Podcasts about svetega

Nadškof razlaga pomen dneva spomina vseh vernih rajnih, poudarja hvaležnost in odnos do pokojnih. Obravnava ključne nauke Svetega pisma o smrti kot prehodu, ter pomembnost molitve in skupnosti pri ohranjanju povezave z njimi

Na trideseto nedeljo med letom smo iz cerkve svetega Lovrenca v Vuhredu neposredno prenašali sveto mašo. Daroval jo je župnik dr. Ivan Rojnik. Pri maši je sodeloval stalni diakon Sašo Popijal, pel pa cerkveni zbor župnije pod vodstvom Ide Strmšnik.

Na trideseto nedeljo med letom smo iz cerkve svetega Lovrenca v Vuhredu neposredno prenašali sveto mašo. Daroval jo je župnik dr. Ivan Rojnik. Pri maši je sodeloval stalni diakon Sašo Popijal, pel pa cerkveni zbor župnije pod vodstvom Ide Strmšnik.

Letošnji 70. osebni jubilej je bil le eden izmed razlogov, da smo v oddajo povabili duhovnega pomočnika v Župniji Ljubljana Koseze Štefana Pavlija. Med drugim je spregovoril tudi o diagnozi rak, ki ga je doletela pred dobrimi devetimi leti. Še vedno pa poln dobre volje in življenjske energije navdih in pogum za stopanje po vsakdanu prejema ob prebiranju Svetega pisma.

Letošnji 70. osebni jubilej je bil le eden izmed razlogov, da smo v oddajo povabili duhovnega pomočnika v Župniji Ljubljana Koseze Štefana Pavlija. Med drugim je spregovoril tudi o diagnozi rak, ki ga je doletela pred dobrimi devetimi leti. Še vedno pa poln dobre volje in življenjske energije navdih in pogum za stopanje po vsakdanu prejema ob prebiranju Svetega pisma.

Piše Iztok Ilich, bere Igor Velše. S Koroško na obeh straneh meje povezani pesnik, pisatelj in publicist Vinko Ošlak, med drugim znan po pisanju tudi v esperantu in po dolgoletni skrbi za revijo Celovški Zvon, se v zadnjih letih s pridigami, učnimi urami in pogovori vse bolj posveča različnim ravnem in vsebinam svetopisemskega izročila. Na vprašaj na koncu naslova knjige Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi?, povzetega po pesmi kantavtorja Brendija, sam ne odgovarja povsem črnogledo, temveč z »najbrž ne …«. Pri čemer z »najbrž«, kot pojasnjuje, še goji tiho upanje, da se v svoji presoji moti. V premišljevanjih o ogroženosti slovenske narodne biti in jezika prednikov nima pred očmi le stanja na južnem Koroškem, temveč tudi drugod, tako med izseljenci in njihovimi potomci po svetu kakor v matični slovenski državi, kjer je do odnosa do jezika in tradicije še posebno kritičen. V poglavju Zmote in napake na slovenski in nemški strani koroškega narodnega vprašanja zavrača novo iznajdeni pojem »dvojezičnost« kot jezikovni nesmisel in ponavlja, da je Ljubljana tudi danes »bolj zainteresirana za gladkost diplomatskega parketa na Dunaju, kakor za ohranitev slovenskega dela naroda na Koroškem in Štajerskem«. Ker pri vrsti občutljivih tem, ki jih obravnava, ne želi zdrsniti v ceneno in neplodno moraliziranje, išče in najdeva odgovore v izbranih odlomkih iz Svetega pisma. Prepričan je, da je opuščanje jezika in kulturnega izročila staršev in rodu povezano z opuščanjem vere v Boga in njegove zakone. Med pojasnjevanjem razlike med asimilacijo in odpadništvom pa med drugim ugotavlja, da se to vprašanje danes širi tudi na vprašanje ideološkega in novopoganskega prilagajanja in odpada v okviru lastne materinščine. V tej dilemi je za avtorja zamenjava slovenščine z nemščino, še bolj verjetno pa z angleščino in v prihodnosti morda celo s kitajščino, vendarle precej manjše zlo kakor odpad od normalnosti in razumnosti v lastnem jeziku, kjer se danes, na primer, očetu ne reče več oče, ampak »starš 1«. Skrbi ga torej tudi razkroj tradicionalnih družbenih in družinskih vrednot z uvajanjem drugačnih razmerij in vlog v odnosih med bližnjimi. Ob vsej zaskrbljenosti pa avtor v novi knjigi opaža, da je na jezikovnem in narodnostnem polju posejano tudi dobro seme tistih, ki v smislu zvestobe, ne trme ali kljubovanja, še vztrajajo. Vinko Ošlak esej o vprašanju naroda in jezika zaključuje z objavo znamenitih Slovenskih zapovedi, nastalih leta 1922 v Trstu. Po izgubljenem plebiscitu na Koroškem in ob razraščanju fašizma na Primorskem je bil to za Slovence, ki so po prvi svetovni vojni ostali zunaj Jugoslavije, izjemno težaven čas pospešenega raznarodovanja, za mnoge tudi trenutek odločitve za zvestobo ali odpadništvo. Zapovedi je sestavil in dal natisniti na dopisnici tržaški politični in narodni delavec Anton Gerbec, pobudnik jezikovnega krožka Odvada, ki je v Trstu deloval do leta 1929. Namen ne prav številnih članov krožka, ki so po statutu morali za vsako po nepotrebnem uporabljeno tujko plačati dogovorjeno denarno kazen, je bil »spopolnjevanje in čiščenje slovenskega knjižnega jezika vseh slovničnih nepravilnosti in dvoumnosti« da bi dosegli končni smoter: »en narodni jezik slovenski!«. Ime krožka, Odvada, je tako mogoče razumeti predvsem kot pogumen odziv zavednih tržaških izobražencev za ohranjanje ogrožene materinščine Slovencev na zahodnem robu z odvajanjem od jezikovnih vplivov večinskega in drugih večjih narodov, ki jih obdajajo. Vinko Ošlak to malo znano parafrazo desetih božjih zapovedi kritično komentira z željo, da bi jo porabil kot svojevrstno ponazoritev svojih razmišljanj. Njihovo avtorstvo je pomotoma pripisal takrat že pokojnemu jezikoslovcu patru Stanislavu Škrabcu, ki pa je bil pri natisu udeležen le posredno, kot avtor uvodoma povzetega domoljubnega mota: »Naša slovenščina je, prepričan sem, eden najlepših jezikov na svetu.« Za Ošlaka je ta stavek »sam po sebi prvi primer napačnega pojmovanja svojega naroda in jezika, ki ga izrekajo vsi nacionalni šovinisti na svetu«. Iskreno zaskrbljeni, na vse strani kritični esejist zaupa v edino najvišjo nebeško modrost, ki bo odločila, ali naj se slovenščina – tako kot vsi drugi jeziki – ohrani ali ne. Pri tem naj bi bila nemščina po njegovih besedah »danes morda še bolj ogrožena kakor petdesetkrat manjša slovenščina, ker je asimilacija v angleščino za nemško govorečega dosti bližja in lažja, kakor za slovensko govorečega«.

