Podcasts about vmes

Zdravo. Tokrat začnemo z vprašanjem, kdaj prihaja nova svetleča prihodnost (višjih plač še ni), spotoma odkrijemo, kdo je današnji nesponzor, mi pa že tako ali tako naročamo zobe na Temuju, dokler je poštnina še ugodna. Po novem se ne smemo več tako fokusirati na denar (to sicer pravijo tisti, ki so za denar) in da je rešitev več dela. Vmes ustanovimo sindikat digitalnih delavcev in podkasterjev, ker so nam vzeli držala za pivo. Ko se končno spomnimo, da imamo v rokah Zadnjo priložnost, ugotovimo, da knjigo sicer beremo, o njej pa govorimo bolj malo. Tokrat smo še vedno pri četrtem poglavju in Billu Blacku. Zaključimo z razglednicami slovenskih mest in vprašanjem, ali ima Dravograd grad (ima, iz leta 1161) in zakaj se sploh tako imenuje. Sumimo, da je Befel prišel iz Beograda, kar bi bilo treba nujno raziskati. Parlamentarna komisija se že ustanavlja.

Na 3. koncertu letošnje sezone cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu, ki je bil 2. junija 2026 v atriju ZRC SAZU v Ljubljani, so pod naslovom Paisiello v Ljubljani zazvenele operne arije, ki so jih svoj čas poslušali Anton Tomaž Linhart, Jurij Japelj in Žiga Zois. Nastopila sta mladi francoski tenorist Bastien Rimondi in pianist Edoardo Torbianelli, nekaj vtisov s koncerta, ki je bil tudi del projekta 'Začetki slovenske posvetne dramatike in gledališča 1670–1848', pa je v prispevku zbral Mihael Kozjek (Glasbeni utrip, 10. 6. 2026). Na koncertih ciklusa Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu smo se v zadnjih letih kar malo razvadili ob gostovanjih odličnih tujih glasbenikov, tudi – ali še zlasti – pevk in pevcev. Kot zadnji v vrsti izjemnih pevcev, specializiranih predvsem za izvajanje glasbe starejšega datuma nastanka, se je prejšnji teden predstavil mladi, 30-letni francoski tenorist Bastien Rimondi. V njegovem življenjepisu beremo, da se je izobraževal v Narbonnu, Toulusu in na pariškem konservatoriju, redno nastopa s pianistom Timothéejem Hudrisierjem v Duu Florestan ter sodeluje z uglednimi ansambli, kot sta Les Arts Florissants in Hemiolia. Izvaja baročni repertoar, novo glasbo in samospeve, tokrat pa se je predstavil in navdušil kot solist v arijah iz oper Vincenteja Martína y Solerja in Giovannija Paisiella, ki so bile v osemdesetih letih 18. stoletja med najpogosteje izvajanimi operami v ljubljanskem stanovskem gledališču. Po uvodni skladbi sporeda – rokopisni klavirski priredbi Simfonije iz Solerjeve opere Una cosa rara, ki jo je pri zgodovinskem klavirju občuteno, s številnimi opaznimi dinamičnimi niansiranji in jasno izigranimi hitrejšimi pasusi tekoče podal stari znanec cikla pianist Edoardo Torbianelli, sta oba glasbenika najprej predstavila pastoralno arijo Pastirja iz opere Nina Giovannija Paisiella. Sledil je niz treh arij iz Paisiellovih oper Kralj Teodor v Benetkah in La Frascatana, pri čemer je Rimondi največ odobravanja požel za izvedbo Linhartovega slovenskega prevoda kavatine Nardona iz La Frascatane. Vmes je Torbianelli brezkompromisno izvedel še Rondo in variacije na duet 'Pace, caro mio sposo' iz Solerjeve opere Una cosa rara Emanuela Aloysa Försterja. V drugi polovici sporeda so zazvenele še arija Belmonta iz Mozartove spevoigre Beg iz Seraja, Romanca in pastorala z variacijami na podlagi Paisiellove opere Nina Daniela Steibelta – ponovno v prepričljivi izvedbi Edoarda Torbianellija – ter še nekaj odlomkov iz Solerjeve opere Una cosa rara, ki je tako bila svojevrstna rdeča nit koncertnega večera. Glas Bastiena Rimondija bi lahko označili kot zapeljivega; je mehak in prodoren hkrati, dinamično prožen – pri tem največjo moč in dramatičnost skrbno hrani za vrhunce. Njegove kolorature so vselej lahkotne in izčiščene, zadržki oziroma diminuendi ob koncih fraz pa nadzorovani, polni, celo sladkobni vse do zadnjega izzvena. Zdi se, da je bil njegov glas kot ustvarjen za »belkantistično« naravo arij tokratnega sporeda. Vse to je Rimondi nadgradil s popolno predanostjo vsebini oziroma vzdušju posameznih arij; vsak nastop namreč podkrepi še z jasno izrazno mimiko ter dognanim razumevanjem in podajanjem besedila. Oba izvajalca, tako tenorist Bastien Rimondi kot Edoardo Torbianelli, sta nedvomno osvojila občinstvo, ki je do zadnjega kotička napolnilo atrij ZRC SAZU, poslovila pa sta se s kar dvema dodatkoma. V ciklusu Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu se je torej zvrstil še en navdihujoč in izpolnjujoč večer starejše glasbe, tokrat izbranih arij visokega klasicizma, dopolnjenih z virtuozno klavirsko glasbo Emanuela Aloysa Försterja in Daniela Steibelta.

Zdravo. Tokrat začnemo z razkritjem stoletja: krivec za nakup Patrij je končno znan: to je en opraskan Pinzgauer v Pivki, ki ga je “nekdo” obdrgnil. Izumimo tudi vilkend (vikend vila) in se vprašamo zakaj se otroci v šoli ne učijo (vse)življenjskih veščin in se pripeljemo do angelčkov parkiranja in do osnovnega vprašanja kapitalizma: če moraš po 23 letih popiti 100% več piva, da bi sledil triodstotni rasti, sistem očitno ne deluje. Dokazano na gajbi piva. QED.Vmes obdelamo še Marxa in razliko med idejo in tem, kar so iz nje naredili boljševiki, Stalin in še kdo. Pridemo do dognanja, da je srečen človek slab potrošnik in da, če bi se dolgčasa malo navadili, bi bil svet drugačen. Pri 4. poglavju Zadnje priložnosti pa skočimo na Novo Zelandijo, kjer so fjordi lepi, Douglas pa sedi v helikopterju, kar pa vemo, da ne pomeni nič dobrega. Vsaj zanj.

Zdravo. Tokrat začnemo z uporom hladilnikov in rumb, ki bodo nekega dne zavladale svetu, ko bo (tista taprava) umetna inteligenca ugotovila, da res nismo prijazni. Vmes obdelamo še hipotetično vprašanje, kaj bi bilo, če bi Hitlerja sprejeli na Dunajsko akademijo (najbrž bi slikal akvarele za turiste v Piranu), proslavimo šesto obletnico podkasta in ugotovimo, da gre planet po gobe, pošte pa ukinjajo. Končno končamo tudi 3. poglavje knjige Zadnja priložnost, devetnajstič, mi pa še prej obdelamo dolgo pot v šolo iz vasi, kjer je bil doma Anton Sovre, dobro kavo po Birkotovo in sliko predsednika za v pisarno. Razmislimo tudi, da na stara leta rabiš več mišic, da počasneje propadaš, in da je za treba začeti pisati in pošiljati kartice in dopisnice, sicer bodo naš prijatelji poštarji ostali brez službe.

V Muzeju Jugoslavije so pripravili poseben glasbeni dogodek, s katerim se začenja Poletje v muzeju. Minuli konec tedna je potekal množični protest na Slaviji – kar 190. 000 ljudi se je odzvalo vabilu študentov – kaj to pomeni, kako odgovarja oblast?

