Podcasts about Ivan Cankar

Naš največji pisatelj Ivan Cankar svoj rodni kraj – Vrhniko – opisuje v mnogih delih. O Vrhnika, blagoslovljeni kraj, o njej zapiše v povesti Aleš iz Razora. Danes na Vrhniki na pisatelja poleg njegove spominske hiše opominjata še spomenik in tematska pot, ki pripoveduje zgodbo o življenju Ivana Cankarja. V Nedeljski reportaži se bomo sprehodili po tematski poti Po poti Cankarjeve mladosti. Vrhniko je obiskal avtor oddaje Aleš Ogrin.

Ob slovenskem kulturnem prazniku leto za letom sipamo kupe zvenečih besed o tem, da bi morala država skrbeti za kulturo naroda, zdaj pa mu odmerja samo drobtinice z bogate mize davkoplačevalskega denarja, ki se zgrinja v državni proračun. Brez dvoma drži, da je slovenski jezik tako zelo pomembna, a hkrati tako krhka in drobna lupina naše narodne zavesti in identitete, da se ne more – kakor jeziki velikih narodov – prehraniti sam. Predvsem slovenska književnost torej potrebuje močno finančno podporo, če hočemo ohraniti tiskano slovensko besedo. Na drugi strani pa mora biti ta beseda predvsem iskrena, taka, ki bo bralca, gledalca, poslušalca znala in zmogla predramiti iz njegove ujetosti v družbene laži in ga izvleči iz prividnega prepričanja o narodni razdvojenosti in konfliktnosti, ki ga v svojem samoohranitvenem nagonu zavestno ustvarjajo mediji in politiki. Umetnost je bila v slovenskem prostoru vse do devetdesetih let zrcalo družbe, njen kritični kažipot. Kot nam z vrhunskim pisanjem še sto let po smrti živo izpričuje Ivan Cankar, je človeka najprej usmerjala predvsem k preiskovanju samega sebe, če je hotela zdramiti in premakniti narodovo leno družbeno telo. Danes, v slovenski demokratični družbi, pa se zdi, da obnavljamo obrazce, ki jih je v umetnosti v obdobju atenske demokracije odkrival že filozof Platon. Umetnik, ki ga financira država, je podoben ujetniku v Platonovi votlini, ki mora verjeti le v sence resničnih stvari – da so torej denar, moč, vpliv in oblast edino vodilo človekovega bivanja in prebivanja v svetu. Umetniki podlegajo terorju kapitala, lastne nečimrnosti in političnih idej in prodajajo svoje umotvore neukemu ljudstvu kot edino pravo resnico. V svetu, razsutem od nihilističnega in etičnega nesmisla, umetnost ne bi smela prikimavati, ampak bi morala biti tista luč, ki bi človeka, utrujenega od svobode vsega dovoljenega, znova popeljala na pot kulture srca. Prav tu, v srcu tebe in mene, umetniškega ustvarjalca in spremljevalca umetnosti, se začenja edina kultura, ki jo lahko tudi zares poimenujemo s tem imenom.

