, ki se Robertu zdi kot pravi muzej. Povsod so knjige, afriške maske, preproge iz eksotičnih živali, kipci, dragocenosti, vse skupaj pa spremljajo še visoki stropi in dragoceno masivno pohištvo. Nič čudnega, da je Robert takoj prevzet, pa tudi zgrožen in šokiran, najprej predvsem nad preprogami, ki seveda niso legalne, kasneje pa ga vedno bolj duši tudi vroč zrak, ki ga občasno meša ventilator: »Šele zdaj se je zavedel, da je ves preznojen, čeprav je, odkar je prišel na obisk, stal pri miru. V stanovanju je bilo peklensko vroče, še zagatnejša je bila kombinacija vročine z vlago. A doktorju, kot je bilo videti, ne ena ne druga ni prišla do živega. Klimatske naprave sploh ni imel, zato pa je pri kavču stal velik star pločevinast ventilator, ki je podivjano vrtel eliso. A je le vrtinčil zadušljivi, vroči zrak, kot bi stepal jajčni beljak v gostljat sneg. Vladimir Baumgarten pa se je premikal po prostoru lahko in brez muke, kot bi albatros drsel na zračnih tokovih.« Ni naključje, da se ob teh opisih takoj spomnimo na zatohlo faraonovo grobnico v samem srcu piramide, sploh v navezavi na naslov, ušabti, ki pomeni pogrebno figuro. Te so dajali v grob, da bi v posmrtnem življenju služile uglednemu pokojniku. Ta motiv se izkaže za ključnega in se prav mojstrsko vpiše v sam konec romana, obenem pa pogosto omenjanje vročine in utrujajoče vrtenje protagonistov v krogu, ko doktor noče povedati, kdo naj bi mu stregel po življenju in zakaj je sploh poklical policijo, spretno zadržuje občutek klavstrofobije, ujetosti, neizogibnosti, celo usodnosti. Tako roman tudi na stilski ravni deluje v prid svoji metaforiki. Pri tem gostem, težkem zraku romana ima seveda prste vmes tudi avtoričin slog, ki je namerno gost, zbit, poln zagonetnosti, podrobnosti, pa vendar v kontekstu romana deluje hudomušno in utemeljeno, čisto nič pretirano. Sploh med vrsticami je skrito veliko pomenljivi reči. Med besednim spopadanjem, v katerem inšpektor sicer vedno bolj popušča in sklanja glavo, Roberta tudi bolje spoznamo. Predvsem njegovo družinsko ozadje in očetovo željo, da bi imel lepo odraslost in bi postal znanstvenik, kar pa se ni ravno uresničilo. Robert se tako vse bolj pozicionira kot ranjeno in obupano, čeprav strokovno res precej nesposobno bitje, ki pa se je z vsem skupaj že sprijaznilo: »Ravno prav toplo je bilo v povprečju. Ni več sanjal o tem, da bi se dvignil nad vso to množico v ničemer izstopajočih, nikdar docela zadovoljnih, venomer malce zavistnih, a tudi nikdar dovolj razbesnjenih ljudi. Da bi napredoval za kak klin na lestvi in nanje pogledal zviška. Za kaj takega je bilo prepozno, je bil prepričan.« Tudi zaradi tega je Robert Obrh odlična tarča za odločnega, oholega, pokroviteljskega doktorja. Ta mu zelo rad razlaga, kako je bil spoštovan in kaj vse je dosegel, počuti se večvrednega. Svojo strokovnost in ugled seveda malo napihuje. Glede na vse njegove zaklade in komentarje se Robertu vedno bolj kaže doktorjeva belska vzvišenost, kot jo imenuje pri sebi, prav tako ga žalosti, ko se spravi na njegovega junaka, misijonarja Ignacija Knobleharja. Kljub temu pa ga prenaša, posluša, kmalu se mu celo priljubi, saj si zanj vedno vzame čas, zato spregleda njegovo problematično mišljenje in predsodke in se raje predaja poslušanju. Ker je Robert v svojem razmišljanju precej prostodušen in naiven, doktor pa posmehljiv in nadut, sta skupaj pravi sod smodnika. Roman Ušabti pa se ne ustavi le pri dokazovanju družbenega položaja, nadvladi in preprostem petelinjenju, temveč v lika vpiše tudi njuno tragično plat. Pri Robertu gre predvsem za njegovo potopitev v udobno povprečje, pri doktorju pa seveda za občutek odrinjenosti, odvečnosti, ki mu sledi strašanska samota, pravo morje samote, kot nekje zapiše avtorica Agata Tomažič. Roman Ušabti tako odpira kar nekaj ran, ne samo zgodovinskih ali družbenih, temveč tudi čisto osebnih, in dreza vanje, dokler se grobnica z veličastnim pokom dokončno ne sesede sama vase.

Na predvečer svojega 10. rojstnega dne je izvedela, da ima možganski tumor. Hani Hafner je to povsem spremenilo življenje. Brezskrbno otroštvo, ki bi moralo biti polno veselja in igrivosti, sta zamenjala strah in boj za preživetje. O spopadanju z boleznijo in njenimi posledicami je 16-letna Hana Hafner, ki obiskuje gimnazijo Poljane v Ljubljani, napisala knjigo Skriti sopotnik. Sprijazniti se je morala, da bolezen ni minila in da bo vedno prisotna v njenem življenju. Odločila se je, da bo njeno poslanstvo ozaveščanje o otroškem raku. Kljub hudi izkušnji pravi, da je v življenju vedno prostor za upanje in svetlobo, zato pogumno stopa skozi življenje, saj bi rada uresničila svoje želje in cilje, ki si jih je zadala. Hana Hafner bo gostja tokratne oddaje Med štirimi stenami. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.

