Podcasts about kljub

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Na Festivalu mlade literature Urška leta 2013 je bila pesnica Tina Volarič zaradi poezije, ki jo je žirija zaznala kot redkost, izbrana za najperspektivnejšo mlado literatko leta. Da premore skorajda naraven talent za mišljenje vsebine, iz katere so stkane njene izdelane pesmi, polne medbesedilnih, medumetniških navezav in hkrati z odprto strukturo. Za nagrado je naslednje leto izšel njen prvenec. Čeprav naslov Krožnice večglasnih tišin pravi drugače, je njena dokaj epsko zasnovana govorica glasna, ko se sprašuje, kje je njeno mesto v tem svetu, kje je resnica, kje je naša človečnost? Ne izogiba se komentarjem o feminizmu, politiki, enakopravnosti, državotvornosti. Pesnica, ki ve, da je svet obstajal dolgo, preden je sama vstopila vanj. Obrača se k naravi, skupnosti in prednikom in ve tudi, kaj so domovina, žrtve in vojna. Vendar v tej zbirki pesmi brez moraliziranja išče druge različice na temo preživetja, pri čemer »si dovoli smešno misel svojega rodu, / da so oblaki morda srečni«. Ko na koncu zbirke ni ničesar več za besedami prvega, drugega in tretjega glasu, postane njena zadnja pesem tišina. In se, skupaj s svojimi ilustracijami krogov, ki nimajo ne začetka ne konca, vrne k svoji pesmi začetka, ki je zanjo »razpolovljena praznina«. Tina Volarič je pesnica, ilustratorka in aktivna opazovalka svojega procesa ustvarjanja. Žanrsko ostaja v območju narave, pri čemer pa nikakor ne gre za podobe zgolj z očesom zajetega življenja v njej, še manj za idealizirano lovljenje svetlobnih razpoloženj, temveč so v verze ujete metafore njenega intimnega notranjega sveta in tišine, ki se lahko bere tudi kot refleksija trenutnega stanja njenega kritičnega odnosa do sodobnega dogajanja. Zato ni presenetljivo, da je v letih med 2019 in 2023 sodelovala pri mednarodnem raziskovalnem projektu pod vodstvom finske filozofije dr. Miire Tuominen, v katerem so se filozofi raziskovalno ukvarjali z naravo in moralnim statusom živali v antiki in srednjem veku. Značilnost pesmi in podob v njeni drugi izdani pesniški zbirki Nekje notri je uho je na prvi pogled popolna zvestoba motivom, ki jih je začela preigravati v svoji bogato ilustrirani dvojezični poetični knjigi umetnice Sosedje in tovariši / Neighbours and companions, ki je – na dvesto straneh! – v samo triindvajsetih izvodih izšla leta 2023. Tako vzpostavljeno drugačno razmerje do sveta, ki človeka na poseben način osvobaja, jo je s pozornim notranjim posluhom umetniško vznemirilo kot ilustratorko in pesnico. Že v šestnajstem stoletju je angleški pesnik John Donne o povezanosti z naravo napisal slavne verze, ki danes, v času katastrof in podnebnih sprememb, zvenijo še bolj živo resnični kot nekoč: »Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; … in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi.« Z bogato ilustrirano unikatno knjigo, ki jo je sofinansirala fundacija Kone iz Finske, je Tini Volarič uspelo – žal sprva le redkim bralcem – pripeljati živali v naša srca. Zbirka pesmi Nekje notri je uho, v kateri je vseh petnajst pesmi iz te pesničine bibliofilske knjige umetnice, obogatenih s petintridesetimi novimi, je zato morala ugledati luč sveta, da bi z zvočno čutnostjo razširila krila med bralce. Ena od velikih skrivnosti, ki je ob vseh presunljivih pesničinih liričnih prispodobah in vživljanjih vanje najbrž nikoli ne bomo razvozlali, je, kako svet dojemajo živali in rastline, kakšna je njihova resničnost. Kaj čutijo mlade košute, ki brskajo za sledmi in semeni, za vabo pomladnih svetlob? O čem razmišljajo ptice, milostne spremljevalke nakodranega vetra, razgrnjene glasnice kipečega petja? O čem tuhta zimska ptičica, ki skače in se oglaša cvrr-civk, naglašen tako, da nima z upehano uro nič skupnega, čeprav se ujemata? O čem sanja pes, ki izpod snega ujame redek zapisani vonj? »Nekega dne / je od neznano kje prispela / kolonija tjulnjev / in se nagnila na / nenaseljen prostor / med palcem in kazalcem / moje leve roke. // Kar dobro se razumemo. / od tedaj pravzaprav živim / polno življenje.« (Življenje je nepredvidljivo) O čem piše, kaj čuti pesnica v starem sadovnjaku s koščkom sadeža, popkom sveta v svojem grlu, ko pogoltne slino in postane jablana? Ko lahko le tiho opazuje, kako mlada srna nemoteno grizlja veje po planetariju, ko šteje drobne utrinke jabolk. Ko njeno besedo napolni voda in jo razlije čez brzice, curke, padce, mokrice, lagune, jezera v morje. V ocean besed, kjer valuje brezčasje: »Nebo pljusne / skozi odprta / usta noči.« Pisateljica Katherine Rundell v knjigi The Golden Mole: and Other Living Treasure (Zlati krt: in drugi živi zakladi) opisuje dvaindvajset znanih in manj znanih ogroženih živali. Želela je, da bi se zaradi opisanih resničnih zgodbic bralci spet navdušili in zaljubili v lepoto sveta, v njihovo krhkost in nenavadnost. Tudi ob branju pesmi Tine Volarič, ki si na svoj intimno razgaljajoč način želi isto, se zavemo, da smo si ljudje in živali bolj podobni, kot si želimo priznati in kot vemo. Privlačnost, ljubezen, zapeljivost, sla, materinstvo, uživanje v pomladnih razigranostih, v dobri hrani – vse to so človeški in živalski instinkti. Skupne so tudi stvari, ki se jim želimo izogniti: trpljenje, izguba, ponižanje, osamljenost, bolečina, bolezen in smrt. Kljub precej široki paleti značajskih lastnosti vse upesnjene like, ki iskrijo presunljivo podobo večini nevidnega sveta, druži kronična ujetost v pesničini notranjosti, ko poistovetena z njimi spretno razkriva zamolčane in temačnejše teme. Te tudi v bledih konturah vsakdana puščajo nezamenljivo sled, pesničina nesporna zmožnost vživljanja pa daje občutek, da so živali in rastline, ki jim je vdahnila življenje v besedah, dejansko otipljiva bitja. Pesmi in podobe Tine Volarič v knjigi Nekje notri je uho nagovarjajo k drugačnim oblikam bivanja, so etična zaveza k spoštovanju vsega bivajočega: »Krompirjevo očesce me gleda / naravnost v oči, / ne odmakne pogleda, / vse bolj vame vidi, vedno globlje gre. / Spusti veko, jo dvigne, / požene kalček.« (Zapeljevanje I) Tako pesmi občutkov, ki si jih delimo z vsem bivajočim na zemlji, kot avtoričine ilustracije izhajajo iz občutja narave kot brezčasnega prostora, v katerem Tina Volarič vzpostavlja svoj red simbolnega odnosa do vsega bivajočega. Podobe gozdnih pokrajin ne predstavljajo sveta, ampak njegov duhovni odzven, fraktalno povezanost, vsenavzočnost, vsepovezanost. avtoričine temno simbolne ilustracije z vejami objemajočih se dreves zato ne potrebujejo ne razlage ne naslovov, saj je pomen ravno v odsotnosti konkretnega pomena. Vse, kar je, je občutek povezanosti med človekom, živalmi, rastlinami in pokrajino. Ne kot razmerje, temveč kot enovitost. V teh pesmih in podobah Tine Volarič se uresniči redka umetniška alkimija, ki povezuje naravo, čas, svetlobo in človeka v en sam trenutek tišine. »V oboke vršanja. V oboke besed. / Nekje tu notri je uho. // Poslušaj.«

Statistika je pred današnjo tekmo osmine finala evropskega prvenstva na strani slovenskih košarkarjev. Nasproti bo čez dve uri namreč stala italijanska izbrana vrsta, ki jo je Slovenija doslej premagala na še vseh medsebojnih tekmah na evropskih prvenstvih. A Italijane tokrat krasi najboljša obramba na prvenstvu, navkljub dviganju forme naše košarkarje tako čaka težka tekma. - Kljub protestom v Jeruzalemu izraelski premier Netanjahu napovedal stopnjevanje napadov na mesto Gaza. - Ob vse več tujih turistih v Sloveniji v prihodnosti nujen razvoj povezljivosti in prometne infrastrukture. - Ribničani na že 48-em semnju prestavili svojo bogato rokodelsko dediščino.

Če so pospešena diplomatska prizadevanja še do nedavnega dajala upanje, da so na vidiku mirovni pogovori med Ukrajino in Rusijo, so pretekli dnevi prinesli streznitev. Ruski predsednik Vladimir Putin ob znova potrjenih izrazih podpore svojih zaveznic Kitajske in Severne Koreje, pa tudi uspehih vojske na terenu, zaostruje retoriko. Evropske države v upanju na mirovni sporazum oblikujejo varnostna jamstva, ki pa jih Kremelj sproti zavrača. Drugi poudarki oddaje: - Med Združenimi državami in Venezuelo se že tako zaostreni odnosi še stopnjujejo. - V Planici se je 18 ekip prvih posredovalcev pomerilo v znanju in izmenjalo izkušnje. - 36. Pikin festival v Velenju letos s temo Pika premika; dejavni tudi udeleženci ljubljanskega festivala športa.

