Podcasts about vsaka

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Brane Senegačnik je podkovan v teoriji poezije in njeni praksi, vešč tudi tradicionalnih oblik, zlasti soneta, a verzi njegovih mističnih pejsažev tečejo mirno valujoče kot omamno prelivajoče se skladbe: zvenijo pritajeno in se oglašajo tiho, le včasih imajo ritem karminaste trobente, barvo bledo vijoličnega jezika grozdov glicinij, hipnotično lahkotnost zlatih brez v snežni noči, kakor morska pena razlivajočih se občutkov in melodijo hlepečih sledov plohe po asfaltu, sledov tolikih življenj. Ko bolečina kot zvok božjih črk stopi s papirja v prostor pesnikove tišine, si ga v žadasti svetlobi za vselej prilasti. »Tako preprosto je to. Tako resnično.« Mistični pejsaži so nastajali v prav določenih trenutkih pesnikovega občutja, kar razkriva vsaka pesem posebej. Čeprav so pesnikovi asketsko zabeleženi zapisi nastajali v daljšem časovnem razponu, kar kažejo tudi občasne medijske objave, imajo vse v tej pesniški zbirki enak naslov Mistični pejsaži, dodana jim je le številka. Skoraj tisoč se jih je nabralo v pesnikovem predalu, za objavo v pričakovano minimalistično oblikovani knjigi – kot si jo je zamislil Lucijan Bratuš – je izbranih le sto dvajset, zadnja ima številko 981. Čeprav je bila urednica knjige Miljana Cunta, jih je verjetno izbral pesnik sam, zavedajoč se, da se pravi trenutki odvijajo v notranjem spominu, ne glede na sosledje resničnih dogodkov, ki premočrtno odtekajo v za vedno izgubljeno minulost. Za objavo vsake pesmi v knjigi čas in prostor nista bila pomembna. V spremnem besedilu Neizrekljiva svetloba Senegačnikovega jutra Milček Komelj začenja svoj dolgi poetični zapis z mislijo, da so ti mistični pejsaži resnično z mistiko prepojene pesniške krajinske slike. S svojo razlago nas kot umetnostni zgodovinar in pesnik pospremi v nežno zamišljene in poetično krhke, ritmično uglašene proste verze. Klasični filolog, prevajalec, raziskovalec grške tragedije in literarni teoretik Brane Senegačnik je v bistvu najbolj pesnik. Pesnik po duši, v zadnjih petintridesetih letih eden redkih, ki je poleg modernističnega toka zavesti v prostem verzu vstopal tudi v svet tradicionalnih pesniških oblik. Od leta 1991 do danes je izšlo devet njegovih pesniških zbirk, dve sta bili nagrajeni. Za zbirko Pogovori z nikomer (Slovenska matica, 2019) je leta 2021 prejel nagrado Prešernovega sklada, za zbirko Prosojnosti (Celjska Mohorjeva družba, 2024) pa lani Jenkovo nagrado, najvišje priznanje za poezijo Društva slovenskih pisateljev. Med sodobnimi slovenskimi pesniki je Senegačnik samohodec, lirik, v občutenju življenja prisegajoč na hipno občutje lastne biti, prisluškujoč svoji najgloblji notranjosti. Nihče v lastni poeziji ni prvi izumil odsotnosti, tišine in minljivosti, tudi Senegačnik ne, čeprav ostaja neovrgljivo dejstvo, da razmišljanje in upesnjevanje lastnih spoznanj nesporno vsakomur omogoča, da bolje razume sebe. S svojo lirsko, v vsaki zbirki bolj minimalistično izreko želi avtor s potopitvijo v globine bivanjskih izkušenj doseči popolnost. Kot vsak pravi pesnik. Življenje, ki edino stoji nasproti minevanju, postane v njegovi liriki samosvoje središče. Osredotočanje na čisto poetično postane tisto 'sem' v njegovi najgloblji notranjosti. Jezik kot izvor absolutnega, ki je v lirskem subjektu pred pisanjem, pa postane pesniška materija, ki jo mora do bistva globoko občutiti, da lahko oblikuje svoje lirične sledi. Osnovno poslanstvo Senegačnikove poezije je skozi potapljanje v tišino nenehno seganje k neizrekljivemu, včasih manj, drugič bolj odkrito. Vsak njegov verz je drobec, ki upa, da ne bo izginil v nič, a ko so skozi njegov pogled vsi tu in v določenem trenutku plameníjo nedolžnost sveta, bralca vendarle vabijo k lastni, neobremenjeni interpretaciji. V resnici gre predvsem za intimno in nežno serenado bitnosti, neločljivo povezano s svojo odsotnostjo in minljivostjo. Téma narave, ki jo Senegačnik s svetlobnimi odtenki občutij postavlja v središče različno dolgih pesmi v prejšnji zbirki Prosojnosti, je nenavadno občutljiva, krhka. Njegovi verzi v tej zbirki – enkrat abstraktni, drugič bolj figuralno določljivi – so sestavljeni z nenehnim preigravanjem z oblikami in subtilnim prehajanjem prostih verzov. Dihov besed. Pesnik je nasproti večnemu gibanju, valovanju in minljivosti bivanja postavil milino odsevov, ki presevajo njegove izpesnjene (pris)podobe. Vsaka pesem zbirke je ločen ambientalni kader, ki ga v objemu brezčasnosti hkrati navdajata izrazito čustven naboj in melanholija. Tudi v zbirki Mistični pejsaži je narava sprehajališče Senegačnikovih verzov. Samo brezgrajno občutje in odprto notranje oko zmoreta uzreti skrito življenje v čarobni paleti letnih časov in ga narediti vidnega za svet, žejen lepote. Vpliv filozofije na Senegačnikovo pesniško ustvarjanje je in je bil pomemben vse od začetka, kajti ne le brati, filozofija uči tudi razmišljati in pisati. V njegovi do kraja zreducirani minimalistični izreki bralcu ponuja slutnjo skrivnosti, iz katere smo prišli in v katero se vračamo. »Življenje je čudež, smrt modrost,« je v knjigi Štirje obrazi duše leta 2000 zapisal slikar in mislec Maksim Sedej ml., ki je vse življenje iskal modrost vsega bivajočega. Bil je prepričan, da sodobni svet ni naklonjen iskanju resnice, da beseda tehnika zabriše besedo znanost, da seksualnost zabriše besedo ljubezen. Današnji problem ni več iskanje ali najdenje, temveč sinteza najvišjega duhovnega in znanstvenega spoznanja človeštva. Zdi se, da Senegačnik v zbirki Mistični pejsaži v tem kontekstu božje umešča v neznane daljave, v nekakšno nebeško večnost in neskončnost: »Trave ti segajo do brade, / jutro preko misli // to pomeni / dotikati se zvezd s temenom / z vsemi usti svojega molčanja / peti hozána«. Božjo besedo, ki se bere vsak dan pri sveti maši kot brevir in misal. Namesto časa je nad občutljivim pesnikom nebo. Misel je v današnjem svetu navzoča in poimenovana na mnogo načinov, ima mnogo besed, izrazov, imen. Ta njena navzočnost je ključno, esencialno vprašanje. Šele z zavedanjem te navzočnosti, ko sprejme božje kot svoje bistvo, se Senegačnik kot lirski subjekt osvobaja. Šele takrat lahko popolnoma osvobodi tudi svojo misel in se zave svoje vloge v tem svetu, kajti eno je gotovo: to, kar pride na koncu, nima ne glasu ne konca. Senegačnikova poezija s svojo intimno izrazno močjo je korak k sebi in hkrati v neizogiben onkraj sebe: »Dolga smrt // v zreli julijski svetlobi, / v gosti senci akacijevih vej / tik ob neki vodi. // Nevidna kot misli. / Neizbežna / in negotova / kot je to, da si.«

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Podoba oceana, ki visi v sobi ene od protagonistk kratkih zgodb Tjaše Mislej, je namerno ambivalentna: poudarja namreč spremembo perspektive glede na občutja gledalke. Podoba je vedno ista, a ko se Krista Marija, ki je bila do tedaj stereotipno utelešenje tradicionalne in utesnjujoče ženske triade mati-žena-gospodinja, odloči za radikalen rez, se ji ocean zdi »miren, prostran in neskončen«, tako kot so prostrane in neskončne tudi možnosti, ki jih vidi pred seboj. Že po prvem razočaranju pa se prizor spremeni: »Ocean je zdaj videti drugače: siv, pust in nedostopen.« Kljub temu protagonistka ne občuti obžalovanja, odprt konec – kot so večinoma vsi konci v zbirki Ocean na steni – pa daje slutiti, da se bo podoba oceana še naprej spreminjala in odsevala njena notranja občutja. Metafora se zdi že skoraj preveč popreproščen povzetek raznih rekov in modrosti o tem, kako imajo vsake oči svojega malarja in kako spremenjen zorni kot že nakazuje spremembo položaja, vendar je teža pogleda oziroma perspektive v kratkih zgodbah Tjaše Mislej prestavljena s protagonistk na bralko oziroma bralca. Dvanajst pripovedi v zbirki Ocean na steni privzema imena svojih junakinj. Gre za različne ženske v različnih družbenih vlogah, ki v trenutku poteka zgodbe ozaveščajo svoj položaj od zunaj. So v fazi spreminjanja svoje perspektive, kar je za ene vir tesnobe, za druge pa navdih. Ozaveščanje sprožajo različni dejavniki: od spopadanja z revščino do nemogočih cen nepremičninskega trga, od težavnega iskanja zaposlitve do staranja. Vsaka po svoje odpira novo življenjsko poglavje, saj so se bodisi po lastni odločitvi bodisi po sili razmer znašle v položajih, v katerih ne morejo ali ne znajo več vztrajati. Zgodba vsake od njih se začne z uvajanjem v spremembo, kar pomeni, da se je vse, kar se je do tega trenutka kopičilo, že zgodilo. Pripoved se iz sedanjosti obrača v preteklost, včasih že preveč razlagalno, kot bi šlo za didaskalije. Kot celota se zbirka nahaja na tanki liniji med angažmajem in programskostjo, in marsikatera zgodba ne uspe povsem zajeti začrtane poante. Zato pa toliko bolj izstopajo tiste, kjer se politično in osebno spojita v gmoto, ki nato duši same protagonistke in njihove medčloveške in družinske odnose. S prikazovanjem konkretnih, individualnih situacij, ki so opisane živo, otipljivo, Tjaša Mislej opozarja na tiha, a še kako prisotna vsakdanja bremena. Pripoved o Sonji spremlja izobražen, ozaveščen mlad par z dvema otrokoma, ki pa se zaradi preobremenjenosti drug od drugega vse bolj oddaljujeta. Sonja bi morala zaključiti pisanje doktorata, a ji ne steče, ker mora skrbeti za majhna otroka in gospodinjstvo, medtem ko je njen partner, edini z redno zaposlitvijo in torej redno plačo, pod nenehnim pritiskom zaradi službenih obveznosti. Avtorica se spretno izogne iskanju grešnega kozla in se raje osredotoči na to, da partnerja ne zaznavata več stiske drugega – ne zato, ker tega ne bi hotela, temveč ker ne moreta. Vsak od njiju je na svoj način ukleščen v lastni mehanizem, iz katerega ne more izstopiti, ker je tveganje preveliko. Ali pa se jima tako samo zdi, ker ne moreta več razmišljati trezno, in prav v tem Mislej prepozna dramatični potencial. V sistemski poklop je ujeta tudi Beti, ki iz finančnih in etičnih pomislekov ne more oddati dementne mame v dom za ostarele, se pa zato povsem izčrpa. Primer Beti ni samo plastičen prikaz vse bolj upehane posameznice, ki vsak dan težje skrbi za mamo, vzdržuje šoloobveznega otroka in študentko ter zraven dela, temveč pripoveduje tudi o vse šibkejši državni skrbi za starejše, o predragih domovih za ostarele, v katerih pogosto primanjkuje osebja, ker je to krepko podplačano delo, tako da morajo skrb pogosto prevzeti ne več mladi in zdravstveno nekvalificirani otroci, najpogosteje ženske v družini. Tretja zgodba, ki jo velja izpostaviti, je zgodba o Hani, ki obravnava tematiko splava in izpostavlja pravico do svobodne izbire odločanja nad lastnim telesom. Bolečine, s katero se sooča Hana, ne more olajšati še tako ljubeč partner, tudi zato, ker si ne zna niti predstavljati njenih razsežnosti. In čeprav odločitev ni bila ne lahka ne preprosta, je jasno, da je bila za Hano nujna, tako kot je bilo nujno, da se za poseg odloči sama. Tako kot v ostalih zgodbah Tjaše Mislej tudi tu nagovarja odzive predstavnikov različnih ideologij: od tistih, ki želijo pomagati, pa ne znajo prisluhniti, do onih, ki so odkrito nasprotovalni in že tako težek položaj še otežujejo. Zgodbe o Hani, Sonji in Beti sodijo v vrh zbirke Ocean na steni. Vidi se, da avtorica Tjaša Mislej izhaja iz gledališkega sveta in da zna dobro prepoznati potencial značaja v kombinaciji s pravo situacijo, ki nato ustvari krizno priložnost in s tem zgodbo. Podoba oceana se v zbirki spreminja od zgodbe do zgodbe. Nekatere zaradi odprtih koncev izzvenijo, zato pa so toliko bolj prepričljivo izrisani značaji, ki ostajajo avtoričina močna točka tudi tam, kjer se pripoved spogleduje z karikaturo, kot v primeru Kriste Marije. Tudi v neudobni vztrajnosti odprtih koncev je mogoče razbrati drugačen namen: s tem, ko ne ponuja odgovorov v zgodbenih okvirih, predaja dileme zunajliterarni stvarnosti.

