Podcasts about njegovo

Prijel se ga je vzdevek Amo socialec. "Če ne bo nihče pomagal tem ljudem, jim bom pa jaz,« pravi. In to tudi počne. Je raper, socialni delavec, prostovoljec, predvsem pa človek z velikansko empatijo in voljo do nudenja pomoči sočloveku, vsem tistim, ki jih je na rob družbe postavil sistem in osebne okoliščine. Njegovo delo ni spregledano, saj so ga bralci časopisa Večer razglasili za Štajersko osebnost leta 2024. Kaj opaža pri svojem delu in kaj ga razveseli?

Papež Frančišek je bil zelo povezan z begunci in migranti, je v posebnem pismu ob smrti naglasil p. Alberto Ares, voditelj evropskega Jezuitskega združenja za begunce JRS. Njegovo prvo apostolsko potovanje izven Rima je bilo na majhen italijanski otok Lampedusa, ki so vrata oziroma okno v Evropo. Tu je na tisoče beguncev vstopilo v Evropsko unijo. Dvakrat je obiskal otok Lesbos v Grčiji, kjer so mnogi prišli na tla Evropske unije iz Turčije. Obiskal je tudi Center Astalli v Rimu in se srečal z mnogimi begunci, ki so bili tam nastanjeni.

Že od malih nog se je Maks počutil drugačnega od vrstnikov, outsiderja. "Bilo je tako, kakor da se vsi držijo stran od mene, kot da sem nek virus," v prvem podkastu serije Strašno hudi glasovi sprememb opisuje občutke, ki so ga dan za dnem potiskali v kot in globlje v osamo. Prikradla se je še pandemija covida-19. Z njo povezana izolacija pa je njegove stiske le še poglobila. "Ko si v bistvu tako izoliran ... potem je bilo le še slabše," se spominja. Težave v šoli, občutek, da ga vrstniki ne sprejmejo, ponavljanje razreda ... Njegova stiska je dosegla vrhunec po navidezno obrobnem dogodku – sošolec ga je zbodel zaradi njegovega risanja. "Na tem delam že cel svoj life in ko ti potem nekdo to reče ... sem bil samo, OK, pač, nasvidenje." Iz obupa se je odločil za samomor. Prebudil se je v bolnišnici, polomljen. Kljub vsemu je Maks našel pot naprej. Sprememba okolja in boljši odnosi v novem razredu so mu prinesli olajšanje, a ključno je bilo nekaj drugega: njegova lastna volja. "V bistvu je vse v meni. Dejansko ti nihče ne more pomagati, če si nočeš pomagati sam," je prepričan. Danes moč črpa tudi iz prijateljstev in, seveda, iz svoje strasti – risanja.Maksova zgodba ni le osebna izpoved, je močan klic k sistemskim spremembam. Brez dlake na jeziku pove, da se o duševnem zdravju v šolah (ne) govori dovolj ali pa na neustrezen način, sistem pa pogosto zataji. Njegovo sporočilo vrstnikom, ki so v stiski, je jasno: "Veseliti se je treba majhnih trenutkov. In če se ne potrudiš, ne boš nikoli vedel, ali bo potem boljše.”

Slutnja bližajočega se konca vojne in vonj po svobodi sta v času upora proti okupatorju in odpora proti fašizmu in nacizmu še podžgala ustvarjalno nujo, kulturno dejavnost in umetnost. Ta je nastajala v nevsakdanjih in težkih razmerah, v zamreženih in zastraženih krajih, v zasilnih bivališčih – v strahu pred sovražnikovimi napadi. Partizansko lutkovno gledališče je nekaj mesecev pred koncem vojne nastalo na osvobojenem ozemlju Bele krajine. Kot parodijo, katere namen je bilo dvigovanje morale in propagiranje smisla partizanskega boja – zato je bilo to gledališče sprva namenjeno odraslemu občinstvu -, si ga je zamislil kipar in avtor lutk Lojze Lavrič. Prva predstava lutkovne igre s šestnajstimi marionetami Jurček in trije razbojniki je bila uprizorjena na silvestrski večer leta 1944.Posebno umetniško delo, polno metaforike o razčlovečenju, absurdnosti vojne, krutem igranju s človeškimi usodami, so tudi motivi na kartah, štiriinpetdeset risb umetnika Borisa Kobeta. Njegovo delo, znano zaradi izvirne ikonografske zamisli, poznamo kot Taboriščni tarok. Kobe je na srčev as natisnil številko taboriščnika, tisto, ki je bila dodeljena njemu, s čimer je poudaril industrijo smrti v nacističnem holokavstu.  Veliko več prizorov krute resničnosti s portretiranji kaznovanja, dela, mučenja in smrti, ki so ohranjeni v obliki umetniških del, je nastalo v italijanskih zaporih in koncentracijskih taboriščih, kjer umetniškega ustvarjanja med interniranci niso povsem prepovedali, zato so bili tudi material in sredstva laže dostopni.  gostja: Tina Fortič Jakopič, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije  fotografija: Lutkovna predstava Jurček, 28. junij 1945, Mladinska dvorana Ljubljana foto: Milan Krajnc, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije     

Dave Ryan je Irec, ki se že več kot desetletje "bojuje" s slovenščino. Njegovo pot učenja slovenščine smo lahko spremljali tudi v skoraj 300 epizodah radijske igre Dave's Challenge: Let's learn Slovene na Radiu Si, na katerem dela tudi kot novinar. Kakšno je danes njegovo znanje slovenščine in kaj mu še vedno povzroča preglavice, izveste v tokratnem Jezikanju.

Piše Andrej Lutman, bereta Maja Moll in Igor Velše. Nova pesniška zbirka Jurija Hudolina Mediteranski vrt sledi eko-naturalističnim tendencam v sodobni slovenski ustvarjalnosti, kakršne je že pred mnogimi leti začrtal pesnik Iztok Geister Plamen z reklom: naprej k naravi. Njegovo reklo je povsem naraven zasuk od klica nazaj k naravi, ki je bil zaznamoval usmeritev, znano kot naivnost, celo kot upor zoper vse, kar naj bi bilo sprto z naravo. Seveda se ob takšnem premišljevanju pojavlja tudi reklo: vse je naravno, a to bi bilo vsebinsko presplošno za pesmi v zbirki Mediteranski vrt. Zbirka vsebuje enainpetdeset vrtnin. Nekatere izmed pesmi so posevki, nekatere že odrasle rastlinice z zametki zrnc, kar zrnc resnice, za kar je odličen primer povrtnina številka štiriinštirideset: „Zelo sem se daroval rdeči zemlji in veliko pridobil.“ Seveda je treba izpostaviti, da so vse pesmi oštevilčene. Niso pa oštevilčene ilustracije Tilna Žbona, ki je prispeval nekaj čez deset slikarij; verjetno pod vplivom beneške Akademije za likovno umetnost in seveda ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Tilen Žbona pravzaprav ključno prispeva k temu, da vrtnine na vrtu Jurija Hudolina res dobro uspevajo, saj se likovniku pozna, da je tudi kot prejemnik naziva univerzitetni doktor dodobra spoznal video in nove medije. Njegove slikarije so upodobitve skritih semen, kalečih v pogled. A če ostanemo pri pesnikovi izreki: Hudolinove vrtne nameščenke imajo neko lastnost, ki se ji reče neinvazivnost. O tem govorijo vitice, ki jih prinese številka 33: „Pisati o bridkostih življenja, / o bolečini, tragediji, smrti in / kar se bolj ali manj nagiba v / dolino solz in defetizma, / je najbolj pogosto jalovo početje.“ Sledi sklep: pisati o vsem, kar ni našteto. Kajti vrt in njegove vrtnine niso zapriseženi jalovosti. Najboljšo vzporednico pesnjenju Jurija Hudolina predstavlja pesnjenje Ivana Dobnika, vendar slednji opeva odprt prostor v naravi ali kar naravo samo, Jurij Hudolin pa pazi na negovanost svojih rastlinic precej načrtneje, tehtneje, saj se stalno primerja z njim. Odnos med pesnikom in vrtom, je pravzaprav ljubezenski, skorajda spolnosten. Odnos med vrtom in pesnikom je pravzaprav odnos para, v katerem en del introspekcijsko zre vase, drugi del pa le poganja. Poganja tako rastlinice kot pesmi in tudi pesnika, a ga kljub poganjanju ne spusti. Trditev, da je pesnik vrtnar, ob zbirki Mediteranski vrt ne pije vode. Pesnik v Mediteranskem vrtu je azilant, ki na svojem popotovanju in sočasnem vrtnarjenju najde skupek gredic, skupek površin, vsebujočih potencial. Nastale pesmi so izraz odmika, sprijaznjenja, počitkov med pisarijami drugačnega sloga in sporočila. Izraz takšnega odnosa je vrtnina pod številko 28: „Opazujem vrt in si / mislim, da sem devica, / ki pogosto gleda, kako se / drugi ljubijo, mene pa le / božajo in mi šepetajo nežne / besede.“ Mnoge pesmi so ugodnejše v vršičkih izreke, spominjajo na aforizme, redkejše pesmi preveva dvom o veličinah, ki se jim je v stebla naselila votlost, številne pesmi so kar preredko posajene, pomemben pa ostaja pomen zemlje, ki je v središču. Za zalivanje pa je poskrbela družba omejenih odgovornosti Dana. Žetev se bliža.