Na današnji dan slovesno obhajamo god sv. Hieronima, cerkvenega učitelja in velikega prevajalca Svetega pisma, ki je umrl 30. septembra okrog leta 420 v Betlehemu. Ob tem se nam je oglasila mag. Anja Božič, ki zaključuje knjigo o humanističnih pridigah in govorih na čast sv. Hieronima Petera Pavla Vergerij Starejšega iz Kopra. Govori bodo v slovenskem prevodu izšli pri KUD Logos.

Na današnji dan slovesno obhajamo god sv. Hieronima, cerkvenega učitelja in velikega prevajalca Svetega pisma, ki je umrl 30. septembra okrog leta 420 v Betlehemu. Ob tem se nam je oglasila mag. Anja Božič, ki zaključuje knjigo o humanističnih pridigah in govorih na čast sv. Hieronima Petera Pavla Vergerij Starejšega iz Kopra. Govori bodo v slovenskem prevodu izšli pri KUD Logos.

Svetopisemska družba Slovenije je pred kratkim izdala knjigo Družinsko Sveto pismo – 100 korakov, ki prinaša svež in ustvarjalen pristop k branju Svetega pisma v družini. Spodbuja tudi k razmišljanju, pogovorom in različnim aktivnostim, ki povezujejo svetopisemske zgodbe z današnjim življenjem. Kako lahko takšna knjiga obogati družinsko branje in zakaj je posebej primerna tudi in sploh za današnji čas? Naša gosta sta bila Bena Briški iz Svetopisemske družbe Slovenije in Matjaž Črnivec, njen generalni tajnik.

Vabljeni k poslušanju duhovnega nagovora, spodbude.

Brat Jan Dominik Bogataj nam je predstavil Andreja Kretskega in njegovo homilijo o povišanju Svetega Križa.

Vabljeni k poslušanju duhovnega nagovora, spodbude.

Brat Jan Dominik Bogataj nam je predstavil Andreja Kretskega in njegovo homilijo o povišanju Svetega Križa.

Maševal je vipavski vikar Mel Kovic, pela je Vokalna skupina Segno pod vodstvom Mete Praček Prašnikar ob orgelski spremljavi Simona Prašnikarja.

Maševal je vipavski vikar Mel Kovic, pela je Vokalna skupina Segno pod vodstvom Mete Praček Prašnikar ob orgelski spremljavi Simona Prašnikarja.

