Podcasts about posve

PIše Miša Gams, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pesnik, pisatelj, glasbeni pedagog ter literarni in glasbeni kritik, ki letos praznuje okroglih sedemdeset let – zadnjih štirideset let je posvetil intenzivnemu literarnemu ustvarjanju – je nekatere zbirke izdal pod psevdonimom Regina Kralj, pod druge pa se podpisuje kot Jožek oz. Jože Štucin. Po lanskem izidu pesniške zbirke Mrak in zarja je pred nami knjiga Bela čaplja, ki nadaljuje eksistencialistično linijo osebnoizpovednih pesmi o bežni lepoti, presunljivi igri besed, pomenov in zvena, o “ovohavanju” bližine smrti in zavedanju lastne minljivosti skozi prizmo branja svetih knjig in aktualnega dogajanja v svetu. Naslovnico krasi fotografija bele čaplje, ki jo je Štucin sam “ujel” v nizkem letu nad jezerom. Posvečena ji je tudi zadnja pesem v knjigi, ki bolj kot ptico opisuje avtorjevo naveličanost nad lastnim družbenim bitjem, ki kolesari ob presihajočem jezeru in nonšalantno motri okolico. A že v pesmi licentia poetica, nekje na sredini zbirke, pojasni “kar piše Jože Štucin, / ni vedno stališče Jožeta Štucina” Nadobudni bralec ob tem radovedno zastriže z ušesi – podobno kot to stori opazovalec ob sliki belgijskega slikarja Reneja Magritta ob napisu To ni pipa. Skozi 85 pesmi v zbirki, avtor odstira večno iskanje samega sebe, svoje identitete in vsakdanje družbene realnosti. Prav vse pesmi v zbirki Bela čaplja so naslovljene in taktično izbrušene v svoji jasni in pronicljivi ostrini, čeprav lirski subjekt kot v pesem postavljeni avtor deluje precej negotovo pri iskanju ustreznih besed. V pesmi misli in besede spregovori o vzporednem vesolju razmišljanja in ubesedovanja: “rabil sem oseminšestdeset let, / no, to bo 14. oktobra letos, / da si upam izreči vse, / kar mislim. // problem so misli, / ne vem, / če sploh imam misli. // nekaj že obračam / sem ter tja, / nekaj si tudi mislim o tem, / a resnica je, / da sem brez pravih misli. / besede padajo same na svet, / misli pa se vozijo po nebesih / z zlatimi kolesi. // misli so eno, / besede pa tudi.” V pesmi metamorfoze, v kateri svojo identiteto orisuje z besedami odveč, preveč in moteč, se iz gorečega biblijskega grma preobrazi v Belolasega bika iz Arizone, nato v staroverca brez vere, mamino cisto in nazadnje v Štucina iz Tolmina. V pesmi odmet telesa se sprašuje o tu in tam pa tudi o tem, kako je, ko ničesar ni: “en odgovor se vsiljuje: / bodi nič, / kot prej.” Poleg retoričnega in filozofskega preigravanja s posameznimi citati in prispodobami iz Biblije je pred nami pesnik ateist, ki se ob zavedanju veličine krščanskega Boga počuti še bolj izgubljenega in samega. V pesmi kako si me naredil presunljivo zapiše: “ko jem mrtve živali, / sem sit. // ko pijem vodo iz vira, / sem odžejan. // ko ljubim ženo, / sem srečen. // ko gledam luno, / ji kradem sij. // ko mislim Nate, / sem izgubljen in sam.” Bolj kot z abstraktnimi in neoprijemljivi idejami se pesnik pozabava z ritmom, zvenom in dvoumnimi pomeni; ne nazadnje gre za povsem specifičen preplet glasbenika in filozofa, ki mu jezik pomeni “muziko iz vesolja”, črke ''delno iztirjene planete'', svet pa “krhko opno”, na katero se “lovi čas, ulomljen s trenutkom”. V pesmi gaza na rani, ki jo je treba brati kot alegorijo na dogajanje v Gazi in hkrati kot čaščenje svetosti življenja skozi igro besed in ritma, zapiše: “svet je krhka opna: / vse se čuti, / vse se sliši, / vse se meri: / ritem, metrum, / čas ulomljen s trenutkom, / zlati rez cele slike, / muzika, ki definira muziko, / opoj biti, ovoj smrti. // nekdo tanca, / nekje tank gazi čez gazo, / ki je na rani kot obliž. // nekje orjejo zemljo, / pravi begunec iz Egipta, / da bo krvavega vetra za vse dovolj. // veselje je biti živ.” Tudi v pesmi z naslovom kripta, v kateri valuto novodobnih bogatašev poveže s podzemnim kapitalom, pa s premišljeno igro besed obsodi kolonizacijo svete dežele, ne da bi pri tem izrecno omenil Palestino: “vaša valuta je kripta, / antisemantična kolobocija, / brezbesedje in regulacija tišine. // palestrino so že verni / nataknili na kol. / na smrtni val papeževanja, / a je preživel. // oh, / daljne zvezde škripljejo / z zobmi, / vesolje opazuje / uzije, ki pihajo smrt. // strah jih je vaše / kolonizacije svetle dežele.” Pesnik Jože Štucin je v obsežnem pesniškem opusu, ki od leta 1986 do danes vključuje štirinajst zbirk, razvil specifičen jezik, ki mu predstavlja edino orodje za transkripcijo in transformacijo svojih misli ter obenem orožje, s katerim se bori proti nesmislom sodobnega sveta. Pri tem pa pred bralcem vsakič znova razgrne iskreno otroško dušo, ki se v isti sapi čudi čezmejnemu vesolju in nepokopanim mrtvecem. Bolj kot na potrebo po reciklaži in očiščenju planeta, “polnega plastike, vrečk, smeti, starih cunj in spominov” se zdi, da opozarja na notranjo potrebo po igri v vrtu, na katerem se “duša rada namaka” ter po tišini, “tišji od svojih misli”. Iz igre besed in z obrobno omembo Wittgensteina, Nietzscheja, Lorce in Rumija lahko v zbirki Bela čaplja zatipamo pesnikov literarni portret, ki nam z vsako zbirko bolj iskreno in podrobno razkriva globokega in vsestranskega misleca.

