Podcasts about zemlja

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Britanska pisateljica Samantha Harvey je za roman V orbiti leta 2024 prejela prestižno Bookerjevo nagrado, kar pri tako drobnih delih (140 strani) ni prav pogosto. Ena od članic žirije je zapisala, da knjiga sicer ni obsežna, vendar je v njej zbrano vse življenje, neki drugi žirant pa, da je to ljubezensko pismo našemu planetu ter presunljiva potrditev tako posamezne kot kolektivne vrednosti vsakega človeškega življenja. V orbiti ni roman v klasičnem pomenu, v katerem bi se zgodilo kaj izrednega ali bi imel izrazitega glavnega junaka. Kljub premočrtni pripovedi, začinjeni s spomini, je vzdušje tisto, ki ohranja bralčevo pozornost, ga nenehno izziva in preseneča. Seveda pa je izjemno tudi okolje, v katerem se zgodba dogaja: mednarodna vesoljska postaja, kjer je šest astronavtov in kozmonavtov iz petih držav (Velike Britanije, ZDA, Italije, Japonske in Rusije) na devetmesečni misiji. Spremljamo en dan njihovega življenja, v katerem šestnajstkrat obkrožijo Zemljo in v 24 urah vidijo šestnajst sončnih vzhodov in zahodov, šestnajst dni in noči. Med urjenjem so jim zabičali, da si morajo zabeležiti vsak dan, ko se prebudijo, in si reči: To je jutro novega dne. Kajti v svetu tega omejenega, nečloveškega okolja brez gravitacije, z liofilizirano hrano, ponavljajočimi se opravki in raziskavami, spanjem v zraku, strogimi telesnimi treningi, pomanjkanjem prostora in širše človeške skupnosti je treba realni čas kar naprej miselno ozaveščati. In čeprav se počutijo kot povsem rutinski astronavti na dvorišču Zemlje, so tako odmaknjeni od vsega znanega, da tam zgoraj nehote ustvarijo svoj svet in svoja razmerja, drug drugemu nadomeščajo vse druge ljudi »prežema jih občutek zlitja, vse manj so si različni«. Iz svoje perspektive dojemajo in na novo odkrivajo dotlej znane stvari. Odkrivajo, kako bi moralo biti. Kot bi bila esenca človeštva zbrana v tej peščici ljudi in bi med njimi ne bilo več begajočih razlik in oddaljenosti, temveč bi vse postalo bližnje in otipljivo. Ko japonsko astronavtko doseže novica o smrti matere, pomisli, da bi bilo vse v redu, če bi lahko ostala v orbiti do konca življenja, saj bo njena mati mrtva šele, ko se bo vrnila. »Ko planet drvi skozi vesolje in ti drviš za njim skozi svetlobo in temo in so tvoji možgani okajeni od nedoumevanja časa, se nič ne more končati. Mogoče pa sploh ni konca, samo to večno kroženje.« Angleška astronavtka prebira besede, ki ji jih je njen mož zapisal na fotografijo zvezdnega neba: »Tukaj si. Tukaj si bila. Do takrat, ko boš to prejela, boš že osem- ali devetkrat okoli sveta. Moraš priznati, da je težko imeti ženo, ki ti leti nad glavo sedemindvajset tisoč kilometrov na uro. Nikoli ne veš, kje je ali kje jo najti.