Podcasts about nekoliko

Do sada je vlada Andreja Plenkovića uvjeravala javnost kako je interventnim mjerama i podizanjem plaća građanima ublažavala udar inflacije na podnošljivu razinu. U četvrtak je sastankom s dobavljačima i trgovcima priznala da stvari ne idu u željenom smjeru. Hrvatska ima novog starog predsjednika koji je do nogu potukao predstavnika vladajućih. Nekoliko dana prije odlaska s dužnosti, američki predsjednik Biden, sankcijama protiv Rusije, nanio je štetu i hrvatskom gospodarstvu. Hrvatska sudomaćin Svjetskog rukometnog prvenstva.

Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Nekoliko provokativen naslov druge pesniška zbirka pesnice, performerke, slemerke in prevajalke Nine Medved Rodna doba v valu pisanja o materinstvu in celotni problematiki ter predvsem o lepoti se kmalu zlije v pesniške posnetke opazovanja otrok. To je ena izmed tehnično najbolj izpiljenih tem te pesmi. Zdi se, kot da pesnica ves čas zaznava brbotanje otroškega sveta. Ta svet varno prekriva otroška igra, izrisane podobe so anonimne kljub temu pa so blizu – v mestu, na klopci, v parku. Oživljanje drobnih nožic, pajkic ali puhovk je prefinjena pesniška igra, s katero se zlahka potopimo v življenje tako otroških kot mačjih mladičev. Meje med njimi ni in živijo v nekakšni simbiozi. Ob vsem tem vlada posebna pesniška zadržanost, ki bi jo lahko primerjali z distanco. Kakopak, pesniška subjektka to samo opazuje. Ničesar ne želi prestopiti. Preobrat se zgodi, ko pesmi zdrsnejo v subjektkino intimo, prepleteno z dvojino. Pesniški jezik se tu najbolj odpre in valovi: »To drhtavo moško telo ob mojem, / premeti sanj, ki si jih izmenjujeva / kot kunca, ki se igrava na travniku, / ljubezen, ki se nenadoma zravna.« V prvencu Drseči svet je pesnica le redko pisala o erotiki, zdaj pa se ji v nekaterih pesmih prepusti. Povabljeni smo v zemljevid približevanja in sobivanja, skoraj skupnega jaza, hkrati pa še vedno lahko diha vsak posebej. Posebno gonilo za odmike od ljubezni je namreč strah: »Včasih / skozi ena vrata / izstopi ljubezen // in se skozi druga / vselijo strahovi.« V pesmi Najina otroka se pretresljivo odpre nova problematika. V teh pesmih se drobijo najrazličnejša vprašanja o materinstvu in številnih tabuiziranih temah, na primer o mikronasilju v ordinacijah. Kolikokrat lahko vprašanja ali plakati nehote ranijo žensko, zelo jasno ponazarjajo različni motivi. V teh primerih je jezik stvaren, še vedno pa dovolj zamegljen in ne povsem razkrit. Pesmi delujejo kot razmišljanja, dopolnjuje jih avtoričine fotografije, vse skupaj pa deluje kot pesniško-fotografski dnevnik. Nonšalantna primerjava nosečnosti z nošenjem fotoaparata spomni na avtoričine žgečkljive slamovske pesmi. Pri tem naletimo tudi na nekatere zdaj preoblikovane in predelane starejše pesmi. Počasno stopnjevanje v notranji svet je preplavljeno s subjektkinim doživljanjem telesa. Prav te pesmi so vrh zbirke Rodna doba. Premisleki o bolečini, želji in vezi med umom in telesom so jezikovno in slogovno na visoki ravni. Stopnjujejo čustvovanje in niso nič kaj igrivi kot prej pesniški posnetki. Prav tu pesnica dobro uporabi medbesedilnost. V nasprotju s prejšnjim delom je zaznati tudi vpliv feminizma. A rodna doba ni samo želja po otroku – to je tudi avtoričin ustvarjalni proces. Nosečnost je lahko še vse kaj drugega. Kot da avtorica prehaja v bran vsaki poziciji in odločitvi, pri tem pa ni borka, temveč prežeča opazovalka. Pesniška zbirka Nine Medved Rodna doba se napaja iz literature, fotografij, opazovanj in doživljanj. In je tudi poezija o življenju. Gre za delo najrazličnejših pretresov in pogledov v lepoto. Je kot zemljevid notranjih in zunanjih svetov. Ob tem je pomembno, da si dovoli biti krhka: »Gotovo to počne, ker ve, / da se tudi jaz kdaj / kot listnato testo / krušim po življenju.« Kljub temu pa kot glas in misel ostaja močna in precizna. Želi pokrivati svet in vsak drobec, ki ga z verzom in posnetkom ujame na poti. Uspelo.

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Roman Miriam Drev Po poti se je zvečerilo je napisan tako, da avtorica preskakuje od dogodka do dogodka, se vrača v preteklost in oživlja spomine. Nekaj samo nakaže, čez čas se vrne in pripoved razširi. Sama pravi, da vrti prizore. Protagonistka se sklicuje na modrost, da moramo piti iz reke spomina, ne pa iz reke pozabe. Opisuje svoje otroštvo, bivanje v Libanonu, družinske odnose in odhod z nevarnega območja, na katerem je od 1975. kar petnajst let divjala državljanska vojna. V tedanjo Jugoslavijo so se umaknili protagonistka, njena mati in brat, medtem ko je oče, levantinski kristjan in potomec Feničanov, ostal prepuščen samemu sebi in divjanju vojne. Družinska zgodba se je začela tako, da se je mati v Libanonu kot turistka zaljubila v precej starejšega moškega, se poročila z njim in nekaj let ostala v njegovi deželi. Rodila sta se jima sin in hči. Sinu je mati namenila vso pozornost, hčere ni marala, k sreči pa ji je varno zavetje in ljubezen dajala razumevajoča slovenska babica, h kateri se prvoosebna pripovedovalka spominsko vedno znova vrača. Oče jo je imel rad in ji je dal popotnico za življenje. Spodbujal jo je k radosti, saj je menil, da ta ni kar tako dana. Rekel ji je, da se je za veselje do življenja treba potruditi; na srce ji je položil tudi to, naj bo zmeraj pravična. Avtorica premišljuje o vojni, osebnem položaju literarne osebe in njenem čustvenem doživljanju. O vojni pravi: »O vojni odločajo stari moški, umrejo pa mladi, godni za boj, naščuvani, pozvani k osvajanju ali k maščevanju. In umre na desetine tisočev civilistov.« Protagonistka se odloči za študij ekonomije, čez čas pa presedla na francoščino in angleščino ter iz teh jezikov diplomira; obvlada tudi arabščino. Po burnih dogodkih najde novo moč in dokonča še študij ekonomije. Je izobražena, pametna, privlačna in radoživa. In kaj se zgodi z njo, ko sreča moškega, poslovno uspešnega Američana, po rodu Škota s strogo kalvinistično vzgojo? Zaradi očaranosti nad njim in ljubezenske zaslepljenosti za lep čas izgubi samo sebe. Ne vzame si dovolj časa, da bi moškega spoznala kot človeka in izvedela, kakšen je v resnici. Nekoliko jo prevevajo dvomi, ali bo zmogla materinstvo, vendar se na partnerjevo pobudo odloči zanj in rodi otroka. Neprespane noči, utrujenost in prepuščenost sami sebi v tujem svetu storijo svoje in kmalu se zvrstijo mučni prizori. Partner je narcis, zlobnež, ozkosrčnež in arogantnež, pravzaprav človek brez ene same dobre značajske lastnosti. Odlikuje se samo po tem, da je dober ljubimec. Do matere svojega otroka je žaljiv na vse mogoče načine in izreka tako neprijetne besede, da bralke in bralci občutimo nekakšno zgroženost. Partnerico obklada z besedami, kot so: postajaš zanikrna, vzemi se skupaj, si pa res štorasta, sodobne ženske ste razvajane, narobe uporabljaš termine, nisi politično izobražena, brigaj se zase. Pri vsem tem jo ima za navadno falirano študentko. Bralcem in bralkam nam je veliko do tega, da bi se protagonistka končno uprla moškemu ob sebi, vzela otroka in odšla po svoje. Ne sprevidi, da se je na milost in nemilost izročila nekomu, ki je nikakor ni vreden, z literarnega vidika antijunaku v najslabšem pomenu te besede. Mlada ženska skuša opravičiti svojo podrejenost moškemu in priznava, da je neprestano spravljiva in si namerno zatiska oči pred grdim dogajanjem v razmerju z njim. »Z mano pa je tako, da sem bila dobra za olepšavanje po kakšnem zoprnem pripetljaju. V meni je bila neka negotovost, zaradi katere sem imela potrebo po naknadnem olepšanju dejstev.« Primerja se z Alico v čudežni deželi, ki je po padcu v zajčjo luknjo popila skrivnostni napitek in se pomanjšala. Hkrati se prikaže kot mojstrica izmikanja. Nekaj jo ločuje od lastnega bistva, a ne ve natanko, kaj naj bi to bilo. V krutem odnosu se je porazgubil njen jaz. Moški je dvoličen, v družbi ves šarmanten in duhovit, doma pa pust in hkrati napadalen, vse do fizičnega nasilja. Ženska je ranjena in čedalje bolj prestrašena: »Preplavijo me dalj časa zatajevani občutki. Za grmado jih je – od tesnobe, skrušenosti, srda, sramu in razočaranja, ki ima priokus po grenivkinih pečkah – , do tistih na drugem koncu spektra. Med temi se najmočneje oglaša hrepenenje. Na površje vzplava stavek: česa si želim za srečo.« Premišljuje o tem, kaj pomeni iskanje lastnih korenin in selitev v različne dežele. Otroštvo je preživela v Libanonu, bežala pred puško ostrostrelca, dozorevala v Ljubljani, bila nekaj časa zaposlena na Škotskem in se na moževo zahtevo preselila v Švico. Nazadnje se je vrnila v Slovenijo. »Spet potujem iz ene države v drugo. Ni prvič, da sem se na vrat na nos znašla sredi toka sprememb, nepripravljena nanje.« Miriam Drev je napisala kakovosten roman. Slog je izbrušen, opisi so nazorni in slikoviti. Literarno snovanje ni namenjeno samo toksičnemu in razrušenemu razmerju med žensko in moškim, temveč tudi drugim življenjskim vprašanjem. Pomembni so vidiki angažiranosti in ti se kažejo kot prizadevanje za enakopravnost med spoloma, svet brez vojn in kakovostne medčloveške odnose. Boj nikoli ne bo končan, zmeraj se bo marsikaj zapletalo in ogrozilo dobronamernost. Trnovo pot mora prehoditi tudi protagonistka. Končno se ji posreči, da spregleda in skuša po pravni poti spremeniti svoj nezavidljivi položaj. Roman Po poti se je zvečerilo bi bilo mogoče uvrstiti med dela, ki si z literarnimi sredstvi prizadevajo za boljši svet. Poglobljeno spremno besedo je prispeval slovenist, esejist in pesnik Zoran Pevec. Napisal je vrednostno sodbo, da je pripoved v romanu tekoča, privlačna, berljiva in spretno prepletena znotraj retrospektivnega in paralelnega načina podajanja romaneskne vsebine. Pravi, da nas delo osupne in obenem pomirja ter nas spodbuja k novim občutjem in spoznanjem. Kar se je zgodilo v njem, sklene avtor spremne besede, bi se lahko primerilo tudi nam. Po njegovem mnenju je ob zanimivem podajanju zgodbe najbrž prav ta možnost ena od najpomembnejših vrednot tega romana.