Dva dimnikarja v sodobnem Oslu v srednjih letih, vodja oddelka in njegov podrejeni, oba srečno poročena z družinama, sta prijatelja tudi v zasebnem življenju. Medtem ko šef pripoveduje o svojih ponavljajočih se sanjah, v katerih se mu poželjivo prikazuje David Bowie, njegov kolega skoraj mimogrede navrže, da se je prejšnji dan prepustil spontanemu seksu z moškim, eno od naključnih strank. To presenetljivo epizodo je sicer priznal tudi svoji ženi, a izpoved pade mednju kot bomba in sproži verigo samoanalitičnih pogovorov med njima in njunima partnericama. Norveški film Seks je uvodni del ohlapne trilogije vsestranskega ustvarjalca Daga Johana Haugeruda, v kateri se ukvarja s premislekom razmerij v današnji družbi. Podobno kot Sanje, ki so svojo pot v kinu pričele teden prej, je tudi Seks pretežno dialoški film, vendar ves čas vzdržuje napetost, ki izhaja iz uvodne premise, pa tudi iz recimo temu odnosa med notranjim in zunanjim svetom. Uvodna anekdota je tako šokantna za vse vpletene, da imajo vsi težavo z ubesedovanjem svojih občutij in poskusom njihovega razumevanja, oziroma vloge samih sebe znotraj te nove resničnosti. Avtor v filmu lepo pokaže, kako sta spolnost in intimnost – ne nujno stoodstotno prekrivajoči se področji – še vedno zagatni tudi v liberalni, strpni in napredni družbi 21. stoletja. Precej pomenljivo je, da glavna lika nimata osebnih imen; zdi se, da hoče režiser in scenarist med kopanjem po najbolj zasebnem hkrati ustvariti neko širšo, občo prispodobo. Tu je tudi manjši pomislek glede pristopa, ki je v veliki meri intelektualističen. Če pustimo razredne stereotipe ob strani, je nekoliko težko pogoltniti dejstvo, da dimnikarja razpravljata, kot da bi imela prebrane »Misli« Blaisa Pascala ali Sørena Kierkegaarda, učiteljica za glasbo pa enemu od njiju kot terapijo priporoča Hanno Arendt … Éric Rohmer v svoji brezčasni mojstrovini Moja noč pri Maud, ki ga s Seksom povezuje kar nekaj podobnosti, te napake ni naredil. A splošna obravnava snovi Daga Johana Haugeruda je vseeno dovolj šarmantna, da je mogoče to spregledati – dopuščam možnost, da je prav v tem pristopu preseganje razrednih pričakovanj – in preprosto uživati v njegovem razmisleku o poželenju in spontanosti, pa tudi o mejah med heteronormativnostjo in homoseksualnostjo. Morda tudi o krizi srednjih let kot najbolj banalni interpretaciji. Tudi o tem, kakšne so resnični odtenki med prevaro in izdajo znotraj partnerske z(a)veze, med fantazijo in uresničenjem, pa o telesnosti, užitku in čustvih, tudi o religioznih pogledih ter (samo)omejitvah. Kljub temu da ima film Seks v pripovednem jedru neko transgresivno epizodo, ki to je ali pa morda tudi ni, in pri vseh vpletenih zbuja precejšnjo zadrego, je značaj filma blago komičen in hkrati toplo sočuten, globoko human.

Zadnjih nekaj let se delodajalci spopadajo s precej zahtevno nalogo – iskanjem delavcev. Pred nekaj leti je bilo ravno obratno: brezposelni so iskali zaposlitev, danes pa delodajalci iščejo kadre, saj jih na trgu primanjkuje. Kljub temu pa določen odstotek ljudi ostaja brez zaposlitve, predvsem gre za dolgotrajno brezposelne. Prav za njih je Zavod za zaposlovanje pripravil programe, s katerimi jim želi pomagati pri ponovni vključitvi na trg dela.

Slovenska košarkarska reprezentanca je odpotovala na evropsko prvenstvo. Kljub temu da je v pripravljalnem obdobju na šestih tekmah dosegla le eno zmago, cilj na turnirju stare celine ostaja nespremenjen. Vnovič igrati v izločilnih bojih in se boriti za najvišja mesta. V oddaji se posvetimo tudi smučarskim skokom. Po uvodnih tekmah olimpijske sezone je o novih pravilih, ki so posledica lanskega škandala z opremo norveških skakalcev, spregovoril direktor svetovnega pokala Sandro Pertile.

V več mestih po Evropi so sinoči potekali protesti za končanje vojne v Gazi. O njih so med drugim poročali iz Dunaja, Berlina, Bruslja in Stockholma. Po uradni razglasitvi lakote v enklavi so protestniki pozivali tudi h koncu stradanja in ubijanja otrok ter civilistov. V Tel Avivu so medtem potekali protesti družin izraelskih talcev, ki pozivajo izraelsko vlado naj sklene dogovor s Hamasom. Kljub mednarodni pritiskom za prekinitev ognja izraelska vojska še naprej obstreljuje območja v enklavi, o okrepljenih napadih poročajo predvsem iz mesta Gaza. Včeraj je bilo ubitih več kot 60 ljudi, najmanj 8 jih je umrlo zaradi lakote. Drugi poudarki oddaje: - Ukrajina dan neodvisnosti četrto leto zapored zaznamuje ob napadih ruske vojske. Ta se počasi približujejo ključni obrambni liniji Kijeva. - Na Bledu danes Festival ponovne uporabe poziva k razmisleku o trajnostni potrošnji. - Janja Ganbret končala 24-urni plezalni maraton: preplezala vseh sto smeri, za botrstvo v športu zbranih več kot 61 tisoč evrov.

Nedavni pogovori med ameriškim predsednikom Trumpom in njegovim ruskim kolegom Putinom na Aljaski so prinesli nekaj upanja, da se vendarle bliža konec vojne na vzhodu Evrope. Kljub okrepljeni diplomatski dejavnosti pa je za zdaj pri reševanju ukrajinskega konflikta več vprašanj kot odgovorov. Pogledali bomo tudi na Bližnji vzhod, kjer je izraelska vojska sprožila ofenzivo za zavzetje mesta Gaza. Hkrati so izraelske oblasti odobrile načrte za gradnjo novih judovskih naselbin na Zahodnem bregu. Kje so meje potrpljenja mednarodne skupnosti? Tudi o tem v Labirintih sveta.

Medijsko odmevna srečanja ameriškega predsednika Trumpa z ruski predsednikom Putinom, nato pa še z voditelji Ukrajine in najpomembnejših članic Nata so minila brez konkretnega odziva Rusije. Kot nakazuje tudi Trump, se Ukrajina ne bo mogla izogniti prepustitvi izgubljenega ozemlja Rusiji. Generalni sekretar Nata Mark Rutte je poudaril, da je za Kijev v pogovorih o ozemlju najprej pomembno vedeti, s kakšnimi varnostnimi zagotovili bodo preprečili, da bi Putin še kdaj poskusil napasti dele Ukrajine. Drugi poudarki oddaje: - Izrael zdaj ne kaže namena, da bi končal vojno v Gazi, na predlog premirja se še ni odzval. - Zasebni detektivi ugotavljajo, da je zlorab na področju bolniških odsotnosti zelo veliko. - Ob prometnih kolapsih očitno, da smo o sodobni železniški infrastrukturi začeli razmišljati prepozno.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Naslov zgoščene spominske pripovedi vidnega slovenskega pisatelja Florjana Lipuša, Prešernovega nagrajenca in dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je Mrtve stvari, podnaslov pa O sebi, o drugih, in o tretjem. Katere stvari so mrtve? Čedalje bolj umira slovenski jezik onstran slovensko-avstrijske meje, mrtva je pisateljeva mati, toda spomin nanjo je ohranjen, živ in tudi boleč. Oboje pisatelju povzroča grenkobo in žalost. V pretresljivem in izpovedno presunljivem življenjepisu se Lipuš vrača v svoje otroštvo, najprej preprosto in takšno, kot je pač življenje v majhni koroški vasi. Nič usodnega se ne dogaja, treba je pač nekako preživeti. Družina je revna in živi v grapi, kot so revni vsi, ki živijo na takih koncih, saj grape, pravi pisatelj, niso narejene za bogastvo. Ko je bil še čisto majhen, star komaj štiri leta, je mirne dneve najprej prekinil očetov odhod, kmalu zatem še materin. Orožnika sta jo v času druge svetovne vojne odvedla, ker je govorila v koroškem narečju, se pravi slovenščini. Nič drugega ni storila, le za to je šlo, da je bila v času nacizma jezikovna pripadnost narodni manjšini onstran meje prepovedana, in to tako zelo, da se je materino življenje končalo v plinski celici v Ravensbrücku. Sinkoma, mlajši se je komaj začel postavljati na noge, je obljubila, da se bo vrnila, toda besede ni mogla držati. Usmrtili so jo tri mesece pred koncem vojne. »Zgodaj so se mi zgodila odrasla leta, stlačena v eno leto, v en sam dopoldan. Dvomim, da so bila poznejša leta zrela leta, bila so obilnejša, številčnejša, glasnejša, lepša, temeljitejša, zrela niso bila, nič več bistvenega se me pozneje ni prijelo. Pozno sem se iz boba izdrl, z zamudo, v negotovostih in dvomih, pa še danes mi ni jasno, ali sem se res ali se mi samo zdi, da sem se.« Žalost za mrtvo materjo nosi pisatelj s seboj. Zdaj je očitna in skeli, zdaj se malce skrije v njegovo notranjost, potem pa se čez čas spet začne oglašati. Doživel je vse mogoče. Pot so mu prekrižali tudi dobri ljudje, med njimi župnik Aleš Zechner, in ti so poskrbeli, da se je lahko izšolal. Osem let je preživel v Škofijskem zavodu na Plešivcu. »Zavod se je obrnil proti meni kot človeku, ne ponuja mi poštenosti, pravičnosti, enakovrednosti, ponuja mi prezir. Niso me bili veseli, nismo bili dobrodošli, nismo se počutili sprejete, nič mar jim ni naš jezik, manjvrednost našega jezika je očitna in izpričana.« Leta v Zavodu so minevala, kot da to ni on sam, temveč je nekdo, ki zgolj sprejema verske dogme, se izobražuje po zavodskih pravilih, telovadi, predvsem pa veliko moli. Spolno zorenje je bilo neopazno in zatajeno. Kar hitro je ugotovil, da duhovniški poklic ni zanj. K sreči so bili spet dobri ljudje tisti, ki so pripomogli uresničiti drugačno življenjsko pot. Valentin Inzko, voditelj dela narodne skupnosti, ga je vpisal na celovško učiteljišče. Poučevanje mu je prineslo veliko zadovoljstva. Ustvaril si je družino, postal oče štirim otrokom in v življenje se je skoraj neopazno prikradla tudi sreča. Pomisli pa, da se je Valentinu Inzku premalokrat zahvalil za posojeno očetovstvo. Kljub novim okoliščinam in spremembam se ni mogel v celoti otresti bremena vsega hudega, kar se mu je zgodilo: »A kje in od kod jemati, ko so nas vsi od kraja vzgajali za malega človeka, uklonjenega, ponižnega, poslušnega, pokornega, ubogljivega?« Negotov in ogrožen položaj slovenske manjšine na Koroškem ga preganja in hromi. Vedno znova občuti drugorazrednost in odrinjenost. Za družino je zgradil hišo in zaživel na Selah pri Žitari vasi, toda tam živijo rojaki, ki čedalje bolj opuščajo slovenski jezik. Bili so časi, ko je bilo drugače. Urejal je dijaško glasilo Kres in v njem so mladi, polni upanja in zanosa, izražali pripadnost matičnemu narodu in skrb za slovenski jezik. »Kres pa je bil, čeprav je izhajal le malo let, narodni mejnik, najvažnejši kulturni dogodek po vojni in napoved življenjske volje. Koroškim Slovencem je utrl nova pota v kulturo, v duhovnost.« Florjan Lipuš je bil kasneje kar dvajset let urednik revije Mladje. »Mladje se je pojavilo za veličastje umetništva, in morda tudi po veličju, a veličje si mora pridelati vsak sam. Začelo se je iskanje resnice. Revijo so izdajali brez plačila, honorar so dobili enkrat samkrat, nazadnje jim je zmanjkalo denarja. Čas in družbene spremembe so napravili svoje. Pisatelj priznava, da se ga vse življenje polašča grenkoba. Za ranami ostajajo brazgotine. Pripoved Mrtve stvari je napisana tako, da dogodki ne potekajo drug za drugim, temveč se avtor zaustavi zdaj pri enem, zdaj pri drugem, potem se spet vrne na začetek in k trenutkom, ko je izgubil ljubljeno mater. Jezik je bogato metaforičen, opisno slikovit, včasih tudi privzdignjen in obogaten z narečnimi izrazi. Lipuš piše v sedanjiku, prihodnjiku, pretekliku in celo predpretekliku. Oživljanje spominov je realistično, nekateri odlomki pa nekoliko spominjajo na magični realizem, zlasti prihod smrti, matilde z dolgimi špiklastimi nogami, preoblečene v vilo, in ta strašni stvor odnese babico in ne prizanese materi. Tisto, kar ostane od rajnice, se otrese pepela in postane del vesolja. »Mamini zemeljski delci so grob preigrali. Pogosto se mi zgodi, da mamin duh ždi nad nami in nas varva. Z grobom vzdržujemo vez z mrtvimi, skozi to okno rajni opazujejo svet in tresejo z glavo. Skozi grobove nas vidijo.« Toda ljudje onstran meje so živi. Matična država bi morala pripomoči in si prizadevati, da njihovo ustvarjalno življenje in materni jezik ne bi zamrla.