…živijo pod drevesnimi koreninami … Vsaka od njih je svet zase … Pripoveduje: Zvezdana Mlakar. Napisala: Amanda Mlakar Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! Posneto v studiih Radia Slovenija 2011.

Vsaka šola nekaj stane! Pripoveduje: Boris Kralj. Napisala: Karolina Kolmanič. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1981.

Vsaka druga ženska v Sloveniji je žrtev psihičnih zlorab, vsaka peta doživlja tudi fizično nasilje, opozarjajo pri Društvu SOS telefon, eni od nevladnih organizacij, ki žrtvam pomaga na poti iz nasilja. Čeprav je načeloma področje pomoči tovrstnim žrtvam zakonodajno urejeno, pa je 67 umorov žensk v okoliščinah, povezanih z družinskim ali partnerskim nasiljem, umrlih med letoma 2014 in 2024, opomin, da nekatere žrtve ne dobijo pravočasnega in ustreznega odziva sistema. Kako nasilje deluje na žrtev in kakšne so sistemske prepreke, ki morda otežujejo iskanje pomoči in izhoda iz nasilja, smo govorili s svetovalko SOS telefona za pomoč ženskam in otrokom, žrtvam nasilja. Tem je lahko v pomoč tudi knjiga z naslovom V njeni koži, zbirka zgodb žensk, ki so zapustile nasilni odnos. Knjiga je brezplačno dostopna na spletni strani društva, kmalu pa bo dostopna tudi kot zvočnica.

Vsaka še tako težka stiska je lahko rešljiva, včasih traja leta, včasih se samo dovolj olajša, da z njo živimo, veliko pa se jih lahko zelo dobro razreši. In rešitev za rane iz odnosov in zasvojenosti so zopet samo dobri odnosi in dobre navade. Post je priložnost za korak k človeku, kot nas vabi letošnja preventivna akcija 40 dni brez alkohola.

Motnje hranjenja so prisotne – vse bolj. Jih pa velikokrat ne opazimo, jih niti ne želimo ozavestiti, kaj šele nagovoriti. Pri sebi in pri drugih. Iza je 20-letno dekle z izkušnjo anoreksije. Vsaka zgodba je unikatna. Potek bolezni, proces priznavanja, zdravljenje in rehabilitacija so različni, odvisni od posameznika. Pa vendar pomaga, ko slišiš, da v stiski nisi edini in sam. Izin glas pa lahko koristi tudi drugim, da bolje razumemo tiste, ki se z motnjami hranjenja soočajo. Da bomo vedeli, kako biti v oporo, pa tudi, kako se NE obnašati.ZAPISKI - kontakti za pomoč: Društvo svetovalni svet, 068 648 695, info@svetovalni-svet.si   Društvo Muza, 01 425 03 38, svetovalnica.muza@gmail.com Enota za motnje hranjenja, 01/5874 900 ali 01/5402 158 Center za mentalno zdravje, 01/5874 942 ali 01/5402 158

Piše Tjaž Mihelič, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Osišča pesniške zbirke Marcella Potocca Dnevnik zelene premičnice, ki nase nezadržno vlečejo pojme spomina in zgodovine, so jezik, čas in prostor. Zunanja zgradba zbirke omogoča branje po treh linijah. Prva in tudi najobsežnejša je linija govora umrlih znanstvenikov (denimo Ericha Auerbacha), pesnikov (Danteja, na primer), revolucionarjev (Rose Luxemburg), državnikov (Indire Gandi) in drugih, ki so zbrani iz različnih časov in pripadajo vsak drugemu jeziku, drugemu prostoru in vendar vsi skozi poezijo govorijo iz onostranstva. Imenujmo to linijo oglašanje preteklosti. Drugi liniji oz. intermezzom, kakor Potocco imenuje tri razdelke, pripadajo Zvezdni dnevniki, v katerih govori Data, Podatkovnik iz zvezdne ladje. Imenujmo to linijo oglašanje prihodnosti. Tretja linija pa sta epiloga, ki na koncu zaokrožata oziroma osmislita celotno zbirko. Imenujmo to linijo oglašanje brezčasja. Ali kot piše pesnik v pesmi iz Epiloga 2: »Zbrali smo podatke, preteklost se bliža koncu. // Zdaj zdaj bo vse potegnilo v sonce in sonce bo potemnelo. // Šli bomo naprej – ali nazaj.« Večji del zbirke zajemajo monologi ali oglašanje iz onostranstva, od koder – večinoma pesniki, a ne izključno – lahko spregovorijo skozi medij, ki je poezija, in tudi skozi medij, ki je pesnik sam. Potocco, sicer strokovnjak za nacionalne identitete v literaturah, se pokaže za najboljšega prenašalca njihovih sporočil. A ne gre le za prenašanje, temveč tudi za soustvarjanje. Najzanimiveje se to pokaže v pesmi, v kateri govori Ovidij: »Ovidius in Ponto frigora trahit, citira moj / premišljevalec drugega pesnika.« Pesmi so prepredene z jeziki teh oseb, bodisi kot citati iz njihovih del bodisi kot misli pesnika-avtorja, ki spregovori v njihovem jeziku. Tu je treba poudariti, da samo iz naslovov ne vemo, kdo nam govori, saj so pesmi naslovljene samo z letnicama od–do ter krajema, kjer se je govorec rodil oziroma umrl. Šele opombe nam dajo dokončno potrditev. Da pa ima jezik posebno težo, priča tudi naslov opomb, ki vse osebe označuje za govorce in ne kako drugače. V spremni besedi je Alenka Jovanovski literarnovrstno označila Dnevnik zelene premičnice za dramsko poemo. Oznaka je vsekakor potrebna. Morda se v tem primeru bolj kot sicer kaže za dobro oporo kritiku. A ne iz zaprašene opazke, da že ime samo nosi vso in edino in pravo resnico pomena (te predstave nam je razblinil že Shakespeare), temveč iz težnje po okviru, ki pomen šele lahko vzpostavi. V izogib špekuliranju, ki bi ga razjasnila šele podrobna razčlemba, se vsaj v tem branju oddaljimo od predlagane oznake. Vrstni pridevnik dramska bi raje izpustil, saj se prej kot dialog oglaša veriga monologov, ki korespondirajo, to že, z našo stvarnostjo. Samostalnik poema pa bi raje zamenjal z avtorjevim ponujenim dnevnikom zelene premičnice, torej Zemlje, ali bolje, kakor pravi v zadnji pesmi zbirke v razdelku Epilog 2: »Naša enciklopedija vsebuje vse to, da se ne bi pozabilo.« Z izbiro pojma dnevnik se je avtor zavezal iskanju trenutka, z enciklopedijo pa namiguje na gore podatkov, kopičenje vsega v naši zgodovini. V tem pogledu gre za zanimiv preplet dveh nasprotujočih si konceptov, ki ju poveže poezija. Konceptualno je zbirka odlično zastavljena. Kaj je poezija, se vprašajmo ontološko? Najvišji način zamišljanja. Zamišljanje pa poteka v objemu iskanja trenutka, ko se jeziki stapljajo, prostori dobivajo novo dimenzijo, čas pa postane strnjen. Tako je ideja zbirke postati več kot samo zgodovina, več kot zgolj popis. Postane »velika enciklopedija zvezd, ki ji kdaj pa kdaj še rečejo le / Bog«. Poezija v svoji izvornosti postane boj zoper pozabo, zato se je treba spomniti in si zamisliti, kako je bilo, saj »[p]ozaba je edina smrt planeta«. Kar pri zbirki najbolj ne deluje in avtor na to ni mogel vplivati, so platnice knjige, ki je izšla v knjižni zbirki Sončnica, vsa nora od svetlobe. Na to je bilo nedavno opozorjeno tudi v eni izmed kritik Tinkare V. Kastelic. Zbirka je rezultat vsakoletnega javnega natečaja, na katerega avtorji pošljejo svoje pesniške zbirke, izmed katerih nato vsak član komisije izbere eno. Sam natečaj naj kar se da pohvalimo in poudarimo, da je izrednega pomena pri predstavljanju tudi novih pesniških glasov, naslovnice pa so uniformirane, nevpadljive in bi morale kljub osnovnemu ogrodju vsebovati vsaj detajl, ki bi vsakokratno zbirko, povečini odlično, uglasil z vsebino. Potocco navdih išče pri velikih ljudeh človeštva, ki so že onkraj. Pri tem pa ne gre za upesnjene življenjepise, ampak, kot smo že omenili, za iskanje trenutka. Problem, ki ga vidim, je, da kljub avtorjevi soudeleženosti v njihovi pripovedi zdrsne v izjavljanje, na primer kot pravi Ovidij: »Začel sem živeti le v prostoru / in trajanju nekogaršnje pripovedi.« Vsaka pesem je lahko že trenutek, pravi nekje Wislawa Szymborska. A trenutek ni izjavljanje, temveč izrekanje. Pesem mora živeti svoje življenje, ki je v zdajšnjosti, v tem pa lahko samo izreka ali pa se kdaj izjalovi v preveč plakatne izjave. Naj navedem samo pomislek: če bi končne opombe odmaknili in bi bili soočeni samo s podatki o časih in krajih, jezik pa bi nas objel v svoji izvirnosti, bi bila bralna izkušnja že drugačna in bi avtorjev namen, drznem si reči, še podkrepila. To navsezadnje zaokroža tudi zadnji verz zbirke, ki je namenjen bralcem in kritikom, morda: »Verjeli so, / da mora vse imeti smisel, a ta enciklopedija je tu samo zato, / ker je.«

Hamburgerji Anžeta Logarja ali brki Luke Mesca? Spletni meme je sporočilo v obliki slike z napisom ali ideja, ujeta v nekajsekundni posnetek. Na družbenih omrežjih so memi postali vsakodnevni odziv na aktualne novice, najpogosteje povezani s politiko in politiki. Kaj je v tem bizarnem svetu sploh še smešno? Kakšna je estetika spletnega humorja? Kako vzbujati pozornost v poplavi generičnih in anonimnih vsebin in kako pomembno vlogo imajo lahko na videz smešni in nepomembni spletni memi?Jernej Žumer je ilustrator in grafični oblikovalec, ki pozorno in kritično spremlja svet okrog sebe. Zapiski: Odbit Discord Oglasite se lahko na odbita@rtvslo.si Poglavja: 00:00:01 Uvod in aktualni spletni utrinki 00:03:55 Spletna satira vs. analogna karikatura 00:05:10 Recept za dober meme 00:08:58 Donald Trump – kralj memov 00:10:35 Estetika in vizualna prepoznavnost 00:14:10 Slovenska scena in anonimnost ustvarjalcev 00:18:11 Vpliv memov na realni svet: Primer Dogecoin 00:23:50 Pričakovanja pred volitvami in zaključek

