Podcasts about kdor

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Lima, Peru 27. januarja 1982. Kdor je obiskal kakšno od revnih naselij Lime, je prijatelje, ki so nameravali tja, želel posvariti pred roparji in žeparji. »Ne imej ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Lima, Peru 27. januarja 1982. Kdor je obiskal kakšno od revnih naselij Lime, je prijatelje, ki so nameravali tja, želel posvariti pred roparji in žeparji. »Ne imej ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Kdor je v teh dneh obiskal Trst, je na Velikem trgu zagotovo opazil veliko nenavadno plovilo. Gre za kopijo batiskafa Trieste/Trst, ki je leta 1960 v Marijanskem jarku dosegel skoraj 11 tisoč metrov globine. Plovilo, ki se je zapisalo v zgodovino, je bilo zgrajeno v Trstu, od tod tudi njegovo ime. Več o zgodbi, ki jo je v sodelovanju s tržaško občino obudilo potapljaško športno društvo Mare Nordest v prispevku Špele Lenardič:

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

»Kdor bo imel kontrolo nad računalniki, bo gospodar sveta,« je leta 1970 v intervjuju za Mladino napovedoval Tomaž Pisanski, danes Zoisov nagrajenec za življenjsko delo. V vmesnih 55 letih se je zgodila bogata matematična kariera.Kot je izpostavljeno tudi v utemeljitvi nagrade, je prof. dr. Tomaž Pisanski z Univerze na Primorskem s postavitvijo in razvojem svetovno znane slovenske šole diskretne matematike pomembno vplival na razvoj tega področja. Med drugim je na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko ustanovil in vodil Oddelek za teoretično računalništvo, sodeloval je pri ustanovitvi Univerze na Primorskem, ustanovil in sourejal je tri znanstvene revije, tudi vodilno slovensko revijo Ars Mathematica Contemporanea, ter ustanovil Slovensko društvo za diskretno in uporabno matematiko. Organiziral je več mednarodnih znanstvenih srečanj in tudi predsedoval organizacijskemu odboru 8. Evropskega kongresa matematike v Portorožu. V zgodovini matematike je raziskoval Jurija Vego in Iva Laha.O tem, kako danes gleda na razmah umetne inteligence, kaj vse se da početi z diskretno matematiko in zakaj je o zgodovini vedno bolje vedeti več kot manj, v tokratnih Podobah znanja.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

»Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem.« (Lk 16,10)Duhovni nagovor je pripravil novomeški škof msgr. Andrej Saje.

»Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem.« (Lk 16,10)Duhovni nagovor je pripravil novomeški škof msgr. Andrej Saje.

Kdor je samo za hip videl kak načrt Jožeta Plečnika ali pa na primer njegovo delo Architectura perennis, da o realiziranih projektih ne govorimo, ve, da je bil mojster perfekcionist v vsaki podrobnosti. To velja tudi za njegovo grafično oblikovanje, verjetno manj znano področje njegovega ustvarjanja. A le do torka zvečer, ko so v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani odprli razstavo z zgovornim naslovom Forma perennis: Jože Plečnik kot grafični oblikovalec. V tokratni oddaji tudi malce več o dobitnici Arsove lastovke Nini Dragičević. Pesnica, esejistka in skladateljica je včeraj v Cankarjevem domu nagrado prejela za kratko zgodbo Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije.

The High Performance Incentive Program (HPIP) allows qualifying businesses to earn state income tax credits based on their expenditures on employee training and education and on qualifying capital investments. We couldn't report how much HPIP credit businesses earned and used in recent years because of reliability issues with KDOR's HPIP data. We identified inconsistencies in the data that KDOR officials told us they were trying to resolve.The Kansas Affordable Housing Tax Credit (KAHTC) is a state income tax credit that matches the federal low-income housing tax credit. Both credits help subsidize the creation of affordable rental housing. The Kansas Housing Resources Corporation (KHRC) administers both credits. Since 2023, when the KAHTC was first allowed, KHRC has awarded rental housing development projects about $73 million in KAHTC credits. It may award an additional $34 million in tax credits by the time the KAHTC ends in 2028. At the time of our audit, no taxpayers had used the KAHTC to reduce their income tax liabilities. However, they will likely begin doing so soon. Over the next approximately 15 years, taxpayers' use of KAHTC credit awards may result in the state forgoing about $1 billion in income tax revenues.

Češnja na dedkovem vrtu ni običajno drevo, ki vsako leto obrodi rdeče sadove, ampak je nekaj čisto posebnega. Kdor spleza nanjo, namreč vidi in sliši, kaj se dogaja na čisto drugem koncu mesta. Za prijateljstvo med deklico, ki se je preselila, in dečkom, ki je zaradi tega žalosten, je to zelo pomembno. Režiserka: Irena Glonar Dramaturg: Ervin Fritz Tonski mojster: Jure Culiberg Avtor izvirne glasbe: Bojan Adamič Deček – Evelin Pristavec Deklica – Vesna Pernarčič Babica – Mila Kačič Češnja – Majda Potokar Listi – Aleš Valič, Stannia Boninsegna in Roman Končar Bela cesta – Milena Grm Raznašalec časopisov – Brane Grubar Dedek – Dare Ulaga Miške – Jožica Avbelj, Polona Vetrih in Veronika Drolc Vrabčki – Aleš Valič, Uroš Maček in Slavko Cerjak Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija maja 1986.

Kdor je alergičen na arašide, je lahko tudi na sojo, pelod in oreščke.Alergije na arašide so pogoste – med alergijami na hrano so na tretjem mestu; takoj za mlekom in jajci – lahko so tudi zelo hude. Povzročijo namreč anafilaksijo. To je najtežja in najbolj nevarna alergijska reakcija, ki se lahko konča tudi s smrtjo. Alergija na arašide se razlikuje od alergij na lešnike, mandlje, orehe, indijske in brazilske oreščke, pistacije, makadamije. Arašidi namreč sploh niso oreščki! Zakaj je to pomembno? Za podrobnejšo razlago o tem smo prosili specialistko za alergije in bolezni pljuč asist. dr. Niko Lalek s Klinike na Golniku. Foto: Ivar Leidus, cc

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Jana Unuk je vrhunska slovenska prevajalka, ki je obogatila prevodno prozo in poezijo z vrsto odličnih prevodov vznemirljivih literarnih del. V najnovejšem letniku Nove lirike (pri založbi Mladinska knjiga; predzadnji je izšel leta 2022!) je objavila reprezentativen izbor poezije poljske pesnice Anne Świrszcyńske (1909-1984) z naslovom Džingiskan v kopalnici. Pesnico je knjižno predtem že predstavila leta 2018, ko je v zbirki Mozaiki pri LUD Literatura objavila njeno pesniško zbirko Baba sem. Že udaren in samozavesten naslov priča o tem, da se pesnica zaveda ženske usode in tematike ter da o njej piše sproščeno in naklonjeno do žensk. Kdor bi hotel spoznati pesničino poezijo, bi moral seči po obeh zbirkah – v izbor Džingiskan v kopalnici zbirka Baba sem namreč sploh ni vključena. To je seveda škoda: tako okrnjen izbor je prihranil nekaj strani, hkrati pa zamudil priložnost, da v optimalni obliki prestavi vznemirljivo pesnico. Je pa izbor v Novi liriki vseeno še kako dragocen: bralcu in bralki ponuja priložnost, da se seznani s pesničinim razvojem od avtorice precej hermetične lirike do poezije, ki se izvirno in brezkompromisno pogosto navezuje na življenjske izkušnje. Več o pesnici, njenem razgibanem življenju in poeziji pove Jana Unuk v pogovoru z Markom Goljo v oddaji Izšlo je, premierno objavljenem 26. septembra 2024.

