Podcasts about kljub

V nekoč bogati in prelepi deželi Bengaliji, v času, ko so bogovi in boginje še hodili po Zemlji in so čudeži prevevali vsakdanje življenje, je živel Brahman. Kljub duhovni nalogi pa je bil ta Brahman izjemno reven.Niti kosa zemlje ni imel v lasti, da bi si zagotovil preživetje, in tudi z vodenjem obredov si ni mogel privoščiti niti dveh polnih obrokov na dan. Skupaj z ženo in otroki je živel v skromni koči, vsak dan je bil zaznamovan z negotovostjo in lakoto.Vir: The Project Gutenberg eBook of Folk-Tales of Bengal, By the Rev. Lal Behari Day, Author of ‘Bengal Peasant Life,' etc. Macmillan and Co., Limited, St. Martin's Street, London 1912, First Edition 1883, iz angleščine prevedla Nataša Holy, bere Nataša Holy

Teddy, s teorijami zarot obseden čebelar, s pomočjo avtističnega bratranca Dona ugrabi direktorico farmacevtskega podjetja Michelle, za katero verjame, da je Nezemljanka, ki škoduje naravi, izvaja globalni nadzor in načrtuje uničenje planeta. Toda bojevita Michelle se ne prepusti kar tako vlogi žrtve ... Bugonija je novi celovečerni film Yorgosa Lanthimosa, v katerem pionir »grškega čudaškega vala« po fantazijsko-zgodovinski satiri Nesrečna bitja iz leta 2023 ponovno sodeluje z avtorskim izzivom naklonjeno Emmo Stone. Najprej se seveda postavi vprašanje, zakaj sploh delati priredbo popolnega filma – Bugonija namreč s svojim pripovednim lokom, mračnim humorjem in končnim preobratom povsem zvesto sledi južnokorejski znanstvenofantastični mojstrovini Save the Green Planet! (Rešimo zeleni planet) iz leta 2003. Izvirnik je režiral Jang Joon-hwan. Jang je bil resda predviden tudi za režiserja ameriške različice, a je krmilo prevzel Yorgos Lanthimos in snov po svoje pregnetel. Divjaško, punkersko energijo izvirnika, ki se kljub nizkoproračunskemu srcu B-filma ponaša z mojstrskimi režijskimi rešitvami in številnimi cinefilskimi posvetili, je nadomestil s svojim prepoznavnim šik minimalizmom, podmazanim z visokim proračunom. Lanthimosov slog filma je hladen, odmaknjen, nadzorovan, hkrati pa ves čas ustvarja napetost, tako z nelagodno sopostavitvijo slike in glasbe, ki uglajenim mizanscenskim rešitvam nasprotuje, kot s svojim pristopom do likov, ki bi ga lahko v skladu z vodilnim motivom označili za entomološkega – nastopajoče osebe namreč avtor opazuje kot žuželke (z njim pa seveda to počnemo tudi mi kot gledalci). Skratka, filmski organizem v obeh inačicah poganja dinamika nasprotij. Na prvi pogled so očitne družbene razlike med direktorico in delavcem za tekočim trakom v istem podjetju. Lanthimos je spremenil in poudaril spolne vloge – v korejskem izvirniku je šlo za par moškega in ženske, ki ugrabita vzvišenega direktorja; dvajset let pozneje dva moška, sostanovalca iz razreda revnih zaposlenih, ugrabita toksično šefico, pasivno-agresivno ultrabogatašinjo. Toda mojstrstvo filma je v tem, da v resnici nič ni prav zares fiksirano. Domnevno preprost Teddy kot predstavnik dobrega in domnevno sofisticirana Michelle kot predstavnica zla se v dialoškem dvoboju izkažeta za enakovredna borca. »Laž, resnica … kakšna je sploh razlika?« vpraša Michelle in s tem čudovito povzame postresničnostni duh časa. Film vzpostavlja tudi nasprotje med lažnim jezikom korporativnega komuniciranja in osebnim, človeškim aktivizmom, a hkrati sam Teddy priznava, da je »99,9 odstotka tega, čemur rečemo aktivizem, samo osebno izpostavljanje in prikrito vzdrževanje blagovne znamke«. Gre za izjavo leta. V primerjavi s korejskim izvirnikom imajo čebele v Bugoniji precej pomembnejšo vlogo, večpomenski naslov filma namiguje med drugim na antično prepričanje, da se lahko čebele rodijo iz kadavrov goveda. Čebele simbolizirajo ciklično naravo življenja, smrti in ponovnega rojstva, kozmosa in časa, s posnetkom čebel se Bugonija tudi začne in konča. Po eni od teorij naj bi se z njihovim pojavom pred 60 milijoni let evolucijsko uveljavilo spolno razmnoževanje – da bi se tej komponenti izognila, se Teddy in Don pred svojim podvigom kemično kastrirata, kar je, ob spremenjenih spolnih vlogah v primerjavi z izvirnikom, interpretacijsko precej zgovorno. Čebele so tudi simbol zdravja in varuhinje preživetja, a so vseeno podvržene boleznim in nevarnosti samouničenja, kot izpostavi film, ki tudi pokaže, da je nespametno in celo nevarno vzpostavljanje vzporednic glede družbenih ureditev čebel in ljudi. Korejski izvirnik je bil dogajalno postavljen na rob propadlega rudnika in po svoje nadaljuje z rudarjenjem tudi Lanthimos, namreč po bogatem nahajališču tem. Kljub temu, da je svojo predlogo na prvi pogled dodobra oklestil, ni v ničemer zmanjšal vsebinskega izobilja in množice drobnih detajlov. Če kaj, se je kvečjemu poklonil vizionarstvu svojega predhodnika, ki je pred desetletji napovedal algoritemske mehurčke, v katerih živimo danes, zapredke teorij zarot, ki včasih niti ne dohajajo dejanskih družbenih norosti, pa politične napetosti, ki izvirajo tudi iz navezave ekonomsko-okoljske problematike, sebičnost in nečloveškost in zlorabe, ki se skrivajo pod iluzijo normalnega teka življenja … Bugonija z jezikom črne komedije oziroma mračne satire, ki postaja vedno bolj grenka, bolj ko o njej razmišljaš, natančno zariše duha časa in apokaliptično vzdušje konca. Toda jedko posmehljiv film je preveč inteligenten, da bi ga lahko uokvirili s poenostavljenimi frazami. Za svoj moto bi si lahko vzel tudi misel Fredrica Jamesona, da si je lažje predstavljati konec zemlje oziroma narave kot zlom poznega kapitalizma. A hkrati lahko gledamo Bugonijo prav kot kritiko tega našega fantaziranja o koncu sveta … Baladni vodilni song korejskega izvirnika, Somewhere Over the Rainbow, je Lanthimos nenazadnje zamenjal s podobno otožno, a krožno odprto Where Have All the Flowers Gone? Skratka, razumevanja zapletenosti časa, v katerem živimo, ne moremo doseči brez razumevanja vseh paradoksov sobivanja nasprotij. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Dejan Kaloper. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Medžanrsko prehajanje v štirih sodobnih kinematografskih filmih«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.

Tudi 30. podnebna konferenca ni prinesla omembe vrednega preboja, čeprav so pogajanja postavili na simbolično lokacijo – v Amazonijo. Medtem ko smo vsaj kratkoročno že presegli mejo stopinje in pol globalnega segrevanja, svetovni politični voditelji ne zmorejo niti omeniti največjega razloga za podnebno krizo, to je naša raba fosilnih goriv. Da o izpustih, ki jih povzročajo vojske, sploh ne govorimo. Kljub razočaranjem, ki jih zadnja leta prinašajo sklepi podnebnih konferenc, pa je to edini svetovni forum, na katerem sodelujejo politični odločevalci. Gostje: – klimatologinja, profesorica Lučka Kajfež Bogataj, – glavna slovenska podnebna pogajalka Tina Kobilšek, – mladinski podnebni delegat Jan Zupan.

Sogovornica, mama dveh otrok, mora po petih letih življenja v najemniškem stanovanju tega zapustiti, saj ga sicer zelo razumevajoči lastniki prodajajo. Kljub mesece dolgemu intenzivnemu iskanju najemniškega stanovanja v Ljubljani, rešitve še nimajo: nihče stanovanja noče oddati enostarševski družini z dvema najstnikoma in dvema majhnima kužkoma, sploh, ker poleg doma potrebujejo tudi prijavo naslova. Na to ne želi pristati večina lastnikov, še manj jih pristaja na subvencijo stanarine oz. želijo, da se v pogodbe vpišejo lažni, nižji zneski najemnin. Nato zahtevajo plačilo razlike v gotovini ali pa od najemnika izsilijo plačilo davka, ki ga sicer državi plačuje lastnik. Posebej enostarševske družine so na najemniškem trgu popolnoma stisnjene v kot, ob tem pa sogovornica opozarja, da pa bi bilo kar nekaj lastnikov pripravljenih stanovanje oddati, če bi ob najemnini lahko prejemali tudi spolne usluge.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Miha Pintarič je profesor francoščine na Filozofski fakulteti, prevajalec, pesnik in esejist, verjetno največji slovenski poznavalec francoske renesančne in srednjeveške literature. Za zbirko esejev Dvojni presledek je prejel Rožančevo nagrado. Piše v več jezikih, a ne le znanstvenih besedil in esejev, temveč tudi poezijo. Zbirka z naslovom Demoni so padli vsebuje pesmi, ki so ob prvem branju hudomušne, humorne in lahkotne, saj se naslanjajo na vsakdanja doživetja. Med verze vpleta namige na antično poezijo, svetopisemske peripetije in Prešerna, kakor da bi hotel bralca razvedriti. Kakor da bi pač kramljal o vsakdanjih rečeh. Jutro, noč, počitnice, sanje. Po obliki so pesmi večinoma soneti ali sproščene rimane štirivrstičnice, zaradi česar so skoraj spevne. Po globljem branju pa sprožijo sočutje do pesnika, ki se mu ni lahko prebijati skozi življenje. V bolezni, v bolečini, ko mu odpoveduje telo, ga pred obupom ščiti sposobnost premišljevanja. To nazorno izrazi v pesmi Misleči trs. »/…/ Misleči trs je trhlo steblo / in misel, kjer se prepozna, / je kakor vsemogočno deblo, / preden čas ga treščil bo tla. / Trs misli, misel ga rešuje, / z njo se dviga z dna v nebo, / in še ko obupuje, / pada z njim od zvezd na dno.« Poezija je po naravi avtobiografska literarna zvrst, saj si je čustva in občutke težko izmisliti ali jih opisovati namesto koga drugega. Pesmi Mihe Pintariča so skrajno avtobiografske, napisane v stiski, kakršno le malokdo zmore izpovedati. Fantazijska, znanstvenofantastična, filozofska ali na primer žurnalistična in aktivistična poezija se zagozdi v času, ko je nastala, potem pa zastari, obledi, pade iz konteksta, osebnoizpovedna poezija pa lahko trepeče tisočletja po nastanku. Miha Pintarič piše o občutkih, ki jih bralci morda še nismo začutili na lastni koži ali v lastni duši, zato poistovetenje ni lahkotno ali neposredno. O ljubezni kot o najvišjem in najbolj mnogoplastnem čustvu in o smrti kot o najbolj čistem in dokončnem rezu v življenje piše v prispodobah, vzetih iz vsakdanjega življenja ali iz svetovne literature. V pesmi Osvobojeni zajec gre na primer za sproščen klepet pri kosilu, a v obari ni zajca, je samo meso. Ta prispodoba prehoda iz življenja v smrt je razrahljana s pripombo na koncu, s poanto, značilno za klasične basni: "… krogla ga v hipu pahnila je v sanje, / prave al' lažne, to ni več vprašanje." V Pintaričevih pesmih je izpovednost pogosto zakrita s humorjem, ki naj bi omilil temačnost zapisanega občutja. Zbirka Demoni so padli je vsekakor temna, čeprav se naslanja prav na preigravanje svetlobe in sence, na nekaj nejasnega, nedokončnega, spremenljivega, soodvisnega. Sence ni brez svetlobe. To na podlagi pesmi ugotavlja tudi Peter Svetina v spremni besedi. Kljub temačnosti prevladujejo upanje, sonce, luč, vztrajnost, želja, iskanje oziroma dokazovanje smisla življenja. Miha Pintarič piše o občutenju časa odhajanja. Trpka žalost. Dolgotrajna bolezen mu razbija dneve in noči, drobi mu spomine, ropa ga zaupanja vase, krade mu prihodnost. V pesmi Gospodar časa piše: »Preteklosti ni. / Je sedanjost, / v njej sreča, praznina, / žalost spomina. / Minula radost boli. / So odsotnost, amputirani čas, / votlo srce in pozabljeni jaz. / Preteklosti ni.« Najsvetlejša in najzanesljivejša je misel na ženo Tatjano. Nanjo se naslanja. Dobesedno in v prispodobi. Njej je posvečena prelepa ljubezenska pesem z naslovom Vrtnice: »Pet vrtnic ti prinašam / in žalost odnašam.« Belo, rožno, zlatorjavo … »… Za tvoje srce pa še dve rdeči, / da bo z mojim v žalosti in sreči.« Ob branju zbirke pesmi Demoni so padli sem razmišljala o ničevosti novodobnih krilatic o smislu življenja, češ da je smisla konec, ko se človeku spodmikajo tla in se bolezen začenja prevešati v trpljenje. Ničesar ni mogoče dokončno domisliti. Kdo je zares srečen? Kdo zares trpi? Kdo zase ve, kdaj trpi zadnjič? Kdo lahko da roko v ogenj za drugega, ko gre za mero trpljenja ali sreče? Miha Pintarič se ne sprašuje o smislu, temveč dokazuje, da smisel je.

