Podcasts about vmes

Zdi se, da se je predvolilna kampanja pred parlamentarnimi volitvami že pošteno razvnela, ob tem pa še ni jasno, kako se bo očitkov o konfliktu interesov otresel premier Robert Golob in kako bo na prvaka opozicije Janeza Janšo vplival sedanji sodni proces. Vmes volivce, ki očitno znova čakajo na nov obraz, čaka še referendum o dodatkih k pokojninam vrhunskih umetnikov.Komentirata novinarka Tanja Starič in politični analitik Andraž Zorko.

Poslušalka je sestro prosila za recept za žgance iz pirine moke za dve osebi. Potrebujemo ¼ l (20-25 dag moke), 4 dl vode in ½ žličke soli. Ko voda, ki smo jih dodali sol, zavre, stresemo v lonec moko in pokrijemo. Lahko na sredini z ročajem kuhalnice naredimo luknjo, da bo vrelec prej zajel moko. Tako pustimo dobrih 10 minut. Vmes pripravimo zabelo: pogrejemo ocvirke, olje, zaseko ... Nato vodo odlijemo v drugo posodo. Zabelimo, da zacvrči in z močnejšo kuhalnico zdrobimo dobljeno zmes. Po potem po potrebi prilivamo žgančevko in z vilico do konca zdrobimo v žgance. Na koncu jih lahko še malo zabelimo s suhimi ocvirki. Enak postopek je z belo ali ajdovo moko, le da k ajdovi dodamo še malo (vsaj 2 žlici zvrhani) pšenične moke. Lahko pa v vodo damo kuhati tudi kakšen na listke narezan krompir. Postopek priprave je isti kot prej opisano.

Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušić in Igor Velše. Pesniška zbirka Braneta Senegačnika Prosojnosti se ob drobno nanizanih motivih spušča v globine razmislekov in spoznanj. Pesmi so v svoji izreki še bolj prefinjene kot doslej, ob tem pa so življenjske in otipljive. V zadnji kitici pesmi Prisotnost se subjekt tako vrne v središče razmišljanje in ustvarjanja. »Izčiščen do odsotnosti / se vračaš / kakor smisel / k besedam in stvarem.« Zbirko Prosojnosti sestavlja deset razdelkov. Pesnik se v njih tematsko navezuje na jezik, drevje oziroma rastlinstvo nasploh, predvsem pa na občutje in premišljevanje. Usmerjen je v drugost, ki je večinoma slovo in minljivost, vendar tega dvojega ne obžaluje. Pesmi lahko beremo tudi kot utrinke med molitvami. Med pesniške liste je vstavljen pavspapir, ki poudarja pomen in vtis prosojnosti. Omogoča premor, dih in vmesnost. Uspešen umetniški vtis daje naslovnica z detajlom slike Ivana Groharja Štemarski vrt. Ujema se s sprehodom po zbirki in je v diametralnosti z belino listov in pesniških podob. Filigransko odmerjeni verzi tako delujejo kot prosojnost misli, občutij in vpogledov skozi celotno poezijo. Minljivost je neizogibna, a jo Senegačnik omili, pri čemer pa ne gre za vdajo ali stremljenje k večnemu življenju. Za vedno je nebo, ne človek, piše: »V protoplazmo zgneteno nebo. / Ki diha v večerno meglo / brez konca.« Senegačnikove Prosojnosti se neposredno soočajo z minljivostjo življenja bližnjih, z minevanjem dneva in zavedanjem človekove smrti. Ta slovesa so tiha in spokojna, skorajda preveč sprijaznjena glede na zapisano. Poezijo o tematiki smrti stapljajo življenjski reki, nauki in misli. Pesnik ob tem ne išče izgubljenih, zamujenih trenutkov, vse je proces, začetek in konec. Senegačnikove podobe se razlivajo in prefinjeno zamrznejo v času, kot da je to poanta uzrtja v danem trenutku. Kajti sprejeti je treba danost in ji zreti v oči, dokler lahko. Kljub bolečini pesnik ne posega z ostrino, temveč s prav posebno mehkobo. Kot da pesmi izražajo streznitev o koncu, ki v osnovi pomeni samo prehod in nov sij. V nenaslovljeni pesmi iz cikla Reže lahko dobimo odgovor na marsikatero življenjsko vprašanje: »Kakšna ljubezen / je uročila / naše oči, / da strmijo, / do smrti strmijo / v ta zastor iz minule svetlobe?« Minevanje je druga stran in druga stran je bivanje. Nič skrivnostnega ni v tem. Senegačnikova prejšnja zbirka Pogovori z nikomer je dajala vtis o večnosti, na primer glasbe, v zbirki Prosojnosti pa smo v živem primežu razmisleka o zdaj in tukaj, ki ga ne bo več ali ga že ni. Pesmi so trenutki molka, sprehoda po naravi in njeni lepoti, sosledja bližine in izgube. Vmes pa sine čas, ki ga je avtor strnil v zrenja in dotike. V tej poeziji je veliko življenjske lepote, ki pa zna biti nedoumljiva: »Še dneve in tedne / v glinenih lončkih gnezdi otroštvo, / kot brezimni sij resničnejših svetov, / zaupno, zanesljivo znamenje / nerazrešljivega pomena.« Včasih je treba ujeti tudi tisto, kar je nedoumljivo.

Petra Meterc se je pogovarjala z litovsko režiserko Saule Bliuvaite; njen film Strupeno smo si lahko ogledali na Liffu, poleti pa je na 77. filmskem festivalu v Locarnu osvojil veliko nagrado, zlatega leoparda. V igranem filmu, ki je avtoričin celovečerni prvenec, spremljamo najstnici iz ekonomsko opustošenega litovskega mesta, ki upanje za pobeg iz svojega okolja vidita v avdiciji lokalne manekenske šole. Bere Ajda Sokler, ton in montaža Robert Markoč. Foto: https://liffe.si/sl/filmi

Karierna pot jo je vodila od terenske do muzejske arheologinje in od pomočnice kuharja do vodje srednjeveške kuhinje na Danskem. Vmes je odkrivala prehranske navade in kulinarično ponudbo koliščarjev, starih Rimljanov, Vikingov, pa tudi srednjeveške jedi in mojstrovine izpod rok meščanskih kuharic 19. stoletja. Zdaj Polona Janežič s kulinaričnimi delavnicami in fotografijo predstavlja arheološko, etnološko in kulinarično dediščino širši javnosti, organizira dogodke z zgodovinskimi jedilniki in mnoge navdušuje tudi na svoji spletni strani in družbenih omrežjih.Več na Obujeni okusi. 

Piše Majda Travnik Vode, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Poezija Petre Koršič je glede na trenutne produkcijsko-recepcijske okvire skorajda neobičajno odmevna, saj sta bila tako njen prvenec Furlanka je dvignila krilo kot njena druga zbirka Bog z mano ponatisnjena, pesmi in cikli iz obeh zbirk pa se še vedno pojavljajo kot integralni deli različnih, večsmerno zasnovanih multimedijskih predstav ali kot predloge za skladbe oziroma izhodišča glasbenih, zvočnih in likovnih interpretacij. Avtorica, med drugim prejemnica letošnje Stritarjeve nagrade in ena naših najbolj izkušenih koordinatork in moderatork pesniških dogodkov, namreč nenehno raziskuje možnosti povezovanja poezije z drugimi umetnostnimi zvrstmi in komunikacijskimi nivoji in tudi v klasični knjižni obliki domiselno uporablja najrazličnejša izrazna sredstva in načine, s katerimi želi doseči, da bi poetični 'material' preniknil v prejemnika na več ravneh – čutni, čustveni in spoznavni. V Zlatem jajcu tovrstne učinke med drugim izzove zlasti z drznimi, likovno nazornimi tipografskimi postavitvami pesemskih besedil, močno simbolno podloženo uporabo matematičnih znakov za označevanje posameznih ciklov, pa tudi s svojevrstnim 'recikliranjem' oziroma prestavljanjem, (včasih tudi spreminjanjem) pesmi iz prejšnjih zbirk v nov kontekst, s čimer nadgrajuje, dopolnjuje ali celo popolnoma spreminja njihov prejšnji domet in sporočilo. Takšen primer revitalizacije oziroma predrugačenja je pesem o reki Ter, ki jo izvirno najdemo že v prvi zbirki, v Zlatem jajcu pa jo je pesnica razširila v skoraj celoten cikel. S kronološkega vidika lahko opazimo, da je Petra Koršič svoj današnji radikalni in izvirni avtorski koncept razvila precej hitro, saj je za prvo zbirko, Furlanka je dvignila krilo, značilna še skoraj popolnoma konvencionalna notranje- in zunanjeformalna ureditev in je njeno težišče trdno zasidrano v vsebini oziroma izpovednosti; morda lahko nekakšen zametek nadaljnjega razvoja zaslutimo le v številnih enjambementih. Vsaka naslednja zbirka pa nato pomeni velik korak k postopnemu izravnavanju specifične teže vsebine in oblike, z jasno razvidnim namenom sinergije in potenciranja umetniškega učinka. Zbirka Zlato jajce nedvomno pomeni vrhunec tovrstnega pesničinega prizadevanja, saj v nobeni od prejšnjih zbirk ̶ niti v prav tako letos izdanih Cipresah ̶ svoje poezije ni poskušala plasirati skozi toliko različnih čutnih in kognitivnih kanalov. Preseneti že prvi taktilni stik z zbirko, saj se knjiga zaradi posebne usnjate teksture platnic bralcu, takoj ko jo prime, čvrsto zasidra v dlaneh in tako poudari svojo prezenco. Takoj nato pogled na naslovnici posrka reprodukcija slike Aleksija Kobala z naslovom Möbius. Möbius je bil nemški astronom in matematik s srede 19. stoletja, ki je raziskoval površine in krivulje, med drugim neorientabilne ploskve, kakršna nas (verjetno) pričaka na naslovnici Zlatega jajca. Fascinacija očesa oziroma zapeljevanje pogleda se nadaljuje v notranjosti z naslovi petih pesemskih ciklov: BITI, GOLO, ZLATO JAJCE, NASELI ZNOVA, DROBNI TISK. Kot na koncu pripiše avtorica, nanizani naslovi tvorijo samostojno pesem in »konkretno ter simbolično zlato jajce«. Prvi cikel z naslovom Biti opeva reko Ter: »Doma sem v furlanski nižini / sem / prod / kamenček ob kamenčku / name sije / sonce / in sem / suha / struga / reke / ki je ni / sem beseda / rečno dno / brez vode«. Tudi skozi drugi cikel, Golo, se večinoma razpredajo drobne verzne vinjete o vodi, morju, dežju, vetru in drevesih, vmes pa se, morda že kot napoved naslednjega cikla, pojavi motiv zlatega jajca, pri čemer je besedna zveza sugestivno oblikovana in natisnjena v obliki jajca oziroma pravilnega ovala. V osrednjem in motivno-tematsko najbolj zgoščenem oziroma gostobesednem ciklu Zlato jajce avtorica subtilno tematizira ljubezensko tematiko, zbliževanje, ljubljenje, bližino, besede, telo, jezik (kot telo in besedo), vendar je človeška bližina tesno prepletena z bližino morja, druge vode in drevja: »Stečeta / dva / potoka / na / prsih / se / riba / stare / madeže / dviga / se / drevo / z izruvanimi / koreninami /«. V primerjavi s tretjim sta četrti in peti cikel Naseli znova in Drobni tisk vnovič bolj abstraktna, redkobesedna in eksperimentalna, saj pesmi, v katerih je polno praznih mest, presledkov in zamikov, pogosto spominjajo na tradicijo modernistične poezije. Vmes nekajkrat zablisne arhetip Tomaža Šalamuna, še določneje pa lahko razberemo poetiko konkretne poezije. Vendar je - tako kot piše tudi Ingrid Mačus, avtorica spremne besede in skladateljica, ki redno sodeluje s Petro Koršič pesnica še bolj kot raziskovanju poetičnega potenciala skozi konkretno obliko v Zlatem jajcu želela raziskovati »pesniško ekologijo, ekonomičnost izraza in vlogo tišine v poeziji«. Ravno to potrjuje pesem številka 54, ki bi jo lahko imeli za programsko in je tudi nasploh ena najbolj uspelih pesmi v zbirki: »Naj besede / ostanejo / tik / pred / pragom / se vernik / sezuje / varčuj / v popolni / (ne) gotovosti / uporabi / besede«. Pesniška tišina in molk, ki se v pesmih fizično pojavljata v svojih grafičnih oziroma tipografskih ustreznicah kot presledek, razmik, dvojni razmik, oklepaj, črtica, pike itd., sta integralna ustvarjalna principa te zbirke, s čimer je pesnica nemara dosegla najbolj popolno ravnovesje oblike in vsebine do sedaj. Molk in tišina paradoksalno sodelujeta pri porajanju obojega – oblike in vsebine. Osupljivo je opazovati, kako prefinjen in daljnosežen učinek pesnica izvabi iz svojih pesmi s preprostimi sredstvi, na primer s presledkom ali zamikom verznih vrstic. Vsak tako vzpostavljen prazen prostor je kot odprto okno, skozi katerega zavejejo svežina, nedorečeno in sublimno. Prazen prostor nenadoma ni več prazen, ampak se v njem nabere največ vsebine. Zbirka Zlato jajce izzveni kot svojevrsten pesniški celostni projekt, neorientabilna in neulovljiva kot Möbiusov trak ali jajce, v vse smeri – oziroma v vsemirje ̶ razlivajoča se in vse stvarstvo vabeča struktura, katere eden najpomembnejših sestavnih delov je ̶ pomenljivo ̶ tišina.

