Podcasts about njegovo

Ako ti dnevni performans zavisi od mozga – ovo je za tebe. ⚡️ZenFlow uskoro izlazi u prodaju, a prvi pristup dobijaju članovi naše VIP liste.Prva serija je ograničena, zato obezbedi svoj ZenFlow pre svih.⬇️ PRIJAVI SE NA VIP LISTUhttps://nurolab.rs/Pridruži se AI Profit Lab-u uz 20% POPUSTA sa kuponom „BIZNISPRICE“.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Knjiga Andreja Capudra Nedokončani spisi je sestavljena iz dveh delov: Esejev o Danteju in Breviarija. Avtorjeva soproga Majda Capuder v uvodnem zapisu Knjigi na pot pravi, da je zbirka esejev nastala v zadnjih letih moževega življenja. Njegova literarna pot se je začela z Dantejem in z njim se je tudi končala. Božanska komedija ga je spremljala ves čas: zanj je bila univerza, temeljna izobrazba in kažipot ob profesuri, politiki, diplomaciji in nikakor nazadnje ob družini. Plodovito življenje pisatelja, esejista, prevajalca in pesnika se je izteklo leta 2018. Načrtoval je po pet esejev za vsako kantiko, Pekel, Vice in Raj, vendar se zaradi smrti to ni uresničilo. Nedokončani spisi niso labodji spev, temveč izvrstni eseji, v katerih Andrej Capuder, čeprav že v zrelih letih, piše kot kak mladenič, poln ustvarjalne moči, iskrivih domislic in novih spoznanj. Njegova življenjska energija je nezaustavljiva, toliko vsega ima povedati. Zastavlja si vrsto vprašanj, kopiči dokazne razloge in kar naprej ugotavlja, da je še vse preveč tem, o katerih bi se bilo treba razpisati. Z veliko filozofsko vednostjo in obsežnim znanjem vstopa v Dantejevo Božansko komedijo. Že res, da je v naslovu omenjena komedija, toda, poudarja Capuder, v tem resnobnem delu zaman iščemo humor. Avtor osupne nad izdajalci in samomorilci v Peklu, zazre se v oči grešnikov v Vicah in se pošali na račun Dantejevega podrejanja pametni, vsevedni in moralno neoporečni Beatrice. Pekel, vice in raj Capuder prepoznava v starih časih in miselnosti visokega srednjega veka, vse skupaj pa s kritičnim pogledom prenese v naš čas in izreče par gorkih na račun demokracije, razbrzdane tehnologije in slabih medčloveških odnosov. Z izbranim besediščem, literarno bogatim slogom in miselno izvirnostjo vsebinsko ostaja tudi filozof in subtilen psiholog. Kot poznavalec človekovega duha, zavesti in njegove duše, ki ji pravi skrivnostna entiteta, prodira v skrito notranjost in razkriva obe plati duševnosti in ravnanja – tako dobro kot zlo. Edino dobro je samo resnica!, vzklikne. Pesniška resnica, tako je prepričan, pa ni nič manj čvrsta od zgodovinske. Capuder pripomni, da se nam danes tehtnica zla čedalje bolj guga in pri tem grozi, da nas bo vrgla s sedla, kamor smo se postavili v izbiri na vse ali nič. Dante Alighieri je marsikaj doživel. Kompromitiral se je v državljanski vojni med »belimi« in »črnimi« gvelfi, se pravi privrženci papeževe politike, usmerjene proti cesarjevi politiki. Večkrat je menjal stran in se zameril vsem, tako papežu kot cesarju, za katerega je na koncu gorel z dušo in telesom, kot opiše Capuder. Ker so rodne Firence Danteja zavrgle, je begal po svetu in kot večni prosjak umrl v cesarski Raveni leta 1321 v svojem šestinpetdesetem letu. Bil je pesnik, politik in državljan. Še predobro se je zavedal svoje nepriznane veličine. Uspelo pa mu je, da je združil čar besede in domišljije ter se hkrati postavil na stališče sodnika, ki mu nič človeškega ni tuje. Capuder mu pravi »naš pesnik«, pa tudi »dobričina«, kljub temu pa ugotavlja, da je v njegovih čustvih več negativnega kot pozitivnega in je pravzaprav bolj pesnik razuma kot pesnik srca. Ko se Capuder vrača k razkošju Dantejevega pesniškega sveta, v njegove misli vstopajo filozofi, ki so veliko vedeli o življenju in notranjih nasprotjih minljivega bivanja. Spet je slišati Kierkegaardove besede o bolezni za smrt in slutiti njegovo tesnobo, Nietzschejev nihilizem ni pozabljen in je vsiljivo sedanji, Bergsonovo sporočilo o intuiciji in smehu je nenavadno živo, ohranjeno je Camusovo občutje absurda. Dante je sprejemal preinterpretacijo Aristotelove filozofije, kakršne se je v svoji krščanski maniri lotil Tomaž Akvinski. Pred Capudra stopi vitez žalostne postave Don Kihot, širi se omamni vonj Baudelairovih rož zla. Drugi del knjige, Breviarij, je sestavljen iz maksim, aforizmov, dvogovorov s filozofi in kratkih modrosti. Besedo breviarij Capuder pojasnjuje kot misel, spoznanje in očiščenje, skoraj molitev in laični brevir, povzetek za nazaj, odprtje v prihodnost, vdor svetlobe v sajasto izbo, prepih, okna in notranji prostor. Te besede, že skoraj verzi, povedo dovolj, v nadaljevanju pa se pisec ne brani sočnega humorja in blagega posmeha. Kar precej ima povedati o človekovih nraveh in lastnostih, kot bogoiskatelj odkriva nova obzorja ter pred božjim obličjem v veliki meri ohranja individualno svobodo in izbiro. Dotakne se tudi politike in jo ima za umetnost kako zasebni interes pokazati kot javno dobro. »To varanje se začne in konča pri samem sebi, vmes je lahko milijone trupel. Edina 'resničnost' pri tej stvari so pravila igre. Največji prevaranti se najbolj sklicujejo nanje.« Nedokončani spisi so nadvse vznemirljivo in aktualno pisanje. Vsa ta domiselnost, izvirnost in miselna gibkost so tako žive, da je toliko bolj žalostno, da je ostala samo zakladnica idej, njihovega avtorja pa ni več med nami. Besede ostajajo in zvenijo s svojo prepričljivostjo, globino in zrcaljenjem človekovega bivanja, tako veličastnega kot tragičnega, peklenskih muk in iskanja raja. Andrej Capuder ni bil samo esejist, filozof in prevajalec, temveč tudi pesnik. Njegovo izražanje je prečiščeno in povedno v svoji poetičnosti. Tu in tam je žlahtno konservativen ter obuja vznemirljivo in lepo zveneče, že skoraj pozabljene besede, kot so: temnica, gorečnost, ošabnost, razjarjenost, stremuh … Rad tudi vzklika, na primer: Pazimo!, in navaja italijanske, latinske in angleške besede, tujk pa bolj malo. Kar naravnost svetuje: »Splača se brati velike mojstre umske gimnastike, zlasti tiste, ki so svoja spoznanja pridelali na lastni koži.« Knjigo Andreja Capudra Nedokončani spisi sta uredili klasična filologinja Sonja Weiss in filozofinja Ignacija Fridl Jarc. Sonja Weiss v spremni besedi piše, da sta obe deli, Eseji o Danteju in Breviarij, dovršeni v jasnosti misli in odprti za nadaljnje razmišljanje. Capuder je mladost kot enačbo za resnicoljubnost obdržal do konca, ker je ohranjal notranjo transparenco, moralni pogum in zvestobo samemu sebi. Razgaljal je nevarno samoumevnost nekaterih temeljev modernega sveta, od demokracije kot »nujnega zla mislečega človeštva« in navidezne družbene solidarnosti. Avtorjevo razmišljanje, tako Sonja Weiss, se ponuja kot vrelec večne mladosti, iz katerega je sam pogosto pil, s čimer je ohranjal napet lok, pokončno držo in svoj jaz, vsekakor pa je vztrajal v pogumu.

