Podcasts about nekega

Zgodba o modrem pastirju je zgodba o tem, kako naša naravnanost vpliva na naše doživljanje. Je ena najljubših zgodb enega izmed mojih učiteljev, Ringu Tulku Rinpočeja. Nekoč je živel moder pastir, ki je pasel svoje ovce na gorskem prelazu nad svojo rodno vasjo. Nekega dne je po poti čez prelaz prišel tuj popotnik in povprašal pastirja: »Ali ste vi doma v vasi tam spodaj v dolini?« »Ja, tam sem doma,« je odvrnil pastir. »Kakšni ljudje pa živijo tam?« je vprašal popotnik. Pastir mu je odgovoril z vprašanjem: »Kakšni pa so ljudje v vašem domačem kraju?« »V moji vasi so ljudje grozni,« je dejal popotnik, »so nevljudni, negostoljubni, vsi so skregani med sabo in neradi pomagajo drug drugemu.« Modri pastir je na to dejal: »Ljudje v vasi tam spodaj so prav taki. So prepirljivi in negostoljubni.« Ko je to slišal, se je popotnik obrnil in odšel drugam. Čez nekaj časa je do prelaza prišel drug popotnik in pastirja vprašal isto vprašanje: »Kakšni so ljudje v vasi tam spodaj?« Pastir je spet povprašal: »Kakšni so ljudje v vasi, od koder prihajate?« »V moji vasi so ljudje čudoviti,« je odvrnil drugi popotnik, »so prijazni, gostoljubni, vsi z veseljem drug drugemu priskočijo na pomoč.« Temu popotniku je pastir rekel: »Ljudje v moji vasi so prav taki. So ljubeznivi in gostoljubni.« In popotnik je nadaljeval svojo pot proti vasi. Nauk te zgodbe je, da je naše doživljanje drugih ljudi in okolja odvisno od našega načina razmišljanja in od naših navad in dejanj. Kamor koli gremo, smo mi tisti, ki gremo tja, zato bomo ne glede na to, kje smo, doživljali podobne situacije in podobne odnose z drugimi. Zato se moramo po svojih najboljših močeh truditi, da umirimo svoj um in izboljšamo svoj način razmišljanja in delovanja. S tem bomo sami srečnejši, pozitivno bomo vplivali na vse druge ljudi in tako pripomogli tudi k izboljšanju vsega sveta. Tudi Mahatma Gandhi je dejal: »Bodi sam sprememba, ki si jo želiš v svetu.«

Dobro jutro, dragi poslušalke in poslušalci, današnjo duhovno misel bom začela s kratko pravljico. Za to imam najmanj dva razloga: ker imam rada pravljice in ker v njih navadno zmaga dobro. To, da se v pravljicah dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari, bom spregledala. Ne nazadnje je prav živa domišljija tista, ki nam v težkih preizkušnjah, trpljenju in nesreči pomaga, da preživimo. Nekoč je živel kralj, ki je bil zmeraj bolan. Imel je devetindevetdeset bolezni in vsi zdravniki so rekli, da mu ne morejo več pomagati. Eden izmed njih pa je dejal: »Če bi se našel človek, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen, in bi kralj oblekel srajco tega srečnega človeka, bi odšlo od njega vseh devetindevetdeset bolezni.« Kraljevi sli so se razšli po vsem svetu in iskali človeka, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen. Iskali so ga, a zaman. Nekega dne pa je eden izmed kraljevih hlapcev prišel na velik travnik in tam zagledal bosonogega, razcapanega človeka, kako spi pod drevesom in se v spanju nasmiha. To bi bil lahko srečen človek, si je dejal in ga zbudil. »Hej, človek, zbudi se! Ali si zadovoljen na svetu?« »Seveda sem zadovoljen, zakaj ne bi bil?« je odgovoril popotnik. »In še nikoli nisi bil nezadovoljen?« »Še nikoli. Le zakaj naj bi bil nezadovoljen?« »Torej pojdi z menoj k našemu kralju!« »Le zakaj?« »Dal ti bo na kupe denarja.« »Le čemu? Saj ne potrebujem denarja.« Slednjič se je popotnik vendarle dal pregovoriti in je šel s hlapcem na kraljevski dvor. Ko ga je kralj zagledal, se je razveselil. »Brž mi daj srajco,« je ukazal. »Zakaj?« »Ne vprašuj! Sleci suknjič, potegni s sebe srajco in mi jo daj! Dobil boš zanjo kup denarja!« Srečni človek je slekel suknjič, toda joj, pod njim ni imel srajce. Ko je bolni kralj to videl, je globoko vzdihnil in umrl. Srečni človek pa je spet ogrnil svoj suknjič in odšel. Raziskave o sreči kažejo, da nas denar osrečuje, vendar le do neke mere. Če smo revni, nas bo dotok denarja osrečil, če pa smo premožni, zaradi njega ne bomo še srečnejši. Imeti ga moramo ravno dovolj, sicer pa je sreča odvisna od drugih dejavnikov. Še najmanj od srajce. Junak iz pravljice je bil zadovoljen in srečen brez nje. Nesrečni kralj pa si je verjetno tudi zaradi večnega nezadovoljstva nakopal katero izmed devetindevetdesetih bolezni. Čeprav je imel denar, si zdravja in srajce srečnega človeka ni mogel kupiti. Srečo lahko definiramo na več načinov. Ena najsplošnejših (filozofskih) definicij je, da je sreča popolna zadovoljitev in odsotnost vsakršne želje. Ljudje srečo razumejo različno, glede na zunanje okoliščine, ki vplivajo na življenje in občutek sreče, sami pa nanje velikokrat ne morejo vplivati. Zato vam to jutro želim, da bi v svojih dušah našli mir in sami spoznali, kaj je sreča (prim. Žal 3,17).

Človeka, ki je bil dolžan denar, so vrgli v ječo. Nekega trgovca je doletela nesreča, da je bankirju dolgoval veliko vsoto ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Slavni japonski samuraj je imel svojo šolo mečevanja. Nekega dne je prišel k njemu v uk mlad človek. Samuraj je ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Neki kralj je imel v službi dvornega norčka, ki mu je napolnjeval dneve s šalami in domislicami. Nekega dne...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi. Takole si rečem večkrat, ponovim pa za našim gimnazijskim učiteljem glasbe, umetnikom komponistom. Prišel je od nekod in kmalu tudi odšel. Nekega dne se mu ni več ljubilo razlagati molovih in durovih lestvic. Usedel se je, izrekel znamenite besede, razgrnil časopis in vso uro bral. V razredu popolna tišina, nerazumljiva za naš čas. To, kar omenjam, se je zgodilo pred več kot 60 leti. A zakaj čedalje pogosteje mislim nanj? Rada bi iz njegove nenavadne izjave izluščila njegov pravi obraz. Precej pozneje se je razvedelo, da je okusil Goli otok. Od časa do časa je kje pisalo, da je komponiral novo, menda zahtevno glasbeno delo. Potem nekoč kratka osmrtnica. Kaj vse pa vmes, to mi ne da miru. Seveda, saj obstajajo leksikoni in danes imamo najmanj Googla. Nič od tega mi ne razkrije sporočila tistega dopoldneva, ko se je pouk začel ob osmih in končal ob dvanajstih in je bil glasbeni pouk na urniku bolj proti koncu šolskega dne; klavir samo v nekdanji kapeli, spremenjeni v večnamenski prostor, naš komponist pa niti enkrat samkrat ni intoniral kakega dura ali mola. Kolikor se spominjam. Zdaj pa večkrat ponovim za njim: meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi. Pač – ob tej pravici se mi redno zatakne. Zakaj neki? Čemu mozgati o človekovi oziroma moji osebni pravici? O človekovih pravicah, zavarovanih pri Združenih narodih, kršene so pa po vsem planetu in pri nas tudi! Kakšna pravica je to, če je ni! Razpoloženje mi z molove lestvice usmeri v durovo Finžgarjeva izkušnja iz zapisov Študent naj bo. Kako naj bi bila nemška voda srednjega spola, če pa vsak ve, da je ženskega: tista voda, gospod profesor! Kljub nesporni resnici je učenček dobil nezadostno, pa si tudi za vekomaj zapomnil, da pravice ni! In si rečem: naj imam pravico, da se mi ne ljubi. V resnici pa mislim na našega glasbenika in na njegovo usodo. Pa na to, kaj sploh ostane učencu od njegovega učitelja. Meni je ostal on kot velika uganka. Toda mar si drug drugemu nismo prav to? Pa velikokrat tudi sebi.

