Podcasts about kljub

V EU četrti, kjer domujejo institucije in službe Evropske unije ta čas vlada zatišje in če k temu dodamo še vročino, ki ni obšla niti Belgije, je to kar dober humus za kisle kumarice. Kljub vročini je tudi letos enega izmed osrednjih bruseljskih trgov prekrila cvetlična preproga. Belgijsko državljanstvo je v zadnjih letih zelo zaželeno pri Romunih. Zakaj? Francoski ustavni svet je ustavil prepoved dostopa do družbenih omrežij za mlajše od 15 let.

Zoran Kržišnik – Žirovničan, ki je svetu odprl slovensko grafično umetnost in slovensko grafiko potavil na zemljevid sveta Ko govorimo o kulturni zgodovini Žirovnice, najprej pomislimo na Franceta Prešerna, Matijo Čopa, Antona Janšo, Frana Saleškega Finžgarja in Janeza Jalna, a kraj je zaznamoval tudi umetnostni zgodovinar in svetovljan Zoran Kržišnik. Zoran Kržišnik je bil eden najpomembnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, likovnih kritikov in kulturnih menedžerjev 20. stoletja. Rodil se je v Žirovnici, v družini, povezani z znamenitim Antonom Kržišnikom – Trebušnikom, in že od mladosti ostal močno povezan z domačim okoljem pod Stolom. Čeprav ga je življenjska pot vodila v Ljubljano in nato v številna svetovna umetniška središča, Žirovnica zanj nikoli ni postala le oddaljen spomin.Po študiju umetnostne zgodovine je začel delati v Moderni galeriji, katere ravnatelj je postal leta 1957. Njegova velika vizija je bila slovensko umetnost povezati s svetom. Najpomembnejši dosežek na tej poti je bil Ljubljanski grafični bienale, ki je bil prvič organiziran leta 1955 in je pod njegovim vodstvom postal ena najpomembnejših mednarodnih prireditev grafične umetnosti. Kržišnik je s številnimi mednarodnimi stiki in sodelovanji pomagal uveljaviti slovenske umetnike ter Ljubljano oblikovati v pomembno središče grafične umetnosti. Zgovoren primer njegovega prizadevanja je grafična mapa Grafika Ljubljana ’71, s katero je želel dosežke slovenskih grafikov predstaviti tudi mednarodni javnosti. Tako si je mogoče zdaj v Čopovi rojstni hiši ogledati razstavo Grafika Ljubljana '71 & Zoran Kržišnik. Kljub svetovljanskemu življenju se je Kržišnik vračal domov. V sedemdesetih letih si je nad Selom pri Žirovnici zgradil hišo, ki je postala več kot le dom – v njej je uredil galerijo in sprejemal umetnike, kustose, galeriste ter prijatelje iz različnih delov sveta. Tako je prostor pod Stolom za nekaj časa postal stičišče domače in svetovne umetnosti.Kržišnikova zgodba je zato zgodba o človeku, ki je znal povezati na videz oddaljena svetova. Iz majhne gorenjske vasi je stopil na svetovni umetniški oder, vendar pri tem ni izgubil občutka za domači prostor. Prav v tem je njegova posebnost: Žirovnico je nosil s seboj v svet, hkrati pa je svet prinašal nazaj pod Stol.Sogovorniki: Andrej Jemec, slovenski slikar, univerzitetni profesor, akademik                     dr. Nadja Zgonik, slovenska umetnostna zgodovinarka, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje                      Matjaž Koman, direktor Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica fotografija: z naslovnice kataloga razstave (Janez Bernik, Adriana II, 1971, barvna jedkanica )

Agencija za okolje je sporočila, da bo vročina od jutri naprej nekoliko popustila, razen na Primorskem. Občutno osvežitev je po napovedih pričakovati na začetku prihodnjega tedna. Kljub napovedanim padavinam pa teh po oceni pristojnih na Arsu ne bo dovolj, da bi se bistveno napolnile precej prazne struge rek in namočila presušena zemlja. Zaradi sušnih razmer pristojni še naprej pozivajo k odgovorni rabi pitne vode. Preostali poudarki oddaje: V potresu v Kolumbiji umrlo več kot 160 ljudi Kulturno ministrstvo izstopa iz pogodbe o ustanovitvi javnega zavoda za sodobni ples Finančna uprava grozi z zaprtjem mariborskega bolšjega sejma

V Sloveniji se kljub prehodnemu dežju v preteklih dneh nadaljuje huda suša. Ta se odraža v nizkih vodostajih in pogostih izbruhih požarov, vse težje posledice pa občutijo tudi kmetje. V pričakovanju vedno hujših vremenskih ekstremov je ena od možnih rešitev namakanje, kjer pa Slovenija zaostaja. Druge teme: - Zanimanje za sončne elektrarne še naprej narašča - Iran v zameno za odprtje Hormuške ožine pričakuje opustitev sankcij - V Ankaranu ostaja zadrega s parkiranjem

Napovedi pristojnih glede prometno obremenjenega konca tedna se uresničujejo. Zastoji so na raznih delih avtocestnega omrežja in tudi na nekaterih državnih cestah. V skladu z napovedmi vremenoslovcev je nočni prehod hladne fronte ponekod poskrbel za manjšo osvežitev, a že v začetku prihodnjega tedna je pričakovati vnovično zvišanje temperatur. Kljub nekaterim nalivom pa dežja ni bilo dovolj, da bi omilil sušo. Ta naj bi trajala še več dni. Po vsej Evropi se vrstijo opozorila, da bi ekstremna suša lahko močno ogrozila pridelavo hrane. Drugi poudarki oddaje: - Španija opolnoči uvedla začasen mejni nadzor nad potniki iz Italije in se tako odzvala na enako italijansko potezo. - Slovenski goriški in tržaški skavti ter skavtinje z vélikim zborom zaznamujejo 50. obletnico združitve v skupno organizacijo. - Nogometašice Mure končale evropsko sezono.

Čeprav so najdaljši vročinski val pri nas ponekod prekinile nevihte, vročino in sušne razmere lahko pričakujemo še najmanj 10 dni. Na ministrstvu za okolje in prostor pozivajo k upoštevanju ukrepov za zmanjšanje negativnih vplivov suše.

Kako misliti nuklearno dobo in na kakšne načine je izum jedrskega orožja vplival na vojskovanje, diplomacijo, znanost in človekov položaj v svetuOdkar so Združene države na Hirošimo in Nagasaki odvrgle atomski bombi, svet ni več isti. Drugačen je zrak, ki ga dihamo in vse od tistega trenutka vsebuje sevanje, drugačna je zemlja, ki je bila deležna sevanja ne le dveh uradno odvrženih bomb, ampak tudi več kot dva tisoč še močnejših bomb, ki so jih velesile poizkusno detonirale v nadaljnjih desetletjih. Spremenile pa so se tudi manj oprijemljive reči: spremenil se je način, kako se odvijajo vojne in diplomacija, spremenil se je način, kako se financira znanost, morda ni isti niti položaj človeka v svetu, ki ima naenkrat zmožnost Zemljo čez noč spremeniti do nerazpoznavnega stanja, v katerem se naše življenje - vsaj v dosedanji obliki - ne bi moglo nadaljevati. Kljub enormnim razsežnostim dejstva, da smo ljudje dejansko ustvarili nekaj tako uničujočega, pa se s tem danes razmeroma malo ukvarjamo. Če je bil prvih nekaj desetletij strah še otipljivo navzoč, kubanska kriza, ki je svet pahnila na sam rob jedrske vojne, pa je dejansko pripeljala do nekaterih obsežnih sporazumov in omejitev oboroževanja, se zdimo danes kar nekako pomirjeni s tem, da ima vsaj 9 držav na svetu atomsko bombo in da je atomsko orožje prav v vsakem trenutku v pripravljenosti za uporabo. Še več, celo opuščanje težko doseženih sporazumov in napovedi testiranja jedrskega orožja, ki se ravnokar dogajajo, nas ne pretresejo zares. V tokratnih Glasovih svetov bomo govorili o tem, zakaj tako težko mislimo atomsko dobo ter kako je atomsko orožje pravzaprav spremenilo naš svet. Gosta v studiu sta znanstveni sodelavec pedagoškega inštituta in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije univerze na Primorskem dr. Igor Bijuklič ter zgodovinar in novinar Dnevnika Gal Krizmanič. Oddajo, ki ste jo že lahko slišali v Intelekti na Prvem, je pripravila Alja Zore. Foto: Ameriško testiranje jedrskega orožja 1. novembra 1951 v Nevadi, Wikipedija, javna last