Ozdraveti od bolečine izgube zahteva čas in potrpežljivost. Pri tem so nam v pomoč tudi Psalmi. Ali ste vedeli, da je v tej knjigi Svetega pisma več žalostink kakor hvalnic? To nam pove, da je ubesedovanje notranjega dogajanja, ki je namenjeno tudi Bogu, zelo zdravilno in koristno. Zato je tokratna kateheza Zdravilne besede namenjena vlogi solza in pisanju lastne žalostinke. Pričevanje je pripravila ustvarjalka krščanske slavilne glasbe Bena Briški.

Ozdraveti od bolečine izgube zahteva čas in potrpežljivost. Pri tem so nam v pomoč tudi Psalmi. Ali ste vedeli, da je v tej knjigi Svetega pisma več žalostink kakor hvalnic? To nam pove, da je ubesedovanje notranjega dogajanja, ki je namenjeno tudi Bogu, zelo zdravilno in koristno. Zato je tokratna kateheza Zdravilne besede namenjena vlogi solza in pisanju lastne žalostinke. Pričevanje je pripravila ustvarjalka krščanske slavilne glasbe Bena Briški.

Maševal je župnik Martin Golob. Pri maši je sodeloval otroški pevski zbor pod vodstvom Mojce Zaviršek.

V današnjem svetu, polnem vojn in nasilja, vsak dan lahko opazujemo grozote v Gazi, vojno v Ukrajini, je mir zelo pomembna vrednota. Kaj o miru piše v Stari zavezi Svetega pisma, kaj o tem pravi Jezus, kaj je pisal apostol Pavel in drugi zgodnji krščanski pisci? O tem v pogovoru s katoliškim duhovnikom, profesorjem na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Matjažem Celarcem.

Maševal je župnik Martin Golob. Pri maši je sodeloval otroški pevski zbor pod vodstvom Mojce Zaviršek.

Razvoju množinskih ogovornih oblik lahko v slovenskih pisnih virih sledimo od 13. stoletja, najbolj popoln vir iz 18. stoletja pa je Linhartova komedija Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Takrat se je zaradi razslojenosti družbe oblikoval štiridelni ogovorni sistem – plemiče se je naslavljalo z vaša gnada. Zanimivo je, da Brižinski spomeniki ne poznajo vikanja, tudi standardizirani prevodi Svetega pisma nimajo vikanja – v Bibliji se tikajo kralji in celo Bog. Vikanje sicer ni vedno izraz spoštovanja. Vikanje je lahko velika žalitev, če jo začnemo uporabljati potem, ko smo se z nekom, ki smo ga prej tikali, sprli. O zgodovinskem razvoju slovenskih ogovornih oblik v pogovoru z dr. Alenko Jelovšek, znanstveno sodelavko na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (ponovitev).

Nadškof Cvikl na jubileju mladih presenečen nad visoko udeležbo Francozov – 50 tisoč.Papežev molitveni namen za avgust 2025: Za medsebojno sobivanje.Bilanca Uprave premoženja Svetega sedeža, izreden prihodek, a tudi izredni izdatki.Na god sv. Ignacija Lojolskega bo mašo v Dravljah daroval škof Andrej Saje.

V tokratni oddaji predstavljamo raziskavo Patmos - največjo raziskavo o Svetem pismu in veri v zadnjih desetletjih. Obravnava temeljna vprašanja sodobnega razumevanja vere, odnosa do Svetega pisma in razširjenosti krščanstva v različnih delih sveta. Gre za projekt, ki ni zgolj znanstveni podvig. Naš gost je generalni tajnik Svetopisemske družbe Slovenije, Matjaž Črnivec.

Marija je našim prijateljem, junakom šmarničnih zgodb, razodela, kako lep zaklad je Knjiga knjig.

Slovenski škofje prihodnje leto na obisk »Ad limina Apostolorum« v Rim.Papež Leon XIV.: Vsa rodovitnost Cerkve in Svetega sedeža je odvisna od Kristusovega križaŠkof Maksimilijan za binkošti med rojaki na Švedskem.

Tokrat je marija naše prijatelje, posebej pa birmance, osrečila z razlago morda težje razumljivih darov Svetega duha. Sveti duh nam pripravlja čudovite darove.

Tokrat je marija naše prijatelje, posebej pa birmance, osrečila z razlago morda težje razumljivih darov Svetega duha. Sveti duh nam pripravlja čudovite darove.

Marija je našim prijateljem, junakom šmarničnih zgodb, razodela, kako lep zaklad je Knjiga knjig.

Slišali boste da smo včasih še slabši od Petra. V zatajevanju Gospoda. Pa tudi, kako pogumni so junaki naših šmarničnih zgodb.