Odpotovanja je prvenec Tomaža Pengova z edinstvenim zvenom in zvokom, enkraten po načinu igranja in besedilih. Na ovitku velike plošče, izdane leta 1973, piše: ''Posneto v nekem stranišču na Prešernovi 1''. Tomaž Pengov in Aco Razbornik sta jo z improvizirano opremo posnela pri Pengovu doma. Zgodbo Odpotovanj predstavlja novi dokumentarni film avtorja Matevža Breclja z naslovom V odmevu nekega stranišča.

Aron je bil ribič. Živel je na bregu reke. Nekega večera se je po napornem delu ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Nekdo mi je pripovedoval: "Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, česar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kot sem kadar koli bil, pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadar koli. Zdaj je čas. Za vse in vedno." Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem samim sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne, ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno, kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.

Veliki oče Abraham je preživel večino svojega življenja v puščavi. Nekega dne je v daljavi ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Petra Meterc se pogovarja z Novogoričanom Gregorjem Božičem, režiserjem, scenaristom in snemalcem, ki ga poznamo po celovečernem prvencu Zgodbe iz kostanjevih gozdov, nedavno pa se je na 54. filmskem festivalu v Rotterdamu predstavil s kratkim dokumentarno-igranim filmom Navadna hruška, v katerem prek filma svoje raziskovanje sadnih sort na Goriškem razširja na filmsko platno. Z njim smo se pogovarjali tako o njegovem filmskem ustvarjanju kot o raziskovanju sadjarstva in projektu Atlas pozabljenih sadovnjakov, ki bo potekal v okviru Evropske prestolnice kulture GO! 2025.

Vsi prebivalci mesta so bili slepi. Nekega dne je prišel kralj z mogočnim slonom. Meščani so bili ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Nekega leta je vasi grozila izredna suša. Župnik je zato rekel vaščanom: Nič ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Nekega večera sta mož in žena po večerji sedela na verandi. Oba sta ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Nekega dne je pesnika obiskal občudovalec njegovih ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Nekega večera je oče menil, da je njegov sin že dovolj star ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Živel je bogat človek, ki je rad delal dobro. Nekega dne je opazil ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Nekega jutra sem se vozil na sestanek. Pred mano se je znašel rumen avto. Vozil je počasi in okorno. Postajal sem rahlo nejevoljen nad vožnjo voznika pred mano, saj se mi je že precej mudilo. Pri tem pa najprej sploh nisem opazil, da je bil na tem počasi vozečem avtomobilu napis: »Avtošola«. Ko sem zagledal napis, sem postal precej bolj potrpežljiv s počasnim zavijanjem in previdnim zaviranjem. Pomislil sem, da mladi voznici pred mano pravzaprav ne gre tako slabo. Spomnil sem se tudi mojih okornih začetkov za volanom in se malo nasmehnil. Potem pa sem se zamislil: 'Kako bi reagiral na voznico pred mano, če njen avto ne bi imel napisa 'Avtošola'?' Bi bil še tako potrpežljiv in dobrodušen? Precej verjetno ne, sem si tedaj odgovoril. Drug za drugega ne vemo, kaj trenutno prestaja v življenju. Ljudje ne nosimo na sebi napisov, ki bi orisala naše notranje boje in konflikte. Ne nosimo opozorilnih napisov, ob katerih bi obrzdali naš jezik, da se ne bi prehitro razjezili ali povedali nekomu, kaj vse si mislimo, da mu gre. Ne vidimo namreč, da bi imeli ljudje na svojih majicah napise kot npr. »Sem v ločitvenem postopku« ali »Žalujem za umrlim možem« ali »V depresiji« ali pa »Diagnosticiran rak«. Če bi videli takšne napise na ljudeh okrog nas, bi bili do njih gotovo prizanesljivejši in prijaznejši. Ampak pravzaprav ne potrebujemo napisov, da bi bili prijaznejši do neznancev. To lahko vseeno naredimo, ne glede na to ali vemo, kaj se v njih dogaja ali ne. Ne glede na to ali si to zaslužijo ali ne. Če bomo danes kdaj videli napis 'Avtošola' na mimo vozečem avtu, se lahko spomnimo na vse tiste manjkajoče napise pri soljudeh, ki lahko gredo prav danes skozi težke osebne preizkušnje in bolečine. To nam lahko da dodatno dozo potrpežljivosti, prijaznosti in naklonjenosti. Morda bo lahko prav tisti prijazni pozdrav, tista pridržana vrata, tisto pristno vprašanje 'kako si?', prav tista majhna spodbuda, ki jo je bližnji potreboval, da bo lažje šel čez dan. Bodimo prizanesljivejši drug do drugega, saj smo nenazadnje vsi v isti 'avtošoli' življenja.

Nekega rabina je pred poroko obiskal mlad par, da ...Iz knjige Zgodbe s semeni upanja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba: https://www.t-2.net/paketi ----------------------------------------------------------- Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je dogajal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo zaželeno sporočilo in potem se vse odvije bolj ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne pride do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes tako ali drugače oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti govor. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik. S čim se želim napolniti, kakšno bo moje 'olje'? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Kako bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren na potrebe, primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala.

Nekega budističnega meniha so vprašali, kakšno ...Iz knjige Zgodbe s semeni upanja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi. Takole si dostikrat rečem, ponovim pa za našim gimnazijskim učiteljem glasbe, umetnikom komponistom. Prišel je od nekod in kmalu tudi odšel. Nekega dne se mu ni več ljubilo razlagat molovih in durovih lestvic. Usedel se je, izrekel znamenite besede, razgrnil časopis in vso uro bral. V razredu popolna tišina, nerazumljiva za naš čas. To, kar omenjam, se je zgodilo pred več kot 60-imi leti. A čemu čedalje pogosteje mislim nanj? Rada bi iz njegove nenavadne izjave izluščila njegov pravi obraz. Precej kasneje se je razvedelo, da je okusil Goli otok. Od časa do časa je kje pisalo, da je komponiral novo, menda zahtevno glasbeno delo. Potem nekoč kratka osmrtnica. Kaj vse pa vmes, to mi ne da miru. Seveda, saj obstajajo leksikoni in danes imamo najmanj Googla. Nič od tega mi ne razkrije sporočila tistega dopoldneva, ko se je pouk začel ob osmih in ob 12-ih končal in je bil glasbeni pouk na urniku bolj h koncu šolskega dne; klavir samo v bivši kapeli, spremenjeni v večnamenski prostor, naš komponist pa niti enkrat samkrat ni intoniral kakega dura ali pa mola. Kolikor se spominjam. Zdaj pa večkrat ponovim za njim: meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi. Pač – ob tej pravici se mi redno zatakne. Zakaj neki? Čemu mozgati o človekovi oziroma moji osebni pravici? O človekovih pravicah, zavarovanih pri Združenih narodih, kršene so pa po vsem planetu in pri nas tudi! Kakšna pravica je to, če je ni! Razpoloženje mi z molove lestvice usmeri v durovo Finžgarjeva izkušnja iz zapisov Študent naj bo. Kako naj bi bila nemška voda srednjega spola, če pa vsak ve, da je ženskega: tista voda, gospod profesor! Kljub nesporni resnici je učenček dobil nezadostno, pa si tudi za vekomaj zapomnil, da pravice ni! In si rečem: naj imam pravico, da se mi ne ljubi. V resnici pa mislim na našega glasbenika in na njegovo usodo. Pa na to, kaj sploh ostane učencu od njegovega učitelja. Meni je ostal on kot velika uganka. Toda mar si drug drugemu nismo prav to? Pa dostikrat tudi sebi!