« Potem ko italijanski astronavt poje svoje kosmiče in pritrdi žlico na magnetni pladenj, razmišlja, k čemu se bo z veseljem vrnil, ko bo napočil čas. »K stvarem, ki jih ne potrebujem. K odvečnosti. K nekemu odvečnemu okrasku na polici. K preprogi.« Pa čeprav bi, ko bi ležal na njej, spet sanjal o vesolju. Ko se šesterica pogovarja o svojih vesoljskih sprehodih, vsi opisujejo nekakšen déjà vu – vedo, da so tam že bili. Ruski kozmonavt pravi, da je to morda povezano z nedosegljivimi spomini iz maternice. »Tak občutek dobim med lebdenjem v vesolju. Da še nisem rojen.« Poleg osebnih uvidov in popolne zavezanosti vesolju so (kljub nespečnosti, bolečim sinusom, propadanju mišic, zmanjševanju kostne gostote, pogrešanjem bližnjih ...) najmočnejši astronavtski pogledi na Zemljo, okoli katere krožijo, ki v devetdesetminutnih razmakih utripa pred njihovimi očmi in se jim razkriva povsem drugače, kot so je vajeni, in katere pojave (med njimi tudi krepitev tajfuna) lahko samo nemočno opazujejo, se jim čudijo, jih občudujejo. »Tukaj je prišla Evropa in že je izginila tam.« Poleg časa, ki se skrči v točko na polju puste beline, konkreten in nesmiseln, padejo tudi meje; vidijo odsotnost meja, z izjemo tistih med kopnim in morjem. Ne vidijo držav, zgolj vrtečo se, nedeljivo kroglo, ki ne pozna možnosti ločevanja, kaj šele vojne. »Tukaj ni nobenih sten ali ograd – nobenih plemen, nobene vojne ali korupcije ali posebnega povoda za strah.« Roman V orbiti Samanthe Harvey v tenkočutnem prevodu Igorja Harba je čudovito brati, vendar je o njem zelo težko pisati. Čeprav je poln tudi znanstvenih dejstev in tehničnih podrobnosti, je pisan v gostem, poetičnem jeziku, ki zahteva počasno použivanje, zbrano razmišljanje in skoraj meditativno stanje duha. Napisan je tako popolno, da smo že ob vstopanju v deseto orbito (poglavja so namreč razdeljena v šestnajst orbit, prav toliko, kot jih vsak dan izkusijo astronavti) dodobra izmučeni, odlično odmerjeno izmenjavanje klavstrofobije in čistega čudenja terja svoj davek. Poleg svežega pogleda na našo mater Zemljo iz zelo posebne perspektive njenih opazovalcev in njihovih razmišljanj o smislu življenja, ljubezni, smrti in preživetju knjiga postavlja tudi druga zelo aktualna vprašanja, vendar drugače od zguljenih okoljevarstvenih manter: o človeškem uničevanju in svinjanju našega planeta, o pohlepu in osvajanjih, s katerimi zaradi nenasitnih potreb spreminjamo naravni svet, o nepovezanosti ljudi, ki nas dela nesrečne ... Pa čeprav se Zemlja z vesoljske postaje zdi »ne majhna, temveč skoraj neskončno povezana, epska pesem v tekočih verzih. V orbiti je droben roman z mogočnim sporočilom: Ali ljudje res ne morejo skleniti miru drug z drugim, miru z Zemljo?