Film tunizijsko-francoske produkcije nas popelje skoraj natanko dve leti nazaj, do 29. januarja 2024, ko med izraelsko ofenzivo severnega dela Gaze v klicni center palestinskega rdečega polmeseca pokliče majhna deklica. Režiserka Kaouther Ben Hania je želela pri prikazu resničnih dogodkov tega dne obiti prikaze nasilja in grozot, ki jih vsakodnevno spremljamo prek medijev in družbenih omrežij. Tako med celotnim ogledom ostanemo v prostorih klicnega centra ter skupaj z osebami na platnu nemočno čakamo, upamo in poskušamo razločiti šumeče besede Hind Radžab. Z izpisovanjem izvornih imen datotek posnetkov Hindinih klicev na pomoč nas film ves čas opominja na resničnost, na kateri je osnovan. Seveda je največji in najbolj pretresljiv opomnik glas šestletne deklice, ki ob napadu izraelske vojske več ur preživi v avtomobilu, polnim trupel njenih družinskih članov. A čeprav v filmu ves čas poslušamo dejanske posnetke dekličinih klicev, bi bilo vse preveč enostavno pozabiti, da gre za arhivsko gradivo. Da nam prepreči predolgo predajanje tej kognitivni disonanci, režiserka tudi nastope igralcev ponekod kombinira z izseki glasov resničnih oseb, ki jih ti upodabljajo. Proti koncu filma resničnost v film vdre še bolj nazorno – v zadnjem obupanem poskusu pohitritve reševanja začnejo sodelavci klicnega centra dogajanje v pisarni v živo prenašati prek družbenih omrežij. Takrat na zaslonu telefona, ki jih snema, uzremo posnetke resnične ekipe, ki se je stegovala za rešilno bilko sočutja javnosti in njenega pritiska na odločevalce. Dokudrama Glas Hind Radžab deluje prej kot dokument kot pa filmski izraz. Pri tem jasno jasno sledi strukturi in prijemom drugih, zahodnih filmov o tragičnih klicih v sili, kar si lahko razložimo s tem, da so med producenti filma zvezdniki, kot sta Brad Pitt in Joaquin Phoenix. Kljub temu se zdi skoraj neokusno komentirati scenarij, zasnovo likov, igro ali režijske odločitve. Film doseže svoj glavni in morebiti tudi edini cilj. Občinstvu približa resničnost, ki se morda zdi nepredstavljiva, a bi nam morala biti do sedaj že dobro poznana. Tako gledalcem, ki od vsakdana v Gazi sicer odvračajo oči, razkrije dejanski ustroj genocida. Tistim od nas, ki smo zaradi svojih algoritmov za Hind izvedeli že pred slabima dvema letoma, pa uspe natančno izrisati frustrirajoče birokratske ovire, ki prebivalcem Gaze in Zahodnega brega pod krinko diplomatskega posredovanja odrekajo tudi redke preostale drobce suverenosti in vzvode za samoohranitev. Ob genocidu, ki ne glede na vse, še kar traja, in kljub uporu javnosti le pridobiva mesto na seznamu zločinov proti človeštvu, ki se trenutno odvijajo po svetu, je Glas Hind Radžab prav zares film našega časa. Kot pravi režiserka: »Ta zgodba ne govori samo o Gazi. Nagovarja univerzalno bolečino. […] Film lahko ohrani spomin. Film se lahko upre pozabi. Naj bo glas Hind Radžab slišan.« Piše: Vanja Gajić Bere: Eva Longyka Marušič

Več filmskih kritikov se je pošalilo, da je Veličastni Marty nekoliko zavajajoč naslov, saj so pričakovali dokumentarec o režiserju Martinu Scorseseju. A naslov drži, Chalametov Marty Mauser je res veličasten lik, film pa presežek, ki se uvršča med letošnje favorite za filmske nagrade, predvsem pri glavni moški vlogi. Chalametova predstava je še toliko bolj navdušujoča zaradi dolgoletnih priprav. Mladi igralec je poleg očitno fizično zahtevnega treninga za znanstvenofantastično trilogijo Peščeni planet in poleg tega, da se je za glasbeno biografijo Popolni neznanec naučil igrati kitaro in peti kot Bob Dylan, kar sedem let izpopolnjeval igranje namiznega tenisa, da je uspel izvajati mojstrske trike, ki jih prikaže v filmu. A to sploh ni športni film. Prvenstveno gre za film o prevarantu, ki skuša voziti slalom med fantázemskimi ambicijami in izmikanjem odgovornosti resničnega življenja. V tem je do neke mere podoben drami Uncut Gems, ki sta jo je Safdieja posnela pred sedmimi leti in je prinesla več igralskih nagrad Adamu Sandlerju. Tudi to pot je dogajanje primarno postavljeno v New York, kjer spoznamo naslovnega junaka, najboljšega ameriškega igralca namiznega tenisa. Marty ne le, da sanja o svetovni slavi in uspehu, on že živi to življenje, čeprav sam šport ni posebej uveljavljen, on ni ravno prezentabilen in za nameček še izgubi v finalu londonskega turnirja. A kot vedno in znova dokazuje v filmu, noben poraz ne ustavi njegovega zagona, samozavesti in ambicij. Tako mimogrede okrade nevarnega gangsterja, zapeljuje nekdanjo filmsko zvezdo in s prijateljem opetnajsti skupino nevarnih newjerseyskih mladeničev. Kljub dobrima dvema urama trajanja tempo filma niti za trenutek ne popusti, poleg tega pa nas nagradi s kopico presenetljivih preobratov. Veličastni Marty je torej dober, ampak – ali je bolj veličasten kot rokoborski The Smashing Machine? Med filmoma je presenetljivo veliko vzporednic. Oba sta postavljena v svet športa, v preteklost, ko se ta šport šele uveljavlja, in nekoliko nenavadno se oba končata s športnim dogodkom na Japonskem. V obeh sta protagonista garača, ki poskušata prikrojiti pravila, ker verjameta v lastno izjemnost, in predvsem oba filma gradita živčni ritem s kanček predolgimi in pretirano bližnjimi kadri, s katerim sta Safdieja zaslovela. In čeprav sta oba avtorja mojstra filmske obrti, je glede na videno Josh posnel občutno boljši film. Kot prvo, Veličastni Marty izstopa s humorjem, kot drugo, pa z bistveno boljšim glavnim igralcem. Dwayne Johnson v The Smashing Machine prikaže vse, kar zmore, a je igralsko v velterski kategoriji, Timothée Chalamet pa v težki, če si izposodimo metaforo. Žal je nekoliko pod radarjem zdrsnil še tretji film, ki si zasluži primerjavo. Na Liffu prikazani Če bi imela noge, bi te brcnila je posnela Mary Bronstein, žena dolgoletnega sodelavca Safdiejev Ronalda Bronsteina, sicer tudi soscenarista Veličastnega Martyja. Tudi njen film nosi pečat filmske šole Safdiejev s podobno stresnim tempom, izjemno igro in protagonistom, ki glavo drži milimeter nad gladino med vse silovitejšo poplavo. A obstaja nekaj ključnih razlik, ki njen film naredijo še bolj izstopajoč. Medtem ko Safdieja že vso kariero v središče postavljata like z družbenega roba, zaradi česar jih lahko naredita še bolj fantastične oziroma veličastne, ne da bi trpela prepričljivost, je Bronstein zgodbo osredotočila okrog ženske srednjega razreda, liberalke in matere, ki se tako prepričljivo sabotira, da ji na koncu, še bolj veličastno kot Martyju, propade celo lastni propad.

