Podcasts about svetega

Binkošti so eden od najstarejših in najpomembnejših krščanskih praznikov. Zaznamujejo prihod Svetega Duha in izpolnitev Jezusove obljube, da bo poslal Duha -tolažnika. Dogodek, opisan v Apostolskih delih, pomeni tudi začetek Cerkve. O tem pomembnem prazniku v oddaji govori profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Andrej Šegula.

Na binkoštni praznik neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve svetega Jurija na Ptuju. Mašuje župnik, minorit Andrej Feguš. Pri maši sodelujeta ptujski mladinski zbor in orkester. Dirigira Špela Brumen.

Naj molitev svetega Frančiška tudi nas danes pripravi za ogenj Svetega Duha: »Vsemogočni, večni, pravični in usmiljeni Bog, daj nam ubogim, da bomo zaradi tebe delali, kar vemo, da hočeš, in vedno hoteli, kar je tebi všeč; da bomo notranje očiščeni, ...

»Ko se duša prepusti vodstvu Svetega Duha, jo ta postopno vzgaja in vodi. Sprva ne ve, kam gre, počasi pa jo razsvetljuje notranja luč.« To je le drobec iz knjige Jacquesa Philippa /žaka filipa/, francoskega duhovnika, z naslovom V šoli Svetega Duha. V oddaji Sol in luč smo jo že predstavili, tokrat smo, pripravili nekaj odlomkov iz te knjige, ki jih je avtor dodal in so izpod peresa Louisa Lallemanta, ki je živel na prelomu iz 16 v 17. stoletje, ter svetega Frančiška Saleškega.

Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Ana Bohte. V četrti pesniški zbirki Klarise Jovanović Banket se razpotegne raznolik poetičen svet in se v devetih sklopih razgrne pred bralcem in bralko v vsem svojem razkošju. Uvodna pesem Besedje, satovje se na metaforični ravni dotakne dela pesnika, ki polaga besedo k besedi kakor čebela, ki pripravlja satje za mlado kraljico in njeno “novo služinčad, za ponoreli roj – / kako strahotno pošumeva – / ki te bo oplodil ali ugonobil, / tega ne veš. Kako bi / vedel?” Ambivalentna čustva, ki zadevajo pesniški eros, razpet med ustvarjanje in razdor, se kažejo tudi v nekaterih drugih pesmih, ki se zgoščajo okrog ozaveščanja praznine niča. Tako na koncu pesmi Moj teritorij zapiše: “… Moj teritorij, / nočna mora. Hlepeti po / zraku. Razkleniti prste. / Jekleni primež, moj teritorij. / Stran, ven iz moje kamre. / Ven, ven. // In se nameriti čez brv / nesnovnosti v materijo, / v drhtečo gmoto živega mesa, / pojemajočo in presihajočo, / pred meč ali pod meč, / pred ogenj ali skozi ogenj, / na pogorišče, na grobišče. / V pepelnato sivino / niča.” V prvem sklopu se pesnica ustavi v mestih in deželah, ki so zaznamovale njene prednike. Konča se s pesmima Zlato, razsuto in Oda nebesnemu svodu, v katerih pogleda v “brezna človeške bede” in gomile brezimnih vojakov, ki so umrli za tuje interese. V drugem sklopu se vzpostavi kontrast med nebom in breznom skozi pogled stare matere in matere, ki – kakor zapiše v pesmi Moja mati pa kar stoji – “kar stoji in gleda / njene oči pa so vse večje. / Moj Bog, toliko vsega se je / nabralo v njih. / Toliko vsega. Zdi se mi, / da bo udarilo čez rob, / da bo kriknilo. In vendar: ne.” V tretjem sklopu obravnava mitološke junake in zgodovinske osebnosti, med katerimi je tudi Agamemnon. Pesnica ga pomenljivo vpraša: “Si zares mislil, da boš z vodo / iz kopeli spral s sebe / kri in gnoj in garje? / Da bo vse tako, kot je bilo prej?” V pesmi Cerber, pes se obregne ob troglavega psa iz grške mitologije, ki naj bi pazil, da ne bi kakšna umrla duša zbežala iz podzemlja pa tudi, da ne bi kakšna živa vanj vstopila. Sprašuje se, ali gre za volka, psa, kojota, šakala ali za pritlikavo hijeno, ki “venomer zaudarja po človeškem joku”. Nahaja se med breznom in prepadom, ki sta drug od drugega oddaljena le za “tanek, svilnat dekliški las”. V zaključku pesmi se sprašuje, zakaj se troglavi pes zaganja v temo in se poskuša strgati z verige, kot bi zasliševala sloje lastnega nezavednega, lastne impulze in gone, ki jo ženejo v ustvarjanje in v izkušanje temnih plati človekove narave. V četrtem sklopu se s kritično zasnovanima pesmima Sokrat in Sapfo dotakne dveh pomembnih osebnosti antične dobe in dobronamerno preizprašuje njuno metodologijo dela. Medtem ko pri Sapfo zapiše, da ji “sintaksa jé iz roke”, se zdi, da ji gre Sokratova majevtična metoda neskončnega zasliševanja sogovornika, dokler le-ta ne spozna globine lastne nevednosti, močno na živce: “Ja, ravno to si / počel. In ko si človeka razcefral, / si ga znova, košček za koščkom, / sestavil, skrbno sestavil, in potem / spet znova, brez konca in kraja. / Medtem si se muzal in hihital / v brado, češ kdo mi pa kaj more, / čeprav bi moral vedeti, da beseda / prej in bolje zadene od bodala. / In ravno ona te je pokopala.” Klarisa Jovanović se močno zaveda dometa besed, zato ne preseneča, da se večkrat zateče k ponavljanju posameznih besednih zvez z obujanjem izrekov iz pravljic ali odsekov iz ljudskih pesmi, ki preigravajo mitološka in življenjska spoznanja. V pesmih najdemo veliko simbolike in metaforike – od senčnih globeli, črnih rečnih strug in čeri pa do prepleta plime in oseke, svetlega in temnega, razodetega in potlačenega, erosa in thanatosa. Slednja prideta najbolj do izraza v šestem poglavju, ko beremo pesniške zapise o Orfeju in Evridiki, Ivani Orleanski, neznanem kastratu, dečku, ki stoji pred Manziolijevo palačo, in deklici, ki stoji pred morjem. Morje v tem primeru pooseblja samoto, brezimnost, pa tudi strah in poželenje deklice, ki se čedalje bolj zaveda svojega bremena: “… Deklica ve: nekoč jo bo / samotno morje vzelo in / ona se mu bo pustila vzeti. / Ogenj v njenem drobu / bo vse bolj plamenel / in morje ga ne bo / pogasilo.” Če je prva polovica zbirke Banket v znamenju vode in ognja, je druga polovica v znamenju puščave in izsušene krajine. V sedmem sklopu beremo pesmi o Kairu, Gizi, Aleksandriji in Heliopolisu, v katerih pesnica v sebi odkriva težo prahu in tišine, v osmem sklopu pa svoja najgloblja čustva razodene v pesmih Zavistna krajina, Lahkokrila krajina, Potrta krajina, Priliznjena krajina, Solzava krajina in Krajina, polna prezira. Tako se v Zavistni krajini pritožuje nad odsotnostjo sence in sladkobo bolečine, ki izvira iz večnega sonca, saj v zaključku zapiše: “Bo mar tako žgalo / do konca? / Tako skelelo / do zadnje kaplje?” V devetem sklopu Banketa se Klarisa Jovanović vrne k sleherniku in slutnji vseobsegajoče boginje, ki prevpije plimo v Atlantiku in se veseli tornada, zato ne preseneča, da ima zaključna pesem naslov Visoka pesem. V njej povzema vso simboliko Svetega pisma stare zaveze kot tudi obet prihodnosti v smislu branjenja ljubezni “pred naraslimi vodami uničenja.” S tem globokim sporočilom se slavnostni Banket konča, v bralcu in bralki pa ostaja občutek mističnega in simbolnega, pomešanega z osebno izkušnjo avtorice, ki se zaveda prepleta ustvarjalnih sil s silami uničenja, a hkrati močno upa, da ljubezen na koncu vendarle prevlada ...

Na šesto velikonočno nedeljo, tudi papeško nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz župnijske cerkve svetega Mihaela v Grosupljem. Mašuje župnik Martin Golob. Zbor vodi Danica Kutnar, godbo pa Danijel Savnik. Na orgle igra Tine Likovic.

Na šesto velikonočno nedeljo, tudi papeško nedeljo smo prenašali sveto mašo iz župnijske cerkve svetega Mihaela v Grosupljem. Maševal je župnik Martin Golob. Zbor je vodila Danica Kutnar, godbo pa Danijel Savnik. Orgle Tine Likovic.

Ste vedeli, da je številka cerkva v Sloveniji skoraj podobna številki višine Triglava? Na to je v pogovoru o prenovljenem spletnem registru cerkva spomnil Blaž Lapanja s koprske škofije. Ena od teh cerkva je tudi v župniji sv. Jurij v Slovenskih Konjicah, ki letos praznuje 880 let prve pisne omembe, pred dnevi pa so ta jubilej obeležili tudi s sveto mašo in blagoslovom obnovljene ploščadi. V oddaji smo sicer skočili še tik za mejo, v števerjansko župnijo, ki praznuje stoto obletnico posvetitve cerkve, posvečene sv. Florijanu.

