Duhovna misel

Če je beseda spreobrnjenje še nekako korektna v današnjem besednjaku, pa je beseda pokora na novodobnem indeksu. Skoraj prepovedana. Lahko uporabljamo besede kot: očiščevanje, prebujenje, preobrazba ...

Je mogoče hrepeneti po čem večjem kot je Božja ljubezen? To je vendar večna ljubezen, o kateri beremo v Evangeliju: “Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni …

Če živimo v razvitem svetu, se nam vprašanje potrebe po vodi verjetno zdi pretirano, pa vendar na svetu kar četrtina ljudi živi v velikem pomanjkanju vode ...

Izvor besede čist izhaja iz “biti precejen”. Za vsako delo velja, da je najboljše “cedilo” zgodovina in to velja tudi za človeka. V obe smeri lahko uporabimo simbol ...

Mar ni naše življenje vseskozi razpeto med srce in glavo? In za nameček se vmes vriva še telo. Ko je Jezus poklical Mateja z jasnim glasom: “Hodi za menoj!”, je ta: “pustil vse, vstal in ...

Ponižnost izhaja iz ponižanja. To pa je za sodoben svet popolnoma nesprejemljiv pojem. Morda pa obstajata dve vrsti ponižanja, nenamerno, ki pušča prostor ...

Križ velja za enega od štirih temeljnih simbolov in kot takšen je tudi večplasten s svojim sporočilom. Kristus je na njem umrl in ob tem v ljubezni daroval sebe ...

V knjigi Modrosti je razmislek o ljudeh; “ki pravijo sami pri sebi: Kratko in težavno je naše življenje in ni zdravila za človekov konec. Kar po naključju smo se rodili, pozneje bomo, kakor da nas nikoli ne bi bilo ...

Nemalokrat prosimo Boga naj nam pomaga s konkretno besedo in včasih, če smo vztrajni v molitvi, lahko zaslišimo jasen in odločen glas, naj umolknemo, ali pa se nam samo tako zazdi ...

“Nihče ne sme soditi, kajti naš Gospod sam si pridržuje sodbo,” je sveti Frančišek zapisal v opominih in drugje: “ljubite svoje sovražnike in dobro delajte njim, ki vas sovražijo.” V principu se gotovo strinjamo ...

“Ko so bratje svetega Frančiška prepričevali, naj dovoljuje skupne posesti, se je v molitvi obrnil k Kristusu in Gospod mu je odgovoril: »Vzel jim bom vse – zasebno in skupno ...

Danes praznujemo praznik ljubezni. Veselimo se s tistimi, ki plavajo v morju površinskih in sladkornih izrazov in jim pokažimo tisto ljubezen, ki se piše z veliko ...

“Mir vam zapuščam. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.” Jn 14,27 Jezusova stavka iz Janezovega Evangelija bi morali v teh nemirnih časih ...

Rimski uradnik je okoli leta 112 pisal cesarju v Rim in ga vpraševal kako postopati s kristjani: “Nekako enaki so kot mi, Rimljani, pa vendar popolnoma drugačni ...

Srce je središče človeka in središče življenja. Marijino srce je brezmadežno in neprenehoma črpa življenjsko tekočino, Kristusovo kri, saj sta se v njenem telesu pomešali. V Lurdu, Medžugorju, Fatimi ...

“Neki mož je nekoč prinesel svetemu Frančišku divjo grlico, ujeto v zanko. Ko je sveti mož zagledal drhtečo ptico, se je usmilil in rekel: »O nedolžna ptica, pridi k meni.« Grlica je priletela v njegove roke, in svetnik je rekel možu ...

“Najmanjše stvari so dvigovale Frančiškovo srce k Bogu,” lahko beremo v enem mnogih poročil o svetniku: “Oglašanje kobilice na drevesu blizu njegove celice ga je navdihnilo ...

Stara beseda za kulturo je omika. Izhaja iz »omikati«, počesati in očistiti prejo. Če bi sledili črki, pomeni biti kulturen, biti počesan. Če pa vzamemo ta simbol zares, to pomeni, da ...

“Ne sodite... Ne obsojajte... Odpuščajte! Odstranite bruno iz svojega očesa, preden precejate iver v očesu brata.” (prim. Lk 6,37) Lahko bi rekli, da gre za dobro znan odlomek iz Lukovega Evangelija ...

Ob stavku, ki ga je apostol Pavel zapisal, je tudi njegovo naročilo: “Zmeraj se veselite!” 1 Tes 5,16 Ne verjamem, da je rokodelec in obrtnik Pavel s tem mislil na nenehno molitev ...

“Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo veliko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasvetila luč.” (Mt 4,16) Tako evangelist Matej citira preroka Izaija, ko naznanja Jezusovo pot ...

Beseda ljubezen je verjetno največkrat zapisana beseda v poeziji in izrečena med ljudmi. V mislih imamo seveda tiste, ki jim rečemo “dobrohotni” ...

Danes je god svetnika, ki je zapisan celo v našem pravopisu. Najdemo ga pod geslom žegen. Saj veste kateri svetnik je to ...

Svečnica, praznik Matere in Sina, praznik Bogu posvečenim. “Pozdravljena, njegovo domovanje! Pozdravljena, njegovo oblačilo! Pozdravljena, njegova dekla! Pozdravljena, njegova mati!”

Komaj je začetek leta za nami, že je tu začetek novega meseca. Začnimo ga v tišini, da bomo slišali kaj nam govori Bog ...

Naredimo piko ob koncu meseca z molitvijo svetega Frančiška: Oče naš: Tolažnik in Zveličar. Ki si v nebesih: v angelih in svetnikih. Posvečeno bodi tvoje ime: naj se zasveti v nas spoznanje o Tebi. Pridi k nam tvoje kraljestvo: da boš vladal v nas po milosti. Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji: da bi te ljubili z vsem srcem.

Sveti Frančišek je Hvalnico stvarstva pisal, ko je slepel in jo končal, ko je videl samo še temo. Ob tem spoznanju verzi še močneje zasijejo, saj odsevajo njegovo notranjost: “Hvaljen, moj Gospod, v našem bratu ognju, v katerem nam noč razsvetljuješ; lep je in vesel in krepak in močan.”

Bolj kot z besedami, je sveti Frančišek molil z zgledom in življenjem. Beraču je podaril plašč, prav tako revnemu vitezu. Vse, ki so se mu pridružili je klical bratje in jih spodbujal “Ljubite drug drugega, kot vas jaz ljubim.”

Lahko bi rekli, da je beseda “mir” sinonim za delovanje svetega Frančiška. Toda ob tem velja reči, da blagost besede mnogokrat ne izraža naše okolice in tudi ne naše notranjosti. Mirna voda je takrat, ko nihče ne meče kamnov vanjo in ji ni potrebno izpirati krvavih ran.

“Predstojniki naj se ponašajo s to službo toliko, kolikor bi se, če bi bili določeni za službo umivanja nog bratom,” je naročal sveti Frančišek in tudi “Blagor služabniku, ki se tako ponižno vede med svojimi podrejenimi, kakor če bi bil med svojimi gospodarji.”

“Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi; posebno s soncem, velikim bratom, ki razsvetljuje dneve in nas. Lepo je in v velikem sijaju žari.Tebe, Najvišji, odseva. Hvaljen, moj Gospod, v sestri luni in zvezdah; ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in lepe.”

Sv. Bonaventura, ki je po legendi ime dobil prav po srečanju s Frančiškom, je o njegovem daru prerokovanja pravil, da ni le napovedoval prihodnjih stvari, temveč je govoril tudi o dogodkih, ki so se dogajali v njegovi odsotnosti, kot da bi bili pred njegovimi očmi; da je prodrl do dna src in videl najbolj skrivne kotičke vesti, kot bi gledal v zrcalo večne luči in da je njegov čudovit sij razkrival tisto, kar je bilo najbolj skrito.

“Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Mt 5,12Veselite se, ker so vaša imena zapisana v nebesih. Lk 10,20 Zmeraj se veselite.” 1 Tes 1,3. Izbrane misli so iz Svetega Pisma in govorijo o veselju, ki je prežemal tudi svetega Frančiška.

Ko je Frančišek pozdravljal, je bilo to slišati kot blagoslov: “Sveti mir v Gospodu,” ali “želim vsem vam zdravje in mir.” V redovnem vodilu je naročil bratom, naj bo njihov pozdrav: “Mir tej hiši.”

Razumeti uboštvo, ki ga je učil sveti Frančišek, ni preprosto. Že Jezus je blagroval uboge na duhu. Še zdaleč ne gre samo za denar, gre predvsem za hierarhijo. Kdo služi komu? Denar človeku ali obratno!?

Jezus ni delil tablet, vse kar je imel, je bila ljubezen, ki jo je delil vsem, ki so prihajali k njemu. In nemi so spregovorili, pohabljeni ozdraveli, hromi shodili in slepi spregledali, kot beremo v Matejevem Evangeliju.