Piše Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Maja Moll. Pisateljica Tatjana Plevnik se je leta 2023 predstavila s kratkoproznim prvencem Vabe, je pa tudi mentorica kreativnega pisanja in avtorica izvrstnega priročnika za pisanje kratke zgodbe Pišmeuk. Poskusni svetovi so njeno drugo leposlovno delo, v njem je enaintrideset kratkih zgodb, ki preigravajo isto temo – izgubo partnerja. A naj to ne zavede, ne gre za žalobne zgodbe, čeprav občasno globoko začutimo bolečino. Avtorica je zbirko zasnovala izjemno igrivo in inovativno, saj se spretno giblje med različnim žanri, nekatere si je izmislila kar sama. Naslov zbirke je sam po sebi zgovoren in napeljuje na to, da se bomo v zgodbah sprehajali po različnih literarnih svetovih, ki so vzniknili iz domišljije. Točka vznika, ki je tudi skupni imenovalec vseh zgodb, je moževa smrt, posamezne zgodbe pa so kot veje, ki se razraščajo v najrazličnejše smeri. Tako beremo vse od realistične zgodbe, pa do romantazije, fantazije in vampirske zgodbe, veje pa sežejo tudi do absurda in do bolj klasičnih oblik, kot so miti, bajke in pripovedke. Zbirka tako ni niti malo dolgočasna in čeprav imajo vse zgodbe skupno izhodišče, ni niti približno monotona ali ponavljajoča se. Vsaka od njih nas preseneti, še posebej pa zbirko obarvajo tiste, v katerih je avtorica presegla vse žanrske okvirje in si je nove žanre izmislila kar sama ter jih poimenovala na primer fatalna zgodba, komercialna zgodba, permakulturna zgodba, veganska basen itd. Uporaba različnih žanrov je avtorici omogočila, da je izpisala večplasten pogled na žalovanje in v vsaki zgodbi izpostavila drug obraz soočanja z izgubo. Protagonistke niso stereotipne podobe jokajočih vdov, ki se za vedno odenejo v črnino. O vlogi ženske kot vdove v družbi je pronicljivo pisala Erica Johnson Debeljak v odmevni knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica, v kateri je lastno izkušnjo vdovstva popisala ob mitskih, bibličnih in resničnih zgodbah ter iz tega izluščila, da se je vloga vdove v zadnjih tisoč letih le malo spremenila. Vdove so pogosto stereotipizirane kot večno žalujoče, definirane zgolj s svojo izgubo in žalovanjem, ne pa kot celovite in enkratne posameznice. Poenostavljeno bi lahko rekli, da družba obsoja tako preveč kot tudi premalo žalovanja. Vdove, ki žalujejo »preveč«, so videne kot krhke, nemočne in nesposobne, na nek način odvečne za družbo, ki ne prenese njihove žalosti. V zgodbi Oma, Ruska in fant izpod Gorjancev na primer beremo: »Čeprav je prijateljicam govorila, da so ljudje, ki za nekom predolgo žalujejo, dolgočasni, si ni mogla pomagati: vsako noč je sanjala pokojnega moža, dokler se ni sama sebi uprla.« Tu je še nasprotni pol tako imenovane »vesele vdove«, ki »ne žaluje dovolj«, se vede preveč veselo, družabno in zato deluje brezčutno. Največjega obsojanja pa je deležna vdova, ki pokaže interes za romantiko in si drzne še naprej živeti (tudi) kot spolno aktivna ženska. Vdova v zgodbi Lambda se sprašuje: »ali je za postarano vdovo v bombažni srajčki spodobno, da si v spanju mrmra erotične zgodbe. Zagotovo ne. Toda nič ne more, če ji še kaplja z jezika.« Vdove v zgodbah so tudi jezne, bodisi na moža, ki je umrl in jih s tem zapustil, bodisi na smrt, ki ga je vzela (o tem beremo v zgodbi Ljubosumje). Nekatere od njih se oklepajo preteklosti in jih možje spremljajo kot duhovi ali prividi, druge pa se na inovativne načine podajo v iskanje novih ljubimcev, na primer zgodba Uvod v vrtičkanje ljubimcev se bere kot spletni blog z nasveti, kako na vrtu posaditi in vzgojiti čisto prave ljubimce. V komercialni zgodbi Prodajalna za transakcijsko življenje pa beremo jezno pritožbo potrošnice, ki je kupila moža, s katerim je bila izredno zadovoljna, a mu je predčasno potekel rok uporabe in zahteva, da ji pošljejo novega. Tatjana Plevnik je s tem pokazala, da zna biti izredno domiselna, tako z vsebino kot tudi s slogom pisanja, ki ga spretno prilagaja tonu vsake zgodbe. Nekatere so napisane bolj lahkotno, z obilico humorja, spet druge zarežejo globlje. Zgodbe, ki so napisane bolj humorno, delujejo subverzivno, saj sprevračajo ustaljen pogled na vdovstvo, žalovanje in življenje po izgubi. Potem pa so tu zgodbe z resnejšim tonom, ki nas peljejo v neposreden stik s to izkušnjo: »Ko doživimo izgubo, nas žalost vodi na različne načine. Ne moremo nadzorovati načina, kako se žalost naseli v telesu. Moja žalost v temi tava po tvoji sobi in poskuša ugotoviti, kje si. Ni načina, da bi pisala o trenutkih, ki se jih nočem spominjati,« razmišlja protagonistka zgodbe Žalujoča hiša. Na žalost ob smrti moža Tatjana Plevnik v zgodbah pogosto pripne še druge negotovosti, ki takšno izgubo spremljajo – soočanje z lastno minljivostjo, s staranjem, osamljenostjo in nemočjo. S počasno odrinjenostjo iz življenja. Starejši ljudje so pogosto stereotipizirani kot šibki in nemočni, kot ljudje, ki ne morejo več ničesar prispevati. Podobno kot vdove so tudi stari ljudje v tem sploščenem pogledu zreducirani zgolj na svojo starost in njene atribute. Zgodbe v zbirki Poskusni svetovi ne grejo toliko v smeri razbijanja stereotipov in starizmov, temveč se bolj poglobijo v reliefen prikaz nekaterih notranjih stisk, ki jih s seboj prinese starost. Zgodba Ime mleka se na primer začne z besedami: »Zdaj je še vse v redu s tvojim spominom, zato si težko predstavljaš, kako bo, ko enkrat ne bo vse v redu.« Nato opisuje postopno izgubo spomina. Podobno lahko o demenci beremo v zgodbi Večna pot, v kateri protagonistka vse bolj s težavo razlikuje spomine od sedanjosti. Vseskozi pa zbirko preveva tema osamljenosti predvsem ob izgubi tistega, s katerim so protagonistke načrtovale, da si bodo starost delile – z vsem dobrim in slabim, kar bo prinesla. Naslov zbirke tako ne pomeni le literarnih poskusov z različnimi žanri, temveč označuje različne načine preživetja. Načine, kako se sočiti z realnostjo žalovanja, četudi s kratkim skokom v »poskusne svetove«. Tatjana Plevnik je s svojim drugim kratkoproznim delom Poskusni svetovi pokazala izjemno suverenost in pisateljsko kondicijo, k čemur so nedvomno pripomogle številne vaje v kreativnem pisanju in obsežno teoretično znanje, ki ga je izkazala v priročniku Pišmeuk. Ustvarila je razgibano zbirko, ki bralcev kljub težki osrednji tematiki, ki zgodbam dodaja temen podton, ne pusti obupanih. Iz njih veje svetloba, saj pričajo o vitalnosti domišljije in moči ustvarjalnosti, ki ljudem omogoča, da iz bolečine ustvarimo nove, barvite in presenetljive svetove.

Danes pa poskus penetracije v um in sanje zmešanega cesarja z one strani Atlantika. Ko se je naveličal carin, je predsednik Trump odkril nov konjiček. Osvajanje držav. Poskusil je že s Kanado, nato se je oklical za suverena v Venezueli, po novem se tresejo Kubanci, po starem pa Grenlandci. Pa tudi Iran mu je, skladno s tradicijo ameriških predsednikov, v zadnjih urah močno zadišal. Strokovnjaki, še sploh, če vzamemo v obzir tudi oba preostala zmešanca, se pravi ruskega in kitajskega predsednika, sodobnost imenujejo »novi imperializem«; ampak razumnega vse skupaj bolj spominja na srednji vek. Oziroma na predrazsvetljenski čas, ko so bile nacionalne države samo oddaljeni sen v glavah humanističnih naivnežev. In tukaj ter zdaj se Slovenec vpraša, čemu se Trump še ni stegnil po nas. Čemu ga ne zanimamo, čemu nas ne omenja, ne grozi in ne osira? Čemu nismo deležni niti malo, pa čeprav groteskne milosti velikega oranžnega? Položaj od daleč spominja na čas pred odkritim prvim primerom koronavirusa pri nas, ko so ga imeli že vse naokoli. Sicer smo bili srečni, da ga še nimamo, ampak smo se vseeno ljubosumno spraševali, zakaj smo ravno mi izjema. Podobno je s Trumpom. Čemu se prička, grozi in norčuje iz večine držav sveta, Slovenije pa niti ne omenja? V naši skromni oddaji, kjer smo mimogrede na Trumpa opozarjali že dolgo, preden se je utelesil, boste tako natančno izvedeli, čemu Trump ne steguje svojih podplutih dlani po naši državi. »I, zato, ker jo že ima!« Hočemo povedati, da predmoderni um, kot je Trumpov, meni, da jo je dobil za doto, s tem ko je poročil eno podtriglavskih hčera! Kot vemo iz konteksta, imajo Trumpovi dovolj, če že ne preveč informacij o Sloveniji; nenazadnje so mulca te dni dali na odvajanje od slovenskega naglasa! Tako je povsem nemogoče, da ameriški predsednik ne bi imel s Slovenijo nobenih načrtov. Ali si jo je pustil za pozneje, ali pa misli, da je zadeva že končana, je stvar politične aritmetike, vsekakor pa je na njegovem zemljevidu sveta Slovenija že obarvana v zlato; kar je predsedniška barva novega časa. Ko smo se s tem seznanili, nas naša raziskava pelje še dlje v temačen in zaviti svet Trumpovih nepremičninskih poslov. Tako se moramo vprašati, kaj lahko Slovenija Trumpu sploh ponudi. Vsaka država, ki jo Trump ali v domišljiji ali dejansko nabavi, nekaj ponuja. Pri Venezuelcih je prispevek sorazmerno jasen in ga je oni dan grafično lepo prikazal prijatelj Tomato. Pri Kubancih gre za lokacijo, pri Grenlandiji pa za kvadraturo. Tako pač delujejo nepremičninski možgani, zato ostaja nejasno, eksploatiranje katerega bogastva je povezal s Slovenijo. Kar je čudno, kajti odgovor je kot na dlani. Poglejmo v samo srce naše državnosti, ki je naša himna, v kateri poet preroško oznani: Bog živi vas Slovenke, prelepe žlahtne rožice. Ni take je mladenke, kot naše je krvi dekle. Torej je odločeno. Slovenija bo v Trumpov imperij prispevala dekleta. Bo že vedel, eno ima doma in kot kaže, zdaj že v drugem mandatu, kaj dosti več od lepote Melanija ne ponuja. In da ne bo pomote … Mladenke, te lepe žlahtne rožice, so za tesnega prijatelja, obsojenega pedofila še kako pomembna dobrina. Hočemo povedati, da če bomo uspešno izvažali slovensko žensko lepoto, se nam ni bati, da bi bili v nastajajočem cesarstvu kot narod potisnjeni vstran. Ne, kje pa! Zna se zgoditi, da bomo celo pri koritu, le pripravljeni moramo biti, če se bo starec odločil zamenjati staro za novo. Tako kot smo mi zapriseženega ljubitelja slovanskih bokov prevzeli Čehom, moramo biti čuječi, da nam ga ne ugrabijo recimo Slovaki. In zdaj k tretjemu in zadnjemu poudarku današnjega razmisleka. Od človeka, ki ženske dokazano razume le kot blago, bi pričakovali, da nežnega spola ne bo uspel pridobiti na svojo politično barko. Po logiki stvari za šoviniste in spolne predatorje tipa Trump, ki po vsem planetu vznikajo kot gobe po dežju, ne bi smela glasovati nobena ženska. Če smo že moški dovolj utrgani … Pa je ravno obratno. Kot nam pričajo primeri, tudi domačih politikov z avtokratskimi težnjami, je ženski spol nad testosteronsko prevaro izjemno navdušen. Žensko volilno telo se nepojmljivo, in to z veseljem daje na razpolago vsakemu teh nasilnežev. Ki ne sramotijo le moških kot spola, temveč sramotijo tudi javni prostor, ne nazadnje pa človeštvo kot tako. Psihologija ima o tem fenomenu verjetno svojo razlago, mi, bolj preprostega duha, pa zaupamo Andreju Šifrerju, ki je preroško ugotovil, da lepa dekleta ljubijo barabe. K temu lahko, glede na vizualne dokaze, ki nam jih dostavlja civilizacija, ki se ves čas in neprestano snema in fotografira, dodamo le še to, da te barabe ljubijo tudi grda, ostarela in sploh vsakršna dekleta.