To je jed, ki jo sestavimo iz dušenega zelja in posebej skuhanih domačih testenin. Zelje je lahko rdeče ali belo ali pa mešano. Narežemo ga na krpice oziroma kvadratke, posolimo dodamo malo kumine in ga pražimo na čebuli. Vmes mešamo in pokrito dušimo, nežno popramo, ob koncu dušenja zelja dodamo še kislo jabolko. Zelje bo za polovico upadlo. Posebej pripravimo domače testenine. Iz moke in jajca naredimo testo za rezance, mora biti krepko, trdo. Razvaljamo ga, kot za široke rezance in te trakove potem razrežemo na kvadratke oziroma krpice (bleke). Al-dente jih skuhamo v vreli slani vodi, takoj odcedimo in zamešamo v pripravljeno zelje.

Piše Tonja Jelen, bere Igor Velše. Zbirka pesnice Veronike Razpotnik Sršena pičim nazaj ima močno in pretresljivo vsebino. Že njen prvenec izpred dveh let Krekspot na požarnih štengah je bil suverena govorica, v drugi zbirki pa je pesnica naredila še večji čustveni preboj. Še bolj slikovito in neposredno se zrašča z različnimi tematikami, predvsem z analiziranjem odnosov v preteklosti in z nadaljevanjem toksičnosti v odrasli dobi. Pesmi pa ponujajo še veliko drugih, zadnje čase aktualnih družbenih vprašanj. Zbirka ruši časovno linearnost, saj meša zgodnjo odraslo dobo, mladostništvo in otroštvo. Sklop pesmi z naslovom 5, nas denimo vrne v čas petletne deklice in s tem različnih nezdravih dogodkov. Vračanje v spomin z nenehnimi udarci, padci in bolečino je brutalno prepričljivo izrisano. Osnovna premisa vsega je nenehno trpljenje, ki ga pesnica spretno preslikava tudi v druge žive ali pokojne osebe. Ne, to ni zbirka nostalgije po otroštvu, kot ga občuteno in tudi z vidika otroške vihravosti upesnjujeta le malce starejši Tanja Božić in Anja Grmovšek Drab. Pri dekliški subjektki Veronike Razpotnik so doživljaji drugačni, polnijo se s slabim in disfunkcionalnim. A prav s tem buliteljstvom se izrisuje eno od možnih otroštev, ki pa je večkrat prikrito in se o tem ne govori. Veronika Razpotnik v pesmih poudarjeno ruši posploševanje o srečnem in brezskrbnem otroštvu družin, tudi velikih. Pri tem tuje misli ponazarja s kurzivo, kar je ena od posebnih vizualnih značilnosti pesmi. Skoraj odrasla subjektka se v skoraj vrtoglavem času znajde v porušenih odnosih, kakršni se pogosto končajo s samomori. Te pesmi so med najbolj pretresljivimi. Izgube in oddaljenost od bližnjih subjektka doživlja vse teže: »razdalje glodajo«. Zbirka je namreč kot analiza razmerij. Družbeno in intimno je kritična do homofobije, vojne, sploh do kakršnega koli nasilja. Vendar kot je bil že prvenec poln obratov, se tudi tukaj bralci znajdemo na vrtiljaku. Subjektka se tudi sama vse bolj utaplja v številnih eskapizmih. Sočen in neposreden jezik je v skladu z občutenjem in situacijami. To pač ni poezija sprenevedanja in olepševanja. Avtorica se igra z tudi imenom, kot je Alex. Trans- oziroma nebinarnost se pojavlja tako v ljubezenskem kot prijateljskih odnosih. Ti so lahko tudi na daljavo bodisi zaradi študija ali bolezni. Prav na bolezen se nanaša najbolj osebna in tudi najbolj tenkočutna pesem v zbirki, namenjena Špeli. Pesem se v marsičem razlikuje od drugih, v njej se pesnica z veliko sočutja in nežnosti sooča s kruto boleznijo mlade prijateljice. Zbirka Sršena pičim nazaj je jasno sporočanje o številnih oblikah nasilja, tudi samopoškodovanja, o ukalupljanju in usidranosti ženske, prostovoljnih smrti in nenehnih čustvenih odtegljajih. Vmes pa je vendarle svet, ki subjektko odrešuje vsega slabega. A še vedno se mora vračati nazaj – v slikovitost sivine, prepričljivo primerjane z negativnimi glodavci in drugimi škodljivci. Zbirka Veronike Razpotnik Sršena pičim nazaj več kot uspešno kaže na anomalije živega. Ironično je sicer na koncu pesem z naslovom Pasivistka, ki skorajda zavrne oznako o delnem aktivizmu in ozaveščanju v zbirki.

V tokratni oddaji podkasta Odprto gostimo Ano Kreč in Jureta Hrovata, mednarodno priznana arhitekta ter ustanovitelja arhitekturnega biroja Svet vmes, ki je bil ustanovljen kot neformalni arhitekturni kolektiv z namenom, da skozi svoje prostorske posege preizprašuje in poudarja oblikovni, socialni ter pedagoški potencial vmesnih prostorov v izobraževalnih ustanovah. Skozi dolgotrajno opazovanje in postopne intervencije v biroju preučujejo obstoječe, zanemarjene, propadajoče, notranje in zunanje vmesne prostore ter jih preoblikujejo v prostore dogajanja, udobja, interakcije, pogajanja, navdušenja in umika. S tem opozarjajo na lepoto in pomen vmesnih, pogosto dvoumnih con v šolski arhitekturi. Čeprav je kolektiv po več kot desetletju delovanja prerasel v arhitekturni biro ter razširil svoje področje dela tudi na druge javne objekte in prostore, je ostal zvest svojemu prvotnemu poslanstvu. Vmesna cona ostaja v središču njihovega arhitekturnega pristopa – bodisi v oblikovanju, bodisi v posredovanju med številnimi deležniki, ki sodelujejo pri oblikovanju javnih prostorov. V podkastu smo se pogovarjali o zanimanju za vmesne, pozabljene prostore, modelu raziskovanja le teh ter njihovem preoblikovanju v kakovostnejše prostore mnogoterih vsebin. Sogovornika sta predstavila, kako se lotevajo projektov različnih meril in s kakšnimi izzivi se pri tem srečujejo predvsem v okvirih slovenske zakonodaje in razumevanja sodobnega pedagoškega prostora. Prisluhnite podkastu Odprto!

Zdravo. Kaj se zgodi, če pridejo statistik, numerolog in astrolog v bar? Skoraj zagotovo nova epizoda našega malega podkasta, v kateri bi našli odgovor, kdaj objaviti ta podkast, da bo z vidika številk najbolje. Obujamo tudi spomine na Velo gospo, Gibonnijev hit Cesarica (ki ga je napisal za Oliverja) in se spet komaj dotaknemo 3. poglavja 6. knjige, že šestič o njem ne govorimo dlje kot šest minut. Vmes pa o metalskih urah, ukrepih, Peli izvede prvo kitico bodoče popevke Morje cveti, ki bo do konca 6. sezone najbrž napisana do konca in si jo boste lahko naslednje prepevali v vseh kampih v Istri, najbrž pa tudi širše. Tudi: komad tedna imamo. In en citat za v knjigo.

