Podcasts about njegov

Ljudje smo nagnjeni k temu, da hitro sodimo druge: po videzu, vedenju, hoji, obleki, govorjenju, delu … In kolikokrat se zelo motimo! Zunanji blišč ali eno samo dejanje, pa naj bo dobro ali slabo, namreč še ne pokažeta vse resnice o človeški osebi, ki je skrita globoko v njeni notranjosti. V Lukovem evangeliju nam Kristus to situacijo predstavi s priliko, v kateri sem jaz, ki sodim drugega, predstavljen z brunom v očesu, z veliko oviro torej. Moje oko ni čisto, ni svobodno, brez prave luči je, zato drugega napačno sodim. Kristus nas zato povabi, naj se zazremo v modrost narave: »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu« (Lk 6, 43-44). Že v Prvi Mojzesovi knjigi, v pripovedi o stvarjenju, spoznamo dve pomenljivi drevesi: drevo življenja in drevo spoznanja, katerega sad prinaša smrt. To sta pravzaprav dve temeljni izbiri, ki ju ima človek: ali sprejme odnos z Bogom, ga upošteva in ljubi in je tako deležen njegovega življenja, ki je pravzaprav edino življenje, ki ne mine. Ali pa v ta odnos ne vstopi, marveč se zadovolji s spoznanjem, postavi temelj svojega življenja na človeški razum in logiko. Zato tudi med sadovi Duha zaman iščemo posameznikove sposobnosti in uspehe, ampak so ti vezani na odnose, na občestvo z Bogom in z drugimi ljudmi. Apostol Pavel jih v pismu Galačanom našteva: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. To niso muhe enodnevnice, ampak življenjske drže, ki zorijo počasi in se kot sad zdravega drevesa najresničneje razodenejo predvsem takrat, ko se na obzorju življenja pojavijo preizkušnje. Taki sadovi razodevajo, da je v človeku navzoče Božje življenje, da so korenine njegovega srca v Bogu in ne v močeh in stvareh tega sveta. Torej ne gre samo za človekovo dobro voljo, ampak za njegovo sodelovanje z Bogom, ki more v njem zasaditi in obroditi dobre sadove. Takim ljudem pravi sv. Avguštin: Ljubi in delaj, kar hočeš! Če je tvoja resnica ljubezen, namreč ne moreš delati slabega. Najdragocenejše drevo, ki rojeva sad življenja, pa je križ. Njegov sad je Kristus, zreli sad Božje in človeške ljubezni, do konca darovan za odrešenje človeka. V njem je izvir vsakršne duhovne rodovitnosti. V cerkvi sv. Klemena v Rimu je v apsidi Cerkev predstavljena kot bujna trta, ki poganja iz križa, vsak poganjek pa prinaša svoj sad, ki zori v kristjanih. Trajni sadovi torej izvirajo iz sodelovanja med Bogom in človekom. Ni dovolj, da se človek trudi biti dober, biti mora naseljen s tisto Dobroto, ki dobro ne le želi, ampak ga more tudi uresničiti, kot pravi veliki ruski filozof in teolog Vladimir Solovjov.

V Carigradu naj bi se danes začeli mirovni pogovori med Rusijo in Ukrajino, prvo neposredno mirovno srečanje delegacij obeh držav po treh letih. Obe delegaciji sta v Turčiji, a se pogovori še niso začeli. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski se je najprej v Ankari sešel s turškim kolegom Redžepom Tajipom Erdoganom, Vladimir Putin pa je v Carigrad poslal uradnike na nižjih položajih, povečini svetovalce in namestnike ministrov. V oddaji tudi: - Generalni sekretar Nata Rutte je na srečanju zunanjih ministrov zaveznic v Antalji pozdravil napoved Slovenije o zvišanju obrambnih izdatkov na 2 odstotka BDP še letos - K prvemu padcu slovenske gospodarske rasti po več kot štirih letih sta najbolj prispevala zmanjšanje naložb in menjava s tujino - Rešitve za težave turških delavcev, ki so obtičali v Orehku, iščejo predstavniki več pristojnih služb

Otrokom se zdi grozno in neverjetno, da je Juda Iškarijot izdal Jezusa. Njegov učenec je bil, poslušal ga je in hodil za njim, potem pa … Nemogoče! Marija pa jih vpraša: “Mislite, da ga vi ne bi mogli izdati?” Začelo se je izpraševanje vesti.

Piše Bojan Sedmak, bere Igro Velše. Teodor Lorenčič je pisec z neobičajno bio- in bibliografijo. Na pragu svojega osmega desetletja iz življenjskih rokavov vleče močne karte za igro, ki jo vztrajno preizkuša po svojih pravilih. Ta zastavlja iz vitalizma v javnih in zasebnih prizadevanjih za svojevrsten individualizem, zaradi katerega nemalokrat prihaja v konflikte z različnimi družbenimi omejitvami. Bodisi kot univerzitetni tajnik, županski kandidat, domiselni vstajnik, strankarski posrednik, diplomiran filozof, obrtnik stolar, kolumnist, karateist … Še največ svobode je imel in ima kot pesnik, a tudi ob vstopanju v poetsko areno pred več kot pol stoletja je bil sankcioniran kot sporen za takratne družbene zapovedi, čeprav so se o njegovem prvencu O stenah in vijolicah (1975) pohvalno izražali člani znamenite mariborske peterice z Dragom Jančarjem na čelu. Šele izdaja vseh njegovih petih pesniških zbirk s skupnim naslovom O ljubezni (2017) v redakciji Boruta Gombača je celostno povzela vrednosti Lorenčičeve poetike. Njegov prozni prvenec, doživeto napisan družinski roman Anonimni (2017) je naletel na polemične odzive zaradi dodanega pamfleta o dogajanju na mariborski univerzi, v katero je bil vpleten kot njen uradnik. Po pregretih medijskih in pravnih kolobocijah ter posledični razrešitvi z delovnega mesta se je preselil v Beograd, kjer se je odločil, da bo pisal v srbskem jeziku in se kot tak razglasil za poslednjega jugoslovanskega pesnika. Najprej je izdal odmevno monografijo Laibach (2022) s svojimi fotografijami in refleksijami kronista na prvi evropski turneji znamenite skupine. Sledile so zbirke novih pesmi, napisane v srbščini ter izdane v knjigi U tišinama ljubavi (2023). V srbskem jeziku je začel pisati in izdajati tudi serijo kriminalk in se že v prvem tovrstnem romanu (2025) preizkusil s prevračanjem zakonitosti žanra, med katerimi je krivec, ki ni razkrinkan v racionalnem koncu, bolj izjema kot pravilo. Roman Margo – prvotno napisan v srbščini in kmalu preveden v angleščino in nato v avtorjevi redakciji tudi v slovenščino – je samosvoj slavospev erotiki in ljubezni. Čeprav je prvoosebni pripovedovalec uvodoma povit v filtre zapiskov, ki jih je fiktivno prejel od nekega priletnega, seksualno aktivnega gospoda, in četudi se ženska v besedilu imenuje včasih Hana, včasih Pupa, včasih Margo, je iz posvetila razvidno, da je protagonistka zdajšnja pisateljeva žena Maraja. V tem smislu tudi Margo potrjuje misel Henryja Millerja in podobnih pisateljev, da so vsi romani v nekem smislu avtobiografije. Silovita erotična in ljubezenska zveza ter poročna zaveza glavnega lika z mnogo mlajšo junakinjo romana je namreč avtorjevo življenjsko dejstvo. Morda je redkost takšnega odnosa odvrnila nekaj založb od objave in najbrž je urednike zbegalo omenjanje Nabokova, ki je v svoji znani klasiki postavil za žrtev pedofilovih obsesij trinajstletnico – povsem brez potrebe, kajti moški lik v romanu Margo, približno okoli svojega sedemdesetega, ima samo dvainštirideset let mlajšo izbranko. Moški v čaščenju izvoljene ženske po navadi skoraj klišejsko govori bolj o sebi kot o osebi svojih projekcij, a tej pasti idealizacije se Teodor Lorenčič spretno izmika. Strani polni s stvarnim, energetsko nabitim posvečanjem partnerki v polnokrvni duhovni in telesni predaji, predstavljeni brez moralističnih in jezikovnih zadržkov. Seveda o dlaki na jeziku obstajajo tudi bolj vulgarne opazke, a opisovanje spolnosti v romanu Margo jim ne podleže; stil ostaja na ravni silovitosti, ki si daje duška z neženirano strastjo, porojeno iz prvobitnih človeških gonov. Od bralcev je odvisno, koliko so dojemljivi za tovrstne elemente dogajanja; po navadi se površni radi zapičijo v kakšen detajl, čeprav je za pravi estetski učinek pomemben celovit kontekst; tako kot je na primer tudi v filmu Zadnji tango v Parizu nasploh dobro vedeti nekaj o maslu, ki ga ima ljubezenski par na glavi, ne zgolj kje drugje. Dogajanje v romanu Margo je seveda drugače posebno kot v Bertoluccijevi uspešnici, zgodba je bolj enostavna v dobrem pomenu besede. Preprosto sporoča, da je starostna razlika med ljubimcema večji problem za kulturo okolja, nikakor pa ne za njuno zadovoljstvo. Romaneskni par na netivo in gorivo vzajemnega oplajanja nanaša mehanizme, s katerimi se običajno kljubuje običajnosti; ona z mladostno energijo, ki se pogumno levi iz vsiljivih predsodkov, on z ostrim umom za razreze splošne hipokrizije. Pripovedovalec si ob tem vzame prostor in čas tudi za prodorne analize prejšnjih, minulih razmerij z ženskami in ženami; od gimnazijske izgube nedolžnosti s starejšo tovarniško delavko prek viharne avanture v pariškem slogu do neusmiljenih psihoanaliz svojih poročenih in ločenih žena. Ti zgoščeni povzetki odnosov dokazujejo veščino pisca za portretiranje žensk različnih starosti, zaznamovanih predvsem z lastnimi seksualnimi in čustvenimi fantazmami. Pisec spremne besede psihiater Miran Pustoslemšek je iz romana izpostavil t. i. Elektrin kompleks, Jungov pendant Freudovemu Ojdipovemu. Oba sta si za analizo družinske patologije pomagala z grško mitologijo; Elektra naj bi bila pretirano navezana na očeta in zato noro zavzeta za skrajno odstranitev lastne matere. Tozadevno Lorenčičev roman vsebuje ne nepomemben paradoks: v grškem mitu sta bolj kot Elektrina ljubezen do umorjenega očeta Agamemnona izpostavljena njena zavist do materinega, torej Klitajmnestrinega uživanja z ljubimcem Egistom ter posledična maščevalnost, ki jo z bratom Orestom uresničita z dvojnim pobojem. V romanu Margo pa prav mladenkina mama tako rekoč edina razume in podpira hčerino odločitev za zvezo z moškim, ki bi ji bil lahko ded, ter ji z njim privošči srečo. V izrazito patriarhalnem okolju to deluje bodrilno in osvobodilno in v tej domeni Hanino-Pupino sorodstvo doživi zaslužen pretres, ko zaljubljena protagonista na neki drugi, kulturno sprejemljivejši poroki škandalozno razglasita nedavno svojo. Poleg osrednje tematike, učinkovito podajane v jedrnatih dialogih, besedilo vsebuje kratke odstavke o dogodkih in idejah iz obče kulture, kakor jih vrednoti izobražen in toleranten ateist. Bralstvo se med izkušenim epikurejstvom lahko mimogrede poduči o zgodovinskih zdrahah Obrenovićev in Karadjordjevićev ali Descartesovih stikih z Elizabeto Češko, o socioloških zablodah permisivne vzgoje ali o sodobnih krajah otrok. Prikazi Hanine-Pupine družine in pripovedovalčevih beograjskih prijateljev, s katerimi se druži ob sotočju Donave in Save, kljub popitemu in pokajenemu delujejo precizno kritično in sveže nabrito. In množica vzporednih motivov ter priložnostnih asociacij je kozmopolitsko pestra – Hana-Pupa na primer modro upošteva babičin tipično srbski nasvet: »… če želiš obdržati moškega, potem se mu ne vtikaj v krčmo in njegovo gostilniško družbo.« Za narodnostni kontrast avtor bolj frivolnim Francozom – še posebej svoji tamkajšnji kratkotrajni snobovski ljubici, imenovani Hudičevka – nameni duhovitost Charlesa de Gaulla o tem, kako težko je vladati naciji, ki prideluje osemsto vrst sirov. »Resnici na ljubo, niso problem samo siri, gre za mentaliteto naroda, ki zgodovinsko gledano ljubi revolucije in giljotino.« Tako imenovano slovensko zavednost Teodorja Lorenčiča pa je mogoče dojeti iz njegovega Beogradskega manifesta, prologa v srbski pesniški opus U tišinama ljubavi, kjer je zapisal (v prevodu): »Marca 2018 sem prenehal pisati pesmi in romane v maternem jeziku. Stihov in besed ne slišim več v slovenščini, ki je izredno bogat in lep jezik in ga nikoli ne bom nehal ljubiti.« Nabokova lolita je prešla v obči pojem kot kokakola; Lorenčičeva Margo najbrž ne bo. Bo pa in je že opazno zaznamovala aktualno romanopisje z neko le na videz bizarno, v bistvu pa zelo stvarno formulo ljubezenske sreče. Ta je načeloma kratka kot življenje, ki teče, a – hvala dobrim realističnim piscem – kdaj pa kdaj kaj dolgotrajnega in lepega reče.