»Po Gospodovi obljubi čakamo novih nebes in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost. Ko pričakujete ta dan, preljubi, si prizadevajte, da vas najde brez madeža in brez graje v miru.«Tako nas tolaži in spodbuja prvi med apostoli ...

Danes je svetovni dan biodiverzitete, a trendi na tem področju že dolgo niso spodbudni. Prepleteni odnosi med številnimi živimi bitji, ki naseljujejo naš planet, se v današnjem času krhajo in prelamljajo. Vrste izginjajo s pospešeno hitrostjo, ki je značilna za velika izumiranja. Z zmanjševanjem pestrosti in tudi številčnosti prebivalcev najrazličnejših ekosistemov okoli nas se hitro zmanjšuje njihova odpornost na vse intenzivnejše spremembe okolja. Lahko bi rekli, da ima živi planet Zemlja vse slabši imunski sistem. Kaj to torej pomeni za nas?

Leta 1982 je na pobudo slovenskega plesalca, koreografa, zdravnika in publicista dr. Henrika Neubauerja, Plesni odbor Mednarodnega gledališkega inštituta razglasil mednarodni dan plesa, ki ga vsako leto obeležujemo 29. aprila. Ob mednarodnem dnevu plesa se je Slovenija tudi tokrat ponovno spremenila v plesno prizorišče: v Ljubljani, Celju, Škofji Loki in Novi Gorici se je prvič odvil bienalni festival plesa v javnem prostoru z naslovom Ples za vse, ki povezuje različne ljubitelje plesa. Dogajanje v Ljubljani se je zaradi dežja z ulic in parkov preselilo v Narodno in Moderno galerijo. A praznik plesa se je kljub temu izkazal za imeniten dogodek, ki ga je za tokratno Nedeljsko reportažo obiskal Miha Žorž

Kako je Tonček zdravil Zemljo. Pripoveduje: Tomaž Gubenšek. Napisal: Milan Petek. Posneto v studiih Radia Slovenija 1996.

V tokratnih Radiovednih smo prevetrili prepišni problem, ki nam ga je postavil poslušalec Staš. Z enim najizkušenejših meteorologov pri nas Brankom Gregorčičem bomo raziskovali, kako nastane veter, kaj počne veter, ko ne piha, zakaj imajo nekateri vetrovi imena, katere vetrove imamo rajši kot druge ter kakšna bi bila Zemlja brez vetra.

Dok policija u Rektoratu hapsi papirne tanjire i fiziološki rastvor kao 'dokazni materijal', mi pokušavamo da shvatimo da li smo u državi ili u loše režiranoj Netflix seriji. Predsednik se sam uključuje u program da bi objasnio kako ga niko ne uključuje, a mađarski ronilac u Kanjiži je samo šlag na torti našeg geopolitičkog ludila. Pogledajte epizodu i proverite da li smo se našli u dosijeu Dačić Files! ----

