Podcasts about vsaka

»Vsaka posplošitev človeških razlik vedno trči ob dejstvo, da je človek edinstven,« pravi gostja sredinega intervjuja na Prvem, prof. dr. Nancy McWilliams, mednarodno priznana in večkrat nagrajena ameriška psihoanalitičarka, psihologinja, predavateljica in avtorica knjig. Njena knjiga Psihoanalitična diagnostika je bila prevedena v več kot dvajset jezikov, imamo jo tudi v slovenščini. Profesorica Nancy McWilliams neutrudno raziskuje človeško osebnost in odnose, se preizprašuje o razlikah in univerzalnosti kategorij duševnih motenj ter nastavlja ogledalo družbi in posamezniku. Po šestdesetih letih kariere je še vedno dejavna, tudi na predavateljskih turnejah po svetu. Pred kratkim je obiskala tudi Ljubljano. S prof. dr. Nancy McWilliams se bo v sredo po 10. uri pogovarjala Mojca Delač.

Slovenija že nekaj let želi s trajnostnimi praksami nagovoriti turiste. Vsaka destinacija počne to na svoj način, vsem pa je skupno, da želijo prihodnost slovenskega turizma usmeriti na pot odgovornosti in kakovosti. Na kakšen način to počnejo v Idriji, Cerknem, Škofji Loki, Kranju, je STO želel pokazati novinarjem in novinarkam v okviru študijske ture, ki se je je pred časom udeležila tudi Tina Lamovšek. Sogovorniki in sogovornice: Mojca Gorjup Kavčič, Zavod za turizem Idrija Gregor Novakovič, direktor Turizma Cerkno Miha Bavcon, Društvo Laufarija Cerkno Gregor Gartner, zgodovinar, ki vodi doživetje na Loškem gradu Izidor Selek, predsednik teniškega kluba Gorenja vas Marina Frfolja, vodja sektorja za trajnost in analitiko na STO

V tokratnem posnetku govorimo o tem, da bi Vsaka ženska morala poznati svoj cikel. Razumevanje menstrualnega cikla pomeni boljše razumevanje svojega telesa, hormonov, razpoloženja in energije. Ko poznaš svoj cikel, lažje poskrbiš zase, sprejemaš boljše odločitve in živiš bolj v skladu s sabo.Menstrualni krog lahko dobite na tej povezavi:https://klepetobkavi.si/biohacking-iz...

Piše Vid Bešter, bere Dejan Kaloper. Vsaka pesem v pesniški zbirki Tatjane Pregl Kobe Potem ima na razpolago dve strani. Na levi strani je pod naslovom v poševnem tisku zapisana trivrstičnica, ‒ nekakšen moto k daljši pesmi na desni strani. Vsaka daljša pesem je dolga natanko eno stran. Nekaj pesmi ima še oštevilčena nadaljevanja, ki pa so prav tako vsa dolga natanko eno stran. Ker pa imajo nekatere pesmi vendarle več besed kot druge, variira dolžina vrstice. Dolžina vrstice je torej očitno podrejena enakomerni dolžini pesmi: vsaka ima enaintrideset vrstic. Iz tega že lahko izpeljemo ugotovitev, da verz kot vsebinska in ritmična enota za zbirko Potem ni prav zelo pomemben. Kakor imajo vse pesmi enako postavitev na strani, tako so enakomerno urejene tudi v štiri dele in ti v celoto. V vsakem od štirih delov, ki so zasnovani na ohlapnih vsebinskih vezeh, je devet pesmi. Skupaj torej šestintrideset daljših pesmi, ki jih spremlja šestintrideset trivrstičnic, vse skupaj pa uvaja sedemitrideseta pesem, sestavljena iz štirih trivrstičnic ... Bralcu je ob tem redu, ki vlada v zbirki gotovo prijetno ‒ kot v lepo urejenem in obdelanem vrtu. Trivrstičnice so po vsebini in vlogi podobne haikuju, čeprav nimajo oblikovnih značilnosti te japonske pesemske zvrsti. Nekako nakazujejo razpoloženje ali nagib, s katerim se bere daljša pesem na nasprotni strani. Morda pa kažejo tudi na obljubo in pogled v trenutku, ko je bila pesem napisana. Pravzaprav so kot tiste semenske vrečice, ki jih nataknjene na paličice ali položene pod kamne puščamo ob gredicah, da ne pozabimo, kaj smo zasejali. Daljše pesmi v takšni družbi spominjajo na tisto japonsko literarno zvrst, ki haikuju pridruži kratko prozno besedilo ‒ impresijo ali dnevniški zapis, poln podob. Tudi pesmi v zbirki Potem nimajo močnega ritma, po retorični legi so bliže prozi kakor liriki, na vsebino pa pomembno vplivajo trenutni vtisi, misli in spomini. Njihova liričnost pa se skriva v toku podob, sestavljenem večinoma iz prostih asociacij. Podobe v pesmih zato težijo k abstrakciji, ki pa vendarle ne prevlada ‒ podobe še kažejo tako na zunanji kot na čustveni svet. Izmenjavanje metafore in abstraktnejše osvobojene asociativne podobe ustvarja napetost in gibanje. Zdaj prevzame pobudo veriga asociacij in pesem steče, skoraj zdrvi, drugič prevladata metafora in njen pomen, pa pesem stopi počasneje, opisuje in pripoveduje. Kljub temu pa od podob ni mogoče pričakovati preveč. Bralcu, ki bi rad preveč razumel, utegne na njih spodrsniti kot na spolzkem kamenju. Ni povsem jasno, ali so na teh mestih zakodirani kakšni skriti pomeni in kje iskati ključ do njih ..., če so nam sploh namenjeni. Bralcu bo bolje, če bo pesmi prebiral tako, da ga bodo asociacije nosile s sabo. A tudi svobodni polet domišljije na krilih asociacij znajo pesmi dokaj grobo prekiniti. Čeprav je podobam puščene veliko svobode, je pesnici sporočilnost vendarle pomembnejša in rada zategne vajeti. Tako so pesmi napete med podobami, ki so preabstraktne, da bi lahko razbrali njihovo sporočilo, in tistimi, ki so preveč nadzorovane, da bi sporočilo v njih bralci lahko izsanjali. Poleg bogato razbohotenih podob je za pesmi značilno skoraj deklarativno izjavljanje. Neposredno izrečena oziroma zabeležena opažanja, stališča, spomini, občutki se vrivajo med podobe ‒ skoraj kot nepovabljene misli. Morda z največjim učinkom v drugem delu Tiha polja. Tu v zbirki najbolj prevladujejo podobe narave, lahko bi dejali pogledi skozi razna okna. Narava je v zbirki Potem tudi sicer pomemben motiv in pogosto jedro, ki spodbudi nizanje podob. Govorka skuša v pesmih ubesediti in posredovati osupljivo lepoto, ki ji je priča. A se ji vmešajo misli na begunce, žrtve genocida, vojne in drugih družbenih krivic. In narava se svoji lepoti zazdi ravnodušna in brezčutna. Podoben proces vmešavanja tudi v drugih delih zbirke gradi tematska osišča. V prvem delu Vsi moji mrtvi se na primer v spomine na bližnje mešajo misli na sedanjost ‒ in nelagodje nad političnimi obeti, ki grozijo prihodnjim rodovom. V tem delu je mešanje registrov manj posrečeno in se približuje teznosti. Ta plast izjavljanja, ki se vmešava med podobe, je pogosto enoznačna in vsakdanja. V njih se nam govorka seveda najbolj razkrije. Pokaže svoj okus in gledišče: da so ji všeč določene slike in pesniki, da ima določena politična prepričanja, pripada določenemu rodu in naravo opazuje na določenih krajih. Drugače povedano: ima osebnost in ta je pravzaprav osrednja vsebina zbirke. “Jaz”, ki govori v pesmih, ni le abstraktna slovnična nujnost ‒ je subjekt, ki svet opazuje in se očitno čuti dolžno izreči in opredeliti. Sam se nam ponuja sklep, da je naloga teh pesmi, da beležijo pesničine občutljivosti. Pesmi v zbirki ne govorijo o svetu, kakršen je, pač pa nam poročajo o odzivih neke osebnosti. Ni tako pomemben razgled skozi okno, ampak tisto, kar govorka ob njem občuti. Zato ne govori o vojni, ampak o strahu pred vojno. In ne govori o beguncih, ampak o svojem sočutju. Najjasnejši primer tega so morebiti impresije ob slikah, ki prevladujejo v tretjem delu Angel. Tu je glas sicer najmanj oseben, a skuša z rabo asociacij in podob očitno ubesediti specifičen občutek in trenutek gledanja, ki je vendar toliko več od sporočila neke slike. Zbirka Tatjane Pregl Kobe Potem je po temeljnem odnosu do sveta precej impresionistična. Pesnica motri lastne odzive na dražljaje sveta tam zunaj ‒ ni nenavadno, da jo vleče k naravi. Kot naravnost pove v zadnjem delu Vpogled, v katerem se ukvarja s poetološkimi temami, jo najbolj zanima: “Kako najti besedo, ki ni le beseda? / Besedo, ki preseva moč skozi čutno zaznavo?” Bralec pa se, ko lista med gredicami zbirke Potem, počuti kot gost v tujem vrtu, kamor je zataval morda po naključju. Gotovo občuduje bohotne podobe, ki so na vrtu zasejane. Marsikaj najbrž razume, velikokrat najbrž kaj tudi zgreši … včasih začuti piš vetra s pejsaža, včasih pa se z nelagodjem prestopa ob pogovoru neznancev … Kako pa se bo po obisku počutil, pa je odvisno od tega, kako dobro se bo sporazumel z gostiteljico, ki svoj vrt razkazuje.

V tokratni oddaji podkasta Odprto smo pozornost posvetili arhitekturni fotografiji. V organizaciji Društva arhitektov Ljubljana in Odprtih hiš Slovenije se je v Cankarjevem domu med razstavo Sosedske sorodnosti. Arhitektura med Furlanijo – Julijsko krajino in Slovenijo, dobesedno pred diptihi arhitekturnih fotografij, ki so delo italijanskega fotografa Roberta Conteja in slovenskega fotografa Mirana Kambiča, odvila okrogla miza z naslovom »Arhitekturna fotografija«. Pred kuliso razstave Sosedske sorodnosti, ki je nastala po zamisli kuratorjev Luke Skansija in Paola Nicolosa, ter je izjemna vizualna pripoved o arhitekturni in kulturni zgodovini dveh dežel, dveh narodov in dveh sosednjih kulturnih prostorov, je bilo spodbujeno razmišljanje o pomenu arhitekturne fotografije. Arhitekturna fotografija se od preostale fotografije razlikuje predvsem po razumevanju prostora – poleg tehničnega znanja, natančnosti ter občutka za kompozicijo, zahteva poznanje arhitekture. Vsaka arhitekturna fotografija je dokument časa in prostora, ne glede na to, ali prikazuje sodobno ali zgodovinsko arhitekturo. Razlika je predvsem v pristopu: včasih gre za interpretacijo ideje arhitekta, drugič za beleženje življenja, ki se v prostoru odvija. Kot izsek realnosti vedno nosi tudi odločitev fotografa: kaj pokazati in kaj izpustiti. Prav v tem se skriva njena interpretativna in pripovedna moč. Arhitekturna fotografija ni le prikaz stavb, temveč razkriva širši kontekst – ulice, ljudi, rabo prostora in njegovo minljivost. Hkrati s tem spodbuja razumevanje, da se hiše niso zgodile danes, ampak nas je oblikovalo vse to, kar je bilo zgrajeno pred nami. Za gledalca je prav fotografija prvi in edini stik z arhitekturo, zato ima moč, da vzbudi zanimanje, prenese atmosfero in gledalca povabi k raziskovanju. Na okrogli mizi so sodelovali: - Miran Kambič, arhitekt in arhitekturni fotograf, čigar fotografije so objavljene v številnih strokovnih revijah, knjigah in katalogih ter uporabljene na razstavah; - Jana Jocif, arhitektka in fotografinja, ki raziskuje odnos med fotografijo, spominom in minljivostjo prostora; - Urban Petranovič, soustanovitelj biroja Arhitekti Počivašek Petranovič, kjer deluje kot projektant, arhitekturni vizualizator in fotograf; - Tadej Bolta, arhitekt in arhitekturni ter reportažni fotograf, pri čemer ga posebej zanima dokumentiranje prostora skozi izkušnjo potovanja, krajine in vsakdanje rabe; - Lenka Kavčič, arhitektka z izkušnjami na področju kuratorstva, prostorske politike in vodenja arhitekturno-kulturnih programov ter soustanoviteljica in direktorica festivala Odprte hiše Slovenije in - Maja Vardjan, arhitektka in direktorica Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, kjer raziskuje slovensko arhitekturno in oblikovalsko dediščino ter sodobne ustvarjalne prakse. Pogovor je povezoval arhitekt Andraž Lorger, pri čemer ga je zanimalo, kaj je temeljna naloga in vloga arhitekturne fotografije. Prisluhnite podkastu Odprto!