Rada plava, leti z letalom, zapisala se je atletiki, saj meče kij. 40-letna Katarina Milićević nas bo popeljala skozi svojo življenjsko zgodbo. Pri 22 letih je zaradi prehitre vožnje doživela hudo prometno nesrečo. Morala se je sprijazniti s tem, da nikoli več ne bo hodila in da je njeno življenje postalo drugačno. Že šest let je ambasadorka Zavoda Vozim, v okviru katerega mlade v osnovnih in srednjih šolah opozarja na posledice prehitre vožnje, o vzrokih za nesrečo ter jim pripoveduje, s kakšnimi posledicami poškodbe hrbtenjače živi. Ozaveščanje je postalo njeno poslanstvo, razlaga. Kljub poškodbi pa se ves čas bori za samostojno in neodvisno življenje. S Katarino Milićević se je v novembrski oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Petra Medved.

Izraelska vojska si je podredila že tri četrtine opustošene Gaze. Kljub temu naj bi izraelski varnostni kabinet danes odločal o načrtu za popolno okupacijo palestinske enklave. To - uradno zaradi talcev, ki jih še zadržuje Hamas - zahteva premier Benjamin Netanjahu, kljub diplomatskim pritiskom in protestom - tudi v Tel Avivu. Ena od protestnic je povedala, da so proti okupaciji Gaze, kjer že 22 mesecev vlada uničevanje, izganjanje in stradanje. Ob protestih v podporo prebivalcem Gaze, ki so bili včeraj v Ljubljani, zunanje ministrstvo odgovanja, da krepi pritisk na Izrael in zagotavlja dodatno pomoč enklavi. Drugi poudarki oddaje: - Ameriške oblasti uveljavile novo lestvico uvoznih carin - Trump si želi srečanja s Putinom in Zelenskim - V skladiščih humanitarnih organizacij premalo pomoči za družine

V Fundaciji za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij - FIHO so lani sofinancirali delovanje 113 invalidskih in humanitarnih organizacij. Sredstva fundacije so po nekaj letih stagniranja v zadnjem obdobju nekoliko narasla. Kljub temu pa jih je še vedno premalo, saj ne zadostijo niti polovici potreb, ki jih prijavijo invalidske in humanitarne organizacije, opozarja direktor FIHA Borut Sever. Več v pogovoru.

V 15. stoletju je v nemški vasici živela družina z osemnajstimi otroki. Kljub navidezno obupnemu stanju sta dva brata začela sanjati, kako bi ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Piše Iztok Ilich, bereta Maja Moll in Aleksander Golja. Andrej Blatnik je prozi, esejistiki, uredniškim projektom ter profesorskemu ukvarjanju s knjigami in založništvom v novi knjigi Besedi na sledi dodal še potopisni pečat. Natančneje, pečat posebne podvrste potopisja, ki ga nič manj kot odkrivanje novih svetov navdihuje sledenje starim, zavrženim, pozabljenim knjigam. S svojim zapisom o doživljanju Indije, ki ga od leta 2006 naprej z udeleževanjem na literarnih festivalih in drugih pisateljskih srečanjih ni več izpustila iz objema, je tokrat pridružil še križarjenja v zadnjih treh letih po jugovzhodni Aziji. Od Vietnama in Laosa prek Tajske, Kambodže in Singapurja do Balija. Potem ko je na prvih potovanjih še sledil napotkom priročnikov Lonely Planet in si od blizu ogledal in okusil vse, kar so priporočali, se je sčasoma prelevil v bolj zahtevnega popotnika in iskalca, strastnega lovca na knjige. Rdeča nit njegovih že doma skrbno pripravljenih poti je namreč postalo izmenjevanje in kupovanje rabljenih, zavrženih, odpisanih, s prstnimi odtisi označenih knjig, za kakršne v velikih knjigotrških mrežah ni prostora. Torej bolj ali manj zdelanih izvirno angleških ali v angleščino prevedenih izdaj, ki se jih z nekaj sreče najde le na policah zasebnih knjigarnic, kavarn in drugih težko izsledljivih neobičajnih srečevališč, nad katerimi bdijo prav tako neobičajne sorodne duše. Blatnik pri njih vzame iz nahrbtnika knjige, ki jih je prinesel s seboj, in jih s premislekom zamenja za druge, ki bi jih bilo vredno prebrati, kakšno morda tudi izdati v slovenščini. Sam, analogni neprilagojenec, kot si pravi, nekoliko zadržano uporablja tudi elektronsko branje, ki pa se mu »še zmeraj in tudi zmeraj bolj zdi preplitvo …« Kljub temu ima pri sebi tablico, polno knjig, ki jih hočeš nočeš mora prebrati, in da lahko na njej spotoma napiše kakšno zgodbo ali novo poglavje nove knjige. Na svojih raziskovalnih poteh je Blatnik sam, tu in tam tudi v dvoje, videl in doživel marsikaj, za kar množici drugih bolj vodljivih turistov zmanjka radovednosti in poguma. Spoznal ter brez idealiziranja in moraliziranja je sprejel številne obraze in šege indijske podceline in jugovzhodne Azije, ki jih spletni in žepni popotni priročniki puščajo ob strani. Prebival je v imenitnih hotelih in improviziranih bivakih ter za premagovanje razdalj uporabljal vse vrste modernih in tradicionalnih prevoznih sredstev po zraku, na kopnem in v vodi. Kjer je bilo mogoče, se je kot zaprisežen kolesar zavihtel na kolo ali, če ni bilo drugače, več ur pešačil do izbranih ciljev. Nemalokdaj zaman, saj prostora s knjižno ponudbo, kamor se je vračal vrsto let, ni bilo več tam. Toliko bolj pa se razveseli naključno odkritih kotičkov s knjigami, za katere prej ni vedel. Razočaranja se izmenjujejo s presenečenji. Ko na primer v singapurski podružnici japonske verige Kinokuniya naleti na angleško izdajo svoje knjige Saj razumeš?. »Morda majhna reč za človeštvo, a velika zame,« parafrazira astronavta Neila Armstronga. Prav tako ga navduši, ko v odročnih knjižnih jazbinah odkriva dela drugih slovenskih piscev, v Luang Pragangu na Tajskem pa vzame v roke od vlage načeti brezplačnik Ljubljana in Your Pocket, ki je tja priromal še pred korono. Vsaka zanimiva najdba ga razveseli in vedno pogosteje postavi tudi pred vprašanje, ali ga morda bolj kot iskanje knjig – saj še domače razdaja – privlačijo knjigarne in ljudje v njih, da mu povedo svoje usode, ki so jih zadržale pri knjigah. Ob knjigah in njihovih nenavadnih nahajališčih Andrej Blatnik v knjigi Besedi na sledi največ pozornosti namenja hrani. V Bangkoku, kjer je bil, kot pravi, najbrž vsaj tolikokrat kot v Frankfurtu na vsakoletnih knjižnih sejmih, še posebno obžaluje resno hibo razvoja tehnologije, ki ne omogoča, da bi na potovanjih – tako kot s snemalnimi napravami hranimo slike in zvoke – shranjevali tudi okuse. Na primer prefinjene razlike med neštetimi različicami tajskih in drugih azijskih karijev. Obenem ga žalosti, da prav tako kot knjigarne tudi tradicionalne gostilnice tiho zapirajo vrata. Če že skupaj s stavbami, v katerih so delovale, ne izginejo brez sledu, se v njihovih nekdanjih prostorih pogosto spremeni ponudba, ki novim lastnikom omogoča preživetje. V Ubudu na Baliju, je Blatnik sklenil še pred nekaj meseci, se bo pač treba navaditi na razkošne vile ruskih mogotcev in butike na nekdaj vaški ulici. Tako kot so se jih morali navaditi domačini, saj živijo od turizma. Da bi v vsej tej raznolikosti preživela knjigarna Ganesha, si še zaželi pred slovesom, da bi prihodnjič v njej morda kaj kupil!

Slovenski turizem že nekaj let spet beleži postopno rast, a je pri tem soočen tudi z nekaterimi izzivi. Ti so povezani zlasti s pomanjkanjem delovne sile, rastjo stroškov obratovanja in slabšimi gospodarskimi razmerami na ključnih tržiščih. O omenjenem sta v oddaji spregovorila direktorica direktorata za turizem na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport Dubravka Kalin ter direktor Turistično gostinske zbornice Slovenije Fedja Pobegajlo.