Kljub temu, da še nismo stopili v adventni čas pa se prizadevni organizatorji Škofjeloškega pasijona že pripravljajo na njegovo uprizoritev v letu 2026. Tako se predprodaja vstopnic počasi zaključuje. Še do godu Svetega Miklavža, 6. decembra lahko dobite vstopnice po predprodajni ceni. O pripravah, ki potekajo pa nam je v imenu organizatorjev spregovoril Jakob Vrhóvec.

Državni zbor je potrdil proračuna za prihodnji dve leti, ki prinašata rekordne izdatke. Kot pojasnjuje finančni minister Klemen Boštjančič, je tako med drugim zaradi nujnih strukturnih reform, pa tudi zaradi globalnih negotovosti, tako trgovinskih kot političnih. Kljub temu so obrambnemu ministrstvu odvzeli nekaj sredstev. Druge teme: - Evropska komisija predlaga okrepitev vlaganj v prometno infrastrukturo za izboljšanje vojaške mobilnosti; za to bo potrebnih približno 100 milijard evrov - Nemčija zavrnila plačilo odškodnin za genocid v Namibiji na začetku 20-ega stoletja, ki ga je sicer priznala pred štirimi leti - Policija prijela požigalca starega mlina v Beltincih; v preteklosti so ga že obravnavali zaradi kaznivih dejanj

Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje varnosti, tako imenovani Šutarjev zakon, ki ga je v nekoliko popravljeni obliki od vladnega predloga nekaj po polnoči sprejel državni zbor, prinaša več pooblastil policiji, zaostruje kaznovalno politiko in posega v del socialnih pravic. Pričakovati je, da bo zakon pristal na ustavnem sodišču. Tudi danes se namreč vrstijo opozorila, da nesorazmerno posega v človekove pravice. Župani občin jugovzhodne Slovenije menijo, da gre za korak naprej in izboljšanje pravnega okvira za reševanje romskih vprašanj. Ostali poudarki oddaje: Večmilijonska škoda po neurju v Goriških brdih. Tik za mejo v več krajih blatno opustošenje po poplavah. Udeleženci podnebne konference v Belemu tudi o boju proti dezinformacijam in zelenemu zavajanju. Preiskava Mozaik: sedem Slovencev osumljenih spletne izmenjave gradiva o spolnih zlorabah otrok.

Naravna katastrofa v občini Brda po prvih ocenah terjala večmilijonsko škodo.Vlada poudarila razvojno naravnanost proračunov za prihodnji dve leti, opozicija kritična do visoke porabe in zadolževanja.Kljub pomislekom Šutarjev zakon s precejšnjo podporo skozi parlamentarno sito.Začelo se je predčasno glasovanje pred nedeljskim referendumom, do jutri možno oddati prijavo na voliščih zunaj svojega okraja.Varnostni svet Združenih narodov podprl resolucijo Trumpovega mirovnega načrta za Gazo.ŠPORT: Slovenski nogometaši za konec neuspešnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo gostujejo na Švedskem.Policija uspešno zaključila preiskave sedem uporabnikov, ki so pridobivali in razširjali gradivo s spolnimi zlorabami otrok.V Zagrebu zgorel nebotčnik Vjesnik. Materialna škoda je ogromna.ŠPORT: Košarkarji Olimpije v derbiju 7. kroga jadranske lige v Stožicah ugnali beograjsko Crveno zvezdo.

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Nika Prusnik Kardum se v zbirki Ob reki mmmm bliža tistemu, kar so v teoriji jezika iskali poststrukturalisti – odprtosti pomena in gibljivosti subjekta. V njeni liriki je ta dinamični subjekt izjavljanja močno prisoten. Julia Kristeva je v Revoluciji pesniškega jezika opredelila subjekt v procesu, na točki, ko se iz razpoke rojeva pomen, ki hkrati razpada in se vzpostavlja. S predjezikovnim – z impulzi, zvočnostjo, ritmi in afekti, ki se pojavijo pred artikuliranim govorom – pesnica seka tisto, kar je Lacan označil za simbolno, in odpira prostor, kjer pomen še ni vklenjen v besedo. To zaznavajo tudi avtorji spremnih besed: Miklavž Komelj piše, da se »zbirka glasi«, saj da »pravi nosilec teh verzov ni papir, ampak glas, njen magični glas, ki prihaja tako globoko iz telesa«. Milan Dekleva je spremno besedo naslovil Liturgija dihanja v divjini sveta, Boris A. Novak pa piše, da »je bilo [ob uglasbitvi pesmi] mogoče slišati vsak zven in pomen, besedo, zlog,« ter nadaljuje: »in vsi smo čutili, da posluša tudi Prva Duša, skriti Bog …« Zbirko Ob reki mmmm sestavlja sedemnajst pesmi. V njih je veliko medmetov in glasov – v pesmi Sinjebradec sta to denimo dve kitici A-jev. Zbirka se odpira skozi mistiko in ezoteriko, kar najlepše prikaže mantrično ponavljanje v pesmi Zora/Volkovi: »Volkovi, volkovi, / tečem z volkovi. / Volkovi, volkovi, sanjam z volkovi. / Volkovi, volkovi, / plešem z volkovi. / Volkovi, volkovi / igram se z volkovi. / Volkovi, volkovi, / novi rodovi. / Volkovi, volkovi./ čas je za – auuuuuuu.« Zbirka je močno povezana z Naravo: v njej se pojavljajo sintagme, kot so »pradavna moč«, »pradavno srce«, »z naravo smo vsi sestre in brati«, v pesmi Zimska pa se lirska subjektinja z Naravo popolnoma izenači: »Nimam veliko, imam pa vse. / Vsa polja so moja, reke in gozdovi, / puščave in morja, zasneženi vrhovi.« Čeprav je naravna govorica ena izmed najbolj avtentičnih potez zbirke, se mestoma ponavlja v podobnih vzorcih, kar rahlo oslabi učinek presenečenja. Vzpostavi tudi odnos z Bogom, vendar v čezteološkem smislu. V pesmi Biblijo berem pride do sklepa, s katerim povzame duhovno jedro zbirke: »Bog ni ideja, Bog je občutek, odnos.« To povezavo – med mistiko, vero in naravo – lahko razume le nekdo, ki je z naravo povezan in je hkrati Narava sama. Tega svojega položaja večnosti in naravne pravilnosti se lirska subjektinja zaveda; v pesmi Molitev k temi pravi: »grem, kadar bi morala ostati, in ostanem, kadar bi morala iti.« Kljub izenačenju z Naravo in odnosu, ko je z Bogom že kar na ti, v lirski subjektinji ni napuha, temveč ponižnost. V pesmi Molitev domov pravi: »Ponižna sem pred tvojo veličino, / ponižna sem pred nevidnim / micelijem, ki ga ustvarjaš.« A kako ne bi bila ponižna, če se je, kot piše v uvodni pesmi, z umiranjem že rokovala. S tem pooseblja zavest o minljivosti, ki jo sodobni kapitalistični svet pogosto izgublja. Le Narava lahko ne glede na vse ostaja prvinska, svoja. V pesmi Zora/Volkovi se tega zaveda in pravi: »Hoteli so me pridobiti, / spreminjati, vzgojiti. / Ne, ni šlo, ni šlo, ni šlo, ni šlo.« Nika Prusnik Kardum mojstrsko uporablja ponavljanje in ustvarja organsko polisemijo: enake besede v različnih kontekstih pri njej pridobivajo nove pomene, kar je v poeziji, nasičeni z istimi izrazi, redko. Na primer: »Bele breze nam rožljajo, / bele čaplje se smehljajo, / bele gore, beli breg, / bele planike, belo sonce.« Lirska subjektinja očitno občuti svojo predjezikovnost, ki je po Kristevi materinska. Tako v pesmi Sinjebradec poje iz maternice, ob tem pa mesto vstane od mrtvih. Ona ni le pevka pesmi, je subjekt, ki razpada in se vzpostavlja; ali, kot pravi v pesmi, ni pevka te pesmi – je pesem, ki jo pojo. V nekaterih pesmih se zdi, da lirska subjektinja nadaljuje miselni lok, ki ga je odprl Kosovel v pesmi Kons 5 – eksistenci v gnoju in esenci v zlatu – dodaja še tretje, Sveto, Duhovno v Bogu. Pesem Belo, rdeče, črno namreč konča takole: »brez gnoja ni zlata / brez gnoja ni Boga.« Lirska subjektinja je morda ob uvodnih besedah prve pesmi ena izmed žensk, katerih intuitivno, svobodno naravo duši sodobna kultura. A skozi zbirko sprejema lastno senco, sledi intuiciji, se ritualno povezuje z Naravo, ustvarja in zaupa življenjskemu ciklu in se tako ob koncu zbirke izkristalizira kot ženska, ki teče z volkovi. Zbirka Nika Prusnik Kardum Ob reki mmmm je izjemno subtilna, čuteča in prav ničejansko prikimava svoj sveti DA dobremu in zlemu: »To noč sem si obljubila, da bom vse ljubila – / kar je bilo, kar je in kar bo. / Nihče ni kriv za rane sveta, naj jaz bom ta, / kjer te rane se končajo.« Zbirka je zasnovana kot zvočna in telesna izkušnja, ki bralca ne nagovarja neposredno, temveč ga vabi k poslušanju in ponovnemu branju. Kljub temu pa ima tudi nekaj pomanjkljivosti: včasih so verzi neenakomerno dolgi, kar z vidika berljivosti mestoma zmoti tok branja. Zaslužila bi tudi nekoliko boljšo lekturo, saj branje motijo manjše zatipkanine in slovnične pomanjkljivosti. Poenostavitev jezika je ponekod tvegana, npr. verz »Nimam veliko, imam pa vse,« je sprav močan, a v literarnem kontekstu lahko hitro zdrsne iz poetike v geslo. Zbirka se bere tekoče, a občasno ji rahlo zmanjka napetosti, kontrasta in suspenza. Poetika notranjega miru namreč ponekod preglasi konflikt, iz katerega bi lahko vzniknila močnejša napetost. Kljub temu pa zbirka prinaša svežino, saj se iz nje oglasi glas, ki je tako utelešen, da se vrača k naturni oralnosti. Uvaja naravo, ki ni več metafora notranjosti, ampak sogovornica. Pesem, podobno kot pri Zajcu ali Strniši, znova prevzema ritualno funkcijo, ki jo Nika Prusnik Kardum udejanja kot obred stika med Človekom, Duhovnostjo in Naravo. Zbirka Ob reki mmmm je tako močna, kot je ranljiva. Morda ni popolna, je pa ena izmed tistih, ki so žive.