Slišali boste da smo včasih še slabši od Petra. V zatajevanju Gospoda. Pa tudi, kako pogumni so junaki naših šmarničnih zgodb.

Na šesto velikonočno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz celjske stolnice svetega Danijela. Mašuje župnik Tadej Linasi. Zbor z inštrumentalisti vodi Matej Prepadnik. Pri maši sodelujejo tudi skavti in skavtinje stega 2 iz Celja.

Na četrto velikonočno nedeljo, nedeljo Dobrega pastirja, je sveto mašo daroval župnik dr. Gabriel Kavčič, pevski zbor je vodila Zvonka Starc, na orgle je igrala Katja Poljšak.

Duhovni odmik je čas, ki si ga posameznik nameni za poglobitev vase, iskanje notranjega miru ter osebne ali duhovne rasti. Je vaja za bolj poglobljeno življenje tudi potem, ko se vrnemo k običajnemu vsakdanu. Odmik poteka v umirjenem okolju, stran od vsakdanjega hrupa in obveznosti. Lahko vključuje molitev, meditacijo, razmišljanje, branje Svetega pisma, bogoslužje in lepo naravo ter preprosto tišino. Cilj duhovnih vaj ni le sprostitev, ampak predvsem globlje srečanje z Bogom, vpogled v lastno dušo in da naš življenjski smisel naravnamo v pravo smer ter še bolj prežeto živimo z Njim, ko pridemo nazaj. V oddaji Reflektor so tokrat trije duhovniki - voditelj Peter Čemažar, Damjan Ristić in Matevž Mehle - spregovorili o takem odmiku, duhovnih vajah ter svojih spoznanjih, srečanjih, izkušnjah. Vabljeni k poslušanju! Vas zanima več? - https://www.duhovniodmiki.com/ - https://katoliskamladina.si/aktualno/ - https://jezuiti.si/duhovnost/jezus-in-duhovne-vaje/ - https://www.druzina.si/clanek/duhovne-vaje-v-tisini Moderator pogovora: Peter Čemažar Kamera in montaža: Siniša Kanižaj Urednica področja Duhovnost: Helena Rozman Urednica oddaje Reflektor: Mojca Purger Izdaja Družina d. o. o., www.druzina.si

Vplivna zbirka grških asketskih in mističnih besedil, ki so nastala med 4. in 15. stoletjem, bralke in bralce vodi k prav posebni vrsti notranje tišine – tišine, ki ni praznina, ampak je polnostČeprav je po številu govorcev slovenščina očitno med manjšimi jeziki – na svetovni lestvici menda zavzema 210. mesto ali nekaj takega –, nam gre prevajanje vélikih tekstov krščanske tradicije presenetljivo dobro od rok. Saj vemo, zahvaljujoč Juriju Dalmatinu je slovenščina v 16. stoletju postala 12. po vrsti med modernimi evropskimi jeziki, ki se je lahko pohvalila s popolnim prevodom Svetega pisma. No, v tem – recimo mu: Dalmatinovem – duhu pa že zadnjih pet let poteka še nekoliko obsežnejši, po jezikovni in intelektualni plati pa primerljivo zahteven projekt – prevajanje Filokalije, zbirke starih vzhodno-krščanskih asketskih in mističnih spisov. Ko bo to orjaško delo opravljeno, ko bodo torej prevedene vse štiri knjige, ki zbirko sestavljajo, se bomo Slovenci pridružili Rusom, Angležem, Italijanom, Francozom, Špancem, Nemcem, Romunom, Srbom ter Fincem in tako zaokrožili »elitno« deseterico govorcev evropskih jezikov, ki Filokalijo lahko prebirajo v materinščini. Zveni izvrstno, kajpada, a tu se najbrž pojavlja tudi določena zadrega. Če namreč vsi vemo, kaj je Sveto pismo in kakšen dosežek predstavlja njegov prevod, o Filokaliji slej ko prej ne vemo ničesar in, posledično, tudi ne moremo prav dobro razumeti, zakaj naj bi nas napori prevajalske ekipe, ki deluje pod uredniško taktirko dr. Gorazda Kocijančiča, navdajali s ponosom. No, prav to smo skušali popraviti v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Davida Movrina, ki je za tretji zvezek Filokalije – ta je, prav kakor prejšnja dva, proti koncu leta 2024 izšel pri založbi KUD Logos – prevedel dva obsežna spisa svetega Petra Damaščana. Foto: samostan Vatopedi na gori Atos premore bogato knjižnico, v kateri sta Nikodem Svetogorski in Makarij Korintski v 18. stoletju našla besedila, ki sta jih navsezadnje uvrstila v Filokalijo (Dimosthenis Niforos / Wikipedija)