Ja sam Aleksandra Vančevska, geštalt terapeutski savetnik i UKCP terapeut pod supervizijom. Cilj mi je da kreiramo prostor gde se uspeh sastaje sa spokojem. Želim da podržim one koji u životu dosta postižu da nauče kako da stave negu sebe, autentičnost i ispunjenje na prvo mesto, a da pritom ostanu uspešni u onome što rade.

Rojaki v Benečiji bodo tudi letos lahko alelujo zapeli v slovenskem jeziku. V cerkvi v Ažli, naselju v občini Špeter, bo na veliko soboto potekala vigilija. Na začetku bo duhovnik blagoslovil ogenj, na koncu pa še bo tradicionalni blagoslov velikonočnih jedi. Srečanje pripravlja Združenje Blankin, ki bo poskrbelo tudi za knjižico z molitvami in pesmimi ter berila. Kot še poroča petnajstdnevnik Dom, bodo med jutrišnjo krizmeno mašo v videmski stolnici praznovali tudi jubileje duhovništva. Beneška Slovenca, msgr. Marino Qualizza in Božo Zuanella sta med njimi, saj praznujeta biserno mašo. Posvečena sta bila pred 60-imi leti, 29. junija 1965. Msgr. Qualizza je do lanskega poletja daroval nedeljske svete maše v slovenščini v Dreki in Špetru, je tudi odgovorni urednik časopisa Dom. Božo Zuanella pa je župnik v Tarčmunu, Sovodnju in Matajurju ter je odgovoren za pripravo beneškoslovenskih otrok na prvo sveto obhajilo. Rojaki so jima za šestdesetletno delo zelo hvaležni, saj sta vse svoje moči posvetila Bogu in domačim ljudem.

Posvečamo se filmu April, ki je gruzijski režiserki Dei Kulumbegashvili na Beneškem filmskem festivalu prinesel posebno nagrado žirije. V središču filma, postavljenega na gruzijsko podeželje, so vprašanja, povezana z ženskim telesom. Pod drobnogledom sta tudi francoski film Sveta krava!, ki tematizira odraščanje na podeželju, prva ljubezenska čustva in prevzemanje odgovornosti, in Netflixova odmevna serija Adolescenca – ta prek umora 13-letnice prikaže radikalizacijo sodobnih najstnikov. Poleg tega se pogovarjamo z avstrijskim režiserjem Norbertom Pfaffenbichlerjem, avtorjem trilogije 2551 – njen zaključek so prikazali v okviru franšize Kurja polt – Poslednji hura 2 v Slovenski kinoteki.

Pri Založbi Družina je izšla tematska revija Slovenski zgodovinski magazin SLO časi, kraji, ljudje pod naslovom Slovenija in totalitarni časi. Uredil jo je dr. Jože Dežman. Posvečena je 80 letnici konca druge svetovne vojne, komunističnega prevzema oblasti in povojnih pobojev. O njej so spregovorili urednik in nekateri avtorji.

Posvečamo se romantični drami, posvečeni razhajanju para, z naslovom Ravno obratno španskega režiserja Jonasa Truebe, in akcijskemu filmu Nevarni gradbinec. Pogovarjamo se s Petro Seliškar – te dni sta kar dva njena nova dokumentarna filma (Gora se ne bo premaknila in Poletne počitnice, ki se oba posvečata življenju ene od zadnjih planšarskih družin v makedonskem visokogorju) na ogled na dveh festivalih, namreč na ZagrebDox in Visions du reel. Poročamo tudi o nekaj vrhuncih jubilejnega 25. festivala avstrijskega filma Diagonala.