Nick Lojevec je diplomirani inženir strojništva in mednarodni podjetnik, specializiran za logistične in industrijske rešitve na Bližnjem vzhodu. Svojo kariero je začel na Fakulteti za strojništvo v laboratoriju LFDT (Laboratorij za fluidno dinamiko in termodinamiko), kjer se je ukvarjal s področjem termodinamike in dinamike fluidov. Že več kot 12 let živi in dela v Združenih arabskih emiratih, kjer kot poslovni direktor za Bližnji vzhod pri irskem proizvajalcu industrijske opreme Combilift razvija logistične in materialno-transportne rešitve za številne industrije, med drugim prehransko industrijo, oil & gas sektor, logistiko in skladiščenje, železarne ter pristanišča. V tem času je sodeloval pri številnih pomembnih industrijskih projektih v regiji. Med drugim pri optimizaciji skladišč za prehransko industrijo, kjer lahko z naprednimi logističnimi rešitvami povečajo skladiščno kapaciteto tudi do 50 %, pri polavtomatizaciji nalaganja kontejnerjev v pristanišču Jebel Ali v Dubaju, ter pri razvoju popolnoma avtomatiziranega sistema za buffer in skladiščenje proizvedenega sladkorja, kjer se za transport uporabljajo 4D taxi sistemi. Ta projekt, izveden leta 2018 v ZAE, je bil eden prvih tovrstnih avtomatiziranih logističnih sistemov v regiji. Pri svojem delu sodeluje z nekaterimi največjimi podjetji na svetu, kot so Saudi Aramco, ADNOC, DP World, DSV, ter z vodilnimi oil & gas podjetji, ki črpajo nafto v regiji, in podjetji, ki zagotavljajo logistično in tehnično podporo tem operacijam. V Savdski Arabiji je sodeloval tudi pri velikih razvojnih projektih, kot so NEOM – The Line, Red Sea Project in Trojena. Njegovo delo pokriva številne trge v regiji, med drugim Združene arabske emirate, Savdsko Arabijo, Katar, Kuvajt, Oman, Bahrajn, Jordanijo, Egipt, Libanon, Irak in Šrilanko, kjer pomaga podjetjem izboljšati logistične procese, optimizirati skladišča ter uvajati napredne industrijske tehnologije. Svoje znanje, izkušnje in poslovne povezave, ki jih je skozi leta zgradil na Bližnjem vzhodu, deli tudi s podjetji, ki želijo uspešno vstopiti na trge Bližnjega vzhoda, ter jim pomaga razumeti poslovno okolje in priložnosti v tej regiji. Nick je tudi ustanovni član Društva Slovencev v ZAE, ki je bilo ustanovljeno leta 2023 v Dubaju z namenom povezovanja slovenske skupnosti v Združenih arabskih emiratih. Danes opravlja funkcijo predsednika društva.  Kot velik domoljub je skupaj s partnerjem v Sloveniji ustanovil podjetje Top Mop, sodoben čistilni servis, katerega cilj je prenesti visoko raven storitve in profesionalnosti, ki jo poznamo v Dubaju, na slovenski trg. Podjetje združuje tradicionalno industrijo čiščenja z modernim pristopom, visoko kakovostjo storitve in poudarkom na uporabniški izkušnji. V prostem času je strasten cestni kolesar, največ časa pa posveča tudi svoji družini, ženi Urši in 9-letni hčerki Hayi. Najljubši citati: HH Sheikh Mohammed bin Rashid Al Maktoum"Every morning in Africa, a gazelle wakes up, it knows it must outrun the fastest lion or it will be killed." "Every morning in Africa, a lion wakes up. It knows it must run faster than the slowest gazelle, or it will starve." "It doesn't matter whether you're the lion or a gazelle – when the sun comes up, you'd better be running."Najljubša knjiga: My Vision from HH Shaikh Mohammed bin Rashid Al Maktoum Najljubša serija: Suits Hobiji: Cestno kolesarstvo Najljubša hrana: Tortilije ki jih naredi zena Najljubši podjetnik: HH Shaikh Mohammed bin Rashid Al Maktoum Najljubša aplikacija: Chat GPT Zaključni nauki:·      Sam menim, da je izobrazba vse kar delaš nekje do 25 leta, šola, šport, hobiji, ·      Ne delaj vse za denar·      Mreženje

Njegovo ime največkrat povezujemo z vrhunskim športom, olimpijskimi igrami in psihično pripravo športnikov. Je eden najprepoznavnejših slovenskih športnih psihologov, profesor in avtor številnih knjig. Že več kot 30 let deluje v vrhunskem športu in spremlja slovenske športnice in športnike na poti do največjih uspehov. V zadnjih letih pa je bil v središču pozornosti tudi zaradi spora z vodstvom Fakultete za šport, vstopa v politiko in odmevnih javnih razprav. Ko govori o športu, govori tudi o človeku. Ko govori o družbi, odpira vprašanja o odgovornosti, kompetentnosti in zaupanju. Gost oddaje Intervju je profesor doktor Matej Tušak.

Naš sogovornik je bil duhovnik, salezijanec Peter Pučnik. Njegovo življenje zaznamujejo delo z mladimi, duhovniško poslanstvo, številna srečanja z ljudmi pa tudi osebne preizkušnje bolezni, ki so njegovo vero še poglobile. Njegova življenjska zgodba nas spominja, da življenje postavlja preizkušnje, a prav preko njih človek pogosto odkrije največjo globino vere, odnosov in samega sebe.

V 11. sezoni oddaje Drugi pogled bomo danes pred mikrofonom prvič gostili sogovornika iz Sudana. Njegovo ime je Tamer Ibrahim in v Ljubljani živi okvirno tri leta. Pred selitvijo je z ženo Slovenko nekaj let živel v Savdski Arabiji, kjer je še vedno tudi zaposlen, a ker mu služba omogoča delo na daljavo, je zdaj večino časa v naši državi. Zelo rad spoznava slovenske navade in tradicije. Se pa trudi, da bi tudi iz Slovenije lahko pomagal ljudem v domovini, ki so že nekaj časa ujeti v vojni vihri.

3. maja je minilo sto let odkar se je v Gori pri Komendi rodil Ivo Zorman, slovenski pisatelj. Krajša prozna besedila je začel objavljati v petdesetih letih, sledili so romani, med njimi Draga moja Izza, po katerem je Vojko Duletić posnel film. Njegovo osrednje delo je nezaključen ciklus devetih romanov o družini Bauman, razdeljen v tri skupine: Predniki, Sodobniki in Potomci. V njih natančno opisuje domači meščanski način življenja in s tem nadaljuje tradicijo slovenske realistične proze. Leta 1987 ga je Ciril Stani, tedanji urednik oddaje Naši umetniki pred mikrofonom povabil v radijski studio

Kolizej v Ljubljani je bil eden največjih in najpomembnejših arhitekturnih projektov 19. stoletja, zgrajen med letoma 1845 in 1848 po načrtih Josefa Benedicta Withalma. Njegovo gradnjo so zaznamovali ključni predstavniki tedanje oblasti, med njimi Janez Nepomuk Hradecky, ki je sodeloval pri polaganju temeljnega kamna, a dokončanja stavbe ni dočakal. Kolizej je bil prvotno zasnovan kot tranzitna vojašnica, namenjena nastanitvi vojakov na poti skozi Ljubljano, hkrati pa je že od začetka združeval tudi gospodarske in družbene funkcije.S svojo velikostjo, arhitekturno raznolikostjo in ambiciozno zasnovo je predstavljal simbol modernizacije Ljubljane ter njenega vse večjega pomena v okviru tedanjega cesarstva. V njem so bili poleg vojaških prostorov tudi kavarna, plesna dvorana, jahalnica, trgovine in stanovanja, zato je deloval kot pravo “mesto v malem”. V različnih obdobjih so v Kolizeju živeli vojaki in častniki, kasneje pa obrtniki, trgovci in številne delavske družine, kar kaže na njegovo pomembno socialno vlogo v mestnem življenju.Sčasoma je stavba izgubila svoj prvotni namen, zlasti po izgradnji novih vojašnic. Po ljubljanskem potresu leta 1895, obeh svetovnih vojnah in še posebej po nacionalizaciji po drugi svetovni vojni je začela postopno propadati. Čeprav je bila pozneje razglašena za kulturni spomenik, njeno stanje ni bilo ustrezno vzdrževano.Prelomni trenutek v njeni zgodovini se je zgodil leta 1995, ko se je zaradi neustreznih gradbenih posegov porušil del stavbe; zrušila se je tretjina strehe, pri čemer so umrli trije ljudje. Ta tragedija je dokončno razkrila nevarno stanje objekta in močno vplivala na razprave o njegovi prihodnosti. Kljub nasprotovanju dela strokovne javnosti je bil Kolizej leta 2011 porušen, na njegovem mestu pa danes stoji sodoben kompleks Schellenburg.Pisateljica Helena Koder, nekdanja televizijka, ki je svoje poklicno življenje posvetila predvsem scenaristiki in režiji dokumentarnih filmov, je nedavno izdala knjigo z naslovom Kolizej, ki jo je ilustrirala Helena Tahir. Vsebino kolizejskih osebnih zgodb in zgodovine pa je že leta 1984 predstavila v dokumentarnem filmu. Helena Koder Kolizej razume kot metaforo širših družbenih sprememb. Njegov propad in rušenje odpirata vprašanja o odnosu do kulturne dediščine, o odgovornosti do skupnega prostora ter o tem, koliko smo kot družba sposobni razumeti preteklost in druge ljudi, ki so v teh prostorih živeli. Fotografija: Anton Jurman – Ljubljanski Kolizej (sredi 19. stoletja) Wikipedija