V programu Svetopisemske družbe Slovenije Zdravilna beseda, se v eni o tematik posvečajo tudi pomoči odvisnikom od alkohola in drugih substanc. Sodelavec programa, ki je bil 20 let terapevt v Društvu Abstinent, Tomaž Makovec, nam je pojasnil začaran krog alkohola in podal primere iz Svetega pisma, ki v povezavi z molitvijo in podporo skupine, pomenijo močno podporo zasvojenim. Svoje pričevanje o rešitvi iz zasvojenosti od drog je za nas pripravil Boštjan Cifer.

V maju obhajamo praznik svetega Jožefa Delavca, ki ga je leta 1955 uvedel papež Pij XII.. Ta praznik nas opominja, da je človeško delo vsakdanji izraz ljubezni in pot do odrešenja. Hkrati vstopamo v Marijin mesec, ko slavimo njeno brezmadežno lepoto z molitvijo Tota pulchra. V komentarju, ki ga je pripravila vodja romarskega urada na Brezjah, dr. Andreja Eržen Firšt, obeležujemo tudi 800-letnico smrti svetega Frančiška Asiškega, ki je v Mariji videl prapodobo milosti. Frančišek nas uči prepoznavati lepoto v preprostosti, harmoniji stvarstva in odnosih. Prisluhnite razmišljanju o tem, kako lahko notranja dobrota in sočutje po zgledu kneza Miškina iz romana Dostojevskega rešita svet.

V sobotnem popoldnevu je bila naša gostja s. Metka Tušar, ki se je rodila v Šempetru pri Novi Gorici, otroštvo pa preživela v Šebreljah, sredi Idrijsko-Cerkljanskega hribovja. Kot devetnajstletna je vstopila k usmiljenkam in kot medicinska sestra delala v različnih bolnišnicah po Sloveniji. Trenutno je zaposlena v domu starejših: Domu svete Katarine v Mengšu kot glavna medicinska sestra. V oddaji jo bomo gostili tudi kot pesnico in pisateljico; poezijo piše že od srednje šole in lani je izdala pesniško zbirko Svobodni, tri leta prej pa pesmi in pravljice Ti boš povedal. V pogovoru tudi o njeni preizkušnji – možganskem raku in spoznanjih, ki ji jih je ta prinesla v njeno življenje. V času po zdravljenju je prepisala celotno Novo zavezo Svetega pisma, Markov evangelij pa še s kaligrafsko pisavo. Navdih in odmik išče v naravi, ki jo rada tudi fotografira, fotografije pa tudi umestila v svoji pesniški zbirki.

Na tretjo velikonočno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve Svetega Štefana v Ribnici na Dolenjskem. Mašuje župnik mag. Anton Berčan. Župnijski pevski zbor vodi Alojz Osvald.

Akademik Jože Krašovec se že več kot pol stoletja ukvarja s prevajanjem Svetega pisma. Večkratni doktor znanosti je bil urednik in prevajalec slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma Stare in Nove zaveze (1996), v takšni dvojni vlogi pa je sooblikoval tudi jeruzalemsko izdajo Svetega pisma (2024). Ob njenem izidu je objavil knjigo Okoliščine nastanka in značilnosti celotnih slovenskih prevodov Svetega pisma (izdali in založili sta jo Slovenska škofovska konferenca in Založba Družina). Več o knjigi, prevajalskih načelih prevajanja Svetega pisma, usklajenosti svetopisemskih imen in še čem pove avtor v Izšlo je (2025), v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Smo v času Radijskega misijona in tako lahko v oddaji, ki je namenjena kulturi poslušamo svetega Frančiška Asiškega v njegovih besedah, molitvah in duhovni poeziji. Zapisal je zelo malo besedil, a tisto, kar je napisal, je imelo ogromen vpliv, tako duhovni kot literarni.

V času Radijskega misijona lahko v Kulturnih utrinkih poslušate molitve in duhovno poezijo svetega Frančiška Asiškega. Njegovo najbolj znano pesniško delo je Hvalnica stvarstva, Sončna pesem ali tudi Pesem bratu soncu, ki velja za eno prvih literarnih besedil v zgodnji italijanščini. V njej Frančišek nagovarja sonce, luno, veter, vodo, ogenj in zemljo kot brate in sestre.

Maševal je br. Jaro Knežević.

V času Radijskega misijona lahko v Kulturnih utrinkih poslušate molitve in duhovno poezijo svetega Frančiška Asiškega. Ni bil pesnik v klasičnem literarnem smislu, kot bi to veljalo za dvorne ali renesančne ustvarjalce, vendar ga kljub temu upravičeno štejemo med enega prvih velikih pesnikov v italijanskem jeziku.