Kljub napredku v zadnjih letih se starejši v Mariboru še vedno soočajo s številnimi izzivi. Občina jih želi nasloviti v novem akcijskem načrtu "Starosti prijazen Maribor". O podrobnostih smo spregovorili v tokratni Radijski tribuni.

Kljub vse slabši bralni pismenosti smo pogumno vstopili, ne samo v volilno, ampak tudi Kosovelovo leto in leto Zofke Kveder. Zato bi morda lahko vzeli v roke roman ene prvih slovenskih pisateljic Njeno življenje, v katerem med drugim piše, kako mora ženska v patriarhalni družbi ubogati moškega, kar je žal pogosto aktualno še danes. A če med preštevilnimi, ki ne berejo knjig, nekateri tega ne počnejo z izgovorom pomanjkanja časa, za kar temeljito poskrbi kapitalizem, ki ima raje čips kot misli, bi morda lahko preberali vsaj kakšno pesem. Na primer Evropa umira.

Glavna junakinja Ana zelo dobro opisuje, kako jo je objemal obup, kljub temu, da je dobila povabilo v topel dom, kjer je po dolgem času uživala vse udobje gostoljubja. Kljub temu je vzela ogromno tablet....ki bi lahko končala njeno življenjsko pot.

Kljub temu, da smo rasno neobremenjen podkast, preverimo kdo vse ima belca v ekipi v ligi NBA in na tem mestu opravičilo AJ Greenu in Milwaukeeju. Imate belo nado. Luka nam pove kako izgleda Božič v Miamiju, Tilen pa živi na cesti. Pomagate mu lahko na spodnjem linku. Za konec še na kratko, kaj in […]

Odkar pomni, družina naše sogovornice živi v najeti garsonjeri. Sestra je invalidka zaradi posledic možganskega tumorja in kapi, mama je na vozičku zaradi multiple skleroze, oče, ki je letos tudi sam hudo zbolel, nenehno skrbi za obe, sogovornica pa je briljantna študentka, ki si kljub nemogočim razmeram in hudi finančni stiski ni pustila vzeti sanj o študiju. In ga končala kot prva in najboljša v letniku. Vse to je dosegla v 18 m2 veliki garsonjeri. Bilo je težko in odrekali so se vsi, a pravi, da povezanosti in odnosa, ki ga imajo, ne bi zamenjala niti za hišo. Po magisteriju si izjemno želi vpisati še doktorat, a je šolnina zanjo žal nedosegljivo visoka. Današnja zgodba je gotovo ena lepših v letu, v katerem je Botrstvo praznovalo 15 let obstoja. Ker je tako zelo posebna, spodbudna, skoraj neverjetna in ker je zgodba o družini, ki je premagala na videz nepremagljive prepreke in je kljub njim oziroma, bolje, prav zaradi njih neverjetno povezana. Naša sogovornica pa je tudi ob in ki je nastajala tudi ob pomoči programov Zveze Anita Ogulin.

Slovenija danes praznuje dan ustavnosti, saj se je s sprejetjem svoje ustave pred 34-imi leti tudi pravno odcepila od Jugoslavije. Predsednik Ustavnega sodišča Rok Čeferin je ob tej priložnosti opozoril na nazadovanje demokracije in posvaril pred lažnimi novicami. Druge teme: - Po napovedi zvišanja minimalne plače finančno ministrstvo opozarja na več-milijonske posledice. - Kljub mirovnim pogajanjem Rusija krepi napade na Ukrajino. - Kam v prazničnem času najpogosteje potujejo Slovenci?

V izredno spremenljivih vetrnih razmerah Domnu Prevcu ni uspelo osvojiti šeste zaporedne zmage in se tako pridružiti veliki peterici, ki drži absolutni rekord svetovnega pokala. Maratonsko tekmo je osvojil Rjoju Kobajaši, čeprav je bil v finalu devet metrov krajši, Prevc je končal na drugem mestu. Je pa danes za novo slavje poskrbela Nika Prevc, z rekordno 26-to zmago v karieri. Drugi poudarki oddaje: - Ukrajinski predsednik Zelenski želi po pogovorih v ZDA posvet z evropskimi zavezniki - Izrael z novimi naselbinami na Zahodnem bregu proti ustanovitvi palestinske džave - V Sloveniji ogromno neprijavljenih odlagališč vozil, tudi na občinskih zemljiščih

Po izobrazbi je Urška Breznik sinologinja in umetnostna zgodovinarka. Prav študij kitajske kulture, jezika, zgodovine in filozofije je bil tisti, ki ji je odprl oči za širše družbeno zavedanje. Branje Edwarda Saida, palestinsko-ameriškega akademika in političnega aktivista, ter soočenje z evrocentrizmom pa sta jo pretresla in ji dala vedeti, da zahodna družba ni tako urejena, kot se rada predstavlja. Danes deluje v mariborski Pekarni Magdalenske mreže, kjer se tesno prepletatata njeno osebno in poklicno življenje – v nevladnem sektorju, pravi, meja med njima skoraj izgine. Za druge se aktivno postavlja najmanj osemnajst let, prelomni trenutek pa se je zgodil leta 2012, ko so v Mariboru mestu organizirali razstavo, ki je izraelske naselbine na Zahodnem bregu prikazovala kot simbol napredka in moderne arhitekture, povsem iztrgane iz konteksta okupacije. »Na otvoritvi razstave smo organizirali protest. Nanjo je bil povabljen tudi izraelski veleposlanik. No, in takrat se je rodila ideja, iz katere je nastala kulturna ambasada Palestine.« Od takrat naprej ozavešča javnost, v zadnjem času pa so skupaj z nevladnimi organizacijami vložili kazensko ovadbo proti izraelskim politikom in zahteva tudi pravno odgovornost za genocid.Pri svojem delovanju se Urška vsakodnevno srečuje z birokratskimi zidovi, ki preprečujejo konkretno pomoč ljudem. Opozarja na razkorak med politično retoriko in dejanskimi upravnimi postopki. Čeprav se slovenski politični vrh javno rad predstavlja kot podpornik Palestincev v njihovih prizadevanjih, se v praksi zatika pri osnovah, kot so vizumi. Izpostavlja primer mladega prostovoljca iz Dženina, ki zaradi okupacije ni mogel na slovenskem veleposlaništvu v Tel Avivu oddati prstnih odtisov. Izrael mu je zato preprečil prihod v Slovenijo, češ da je »varnostna grožnja«, slovenska diplomacija pa je ostala pasivna. »Ko se z njimi pogovarjaš, imaš občutek, kot da sploh ne vedo, kaj se dogaja ali pa da so na strani Izraela. To je prav neverjetno.«Kljub sistemskim oviram solidarno deluje na lokalni ravni. Nevladne organizacije vidi kot »nujno zlo«, ki krpa luknje tam, kjer država odpove – od socialnih stisk do integracije. V Mariboru vodi skupine za učenje slovenščine, kjer se srečujejo Palestinci, Iranci, Ukrajinci in domačini. Učijo se jezika, obenem pa tudi spoznavajo in gradijo skupnost. Prepričana je, da solidarnosti ne moreš občutiti, če živiš v zaprtem mehurčku udobja: »Solidarnost zelo težko občutiš, če živiš v zaprtem krogu ljudi, ki so iz istega poklica, istega družbenega razreda ... in ne vidiš, kako ljudje v resnici živijo.«Njena vztrajnost temelji na prepričanju, da nimamo pravice obupati. Navdih črpa iz besed Palestincev, ki kljub grozotam ohranjajo upanje, ter filozofije, da aktivizem ni le orodje za spremembo vlade, temveč ščit, ki varuje pred tem, da sistem spremeni nas. »Palestinke in Palestinci ves čas govorijo, da je izguba upanje privilegij zahoda. Ker oni si tega ne morejo privoščiti, saj bi potem lahko vsak dan preprosto legli in čakali, da nanje pade bomba.« Zato verjame v »optimizem volje in pesimizem duha« – v zavedanje, da je situacija težka, a da se je zanjo nujno boriti.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