Za gripo vsako sezono zboli med 5 in 10 odstotkov prebivalcev. Po podatkih NIJZ letos prevladuje virus influence tipa A, podtip H3N2, ki je že poleti mutiral v dominantno različico K.Letošnja sezona gripe je v Sloveniji intenzivnejša kot pretekla leta. Oboleli že več kot mesec dni polnijo dežurne, urgentne in infekcijske ambulante zdravstvenih domov in bolnišnic. Tisti, pri katerih se gripa zaplete s pljučnico, morajo v bolnišnici največkrat tudi ostati. Podrobneje v oddaji Ultrazvok. Iztok Konc je govoril s pulmologinjo Biljano Knežević s Klinike Golnik. Foto: Klinika Golnik Pljučnica: Vsako senco nad pljuči moramo raziskati TUKAJ Vsaka pljučnica se lahko zaplete, na legionarsko pa smo posebej pozorni TUKAJ Dr. Fležar: Pljuča se razvijejo do tridesetega leta starosti TUKAJ

Piše Bojan Sedmak, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Zgodovinski roman Dragana Potočnika Morporuk je povit v kvalitetno naslovnico in zavihke Vojka Pogačarja s spremno besedo Boštjana Narata, v kateri urednik besedila zapiše, da je Dragan Potočnik »marsikaj in marsikdo – profesor, zgodovinar, raziskovalec, popotnik, pesnik, strokovnjak in pisatelj …« Avtor pa v lastni spremni besedi izpostavlja, da gre v njegovi pripovedi »za preplet raziskave in domišljije in spoznanja, da brez zgodbe ni spomina…« ter da se je pri pisanju »opiral na ohranjene kronike v turških arhivih«. Besedilu sta dodana slovarček manj znanih pojmov, pretežno iz islamskega besednjaka ter kazalo z naslovljenimi poglavji in natančnimi datumi, izmenično zapisanimi po gregorijanskem in muslimanskem koledarju. Iz teh je razviden čas dogajanja od dveh dni v mesecu marcu do zaključnih v novembru, večinoma pa v avgustu in septembru leta 1532, ko se je stotisočera turška vojska vračala s plenilskih pohodov po takratnih deželah, ob tem pa mimogrede nekaj dni silovito oblegala Morporuk, Marburg, Maribor. Avtorjev drugi roman vsebuje za zgodovinsko epiko značilno prepletanje preteklih dejstev z zgodbami stvarnih in fiktivnih oseb, ki se v skrajnih življenjskih razmerah trudijo najti globlji pomen svojemu in bivanju nasploh. Dragan Potočnik je podobno spajanje intime in zgodovine izpeljeval že v romanesknem prvencu Pesem za Sinin džan (2017); v njem je protagonist v obdobju prehoda iz iranske monarhistične diktature v versko islamsko na dolgih poteh od Esfehana do Afganistana iskal sebe med sufiji in derviši, medtem ko so udarci usode njega in njegove bližnje zadevali med mudžahedini, borci proti ruski okupaciji, in pozneje v vojni med Iranom in Irakom. Med vsem tem si je prisebnost duha ohranjal s pomočjo citatov iz Korana, Biblije, Rumija, Hajama in lastne poezije ter že takrat postavljal v ospredje zanimanja like, ki so jim turbulence zgodovine poganjale in lomile krila človeškosti, skupaj z njihovimi posvečenostmi nečemu svetemu v svetu, ki tega nesmiselno uničuje. Teksturo Morporuka razgrinja poleg zaključnega vsevednega osem prvoosebnih pripovedovalcev, razporejenih med dve nasprotni strani. Vsaka je po svoje glavna v lastni glavi in prostoru, kakor ga doživlja v Istanbulu ali v Mariboru ter njegovi bližnji in daljni okolici. Po količini pojavljanja prednjačita branitelj mesta fiktivni Radovan in operativni poveljnik napadalcev vizir Ibrahim Paša, stvarno zgodovinsko izpričan zaupnik sultana Sulejmana, ter njegov vojaški nasprotnik, prav tako historično dokazljivo obstoječi voditelj odpora, mestni sodnik Krištof. Naslednji lik, izmišljeni mladenič Selim-Jurij, dvakrat spreobrnjen, janičar in kristjan, s svojo kompleksnostjo potrjuje da »roman ne sodi in ne poenostavlja, ampak poskuša razumeti«. Notranja svetova dveh ženskih likov pa sta predstavljena dovolj stvarno, da se lahko izmakneta morebitnim očitkom o romanesknem romantizmu; turška Ajša in marburška Anika sta v svoji psihologiji prepričljivi, ko se prva ukvarja s sultanovim sinom in sooča s povečano pozornostjo Veličastnega, druga pa se mora znajti v ljubezenskih zagatah med zajetim tujcem in domačim prijateljem Marekom. Avtor je v motivu ljubezenskega trikotnika realist, ki sanjarije in zanose svojih književnih oseb uravnoveša s tekom časa. Na družbeni ravni mu je seveda jasno, da je romantizirano nacionalno zgodovinopisje žal krivo za uvodne memorandume v premnoge vojne, zato se ne ukvarja z mitiziranjem tistih septembrskih dni leta 1532 in mogoče tudi zato vstavi odlomek, v katerem derviši ob odhodu izpred Morporuka plešejo z Rumijevimi verzi. In nikjer v romanu ne omenja legendarnega pogumnega, izmišljenega čevljarčka, krojačka, hlapčiča, ki je potopil Turke, tako da je v suhe jarke okoli mestnega obzidja spustil deročo vodo. Poleg tega se je pisatelj že kot nekonvencionalen popotnik z velikansko kilometrino naučil ceniti predvsem človekovo sočutno značajskost in se izogibati, kolikor je to mogoče, samovoljnemu napuhu, napolnjenemu z vsakršnimi ideologijami. Začetni del pripovedi je namenjen predhodnemu zavojevanju turške vojske, ko se Sulejman Veličastni na ogrskih ravnicah odloči, da se obrne od Dunaja in se pred zimo vrne v prestolnico imperija, ob tem pa oblega in uničuje domala vse na svoji poti. Dogajanje znotraj marburškega obzidja med tem poganjajo odnosi med meščani v tesnobnem pričakovanju in pripravah na boj za biti ali ne biti. A ko se spopad začne, vse bobni in se trese in gori, da se zazdi, da morda celo preveč, vendarle so številne eksplozije v tekstu razložljive, ker različni akterji določene iste dogodke pač predstavljajo iz več perspektiv. Dandanes filmi prikazujejo vojaško nasilje z digitalno natančnostjo pošastno fascinantno – vključno z živo dokumentiranimi pogledi, tik pred smrtjo razprtimi v ubijalske drone – in z vsiljivo bombastiko nemalo zaslepljujejo nevidna bistva. Ob prevladujoči potrošnji virtualnosti je zato opisovanje dramatičnega bojevanja zgolj z besedami v literaturi zahtevna naloga. Homer si jo je lahko lajšal z bogovi, Tolstoj reševal z monologi na krvavih poljih, Potočnik pa v svojem romanu podobno doživljanje pripiše mlademu konvertitu Selimu, ko se ta znajde sredi bojišča »kot zamrznjen. Čutil sem, kako me zebe, ne od mraza, temveč od praznine. Bil sem sam med vsemi, ki niso več čutili. In čeprav sem dihal, hodil, gledal, se je v meni nekaj ustavilo. Moje roke so bile umazane od zemlje in krvi. V kotu ust sem okušal pepel. Nisem mogel moliti. V prsih sem čutil le tisti strašni, neizgovorjeni strah, da bom nekoč pozabil, kaj pomeni biti človek. Da bom pozabil glas. Otrokov jok, Dotik materine roke. Besedo, ki jo izgovoriš, ne da bi jo moral. Ta strah je bil hujši od smrti, korak proč od mene …« Krhkosti in ranljivosti si ljudje v boju za preživetje ne morejo privoščiti brez posledic, čeprav sta morporuškim oblegancem hkrati razlog in nadloga za mirno sobivanje, ko živijo razpeti med strahom in pogumom, obupom in upom, uporom in predajo. Pisatelj svoje književne osebe spretno navdaja s širokim obsegom čustev; dobre sreče se nadejajo najbolj na poteh, ki jih vodi hrepenenje po ljubezni, slabe pa se praviloma ukvarjajo s sabo, oblastjo in uničevanjem vsega v dometih obsedenih volj do moči. Stil je prilagojen tempu dogodkov in njihovemu zaporedju v poročevalski maniri, zato ni nenavadno, da se stotina odstavkov začenja z veznikom »ko«. Vsekakor pa je v jeziku zaznavna Potočnikova lirična podstat, iz katere so vzklile njegove pesniške zbirke, zato iz besedila vznikajo lepe metaforične miniature. Na primer nekdo dvigne dlan, kakor bi ustavljal veter, nek mizar dela z rokami, ki so znale oblikovati žalost, vojak se sprašuje, katera roka je zdaj moja; tista, ki drži meč, ali tista, ki sem jo kot otrok pomolil za kruh … Učinkoviti so tudi esejistični prebliski z moralno-etično tematiko, na primer: ali smo še zmožni razlikovati med sovražnikom in človekom, ob tem, da sovraštvo, ki ga gojimo, ni vedno naše lastno. Včasih ga podedujemo. In morda lahko tudi odložimo. In včasih tudi spomin ni en sam, razcepi se na govorice, legende, tišino. In je morda je res treba začeti drugje, kjer ne bi vsak kamen govoril o tem, kar je bilo. Dodana vrednost romana ni le v obujanju pozornosti na pomembno dogajanje v preteklosti Maribora; to uspešno upiranje pred pol tisočletja je bržkone prvo v nizu kljubovalne tradicije mesta, ki se v odločilnih trenutkih ni predalo zavojevalcem. Tako kot se po prvi svetovni vojni ni pustilo priključiti upravi številnejših sosedov in se je v drugi upalo izpostaviti z začetno akcijo proti okupatorjem ter potem z uvodno blokado začeti še oboroženo narodno osamosvajanje. Potočnikov Morporuk je umetnostno besedilo humanista, pisca različnih zvrsti, od strokovnih monografij do avanturističnih potopisov, vseskozi opremljenega s pretanjenim posluhom za ravnovesje med nasprotji kultur in kot takega tudi povezovalca prizadevanj za nujno potrebno človeško sožitje in preživetje. In poleg romanopisca seveda še pesnika, ki mu velja prepustiti zadnje besede v pričujoči recenziji, podkrepljeni s hvalevrednostjo. »In vendar nekaj ostaja. Ne veličina vojske, ne število osvojenih trdnjav, ne dolžina poti, ne glas slave, ki zadoni ob povratku, nič od tega ne ohrani spomina. Ostajajo drobne stvari, ki preživijo: roka na ramenih otroka, zvestoba brez pogojev, pogled brez pričakovanja, čaj ob večeru pod zimzeleno krošnjo … Ko vse mine, ko se imperiji sesedejo vase, ko kamni postanejo ruševina in imena izginejo iz molitev …« Ostane le vprašanje: Kaj je tisto, kar dela človeka resnično velikega?