V času Radijskega misijona lahko v Kulturnih utrinkih poslušate molitve in duhovno poezijo svetega Frančiška Asiškega. Velja za enega najpomembnejših katoliških svetnikov, pa tudi za začetnika literarnega ustvarjanja v italijanščini v umbrijskem narečju.

V času Radijskega misijona boste v Kulturnih utrinkih lahko poslušali duhovno in poezijo svetega Frančiška.

Še malo in začeli bomo z radijskim misijonom, ki ga ob 800-ti obletnici smrti svetega Frančiška Asiškega, pripravljamo skupaj s Frančiškovimi sestrami in brati. Zato smo za tokratno oddajo izbrali delo z naslovom »Rožice svetega Frančiška«, ki je zbirka izbranih zgodb, legend in čudežev iz življenja najslavnejšega asižana in njegovih prvih spremljevalcev.

Posnetek prenosa Svete maše iz cerkve svetega Štefana v Vipavi. Maševal je dr. Gabriel Kavčič, vipavski župnik, pri orglah je bila Katja Poljšak, zbor je vodil Marko Fabčič.

V marčevski katehezi programa Zdravilna beseda smo v luči Svetega pisma spregovorili o težki temi stiske zaradi samomora bližnje osebe. Osrednje osebno pričevanje je pripravila Nataša Frančeškin, ostali gostje pa so bili Marko Ipavec, Melita Tomažin in Nives Felič.

Vabljeni k poslušanju današnjega svetnika dneva.

Maševal je škof dr. Maksimilijan Matjaž. S petjem je sodeloval župnijski zbor družin pod vodstvom Lidije in Mateja Prepadnika. Na orgle je igral Tomaž Marčič.

Založba Družina je v sodelovanju z Zavodom Biblično gibanje pripravila novo izdajo Svetega pisma – Malo Sveto pismo. To je ostalo zvesto svojemu temeljnemu namenu: ponuditi izbor odlomkov iz celotnega Svetega pisma, opremljenih s kratkimi, razumljivimi in poljudnimi razlagami. Novo izdajo nam je pomagal predstaviti urednik izdaje in avtor razlag in uvodov dr. Samo Skralovnik.

V novem ciklu se podajamo med korenine naše vere. Na potovanju v Staro zavezo, ki je s svojimi spisi oblikovala temelje civiliziranega sveta, bo naš vodnik škof Jurij Bizjak, odličen poznavalec zgodovine in Svetega pisma. V uvodni oddaji smo se dotaknili vprašanj, kot so: Zakaj je Staro zavezo težje brati kot Novo, kdaj je nastajala in v kakšnem jeziku? Slišali ste tudi, kaj je škofa Jurija pritegnilo k študiju Stare zaveze in kako razume okrutnost nekaterih njenih spisov. Priporočamo tudi ogled na youtube kanalu Radia Ognjišče.

