Podcasts about kdor

Slovenski pregovor: »Kdor moliti ne zna, naj se na morje poda,« izraža več plasti: pozabiti na molitev, pomeni biti zadosten v svoji moči. Morje predstavlja naravno silo ...

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Tokrat smo v centrifugi zavrteli burno politično dogajanje, se postavili v vrsto čakajočih za vpis pri novi ginekologinji v Sežani, z maturantkami in maturanti zaplesali četvorko, podprli naše pogumne čebelarje, ki so se uprli trgovski mafiji, in o tem opranem in ožetem tednu napisali še basen, ki se začne takole: »Dobrodošli, to je naš živalski paradiž, ki mu vlada siva miš …« Vas zanima, kako se basen konča?

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Da je Peter Svetina avtor (in še kaj) s smislom za blag humor, tega ne more skriti, pa če bi hotel. Knjigo s pomenljivim naslovom Veščina pisanja je namreč razdelil na več delov z ; prvi je Uvod ali o namenu knjige, drugi O pisanju nasploh, tretji O elementih literarnega besedila, četrti Otipljivo o krogotoku pisanja, sklepni pa Viri in kam po več. Že iz naslovov posameznih delov je razvidno, da avtor združuje resno pisanje in bolj neposredno, znanstveni diskurz in esejistično sproščenost. Tak, konceptualno preudaren in hkrati prijazen bralcu, je Svetina tudi v svojem pisanju. Seveda se bo kak dlakocepski bralec morda ustavil ob kaki njegovi sistematiki ali formulaciji, toda to ne zasenči temeljne odlike knjige, objavljene pri Miš založbi: avtorjevega preudarnega, sproščenega, tudi osebnega tona pri analizi enega večjih čudežev, literarnega ustvarjanja. Kdor koli bo segel po knjigi, bo imel občutek, da je z avtorjem na kavi ali pa v njegovi delovni sobi ali pa, da prvi bere njegove zapiske. In tak občutek je verjetno imel Marko Golja v pogovoru z avtorjem v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

»Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi.« (Jn 14,21)Duhovni nagovor je pripravil koprski škof msgr. Peter Štumpf.

