Podcasts about Fotografija

Otrok naj ne bi spraševali, ali imajo rajši očeta ali mamo, oziroma komu bolj pripadajo. Žirovski govor pozna domiseln odgovor otrok na takšno vprašanje, čigav je, in sicer čigavsov. Da ima otrok čik v ustih, pa pomeni, da mu v ustih ostaja prežvečen košček mesa. V slovarju najdemo še druge zanimive in edinstvene besede. Med njimi je tudi beseda srečkanje, ki pomeni srečelov. Nekaj jih bomo preleteli z Ljudmilo Bokal, soavtorico Žirovskega slovarja (Fotografija: reprodukcija Pavle Sedej, Žiri, 2006, izrez. VIR: knjiga).

Šakal, ki je še pred nekaj desetletji veljal za redkost na evropskem zemljevidu, se po Stari celini širi hitreje kot kadarkoli prej, nova raziskava pod vodstvom slovenskih znanstvenikov pa kaže, da so pri tem ključni volkovi … in pa človek. Zakaj šakali vse pogosteje prihajajo v bližino naselij, kako nanje vplivajo podnebne spremembe in vračanje velikih zveri ter kaj njihovo širjenje pomeni za naravo in ljudi? Smo priča novemu ekološkemu ravnovesju ali novim konfliktom, raziskujemo v tokratnem Vročem mikrofonu. Gostje:Miha Krofel, Biotehniška fakultetaMatija Stergar, Zavod za gozdoveIztok Rožič, starešina lovske družine Novo mesto Boris Grabrijan s kmetije Vučji ogrizek iz Bele krajine Oddaja je nastala v sodelovanju z radijskim dopisnikom za Dolenjsko Jožetom Žuro. Posnetek šakala je posnel: dr. Tomi Trilar, Prirodoslovni muzej SlovenijeFotografija: Martin Steenhaut Poglavja: 00:00:51 Kako prepoznamo šakala? 00:01:28 Število šakalov pri nas eksponentno raste 00:02:25 Kako ravnamo, če med sprehodom srečamo šakala? 00:04:51 Šakal kot nadloga kmetom z drobnico, kako se zavarovati? 00:07:46 Šakal in njegov vpliv na stalež divjadi; nevaren predvsem za srnjad 00:12:36 Volkovi so ključen dejavnik, ki vpliva na širjenje zlatega šakala po Evropi 00:16:45 Za šakala primernih kar 75 odstotkov celinske Evrope 00:17:51 Kaj pa pozitivne plati prisotnosti šakala? 00:18:58 Šakal v porastu, kaj pa zdaj? Delanje drame ni rešitev

Kolizej v Ljubljani je bil eden največjih in najpomembnejših arhitekturnih projektov 19. stoletja, zgrajen med letoma 1845 in 1848 po načrtih Josefa Benedicta Withalma. Njegovo gradnjo so zaznamovali ključni predstavniki tedanje oblasti, med njimi Janez Nepomuk Hradecky, ki je sodeloval pri polaganju temeljnega kamna, a dokončanja stavbe ni dočakal. Kolizej je bil prvotno zasnovan kot tranzitna vojašnica, namenjena nastanitvi vojakov na poti skozi Ljubljano, hkrati pa je že od začetka združeval tudi gospodarske in družbene funkcije.S svojo velikostjo, arhitekturno raznolikostjo in ambiciozno zasnovo je predstavljal simbol modernizacije Ljubljane ter njenega vse večjega pomena v okviru tedanjega cesarstva. V njem so bili poleg vojaških prostorov tudi kavarna, plesna dvorana, jahalnica, trgovine in stanovanja, zato je deloval kot pravo “mesto v malem”. V različnih obdobjih so v Kolizeju živeli vojaki in častniki, kasneje pa obrtniki, trgovci in številne delavske družine, kar kaže na njegovo pomembno socialno vlogo v mestnem življenju.Sčasoma je stavba izgubila svoj prvotni namen, zlasti po izgradnji novih vojašnic. Po ljubljanskem potresu leta 1895, obeh svetovnih vojnah in še posebej po nacionalizaciji po drugi svetovni vojni je začela postopno propadati. Čeprav je bila pozneje razglašena za kulturni spomenik, njeno stanje ni bilo ustrezno vzdrževano.Prelomni trenutek v njeni zgodovini se je zgodil leta 1995, ko se je zaradi neustreznih gradbenih posegov porušil del stavbe; zrušila se je tretjina strehe, pri čemer so umrli trije ljudje. Ta tragedija je dokončno razkrila nevarno stanje objekta in močno vplivala na razprave o njegovi prihodnosti. Kljub nasprotovanju dela strokovne javnosti je bil Kolizej leta 2011 porušen, na njegovem mestu pa danes stoji sodoben kompleks Schellenburg.Pisateljica Helena Koder, nekdanja televizijka, ki je svoje poklicno življenje posvetila predvsem scenaristiki in režiji dokumentarnih filmov, je nedavno izdala knjigo z naslovom Kolizej, ki jo je ilustrirala Helena Tahir. Vsebino kolizejskih osebnih zgodb in zgodovine pa je že leta 1984 predstavila v dokumentarnem filmu. Helena Koder Kolizej razume kot metaforo širših družbenih sprememb. Njegov propad in rušenje odpirata vprašanja o odnosu do kulturne dediščine, o odgovornosti do skupnega prostora ter o tem, koliko smo kot družba sposobni razumeti preteklost in druge ljudi, ki so v teh prostorih živeli. Fotografija: Anton Jurman – Ljubljanski Kolizej (sredi 19. stoletja) Wikipedija

Po drugi svetovni vojni je Slovenija v okviru Jugoslavije doživela obsežno družbeno, politično in gospodarsko preobrazbo. V tem procesu je delo žensk postalo ključen element obnove države, modernizacije in gradnje socialistične družbe. Medtem ko je bilo po prvi svetovni vojni žensko delo zunaj doma pogosto razumljeno kot začasno, je po letu 1945 postalo simbol napredka in družbenega razvoja. Socialistična oblast je spodbujala zaposlovanje žensk, njihovo politično udejstvovanje ter vključevanje v sindikate, delavske svete in organizacije, kot je AFŽ. Poleg tega so ženske leta 1945 dobile volilno pravico, ustava pa jim je zagotovila formalno enakopravnost, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ter socialno zaščito. Ženske so se množično zaposlovale tudi zaradi sistema varstva mater, ki je bil v mednarodnem okolju eden iz med bolj razvitih. Kljub modernizaciji pa so se ohranjale tudi tradicionalne oblike ženskega dela. Značilen primer so perice iz okolice Ljubljane in na robovih nacionalnega prostora, ki so še dolgo opravljale težko fizično delo pranja perila za mestne družine. Njihovo delo je pomenilo pomemben vir dohodka, vendar je hkrati ostajalo vpeto v tradicionalne vzorce, saj so bile še naprej podvržene družinskemu nadzoru. Perice so vseeno imele določen ugled, saj so bile tudi pomembne prenašalke kulturnih vsebin; z rednimi stiki z mestom so v vaško okolje namreč prinašale novice, navade in novosti. Pomemben vidik emancipacije žensk je predstavljal tudi prosti čas ter kulturno-umetniško udejstvovanje. Vendar je bila ta udeležba na srečanjih, prireditvah, dogodkih kulturnega in športnega značaja, pogosto omejena zaradi pomanjkanja časa, dvojne obremenitve in vztrajanja patriarhalnih norm, zlasti na podeželju, kjer javno nastopanje žensk ni bilo vedno družbeno sprejeto. Nasploh pa je ena ključnih napetosti, s katero to obdobje ne prekine, razlika med formalno enakopravnostjo in dejanskim položajem žensk, ki so še naprej nosile glavno breme gospodinjskega dela in skrbi za družino. Nekaj podobnosti je sicer bilo s kapitalističnimi državami, kjer so poskušali uvajati načelo enakopravnosti, vendar so se v praksi ohranjale plačne razlike, precej večja je bila negotovost zaposlitve žensk, predvsem mater ... Celotno obdobje zgodnjega socializma tako zaznamuje dvojnost: na eni strani napredek na področju pravic, zaposlovanja in javne vloge žensk, na drugi strani pa vztrajanje tradicionalnih družbenih vlog in neenakosti. Žensko delo – tako plačano kot neplačano – je bilo ključno za modernizacijo družbe, hkrati pa razkriva razkorak med načeli, doktrinami in nazori ter vsakdanjo realnostjo žensk. Sogovornici: soavtorici razstave Ženske in delo med tradicijo in modernizacijo: obdobje zgodnjega socializma v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije:zgodovinarka dr. Marta Verginella (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) in zgodovinarka dr. Urška Strle (Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU). Fotografija: Bizoviške periceMuzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (fond Marjana Cigliča)    