Od 22. do 25. januarja bo potekal Svetopisemski maraton, ki ga organizira Svetopisemska družba Slovenije. Tudi letos bodo zanimivi spremljevalni dogodki. Maraton je bil v Sloveniji prvič pripravljen leta 2007 ob letu Svetega pisma, krog sodelujočih gibanj, skupnosti in cerkva pa se vsako leto širi. Naša gostja je Eva Strajnar.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Pravijo, da človeka prepoznaš po prijateljih, s katerimi se druži, ali po knjigah, ki jih bere. Vinka Ošlaka, pesnika, esejista, kronista in prevajalca, prepoznavam po knjigah, ki jih je prevedel ali napisal. Gre za skoraj sto naslovov. Leta 2003 je prejel Rožančevo nagrado za knjigo esejev Spoštovanje in bit. Vinko Ošlak prevaja večinoma iz nemščine in angleščine, je pa tudi eden redkih slovenskih esperantistov. Prevaja slovensko literaturo v esperanto in dela iz esperanta v slovenščino. Nekaj časa je bil predsednik odbora za esperanto pri Mednarodnem Penu. Gre za idealistično, nemara utopistično gibanje, ki ni ne versko ne politično, hkrati pa je več kot to dvoje skupaj. Esperanto je umeten jezik, ki v imenu samem nosi upanje. Pripadniki esperantizma skušajo s pomočjo esperanta doseči, da bi se ljudje različnih narodnosti, verskih in političnih prepričanj razumeli med seboj in se zato, ker bi se razumeli, lahko tudi zares poznali in spoštovali, se nenazadnje tudi sprejeli kot enakopravne in enakovredne prebivalce planeta. Esperanto naj bi bil temelj za mir na svetu, prispodoba upanja. Žal je upanje le prispodoba hrepenenja po neuresničljivem. Združevanje je na žalost preveč priklenjeno na izključevanje. Upanje, brezup, žrtvovanje in predanost, rast in razpad, oče in sin so temeljne teme Ošlakovega romana Konrad. Poleg razmerja med očetom in sinom je izpostavljen odnos moškega do duhovnih učiteljev in do žensk v svojem življenju. Vloge matere ali ženske in žene so odločilne v poteku dogajanja, a ostajajo v ozadju Ošlakove pripovedi. Kaj je prav, kaj je narobe, katere vrednote naj človek upošteva, ko se prebija skozi življenje? V romanu Konrad je pod drobnogledom človek, ki hoče živeti po svoji vesti, a ne ve, če si sme zaupati. V poglavju z naslovom Ko kralj ne verjame več v republiko je jasno zapisana dilema, ki Konrada spremlja na vsej življenjski poti. Gre za kralja Aleksandra in začetek druge svetovne vojne. "Ali je kralj prav ravnal glede na zakone dobrega vladanja na eni in glede na posledice za ljudstvo na drugi strani. Težava pa je v tem, da v času, ko mora vladar ukrepati, na to vprašanje navadno nihče nima zanesljivega odgovora. Žal pride odgovor navadno šele po vladarjevi smrti, ko zadeve tudi ni več mogoče popraviti, če je ravnal narobe." V nekem drugem drobcu piše: "Vsak človek je postavljen čez nekaj malega ali tudi velikega, kakor naš kralj, skoraj nihče pa tega ne ve, ali vsaj tako ravna, kakor da ne ve." Roman Konrad je zgodba o Slovencu, ki je na lastni koži okušal, prestajal in preživel razpad avstro-ogrske monarhije in nastanek Kraljevine Jugoslavije, se kot rudar pretolkel skozi drugo svetovno vojno in po njej kot razlaščen kmet izgubil stik s svetom, in kar je še bolj usodno, stik s svojim sinom. Prepad med dvema civilizacijsko različnima načinoma življenja je v romanu pripisan izbrisu možnosti demokracije po drugi svetovni vojni. Sin niti ob ob očetovi smrti ne dojame sinovstva, zato morda tudi očetovstva do svojih otrok ne bo zmogel izživeti. Usoda se ponavlja, vzorci so zakoličeni v nas samih. Konrad, nezakonski otrok, obsojen na izobčenost, se pokončno prebija skozi življenje kot hlapec, oproda, sedlar, zidar, rudar. Po nekonvencionalni poroki s starejšo žensko se izkaže kot dober kmet in gospodar. Po ženini smrti se znova poroči, a še prej ima nezakonskega otroka z žensko, ki ni kos materinstvu. Konradova druga žena otroka sprejme. Pisatelj se v drugem delu romana posveča pretežno temu sinu, Viktorju. Usodne politične spremembe v Konradovem življenju so vendarle dopuščale ohranjanje tradicionalnih vrednot, človek se je smel okleniti svojega notranjega občutka, ravnati po svoji vesti, preobrat po drugi svetovni vojni pa je starejše povozil, mlajše pa pognal po krivem, brezkrivdnem, brezvestnem tiru. Del romana, ki se posveča Konradu kot glavnemu protagonistu, berem kot biografsko prozo, napisano pedantno, slikovito, realistično. Tako se je pred sto petdesetimi leti pač živelo v naših krajih. Zdi se logično. Znano iz literature tistega časa, ne le slovenskih, tudi evropskih pisateljev. Ošlak to občutje nenehno potrjuje s skrbno izbranimi citati iz Svetega pisma. Vnaša dialoge z učitelji, z duhovniki, pri katerih dobiva tehtne odgovore in napotke. Do lika očeta je kot pisatelj prizanesljiv. Ko pa se posveti Konradovemu sinu Viktorju, zaznam samoobtoževanje, saj nehote začenjam brati knjigo kot avtobiografijo. Zgodovinski dogodki sežejo v najintimnejša življenja, najsi gre za kralje ali kmete in delavce, za ženske, moške ali otroke. Celotno podobo življenja, ki ga ponazarjajo liki staršev, otroka, sosedov, gospodarjev, knapov, gostilničarjev, oficirjev, konjskih hlapcev, učiteljev in pridigarjev, dekel in žena Vinko Ošlak podpre s citati iz Svetega pisma, ki so kot potrditve ali ponazoritve vsega, kar se v romanu dogaja. Zgodovinske dogodke, narečne izraze, imena resničnih ljudi in vire citatov navaja v opombah pod črto, tako da je roman mogoče brati tudi kot zgodovinsko kroniko o viharnem stoletju življenja Slovencev sredi Evrope. Posebnost tega romana je pisateljev pogled na zgodovinske in družinske dogodke skozi prizmo Svetega pisma in protestantske strogosti. Medtem ko pisatelj skuša biti objektiven, piše s sočutno bolečino in obžalovanjem. Tako je strog roman nehote sentimentalen. Oba lika, oče in sin, pridobita moje sočutje in zaupanje, prepričana pa sem tudi, da se bo marsikateri sin očeta, rojenega v 19. stoletju, lahko poistovetil s to vseslovensko sago. Globlji uvid v roman ponuja pedantna spremna beseda Denisa Poniža.