Piše Ajda Klepej, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Tretji roman Veronike Simoniti Kako umirajo ladje beremo kot za nazaj napisan dnevnik. V njem nam pripovedovalka razgrinja svoje spomine iz povsem osebnih razlogov, s tem se bori proti pozabljanju in strahu pred minevanjem in izginjanjem. Retrospektivno razmišljanje o preteklih dogodkih jo vodi do premisleka o svojih odločitvah, omogoča pa ji tudi nekoliko več prostora za razumevanje svojih občutenj. Bolj kot do boljšega razumevanja sebe pa jo dnevniško razmišljanje vodi do iskanja predzgodb drugih. Dnevnik razkriva, da glavna protagonistka Pina sebe razume predvsem skozi odnose z drugimi, ki nezavedno usmerjajo njeno življenje. Pripovedovalkino življenje je nerazdružljivo s teatrom v najširšem pomenu besede, saj je v gledališču zaposlena kot dramaturginja in prevajalka. Gledališki svet nam skozi doživljaje predstavi natanko tako, kot si ga predstavljamo negledališčniki. S kolegi po vajah in predstavah ob vinu filozofsko razpravljajo o teoriji gledališča in idealistično razmišljajo o smislu in dometu komadov pa tudi sicer njihove misli obstajajo v diapazonu teatra. Vsaka primerjava, metafora ali miselni zaključek je povezan z odrom, igro, umetnostjo uprizoritve in ne nazadnje vse bolj z Dionizom, grškim bogom gledališča, saj se ansambel odpravi v rojstni kraj tragedije, v Grčijo. Največjo odliko romana vidim ravno v razgrnitvi gledališkega sveta v vsem svojem blišču in na drugi strani v bedi, ki se pred nami razgrinja polagoma. Avtorica Veronika Simoniti je v ospredje postavila dramaturginjo in prevajalko, osebo, ki ima v gledališču precej nevidno vlogo, saj delo najbolje opravlja tako, da njenega vpliva pri gledanju predstave ni čutiti. Ob obnavljanju svojih preteklih ljubezenskih zvez, še posebej zadnje z Urbanom, dramatikom in profesorjem na Akademiji, ugotavlja, da je to vlogo morda prevzela tudi v svojem življenju. Pisateljica pripovedovalkino negotovost, omahovanje in nezaupanje vase zelo dobro prikazuje s kolažem spominov, saj dobro navigira med časovnimi obdobji njenega otroštva, odraščanja in odraslega življenja. Predstavlja nam zgolj izbrane drobce, ki pa so bistveni in ključni za ustvarjanje večplastne, razmišljujoče in introspektivne literarne osebe, kakršna je Pina. Zanjo so ključni odnosi z mamo in očetom, fragmenti skupnega življenja z Urbanom, pogovori z dramatikom Timonom in, najpomembneje, potovanje po Grčiji. Kljub temu da je roman Kako umirajo ladje skupek različnih drobcev, zaradi Pininih povezovalnih misli deluje kot celota, saj vselej kadar zaide v spomine, znova najde povezavo s sedanjostjo, celo najmanjšo. Pinine refleksije je Veronika Simoniti ubesedila izjemno pristno. Tak bralski občutek je dosegla predvsem s tekočim slogom in ubeseditvijo dialogov po naravnem govornem toku, a brez rahljanja slovnice in pravopisa. Hitro in doživeto branje poganjajo predvsem Pinine introspektivne refleksije in Urbanova zamolčana dejanja ter njegove skrivnosti, ki jih ob branju zaznavamo kot zle slutnje, ki čakajo za vogalom. Težo in globino pa roman dobi s Pininim razmišljanjem o lepoti, dobroti, usodi in resničnosti: “Nad resničnostjo imaš nadzor samo na odru”. Njeni dialogi z Urbanom in Timonom, ki jih Pina obnavlja po spominu, pa romanu dodajo pomembno filozofsko nianso: “Nepomembni dnevi grejo lahko v nič, ohraniti pa bi se morali tisti, ki so vredni zapisa, upodobitve, posnetka – zato gledališče ni nikoli dolgočasno: izpušča sivino”. Vsaka taka misel je pripeta na takšno ali drugačno spoznanje – po Aristotelu anagnorezo – iz grškega gledališča, filozofije ali mitologije, (Neizpolnjene obljube so simbol človekove šibkosti in nestalnosti njegove usode spričo božjih načrtov.”), s čimer avtorica dobro združuje teme gledališča, Grčije in Pinino doživljanje. Posameznikove misli in predvsem njegovo bistvo tako spoznavamo zgolj iz odseka njegovega življenja. Da spoznamo Pino, je dovolj, da beremo o njenem dojemanju dogodkov iz Grčije, ki sprožajo asociacije tudi v druge časovne in prostorske sfere. Ključna oseba, ki zaznamuje njeno življenje, je Urban: “Stopil je v prostor kot kralj, ki na žezlo navije vse niti in jih preplete po svoje”. Njegovo življenje je razdeljeno na dva pola – javno se zdi samozavesten intelektualec, v najintimnejšem pa je negotov egoist. Za slednje Pina izve po njegovi smrti, na koncu njune skupne življenjske poti. Pina v dnevniku na dolgo in široko opisuje potovanje po Grčiji, zadnja poglavja svojega življenja pa zgolj na hitro in brez podrobnosti obnovi (rojstvo hčere Katarine, Urbanova bolezen, njegova smrt, njena bolezen, razkritje Timonovega duševnega stanja). Z zamolčanjem velikega dela Pininega življenja je avtorica Veronika Simoniti podal zgoščeno in nabito pripoved, ob kateri bralec ne izgubi navdušenja, ter hkrati poudarila têmo, v kateri živi Pina in v katero jo ovija Urban. Zaradi umanjkanja Pininega glasu dobimo občutek, da jo je ljudem okrog nje uspelo nekako utišati, potisniti na stranski tir, v zaodrje, in to sluti tudi sama: “Sem bila ves čas ob njem brez dialoga”. Po drugi strani pa je roman ubeseditev zgolj enega poglavja v njenem življenju, samo digresija, zaključena kratka zgodba, zaradi česar njeno zapolnjevanje dnevnika na pomanjkljivih mestih ne bi bilo smiselno, “da ne bi skozi pisanje spregledala.” Avtorica zapiše: “je čas za resnico in je čas za prikritje”. Roman Kako umirajo ladje hkrati pooseblja oba pola. Bralcu se razkrijejo Urbanove skrivnosti, prikritih pa nam ostane veliko Pininih doživljajev in misli. Pinina odisejada pa navsezadnje doživi dovolj pomenljiv zaključek, ki prinese zadoščenje njej in bralcu. Ker avtorica v Pinino zgodbo navidezno spontano in nevsiljivo vpleta lirične in poglobljene miselne pejsaže, razgrne pristno življenjsko pripoved, ki se ob koncu zdi prekratka. Glavno protagonistko je tako lahko vzljubiti, da je na zadnji strani slovo od nje grenko. Kako umirajo ladje Veronike Simoniti je brez dvoma roman, ki nas močno zaznamuje na površini, potem pa počasi tone v globine naše duševne votline.

Pred praznikom Porciunkule smo se dotaknili ene največjih dilem sodobnega človeka. Kljub nenehni povezanosti se namreč zdi, da smo vse bolj osamljeni. Živimo v času družbenih omrežij, hitre komunikacije in številnih stikov, pa vendar mnogi doživljajo globoko samoto, pomanjkanje bližine in pristnih odnosov. Je torej današnja družba še kultura srečanja ali postaja kultura osamljenosti? Naš gost je bil frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik. Svoje vprašanje za gosta lahko pošljete po elektronski pošti: za.zivljenje@ognjisce.si

Prav investicijski program vodooskrbe bo pred koncem mandata ena osrednjih tem koprskega mestnega sveta. Pa ima župan v njem še zaveznike? Drugi poudarki: - Varstveno-delovni center Polž iz Maribora je v prostorski stiski, prostore iščejo tudi v Slovenski Bistrici. - Pri osnovni šoli v Žužemberku bodo prenovili igrišče s tekaško stezo iz tartana. - V Postojni se otroci v počitniških dneh lahko učijo tudi programiranja.

Studio Marvel je Spider-Mana po desetih letih in treh filmih končno vrnil tja, kamor spada: na ulice New Yorka. V prvi trilogiji s Tomom Hollandom kot mladim, še zelenim Spider-Manom, so superjunaka pošiljali po evropskih turističnih znamenitostih in ga množili v multivesolju – niso pa nam privoščili tistih najbolj antologijskih prizorov, povezanih s tem likom. Menda je bilo »že prevečkrat videno«, kako Spider-Man slalomira nad newyorškimi ulicami in visi s stolpnic mesta, ki nikoli ne spi. No, novi režiser Destin Daniel Cretton, ki je še od filma Shang-Chi in legenda o desetih prstanih znan po svoji ljubezni do borilnih veščin in prizemljenih akcijskih prizorov, je izkoristil priložnost za nov začetek in vpeljavo malo bolj zrelega, odraslega Spider-Mana. Zmedeni najstnik iz prve trilogije je dobil dobrodošlo nadgradnjo značaja, akcijski prizori pa so najboljši, kar smo jih v tej franšizi kdaj videli. Manj je bombastičnih in predimenzioniranih pošasti, več je preproste radosti nihanja med nebotičniki. Na trenutke se Nov dan približa celostni potopitveni izkušnji, ki pričara bobneče vzdušje vrvečega velemesta. Film se oklene iztočnice spektakla Ni poti domov iz leta 2021. Doktor Strange je takrat, da bi preprečil usodno zlivanje med vzporednimi vesolji, iz spomina vsega človeštva izbrisal podatek, da je Peter Parker Spider-Man. Drugače povedano: vse karte je zdaj treba premešati na novo. Minila so štiri leta in Peter Parker se vse bolj izgublja v svoji vlogi superjunaka. Medtem, ko sistematično izkoreninja kriminal v New Yorku, se je težko izogniti občutku, da se z vso to storilnostjo samo skriva pred lastno osamljenostjo. Teta May je mrtva, edina prijatelja, ki ju je kdaj imel, MJ in Ned, pa očitno uživata v študentskih letih, ne da bi ju pri tem obremenjevali kakršni koli spomini na Parkerja. Peter, ki svoje večere preživlja v zanikrnem podstrešnem stanovanju, ju mazohistično zalezuje na družbenih omrežjih in se niti ne poskuša zbližati s kakšnim novim človekom. Stres te brezizhodne situacije v njem sproži tudi telesne spremembe. Če je prej svoje »pajkove mreže« proizvajal in sprožal sintetično, so zdaj začele same brizgati iz njegovih zapestij. Te nenadne spremembe v DNK-ju služijo kot opomin, da je Peter vendarle drugačen, mutant, in film se v tem vidiku – seveda znotraj parametrov blockbusterja – spogleduje celo z žanrom telesne grozljivke. Bi moral Spider-Man pustiti, da ga skrivnostna mutacija nadgradi v še bolj učinkovit borilni stroj, ali pa naj se upre postopnemu razčlovečenju? Medtem, ko naš junak premleva to dilemo, se nadenj spravi skrivnostna entiteta, ki očitno lahko preskakuje med telesi nič hudega slutečih gostiteljev in se jim naseli v možgane. Ustvarjalci filma so se neznansko trudili skrivati, kateri antologijski stripovski lik, ki ga igra Sadie Sink, je osrednji antagonist zgodbe – ampak vse teorije oboževalcev so se izkazale za pravilne. Spider-Manova zgodba je naposled trčila s stripovskim svetom, v katerem se gibljejo mutantski Možje X. Med svoje zaveznike Spider-Man lahko šteje Črno vdovo – njo igra Florence Pugh. Ta s svojim štorastim slovanskim naglasom poskrbi za zabaven intermezzo. Drug zaveznik je profesor Bruce Banner, ki pa se bo seveda na neki točki napihnil v neobvladljivo zeleno pošast, Hulka. Malo manj prepričljiva je njegova bromanca s Frankom Castlom alias Kaznovalcem, žilavim vojnim veteranom in silakom, ki pretirava s svojim karikiranim mačizmom. Igra ga Jon Bernthal, kar števec igralcev iz Odiseje pripelje na tri (druga dva sta seveda Tom Holland in Zendaya). Najbolj prizemljeni in človeški prizori v filmu so tisti, v katerih se Petrova pot končno križa z MJ-jino. Zendaya zbuja vtis, da je v stripovski film vkorakala iz neke druge, veliko bolj odrasle drame. Njen lik trmasto vztraja pri človeški razsežnosti zgodbe in ji s tem daje težo. (Kljub temu nam scenarij z vpeljavo nadnaravnega omogoči za Petrovo situacijo skoraj transgresiven ljubezenski prizor, ki ga sicer ne bi dobili.) Zelo očitno je, da poskuša Nov dan Spider-Mana (in morda cel svoj panteon) potisniti v bolj odraslo, čustveno zrelo fazo. Morda je to edini način, da preživijo v zabavnem ekosistemu, ki je končno prerasel zlizano formulo superjunaških spektaklov s predimenzioniranimi, računalniško animiranimi kataklizmami in serijskimi uničenji sveta. Igralci so naposled več kot samo zamenljiva telesa, na katere se da navesiti pajkice in posebne učinke. Ideja je prava, čeprav je film v tretjem dejanju še vedno prenatrpan s peripetijo in bi mu koristil veliko hitrejši razplet. Vseeno pa nam pusti kanec upanja, da decembrski Vzpon doktorja Dooma, naslednje veliko poglavje Maščevalcev, ne bo popolnoma brezdušen behemot. Recenzijo je napisala Ana Jurc, bere Lidija Hartman. Iz oddaje Gremo v kino.

Podvodna arheologija je še posebej zahtevna zaradi dosti krat fizično zahtevnih potopov, morskih tokov, slabe vidljivosti in viharjev, ki v plitvih vodah pogosto uničijo ostanke iz preteklosti. Kljub temu ima Severni Jadran, ki je svojo sedanjo podobo dobil šele po koncu zadnje ledene dobe, med njo je bilo tam kopno, veliko podvodnih arheoloških najdišč. Njihov časovni razpon je od prazgodovinskih sledi do sedanjosti. Še posebej pomembna so najdišča iz rimske dobe, ko je bilo ob naši obali več manjših pristanišč in tudi ribogojnic. Podvodni arheologi, kot pojasnjuje dr. Andrej Gaspari z oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki že več kot dve desetletji raziskuje podvodna arheološka najdišča, veliko krat najdejo zanimive predmete iz preteklosti: od rimskih amfor do ostankov spopadov med drugo svetovno vojno. Gree za ponovitev oddaje z junija 2024. Foto: dokumentiranje sonde v bazenu rimske ribogojnice v Fizinah pri Portorožu; avtor: Arne Hodalič

Poklicna izbira dijakinje iz programa Botrstvo se je zgodila naključno, ko je med družinskim obiskom bazena ekipa reševalcev pomagala starejšemu obiskovalcu, potrdila pa na kariernem sejmu, ko je delo reševalcev spoznala še podrobneje. Kljub navdušenju in dejstvu, da je dijakinja zdravstvene šole, še nikoli ni imela priložnosti obiskati reševalne postaje. Zato jo je na obisk povabila ekipa službe nujne pomoči Zdravstvenega doma Maribor, presenetili pa smo jo tudi z obiskom dispečerskega centra, ki skrbi za zdravstveno oskrbo več kot polovice prebivalcev Slovenije.

Ples se umešča na presečišče narave in kulture, telesa in družbe, ter sodi med najbolj razširjene in hkrati kompleksne človeške fenomene. Kljub temu pogosto ostaja prezrt, čeprav odpira prostor za razmislek o pomembnih družbenih vprašanjih. Z različnimi kulturami potuje skozi celotno zgodovino človeštva – upodobljen je tudi v prizorih jamske umetnosti – kot način ustvarjanja, izražanja in povezovanja. Čeprav o plesu obstaja veliko znanja, predstava o njem kot univerzalnem človeškem jeziku ni povsem ustrezna. Vedno znova ga namreč oblikujejo konkretni kulturni konteksti. Nezmožnost razumevanja teh posebnosti je skozi zgodovino utrjevala predstave o tako imenovanem »primitivnem«, »enostavnem«, »divjem« ali »nestrukturiranem« plesu. Takšne oznake so dolgo hranile evrocentrične in rasistične poglede ter idejo linearnega kulturnega razvoja. Stereotipi in predsodki še danes pogosto reducirajo svet nezahodnih ljudstev na nekaj prvinskega in neorganiziranega, čeprav so njihovi plesni sistemi izjemno kompleksni, strukturirani in družbeno pomembni.Antropološki uvidi in primeri iz različnih okolij – od Azandov do avstralskih staroselcev Tivijev – pokažejo, da ples marsikje ni ločena kategorija, kot jo razume zahodna misel. Prepleta se z glasbo, igro, ritualom, komunikacijo in vsakdanjim življenjem. Telo pri tem ni nevtralen nosilec gibanja, temveč kulturno oblikovan medij. Tudi gibanje, hoja in telesne tehnike niso zgolj naravne in individualne danosti, temveč naučeni vzorci, globoko vpeti v družbene norme in vrednote, kot so pokazali misleci Marcel Mauss, Margaret Mead in Gregory Bateson.Ples deluje tudi kot močno družbeno vezivo. Sinhronizirano gibanje ustvarja občutke skupnosti, pripadnosti in varnosti, prisotno pa je tako v umetnosti kot v športu, vojski in religiji. V njem se prepletajo kolektivni in individualni izrazi, vprašanja avtorstva in ustvarjalnosti. Ples tako presega okvir umetniške prakse, saj ima možnost spregovoriti o temeljnih načinih človeškega bivanja, mišljenja in oblikovanja odnosov.V oddaji Kulturni fokus bo v ospredju Zala Pezdir – plesalka, učiteljica, glasbenica, koreografinja ter etnologinja in antropologinja, ki deluje na Švedskem. Nedavno je pri Založbi Aristej izšlo njeno avtorsko delo z naslovom Plesni pojmovnik za mlade. fotografija: detajl z naslovnice, avtor Izar Lunaček

Svetovno nogometno prvenstvo, ki se je sinoči končalo s španskim zmagoslavjem v New Yorku, je brez dvoma obdržalo naziv največjega športnega dogodka na svetu. Številke, tako tekem in gledalcev kot zaslužkov, so največje v zgodovini, a ljubitelji te igre ne skoparijo s številnimi kritikami na tokratni pristop do organiziranja prvenstva. Kljub vsemu naslov svetovnih prvakov v nogometu ostaja dosežek, ki v svetu športa nima konkurence, kar je poudaril tudi vratar svetovnih in evropskih prvakov Unai Simon. Kot je dejal, tega ni mogoče primerjati s sicer zgodovinskim naslovom evropskih prvakov, niti z ligo narodov, osvojitev tega naslova namreč ostaja nekaj edinstvenega. Druge teme: - Tanja Fajon ne bo visoka predstavnica Unije za Sahel, v Bruslju naj bi že izbrali novo kandidatko. - Ob polnoči cene pogonskih goriv občutno višje, dizel se bo podražil za 13 centov na liter. - Novi britanski premier napovedal takojšnji začetek zniževanja življenjskih stroškov.

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Tone Perčič je pisatelj, ki se ga literarna zgodovina in bralstvo spominjata predvsem po romanu Izganjalec hudiča, ki je leta 1995 prejel nagrado kresnik in v slovensko literarno krajino posegel kot presenetljiv postmodernistični rez. Presenetljiv tudi zato, ker je bil Perčič takrat, kakor je še danes, v literarnih krogih skrivnostna, nepoznana osebnost. Leta 1998 je izginil z leposlovnega prizorišča in leta 2000 izdal še monografijo o prostozidarstvu. Roman Dežela je njegova prva knjiga po četrt stoletja. Vsi omenjeni podatki vzpostavljajo draž in suspenz pričakovanja. Če bi morali vsebino romana Dežela zajeti v en sam stavek kot zapis na platnici, bi lahko zapisali nekaj takega: to je mešanica Kafke, Lyncha in Atomik Harmonika. Zveni banalno, a je lahko ustrezna popotnica. Ne glede na to, da je vzporednice s Kafko avtor kritiziral že v enem redkih intervjujev, v davnem obdobju, ko je prejel nagrado kresnik. A tej referenci se ne moremo ogniti. Glavni lik romana, inženir Hundek, je namreč zapleten v klobčič zahtev, ki si jih ni sam izbral in katerih uresničitev se mu strukturno izmika oziroma je kar nemogoča. Vnaprej je obsojen na poraz in sodbo. Po intenzivnem prepričevanju treh odposlancev Dežele, ki ga na videz prijazno, v resnici pa vsiljivo in manipulativno mamijo v njegovi deželi Kenek, se odpravi v omenjeno Deželo, kjer mora zgraditi most. Izkaže se, da je to poskušal že nekdo pred njim, a se je projekt sfižil. Ali pa v resnici ni nihče tega poskušal in je šlo za nekaj drugega? Resničnost se nam stalno izmika, vsak občutek trdnih tal pod bralskimi nogami je zgolj kratkotrajen. V tem se odraža lynchevski element. Režiser je znal logiko sanj v filmu izvrstno upodobiti in to uspeva tudi Perčiču v romanu. Absurdnosti, anahronizmi in jezikovne premestitve se vrstijo, smisel celotnega dogajanja, pa se ves čas izmika. Priče smo nenehnim sanjskim rezom, ki preprečujejo uresničenje pričakovanja in ga prelagajo v prihodnost, to uresničenje pa se nam iz poglavja v poglavje zdi bolj nedosegljivo. Sanjskost sveta se odraža tudi v nedomačni mešanici zloveščega in sproščenega, humornega in grozljivega; kolikor bolj je nekaj grozljivo in zlovešče, bolj je sproščeno in humorno ter obratno. Pola sta neločljivo soodvisna. Potem pa so tu seveda še sanje v sanjah … V romaneskni simboliki bi morda lahko iskali tudi sledi avtorjevega interesa za prostozidarstvo. Hundek se znajde v nekakšnem skrivnem društvu, ne da bi sam to hotel in ne da bi mu lahko ušel. Tudi gradnja mostu bi lahko aludirala na simbole tega gibanja. Po drugi strani bi lahko šlo tudi za alegorijo tranzicijske Slovenije, slovenske družbe kot skrivnega društva, utemeljenega na mimikriji, z absurdnimi gradbenimi projekti in tajkunskimi podvigi, z delitvijo na podeželje in mesto, na zdravo kmečko pamet in norost. S srednjeevropsko vnaprejšnjo obsojenostjo posameznika na podreditev kolektivu po poti pasivne agresije. V tem je element, ki ga povezujemo z imenom Atomik Harmonik. Vendar nobeno branje ne sme biti redukcionistično. Roman vselej sledi lastni notranji logiki razvoja, za katerega je značilno stalno spodmikanje smisla. V tem se sooči tudi z nekaterimi problemi. Ker se razrešitev strukturno odlaga, se lahko vleče tudi tekst, ki hodi po tanki liniji med duhovitostjo in duhovičenjem – od duhovitosti pa je, kot smo omenili, odvisen tudi učinek groze. Pojavlja se vprašanje, ali se bo zgodba ohranila na robu med ambivalentnimi sanjami in bralsko nočno moro, med dražljivim uhajanjem smisla in razpadom v nihilistični kaos. Kljub občasnemu nihanju se Dežela vendarle obdrži na nogah pri svojem zahtevnem romanesknem projektu. Branje za tiste, ki jih poleg trendovske književnosti, primerne za populariziranje na družbenih omrežjih, zanimajo tudi nagajivi zdrsi v nezavedno trendov, za katere je potrebnega tudi nekaj prefinjenega občutka za anahronizme.

Slovenijo je včeraj popoldan zajela hladna fronta, ki so jo spremljali siloviti sunki vetra, močni nalivi in tudi toča. Zaradi vetroloma in poplav meteorne vode so morali v nekaterih koncih države posredovati gasilci. Kljub ohladitvi in obilnejšim padavinam je za južno polovico države še vedno razglašeno oranžno opozorilo zaradi požarne ogroženosti naravnega okolja. V oddaji tudi: - Madžarski predsednik Tamas Sulyok odobril svojo odstavitev s položaja. - Kubo prizadel že tretji popoln izpad električnega omrežja v manj kot desetih dneh. - Drevi finale svetovnega prvenstva v nogometu med Argentino in Španijo.

Kolesarska Dirka po Franciji je znova postregla z izjemno kuliso večtisočglave množice, ki je v špalirju spremljala kolesarje na vzponu na Le Markstein. Kljub ostremu tempu Jonasa Vingegaarada je Tadej Pogačar dober kilometer pred vrhom v svojem slogu napadel in se odpeljal tekmecem ter proti svoji 4-ti etapni zmagi na letošnji francoski pentlji. Skupno ima Pogačar pred Vingegaardom že 4 minute in pol prednosti, s svojo 25-to etapno zmago na Touru pa je postal četrti najuspešnejši lovec na etapne zmage v zgodovini dirke. V oddaji tudi o tem: - Državo prehajajo plohe in nevihte. V notranjosti naj bi se dogajanje umirilo zvečer, ponoči vremenoslovci neurja z močnimi suniki vetra pričakujejo na Primorskem. - Ukrajinska ponoči izvedla obsežen napad z droni na Rusijo. V njem je bilo ubitih osem ljudi; Moskva napad označila za terorističnega. - Kosovelovo leto praznujejo tudi otroci na Volčjem Gradu v občini Komen, na katerem se te dni vsako dan zberejo na ustvarjalnih delavnicah.

Ukrajina lahko računa na še močnejšo podporo Evrope, je sporočilo včerajšnjega pariškega srečanja koalicije voljnih držav, ki so napovedale okrepitev ukrajinske zračne obrambe ter skupne vojaške vaje večnacionalnih sil, ki bi jih v primeru premirja z Rusijo napotili v Ukrajino. Poljski premier Donald Tusk je to označil za ključno odločitev. Kot je napovedal, bodo prve skupne vaje s sodelovanjem francoskih in britanskih enot potekale jeseni na Poljskem. V oddaji tudi o tem: - ZDA napovedale pobiranje pristojbin za varnost v Hormuški ožini, Združeni narodi proti - Janković zatrdil: Kljub neuspelemu referendumu odloka o parkirnem režimu ne bo - Pomisleke glede uvedbe turističnega evra imajo tudi sobodajalci, opozarjajo na preobremenjenost z dajatvami

Eden najučinkovitejših ukrepov pri preprečevanju vseh vrst odvisnosti - tudi pri mladih kot eni najranljivejši skupini - je preventivna dejavnost, poudarjajo strokovnjaki. Kljub temu njeno financiranje ostaja skromno in ujeto v past kratkoročnega razmišljanja. Sodobna preventiva sicer ne vključuje več le ene substance ali ene institucije, ampak povezuje vse pristojne akterje in poznavalce področja na lokalni in državni ravni, vse pomembnejšo vlogo pa dobiva tudi umetna inteligenca. Zakaj bi se preventiva morala začeti že v zgodnjem otroštvu, kaj lahko storijo starši in kako lahko umetna inteligenca pomaga pri načrtovanju učinkovite preventive? O tem se je Nataša Mulec pogovarjala z Matejem Koširjem, direktorjem Inštituta Utrip, ki se ukvarja z raziskovanjem in ozaveščanjem o posledicah rabe alkohola, tobačnih izdelkov, prepovedanih drog in nekemičnih zasvojenosti.

Avstrijski parlament bo po napovedih jutri odločal o noveli Zakona o narodnih skupnostih. Obstoječa ureditev je bila sprejeta 50-imi leti in je bila od vsega začetka tarča kritik. Dele določil je ustavno sodišče v teku desetletij razveljavilo zaradi neskladnosti z ustavo. Položaj in potrebe narodnih skupnosti so se v pol stoletja spremenili, česar obstoječi zakon ne upošteva. Predstavniki narodnih skupnosti že leta dolgo zahtevajo celovito posodobitev zakona. Po večletnih pogajanjih in romanjih na Dunaj pa je rezultat dokaj skromen. Zakonodajni paket med drugim na novo ureja dvojezično sodstvo na Koroškem. Po novem bosta vzpostavljena tako imenovana kompetenčna centra v Velikovcu in Celovcu. Kljub temu pa vsi koroški Slovenci in Slovenke ne bodo imeli pravice oziroma možnosti do sodnih obravnav v slovenščini, saj Celovec, zgornji Rož in Zilja niso vključeni v polno dvojezično ureditev. V novem zakonu manjkajo tudi potrebne reforme na področjih šolstva, medijev in političnega zastopstva.

Barcelona je postala simbol boja proti čezmernemu turizmu. Od zadnjih protestih, ki so v katalonski prestolnici potekali pod geslom Tourists Go Home, torej Turisti, pojdite domov, sta minili dve leti, a razmere se niso izboljšale. Še več, lokalne oblasti so priznale, da je mesto doseglo mejo svoje turistične zmogljivosti. Skoraj polovica prebivalstva se določenim delom mesta izogiba, ker so ti turistično preveč zasedeni. Kljub protestom in nezadovoljstvom pa 70 odstotkov prebivalcev še vedno meni, da je turizem koristen za mesto.Po letih razvoja in promocije turizma je zato nastopil čas, da priljubljene turistične destinacije začnejo dejavno upravljati turizem. V Vročem mikrofonu preverjamo, kakšen je vpliv čezmernega turizma na oblegane destinacije, kako se s turizmom ukvarjajo v preoblegani Barceloni, kakšno turistično politiko so ubrali v Madridu ter česa se iz primerov tujih prestolnic lahko naučimo v Sloveniji. Sogovorniki: Carla Izcara, raziskovalka v neodvisnem raziskovalnem centru Alba Sud iz Barcelone Hector Coronel, direktor za turizem Mestne občine Madrid mag. Petra Stušek, direktorica Turizma Ljubljana Vsebine iz projekta Dostopnost za prihodnost so nastale s finančno pomočjo Evropske unije. Vsebine, za katere je odgovorno uredništvo, ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Generalnega direktorata za regionalni in urbani razvoj.

Janševo dobrikanje Izraelu pričakovano razburja opozicijo. V odzivih na premierovo napoved selitve veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem pa smo slišali, da bi pomenilo kršitev resolucije varnostnega sveta Združenih narodov in odmik od skupnega evropskega zunanjepolitičnega stališča. V oddaji tudi o tem: - Kljub premirju novo ameriško-iransko obstreljevanje - Srbski predsednik Aleksandar Vučić napovedal odstop - Na podeželskem parlamentu tudi o stanovanjski problematiki mladih

Iran in Združene države Amerike so sklenili memurandum o razumevanju, v nadaljevanju pa je vsaka od teh držav izkazala drugačno razumevanje vsebine. Ameriški predsednik Donald Trump je ob hitenju, da čim prej zaključi to poglavje pred jesenskimi kongresnimi volitvami ob tem popolnoma obšel zahteve izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, ki pa mu mir ob bližajočih se parlamentarnih volitvah prav nič ne diši. Tudi glede Ukrajine, ne glede na izjave evropskih politikov, ki jih sicer poslušamo že več kot 4 leta, češ da Kijev zmaguje, Rusija ne izkazuje pretirane zainteresiranosti za odstopanje od svojih zahtev v iskanju kompromisa potrebnega za vzpostavitev premirja.

Za približno 256 tisoč šolarjev in dijakov se je danes končal pouk. Tudi na Osnovni šoli Leona Štuklja Maribor so se danes poslovili od tega šolskega leta. V nekaterih razredih so gledali film Poletje v školjki, v drugih so podpisovali skupne razredne fotografije, v mednarodni šoli pa so ob podelitvi spričeval in priznanj za različne dosežke zapeli svojo himno. Druge teme: - Stranka Resnica želi prepovedati razobešanje zastav tujih držav in gibanj na pročeljih javnih ustanov. - Omejitev hitrosti vlakov zaradi vročine povzroča zamude v železniškem prometu. - Kljub zanikanju Irana Mednarodna agencija za jedrsko energijo napovedala inšpekcijo tamkajšnjih jedrskih objektov.

Mag. Bojan Tomc se je odločil, da bo učenje glasnejše od bolezni. Skoraj šestdeset let že živi z neprestanim piskom v ušesih. Pot od finomehanika do magistra znanosti je prehodil ob delu, brez olajšav in brez izgovorov. Ko je prišel do cilja, je energijo usmeril v skupnost. Kljub hudim zdravstvenim preizkušnjam je učenje tesno prepojil z aktivnim državljanstvom. Kot voznik Prostofer pomaga najranljivejšim, hkrati pa z vizionarskimi idejami išče trajnostne rešitve za samooskrbo istrske skupnosti. Bojan ni imel lahke poti. Za Bojana je učenje vedno pomenilo več kot pridobivanje znanja – pomenilo je orodje za premagovanje lastnih omejitev in za aktivno udeležbo v skupnosti. Soočal se je s sistemskimi nepravičnostmi pri priznavanju strokovnih izpitov in s prepričanjem okolice, da je izobraževanje v zrelih letih zamujanje časa.

V Bruslju zbrani evropski voditelji so v razpravi o večletnem proračunu Evropske unije izrazili različna mnenja. Slovenija se je medtem skupaj s še 18-imi članicami Unije zavzela za pospešitev izvajanja uredbe o vračanju migrantov v tretje države. Druge teme: - Kljub začetku premirja med Izraelom in libanonskim Hezbolahom se napadi nadaljujejo. - Slovenska obrambna industrija si od predstavitve v Parizu obeta nove priložnosti na mednarodnih trgih. - Po državi se odpirajo letna kopališča, za obisk Mariborskega otoka bo treba letos odšteti nekoliko več kot lani.

V nevihtni noči se ob vznožju Dinare pojavi skrivnostna tujka v črnini. V rokah nosi le Sveto pismo in majhno culico s kostmi – posmrtnimi ostanki svojega moža Marka, ki je umrl v požaru v daljnem Čilu. Vdova Teresa, ki jo je karizmatično upodobila Manuela Martelli, je prepotovala pol sveta, da bi moža pokopala v domači zemlji. Toda v odmaknjeni pastirski skupnosti naleti na svet, katerega jezika, običajev in pravil ne pozna. Prva jo sprejme Markova sestra Milena, ki med poletno pašo sama skrbi za domačijo. Kljub jezikovni in kulturni pregradi se med ženskama splete tesna vez. S kretnjami in ilustracijami iz Teresinega molitvenika si ustvarita svoj način sporazumevanja. Milena, ki jo družina zmerja z Mutavo in jo obravnava kot breme, v tujki prvič najde nekoga, ki jo zares posluša. »Kot da si padla z neba, da ne bom sama,« pravi z otroškim navdušenjem. Njuno zavezništvo načne prihod Mileninega brata Nikole, nasilnega in oblastnega mladeniča, ki se želi s poroko s Tereso polastiti zemlje, ki naj bi jo podedovala po pokojnem možu. Hrvaška režiserka in scenaristka Hana Jušić tako postopoma razgrinja osrednji zaplet filma. Milenino navdušenje nad prihodom svakinje ni naključno: neusmiljeno pastirsko okolje visoko v gorah na začetku 20. stoletja je do žensk še posebno neprizanesljivo. To spoznanje se stopnjuje z vsakim novim trkom s togim patriarhalnim redom, ki se še izraziteje razkrije po Teresinem prihodu na vrh planine. Tam sreča Markovega starejšega brata Ilijo, molčečega vodjo klana, ki mu drugi pastirji čedalje manj zaupajo. Teresin prihod sproži val sumničenja. Pastirji dvomijo, da je res Markova vdova, sprašujejo se, zakaj z možem nista imela otrok, in ugibajo o njenih resničnih namenih. Ker nenehno moli v španščini, ji pripisujejo »čudne besede« in zlovešče namene. Govorijo, da ima »lažnive oči«, da je »črni vrag«, celo čarovnica, ki bo nad njihovo čredo priklicala volkove. Čeprav so tudi gledalci sprva nekoliko nezaupljivi do nje – režiserka namreč o njej razkrije zelo malo, hkrati pa jo vztrajno postavlja v središče in z njeno tiho navzočnostjo oblikuje ritem pripovedi – se postopoma izkaže, da film ne pripoveduje o nevarnosti od zunaj, temveč o nasilju in strahovih, ki jih ustvarja skupnost sama. Čilenka Teresa na okolico brez dvoma učinkuje. Medtem ko se Milena, ki jo je prepričljivo utelesila Ana Marija Veselčić, obsedeno naveže nanjo in v njej najde oporo za upor proti vsiljenim pravilom, se najbolj kompleksna dinamika razvije med Tereso in Ilijo. Režiserka spretno spodmika gledalčeva pričakovanja in dosledno zavrača moški pogled, ki bi njun odnos skrčil na romantično razmerje. Med njima se razvijeta razumevanje in naklonjenost, ki se sprva zdita utemeljena predvsem v veri, vendar ju kmalu prežame potlačeno hrepenenje. Prav Iliji, ki ga občuteno odigra Filip Đurić, se Teresa v vrhuncu filma edinemu razodene in mu razkrije svojo preteklost, četudi v maternem jeziku z dodatkom zelo skromnega hrvaškega besedišča. Režiserka se pri tem izogne konvencionalnim retrospektivam in namesto pogleda v preteklost izbere skoraj gledališko rešitev: kamera kroži okoli nastopajočih, medtem ko se Teresini spomini sprožajo v istem prostoru, svetlobni snopi pa osvetljujejo prelomne trenutke njenega življenja. Premišljeno filmsko formo dopolnjujejo veličastne panorame kamnite pokrajine in doneča elektronska glasba, ki poudarjajo enega osrednjih motivov filma – človekovo majhnost pred naravo in bogom. Ko skupnost Tereso označi za grožnjo, film začne prepletati vero in vraževerje, versko dogmo in magično mišljenje, demonizacija tujke pa postane ključni mehanizem ohranjanja obstoječega reda. Film Bog ne bo pomagal združuje zgodovinsko dramo, folklorno srhljivko in mračni neovestern v vizualno osupljivo in tematsko izjemno konsistentno celoto. Pokaže, kako skupnost svoje strahove projicira na tiste, ki vzbujajo pozornost, predvsem pa, kako hitro patriarhalni svet žensko avtonomijo razglasi za greh. Zato Milenine besede Teresi: »Ti nisi grešnica, ti si ženska« ne učinkujejo le kot emancipatorna izjava, temveč kot obsodba družbe, ki še vedno ne zna ločiti med obema pojmoma. Piše: Iva Katušin Bere: Ajda Sokler