Piše Leonora Flis, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. Mimi Podkrižnik ima dolgoletno kariero v novinarskem poklicu, poleg tega prevaja iz francoščine in piše literarna besedila. Kot novinarka je poročala zlasti o Španiji, Franciji in Portugalski. Roman Čista sreča je posrečen, ker je navidezno razigran – do neke mere – in skozi svoj specifični humor ali bolje satiro, zabava, vendar je obenem tudi razplasten, poglobljen in tragičen. Avtorici je poznavanje novinarske scene v Sloveniji in širše brez dvoma pomagalo pri oblikovanju zgodbe, ki ni omejena le na slovenski prostor, ampak sega vse do daljne Afrike. Pravzaprav je to zgodba o človekovi naravi, o sistemih, ki ljudi oblikujejo v pohlepne, zaničevalne, seksistične in obenem strte ljudi. Vrlina romana je tudi v tem, da pripovedovalec oziroma pripovedovalka, ki ima občasno precej intelektualno držo, ne izreka moralne sodbe ali odkritega vrednotenja dejanj protagonistov in protagonistk. Zgolj opisuje, našteva, prikazuje, vodi nas skozi dogajanje, ki ga spremljamo od konca proti začetku, z vmesnimi dnevniškimi zapisi glavnega (anti)junaka Janeza Miroviča ali Johnnyja Afriškega. Janez je legenda v novinarskem svetu, dopisnik iz Dakarja, ki si je ustvaril brilijantno kariero, ob kateri je začel graditi tudi paralelni posel – gojenje banan. V Afriki je namreč lastnik plantaže, zaradi katere se, kot pokaže zgodba, morda zaplete (vede ali nevede) tudi v nečedne posle, povezane z belim prahom. Ima družino in uživa ugled. Vse dokler ga ob menjavi vodstva na televiziji ne odpokličejo z mesta dopisnika in mu dodelijo mesto v notranjepolitični redakciji, kjer pa se Johnny, ki počasi postaja ‘Janez Kranjski,' ne znajde najbolje. Propadata mu družina (žena in oba otroka se sčasoma vrnejo v Afriko) in kariera. Janez se oklepa svojih starih vzorcev delovanja – kot so arogantnost, podkupovanje, seksistične opazke in geste na delovnem mestu, izsiljevanje. Vse to je morda nekoč delovalo, zdaj pa takšno ravnanje deluje le še na najvišjih, nedotakljivih, državnih nivojih. Dvoličnost, dvojni standardi in razkroj vrednot bi lahko izpostavili kot temeljne teme v romanu. Kriminal, ki je vsem na očeh, ostaja nekaznovan, vendar nikakor ne moremo reči, da Johnnyja, ki je vsaj na videz manjša riba, karma ne udari. Poleg Mirovičev velja omeniti še družino Ratnik – Tomaža, docenta, ki mu domače akademsko okolje ne diši več, in Žanko, prekarno novinarko, ki se odloči, da bo postala vlogerka. Janez začne Žanko nadlegovati, siliti vanjo in ustrahovati družino Ratnik. Zapletena dinamika med družinama, zlasti med Janezom in Žanko, se zaostri do te mere, da se Ratniki odločijo za selitev na Portugalsko. V ozadju so tudi drugi razlogi, saj Žanka izkaže veliko zanimanje za Portugalsko že pred poslabšanjem odnosov z Janezom, in Tomažu reče: “Midva sploh ne napredujeva, midva nazadujeva … začela se bom učiti portugalščino.” Pred tem pa beremo: “Odkar se je zlasti na spletnih omrežjih neumnost delala, da je pametna, so bile relevantne družbene teme docela potisnjene v ozadje. In tako je posebej Žanka imela občutek, da s Tomažem, ki se je s knjigo ali zapiski za predavanja v roki vedno bolj umikal na teraso in si tam nekontrolirano prižigal cigarete, nista le neznatni kaplji v brezdanjem oceanu, ki bučno valovi, ampak poslednji kaplji v luži anemičnega humanizma, ki bo vsak trenutek presahnila.” Ko prispejo na Portugalsko, Ratniki spoznajo gospo Diamantino, ki je preživela režim diktatorja Salazarja, v času katerega se je naučila molčati, tudi takrat, ko so bile storjene krivice. Diktat moči, prevlade, agresije je vladal nekoč in vlada še danes. Kljub temu pa toplo južno okolje prinaša tudi mir in zadovoljstvo. Žanka šele na Portugalskem začuti nekaj, kar je blizu sreči. Če se je prvi smejal Janez Mirovič, zadnji smeh pripade njej. Po sestanku s Portugalko Paulo, ki naj bi njo in Tomaža uvedla v tamkajšnjo “digitalno nomadsko sceno”, beremo: “Žanka se je nasmehnila in pomahala v pozdrav. Nato se je začela smejati in se je smejala in smejala in smejala, nato je prasnila v krohot in se krohotala, pa se spet smejala in še naprej smejala, tudi ko Paule že zdavnaj ni bilo nikjer več. To je bil smeh blaženosti, iz čiste sreče.” Konec romana še enkrat naplavi Janeza, ki nemirno pluje na ladji norcev. Krog je tako sklenjen.

Evropska komisija je včeraj za prihodnje finančno obdobje od leta 2028 do 2034 predlagala proračun v višini 2000 milijard evrov, kar je kar za 800 milijard več, kot znaša trenutni EU proračun. Kljub takemu povečanju pa je za kmetijstvo nominalno namenjenih 23 % manj sredstev kot v trenutni finančni perspektivi. V Copa-Cogeca krovni organizaciji, ki zastopa evropske kmete in kmetijske zadruge so na nogah in opozarjajo, da se je včeraj zgodila »črna sreda« za evropsko kmetijstvo.

Slovenska vlada je kot prva v Evropski uniji za nezaželeni osebi razglasila dva ministra izraelske vlade. Pri tem so se oprli na poročilo Evropske komisije, ki ugotavlja, da Izrael krši pridružitveni sporazum z Evropsko unijo v delu spoštovanja človekovih pravic. Druge teme: - Kljub premirju med druzi in vlado v Damasku se spopadi med pripadniki verskih manjšin v Siriji nadaljujejo. - Za izdelavo projektne dokumentacije za oživitev Kanina prispeli dve ponudbi. - 20-ta etapna zmaga na Touru za Tadeja Pogačarja, ki se je na Hautacamu Jonasu Vingegaardu oddolžil za poraz pred tremi leti.

Negotovosti glede uvedbe ameriških carin se nadaljujejo. Medtem ko Washington grozi z novimi carinami, Bruselj v dobri veri nadaljuje pogajanja z ameriškimi predstavniki, ob tem pa se pripravlja tudi na neugodne scenarije. Veliko negativnih odzivov je - pričakovano - tako med ameriškimi kot evropskimi podjetniki. O carinah so danes govorili tudi evropskih ministri, pristojni za trgovino. Ostali poudarki oddaje: Glasovanje o umiku referenduma o obrambnih izdatkih predvidoma še ta teden Dolgotrajna oskrba na domu naj bi v praksi zaživela septembra. Skoraj 92 odstotkov dijakov uspešno opravilo splošno maturo

Nina Zavašnik je jezikoslovka, raziskovalka, prevajalka, učiteljica in aktivistka, deluje med Ljubljano in Gradcem. Po končanem študiju nemškega jezika in književnosti ter hrvaškega, srbskega in makedonskega jezika s književnostmi na Univerzi v Ljubljani se je vpisala na doktorski študij na Univerzo v Gradcu. Zaradi položaja, v katerem so glede zaposlitve ljudje z okvaro vida, je konec leta 2020 začela mednarodno iniciativo o zaposlovanju ljudi z okvaro vida, ki imajo končano univerzitetno izobrazbo. Kakšna je bila njena življenjska pot, kako je z zaposlovanjem ljudi z okvaro vida in s kakšnimi izzivi se pri tem srečujejo – o tem je Nina Zavašnik pripovedovala v aprilski v oddaji Med štirimi stenami. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved. Slišali boste ponovitev oddaje.

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Alojzija Zupan Sosič je bila literarni javnosti doslej znana predvsem kot profesorica sodobne slovenske književnosti na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Študentom predava, kako ločevati trivialno od kvalitetnega, kako soditi o književnosti. Pesniška zbirka Drevo delfin je njen leposlovni prvenec, kar pomeni, da se je teorija prenesla v prakso. Objava pesniške zbirke je pogumen korak, v katerem se avtorica sprijazni z zamenjanimi vlogami. Gre za izpovedno naravnano liriko, v kateri gre lirska subjektka skozi imaginarij avtobiografskega jaza in njegove mitologije. Podobe se oglašajo iz nezavednega, črpajo iz spominskih krajin otroštva, se soočajo z mučno sedanjostjo in segajo onkraj, k vzporedni resničnosti simbolnih bitij. Osrednji taki bitji sta drevo in delfin. Sedanjost je mučna, saj se lirska subjektka sooča s krizo osebnih odnosov, partnerskih in družinskih, prevprašuje svojo vlogo matere, žene in ženske. Domišljijsko in izpovedno so pesmi bogate. Svet podob se iz pesmi v pesem na ravni zbirke povezuje v micelijsko romaneskno celoto. Zbirka je torej vsebinsko ena celota, povezana z biografijo lirske subjektke. Na ravni jezika in zvočnosti pesnica učinke dosega s ponavljajočo se ukinitvijo vejic pri naštevanju. Tako se posamezni predikati, ki jih vejica pomensko in emocionalno v slovnici ločuje, združujejo v enega ter tako intenzivirajo in zgoščajo čustvo. Pesnica je isti prijem uporabila v vseh pesmih. V nekaterih deluje izvrstno, v drugih pa dosega manjši učinek. V pesniško dekonstrukcijo in sprotno rekonstrukcijo avtobiografskega jaza večkrat vstopijo ideologemi. Ti so v tovrstni poeziji odveč, saj strjujejo poetično-psihično vsebino, ki je bolj tekoča ali plinasta in zato tudi literarno učinkovita. Vpisujejo se v oblast na področju kulture: recimo besedna zveza »srce na levi« ali trendovska psihologizacija oziroma demonizacija osovraženega moškega. Mestoma pesmi dobijo aktivističen značaj, ki ni neprijeten zato, ker je aktivističen, temveč zato, ker, podobno kot razne emancipatorne ideologije v preteklosti, na fanatičen način izreka pripadnost nekemu tipu oblasti. Kljub temu so to bolj stranski pojavi, ki v celoti ne kvarijo vtisa zbirke. V osnovi gre za pogumno, dodelano in intenzivno poezijo. Lik drevesa se pojavlja že na začetku in se vrača vedno znova. Mitološko drevo otroštva je povezano s Hrastnikom, razrašča pa se po celotnem življenju. Delfin je morsko bitje in podoba vode, potopljenosti v vodo in zatopljenosti v vodo prihaja iz nezavednega. Ali gre za simbol prečiščevanja? Voda sesuje razpokani zid ega, avtobiografske pripovedi in pojavi se delfin. Vendar pa moramo biti previdni, saj je delfin kljub prijaznemu videzu in inteligenci pravzaprav zelo nasilno in egoistično bitje. Ko se ego enkrat razbije, lahko posameznica ali posameznik v duhovnih tradicijah zaživi svobodno življenje. Po drugi strani pa se ta ego znova bori za svojo koherenco, za oblast, se oprijema raznih idolov, kot so omenjeni ideologemi. V tem pogledu je zbirka Alojzije Zupan Sosič Drevo delfin svojstvena mapa človeške duševnosti skozi simbolne svetove in arhetipe, ki sestavljajo in se vključujejo v obstoječa družbena razmerja moči. Še dodatno je izraz paradoksalnih pojmovanj ženskosti v sodobni kulturi, ki so razpeta med spone pretvorjenih pritiskov iz preteklosti ter na videz opolnomočujočega neoliberalnega individualizma. Ta v okvirih slovenske vladajoče ideologije vključuje tudi atavizme prejšnje države. Knjiga je primerna tako za uživanje v pesniških podobah in psihološki izraznosti kot za teoretske študije in zlahka bi bilo o njej mogoče napisati celo razpravo.