Življenje in smisel, neločljiva dvojica. Kdor resnično živi ima smisel življenja in kdor ga išče, ni resnično živ. Izpolnjevati svoj namen je pridobivati smisel. Vsak kdor je napolnjen s smislom s svojim žarom življenja ogreva premražene, suši v njih vlažen stenj, ter ga prižiga.

Zvestoba pomeni varnost in mir, zaupanje in varen pristan. Zvest prijatelj ima vselej prižgano luč zate, tudi če prideš po pomoč v temi noči in pripravljene škornje, če bo moral pote v blatno močvirje.

Naslov današnje duhovne spodbude je verjetno najkrajši zapis bistva Frančiškovega življenja. Sestra Luna, brat Sonce, veter, zrak, oblaki, ogenj, rože, sadje… “Hvalite in poveličujte mojega Gospoda,” je zapel v Sončni pesmi.

“Izrekajte besede, ki bodo tolažile in se izogibajte sodbi. Ne zlorabljajte besed, da boste videti modrejši, ne pridigajte zviška, ampak k Bogu vodite z zgledom.” Tako bi lahko povzeli odlomek iz Frančiškovih opominov z naslovom Znanju naj sledi dobro ravnanje.

“Mnogo jih je, ki tedaj, ko doživljajo krivico, pogosto zaradi tega dolžijo nasprotnika ali bližnjega. Pa ni tako: kajti vsakdo ima sam sebi na voljo sovražnika, namreč svoje telo, s katerim greši,” je zapis iz Frančiškovih opominov.

“Daj mi popolno ljubezen,” je prošnja, ki jo je Frančišek ponavljal od prvega dne, ko mu je Jezus spregovoril s križa pri svetem Damijanu. Brez te, popolne ljubezni, ne bi zmogel naslednjega koraka, ki ga je čakal ob srečanju z gobavcem, ki ga je do konca spremenilo in zaznamovalo za vse življenje.

Ponižnost je Frančišek imenoval sveta in dodal, da zmede napuh. Sveti Pavel v pismu Kološanom imenuje Božje izvoljence tiste, ki se oblačijo v »usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost in potrpežljivost.«

Gledati na življenje svetega Frančiška z distance stoletij je lahko zelo romantično, romanca pa nima kaj dosti z ljubeznijo. Beseda spominja na kakšen roman, ki pa je vse kaj drugega kot življenje radikalnega ubožca. Kdor želi slediti Frančišku, se mora ljubezni predati brezpogojno. Brez ampakov, brez čejev in brez časovnih omejitev, za vedno. Šele potem bo to tudi za večnost.

»Blagor redovniku, ki ne najde večjega zadovoljstva, kakor le v najsvetejših Gospodovih pogovorih in delih ter z njimi vodi ljudi k ljubezni do Boga v radosti in veselju,« je Frančišek naročal svojim bratom.

»Svet se vrti vedno hitreje,« je ena najstarejših fraz, ki ji pritrjuje prav vsaka generacija, le da dandanašnje to vedno bolj, oziroma, vse hitreje drži. Namreč, ko stavek končaš, imaš občutek, da trditev še bolj drži, kot preden si stavek začel.

Verjetno poznate pesem, ki v refrenu pravi: »Novi človek sem, ki se bo daroval?« Nepredstavljiva je prelomnica v Frančiškovem življenju, ko se odpove vsemu, da se lahko ves podari Gospodovemu načrtu.

»Gospod, naredi me za orodje svojega miru. Kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen. Kjer je žalitev, naj prinašam odpuščanje. Kjer je nesloga, naj prinašam edinost. Kjer je dvom, naj prinašam vero. Kjer je zmota, naj prinašam resnico. Kjer je obup, naj prinašam upanje. Kjer je žalost, naj prinašam veselje. Kjer je tema, naj prinašam luč.«

»Hvaljen, moj Gospod, v onih,ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo,in prenašajo slabosti in trpljenje.Blagor njim, ki ostanejo v miru,«

Beseda »ljubezen« je prav toliko silovita, kolikor je žal tudi izrabljena, kar se rado zgodi pri velikih stvareh. Tako kot za Boga velja, da »je Ljubezen!«, za svetega Frančiška velja, da ni zgolj govoril o ljubezni, ampak jo je živel v vsakem trenutku.

Ko so trije kralji, oziroma modri z Vzhoda iskali Kralja, si gotovo niso predstavljali, da ga bodo našli v preprostih jaslih, med ubogimi pastirji. Bi bil ta prizor lahko komu bližje, kot prav Frančišku?