Nekoliko načina da učiš reči na engleskom i saveti koji će ti pomoći da ih lakše zapamtiš. Preslušaj ovu epizodu i nauči. Ukoliko želiš da učiš engleski u English Lane školi sa Zoranom, pogledaj kako da se prijaviš ovde: https://englishlane.net/onlineskola/ Link ka ovoj epizodi podkasta na blogu: https://englishlane.net/onlineskola/175-kako-uciti-reci-a-da-ih-stvarno-zapamtis/

Finančno ministrstvo je z dvema od treh občinskih združenj podpisalo dogovor o višini povprečnine za prihodnji dve leti. Država bo občinam namenila še dodatna sredstva v višini 48 milijonov evrov. Tri četrtine bodo namenili nezadostno financiranim občinam, četrtino pa razdelili tudi med preostale. To je kompromisni predlog občin, pravi finančni minister Klemen Boštjančič, ki ga je vlada sprejela z nekaj zadržki. Zavzel se je tudi za nadaljnjo sistematizacijo izračunavanja povprečnin. Drugi poudarki oddaje: - V Libanonu nov val izraelskih napadov na zgodovinsko mesto Tir. - Volkswagen napoveduje zaprtje najmanj treh tovarn v Nemčiji. - Dan RTV Slovenija: Javni zavod bogati tudi dopisniška mreža.

Minister za finance Klemen Boštjančič, predstavnik Skupnosti občin Slovenije Gregor Macedoni ter predstavnik Združenja mestnih občin Samo Turel so podpisali dogovor o višini povprečnine. Ta bo prihodnje leto dobrih 771 evrov, leta 2026 pa nekaj več kot 775 evrov. Obe strani sta dogovor, ki ga ni podpisalo Združenje občin Slovenije, označili za kompromis. Dogovor je na dopisni seji že potrdila vlada, odzivi v občinah so po večini pozitivni. V oddaji tudi o tem: - Ob napredovanju izraelskih sil naj bi bilo na severu Gaze ujetih 100 tisoč civilistov - Domnevno ukradene volitve v Tbilisiju na ulice pognale več tisoč podpornikov opozicije - Zaradi krize evropske avtomobilske industrije so jutri v Nemčiji napovedani protesti delavcev

Slovenija je lahko zgled preostali Evropi s svojo držo v negotovih razmerah, je sinoči pred začetkom srečanja guvernerjev Evropske centralne banke na Brdu pri Kranju dejala njena predsednica Christine Lagarde. Svet ECB bo danes predvidoma še nekoliko znižal ključne obrestne mere. Drugi poudarki oddaje: - Konflikta v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu bosta osrednji temi ločenih srečanj voditeljev Unije in obrambnih ministrov Nata v Bruslju. Obojim naj bi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski predstavil načrt za zmago Ukrajine, ob pričakovani dodatni podpori zaveznic. - JEK 2 - ZA ali PROTI? Zaradi velikosti in daljnosežnosti projekta je nujna odločitev na državni ravni. Za Hrvaško, solastnico krške nuklearke, morebiten drugi blok še ni pomembna tema. - Zob časa načenja planinske koče, prav tako prostovoljstvo pri njihovi obnovi.

Kadrovski sestanek koalicije je prinesel ime kandidata za novega obrambnega ministra. Premier Robert Golob na tem položaju vidi vodjo poslanske skupine Svobode Boruta Sajovica. Nekoliko presenetljivo je premier naznanil tudi, da je s položaja odstopil minister za vzgojo in izobraževanje Darjo Felda. V oddaji tudi o tem: - Evropski resor za širitev po mnenju koalicije priznanje za Slovenijo, za opozicijo skromen in omejen. - V istočasnih eksplozijah pozivnikov v Libanonu ubitih najmanj osem in ranjenih skoraj tri tisoč pripadnikov Hezbolaha. - Onkološki inštitut: prostorska stiska ogroža kakovostno oskrbo in varnost pacientov.

Požar pored Žrnovnice nedaleko Splita – pod kontrolom. Nekoliko dana pred izborni sabor desnog Domovinskog pokreta i dalje traju sukobi dviju suprotstavljenih grupa – one oko aktualnog predsjednika stranke Ivana Penave i one oko njegovog izazivača Marija Radića. Hrvatski predsjednik Zoran Milanović jedini je od prvih ljudi hrvatske politike koji u službene posjete po Hrvatskoj ide vojnim helikopterom Black Hawk. Par mjeseci pred predsjedničke izbore, i to je postalo tema. Nema radikalnog smanjivanja subvencija građanima i poduzetništvu za energente, a priprema se konačno i izmjena poreza na nekretnine. Cilj je – priuštivo stanovanje za hrvatske građane.

Turistična sezona je v polnem razmahu, kar pomeni, da so močno obremenjene tudi naše ceste. Na Darsu ob tem opozarjajo na nevarnost ustavljanja na odstavnem pasu avtoceste, saj je to dovoljeno le v nujnih primerih. Letošnji junij je bil sicer slabše obiskan kot lanski, ki je bil rekorden. Največ je gostov iz okoliških držav. Druge teme: - Ljubljana si bo z Lizbono delila sedež novega Centra za mediacijo in arbitražo v patentnih sporih. - Joe Biden v prvem nagovoru po odstopu iz predsedniške tekme poudaril nujnost obrambe demokracije. - Slovenske rokometašice v premiernem olimpijskem nastopu izgubile proti Dankam.

Turistično gospodarstvo je imelo junija za tri odstotke in pol manj prenočitev kot rekordnega lanskega junija, medtem ko je bilo prenočitev v prvih šestih mesecih leta za dobra dva odstotka več kot lani, kažejo podatki Statističnega urada. Turistov je še vedno največ iz sosednjih držav. V Turistično-gostinski zbornici dosežke za zdaj ocenjujejo kot uspešne in upajo tudi na uspešno poletno turistično sezono.

Povprečna plača se je nekoliko zvišala tako v javnem kot zasebnem sektorju. Aprila so bile najvišje plače v finančnih in zavarovalniških dejavnostih ter v energetiki, najnižje pa v gostinstvu. Stanovanjske nepremičnine se dražijo, še kažejo najnovejši podatki Statističnega urada. Drugi poudarki oddaje: - Armenija najnovejša v skupini držav, ki so priznale Palestino - Putin posvaril zahodne države in Južno Korejo pred dobavo orožja Ukrajini - Gostje v Bohinju povsem mobilni brez svojega avtomobila, zagotavljajo v Turizmu Bohinj

Nekoliko tisuća navijača okupilo se u bazi hrvatske nogometne reprezentacije u Njemačkoj. Hvalospjevi Vatrenima nakon pobjede u Portugalu. Sandra Elkasević, nekada Perković, do sedmog naslova najbolje bacačice diska u Europi. Mate Pavić u pobjednik Rolad Garrosa u paru sa Salvadorcem Arevalom