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Zbirka Enakonočja Aleša Učakarja je poezija velike eksistencialne razprtosti in ranljivosti pesnika, ki gre vase in v jezik intimno, a z zrelejšim soočanjem z moralnim propadom družbe in bivanjsko tesnobo. Pri ustvarjanju ga žene zanesljiv občutek, da ima njegovo početje smisel. Videti je, da pisanje pesmi zanj ni nekaj varnega in obvladljivega, še manj le prijetno opravilo v prostem času. Je razgaljanje samotnega premišljevalca pred bralci, predvsem pa pred samim seboj. Je meditacija lirskega glasnika, ki v zadnji pesmi fermijev paradoks v zadnjem verzu samemu sebi dahne: »kje vendar sploh je kdorkoli?« Kmalu po prvi prozni objavi Veliki Mhrann iz leta 1996 je Učakar s pesniško zbirko Mesta tihe sreče vstopil v svet poezije. Pesmi so prežete s subtilno melanholijo in razmišljanjem o osamljenosti in krhkosti medsebojnih odnosov. Pesniškemu prvencu, zasnovanemu na ravnovesju med svetlobo in melanholijo in intimnem iskanju miru in sreče, je šele po četrt stoletja sledila zbirka pesmi Naposled, katere del zlovešče opisuje moralni propad družbe, kjer človek podobno kot v Orwellovem romanu 1984 postane sofisticiran stroj za evtanazijo duše. Lirski subjekt pri tem ohranja svojo prepoznavno noto raziskovanja notranjih svetov in tihih trenutkov, kot se kaže v pesmi Čarobno jutro, kjer ugotavlja, da mora včasih kako jutro nahraniti vsa nadaljnja, s svojimi presenetljivimi strastmi pojiti poznejša hrepenenja ter s svojo nezasluženo srečo dojiti njihovo vsakdanjost in starčevsko čemernost. A če ta zbirka pomeni pesnikov obračun s svetom, potem mu naslednja prinaša pomiritev s seboj in premik od zunanje kritike k notranji harmoniji, kjer sprejme, da bivanje vedno niha med skrajnostmi. V tretji zbirki z zelo povednim naslovom Enakonočja valovi niz štiridesetih skrbno izbranih in urejenih pesmi v prostem verzu (napisanih s samimi malimi črkami in skoraj brez ločil), ki raziskujejo krhko ravnovesje med osebnimi čustvi in širšim bivanjem. Zbirka ni intelektualistično hermetična, ni zastavljena kot ena izmed konstitutivnih liričnih zasnov 20. stoletja, pesnikova čustvena nota je bralcu dosegljiva. Treba ji je ne le prisluhniti, ampak tudi poiskati bistvo njenega poetičnega sporočila. Pri poglabljanju v posamezne pesmi je zgovoren vsak detajl, ki tudi izza na prvi pogled jasnega motiva ponuja presenetljive obrate. Pesmi lahko z nekaj besedami prikličejo v našo zavest cele romane, vesolja spominov avtorja, ki nima strogo vnaprej določene smeri, temveč se odpira na vse strani bivajočega in se manifestira v širokem emocionalnem razponu, vključujoč negativna in pozitivna čustva. Že uvodna kitica v prvo pesem človek in reka bralca popelje v intimni svet, ki pa ni le idealiziran, temveč ga zaznamuje tudi krhkost. Sprimeva se, pravi, v trenutku odpre telo zmehčane, zrele pore. Sprostijo se obljube in skomine, kriki, potajeni vzdihi. Seževa si v medžilje in se prelijeva. V pesmi ostanki dneva pa avtor spretno prehaja med občutki zastrtosti vase in stanji popolne, mirne sreče: »na kak tak dan / bi samo molčal / zaprl zapahe / in molčal / presahli so slapovi / preutrujene reke / naveličani grobovi / ujet v vračanje vedno istega // in prideš mimo / dih tvojih bokov / na moji pesmi / in verzi padajo / iz partiture / in dan se nagne / viseče zavese / razpirajo / kar bi moralo ostati prikrito / in tak dan / miroljubno / mine.« Pesnik, čigar kašelj je kot bolhe redni spremljevalec v pesmi prokrastinacija, čaka na marec, ki nikoli ne pride, a ga na koncu, ko je opustil že vse upe, le odkrije. In ima znova še leto dni časa. Če je bilo čakanje v prejšnji zbirki mučno, polno tesnobe in občutka, da zamujamo zadnji vlak pred katastrofo, postane v tej zbirki bolj kontemplativno, potrpežljivo. V pesmi hipna zaznava smo neposredna priča osupljivim zaznavam, ki se izogibajoč se soncu plazijo vzdolž časa in čez stoletja tišine prehajajo v komaj verjetno dozdevnost. V prejšnji zbirki je bila tišina grozeča in težka, tu je domala zdravilna, saj je prostor, v katerem pesnik končno lahko prisluhne svojim mislim in najde mir sredi svetovnega kaosa, odrešujoč. Svet, v katerem živimo, je krut in neusmiljen, zdi se, da je obrnjen na glavo. Aleš Učakar ga opazuje z vsemi značilnostmi časa, v katerem biva, ko na koncu pesmi chiaroscuro zapiše: »To je ta naš svet, premalokdaj ga obžari oko, da se razpeni v brezdanje nebo.« Čustveno doživetje ponuja le priložnost, da premisli svoje osebno doživljanje. Resničnost ne more zares prodreti v pesem, večinoma se le sprehaja po površini, saj pesnik šele po doživetju išče smisel v lastni izpovedi. Nastanek pesmi in sama pesem sta navadno skrivnost, ki se ji lirski subjekt lahko približa le v globoki kontemplaciji s seboj. Ne le, da izostri čustva in z enigmatičnim besedilom vzpostavi kompleksno besedilo, ki tudi od bralca zahteva pozorno branje, temveč vanj vpne tudi drugačno, izvirno, v lirično govorico uprizorjeno pripoved. V mnogih tradicijah je enakonočje magičen čas spodbujanja k povezovanju z naravo in notranjo preobrazbo. Simbolizira popolno ravnovesje med svetlobo in temo, dnevom in nočjo. Označuje prelomno točko v naravi, ki prinaša harmonijo, prenovo in enakopravnost nasprotij – jin in jang. Pomladno enakonočje simbolizira rast in novo življenje, jesensko pa hvaležnost in opuščanje starega. V tem kontekstu naslov zbirke namiguje na trenutek mirovanja ali prevešanja, kar se v pesmih zrcali skozi motiviko čakanja in minevanja časa. V prejšnji zbirki je bil pesnik ranljiv, podvržen bolečini in propadu kot svet okoli njega, v tej je vzpostavil ravnovesje. Navidezno prikrita erotika v pesmi vrata tvojega doma se vrne kot uteha, ki vsaj za trenutek zapolni bivanjsko praznino: ko »zavesa obarva stanovanje v dom … da lahko pridem k tebi tudi na vlažen dan / in da mi ni treba oditi, kadar bi raje ostal.« Primerjava med zbirkama Naposled in Enakonočja razkriva zanimiv pesniški obrat, kjer se Učakarjev temačni nihilizem preobrazi v iskanje krhkega miru. Od kaosa k redu. V obeh zbirkah uporablja nekatere ključne motive, ki pa v vsaki knjigi dobijo drugačen pomen. Pri prvi prevladuje mrak, svetloba je varljiva ali ugaša pod težo civilizacijskega propada, kar simbolizira konec in brezizhodnost. V drugi sta v dialogu svetloba in tema. Ni več boja za prevlado, temveč sprejemanje, da ena brez druge ne obstajata, saj motiv sončnega obrata postane simbol za trenutek, ko se obe sili srečata v mirovanju. V zadnji pesmi fermijev paradoks avtor črpa iz zgodovine spomina, iz položaja, ki simbolizira premor, umik in prostor za drugačen pogled. Njegovi poetični razmisleki razumljivo odpirajo premislek o vsem, kar v današnjem turbulentnem času sprejemamo kot samoumevno. Pri upesnjevanju drobcev zgodb, ki so tematsko tako sodobno aktualne kot univerzalno človeške, hodi po tenki napeti vrvi, kjer prihajajo na površje najbolj ekspresivne podobe in čustva. Vsaka pesem v zbirki Enakonočja prinaša ogromno, treba je le do zadnjega verza potovati po njej in jo odkrivati kot neraziskano pokrajino. »Kje vendar sploh je kdorkoli?«

Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušič. Majo B. Kranjc smo že lahko spoznali kot pesnico, ki je leta 2024 objavila prvenec Mreža na dlani, konec lanskega leta je izšel njen prvi roman Klopotec in skoraj hkrati je prejela še nagrado modra ptica za še neobjavljeno delo, tako da bomo njen drugi roman lahko brali že letos! Zdi se, da je Maja B. Kranjc doživela nenaden ustvarjalni razcvet, a pravzaprav gre za vseživljenjsko gojenje veščine, saj v pesniški zbirki Mreža na dlani lahko preberemo, da se s poezijo sooča že od otroštva. Avtorico je pot vodila od dramaturgije do psihologije, zato nas ne preseneča, da se roman Klopotec ne razpira v široko zastavljeno zgodbo, temveč gre v globino in se odvija na ravni čustev, notranjih doživljanj in odnosov. Vse zunanje praktično odpade, v kratkih poglavjih se izmenjujeta glasova Vere in njene hčerke Nine, zadaj slišimo zvok klopotca, ki je včasih tišji in počasnejši, spet drugič pa glasno tolče v neusmiljenem ritmu. Klopotec iz naslova je osrednja metafora romana, je tisto, kar si mati in hči delita, čeprav tega dolgo ne vesta. Obe ga čutita v trebuhu in v prsih, ta klopotec, ki je pravzaprav ime za tesnobo in osamljenost. Vsaka zase se v samoti borita s temi občutki. Kar ju združuje, ju hkrati tudi ločuje, zaradi tesnobe se ogradita tako druga od druge kot tudi od sveta nasploh. V ospredju romana je zapleten odnos med materjo in hčerjo. Vera je mamo izgubila, ko je bila še otrok. Njeno otroštvo se je takrat končalo, saj je morala stopiti v prevelike mamine čevlje in prevzeti skrb za starejšega, a manj zrelega brata. Strogi oče je pričakoval, da bo prevzela gospodinjsko in skrbstveno delo ter da bo odgovorna, vestna in resna. Merila, ki so veljala zanjo, so bila za njenega brata drugačna, bolj ohlapna. Morda si zato kasneje ne želi otrok, morda je skrbela že dovolj. Verina želja je bila, da bi živela sama, da bi učila in pisala, zato se sprva ne želi vezati s Tinetom, ki jo sicer očara, a čuti, da je med njima preveč razlik. Njeno življenje se zasuče v drugo smer, ko zanosi. Otrok jo je prisilil k vrnitvi k Tinetu, razmišlja Vera, in ta otrok jo od njega začne oddaljevati. Tine je presrečen, ona pa je obupana v krču poporodne depresije. Občutek osamljenosti se dodatno poglablja zaradi stigme. Komu bi sploh lahko povedala, da otrok v njeno življenje ni prinesel veselja, ampak še več skrbi in bolečine? Uteho začne iskati v alkoholu. Medtem že zaslišimo drugi pripovedni glas: Nina ponudi otroški pogled na Vero, Tineta in njun odnos. Začutimo lahko njeno željo po materini toplini, a Vera tega ne zmore. Po ločitvi se odnos med materjo in hčerjo le še ohladi, Vera je do Nine stroga, nepopustljiva in nadzorovalna. Nina možnost drugačnega življenja vidi z Bojanom in ko z njim nepričakovano zanosi, se veseli nove družine, ki jo bosta skupaj ustvarila. A mladostna idealizacija kaj kmalu zbledi, saj je Bojan nasilen in oblastniški, k čemur njegove težave z alkoholom ne pripomorejo. Tako Vero kot Nino spremljamo od dekliških let naprej, roman pa spretno preskakuje v času, saj prizore filmsko niza v kratkih poglavjih. Dogajanje je razpeto v širok časovni lok, a ni preobloženo. Avtorica Maja B. Kranjc je precizno odbrala ključne momente za razvoj glavnih junakinj, ker pa je roman tako zelo osredotočen na notranjost Vere in Nine, se bralci težko orientiramo, kje in kdaj se pravzaprav nahajamo. Ko se Vera loči od Tineta, izvemo, da se je osamosvojila na isti dan kot država – šele na tem mestu je prvič jasno, kdaj se zgodba dogaja in to je ena redkih orientacijskih točk v romanu. Roman se tako zelo osredotoča na notranjost, na tisto, kar se dogaja v posameznici, in na tisto, kar se dogaja v družinski celici, da popolnoma odmisli širšo, družbeno dimenzijo. Posebej za Ninino zgodbo se občasno zdi, da bi se lahko dogajala tudi petdeset let prej, le v njenih pogovorih s samozavestno, odločno in svobodomiselno prijateljico Sandro, ki jo spodbuja, naj Bojana zapusti, dobimo občutek, da se zgodba dogaja v sedanjosti oziroma bližnji preteklosti. Lažje bi razumeli tudi Verin občutek osamljenosti, krivde in sramu ob poporodni depresiji, ki je sicer še danes tabu, a vseeno nekaj, o čemer smo bolj ozaveščeni kot v poznih sedemdesetih oziroma zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko Vera najverjetneje sploh ni vedela, kaj se z njo dogaja. Poleg psihološkega raziskovanja likov se roman osredinja tudi na vzorce, ki jih podedujemo od prednikov. Čeprav Verina mama v romanu nikoli ne spregovori, se izkaže, da je tudi ona čutila klopotec v trebuhu. Zgodba kaže nekakšno napredovanje, od Verine mame, ki s klopotcem ni zmogla živeti, prek Vere, ki se je z njim borila po svoje, z alkoholom in pisanjem poezije, do Nine, za katero lahko ob koncu optimistično upamo, da ji bo uspelo razbiti okove podedovane travme. Prav tako se zasveti možnost, da bosta Vera in Nina premostili razdaljo, ki se je z leti ustvarila med njima, ter vzpostavili bolj pristen in topel odnos. Roman tako deluje očiščevalno, saj sporoča, da je mogoče zaživeti drugače in da za to nikoli ni prepozno. Veliko vlogo pri tem ima za obe junakinji prav pisanje – to je poleg klopotca, ki se vrtinči v njunem drobovju, še ena stvar, ki jo imata skupno. S pisanjem ta klopotec pravzaprav premagujeta. Vera poezijo piše ponoči, ko ima čas in mir, Nina v najstniških letih poskuša tudi sama, a jo od pisanja odvrne prav Vera, ki njene pesmi brez dovoljenja pokaže stricu. Nina to občuti kot izdajo in pisanje za dolga leta opusti, želja pa v njej ponovno vzbrsti, ko se po ločitvi in bolezni sooča s svojo preteklostjo, s klopotcem. Roman je tako tudi svojevrstna hvalnica terapevtski in katarzični moči besed, izlitih na papir. Moški liki v romanu nastopajo samo obrobno, a vendarle je vredno omeniti, da jih je Maja B. Kranjc prikazala plastično, in ne zgolj stereotipno v vlogi antagonistov. Tine, Verin mož in Ninin oče, si želi, da bi družina ostala skupaj, a ga Verin hlad potiska vse dlje od doma. Ne on ne Vera nista dovolj čustveno opremljena, da bi odnos lahko rešila. Nina ima pravzaprav več lepih in toplih spominov nanj kot na Vero, pa vendar Tine v njenem življenju nima večje vloge in v celoti zbledi v Verini senci. Ninin partner Bojan je Tinetovo nasprotje, bolj je podoben Veri, saj je oblasten in obsojajoč, s taščo pa si delita tudi odvisnost od alkohola, na nek način postaneta zaveznika, zaradi česar postane Nina še bolj priklenjena nanj. Bojan je do Nine in do njunega sina Petra tako verbalno kot fizično nasilen, a se v ozadju nakazujejo tudi njegovi notranji boji, posebej z odvisnostjo, ki se je zmore rešiti. Roman je do njega prizanesljiv in dopušča, da se lahko spremeni, vendar pa z jasnim sporočilom, da gre za odnos, od katerega se mora Nina oddaljiti. Kdo smo brez tistih, na katere nas vežejo nevidne niti, se sprašuje roman Klopotec. Oblikujejo nas družina, odnosi, ki jih pletemo z ljudmi okoli sebe. Roman se osredotoča predvsem na družinske in partnerske vezi, na družino kot osnovno celico. Odsotnost širše družbene dimenzije sicer povzroča dezorientiranost v času in prostoru, po drugi strani pa ustvari toliko bolj precizno izrisane psihološke portrete glavnih junakinj. Dogajanje teče gladko in čeprav zajema dolgo obdobje, je avtorica dobro izbrala in izpostavila ključne momente v življenju protagonistk. Roman Klopotec je suveren prehod Maje B. Krajnc od poezije k prozi, pri čemer je avtorica ohranila poetičnost jezika in slogovno izpiljenost. Kljub nekaterim pomanjkljivostim lahko rečemo, da je to tenkočuten roman, ki bo gotovo nagovoril marsikaterega bralca, in predvsem bralke, in da se že veselimo njenega drugega romana.