Slovenski kulturni praznik so obeležili tudi v Bruslju. Sinoči so v novih prostorih slovenskega veleposlaništva v Belgiji in stalnega predstavništva pri EU nastopili učenci in dijaki slovenskega jezika na Evropski šoli ter učenci dopolnilnega pouka slovenščine. Deklamirali so Prešernovo Vrbo in uprizorili Povodnega moža. V kulturnem programu je sodelovala tudi trojica odraslih Belgijcev, ki se slovenskega jezika uči v okviru lektorata na bruseljski univerzi. Pred tem je v Evropskem parlamentu potekalo odprtje razstave portretov 10 ključnih osebnosti slovenske kulture, med njimi so France Prešeren, Ivan Cankar, Primož Trubar in Ivana Kobilca. Danes pa so krajši dogodek po poročanju STA pripravili še pri spomeniku v evropski četrti, na katerem je prvi verz Zdravljice v vseh uradnih jezikih EU.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Slovenski teolog in filozof Peter Kovačič Peršin v obsežnem in problemsko tehtnem delu Kako misliti Boga kaže velik polet ustvarjalne energije. Loteva se novih in novih vprašanj, razgrne veliko vednosti ter ohranja pošteno in pokončno držo. Premišljuje o neustreznosti ontoteološkega pojmovanja Boga in izhaja iz sodobne kritične misli o doslej veljavnem katoliškem nauku o Bogu. Odgovarja na vprašanje o neustreznosti takega pojmovanja Boga pri nekaterih slovenskih literatih, ki so o Bogu in krščanstvu razmišljali kritično. Ontoteologija, kot pravi, išče gotovost spoznanja in človeku daje varnost bivanja v vsakdanjem življenju, čeprav zgolj navidezno. »Ontoteologija je s stališča filozofije kot kritičnega mišljenja ideološka redukcija mišljenja. Filozofija kot iskateljica modrosti je odprto in kritično mišljenje, ki je kot tako vedno nujno in živo. Ideologije pa so zaprt mišljenjski sistem, ki so časovno pogojene. Vprašanje kako misliti Boga bi moralo biti le vprašanje vere in kot tako je vedno aktualno in odprto, ker človek pač biva neprenehoma v negotovosti zunanjega in notranjega življenja in želje po preseganju vseh omejitev.« Vera zahteva svobodo duha in je po Peršinovem mnenju pot bivanjske odprtosti, tako rekoč bivanjska avantura. Nekaj čisto drugega pa je religiozna struktura, ki postane dogmatičen oklep, torej ideologija kot utesnjevanje duha. Seveda pa ima vera tudi družbeno razsežnost in lastnosti kulture kot temelja človeške medsebojnosti. Še več, je prepričan avtor, religija je kot organizirano verstvo eden temeljnih izrazov določene civilizacije. Peršin pojasnjuje tudi svoje razumevanje drugih pojmov. Metafiziko ima za resnico o bivajočem v celoti. Veliko mu je do tega, da bi razčistil svoj odnos do slovenskega katolicizma. Krščanstvo je zanj duhovno-religiozno gibanje, strukturo Katoliške cerkve pa je že v mladosti občutil tudi kot institucijo prisile. Filozofsko analizira pisanje slovenskih literatov ter njihov odnosa do Boga in krščanske vere. Pri tem poudarja, da vrhunsko leposlovje dosega raven umetniške veljave in metafizične globine ne le z jezikovno, stilno in poetično besedo, temveč predvsem s svojim metafizičnim sporočilom, saj prav z njim človeku odpira duhovna obzorja. »Metafizična struktura leposlovnih stvaritev je namreč tista izpovedna razsežnost besedne umetnosti, ki odpira vpogled v pisateljevo duhovno zavest in njegov duševni ustroj.« V metafizični strukturi se zrcalita tako ustvarjalčeva osebnost kot tudi duhovna zavest v času in prostoru, v katerem je literarno delo nastalo. To je tudi avtorjevo vodilo poglabljanja v izbrana literarna dela. Prešernov Krst pri Savici analizira in interpretira s poglobljenim poznavanjem eksistencialij in sporočilnosti Kierkegaardove misli. Pri danskem mislecu in slovenskem pesniku odkriva sorodno občutenje bivanja ter s tem podobno idejno in duhovno usmeritev. Peršin preučuje zgodovinsko ozadje, spopadanje in krvavi boj ter razliko med naravno in religiozno ljubeznijo. Krst pri Savici je, tako ugotavlja, predvsem stvaritev, ki se s svojim metafizičnim sporočilom ravna po zgledu vodilne linije evropskega razsvetljenstva. Prav v zavračanju katolicizma kot ideologije je bistvo Prešernovega zgodovinskega vprašanja o Bogu zgodovine. Pesnik Dragotin Kette se je dokopal do spoznanja, da samo medčloveška ljubezen vodi do presežnega vzpona človekovega duha. Njegovo spoznanje Boga je trezno in razumno. Bog se mu razkriva v naravi, človekovem delovanju in zmožnosti ljubezni in je zanj vesoljna harmonija. Kette je v slovenski duhovni zgodovini prvi izpovedal novo umevanje Boga. Napravil je korenit obrat od sholastičnega, dogmatičnega in brezosebnega razumevanja k eksistencialnemu in osebnemu doživljanju Boga kot temelja človekove intimne eksistence. S tem je bil storjen radikalen premik k modernemu razumevanju človeka. Ivan Cankar je svojo religioznost vezal na osebni etični kodeks in vprašanje socialne pravičnosti. Njegova maksima se je glasila: »Srce je pravičen sodnik, ki ne pozna malenkosti.« Cankarjev odnos do krščanske vere in njene prakse, meni Peršin, je v primerjavi s Kettejevim idejno globlji in družbeno zrelejši in zato tudi radikalnejši pri kritiki institucionalnega krščanstva. V romanu Bogovec Jernej pisatelja Ivana Preglja je v ospredju vprašanje, ali je Bog kaka druga bitnost kot Bog vere. Pregelj je strukturo tradicionalnega romana razkrojil, saj njegov antijunak vstopa v prostor epohalnega nihilizma. Očiten je nov metafizični položaj, s katerim je izničen položaj človeka kot avtonomnega subjekta. Obsežno poglavje o dramatiku Ivanu Mraku je napisano v heideggerjanski maniri in pomeni subtilen prikaz vsebine njegovih himničnih tragedij. O Francetu Balantiču Peršin premišljuje v literarnem slogu in mu priznava pesniško genialnost, hkrati pa poet nanj deluje kot labodji spev tradicionalnega katolicizma. Tako ga je Peršin doživljal, ko ga je odkril v letih bogoslovnega študija. Že tedaj ga je spodbudil k miselnemu in življenjskemu preseganju obstoječe katoliške duhovne in ideološke strukture na Slovenskem. Oriše pesnikovo življenjsko pot in se poglobi v njegovo poezijo. Balantič se je pridružil domobranski vojski, aktivno deloval v boju proti partizanom in dobil čin narednika. Pristal je na kolaborantski strani. Ob napadu Tomšičeve brigade, ki ji je poveljeval španski borec in znani partizanski komandant Daki, je zgorel skupaj z dvaintridesetimi borci. Stane Semič – Daki je po vojni v pogovoru z učenci, med katerimi je bil kot otrok tudi Peršin, povedal, da je Balantiča osebno večkrat pozval, naj se preda in mu ne bodo sodili, a tega ni hotel storiti. Balantičevo poezijo Peršin občuti kot klic po smrti in napovedovanje konca neke dobe, njegova religiozna lirika pa izraža oseben in neposreden odnos do Boga. Peter Kovačič Peršin se je v delu Kako misliti Boga ustavil tudi pri razdvojenosti Marja Rožanca in njegovem priznanju, da sta vse življenje nad njim kraljevali dve obsedenosti – z Bogom in spolnostjo. Preučil je še razvojni lok Kocbekove vere ter poezijo Božjega molka, kakršno je ustvarjal pesnik in duhovnik Vili Stegu. Filozof Tine Hribar, pisec spremne študije, je nekatera avtorjeva stališča še razširil in svoje premišljevanje končal z besedami, da ima misel sposobnost misliti Boga ne glede na to, ali Bog biva ali ne biva, in ne glede na to, ali je svet bogov realen, imaginaren ali simbolen.

Plath, Jörg www.deutschlandfunkkultur.de, Lesart

Plath, Jörg www.deutschlandfunkkultur.de, Lesart

Plath, Jörg www.deutschlandfunkkultur.de, Lesart

Nastaja slovenski veliki jezikovni model, vrsta umetne inteligence, ki bo omogočila tudi nekakšen slovenski Chat GPT. Kako bo delovala tovrstna umetna inteligenca, je odvisno od količine besedil, ki jih bodo zbrali pri nacionalnem projektu Povejmo. O širšem napredku na tem področju in potrebah po slovenskem velikem jezikovnem modelu z vodjem projekta Simonom Krekom, pisateljem Miho Mazzinijem, piscem o znanosti Sašem Dolencem in Markom Grobelnikom z Instituta Jožefa Stefana. Oddajo smo izvedli na 40. Slovenskem knjižnem sejmu.

Tone Kuntner je dramski igralec in pesnik, ki je neizmerno ponosen na svojo domovino, samostojno državo Slovenijo. Rad praznuje in se odzove povabilom, ko ga ljudje povabijo medse, da bi skupaj praznovali. Navdihujeta ga Ivan Cankar in France Prešeren, njegov vzornik med igralci je Stane Sever. Za igralca ni pomembno, da je lep, biti mora iskren, da ljudi prepriča, vsi moramo biti v življenju iskreni ter povezani, kajti vsak človek ima dve roki, levo in desno, vsak voz pa dvoje levih in dvoje desnih koles. Za uspešno delo sta potrebni leva in desna roka, za uporabnost voza pa vsa štiri kolesa.

Today, We have Rawley Grau with us.Rawley Grau has translated numerous works from Slovenian, including novels by Dušan Šarotar, Mojca Kumerdej, Gabriela Babnik, Vlado Žabot, and Sebastijan Pregelj. Five of his translations were longlisted for the Dublin Literary Award, and his translations of Šarotar's Panorama and Billiards at the Hotel Dobray were shortlisted for the Oxford-Weidenfeld Translation Prize. He has also translated Ivan Cankar's play Depravity in St. Florian Valley, as well as poetry by Miljana Cunta, Miklavž Komelj, Janez Ramoveš, and Tomaž Šalamun, among others. In 2021, he received the Lavrin Diploma for excellence in translation from the Association of Slovenian Literary Translators. Translations from other languages include a book of poems and letters by the Russian poet Yevgeny Baratynsky, which received the AATSEEL prize for Best Scholarly Translation, and, most recently, a volume of poems by the Macedonian poet Aco Šopov, which he co-translated with Christina E. Kramer. Originally from Baltimore, Maryland, he has lived in Ljubljana for the past two decades. He spoke about relocating to Slovenia from the States, his work in Slovene Translation and Co-Translation.To Buy Rawley's Translated work - https://tinyurl.com/3m4tjwha* For your Valuable feedback on this Episode - Please click the link below.https://tinyurl.com/4zbdhrwrHarshaneeyam on Spotify App –https://harshaneeyam.captivate.fm/onspotHarshaneeyam on Apple App – https://harshaneeyam.captivate.fm/onapple*Contact us - harshaneeyam@gmail.com ***Disclaimer: The views and opinions expressed by Interviewees in interviews conducted by Harshaneeyam Podcast are those of the Interviewees and do not necessarily reflect the official policy or position of Harshaneeyam Podcast. Any content provided by Interviewees is of their opinion and is not intended to malign any religion, ethnic group, club, organization, company, individual, or anyone or anything.This podcast uses the following third-party services for analysis: Podtrac - https://analytics.podtrac.com/privacy-policy-gdrpChartable - https://chartable.com/privacy