Matic Vidic je mož in oče, po izobrazbi profesor filozofije in univerzitetni diplomirani teolog. Ta študij je izbral, ker je že kot mladostnik doživljal težke življenjske preizkušnje. Matic je tudi specializant logoterapije in stalni diakon novomeške škofije. Z njim smo se pogovarjali o njegovi novi knjigi Smernik za smisel. Kako verovati, iskati duhovno globino, zdržati v ranljivosti in najti pogum? Kako ohranjati smisel v svetu, ki ga pogosto zaznamujeta hitrost in praznina?

Za nami so velikonočni prazniki, ko obhajamo Kristusovo vstajenje. Štirje evangelisti pišejo o istem dogodku – o praznem grobu, o srečanjih z Vstalim in o Jezusovem poslanstvu po vstajenju. Mi verujemo, da je to, kar je zapisano, resnica. Verovati pa ni vedno lahko. Človek si želi dokaze, želi si dejstva, želi »črno na belem«, želi logično sosledje dogodkov. Toda če bi vero lahko razložili z matematičnimi formulami ali znanstvenimi koraki, to ne bi bila več vera, temveč znanje. Vera se začne tam, kjer se konča čista preverljivost. Vera je tako velik izziv, ker zahteva, da pogledamo »onkraj« svoje logike in preprosto zaupamo, verujemo. Božja beseda današnje tretje velikonočne nedelje nas popelje na obalo Tiberijskega jezera, kjer se vstali Jezus razodene svojim učencem. Med njimi je tudi Simon Peter – učenec, ki je pred Jezusovo smrtjo trikrat zatrdil, da ga ne pozna. V trenutku stiske in strahu ga je zatajil. In zdaj, ob mirni obali, ob žerjavici in kruhu, ga ta isti Jezus gleda v oči in ga vpraša: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Peter odgovori: »Gospod, ti veš, da te imam rad.« In Jezus mu reče: »Pasi moje ovce.« Ta evangeljski odlomek nam nastavlja zrcalo. Jezusovo vprašanje: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« lahko razširimo in ga postavimo sebi: Človek, si iskren? Govoriš resnico? Si zanjo pripravljen kaj žrtvovati? A tu se ne ustavi. Pojavi se še nadgradnja: Kaj si pripravljen narediti iz ljubezni do bližnjega? Kje se v tebi ustavi kazalnik iskrenosti, resnicoljubnosti, požrtvovalnosti? Jezus je šel za resnico do konca – umrl je zanjo. Peter pa je iz Jezusovih rok sprejel poslanstvo. Postal je prvi papež, voditelj prve Cerkve. Tudi on je – iz ljubezni in zaradi resnice – umrl mučeniške smrti. Njegovo življenje, poklic in poslanstvo so bili resničen odgovor na ljubezen. In mi? Hočemo ali nočemo, ob tem ne moremo ostati ravnodušni. V vsakem človeku se znova prebudi vprašanje: Kje sem jaz? Lahko bi rekli, da smo razpeti med sodobnim egoizmom in pristnim altruizmom. A prava ljubezen pomeni prav to: da se iz ljubezni razdajaš – do konca. Sveta mati Terezija je leta 1979, ob prejemu Nobelove nagrade za mir, izrekla pomenljivo misel: »Ni pomembno, koliko naredimo, temveč koliko ljubezni vložimo v to, kar delamo.« Vsak dan znova imamo priložnost, da svoje delo – majhno ali veliko – opravimo z ljubeznijo. In to spreminja svet.

Jajca so izvor kar 90 odstotkov vseh organizmov na Zemlji. Skrbijo za preživetje vrst, zato lahko rečemo tudi, da so naše čaše nesmrtnosti. Zato se tokrat podajamo v neverjeten svet jajc, v katerem iščemo najstarejše, pa tudi največje, najmanjše in najbolj nenavadno. Lahko rečemo tudi, da iščemo dlako v jajcu.Sogovorniki: dr. Peter Trontelj, zoolog in evolucijski biolog z Oddelka za biologijo ljubljanske Biotehniške fakultete, Urška Kačar in Mojca Jernejc Kodrič, kustosinji v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Zapiski: Jules Howard Epizoda Ri Science Podcast o jajcih Kokoš ali jajce?

Danes obhajamo veliko soboto, posebej tiho in globoko praznovanje v sklopu velikonočnega tridnevja. Ta dan se nahaja med petkom, ko smo obhajali Jezusovo smrt na križu, in nedeljo, ko praznujemo Njegovo vstajenje. Velika sobota je dan, ko je Jezus počival v grobu, potem ko se je njegovo življenje končalo na križu. S tem nam je izkazal ljubezen do konca. Gre za dan tišine, ko se Cerkev v molku in tišini pripravlja na največji krščanski praznik – vstajenje Jezusa Kristusa. Ta dan je poln miru in spokojnosti, saj simbolizira čas, ko so učenci in vsi, ki so ljubili Jezusa, žalovali, še brez spoznanja, da se bliža novo življenje. To je čas za osebni razmislek, meditacijo in globoko molitev. V tem dnevu ni svete maše, vendar obhajamo obred blagoslova ognja, ki simbolizira svetlobo, ki prihaja iz teme. Ta ogenj predstavlja Kristusovo vstajenje, ki bo pregnalo temo in prineslo novo upanje svetu. Po cerkvah v tem dnevu blagoslavljamo velikonočna jedila, večer pa zaznamuje slovesna velikonočna vigilija. V času, ko se soočamo z naraščajočimi napetostmi in vojnami v svetu, nas velika sobota še posebej nagovarja. V našem vsakodnevnem ritmu, v naši vsakodnevni hitri resničnosti se pogosto znajdemo v kaosu, ko nam primanjkuje časa za tišino, notranji mir in umirjenost. Velika sobota nas pravzaprav izziva, da se ustavimo, da si vzamemo čas za razmislek, da vstopimo v cerkev in sedemo ob Jezusov grob. To je priložnost, da premišljujemo o življenju, minljivosti, preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. In tudi o življenju po smrti. Včasih nas preveva celo vprašanje, ali je v sodobnosti sploh še prostor za mir in upanje. A prav velika sobota nas uči, da moramo najti čas za zaupanje v prihodnost ter moč Božje ljubezni, ki presega vse človeške zakonitosti. Ta dan nas spominja, da tudi v trenutkih teme in negotovosti vedno pride nov dan, nova svetloba. Na koncu naj zaključim z besedami, ki jih je sveti papež Janez Pavel II. izrekel ob koncu svojega življenja, v času svoje bolezni: »V upanju se bomo prebudili, v upanju bomo vstali.« Ta misel nam daje moč, da tudi v temnih trenutkih verjamemo v svetlobo, ki prihaja, v vstajenje, ki prinaša novo življenje in upanje.

V Prazničnem jutru velikega petka - ko so v ospredju žalovanje, premišljevanje o preizkušnjah, trpljenju, pa tudi možnosti, ko se ob odpovedih lahko še bolj odpremo Bogu ter postanemo razpoložljivejši za Njegovo milost in delovanje - smo k pogovoru povabili Tomaža Mikuša, jezuita, ki je med drugim tudi duhovni voditelj programa za zlorabljene Od bolečine k milosti.