Nekega dne so bila vrata, ki so ločevale nebesa in pekel, ...Iz knjige Zgodbe s semeni upanja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Nekega dne je vodja oddelka imel slab dan. V tej slabi volji se je znesel nad enim od delavcev. To je delavca ujezilo. Ko je prišel domov, je bil izredno osoren do žene. Žena je jezna oštela desetletnega sina. Sin je šel iz hiše in se na dvorišču znesel nad psom in ga tako razdražil, da je ugriznil vodjo oddelka, ki se je prišel opravičit delavcu. Običajno se nam naše ostre in slabe besede vrnejo kot bumerang in nas razžalijo. Jezus je kot odgovor na pismoukovo vprašanje »Katera je prva od vseh zapovedi?« v današnjem evangeliju odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo.« Druga zapoved pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mr 12,28-31). Njegov odgovor nam da priložnost, da se ustavimo ob štirih praktičnih korakih, ki nam pomagajo bolje spoznati Boga in ga ljubiti. 1. »Ljubi Gospoda … iz vsega svojega srca« pomeni, da Bog želi, da ga ljubimo z vsem, kar je v nas. To pomeni, da ga ljubimo celostno, vneto. Ko smo za koga vneti, mu sledimo. On določa naše ravnanje. V življenju se odločamo glede na to, za koga smo se ogreli. Športniki, ki so vneti za šport, bodo ogromno žrtvovali za ohranjanje kondicije in dosego uspehov. Vse v življenju bodo podredili temu. 2. »Ljubi Gospoda ... z vsem mišljenjem.« Boga ljubimo razumno. Krščanska vera je razumna, ni slepa vera, ni proti razumu. Pomeni, da Bog želi, da ga ljubimo s svojim razumom, s pametjo. Vrsta intelektualcev se je spreobrnila v krščanstvo, ker so videli, da je razumno. Razumno je tudi zato, ker gleda dolgoročno, ne samo na današnji dan in trenutni učinek. Nek znanstvenik je dejal, da so vsi njegovi kolegi v raziskovalnem oddelku verni. 3. »Ljubi Gospoda … z vso močjo« pomeni, da Bog želi, da ga ljubimo s svojimi sposobnostmi in darovi, talenti. To pomeni, naj ljubimo Boga praktično, z življenjem. Bog hoče, da uporabljamo svoj čas, svoje darove, tudi svoje premoženje v njegovo slavo in korist bratov in sester. Pokojni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je dejal, da bomo kristjani sojeni po tem, kako smo v življenju uporabljali svoj čas, svoj denar in svoje sposobnosti. 4. »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« pomeni, da Bog hoče, da druge ljubimo, kakor ljubimo same sebe. Boga pa najlepše ljubimo, da ljubimo druge in da ga ljubimo v drugih. Zato obravnavajmo druge ljudi, kot želimo, da bi drugi obravnavali nas. Če bi želeli, da bo bil kdo naš prijatelj, moramo mi najprej postati njegov.

Starejša gospa je vsak dan hodila v cerkev. Nekega dečka je to ...Iz knjige Dragoceno darilo zgodb, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Dobro jutro, drage poslušalke in poslušalci, današnjo duhovno misel bom začela s kratko pravljico. Za to imam najmanj dva razloga: ker imam rada pravljice in ker v njih navadno zmaga dobro. Dejstvo, da se v pravljicah dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari, bom spregledala. Ne nazadnje je prav živa domišljija tista, ki nam v težkih preizkušnjah, trpljenju in nesreči pomaga, da preživimo. Nekoč je živel kralj, ki je bil zmeraj bolan. Imel je devetindevetdeset bolezni in vsi zdravniki so rekli, da mu ne morejo več pomagati. Eden izmed zdravnikov pa je dejal: »Če bi se našel človek, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen, in bi kralj oblekel srajco tega srečnega človeka, bi odšlo od njega vseh devetindevetdeset bolezni.« Kraljevi sli so se razšli po vsem svetu in iskali človeka, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen. Iskali so ga, a zaman. Nekega dne pa je eden izmed kraljevih hlapcev prišel na velik travnik in tam zagledal bosonogega, razcapanega človeka, kako spi pod drevesom in se v spanju nasmiha. To bi bil lahko srečen človek, si je dejal in ga zbudil. »Hej, človek, zbudi se! Ali si zadovoljen na svetu?« »Seveda sem zadovoljen, čemu bi ne bil?« je odgovoril popotnik. »In še nikoli nisi bil nezadovoljen?« »Še nikoli. Le čemu naj bi bil nezadovoljen?« »Torej pojdi z menoj k našemu kralju!« »Le zakaj?« »Dal ti bo na kupe denarja.« »Le čemu? Saj ne potrebujem denarja.« Slednjič se je popotnik vendarle dal pregovoriti in je šel s hlapcem na kraljevski dvor. Ko ga je kralj zagledal, se je razveselil. »Brž mi daj srajco,« je ukazal. »Zakaj?« »Ne vprašuj! Sleci suknjič, potegni s sebe srajco in mi jo daj! Dobil boš zanjo kup denarja!« Srečni človek je slekel suknjič, toda joj, pod njim ni imel srajce na sebi. Ko je bolni kralj to videl, je globoko vzdihnil in umrl. Srečni človek pa je spet ogrnil svoj suknjič in odšel. Raziskave o sreči kažejo, da nas denar osrečuje, vendar le do neke mere. Če smo revni, nas bo dotok denarja osrečil, če pa smo premožni, zaradi njega ne bomo še srečnejši. Imeti ga moramo ravno dovolj, sicer pa je sreča odvisna od drugih dejavnikov. Še najmanj od srajce. Junak iz pravljice je bil zadovoljen in srečen celo brez nje. Nesrečni kralj si je verjetno tudi zaradi večnega nezadovoljstva nakopal katero od devetindevetdesetih bolezni. Čeprav je imel denar, si zdravja in srajce srečnega človeka ni mogel kupiti. Srečo lahko definiramo na več načinov. Ena najsplošnejših (filozofskih) definicij je, da je sreča stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje. Ljudje srečo razumemo različno glede na zunanje okoliščine, ki vplivajo na naše življenje in na naš občutek sreče, sami pa nanje velikokrat ne moremo vplivati. Zato vam v tem jutru želim, da bi v svojih dušah našli mir in sami spoznali, kaj je sreča (prim. Žal 3,17).

Nekega dne je kralj hodil po ulicah glavnega mesta in ...Iz knjige Zgodbe za veselje do življenja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Nekega zdravnika je obiskal prijatelj zdravnik, ki …Iz knjige Obrisal bo solze z njihovih oči, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Nekega jutra je morje komaj odprlo oči in nad seboj zagledalo drobno črno pikico … Pripoveduje: Silvij Božič. Napisala: Manka Kremenšek. Posneto v studiih Radia Slovenija 1997.