Piše Žiga Valetič, bere Igor Velše. Tako kot film se tudi slovenski strip bolj pogosto kot v drugih deželah napaja v literaturi. Kar ni nujno slabo – zakaj bi si namreč risarke in risarji morali vsakič sami izmišljati zgodbe, če pa so za razvijanje idej in pripovedništvo poklicani tudi pisateljice in pisatelji? Prenosov zgodb, romanov in poezije v stripovsko formo je bilo v zadnjih dvajsetih letih veliko. Ustripljeni so bili na primer Butalci in več Cankarjevih zgodb, po en roman Ivana Tavčarja in Frana Saleškega Finžgarja, potopisni utrinki Evalda Flisarja, drama Simone Semenič, za polna albuma zgodb Mihe Mazzinija in Vinka Möderndorferja, iz svetovne književnosti pa so nekateri striparji predelali Orwella, Dostojevskega, Shakespeara in Novo zavezo Svetega pisma. Najbolj aktualen projekt te vrste je Strip preobrazbe. Posamezne zgodbe so vsak mesec izhajale v reviji, nato pa se je pot zaokrožila z izdajo obsežne knjige, v kateri je zbranih enajst stripov. Format lično oblikovane šivane brošure z zavihki je priročen – bliže manjšim kot pa velikim albumskim formatom. Vsak prispevek ima svoj likovni slog, kadriranje, črke, žanr in sporočilo. Blaž Kutin in Martin Ramoveš nas v zgodbi Nedeljsko kosilo zapeljeta z nadrealizmom. Starša silita sina edinca, da bi končno začel malo več jesti, a korak za korakom se kosilo sprevrača v orgijo žretja vsega živega in neživega. Sprva se zdi, da je ta ludizem namenjen le sebi, ampak zgodba se zaključi s prepričljivo metaforo o odraščanju in družinskih odnosih. Tudi pisateljica Zarja Vršič in likovnik Andrej Štular, ki ga poznamo po intuitivno-eksperimentalnem kolažiranju, sta v zaključku zgodbe Kozjeglavka nadrealistična. Zgodba se vrti okoli šolskega telovadnega orodja, kjer skrčke in raznožke ob skokih čez kozo dobijo nenavadno spodbudo nepriljubljene učiteljice. Ampak Štular k delu pristopa interpretativno in si jemlje svobodo, ki vsakič pripelje do česa novega. Tomo Podstenšek in Jakob Klemenčič sta v Hiši na hribu naredila korak od ljudskih vraž k nadnaravnemu. Mož in žena v zrelih letih se iz bloka preselita v podeželsko hišo, nepremičninska agentka pa jima zaupa, da je cena hiše nizka tudi zato, ker je v njej živela ženska, ki so jo imeli za čarovnico in je umrla nasilne smrti. Klemenčič vzpostavi klasičen način stripovskega pripovedovanja z elementi, ki nas takoj posrkajo v zgodbo in nas ne izpustijo več. Nejc Gazvoda in Matej Kocjan vzpostavljata distopičen svet v zgodbi z naslovom Birokracija. Že smo v žanru znanstvene-fantastike, ki se meša s socialnim eksistencializmom in kiber-pankovsko estetiko. Nekoliko daljšo pripoved je treba brati večkrat, da bi izluščili vse njene plasti. Dogodke v sedanjosti pojasnjuje vračanje v preteklost, na koncu pa gre tudi za ljubezensko in medgeneracijsko tragedijo. Tanja Komadina in Igor Šinkovec sta v zgodbi Vesne Lemaić Stik poskrbela za udarec realizma. Kljub številnim jezikom, ki jih govorijo turisti na idilični peščeni plaži, vse skupaj deluje kot brezbesedni pripetljaj. Ključno, kar se zgodi na živahni obali, je namreč pristanek nenavadnega čolna, iz katerega se nemo izkrcajo potnice in potniki, stečejo na celino, za seboj pa pustijo le stopinje. Brez dodatnih komentarjev, na začudenje vseh prisotnih. Primož Krašna je pripoved Mihe Mazzinija Revolucionar upodobil tako, da jo je ilustriral. Strani so še vedno razdeljene na okvirčke, ni pa govornih oblačkov in običajne dinamike, ki jo prinesejo dialogi. Vodi nas naracija ostarelega gospoda, ki je po ponesrečenem sinu podedoval ogromno bogastvo, zdaj pa se mu zdi, da je našel način, kako s tem denarjem spremeniti družbo. Morda najbolj abstraktno zgodbo sta zasnovala Andrej Tomažin in Matej Stupica. Govorita o Drugem letu popolne fragmentacije, o totalitarni Novi Ljubljani, ki se vzpostavlja in ponovno razpada po veliki vojni. Srhljivi futurizem na ravni podob ostaja podoben današnjemu mestu, trepetava risba, razpršene postavitve in prvoosebno pripovedovanje pa vzbujajo nemir in nelagodje. Eden bolj posrečenih žanrskih poskusov je uspel pisateljici Mojci Kumerdej in risarju Gašperju Rusu z zgodbo Božič s Hirošijem. Serviserja hišnih robotov obiščeta žensko, ki živi z zastarelim modelom, in ji ponudita naprednejše in bolj sposobne modele. Ponovno znanstvena fantastika, a tokrat z brezhibno dramaturško strukturo. Ana, ki jo je Iztok Sitar priredil po kratki zgodbi Ane Schnabl, se zelo lepo vklaplja v avtorjev opus, v katerem se adolescentne, socialne in družinsko-psihološke zgodbe mešajo z erotizmom. Pravzaprav je nedavno izšla knjiga Dekliške oči, za katero je Sitar narisal deset takšnih zgodb petih slovenskih avtoric, med njimi pa je tudi ta o sestri dvojčici. Marko Kociper se je kot prvi lotil katere od kratkih kratkih zgodb Andreja Blatnika, ki je tako kratka, da so v stripu lahko uporabljene prav vse njene besede. Pri psihoterapevtu žena razlaga, kako je mož na nekem potovanju vozil za motoristoma, in ženski, ki je sedela na zadnjem sedežu, se je nenadoma razvezala vrvica zgornjega dela kopalk. O tem še vedno rad pripoveduje prijateljem, njo pa ta prizor še vedno obiskuje v sanjah. Polteni zaplet v značilnem Kociprovem slogu. Povsem zadnja je konstruktivistična upodobitev socialnega zapleta Zorana Kneževića Trenutek ali betoniranje v zimskem času, ki sta jo predelala ponovno angažirana Štular in Stupica. Uspešno zbližanje stripa in literature, kot smo mu priča v celotnem projektu Strip preobrazbe, je mogoče tudi zato, ker se je nekdanji sloves stripa kot nečesa pogrošnega dvignil na nivo butične umetnosti, kot v spremni besedi ugotavlja Žiga Rus. Literatura pa je v zadnjega četrt stoletja zdrsnila s piedestala umetnosti do tega, da je samo še ena od mnogih zvrsti. Kljub razlikam se bosta risba in beseda tudi v prihodnje našli v točkah nevsakdanjosti, ludizma in psihofizičnih skrajnosti.

Vlada bi lahko že danes obravnavala priznanje palestinske države, je pred sejo nakazala zunanja ministrica Tanja Fajon. Kot je dejala, ne vidi razloga za odlašanje. Nekoliko bolj zadržani so v kabinetu predsednika vlade. Postopke za priznanje Palestine je vlada že sprožila in kot skrajni rok, ko naj bi odločitev poslala državnemu zboru, navedla 13. junij. V oddaji tudi: - Egipt zagrozil, da se bo umaknil kot mediator iz pogajanj o premirju v Gazi - Kitajska po prisegi novega tajvanskega predsednika začela obsežne vojaške vaje - Osumljencu za spletno grožnjo, ki je aprila sprožila preplah na šolah, grozi do pet let zapora

Nekoliko vrsta ljubavi

Sosed, ki ga Nesrudin ni preveč maral, je prišel nekega večera na obisk. Prišel je z namenom, da Nesrudina poprosi, da mu posodi osla. Potreboval ga je, da bi nekaj pretovoril na njivo ob koncu vasi. Nesrudinu je bil sosed tako zoprn, da mu nikakor ni želel posoditi osla. Rekel mu je: »Z veseljem bi ti posodil svojega osla, ampak ravno včeraj je prišel k meni brat iz sosednje vasi in si ga je sposodil, da bi pretovoril nekaj pšenice v bližnji mlin. Žal osla ni tukaj.« Sosed je bil razočaran, saj mu je to prekrižalo načrte. Vseeno pa se je prijazno zahvalil Nesrudinu in se obrnil, da bi odšel. Ko je naredil le nekaj korakov stran, je iz hleva zaslišal oslovo riganje. Nekoliko zmeden se je obrnil k Nesrudinu in ga vprašal: »Sosed, mar mi nisi rekel, da osla ni tukaj?« Nesrudin pa se je ozrl k sosedu in mu odvrnil: »Prijatelj, komu boš vendar verjel? Meni ali oslu?« Ljudje imajo zelo močno sposobnost, da se o nečem prepričajo, rečemo celo, da nekdo tako laže, da samemu sebi verjame. Živimo tudi v obdobju lažnivih novic, ki nam ne dajejo gotovosti, ampak ima vsak izmed nas nalogo, da prebira zrno od plevela. To nam jemlje precej moči in pozornosti, ki bi jo sicer lahko namenili čemu drugemu. Vendar je pomembno, da postavimo predse filter, ki ne spusti kar vsakega plevela skozi. Vseeno pa je dobro, če znamo tudi v novicah, ki pridejo do nas, odkriti plati, ki nam sprva niso čisto razvidne. Morda novica z bombastičnim naslovom v sebi skriva tudi kaj dobrega, če smo to pripravljeni videti. Tako se je tudi v Nesrudinovem kraju razširila razburljiva vest, da se je njegov osel izgubil. Ko so za to novico izvedeli Nesrudinovi sosedi, so se razžalostili. Odpravili so se k našemu učenjaku na dom, da bi mu pomagali poiskati dragocenega osla. Ko pa so prispeli pred hišo, so zagledali Nesrudina, kako se veseli in zahvaljuje Bogu. Vprašali so ga: »Učenjak, mar nisi žalosten, ker se je tvoj osel izgubil?« Nesrudin pa se je le nasmejal in jim rekel: »Pravzaprav sem vesel, da mi je Bog pomagal, da nisem jezdil osla, sicer bi se z njim izgubil še sam!«

Kljub dvomom v tvoj resnični obstoj, si, ljuba moja sveta Zofija, nadvse poznana svetnica. Nekoliko v senci ledenih …

Link za biznis klub: https://luciadzic.com/biznisklub

Ocena filma Režiser: Tosja Flaker Berce Nastopajo: Katja Predan, Diana Kolenc, Bojan Cvjetićanin, Veronika Železnik, Mila Peršin, Suzana Krevh, Filip Mramor, Nina Valič, Miha Hočevar, Iztok Bevk Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič Prva ljubezen. Tista najstniška, ko je vse tako lepo, da gotovo nikoli ne bo moglo biti nič lepšega, vse tako neskončno, enkratno, vse za zmeraj in večno, dokler … No, prva ljubezen se skoraj vedno konča, je pela že Neca Falk in prav s tem srce parajočim, a pogosto precej predvidljivim trenutkom se začne tudi celovečerni režijski prvenec že prekaljenega filmskega ustvarjalca Tosje Flakerja Berceta Kaj pa Ester? Manj običajno in zato toliko bolj zanimivo je, da je mladi par razpadel na pobudo dekleta in ne fanta, ki objokan obsedi na klopci in ne ve več, kaj bi sam s sabo. Ester, igra jo študentka filmske in televizijske režije Katja Predan, sicer tudi ni ravno prepričana, v katero smer bi peljala svoje življenje, zelo dobro pa ve, da v njem ni prostora za umetniško navdihnjenega fanta in da si želi v srednješolske vode vstopiti brez čustvene prtljage. A Kaj, z vlogo se je še pred megalomanskim glasbenim uspehom zelo dobro spopadel Bojan Cvjetićanin, je nikakor ne more preboleti, zato ji sledi celo v nove šolske klopi in Ester se v mešanici najstniške objestnosti, poguma in obupa zateče k nenavadni zvijači … Kaj pa Ester? – naslov domiselno skriva več pomenskih različic – je film, ki dogajanje gradi predvsem na precej duhovitih dialogih in namerno poudarjenih poigravanjih z družbenimi stereotipi, kot je na primer neroden piflar, ki na večerno pijanko pride v obleki z metuljčkom ali pa šopek treh zafnanih najstnic, ki čustva konzumirajo enako resno in intenzivno kot kozarec kokakole, nekoliko manj pa je dodelana sama zgodba. Zdi se, da je ustvarjalcem predvsem v drugi polovici filma nekoliko zmanjkalo časa, zagona in začetnih domislic, morda pa je vse skupaj samo posledica tega, da je bil projekt prvotno zamišljen kot šestdelna serija in šele pozneje preoblikovan v film, s čimer se je verjetno izgubil tudi kakšen sicer ne preveč pomemben, a duhovit detajl, ki bi nekoliko bolj začinil sam konec zgodbe. Za posebej posrečeno začimbo pa v tej izrazito najstniški romantični komediji poskrbijo liki petih odraslih, ki so jih nonšalantno in z nekakšno črno duhovitostjo odigrali Nina Valič, Žiga Čamernik, Miha Hočevar, Alenka Kraigher in Iztok Bevk, ter tako filmu dodali piko na i. Težko bi rekli, da je Kaj pa Ester? film, ki se bo globoko zapisal v slovensko filmsko zgodovino, vsekakor pa pogumno in ponekod tudi precej nedvoumno razpira teme, ki so za mlade še kako pomembne, ter jih obravnava z vso resnostjo in spoštovanjem ciljnega občinstva. Nekoliko starejši pa lahko med vrsticami razberejo še kakšen skriti dovtip ali dva.