Mučno razmerje med Andrejinimi starši se je končalo že kmalu po njenem rojstvu in tako se mame skoraj ne spomni: spomni pa se zanemarjanja, večurnega čakanja na očeta v avtomobilu pred igralnico, spomni se njegovih partneric, s katerimi je imel spolne odnose v isti sobi. In nato je tudi sama doživela spolno zlorabo. Njeno otroštvo je zaznamovala tudi mačeha, ki jo je redno pretepala, tako zelo, da se po zahtevni operaciji srca še nekaj mesecev ni smela vrniti domov in je živela pri najeti varuški. Pozneje je kot najstnica na še enem zahtevnem zdravljenju in rehabilitaciji v tujini ostala sama, brez spremstva, brez sredstev, brez podpore. Nekaj let o vseh zlorabah in stiskah ni povedala nikomur; ko je ob pomoči zaupne osebe zbrala pogum, pa je ostala brez družine in doma, sama ‒ najprej v varni hiši, pozneje v dijaški skupnosti. Kljub slabemu zdravju in formalni brezdomnosti pa ima velikanski cilj: študirati želi medicino in tako prispevati svoj delež k boljši družbi.Kako lahko pomagate Andreji? Pošljite SMS z besedo BOTER5 ali BOTER10 na številko 1919 ali donirajte v poljubnem znesku na spodaj navedeni sklic in pripis Andrejina zgodba. Vsa sredstva bodo brez slehernih odbitkov porabljena za Andrejino izobrazbo in lažje življenje. Podatki za nakazilo: ZVEZA ANITA OGULIN IN ZPMPROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANA IBAN: SI56 0201 2002 0297 991BIC: LJBASI2XKODA: CHAR NAMEN: ANDREJINA ZGODBASKLIC: SI00 738 Kontaktni podatki programa Botrstvo: info@boter.si ali 070 698 642 novinarka Vala 202 Jana Vidic: jana.vidic@rtvslo.si

Kako misliti nuklearno dobo in na kakšne načine je izum jedrskega orožja vplival na vojskovanje, diplomacijo, znanost in človekov položaj v svetu Odkar so Združene države pred 80 leti na Hirošimo in Nagasaki odvrgle atomski bombi, svet ni več isti. Drugačen je zrak, ki ga dihamo in vse od tistega trenutka vsebuje sevanje, drugačna je zemlja, ki je bila deležna sevanja ne le dveh uradno odvrženih bomb, ampak tudi več kot dva tisoč še močnejših bomb, ki so jih velesile poizkusno detonirale v nadaljnjih desetletjih. Spremenile pa so se tudi manj oprijemljive reči: spremenil se je način, kako se odvijajo vojne in diplomacija, spremenil se je način, kako se financira znanost, morda ni isti niti položaj človeka v svetu, ki ima naenkrat zmožnost Zemljo čez noč spremeniti do nerazpoznavnega stanja, v katerem se naše življenje - vsaj v dosedanji obliki - ne bi moglo nadaljevati. Kljub enormnim razsežnostim dejstva, da smo ljudje dejansko ustvarili nekaj tako uničujočega, pa se s tem danes razmeroma malo ukvarjamo. Če je bil prvih nekaj desetletij strah še otipljivo navzoč, kubanska raketna kriza, ki je svet pahnila na sam rob jedrske vojne, pa je dejansko pripeljala do nekaterih obsežnih sporazumov in omejitev oboroževanja, se zdimo danes kar nekako pomirjeni s tem, da ima vsaj 9 držav na svetu atomsko bombo in da je atomsko orožje prav v vsakem trenutku v pripravljenosti za uporabo. Še več, celo opuščanje težko doseženih sporazumov in napovedi testiranja jedrskega orožja, ki se ravnokar dogajajo, nas ne pretresejo zares. V tokratni Intelekti se bomo pogovarjali o tem, zakaj tako težko mislimo atomsko dobo ter kako je atomsko orožje pravzaprav spremenilo naš svet. Gosta v studiu sta znanstveni sodelavec pedagoškega inštituta in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije univerze na Primorskem dr. Igor Bijuklič ter zgodovinar in novinar Dnevnika Gal Krizmanič. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Ameriško testiranje jedrskega orožja 1. novembra 1951 v Nevadi

Dek je mlajši in manjši od obeh potomcev poglavarja Yautij oziroma plemena Predatorjev, ki ga prezirajo zaradi domnevne šibkosti, za predstavnike te vrste pogubne lastnosti. Da bi se pred očetom dokazal, se odpravi na nevaren planet Genna, poln sovražnih sil, z željo pokončati neuničljivo pošast Kaliska. Tu sklene negotovo zavezništvo z androidko Thio, ki jo je na Genno poslala na raziskovalno odpravo znamenita korporacija Weyland-Yutani. Predator: Mrtva zemlja je sedmi celovečerec iz franšize Predator, oziroma deveti, če upoštevamo še dva ločena filma, v katerih se je zgodba povezala in oplajala s svetom franšize Osmi potnik. Na kinematografska platna je plenilska tujerodna pošast prvič prispela leta 1987, v obdobju, ko je Amerika še predelovala travmatično izkušnjo vietnamske vojne, in ga lahko razumemo kot prispodobo boja z nevidnim, močnejšim in spretnejšim nasprotnikom v džungli. V filmu se ekipa vrhunsko izurjenih plačancev odpravi v srednjeameriško državo reševat ugrabljene talce in ugotovi, da ima opravka z veliko nevarnejšim nasprotnikom kot le z lokalnimi gverilci. Z nasprotnikom, ki jih za lastno zabavo lovi in ubija enega za drugim. Obrazec se je ponovil že tri leta pozneje, kjer si je Predator za svoje lovišče izbral betonsko džunglo sodobnega in hkrati distopičnega Los Angelesa, v katerem so se za prevlado spopadale različne ulične tolpe. Film, ki je še vedno temeljil pretežno na akcijskih obrazcih z elementi znanstvene fantastike, ob premieri ni naletel na odobravanje, in naslednja generacija ustvarjalcev je začela raziskovati možnosti selitve na druge planete s pojasnjevanjem izvora in ustroja Predatorjev. Žanrsko gledano je začela prevladovati fantastika, z izjemo filma Plen (2022), ki je postavljen v 18. stoletje med prvobitne prebivalce Severne Amerike in ga je – tako kot letošnji animirani prispevek v franšizo Predator: Killer of Killers (2025) ter Mrtvo zemljo – režiral Dan Trachtenberg. Mrtva zemlja v jedru izhaja iz shakespearjanske družinske drame, vendar med vsemi dosedanjimi celovečerci najmočneje temelji na posebnih učinkih. Jasen je užitek ustvarjalcev ob ustvarjanju povsem novega sveta, v katerem živega človeka pravzaprav ni več – gre za svet različnih pošasti, Predatorjev in androidov, med katerimi se z dvojno vlogo izkaže igralka Elle Fanning. Posnemanje in sočutje Akcijsko gonilo filmov franšize Predator je kajpak razmerje med plenilcem in žrtvijo, oziroma bitka za preživetje in prevlada močnejšega nad šibkejšimi. Mrtva zemlja je dogajalno postavljena večinoma na planet Genna, ki vsaj po imenu sumljivo spominja na našo Geo, in celovečerec se tudi začne s prikazom te prehranske verige: žri, ali pa boš požrt. A hkrati se v nizu filmov izkaže tudi nepravilnost splošnega razumevanja Darwinovega izreka – v resnici ne preživi močnejši, ampak tisti, ki je bolj prilagodljiv. Kljub temu da bi po tej logiki Predator s svojo sposobnostjo mimikrije spadal v sam vrh piramide, naleti v filmih – od Arnolda Schwarzeneggerja konec 80. let dalje – vsakič znova na bitja, ki se znajo še učinkoviteje prilagoditi. Človek kot vrhovni plenilec torej? Spoznanje, ki v resnici ni prav zelo zakrito. A več kot pomenljiv je še en dejavnik: sposobnost sočutja in sklepanja zavezništev. Čeprav potekajo bitke in tekme tudi med različnimi podvrstami Predatorjev, se ta skozi franšizo izkaže za inteligentno bitje, ki presega samo morilsko strast – sposobno je učenja, razvoja in sočutja. In kot se pokaže na koncu Mrtve zemlje, tudi upora tradiciji očetov in ustvarjanja drugačnih skupnosti onkraj diskriminacije na podlagi vrste (spomniti velja, da so prvim Predatorjem že v tistem času očitali določeno mero rasizma). Sočutje skratka kot preoblikovalna, revolucionarna sila oziroma prava notranja moč. In tu nam pride na misel Elon Musk s svojo izjavo, da je sočutje temeljna šibkost zahodne civilizacije ... Ni si ga težko predstavljati kot predsednika brezdušne medgalaktične korporacije Weyland-Yutani, ki si v sledenju svojemu sloganu »Gradimo boljše svetove« niti malo ne pomišlja za svoje cilje uporabljati čisto zlo ... (Vprašanje dobrega in zla znotraj franšize Predator bi bilo res vredno posebne obravnave.) Umetna inteligenca in drugi svetovi »Dve možnosti obstajata,« je rekel Carl Sagan. »V vesolju smo sami ali pa nismo. Obe sta enako strašljivi.« Tako franšiza Osmi potnik kot Predator se ukvarjata z vprašanjem, kaj pa če … in sta vedno bolj očitno del istega univerzuma, v katerem je s tehnološkim razvojem in napredovanjem umetne inteligence močno prisotna korporacija Weyland-Yutani. S to je nenazadnje povezan, če smo pozorni na nekaj skritih namigov, tudi svet Iztrebljevalca. V retrospektivnem pogledu pade v oči zanimiva podrobnost, da sta se prva dva Predatorja pojavila na Zemlji ob vročinskih valovih. Skrito opozorilo pred pošastnostjo globalnega segrevanja je v desetletjih zamenjal strah pred umetno inteligenco, oziroma eksistencialna groza kozmosa, v katerem človeka sploh ni več, oziroma obstaja samo še kot algoritem v robotski kopiji samoučečih se androidov, pošasti pa si ustvarjajo svoje človečnjaške skupnosti ... Pesimistična ali optimistična napoved? V franšizi Predator se je ta vidik že večkrat obrnil, kar jo najbrž tudi ohranja živo. Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše

Vlada ima na mizi tako imenovani Šutarjev zakon. Kljub zadržkom Levice in SD-ja v Gibanju Svoboda ocenjujejo, da je koalicija usklajena. Že pred sprejetjem je slišati številna opozorila o neustavnosti. S tem se strinja med drugim direktorica pravnega centra za varstvo človekovih pravic Katarina Bervar Strnad. Ostali poudarki oddaje: - Zakon o digitalizaciji zdravstva znova pod drobnogledom. Pooblaščenka kljub številnim dopolnilom opozarja na nevarnost zlorab podatkov. - Rusija ne bo dopustila vnovičnega testiranja jedrskega orožja, ki so ga napovedale Združene države Amerike. Putin: Če bo to storil Washington, bo Moskva prisiljena ukrepati. - Občutno poslabšanje prometne varnosti: letos 15 smrtnih žrtev več kot v celotnem lanskem letu. Občine in Agencija za varnost prometa iščejo rešitve.

Marija Jereb je prostovoljka, ki je Rdečemu križu predana že štiri desetletja. Vso energijo in prosti čas vlaga v delo z mladimi, jim predaja humanitarne vrednote in v njih spodbuja ljubezen do soljudi. Doma je v Ankaranu. Bila je učiteljica, z mladimi je redno organizirala dobrodelne zbiralne akcije za otroke iz socialno ogroženih družin. Marija Jereb oddaja neverjetno notranjo energijo, ob tem pa nikoli ničesar ne zahteva zase. Kljub temu pa je letos prejela lepo nagrado: je namreč prejemnica najvišjega priznanja Nacionalnega foruma humanitarnih organizacij Slovenije, kipca dobrote. Z njo se je pogovarjala Anita Urbančič.