Se bo o vojaških napadih vse bolj samostojno odločala umetna inteligenca? In kako nove zmogljivosti te tehnologije spreminjajo tako vojskovanje kot zagotavljanje miru.V začetku letošnjega leta je spor med podjetjem Anthropic, enim izmed vodilnih ameriških podjetij na področju umetne inteligence, in ameriškim obrambnim oziroma zdaj vojnim ministrom Petom Hegsethom zelo nazorno osvetlil razsežnosti uporabe umetne inteligence za vojne namene ter smeri, v katere se danes usmerja njen razvoj in integracijo. Vztrajanje podjetja Anthropic pri varovalkah, da se njihov model umetne inteligence Claude, ki trenutno velja za najzmogljivejšega na trgu, ne sme uporabiti za nadzorovanje Američanov ter za razvoj avtonomnega orožja, se je namreč izkazalo za nepremostljivo oviro. V tolikšni meri celo, da je Pentagon Anthropic označil za tveganje za dobavne verige, kar je oznaka, ki je bila do zdaj rezervirana za tuja podjetja s tesnimi vezmi z ZDA sovražnimi državami. Še včeraj edini izbrani ponudnik velikih jezikovnih modelov za ameriško administracijo je tako čez noč dobil popolno prepoved sodelovanja z ameriško vlado in z vsemi podjetji, ki z njo sodelujejo. Vsekakor gre za presenetljiv precedens, iz katerega pa lahko jasno razberemo, da je pri razmišljanju o mejah uporabe umetne inteligence v vojni kot tudi pri nadzoru ljudi širše prišlo do pomembnega obrata. Med drugim je postalo očitno, da polno avtonomna orožja niso več potencialna nevarnost oziroma stranpot, ampak vse bolj primarna vizija vojn prihodnosti. Seveda intenzivnejša integracija umetne inteligence za potrebe ameriške vojske poteka že vrsto let. V okviru projekta Maven je na tem področju s Pentagonom sprva – od leta 2017 – sodelovalo podjetje Google, od 2020 pa je vodilni ponudnik tovrstnih storitev podjetje Palantir. Vmes se je zgodila revolucija generativne umetne inteligence, ki je izrazito poenostavila uporabo te tehnologije in odprla vrata za njeno široko integracijo v najrazličnejših smereh, tudi seveda za razne vojaške aplikacije. Ta pospešek se danes nazorno kaže marsikje po svetu, poleg ZDA izrazito tudi na Kitajskem, v Rusiji, Ukrajini, Izraelu in tako naprej. A s široko dostopnostjo zmogljivih modelov umetne inteligence se poleg vojaško tradicionalno močnih držav zdaj povsem nove možnosti za napredne oblike napadov odpirajo tudi manjšim igralcem z najrazličnejšimi ambicijami in nameni, kar utegne v pomembni meri premešati karte moči in razmerij v že tako vse manj stabilnem svetu. Kaj pomeni nova doba umetne inteligence skozi optiko vojaške tehnologije, načrtovanja napadov in zagotavljanja miru, bo v središču današnje Intelekte. Gostje v studiu so obramboslovec prof. dr. Iztok Prezelj s fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani; strokovnjak za umetno inteligenco prof. dr. Matej Kristan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani ter načelnik sektorja za razvoj zmogljivosti Slovenske vojske polkovnik Jernej Peternel.Foto: Pixabay/Vilkasss

Zdravo. Tokrat ugotovimo, da niso migranti tisti, ki prihajajo po naše službe, ampak kapitalisti z Excelom in podporo umetne inteligence. Vmes obdelamo krompir, antibiotike, leve agitatorje, ugotovimo, da je pesimizem najlepši pogled na svet (ker te realnost lahko samo še prijetno preseneti) in da kapital hodi po robu. V šestnajstem obisku 3. poglavja knjige Zadnja priložnost se končno približamo severnem belem nosorogu in se naučimo lekcije, ki velja tudi za ostale živali: gibaj se stran od vetra, drugače te zavoha. Spomnimo se na Napoleona in Josephine potem pa snujemo še 20 vprašanj za našega presvetlega vodjo. Ne o politiki, prosim, o glasbi, filmu, televizijih, knjigah in še čem.

Sestra Nikolina nas je spodbujala, da si pravi čas pripravimo sestavine in jedi. Tudi npr. orehe za peko potice. V povezavi z orehi se je oglasila poslušalka. Kupila jih je v trgovini, ne ve izvora in jo je zanimalo, ali jih lahko opere. Sestra Nikolina je naglasila, da nekatere gospodinje striktno prisegajo na to, da orehe operejo, ocedijo in posušijo v pečici. Temperatura naj bo takšna, da se bodo dobro pregreli. Vmes jih dobro premešamo. Ko so dobro presušeni, jih šele zmeljemo. Podobno je s sušenjem lešnikov. Ko jih rjava lupinica popoka, jih zmanemo v culi (frotirasti brisači). Nato jih lahko popražimo ali pa takoj zmeljemo. Pri sušenju orehov ali lešnikov je najbolje uporabiti pečico po peki neke druge jedi, da je ne ogrevamo posebej. Sestra Nikolina je povedala še, da je nadev dobro narediti prej, lahko že zjutraj. Nadev namreč počaka. Če vidimo, da se je malo osušil, prilijemo kakšno žlico črne kave ali rum.

Začelo se je s skorajšnjim fizičnim obračunom Kuzme in trobečega voznika kombija, končalo pa z zaskrbljenimi mislimi o našemu Luki iz mesta angelov. Vmes pa tipičen balast iz naših privatnih življenj. Dvokorak ima svoj Only Fans: http://bit.ly/DvokorakPatreon Če bi rad podcast podprl z enkratno donacijo, pa to še vedno lahko storiš tule: https://apparatus.si/podpridvokorak/ Naroči se:

Za zeljne krpice zelje narežemo in ga pražimo na čebuli, da se v lastnem soku zmehča (brez prilivanja). Dodamo kumino, sol in poper. Večkrat pomešamo, da upade in se dobro zmehča. Nazadnje ga pokrijemo in mehčamo na nizki temperaturi. Vmes pristavimo vodo za testenine. To naj bodo metuljčki ali zdrobljeni široki rezanci ali pa sami naredimo krpice. Kuhane testenine odcedimo in dodamo zmehčano zelje ter dobro premešamo. Če ne kuhamo na postni dan, lahko dodamo ocvirke ali cvrto slanino. Granadirmarš je zloženka iz krompirja, testenine in pražene čebule. Krompir olupimo in narežemo na listke ter skuhamo (10 minut). Ko je kuhan, ga takoj odcedimo in zabelimo z raztopljenim maslom ali oljem ter pokrijemo, da ostane vroč. Hkrati skuhamo testenino in pripravimo praženo čebulo. Namesto nje lahko uporabimo tudi zaseko, ocvirke ali pa sir. Nalagamo namreč po plasteh: krompir, čebula, testenina, čebula, krompir ... Zraven lahko postrežemo še solato.