Zadnje dni nas navdušuje dogajanje na vesoljskem plovilu, ki se je najdlje do sedaj oddaljilo od Zemlje, obkrožilo Luno in se bo, upajmo, srečno vrnilo na Zemljo. Kot je navadno v takšnih primerih, je bilo izrečenih mnogo epohalnih stavkov o majhnosti, neznatnosti planeta in o nujnem razumevanju med narodi. Ob tem pa smo se še mimogrede naučili, kaj je v življenju resnično pomembno. Ko se je prekinila komunikacija med plovilom in Zemljo, se astronavti niso preveč vznemirili. Tudi ko poveljnik ni mogel dostopati do elektronske pošte, se je človeštvu zdel to precej domač in pogost pojav. Ko pa se je pokvarilo stranišče, se je posadka resnično prestrašila. Hočemo povedati, da se tukaj doli premalokrat zavedamo, kako smo civilizacija stranišč, in da kontemplacija ekonomsko-političnih elit med njihovo uporabo žal prevečkrat vpliva na tok, ki ga človeške družbe uberejo v realnem času. Polet pa je pomemben tudi za slovensko politično elito. Sploh za tiste stranke, ki so nove. Kajti bolj etablirane stranke in njihovo članstvo pomnijo še tiste polete z Appolom in Space Shuttlom, da ne govorimo, kako nekatere stranke še vedno vodijo isti voditelji kot v času poletov vesoljskega čolnička. Kakorkoli; člani in vodstvo stranke Resnica so seveda z velikim zanimanjem spremljali polet, saj lažiran pristanek na luni misije Apollo 11 stoji v njihovem statutu takoj ob dejstvu, da v morskih globinah preži šestdeset metrov dolg ligenj. In ko so se vodstvo ter podporniki zbrali v tistem kranjskem lokalu – mimogrede; če dobijo ministrstvo za kulturo, bodo zahtevali, da se bife vpiše na seznam snovne kulturne dediščine – so z nejevero gledali posnetke okrogle Zemlje. Predsednik jim je namreč zagotovil, da je Zemlja ploščata in da bodo pri ploščati Zemlji vztrajali tudi v koalicijski pogodbi. Težavo, nelagodje in tudi morebitno delitev stranke na frakcije je preprečil eden članov, ki je stal v neposredni bližini, ko so delili pamet. Takole je govoril: »Kaj, ali ni objektiv kamere, s katero so posneli fotografijo, okrogel? Ergo, je na fotografiji okrogla tudi Zemlja, čeprav je v resnici ploščata!« In so vsi navdušeno zaploskali, ker je oni tako pametno govoril ter so naročili red bull in se pri tem pomembno držali, saj so jeziček na tehtnici. Nekatere druge stranke pa so se bale, da bo na do sedaj še neodkritih prostorih na temni strani Lune ladja treščila v nebesa ali vice ter zmotila mir tamkajšnjih prebivalcev. Na srečo se ni zgodilo nič podobnega. Kot vse kaže, leži onstranstvo globlje v vesolju. Ob znanstvenem pomenu pa je misija Artemis II pomembna tudi s simbolnega, občečloveškega stališča. Vesoljski potniki so kar nekajkrat načeli vprašanje perspektive. Se pravi, da je iz vesolja Zemlja videti kot enoten, prelep, skoraj idiličen kup kamenja, na katerem ni zaznati nobenih delitev, razlik in meja, ki sicer poganjajo človeštvo proti izumrtju. Zadnje dni še posebej intenzivno. Ampak ta, nekoliko naivna sporočila ne zdržijo kritične presoje. Mar morebiti vesoljski potniki menijo, da če bi človeštvo zgradilo večje vesoljsko plovilo, takega za nekaj milijard ljudi in ga poslalo v vesolje, da potniki s seboj ne bi vzeli razlik, antagonizmov, sovraštva in delitev? Človeška tragedija ni vprašanje perspektive, še manj vprašanje lokacije v vesolju ... Človeška tragedija je vprašanje razuma, oziroma njegovega pomanjkanja. Z drugimi besedami. Če astronavti želijo dobro človeštvu, naj nam pošljejo fotografije in znanstvene izsledke; če pa hočejo dobro sebi, naj ostanejo tam gori. S tem drobnim navodilom pa tudi končujemo skromno serijo Zapisov iz močvirja. Teh nekaj desetletij pisanja je nič v primeru z večnostjo vesolja, v katerega obstoju smo našli tudi razlog za ukinitev serije. Namreč – vse, kar se začne, se tudi konča. In seveda … Zdi se, da sedeti v močvirju in razmišljati, počasi ne bo več dovolj. Treba bo kaj tudi storiti.

Zdravo. Tokrat začnemo z gumbi ZX Spectruma, anekdoto o ekvatorju in "dejstvu", da je Zemlja ravna in resničnem dejstvu, da je Festivus, praznik za vse nas, navdihnjen po resničnih dogodkih. Ne pozabimo niti na decembersko dozo žurov, utrujenosti in se sprašujemo, kakšna bo novoletna epizoda letos. Gala obleke, da ali ne? Tokrat se tretjič vrnemo k 3. poglavju knjige, kjer pristanemo v Zairu. Obdelamo kartice za pospeševanje turizma, ki jih domačini ne znajo prebrati, brutalne številke, spoznamo teorijo prahu, humanoidno Roombo, leopardov klobuk maršala Mobutuja, prečrtane obrazce in carinike, ki jim je bolj všeč avtomobilska revija kot računalnik. Zaključimo z razmislekom o časopisih, retro momentih in vprašanjem, ali se kdaj vrnejo, tako kot so se plošče in kasete.