Willy Wonka je verjetno eden najbolj prepoznavnih, vsekakor pa eden najbolj čudaških in ekscentričnih likov mladinske literature, ki že vse od leta 1964, ko ga je pisatelj Roald Dahl predstavil svojim bralcem v fantazije polnem romanu Čarli in tovarna čokolade, vzbuja tudi zanimanje filmskega sveta. In kako ga le ne bi! Wonka, po mnenju nekaterih Dahlov alterego, je neobičajen, nagajiv, pogosto nesramen, objesten, prebrisan in zelo energičen možic pisanih oblačil in še bolj pisanega razpoloženja, da o prismuknjenih navadah niti ne govorimo. Nič presenetljivega torej, da je le slabih pet let po izidu knjige filmska platna že osvetlil istoimenski film z Genom Wilderjem, za marsikoga še vedno »edinim pravim Willyjem Wonko« v naslovni vlogi. A kakšen je bil Wonka, preden je ustanovil svojo znamenito tovarno čokolade? Je bil od nekdaj tako … no, poseben? In kako je spoznal svoje miniaturne pojoče pomočnike? Je bil bolj čarodej ali izumitelj ali oboje? O tem je Dahl razkril le drobce, ostalo pa prepustil domišljiji, ki je bila tako glavno vodilo režiserja in soscenarista Paula Kinga pri ustvarjanju najnovejšega poskusa razkritja ozadja slavnega čokoladnega mojstra, glasbene družinske pustolovščine Wonka! Pri tem je zelo očitno črpal iz svojih izkušenj pri ustvarjanju toplega in ganljivega Medvedka Paddingtona ter se še bolj očitno in z veliko mero spoštovanja zgledoval pri že prej omenjenem filmu iz leta 1971. Rezultat je vizualno spektakularna avanturistična komedija, v kateri je za kanček preveč računalniško obdelanih posebnih efektov, s sicer predvidljivo, rahlo predolgo, a kljub vsemu dovolj zanimivo in preobratov polno zgodbo ter osupljivo igralsko zasedbo. Že res, da mlademu Timothéeju Chalametu morda manjka malo norosti, kakršno sta Wonki vdahnila Wilder in predvsem Johnny Depp v Burtonovi različici filma, vendar to zelo uspešno zapolni z vztrajnim in nalezljivim optimizmom neke nepokvarjene duše, ki še verjame v uresničitev svojih sanj. Poleg Chalameta, ki je priznal, da je bilo zelo težko hkrati plesati, peti in igrati, so svoj košček k čarobnosti tega filma dodali še Olivia Colman, odlična celo v vlogi zlobne perice, Sally Hawkins, Rowan Atkinson, naravnost fantastični Hugh Grant kot zagrenjeni oranžni možic z zelenimi lasmi in še številni drugi. Film Wonka, ki se na daleč izgone vsaki kontroverznosti, s katero se v zadnjem obdobju povezuje Dahla in njegova dela – razprava o upravičenosti poseganja v literarna besedila, namesto da bi se jih primerno kritično obravnavalo, je še zelo vroča – je vsekakor eden boljših svojega žanra in bo mlajše občinstvo nedvomno navdušil. Nekoliko starejši pa bodo morda vseeno pogrešali ščepec tiste posebne začimbe, ki dobro čokolado spremeni v odlično.

Evropska komisija je napoved gospodarske rasti za našo državo za letos popravila navzgor na 1,3 odstotka, za prihodnje leto pa navzdol na 2 odstotka. Jesenska napoved je nižja od poletne tudi za evrsko območje in Unijo. Gospodarstveniki v Sloveniji menijo, da je recesija pred vrati, in se čudijo zaradi napovedi novih dajatev. Druge teme: - Mercator je podpisal pogodbo o nakupu Engrotuša. Trgovsko verigo bo po neuradnih informacijah kupil za 30 milijonov evrov. Slovenski dobavitelji so zaskrbljeni, češ da bo boj za police še težji kot doslej. Direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij Tatjana Zagorc je dejala, da je prisotnost domačih, lokalnih proizvajalcev, slovenske industrije lahko zelo pod vprašajem. - V sedmih upravnih enotah stavka skupno približno 800 zaposlenih. Glavni razlogi so pomanjkanje kadra, vse več dela in nizke plače. Kot je dejal sindikalist Miloš Kukovič, stavkajo za dostojanstvo, zato ker imajo ogromno ljudi, ki prejemajo plačo, manjšo od minimalne. - Prvič po začetku spopadov med Hamasom in Izraelom je v Gazo pripeljal tovornjak z gorivom. Mednarodna skupnost obsoja vdor izraelske vojske v bolnišnico Al Šifa.

Nov teden med navijači domačega nogometnega prvenstva prinaša nova razburjenja, a tudi navijači v vojnih spopadih po svetu ne bodo ostali praznih rok. Tako je ob rusko-ukrajinskih navijaških skupinah zdaj dobila svojo navijaško bazo še palestinsko-izraelska vojna; ali kot piše previdni slovenski žurnalizem: vojna med Izraelom in Hamasom. Ob robu vojne se dogaja marsikaj in vsaj del tega je treba omeniti tudi v naši skromni oddaji. Mogoče najbolj izstopa dvoje: vodja opozicije je pozval Slovence, naj se oborožijo, in to legalno, ministrstvo za obrambo pa je izdalo razpis, po katerem bo izbrano podjetje za slovensko vojsko produciralo resničnostni šov, ki bo navdušil mladino, naj se prijavi v vojsko. Kot je bilo rečeno, naj bi nam namreč v kratkem zmanjkalo vojakov. Kar na organizacijski ravni ne gre skupaj s pozivom, da bi bilo dobro, če bi se vsi legalno oborožili. Kakorkoli; da bomo obeležili tudi nedavni frankfurtski knjižni sejem – na katerem so bolj odmevno govorili o politiki in ideologiji, kot o literaturi – bomo po delih objavili pozabljeno elegijo angleškega srednjeveškega pesnika Johna Michaela Osbourna, ki jo je sestavil na judovski praznik šabat. Elegija nosi naslov: "Paranoičen!"Ker me ni razumela, semse razšel s svojim dekletom.Ljudje pravijo, da sem nor,saj sem ves čas slabe volje, ves ljubi dan razmišljam,a ne najdem ničesar,kar bi me zadovoljilo.Najbrž bom znorel,če ne bom hitro našel nekaj,kar me bo pomirilo. Mi lahko pomagaš?Lahko zaposliš moje misli? Poziv voditelja opozicije k oboroževanju, in to legalnem, lahko razumemo iz več zornih kotov. Ideja o oboroženem ljudstvu je v obramboslovju prisotna že dolgo in ker je vodja opozicije obramboslovec, ni čudno, da jo je uporabil. Da se moramo oborožiti, so krivi protestniki z bližnjevzhodno galanterijo in pa vrag, ki je odnesel šalo. Od povsod, razen iz te oddaje. Nekoliko moti, ker so se k ideji o oboroženem ljudstvu v zgodovini zatekali bolj nedemokratični ali avtokratski režimi, ki so sledili komunističnemu manifestu, a to je le nepomembna podrobnost. Bolj veseli drobna opazka vodje opozicije, da se je treba oborožiti legalno. Ker si je mož na začetku svoje oboroževalne kariere naredil ime z oboroževanjem, le da s tistim ilegalnim, se zdi legalna komponenta v pozivu še kako dobrodošla. Medtem ko je sam poziv v širši javnosti naletel na mešane občutke, so si ga edini k srcu vzeli bogaboječi Štajerci, ki so se intenzivno oborožili in se posledično streljali ves pretekli konec tedna. Žal pa jim ni, mimo običajnega družinskega nasilja in gostilniških prepirov, uspelo ustreliti nobenega terorista. Je nekje nekdo, ki bi mi lahkorazkril pomembno v življenju? Do bistva se ne zmorem dokopati sam.Ničesar ni, kar bi me osrečilo … Najbrž sem slep. Na tvojo šalo bom zavzdihnil;ti se boš smejal, jaz pa jokal.Ne morem biti srečenIn ne verjamem v ljubezen. Druga komponenta, ki nas lahko skrbi in zaradi česar smo varnostno ogroženost dvignili na višjo raven, pa je dejstvo, da nihče v Sloveniji noče več biti vojak. Vsi bomo sicer oboroženi, a nihče ne bo vojak; kar je za vsakogar, ki je kadarkoli oblekel vojaško suknjo, idealna rešitev. Da bi situacijo vsaj nekoliko izboljšali, je obrambni minister, ki tudi sam prihaja iz show businessa, prišel na idejo, da bi vojsko in služenje v njej popularizirali z resničnostno oddajo. V njej bi gledalci videli, kaj dela vojak, saj bi tekmovalci opravljali razne vojaške naloge. Sodobno vizualno komuniciranje z mlajšimi pa bi posledično povečalo in pomladilo kadrovsko upehano slovensko vojsko. Dlakocepski mediji so ministru nemudoma očitali korupcijo pri izbiri izvajalca, filmski ceh pa se pritožuje, ker niso videli scenarija in ne snemalne knjige. Kar pa je povsem logično; resničnostni šov z vojaki v glavnih vlogah lahko vsak večer gledamo v osrednjih poročilih, v slovenski oddaji pa bi vojaški poklic predstavili nekoliko drugače … V prvih treh oddajah vojaki najprej rešujejo muce z dreves, nato pomagajo med poplavami, nato gradijo ceste in šele ko ostane v vojašnici najboljših deset tekmovalcev, šov postane resnično napet. In kot tak preveč resničnosten za občutljive želodce slovenskih filmarjev. Medtem ko v običajnem resničnostnem šovu izpadli tekmovalec zapusti skupno hišo, v našem primeru kasarno, ga v slovenskem vojaškem resničnostnem šovu ustrelijo. Ker mladim je treba pokazati bistvo vojaškega poklica, ki je seveda v tem, da čimbolj kakovostno pobiješ čim več sovražnikov. Ter se ne sekiraš preveč, če sovražniki to isto storijo tebi. In medtem ko poslušaš mojo tožbo,ko poznaš vse moje občutke,ti zgolj pravim, da uživaj življenje,kot bi ga rad tudi sam,a se bojim, da je prepozno.

Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: “Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti (Lukov evangelij 17, 10).

Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar (Janezov evangelij 15, 5).

Piše: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Eva Longyka Marušič Gladke platnice z zaokroženimi, mehkimi robovi dajejo slutiti, da se v pesniški zbirki Ive Jevtić Milost nahaja posebne vrste subtilnost. In čeprav nas avtoričin pesniški izraz zaloti na nek način nepripravljene, saj za prvim vtisom miline zagledamo celo paleto kognitivnih sprožilcev, ki med branjem porajajo serijo najrazličnejših čustev – od otroškega čudenja in gnusa do zenovske lahkotnosti – se pesnica spretno izogiba kroženju okrog diametralno nasprotnih čustvenih polov s preusmerjanjem pozornosti na retorično-metaforične uganke in duhovito-poučne silogizme. Lahko bi rekli, da pesniški subjekt prehaja iz ednine v dvojino, iz dvojine v množino in nazaj v ednino, od individualnega in zavestnega v kolektivno in arhetipsko, ki ga nadvse inovativno vplete z variacijami ljudskih pregovorov, interpretacij metafor in zgodovinsko-antropološkimi podatki. Zbirka Milost se po tematiki navezuje na prvenec Težnost – išče povezave med človekom, ki je v svojem bistvu nepopisan list papirja, in Drugim, ki se kaže bodisi kot sotrpeče bitje, bodisi kot del večplastnega prepleta narave in družbe, bodisi kot prazen označevalec brez označenca – strukturni manko, ki omogoča, da jezik na simbolni ravni lahko funkcionira. Prav subtilno poigravanje z jezikom, ki konstruira našo družbeno realnost in jo razgibava z metaforami in drugimi pesniškimi figurami, je odlika poetike Ive Jevtić. V pesmi Metafora zapiše: “Bolečino opišemo z orodjem, / ki nam jo nanaša o s t r a / k o t r e z i l o, topa kot / udarec” … in v istem hipu poda vzporednico z zgodovinskim dogodkom: “... Falaris, tiran, je kaz- / njence usmrtil v drobovju bro- / nastega bika, pod katerim so / prižgali ogenj. Namesto krikov / se je slišalo iz gobca blejanje / goveda, rukanje namesto raz- / beljene resnice.” Na številnih mestih se prepletajo prostor, telo in narava, na primer v pesmi Ribe: “Stvari so urejene, najprej pros- / tor nato koža in spet prostor. / Prostor, koža, prostor: jasen / razpored reči. A recimo, ne- / kega dne, recimo, da telo boli, / da gori. In je novi red stvari: / koža, prostor, prostor. Votel jaz / in okoli o p na v o d e, / v njej pa modre in srebrne ribe.” V pesmi z naslovom Jezdec išče vzporednice med vzgojo pravilne telesne drže, ki so jo stari Grki imeli za znak značaja, ter povezovanjem dreves in dojenčkov “da ne bi zrasli v krivo drevo”. Pri tem ima pred sabo sliko stabilnega jezdeca, ki mora brezhibno poznati konjevo težišče, da se obdrži v sedlu: “Konje so vadili, da so imeli / težišče zadaj in lažje izvajali / p o s k o k i n p o k l o n, / princu v pozdrav so jezdeci / dvignili konja na zadnje noge / in nato še v skok z brco nazaj. / Jezditi so morali dobro in lepo, / kot Mars, v spomin na nasilje, / ki je zgradilo imperij in pokonč- / nost duha.” Poleg velikih zavojevalcev in najrazličnejših kolonizatorjev omenja tudi barone in plemiče, ki so z drobnimi detajli na nek perverzen način interpretirali tok zgodovine – v pesmi Antiteza na primer komentira oblačenje plemstva: “Francoski plemiči so v porog / revoluciji okrog vratu nosili rde- / če rute, v s p o mi n na / giljo t in o. Nekaj so imeli, / kjer bi moral biti nič.” V pesmi Cekin, ki nastopi za Antitezo, pa nadaljuje razpredanje o tem, kako se onkraj niča nahaja nič, ki se “spomni, da bi moral biti nekaj”, zanj pa je značilno: “Žre se, da bi se ustva- / ril, in prikliče, da bi spet bil nič. / Jé praznino in izloča mit.” V pesmih na koncu zbirke Milost, Jevtićeva omenja bolj ali manj znane alkimiste in astrologe – med drugim Simona Formana in Paracelsusa – ter v krajših pesniških refleksijah z naslovi Alkimija, Pozaba, Ogenj, Skrivnost in Zmaj obuja mitološke in mistične vidike Kosovelove sintagme “gnoj je zlato”. Na kratko se v pesmi Nimb pomudi tudi pri kabali: “Na vrhu vsake travne bilke, / pravi Zohar, je a n g e l, / ki ji prigovarja, naj naraste. / Včasih komaj uide lačnim gob- / cem konj.” Oblikovno gledano so pesmi Ive Jevtić pravi interdisciplinarni eseji v malem, v katerih se prepletajo antropološka, zgodovinska, filozofska in psihološka perspektiva. Pesnica skozi mikrokozmos bizarnih povzetkov išče ontološko prapočelo in obenem primaren vzgib za igranje z jezikom oziroma s poezijo. Nekoliko ironično se poigrava tudi z ljudskimi reki in pregovori – v pesmi Spalci zapiše: “V množici je noč”, v pesmi Baron von Hohenfall samostalnik mladost nadomesti z norostjo: “Norost je norost, v vodo ska- / če, kjer je most” in na koncu poda življenjsko ugotovitev: “Enkrat te / prestreže Devica Marija, drugič / padeš na kup gnoja. Včasih se / poženeš v čisti nič.” Čeprav sta med obema zbirkama Ive Jevtič minili skoraj desetletji, je v njiju mogoče začutiti podobno razmišljanje in občutja, le da Milost razkriva še nekoliko bolj metafizičen in paradoksalen pogled na svet. Ne preseneča nas, ko Sonja Dular v spremni besedi zapiše: “Od Težnosti k Milosti, to bi bil lahko tudi moto, napotek za življenje kot tako.” V slovenskem literarnem prostoru je zbirka Ive Jevtić Milost kot redek studenec v puščavi, saj nam poleg nadvse izvirnega pesniškega stila, ki se kaže tudi v domiselni grafični podobi pesmi, ponuja veliko iztočnic za iskanje stičišč med zgodovinskim oziroma kolektivnim in osebnim spominom.

Po več dneh nasilnih protestov v Franciji, ki jih je sprožil torkov policijski uboj 17-letnika v predmestju Pariza, je minula noč minila razmeroma mirno. Policija je sicer po državi prijela več deset ljudi. Pozivom k umiritvi razmer, češ da nasilje ne bo prineslo pravice, se je pridružila tudi družina ubitega najstnika. V oddaji tudi o tem: - Evropska komisija ob začetku španskega predsedovanja Svetu Unije danes v Madridu - Digitalni evro: enako kot smo namesto kovancev dobili papirnati denar - Osma zaporedna zmaga metalca diska Kristijana Čeha v diamantni ligi

V naši dnevno-informativni oddaji o kulturi danes o včeraj na Dunaju odprti instalaciji "Ledeniki na potepu" fotografinje Vanje Bučan. Umetnica je preoblekla dunajski Ringturm. Nekoliko več o tem dogodku z našo avstrijsko dopisnico. V poslušanje ponujamo še predstavitev literarnih novosti v književni zbirki "Prišleki", ki sta jih prispevala Samanta Hadžić Žavski in Muanis Sinanović. Oddajo pa sklepamo glasbeno – predstavljamo noviteto skladatelja Mateja Bonina. (foto: Vanja Bučan, "Ledeniki na potepu" na dunajskem Ringturmu © Wiener Städtische)

Nedavno je u Australiji, nakon duže pauze, boravio hrvatsko-australski književnik Drago Šaravanja, koji je svoju književnu karijeru počeo početkom 1990.-ih u Sydneyu. Nekoliko romana s tematikom iseljeničkog života objavio je u Hrvatskoj, u koju se vratio prije dvadesetak godina sa suprugom Erikom nakon više od 40 godina života u Australiji. S Dragom Šaravanjom razgovarala je Marijana Buljan i na početku ga upitala zašto je svojedobno izjavio da upravo povratak u Hrvatsku smatra svojim najvećim ostvarenjem.

Svemu dođe kraj, pa tako i ovom izdanju Evrolige – barem kada su srpski predstavnici po sredi. Nekoliko nedelja nakon Zvezde, koja je svoje učešće završila u poslednjem kolu regularne sezone, oružje je morao da položi i večiti rival. Borio se Partizan, imao tri meč lopte, u dve od tri čak i „više od igre“, ali...Real je bio na kraju otišao na F4. I to je nekako najkraći način da završimo analitiku glede ove evroligaške plej-of serije koja se završila minule srede. Obilovala je majstorica uzbuđenjima, prelepim potezima i svemu što ide uz to, ali ono što se piše na kraju je da Real kači još jednu F4 značku, a Partizan će pričekati za svoju petu. Svakako izuzetna sezona za crno-bele kojima je jako malo nedostajalo da odu do samog kraja. ABA plej-of se u međuvremenu nastavio dvokrako – Crvena Zvezda i Budućnost počeli su okršaj u polufinalu, a Partizan „odrađuje“ zaostalo protiv Studentskog Centra. I baš u tom četvrtfinalnom meču desio se veliki šok – mamurni crno-beli ispustili su prednost domaćeg terena porazom protiv „Studenata“, koji su maksimalno motivisano ušli u ovaj meč i zasluženo slavili u Pioniru. Pred Željkom Obradovićem je sada zadatak da prestroji svoje trupe i spremi eliminacionu utakmicu u Podgoricu – i dalje je Partizan veliki favorit u seriji, samo ovaj prokliz što se njih tiče baš i nije morao da se desi. Zvezda, sa druge strane, je svoju drugu seriju otvorila moćno. Mučili su se crveno-beli sa Zadrom u četvrtfinalu, odigravši dva meča na pola gasa, ali protiv Budućnosti angažovanje je bilo na maksimalnom nivou. Pometlani su Podgoričani u Pioniru sa baš surovom razlikom, i sada je na njima da nađu odgovor za revanš i pokušaju da vrate seriju u Beograd! Sezone se bliže kraju, a podsećamo vas – vi ste na pravom mestu. Nismo rekli za šta doduše, ali ste na pravom! Vidimo se opet u utorak!