Piše Milan Vogel, bere Bernard Stramič. Malo nenavadno je, da se roman o nekom začne z njegovim pogrebom, a Tone Partljič se je tako odločil v prvem delu skoraj sedemsto strani obsegajoče knjige Voranc. V uvodnih stavkih je zapisal: ”Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so celo zapisani v kakih šolskih knjigah. ” Roman je napisan na podlagi biografskih podatkov in zgodovinskih arhivskih virov. Avtor je pri tem opravil spoštovanja vredno delo in ga s svojim humorjem tudi nekoliko partljičevsko obarval. Nit Vorančevega življenja in dela teče od mladosti še ne na svojem na Preškem vrhu do umika pred aretacijo čez Strojno v Avstrijo leta 1930. Vmes pa je dogajanje zelo živahno, Partljič na primer piše o vihtenju cimprovke, ko je Lovro očetu pomagal tesati tramove – oče je bil namreč prepričan, da bo postal ”holcar”, saj so imeli denar za šolanje samo za sina Alojza, ki je pozneje postal duhovnik in celo član pobegle jugoslovanske vlade v Londonu). Beremo tudi o dveh zadružnih tečajih v Ljubljani in na Dunaju, poroki z Micko Šisernik in dveh hčerah, organiziranju in vodenju različnih skladov, ko je bil v službi v železarni v Guštanju, itd. Javnosti pa je bilo bolj neznano njegovo ilegalno delovanje kot člana prepovedane Komunistične partije Jugoslavije, čeprav tudi to ni ostalo skrito, saj, kot je rekla neka Hotuljka, ”v Kotljah se vse zve”. Sčasoma je postal tako pomemben komunist, da je bil izvoljen za enega od treh slovenskih delegatov na tretjem kongresu KPJ na Dunaju. Seveda ga je za vse življenje zaznamovala prva svetovna voja, ki jo je najprej doživel kot črnovojnik, nato pa kot mobiliziranec na soški fronti in potem na Tirolskem, kjer je prebegnil na italijansko stran in dolgo preživel v taboriščih tudi na jugu Italije. Ves čas mu je šlo po glavi, da bi moral o tem kaj napisati, a zaradi drugih obveznosti ni utegnil, tako da je roman Doberdob nastal šele pozneje. Voranca je njegovo ilegalno delovanje tako zaposlovalo, da ni imel časa ne za družino ne za pisanje. Nenehno je imel sestanke ali doma na Koroškem ali v centrali v Ljubljani, njegova glavna naloga pa je bilo organiziranje ilegalnih prehodov ljudi in literature čez jugoslovansko-avstrijsko mejo na Remšniku, Pernicah in največ na Strojni. Čeprav so ljudje vedeli, da je komunist, ki jih večinoma niso marali, je bil tako ugleden in priljubljen, da ga je pričakal domači žandar in ga opozoril, naj ne gre domov, ker ga tam čaka zaseda žandarjev, ki so prišli iz Ljubljane in Maribora, eden celo iz Beograda, da bi ga aretirali. Tako mu je uspel pobeg čez mejo v Avstrijo. Poleg zgodovinskih in biografskih dejstev Partljič v roman vpleta tudi motive iz Vorančevih literarnih del. Tako npr. naletimo na babico, ki pobira bobovce in ji Voranc pravi, da bodo že drugi pobrali, ona pa odgovori tako kot v Ajdovem strnišču: ”Pusti me Voranc, saj to delam zadnebar.” In res je je potem umrla. Ali občinska sirota, ki jo v kadunjah prevažajo po hišah, da jo preživijo. Pa Koplji pod brezo in tako naprej. Prvi del romana torej zajema Prežihovo delovanje od mladosti do pobega čez mejo leta 1930. V njem je le malo o njegovem literarnem ustvarjanju, saj mu je uspelo napisati le krajša besedila za različne revije, zelo pa se je razveselil svoje prve knjige Povesti, ki je izšla leta 1925. Partljiču pa snovi za drugi del gotovo ne bo zmanjkalo.

Zdravo. Tokrat začnemo s klubom 3000 milijarderjev, svetovnimi valutami in občutkom, da nas kuhajo počasi, kot žabo. Vmes obdelamo obcestne politične plakate, naredimo plan za napad na Ciper in nacionalizacijo njihovih bank, ker te stvari že znamo. Preden se vrnemo h gorilam iz 3. poglavja, Helmutu in Kurtu, mačetám in tipom gozda, slišimo tudi Pelijevo izpoved o ljubezni do Excela - orodja, ki ga je izpopolnil predvsem v oziru kalkulacij količin tvarin za dober žur. Nato pridemo do prve sledi goril (njihovo posteljo), skupaj z znanstveno razlago, kje in zakaj gorile puščajo, kar pač puščajo.

Peter Svetina in njegova Veščina pisanja Branje rojeva literaturo, pravi avtor knjige Veščina pisanja, ki ni vešč le pisanja, temveč tudi inovativnih bralnih in pripovednih pristopov. Knjiga ni strogo in premišljeno strukturirana, ampak diha svobodno, zato jo je mogoče začeti brati na kateri koli strani – na začetku ali na koncu. Prikaže zaodrja nastajanja besedila, njegov vznik in poriv, nabiranje idej, vsebin in tematik, sproženih iz človeških dejanj, opazovanj dogajanja, nastalih dogodkov ali pojavov narave. Korpus tematik, ki pristane na papirju in v tisku, se lahko napaja iz procesov osebnih izkušenj, ki predirajo stene občutljive pisateljske propustnosti, konstrukcija literarne zgradbe pa je podprta tudi z mentalnimi in telesnimi zmožnostmi, z neprestanim pisateljskim treningom (tudi z razteznimi vajami in dihalnimi tehnikami) ter z nabiranjem vedno novih znanj. Peter Svetina bralca z avtopoetičnim pristopom pripelje vse do zaključnih dejanj nastanka literature, do srečnega konca... Fotografija: Založba Miš

S. Nikolina je za kuhalnico najprej poprijela, ko je pomagala mami doma v Lenartu v Slovenskih goricah. Eno leto se je šolala pri sestrah na gospodinjski šoli v Avstriji. Nato je, da bi zaslužila za šolnino, kuhala v turističnem objektu ob Vrbskem jezeru. Vmes je dozorela odločitev za vstop k samostan, in sicer v red šolskih sester v Repnjah. Tam je nadaljevala kuharsko tradicijo sestre Vendeline, ki je bila tudi njena učiteljica v Avstriji. Leta 1975 je začela pripravljati kuharske tečaje in svoje bogato znanje posredovala več kot tisoč ženam in dekletom. Leta 1990 je začela pripravljati recepte za tednik Družina, od leta 2006 sodeluje z našim radiem.

Poslušalko je zanimalo, kaj dela narobe pri pripravi ajdovega kruha. Večkrat ga premeša in lepo vzhaja, ko pa ga damo v pečico, se sesede skorja, je lepo zapečena sredica, pa kot bi bila surova. Sestra Nikolina je svetovala, naj ajdovi moki doda še malo pšenične (krušne ali bele) ali pirine moke (razmerje 3 : 1). Ajdovo moko je treba popariti s slano vodo, da dobi kot en suhi žganec. V jamico strese še pšenično ali pirino moko, doda kvas in pusti da vzhaja. Nato meša, po žlicah še dodaja tekočino (voda, mleko, sirotka), doda še 2 žlici maščobe. Testo bo zelo lepljivo. Treba ga je temeljito pregnesti, da ga čim bolj obdelamo, da postane mehko. S pomočjo kartice testo postrga s sten posode, očisti še roke in čez skledo pokrije s prtom. Vzhaja do podvojene količine, nato ga lahko še enkrat pregnete (z mokrimi rokami bo bolje) ali pa ga že da v škatlast model – na dno damo peki papir. Če ga nalagamo v plasteh, lahko vmes potresemo grobo narezane orehe ali drugo zrnje. V modelu naj bo do polovice višine, saj znova vzhaja. Vmes segrejemo pečico, da bo vročina lepo zajela testo. Peče se približno 40 minut. V nadaljevanju je svoj recept za ajdov kruh z nami delila še ena poslušalka. Ta pa pripravlja kruh z dodatkom navadnega tekočega jogurta.

Zdravo. Tokrat začnemo s filozofsko razpravo o tem, ali je svet res padel s tečajev, odkar nas je zapustil David Bowie?! Vmes so se zgodili Trump 1, COVID, Ukrajina, Gaza, Trump 2, Bill Gates pa za dve tretjini planeta 28. oktobra "načrtuje" očarljiv skupinski samomor. Mi pa nadaljujemo z debato o kapitalizmu, distribuciji hrane ter razmišljamo o vplivu medijev na človeško psihologijo in pogled na svet nasploh. Sledi razglas o dvelovniku: našli smo trgovino, ki je odprta LE dva dni na teden. Bravo. Potem pa preidemo k razpravi o delavskem razredu, poštenem plačilu, malicah, ... na koncu se vse skupaj nežno zlije v debato o hrani v nepokvarljivi oblik (nedolžni zajec), svetovni politiki in Revolutu. ⏰ Do konca sveta je še 8 dni.