Nekoč so v daljni deželi živeli čudni ljudje. Trdo so delali od zore do mraka, vse svoje moči so posvetili kopanju vodnjakov. Vsaka družina ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Na Mirovnem inštitutu deluje že skoraj osemnajst let. Maja Ladić je svojo pot začela kot študentka pri prepisovanju intervjujev z izbrisanimi, kar je bila njena vstopna točka v svet boja za človekove pravice in soočanja s sistemskimi krivicami. Kasneje jo je pot vodila v Ruando, kjer je sodelovala pri razvojnih projektih. Tam se je osebno soočila s posledicami genocida – trenutek, ko je na ulici srečala zapornike v rožnatih oblekah, obsojene zaradi grozodejstev, ji je odprl oči za razsežnosti tragedije, ki jo prebivalstvo čuti še desetletja kasneje. Ta izkušnja je trajno zaznamovala njeno delo na področju antidiskriminacije in boja proti zločinom iz sovraštva.Danes se pri svojem delu srečuje s podobnimi občutki ob dogajanju v Gazi, le da se ta genocid odvija v živo, pred našimi očmi, na naših zaslonih. Maja opozarja na absurdne birokratske ovire, ki ljudem preprečujejo beg na varno. Postopki za združitev družine so polni zank: bratje in sestre kot da niso ožji družinski člani, od njih zahtevajo originalne dokumente, ki so v vojni pogosto uničeni, in osebno prisotnost na veleposlaništvu, denimo v Kairu, do koder pa je iz zaprte Gaze nemogoče priti. »Jaz recimo še svoje mape z vsemi originalnimi dokumenti nimam. Če pride do vojne in bi morala pobegniti, bi verjetno padla na točno teh problemih.«Njeno glavno orožje v boju s togimi institucijami je nepopustljivost ali, kot sama pravi, »teženje in teženje in teženje«.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

Dobrodošli v novi epizodi I AM / WE ARE ALIVE 2.0. WAKE UP!Tokrat brez olepševanja.V tej epizodi s Simonom ne govoriva o sanjah in potencialu — govoriva o tem, kar ostane, ko je poti konec… in ko se pot spet začne.Simon je s kolesom prevozil več kot 40.000 km, prekolesaril več kot 30 držav, in vsaka nova država mu je pustila novo lekcijo. O tem, kako se premakneš naprej, ko bi vsak normalen že obupal.Kaj se zgodi, ko te kolo nauči več kot katerakoli šola?Kaj spoznaš, ko se pogovarjaš sam s sabo na cesti, daleč od vsega?In — kako preneseš to vztrajnost v posel? V podjetje Etutee, v ekipo, v življenje?Simon je dokaz, da je pot dolgih kilometrov istočasno tudi pot vase. 

Piše Robi Šabec, bere Igor Velše. Zbirka kratkih zgodb Mojce Petaros Nočem več biti nevidna je povedna že s samim naslovom. Nevidnost namreč smemo in moramo interpretirati zgolj kot totalno nasprotje vsega vidnega, kar pa konec koncev pomeni, da vprašanje identitete postane primarni sestavni element pomena »biti viden«. Če bi nadaljevali v tovrstni maniri in se dotaknili t. i. tržaške literarne šole, bi bilo treba dodati, da je na prvem mestu vprašanje narodne identitete, torej biti Slovenec v dvo- ali večkulturnem in večjezičnem prostoru, kar je posebej značilno za dela pisateljev, kot sta Boris Pahor in Alojz Rebula. Tržaška pisateljica Mojca Petaros na tem mestu naredi zarezo, saj je zanjo kot avtorico naslednje generacije, sicer značilna obravnava narodne identitete, vendar ji ostale vrednote, kot sta na primer politična ideologija ali še bolj zasebnost niso podrejene. Nasprotno, v delu Nočem več biti nevidna so pogosti zastavki, ki presegajo vprašanja narodne identitete Slovenca / Slovenke v Trstu, torej zamejstva, in to tudi na način, da trčijo ob vprašanja zdomstva oziroma drugega kot takega. Ta drugi (praviloma) ponuja ogledalo, v katerem protagonisti lahko »postanejo vidni«. Bodimo konkretni in izpostavimo npr. Barbaro v črtici Snežne krogle, ki ob fantu Kataloncu Jordiju v daljnem Madridu reflektira lastno pozicijo in identiteto, da zatrdi: »Kakšno bogastvo je to, da sem doma v dveh jezikih in dveh kulturah!« A olajšanje je zgolj hipno in navidezno, saj v nadaljevanju že sledita trpka ugotovitev in ponovitveni strah pred nevidnostjo, ko se junakinja sprašuje o materinem jeziku svojih morebitnih otrok, rojenih bodisi v tujini bodisi v domačem okolju. Dilema (narodne) identitete sicer ostaja, a je predrugačena, pogojno celo nadgrajena, tako da ne vzdrži več zgolj oznake, ki na eni strani predpostavlja pozitivno vrednoteno slovensko identiteto v opoziciji do negativno obravnavane italijanske. »Ščavo« ni več aktualen, saj je mesto tega »nepotrebnega« drugega zdaj in v avtoričinih črticah nadomestil prišlek, brezdomec, tujec, begunec, Afganistanec … Mojca Petaros to domiselno popiše npr. v zgodbi z naslovom To se pri nas ne dogaja, v kateri obravnava rasizem, zakoreninjen tako v italijanskem predstavniku policijskih enot kot tudi pri zamejcu, klenem slovenskem očetu. Ves problem je pač v tem, da hči, po rodu Slovenka, domov na večerjo prvič pripelje svojega partnerja, ki pa je na žalost tam zbranih napačne barve; je begunec, Afganistanec, se pravi neke vrste »čefur«. Podobno ugotovitev bi lahko razbrali tudi v črtici Čakule, le da tam Afganistanca nadomesti Kubanec. Za avtorico je torej značilno, da narodno identiteto obravnava na manj zavezujoč način, kot je bilo to značilno za omenjene avtorje t. i. tržaške šole, a seveda zgolj v smislu znotraj razmerja Slovenca do Slovenca oziroma Slovenca iz Trsta v razmerju do tržaških Italijanov. Tovrstno obravnavo namreč več kot uspešno nadgrajuje z drugimi dinamikami oziroma relacijami, v katerih mesto tega nesrečnega drugega ni več rezervirano zgolj za tržaškega Slovenca. Tudi zato lahko učenec Jakob iz trdnjave slovenstva pri Sv Jakobu v črtici Domača naloga preprosto zatrdi, da ima raje paneton kot potico. Skozi doživljanje osrednjih protagonistov se Trst – dogodkovni prostor večine zgodb je namreč »mesto v zalivu« – razkriva v vsej svoji multikulturnosti, jasno pa je na ta način izražena tudi njegova nacionalistična komponenta. Ta ni več nastrojena proti nemštvu in še bolj izrazito proti slovanstvu / slovenstvu, kot je bilo nekoč, ampak proti drugemu po barvi kože. Zbirka Nočem več biti nevidna tako tržaškemu in tudi slovenskemu bralcu predstavlja mesto Trst na način, kot ga verjetno lahko ponudi le lucidni tržaškoslovenski pisatelj oziroma pisateljica. Presežki, ki v prvi vrsti poskrbijo za dodatno literarno vrednost dela, so mestoma povsem subjektivni, a vselej subtilni elementi, ki zaznamujejo avtoričino sicer realistično pisanje, vendar pogosto nadgrajeno s posameznimi elementi magičnega realizma – jasno, saj konec koncev nihče ne more rešiti problematike nesrečnega openskega tramvaja, kot je to popisano v kratki zgodbi Vsaka vas ima svoj glas. Naj še dodamo, da se Mojca Petaros v delu ves čas spretno giblje znotraj procesov pripadanja, samospoznavanja, spominjanja, izključevanja, stigmatizacije in drugačenja. Zbirka Nočem več biti nevidna obsega dvajset kratkih zgodb ki s svojimi protagonisti spodbujajo razmislek o (lastnih) prepričanjih o identitetah, pripadnosti, drugačnosti, izključenosti oziroma vključenosti in multikulturalizmu.

Po izobrazbi je Urška Breznik sinologinja in umetnostna zgodovinarka. Prav študij kitajske kulture, jezika, zgodovine in filozofije je bil tisti, ki ji je odprl oči za širše družbeno zavedanje. Branje Edwarda Saida, palestinsko-ameriškega akademika in političnega aktivista, ter soočenje z evrocentrizmom pa sta jo pretresla in ji dala vedeti, da zahodna družba ni tako urejena, kot se rada predstavlja. Danes deluje v mariborski Pekarni Magdalenske mreže, kjer se tesno prepletatata njeno osebno in poklicno življenje – v nevladnem sektorju, pravi, meja med njima skoraj izgine. Za druge se aktivno postavlja najmanj osemnajst let, prelomni trenutek pa se je zgodil leta 2012, ko so v Mariboru mestu organizirali razstavo, ki je izraelske naselbine na Zahodnem bregu prikazovala kot simbol napredka in moderne arhitekture, povsem iztrgane iz konteksta okupacije. »Na otvoritvi razstave smo organizirali protest. Nanjo je bil povabljen tudi izraelski veleposlanik. No, in takrat se je rodila ideja, iz katere je nastala kulturna ambasada Palestine.« Od takrat naprej ozavešča javnost, v zadnjem času pa so skupaj z nevladnimi organizacijami vložili kazensko ovadbo proti izraelskim politikom in zahteva tudi pravno odgovornost za genocid.Pri svojem delovanju se Urška vsakodnevno srečuje z birokratskimi zidovi, ki preprečujejo konkretno pomoč ljudem. Opozarja na razkorak med politično retoriko in dejanskimi upravnimi postopki. Čeprav se slovenski politični vrh javno rad predstavlja kot podpornik Palestincev v njihovih prizadevanjih, se v praksi zatika pri osnovah, kot so vizumi. Izpostavlja primer mladega prostovoljca iz Dženina, ki zaradi okupacije ni mogel na slovenskem veleposlaništvu v Tel Avivu oddati prstnih odtisov. Izrael mu je zato preprečil prihod v Slovenijo, češ da je »varnostna grožnja«, slovenska diplomacija pa je ostala pasivna. »Ko se z njimi pogovarjaš, imaš občutek, kot da sploh ne vedo, kaj se dogaja ali pa da so na strani Izraela. To je prav neverjetno.«Kljub sistemskim oviram solidarno deluje na lokalni ravni. Nevladne organizacije vidi kot »nujno zlo«, ki krpa luknje tam, kjer država odpove – od socialnih stisk do integracije. V Mariboru vodi skupine za učenje slovenščine, kjer se srečujejo Palestinci, Iranci, Ukrajinci in domačini. Učijo se jezika, obenem pa tudi spoznavajo in gradijo skupnost. Prepričana je, da solidarnosti ne moreš občutiti, če živiš v zaprtem mehurčku udobja: »Solidarnost zelo težko občutiš, če živiš v zaprtem krogu ljudi, ki so iz istega poklica, istega družbenega razreda ... in ne vidiš, kako ljudje v resnici živijo.«Njena vztrajnost temelji na prepričanju, da nimamo pravice obupati. Navdih črpa iz besed Palestincev, ki kljub grozotam ohranjajo upanje, ter filozofije, da aktivizem ni le orodje za spremembo vlade, temveč ščit, ki varuje pred tem, da sistem spremeni nas. »Palestinke in Palestinci ves čas govorijo, da je izguba upanje privilegij zahoda. Ker oni si tega ne morejo privoščiti, saj bi potem lahko vsak dan preprosto legli in čakali, da nanje pade bomba.« Zato verjame v »optimizem volje in pesimizem duha« – v zavedanje, da je situacija težka, a da se je zanjo nujno boriti.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