Piše Veronika Šoster, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Iztoka Osojnika najbolj poznamo po poeziji, izdal je že več kot trideset pesniških zbirk, a tudi proza mu ni tuja, nazadnje smo lahko brali knjigo kratke proze Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcãa. Je začetnik vrste umetniških gibanj in nenehen hodec po obrobju, kjer njegova neverjetna ustvarjalna energija brbota in se bohoti brez raznih zunanjih omejitev. Znan je po medbesedilnosti in raztegovanju okvirjev, zato ne preseneča, da se je tokrat podal v vode vohunskega romana in ga napisal čisto po svoje. Roman Vohun nas vodi v skrivnostni svet Amisa Kosygina. Nanj prvič naletimo v trenutku, ko si nekaj zapisuje v svoj vohunski notes, zato si lahko mislimo, da se bo zgodba nadaljevala v smer vohunskih operacij, skrivnih sporočil in razkritih zarot, kar sicer se, a nikakor ne tako kot v klasičnem vohunskem romanu. Avtor namreč začne nagovarjati bralca oziroma bralko in se sproti odloča, kam bo zapeljal pripoved, obenem pa vohunjenje prepusti kar bralki, ki je tako ali tako najbolj zavzeta opazovalka dogajanja v romanu. Ali pa morda ravno on vohuni za bralko? Ta obrat je sicer napovedan že z naslovnico, kjer je nekaj črk avtorjevega imena obrnjenih na glavo, pa tudi s tonom pripovedovalca, ki je hudomušen in razigran in se zagotovo ne boji satire. Pri nas seveda že imamo poskuse satiričnega vohunskega trilerja, serijo o Spencerju S. Spencerju Jureta Godlerja, vendar je Osojnikov Vohun nekaj povsem drugega, izziv za literarne sladokusce in vse, ki se ne bojijo nevidnega črnila v nobeni obliki. Vohun pisatelju že takoj uide izpod nadzora, da ga mora zasledovati po ulicah, tačas pa nas vpeljuje v politične zarote in družbene analize najbolj pritlehnih vzgibov človeštva. Čakajo nas gosti in divjajoči odstavki in razmisleki o svetu, ki nas obkroža. Pripovedovalec pripoveduje o temah, kot so gentrifikacija, izkoriščanje delavstva, uničevalnost korporacij, onesnaževanje okolja, umetna inteligenca, komentira pa jih izvirno in neobremenjeno z raznimi sodobnimi agendami in trendi. To ni svet, ki bi nam bil odmaknjen, pravi Osojnik. Ko tako našteva razne dogodke in anomalije notranjega sveta romana, je, kot da bi brali rahlo izkrivljene novice – čeprav gre za pretirane dogodke in navidez šokantne naslove, ni to zares nič takega, vse se je že zdavnaj nagrmadilo na nas, blažene naivnosti o svetu je konec. Lahko vohunski roman sploh še obstane v takem kaosu in splošni informiranosti, ki je seveda tudi dezinformiranost? Vse to obravnava Osojnik, ki se ne ustavlja prav pogosto in ki mu sploh ni treba zajeti sape. Vmes sicer komentira, da so njegovi stavki zmršeni in da se bo moral malo tudi držati nazaj, zaveda se, da bralko obremenjuje z obilico podatkov, pa vendar mora naprej, da se vohun ne izmuzne. Kljub vsemu se Osojnik prepogosto zaplete v zastranitve, kar sicer tudi sam opazi in komentira, pa vendar bi si želela malenkost jasnejšo rdečo nit osnovne zgodbe, četudi je metazgodba. Poleg nenehnih pisateljevih komentarjev in prebijanja fikcijskih okvirjev zgodbe naletimo tudi na ogromno aluzij na literaturo in popkulturo, a so nekatera domača imena le rahlo spremenjena, da še vedno ostanejo prepoznavna. Zaradi tempa in politično nabite vsebine imamo ves čas občutek, da sedimo na sodčku smodnika, ki bo zdaj zdaj eksplodiral. Sočen in bogat jezik torej teče kot namazan, dogajanje pa je obloženo s podobami vohunskega sveta, ki se kar krešejo med sabo; imamo tajna obvestila, vohunske kanale, likvidacije, zarote. Osojnik vohunski poklic opisuje žmohtno in vabljivo, čeprav je usodno prepleten z vladnimi spletkami, žvižgači, javno moralo in še čim. Poklic, ki je v svojem bistvu politični, a se ga predvsem zaradi popkulture ves čas romantizira, kot da naj bi imel vohun neko višje poslanstvo, avtor postavlja v kontekst – gre za odposlanca, ki vohuni za nekoga, čigar morala je lahko več kot vprašljiva. Kje je torej pripadnost, kje integriteta in zvestoba? Kljub povedanemu pa ves čas opozarja, da to ne bo čisto pravi vohunski svet: »Upam, da je bralka do sedaj ugotovila, da to ne bo kaj prida vohunska zgodba. Tu ne bomo izvedeli nič o vohunih ali celo o napetih in zapletenih podvigih, v katerih je ta ali oni vohun svoje delo opravil z odliko ter svoji državi omogočil zmago tako na bojišču kot na diplomatskem parketu. […] Konec koncev gre za literaturo, karkoli že to pomeni.« Zazdi se, da tale vohun deluje pod pretvezo pisatelja, ali pa tale pisatelj pod pretvezo vohuna vohuni za nami. Kaj bo potem z vsem tem znanjem vendar ušpičil? Pripovedovalec opozori, da je treba delovati oprezno, kar zveni nadvse ironično, in kaže na samobitnost teksta, zaradi katere smo, vsaj tako se zdi, sploh tukaj. Vseeno nas v drugi polovici knjige popelje na izvirno vohunsko operacijo, skrajno tajno nalogo, ki pa jo mora opraviti kar pripovedovalec sam. Ko odnese smeti, namreč najde kuverto z navodili za vohunjenje na knjižnem sejmu, ki pa se hitro sprevrže v veliko bolj samonanašalno zadevo, kot bi si sprva mislili. Ko se nova velika vohunska uganka razreši in je misija – po Osojnikovo, seveda! – opravljena, sledi že nova, ki jo lahko razreši samo še vohunska beležnica gospoda Kosygina. Ki je verjetno obenem kar tale roman, ki je hkrati verjetno vohunsko poročilo o svetu, kjer po pripovedovalčevih besedah pustoši »hegemona globalna militaristična in merkantilna politika«. Kakšno mesto in vlogo ima v takem svetu še literatura in kaj vendar počne jezik, pa je tisto glavno, s pravim črnilom zapisano vprašanje.

Čebulo je dobro narezati z nožem (boljše kot na multipraktik, ker se preveč zmečka in naredi več soka), potem pa jo pražimo na domači svinjski masti. Vmes jo posolimo in pomešamo, da se enakomerno popraži. Med tem ogrejemo kozarce za vlaganje. Lepo praženo čebulo (ko ima svetlo rdečo barvo) z žlico naložimo v kozarce, na vrhu naj bo nekaj milimetrov maščobe (tisto, kar je ostalo od praženja). Nato kozarce dobro zapremo, pokrijemo z brisačo ali odejo.

Piše Tonja Jelen, bere Lidija Hartman. Pesnica, scenaristka, glasbenica in pisateljica Cvetka Bevc se posveča raznovrstnim temam – tabujem, prezrtim in zgodovinskim osebam in ranljivosti. V romanu Sara, ples in roža se ukvarja s številnimi kompleksnimi vprašanji in jih osvetljuje iz več vidikov. Delo se posveča najrazličnejšim teminam človeka in krutim zgodovinskim dejstvom, pa vendar iz njega vejeta tiho upanje in nenehna sla po življenju. Kljub poetičnemu naslovu in občasno tudi jeziku to ni roman, ki bi nas pustil sanjariti. Že na začetku avtorica začrta kar nekaj travmatičnih zgodovinskih dejstev. Sintetično-analitična pripoved izhaja iz dogajanja med drugo svetovno vojno in letalske nesreče na Korziki. Pri tem se zgodbe vseh likinj in likov premišljeno prepletajo, prekrivajo in sestavljajo. Osrednje mesto imajo ženske – avtorica jih psihološko in sociološko dodobra predstavi, pozorna je na njihov razvoj in izbire poti ter na okolje, iz katerega izhajajo in v katerem živijo, ter opozarja na njihovo šibkost v primeru nasilja, o čemer je na primer pisala že v romanu Ptiči. Kljub temu pa jih Cvetka Bevc prikazuje kot polnomočne ženske, ki v življenju morajo ostati trdne. Justina, Magdalena in Bruna se spretno upirajo stereotipom o moški nadvladi in postopoma se izrisujejo podobe žensk, ki so bile med vojno sposobne skrbeti za druge, jih negovati in delati. Pa tudi ljubiti. Kajti ljubezen je med vojno drugačna. Lahko je tudi kaznovana. Vmes se ves čas pojavljajo preizkušnje. Brusijo predvsem Justino in jo skorajda spravljajo v norost, saj se nenehno sooča z izgubami, a jo tudi vedno znova vračajo v življenje – roman je polnokrvno postavljen v različna obdobja. Zanimivo mesto imajo Justinina hči in vnukinji, ki pa so v primerjavi s prej omenjenimi ženskami manj uresničene, izpopolnjene in svobodne. Pri tem je prefinjeno predstavljen in premišljen tudi vidik feminizma. Premišljena je tudi izbira imen potomk, torej Zarje, Marte in Sare. Prav slednja je tista, ki bi lahko prinašala novo sporočilo in upanje. Tudi zaradi rož in njene preproste vere v življenje. Kaj pa nas drugega vodi v življenje, če ne strast in drobec naivnosti? Jezikovno zelo dodelan roman Sara, ples in roža teče na več ravninah, pri čemer ne zanika niti zaklinjanja, urokov, modrosti različnih ljudstev in (slovenskih) pregovorov. Tudi zaupanja v slaba občutenja ne. Kar nekaj misli v romanu si je vredno izpisati, saj so lahko bogato vodilo ali napotek za življenje. Z romanom Cvetka Bevc tudi ponazarja, da ni vse v znanosti, pač pa tudi v občutjih in (temnih) silah. Te so nenehno na preži in nas begajo ali usmerjajo po najrazličnejših poteh. Osnova vsemu pa je življenjski krog, tako ljudi kot tudi rož. Pisateljica je lepoto narave, plesa in jezika spretno prepletla z manj prijetnimi dogodki, a prav lepota bivanja se pogosto pojavlja v finih detajlih in v nekaterih likih vzbuja eros in upanje. Med pripovedjo o dogajanju se občasno pojavljajo monologi pisateljice. Pojasnjuje, kje piše in kdo ji pripoveduje. To deluje kot delovni proces in tudi sam roman bi lahko razumeli kot študijo ljudi, ki se po nekem ključu razdružijo in na koncu spet srečajo. Upoštevanje zgodovine in povezanih vprašanj ter natančni opisi krajev so kot stvarnost oziroma tekstura, na kateri teče zgodba. Pri tem je s posebno simboliko srečevanj in globokim pomenom izrisana podoba Ljubljane, zlasti glavne železniške postaje. Sara, ples in roža je obširen roman, ki se študiozno loteva tudi motiva Lepe Vide, trgovanja s človeškimi organi, izkoriščanja, razmerja med podeželjem in mestom, genskih bolezni in drugega. Cvetka Bevc je napisala odlično delo, ki se ne nazadnje ukvarja z življenjem. Pomislimo, kaj vse se lahko skriva za podobo likinje, ki jo naključno srečamo v manjšem mestu? Niz odločitev, dogodkov, trpka usoda …, torej življenje.

Od Žalca do Rogaške Slatine čez drn in strn. Vmes so kolesarji zavili na Celjsko kočo in se soočili z nemalo strmimi "hupserji" proti Rogaški. Off road, padci, zmage in vse ostalo vmes. Prisluhni! Disko grupo poganja Nduranz

Zdravo. Poslovite se od zmajevega zadaha, luknjastega spomina, moralnega in navadnega mačka, metod, ki ste upali, da bodo delovale, in ste bili vsakič razočarani, ker niso. Ne trepetajte že en dan prej, kaj bo dan potem, kajti tokrat najdemo revolucionarno zdravilo za mačka, ki zares deluje. Res, obljubimo. Ker se ta teden že kar vleče in ker je četrtek še daleč, kaj šele #pintfriday. Vmes se posvetimo socialnim stanovanjem v elitnih soseskah, ugotovimo, da je Šiška novi Manhattan in da smo pravi kavč ekonomisti. Spomnimo se tudi na čajne bogate, alkohol, slabe novice in se po nekem čudnem naključju tudi (res zelo malo) pogovarjamo o 6. knjigi in nje 1. poglavju. Aja, gospod z brado in rdečo kapo je bil tudi med nami, ker je prišel preverit, če se držimo prvega pivskega pravila (najboljše pivo je zastonj, drugo najboljše pivo je mrzlo pivo).