Zdravo. Tokratno epizodo z vami delimo v celoti, ker v Predigri (bonus epizodi, ki jo pred glavno epizodo ponavadi dobijo naši podporniki) na vse pretege temeljito znanstveno analiziramo čustvenčke, predvsem najljubše kose “zelenjave” in kako se prikazujejo na različnih mobilnih operacijskih sistemih. Čudoviti svet čustvenčkov prekine dejstvo, da je do rojstnega dneva Billa Gatesa še dobra dva tedna (15 dni). Za nepoučene: to je dan, ko bomo vsi cepljeni proti COVID-19 končno končali tostransko trpljenje. Za tiste, ki bi še radi živeli, imamo nasvete: uporaba kisa in aluminijaste folije kot zaščite pred 5G žarki ter bunker, ki naj bo vsaj 7 metrov pod zemljo. Dotaknemo se tudi nasvetov o gledanju v sonce (zjutraj!) in razpravljamo o dvomljivi učinkovitosti kreme za sončenje. Potem spet odrinemo v Ladin Gaj, kjer divje zveri pojejo pozno v noč, na obzorju pa je končno Komodo. Vmes razmišljamo o izgubljenem občutku čudenja. Končamo z apelom: bodite prijazni, hvaležni in uživajte, dokler lahko. Naslednjih 14 dni bo ključnih.

Poslušalko je zanimalo, kako blanširati jurčke, ki jih bo dala v zamrzovalnik - na pari ali v kropu, s soljo ali brez. Sestra Nikolina odgovarja, da gobe očistimo in narežemo ter damo v vrelo vodo brez soli. Gledamo, da pride čim prej do vrenja, jih enkrat ali dvakrat obrnemo. Nato jih poberemo na cedilo, odcedimo in razgrnemo po pekaču. Malo ga dvignemo, da se tekočina odteče. Vmes še malo pomešamo, da se čim prej ohladijo in tako jih potem lahko po porcijah spravljamo v zamrzovalnik. Sestra še meni, da bi bilo blanširanje na pari težko izvesti. Drugo poslušalko je zanimalo, če je tekočina, v kateri so se gobe blanširale, uporabna. Sestra Nikolina meni, da jo lahko uporabi pri kuhanju juhe. Tretja poslušalka pa je povedala, da gob za zamrzovanje ne blanšira, ampak jih kar poduši. Tako izgubijo ogromno količino tekočine.

Poslušalko je zanimalo, kako blanširati jurčke, ki jih bo dala v zamrzovalnik - na pari ali v kropu, s soljo ali brez. Sestra Nikolina odgovarja, da gobe očistimo in narežemo ter damo v vrelo vodo brez soli. Gledamo, da pride čim prej do vrenja, jih enkrat ali dvakrat obrnemo. Nato jih poberemo na cedilo, odcedimo in razgrnemo po pekaču. Malo ga dvignemo, da se tekočina odteče. Vmes še malo pomešamo, da se čim prej ohladijo in tako jih potem lahko po porcijah spravljamo v zamrzovalnik. Sestra še meni, da bi bilo blanširanje na pari težko izvesti. Drugo poslušalko je zanimalo, če je tekočina, v kateri so se gobe blanširale, uporabna. Sestra Nikolina meni, da jo lahko uporabi pri kuhanju juhe. Tretja poslušalka pa je povedala, da gob za zamrzovanje ne blanšira, ampak jih kar poduši. Tako izgubijo ogromno količino tekočine.

Poslušalka bi rada vložila rdečo peso. Doma, na vrtu jo je pridelala in zanima jo, kako je s segrevanjem kozarcev: koliko časa, na koliko stopinjah naj jih segreva, preden bo rdečo peso vložila vanje. Sestra Nikolina jih postavi v prazno pečico. Vmes skuha rdečo peso in še vročo nalaga v pogrete kozarce. Vlaga pa lahko tudi na drug način: peso nariba v raztopino razredčenega kisa, doda sol, malo sladkorja in kumine. To premeša, da se malo marinira, potem pa naložim v hladne kozarce in jih pasterizira v loncu. Ko pride do vrenja, jih pusti dobrih deset minut. Nato štedilnik ugasne in pusti, da se ohladi. Ali pa preloži v škatlo in se tam pokrito ohlaja. Pečica, v katero bomo dali prazne kozarce (tudi za npr. marmelado), ogrejemo na 80 do 100 stopinj Celzija. Kozarce nato prijemamo oz. jemljemo iz pečice s pomočjo krpe ali rokavice. Če v kozarce vlagamo vroče stvari, jih moramo vedno prej ogreti, sicer popokajo.

Poslušalka bi rada vložila rdečo peso. Doma, na vrtu jo je pridelala in zanima jo, kako je s segrevanjem kozarcev: koliko časa, na koliko stopinjah naj jih segreva, preden bo rdečo peso vložila vanje. Sestra Nikolina jih postavi v prazno pečico. Vmes skuha rdečo peso in še vročo nalaga v pogrete kozarce. Vlaga pa lahko tudi na drug način: peso nariba v raztopino razredčenega kisa, doda sol, malo sladkorja in kumine. To premeša, da se malo marinira, potem pa naložim v hladne kozarce in jih pasterizira v loncu. Ko pride do vrenja, jih pusti dobrih deset minut. Nato štedilnik ugasne in pusti, da se ohladi. Ali pa preloži v škatlo in se tam pokrito ohlaja. Pečica, v katero bomo dali prazne kozarce (tudi za npr. marmelado), ogrejemo na 80 do 100 stopinj Celzija. Kozarce nato prijemamo oz. jemljemo iz pečice s pomočjo krpe ali rokavice. Če v kozarce vlagamo vroče stvari, jih moramo vedno prej ogreti, sicer popokajo.

Zdravo. Tokrat začnemo debato o natančnem merjenju časa na belih strminah, se prestavimo v filozofsko smučino, kjer se vse vrti okol' jeb**e sredine in srečnih koncev. Ali ni srečen konec odvisen od časovnega okvirja in gledišča opazovalca? Na koncu koncev bo konec le za redke izbrance res srečen. Vmes pa razmišljamo in debatiramo o pohoti, kozlih, zakramentih za odrasle, tetki Agati in moji teti Mari ter o treh apostolih. Nekje med sakralnim in profanim, kot se za podkast naše baže spodobi. Tudi o zadnjem poglavju in dejstvu, da vse žimnice poznajo reklo o tem, da nobena žimnica ne ostane dolgo suha!

Poslušalka bi rada pripravila juho iz zelenih bučk, potem pa še iz oranžnih hokaido bučk. Sestra Nikolina ji je svetovala, naj zelene bučke nariba na listke, posoli in pusti nekaj časa. Vmes praži čebulo. Ko je dobro pražena, doda ožete bučke in skupaj praži. Doda še naribano korenje. Čez nekaj časa jih popraši z moko (z žlico pirine moke), po potrebi zalije. Po želji lahko doda posebej skuhan in tekoč krompirjev pire, stisnjen česen, zmleto kumino, zelen peteršilj ali drobnjak. Rumene, muškatne buče pa olupimo, očistimo in narežemo. Zalijemo jih z vodo in skuhamo. Nato jih zmiksamo in zabelimo s kislo smetano ali pa še s fino sesekljano prepraženo čebulo in malo česna. Za 4-6 oseb potrebujemo ¾ do 1 kg zelenih bučk oz. ½ do ¾ kg rumenih buč.

Poslušalka bi rada pripravila juho iz zelenih bučk, potem pa še iz oranžnih hokaido bučk. Sestra Nikolina ji je svetovala, naj zelene bučke nariba na listke, posoli in pusti nekaj časa. Vmes praži čebulo. Ko je dobro pražena, doda ožete bučke in skupaj praži. Doda še naribano korenje. Čez nekaj časa jih popraši z moko (z žlico pirine moke), po potrebi zalije. Po želji lahko doda posebej skuhan in tekoč krompirjev pire, stisnjen česen, zmleto kumino, zelen peteršilj ali drobnjak. Rumene, muškatne buče pa olupimo, očistimo in narežemo. Zalijemo jih z vodo in skuhamo. Nato jih zmiksamo in zabelimo s kislo smetano ali pa še s fino sesekljano prepraženo čebulo in malo česna. Za 4-6 oseb potrebujemo ¾ do 1 kg zelenih bučk oz. ½ do ¾ kg rumenih buč.