Slovenski škofje dopoldne začeli petdnevni uradni obisk Svetega sedeža; v petek jih bo sprejel papež Leon XIV.Od danes možno vlaganje kandidatur za parlamentarne volitve.Komentar Videtiča, Stepišnika in Meršeta o kampanji: Med vsebino, simboli in bojem za sredino.Trump stopnjuje grožnje po prisvojitvi Grenlandije, Kubo pa pozval k pravočasni sklenitvi dogovora.Iran po grožnjah ZDA: Vojne si ne želimo, a smo nanjo pripravljeni.V sindikatih pozivajo k sprejetju usklajenega zakona o osebni asistenci. Je težava zadržanost ministrstva za finance?Pripadnost župniji in športno življenje: to dvoje gre v družini Prevc lepo skupaj, pravi župnik Trošt.Vreme: Prihodnji dnevi bodo večinoma oblačni z nekoliko višjimi temperaturami in občasnimi padavinami.V Ljubljani dražje parkiranje, v vseh conah je v veljavi tudi nočna tarifa.Čaka nas tudi podražitev 95-oktanskega bencina, dizel in kurilno olje se bosta pocenila.Ta teden nacionalna preventivna akcija Osredotoči se na cesto.ŠPORT: Lanišek slavil na tekmi smučarjev skakalcev v Zakopanah, Prevc 27.

V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve smo povzeli dogajanje ob sklepu svetega leta upanja. Govorili smo tudi o papeževem prvem izrednem konzistoriju, na katerem se je o vodenju Cerkve posvetoval s kardinali. Slišali pa ste tudi odziv venezuelskih škofov na ameriško zajetje predsednika Nicolasa Madura.

Trikraljevski koledniki prinašajo pomembna sporočila in priporočila, razglašajo pomen Svetega v svetu. Pogovarjali smo se s Karlom Gržanom, ki ljubiteljsko raziskuje kulturo davnih prednikov.

V tokratni oddaji smo prisluhnili mislim slovenskih škofov, ki so na praznik svete Družine darovali svete maše ob zaprtju svetega leta. In ker bo leto 2026 po dolgih letih tudi leto Škofjeloškega pasijona, smo se ozrli še v postni in velikonočni čas, ko bo tudi uprizorjen. Pogovarjali smo se s sodelavcem Alenom Prelesnikom.

V pričakovanju Svetega večera smo se v prazničnem jutru zazrli v jaslice in se vprašali, kaj nam pomenijo, kakšen čar je izdelati svoje jaslice, kaj jaslice prinesejo v naše domove. Naša gosta sta bila Majda Kržič iz Goričice in Matej Urh iz Borovnice. Sta različnih generacij, oba pa z navdušenjem ustvarjata jaslice iz različnih materialov.

Kaj pravite, bi prepoznali božič, če bi ne bilo jaslic? Takšnih, kot jih poznamo danes, se je prvi domislil sveti Frančišek, ki jih je v kraju Greccio /grečo/ v Italiji pripravil s prijateljem. Tomaž Čelanski, Frančiškov sobrat, je prvi napisal njegov življenjepis, ki je pod naslovom Življenje svetega Frančiška objavljen v istoimenski knjigi, ki je izšla pri založbi Frančišek. Odlomek postavitve jaslic v Grecciu /greču/ smo prebrali v tokratni oddaji.

Pojav izgorelosti, kronične utrujenosti ali kronične bolečine so v današnjem času pokazatelji, da smo sebe postavili skoraj na zadnje mesto, medtem ko skrbimo za druge. Jezus nas seveda uči darovanja, a nas spomni, kakor je tudi svoje učence, da moramo poskrbeti tudi za počitek, odmik in molitev. V katehezi bomo s sodelavci Svetopisemske družbe odkrivali nauke Svetega pisma, ki nas učijo pravega ravnotežja na tem področju.

Na praznično nedeljo Kristusa kralja vesoljstva bomo neposredno prenašali sveto mašo iz cerkve Svetega križa v Rogaški Slatini. Maševal bo župnik Jože Vehovar. Zbor bo vodila Tanja Pirš, na orgle bo igrala Jelka Belcer.

Na praznično nedeljo Kristusa kralja vesoljstva smo neposredno prenašali sveto mašo iz cerkve Svetega križa v Rogaški Slatini. Maševal je župnik Jože Vehovar. Zbor je vodila Tanja Pirš, na orgle je igrala Jelka Belcer.