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Dejan Kaloper. Knjiga filozofa Milosava Gudovića Jež in polž, Hermenevtična basen skrivnosti je resno strokovno delo z vsem zahtevanim znanstvenim aparatom – od seznama literature do stvarnega in imenskega kazala ter povzetka v dveh jezikih. Recenzenta sta bila Brane Senegačnik in Luka Trebežnik, spremno besedo je napisal Alen Širca. Avtor interpretira stališča francoskega filozofa judovskega rodu Jacquesa Derridaja in nemškega filozofa Maxa Schelerja. Derrida se je v zgodovino filozofije zapisal kot pobudnik destruktivizma, Scheler pa je bil personalistični fenomenolog. Gudović z vidika hermenevtike natančno in zbrano bere nekatera njuna dela in temeljito razlaga pojmovanje poezije, se pravi Derridajevo sklicevanje na ježa in Schelerjevo na polža. V slikovitem, vendar vsebinsko in formalno doslednem pisanju je kar nekaj paradoksov, provokacij in obratov in opozoril, da ne vidimo prav – v resnici je drugače, kot se nekaj kaže navzven. Podobno pišejo slovenski lacanovci, pa tudi v filozofemih drugih strukturalistov, zlasti teoretskih psihoanalitikov, je bilo kar precej tovrstne svobode. Gudovićevo pozornost je vzbudil Derridajev kratki esej Kaj je poezija? iz leta 1988. V njem je dekonstruktivist zagotavljal, da se o pesništvu na področju filozofske razlage lahko govori le s šiframi in metaforičnostjo ter spodkopavanjem metafizične misli in njenega esencializma. Po temeljnem načelu dekonstrukcije je za vse igre pisanja značilna arbitrarnost, vsaka interpretacija je nova preizkušnja svobode. Arbitrarnost se izkazuje v samolastnosti odločitve. Odgovor na to Kaj je poezija? sledi logiki izvorne poíesis, ki presega meje jezikovne umetnosti. V teoretskem govoru o pesništvu izgine tisto, kar poezija je in kako se nam razkriva. Dekonstruktivno mišljenje, zgoščeno v sluteči odgovor, ne nadomešča literarne besede, ampak se prepoznava v zrcalu pesniškega. Derrida igro interpretacije enači z diktatom. Poezija govori sama, izgovarja samo sebe in odgovarja zase. Gudović poudarja, da se Derridajev nauk odpoveduje učenosti in védenju, izenačenim z znanjem. Dekonstruktivist je umetnik paradoksa, vseeno pa je poezija povezana z dolžnostjo sporočljivosti. Sporočanje brez naslovnika je nesmiselno. Poezija sama odgovarja na vprašanje o lastnem bistvu, in sicer tako, da pride v neskritost in kulturno orbito. Odgovarja zase in nase. /…/ Pesništvo je samo svoja privatna skrivnost. Milosav Gudović pomisli, da nas interpretacija Derridajeve negativne poetike pripelje do odločilne točke v njegovem zapletenem in metaforičnem odgovoru ter opuščanju institucionalnega pojmovanja poezije. Derridajev esej Kaj je poezija? je pravzaprav po naravi negativna in apofatična basen, v kateri je glavni junak jež, vržen na pot metaforizacije in apofatike. Apofatika pomeni zanikanje oziroma opisovanje tega, kar nekaj ni, namesto tega, kar je, in neposrednega opisovanja. Podoba ježa je vpeta v svobodno igro s filozofskim izročilom. Derrida z metaforo ogrožene živali skuša opisati lastno neprijetno razpoloženje in pokazati, da pravzaprav ne najde popolnega odgovora. Metafora po njegovem mnenju ni značilna samo za poezijo, temveč tudi za filozofijo kot metafiziko. Bivanje v metafori je podobno bivanju v svetu – v njem se vselej že nahajamo in ga razumemo. Prispodoba ježa je pisateljska domislica, ki namiguje na to, da je pesniška pisava vselej izvzeta iz vsakdanjega jezika. Običajna in vladajoča filozofska gramatika je ne moreta razvozlati. Gudović ugotavlja, da se Derrida bliža pesmi s tem, da se odreče interpretaciji. Njegova dekonstruktivna in negativna poetika je brez vednosti in onstran vednosti. Derrida nikoli ni skrival tega, da je bil pod močnim Heideggerjevim vplivom. Nenavadno pa je, da je pesem umestil v srce in svetoval, naj se je naučimo na pamet. Gudović se poglablja tudi v personalistično fenomenologijo Maxa Schelerja, zlasti v njegovo pojmovanje reda ljubezni, latinsko ordo amoris. Po Schelerjevem mnenju je največji dosežek, da človek stvari ljubi tako kot Bog. Zamisli se nad polžem in njegovo hišico. Polževa hišica je torej metafora počasnega gibanja celotne paradigme, na kateri temelji resnično samozrenje osebnosti. Človek nikoli ne zmore – naj se še tako trudi – odvreči vrednostnega bremena. Človek je v marsičem, zlasti v elementih skrivnostnosti, podoben polžu, seveda pa je tudi meta(ontološko) privilegiran in poklican k transcendiranju svetnih danosti. Gudović se na koncu vpraša, kaj naj bi pri vsem tem, kar je predstavil, počela interpret kot nemi opazovalec ali zapisovalec in tolmač. Morda ima v mislih samega sebe. Na hitro bi zapisal, kaj je videl in slišal, kar se mu je zazdelo, kajti takšen splet dogodkov in idej – o tem ne bi niti za hip podvomil – je poseben provokativen fenomen. /…/ Tolmač je ves čas v zadregi in nevarnosti, da tudi njegovo kratko delo o zgoščenem delu ostane zapleteno, nedokončano. Pisec spremne besede, literarni teoretik Alen Širca, se sprašuje, ali dobrega pisca in umetnika nasploh ne spoznamo prav po dobrih metaforah, primerjavah, alegorijah, simbolih, prilikah in parabolah. Na njegovo vprašanje je mogoče odgovoriti, da smo vse to lahko prebrali v knjigi Jež in polž Milosava Gudovića. Njegovo filozofiranje res zahteva precej zbranosti, vendar je tako izzivalno in poglobljeno, da ga tisti, ki še vedno ljubimo filozofijo, tako kot jež ali polž, pravzaprav kot njuni samici, z zanimanjem in veseljem vzamemo v roke in za nekaj časa pozabimo na razburkano dogajanje okrog sebe.

Še zadnjič smo se srečali s pričevalcem Ivkom Spetičem iz Ilirske Bistrice. Predstavili smo njegova zrela leta, v katerih je bil ob poklicnem delu izjemno dejaven na kulturnem področju. Sodeloval je pri ustanavljanju in vodenju številnih kulturnih društev, literarnih sekcij in uredništev. Njegovo literarno ustvarjanje obsega poezijo in kratko prozo, objavljal je v številnih revijah in zbornikih, do danes pa je izdal več kot trideset knjig.