Akademik Jože Krašovec se že več kot pol stoletja ukvarja s prevajanjem Svetega pisma. Večkratni doktor znanosti je bil urednik in prevajalec slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma Stare in Nove zaveze (1996), v takšni dvojni vlogi pa je sooblikoval tudi jeruzalemsko izdajo Svetega pisma (2024). Ob njenem izidu je objavil knjigo Okoliščine nastanka in značilnosti celotnih slovenskih prevodov Svetega pisma (izdali in založili sta jo Slovenska škofovska konferenca in Založba Družina). Več o knjigi, prevajalskih načelih prevajanja Svetega pisma, usklajenosti svetopisemskih imen in še čem pove avtor v Izšlo je v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci! Današnja cvetna nedelja nas vabi, da tudi mi z zelenjem sprejmemo Jezusa. Od okrašenih butar do preprostih oljčnih vejic. Vse to naj bi nam pomagalo h poglobljenemu sprejemu Kristusa. Pogosto se ob vsem vzvišenem dogajanju pozablja, da je to Jezusova pot na križ. Kako bomo zaupali nekomu, ki ga en dan proslavljajo množice, drugi dan pa obsodijo na najbolj sramotno smrt. Še tisti, ki so bili njegovi, se razbežijo. Gre takemu zaupati? Ko mogočna osebnost, ki smo jo kovali v zvezde, zgubi ves svoj ugled, nihče več noče imeti z njo opravka. Razočaranje je še najmanj, kar lahko ob tem občutimo. Ob pogledu na križanega Jezusa bi tudi mi lahko rekli: kako nam bo pomagal ta, ki še zase ni poskrbel. V istem času, ko Jezus na osličku jezdi v Jeruzalem, je tja prišel tudi drugi mogočnik tistega časa. Pilat prispe tja z mogočno vojaško vprego. Je dejanski vladar Jeruzalema in odgovoren za red. Eden na osliču, ki ga množica pozdravlja; drugi osovražen na konju z močno vojsko, ki edini sme razsojati med življenjem in smrtjo. Vse naše človeške izkušnje nam jasno svetujejo, komu naj zaupamo. V kapeli Scrovegni je Gioto ustvaril čudovite freske našega odrešenja, vključuje tudi Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Na tej upodobitvi je slikar povečal podobo Kristusa in jo postavil v središče freske. Za presrečnim osličkom hodijo prestrašeni in negotovi apostoli z mračnimi slutnjami o prihodnosti te poti. V nasprotju z apostoli se množica navdušeno vsuje skozi jeruzalemska vrata. Slačijo si plašče in vrhnja oblačila. To odstranjevanje oblačil namiguje na začetek Svetega pisma. Odstranjevanje oblačil simbolizira figove liste, ki sta jih morala nositi Adam in Eva, ko sta grešila. Zaradi Jezusa je naš greh odstranjen in zato naša duhovna potreba po oblačilih ni več potrebna. Jezus prihaja v mesto, da bi z naših ramen odstranil težo greha, in zato lahko ta nepotrebna oblačila krivde in strahu odvržemo. Na oljkah v ozadju se dva človeka angelskega videza stegujeta, da bi odlomila veje in s tem počastila Jezusa. Eden od njiju ima iztegnjene roke, kar simbolizira Jezusovo križanje. V tem je Giottovo skrito sporočilo za nas, gledalce: kristjan prostovoljno iztegne roke, da bi sprejel svoj življenjski križ. Kljub temu tragičnemu povabilu vsakemu izmed nas vemo, da je edini pravi kralj Jezus, ki daje življenje za grešnika. To ugotovi tudi njegov sodnik, Pilat, ko zaukaže zapisati nad glavo Križanega: Judovski kralj. Tudi mi lahko s polnim zaupanjem vzklikamo hozana pravemu in zaupanja vrednemu vladarju, ki ne prihaja z močjo in nasiljem, ampak z usmiljenjem in odpuščanjem.

Na cvetno nedeljo smo prenašali sveto mašo iz cerkve svetega Mavra v Izoli. Maševal je župnik Janez Kobal. Pasijon je brala mladinska skupina. Pri maši je sodeloval župnijski pevski zbor pod vodstvom sestre Božene Kutnar. Na orgle je igrala Maja Cenčič.

Začenjamo nov sklop radijskih katehez z naslovom Zdravilna beseda v sodelovanju s Svetopisemsko družbo Slovenije. V prvi smo iskali odgovor na vprašanje: »V stiski sem in kako naj se rešim trpljenja?« Program katehez vključuje najboljše prakse na področju teologije, duševnega zdravja in poznavanja Svetega pisma. Vsakič bo vključeno tudi konkretno pričevanje posameznika o tem, kako ga je Bog rešil iz neke stiske in mu pokazal novo pot. Tokrat je svojo izkušnjo podelila Melita Bevc.