Radio Ga Ga – Nova generacija je satirična radijska oddaja, v kateri ob pomoči imitacije, improvizacije in še ene besede na črko -i, vsak teden izvemo vse o resničnih razlogih, skritih ozadjih in norih dejstvih aktualnega političnega in medijskega dogajanja. Zgrajena na temeljih kultnega Radia Ga Ga pod vodstvom Saše Hribarja na nov, a nič manj pronicljiv način nastavlja ogledalo in mikrofon znanim akterjem domačega in mednarodnega političnega parketa ter glasbenikom, športnikom, igralcem, voditeljem in drugim, ki tako ali drugače kazijo našo medijsko krajino. Stalna ekipa prekaljenih mojstrov in zanimivi gostje vam vsak teden pričarajo razburljivo mešanico eksplozivnih intervjujev, žolčnih debat, izvirne glasbe, reklam, dokumentarcev, oddaj in reportaž, ki vam v slabi uri pove več o svetu, v katerem živimo, kot večina resnih programov v celem tednu.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Roman z naslovom Tudi smetarji pišejo lepe pesmi in podnaslovom Zgodba o petih obsedenostih je prvenec Matjaža Virjenta. V Prologu je navedeno, da sta leta 2016 izginila ženska in moški, lastnica zasebnega lokala Margita in smetar Jakob, slikar brez diplome in pesnik. Na kraju, kjer so bila razmetana oblačila skrivnostno pogrešane dvojice, je stalo vozilo z odprtimi vrati, v bližini je tičal premražen in prestrašen pes. Kaj se je zgodilo? Pisatelj Matjaž Virjent podaja napeto in vznemirljivo dogajanje nadvse prepričljivo, saj posamezni literarni liki, ki so tako ali drugače povezani, govorijo kar sami. Z izostrenim posluhom za slikanje osebnostnih lastnosti jih prikaže plastično in prepričljivo, tako tiste samozavestne in malce samovšečne kot tudi tihe, odmaknjene in zagrenjene iskalce smisla življenja, utrujene od iskanja, odrinjenosti in družbenega pritiska. Smetar, ki je tudi umetnik, preveč ljubi in se zaradi neuresničenih želja in neuspešnega ljubezenskega prizadevanja znajde v ustanovi za zdravljenje duševnih motenj. Razkrivanje njegove osebnostne podobe, tako stiske kot ljubezenske zamaknjenosti, je najlepši vtis, ki ga napravi roman. Vse skupaj sploh ni preprosto. Roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi v marsičem spominja na vsebinske in slogovne vidike postmodernizma. Očitno je odzivanje na nesmiselno početje človeštva, zlasti vojno; pisatelja se dotikajo znane umetnine in njihovi ustvarjalci in osmišljajo življenje njegovih literarnih likov. Ljudje imajo različna stališča in jih izrekajo naravnost. »Kdor trdi, da smo umetniki paraziti družbe, močno podcenjuje naš destruktivni potencial. Umetniki smo njen smrtonosni virus in za svoje delo ne bi smeli biti plačani popolnoma nič. Ravno nasprotno. Vse skupaj bi morali zapreti v kazensko kolonijo, kakršno je izkusil Dostojevski, kjer bi cele dneve garali in kjer bi hrepeneli zgolj po nekaj urah počitka, topli postelji in kosu kruha.« Tako izvemo, da umetnikov v resnici nihče ne razume, nekateri od njih se zatekajo k silam zla in si namesto prilagodljivosti izberejo katarzično ostrino samouničenja. Pravzaprav jim ni pomoči, saj tudi najbolj beden umetnik na svetu trpi za patološkim narcisizmom. Nekdo od protagonistov pomisli, da bi naš planet lahko rešil le nekakšen družbenopolitični prevrat, kar bi pomenilo, da bi moške dejavnosti, kakršne so vojna, ekocid, imperializem in nasilje, nadomestile bolj žensko obarvane usmeritve, se pravi sočutje, sodelovanje in spoštovanje. Tudi ljubezen ima več obrazov. Margite, tetovirane in mišičaste lepotice ukrajinskega rodu, ne ljubi samo občutljivi in ranljivi smetar, temveč tudi dekle Ela, ki po njenem izginotju začne veneti in obupavati. Margita je vedela, kaj je sreča. Primerjala jo je z internetom – omrežjem pozitivnosti, kamor prebivalke in prebivalci planeta nalagajo svoje iskrene ljubezni, brezpogojna prijateljstva, spoštovanje, sočutje in dobroto ali pa te občutke s svetovnega spleta kratko malo jemljemo. »In, če me v nadaljevanju misliš vprašati, kdo je najbližji stanju konstantne sreče, ti lahko povem, da tisti, ki najbolj uravnovešeno dodaja in jemlje s tega čustveno-energetskega interneta.« Sreča pomeni tudi srečati pravega človeka. Prav srečanje z usodno žensko je obupavajočega smetarja ustavilo, da ni napravil samomora. Ali ima kdorkoli pravico prepovedati uresničitev ljubezni zgolj zato, ker ne ustreza družbenim, spolnim, telesnim, ideološkim, verskim, generacijskim ali kakršnim koli že vrednostnim razporeditvam? Demokratični človek bi odgovoril, da tega ne sme nihče, noben oblastnik, direktor, far ali lastni starši. Vsakdo o tem odloča sam. Že že, toda vse prevečkrat je posamezno življenje videti popolnoma razvrednoteno in nepomembno. Nihilizem in resigniranost sta samo dve sporočilni usmeritvi Virjentovega romana. S poznavanjem filozofije oriše pet obsedenosti – ustvarjalnost, telo, vojno, samodestruktivnost in smrt. Na koncu je mogoče najti odgovor, kaj se je pravzaprav zgodilo z Margito in Jakobom. »Spoznanje o nepomembnosti nekega življenja (in s tem lastne ničevosti) se mi je na ozadju Obijeve agonije izrisalo kot zgolj eno izmed elementarnih dejstev planeta, na katerem živimo.« Obi je ime zapuščenega psa. V romanu je poleg nizanja življenjskih resnic tudi veliko humorja in ironije. Pisatelj v jezikovno bogatem slogu v pokončnem in ležečem tisku ter z rabo velikih črk potuje od notranjega doživljanja literarnih oseb in palete čustev do odzivanja na družbene razmere in sprejemanja umetniških dosežkov. Roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi je, kot smo omenili, prvenec, vendar v marsičem zrelo in v kakovostno celoto urejeno umetniško delo. Publicist, kritik in literarni ustvarjalec Aljaž Krivec na zavihku platnice piše, da je bil roman nominiran za nagrado novo obzorje. Izginotje, s katerim se pisanje začne, se po njegovem mnenju zgodi na ozadju celotne zgodovine sveta, razpršene po površini globusa. Roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi je heterogen in se, kot pravi Krivec, enako posvečeno zavezuje tako klasični kot popularni kulturi, gostilniškemu čveku in visoki filozofiji; sprehodi se od proze do poezije in prispe do esejističnih odlomkov ter sočasno pripoveduje napeto, prodorno in tudi humoristično zgodbo.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Film Kdor ne skače režiserja Borisa Petkoviča je svojo pot začel marca na Festivalu dokumentarnega filma, v teh dneh pa si ga lahko ogledamo na rednem sporedu ljubljanskega mestnega kina. Film je miselna in čustvena refleksija o športu, spominu in narodni identiteti. Petkovič v njem raziskuje, kako so se Slovenci začeli dojemati kot narod prek športa, najprej s smučanjem in smučarskimi skoki, pozneje pa tudi z nogometom.

Zadnja pesniška zbirka, ki jo je zaživa še pripravila bržčas najbolj priljubljena ameriška pesnica zadnjih desetletij, se bere kot nekakšna sklepna izjava nazora, kot strnitev umetničinih ključnih življenjskih uvidovKdor meni, da se poeziji velja izogibati v širokem loku, saj da je kratko malo pretežka, preveč zapletena, da bi jo običajni bralke in bralci lahko razumeli, se slej ko prej še ni srečal s pesništvom Mary Oliver. Ameriška avtorica, ki se je rodila leta 1935 v Ohiu, večji del življenja preživela v Massachusettsu, umrla pa pred sedmimi leti na Floridi, je s svojimi več kot tridesetimi zbirkami namreč prepričala kritike v Združenih državah in za svoje pisanje prejela vse tamkajšnje najuglednejše nagrade s Pulitzerjevo na čelu, obenem pa je v zadnjem desetletju ali dveh svojega življenja veljala tudi za prodajno daleč najbolj uspešno ameriško pesnico. Uspelo ji je, drugače rečeno, očarati ravno tiste izmuzljive, težko dosegljive običajne bralke in bralce – ne da bi morala za to žrtvovati izrazno pretanjenost ali miselno globino lastne poezije. In kako natanko se je Mary Oliver to posrečilo? – Odgovor smo ob svetovnem dnevu poezije iskali v Sobotnem branju, ko smo listali po Sreči, zadnji zbirki, ki jo je pesnica zaživa še pripravila za objavo, in ki je pod založniškim okriljem Mladinske knjige pred nedavnim izšla v slovenskem prevodu, za katerega je poskrbela naša tokratna gostja, Jana Unuk. Foto: Goran Dekleva

Pogovarjamo se z režiserji filmov iz Festivala dokumentarnega filma – Ivanom Ramljakom, režiserjem večkrat nagrajenega hrvaškega filma Mirovnik, Mirom Remom, režiserjem s kristalnim globusom v Karlovih Varih nagrajenega filma Da se ti zmeša v divjini in Borisom Petkovičem, ki je na festivalu premierno predstavil svoj novi dokumentarec Kdor ne skače. Poleg tega ocenjujemo film Tujec François Ozona, ki je odprl 14. Festival frankofonskega filma in napovedujemo avstrijski festival Diagonala, tokrat s posebno sekcijo Portorož sreča Gradec.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Na Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani je bil včeraj premierno prikazan slovenski film Kdor ne skače režiserja Borisa Petkoviča, ki premišljuje o športu, spominu in narodni identiteti. V Atriju ZRC SAZU pa se danes začenja 17. Grošljev simpozij, ki bo v znamenju tematike, s katero se je ukvarjal starorimski zgodovinar Tit Livij – z zgodovino Rima vse od prvih začetkov, ovitih v mite in legende. Poročamo pa tudi iz Milana, kjer razstavlja nemški sodobni umetnik Anselm Kiefer.

»Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen.« (Jn 4,14)Duhovni nagovor je pripravil murskosoboški škof Janez Kozinc.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

V svetem Pismu beremo, naj bomo kot otroci in človek bi pomislil, da lahko kot otroci prosimo za - naši starosti - primerno igračko. Seveda nam je nebeška spletna trgovina ne preskrbi, in lahko se zgodi, da ...

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Danes ugriznimo v kislo jabolko in materializiramo enega izmed dveh milijonov kvalificiranih mnenj, ki jih imamo Slovenci o smučarskih skokih. Smučarski skoki so eden izmed konstitutivnih elementov naroda, in razpravljati o njih, pomeni razpravljati o Triglavu, čebelah, gasilcih, Prešernu ali ljubljanskih nepremičninah. Pa kljub vsemu poskusimo, kajti zadnje dni so smučarski skoki oziroma poleti prišli v medijske termine in strani, ki se ne ukvarjajo izključno s športom. Za tiste, ki mogoče živijo pod kamnom, le uvod; v smučarskih skokih so naši športniki trenutno najboljši na svetu. Kot so to v kolesarstvu, košarki, plezanju, dirkanju skozi puščavo, motokrosu in še kje. S tem, da so v smučarskih skokih najboljši na svetu v obeh kategorijah; tako med moškimi kot ženskami. In potem nam je bilo na zadnjem svetovnem prvenstvu onemogočeno seči po medalji, ker so smuči našega šampiona skočile brez njega. V starih časih so bili smučarski skoki zelo enostaven šport. Tekmovalci so se pognali v globino in tisti, ki je v seštevku dveh skokov skočil najdlje, je bil zmagovalec. Nekaj je k rezultatu dodala še lepota figure in pristanka, ampak v glavnem se je skakalo zaradi daljave. Ampak potem so začeli komplicirati. Ker so tekme trajale nepregledno dolgo, so se jih televizije naveličale prenašati, občinstvo pa se je napilo in zato so uvedli spremembe, ki so smučarske skoke naredile za šport, razumljiv izključno naravoslovnim intelektualcem. Dodali so vetrno izravnavo, ker ni vseeno, kako močno in v katero smer piha veter med skokom. Gre za zapleteno fizikalno formulo, ki jo znajo izračunati le vrhunski fiziki in pa zmogljivi računalniki. Tako se danes dogaja, da je nekdo, ki skoči krajše, boljši od nekoga, ki skoči dlje. K temu potem dodamo še tradicionalne sodniške ocene in pa seveda višino zaletišča ter dobimo mešanico, kjer rezultat tekmovalca dobesedno prinese računalniški izračun. Zaradi te matematične kompleksnosti tekmovanja so skoki danes primerni le za narode z odličnim izobraževalnim sistemom in z dolgo zimo. In zaradi tega gre za šport, ki ga je v resnici sposobnih dojeti le nekaj narodov na svetu – vsi ostali so eksoti. Ampak s spremenljivkami, ki smo jih opisali, se še ne konča. Potem pa so tu še pravila pri opremi … Prepustnost materiala obleke, velikost te obleke, razmerje med tekmovalčevo težo in višino smuči in še na desetine pravil, ki so naredile smučarske skoke za najbolj reguliran šport na svetu. Po goljufanju Norvežanov iz lanske sezone pa še za najbolj reguliran šport v znanem vesolju. In potem se v ta, s pravili obtežen in nekoč izjemno lep šport, pripelje smučka brez skakalca. Ni čudno, da je takšen incident funkcionarje spravil na rob razuma in posledično povzročil še spor v mednarodnih odnosih. Najprej k logiki stvari samih; če reguliraš vsak trenutek športnega dogodka, je nujno, da se bo na neki točki zgodilo nekaj proti pravilom. Kot se je zgodilo v Domnovem primeru, kjer je v nereguliranem prislanjanju smuči presodilo njeno veličanstvo gravitacija. In nato je vsem na očeh sledil očiten spopad civilizacij. Kot v germanskih domoljubnih filmih iz tridesetih let dvajsetega stoletja je švicarski kontrolor demonstriral večvrednost rase nad ostalimi narodi. Če ne bi bilo njegovo racanje in gestikuliranje do neke mere smešno, bi zbujalo skrb, kako se tudi znotraj športnega, se pravi viteškega tekmovanja, poskušajo uveljaviti kategorije, za katere smo verjeli, da so danes v mednarodnih odnosih že zdavnaj presežene. In zgodovina, ta večna učiteljica življenja nas spomni, kako dogodek iz Oberstdorfa ni ne banalen, niti enkraten. V dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja, ko se je rojevala legenda o Planici, je organizator in danes skoraj pozabljeni smučarski delavec Joso Gorec, bil težke bitke z germansko, pa delno tudi nordijsko strujo v mednarodni smučarski zvezi. Ta nikakor ni ne hotela razumeti, ne dovoliti, da bi se izven njihovega interesnega polja rodil ne le nov center tega prelepega športa, temveč tudi nov, po njihovih argumentih tudi smrtno nevaren šport, ki ga danes poznamo kot smučarske polete. Na simbolni ravni se bo tako argument, ki ga bo v sporu zastopala slovenska stran, se pravi, da je treba v sporni situaciji najprej upoštevati interes športnika, udaril z argumentom izpred stoletja, da je v sporu najmočnejši argument vpliva in moči.