Tokrat smo za vas izbrali zelo zahtevno knjigo z izzivalnim naslovom Prepovedana izkušnja in podnaslovom ob katerem dvignemo obrvi, Od ašrama do samostana. Avtor je duhovnik, p. Joseph-Marie Verlinde, ki je bil v mladosti zelo nadarjen: uspešno je doktoriral iz jedrske kemije in dobil prestižno mesto mladega raziskovalca. Že v času študija je popolnoma prekinil s katoliško vero in zašel v ezoterične duhovne prakse: iniciiran je bil v transcendentalno meditacijo, ter postal priljubljen učenec Maharishija Mahesha Yogija, ki ga je spremljal v ašram v Himalaji. Kljub podrtim mostovom, kot se sam izrazi, je ob neposrednem stiku z Jezusom, našel pot nazaj, kjer je po dolgi poti postal duhovnik. Knjiga je izšla pri založbi Ognjišče.

Sašo je bil prikupen malček, vendar silno nagajiv. Kljub njegovi otroški prijetnosti pa mu je večkrat hitro zavrela kri. Takrat se je silno razjezil ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Teden mineva v znamenju bolj ali manj iskrenih prizadevanj za mir v Ukrajini. Sestanki v Moskvi, na Floridi in v Bruslju za zdaj ne prinašajo miru, dajejo pa vtis, da se vse strani v sporu zavedajo, da se vojna ne bo končala na bojiščih. Kljub temu bi bilo zelo težko oceniti, da si v Moskvi dejansko prizadevajo za mir, še posebej v luči stališč ruskega predsednika, da je pripravljen tudi na vojno z Evropo, če bi bilo to potrebno. Vojna je beseda, ki je v zraku tudi pri Trumpovem ravnanju glede Venezuele, vojna pa je še naprej tudi očitno naravno stanje za Palestince. Čeprav naj bi v Gazi veljalo premirje, miru ni. Po labirintih sveta vas bo ta teden popeljal Matjaž Trošt.

Nekoč je v majhni vasi živel fant po imenu Danilo. Bil je priden, prijazen in vedno pripravljen pomagati drugim – a imel je veliko težavo: kamorkoli je šel, ga je spremljala nesreča! Kljub temu se Danilo nikoli ni vdal. Verjel je, da se dobro vedno povrne in da bo nekoč tudi njega obiskala sreča. Tako se začne zgodba o Nesrečnem Danilu – pravljica, ki nas uči, da pogum in dobrota premagata vsako nesrečo.Vir: Čarobni vodnjak, Zbornik pravljic narodov Sovjetske zveze, zbrala in obdelala A. Ljubarskaja, prevedla Marija Kmetova, Mladinska knjiga, Ljubljana 1948, bere Nataša Holy

V nekoč bogati in prelepi deželi Bengaliji, v času, ko so bogovi in boginje še hodili po Zemlji in so čudeži prevevali vsakdanje življenje, je živel Brahman. Kljub duhovni nalogi pa je bil ta Brahman izjemno reven.Niti kosa zemlje ni imel v lasti, da bi si zagotovil preživetje, in tudi z vodenjem obredov si ni mogel privoščiti niti dveh polnih obrokov na dan. Skupaj z ženo in otroki je živel v skromni koči, vsak dan je bil zaznamovan z negotovostjo in lakoto.Vir: The Project Gutenberg eBook of Folk-Tales of Bengal, By the Rev. Lal Behari Day, Author of ‘Bengal Peasant Life,' etc. Macmillan and Co., Limited, St. Martin's Street, London 1912, First Edition 1883, iz angleščine prevedla Nataša Holy, bere Nataša Holy