Sinolog, ki je v mladosti prepotoval svet, se potem kot ekonomist zaposlil v izvršnem svetu socialistične republike Slovenije, nekaj tednov po Maovi smrti pa odšel živet na Kitajsko in na koncu postal eden od ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakultetiZaslužni profesor dr. Mitja Saje je ekonomist in sinolog, soustanovitelj Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter naš največji poznavalec zgodovine Kitajske in kitajskega ekonomsko-političnega sistema. Čeprav je poglavitni del svoje kariere preživel v akademskem polju, pa gre za raziskovalca, ki ga nikoli ni zanimalo samo teoretsko preučevanje, ampak si je stvari vedno raje ogledal od blizu. V mladosti je tako potoval po skoraj celem svetu: od Združenih držav in Zahodne Evrope pa do Sovjetske zveze, Severne Afrike, Bližnjega Vzhoda, Indije in Japonske. Potem se je kot ekonomist zaposlil v republiškem izvršnem svetu, kjer je dodobra spoznal gospodarsko dinamiko sistema, ki bo kasneje prispevala k razpadu Jugoslavije. Vmes se je po celi seriji jezikov navdušil nad kitajščino in se tako rekoč takoj, ko se je država odprla za tujce, za nekaj let preselil tja, Kitajsko pa je od blizu spremljal tudi v nadaljnjih desetletjih, ki so prinesla neverjetno hitro liberalizacijo in razvoj kitajskega gospodarstva. Vse to in še marsikaj drugega pa od sredine 90-ih let naprej, ko je v Ljubljani zaživel Oddelek za azijske študije, predaja tudi novim generacijam sinologov ter širši slovenski javnosti. O svojem zanimivem življenju se je Mitja Saje za tokratno Razkošje v glavi pogovarjal z Aljo Zore. Foto: Mitja Saje, osebni arhiv

Slovenija je 1. maja 2004 postala polnopravna članica Evropske unije. V povezavo je vstopila kot del velike širitve, saj se ji je tedaj hkrati pridružilo 10 vzhodno in srednjeevropskih držav, poleg Slovenije še Ciper, Malta, Češka, Poljska, Madžarska, Slovaška ter Estonija, Latvija in Litva. Unija je tako štela 25 držav članic, a je pozneje izstopilo Združeno kraljestvo, kot so na referendumu leta 2016 odločili njegovi državljani. Vmes je Unija doživela še dve širitvi - leta 2007 z vstopom Romunije in Bolgarije ter leta 2013 z vstopom Hrvaške. Evropski voditelji so zatrdili, da je širitev najboljša situacija za vse udeleženke, zato nas je zanimalo, kaj so pridobile po veliki širitvi pred dvema desetletjema. Vsebina je del projekta I know EU/ Tu EU 2024, ki ga sofinancira Evropska unija.

Najprej na maščobi pražimo narezano čebulo, ki jo solimo in ji prilijemo malo vode, da se pokuha. Vmes olupimo krompir in ga narežemo na kocke ali na rezine. Dodamo ga na praženo čebulo, dobro premešamo, ker se želi prijemati dna posode. To praženje je pomembno, ker se na krompirju naredi ovojnica in doda jedi pravi okus in videz. Ko začne dobivati oranžno barvo, zalijemo z juho (½ litra). Nato naredimo podmet iz paradižnikove mezge in dveh žlic pirine moke. Juho bo vedno obogatil sok pečenke, dodatek začimb ...

Poslušalka je prosila za recept za ajdov kruh? Sestra Nikolina je povedala, da vsakič k ajdovi moki dodamo še nekaj pirine ali pšenične, spečemo pa ga v pekaču z višjimi stranicami ali gladkih modelih. Potrebujemo 60 dag moke: 30 dag je ajdove moke ostalo pa pšenične, krušne, pirine ... Ajdovo moko poparimo z vrelo vodo (lahko jo že slana), vmes mešamo s kuhalnico in naredimo rahlo mokro testo. Dobljeno razširimo, da se ohladi ter dodamo ostalo moko. Nato naredimo jamico in v njo damo 2 – 2,5 dag kvasa z malo sladkorja in mlačnega mleka. Pomešamo in pustimo vzhajati. Nato začnemo gnesti in počasi prilivamo vodo, olivno olje ali malo topljene smetane. Naredimo srednje mehko testo in ga damo počivati. Vmes namažemo model ali ga obložimo s peki papirjem. Nanj naložimo vzhajano testo, počakamo, da vzhaja še 40 minut, na vrhu zarežemo z nožem in postavimo v pečico. Pečemo 50 minut pri 200 stopinjah Celzija brez ventilacije. Po želji lahko v testo dodamo sončnična ali bučna semena, lan, sezam, orehe ... Pečenega vzamemo in pekača in obrnemo na desko, pokrijemo s servieto in naj se počasi ohlaja. Če želimo zelo mehko skorjo, pa ga dodatno ovijemo v folijo.

Piše: Tonja Jelen, bere: Eva Longyka Marušič Roman Vrnitev domov pisatelja, pesnika, prevajalca in urednika Janija Virka je konkretno soočanje s spraševanjem o življenju, njegovih skrivnostih, zakonitostih in času. V vse to je avtor spretno vpletel vse like in jih proti koncu dela sestavil v mozaik celotne zgodbe, ne nazadnje življenja samega. Prav to skladanje delčkov je odlično izpisano. Občasno se avtor ukvarja z motivi in temami, ki jih je v svojih romanih, na primer v Raheli, že obravnaval. Protagonist roman Vrnitev domov Blaž Rowenski se bliža tako imenovani prelomnici življenja, vstopu v zrela leta. Tok pripovedi nas tako na fizični kot na mentalni ravni spretno vrača domov. Povodi za to so različni, skupni sta jim neizogibnost in občutek za odgovornost. Virk spretno povezuje in niza vprašanja, dejstva in pomisleke, kot jih pač prinaša življenje. Vse pa je povezano, ključna točka je namreč dom oziroma sidro, ki bi ga protagonist rad ohranil. Izjemno subtilno in tehtno premišljevanje o življenju je v romanu prikazano iz različnih vidikov, pri čemer gre za like in likinje, ki se soočajo z boleznijo, sindromom praznega gnezda ali vprašanjem o očetovstvu. Roman bi morda lahko primerjala z delom Sama Ruglja Resnica ima tvoje oči, saj se obe deli soočata z nekaterimi notranjimi pomisleki in tudi struktura je podobna. Med mlajšimi odraslimi pa so v romanu jasni premisleki o podnebnih spremembah, aktivizem in razmišljanje o rusko-ukrajinski vojni. Virk vojne ne prikazuje črno-belo, postavlja tudi vprašanje o imenu in položaju ruskega jezika in slovanstva. Vmes pa ne manjka ironičnih pomislekov o ezoteriki ali podobnih novodobnostih, ki jih ponuja svet. Roman Vrnitev domov nas ne berljiv način vodi med Nemčijo in Slovenijo, z vmesnimi spomini v Jugoslavijo. Ključna točka je protagonistovo vračanje v Ljubljano, v kateri se je rodil in odraščal. Ob tem Virk spretno pelje dve Blaževi življenji, in sicer med nekoč in danes, v tujini in doma. Prav tu obstane in se ne preda pretiranemu sentimentalizmu, čeprav se vprašanju o domu ne izogne. Vračanje je bolj posledica neizpolnjenih sanj na poti v odraslost in spomina na nekoč ljubljeno osebo. Prav to zadnje je eno ključnih gonil zgodbe, ki protagonista potisne v spomine in mogoče skušnje. Avtor ga v takih podrobnostih celo prikaže nekoliko nespretnega, pri čemer je pomembno razrahljanje dominantne moške vloge. Tudi preostali moški liki v romanu so prikazani s hibami, ki travmatično posegajo v življenja likinj. Roman Vrnitev domov prikazuje umetniško in kulturno dogajanje, v katero sta vključena zakonca Rowenski in in na podlag tega lahko začutimo predvsem utrip in pogled v slovensko in nemško govorečem okolju. Prav ta del ima močno sporočilnost o dogajanju na »sceni« in vstopu nanjo, zlasti s prikazovanjem določenega pripetljaja. Avtor spretno ruši togosti in predvidljivosti, a jih vedno postavi na stran zasidranega in mirnega, tudi sam zaključek romana se izogne klišeju. Čeprav bi lahko rekli, da roman Janija Virka Vrnitev domov govori tudi o zaljubljenosti, analizira predvsem ljubezen in odločitve o njej, predvsem pa o njenem pomenu in vrednosti. A ne gre za moraliziranje. Roman je močan tudi na simbolni ravni, saj mu ne manjka pomenskih odtenkov. Vse je namreč lahko pot; spomin in točka vračanja morata ostati. Težko pa je nositi skrivnost in z njo živeti.

To je lahko samostojna, glavna jed s solato, ali pa kot sladka jed s kompotom ali dušenim sadjem.Potrebujemo:Omletno testo: 2-3 jajca, ½ žličke soli in sladkorja, ½ l mleka, 8-9 žlic moke, malo mineralne vode ali pivaNadev: 65 dag skute, sol, 2 jajci, 1 žlica pšeničnega zdroba (ali malo kruhove sredice), kisla smetana, (3 žlice sladkorja, sok in limonina lupina)Preliv: 1 jajce, 1 dl smetane, nekaj žlic mlekaTanko spečemo omlete brez sladkorja.Vmes naredimo nadev.Omlete razstavimo eno poleg druge in enakomerno razdelimo nadev. Sproti namažemo, z leve in desne zagrnemo, zavijemo in naložimo v glineno ali jena posodo, ki jo namažemo z oljem (pekač tudi potresemo z drobtinami). Prelijemo z jajčnim mlekom in pečemo pri 200 °C. Jed je gotova 25 minutah. Prerežemo med palačinkami in palačinke na pol, da se lažje nalaga.

Zdravo. Tokrat se je zgodilo to, česar smo se najbolj bali. Zgodilo se je tisto, za kar smo bili sveto prepričani, da se ne bo. Izgubili smo epizodo. Šla je v večna podkasterska lovišča. Prišlo je namreč do nesreče. Računalnik je imel pomembnejše opravke in tako je šla skoraj cela epizoda neznano kam. Pri vsemogočnem Bobu, zakaj? Ko smo jo posneli v drugo, je šlo, a je bilo zelo težko. Kdo je bil najbolj razvran … boste slišali v drugem poizkusu snemanjea epizode. Če se bomo prevečkrat spomnili na dejstvo, da smo izbrisali skoraj "cel take", kot se reče v lepi slovenščini, potem je to zato, ker je bila bolečina res močna. Za morebitno trpljenje se že vnaprej … opravičujemo za vse nevšečnosti. Vmes smo prvih dvajstet minut izgubljene epizode našli in prvi del objavljamo kot bonus. Celotno izgubljeno epizodo lahko slišite naše podpornice in podporniki ta teden v bonus epizodi, … ostali pa, enkrat ko jo objavimo.