Vsakič, ko na nebu zagori zvezdni utrinek, se vprašamo, kaj pravzaprav prinašajo ti drobni popotniki iz vesolja. Asteroidi in meteoriti niso na Zemljo prinesli le niklja, bakra in zlata, temveč morda tudi prve organske molekule in gradnike življenja. V tokratni Frekvenci X iščemo odgovore o tem, katere kamnine in elementi so prišli iz vesolja, kako so oblikovali naš planet in zakaj je od njih odvisna sodobna tehnologija. Vabljeni na odisejado od večkilometrskih kraterjev do vzorcev, ki jih danes prinašajo vesoljske sonde. V Xpertizi pa se nam je pridružil Urh Štempihar Jazbec s Fakultete za strojništvo v Ljubljani. Gostje so bili:  - prof. dr. Tomaž Zwitter, astronom in astrofizik, Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani. - dr. Andrej Šmuc, Naravoslovnotehniška fakulteta v Ljubljani - prof. Cene Gostinčar, molekularni biolog in mikrobiolog, Biotehniška fakulteta v Ljubljani     Poglavja: 00:04:50 Kako se je sploh začelo? 00:06:11 Kaj vse so na Zemljo prinesli asteroidi? 00:10:30 Kakšen bi bil naš planet, če meteoriti nikoli ne bi priišli na Zemljo? 00:14:51 Je bilo življenje najprej na Marsu? 00:17:05 Zakaj je pomembno, da raziskujemo ostanke na Zemlji? 00:21:07 Koliko meteoritov pade na Zemljo danes? 00:25:27 Je "rudarjenje" v vesolju sploh možno? 00:26:55 Novice iz sveta astronomije