V tokratnem posnetku govorimo o tem, da bi Vsaka ženska morala poznati svoj cikel. Razumevanje menstrualnega cikla pomeni boljše razumevanje svojega telesa, hormonov, razpoloženja in energije. Ko poznaš svoj cikel, lažje poskrbiš zase, sprejemaš boljše odločitve in živiš bolj v skladu s sabo.

Po nedavnih ameriško-izraelskih udarih na Iran in iranskih povračilnih potezah ostaja ena najpomembnejših neznank svetovnih finančnih trgov cena nafte. Hormuška ožina, skozi katero poteka skoraj 20 odstotkov svetovne nafte, je šibka točka globalne dobavne verige. Vsaka motnja tam lahko potisne cene goriva in energentov bistveno višje. Zaradi tega se lahko poviša inflacija, kar zmanjšuje manevrski prostor centralnim bankam za zniževanje obrestnih mer. Posledično lahko pride do upočasnitve globalna rast. Kaj to pomeni za naše portfelje? Pred mikrofonom: Andraž Grahek, nekdanji upravljavec premoženja, soustanovitelj Tivoli Ventures in Capital Genetics (snemali smo v živo) ______________________ TAXISTENT - davčni asistent, ki pomaga oddati davčno napoved Uvažate lahko poročila IBKR; Trade Republic, Revolut, eToro in Trading 212. Z nekaj kliki ustvarite XML za uvoz v eDavke. Če zamudite, lahko v Taxistentu pripravite tudi dokument za Samoprijavo. Več na https://money-how.si/taxistent/ ______________________ Bootcamp za mlade Vse, kar mora vaš otrok vedeti o upravljanju denarja Termini: Ljubljana - 27. april 2026 med 10.00 Info: https://money-how.si/dogodki/ ____________________________ KNJIGA: Mami, oči, ali smo mi bogati? Od žepnine do investiranja. Vodnik za starše, ki želijo razumeti upravljanje denarja in to znanje samozavestno prenesti na otroke. Tiskana knjiga https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati/ E-knjiga + bootcamp https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati-2/ ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ (deluje za IBKR; Revolut, Trade Republic... in kombinacijo vseh) - poglobljene članke ___________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termini: Ljubljana - 19. marec ali 22. april 2026 med 17.00 in 20.30 Info: www.money-how.si/dogodki/ __________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _____________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Podoba oceana, ki visi v sobi ene od protagonistk kratkih zgodb Tjaše Mislej, je namerno ambivalentna: poudarja namreč spremembo perspektive glede na občutja gledalke. Podoba je vedno ista, a ko se Krista Marija, ki je bila do tedaj stereotipno utelešenje tradicionalne in utesnjujoče ženske triade mati-žena-gospodinja, odloči za radikalen rez, se ji ocean zdi »miren, prostran in neskončen«, tako kot so prostrane in neskončne tudi možnosti, ki jih vidi pred seboj. Že po prvem razočaranju pa se prizor spremeni: »Ocean je zdaj videti drugače: siv, pust in nedostopen.« Kljub temu protagonistka ne občuti obžalovanja, odprt konec – kot so večinoma vsi konci v zbirki Ocean na steni – pa daje slutiti, da se bo podoba oceana še naprej spreminjala in odsevala njena notranja občutja. Metafora se zdi že skoraj preveč popreproščen povzetek raznih rekov in modrosti o tem, kako imajo vsake oči svojega malarja in kako spremenjen zorni kot že nakazuje spremembo položaja, vendar je teža pogleda oziroma perspektive v kratkih zgodbah Tjaše Mislej prestavljena s protagonistk na bralko oziroma bralca. Dvanajst pripovedi v zbirki Ocean na steni privzema imena svojih junakinj. Gre za različne ženske v različnih družbenih vlogah, ki v trenutku poteka zgodbe ozaveščajo svoj položaj od zunaj. So v fazi spreminjanja svoje perspektive, kar je za ene vir tesnobe, za druge pa navdih. Ozaveščanje sprožajo različni dejavniki: od spopadanja z revščino do nemogočih cen nepremičninskega trga, od težavnega iskanja zaposlitve do staranja. Vsaka po svoje odpira novo življenjsko poglavje, saj so se bodisi po lastni odločitvi bodisi po sili razmer znašle v položajih, v katerih ne morejo ali ne znajo več vztrajati. Zgodba vsake od njih se začne z uvajanjem v spremembo, kar pomeni, da se je vse, kar se je do tega trenutka kopičilo, že zgodilo. Pripoved se iz sedanjosti obrača v preteklost, včasih že preveč razlagalno, kot bi šlo za didaskalije. Kot celota se zbirka nahaja na tanki liniji med angažmajem in programskostjo, in marsikatera zgodba ne uspe povsem zajeti začrtane poante. Zato pa toliko bolj izstopajo tiste, kjer se politično in osebno spojita v gmoto, ki nato duši same protagonistke in njihove medčloveške in družinske odnose. S prikazovanjem konkretnih, individualnih situacij, ki so opisane živo, otipljivo, Tjaša Mislej opozarja na tiha, a še kako prisotna vsakdanja bremena. Pripoved o Sonji spremlja izobražen, ozaveščen mlad par z dvema otrokoma, ki pa se zaradi preobremenjenosti drug od drugega vse bolj oddaljujeta. Sonja bi morala zaključiti pisanje doktorata, a ji ne steče, ker mora skrbeti za majhna otroka in gospodinjstvo, medtem ko je njen partner, edini z redno zaposlitvijo in torej redno plačo, pod nenehnim pritiskom zaradi službenih obveznosti. Avtorica se spretno izogne iskanju grešnega kozla in se raje osredotoči na to, da partnerja ne zaznavata več stiske drugega – ne zato, ker tega ne bi hotela, temveč ker ne moreta. Vsak od njiju je na svoj način ukleščen v lastni mehanizem, iz katerega ne more izstopiti, ker je tveganje preveliko. Ali pa se jima tako samo zdi, ker ne moreta več razmišljati trezno, in prav v tem Mislej prepozna dramatični potencial. V sistemski poklop je ujeta tudi Beti, ki iz finančnih in etičnih pomislekov ne more oddati dementne mame v dom za ostarele, se pa zato povsem izčrpa. Primer Beti ni samo plastičen prikaz vse bolj upehane posameznice, ki vsak dan težje skrbi za mamo, vzdržuje šoloobveznega otroka in študentko ter zraven dela, temveč pripoveduje tudi o vse šibkejši državni skrbi za starejše, o predragih domovih za ostarele, v katerih pogosto primanjkuje osebja, ker je to krepko podplačano delo, tako da morajo skrb pogosto prevzeti ne več mladi in zdravstveno nekvalificirani otroci, najpogosteje ženske v družini. Tretja zgodba, ki jo velja izpostaviti, je zgodba o Hani, ki obravnava tematiko splava in izpostavlja pravico do svobodne izbire odločanja nad lastnim telesom. Bolečine, s katero se sooča Hana, ne more olajšati še tako ljubeč partner, tudi zato, ker si ne zna niti predstavljati njenih razsežnosti. In čeprav odločitev ni bila ne lahka ne preprosta, je jasno, da je bila za Hano nujna, tako kot je bilo nujno, da se za poseg odloči sama. Tako kot v ostalih zgodbah Tjaše Mislej tudi tu nagovarja odzive predstavnikov različnih ideologij: od tistih, ki želijo pomagati, pa ne znajo prisluhniti, do onih, ki so odkrito nasprotovalni in že tako težek položaj še otežujejo. Zgodbe o Hani, Sonji in Beti sodijo v vrh zbirke Ocean na steni. Vidi se, da avtorica Tjaša Mislej izhaja iz gledališkega sveta in da zna dobro prepoznati potencial značaja v kombinaciji s pravo situacijo, ki nato ustvari krizno priložnost in s tem zgodbo. Podoba oceana se v zbirki spreminja od zgodbe do zgodbe. Nekatere zaradi odprtih koncev izzvenijo, zato pa so toliko bolj prepričljivo izrisani značaji, ki ostajajo avtoričina močna točka tudi tam, kjer se pripoved spogleduje z karikaturo, kot v primeru Kriste Marije. Tudi v neudobni vztrajnosti odprtih koncev je mogoče razbrati drugačen namen: s tem, ko ne ponuja odgovorov v zgodbenih okvirih, predaja dileme zunajliterarni stvarnosti.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Brane Senegačnik je podkovan v teoriji poezije in njeni praksi, vešč tudi tradicionalnih oblik, zlasti soneta, a verzi njegovih mističnih pejsažev tečejo mirno valujoče kot omamno prelivajoče se skladbe: zvenijo pritajeno in se oglašajo tiho, le včasih imajo ritem karminaste trobente, barvo bledo vijoličnega jezika grozdov glicinij, hipnotično lahkotnost zlatih brez v snežni noči, kakor morska pena razlivajočih se občutkov in melodijo hlepečih sledov plohe po asfaltu, sledov tolikih življenj. Ko bolečina kot zvok božjih črk stopi s papirja v prostor pesnikove tišine, si ga v žadasti svetlobi za vselej prilasti. »Tako preprosto je to. Tako resnično.« Mistični pejsaži so nastajali v prav določenih trenutkih pesnikovega občutja, kar razkriva vsaka pesem posebej. Čeprav so pesnikovi asketsko zabeleženi zapisi nastajali v daljšem časovnem razponu, kar kažejo tudi občasne medijske objave, imajo vse v tej pesniški zbirki enak naslov Mistični pejsaži, dodana jim je le številka. Skoraj tisoč se jih je nabralo v pesnikovem predalu, za objavo v pričakovano minimalistično oblikovani knjigi – kot si jo je zamislil Lucijan Bratuš – je izbranih le sto dvajset, zadnja ima številko 981. Čeprav je bila urednica knjige Miljana Cunta, jih je verjetno izbral pesnik sam, zavedajoč se, da se pravi trenutki odvijajo v notranjem spominu, ne glede na sosledje resničnih dogodkov, ki premočrtno odtekajo v za vedno izgubljeno minulost. Za objavo vsake pesmi v knjigi čas in prostor nista bila pomembna. V spremnem besedilu Neizrekljiva svetloba Senegačnikovega jutra Milček Komelj začenja svoj dolgi poetični zapis z mislijo, da so ti mistični pejsaži resnično z mistiko prepojene pesniške krajinske slike. S svojo razlago nas kot umetnostni zgodovinar in pesnik pospremi v nežno zamišljene in poetično krhke, ritmično uglašene proste verze. Klasični filolog, prevajalec, raziskovalec grške tragedije in literarni teoretik Brane Senegačnik je v bistvu najbolj pesnik. Pesnik po duši, v zadnjih petintridesetih letih eden redkih, ki je poleg modernističnega toka zavesti v prostem verzu vstopal tudi v svet tradicionalnih pesniških oblik. Od leta 1991 do danes je izšlo devet njegovih pesniških zbirk, dve sta bili nagrajeni. Za zbirko Pogovori z nikomer (Slovenska matica, 2019) je leta 2021 prejel nagrado Prešernovega sklada, za zbirko Prosojnosti (Celjska Mohorjeva družba, 2024) pa lani Jenkovo nagrado, najvišje priznanje za poezijo Društva slovenskih pisateljev. Med sodobnimi slovenskimi pesniki je Senegačnik samohodec, lirik, v občutenju življenja prisegajoč na hipno občutje lastne biti, prisluškujoč svoji najgloblji notranjosti. Nihče v lastni poeziji ni prvi izumil odsotnosti, tišine in minljivosti, tudi Senegačnik ne, čeprav ostaja neovrgljivo dejstvo, da razmišljanje in upesnjevanje lastnih spoznanj nesporno vsakomur omogoča, da bolje razume sebe. S svojo lirsko, v vsaki zbirki bolj minimalistično izreko želi avtor s potopitvijo v globine bivanjskih izkušenj doseči popolnost. Kot vsak pravi pesnik. Življenje, ki edino stoji nasproti minevanju, postane v njegovi liriki samosvoje središče. Osredotočanje na čisto poetično postane tisto 'sem' v njegovi najgloblji notranjosti. Jezik kot izvor absolutnega, ki je v lirskem subjektu pred pisanjem, pa postane pesniška materija, ki jo mora do bistva globoko občutiti, da lahko oblikuje svoje lirične sledi. Osnovno poslanstvo Senegačnikove poezije je skozi potapljanje v tišino nenehno seganje k neizrekljivemu, včasih manj, drugič bolj odkrito. Vsak njegov verz je drobec, ki upa, da ne bo izginil v nič, a ko so skozi njegov pogled vsi tu in v določenem trenutku plameníjo nedolžnost sveta, bralca vendarle vabijo k lastni, neobremenjeni interpretaciji. V resnici gre predvsem za intimno in nežno serenado bitnosti, neločljivo povezano s svojo odsotnostjo in minljivostjo. Téma narave, ki jo Senegačnik s svetlobnimi odtenki občutij postavlja v središče različno dolgih pesmi v prejšnji zbirki Prosojnosti, je nenavadno občutljiva, krhka. Njegovi verzi v tej zbirki – enkrat abstraktni, drugič bolj figuralno določljivi – so sestavljeni z nenehnim preigravanjem z oblikami in subtilnim prehajanjem prostih verzov. Dihov besed. Pesnik je nasproti večnemu gibanju, valovanju in minljivosti bivanja postavil milino odsevov, ki presevajo njegove izpesnjene (pris)podobe. Vsaka pesem zbirke je ločen ambientalni kader, ki ga v objemu brezčasnosti hkrati navdajata izrazito čustven naboj in melanholija. Tudi v zbirki Mistični pejsaži je narava sprehajališče Senegačnikovih verzov. Samo brezgrajno občutje in odprto notranje oko zmoreta uzreti skrito življenje v čarobni paleti letnih časov in ga narediti vidnega za svet, žejen lepote. Vpliv filozofije na Senegačnikovo pesniško ustvarjanje je in je bil pomemben vse od začetka, kajti ne le brati, filozofija uči tudi razmišljati in pisati. V njegovi do kraja zreducirani minimalistični izreki bralcu ponuja slutnjo skrivnosti, iz katere smo prišli in v katero se vračamo. »Življenje je čudež, smrt modrost,« je v knjigi Štirje obrazi duše leta 2000 zapisal slikar in mislec Maksim Sedej ml., ki je vse življenje iskal modrost vsega bivajočega. Bil je prepričan, da sodobni svet ni naklonjen iskanju resnice, da beseda tehnika zabriše besedo znanost, da seksualnost zabriše besedo ljubezen. Današnji problem ni več iskanje ali najdenje, temveč sinteza najvišjega duhovnega in znanstvenega spoznanja človeštva. Zdi se, da Senegačnik v zbirki Mistični pejsaži v tem kontekstu božje umešča v neznane daljave, v nekakšno nebeško večnost in neskončnost: »Trave ti segajo do brade, / jutro preko misli // to pomeni / dotikati se zvezd s temenom / z vsemi usti svojega molčanja / peti hozána«. Božjo besedo, ki se bere vsak dan pri sveti maši kot brevir in misal. Namesto časa je nad občutljivim pesnikom nebo. Misel je v današnjem svetu navzoča in poimenovana na mnogo načinov, ima mnogo besed, izrazov, imen. Ta njena navzočnost je ključno, esencialno vprašanje. Šele z zavedanjem te navzočnosti, ko sprejme božje kot svoje bistvo, se Senegačnik kot lirski subjekt osvobaja. Šele takrat lahko popolnoma osvobodi tudi svojo misel in se zave svoje vloge v tem svetu, kajti eno je gotovo: to, kar pride na koncu, nima ne glasu ne konca. Senegačnikova poezija s svojo intimno izrazno močjo je korak k sebi in hkrati v neizogiben onkraj sebe: »Dolga smrt // v zreli julijski svetlobi, / v gosti senci akacijevih vej / tik ob neki vodi. // Nevidna kot misli. / Neizbežna / in negotova / kot je to, da si.«