From 2021 – 2023, Manhattan, Overland Park, and Wichita appeared to use most of their transient guest tax revenue appropriately, but a small portion was inappropriate or unclear. Kansas statute allows cities and counties to charge guests at hotels or other short-term lodgings a tax (called a transient guest tax), which local governments can then use to fund tourism-related expenditures. Most cities with a transient guest tax charge more than the 2% rate in statute because they use the home rule provision in the Kansas Constitution to exempt themselves. The 3 cities we reviewed spent transient guest revenues differently from 2021 to 2023 but most of their spending appeared to be appropriate. All 3 cities used transient guest tax revenues to pay the local convention and visitors bureaus to promote tourism. All 3 cities appeared to use transient guest tax revenues to finance tourism and convention related bonds. Wichita appeared to use transient guest tax revenues to maintain and operate existing tourism facilities. Manhattan and Wichita used transient guest tax revenues on direct grants or sponsorships for tourism. In 2023, Manhattan transferred $100,000 of its transient guest tax revenue to the general fund, but we could not determine if it was used appropriately because of a lack of documentation. Wichita spent $16,000 of guest tax revenue from 2021 – 2023 to cover city administrative and audit fees, which is inappropriate because the expenses are not related to tourism and conventions. Finally, we also found a difference between certain definitions in Wichita's transient guest tax ordinances and state law. As a result, since 1992, KDOR may have collected and Wichita may have received transient guest tax revenues from guests at some hotels and other lodging entities that aren't authorized in Wichita's charter ordinance. 

Stojan Batič, eden najbolj znanih slovenskih kiparjev, se je rodil leta 1925, umrl je leta 2015. Poznamo ga predvsem po številnih spomeniških plastikah, njegovi kipi pa krasijo tudi številne parke po Sloveniji. Stojan Batič se je rodil v Trbovljah in v pogovoru z Vido Curk je leta 2005 najprej spregovoril o navezanosti na domači kraj in o mladosti, ki jo je preživel tam.

"Kdo sem - poleg svoje življenjske zgodbe in svojih vlog?" To strašljivo, hkrati pa tudi osvobajajoče vprašanje si v knjigi Kriza srednjih let – od stiske do smisla, zastavlja dr. James Hollis, ena od svetovnih avtoritet jungovske psihoanalize. Ko odkrijemo, da smo živeli svoj lažni jaz in se šli le začasno odraslost, v kateri so nas gnala nerealna pričakovanja, se nam ponudi možnost druge odraslosti, v kateri resnično postanemo osebnost. Kriza in preobrazba v srednjih letih sta priložnost za preopredelitev in preusmeritev osebnosti, obred prehoda iz podaljšane adolescence prve odraslosti proti neogibnemu snidenju s starostjo in smrtjo. Kdor zna to potovanje opraviti z zavedanjem, si bo osmislil življenje. Kdor pa ne, ostaja jetnik svojega otroštva, najsi se zdi na zunaj še tako uspešen. Zakaj gre v obdobju krize srednjih let toliko ljudi skozi takšne pretrese? Zakaj ravno tedaj in zakaj se nam zdi, da gre za krizo? Kaj pomeni tovrstna izkušnja? V tokratni Intelekti se je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič s tem ukvarajala z gostoma strokovnjakoma - magistrico Urško Ajdišek, jungovsko psihoanalitičarko in supervizorko, tudi jungovsko coachinjo v zasebni terapevtski praksi ter Petrom Topićem, univerzitetnim diplomiranim socialnim delavcem in psihoterapevtom v zasebni praksi.

Velikonočna pot je čudna, nelogična pot. Logično je, da človek hodi proti grobu. Umrljiv je. Slaboten. Greši. In logično je, da grehu sledi obsodba in obsodbi kazen. In smrt. Vse to je logično in tega smo vajeni. Velika noč pa ni logična. Velika noč je obrnila človeško logiko na glavo. Vse je drugače. Človekova pot se z njo obrne. To ni več pot proti grobu, ampak pot ven, iz groba. V grehu ni več obsodbe, temveč odpuščanje, in v grobu ni smrti, ampak življenje. In vzrok za ta obrat je prazen grob. Grob je prazen! Ta novica ni kar tako. Ta praznina je šokantna in škandalozna. Ta prazni grob namreč ni le Kristusov grob. Ta prazni grob je vsak človeški grob, moj in tvoj, moj greh, moja krivda, moje zlo, moja hudobija, vsaka moja smrt je prazna. Nikogar ni tam. To je šokantno. Ker bi nekako še sprejeli, da je Kristus vstal. A da smo z njim iz svoje smrti vstali tudi mi, da smo z njegovim vstajenjem osvobojeni smrti in greha tudi mi, tega pa ne moremo dojeti. Tako vendar ne gre. Logično je, da vstane Bog. Ni pa logično, da vstane človek. Ne moremo kar živeti, kakor da bi bila naša preteklost z vsemi bremeni vred nekaj, česar ni več. Ne moremo kar biti svobodni, ne moremo je odnesti brez kazni. Ne moremo kar zapustiti svojih bremen. Saj v človeku ne more kar oživeti tisto, kar je ubil. Saj ne more kar umreti tisto, kar je v meni hudega. Ne more, ni logično. Velika noč je nelogična. Pa je resnična. In resnična je tudi moja, ne le Kristusova velika noč. Ker je bil Kristus res pokopan tja, kamor sem bil s svojim grehom pokopan jaz sam. In ker je Kristus res vstal prav iz tega, kar je bila moja smrt. »S krstom smo bili namreč skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetove veličastnosti vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.« (Rim 6,4-5) Ljubezen je pač močnejša od greha. Tako je sredi vsakega mojega greha, vsake moje smrti že vstali Kristus. Ne šele nekoč, ampak danes, zdaj, ta hip vstaja in me odrešuje. V točno tistem grobu, ki ga najteže prenesem, točno tam, v moji najgloblji temi vstaja in živi, da bi tako živel tudi jaz. Ker živimo od ljubljenosti, ki ne pozna nobene meje. To je razlog za velikonočno veselje. A prav zato je velika noč tudi težka. Težko je verjeti vanjo, ker je vse tako nelogično, ker nam ves svet in vse naše življenje govorita, da to pač ne more biti res. Zato mora vsak izmed nas danes opraviti to pot, vsak mora iti k svojemu grobu in stopiti vanj. Tam bo našel povoje in prtič, znamenje ljubezni do konca. Kdor bo verjel vanjo, ta bo doživel tudi svojo veliko noč. Svoje veselje. Svojo pomlad. Ker bo začel živeti nelogično.