Piše Veronika Šoster, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Knjižna zbirka Sončnice že vrsto let prinaša sveže pesniške pristope, zelo različne glasove, poetike in občutja. Na videz drobna knjižica Favnovo popoldne izjemno plodovitega ustvarjalca Andreja Medveda, sicer pesnika, esejista, filozofa, urednika, prevajalca in umetniškega vodje Obalnih galerij Piran, si zasluži vso pozornost, saj je presunljiva in zgoščena v najmanjši atom izdihanega zraka. Kot vedno se je pri branju Medvedove poezije dobro čim bolj seznaniti z aluzijami, navezavami, pokloni in navdihi. Že naslov zbirke Favnovo popoldne prinaša pravo zakladnico zgodovine in kulture. Favn je bil v rimski mitologiji bog polj in gozdov, upodobljen kot človek s kozjimi nogami, lahko bi rekli, da je rimska različica grškega satira. Navdihnil je mnoge, med drugim francoskega simbolista Stéphana Mallarméja, ki je leta 1876 napisal pesem z naslovom Favnovo popoldne. Tu se zgodba vplivov ne konča, saj je osemnajst let pozneje skladatelj Claude Debussy na podlagi pesnitve napisal skladbo z istim naslovom. Mallarmé je bil do poskusa najprej zadržan, saj naj bi že poezija dovolj zazvenela, ko pa je Debussyjevo desetminutno stvaritev slišal v živo, mu je poslal precej občudujočo zahvalo. Medvedova knjiga tako, že preden jo odpremo, nagovarja in vabi v posebno vzdušje, ki naj bi bilo popoldne nekega mitološkega bitja. Vendar ne ostane le pri tem. Knjiga se takoj razprši na razne pomenske konce in kraje in nas že s prvim verzom povabi v prazne, zapuščene prostore. Posvečena je deklici Danki Ilić, katere tragična zgodba še vedno ni dobila zaključka. Medved tako hipoma ustvari močan kontrast med nežno sanjavo glasbo in tragičnimi usodami, kar je pravzaprav tudi srž vsake mitologije. Vsebinskemu kontrastu sledi tudi vizualni, saj se pesmi razdrobijo v zelo nenavadno obliko – skoraj vsaka stran v knjigi prinaša tri verze zgoraj in tri verze spodaj, na sredi pa med njimi zeva velikanska praznina. So to prostori, ki smo jih zapustili, ki so zapustili nas? Se med njimi giba favnova senca? Tudi Medvedovo Favnovo popoldne lahko beremo kot enotno stvaritev, ki pa se napaja iz raznih virov. Gre za poezijo, ki jo je neizmerno težko ujeti v opise, saj se dogaja na obrobju zavesti, med stikom neba in zemlje, ki sta ves čas povezana v svoji usodnosti. Podobe so po eni strani neverjetno trpke, stroge, hladne, krute, po drugi pa mehkobno svetle, nežne, čutne. Medved izumlja svoj jezik, jezik iz zemlje, če si sposodim Zajčevo sintagmo (a ne kar naključno, že na začetku knjige naletimo na podobo kepe iz pepela). To je jezik, ki rožlja in se krotoviči, ki nas ne izpusti iz svojega primeža od prve do zadnje vrstice: »[…] in kot svetlobni prti, ki skrijejo obrazne maske … Kot majhni krti iz telesne plazme se skrijejo neznansko majhni škrati v krvi, kot pivnik v laske in kot tipalke v žrdi … Kot mokra ptica v dlani, stopljena klica v izprani raztopini, v nebesni kani … Kam so izginile listnate role? V sladke, presladke šamrole? So se razblinile v znitkane pole? V kepi iz ust in žrela? V pust občutek po piku kraljevskega žela? V tekoči, lepljivi vodik, v plinaste cisterne?« Andrej Medved se poigrava tako s pomeni in navezavami kot s samimi besedami, pa naj gre na ravni zvočnosti besed, kot tudi na ravni skrite notranje rime, ki ni stalna, zato je ne moremo pričakovati in se ne izpoje, ko pa se pojavi, se zdi kot osji pik, kot trska, kot sončni žarek med listjem. Tako je zbirka tesno zvezana tudi na besedni in zvočni ravni. Iz vsakega verza bi lahko izluščili mnogo skritih pomenov, a včasih je bolje, da se prepustimo toku Favnovega popoldneva, da nas ponese skozi tisočletja in spet nazaj, v današnje prazne prostore, ki še kako odmevajo. Po tonu se zdi, da gre za nagovor oziroma dialog z bralcem, pesniški subjekt se ves čas obrača na nekoga, pri tem pa uporablja primerjave, da bi opisal, kar doživlja in opazi okrog sebe. Vpraša nas, če lebdimo v popoldnevu favna, in res se zdi, da se v trenutku odlepimo od tal in se še bolj prepustimo toku poezije, ki je polna mitoloških podob, zgodovine, umetnosti, pa tudi čisto vsakdanjih podob sveta. Vsako novo vprašanje nas postavlja pred dilemo, pred željo po odgovoru in obenem hlepenju po nadaljevanju v ritmu, ki ne jenja: »Si kdaj pomislil na vzhajajočo / luno, ki v ožarčenem sfumatu skriva / plašč grenkobe, ki se zajeda v tvoje čelo in ramena, / brez polti in črnih turov?« Kot se pred favnom razprostre popoldne, se pred pesniškim govorcem razprostre vsemirje, ki ga lovi v verze, kjer bi se vsaj malo ustalilo, ustavilo, umirilo. Hoče videti, kako zraste vrt, kako se zaspi na dlaki jazbeca, kako brizgne kri, kako se zbudi jutro, kako se žrejo oblaki in se podirajo stolpi. Pri tem spraševanju niti malo ne prosi za pozornost, saj je naslovnik vprašanj lahko kar on sam, ali pa so namenjena le tihemu odzvanjanju v zavesti, med sanjami. Proti koncu knjige se večkrat vrine njegov bežni medklic na vsa ta vprašanja, 'ne vedel bi, a vendar vem', ki še bolj priča o vseobsegajočih možnostih, ki jih odpira. Gre za poezijo, ki se ji moramo prepustiti, s katero moramo odplavati v neskončno dolgo popoldne. In postati, kot pravi zadnji verz knjige: »Kot nebo brez konca.«

Ožujak je mjesec podizanja svijesti o endometriozi, kroničnoj bolesti koja pogađa milijune žena diljem svijeta. Iako se procjenjuje da jedna od sedam žena u Australiji pati od ovog stanja, endometrioza je i dalje slabo shvaćena i često kasno dijagnosticirana.

Sretna Dan Žena!

Državno odvjetništvo traži skidanje imuniteta saborskom zastupniku Josipu Dabri. Domovinski pokret misli da bi to moglo utjecati na stabilnost saborske većine. Posve neočekivano, Dabro tvrdi da se puška za kojom policija traga nalazi kod njegovog bivšeg prijatelja, a sadašnjeg političkog protivnika, Marija Radića. Novi sukob predsjednika i premijera; Milanović optužuje Plenkovića da ga i dalje zaobilazi u kreiranju vanjske politike.

V začetku tega leta je službo ravnateljice Škofijske gimnazije Vipava prevzela Melita Košir. Z njo smo se pogovarjali o prvih vtisih na tem delovnem mestu, o pomenu sodelovanja z učitelji, dijaki in starši, prihajajočih informativnih dnevih ter prvem pastoralnem obisku novega koprskega škofa Petra Štumpfa. Povzeli smo nagovore nekaterih škofov pri svetih mašah z redovniki in redovnicami ob dnevu posvečenega življenja ter predstavili digitalizirano Sveto pismo in februarsko številko revije Novi svet.

Slovenski kulturni praznik obeležujejo tudi Slovenci v zamejstvu. V Katoliškem domu prosvete Sodalitas v Tinjah na avstrijskem Koroškem so prireditev pripravili že prejšnjo nedeljo. Naslovili so jo Slovenka doma in po svetu, govor je imela pevka svetovnega slovesa Bernarda Fink-Inzko. Osrednja proslava, pri kateri sodelujta obe krovni organizaciji Krščanska kulturna zveza in Slovenska prosvetna zveza skupaj z Društvom slovenskih pisateljev v Avstriji, bo nocoj v centru iKult v Celovcu. Posvečena bo temi skupnega slovenskega kulturnega prostora. O tem bo govoril zgodovinar in publicist Janko Malle. Prireditev bo s pozdravom odprla generalna konzulka naše države v Celovcu, Maja Balant Slobodjanac, umetniško oblikovali pa jo bodo Vita Mavrič, vnukinja Vinka Möderndorferja z ansamblom ter Tomaž Ogris in Aleksander Tolmaier. Pripravljajo multimedijsko uprizoritev pesmi koroških avtoric in avtorjev.

