Podcasts about besede

V Peterlinovi dvorani v Trstu bodo nocoj podelili 62. zamejsko nagrado Vstajanje. Prejela jo bo Andrejka Možina za glasbeno-literarni projekt Besede ne ubogajo. Nagrajenka je glasbenica, skladateljica in besedilopiska, ki že dolgo raziskuje pokrajino zamejske poezije in povezuje verze z notami. V omenjeni knjigozvočnici gre za preplet različnih umetniških izrazov: poezije, glasbe in likovne umetnosti. Andrejka Možina je izbrala pesnice različnih generacij (Zora Tavčar, Irena Žerjal, Silvana Paletti, Alenka Rebula, Marija Kostnapfel, Marina Cernetig, Andreina Trusgnach Cekova) in izpostavila njihovo ustvarjalnost v prostoru Slovencev v Italiji. Besedila izbranih pesmi je uglasbila in izvedla s skupino Violoncelli Itineranti. Projekt ponuja novo, sodobno in privlačno pot širjenja slovenske poezije. Strokovno žirijo nagrade Vstajenje sestavljajo: prof. Magda Jevnikar, prof. Jadranka Cergol, prof. Adrijan Pahor, novinarka Erika Jazbar, urednica Nadia Roncelli in urednik Marij Maver.

Pred svetovnim dnevom knjige tudi v Kulturnicah gremo v svet pisane besede. V zbirki Roman založbe Mladinska knjiga so izšli prevodi knjižnih novosti Dunkelblum, Žalostni tiger in Tasmanija. V zbirki Novi klasiki pa je objavljenih šest svetovnih klasik in sicer Krasni novi svet, Tujec, Sto let samote, Slika Doriana Graya , Drakula ter Prevzetnost in pristranost, predstavimo jih v tokratni oddaji.

V deželo počasi prihaja pomlad in tudi naše politike je začelo počasi razganjati. Policijska kontrola je blizu parlamenta ujela dve poslanki Svobode, ki sta kljub številnim opominom vseeno sedli za volan, na Brdu pri Kranju smo šteli reforme, ki jih bo nova vlada izvedla do konca mandata, stranka SOS (Stari obrazi Slovenije) pa je predstavila svoj program. Uroš Slak se je z legendami slovenskega športa pogovarjal o oboroževanju, pri tem ima Zlatko Zahović veliko idej za spremembe. Zoran Janković je ob odprtju novega kopališča Ilirija postregel z zanimivim predavanjem iz gradbeniške matematike, Franc Kangler pa skupaj z Rožmarinom čaka na pristanek ameriških astronavtov. Kdo je zadel na lotu v Radečah, kako bo nov zakon o kratkoročnem oddajanju vplival na Strojanove, koliko mandatov še potrebuje vlada, kaj so se po telefonu pogovarjali Trump, Zelenski, Putin in drugi ter skoraj zanesljivo še kaj boste slišali v petek dopoldan na Prvem.

Za nami je pust – čas, ko smo preganjali zimo in »klicali« pomlad. Z današnjim dnem, na pepelnično sredo, stopamo v sveti postni čas, ki je čas priprave na velikonočne praznike. Za kristjana je pepeljenje zunanje znamenje začetka postnega časa, začetka spokornosti, bolj poglobljene molitve in spreobrnjenja pred veliko nočjo. Pri obredu duhovnik ali diakon posipa vernike s pepelom v znamenje kesanja in minljivosti. Pri tem dejanju gre za spomin na minljivost. Vsi vemo, da bomo umrli, a s tem dejanjem to ozavestimo. Kajti ko se človek postavi na prag svojega konca, vidi stvari drugače. Izgovorjene besede – »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!« (1 Mz 3,19) – nas opominjajo, da je naše življenje na zemlji prehodno. Današnji dan je tudi klic k spreobrnjenju. Besede, ki jih duhovnik izgovori ob pepeljenju – »Spreobrni se in veruj evangeliju« – so povabilo k duhovni prenovi in poglobitvi vere. Pepel je v Svetem pismu pogosto znak spokornosti, zato vernike spodbuja k spreobrnjenju. Pepel dobimo s sežiganjem blagoslovljenih oljčnih vej iz prejšnje cvetne nedelje, ki simbolizira prehod od veselja do kesanja ter povabilo k resnični notranji prenovi. Nadškof Stanislav Zore je v letošnjem pismu na začetku postnega časa zapisal, da je cilj našega postnega časa vstati s Kristusom. Pomembno je pravo izhodišče. Posipanje s pepelom ni ostanek preteklega, preveč z grehom in padcem zaznamovanega gledanja na človeka. Ne, posipanje s pepelom je opomin za vernega človeka, da se življenje brez Boga ne izide. Ostaneta le prah in pepel. Današnji dan nam želi pomagati pri postavljanju stvari na pravo mesto. Postaviti pravi odnos do hrane, do materialnih stvari, pa tudi do drugih in do Boga. V jeziku tega sveta bi lahko rekli, da je to čas inventure, ko poskušamo črtati vse tisto, kar nas obremenjuje in teži, da bi še bolj zaživeli vse svoje odnose. Ameriški trapist, mistik, pisatelj in pesnik Thomas Merton (1915–1968) je zapisal: »Resnična molitev in post nista to, da se odrečemo hrani in pijači, ampak da se odpovemo našim iluzijam in lažnim predstavam. Pravi post pomeni očiščenje uma, srca in volje, da bi lahko videli resnico in dosegli resnično svobodo.« To nas opominja, da post ni le telesna odpoved, ampak predvsem duhovno očiščenje in iskanje resnice v sebi. Izkoristimo današnji dan, okrepimo vse tisto, kar je dobro in plemenito.

Kljub velikim spremembam, ki so se v preteklih desetletjih zgodile na področju intimnih partnerstev, je konec dolgoletne monogamne intimne partnerske zveze še vedno izjemno stresen dogodek v življenju. Še posebej za osebo, ki ni imela izbire, ki o koncu ni soodločala, ki je bila zapuščena. Kako se postaviti na lastne noge in začeti znova? Kje najti zavetje in pri kom čustveno podporo, če se to zgodi pri 40-ih? In če se je treba ob čustveni bolečini ukvarjati tudi s finančno negotovostjo in iskanjem strehe nad glavo na nemogočem nepremičninskem trgu? Odgovore na ta vprašanja ponuja ljubezenski roman Jerce Cvetko Padam na besede, ki ga je v novi zbirki Razmerja izdala Cankarjeva založba. Oddajo je pripravila Urška Henigman.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Četrta knjiga kratkih zgodb Toma Podstenška Sprehod z neznanko prinaša najrazličnejše vsebine, dogajanje večkrat sprožijo strah, žalost, sočutje slaba vest, neutemeljena sovražnost. Prevladuje prvoosebni pripovedovalec oziroma pripovedovalka – zdravnica, soseda, prijatelj, prijateljica, hči, nečak, vnuk. Časovni okvir ni natančno označen. Pred nami se odpira vsakdanjost sedanjosti, ki ponekod prehaja v preteklost, kot spomin na dogodek, ki zaznamuje življenje. Pisatelj ostaja samo opazovalec in se izogiba etičnim sodbam. Literarne like opisuje s trpko humornostjo, spremlja jih kot snemalec s kamero, sledi njihovemu razmišljanju in odkriva skrito nezavedno. V zgodbi Sprehod z neznanko opisuje preganjavico ženske, ki ji na nočni poti po mestu sledi moški. Njena ogroženost se stopnjuje, saj je prepričana, da je zločinec, on pa ji sledi, ker ima po naključju isto pot, ko se vrača iz službe proti domu. Nehotni »zasledovalec« postane krivec za prometno nesrečo, ko neznanka steče čez cesto. Tudi v zgodbi Sreča revežev se zgodi nezgoda na cesti: moški iz mesta na podeželski cesti povozi kokoš revnega zakonskega para. Mrtvo kuro vrne lastnikoma in ponudi, da se dogovorijo o odškodnini, zakonca ga gostoljubno pogostita, nato pa … Rezka satira o novinarski etiki se oglaša v zgodbi O možu, ki ni dvignil roke. Novinar Igor išče snov za rubriko Na današnji dan ob obletnici Hitlerjevega obiska v Mariboru. Množica na fotografiji iz leta 1941 z dvignjenimi rokami pozdravlja Heil Hitler, razen moškega, ki ni dvignil roke. Fotoreporter v njem prepozna svojega starega strica, zato se oba z novinarjem odpeljeta na teren, da bi v pogovoru z junakom, ki ni dvignil roke, ustvarila prispevek. Sledi pa presenečenje: strica je takrat bolela zlomljena ključnica. A novinar Igor mora oddati članek. »Saj ne bom napisal, zakaj ni dvignil roke, Je pozdravil Hitlerja? Ni. To je važno, drugo so malenkosti. Bralci hočejo navdihujočo zgodbo, ljudje potrebujejo junake, ne pa resnice.« Ob branju zgodbe Vse najboljše se sprašujemo, zakaj si Klara tako brezmejno želi pozornosti, zakaj si ob rojstnem dnevu priredi slavnostno razstavo s torto, baloni in šampanjcem, da lahko potem na treh socialnih omrežjih pokaže posnetke in pripis: Moj dragi me je tudi letos presenetil za rojstni dan. A tega dragega ni nikjer. »Malo je počakala, da je telefon zabrnel in so začeli prihajati prvi všečki. Nato je enega za drugim izpraznila oba kozarca šampanjca in začela pospravljati. Prepičila je balone, pometla bleščice in vrgla torto v koš za smeti, da je beli labod elegantno zdrsnil z njenega vrha in si zlomil vrat.« Vzroke za to lažno predstavo nam razkrije naslednja (tragična) zgodba Besede in številke. O socialnih stiskah in trgovini s krvno plazmo pripoveduje ženska v zgodbi Schwer verdient, (Težko zasluženo). V zastavljalnici odkupijo pet sveže izdrtih še krvavih zlatih zob, zgodba Rezervni deli pa kaže, da se je mladenič kot dobrodošla žrtev znašel pred skupino, ki trguje s telesnimi organi. V nasprotju z drugimi vedno pretresljivimi nepričakovanimi obrati na koncu zgodbe je Uspavanka za Greto kot lirska pesem v prozi z iskrenim sočutjem do umirajoče povožene in obstreljene srne. »Iztegnil sem dlan in se narahlo dotaknil njenega kožuha. Bila je topla in mehka. Ne moreš umreti brez imena, sem pomislil. Greta, srna Greta. To se mi je zdelo lepo ime za srno. Počasi sem jo božal in ji nežno šepetal zloge brez pomena, kakor da bi poskušal uspavati otroka.« Tudi za zbirko Sprehod z neznanko velja misel, ki jo je Tomo Podstenšek zapisal ob izidu svoje zgodbe Izpit: »Kratka zgodba nastaja iz nelagodja in potrebe po soočanju z delčkom tistega, česar ne želimo videti ali vedeti.« V razkrivanju teh najglobljih resnic je pisatelj zelo prepričljiv.