Kako potrebne so besede svetega apostola Pavla ne le Korinčanom pred dvema tisočletjema, marveč zlasti tudi nam danes, ko pravi: »Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.« (1 Kor 10,12) »Ah, saj imam narejene vse zakramente.« »Ah, saj še kar dobro in krščansko živim.« »Pa saj se trudim!« »Kaj naj, tak pač sem,« pa so pogosto naši izgovori in odgovori, ki jih Bogu in samim sebi dajemo v obrambo svoje mlačnosti. Spreobrnjenje je bistvo krščanske poklicanosti. Kristus je prišel v človeški podobi med nas, da bi oznanil Božje kraljestvo in klical k spreobrnjenju, kakor nas sintetično uči katekizem. A prav spreobrnjenje je tista pogosto manj ljuba naloga, ki se je tako radi otepamo. Spreobrniti pomeni zapustiti sebe in svoje mišljenje, svoje predstave, tudi načrte in hotenja, ter jih popolnoma prenoviti in podrediti Božjim. Spreobrnemo se torej od sebe k Bogu. Spreobrnjenje ni enkraten dogodek. Prvo spreobrnjenje smo sicer doživeli pri svetem krstu, ko smo oblekli Kristusa in vstali kot novi ljudje, vendar to še zdaleč ni zadostno. Spreobrnjenje naše nravi iz počutnosti k zasledovanju Božje volje je vsakodnevna odločitev, boj in naša prva naloga, ki se začne pri malih stvareh. Sem se sposoben iz ljubezni do Boga, ker me Kristus uči ponižnosti in dobrotljivosti, enkrat ustaviti v godrnjanju? Se znam obvladovati, kadar me kdo vznemiri? Se znam čemu odpovedati? Znam iskreno iti vase, si priznati kakšen sem? Znam moliti? Dati komu kaj, kar potrebuje? Ostati zmeren v hrani in pijači? Znam priskočiti na pomoč, tudi kadar nimam preveč časa? Vse to so majhna dela spreobrnjenja, kadar in če jih izvršujemo iz ljubezni do Boga. Tako odmiramo sebi, da bi polneje in svobodneje živeli v Bogu. Ne pozabimo, da je rast v svetosti, prizadevanje za krščansko življenje, za življenje s Kristusom boj, ki ga bomo končali, kot poraženci ali kot zmagovalci šele v svoji smrti. Od nas je odvisno, ali bomo izbrali nebesa in življenje ali pogubljenje in smrt. Čeprav smo zaznamovani s krstom, smo božji otroci in nas je Kristus odrešil, pa je naše zveličanje končno odvisno od naše svobode oziroma naše svobodne privolitve v Božje vabilo. Bomo Kristusa sprejeli za svojega resničnega Gospoda in Odrešenika, ali pa bomo res le formalni kristjani, ki bomo suhoparno ter juridično izpolnjevali Božje zapovedi, ne da bi ozavestili svobodo, ki nam jo zapovedi prinašajo? »Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.« Cenjene poslušalke, spoštovani poslušalci, po zgledu in priprošnji blažene Device Marije, pod križem pogumno stoječe žene in matere, odmirajmo svetu in njegovi nečimrnosti ter tako v polnosti zaživimo novo življenje. Te resnične svobode želim nam vsem.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Po pesniškemu prvencu Dve zimi je Primož Čučnik, ki ga poznamo tudi kot kritika, esejista, urednika in kolumnista, izdal še dvanajst pesniških zbirk, zbirko kolumen Promet s knjigo, knjigo kritik in esejev z naslovom Delo in Dom – za katero je leta 2008 prejel nagrado Prešernovega sklada, roman Otročjost, napisanim iz vidika otroka, pred kratkim pa esejistično obarvan literarni “kolaž” Osel in senca, ki poleg razmišljanja o urbanem in ruralnem, preteklem in sedanjem, svetlobi in sencah spretno umešča avtorjev poetični pečat in ga preplete v dinamičen konglomerat s filozofskimi fragmenti in kratko prozo. Glavni junak, ki s prijateljem na dolenjskem podeželju obnavlja star družinski skedenj, s katerim ga vežejo spomini na otroštvo, v nekem trenutku prepusti vajeti lastnemu nezavednemu, da vanj prodrejo mitemi iz življenja staršev in starih staršev, ter tako starinskim pojmom in predmetom, ki jih najde v nastajajoči hiši, omogoči, da povejo svojo zgodbo. Hišo v hiši primerja s starogrškim panteonom, v katerem ugleda slepega očeta Ojdipa, jokavo Jokasto in antifašistično Antigono. Ti predstavljajo eksistencialne temelje za groteskno evropsko podrtijo, ki je bila v zgodovini že večkrat porušena. Obenem pa ob delu v skednju občuti in dojame številna življenjska, fenomenološka in ontološka protislovja: “Skedenj je stal in nikomur pisal. // Skedenj je protislovje. / S smrtjo ni nikomur lahko, / niti živim / niti živim. // Stranske vloge brez besedila. / Viže brez teksta. // Tomažek. // Ni pomembno, kako počasi greš, / dokler se ne ustaviš. // Konfucij.” Sebe in svojega delovnega sotrpina imenuje Pi Ču in Li Baj ter vzpostavi podobnost med Don Kihotom in Sančom Panso, le da ju vidi kot aktivna udeleženca, ki z združevanjem idealizma in realizma, pragmatičnosti in poezije, uspešno vzdržujeta ravnotežje pri vsakdanjih delovnih izzivih. S to razliko, da jima v tej mitološko-zenovski strukturi najbolj umanjka prav osel, ki velja za najbolj trpežno, neustrašno, pridno, zvesto, a hkrati neupogljivo in trmasto žival: “Kdor je sam svoj gospodar in svobodnega duha, v hišo pripelje osla, ne psa. Ko je pri hiši osel, ni nikogar blizu, tatovi pa se na daleč izognejo tej hiši. Vsak se boji prerekati z oslom, ko ga ta zabodeno pogleda, še največji pogumnež stisne rep med noge.” V neki drugi zgodbi nadaljuje razvijanje te misli: “Predstavljajte si trmastega osla, ki vas vztrajno ignorira in se niti za noht ne premakne, tudi če ga žgečkate in mu pripovedujete o korenčkovem raju, ki ga čaka zunaj – kaj vse zamuja s poležavanjem po hiši. Predstavljajte si osla brez čuta za domišljijo, ki bi ga nemudoma osrečila. Mislim, da noben osel ne pade daleč od svojega gospodarja. Če drži, da se osel ne cmeri in ne pokaže čustev, pa se zmotno verjame, da je brezčutna žival. Osli so zadržana in molčeča bitja, ki svojih tegob ne razlagajo vsemu svetu. Ampak kako naj vemo, kako se počuti osel, ko je sam?” Pri branju knjige Osel in senca bralec dobi občutek, kot da Čučnik skupaj s skednjem gradi tudi knjigo. Po kompaktnem in uravnoteženem prologu, v katerem se z obujanjem obredov, za katere se zdi, da so v večji meri že izumrli, poglobi v svoje otroštvo, nanaša plast za plastjo odtenke svoje subtilne poezije ter jo utrdi z opombami in ciklom Dom se premika. Sledi mu izviren Seznam stvari, ki so bodisi nujno potrebni bodisi jih v življenju ne bo pogrešal. Osrednji del knjige predstavlja pesniški cikel z naslovom Skedenj (obrnjen na glavo), posvečen predlani umrlemu Tomažu Skulju. V njem prodira v osnove poezije in filozofije ter jih bogati z refleksijami in dvogovorom o življenju, smrti in ponovni gradnji. Prosti pesniški verzi odstopajo prostor poeziji v prozi, dokler v sklopu Hiša v hiši s serijo kratkih zgodb – ki si sledijo po abecedi – dokončno ne opusti vseh oblik poezije. Z epilogom postavi streho na svojo umetniško gradnjo – analizira vzroke, dileme, filozofska vprašanja in paradokse, ki se mu porajajo med obnovo skednja. Med drugim se pomudi tudi pri podobnostih in razlikah med umetniškim delom in hišo: “Umetniško delo hoče ljudi iztrgati iz udobja. Hiša mora služiti udobju. Umetniško delo je revolucionarno, hiša konzervativna. Umetniško delo kaže človeštvu nove poti in misli na prihodnost. Hiša misli na sedanjost. Človek ljubi vse, kar služi njegovemu udobju. Sovraži vse, kar ga hoče iztrgati iz pridobljenega in zavarovanega položaja in kar ga obremenjuje. In tako ljubi hišo in sovraži umetnost.” Kljub preprostim in razumljivim razlagam pa je Čučnikov jezik v knjigi Osel in senca rahlo zbadljiv, ironičen in duhovit, prežet na eni strani s postmodernistično dialektiko in podeželskim pragmatizmom, na drugi pa s kitajskim taoizmom in zen budizmom. Pesmi, za katere se zdi, da iz avtorjevega nezavednega spontano kapljajo po načelu bežnih asociacij, vzpostavljajo bližnjice do vzporednih zgodb in krepijo fantazijski svet, ki se nam ob osvetljevanju različnih plasti skednja vsakič razpira na nov način. Skedenj je tako prispodoba za temačno kolektivno nezavedno, kamor redkokdaj zaide sončni žarek, majhna tradicionalna okna pa nudijo le omejen pogled v svet – pa vendar predmeti, ki se znajdejo v njem, nastopajo kot neke vrste šamanistični obredni totemi in obenem kot simbolne metafore. Tudi na glavo postavljena risba skednja na naslovnici, nas opozarja, da stvari niso takšne, kot so videti na prvi pogled. Brati jih moramo namreč kot rebus, pesniški koan ali nelogični paradoks, da se prebijemo do njihove biti. In Primožu Čučniku tovrstni poizkusi kar dobro uspevajo, saj v celotni knjigi Osel in senca ostaja na križišču med realnim, imaginarnim in simbolnim, s pomembnim sporočilom o vrednosti solidarnega dela, družinskega izročila in prijateljstva.