S. Nikolina je v prejšnji epizodi dejala, da k ajdovim žgancem sodi kislo zelje na tak ali drugačen način. Pozorni poslušalci ste morda ujeli tudi, da lahko poleg žgancev postrežemo gobovo omako. Sliši se odlično, ko jo bomo še znali narediti, bo pa sploh ... Potrebujemo: ½ kg gob, 2 žlici olja, 1 čebulo, 3 stroke česna, sol, poper, 3 dl juhe ali vode, peteršilj, za podmet: 1 lonček kisle smetane, 1 žlica polnozrnate mokeUporabimo lahko sveže ali vložene ali zmrznjene gobe: šampinjone, jurčke, štorovke, lisičke ... Čebulo narežemo in jo damo pražit. Vmes očistimo gobe oz. jih odtalimo na cedilu. Ko je čebula zlato rumena, dodamo gobe ter jih pražimo. Gobji sok pohlapi in gobe se začno pražiti. Zdaj jih posolimo in začinimo. Premešamo in prilijemo juho ali krompirjevo vodo ali vodo in potem dodamo koncentrat. Naredimo redko tekoč podmet in dodamo v vrelo omako. Premešamo. Pride do vrenja, vre naj 2-3 minute, sicer se bo omaka skisala. Odstavimo in po želji potresemo peteršilj.To omako lahko ponudimo k ajdovim žgancem, ajdovi kaši, testenini, rižu, zrezkom, kuhani govedini, pečenki ...

Janina Kos je uveljavljena prevajalka iz francoščine in španščine. V njenem opusu najdemo več kot dvajset prevedenih knjig, večinoma romanov najvidnejših sodobnih francoskih pisateljev, kot so Hervé Le Tellier, Maylis de Kérangal ali Yasmina Reza. Vmes najdemo dela dokumentarne literature, kot je na primer knjiga Žvižgači Florence Hartmann in tudi poezije Luisa Chavesa in Raúla Zorite. Za prevod romana Anomalija Hervéja Le Tellierja), Goncourtovega nagrajenca, je dobila Janina Kos lani Nodierovo nagrado za najboljši prevod iz francoščine. Anomalija je privlačno, zanimivo branje o nenavadnem dogodku, anomaliji v vesoljnem redu, ki zamaje življenje 243. potnikov na letalu iz Pariza v New York. V besedilu najdemo številne osebe, različne žanre, pogoste navedke iz drugih besedil, saj si je Hervé Le Tellier kot je sam povedal, roman zamislil kot večplastni pisateljski izziv. Je namreč predsednik društva OULIPO. Člani si prizadevajo ustvariti dela z uporabo omejenih tehnik pisanja in s tem doseči poseben učinek. Le Tellierju je to uspelo, saj je roman Anomalija preveden v več kot 40 jezikov in je velika uspešnica. Na Slovenskem ima za zanimivo bralsko izkušnjo zasluge Janina Kos.

Potrebujemo: 40 dag ajdove moke (lahko dodamo 10 dag bele moke), 1 žličko soli, 1 l vode, 6 dag zabele.Postopek: V višji lonec nalijemo vodo, solimo in počakamo, da zavre. Vsujemo moko, nič ne mešamo in pokrijemo, da vrelec pride čez moko. V sredino naredimo luknjo z ročajem kuhalnice. Vrelec mora priti čez moko tudi na sredini. Pokrijemo. Kuha se 15 minut. Vmes pripravimo zabelo: v ponvici pogrejemo ocvirke, zaseko ... Žgance odlijemo in vodo zlijemo v skledo. Če želimo drobljive žgance, bolj odcedimo, če želimo malo mokre, pa ne toliko.Premešamo s ploščato kuhalnico, ne pozabimo na robove. Počasi, po žlicah prilivamo žgančevko, da predelamo vso moko. Dodamo razbeljeno maščobo, da zacvrči. Z dvorogelnimi vilicami drobimo. Ker so zabeljena gmota, se bo lepo drobilo.Žgance lahko naredimo iz čiste ajdove moke ali dodamo še malo druge, lahko skuhamo tudi s krompirjem, postopek je povsem enak.Zraven lahko ponudimo obaro, mleko (sladko ali kislo), zelje, gobovo omako …

Get ready to embark on an enlightening journey with Marnix from Swan.io as we explore the fascinating realm of embedded finance. How does the idea of making banking as accessible and user-friendly as hailing a taxi with Uber sound? That's precisely what Swan.io aims to achieve, and with a handsome 37 million in recent fundraising, they're poised to take the Benelux market by storm. With a keen eye on hyperlocalization and innovative offerings like local iBan that foster trust and convenience, Swan.io sets a new benchmark for banking – one where you can open a bank account within hours through their platform!Do you ever wonder how far-reaching the impact of seamless integration of banking into business services can be? We delve into this with Marnix as we uncover the transformative potential of embedded finance across diverse industries. Whether it's e-commerce, HR, or property management, integrating banking features into services is not just a game-changer; it's a revolution waiting to happen. Listen as Marnix shares an inspiring success story of streamlining banking for VMEs in property management companies. And as we gaze into the future, it's all about enhancing user experience by making banking an integral part of other platforms. Ready to experience the future of finance? Join us!Thank you for tuning into our podcast about global trends in the FinTech industry.Check out our podcast channel.Learn more about The Connector. Follow us on LinkedIn.CheersKoen Vanderhoydonkkoen.vanderhoydonk@jointheconnector.com#FinTech #RegTech #Scaleup #WealthTech

Zdravo! Tokrat v predigri debatiramo o tem, če so živali primerno darilo in opozorimo, da jih ne tlačite v škatlo, tudi če jo boste dali za darilo. Ugotovimo, da bi si Snoop Dogg zaogotovo omislil vodno posteljo z zlatimi ribicami, če bi le zvedel za to briljantno idejo. Po nekem nič kaj čudnem naključju je komad tedna ne Snoop Doggov, ampak Dr. Drejev štiklc, katerega soavtor pa je tudi Snoop Dogg. V 19. poglavju se posvetimo problemom, ki jih imata Artur in Ford pri tem, da bi zajahala čistonavadno govedo in izkaže se, da je tudi brisača premalo, da bi pomagala. Vmes se spomnimo na čistonavadnega voznika električnega skiroja, ki po Šiški vozi več kot 70 km/h brez čelade in smo navdušeni nad Bargijevo prijavo. Tudi na risanko, na katero smo se že spomnili, se spomnimo, za vsak slučaj pa se spomnimo tudi na drugo.

Dobrodošli v čudovito ekscentrični innepredvidljivi svet slovenskega predvojnega nogometa! Bizarnih zgodb v predvojnem slovenskem(in jugoslovanskem) nogometu nikoli ne zmanjka. Tudi tokrat vam bosta TimDobovšek in Miha Zupan ob pomoči našega predsednika Mateja Klinca Klinotapostregla z zvrhano mero nenavadnih in zabavnih štorij iz prve polovicetridesetih let dvajsetega stoletja. Slišali boste o tem, kako je bil ZgornjiKašelj za kratek čas center jugoslovanskega nogometa, kako je šlo 1500navijačev Primorja v Zagreb gledat poraz 5:0, kako je Ilirija »zaslepila«madžarske profesionalce, kako so Srbi v Beogradu razbili avtobus nogometaševPrimorja, kako so mariborskemu Rapidu oblasti prepovedale igrati tekme, mu jihnato dovolile in spet prepovedale in kako so se stepli nogometaši Ilirije in I.SSK Maribora. Vmes pa smo uspeli stlačiti še pregled dogodkov v največjihevropskih ligah v tistem obdobju. Tudi če vas zgodovina morda ne zanimapreveč, vam v tej epizodi prav gotovo ne bo dolgčas!

Zdravo. Ker smo ravno v teh časih, se spočetka sprašujemo, kako se mošt spremeni v vino, kaj stoji za to čarovnijo in da je pri nekaterih drugih pijačah treba dosti plesat' okol' soda, da v še ne-alkoholno pijačo stopi tisto božje, kar od pijače človek pač pričakuje. Alkohol, torej. Ugotovimo, da rastemo in da se učimo, najdemo komad tedna in še enega in se po kratkem odvodu do Odiseje 2001 posvetimo poglavju, kjer Vodnik (ptič) razloži Random, kaj je to vzvratno inženirstvo. Tudi o filtrih, generalštabu in Fordu Prefectu je govora. Vmes se spomnimo tudi na dilemo, kaj je vprašanje in kaj je odgovor in ugotovimo da so trenutno vsi božkji operaterji zasedeni.

Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Igor Velše Vinka Möderndorferja poznamo kot pesnika, pisatelja, dramatika, esejista pa tudi kot radijskega, filmskega in gledališkega režiserja. Je prejemnik nagrade Prešernovega sklada, Župančičeve in Ježkove nagrade ter dobitnik desetnice in večernice za mladinski roman Kot v filmu. Letos je poleg dveh pesniških zbirk – družbeno-angažirane Naprej naprej in lirično obarvane Samota – izdal tudi roman z naslovom Odštevanje. Protagonist romana je moški, ki je pravkar stopil v štirideseto leto in se mu življenje začne sesuvati kot hišica iz kart. Zgodba, ki jo je pisatelj podnaslovil “roman o času in poti”, se odvija leta 1998, ko je Slovenija skozi napeto obdobje tranzicije z veliko nogo zakorakala v kapitalizem. Pri protagonistu se to kaže v tem, da mu oglaševalska agencija, v kateri je zaposlen, vse težje spregleduje ideje za duhovite antikapitalistične oglase in dvoumno zasnovana besedila, v katera vnaša pretanjeno satiro. Roman zaobseže dogajanje v enem dnevu – od tretje ure zjutraj, ko junak kot že tolikokrat poprej na pol v spanju ponečedi straniščno školjko, do tretje ure zjutraj naslednjega dne, ko se s 17-letno hčerjo vrne s srečanja, na katerem prvič spozna očeta in njegovo rodbino. Vmes se v 24 urah zgodi vse tisto, kar pripomore k temu, da se njegovo življenje ustavi na točki nič – torej na tisti točki življenjskega preloma, ko staro povsem odmre in se zgodi bodisi smrt bodisi začetek novega življenja: “Pred sabo imamo določeno količino časa; sicer ne vemo, kolikšna je, vemo pa, da jo bomo porabili. Se pravi, da se čas našega življenja odšteva do našega konca bivanja, ne sešteva. Ko nastopi smrt, smo prišli do konca. Do točke nič. Ki pa je lahko tudi nov začetek. Nov začetek odštevanja. Tako nekateri mislijo. Jaz mislim, da je točka nič res samo točka nič.” Roman Odštevanje je zgodba o tem, kako vsaka izguba v življenju prinaša priložnost za spoznavanje česa novega – med drugim tudi ljudi, ki jih v starem življenju ne nikoli bi spoznali, in vračanja odsotnih ljudi, ki jih zaradi osebnih zamer ali kompleksnih političnih razmer nismo imeli priložnosti spoznati. Je parodija o tem, da moramo za ceno spoznanja samega sebe in resnice o lastnem izvoru izgubiti vse, kar smo v življenju pridobili. Glavni junak se do trenutka, ko se prvič sreča z biološkim očetom, ne zaveda, kako pomembna je osebna zgodovina njegovih staršev, starih staršev in prastaršev, vključno z njihovimi življenjskimi prelomnicami, frustracijami in sanjami, h katerim tudi sam nezavedno hrepeni. Tako se mu med očetovim pripovedovanjem zazdi, kot da je bil prisoten v določenih situacijah, ki so se zgodile njegovim prednikom, čeprav takrat še ni bil rojen. Poglavjem, ki imajo namesto naslova navedeno uro, ki šteje minute minevajočega časa, se pridružujejo poglavja, v katerih iz prvoosebnega zornega kota pripovedujejo protagonistova mama, očim, knjižničar in dedek, ki je večji del življenja preživel v raznih taboriščih in je umrl le dvanajst dni pred rojstvom glavnega junaka. Möderndorfer s pretanjenim občutkom za dramsko napetost vzneseno opiše prizor, ko se dedkova umirajoča roka dotika nerojenega otroka v trebuhu, ga med tipanjem spoznava in se hkrati poslavlja od njega: “Zelo dobro se razumeva. On še ni nič. Jaz sem že konec. On je nepopisan prostor. Jaz sem razkraspan, strgan, zažgan list. Okužil ga bom s svojo smrtjo.” Čeprav ima bralec na začetku romana na trenutke težave s preklapljanjem med preteklimi dogodki in sedanjostjo, ga napeta zgodba, ki se odvija izredno hitro, takoj potegne v vrtinec dogajanja, da tudi sam v nekaj urah pride do sklepnega poglavja. V njem naleti le na kopico novih vprašanj, ki bi jih protagonist lahko postavil očetu, če bi ga ujel na letališču pred odhodom letala v Kanado: “Vprašanja bodo ostala neodgovorjena. Čakajo name, da si nanja odgovorim sam. Dragi oče, katere knjige si prebral? Ti je všeč Dostojevski ali imaš rajši južnoameriške pisatelje? Misliš, da zares obstaja Pika Nogavička? Si res prebral Viharni vrh od Emily Brontë ali je bilo samo naključje? Je bil tudi Lovec na jelene samo naključje? Dragi oče, si socialist ali komunist? Vem, da nisi zagaman kapitalistični liberalec.” V romanu Odštevanje se Vinko Möderndorfer mimogrede dotakne tudi problematike medvojnih političnih disidentov in povojnih množičnih grobišč, zelo duhovito pa skicira tudi vaško snidenje sorodnikov, ki so nedavno preteklost pustili za sabo in čutijo ob pogledu na bližnjo Goro le še neopredeljivo vznemirjenje. Z vzporednim razpletanjem zgodb več generacij neke družine dobivamo precej intimen vpogled v primerjavo težav, s katerimi so se soočali mladi pari na začetku, na sredini in na koncu 20. stoletja. Ko se protagonist po obilici nenadnih informacij, ki mu jih razkrije očetovo sorodstvo, poln vtisov vrne v prestolnico, ni več isti – odloči se, da bo poklic oglaševalca v celoti nadomestil s pisateljevanjem. Vinko Möderndorfer se je z romanom Odštevanje znova izkazal kot večplasten avtor, ki v svoja dela vnaša veliko poznavanje zgodovine, antropologije, svetovne književnosti in politike, na drugi strani pa kot izjemen poznavalec dramaturgije vključuje obilo časovnih, žanrskih in psiholoških preskokov. Ti tvorijo dinamičen, a tudi poetičen hologram dogajanja, ki ima potencial med drugim tudi za uprizoritev v gledališču in na filmu. Vsekakor je roman literarna mojstrovina, ki jo bo vsaka generacija prebirala z drugačnimi očmi, medtem ko bo odštevala svoje trenutke do točke nič.

Pravkar se je vrnil z zavite poti od Srbije prek Kosova do Albanije in nazaj. Vmes je rekordna tretja zaporedna srbska vlada pod vodstvom Ane Brnabič spet praznovala svojo prvo obletnico, na Kosovu sta se dokončno izoblikovala dva nasprotna srbska tabora, najuspešnejša kandidatka za novo članico EU Črna gora pa je po štirih mesecih le uspela sestaviti novo vladno koalicijo, iz kar enajstih različnih strank.

Če bi v tem trenutku poprosili ljudi, naj ocenijo spomine na svoje dozdajšnje življenje, bi verjetno slišali zelo pisano množico najrazličnejših ocen. Od najboljših do najslabših. Od tistih, ki znajo biti hvaležni za vse, kar so doživeli, do tistih, ki bodo zagotavljali, da v svojem življenju niso doživeli prav nič lepega in dobrega. Vmes pa seveda cela paleta najrazličnejših ocen. Vse te ocene so seveda čisto subjektivne. Ta čisto osebna ocena je tudi tista, ki ti lahko pomaga živeti ali pa ti življenje otežuje. Dva človeka imata lahko objektivno gledano enak položaj, pa bo eden od njiju vesel in hvaležen za vse, drugi pa bo ob tem na smrt nesrečen. Nič ne pomaga, če nekomu od zunaj dopoveduješ, da, objektivno gledano, stvar ni tako strašna. On jo občuti kot takšno in zaradi tega težko živi. Tako so spomini na preteklost lahko za nekoga dragoceni in vir veselja, za drugega spet vir nezadovoljstva in jeze. Zelo dragoceno mi je bilo pred leti dopisovanje po elektronski pošti z znanko, ki je zaradi multiple skleroze uporabljala invalidski voziček in je bila v svojem gibanju precej omejena. O marsičem sva si pisali, veliko stvari si povedali, veliko koristnih nasvetov posredovali druga drugi. Vedno znova sem bila vesela njenega pogleda na življenje. Spominjam se, da mi je nekoč napisala takole: »Tako lepo življenje imam za seboj, da včasih kar težko verjamem lastnim spominom.« Pa je bilo v tem življenju tudi veliko težkega. Toda ko je zaokrožila spomine, je bilo lepo. Nam vsem bi želela, da bi na življenje gledali s takšnimi očmi. Kako čisto drugače je živeti s takšnim pogledom. Ne moremo se na silo učiti gledati tako, lahko pa si vsak dan znova prizadevamo, da vidimo malo, malo svetleje. Morda nam bo nazadnje le uspelo videti svoje življenje v nekoliko svetlejši luči. In življenje nam tako lahko postane kljub vsem stiskam malo lažje.

Uporabimo paradižnik, lahko tudi kakšnega, ki ni še zrel. Operemo ga in zmeljemo na mesoreznico ter obesimo v vrečko iz blaga, da se tekočina odcedi. Naslednji dan pa paprike očistimo in zmeljemo. V kozico damo paradižnik, papriko in zmleto čebulo. To naj se kuha približno dve uri. Nato posladkamo, solimo, prilijemo olje (2-3 dl). Vmes pokusimo, če je že kuhan in kakšen je okus. Po želji lahko dodamo tudi feferon. Na koncu dodamo še gorčico in nato nalagamo v vroče kozarčke, ki jih dobro zapremo

Zdravo. Začnemo z zelenim prehodom (spet) in se hitro preselimo na Maldive, ter ugibamo kdaj bodo pod morjem, ter kdaj je res “last minute” za obisk Maldivov. Podobno kot v Restavraciji ob koncu vesolja, le da bo potop Maldivov enkraten dogodek, kar pa za dogajanje v zgoraj omenjeno restavracijo ne moremo reči. Ker imamo radi konje (če še niste opazili) predlagamo pot s konjem do Indije in od tam s kajakom do Maldivov. Ideja za naslednjo ekspidicjo Marina Medaka, če nas posluša. V epizodi se posvetimo drugemu delu 15. poglavja 5. knjige, kjer Ford pristane na polički široki samo en čevelj. Vmes omenimo še Camino (spet), klestimo stroške in spoznamo popolne tepce. Proti koncu se spomnimo tudi teve serij, ki smo jih radi gledali, med drugimi tudi serijo Magnum P.I. … in še nekatere. Ne pozabimo omeniti niti Velikega prezračevalnega in telefonskega punta. Naslov, kamor lahko pošljete ⁠⁠⁠razglednice z dopusta, najdete na tej povezavi⁠⁠⁠!

Piše: Tonja Jelen Bere: Eva Longyka Marušič Postumno izdana knjiga pesnika, pisatelja, kritika, publicista in esejista Jožeta Snoja Očetov sin – Sin Očetov ima podnaslov Na novo o Bogu. Gre za hibridno delo – na začetku je poezija, ki se nato prelije v prozo, ki pa se prepleta z esejistiko, pri čemer vsestranski umetnik operira z nenehnimi utrinki, razmisleki in refleksijami. Vmes so tudi posamezni poetični pasusi, ki so kot dodatne potrditve zapisanemu. Delo obravnava tri osrednje teme, in sicer o mami, očetu in bogu. V ospredju je avtorjev odnos z vsemi naštetimi, pa tudi razmislek o veri in tudi kritika katere koli oblasti ali njenih deležnikov. Pri tem pa je veliko humorja – tudi sveti, posvečeni ljudje se znajo zabavati in iti čez svoje meje. Avtor najbolj problematizira oblast, ki mu ni pustila misliti po svoje. Prav tu poudarja svojo samostojnost in ne vzgiba svojih staršev, o katerih sicer govori v večini obravnavanega dela. A rdeča nit so odnosi, v katere prehaja umetnik. Nenehno jih razčlenjuje, pri čemer govori o svojem nenehnem dvoboju. Gre za bojevanje med njim samim in osebami ter silami, ki jim sam ne more ubežati. Vse pa se začne z vprašanjem o obstoju boga oziroma veri vanj. To je lahko beg ali kazanje vere na zunaj in s tem posledično njena sama potrditev. Snoj ni toliko iščoči, kot je živ v vsem, kar veruje. Verzi »v nepretrganem / visenju / se mi močijo usta« podajajo jasno izjavo o zlitju in prepletanju subjekta z bogom oziroma očetom. V celotnem delu Očetov sin – Sin Očetov se Snoj v živem jeziku poigrava z deli molitev in Svetega pisma. Izpisuje se življenjska pot vernika, umetnika, človeka, sina, moža in očeta, ki je nenehno gnetel, razmišljal in razčlenjeval ves obstoj, ga členil na različne točke, kot sta na primer otroštvo in takratni odnos z očetom ali zrela doba z njegovo ostarelo materjo. Pri tem mu ne uide posmehljivost in večno vprašanje o Ojdipovem kompleksu in seveda pedenjpedstvu. Tega Snoj smeši, kot zaradi njega smeši samega sebe in svojo nemoč. Prav ta zbanaliziranost avtorja počloveči in mu poda svojevrstno žlahtnost. Najvišje pri vsem tem pa je postavljeno življenje samo z vsemi hibami in lepoto. To je najti v družini, sakralni umetnosti in intimnem razmišljanju o poeziji, bogu in Mariji. Prepleta se duhovno in fizično: »Na božji tron namreč postavim svojega ata,« zatrdi avtor. Prav zato je mogoče zbirko skleniti v neko troedinost, ki je presežna in tehtna tako z verskega kot z literarnega vidika. Ta prispodoba je mogoča tudi zaradi avtorjevega lastnega izkustva medvojnega begunstva Snojeve družine iz Maribora v Mokronog. Poetični del se poglobi v iskanje sebstva in se v nadaljevanju knjige nadgradi v nenehnem analiziranju. Pri tem ne prizanaša ne sebi ne žugajočim okoli sebe. Kot je ob koncu pripisal Vid Snoj, je bilo poetično-prozno delo Očetov sin – Sin Očetov končano nekaj dni pred avtorjevo smrtjo, kar je razvidno iz pripisanega datuma. Gre za večplasten pogled v življenje in razmisleke avtorja, ki se ni uklonil sistemu, znal pa poklekniti pred lastnim spraševanjem in dvomi, ki so mu dajali nenehno možnost za premišljevanje in nova leposlovna dela.