Začenjamo nov sklop radijskih katehez z naslovom Zdravilna beseda v sodelovanju s Svetopisemsko družbo Slovenije. V prvi smo iskali odgovor na vprašanje: »V stiski sem in kako naj se rešim trpljenja?« Program katehez vključuje najboljše prakse na področju teologije, duševnega zdravja in poznavanja Svetega pisma. Vsakič bo vključeno tudi konkretno pričevanje posameznika o tem, kako ga je Bog rešil iz neke stiske in mu pokazal novo pot. Tokrat je svojo izkušnjo podelila Melita Bevc.

Več kot milijarda in pol muslimanov z veseljem in radostjo pričakuje prihod svetega meseca ramazana. Ramazan se letos začne 1. marca oziroma 1. ramazana leta 1446 po hidžri. Muslimani svoje versko leto štejejo po luni, tako da je za deset dni krajše od gregorijanskega koledarja. Verniki, ki se postijo 30 let, imajo možnost, da se postijo v vseh letnih časih. Z veseljem pričakujemo, da se prižgejo »kandilji«, posebne luči, ki bodo oznanile prihod svetega meseca. Želimo, da bi se te luči prižgale tudi v naših srcih, tako da bo post duhovno obogatil naša srca in duše. Ramazan je mesec posta in razodetja korana. Ramazan je deveti mesec hidžretskega koledarja. V njem je noč, ki se imenuje lejletul-kadr in o kateri je božji poslanec prerok Mohamed povedal, da je najboljša v letu. V tej noči se začelo oznanjanje korana. Kaj je post? Med zoro in sončnim zahodom se vzdržimo hrane, pijače, kajenja in drugih telesnih potreb. V človeški civilizaciji ima post dolgo tradicijo. Poznajo ga vse tri monoteistične religije. Mogoče se v islamu dojema strože, ker se od zore do sončnega zahoda ne sme ne jesti ne piti. Muslimani ob tem čutijo empatijo do vseh ljudi na svetu, ki nimajo hrane in vode. Tako lahko rečemo, da ima post poleg duhovne tudi socialno, družabno, družinsko ter zdravstveno vlogo. Postiti se morajo vsi telesno in duševno zdravi, svobodni in polnoletni muslimani in muslimanke. Post pomeni tretji steber islama in je odločitev, da nam je v naši veri nekaj predpisano in podarjeno. Zelo pomembna vloga posta je ob odrekanju hrani in pijači tudi odrekanje grdim besedam, mislim in dejanjem. Se pravi, ne samo da se naša telesa fizično izčrpajo, ampak se duhovno hranijo, to pa dušam vernikov prinese veselje in radost. Lahko bi rekli, da je post duhovna vaja, ki nas pripelje do premisleka o naši vlogi na tem svetu, našem odnosu do drugih ljudi, živali in seveda družbe v našem okolju. O postu rečemo, da je tudi šola, ki nas uči in nam pomaga, da postanemo boljši na vseh ravneh osebnosti. Mesec ramazan je priložnost medgeneracijskega srečanja in sodelovanja, skupnega branja korana, ki se imenuje mukabela, skupne večerje iftarja ter posebnega obreda, ki se opravlja v ramazanu, teravih-namaza. Pravimo, da naša skupnost živi 24 ur. Ko se družina in prijatelji zberejo za skupno večerjo iftar, začutimo posebno povezanost in ljubezen. Takrat vedno rečemo, da ima hrana boljši okus in da je tudi voda sladka. Vsakega ramazana imamo skupni moto, ki nas še bolj spodbuja pri opravljanju dobrih dejanj. Letos je moto ramazana to, da je »mesec dobrodelnosti in solidarnosti«. Ljudje danes ne potrebujejo le materialne pomoči, ampak predvsem, da jih nekdo posluša in da čutijo, da je tukaj zanje. Vsa dobra dejanja se v ramazanu dodatno seštevajo. Tako nas vse, kar storimo, duhovno obogati. Post ima tudi svoje zdravstvene prednosti. Prerok Mohamed je rekel: »Postite se in zdravi boste.« Post se konča z bajramom, ki traja tri dni in prinaša praznovanje, čestitke in obisk sorodnikov, prijateljev in sosedov. Vsem muslimanom in muslimankam v Republiki Sloveniji čestitam prihajajoče dneve meseca ramazana z željo, da bi se postili v dobrem zdravju in veselju. Ramazan mubarek olsun.