Tudi drugi dim črn, popoldne še dve glasovanji.Slovenski škofje so se v ljubljanski stolnici zbrali pri maši zadušnici za papeža Frančiška. Nuncij Speich: Papež je želel priti v Slovenijo. Njegov obisk je bil, žal, onemogočen.Nekdanji ustavni sodnik Zobec: Pozivanje k bojkotu referenduma je zloraba oblasti in protiustavno.Slovenija bo že letos za obrambo namenila 2 odstotka BDP. Do leta 2030 pa naj bi glede na napoved vlade izdatke v ta namen povečala na 3 odstotke.80 let po koncu druge svetovne vojne, po svetu še vedno več deset oboroženih konfliktov.Zgodovinar Podbersič: Konec II. svetovne vojne olajšanje, a po njej na slovenskih tleh ubitih še vsaj stotisoč ljudi.Pirc Musarjeva bo z zlatim redom za zasluge odlikovala NOB. Dr. Jože Dežman in Nova Slovenska zaveza: Gre za nedopustno potezo predsednice države in za posmeh mučenim in pobitim.Vreme: Krajevne padavine bodo popoldne počasi slabele in ponehale. Jutri bo pretežno oblačnoOb obletnici konca druge svetovne vojne pozivi k zakonski obsodbi zločinov revolucije.Nemčija ob pomislekih sosednjih držav okrepila nadzor na mejah.Indija in Pakistan z novimi napadi na vojaško infrastrukturo.Šport: Ob Interju v finalu nogometne lige prvakov še PSG.

Na velikonočni ponedeljek so iz Rima sporočili, da je umrl papež Frančišek. Njegov dvanajstletni pontifikat je bil zelo dinamičen, papež je uvedel številne novosti in spremembe. Zaradi svoje skromnosti in zavzemanja za revne in ljudi z obrobja družbe je postal zelo priljubljen tudi izven Katoliške cerkve. O pomembni papeževi duhovni dediščini govori škof pomočnik v ljubljanski nadškofiji dr. Anton Jamnik.

Ako redovito slušate pomalo too much, onda vam je sigurno poznato ime Etienne – često ga Eva i ja spominjemo, a sada je konačno sjeo sa mnom za mikrofon!U ovoj epizodi pomalo podcasta razgovaram s Etienneom o tome što se zapravo događa iza vrata psihoterapije. Njegov elokventan i iskren stil donosi novo svjetlo na teme koje ljudi često krivo interpretiraju ili gledaju kroz pojednostavljene slike. Spojili smo iskustvo, iskrenost i humor – i jedva čekamo da čujete ovaj razgovor!O čemu smo razgovarali:Tko je Etienne?Kako je Etienne započeo svoju psihoterapijsku edukacijuŠto Etienne primjećuje u svojoj praksi — s kakvim očekivanjima dolaze klijenti, a što je realnost?Integracija ima svoj tempo Autentičnost — je li ona uvijek dobra?Tekst koji spominjem u našem intervjuu:https://themuza.hr/biti-svoj-a-u-bilo-kojem-vremenskom-razdoblju-je-najveca-odlika-hrabrosti/Zaprati Etiennea:www.instagram.com/etienne.faust Načini na koji možeš podržati moj rad i zahvaliti se:♡ zaprati me na Instagramu (@mariewasler) i pretplati se na pomalo podcast♡ podijeli sliku sebe dok slušaš ovu epizodu ili screenshot podcasta na Instagram Storyju i označi mene i Etienna (@mariewasler @etienne.faust)♡ podijeli ovu epizodu sa svojim bližnjima, prijateljima i poznanicima za koje misliš da bi im se mogla svidjeti♡ ocijeni pomalo podcast i ostavi recenziju na Apple podcasts i Spotifyju kako bi postao vidljiviji što većem broju ljudi