Dramatičarka in pisateljica Tjaša Mislej se je najprej uveljavila kot avtorica dramskih besedil. V tridesetletnem obdobju, kar slovenski dijaki in dijakinje pišejo maturitetni esej, je bila kot avtorica dramskega besedila Naše skladišče(šele!) druga slovenska pisateljica, o katere delu so pisali esej. Toda Tjaša Mislèj ni le dobra dramatičarka, ampak tudi dobra pisateljica kratkih zgodb. To dokazuje njena prva zbirka z naslovom Ocean na steni, objavljena v zbirki Nova slovenska knjiga pri Mladinski knjigi. Objavljene zgodbe imajo kar nekaj skupnih imenovalcev. Vsaka zgodba ima naslov po glavni ženski junakinji (izjema je morda zgodba Ula; naslovna junakinja s strani opazuje mamo in očeta ter njun odnos, v ospredje pa stopi šele v zadnjih vrsticah); junakinje zgodb se morajo odločiti oziroma se odločijo za spremembo; predvsem pa pisateljica z izjemno pripovedno prepričljivostjo slika njihove usode, ko težki situaciji sledi še težja, do konca. Tudi konec zgodbe izpelje pisateljica zelo učinkovito: ne ponuja čira-čara nenadnega preobrata, ampak z odprtostjo konca samo še stopnjuje junakinjino stisko. Zato je pisateljici uspel veliki met: dosledno piše o ženskih usodah in njihovih stiskah, vendar ne črno-belo. Več o zbirki in še čem pove Tjaša Mislej v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je, prebere pa tudi kratek odlomek iz zgodbe Hana, zgodbe o mladi ženski, ki se odloči za splav. Nikar ne zamudite.

Poslovila se je legendarna italijanska pevka Ornella Vanoni. V več kot 70 letih kariere je postregla s 40 studijskimi albumi. Umrli sta slavni dvojčici Kessler, nemški televizijski zvezdnici – plesalki, pevki in igralki, storili sta tako imenovani asistiran samomor. V kolektivni spomin sta prodrli tudi s pesmijo La notte è piccola. V italijanskih deželah Benečija, Kampanija in Apulija potekajo deželne volitve, na katerih volijo deželne parlamente in predsednike dežel, gre pa za zadnji volilni preizkus v letošnjem letu za desno vlado premierke Giorgie Meloni. Težave italijanske nogometne reprezentance. Azzurri, štirikratni svetovni prvaki, so se znašli pred zahtevnim izzivom, saj jim grozi, da se ne bodo znašli med 48 državami udeleženkami svetovnega prvenstva prihodnje leto. Zapleti z italijansko pašto. Italijanski minister za kmetijstvo poziva k preiskavi prodaje omake za carbonaro v trgovini v stavbi Evropskega parlamenta. Zakaj gre?

Ob mednarodnem dnevu otrok, ki odpira tudi vprašanja varnosti, dostojanstva in pravic najmlajših, smo se lotili ene najtežjih tem – preprečevanja različnih oblik zlorab. Zloraba, naj bo telesna, spolna, psihološka ali duhovna, prinaša globoko bolečino, sram in obup, ki lahko zaznamujejo življenje posameznika in skupnosti za dolga leta. Vsaka zloraba je žalitev človeškega dostojanstva in Božje podobe v človeku, a v nas prebuja tudi hrepenenje po pravičnosti. Kako lahko kot družba in kot posamezniki prispevamo k preventivi? Kakšne so poti ozaveščanja, zaščite in pomoči? Naš gost je bil direktor inštituta Integrum Benjamin Tomažič.

Pred dvema letoma je Amna Naji v Gazi še študirala veterino. Redno je obiskovala predavanja, veliko telovadila, jahala, se družila s prijatelji. Imela je tudi občutek, da se življenje odvija v pravo smer. Potem je nastopil tisti 7. oktober. Amna Naji je imela življenje, ki ga opisuje kot skoraj popolnega. Študirala je veterino na univerzi Al-Azhar v Gazi, obdana je bila s prijatelji, družino, športom in občutkom, da je možno tako rekoč vse. A vse se je spremenilo 7. oktobra 2023. Gaza, regija, tudi ves svet, nenazadnje, so se prebudili v kaos raket, eksplozij in negotovosti. Družina se je čez čas umaknila na jug Gaze, kjer se je zdelo bolj varno. A občutek varnosti je bil varljiv. Tistega dne so se s starši pripravljali na novo selitev. Amna je na dvorišču je obešala perilo, ko je začutila nenavaden nemir. Štiri sekunde pozneje je bila žrtev napada, ki ji je spremenil življenje. »Odprla sem oči, a premakniti se nisem mogla … Pogledala sem svojo roko in videla, da sem ob prst. Pogledala sem nogo in zagledala kri, meso in kost. Ostala sem še brez noge. Pogledam drugo nogo in vidim, da tam manjka še en prst. V tistem trenutku sem se zasmejala: In tudi ob ta prst sem?« Oče jo je odnesel v improvizirano bolnišnico, ki je bila zgolj skupek velikih šotorov. Bila je pri zavesti, a se ni mogla premakniti niti, ko so zarezali v njeno nogo. A območje so neprestano preletavali droni, zato so ji lahko dali le injekcijo. Do naslednjega dne je niso mogli operirati. Tudi takrat je bila pri zavesti. In tudi takrat tega niso opazili. »S težavo sem jim naposled to nakazala z obrvmi. Ko so le opazili, da sem budna, so mi dali še eno injekcijo, da sem zaspala.«Na nadaljne zdravljenje jo je sestra, zdravnica, odpeljala v Egipt, kjer pa se je nato odprla možnost zdravljenja amputirane noge v Sloveniji. Zagrabila jo je, čeprav je morala na pot sama, daleč od vsega znanega.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

»Vsaka družba bi morala poskrbeti, da ljudje v starosti dostojno živijo,« pravi prof. dr. Vesna Leskošek, ki je pred kratkim na svojem Facebook profilu opisala prve izkušnje z upokojitvijo. Ostalo ji je toliko dela, da se sploh ne sprašuje, kaj bo počela v pokoju, pripoveduje Vesna Leskošek. Med številnimi razlogi, da smo jo povabili v oddajo Storž, so tudi rezultati najnovejše raziskave o revščini med starejšimi. Foto: Matic Bajželj

Posvetili smo se eni najpomembnejših veščin, ki lahko rešuje življenja – prvi pomoči. Kako ravnati v primeru srčnega zastoja? Kaj storiti, ko se nekdo duši? In zakaj je pomembno, da se ne bojimo ukrepati? Z nami je bil strokovni sodelavec Rdečega križa za področje prve pomoči Željko Malić,

Posvetili smo se eni najpomembnejših veščin, ki lahko rešuje življenja – prvi pomoči. Kako ravnati v primeru srčnega zastoja? Kaj storiti, ko se nekdo duši? In zakaj je pomembno, da se ne bojimo ukrepati? Z nami je bil strokovni sodelavec Rdečega križa za področje prve pomoči Željko Malić,

»Jaz bi rabila, da bi eden prišel spat z mojo taščo.« Ta na videz nenavadna prošnja, izrečena sredi pogovora, je v resnici utelešenje globoke stiske, teže, obupa in nemoči svojcev, ki skrbijo za osebe z demenco. Tokrat smo v podkastu poskusili odgrniti zaveso z bolezni, ki ne prizadene le bolnika, ampak vso družino, prijatelje in skupnost. Demenca, pogosto opisana kot »nepričakovani gost, ki pride brez vabila in ostane preveč dolgo«, je mnogo več kot zgolj pozabljanje. Gre za krovni izraz za več kot sto bolezni, ki vplivajo na delovanje možganov, najpogostejša med njimi je Alzheimerjeva bolezen. Vpliva na mišljenje, vedenje in sposobnost opravljanja vsakodnevnih opravil. Čeprav je pogostejša po 65. letu, se lahko pojavi tudi prej. Tatjana Cvetko, zdravnica splošne medicine in predsednica društva Primorske spominčice, se je z demenco profesionalno srečala pred več kot dvema desetletjema. Takrat podpore praktično ni bilo. »In tako smo pravzaprav zastavili delo, ki še traja,« je povedala o nastanku skupine za samopomoč za svojce bolnikov z demenco. Iz te pobude je zraslo društvo Primorske spominčice, ki danes deluje v Izoli, Ilirski Bistrici, Postojni in Sežani, in kjer se svojci in strokovnjaki, pa tudi bolniki, redno srečujejo.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

»Jaz bi rabila, da bi eden prišel spat z mojo taščo.« Ta na videz nenavadna prošnja, izrečena sredi pogovora, je v resnici utelešenje globoke stiske, teže, obupa in nemoči svojcev, ki skrbijo za osebe z demenco. Tokrat smo v podkastu poskusili odgrniti zaveso z bolezni, ki ne prizadene le bolnika, ampak vso družino, prijatelje in skupnost. Demenca, pogosto opisana kot »nepričakovani gost, ki pride brez vabila in ostane preveč dolgo«, je mnogo več kot zgolj pozabljanje. Gre za krovni izraz za več kot sto bolezni, ki vplivajo na delovanje možganov, najpogostejša med njimi je Alzheimerjeva bolezen. Vpliva na mišljenje, vedenje in sposobnost opravljanja vsakodnevnih opravil. Čeprav je pogostejša po 65. letu, se lahko pojavi tudi prej. Tatjana Cvetko, zdravnica splošne medicine in predsednica društva Primorske spominčice, se je z demenco profesionalno srečala pred več kot dvema desetletjema. Takrat podpore praktično ni bilo. »In tako smo pravzaprav zastavili delo, ki še traja,« je povedala o nastanku skupine za samopomoč za svojce bolnikov z demenco. Iz te pobude je zraslo društvo Primorske spominčice, ki danes deluje v Izoli, Ilirski Bistrici, Postojni in Sežani, in kjer se svojci in strokovnjaki, pa tudi bolniki, redno srečujejo.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.Bertolt Brecht, ki se je odpovedal svojemu buržoaznemu sloju in se odločil, da bo s svojo vizijo dramatike, pesništva in gledališča podprl boje množic delavskega razreda, je zelo zaznamoval gledališko prakso in teorijo. Vsaka predstava tako lahko postane mikrokozmos prek katerega laže doumemo makrokozmične probleme velikega platna aktualnega sveta. Temačnosti, duhovne pohabljenosti in izprijenosti ali absurdnosti v sodobnih konceptih družb, ki jih je Brecht očitno zaznal v porajanju nemškega nacizma, v stalinistični izdaji komunistične revolucije ali v ameriški obliki ortodoksnega kapitalizma, velikokrat prikaže s kančkom posmehljivosti in ironije. Razumel je radikalna protislovja, zato je menil, da mora biti človek tako radikalen, kot je radikalna dejanskost.Zato, da bi prekinil z naivno iluzionistično in vzgojno prevaro, kar je sodilo v meščansko tradicijo gledališča, ki ne omogoča kreativnih uporov, se je poslužil t.i. odtujitvenega učinka.Režiser in dramaturg Matjaž Berger, ki se v gledališki praksi in teoriji veliko posveča prav Brechtu, meni, da je radikalni reformator gledališča tudi eden največjih mojstrov komunikacije s časom, za katerega je zelo pomemben kriterij razrednega boja, dialektika gospoda in hlapca, medtem ko ga npr. Jakob Ribič, tudi izjemen poznavalec Brechta, večkrat označuje kot pravega homo theatralisa, gledališkega človeka, ki je bil hkrati režiser, dramatik, reformator, tudi pesnik in pisatelj. Vseeno pa dodaja, da moramo upoštevati kolektivno udejstvovanje kroga, ki mu je Brecht pripadal, sploh pa dekonstruirati mit o njem, in se odreči ideološkim kategorijam, s katerimi bi ga lahko povezali ... Fotografija: Borut Peterlin (iz predstave v APT: Življenje in časi Bertolta Brechta)   