Zaznamujemo mednarodni dan svobode medijev. V Društvu novinarjev ugotavljajo, da je lahko samo profesionalen, odgovoren in avtonomen novinar tudi svoboden novinar. Na ta dan je, kot že običajno, mednarodna organizacija Novinarji brez meja objavila indeks svobode medijev. Letos ugotavlja, da je svet vse bolj tarča lažnih vsebin, s čimer se spoprijemajo še posebej novinarji. Čeprav je Slovenija na indeksu nekoliko napredovala in je 50-a med 180-imi državami, je še vedno nizko. V oddaji tudi: - Pred nadaljevanjem pogajanj o plačnem stebru za zdravstvo sindikati nezadovoljni - Na Hrvaškem se začenjajo protesti delavcev v zdravstvu za višje plače - Za jesen predvidena ostrejša tobačna zakonodaja, z omejitvijo elektronskih cigaret

Sindikat medicinskih sestara Novog Južnog Walesa pokrenuo je pravni postupak protiv državne vlade, samo 10 dana prije državnih izbora. Udruga medicinskih sestara i primalja tvrdi da je 'otkrila sustavno i trajno nepridržavanje pravila ... što je rezultiralo stotinama tisuća propuštenih sati njege.' Ali premijer ostaje pri stavu da je državni zdravstveni sustav Novog Južnog Walesa najbolji u zemlji.

Za nami je pestro izštekano leto in zadnji večer božično-novoletnih praznikov bo primeren čas za oziranje v preteklost. Obšli bomo vse nadzorne točke izštekavanj v lanskem letu, na katerih nas bodo z izborom najboljših trenutkov pozdravili Jan Tomšič, Tomaž Hostnik, 7AM, Dežurni krivci, Robert Petan, Emkej, 3:rma, koncertni gostje Avdiofestivala Jure Pukl, Eva Luna Marija in Manca Berlec, Matej Krajnc ter junaki IZŠTEKANIH 10 v Kinu Šiška. Leto je odprl povratnik JAN TOMŠIČ, ki je poleg umetniškega alter ega Yatanu in razširjene skupine Yanu po mnogih letih oživil legendarno zasedbo Caminoigra. Februarja je svoj klobuk, svoj gvant, očala, akademsko znanje klavirja in suški govor v Izštekane prinesel škofjeloški bard TOMAŽ HOSTNIK, ki je prvič nastopil z godalnim kvartetom, nove godalne aranžmaje pa je prispeval Matija Krečič, druga polovica dua Hostnik pa Krečič. Slovenskonemški alterrokovski duo 7AM se je marca z glasbenimi prijatelji pomnožil za trikrat in izštekal na sila poseben, tudi hrupen način. April je po enaindvajsetih letih v Izštekane znova naplavil prleške alternativce DEŽURNE KRIVCE, ki so z akustičnimi kitarami, harmoniko, violino in dekliškimi glasovi zazveneli prav panonsko. Duhoviti posavski kantavtor ROBERT PETAN je maja pripeljal vojsko štirinajstih glasbenih rojakov ter z razvejanim repertoarjem navdušil staro in mlado. Valovski petdesetletni praznični junij je z izjemnim akustičnim nastopom začinil mariborski raper EMKEJ. September sta razsvetlili Urška in Maša iz dua 3:RMA, ki je v razširjeni postavi štel kar petnajst duš, posebna gosta pa sta bila Blaž Mencinger in Aleksandra Ilijevski. Oktobra so Izštekani na AVDIOFESTIVALU Radia Slovenija zazveneli v troglasju z oddajama Prva vrsta in Jazz Ars All Stars, v ljubljanski Cukrarni so s skupnimi močmi priredili ekskluzivni koncert, nastopili so Jure Pukl Alia Opera, Eva Luna Marija in Manca Berlec. Novembra je kanček svojega obsežnega repertoarja izvedel plodoviti kantavtor MATEJ KRAJNC, pomagali so mu Sužnji sendvičev in nenadkriljivi Oto Pestner. December pa je končno spet kronal razprodani koncert IZŠTEKANIH 10 v ljubljanskem Kinu Šiška z izborom desetih izštekancev iz zadnjih treh let, ki so kot vedno pričarali nepozabno vzdušje ter vnovič dokazali, da so Izštekani velika skupnost. Ki ji pripadamo z ljubeznijo in ponosom. Leto ni skoparilo niti z izdajami albumov, nastalih v Izštekanih. V digitalni svet so popiljene posnetke nastopa poslali Leonart in Blu.Sine, Društvo mrtvih pesnikov pa je akustični nastop z Godalnim kvartetom Corcoras ob tridesetletnici izdalo tudi na vinilu. Ne oklevajte, kliknite in prisluhnite. FOTOGRAFIJE Prilagamo izbor fotografij iz oddaj v letu 2022, avtor je Alan Orlič Belšak. Nekoliko širši izbor najdete tule. Še več imenitnih slik pa tule. POGLED NAPREJ 23. januarja 2023 v Izštekane prihaja zasedba AKA Neomi. V več kot desetletni zgodovini je prešla veliko ustvarjalnih faz, v eni prvih je kot Neomi leta 2012 v Izštekanih že nastopila. Po žanrskih in jezikovnih popotovanjih se zdi, da se je z novim repertoarjem v materinščini krog sklenil. In da je čas za vnovično izštekano inventuro.

Piše: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman Knjiga Dekle, ženska, druga_i Bernardine Evaristo je literarnozvrstno hibridno delo; v različnih virih je pretežno označeno za roman, a mogoče bi bilo trditi tudi, da gre za zbirko novel. Delo namreč nima osrednje pripovedi, grajeno je iz pripovedi enajstih žensk in ene nebinarne osebe, ki ji je bil ob rojstvu pripisan ženski spol, zdaj pa se dojema kot agender in uporablja zase tako moške kot ženske zaimke – te pri skupinskem naslavljanju zaradi radiofonskosti uporablja tudi pričujoča kritika. Ta zasnova besedilu omogoča, da se literarno vesolje dela vzpostavlja nelinearno in nehierarhično ter zajema zgodbe oseb z zelo raznolikimi izkušnjami, tudi na presekih različnih oblik zatiranja. Temu ustreza tudi dejstvo, da se likinje nahajajo v različnih obdobjih, bivajo v različnih okoljih (v podeželskem ali mestnem okolju Velike Britanije, v Afriki ali v ZDA) in imajo raznolika družinska ozadja. Na ta način avtorica v romanu razgrajuje podobo temnopolte ženske v Veliki Britaniji, obenem pa v svojem literarnem svetu odmerja prostor številnim likinjam, gradi na mnoštvu, na heterogenizaciji družbene skupine in s tem nastopa proti dejstvu, da so temnopolte ženske v angleški literaturi še vedno slabo zastopane – tudi v primerjavi z literaturami drugih angleško govorečih okolij. Posamične pripovedi nam ponujajo pogled tako v družinsko ozadje kot tudi v način mišljenja, vrednote, zmožnosti in cilje vsake od žensk; vse imajo afriške prednice in prednike, tudi Penelope, ki do genetskega testiranja v starosti nikoli ne podvomi o svoji belskosti. Vse so obremenjene z rasnim vprašanjem, toda obenem jih – od likinje do likinje različno – zaznamujejo tudi revščina, priseljenstvo, spol, spolna usmerjenost, izkušnje spolnega, telesnega in čustvenega nasilja, najstniška nosečnost in tako dalje; gre za širok nabor sistemskih zatiranj in njihovih konkretnih izrazov. Roman raziskuje, kako se te okoliščine prepletajo, dopolnjujejo in ustvarjajo individualne, neponovljive osebne zgodbe, s tem pa se razgrajuje tudi podoba temnopoltih žensk v Veliki Britaniji kot nekakšne monolitne družbene skupine z enako monolitnim bivanjskim izkustvom. Pripovedi so med seboj povezane zgolj z vezmi, ki si jih nastopajoče delijo; gre za pare matere in hčere, prijateljic, partnerk, ki jih v najširšem smislu poveže obisk predstave, ki jo režira ena od njih. Razen tega gre pretežno za ločene vsebinske enote, ki popisujejo življenjsko zgodbo vsake od njih od rojstva prek odraščanja in odraslosti, vse do starosti v času dogajanja romana. Ker likinje obstajajo v različnih časovnih okvirjih, spremljamo tudi, kako se spreminjajo družbene okoliščine v Veliki Britaniji, kako se spreminja odnos do temnopoltih, do priseljenske populacije in kaj se (ne) dogaja z rasizmom, pa tudi feminizmom, kvirom in razrednim bojem skozi čas, pa tudi skozi prostor; nakazane so razlike v mentaliteti, ki vznika zlasti po liniji razreda in (ne)urbanosti okolja, pri čemer je londonsko občasno mestoma ironizirano, periferija in podeželje pa predstavljena s plastičnimi raznolikostmi. Sprejemajočnost in solidarnost tako nista nekaj, kar bi bilo vezano na urbana okolja ali humanistične, intelektualne kroge; pogosto se vzpostavljata kot del medosebnih odnosov v manjših skupnostih. Zadržek, ki ga je ob delu Dekle, ženska, druga_i mogoče izraziti, je zlasti ta, da zgodbe ponekod izzvenijo pretirano opisno, skorajda shematično, kot svojevrstni portreti, ki so vsi opredeljeni z družinskim ozadjem, karierno potjo in partnerskim odnosom. V tako ozko odmerjenem prostoru se zdi, da bi si bilo mogoče želeti več detajlnosti, več specifik o nastopajočih, četudi se, po drugi strani, prav skozi to shemo dobro izrišejo nekateri grobi preseki in razhajanja med likinjami. Prevajalsko je delo zahtevno, saj se giblje nekje med poetičnim in proznim. Avtorica uporablja za prozno besedilo neobičajne prelome vrstic, ne uporablja končnih ločil, prehaja po različnih naglasih in dialektih, ena od likinj je tudi spolno nebinarna oseba. Katja Zakrajšek je delo pretežno izvrstno prevedla, uspelo ji je doseči raznolikost glasov in dialektov, tudi jezikov, krasna so številna slovenjenja slengovskih besed. Nekoliko zmoti le eden izmed dialektov, ki radikalneje sega v slovensko slovnico in sintakso, rezultat pa je zelo nenaraven vtis, lomljenje jezika, ki si ga je težko zamišljati v govorjeni obliki in ki, če beremo vzporedno z izvirnikom, v angleščini deluje, ima smisel, v slovenščini, z uporabo njenih specifik (npr. sklanjatve), pa resnično ne. Dekle, ženska, druga¬¬_i Bernardine Evaristo je roman, ki strukturno ponekod deluje nekoliko shematsko, ponuja pa bogat literarni svet in kompleksen pogled v rasno in razredno vprašanje ter vprašanje spolne identitete.