Teddy, s teorijami zarot obseden čebelar, s pomočjo avtističnega bratranca Dona ugrabi direktorico farmacevtskega podjetja Michelle, za katero verjame, da je Nezemljanka, ki škoduje naravi, izvaja globalni nadzor in načrtuje uničenje planeta. Toda bojevita Michelle se ne prepusti kar tako vlogi žrtve ... Bugonija je novi celovečerni film Yorgosa Lanthimosa, v katerem pionir »grškega čudaškega vala« po fantazijsko-zgodovinski satiri Nesrečna bitja iz leta 2023 ponovno sodeluje z avtorskim izzivom naklonjeno Emmo Stone. Najprej se seveda postavi vprašanje, zakaj sploh delati priredbo popolnega filma – Bugonija namreč s svojim pripovednim lokom, mračnim humorjem in končnim preobratom povsem zvesto sledi južnokorejski znanstvenofantastični mojstrovini Save the Green Planet! (Rešimo zeleni planet) iz leta 2003. Izvirnik je režiral Jang Joon-hwan. Jang je bil resda predviden tudi za režiserja ameriške različice, a je krmilo prevzel Yorgos Lanthimos in snov po svoje pregnetel. Divjaško, punkersko energijo izvirnika, ki se kljub nizkoproračunskemu srcu B-filma ponaša z mojstrskimi režijskimi rešitvami in številnimi cinefilskimi posvetili, je nadomestil s svojim prepoznavnim šik minimalizmom, podmazanim z visokim proračunom. Lanthimosov slog filma je hladen, odmaknjen, nadzorovan, hkrati pa ves čas ustvarja napetost, tako z nelagodno sopostavitvijo slike in glasbe, ki uglajenim mizanscenskim rešitvam nasprotuje, kot s svojim pristopom do likov, ki bi ga lahko v skladu z vodilnim motivom označili za entomološkega – nastopajoče osebe namreč avtor opazuje kot žuželke (z njim pa seveda to počnemo tudi mi kot gledalci). Skratka, filmski organizem v obeh inačicah poganja dinamika nasprotij. Na prvi pogled so očitne družbene razlike med direktorico in delavcem za tekočim trakom v istem podjetju. Lanthimos je spremenil in poudaril spolne vloge – v korejskem izvirniku je šlo za par moškega in ženske, ki ugrabita vzvišenega direktorja; dvajset let pozneje dva moška, sostanovalca iz razreda revnih zaposlenih, ugrabita toksično šefico, pasivno-agresivno ultrabogatašinjo. Toda mojstrstvo filma je v tem, da v resnici nič ni prav zares fiksirano. Domnevno preprost Teddy kot predstavnik dobrega in domnevno sofisticirana Michelle kot predstavnica zla se v dialoškem dvoboju izkažeta za enakovredna borca. »Laž, resnica … kakšna je sploh razlika?« vpraša Michelle in s tem čudovito povzame postresničnostni duh časa. Film vzpostavlja tudi nasprotje med lažnim jezikom korporativnega komuniciranja in osebnim, človeškim aktivizmom, a hkrati sam Teddy priznava, da je »99,9 odstotka tega, čemur rečemo aktivizem, samo osebno izpostavljanje in prikrito vzdrževanje blagovne znamke«. Gre za izjavo leta. V primerjavi s korejskim izvirnikom imajo čebele v Bugoniji precej pomembnejšo vlogo, večpomenski naslov filma namiguje med drugim na antično prepričanje, da se lahko čebele rodijo iz kadavrov goveda. Čebele simbolizirajo ciklično naravo življenja, smrti in ponovnega rojstva, kozmosa in časa, s posnetkom čebel se Bugonija tudi začne in konča. Po eni od teorij naj bi se z njihovim pojavom pred 60 milijoni let evolucijsko uveljavilo spolno razmnoževanje – da bi se tej komponenti izognila, se Teddy in Don pred svojim podvigom kemično kastrirata, kar je, ob spremenjenih spolnih vlogah v primerjavi z izvirnikom, interpretacijsko precej zgovorno. Čebele so tudi simbol zdravja in varuhinje preživetja, a so vseeno podvržene boleznim in nevarnosti samouničenja, kot izpostavi film, ki tudi pokaže, da je nespametno in celo nevarno vzpostavljanje vzporednic glede družbenih ureditev čebel in ljudi. Korejski izvirnik je bil dogajalno postavljen na rob propadlega rudnika in po svoje nadaljuje z rudarjenjem tudi Lanthimos, namreč po bogatem nahajališču tem. Kljub temu, da je svojo predlogo na prvi pogled dodobra oklestil, ni v ničemer zmanjšal vsebinskega izobilja in množice drobnih detajlov. Če kaj, se je kvečjemu poklonil vizionarstvu svojega predhodnika, ki je pred desetletji napovedal algoritemske mehurčke, v katerih živimo danes, zapredke teorij zarot, ki včasih niti ne dohajajo dejanskih družbenih norosti, pa politične napetosti, ki izvirajo tudi iz navezave ekonomsko-okoljske problematike, sebičnost in nečloveškost in zlorabe, ki se skrivajo pod iluzijo normalnega teka življenja … Bugonija z jezikom črne komedije oziroma mračne satire, ki postaja vedno bolj grenka, bolj ko o njej razmišljaš, natančno zariše duha časa in apokaliptično vzdušje konca. Toda jedko posmehljiv film je preveč inteligenten, da bi ga lahko uokvirili s poenostavljenimi frazami. Za svoj moto bi si lahko vzel tudi misel Fredrica Jamesona, da si je lažje predstavljati konec zemlje oziroma narave kot zlom poznega kapitalizma. A hkrati lahko gledamo Bugonijo prav kot kritiko tega našega fantaziranja o koncu sveta … Baladni vodilni song korejskega izvirnika, Somewhere Over the Rainbow, je Lanthimos nenazadnje zamenjal s podobno otožno, a krožno odprto Where Have All the Flowers Gone? Skratka, razumevanja zapletenosti časa, v katerem živimo, ne moremo doseči brez razumevanja vseh paradoksov sobivanja nasprotij. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Dejan Kaloper. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Medžanrsko prehajanje v štirih sodobnih kinematografskih filmih«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.

Tudi 30. podnebna konferenca ni prinesla omembe vrednega preboja, čeprav so pogajanja postavili na simbolično lokacijo – v Amazonijo. Medtem ko smo vsaj kratkoročno že presegli mejo stopinje in pol globalnega segrevanja, svetovni politični voditelji ne zmorejo niti omeniti največjega razloga za podnebno krizo, to je naša raba fosilnih goriv. Da o izpustih, ki jih povzročajo vojske, sploh ne govorimo. Kljub razočaranjem, ki jih zadnja leta prinašajo sklepi podnebnih konferenc, pa je to edini svetovni forum, na katerem sodelujejo politični odločevalci. Gostje: – klimatologinja, profesorica Lučka Kajfež Bogataj, – glavna slovenska podnebna pogajalka Tina Kobilšek, – mladinski podnebni delegat Jan Zupan.