Njegova bogata glasbena, pedagoška in teoretska ustvarjalnost do danes navdihujeta tako strokovno kot laično javnost. Vemo, da je bil izvrsten, tehnično in muzikalno spreten violinist, izjemno ploden skladatelj, nato poglobljen glasbeni pedagog, ki je poučeval violino po vsej današnji Evropi in bil je tudi odličen mislec na področju glasbene teorije. Rodil se je 8. aprila 1692 v Piranu, naselju, ki je bilo takrat živahno in pomembno pristanišče znotraj Beneške republike in del italijanskega kulturnega kroga, ki je hkrati imel slovanski del prebivalstva ter slovansko zaledje. Živel je v času, pred razvojem narodne zavesti med evropskimi ljudstvi in hkrati v času, ko je bila Evropa vsaj tako velik kulturni prostor kot je danes. Njegov oče, trgovec Giovanni Antonio, je bil doma iz Firenc, v Piranu pa je opravljal ugledno in donosno službo nadzornika solin. Mati Caterina Zangrando je bila piranska domačinka, potomka ene najstarejših tamkajšnjih plemiških družin. Mladi Tartini se je sprva šolal v Collegiu dei padri delle scuole Pie v Kopru. Po vsej verjetnosti je obiskoval tudi piransko akademijo I virtuosi, ki je bila zbirališče piranskih izobražencev in razgledanih patricijev. V tem okolju se je Tartini zagotovo navzel svetovljanstva, kajti na srečanjih akademije se je razpravljalo o glasbi, gledališču, slikarstvu, literaturi ... Giuseppeja Tartinija se je že v njegovem času prijel naziv Učitelj narodov in v tem duhu ostaja zelo aktualen tudi danes po več kot tristo letih, kar pojasnjuje muzikolog, Nejc Sukljan, soustvarjalec razstave, ki je bila leta 2022 postavljena v Evropskem parlamentu v Bruslju. Rodno Istro je Giuseppe Tartini zapustil v zgodnji mladosti, pri šestnajstih letih, a kaže, da je ta v njem pustila pomemben otroški vtis, saj je v nekaterih skladbah prepoznavna tukajšnja ljudska motivika. In Giuseppe Tartini je rodni Istri zapustil bogato dediščino svoje osebnosti, ki se danes izraža tako na področju glasbene umetnosti kot na področju kulturnega turizma. Zaključil se je velik evropski projekt Tartini BIS - Krepitev vplivov in sinergij kulturnega turizma v znamenju Giuseppeja Tartinija, katerega partnerji so bili Glasbeni konservatorij Giuseppe Tartini, Občina Piran / Društvo pripadnikov italijanske narodne skupnosti, Fondacija Luigi Bon iz Vidma, RRA Zeleni Kras, Konservatorij Benedetto Marcello in Združenje Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini Piran. Rezultati projekta Tartini BIS so vidni in opazni, poudarja predsednik združenja italijanske skupnosti v Kopru Maurizio Tremul. Projekt Tartini BIS je prispeval k digitalizaciji Tartinijeve zapuščine in izdelavo spletne strani discovertartini.eu, ki med drugim vsebuje tematski katalog Tartinijevih skladb. Aktivna soustvarjalka tematskega kataloga, priprave gradiva za digitalizacijo in sploh raziskovalka dediščine Giuseppeja Tartinija je muzikologinja Margherita Canale Degrassi. Ob analizi Tartinijevih partitur ugotavlja aktualnost Giuseppeja Tartinija na primer tudi v tem, da je motive iz njegovih partitur mogoče preoblikovati v povsem sodobno, tudi elektronsko glasbo, s čimer je navdušil večer Tartini electronic. Projekt Tartini BIS je prinesel tudi ustanovitev čezmejnega mladinskega orkestra, ki je deloval pod umetniškim vodstvom Francesca Guglielma ter izvedel nekaj navdihujočih koncertov. Skrbnica orkestra je Kris Dassena. 333. rojstni dan Giuseppeja Tartinija pa je počastil koncert v dvorani Avditorija Portorož z gostujočim ansamblom La Divina Armonia (Božanska harmonija) z izvedbo del Giuseppeja Tartinija in njegovih beneških sodobnikov, Antonia Vivaldija in Baldassarja Galuppija ob elektronskih vizualizacijah Urše Čuk. Koncert je združil veščine stare, baročne izvajalske prakse s sodobnimi vizualnimi elektronskimi prijemi in tako laičnemu kot strokovnemu občinstvu približal lepoto brezčasnih partitur na najvišji izvedbeni ravni. Tako projekt Tartini BIS kot koncert ob 333. obletnici rojstva velikega mojstra Giuseppeja Tartinija pa prinašata spoznanja o veličini glasbene dediščine, ki ima svoje netišče v Istri. Oddaja je nastala v okviru projekta Kohezija za vse: brez meja, ki se izvaja s finančno podporo Evropske unije. Za njeno vsebino je odgovoren izključno Radio Koper. Oddaja ne odraža nujno stališč in mnenj Evropske unije.

Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratek, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril tiste molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v peklensko bivališče, je v kotičku očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam, in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in odide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežal. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti običajno učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosom z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel? Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se v osnovi vračamo nazaj k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, takšen ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, posebej še, če je pristen, posebej še, če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, o svetu in o poti naprej. Takšen pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni v vplivanju na Boga, ampak v spremenitvi tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek 'hvala ti' kdaj zadostna molitev.

Spoznanje, da je otrok doživel spolno zlorabo, je velikanski pretres, še posebno kadar se zgodi v krogu bližnjih, morda celo v najožji družini. Razkritje lahko razdre družinske odnose, morda ogrozi tudi finančno varnost ali povzroči izgubo doma. Zato so tisti, ki izvedo za zlorabo, pogosto v dilemi, kdaj, komu in kako in ali sploh naj se spolno nasilje prijavi? Nina Kralj, strokovna vodja in izvajalka izobraževanj pri Inštitutu Lunina vila, brez dileme odgovarja, da vedno. Četudi morda otroka s tem izpostavimo še dodatnim velikim stresom, rezultat pa, tudi sodeč po odzivih javnosti na dolgotrajne postopke in dosojene kazni, nima nujno zagotovljenega razpleta, ki bi bil otrokom v pomoč pri okrevanju. A s prijavo lahko pomagamo še drugim otrokom in ustavimo zlorabo. Kako pa lahko otroka čim bolj obvarujemo pred tem, da se spolna zloraba sploh ne zgodi? Kako mu pri tem lahko pomaga 'pravilo spodnjega perila' in kako ga igraje naučimo glasno postavljati osebne meje?

Antologijo sodobne slovenske otroške in mladinske književnosti smo dobili še v slovenskem jeziku, izdalo jo je Društvo slovenskih pisateljev ob podpori Javne agencije za knjigo. Sprva je bila namreč zasnova za bolonjski in dopolnjena za frankfurtski knjižni sejem, a se je nato pokazal interes zanjo med kadrom v domačem izobraževanju. Zdaj je torej na voljo vzgojiteljem, učiteljem, knjižničarjem in vsem ostalim kot kažipot pri spodbujanju branja kakovostne literature. Posvetimo se tudi razstavi Z vrha dna – postanki ostankov v izolski galeriji Insula, kjer se predstavlja multimedijski umetnik Martin Zelenko Poles. Njegov ustvarjalni material so drobci keramičnih posod, stekla, lesa in kovine, ki jih na obalo naplavi morje. In še o dogodku Svet stoji na glavi, knjige pa v garaži, s katerim so v Novi Gorici odprli Festival kompleksnosti.

Njegov svet je svet glasbe. Lahko bi rekli, da je multiinstrumentalist, saj oživi veliko glasbil, ki mu pridejo v roke. Študiral je violino in bil violinist v Simfoničnem orkestru RTV. Toda največ njegove ljubezni, raziskovanja, navdiha in prepričanja, da zmorejo veliko več, kot se zdi, je namenjeno orglicam, ustni harmoniki. Vladimir Hrovat, gost oddaje Razkošje v glavi, velja za najboljšega slovenskega koncertnega ustnega harmonikarja; uveljavljen je tudi v tujini.

Danes, ko so na spletu na razpolago skorajda vsi podatki, se nemalokrat zgodi, da si v bolezenskem stanju bolnik, ob vseh dostopnih podatkih, kar sam oblikuje diagnozo. Potem pa pride k zdravniku in mu že razlaga, kaj je z njim. Kaj ob taki internetni anamnezi misli in doživlja zdravnik, ki ima za sabo študij na medicinski fakulteti, specializacijo in precej delovnih izkušenj in modrosti, je pa drugo vprašanje. Ne nazadnje gre marsikomu verjetno na živce, če mu pametuje nekdo, ki ni iz njegove stroke. Zamislimo si situacijo iz evangelija za današnjo nedeljo, v kateri so se znašli Simon Peter, ribič iz Kafarnauma ob Galilejskem jezeru, in njegova ribiška družabnika, Zebedejeva sinova Jakob in Janez. Fantje so vso noč lovili ribe, a niso nič ujeli. Na obali razočarani izpirajo ribiške mreže. In vtem se pojavi neki pridigar, ki najprej stopi v čoln in iz njega začne učiti ljudi. Potem pa se obrne k Simonu Petru in mu reče: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Si predstavljate, kako se je moralo zabliskati v glavi tega galilejskega ribiča! Vsak ribič ve, da se ribe lovi ponoči. Zdaj pa ti pride neki pridigarski tišler iz Nazareta in pametuje profesionalcem, naj gredo lovit sredi belega dneva! Kar pa je v tej točki izjemnega pomena, je to, da se sicer kolerično eksplozivni Simon Peter ne razburi, ampak s ponižnostjo sprejme Učiteljevo povabilo. Sledi izjemen čudežni ulov rib, temu pa odziv Simona Petra, ko reče Jezusu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nadnaravni, čudežni dogodek ga tako pretrese, da se zave neizmerne veličine človeka, ki stoji pred njim, ob tem pa svoje lastne grešnosti in nevrednosti, zato pa mu je jasno, da nikakor ne spada v njegovo družbo. Toda Jezus, ki ne išče popolnih, brezhibnih in izklesanih ljudi, mu reče: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« Hoditi z Jezusom, biti njegov, biti v Njegovi bližini in navzočnosti vsekakor človeka lahko navdaja tudi s strahom in sramom. Zato reakcija Simona Petra ne preseneča: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Seveda je bistveno pri tem, da se zavedamo, da niso naši talenti, usposobljenost, moralna brezhibnost ali značajska prikupnost tisto, zaradi česar bi nas Gospod povabil, naj hodimo za Njim. Nasprotno: ne glede na naše danosti, nepopolnosti ali grešnost nas vabi, naj mu sledimo. Pri tem pa bo lahko uporabil tudi to, kar je položeno v nas, in nadgradil, saj Jezus tudi Simonu Petru ne spremeni njegovega osnovnega poklica – da je namreč ribič, ampak ga nadgradi: »Odslej boš ljudi lovil.« Ne gre torej za našo popolnost ali usposobljenost, ampak za pripravljenost hoditi za Jezusom in se učiti, kako biti vse bolj Njegov.