V epizodi 165 je bila moja gostja dr. Mateja Ratej, slovenska zgodovinarka in raziskovalka na ZRC SAZU. Posveča se proučevanju mentalitet v času med svetovnima vojnama. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zanimanje družbe za zgodovino Nacizem, socialna empancipacija in etablirana politika Nacizem vs komunizem Feminizem, iskanje prizemljenosti Izvori in vzvodi nacizma, bajtarji Komunizem v Sloveniji med obema vojnama Pripadnost in tribalizem Kaj se lahko naučimo iz zgodovine? Potrošniška tiranija Lastna odgovornost ali odgovornost sistema? Kako rešiti družbo? Knjiga Rožengrunt, žensko nasilje ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

Današnja godovnjakinja je ustanoviteljica redovnih sester, imenovanih služabnice Ljubezni. Posvečajo se …

Mesec november je posvečen našim rajnim, s smrtjo pa ni konec temveč začetek novega, večnega življenja. Vabljeni k poslušanju.

Volim da moja deca znaju da je mama uvek tu za njih, kaže u novoj Mamazjaniji Bojana Barović, bivša manekenka, koja danas vodi firmu i Fondaciju „Porodica“, a najviše vremena provodi sa svoje troje dece Leonom, Simeonom i najmlađom Angelinom, ali i sa suprugom, poznatim pevačem Nikolom Rokvićem. Prvu ćerku rodila je u Americi, gde su joj bebu doneli odmah po porođaju, nije bilo čekanja i dojenje je krenulo bez pauze, što je za Bojanu bilo od neizmerne važnosti. „Kod njih su pravila malo drugačija nego u Srbiji, u državnim porodilištima. Kad sam rodila Leonu, odmah su mi je dali na dojenje, spavala je pored mene, mada sam je retko ispuštala iz ruku, sama sam je i kupala, povijala. U Srbiji je to retkost, zato sam se sa drugom decom porađala u privatnim porodilištima u našoj zemlji, kako bih mogla da budem sa bebom odmah po njenom rođenju“, priča Bojana. Ona ističe da je kolostrum, koji majka daje bebi na samom početku života, najdragoceniji za razvoj imuniteta deteta. „Ukoliko bebu počnu da hrane dohranom u porodilištu, onda često bude poteškoća sa dojenjem. Nisam želela da mi se to desi, jer znam koliko je majčino mleko važno. Mene je majka dojila do druge godine, pa iako sam se dosta vezala za nju, sad imam jak imunitet i verujem da za to mogu da zahvalim upravo majčinom mleku, što želim i za svoju decu“, objašnjava Bojana. Navodi u razgovoru da joj je teško palo majčinstvo dok su prva dva deteta bila mala, jer je delovalo kao da ima dve bebe, dok je sa Angelinom bilo lakše, jer je „stigla“ kasnije. „Nije lako kad je dvoje male dece, ali sreća pa sam imala pomoć moje majke, a i sa Nikolom sam delila obaveze, što i danas radimo, kad god je neophodno. Imam ženu koja mi pomaže i dolazi pre podne da bude sa Angelinom, da ja mogu da završim neke obaveze oko fondacije, firme, da odem u teretanu, da prikupim energiju. Mislim da je vrlo važno da radimo na sebi i vodimo računa o sebi, kako bismo bili bolji našoj deci“, priča gošća Mamazjanije. Decu vaspitavaju tako što im postavljaju ograničenja, ali i daju dovoljno slobode. „Nikola i ja smo složni po pitanju vaspitanja. Decu ne želimo da opterećujemo sa mnogo obaveza, dovoljno je da se bave nekim sportom, plesom, nečim što će pomoći pravilnom razvoju. Nismo od onih koji prezaštićuju, iako sam na momente imala te porive, ali sam se zaustavila, jer opet moraju nešto da nauče i sami, ali da uvek znaju da smo tu za njih i da je naša kuća njihova baza, u kojoj će biti najsigurniji“. Za zdravu i srećnu porodicu najvažnije je međusobno poverenje, ali i posvećenost, pre svega roditelja prema deci dok su mala. „Deci na vreme treba pokazati da je porodični dom njihova sigurna baza, da ne traže jednog dana bekstvo u društvu, vezi ili nekim stranputicama. To se ne radi kad uđu u pubertetski period, već u najranijem detinjstvu, kroz razgovor, ali i vreme koje provodimo sa njima, kada smo apsolutno prisutni i oni to osećaju“, zaključuje Bojana.

Letošnja Jesenska filmska šola, mednarodni simpozij filmske kritike in teorije, je posvečena razmisleku o ženskih filmskih ustvarjalkah in potencialu feminističnih praks. Med 17. in 19. oktobrom se bo v Kinodvoru v Ljubljani odvil 9. mednarodni filmski festival Kinotrip, za katerega mlada filmska ekipa izbira filme za mlade. V kine je prišel dokumentarec Bojevita kraljica noči o eni največjih evropskih sov – sovi kozači. Film je režiral Matej Vranič. Pogovarjamo se tudi z igralci, ki so zaigrali v mladinskem filmu Tartinijev ključ režiserja Vincija Vogua Anžlovarja.

U ovotjednoj epizodi dijelim jedan ranjivi moment za kojeg vjerujem da će ti pomoći u redefiniranju uvjeta koje imaš za vlastitu posvećenost.Biznis Klub:https://luciadzic.com/biznisklubNeka Nova Ti:https://luciadzic.thinkific.com/courses/nekanovatiŠestomjesečni Mastermind:https://docs.google.com/forms/d/e/1FAIpQLSfVW1WhCEaQUbV0y04Tq7GsrSCeRgnmROX83PVUxER9bBtTqA/viewform?usp=send_form

V Cerkvi na Slovenskem obhajajo god bl. Antona Martina Slomška 24. septembra. Slomškovo nedeljo pa na nedeljo, ki je po datumu najbližje godovnemu dnevu. V cerkveno in slovensko nacionalno zgodovino se je Slomšek zapisal predvsem zaradi preoblikovanja škofijskih meja in prenosa sedeža lavantinske/mariborske škofije v Maribor, verske in duhovne prenove škofije, skrbi za slovenski jezik ter raznovrstne kulturne, literarne, izobraževalne in socialne dejavnosti. Slomškovo nedeljo bodo 22. septembra, obhajali na kraju njegovega mašniškega posvečenja – v stolnici v Celovcu. Oddajo je, z gostom, upokojenim nadškofom dr. Marjanom Turnškom, pripravila Jasmina Bauman.

V Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma je v sodelovanju z SNG Opero in balet Ljubljana še vedno na voljo razstava Nižinski: Posvečen v ples, ki je nastala v poklon pomembnemu baletniku Vaclavu Nižinskemu. Razstava se je odprla v okviru drugega mednarodnega plesnega festivala Baletne noči. V slovenščini pa lahko prvič beremo japonsko-nemško avtorico Yoko Tawada. Še pred poletjem je namreč pri Literarno-umetniškem društvu izšla njena zbirka esejev Eksofonija ali poti iz materinščine, ki jo je iz japonščine prevedel Domen Kavčič.V Plakatni galeriji Figovec v Ljubljani pa je razstavljen plakat, ki je nastal ob 60-letnici tretjega programa Radia Slovenija Ars. Več lahko izveste v oddaji Svet kulture, vabljeni k poslušanju!

Somaševanje je vodil koprski škof Jurij Bizjak.Peli so: Stolni pevski zbor Štefan Kovač Koper, Župnijski pevski zbor sv. Urbana Godovič in Župnijski pevski zbori župnije Miren pod vodstvom zborovodje Matjaža Černica. Pri orglah je bil titularni organist koprske stolnice Mirko Butkovič.

Posvečamo se 18. festivalu Svetlobna gverila, ki mimoidoče nagovarja na ljubljanskih ulicah, trgih, v parkih in drugod. S središčem v galeriji Vžigalica, v kateri bo razstava na ogled do začetka septembra, se festival razteza v okolici Trga Francoske revolucije, Vegove ulice in Soteske do Mirja in Gradaščice, Gregorčičeve ulice, podhoda Maximarketa in bližnjih Valvasorjevega in Parka slovenske reformacije in bližnje Male galerije. Festival poteka vsak dan do 22. junija, med 21.30 in 23.30 uro, ob sobotah in sredah so organizirana kolesarska vodstva. Petra Tanko se je pogovarjala s kuratorico festivala Katerino Mirović, ki sta se ji pridružila še umetnica Stela Ivšek in umetnik Matej Bizovičar. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Janja Kosi: Hiša na drevesu, Lucija Rosc: Mlaj, študentke NTF: Oblaki, foto: DK, izsek

Posvečamo se knjigi z naslovom Segam po nebesnih zvezdah; to je biografija slovenske akademske slikarke Elde Piščanec. Napisala jo je Metka Pekle, slikarkina pranečakinja, ki hrani številne dnevnike, pisma, zapiske, dokumente, pa seveda risbe, slike in načrte predmetov. Fotografije in reprodukcije vidimo tudi v knjigi, skoraj dvesto jih je. So kot ilustriracija zgodbe o Eldi Piščanec prek tega, kar je zapisala sama; Metka Pekle skuša besedo prepustiti predvsem umetnici. Knjiga Segam po nebesnih zvezdah je izšla pri Mladinski knjigi v zbirki Spomini, izpovedi, uredila jo je Nela Malečkar. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki se z avtorico Metko Pekle pogovarja Tadeja Krečič. Foto: izrez iz originalne fotografije; MMC; last družine.

Vatikan pripravlja nov dokument o vlogi papeža.Evropske volitve, COMECE: izvoljeni predstavniki morajo služiti vsem državljanomPobuda Odprti samostani na Nizozemskem. Posvečeni podelili svoje razloge za izbiro redovnega življenja.

Posvečamo se 250. obletnici Narodne in univerzitetne knjižnice. V četrtek zvečer je dobil Denis Škofič Cankarjevo nagrado za pesniško zbirko Tuskulum. Kaj bomo gledali in kaj se bo dogajalo na 59. Borštnikovem srečanju v Mariboru - začne se v ponedeljek, vemo pa že, da dobi Borštnikov prstan igralec Branko Šturbej. Pogledamo v Muzej sodobne umetnosti Metelkova, tam je razstava Ozvezdja mnogoterih želja: Ob vzhodnem obzorju, in v Etnografski muzej v Ljubljani na razstavo Azija sredi Ljubljane. Spremljali smo simpozij ob stoti obletnici rojstva umetnostnega zgodovinarja profesorja Naceta Šumija.

Senada Ekić je prisutna u mnogim sferama društvenog života bosanskohercegovačke zajednice ne samo Melbournea i Viktorije, nego i cijele Australije. Ona je neumorna aktivistica u bosanskohercegovačkoj zajednici, dugogodišnja predsjednica Glavnog odbora KUD-a Dukat, glas pozitivne akcije, volonterizma, pomoći i podrške, kako za starije, tako i za mlađe generacije. Kada je u pitanju njen profesionalni rad Senada Ekić radi kao Communuty Project Leisure Officer pri organizaciji ACCS - Australijsko hrvatskim društvenim uslugama, koji uskoro organizuje Sajam zdravog strenja, pa smo tim povodom upriličili naš današnji razgovor.

Posvečamo se Fantu in čaplji, z oskarjem nagrajeni animirani mojstrovini Hayaa Miyazakija, ki ga poznamo na primer po filmih Čudežno potovanje in Princesa Mononoke. Poročamo o tem, kaj ponuja 23. izdaja Festivala neodvisnega filma, pa o nekaterih vrhuncih festivala Visions du Réel (Vizije realnosti), ki se odvija v Nyonu. Poleg tega se pogovarjamo z belgijskim avtorjem Jeroenom Olyslaegersom, avtorjem knjižne predloge za film Wil, ki smo si ga lahko ta teden ogledali v Kinodvoru v Ljubljani (na voljo je sicer tudi na Netflixu), prestavi pa nas v obdobje druge svetovne vojne v Antwerpen.