Spomnimo, da letos obhajamo 1700 let od nastanka nicejske veroizpovedi, ki so jo napisali leta 325, dopolnili leta 381 ter dokončno zapečatili leta 431. Končno jo poznamo kot nicejsko-carigrajsko veroizpoved. Ta izpoved se začne z besedo VERUJEM. To je prva beseda veroizpovedi. Beseda, ki izraža ne le intelektualno prepričanje, ampak temeljno zaupanje in predanost. Toda ali je vera danes še smiselna? Jo sploh še potrebujemo? Za razlago vesolja ne potrebujemo več 1Mz knjige, ker imamo znanost. Za obvladovanje vremena ne potrebujemo več molitve; imamo tehnologijo. Za preprečevanje zlorabe oblasti ne potrebujemo več prerokov, temveč imamo volitve. Za dosego blaginje ne potrebujemo več blagoslovov; imamo ekonomiste. Če zbolimo, ne gremo več k duhovniku, ampak k zdravniku. Če čutimo krivdo, ne potrebujemo več spovedi; lahko gremo k psihoterapevtu. Če smo depresivni, ne potrebujemo več Svetega pisma, ampak lahko vzamemo prozac. In če iščemo odrešitev, lahko gremo v nakupovalno središče, kjer lahko kupimo srečo po zelo ugodni ceni. Kdo torej potrebuje vero? Vera ostaja nepogrešljiva, tudi v času, ko znanost, tehnologija in napredek ponujajo odgovore na mnoge praktične potrebe in izzive človeštva. Znanost nam lahko pove, kako stvari delujejo, ne more pa odgovoriti na najgloblje vprašanje: zakaj smo tukaj. Tehnologija lahko olajša življenje, ne more pa nas naučiti, kako osmisliti življenje. Ekonomija lahko ustvarja blaginjo, ne more pa nasititi naše duhovne lakote. Vera je odgovor na tista vprašanja, ki presegajo meritve in formule. Kdo smo? Zakaj obstajamo? Kaj je smisel življenja? Znanost nam lahko pove, kako so nastali naši nagoni, toda vera nas uči, kako jih usmerjati. Znanost lahko razloži kozmične pojave, vendar vera išče smisel v njih. Vera daje okvir, v katerem lahko razumemo svoje bivanje, prepoznamo svoje poslanstvo in gradimo odnose z drugimi ter z Bogom. Čeprav se zdi, da je vera v modernem svetu potisnjena ob rob, ostaja temeljna za naše razumevanje življenja. Znanost bo morda nekega dne odgovorila na vsa tehnična vprašanja, toda vprašanja o pomenu, vrednotah, ljubezni in večnosti bodo ostala. Vera je naš odgovor na te globoke skrivnosti, naš most k neizrekljivemu. Ko izrečemo besedo Verujem, vstopamo v povsem nov svet odnosov. Odnosov, ki se pletejo v samem srcu Trojice – med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Sveti Duh, ki ga cerkveni očetje razlagajo kot ljubezen med Očetom in Sinom, je tista moč, ki nas po zakramentu krsta priteguje v ta neizrekljivi ples Trojice. Izpoved vere ni samo dogmatična trditev, ampak osebna odločitev, da vstopimo v Božje življenje – v dinamiko ljubezni. Po Svetem Duhu nas Bog vabi v ta odnos, da postanemo otroci Očeta, bratje in sestre Sina ter nosilci Božje ljubezni v svetu. Kot je dejal neki pisatelj »Vera je začetek. Ne smemo se igrati z njo: jo imeti, je ne imeti več; treba je vstopiti v to kripto – cerkveno in osebno, kjer vre živa voda, in stopiti iz nje in vse razdeliti …« VSE RAZDELITI! VERUJEM TO? JAZ VERUJEM!

Po propadu rimskega cesarstva je bila antična kultura stoletja pozabljena in za srednjeveško družbo po večini nezanimiva. Beseda renesansa, torej poimenovanje za obdobje od 14. do 16. stoletja, že sama po sebi pomeni »prerod«, torej novo rojstvo antične umetnosti in kulture. Med znanimi misleci renesanse je bil tudi nizozemski teolog, filozof, prevajalec in veliki humanist Erazem Rotterdamski. Eden njegovih najbolj znanih namigov je, da se je v raziskovanju in premišljevanju treba vračati »Ad fontes!« (k izvirom), torej k tistim studencem modrosti, iz katerih je na začetku zajemala človeška kultura. Takole je dejal: »Predvsem je treba odhiteti k samim virom, to pomeni h grškim in starim na splošno.« S tem ni le zapisal osrednjega mota renesančnega gibanja, ampak je poskušal pokazati smernice tudi Katoliški cerkvi pri raziskovanju njenih korenin in Svetega pisma. Menil je namreč, da se človek ne rodi kot človek, ampak tak šele postane; da homo (po latinsko človek) šele s preučevanjem svojih kulturnih izvorov postane humanus, torej človeški. Danes, ko nas ne zanima več nič starega, ko si znanost samovšečno prizadeva le še za nenehno odkrivanje še nedoseženega in tako hrani najosnovnejšo potrebo kapitalizma po izumljanju novih in novih nesmiselnih potreb človeka, smo na stare Grke in Rimljane, antiko in vso tradicijo pozabili. Enako se ne zavedamo več niti lastnih nacionalnih korenin – kmečkega izvora slovenstva, ki je zraslo iz ljubezni do rojstne grude, zaradi katere se je narodu pod tujimi vladarji stoletja sploh uspelo ohraniti. Evropa postaja nevarno enaka – sredi Grčije ali v središču Berlina: mladi z mobilnim telefonom v rokah in slušalkami na ušesih. Narodna različnost Evrope izginja, ker svojih korenin ne iščemo več. Še nobeno drevo pa ni preživelo brez srkanja sokov, iz katerih je zraslo.