Gost Jože Planinšek bo spregovoril o aktualnem tečaju za bralce beril. Spoznali bomo, zakaj so berila iz Svetega pisma tako pomembna za razvoj bralnih veščin, kako odlomki iz njih pripomorejo k razumevanju in širjenju znanja ter kaj vse lahko izvemo iz njihovih dragocenih vsebin.

Na zahvalno nedeljo smo prenašali sveto mašo iz cerkve svetega Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem. Maševal je župnik Jakob Trček, pel mladinski pevski zbor. Na orgle je igrala Anita Grm.

Nadškof razlaga pomen dneva spomina vseh vernih rajnih, poudarja hvaležnost in odnos do pokojnih. Obravnava ključne nauke Svetega pisma o smrti kot prehodu, ter pomembnost molitve in skupnosti pri ohranjanju povezave z njimi

Na trideseto nedeljo med letom smo iz cerkve svetega Lovrenca v Vuhredu neposredno prenašali sveto mašo. Daroval jo je župnik dr. Ivan Rojnik. Pri maši je sodeloval stalni diakon Sašo Popijal, pel pa cerkveni zbor župnije pod vodstvom Ide Strmšnik.

Na trideseto nedeljo med letom smo iz cerkve svetega Lovrenca v Vuhredu neposredno prenašali sveto mašo. Daroval jo je župnik dr. Ivan Rojnik. Pri maši je sodeloval stalni diakon Sašo Popijal, pel pa cerkveni zbor župnije pod vodstvom Ide Strmšnik.

Letošnji 70. osebni jubilej je bil le eden izmed razlogov, da smo v oddajo povabili duhovnega pomočnika v Župniji Ljubljana Koseze Štefana Pavlija. Med drugim je spregovoril tudi o diagnozi rak, ki ga je doletela pred dobrimi devetimi leti. Še vedno pa poln dobre volje in življenjske energije navdih in pogum za stopanje po vsakdanu prejema ob prebiranju Svetega pisma.

Letošnji 70. osebni jubilej je bil le eden izmed razlogov, da smo v oddajo povabili duhovnega pomočnika v Župniji Ljubljana Koseze Štefana Pavlija. Med drugim je spregovoril tudi o diagnozi rak, ki ga je doletela pred dobrimi devetimi leti. Še vedno pa poln dobre volje in življenjske energije navdih in pogum za stopanje po vsakdanu prejema ob prebiranju Svetega pisma.