Britansko-ameriški pisatelj indijskih korenin Salman Rushdie je avtor tako nagrajenih kot kontroverznih del svetovnega slovesa. V svoji zadnji knjigi opisuje okoliščine dramatičnega dogodka, ko ga je pred dvema letoma na odru amfiteatra v mestecu Chautauqua v zvezni državi New York, kjer naj bi govoril o pomenu zagotavljanja varnosti za pisatelje, moški z zakritim obrazom napadel z nožem in ga skoraj ubil. Knjiga z naslovom Nož: premišljevanja po poskusu umora, danes sočasno izide na slovenskem, ameriškem in britanskem trgu. Posvečamo se tudi mednarodni filozofski konferenci z naslovom To Be Continued? … Philosophy and Psychoanalysis Today oziroma Nadaljevati? … Filozofija in psihoanaliza danes, ki poteka te dni v Ljubljani ter premieri Najboljše evropske predstave, ki bo drevi v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici. Začenjamo pa s skokom na Bled, tam se je namreč sinoči, z literarnim večerom, začelo 55. Mednarodno srečanje pisateljev. Vabimo vas k poslušanju!

Škof Hilarij in diakon Tacijan sta oglejska mučenca. Posvečena jima je goriška …

Noč erotičnega filma, s katero se v Kinodvoru že tradicionalno poklanjajo zgodovini nekoč erotičnega kina Sloga, je tokrat posvečena hongkonški in holandski kinematografiji. V kinih se je zavrtel novi film Sofie Coppole Priscilla, pri katerem je režiserka izhajala iz pričevanj Priscille Presley v njeni knjigi Elvis and Me. Posvečamo se še filmski zgodbi o moči ljubezni Andrewa Haigha Vsi mi tujci, ki je prejela kar sedem nagrad britanskega neodvisnega filma, vključno za najboljši film, ter biografskemu filmu Bob Marley: One Love. Poročamo tudi o začetku 74. Berlinala – eden od treh največjih evropskih festivalov letos poteka v politično napetem ozračju.

Odmeval je praznik Gospodovega darovanja in dan Bogu posvečenega življenja. Slišali ste, kako se predstojnice in predstojniki različnih redov soočajo z izzivi in preventivo glede duhovnih zlorab. Spomnili smo se tudi na pokojnega stoletnika, frančiškana p. Polikarpa Broliha, pogreb katerega je bil v četrtek na Brezjah.

Pred nekaj dnevi me je starejši duhovnik prijazno pobaral: In kaj je novega pri vas, posvečeni? Zato sprašujem vas, današnji slavljenci, in sebe – ali je sploh kaj novega pri nas, pri redovništvu? Ali stopamo mirno in vdano naprej v neznano prihodnost, ki kar kriči, da počasi izginjajo naše velike skupnosti in samostani? Ali pa je v nas še kakšna iskrica, ki hrepeni po novem dobrem vinu, ki bo oživelo usahla drevesa in prineslo novo cvetenje suhih vej?Komentar je pripravila sestra Emanuela Žerdin, redovnica kongregacije Frančiškank brezmadežnega spočetja.

Biolog Andrej Hudoklin je za knjigo Bela krajina za radovedneže in ljubitelje, ki je izšla pri Založbi ZRC, prispeval zapis o črni človeški ribici oziroma črnem močerilu. Gre za endemita belokranjskega kraškega ravnika, ki so ga leta 1986 odkrili člani Inštituta za raziskovanje krasa. To je bilo več kot tristo let za njegovo belo sorodnico, ki jo je prvi omenil Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. V oddaji v celoti objavljamo besedilo o črnem močerilu, ki mu, kot je zapisal Hudoklin, v Beli krajini ne kaže dobro, saj endemično vrsto posebno ogrožajo strupene in nevarne snovi, kot so nitrati, pesticidi in težke kovine. Andrej Hudoklin je zaposlen na Zavodu RS za varstvo narave v območni enoti Novo mesto. Posveča se predvsem problematiki varstva narave na Dolenjskem in ogroženim živalskim vrstam ter njihovim življenjskim prostorom. Interpretacija: Ivan Lotrič. Glasbena oprema: Mihael Kozjek. Urednica je Maja Žvokelj. Foto: Gregor Aljančič

Nekoč je bil par akrobatov, ki sta ga sestavljala učitelj, stari vdovec, in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si tako služila za hrano in prenočišče. Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbranih gledalcev. Pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju zbranosti in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.« A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim, da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.« Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da veliko pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo o drugih ali jih opravljamo. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge. Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo govoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in zbranosti potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.

Prof. dr. Janez Vodičar, salezijanec, dekan Teološke fakultete in predavatelj filozofije na gimnaziji Želimlje je v pogovoru premišljeval, kako božične praznike povezati z našo vsakdanjostjo, kako razumeti rojstvo v kontekstu naše realnosti, tu in zdaj, kdaj se zgodi praznik in kako v božičnem prazničnem obdobju ter sklepu leta odvreči, kar nas ovira in spoznati svoje pravo poslanstvo, ter nenazadnje, zakaj sprejeti tudi svoje slabosti in neuspehe, ter v vse to povabiti Boga?

Od smrti Edvarda Ravnikarja, osrednjega mojstra slovenske modernistične arhitekture, letos mineva 30 let. Kako je z današnjega vidika videti njegova stavbarska in urbanistična zapuščina?Letos smo obeležili 30. obletnico smrti arhitekta Edvarda Ravnikarja in vlada je to leto razglasila za Ravnikarjevo leto. Ta najvidnejši predstavnik slovenske moderne arhitekture, o katerem slovenska laična javnost pravzaprav ne ve kaj dosti, je s svojimi stavbami, projekti, zapisi in pedagoškim delom usodno zaznamoval naš prostor, pa tudi vsa dogajanja in prelomnice v slovenski arhitekturi, urbanizmu in v veliki meri tudi oblikovanju v drugi polovici 20. stoletja. Pa vendar je vprašanje, kako in koliko smo ga sploh razumeli. Sam je ob neki priložnosti zapisal: »Sprašujemo arhitekta, a odgovor je v njegovem delu. Tega pa ne znamo brati.« Za podrobnejši vpogled, uvide v lik, razmišljanje in delo Edvarda Ravnikarja je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič v studio 1. programa Radia Slovenija povabila: Majdo Kregar - arhitektko biroja Ambient, Ravnikarjevo diplomantko in dolgoletno sodelavko, eno od skrbnic Ravnikarjeve dediščine, prof. dr. Aleša Vodopivca - arhitekta, upokojenega profesorja s Fakultete za arhitekturo, tudi diplomanta prof. Ravnikarja, ki jeostal z njim v stiku tudi po končanem študiju in dr. Miloša Kosca - docenta na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani in kustosa razstave Struktura modernosti: iskanja Edvarda Ravnikarja v MAO (Muzeju za arhitekturo in oblikovanje).   foto: Cankarjev dom v Ljubljani so med letoma 1977 in 1982 zgradili po načrtih Edvarda Ravnikarja (Wikipeija, javna last)