Pater Arturo Sosa, generalni predstojnik Družbe Jezusove, je 17. februarja letos imenoval patra Marjana Kokalja za novega provinciala Slovenske province Družbe Jezusove. Funkcijo bo od sedanjega provinciala p. Mirana Žvanuta prevzel na binkoštni ponedeljek 25. maja. Njegovo imenovanje odpira več pomembnih vprašanj: kaj danes pomeni voditi jezuitsko skupnost v Sloveniji, kakšni so izzivi redovnega in duhovnega življenja ter kako jezuiti vidijo svoje poslanstvo v Cerkvi in družbi. P. Marjan Kokalj je bil povezan s kulturo, jezikom, etnologijo in tudi s Škofjeloškim pasijonom. Pozneje ga je pot vodila v filozofski in teološki študij, v duhovništvo, v skupnostno življenje ter v različne odgovorne službe znotraj jezuitskega reda.

V času Radijskega misijona lahko v Kulturnih utrinkih poslušate molitve in duhovno poezijo svetega Frančiška Asiškega. Njegovo najbolj znano pesniško delo je Hvalnica stvarstva, Sončna pesem ali tudi Pesem bratu soncu, ki velja za eno prvih literarnih besedil v zgodnji italijanščini. V njej Frančišek nagovarja sonce, luno, veter, vodo, ogenj in zemljo kot brate in sestre.

Kaj je mehko mesto? Svetovno priznani škotski arhitekt in urbanist David Sim piše o pomenu dostopnosti v mestnem okolju, vnašanju narave in posluhu za podnebne spremembe, prožnosti za spreminjanje namembnosti skozi čas, pa ustvarjanju pogojev za druženje. Njegovo uspešnico Mehko mesto smo zdaj dobili tudi v slovenskem prevodu. Predstavljamo tudi razstavo "Od Picassa do van Gogha – mojstrovine iz Umetnostnega muzeja v Toledu. Slikarske zgodbe od abstrakcije do impresionizma". Razstava v Muzeju Svete Katarine v Trevisu obširno predstavlja zbirke tega ameriškega muzeja z eksponati, ki nikoli doslej niso zapustili matičnih galerij.

V 65. letu starosti je včeraj (10. marca 2026) umrl slovenski zdravnik, predavatelj, pesnik in esejist dr. Alojz Ihan. Slovenska medicina je izgubila izjemnega strokovnjaka, slovenska literatura pomembnega ustvarjalca, slovenska javnost pa pronicljivega razlagalca znanosti in sveta. Alojz Ihan se je rodil leta 1961 v Ljubljani, kjer je diplomiral in doktoriral na Medicinski fakulteti. Specializiral se je za bolezni imunskega sistema in od leta 2006 kot redni profesor predaval na Univerzi v Ljubljani. Jedro njegovih raziskovalnih naporov je bilo usmerjeno v prepoznavanje redkih imunskih bolezni pri otrocih in v razvoj naprednih celičnih terapij za zdravljenje raka. Njegovo delo je premikalo meje slovenske medicinske znanosti; odmevalo je tudi med strokovnjaki v tujini. V zavest najširše domače javnosti je stopil v času epidemije koronavirusne bolezni kot eden izmed nepogrešljivih strokovnjakov, ki nam je pojasnjeval, kako se zoperstaviti širjenju okužb. Alojz Ihan je namreč imel izreden dar, kako zapletene znanstvene in širše družbene pojave tolmačiti na komunikativen, razumljiv in človeški način. Seveda pa njegova intelektualna zapuščina presega polje medicine oziroma znanosti. Bil je tudi eden naših najbolj branih in vplivnih pesnikov. Srebrnik, njegov prvenec s sredine 80-ih, za katerega je prejel nagrado Prešernovega sklada, predstavlja pomemben mejnik v zgodovini slovenske literature. O svojem delu, razpetem med znanostjo in umetnostjo, je v intervjuju za našo televizijo pred leti povedal, da je pravzaprav iskanje smisla. Naša skupnost – slovenska družba – bo Ihanovo znanstveno in umetniško besedo, njegovo jasno, zavzeto in humano intervencijo v javni prostor v prihodnje še kako pogrešala. Foto: dr. Alojz Ihan/ BoBo

Pogovor Nikolaja Kopernika ne predstavlja kot radikalnega revolucionarja, temveč kot konservativnega učenjaka, ki je s heliocentrizmom poskušal antični astronomiji povrniti izgubljeno estetsko harmonijo. Njegovo delo je gnala želja po odpravi matematične »grdote« takratnega sistema, k čemur so ga spodbudile humanistične kritike astrologije in nova dognanja o geometrijski nujnosti gibanja planetov. Čeprav je Kopernik s premikom Zemlje iz središča vesolja nehote porušil dotedanjo metafizično podobo sveta, se prava veličina njegove zapuščine skriva v pogumu uma, ki je z matematiko presegel omejenost čutnega zaznavanja. Njegova vizija se je dokončno izpolnila šele s Keplerjevim odkritjem eliptičnih tirnic, ki so dokončno nadomestile tisočletni ideal popolnih krogov. Izvorni članek: Nikolaj Kopernik - napačen razlog za pravo revolucijo Dialog je ustvarjen s pomočjo orodja NotebookLM.

Najučinkovitejši branik pred širjenjem laži, neresnic, medsebojnega sovraštva in predsodkov so sočutni ljudje, ki znajo kritično in analitično misliti, ločiti mnenja od dejstev, laž od resnice, refleksen odziv od razmisleka ter se znajo vživeti v miselni in čustveni svet soljudi. Branje knjig je pri razvoju tovrstnih sposobnosti osrednjega pomena, je zapisano v Manifestu o branju za 21. stoletje, ki so ga pripravili ob prvem nacionalnem dnevu branja. Njegovo geslo je Branje je veselje. V oddaji tudi o knjigi Naši temelji in okviri, Slovenci in Slovenija v zgodovini ter premieri predstave Amo essere v SNG Nova Gorica.

Ajatola Ali Hamenej je mrtev, je po včerajšnjih ameriško-izraelskih napadih na Iran dejal ameriški predsednik Donald Trump. Njegovo smrt so pozneje potrdili tudi iranski državni mediji. Strani si medtem še vedno izmenjujeta udarce, o razmerah na Bližnjem vzhodu pa je sinoči razpravljal tudi Varnostni svet Združenih narodov. Generalni sekretar OZN Antonio Guterres je na nujnem zasedanju obsodil ameriške in izraelske napade na Iran, obenem pa tudi iranske povračilne napade. Več po drugih poudarkih oddaje: - Vatikan objavil seznam papeževih potovanj v tujino - Mednarodna raziskava TRAILS4SOIL o regeneraciji tal s slovenskim sodelovanjem - V Črnomlju so sinoči odprli prenovljen Kulturni dom

Jovanovo Evangelje 1 glava stihovi 10-14Na svetu beše, i svet kroza Nj posta, i svet Ga ne pozna. K svojima dodje, i svoji Ga ne primiše. A koji Ga primiše dade im vlast da budu sinovi Božiji, koji veruju u ime Njegovo, Koji se ne rodiše od krvi, ni od volje telesne, ni od volje muževlje, nego od Boga. I reč postade telo i useli se u nas puno blagodati i istine; i videsmo slavu Njegovu, slavu, kao Jedinorodnoga od Oca.