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega si lahko ogledamo prvo slovensko uprizoritev komične drame Vila blok Evropa nemškega dramatika Lutza Hubnerja, ki ga imajo številni za sodobnega Molierja. V igri nastopa dvanajst ljudi z različnimi poklici, ki se odločijo, da bodo skupaj gradili nepremičnino, v kateri naj bi pozneje tudi sobivali. Kdor ima več kapitala, ima tudi več besede; a začetne fraze o sodelovanju, skupnosti ter solidarnosti se hitro razblinijo.

Piše Meta Kušar, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Esej je tista sočna in krepčilna literarna zvrst, ki je potrebna tako pisatelju in dramatiku kot tudi pesniku. Nič manj oseben ni kot lirika, samo besede so drugače stkane. Niti, na katere se tke, niso zgodba, ampak misli, ideje, prepričanja, ki se razgalijo in s tem osvojijo bralca. Leta 2014 je Drago Jančar izdal eseje Pisanja in znamenja. V desetih letih je globalizacija pokazala nove trike, vendar prav nič ne moti, da so v knjigi Zakaj pisati tudi esej iz leta 1989 in še nekaj starejših od deset let, saj tako doživljamo tudi lucidnost in kvaliteto našega opazovanja pred desetletjem in več. Vem, da se literarni ustvarjalec pogosteje sprašuje, kakšno vlogo ima literatura, kot pa bralec. Kritiki in založniki imajo spet svoje razloge, grobe do literature in umetnika. Nekateri kritiki bi želeli agitacijo, drugi, da bi umetnik zarjovel kot lev. O vseh različnih zahtevah časa razmišlja Jančar v uvodnem eseju, tudi o informacijski džungli in o nenadomestljivosti evropske kulture, literaturo postavi v njen center, in upa na ljudi, tudi mlade, ki naj bi vse manj brali, da začutijo smisel in bogastvo in neštete velike in filigranske vrednote v knjigi iz papirja, ki daje zgodbo, poezijo in esej. Jančarjevi eseji o pisanju so močna izpoved o stoletnem divjanju v Evropi, v katerem je umrlo milijone ljudi; premnogim je bilo vzeto življenje, ki so ga ljubili, in jim je bilo vsiljeno nekaj neživljenjskega, mrtvega. Povsem razločno je bilo videti, da smo umrli Boga, Hudiča pa smo pustili pri življenju. Še dobro, ker zdaj vsakega človeka posebej sili ugotavljati, koliko zla je sposoben bližjemu storiti. Hudič nam kaže, kaj nas bo učilo sočutja, dejansko prav to, da zagledamo lastno neusmiljenost. Jančar v svojem pisanju stoji ob Brodskem, ki pravi: Estetika je mati etike. Ko gre človek resno skozi Jančarjeve eseje v knjigi Zakaj pisati, ga je sram, da ni bral, kar omenja, da ni slišal za pomembna srečanja pisateljev in za nagrade, ki so bile avtorju podeljene. Precej nonšalantno so mnogi, celo politiki, metali na Evropsko zvezo svoj cinizem, kot prej na samostojno Slovenijo. Nekaj jih je, več kot se nam zdi, ki jih pekli slaba vest, ko čezatlantskega prijateljstva ni več in smo postali zajedavci Amerike. Za vse, ki se o zgodovini Evrope in o Srednji Evropi niso v šoli dovolj naučili, velja, naj berejo Jančarjeve eseje. Poučili se bodo, da je Milan Kundera v The New York Review of Books leta 1984 objavil esej Tragedija Srednje Evrope. Bralci so ga brali z navdušenjem, ker so spoznali njeno kulturno identiteto in odprtost. Osem let pred tem, leta 1976, je Tomaž Šalamun v knjigi Praznik objavil pesem Naša vera: Srednja Evropa! / Grozni sentimentalni kraji, totalna katastrofa! / Z ljudstvi, / natrpanimi v živinske vagone, peljanimi na izlet / v koncentracijska taborišča pod plin, ali podobne / neokusnosti med hlipanjem in krpanjem nogavic!... Takrat je zagrabil drugačen fenomen Srednje Evrope, ki se nam kaže zdaj, leta 2025. Ta fenomen je v Jančarjevih esejih nenehno prisoten. Seveda pa ne pozabi niti na opazovanje Habsburškega mita v moderni avstrijski književnosti iz leta 1963. Pisatelj, ki skozi vso knjigo slavi demokracijo, hkrati pa priznava, da je bil v »kulturnem pomenu« tudi jugonostalgik. A vedno zgrožen nad diktaturo v Jugoslaviji, sicer blažjo kot na Madžarskem in Češkem, a še vedno diktaturo, ki je državo pognala v prepad. Drago Jančar je človek, ki je nenehno hrepenel po politični svobodi in zanjo marsikaj storil, a je spoznal, kot pravi »narodni značaj vseh malih narodov, kjer se ljudje raje ukvarjajo drug z drugim, kakor pa z velikim svetom okoli sebe«. Eseji v knjigi Zakaj pisati veliko povedo o slovenski vodilni družbi, »ki najraje jaha politično demagogijo in nezaceljene rane naroda izrablja za surova obračunavanja«. Vsi se še spomnimo, koliko energije in lucidnega pisanja je Drago Jančar v devetdesetih letih namenil svoji publicistiki, kolumnam v Delu – in nekega dne, brez pojasnila uredništva, ni objavil nobene več. To kar je napisal leta 2021: »Torej sem na robu, opazujem življenje, pišem o njem, naj bo to v zgodovinskem ali današnjem času,« bo veljalo še za sleherne prihodnje eseje. Kdor natančno ne gleda zgodovine, si ni mislil, da bo najnovejši udarec gibanju 'woke', prebujenstvo, prišel prav iz države z močno demokracijo. Puritanstvo v Ameriki je prastaro, od časa do časa se zbudi kot neprecepljena otroška bolezen, in zdaj je udarilo v literaturo. Ne samo v moderno, ampak tudi v klasiko, ki je generacijam dajala smisel in ohranjala lepoto. Jančarjevi eseji nagovarjajo k življenju. Kdo je krivec za vse te norosti, ki so seveda tudi nezaslišane grozote? Oba akterja hladne vojne in vsi mi opazovalci, ki razločno vidimo, kot tudi pisatelj, ki jih je napisal, da je vajeti prevzel diktat ega nad vso raznovrstnostjo nezavednega. Potem sta tu še pragmatizem, ki ga pisatelj prepoznava vsepovsod, in elementarna nehvaležnost brez sočutja, ki para dušo tako ustvarjalcem umetnosti kot občinstvu. In še nekaj nam povedo eseji v knjigi Zakaj pisati: Naše razcapanosti ne more nihče več popraviti, če je ne bo začel popravljati vsak sam. Ali bi si lahko želeli več, kot je razmišljanje pisatelja o preteklih časih v Jugoslaviji, o tranziciji in o težkih rečeh, ki se (spet) dogajajo zdaj.