V sklepnem delu druženja s Slovenci v Gorici se vračamo v tamkajšnji Trgovski dom in se poklonimo Simonu Gregorčiču. Njegov doprsni kip stoji v bližnjem mestnem parku Ljudskem vrtu in zre v okna knjižnice Damirja Feigla v pritličju doma. Mojo srčno kri škropite je bil naslov literarno glasbenega večera iz cikla Ars teatralis, ki ga je 3. program našega Radia pripravil skupaj s Stalnim slovenskih gledališčem Trst in Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica aprila leta 2022 in tako povezal slovenski gledališki ustanovi z obeh strani meje. Skozi življenje in poezijo Simona Gregorčiča nas bodo v nadaljevanju vodili Jure Kopušar in Blaž Valič iz SNG Nova Gorica, Nikla Petruška Panizon iz SSG Trst ter Eva Longyka Marušič. Z glasbo jih spremlja harmonikar Aleksander Ipavec Ipo. Prisluhnite! Foto (ARS): Grafična podoba literarno glasbenega večera - Vesna Vidmar

Slovesnost, ki je včeraj potekala v Celovcu, sta pripravila Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev. Njegov predsednik dr. Zdravko Inzko je že uvodoma dejal, da so mu jo zaradi zadržanosti iz zdravstvenih razlogov izročili pred dnevi v njegovem rodnem Rožeku. Podpredsednica Krščanske kulturne zveze Micka Opetnik je podčrtala eno do zaslug nagrajenca - kako je s somišljenikoma Nužejem Tolmajerjem in Jankom Zerzerjem sestavljal predloge in utemeljitev za statut Tischlerjeve nagrade. Dolgoletnega direktorja založbe Mohorjeve družine je orisal Hanzi Filipič: Če bi moral na hitro povedati, kaj je za Franca Kattniga značilno, mi med prvimi pridejo na misel ljubezen do slovenske besede, ljubezen do kulture, umetnosti in knjige, duhovitost, domiselnost, kreativnost, iniciativnost, humor. Med nemško govorečimi je znan pod vzdevkom Ideen-Franz. Za glasbeni del programa je poskrbela moška vokalna skupina Svrž. Na sinočnji slovesnosti v Celovcu so razglasili tudi zmagovalko letošnjega govorniškega natečaja za mlade. To je postala Lea Globočnik, dijakinja dvojezične trgovske akademije, sicer pa prihaja z Gorenjske. Na ogled je bila tudi potujoča razstava o dr. Jošku Tischlerju.

Piše Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Davorin Lenko se je do sedaj predstavil predvsem kot romanopisec in avtor kratke proze, napisal pa je tudi pesniško zbirko in kot soavtor sodeloval pri nastanku dveh biografij. Njegova avtorska dela zlahka prepoznamo, saj gre pri pisanju, kot pravi, vedno na nož, do konca in še malo naprej, ko piše o nasilju, seksualnosti in najrazličnejših patologijah. Njegov jezik ne pozna olepšav, slog pa ne odvečnih okraskov in opisov, rajši se zadržuje v dialogih ali monologih, skozi katere bralko sooča z vprašanji o ustaljenih normah, ki jih njegovi liki in likinje ves čas sprevračajo. Te elemente najdemo tudi v njegovem najnovejšem delu Goli objem, ki pa kljub temu preseneča s svojo formalno in žanrsko hibridnostjo ter nenadejano nežnostjo. Ne le hibridnost, Goli objem zaznamuje tudi nekakšna neulovljivost. Lahko bi rekli, da gre za zbirko kratke proze, ampak s tem bi povedali premalo. Delo združuje avtofikcijo z esejističnimi elementi in fikcijo. Beremo daljše besedilo, ki bi ga lahko označili kot avtofikcijski esej z izpovednimi elementi, tega pa sečejo kratke zgodbe, ki se na trenutke zdijo nepovezane z okvirnim besedilom, spet drugič pa se z njim popolnoma zlijejo. Z branjem se pomikamo od zunanjega opazovanja generacije in družbe v notranjost, k opazovanju in izpovedovanju osebnega. Posebnost Golega objema je tudi to, da pripovedovalec nagovarja samega sebe in se naziva kot Pisatelj, po čemer lahko sklepamo na že omenjeno avtofikcijskost in izpovednost dela. Pisatelj se je znašel v krizi srednjih let in se zdaj zazira v svojo preteklost, v čas, ki je zaznamoval njegovo odraščanje, in v leta svojega ustvarjalnega življenja, ki se je, tako kot njegova identiteta, znašlo v negotovem položaju. Okvirno besedilo se bere kot brskanje po preteklosti, nekakšen obračun s predstavo, ki si jo je Pisatelj ustvaril o sebi, in zgodbo, ki jo je spletel o svoji pisateljski poti. Hkrati pa tudi kot iskanje novih načinov izražanja in pisanja, ki se nakažejo v globoki in brezkompromisni introspekciji. Lenko začne s premišljevanjem o generaciji, ki ji pripada, in odraščanju v devetdesetih letih. Svojo generacijo je poimenoval po strelskem napadu na ameriški šoli Columbine leta 1999: “Mi smo generacija znotraj generacije in Columbine je naša manifestacija [...] Samo tisti, ki so bili v času pokola v srednji šoli (ali tik pred njo) tudi sami, imajo potencial, da ji pripadajo. Odrasli smo z nasiljem in v nasilju, čeprav ni nujno, da smo nasilje zares poznali na lastni koži.” Ko to preberemo, se nam morda zdi nenavadno – kakšno zvezo ima pokol na srednji šoli v ZDA z otrokom na prehodu v najstništvo, ki je odraščal na slovenskem podeželju in ob nedeljah spremljal babico v cerkev? Po kratkem premisleku pa postane jasno, da so bila devetdeseta leta prejšnjega stoletja obdobje, ko je tudi naš del sveta zajela globalizacija, kar v večji meri pomeni amerikanizacija. Vse večji je namreč postal dotok medijev iz ZDA in tudi dostop do tehnologije, ki je omogočala konzumiranje le-teh. S tem svet ni postajal večji, nasprotno, začel se je krčiti in polniti z občutki strahu in nasilja: “Agresija je vstopala v nas in se kopičila. Čeprav smo jo deloma izrazili prek igre, športa, glasbe, videoiger, filmov, pornografije, drog in alkohola, je nikdar nismo zares sprostili, nikdar se nismo zares sprostili.” Columbine je torej manifestacija nakopičenih frustracij in jeze v generaciji najstnikov, ki je prva spoznala nasilje prek medijev, pa tudi t. i. bullyjing, nasilje zaradi nasilja. Je generacija, ki nikoli ni zapustila najstniških let, ki pa ne pozna zunanjega agresorja ali zarote. Agresija se kopiči in nazadnje obrne navznoter. Generacijska zaznamovanost je ključna, da je Pisatelj sploh začel pisateljevati in da je kot svoje glavno izrazno sredstvo izbral prav nasilje. Pripovedovalec nam predstavi otroka, tistega že omenjenega, ki živi na podeželju in hodi z babico v cerkev. Ta otrok ne spada nikamor, vrstniki ga zavračajo, zato je osamljen. Ima pa svojo sobo, mamin pisalni stroj, očetovo pištolo in viski, predvsem pa bujno domišljijo. Poletja preživlja v temi, ob mehaničnih zvokih pisalnega stroja, ki ga vznemirjajo. Piše zgodbe, se igra s pištolo, pije viski, se pretvarja, da je odrasel. Avtor na več mestih postavi Pisatelja v dialog s tem otrokom, sedanjega sebe v dialog s preteklim. Včasih se zdi, kot bi se pogovarjala starejši in mlajši brat in ni občutka, da bi starejši na mlajšega gledal s prezirom. Pisatelj je do otroka sočuten in z njim tudi pomirjen. Tako je bilo, zdaj pa bi rad drugače. Iz časovne distance vidi, da otrok ni potreboval pisalnega stroja, pištole in viskija, otrok je potreboval objem. Nasilje sicer kdaj tudi kaj reši, ampak le za kratek čas, poleg tega pa ustvarja nov krog nasilja. In kako se ta krog lahko prekine? Avtor odgovarja: “Z objemanjem. [...] Protiutež nasilju namreč ne more biti nekaj, kar bi posameznika izoliralo, ampak ga mora, ker je nasilje družabni pojav (in nenazadnje je dejavnost, aktivnost), privabiti nazaj k sočloveku.” Goli objem pa gre še dlje, za avtorja postane koncept, ki ga prenese tudi na svoje zgodbe:“Utrujajoče in ceneno je ves čas govoriti o drugih kot o nekakšnih zgledih ali lutkah, ki jih premikaš samo zato, da pokažeš neko poanto. Rad bi ... drugače.” Kljub temu da to narativo od nasilja do objema sekajo kratke zgodbe, fikcija, se vseskozi nakazuje obrat od nje: “Obstaja čas za oblečene zgodbe; za prilike in parabole ... In potem obstaja čas za goloto. Čas bližine. Zakaj bi pripovedovali zgodbe, če lahko govorimo resnico?” Tudi občutek nekaterih zgodb je takšen, da so precej bliže avtofikciji, vsaj delni resničnosti, kot pa popolni fikciji. Zanimivi primer je zgodba Edging, ki je izredno samonanašalna na pisateljski proces: v njej se kot seznam vrstijo začetki neke zgodbe, ki jih pripovedovalčev glas drugega za drugim zavrača z veliko ironije in humorja, razumemo pa jo lahko tudi kot nekakšen komentar k vprašanju izvirnosti, s katerim se avtor ukvarja v okvirnem besedilu. Hudomušno pripombo na to temo najdemo tudi v predhodni zgodbi Smrt pornografije, ki se bere kot scenarij za še nenapisan roman. V njej zapiše: “... toda porniči navsezadnje temeljijo na ponavljanju – eksistencialna vprašanja pa tudi niso več ravno vrhunec izvirnosti.” Avtor se torej zaveda, da tema pisatelja v eksistencialni in ustvarjalni krizi ni ravno nekaj novega in da eksistencialnih vprašanj v literaturi praktično ni mogoče v celoti obiti. Njegova izvirnost je v povezavah in tudi v novih konceptih, kot sta generacija Columbine in goli objem. Tudi če koncepta nista splošno uporabna in služita samo avtorju, da si osmisli svoj delček sveta, izkazujeta inovativnost, ki lahko razširi polje razmišljanja tudi bralki. Kratke zgodbe, ki prekinjajo tok okvirnega besedila, na nek način ustvarjajo suspenz, saj si zgodbo o Pisatelju in otroku, ki se v vsakem sklopu konča udarno in intrigantno, želimo brati naprej. Kljub povezavam, ki jih med zgodbami in besedilom lahko iščemo ali pa tudi ne, se kratke zgodbe ne zdijo enakovreden del besedila, temveč ostajajo v ozadju okvirne pripovedi. Nekatere jo bolj organsko dopolnjujejo kot druge, ki bi bile zlahka tudi izpuščene. Zanimiva je na primer zgodba V vrsti, v kateri blagajničarka v trgovini pripoveduje o tem, kako iz izdelkov, ki jih ljudje kupujejo, ustvarja zgodbe o njihovem življenju: “V resnici mi je vseeno za žanre, ki se odpirajo pred mano, ko sedim za blagajno. Stranke mi lahko dajo socialni realizem ali pa romantiko ali karkoli vmes. Pomembno mi je, da mi dajo nekaj.” S tem Lenko na svoj način pove vse o žanrski izmuzljivosti Golega objema – kategorizacija enostavno ni pomembna, če nam je branje nekaj dalo. Po drugi strai pa se zdi zgodba Bele ladje, v kateri smo priča spolnemu odnosu med turistko in grškim domačinom na plaži, nekako neumestna, kot da ne sodi v ta izbor. Kljub temu pa kombinacija okvirnega besedila in kratkih zgodb večinoma deluje premišljeno. Delo Goli objem je nekaj posebnega, a ne nazadnje smo pri Davorinu Lenku tega že vajeni. Njegova dela niso za vsak bralski okus. A vendar z njimi preseneča, saj se od samega začetka bralke sprašujemo, kam to pravzaprav vodi. Ko pa nas končno popelje do pojma golega objema, ta objem tudi začutimo.