V tibetanskem budizmu poznamo veliko duhov. Obstaja osem glavnih razredov duhov, ki jih lahko razdelimo še na stotine podrazredov. Toliko jih je, da jih lahko preučujete vse življenje. Ne vem, ali jih lahko vidite, vendar obstajajo njihovi opisi. V tej zgodbi nastopata dva duhova: prvi je gjalpo in drugi tsen. Tsen je običajno rdeče barve in včasih jezdi rdečega konja. Je zelo uren in hitro napade. Gjalpo je precej bolj pretanjen. Morda tega ne bi smeli reči, vendar so gjalpoji običajno duhovni mojstri, ki se izpridijo! Nekega dne sta se gjalpo in tsen srečala na cesti. Pozdravila sta se, nato pa je tsen vprašal: »Koliko hudega lahko storiš drugim bitjem?« Gjalpo mu je odgovoril: »Ah, veliko več kot ti.« Tsen se ni strinjal: »Ne! Več gorja lahko povzročim kot ti!« Ker se nista mogla strinjati, sta se odločila za tekmovanje, kjer se bo pokazalo, kdo lahko stori več hudega. Ozirala sta se naokrog, vendar je bila okolica zapuščena. Nazadnje sta v daljavi le opazila lami, ki sta sedela v bližnjih jamah, in prvi duh je dejal drugemu: »Znesiva se nad tistima lamama, ki prakticirata dharmo v jamah. Izberiva si vsak svojega in videla bova, kdo lahko stori več gorja.« Tako sta si izbrala vsak svojega meniha in tsen se je nemudoma odpravil do njega in ga porinil čez prepad. Zgrmel je v globino in umrl. Tsen se je vrnil k svojemu pajdašu in mu rekel: »Glej, kaj sem storil! Kaj boš pa ti naredil? Saj samo sediš tu!« Gjalpo se je zarežal in mu zabrusil: »Misliš, da si mu škodoval? Bedak! Poglej ga.« Ozrla sta se v prepad in videla lamovo zavest, ki je odšla naravnost v nebesa. »Pravkar si ga osvobodil,« je pripomnil gjalpo. »Temu ti praviš škodovanje? Za nobeno rabo nisi! Poglej zdaj mene. Boš videl, kako bom opravil z drugim lamo.« Sprva je drugemu lami vse šlo gladko od rok. Kadarkoli je koga blagoslovil, je ta oseba ozdravela. Celo riž, ki ga je vrgel zunaj svoje jame, je vzklil, rasel in uspeval. Vsi so bili malce presenečeni, saj so bila njegova dejanja tako osupljiva. Vse, kar je storil, je bilo izjemno uspešno in je prineslo veliko koristi. Celo čudeže je lahko delal. Lama je postajal vse slavnejši in vse bogatejši. Čez nekaj časa se je iz svoje jame preselil v mesto, kjer je spoznal najlepše dekle in se z njo poročil. Zdaj so njegove dejavnosti segale že na vsa področja. Postal je tako uspešen, bogat in vpliven, da je bil v družbi mnogih ljudi. Pridobil si je preveč sovražnikov in preveč prijateljev. Vse to je vodilo do sporov, ti pa do spopadov, polemik, pravd in prepirov, vse dokler se neke noči k njemu niso prikradli sovražniki, ga napadli in ubili. V času do svoje smrti je lama popolnoma izgubil vse rezultate prakse dharme. Popolnoma se je zapletel v samsarično življenje, zato je njegova zavest postala gjalpova sužnja. Gjalpo se je nato obrnil k tsenu in mu rekel: »Tako to naredim jaz!« * * * * Ovire v naši duhovni praksi se včasih pojavijo v obliki uspeha, v obliki na videz dobrih stvari. Celo ko imate videnje Bude, včasih ni nujno, da je to resnično videnje Bude. Lahko gre za maro, ali demona, ki vpliva na vas, da si mislite: »O, imel sem videnje Bude. Res sem zelo posebna oseba.« Tako razvijete ponos in vse stvari, ki mu sledijo, zato tako videnje ni bilo koristno. Vse, kar vas naredi arogantne, egocentrične in samovšečne ter povzroči, da izgubite bodhičito oziroma sočutje, je ovira.

Nekega leta je vasi grozila izredna suša. Župnik je ...Iz knjige Vodi me, dobrotni duh, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Prijatelja sta potovala skozi puščavo. Nekega dne sta se sprla in eden od njiju je v jezi udaril drugega. Tega je udarec prizadel, toda molče je zapisal v pesek: »Danes me je moj najboljši prijatelj udaril.« Nadaljevala sta pot in prišla do oaze, kjer sta si nameravala malo odpočiti. Mož, ki je dobil klofuto, je zabredel v blato in se začel pogrezati, toda prijatelj ga je rešil. Rešeni je potem v kamen vklesal besede: »Danes mi je moj prijatelj rešil življenje.« Tisti, ki je prijatelja udaril in rešil, ga je vprašal: »Ko sem te udaril, si to zapisal v pesek, ko sem ti rešil življenje, pa si to vklesal v kamen. Zakaj tako?« Prijatelj je odgovoril: »Ko nas kdo rani, zapišimo to v pesek, saj veter odpuščanja to izbriše. Ko pa nam kdo naredi kaj dobrega, moramo to vklesati v kamen, kjer ostane za vedno.« (Zgodbe za veselje do življenja, 57.) Tako ravna tudi Bog z nami: naše grehe vpisuje v pesek in jih pozablja, naša dobra dela pa vkleše v kamen. V današnjem evangeliju vidimo, kako je Kristus odpustil svojim učencem, ki so ga zapustili v trpljenju. Odpustil je apostolu Tomažu, ki ni verjel v njegovo vstajenje, ker ni videl Vstalega Gospoda. Še več, prav tem učencem da nalogo odpuščati grehe: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni« (Jn 20,22-23). S tem je pokazal na svoje bistvo, da je usmiljen Bog, česar se spominjamo tudi na današnjo nedeljo božjega usmiljenja. Neka žena si je hotela iz obupa vzeti življenje v vodah oceana. Pred tem pa se je sprehodila po prazni obali, da se poslovi od sveta. Nenadoma je slišala glas: »Ozri se nazaj!« Storila je tako in zagledala svoje stopinje v mivki. Ko jih je gledala, so jih morski valovi brisali. Skrivnostni glas ji je rekel: »Kakor valovi brišejo tvoje stopinje, tako jaz brišem tvojo preteklost.« Ta doživljaj je pomenil nov začetek v njenem življenju. (Zgodbe za veselje do življenja, 58.) Gospod že v Stari zavezi pravi po preroku: »Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg, če so rdeči kakor bagrenina, bodo beli kakor volna« (Iz 1,18). Naučimo se tudi mi napisati svoje rane in svoje prizadetosti v pesek ter vklesati v kamen prijaznosti in usluge, ki smo jih bili deležni. Gospod nam je podelil svojega svetega Duha, da nas preoblikuje in da bomo postali učenci miru in odpuščanja. Dal nam je priložnost, da postanemo podobni njemu v našem odnosu do tistih, ki nam delajo slabo, so nas prizadeli ali užalili.

Nekega dne je Kukavček pozabil na kukanje. Pripoveduje: Nina Valič. Napisala: Becky Bloom. Prevedla: Mojca Mandeljc Pengov. Posneto v studiih Radia Slovenija 2006.

Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kot sem kadar koli bil, pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadar koli. Zdaj je čas. Za vse in vedno.« Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem samim sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno, kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bere Lidija Hartman. Avstrijski pisatelj dr. Felix Kucher se je rodil leta 1965 v Celovcu. Študiral je filozofijo, teologijo in klasično filologijo. Poučeval je na več srednjih šolah v Celovcu, zdaj je ravnatelj gimnazije v Beljaku. Naučil se je tudi slovenščine, ki je drugi deželni jezik na Koroškem – njegovi predniki so imeli namreč še pred stotimi leti slovenske korenine. Roman Kamnik iz leta 2018 je posvetil v spomin Jozlu in Francu (Franciscusu) Petku, po pisateljevi izjavi naj bi bila to njegova prastrica – brata njegove babice. Felix Kucher zajema snov iz dveh zgodovinskih virov: družbenega in političnega dogajanja v Evropi, zlasti na Koroškem po zgodovinsko pomembnem plebiscitu leta 1920 in vzniku nemškega nacizma, Hitlerjevega vzpona in osvajalske politike med drugo svetovno vojno do nemškega poraza. Drugi sklop pa sestavljajo ekonomske migracije na Koroškem v obdobju med svetovnima vojnama z življenjsko zgodbo migranta Antona Lipica. Po številnih ovirah se mu končno le uspe umakniti v Argentino, kamor je v desetletjih po prvi svetovni vojni za kruhom odhajalo mnogo Slovencev. Dogajalni čas se vrača do prve svetovne vojne, epilog iz leta 2008 pa govori o nastajanju te knjige, ki poznim potomcem razkriva grozljive zamolčane zločine v nemških koncentracijskih taboriščih Dachau in Mauthausen. Kompozicija romana ni sintetična, pisatelj ne sledi časovnemu poteku življenjskih zgodb literarnih junakov, ampak preskakuje od začetka leta 1947 do 1925, prav tako se menjujejo dogajalni kraji: Roman se začne v Buenos Airesu, ki je osrednje prizorišče Antonove zgodbe, analitično pa si sledijo dogodki v Podgori, Celovcu. Hamburgu, taborišču Mauthausen, Genovi, Bolzanu. Naslov romana Kamnik je privzet po priimku antijunaka, ki se sramuje slovenskega porekla. Je navdušen privrženec nacizma in prevzame priimek Steiner. Ponižen je do trenutne oblasti, vedno skrbi za svoje koristi, hlepi po oblasti, povsod vidi predvsem sebe, tudi poroči se zaradi premoženja. Njegov značaj najbolj prikazujejo zločinska dejanja v taborišču, kjer z nazivom »podvodja skupine« dobi želeno popolno oblast nad brezpravnimi: »Rešpekt. Ponižanje. Podrejanje. To je štelo,« pravi. Ljudje so zanj le predmeti, ki mu lahko služijo. Prva žena je bila hči bogatega industrialca, nemškega Juda, vendar zakon ne izpolni njegovih pričakovanj. Nekdanjega znanca uporabi za pomoč, da se v Berlinu priplazi v SS. Protagonist romana je Anton Lipic, mlajši sin iz revne kmečke družine na Koroškem. Ves čas si prizadeva, da bi si z delom in vztrajnostjo ustvaril boljše življenje. Odloči se, da se bo tako kot mnogi drugi izselil v Argentino, in po številnih ovirah mu tudi uspe. Podrobno so opisane vse postaje njegovega dolgega potovanja, zdravniški pregledi in uradne formalnosti v Hamburgu, od koder je izplula sicer tovorna ladja s potniki iz različnih krajev in držav. Po naporni vožnji in pristanku v Buenos Airesu z drugimi iskalci zaposlitve dan za dnem zaman čaka na delo, zato zagrabi prvo možnost – na veliki kmetiji. A vse garanje je daleč od njegovih načrtov. Po propadu kmetije, ki ji smrtni udarec zada roj kobilic, se Anton s prijateljem postopoma osamosvoji s prodajo svojih izdelkov od vrat do vrat, po vztrajnem delu ustanovi svoje podjetje in v nekaj letih si ustvari tudi družino. Zanimivo je, da sprejema kulturo in jezik svoje nove domovine, pozabiti hoče nemščino, ki so mu jo v šoli vsilili namesto slovenščine. Antonov brat Jozl je ostal v Podgori, v revščini in nemoči se predaja pijači in se zadolžuje. Nekega jutra, ko na pozdrav dveh uniformiranih mladincev Heil Hitler odgovori: »Podelam se na vajinega Hitlerja!« Sledijo aretacija, zapor, delovno taborišče Dachau in končna postaja Mauthausen. Tu se križata življenji rablja Steinerja in njegove žrtve,¬ Jozlna. V tretjem poglavju postane nepomembni kmečki fant iz zakotja Avstrije, takrat že nemškega rajha, tragičen junak. Pisatelj pretresljivo predstavlja najhujše plasti zla v taborišču Mauthausen: Zaplinjevanje in sežiganje trupel. A Kamniku – Steinerju se posreči, da se izogne kazni. Po zvezah se nekdanji nacisti preselijo na varno v Argentino in se srečujejo z rojaki, ki živijo tam že več desetletij. Roman Felixa Kucherja Kamnik je realističen mozaik življenja v prvi polovici 20. stoletja. Pretresljiva in zelo razgibana pripoved zastavlja veliko vprašanj o skoraj pozabljenem času, grozljivih prizorih v koncentracijskem taborišču in življenju posameznikov v stoletju zločinskih ideologij in dveh svetovnih vojn.

Nekega dne je trta rekla gospodarju ...Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Nekega mrzlega dne pošlje mačeha pastorko po jagode … Pripoveduje: Brane Miklavc. Slovenska pravljica. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1976.

V slavnem zenovskem templju na Japonskem so menihu, ki je prišel iz sosednjega samostana, naložili, da skrbi za njihov vrt. To opravilo so mu zaupali, ker je rad skrbel za rože, grmovje in drevesa. V bližini tega slavnega zenovskega templja je bil še en, manjši tempelj, v katerem je živel ostarel zenovski mojster. Nekega dne, ko je menih pričakoval pomembne goste, se je še posebno posvetil skrbi za vrt. Populil je ves plevel, obrezal vsak grm posebej, prečesal mah in se več ur posvečal čiščenju in odstranjevanju jesenskega listja, ki je ležalo naokrog po vrtu. Medtem ko je delal, ga je ostareli zenovski mojster z začudenjem opazoval skozi ograjo, ki je ločevala oba templja. Ko je po večurnem delu končal, je menih obstal in občudoval opravljeno delo. »Mar ni lepo?« je zaklical k staremu mojstru. »Je,« mu je odvrnil starec, »ampak nekaj še manjka. Pomagaj mi čez ograjo in popravil bom to zate.« Menih je nekaj časa okleval, nato pa le pomagal ostarelemu kolegu čez ograjo na trdna tla. Počasi je mojster stopil k drevesu v središču vrta, zagrabil za deblo in ga močno stresel. Listje se je razletelo po vsem vrtu. »Tako,« je dejal starec, »zdaj mi lahko pomagaš nazaj na mojo stran.« Ob tej zgodbi sem se spomnil na številne stiske in delovne akcije v naših domovih, ko se napovedo obiski. Takrat se pogosto začne čistilna akcija, katere namen je, da nas pokaže v čim boljši luči. Pa ne gre le za obiske, na splošno se želimo pred svetom pokazati v čim boljši luči, če je le mogoče, popolni. Ampak popolnost ni naravna, saj pravimo, da ni nihče popoln. Lahko se trudimo za lepoto in dovršenost, vendar lahko zapademo v izkrivljeno podobo umetne popolnosti. Pomislimo le na vsa lepotna merila in ves trud, da bi se jim približali. To je vedel tudi ostareli zenovski mojster iz naše zgodbe, ki je poskrbel, da se je po popolno urejenem vrtu raztreslo jesensko listje. Mlademu menihu je poskusil razložiti, da lepota in dovršenost nista v popolnosti, ampak v čim pristnejši naravnosti. Pristnost je tisto, kar nas naredi edinstvene in zato tudi lepe. Namesto da toliko energije vložimo v popolnost, jo lahko preusmerimo v ohranjanje pristnosti, tukaj in zdaj. Naj bo današnji dan lep tudi zaradi naše pristnosti!