O zvišanju obrambnih izdatkov, ki je povzročilo kar nekaj trenj med koalicijskimi partnericami, bomo odločali na posvetovalnem referendumu. Predlog Levice so namreč podprli tako poslanci SD-ja kot tudi SDS-a in NSi-ja. Kljub temu v SD-ju in Levici zagotavljajo, da to ne pomeni težav koalicije. V Gibanju Svoboda pa so v odzivu napovedali, da bodo k temu primaknili še posvetovalni referendum o članstvu Slovenije v Natu. Drugi poudarki oddaje: - Hamas s pozitivnimi odzivi na predlog o prekinitvi ognja v Gazi - Prvi vrh Unije in Moldavije z jasno podporo Bruslja tej državi na njeni poti v povezavo - Ob 120-letnici rudniškega predora Štoln odkritje spominske table

Ustvarjalec serije Nasledstvo, Jesse Armstrong, se po sagi o medijskih mogulih loteva ta hip najbolj zlovešče podvrste bogatašev – tehnoloških milijarderjev. Tako kot Nasledstvo, ki se je osredinjalo na zasebne in poslovne zdrahe družine Roy, film Na vrhu gradijo zdaj že značilni Armstrongovi prijemi. Nestabilna ročna kamera, ki vzbuja občutek nemira in tesnobnosti. Dialogi, ki se s svojim zgoščenim žargonom tu in tam približujejo latovščini. Liki, ki so popolnoma ločeni od resničnosti, v kateri živi gledalec, vendar temeljijo na resničnih osebah, ki našo resničnost oblikujejo. Armstrongov celovečerni in režijski prvenec nas popelje v razkošno gorsko vilo, kjer se štirje prijatelji srečajo, da bi konec tedna preživeli ob pokru in druženju. Seveda se nemudoma izkaže, da je vsak prišel s skrito agendo in da njihovi odnosi prej kot na prijateljstvu temeljijo na medsebojnem merjenju milijard, uspeha in moči. Preplet čustvenih in poslovnih izigravanj, ki jih Armstrong začini s satirično absurdnostjo, spremljajo zvoki katastrof, ki prihajajo s pametnih telefonov štirih protagonistov. Najbogatejši med njimi – in na svetu –, Venis, je namreč ravno nekaj dni prej svoje družbeno omrežje nadgradil z generativno umetno inteligenco, ki je s popolnim zabrisom meje med resničnim in ponarejenim po vsem svetu povzročila nemire, zločine iz sovraštva in celo pokole. Ali pa morda samo njihove globoke ponaredke. Armstrong humor, kot smo pri njem že vajeni, gradi na narcisoidni grandioznosti in hkratni čustveni nebogljenosti svojih antijunakov. Toda čeprav spoj negotove paranoje in občutka nedotakljivosti, ki obvladujeta glavne like, prikaže prodorno in zabavno, film izgubi satirični naboj, saj je vedenje resničnih vodij tehnoloških korporacij pravzaprav zelo blizu temu, kar naj bi bilo v filmu pretirano. Tako liki na svet gledajo kot na veliko igralno ploščo ter navdušeno kujejo megalomanske načrte o državnih udarih in nakupih raznih držav. Prihodnost je zanje eksperiment, najpresenetljiveje pa je, da se zares zdijo prepričani, da bo njihov prispevek k tehnološkemu razvoju vodil v pozitivno revolucijo. Morda najbolj ključna kritika tehnoloških velikanov, ki se skriva v filmu, je poleg pričakovanega nerazumevanja resničnega sveta in posledic njihovih dejanj na človeštvo tudi pomanjkljivo razumevanje samih tehnologij, ki jih prodajajo. Štirje prijatelji so ne nazadnje poslovneži in ne programerji. V spletu solidnih komičnih nastopov in absurdnih situacij, ki se dodatno stopnjujejo v drugi polovici zgodbe, poanta filma Na vrhu ostane nekoliko neizdelana. To je med drugim zagotovo povzročila izredno hitra produkcija filma. Armstrong se je začel s scenarijem ukvarjati komaj lani decembra, snemanje je bilo marca, film pa je na pretočno platformo HBO Max prišel že konec maja. Kljub nekaj pomanjkljivostim pa filmu po drugi strani verjetno ravno zato uspe ujeti neobvladljiv trenutni zeitgeist. Piše: Vanja Gajić Bere: Ajda Sokler

Vadba med menstruacijo je lahko zelo koristna, vendar je v prvi vrsti pomembno, da prisluhnemo svojemu telesu, bo zatrdila Kaja. In na drugi strani se bo oglasila Jasmina, ki ve, da je to obdobje naravnega detoksa, razlog, da ženske živijo dlje. Kaj bo prevagalo? Oglejte si posnetek in izvedeli boste vse o tem kaj početi in kaj ne početi v tem obdobju. Je pa to idealen čas za samonegovanje in globoko relaksacijo ... kako pa to dosežete in kaj izberete, pa prapuščamo vam. Kakšne pa so lahko koristi umirjene vadbe med menstruacijo? Zmanjšuje bolečine – Gibanje izboljša prekrvavitev in sprošča endorfine, kar lahko ublaži menstrualne krče. Zmanjšuje napetost in nihanja razpoloženja – Vadba pomaga uravnavati hormone in zmanjšati stres. Povečuje raven energije – Kljub utrujenosti lahko lahkotna vadba pomaga premagati občutek izčrpanosti.

Special summer edition! Kljub neznosni vročini smo malce prekinili poletno pavzo, da pokomentiramo številne dogodke okoli Olimpije: nov trener, novi igralci, milijonske prodaje, evropski žreb in za konec še modni kotiček o novem dresu in sodelovanju s priznano blagovno znamko.

Gostja tokratne oddaje Razkošje v glavi je Tanja Matijašević, pesnica, pedagoginja, gledališka ustvarjalka in kulturna aktivistka. Pri svojem družbenem delovanju zastopa vrednote enakosti, pravičnosti in solidarnosti. V svojem pesniškem izrazu pa uporablja narečni jezik, s katerim poskuša razbijati družbene mite in stereotipe, za katere opaža, da se v zadnjem času ponovno krepijo. Kljub sedanjim družbenim razmeram, ko se razraščata nestrpnost in sovraštvo do ranljivih družbenih skupin, verjame v moč vztrajnosti in skupnosti. Tanjo Matijašević je pred mikrofon povabila Tita Mayer.

V Budimpešti kljub prepovedi poteka Parada ponosa. Po poročanju medijev se je zbralo rekordno število ljudi, številni so prišli tudi iz drugih evropskih držav. Madžarski premier Viktor Orban je pred shodom organizatorjem in udeležencem zagrozil s pravnimi posledicami. V oddaji tudi o tem: - V Srbiji protivladni protesti z ultimatom o razpisu predčasnih volitev - V Teheranu množična pogrebna slovesnost za ubite med izraelsko-iranskim konfliktom - Na sedmi tekmi lige narodov Francozi pretrd oreh za slovenske odbojkarje

Sprememba zakona o gostinstvu, ki bi omejila obdobje za kratkoročno oddajanje stanovanj, tudi danes na parlamentarnem odboru za gospodarstvo razburja zagovornike in nasprotnike sprememb. Skupno jim je le to, da zakon kratkoročno ne bo rešil krize pomanjkanja stanovanj v državi, pa tudi pozivi, da bi morala država težave reševati bolj celostno. V oddaji tudi o tem: - Varnostne romantike v Sloveniji je konec, je bil slikovit notranji minister Poklukar - Rusija v nasprotju z zvezo Nato napoveduje krčenje obrambnih izdatkov - Ameriško vrhovno sodišče omejilo blokiranje Trumpovih izvršnih ukazov