Zdravo. Tokrat dokažemo, da tudi če imaš v žepu kopijo Štoparskega vodnika, še ne pomeni, da razumeš svet. Ker kot pravi Ford: “Štoparski vodnik je stoodstotno točen. Resničnost pa žal ni tako zanesljiva.” Kar seveda ne pomeni, da nismo šli po diapazonu absurda do nemškega prijatelja, ki skriva stvari, do procesirane hrane! Vmes ne pozabimo niti na Korošice, omenimo humanoidne bivše predsednike, torbice z mamili bivših predsednikovih svetovalcev, pozdravimo tudi vse poslušalke in poslušalce v kempih na Hrvaškem. Straško reprezent. V 11. poglavju se Thor pripravlja na bitko, zgodi se pa tudi marsikaj drugega. Ne pozabite, če že moraš zaupati nečemu, zaupaj humorju, ker realnost te bo tako ali tako enkrat zaj*****. In še: če imate še kakšno zaroto, mikroplastično modrost ali teorijo o 5G svinčnikih, skočite na Discord in jo delite z nami.

Zdravo. V epizodi, v kateri ugotovimo, kaj dejansko pomeni izraz “ni politične volje”, vam povemo tudi, v katere kriptovalute morate vlagati. Več na hvalazavseribe.si! Nato se z javnim prevozom pripeljemo do debate o digitalnih nomadih in se sprašujemo, ali naj Ljubljana postane raj zane ali ostane kavč republika terasastih in ostalih blokov. Tudi o nadaljevanju bitke med Boverikom in Thorom. Bovči preživi drugi udarec, Trillian potrebuje oživljanje, Artur pa presenetljivo prevzame očetovsko vlogo. Vmes obdelamo še vse tegobe, ki jih ima Thor. Za boga 1. kategorije bi lahko rekli, da je zelo zmeden in nesiguren. Ali se vsaj zdi tako.

Poslušalca je zanimalo, kako se pripravi pečeno oziroma ocvrto bezgovo cvetje. Sestra Nikolina je povedala, da mora pripraviti omletno testo. Običajno ga pripravimo z mlekom, a če ga bo naredil s pivom, bo okusnejše in še manj mastno. Potrebujemo: ¼ l piva, 2 jajci, 24 dag moke, sol in 2 žlici olja. Pri pivu mora počakati, da se pene umaknejo in potem znova preveri količino. Testo, ki mora biti srednje gosto, lahko tudi malo počiva. Vmes pogreje maščobo za cvrenje. Cvet prime za steblo in ga pomoči v testo, malo odkaplja in z vilico razširi cvet ter ga postavim v vroče olje, da lepo zakrkne. Lahko pa cvetovom poreže stebla, jih zameša v testo in nato z žlico zajema kot žličnike. Ocvrto pobiramo na papirnato brisačo in s postopkom nadaljujemo. Pred serviranjem po želji posladkamo. Ponudimo lahko zraven solate ali pa zraven kompota.

Poslušalca je zanimalo, kako se pripravi pečeno oziroma ocvrto bezgovo cvetje. Sestra Nikolina je povedala, da mora pripraviti omletno testo. Običajno ga pripravimo z mlekom, a če ga bo naredil s pivom, bo okusnejše in še manj mastno. Potrebujemo: ¼ l piva, 2 jajci, 24 dag moke, sol in 2 žlici olja. Pri pivu mora počakati, da se pene umaknejo in potem znova preveri količino. Testo, ki mora biti srednje gosto, lahko tudi malo počiva. Vmes pogreje maščobo za cvrenje. Cvet prime za steblo in ga pomoči v testo, malo odkaplja in z vilico razširi cvet ter ga postavim v vroče olje, da lepo zakrkne. Lahko pa cvetovom poreže stebla, jih zameša v testo in nato z žlico zajema kot žličnike. Ocvrto pobiramo na papirnato brisačo in s postopkom nadaljujemo. Pred serviranjem po želji posladkamo. Ponudimo lahko zraven solate ali pa zraven kompota.

Zdi se, da se je predvolilna kampanja pred parlamentarnimi volitvami že pošteno razvnela, ob tem pa še ni jasno, kako se bo očitkov o konfliktu interesov otresel premier Robert Golob in kako bo na prvaka opozicije Janeza Janšo vplival sedanji sodni proces. Vmes volivce, ki očitno znova čakajo na nov obraz, čaka še referendum o dodatkih k pokojninam vrhunskih umetnikov.Komentirata novinarka Tanja Starič in politični analitik Andraž Zorko.

Poslušalka je sestro prosila za recept za žgance iz pirine moke za dve osebi. Potrebujemo ¼ l (20-25 dag moke), 4 dl vode in ½ žličke soli. Ko voda, ki smo jih dodali sol, zavre, stresemo v lonec moko in pokrijemo. Lahko na sredini z ročajem kuhalnice naredimo luknjo, da bo vrelec prej zajel moko. Tako pustimo dobrih 10 minut. Vmes pripravimo zabelo: pogrejemo ocvirke, olje, zaseko ... Nato vodo odlijemo v drugo posodo. Zabelimo, da zacvrči in z močnejšo kuhalnico zdrobimo dobljeno zmes. Po potem po potrebi prilivamo žgančevko in z vilico do konca zdrobimo v žgance. Na koncu jih lahko še malo zabelimo s suhimi ocvirki. Enak postopek je z belo ali ajdovo moko, le da k ajdovi dodamo še malo (vsaj 2 žlici zvrhani) pšenične moke. Lahko pa v vodo damo kuhati tudi kakšen na listke narezan krompir. Postopek priprave je isti kot prej opisano.

Poslušalka je sestro prosila za recept za žgance iz pirine moke za dve osebi. Potrebujemo ¼ l (20-25 dag moke), 4 dl vode in ½ žličke soli. Ko voda, ki smo jih dodali sol, zavre, stresemo v lonec moko in pokrijemo. Lahko na sredini z ročajem kuhalnice naredimo luknjo, da bo vrelec prej zajel moko. Tako pustimo dobrih 10 minut. Vmes pripravimo zabelo: pogrejemo ocvirke, olje, zaseko ... Nato vodo odlijemo v drugo posodo. Zabelimo, da zacvrči in z močnejšo kuhalnico zdrobimo dobljeno zmes. Po potem po potrebi prilivamo žgančevko in z vilico do konca zdrobimo v žgance. Na koncu jih lahko še malo zabelimo s suhimi ocvirki. Enak postopek je z belo ali ajdovo moko, le da k ajdovi dodamo še malo (vsaj 2 žlici zvrhani) pšenične moke. Lahko pa v vodo damo kuhati tudi kakšen na listke narezan krompir. Postopek priprave je isti kot prej opisano.

Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušić in Igor Velše. Pesniška zbirka Braneta Senegačnika Prosojnosti se ob drobno nanizanih motivih spušča v globine razmislekov in spoznanj. Pesmi so v svoji izreki še bolj prefinjene kot doslej, ob tem pa so življenjske in otipljive. V zadnji kitici pesmi Prisotnost se subjekt tako vrne v središče razmišljanje in ustvarjanja. »Izčiščen do odsotnosti / se vračaš / kakor smisel / k besedam in stvarem.« Zbirko Prosojnosti sestavlja deset razdelkov. Pesnik se v njih tematsko navezuje na jezik, drevje oziroma rastlinstvo nasploh, predvsem pa na občutje in premišljevanje. Usmerjen je v drugost, ki je večinoma slovo in minljivost, vendar tega dvojega ne obžaluje. Pesmi lahko beremo tudi kot utrinke med molitvami. Med pesniške liste je vstavljen pavspapir, ki poudarja pomen in vtis prosojnosti. Omogoča premor, dih in vmesnost. Uspešen umetniški vtis daje naslovnica z detajlom slike Ivana Groharja Štemarski vrt. Ujema se s sprehodom po zbirki in je v diametralnosti z belino listov in pesniških podob. Filigransko odmerjeni verzi tako delujejo kot prosojnost misli, občutij in vpogledov skozi celotno poezijo. Minljivost je neizogibna, a jo Senegačnik omili, pri čemer pa ne gre za vdajo ali stremljenje k večnemu življenju. Za vedno je nebo, ne človek, piše: »V protoplazmo zgneteno nebo. / Ki diha v večerno meglo / brez konca.« Senegačnikove Prosojnosti se neposredno soočajo z minljivostjo življenja bližnjih, z minevanjem dneva in zavedanjem človekove smrti. Ta slovesa so tiha in spokojna, skorajda preveč sprijaznjena glede na zapisano. Poezijo o tematiki smrti stapljajo življenjski reki, nauki in misli. Pesnik ob tem ne išče izgubljenih, zamujenih trenutkov, vse je proces, začetek in konec. Senegačnikove podobe se razlivajo in prefinjeno zamrznejo v času, kot da je to poanta uzrtja v danem trenutku. Kajti sprejeti je treba danost in ji zreti v oči, dokler lahko. Kljub bolečini pesnik ne posega z ostrino, temveč s prav posebno mehkobo. Kot da pesmi izražajo streznitev o koncu, ki v osnovi pomeni samo prehod in nov sij. V nenaslovljeni pesmi iz cikla Reže lahko dobimo odgovor na marsikatero življenjsko vprašanje: »Kakšna ljubezen / je uročila / naše oči, / da strmijo, / do smrti strmijo / v ta zastor iz minule svetlobe?« Minevanje je druga stran in druga stran je bivanje. Nič skrivnostnega ni v tem. Senegačnikova prejšnja zbirka Pogovori z nikomer je dajala vtis o večnosti, na primer glasbe, v zbirki Prosojnosti pa smo v živem primežu razmisleka o zdaj in tukaj, ki ga ne bo več ali ga že ni. Pesmi so trenutki molka, sprehoda po naravi in njeni lepoti, sosledja bližine in izgube. Vmes pa sine čas, ki ga je avtor strnil v zrenja in dotike. V tej poeziji je veliko življenjske lepote, ki pa zna biti nedoumljiva: »Še dneve in tedne / v glinenih lončkih gnezdi otroštvo, / kot brezimni sij resničnejših svetov, / zaupno, zanesljivo znamenje / nerazrešljivega pomena.« Včasih je treba ujeti tudi tisto, kar je nedoumljivo.