Oktobrski podatki kažejo nadaljevanje nizke brezposelnosti v državi, čeprav je zaradi vstopanja prvih iskalcev zaposlitve na trg prekinjen niz rekordnih mesečnih vrednosti. Ob koncu oktobra je bilo registriranih nekaj manj kot 53 tisoč brezposelnih, kar je petina manj kot v enakem obdobju lani. Drugi poudarki oddaje: - Pomanjkanje zdravnikov družinske medicine je vseevropski problem. Številni se zaradi boljših pogojev zaposlijo na tujem. - V več delih Ukrajine otežen dostop do elektrike zaradi ruskih napadov. Kijev Moskvo obtožuje energetskega terorizma. - Začenja se največji športni dogodek za ženske v Sloveniji. Kaj državi prinaša soorganizacija evropskega prvenstva za rokometašice?

Medtem ko po državi, predvsem v Ljubljani in Kranju, odpravljajo posledice včerajšnjega neurja, čez Slovenijo že potujejo novi nevihtni oblaki. Estremni vremenski pojavi vse bolj postajajo del našega vsakdanjika, a kot opozarja klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, vsi vemo, da bi morali odpravljati vzroke podbnenih sprememb, da pa se moramo pripraviti nanje oziroma živeti z njimi - to čutenje pa ni prisotno, ne v politiki ne v vsakdanjem življenju. V oddaji pa tudi o prilagajanju na estremne razmere, ki jih je spodbudila vojna v Ukrajini: - V gospodarstvu odobravajo državno pomoč za energetsko draginjo, a ob tem opozarjajo, da je občutno prenizka - V luči energetske krize v nebo tudi cene drv - Vprašanje ukrajinske nuklearke v Zaporožju se ne premakne z mrtve točke

Rast bruto domačega proizvoda je bila v drugem letošnjem četrtletju na letni ravni 8,2-odstotna, k temu sta najbolj pripomogla domača poraba in storitvena menjava z drugimi državami. Kot pravi analitik Luka Žakelj iz Banke Slovenije, so se ohranjali pogoji za krepitev zasebne porabe. Nekateri drugi poudarki oddaje: - Pomurski kmetje ob obisku premiera Goloba poudarili nujnost pomoči države po suši - Dež malo izboljšal razmere v Istri, vendar so razmere še naprej kritične - Finska napovedala zmanjšanje števila izdanih vizumov za ruske državljane, Nemčija skeptična do tega ukrepa

Zadnje tedne in mesece iz dežel na balkanskem polotoku ponovno prihajajo vznemirljive novice. Prostore nekdanje skupne države politika po novem imenuje »Države zahodnega Balkana«, novinarstvo uporablja izraz »regija,« nostalgiki pa jih še kar kličejo za »bivšo Jugoslavijo!« Nekoliko manj je oglaševano, da mnogo Slovencev, ali pač prebivalcev Slovenije, vsako leto obišče države južno od Kolpe. Ne le obal Jadranskega morja, temveč tudi notranjost. Ali kot turisti ali PA se vračajo v svoje rojstne kraje. Med vso to pisano množico, ki se poleti poti na balkanskih mejah, se je letošnjega avgusta znašel tudi Marko Radmilovič. Svoja doživetja in vtise je popisal v tokratni Nedeljski reportaži

Statistični urad bo objavil podatek o julijski inflaciji. Junija je ta prvič po treh desetletjih presegla 10 odstotkov, bila je 10,4-odstotna. Poznavalci razmer pričakujejo umiritev zgolj na mesečni ravni, saj se je nekoliko pocenil bencin, na letni ravni pa bo inflacija verjetno ostala visoka. Drugi poudarki oddaje: Ameriški predsednik uspel z zakoni, ki naj bi hkrati krotili inflacijo in podnebne spremembe. - Na slovenski strani Krasa za zdaj mirno, nevarnost grozi iz Italije. - Olimpija, Mura in Koper končali evropsko nogometno sezono.

Cene pogonskih goriv se bodo torej v torek zvišale. Znova bodo cene delno regulirane na bencinskih črpalkah izven avtocestnega omrežja in zato nekoliko nižje, kot na avtocestah, kjer bodo naftni trgovci lahko prosto oblikovali cene. Ob tem je vlada danes sprejela tudi nekatere omilitvene ukrepe na področju potnih stroškov, javnega prevoza in kmetijstva. Druge teme oddaje: - Vodenje Nacionalnega inštituta za javno zdravje prevzema Ivan Eržen - Rusija kritična do Zahoda zaradi dodatnega oboroževanja Ukrajine - Uvodna etapa dirke po Sloveniji Rafalu Majki, Tadej Pogačar pokazal svojo moč

»Vsi, to je vtis, ki ga človek zadobi, so oblečeni v indijsko nošo, moški v dhoti, ženske v sari. Moški in ženske imajo vse barve na sebi – rožnato in rumeno in zeleno in vijoličasto in rdečo. Tudi to opazovanje sem mi je od vsega začetka vsiljevalo, kako umirjena in elegantna je hoja najbolj preprostih žena – vsaka princezinja jim lahko zavida radi te naravne gracijoznosti.« To je eden izmed prvih vtisov o Indiji, ki jih je v svojem popisu dolge poti, ki jo je na začetku 30-ih let prejšnjega stoletja iz Evrope vodila na Podcelino, zapisala redovnica Miriam Zalaznik, ki je nato v Indiji živela in kot misijonarka delovala več kot pol stoletja. Nekoliko drugačni pa so bili po vsem sodeč prvi vtisi njenega misijonarskega kolega, Stanka Poderžaja, ki je v Indijo sicer prišel kakšno leto za Miriam Zalaznik, pa tudi sam ostal dolga desetletja. Tule je drobec iz njegovega pisanja o prihodu na Podcelino: »Kakšen pogled! […] Tu je ves dan semenj. Pred nizkimi hišami, iz katerih vsakega kota govorita revščina in zanikrnost, stoje v dolgih vrstah možje in žene in od ranega jutra do poznega večera prodajajo zelenjavo, sadje in vse, kar se rabi v preprosti indijski kuhinji.« Kjer torej Zalaznik vidi razkošje barv in gracioznost Indijk, Poderžaj vidi revščino in zanikrnost. A ta razlika v obeh pogledih nas pravzaprav ne sme presenetiti – tak je vsaj vtis, ki ga dobimo, če beremo še svežo znanstveno razpravo Potovanje v Indijo, ki je izšla pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in v kateri njeni avtorici, dr. Ana Jelnikar in dr. Helena Motoh, podrobno analizirata in interpretirata potopisa obeh naših misijonarjev, da bi ugotovili, kaj je pred stoletjem Indija predstavljala Evropejcem in kakšna je podoba Evropejcev, ki jo razkrije ogledalo, ki jim ga Podcelina pač nastavi. Dr. Jelnikar z Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU in dr. Motoh s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper namreč ugotavljata, da se Miriam Zalaznik in Stanko Poderžaj s svojimi sicer nasprotujočimi se odzivi pravzaprav brezšivno vpisujeta v dobro utrjeno tradicijo evropskih odzivov na prvoosebno srečanje z Indijo. In kakšna je ta tradicija? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jelnikar in dr. Motoh. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: cerkev Naše Gospe brezmadežnega spočetja v Goi, zgrajena l. 1541 (vivekdchugh/Pixabay)Kako so v potopisih svojo izkušnjo srečanja z Indijo, tamkajšnjimi verstvi in kulturami popisovali slovenski misijonarji, ki so na Podcelino odpotovali v 30. letih 20. stoletja?Vsi, to je vtis, ki ga človek zadobi, so oblečeni v indijsko nošo, moški v dhoti, ženske v sari. Moški in ženske imajo vse barve na sebi – rožnato in rumeno in zeleno in vijoličasto in rdečo. Tudi to opazovanje sem mi je od vsega začetka vsiljevalo, kako umirjena in elegantna je hoja najbolj preprostih žena – vsaka princezinja jim lahko zavida radi te naravne gracijoznosti. To je eden izmed prvih vtisov o Indiji, ki jih je v svojem popisu dolge poti, ki jo je na začetku 30-ih let prejšnjega stoletja iz Evrope vodila na Podcelino, zapisala redovnica Miriam Zalaznik, ki je nato v Indiji živela in kot misijonarka delovala več kot pol stoletja. Nekoliko drugačni pa so bili po vsem sodeč prvi vtisi njenega misijonarskega kolega, Stanka Poderžaja, ki je v Indijo sicer prišel kakšno leto za Miriam Zalaznik, pa tudi sam ostal dolga desetletja. Tule je drobec iz njegovega pisanja o prihodu na Podcelino: Kakšen pogled! […] Tu je ves dan semenj. Pred nizkimi hišami, iz katerih vsakega kota govorita revščina in zanikrnost, stoje v dolgih vrstah možje in žene in od ranega jutra do poznega večera prodajajo zelenjavo, sadje in vse, kar se rabi v preprosti indijski kuhinji. Kjer torej Zalaznik vidi razkošje barv in gracioznost Indijk, Poderžaj vidi revščino in zanikrnost. A ta razlika v obeh pogledih nas pravzaprav ne sme presenetiti – tak je vsaj vtis, ki ga dobimo, če beremo še svežo znanstveno razpravo Potovanje v Indijo, ki je izšla pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in v kateri njeni avtorici, dr. Ana Jelnikar in dr. Helena Motoh, podrobno analizirata in interpretirata potopisa obeh naših misijonarjev, da bi ugotovili, kaj je pred stoletjem Indija predstavljala Evropejcem in kakšna je podoba Evropejcev, ki jo razkrije ogledalo, ki jim ga Podcelina pač nastavi. Dr. Jelnikar z Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU in dr. Motoh s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper namreč ugotavljata, da se Miriam Zalaznik in Stanko Poderžaj s svojimi sicer nasprotujočimi se odzivi pravzaprav brezšivno vpisujeta v dobro utrjeno tradicijo evropskih odzivov na prvoosebno srečanje z Indijo. In kakšna je ta tradicija? – Odgovor iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Jelnikar in dr. Motoh.

Kljub dvomom v tvoj resnični obstoj, si, ljuba moja sveta Zofija, nadvse poznana svetnica. Nekoliko v senci ledenih …

Banka Slovenije je danes po pričakovanjih nekoliko zrahljala omejitve kreditiranja prebivalstva, in sicer bodo do posojil znova lahko prišli tisti, ki zaradi njenega ukrepanja od leta 2019 tega niso mogli storiti. Drugi poudarki oddaje: - Cene pogonskih goriv so se po nedeljskem skoku danes znova zvišale, potem ko se je v soboto končalo obdobje njihove začasne regulacije. Gospodarski minister Zdravko Počivalšek pravi, da se je trg pogonskih goriv stabiliziral, tako v smislu količin kot cen, zato regulacija ni več nujna. Ob tem je obljubil, da bo vlada preverila dogajanje na trgu in po potrebi ukrepala. - Evropska komisija je danes predstavila predlog popolne prepovedi uvoza ruske nafte v Evropsko unijo. A ta velikopotezni načrt zagotovo ne bo izpeljan v zdaj zamišljeni obliki, saj želijo biti Madžarska, Češka, Slovaška in Bolgarija na različne načine izvzete iz naftnega embarga. - Dopoldne se je za nekaj več kot 6 tisoč 300 kandidatov začela letošnja splošna matura, in sicer z maturitetnim esejem. Prvi vtisi so dobri. Nov izziv za maturante bo izpit iz angleščine 28-ega maja.

Gost oddaje Obrazi sosednje ulice je mariborski glasbenik, producent in skladatelj Martin Bezjak. Poznamo ga kot dolgoletnega člana skupine Happy ol' McWeasel, kot producent je svoje znanje in izkušnje delil z več slovenskimi glasbeniki. Nekoliko manj poznano pa je njegovo skladateljsko delo.

Netflix, HBO Max, Disney+... lista raste, a pažnja gledatelja sve je kraća. Što će gledateljima biti presudno pri odabiru? Razgovarali smo s Krešimirom Madunovićem, CEO-om Iskona koji ima uvid u svjetske OTT trendove. Korisnici će sve pažljivije birati za koje servise će otvoriti svoj novčanik odnosno ukucati PIN na aplikaciji mobilnog bankarstva. Nekoliko faktora će presuditi njihovom odabiru. Cijena. Količina sadržaja. Vrsta sadržaja. I ne manje bitno - snalaženje na platformi odnosno njihovo korisničko iskustvo s istom. Kako će svaki od tih faktora igrati ulogu u velikoj računici povjerenja korisnika analizirali smo s Iskonovim Krešimirom Madunovićem koji je s nama podijelio informacije o prosječnom broju preplata koje Hrvati imaju te kako je pandemija utjecala na odabire i navike gledatelja. ► Što osobno koristimo od platformi te da li kombiniramo pretplate s rodbinom, prijateljima... ► Što je Netflixu bitno kod ulaska u suradnje s operaterima? ► Hoće li u odabiru pretplata prevagnuti korisničko iskustvo ili najbolji sadržaji? ► Dva glavna razloga zašto smatramo da se Hrvati neće vratiti piratluku. ► TV za nove generacije: umjesto 100 kanala, dajte im 10 koje će gledati. ► Gdje su nestali lokalni sadržaji - i zašto se lokalne i regionalne televizije sporo uključuju na vlak streaminga? ► Može li nas Iskon.Play TV spasiti od bingenja sadržaja? _______________

U 82. epizodi podkasta "Pod kapicom" ugostili smo vaterpolistu Šapca i reprezentativca Srbije Ognjena Stojanovića. Razgovarali smo o njegovim počecima u Partizanu, iskustvu u Miškolcu, Crvenoj zvezdi, kao i o interesovanjima van bazena. Otkrio nam je otkud ljubav prema dizajnu, crtanju i tetovažama, a pričali smo i o planovima za budućnost, kako na klupskom, tako i na reprezentativnom nivou. Ognjen nam je govorio i o svojoj vezi sa fudbalom i stadionom "Čika Dača" u Kragujevcu. Nekoliko interesantnih video pitanja njegovih kolega otvorila su posebno zanimljive teme, a videćemo i kako je kroz emisiju prebrodio strah od kamere i tremu.Gost: Ognjen StojanovićDomaćini: Pavle Živković, Sara Radović i Aleksandra RadivojevićDatum: 17. mart 2022. godineLokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse Studios

Bila je to godina koja je zauvijek promijenila sliku svijeta. Milijuni užasnutih ljudi su promatrali rušenje tornjeva Svjetskog trgovačkog centra u Sjedinjenim Državama.Time je označena nova era u australskoj i svjetskoj politici. Nekoliko tjedana nakon napada, SAD su izvršile invaziju na Afganistan, a Australija se pridružila ratu protiv terorizma.Dokumenti kabineta iz 2001. daju rijedak uvid u vladinu reakciju tijekom ovog odlučujućeg povijesnog trenutka.

Naime, kako javljaju iz sedišta lige, Adam Silver ni ni pomišlja o privremenom zaustavljanju sezone. Nekoliko utakmica jeste otkazano zbog manjka igrača (Čikago je u jednom trenutku imao „taman za basket“, kako je to slikovito predstavio Nikola Vučević), ali sezona se svakako nastavlja – i to, ako treba, uz pomoć „trećepozivaca“! A Edin i Kole su na licu mesta, i uz malu Miloševu pomoć, probaće da vam razjasne ovaj fenomen... Naime, NBA klubovi su se u nedostatku kadrova okrenuli igračima iz nižih rangova, ili igračima bez angažmana, ili čak i penzionerima. Tako je, recimo, prekjuče dres Bostona zadužio legendarni Džo Džonson – „Ajzo Džo“ je inače poslednju NBA sezonu odigrao još 2018, ali očigledno je dovoljno spreman da pomogne „Keltima“ u nevolji. Na drugoj strani zemlje, Ajzeja Tomas završio je u Lejkersima, i to nakon što je bio već viđen u Denveru – on se, za sada barem, dobro snalazi u svojoj novoj ulozi. Kratkoročno uhlebljenje u Atlanti našao je još jedan stari kadar, Lens Stivenson, a zanimljiv je i slučaj Hasana Graveta, koji je prošle sezone igrao drugu ABA kao član MZT-a – sada, Gravet je plejmejker Orlando Medžika. Hoće li ovaj potez biti popularan ili ne dobro je pitanje, jer bliži se „celodnevni“ NBA Božić, a znate da navijači vole da vide najbolje na parketu... Što se pregleda lige tiče, tu smo manje-više na istom. Od onih monstruoznih mega-trejdova se još uvek ništa nije dogodilo, pa smo svi i dalje tamo gde smo ih zatekli. Bruklin je prvi, Čikago i Milvoki prate, a sve tri ekipe imaju puno zaraženih trenutno. Klivlend je ponovo uhvati neku mini-epidemiju, a od ostalih da spomenemo da se Boston malo pridigao, a Atlanta pala. U slobodnom padu su i Njujork i Indijana, i čini se da će Pejsersi sve teže do nekog boljeg plasmana, pogotovo sad kad rasprodaja krene... A na Zapadu – trka u dvoje je i dalje u dvoje, s time što je trenutno Finiks nešto bolji, a Golden Stejt malo zaostaje. Juta preti iz drugog plana, Memfis je i dalje tu negde – „losanđeleski blizanci“ drže vrh donjeg doma, a Denver i Dalas se i dalje muče. Denveru trebaju igrači hitno, možda nađe nešto među ovim rezervistima...Minesota je svakako u borbi, Portland se trudi, a sve dalje su Sakramento, Oklahoma, Nju Orleans i Hjuston. Naravno, fokus epizode će ipak biti božićne utakmice. Edin i Kole će prenositi Lejkerse i Bruklin, a par dana kasnije i Kliperse i Denver. Naravno, ne treba propustiti ni ostatak božićnog spektakla – a verujem da se većina najviše raduje susretu između Finiksa i Golden Stejta, koji će se odigrati 25. decembra od 23h po našem vremenu.

V oddaji Z ljudmi na poti smo znova pokukali v Avstrijo. Z nami je bila Maja Baum, diplomirana inženirka geodezije in doktorica znanosti s področja daljinskega zaznavanja. Ustalila se je v Gradcu, saj imata z možem trenutno tam boljše možnosti za opravljanje dela, ki ju veseli. Tudi do hribov, ki jih imata rada, ni daleč, kar jima je pisano na kožo. Nekoliko pogreša domačnost Ljubljane ter sorodnike in prijatelje, a pravi, da se dnevi in meseci odvijajo tako hitro, da ob tem ne čuti neke teže, seveda pa ob vrnitvi v Slovenijo uživa v srečanjih z bližnjimi. V pogovoru z njo smo se dotaknili tudi aktualnih epidemičnih razmer pri severnih sosedih - novi koronavirus je med drugim močno vplival na tradicionalne adventne tržnice.

Že navsezgodaj zjutraj ste si nadeli nogavice. Preden se odpravite od doma, si boste obuli čevlje. Če otroku oblečete jakno za na pot, se boste verjetno spet priklonili. Morda se v kuhinji priklonite, da dosežete kakšno posodo. Priklon je v naši kulturi manj pogosta oblika pozdrava kot na primer na Japonskem, kjer poznajo celo serijo priklonov, ki izražajo spoštovanje, pa tudi socialni status oseb, ki se srečata. V Veliki Britaniji se na primer igralci na teniškem turnirju v Wimbledonu tradicionalno priklonijo kraljici. Priklon kot znamenje spoštovanja in počastitve je navzoč tudi v katoliški liturgiji. Klanjanje ali salat je del islamske obredne molitve, ki se opravlja petkrat na dan. Nenazadnje se v tradicionalnih plesih priklonijo tudi soplesalci pred začetkom plesa. Priklon vedno izraža spoštovanje. Po navadi smo navajeni, da je torej priklon pridržan za posebne pozornosti in posebne ljudi, morda takšne z 'modro krvjo'. Nekoliko drugače se je zgodilo med državljansko vojno v Koreji. Zloglasni general je z vojsko nezadržno prodiral in zavzemal provinco za provinco in pri tem uničeval vse, kar mu je prišlo na pot. Ko so tako prebivalci nekega mesta slišali, da se jim približuje in ker so vedeli za njegov kruti sloves, so pobegnili v bližnji samostan. Ko je tako generalova vojska prispela v mesto, so našli hiše zapuščene. Po precej iskanja so vendarle našli nekega zenovskega meniha, ki je zaostal za drugimi. General je ukazal, naj ga pripeljejo predenj, a menih nikakor ni hotel iti. General je tako besen sam odšel do njega. »Ti očitno ne veš, kdo sem jaz!« je kričal na meniha. »Zmožen sem te zabosti v prsi z mečem, in ne bi pri tem niti trenil.« Zenovski menih se je obrnil in generalu mirno odvrnil: »Tudi ti očitno ne veš, kdo sem jaz. Zmožen sem pustiti, da me zabodeš z mečem v prsi, in pri tem ne bi niti trenil.« Ko je to general slišal, se je menihu globoko priklonil in skupaj z vojsko zapustil deželo. Prikloni niso nekaj, kar bi bilo rezervirano za kronane glave ali za slavne generale. Tudi v današnjem dnevu bomo morda lahko prepoznali skoraj povsem skrite drže in dejanja, ki se jim je vredno prikloniti.