Jasno je, da se bo Evropa, ob številnih konfliktih, dodatno oboroževala. Kljub soglasju članic Nata o zvišanju obrambnih izdatkov na 5 odstotkov BDP v desetih letih premier Robert Golob poudarja, da je edina zaveza Slovenije zvišanje teh izdatkov letos na dva odstotka in do leta 2030 na tri odstotke BDP. Zaradi pomislekov koalicijskih partneric Golob napoveduje skorajšnji koalicijski vrh in predlaga, da vladno gradivo o izhodiščih za včerajšnji vrh Nata ne bo več tajno. Hamenej: ameriška vojska z napadi na Iran ni pridobila ničesar. Požar uničil proizvodnjo družbe Greenline Yachts v Begunjah. Ob sušnih razmerah v več občinah omejujejo porabo vode.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bere Lidija Hartman. Eden od načinov približevanja motivni izpovedi enega najžlahtnejših likovnih umetnikov prejšnjega stoletja, Vladimirja Makuca, je bil od nekdaj poetičnost. V desetletjih je intimna melodioznost v vseh oblikah njegovega likovnega ustvarjanja postala zaščitni znak minucioznega in na neki način sentimentalnega umetnika, ki ga je sprejela tako strokovna kot široka javnost. Ni presenetljivo, da so ob njegovih delih sočasno nastajale obsežnejše lirske izpovedi vidnih slovenskih poetov, kot so Ciril Zlobec, Tone Pavček in Ivo Svetina, ki so ob njegovih delih opevali Kras in slovensko primorje ter v verze prevajali svoj pogled na intimnost njegovih likovnih sporočil. Meje novega navdiha je Makuc zaslutil na prelomu tistega obdobja, ko je bil prvi zanosni melodični spev Krasu izpet in je zavestno prestopil v svet tehničnega izobilja, v sodobne, iz vedno novih tehnicističnih spoznanj skovane sanje. A nikoli, v nobenem trenutku ni kot interpret Krasa in mediteranskega duha pretrgal vezi s kraji, iz katerih je izhajal. Ob letošnji spominski razstavi z naslovom Želja po nebu v kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev je bila k sodelovanju povabljena pesnica Miljana Cunta. Ne zato, ker je bila lani dobitnica nagrade Prešernovega sklada, temveč predvsem kot njegova rojakinja. Naslov dvojezične knjige Pogovori z Vladimirjem Makucem / Conversazioni con Vladimir Makuc nedvoumno sporoča, da gre za pesničin dvogovor s slikarjevimi deli, pozorno branje pa razgrinja, da gre za projekcijo pesničinega doživljanja Makučevih umetnin, njenega intimnega poglabljanja vanje, a tudi za razmišljanje o mukah in radostih ustvarjanja v vseh umetniških zvrsteh. Svojo značilno likovno govorico, ki se je mojstrsko približevala otroški risbi, je Makuc organsko prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom. Kako je pesnica vodila pogovor z izjemnim likovnikom, ki je brezhibno obvladoval metier prisluškujoč pticam, zemlji in imaginarnemu domu svoje ustvarjalne domišljije, sporoča že v prvih stavkih uvoda. Šla je za umetnikovimi podobami, kot se človek spusti do kletnih prostorov, da bi videl, ali so morda povezani s kletnimi prostori sosednje hiše. Nato je obiskala kraje njegovega bivanja in delovanja, premišljevala o umetnikovi potrebi po samoti, vstopila v cerkvico na hribu, kjer je več let kopiral mojstrovine iz preteklosti, s čimer si je tlakoval lastno pot, zaznala slikarjevo otroško zaljubljenost v lepoto in njegovo trmasto zazrtost vase. Ko je zbrala vtise, se je v večerni tišini vprašala, katere njegovih podob so se vtisnile vanjo, in si priklicala v zavest lastne spomine, slutnje, sanje. Stalnice v lirskem jeziku Miljane Cunta so slogovna jasnost, čistost in milina, skrben izbor prispodob, pretanjeno občutje presojne lepote ter prečiščena, a zato nič manj bogata lirska izreka besed. Že v njenem pesniškem prvencu Za pol neba, v katerem je s prefinjeno krhkostjo upesnjevala pokrajine hrepenenja in presojnost ženske lepote, se nežno razpirajo metafore poetičnega. V knjigi Svetloba od zunaj se je v petih ciklih z opisi usodnih in neopaznih vsakdanjih dogodkov vrnila k poetiki prvenca s skrajno občutenim, duhovno povzdignjenim, domala eteričnim jezikom. S pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo se pesnica premika po času in prostoru natančno, premišljeno, skoraj asketsko, a hkrati gibko, lahkotno in jasno zaznava podobe in jih zapisuje v večnost. Zbirka Pesmi dneva pa skupaj s črno-belimi fotografijami nenavadnih prizorov navadnih stvari Dušana Šarotarja predstavlja drugačno konceptualno zasnovo. Pesmi v prozi, ki prinašajo célo vesolje enega dneva, v katerem se prelivajo navzočnost in odsotnost, tišina in živost, počitek in premišljevanje, v zasnovi spominjajo na Pogovore z Vladimirjem Makucem. Za pogovore, ki so – ob osmih dvostranskih in šestintridesetih enostranskih reprodukcijah likovnih del Vladimirja Makuca – za pesnico v tej poetični knjigi dokument osebnega potovanja v prostoru in času, je bil primeren drugačen žanr. Pesniška zasnova knjige – skupaj z uvodno stranjo – temelji na dvajsetih obsežnih fragmentih, zapisanih kot kratke ali daljše zgodbe, ki koncizno grajene ena za drugo kažejo na pripovedno širino, s katero pesnica pritegne v razmislek širok nabor tém, asociiranih z Makučevimi vizualnimi podobami. Glede na vprašanje, kako tènka je meja med klasično zapisano kratko zgodbo in poetično zapisanim kratkim proznim besedilom, ni dvoma, da gre v knjigi kljub stvarnemu naslovu, ki je morda prav zaradi tega zavajajoč, za čisto poezijo. Avtoportret oziroma portret – tako pesnice kot za v pogovoru z njo živo navzočega umetnika v tej knjigi – se kaže kot nikoli dokončana pesem. Kljub temu je nujno, da zdaj v tihoti ateljeja najdeš tistega, ki zre v vsa zrcala sveta in ostane cel. Vladimir Makuc se je zavedal notranjih omejitev svobode in jih je zato likovno lucidno izpovedoval. Ptice, voli, krogi – kot zobati urni mehanizmi ali planeti – in znaki, ki jim morda še sam ni razvozlal pomena, so ga tako zasvojili, da je kot mistik in vizionar čutil njihovo moč. Pod črepinjasto suhoto se udira korak, vse globlje stopa, zamotan in težak, dokler se v nekem hipu – kdo ga je priklical? – ne zasveti zlata sled. V svojem zadnjem obdobju je Makuc – v slikah na platnu, grafikah, na akvarelih, miniaturnih kipih in na kamnitih skulpturah, posejanih z zelenimi, a ošiljenimi črepinjami – osvobodil črto, da je spregovorila z lastnim pomenom in ptice odrešil znakovne funkcionalnosti, da so se polne prhutave radoživosti, zvedave, a prestrašene v prostorih, nasičenih s črtami, osvobajale. V zadnjem zapisu Miljana Cunta suvereno, nič kaj sramežljivo nagovori slikarja z besedami »Dragi prijatelj, naj ti predstavim svoj atelje. Nič posebnega – miza, stol in nekaj knjig v kotu spalnice.« Celostranski zapis spremlja črno-bela fotografija iz Makučevega ateljeja, na kateri je Lado Mlekuž ujel umetnika med pripravo za tisk grafike na njegovi mizi. Zdi se, kot bi prisluhnil pesničinim besedam, ki zaključujejo knjigo: »Tako se zlagajo pesmi, prijatelj, v ateljejih večnosti, kot mize – ena v drugi prebivajo, naključne sopotnice, da te spominjajo.«

Kljub zaostrenim razmeram na Bližnjem vzhodu, zaradi katerih zunanje ministrstvo odsvetuje vsa potovanja v Iran, Izrael in Jordanijo, so druge poletne destinacije, priljubljene med Slovenci, še vedno varne. A previdnost ni odveč. Na policiji in zunanjem ministrstvu so podali ključna priporočila za varno potovanje in brezskrbno bivanje v tujini.

Animacijski studio Pixar ima bogato tradicijo, saj so začeli kot grafični oddelek Lucasfilma, studia, ki je ustvaril Vojno zvezd, potem pa so kot samostojno podjetje v lasti in pod vodstvom ustanovitelja Appla Steva Jobsa postali pionirji digitalne animacije. Toda čeprav je njihov prvi celovečerni film Svet igrač napravil vtis zaradi uporabljenih tehnik in tehnologij, mu je uspeh pri gledalcih prinesla izjemna zgodba. V zadnjih treh desetletjih so to dokazali z vsakim filmom posebej, in čeprav nadaljevanja, kot so Avtomobili 3 in Pošasti z univerze, niso bila nujno potrebna, v svoji zgodovini še niso posneli slabega filma. Njihov najnovejši film Elio je zgodba o 11-letniku, ki po smrti staršev pristane v rejništvu svoje tete Olge. Ta je zaposlena v vojaški bazi, kjer skrbi za nadzor satelitov v orbiti, čeprav je nekoč hotela postati astronavtka. Elio se počuti tako zelo odrinjenega in osamljenega, da si želi, da bi ga odpeljali vesoljci. In ker je film kljub premlevanju travm vseeno prikupna animacija, se natanko to tudi zgodi. Še več, pangalaktično združenje miroljubnih in prijaznih vesoljskih ras misli, da je Elio voditelj Zemlje, ter mu zato ponudi ambasadorski položaj in mesto enakega med njimi. Toda preden bi se to lahko uresničilo, združenje napade divji agresor in v upanju na rešitev se Elio ponudi za pogajalca. Že iz tega opisa filmske zgodbe se čuti duh pustolovščine in divje domišljije pisanega vesolja, vendar so jedro filma Elieva čustvena travma zaradi izgube staršev ter težave, ki jih ima pri vzpostavljanju pristnih in iskrenih odnosov z drugimi. Kljub vesoljski vsebini in privlačni animaciji ima Elio precej vzporednic z evropsko produkcijo, recimo večkrat nagrajenim švicarskim filmom Bučko, ki je bil v prejšnjem desetletju celo nominiran za oskarja. Cilj Bučka je bila uporaba animacije kot izraznega sredstva za pripoved realistične zgodbe o sirotah, Elio pa animacijo uporabi za prikaz fantastične in neverjetne zgodbe. Vendar so v njej vseeno razkrita resnična čustva, ki jih marsikateri otrok goji do svojih tako ali drugače odsotnih staršev. Kljub Pixarjevemu klasično izpiljenemu pripovedništvu film v zadnjem delu nekoliko izgubi tempo in smisel zgodbe, potem ko nekoliko nerodno vsili še en akcijski prizor. Ta je očitno potreben, da poudari, kako zelo smo ljudje na Zemlji zmožni sodelovanja in skrbi drug za drugega, vendar to brez prave podlage v predhodnem delu filma učinkuje nekoliko plehko. Toda ob vse nižjih standardih ameriške produkcije otroških in mladinskih filmov, ki smo jim priča zadnja leta, je Elio vseeno kakovosten filmski izdelek in prijetna filmska izkušnja za vso družino. Piše: Igor Harb Bere: Igor Velše

V okviru Vseslovenske akcije ozaveščanja in socialnega vključevanja invalidov z naslovom Vidiš človeka ali invalidnost, ki invalide različnimi dejavnostmi vključuje v javnost in družbo, je nastalo nekaj pogovorov, ki jih boste lahko slišali v oddaji Med štirimi stenami. Akcijo organizira Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije z namenom, da javnost spozna uspehe in zanimive življenjske zgodbe posameznikov, ki znajo kljub invalidnosti izkoristiti svoje prednosti in stopajo po edinstvenih poteh. Danes boste spoznali Saro Medja, mlado plesalko orientalskih plesov, ki je pri 24 letih zbolela za kronično vnetno črevesno boleznijo, ki je ena najagresivnejših avtoimunskih bolezni današnjega časa. Kljub temu ni dopustila, da bi ji bolezen vzela to, kar počne najraje, pleše namreč še naprej. Je tudi diplomirana dietetičarka, ki se je prav zaradi pojava bolezni odločila še za nadaljevanje študija na magisteriju. Njeno poslanstvo je pomoč osebam, ki so postavljene pred enako diagnozo, kot jo ima sama. Z njo se je pogovarjala Lara Gril.

V času izpitnega obdobja študentje iščejo prostore, kjer bi se lahko v miru pripravili na izpite. Pred knjižnicami v Ljubljani se v tem času vije dolga vrsta čakajočih, v vrste za mesta se mnogi postavljajo že v zgodnjih jutranjih urah. Ljubljanska univerza je sicer odprla dodatne študijske prostore v treh članicah in zagotovila novih 764 mest. Kljub temu študentje opozarjajo, da prostora še vedno primanjkuje in da število uporabniških mest ne zadošča za njihovim potrebam. Več Urška Žižek, bere Cirila Štuber.

Tomas Marolt prihaja iz Buenos Airesa, večmilijonske argentinske prestolnice. Kljub temu se je na življenje v neprimerljivo manjših slovenskih krajih hitro privadil. Pred štirimi leti se je nogometaš iz Argentine preselil v Slovenijo. Ampak, zakaj bi se nekdo, ki išče priložnosti na tem področju, odselil iz države, ki diha in živi nogomet, ter se odločil, da bo svojo kariero razvijal v Sloveniji? Tudi to ga je v oddaji Drugi pogled vprašala Darja Pograjc.

Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušlič. Druga pesniška knjiga pesnice, prevajalke in aktivistke Ane Makuc Švercam lubenice je zorela dolgo časa in je s provokativno podobo, ki jo je ustvarila ilustratorka in vizualna umetnica Samira Kentrić, med bralke in bralce prišla konec lanskega leta. Zbirka izrazito angažiranih pesmi je pisana na način, ki ga poznamo že iz avtoričinega prvenca Ljubica Rolanda Barthesa – v vsaki pesmi spregovori druga oseba, vsaka v svojem unikatnem položaju. V njem beremo pesmi, ki se vživljajo v nekatere znane ženske iz zgodovine in literature. Med drugim imajo besedo fiktivne Saloma, Lolita in Rdeča kapica ter zelo resnične Virginia Woolf, Frida Kahlo in Sylvia Plath. Pesmi se berejo kot njihovi monologi in skušajo naslikati njihov psihološki portret. To nam, bralkam in bralcem, ponuja drugačen pogled na posameznico, ki je sicer imenovana, a bi bila lahko tudi slehernica, ter izpostavlja kompleksnost osebnosti, ki niso brez notranjih nasprotij in konfliktov. Te postopke poznamo na primer iz romanov hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, ki se je vživljala v Frido Khalo, Milevo Marić in v Doro Maar, ali pa iz svetovne uspešnice ameriške pisateljice Madeline Miller, ki je v romanu Kirka na ta način pisala o mitski čarovnici Kirki, znani iz Odiseje. Takšen pristop je izrazito feminističen, saj iz upovedovanja intimnega ustvarja družbeno kritiko in s tem potrjuje, da je osebno (še vedno) politično. Na podlagi primera namreč pokaže na neenakost in nepravičnost v patriarhalni družbi. Ti primeri pogosto izhajajo iz preteklosti, a kljub temu so vzporednice z današnjim časom jasne. Čeprav se zdi, da smo kot družba na področju pravic žensk in enakopravnosti spolov napredovali, se ob branju tovrstne literature vse prevečkrat pokaže, da nekatere težave trdovratno vztrajajo. In prav o teh lahko beremo v zbirki Švercam lubenice. Tudi v zbirki Švercam lubenice spregovorijo nekatere znane ženske, kot sta fiktivni Gospa Dalloway iz romana Virginie Woolf in Urška iz Prešernovega Povodnega moža, pa tudi pesnica Emily Dickinson. Vendar pa je večina govork in govorcev tokrat brezimnih posameznikov. Poleg žensk imajo besedo tudi otroci, moški in celo duhovi. Prepoznamo lahko celo nekatere dogodke, ki so odmevali v javnosti, na primer umor novinarke Kim Wall in reševanje tajskih dečkov iz poplavljene jame. Če zbirko primerjamo z avtoričinim prvencem, je tematsko bolj raznolika. Obsega petindvajset pesmi, med katerimi so nekatere povezane z naslovi, na primer Ženska v belem 1 in 2, v katerih spregovori Emily Dickinson, a bi ju lahko brali tudi kot credo pesnice, ki pravi: »Pišem, torej sem.« Na podoben način je skozi celotno zbirko posejanih sedem pesmi z naslovom Švercam lubenice, ki tudi tvorijo njeno jedro. V teh pesmih prisluhnemo eni govorki, vsaj tako se zdi, ženski, ki razmišlja o svoji nosečnosti, spreminjajočem se telesu in porodu, o tem, da bo po njem del nje »sam hodil po svetu«. Teh sedem pesmi predstavlja najmočnejši del zbirke, z njimi se najtesneje povezujejo tudi ilustracije, ki iz lubeničnih pešk tvorijo oblike ženskega telesa ali delov telesa in podobe, ki spominjajo na plod, zgovorna pa je tudi izbira semen za ustvarjanje le-teh. »Švercanje lubenic« postane metafora za nosečnost, za napet in težek trebuh pod široko bundo, kot lahko beremo v eni izmed pesmi. O tem obdobju, o katerem pogosto beremo same lepe stvari, namreč ko nosečnica sije, žari, je blažena, Ana Makuc piše bolj večplastno. To ni čas absolutnega veselja nad novim življenjem, temveč tudi negotovosti, strahu in sprememb, zaradi katerih se zamaje odnos do telesa in lastne identitete, ki se znajde na preizkušnji: »Težko je vedeti, / kdo si, / ko meje tvojega telesa / niso meje tvoje kože.« Otrok je del materinega telesa in tujek hkrati, materinstvo pa pomeni, vsaj za nekaj časa, obstajati za nekoga drugega. To ne prinese vedno samo pozitivnih občutkov, vendar družba od žensk, ki postanejo matere, to pričakuje. Tabu tako še vedno ostaja poporodna depresija, o kateri beremo v pesmi Nočna varuška, ali pa dejstvo, da dve rdeči črtici nista vedno zaželeni, kot v pesmi Ostani s težavo. Pesmi v zbirki Švercam lubenice so izrazito pripovedne in oprijemljive, na ta način omogočajo, da se tudi bralke in bralci zlahka vživimo v pesniške govorke in govorce. Ena od osnovnih funkcij branja je prav to, da se z vživljanjem v izkušnje drugih ljudi gradi empatija. Predsodki pogosto izhajajo iz neznanja in nerazumevanja, pesmi Ane Makuc pa so priložnost, da prisluhnemo. A zbirka ni brez svojih težav. Medtem ko se sedem pesmi Švercam lubenice tematsko zelo dobro povezuje z večino drugih v zbirki, ki govorijo o materinstvu, skrbstvenem delu, družinskem nasilju in zlorabi, pa nekaj pesmi izstopa, kot da bi se v zbirki znašle po naključju ali zaradi aktualnosti problematike. Morda se tako zdi, ker so po zbirki na redko posejane in jih ni veliko ter tako delujejo kot nekakšna anomalija v nizu pesmi, osredotočenih na ženske izkušnje. Takšna je na primer pesem Deport or game, v kateri lahko prepoznamo besede begunca iz dokumentarnega filma Rdeči gozdovi Nike Autor. Game oziroma igra predstavlja tvegano prečkanje schengenske meje, kar nekateri poskušajo tudi dvajsetkrat, kot beremo v pesmi, za nekatere pa je poskus usoden. Tako si lahko predstavljamo, da je bil usoden za begunko z dojenčkom, katere duh spregovori v pesmi Duh begunke z dojenčkom. Švercanje v naslovu namiguje tudi na prehajanje čez mejo in se s tem navezuje na begunsko problematiko, a vendar se ob pogledu na zbirko kot celoto zdi, da so bile nekatere pesmi dodane zgolj zato, da bi bilo v njej čim več aktualnih in angažiranih vsebin, čeprav bi bila brez njih vsebinsko povsem zaokrožena in celo bolj celovita. Še ena pesem, ki se zdi popolnoma iz konteksta zbirke, je pesem Jama, v kateri sledimo kolektivni pripovedi dvanajstih dečkov, ki so bili skupaj s trenerjem ujeti v jami 14 dni. Tu je še pesem Podmornica, ki govori o brutalnem umoru novinarke Kim Wall in zdi se, da pripoveduje njen morilec – pri tem sploh ni jasno, zakaj do besede ne pride žrtev zločina, ki ji je bil glas že tako ali tako odvzet. In medtem ko za večino pesmi lahko rečemo, da se upirajo črno-belemu pogledu na žensko izkušnjo, pa je recimo pesem Delo iz ljubezni na svoj način zasidrana v stereotipnih predstavah ženske – gospodinje, ki je »pri tridesetih s štirimi otroki / kot posušena starka«. Iz nje lahko razberemo nekakšno pomilovanje, skratka nasprotje od ubesedovanja večplastnosti in kompleksnosti ženskih življenj. Lahko se strinjamo z besedami Barbare Korun v spremni besedi: pesniška zbirka Ane Makuc Švercam lubenice marsikomu ne bo všeč. Je izrazito angažirana in politična, s tem pa nas sooča tudi z nekaterimi neprijetnimi dejstvi, ki bi jih morda najraje prezrli. Kljub nekaterim pomanjkljivostim gre za premišljene pesmi, ki nam ponujajo okno v svet nekoga drugega, drugačnega, in s tem priložnost, da premislimo o svojih prepričanjih. Ali bo knjiga prišla v roke tistim, ki bi takšna soočenja najbolj potrebovali, pa je stvar kakšne druge razprave. Vsekakor si želimo, da bi.

S toplimi dnevi se je začela sezona piknikov. Čas za druženje, pripravo hrane na žaru in uživanje v naravi. Kljub brezskrbnemu razpoloženju pa ne smemo pozabiti, da so prav visoke temperature eden glavnih razlogov za hitrejše kvarjenje hrane in večje tveganje za zastrupitve. O tem, kako ravnati s hrano na prostem in med transportom, smo govorili z mag. Evo Grilc s Centra za nalezljive bolezni na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Foto: Francesco Paggiaro, Pexels

Mineva 20 mesecev od vdora skrajnega palestinskega gibanja Hamas v Izrael in zajetja več kot 250-ih talcev ter s tem začetka vojne. Izraelska vojska, ki je v tem času izgubila 866 svojih pripadnikov, je v brutalnem odzivu spremenila Gazo v kup ruševin in ubila več kot 54 tisoč Palestincev, a svojih ciljev ni dosegla. Kljub izraelski vojaški sili se Hamas še naprej upira, v njegovem ujetništvu ostaja več kot 50 talcev. V oddaji tudi: - V Brestanici osrednja prireditev ob 80-i obletnici vrnitve izgnancev v domovino. - Ob začetku planinske sezone uvedli nove lokacijske tablice za ljubitelje žigov. - Po sinočnjem uradnem odprtju Borštnikovega srečanja bo stekel tekmovalni program.