V tokratni oddaji podkasta Odprto smo pozornost posvetili arhitekturni fotografiji. V organizaciji Društva arhitektov Ljubljana in Odprtih hiš Slovenije se je v Cankarjevem domu med razstavo Sosedske sorodnosti. Arhitektura med Furlanijo – Julijsko krajino in Slovenijo, dobesedno pred diptihi arhitekturnih fotografij, ki so delo italijanskega fotografa Roberta Conteja in slovenskega fotografa Mirana Kambiča, odvila okrogla miza z naslovom »Arhitekturna fotografija«. Pred kuliso razstave Sosedske sorodnosti, ki je nastala po zamisli kuratorjev Luke Skansija in Paola Nicolosa, ter je izjemna vizualna pripoved o arhitekturni in kulturni zgodovini dveh dežel, dveh narodov in dveh sosednjih kulturnih prostorov, je bilo spodbujeno razmišljanje o pomenu arhitekturne fotografije. Arhitekturna fotografija se od preostale fotografije razlikuje predvsem po razumevanju prostora – poleg tehničnega znanja, natančnosti ter občutka za kompozicijo, zahteva poznanje arhitekture. Vsaka arhitekturna fotografija je dokument časa in prostora, ne glede na to, ali prikazuje sodobno ali zgodovinsko arhitekturo. Razlika je predvsem v pristopu: včasih gre za interpretacijo ideje arhitekta, drugič za beleženje življenja, ki se v prostoru odvija. Kot izsek realnosti vedno nosi tudi odločitev fotografa: kaj pokazati in kaj izpustiti. Prav v tem se skriva njena interpretativna in pripovedna moč. Arhitekturna fotografija ni le prikaz stavb, temveč razkriva širši kontekst – ulice, ljudi, rabo prostora in njegovo minljivost. Hkrati s tem spodbuja razumevanje, da se hiše niso zgodile danes, ampak nas je oblikovalo vse to, kar je bilo zgrajeno pred nami. Za gledalca je prav fotografija prvi in edini stik z arhitekturo, zato ima moč, da vzbudi zanimanje, prenese atmosfero in gledalca povabi k raziskovanju. Na okrogli mizi so sodelovali: - Miran Kambič, arhitekt in arhitekturni fotograf, čigar fotografije so objavljene v številnih strokovnih revijah, knjigah in katalogih ter uporabljene na razstavah; - Jana Jocif, arhitektka in fotografinja, ki raziskuje odnos med fotografijo, spominom in minljivostjo prostora; - Urban Petranovič, soustanovitelj biroja Arhitekti Počivašek Petranovič, kjer deluje kot projektant, arhitekturni vizualizator in fotograf; - Tadej Bolta, arhitekt in arhitekturni ter reportažni fotograf, pri čemer ga posebej zanima dokumentiranje prostora skozi izkušnjo potovanja, krajine in vsakdanje rabe; - Lenka Kavčič, arhitektka z izkušnjami na področju kuratorstva, prostorske politike in vodenja arhitekturno-kulturnih programov ter soustanoviteljica in direktorica festivala Odprte hiše Slovenije in - Maja Vardjan, arhitektka in direktorica Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, kjer raziskuje slovensko arhitekturno in oblikovalsko dediščino ter sodobne ustvarjalne prakse. Pogovor je povezoval arhitekt Andraž Lorger, pri čemer ga je zanimalo, kaj je temeljna naloga in vloga arhitekturne fotografije. Prisluhnite podkastu Odprto!

Ime tedna sta postala Arne Hodalič in Katja Bidovec, fotografski tandem in prva slovenska fotografa, ki sta uspela priti na naslovnico ikonične ameriške revije National Geographic. Fotografijo zlate pasne zaponke sta posnela med petletnim dokumentiranjem potopljene ladje iz 7. stoletja ob otoku Mljet. Ob tem njune fotografije ne le dokumentirajo odkritja, temveč tudi soustvarjajo njegovo zgodbo, predstavljeno na več kot dvajsetih straneh aprilske številke revije. Kandidata sta bila tudi:Jure Knez, soustanovitelj trboveljskega visokotehnološkega podjetja Dewesoft, ki že več kot 20 let sodeluje z ameriško vesoljsko agencijo NASA. Njihova napredna merilna in programska oprema ima pomembno vlogo tudi pri enem najpomembnejših vesoljskih projektov današnjega časa – misiji Artemis 2, vesoljskem poletu s preletom Lune. Podjetje pri tej misiji sodeluje z merilnimi sistemi in programsko opremo, s katerimi pri NASI med drugim spremljajo vibracije rakete ter v realnem času analizirajo ključne podatke za varnost in potek misije. Zvezdan Pirtošek, priznani slovenski nevrolog, ki je postal prvi Slovenec, imenovan za neodvisnega strokovnjaka Združenih narodov za pravice starejših pri Svetu OZN za človekove pravice. Njegova naloga bo spremljanje položaja starejših po svetu, opozarjanje na diskriminacijo ter priprava priporočil za izboljšanje njihovega položaja. Kot je dejal, imenovanje razume kot veliko čast zase in za Slovenijo, pa tudi kot pomembno priznanje, da pravice starejših niso obrobno vprašanje, temveč eno temeljnih vprašanj človeškega dostojanstva v sodobnem svetu.

Motivi mitov pogosto segajo v razlago nastanka krajev, mest in skupnosti, pri čemer se ne ustavijo zgolj pri enoznačnih razlagah izvora, temveč razkrivajo njihov dvopolni značaj. Arhetipska matrica, ki legitimira obstoj določene skupnosti, namreč hkrati pripoveduje o njeni notranji povezanosti in o napetostih, antagonizmih ter konfliktih. Ta načela dvojnosti in nasprotij niso omejena le na mitološko pripoved, temveč jih lahko prepoznamo tudi v dejanskem zgodovinskem procesu – v nastajanju, vzponih in propadih državnih tvorb ter v širši družbeni stvarnosti. Miti in legende seveda ne predstavljajo resničnega poteka zgodovine, hkrati pa ne smemo spregledati problema nezanesljivosti ali pristranskosti samih zgodovinskih pripovedi, zgodovinska naracija namreč izbira le med variacijami najbolj verjetnih potekov zgodovinskih dogodkov. Vendar zgodnja rimska historiografija, zlasti dela prvih piscev, kažejo na odprt in vključujoč odnos do mitoloških zgodb. Ti avtorji mita niso nujno razumeli kot nasprotje zgodovine, temveč kot njen sestavni del. Njihova pripovedna strategija je bila v veliki meri pogojena s kontekstom nastajanja historiografije kot posebnega rimskega žanra, ki je šele oblikoval svoje metode, cilje in meje. V tem okviru se raba mita kaže kot zavestno uporabljeno konstruktivno orodje, s katerim so zgodovinarji osmišljali preteklost, utrjevali identiteto skupnosti ter hkrati reflektirali njene notranje napetosti. Tako miti niso zgolj neresnične zgodbe, ampak pomemben način razumevanja sveta, ki prepleta simbolno, družbeno in zgodovinsko raven ter razkriva globlje strukture človeških skupnosti – tako v preteklosti kot v sedanjosti. O tem je bilo govora tudi na letošnjem 17. Grošljevem simpoziju: Mitični in zgodovinski Rim do 2. punske vojne, ki je potekal v sodelovanju Društva za antične in humanistične študije Slovenije ter Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, nanašal pa se je na vsebino monografije o zgodovini Rima Od ustanovitve mesta, delo rimskega zgodovinarja Tita Livija. sogovornik: sociolog dr. Igor Škamperle, Filozofska fakulteta (Univerza v Ljubljani) Fotografija: Oltar, posvečen Marsu (božanskemu očetu Romulusa in Remusa) in Veneri (njuni božanski prednici), prikazuje elemente njune legende. Spodaj sta upodobljena bog Tiberinus ("oče Tibere") ter dojenčka dvojčka, ki ju doji volkulja. Na levi sta jastreba in Palatinski grič. (Ostia, danes Palazzo Massimo alle Terme) Vir: Wikipedia

S pripovedovalskim koncertom Isimangaliso z Boštjanom Gombačem se je začel že 29. Pripovedovalski festival, letos je osrednja tema čudež. Kot zapiše programska vodja Tjaša Koprivec Vuga, je "čudež v tej viharni dobi, ko vsi nevarno odtekamo v zavedanju pozornosti, svojevrstna svetlina, nadvse razsijan prostor upanja in zaupanja.'' Festival literature sveta Fabula med drugim prinaša švicarsko-nemškega pisatelja in esejista Jonasa Lüscherja, ki v intelektualno nabitih in satiričnih delih obravnava moralno odgovornost, krhkost civilizacije in vpliv kapitalističnega sistema na družbo. V Parizu rojena potomka priseljencev iz nekdanje Jugoslavije, pisateljica Jákuta Alikavázovic, pa v številna svoja dela vpeljuje prav izkušnjo izseljenstva. Posvetimo se še sodobni madžarski fotografiji, na ogled sta dve razstavi avtoric Zsuzsanne Kemenesi in Anne Tihanyi, in pa vizualnim bodicam tandema Small but Dangers, ki nas spodbujajo k čudenju.