Življenje in smisel, neločljiva dvojica. Kdor resnično živi ima smisel življenja in kdor ga išče, ni resnično živ. Izpolnjevati svoj namen je pridobivati smisel. Vsak kdor je napolnjen s smislom s svojim žarom življenja ogreva premražene, suši v njih vlažen stenj, ter ga prižiga.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Tomislav Vrečar, “urbani” pesnik, ki kot glasbeno-literarni performer sliši tudi na ime Soma Arsen, vrsto let ustvarja v Novi Gorici, kjer v obmejnem okolju črpa svojo inspiracijo in jo uspešno pretvarja bodisi v verze bodisi v multimedijske performanse. Njegova sedma pesniška zbirka z naslovom Dečki se od prejšnjih (Punk še ni hin, Vaš sin vsako jutro preganja mačke po soseski, Ko se mi vse ponuja, se meni skuja, Naj me koklja brcne, Kurc pesmi, Ime mi je Veronika) loči po precej bolj strukturalističnem pristopu in besednem minimalizmu. Ta razkriva praznino neubesedljivega manka s preprostimi besednimi zvezami, ki se začenjajo z besedo “dečki” in se z njo dostikrat tudi končajo. Če se zdi, da v njegovih zgodnjih pesmih lahko zaslutimo nadrealistično dekonstruktivistični stil z vplivi pesnikov, kot sta Tomaž Šalamun in Srečko Kosovel, so njegove zadnje pesmi našle povsem samosvojo frekvenco, na kateri zelo pomenljivo in iskreno “resonirajo”. Že naslovnica, na kateri se nahaja samostoječa ura v obliki penisa, izpod katere se plazita prestrašena dečka, nam da slutiti, da bo falični označevalec osrednji moment v knjigi in da se bo okrog tega razpela simbolna mreža označencev, ki bodo opozarjali na njegov strukturni manko. In res – najsi gre za namig na politično, socialno, kulturološko, filozofsko ali psihoanalitično situacijo, vedno se v njej znajdejo “dečki”. Okrog njih se v nekaj besednih skicah izostri ideološko neobremenjen pogled na svet, ki ga pesnik sproti ustvarja. Pesmi, ki nimajo naslovov, sestavljajo verzi, ki ne pojasnjujejo, temveč postopoma dopolnjujejo občutenje, ki prehaja v oris univerzalne stvarnosti: “Dečki / Naj čas postane vaš prijatelj. / Dečki. / Olistajte človeštvo. / Dečki razigrani. / Dečki v krošnjah. / Kdor opazuje – vzpostavi red. / Dečki.” V eni izmed najkrajših pesmi Vrečar opiše proces rojevanja dečkov iz blata, ki ga zvečer mati zamesi kot testo, zjutraj pa se njegova forma spet vrne v prvotno razdrobljeno stanje: “Deček iz blata. / Zjutraj razpade. / Zvečer ga mati spet zamesi.” Na drugem mestu jih enači s feta sirom, ki sestavlja pravo kombinacijo s čustvenimi prelivi v politični solati: “Feta dečki. / Dečki v solati. / Dečki s prelivom. / Dečki derivati. / Dečki arrabiati.” V poplavi najrazličnejših opredelitev pokaže na njihovo enakost pred različnimi političnimi sistemi: “Dečki fašisti. / Dečki komunisti. / Dečki kapitalisti. / Dečki fatalisti. / Dečki nihilisti. / Isti, isti … / Isti dečki. / Enaki med enakimi.” Pri tem ne pozabi omeniti ne Jezusa ne partizanov, oboje zapakira v igro, ki se na prvi hip zdi nedolžna, a se ne moremo znebiti občutka, da v ozadju poteka kompleksna ideološka manipulacija: “Dečki! / Jezus je bil star pet let, / ko je iz gline naredil dvanajst vrabcev. / Tlesknil je z dlanmi in vrabci so poleteli. / Dečki so poleteli.” Na drugem mestu pa lahko preberemo tale zapis: “Ne ljubezen. / Dečki. / Ne sovraštvo. / Dečki. / Tovarištvo v hostah. / Dečki. / Naj odmeva pesem iz gozdov. / Na juriš! / Dečki.” Dečke pesnik nenehno prestavlja – v gozd, da se skrivajo za lubjem, v vesolje, kjer jih “zvezde mečkajo”, v morje, kjer skupaj z ribami lovijo zrak, zaprti v plastične vrečke, v zrak, kjer letijo skupaj z visokoletečimi besedami in pticami, med pustne laufarje in začimbe ter med polomljene igrače in razgaljene živali. V eni izmed pesmi se obregne ob zbirko pesniškega kolega Toneta Škrjanca: “Dečki. / Nekaj o nas kot živalih. / Golimo se. / In svet se olista. / Tone je deček. / Potem neki daljni topoli. / Tako mora. / Dečki.” Ne pozabi ustvariti asociativne verige v zvezi z dogajanjem v Gazi, čeprav geografsko Gazo zamenja gaza za rane: “Dečki. / Z gazo v srcu. / Mir se žoga s pravico. / Dečki. / Nihče ne zmaga. / Dečki. / Nasvidenje v naslednji vojni. / Dečki.” Čeprav se zdi, da Tomislav Vrečar na eni strani ostri svojo retoriko v smeri mazohističnega kanibalističnega použitja, na drugi pa mu udarja ven potlačen bes zaradi oblastnih mater in odsotnih očetov, ga zavest o vsestranskem manevriranju z jezikom na nek čuden način osvobaja. Jezik namreč ni samo organ za sporazumevanje, je najbolj oživčen in živ organ, namenjen tako pesniškemu kot seksualnemu zadovoljevanju: “Dečki, jezik je zajebana stvar. / Živ je. / Neprestano se spreminja. / Raste. / In se ovija. / Dečki, kuj za njim! / Naj vam v ustih pristane.” Bralec se ne more znebiti občutka, da se pod besedami, ki na prvo žogo zvenijo kar se da nedolžno, skriva celo brezno jeze in hkrati užitka, lagodja in nelagodja, ki se razrašča ob vsaki prebrani pesmi, ne da bi v resnici vedeli, kam pes tišči taco … Čeprav je stil pisanja preprost, da bolj ne bi mogel biti, in več pove z zakrivanjem kot z razkrivanjem pomena besed, Vrečar v svojo poezijo vtihotaplja numinozno in sublimno komponento, ko stvar deluje najbolj banalno. Čeprav bi včasih za pravi občutek dramaturške zaokroženosti potrebovali še kak verz ali dva, so njegove pesmi zaokrožene, samostoječe celote, ki razpirajo cel segment asociacij, o katerih lahko premlevamo več dni, ne da bi jim prišli do dna. A čar poezije je prav v tem, da njenih označevalcev ni mogoče dobesedno prevesti z označenci in da je določena praznina ključna za obstoj njihove diskrepance, ki ne nazadnje omogoča nastanek vzporednih svetov interpretacije. Tega se Tomislav Vrečar kot pesnik in prevajalec zaveda, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo iz urbanega nadrealizma zavil v subjektivni strukturalizem, ki mu omogoča, da končno postavi v ospredje sebe kot dečka, neobremenjenega s poklicno in družinsko perspektivo.