Brazilska konferenca Svetovnega slovenskega kongresa je skupaj z Zvezo Slovencev v Braziliji v okviru rednih spletnih srečanj pripravila odmevno predavanje prof. dr. Valdeirja Vidrika z naslovom Življenje in delo slovenskih izseljencev na kavnih plantažah ob koncu 19. stoletja. Zanimanje za zgodovino slovenskega izseljenstva v Braziliji je bilo veliko. Prof. Vidrik, katerega predniki so v Brazilijo prispeli konec 19. stoletja, je v svoji raziskavi predstavil zahtevne življenjske razmere slovenskih priseljencev, ki so se v Braziliji znašli le nekaj let po odpravi suženjstva. Poudaril je, da so številne nekdanje sužnje na plantažah nadomestili izseljenci iz Evrope – med njimi tudi Slovenci – ki so se soočali z napornim delom, skromnimi pogoji in zahtevno prilagoditvijo na novo okolje, tudi nasiljem in zlorabami. Kljub težkim razmeram pa so se slovenski priseljenci izkazali z vztrajnostjo, delavnostjo in močnim občutkom skupnosti, kar jim je omogočilo, da so si sčasoma ustvarili trdnejše temelje in prispevali k razvoju brazilske družbe.

Kljub trenutno precej toplim temperaturam, smo vstopili v čas, ko bodo položnice za elektriko zaradi ogrevanja višje. Z novembrom so namreč omrežnine dražje, prav tako bo dražji prvi blok od sedme do štirinajste ter od 16. do 20. ure, a le za 50 odstotkov, saj želi Agencija za energijo postopno uvajati spremembe. Drugi poudarki oddaje: - V novem ameriškem napadu na domnevno tihotapski čoln v Karibskem morju ubiti trije ljudje. - Rusija nadaljuje napade na ukrajinsko energetsko infrastrukturo, Ukrajina napadla ruski naftni terminal. - V hrvaških osnovnih šolah od drugega polletja popolna prepoved uporabe telefonov.

28. Festival slovenskega filma v Portorožu je med drugimi obiskal direktor Evropske filmske akademije Matthias Wouter Knol. Evropska filmska akademija je namreč Prvomajski trg v Piranu, ki je že večkrat služil kot filmska kulisa, uvrstila na seznam zakladov evropske filmske kulture. Gre za prvo lokacijo v Sloveniji, ki ji je pripadla ta čast. Letos so na festivalu sicer predstavili tudi dve televizijski seriji: mladinsko serijo Smrdljivc in srhljivko Pošast za železno zaveso, prve sadove razširjenega financiranja produkcije na igrane televizijske serije na Slovenskem filmskem centru. Noč čarovnic pa tudi letos odmeva skozi filme. V Slovenski kinoteki sta bili na sporedu Noč živih mrtvecev in Dežela živih mrtvecev Georga A. Romera, v Kinu Bežigrad si boste lahko na bežigrajski noči čarovnic ogledali Somrak, v ljubljanskem Kinodvoru pa bo »maraton groze, gorja in gravža« uvedla klasika avstralskega filmarja Petra Weira o dekletih, ki leta 1900 izginejo na pikniku, Piknik pri Hanging Rocku. V nadaljevanju mu bo med drugimi sledila Grda polsestra, o kateri v oddaji slišimo: »Gre za satirično, groteskno reinterpretacijo Pepelke s primesmi črne komedije in telesne grozljivke. Kljub prepletanju zgodovinskih obdobij in umetniških smeri, od fevdalizma in stampunka do sodobne plesne elektronske glasbe, ki se spretno meša s klasiko, gre za celovit, hipnotičen filmski organizem.«

K ovdovelemu gospodarju dvorca na Norveškem se v pričakovanju boljšega življenja priženi ambiciozna Rebekka, prav tako ovdovela mati dveh najstniških hčera. Gospodar na poročni večer umre in na vrata kmalu potrkajo upniki. Izkaže se, da je razkošno posestvo pred bankrotom, to pa ne preprečuje gospodarjevi lepi hčerki Agnes, da se zaradi plemiškega rodu do mačehe in polsester ne bi prezirljivo vedla. Toda povzpetniška Rebekka ima svoj načrt: svojo neprivlačno hčer Elviro bo tako vzgojila in preobrazila, da bo »ustrezna« za poroko s princem. Grda polsestra (Den Stygge Stesøsteren) je celovečerni prvenec norveške avtorice mlajše generacije Emilie Blichfeldt. Gre za satirično, groteskno reinterpretacijo Pepelke s primesmi črne komedije in telesne grozljivke. Kljub prepletanju zgodovinskih obdobij in umetniških smeri, od fevdalizma in stampunka do sodobne plesne elektronske glasbe, ki se spretno meša s klasiko, gre za celovit, hipnotičen filmski organizem. S svojo drznostjo je za gledalca podobno pretresljiva izkušnja kot primitivni lepotni posegi, ki jim je pod materino taktirko podvržena grda račka Elvira. Toda pozor, v Grdi polsestri, v kateri nedolžnost velja za dragoceno valuto, ni zares nedolžen nihče. Za Elviro, ki je bila že pred materinim podjetniškim načrtom zaljubljena v princa zaradi njegove pesniške zbirke, se izkaže, da je sicer žrtev svojih fantazem – v resničnem življenju je princ plitev primitivnež – toda ker se v svoji želji voljno podvrže preobrazbi, je vsaj sokriva za svojo nemilo usodo. Pripovedka o Pepelki, katere zasnutki segajo v antiko, je v zgodovini doživela številne preobrazbe, različne psihološko-filozofske šole pa so ji pripisovale zelo nasprotujoče si pomene. Od patriarhalne fantazije o podreditvi moškemu kot končnemu cilju do Freudove analize prisile, avtoritarnosti in moči želje. Jung je v arhetipski zgodbi našel prispodobo individuacije oziroma razvojne poti k sebi in iskanja notranjih zmožnosti, sodobna feministična kritika pa v zgodbi vidi predvsem kritiko družbenih pričakovanj in nadzora. Zdi se, da je scenaristka in režiserka Emilie Blichfeldt dobro preučila vsa ta izhodišča in je nasprotja tudi mojstrsko pregnetla v svoje delo, ki sešije zgodovinski kostumski spektakel s potujitvenimi učinki nizkoproračunskega B-filma. Ob mesenosti, ki se napenja pod korzeti, telesnih tekočinah, samopoškodbah, vprašanju lepote in tekmovalnosti, pa tudi samozavedanju ženske telesnosti moramo omeniti dve francoski predhodnici, Julio Ducournau s filmom Titan (2021) in Coralie Fargeat s Substanco (2024). Vse čistune, ki bi morda oporekali suverenemu mešanju žanrov in svobodni interpretaciji Pepelke, ki si jo je privoščila Emilie Blichfeldt, pa bi bilo treba opozoriti na to, da so znameniti pravljičarji 19. stoletja, kot so Hans Christian Andersen in brata Grimm, znali za svoje obdobje podobno spretno vnašati v pripovedi krutost in družbeno kritiko z nasilnimi in seksualnimi podtoni ... Zagotovo ena presežnih filmskih izkušenj leta.

Življenje je dar, je nekaj izjemnega. Najpreprostejše oblike življenja so čudež. Življenje niso atomi in molekule. K pogovoru smo povabili prof. dr. Matjaža Zwittra, ki je več kot štirideset let delal kot specialist onkologije z radioterapijo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Vsakršno življenje, vse kar obstoj na planetu, je čudež, pravi. Sogovornik, ki ima bogate izkušnje dela z težkimi boleznimi in mnogovrstnimi stiskami. Kljub temu ali prav zato je življenje tudi zanj največja vrednota.

Življenje je dar, je nekaj izjemnega. Najpreprostejše oblike življenja so čudež. Življenje niso atomi in molekule. K pogovoru smo povabili prof. dr. Matjaža Zwittra, ki je več kot štirideset let delal kot specialist onkologije z radioterapijo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Vsakršno življenje, vse kar obstoj na planetu, je čudež, pravi. Sogovornik, ki ima bogate izkušnje dela z težkimi boleznimi in mnogovrstnimi stiskami. Kljub temu ali prav zato je življenje tudi zanj največja vrednota.