Evangeliju je tuj vsak kolektivizem, kajti vsi smo poklicani po imenu; najprej Abraham, nato apostoli in za njimi vsi, ki smo pri krstu dobili ime, obenem pa nam je bil po Božji milosti podarjen neizbrisni pečat popolne individualnosti, za kar je posebej šlo pesniku Prešernu. Umetnost nikoli ni stvar kolektiva, njegova vloga pri umetniški stvaritvi je sicer pomembna, a je lahko le drugotna, v akcidentalijah ter organizacijsko-tehnična. Izvir umetnosti je izključno v skrivnostnem stiku enkratne in neponovljive svobodne osebe, ki se v skriti kamrici srca, kot bi rekel Ivan Cankar, nedoumljivo dotika presežnega.Komentar je pripravil tajnik Katehetskega urada ljubljanske nadškofije Milan Knep.

Zgodba meksikajnarjev, slovenskih vojakov prostovoljcev, ki so se v Mehiki bojevali za širitev habsburške monarhije sredi 19. stoletja, je gotovo manj znana v splošnem poznavanju naše zgodovine. Takratnemu dogajanju in presunljivi, sicer fiktivni zgodbi enega izmed njih, Toneta Brusa, lahko sledimo v stripu, ki je doslej najobsežnejše delo stripovskega ustvarjalca Zorana Smiljanića – ob njem se kot avtor podpisuje tudi Marijan Pušavec. Kar nekaj je zgodovinskih, dobro znanih likov, ki so s Smiljanićevim stripom dobili svojo podobo: Ivan Cankar, Jože Plečnik in zadnji med njimi: Karel Destovnik - Kajuh. Ob koncu leta, ki je bilo tudi Kajuhovo leto, v oddaji Razkošje v glavi predstavljamo Zorana Smiljanića – ilustratorja, karikaturista, scenarista, publicista, predvsem pa striparja.

Danes pa na kratko o drobni novici, ki bo slovensko kulturo prizadela bolj kot finančni rezi mariborskega župana. Gostilna na ljubljanskem Rožniku zapira svoja vrata. Najemnik je povedal, da so stroški previsoki, da ga lastniki izsiljujejo in da časi sploh niso primerni za gostilne. Najprej nekaj literarno-zgodovinskih dejstev. Gostilna na Rožniku ni le še ena gostilna. V njej je svoja zadnja leta preživel Ivan Cankar in koliko mu je pomenila, se da brati v pred nekaj leti izdanih pismih, ko je bil jeseni leta 1910 nekaj mesecev gost pri Lojzu Kraigherju pri Sveti trojici v Slovenskih goricah in je pisal na Rožnik nostalgična pisma o tem, kako zelo pogreša svojo tamkajšnjo namestitev. Takole je zapisal v enem od pisem gostilničarki Nini Franzot, poročeni Bergman: Družbe ne bom imel prav nobene razen Kraigherja. Ne pogrešam pa je čisto nič! Kraji so lepi – ali Rožnik je vendarle Rožnik. Gotovo je še ni bilo ure, da se ne bi spomnil nanj. Brez velikega pretiravanja; Slovenci, ki smo mahnjeni na svoje literate, saj jih častimo obratno sorazmerno, kot jih beremo, ki imamo na desetine spominskih sob, na stotine spominskih tabel in celo nekaj spominskih hiš, bi morali gostilno na Rožniku literarno- zgodovinsko zaščititi. Vsaj na podobni ravni, kot je zaščitena Prešernova rojstna hiša v Vrbi. Mimogrede; v gostilni na Rožniku je bival nekaj časa tudi Župančič in je simbolno za slovensko moderno prav tako pomembna, kot je to Cukrarna. Ki je danes galerija in muzej in oh in sploh – Rožnik, verjetno tudi spominsko sobo, pa bodo zaprli. Sicer pa je gostilna na Rožniku najbolj kultna slovenska gostilna. Ob bok ji gre mogoče le še gostilna na Trojanah. Lega, bližina glavnega mesta, modno nedeljsko sprehajanje in seveda literarni pomen ji dajejo v slovenskem okolju vlogo, s katero se ne more primerjati nobena druga. In zdaj takšna prelomna točka narodove identitete zapira svoja vrata. Uradno, po najemnikovi interpretaciji, je za to kriv lastnik, če bi pa lastnika, ki molči, vprašali o krivcu, bi zagotovo dobili odgovor, da je kriv najemnik. Na mestu, kjer je genij razgalil slovensko dušo, se je simbolno pokazal njen najbolj priljubljen konjiček – prepiranje. Krivda pa je – rajtamo – mnogo globlja. Kajti tradicionalna slovenska gostilna ne loči med lastnikom in najemnikom; hočemo povedati, da je bil v zgodovini lastnik gostilne praviloma tudi njen najemnik in obratno. Gostilničarstvo namreč ni bila dejavnost, od katere bi ljudje noro bogateli; bilo je družinski posel, ki je pogosto zaposloval več generacij iste družine, ki je po navadi v poslopju tudi živela in skupaj s strankami tvorila razširjeno družino. Gostilničarstvo je bil časten poklic in je v mnogih primerih še vedno. V še več primerih pa se je izrodilo v odnos med krvosesnimi lastniki, ki se mastijo ob najemninah, in avanturističnimi najemniki, ki si dva dni po prvi prodani kavi na lizing vzamejo še BMW. V tem poblaznelem vrtincu nenormalnega dvigovanja cen navadni kavi zaradi ukrajinske vojne sodelujejo vsi deležniki: župani, denacionalizacijski srečneži, na pol priučeni gostinci, dobavitelji in seveda študentski servisi, ki prispevajo največji del slovenskega natakarstva. Seveda pa sodelujemo v tem incestuoznem krogu tudi obiskovalci gostiln, ki se pustimo opetnajstiti s slabo ponudbo in nenormalnimi cenami pri belem dnevu in polni zavesti. Poslanstvo vzdrževanja socialne mreže je zamenjal brezvesten kapitalizem in v izjavi o zaprtju Rožnika ni niti besedice obžalovanja, ali besedice o tradiciji, temveč tam stoji samo pusta gospodarnost. "Energenti, delovna sila, najemnina." Mimogrede; družina Franzot je v Cankarjevem času vodila gostilno skozi gospodarske vihre časa pred in med prvo svetovno vojno, pa se ni pritoževala nad ceno energentov in delovno silo. Še več; Cankar je imel pri njih sobo zastonj. Tako je zgodba o zaprtju gostilne na Rožniku tudi zgodba o profesionalni nesposobnosti … Na srečo pa so v Sloveniji še vedno gostilne in to na stokrat slabših lokacijah, kot je ta na Rožniku, ki se prebijajo skozi svoj gostilniški vsakdan. In to brez Cankarjeve slave. A to so gostilne, kjer je dopoldanska malica potegnjena daleč v popoldne in velja toliko kot macchiato z mandljevim mlekom na obrežju potoka, ki mu reka pravijo.