Kljub nekaterim poskusom pogajanj o končanju vojne v Ukrajini ali vsaj prekinitvi ognja ni videti, da bi bila Kijev in Moskva kaj bliže takšnemu scenariju. Nekdanji poveljnik ukrajinskih sil Valerij Zalužni meni, da ni realno upati na vrnitev mej z Rusijo iz leta 1991 ali 2022. Druge teme: - Ameriški predsednik Trump predlaga 50-odstotne carine na uvoz iz Evropske unije; veljati bi začele čez 9 dni. - Poslanci podprli začetek postopka za vpis pravice do uporabe gotovine v ustavo. - Borštnikov prstan bo letos dobila igralka Nataša Barbara Gračner.

Izrael je ostro kritiziral včerajšnjo odločitev Evropske unije, da ta zaradi stopnjevanja vojaške ofenzive na Gazo in blokade humanitarne pomoči pregleda prostotrgovinski sporazum z Izraelom. Po mnenju izraelskih oblasti gre za popolno nerazumevanje kompleksne resničnosti. Na območje Gaze je po enajstih tednih blokade vstopilo nekaj več kot sto tovornjakov s humanitarno pomočjo, a ta še vedno ni dosegla prebivalcev. Druge teme: - Predsednica Pirc Musar ob obisku Bruslja poudarila, da je širitev Unije geopolitična nuja. - Računsko sodišče: črpanje sredstev iz načrta za okrevanje v minulih štirih letih premalo učinkovito. - Maturanti na ulicah 34-ih evropskih mest so se opoldne znova zavrteli ob melodijah četvorke.

Izrael je danes potrdil, da je z okrepljenimi napadi, ki so od četrtka terjali več kot 300 žrtev, začel novo ofenzivo v Gazi. Cilj ofenzive je dolgoročno zavzetje skoraj celotne enklave. Kljub silovitim napadom in stradanju civilistov je palestinsko gibanje Hamas sporočilo, da v Dohi potekajo pogovori med stranema o pogojih za premirje. Medtem pa naj bi Washington, po poročanju ameriških medijev, pripravljal načrt za trajno preselitev milijona Palestincev iz Gaze v Libijo. Na vrhu Arabske lige v Bagdadu pozivajo h koncu vojne in rešitvi konflikta. Drugi poudarki oddaje: - Rusija na pogajanjih o premirju od Kijeva zahtevala umik sil iz štirih ukrajinskih regij. - Začenjajo se tedni ljubiteljske kulture, ki do začetka junija ponujajo več kot 100 dogodkov. - Kajakaš Martin Srabotnik bronast na evropskem prvenstvu v slalomu na na divjih vodah v Parizu.

Klinični psihologi in psihiatri pozivajo k ustavitvi predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki ga je vlada pred kratkim poslala v državni zbor. Kritiki opozarjajo, da predlog znižuje standarde zdravstvene obravnave in izobrazbeno raven strokovnjakov, ki naj bi opravljali to dejavnost. Psihoterapevti in zveza organizacij pacientov pa zakon podpirajo, saj pravijo, da bo ta uredil kaos na področju psihoterapije, ki bo postala samostojna zdravstvena dejavnost. Kdo bo lahko opravljal psihoterapevtsko dejavnost? Kako bo organizirana? V kolikšni meri bo zakon skrajšal čakalne vrste, kakšne so potrebe po psihoterapiji na terenu in kakšen kader mora zapolniti to področje? Bodo v zdravstvo zdaj res vstopali nekompetentni sodelavci brez ustreznega znanja? Kdo v tej zgodbi brani svoje interese in kakšni so ti? Je še mogoče, da bi nasprotniki zakona tega zaustavili in če ne, kakšna je časovnica njegove uveljavitve? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, psihiatrinja in sekretarka v Kabinetu ministrice za zdravje; dr. Robert Cvetek, predstojnik Katedre za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije Teološke fakultete Univerze v Ljubljani; dr. Vesna Švab, psihiatrinja, vodja Centra za duševno zdravje odraslih Logatec in podpredsednica Slovenskega združenja za duševno zdravje ŠENT; Petra Bavčar, klinična psihologinja z Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana; Franci Gerbec, podpredsednik Zveze organizacij pacientov.

Kljub pritiskom, pozivom in ogorčenju mednarodne skupnosti nič ne kaže na izboljšanje razmer v Gazi. Izraelski napadi se nadaljujejo, svoj davek pa vse bolj terja predvsem blokada dobav človekoljubne pomoči. Iz enklave poročajo, da je zaradi stradanja umrlo na desetine ljudi, predvsem so ogroženi otroci in oboleli. Druge teme: - Romuni po razveljavitvi lanskih rezultatov znova volijo predsednika - Kijev ponoči tarča napadov, premirje ob 9. maju ostaja v negotovosti - Sveženj kmetijskih zakonov po številnih popravkih v usklajevanju

Dodatna sredstva za oboroževanje Ukrajine in mirovna pogajanja z Rusijo, ki jih vodi Bela hiša, bodo v ospredju današnjih pogovorov zunanjih ministrov Unije. Na mizi bodo tudi razmere na zahodnem Balkanu in Bližnjem vzhodu. Drugi poudarki oddaje: - Kljub zamrznitvi ameriških carin v mednarodni skupnosti vlada negotovost. Za evropska podjetja, gospodinjstva in banke bo po besedah članice uprave NLB Hedvike Usenik veliko odvisno od obrestnih mer Evropske centralne banke. - Slovenija mora pohiteti z digitalizacijo zdravstva, s katero bodo vse bolnikove podatke združili v enotno bazo. Pristojni se zavedajo prednosti, ta teden bo objavljenih več javnih razpisov. - Graditev drugega tira zaradi finančnih težav turškega podjetja Yapi Merkezi, ki sodeluje v projektu, ne gre po časovnih načrtih. O tem se bo ta teden na obisku v Sloveniji z ministrico Alenko Bratušek pogovarjal njen turški kolega.

V trgovinskih vojnah ni zmagovalcev. Medtem ko Peking in Washington ignorirata to dejstvo z nadaljevanjem zviševanja carin, je Evropska unija bolj taktična. Kljub temu je Bruselj ob propadu pogovorov pripravljen na obrambo interesov. Druge teme: - Udeleženci srečanja kontaktne skupine za Ukrajino neomajni glede nadaljnje podpore Kijevu v boju proti Rusiji - Slovenija ima na voljo evropska sredstva za digitalizacijo zdravstva, a ostaja kar nekaj izzivov - Ob svetovnem dnevu Parkinsonove bolezni opozorila, da se bo do konca desetletja število Evropejcev s to boleznijo podvojilo

Na ulice Carigrada in drugih turških mest se je po aretaciji carigrajskega župana in voditelja opozicije Ekrema Imamogluja zgrnilo na sto tisoče protestnikov. Zahtevajo njegovo izpustitev in politične spremembe. Kljub vladni prepovedi protestov in represiji napovedujejo nove množične proteste. Je Turčija še demokratična država? Kako močan je dolgoletni turški predsednik Redžep Tajip Erdogan in kaj ponuja opozicija? Več o razmerah v Turčiji in tudi o turškem vplivu v širši regiji v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Milan Jazbec, nekdanji slovenski veleposlanik v Ankari; Aleš Gaube, zunanjepolitični novinar in komentator časnika Dnevnik; dr. Primož Šterbenc, Fakulteta za management Univerze na Primorskem, Karmen W. Švegl, bližnjevzhodna dopisnica RTV Slovenija.

Pokojninska reforma in ureditev zdravstvenega sistema sta ključni, a hkrati med najtežjimi zavezami vlade. Socialni partnerji naj bi po zapletih dopoldne le podpisali dogovorjeno v pokojninski zakonodaji. Pristojni minister Luka Mesec zagotavlja, da je kompromis dober. Nezadovoljstvo predvsem zdravnikov medtem vzbuja predlog novele zakona o zdravstveni dejavnosti. Kljub temu se mu v državnem zboru spet obeta podpora. Ostali poudarki oddaje: - Kakšne bodo nove ameriške carine in kdo bo na udaru; Trump naj bi danes razkril podrobnosti. - Kdo bo novi rektor ljubljanske univerze? - Hokejisti Jesenic so po dveh podaljških ugnali Ritten in se uvrstili v finale alpske lige.

Od drevesa do drevesa vznemirjena mama orangutanka išče svojega pogrešanega mladiča. Da le ni v nevarnosti. Orangutan je ena izmed človeku najpodobnejših opic. Kitajci ga imenujejo šing šing, kar v kitajščini pomeni človek opica. V nasprotju z ljudmi, ki živimo pri tleh, šing šing živi visoko v vrhovih orjaških dreves tropskega deževnega gozda, na otokih Borneo in Sumatra v jugovzhodni Aziji. To je zelo daleč od nas, med Indijskim in Tihim oceanom. Da bi prišel z enega drevesa na drugo, orangutan ne skače, ampak hodi po veji ali lijani kot po drogu. Upogne jo, dokler ne doseže veje drugega drevesa. Pri tem je zelo previden, veje se drži vsaj z eno roko in obema nogama. Če se veja zlomi, pade. Zato vedno skrbno izbere le najmočnejše veje in ovijalke. Kljub vsemu je mama orangutanka zaskrbljena. Svojemu malčku je že stokrat rekla, naj se ne potepa.L'orang-outan : jamais sans mon petit! Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Kljub napredku pri vključevanju žensk v znanost in raziskovanje podatki kažejo, da še vedno obstajajo pomembne razlike med spoloma. V Sloveniji je med raziskovalci le tretjina žensk, delež diplomantk na naravoslovno tehničnem področju je pod evropskim povprečjem, še vedno je opazna plačna vrzel med spoloma. Zakaj nizka udeležba žensk v znanosti pomeni neizkoriščen družbeni potencial in kako ustvariti ustrezno podporno okolje, ob mednarodnem dnevu žensk in deklic v znanosti razmišljamo v torkovem Vročem mikrofonu na Valu 202. Gostje: dr. Andreja Gomboc, redna profesorica za astronomijo na Fakulteti za naravoslovje in raziskovalka v Centru za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici, dr. Kristina Žagar Soderžnik, predsednica Komisije za enake možnosti v znanosti in raziskovalka na Inštitutu Jožef Stefan, dr. Mirela Dragomir, raziskovalka na Inštitutu Jožef Stefan, in dr. Johanna A. Robinson, Andragoški center Slovenije. Brala sta Sanja Rejc in Igor Velše.   Povezave: Pogovor z dr. Damjano Rozman v Podobah znanja.   Oddaja Ob osmih z Rebeko Kropivšek Leskovar in oddaja Intervju z njo.  Komisija za enake možnosti v znanosti.  Letošnja uradna stran mednarodnega dneva žensk in deklic v znanosti. Johanna Robinson je omenila projekt Krepitev vseživljenjskega učenja in kampanjo občanske znanosti Pru čmru, pri kateri vsako pomlad popisujejo matice čmrljev (letos že poteka).