Ko se cene zlata po rekordnih ravneh znova ohlajajo in se med vlagatelji krepi negotovost, Simon Skubin iz OptimTraderja opozarja, da zlato ni več poceni zatočišče in da trg potrebuje hladen tuš. Zato pravi, da zlata ta hip ne bi kupoval. V času snemanja epizode je cena zlata upadla s 4.050 na 3.977 dolarjev za unčo. “Če bi se popravek nadaljeval in bi cena zlata upadla proti 3.500 dolarjem za unčo, me to ne bi presenetilo. Takšen padec bi bil izjemna nakupna priložnost.” Kljub kratkoročnim popravkom Skubin ostaja dolgoročno optimističen glede plemenitih kovin, saj bikovski trend – po njegovem prepričanju – še ni končan. “Ne bi bil prav nič presenečen, če bi cena zlata dolgoročno poskočila celo do 10.000 dolarjev.”Pred mikrofonom: Simon Skubin, Optimtrader ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ poglobljene članke ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti (omejeno število) Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Ne veš, kako investiranje vpliva na socialne transferje, kot so otroški dodatki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termin: 27. november 2025 med 17.00 in 20.30 Info: www.money-how.si/dogodki ______________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Piše Meta Kušar, bere Mateja Perpar. V zadnjem času različna gibanja apelirajo, da je treba dejstva ponotranjiti. Imeti podatke, ni dovolj. Politika, ki ne implementira demokratičnih vrednot, je vredna še manj. Za dobro življenje moramo uresničevati Ustavo RS, zakone, dogovore – politiki in državljani. O tem v zborniku Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program razmišlja 74 različnih strokovnjakov, komplementarnih levemu delu politike. Levi del nam je vladal 24 let, desna sredina 9 let, kljub temu je mnogi niso uzavestili kot legitimno. Tokrat ni možnosti, da bi se poglabljali v vzroke duševne zanemarjenosti Slovencev, ki nas duši kot masivna banalnost na vseh področjih. V veliki meri jo zaradi nepoznavanja preteklosti, in trganja vezi z njo, povzroča izkoreninjenost ljudi. Neobčutljivi smo za bistvene stvari. Strokovnjaki so napisali, kar opažajo v naših družbenih sistemih in podsistemih. Slovenija, ki je bila ob osamosvojitvi vesela, rdečelična nevesta, se spreminja v nesamozavestno, anoreksično tridesetletnico. In s tokom, ki ga je ubrala, ne more biti zadovoljen prav nihče, ki je vsaj malo resnicoljuben. Zbornik je opozorilo vsem državljanom, saj smo vsi prišli v tisto stanje n u j e, na katero je treba dejavno odgovoriti, če ne želimo izgubiti svoje države, ki ni samoumevna. Veliko gre narobe in krute realnosti si ne smemo prikrivati, če naj se osvobodimo in ozdravimo izkoreninjenosti. Samo svoboden človek je sposoben ustvarjati dodano vrednost. Kakor jo Zahodni Evropejec, ki je tudi veliko hudega preživel, a ga rane niso pohabile. Ivan Cankar nam je kazal nesvoboden in eksistenčno ogrožen narod, katerega pripadnik je bil. Pokazal svoje prvo osvobajanje: erotično, z zbirko Erotika. Župančič, je šel s Čašo opojnosti v isto smer. Prvoborca modernizma, nista erotiki izborila svobode za zmeraj in za vse. Pokazala sta, da je eros prva točka osvobajanja. Druga je svobodno doživljanje, tretja svobodno mišljenje in četrta svoboda govora – in še mnogo zraven imenujemo svoboda – demokracija. Zato nacija zahteva demokracijo, ko enkrat to doseže. Če je nima, bodo lucidne, svobodne posameznike skrivali pod pisker. V naši zgodovini so imeli vsak svoj pisker za onemogočanje razsvetljevanja; najprej klerikalci petsto let, kasneje komunistična partija 45 let. Zdaj pa v plamenček pihajo zavezniki kontrakulture, prepričani, da je Slovenija njihova torta. Njim pripada sladkanje. Trinajst poglavij lahko samo naštejemo: v Uvodu Peter Jambrek, Ernest Petrič, Alenka Puhar, Dimitrij Rupel, Ivan Štuhec, Žiga Turk in Tomaž Zalaznik osvetlijo naravo in namen knjige, sledijo Kontekst slovenske osamosvojitve, Vrednote liberalne demokracije in vrnitev na Zahod, Pretres iz ZDA, Prispevki v času in za čas ter Prispevki za odločilne trenutke. Sledijo poglavja: Slovenija v prelomnem času, Mednarodne zadeve in globalizacija, Kriza Evrope in Unije, Revolucija in sprava, Gospodarstvo in razvoj, Zdravstvo in socialna pravičnost, Izobraževanje in znanost, Kultura, umetnost in etika, Identiteta in civilna družba, Demokracija in ustava, Zgodovinske perspektive, nacionalni program. Sklep je Srečanje misli za odločilne trenutke. Veliko je bistvenih opažanj, kot so: Vzrok erozije razsvetljenstva je šibkost duha. Humanisti in družboslovci, ki pri nas diplomirajo, zagovarjajo izstop iz zahodnega civilizacijskega kroga. Splošna javnost je sprejela, da je slovenska pomlad zgrešen projekt, osamosvojitelji pa so domala kriminalci. Omamljeni od večnega čara socializma so pozabili, da je Slovenija startala v samostojnost s 1250-odstotno inflacijo. Dejanska vladavina prava je ključna, ker pogojuje izboljšanje življenja in blaginje. Prva stvar za narodno spravo je, da prevlada resnica. Slovenci smo neodporni na izkrivljanje zgodovinskih dejstev in izkrivljanje današnje resničnosti. Povejmo nekaj več o slovenski identiteti, ki jo je raziskoval Andrej Drapal: Ali vemo, zakaj nekateri funkcionarji nosijo droben logo I feel Slovenia, ki se je ponesrečeno prekucnil v turistično dejavnost, čeprav gre za 107 strani dolg poslovni dokument iz leta 2008 in velja še danes. To je njegovo delo. Raziskovali so osrednje poteze slovenskosti, ki se nenehno razvijajo, a v temelju ostajajo enake in bodo podlaga razvoju Slovenije tudi v prihodnje. Smo prizadevni v vsem, kar radi počnemo in tam dosegamo presežke. V športu je to prednost, pri drugih zaposlitvah si nakopljemo težave. Organski razvoj je jedrni del naše vizije. Globoko v sebi smo konservativni, zato je naše geslo Naprej z naravo. Slovenščino vidimo kot vrednoto. Igor Grdina potrjuje naše nacionalne lastnosti, opozarja na težke izgube, ki so nas doletele v letih 1941 do 1945. Od poldrugega milijona Slovencev je izgubilo življenje približno 100.000 ljudi, kar primerja z Norveško, ki je imela okoli 10.300 žrtev. A mi smo imeli pol manj prebivalcev kot Norveška. V zvezi z obdobjem 2020–2022 opaža, da je kultura postala tarča kontrakulture, in ta je zdaj ni pripravljena niti tolerirati. Opaža tudi, da so eksponenti komunističnega režima začeli obvladovati neodvisno Slovenijo in širiti jugoslovansko mentaliteto. Mračen cilj vidi v agresivnem propagiranju egalitarnosti, katere približek je mogoč edino v revščini. Premalo je vznemirjenja ob izidu tega pomembnega zbornika. Se ogroženost nacije, skupaj z maloštevilčnostjo, po stotih letih ni končala? Kljub herojem NOB in članstvu v EU! Zatrti smo v doživljanju, mišljenju in izražanju. Potrebujemo holističen pristop, skupno vizijo in uveljavljanje meritokracije, ki se lahko uresniči samo iz celotne nacije. Brez kritike do lastne partije ne bo šlo. Zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program je knjiga o pomembnih rečeh. Iztok Simoniti je pred šestimi leti, v Vodah svobode, na 200 straneh napisal priročnik za demokracijo. Take knjige zahtevajo dosti in veliko dajejo in današnjemu času so prepotrebne.

“Ideja ni dovolj. V kapitalizmu šteje le, če imaš stranko,” je na Bootcampu za mlade povedal Franci Zidar, soustanovitelj podjetja Bird Buddy, ki ponuja pametne ptičje hišice. Zidar pojasnjuje, da so “ptički influencerji” postali pomemben del prepoznavnosti znamke. Kljub agresivnemu kitajskemu kopiranju in nizkocenovnim posnemovalcem Bird Buddy ohranja konkurenčno prednost – zahvaljujoč močni blagovni znamki, kakovostni uporabniški izkušnji in uspešnemu naročniškemu modelu. Zidar v pogovoru razkrije: - zakaj je pomembno, da imaš dokaz povpraševanja in ne le ideje, - kako deluje Kickstarter kot test trga in ne investicija, - zakaj AI vidi kot največjo revolucijo našega časa, - in kdaj mora ustanovitelj znati predati podjetje naprej. *Na Bootcampu za mlade mladim predstavimo različne možnosti upravljanja in služenja denarja. Investicijske poti dopolnimo tudi z zgodbami podjetnikov. ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ - poglobljene članke. ____________________________ Investicijski bootcamp za mlade: Darilo z dodano vrednostjo Na finančnem bootcampu bodo mladi spoznali moč obrestno-obrestnega računa, ki daje pospešek našemu denarju, še zlati v rani mladosti. Spoznali bodo tudi, kako odpreti trgovalni račun, kako sestaviti portfelj investicij, ki bo služil kot temelj na poti finančne svobode. V nekaj urah bodo dobili znanje brez primesi prikritega oglaševanja. Termin: 28. oktober 2025 med 10.00 in 15.00 Info: www.money-how.si/dogodki ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti (omejeno število) Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Ne veš, kako investiranje vpliva na socialne transferje, kot so otroški dodatki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termin: 27. november 2025 med 17.00 in 20.30 Info: www.money-how.si/dogodki ______________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/blog/ ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja __________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Selda Sukaj, po izobrazbi politologinja, na Ljudski univerzi Celje dela na področju medkulturnega dialoga. V Celju živi že 13 let, njen domači kraj je albanski Drač. Albanska skupnost je sicer v Sloveniji ena največjih, glede na število prebivalcev. Kljub temu albansko kulturo razmeroma slabo poznamo. Nekaj prepričanj o Albancih se bomo lotili tudi v oddaji, ki sledi.

Piše Sanja Podržaj, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesnitev v prozi Zgodba, ki se je morala zgoditi je nekaterim bralkam in bralcem že znana iz zbirke Naplavine, ki je izšla leta 2004, morda pa tudi iz izbora Brvarjevih Retrospektiva, ki je tri let zatem izšel v knjižni zbirki Kondor. Pred nami pa je zdaj prva samostojna izdaja, posvečena avtorjevemu osemdesetemu jubileju in hkrati osemdesetletnici konca druge svetovne vojne. Spomnimo se, Andrej Brvar je svojo poetiko razvijal v desetih pesniških zbirkah, prvo z naslovom Slikanica je objavil leta 1969. Poleg pesmi za odrasle je ustvaril tudi nekaj del za otroke in mladino, v knjigah Odzivi in Novi odzivi pa lahko prebiramo njegove pogovore in zapise o literaturi, umetnosti in družbenih vprašanjih. V Mariborski knjižnici je petnajst let deloval kot akcesor-lektor, nato pa se je usmeril v uredniško delo, najprej pri založbi Obzorja, kasneje pa pri mariborski Študentski založbi Litera. Brvarja poznamo tudi kot člana znamenite Peterice, ki so jo poleg njega tvorili še Tone Partljič, France Forstnerič, Drago Jančar in Marjan Kramberger. Leta 1973 so objavili manifestni zbornik Skupaj, v katerem so opozarjali, da se kultura dogaja tudi zunaj nacionalnega središča. Tako kot je Andrej Brvar je pustil svoj pečat na Mariboru, se je mesto Maribor pomembno vtisnilo v njegovo delo in tudi Zgodba, ki se je morala zgoditi se začne prav tam. Maribor ni pesnikovo rojstno mesto, kljub temu pa tja sega njegova predzgodovina, saj sta v njem živela in se spoznala njegova starša. Mama je delala v tiskarni, oče pa je bil klarinetist v vojaški godbi, glasbenik-narednik. Mlada človeka, ki sta se zaljubila, hodila v gledališče, na plese, v kino in na romantične sprehode v park … to bi bila popolna ljubezenska zgodba, če je ne bi prekinjale novice o mrtvih in ranjenih v Barceloni, o Hitlerjevih pritiskih na Češko, o bombnikih, tankih in nemškem škornju, ki v neusmiljenem ritmu koraka po Evropi in nazadnje vkoraka tudi v Maribor. Pesnitev z novo postavitvijo, kjer na desni knjižni strani beremo o osebni zgodbi pesnikovih staršev, na levi pa bolj hladno izpisano občezgodovinsko dogajanje, dobi tudi novo dinamiko, ki še dodatno poudari usodno moč zgodovine, da usmerja potek posameznikovega življenja. Tako sta se mlada zaljubljenca znašla na vlaku in se oddahnila, ko je zavil južno, v izgnanstvo v Srbijo, in ne severno, v koncentracijsko taborišče Dachau. Končna postaja je bilo mesto Čačak ob Zahodni Moravi, ki je prišleke sprejelo z odprtimi rokami. Tam sta se Brvarjeva starša poročila, si našla stanovanje in delo ter si nazadnje ustvarila družino. Čeprav jih bojevanje ni doseglo, so občutili strah, ko so se med preletavanjem letal skrivali po zatohlih in vlažnih zakloniščih, še posebej pa so občutili pomanjkanje. Ker niso imeli dostopa do zdravil, sta Brvarjeva starša v pičlih treh mesecih izgubila dva otroka, najprej nekaj mesecev starega Petra, zatem še dve leti staro Marijanko. To je najbolj srce parajoč del pesnitve, saj beremo o nemoči, ki sta ju čutila mlada starša ob besedah zdravnika, ki bi ljudi lahko pozdravil, če bi le imel penicilin. Kljub temu pa zaključek ni temačen in črnogled, temveč pomirjujoč, v Brvarjevem slogu vitalističen in optimističen. Vojne je konec in rodi se nov otrok, pesnitev pa se zaključi z besedami: »Vse to – o nedoumljiva določenost naših življenj! – vse to se je očitno moralo, moralo zgoditi, da se je avgusta naslednjega leta rodil ta, ki je to napisal.« Z vzklikom »O nedoumljiva določenost naših življenj!« lahko povzamemo Brvarjevo poetiko, ki je polna čudenja nad življenjem. Gre za eksistencialno čudenje, kot pravi sam, do tega, da vse preprosto je in da je, kakršno je. Morda je to tudi razlog, da se pesnik ne zateka v abstrakcijo in metafore, temveč stvarnost opisuje neposredno. V pesnitvi ni patosa, kot tudi ne olepševanja, niti moraliziranja. Posamezne kitice delujejo kot besedne podobe, ki jasno in nedvoumno slikajo prizor za prizorom, in se nazadnje povežejo v tekočo pripoved brez zastranitev. Pripovednost sicer ni nujna sestavina pesmi v prozi, hibridne zvrsti, ki se izmika določitvam in omejitvam. A Andrej Brvar te pesniške oblike ni izbral po naključju, saj pesem v prozi vidi kot matrico sodobnega pesništva in se je v svoji poetiki zanjo zavestno odločil. Leta 2011 je izšla prva antologija slovenske poezije v prozi z naslovom Brez verzov, brez rim, ki jo je uredil prav Brvar in v njej postavil tudi trditev, da je poezija na poti v prozo, saj je trend sodobne poezije pripoveden, četudi je ta pripoved razsekana v navidezne verze. Njegova pesnitev Zgodba, ki se je morala zgoditi, ima navidezne kitice, ki so pravzaprav sklopi ali bolje prizori. Čeprav gre za pripoved, ni tistega epskega zamaha, ki bi te posamezne prizore povezal, ni psihologizacije oseb niti podrobnih opisov dogajanja. Pesnitev je odprta, zračna, bralcu je dopuščeno, da sam zapolni praznine in vrzeli. Še ena oblikovna posebnost knjige so fotografije, ki dodatno poudarjajo, da gre za zgodbo resničnih ljudi, za pesniško sublimirano resničnost, kot je v spremni besedi zapisala slovenistka, urednica in velika poznavalka Brvarjeve poezije Darka Tancer-Kajnih ter poudarila pomen osebnih zgodb za dojemanje velike svetovne zgodovine. Zgodba, ki se je morala zgoditi ne nosi sporočila samo o naši preteklosti, temveč tudi o naši sedanjosti. Vojna v Ukrajini, genocid v Gazi, zaostrovanje odnosov med svetovnimi velesilami in vse večje oboroževanje držav v Evropi in drugod po svetu … ob vsem tem, kar spremljamo v novicah, nas Brvarjeva pesnitev opominja, kako nenadno in usodno lahko dogodki, ki bodo krojili veliko zgodbo zgodovine, posežejo v male zgodbe naših življenj. Jubilejna izdaja Zgodbe, ki se je morala zgoditi je presežen knjižni izdelek, ki je nastal s sodelovanjem avtorja, oblikovalca Saša Urukala in urednice Milene Pivec. Z njo se je mariborska založba Pivec poklonila Andreju Brvarju, ki je Mariboru s svojim literarnim ustvarjanjem in drugim kulturnim delom veliko dal, s tem pa centralno pesnitev Brvarjevega opusa, ki prepleta zgodovinsko dogajanje z družinsko sago, ponudila tudi novi generaciji bralk in bralcev.

Poleg Nobelovih nagrad so teden zaznamovala mirovna prizadevanja in pokazala, da si ljudje povsod, od Venezuele do Gaze, želijo podobnih stvari. Kljub podpisu premirja na Bližnjem vzhodu pa je do trajnega miru še dolga pot in le malokdo verjame, da bo ta proces minil brez zapletov. O miru, nemiru in njunih različnih pojavnih oblikah v tokratni Petkovi centrifugi razmišlja Matej Hrastar.

Izraelska vlada razpravlja o uradni potrditvi mirovnega dogovora z Hamasom, s čimer bi premirje tudi uradno začelo veljati. Po predhodnih napovedih je pričakovati, da ga bo vlada potrdila, čeprav sta skrajno desna ministra Bezalel Smotrič in Itamar Ben Gvir napovedala, da bosta ameriškemu predogu nasprotovala.

Je nakup reševalnih helikopterjev vendarle blizu uresničitve? Po več zapletih in zavrnitvi zahtevka za revizijo je notranji minister Boštjan Poklukar napovedal, da bo pogodba z italijanskim Leonardom v kratkem podpisana. Kljub temu je dal slutiti, da zgodba še ni končana. Druge teme: - Nemčija zahteva izročitev saboterja Severnega toka, Poljska zadržana. - Izjemna kadrovska stiska tudi v slovenjgraški bolnišnici. - Hišne preiskave NPU: 5 osumljenih uničevanja okolja.

Piše Ajda Klepej, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Novi roman Tam, kjer plešejo tulipani Irene Svetek bi lahko z manjšo zadržanostjo imenovali zgodovinski roman. Pred nami razgrinja tragično zgodbo rodbine Romančik, ki ji, sodeč po vstavljenem družinskem drevesu in ujemanju v letih, avtorica tudi sama pripada. Zgodba njene družine se osredinja okrog treh generacij žensk, razteza se skozi obdobje dveh stoletij, vmes pa se zamenjajo kar štirje državni sistemi in režimi. Skozi usode treh žensk je predstavljena vsa krutost človekovega značaja, ki mu svetovne vojne in totalitarni režimi omogočajo še več priložnosti za izražanje samovolje skozi nasilje. Roman je predvsem ubeseditev hudih duševnih, vojnih in povojnih, zlasti po krivici doživetih travm in tega, kako se te prenašajo iz generacije v generacijo. Pestrost romana vzdržuje že prostor dogajanja – srbsko mesto Vršac. V začetku 20. stoletja je bilo mesto stičišče različnih narodnosti, kultur in jezikov in ravno zaradi svoje heterogenosti je v vojnem in povojnem obdobju doživljalo veliko sprememb. Življenja nemško, madžarsko, srbsko, romunsko in hebrejsko govorečih prebivalcev so tekla, kot je v nekem trenutku narekovala zgodovina. Maria, Katka in Ana – babica, hči in vnukinja – so v romanu žrtve nepravega zgodovinskega trenutka; so prave grške tragične junakinje – v veliki meri brez krivde krive. Nesrečni dogodek, ki je tedaj še pomembno in vplivno družino Romančik zaznamoval za več rodov sega v leto 1912. Josef Garaj se je že ob prvem srečanju z Michalom Romančikom, lastnikom bogatih vinogradov in razkošne meščanske vile, odločil, da se bo polastil njegovega bogastva prek poroke z njegovo hčerjo Katko. Sicer pa so v zgodbi poudarjene ženske in njihovi odnosi z moškimi in ne nasprotno. Poleg zgodovinskih okoliščin, ki zaznamujejo slehernika, so Maria, Katka in Ana zaznamovane tudi s svojim spolom. Njihove odločitve temeljijo izključno na razmerah, ki so določale življenje žensk na začetku 20. stoletja. Predvsem so se morale izkazati v vlogi matere in žene ter ohranjati dostojanstvo in ugled družine. Katka je zato morala sprejeti Garajevo snubitev, saj je nepričakovano in še neporočena zanosila z vaškim slikarjem. Nemoč žensk tistega časa zoper omejitve svojega spola, ki so ga vplivni moški videli kot objekt poželenja in sredstvo za doseganje svojih ciljev, pa najbolj pooseblja Ana. Komaj petnajstletna se je morala poročiti s Herzelom Kleinom, ki se je za to poroko odločil že pri njenih enajstih letih. Bila je žrtev posilstva zagrizenega nacista Hansa Schullerja, in poslana v delavsko taborišče, ker je zavrnila dvorjenje komisarja Jasenka Labudovića. Avtorica je po mojem mnenju najbolje ubesedila prav njeno zgodbo, Anina osebna zgodba in zgodovinsko dogajanje sta usklajeni. Irena Svetek ubeseduje Anine občutke med begom pred nacisti in njeno preživetje koncentracijskega in delavskega taborišča. Na tem mestu beremo skope opise zunanje okolice in bogate pejsaže Aninih notranjih razmišljanj: »Pisala je o oblekah, ki niso bile njene, ampak razcapane krpe, ki jih je dobila potem, ko so jih slekli s teles mrtvih žensk, pisala je o hrani, ki jo je pojedla, čeprav so bile to le skorje kruha ali redka plesniva juha z okusom po zemlji in soli.« Roman Tam, kjer plešejo tulipani je napisan v izjemno baročnem in na trenutke že preobloženem slogu. Vsevedni pripovedovalec se osredotoča na vsak zvok, lego sonca, lune in zvezd, postavitev pohištva in zunanjo okolico, zanemarja pa notranje življenje zgodovinskih oseb, ki je tukaj bistveno. Povedi, kot je »Razmišljal je o odgovornosti, ki ga čaka, o umetnosti in o lastnem življenju, ki sta se tako nepričakovano prepletala,« preprosto ne zadovoljijo. Avtorica sicer v roman umešča pasuse, ki jih liki izrečejo prvoosebno skozi pisma in dialoge, vendar bi jih bilo zaradi boljšega pogleda v njihove notranje stiske lahko več. Vse do zadnjega dela romana, kjer avtorica ubeseduje Anino zgodbo in stisko, se zdi, kot da je izpričana zgodovinska kulisa zgolj to – kulisa. Faktografsko obnavljanje zgodovinskega poteka na začetku vsakega poglavja se je v romanu razvilo v predvidljiv vzorec. Liki zaradi teh opisov niso nič bolje umeščeni v zgodovinsko dogajanje, nasprotno, zdi se, kot da bi se osebni zgodbi Marije in Katke lahko dogajali kadarkoli, kot da nista pogojeni s svojim časom. Med zgodovinskim dogajanjem in osebnimi zgodbami zeva pregloboka diskrepanca, predvsem zaradi zgodovinskih uvodov, ki spominjajo na izseke iz učbenika za zgodovino. Kljub obsežnim in številnim zgodovinskim odlomkom pa ravno zato, ker je razmerje med zgodovinskim in osebnim preveč neuravnoteženo, ne začutimo avtentičnega zeitgeista. Treba je poudariti, da je avtoričin slog brez dvoma utemeljen, čudovite povedi, dobro pričarajo zgodovinski trenutek: »Težke žametne zavese so dušile svetlobo, ki je pronicala skozi medeninaste lestence in pozlačene oljenke na stenah, v zraku je lebdel gost cigaretni dim, za mizami so sedeli gostje v svilenih telovnikih z manšetnimi sponkami na rokavih …«. Nekoliko bolj kritična do strukture romana si dovolim biti predvsem zato, ker je roman vreden poglobljenega branja in kritičnega premisleka, slog pisanja pa je dovolj izčiščen, da ga tovrstni premislek ne bo ogrožal. Roman Tam, kjer plešejo tulipani ponuja poglobljeno branje o tragični družinski zgodbi in samem tragičnem dvajsetem stoletju. Avtorica Irena Svetek je s poustvarjanjem Anine zgodbe dokazala, da zna v pripoved o globokih osebnih stiskah vtkati tudi zunanje okoliščine, ki jih povzročajo, z nekoliko prilagojeno pripovedno tehniko in prestrukturiranjem romana pa bi nam krivdo, travmo, strah, krivico, nezadoščenost in bolečino še bolj približala. Čeprav si je to težko predstavljati, saj roman bralca že zdaj pretrese in ga navda z grozo.

Izrael je kljub pozivu ameriškega predsednika Donalda Trumpa k ustavitvi napadov nadaljeval obstreljevanje Gaze, v njih je bilo danes ubitih najmanj 61 ljudi. Izraelski premier Benjamin Netanjahu pa je medtem zatrdil, da bodo ob pogajanjih v naslednjih dneh določili časovnico za izpustitev Hamasovih talcev in razorožitev gibanja.

Tako Izrael kot gibanje Hamas sta z nekaterimi zadržki sprejela ameriški mirovni načrt za Gazo, a nasilje v oblegani enklavi se za zdaj nadaljuje. Tamkajšnji Palestinci novice o približevanju miru pozdravljajo, a spričo bridkih izkušenj ostajajo zadržani. Po toliko neuresničenih obljubah želimo, da se napadi res ustavijo. Nočemo več lažnega upanja. Naših otrok ni več, naših življenj in domov ni več. Dovolj je bilo, pravi Palestinka Shereen Kharoub iz Gaze. Drugi poudarki oddaje: - Po Evropi novi protesti v podporo Palestini, v Barceloni zbranih 50 tisoč ljudi. - Na čeških volitvah prepričljivo slavil populistični Babiš, sestava vlade pa bo zapletena. - Po državi 29 skupin za samopomoč pri obolelih z rakom.