Petra Meterc se je pogovarjala z litovsko režiserko Saule Bliuvaite; njen film Strupeno smo si lahko ogledali na Liffu, poleti pa je na 77. filmskem festivalu v Locarnu osvojil veliko nagrado, zlatega leoparda. V igranem filmu, ki je avtoričin celovečerni prvenec, spremljamo najstnici iz ekonomsko opustošenega litovskega mesta, ki upanje za pobeg iz svojega okolja vidita v avdiciji lokalne manekenske šole. Bere Ajda Sokler, ton in montaža Robert Markoč. Foto: https://liffe.si/sl/filmi

Karierna pot jo je vodila od terenske do muzejske arheologinje in od pomočnice kuharja do vodje srednjeveške kuhinje na Danskem. Vmes je odkrivala prehranske navade in kulinarično ponudbo koliščarjev, starih Rimljanov, Vikingov, pa tudi srednjeveške jedi in mojstrovine izpod rok meščanskih kuharic 19. stoletja. Zdaj Polona Janežič s kulinaričnimi delavnicami in fotografijo predstavlja arheološko, etnološko in kulinarično dediščino širši javnosti, organizira dogodke z zgodovinskimi jedilniki in mnoge navdušuje tudi na svoji spletni strani in družbenih omrežjih.Več na Obujeni okusi. 

Piše Majda Travnik Vode, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Poezija Petre Koršič je glede na trenutne produkcijsko-recepcijske okvire skorajda neobičajno odmevna, saj sta bila tako njen prvenec Furlanka je dvignila krilo kot njena druga zbirka Bog z mano ponatisnjena, pesmi in cikli iz obeh zbirk pa se še vedno pojavljajo kot integralni deli različnih, večsmerno zasnovanih multimedijskih predstav ali kot predloge za skladbe oziroma izhodišča glasbenih, zvočnih in likovnih interpretacij. Avtorica, med drugim prejemnica letošnje Stritarjeve nagrade in ena naših najbolj izkušenih koordinatork in moderatork pesniških dogodkov, namreč nenehno raziskuje možnosti povezovanja poezije z drugimi umetnostnimi zvrstmi in komunikacijskimi nivoji in tudi v klasični knjižni obliki domiselno uporablja najrazličnejša izrazna sredstva in načine, s katerimi želi doseči, da bi poetični 'material' preniknil v prejemnika na več ravneh – čutni, čustveni in spoznavni. V Zlatem jajcu tovrstne učinke med drugim izzove zlasti z drznimi, likovno nazornimi tipografskimi postavitvami pesemskih besedil, močno simbolno podloženo uporabo matematičnih znakov za označevanje posameznih ciklov, pa tudi s svojevrstnim 'recikliranjem' oziroma prestavljanjem, (včasih tudi spreminjanjem) pesmi iz prejšnjih zbirk v nov kontekst, s čimer nadgrajuje, dopolnjuje ali celo popolnoma spreminja njihov prejšnji domet in sporočilo. Takšen primer revitalizacije oziroma predrugačenja je pesem o reki Ter, ki jo izvirno najdemo že v prvi zbirki, v Zlatem jajcu pa jo je pesnica razširila v skoraj celoten cikel. S kronološkega vidika lahko opazimo, da je Petra Koršič svoj današnji radikalni in izvirni avtorski koncept razvila precej hitro, saj je za prvo zbirko, Furlanka je dvignila krilo, značilna še skoraj popolnoma konvencionalna notranje- in zunanjeformalna ureditev in je njeno težišče trdno zasidrano v vsebini oziroma izpovednosti; morda lahko nekakšen zametek nadaljnjega razvoja zaslutimo le v številnih enjambementih. Vsaka naslednja zbirka pa nato pomeni velik korak k postopnemu izravnavanju specifične teže vsebine in oblike, z jasno razvidnim namenom sinergije in potenciranja umetniškega učinka. Zbirka Zlato jajce nedvomno pomeni vrhunec tovrstnega pesničinega prizadevanja, saj v nobeni od prejšnjih zbirk ̶ niti v prav tako letos izdanih Cipresah ̶ svoje poezije ni poskušala plasirati skozi toliko različnih čutnih in kognitivnih kanalov. Preseneti že prvi taktilni stik z zbirko, saj se knjiga zaradi posebne usnjate teksture platnic bralcu, takoj ko jo prime, čvrsto zasidra v dlaneh in tako poudari svojo prezenco. Takoj nato pogled na naslovnici posrka reprodukcija slike Aleksija Kobala z naslovom Möbius. Möbius je bil nemški astronom in matematik s srede 19. stoletja, ki je raziskoval površine in krivulje, med drugim neorientabilne ploskve, kakršna nas (verjetno) pričaka na naslovnici Zlatega jajca. Fascinacija očesa oziroma zapeljevanje pogleda se nadaljuje v notranjosti z naslovi petih pesemskih ciklov: BITI, GOLO, ZLATO JAJCE, NASELI ZNOVA, DROBNI TISK. Kot na koncu pripiše avtorica, nanizani naslovi tvorijo samostojno pesem in »konkretno ter simbolično zlato jajce«. Prvi cikel z naslovom Biti opeva reko Ter: »Doma sem v furlanski nižini / sem / prod / kamenček ob kamenčku / name sije / sonce / in sem / suha / struga / reke / ki je ni / sem beseda / rečno dno / brez vode«. Tudi skozi drugi cikel, Golo, se večinoma razpredajo drobne verzne vinjete o vodi, morju, dežju, vetru in drevesih, vmes pa se, morda že kot napoved naslednjega cikla, pojavi motiv zlatega jajca, pri čemer je besedna zveza sugestivno oblikovana in natisnjena v obliki jajca oziroma pravilnega ovala. V osrednjem in motivno-tematsko najbolj zgoščenem oziroma gostobesednem ciklu Zlato jajce avtorica subtilno tematizira ljubezensko tematiko, zbliževanje, ljubljenje, bližino, besede, telo, jezik (kot telo in besedo), vendar je človeška bližina tesno prepletena z bližino morja, druge vode in drevja: »Stečeta / dva / potoka / na / prsih / se / riba / stare / madeže / dviga / se / drevo / z izruvanimi / koreninami /«. V primerjavi s tretjim sta četrti in peti cikel Naseli znova in Drobni tisk vnovič bolj abstraktna, redkobesedna in eksperimentalna, saj pesmi, v katerih je polno praznih mest, presledkov in zamikov, pogosto spominjajo na tradicijo modernistične poezije. Vmes nekajkrat zablisne arhetip Tomaža Šalamuna, še določneje pa lahko razberemo poetiko konkretne poezije. Vendar je - tako kot piše tudi Ingrid Mačus, avtorica spremne besede in skladateljica, ki redno sodeluje s Petro Koršič pesnica še bolj kot raziskovanju poetičnega potenciala skozi konkretno obliko v Zlatem jajcu želela raziskovati »pesniško ekologijo, ekonomičnost izraza in vlogo tišine v poeziji«. Ravno to potrjuje pesem številka 54, ki bi jo lahko imeli za programsko in je tudi nasploh ena najbolj uspelih pesmi v zbirki: »Naj besede / ostanejo / tik / pred / pragom / se vernik / sezuje / varčuj / v popolni / (ne) gotovosti / uporabi / besede«. Pesniška tišina in molk, ki se v pesmih fizično pojavljata v svojih grafičnih oziroma tipografskih ustreznicah kot presledek, razmik, dvojni razmik, oklepaj, črtica, pike itd., sta integralna ustvarjalna principa te zbirke, s čimer je pesnica nemara dosegla najbolj popolno ravnovesje oblike in vsebine do sedaj. Molk in tišina paradoksalno sodelujeta pri porajanju obojega – oblike in vsebine. Osupljivo je opazovati, kako prefinjen in daljnosežen učinek pesnica izvabi iz svojih pesmi s preprostimi sredstvi, na primer s presledkom ali zamikom verznih vrstic. Vsak tako vzpostavljen prazen prostor je kot odprto okno, skozi katerega zavejejo svežina, nedorečeno in sublimno. Prazen prostor nenadoma ni več prazen, ampak se v njem nabere največ vsebine. Zbirka Zlato jajce izzveni kot svojevrsten pesniški celostni projekt, neorientabilna in neulovljiva kot Möbiusov trak ali jajce, v vse smeri – oziroma v vsemirje ̶ razlivajoča se in vse stvarstvo vabeča struktura, katere eden najpomembnejših sestavnih delov je ̶ pomenljivo ̶ tišina.