Z vsem, kar presega vidno, empirično in predvidljivo, imamo ljudje od nekdaj težave. Zdravorazumska logika ima na to zadrego preprost odgovor: manj filozofirajmo in se bolj posvečajmo konkretnim problemom. Ranjen z istim nelagodjem, Shakespearjev alter ego – danski princ Hamlet –, ko uzre duha svojega očeta, rimskemu pesniku Horaciju navrže te znane besede: »Več je stvari na nebu in na zemlji, kot se lahko sanja tvoji filozofiji.« Ni potrebno, da kakor Hamlet verjamemo v duhove, saj se vsi bolj ali manj strinjamo, da svet ni zvedljiv zgolj na svojo pojavnost in empirično preverljivost. Od tod naprej pa se začnejo naša pota razhajati. Velika večina filozofov moderne dobe sicer prizna tisti »več«, vendar njegovega mesta ne vidi ločenega od naše prozaične človeške eksistence in tvarne substance. Tisti »več« je za sodobnega misleca le nekakšno miselno obnebje, ki mu s potrebne distance omogoča kritično mišljenje, to pa naj bi bila dandanes bistvena naloga filozofa. Prav filozofi, sposobni abstraktnega mišljenja in dvignjeni nad vrtince vsakdanjosti, naj bi javnost nenehno opozarjali na nevarnost enoumja. Šele tako, da kdo preseže dano realnost, pravijo filozofi, je mogoče upati na njeno nujno predrugačenje, ki nam brez poglobljene refleksije sicer omogoča blaginjo, a nas po drugi strani ogroža v samih temeljih. Filozofsko iskanje možnosti mišljenja, ki bi v družbi privedlo do potrebnih sprememb, je vsekakor pomembno. O drugačni možnosti preboja iz obstoječega stanja pa na tretjo nedeljo med letom govori starozavezna Nehemijeva knjiga. Nehemija ni bil Jud, temveč voditelj, ki ga je Judom po vrnitvi iz babilonskega izgnanstva za guvernerja postavil perzijski kralj Kir. Najbolj preseneča, da je od tujca nastavljen guverner Judom pri obnovi opustošene domovine pomagal na temelju njihovega duhovnega izročila. Po Nehemijevem naročilu je duhovnik Ezdra pred zbranim ljudstvom prebral odlomek iz Božje postave. Potem pa je Ezdra rekel: Ne žalujte in ne jokajte. Slišali ste besede postave. Sedaj se nasitite z mesom in se veselite. Pred tem dogodkom so malodušni Judje otožno pogledovali po svoji opusteli domovini, v katero so se vrnili. Na temelju Božje besede, ki so jo skupaj poslušali, so prepoznali svojo duhovno bit, svoje verske, narodne in kulturne temelje. Z veliko vnemo so se vrnili na svoja družinska polja, pozidali domove, posejali njive, obrezali vinsko trto, okopali smokve in začeli gradnjo drugega templja, ki je bil znamenje Božje navzočnosti med njimi. Poeksilski čas ob koncu 6. stoletja pred Kristusom, ko se je začela vsenarodna verska, družbena, kulturna in gmotna obnova, je bil v vseh pogledih najbolj cvetoče obdobje judovske zgodovine.

Škof raziskuje koncept časa in različne načine, kako ga ljudje doživljamo. Povezuje trenutek danes s sporočili evangelija, kjer ta simbolizira upanje in rešitev, ki jo prinaša Jezus. Jezusova moč morda ne prinaša takojšnje rešitve, temveč ustvarja prostor za upanje in nove začetke.

Gospa, ki ima rada besede, a je službeno pot posvetila številkam - bi lahko rekli za našo tokratno sogovornico, gospo Majdo Rupnik. Besede so prišle na vrsti po upokojitvi. Zelo rada bere, da pa ji gre izredno dobro tudi pisanje, dokazujejo kar tri knjige, ki so doslej izšle. V nastajanju je četrta, ki bo bolj osebna, saj je morala gospa Majda v življenju čez mnogotere čeri. "Pisanje me izpolnjuje," pravi in doda: "Ko človek nekaj zapiše, lahko nekaj kratkega, na koncu začuti neko zadovoljstvo, nek mir." Gospo Majdo Rupnik je obiskala Lucija Fatur.

Z veliko zaupanja v ljudi, prav tako zaupanja vase, v dober namen, ljubezen do bližnjega se soočam s stisko tistih, ki me poiščejo. Izkušnje so pokazale, da je darovanje za druge nekaj najdragocenejšega, kar človek lahko počne. Podarja svoj čas, svoje talente, svojo bližino, sočutje, svoja ušesa in zbranost, svoj glas. Besede prebujajo čuječnost, govorijo o ljubezni do bližnjega. Človek ob njem potrebuje le roko, da se ob njej sam premakne. Gre ven, na odprto, prezračeno, svetlobo, ki kaže pot. Kako enostavno se sliši, globoko v sebi si se odločil za to, da deliš z drugimi. Pa se vendar zgodi, da te kdaj vrže iz tira. Kljub trdni veri, da zmoreš, daš vse, kar znaš, ne gre, ne moreš sam. Takrat položiš v Božje roke, zaupaš v Njegovo ljubezen, ki nikogar ne pusti »praznih rok«. Zanj je vsako življenje najdragocenejše, čeprav s človeško pametjo tega ne dojameš. Niti ne poskušaš razumeti. Samo prepustiš. In gre. Nekako gre. Moliš. Velikokrat je drugače, kot pričakuješ, da je dobro. Pač ne vržeš »puške v koruzo« in hodiš, in z zaupanjem vztrajaš. Vse tako poteka razsodno, lepo, s potrpežljivostjo in dobrotljivostjo, s hvaležnostjo in odpuščanjem. Pa pride dan, ki je sprva povsem primerljiv z drugimi. Na obzorju ni nič novega. Z enako »podporo« se posvetiš trpečemu. Ga sprejmeš. Potem postaneš pozoren na ledeno, očitajočo držo, trdo besedo. Godi se mu krivica. On dela vse prav. Naj se drugi spremenijo. Nihče ga ne razume. Tipa in išče na svoji poti, a obenem zvito zavira. Pravzaprav ne vidi smisla, da je prišel … Seveda lahko stopaš skozi življenje, ne da bi se zavedal čudežev in lepot okoli sebe. A tudi majhne stvari dobijo globlji pomen, če se jih zaveš. Pogledaš z očmi duha. Ni nič naključnega. Vse, kar se ti v življenju dogaja, ima smisel, je del tvoje enkratne naloge. Morda počasi lahko prepoznaš Božjo roko. In se dotakne srca, postane spodbuda, da se prebudiš, naravnaš svojo Pot. Se potrudiš. Odkriješ, kaj vse je pomembno v življenju. In srce se napolni s hvaležnostjo.

Tadej in Ajda s pomočjo Besedomata preverjata svoj besedni zaklad. Ne gre le za zabavno igro, v kateri se lahko preizkusite prav vsi, ampak tudi za množično raziskavo poznavanja besedišča. Raziskovalec na Oddelku za leksikologijo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU dr. Andrej Perdih pa pojasnjuje, kaj nam bodo razkrili rezultati raziskave.Besedomat najdete tu.

Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je končal, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. V bistvu ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. A tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, a smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. A kljub temu raje sklenemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se sprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a možnih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so možni zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde upravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo pri tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, a nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.

Pisati pomeni angažirati se, pomeni, kot je še poudarjal Jean-Paul Sartre (1905–1980), zahtevati svobodo. Letos mineva sto dvajset let od rojstva tega kontroverznega filozofa, dramatika, prozaista in političnega aktivista. Sartre ni bil le eden najpomembnejših francoskih intelektualcev dvajsetega stoletja, temveč tudi eden ključnih predstavnikov filozofije eksistencializma. Na splošno pa je za Sartrovo ustvarjanje značilno, da je bila pri njem filozofija neločljivo povezana z literaturo, in obratno. Napisal je nekaj romanov, kot so Gnus, V zrelih letih, Odlog, Smrt v duši, danes je znan tudi po dramskih delih, kot so Zaprta vrata, Muhe, Nepokopani mrtveci, nekoliko manj pa po avtobiografiji z naslovom Besede in esejih, kot so Eksistencializem je vrsta humanizma, Kaj je literatura? ter Mit in stvarnost gledališča. Sartru je bila leta 1964 podeljena Nobelova nagrada za književnost, ki pa jo je iz moralnih razlogov zavrnil, češ da je vedno zavračal uradne časti in da, kot je izpostavil, "pisatelj ne bi smel dovoliti, da iz njega naredijo institucijo". Njegovo delo je vplivalo na vrsto literatov, sociologov, filozofov, pa tudi na literarne teoretike. V pogovoru, ki je bil prvič objavljen leta 2005, razmišljamo o pomenu in aktualnosti njegovega dela. Sodelujejo literarni zgodovinar dr. Janko Kos, filozof dr. Valentin Kalan in literarni kritik Urban Vovk. Foto: Wikipedija