Po krajšem premoru nadaljujemo rubriko Kaj si ti tudi v lukno pado? Zanimal nas je komentar napovedi mariborske občine o krovnem programu ureditve cest, raziskali pa smo še, katere ceste je nujno treba obnoviti v mestnih četrtih Ivan Cankar in Koroška vrata na levem bregu Drave.

Piše: Iztok Ilich Bere: Matjaž Romih Ivan Cankar, umetnik mnogih izjemnih razsežnosti, je tako kot France Prešeren eden temeljnih mejnikov naše nacionalne zgodbe. In kajpada ena ključnih stalnic v izobraževalnem sistemu. Kljub vsej neizogibnosti pa zlasti pri mlajših bralcih vzbuja bržkone več odpora kot navdušenja. Že v pisateljevem času so mnogi menili, da je »težak«, da ga je težko umeti. Vsaka generacija zato bolj potrebuje svojim času in sprejemanju dejstev prilagojene napotke in opozorila na ključne sestavine in poudarke v literarnih delih, kot zgolj vabljenje ali celo priganjanje k branju v okviru obveznosti, predpisanih v šolskem kurikulu. Tudi bibliografija strokovne literature o pisatelju je iz leta v leto bogatejša. Razprave Dušana Pirjevca, Franceta Bernika, Borisa Paternuja, Janka Kosa in drugih dopolnjujejo nove raziskave o Cankarjevem delu in življenju, ki jih podpisujejo Igor Grdina, Irena Avsenik Nabergoj, Marcel Štefančič in tudi Vesna Mikolič, avtorica knjige Ali bereš Cankarja?. Kljub odmevnosti v znanstvenih krogih pa večina teh besedil ni segla do širšega občinstva, posebno ne do mladine, da bi povečala priljubljenost klasika nacionalne literature, o katerem po besedah Ženje Leiler »vsi vse vemo, ali vsaj mislimo, da vemo, zares pa ga bere komajda kdo. V takšnih razmerah se je jezikoslovka, publicistka in esejistka Vesna Mikolič odločila za inovativen pristop in strategijo, ki naj zlasti učiteljem ter dijakom in študentom odpre bolj mikaven vpogled v Cankarjevo literarno zapuščino. Njegovemu jeziku oziroma besedišču in njegovi simboliki, ki sta Slovencem blizu, saj zajemata slovenskega duha in sooblikujeta slovenski nacionalni značaj, kot piše, se je s podrobno, numerično izraženo analizo približala v petih korakih. Najprej z vidika ključnih besed, nato moči ter idejne plasti in etosa besede, v nadaljevanju pa z osvetlitvijo pisateljevih kulturnih pogledov in nazadnje s preusmeritvijo bralske pozornost od ključnih besed na besedilo kot celoto – na razpoloženje besedila, ki je pri Cankarju vedno v ospredju. Eno od pomembnejših izhodišč knjige Vesne Mikolič: Ali bereš Cankarja? je misel, da je treba razumeti vsako umetniško govorico, »kot moramo razumeti vsak jezik, ki ga želimo uporabljati. In če želimo, da se nam ti svetovi začnejo razpirati,« dodaja, »moramo poznati vsaj temeljno besedišče nekega literarnega dela ali avtorja, da se nam bodo na tej osnovi začeli povezovati še vsi ostali pomeni.« Tak pristop je pripeljal do nabora ključnih besed, izluščenih s pomočjo funkcij orodja SkechEngine iz elektronske zbirke Cankarjevih besedil, ki je dostopna na Wikiviru in obsega dobrih 1.205.000 besed. Delovni korpus besedil, nastal po tej poti, sestavlja skoraj četrtina osnovnih oblik besed, lem, blizu 92.000 povedi, dobrih 30.000 odstavkov in 214 besedil. Vesna Mikolič je izmed 500 besed dodatno izpostavila desetino besed in na vrh seznama postavila oči. V korpusu se pojavijo kar 4843-krat in, kot pravi, izražajo najgloblja človekova čustva in občutja. Sledijo človek, roka, srce, obraz in lice, med človekovimi dejanji in stanji gledati, videti, vedeti in misliti, med čustvi pa ljubezen, strah, bridkost, žalost itn. Nedvomno osrednja ključna beseda Cankarjevega opusa pa je tako na nacionalni, kolektivni kot na individualni ravni hrepenenje – ne kot tragični, temveč predvsem kot aktivni, vitalni koncept. Avtorica na koncu povzema, da se je s knjigo Ali bereš Cankarja?, ilustrirano s številnimi izbranimi odlomki ter grafikoni in risbami, namenila bralcem pomagati k lažjemu vstopu v Cankarjev svet. »Tako da si ga najprej približamo z njegovim najpogostejšim besediščem in poznavanjem njegovih najpomembnejših idej ter slogovnih postopkov, nato pa želi knjiga bralce in bralke prepričati, da se na tej osnovi kar spustijo v branje in prepustijo zvoku in ritmu Cankarjeve besede. Novi pomeni se bodo slej ko prej odpirali sami …,« verjame Vesna Mikolič. Temu ali onemu se bo morda res kaj odprlo, saj digitalna anatomska preiskava pisateljevega jezika razkriva marsikaj zanimivega, odpira pa tudi nova vprašanja. Na primer: kako meriti njeno učinkovitost in kaj neki bi na vse to porekel Ivan Cankar?!

Že v pradavnih, predkrščanskih časih se je s prvim novembrom, v mračnih in meglenih poznojesenskih dneh, v ljudeh prebujala slutnja, da v sredo vsakdanjega življenja neslišno vstopa skrivnostni svet umrlih. Krščanstvo je poganskemu verovanju v vračanje duš umrlih dalo novo vsebino. Mrtvi se ne vračajo med žive, ampak živi s svojimi molitvami prosijo Boga za duše rajnih, ki se onstran zemeljskega bivanja očiščujejo vseh s spodrsljaji postavljenih zaprek, ki stojijo med njimi in Bogom. To skrivnostno prvonovembrsko druženje živih in umrli je tankočutno opisal Ivan Cankar v črtici Edina beseda. Umestil jo je v zbirko črtic Podobe iz sanj. Kot bi hotel reči, da se v uri smrti katerega od naših najbližjih naše srce preseli na kraj, kjer sanje, stvarnost in onstranskost postajajo eno, prehajajo zdaj v eno, zdaj v drugo, in nazaj v neulovljivo presežnost. Takole zapiše: »V mojem spominu je sveta podoba; veliko let je že tam, zmerom na enem mestu; /…/ in če bi šla od hiše, bi šel z njo Božji blagoslov. To je tista noč, ki sem jo prebedel ob mrtvaški postelji svoje matere. Zdaj se mi dozdeva, da sem bil vso tiso noč popolnoma vdan in miren, mirnejši kot kdaj poprej; nikakršne potrtosti, nikakršne tesnobe nisem čutil, začudo lahkotno in svetlo je bilo v moji duši, kakor osvobojena je bila, od nekod z višine je gledala na to mračno izbo, na tanke, dolge plamene sveč, na beli materin obraz in name. Nikoli nisem bil tako blizu tisti zadnji, edini besedi, ki se ustavi človeku na ustnicah, kadar prestopi prag na ono stran. /…/ In vselej, kadar se ozrem na sveto podobo v svojem spominu, slišim šepetanje neizgovorjene besede, kakor se je utrnila iz čeznaturnega spoznanja, ki nam ni dodeljeno, iz vesoljne ljubezni, ki je ne poznamo; in milo in gorko mi je pri srcu.« V krščanski zgodovini obstajajo zelo različne oblike razumevanja smrti. Ena od teh je tudi Cankarjeva. Vse pa se ujemajo v prepričanju, da je s Kristusom smrt premagana. Gorazd Kocijančič, urednik Filokalije in eden od prevajalcev, pravi: »Če verujemo v Kristusa, lahko gremo z zaupanjem v agonijo, ki nas vse čaka, in na koncu oči zatisnemo s spokojnim pričakovanjem.« V Filokaliji najdemo misel Hezihija Prezbitra: »Če je mogoče, naj se nenehno spominjamo smrti. Ta spomin v nas odstrani vse skrbi, vse ničevosti.« Takšno razmišljanje se zdi sodobnemu človeku povsem tuje. Agoniji smrti želi uiti tako, da jo briše iz zavesti in prestavlja v virtualni svet. Samo tam naj bi bilo njeno mesto. Potem pa ga je groza iti na pogreb svoje babice. Prav nasprotno izkušnjo nam je v Podobah iz sanj podaril Ivan Cankar. Smrt je udomačil, ji dal mesto, ki ji gre, ker je verjel, da o njej obstaja beseda, ki prihaja od Boga. Čeprav ni izrečena v nobenem znanem jeziku, jo lahko razumejo vsi.

Slovensko društvo Ivan Cankar Geelong je pred kratkim imelo svoj letni občni zbor. Aprila prirejajo nekatere športne in kulturne dogodke v klubu. Pogovarjali smo se s predsednikom Karlom Boletom o načrtih in kako so se člani društva udeležili festivala Pakofest v Geelongu.

Slovensko društvo Ivan Cankar Geelong je pred kratkim imel svoj letni občni zbor in v aprilu prireja nekatere športne in kulturne dogodke v klubu. Pogovarjali smo se s predsednikom Karlom Boletom o načrtih in kako so se člani društva udeležili tudi festivala Pakofesta v Geelongu.

Kot uvod v praznovanje 150. obletnice rojstva našega velikega arhitekta Jožeta Plečnika v letu 2022 sta avtorja kustos za novejšo zgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana Blaž Vurnik in priznan slovenski stripar Zoran Smiljanić ustvarila biografski strip o Jožetu Plečniku, ki nosi naslov Plečnik in pika. Pred tem sta že uspešno sodelovala pri nastajanju stripa Spomini in sanje Kristine B, Ljubljana 1941–1945 ter pri večkrat nagrajenem stripu Ivan Cankar: podobe iz življenja. "Ustvarila sva stripovsko pripoved in ne strokovne interpretacije Plečnikove umetniške in arhitekturne zapuščine."– Blaž Vurnik

Po dolgih desetletjih precej sramotnega propadanja in po še treh letih obsežnih, kompleksnih in tudi dovolj dragih prenovitvenih del s 24. septembrom 2021 svoja vrata za javnost zopet odpira Cukrarna. Znameniti ljubljanski industrijski objekt, ki se je v času Ketteja, Murna in moderne nasploh v naš kulturni spomin trajno vpisal kot, rečeno s Cankarjem, mrtvašnica živih, tako začenja novo, slej ko prej nekoliko nepričakovano poglavje – zdaj pač kot najsodobnejši, bržčas tudi najbolj vznemirljiv razstavni prostor v Sloveniji. O pospeških in presežkih, ki jih bo naša umetnost lahko zasledovala zahvaljujoč izjemnim infrastrukturnim možnostim, ki jih ustvarjalkam in ustvarjalcem ponuja prenovljena Cukrarna, lahko ta hip sicer samo ugibamo, a zdi se, da je pred zgradbo nesrečnega slovesa naposled resnično svetla bodočnost. Pa vendar smo se v tokratnih Podobah znanja raje kakor v prihodnost zazrli v preteklost poslopja na ljubljanskem Poljanskem nasipu, ki je še bolj zanimiva, nenavadna in pomembna, kakor bi si mislili. Pri tem nam je pomagal dr. Blaž Vurnik, zgodovinar, kustos za novejšo zgodovino in vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana. Dr. Vurnik se namreč znanstveno-raziskovalno posveča industrializaciji slovenskih dežel v 19. stoletju, da je izvrsten poznavalec slovenske moderne pa, kajpada, vedo vsi, ki so prebrali odmevni in nagrajevani strip Ivan Cankar : podobe iz življenja, ki ga je naš tokratni sogovornik pred nekaj leti ustvaril z Zoranom Smiljanićem. Vse to pa pomeni, da smo v Blažu Vurniku našli naravnost idealnega sogovornika za pogovor o zgodovini Cukrarne. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Blaž Vurnik (Goran Dekleva)

Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci

Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.

V naše radijske prostore smo danes dobili dostavo – ne, ni bilo kosilo, ampak kar umetniška postavitev. Performans, odprtje in prodajna razstava – vse to namreč združuje projekt Gallery Delivery zavoda za sodobne umetnosti Aksioma, v okviru katerega vas lahko v Ljubljani na domu obišče kurir, ki umetniška dela tudi predstavi. Kaj vse je nastalo v tem posebnem času osame in odmaknjenosti, pa bomo videli in slišali nocoj ob 19-ih v dvorani Union v Mariboru. Na koncertu z naslovom Dert endemične pesmi bo pod vodstvom Karmine Šilec nastopil ansambel novoglasbenega gledališča Choregie. Predstavil bo preplet pesmi, ki jih je na besedila dirigentke uglasbila skladateljica Tellu Turkka. In še v Trst, kamor je rad zahajal Ivan Cankar, ki naj bi bil nanj precej navezan. Tako se razbere tudi iz njegovih pisem. V mestu v zalivu so pred kratkim predstavili zajeten zbornik Tržaški Cankar in naše branje. Gre za refleksije ob stoletnici pisateljeve smrti, ki so jih podali poznavalci njegovega dela na simpoziju na Opčinah decembra leta 2018. O vsem tem v Svetu kulture, vabljeni v našo družbo. Gallery.Delivery, Iris Pokovec: Menažerija: Eau de Toilet, 2019, foto: Žiga Bratoš

Vitomil Zupan genießt in seinem Heimatland Slowenien den Status eines literarischen Klassikers und einer kulturhistorischen Legende. Die autobiografisch grundierte Erzählung „Menuett für Gitarre (zu 25 Schuss)“ ist in puncto Literarizität und Intertextualität höchstrangig. Auch emotional hält der Roman einiges bereit. Vom schwärzesten Humor zum tiefsten Ekel – der gepflegte Leser findet in diesem Roman überdies so ziemlich jede Facette des Gefühlsspektrums. Dennoch ist das Buch bei weitem nicht jedem zu empfehlen. … VITOMIL ZUPAN (1914–1987) war zwei Jahre alt, als sein Vater als Frontsoldat fiel. Die Mutter heiratete in Ljubljana einen Germanistikprofessor, der kurz darauf starb. Als beim Spiel mit einer Waffe ein Freund tödlich verwundet wurde, entfloh Zupan trotz Freispruch der Situation, indem er auf einem Schiff anheuerte. Auf Wunsch seiner Mutter kehrte er zurück, um ein Studium des Bauingenieurswesens aufzunehmen. 1933 erschien sein erster Prosatext, er schrieb nun unablässig, konnte vieles aber nur mit mehrjähriger Verzögerung veröffentlichen. Er bereiste die Welt und schlug sich als Berufsboxer und Gelegenheitsarbeiter durch. 1941 ging er in den Widerstand, wurde 1942 verhaftet und in italienische Lager gesteckt. 1943 schloss er sich endgültig den Partisanen an, zuerst im Kampf und dann als Sprecher und Autor für das Partisanenradio. Nach dem Krieg stürzte er sich in ein Leben als Bohemien. Fast jede seiner Publikationen wurde sowohl kontrovers diskutiert als auch mit Preisen bedacht. 1948 wurde Zupan angeklagt: wegen Unmoral, versuchten Mordes, staatsfeindlicher Aktivitäten. Er wurde zu zehn Jahren Gefängnis verurteilt, die nach Berufung auf 18 Jahre aufgestockt wurden. Nach sieben Jahren wurde er begnadigt. Fortan lebte er ein stürmisches, legendenbehaftetes Privatleben und durfte ab 1960 wieder Romane, Filmdrehbücher, Lyrik und Theater. ERWIN KÖSTLER, geboren 1964, studierte Medizin und Slowenistik in Wien. Schon während des Studiums begann er zu übersetzen. 1999 erhielt er den Österreichischen Staatspreis für Übersetzung, 2020 den Fabian-Hafner-Preis. Aus dem Slowenischen übersetzte er Klassiker und zeitgenössische Literatur, u. a. Ivan Cankar, Srečko Kosovel, Slavko Grum und Mojca Kumerdej. Sandra Falke studierte Germanistik und Religionswissenschaften an der Universität Tartu in Estland und neuere deutsche Literatur an der Philipps-Universität in Marburg an der Lahn. Auf literarische Abenteuer begab Falke sich bereits im sechsten Lebensjahr in ihrem ersten Lesetagebuch. Aus kurzgefassten handschriftlichen Notizen im linierten Schulheft sind parallel zum Bachelor-, Master- und Promotionsstudium diverse Online-Formate erwachsen. Seit 2019 werden auf sandrafalke.com wöchentlich Rezensionen und Essays zu Klassikern, Sachbüchern und Neuerscheinungen der Weltliteratur veröffentlicht. Derzeit lebt Falke in Brandenburg, schreibt Kurzgeschichten und setzt sich für die kritische Reflexion literarischer Inhalte auf diversen virtuellen Plattformen ein.

Knjiga je stara, če je izdana pred letom 1880. Za ostale knjige uporabljamo izraz rabljena knjiga oziroma knjiga, ki je prebrana, čeprav ima to v slovenskem jeziku lahko slabšalni pomen. V antikvariatih so najbolj iskane knjige avtorjev svetovne književnosti, klasični priročniki kot so kuharice in starejše otroške knjige. Med starješimi knjigami pa slovenski klasični avtorji: Srečko Kosovel, France Prešeren, Ivan Cankar.

Slovenian club Ivan Cankar in Geelong has opened again for sporting and other cultural activities. Hear from club President Karlo Bole about what is happening and how you can join in. - Slovensko društvo Ivan Cankar Geelong ponovno prireja nekatere sportne in kulturne dogodke v klubu. Pogovarjali smo se z predsednikom Karlom Boletom.

Matura je ena od najbolj vročih tem zadnjih tednov – tudi na našem programu in v naših oddajah smo spremljali vse dogajanje okoli nje – zdaj, kot vsi že dobro veste, torej bo – 30. maja se začenja tako splošna kot poklicna. V današnjem Gymnasiumu bo rdeča nit oddaje letošnji maturitetni esej, ki ga bodo dijaki splošne mature pisali v ponedeljek, 1. junija. Ta k skupni oceni za slovenščino prispeva kar polovico končne ocene, saj se v njem pokažejo posameznikova zmožnost literarnega branja, interpretacije besedila, literarnega raziskovanja, obvladanja slovenskega knjižnega jezika in sposobnost pisanja eseja. Dijaki obvezni deli in temo eseja izvedo že v tretjem letniku, naslov letošnjega sklopa pa je V svetu Cankarjeve dramatike. Z dijaki in s profesorji slovenščine bomo izpostavili glavne ideje, dramske osebe in zaplete Cankarjevih del, ki so obvezno čtivo na letošnji maturi? Kje bi našli vzporednice med protagonisti dram Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Hlapci? Kako se v vseh dramskih besedilih kaže nasprotje med resnico in videzom? Kam je Ivan Cankar uperil svojo kritično ost? O letošnjem maturitetnem eseju od A do Ž.

Esej Ottakringer Strasse s podnaslovom Poletni sprehod je napisal sodobni avstrijski pisatelj, esejist in urednik Karel-Markus Gauss, objavil ga je v knjigi z naslovom V gozdu metropol, ki jo je poslovenila Ana Grmek. Karl-Markus Gauss se je rodil leta 1954, študiral je nemško filologijo in zgodovino. Dolgo je bil literarni urednik in kritik, danes pa piše predvsem eseje; značilna zanj je posebna vrsta intelektualno poglobljenega popotnega eseja. Gauss je za svoje ustvarjanje prejel veliko literarnih nagrad, med njimi nagrado vilenica. V slovenščino imamo poleg omenjene prevedene tudi Gaussove knjige Umirajoči Evropejci, Evropska abeceda in Jedci psov iz Svinije. V eseju z naslovom Ottakringer Strasse Karl-Markus Gauss opisuje dunajsko četrt Ottakring kot jo je gledal in opisoval Ivan Cankar s čimer se spominjamo tudi Cankarjevega rojstnega dne pred štirimi dnevi. foto: wikipedia

Maratonski Navdih special, gost je Jaša Lorenčič. Fuzbal, mediji, Ivan Cankar, Katanec je v bistvu Kosovel, vamo tamo. Koncepta ni, a svet je kljub temu skorajda rešen.

V oddaji Ars humana v živo so sodelovale literarne zgodovinarke dr. Irena Novak Popov, dr. Mateja Pezdirc Bartol in dr. Alojzija Zupan Sosič ter v pogovoru z Markom Goljo pojasnile, zakaj si Ivan Cankar zasluži oznako literarni revolucionar, ob koncu oddaje pa je vsaka izmed njih v branje predlagala eno izmed njegovih del. Vabljeni ko poslušanju.

Čeprav so praznovanja ob stoti obletnici pisateljeve smrti počasi izzvenela, se je potrebno Cankarju posvečati ves čas. Na primer: potrebno ga je prebirati. In kolikor se že zdi, da je sto let literarne zgodovine pojasnilo tako vzgibe, kot biografijo velikega Vrhničana do obisti, se še vedno najdejo sive lise. S Cankarjevimi besedami "blatne lise!" Jesen in zimo 1910 je Ivan Cankar preživel pri prijatelju Alojzu Kraigherju, ki je bil zdravnik pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. V Nedeljski reportaži nas bo Marko Radmilovič popeljal po Cankarjevi slovenskogoriški poti.

Damjan Debevec je vodnik po Cankarjevi spominski hiši. 37-letni možakar ima brke in klobuk, Vrhničani ga zato pogosto počastijo s kavo … Pravi, da je Cankar primeren za vsako priložnost.

V zgodovini Ljubljanskega gradu se odraža preteklost celotnega naroda in naše domovine. Dolgoletna je tudi zgodba kaznilnic in ječ na gradu. Med grajskimi stenami je kot politični zapornik čakal obrat usode Erazem Predjamski in v novejši zgodovini tudi pisatelj Ivan Cankar. Marko Brunskole, zgodovinar in vodja programa na Ljubljanskem gradu je pripovedoval o tem.

Občina Vransko odprla obnovljeno rojstno hišo Lavoslava Schwentnerja.Na današnji dan pred 143 leti se je na Vrhniki rodil Ivan Cankar.Drevi ob 20. uri bo v Mali Drami pogovor z Jurijem Součkom ob njegovi 90 letnici.Razstava Lucijana Bratuša Pokrajina telesa, bo drevi ob 19. uri v Lokarjevi galeriji v Ajdovščini.

Zgodovinarja dr. Petra Svoljšak in dr. Gregor Antoličič sta svojo znanstveno monografijo o Slovencih in prvi svetovni vojni naslovila Leta strahote, skratka, s sintagmo, ki jo je zapisal Ivan Cankar v Uvodu v zbirko Podobe iz sanj. Njuna monografija prikaže tako začetek kot potek vojne v precejšnji meri s slovenskega zornega kota, toda še bolj zanimiv je njen drugi del, v katerem avtorja približata bralcu manj znano stran življenja v letih vojne, življenje v zaledju. Kaj se je dogajalo na ozemlju današnje Slovenije, kako je vplival na življenje vojni absolutizem, kakšno vlogo so v vojni odigrale ženske, kakšna je bila usoda beguncev, to so le nekatere teme iz zalednega življenja, ki pokažejo, da je bila vojna še kako navzoča v vsakdanjem življenju. Za nameček vsebuje knjiga vrsto manj znanih podrobnosti in kar nekaj reprodukcij zanimivih fotografij in razglednic, tako da osvetljuje prvo svetovno vojno celostno in hkrati zanimivo, privlačno. Več o tematiki sta povedala avtorja v oddaji Ars humana, v pogovoru v živo z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.

Ddr. Igor Grdina je erudit par excellence. Svoje bogato poznavanje zgodovine, še zlasti kulturne zgodovine, je spretno vtkal v pripoved, v svoj portret genija. Ne le, da je s svojo pripovedjo pojasnil in upravičil uporabo danes redko rabljene besede genij, ampak je rekonstruiral, naslikal podobo Cankarjevih časov, osebnosti, ki so bile pomembne za njegovo ustvarjanje, in njegovo usodo, njegove prelomne trenutke. Zanimivo je tudi interpretiral nekatere psihološke poteze pisateljeve osebnosti, na primer njegov odnos do lepote. To pa še ni vse: ddr. Grdina je napisal svojo monografijo v prepoznavnem, osebnem slogu; marsikdaj je uporabil kako besedo, ki bi zunaj konteksta zvenela pretenciozno, toda v njegovi pripovedi zveni še kako na mestu. In čeprav je njegova pisava na prvi pogled esejistična, je kot zgodovinar navajal zgolj preverjena in preverljiva dejstva. Skratka, Ivan Cankar: portret genija je še kako zanimiva in sugestivno napisana knjiga, več o njej pa je povedal avtor v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Marko Golja

Marcel Štefančič, jr. je s knjigo Ivan Cankar: eseji o največjem ponovno dokazal, da se odlično znajde v literaturi, filmu, kritiki kapitalizma in analizi slovenstva ter še čem. Njegovo branje Cankarja skozi prizmo Cankarja, filma, kritike kapitalizma in analize slovenstva pokaže, da je Ivan Cankar avtor, ki nam pomaga razumeti sodobnost in sodobni kapitalizem, ki je bil še kako filmski in ki je – predsodkom navkljub – še kako berljiv. Berljiva je tudi Štefančičeva knjiga, še ena knjiga, za katero se zdi, da se je avtor nanjo pripravljal vse življenje in se zanjo mojstril v vseh svojih prejšnjih knjigah. Več o Cankarju in še čem je Marcel Štefančič, jr. povedal v oddaji izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Marko Golja

Igor Grdina ima dva doktorata – iz slavistike in zgodovine. Je znanstveni svetnik na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Menjavanje koledarjev mu ne pomeni veliko, ker je čas relativen tudi v zgodovini, letnice so kot stopnišče, zgodovinarji pa kot patologi. Ddr. Grdina je mojster zgodovinskih zgodb, ki intrigirajo. S kirurško natančnostjo secira prelomne dogodke in vanje v privlačnem literarnem slogu umešča glavne junake. Njegova aktualna in razprodana knjiga Ivan Cankar: portret genija predstavlja unikaten vpogled v življenje in delo našega največjega pisatelja. Kaj se lahko naučimo od Cankarja, kako je v vzvratnem ogledalu zgodovine videti naša prihodnost, kdo si drzne v času skrajne optimizacije stvari in ljudi zares še misliti nemogoče? Tudi o operah in operetah, poklicnih deformacijah zgodovinarjev, študentskem spoznavanju sveta za železno zaveso in o nenavadnem klicu samooklicanega izumitelja časovnega stroja. Z ddr. Igorjem Grdino se je pogovarjal Luka Hvalc

Ko so konec novembra razglasili, da, skladno z glasovanjem obiskovalk in obiskovalcev 34. slovenskega knjižnega sejma, prestižno nagrado knjiga leta 2018 prejme stripovska biografija Ivan Cankar : podobe iz življenja, se je novica zdela pričakovana in presenetljiva obenem. Pričakovana, kolikor so najrazličnejše kulturne institucije širom po državi poskrbele, da je bila celotna letošnja jesen resnično v znamenju našega največjega pisatelja in stoletnice njegove smrti. Presenetljiva pa, kolikor se že dolgo zdi, da slovenski bralke in bralci čutimo nekakšno nelagodje, iz šolskih klopi podedovano zamero, nemara kar odpor do Cankarja, do njegove osebe in do njegove literature. A očitno so podobe iz Cankarjevega življenja, pod katere se podpisujeta Zoran Smiljanić, ki je strip izrisal, ter Blaž Vurnik, ki je poskrbel za besedilo, znale opraviti z vsemi našimi predsodki in zbuditi živo zanimanje za življenje in delo velikega književnika z vrhniškega Klanca. Kako jim je to uspelo, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Za slovnico se res nisem zanimal nikdar v svojem življenju. Kadar pišem, mi je edina skrb, da jasno povem, kar mislim, in pa, da natanko do najtišje nijanse čuti z mano tisti, za kogar pišem, je zapisal Ivan Cankar. Na dan stoletnice njegove smrti smo osvetlili nekatere Cankarjeve stilistične mojstrovine. Gostja je Mojca Smolej, izredna profesorica na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani.

Od smrti Ivana Cankarja sicer mineva sto let, a veliki književnik se v marsičem zdi še vedno živ. Ko se namreč oziramo naokrog, lahko hitro ugotovimo, da se po njem imenujejo ulice in trgi, šole in kulturni domovi, da se njegove drame uprizarjajo in knjige ponatiskujejo, celo beremo ga menda še vedno, pa čeprav, priznajmo, pogosteje kakor ne z Damoklejevim mečem kontrolnih nalog in šolskih spisov nad glavo. In vendar se zdi, da Cankar v naših očeh še naprej ostaja uganka. Najprej nas seveda bega njegova dvoumnost: je bil v svojem pisanju, ki je zajemalo pesmi in romane, drame in novele, eseje in polemično publicistiko, realist, ki, zvest resničnosti, natančno opisuje svoj čas in ljudi, ki ga naseljujejo, ali pa je bil, nasprotno, simbolist, ki pravzaprav v vsem videva znamenja neke globlje, višje, nadzgodovinske resničnosti? Je bil heterodoksen socialist ali svojstvenemu misticizmu vdan kristjan? Je bil človek tradicije ali človek modernosti? Je bil značilni otrok svojega časa in prostora ali pa si je, nasprotno, svoj čas, svoj svet šele izmislil in ga v procesu umetniškega delovanja tudi končnoveljavno ustvaril? Je imel Slovence rad iz vsega srca ali nas je preziral iz dna duše? In nazadnje: odgovoriti si ne znamo niti na vprašanje, ali ga imamo ali pač nimamo radi mi sami. Ta vprašanja so nas zaposlovala tudi v tokratni Intelekti. Pri tem nam so nam bile v pomoč ugledne slovenistke: dr. Irena Novak Popov, dr. Mateja Pezdirc Bartol in dr. Alojzija Zupan Sosič. Naše tokratne gostje so namreč v zadnjem letu skupaj z dr. Jožico Čeh Steger, ki se pogovora žal ni utegnila udeležiti, še enkrat več presejale Cankarjev opus in nam ga strnjeno predstavile v zborniku Ivan Cankar : literarni revolucionar, ki je pred tedni izšel pri Cankarjevi založbi. Odajo je pripravil Goran Dekleva. foto: spomenik Ivanu Cankarju na Vrhniki (Wikimedia Commons)

Marcel Štefančič: Ivan Cankar, eseji o največjem Kristian Koželj: Muzej zaključenih razmerij Tomo Podstenšek: Ribji krik Jaume Cabré: Sodnik Recenzije so napisali Iztok Ilich, Peter Semolič, Zarja Vršič in Simon Popek.

V Cankarjevem letu, ko bo 11. decembra minilo 100 let od pisateljeve smrti, mineva tudi 140. obletnica rojstva drugega velikega Slovenca, Cankarjevega sodobnika in somišljenika doktorja Mihajla Rostoharja, ki ga javnost veliko manj pozna. In vendar je bil velik znanstvenik, psiholog, ustanovitelj katedre za psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Bil je pa tudi izjemen mislec, vpet v družbena vprašanja svojega časa. Že na začetku 20. stoletja je bil v svojih polemikah neomajen nasprotnik klerikalizma ter novega ilirizma oziroma podleganja asimilacijskim težnjam zaradi nekritičnega razumevanja jugoslovanstva. O razmerju med pisateljem Ivanom Cankarjem in znanstvenikom Mihajlom Rostoharjem ter o pomenu njunih stikov za današnji čas piše v Razgledih in razmislekih Peter Kuhar.

Da pred decembrsko stoletnico smrti Ivana Cankarja na naše knjižne police prihaja vse več knjig, povezanih z našim največjim pisateljem, je menda razumljivo. Nekatere so biografske narave, spet druge v ponatisu prinašajo bisere njegove leposlovne zapuščine. No, v tokratnem Sobotnem branju pa smo se posvetili izboru iz Cankarjevega publicističnega, polemičnega, politično angažiranega in družbeno-kritičnega pisanja, ki je pod naslovom Kako sem postal socialist in drugi spisi pred nedavnim izšel pri Mladinski knjigi, v znameniti Knjižnici Kondor. Zakaj je tudi ta del pisateljevega opusa vreden naše današnje bralske pozornosti – pa čeprav gre za spise, ki so globoko potopljeni v družbene, politične in kulturne razmere z začetka dvajsetega stoletja in se na prvi pogled zatorej lahko zdijo precej oddaljeni od vprašanj in dilem sodobnega časa –, smo preverjali v pogovoru z dr. Primožem Vitezom, ki je omenjeni izbor pripravil in mu pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Osvetljujemo in raziskujemo področja in teme povezane z jezikom. Vedno znova nas preseneti, kako močno človeka zaznamuje jezik in kje vse lahko najdemo njegove sledove.

Letos obeležujemo 100-letnico smrti največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, ki pa skoraj ni pisal za otroke. Za to radijsko igro je prejela nagrado Mitje Mejaka prirediteljica Rosanda Sajko, ki jo je tudi režirala. Cankar je s podobo malega Jureta ustvaril lik, poln svetlobe otroškega sveta. Njegova čistost preganjajo temne sile zlobnih in krivičnih odraslih, a mu ne morejo do živega. Jure se s svojim čistim srcem zateka v naravo. Daje mu moč, da ostane zvest svojim sanjam in hrepenenju ter pobegne vsem krivicam tega sveta.

Rawley Grau - in town to attend the Oxford-Weidenfeld Translation Prize ceremony - talks to poet and editor, Stephen Watts about his translation of the novel PANORAMA by Dušan Šarotar. Rawley is one of the finest translators working from Slovene into English today, and his work has included prose from Boris Pintar, plays by Ivan Cankar, and essays by Aleš Debeljak. Panorama is his second book translation for Istros Books.