S potrditvijo glasov elektorjev iz ameriških zveznih držav je Donald Trump tudi uradno postal zmagovalec novembrskih predsedniških volitev v Združenih državah. A čeprav naj bi Američani in svet vedeli, kakšne posledice ima lahko nepredvidljivost, če je to ena najočitnejših lastnosti stanovalca Bele hiše, Donald Trump še pred slovesno prisego, s katero bo 20. januarja uradno začel svoj mandat, preseneča. Tako s provokativno kadrovsko zasedbo svojega kabineta kot z megalomanskimi zahtevami do kongresnikov po sprejetju »lepega« zakona, ki naj bi rešil vse, od usode davčnih olajšav za najbogatejše do politike priseljevanja. Zlasti pa človek, ki se je hvalil, da ni začel nobene vojne, in ki je v prvem mandatu veljal za izolacionista, preseneča s skrb vzbujajočimi predlogi o nakupu Grenlandije in Kanade ter vrnitvi Panamskega prekopa pod ameriški nadzor, grožnjami Hamasu in perspektivami končanja pošiljanja pomoči Ukrajini. Njegov vplivni pokrovitelj, najbogatejši Zemljan, Elon Musk pa medtem na spletu izraža podporo skrajno desnim strankam v Evropi. Če Donald Trump tako zelo dobro čuti horizonte povprečnega ameriškega volivca, se lahko že zdaj vprašamo, ali je Trump 2.0 inačica, ki so jo imeli Američani v mislih, ko so novembra dahnili svoj usodni »da« v njegovo podporo.

Boris Pahor, veliki tržaški pisatelj je v visoki starosti, rojen je bil l.1913, odšel konec maja l.2022. Poleg številnih knjig v katerih je skozi prikaz lastne izkušnje s totalitarizmi XX. stoletja opisoval njihove zablode, ki se ne bi bile smele zgoditi, je zapustil tudi dobrih 5 tisoč kosov pisemske korespondence. Hrani jo NUK, bolj podrobno pa se jo je lotila redna profesorica slovenske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti dr.Urška Perenič. Sama pravi, da se je o tej nalogi še za časa življenja dogovorila s pisateljem. Zasnovala je projekt »Književna republika Borisa Pahorja«, in v tem okviru lani decembra uredila že drugi zbornik z več besedili o njegovem pisanju in življenju. Njegov naslov s podnaslovom »opus Borisa Pahorja med življenjem in pisanjem« je »Jaz pa nikoli nisem sanjal«, in o opisih in pristopih različnih avtoric in avtorjev, ki so napisali prispevke smo z njo pripravili pogovor. FOTO: Urška Perenič leta 2022 VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Urška_Perenič

Na Hrvaškem se izteka čas za glasovanje v drugem krogu predsedniških volitev. Javnomnenjske ankete prepričljivo zmago napovedujejo aktualnemu predsedniku Zoranu Milanoviču, ki je sporočil, da je prepričan v svoj uspeh. Njegov protikandidat Dragan Primorac pa je poudaril, da na volitvah odločajo o prihodnosti Hrvaške. Drugi poudarki oddaje: - Kako blizu je dejansko prekinitev ognja v Gazi? - Predsednica državnega zbora: Dražgoše so simbol upora proti strahovladi. - ZRC SAZU ob evropski prestolnici kulture pripravil celoletni projekt Episkop mejnosti.

Anton Codelli, vizionarski slovenski plemič in izumitelj, je bil pionir na področju avtomobilizma, radijskih komunikacij in televizijske tehnologije. Njegovo najpomembnejše delo je bilo vodenje izgradnje revolucionarne radijske postaje Kamina v nemški koloniji Togo, ki je omogočala komunikacijo med Afriko in Evropo. Njegov življenjski opus zajema tudi razvoj prvih radijskih postaj v Ljubljani, pionirsko delo na področju mehanske televizije ter pomemben prispevek k zgodnji filmski produkciji v Afriki.

Emir Gačanović boravi sa svojom porodicom u Australiji, tačnije u Sydneyu, od 1984. godine. Izbijanjem Bosanskog rata 1992. gospodin Gačanović je sa svojim saradnicima uspostavio prvi Australijsko-bosanski informativni centar podržan grantom vlade za info-socijalnu podršku bosanskoj zajednici u Australiji, inicirao je priznanje bosanskog jezika u Australiji kroz državnu agenciju NAATI, čime će Australija postati prva zemlja u svijetu koja je priznala bosanski jezik, a što je bila osnova za dobijanje ne samo prevodilačkih službi, pokretanje rada Bosanskih škola, nego i radio- programa na SBS-u, te osnovao novine Magazin Bosna, koje su se dugi niz godina distribuirale širom Australije. Također je uređivao i vodio radio-programe na bosanskom jeziku na lokalnim stanicama u NJW. Njegov najveći saradnik svih ovih godina je supruga Fehima Gačanović.

Pred Božičem obišče osamljenega starca vrtni palček. Spoprijateljita se. Pripoveduje: Vesna Jevnikar. Napisala: Vera Ferra Mikura. Prevedla: Valči Ravbar. Posneto v studiih Radia Slovenija 1994.

Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam kdo pove, kako se čim prej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam kdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, ki se mu čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na neki način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastali položaj, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih položajih ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti samo skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.

Potem ko so sirski uporniki včeraj zasedli prestolnico Damask in strmoglavili predsednika Bašarja al Asada, bo danes na zahtevo Rusije o razmerah v državi razpravljal varnostni svet Združenih narodov. Asad se je z družino po poročanju ruskih medijev zatekel v Moskvo, kjer so mu potrdili azil. Njegov poraz pozdravljajo zahodne države, ki pa se hkrati bojijo morebitnega kaosa v Siriji. Druge teme: - Novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump bo premislil o izstopu iz Nata, če članice zavezništva ne bodo plačevale dovolj. - Predsednica Nataša Pirc Musar bo danes razkrila, kako bo nadaljevala izbiranje kandidata za guvernerja Banke Slovenije. - Žan Kranjec na veleslalomu v Beaver Creeku s tretjim mestom do 15-ih stopničk v karieri.