»V začetku je bila Beseda in beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« To je znameniti stavek začetka Janezovega Evangelija. Gre namreč za vprašanje, kaj je bilo tisto, kar je obstajalo pred začetkom sveta, kaj se je svetlikalo, še predno se je porodil naš svet, ki je vendar poln zagonetnosti, lepote in presenečenj? Ali kot danes govorimo, kaj je bil tisti »božji delec«, iz katerega se je vse rojevalo? Je sploh mogoče seči še onkraj samega začetka in biti navzoč v sami Neskončnosti, ki človeka popolnoma presega? Judje so bili prepričani, da je pred nastankom sveta že bivala Thora, se pravi, da je v Bogu od vekomaj postava, zato je tudi človek poklican, da s pravičnim življenjem prihaja nazaj k Bogu ter prek etične pokončnosti seže prav tja do večnosti, do same neskončne Besede. Stari Grki so bil prepričani, da je ta Beseda iz večnosti modrost, zato je treba razmišljati in prek modrovanja seči v neskončnost. Grški krščanski misleci pa so opazovali ta svet, občudovali njegovo lepoto in skupaj z velikim Platonom zatrjevali, da je mogoče seči v začetke sveta, če ljubimo čisto Lepoto. Toda znova smo v zagati, kajti takoj se vprašamo: kaj pa je tisto Lepo, najlepše, ki bi nas popeljalo k samemu začetku sveta in bi nam pomagalo zaživeti večnost že na tem svetu? Gotovo večna lepota odseva v etični čistosti ali v velikem moralnem junaštvu. Prav tako so čistost misli, skladje razuma in reči lepota, ki nas osvaja. Toda renesančni misleci so poudarjali, da je vrhunec ustvarjalnega duha v glasbeni lepoti. Zametke takšnih idej najdemo že v Svetem pismu in tudi pri cerkvenih očetih. To bi pomenilo, da bi bila najvišja Beseda, ki se razkriva kot Božja modrost in dobrota, sama glasba. Potem bi lahko rekli, da dobri in modri Bog ustvarja svet z najlepšimi melodijami. Iz njegove nežne in ljubeče glasbe se rojeva svet, svet poln lepote in harmonije. Sozvočje človeka z vsem stvarstvom izražajo najlepše melodije, ki nas popeljejo v večnost, kjer nas pričakuje Bog, v katerem je že odnos z Besedo, Besedo skladja, sozvočja in nežnih melodij. Zdaj razumemo, zakaj smo ob preprostih božičnih melodijah razneženi, zakaj se nam ob prepevanju Svete noči čas ustavi, zakaj imamo občutek, da se nam božična skrivnost v harmoniji svete družine, iskanju smehljaja otroka, v sozvočju z vesoljem, ki ga prinašajo Modri z Vzhoda, razkriva večna Lepota. Naj nas nežnost teh nebeških melodij spremlja skozi vse leto, ki je pred nami.

Škof se upre na uvodne besede Janezovega evangelija, ki jih pogosto razumemo kot zapletene. Kako lahko preprosti ljudje, brez akademskega znanja, dojamemo pomen teh besed v vsakdanjem življenju? Besede niso le komunikacijsko orodje, temveč povezujejo ljudi ter osvetljujejo Božjo ustvarjalno naravo. Janezov evangelij nas poučuje o nesprejemanju Božje besede in prikazuje, kako se ljudje odzivamo na Božjo ljubezen. Božja beseda naj prebiva med nami in nas navdihuje, da širimo sporočilo milosti in vključevanja v našem svetu.

Zakaj besedo leta 2024 izbiramo med 11 nominiranimi besedami: bojler, brutalno, dvoživka, genocid, hibridno delo, kajtanje, komisarka, odklop, omrežnina, učitelji in zet? Vsaka odločitev kot tudi vsaka beseda ima svojo zgodbo. Pregledali jih bomo s Simono Klemenčič, predsednico komisije, ki je izbrala nominiranke. Eno besedo je dodala časopisna hiša Delo. Akcijo organizira ZRC SAZU v sodelovanju z našo spletno stranjo, Multimedijskim centrom RTV Slovenija.

Berta Bojetu Boeta je petnajst let igrala v Lutkovnem gledališču v Ljubljani in bila ena izmed ustanoviteljic in igralk Koreodrame, v kateri je bila leta 1984 premierno uprizorjena njena poetična drama Pogovor v hiši Karlstein. Štiri leta pozneje je igra z naslovom Besede iz hiše Karlstein izšla kot pesniška zbirka. Pred premiero zvočne igre predstavljamo proces raziskovanja prostora odnosov za uprizarjanje zahtevnih čustvenih stanj.

Večina ljudi se zaveda, da imajo besede neverjetno moč. Toda izreči pravo besedo ni dovolj. V svetopisemskih Pregovorih lahko preberemo pomemben nasvet, povezan z našimi besedami: “Zlata jabolka v srebrnih koških so besede izrečene o pravem času.” (Pregovori 25,11) Napačne besede ob napačnem času nam jemljejo pogum. Napačne besede ob pravem času, nas jezijo. Prave besede ob napačnem času nas zmedejo. Prave besede ob pravem času pa nas spodbujajo. Včasih je najboljša stvar, ki jo lahko naredimo za nekoga, ta, da molčimo. Ko smo v skušnjavi, da damo nasvet, ki ga nihče ne želi, da rečemo “saj sem ti rekel, da bo tako” ali da javno izpostavimo napako, je najbolje, da se ugriznemo v jezik. Toda ko je čas, da spregovorimo, kako lahko izrečemo pravo besedo ob pravem času? V eni od zadnjih ofenziv druge svetovne vojne je general Dwight Eisenhower med obhodom v bližini reke Ren naletel na vojaka, ki je bil videti malodušen. “Kako se počutiš, sin?” ga je vprašal. Mladenič mu je odvrnil: “General, zelo sem napet in nemiren.” “No, če pa je tako,” je rekel Eisenhover, “potem sva dober par, saj sem tudi jaz napet in nemiren. Če bova hodila skupaj, bova drug drugemu dobra družba.” Prva ključna stvar za to, da izrečemo pravo besedo ob pravem času, je ta, da smo pozorni na okoliščine. Če se lahko naučimo biti dovzetni za dogajanje okrog nas, okoliščine, v katerih je oseba s katero govorimo, smo na najboljši poti, da izrečemo pravo besedo ob pravem času. Ni pa pomembno le kaj rečemo in kdaj to naredimo: prav tako pomembno je kako nekaj rečemo. Ljudje prepoznamo razliko med praznimi besedami in besedami, ki prihajajo iz srca; besedami, ki so izrečene zgolj, ker je to prav, in besedami, ki resnično izražajo naše misli in občutke. Prave besede ob pravem času lahko naredijo veliko več kot pa le dajo dober občutek osebi, ki so ji namenjene. Takšne besede lahko imajo vpliv, ki je pozitiven in trajen. Slikar Benjamin West je kot otrok rad risal. Ko je nekega dne znova uporabil svoje barve, čopiče in ostalo opremo, je pri tem ustvaril tudi precejšen nered v sobi. Zavedal se je, da se bo njegova mama kmalu vrnila domov, zato si je obupno prizadeval, vse pospraviti in očistiti. Toda ni mu uspelo. Ko je mama vstopila v sobo, je pričakoval najhujše. Toda takrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Mama je vzela v roke njegovo sliko, jo pogledala in rekla: “Kako čudovita slika tvoje sestre.” Nato ga je poljubila na lice in odšla. West pravi, da je s tem poljubom in temi besedami, postal slikar. Ne poznam okoliščin, v katerih ste odraščali. Morda ste imeli starše, ki so razumeli moč spodbude. Morda pa v vašem življenju ni bilo in ni nikogar, ki bi spregovoril pravo besedo ob pravem času. Toda ne glede na to, ali ste bili deležni takšni besed ali ne, jih lahko zdaj podarite naprej. Poiščite priložnosti, ko lahko druge spodbudite s svojimi besedami. Morda bo prav to spremenilo njihovo življenje na bolje.

V prostorih Slovenske gimnazije v Celovcu so danes odprli razstavo, ki predstavlja življenje in delo politika ter šolnika dr. Joška Tischlerja, ki je s svojim dolgoletnim delovanjem močno zaznamoval koroško družbeno dogajanje in velja za »očeta Slovenske gimnazije«, med letoma 1957 in 1967 je bil namreč njen ustanovni ravnatelj. Razstava bo na ogled do 23. januarja. V prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani pa so v tem popoldnevu odprli razstavo vizualnega umetnika, teoretika in umetnostnega zgodovinarja s Tržaškega Ivana Žerjala. Ob tem so predstavili knjigozvočnice Besede ne ubogajo več. Dvojezična knjiga, ki je izšla pri tržaški založbi Mladika, ponuja pesmi slovenskih avtoric v Italiji - med drugim Alenke Rebula, Andreine Trusgnach in Zore Tavčar - v izvirniku in italijanščini, na priloženi zgoščenki so posnetki uglasbenih pesmi, ki jih je uglasbila čelistka Andrejka Možina.

Ko je Sigmund Freud spoznal, da lahko simptome čustvene stiske včasih lajša preprosto s tem, da se s svojimi pacienti pogovarja na poseben način, je bil hkrati zbegan in navdušen. Leta medicinskega usposabljanja so ga namreč pripravila na to, da je na ljudi gledal le kot na biološko in kemično bitje. Sklepal je, da simptomi težav, kot so tesnoba, depresija ali fobija, kažejo na fiziološko motnjo, ki se jo da zdraviti edino z zdravili. Če bi Freud bral svetopisemsko knjigo pregovorov, bi morda ob ugotovitvi, da lahko imajo besede tako močan vpliv, bil manj presenečen. Prisluhnite, kako Sveto pismo opisuje moč besed: “Smrt in življenje sta v oblasti jezika” (Prg 18,21). Čeprav je jezik majhen del našega telesa, ima izjemen vpliv. Besede, ki jih izgovarjamo z njim, imajo resnično moč, čeprav se tega ne zavedamo ali pa smo do tega velikokrat preprosto ravnodušni. Nekatere naše besede so plitke in plehke puhlice, čeprav morda zvenijo zelo vljudno. Fraze, kot sta “Lepo te je videti!” ali “Kako si? Že celo večnost se nisva srečala!”, so velikokrat le elegantna krinka za sporočilo: “Ohrani distanco; sem le vljuden!” Spet druge besede imajo moč raniti in zaznamovati za vse življenje. Neprimerna šala, kritiziranje ali posmeh lahko osramotijo, povzročijo zagrenjenost in prinesejo dolgotrajno čustveno bolečino. Dobra novica pa je, da so tudi besede, ki lahko blažijo bolečino in spodbujajo. V Pregovorih beremo: “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje” (Prg 12,25) in “Prijazne besede so satovje medu: sladke za dušo in zdrave za telo.” (Prg 16,24) Srčni spodbujevalnik je majhna naprava, vstavljena v prsni koš, ki uravnava nereden srčni utrip. Ob pomoči električnega impulza proži srčni utrip, da se srce krči z normalno frekvenco, ter se tako uporablja za zdravljenje motenj srčnega ritma. Motnja srčnega ritma ali aritmija, ki je najpogosteje zdravljena z vstavitvijo srčnega spodbujevalnika, je bradikardija oziroma prepočasen ritem srca. Takrat srce ne more zagotoviti zadostnega pretoka krvi po telesu, to pa človek občuti kot utrujenost, težko dihanje, vrtoglavico ter občasne izgube zavesti. Zelo hude motnje srčnega ritma lahko v izjemnih primerih ogrožajo tudi življenje, zato ta mala naprava lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo. Kaj ko bi se odločili, da bomo danes uporabili več besed, ki bodo delovale kot srčni spodbujevalnik? Uporabimo besede, ki bodo ljudi okrog nas, katerih ritem življenja je postal prepočasen, so se utrudili ali pa jim je zmanjkalo sape in moči, da bi nadaljevali, spodbudile in opogumile, da kljub oviram in izčrpanosti vztrajajo in gredo naprej. Upoštevajmo nasvet apostola Pavla iz pisma Efežanom: “Ne govorite kaj slabega o drugih. Če kaj rečete, naj bo v korist tistemu, s katerim se pogovarjate.” (EF 4,29 ŽNZ)