Direktor tiskovnega urada Svetega sedeža Matteo Bruni je v soboto podal nekaj informacij o zdravju papeža Frančiška. Kakšno je njegovo zdravstveno stanje? Po petih večerih je Sanremo v soboto oziroma na prehodu v nedeljo dobil svojega zmagovalca – na festivalu je občinstvo in žirije najbolj prepričal pevec Olly s pesmijo Balorda nostalgia. Kakšna je bila sicer 75. izvedba festivala v mestu rož?

V okviru praznovanj obeh Goric kot skupnem evropskem mestu kulture je prav, da se spomnimo časov, ko odnosi med tremi narodi širšega goriškega prostora, med Furlani, Italijani in Slovenci, niso bili dobri. S pripojitvijo Primorske k Italiji po prvi svetovni vojni in nastopu fašizma se je začel hud raznarodovalen pritisk na Slovence, tudi s pravim nasiljem nad narodnozavednimi posamezniki. Prvi so se fašističnemu nasilju odločno postavili po robu slovenski katoliški duhovniki iz Goriške nadškofije, ki so bili povezani v sprva javno, nato pa tajno organizacijo Zbor svečenikov svetega Pavla. Ti so šolali mlade, ohranjali jezik in spodbujali slovensko kulturo in prav zaradi njih so Slovenci zdržali potujčevanje, se naučili pisati in brati po slovensko, saj ni bilo več učiteljev in posvetne inteligence Ob 50. obletnici priključitve Primorske k Sloveniji je Zbor svečenikov svetega Pavla, leta 1997 prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge v zmagovitem boju proti nacifašizmu ter za zvestobo slovenstvu v najhujših časih potujčevanja.

Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopoly-u se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri Monopoly-a. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopoly-em, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?

Če ni megle in vidite rdečo zarjo, takrat Miklavž piškote peče … Pripoveduje: Ivan Rupnik. Slovenski ljudski pripovedki. Posneto v studiih Radia Slovenija 1994.

Hozana na višavah. Blagoslovljen, je tisti, ki prihaja v imenu zastonj piva, in tudi vsi mi, ki čakamo na novico, kje in kako bomo letos praznovali Dan brisače. Peli je ta teden še bolj zj***n, kot prejšnji teden. Že prav Spretan zj***n. Razložimo žalostno vest o Baru 42, ki je zaprl svoja vrata. V rubriki Brezplačni nasveti in zastonj ideje se spomnimo vseh idej, ki so že šle mimo nas, slišimo pa zgodbo o Treh pismih, ki so krojila slovensko teve produkcijo v devetdesetih letih prejšnjega tisočletja. Kako preidemo od nerealiziranih idej do Svetega pisma, ni jasno tudi nam. Ugotovimo, da imajo le redke tvrdke na svetu pravico do neizdajanja računa, Vini prebere citat iz Stare zaveze, mi pa dobimo idejo za Novo novo novo zavezo in se skoraj 15 minut pogovarjamo o 3. delu 1. poglavja 6. knjige. Ankete ne bo, lahko pa nam to, kar nam gre, poveste na Discordu.

Dan reformacije zaznamujemo ob obletnici začetka gibanja za prenovo cerkve, ki jo je s 95-imi tezami zahteval nemški duhovnik Martin Luther. Za nas je praznik pomemben zaradi protestantskih piscev, ki so poskrbeli za prve knjige v slovenskem jeziku. Na to je v nagovoru na sinočnji osrednji proslavi spomnila predsednica republike Nataša Pirc Musar in posebej omenila Dalmatinovo Biblijo.Sinoči je bilo slovesno v Lendavi, danes bo predvsem v Puconcih in na Rašici. Drugi poudarki oddaje: - Napovedani nalivi in močan veter ponoči niso povzročili večjih težav; oranžno vremensko opozorilo za severozahod in jugovzhod še do zgodnjega popoldneva - Izrael trdi, da je čas za vojno in nadaljuje boje v Gazi - Protesti pred črnogorskim parlamentom zaradi načina oblikovanja vlade - Zlata žoga osmič Lionelu Messiju in prvič Aitani Bonmati