…živijo pod drevesnimi koreninami … Vsaka od njih je svet zase … Pripoveduje: Zvezdana Mlakar. Napisala: Amanda Mlakar Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! Posneto v studiih Radia Slovenija 2011.

Vsaka šola nekaj stane! Pripoveduje: Boris Kralj. Napisala: Karolina Kolmanič. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1981.

Vsaka druga ženska v Sloveniji je žrtev psihičnih zlorab, vsaka peta doživlja tudi fizično nasilje, opozarjajo pri Društvu SOS telefon, eni od nevladnih organizacij, ki žrtvam pomaga na poti iz nasilja. Čeprav je načeloma področje pomoči tovrstnim žrtvam zakonodajno urejeno, pa je 67 umorov žensk v okoliščinah, povezanih z družinskim ali partnerskim nasiljem, umrlih med letoma 2014 in 2024, opomin, da nekatere žrtve ne dobijo pravočasnega in ustreznega odziva sistema. Kako nasilje deluje na žrtev in kakšne so sistemske prepreke, ki morda otežujejo iskanje pomoči in izhoda iz nasilja, smo govorili s svetovalko SOS telefona za pomoč ženskam in otrokom, žrtvam nasilja. Tem je lahko v pomoč tudi knjiga z naslovom V njeni koži, zbirka zgodb žensk, ki so zapustile nasilni odnos. Knjiga je brezplačno dostopna na spletni strani društva, kmalu pa bo dostopna tudi kot zvočnica.

Vsaka še tako težka stiska je lahko rešljiva, včasih traja leta, včasih se samo dovolj olajša, da z njo živimo, veliko pa se jih lahko zelo dobro razreši. In rešitev za rane iz odnosov in zasvojenosti so zopet samo dobri odnosi in dobre navade. Post je priložnost za korak k človeku, kot nas vabi letošnja preventivna akcija 40 dni brez alkohola.

Motnje hranjenja so prisotne – vse bolj. Jih pa velikokrat ne opazimo, jih niti ne želimo ozavestiti, kaj šele nagovoriti. Pri sebi in pri drugih. Iza je 20-letno dekle z izkušnjo anoreksije. Vsaka zgodba je unikatna. Potek bolezni, proces priznavanja, zdravljenje in rehabilitacija so različni, odvisni od posameznika. Pa vendar pomaga, ko slišiš, da v stiski nisi edini in sam. Izin glas pa lahko koristi tudi drugim, da bolje razumemo tiste, ki se z motnjami hranjenja soočajo. Da bomo vedeli, kako biti v oporo, pa tudi, kako se NE obnašati.ZAPISKI - kontakti za pomoč: Društvo svetovalni svet, 068 648 695, info@svetovalni-svet.si   Društvo Muza, 01 425 03 38, svetovalnica.muza@gmail.com Enota za motnje hranjenja, 01/5874 900 ali 01/5402 158 Center za mentalno zdravje, 01/5874 942 ali 01/5402 158

Piše Tjaž Mihelič, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Osišča pesniške zbirke Marcella Potocca Dnevnik zelene premičnice, ki nase nezadržno vlečejo pojme spomina in zgodovine, so jezik, čas in prostor. Zunanja zgradba zbirke omogoča branje po treh linijah. Prva in tudi najobsežnejša je linija govora umrlih znanstvenikov (denimo Ericha Auerbacha), pesnikov (Danteja, na primer), revolucionarjev (Rose Luxemburg), državnikov (Indire Gandi) in drugih, ki so zbrani iz različnih časov in pripadajo vsak drugemu jeziku, drugemu prostoru in vendar vsi skozi poezijo govorijo iz onostranstva. Imenujmo to linijo oglašanje preteklosti. Drugi liniji oz. intermezzom, kakor Potocco imenuje tri razdelke, pripadajo Zvezdni dnevniki, v katerih govori Data, Podatkovnik iz zvezdne ladje. Imenujmo to linijo oglašanje prihodnosti. Tretja linija pa sta epiloga, ki na koncu zaokrožata oziroma osmislita celotno zbirko. Imenujmo to linijo oglašanje brezčasja. Ali kot piše pesnik v pesmi iz Epiloga 2: »Zbrali smo podatke, preteklost se bliža koncu. // Zdaj zdaj bo vse potegnilo v sonce in sonce bo potemnelo. // Šli bomo naprej – ali nazaj.« Večji del zbirke zajemajo monologi ali oglašanje iz onostranstva, od koder – večinoma pesniki, a ne izključno – lahko spregovorijo skozi medij, ki je poezija, in tudi skozi medij, ki je pesnik sam. Potocco, sicer strokovnjak za nacionalne identitete v literaturah, se pokaže za najboljšega prenašalca njihovih sporočil. A ne gre le za prenašanje, temveč tudi za soustvarjanje. Najzanimiveje se to pokaže v pesmi, v kateri govori Ovidij: »Ovidius in Ponto frigora trahit, citira moj / premišljevalec drugega pesnika.« Pesmi so prepredene z jeziki teh oseb, bodisi kot citati iz njihovih del bodisi kot misli pesnika-avtorja, ki spregovori v njihovem jeziku. Tu je treba poudariti, da samo iz naslovov ne vemo, kdo nam govori, saj so pesmi naslovljene samo z letnicama od–do ter krajema, kjer se je govorec rodil oziroma umrl. Šele opombe nam dajo dokončno potrditev. Da pa ima jezik posebno težo, priča tudi naslov opomb, ki vse osebe označuje za govorce in ne kako drugače. V spremni besedi je Alenka Jovanovski literarnovrstno označila Dnevnik zelene premičnice za dramsko poemo. Oznaka je vsekakor potrebna. Morda se v tem primeru bolj kot sicer kaže za dobro oporo kritiku. A ne iz zaprašene opazke, da že ime samo nosi vso in edino in pravo resnico pomena (te predstave nam je razblinil že Shakespeare), temveč iz težnje po okviru, ki pomen šele lahko vzpostavi. V izogib špekuliranju, ki bi ga razjasnila šele podrobna razčlemba, se vsaj v tem branju oddaljimo od predlagane oznake. Vrstni pridevnik dramska bi raje izpustil, saj se prej kot dialog oglaša veriga monologov, ki korespondirajo, to že, z našo stvarnostjo. Samostalnik poema pa bi raje zamenjal z avtorjevim ponujenim dnevnikom zelene premičnice, torej Zemlje, ali bolje, kakor pravi v zadnji pesmi zbirke v razdelku Epilog 2: »Naša enciklopedija vsebuje vse to, da se ne bi pozabilo.« Z izbiro pojma dnevnik se je avtor zavezal iskanju trenutka, z enciklopedijo pa namiguje na gore podatkov, kopičenje vsega v naši zgodovini. V tem pogledu gre za zanimiv preplet dveh nasprotujočih si konceptov, ki ju poveže poezija. Konceptualno je zbirka odlično zastavljena. Kaj je poezija, se vprašajmo ontološko? Najvišji način zamišljanja. Zamišljanje pa poteka v objemu iskanja trenutka, ko se jeziki stapljajo, prostori dobivajo novo dimenzijo, čas pa postane strnjen. Tako je ideja zbirke postati več kot samo zgodovina, več kot zgolj popis. Postane »velika enciklopedija zvezd, ki ji kdaj pa kdaj še rečejo le / Bog«. Poezija v svoji izvornosti postane boj zoper pozabo, zato se je treba spomniti in si zamisliti, kako je bilo, saj »[p]ozaba je edina smrt planeta«. Kar pri zbirki najbolj ne deluje in avtor na to ni mogel vplivati, so platnice knjige, ki je izšla v knjižni zbirki Sončnica, vsa nora od svetlobe. Na to je bilo nedavno opozorjeno tudi v eni izmed kritik Tinkare V. Kastelic. Zbirka je rezultat vsakoletnega javnega natečaja, na katerega avtorji pošljejo svoje pesniške zbirke, izmed katerih nato vsak član komisije izbere eno. Sam natečaj naj kar se da pohvalimo in poudarimo, da je izrednega pomena pri predstavljanju tudi novih pesniških glasov, naslovnice pa so uniformirane, nevpadljive in bi morale kljub osnovnemu ogrodju vsebovati vsaj detajl, ki bi vsakokratno zbirko, povečini odlično, uglasil z vsebino. Potocco navdih išče pri velikih ljudeh človeštva, ki so že onkraj. Pri tem pa ne gre za upesnjene življenjepise, ampak, kot smo že omenili, za iskanje trenutka. Problem, ki ga vidim, je, da kljub avtorjevi soudeleženosti v njihovi pripovedi zdrsne v izjavljanje, na primer kot pravi Ovidij: »Začel sem živeti le v prostoru / in trajanju nekogaršnje pripovedi.« Vsaka pesem je lahko že trenutek, pravi nekje Wislawa Szymborska. A trenutek ni izjavljanje, temveč izrekanje. Pesem mora živeti svoje življenje, ki je v zdajšnjosti, v tem pa lahko samo izreka ali pa se kdaj izjalovi v preveč plakatne izjave. Naj navedem samo pomislek: če bi končne opombe odmaknili in bi bili soočeni samo s podatki o časih in krajih, jezik pa bi nas objel v svoji izvirnosti, bi bila bralna izkušnja že drugačna in bi avtorjev namen, drznem si reči, še podkrepila. To navsezadnje zaokroža tudi zadnji verz zbirke, ki je namenjen bralcem in kritikom, morda: »Verjeli so, / da mora vse imeti smisel, a ta enciklopedija je tu samo zato, / ker je.«

Hamburgerji Anžeta Logarja ali brki Luke Mesca? Spletni meme je sporočilo v obliki slike z napisom ali ideja, ujeta v nekajsekundni posnetek. Na družbenih omrežjih so memi postali vsakodnevni odziv na aktualne novice, najpogosteje povezani s politiko in politiki. Kaj je v tem bizarnem svetu sploh še smešno? Kakšna je estetika spletnega humorja? Kako vzbujati pozornost v poplavi generičnih in anonimnih vsebin in kako pomembno vlogo imajo lahko na videz smešni in nepomembni spletni memi?Jernej Žumer je ilustrator in grafični oblikovalec, ki pozorno in kritično spremlja svet okrog sebe. Zapiski: Odbit Discord Oglasite se lahko na odbita@rtvslo.si Poglavja: 00:00:01 Uvod in aktualni spletni utrinki 00:03:55 Spletna satira vs. analogna karikatura 00:05:10 Recept za dober meme 00:08:58 Donald Trump – kralj memov 00:10:35 Estetika in vizualna prepoznavnost 00:14:10 Slovenska scena in anonimnost ustvarjalcev 00:18:11 Vpliv memov na realni svet: Primer Dogecoin 00:23:50 Pričakovanja pred volitvami in zaključek