Dobra volja premaga vse ovire. Naduti kalif ni prenesel, da bi bil lahko njegov podložnik vesel, kar tako vesel. Zato je poskrbel, da bi mu vzel razloge za veselje. Toda, dobra volja je nepremagljiva. Hasanu je uspelo vsakič znova zaživeti v veselju in zadovoljstvu, dokler ni kalifa premagal s svojo premetenostjo. In ta mu je končno dopustil, da je lahko živel po svoje. Besede, ki jih morda še ne poznaš: Kalif je vladar, duhovni poglavar islamske skupnosti Derviš je muslimanski duhovnik, največkrat zelo reven Baba je spoštljiv pridevek za starejše osebe Čusti so lahka obutev, sandali Vir: Zbirka Biserna čebelica, Armenske pravljice, prevedel Širok Albert, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2013, bere Nataša Holy

Videohry sú krásne, multiremeselné umenie a dokážu deti naučiť veľa praktických zručností, hovorí moderátor podcastu Arcadewatch Jozef Vančo. V tejto epizóde Hry a my hovorí o novej generácii hráčov, svojich začiatkoch s videohrami a vplyve internetu a hier na spoločnosť Tento podcast vám prináša slovenské herné štúdio PIXEL FEDERATION - vášniví hráči a vývojári hier, ktoré bavia celý svet.

Dva trgovca sta tekmovala med seboj. Njuni trgovini sta bili v isti ulici, druga nasproti druge. Cele dneve sta sedela pred vrati svojih trgovin in opazovala, kaj dela sosed na nasprotni strani ulice. Če je h kateremu prišla stranka, se je privoščljivo smejal nasprotniku. Neke noči se je enemu izmed njiju v spanju prikazal angel in mu dejal: »Bog me je poslal, da ti povem tole: Dal ti bo vse, kar ga boš prosil, toda tvoj tekmec na nasprotni strani ulice bo dobil dvakrat toliko. Če boš ti živel v blaginji, bo trgovec nasproti postal velik bogataš.« Mož je za hip utihnil, potem pa dejal: »Če je tako, prosim, naj oslepim na eno oko, da bo moj tekmec oslepel na obe.« (Zgodbe kažejo novo pot, 163). Trgovec je v svoji zavisti izbral zlo zase, še večje pa za svojega soseda. Veliko hudih grehov v zgodovini lahko pripišemo zavisti. Prvi umor v Svetem pismu je bil storjen iz zavisti. Kajn je zavidal Abelu, da je Bog sprejel njegovo daritev, njegove pa ne. V bistvu je hudi duh zavidal prvemu človeku, ker je bil blizu Bogu, in ga je zapeljal v greh. Jezusa so takratni judovski voditelji dali križati iz zavisti. To je nekaj primerov iz Svetega pisma, a koliko primerov zavisti poznamo v življenju! Če so bili starozavezni Izraelci v čem dobri, so bili v zavisti in godrnjanju. To vidimo v današnjem prvem berilu, ki opisuje, da je bil neki mladenič zavisten, ker sta tudi Eldad in Medad prerokovala. Zavisten je bil samo zato, ker sta prerokovala v taboru, drugi pa pri šotoru (prim 4Mz 11,26). V današnjem evangeliju učenci zavidajo, da nekdo »izganja hude duhove« (Mr 9,38). Zavist lahko postane strašna stvar. Za ljudi je lahko usodna. Savel je bil prvi izraelski kralj in v začetku je dobro vladal. Potem pa se je pojavil mladenič z imenom David, ki je bil boljši bojevnik kakor on. Namesto da bi bil vesel, da ima v svojem taboru močnega bojevnika, je Savel postal zavisten. Hotel je uničiti Davida, na koncu pa je uničil samega sebe, kakor beremo v Samuelovi knjigi. Bog noče zavisti. Jezus pravi, da je bolje, da se pohabiš, kakor da bi postal zavisten. V današnjem evangeliju Jezus opozarja svoje učence zaradi njihove zavisti do tistega, ki izganja hude duhove in ni hodil za njimi: »Ne branite mu!« (Mr 9,39). Besede, ki so namenjene tudi nam.

Besede so pomemben del našega življenja. Uporabljamo jih za to, da drugim posredujemo svoje misli. Rojevajo se v naših mislih. Lahko so spodbudne, razumevajoče, opogumljajo, povezujejo, delajo človeka in človeštvo dobro. Po drugi strani pa lahko postanejo žaljive, uničujoče, ponižujejo drugega, vnašajo med ljudi sovraštvo, zavajajo ljudi. Vse se začne v naših mislih. Že star latinski pregovor pravi: »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem!« (Karkoli delaš, delaj modro in glej na konec.) Dobro je, tako dela zrel in odrasel človek, biti pozoren na to, kam ga vodijo določene misli in dejanja, ki sledijo našemu razmišljanju. Tudi v preteklosti so opozarjali na stranpoti na katere pogosto zaide človek in človeštvo. Modrosti generacij pred nami je včasih težko razumeti. Ena takšnih misli je bila zapisana pred tisočletji. Takole je zapisano: »26Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. 27Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. 28Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je počenjal, bo zagotovo živel, ne bo umrl.« (Ezk 18,26-28). Mar ni to krivično? Na prvi poglede morda res. TODA! Bolj, ko se človek poglobi v to misel, bolj vidi, kako pomembno je kam je usmerjeno naše življenje, kaj kali, kaj klije in raste v našem življenju. Lahko bi rekli, da je življenje umetnost izbiranja pravih misli in odločitev za dejanja, ki vodijo nas in druge ljudi k zrelosti in odraslosti. Vsak dan znova se je treba odločati in izbrati pravo smer življenja. In kako lahko to preverim? Ko postajam krivičen, sem nepozoren do drugih ljudi, ko ponižujem druge ljudi, je to lahko opozorilo, da nisem na pravi poti. V življenju naj bi me vodila pravičnost. Prijaznost, sočutje, pozornost do drugega človeka je jamstvo, da gre življenje v pravo smer. Danes potrebujemo ljudi, ki so vsak dan pozorni na to, da ne bi iz pravičnosti zdrsnili v krivičnost, da ne bi namesto prijaznosti in dobrote širili okoli sebe sovraštvo in nerazumevanje. To je zagotovilo, da bodo ljudje kljub včasih drugačnemu vtisu, vztrajali na poti pravičnosti. Vsak se sam v sebi, v svojih mislih, odloči ali bo šel po poti krivičnosti ali pravičnosti. Pomembna je smer življenja, po kateri si upajo stopati ljudje s pogumom in vztrajnostjo.

Poskušajmo se spomniti, kako je bilo, ko smo morali prvič nekaj storiti: prvič zaplavati v vodi, se prvič peljati z letalom, prvič iti v osnovno ali srednjo šolo, na univerzo, prvič iti za dlje časa od doma, prvi dan v službo … Marsikdo pravi, da za vsako tako ali podobno prvo stvarjo stojijo ljudje, ki so jih opogumili, naj se ne bojijo. Besede bližnjih nas lahko opogumijo, dvignejo in nam pomagajo premagati strah. Telesno prizadeta žena je pripovedovala: »Ko sem odraščala, sem se zavedala, da sem drugačna od drugih, in to me je zelo bolelo. Bila sem rojena z volčjim žrelom. Imela sem iznakažen obraz in prizadet govor. Ko sem začela hoditi v šolo, so me otroci oponašali. V enem izmed višjih razredov smo imeli učiteljico, ki smo jo imeli vsi radi. Vsako leto je z nami naredila preizkus, kako slišimo. Iz prejšnjih let sem vedela, da bomo morali stati pri vratih in si pokriti eno uho. Učiteljica nam je na drugo nekaj zašepetala in to smo morali ponoviti. Tako sem tistega dne čakala na učiteljičine besede, ki jih je moral sam Bog položiti v njena usta. To so bile besede, ki so spremenile moje življenje. Priljubljena učiteljica mi je namreč šepnila: »Deklica, želim si, da bi bila moja.« (Zdravilne besede). Prerok Izaija nam v prvem berilu današnje nedelje govori, da ima Bog sporočilo za ljudi, ki so »plahega srca« (Iz 35,4). To je spodbudno sporočilo, saj je vsakdo izmed nas včasih boječega srca. Kaj vse se nam lahko zgodi v življenju, da nam vzame pogum: nepričakovano lahko izgubimo službo, v nekem trenutku življenja se znajdemo sami, pa smo prej upali, da bomo imeli ob sebi družinske člane, sorodnike, prijatelje. Ustrašimo se ob nenadni in težki novici o otrocih ali starših. Na rojstni dan se zbudimo s spoznanjem, da naše življenje ne teče tako, kot smo si zamislili … Veliko je stvari, ki nam lahko vzamejo pogum in vlijejo strah. Bog pa ima po preroku Izaiji sporočilo za vsako boječe srce: »Bodite močni, ne bojte se!« (Iz 35,4) Bog pozna naše srce, zato ima besedo za vsakogar izmed nas, ko nas je strah. Kar je krivo, bo postalo ravno. Rane bodo ozdravljene. Zato naj v nas vedno odmevajo besede preroka Izaije: »Bodite močni, nikar se ne bojte.« (Iz 35,4)

Globokoumni verzi in vlak iz nezavedne črnine nas popeljejo na kontemplativno popotovanje h koreninam. Koreninam, iz katerih »v mojih sanjah rase vsako noč drevo«. Koreninam filmskega ustvarjalca Vida Hajnška, vnuka haloškega pesnika Franceta Forstneriča. In koreninam, ki jih nekje globoko v sebi kot potomci prvobitnega sožitja med človekom in naravo čutimo vsi. Če smo se le pripravljeni zagledati vase – in v drugega. Največja vrednost dokumentarnega filma V mojih sanjah rase vsako noč drevo je prav to, da nam nenehno odpira portale v nezavedno hrepenenje po vrnitvi k izgubljeni harmoniji. Skozi poezijo, fotografije, sočloveka, glasbo, običaje, detajle. Običaje, ki v sebi nosijo sled sobivanja. Poezijo, ki prenaša spomin na otroško veselje. Fotografije, ki trenutek prenesejo v večnost. Glasbo, ki igra z vetrom – zavijajočim med griči, poraslimi s trto in gozdovi. Sočloveka, ki s svojo pristnostjo vabi k srečanju. Detajle, ki pričajo o nekem drugačnem življenju. Vzdušja filma ne gre zamenjati z nostalgijo po izgubljenem domu. V tem pogledu se še kako zaveda izgube. Prav iz nje črpa svoje bogastvo občutenj. In se s tem približa univerzalnemu. Univerzalnemu, ki korenini v tankočutno prikazanih posameznostih. O tem pričajo izjemni prizori, ko se pred našimi očmi ponovno razvije več desetletij stara fotografija Stojana Kerblerja … Ko jo v rokah na istem kraju veliko let pozneje drži portretiranec in se ob tem spominja svojega soočenja s fotografom in zunanjim svetom, ki je vdrl v njegovo otroško idilo … Ko se znajdemo med kurenti, ki pijejo špricar pred domačijo, s praga katere so pregnali zimo ... Ko od blizu brez besed spoznamo vsako članico ženskega pevskega zbora, ki zatopljene vase zrejo skozi okno brzečega avtobusa. Tako se pred nami plast za plastjo odkrivajo Haložani in Haloze. Haloze z veliko in malo začetnico, saj vsakdo izmed nas nosi v sebi svoje lastne »haloze«. Besede to težko opišejo, zato jih je tako malo. Hajnšek, ki je z majhno ekipo kar štiri leta obiskoval Haloze, je s tem znova presegel samega sebe. Uspelo mu je ujeti zelo osebna, intimna občutenja in jih pretvoriti v univerzalni filmski jezik. Tudi zato, ker se pri tem brez sramu opira na umetnost dveh velikih mojstrov. Ki ju, zvest izjemnemu občutku za sočloveka, mojstrsko požene v tek gibljivih sličic in tako zgnete v svojo vizijo. Čeprav ta kdaj pa kdaj deluje nekoliko nedostopno – predvsem, ker v ponorelem svetu nismo več vajeni enourne kontemplacije –, pa se na koncu vedno znova odpre gledalcu. Ali ob pomoči Kerblerjevih brezčasnih fotografij, izjemnih posnetkov direktorja fotografije Domna Martinčiča, pretresljive glasbe Sare Korošec ali nevsiljive montaže Andreja Nagodeta. Kontemplaciji življenje vdihnejo živa bitja, ki se neverjetno naravno pojavljajo pred objektivom: od domačinov, ki z užitkom duhajo gobe, do mačk, ki se brezskrbno poigravajo kljub kameri. Umirjen in umerjen ritem pa celoti dajejo različni ponavljajoči se elementi: naprava, ki jo mora strojevodja stiskati, da signalizira budnost; čudovita pokrajina, ki sublimno vabi; in veter, ki brije čez haloške griče. Edini recept, da res doživite Haloze, je popolna prepustitev. In enako je tudi s tem filmom.

Srce, možgani in jezik so se dogovorili, da ne bodo ...Iz knjige Zgodbe za veselje do življenja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Mi kristjani pogosto slišimo očitek: »Če boš veroval, boš izgubil svobodo.« Številni ljudje menijo, da krščanstvo ne dopušča svobode. Nasprotno pa Kristus v današnjem evangeliju svojim učencem prepušča popolno svobodo. Ko ga večina učencev zapusti, vpraša peščico, ki je ostala: »Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,47). Niti sledu prisile, ampak popolna svoboda. Vera v Kristusa je prevelika stvar, da bi koga silili vanjo ali ga k njej prisilili. V zgodovini so se vse prisile glede vere slabo končale. Človek se za Kristusa lahko odloči samo v ljubezni. Ljubezen pa je svobodna. Za Kristusa se lahko odloči samo, ko spozna, da je Bog najvišje dobro, najbolj ljubeča oseba ali, kot je to čudovito lepo povedal apostol Peter: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš« (68). Kakor da bi hotel reči: Ti, Gospod, lahko najgloblje potešiš žejo naše duše. Kolikokrat v življenju izkusimo: Vsi nas lahko razočarajo, samo Bog ne! Frančiškan Polikarp Brolih je rad pripovedoval o srečanju s sorodnikom. Bil je novinec v samostanu, ko se je začela vojna. Pri njem se je oglasil sorodnik, ki je iz Gorenjske pred Nemci pribežal v Ljubljano. Prej je bil bogat trgovec, v vojni pa je vse izgubil: bogastvo, trgovino, delo, ugled … Vse! V pogovoru mu je priznal: Ostala mu je samo vera v Boga. Vse drugo je propadlo! Vera je gotovost, ki ostaja. Vera je velikokrat edina gotovost in je toliko dragocenejša, ker ostane takrat, ko vse druge gotovosti propadejo ali se izkažejo za negotove. Je gotovost nad vsemi gotovostmi … Današnji evangelij tudi odgovarja na vprašanje, zakaj ostajamo ob Kristusu, zlasti ko toliko ljudi odhaja od njega in toliko ljudi meni, da ga ne moremo srečati v Cerkvi. Ne ostajamo ob njem, ker bi se strinjali z nepravilnostmi v Cerkvi, ampak zato, ker ta nosi njegovo odrešenjsko sporočilo. Danes se spominjamo stoletnice rojstva pisatelja Alojza Rebule. Tudi on je v veri našel smisel bivanja. Zanj je postala kakor »vrv, ki nas pelje nad kamnitim prepadom … Megle lahko še tako žvižgajo skozi kamin, lahko ne vidiš ničesar drugega pred seboj kot naslednji vstop – v roki pa ti še vedno ostaja tista na obeh koncih zacementirana vrv, tista gotovost …« (Divji golob, 237). Vera mu je bila tako pomembna, da jo je šel iskat tudi za ceno žrtve. In poiskal jo je v Cerkvi. Postala je biser, ki ga bo šel iskat tudi, če je zakopan v gnoju. V knjigi o francoskem filozofu Jacquesu Maritainu opisuje pot tega filozofa in njegove žene do vere. Ko sta se Jacques in žena Raissa Maritain bližala Cerkvi, sta naletela na veliko oviro – napake ljudi v Cerkvi. Toda njun odgovor je najbrž postal tudi Rebulov odgovor: »Če se je Bogu zdelo prav, da je skril svojo resnico v kup gnoja, jo bova šla iskat prav tja!«

Pika v sanjah spleza na lunin biserni nos. Pripoveduje: Marjana Klanšek. Napisala: Tone Pavček; Vlasta Orel. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1976.

Boli me vse bolj skrivenčena oblika besede. Ta se širi kot virus, proti kateremu očitno nimamo nobenega ustreznega cepiva. Beseda zboleva v vseh družbenih okoljih in na vseh življenjskih področjih. Tako že vsi nekaj 'rabijo' in ne 'potrebujejo', 'zmagujejo nasprotnike' namesto 'premagujejo', 'ne rabijo priti' namesto 'jim ni treba priti', 'brez da bi vadili' namesto 'ne da bi vadili', začenjajo 'z gradnjo', potrjujejo 'kvaliteto', skrivajo pred 'otroci', štejejo 'procente' … Pohabljene besede in cele fraze krevsajo na vsakem koraku – ne le v pogovarjalnem jeziku, ampak na govorniških pultih, v popevkah, v medijih ... Le kdo jim bo pomagal!

Tonč Feinig in Andrejka Možina sta vrhunska, uveljavljena in zelo dejavna glasbenika. Prvi prihaja z avstrijske Koroške, druga s Tržaškega. Konec lanskega in v začetku letošnjega leta sta izdala nova albuma. Osmim slovenskim pesnicam v Italiji se je z albumom z naslovom Besede ne ubogajo več poklonila Andrejka Možina in njen trio Violoncelli Itineranti. Sveže priredbe znanih koroških, slovenskih in avstrijskih pesmi na albumu Songs from home - Pesmi domovine - pa so rezultat dveletnega dela Tonča Feiniga, ki je k sodelovanju povabil znane slovenske in avstrijske glasbenike. Kaj se zgodi, ko se Pesmi domovine povežejo z Besede ne ubogajo več? Foto (zajem zaslona): Andrejka Možin z Violonceli Itineranti na festivalu slovenskega šansona

Mala čarovnica Lila je končno poznala prave besede … Pripoveduje: Ljerka Belak. Napisala: Aleksandra Panić. Pravljica z natečaja za izvirno slovensko pravljico 2010. Posneto v studiih Radia Slovenija 2012.

Novinarka, ki ljubi radio in verjame v največjo moč slišane besede, na VALU202; leta 2016 prestopila na mesto odgovorne urednice Sveta kapitala, vodila ekipo cca 20 ljudi s slogom »humanega start up-a«. Zaradi grenke izkušnje izstopila iz novinarskih krogov. Danes se ukvarjam z relevantno, za future ključno vsebino, ki pa jo do javnosti prinašam na čist, transpareneten način. Skozi jasno informacijo, kdo je organizator oziroma naročnik. Danes sodeluje z Delom (poslovni dogodki in podcasti), in s številnimi blagovnimi znamkami, ki jih odlikuje odličnost.   Petra Kovič, po izobrazbi univ.dipl.komunikologinja, je 15 let službovala kot novinarka, voditeljica in dnevna urednica na Valu 202 Radia Slovenija; v času radijskega dela je opravila na tisoče intervjujev na najrazličnejše teme in obenem opravila Šolo govora RTV Slovenija, kjer so jo več let poučevali akademski igralci iz AGRFT in profesorji fonetike, retorike in fonologije ter profesionalni speakerji kot so denimo legendarne radijske napovedovalke Nataša Dolenc, pokojna Ajda Kalan in Maja Šumej. Opravila pa je tudi večletno izobraževanje iz fonetike in fonologije pri Suzani Kästner.   V zadnji sedmih letih se je javnosti predstavila kot odgovorna urednica poslovnega tiskanega in spletnega časnika Svet kapitala in tudi kot snovalka in voditeljica poslovnih konferenčnih dogodkov in okroglih miz.   Od začetkov karierne poti pa se vzporedno posveča tudi korporativnemu komuniciranju in snovanju poslovnih dogodkov in okroglih miz ter seveda moderiranju. Podpisuje se tudi kot urednica in avtorica priloge Marketing magazin, BivaMMo. Obvlada in pozna najsodobnejše trende v načinu podajanja vsebin v korporativnih kontekstih, v katerih se zasleduje cilj povezovanja malih sivih celic na asociativni ravni bralca z naročnikovimi blagovnimi znamki. Slog podajanja vsebine vselej prilagodi naročniku oziroma obravnavani tematiki. Njen slog sledi sproščeni strokovnosti.   Kot dolgoletna novinarka se navdušuje nad podcasti, ki so obenem lep odmik in čudovit približek klasične radijske oddaje. Ocenjuje, da je podcast oblika negovanja blagovne znamke in odnosa s strankami in javnostmi, ki pokaže na odlike kot so zazrtost v prihodnost, razumevanje trendov, poslovno uspešnost nujnost negovanja in nadgrajevanja BZ.   Najljubši citat: Vsak na koncu najde svoj sitz Najljubša knjiga: na nočni omarici ima vselej cca 6 do 7 knjig. ·      Ker nisem stoik po naravi, me je v turbolentnem času med leti 2019 in 2022 »rešila« uspešnica z naslovom Ovira je pot. Sicer zelo lahkotno branje, a z zame odličnim sporočilom/vodilom. ·      Na vsako pot pa s seboj vzamem uspešnico mojega dragega prijatelja dr. Kenana Crnkića »Pazi kojeg vuka hraniš«, kjer začne z mislijo »Ti češ umrijeti, počni da živiš«. ·      Sicer pa se vse bolj navdušujem se nad čudovitimi ljubezenskimi romani z zanimivim slogom, strukturo in zgodbo, takimi ki so do solz ganile samega krutega Hitlerja, recimo Pisma iz Rusije. ·      Strokovnih pa je cel kup…ki me učijo spanja, dihanja, hranjenja, bla bla bla… Imam svoje mnenje o tem, da nas drugi učijo tisto, kar smo že vedeli in nam to prodajajo kot suho zlato. ·      V tem hipu pa noro uživam ob branju knjige Obdobje Rolling Stonesov, ki jo je napisala težka frajerka Lesley-Ann Jones. Najljubša serija : Meni so ljubše nadaljevanke; med njimi še vedno izstopa Twin Peaks norega režiserja Davida Lyncha. Sploh muzika. Hobiji : sanjam o naskoku gigantskih valov v Nazare na Portugalskem z desko, a nimam pojma o tem športu. Rumena teniška žogica je najbolj antistresna žogica na svetu – torej, tenis. Downhill mountain biking, klasičen balet, jazz balet, hoja, supanje, tek na smučeh, jadranje, potovanja, prijateljska srečevanja, pikniki, filmski festivali, koncerti, kuhanje, igranje z otroki, branje, branje, branje, poslušanje muzike… Najljubša hrana : čokolešnik Najljubši podjetnik: prvega ne izdam, a si nesporno zasluži ta naziv, saj me je nesebično naučil marsikaj iz polja gospodarstva in to skozi prizmo naprednega, inovativnega, celo vizionarskega pogleda. Takoj ob njem, ki ostaja neimenovan, pa je prav gotovo g. Blaž Brodnjak, predsednik uprave NLB. Lahko se podpišem kot njegov »fan«. Izrazito karizmatičen tip (človeka) s poglobljenim uvidom, in neverjetno retorično prepričljivostjo. Najljubši app: Spotify Zaključni nauki: ·      Solze šparaj za čas, ko življenje zares zaboli. (neznan avtor) ·      Najprej recite »ja«, potem poglejte, ali je nekaj zares za vas ali ne. Paraliza analize je ubijalka razvoja, rasti. (dr. Kenan Crnkić)

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše Pesnik Denis Škofič se je v prvencu Sprehajalec ptic pred dobrim desetletjem poigraval z nadrealističnimi zasuki jezika, štiri leta zatem je v zbirki Seganje raziskoval različne pomene naslovnega izraza in obe zbirki sta bili nominirani za Jenkovo nagrado. V tretji zbirki Tuskulum se zateka v mirno in udobno zavetje, v katerem se vsako ustvarjanje in tudi branje šele lahko začne. Čim v tem zavetišču najdemo notranji mir, se pred nami odpre svet, v katerem nam pajek s svojo mrežo pokaže zemljevid do skritega zaklada, astronavt, obrnjen z glavo navzdol, pa nam pred noge strese Newtonova jabolka in nam tako da vedeti, da je treba resnico iskati v breztežnostnem prostoru, stran od naučenih dogem in privzetih norm. Takrat se pred nami pojavi podoba dveh razboritih jelenov, ki s kopiti divje topotata in se z rogovjem zaganjata drug v drugega, za njima ugledamo svinjsko glavo, nataknjeno na kol, okrog katere brenčijo muhe in čebele, ki se vračajo v odprte kravje in bikove gobce. Mimo nas se sprehodita ženin in nevesta, ki v eni čutari nosita proso, v drugi vino, v roki pa leseno sekiro ter nam ponudita snahino mleko, ki ga v zadnjem trenutku zmakne divja mačka – ta pa za sabo vleče lastovico, ki je pravkar padla iz gnezda. Pred nami se vrstijo kmetje in konjski mešetarji na dvorišču klavnice, kjer so pravkar pripravljali koline, zdaj pa iskrečih se oči in ognjenih jezikov oblizujejo kotel za kuhanje žganja. Dišeč vonj po alkoholu premami pustne maškare, našemljene v vojake, ki zrejo s slepimi naboji in streljajo z očmi, da zaplešejo vojaško koračnico, dokler nas drgnjenje rogovja mladega jelena ob naše telo ne zbudi iz pesniške hipnoze, za katero sploh ne vemo, da nas je ob branju Škofičevih pesmi povsem posrkala. Podobe najrazličnejših prekmurskih obredov se prepletajo s nadrealističnimi prizori iz zgodovine in naturalističnimi prikazi narave, v kateri iz dneva v dan poteka boj za obstanek. V pesmi Kostanji posebne sorte se pesnik dotika simbolnih stičišč med človekom, jelenom in kostanji: “Odrasli jeleni na tebi / markirajo svoj teritorij, / kartografirajo na novo / osvojena ozemlja ali / potrjujejo obrambo starega. / Ustreljeni jeleni / pod tabo umirajo / zviti v klobčiče, / iz katerih štrlijo njihova rogovja, / kakor da so veliki kostanji, / ki so pravkar pognali kal.” V pesmi z naslovom Zgodbe s panjskih končnic opazuje strica, ko na čebelnjak slika zgodovino svoje družine in vasi, med njimi se znajdejo tako vojaški prizori iz druge svetovne vojne kot prizori kurentovanja in miklavževanja. V pesmi In vendar se vrti se spominja desetdnevne vojne, ko se je s sorodniki tiščal v stričevi kleti in ko so “strica na njegovo / željo v čebelarjevi opravi privezali k stebru / in mu s čebeljim voskom zatisnili / ušesa, da ga ne bi premamile sirene”, medtem ko je teta v kotu šivala in parala Murine obleke. Ena najbolj grotesknih v knjigi je pesem Obred, v kateri se po klanju znajde pred nami moški, ki si nadeva najrazličnejše maske živali in vojščakov iz zgodovine: “Z levico si k prsim prižema / košaro, iz nje gledajo maske: orla, laboda, kozla, osla, parkeljna, Burcha, Buncha, Hightowerja, Agamemnona …, / medtem ko si z desnico poskuša masko belega bika / nadeti ali sneti ali zamenjati z drugo.” Zdi se, kot bi nam Denis Škofič želel sporočiti, da nam že jezik sam sugerira, da besede, kot so bit in bitka ter telo in teloh, nimajo naključno enake osnove in tudi skupne simbolne zgodbe, saj v pesmi Vojno območje piše: “Ko je človeška bit / primorana stopiti v bitko, / tako da se gozd / spopade z lastnim te-lesom, / se oboroži do zoba časa / in vztraja / in vztraja / in vztraja / in vztraja / v bojnih jarkih, / dokler vztraja / in vztraja / ne preide v / traja / in traja / in traja / in traja, / da se ji več ne vnoža, / in pusti, da telo / polagoma postane teloh. / Ko se življenje vda smrti, / je, kot bi razorožil cvetlično gredo.” V pesniški zbirki Tuskulum ni razmejitve med družbenim in naravnim, človeškim in živalskim, sedanjim in preteklim niti med metafizičnim, simbolnim in profanim – bralcu se na trenutke dozdeva, kot bi pesnik vozil slalom med različnimi vzporednimi svetovi in iz vsakega pobiral tisto, kar mu v danem trenutku predstavlja najboljši sinonim za občutje, otroške spomine ali za rešitev semantične ali astrofizikalne uganke, ki si jo je zastavil v glavi. Iz pesmi lahko razberemo kritiko antropocentrične in dogmatične ureditve sveta, ki mitološki in intuitivni uvid izvzema iz znanstvenega diskurza. Pesmi se pred nami bohotijo v najrazličnejših dolžinah in zelo različnih vizualnih oblikah – med zgoščenimi epopejskimi zgodbami trčimo tudi ob kratke aforizme, lirične refleksije in celo haikuje. Besede izmenično padajo z neba kot kocke, se zibljejo vzdolž strani kot padajoče jesensko listje ali pa samevajo na papirju kot naključno nametane naplavine povodnji, ki v nedogled razbija besedne zveze, dokler za njimi ne ostane praznina. Škofič je panonski pesnik z dušo in telesom, poleg izbire motivov iz narave in tamkajšnjega obredja se to pozna v njegovem jeziku, saj v nasprotju s prvima zbirkama precej uporablja prekmursko narečje in ga v pesmi Osebni slovarji s sprotnim prevodom naključno izbranih besed tudi izčrpno pojasni. V eni izmed pesmi v osrednjem delu zbirke nam zaupa, zakaj rad ohranja narečje in kako odgovarja tistim, ki se z vprašanjem “Muate muale muačke?” norčujejo iz njega: “Ko na drugih koncih govorim knjižno, ne traja dolgo, / da zaslišijo moje široke e-je, moje e-je s strešicami, / moje e-je, široke kot ptičja hišica, v kateri je divja mačka / skotila mladiče in jim zdaj s svojim jezikom odpira oči in ušesa. Tedaj mi vedno rečejo, daj, povej nam kaj po madžarsko. Nekoč me je to jezilo, zdaj ne več.” Tuskulum Denisa Škofiča je daleč od tega, da bi nam vzbujal občutke domačnosti in udobnega zavetja, temveč nas z vsako prebrano pesmijo izstreli v svet divjine, v kateri prevladujeta prvinski strah in bolečina. Čeprav pesnik pove, da bi želel biti nem za občutenje bolečine – tako nem, da bi se je “moral učiti kot tujega jezika” – se lahko z vsakim verzom bližamo tej razprti rani. V njej uzremo “domači” panonski svet na čisto drugačen način.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Tone Rode je slovenski pesnik, ki se je rodil v Buenos Airesu leta 1969 staršem, ki so po drugi svetovni vojni prišli v Argentino iz Kamnika. Je inženir kemije, študiral pa je tudi jezike in filozofijo. Bil je odgovorni urednik revije Mladinska vez. Od leta 2009 živi v Sloveniji. Opravlja delo direktorja družbe Družina. Prvo pesniško zbirko Zenice je izdal leta 1991, drugo Mesto pristan leta 1997, tretjo z naslovom Biti pa leta 2006. Njegove pesmi so bili objavljene v številnih antologijah, o njih pa sta med drugim pisala tudi ugledna poznavalca izseljenske literature Helga Glušič in France Pibernik. Knjiga Akordi v mozgu poleg izbora iz teh treh zbirk vsebuje še nova cikla Besede na soncu in In privrela bo voda. Avtor je sodeloval tudi pri več scenarijih za gledališke nastope v spomin žrtev komunistične revolucije. V tokratni izbor del je vključeno besedilo Kličemo vas po imenu, ki je bilo uprizorjeno v Buenos Airesu leta 1995 ob 50. obletnici konca 2. svetovne vojne, temelji pa na poeziji več slovenskih pesnikov, živečih v Argentini Kraj pesnikovega rojstva in ime domovine naj pri obravnavi poezije ne bi bila pomembna, vendar so pesmi Toneta Rodeta tako zelo zaznamovane z zgodbo pregnanih, izseljenih ali po vojni pobitih Slovencev, da so korenine njegovega bivanja še vedno na površju, še ne vkopane v zemljo pribežališča. Tone Rode zapisuje bolečino svojega rodu. Pesem je prgišče prsti na še ne prekritem grobu. Poslanstva ohranjanja spomina ne opravlja z očitkom ali z željo po maščevanju. Njegovo vodilo je "ne dopustiti" pozabe. Spomin prenašajo črni ptiči. Vtisnjeni so v asfalt, v zidove tujega mesta, v žar neonskih luči, položene so na oltarje. V podzavestnem spominu se oglašajo kosti, votla očesa, kri in kriki. Globočina in tema. Pesem Globel se konča z verzi: "Globel, v katero še donim, / nima sten, nima dni, / nima tal, ne oči, // cedi se v stalaktit presihajočega življenja, / se cimi v zadnjo plast skorje spomina." V eni od novejših pesmih se pesnik sprašuje, če poezija nemara "ne nastaja v nočeh goste črnine?", od koder se dvigajo moreči spomini na ljudi, ki so bili pobiti po vojni, ki so potem umirali v Argentini, na najbolj južnem koncu sveta, kjer se nahaja druga domovina Slovencev. V pesmi z naslovom Vprašanje nagovarja samega sebe, naj "piše špansko" in naj uveljavi, kar je še slovenskega na njegovi strani oceana. Generacija Toneta Rodeta, rojena v prvih desetletjih po odselitvi iz domovine, zmore bivanjsko dilemo reševati samo z močno usidranim domoljubjem. Hrepenenje po vrnitvi v domovino pri Slovencih v Argentini še vedno plamti, se predaja iz roda v rod. Pesnik zbirko Biti konča takole: "Ta izziv, to dediščino / sem z zgaranih rok prejel, / zato v prihodnost vedro zrem. // In še to vem: / kar ljubim in kar sam častim, / bo tudi sin za svoje vzel." Tukaj in zdaj je to sporočilo izjemno pereče. Domoljubje ni zaželeno, velja za staromodno pozo. Slovenskost nasploh je omalovaževana. Nekateri sodobni pesniki izdajajo prvence dvojezično. Pa ne iz nuje! Umišljajo si, da so evropski, predajajo se pravljični globalizaciji, ne razumejo pa, da sodobne pravljice ne izhajajo iz tisočletnih resničnih človeških izkušenj, temveč iz sproti skovanih laži. Tone Rode se upira priložnosti, da bi uspel v neizmernem špansko govorečem svetu. Razume, da je treba ohraniti avtohtone vrste jablan, ki bojo edine kljubovale vetrovom z vseh strani neba. Vendar tudi v poeziji Toneta Rodeta ni vse črno. Ljubezenska pesem z naslovom Tako dokazuje, da je kolektivni spomin breme, ki ga pesnik nosi brez miru, osebna zgodba pa je brstenje upanja in lepote, ki dozoreva v življenje, ki se, konec koncev, zmore spominjati samo, če je živo in močno. Tako samoumevno me ljubiš. Tako zagotovo, nedvomno, naravno. Tako predano, zaupno me celiš, da nabiram jáspis iz krokarjevega žrela usode in prepoznavam ime na traku novega zavitka iz kumranske jame življenja in zajemam vso večnost iz vodnjaka smaragdnega pogleda samo, da rečem, Kristina.