Piše Iztok Ilich, bereta Maja Moll in Aleksander Golja. Andrej Blatnik je prozi, esejistiki, uredniškim projektom ter profesorskemu ukvarjanju s knjigami in založništvom v novi knjigi Besedi na sledi dodal še potopisni pečat. Natančneje, pečat posebne podvrste potopisja, ki ga nič manj kot odkrivanje novih svetov navdihuje sledenje starim, zavrženim, pozabljenim knjigam. S svojim zapisom o doživljanju Indije, ki ga od leta 2006 naprej z udeleževanjem na literarnih festivalih in drugih pisateljskih srečanjih ni več izpustila iz objema, je tokrat pridružil še križarjenja v zadnjih treh letih po jugovzhodni Aziji. Od Vietnama in Laosa prek Tajske, Kambodže in Singapurja do Balija. Potem ko je na prvih potovanjih še sledil napotkom priročnikov Lonely Planet in si od blizu ogledal in okusil vse, kar so priporočali, se je sčasoma prelevil v bolj zahtevnega popotnika in iskalca, strastnega lovca na knjige. Rdeča nit njegovih že doma skrbno pripravljenih poti je namreč postalo izmenjevanje in kupovanje rabljenih, zavrženih, odpisanih, s prstnimi odtisi označenih knjig, za kakršne v velikih knjigotrških mrežah ni prostora. Torej bolj ali manj zdelanih izvirno angleških ali v angleščino prevedenih izdaj, ki se jih z nekaj sreče najde le na policah zasebnih knjigarnic, kavarn in drugih težko izsledljivih neobičajnih srečevališč, nad katerimi bdijo prav tako neobičajne sorodne duše. Blatnik pri njih vzame iz nahrbtnika knjige, ki jih je prinesel s seboj, in jih s premislekom zamenja za druge, ki bi jih bilo vredno prebrati, kakšno morda tudi izdati v slovenščini. Sam, analogni neprilagojenec, kot si pravi, nekoliko zadržano uporablja tudi elektronsko branje, ki pa se mu »še zmeraj in tudi zmeraj bolj zdi preplitvo …« Kljub temu ima pri sebi tablico, polno knjig, ki jih hočeš nočeš mora prebrati, in da lahko na njej spotoma napiše kakšno zgodbo ali novo poglavje nove knjige. Na svojih raziskovalnih poteh je Blatnik sam, tu in tam tudi v dvoje, videl in doživel marsikaj, za kar množici drugih bolj vodljivih turistov zmanjka radovednosti in poguma. Spoznal ter brez idealiziranja in moraliziranja je sprejel številne obraze in šege indijske podceline in jugovzhodne Azije, ki jih spletni in žepni popotni priročniki puščajo ob strani. Prebival je v imenitnih hotelih in improviziranih bivakih ter za premagovanje razdalj uporabljal vse vrste modernih in tradicionalnih prevoznih sredstev po zraku, na kopnem in v vodi. Kjer je bilo mogoče, se je kot zaprisežen kolesar zavihtel na kolo ali, če ni bilo drugače, več ur pešačil do izbranih ciljev. Nemalokdaj zaman, saj prostora s knjižno ponudbo, kamor se je vračal vrsto let, ni bilo več tam. Toliko bolj pa se razveseli naključno odkritih kotičkov s knjigami, za katere prej ni vedel. Razočaranja se izmenjujejo s presenečenji. Ko na primer v singapurski podružnici japonske verige Kinokuniya naleti na angleško izdajo svoje knjige Saj razumeš?. »Morda majhna reč za človeštvo, a velika zame,« parafrazira astronavta Neila Armstronga. Prav tako ga navduši, ko v odročnih knjižnih jazbinah odkriva dela drugih slovenskih piscev, v Luang Pragangu na Tajskem pa vzame v roke od vlage načeti brezplačnik Ljubljana in Your Pocket, ki je tja priromal še pred korono. Vsaka zanimiva najdba ga razveseli in vedno pogosteje postavi tudi pred vprašanje, ali ga morda bolj kot iskanje knjig – saj še domače razdaja – privlačijo knjigarne in ljudje v njih, da mu povedo svoje usode, ki so jih zadržale pri knjigah. Ob knjigah in njihovih nenavadnih nahajališčih Andrej Blatnik v knjigi Besedi na sledi največ pozornosti namenja hrani. V Bangkoku, kjer je bil, kot pravi, najbrž vsaj tolikokrat kot v Frankfurtu na vsakoletnih knjižnih sejmih, še posebno obžaluje resno hibo razvoja tehnologije, ki ne omogoča, da bi na potovanjih – tako kot s snemalnimi napravami hranimo slike in zvoke – shranjevali tudi okuse. Na primer prefinjene razlike med neštetimi različicami tajskih in drugih azijskih karijev. Obenem ga žalosti, da prav tako kot knjigarne tudi tradicionalne gostilnice tiho zapirajo vrata. Če že skupaj s stavbami, v katerih so delovale, ne izginejo brez sledu, se v njihovih nekdanjih prostorih pogosto spremeni ponudba, ki novim lastnikom omogoča preživetje. V Ubudu na Baliju, je Blatnik sklenil še pred nekaj meseci, se bo pač treba navaditi na razkošne vile ruskih mogotcev in butike na nekdaj vaški ulici. Tako kot so se jih morali navaditi domačini, saj živijo od turizma. Da bi v vsej tej raznolikosti preživela knjigarna Ganesha, si še zaželi pred slovesom, da bi prihodnjič v njej morda kaj kupil!

»En odstotek staršev ocenjuje, da je njihov otrok doživel spletno nasilje, petdeset odstotkov otrok pa o isti stvari poroča.« S to statistiko je raziskovalka Ajda Petek iz točke osveščanja o varni rabi interneta Safe.si zarezala v srž problema: med svetom staršev in svetom otrok je globok prepad.Vzrok ni nujno v pomanjkanju skrbi ali stika z otrokom, temveč predvsem v nerazumevanju digitalnega okolja, ki je namensko zgrajeno tako, da posameznika zasvoji. »Tehnološki velikani zaposlujejo res top strokovnjake, ki delajo na tem, da ustvarjajo aplikacije in omrežja na način, da se od njih čim težje odtrgaš,« je pojasnila Ajda. Kot sama pravi, pri tem ne gre za nekakšno nedolžno zabavo, temveč za zelo dobro premišljen sistem, ki zlorablja osnovne možganske funkcije, da nas priklene na zaslon. Mladi v tej igri postanejo produkt, njihova pozornost je na trgu, se prodaja.Več v podkastu.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

»Ostajajo doma, za zaprtimi stenami, v svoji sobi, z zatemnjenimi okni.« S temi besedami Tatjana Stanec, socialna delavka in svetovalka v mariborskem Centru Šteker, opiše svet, v katerega se zatekajo mladi, ujeti v prekomerno rabo zaslonov. To niso sobe za počitek, ampak zatočišča pred resničnostjo, ki pa lahko postanejo njihov zapor.Vzroki za umik so pogosto zapleteni in kompleksni. »Gre za motnje čustvovanja, težavno družinsko okolje, nekateri so morda bolj introvertirani,« pojasnjuje. Digitalni svet jim ponuja navidezno varnost, a ta ima svojo ceno. Ko pa začnejo izgubljati nadzor nad seboj, se pokažejo učinki prekomerne rabe. »Opuščajo čisto normalne vsakodnevne funkcije. Ne umivajo se, jedo v svoji sobi, opuščajo šolske obveznosti in postanejo razdražljivi, anksiozni ter impulzivni,« opisuje Tatjana.A pot iz tega labirinta ne vodi skozi stroge prepovedi. »Izklop interneta, to ni rešitev,« je odločna. Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

Začelo se je v petem razredu, po ločitvi staršev. “Bil sem dokaj prepuščen samemu sebi,” pravi. V iskanju nečesa, kar bi mu zapolnilo praznino, je našel svet videoiger. Kmalu so ga strateške igre, kot je Age of Mythology, potegnile vase. Postale so več kot zabava; bile so način bega pred težavami in vir dopamina, ki ga v svojem vsakdanu ni našel.21.097 ur. Toliko časa je Črt preživel za računalnikom in z video igrami. Po svojih izračunih bi v tem času lahko opravil tri študije, se naučil 35 jezikov ali pa postal mojster v igranju klavirja. “To je seveda tudi 2,4 let mojega življenja, konstantnega, budnega stanja in igranja video iger,” dodal. Kar se je začelo kot prijeten hobi, se je sčasoma sprevrglo v uničujočo rutino. Več v podkastu.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

To poletje vas v turistični oddaji vabimo na različna doživetja. V sobotni oddaji smo obiskali posestvo Valdek v Jarenini. Tam živi okoli 50 prijaznih in radovednih živali. Vsaka ima svoje ime in značaj, prav vse pa so navajene človeške družbe in imajo rade obiske.

Uroš Štefelin kuha že od malega, navdušila ga je babica in njeni recepti so mu še vedno v navdih. Po šolanju na Srednji gostinski šoli je nabiral kuharske izkušnje v znanih blejskih hotelih in restavracijah, vmes pa dokončal Višjo strokovno šolo za gostinstvo in turizem na Bledu. Nato je obudil Restavracijo 1906 v blejskem hotelu Triglav in Vilo Podvin, zadnja leta pa kuha v Hiši Linhart v Radovljici. Njegovo delo je bilo nagrajeno z Michelinovo zvezdico, a zanj so enako pomembni lokalni kmetje, stari recepti in zadovoljni gostje. Izhaja predvsem iz slovenske kulinarične tradicije, ki jo preobraža v sodobne jedi, zato je gotovo zelo primeren sogovornik za dan državnosti. Kulinarika namreč ni le vsakdanji užitek, ampak je tudi del kulturne dediščine, identitete in zgodovine naroda. Kuharskega mojstra Uroša Štefelina je obiskala Andreja Čokl.

Kaj vse otroci in mladi nosijo na svojih ramenih – in zakaj tega (pre)pogosto nihče ne opazi? V tretji epizodi podkasta Strašno hudi glasovi sprememb se z raziskovalko Tamaro Narat pogovarjamo o duševnih stiskah, nevidnih ranljivostih, odzivih sistema in iskanju konkretnih rešitev. Zakaj se osamljenost poglablja? Kje zataji sistem? In kako lahko ustvarimo bolj vključujoč prostor, kjer se otroški glas ne izgubi v tišini? Vabljeni k poslušanju iskrenega in - za mlade, pa tudi odrasle - pomembnega pogovora.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

Naslov Zavladati vetru, pove v oddaji avtorica, je izbrala zato, »ker protagonistke skušajo vetru, ki je neizbežen, res zavladati. Vsaka s svojim pristopom, s svojo starostjo in načinom ter ljubeznijo, ki jo imajo v sebi.« Več o zbirki, v kateri so torej v glavnem planu ženske v različnih življenjskih položajih, soočene s tujstvom, nasiljem, hrepenenjem, travmami, partnerskimi konflikti itd., Mateja Gomboc pove v pogovoru z Markom Goljo. Njena zbirka je izšla lani pri založbi Slovenska matica.

Pravljico Romanin robot je napisal Boštjan Gorenc – Pižama, pripoveduje pa jo Željko Hrs. Pravljica je del nove serije Logopedskih pravljic, ki so odličen pripomoček za razvoj govora. V seriji je 8 pravljic za 8 težje izgovorljivih glasov (S, Z, C, Š, Ž, Č, L in R). Vsaka pravljica je na spletni strani lahkonocnice.si in v aplikaciji Lahkonočnice nadgrajena s petimi kratkimi animiranimi videi, ki vabijo na zabavno glasovno telovadbo.

Pravljico Leni Lev je napisal Boštjan Gorenc – Pižama, pripoveduje pa jo Saša Pavček. Pravljica je del nove serije Logopedskih pravljic, ki so odličen pripomoček za razvoj govora. V seriji je 8 pravljic za 8 težje izgovorljivih glasov (S, Z, C, Š, Ž, Č, L in R). Vsaka pravljica je na spletni strani lahkonocnice.si in v aplikaciji Lahkonočnice nadgrajena s petimi kratkimi animiranimi videi, ki vabijo na zabavno glasovno telovadbo.

Pravljico Žalostna žirafa je napisal Boštjan Gorenc – Pižama, pripoveduje pa jo Aleš Valič. Pravljica je del nove serije Logopedskih pravljic, ki so odličen pripomoček za razvoj govora. V seriji je 8 pravljic za 8 težje izgovorljivih glasov (S, Z, C, Š, Ž, Č, L in R). Vsaka pravljica je na spletni strani lahkonocnice.si in v aplikaciji Lahkonočnice nadgrajena s petimi kratkimi animiranimi videi, ki vabijo na zabavno glasovno telovadbo.

Pravljico Šegamož je napisal Boštjan Gorenc – Pižama, pripoveduje pa jo Željko Hrs. Pravljica je del nove serije Logopedskih pravljic, ki so odličen pripomoček za razvoj govora. V seriji je 8 pravljic za 8 težje izgovorljivih glasov (S, Z, C, Š, Ž, Č, L in R). Vsaka pravljica je na spletni strani lahkonocnice.si in v aplikaciji Lahkonočnice nadgrajena s petimi kratkimi animiranimi videi, ki vabijo na zabavno glasovno telovadbo.

Pravljico Klobuček čira čara je napisal Boštjan Gorenc – Pižama, pripoveduje pa jo Zvone Hribar. Pravljica je del nove serije Logopedskih pravljic, ki so odličen pripomoček za razvoj govora. V seriji je 8 pravljic za 8 težje izgovorljivih glasov (S, Z, C, Š, Ž, Č, L in R). Vsaka pravljica je na spletni strani lahkonocnice.si in v aplikaciji Lahkonočnice nadgrajena s petimi kratkimi animiranimi videi, ki vabijo na zabavno glasovno telovadbo.

Pravljico Copotavi Cene je napisal Boštjan Gorenc – Pižama, pripoveduje pa jo Marijana Brecelj. Pravljica je del nove serije Logopedskih pravljic, ki so odličen pripomoček za razvoj govora. V seriji je 8 pravljic za 8 težje izgovorljivih glasov (S, Z, C, Š, Ž, Č, L in R). Vsaka pravljica je na spletni strani lahkonocnice.si in v aplikaciji Lahkonočnice nadgrajena s petimi kratkimi animiranimi videi, ki vabijo na zabavno glasovno telovadbo.

Pravljico Zmaja boli zob je napisal Boštjan Gorenc – Pižama, pripoveduje pa jo Maja Končar. Pravljica je del nove serije Logopedskih pravljic, ki so odličen pripomoček za razvoj govora. V seriji je 8 pravljic za 8 težje izgovorljivih glasov (S, Z, C, Š, Ž, Č, L in R). Vsaka pravljica je na spletni strani lahkonocnice.si in v aplikaciji Lahkonočnice nadgrajena s petimi kratkimi animiranimi videi, ki vabijo na zabavno glasovno telovadbo.

Pravljico Slaba volja, spelji se! je napisal Boštjan Gorenc – Pižama, pripoveduje pa jo Saša Pavček. Pravljica je del nove serije Logopedskih pravljic, ki so odličen pripomoček za razvoj govora. V seriji je 8 pravljic za 8 težje izgovorljivih glasov (S, Z, C, Š, Ž, Č, L in R). Vsaka pravljica je na spletni strani lahkonocnice.si in v aplikaciji Lahkonočnice nadgrajena s petimi kratkimi animiranimi videi, ki vabijo na zabavno glasovno telovadbo.

V prvem Svetovalnem servisu v novem letu se bomo na Prvem posvetili uram. Z nami bo urarski mojster David Lečnik. Vsaka stenska ali ročna analogna ura ima natančen mehanizem, sestavljen iz več sto drobnih delcev. Popravilo, zamenjava baterij, paščkov, stekel, preizkus vodotesnosti ter recimo reševanje težav z nenehnim prehitevanjem urinih kazalcev. Z vsemn tem se ukvarjajo urarji.

Socialno pravičen prehod Šaleške doline iz premoga je premier Robert Golob po današnjem srečanju s predstavniki lokalne skupnosti in rudarjev označil za prednostno nalogo. Po njegovih besedah pripravljajo dva zakona, od katerih bodo tako imenovenega prehodnega jutri predstavili koalicijskim partnerjem ter potem zaposlenim in vodstvu velenjskega premogovnika. Sindikalist Simon Lamot je opozoril, da so ključne vsebine osnutka o zapiranju rudnika neusklajene. Druge teme: - Računsko sodišče opozarja na najhujše pritiske v 30-ih letih delovanja. Potrjeni proračunski dokumenti namreč temu nadzorniku porabe državnega denarja odvzemajo skoraj štiri milijone evrov. Predsednica sodišča Jana Ahčin je izrazila upanje, da ne gre za maščevanje zaradi ugotovitev glede nakupa sodne stavbe na Litijski. - Sklep, s katerim je posebna natečajna komisija ugotovila primernost Senada Jusića za generalnega direktorja policije, je nezakonit. Upravno sodišče je namreč pritrdilo tožbi neizbranega kandidata in nekdanjega prvega policista Boštjana Lindava. - Vsaka tretja ženska v Evropski uniji je bila žrtev nasilja doma, na delovnem mestu ali v javnosti; pri nas je ta delež skoraj 23-odstoten. Kot še v najnovejši raziskavi ugotavlja evropski statistični urad, pa le vsaka osma to nasilje prijavi. Žrtve opozarjajo, da morajo po prijavi vložiti veliko več truda v prilagoditev življenja kot povzročitelji, je povedala predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin.

Jagna Pogačnik, literarna kritičarka, prevajalka in urednica, je zagotovo ena prepoznavnejših osebnosti hrvaškega literarnega prostora. Znana je po strokovni ostrini literarne kritike, ki jo kontinuirano piše od leta 1989; kritiška besedila je izdala v več knjigah, uredila je nekaj literarnih antologij. V hrvaščino je prevedla že več kot 30 slovenskih literarnih del, med drugim dela Aleša Debeljaka, Andreja Blatnika, Zorana Predina in Dese Muck. Letos poleti je gostovala na sarajevskem literarnem festivalu Bookstan, kjer je predstavljala hrvaški prevod romana Trg osvoboditve Andreja Blatnika ter lastno delo Področje signala: mapiranje sodobne proze na Hrvaškem 2000–2020, svojevrstno antologijo, ki ne le priča o nujnosti nadnacionalnega razumevanja književnosti, temveč jo tudi dokazuje. V Sarajevu se je z Jagno Pogačnik pogovarjal Sašo Puljarević. Bere Eva Longyka Marušič, ton in montaža Vito Plavčak.

Send us a Text Message.POLJUBNE DONACIJE: https://www.paypal.com/donate/?hosted_button_id=WW529JLQSYV7JDobɘrdan majice:https://doberdanbrand.siEPIZODA 142Danes z nami Urška Belcl. Debata je tekla res o veliko temah. Vzemi si urco in prisluhni zanimivim zgodbam!TIMESTAMPI:00:00:41 Urška00:01:41 Juretov teden00:02:32 Rimaničeva hecna štorja s six packi00:03:12 Kaj je tarot?00:04:13 Kako začneš brat karte?00:05:37 Zakaj je TV Tarot scam?00:07:09 Kako je Urška začutila, da ima ta dar?00:08:28 Razlika med tarotom in ciganskimi kartami?00:09:29 Potrebuješ dar ali se lahko naučiš?00:10:49 Te lahko intuicija zafrkne? Intuicija vs anksioznost00:12:14 Jure je dobiu feeling da more začet prodajat avte00:13:10 Vsaka stvar je za nekaj dobra00:13:46 impulzivnost vs intuicija00:14:43 Neodločenost in odnosi00:17:21 Ali lahko naredimo branje tukaj?00:18:30 Ali se človek ravna po napovedi prihodnosti?00:20:37 Tarot vs astrologija00:21:23 Stvari ki jih ne poveš00:23:30 Aplikacije00:25:00 Če te naredi anxious, ni zate00:26:48 Kakšne karte so Tarot00:29:08 Branje Rimaniču00:33:08 Branje Juretu00:37:40 Kaj vse se vidi v kartah?00:38:28 Odnos med Juretom in Matejem00:43:47 Kje najdeš Urško?00:44:09 Kako se naučiš tarot?00:46:07 Lahko bereš karte sebi?POSLUŠAJTE PODCAST TUDI NASpotify: https://open.spotify.com/show/2gjgPtR... Apple: https://podcasts.apple.com/us/podcast... Google Podcasts: https://podcasts.google.com/feed/aHR0...SPREMLJAJTE NASInstagram: https://www.instagram.com/chlani.podc...TikTok: https://www.tiktok.com/@chlani.podcast VODITELJIJure: https://www.instagram.com/juresavron/Matej: https://www.instagram.com/matejrimanic/O PODCASTUCHLANI. Prebrano »člani«, ne pa klani. Ampak člani česa? Ne, ne ... Tukaj ne gre za članstvo v klubu ali organizaciji, niti v klanu. »Član« je slengovska beseda, ki jopredvsem mladi zelo pogosto uporabljajo na najlepšem delu Slovenije – na Obali. Torej, ker ste tukaj, naj vam izrečemo dobrodošlico: »Kje ste, člani!« Ogrodje novega slovenskega podcasta sestavljamo 2 mlada ustvarjalci. Zaradi bližine, ki smo jo med seboj ustvarili s pogostim druženjem in delom, podcastu zagotovimo avtentičnost in poskrbimo za sproščeno dinamiko. Na podcastih se nam pogosto pridružijo še zanimivi gosti, – znani in manj znani – ki popestrijo epizode s svojim unikatnim pogledom na življenje in atraktivno osebnostjo. Teme, ki jih obravnavamo, so lahko absurdne in nenavadne, vsekakor pa se dotaknemo tudi življenjskih tem.

Stosedeminosemdeseta epizoda podkasta O.B.O.D. je posvečena filmu Civil War, ki ga še vedno lahko ujamete v slovenskih kinih pod naslovom Državljanska vojna: Vsaka vladavina se konča. Agenti Mito, Igor in Aljoša so znova brez gosta, a so ujeli vsaj izjavo Boštjana Slatenška. Igor ugotavlja, da je film tehnično dovršen, politični kontekst državljanske vojne se mu […]

Verjetno se prav vsaka mama z majhnimi otroki znajde v položaju, ki se ji tisti hip, ob otrokovem joku in trmi, zdi brezizhoden. Vsaka mama se na poti odraščanja otrok znajde pred številnimi izzivi in vprašanji, odgovori pa včasih vendarle niso tako daleč, kot se zdijo. Se znamo odzvati na otrokovo vedenje? Ali znamo ostati mirni in pozitivni? Znamo biti ljubeči? V četrtkovem svetovalnem servisu bo te dileme pojasnila Ana Bertoncelj, magistrica sociologije, psihoterapevtka in Imago terapevtka. Pokličite ali nam pišite.