Perica Rai je filmski režiser in scenarist, avtor videospotov in reklam, po izobrazbi pa kriminalist. Njegov celovečerni prvenec Pa tako lep dan je bil, ki vsebuje različne žanre, je nastal mimo vseh razpisov. V Sloveniji, pravi režiser, težko prejmeš sredstva za žanrsko produkcijo.

Gloria, laus et honor tibi sit, rex Christe, redemptor1 »Slava ti, hvala in čast, o Kralj naš, Kristus rešitelj,« so besede, s katerimi sveta Cerkev pozdravlja svojega Ženina, ko ta stopa v veliki teden svojega trpljenja, smrti in slavnega vstajenja. Prav te besede nas, preljubi, lahko uvedejo tudi v bistvo današnjega praznika Kristusa Kralja vsega vesoljstva. Najbrž si kralje pogosto predstavljamo z veličastno krono na glavi, zlatim žezlom in vladarskim jabolkom v roki, oblečene v škrlat in hermelin ter obdane z množico vojska in dvorjanov. Čeprav bo uzrtje Boga, ko bomo enkrat smeli stopiti v nebeško slavo večnosti, najverjetneje podobno in vsekakor brez dvoma imenitnejše, čudovitejše in bolj blaženo od te naše uboge človeške predstave, pa se Kristusovo kraljevanje začenja drugje in drugače. Kristusovo kraljevanje se začenja s križem, trpljenjem in darovanjem samega sebe. To je namreč bistvo kraljevanja; kralj je nekdo, ki sebi zaupane v nevarnosti varuje in brani, to je temeljno načelo fevdalnega odnosa; Kristus torej tudi v tem upraviči svoj kraljevi naslov, saj za nas prelije kri. Njegov prestol, ki močno presega našo pozemeljsko predstavo baročnega zlatega trona, je dosti bolj vzvišen in dragocenejši – namreč surov les križa, na katerem je viselo Zveličanje sveta. Kristusova krona, ki mu jo je podaril človeški rod, ni bila dragocena in zlata, kakršna bi morala biti, marveč trnova, posuta s trni naših grehov, a hkrati najlepša, saj je bila okrašena s kapljicami Rešnje krvi kakor z dragulji. Namesto pravega žezla smo mu v roko dali navaden trs, trs naših slabosti in slabih navad. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim vam, da vas v današnji zadnji nedelji cerkvenega leta preplavi veselje ob slavi Kristusovega kraljevanja in vas hkrati globoko pretreseta veličina ter radikalnost cene, ki jo je plačal za to kraljevanje, ter ljubezni, s katero tudi danes vlada vsemu stvarstvu. Dopustimo mu, da vsaj danes zavlada tudi v naših srcih in naših življenjih. Prijetno praznično nedeljo želim. 1 “Slava ti, hvala in čast, o Kralj naš, Kristus rešitelj.” Procesijska antifona na cvetno nedeljo.

Evald Flisar je izjemno vsestranski književnik: je pisatelj, dramatik in esejist, preveden v vsaj dvainštirideset jezikov. Letos je objavil (pri KUD Sodobnost International) že na prvi pogled avtobiografsko knjigo z naslovom Potovanje preblizu. Njegov alter ego se odpravi na dolgo vožnjo iz Ljubljane v London, da bi domov prepeljal svoje knjige iz nekdanje hiše. Flisar je spreten pripovedovalec, ki v bralcu vidi sopotnika, predvsem pa priložnost za pogovor, premislek, samopremislek. Njegov popotnik namera pot prevoziti v enem dnevu, toda ali mu bo uspelo prepeljati knjige domov, skratka, ali bo njegovo poslanstvo uspelo, je drugotnega pomena. Njegov prvoosebni pripovedovalec namreč razmišlja, potuje tudi intelektualno. Tako je Potovanje preblizu knjiga avtorjevega še kako dragocenega premisleka o literaturi, svetu in sebi, morda knjiga, na katero se je pripravljal vse življenje. Več o knjigi in še marsičem drugem pove Evald Flisar v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Rashid Masharawi je uveljavljeni palestinski filmski ustvarjalec, ki živi med Francijo in Zahodnim bregom. Njegov zadnji projekt From Ground Zero (Iz ničelne točke) je omnibus 22 kratkih filmov, ki so jih v zadnjem letu ustvarili filmski ustvarjalci v oblegani Gazi.

Ob svetovnem dnevu romskega jezika smo obiskali osnovno šolo Frana Metelka v Škocjanu. Na njej izvajajo projekt Sveta Evrope za eksperimentiranje z romsko-plurilingvalno politiko (RPPE). Njegov namen je raziskati možne vloge romskega jezika pri vključevanju romskih učencev v izobraževanje. RPPE vključuje šole iz treh držav članic Sveta Evrope: Grčije, Slovaške in Slovenije.

Preuzmi *besplatni popis 50 najutjecajnijih knjiga* koje mijenjaju život - https://humanlabhub.com/knjige DUŠKO ILIJEVIĆ - Striček Duško Duško Ilijević, poznatiji kao Striček Duško, waldorfski je odgojitelj s više od 20 godina iskustva u radu s djecom. Rođen u Daruvaru, studirao je predškolski odgoj u Zagrebu, a kasnije se dodatno educirao u waldorfskoj pedagogiji. Surađuje s Institutom za waldorfsku pedagogiju kao predavač. Osim rada s djecom, Duško je aktivan na društvenim mrežama, gdje pod imenom Striček Duško dijeli savjete o odgoju i roditeljstvu. Njegovi videozapisi na Instagramu i TikToku stekli su veliku popularnost, pružajući roditeljima praktične smjernice i podršku. Vlasnik je tvrtke SentiMental, specijalizirane za izradu personaliziranih bicikala, čime spaja svoju strast prema dizajnu i kreativnosti. Njegov pristup odgoju temelji se na postavljanju jasnih granica, smanjenju vremena provedenog pred ekranima te poticanju djece na aktivnu igru i kreativnost. Kroz svoje djelovanje nastoji educirati i podržati roditelje u izazovima modernog roditeljstva. PARTNERI PODCASTA: ...................................... *MyProtein* - Najbolji izbor dodataka prehrani i sportske odjeće KOD: HUMANLAB za 40% popusta - https://tidd.ly/4bzx7SX *Human LAB Hub* - Tvoj kompas u svijetu fitnessa, zdravlja i dugovječnosti. Posjeti nas: https://humanlabhub.com *CCM - Centar za crijevni mikrobiom* - Briga o zdravlju počinje s crijevima: https://ccm.hr/ ..................................... VREMENSKE OZNAKE: // POVEŽI SE S MATEOM // Instagram: https://www.instagram.com/mateozx95 LinkedIn: https://www.linkedin.com/in/mateo-%C4%87orluka Facebook: https://www.facebook.com/HumanLABpodcast Sve HLP društvene mreže: https://linktr.ee/humanlabpodcast // PODRŽI RAD KANALA DONACIJOM// Patreon Donacija: https://www.patreon.com/humanlabpodcast VIDEO PRODUKACIJA: 38FILMS, Luka Justinijanović, web: https://38films.eu *Dobrodošli u Human LAB!* Podcast koji spaja znanost i praktične savjete za zdravlje, dugovječnost i kvalitetu života. Ja sam Mateo Ćorluka, medicinski tehničar i zaljubljenik u dugovječnost, posvećen pružanju znanstveno utemeljenih informacija koje ti pomažu preuzeti kontrolu nad vlastitim zdravljem. Kroz podcast epizode istražujem ključne teme zdravlja, fitnessa, prevencije bolesti i mentalnog blagostanja, s ciljem inspiriranja svakog pojedinca da živi svoj najbolji život. Pridruži mi se u ovoj misiji i otkrij kako znanost može raditi za tebe. #metabolichealth #Zdravlje #dijabetes #prehrana #podcast Pratite Human LAB podcast za najnovije epizode o zdravlju i dugovječnosti, i ne zaboravite se prijaviti na naš 5x5 Newsletter za tjedne savjete direktno u vašu inbox. - https://humanlabhub.com/5x5 Za sve upite i suradnje molim javiti se na mail: mateo@humanlabhub.com