Gledati na življenje svetega Frančiška z distance stoletij je lahko zelo romantično, romanca pa nima kaj dosti z ljubeznijo. Beseda spominja na kakšen roman, ki pa je vse kaj drugega kot življenje radikalnega ubožca. Kdor želi slediti Frančišku, se mora ljubezni predati brezpogojno. Brez ampakov, brez čejev in brez časovnih omejitev, za vedno. Šele potem bo to tudi za večnost.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Kdor zdaj zboli za covidom, je okužen z različico Frankenstein Bolnišnice zapirajo vrata obiskovalcem, šole združujejo prazne razrede, zdravstveni domovi in bolnišnice večajo svoje ekipe. Vse to kaže, da je sezona prehladnih obolenj in gripe tu. Z nami je seveda še vedno tudi covid, ki je postal naš »zvesti spremljevalec«. Po različicah alfa, beta, gama, delta in omikron, je zdaj med nami Frankenstein. Zakaj Frankenstein? Kateri so najpogostejši znaki in simptomi okužbe z njim? Ali ga hitri testi zaznajo? V Ultrazvoku odgovarja virologinja mag. Katarina Prosenc Trilar iz NLZOH. In zakaj se pogovor o novem koronavirusu in covidu nadaljuje s pogovorom o gripi?

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Danes pa nekaj o aktualnem trenutku v slovenskem žogobrcu. V času, ko to poslušate, se končuje slovenska nogometna avantura s poskusom preboja na Mundial prihodnje leto. Kot ima slovenski žurnalizem v navadi, ob uspehih govorimo o junakih in pravljici, ob neuspehih pa udrihamo z vsem kar gre po ubogih športnikih. Naša oddaja bo vsaj malo odvzela breme z ramen nogometašev, selektorja in Nogometne zveze Slovenije … Zakaj? Ker na nogomet gledamo širše kot običajna javnost.Osredinimo se samo na zadnji poraz, ki so ga mnogi opisali kot sramotnega, v Stožicah proti reprezentanci Kosova. Kdo je kriv, je bilo odgovorjeno že stokrat. Zvezna vrsta, ki je bila luknjičasta in počasna. Selektor, ki ne spravi skupaj ofenzivne taktike, ali napadalci, ki dajo gol vsako četrto tekmo? Po našem svetem prepričanju nihče od naštetih. Največjo krivdo nosi Janez Janša, za njim pa Danilo Türk. Zgodba je zapletena, hkrati pa enostavna. Na predlog Janševe vlade je Slovenija prve dni marca leta 2008 priznala Kosovo kot neodvisno in suvereno državo. Strinjal se je tudi tedanji predsednik Danilo Türk in poslanci so z nekaj izjemami priznanje potrdili. Torej; če takrat Slovenija Kosova ne bi priznala, ne bi mogla prejšnjo soboto proti njemu izgubiti, ker tekme sploh ne bi igrala. Igrati proti državi, ki ne obstaja, je pač nemogoče. Sobotni nogometni poraz je dal prav Sašu Pečetu in Zmagu Jelinčiču, ki sta že leta 2008 opozarjala, da bo priznanje imelo daljnosežne in negativne posledice za našo državo. Njune besede so ob sobotnem porazu z 2 : 0 postale meso, kar le še enkrat več pomeni, da je politični šovinizem tek na dolge proge. Da bi se izognili podobnim blamažam in v pomoč našemu nogometu tako predlagamo, da za božjo voljo nikarte več priznavati novih neodvisnih držav … Da ne bi recimo komu prišlo na misel priznanje Katalonije … Ob trenutnem stanju v naši reprezentanci pa ne moremo biti samozavestni niti pred tekmo z ekipo Palestine, ki jo gostimo v rehabilitacijskem centru Soča. Če dobro premislimo; slovenskemu reprezentančnemu nogometu bi najbolj pomagali, ako prekinemo diplomatske stike z večino svetovnih držav in potem bi, z neigranjem tekem, dosegli kar precejšnje uspehe. Pač po logiki, da če tekme ne igraš, si še vedno uspešnejši od tega, da jo izgubiš! Ob tekmi pa je bilo še nekaj spornih situacij, ki so burile javnost mogoče celo bolj kot poraz sam. Tribune so namreč zasedli kosovski navijači v številu, ki je najbrž preseglo slovenske navijače in žvižgali so Zdravljici. Kar je vsega obsojanja vredno, ampak nekaj je treba vedeti … Pogumni in neustrašni Iliri iz goratega zaledja Jadranskega morja gojijo do nogometa posebno strast. Pa ne le to. Nogomet je postal njihov izvozni izdelek, ki je mogoče celo bolj pogost, kot nastrgano meso v štručki ali pa popularna poletna osvežitev. Hočemo povedati, da nogometaši pod dvoglavim orlom logično zapolnjujejo nogometno reprezentanco republike Albanije, nato republike Kosovo in v veliki meri še reprezentanco Švice. Proti takšni valilnici nogometnih talentov je majhna Slovenija brez moči in ker smo v kvalifikacijah igrali tako s Kosovom kot s Švico, lahko v maniri duhovičenja športnih komentatorjev pristavimo, da je dvoglavi orel pošteno oskubil slovensko kokoš. Pa gremo k izgubljenemu dvoboju na tribunah. Mlačnost in pomanjkanje energije slovenskih navijačev na tribunah je čudovito sovpadalo z mlačnostjo in pomanjkanjem energije slovenskih nogometašev. In poznejše jokanje po družbenih omrežjih, kako so bili gostujoči navijači bolj glasni, bolj zavzeti, z večjimi zastavami in z več strasti, je klavrni navijaški predstavi le nastavilo ogledalo. Na tem mestu pa ne moremo mimo katastrofalne politike Nogometne zveze Slovenije. Groteskna in zdaj sploh ne več prikrita absolutna in popolna centralizacija Slovenije je dosegla in zadušila tudi nogomet. Vztrajanje, da mora reprezentanca igrati tekme v na pol dograjenih Stožicah, ker je pač v onih betonskih temeljih zakopano bistvo slovenstva, je neumno, če že ni skrajno škodljivo. Nacionalne nogometne zveze, tudi tiste velikih in pomembnih reprezentanc, dosledno skrbijo, da nacionalna moštva domače tekme igrajo na različnih prizoriščih po državi. To ni ne neka novost, ne posebna praksa. Gre za osnovno nogometno dostojnost, bi zapisali. Razen slovenske nogometne zveze, ki je tako zaverovana v Ljubljano, kot da si nogometni uradniki ne bi smeli izplačati dnevnice, če bi se podali kam drugam. Recimo v Celje, kjer trenutno gori še zadnji dostojni utrinek slovenskega nogometa. Da o Mariboru, ki je kljub sramotni prodaji domačega kluba še vedno z naskokom največje slovensko nogometno mesto. Vztrajanje z Ljubljano in s Stožicami, kjer poskušajo umetno vzpostaviti čarobnost nekdanjega Bežigrada, je za slovenski nogomet škodljivo prav toliko, kot porazne igre naše nogometne reprezentance.  