Piše Iztok Ilich, bere Igor Velše. S Koroško na obeh straneh meje povezani pesnik, pisatelj in publicist Vinko Ošlak, med drugim znan po pisanju tudi v esperantu in po dolgoletni skrbi za revijo Celovški Zvon, se v zadnjih letih s pridigami, učnimi urami in pogovori vse bolj posveča različnim ravnem in vsebinam svetopisemskega izročila. Na vprašaj na koncu naslova knjige Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi?, povzetega po pesmi kantavtorja Brendija, sam ne odgovarja povsem črnogledo, temveč z »najbrž ne …«. Pri čemer z »najbrž«, kot pojasnjuje, še goji tiho upanje, da se v svoji presoji moti. V premišljevanjih o ogroženosti slovenske narodne biti in jezika prednikov nima pred očmi le stanja na južnem Koroškem, temveč tudi drugod, tako med izseljenci in njihovimi potomci po svetu kakor v matični slovenski državi, kjer je do odnosa do jezika in tradicije še posebno kritičen. V poglavju Zmote in napake na slovenski in nemški strani koroškega narodnega vprašanja zavrača novo iznajdeni pojem »dvojezičnost« kot jezikovni nesmisel in ponavlja, da je Ljubljana tudi danes »bolj zainteresirana za gladkost diplomatskega parketa na Dunaju, kakor za ohranitev slovenskega dela naroda na Koroškem in Štajerskem«. Ker pri vrsti občutljivih tem, ki jih obravnava, ne želi zdrsniti v ceneno in neplodno moraliziranje, išče in najdeva odgovore v izbranih odlomkih iz Svetega pisma. Prepričan je, da je opuščanje jezika in kulturnega izročila staršev in rodu povezano z opuščanjem vere v Boga in njegove zakone. Med pojasnjevanjem razlike med asimilacijo in odpadništvom pa med drugim ugotavlja, da se to vprašanje danes širi tudi na vprašanje ideološkega in novopoganskega prilagajanja in odpada v okviru lastne materinščine. V tej dilemi je za avtorja zamenjava slovenščine z nemščino, še bolj verjetno pa z angleščino in v prihodnosti morda celo s kitajščino, vendarle precej manjše zlo kakor odpad od normalnosti in razumnosti v lastnem jeziku, kjer se danes, na primer, očetu ne reče več oče, ampak »starš 1«. Skrbi ga torej tudi razkroj tradicionalnih družbenih in družinskih vrednot z uvajanjem drugačnih razmerij in vlog v odnosih med bližnjimi. Ob vsej zaskrbljenosti pa avtor v novi knjigi opaža, da je na jezikovnem in narodnostnem polju posejano tudi dobro seme tistih, ki v smislu zvestobe, ne trme ali kljubovanja, še vztrajajo. Vinko Ošlak esej o vprašanju naroda in jezika zaključuje z objavo znamenitih Slovenskih zapovedi, nastalih leta 1922 v Trstu. Po izgubljenem plebiscitu na Koroškem in ob razraščanju fašizma na Primorskem je bil to za Slovence, ki so po prvi svetovni vojni ostali zunaj Jugoslavije, izjemno težaven čas pospešenega raznarodovanja, za mnoge tudi trenutek odločitve za zvestobo ali odpadništvo. Zapovedi je sestavil in dal natisniti na dopisnici tržaški politični in narodni delavec Anton Gerbec, pobudnik jezikovnega krožka Odvada, ki je v Trstu deloval do leta 1929. Namen ne prav številnih članov krožka, ki so po statutu morali za vsako po nepotrebnem uporabljeno tujko plačati dogovorjeno denarno kazen, je bil »spopolnjevanje in čiščenje slovenskega knjižnega jezika vseh slovničnih nepravilnosti in dvoumnosti« da bi dosegli končni smoter: »en narodni jezik slovenski!«. Ime krožka, Odvada, je tako mogoče razumeti predvsem kot pogumen odziv zavednih tržaških izobražencev za ohranjanje ogrožene materinščine Slovencev na zahodnem robu z odvajanjem od jezikovnih vplivov večinskega in drugih večjih narodov, ki jih obdajajo. Vinko Ošlak to malo znano parafrazo desetih božjih zapovedi kritično komentira z željo, da bi jo porabil kot svojevrstno ponazoritev svojih razmišljanj. Njihovo avtorstvo je pomotoma pripisal takrat že pokojnemu jezikoslovcu patru Stanislavu Škrabcu, ki pa je bil pri natisu udeležen le posredno, kot avtor uvodoma povzetega domoljubnega mota: »Naša slovenščina je, prepričan sem, eden najlepših jezikov na svetu.« Za Ošlaka je ta stavek »sam po sebi prvi primer napačnega pojmovanja svojega naroda in jezika, ki ga izrekajo vsi nacionalni šovinisti na svetu«. Iskreno zaskrbljeni, na vse strani kritični esejist zaupa v edino najvišjo nebeško modrost, ki bo odločila, ali naj se slovenščina – tako kot vsi drugi jeziki – ohrani ali ne. Pri tem naj bi bila nemščina po njegovih besedah »danes morda še bolj ogrožena kakor petdesetkrat manjša slovenščina, ker je asimilacija v angleščino za nemško govorečega dosti bližja in lažja, kakor za slovensko govorečega«.

Na današnji dan slovesno obhajamo god sv. Hieronima, cerkvenega učitelja in velikega prevajalca Svetega pisma, ki je umrl 30. septembra okrog leta 420 v Betlehemu. Ob tem se nam je oglasila mag. Anja Božič, ki zaključuje knjigo o humanističnih pridigah in govorih na čast sv. Hieronima Petera Pavla Vergerij Starejšega iz Kopra. Govori bodo v slovenskem prevodu izšli pri KUD Logos.

Na današnji dan slovesno obhajamo god sv. Hieronima, cerkvenega učitelja in velikega prevajalca Svetega pisma, ki je umrl 30. septembra okrog leta 420 v Betlehemu. Ob tem se nam je oglasila mag. Anja Božič, ki zaključuje knjigo o humanističnih pridigah in govorih na čast sv. Hieronima Petera Pavla Vergerij Starejšega iz Kopra. Govori bodo v slovenskem prevodu izšli pri KUD Logos.

Svetopisemska družba Slovenije je pred kratkim izdala knjigo Družinsko Sveto pismo – 100 korakov, ki prinaša svež in ustvarjalen pristop k branju Svetega pisma v družini. Spodbuja tudi k razmišljanju, pogovorom in različnim aktivnostim, ki povezujejo svetopisemske zgodbe z današnjim življenjem. Kako lahko takšna knjiga obogati družinsko branje in zakaj je posebej primerna tudi in sploh za današnji čas? Naša gosta sta bila Bena Briški iz Svetopisemske družbe Slovenije in Matjaž Črnivec, njen generalni tajnik.

Če ni megle in vidite rdečo zarjo, takrat Miklavž piškote peče … Pripoveduje: Ivan Rupnik. Slovenski ljudski pripovedki. Posneto v studiih Radia Slovenija 1994.