Piše Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Maja Moll. Pisateljica Tatjana Plevnik se je leta 2023 predstavila s kratkoproznim prvencem Vabe, je pa tudi mentorica kreativnega pisanja in avtorica izvrstnega priročnika za pisanje kratke zgodbe Pišmeuk. Poskusni svetovi so njeno drugo leposlovno delo, v njem je enaintrideset kratkih zgodb, ki preigravajo isto temo – izgubo partnerja. A naj to ne zavede, ne gre za žalobne zgodbe, čeprav občasno globoko začutimo bolečino. Avtorica je zbirko zasnovala izjemno igrivo in inovativno, saj se spretno giblje med različnim žanri, nekatere si je izmislila kar sama. Naslov zbirke je sam po sebi zgovoren in napeljuje na to, da se bomo v zgodbah sprehajali po različnih literarnih svetovih, ki so vzniknili iz domišljije. Točka vznika, ki je tudi skupni imenovalec vseh zgodb, je moževa smrt, posamezne zgodbe pa so kot veje, ki se razraščajo v najrazličnejše smeri. Tako beremo vse od realistične zgodbe, pa do romantazije, fantazije in vampirske zgodbe, veje pa sežejo tudi do absurda in do bolj klasičnih oblik, kot so miti, bajke in pripovedke. Zbirka tako ni niti malo dolgočasna in čeprav imajo vse zgodbe skupno izhodišče, ni niti približno monotona ali ponavljajoča se. Vsaka od njih nas preseneti, še posebej pa zbirko obarvajo tiste, v katerih je avtorica presegla vse žanrske okvirje in si je nove žanre izmislila kar sama ter jih poimenovala na primer fatalna zgodba, komercialna zgodba, permakulturna zgodba, veganska basen itd. Uporaba različnih žanrov je avtorici omogočila, da je izpisala večplasten pogled na žalovanje in v vsaki zgodbi izpostavila drug obraz soočanja z izgubo. Protagonistke niso stereotipne podobe jokajočih vdov, ki se za vedno odenejo v črnino. O vlogi ženske kot vdove v družbi je pronicljivo pisala Erica Johnson Debeljak v odmevni knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica, v kateri je lastno izkušnjo vdovstva popisala ob mitskih, bibličnih in resničnih zgodbah ter iz tega izluščila, da se je vloga vdove v zadnjih tisoč letih le malo spremenila. Vdove so pogosto stereotipizirane kot večno žalujoče, definirane zgolj s svojo izgubo in žalovanjem, ne pa kot celovite in enkratne posameznice. Poenostavljeno bi lahko rekli, da družba obsoja tako preveč kot tudi premalo žalovanja. Vdove, ki žalujejo »preveč«, so videne kot krhke, nemočne in nesposobne, na nek način odvečne za družbo, ki ne prenese njihove žalosti. V zgodbi Oma, Ruska in fant izpod Gorjancev na primer beremo: »Čeprav je prijateljicam govorila, da so ljudje, ki za nekom predolgo žalujejo, dolgočasni, si ni mogla pomagati: vsako noč je sanjala pokojnega moža, dokler se ni sama sebi uprla.« Tu je še nasprotni pol tako imenovane »vesele vdove«, ki »ne žaluje dovolj«, se vede preveč veselo, družabno in zato deluje brezčutno. Največjega obsojanja pa je deležna vdova, ki pokaže interes za romantiko in si drzne še naprej živeti (tudi) kot spolno aktivna ženska. Vdova v zgodbi Lambda se sprašuje: »ali je za postarano vdovo v bombažni srajčki spodobno, da si v spanju mrmra erotične zgodbe. Zagotovo ne. Toda nič ne more, če ji še kaplja z jezika.« Vdove v zgodbah so tudi jezne, bodisi na moža, ki je umrl in jih s tem zapustil, bodisi na smrt, ki ga je vzela (o tem beremo v zgodbi Ljubosumje). Nekatere od njih se oklepajo preteklosti in jih možje spremljajo kot duhovi ali prividi, druge pa se na inovativne načine podajo v iskanje novih ljubimcev, na primer zgodba Uvod v vrtičkanje ljubimcev se bere kot spletni blog z nasveti, kako na vrtu posaditi in vzgojiti čisto prave ljubimce. V komercialni zgodbi Prodajalna za transakcijsko življenje pa beremo jezno pritožbo potrošnice, ki je kupila moža, s katerim je bila izredno zadovoljna, a mu je predčasno potekel rok uporabe in zahteva, da ji pošljejo novega. Tatjana Plevnik je s tem pokazala, da zna biti izredno domiselna, tako z vsebino kot tudi s slogom pisanja, ki ga spretno prilagaja tonu vsake zgodbe. Nekatere so napisane bolj lahkotno, z obilico humorja, spet druge zarežejo globlje. Zgodbe, ki so napisane bolj humorno, delujejo subverzivno, saj sprevračajo ustaljen pogled na vdovstvo, žalovanje in življenje po izgubi. Potem pa so tu zgodbe z resnejšim tonom, ki nas peljejo v neposreden stik s to izkušnjo: »Ko doživimo izgubo, nas žalost vodi na različne načine. Ne moremo nadzorovati načina, kako se žalost naseli v telesu. Moja žalost v temi tava po tvoji sobi in poskuša ugotoviti, kje si. Ni načina, da bi pisala o trenutkih, ki se jih nočem spominjati,« razmišlja protagonistka zgodbe Žalujoča hiša. Na žalost ob smrti moža Tatjana Plevnik v zgodbah pogosto pripne še druge negotovosti, ki takšno izgubo spremljajo – soočanje z lastno minljivostjo, s staranjem, osamljenostjo in nemočjo. S počasno odrinjenostjo iz življenja. Starejši ljudje so pogosto stereotipizirani kot šibki in nemočni, kot ljudje, ki ne morejo več ničesar prispevati. Podobno kot vdove so tudi stari ljudje v tem sploščenem pogledu zreducirani zgolj na svojo starost in njene atribute. Zgodbe v zbirki Poskusni svetovi ne grejo toliko v smeri razbijanja stereotipov in starizmov, temveč se bolj poglobijo v reliefen prikaz nekaterih notranjih stisk, ki jih s seboj prinese starost. Zgodba Ime mleka se na primer začne z besedami: »Zdaj je še vse v redu s tvojim spominom, zato si težko predstavljaš, kako bo, ko enkrat ne bo vse v redu.« Nato opisuje postopno izgubo spomina. Podobno lahko o demenci beremo v zgodbi Večna pot, v kateri protagonistka vse bolj s težavo razlikuje spomine od sedanjosti. Vseskozi pa zbirko preveva tema osamljenosti predvsem ob izgubi tistega, s katerim so protagonistke načrtovale, da si bodo starost delile – z vsem dobrim in slabim, kar bo prinesla. Naslov zbirke tako ne pomeni le literarnih poskusov z različnimi žanri, temveč označuje različne načine preživetja. Načine, kako se sočiti z realnostjo žalovanja, četudi s kratkim skokom v »poskusne svetove«. Tatjana Plevnik je s svojim drugim kratkoproznim delom Poskusni svetovi pokazala izjemno suverenost in pisateljsko kondicijo, k čemur so nedvomno pripomogle številne vaje v kreativnem pisanju in obsežno teoretično znanje, ki ga je izkazala v priročniku Pišmeuk. Ustvarila je razgibano zbirko, ki bralcev kljub težki osrednji tematiki, ki zgodbam dodaja temen podton, ne pusti obupanih. Iz njih veje svetloba, saj pričajo o vitalnosti domišljije in moči ustvarjalnosti, ki ljudem omogoča, da iz bolečine ustvarimo nove, barvite in presenetljive svetove.

Danes pa poskus penetracije v um in sanje zmešanega cesarja z one strani Atlantika. Ko se je naveličal carin, je predsednik Trump odkril nov konjiček. Osvajanje držav. Poskusil je že s Kanado, nato se je oklical za suverena v Venezueli, po novem se tresejo Kubanci, po starem pa Grenlandci. Pa tudi Iran mu je, skladno s tradicijo ameriških predsednikov, v zadnjih urah močno zadišal. Strokovnjaki, še sploh, če vzamemo v obzir tudi oba preostala zmešanca, se pravi ruskega in kitajskega predsednika, sodobnost imenujejo »novi imperializem«; ampak razumnega vse skupaj bolj spominja na srednji vek. Oziroma na predrazsvetljenski čas, ko so bile nacionalne države samo oddaljeni sen v glavah humanističnih naivnežev. In tukaj ter zdaj se Slovenec vpraša, čemu se Trump še ni stegnil po nas. Čemu ga ne zanimamo, čemu nas ne omenja, ne grozi in ne osira? Čemu nismo deležni niti malo, pa čeprav groteskne milosti velikega oranžnega? Položaj od daleč spominja na čas pred odkritim prvim primerom koronavirusa pri nas, ko so ga imeli že vse naokoli. Sicer smo bili srečni, da ga še nimamo, ampak smo se vseeno ljubosumno spraševali, zakaj smo ravno mi izjema. Podobno je s Trumpom. Čemu se prička, grozi in norčuje iz večine držav sveta, Slovenije pa niti ne omenja? V naši skromni oddaji, kjer smo mimogrede na Trumpa opozarjali že dolgo, preden se je utelesil, boste tako natančno izvedeli, čemu Trump ne steguje svojih podplutih dlani po naši državi. »I, zato, ker jo že ima!« Hočemo povedati, da predmoderni um, kot je Trumpov, meni, da jo je dobil za doto, s tem ko je poročil eno podtriglavskih hčera! Kot vemo iz konteksta, imajo Trumpovi dovolj, če že ne preveč informacij o Sloveniji; nenazadnje so mulca te dni dali na odvajanje od slovenskega naglasa! Tako je povsem nemogoče, da ameriški predsednik ne bi imel s Slovenijo nobenih načrtov. Ali si jo je pustil za pozneje, ali pa misli, da je zadeva že končana, je stvar politične aritmetike, vsekakor pa je na njegovem zemljevidu sveta Slovenija že obarvana v zlato; kar je predsedniška barva novega časa. Ko smo se s tem seznanili, nas naša raziskava pelje še dlje v temačen in zaviti svet Trumpovih nepremičninskih poslov. Tako se moramo vprašati, kaj lahko Slovenija Trumpu sploh ponudi. Vsaka država, ki jo Trump ali v domišljiji ali dejansko nabavi, nekaj ponuja. Pri Venezuelcih je prispevek sorazmerno jasen in ga je oni dan grafično lepo prikazal prijatelj Tomato. Pri Kubancih gre za lokacijo, pri Grenlandiji pa za kvadraturo. Tako pač delujejo nepremičninski možgani, zato ostaja nejasno, eksploatiranje katerega bogastva je povezal s Slovenijo. Kar je čudno, kajti odgovor je kot na dlani. Poglejmo v samo srce naše državnosti, ki je naša himna, v kateri poet preroško oznani: Bog živi vas Slovenke, prelepe žlahtne rožice. Ni take je mladenke, kot naše je krvi dekle. Torej je odločeno. Slovenija bo v Trumpov imperij prispevala dekleta. Bo že vedel, eno ima doma in kot kaže, zdaj že v drugem mandatu, kaj dosti več od lepote Melanija ne ponuja. In da ne bo pomote … Mladenke, te lepe žlahtne rožice, so za tesnega prijatelja, obsojenega pedofila še kako pomembna dobrina. Hočemo povedati, da če bomo uspešno izvažali slovensko žensko lepoto, se nam ni bati, da bi bili v nastajajočem cesarstvu kot narod potisnjeni vstran. Ne, kje pa! Zna se zgoditi, da bomo celo pri koritu, le pripravljeni moramo biti, če se bo starec odločil zamenjati staro za novo. Tako kot smo mi zapriseženega ljubitelja slovanskih bokov prevzeli Čehom, moramo biti čuječi, da nam ga ne ugrabijo recimo Slovaki. In zdaj k tretjemu in zadnjemu poudarku današnjega razmisleka. Od človeka, ki ženske dokazano razume le kot blago, bi pričakovali, da nežnega spola ne bo uspel pridobiti na svojo politično barko. Po logiki stvari za šoviniste in spolne predatorje tipa Trump, ki po vsem planetu vznikajo kot gobe po dežju, ne bi smela glasovati nobena ženska. Če smo že moški dovolj utrgani … Pa je ravno obratno. Kot nam pričajo primeri, tudi domačih politikov z avtokratskimi težnjami, je ženski spol nad testosteronsko prevaro izjemno navdušen. Žensko volilno telo se nepojmljivo, in to z veseljem daje na razpolago vsakemu teh nasilnežev. Ki ne sramotijo le moških kot spola, temveč sramotijo tudi javni prostor, ne nazadnje pa človeštvo kot tako. Psihologija ima o tem fenomenu verjetno svojo razlago, mi, bolj preprostega duha, pa zaupamo Andreju Šifrerju, ki je preroško ugotovil, da lepa dekleta ljubijo barabe. K temu lahko, glede na vizualne dokaze, ki nam jih dostavlja civilizacija, ki se ves čas in neprestano snema in fotografira, dodamo le še to, da te barabe ljubijo tudi grda, ostarela in sploh vsakršna dekleta.

Za gripo vsako sezono zboli med 5 in 10 odstotkov prebivalcev. Po podatkih NIJZ letos prevladuje virus influence tipa A, podtip H3N2, ki je že poleti mutiral v dominantno različico K.Letošnja sezona gripe je v Sloveniji intenzivnejša kot pretekla leta. Oboleli že več kot mesec dni polnijo dežurne, urgentne in infekcijske ambulante zdravstvenih domov in bolnišnic. Tisti, pri katerih se gripa zaplete s pljučnico, morajo v bolnišnici največkrat tudi ostati. Podrobneje v oddaji Ultrazvok. Iztok Konc je govoril s pulmologinjo Biljano Knežević s Klinike Golnik. Foto: Klinika Golnik Pljučnica: Vsako senco nad pljuči moramo raziskati TUKAJ Vsaka pljučnica se lahko zaplete, na legionarsko pa smo posebej pozorni TUKAJ Dr. Fležar: Pljuča se razvijejo do tridesetega leta starosti TUKAJ