Nekega dne je vodja oddelka imel slab dan. V tej slabi volji se je znesel nad enim od delavcev. To je delavca ujezilo. Ko je prišel domov, je bil izredno osoren do žene. Žena je jezna oštela desetletnega sina. Sin je šel iz hiše in se na dvorišču znesel nad psom in ga tako razdražil, da je ugriznil vodjo oddelka, ki se je prišel opravičit delavcu. Običajno se nam naše ostre in slabe besede vrnejo kot bumerang in nas razžalijo. Jezus je kot odgovor na pismoukovo vprašanje »Katera je prva od vseh zapovedi?« v današnjem evangeliju odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo.« Druga zapoved pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mr 12,28-31). Njegov odgovor nam da priložnost, da se ustavimo ob štirih praktičnih korakih, ki nam pomagajo bolje spoznati Boga in ga ljubiti. 1. »Ljubi Gospoda … iz vsega svojega srca« pomeni, da Bog želi, da ga ljubimo z vsem, kar je v nas. To pomeni, da ga ljubimo celostno, vneto. Ko smo za koga vneti, mu sledimo. On določa naše ravnanje. V življenju se odločamo glede na to, za koga smo se ogreli. Športniki, ki so vneti za šport, bodo ogromno žrtvovali za ohranjanje kondicije in dosego uspehov. Vse v življenju bodo podredili temu. 2. »Ljubi Gospoda ... z vsem mišljenjem.« Boga ljubimo razumno. Krščanska vera je razumna, ni slepa vera, ni proti razumu. Pomeni, da Bog želi, da ga ljubimo s svojim razumom, s pametjo. Vrsta intelektualcev se je spreobrnila v krščanstvo, ker so videli, da je razumno. Razumno je tudi zato, ker gleda dolgoročno, ne samo na današnji dan in trenutni učinek. Nek znanstvenik je dejal, da so vsi njegovi kolegi v raziskovalnem oddelku verni. 3. »Ljubi Gospoda … z vso močjo« pomeni, da Bog želi, da ga ljubimo s svojimi sposobnostmi in darovi, talenti. To pomeni, naj ljubimo Boga praktično, z življenjem. Bog hoče, da uporabljamo svoj čas, svoje darove, tudi svoje premoženje v njegovo slavo in korist bratov in sester. Pokojni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je dejal, da bomo kristjani sojeni po tem, kako smo v življenju uporabljali svoj čas, svoj denar in svoje sposobnosti. 4. »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« pomeni, da Bog hoče, da druge ljubimo, kakor ljubimo same sebe. Boga pa najlepše ljubimo, da ljubimo druge in da ga ljubimo v drugih. Zato obravnavajmo druge ljudi, kot želimo, da bi drugi obravnavali nas. Če bi želeli, da bo bil kdo naš prijatelj, moramo mi najprej postati njegov.

Gost letošnjega festivala Vilenica je bil italijanski pisatelj, novinar in potopisec Paolo Rumiz. Slovenci ga že dolgo dobro poznamo, saj je Matej Venier že leta 2016 prevedel njegov roman Kot konji, ki spijo stoje, leta 2021 pa pripoved v verzih Kutina iz Carigrada. Sicer je avtor številnih knjig, posebno pozornost je zbudila knjiga Canto per Europa - Spev za Evropo izpred treh let. Prevajalec Matej Venier je Paola Rumiza povabil v studio Radia Slovenija in se za oddajo Razgledi in razmisleki s pisateljem dotaknil številnih tem, ki so v središču njegovega pisanja. Bere Renato Horvat.

Primož Roglič je še četrtič osvojil Dirko po Španiji, s čimer je izenačil rekord Roberta Herasa. Njegov prvi osvojeni grand tour v moštvu Red Bulla je komentiral direktor Dirke po Sloveniji Bogdan Fink, ki meni, da se Zasavec še vedno lahko bori za zmago na Dirki po Franciji.

Peđa Todić je profesor engleskog jezika sa više od 20 godina iskustva u radu sa decom i odraslima. Njegov kurs za engleski se nalazi na Masterbox platformi, a uz kod "kosogor" dobijate bolju ponudu! _______________________________________________________________________________________________

Ojoj! Pujsek se je prehladil … Pripoveduje: Primož Bezjak. Napisala: Nina Klun. Pravljica z natečaja za izvirno slovensko pravljico 2010. Posneto v studiih Radia Slovenija 2012.

Franc Schreiner, spodnještajerski duhovnik in narodni buditelj, je izjemen pa hkrati, paradoksno, tudi tipičen predstavnik podeželskih kaplanov in župnikov, ki so si okoli leta 1900 na vso moč prizadevali v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmetaFranc Schreiner se je rodil leta 1872 v Lokavcih na Murskem polju. Za mašnika je bil posvečen leta 1896, glavnino svojega pastirskega dela pa je opravil v Dobrni (kjer je kot kaplan služboval med letoma 1900 in 1907), Žalcu (tamkajšnji kaplan je bil v obdobju 1907–1917) in, nazadnje, v fari Šentilj pri Velenju (dotično župnijo je vodil od leta 1917 do upokojitve leta 1938). Umrl je med drugo svetovno vojno, leta 1943. Zdi se, da je bilo vse njegovo dolgoletno pastirsko delovanje podloženo z eno samo mislijo: da se duhovnik, ki mu je resnično mar za vernike, nikakor ne sme skrivati za oltarjem, temveč mora stopiti med ljudi in si pošteno zavihati rokave, da bi jim pomagal – ne le v duhovno-verskem, ampak tudi ekonomsko-socialnem in kulturno-prosvetnem smislu. Zato je tako v Dobrni kakor v Žalcu in Šentilju energično ustanavljal hranilnice in zadruge, ljubiteljske pevske zbore in gledališke skupine, bralne krožke, gasilska društva. Da bi zagnal vso to civilno-družbeno infrastrukturo se ni pomišljal seči v lasten žep, za nameček pa je kmete seznanjal še z novimi poljedelskimi tehnikami in jih učil, kako navsezadnje ravnati s pridelkom kot tržnim blagom. Seveda pa Schreiner ni bil mož brez napak; v svojem gorečem in neutrudnem zavzemanju za slovenski narod kot katoliški narod – zdi se, da nacionalne ideje in evangeljskega sporočila sploh ni znal misliti neodvisno ene od drugega – je znal biti nepremišljen, navijaški, grob in konflikten. Njegove tarče pa niso bili le tisti, ki so še v Avstro-Ogrski simpatizirali z nemško nacionalno idejo; prav zagrizeno se je znal spraviti tudi nad sonarodnjake liberalnih nazorov. Franc Schreiner, skratka, ni bil svetnik. Bil pa je eden tistih mož, ki so si ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja z zavzetostjo, ki je danes tako rekoč nihče več ne premore, prizadevali in navsezadnje tudi uspeli v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta iz revščine in zaostalosti. Na ta način so poskrbeli, da smo Slovenci kot narod stali in obstali tudi v moderni dobi, o čemer smo podrobneje govorili v predhodni oddaji. Njegov portret nam je za tokratne Sledi časa pomagal izrisati antropolog, dolgoletni predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Božidar Jezernik.   foto: župnik Franc Schreiner s šentiljskimi šolarji ob zaključku šolskega leta, sredi 30. let 20. stoletja

Aleksandar Samardžija Splića je gost Vladimira Stankovića u 148. epizodi podcasta Biznis Priče. Naš novi gost je još kao student pravio stotine hiljada maraka, i to prodavajući cveće na Kalinić pijaci.

Jovo Bakić novi izazivač Radar Foruma Naredne četiri epizode Radar Foruma u ulozi “izazivača” biće Jovo Bakić, profesor sociologije na Filozofskom fakultetu Univerziteta u Beogradu. Njegov prvi gost je Dragomir Anđelković, politički analitičar, sa kojim će ukrstiti stavove o aktuelnim društveno-političkim pitanjima. Jovo Bakić, poznat po hrabrim i neretko nekonvencionalnim stavovima i analitičkoj oštrini, postaviće intrigantna pitanja i izneti sopstvene hipoteze, dok će Dragoljub Anđelković, sa bogatim iskustvom u političkoj analizi, dati odgovore koji će pružiti nove perspektive.

V mojih sanjah raste vsako noč drevo je naslov dokumentarnega filma režiserja, scenarista in pedagoga Vida Hajnška, ki je svetovno premiero doživel na festivalu dokumentarnega filma v Solunu. Naslov filma je vzet iz ene pesmi Franceta Forstneriča, ki je bil njegov ded, velik navdih pa so mu bile tudi fotografije Stojana Kerblerja, še posebej iz njegove serije obrazov Haložanov. Njegov magistrski film Konec je prejel priznanje Franceta Brenka za izjemne dosežke na področju filmske kulture, debitiral pa je s celovečernim dokumentarnim filmom o argentinski pisateljici slovenskih korenin Alejandri Laurencich, z naslovom Alejandra (režija: Klemen Brvar in Vid Hajnšek).

Declan se je rodil v Londonu. Njegov oče je Irec, ki sicer danes živi na Madžarskem, mati pa Slovenka. Kot najstnik se je predvsem na njeno željo, menda pa tudi njegov starejši brat ni bil proti, preselil v Velike Lašče, kjer je preživel večji del svoje mladosti. V intervjuju pripoveduje o prilagajanju na slovensko okolje. Pravi, da so ga vrstniki načeloma zelo lepo sprejeli, je imel pa kljub temu, da je mati z njim od nekdaj govorila slovensko, kar nekaj težav z jezikom: med drugim so jo enkrat iz šole klicali zaradi njegove predrznosti, češ da noče vikati svojih učiteljic, on pa pojma vikanje sploh še ni poznal. Pa tudi: "Če so me vprašali, kako se pišem, sem jim črkoval svoje ime: D-E-C-L-A-N." Danes ima Declan kar štiri državljanstva, zadnjih osem let pa živi in dela v Montrealu. V njegovem dolgoročnem načrtu je vrnitev v Slovenijo, saj pri sebi z vsakim pretečenim letom bivanja v Kanadi opaža, da mu negovanje vezi z domovino vse več pomeni. O pomembnosti občutka pripadnosti matični kulturi (to je, kot zatrjuje, zanj kljub številnim konkurentkam slovenska) se je menda veliko naučil tudi z opazovanjem socialne bede avtohtonih kanadskih ljudstev, ki po njegovem "propadajo" predvsem po zaslugi dejstva, da skozi dolgoletne boje s kolonialnimi hegemoni niso uspeli ohraniti svojih kultur.