Iako nam nije jasno kako je Netflix dao pare Beniofu i Vajsu da išta snimaju posle debakla od poslednje sezone Igre Prestola - pred nama je prva sezona serije „Problem tri tela“, snimljena po istoimenoj prvoj knjizi u (za sada) trilogiji „Besede o Zemljinoj prošlosti“. Miljan je ugostio Bojana Tarabića, koji je preveo sve tri knjige za srpsko tržište, pa su malo raščivijali ne samo Netflix seriju, nego i kinesku (koju nisu odgledali do kraja), a pomalo i knjige, ali bez posebnih spojlera. Pored toga, kao bonus možete pročitati prošlogodišnji intervju s Bojanom na Bookmate žurnalu: https://zurnal.bookmate.com/bojan_tarabic_intervju/

Zdi se, kakor da nam je danes ostala samo še beseda … Od vsega tako »človeškega«, kar smo imeli nekoč, od razkošja srečanj in dotikov, objemov in poljubov, iger, praznovanj, popotovanj – od vsega nam je ostala samo beseda. »Tako malo,« bomo navrgli, ko tako zelo pogrešamo vse ostalo, tisto tako domače konkretno in otipljivo. A je ostalo dovolj, povsem dovolj, da smo še vedno to, kar smo. Ker je prav beseda najbolj človeška stvar, kar jih imamo, saj smo ravno po njej nastali, po Besedi, zaradi nje, »Bog je rekel« (1 Mz 1,26) in smo bili, ker smo nastali, kadar je nekdo z nami stopil v odnos. Po njej smo zdaj morda najbolj podobni Bogu, ki tudi nima drugega kakor besede. Samo z njimi da vedeti vse, kar človek res potrebuje, da je tu, tudi v temi, tudi ko se ga ne vidi. Da nismo sami, da je nekdo pozoren na nas, da mu ni vseeno. To vse zmorejo besede: dokazati ljubezen v nemogočih okoliščinah. Ampak bodimo pozorni! To je mogoče, kadar so besede rojene iz ljubezni. Tako je beseda lahko tudi srečanje in dotik, lahko je objem in poljub, lahko veselo praznovanje, varno zavetje, mehko naročje, topla bližina. Kadar je beseda kakor Božja beseda, kadar je iskrena in čista, dobrohotna, miroljubna, kadar pride zato, da po njej »nekaj nastane« (Jn 1,3), in ne, da bi nekaj razpadlo in se uničilo. Kadar je »v njej življenje« in »luč ljudi« (Jn 1,4), kadar pride, da daje in raste, ne da jemlje in pobija, da osvetljuje in ne zakriva. Kadar ustvarja odnos in ga ne uničuje. Vendar so ravno zato, ker danes nimamo več nobene možnosti, s katero bi se jim izmaknili, s katero bi jih nadomestili, s katero bi popravili svoje uboge besede, prav te razkrile šokantno resnico, da smo v bistvu grši drug do drugega, kot se nam zdi. To, kako z njimi opletamo, kako se z njimi obkladamo, zmerjamo in bojujemo, kako pod pretvezo, da je treba vsakemu povedati, kar mu gre, bruhamo vse sorte neumnosti iz sebe, prav to sporoča, da smo povsem izven tega, kar naj bi bili, namreč podobni Bogu-Besedi, ki odrešuje. Z drugo, tujo besedo, nehali smo biti gentlemanski drug do drugega. Biti gentleman pomeni biti dovolj nežen do drugega, nežen, ne mehkužen, biti nekoliko bolj viteški. Se spomnite vitezov iz davnine? Vitez je nekdo, ki svojo ljubo reši pred ogenj bruhajočim zmajem, predvsem pa pred tistim zmajem, ki bruha iz njega samega. Obvarovati nekoga pred svojo slabo voljo, svojo grdobijo, čustvi, pred nasiljem, tudi besednim nasiljem, to pomeni biti plemenit. Gentlemanski. Biti nežen torej pomeni biti dovolj občutljiv, da človeka pred seboj razumemo in mu damo tisto, kar res potrebuje. Da tako naša res postane kakor Božja Beseda, ki »je postala meso in se naselila med nami« (Jn 1,14). Beseda mora postati Bližina, potem je boljša od tišine.

Branje pesmi nam lahko da nekaj presenetljivega: vdahnemo besede, izdahnemo izkušnjo. Besede nekoga drugega se nas dotaknejo, povzročijo spremembo, za hip morda tudi mi vidimo, razumemo več. Tako je v slovenski poslanici ob svetovnem dnevu poezije razmišljala pesnica Veronika Dintinjana. Po državi so se vrstila javna branja poezije in povezala je tudi Maribor, kjer pa se ta svetovni dan ne prepleta le z začetkom pomladi, ampak tudi z rojstnim dnevom ruškega pesnika Janka Glazerja. Občina Maribor Glazerjeve nagrade, najvišja občinska priznanja na področju kulture podeljuje od leta 1987. Letošnjo za življenjsko delo bo 5. aprila, ko podelijo tudi Glazerjeve listine za dosežke na področju kulture v krajšem časovnem obdobju, prejela akademska slikarka Ida Brišnik Remec.

Prvi gost v Misijonskem jutru, ki je v tem tednu potekal namesto Svetovalnice, je bil prefekt ljubljanskih bogoslovcev, dr. Matjaž Célarc. Govorili smo o moči Božje besede.