To je jed, ki jo sestavimo iz dušenega zelja in posebej skuhanih domačih testenin. Zelje je lahko rdeče ali belo ali pa mešano. Narežemo ga na krpice oziroma kvadratke, posolimo dodamo malo kumine in ga pražimo na čebuli. Vmes mešamo in pokrito dušimo, nežno popramo, ob koncu dušenja zelja dodamo še kislo jabolko. Zelje bo za polovico upadlo. Posebej pripravimo domače testenine. Iz moke in jajca naredimo testo za rezance, mora biti krepko, trdo. Razvaljamo ga, kot za široke rezance in te trakove potem razrežemo na kvadratke oziroma krpice (bleke). Al-dente jih skuhamo v vreli slani vodi, takoj odcedimo in zamešamo v pripravljeno zelje.

Zdravo. Kaj se zgodi, če pridejo statistik, numerolog in astrolog v bar? Skoraj zagotovo nova epizoda našega malega podkasta, v kateri bi našli odgovor, kdaj objaviti ta podkast, da bo z vidika številk najbolje. Obujamo tudi spomine na Velo gospo, Gibonnijev hit Cesarica (ki ga je napisal za Oliverja) in se spet komaj dotaknemo 3. poglavja 6. knjige, že šestič o njem ne govorimo dlje kot šest minut. Vmes pa o metalskih urah, ukrepih, Peli izvede prvo kitico bodoče popevke Morje cveti, ki bo do konca 6. sezone najbrž napisana do konca in si jo boste lahko naslednje prepevali v vseh kampih v Istri, najbrž pa tudi širše. Tudi: komad tedna imamo. In en citat za v knjigo.

Zdravo. Poslovite se od zmajevega zadaha, luknjastega spomina, moralnega in navadnega mačka, metod, ki ste upali, da bodo delovale, in ste bili vsakič razočarani, ker niso. Ne trepetajte že en dan prej, kaj bo dan potem, kajti tokrat najdemo revolucionarno zdravilo za mačka, ki zares deluje. Res, obljubimo. Ker se ta teden že kar vleče in ker je četrtek še daleč, kaj šele #pintfriday. Vmes se posvetimo socialnim stanovanjem v elitnih soseskah, ugotovimo, da je Šiška novi Manhattan in da smo pravi kavč ekonomisti. Spomnimo se tudi na čajne bogate, alkohol, slabe novice in se po nekem čudnem naključju tudi (res zelo malo) pogovarjamo o 6. knjigi in nje 1. poglavju. Aja, gospod z brado in rdečo kapo je bil tudi med nami, ker je prišel preverit, če se držimo prvega pivskega pravila (najboljše pivo je zastonj, drugo najboljše pivo je mrzlo pivo).

Zdravo. Tokrat se je zgodilo to, česar smo se najbolj bali. Zgodilo se je tisto, za kar smo bili sveto prepričani, da se ne bo. Izgubili smo epizodo. Šla je v večna podkasterska lovišča. Prišlo je namreč do nesreče. Računalnik je imel pomembnejše opravke in tako je šla skoraj cela epizoda neznano kam. Pri vsemogočnem Bobu, zakaj? Ko smo jo posneli v drugo, je šlo, a je bilo zelo težko. Kdo je bil najbolj razvran … boste slišali v drugem poizkusu snemanjea epizode. Če se bomo prevečkrat spomnili na dejstvo, da smo izbrisali skoraj "cel take", kot se reče v lepi slovenščini, potem je to zato, ker je bila bolečina res močna. Za morebitno trpljenje se že vnaprej … opravičujemo za vse nevšečnosti. Vmes smo prvih dvajstet minut izgubljene epizode našli in prvi del objavljamo kot bonus. Celotno izgubljeno epizodo lahko slišite naše podpornice in podporniki ta teden v bonus epizodi, … ostali pa, enkrat ko jo objavimo.

Janina Kos je uveljavljena prevajalka iz francoščine in španščine. V njenem opusu najdemo več kot dvajset prevedenih knjig, večinoma romanov najvidnejših sodobnih francoskih pisateljev, kot so Hervé Le Tellier, Maylis de Kérangal ali Yasmina Reza. Vmes najdemo dela dokumentarne literature, kot je na primer knjiga Žvižgači Florence Hartmann in tudi poezije Luisa Chavesa in Raúla Zorite. Za prevod romana Anomalija Hervéja Le Tellierja), Goncourtovega nagrajenca, je dobila Janina Kos lani Nodierovo nagrado za najboljši prevod iz francoščine. Anomalija je privlačno, zanimivo branje o nenavadnem dogodku, anomaliji v vesoljnem redu, ki zamaje življenje 243. potnikov na letalu iz Pariza v New York. V besedilu najdemo številne osebe, različne žanre, pogoste navedke iz drugih besedil, saj si je Hervé Le Tellier kot je sam povedal, roman zamislil kot večplastni pisateljski izziv. Je namreč predsednik društva OULIPO. Člani si prizadevajo ustvariti dela z uporabo omejenih tehnik pisanja in s tem doseči poseben učinek. Le Tellierju je to uspelo, saj je roman Anomalija preveden v več kot 40 jezikov in je velika uspešnica. Na Slovenskem ima za zanimivo bralsko izkušnjo zasluge Janina Kos.

Zdravo! Tokrat v predigri debatiramo o tem, če so živali primerno darilo in opozorimo, da jih ne tlačite v škatlo, tudi če jo boste dali za darilo. Ugotovimo, da bi si Snoop Dogg zaogotovo omislil vodno posteljo z zlatimi ribicami, če bi le zvedel za to briljantno idejo. Po nekem nič kaj čudnem naključju je komad tedna ne Snoop Doggov, ampak Dr. Drejev štiklc, katerega soavtor pa je tudi Snoop Dogg. V 19. poglavju se posvetimo problemom, ki jih imata Artur in Ford pri tem, da bi zajahala čistonavadno govedo in izkaže se, da je tudi brisača premalo, da bi pomagala. Vmes se spomnimo na čistonavadnega voznika električnega skiroja, ki po Šiški vozi več kot 70 km/h brez čelade in smo navdušeni nad Bargijevo prijavo. Tudi na risanko, na katero smo se že spomnili, se spomnimo, za vsak slučaj pa se spomnimo tudi na drugo.