Državni zbor je potrdil proračuna za prihodnji dve leti, ki prinašata rekordne izdatke. Kot pojasnjuje finančni minister Klemen Boštjančič, je tako med drugim zaradi nujnih strukturnih reform, pa tudi zaradi globalnih negotovosti, tako trgovinskih kot političnih. Kljub temu so obrambnemu ministrstvu odvzeli nekaj sredstev. Druge teme: - Evropska komisija predlaga okrepitev vlaganj v prometno infrastrukturo za izboljšanje vojaške mobilnosti; za to bo potrebnih približno 100 milijard evrov - Nemčija zavrnila plačilo odškodnin za genocid v Namibiji na začetku 20-ega stoletja, ki ga je sicer priznala pred štirimi leti - Policija prijela požigalca starega mlina v Beltincih; v preteklosti so ga že obravnavali zaradi kaznivih dejanj

Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje varnosti, tako imenovani Šutarjev zakon, ki ga je v nekoliko popravljeni obliki od vladnega predloga nekaj po polnoči sprejel državni zbor, prinaša več pooblastil policiji, zaostruje kaznovalno politiko in posega v del socialnih pravic. Pričakovati je, da bo zakon pristal na ustavnem sodišču. Tudi danes se namreč vrstijo opozorila, da nesorazmerno posega v človekove pravice. Župani občin jugovzhodne Slovenije menijo, da gre za korak naprej in izboljšanje pravnega okvira za reševanje romskih vprašanj. Ostali poudarki oddaje: Večmilijonska škoda po neurju v Goriških brdih. Tik za mejo v več krajih blatno opustošenje po poplavah. Udeleženci podnebne konference v Belemu tudi o boju proti dezinformacijam in zelenemu zavajanju. Preiskava Mozaik: sedem Slovencev osumljenih spletne izmenjave gradiva o spolnih zlorabah otrok.

Kako misliti nuklearno dobo in na kakšne načine je izum jedrskega orožja vplival na vojskovanje, diplomacijo, znanost in človekov položaj v svetu Odkar so Združene države pred 80 leti na Hirošimo in Nagasaki odvrgle atomski bombi, svet ni več isti. Drugačen je zrak, ki ga dihamo in vse od tistega trenutka vsebuje sevanje, drugačna je zemlja, ki je bila deležna sevanja ne le dveh uradno odvrženih bomb, ampak tudi več kot dva tisoč še močnejših bomb, ki so jih velesile poizkusno detonirale v nadaljnjih desetletjih. Spremenile pa so se tudi manj oprijemljive reči: spremenil se je način, kako se odvijajo vojne in diplomacija, spremenil se je način, kako se financira znanost, morda ni isti niti položaj človeka v svetu, ki ima naenkrat zmožnost Zemljo čez noč spremeniti do nerazpoznavnega stanja, v katerem se naše življenje - vsaj v dosedanji obliki - ne bi moglo nadaljevati. Kljub enormnim razsežnostim dejstva, da smo ljudje dejansko ustvarili nekaj tako uničujočega, pa se s tem danes razmeroma malo ukvarjamo. Če je bil prvih nekaj desetletij strah še otipljivo navzoč, kubanska raketna kriza, ki je svet pahnila na sam rob jedrske vojne, pa je dejansko pripeljala do nekaterih obsežnih sporazumov in omejitev oboroževanja, se zdimo danes kar nekako pomirjeni s tem, da ima vsaj 9 držav na svetu atomsko bombo in da je atomsko orožje prav v vsakem trenutku v pripravljenosti za uporabo. Še več, celo opuščanje težko doseženih sporazumov in napovedi testiranja jedrskega orožja, ki se ravnokar dogajajo, nas ne pretresejo zares. V tokratni Intelekti se bomo pogovarjali o tem, zakaj tako težko mislimo atomsko dobo ter kako je atomsko orožje pravzaprav spremenilo naš svet. Gosta v studiu sta znanstveni sodelavec pedagoškega inštituta in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije univerze na Primorskem dr. Igor Bijuklič ter zgodovinar in novinar Dnevnika Gal Krizmanič. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Ameriško testiranje jedrskega orožja 1. novembra 1951 v Nevadi

Vlada ima na mizi tako imenovani Šutarjev zakon. Kljub zadržkom Levice in SD-ja v Gibanju Svoboda ocenjujejo, da je koalicija usklajena. Že pred sprejetjem je slišati številna opozorila o neustavnosti. S tem se strinja med drugim direktorica pravnega centra za varstvo človekovih pravic Katarina Bervar Strnad. Ostali poudarki oddaje: - Zakon o digitalizaciji zdravstva znova pod drobnogledom. Pooblaščenka kljub številnim dopolnilom opozarja na nevarnost zlorab podatkov. - Rusija ne bo dopustila vnovičnega testiranja jedrskega orožja, ki so ga napovedale Združene države Amerike. Putin: Če bo to storil Washington, bo Moskva prisiljena ukrepati. - Občutno poslabšanje prometne varnosti: letos 15 smrtnih žrtev več kot v celotnem lanskem letu. Občine in Agencija za varnost prometa iščejo rešitve.

Kljub trenutno precej toplim temperaturam, smo vstopili v čas, ko bodo položnice za elektriko zaradi ogrevanja višje. Z novembrom so namreč omrežnine dražje, prav tako bo dražji prvi blok od sedme do štirinajste ter od 16. do 20. ure, a le za 50 odstotkov, saj želi Agencija za energijo postopno uvajati spremembe. Drugi poudarki oddaje: - V novem ameriškem napadu na domnevno tihotapski čoln v Karibskem morju ubiti trije ljudje. - Rusija nadaljuje napade na ukrajinsko energetsko infrastrukturo, Ukrajina napadla ruski naftni terminal. - V hrvaških osnovnih šolah od drugega polletja popolna prepoved uporabe telefonov.

28. Festival slovenskega filma v Portorožu je med drugimi obiskal direktor Evropske filmske akademije Matthias Wouter Knol. Evropska filmska akademija je namreč Prvomajski trg v Piranu, ki je že večkrat služil kot filmska kulisa, uvrstila na seznam zakladov evropske filmske kulture. Gre za prvo lokacijo v Sloveniji, ki ji je pripadla ta čast. Letos so na festivalu sicer predstavili tudi dve televizijski seriji: mladinsko serijo Smrdljivc in srhljivko Pošast za železno zaveso, prve sadove razširjenega financiranja produkcije na igrane televizijske serije na Slovenskem filmskem centru. Noč čarovnic pa tudi letos odmeva skozi filme. V Slovenski kinoteki sta bili na sporedu Noč živih mrtvecev in Dežela živih mrtvecev Georga A. Romera, v Kinu Bežigrad si boste lahko na bežigrajski noči čarovnic ogledali Somrak, v ljubljanskem Kinodvoru pa bo »maraton groze, gorja in gravža« uvedla klasika avstralskega filmarja Petra Weira o dekletih, ki leta 1900 izginejo na pikniku, Piknik pri Hanging Rocku. V nadaljevanju mu bo med drugimi sledila Grda polsestra, o kateri v oddaji slišimo: »Gre za satirično, groteskno reinterpretacijo Pepelke s primesmi črne komedije in telesne grozljivke. Kljub prepletanju zgodovinskih obdobij in umetniških smeri, od fevdalizma in stampunka do sodobne plesne elektronske glasbe, ki se spretno meša s klasiko, gre za celovit, hipnotičen filmski organizem.«