Sol je v človeški zgodovini igrala zelo pomembno vlogo in bila celo menjalno sredstvo, kakor je Slovencem dobro znano iz pripovedke o Martinu Krpanu. Že rimski vojaki so namreč del plačila dobivali kot t. i. salarium argentum, torej kot solni denar. In kakor sol naredi jed okusnejšo, enako morata biti začinjena tudi človeško uho in razum, da zmoreta razpoznati pravo duhovno hrano. Povedano drugače: s pravo mero razsodnosti, torej »s ščepcem soli«, mora človek sprejemati besede in govor ter presojati njihovo verodostojnost. Izraz se je v Evropi uveljavil na podlagi zapisa Plinija Starejšega, ki je živel v prvem stoletju n. št. V svojem obsežnem in edinem ohranjenem delu Naravoslovje je v 37 knjigah zbral vse dotedanje znanje in spoznanja. V 23. knjigi svojega dela Plinij starejši zapiše, da naj bi rimski vojskovodja Pompej iznašel protistrup za kačji pik. Ob tem navaja, da mu je dodal zrno soli. Iz navedbe ni povsem jasno, ali je bilo zrno soli sestavni del protistrupa ali pa je Pompej pogoltnil zrno soli, da je protistrup lažje zaužil. Kakor koli, jasno pa je, da izraz »s ščepcem soli« še danes pomeni, da je treba vsako stvar presojati z razumom, s pravo mero pameti. To velja še toliko bolj v času, ki ga živimo, ko nam kot najboljše prodajajo na kupe stvari, ki dejansko niso vredne nič, in ko nas država ter politiki prepričujejo nekaj, počnejo pa nekaj povsem drugega. Ščepca, kančka soli ne smemo torej imeti samo na jeziku, niti samo v ustih in ne samo v rokah, ko nekaj poslušamo. Predvsem moramo imeti »nekaj soli v svoji glavi«, kakor govori drugo znamenito reklo, ki se je v slovenščini razvilo iz reka cum grano salis. Ali kot je po Prešernu v svojem slovensko-nemškem slovarju zapisal že Maks Pleteršnik: »Kdor urne roke, sol v glavi ima, v nesreči si vsaki pomagat' zna.«

Pripoved o švicarsko-ameriški slikarki in borki za pravice severnoameriških staroselcev, ki pa se ne bere kot klasični zgodovinski oziroma biografski romanSodobni švicarski pisatelj Alex Capus – francosko zvenečemu priimku navkljub ustvarja v nemščini – je avtor, ki ga slovenski bralci in bralke že razmeroma dobro poznamo, saj smo, zahvaljujoč prevajalskim naporom Mojce Kranjc, v zadnjem desetletju ali malo več na svoje knjižne police dobili kar štiri njegove romane. Najprej je do nas dospelo delo Léon in Louise pa potem Švindler, špijonka in človek z bombo, nato Popotovanje v soju zvezd in čisto na koncu – to je bilo pred kakim mesecem ali dvema – še Susanna, ki je tudi sicer Capusov najnovejši roman. Vse te knjige so izšle pri Cankarjevi založbi in prav vse bi – vsaj na prvi pogled – lahko opredelili za zgodovinske romane. A Mojca Kranjc opozarja, da je na tej oznaki pravzaprav nekaj problematičnega, nekaj zavajajočega. Kdor namreč po Capusovih delih poseže v pričakovanju, da mu bodo ti romani prvenstveno služili kot nekakšna literarna ilustracija k učbeniku zgodovine, bo slej ko prej razočaran. Kot namreč še pripominja Capusova prevajalka, pisatelj snov za svoje romane sicer res poišče v zgodovinskih arhivih, a iz nje navsezadnje ustvari polnokrvno literaturo. A kako natanko mu to uspe? – Odgovor smo v pogovoru z Mojco Kranjc iskali v tokratnem Sobotnem branju. Foto: Goran Dekleva

Matej Rigelnik je svojo kariero začel pri NLB d.d., kjer je med leti 2011 in 2014 vodil oddelek individualnega upravljanja premoženja strank v sektorju investicijskega bančništva v okviru NLB d.d.. Leta 2014 je pri NLB nastopil kot namestnik direktorja sektorja privatnega bančništva. V letu 2016 je prevzel pri Triglav skladih vodenje oddelka za upravljanje premoženja. V začetku leta 2017 je postal glavni izvršni direktor družbe Union hoteli, d.d. ter ob ustanovitvi družbe EQUINOX NEPREMIČNINE d.d. član/partner njenega upravnega odbora in izvršni direktor. Najljubši citat: Kdor hoče, temu ni nič težko, kdor noče, je vse težko.Najljubša knjiga: Rad berem leposlovje in strokovno literaturo. Drugače pa Vitomil Zupan: Komedija človeškega tkiva.Hobiji: Sprehajanje s psomNajljubša hrana: Pizza (Picerija Julči)Najljubši podjetnik: Javier Gerardo Milei - Predsednik ArgentineNaj app: Cbloomberg Professional, Outlook, LinkedInZaključni nauk:·      Poskušate dosežti stanje duha in okolja in ste s tem zadodvoljni. Da čutite notranji mir s tem kaj poččnete in na način katerega počnete.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihov T2 Ščithttps://www.t-2.net/t-2-scitFejmrč na https://www.fejmici.si/Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.comPoljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠Mesečna finančna podpora možna na:3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠Motitelji:- Gašper Bergant⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠- Žan Papič⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠Produkcija: Warehouse Collective⁠https://www.warehousecollective.si⁠Grafična podoba: Artex⁠https://www.facebook.com/artextisk

Vzemi klobuk, steklenico vode in visoke škornje, gremo v Južno Ameriko na srečanje z nenavadno živaljo, mravljinčarjem. Mravljinčar je žužkojed nenavadnega videza, ima košat rep, s katerim se med počitkom pokrije in prste z dolgimi kremplji. Dva dobro usmerjena zamaha z najdaljšim krempljem, nekaj solz, da se zemlja zmehča, in hop, že prodre v bivališče kolonije mravelj, s katerimi si napolni svoj želodec. S svojim petdeset centimetrov dolgim jezikom jih z vso hitrostjo posrka vase. Ker nima zob, jih stisne ob nebo in lica, zgnete v želodcu in zdrobi ob pomoči drobnih zrnc zemlje, ki jih je prav tako pogoltnil. Je požrešen, pa vendar daljnoviden in si mravlje pusti tudi za prihodnjič. Oh, smrdi po zažganem. Gozd gori in v amazonski džungli vlada panika. Bo naš mravljinčar rešil svojo kožo?Le Fourmilier : Sauve qui peut ! Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Nasvet in razlaga gastroenterologinje Marije Žnidaršič iz CeljaŽelodčna kislina je zelo kisla – njen pH je namreč med 1 in 2. Sluznica v želodcu je na to prilagojena, sluznica požiralnika pa ne. Med požiralnikom in želodcem leži mišica zapiralka, ki, kadar je sproščena, omogoči prehod hrane iz požiralnika v želodec; ko pa je skrčena, prepreči odtekanje želodčne kisline iz želodca v požiralnik. Če ta mehanizem popusti, pride do refluksa. Kdor trpi za refluksom najverjetneje pozna kratico GERB; okrajšavo za gastroezofagealno refluksno bolezen, za katero po ocenah strokovnjakov trpi že 20 odstotkov Američanov. Več v Ultrazvoku z zdravnico gastroenterologinjo Marijo Žnidaršič iz Splošne bolnišnice v Celju. Oddaja Ultrazvok o gastroskopiji TUKAJ  