Piše Bojan Sedmak, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Zgodovinski roman Dragana Potočnika Morporuk je povit v kvalitetno naslovnico in zavihke Vojka Pogačarja s spremno besedo Boštjana Narata, v kateri urednik besedila zapiše, da je Dragan Potočnik »marsikaj in marsikdo – profesor, zgodovinar, raziskovalec, popotnik, pesnik, strokovnjak in pisatelj …« Avtor pa v lastni spremni besedi izpostavlja, da gre v njegovi pripovedi »za preplet raziskave in domišljije in spoznanja, da brez zgodbe ni spomina…« ter da se je pri pisanju »opiral na ohranjene kronike v turških arhivih«. Besedilu sta dodana slovarček manj znanih pojmov, pretežno iz islamskega besednjaka ter kazalo z naslovljenimi poglavji in natančnimi datumi, izmenično zapisanimi po gregorijanskem in muslimanskem koledarju. Iz teh je razviden čas dogajanja od dveh dni v mesecu marcu do zaključnih v novembru, večinoma pa v avgustu in septembru leta 1532, ko se je stotisočera turška vojska vračala s plenilskih pohodov po takratnih deželah, ob tem pa mimogrede nekaj dni silovito oblegala Morporuk, Marburg, Maribor. Avtorjev drugi roman vsebuje za zgodovinsko epiko značilno prepletanje preteklih dejstev z zgodbami stvarnih in fiktivnih oseb, ki se v skrajnih življenjskih razmerah trudijo najti globlji pomen svojemu in bivanju nasploh. Dragan Potočnik je podobno spajanje intime in zgodovine izpeljeval že v romanesknem prvencu Pesem za Sinin džan (2017); v njem je protagonist v obdobju prehoda iz iranske monarhistične diktature v versko islamsko na dolgih poteh od Esfehana do Afganistana iskal sebe med sufiji in derviši, medtem ko so udarci usode njega in njegove bližnje zadevali med mudžahedini, borci proti ruski okupaciji, in pozneje v vojni med Iranom in Irakom. Med vsem tem si je prisebnost duha ohranjal s pomočjo citatov iz Korana, Biblije, Rumija, Hajama in lastne poezije ter že takrat postavljal v ospredje zanimanja like, ki so jim turbulence zgodovine poganjale in lomile krila človeškosti, skupaj z njihovimi posvečenostmi nečemu svetemu v svetu, ki tega nesmiselno uničuje. Teksturo Morporuka razgrinja poleg zaključnega vsevednega osem prvoosebnih pripovedovalcev, razporejenih med dve nasprotni strani. Vsaka je po svoje glavna v lastni glavi in prostoru, kakor ga doživlja v Istanbulu ali v Mariboru ter njegovi bližnji in daljni okolici. Po količini pojavljanja prednjačita branitelj mesta fiktivni Radovan in operativni poveljnik napadalcev vizir Ibrahim Paša, stvarno zgodovinsko izpričan zaupnik sultana Sulejmana, ter njegov vojaški nasprotnik, prav tako historično dokazljivo obstoječi voditelj odpora, mestni sodnik Krištof. Naslednji lik, izmišljeni mladenič Selim-Jurij, dvakrat spreobrnjen, janičar in kristjan, s svojo kompleksnostjo potrjuje da »roman ne sodi in ne poenostavlja, ampak poskuša razumeti«. Notranja svetova dveh ženskih likov pa sta predstavljena dovolj stvarno, da se lahko izmakneta morebitnim očitkom o romanesknem romantizmu; turška Ajša in marburška Anika sta v svoji psihologiji prepričljivi, ko se prva ukvarja s sultanovim sinom in sooča s povečano pozornostjo Veličastnega, druga pa se mora znajti v ljubezenskih zagatah med zajetim tujcem in domačim prijateljem Marekom. Avtor je v motivu ljubezenskega trikotnika realist, ki sanjarije in zanose svojih književnih oseb uravnoveša s tekom časa. Na družbeni ravni mu je seveda jasno, da je romantizirano nacionalno zgodovinopisje žal krivo za uvodne memorandume v premnoge vojne, zato se ne ukvarja z mitiziranjem tistih septembrskih dni leta 1532 in mogoče tudi zato vstavi odlomek, v katerem derviši ob odhodu izpred Morporuka plešejo z Rumijevimi verzi. In nikjer v romanu ne omenja legendarnega pogumnega, izmišljenega čevljarčka, krojačka, hlapčiča, ki je potopil Turke, tako da je v suhe jarke okoli mestnega obzidja spustil deročo vodo. Poleg tega se je pisatelj že kot nekonvencionalen popotnik z velikansko kilometrino naučil ceniti predvsem človekovo sočutno značajskost in se izogibati, kolikor je to mogoče, samovoljnemu napuhu, napolnjenemu z vsakršnimi ideologijami. Začetni del pripovedi je namenjen predhodnemu zavojevanju turške vojske, ko se Sulejman Veličastni na ogrskih ravnicah odloči, da se obrne od Dunaja in se pred zimo vrne v prestolnico imperija, ob tem pa oblega in uničuje domala vse na svoji poti. Dogajanje znotraj marburškega obzidja med tem poganjajo odnosi med meščani v tesnobnem pričakovanju in pripravah na boj za biti ali ne biti. A ko se spopad začne, vse bobni in se trese in gori, da se zazdi, da morda celo preveč, vendarle so številne eksplozije v tekstu razložljive, ker različni akterji določene iste dogodke pač predstavljajo iz več perspektiv. Dandanes filmi prikazujejo vojaško nasilje z digitalno natančnostjo pošastno fascinantno – vključno z živo dokumentiranimi pogledi, tik pred smrtjo razprtimi v ubijalske drone – in z vsiljivo bombastiko nemalo zaslepljujejo nevidna bistva. Ob prevladujoči potrošnji virtualnosti je zato opisovanje dramatičnega bojevanja zgolj z besedami v literaturi zahtevna naloga. Homer si jo je lahko lajšal z bogovi, Tolstoj reševal z monologi na krvavih poljih, Potočnik pa v svojem romanu podobno doživljanje pripiše mlademu konvertitu Selimu, ko se ta znajde sredi bojišča »kot zamrznjen. Čutil sem, kako me zebe, ne od mraza, temveč od praznine. Bil sem sam med vsemi, ki niso več čutili. In čeprav sem dihal, hodil, gledal, se je v meni nekaj ustavilo. Moje roke so bile umazane od zemlje in krvi. V kotu ust sem okušal pepel. Nisem mogel moliti. V prsih sem čutil le tisti strašni, neizgovorjeni strah, da bom nekoč pozabil, kaj pomeni biti človek. Da bom pozabil glas. Otrokov jok, Dotik materine roke. Besedo, ki jo izgovoriš, ne da bi jo moral. Ta strah je bil hujši od smrti, korak proč od mene …« Krhkosti in ranljivosti si ljudje v boju za preživetje ne morejo privoščiti brez posledic, čeprav sta morporuškim oblegancem hkrati razlog in nadloga za mirno sobivanje, ko živijo razpeti med strahom in pogumom, obupom in upom, uporom in predajo. Pisatelj svoje književne osebe spretno navdaja s širokim obsegom čustev; dobre sreče se nadejajo najbolj na poteh, ki jih vodi hrepenenje po ljubezni, slabe pa se praviloma ukvarjajo s sabo, oblastjo in uničevanjem vsega v dometih obsedenih volj do moči. Stil je prilagojen tempu dogodkov in njihovemu zaporedju v poročevalski maniri, zato ni nenavadno, da se stotina odstavkov začenja z veznikom »ko«. Vsekakor pa je v jeziku zaznavna Potočnikova lirična podstat, iz katere so vzklile njegove pesniške zbirke, zato iz besedila vznikajo lepe metaforične miniature. Na primer nekdo dvigne dlan, kakor bi ustavljal veter, nek mizar dela z rokami, ki so znale oblikovati žalost, vojak se sprašuje, katera roka je zdaj moja; tista, ki drži meč, ali tista, ki sem jo kot otrok pomolil za kruh … Učinkoviti so tudi esejistični prebliski z moralno-etično tematiko, na primer: ali smo še zmožni razlikovati med sovražnikom in človekom, ob tem, da sovraštvo, ki ga gojimo, ni vedno naše lastno. Včasih ga podedujemo. In morda lahko tudi odložimo. In včasih tudi spomin ni en sam, razcepi se na govorice, legende, tišino. In je morda je res treba začeti drugje, kjer ne bi vsak kamen govoril o tem, kar je bilo. Dodana vrednost romana ni le v obujanju pozornosti na pomembno dogajanje v preteklosti Maribora; to uspešno upiranje pred pol tisočletja je bržkone prvo v nizu kljubovalne tradicije mesta, ki se v odločilnih trenutkih ni predalo zavojevalcem. Tako kot se po prvi svetovni vojni ni pustilo priključiti upravi številnejših sosedov in se je v drugi upalo izpostaviti z začetno akcijo proti okupatorjem ter potem z uvodno blokado začeti še oboroženo narodno osamosvajanje. Potočnikov Morporuk je umetnostno besedilo humanista, pisca različnih zvrsti, od strokovnih monografij do avanturističnih potopisov, vseskozi opremljenega s pretanjenim posluhom za ravnovesje med nasprotji kultur in kot takega tudi povezovalca prizadevanj za nujno potrebno človeško sožitje in preživetje. In poleg romanopisca seveda še pesnika, ki mu velja prepustiti zadnje besede v pričujoči recenziji, podkrepljeni s hvalevrednostjo. »In vendar nekaj ostaja. Ne veličina vojske, ne število osvojenih trdnjav, ne dolžina poti, ne glas slave, ki zadoni ob povratku, nič od tega ne ohrani spomina. Ostajajo drobne stvari, ki preživijo: roka na ramenih otroka, zvestoba brez pogojev, pogled brez pričakovanja, čaj ob večeru pod zimzeleno krošnjo … Ko vse mine, ko se imperiji sesedejo vase, ko kamni postanejo ruševina in imena izginejo iz molitev …« Ostane le vprašanje: Kaj je tisto, kar dela človeka resnično velikega?

Nekoč so v daljni deželi živeli čudni ljudje. Trdo so delali od zore do mraka, vse svoje moči so posvetili kopanju vodnjakov. Vsaka družina ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Dobrodošli v novi epizodi I AM / WE ARE ALIVE 2.0. WAKE UP!Tokrat brez olepševanja.V tej epizodi s Simonom ne govoriva o sanjah in potencialu — govoriva o tem, kar ostane, ko je poti konec… in ko se pot spet začne.Simon je s kolesom prevozil več kot 40.000 km, prekolesaril več kot 30 držav, in vsaka nova država mu je pustila novo lekcijo. O tem, kako se premakneš naprej, ko bi vsak normalen že obupal.Kaj se zgodi, ko te kolo nauči več kot katerakoli šola?Kaj spoznaš, ko se pogovarjaš sam s sabo na cesti, daleč od vsega?In — kako preneseš to vztrajnost v posel? V podjetje Etutee, v ekipo, v življenje?Simon je dokaz, da je pot dolgih kilometrov istočasno tudi pot vase. 

Na Mirovnem inštitutu deluje že skoraj osemnajst let. Maja Ladić je svojo pot začela kot študentka pri prepisovanju intervjujev z izbrisanimi, kar je bila njena vstopna točka v svet boja za človekove pravice in soočanja s sistemskimi krivicami. Kasneje jo je pot vodila v Ruando, kjer je sodelovala pri razvojnih projektih. Tam se je osebno soočila s posledicami genocida – trenutek, ko je na ulici srečala zapornike v rožnatih oblekah, obsojene zaradi grozodejstev, ji je odprl oči za razsežnosti tragedije, ki jo prebivalstvo čuti še desetletja kasneje. Ta izkušnja je trajno zaznamovala njeno delo na področju antidiskriminacije in boja proti zločinom iz sovraštva.Danes se pri svojem delu srečuje s podobnimi občutki ob dogajanju v Gazi, le da se ta genocid odvija v živo, pred našimi očmi, na naših zaslonih. Maja opozarja na absurdne birokratske ovire, ki ljudem preprečujejo beg na varno. Postopki za združitev družine so polni zank: bratje in sestre kot da niso ožji družinski člani, od njih zahtevajo originalne dokumente, ki so v vojni pogosto uničeni, in osebno prisotnost na veleposlaništvu, denimo v Kairu, do koder pa je iz zaprte Gaze nemogoče priti. »Jaz recimo še svoje mape z vsemi originalnimi dokumenti nimam. Če pride do vojne in bi morala pobegniti, bi verjetno padla na točno teh problemih.«Njeno glavno orožje v boju s togimi institucijami je nepopustljivost ali, kot sama pravi, »teženje in teženje in teženje«.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

Piše Robi Šabec, bere Igor Velše. Zbirka kratkih zgodb Mojce Petaros Nočem več biti nevidna je povedna že s samim naslovom. Nevidnost namreč smemo in moramo interpretirati zgolj kot totalno nasprotje vsega vidnega, kar pa konec koncev pomeni, da vprašanje identitete postane primarni sestavni element pomena »biti viden«. Če bi nadaljevali v tovrstni maniri in se dotaknili t. i. tržaške literarne šole, bi bilo treba dodati, da je na prvem mestu vprašanje narodne identitete, torej biti Slovenec v dvo- ali večkulturnem in večjezičnem prostoru, kar je posebej značilno za dela pisateljev, kot sta Boris Pahor in Alojz Rebula. Tržaška pisateljica Mojca Petaros na tem mestu naredi zarezo, saj je zanjo kot avtorico naslednje generacije, sicer značilna obravnava narodne identitete, vendar ji ostale vrednote, kot sta na primer politična ideologija ali še bolj zasebnost niso podrejene. Nasprotno, v delu Nočem več biti nevidna so pogosti zastavki, ki presegajo vprašanja narodne identitete Slovenca / Slovenke v Trstu, torej zamejstva, in to tudi na način, da trčijo ob vprašanja zdomstva oziroma drugega kot takega. Ta drugi (praviloma) ponuja ogledalo, v katerem protagonisti lahko »postanejo vidni«. Bodimo konkretni in izpostavimo npr. Barbaro v črtici Snežne krogle, ki ob fantu Kataloncu Jordiju v daljnem Madridu reflektira lastno pozicijo in identiteto, da zatrdi: »Kakšno bogastvo je to, da sem doma v dveh jezikih in dveh kulturah!« A olajšanje je zgolj hipno in navidezno, saj v nadaljevanju že sledita trpka ugotovitev in ponovitveni strah pred nevidnostjo, ko se junakinja sprašuje o materinem jeziku svojih morebitnih otrok, rojenih bodisi v tujini bodisi v domačem okolju. Dilema (narodne) identitete sicer ostaja, a je predrugačena, pogojno celo nadgrajena, tako da ne vzdrži več zgolj oznake, ki na eni strani predpostavlja pozitivno vrednoteno slovensko identiteto v opoziciji do negativno obravnavane italijanske. »Ščavo« ni več aktualen, saj je mesto tega »nepotrebnega« drugega zdaj in v avtoričinih črticah nadomestil prišlek, brezdomec, tujec, begunec, Afganistanec … Mojca Petaros to domiselno popiše npr. v zgodbi z naslovom To se pri nas ne dogaja, v kateri obravnava rasizem, zakoreninjen tako v italijanskem predstavniku policijskih enot kot tudi pri zamejcu, klenem slovenskem očetu. Ves problem je pač v tem, da hči, po rodu Slovenka, domov na večerjo prvič pripelje svojega partnerja, ki pa je na žalost tam zbranih napačne barve; je begunec, Afganistanec, se pravi neke vrste »čefur«. Podobno ugotovitev bi lahko razbrali tudi v črtici Čakule, le da tam Afganistanca nadomesti Kubanec. Za avtorico je torej značilno, da narodno identiteto obravnava na manj zavezujoč način, kot je bilo to značilno za omenjene avtorje t. i. tržaške šole, a seveda zgolj v smislu znotraj razmerja Slovenca do Slovenca oziroma Slovenca iz Trsta v razmerju do tržaških Italijanov. Tovrstno obravnavo namreč več kot uspešno nadgrajuje z drugimi dinamikami oziroma relacijami, v katerih mesto tega nesrečnega drugega ni več rezervirano zgolj za tržaškega Slovenca. Tudi zato lahko učenec Jakob iz trdnjave slovenstva pri Sv Jakobu v črtici Domača naloga preprosto zatrdi, da ima raje paneton kot potico. Skozi doživljanje osrednjih protagonistov se Trst – dogodkovni prostor večine zgodb je namreč »mesto v zalivu« – razkriva v vsej svoji multikulturnosti, jasno pa je na ta način izražena tudi njegova nacionalistična komponenta. Ta ni več nastrojena proti nemštvu in še bolj izrazito proti slovanstvu / slovenstvu, kot je bilo nekoč, ampak proti drugemu po barvi kože. Zbirka Nočem več biti nevidna tako tržaškemu in tudi slovenskemu bralcu predstavlja mesto Trst na način, kot ga verjetno lahko ponudi le lucidni tržaškoslovenski pisatelj oziroma pisateljica. Presežki, ki v prvi vrsti poskrbijo za dodatno literarno vrednost dela, so mestoma povsem subjektivni, a vselej subtilni elementi, ki zaznamujejo avtoričino sicer realistično pisanje, vendar pogosto nadgrajeno s posameznimi elementi magičnega realizma – jasno, saj konec koncev nihče ne more rešiti problematike nesrečnega openskega tramvaja, kot je to popisano v kratki zgodbi Vsaka vas ima svoj glas. Naj še dodamo, da se Mojca Petaros v delu ves čas spretno giblje znotraj procesov pripadanja, samospoznavanja, spominjanja, izključevanja, stigmatizacije in drugačenja. Zbirka Nočem več biti nevidna obsega dvajset kratkih zgodb ki s svojimi protagonisti spodbujajo razmislek o (lastnih) prepričanjih o identitetah, pripadnosti, drugačnosti, izključenosti oziroma vključenosti in multikulturalizmu.