Michael E. Biggins je izjemna in zanimiva osebnost. Poliglot, ki tekoče govori in piše slovensko, rusko, nemško, češko, poljsko, srbsko, hrvaško, francosko in norveško, se v prostem času najraje posveča slovenščini. Tega časa pa je glede na vse, kar je ustvaril, veliko. Knjižničar in predavatelj na Univerzi Washington v Seattlu prostovoljno predava slovenščino, prevedel je okrog 20 del slovenskih sodobnih klasikov, s strokovnimi članki umešča našo literaturo na zemljevid sveta, je slovenski častni konzul v ZDA in Mehiki in še veliko drugega … Slovenski prostor je s kulturološkega vidika zanj najbolj zanimiv, ker leži na stiku med romanskim in slovanskim svetom. S Slovenijo ni sorodstveno povezan, zato je njegovo delo še toliko bolj zanimivo. Profesorju Bigginsu je Narodna in univerzitetna knjižnica podelila Trubarjevo priznanje za leto 2020, prejšnji teden pa je na predlog Filozofske fakultete v Ljubljani prejel naziv častni senator Univerze v Ljubljani. V oddaji smo ponovili pogovor, ki je nastal ob prejemu Trubarjevega priznanja pred tremi leti.

V župnijski dvorani pri Svetem Vidu v Clevelandu je to nedeljo po osrednji dopoldanski sveti maši režiser David Sipoš premierno predstavil svoj novi film“Nebesa pod Triglavom”. Posvečen je vsem, ki so po drugi svetovni vojni morali pobegniti iz Slovenije, da bi rešili svoja življenja. Popoldne so na Slovenski pristavi pri Clevelandu predvajali še Sipošev film Srečen bo čas o bl . Antonu Martinu Slomšku. Pri Mariji Vnebovzeti pa so v nedeljo pripravili vsakoletni jesenski festival. Župnijska dvorana je bila odprta ves popoldan, praznovanje se je zaključilo z večernim glavnim žrebanjem. Sodelavci so pripravili veliko dobrot, hrane in pijače, dobitke za igre na srečo, med njimi tudi šunke in purani. V ZDA se namreč pripravljajo na zahvalni dan. Tako bo ta četrtek bo pri Mariji Vnebovzeti in pri sveti Vidu sveta maša ob 9.00 dopoldne za vse žive in mrtve farane in dobrotnike obeh župnij. Hvaležnost odpre naša srca k zavedanju, da nam je bilo podarjeno vse, kar imamo. Za vse, kar smo, za vse, kar imamo, se zahvaljujemo Vsemogočnemu Bogu, ne samo z besedami, ampak z našo prijazno velikodušnostjo, ki jo izkazujemo mnogim, ki imajo veliko manj kot mi, še piše v župnijskih oznanilih.

V oddaji B Air – Zvočenja danes predstavljamo italijansko ustanovo, namenjeno otroški nevrologiji, z imenom Fondazione Pierfranco e Luisa Mariani. Ustanovljena je bila v Milanu z dobrodelnim financiranjem družine Mariani. Posveča se celotnemu spektru bolezni in motenj v otroški nevrologiji, ki se začne z nego in strokovno pomočjo bolnim otrokom in njihovim družinam v diagnostiki, terapiji in rehabilitaciji pa tja do usposabljanja kadra v italijanskem zdravstvu ter poučevanja o strokovnih temah v italijanskem in mednarodnem krogu. Ukvarja se tudi s podpiranjem raziskovalnega dela. Poseben poudarek je namenjen raziskovanju možganov v povezavi z glasbo. Zaradi bližine in visoke ravni strokovnih dogodkov je fundacija igrala pomembno vlogo tudi v izobraževanju srednje in starejše generacije slovenskih pediatrov - otroških nevrologov. Gostji primarija Igorja M. Ravnika sta tokrat muzikologinja dr. Maria Majno in pediatrična nevrologinja in nevrofiziologinja dr. Luisa Lopez.

U specijalnoj epizodi podkasta “Razgovori o roditeljstvu” Jelena Đoković, globalna direktorka Novak Đoković Fondacije, razgovarala je sa dr Gaborom Mateom o aspektima traume, definisanju i prepoznavanju iste, kao i načinima na koje reagujemo kada se susretnemo sa traumom. Posvećena je posebna pažnja uticaju traume na rani razvoj dece i na koji način trauma može da oblikuje njihovu budućnost. Serijal “Razgovori o roditeljstvu” osmišljen je kao niz otvorenih razgovora između Jelene Đoković, suosnivačice i globalne direktorke Novak Đoković Fondacije i Smiljane Grujić, psihološkinje, psihoterapeutkinje, programske menadžerke i autorke programa “Podrška, NE perfekcija” koji pruža podršku roditeljima u periodu ranog razvoja dece. U ovoj epizodi podkasta specijalan gost je dr Gabor Mate. In a special episode of the "Conversations about parenting" podcast,Jelena Djokovic, global CEO of the Novak Djokovic Foundation, spoke with Dr Gabor Mate about the aspects of trauma, its definition and understanding, as well as how people react when they encounter trauma. Special attention was dedicated to the impact of trauma on the early development of children and how trauma can shape their future. The series "Conversations about parenthood" is designed as a series of open conversations between Jelena Djokovic, co-founder, and global director of the Novak Djokovic Foundation, and Smiljana Grujic, psychologist, psychotherapist, program manager and author of the "Support, not perfection" program, which provides support to parents in the period of early children development. In this podcast episode, the special guest is Dr Gabor Mate.

Posvečamo se norveškemu mladinskemu plesnemu filmu Dancing Queen režiserke Aurore Gossé in animiranemu dokumentarcu Psom in Italijanom vstop prepovedan, v katerem Alain Ughetto pove pretresljivo zgodbo svoje družine. Ob tej priložnosti se z Igorjem Prasslom, poznavalcem animiranega filma in umetniškim direktorjem festivala Animateka, pogovarjamo o izraznih možnostih animiranega dokumentarnega filma. Poleg tega predstavljamo retrospektivo filmov Živojina Pavlovića, ki so jo ob 90. obletnici njegovega rojstva pripravili v Slovenski kinoteki v Ljubljani.