Ena najbolj skrivnostnih slovenskih osebnosti sredine 20. stoletja je Vladimir Vauhnik. Včeraj je minilo 70 let od njegove smrti v Buenos Airesu v Argentini. Med prvo svetovno vojno je služil v slovitem 17. pehotnem polku, nato se je kot Maistrov borec boril za severno mejo. Bil je vojaški ataše in obveščevalec, ima tudi vzdevek »slovenski James Bond«. Njegovo življenjsko zgodbo bodo jutri zvečer predstavili v Parku vojaške zgodovine v Pivki, in sicer publicist in raziskovalec Ivo Jevnikar, Vauhnikova nečakinja in pranečak Štefka Mikluš in Viktor Vauhnik. V petek pa se bodo v Rižarni v Trstu s položitvijo cvetja in molitvijo pred krajem, kjer je stal krematorij, spomnili tudi Vauhnikovega pomembnega sodelavca Jožeta Golca in njegovega kurirja Rafaela Požarja, ki sta delovala v korist zahodnih zaveznikov. Čeprav sta bila aretirana jeseni 1944, so ju nacisti umorili in sežgali v tržaški Rižarni 4. aprila 1945 kot zadnja člana njune nekomunistične protinacistične skupine.

O našem nenavadnem rojaku, ki se je preselil v argentinsko Patagonijo in si med Mapuči ustvaril družino s sedemnajstimi otroki, ter tam ob trdem delu in preprostem življenju preučeval njihov jezik in mišljenjePred slabim stoletjem in pol se je slovenskim staršem v Zagrebu rodil človek, ki se je tik pred koncem študija - razočaran nad zahodno civilizacijo - preselil v Argentino in odšel v Patagonijo med indijansko pleme Mapuči, kjer se je poročil s poglavarjevo nečakinjo, imel kar sedemnajst otrok, v odročni andski vasi gojil ovce in razvil tekstilno obrt, spisal vrsto spisov o mapuškem pojmovanju različnih konceptov, kot sta prostor in čas, postal celo dopisni član argentinske akademije znanosti, na koncu pa brez vidnih znakov bolezni napovedal svojo smrt. Ta izjemen človek, ki ga lahko zasledimo pod imeni Janez, Ivan, Janko ali Juan Benigar, bo v središču tokratnih Sledi časa. Njegovo resnično nenavadno življenje in samosvoje mišljenje ter delo bomo spoznavali s pomočjo umetnostne zgodovinarke dr. Irene Mislej, ki je odraščala v Argentini, nato pa se preselila v Slovenijo in svoje življenje posvetila zgodbam naših izseljencev. Oddajo je pripravila Alja Zore. Vabljeni tudi k poslušanju preteklih Sledi časa, v katerih je gostovala Irene Mislej: Viktor Sulčič, Slovenec, ki je zasnoval stadion, na katerem si je ime ustvaril Maradona in oddaje Glasovi svetov, kjer smo z njo prepotovali burno zgodovino Argentine: »Argentina je shizofrena, kaotična dežela« foto: Janko Benigar z družino; Wikipedija, javna last (Diario Río Negro; Diario La Mañana del Neuquén; Sitio web de la Facultad de Turismo de la Universidad Nacional del comahue)

V epizodi 172 je bil gost dr. Jože Pirjevec, ugledni slovenski zgodovinar, akademik in avtor številnih del s področja zgodovine Evrope in Balkana. Njegovo raziskovalno delo se osredotoča na politične in družbene preobrate v 20. stoletju. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zgodovinske korenine Balkana Slovanske selitve in kulturni vplivi Verska prepričanja in širjenje krščanstva Vpliv tiskarskega stroja in protestantizma Osmansko cesarstvo in njegov vpliv Renesansa, humanizem in razsvetljenstvo Nacionalna identiteta in svetovni vojn Oblikovanje in izzivi Jugoslavije Gospodarske razlike in Evropska unija ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

Matjaž Klarič je prejemnik letošnjega najvišjega priznanja, kipca civilne zaščite za izjemne dosežke in posebne zasluge na področju gasilstva. Njegovo 40-letno poklicno delo je tesno povezano z Gasilsko zvezo Slovenije, ki ji je več let tudi poveljeval. Danes Gasilske zveza Slovenije povezuje več kot 75 tisoč članov, med njimi je kar 45 tisoč mladih do osemnajstega leta. Znanje in usposobljenost sta pomembna temelja operativnega dela gasilcev, ki so zaradi različnih zahtevnih, tudi tveganih posredovanj, velikokrat pred novimi izzivi. Častni poveljnik Gasilske zveze Slovenije Matjaž Klarič spoštuje priznanje za življenjsko delo, ki pa ga deli s celotno organizacijo gasilcev in ostalih, s katerimi je sodeloval na področju zaščite in reševanja. Foto: Blaž Račič, Gasilska zveza Slovenije

Oči Katoliške cerkve in tudi svetovne javnosti so uprte v bolnišnico Gemelli, kjer se zdravi papež Frančišek. Njegovo stanje je stabilno, čeprav še vedno težko. Mineva že tretja obletnica ruskega napada na Ukrajino. Evropska unija poskuša prepričati ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da ne bi preveč popuščal ruskim pogledom pri iskanju miru. Nemirno bo v Nemčiji, kjer je na izrednih parlamentarnih volitvah skrajna AfD dobila kar petino glasov. Relativna zmagovalka volitev je sicer krščanskodemokratska zveza CDU/CSU, ki obljublja vladno koalicijo s potolčenimi socialdemokrati in zagon nemškega gospodarstva.

»Vsi upajo. V srcu vsakega človeka živi upanje kot želja in pričakovanje dobrega, čeprav ne ve, kaj se bo zgodilo jutri.« Tako zapiše papež Frančišek v buli, posebnem papeškem dokumentu, s katero je napovedal redno sveto leto 2025 in vse pozval, da postanemo romarji upanja. Z upanjem, to presežno dimenzijo, ki daje smisel našemu življenju, so pospremljena besedila pesnikov in pisateljev. »Zjasnílo se mi bo spet mračno líce,« piše Prešeren v Sonetnem vencu, »spet upanje bo v srcu zelenelo in ústom dalo sladke govoríce.« Tone Pavček, mojster preprostih, toda globokih misli o življenju, bodri in spodbuja: »A če ne prideš ne prvič, ne drugič / do krova in pravega kova / poskusi: vnovič in zopet in znova.« Ker se nikoli ne preda, je Dante Alighieri prerok upanja. V njegovi Božanski komediji je Beatrice tista, ki simbolizira upanje in skupaj z Devico Marijo, znanilko ljubezni, in sveto Lucijo, ki uteleša podobo vere, zaokrožuje tri temeljne krščanske kreposti. Pa ne nujno samo krščanske. Upanje je vodilo v umetnosti, ki predstavlja dramo življenja in se steguje po čustvu hrepenenja in ljubezni ter nenehnega bojevanja med dobrim in zlom. Madama Butterfly v ikonični Puccinijevi operi pijana od ljubezni neskončno upa, da bo strel v pristanišču nekoč, jutri naznanil prihod ladje, ki ji poveljuje njen Pinkerton. Poln upanja je Kalaf v Turandotu istega skladatelja. Njegovo upanje je neomajno. Ne meneč se za svarila svojega očeta, male Liu in umirajočega princa, zmaga in ogreje navidezno ledeno srce žene, ki se ne more upreti njegovi ljubezni. »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca« (prim. Rim 5, 5), pravi veliki apostol Pavel v knjigi vseh knjig. Upanje umre zadnje, je slovenski pregovor. Spes ultima dea so podobno rekli stari Latinci. Bogu hvala, da smemo tudi v tem času in v tem svetu upati, da bo svetloba premagala temo, da bo namesto vojn zavladal mir, da bo dobrota gospodovala nad zlom.

Razstavo svojih velikih barvnih fotografij -, ki je na ogled v Mali galeriji Cankarjevega doma, je poimenoval Beli dim, rjav odblesk. Njujorški odsev je sicer še vedno zlat, a že malo odglancan, pravi Nik, ki je fotografijam dodal še tekst, nekakšne izpovedne haikuje. Na ulicah, v barih in klubih, se z njujorčani zlahka zapleteš v pogovor in tudi fotografiranje jim ni tuje. Nik Erik Neubauer je avtor dveh fotografskih knjig: Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat, ki je bila izbrana za najboljšo knjigo na Photo Festivala v Belfastu in knjigo Kje je After?, ki je prišla v ožji izbor festivala fotografije v Arlesu, knjiga je od lani naprodaj v njujorški knjigarni Printed Matter bookshop. Nik Erik Neubauer je član kolektiva Študio, skupaj pripravljajo časopis sodobne slovenske fotografije. Njegovo avtorsko delo zastopa Galerija Fotografija.