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Piše Andrej Lutman, bere Igor Velše. Po pesniški zbirki z naslovom Pesmi je ime svetloba in proznem prvencu Krojenje tišine se ustvarjalka Danica Ozvaldič ob svoji sedemdesetletnici predstavlja z romanom Brez obraza, od katerega bralstvo komajda lahko odvrne pozornost. Poglavja uvajajo navedki, modrosti, reki, pregovori, ki so tudi naslovi posameznih poglavij. Za vsebinsko plat zgodbe je najpovednejši naslednji: Kdor ne tvega, nima možnosti za zmago. Roman je avtorica spremne besede Melita Forstnerič Hajnšek označila za žanrski, tudi avtobiografski, pa kriminalni in celo družinski. V pesmi, ki uvaja pripoved, pisateljica namigne, da je implicitnost pisanja določena z mladostjo, ki jo predstavlja osrednji lik – umrli Marko Magdič. A osnovni lik ni samo umrli, pač pa naj bi bil tudi umorjen. In ne le to. Za skupino, v katero je mlade ljudi novačil izmuzljivi lik z enim od imen Gustav Mahler, se je dogajalo nekaj, kar je ena od najspornejših sestavin svetovnega spleta. To je ustvarjanje posnetkov, ki prikazujejo ne le robove človekove izrojenosti, pač pa takšne dejavnosti s svojo tržno naravnanostjo omamljajo vse, ki jim tehnične zmožnosti omogočajo ogledovanje posnetkov. Seveda se zatika pri novačenju ljudi, ki bi 'statirali', predvsem tistih za enkratno uporabo in zlorabo. A tudi take se najde, vsaj tako ugotavlja specializirana kriminalistična skupina, ko povezuje sproti pridobljena dejstva, podatke, namige in predvsem zgodbe, s katerimi izpolni poklicne in pravne pogoje, da sme razširiti svojo osnovno dejavnost v zasebnost. V tej skupini je izpostavljen še ženski lik – mlada kriminalistka, ki s svojo predanostjo in naivnostjo omogoči rešitev primera. Lila Kory je pravzaprav drugi lik, ki sestavlja dokaj zapletene naracije, s katerimi pisateljica nadvse spretno omreži. Mlada kriminalistka je ves čas pri stvari, tako zelo, da jo edini negativec spravi tudi v zasebnejši odnos, od katerega naj bi imel koristi in zaslombo pri svojem zavržnem početju. Prvi lik, umorjenec, ki pa se mu pridružujejo še naslednja trupla, in drugi lik, kriminalistka, sestavljata par, ki določa sublimno strukturo romana. Ta je določena z načini umiranja vseh odsotnih, ki sledijo prvemu truplu. Serijalnost zločina je tudi serijalnost pisave. Pravzaprav so vsi zapleti, razpleti in namigi že preigrani, če ne v knjižnih oblikah, pa v filmskih upodobitvah, a pomembno pri tem je, da pisateljica z pravšnjo mero že znanega tako spretno koketira, da že znano vnaša na dovolj zapleten način, ki omogoča vsestranski pogled v stanje sodobne družbe. Že izpostavljenim oznakam je treba dodati še oznako socialno kritična zvrst književnosti. Serijalnost tako tovrstnega žanra kot tudi načinov izpovedovanja je v obratnem sorazmerju z zločinskostjo, predvsem pa s pogumom, da umetniško ukvarjanje s takšno tematiko ne bi bilo spregledano ali morda omalovaževano. V tem pogledu je roman Brez obraza tehten poduk vsem, ki menijo, da naj bi tehničnost sodobnih pridobitev pripomogla k zakrivanju razčlovečenosti. Za nameček pa še izrek iz knjige, ki morda obeta pisateljičine naslednje podvige: »Uspeh ni nikoli dokončen.«