Stopetinosemdeseta epizoda in I. velikonočni specijalc podkasta O.B.O.D. je posvečen dvema zelo različnima velikonočnima filmoma; biblijskemu epskemu spektaklu The Passion of the Christ (2004) ter zgodovinski absurdistični komediji Life of Brian (1979). Agenti Mito, Igor in Aljoša so tokrat brez vidnih gostov. Igor pohvali produkcijo, ki je pomagala dvigniti kakovost filmske produkcije v evropskem prostoru, […]

Na 74. Berlinalu so že predvajali glavnino tekmovalnih programov. Iz Berlina se pred sobotno podelitvijo nagrad oglaša poročevalka Ingrid Kovač Brus. Medtem v slovenskih kinodvoranah vlada precejšnje zatišje. In to zatišje so izkoristili ustvarjalci, ki so posneli, kot pravijo sami, najbolj utrgan slovenski film leta z naslovom Jama. Pred mikrofon smo povabili njegovega režiserja Dejana Baboska, sledi ocena filma. Približujemo se marčevskemu vrhuncu sezone podeljevanja najprestižnejših nagrad, oskarjev. Ocenili bomo Maestra, ambiciozen projekt s pretočne platforme Netflix, pod katerega se podpisuje režiser, scenarist, igralec in producent Bradley Cooper. Njegov avtorski biografski film o maestru Leonardu Bernsteinu se v oskarjevsko dirko podaja s sedmimi nominacijami za zlati kipec.

Slovenija je dobila nova krila! Takšnega Martina Krpana še nismo imeli - v njegovem rojstnem listu piše Leonardo C27J Spartan. To je novo večnamensko taktično transportno letalo 15. polka vojaškega letalstva Slovenske vojske. Martin Krpan s svojim 28,7-metrskim razponom kril in 9405 "konji" iz dveh Rolls-Royce strojev (2x3458 kW) čez oblake ponese 11,6 ton tovora. Poleti lahko 296 metrov višje od vrha Everesta in je s 75 kubiki velikim prtljažnikom za povrhu za 190 km/h hitrejši od Rimčeve Nevere. Atmosferci smo pod njegova krila sedli s posadko, ki bo z letečim Krpanom reševala življenja, gasila požare in letela v službi domovine. Njegov pilot Robi Resnik je izkušen letalec, ki je pilotiral tudi orjaškega Boeinga C-17 Globemasterja. Naš Krpan ga prepriča z močjo in značajem, ki zahteva odločnega pilota. Tovor mu bo na pleča nalagal Mišo Rakuša, tehnik letalec "load master” - mojster težišča, ki tudi v zraku odpre rampo! Letalski tehnik Matjaž Jakša pa bo skrbel za njegovo kondicijo in ga spoznal do zadnjega vijaka. Tisti dan na letališki ploščadi smo s slovenskimi letalci znova začutili ponos in neopisljivo draž po letenju. Fantje so nam odprli rampo, kokpit in povedali kaj vse zmorejo nova krila Slovenije. VEČNAMENSKO TRANSPORTNO LETALO C-27J Spartan - https://www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/varnost-za-vse/vlaganja-v-slovensko-vojsko/letalo/ NESREČA BOEINGA 747 ZARADI NEPRAVILNO PRITJENEGA TOVORA - https://youtu.be/7sUWC2jfjqI LETALO PRISTANE NA POLJU IN POSTANE MUZEJSKI EKSPONAT - https://youtu.be/BZTPSf5BpBU . IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ SAŠA KAPETANOVIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sasa_kapetanovic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠

+Krećemo! Dođite da zajedno prisustvujemo istoriji! A i da je komentarišemo.

Končno se je v podkastu oglasil tudi on! Najbolj slaven član inkognito stand up scene … Žuti … Magister Baltić … eden in edini Admir Baltić! Njegov joke o prekmurski gibanici je presegel meje Prekmurja, njegova predstava “Slaba družba” je perfektna za ogled s kako dobro družbo in njegova ljubezen do jezika je legendarna … […]

Bodi obveščen/a, ko novembra izide AIDEA knjiga: https://aidea.si/newsletter-knjiga ============================= V 120. epizodi je bil moj gost Denis Avdić, radijski in televizijski voditelj, imitator, gledališki igralec in stand-up komik. Denis najbolj izstopa v vlogi priljubljenega radijskega voditelja na Radio1, kjer s svojo edinstvenostjo vsakodnevno navdušuje poslušalce. S svojim glasom in prisotnostjo ne izraža le kreativnosti, ampak tudi veliko mero humanosti; je namreč velik podpornik dobrodelnih akcij. Njegov trud in talent sta bila večkrat nagrajena s prestižnimi priznanji, med njimi Viktorji za radijsko osebnost in Gongi popularnosti. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Katere mikrofone uporabljajo na Radiu 1? Prostor je brand Denisovo odraščanje in začetki kariere Stand-up komedija Viktorji in Gongi popularnosti Radijska kariera Mladi in radio Prednosti radia kot medij Denisovo mnjenje o podkastih Kreativna vsebina na radiu Kaj slovence najbolj zanima na radiu? Radio 1 in dobrodelnost Vplivi težkih zgodb na osebno raven Položaj družine in služba Začetki na radiu Brezplačno delo, kdaj in kdo? Nakup stanovanja in jutranji program na Radio1 Denis Avdić brand

Upravo danas se navršila godina dana od smrti Amira Bukića, dugogodišnjeg novinara SBS radija na bosanskom jeziku, dirigenta i vođe hora “Sevdalinka” iz Melbournea, prijatelja, kolege, voljenog oca i supruga. Njegov rad, optimizam, energija i lična harizma ostavili su neizbrisiv trag u bosanskohercegovačkoj zajednici u Australiji, kojoj je bio izuzetno posvećen.

V epizodi 114 je bil moj gost Vili Ravnjak, duhovni učitelj in večstranski ustvarjalec, ki se že od mladosti dalje izraža na različnih področjih. Njegov ustvarjalni opus sega vse od poklicnega dela v gledališču in na televiziji ter pisanja knjig in strokovne publicistike do poučevanja novodobnih duhovnih praks in vodenja meditacij. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Ravnovesje Zen, kaj je duh Zena Kaj in kdo je Jaz? Duhovni ego Zenovski začetniški um Kaj je ljubezen in empatija? Kako pravilno meditirati? Karma in prejšnje življenje Dualizem Psihedelične substance Reiki Vprašanje prejšnje gostje ============================= Prijavi se in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT priporočamo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …): https://aidea.si/aidea-mailing-lista ============================= AIDEA Total Pack — Paket 22 znanstveno podprtih učinkovin v 4 izdelkih. https://bit.ly/AIDEA-Total-Pack =============================

"Marketing je postao mašina za pretvaranje prirodnih resursa u otpad." U 230. epizodi Pojačala Ivanu Miniću pridružuje se po drugi put Lazar Džamić u drugoj rundi razgovora, gotovo 200 epizoda kasnije. Lazar Džamić je čovek koji nosi mnogo različitih šešira, ali najpoznatiji je kao vodeći digitalni strateg u svetu i predavač na različitim univerzitetima, edukacijama i radionicama. Njegov fokus ovih dana je na etici u marketingu i svim drugim sferama života. Ivan i Lazar u ovoj epizodi razgovaraju o razlozima iza Lazarevog odlaska u London, povratka i ponovnog odlaska, pri čemu naglašavaju koliko je bitno i produktivno ponekad napraviti drastičnu izmenu u životu i karijernom putu da biste povratili fokus, pivotirali svoje napore i okrenuli se novim ciljevima i izazovima. Lazar će nam otkriti svoja mišljenja o tome koje su sve prednosti i mane koje su na neki način urođene ljudima sa naših prostora i koje od njih treba izmeniti i poboljšati da bi se postigao profesionalni uspeh u inostranstvu, a koje se mogu "ispolirati" i pretvoriti u svojevrsnu supermoć koja inače tek počinje da se uči kao akademska disciplina u svetu biznisa i marketinga. Na završetku razgovora, Ivan i Lazar okreću se Lazarovim privatnim projektima, planovima i željama za budućnost uz osvrt na već ostvareno. Dotiču se i pitanja etike u marketingu kao i održivosti u domenu elektronskih medija koja u poslednjim godinama klimatske nestabilnosti postaje sve važnije goruće pitanje. Teme u podkastu: - Uvod - Zašto povratak i odlazak? - Brexit - Koje rednosti i teme su cilj? - Razlike u radu između podneblja - Naše mane i prednosti - Veština pripovedanja - Priča Apple brenda - Dalji rad - Suba Soba - Zadovoljan postignutim? - Etika u marketingu Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/44sUABX Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN

Lazo je polžek, ki hiške ne tovori s seboj. Njegov dom je ves gozd, zato hiše ne potrebuje … Pripoveduje: Vesna Pernarčič Žunić. Napisala: Irena Tršinar. Pravljica z natečaja za izvirno slovensko pravljico 2010. Posneto v studiih Radia Slovenija 2011.