Sveta, razodetvena besedila so besedila, namenjena vsemu človeštvu, tako moškim kot ženskam. Koran, sveto besedilo islama, pa morda vendarle pomeni izjemo, saj na več mestih izrecno nagovarja ženske in poudarja duhovno enakovrednost moškega in ženske pred Bogom. Tako recimo 35. verz 33. sure jasno priča o tem, da bodo tako muslimani kot muslimanke, tako verniki kot vernice, ki živijo krepostno življenje in opravljajo dobra dela, dobili Božje odpuščanje, Njegovo milost in Njegove nagrade. Naj v tem kontekstu poudarim, da imajo moški in ženske po islamskem izročilu isti duhovni cilj, to je spoznanje Boga in uresničitev etosa. Za ta cilj so si prizadevale predvsem muslimanske mistikinje, ki jih je bilo v zgodovini islama veliko. Najbolj znana je zagotovo Rabija al-Adavija iz 8. stoletja, ki je učila in pridigala vero samo iz ljubezni do Boga. Ko so jo prebivalci Basre vprašali, zakaj v eni roki drži gorečo baklo, v drugi pa vedro vode, jih je poučila, da je ogenj namenjen požigu raja, voda pa pogasitvi peklenskega ognja, da bi ljudje častili Boga le zaradi Boga samega, ne pa iz upanja na raj ali iz strahu pred peklom. Za Rabijo je edina pristna vera do Boga utemeljena na ljubezni do Boga zaradi njega samega. S svojim naukom se je zapisala v islamsko duhovno tradicijo kot velika učiteljica mistične ljubezni, ki so jo od tedaj opevali številni sufijski mistiki in mistikinje. Rabija al-Adavija torej velja za najznamenitejšo muslimansko mistikinjo, Hatidža, prva žena preroka Mohameda, pa za arhetip ženske pobožnosti in zgled ženske svetosti v islamu sploh. Hatidža ni le prva, ki je sprejela islamsko vero, temveč je s svojo notranjo držo in ravnanjem poosebljala značaj in krepost, za katera naj bi si prizadevala vsaka muslimanka. Ženske so v islamski zgodovini vseskozi imele močan vpliv na religijsko in družbeno življenje muslimanov: posredovale so preroško izročilo, vodile teološke razprave, se aktivno udeleževale oblikovanja in organiziranja religijsko-družbenega življenja ter imele pomembno vlogo na področju islamske mistike. Eno morda najlepših priznanj moške avtoritete duhovnim ženskam je delo znamenitega sufija Abdurahmana as-Sulamija iz 11. stoletja, v katerem je portretiral kar osemdeset muslimanskih mistikinj in predstavil njihove nauke. Izjave številnih sufijevskih mistikinj tudi sicer najdemo v vseh večjih klasičnih hagiografijah in kompendijih o sufizmu. Skratka, rečemo lahko, da duhovno-religijska tradicija islama brez njenega ženskega elementa in prispevka zagotovo ne bi bila tako bogata in pestra, kot je.

V epizodi 170 je bil gost dr. Boštjan Kobe, znanstvenik, ki je diplomiral iz kemije na Univerzi v Ljubljani, doktoriral v Teksasu in trenutno deluje v Avstraliji. Njegovo raziskovalno področje je strukturna biologija, s poudarkom na proteinih in imunskem odzivu. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Razvoj kristalografije Uporaba strukturne biologije Izvor življenja in evolucija Etična vprašanja pri genskem manipuliranju CRISPR tehnologija in njene posledice AlphaFold in prihodnost napovedovanja strukture proteinov ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

Planinski vestnik, najstarejša še izhajajoča slovenska revija, letos praznuje 130 let. Prva številka je izšla 8.februarja 1895, februarska številka pa nosi številko 1344. Na Planinski zvezi Slovenije, ki revijo izdaja, poudarjajo, da je Planinski vestnik v teh letih postal del narodnega bogastva in kulturne dediščine ter najbolj popoln arhiv slovenskega planinstva. Njegovo vsebino, ki temelji na zanimivih zgodbah, cenijo tudi bralci. V jubilejnem letu pa bo Planinski vestnik poleg tiskane izdaje še ta mesec dostopen tudi kot e-revija. Foto: Manca Ogrin, PZS

Samota prihaja v različnih oblikah, včasih po tihem in neopazno, spet drugič pa glasno in pretresljivo. In prav ta izkušnja v filmu Samota islandske režiserke Ninne Pálmadóttir na čudežen način poveže dva skrajno neobičajna sotrpina. Na eni strani samotnega, ostarelega kmeta Gunnarja, ki je celotno življenje posvetil družinski kmetiji in zaradi državnega projekta ostal brez nje. S tem pa na prvi pogled tudi brez vsega. Na drugi strani pa vedrega in radovednega dečka Arija, ki se je znašel v težavni družinski situaciji ločenih staršev in odsotnega očeta. Gunnar, ki ga z ravno pravo mero zadržanosti vrhunsko odigra Þhröstur Leó Gunnarsson, se s svojo usodo navidez hitro sprijazni in brez pretiranih čustev zapusti svoj dom na podeželju – z nekoliko težjim srcem pa tudi svoje ljubljene konje. Prvi kadri filma dajejo slutiti, da bomo gledali že večkrat videno dramo zagrenjenega in vase zaprtega starca, ki samo čaka, da lahko izbruhne. A Gunnar se v nasprotju z razširjenim predsodkom o zadrtosti kmetov v filmu vedno bolj kaže kot topla in nežna duša, ki je, vržena v mestni živelj, kvečjemu zmedena in kakopak hrepeneča po podeželskem miru. Njegovo zaprtost vase in pretirano skromnost, skoraj puščobnost v odnosu do stvari in ljudi pa po selitvi v mesto postopoma odtaja sosednji deček Ari, ki ga prepričljivo upodobi Hermann Samúelsson. Dečkova srčnost in vztrajnost pri poskusih navezovanja stika ga sprva čudi in plaši, vse dokler ga ni prisiljen spustiti v svoj novi dom. V bistvu njegovo stanovanje šele s prihodom Arija postopoma postane pravi dom. Kar je tudi posrečena metafora Gunnarjeve preobrazbe v prijaznega dedka, ki se močno naveže na svojega novega prijatelja. Film z minimalnimi, a učinkovitimi sredstvi podkrepi odlično napisano zgodbo scenarista Rúnarja Rúnarssona. Z majhnimi detajli, senzibilno uporabo kamere in skrbno umeščeno glasbo nakazuje na Gunnarjeva in Arijeva potlačena čustva. Ko njuna medsebojna navezanost na vrhuncu doživi presenetljiv rez, pa se metafore v pravem trenutku umaknejo čustvovanju igralcev, ki se ganljivo odpreta drug drugemu in gledalcu. Scenarij se poleg tega ves čas subtilno poigrava z našimi predsodki in pričakovanji glede razpleta, kar preprosto zgodbo ves čas poživlja in jo do konca ohranja zanimivo. Ko se že zdi, da se bo film sklenil predvidljivo tragično ali osladno srečno – režiserka nam namreč nakaže obe možnosti – pa nas z odprtim koncem pusti ravno prav zaplavati v lastnih občutenjih. Ne v občutku nedorečenosti, ampak pristnega optimizma in upanja. Na soočenje s svojo lastno samoto je nenazadnje obsojen vsak človek sam. In če sta se z njo zmožna soočiti človeških stikov popolnoma nevajen starec Gunnar in v življenjskih preizkušnjah neizkušeni deček Ari, je tega morda sposoben vsakdo. Bere: Igor Velše Piše: Žiga Brdnik

Lani je minilo 150 let od rojstva in 60 let od smrti slovenskega telovadca, trenerja, pravnika in publicista, očeta slovenske telesne kulture dr. Viktorja Murnika. Kot daleč najuspešnejši vaditelj je bil prvi, ki je slovenske telovadce popeljal na zmagovalne odre svetovnih prvenstev in olimpijskih iger in tako prvi postavil Slovence na mednarodni športni zemljevid. Njegovo delo in življenje je zdaj predstavljeno na razstavi z naslovom Slovenec sem in – kdo je več?! v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi. Ta je nastala v sodelovanju s Fakulteto za šport Univerze v Ljubljani.