Videk je bil deveti otrok revne vdove in je nosil zmeraj srajčko svojih starejših bratov in sester. Srajčka je bila zato vedno ponošena in tanka. Nekega dne pa je dobil Videk čisto novo srajčico. Režiserka – Rosanda Sajko Dramaturg – Ervin Fritz Ton in montaža – Metka Rojc Avtor izvirne glasbe – Jerko Novak Videk: Kaja Deskovič Živković Vidkova mama: Jerica Mrzel Bratci in sestrice: Milena Janežič, Miha Kralj, Barbara Langerholc, Grega Turšič, Evelin Pristavec, Nina Miklavič Ovca: Jana Osojnik Trnov grm: Dare Valič Pajek Tkalec: Brane Ivanc Rak Krojač: Ivan Jezernik Ptica Šivilja: Draga Potočnjak Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana februarja 1984

Nekega starejšega moža so vprašali ...Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Nekoč je bil par akrobatov, ki sta ga sestavljala učitelj, stari vdovec, in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si tako služila za hrano in prenočišče. Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbranih gledalcev. Pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju zbranosti in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.« A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim, da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.« Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da veliko pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo o drugih ali jih opravljamo. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge. Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo govoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in zbranosti potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.

V snežnem viharju ježku odpihne gnezdo. Pripoveduje: Karel Brišnik. Napisala: M. Christina Butler. Prevedla: Polonca Kovač. Posneto v studiih Radia Slovenija 2008.

Nekega jutra sem se vozil na sestanek. Pred mano se je znašel rumen avto. Vozil je počasi in okorno. Postajal sem rahlo nejevoljen zaradi vožnje tega voznika, saj se mi je že precej mudilo. Pri tem pa najprej sploh nisem opazil, da je bil na počasi vozečem avtomobilu napis: »Avtošola«. Ko sem zagledal napis, sem postal precej potrpežljivejši ob počasnem zavijanju in previdnem zaviranju. Pomislil sem, da mladi voznici pred mano pravzaprav ne gre tako slabo. Spomnil sem se tudi svojih okornih začetkov za volanom in se malo nasmehnil. Potem pa sem se zamislil: 'Kako bi se odzval na voznico pred sabo, če njen avto ne bi imel napisa 'Avtošola'?' Bi bil še tako potrpežljiv in dobrodušen? Precej verjetno je, da ne, sem si tedaj odgovoril. Drug za drugega ne vemo, kaj trenutno preživljamo v življenju. Ljudje ne nosijo na sebi napisov, ki bi opisovali njihove notranje boje in konflikte. Ne nosimo opozorilnih napisov, ki bi obrzdali druge, da se ne bi prehitro razjezili in povedali, kar si mislijo, da nam gre. Ne vidimo, da bi imel kdo na majici napis kot npr. »Sem v ločitvenem postopku« ali »Žalujem za umrlim možem« ali »V depresiji« ali pa »Diagnosticiran rak«. Če bi videli take napise na ljudeh okoli sebe, bi bili gotovo prizanesljivejši in prijaznejši. Ampak pravzaprav ne potrebujemo napisov, da bi bili prijaznejši do neznancev. Lahko smo prijazni ne glede na to, ali vemo, kaj se v kom dogaja ali ne. Ne glede na to, ali si to po našem mnenju zaslužijo ali ne. Če bomo danes videli napis 'Avtošola' na mimo vozečem avtu, se lahko spomnimo na vse manjkajoče napise pri soljudeh, ki lahko prav danes doživljajo težke osebne preizkušnje in bolečine. To nam lahko da več potrpežljivosti, prijaznosti in naklonjenosti. Morda bodo prav tisti prijazni pozdrav, pridržana vrata, tisto pristno vprašanje 'Kako ti gre? majhna spodbuda, ki jo je bližnji potreboval, da bo laže šel čez dan. Bodimo prizanesljivejši drug do drugega, saj smo ne nazadnje vsi v isti 'avtošoli' življenja.

Dva brata sta živela na sosednjih kmetijah. Desetletja sta se odlično razumela. Potem pa je med njima nastal spor. Vse se je začelo z majhnim nesporazumom, ki je prerastel v grob prepir, sledila mu je ločitev in tudi govorila nista več med seboj. Nekega jutra je na vrata starejšega brata Janeza potrkal mizar, ki je iskal delo. Janez mu je ponudil, naj med njegovim in bratovim posestvom postavi visok lesen plot, da bi se tako maščeval bratu, ker je dal na meji izkopati globok jarek. Janez je dal mojstru na razpolago ves les, kar ga je imel, sam pa se je odpravil v mesto po manjkajoče stvari. Tesar je ves dan prekladal in meril les, žagal, zabijal žeblje … Tik pred sončnim zahodom se je gospodar vrnil iz mesta in ravno takrat je tesar končeval svoje delo. Kmet je zgrožen obstal in bil ves iz sebe. To ni bil plot, ampak most! Most, ki je bil položen čez jarek in je povezoval bregova. Pred njim je bila čudovita lesena konstrukcija. In na Janezovo veliko začudenje je čez most odprtih rok prihajal mlajši brat. »Ti si pravi mojster in brat, da si zgradil tak most po vsem tistem, kar sem ti izrekel,« je dejal mlajši brat. Brata sta se srečala sredi mostu in se tam prisrčno objela. Ko sta se obrnila, sta zagledala tesarja, kako pospravlja orodje. »Počakaj!« sta oba hkrati zaklicala. »Ostani še nekaj časa pri nas. Rada bi se dogovorila še za druge reči.« Tesar je odgovoril: »Hvala, a moram dalje, saj moram zgraditi še veliko mostov.« (Dragoceno darilo zgodb, 91.) Včasih se ne strinjamo s svojimi brati in sestrami. Ko se to zgodi, pogosto zgradimo ograjo med nami in njimi. Pogosto nehamo govoriti z njimi. Ne želimo se več z njimi srečevati ali se začnemo prepirati. Vse to so drže, ki jih Jezus ne želi. Želi, da namesto plotov gradimo mostove ljubezni in razumevanja med seboj. Modreca so vprašali po treh najpomembnejših pravilih na svetu. Odgovoril je: Prvo je – bodi prijazen. Drugo je – bodi prijazen in tretje je – bodi prijazen. Prijaznost je jezik, ki ga lahko vsakdo z lahkoto razume. Mogoče je zmagati v prepiru, jeza pa lahko izgubi vojno. Opomin lahko naredi veliko. Spodbuda lahko naredi veliko več. Je sonce za dušo. Malo spodbudnih besed danes je bolje kot velika namera, da bomo jutri nekoga pohvalili. Spodbuda je kisik za dušo. Perzijski pregovor pravi: Prijazna roka lahko vodi slona samo na sukancu. Naj bo naša roka prijazna.