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Lima, Peru 27. januarja 1982. Kdor je obiskal kakšno od revnih naselij Lime, je prijatelje, ki so nameravali tja, želel posvariti pred roparji in žeparji. »Ne imej ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

The High Performance Incentive Program (HPIP) allows qualifying businesses to earn state income tax credits based on their expenditures on employee training and education and on qualifying capital investments. We couldn't report how much HPIP credit businesses earned and used in recent years because of reliability issues with KDOR's HPIP data. We identified inconsistencies in the data that KDOR officials told us they were trying to resolve.The Kansas Affordable Housing Tax Credit (KAHTC) is a state income tax credit that matches the federal low-income housing tax credit. Both credits help subsidize the creation of affordable rental housing. The Kansas Housing Resources Corporation (KHRC) administers both credits. Since 2023, when the KAHTC was first allowed, KHRC has awarded rental housing development projects about $73 million in KAHTC credits. It may award an additional $34 million in tax credits by the time the KAHTC ends in 2028. At the time of our audit, no taxpayers had used the KAHTC to reduce their income tax liabilities. However, they will likely begin doing so soon. Over the next approximately 15 years, taxpayers' use of KAHTC credit awards may result in the state forgoing about $1 billion in income tax revenues.

From 2021 – 2023, Manhattan, Overland Park, and Wichita appeared to use most of their transient guest tax revenue appropriately, but a small portion was inappropriate or unclear. Kansas statute allows cities and counties to charge guests at hotels or other short-term lodgings a tax (called a transient guest tax), which local governments can then use to fund tourism-related expenditures. Most cities with a transient guest tax charge more than the 2% rate in statute because they use the home rule provision in the Kansas Constitution to exempt themselves. The 3 cities we reviewed spent transient guest revenues differently from 2021 to 2023 but most of their spending appeared to be appropriate. All 3 cities used transient guest tax revenues to pay the local convention and visitors bureaus to promote tourism. All 3 cities appeared to use transient guest tax revenues to finance tourism and convention related bonds. Wichita appeared to use transient guest tax revenues to maintain and operate existing tourism facilities. Manhattan and Wichita used transient guest tax revenues on direct grants or sponsorships for tourism. In 2023, Manhattan transferred $100,000 of its transient guest tax revenue to the general fund, but we could not determine if it was used appropriately because of a lack of documentation. Wichita spent $16,000 of guest tax revenue from 2021 – 2023 to cover city administrative and audit fees, which is inappropriate because the expenses are not related to tourism and conventions. Finally, we also found a difference between certain definitions in Wichita's transient guest tax ordinances and state law. As a result, since 1992, KDOR may have collected and Wichita may have received transient guest tax revenues from guests at some hotels and other lodging entities that aren't authorized in Wichita's charter ordinance. 

"Kdo sem - poleg svoje življenjske zgodbe in svojih vlog?" To strašljivo, hkrati pa tudi osvobajajoče vprašanje si v knjigi Kriza srednjih let – od stiske do smisla, zastavlja dr. James Hollis, ena od svetovnih avtoritet jungovske psihoanalize. Ko odkrijemo, da smo živeli svoj lažni jaz in se šli le začasno odraslost, v kateri so nas gnala nerealna pričakovanja, se nam ponudi možnost druge odraslosti, v kateri resnično postanemo osebnost. Kriza in preobrazba v srednjih letih sta priložnost za preopredelitev in preusmeritev osebnosti, obred prehoda iz podaljšane adolescence prve odraslosti proti neogibnemu snidenju s starostjo in smrtjo. Kdor zna to potovanje opraviti z zavedanjem, si bo osmislil življenje. Kdor pa ne, ostaja jetnik svojega otroštva, najsi se zdi na zunaj še tako uspešen. Zakaj gre v obdobju krize srednjih let toliko ljudi skozi takšne pretrese? Zakaj ravno tedaj in zakaj se nam zdi, da gre za krizo? Kaj pomeni tovrstna izkušnja? V tokratni Intelekti se je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič s tem ukvarajala z gostoma strokovnjakoma - magistrico Urško Ajdišek, jungovsko psihoanalitičarko in supervizorko, tudi jungovsko coachinjo v zasebni terapevtski praksi ter Petrom Topićem, univerzitetnim diplomiranim socialnim delavcem in psihoterapevtom v zasebni praksi.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihov T2 Ščithttps://www.t-2.net/t-2-scitFejmrč na https://www.fejmici.si/Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.comPoljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠Mesečna finančna podpora možna na:3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠Motitelji:- Gašper Bergant⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠- Žan Papič⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠Produkcija: Warehouse Collective⁠https://www.warehousecollective.si⁠Grafična podoba: Artex⁠https://www.facebook.com/artextisk