Po izobrazbi je Urška Breznik sinologinja in umetnostna zgodovinarka. Prav študij kitajske kulture, jezika, zgodovine in filozofije je bil tisti, ki ji je odprl oči za širše družbeno zavedanje. Branje Edwarda Saida, palestinsko-ameriškega akademika in političnega aktivista, ter soočenje z evrocentrizmom pa sta jo pretresla in ji dala vedeti, da zahodna družba ni tako urejena, kot se rada predstavlja. Danes deluje v mariborski Pekarni Magdalenske mreže, kjer se tesno prepletatata njeno osebno in poklicno življenje – v nevladnem sektorju, pravi, meja med njima skoraj izgine. Za druge se aktivno postavlja najmanj osemnajst let, prelomni trenutek pa se je zgodil leta 2012, ko so v Mariboru mestu organizirali razstavo, ki je izraelske naselbine na Zahodnem bregu prikazovala kot simbol napredka in moderne arhitekture, povsem iztrgane iz konteksta okupacije. »Na otvoritvi razstave smo organizirali protest. Nanjo je bil povabljen tudi izraelski veleposlanik. No, in takrat se je rodila ideja, iz katere je nastala kulturna ambasada Palestine.« Od takrat naprej ozavešča javnost, v zadnjem času pa so skupaj z nevladnimi organizacijami vložili kazensko ovadbo proti izraelskim politikom in zahteva tudi pravno odgovornost za genocid.Pri svojem delovanju se Urška vsakodnevno srečuje z birokratskimi zidovi, ki preprečujejo konkretno pomoč ljudem. Opozarja na razkorak med politično retoriko in dejanskimi upravnimi postopki. Čeprav se slovenski politični vrh javno rad predstavlja kot podpornik Palestincev v njihovih prizadevanjih, se v praksi zatika pri osnovah, kot so vizumi. Izpostavlja primer mladega prostovoljca iz Dženina, ki zaradi okupacije ni mogel na slovenskem veleposlaništvu v Tel Avivu oddati prstnih odtisov. Izrael mu je zato preprečil prihod v Slovenijo, češ da je »varnostna grožnja«, slovenska diplomacija pa je ostala pasivna. »Ko se z njimi pogovarjaš, imaš občutek, kot da sploh ne vedo, kaj se dogaja ali pa da so na strani Izraela. To je prav neverjetno.«Kljub sistemskim oviram solidarno deluje na lokalni ravni. Nevladne organizacije vidi kot »nujno zlo«, ki krpa luknje tam, kjer država odpove – od socialnih stisk do integracije. V Mariboru vodi skupine za učenje slovenščine, kjer se srečujejo Palestinci, Iranci, Ukrajinci in domačini. Učijo se jezika, obenem pa tudi spoznavajo in gradijo skupnost. Prepričana je, da solidarnosti ne moreš občutiti, če živiš v zaprtem mehurčku udobja: »Solidarnost zelo težko občutiš, če živiš v zaprtem krogu ljudi, ki so iz istega poklica, istega družbenega razreda ... in ne vidiš, kako ljudje v resnici živijo.«Njena vztrajnost temelji na prepričanju, da nimamo pravice obupati. Navdih črpa iz besed Palestincev, ki kljub grozotam ohranjajo upanje, ter filozofije, da aktivizem ni le orodje za spremembo vlade, temveč ščit, ki varuje pred tem, da sistem spremeni nas. »Palestinke in Palestinci ves čas govorijo, da je izguba upanje privilegij zahoda. Ker oni si tega ne morejo privoščiti, saj bi potem lahko vsak dan preprosto legli in čakali, da nanje pade bomba.« Zato verjame v »optimizem volje in pesimizem duha« – v zavedanje, da je situacija težka, a da se je zanjo nujno boriti.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

Dramatičarka in pisateljica Tjaša Mislej se je najprej uveljavila kot avtorica dramskih besedil. V tridesetletnem obdobju, kar slovenski dijaki in dijakinje pišejo maturitetni esej, je bila kot avtorica dramskega besedila Naše skladišče(šele!) druga slovenska pisateljica, o katere delu so pisali esej. Toda Tjaša Mislèj ni le dobra dramatičarka, ampak tudi dobra pisateljica kratkih zgodb. To dokazuje njena prva zbirka z naslovom Ocean na steni, objavljena v zbirki Nova slovenska knjiga pri Mladinski knjigi. Objavljene zgodbe imajo kar nekaj skupnih imenovalcev. Vsaka zgodba ima naslov po glavni ženski junakinji (izjema je morda zgodba Ula; naslovna junakinja s strani opazuje mamo in očeta ter njun odnos, v ospredje pa stopi šele v zadnjih vrsticah); junakinje zgodb se morajo odločiti oziroma se odločijo za spremembo; predvsem pa pisateljica z izjemno pripovedno prepričljivostjo slika njihove usode, ko težki situaciji sledi še težja, do konca. Tudi konec zgodbe izpelje pisateljica zelo učinkovito: ne ponuja čira-čara nenadnega preobrata, ampak z odprtostjo konca samo še stopnjuje junakinjino stisko. Zato je pisateljici uspel veliki met: dosledno piše o ženskih usodah in njihovih stiskah, vendar ne črno-belo. Več o zbirki in še čem pove Tjaša Mislej v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je, prebere pa tudi kratek odlomek iz zgodbe Hana, zgodbe o mladi ženski, ki se odloči za splav. Nikar ne zamudite.

Poslovila se je legendarna italijanska pevka Ornella Vanoni. V več kot 70 letih kariere je postregla s 40 studijskimi albumi. Umrli sta slavni dvojčici Kessler, nemški televizijski zvezdnici – plesalki, pevki in igralki, storili sta tako imenovani asistiran samomor. V kolektivni spomin sta prodrli tudi s pesmijo La notte è piccola. V italijanskih deželah Benečija, Kampanija in Apulija potekajo deželne volitve, na katerih volijo deželne parlamente in predsednike dežel, gre pa za zadnji volilni preizkus v letošnjem letu za desno vlado premierke Giorgie Meloni. Težave italijanske nogometne reprezentance. Azzurri, štirikratni svetovni prvaki, so se znašli pred zahtevnim izzivom, saj jim grozi, da se ne bodo znašli med 48 državami udeleženkami svetovnega prvenstva prihodnje leto. Zapleti z italijansko pašto. Italijanski minister za kmetijstvo poziva k preiskavi prodaje omake za carbonaro v trgovini v stavbi Evropskega parlamenta. Zakaj gre?

Ob mednarodnem dnevu otrok, ki odpira tudi vprašanja varnosti, dostojanstva in pravic najmlajših, smo se lotili ene najtežjih tem – preprečevanja različnih oblik zlorab. Zloraba, naj bo telesna, spolna, psihološka ali duhovna, prinaša globoko bolečino, sram in obup, ki lahko zaznamujejo življenje posameznika in skupnosti za dolga leta. Vsaka zloraba je žalitev človeškega dostojanstva in Božje podobe v človeku, a v nas prebuja tudi hrepenenje po pravičnosti. Kako lahko kot družba in kot posamezniki prispevamo k preventivi? Kakšne so poti ozaveščanja, zaščite in pomoči? Naš gost je bil direktor inštituta Integrum Benjamin Tomažič.

Pred dvema letoma je Amna Naji v Gazi še študirala veterino. Redno je obiskovala predavanja, veliko telovadila, jahala, se družila s prijatelji. Imela je tudi občutek, da se življenje odvija v pravo smer. Potem je nastopil tisti 7. oktober. Amna Naji je imela življenje, ki ga opisuje kot skoraj popolnega. Študirala je veterino na univerzi Al-Azhar v Gazi, obdana je bila s prijatelji, družino, športom in občutkom, da je možno tako rekoč vse. A vse se je spremenilo 7. oktobra 2023. Gaza, regija, tudi ves svet, nenazadnje, so se prebudili v kaos raket, eksplozij in negotovosti. Družina se je čez čas umaknila na jug Gaze, kjer se je zdelo bolj varno. A občutek varnosti je bil varljiv. Tistega dne so se s starši pripravljali na novo selitev. Amna je na dvorišču je obešala perilo, ko je začutila nenavaden nemir. Štiri sekunde pozneje je bila žrtev napada, ki ji je spremenil življenje. »Odprla sem oči, a premakniti se nisem mogla … Pogledala sem svojo roko in videla, da sem ob prst. Pogledala sem nogo in zagledala kri, meso in kost. Ostala sem še brez noge. Pogledam drugo nogo in vidim, da tam manjka še en prst. V tistem trenutku sem se zasmejala: In tudi ob ta prst sem?« Oče jo je odnesel v improvizirano bolnišnico, ki je bila zgolj skupek velikih šotorov. Bila je pri zavesti, a se ni mogla premakniti niti, ko so zarezali v njeno nogo. A območje so neprestano preletavali droni, zato so ji lahko dali le injekcijo. Do naslednjega dne je niso mogli operirati. Tudi takrat je bila pri zavesti. In tudi takrat tega niso opazili. »S težavo sem jim naposled to nakazala z obrvmi. Ko so le opazili, da sem budna, so mi dali še eno injekcijo, da sem zaspala.«Na nadaljne zdravljenje jo je sestra, zdravnica, odpeljala v Egipt, kjer pa se je nato odprla možnost zdravljenja amputirane noge v Sloveniji. Zagrabila jo je, čeprav je morala na pot sama, daleč od vsega znanega.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

»Vsaka družba bi morala poskrbeti, da ljudje v starosti dostojno živijo,« pravi prof. dr. Vesna Leskošek, ki je pred kratkim na svojem Facebook profilu opisala prve izkušnje z upokojitvijo. Ostalo ji je toliko dela, da se sploh ne sprašuje, kaj bo počela v pokoju, pripoveduje Vesna Leskošek. Med številnimi razlogi, da smo jo povabili v oddajo Storž, so tudi rezultati najnovejše raziskave o revščini med starejšimi. Foto: Matic Bajželj

Posvetili smo se eni najpomembnejših veščin, ki lahko rešuje življenja – prvi pomoči. Kako ravnati v primeru srčnega zastoja? Kaj storiti, ko se nekdo duši? In zakaj je pomembno, da se ne bojimo ukrepati? Z nami je bil strokovni sodelavec Rdečega križa za področje prve pomoči Željko Malić,

Posvetili smo se eni najpomembnejših veščin, ki lahko rešuje življenja – prvi pomoči. Kako ravnati v primeru srčnega zastoja? Kaj storiti, ko se nekdo duši? In zakaj je pomembno, da se ne bojimo ukrepati? Z nami je bil strokovni sodelavec Rdečega križa za področje prve pomoči Željko Malić,

»Jaz bi rabila, da bi eden prišel spat z mojo taščo.« Ta na videz nenavadna prošnja, izrečena sredi pogovora, je v resnici utelešenje globoke stiske, teže, obupa in nemoči svojcev, ki skrbijo za osebe z demenco. Tokrat smo v podkastu poskusili odgrniti zaveso z bolezni, ki ne prizadene le bolnika, ampak vso družino, prijatelje in skupnost. Demenca, pogosto opisana kot »nepričakovani gost, ki pride brez vabila in ostane preveč dolgo«, je mnogo več kot zgolj pozabljanje. Gre za krovni izraz za več kot sto bolezni, ki vplivajo na delovanje možganov, najpogostejša med njimi je Alzheimerjeva bolezen. Vpliva na mišljenje, vedenje in sposobnost opravljanja vsakodnevnih opravil. Čeprav je pogostejša po 65. letu, se lahko pojavi tudi prej. Tatjana Cvetko, zdravnica splošne medicine in predsednica društva Primorske spominčice, se je z demenco profesionalno srečala pred več kot dvema desetletjema. Takrat podpore praktično ni bilo. »In tako smo pravzaprav zastavili delo, ki še traja,« je povedala o nastanku skupine za samopomoč za svojce bolnikov z demenco. Iz te pobude je zraslo društvo Primorske spominčice, ki danes deluje v Izoli, Ilirski Bistrici, Postojni in Sežani, in kjer se svojci in strokovnjaki, pa tudi bolniki, redno srečujejo.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