Spoštovani, verski reformator doktor Martin Luter je šel zaradi Božjega molka večkrat skozi trpljenje. Nekoč je bilo zelo hudo. Prepričan je bil, da se Bog ne zmeni zanj, zato se je odločil, da bo dokončno odnehal. Da ni, gre zahvala podpori njegove žene Katharine von Bora. Sunkovito je zapustil hišo in v obupu odšel v neznano, njegova žena pa je šla molit. Takoj se je preoblekla v črnino, od pet do glave, če bi se mož po naključju hitro vrnil. Čez okna je potegnila zavese in povrhu dodala še črno tkanino. Ugasnila je vse svetilke in sobo zavila v temo. Ko se je Luter končno vrnil, je opazil same znake smrti. Vprašal jo je: »Katarina, ali so sporočili, da je kdo umrl? Povej že vendar, kdo je umrl?« Odgovorila mu je: »Bog je umrl, saj si vendar rekel, da je za nas mrtev. Da ga ni več. Da nas je pustil na cedilu. Pomisli, angeli v nebesih imajo toliko dela s pogrebom Boga.« Tudi sam se velikokrat tako počutim. Takrat se trudim biti študent, ne pa žrtev situacije. Kot žrtev se sprašujem, zakaj se je nepravična stvar zgodila ravno meni. Kot študent pa se hočem v trpljenju nekaj naučiti in najti smisel tudi v njem. Kot žrtev vedno pomilujem sebe, kot študent pa se osredinjam tudi na potrebe drugih. Potem je tu še tisti glodajoči občutek krivde, da trpim zaradi kakega greha, a to ne drži. Greh je moralno zlo, trpljenje pa ne, sicer ga Bog ne bi mogel prevzeti nase, ker bi postal s tem grešen. Med Bogom in grehom je nasprotje, med Bogom in trpljenjem pa ni, ampak je združljivo. Zato trpljenje ni zlo in ni izraz greha. Kdor trpi, ni grešen, niti mu ne primanjkuje vere. Trpljenje ni Božja kazen. Trpijo verujoči in neverujoči, dobri in hudobni. Trpljenje ne nasprotuje ljubezni, ampak jo celo razodeva. Križ razkriva in odgrinja Božjo ljubezen. Bog ne more preslišati stoka trpinov. Vsak trpeči je naš brat. Kdor želi vedeti, kaj je prava ljubezen, naj tega ne išče v slovarju, ampak na križu (Jonathan McLeod). Kristusov križ z Golgote me uči, da se prava ljubezen ne sprašuje, kaj bom dobil, ampak kaj bom dal. Prava ljubezen je vedno daritev, žrtev. Prava ljubezen se hrani z daritvami. Tako kot Luter se učim sprejemati tudi Božjo tišino. Veliki mislec C. S. Lewis se je pred koncem življenja vprašal: »Kje bi bil danes in kaj bi se z mano zgodilo, če bi dobri Bog uslišal vse moje nore in sebične molitve, ki sem jih v življenju izrekel?« Kdaj bom končno dojel, da so Božji dar tudi neodgovorjene, neuslišane molitve. Kajti če bi hotel, da Bog usliši vse moje molitve, bi moral postati moj sovražnik. Moral bi mi dati kačo namesto ribe in kamen namesto kruha, kot je povedal Jezus. Sprašujem se, če ne razumem Božje tišine, kako si drznem trditi in se hvalisati, da razumem njegove besede.

Ko berem evangelij, me vedno znova preseneti Jezusov govor in v njem skrita božja logika, ki je tako drugačna od naše, človeške. Rada mislim na nebo kot na kraj, na katerem bomo vsi enaki, enako srečni, enako dragoceni in enako nagrajeni. Toda Jezus pravi: Kdor bo … kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan za velikega v nebeškem kraljestvu. (Mt 5,19) Samo od sebe se mi postavi vprašanje: Katere so tiste najmanjše zapovedi? Jezus je jasno povedal: »Ljubi Boga in svojega bližnjega kakor samega sebe,« o najmanjših pa ni govoril … Pred očmi se mi zato prikaže draga podoba starejše sestre, ki je bila šivilja, vendar hkrati duhovna voditeljica in sveta oseba, zato sem čisto prepričana, da že v tem življenju lahko srečamo svetnike. Bila je majhna, drobčkana redovnica, skromna in tiha, tako da včasih sploh nisi vedel, ali je v prostoru ali je ni. Toda bila je nadarjena pevka, krasna zborovodkinja in vrhunska šivilja. Nikoli ni delala velikih stvari, toda vse, kar je naredila, je bilo preprosto popolno. Če je pometla jedilnico, je bila taka, kot da bi jo obrisala. Če je postavila rože v vazo, bi ji zavidali še tako veliki umetniki ikebane. Če je sešila sestri redovno obleko, je bila ta narejena tako, da se je v njej počutila kot kraljica! Ko pa je pela, je pela čisto in iz srca, tako lepo, da je cerkev obnemela … Ko mislim na najmanjše zapovedi, mislim torej na vsakdanje življenje, na tisoč in eno stvar, ki je za nas pomembna in je del našega preživetja. Saj ni treba, da za rojstni dan bolnici, ki jo obiščeš, prineseš rožo, vendar je najlepše, ko vidiš njen hvaležni nasmeh. Saj ni treba pozdraviti nekoga na hodniku, ki obupuje, čakajoč na zdravnika, in mu povedati, da kmalu pride, čeprav si sam tako utrujen, da te kar zanaša … Ali pa pobrati žoge otroku, ki jo je vrgel mimo tebe in zdaj s prestrašenim pogledom čaka, kaj se bo zgodilo … Najmanjši zakoni so zakoni ljubezni v vsakdanjiku. So zakoni, ki polepšajo dneve in prinašajo upanje; nikjer niso napisani, niti nisi kaznovan, če se jih ne držiš. So pa to zakoni, ki iz tebe naredijo osebo, ki – kot bi se moderno reklo – izžareva pozitivno energijo ali, kot bi rekli v samostanu, sveti okoli sebe s svojo nezavedno svetostjo … Zato so ti najmanjši zakoni zakoni srca in zato so tako pomembni. Na tem in na onem svetu.

Novo leto je tukaj in z njim tudi nova sezona Radia Ga Ga − Nova generacija. Kako in za koliko prodati Slovenijo se bodo spraševali člani vlade Robert, Urška, Marjan in Matjaž, ki so dobili nalogo, da pripravijo ponudbo za novega predsednika Združenih držav Donalda Trumpa, za nakup pa se zanimajo tudi drugi svetovni voditelji, od Orbana do Putina. Uroš Slak bo preverjal, kdo plača koliko omrežnine in ali je cena elektrike res povezana s političnim pedigrejem. Kako na novi davek na pse gledajo v živalski skupnosti, ali ima Slavoj Žižek res svoj Only Fans profil, kaj ob pravoslavnem novem letu pripravljata Serpentinšek in Martelanc, premierna predstavitev novega sodelavca Boruta Pahorja, kaj Slovenija počne v vesolju in verjetno še kaj v novi epizodi oddaje Radio Ga Ga − Nova generacija v petek dopoldan na Prvem.