Državni zbor ima na mizi predlog o ukinitvi RTV-prispevka in prehod na neposredno financiranje javne radiotelevizije iz sredstev državnega proračuna. Precej držav je neposredni RTV-prispevek, naročnino že opustilo in jo nadomestilo z drugo obliko financiranja: od različnih oblik davčnih obveznosti državljanov pa vse do plačila iz proračuna, vendar tako, da je njegova višina vezana na zunanji kazalnik, na primer na bruto domači proizvod. Kljub temu pa se v praksi dogaja, da medijske organizacije obljubljenega nato ne prejmejo v dogovorjeni višini. Kako torej financiranje RTV hiš vpliva na njihovo delovanje, na politične vplive?

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Britanska pisateljica Samantha Harvey je za roman V orbiti leta 2024 prejela prestižno Bookerjevo nagrado, kar pri tako drobnih delih (140 strani) ni prav pogosto. Ena od članic žirije je zapisala, da knjiga sicer ni obsežna, vendar je v njej zbrano vse življenje, neki drugi žirant pa, da je to ljubezensko pismo našemu planetu ter presunljiva potrditev tako posamezne kot kolektivne vrednosti vsakega človeškega življenja. V orbiti ni roman v klasičnem pomenu, v katerem bi se zgodilo kaj izrednega ali bi imel izrazitega glavnega junaka. Kljub premočrtni pripovedi, začinjeni s spomini, je vzdušje tisto, ki ohranja bralčevo pozornost, ga nenehno izziva in preseneča. Seveda pa je izjemno tudi okolje, v katerem se zgodba dogaja: mednarodna vesoljska postaja, kjer je šest astronavtov in kozmonavtov iz petih držav (Velike Britanije, ZDA, Italije, Japonske in Rusije) na devetmesečni misiji. Spremljamo en dan njihovega življenja, v katerem šestnajstkrat obkrožijo Zemljo in v 24 urah vidijo šestnajst sončnih vzhodov in zahodov, šestnajst dni in noči. Med urjenjem so jim zabičali, da si morajo zabeležiti vsak dan, ko se prebudijo, in si reči: To je jutro novega dne. Kajti v svetu tega omejenega, nečloveškega okolja brez gravitacije, z liofilizirano hrano, ponavljajočimi se opravki in raziskavami, spanjem v zraku, strogimi telesnimi treningi, pomanjkanjem prostora in širše človeške skupnosti je treba realni čas kar naprej miselno ozaveščati. In čeprav se počutijo kot povsem rutinski astronavti na dvorišču Zemlje, so tako odmaknjeni od vsega znanega, da tam zgoraj nehote ustvarijo svoj svet in svoja razmerja, drug drugemu nadomeščajo vse druge ljudi »prežema jih občutek zlitja, vse manj so si različni«. Iz svoje perspektive dojemajo in na novo odkrivajo dotlej znane stvari. Odkrivajo, kako bi moralo biti. Kot bi bila esenca človeštva zbrana v tej peščici ljudi in bi med njimi ne bilo več begajočih razlik in oddaljenosti, temveč bi vse postalo bližnje in otipljivo. Ko japonsko astronavtko doseže novica o smrti matere, pomisli, da bi bilo vse v redu, če bi lahko ostala v orbiti do konca življenja, saj bo njena mati mrtva šele, ko se bo vrnila. »Ko planet drvi skozi vesolje in ti drviš za njim skozi svetlobo in temo in so tvoji možgani okajeni od nedoumevanja časa, se nič ne more končati. Mogoče pa sploh ni konca, samo to večno kroženje.« Angleška astronavtka prebira besede, ki ji jih je njen mož zapisal na fotografijo zvezdnega neba: »Tukaj si. Tukaj si bila. Do takrat, ko boš to prejela, boš že osem- ali devetkrat okoli sveta. Moraš priznati, da je težko imeti ženo, ki ti leti nad glavo sedemindvajset tisoč kilometrov na uro. Nikoli ne veš, kje je ali kje jo najti.« Potem ko italijanski astronavt poje svoje kosmiče in pritrdi žlico na magnetni pladenj, razmišlja, k čemu se bo z veseljem vrnil, ko bo napočil čas. »K stvarem, ki jih ne potrebujem. K odvečnosti. K nekemu odvečnemu okrasku na polici. K preprogi.« Pa čeprav bi, ko bi ležal na njej, spet sanjal o vesolju. Ko se šesterica pogovarja o svojih vesoljskih sprehodih, vsi opisujejo nekakšen déjà vu – vedo, da so tam že bili. Ruski kozmonavt pravi, da je to morda povezano z nedosegljivimi spomini iz maternice. »Tak občutek dobim med lebdenjem v vesolju. Da še nisem rojen.« Poleg osebnih uvidov in popolne zavezanosti vesolju so (kljub nespečnosti, bolečim sinusom, propadanju mišic, zmanjševanju kostne gostote, pogrešanjem bližnjih ...) najmočnejši astronavtski pogledi na Zemljo, okoli katere krožijo, ki v devetdesetminutnih razmakih utripa pred njihovimi očmi in se jim razkriva povsem drugače, kot so je vajeni, in katere pojave (med njimi tudi krepitev tajfuna) lahko samo nemočno opazujejo, se jim čudijo, jih občudujejo. »Tukaj je prišla Evropa in že je izginila tam.« Poleg časa, ki se skrči v točko na polju puste beline, konkreten in nesmiseln, padejo tudi meje; vidijo odsotnost meja, z izjemo tistih med kopnim in morjem. Ne vidijo držav, zgolj vrtečo se, nedeljivo kroglo, ki ne pozna možnosti ločevanja, kaj šele vojne. »Tukaj ni nobenih sten ali ograd – nobenih plemen, nobene vojne ali korupcije ali posebnega povoda za strah.« Roman V orbiti Samanthe Harvey v tenkočutnem prevodu Igorja Harba je čudovito brati, vendar je o njem zelo težko pisati. Čeprav je poln tudi znanstvenih dejstev in tehničnih podrobnosti, je pisan v gostem, poetičnem jeziku, ki zahteva počasno použivanje, zbrano razmišljanje in skoraj meditativno stanje duha. Napisan je tako popolno, da smo že ob vstopanju v deseto orbito (poglavja so namreč razdeljena v šestnajst orbit, prav toliko, kot jih vsak dan izkusijo astronavti) dodobra izmučeni, odlično odmerjeno izmenjavanje klavstrofobije in čistega čudenja terja svoj davek. Poleg svežega pogleda na našo mater Zemljo iz zelo posebne perspektive njenih opazovalcev in njihovih razmišljanj o smislu življenja, ljubezni, smrti in preživetju knjiga postavlja tudi druga zelo aktualna vprašanja, vendar drugače od zguljenih okoljevarstvenih manter: o človeškem uničevanju in svinjanju našega planeta, o pohlepu in osvajanjih, s katerimi zaradi nenasitnih potreb spreminjamo naravni svet, o nepovezanosti ljudi, ki nas dela nesrečne ... Pa čeprav se Zemlja z vesoljske postaje zdi »ne majhna, temveč skoraj neskončno povezana, epska pesem v tekočih verzih. V orbiti je droben roman z mogočnim sporočilom: Ali ljudje res ne morejo skleniti miru drug z drugim, miru z Zemljo?