Predstavljamo pravljično nadaljevanko v petih delih o pesniku Jazbecu in gozdnih prijateljih, prežeto s pripovedovalskimi spodbudami in tehnikami. Spremljajo jih tudi navodila, ki otrokom dajejo iztočnice in pogum za pripovedovanje. Seveda pa največ štejeta zgled in spodbuda tako staršev, učiteljev, vzgojiteljev kot tudi vrstnikov. Jazbec se rad igra z besedami in si jih tudi izmišlja. Nekega dne pa veliki rimač ugotovi, da je porabil vse rime, kar se jih je domislil. Na pomoč, miš, veverica, zajec, medved in vi, otroci! Ena pravljica z rimo in hecnimi primerjavami na dan odžene slabo voljo stran. Potipajte in se prepričajte sami! Serija petih pravljic je nastala izpod peresa Nine Mav Hrovat, po kreativni zasnovi in v sodelovanju z izr. prof. dr. Barbaro Baloh in dramaturginjo Samanto Kobal (avtorici strokovne monografije Povej mi zgodbo) ter urednikom Žigo Koscem. Pravljice smo posneli kot radijsko igro v petih delih v studiu 02 Radia Slovenija, predvajane so tudi v oddaji Lahko noč, otroci! Igralci/pripovedovalci: Jožica Avbelj (pripovedovalka, vesoljček ali vesoljec), Maja Končar (miš), Marijana Brecelj (veverica), Ivo Ban (medved), Željko Hrs (jazbec), Zvone Hribar (zajec). Mojstra zvoka: Urban Gruden in Matjaž Miklič. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Režiserka: Špela Kravogel. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Vodja projekta: Špela Šebenik. Prisluhnite Lahkonočnicam, sodobnim zvočnim pravljicam domačih avtorjev v aplikaciji Lahkonočnice ali na spletnem mestu Lahkonocnice.si.

Piše: Jure Jakob Bereta: Eva Longyka Marušič in Renato Horvat V Mariboru rojeni Lev Detela, ki je leta 1960 kot študent slavistike in svobodomiselni intelektualec iz enopartijske realsocialistične Jugoslavije emigriral v demokratično Avstrijo, je mnogostranski in plodovit pisec. V dobrih petih desetletjih je ustvaril zvrstno pester, vsebinsko in stilsko raznolik ter količinsko bogat literarni opus. Vanj sodijo zgodovinski in družbeni romani, esejistika, avtobiografska proza, kratka proza, dramatika in seveda poezija. Kot eden osrednjih kulturnih posrednikov med slovenskim in nemškim jezikovnim prostorom sicer ne piše le v slovenskem, temveč tudi v nemškem jeziku, a je glavnina njegovega literarnega opusa vendarle nastala v rodni slovenščini. Zbirka Junačenje v koronskem obdobju je že njegova petnajsta pesniška zbirka v slovenščini. Zgovorni, a hkrati enigmatični naslov zbirke dopolnjuje v kazalko uvrščen avtorski pripis, ki pojasnjuje, da so pesmi razvrščene kronološko glede na čas nastanka med začetkom in koncem pandemije koronavirusa COVID-19 ter da izražajo avtorjeve občutke, spoznanja in razpoloženja, ki so ga obhajali v dveletnem pandemičnem obdobju. Če bi bilo avtorjeve vtise ob brezumju pandemije treba strniti v zgoščen izrek, bi bila še najbolj na mestu znamenita misel iz starozaveznega Pridigarja: Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega na svetu. Uvodna Detelova pesem z naslovom Našim učiteljem, ki vsebinsko zakoliči celotno zbirko, se namreč izteče v prav takem bibličnem duhu: "Nič se ne spremeni. / Vojne so in bodo / in mi na begu / pred samim seboj / in svojo usodo." Detele literarna plodovitost niti med pandemijo ni pustila na cedilu: ta mala kronika njegovih pesniških opazk, komentarjev, refleksij in verzificiranj po obsegu sploh ni skromna. Sestavlja jo okroglih sto pesmi, razvrščenih v deset pesemskih poglavij: Uvodnim pesmim sledijo še Začaranost pred neurjem, Junačenje v koronskem obdobju, Brez sedla in kopita, Na samotnem otoku, Paranoa - Beach, Ko je zagorel sneg, Grof Montekrypto, Mitografija in zadnji sklop z eno samo, vizualno pesnitvijo Besedna vizualizacija pandemije. Skladna s takšnim količinskim obiljem je tudi oblikovna mnogovrstnost in heterogenost pesmi: vidi se, da gonilo in smoter te poezije ni estetska perfekcija, ampak čim bolj iskren odziv na vse tiste vidike resničnosti, za katere se je v času pandemije zdelo, da so se postavili na glavo. Kljub temu je v tej pesniški mnogovrstnosti, ki jo kroji živeti trenutek, mogoče določiti nekaj skupnih imenovalcev. Malo čez palec bi pesmi iz zbirke Junačenje v koronskem obdobju lahko razdelili na nekaj glavnih skupin: recimo na sarkastično-kritične, groteskno-ekspresivne, ludistične in filozofsko-meditativne. S prvimi se Detela zajedljivo odziva na pogosto absurdno nerazumne ukrepe, s katerimi so se družbeni upravljalci spopadali z izzivi, ki jih je prinesla bolezen, ter na prevladujoči duh histerije, ki je prevladoval v medijsko posredovani sliki družbe. Z roko v roki s temi hodijo groteskne pesmi, s katerimi Detela izraža svojo zgroženost in pretresenost vpričo poniglavosti, sprijenosti in plitkosti človeške narave, ki se v takšnih kriznih okoliščinah, kot je bila nedavna pandemija, praviloma brezsramno razkrije v vsej svoji veličastni bedi. V takih tonih govori na primer pesem A la carte o tistih, ki se na račun družbenega kaosa in nesreče veselo okoriščajo: "žrejo pijano žrejo ob pivu in žganjici / ampak pozor / stara baba jih opazuje / te čričke požrtičke / te prostaške bebce in hudičke! // huda baba brez zob / jih natančno opazuje / ko na hitro presiti / požirajo kot za stavo / dobro hrano za zabavo!« Določena mera igrivosti je značilna za večino pesmi v zbirki, nekatere pa so po vsebini in obliki tudi v pravem pomenu besede ludistične. Najdlje v tej smeri gre pesem Koronska izguba jezika, s katero Detela absurdnost družbenega odziva na pendemijo ter nemoč in brezglavost človekove narave v okoliščinah velike stiske uprizarja kot razpad smiselnega jezika – pesem se od prvega do zadnjega verza odvije kot izštevanka brezpomenskih besed – zlogov. V zadnjo, filozofsko-meditativno skupino pesmi sodijo najboljše pesmi zbirke. Praviloma so krajše, kot na primer pesem Nekega jutra, predvsem pa bolj lirične in globoke, kakor je miselna impresija Začaranost pred neurjem. Ta zadnji tip pesmi v zbirki ne prevladuje. Poštenemu pogledu ne more ostati skrito, da tudi med ostalimi prej orisanimi ni na pretek umetniško res močnih pesmi. Zbirko Junačenje v koronskem obdobju si bomo bolj kot po pesniških presežkih zapomnili po živahni inteligenci, ostri miselni pronicljivosti in kritičnem humorju, s čimer se je Lev Detela tako rekoč v živo odzival na veliko družbeno krizo, ki jo je na svetovni ravni predstavljala pandemija virusa covid-19.