Dobrodošli v čudovito ekscentrični innepredvidljivi svet slovenskega predvojnega nogometa! Bizarnih zgodb v predvojnem slovenskem(in jugoslovanskem) nogometu nikoli ne zmanjka. Tudi tokrat vam bosta TimDobovšek in Miha Zupan ob pomoči našega predsednika Mateja Klinca Klinotapostregla z zvrhano mero nenavadnih in zabavnih štorij iz prve polovicetridesetih let dvajsetega stoletja. Slišali boste o tem, kako je bil ZgornjiKašelj za kratek čas center jugoslovanskega nogometa, kako je šlo 1500navijačev Primorja v Zagreb gledat poraz 5:0, kako je Ilirija »zaslepila«madžarske profesionalce, kako so Srbi v Beogradu razbili avtobus nogometaševPrimorja, kako so mariborskemu Rapidu oblasti prepovedale igrati tekme, mu jihnato dovolile in spet prepovedale in kako so se stepli nogometaši Ilirije in I.SSK Maribora. Vmes pa smo uspeli stlačiti še pregled dogodkov v največjihevropskih ligah v tistem obdobju. Tudi če vas zgodovina morda ne zanimapreveč, vam v tej epizodi prav gotovo ne bo dolgčas!

Zdravo. Ker smo ravno v teh časih, se spočetka sprašujemo, kako se mošt spremeni v vino, kaj stoji za to čarovnijo in da je pri nekaterih drugih pijačah treba dosti plesat' okol' soda, da v še ne-alkoholno pijačo stopi tisto božje, kar od pijače človek pač pričakuje. Alkohol, torej. Ugotovimo, da rastemo in da se učimo, najdemo komad tedna in še enega in se po kratkem odvodu do Odiseje 2001 posvetimo poglavju, kjer Vodnik (ptič) razloži Random, kaj je to vzvratno inženirstvo. Tudi o filtrih, generalštabu in Fordu Prefectu je govora. Vmes se spomnimo tudi na dilemo, kaj je vprašanje in kaj je odgovor in ugotovimo da so trenutno vsi božkji operaterji zasedeni.

Zdravo. Začnemo z zelenim prehodom (spet) in se hitro preselimo na Maldive, ter ugibamo kdaj bodo pod morjem, ter kdaj je res “last minute” za obisk Maldivov. Podobno kot v Restavraciji ob koncu vesolja, le da bo potop Maldivov enkraten dogodek, kar pa za dogajanje v zgoraj omenjeno restavracijo ne moremo reči. Ker imamo radi konje (če še niste opazili) predlagamo pot s konjem do Indije in od tam s kajakom do Maldivov. Ideja za naslednjo ekspidicjo Marina Medaka, če nas posluša. V epizodi se posvetimo drugemu delu 15. poglavja 5. knjige, kjer Ford pristane na polički široki samo en čevelj. Vmes omenimo še Camino (spet), klestimo stroške in spoznamo popolne tepce. Proti koncu se spomnimo tudi teve serij, ki smo jih radi gledali, med drugimi tudi serijo Magnum P.I. … in še nekatere. Ne pozabimo omeniti niti Velikega prezračevalnega in telefonskega punta. Naslov, kamor lahko pošljete ⁠⁠⁠razglednice z dopusta, najdete na tej povezavi⁠⁠⁠!

Zdravo. Ta teden obdelamo še epilog 4. knjige in smo tako pri koncu “trilogije v štirih delih”. Ker pa je epilog kratek in precej nenavdušujoč, obdelamo še spremno besedo prevajalca in vsesplošnega hupi fruda prof. dr. Alojza Kodreta, kjer izvemo veliko predlogov za branje oziroma literarnih del, kjer je Douglas najverjetneje iskal in tudi našel inspiracijo za svoj opus. Ker pa smo na koncu trilogije, smo dr. Kodreta prosili, če lahko odgovori na naša vprašanja o življenju vesolju in sploh vsem (oziroma o osamljenosti, robotih in ljubezni), in z veseljem sporočamo, da se odzval in odgovoril na vprašanja: ali smo sami v vesolju

Zdravo. V 42. epizodi 4. sezone ugotovimo, da se dobro blago samo hvali, spomnimo pa se tudi na idejo o prehranskih dopolnilih za ljudi, ki so jih ugrabili vesoljci. Vmes se sprehodimo od Chat GPT-ja preko nigerijskih princev do aviza. V poglavju se posvetimo VHS kasetam in filmom na njih, po nesreči pa najdemo komad tedna, vas povabimo na Discord in se podučimo o najbolj glasbeni ulici v Londonu (Denmark St.), ki je čisto blizu Tottenham Court Road. Ker sta v epizodi omenjena kar dva filma, seveda tudi o filmih, Kubricku in Jugoslaviji ter Kinoteki in najbrž še čem. Za zaključek ugotovimo, da je življenje ... življenje, pač.

V super-volilnem letu 2022 smo se naposlušali obljub, dobili novo vlado Roberta Goloba, prvo predsednico republike Natašo Pirc Musar, nove županje in župane ter odšli na tri referendume v enem dnevu. Vmes smo opazovali razkrajanje zdravstva, vladajoči pa so iskali ukrepe za obvladovanje visokih cen energentov, hrane in storitev. Manjkalo ni niti solidarnosti. Ko je gorel Kras, je Slovenija spet stopila skupaj. Podrobneje se bomo čez dogajanje v Sloveniji v letu 2022 sprehodili z Natašo Mulec in sodelavci.

Zdravo. V tokratni epizodi se za začetek sprašujemo kako hladno bo to zimo, je konec sveta blizu in ugotovimo, da Zemlja bo preživela tudi našo civilizacijo. Se pa sprašujemo “kako je bilo včasih” in kam nas pelje pot “v imenu neustavljivega napredka”. V 14. poglavju 4. knjige Artur kliče v okrepčevalnico, ker … kvarnik! Treba bo poslušati epizodo ali pa prebrati poglavje, najbolje pa kar oboje. Sprašujemo se kdo od voditeljev bo tudi ta teden ostal brez malice in prevoza. In pridemo na briljantno idejo, kako zmanjšati število vozil na cestah: vse, ki pridejo peš / s kolesom / pritečejo ali uporabljajo javni prevoz, bi morala podjetja nagraditi z večjim izdatkom za prevoz. V samem poglavju povemo, da je Artur klical v okrepčevalnico, v kateri je zadel na srečolovu, … spet kvarnik … in se sprašujemo kako najti dekle v mestu, ki ima 9 milijonov prebivalcev. Vmes pride še Vini, Aljo pa se spomni na štorijo z loto listkom iz prejšnjega tedna. P.S.: Tudi na Discordu smo. Klepetajte z nami.

Zdravo. Pred začetkom epizode pošljemo Aljota na osemletno pot okoli sveta. Donacije in druge vrste podpore sprejemamo na hvalazavseribe.si. Kot pravi nesmrtni rek našega prijatelja Dakija: "Ne išči poti, pot bo našla tebe." A ker smo resen podkast odvode daleč od zgodbe Arturja Denta pustimo v nemar, ko enkra zaslišimo avizo. Artur se znajde pred hišo, ki so mu jo pred 8. leti podrli rumeni buldožerji, hiša pa še zmeraj stoji. Celo telefon zvoni v njej, a se le stežka prebije čez goro oglasne pošte in ob vstopu doživi dve presenečenji. Prva je mrtva mačka, druga pa magična posoda (za ribo Babilonko), ker jo zdaj ne bo več potreboval. Mi pa se spomnimo še na dejstvo da rib (in z njimi ribologov) sploh ni, da je vse skupaj nekakšna prevara, ki jo podpira Soros in njemu podobni. Spomnimo se na vremensko poročilo za Jadran in na to, da smo stari. Aljo doda, da sta bila z Jezusom sošolca, Zi pa pripomni: "Spomnim se ga, zmeri je čupo fural." Vmes pa še o Southamptonu (ki ni Southend). In najbrž še čem. Uživajte v preostanku poletja, če ste na dopustu ali če niste več.