Posvečamo se zmagovalcem 80. beneškega filmskega festivala, pa kriminalki Smrt v Benetkah režiserja Kennetha Branagha, ki je v filmu nastopil v vlogi znamenitega detektiva Hercula Poirota. Navdušila nas je čustveno intenzivna romantična drama Pretekla življenja Celine Song, v ospredju katere je korejski pojem in-yun, ki opisuje povezanost dveh ljudi skozi več življenj. Poročamo o letošnji izdaji festivala dokumentarnega filma Dokudoc in predstavljamo novo sezono Kinodvorovega programa za otroke in mlade Kinobalon.

Posvečamo se motovunskemu filmskemu festivalu ki se letos po triindvajsetih letih poslavlja od mesteca v Istri in seli na gorsko planino Petehovac nedaleč stran in poročamo iz snemanja novega slovenskega celovečerca, prvenca režiserke Ester Ivakič z naslovom Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, sledita pa še oceni romantične komedije Roboti in neapeljskega filma Nostalgija Maria Martoneja.

Ocenjujemo dva filma z rednega sporeda mreže Artkina – Spomine na Pariz režiserke Alice Winocour. Ti predstavljajo žensko, ki je preživela teroristični napad v pariškem bistroju in se poskuša soočiti s svojo travmo. Iranski film Leilini bratje pa je družinska drama, kritična do patriarhalne družbe in nepopustljivosti tradicije. Posvečamo se še vprašanju, zakaj je film Pod udarom zakona Jima Jarmuscha iz leta 1986 pri nas po 37 letih prvič na rednem sporedu, in sicer v Kinodvoru. Spremljali smo tudi tekmovalni program enega najpomembnejših evropskih festivalov, namreč filmskega festivala v Karlovih Varih.

Posvečamo se dvema festivaloma, in sicer desetemu jubileju festivala žanrskega filma Kurja polt in 22. Festivalu neodvisnega filma. Razmišljamo o komični grozljivki Renfield, ki se uvršča v bogato zgodovino filmov o Drakuli, pa o socialni drami Prezaposlena, ocenjujemo tudi športno dramo Air: Nekaterim legendam je usojeno leteti, ki je bila posneta za pretočno platformo Amazona, zaradi uspeha pri testnem občinstvu pa je našla pot v kine. Vabljeni k poslušanju!

Posvečamo se festivalu avstrijskega filma Diagonala, ki vsako pomlad poteka v Gradcu in domačemu festivalu frankofonskega filma, v okviru katerega ocenjujemo film Nedolžen. Ocenjujemo tudi film Do zmage in naprej, navdihujoč dokumentarec o skupini deklic, ki trenirajo košarko pod vodstvom nekonvencionalnega trenerja, ter napovedujemo dvodnevni dogodek Palestina na filmu in uverturo v festival Kurja polt, ki se bosta odvila v naslednjem tednu.

S podelitvijo nagrad se je v soboto sklenil Berlinale in tako kot na zadnji beneški Mostri je v Berlinu slavil dokumentarni film. In prav tem se posveča ljubljanski Festival dokumentarnega filma: 25. edicijo, ki se bo začela prihodnji teden, predstavljamo v pogovoru s Simonom Popkom. Kateri sta izbrani novosti z rednega sporeda? Ocenjujemo Illyricvm, zgodovinski film in mednarodno koprodukcijo s slovensko udeležbo, ter Rimini, prvi del diptiha avstrijskega režiserja Ulricha Seidla. O filmu smo že večkrat govorili, zdaj sledi recenzija.

Posvečamo se Festivalu slovenskega filma, ki poteka v portoroškem Avditoriju, piranskem Gledališču Tartini in v Razstavišču Monfort na pol poti med njima. Naš osrednji filmski festival tradicionalno ponuja pregled najnovejše domače avdiovizualne produkcije in na omenjenih prizoriščih poteka do nedelje, ko bodo žirije odločile o prejemnicah in prejemnikih vesen. Z drugimi besedami: do konca tedna se vam na Obali ponuja priložnost za ogled predpremiere ali reprize kakšnega od novih slovenskih filmov in za srečanje z njihovimi ustvarjalci in ustvarjalkami.

Posvečamo se filmom, ki jih do srede lahko ujamete na Festivalu dokumentarnega filma. V tekmovalnem programu se je že odvrtel večkrat nagrajeni dokumentarec Odpuščanje režiserke Marije Zidar o krvnem maščevanju v albanskih gorah, presunljiva in izjemno dragocena pričevanja izraelskih vojakov z okupiranih ozemelj v Gazi in na Zahodnem bregu z naslovom Prvih 54 let: Skrajšani priročnik za vojaško okupacijo režiserja Avija Mograbija ter Država, ki se lepo vede, diskurzivni film o protestih rumenih jopičev v Franciji in policijskem nasilju, ki se je zgrnilo nadnje. Izpostavljamo dokumentarni film vietnamske režiserke Diem Ha Le, ki je za svoj prvenec Otroci megle preživela več kot tri leta v gorah severnega Vietnama, kjer so se ohranili običaji prodajanja hčera za visoke zneske, ki družini pomagajo preživeti, in ugrabljanja deklet, ki so nato prisiljene v poroko. Eden od najboljših filmov preteklega leta je tudi dokumentarec Marie Speth, Gospod Bachmann in njegov razred, skoraj štiriurni portret razreda v šoli za priseljence, ter njihovega učitelja in njegovih sodelavcev, ki imajo tudi sami priseljensko ozadje. Na rednem sporedu naših kinematografov pa si lahko ogledate Vojvodo, komično dramo, ki je zasnovana na resničnih dogodkih iz šestdesetih, ko je Kempton Bunton, starec, ki želi izboljšati svet, ukradel sliko vojvode Wellingtona iz londonske Narodne galerije. V redni distribuciji je tudi Dogodek, zmagovalni igrani film beneške filmske Mostre, ki govoru o težavnem in prepovedanem splavu v Franciji v 60. letih prejšnjega stoletja. Tema je v sodobni Evropi žal znova prav boleče aktualna.