Kljub pogajanjem o premirju med Washingtonom in Teheranom se na Bližnjem vzhodu vrstijo novi in novi napadi. Stanje »niti vojna niti mir« se vleče že predolgo, posledice vojne pa zaradi zaprtja Hormuške ožine čutimo iz dneva v dan. Vsaj za nekaj časa pa bodo oči sveta uprte v 23. svetovno nogometno prvenstvo, o katerem govorijo s presežniki. Ti pa niso samo pozitivni. Več v Labirintih sveta, ki jih je pripravila Sandra Krišelj

Zdravstvo v ZDA funkcionira kot gospodarska dejavnost. Združene države Amerike za zdravstvo namenijo največ denarja na svetu. Kar 18 odstotkov svojega bruto domačega proizvoda (Slovenija približno 9 odstotkov, Nemčija 12). Kljub temu je bilo leta 2024 brez zdravstvenega zavarovanja v ZDA približno 27 milijonov ljudi, na desetine milijonov drugih pa si je zdravljenje zaradi visokih stroškov le težko privoščilo. Kako deluje sistem, ki premika meje sodobne medicine, hkrati pa številne prebivalce in prebivalke pušča brez osnove in optimalne zdravstvene oskrbe? O ameriškem zdravstvu, njegovih prednostih, pomanjkljivostih in o primerjavi s slovenskim sistemom v Intelekti razmišljajo: diplomirani zdravstvenik in reševalec asist. Andrej Fink (MSHS ZDA, UKC Ljubljana) , zdravstvena ekonomistka prof. dr. Petra Došenović Bonča (Ekonomska fakulteta v Ljubljani), pravnik doc. dr. Luka Mišič (Pravna fakulteta v Ljubljani) in strokovnjak za javno zdravje prof. dr. Tit Albreht (NIJZ). Združene države Amerike letos zaznamuje 250 let od podpisa Deklaracije o neodvisnosti, zato ji namenjamo tokratno in še nekaj naslednjih Intelekt. Foto: Fotografija z ulic New Yorka ZDA je simbolična/ Pixabay

Privid premirja na Bližnjem vzhodu se je po dveh mesecih razblinil. Kljub pozivom iz Bele hiše Iran in Izrael znova izmenjujeta medsebojne napade in vedno nove grožnje. Čeprav je prve strele sinoči sprožil Teheran, pa je glasnik iranskega zunanjega ministrstva Esmail Baghaj odgovornost za nasilje preložil na ameriško vlado. Ne glede na to, ali bodo premirje kršili Američani z napadi na trgovske ladje ali pa sionistični režim z obstreljevanjem Libanona, bodo krivdo in posledice nosile Združene države, je poudaril. V oddaji tudi: - Obrambni ministri Unije iščejo nove možnosti za pritisk na Rusijo - Armenija na volitvah potrdila zasuk od Rusije k Evropski uniji - Ob svetovnem dnevu oceanov pri nas obalne čistilne akcije

Kljub sporazumu z Libanonom Izrael napada južna predmestja Bejruta. Napade na mesto, ki leži 120 kilometrov proč od izraelsko- libanonske meje, sta potrdila tako izraelski premier Benjamin Netanjahu kot obrambni minister Izrael Katz in pri tem navedla, da izraelska vojska izvaja napade na teroristična poveljstva Hezbolaha. V oddaji tudi o tem: - Poljska po letih sodnih bojev začela priznavati nekatere istospolne pare - Pristojne skrbi pomanjkljivo potresno zavarovanje pri nas - Kopališčem tudi letos podelili Modro zastavo za trajnostno naravnanost

Ameriški predsednik Donald Trump kljub včerajšnjim napovedim še ni sporočil svoje odločitve glede dogovora z Iranom. Ameriški obrambni minister Pete Hegseth je danes na varnostnem forumu v Singapurju pojasnil, da bo Trump z Iranom sklenil sporazum, ki bo zagotovil, da ta država nikoli ne bo imela jedrskega orožja, ter da bo Hormuška ožina ostala odprta in brez pristojbin. Po njegovih besedah Iran dobro ve, kakšna so pričakovanja Združenih držav. In zdaj je na potezi njihova pogajalska stran. Stališča se zbližujejo, je zagotovil Hegseth. V oddaji tudi o tem: - Nova koalicija načrtuje prenos državnega premoženja v nov sklad za financiranje pokojnin. - V nesreči minibusa pred Predjamskim gradom na Postojnskem 2 turista huje poškodovana, 11 laže. - Na tekmi svetovnega izziva v športni gimnastiki v Kopru zlato Teji Belak in bron Luki Bojancu; kanuistka Eva Alina Hočevar druga na tekmi svetovnega pokala v Tacnu.

Od revolucionarne ideje, ki je ponudila tisoč skladb v žepu in spremenila glasbeno industrijo, do telefona z zaslonom na dotik, ki mu je morala slediti tudi konkurenca in zaradi katerega so ljudje v več državah hkrati bili pripravljeni stati v dolgih vrstah. Ameriška korporacija Apple danes ob 50. rojstnem dnevu ni samo iPhone, čeprav še vedno predstavlja dobro polovico prihodkov podjetja. Kljub brezhibnemu videzu izdelkov, odličnemu marketingu in enormni rasti pa nabira tudi črne pike in kritike, ki jih ni mogoče spregledati.Nejc Žorga Dulmin je tehnološki navdušenec, ki je med letoma 2012 in 2019 soustvarjal podkast Bitni pogovori, enega prvih slovenskih tehnoloških podkastov z rednimi debatami o Applu. Danes deluje kot razvijalec digitalnih izobraževanj in interaktivnih učnih vsebin. Zapiski: Odbit Discord Oglasite se lahko na odbita@rtvslo.si Apple | Book by David Pogue | Official Publisher Page | Simon & Schuster Apple in China - Wikipedia Poglavja: 00:00:01 Uvod in 50 let podjetja Apple 00:03:24 Zgodovina pred iPodom 00:06:24 Odhod in vrnitev Steva Jobsa ter reševanje pred bankrotom 00:08:51 Leto 2001: Revolucija z iPodom 00:13:14 Leto 2007: Predstavitev iPhona in prelom v industriji 00:18:09 Temna plat uspeha: Tim Cook in odvisnost od Kitajske 00:23:28 Eksponentna rast številk in pomen iPhona danes 00:31:09 Zapuščina Tima Cooka in prihodnji izzivi

Norveška ima najbolj elektrificiran promet v Evropi, hkrati pa je poleg Rusije največja evropska proizvajalka nafte in plina. Kljub ambicioznim okoljskim ciljem se je norveška vlada odločila za ponovno odprtje opuščenih plinskih polj v Severnem morju ter krepitev črpanja nafte, s čimer želi okrepiti energetsko oskrbo Evrope. Kritiki državi očitajo, da kljub podnebni krizi izkorišča svetovne konflikte za nadaljevanje okoljsko škodljive proizvodnje, medtem ko se sama predstavlja kot zeleni svetilnik. V Oslu smo se pogovarjali s strokovnjaki za energetiko, mobilnost in urbanizem.Sogovorniki: Sture Portvik, vodja elektromobilnosti v Oslu Kacper Szulecki, profesor za mednarodno podnebno upravljanje Miha Zanoškar, slovenski arhitekt in urbanist na Norveškem Jan Erik Grindheim, profesor politologije Povezave:  Podkast Zelena luč iz Osla Intervju s Katjo Franko, slovensko pravnico na Norveškem Za odzive: luka.hvalc@rtvslo.si Vsebine iz projekta Dostopnost za prihodnost so nastale s finančno pomočjo Evropske unije. Vsebine, za katere je odgovorno uredništvo, ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Generalnega direktorata za regionalni in urbani razvoj.

Zakaj se staramo in kaj se pri tem dogaja v naših celicah? V novi epizodi Frekvence X o dolgoživosti raziskujemo celične mehanizme staranja. Zakaj se genetski material poškoduje in čemu se nam s starostjo začno kopičiti poškodovane celice? Pojasnili bomo, kako na proces staranja vplivajo prehrana, gibanje, spanje in mikrobiota ter zakaj kljub številnim 'anti-aging' obljubam staranja ne moremo ustaviti. Lahko pa z življenjskim slogom pomembno vplivamo na to, kako zdravo in kakovostno se bomo starali. Gostji: dr. Mateja Erdani Kreft, Inštitut za biologijo celice, Medicinska fakulteta v Ljubljani dr. Tamara Lah Turnšek, biokemičarka in strokovnjakinja za biologijo raka Bral je Jure Franko. Avtorica fotografije: Umetna inteligenca. Poglavja: 00:03:05 Kaj se v tednu dni zgodi v naših celicah? 00:05:14 O tokratnih gostjah 00:00:01 Namesto uvoda: Kje smo bili prejšnjič in kam gremo tokrat? 00:06:06 Staranje ali ko je poškodb v celicah vse več 00:07:38 Na to, kako se staramo, vpliva tudi epigenetika 00:08:47 Vse celice v telesu se ne starajo enako hitro 00:10:14 O epigenetski uri 00:11:18 Apoptoza in senescenca 00:13:52 O vlogi telomer 00:16:29 Večplastna narava mitohondrijev 00:19:12 Dobra novica je, da na številne procese v celici vpliva tudi življenjski slog … Razlaga o prehrani in gibanju. 00:23:29 Geni niso vedno odločilni 00:24:30 Vloga mikrobiote pri zdravju celic 00:25:34 Pri 'anti-ageing' tretmajih velja biti previdno sumničav 00:28:36 Ponovimo … 00:30:38 Xpertiza: Minea Rutar

Prihodnost dela, v kateri vse več nalog prevzema UI, je tako tehnološko kot politično vprašanje Človeštvo vodi neusahljiva želja po napredku in razvoju, pri čemer umetna inteligenca postaja eden najpomembnejših dosežkov moderne dobe. Čeprav se lahko strinjamo, da UI prinaša izjemne priložnosti, pa hkrati z zadržkom spremljamo vsa tveganja in etična vprašanja, ki se odpirajo in dotikajo človeškega dostojanstva, delovanja in znanja. Eno pomembnejših vprašanj je, v kolikšni meri bo umetna inteligenca preobrazila ali celo prevzela dele trga dela. Da smo v tem obdobju tehnološkega razvoja, je to neposreden rezultat človeške radovednosti, ustvarjalnosti in vztrajnosti. Kljub prednostim, ki nam jih prinaša – umetna inteligenca je navsezadnje uporabno orodje – pa ne smemo pozabiti na vprašanje nadzora in tudi zavedanja, da umetna inteligenca ne razmišlja namesto nas. Oddajo je pripravila Tina Lamovšek. Fotografija: Pixabay

Od aplikacij za zmenkarije, portalov za odrasle, agentov umetne inteligence, ki ti izberejo partnerja, do vibratorjev na wifi in robotov za seks, ki oddajajo toplino človeške kože. Kljub velikanski količini podatkov in denarja, ki jo tehnologije zahtevajo, ljudje sprejemajo tehnologije na področju intimnosti in spolnosti. Evolucija digitalne ljubezni je zanimiva, dobičkonosna in z napredkom tehnologije izjemno hitra. V novi epizodi o tehnologijah za seks in seksu s tehnologijo. Antropologinja Živa Gornik se raziskovalno ukvarja z digitalizacijo seksualnega dela. Zapiski: Odbit Discord Oglasite se lahko na odbita@rtvslo.si  

Državni zbor je potrdil spremembo zakona o vladi, ki število ministrstev z zdajšnjih 19 zmanjšuje na 14. Nato so v nadaljnjo obravnavo pospremili interventni zakon za razvoj Slovenije. V oddaji tudi: - Kljub ugodnim razmeram na trgu dela mladi še vedno opravljajo prekarna dela. - Madžarsko čaka še nekaj dela pred izplačilom zamrznjenih evropskih sredstev. - Na prvi svetovni konferenci v Kolumbiji iskanje konkretnih rešitev za zmanjšanje odvisnosti od fosilnih goriv.