Bog je kakor orel, ki nosi svoje mladiče, jih varuje in uči, pravi Božja beseda. Vsak dan znova smo poklicani, da kakor nekoč Izraelci slišimo glas, ki nam pravi, da smo izvoljeno ljudstvo. Pred leti je nemški ornitolog iz svojega stanovanja opazoval star cerkveni stolp, v katerem je vsako leto gnezdil par sokolov. Po navadi sta se izvalila dva mladiča. Ko sta dovolj odrasla, sta morala poleteti. Mladiča sta lahko dve ali celo tri ure stala na polici visokega zvonika, preden sta si upala poleteti. A vedno se je dobro izšlo. Nekega leta sta bila v sokoljem gnezdu slabo razvita mladiča. Zlasti eden je bil, ko je bilo treba leteti, še zelo šibek. Tri dni sta stala na polici in se nista upala spustiti iz varnega zavetja. Končno je večjemu uspelo. Let se je dobro končal. Manjši je potreboval še nekaj časa, preden se je upal spustiti. Vendar je letel tako nerodno, da je moral zasilno pristati na drevesu, ki je stalo na cerkvenem dvorišču. Samica mu je sledila, mu popravila perje in odrinila nekaj vej, da je bil bolj na odprtem. Od tam je mladič poskusil še enkrat. Vendar je spet imel težave in je strmoglavil. Na cerkvenem trgu so se igrali otroci s svojimi psi. Preden je mladič padel na tla, je sokolja mati kot puščica priletela za njim, se spustila podenj, da se je mladič lahko oprijel njenega hrbta, in ga dvignila v zrak. Tako ga je rešila. Počasi se je naučil letenja in postal pravi sokol. Kar je mogoče pri sokolih, se lahko zgodi tudi pri orlih. Tudi ti nosijo svoje mladiče, ko je treba. Podobno, omenja današnje berilo, ravna tudi Bog s svojim ljudstvom. Varuje ga in vodi, da bi čutilo, da ga je izvolil. V Kristusu smo izvoljeni vsi. Jezus je poklical svoje apostole po imenu. Poklical jih je, da so se lahko učili resnice, ki so jo doživljali že njihovi predniki. Bog jih varuje in vodi, ozdravlja in oživlja. Jezus je kot Božji sin znova razodel to resnico. A tokrat nam jo razodeva z novo zavezo. V Stari zavezi je bil Mojzes tisti, ki je povezoval ljudstvo z Bogom in ga vodil, Jezus pa vidi vse, ki so kakor ovce brez pastirja. In ne ostane pri tem. Te, ki jih vzgaja in vodi, pošlje, da prinašajo to resničnost Boga v svet. Po Jezusu nam je Bog izkazal polnost ljubezni, sedaj smo poklicani, da to delamo tudi mi: ozdravljamo, dajemo življenje, vlivamo pogum. Ker smo zastonj prejeli od Boga, smo vsak po imenu, taki kot smo, poklicani, da dajemo zastonj in kažemo na Boga, ki nas nosi na svojih perutih ljubezni.

V slavnem zenovskem templju na Japonskem so meniha, ki je prišel iz sosednjega samostana, zadolžili za njihov vrt. To opravilo so mu zaupali, ker je menih rad skrbel za rože, grmovja in drevesa. V bližini tega slavnega zenovskega templja je bil še en, manjši tempelj, v katerem je živel ostareli zenovski mojster. Nekega dne, ko je menih pričakoval pomembne goste, se je še posebej posvetil skrbi za vrt. Populil je ves plevel, obrezal vsako grmovje posebej, prečesal mah in se več ur posvetil čiščenju in odstranjevanju jesenskega listja, ki je ležalo naokrog po vrtu. Medtem ko je delal, ga je ostareli zenovski mojster z začudenjem opazoval skozi ograjo, ki je ločevala oba templja. Ko je po večurnem delu končal, je menih obstal in občudoval opravljeno delo. »Mar ni lepo?« se je obrnil in zaklical k staremu mojstru. »Je,« mu je odvrnil starec, »ampak nekaj še manjka. Pomagaj mi čez ograjo in popravil bom to zate.« Menih je nekaj časa okleval, nato pa le pomagal ostarelemu kolegu čez ograjo na trdna tla. Počasi je ostareli mojster stopil k drevesu v središču vrta, zagrabil za deblo in ga močno stresel. Otreslo listje se je razletelo po vsem vrtu. »Tako,« je dejal starec, »zdaj mi lahko pomagaš nazaj na mojo stran.« Ob tej zgodbi sem se spomnil na številne stiske in delovne akcije v naših domovih, ko se napovedo obiski. Takrat se pogosto začne čistilna akcija, ki ima namen, da nas pokaže v čim boljši luči pri naših obiskovalcih. Pa ne gre le za obiske, nasploh si želimo pred svetom pokazati v čim boljši luči, če je le mogoče popolni. Ampak popolnost ni naravna, saj pravimo, da ni nihče popoln. Lahko se trudimo za lepoto in dovršenost, vendar lahko zapademo v izkrivljeno podobo umetne popolnosti. Pomislimo le na vse lepotne standarde in ves trud, da bi se jim približali. To je vedel tudi ostareli zenovski mojster iz naše zgodbe, ki je poskrbel, da se je po popolno urejenem vrtu raztreslo jesensko listje. Mlademu menihu je poskusil razložiti, da lepota in dovršenost nista v popolnosti, ampak v čim bolj pristni naravnosti. Pristnost je tisto, kar nas dela edinstvene in tako tudi lepe. Namesto da toliko energije vložimo v popolnost, jo lahko preusmerimo v ohranjanje pristnosti, tukaj in zdaj. Naj bo današnji dan lep tudi zaradi naše pristnosti.

Ocena filma Izvirni naslov: Un beau matin Režiserka: Mia Hansen-Løve Nastopajo: Léa Seydoux, Pascal Greggory, Melvil Poupaud, Nicole Garcia, Camille Leban Martins Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Renato Horvat Sandra je tolmačka in prevajalka srednje generacije, kot samohranilka z osemletno hčerko živi relativno zadovoljno in udobno meščansko življenje v Parizu. Njen oče je upokojen, cenjen profesor filozofije, ki zaradi nevrološke bolezni počasi izgublja vid in prisebnost. S sorodniki skušajo najti zanj ustrezno oskrbo, prav v tem mučnem obdobju pa Sandra sreča starega, poročenega znanca Clémenta, s katerim se spusti v negotovo ljubezensko razmerje. Nekega lepega jutra je novo celovečerno delo scenaristke in režiserke Mie Hansen-Løve. Natanko pred letom dni smo si lahko ogledali njen film Bergmanov otok, poln uvidov v vprašanja človeške identitete in intime, in nekaj Bergmanovega duha je gotovo ostalo tudi v njenem najnovejšem filmu, nagrajenem v sekciji Štirinajst dni režiserjev lanskega Cannesa. V celovečercu Nekega lepega jutra v resnici ni velikih pretresov, kultivirani in uglajeni liki nimajo zares težkih eksistencialnih preizkušenj, kljub temu pa avtorici uspe prikazati naporne trenutke čustvenega tobogana odraslosti. V središču pripovedi je vseskozi Sandra, ki jo z izjemno občutljivostjo upodablja Léa Seydoux. Seveda je obkrožena z več kot kompetentno igralsko ekipo, a v primerjavi z njeno prezenco vsi drugi liki kar nekako zbledijo. Čeprav daje ta pripovedna osredotočenost delu nekako komoren videz, je vtis varljiv; v filmu se izmenjuje vrsta lokacij in stranskih likov in drobnih pripovednih zastranitev, v katerih prihajajo do izraza posamezni značaji. Gre za karakterno študijo, pa tudi portret prostora: kamera mojstrskega direktorja fotografije Denisa Lenoirja daje meščanskemu vtisu Pariza vseskozi neko nežno mehkobo. To je film brez vsakršne grobosti. Edini očitek filmu je pomislek, da gre v precejšnji meri za scenaristični konstrukt: za precej nedvoumno sopostavitev notranjega življenja in vihrave telesnosti, pa tudi Sandrinega poslavljanja od nekega življenjskega obdobja, od očeta in preteklosti, ter za tipajoč začetek nekega novega, morda obetavnega razmerja – prve romantične zveze po dolgem času, kot pravi sama. Vse to prinaša določeno mero bolečine, predvsem pa globokega čustvovanja. Nekega lepega jutra je fin dvourni zarez v svet Sandre in njenih bližnjih ter v intimo vsakdanjosti.