Piše: Nada Breznik Bereta Maja Moll in Jure Franko. Dve pesniški zbirki imam na pisalni mizi položeni eno vrh druge. Pozornost pritegujeta že po oblikovni plati. Privlačni sta, zanimivi že na prvi pogled. Vsaka posebej, še bolj pa v paru. Različni sta, pa tako podobni. Ena je nagrajeni pesniški prvenec Pina Pograjca Trgetanje, druga je deseta po vrsti pesniška zbirka Aleša Štegra Svet je vmes. Prva je asketsko črna, druga razkošno rdeča. Obe odlikujejo črne in rdeče ploskve in krogi na platnicah in med posameznimi cikli pesmi, črni v Trgetanju, rdeči v Svetu vmes. Pograjčeva poetika je odprta, neposredna, pripovedna, prvinska, mestoma tragična. Kot da bi Šteger nastopal v vlogi svetovalca mlademu avtorju v dveh pesmih v zadnjem ciklu svoje zbirke piše: »karkoli želi biti izrečeno, moraš izreči, a ne naravnost ..., da se izreče, a ne naravnost, ampak skozi nasprotje, kot rana, ki raste v odsevu druge rane ... karkoli napišeš ali ne, pojdi onkraj ... kot da bi šel, da bi se vrnil na isti kraj, toda z onkraj, drugačen, drug spremenjen ...« Lahko bi bil to dialog pesnikov dveh generacij, kot ga morebiti asociirajo barve in oblike obeh zbirk in citirani verzi, a je le naključen trk, ki ga Aleš Šteger v zbirki Svet je vmes širi še na ironičen razmislek o pesnikih različnih generacij, o pesniški ustvarjalnosti in pogledu avtorjev na svoje delo, kakor tudi na druge teme in dileme. Tudi Šteger je v nekaterih pesmih prozaičen, v drugih spet metaforičen in liričen, predvsem pa njegovo pesnjenje sega širše, na prostor splošnih filozofičnih bivanjskih vprašanj. Zaposluje ga zavedanje o neizogibnosti konca, smrti, kot tudi ponovni začetek v večnem krogotoku življenja. Tudi vse neoprijemljivo, neizrekljivo in sluteno, kar opiše v pesmi Nekaj. Spraševanja so v njegovih pesmih pogosta, prav tako dvomi, zato sprašuje tipajoče, pretrgano, misli so ponekod zgolj nastavljene, odprte ugibanjem ali različnim zaključkom, kot v pesmi zadnjega cikla Ali ne. V prvem ciklu pesmi z naslovom Smehljanje pesnikov se Šteger torej posveča prav njim, pesnikom. Kaj pomeni njihovo smehljanje in pomenljivo muzanje, kakšno moč ima, kakšno vizionarstvo jim je podarjeno, kakšen nem revolucionaren upor se lahko skriva v njem. Tudi kritično, samokritično in humorno se ozira na svoj stan in njegove predstavnike. Pa tudi spoštljivo, ko se v pesmi Ob smrti T. Š. pokloni pokojnemu Tomažu Šalamunu. Svojemu mestu, Ptuju, ki je zanj neskončen vir navdiha, je posvetil pesem Poetoviona Anno MMXIX. Naslednji cikel ima naslov Avtobiografija Č. V njem je po abecednem redu od a do ž nanizal drobne prebliske, male modre misli ali bistroumne nesmisle, v katerih se pravzaprav ves čas sprašuje o človeku. O človeku v dobrem in slabem, v ustvarjalnem in uničevalnem, prestrašenem in srečnem. In o človeku v razmerju z drugim. V ciklu Gora pred mano sta Sirakuza in Aleppo, so begunci, meje, splav in utopljenci, a pristneje zveni beg pred samim seboj v pesmi Proč od sebe. Toda pesnik ljubi vrnitve. Naučil se je izgubljati, a tudi priklicati izgubljeno. Tostran od onstran je zadnji cikel zbirke: »Tostran / Od onstran / Se pričenja, / Kar se je že / Dovršilo. / Dokler tega ne veš, / Je vse v redu. / In potem tudi.« V poeziji Aleša Štegra ne manjka razuma, ironičnosti, tudi rahločutnosti ne; kar ji umanjka, je strast, ki bi se v valovih prelila k bralcem in jih ponesla. Tukaj zataji razkošno rdeča barva na platnicah in v sredicah, katere žarenje ponazarja prav to, ogenj in strast. Zelo dobro pa je pesniško definiral umetni svet, ki je svet literature, ali pobeg skozi jezik, kot piše. Pesniki se trudijo z jezikom kar najbolje približati živim, pristnim občutjem, tistemu iracionalnemu, kar teži na površje, toda: „kar onemogoča to izrekanje, je izrekanje samo.“ Tudi jezik ni vsemogočen. Zato je svet nekje vmes.

Martin nadene kožo Aarvuna Taarvika, mladega moškega s severnih dežel, ki gre na letno pot v dolino prodajat kožuhe. Vmes se ustavi še pri grobu svojih staršev. Spremlja ga Diigo Taarvik, mlajši brat s skrivnostjo. Njega in vse ostale, ki jih Martin sreča na poti, igra voditelj igre, Dungeon Master, spletkar in pripovedovalec, Rok Sanda. Poslušajte, kako je bilo Martinu igrati igro Dungeons&Dragons.Vse zapiske najdete na sinapsapodcast.com

Zdravo. Ta teden obdelamo še epilog 4. knjige in smo tako pri koncu “trilogije v štirih delih”. Ker pa je epilog kratek in precej nenavdušujoč, obdelamo še spremno besedo prevajalca in vsesplošnega hupi fruda prof. dr. Alojza Kodreta, kjer izvemo veliko predlogov za branje oziroma literarnih del, kjer je Douglas najverjetneje iskal in tudi našel inspiracijo za svoj opus. Ker pa smo na koncu trilogije, smo dr. Kodreta prosili, če lahko odgovori na naša vprašanja o življenju vesolju in sploh vsem (oziroma o osamljenosti, robotih in ljubezni), in z veseljem sporočamo, da se odzval in odgovoril na vprašanja: ali smo sami v vesolju

Zdravo. V 42. epizodi 4. sezone ugotovimo, da se dobro blago samo hvali, spomnimo pa se tudi na idejo o prehranskih dopolnilih za ljudi, ki so jih ugrabili vesoljci. Vmes se sprehodimo od Chat GPT-ja preko nigerijskih princev do aviza. V poglavju se posvetimo VHS kasetam in filmom na njih, po nesreči pa najdemo komad tedna, vas povabimo na Discord in se podučimo o najbolj glasbeni ulici v Londonu (Denmark St.), ki je čisto blizu Tottenham Court Road. Ker sta v epizodi omenjena kar dva filma, seveda tudi o filmih, Kubricku in Jugoslaviji ter Kinoteki in najbrž še čem. Za zaključek ugotovimo, da je življenje ... življenje, pač.

V super-volilnem letu 2022 smo se naposlušali obljub, dobili novo vlado Roberta Goloba, prvo predsednico republike Natašo Pirc Musar, nove županje in župane ter odšli na tri referendume v enem dnevu. Vmes smo opazovali razkrajanje zdravstva, vladajoči pa so iskali ukrepe za obvladovanje visokih cen energentov, hrane in storitev. Manjkalo ni niti solidarnosti. Ko je gorel Kras, je Slovenija spet stopila skupaj. Podrobneje se bomo čez dogajanje v Sloveniji v letu 2022 sprehodili z Natašo Mulec in sodelavci.

Zdravo. V tokratni epizodi se za začetek sprašujemo kako hladno bo to zimo, je konec sveta blizu in ugotovimo, da Zemlja bo preživela tudi našo civilizacijo. Se pa sprašujemo “kako je bilo včasih” in kam nas pelje pot “v imenu neustavljivega napredka”. V 14. poglavju 4. knjige Artur kliče v okrepčevalnico, ker … kvarnik! Treba bo poslušati epizodo ali pa prebrati poglavje, najbolje pa kar oboje. Sprašujemo se kdo od voditeljev bo tudi ta teden ostal brez malice in prevoza. In pridemo na briljantno idejo, kako zmanjšati število vozil na cestah: vse, ki pridejo peš / s kolesom / pritečejo ali uporabljajo javni prevoz, bi morala podjetja nagraditi z večjim izdatkom za prevoz. V samem poglavju povemo, da je Artur klical v okrepčevalnico, v kateri je zadel na srečolovu, … spet kvarnik … in se sprašujemo kako najti dekle v mestu, ki ima 9 milijonov prebivalcev. Vmes pride še Vini, Aljo pa se spomni na štorijo z loto listkom iz prejšnjega tedna. P.S.: Tudi na Discordu smo. Klepetajte z nami.

Zdravo. Pred začetkom epizode pošljemo Aljota na osemletno pot okoli sveta. Donacije in druge vrste podpore sprejemamo na hvalazavseribe.si. Kot pravi nesmrtni rek našega prijatelja Dakija: "Ne išči poti, pot bo našla tebe." A ker smo resen podkast odvode daleč od zgodbe Arturja Denta pustimo v nemar, ko enkra zaslišimo avizo. Artur se znajde pred hišo, ki so mu jo pred 8. leti podrli rumeni buldožerji, hiša pa še zmeraj stoji. Celo telefon zvoni v njej, a se le stežka prebije čez goro oglasne pošte in ob vstopu doživi dve presenečenji. Prva je mrtva mačka, druga pa magična posoda (za ribo Babilonko), ker jo zdaj ne bo več potreboval. Mi pa se spomnimo še na dejstvo da rib (in z njimi ribologov) sploh ni, da je vse skupaj nekakšna prevara, ki jo podpira Soros in njemu podobni. Spomnimo se na vremensko poročilo za Jadran in na to, da smo stari. Aljo doda, da sta bila z Jezusom sošolca, Zi pa pripomni: "Spomnim se ga, zmeri je čupo fural." Vmes pa še o Southamptonu (ki ni Southend). In najbrž še čem. Uživajte v preostanku poletja, če ste na dopustu ali če niste več.