Dogajanje okoli prihodnosti športne kariere Luke Dončiča je zadnjih 24 ur glavna športna novica svetovnih medijev. Nikoli v zgodovini NBA lige se še ni zgodil klubska menjava igralcev, kakršna se je zgodila med Dallas Mavericksi in Los Angeles Lakersi. Še najbolj pa se zdi zanimivo to, da zanjo skoraj ni vedel nihče. Neuradno niti sam Luka. Več o marketinškem in promocijskem vidiku strokovanjak za športni marketing Tomaž Ambrožič.Foto: Reuters

Kako razume današnji svet, bo vprašanje za novinarja Branka Sobana, zagotovo enega najboljših slovenskih poznavalcev dogajanja v svetu. Resničnost je kruta. Svet je prežet z vojnami, interesi političnih, gospodarskih in medijskih korporacij, s krivicami, zlo slutnjo, da nas bodo pogoltnile podnebne spremembe, ter ugotovitvijo, da se človeštvo iz napak ničesar ne nauči. »Pišem o tem, kar sem videl,« pravi, "in tega je zelo veliko." Kot zunanjepolitični komentator je med drugim poročal s Češkoslovaške po ruski okupaciji leta 1968, pa iz Kaira, Afganistana, Gaze in še bi lahko naštevali. Njegovo ostro pero pa je gotovo najbolj usmerjeno v Rusijo, od koder je poročal kot novinar dopisnik.

Ana María Arévalo Gosen je venezuelska fotografinja, ki živi v Madridu. Med drugim je dokumentirala življenje v ženskih zaporih Latinske Amerike in fenomen najstniškega starševstva v Venezueli. Sodeluje tudi s Pulitzerjevim centrom, New York Timesom in National Geographicom. Leta 2016, leto dni po poroki, je soprog Filip zbolel za rakom na modih. Njegovo pot do ozdravitve in njuno življenje je fotodokumentirala. Takrat je zares spoznala, kako delati. Ljudi mora fotografirati z enako ljubeznijo in spoštovanjem, kakor je tudi svojega soproga, pojasnjuje.Zapiski: Osebna spletna stran Ana María Arévalo Gosen na Instagramu Women behind the lens: capturing the ‘eternal days’ of female inmates in Venezuela These Nuns Were Excommunicated but Won’t Leave Their Convents Foto: Antonio Davila

Letos mineva sto štirideset let od rojstva ameriškega pesnika Ezre Pounda (1885–1972), ki je ne le spremenil poezijo 20. stoletja, temveč tudi precej vplival na mnoge pesnike in pesnice po drugi svetovni vojni po vsem svetu. Njegovo glavno delo, mogočna pesnitev, izvirno naslovljena The Cantos, še danes buri akademske duhove. Pound se je tej pesnitvi posvečal več desetletji, integralna verzija, objavljena leta 1970, pa vsebuje 117 spevov. Pound je to pesnitev skozi leta objavljal po delih, kot delo v nastajanju. Tako je leta 1948 v samostojni knjigi izdal enajst spevov s skupnim naslovom Pizanski Cantos. Knjigo zdaj lahko beremo tudi v prevodu Miklavža Komelja. Obsežna izdaja s številnimi opombami in obsežno spremno besedo je lansko leto izšla pri Slovenski matici. Ob Poundovem jubileju in izidu te knjige s prevajalcem predstavljamo tega kontroverznega modernista in njegovo ustvarjanje. Foto: Wikipedija

Z veliko zaupanja v ljudi, prav tako zaupanja vase, v dober namen, ljubezen do bližnjega se soočam s stisko tistih, ki me poiščejo. Izkušnje so pokazale, da je darovanje za druge nekaj najdragocenejšega, kar človek lahko počne. Podarja svoj čas, svoje talente, svojo bližino, sočutje, svoja ušesa in zbranost, svoj glas. Besede prebujajo čuječnost, govorijo o ljubezni do bližnjega. Človek ob njem potrebuje le roko, da se ob njej sam premakne. Gre ven, na odprto, prezračeno, svetlobo, ki kaže pot. Kako enostavno se sliši, globoko v sebi si se odločil za to, da deliš z drugimi. Pa se vendar zgodi, da te kdaj vrže iz tira. Kljub trdni veri, da zmoreš, daš vse, kar znaš, ne gre, ne moreš sam. Takrat položiš v Božje roke, zaupaš v Njegovo ljubezen, ki nikogar ne pusti »praznih rok«. Zanj je vsako življenje najdragocenejše, čeprav s človeško pametjo tega ne dojameš. Niti ne poskušaš razumeti. Samo prepustiš. In gre. Nekako gre. Moliš. Velikokrat je drugače, kot pričakuješ, da je dobro. Pač ne vržeš »puške v koruzo« in hodiš, in z zaupanjem vztrajaš. Vse tako poteka razsodno, lepo, s potrpežljivostjo in dobrotljivostjo, s hvaležnostjo in odpuščanjem. Pa pride dan, ki je sprva povsem primerljiv z drugimi. Na obzorju ni nič novega. Z enako »podporo« se posvetiš trpečemu. Ga sprejmeš. Potem postaneš pozoren na ledeno, očitajočo držo, trdo besedo. Godi se mu krivica. On dela vse prav. Naj se drugi spremenijo. Nihče ga ne razume. Tipa in išče na svoji poti, a obenem zvito zavira. Pravzaprav ne vidi smisla, da je prišel … Seveda lahko stopaš skozi življenje, ne da bi se zavedal čudežev in lepot okoli sebe. A tudi majhne stvari dobijo globlji pomen, če se jih zaveš. Pogledaš z očmi duha. Ni nič naključnega. Vse, kar se ti v življenju dogaja, ima smisel, je del tvoje enkratne naloge. Morda počasi lahko prepoznaš Božjo roko. In se dotakne srca, postane spodbuda, da se prebudiš, naravnaš svojo Pot. Se potrudiš. Odkriješ, kaj vse je pomembno v življenju. In srce se napolni s hvaležnostjo.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Slovenski teolog in filozof Peter Kovačič Peršin v obsežnem in problemsko tehtnem delu Kako misliti Boga kaže velik polet ustvarjalne energije. Loteva se novih in novih vprašanj, razgrne veliko vednosti ter ohranja pošteno in pokončno držo. Premišljuje o neustreznosti ontoteološkega pojmovanja Boga in izhaja iz sodobne kritične misli o doslej veljavnem katoliškem nauku o Bogu. Odgovarja na vprašanje o neustreznosti takega pojmovanja Boga pri nekaterih slovenskih literatih, ki so o Bogu in krščanstvu razmišljali kritično. Ontoteologija, kot pravi, išče gotovost spoznanja in človeku daje varnost bivanja v vsakdanjem življenju, čeprav zgolj navidezno. »Ontoteologija je s stališča filozofije kot kritičnega mišljenja ideološka redukcija mišljenja. Filozofija kot iskateljica modrosti je odprto in kritično mišljenje, ki je kot tako vedno nujno in živo. Ideologije pa so zaprt mišljenjski sistem, ki so časovno pogojene. Vprašanje kako misliti Boga bi moralo biti le vprašanje vere in kot tako je vedno aktualno in odprto, ker človek pač biva neprenehoma v negotovosti zunanjega in notranjega življenja in želje po preseganju vseh omejitev.« Vera zahteva svobodo duha in je po Peršinovem mnenju pot bivanjske odprtosti, tako rekoč bivanjska avantura. Nekaj čisto drugega pa je religiozna struktura, ki postane dogmatičen oklep, torej ideologija kot utesnjevanje duha. Seveda pa ima vera tudi družbeno razsežnost in lastnosti kulture kot temelja človeške medsebojnosti. Še več, je prepričan avtor, religija je kot organizirano verstvo eden temeljnih izrazov določene civilizacije. Peršin pojasnjuje tudi svoje razumevanje drugih pojmov. Metafiziko ima za resnico o bivajočem v celoti. Veliko mu je do tega, da bi razčistil svoj odnos do slovenskega katolicizma. Krščanstvo je zanj duhovno-religiozno gibanje, strukturo Katoliške cerkve pa je že v mladosti občutil tudi kot institucijo prisile. Filozofsko analizira pisanje slovenskih literatov ter njihov odnosa do Boga in krščanske vere. Pri tem poudarja, da vrhunsko leposlovje dosega raven umetniške veljave in metafizične globine ne le z jezikovno, stilno in poetično besedo, temveč predvsem s svojim metafizičnim sporočilom, saj prav z njim človeku odpira duhovna obzorja. »Metafizična struktura leposlovnih stvaritev je namreč tista izpovedna razsežnost besedne umetnosti, ki odpira vpogled v pisateljevo duhovno zavest in njegov duševni ustroj.« V metafizični strukturi se zrcalita tako ustvarjalčeva osebnost kot tudi duhovna zavest v času in prostoru, v katerem je literarno delo nastalo. To je tudi avtorjevo vodilo poglabljanja v izbrana literarna dela. Prešernov Krst pri Savici analizira in interpretira s poglobljenim poznavanjem eksistencialij in sporočilnosti Kierkegaardove misli. Pri danskem mislecu in slovenskem pesniku odkriva sorodno občutenje bivanja ter s tem podobno idejno in duhovno usmeritev. Peršin preučuje zgodovinsko ozadje, spopadanje in krvavi boj ter razliko med naravno in religiozno ljubeznijo. Krst pri Savici je, tako ugotavlja, predvsem stvaritev, ki se s svojim metafizičnim sporočilom ravna po zgledu vodilne linije evropskega razsvetljenstva. Prav v zavračanju katolicizma kot ideologije je bistvo Prešernovega zgodovinskega vprašanja o Bogu zgodovine. Pesnik Dragotin Kette se je dokopal do spoznanja, da samo medčloveška ljubezen vodi do presežnega vzpona človekovega duha. Njegovo spoznanje Boga je trezno in razumno. Bog se mu razkriva v naravi, človekovem delovanju in zmožnosti ljubezni in je zanj vesoljna harmonija. Kette je v slovenski duhovni zgodovini prvi izpovedal novo umevanje Boga. Napravil je korenit obrat od sholastičnega, dogmatičnega in brezosebnega razumevanja k eksistencialnemu in osebnemu doživljanju Boga kot temelja človekove intimne eksistence. S tem je bil storjen radikalen premik k modernemu razumevanju človeka. Ivan Cankar je svojo religioznost vezal na osebni etični kodeks in vprašanje socialne pravičnosti. Njegova maksima se je glasila: »Srce je pravičen sodnik, ki ne pozna malenkosti.« Cankarjev odnos do krščanske vere in njene prakse, meni Peršin, je v primerjavi s Kettejevim idejno globlji in družbeno zrelejši in zato tudi radikalnejši pri kritiki institucionalnega krščanstva. V romanu Bogovec Jernej pisatelja Ivana Preglja je v ospredju vprašanje, ali je Bog kaka druga bitnost kot Bog vere. Pregelj je strukturo tradicionalnega romana razkrojil, saj njegov antijunak vstopa v prostor epohalnega nihilizma. Očiten je nov metafizični položaj, s katerim je izničen položaj človeka kot avtonomnega subjekta. Obsežno poglavje o dramatiku Ivanu Mraku je napisano v heideggerjanski maniri in pomeni subtilen prikaz vsebine njegovih himničnih tragedij. O Francetu Balantiču Peršin premišljuje v literarnem slogu in mu priznava pesniško genialnost, hkrati pa poet nanj deluje kot labodji spev tradicionalnega katolicizma. Tako ga je Peršin doživljal, ko ga je odkril v letih bogoslovnega študija. Že tedaj ga je spodbudil k miselnemu in življenjskemu preseganju obstoječe katoliške duhovne in ideološke strukture na Slovenskem. Oriše pesnikovo življenjsko pot in se poglobi v njegovo poezijo. Balantič se je pridružil domobranski vojski, aktivno deloval v boju proti partizanom in dobil čin narednika. Pristal je na kolaborantski strani. Ob napadu Tomšičeve brigade, ki ji je poveljeval španski borec in znani partizanski komandant Daki, je zgorel skupaj z dvaintridesetimi borci. Stane Semič – Daki je po vojni v pogovoru z učenci, med katerimi je bil kot otrok tudi Peršin, povedal, da je Balantiča osebno večkrat pozval, naj se preda in mu ne bodo sodili, a tega ni hotel storiti. Balantičevo poezijo Peršin občuti kot klic po smrti in napovedovanje konca neke dobe, njegova religiozna lirika pa izraža oseben in neposreden odnos do Boga. Peter Kovačič Peršin se je v delu Kako misliti Boga ustavil tudi pri razdvojenosti Marja Rožanca in njegovem priznanju, da sta vse življenje nad njim kraljevali dve obsedenosti – z Bogom in spolnostjo. Preučil je še razvojni lok Kocbekove vere ter poezijo Božjega molka, kakršno je ustvarjal pesnik in duhovnik Vili Stegu. Filozof Tine Hribar, pisec spremne študije, je nekatera avtorjeva stališča še razširil in svoje premišljevanje končal z besedami, da ima misel sposobnost misliti Boga ne glede na to, ali Bog biva ali ne biva, in ne glede na to, ali je svet bogov realen, imaginaren ali simbolen.

Aleksandar Petković otkriva - kako izgraditi uspešnu karijeru kroz neobične puteve? U 301. epizodi Pojačala Ivan Minić ugostio je Aleksandra Petkovića. Prva od dve epizode koje će biti posvećene njegovom životu i radu bavi se njegovim odrastanjem, obrazovanjem i ranom karijerom. U opuštenom i prijateljskom razgovoru, Ivan Minić i Aleksandar diskutuju teme poput Aleksandrovog detinjstva u Kruševcu, njegovih prvih koraka u svetu računara i tehnike, do uspeha u marketingu i digitalnim strategijama. Od ranog detinjstva Aleksandrova radoznalost prema tehnologiji se razvija uz podršku majke, nastavnice informatike, i kroz iskustva sa računarima poput ZX Spectruma. Njegovo aktivno učešće u izviđačima, ljubav prema ragbiju, i interesovanje za radio-amaterizam dalje izgrađuju njegov karakter i strast za učenjem. Posebno je zanimljiv segment o njegovim studentskim danima na Elektronskom fakultetu u Nišu, gde je balansirao između studiranja i angažmana u velikim organizacijama i korporacijama. Uprkos izazovima, uključujući i bombardovanje 1999. godine, Aleksandar se dokazao kao neko ko se neprestano razvija, a njegova priča ukazuje na značaj upornosti i otvorenosti prema novim prilikama. Teme u epizodi: - Najava epizode - Početak razgovora - Kad porastem biću - Rani dani računara - Detinjstvo u izviđačima - Ragbi i radio amaterstvo - Fakultetski dani - Vrednost fakulteta - Poslovi tokom faksa - Zaključak razgovora Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/3CbvQGj Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN

Izrael in palestinsko gibanje Hamas sta po 15-ih mesecih morije v Gazi dosegla dogovor o prekinitvi ognja. Njegovo sklenitev je med drugim potrdil ameriški predsednik v odhodu Joe Biden. Dejal je, da bo sporazum, ki bo začel veljati v nedeljo, med drugim omogočil dobavo humanitarne pomoči palestinskim civilistom. Druge teme: - Odstop generalnega direktorja policije Jušića v koalicijske vrste prinesel olajšanje. - Okoljsko ministrstvo: opozorila Bruslja glede Agencije za energijo razumljiva - Ministrstvo za delo preverja možnost razveljavitve likvidacije invalidskega podjetja CSS iz Škofje Loke.

Anton Codelli, vizionarski slovenski plemič in izumitelj, je bil pionir na področju avtomobilizma, radijskih komunikacij in televizijske tehnologije. Njegovo najpomembnejše delo je bilo vodenje izgradnje revolucionarne radijske postaje Kamina v nemški koloniji Togo, ki je omogočala komunikacijo med Afriko in Evropo. Njegov življenjski opus zajema tudi razvoj prvih radijskih postaj v Ljubljani, pionirsko delo na področju mehanske televizije ter pomemben prispevek k zgodnji filmski produkciji v Afriki.

Herman Potočnik Noordung, slovenski inženir ter pionir vesoljske tehnike, je v začetku 20. stoletja s svojimi revolucionarnimi idejami postavil temelje sodobne astronavtike. Njegovo "bivalno kolo" za umetno gravitacijo je navdihnilo generacije znanstvenikov in umetnikov. Poleg tehničnih dosežkov se je odlikoval tudi z razumevanjem človeške dimenzije vesoljskih potovanj, kar je podrobno opisal v svojem delu Problem vožnje po vesolju.

Pisati pomeni angažirati se, pomeni, kot je še poudarjal Jean-Paul Sartre (1905–1980), zahtevati svobodo. Letos mineva sto dvajset let od rojstva tega kontroverznega filozofa, dramatika, prozaista in političnega aktivista. Sartre ni bil le eden najpomembnejših francoskih intelektualcev dvajsetega stoletja, temveč tudi eden ključnih predstavnikov filozofije eksistencializma. Na splošno pa je za Sartrovo ustvarjanje značilno, da je bila pri njem filozofija neločljivo povezana z literaturo, in obratno. Napisal je nekaj romanov, kot so Gnus, V zrelih letih, Odlog, Smrt v duši, danes je znan tudi po dramskih delih, kot so Zaprta vrata, Muhe, Nepokopani mrtveci, nekoliko manj pa po avtobiografiji z naslovom Besede in esejih, kot so Eksistencializem je vrsta humanizma, Kaj je literatura? ter Mit in stvarnost gledališča. Sartru je bila leta 1964 podeljena Nobelova nagrada za književnost, ki pa jo je iz moralnih razlogov zavrnil, češ da je vedno zavračal uradne časti in da, kot je izpostavil, "pisatelj ne bi smel dovoliti, da iz njega naredijo institucijo". Njegovo delo je vplivalo na vrsto literatov, sociologov, filozofov, pa tudi na literarne teoretike. V pogovoru, ki je bil prvič objavljen leta 2005, razmišljamo o pomenu in aktualnosti njegovega dela. Sodelujejo literarni zgodovinar dr. Janko Kos, filozof dr. Valentin Kalan in literarni kritik Urban Vovk. Foto: Wikipedija

Konec leta zaznamuje na svetniškem koledarju sv. Silvester. Njegovo ime pomeni prebivalec gozda. Silvestrovo je v porabniški družbi postalo priložnost za …

Današnji godovnjak spada med štiri velike cerkvene očete zahodnega sveta in pripadla mu je tudi čast cerkvenega učitelja. Njegovo delo je zaznamovalo …

Dobro jutro, cenjene poslušalke in poslušalci. Dva meni ljuba odlomka iz Svetega pisma sta v Matejevem in Lukovem evangeliju in imata naslov: Zaupanje in zaskrbljenost ter Skrb in strah. Navedla bom samo vrstico ali dve: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo« (Mt 6,34) ter: »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, ki se mu tat ne približa in ga molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,33–34) Besed Svetega pisma ne gre vedno razumeti dobesedno, o tem pričajo tudi številne razlage strokovnjakov za biblična vprašanja, a te le redko kdo vzame v roke. Kako tudi ne, saj so včasih razlage celo debelejše od posameznih svetopisemskih knjig. Na citirane svetopisemske vrstice se spomnim vedno, kadar je moj dan težak in želim poiskati ravnovesje med delom in življenjem. V mislih imam tisto delo, ki polni mojo mošnjo. V preteklosti se je večkrat osušila, v njej nikoli niso žvenketali zlatniki. Novci, ki so mi jih namenili, so bili bolj podobni Judeževim srebrnikom. A če gre verjeti svetopisemskim besedam, imam mošnjo, ki ne ostari in je neizčrpen zaklad v nebesih. Šele ko mi je znova uspelo vzpostaviti ravnotežje med življenjem in nalogami, ki so mi jih nalagali drugi, po večini s polnimi mošnjami, nisem bil več v skrbeh za jutri. Upam, da niste pomislili, da živim iz dneva v dan. Za delo porabim ravno prav časa in srebrniki se spreminjajo v zlato, čeprav jih je mogoče manj kot v preteklosti. Tudi skrbi imam vsak dan več, sem pa tja se v moje kosti zaleze strah. Zato živim in delam za današnji dan. Odkar se je v moje življenje prikradla čedalje pogostejša tiha spremljevalka starejših, še toliko bolj razumem svetopisemske besede: »… Ne skrbite za življenje, za to, kaj boste jedli, ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka.« (Mt 6,22–34) Tako se mi sestavlja teden, mesec, leto … medtem ko je dnevu dovolj njegovo zlo. A poleg zla, ki pride v naše življenje nenadoma kot pomladni dež z neba in nas po navadi najde nepripravljene, okoli nas raste še eno. Vaše in moje zlo. Tisto, ki ga sejemo sami. Tako jaz kot vi. Zlo sejemo na delovnem mestu, v družini, med prijatelji … In tako polnimo življenjske mošnje z zlatniki dvomljive vrednosti. Zato, ker nam nikoli ni dovolj in nas človeška zloba ničesar ne izuči. Seveda moramo danes poskrbeti, da ne bomo lačni in goli hodili po svetu, saj bi nas kdo hitro razglasil za čudake ali bi nas celo kam odpeljali. Mogoče vam v današnjem jutru želim samo sporočiti, da bo dan že sam poskrbel za svojo težo, zato mu ne nalagajmo preveč. Pa še nekaj: lepa obleka in polna mošnja zlatnikov ne očistita umazanije naše duše. Tudi vbogajme ne.

Preuzmi *besplatni popis 50 najutjecajnijih knjiga* koje mijenjaju život - https://humanlabhub.com/knjige Ako ti je koristan sadržaju na kanalu, podrži nas i postani član Human LAB YouTube kanala. Članovi dobivaju pristup epizodama znatno ranije kao i dodatan sadržaj samo za članove. Postani član Human LAB kanala mjesečnom pretplatom https://www.youtube.com/channel/UCSIFN6xiVjRUut98vZ3RrOA/join Doc. dr. sc. DANIJEL BURSAĆ Specijalist je ginekologije i opstetricije te subspecijalist humane reprodukcije. Diplomirao je na Medicinskom fakultetu Sveučilišta u Zagrebu 2008. godine. Tijekom specijalizacije usavršavao se u klinikama u Hrvatskoj, Engleskoj, Njemačkoj, Finskoj i Austriji. Njegovo glavno područje interesa uključuje fetalnu medicinu, humanu reprodukciju i ginekološku endokrinologiju. Aktivno sudjeluje na domaćim i međunarodnim kongresima te je objavio oko 30 radova u međunarodnim znanstvenim publikacijama. Za svoj rad dobio je nagradu "Ponos Hrvatske" za 2018. godinu. Osim medicinske karijere, dr. Bursać je predsjednik Zagrebačkog taekwondo saveza, taekwondo kluba Čigra te liječničke komisije Hrvatskog taekwondo saveza. Kontakt: danijel.cigra@gmail.com PARTNERI PODCASTA: ...................................... *MyProtein* - Najbolji izbor dodataka prehrani i sportske odjeće KOD: HUMANLAB za 40% popusta - https://tidd.ly/4bzx7SX *Human LAB Hub* - Tvoj kompas u svijetu fitnessa, zdravlja i dugovječnosti. Posjeti nas: https://humanlabhub.com *CCM - Centar za crijevni mikrobiom* - Briga o zdravlju počinje s crijevima: https://ccm.hr/ ..................................... VREMENSKE OZNAKE: // POVEŽI SE S MATEOM // Instagram: https://www.instagram.com/mateozx95 LinkedIn: https://www.linkedin.com/in/mateo-%C4%87orluka Facebook: https://www.facebook.com/HumanLABpodcast *Dobrodošli u Human LAB!* Podcast koji spaja znanost i praktične savjete za zdravlje, dugovječnost i kvalitetu života. Ja sam Mateo Ćorluka, medicinski tehničar i zaljubljenik u dugovječnost, posvećen pružanju znanstveno utemeljenih informacija koje ti pomažu preuzeti kontrolu nad vlastitim zdravljem. Kroz podcast epizode istražujem ključne teme zdravlja, fitnessa, prevencije bolesti i mentalnog blagostanja, s ciljem inspiriranja svakog pojedinca da živi svoj najbolji život. Pridruži mi se u ovoj misiji i otkrij kako znanost može raditi za tebe. #odgoj #obrazovanje #roditeljstvo #podcast Pratite Human LAB podcast za najnovije epizode o zdravlju i dugovječnosti, i ne zaboravite se prijaviti na naš 5x5 Newsletter za tjedne savjete direktno u vašu inbox. - https://humanlabhub.com/5x5 VIDEO PRODUKACIJA: 38FILMS, Luka Justinijanović, web: https://38films.eu Za sve upite i suradnje molim javiti se na mail: mateo@humanlabhub.com

V Mariboru bo danes uradno zaživela nova stranka. Anže Logar namreč ustanavlja Demokrate - stranko, ki naj bi po njegovih besedah pritegnila tudi marsikoga, ki se doslej v strankarski politiki ni videl. Logar je sicer "nekaj novega", torej samostojno politično pot, napovedal takoj po predsedniških volitvah pred dvema letoma. Njegovo ločevanje od SDS, v kateri je deloval 25 let, pa je trajalo kar dolgo. Svoje delovanje je pred tem zastavil v Platformi sodelovanja, za prvo podobo nove stranke pa bo ob predstavljenih programskih izhodiščih zelo pomembno tudi, kdo se ji bo pridružil že takoj na začetku delovanja. V oddaji tudi: - Odbor za finance o dopolnilih k predlogu rekordnega proračuna za prihodnje leto. - Na enega od sedežev Mirovne misije v Libanonu padel topniški izstrelek. - Ukrajina pogovor med Scholzem in Putinom označila kot poskus popuščanja Rusiji.