Skupno na poti so naslovili projekt, ki se je začel s predavanjem o kolektivnih travmah in odprtjem razstave Prisiljena pot. Kako pa je z raziskovanjem tega pregona? Odpira se še veliko vprašanj, pojasnjuje doktorica Marija Wakounig, ena od naših sogovornic. Besede ne ubogajo več je naslov albuma in knjižice – knjigozvočnice -, s katero se je tržaška glasbenica Andrejka Možina poklonila slovenskim pesnicam v Italiji. Nestrpno čaka na prvo predstavitev in odziv samih pesnic, pravi skladateljica, vokalistka in violončelistka, ponosna, da je uspela izpeljati zahteven projekt. Urednik Franci Just, ki je postavil temelje za sodobno literarno ustvarjanje porabskih Slovencev, pa je še posebej ponosen na natečaj Porabske litere. Zakaj? Prisluhnite! Foto(Mateja Železnikar): Prisiljena pot Alberta Mesnerja v Farni dvorani v Šmihelu pri Pliberku  

Gospa, ki se približuje osemdesetim letom, se je v zadnjih letih v marsičem spremenila. Tako pravi njena hčerka, ki je tega zelo vesela. Včasih se je čisto drugače odzivala na različna povabila. Bila je veliko bolj odklonilna. Nikoli povabila ni takoj sprejela, ampak je vedno pustila čakati tiste, ki so jo povabili. Potem je vse natančno premislila. Ali so bili vedno dovolj prijazni do nje, ali so jo kdaj užalili, ali so oni delali prve korake ali so čakali nanjo, da bo ona vzpostavila prvi stik, in še in še. Vsako stvar je tako natančno analizirala, prerešetala vsako malenkost, da je bila sad tega skoraj vedno odločitev: ne. In tako ni hodila skoraj nikamor. Postajala je vse starejša in tudi ljudje so jo počasi nehali vabiti, da bi prišla k njim. Hčerka je to opazovala in ji je bilo za mamo žal. Tako lepo bi lahko živela, pa si je sama oteževala življenje. Potem se je z mamo zelo odkrito pogovorila. Njeno glavno naročilo je bilo: »Mama, sprejmi vsako povabilo!« In glej, zgodil se je pravi čudež. Besede niso bile zaman, padle so na plodna tla in obrodile sadove. Mama je vse to premislila, potem pa začela delati korake. Začela se je drugače odzivati na povabila. Ni več premišljevala, ali so bili nekoč dovolj prijazni do nje in podobne stvari. Povabilo je sprejela in šla k ljudem. Naenkrat je videla, kako prijazni so ljudje. Postala je navdušena in tudi ona je postajala vsak dan prijaznejša. To se je začelo kazati tudi na potezah njenega obraza, ki so postajale vedno milejše. Lepa se mi zdi zgodba te stare gospe. Zna se učiti celo življenje, zna se spreminjati kljub starosti, zna se vse bolj veseliti življenja. Postaja vse modrejša. Ob tem mislim na toliko starih in še ne tako starih ljudi, ki vse življenje in z leti vse bolj vztrajajo v drži, kakršno je imela ta gospa v začetku. Vse bolj so sami, vse bolj nesrečni, nesrečne pa delajo tudi ljudi, ki prihajajo v stik z njimi. In vendar jim nihče ni kriv te nesreče, sami morajo delati korake.

Založba Mladika je sinoči v Peterlinovi dvorani v Trstu razglasila in podelila nagrade 52. literarnega natečaja. Za prozo je prvo nagrado prejela zgodba Trg svobode avtorja Žige Šmidovnika iz Ljubljane, za poezijo pa pesmi iz ciklusa Besede avtorja Franja Frančiča iz Sečovelj. Drugi nagradi sta prejela Tadeja Krečič Scholten za zgodbo Umetnik in Milan Novak za ciklus pesmi, ki je prispel pod geslom Zorenje. Tretji nagradi sta šli v roke Mojce Petaros za zgodbo Podoknica in Dragana Mitića za ciklus pesmi Poetu. Na včerajšnji prireditvi v Trstu je bil slavnostni govornik pesnik in pisatelj, Prešernov nagrajenec Miroslav Košuta, brali so igralci Radijskega odra, glasbeni utrinek je pripravil harmonikar Andrej Vrabec, gojenec Glasbene matice iz razreda prof. Fulvija Juričiča. Na natečaju Mladike vsako leto sodeluje več kot sto avtorjev iz Slovenije, zamejstva in zdomstva. Razdeljen je na dve kategoriji, in sicer prozo in poezijo. Komisijo so sestavljali pisateljica Evelina Umek, pisateljica in literarna zgodovinarka Vilma Purič, urednica knjižnega programa Mladike Nadia Roncelli in glavni urednik Marij Maver. Obravnavala je 51 prispevkov v prozi in 45 ciklusov pesmi.

Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom. Bahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. Bahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe. *Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik. V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar - povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on - neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega. Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedênja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.

Besede so pomemben del našega življenja. Uporabljamo jih za to, da drugim posredujemo svoje misli. Rojevajo se v naših mislih. Lahko so spodbudne, razumevajoče, opogumljajo, povezujejo, delajo človeka in človeštvo dobro. Po drugi strani pa lahko postanejo žaljive, uničujoče, ponižujejo drugega, vnašajo sovraštvo med ljudi, zavajajo ljudi. Vse se začne v naših mislih. Že star latinski pregovor pravi: »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem!« (Kar koli delaš, delaj modro in glej na konec.) Dobro je, tako dela zrel in odrasel človek, biti pozoren na to, kam ga vodijo določene misli in dejanja, ki sledijo našemu razmišljanju. Tudi v preteklosti so opozarjali na stranpoti, na katere pogosto zaide človek in človeštvo. Modrosti generacij pred nami je včasih težko razumeti. Ena takšnih misli je bila zapisana pred tisočletji. Takole je zapisano: »Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je počenjal, bo zagotovo živel, ne bo umrl.« (Ezk 18,26–28). Mar ni to krivično? Na prvi pogled morda res. Toda! Bolj ko se človek poglobi v to misel, bolj vidi, kako pomembno je, kam je usmerjeno naše življenje, kaj kali, kaj klije in raste v našem življenju. Lahko bi rekli, da je življenje umetnost izbiranja pravih misli in odločitev za dejanja, ki vodijo nas in druge ljudi k zrelosti in odraslosti. Vsak dan znova se je treba odločati in izbrati pravo smer življenja. In kako lahko to preverim? Ko postajam krivičen, sem nepozoren do drugih ljudi, ko ponižujem druge ljudi, je to lahko opozorilo, da nisem na pravi poti. V življenju naj bi me vodila pravičnost. Prijaznost, sočutje, pozornost do drugega človeka so jamstvo, da gre življenje v pravo smer. Danes potrebujemo ljudi, ki so vsak dan pozorni na to, da ne bi iz pravičnosti zdrsnili v krivičnost, da ne bi namesto prijaznosti in dobrote širili okrog sebe sovraštvo in nerazumevanje. To je zagotovilo, da bodo ljudje kljub včasih drugačnemu vtisu vztrajali na poti pravičnosti. Vsak se sam pri sebi, v svojih mislih odloči, ali bo šel po poti krivičnosti ali pravičnosti. Pomembna je smer življenja, po kateri si upajo stopati ljudje s pogumom in vztrajnostjo.

V soboto se je s podelitvijo nagrad končal ljubljanski Liffe: pred mikrofon smo povabili irskega režiserja Andrewa Leggea, ki je po oceni kritikov posnel najboljši film letošnjih Perspektiv: izmišljeni dokumentarec oziroma mokumentarec Lola o časovnem stroju in dveh sestrah, ki drugo svetovno vojno preobrnejo prav v smer, ki so jo želeli preprečiti. Pred vrati je jubilejna 20. Animateka: predstavlja jo programski direktor Igor Prassel. Premieri tedna sta zgodovinska drama Napoleon Ridleyja Scotta in drama o nezmožnosti komunikacije, film Niti besede Hanne Slak.

V ich Besede to často vonia domácim jedlom a pri pivku sa debatuje aj o tom, aké prázdno nastalo v našich komunitách po odchode slovenského veľvyslanectva.

Kot je odžagani Marcel skupaj z novinarsko ekipo Studia City avtonomnost dokazal z diverzantsko izvedbo ene najbolj prepoznavnih oddaj TV Slovenija, tudi poslavljajoča se vlada v svojih izdihljajih govori bolj z dejanji bolj kot z besednimi izbruhi na tviterju: kupuje nam oklepnike, zaposluje v javni upravi in prodaja portoroške hotele Madžarom. Tudi nova oblast skuša svoje besede podkrepiti z dejanji – v parlamentarno proceduro vlaga nov zakon o RTV. A bomo s ploskanjem počakali, ker smo imeli doslej slabe izkušnje s politiko. Zato bomo tudi na RTV najprej za vsak primer 23. maja stavkali. Da tudi mi z dejanji pokažemo, kako resno mislimo.

Zdravo. Tokrat se pomudimo na leteči zabavi, kjer se znajde tudi Rory - nagrada za najbolj brezzvezno rabo besede "fuk" v resnem scenariju, pa seveda Artur, Frod, Slarty in Trillian, ki je tam v spremstvu boga groma, torej samega Thora. Pred poglavjem obelodanimo poslovno idejo št. 7205: to je čezoceanski leteči žur (na avionu) ali pa leteča žurka, ki pride na dom - do bloka ali hiše - in odvaža ali dovaža žurerke in žurerje. V samem pogovoru o poglavju ugotovimo, da ima hiša ponavadi štiri vogale (in da žena podpira tri), da Artur uporablja brisačo podobno, kot se uporabljajo očala Džoo Džanta 200, ali podobno kot se uporablja brisača pri obrambi pred traalskim hroščatim krvolokom. Ford in Slarty ugotovita, da za vstop na letečo zabavo potrebuješ alkohol. Artur ugotovi, da je vesolje dosti staro, da bo pol ure, medtem ko bo on na zabavi, pazilo samo nase. Sklenemo, da je žur kot služba ... čisto navadna služba in da je zabava na koncu smrtno ranjena. Vap. Povemo še, da Artur proti strašnemu Thoru izvede "A se greva v'n zmen't?" manever. Tako uspešno, da Thoru ostane le še ... pečinaobešalnik. Zapiski so na opravicujemo.se ... Hvala ker nas poslušate, podpirate in sledite. Povsod smo @opravicujemose ...