V predzadnji oddaji letošnjega leta se bosta v studiu Radia Ga Ga – Nova generacija srečala nekdanji in večni župan dveh največjih slovenskih mest in enkrat za vselej odgovorila na vprašanje, kdo je boljši, ali Zoki ali Franc. Seveda se jima bodo pridružili številni prijatelji, ki bodo ob spremljavi posebnega gosta harmonikarja Marka Hatlaka tudi zapeli. Angelca Likovič o rodnosti, Jan Plestenjak o snegu in Urška Klakočar Zupančič o mladih fantih, o svojih željah in tegobah pa bosta zapela tudi oba župana. Uroš Slak se bo tokrat ukvarjal z interpelacijami, Vesna Milek bo gostila Sebastijana Cavazzo, dobili bomo recept za torto "Petarda", na terenu bomo obiskali 15-minutno rezidenco, ki jo za predsednico države gradi Ivo Boscarol, in verjetno še kaj v petek dopoldan na Prvem.

V tednu dobrodelnosti vas bosta iz studia Radia Ga Ga – Nova generacija pozdravila Angelca Likovič in Rudl pod budnim očesom strokovnjaka za komuniciranje Aljoše Bagole. Svet živali se tokrat ukvarja z resnimi težavami na trgu pirotehnike, na pomoč so poklicali slavno odvetniško pisarno Čefurin. Uroš Slak bo skupaj z Robertom Golobom in Tino Gaber v Parizu v zasedi čakal na srečanje z Donaldom Trumpom, v živo s celjskih ulic pa bomo spremljali tudi jubilejno podelitev nagrad stranke SDS svojim članom in privržencem. Kaj si Angelca misli o Only Fans, kaj si Žižek misli o slovenski vesoljski agenciji in ali Kangler sploh misli, vse to in še vedeževalec Blaž v petek dopoldan na Prvem.

Novo epizodo oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija bodo prevzeli novopečeni predsednik Karel Erjavec, Valentina Smej Novak, Bojan Požar in še nekateri drugi, ki pa nikakor ne bodo mogli ugotoviti, zakaj so danes skupaj v studiu. Bo morda uspelo vam? Župan Jankovič bo oddajo začel s slavnostnim prižigom lučk, nastopila bo tudi Svetlana Makarovič, otroke pa bo nagovoril Jelenček Rudi. Na terenu bomo spremljali izvajanje delavnic Postani žrtev v izvedbi tria Hojs, Grims in Breznik, vse pod budnim očesom Janeza Janše. Han bo s svojim čistilnim servisom Mescu pomagal očistiti levo krilo stranke, Marcel se bo s Sagadinom in Urško Klakočar Zupančič pogovarjal o košarki, Vesna Milek pa bo z alfa samci spregovorila o oploditvi z naravno pomočjo. Vse to in mogoče nekaj čisto drugega danes dopoldne na Prvem.

V novi epizodi oddaje Radio Ga Ga – nova generacija bomo seveda v živo spremljali dražbo, ki jo bo za poplačilo stroškov do krivosodja skupaj s prijatelji iz stranke vodil sam Janez Janša. Klice bo sprejemal Aleš Hojs, spletno stran bo postavil g. Mandžukić, za tekoče zadeve bo poskrbel Franc Breznik, za uspešno prodajo pa vedeževalec Blaž. Uroš Slak se bo o novih vladnih strategijah obračunavanja omrežnine pogovarjal s premierjem Golobom in Aljošo Bagolo, Anže Logar pa bo po odstopu Franca Kanglerja z mesta prometnega reporterja prevzel še eno stvar, ki je bila do zdaj v rokah SDS. Marcel se bo pogovarjal o novem 15 minutnem mestu Čukitown, ki ga na robu Ljubljane gradi Jože Potrebuješ, svoje misli o mestu in vasi pa bosta z nami delila Slavoj Žižek in Gašper Bergant, vse to in verjetno tudi kaj čisto drugega, v petek malo po deseti na Prvem programu Radia Slovenija.

⏰ Driiiiiing! Ja, driiiiing! Kot napovedano in zaprošeno z malo zamika. Kdor čaka, dočaka. Oddaja, ki je prišla po devetem rojstnem dnevu Ofsajda. Ja, devet let je že. Hitro gre, a še smo tu. Hvala vsem za poslušanje! In podporo! Za to leto je cilj znan. Do konca. In čez.

Jaka rima rime … Pripoveduje: Gregor Geč. Napisala: Matea Reba. Posneto v studiih Radia Slovenija 1997.

Sova Marta in labod Jaka na morju! Pripoveduje: Zvezdana Mlakar. Napisal: Andrej Uroš Malečihar Biček. Pravljica z natečaja za izvirno slovensko pravljico 2010. Posneto v studiih Radia Slovenija 2012.

Iz studia Radia GaGa - nova generacija se tokrat javljajo Luka, Urška, Franc in Karel in ugotavljajo, kdo so prav zmagovalci nedeljskih volitev. V oddajo Uroša Slaka se je po telefonu v živo iz Dallasa javil premier Robert Golob in podal svoje poglede na finale lige NBA. Obiskali smo štabe strank, ki so dobile sedeže v evropskem parlamentu, in pogledali, kako se pripravljajo na odhod v Bruselj. Ob začetku evropskega prvenstva pa se bo Vesna Milek o čustvih v nogometu pogovarjala z bivšim selektorjem Srečkom Katancem. Seveda ne manjkajo niti prometna obvestila, vrnili so se mali oglasi, tu pa je še nova oddaja Marcela Štefančiča, pa verjetno še kaj. V petek dopoldan na Prvem.

Čigavo je geslo: Kdor ne skače, ni Sloven'c? S ponarodelim navijaškim vzklikom se lahko poistoveti vsakdo. Poteza trgovca, ki je pridobil pravice za njegovo uporabo, je razjezila mnoge. Kako bo ukrepal olimpijski komite, kaj pravijo navijači in ali lahko Urad za intelektualno lastnino razveljavi svojo odločitev?Sogovorniki: prof. dr. Bojan Pretnar, prvi direktor Urada za intelektualno lastnino Slovenije in predstavnik Slovenije v Svetovni trgovinski organizaciji; Matic Švab, direktor sektorja za marketing in finance, Olimpijski komite Slovenije; Miha Hočevar, režiser in scenarist; Marko Miklavič, navijač in eden od nekdanjih vodij navijaške skupine Green Dragons.

Studio oddaje Radio Ga Ga - Nova generacija tokrat prevzameta Aleš Hojs in Branko Grims, ki pa že po nekaj minutah doživita policijsko racijo, ki močno vpliva na izvedbo oddaje. Na pomoč prihitijo vsi od Matoza, Janše, do Kanglerja, ki se tokrat izkaže tudi kot reporter na terenu. Katere navijaške slogane bodo kupili drugi trgovci, potem ko je bil zaščiten "Kdor ne skače ni Slovenc" nam bosta zaupala Zlatko Zahović in Srečko Katanec. Emilija bo razložila, zakaj nihče noče računalnikov, Janković in Vučić pa bosta iskala počitniško destinacijo, kjer ni Slovencev. Vse to in še kakšno presenečenje pripravlja Sajovic ob 2. obletnici vlade pa v petek zjutraj na Prvem programu Radia Slovenija.

Kdor je trmast in še hraber povrhu, tistega spremlja sreča! Pripoveduje: Maja Štromar Gal. Napisal: Primož Suhodolčan. Posneto v studiih Radia Slovenija 2009.