Mirovna pogajanja med Združenimi državami in Iranom bodo jutri v Pakistanu, je danes znova napovedal ameriški predsednik Donald Trump. Kljub določenemu napredku v pogovorih po navedbah Irana ostajajo odprta nekatera ključna vprašanja, tako glede Hormuške ožine, ki je znova pod strogim nadzorom iranske vojske, kot tudi glede jedrskega programa. Kot je danes dejal iranski predsednik Masud Pezeškjan, Iran ni začel te vojne niti nikogar ne napada, želi pa si svojih pravic, tudi do jedrskega orožja. Washington se je po njegovih besedah odločil, da Teheran te pravice ne sme uveljavljati, čeprav za tako odločitev nima pristojnosti. V oddaji tudi o tem: - Bolgari znova na predčasnih volitvah, ki razgaljajo politično krizo. - Izvolitev Stevanovića na čelo Državnega zbora še vedno buri duhove. - Judoistka Metka Lobnik bronasta na evropskem prvenstvu v Gruziji.

Ameriška blokada iranskih pristanišč bo trajala, dokler ne bo dosežen končni dogovor z Iranom, je sporočil ameriški predsednik Donald Trump . Iran pa je zagrozil, da hormuška ožina ne bo dolgo ostala odprta, če amerika ne bo umaknila svojih ladij. Medtem sta Francija in Velika Britanija gostili evropski vrh 40-tih držav za zagotavljanje proste in varne plovbe skozi Hormuško ožino. Kljub novih kritikam ameriškega predsednika Donalda Trumpa na račun zaveznic v zvezi NATO so Evropejci pripravljeni na posredovanje, a šele ko bo konec sovražnosti v Perzijskem zalivu. V oddaji tudi o tem: - V Svobodi umik Demokratov iz koalicijskih pogajanj označili za politično prevaro - Maribor ta konec tedna v znamenju zborovske glasbe - Odbojkarice Branika blizu osvojitve osemnajstega naslova državnih prvakinj

Zlato je imelo skozi zgodovino vlogo hranilca vrednosti, a v sodobnem finančnem okolju ni nujno več varna izbira, kot jo pogosto razumemo. Cena je vse tesneje povezana z dogajanjem na trgih in geopolitičnimi napetostmi, zato lahko v določenih obdobjih deluje tudi kot tvegana naložba. Kljub temu ostaja pomemben del portfelja kot zaščita pred skrajnimi scenariji, vendar praviloma v omejenem deležu.Sogovornika: Blaž Hribar, Pokojninska družba A Marja Milič, ustvarjalka finančnega podkasta Money-How

Potem ko je največji naftni trgovec včeraj zvišal cene na črpalkah ob avtocestah in hitrih cestah, kjer jih lahko določa neregulirano, so pogonska goriva od danes dražja tudi zunaj avtocest. Tam jih sicer določa vlada, ki je trošarine spustila na najmanjše možne in začasno ukinila CO2-dajatev. Kljub temu se je zaradi visokih cen črnega zlata v zadnjih dveh tednih liter bencina podražil za 11 centov in pol. Liter dizelskega goriva je dražji skoraj za 17 centov, kurilnega olja pa za 18 centov, kar je precej več od vladnih napovedi prejšnji teden. Regulirane cene naftnih derivatov bodo po novem spreminjali vsak teden. Drugi poudarki oddaje: - Iran trdi, da so navedbe ameriškega predsednika Trumpa o pogovorih med državama lažne in namenjene manipuliranju naftnih trgov. - Danes nov parlament volijo na Danskem. Ankete napovedujejo šibko zmago vladajočih socialnih demokratov, a vlado bodo težko sestavili. - V Ljubljani bo v vseh stanovanjskih soseskah parkiranje na javnih površinah plačljivo z dovolilnicami za stanovalce.

Kljub vztrajnemu zatrjevanju ameriškega predsednika Trumpa, da je napad na Iran uspeh in da so dosegli zmago, nič ne kaže na umirjanje razmer v regiji. Izrael nadaljuje napade na Iran in Libanon, novi iranski vrhovni voditelj Modžtaba Hamenej pa je dejal, da mora Hormuška ožina ostati zaprta, države v regiji pa je pozval, naj zaprejo ameriška oporišča. Drugi poudarki oddaje: - Združene države Amerike delno umaknile energetske sankcije proti Rusiji - Pred poslanci končno poročilo o nezakonitem in obvodnem financiranju strank - Pripovedovalski festival bo letos ponudil 16 dogodkov z osrednjo temo "čudež"

Na Bližnjem vzhodu spopadi ne pojenjajo. Izraelska vojska je sinoči napadla iranske državne zaloge nafte v Teheranu. Kljub opravičilu iranskega predsednika Masuda Pezeškjana zalivskim državam, iz Kuvajta, Katarja, Savdske Arabije in Združenih arabskih emiratov zopet poročajo o prestreženih iranskih raketah in brezpilotnih letalnikih. Ameriški predsednik Donald Trump je medtem ponovil, da se Združene države ne bodo pogajale z Islamsko republiko. Druge teme: - Ob 8. marcu pozivi k večji enakopravnosti žensk. - Na nemških deželnih volitvah v Baden-Württembergu se obeta tesen izid. - V Krajski Gori vse pripravljeno za še zadnje dejanje 65-ega pokala Vitranc.

Od ruskega napada in zaostritve vojne v Ukrajini v teh dneh minevajo štiri leta. Rusija tudi v obdobju druge svetovne vojne ni bila tako dolgo vpletena v oboroženi konflikt. Kljub pogajanjem ni videti, da bi bil mir kaj bližje, še naprej se povečuje število žrtev na obeh straneh, nadaljujejo se tudi napadi na civilno infrastrukturo. O možnostih za zbližanje stališč, iskrenosti mirovnih pogajanj, predvsem pa o stanju duha v obeh državah bomo spregovorili v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Boštjan Udovič, politolog, FDV Univerze v Ljubljani; Miha Lampreht, nekdanji dopisnik iz Moskve; dr. Simon Malmenvall, rusist, zgodovinar in teolog; Helena Ponudič, dopisnica RTV Slovenija iz Moskve.

Zvečer se bodo uradno začele 25-te zimske olimpijske igre Milano-Cortina. Italija jih - 70 let po Cortini d'Ampezzo in 20 let po Torinu - gosti tretjič, prvič v zgodovini uradno na dveh prizoriščih. Slovesnost ob odprtju, ki se bo začela ob 20-ih, bo na milanskem nogometnem stadionu San Siro, v neposrednem prenosu pa bodo sodelovali tudi športniki z drugih tekmovališč. Organizatorji obljubljajo dih jemajoč spektakel. Druge teme: - Kljub napovedi ameriško-iranskega srečanja strah pred neposrednim spopadom ostaja v zraku. - Washington zavrnil predlog Moskve za podaljšanje omejitev po izteku jedrskega sporazuma Novi start. - Na kmečkem protestu v Ljubljani naj bi se danes zbralo približno 500 udeležencev.

Zadnji dve leti se število nedovoljenih prehodov meje pri nas zmanjšuje. Kljub temu vprašanje migracij še vedno ostaja zelo aktualno. Pri upravljanju migracij se tako v Sloveniji kot tudi na ravni Evropske unije obetajo obsežne spremembe. Junija letos bo namreč v celoti začel veljati evropski pakt o migracijah in azilu, ki med drugim prinaša obvezno solidarnost med članicami Unije ter hitrejše in učinkovitejše azilne postopke. Kako se Slovenija pripravlja na izvajanje pakta o migracija in azilu? Kakšne spremembe prinaša pakt? Kako je s tujci, ki pri nas ostajajo? Kako uspešno se vključujejo v našo družbo? Odgovori v tokratni oddaji Studio ob 17.00. Gostje: Matej Torkar, generalni direktor direktorata za migracije na ministrstvu za notranje zadeve; Katarina Štrukelj, direktorica Urada za oskrbo in integracijo migrantov; Franci Zlatar, izvršni direktor Slovenske filantropije; Miha Blažič, predstavnik Ambasade Rog.