»Jaz bi rabila, da bi eden prišel spat z mojo taščo.« Ta na videz nenavadna prošnja, izrečena sredi pogovora, je v resnici utelešenje globoke stiske, teže, obupa in nemoči svojcev, ki skrbijo za osebe z demenco. Tokrat smo v podkastu poskusili odgrniti zaveso z bolezni, ki ne prizadene le bolnika, ampak vso družino, prijatelje in skupnost. Demenca, pogosto opisana kot »nepričakovani gost, ki pride brez vabila in ostane preveč dolgo«, je mnogo več kot zgolj pozabljanje. Gre za krovni izraz za več kot sto bolezni, ki vplivajo na delovanje možganov, najpogostejša med njimi je Alzheimerjeva bolezen. Vpliva na mišljenje, vedenje in sposobnost opravljanja vsakodnevnih opravil. Čeprav je pogostejša po 65. letu, se lahko pojavi tudi prej. Tatjana Cvetko, zdravnica splošne medicine in predsednica društva Primorske spominčice, se je z demenco profesionalno srečala pred več kot dvema desetletjema. Takrat podpore praktično ni bilo. »In tako smo pravzaprav zastavili delo, ki še traja,« je povedala o nastanku skupine za samopomoč za svojce bolnikov z demenco. Iz te pobude je zraslo društvo Primorske spominčice, ki danes deluje v Izoli, Ilirski Bistrici, Postojni in Sežani, in kjer se svojci in strokovnjaki, pa tudi bolniki, redno srečujejo.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.Bertolt Brecht, ki se je odpovedal svojemu buržoaznemu sloju in se odločil, da bo s svojo vizijo dramatike, pesništva in gledališča podprl boje množic delavskega razreda, je zelo zaznamoval gledališko prakso in teorijo. Vsaka predstava tako lahko postane mikrokozmos prek katerega laže doumemo makrokozmične probleme velikega platna aktualnega sveta. Temačnosti, duhovne pohabljenosti in izprijenosti ali absurdnosti v sodobnih konceptih družb, ki jih je Brecht očitno zaznal v porajanju nemškega nacizma, v stalinistični izdaji komunistične revolucije ali v ameriški obliki ortodoksnega kapitalizma, velikokrat prikaže s kančkom posmehljivosti in ironije. Razumel je radikalna protislovja, zato je menil, da mora biti človek tako radikalen, kot je radikalna dejanskost.Zato, da bi prekinil z naivno iluzionistično in vzgojno prevaro, kar je sodilo v meščansko tradicijo gledališča, ki ne omogoča kreativnih uporov, se je poslužil t.i. odtujitvenega učinka.Režiser in dramaturg Matjaž Berger, ki se v gledališki praksi in teoriji veliko posveča prav Brechtu, meni, da je radikalni reformator gledališča tudi eden največjih mojstrov komunikacije s časom, za katerega je zelo pomemben kriterij razrednega boja, dialektika gospoda in hlapca, medtem ko ga npr. Jakob Ribič, tudi izjemen poznavalec Brechta, večkrat označuje kot pravega homo theatralisa, gledališkega človeka, ki je bil hkrati režiser, dramatik, reformator, tudi pesnik in pisatelj. Vseeno pa dodaja, da moramo upoštevati kolektivno udejstvovanje kroga, ki mu je Brecht pripadal, sploh pa dekonstruirati mit o njem, in se odreči ideološkim kategorijam, s katerimi bi ga lahko povezali ... Fotografija: Borut Peterlin (iz predstave v APT: Življenje in časi Bertolta Brechta)   

Pravljico Romanin robot je napisal Boštjan Gorenc – Pižama, pripoveduje pa jo Željko Hrs. Pravljica je del nove serije Logopedskih pravljic, ki so odličen pripomoček za razvoj govora. V seriji je 8 pravljic za 8 težje izgovorljivih glasov (S, Z, C, Š, Ž, Č, L in R). Vsaka pravljica je na spletni strani lahkonocnice.si in v aplikaciji Lahkonočnice nadgrajena s petimi kratkimi animiranimi videi, ki vabijo na zabavno glasovno telovadbo.

Pravljico Leni Lev je napisal Boštjan Gorenc – Pižama, pripoveduje pa jo Saša Pavček. Pravljica je del nove serije Logopedskih pravljic, ki so odličen pripomoček za razvoj govora. V seriji je 8 pravljic za 8 težje izgovorljivih glasov (S, Z, C, Š, Ž, Č, L in R). Vsaka pravljica je na spletni strani lahkonocnice.si in v aplikaciji Lahkonočnice nadgrajena s petimi kratkimi animiranimi videi, ki vabijo na zabavno glasovno telovadbo.

Pravljico Žalostna žirafa je napisal Boštjan Gorenc – Pižama, pripoveduje pa jo Aleš Valič. Pravljica je del nove serije Logopedskih pravljic, ki so odličen pripomoček za razvoj govora. V seriji je 8 pravljic za 8 težje izgovorljivih glasov (S, Z, C, Š, Ž, Č, L in R). Vsaka pravljica je na spletni strani lahkonocnice.si in v aplikaciji Lahkonočnice nadgrajena s petimi kratkimi animiranimi videi, ki vabijo na zabavno glasovno telovadbo.

Pravljico Klobuček čira čara je napisal Boštjan Gorenc – Pižama, pripoveduje pa jo Zvone Hribar. Pravljica je del nove serije Logopedskih pravljic, ki so odličen pripomoček za razvoj govora. V seriji je 8 pravljic za 8 težje izgovorljivih glasov (S, Z, C, Š, Ž, Č, L in R). Vsaka pravljica je na spletni strani lahkonocnice.si in v aplikaciji Lahkonočnice nadgrajena s petimi kratkimi animiranimi videi, ki vabijo na zabavno glasovno telovadbo.

Pravljico Šegamož je napisal Boštjan Gorenc – Pižama, pripoveduje pa jo Željko Hrs. Pravljica je del nove serije Logopedskih pravljic, ki so odličen pripomoček za razvoj govora. V seriji je 8 pravljic za 8 težje izgovorljivih glasov (S, Z, C, Š, Ž, Č, L in R). Vsaka pravljica je na spletni strani lahkonocnice.si in v aplikaciji Lahkonočnice nadgrajena s petimi kratkimi animiranimi videi, ki vabijo na zabavno glasovno telovadbo.

Pravljico Copotavi Cene je napisal Boštjan Gorenc – Pižama, pripoveduje pa jo Marijana Brecelj. Pravljica je del nove serije Logopedskih pravljic, ki so odličen pripomoček za razvoj govora. V seriji je 8 pravljic za 8 težje izgovorljivih glasov (S, Z, C, Š, Ž, Č, L in R). Vsaka pravljica je na spletni strani lahkonocnice.si in v aplikaciji Lahkonočnice nadgrajena s petimi kratkimi animiranimi videi, ki vabijo na zabavno glasovno telovadbo.

Pravljico Zmaja boli zob je napisal Boštjan Gorenc – Pižama, pripoveduje pa jo Maja Končar. Pravljica je del nove serije Logopedskih pravljic, ki so odličen pripomoček za razvoj govora. V seriji je 8 pravljic za 8 težje izgovorljivih glasov (S, Z, C, Š, Ž, Č, L in R). Vsaka pravljica je na spletni strani lahkonocnice.si in v aplikaciji Lahkonočnice nadgrajena s petimi kratkimi animiranimi videi, ki vabijo na zabavno glasovno telovadbo.

Pravljico Slaba volja, spelji se! je napisal Boštjan Gorenc – Pižama, pripoveduje pa jo Saša Pavček. Pravljica je del nove serije Logopedskih pravljic, ki so odličen pripomoček za razvoj govora. V seriji je 8 pravljic za 8 težje izgovorljivih glasov (S, Z, C, Š, Ž, Č, L in R). Vsaka pravljica je na spletni strani lahkonocnice.si in v aplikaciji Lahkonočnice nadgrajena s petimi kratkimi animiranimi videi, ki vabijo na zabavno glasovno telovadbo.

V prvem Svetovalnem servisu v novem letu se bomo na Prvem posvetili uram. Z nami bo urarski mojster David Lečnik. Vsaka stenska ali ročna analogna ura ima natančen mehanizem, sestavljen iz več sto drobnih delcev. Popravilo, zamenjava baterij, paščkov, stekel, preizkus vodotesnosti ter recimo reševanje težav z nenehnim prehitevanjem urinih kazalcev. Z vsemn tem se ukvarjajo urarji.

Socialno pravičen prehod Šaleške doline iz premoga je premier Robert Golob po današnjem srečanju s predstavniki lokalne skupnosti in rudarjev označil za prednostno nalogo. Po njegovih besedah pripravljajo dva zakona, od katerih bodo tako imenovenega prehodnega jutri predstavili koalicijskim partnerjem ter potem zaposlenim in vodstvu velenjskega premogovnika. Sindikalist Simon Lamot je opozoril, da so ključne vsebine osnutka o zapiranju rudnika neusklajene. Druge teme: - Računsko sodišče opozarja na najhujše pritiske v 30-ih letih delovanja. Potrjeni proračunski dokumenti namreč temu nadzorniku porabe državnega denarja odvzemajo skoraj štiri milijone evrov. Predsednica sodišča Jana Ahčin je izrazila upanje, da ne gre za maščevanje zaradi ugotovitev glede nakupa sodne stavbe na Litijski. - Sklep, s katerim je posebna natečajna komisija ugotovila primernost Senada Jusića za generalnega direktorja policije, je nezakonit. Upravno sodišče je namreč pritrdilo tožbi neizbranega kandidata in nekdanjega prvega policista Boštjana Lindava. - Vsaka tretja ženska v Evropski uniji je bila žrtev nasilja doma, na delovnem mestu ali v javnosti; pri nas je ta delež skoraj 23-odstoten. Kot še v najnovejši raziskavi ugotavlja evropski statistični urad, pa le vsaka osma to nasilje prijavi. Žrtve opozarjajo, da morajo po prijavi vložiti veliko več truda v prilagoditev življenja kot povzročitelji, je povedala predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin.

Jagna Pogačnik, literarna kritičarka, prevajalka in urednica, je zagotovo ena prepoznavnejših osebnosti hrvaškega literarnega prostora. Znana je po strokovni ostrini literarne kritike, ki jo kontinuirano piše od leta 1989; kritiška besedila je izdala v več knjigah, uredila je nekaj literarnih antologij. V hrvaščino je prevedla že več kot 30 slovenskih literarnih del, med drugim dela Aleša Debeljaka, Andreja Blatnika, Zorana Predina in Dese Muck. Letos poleti je gostovala na sarajevskem literarnem festivalu Bookstan, kjer je predstavljala hrvaški prevod romana Trg osvoboditve Andreja Blatnika ter lastno delo Področje signala: mapiranje sodobne proze na Hrvaškem 2000–2020, svojevrstno antologijo, ki ne le priča o nujnosti nadnacionalnega razumevanja književnosti, temveč jo tudi dokazuje. V Sarajevu se je z Jagno Pogačnik pogovarjal Sašo Puljarević. Bere Eva Longyka Marušič, ton in montaža Vito Plavčak.

Send us a Text Message.POLJUBNE DONACIJE: https://www.paypal.com/donate/?hosted_button_id=WW529JLQSYV7JDobɘrdan majice:https://doberdanbrand.siEPIZODA 142Danes z nami Urška Belcl. Debata je tekla res o veliko temah. Vzemi si urco in prisluhni zanimivim zgodbam!TIMESTAMPI:00:00:41 Urška00:01:41 Juretov teden00:02:32 Rimaničeva hecna štorja s six packi00:03:12 Kaj je tarot?00:04:13 Kako začneš brat karte?00:05:37 Zakaj je TV Tarot scam?00:07:09 Kako je Urška začutila, da ima ta dar?00:08:28 Razlika med tarotom in ciganskimi kartami?00:09:29 Potrebuješ dar ali se lahko naučiš?00:10:49 Te lahko intuicija zafrkne? Intuicija vs anksioznost00:12:14 Jure je dobiu feeling da more začet prodajat avte00:13:10 Vsaka stvar je za nekaj dobra00:13:46 impulzivnost vs intuicija00:14:43 Neodločenost in odnosi00:17:21 Ali lahko naredimo branje tukaj?00:18:30 Ali se človek ravna po napovedi prihodnosti?00:20:37 Tarot vs astrologija00:21:23 Stvari ki jih ne poveš00:23:30 Aplikacije00:25:00 Če te naredi anxious, ni zate00:26:48 Kakšne karte so Tarot00:29:08 Branje Rimaniču00:33:08 Branje Juretu00:37:40 Kaj vse se vidi v kartah?00:38:28 Odnos med Juretom in Matejem00:43:47 Kje najdeš Urško?00:44:09 Kako se naučiš tarot?00:46:07 Lahko bereš karte sebi?POSLUŠAJTE PODCAST TUDI NASpotify: https://open.spotify.com/show/2gjgPtR... Apple: https://podcasts.apple.com/us/podcast... Google Podcasts: https://podcasts.google.com/feed/aHR0...SPREMLJAJTE NASInstagram: https://www.instagram.com/chlani.podc...TikTok: https://www.tiktok.com/@chlani.podcast VODITELJIJure: https://www.instagram.com/juresavron/Matej: https://www.instagram.com/matejrimanic/O PODCASTUCHLANI. Prebrano »člani«, ne pa klani. Ampak člani česa? Ne, ne ... Tukaj ne gre za članstvo v klubu ali organizaciji, niti v klanu. »Član« je slengovska beseda, ki jopredvsem mladi zelo pogosto uporabljajo na najlepšem delu Slovenije – na Obali. Torej, ker ste tukaj, naj vam izrečemo dobrodošlico: »Kje ste, člani!« Ogrodje novega slovenskega podcasta sestavljamo 2 mlada ustvarjalci. Zaradi bližine, ki smo jo med seboj ustvarili s pogostim druženjem in delom, podcastu zagotovimo avtentičnost in poskrbimo za sproščeno dinamiko. Na podcastih se nam pogosto pridružijo še zanimivi gosti, – znani in manj znani – ki popestrijo epizode s svojim unikatnim pogledom na življenje in atraktivno osebnostjo. Teme, ki jih obravnavamo, so lahko absurdne in nenavadne, vsekakor pa se dotaknemo tudi življenjskih tem.

Stosedeminosemdeseta epizoda podkasta O.B.O.D. je posvečena filmu Civil War, ki ga še vedno lahko ujamete v slovenskih kinih pod naslovom Državljanska vojna: Vsaka vladavina se konča. Agenti Mito, Igor in Aljoša so znova brez gosta, a so ujeli vsaj izjavo Boštjana Slatenška. Igor ugotavlja, da je film tehnično dovršen, politični kontekst državljanske vojne se mu […]