28. Festival slovenskega filma v Portorožu je med drugimi obiskal direktor Evropske filmske akademije Matthias Wouter Knol. Evropska filmska akademija je namreč Prvomajski trg v Piranu, ki je že večkrat služil kot filmska kulisa, uvrstila na seznam zakladov evropske filmske kulture. Gre za prvo lokacijo v Sloveniji, ki ji je pripadla ta čast. Letos so na festivalu sicer predstavili tudi dve televizijski seriji: mladinsko serijo Smrdljivc in srhljivko Pošast za železno zaveso, prve sadove razširjenega financiranja produkcije na igrane televizijske serije na Slovenskem filmskem centru. Noč čarovnic pa tudi letos odmeva skozi filme. V Slovenski kinoteki sta bili na sporedu Noč živih mrtvecev in Dežela živih mrtvecev Georga A. Romera, v Kinu Bežigrad si boste lahko na bežigrajski noči čarovnic ogledali Somrak, v ljubljanskem Kinodvoru pa bo »maraton groze, gorja in gravža« uvedla klasika avstralskega filmarja Petra Weira o dekletih, ki leta 1900 izginejo na pikniku, Piknik pri Hanging Rocku. V nadaljevanju mu bo med drugimi sledila Grda polsestra, o kateri v oddaji slišimo: »Gre za satirično, groteskno reinterpretacijo Pepelke s primesmi črne komedije in telesne grozljivke. Kljub prepletanju zgodovinskih obdobij in umetniških smeri, od fevdalizma in stampunka do sodobne plesne elektronske glasbe, ki se spretno meša s klasiko, gre za celovit, hipnotičen filmski organizem.«

Že vrsto let študentka Tjaša živi le z mamo, s svojim očetom nima stika, drugih bližnjih sorodnikov nimata, a je z mamino skrbnostjo in iznajdljivostjo ter s Tjašinim honorarnim delom življenje teklo po ustaljenih tirnicah. Do usodne diagnoze, ki mami iz tedna v teden bolj jemlje sposobnost gibanja, hranjenja, tudi dihanja.Tjaša je morala poleg skrbi za redni študij in zaslužek v celoti prevzeti skrb še za mamo: »Večkrat se je dušila in sem se bala, da bom jaz ta, ki jo bom videla umreti, ker nimam medicinskega znanja, kako pomagati človeku s tako hudo boleznijo.« Kljub vse zahtevnejši skrbi za hranjenje, nego, številne preglede in iskanje vsaj začasne pomoči je Tjaši uspelo opraviti vse izpite na fakulteti. Moči za sicer zelo želeno nadaljevanje študija ji zdaj jemljejo skrbi. Mamino življenje se nezadržno izteka, ostala bo sama, brez bližnjih sorodnikov, brez finančne varnosti, brez najbližje in edine osebe, ki ji pomeni dom. KAKO LAHKO POMAGATE TJAŠI: Pošljite SMS z besedo BOTER5 ali BOTER10 na številko 1919 ali donirajte v poljubnem znesku na spodaj navedeni sklic in pripis za Tjašo. Vsa sredstva bodo brez slehernih odbitkov porabljena za Tjašino izobrazbo in lažje življenje. Podatki za nakazilo: ZVEZA ANITA OGULIN IN ZPMPROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANAIBAN: SI56 0201 2002 0297 991KODA: CHARNAMEN:TJAŠINA ZGODBASKLIC: SI 736 Kontaktni podatki:info@boter.si ali 070698642ali novinarka Vala 202 Jana Vidic: jana.vidic@rtvslo.si

Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušič. Poezija Blaža Iršiča ni všečna. Ne zazira se zasanjano v daljave, ne posluša šelestenja drevesnih krošenj in ne opeva lepot bivanja, še manj veličine človekovega duha. Te pesmi ne nudijo pobega pred pritlehnostjo naših življenj, zasidranih v rutino delavnika, ki ji uidemo enkrat na leto, če imamo srečo, da gremo na obalo gledat borovce. Iršičeva prva pesniška zbirka Poezija za avtomehanike je izšla leta 2016. Kljub neizprosni pankerski drži »ne jebem sistema«, v kateri se mešata jeza in zafrkancija, je bilo nekaj na tej zbirki nevšečne poezije tako všečnega, da je avtorju prinesla nominacijo za Jenkovo nagrado in bila kmalu razprodana in ponatisnjena, kar je pri pesniških zbirkah redko, pri prvencih pa še posebej. Leta 2019 ji je sledila zbirka Človek pod luno, skoraj deset let od izida prvenca pa je pred nami tretja zbirka, ki ima od vseh morda najbolj provokativen naslov, Parada heteroseksualcev, a je od vseh treh najbolj umirjena, ne več tako jezna, a tudi ne sprijaznjena. Cinična, ironična, na trenutke temačna kot brezno eksistencialnega obupa, takšna je Parada heteroseksualcev, ob vsem tem pa nas še nasmeji, čeprav bi se morda rajši zjokali nad absurdnostjo življenja, ki jo razgalja Iršičeva poezija. Umrejo dobri in umrejo slabi. Umrejo tisti, ki živijo zdravo in tečejo maratone, tako kot umrejo tisti, ki maratonsko popivajo. »Življenje je zelo dolg skok s padalom, / ki se na koncu ne odpre,« je zapisal Iršič, bralka pa se lahko vpraša Je važno, kaj počnemo, medtem ko padamo? Pod navidezno frivolnostjo vznikajo resna vprašanja, a odgovorov ni na vidiku. Poezija Blaža Iršiča odslikava duh časa, v katerem je bog mrtev, smisel razpršen, edina tolažba, čeprav slaba, pa je smrt. Življenje je nekaj, kar je pač treba preživeti. O tem, kako bi ga morali preživljati, smo bombardirani na vsakem koraku. Najti moramo svojo pot, svojo resnico, svoj pravi jaz, to pa storimo tako, da vstajamo ob petih zjutraj, se ukvarjamo s tekom ali jogo, hodimo na terapijo in meditiramo. Z vsem tem seveda poskrbimo, da smo produktivni delavci in dobri potrošniki. To je smisel, ki nam ga daje kapitalizem in vse, kar delamo v imenu skrbi zase, delamo zato, da smo lahko kar se da učinkoviti člani družbe. Meditiramo, da ne ponorimo – dokler ne ponorimo. Iršičeva poezija je to, kar se zgodi po tem. Meditacija je iz duhovne prakse postala le še eno orodje za obvladovanje stresa, tako kot je punk iz družbenega gibanja postal samo še ena od estetik. Če želimo doseči pankerski videz, moramo samo opraviti nekaj nakupov, par klikov je dovolj. Kako se sploh upirati v sistemu, ki vsako obliko odpora ponotranji in vsrka vase ter jo nazadnje spremeni v produkt, ki ga je mogoče kupiti? Morda je mali upor lahko poezija, ki ni zavezana k temu, da proizvaja karkoli uporabnega, niti smiselnega. Zato se Iršič lahko v nekaterih pesmih približa globokim eksistencialnim vprašanjem, spet v drugih pa je lahko zafrkljivo igriv, na primer v pesmi Biti npr. kruh: »''Si črn?'' / ''Ne. Polbel.''« V tej drži, ki se ne ozira na to, kakšna naj bi poezija bila, je tisti duh punka, ki je tako velikokrat omenjen, ko je govora o poeziji Blaža Iršiča. Pa tudi v neposrednosti besed in same forme, ki se ne trudi biti eksperimentalna, ter v dejstvu, da nič ni varno pred tem, da bi končalo v pesmi. Jezus in papež nista nič bolj sveta od pijancev in perverznežev, Picasso, Modigliani, Nietzsche in Rimbaud pa se v pesmih ne pojavljajo, da bi pesnik s tem izkazal svoje poznavanje umetnosti, filozofije in nadrealistov, temveč zato, da lahko reče »ko jih jebe« in postavi palčka na vrt. Zbirka Parade heteroseksualcev je precej obsežna in večinoma gre za daljše pesmi, med katerimi pa se občasno pojavljajo krajše, ki obsegajo le nekaj vrstic in spominjajo na bolj ali manj posrečene šale ter delujejo kot žganje, s katerim presekamo runde piva. Vsem pa je skupna nepredvidljivost, zaradi katere je zbirko užitek brati. Glavna odlika zbirke je ludizem, ki se ne ozira na »visoko« in »nizko«, ampak vse izenači, ker, kot je v enem izmed intervjujev povedal avtor: »Vse to obstaja. To je dovolj.« Tako smo priča nepričakovanim preskokom med globokimi premisleki in absurdom, med (skoraj) romantiko in vulgarnostjo, med zafrkancijo in smrtno resnostjo. Zbirka zaradi te mešanice deluje pristno in življenjsko, to ni poezija iz pregovornega slonokoščenega stolpa, je poezija povprečne človekove izkušnje, ki je pogosto protislovna in nemalokrat zmedena. Ne gre za to, da bi pesmi skušale izpričati neko občečloveško izkustvo, bolj za to, da se zaradi njihove neposredne iskrenosti bralke in bralci z njimi lahko povežemo, še najbolj na tistih mestih, ki so najbolj odkrita, surova, tudi boleča, kot je na primer začetek pesmi Duša: »Imam noge, / da pobegnem, / pa sem še vedno tu. / Če bi duša res lahko zapustila mrtvo telo, / bi ga gotovo kdaj pa kdaj zapustila, / tudi dokler je še živo. / Vsaj kakšna lajdra od duše, / vsaj za kakšen dan.« Jezik, ki je sproščen, na trenutke pogovoren, vseskozi pa nepretenciozno preprost in vsakdanji, ima veliko vlogo pri komunikativnosti pesmi, ob branju se skoraj zdi, kot bi se pesnik pogovarjal z nami oziroma nas nagovarjal. Pesmi nam približa tudi humor tako v svojih svetlejših kot tudi v najbolj temnih legah. Nič ni tako resnega, niti življenje niti smrt, še manj poezija. Vendar pa kljub humorju v tonu zbirke prevlada mol, nekakšna melanholija, ki izhaja iz nenehne eksistencialne krize, v kateri sta se znašla posameznik in družba. Kot bi pod vsem tem humorjem tlela groza pred breznom, ki zre nazaj v nas. Kot bi bil humor še edina obramba, ki je preostala. Zajebantska poezija Blaža Iršiča je smrtno resna. Kaj ima z vsem tem opraviti parada heteroseksualcev? Vse in nič, kdo bi zares vedel. Blaž Iršič ne ve, kaj so binkošti, zna pa pisati večplastno, kompleksno in hkrati izredno dostopno poezijo. Morda ta deset let po prvencu ni več tako nabita z uporniško jezo, a še vedno ostaja družbeno kritična, poglobila pa se je v eksistencialni razsežnosti. Pesnikov slog se v desetletju ni kaj dosti spremenil, a se ga kljub temu ne moremo naveličati. Konec koncev za poezijo in pesnjenje ne velja dogma večnega napredka.

Na gospodarski zbornici proti obvezni božičnici, upajo, da bodo v pogajanjih uspešni, saj se glave, kot ugotavljajo, ohlajajo.Državni svetniki izglasovali še en veto, tokrat zaradi umestitve nujne medicinske helikopterske pomoči pod policijo.Kljub rasti plač v javnem sektorju na več področjih primanjkuje kadra.Jutrišnji Pohod za življenje v Mariboru proti razčlovečenju starejših in onemoglih.Palestinski predsednik Abas: Hamas v Gazi ne bo imel več moči. Netanjahu: države Palestina ne bo.ŠPORT: Zgodovinska zmaga slovenskega športnega plezanja v Seulu. Janja Garnbret svetovna prvakinja v težavnosti, Rosa Rekar podprvakinja!Vreme- konec tedna večinoma suh, občasno bo posijalo tudi sonce.Zgodovinska zmaga slovenskega športnega plezanja v Seulu.Jutri opoldne bo na vaših telefonih obvestilo o alarmu, gre za testno sporočilo, zato brez panike.Letališče na severu Danske so sinoči zaradi dronov za kratek čas zaprli.

Na gospodarski zbornici proti obvezni božičnici, upajo, da bodo v pogajanjih uspešni, saj se glave, kot ugotavljajo, ohlajajo.Državni svetniki izglasovali še en veto, tokrat zaradi umestitve nujne medicinske helikopterske pomoči pod policijo.Kljub rasti plač v javnem sektorju na več področjih primanjkuje kadra.Jutrišnji Pohod za življenje v Mariboru proti razčlovečenju starejših in onemoglih.Palestinski predsednik Abas: Hamas v Gazi ne bo imel več moči. Netanjahu: države Palestina ne bo.ŠPORT: Zgodovinska zmaga slovenskega športnega plezanja v Seulu. Janja Garnbret svetovna prvakinja v težavnosti, Rosa Rekar podprvakinja!Vreme- konec tedna večinoma suh, občasno bo posijalo tudi sonce.Zgodovinska zmaga slovenskega športnega plezanja v Seulu.Jutri opoldne bo na vaših telefonih obvestilo o alarmu, gre za testno sporočilo, zato brez panike.Letališče na severu Danske so sinoči zaradi dronov za kratek čas zaprli.