"Tek onda kada se odreknemo tog dubokog nagona u sebi da posjedujemo, trgamo, fotografiramo, možemo prodrijeti u neku dublju dimenziju sadašnjosti, koja se otkriva tek kada joj pristupimo ponizno. Ispružimo i danas, poput Adama u Sikstinskoj kapeli, svoj prst prema stvarnosti, i pustimo da nas dotakne skrivena ljepota Boga koji nam dolazi ususret!" Vedran Jakić

Letošnji Festival dokumentarnega filma opisujejo kar kot "spisek nujnih stvari za korigiranje in izboljšanje sodobnega sveta". Odpirajo ga v Cankarjevem domu v Ljubljani s hrvaško srbsko slovensko koprodukcijo Kar je treba storiti, na temo Delavske svetovalnice. Mi pa se posvetimo še dvema sodobnima imenoma madžarske fotografije, Zsuzsanni Kemenesi in Anni Tihanyi, gre za projekt Tihe sile Galerije Photon in Madžarskega kulturnega centra Lisztov inštitut v Ljubljani. Potem pa gremo v Maribor na 3. festival humanistike Odprti horizonti.

V pripovedno, ironično-satiričnem esejističnem romanu Kje smo? antropologinje in pisateljice dr. Svetlane Slapšak se Ljubljana razkriva kot steganogram spomina – mesto skritih pomenov, prehodov in pozab.   Avtorica prepleta zgodbe resničnih, mitoloških in skoraj izbrisanih osebnosti, ki so mesto zaznamovale ali pa so mu bile zgolj bežno blizu. Nekatere, vpisane v zgodovino ali pisateljičino notranjo refleksijo, v Ljubljani najdejo novo življenje in poslanstvo, druge sprejmejo usodne, dobre ali slabe odločitve, za tretjimi ostane le posvetilo na nagrobnem kamnu. Pisateljica tako vstopa v dialog z zgodovinskimi in mitičnimi liki, skozi njihove glasove gradi spomin na Ljubljano, hkrati pa razkriva mehanizme pozabe, družbene neenakosti in sistemske zapostavljenosti žensk skozi čas, vendar ne v slogu uveljavljenih stereotipov. Roman se simbolno začne z legendo o Argonavtih, ki naj bi po eni izmed različic mita ustanovili rimsko Emono, v ospredje pa je – poleg številnih drugih, postavljen tudi baladni, skrivnostni motiv Povodnega moža. Ti mitološki in literarni referenčni okviri se nenehno prepletajo z zgodovinskimi plastmi mesta ter z osebnimi in kolektivnimi spomini. Številni liki, figure, živali in motivi vstopajo v dialog z antičnim in mitološkim, pri čemer se z branjem postopoma odstirajo različni svetovi. Strukturno izhodišče romana je matematična formula Iva Laha, ki ladjo Argo razstavi na njene nedeljive dele – podobno kot so jo morali Argonavti razstaviti in prenesti do morja. Ta ideja razstavljanja in ponovnega sestavljanja postane temelj romana, katerega podnaslov se navezuje na steganografijo: skrito sporočilo znotraj drugega sporočila. Kje smo? je žanrsko heterogeno in slogovno hibridno delo, najbližje menipski satiri, v kateri se poetičnost spaja tako s tragiko kot komiko in parodijo. Roman zaznamuje izrazita jezikovna raznolikost, bogastvo kulturnih referenc in močna osebna izpoved. Avtorica pogosto črpa iz lastnega spomina: otroštva, šolanja, žensk, ki so oblikovale njen svetovni nazor, profesorjev, izjemnih osebnosti in partnerstev. Brez zadržkov odstira svoj intimni doživljajski kozmos, ki se s prekrivanjem realnega in fiktivnega zlije v  nenehno prepletajoče sovpadanje poetičnosti, ironije in melanholije, pretresljivosti in družbene kritike. Sogovornica: dr. Svetlana Slapšak, pisateljica in antropologinja  Fotografija: z naslovnice romana Kje smo? (Založba Goga)

Ernst Hans Gombrich nas v svoji knjigi Zgodovina umetnosti, ki je prvič izšla leta 1950, vodi po zgodovinskem zemljevidu umetnosti. Bralcu ponuja koordinate za orientacijo v kronološki zgodbi umetnosti, ki se je – podobno kot jeziki – rodila ob neznani uri, v kraju, ki mu človek še ni podelil imena. Avtorja ne zanima zgolj zaporedje slogov in obdobij, temveč predvsem vprašanje, kako umetnost deluje: kakšno vlogo ima v življenju ljudi, v obredih in verovanjih, v politiki in vsakdanjiku. Zanima ga, zakaj so umetnine nastajale, kakšne potrebe so zadovoljevale, kako so ljudje nekoč gledali svet – in koliko teh, pogosto zelo globokih miselnih vzorcev, nosimo v sebi še danes.Čeprav je od prve izdaje knjige minilo že več kot sedemdeset let, Zgodovina umetnosti ni ostala zamrznjena v času. Ernst Hans Gombrich jo je v novih izdajah dopolnjeval in razširjal, predvsem z dodajanjem poglavij o moderni umetnosti, do katere je gojil določene zadržke. Zavedal se je omejenosti pogleda od blizu in ni želel napovedovati, katere oblike eksperimentalne in abstraktne umetnosti bodo presegle trenutne modne tokove ter prestale presojo časa.Knjiga je bila ob izidu sprejeta z velikim navdušenjem, pozneje pa tudi kritično – zlasti zaradi evropocentričnega pogleda in odsotnosti ženskih umetnic. Kljub tem razpravam delo ohranja svoje izstopajoče mesto in pomen.Gombrich še vedno ostaja ključen avtor za razumevanje umetnosti, v marsičem je presenetljivo aktualen, v povsem drugačnem svetu, nas lahko še vedno uči nečesa bistvenega: kako gledati. Sogovornica: Katja Jenčič, prevajalka in urednica knjigeFotografija: detajl stropa Sikstinske kapele, Michelangelo, iz knjige Zgodovina umetnostiZaložba Studia humanitatis

V Katoliški cerkvi se je 6. januarja sklenilo jubilejno sveto leto 2025 z geslom Romarji upanja, ki je zaznamovalo vernike po svetu in pri nas. V oddaji smo osvetlili slovensko izkušnjo jubileja, njegove duhovne poudarke ter razstavo Odsevi upanja, ki je potovala po vseh slovenskih škofijah. Gostji oddaje sta bili sestra Božena Kutnar in umetnostna zgodovinarka Bernarda Stenovec. Na razstavi so sodelovali: Igor Banfi, Jože Bartolj, Evgen Bavčar, Katja Bednařik Sudec, Maša Bersan Mašuk, Lucijan Bratuš, Lojze Čemažar, Edo Dolinar, Marjan Drev, Klementina Golija, Herman Gvardjančič, Marta Jakopič Kunaver, Andrej Jemec, Azad Karim, Silva Karim, Andrej Kosič, Janez Kovačič, Sara Križaj, David Ličen, Mira Ličen, Nikolaj Mašukov, Matej Metlikovič, Žiga Okorn, Valentin Oman, Janko Orač, Tomaž Perko, Gregor Pratneker, Jurij Selan, Darko Slavec, Jošt Snoj, Veljko Toman, Klavdij Tutta in Lona Verlich. Foto: novinarka Ksenja Hočevar, ki je zasnovala razstavo Odsevi upanja skupaj z Bernardo Stenovec. Fotografija je nastala na razstavi po piranskih cerkvah.