Ko se cene zlata po rekordnih ravneh znova ohlajajo in se med vlagatelji krepi negotovost, Simon Skubin iz OptimTraderja opozarja, da zlato ni več poceni zatočišče in da trg potrebuje hladen tuš. Zato pravi, da zlata ta hip ne bi kupoval. V času snemanja epizode je cena zlata upadla s 4.050 na 3.977 dolarjev za unčo. “Če bi se popravek nadaljeval in bi cena zlata upadla proti 3.500 dolarjem za unčo, me to ne bi presenetilo. Takšen padec bi bil izjemna nakupna priložnost.” Kljub kratkoročnim popravkom Skubin ostaja dolgoročno optimističen glede plemenitih kovin, saj bikovski trend – po njegovem prepričanju – še ni končan. “Ne bi bil prav nič presenečen, če bi cena zlata dolgoročno poskočila celo do 10.000 dolarjev.”Pred mikrofonom: Simon Skubin, Optimtrader ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ poglobljene članke ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti (omejeno število) Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Ne veš, kako investiranje vpliva na socialne transferje, kot so otroški dodatki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termin: 27. november 2025 med 17.00 in 20.30 Info: www.money-how.si/dogodki ______________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

“Ideja ni dovolj. V kapitalizmu šteje le, če imaš stranko,” je na Bootcampu za mlade povedal Franci Zidar, soustanovitelj podjetja Bird Buddy, ki ponuja pametne ptičje hišice. Zidar pojasnjuje, da so “ptički influencerji” postali pomemben del prepoznavnosti znamke. Kljub agresivnemu kitajskemu kopiranju in nizkocenovnim posnemovalcem Bird Buddy ohranja konkurenčno prednost – zahvaljujoč močni blagovni znamki, kakovostni uporabniški izkušnji in uspešnemu naročniškemu modelu. Zidar v pogovoru razkrije: - zakaj je pomembno, da imaš dokaz povpraševanja in ne le ideje, - kako deluje Kickstarter kot test trga in ne investicija, - zakaj AI vidi kot največjo revolucijo našega časa, - in kdaj mora ustanovitelj znati predati podjetje naprej. *Na Bootcampu za mlade mladim predstavimo različne možnosti upravljanja in služenja denarja. Investicijske poti dopolnimo tudi z zgodbami podjetnikov. ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ - poglobljene članke. ____________________________ Investicijski bootcamp za mlade: Darilo z dodano vrednostjo Na finančnem bootcampu bodo mladi spoznali moč obrestno-obrestnega računa, ki daje pospešek našemu denarju, še zlati v rani mladosti. Spoznali bodo tudi, kako odpreti trgovalni račun, kako sestaviti portfelj investicij, ki bo služil kot temelj na poti finančne svobode. V nekaj urah bodo dobili znanje brez primesi prikritega oglaševanja. Termin: 28. oktober 2025 med 10.00 in 15.00 Info: www.money-how.si/dogodki ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti (omejeno število) Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Ne veš, kako investiranje vpliva na socialne transferje, kot so otroški dodatki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termin: 27. november 2025 med 17.00 in 20.30 Info: www.money-how.si/dogodki ______________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/blog/ ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja __________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Poleg Nobelovih nagrad so teden zaznamovala mirovna prizadevanja in pokazala, da si ljudje povsod, od Venezuele do Gaze, želijo podobnih stvari. Kljub podpisu premirja na Bližnjem vzhodu pa je do trajnega miru še dolga pot in le malokdo verjame, da bo ta proces minil brez zapletov. O miru, nemiru in njunih različnih pojavnih oblikah v tokratni Petkovi centrifugi razmišlja Matej Hrastar.

28. Festival slovenskega filma v Portorožu je med drugimi obiskal direktor Evropske filmske akademije Matthias Wouter Knol. Evropska filmska akademija je namreč Prvomajski trg v Piranu, ki je že večkrat služil kot filmska kulisa, uvrstila na seznam zakladov evropske filmske kulture. Gre za prvo lokacijo v Sloveniji, ki ji je pripadla ta čast. Letos so na festivalu sicer predstavili tudi dve televizijski seriji: mladinsko serijo Smrdljivc in srhljivko Pošast za železno zaveso, prve sadove razširjenega financiranja produkcije na igrane televizijske serije na Slovenskem filmskem centru. Noč čarovnic pa tudi letos odmeva skozi filme. V Slovenski kinoteki sta bili na sporedu Noč živih mrtvecev in Dežela živih mrtvecev Georga A. Romera, v Kinu Bežigrad si boste lahko na bežigrajski noči čarovnic ogledali Somrak, v ljubljanskem Kinodvoru pa bo »maraton groze, gorja in gravža« uvedla klasika avstralskega filmarja Petra Weira o dekletih, ki leta 1900 izginejo na pikniku, Piknik pri Hanging Rocku. V nadaljevanju mu bo med drugimi sledila Grda polsestra, o kateri v oddaji slišimo: »Gre za satirično, groteskno reinterpretacijo Pepelke s primesmi črne komedije in telesne grozljivke. Kljub prepletanju zgodovinskih obdobij in umetniških smeri, od fevdalizma in stampunka do sodobne plesne elektronske glasbe, ki se spretno meša s klasiko, gre za celovit, hipnotičen filmski organizem.«

Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.Začetek meseca je zaznamovala polna Luna, ki je za nameček še mrknila. Kljub oblačnemu zastoru, ki je pogled na ta redek, a čaroben nebesni pojav oviral v pretežnem delu Slovenije, smo na Valu 202 mrk pospremili z obširnim naborom vsebin. Slišani v oddaji: Žan Arsov, prejemnik zlate medalje na mednarodni olimpijadi iz astrofizike v Mumbaju Andrej Guštin, Zavod Cosmolab Urban Razpotnik, nekdanji olimpijec na olimpijadah iz znanja, študent Fakultete za matematiko in fiziko dr. Al Vrezec, Prirodoslovni muzej in Nacionalni inštitut za biologijo Aljoša Masten, multimedijski portal MMC dr. Miha Jeršek, Prirodoslovni muzej  Več pa slišite tu. 