Od nenehnega premikanja meja možnega do končne meje planeta. Vmes pa množica različnih meja – političnih, družbenih in ekonomskih –, ki določajo naša življenja. Meje v glavi, meje jezika, meje znanega, dovoljenega, pa geografske meje, meje skupnosti, kulture, državne meje, meje planeta. Meje so nedvomno zelo raznotere. Kako jih v določenem zgodovinskem trenutku razumemo, kje jih postavljamo in kakšen je naš odnos do njih, v pomembni meri oblikuje tako naš svet danes kot tudi to, kakšne prihodnosti si znamo zamišljati. Kako nas meje določajo in kakšne so meje, ki nas danes obkrožajo so v Intelekti razmišljali zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se je mejam posvetila tudi v sveži knjigi Ženske in meje med preteklostjo in koronavirusom ter antropologa izr. prof. dr. Miha Kozorog s Filozofske fakultete UL in ZRC SAZU ter doc. dr. Tatiana Bajuk Senčar z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU ter Nove univerze, ki sta o meja pisala v knjigi Meje. Antropološki uvidi.  

Dan upora proti okupatorju ponuja imenitno priložnost, da se o pomembnosti zgodovine in vloge same zgodovinopisne stroke pri nas pogovorimo z Markom Zajcem. Sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino je ravno tistih let, da se še lahko spominja življenja v skupni Jugoslaviji, ostali dve tretjini časa pa je preživel v samostojni Sloveniji. Sprva ga je strokovno najbolj navdušilo 19. stoletje, ko smo Slovenci pod Habsburžani začeli jasno izražati svojo narodno samobitnost. V zadnjih letih se je osredinil na drugo polovico 20. stoletja. Vmes je zanimiva zgodovinska pričevanja vpletal tudi v program študentskega radia in tam navduševal z oddajo Kocine zgodovine.

V 125. epizodo se tretjič vrača Miha Rekar. Tokrat sva govorila o trenutnem razpoloženju, volitvah, odločanju, izzivih, pa enem kupu tem, ki so se nabrale skozi ta sponatani pogovor. Vmes sva jedla čufte. Resnična zgodba. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Miho omenila v pogovoru. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/epizoda125/ Vabim te, da se prijaviš na e-novičnik. S prijavo boš dobila popust za nakup e-vsebin v spletni trgovini in dodatne vsebine, ki jih pripravljam le za naročnice novičk. Takoj ob prijavi boš v svoj nabiralnik prejela popust in moje počasne jutranje rutine, s katerimi poskrbim, da v vsak dan vstopim na najboljši način. Naročiš se lahko prek https://ninagaspari.com/newsletter/ V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: https://ninagaspari.com/shop/ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari

Po navdušenju nad topšop epizodo vas Gospoda popeljeta še čez zdrav življenjski slog. Vmes izvemo za nekaj starih poškodb, katerih izvora se (iz takšnih ali drugačnih razlogov) ne spomnita. Pri naročilu 3 stekleničk G-kompleksa, dobite hemoroide brezplačno!

V tokratnem davčnem podcastu se osredotočamo na davke in nepremičnine. Tokratni gost je Jure Mercina, ki je partner v družbi za davčno in podjetniško svetovanje LeitnerLeiter. Vmes pa nam je z davčnimi zanimivostmi postregel tudi Stojan Glavač iz Finančne uprave RS. Vsebini podcasta smo razdelili na dva dela: Prodaja in nakup nepremičnine Oddajanje nepremičnine (če vas zanima samo ta del, previte do 18:30) Odgovarjamo na spodnja vprašanja: PRODAJA: Kako je z davki v primeru prodaje nepremičnine? Katere plačamo? Kdaj jih ne plačamo? Na kaj moramo biti še posebej pozorni V katerih primerih moramo oddati napoved za odmero dohodnine? Kdaj je ni potrebno? Kako se izračuna davčna osnova, kaj se poleg normiranih stroškov še odštetje od osnove? Kateri strKolikšna je davčna stopnja? Ali moramo v vsakem primeru prijaviti davkariji, da smo prodali nepremičnino? Ali je to že storjeno po kakšni uradni dolžnosti? Kaj če ne vpišemo nepremičnino v zemljiško knjigo? Ali lahko kompenziram izgubo pri prodaji nepremičnine z dobičkom od prodaje delnic, in obratno? Ali lahko znižam davčno osnovo za stroške prenove hiše oziroma stanovanja? Kateri so ti stroški – čim bolj konkretno? Kako je z obdavčitvijo v primeru, da želimo stanovanje in opremo prodajati ločeno? NAKUP: Kako je z davki v primeru nakupa novogradnje? In ali obstaja način, kako te davke znižati? Kako je z davki v primeru nakupa starogradnje? NALOŽBENE NEPREMIČNINE: Koliko mladih nepremičninskih milijonarjev? Kako je v primeru, ko dediči dobijo več nepremičnin v upravljanje? Utaja davkov. številni najemodajalci skušajo utajiti davke. Koliko kršiteljev je odkril Furs? Kako odkrivajo kršitelje?  Kaj storiti, ko vemo, da sosed oddaja stanovanje na črno? Ga prijaviti ali ne? Kakšna je razlika, če oddajamo stanovanje dolgoročno oziroma turistom? Kako je v tem primeru z davki? Kaj moram urediti, če želim oddajati stanovanje kot fizična oseba in da to poteka po črti zakona in v skladu z vsemi pravili? Kako je v tem primeru z oddajo napoved dohodnine? Kako je z registracijo sobodajalstva? Kateri stroški za stanovanje, ki ga oddajam, znižujejo davčno osnovo? Kaj pa stroški vzdrževanja pohištva in bele tehnike? Številni kupujejo investicije v nepremičnine z vzvodom, torej s posojili. Ali lahko odbijemo obresti iz davčne osnove? Kako je z vidika davkov v primeru oddaje stanovanja, ko nisi lastnik tega stanovanja? Številni se odločijo za najem agencij, ki skrbijo za kratkoročno oddajo stanovanj. So tu kakšne davčne posebnosti? Kako se splača oddajati stanovanje - kot espe, d.o.o. ali fizična oseba? Na kaj moramo paziti? Kako je v primeru popoldanskem espeja? Do kakšne ravni prihodkov lahko poslujemo kot normiran espe? Recimo, oddajam stanovanje za 1.000 evrov mesečno? Kako je s prenosom nepremičnine na espe? Kaj moramo vedeti, če oddajamo stanovanje kot d.o.o.? Kdaj se to splača? Kakšne so napake pri izpolnjevanju napovedi za odmero dohodnine? Številni Slovenci oddajo nepremičnine na Hrvaške. Kako je z obdavčitvijo v tem primeru? In kako se to najbolj splača početi? Če vas zanimajo naložbene nepremičnine, pa preverite podcast, ki sva ga posnela s kolegom Andražem Brillijem, ocenjevalcem vrednosti nepremičnin v podjetju Capital Genetics.

Za vlagatelje je nujno, da poznajo tudi davčni vidik investiranja. Zanje je februar pomemben mesec, saj je do 28. februarja potrebno oddati napoved za odmero dohodnine za v preteklem letu ustvarjene obresti, kapitalske dobičke, dividende in tako dalje. Vprašanj na to temo je veliko, zato v tem davčnem podcastu predstavljamo praktične primere. Podcast je pripravljen na način, da je primeren  tako za novince kot tudi bolj izkušene investicijske mačke. V prvem delu davčnega podcasta se osredotočamo na dividende in kapitalske dobičke, ki jih ustvarimo s prodajo delnic, vzajemnih skladov, ETF, izvedenih finančnih instrumentov, omenimo tudi davčne posebnosti pri trgovanju s kriptovalutami. Preverili smo tudi, kaj finančna uprava ve o našem trgovanju preko tujih borznih posrednikov. Dodajamo tudi zanimivosti v zvezi s selitvijo v davčno bolj prijazne države, kot je denimo Hrvaška. V drugem delu davčnega podcasta, pa bomo obdelali davke v povezavi z nepremičninami.  Vse kar mora vedeti vlagatelj o davkih, se v tokratnem »davčnem« podkastu pogovarjam z Juretom Mercino, ki je partner v družbi za davčno in podjetniško svetovanje LeitnerLeitner. Vmes pa nam z davčnimi pikantnostmi postreže tudi Stojan Glavač iz Finančne uprave RS. Odgovarjamo na spodnja vprašanja:    Kdo mora oddati napoved za odmero dohodnine in kdo ne? V katerih primerih smo oproščeni plačila davka? Kakšna bo stopnja obdavčitve in od česa je ta odvisna? Konkretno, prodala sem nekaj delnic, ki sem jih držala več let (recimo Tesli) in manj kot leto (recimo Zoom). Trgovalne račune, ki jih imamo v tujini ni treba prijaviti Fursu. Kaj Furs ve o naših transakcijah v tujini? Kaj če ponesreči pozabimo prijaviti del kapitalskih dobičkov? Na kaj moramo biti pozorni z davčnega vidika, ko izbiramo brokerja? Kakšne so davčne implikacije, če želimo prenesti svoj portfelj na drugega brokerja? Kateri stroški nam znižujejo davčno osnovo? Kako je s pobotanjem dobička in izgube? Kaj so špekulativne izgube? In kdaj nam Furs ne prizna izgube? Obdavčitev ETF in vzajemnih skladov. Kaj moramo vedeti? Kako je z distribucijskimi ETF? Dvojna obdavčitev - na katere države moramo biti še posebej pozorni, že v fazi investiranja? Kdaj nam Furs ne prizna v tujini plačanega davka …. Kaj moramo vedeti o obdavčitvi izvedenih finančnih instrumentov? Kaj moramo vedeti o obdavčitvi kriptovalut? Kdaj postane Furs pozoren na naše prilive na TRR? Kako moramo pojasnjevati izvor premoženja in kaj se zgodi, ko tega ne znamo? Kdaj opravljamo dejavnost trgovanja in kdaj ne? Kako so obdavčeni zaslužki iz P2P - posojanje med posamezniki? Koliko davka plačam, če posodim denar prijatelju in mi ta vrne obresti? Zakaj številni z večjimi portfelji razmišljajo o selitvi na Hrvaško?

Tokrat vas Gospoda, na zares praznični Gospodov dan, pozdravljata tudi z video edicijo. Udobno se namestite pred kamin, prižgite svoj najljubši podkast in se priključite praznični debati. Če vas pa preveč zanima, kakšne puloverje nosita gospoda med pogovorom, ju lahko najdete na Youtube kanalu Gospoda in seveda na www.gospoda.si V prvi (tudi) video epizodi vas popeljeta čez božične prigode, spomine, anekdote, z nekaj prijetnimi gostujočimi voščili in pregledom božičnih pesmi ter ritualov kraljeve družine. Med drugimi praznično srednje pomembnimi tematikami ne smete zamuditi slednjih: