Nedeljska reportaža

Izdelovanje bičev, ali po domače škarabacarstvo, je ena tistih obrti, ki jim grozi, da bodo utonile v pozabo. Biče so s struženjem iz enega kosa lesa izdelovali suhorobarji na ribniškem, velikolaškem in cerkniškem območju. Največji mojstri pletenih bičev so bili v Opatjem selu in v Brestovici na Krasu. Začetki bičarstva v Opatjem selu segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko je ta obrt prišla iz Furlanije. Največji razcvet je doseglo v letih pred prvo svetovno vojno, ko je bilo v vasi kar osem delavnic, ki so zaposlovale približno 50 delavcev. Opajci so v enem letu izdelali tudi do 100.000 bičev, ki so jih prodajali po vsej takratni Avstro-Ogrski. Po drugi svetovni vojni pa je začela ta obrt nezadržno propadati, saj so vprežno živino zamenjali stroji. To zanimivo obrt izdelovanja bičev bomo spoznali v današnji oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Prvo razglednico so poslali v drugi polovici devetnajstega stoletja. Danes polnijo predvsem zbirateljske albume in muzejske zbirke, čeprav so še vedno zveste in tihe opazovalke s stojnic turistično najbolj obiskanih mest. Vedno manj jih odpošljemo. Z njimi vse redkeje pošljemo pozdrave najbližjim, a vendar so tretji najbolj priljubljeni zbirateljski predmet na svetu. O teh majhnih, a zgovornih pričevalcih zgodovine pripoveduje Nedeljska reportaža Sare Zmrzlak.

Kulturna dediščina in čebelarstvo sta v Sloveniji tesno povezana. Čebelarstvo ni omejeno samo na čebelje pridelke, sega tudi na področje literature, jezika, umetnosti, krajinske arhitekture. Preplet vsega naštetega je podlaga za razvoj apiturizma. Tega področja se celovito in inovativno loteva Hiša kranjske čebele v Višnji Gori, ki spada k Javnemu zavodu za kulturo in turizem Prijetno domače Ivančna Gorica. Krožna pešpot Prijetno domače vključuje 12 točk in je dolga okoli 100 kilometrov, to pa je prevelik zalogaj za eno nedeljsko popoldne. Zato bomo po Hiši kranjske čebele pot nadaljevali do Čebelnjaka zgodb na Jurčičevi domačiji na Muljavi.

V časih, ko se pozornost sodobnega človeka usmerja v duševno zdravje, posamezniki in tudi zdravstveni sistemi odkrivajo vedno nove poti k dobremu počutju. Ob priznanih metodah, žal prepogosto tudi farmakoloških, obstaja več alternativnih načinov, kako življenje v pobesneli vsakdanjosti spraviti v ravnovesje. Ena izmed metod, pri nas še sorazmerno neznana, je terapija z živalmi. Od pradavnine živali pomagajo človeku najti notranji mir, v Jarenini pa obstaja kmetija, kjer se zadev lotevajo nekoliko drugače. Obiskal jo je Marko Radmilovič in reportažni zapis naslovil Čohati osle.

Pred svetovnim dnevom čebel, ki ga na pobudo Slovenije obeležujemo 20. maja, smo tudi v Nedeljski reportaži govorili o čebelah. V Sloveniji je sicer več kot 11 tisoč čebelarjev, ki skrbijo za okoli 213.000 čebeljih panjev, nekaj izmed jih deluje tudi v Ljubljani. Da bi se spomnili na pomen čebel in tudi drugih opraševalcev ter izvedeli več o teh žuželkah, se zato ne bomo odpravili daleč. Špela Šebenik je odšla v Botanični vrt Univerze v Ljubljani, kjer stoji urbani učni čebelnjak in ki je tudi del ljubljanske Čebelje poti. Ta letos praznuje 10. obletnico.

XIV. divizija, prva slovenska narodnoosvobodilna divizija, je bila ustanovljena 13. julija 1943. Ob ustanovitvi jo je sestavljalo pet brigad, v njenem pohodu na Štajersko, ki je trajal od januarja do marca leta 1944, pa so sodelovale 3 brigade, in sicer Tomšičeva, Bračičeva in Šercerjeva, s skupaj več kot tisoč borkami in borci. Po vstopu na območje Slovenije je šel pohod Štirinajste od Sedlárjevega do Ljúbenskih Rastk. Tej trasi bo sledila tudi Vezna planinska pot XIV. divizije, ki jo bomo predstavili v Nedeljski reportaži. Na etapo od Andrejevega doma na Sleménu do Žlébnikove domačije nad Šoštanjem se je odpravil Aleš Ogrin.

V Cankarjevem domu je na ogled zanimiva razstava z naslovom Šest let vojne, en dan osvoboditve, ki jo je zasnoval kustos Muzeja tiska Ali Žerdin. Na razstavi lahko vidimo časopisne izvode iz obdobja druge svetovne vojne, ki so bili natisnjeni v Sloveniji, Srbiji, Nemčiji, Sovjetski zvezi, pa tudi v ZDA in Italiji. Razstavo so pripravili ob skorajšnji 80. obletnici konca druge svetovne vojne v Sloveniji, ki jo zaznamujemo 9. maja. Zadnjih dvajset let so v muzeju po bolšjih sejmih, antikvariatih, kleteh in podstrešjih zbirali stare časopisne izvode, ki pričajo o vzponu, nasilju ter zlomu nacizma in fašizma. Za Nedeljsko reportažo si je razstavo skupaj s kustosom Alijem Žerdinom ogledal Miha Žorž.

Povod za to, da v Sloveniji 27. aprila praznujemo dan upora proti okupatorju, je bil sestanek v znameniti Vidmarjevi vili v Ljubljani 26. aprila 1941. Takrat je bila ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki se je po napadu nemških sil na Sovjetsko zvezo preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Kaj pa se je v tistem obdobju dogajalo z vojsko Kraljevine Jugoslavije? V oddaji bomo osvetlili nekatera manj znana ali celo izkrivljena dejstva o dogajanju aprila 1941: od podpisa pristopa Kraljevine Jugoslavije k trojnemu paktu do državnega udara, napada na Jugoslavijo 6. aprila 1941 in podpisa popolne predaje in okupacije. Stvari so seveda zelo kompleksne, mi pa bomo odstrli le delčke tega zanimivega in tragičnega dogajanja. Avtor oddaje je Milan Trobič.

Mogoče ste zgolj opazili, ne da bi se zares vprašali, a zadnja leta se pojavljajo povsod. Govorimo o velikonočnih sejmih. Komaj smo se navadili na božične, so že tu velikonočni. Od kod prihajajo? Ali je v njih ujeta tradicija ali gre zgolj za brezbožno komercializacijo praznika? To in še kaj več se v Nedeljski reportaži sprašuje Marko Radmilovič, ki obiskal sejem v Lenartu in Jarenini.

Eden izmed najpristnejših spomenikov druge svetovne vojne pri nas je ilegalna partizanska tiskarna pod Vojskarsko planoto. Tam so v zadnjih mesecih vojne tiskali Partizanski dnevnik, ki je bil edini dnevni tiskani časopis odporniškega gibanja v takratni okupirani Evropi in predhodnik današnjega Primorskega dnevnika. Pomen Tiskarne Slovenija, kot je bilo uradno ime tega obrata, pa ni bilo le informiranje o poteku vojne in krepitev odporniškega gibanja, temveč predvsem ohranjanje slovenske besede. Več strani dnevnika je bilo namreč namenjenih kulturnim vsebinam. Kako lahko danes vidimo na obisku tiskarne, izveste v oddaji Nedeljska reportaža.

V današnji Nedeljski reportaži se bomo odpravili v Ribnico, kjer je doma suha roba. Poslanstvo Rokodelskega centra Ribnica, ki smo ga obiskali, s številnimi dejavnostmi ohranja našo kulturno dediščino in skrbi za njen razvoj. Tu je tradicija prepletena s sodobnostjo. Predvsem pa v Rokodelskem centru Ribnica skrbijo za medgeneracijsko sodelovanje in povezovanje. Kako se izdeluje posode iz naravnih materialov na tradicionalen način, koliko dela in truda je treba, da nastanejo, ter kaj rokodelcem pomeni ohranjanje tradicije suhorobarstva? Petra Medved je v Rokodelskem centru Ribnica pri delu spoznala pletarje in obiskala rokodelca, ki se ukvarja s posodarstvom.

Naš največji pisatelj Ivan Cankar svoj rodni kraj – Vrhniko – opisuje v mnogih delih. O Vrhnika, blagoslovljeni kraj, o njej zapiše v povesti Aleš iz Razora. Danes na Vrhniki na pisatelja poleg njegove spominske hiše opominjata še spomenik in tematska pot, ki pripoveduje zgodbo o življenju Ivana Cankarja. V Nedeljski reportaži se bomo sprehodili po tematski poti Po poti Cankarjeve mladosti. Vrhniko je obiskal avtor oddaje Aleš Ogrin.

Ko vse v naravi brsti in cveti, se ozrimo k rastlinam, k drevesom, ki rastejo izredno počasi, tako da ostanejo palčki vse svoje življenje. Govorimo seveda o bonsajih. Ta japonska umetnost vzgajanja miniaturnih dreves je vsaj delno popularna tudi drugod po svetu, Slovenija ni izjema. A danes se ne bomo posvetili društvu za gojenje bonsajev, razstavam bonsajev in kar je podobnih očitnih ciljev Nedeljske reportaže. Danes bomo pogledali na te miniaturne umetnine z intimne strani. O velikih malih drevesih govori Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča.

Minerali in kristali so že od nekdaj privlačili ljudi, raziskovalce, zbiralce, trgovce in tudi iskalce. S svojo barvitostjo in zanimivo obliko je ta svet mineralov in kristalov nekaj posebnega in zato ne preseneča, da se z bogatimi zbirkami ponašajo tako rekoč vsi svetovni naravoslovni muzeji. Veliko pa je tudi večjih in manjših zasebnih zbirk in pri tem naša država ni nobena izjema. Še več, osnova Prirodoslovnega muzeja Slovenije je prav zbirka Zoisovih mineralov. Sicer pa je do zdaj na svetu znanih že več kot 6.000 mineralov; pri nas je od tistih, ki so vidni s prostim očesom, kakšnih sto, ki so zanimivi za zbiralce. Še vsaj dvakrat toliko pa je takih, ki so zanimivi le za raziskovalce. V današnji oddaji Nedeljska reportaža se bomo tudi mi odpravili v svet skrivnostnih mineralov in kristalov. Avtor oddaje je Milan Trobič.

V tokratni Nedeljski reportaži smo se odpravili v Slovenski etnografski muzej, ki je državni muzej in najstarejša etnološka ustanova v Sloveniji. Hrani več kot 40 tisoč predmetov slovenske in zunajevropske kulturne dediščine ter je muzej "o ljudeh, za ljudi", muzej kulturnih istovetnosti, prostor dialoga med preteklim in sedanjim, med svojo in drugimi kulturami, med naravo in civilizacijo. V teh dneh so kot del spremljevalnega programa stalne razstave Človek in čas v SEM odprli razstavo z naslovom Zgodbe steljnikov: Preplet orlove praproti, živali in ljudi. Razstava se osredinja na značilne belokranjske steljnike iz brez in orlove praproti. Pripoveduje zgodbo opuščanja in zaraščanja ekstenzivne kmetijske krajine ter sprememb v strukturi kmetijstva, to pa je značilno tudi za vso Slovenijo. Po razstavi se je sprehodila Tadeja Bizilj.

Če bi vam kdo povedal zgodbo o mestu, ki je bilo iz nič načrtovano kot ena od propagandnih izložb v hladni vojni, nato pa je bilo spričo geopolitičnih razmer prisiljeno v vedno bolj skromne načrte od prvotnih, zgodbo o mestu, ki je nastalo kot zgled mesta delavcev, že po nekaj desetletij pa je bil velik del tamkajšnjih prebivalcev zaposlen v igralnicah, v katerih so denar puščali bogatejši sosedje z zahodne strani meje, bi se verjetno z zanimanjem podali na izlet v ta nenavaden kraj. Četudi je Nova Gorica vse to, pa se prejkone le malokdo od nas skoznjo sprehodi na način, da bi lahko najbolj zanimive zgodbe tega modernistično zamišljenega mesta tudi dejansko ugledal. Na današnjem sprehodu po Novi Gorici bomo storili prav to. Skozi ulice, bloke, drevesa, izložbe in igralnice ter zgodbe o uresničenih in neuresničenih urbanističnih načrtih, bomo Novo Gorico odkrivali s pomočjo raziskovalca in turističnega vodnika, kulturologa dr. Blaža Kosovela, ki je pot po mestu opisal tudi v knjigi Nova Gorica: novo mesto ob meji: vodnik po somestju obeh Goric in okolici, ki je izšla pri Zavodu Magistrala in Društvu humanistov Goriške. Knjižni vodnik je izdan v sklopu projekta Ab Initio - urbana utopija, ki je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture Nova Gorica 2025. Nedeljsko reportažo je pripravila Alja Zore. Foto: Prešernova ulica v Novi Gorici, zgodnja 60. leta; izsek iz razglednice, hrani Pokrajinski arhiv Nova Gorica

Nemalokrat se zgodi, da se izgubimo v glasnem šumu neznosnega ritma vsakdanjih obveznosti in pokleknemo pod težo pričakovanj našega modernega sveta. Zdi se nam, da nimamo ventila, prek katerega bi lahko izrazili samega sebe, niti zavetja, kjer bi se lahko ustavili in v miru zadihali. A na srečo obstajajo takšna zavetja, saj smo se v tokratni Nedeljski reportaži zatekli v enega izmed teh redkih prostorov. Pridružili smo se igralski skupini v sklopu kolektiva Odprta scena, kjer so nam pokazali, na kakšen način si vzamejo čas zase, se družijo in ustvarjajo v svojem tempu.

V oddaji Nedeljska reportaža se bomo tokrat posvetili Etnološki zbirki družine Šribar. Ta hrani predmete iz ljudske dediščine, ki so jih na Krškem polju, Krškem gričevju ter v Posavju uporabljali ljudje, ki so tam živeli v 18., 19. in 20. stoletju. Zbirko hranijo v spomeniško zaščiteni domačiji, ki jo je obiskal Aleš Ogrin.

Menda je prva mehanična stolpna ura na utež omenjena v 14. stoletju v Dantejevi Božanskim komediji … Njen izumitelj ni znan. Znano pa je, da je v Sloveniji pred sedmimi desetletji stekla prva serijska proizvodnja stenskih ur in to v Lipnici pri Kropi. Tistih, ki danes znajo z urami, ni več prav veliko. O urah, času in urarju bomo govorili v tokratni Nedeljski reportaži, ki sta jo pripravila Irena Kodrič Cizerl in Stane Kocutar.

2. februarja obeležujejo praznik, ki ga od 7. stoletja, ko so ga praznovali prvič, imenujemo svečnica. To je po krščanskem izročilu praznik Jezusovega darovanja v templju, ki se obhaja štirideset dni po njegovem rojstvu, kolikor naj bi trajalo tudi očiščevanje porodnice – prvotno ime tega praznika je bilo Marijino očiščenje. Praznik pa je dobil tudi ime svečnica, ker na ta dan po cerkvah blagoslavljajo sveče za potrebe cerkve in sveče, ki jih k blagoslovu prinašajo verniki, da jih prižigajo ob hudi uri, umirajočem in podobno. S svečnico se konča božični čas, pospravijo se jaslice in nehajo peti božične pesmi, so o prazniku zapisali v Slovenskem etnografskem muzeju. Ker je ime praznika povezano s svečami, bomo v današnji oddaji Nedeljska reportaža nekaj več pozornosti namenili prav svečam, od izdelave do uporabe. Avtor oddaje je Milan Trobič.

Najbolj razširjena domača obrt v Sloveniji je klekljanje čipk. V več kot 260 krajih delujejo različne skupine in društva, zato ni čudno, da je klekljanje čipk na Slovenskem od leta 2018 uvrščeno na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. V Sloveniji delujejo tri čipkarske šole, in sicer v Žireh, Železnikih in Idriji. In ker je prav zadnja zibelka klekljanja čipke, ni presenetljivo, da je čipkarska šola v Idriji najstarejša ustanova na svetu, ki nepretrgoma skrbi za prenos znanja in veščin klekljanja na mlajše rodove. Kako poteka pouk klekljanja na osnovni šoli, izvemo v oddaji Nedeljska reportaža.

Novoletne zaobljube, ki se zdijo trivialna opomba v zabavnem tisku, imajo resnici na ljubo za seboj pisano zgodovino. Ob tem pa sta zaobljubljanje in predvsem lomljenje teh zaobljub postali globalen fenomen. Kaj vse se skriva za novoletnimi zaobljubami in kakšen je njihov rok trajanja, pripoveduje Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.

V Nedeljski reportaži se odpravljamo v Južne bohinjske gore. Tam na Planini za Liscem in pod Črno prstjo na 1346 metrih nadmorske višine stoji Orožnova koča. Koča ima za slovensko planinsko zgodovino poseben pomen, saj je bila to prva slovenska koča. Ob odprtju so leta 1894 v Bohinjski Bistrici izobesili napis, na katerem so zapisali: »Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se bohinjska«. Danes na mestu prve koče sicer stoji njena kopija. Pred novim letom je oskrbnik Orožnove koče na Planini za Liscem Franci Beguš tam sprejel avtorja Nedeljske reportaže Aleša Ogrina.

December je čas, ko se domovi, mesta in parki odenejo v čarobno osvetlitev, ki jo pričarajo številne lučke. V oddaji Nedeljska reportaža smo se sprehodili skozi Božično bajko Slovenije v Mozirskem gaju.

Kako se v adventnem času izogniti kiču, pritisku potrošništva in diktaturi vljudnostnega druženja, hkrati pa kljub temu obdržati božičnega duha? Prvi recept je pobeg v gozd, drugi pa v pravljice. Če ju združimo, dobimo pravljični gozd. Ki ga na srečo Slovenci premoremo, domuje pa v Krčevini pri Vurberku. Gre za prostor, ki bi ga terminološko uvrstili med tematske parke, s to razliko, da si ga je umislila, zanj skrbi ter tudi vodi obiskovalce po njem ena sama družina. Natančneje rečeno; trije člani družine Mohorko. Gozd je v večeru štajerskega decembra obiskal Marko Radmilovič.

Skoraj vsi poznamo velika umetniška dela največjih slovenskih avtoric in avtorjev, ki so razstavljena v slovenskih javnih galerijah, le malokdo pa si tudi lasti kaj podobnega. Ivana Kobilca, Ivan Grohar, Marij Pregelj, Zdenko Kalin, Lojze Dolinar, Maksim Gaspari, Hinko Smrekar, Rihard Jakopič. To je le nekaj umetniških imen, ki pri nas dosegajo najvišje cene in so prava redkost, sploh v zasebnih zbirkah. A kar 38 del teh avtorjev je bilo na voljo na nedavni dražbi umetnin, ki so jo v Grand Hotelu Plaza v Ljubljani pripravili v organizaciji galerije in dražbene hiše Sloart. Za Nedeljsko reportažo je dražbo obiskal Miha Žorž.

Frančiškanska knjižnica in muzej v Ljubljani sta del frančiškanskega samostana poleg cerkve Marijinega oznanjenja v središču Ljubljane. In ko so leta 2022 začeli obnavljati frančiškanski samostan, se je izkazalo, da lahko del stavbe namenijo za bivanje študentkam in študentom. Hkrati pa so se lotili tudi obnove starodavne knjižnice, ki velja za najbogatejšo samostansko in zasebno knjižnico v Sloveniji. Žal pa je bila ta knjižnica najslabše urejena, saj desetletja zanjo niso pretirano skrbeli in je postala nekakšen depo za knjige in preostalo imovino pokojnih samostanskih bratov. Zato so se najprej lotili temeljite prenove prostorov, ki je trajala dobri dve leti. Knjižnico so potem ob prisotnosti najvišjih predstavnikov državne in cerkvene oblasti slovesno odprli lani novembra. Tako so prvič v zgodovini delovanja to knjižnico skupaj z manjšim muzejem, kjer razstavljajo zbirko slik, odprli za strokovno in širšo javnost. Od odprtja naprej je obisk frančiškane nekoliko presenetil, saj je bilo in je zanimanje za oglede knjižnice zelo veliko. Polege tega so prejeli za kakovostno prenovo tudi nekaj nagrad. Frančiškansko knjižnico bomo spoznali tudi v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Ste brali Cankarja? Ste ga brali kot del obveznega šolskega programa? Se vam zdi Cankar težek? Mogoče bi ga morali ponovno vzeti v roke in njegovo izjemno literarno zapuščino preveriti iz perspektive zrelega bralca. Že osem let vsako sredo popoldan potekajo branja Cankarjevih del v Močilniku na Vrhniki. Začelo se je kot protestno branje na pobudo Turističnega društva Blagajana. Ko protestnih razlogov ni bilo več, so bralke in bralci vztrajali zaradi spoštovanja, navdušenja in ljubezni do Ivana Cankarja. Pozimi, ko so zunanje temperature nižje, se branja Cankarja iz Močilnika preselijo v notranje, toplejše prostore. Minulo sredo je pri »Črnem orlu« nasproti Cankarjevega spomenika na Vrhniki potekalo že 431. branje del pisatelja s Klanca. Pridružil se jim je tudi Bojan Leskovec in nastala je tokratna Nedeljska reportaža.

Zgodbe o običajnih stvareh. Jesensko listje dandanašnji gledamo kot nadlogo, nebodigatreba, ki vsako jesen onečedi naše ulice in je ob močnih nalivih lahko tudi nevarno. A ne še tako nedavno je bilo ena izmed esenc kmečkega življenja, da sploh ne omenimo, da bi bil naš planet brez listja hladna skala, izgubljena v vesolju. O tradiciji steljarjenja in novodobnih izzivih pri zbiranju in uporabi odpadlega listja v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.

V Sloveniji se vse več ljudi odloča za lastništvo živali, a hkrati vedno več živali pristaja v zavetiščih. Zavetišča so z Zakonom o zaščiti živali lokalna zadeva javnega pomena, ki se izvršuje kot javna služba. Ta zakon določa, da mora imeti lokalna skupnost na vsakih 800 registriranih psov v občini zagotovljeno eno mesto v zavetišču. Zavetišča v Sloveniji so polna živali, predvsem mačk in psov, ki tam pristanejo zaradi različnih razlogov, a največ je še vedno zapuščenih živali. V tokratni Nedeljski reportaži smo se odpravili v Zavetišče Ljubljana.

Kljub temu da je zlatarstvo ena od najstarejših obrti, zlato pa ostaja priljubljeno – kot naložba ali nakit, svet zlatarstva še vedno ostaja nekoliko skrivnosten. Gre namreč za rokodelsko znanje, ki vključuje tudi znanje kemije, potrpežljivost, natančnost, veliko umetniškega talenta in domišljijo. V Sloveniji nimamo več srednješolskega programa zlatar, za ta poklic, ki ne vključuje le oblikovanja nakita iz zlata, temveč tudi iz drugih materialov, se lahko izučimo šele po opravljeni drugi srednji šoli. Imamo pa pri nas vseeno kar nekaj mojstric in mojstrov, ki oblikujejo unikaten nakit in svoje znanje prenašajo na nove generacije. V Nedeljski reportaži smo obiskali enega izmed njih. To je zlatar in srebrokovač Christoph Steidl, ki sicer prihaja iz Nemčije. Če želite izvedeti, kako iz zrna plemenite kovine nastane prstan, prisluhnite oddaji, v kateri izvemo tudi, da je ogenj zlatarjeva tretja roka.

Ste se morda že kdaj sprehodili po poligonu za slepe? Ste se preizkusili v bocci, paranamiznem tenisu, odbojki sede ali baskinu? Gre za parašporte, v katerih tekmujejo ljudje z invalidnostmi. V okviru projekta Korak k Sončku, izvaja se v okviru Zveze Sonček, nastajajo inkluzivni športni dnevi Vsi za enega, eden za vse z namenom, da otrokom v vrtcih in osnovnih šolah predstavijo parašporte, v katerih se lahko ob pomoči vrhunskih parašportnikov tudi preizkusijo. Še posebno pa spodbujajo otroke z invalidnostjo, da se odločijo za šport. Inkluzivni športni dan Korak k Sončku je bil v drugi polovici oktobra namenjen učencem osnovne šole 27. julij Kamnik. V parašportih so se učenci preizkušali v telovadnici Ciriusa Kamnik, Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje, pridružila pa se jim je tudi Petra Medved in nastala je današnja Nedeljska reportaža.

Krajinski park Ljubljansko barje je del Ljubljanskega barja, ki leži v osrednji Sloveniji in je najjužnejši del Ljubljanske kotline. Ljubljansko barje je največje območje mokrotnih travišč s sistemom mejic in gozdnih, grmiščnih in vodnih površin v Sloveniji. Zgodba raziskovanja barja se začne na razstavi v Hiši Morostig in nadaljuje po tematski poti. Ta ponuja čudovite poglede razgrinja bogastvo rastlinskih in živalskih vrst in pripelje do kolišča v naravni velikosti. Tadeja Bizilj se je v tokratni nedeljski reportaži s sogovornicama Majo Zupančič, strokovno sodelavko za turizem na občini Ig, in Mašo Bratina, naravovarstveno svetovalko krajinskega parka Ljubljansko barje, odpravila po barju.

Katastrofalni potres v Furlaniji leta 1976 je močno prizadel kraje v Zgornjem Posočju. Med drugimi je uničil tudi vas Breginj. Od nekdanje slikovite vasi je ostal ohranjen le del stavb v starem jedru Breginja. In tu je bila že pred leti postavljena muzejska razstava kot spomin na stare čase. Razstavo je takrat v sodelovanju s Turističnim društvom Breginj pripravil Goriški muzej, leta 2000 pa je upravljanje te zbirke prevzel Tolminski muzej, ki se je takrat odcepil od Goriškega muzeja. Upravljanje zbirke pomeni, da je treba poskrbeti za predmete, postavitev in obnovo, zato so se v Tolminskem muzeju ob pomoči Občine Kobarid odločili, da razstavo nekoliko osvežijo. Postavili so nove panoje s prenovljenim besedilom, delno so preuredili tudi samo postavitev. Vse to bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Slovenski muzeji skrbijo za najrazličnejše oblike dediščine, med njimi je tudi tista nesnovna, ki jo imajo na skrbi v glavnem kustusi z etnološko ali s kulturnoantropološko izobrazbo. Manj pa je praks, ko se muzeji s svojo dejavnostjo odpravijo zunaj matične hiše. »Na teren,« kot se reče. Velenjskemu muzeju želje za delovanje zunaj matične hiše, ki je na čudovitem gradu nad samim mestom, ne manjka. Ena izmed muzejskih enot je tudi pred dobrima dvema desetletjema muzejski dejavnosti namenjena Grilova domačija. Nekdanja viničarija se je ohranila kot lep primer šaleškega samooskrbnega gospodarstva in po tem, ko jo je v upravljanje dobil Muzej Velenje, postala tudi oder za prikaz najrazličnejših starožitnosti, ki so nekoč živele v dolini. Marko Radmilovič je v Nedeljski reportaži obiskal svatbo na Grilovi domačiji.

Oglarska dediščina je še vedno vidna po vsej Sloveniji, od Škofjeloškega hribovja do Pohorja in Trnovskega gozda. V Nedeljski reportaži pa se bomo odpravili v Oglarsko deželo na Dole pri Litiji. Tam smo na Oglarski domačiji Brinovec od blizu spoznali tradicionalni postopek pridobivanja oglja s kuhanjem lesa v kopi. Domačija je od leta 2012 vpisana v register žive kulturne dediščine kot prenašalec znanj. Avtor oddaje je Aleš Ogrin.

Kras predstavlja 25 odstotkov površja Slovenije, v njem pa je raziskanih okoli 15 tisoč jam. Ena izmed njih je tudi 300 metrov dolga jama, brez navdihujočih kapnikov, brez človeške ribice, kanjona reke ali še česa drugega, po čem slovijo nekatere druge slovenske kraške jame. A Račiška pečina se je kljub temu znašla na seznamu Drugih 100 krajev geološke dediščine, ki ga pripravlja Mednarodna zveza geoloških znanosti. Zakaj je jama v občini Ilirska Bistrica, ki je služila za skladišče italijanski, nato pa jugoslovanski vojski, tako posebna? Kaj so v njej odkrili geologi, da je arheološki in naravni spomenik ter ni odprta za obiskovalce? Izdajmo le eno stvar: kosti že dolgo izumrlega jamskega medveda. Za več pa vas vabimo, da prisluhnete Nedeljski reportaži, ki jo je pripravila Špela Šebenik.

Kdaj ste zadnjič začinili svoj sprehod z ogledom razstave? Jesen v ljubljanskem Tivoliju je kot nalašč za to. Topli in sončni septembrski dnevi, ki se morda že iztekajo, ali deževni in turobni oktobrski, ki šele prihajajo, ne ponujajo samo počasnega umirjanja narave, temveč še zadnjo priložnost za ogled vrhunske razstave. V tokratni Nedeljski reportaži vas namreč popeljemo skozi retrospektivo najboljše slovenske grafičarke Adriane Maraž. Razstava je na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Obiskal jo je Miha Žorž.

Nenavadna imena slovenskih krajev že od nekdaj privlačijo medije. A vse »Griže,« »Pekli« in kar je podobnih nenavadnih imen, se lahko skrijejo pred »Šestdobami!« Težko zamisljivo in težko izgovorljivo ime kraja domuje na prisojnih pobočjih framskega Pohorja. Tako kraj kot ime samo sta v svoji preteklosti videla premnoge spremembe. Nekatere na boljše, mnogo pa je bilo tudi manj prijetnih časov. In kljub temu, da sta tako zaselek kot narava tam okoli magično lepa, sta vsaj osamljena, če že ne pozabljena. Trenutek v življenju Šestdob je v reportažni zapis ujel Marko Radmilovič.

Pogosto slišimo, da je slovenska obala s svojimi 46 kilometri le delček obsežne Jadranske obale, vendar vseeno najdemo na njej izjemno pestro naravno in kulturno dediščino. Med zelo zanimive in najbrž malo manj znane posebnosti lahko zagotovo štejemo tudi žveplene termalne izvire na območju Izole. Gre tako za izvire pod morsko gladino, kot tudi za izvire na kopnem. Morfološke oblike z izviri pod morsko gladino imenujemo po njihovem odkritelju, geografu Jožetu Žumru ‒ Žumrove kotanje. Omenjeni je podmorske izvire odkril poleti 2002, nato je to območje raziskoval skupaj z društvom Potapljači Luke Koper in že takrat so na morskem dnu pri Izoli odkrili 9 kotanj z izviri termalne žveplene vode. Tem raziskavam so sledile še druge in število izvirov se je povečalo, raziskovanje pa še zdaleč ni končano. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor Milan Trobič.

Izzivi, ki jih prinaša s seboj kmetovanje, ali obdelovanje zemlje, ali pa samo razmislek o vlogi narave v sedanjem svetu, so posamezniku, ki v ta krog ni neposredno vpleten, neizmerno oddaljeni. Hrana nas čaka v trgovinah, narava kot rekreacijski ali pač terapevtski element nam je na voljo, kadar koli si je poželimo. In je tako rekoč zastonj. Ob tem pa se z naravo da lepo nabirati ali zbijati politične točke, lahko pa, ko se postavi po robu, postane tudi reden član črnih kronik javnih občil. Kaj globlje o naravi, o odnosu do nje, o kmetovanju, o pridelavi hrane v sožitju z naravnim okoljem pa večinoma ne razmišljamo. Najprej zato, ker se nam zdi narava samoumevna, ali pa zato, ker vsak razmislek zunaj te cone obdobja zahteva poglobljena znanja, energijo in čas, ki ga sodoben človek raje namenja drobnim zadovoljstvom potrošništva. Zato sprehod po Borisovem gruntu oziroma reportažni zapis, ki je med njim nastal, ne bo odveč.

Mesecu juliju bi lahko nadeli ime »praznik sivke«. Če sem prištejemo še nekaj dni konec junija in začetek avgusta sicer tudi ne bo nič narobe – od vrste sivke in vremenskih pogojev je namreč odvisen čas njene žetve. Konec julija se je tako Darja Pograjc odpravila v Divačo, v nasad sivke na robu Krasa, in nastala je Nedeljska reportaža, ki vabi na sprehod med vijoličaste grmičke, obogatene z čmrljim brenčanjem, pa tudi v prostor parne destilacije in polic, obloženih z dišečimi mili, hidrolati, olji ter drugimi izdelki iz sivke.