Peter Svetina in njegova Veščina pisanja Branje rojeva literaturo, pravi avtor knjige Veščina pisanja, ki ni vešč le pisanja, temveč tudi inovativnih bralnih in pripovednih pristopov. Knjiga ni strogo in premišljeno strukturirana, ampak diha svobodno, zato jo je mogoče začeti brati na kateri koli strani – na začetku ali na koncu. Prikaže zaodrja nastajanja besedila, njegov vznik in poriv, nabiranje idej, vsebin in tematik, sproženih iz človeških dejanj, opazovanj dogajanja, nastalih dogodkov ali pojavov narave. Korpus tematik, ki pristane na papirju in v tisku, se lahko napaja iz procesov osebnih izkušenj, ki predirajo stene občutljive pisateljske propustnosti, konstrukcija literarne zgradbe pa je podprta tudi z mentalnimi in telesnimi zmožnostmi, z neprestanim pisateljskim treningom (tudi z razteznimi vajami in dihalnimi tehnikami) ter z nabiranjem vedno novih znanj. Peter Svetina bralca z avtopoetičnim pristopom pripelje vse do zaključnih dejanj nastanka literature, do srečnega konca... Fotografija: Založba Miš

Lani je minilo 50 let od umora unikatnega umetnika in samosvojega preroškega misleca Piera Paola Pasolinija, ki je v svojih predavanjih in izjemno bogatem in raznovrstnem, "megastrukturnem" opusu – v njem je tudi nedokončan roman Nafta – izpričeval katastrofično in konformistično podobo tedanje Italije in vsega kapitalističnega sveta. Umetnik in javni intelektualec tako opozarja, da sicer v njem ostajajo klice starega zgodovinskega, tradicionalnega fašizma, vendar je od njega še bolj nevaren moderni, uspavani, hedonistični konzumerizem z utvaro blaginje. Če zgodovinski fašizem predstavlja četa esesovcev, skupina kriminalcev na oblasti, novi fašizem odslikava oblast potrošniške družbe. Torišče fašizma je kapitalizem, pomeščanjena modernost, osiromašena kritičnih zmožnosti, v kateri ljudje v lažnem občutku varnosti – razmejeni od preteklih grozljivih fašističnih ekscesov ali varovani pred odkritimi neofašističnimi izgredi – v pasivnem lagodju potrošništva, samoumevno sprejemajo kapitalistično realnost.  Tako je tudi njegov zadnji film Salò ali 120 dni Sodome nekakšna jasnovidna napoved sveta, ki ne le ponavlja nacistične brutalnosti, spreminja ljudi v objekte in manipulira z njihovimi telesi, temveč razkriva, kako liberalna družba s svojo lažno toleranco – toleranco, vsiljeno od zgoraj, ne pa izborjeno od spodaj – na absurdno paradoksalen način izvaja hudo represijo. Elitam oblasti potrošniške družbe, tega postzgodovinskega, tehničnega, novega fašizma, je inherentna ideologija moči, ideologija fašizma, v nasprotju s komunistično revolucijo, ki je ideologija (začasno) nemočnih. Zato je v filmu mogoče prepoznati tudi metaforo za neokapitalizem. Pasolini, ki je gojil »ljubezen do realnosti« – realnosti, ki jo kapitalizem radikalno in korenito preoblikuje –, je v svojih javnih nastopih poudarjal nujnost izuma drugačne naprednosti in drugačne svobode, nujnost premisleka o tem, kako misliti in postaviti nove koordinate sveta. Sogovornik: dr. Miklavž Komelj, poznavalec Pasolinijevega opusa in prevajalec njegovih del. V njegovem prevodu v slovenščini dobivamo Pasolinijevo dramsko delo Stilna žival in zbirko pesmi Pot ljubezni (Za pesnitev o mojem otroštvu), v kateri so tudi pesmi s spominskimi drobci na Idrijo, kjer je Pasolini preživel del svojega otroštva. Fotografija: s plakata za film Salò ali 120 dni Sodome (en.wikipedia.org)

Tudi letos so arheološka najdišča po Ljubljani razkrila nekaj skrivnosti, ki so bile pokrite s stoletji in tisočletji nenehnih sprememb in preureditev v krajinah podzemlja, površja in podnebja. Tako so arheologi med izkopavanji na arheološkem najdišču ob Centru Janez Levca naleteli na nenavaden pokop odraslega moškega, ki ga je usoda dohitela v zadnjih izdihljajih zadnjega stoletja pred začetkom našega štetja. Identifikacija skeleta s presenetljivimi pridatki iz obdobja zgodovinskega preloma arheologe spravlja v zadrego, saj bi mu radi določili socialni status, ga umestili med staroselce, Kelte, prišleke ali popotnike, najbolj pa jih zanima, kdo je bil pokojnik, zakaj je moški umrl in kako se je to zgodilo. Ne glede na to, s kašnimi izzivi se ubadajo poznavalci življenj minulih svetov, pa je enigmatična najdba našla prostor v Zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana, v kateri bo še nekaj časa na ogled razstava Usoda neznanca s Prul. Sogovorniki: dr. Bernarda Županek (MGLM) – kustosinja razstave, doc. dr. Tina Žerjal (Arhej d.o.o.) – vodja arheološki izkopavanj ob CJL, Matjaž Jenko (Skupina Stik) – vodja arheoloških izkopavanj ob CJL. Fotografija: Blaž Gutman / MGML

Piše Ifigenija Simonović, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Na bronasto zlatem ovitku knjige esejev Dušana Šarotarja je črno-bela fotografija sedmih veslačev v dolgem čolnu. V levem kotu zgoraj je opazno še eno veslo, veslo osmega veslača. Okrnjena celota. Mar ni tako tudi v življenju? Vedno je še nekaj zadaj, prikrito, neznano. Kakor zgodba, nikoli do kraja povedana. Kakor spomin, nikoli popolnoma razjasnjen. Usklajeno veslanje ekipe kot prispodoba sožitja. In najbolj me zanima veslač, ki ga ni na sliki. Mar ni tako s spomini? Nikoli ni vse do zadnje podrobnosti izpovedano ali izgotovljeno. Sizif in Proust – simbola trenutka in večnosti, vztrajnosti in predanosti. Še preden knjigo odprem, mi fotografija ponuja prvi premor, počivališče pred branjem. Fotografija. Veslači veslajo vzvratno. Nekako na slepo. Zaupati morajo krmarju. Jaz, bralka, moram zaupati pisatelju. Odprem knjigo. Predam se jasno zapisanim mislim, izbornemu jeziku, prepletu presunljivih spominov in fotografij. Spomin na nekaj, na kar smo mislili že večkrat, se vsakič drugače izostri in razkrije. Tudi fotografija je odvisna od osvetljave. Jutranja svetloba, večerna svetloba. Pomemben je izbrani kot. Pri pisanju je pomemben naklon do obravnavane teme, razjasniti je treba iztočišče in bralca pripeljati do poante. Kaj se bo iz predaje določenemu spominu izcimilo? Spoznanje, strah, obžalovanje, obtožba? Ali pa samo informacija? Pisatelj je kot veslač, ki zaupa notranjemu glasu in črpa iz svoje zakladnice znanja in vedenja. Nikoli ne počiva. Tudi ko ne piše, je zamišljen. Obuja spomine. In zapisuje jih v prepričanju, da bojo vredni spominjanja, tudi ko njega več ne bo. Tako pisanje dobiva težo in smisel: "Pomislim, v hoji, pešačenju se skriva nekaj globljega, kar začutim, šele ko se odpravim na daljši sprehod ali pohod, ali po drugi strani, kadar sem sredi pisanja knjige, bodisi romana ali pesniške zbirke. Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš, torej v dolgih in vase zavitih stavkih. Hoja je način spominjanja." Spominjanje kot proces pisanja ali kot osmišljanje bivanja je osrednja tema Šarotarjevih esejev v zbirki Počivališča na poti. Pisanje je hoja s pogledom nazaj, ki ga prekinja globlji razmislek na razglednih točkah. Na spominskem sprehodu se pridružijo avtorjevi prekmurski literarni predniki in sopotniki Miško Kranjec, Feri Lainšček, Vlado Kreslin, Vlado Žabot in tudi arhitekt Feri Novak, ki je zasnoval Mursko Soboto kot evropsko mesto. Spomeniki in nagrobniki, parki, gradovi, vile, podrte hiše, porušena sinagoga. Močno spominsko ozadje so tudi člani prekmurske judovske skupnosti in Šarotarjeve družine, ki so bili žrtve pregonov Judov v 2. svetovni vojni – in tudi po njej, kakor priča rušenje sinagoge. Judom se je pisatelj posvetil že v romanih Biljard v Dobrayu in Zvezdna karta. Med pisanjem kot obredom spominjanja se oglašajo sorodniki, ki so pisatelja oblikovali v zgodnjem otroštvu. Spominja se tudi prijateljev, ki jih je srečeval na literarnih poteh: Hrvaška, Avstrija, Nemčija, Gruzija, Bosna in Hercegovina, Rusija, Grčija, Italija. Vendar ne gre za literarni žurnalizem ali prezgodaj napisano avtobiografijo. Tudi ne za bahaško samopromocijo. Dogodki si ne sledijo po logiki časa ali prostora, temveč po izbruhih in vrzelih spomina, ki kot neusahljiv bršljan ovija sprotnost: "Kar se dogaja okrog nas, je spomin, vprašanje je samo, kdo se še spominja. Živimo v času hiperprodukcije spominov, računalniki, internet, mobilni telefoni, megalomanski muzeji, digitalne fotografije, vojne, podnebne spremembe, migracije, vzpon skrajne desnice, izhlapevanje levice; zdi se, da je narcisistična kultura spominčkov, selfijev, imidžev, novih identitet preplavila svet s spomini, ki so popolnoma minljivi, trenutni milni mehurčki v vsakdanjosti, ki so že v naslednji sekundi pozabljeni, vendar, pisateljeva naloga je spominjanje. Spominjanje, obnavljanje sveta s pomočjo imaginacije, ohranjanje nevidne sledi z začetkom jezika. Literatura ni samo prenašanje pomena, marveč tudi iskanje smisla." Dušan Šarotar je knjigo esejev zasnoval kot pesnik, ki se nenehno sprašuje o svoji naravi, o drobcu vesolja, iz katerega izhaja, o prostoru pod soncem, ki mu je dodeljen ali ki ga je zavzel s svojim delom. Poezija je nenehno potovanje okrog iste osi. Ni odgovorov, je samo iskanje oziroma vztrajno brskanje po spominu. Brskanje po sebi? In iz česa pravzaprav smo? Iz vsega, kar smo doživeli, brali, čutili, naredili; tudi iz vsega, česar nismo storili in morda obžalujemo izgubljene priložnosti. "Pesništvo je že tisočletja oblika človekovega spraševanja o smislu življenja, predvsem pa iskanje lepega in presežnega, tako so bili prav pesniki tisti, ki so se v davnini prvi spraševali o naravi sveta in skrivnostih vesolja. Tako so nastali prvotni miti, zgodbe in pripovedi o nastanku sveta in človekovem mestu v njem." Šarotarjevi eseji so avtobiografski, vendar njegova osebna zgodba ni v središču pozornosti ali cilj spominjanja kot takega. Pomembnejša je preteklost, ki je kot pisatelj ne sme prepustiti pozabi. Spominjanje jemlje kot dolžnost. Vsakega od petih esejev v zbirki Počivališča na poti avtor uvaja s citatom iz novoveške literature. Edgar Allan Poe, Paul Valery, Edvard Kocbek, Bruno Schulz in Zbigniew Herbert stojijo kot duhovni stebri, na katere se naslanja. Med pisanjem se sklicuje tudi na druge osebnosti iz literature, sociologije, zgodovine, s čimer kaže, da na svetu ni sam. Pet ciklov njegovih črno-belih, ostro pomenskih fotografij predstavlja zaključene fotoeseje. Tako se Dušan Šarotar predstavlja hkrati kot pisatelj, esejist, pesnik in fotograf. Vsekakor je zbirka esejev Počivališča na poti presežek slovenske esejistične literature zadnjega obdobja.

Napovedujemo retrospektivo filmskega opusa dokumentaristk Anje Medved in Nadje Velušček z naslovom Območje prehoda, ki se pričenja v Slovenski kinoteki s projekcijo filmov Mesto na travniku in Spovednica tihotapcev: Pogledi skozi železno zaveso. V Galeriji Jakopič pa je na ogled skupinska razstava Začasni naslov sedemnajstih udeležencev izobraževalnega programa za odrasle – Od blizu: Fotografija kot način videnja sveta.

Zveza kmetic Slovenije je prostovoljna nevladna organizacija, ki povezuje 124 lokalnih društev kmetic, žena in deklet na podeželju in združuje več kot 9000 članic. V tem tednu so s srečanjem na turistični kmetiji Podmlačan v Selški dolini obeležile letošnjih 30 let delovanja. O opravljenem delu v tem obdobju se je Jernejka Drolec pogovarjala z dolgoletno predsednico Zveze kmetic Slovenije Ireno Ule. Kot pravi, je njihov glas slabo slišan in država ima še veliko dela, da izboljša položaj kmečkih žensk, brez katerih kmetije usihajo. Fotografija: Žiga Živulović jr. F.A.Bobo

Ortopedska bolnišnica Valdoltra je v začetku meseca novembra v Portorožu in v Valdoltri gostila mednarodni simpozij o sodobnem zdravljenju poškodb in bolezni ramenskega ter kolenskega sklepa SKAA 2025.Med nami verjetno ni človeka, ki ne bi vsaj enkrat v življenju izkusil katero od ortopedskih težav. Pogoste so bolečine v velikih sklepih; kot so rame in kolena, pa seveda kolki in gležnji. Pogoste so tudi bolečine v hrbtenici. Ugotavljanju vzroka bolečin v sklepih, kosteh, kitah in mišicah je namenjen ortopedski pregled. Bolečine se namreč lahko pojavijo pri gibanju ali v mirovanju, lahko so posledica obrabe oziroma artroze, vnetja, poškodbe ali bolezni. Kakšno pa je zdravljenje? Ortopedska bolnišnica Valdoltra je v začetku meseca novembra gostila mednarodni simpozij o sodobnem zdravljenju poškodb in bolezni ramenskega ter kolenskega sklepa. Med domače in tuje ortopedske kirurge, fizioterapevte, fiziatre, strokovnjake in strokovnjakinje različnih strok, med predavatelje in slušatelje se je v avli in predavalnicah hotela Bernardin pomešal tudi Iztok Konc in posnel več pogovorov. Podrobneje v Ultrazvoku. Sodelujejo: doc. dr. Neža Majdič, dr. Vesna Levašič, ortoped Radoslav Marčan in ekonomist Vado Keranović (vsi iz Ortopedske bolnišnice Valdoltra). Fotografija je simbolična. Ortopedska bolnišnica Valdoltra TUKAJ Register endoprotetike Slovenije TUKAJ Poglavja: 00:01:56 Dr. Majdič o vlogi prehrane 00:04:56 O bolnišnici Radoslav Marčan in Vado Keranović 00:09:23 Dr. Levašič o registru artroplastike in registru endoprotetike,

V oddaji Razkošje v glavi se predstavlja vsestranska umetnica Ema Kugler. Zanjo je značilen avtorski, eksperimentalen in nekonvencionalen način umetniškega ustvarjanja; njene številne stvaritve v različnih medijih se namreč težko ujamejo z običajnimi žanrsko zvrstnimi opredelitvami. V njenem širokem polju intuitivno razvijajočih se procesov raziskovanja je človek – nepopolno bitje z bivanjskim gonom, ki ga žene in usmerja v samooblikovanje in reprodukcijo. Med številnimi domačimi in mednarodnimi nagradami je Ema Kugler pred leti prejela tudi Prešernovo nagrado, njen zadnji veliki projekt pa je poetični dokumentarec o posoškem staroverstvu. Umetnica – ki meni, da je idealno stanje človeškega bitja samo biti, racionalnost pa je pomembna le zato, da se lahko organiziramo, vse ostalo pa bi bilo lahko presežno – je med drugim prejela tudi nagrado zlata ptica, nagrado Franceta Štiglica, Župančičevo nagrado in nagrado Prešernovega sklada. Fotografija: osebni arhiv

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.Pred sto leti se je socialna antropologija odvračala od strastnega zanimanja za izvore človeštva, zato da bi se ukvarjala s stanjem družb "tukaj in zdaj". V skladu s tem načelom je bila manj podvržena nevarnostim spodbujanja rasizma. Dandanes marsikoga zanima, kdo vse stoji v vrsti njihovih daljnih prednikov.Nekateri menijo, da socialne antropologije ni mogoče opisati z njenim raziskovalnim predmetom, saj pokriva zelo širok razpon na raziskovalnem področju, na katerem se druži tako z biologijo in arheologijo kot zgodovino, sociologijo in filozofijo. Čeprav so jo pred stoletjem in še prej zelo zanimali kulturne in socialne kategorije, koncepti in pojavi, različni ostanki in splošni pojmi – po večini pri staroselskih ljudstvih, ki naj bi bila izolirana in tako rekoč zamrznjena – in je pobegnila pred fizično antropologijo, se je potem skesano vračala, da bi proučila tisto, kar je spregledala in zavrgla. Poleg duhovne kulture, družbenih ustanov, materialne in tehnične kulture, vseh plati življenja, z dinamikami razrednega boja vred, jo v zvezi s človekom zanima tudi preobrazba naravnega okolja, kulturna krajina.Od nje izvemo, da sorodstvo ni biološka, ampak kulturna kategorija, narava in kultura pa si nista v nasprotju.   Gosta: dr. Bojan Baskar, filozofska fakulteta, avtor knjige Antropologi in zgodovinarji – zadnjih sto let, in dr. Miha Kozorog, avtor spremne besede h knjigi, ZRC SAZU  Fotografija: z naslovnice knjige, Studia humanitatis  

Predstavljamo vam Urško Pečnik, finalistko Elle Talentov v kategoriji fotograf.  Urška pravi, da se je s fotografijo prvič srečala ob vpisu na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Od tam ni bilo več poti nazaj. Strast do modne fotografije pa je razvila šele ob vpisu na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje.⁠Več si lahko preberete tukaj.⁠Gostja: Urška Pečnik⁠https://www.instagram.com/pecnikurska/⁠Voditeljica: Petra Windschnurer⁠https://www.instagram.com/windschnurer/⁠Spremljate nas lahko še na drugih kanalih:⁠YOUTUBE⁠ / ⁠METROPLAY⁠ / ⁠FACEBOOK⁠ / ⁠INSTAGRAM⁠ / ⁠TIKTOK⁠ / ⁠ELLE.SI

Predstavljamo vam Lusho Alic, finalistko Elle Talentov v kategoriji fotograf. Lusha pravi, da je njen najboljši trik, da oseba pred objektivom pozabi na kamero predvajanje najljubše glasbe fotografirane osebe.Več si lahko preberete tukaj.Gostja: Lusha Alichttps://www.instagram.com/lushaalic/Voditeljica: Petra Windschnurerhttps://www.instagram.com/windschnurer/Spremljate nas lahko še na drugih kanalih:YOUTUBE / METROPLAY / FACEBOOK / INSTAGRAM / TIKTOK / ELLE.SI

Stojan in Vlasta Gorup iz Sežane sta se zapisala fotografiji. Stojan se je kot ljubiteljski fotograf uveljavil v času analogne fotografije, letos pa mineva pol stoletja, od kar je začel razstavljati. Njegove fotografije so sprejeli na razstavnih salonih v številnih državah sveta, prejel je več deset nagrad in pohval. Pri Fotografski zvezi Slovenije je Stojan dosegel naslov kandidat za mojstra fotografije, mednarodna fotografska zveza pa mu je letos podelila naziv platinasti odličnik. Vlasta se je aktivno s fotografijo začela ukvarjati ob upokojitvi in v zadnjih letih pripravila več samostojnih razstav. Oba sta dolgoletna člana sežanskega fotografskega kluba Žarek, kjer aktivno prispevata k njegovemu delovanju.

Izrečene besede nikoli ne povedo vsega, vse je skrito v tišinah in podtekstih. Čeprav klasično zahodno, evropsko gledališče temelji na vidnih in zvočnih zaznavah, če izhajamo iz opredelitev, s katerimi klasificiramo čute v odnosu do umetnosti, pa obstajajo tudi drugi jeziki, ki nastajajoče podobe in pripovedi v gledališču ustvarjajo v temi in tišini, praznem prostoru ... Raziskovalka in pionirka senzorialnega jezika in gledališča v Sloveniji Barbara Pia Jenič, izhaja iz nevidne materije vonja, tudi iz veččutnosti nasploh, kar je bilo v zadnjih gledaliških stoletjih prezrto, kot je bil sam koncept fizičnega in telesnega. Soustanoviteljica in direktorica Zavoda Senzorium, ki je bogate izkušnje nabirala v različnih kulturnih okoljih in se hkrati z razvijanjem lastnih inovativnih izhodišč, učila od začetnika in snovalca senzorialnega jezika in gledališča Enriqueja Vargasa, združuje prakso in teorijo. Tako zdaj v knjižni obliki predstavlja možnosti najbolj organske različice gledališča. Naslov: Senzorialni jezik, organska potopitev v dogajanje.  Fotografija: iz predstave Odstiranja Primož M. Dolničar

„Fotografija iš esmės yra stebėjimas“, - sako „Mažosios studijos“svečias Gediminas Pranckūnas - tapytojas, pasukęs į fotografiją. Laidą parengė ir veda Živilė Stonytė.Redaktorė Rūta Tumėnaitė.

Fotografija je popolnoma povozila nekoč cenjeno umetnost slikarskega portreta. Še več; z nenehnim fotografiranjem smo čarobnost ohranjanja podobe izničili. Inflacija portretov je v bolečem nasprotju z mogočnostjo posameznikovega portreta. Zgodovina portreta je dolga natančno toliko, kot je dolga zgodovina slikarstva na splošno, in največji slikarski geniji naše civilizacije so nekatera svoja najslavnejša dela ustvarili kot portrete. A portret je bil tudi bolj vsakdanji, da ne zapišemo obrtniški. K enemu takih slikarjev se vračamo v oddaji Sledi časa. Edvard Lind, mariborski portretist, je z obsežno razstavo iztrgan pozabi, sprehod po življenju in delu tega pozabljenega umetnika pa je pripravil Marko Radmilovič.

Slovenska odporniška fotografija se je razvila iz tako imenovane predvojne socialne ali družbenokritične fotografije. Predvojni fotografi so dokumentirali nastop okupacijskih oblasti in nato delovali v sklopu fotoreporterskih služb v različnih partizanskih enotah. Po začetku druge svetovne vojne pa vse do osvoboditve leta 1945 je v tem okviru delovalo več kot 160 avtorjev fotografov, ki so zapustili več kot 100.000 enot slikovnega, fotografskega in filmskega gradiva. Sicer pa je bilo o fotoreporterski službi iz obdobja narodnoosvobodilnega boja v slovenski povojni literaturi bolj malo napisanega, saj je slovensko zgodovinopisje partizansko gibanje preučevalo predvsem z vojaškega vidika. Šele v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja so se začele v zgodovinski bibliografiji pojavljati tudi študije o drugih temah ter vidikih narodnoosvobodilnega boja in partizanske organiziranosti. Ob poslušanju oddaje Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, bomo spoznali fotografe in njihovo delovanje med drugo svetovno vojno.

Napočil bo dan (The Day May Break) je naslov globalne fotografske serije enega največjih okoljevarstvenih fotografov današnjega časa, Nicka Brandta, ki do 7. septembra gostuje v dveh galerijah v Ljubljani: v Galeriji Cankarjevega doma in galeriji Fotografija. Velika fotografska razstava prikazuje ljudi in živali, ki sta jih prizadeli poslabšanje in uničenje okolja. Nastala je v različnih državah sveta: v Keniji, Zimbabveju, Boliviji, na Fidžiju in v Jordaniji.

Andrija Vukosav je umjetnik iz zajednice australskih Hrvata. On je tijekom ožujka uz potporu australskog veleposlanstva u Hrvatskoj održao svoju izložbu fotografija u osječkom Arheološkom muzeju. Anndrija je s očeve strane Hrvat. Živi i radi u Melbourneu i ovo je prvi put da je otputovao u Hrvatsku kako bi izlagao svoje umjetničke fotografije. Za program radija SBS na hrvatskom jeziku, Vukosav govori o svojoj izložbi i načinu na koji su njegove fotografije nastale.

Policija je optužila sedam muškaraca iz Victorije zbog navodnog izvođenja nacističkog pozdrava podizanjem desnice. Incident se navodno dogodio u dvorištu hrvatskog društvenog kluba u Geelongu, u četvrti Bell Park. Fotografija na kojoj se nalazi 11 muškaraca odjevenih u crno, od kojih sedmorica imaju podignutu desnu ruku pojavila se na Facebooku, uz natpis koji navodi da je riječ o navijačima nogometne momčadi North Geelong Warriors.

Laidoje „Iš balkono“ fotomenininkė ir fotografijos tyrinėtoja Geistė Kinčinaitytė pasakoja apie susidomėjimą šiuolaikine fotografija, savo studijas ir gyvenimą tarp dviejų šalių, kultūrų ir kalbų. Kaip susiję Marso, Mėnulio ir Islandijos peizažai, kuo panašus žmogaus ir dangaus kūnų vaizdavimas ir kaip skiriasi mūsų ir kameros akis.Ved. menotyrininkė Laima Kreivytė

Razstava Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke, ki je na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju in ki vsebuje okoli 130 predmetov predvsem iz Kitajske, odpira vprašanja nastanka te zanimive zbirke in vprašanja umetnostnega trga v Pekingu na začetku 20. stoletja, prikazuje pa tudi zgodbo družine Skušek in rekonstruira njihovo življenje, vpeto med natlačene predmete v več stanovanjih v Ljubljani. Ivan Skušek (1877–1947), avstro-ogrski mornariški oficir, je namreč med bivanjem na Kitajskem med letoma 1914 in 1920 kupoval starine na živahnem trgu z umetninami. V Pekingu je spoznal tudi Japonko Tsuneko Kondō Kawase (1893–1963) in se z njo poročil, ta pa se je pozneje v Ljubljani, ko se ji je večkrat prikazala Marija, preimenovala v Marijo Skušek. Zgodba številnih predmetov iz te zbirke je tako zgodba Ivana in Marije Skušek in hkrati tudi zgodba kultur ter umetnosti Vzhodne Azije. V pogovoru predstavljamo tako razstavo kot tudi zgodbo omenjenih zakoncev. Sodelujeta soavtorici razstave dr. Helena Motoh z Znanstveno raziskovalnega središča Koper in prof. dr. Nataša Vampelj Suhadolnik z Oddelka za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Fotografija je posneta na razstavi Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju, njen avtor je Gregor Podlogar.

Panoramski razgled po kulturnem dogajanju tega tedna ponuja vizijo novega predsednika Društva slovenskih pisateljev, napoved projekta Dodekalogija 1972-1983 in celo vrsto razstav.

Razstava Naša last: Slovenska protestna fotografija 2020–2022 v Galeriji Jakopič v Ljubljani prikazuje fotografske zajeme protestov, ki so se kontinuirano dogajali po Sloveniji med pandemijo koronavirusne bolezni ter se odzivali na protikovidne ukrepe in odločitve tedanje vlade. Z raziskovanjem protestov kot oblike političnega sporočanja se ukvarja izredni profesor na katedri za medijske in komunikacijske študije Fakultete za družbene vede Ilija Tomanić Trivundža, ki je avtor obrazstavnega besedila. Gosta oddaje ob Tomaniću sta tudi sokustosa razstave Julija Hoda in Metod Blejec.

Fotograf Jan Pirnat je pred štirimi leti avto zamenjal za kombi, ga sam opremil in se vanj vselil. Ne zato, da bi kot vplivnež prodajal "Youtube utopijo", ne zato, da bi potoval, ne, da bi se iskal, temveč zato, ker mu kombi predstavlja način življenja. O lulanju in kakanju, finančnem vložku in dojemanju doma. O ljubezni do fotografiranja in o naukih, ki jih ponuja pot. "Manj kot imaš, boljše je. Minljivost je lepota življenja. Treba je živeti zdaj." Do vseh teh modrosti so ga pripeljale izkušnje, tudi diagnoza s cistično fibrozo, s katero so mu zdravniki napovedali maksimalno starost 20 let. Jan Pirnat jih ima danes 31.

Fotografijo moramo razumeti v kontekstu vsega, kar jo določa, pravi umetnik in teoretik Victor Burgin, ki s semiotiko razlaga, kako fotografija tvori pomen, s psihoanalizo pa, zakaj nekdo ob neki fotografiji ne občuti ničesar, drugi pa ima solze v očeh. Burgin razmišlja o tem, kako fotografijo razumemo, in poudarja soodvisnost fotografske podobe in jezika, nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Sprva se je uveljavil kot politično angažiran fotograf, ki je s konceptualnim spajanjem podob in besedila opozarjal na družbene nepravilnosti in konvencije. Pogovor je nastal leta 2022 v Ljubljani ob Burginovem gostovanju ob izidu prevoda izbora njegovih esejev z naslovom Kamera in aparat, ki jih je izdala revija Fotografija. Foto: WIkipedia

Muzeji v državah, kjer govorijo pretežno slovanske jezike, so bili še pred leti precej slabo zastopani med evropskimi nagradami za muzeje. Nagrada Živa Foruma slovanskih kultur s sedežem v Ljubljani je tako postala njihova vstopna točka in neke vrste motivacija. O tem, pa o dokumentarni fotografiji, ki je v zamrznjene podobe ujela več kot 170 dogodkov po Sloveniji v času pandemije. Kakšne narave so bili, pove naslov razstave v ljubljanski Galeriji Jakopič: Naša last, slovenska protestna fotografija 2020–2022. Mednarodni festival sodobnih umetnosti – Mesto žensk, ki opozarja na spolno diskriminacijo v umetnosti in kulturi, je letos za osrednjo temo vzel sestrstvo. Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije pa je letošnji Dan arhitektov posvetila zavezništvu med strokami. In še naša prva tema: festival Indigo, ki je v ljubljanski Cukrarni spet povezoval sodobno kulturo, umetnost, oblikovanje in filozofijo, tokrat pod skupno temo Paralelni svetovi – paralelni čas.

Razstava protestne fotografije Naša last Slovenska protestna fotografija 2020 – 2022 v ospredje postavlja vlogo in pomen fotografije pri beleženju družbenih dogodkov in vrednotenju naše skupne dediščine v obdobju, zaznamovanem s pandemijo in z demonstracijami po vsej Sloveniji. Izpostavljenih je 250 fotografij 38 fotografov in fotografinj. Poseben sklop predstavljajo fotografije, na katerih so ujete strategije, s katerimi je oblast nadzorovala ljudi.

Ste, spoštovane poslušalke, poslušalci, že slišali za dobro jutro kakšno reklamo za take ali drugačne vitamine, napitke ali tablete, ki povečajo odpornost? Ni treba ravno veliko truda, da bi v teh jesenskih dneh našli kopico ponudb, kako izboljšati svoj imunski sistem. Sem ter tja se sprašujem, kako to, da ob vseh teh čudežnih zdravilih ljudje še vedno zbolevajo, smrkajo in kašljajo. Navsezgodaj vas še zdaleč ne želim nagovarjati k zanemarjanju zdravja, rad bi samo pretehtal težo vseh teh pozivov. Ni dvoma, zdravje nas skrbi, zanj smo pripravljeni veliko storiti in očitno tudi plačati, drugače nam ne bi vsak teden prodajali kaj novega. Pri tem pogosto pozabljamo, koliko je čisto zdravih ljudi, ki so siti sebe; in bolnih, ki so polni veselja do življenja. Si ne bi morali več prizadevati za kakšno drugo odpornost, kot je le telesna? Gotovo smo vsi vsaj enkrat v življenju videli tisto pretresljivo fotografijo deklice iz vietnamske vasi, ki je polita z napalmom zagorela in skupaj z drugimi vaščani beži iz svoje vasi. Pred kratkim sem videl njeno fotografijo, ki je bila posneta čez trideset let. Takrat je živela v Kanadi in si tam uredila svoj dom. Fotografija prikazuje še vedno vidne posledice opeklin, hkrati pa njen zadovoljni obraz. Komentar pod fotografijo govori o čudni, a veseli lepoti, saj ta žena drži v rokah svojega lastnega otroka. Ta ožgana deklica si je zmogla ustvariti uspešno življenje. Strokovnjaki govorijo o odpornosti, trdoživosti, ki je nujna za dobro življenje. Kopico posameznikov imamo, ki se v najtežjih situacijah dobro znajdejo. Po drugi strani imamo veliko takih, ki se že ob najmanjši življenjski preizkušnji zlomijo. Kaj je tisto, kar človeka utrdi? Kaj je tisto, kar v nas ustvari notranjo odpornost proti krizam v življenju? Strokovna literatura navaja številne dejavnike. Eno pa izpostavljajo vsi: človek, ki ima v sebi več pridobljenih in utrjenih vrlin, je dolgoročno odpornejši proti težavam v življenju. Niso si vsi enotni, katere vrline so potrebne, a vseeno poudarjajo nekatere. Pogosto so to delavnost, doslednost, radovednost, povezanost z drugimi, obvladovanje. Še bi lahko naštevali, a o teh zdravilih za našo notranjo odpornost boste bolj poredko slišali. Smo se razvadili in bi z jutranjim požirkom vode radi že vse prejeli. Pri vrlinah se je treba truditi, imeti še koga, ki nas k temu spodbuja, in se mu pustiti voditi. Vse to je danes precej zanemarjeno, čeprav mnogi učitelji vložijo veliko truda, da bi pomagali otrokom razviti vsaj kakšno vrlino in jih tako usposobiti za boljše življenje. Današnji dan je kot nalašč, da tudi sami vzamemo kakšno tabletko vrlin in storimo kaj, da bomo jutri odpornejši proti pretresom življenja.  

Fotografske podobe nas spremljajo vsak dan, živimo v družbi preplavljeni s podobami. In te podobe nam zavestno in nezavedno oblikujejo misli, občutja, tudi življenjske nazore in izbire. Večina te vizualne, fotografske hiperprodukcije je brez globljega smisla, brez refleksije, brez neke dodane vrednosti, ki bi osmišljala humanistično držo pri posamezniku. In družbi. A vendarle obstajajo podobe, ikonične fotografije, ki s svojo sporočilnostjo in močjo sežejo dlje in globlje in lahko spreminjajo zavest družbe in celo preusmerijo tok zgodovine. Katere so, te ikonične fotografije, imajo tudi v tem hektičnem in desenzibiliziranem času, ki ga živimo, še moč dramila? O tem se je avtorica in voditeljica Liana Buršič pogovarjala z gostoma v tokratni Intelekti, pa tudi o meji, cenzuri in etosu, ko fotografiramo ljudi in dogodke, o družbeno angažirani fotografiji in o tem, kaj s fotografijo sploh želimo sporočiti soljudem in svetu ter manku senzibilnosti ob gledanju. Fotografija priča o življenju, daljnem in bližnjem, vsekakor je močno orodje, prav tako kot tisti, ki gleda skozi to tretje oko – fotograf. Ali kot je rekla znamenita ameriška fotografinja, Dorothea Lange, ki je zaslovela s svojo serijo fotogafij migrantske matere, posnete v času velike gospodarske krize – fotoaparat je orodje, ki uči ljudi, kako gledati, videti tudi brez fotoaparata. Gosta: - Manca Juvan, mednarodno priznana fotografinja, zaposlena na ZRC SAZU-ju, Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, na oddelku za multimedijo - Dr. Uroš Hočevar, fotograf, docent na VIST-u, Fakulteti za aplikativne vede, na oddelku za fotografijo, tudi ustanovitelj Inštituta kolektiff Foto: "Čakajoč na popis", Matic Zorman, World Press Photo 2016, 1. nagrada, portret (izsek objavljen z dovoljenjem avtorja)

Ljubljanska Galerija Fotografija, ki se zdaj nahaja v novih prostorih v Centru Rog, letos obeležuje 20-letnico delovanja. Ob ustanovitvi, takrat na Petkovškovem nabrežju 47, je bila prva privatna galerija v Sloveniji, specializirana prav za fotografijo. Z njo je ustanoviteljica Barbara Čeferin želela pomagati vzpostaviti trg prodaje fotografske umetnosti in popularizirati kakovostno fotografijo. Do danes so pripravili več kot 150 razstav, sodelujejo s številnimi domačimi in tujimi kulturnimi ustanovami, inštituti, ambasadami. Organizirali so več dobrodelnih dražb, pa številne pogovore, predstavitve knjig, predavanja, delavnice. Že 15 let sodelujejo na sejmih po svetu, imajo svojo galerijsko knjigarno in delujejo kot založba. Ob letošnjem jubileju pa so pripravili skupinsko razstavo z naslovom Iz oči v oči. Osrednji motiv je portret, ki ga v različnih žanrskih in tehnoloških pristopih predstavlja 25 avtorjev in avtoric. Kuratorki sta Hana Čeferin in Barbara Čeferin. Foto (izrez): Arhiv Galerije Fotografija

Tokrat se podajamo v zlato obdobje mladinske književnosti, ki je nastajala skupaj z obnovo povojne države in njene mreže infrastrukture, v katero sta bila zajeta tudi šolstvo in kultura.Otroci so predstavljali njen pomemben del, saj so 50% prebivalstva nekdanje Jugoslavije, države, v kateri je bilo veliko razlik, predstavljali prav otroci, katerim so poskušali vcepiti vrednote, ki bi te razlike manjšale. Ustvarjalci otroške literature so odraščajočo publiko sicer postavljali v središče, vendar tako, da bi se ohranjal spomin na pretekle dogodke in legendarna imena. Tudi otroštvo, prikazano skozi literaturo, ni bilo romantizirano, preveč je bilo travm vojne ... Vseeno pa so podobe otroštva s sabo nosile ideje nove družbe, zato se ta literatura odpira novim smerem tako v vsebinskem smislu, kot likovno, estetskim. V ilustraciji so prevladovala ženske umetnice. Gostja dr. Katja Kobolt iz ZRC SAZU, ki je prispevala pomemben delež k razstavi Biba buba baja v Centru ilustracije v Ljubljani.   Fotografija:  iz slikanice Ele Peroci: Moj dežnik je lahko balon

Nocoj je voditeljica Liana Buršič v Gymnasumu gostila mlade fotografe, stare od 20 do 26 let (Patricija Zupanič, Tadej Dolinar, Ajda Justin, Mark Breznik, Tine Bohinc, Tinkara Petrič Milič), ki so bili del prvega mentorskega programa prihajajočega Kranj Foto Festa, našega največjega mednarodnega fotografskega festivala. V oddaji med drugim tudi o tem, kako v času individualizma in hiperpotrošništva razumeti pomen družbeno angažirane fotografske prakse, kje sta meja in mera ter etos, ko fotografiramo ljudi in dogodke ter kaj sploh s fotografskimi podobami želimo sporočiti soljudem in o svetu.

V ponedeljek smo zaznamovali 300 let od rojstva Immanuela Kanta, slovitega modreca iz Königsberga, ki je močno zaznamoval filozofijo. Kant velja za prvega sodobnega filozofa, njegovo delo pa presega meje časa in nam še vedno predstavlja prvovrstno oporo pri naslavljanju temeljnih vprašanj o našem obstoju, našem razumevanju in naši odgovornosti.V tokratni Frekvenci X se bomo zadržali predvsem pri dveh stebrih njegove zapuščine: kako je Kant z razlago narave znanja v pomoč znanosti in kako lahko z njegovimi razmisleki o etiki premišljujemo dileme, ki nam jih zastavlja sodobni svet. O Kantu se pogovarjamo s filozofoma Markom Štempiharjem in Tomažem Grušovnikom. Fotografija: Wannapik Vir: Ted Honderich: Oxford Companion to Philosophy Filozofija za gimnazije, 2002

Paolo Cossi je stripar, ki se je s to strastjo srečal že zelo zgodaj. “V otroštvu sem bil precej bolan, doma pa nismo imeli televizije. In ker moraš malega otroka z nečim zaposliti, mi je oče prinašal stripe in papir, da bi risal.” Tako se je iz hobija rodila želja po poklicu striparja. Študiral je v Milanu, pogosto je v svojih stripih obdeloval tragične dogodke iz človeške zgodovine. “Morda je ena najpomembnejših knjig, ki sem jih ustvaril, tista o armenskem genocidu.” Pri takšnem ustvarjanju moraš imeti veliko zgodovinskega znanja, pravi Paolo Cossi in dodaja, da mu je zadnja leta sicer ljubše ustvarjati za otroke. V Evropi osebno govori o svojih delih in o tem, kako prepleta dve strasti - zeliščarstvo in risanje. Fotografija: spletna stran avtorja

Ulaznice za Red Bull Showrun u Beogradu 17. septembra 2022: https://tickets.rs/event/red_bull_show_run_2969Više informacija na: https://redbull.rsPostanite član clan Kluba prijatelja UNICEFa  https://donacije.unicef.rs/kampanja/klub-prijatelja-unicefaDomaćini: Srđan Erceg i Pavle Živković#lap76#infinitylighthouse#f1 PRODAVNICA️Svi koji žele da obogate svoju biblioteku prelepim delima o Formuli 1 i MotoGP-u ili se obuku u naše, zajedničke, boje, tu je naša zvanična prodavnica knjiga, majica i kačketa.️https://shop.infinitylighthouse.com https://shop.infinitylighthouse.com/majice.htmlhttps://shop.infinitylighthouse.com/knjige.htmlhttps://shop.infinitylighthouse.com/kacketi.htmlPATREON I YOUTUBE MEMBERSHIP ️Podrška na Patreonu i YouTube-u nam veoma znači i pre svega hvala svim našim pokroviteljima, a ukoliko ste u  mogućnosti i vi da nas podržite, pomoćićete nam da dalje napredujemo i razvija se naša, nadamo se zajednička, priča.Patreon: https://www.patreon.com/infinitylighthouse YT: https://www.youtube.com/channel/UCQ2D37u3DU1XGxxriq5779Q/joinNAŠE DRUŠTVENE MREŽE Instagram - https://instagram.com/infinitylighthouse Facebook - https://facebook.com/theinfinitylighthouseTwitter - https://twitter.com/infinitylighthsFANTASY LIGEFormula 1 Kod za Fantasy ligu je 7e3b2bc89eSPORTSKE VESTIhttps://sportsmagazin.rs=======HUMANITARNI KUTAK======Pomozimo Branku!Slanjem SMS poruke: Upišimo 917 i pošaljimo SMS na 3030Slanjem SMS poruke iz Švajcarske: Upišimo human917 i pošaljimo SMS na 455Uplatom na dinarski račun: 160-6000000795270-51Uplatom na devizni račun: 160600000079558770IBAN: RS35160600000079558770SWIFT/BIC: DBDBRSBGUplatom platnim karticama putem linka: E-doniraj (https://www.budihuman.rs/edonate/sr?user_id=917)Uplatom sa vašeg PayPal naloga putem linka: PayPal (https://www.budihuman.rs/paypal/sr/donate?user_id=917)Datum: 20. septembar 2022.Lokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse https://www.youtube.com/infinitylighthouseWebsite: https://infinitylighthouse.com/Zabranjeno je svako kopiranje i neovlašćeno preuzimanje video i/ili audio snimaka i postavljanje na druge kanale! Nije dozvoljeno koristiti materijal sa ovog kanala, bilo u celosti ili iz segmenata, bez licenciranja / plaćanja kako za komercijalnu, tako i za nekomercijalnu upotrebu.Svaka upotreba bez licenciranja za komercijalnu ili nekomercijalnu / privatnu upotrebu biće procesuirana. Za sve informacije o pravima, za upite o licenciranju i dobijanju dozvole za korišćenje možete nas kontaktirati putem naše zvanične email adrese.Copying, re-uploading and illegally distributing this copyrighted work is strictly prohibited! Label and copyright: Infinity Lighthouse

Najdublji pogled na svemir - udaljen više od 13 milijardi svjetlosnih godina - otkriven je u prvoj u nizu slika novog snažnog teleskopa NASA-e. NASA-in svemirski teleskop James Webb snimio je sliku visoke rezolucije nekih od prvih galaksija koje su se formirale u svemiru.