Izraelska vlada se ne pusti motiti. Kljub temu, da je neodvisna preiskovalna komisija Sveta za človekove pravice Organizacije združenih narodov ugotovila, da Izrael nad Palestinci izvaja genocid, izraelska vojska nadaljuje pustošenje po palestinski enklavi. Gaza je pekel na zemlji in hkrati največja hiralnica na svetu. Čeprav ves svet v živo spremlja genocid nad tamkajšnjim prebivalstvom, po dveh letih mednarodni akterji še vedno omahujejo s sankcijami zoper Izrael. Zato ni presenetljivo, da ob molku in sprenevedanju pri tako odločnem odmiku od civilizacijskih norm, človeštvo tone v anarhijo, brezvladje, kaos – svet brez pravil. Svet, v katerem pravila na novo določa politična moč, podkrepljena z vojaško silo. Čeprav sva se pred nekaj tedni za to sezono poslovila, sva poletni dopust morala prekiniti s posebno epizodo. Bomo šli jeseni na dva referenduma, na enega ali referendumov sploh ne bo? Petkovo glasovanje o predlogu Levice za referendum o dvigu obrambnih stroškov na tri odstotke je zarisalo novo politično podobo Slovenije. Na isti strani so se znašli poslanci vladne Levice in Socialnih demokratov ter opozicijskih SDS in NSi. Poraženec tega zapleta, predsednik vlade Robert Golob, je slabe pol ure kasneje udaril z napovedjo nove referendumske pobude – o članstvu Slovenije v Natu. V kaosu, ki je sledil, se vse strani borijo za svoj košček pozornosti in za svojo resnico, najin gost, komentator časopisa Delo Uroš Esih, pa poudarja, da so v tej zgodbi prav vsi ravnali nedržavotvorno in zgolj za lastne notranjepolitične koristi. Analiziramo interese in namene strank, vladnih in opozicijskih in ugibamo o možnih posledicah, pa tudi geopolitični kontekst, v katerem se odvija slovenska politična melodrama in lahko odpre vrata hibridnim ruskim napadom na trdnost zveze Nato skozi slovenska odprta vrata. Za konec se pozabavamo še z razvpito parado nacionalizma in neoustaštva na zagrebškem hipodromu, kateri niso podlegli niti znani slovenski domoljubi.

Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.Začetek meseca je zaznamovala polna Luna, ki je za nameček še mrknila. Kljub oblačnemu zastoru, ki je pogled na ta redek, a čaroben nebesni pojav oviral v pretežnem delu Slovenije, smo na Valu 202 mrk pospremili z obširnim naborom vsebin. Slišani v oddaji: Žan Arsov, prejemnik zlate medalje na mednarodni olimpijadi iz astrofizike v Mumbaju Andrej Guštin, Zavod Cosmolab Urban Razpotnik, nekdanji olimpijec na olimpijadah iz znanja, študent Fakultete za matematiko in fiziko dr. Al Vrezec, Prirodoslovni muzej in Nacionalni inštitut za biologijo Aljoša Masten, multimedijski portal MMC dr. Miha Jeršek, Prirodoslovni muzej  Več pa slišite tu. 

Temeljne obrestne mere v evrske območju so tudi po včerajšnji seji sveta Evropske centralne banke že drugič zapored ostale nespremenjene. Boj z inflacijo je, kot kaže, za zdaj uspešen, hkrati je evrsko gospodarstvo očitno dovolj odporno proti geostrateškim šokom iz okolja. Ob tem je ECB napoved za letošnjo inflacijo ohranila pri 2,1 odstotka, medtem ko je napoved za gospodarsko rast nekoliko zvišala, in sicer na 1,2 odstotka. Drugi poudarki oddaje: - Varnostni svet z izjavo podprl Katar in njegova mirovna prizadevanja na Bližnjem vzhodu. - Rusija in Belorusija začenjata največje skupne vojaške vaje od začetka vojne v Ukrajini. - Združenje zasebnih vrtcev in starši otrok popoldne na protest zaradi napovedanih sprememb financiranja.

Statistika je pred današnjo tekmo osmine finala evropskega prvenstva na strani slovenskih košarkarjev. Nasproti bo čez dve uri namreč stala italijanska izbrana vrsta, ki jo je Slovenija doslej premagala na še vseh medsebojnih tekmah na evropskih prvenstvih. A Italijane tokrat krasi najboljša obramba na prvenstvu, navkljub dviganju forme naše košarkarje tako čaka težka tekma. - Kljub protestom v Jeruzalemu izraelski premier Netanjahu napovedal stopnjevanje napadov na mesto Gaza. - Ob vse več tujih turistih v Sloveniji v prihodnosti nujen razvoj povezljivosti in prometne infrastrukture. - Ribničani na že 48-em semnju prestavili svojo bogato rokodelsko dediščino.

Če so pospešena diplomatska prizadevanja še do nedavnega dajala upanje, da so na vidiku mirovni pogovori med Ukrajino in Rusijo, so pretekli dnevi prinesli streznitev. Ruski predsednik Vladimir Putin ob znova potrjenih izrazih podpore svojih zaveznic Kitajske in Severne Koreje, pa tudi uspehih vojske na terenu, zaostruje retoriko. Evropske države v upanju na mirovni sporazum oblikujejo varnostna jamstva, ki pa jih Kremelj sproti zavrača. Drugi poudarki oddaje: - Med Združenimi državami in Venezuelo se že tako zaostreni odnosi še stopnjujejo. - V Planici se je 18 ekip prvih posredovalcev pomerilo v znanju in izmenjalo izkušnje. - 36. Pikin festival v Velenju letos s temo Pika premika; dejavni tudi udeleženci ljubljanskega festivala športa.

V več mestih po Evropi so sinoči potekali protesti za končanje vojne v Gazi. O njih so med drugim poročali iz Dunaja, Berlina, Bruslja in Stockholma. Po uradni razglasitvi lakote v enklavi so protestniki pozivali tudi h koncu stradanja in ubijanja otrok ter civilistov. V Tel Avivu so medtem potekali protesti družin izraelskih talcev, ki pozivajo izraelsko vlado naj sklene dogovor s Hamasom. Kljub mednarodni pritiskom za prekinitev ognja izraelska vojska še naprej obstreljuje območja v enklavi, o okrepljenih napadih poročajo predvsem iz mesta Gaza. Včeraj je bilo ubitih več kot 60 ljudi, najmanj 8 jih je umrlo zaradi lakote. Drugi poudarki oddaje: - Ukrajina dan neodvisnosti četrto leto zapored zaznamuje ob napadih ruske vojske. Ta se počasi približujejo ključni obrambni liniji Kijeva. - Na Bledu danes Festival ponovne uporabe poziva k razmisleku o trajnostni potrošnji. - Janja Ganbret končala 24-urni plezalni maraton: preplezala vseh sto smeri, za botrstvo v športu zbranih več kot 61 tisoč evrov.

Medijsko odmevna srečanja ameriškega predsednika Trumpa z ruski predsednikom Putinom, nato pa še z voditelji Ukrajine in najpomembnejših članic Nata so minila brez konkretnega odziva Rusije. Kot nakazuje tudi Trump, se Ukrajina ne bo mogla izogniti prepustitvi izgubljenega ozemlja Rusiji. Generalni sekretar Nata Mark Rutte je poudaril, da je za Kijev v pogovorih o ozemlju najprej pomembno vedeti, s kakšnimi varnostnimi zagotovili bodo preprečili, da bi Putin še kdaj poskusil napasti dele Ukrajine. Drugi poudarki oddaje: - Izrael zdaj ne kaže namena, da bi končal vojno v Gazi, na predlog premirja se še ni odzval. - Zasebni detektivi ugotavljajo, da je zlorab na področju bolniških odsotnosti zelo veliko. - Ob prometnih kolapsih očitno, da smo o sodobni železniški infrastrukturi začeli razmišljati prepozno.

Izraelska vojska si je podredila že tri četrtine opustošene Gaze. Kljub temu naj bi izraelski varnostni kabinet danes odločal o načrtu za popolno okupacijo palestinske enklave. To - uradno zaradi talcev, ki jih še zadržuje Hamas - zahteva premier Benjamin Netanjahu, kljub diplomatskim pritiskom in protestom - tudi v Tel Avivu. Ena od protestnic je povedala, da so proti okupaciji Gaze, kjer že 22 mesecev vlada uničevanje, izganjanje in stradanje. Ob protestih v podporo prebivalcem Gaze, ki so bili včeraj v Ljubljani, zunanje ministrstvo odgovanja, da krepi pritisk na Izrael in zagotavlja dodatno pomoč enklavi. Drugi poudarki oddaje: - Ameriške oblasti uveljavile novo lestvico uvoznih carin - Trump si želi srečanja s Putinom in Zelenskim - V skladiščih humanitarnih organizacij premalo pomoči za družine

Negotovosti glede uvedbe ameriških carin se nadaljujejo. Medtem ko Washington grozi z novimi carinami, Bruselj v dobri veri nadaljuje pogajanja z ameriškimi predstavniki, ob tem pa se pripravlja tudi na neugodne scenarije. Veliko negativnih odzivov je - pričakovano - tako med ameriškimi kot evropskimi podjetniki. O carinah so danes govorili tudi evropskih ministri, pristojni za trgovino. Ostali poudarki oddaje: Glasovanje o umiku referenduma o obrambnih izdatkih predvidoma še ta teden Dolgotrajna oskrba na domu naj bi v praksi zaživela septembra. Skoraj 92 odstotkov dijakov uspešno opravilo splošno maturo

O zvišanju obrambnih izdatkov, ki je povzročilo kar nekaj trenj med koalicijskimi partnericami, bomo odločali na posvetovalnem referendumu. Predlog Levice so namreč podprli tako poslanci SD-ja kot tudi SDS-a in NSi-ja. Kljub temu v SD-ju in Levici zagotavljajo, da to ne pomeni težav koalicije. V Gibanju Svoboda pa so v odzivu napovedali, da bodo k temu primaknili še posvetovalni referendum o članstvu Slovenije v Natu. Drugi poudarki oddaje: - Hamas s pozitivnimi odzivi na predlog o prekinitvi ognja v Gazi - Prvi vrh Unije in Moldavije z jasno podporo Bruslja tej državi na njeni poti v povezavo - Ob 120-letnici rudniškega predora Štoln odkritje spominske table

Special summer edition! Kljub neznosni vročini smo malce prekinili poletno pavzo, da pokomentiramo številne dogodke okoli Olimpije: nov trener, novi igralci, milijonske prodaje, evropski žreb in za konec še modni kotiček o novem dresu in sodelovanju s priznano blagovno znamko.

Mineva 20 mesecev od vdora skrajnega palestinskega gibanja Hamas v Izrael in zajetja več kot 250-ih talcev ter s tem začetka vojne. Izraelska vojska, ki je v tem času izgubila 866 svojih pripadnikov, je v brutalnem odzivu spremenila Gazo v kup ruševin in ubila več kot 54 tisoč Palestincev, a svojih ciljev ni dosegla. Kljub izraelski vojaški sili se Hamas še naprej upira, v njegovem ujetništvu ostaja več kot 50 talcev. V oddaji tudi: - V Brestanici osrednja prireditev ob 80-i obletnici vrnitve izgnancev v domovino. - Ob začetku planinske sezone uvedli nove lokacijske tablice za ljubitelje žigov. - Po sinočnjem uradnem odprtju Borštnikovega srečanja bo stekel tekmovalni program.

Kljub pritiskom, pozivom in ogorčenju mednarodne skupnosti nič ne kaže na izboljšanje razmer v Gazi. Izraelski napadi se nadaljujejo, svoj davek pa vse bolj terja predvsem blokada dobav človekoljubne pomoči. Iz enklave poročajo, da je zaradi stradanja umrlo na desetine ljudi, predvsem so ogroženi otroci in oboleli. Druge teme: - Romuni po razveljavitvi lanskih rezultatov znova volijo predsednika - Kijev ponoči tarča napadov, premirje ob 9. maju ostaja v negotovosti - Sveženj kmetijskih zakonov po številnih popravkih v usklajevanju