Danes pa o slovenskem športu. A ne – kako stereotipno – o njegovih mogočnih zmagah, temveč danes o njegovih grenkih porazih. Slovenski šport je namreč izgubil … Izgubil je svoj slogan in s tem mu grozi, da izgubi najprej navijače, posledično pa še svoje bistvo. Na uradu za intelektualno lastnino je že pred časom trgovsko podjetje Hofer registriralo  slogan "Kdor ne skače, ni Sloven'c", ki je bojni klic navijaštva ob slovenskih športnih uspehih. In ker v Sloveniji vse, kar nosi pridevnik "intelektualno", poteka bolj počasi, se šele danes ukvarjamo z nezaslišanim dejanjem tega trgovca. Da so zadeve zelo resne, govori tudi napoved Olimpijskega komiteja Slovenije, ki je pomembna institucija, da se bo z vsemi sredstvi in z obema tajnicama boril za izničenje te poteze. Pa gremo lepo po vrsti, kot so zlate medalje v vitrini. Najprej; Hoferjeva poteza je sprožila val posnemanja ostalih trgovskih podjetij. Ker danes že vemo, da so si, kar se reklamiranja tiče, trgovske verige enake kot jajce jajcu. Običajno si vsaka nabavi svojega dramskega igralca, če je le možnost, prvaka Drame, in vsaka svojega športnika, ki potem bolj ali manj posrečeno zbirata točke in se smehljata blagajničarkam. Zadeva s sloganom pa je reklamarski svet slovenskih trgovcev spremenila do obisti. Tako je Tuš na uradu za intelektualno lastnino že registriral: "Ubi, ubi žabara", kar ima smisel, ker je Tuš iz Celja, Celjani pa so nogometni prvaki, žabarji pa so komaj tretji. Mercator, ki ga je med trgovske zvezde povzdignil ljubljanski župan, ki ima kar nekaj opravkov po slovenskih sodiščih, je registriral: "Sudja, lopove", Lidl, ki je marketinško izjemno samozavesten, pa je registriral: "Gotovo je gotovo!" Špar, ki je nizozemski in ga oblikuje protestantska etika, pa je registriral "Maribor šampinjon …" s čimer so se poklonili mestu, ki njihovo trgovino razume kot svetišče, hkrati pa promovirajo tudi svoj oddelek sadja in zelenjave. Kakorkoli; na uradu za intelektualno lastnino je te dni vrsta in prostori ter zaposleni tam se šibijo od biološko razgradljivih vrečk ter kartic zaupanja. Kot rečeno, pa je vse to sprožil Hofer, ko je registriral slogan: "Kdor ne skače ni Sloven'c!", ki pa je nekaj najbolj idiotskega, kar si je izmislil slovenski lirični genij. Najprej in na začetku. Slogan je skrajno diskriminatoren ter celo žaljiv do nekaterih družbenih skupin. Zadeva je namreč ta, da ogromno naših državljanov ne more skakati, pa to še ne pomeni, da niso Slovenci. Ker je postal slogan tako strašansko priljubljen, so nekatere upravne enote namesto prstnih odtisov in izpiskov iz rojstno-matične knjige za ugotavljanje ali podeljevanje državljanstva že zahtevale, da je določen parkrat poskočil in mu je bilo slovenstvo odobreno. Kar pa mora biti v nasprotju z duhom slovenske ustave. Kaj navijači resnično menijo, da starejši od 70 let, invalidi, tisti s čezmerno težo, ali tisti s slabimi, oziroma operiranimi kolki ali koleni niso Slovenci?  Kaj pa tisti, ki so doživeli prometno nesrečo in so obsojeni na posteljo, oziroma invalidski voziček … Mar moramo vsi Slovenci resnično postati zeleni Tito, da dokažemo svoj rod? Vezanje nacionalne pripadnosti na telesno aktivnost, ki je povrhu vsega še zahtevna, saj premagovanje gravitacije zahteva določeno spretnost, se zdi neumestno, ali kot smo zapisali na začetku, diskriminatorno. In sploh; kako misli Hofer unovčiti svoj slogan? Najenostavneje se zdi, da bo ob zadetkih naših nogometašev na bližajočem se Evropskem prvenstvu v nogometu, ekrane zamračil pogled na Lada Bizovičarja; bolj zahtevno pa bi bilo, da bi varnostniki kupce pred vstopom v Hofer nadzorovali, če so res sposobni narediti pet poskokov. Tisti, ki hočejo kupovati izdelke v akciji, pa bi morali skočiti prek kolebnice. Zadeva pa ima še en diskriminatorni vidik. Namreč do jezika, oziroma do slovenščine. Pri Hoferju so registrirali slogan, ki Slovence v sklonu razume kot Slovence z opuščajem ali apostrofom. "Kdor ne skače, ni Sloven'c!" Gre za bolj osrednjeslovensko, oziroma celo gorenjsko pregibno prakso in ostali deli Slovenije se čutijo ob tem vsaj nekoliko užaljene. Kajti lepo je bilo brez apostrofa rečeno že v starih časih: "Slovenec sem, Slovenec sem, tako je mati djala!" In čeprav gre za narodno blago, ki uporablja arhaične izraze, kot je "djala", niso naši predniki zapisali in izgovarjali: "Sloven'c sem, Sloven'c sem." Hofer si je tako nevede, ker so seveda Nemci, na glavo nakopal slovensko črkarsko vojno in naj se potem ne čudijo, če bo obisk njihovih trgovin na Štajerskem recimo upadel. So pa bili pri nemškem trgovcu neprevidni, da ne zapišemo šlampasti. Niso zaščitili celotnega slogana, zato se danes smejimo vsem trgovskim verigam v brk in svoje izvajanje intelektualno nezaščiteno končujemo s: "Hej, hej, hej!"

V evrovizijskem tednu bosta vodenje Radia Ga Ga - Nova generacija prevzeli legendi domače glasbene scene Jože Potrebuješ in Helena Blagne, ki bosta ob domačih aktualnih dogodkih seveda komentirala tudi nastope na največjem odru na svetu. Z nami bodo tudi vsi stalni sodelavci od Franca in Rožmarina s prometnimi informacijami, pa Uroša Slaka, ki se bo z dr. Snežičem in dr. Vodebom pogovarjal o razmerjih, do Stresa in Krambergerja, ki se bosta v duhovni misli spomnila na propadli Zvon. V novi rubriki Šank Tank bodo znani domači poslovneži pretresali sveže poslovne ideje, Robert nam bo predstavil nov turistični paket za ljubitelje križarjenj, izvedeli bomo vse o Veselica Fajt Klubu, če nam ostane kaj časa, pa bomo prisluhnili še sestanku vodstva novega RTV projekta imenovanega "Sprava TV". Vse to in verjetno še kaj v petek ob 10h na Prvem programu Radia Slovenija.

In Kansas, individuals must pay a 6.5% sales or use tax when purchasing any vehicle that is primarily stored or used in the state. This is paid either at the dealership or at a county treasurer's office. Ultimately, KDOR is responsible for collecting motor vehicle sales and use tax from dealerships and counties. The Kansas Department of Revenue had procedures to help ensure dealerships remit vehicle tax but was missing several key procedures related to county tax remittance.  We saw evidence that KDOR had several procedures related to training and guidance for counties and dealerships as well as procedures related to the  monitoring and enforcement of dealerships. However, KDOR was missing several procedures related to the monitoring and enforcement of counties. One county didn't remit taxes for 15 months, resulting in about $11 million in delinquent taxes. Additionally, KDOR's lack of written procedures means efforts to ensure that individual buyers and dealerships are remitting aren't as effective as they could be. And KDOR's MOVRS database had significant errors, preventing us or them from doing a state-wide analysis.

Kdor ima moč, je ne sme imeti le zase, temveč mora tudi drugim pomagati … Pripovedujeta: Zvezdana Mlakar in Brane Grubar. Slovenska ljudska. Posneto v studiih Radia Slovenija 1999.

Vranček Dokolenko se drži pravila: Kdor se obira, profitira. Pripoveduje: Martina Maurič Lazar. Napisala: Nele Moost. Prevedel: Uroš Kalčič. Posneto v studiih Radia Slovenija 2008.