Piše Sanja Podržaj, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice. Nič novega. Toda tokrat ni sam, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti utopljene mladenke. Dramatičen začetek novega romana literarnega zgodovinarja, publicista, urednika in pisatelja Aljoše Harlamova Dohtar in Povodni mož se zvrtinči v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne – odgovor ni Povodni mož. Dohtarja po eni strani spoznamo kot stereotipno predstavo Franceta Prešerna, ki se je ugnezdila v našo kolektivno zavest. Njegovo življenje se vrti okrog veseljačenja s prijatelji, medtem ko opravlja službo pravnika v odvetniški pisarni Blaža Crobatha in tolče revščino. Zanj skrbi njegova vdana sestra Katra, ki mukoma prenaša njegove muhe in ga spodbuja, naj poskusi vsaj kaj privarčevati, da bo lahko odprl svojo advokaturo. Ves denar porabi za pijačo, zato naokrog hodi razcapan in drži se ga slab sloves. A kot pesnik je genialen – in za pesnike se spodobi, da so trpinčeni, nesrečni in predvsem nesrečno zaljubljeni. Podoba, ki se je verjetno zapekla v spomin več generacij, je Prešeren, ki ga je v biografskem filmu Pesnikov portret z dvojnikom izvrstno upodobil igralec Pavle Ravnohrib. Tam je bil prikazan kot arhetipski romantični pesnik, vendar literarna zgodovina in komparativistika kažeta nekoliko drugačno sliko. Vsak, ki se ukvarja s pisanjem, ve, da gre za trdo delo, ki zahteva tudi veliko študija in tehnične spretnosti, še posebej pri strogih pesniških oblikah, kot so sonet, gazela, glosa in druge forme, prek katerih se je izražal Prešeren. Danes vemo, da je imel veliko zaslugo pri tem jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop, ki je Prešerna seznanjal s trendi v svetovni književnosti in ga spodbujal, naj jih posnema. Z ozirom na to je zelo verjetno, da ljubezen do Julije Primic ni bila tako usodna, ampak je šlo bolj za zgledovanje po poeziji italijanskega renesančnega pesnika Francesca Petrarce, za katerega je značilno čaščenje in oboževanje nedosegljive ženske. To je za svoj roman spretno izkoristil Aljoša Harlamov, saj je v njem naročnica sonetnega venca kar Julijina mama, podjetna vdova Julijana Hartl. Sonetni venec naj bi namreč vzbudil zanimanje za njeno hčerko med bogatimi snubci. Prav tako Harlamov v romanu prikaže, kako bi lahko nastajal Krst pri Savici. Pesnika k pisanju spodbuja prijatelj Čop, nevrotičen izobraženec, ki ves čas tiči med knjigami. Dohtar v romanu pa ves čas išče rešitve, kako bi epsko lirsko pesnitev zaključil. Zaradi ostrega analitičnega uma, natančnosti in discipline, ki jo terja takšno delo, pa je Dohtar primeren tudi za detektiva. V tej vlogi se znajde, ko sklene dogovor s skrivnostnim Metternichovim odposlancem z Dunaja. Ta ga ne bo obtožil za umor dekleta, s katerim so ga našli na bregu Ljubljanice, če v desetih dneh najde pravega morilca. Izkaže se, da Dunajčana ne zanima samo smrt nesrečne mladenke, temveč predvsem delovanje ljubljanske prostozidarske lože Prijateljev Rimskega kralja in Napoleona. Sprva celo misli, da je tudi Dohtar del te lože. Harlamov je v zgodovinski plati romana prikazal zanimivo obdobje, ko se je v izobraženskih krogih že začela oblikovati neka nacionalna zavest, obstajalo pa je več struj, ki so prihodnost naroda in jezika videle zelo drugače. Dohtar je v romanu glede tega precej nevtralen, kar bralkam in bralcem omogoča dober razgled po različnih scenarijih, ki bi se lahko odvili. Sam se ima namreč predvsem za Kranjca in kot Kranjce razume pač vse ljudi, ki živijo na Kranjskem, ne glede na to, kateri jezik govorijo. S Čopom se o poeziji pogovarjata v nemščini, njun skupni cilj pa je prek poezije povzdigniti kranjski jezik. Drugače je razvoj jezika na ozemlju današnje Slovenije na primer videl Stanko Vraz, ki tudi nastopa v romanu. Zagovarjal je ilirizem, torej bližanje kajkavščini in nato poenotenje južnoslovanskih jezikov. Polemike o jezikovnem vprašanju, ki sta jih imela s Prešernom, so se ohranile v pismih. To je samo en primer, kako živo in prepričljivo je zastavljeno zgodovinsko ogrodje romana, v katerem spoznamo tudi nekatere druge kulturnike tistega časa, s katerimi je Prešeren prijateljeval: poleg že omenjenega Čopa so tu še trgovec, zbiratelj in mecen Andrej Smole, pesnik in urednik Miha Kastelic ter slikar Matevž Langus. In niso vsi predstavljeni v najboljši luči, zaradi česar so kot literarni liki ne le prepričljivi, temveč tudi zanimivi in zabavni. Takšen je tudi celoten roman, ki se kljub zgodovinskosti ne jemlje preveč resno in nas na številnih mestih uspe nasmejati. To gre verjetno pripisati tistemu domišljijskemu delu, ki je dopolnil in literariziral zgodovinsko podstat. Tako lahko beremo posrečene odlomke, ki na zbadljiv in domiseln način povezujejo Prešernov čas z našim: »Mladi Ljubljančani so, če je bilo verjeti nerganju njihovih staršev, že cele dneve preživeli za zasloni. Preizkušali so nove modne kroje, ki so jih dali šivati po spominu z izletov v Trst, nove kombinacije, si posojali, pomerjali to in ono in se nenehno hodili preoblačit.« Dohtar in povodni mož ni prvi roman o Francetu Prešernu, pred Harlamovom so o njem pisali Anton Slodnjak, Ilka Vašte, Mimi Malenšek, Ivan Sivec … A prvič beremo roman, ki ni zgolj biografski, ampak Prešerna preoblikuje v polnokrven literarni lik. In prvič beremo roman, v katerem je slovenski literat predstavljen kot amaterski detektiv. Vendar pa to ni nekaj novega v svetovnem merilu, saj so različni avtorji za like v svojih zgodovinskih kriminalkah uporabili Agatho Christie, Arthurja Conana Doyla, Oscarja Wilda, Charlesa Dickensa, sestre Brönte in druge. Kriminalni žanr se je med slovenskimi avtorji že dodobra razcvetel in pravi čas je, da se razveja tudi v podžanre, kot je zgodovinska kriminalka. France Prešeren se torej prelevi v detektiva, to, da je v romanu imenovan Dohtar, pa nam omogoča, da se vseeno distanciramo od ustaljene podobe pesnika, ki jo gojimo kot narod. Preiskavo začne pod prisilo Dunajčana, ki se predstavlja z različnimi imeni, a kmalu v njej začne uživati. Sledi ga nemalokrat vodijo v slepo ulico, na napačno pot ga želi speljati tudi Dunajčan, ki ga skuša prepričati, da je umor dekleta povezan s framasonsko ložo. Dunajčan in Dohtar med preiskavo spleteta nenavadno vez, zdi se, da oba uživata tako v raziskovanju skrivnosti kot tudi v intelektualnih pogovorih o svobodi, poeziji, politiki in pravičnosti, v katere se zapletata. Hkrati pa se Dohtarju s preiskavo odpira tudi drugačen pogled na Ljubljano in njeno družbo. Odkriva, da svojih bližnjih prijateljev le ne pozna tako dobro, kot si je mislil, in da vsak nekaj skriva. Ko Dohtar umorjeno dekle poveže z izginotjem dveh drugih mladih Ljubljančank, sum pade tudi na tiste, ki jim najbolj zaupa. Ko nazadnje pride do odgovora, še sam ne more verjeti resnici in roman se konča prav tako dramatično, kot se je začel. Dohtarju se primer razrešuje na podoben način kot piše pesmi. Po dolgem premlevanju, iskanju možnih povezav, ki ga vodijo tudi v napačne smeri, se nenadno zgodi preblisk, ko na primer nekdo reče nekaj, kar v njem vzbudi nek spomin ali vtis. Na takšen način vročično zaključi Krst pri Savici, navdihnjen od muz ali vina, in na takšen način se mu tudi izkristalizira, kdo je morilec. Tovrstni momenti se kar nekajkrat ponovijo in to lahko romanu tudi očitamo. S tem se nekako vrača k podobi trpinčenega genija, poleg tega pa po nekaj ponovitvah takšen način razkrivanja novih sledi in dokazov postane predvidljiv, nedomišljen in monoton. Kljub temu pa tega romanu ne moremo zares zameriti, saj ima toliko drugih odlik: inovativno zgodbo, izdelano zgodovinsko ozadje, izbran in bogat jezik, s katerim nam živo slika tako prostor in čas kot tudi like in dogajanje, napetost, duhovitost … skratka vse tisto, zaradi česar je branje vznemirljivo in zabavno. Vse, kar si od žanra tudi želimo.

Tik pred državnim kulturnim praznikom tokrat začenjamo tedenski pregled z napovedjo koncepta večerne državne proslave v ljubljanskem Cankarjevem domu, ki jo režira lanski Prešernov nagrajenec Dragan Živadinov, nadaljujemo pa s petkovo slavnostno otvoritvijo prenovljene Prešernove rojstne hiše v Vrbi na Gorenjskem. Bolj podrobno smo se tokrat lotili dveh razstav, večje, ki jo je v prostorih ljubljanskega Cankarjevega doma pripravil Narodni muzej Slovenije, z naslovom »Čivki iz preteklosti: Slovenska arheologija skozi zvoke, simbole in prve zapisane besede«. Obiskali smo tudi ljubljansko Galerijo Vžigalica, kjer so te dne odprli razstavo z naslovom »Avantgarden 3.0.« akademske slikarke Tanje Vojinović, opozarjamo pa še na izstopajočo razstavo v Ljubljani in posvetovanje o kulturni dediščini. Za zaključni del smo pripravili malce obširnejšo napoved 12 gledaliških predstav lanskega leta, ki jih je selektorica Kaja Novosel izbrala za t.im. »tekmovalni del« letošnjega že 61. Borštnikovega srečanja, ki bo junija v Mariboru.

Borilne veščine so tako rekoč vse življenje njegova ljubezen. Gospod Alojz Miklavčič, borec v različnih zvrsteh borilnih veščin, je bil tudi nemški državni prvak in dosegal mednarodne uspehe. V Slovenijo je pripeljal borilno veščino Pon-Do-Kwan, ustanovil klub in tako vzgojil vrsto svetovnih in evropskih kikboksarjev. Njegovo znanje je bogato, podlaga za vse pa je velika ljubezen do tega športa. V zadnjih dneh lanskega leta je Gospoda Alojza Miklavčiča pred mikrofon povabila Lucija Fatur.

Gost tokratnega sredinega intervjuja bo dr. Svanibor Pettan, mednarodno uveljavljen etnomuzikolog in dolgoletni profesor ter vodja katedre za Etnomuzikologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Je tudi eden od utemeljiteljev aplikativne etnomuzikologije. Njegovo delo zaznamujejo poglobljene terenske raziskave v različnih kulturnih okoljih – od jugovzhodne Evrope, Bližnjega vzhoda in Afrike do Azije, Avstralije ter Severne Amerike. Kako se spominja prvih terenskih raziskovanj, začetkov in razvoja etnomuzikologije pri nas in predsedovanja Mednarodnemu združenju za tradicije glasbe in plesa, nam bo v sredinem Intervjuju zaupal dr. Svanibor Pettan ob koncu svoje dolgoletne akademske poti. Gosti ga Tina Žun.

Ameriška vojska je davi napadla Venezuelo in ugrabila predsednika Nicolasa Madura. V Združenih državah ga čaka sodba, očitajo pa mu dejanja, povezana z drogami in terorizmom. Pentagon novih napadov ne načrtuje, mednarodna skupnost pa v odzivih poudarja bolj ali manj to, da spremlja dogajanje. Venezuelski obrambni minister Vladimir Padrino je dejal, da svobodna, neodvisna in suverena Venezuela z vso močjo zavrača prisotnost tujih sil. V luči napada je pozval mednarodno skupnost, naj obsodi dejanja ameriške administracije, saj da je več kot očitno kršila določbe Združenih narodov in mednarodnega prava. Ostali poudarki oddaje: - V Švici po požaru identificirali večino poškodovanih in štiri smrtne žrtve. - Plačna vrzel med spoloma po novi zakonodaji ne bi smela presegati petih odstotkov. - Obračunska moč pri oskrbi z elektriko odslej določena glede na profil odjemalca.

Mladost Pesem Prijateljstvo, s kratico MPP, je katoliški študentski pevski zbor, ki deluje v Ljubljani v Župniji Ljubljana - Marijino oznanjenje na Tromostovju pri bratih frančiškanih. Zbor šteje 92 aktivnih članov – pevcev in pevk ter instrumentalistov (cajon, klaviature, akustična kitara, bas kitara, violina). Člani zbora prihajajo iz vseh regij Slovenije. Zbor je tekom svojega obstoja postal nepogrešljivi člen sredinih študentskih večernih maš. Njegovo orodje za slavljenje in oznanjevanje evangelija je pesem, prijateljstvo med člani zbora pa presega samostanske zidove. Zbor je stalnica pri študentskih mašah že 30 let. Nekaj članov zbora (Niko Rovtar, Katarina Kokalj, Jakob Kavčič, Klara Štukelj) na čelu z zborovodkinjo Ano Pučnik in duhovnim vodjo, mladim frančiškanskim bratom Filipom Mlinarjem, je Liana BUršič gostila v studiu 51 nacionalnega radia za iskreno debato o njihovem doživljanju Božiča, katoliške vere, pomena glasbe in skupnosti v njihovih mladih življenjih. V oddaji lahko slišite tudi dve njihovi pesmi.

Poljanski rokopis sodi med najdragocenejša odkritija slovenskega rokopisnega izročila. Delo je veljalo za igubljeno, leta 2008 pa so ga našli v kmečki hiši v Poljanski dolini. Njegovo ponovno odkritje in izjemno znanstvenokritično izdajo, ki je luč sveta ugledala letos, bosta predstavila urednika izdaje in letošnja prejemnika Trubarjevega priznanja, doc. dr. Matija Ogrin in doc. dr. Andrejka Žejn.

Slikar, performer in vsestranski umetnik Yoshio Nakajima ustvarja že sedem desetletij. Pri štirinajstih letih je pobegnil od doma in se v iskanju svojega lastnega umetniškega izraza iz vaškega okolja preselil v velemesto, Tokio. Na začetku ustvarjalne poti sta ga navdihovala dadaizem in takrat sodobna japonska umetniška skupina Gutai. Pozneje se je preselil v Evropo, kjer živi in dela še danes. Navkljub častitljivi starosti, Nakajima ima kar 85 let, je na povabilo Galerije Vžigalica prišel v Ljubljano in svojo retrospektivo Umetnost je vedno naslednja možnost odprl z dolgim in živahnim performansom skupaj z umetnico Chico Fukushima. Pred mikrofon smo poleg umetnika povabili tudi poznavalca Nakajimove umetniške prakse dr. Williama Marottija, profesorja zgodovine na Univerzi Kalifornije v Los Angelesu. Na povabilo oddelka za japonologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je Marotti ob razstavi pripravil tudi predavanje o Nakajimovem ustvarjanju. Nakajima je ustvarjal v obdobju, ki je bilo zaznamovano z umetniškim in političnim vrenjem. Njegovo delo simbolizira takraten izstop umetnikov iz muzejev in galerij ter upor proti konformizmu. Yoshio Nakajima, Ginza, Tokio, Japonska, 2023 © foto Sakae Okatomi / Arhiv družine Nakajima (izrez)

Dobrega kralja Leonarda so neprestano napadali sosednji kralji. Njegovo življenje je bilo neprestano v nevarnosti. Nekega dne so mu njegovi ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Gost oddaje je dr. Matej Meterc, glavni urednik Slovarja pregovorov in sorodnih paremioloških izrazov. Njegovo delo paremiologa je pravo detektivsko delo, saj odkriva množico pomenov, ki jih vsebujejo pregovori, reki, velerizmi, antipregovori, vraže ... Med najtršimi orehi, s katerimi se srečuje, je pregovor Dolga ljubezen, gvišna bolezen, saj ni popolnoma jasno, kaj vse lahko pomeni (ponovitev).

Afrodita Hebar Kljun že trideset let ustvarja s čipkami. Povedla bo, kako se je srečala z njo in zakaj jo še vedno navdihuje. Vključena je tudi v Združenje slovenskih klekljaric. Njegovo osnovno poslanstvo je ohranjanje čipkarstva, širjenje znanja in spodbujanje razvoja na tem področju. S tem namenom organiziramo razstave, klekljarske natečaje in izdajamo klekljarsko revijo Čipkarski bilten.

Njegovo veličanstvo, kralj Jurij, je bil zelo žalosten. Zdravja, služabnikov in služabnic, pijače in jedače, moči in priljubljenost je imel več, kot si je ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Tomislav Šunjka gost je Vladimira Stankovića u 194. epizodi podkasta Biznis priče.

V oddaji Moja zgodba lahko že drugič prisluhnete vosovskemu likvidatorju Francu Stadlerju Pepetu, ki se je spominjal delovanja varnostno-obveščevalne službe OF med drugo svetovno vojno V Ljubljani. Njegovo pričevanje je komentiral znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič. Stadler oživlja spomine na začetke organiziranja VOSa, na atentate ter pomembne operacije, kot so reševanje aktivista Toneta Tomšiča iz italijanskega zapora, sledenje in umor industrialca Avgusta Praprotnika, ter reševanje načelnice VOS Zdenke Kidrič Marjete iz bolnišnice.Citat iz oddaje o umoru Avgusta Praprotnika:Grupa se je odločila, da izvede justifikacijo v Tavčarjevem hramu v bifeju. Avto je bil v Tavčarjevi ulici s šoferem varnostnikom. Streljal je Štefan (Brajnik). Umik je branil Štefan Babnik. Vsi trije so se začeli umikati v avto, ki ga je vozil Pangrc Ludvik. Praprotnik je imel spremljevalca zaščitnika, ki je bil naš agent, ki je potem, ko je avto že krenil streljal, v smeri umika avta in opozoril Italijane, ki so bili blizu sodnije. Videli so, da avto drvi proti Titovi in s puško ustrelili v karoserijo avtomobila. Naboj se je odbil in ranil Štefana Babnika tako, da mu je raztrgal črevesje. Tako je bil prepeljan v Neubergerjevo ambulanto na Vilharjevo cesto. Po akciji sem se sestal s Štefanom Babnikom, da prevzamem pištolo, ki jo je imel Babnik Štefan na akciji. Pri Neubergerju sem našel Štefana ležati na ozki operacijski mizi. Ležal je na hrbtu s skrčenimi koleni v krčih in mukah. Vprašal me je, če je akcija uspela, ali je ta izdajalec padel. Odgovoril sem mu, brez skrbi, da je, sigurno. Dal mi je pištolo, ki je bila na mizi ob njem, da jo odnesem na varno. Bila je to španska pištola. Vprašal sem profesorja Lavriča, (takrat nisem vedel, kdo je. To sem zvedel šele po vojni, ko sem se z njim seznanil. Vedel pa sem, da je naš, ker je bil to naš punkt), naj mi pove, kako je Štefan. Povedal je, da noči ne bo preživel.

Na Prvem programu Radia Slovenija 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami. Nocoj bomo premierno slišali pravljico Mila in vsevedni velikan avtorice Tine Vrščaj. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! leta 2021. O prijateljstvu med deklico Milo in orjakom z velikim srcem nam bo pripovedovala igralka Nataša Barbara Gračner. Mila se je nasmehnila. Kakšne orjaške besede! Velikanova usta najbrž sploh ne poznajo majhnih besed. Mila je sedla v travo in se naslonila na njegov trebuh. Njegovo dihanje jo je premetavalo kot razburkano morje, ampak to jo je zabavalo. Orjaka je pocukala za majico. »No, zakaj ne vidim?« Pripoveduje: Nataša Barbara Gračner. Avtorica besedila: Tina Vrščaj. Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič. Mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Režiserka: Špela Kravogel. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 01 Radia Slovenija, avgust 2025.

Dr. Shreepad Khedekar je priznati stručnjak u oblasti klasične homeopatije. Po struci lekar, dr Khedekar je studirao medicinu i homeopatiju u Indiji. Njegovo iskustvo i znanje čine ga autoritetom u ovoj oblasti, među njegovim pacijentima su i brojne poznate ličnosti poput Novaka Đokovića, Miloša Teodosića, Marka Pantelića i drugih._______________________________________________________________________________________________

Bolgarski pisatelj Georgi Gospodinov je letošnji prejemnik nagrade vilenica. V utemeljitvi med drugim beremo: "Njegovo pisanje, obsedeno z družbenimi in zgodovinskimi dogodki ter osredinjeno na nevidnega posameznika, je mestoma nepredvidljivo in fragmentarno, a se mojstrsko zliva v celoto, tenkočutno, tudi nežno in prežeto s (črnim) humorjem." Z Georgijem Gospodinovim se je pogovarjala Staša Grahek. V oddajo sta vključena odlomka iz kratke zgodbe Georgija Gospodinova z naslovom Slepa Vajša iz knjige In druge zgodbe - v prevodu Boruta Omerzela bo kmalu izšla pri Cankarjevi založbi v zbirki Moderni klasiki. Bralec: Jure Franko, ton in montaža: Vito Plavčak. Foto Željko Stevanić, IPF

Še zadnjič to poletje se oziramo proti prejšnji sezoni Frekvence X, v kateri sta Neža Borkovič in Ajda Kus raziskovali naš spomin ter ugotavljali, kaj vse zmore forenzična znanost in kako bi zvenela znanost, če bi podatke namesto s sliko predstavljali z zvokom. Evoluciji življenja na kopnem sta se posvetili z zgodbo o jajcih, naših "čašah nesmrtnosti", in se čudili temu, kar je ostalo od naših veličastnih ledenikov.Bližnjice do omenjenih epizod: Na kraju "zločina" forenzične znanosti Slovo ledenikov: Kako bodo videti Alpe brez belega klobuka? Spomini nas gradijo, brez njih izgubimo sami sebe Kako zveni znanost? Njegovo veličanstvo: Jajce

Dave Ryan je Irec, ki se že več kot desetletje "bojuje" s slovenščino. Njegovo pot učenja slovenščine smo lahko spremljali tudi v skoraj 300 epizodah radijske igre Dave's Challenge: Let's learn Slovene na Radiu Si, na katerem dela tudi kot novinar. Kakšno je danes njegovo znanje slovenščine in kaj mu še vedno povzroča preglavice, izveste v tokratnem Jezikanju.

Jajca so izvor kar 90 odstotkov vseh organizmov na Zemlji. Skrbijo za preživetje vrst, zato lahko rečemo tudi, da so naše čaše nesmrtnosti. Zato se tokrat podajamo v neverjeten svet jajc, v katerem iščemo najstarejše, pa tudi največje, najmanjše in najbolj nenavadno. Lahko rečemo tudi, da iščemo dlako v jajcu.Sogovorniki: dr. Peter Trontelj, zoolog in evolucijski biolog z Oddelka za biologijo ljubljanske Biotehniške fakultete, Urška Kačar in Mojca Jernejc Kodrič, kustosinji v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Zapiski: Jules Howard Epizoda Ri Science Podcast o jajcih Kokoš ali jajce?

O našem nenavadnem rojaku, ki se je preselil v argentinsko Patagonijo in si med Mapuči ustvaril družino s sedemnajstimi otroki, ter tam ob trdem delu in preprostem življenju preučeval njihov jezik in mišljenjePred slabim stoletjem in pol se je slovenskim staršem v Zagrebu rodil človek, ki se je tik pred koncem študija - razočaran nad zahodno civilizacijo - preselil v Argentino in odšel v Patagonijo med indijansko pleme Mapuči, kjer se je poročil s poglavarjevo nečakinjo, imel kar sedemnajst otrok, v odročni andski vasi gojil ovce in razvil tekstilno obrt, spisal vrsto spisov o mapuškem pojmovanju različnih konceptov, kot sta prostor in čas, postal celo dopisni član argentinske akademije znanosti, na koncu pa brez vidnih znakov bolezni napovedal svojo smrt. Ta izjemen človek, ki ga lahko zasledimo pod imeni Janez, Ivan, Janko ali Juan Benigar, bo v središču tokratnih Sledi časa. Njegovo resnično nenavadno življenje in samosvoje mišljenje ter delo bomo spoznavali s pomočjo umetnostne zgodovinarke dr. Irene Mislej, ki je odraščala v Argentini, nato pa se preselila v Slovenijo in svoje življenje posvetila zgodbam naših izseljencev. Oddajo je pripravila Alja Zore. Vabljeni tudi k poslušanju preteklih Sledi časa, v katerih je gostovala Irene Mislej: Viktor Sulčič, Slovenec, ki je zasnoval stadion, na katerem si je ime ustvaril Maradona in oddaje Glasovi svetov, kjer smo z njo prepotovali burno zgodovino Argentine: »Argentina je shizofrena, kaotična dežela« foto: Janko Benigar z družino; Wikipedija, javna last (Diario Río Negro; Diario La Mañana del Neuquén; Sitio web de la Facultad de Turismo de la Universidad Nacional del comahue)

V epizodi 172 je bil gost dr. Jože Pirjevec, ugledni slovenski zgodovinar, akademik in avtor številnih del s področja zgodovine Evrope in Balkana. Njegovo raziskovalno delo se osredotoča na politične in družbene preobrate v 20. stoletju. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zgodovinske korenine Balkana Slovanske selitve in kulturni vplivi Verska prepričanja in širjenje krščanstva Vpliv tiskarskega stroja in protestantizma Osmansko cesarstvo in njegov vpliv Renesansa, humanizem in razsvetljenstvo Nacionalna identiteta in svetovni vojn Oblikovanje in izzivi Jugoslavije Gospodarske razlike in Evropska unija ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

Razstavo svojih velikih barvnih fotografij -, ki je na ogled v Mali galeriji Cankarjevega doma, je poimenoval Beli dim, rjav odblesk. Njujorški odsev je sicer še vedno zlat, a že malo odglancan, pravi Nik, ki je fotografijam dodal še tekst, nekakšne izpovedne haikuje. Na ulicah, v barih in klubih, se z njujorčani zlahka zapleteš v pogovor in tudi fotografiranje jim ni tuje. Nik Erik Neubauer je avtor dveh fotografskih knjig: Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat, ki je bila izbrana za najboljšo knjigo na Photo Festivala v Belfastu in knjigo Kje je After?, ki je prišla v ožji izbor festivala fotografije v Arlesu, knjiga je od lani naprodaj v njujorški knjigarni Printed Matter bookshop. Nik Erik Neubauer je član kolektiva Študio, skupaj pripravljajo časopis sodobne slovenske fotografije. Njegovo avtorsko delo zastopa Galerija Fotografija.

V epizodi 170 je bil gost dr. Boštjan Kobe, znanstvenik, ki je diplomiral iz kemije na Univerzi v Ljubljani, doktoriral v Teksasu in trenutno deluje v Avstraliji. Njegovo raziskovalno področje je strukturna biologija, s poudarkom na proteinih in imunskem odzivu. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Razvoj kristalografije Uporaba strukturne biologije Izvor življenja in evolucija Etična vprašanja pri genskem manipuliranju CRISPR tehnologija in njene posledice AlphaFold in prihodnost napovedovanja strukture proteinov ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

Ana María Arévalo Gosen je venezuelska fotografinja, ki živi v Madridu. Med drugim je dokumentirala življenje v ženskih zaporih Latinske Amerike in fenomen najstniškega starševstva v Venezueli. Sodeluje tudi s Pulitzerjevim centrom, New York Timesom in National Geographicom. Leta 2016, leto dni po poroki, je soprog Filip zbolel za rakom na modih. Njegovo pot do ozdravitve in njuno življenje je fotodokumentirala. Takrat je zares spoznala, kako delati. Ljudi mora fotografirati z enako ljubeznijo in spoštovanjem, kakor je tudi svojega soproga, pojasnjuje.Zapiski: Osebna spletna stran Ana María Arévalo Gosen na Instagramu Women behind the lens: capturing the ‘eternal days’ of female inmates in Venezuela These Nuns Were Excommunicated but Won’t Leave Their Convents Foto: Antonio Davila

Aleksandar Petković otkriva - kako izgraditi uspešnu karijeru kroz neobične puteve? U 301. epizodi Pojačala Ivan Minić ugostio je Aleksandra Petkovića. Prva od dve epizode koje će biti posvećene njegovom životu i radu bavi se njegovim odrastanjem, obrazovanjem i ranom karijerom. U opuštenom i prijateljskom razgovoru, Ivan Minić i Aleksandar diskutuju teme poput Aleksandrovog detinjstva u Kruševcu, njegovih prvih koraka u svetu računara i tehnike, do uspeha u marketingu i digitalnim strategijama. Od ranog detinjstva Aleksandrova radoznalost prema tehnologiji se razvija uz podršku majke, nastavnice informatike, i kroz iskustva sa računarima poput ZX Spectruma. Njegovo aktivno učešće u izviđačima, ljubav prema ragbiju, i interesovanje za radio-amaterizam dalje izgrađuju njegov karakter i strast za učenjem. Posebno je zanimljiv segment o njegovim studentskim danima na Elektronskom fakultetu u Nišu, gde je balansirao između studiranja i angažmana u velikim organizacijama i korporacijama. Uprkos izazovima, uključujući i bombardovanje 1999. godine, Aleksandar se dokazao kao neko ko se neprestano razvija, a njegova priča ukazuje na značaj upornosti i otvorenosti prema novim prilikama. Teme u epizodi: - Najava epizode - Početak razgovora - Kad porastem biću - Rani dani računara - Detinjstvo u izviđačima - Ragbi i radio amaterstvo - Fakultetski dani - Vrednost fakulteta - Poslovi tokom faksa - Zaključak razgovora Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/3CbvQGj Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN

Anton Codelli, vizionarski slovenski plemič in izumitelj, je bil pionir na področju avtomobilizma, radijskih komunikacij in televizijske tehnologije. Njegovo najpomembnejše delo je bilo vodenje izgradnje revolucionarne radijske postaje Kamina v nemški koloniji Togo, ki je omogočala komunikacijo med Afriko in Evropo. Njegov življenjski opus zajema tudi razvoj prvih radijskih postaj v Ljubljani, pionirsko delo na področju mehanske televizije ter pomemben prispevek k zgodnji filmski produkciji v Afriki.

Herman Potočnik Noordung, slovenski inženir ter pionir vesoljske tehnike, je v začetku 20. stoletja s svojimi revolucionarnimi idejami postavil temelje sodobne astronavtike. Njegovo "bivalno kolo" za umetno gravitacijo je navdihnilo generacije znanstvenikov in umetnikov. Poleg tehničnih dosežkov se je odlikoval tudi z razumevanjem človeške dimenzije vesoljskih potovanj, kar je podrobno opisal v svojem delu Problem vožnje po vesolju.

V Mariboru bo danes uradno zaživela nova stranka. Anže Logar namreč ustanavlja Demokrate - stranko, ki naj bi po njegovih besedah pritegnila tudi marsikoga, ki se doslej v strankarski politiki ni videl. Logar je sicer "nekaj novega", torej samostojno politično pot, napovedal takoj po predsedniških volitvah pred dvema letoma. Njegovo ločevanje od SDS, v kateri je deloval 25 let, pa je trajalo kar dolgo. Svoje delovanje je pred tem zastavil v Platformi sodelovanja, za prvo podobo nove stranke pa bo ob predstavljenih programskih izhodiščih zelo pomembno tudi, kdo se ji bo pridružil že takoj na začetku delovanja. V oddaji tudi: - Odbor za finance o dopolnilih k predlogu rekordnega proračuna za prihodnje leto. - Na enega od sedežev Mirovne misije v Libanonu padel topniški izstrelek. - Ukrajina pogovor med Scholzem in Putinom označila kot poskus popuščanja Rusiji.

Dr. Shreepad Khedekar je priznati stručnjak u oblasti klasične homeopatije. Po struci lekar, dr Khedekar je studirao medicinu i homeopatiju u Indiji. Njegovo iskustvo i znanje čine ga autoritetom u ovoj oblasti, među njegovim pacijentima su i brojne poznate ličnosti poput Novaka Đokovića, Miloša Teodosića, Marka Pantelića i drugih. _______________________________________________________________________________________________