Temeljne obrestne mere v evrske območju so tudi po včerajšnji seji sveta Evropske centralne banke že drugič zapored ostale nespremenjene. Boj z inflacijo je, kot kaže, za zdaj uspešen, hkrati je evrsko gospodarstvo očitno dovolj odporno proti geostrateškim šokom iz okolja. Ob tem je ECB napoved za letošnjo inflacijo ohranila pri 2,1 odstotka, medtem ko je napoved za gospodarsko rast nekoliko zvišala, in sicer na 1,2 odstotka. Drugi poudarki oddaje: - Varnostni svet z izjavo podprl Katar in njegova mirovna prizadevanja na Bližnjem vzhodu. - Rusija in Belorusija začenjata največje skupne vojaške vaje od začetka vojne v Ukrajini. - Združenje zasebnih vrtcev in starši otrok popoldne na protest zaradi napovedanih sprememb financiranja.

Statistika je pred današnjo tekmo osmine finala evropskega prvenstva na strani slovenskih košarkarjev. Nasproti bo čez dve uri namreč stala italijanska izbrana vrsta, ki jo je Slovenija doslej premagala na še vseh medsebojnih tekmah na evropskih prvenstvih. A Italijane tokrat krasi najboljša obramba na prvenstvu, navkljub dviganju forme naše košarkarje tako čaka težka tekma. - Kljub protestom v Jeruzalemu izraelski premier Netanjahu napovedal stopnjevanje napadov na mesto Gaza. - Ob vse več tujih turistih v Sloveniji v prihodnosti nujen razvoj povezljivosti in prometne infrastrukture. - Ribničani na že 48-em semnju prestavili svojo bogato rokodelsko dediščino.

Če so pospešena diplomatska prizadevanja še do nedavnega dajala upanje, da so na vidiku mirovni pogovori med Ukrajino in Rusijo, so pretekli dnevi prinesli streznitev. Ruski predsednik Vladimir Putin ob znova potrjenih izrazih podpore svojih zaveznic Kitajske in Severne Koreje, pa tudi uspehih vojske na terenu, zaostruje retoriko. Evropske države v upanju na mirovni sporazum oblikujejo varnostna jamstva, ki pa jih Kremelj sproti zavrača. Drugi poudarki oddaje: - Med Združenimi državami in Venezuelo se že tako zaostreni odnosi še stopnjujejo. - V Planici se je 18 ekip prvih posredovalcev pomerilo v znanju in izmenjalo izkušnje. - 36. Pikin festival v Velenju letos s temo Pika premika; dejavni tudi udeleženci ljubljanskega festivala športa.

V več mestih po Evropi so sinoči potekali protesti za končanje vojne v Gazi. O njih so med drugim poročali iz Dunaja, Berlina, Bruslja in Stockholma. Po uradni razglasitvi lakote v enklavi so protestniki pozivali tudi h koncu stradanja in ubijanja otrok ter civilistov. V Tel Avivu so medtem potekali protesti družin izraelskih talcev, ki pozivajo izraelsko vlado naj sklene dogovor s Hamasom. Kljub mednarodni pritiskom za prekinitev ognja izraelska vojska še naprej obstreljuje območja v enklavi, o okrepljenih napadih poročajo predvsem iz mesta Gaza. Včeraj je bilo ubitih več kot 60 ljudi, najmanj 8 jih je umrlo zaradi lakote. Drugi poudarki oddaje: - Ukrajina dan neodvisnosti četrto leto zapored zaznamuje ob napadih ruske vojske. Ta se počasi približujejo ključni obrambni liniji Kijeva. - Na Bledu danes Festival ponovne uporabe poziva k razmisleku o trajnostni potrošnji. - Janja Ganbret končala 24-urni plezalni maraton: preplezala vseh sto smeri, za botrstvo v športu zbranih več kot 61 tisoč evrov.

Medijsko odmevna srečanja ameriškega predsednika Trumpa z ruski predsednikom Putinom, nato pa še z voditelji Ukrajine in najpomembnejših članic Nata so minila brez konkretnega odziva Rusije. Kot nakazuje tudi Trump, se Ukrajina ne bo mogla izogniti prepustitvi izgubljenega ozemlja Rusiji. Generalni sekretar Nata Mark Rutte je poudaril, da je za Kijev v pogovorih o ozemlju najprej pomembno vedeti, s kakšnimi varnostnimi zagotovili bodo preprečili, da bi Putin še kdaj poskusil napasti dele Ukrajine. Drugi poudarki oddaje: - Izrael zdaj ne kaže namena, da bi končal vojno v Gazi, na predlog premirja se še ni odzval. - Zasebni detektivi ugotavljajo, da je zlorab na področju bolniških odsotnosti zelo veliko. - Ob prometnih kolapsih očitno, da smo o sodobni železniški infrastrukturi začeli razmišljati prepozno.

Izraelska vojska si je podredila že tri četrtine opustošene Gaze. Kljub temu naj bi izraelski varnostni kabinet danes odločal o načrtu za popolno okupacijo palestinske enklave. To - uradno zaradi talcev, ki jih še zadržuje Hamas - zahteva premier Benjamin Netanjahu, kljub diplomatskim pritiskom in protestom - tudi v Tel Avivu. Ena od protestnic je povedala, da so proti okupaciji Gaze, kjer že 22 mesecev vlada uničevanje, izganjanje in stradanje. Ob protestih v podporo prebivalcem Gaze, ki so bili včeraj v Ljubljani, zunanje ministrstvo odgovanja, da krepi pritisk na Izrael in zagotavlja dodatno pomoč enklavi. Drugi poudarki oddaje: - Ameriške oblasti uveljavile novo lestvico uvoznih carin - Trump si želi srečanja s Putinom in Zelenskim - V skladiščih humanitarnih organizacij premalo pomoči za družine

O zvišanju obrambnih izdatkov, ki je povzročilo kar nekaj trenj med koalicijskimi partnericami, bomo odločali na posvetovalnem referendumu. Predlog Levice so namreč podprli tako poslanci SD-ja kot tudi SDS-a in NSi-ja. Kljub temu v SD-ju in Levici zagotavljajo, da to ne pomeni težav koalicije. V Gibanju Svoboda pa so v odzivu napovedali, da bodo k temu primaknili še posvetovalni referendum o članstvu Slovenije v Natu. Drugi poudarki oddaje: - Hamas s pozitivnimi odzivi na predlog o prekinitvi ognja v Gazi - Prvi vrh Unije in Moldavije z jasno podporo Bruslja tej državi na njeni poti v povezavo - Ob 120-letnici rudniškega predora Štoln odkritje spominske table