Vzemi klobuk, steklenico vode in visoke škornje, gremo v Južno Ameriko na srečanje z nenavadno živaljo, mravljinčarjem. Mravljinčar je žužkojed nenavadnega videza, ima košat rep, s katerim se med počitkom pokrije in prste z dolgimi kremplji. Dva dobro usmerjena zamaha z najdaljšim krempljem, nekaj solz, da se zemlja zmehča, in hop, že prodre v bivališče kolonije mravelj, s katerimi si napolni svoj želodec. S svojim petdeset centimetrov dolgim jezikom jih z vso hitrostjo posrka vase. Ker nima zob, jih stisne ob nebo in lica, zgnete v želodcu in zdrobi ob pomoči drobnih zrnc zemlje, ki jih je prav tako pogoltnil. Je požrešen, pa vendar daljnoviden in si mravlje pusti tudi za prihodnjič. Oh, smrdi po zažganem. Gozd gori in v amazonski džungli vlada panika. Bo naš mravljinčar rešil svojo kožo?Le Fourmilier : Sauve qui peut ! Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Novo leto je tukaj in z njim tudi nova sezona Radia Ga Ga − Nova generacija. Kako in za koliko prodati Slovenijo se bodo spraševali člani vlade Robert, Urška, Marjan in Matjaž, ki so dobili nalogo, da pripravijo ponudbo za novega predsednika Združenih držav Donalda Trumpa, za nakup pa se zanimajo tudi drugi svetovni voditelji, od Orbana do Putina. Uroš Slak bo preverjal, kdo plača koliko omrežnine in ali je cena elektrike res povezana s političnim pedigrejem. Kako na novi davek na pse gledajo v živalski skupnosti, ali ima Slavoj Žižek res svoj Only Fans profil, kaj ob pravoslavnem novem letu pripravljata Serpentinšek in Martelanc, premierna predstavitev novega sodelavca Boruta Pahorja, kaj Slovenija počne v vesolju in verjetno še kaj v novi epizodi oddaje Radio Ga Ga − Nova generacija v petek dopoldan na Prvem.

V predzadnji oddaji letošnjega leta se bosta v studiu Radia Ga Ga – Nova generacija srečala nekdanji in večni župan dveh največjih slovenskih mest in enkrat za vselej odgovorila na vprašanje, kdo je boljši, ali Zoki ali Franc. Seveda se jima bodo pridružili številni prijatelji, ki bodo ob spremljavi posebnega gosta harmonikarja Marka Hatlaka tudi zapeli. Angelca Likovič o rodnosti, Jan Plestenjak o snegu in Urška Klakočar Zupančič o mladih fantih, o svojih željah in tegobah pa bosta zapela tudi oba župana. Uroš Slak se bo tokrat ukvarjal z interpelacijami, Vesna Milek bo gostila Sebastijana Cavazzo, dobili bomo recept za torto "Petarda", na terenu bomo obiskali 15-minutno rezidenco, ki jo za predsednico države gradi Ivo Boscarol, in verjetno še kaj v petek dopoldan na Prvem.

V tednu dobrodelnosti vas bosta iz studia Radia Ga Ga – Nova generacija pozdravila Angelca Likovič in Rudl pod budnim očesom strokovnjaka za komuniciranje Aljoše Bagole. Svet živali se tokrat ukvarja z resnimi težavami na trgu pirotehnike, na pomoč so poklicali slavno odvetniško pisarno Čefurin. Uroš Slak bo skupaj z Robertom Golobom in Tino Gaber v Parizu v zasedi čakal na srečanje z Donaldom Trumpom, v živo s celjskih ulic pa bomo spremljali tudi jubilejno podelitev nagrad stranke SDS svojim članom in privržencem. Kaj si Angelca misli o Only Fans, kaj si Žižek misli o slovenski vesoljski agenciji in ali Kangler sploh misli, vse to in še vedeževalec Blaž v petek dopoldan na Prvem.

Novo epizodo oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija bodo prevzeli novopečeni predsednik Karel Erjavec, Valentina Smej Novak, Bojan Požar in še nekateri drugi, ki pa nikakor ne bodo mogli ugotoviti, zakaj so danes skupaj v studiu. Bo morda uspelo vam? Župan Jankovič bo oddajo začel s slavnostnim prižigom lučk, nastopila bo tudi Svetlana Makarovič, otroke pa bo nagovoril Jelenček Rudi. Na terenu bomo spremljali izvajanje delavnic Postani žrtev v izvedbi tria Hojs, Grims in Breznik, vse pod budnim očesom Janeza Janše. Han bo s svojim čistilnim servisom Mescu pomagal očistiti levo krilo stranke, Marcel se bo s Sagadinom in Urško Klakočar Zupančič pogovarjal o košarki, Vesna Milek pa bo z alfa samci spregovorila o oploditvi z naravno pomočjo. Vse to in mogoče nekaj čisto drugega danes dopoldne na Prvem.

V novi epizodi oddaje Radio Ga Ga – nova generacija bomo seveda v živo spremljali dražbo, ki jo bo za poplačilo stroškov do krivosodja skupaj s prijatelji iz stranke vodil sam Janez Janša. Klice bo sprejemal Aleš Hojs, spletno stran bo postavil g. Mandžukić, za tekoče zadeve bo poskrbel Franc Breznik, za uspešno prodajo pa vedeževalec Blaž. Uroš Slak se bo o novih vladnih strategijah obračunavanja omrežnine pogovarjal s premierjem Golobom in Aljošo Bagolo, Anže Logar pa bo po odstopu Franca Kanglerja z mesta prometnega reporterja prevzel še eno stvar, ki je bila do zdaj v rokah SDS. Marcel se bo pogovarjal o novem 15 minutnem mestu Čukitown, ki ga na robu Ljubljane gradi Jože Potrebuješ, svoje misli o mestu in vasi pa bosta z nami delila Slavoj Žižek in Gašper Bergant, vse to in verjetno tudi kaj čisto drugega, v petek malo po deseti na Prvem programu Radia Slovenija.

Jaka rima rime … Pripoveduje: Gregor Geč. Napisala: Matea Reba. Posneto v studiih Radia Slovenija 1997.

Sova Marta in labod Jaka na morju! Pripoveduje: Zvezdana Mlakar. Napisal: Andrej Uroš Malečihar Biček. Pravljica z natečaja za izvirno slovensko pravljico 2010. Posneto v studiih Radia Slovenija 2012.