Nekaj malenkost drugačnega je naslov filma režiserja Artusa, komika, ki je odigral tudi eno od glavnih vlog v njem. V filmu igra tudi več ljudi s posebnimi potrebami – o tem, ali film njihovo navzočnost izkoristi za posmeh ali gre, prav nasprotno, za nekakšno opolnomočenje, razmišlja Gorazd Trušnovec. Njegovo besedilo bere Lidija Hartman.

Haloze so morda najlepše oktobra, ko se listi vinske trte obarvajo v pravljične barve. Haloško pokrajino skozi fotografski objektiv pogosto gleda domačin Danijel Turnšek. Njegovo oko pa ne ujame le haloških vinogradov in ljudi, temveč tudi živali – tako doma kot na Arktiki, kamor ga je vodila njegova fotografska strast.

Elizabeta je bila že v letih, ko je rodila sina. Njegovo rojstvo je očetu Zahariju napovedal …

Gregor Andolšek je slovenski režiser, scenarist in avtor igranega celovečernega filma To je rop!, ki se na 27. Festivalu slovenskega filma poteguje za nagrado Vesna. Diplomiral je iz filmske režije na Mednarodni filmski šoli EICAR v Parizu. Njegovo filmografijo doslej sestavljajo številni brez- oziroma nizkoproračunski kratki filmi. Film To je rop! je njegov igrani prvenec.

Nedavno je umrl francoski pisatelj Benoît Duteurtre. Rodil se je leta 1960 v Normandiji. Najprej ga je navduševala moderna glasba, študiral je muzikologijo, nato se je ukvarjal z glasbo in zraven pisal. K pisanju ga je spodbudil tudi Samuel Beckett. Napisal je več kot 20 romanov, pisal pa je tudi esejistiko in glasbene kritike. Njegovo literarno ustvarjanje je pogosto navdihovala glasba. Za svoje delo je dobil številna priznanja, tudi nagrado Francoske akademije. Leta 2018 je v slovenskem prevodu Luke Novaka izšla Duteurtrova Knjiga za odrasle, ki je njegovo najbolj osebno delo. Takrat je pisatelj obiskal Ljubljano. Z njim se je pogovarjala Nina Gostiša. Foto: ActuaLitté Benoît Duteurtre, Livre sur la Place 2014 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Beno%C3%AEt_Duteurtre.jpg

Dr. Shreepad Khedekar je priznati stručnjak u oblasti klasične homeopatije. Po struci lekar, dr Khedekar je studirao medicinu i homeopatiju u Indiji. Njegovo iskustvo i znanje čine ga autoritetom u ovoj oblasti, među njegovim pacijentima su i brojne poznate ličnosti poput Novaka Đokovića, Miloša Teodosića, Marka Pantelića i drugih. _______________________________________________________________________________________________

Podjetniška pot Jureta Markiča je zelo povezana s kokošmi. Njegovo podjetje Run Tiger razvija avtomatska vrata in hiše oziroma vile za te živali. Zamisel za avtomatska vrata, ki jih prodaja predvsem prek Amazona v Združene države, je dobil doma, ko je moral zapirati kokošnjake. Podjetje, ki je bilo ustanovljeno leta 2018, hitro povečuje prihodke, lani je imelo že okoli 10 milijonov evrov prometa. A začetki so bili zelo težki, na bankah ni bilo posluha za njegovo idejo.

Zdravo. Ta teden imamo za vas prav posebno epizodo, v kateri se pogovarjamo s človekom, ki je kultno trilogijo v petih delih, ki jo tako radi prebiramo in se o njej pogovarjam že dvesto tednov, lastnoročno pripeljal v našo malo podalpsko državico. Uganili ste, z nami je bil dr. Alojz Kodre, ki se je z nami pogovarjal o Štoparcu, fiziki in sploh vsem.

Med filmskimi festivali, ki sodijo med najbizarnejše, je Mednarodni filmski festival v Pjongjangu v Severni Koreji. Leta 2018 ga je obiskal nemški režiser Martin Hans Schmitt in ustvaril animirani dokumentarni film z naslovom Kako sem preživel filmski festival v Pjongjangu. Njegovo delo je kritika režima, saj prikazuje urejeno fasado življenja v totalitarni državi, v kateri so vsi srečni. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko. Ton in montaža David Lap.

Budžeti su determinišući faktor u advertajzing industriji u Srbiji. O medijskom planiranju, medijskim agencijama, te ulozi i položaju medija planiranja u srpskom advertajzingu, pričali smo sa veteranom ove oblasti, Vladanom Anđelkovićem, direktorom za transformaciju i optimizaciju poslovanja u New Moment New Ideas kompaniji. Sjajan razgovor za sve one koji žele da sagledaju advertajzing industriju iz jednog malo drugačijeg ugla, ugla gde se nalaze excel sheet-ovi, podaci i detaljno poznavanje svih elemenata tržišta ali i biznisa. Vladan Anđelković, Chief Transformation Officer @ New Moment New Ideas Company https://www.linkedin.com/in/vladan-an%C4%91elkovi%C4%87/ Teme u epizodi: - Uvod i predstavljanje - Vladanov background - Advertajzing iz Vladanovog ugla i šta zapravo predstavlja medijsko planiranje - Kako doći do znanja i iskustva iz oblasti medija planiranja? - Odnos kreativnih timova/agencija i medijaša - Razvoj medija planiranja i medijskih agencija - Medijske agencije u Srbiji i regionu - Budžeti i kadrovi kao najveći izazovi - Srbija je TeVecentrično društvo - Na kraju je bitno samo da li je klijent prodao - Budućnost medijskog biznisa je u fleksibilnosti i inovativnosti - Umesto zaključka Prijavite se na naš YouTube kanal: https://bit.ly/3uWtLES Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu - https://www.digitalk.rs Pratite DigiTalk.rs na društvenim mrežama: Facebook: https://www.facebook.com/Digitalk.rs Instagram: https://www.instagram.com/digitalk.rs/ Linkedin: https://www.linkedin.com/company/digitalkrs Veliku zahvalnost dugujemo kompanijama koje su prepoznale kvalitet onoga što radimo i odlučile da nas podrže i daju nam vetar u leđa: 1. Pokrovitelj podkasta: - MTS - https://www.mts.rs/ Unapredite svoje poslovanje uz pametna mts biznis rešenja - https://mts.rs/Poslovni 2. Partneri podkasta: - Raiffeisen banka - https://www.raiffeisenbank.rs/ Usluge Raiffeisen banke za stanovništvo koje preporučujemo: https://bit.ly/48Qzj8f Usluge za mala i srednja preduzeća Raiffeisen banke koje preporučujemo: https://bit.ly/3OnAqUA - Kompanija NIS - https://www.nis.rs/ - Ananas - https://ananas.rs/ - kompanija Idea - https://online.idea.rs/ U Ideinoj online prodavnici unesite promo kod 1000digitalk i očekuje vas 1.000 dinara popusta prilikom vaše online kupovine! 3. Prijatelj podkasta: - BiVits ACTIVA Brain Level Up Booster - https://bivits.com/proizvod/brain-level-up/ Kada želiš da živiš i radiš na višem nivou, uzmi BiVits Brain Level Up za više energije i bolju koncentraciju tokom dana! - Izdavačka kuća Finesa - https://www.finesa.edu.rs/ U ovoj epizodi podelićemo dve knjige ‘'Neobuzdani Amazon'' izdavačke kuće Finesa onima koji budu najbrži i najkreativniji sa komentarima, a možete nam slobodno pisati i na info@digitalk.rs i direktno nam uputiti komentar, sugestiju ili primedbu. Takođe, svi oni koji na Finesinom websajtu poruče knjige i unesu promo kod digitalk dobiće 10% popusta na već snižene cene izdanja na sajtu: https://www.finesa.edu.rs/

Dolgčas se je odločil, da si bo spremenil ime. Pripoveduje: Vesna Jevnikar. Napisala: Renata Lapanja. Pravljica z natečaja za izvirno slovensko pravljico 2010. Posneto v studiih Radia Slovenija 2012.