Dek je mlajši in manjši od obeh potomcev poglavarja Yautij oziroma plemena Predatorjev, ki ga prezirajo zaradi domnevne šibkosti, za predstavnike te vrste pogubne lastnosti. Da bi se pred očetom dokazal, se odpravi na nevaren planet Genna, poln sovražnih sil, z željo pokončati neuničljivo pošast Kaliska. Tu sklene negotovo zavezništvo z androidko Thio, ki jo je na Genno poslala na raziskovalno odpravo znamenita korporacija Weyland-Yutani. Predator: Mrtva zemlja je sedmi celovečerec iz franšize Predator, oziroma deveti, če upoštevamo še dva ločena filma, v katerih se je zgodba povezala in oplajala s svetom franšize Osmi potnik. Na kinematografska platna je plenilska tujerodna pošast prvič prispela leta 1987, v obdobju, ko je Amerika še predelovala travmatično izkušnjo vietnamske vojne, in ga lahko razumemo kot prispodobo boja z nevidnim, močnejšim in spretnejšim nasprotnikom v džungli. V filmu se ekipa vrhunsko izurjenih plačancev odpravi v srednjeameriško državo reševat ugrabljene talce in ugotovi, da ima opravka z veliko nevarnejšim nasprotnikom kot le z lokalnimi gverilci. Z nasprotnikom, ki jih za lastno zabavo lovi in ubija enega za drugim. Obrazec se je ponovil že tri leta pozneje, kjer si je Predator za svoje lovišče izbral betonsko džunglo sodobnega in hkrati distopičnega Los Angelesa, v katerem so se za prevlado spopadale različne ulične tolpe. Film, ki je še vedno temeljil pretežno na akcijskih obrazcih z elementi znanstvene fantastike, ob premieri ni naletel na odobravanje, in naslednja generacija ustvarjalcev je začela raziskovati možnosti selitve na druge planete s pojasnjevanjem izvora in ustroja Predatorjev. Žanrsko gledano je začela prevladovati fantastika, z izjemo filma Plen (2022), ki je postavljen v 18. stoletje med prvobitne prebivalce Severne Amerike in ga je – tako kot letošnji animirani prispevek v franšizo Predator: Killer of Killers (2025) ter Mrtvo zemljo – režiral Dan Trachtenberg. Mrtva zemlja v jedru izhaja iz shakespearjanske družinske drame, vendar med vsemi dosedanjimi celovečerci najmočneje temelji na posebnih učinkih. Jasen je užitek ustvarjalcev ob ustvarjanju povsem novega sveta, v katerem živega človeka pravzaprav ni več – gre za svet različnih pošasti, Predatorjev in androidov, med katerimi se z dvojno vlogo izkaže igralka Elle Fanning. Posnemanje in sočutje Akcijsko gonilo filmov franšize Predator je kajpak razmerje med plenilcem in žrtvijo, oziroma bitka za preživetje in prevlada močnejšega nad šibkejšimi. Mrtva zemlja je dogajalno postavljena večinoma na planet Genna, ki vsaj po imenu sumljivo spominja na našo Geo, in celovečerec se tudi začne s prikazom te prehranske verige: žri, ali pa boš požrt. A hkrati se v nizu filmov izkaže tudi nepravilnost splošnega razumevanja Darwinovega izreka – v resnici ne preživi močnejši, ampak tisti, ki je bolj prilagodljiv. Kljub temu da bi po tej logiki Predator s svojo sposobnostjo mimikrije spadal v sam vrh piramide, naleti v filmih – od Arnolda Schwarzeneggerja konec 80. let dalje – vsakič znova na bitja, ki se znajo še učinkoviteje prilagoditi. Človek kot vrhovni plenilec torej? Spoznanje, ki v resnici ni prav zelo zakrito. A več kot pomenljiv je še en dejavnik: sposobnost sočutja in sklepanja zavezništev. Čeprav potekajo bitke in tekme tudi med različnimi podvrstami Predatorjev, se ta skozi franšizo izkaže za inteligentno bitje, ki presega samo morilsko strast – sposobno je učenja, razvoja in sočutja. In kot se pokaže na koncu Mrtve zemlje, tudi upora tradiciji očetov in ustvarjanja drugačnih skupnosti onkraj diskriminacije na podlagi vrste (spomniti velja, da so prvim Predatorjem že v tistem času očitali določeno mero rasizma). Sočutje skratka kot preoblikovalna, revolucionarna sila oziroma prava notranja moč. In tu nam pride na misel Elon Musk s svojo izjavo, da je sočutje temeljna šibkost zahodne civilizacije ... Ni si ga težko predstavljati kot predsednika brezdušne medgalaktične korporacije Weyland-Yutani, ki si v sledenju svojemu sloganu »Gradimo boljše svetove« niti malo ne pomišlja za svoje cilje uporabljati čisto zlo ... (Vprašanje dobrega in zla znotraj franšize Predator bi bilo res vredno posebne obravnave.) Umetna inteligenca in drugi svetovi »Dve možnosti obstajata,« je rekel Carl Sagan. »V vesolju smo sami ali pa nismo. Obe sta enako strašljivi.« Tako franšiza Osmi potnik kot Predator se ukvarjata z vprašanjem, kaj pa če … in sta vedno bolj očitno del istega univerzuma, v katerem je s tehnološkim razvojem in napredovanjem umetne inteligence močno prisotna korporacija Weyland-Yutani. S to je nenazadnje povezan, če smo pozorni na nekaj skritih namigov, tudi svet Iztrebljevalca. V retrospektivnem pogledu pade v oči zanimiva podrobnost, da sta se prva dva Predatorja pojavila na Zemlji ob vročinskih valovih. Skrito opozorilo pred pošastnostjo globalnega segrevanja je v desetletjih zamenjal strah pred umetno inteligenco, oziroma eksistencialna groza kozmosa, v katerem človeka sploh ni več, oziroma obstaja samo še kot algoritem v robotski kopiji samoučečih se androidov, pošasti pa si ustvarjajo svoje človečnjaške skupnosti ... Pesimistična ali optimistična napoved? V franšizi Predator se je ta vidik že večkrat obrnil, kar jo najbrž tudi ohranja živo. Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše

Vlada Združenih držav Amerike je naročila krajevnim oblastnikom naj vprašajo indijanskega poglavarja, če bi bil pripravljen prodati del ozemlja, ki je ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Vlada Združenih držav Amerike je naročila krajevnim oblastnikom naj vprašajo indijanskega poglavarja, če bi bil pripravljen prodati del ozemlja, ki je ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Sredi gozda je stalo mogočno drevo. Bilo je najveličastnejše daleč naokoli. Nekega dne so korenine rekle drevesu: »Res je, vsakdo, ki te vidi, … Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Sredi gozda je stalo mogočno drevo. Bilo je najveličastnejše daleč naokoli. Nekega dne so korenine rekle drevesu: »Res je, vsakdo, ki te vidi, … Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Dvestodvaintrideseta epizoda podkasta O.B.O.D. je prva epizoda osme sezone in je posvečena (mini)seriji Alien: Earth. Agenti Mito, Igor in Aljoša so tokrat v goste znova povabili filmskega kritika in pisatelja Žigo Kastelica. Žiga meni, da je serija na trenutke zelo dobra in po kakovosti pri vrhu franšize, da uvede veliko zanimivih konceptov, a se pri tem […]

Kulturno društvo Blaž Potočnikova čitalnica iz Šentvida vabi na slikarsko razstavo akademskega slikarja Jošta Snoja z naslovom Zemlja bo odkrila svojo kri in ne bo več zakrivala svojih pobitih. Gre za likovna dela, ki so nastala ob odkritjih množičnih morišč v Hudi jami in Macesnovi gorici. Odprtje bo v četrtek, 4. septembra, ob 18.00, v Galeriji Gunclje. Prisluhnite pogovoru z avtorjem!

Kulturno društvo Blaž Potočnikova čitalnica iz Šentvida vabi na slikarsko razstavo akademskega slikarja Jošta Snoja z naslovom Zemlja bo odkrila svojo kri in ne bo več zakrivala svojih pobitih. Gre za likovna dela, ki so nastala ob odkritjih množičnih morišč v Hudi jami in Macesnovi gorici. Odprtje bo v četrtek, 4. septembra, ob 18.00, v Galeriji Gunclje. Prisluhnite pogovoru z avtorjem!

Ali kmetje obdelujejo tla, zemljo ali prst? Čeprav se zdi vprašanje nepomembno, so se ob nastajanju Agronomskega terminološkega slovarja ob njem odpirali resni premisleki in dileme. Ob nastajanju slovarja, ki je trajalo več kot deset let, so se zgodili tudi zanimivi dogodki, ki so odprli druge premisleke. V Ameriki so kot blagovno znamko zaščitili poimenovanje za žito kamut, zaradi česar so ga morali umakniti iz slovarja. Med nastajanjem slovarja so bila opuščena tudi nekatera orodja, zaradi česar so se vprašali, ali je njihova poimenovanja še smiselno uvrstiti v slovar. S podobnimi in drugimi vprašanji se je ukvarjalo 29 strokovnjakov z 12 agronomskih področij, usklajevale pa so jih urednice Agronomskega terminološkega slovarja Valentina Usenik, Tanja Fajfar in Mateja Jemec Tomazin, ki je gostja oddaje (Foto: OtoZapletal / Pixabay).

You may hear the protest chant, “what do we want? Land rights!” —but what does it really mean? Land is at the heart of Aboriginal and Torres Strait Islander identity, culture, and wellbeing. Known as “Country,” it includes land, waterways, skies, and all living things. In this episode of Australia Explained, we explore Indigenous land rights—what they involve, which land is covered, who can make claims, and the impact on First Nations communities. - Možda ste čuli protestne povike: „Šta želimo? Prava na zemlju!“ – ali šta to zapravo znači? Zemlja je u srži identiteta, kulture i blagostanja Aboridžina i stanovnika Torresovog prolaza. Poznata kao „Country - zemlja“, uključuje zemlju, vodene puteve, nebo i sva živa bića. U ovoj epizodi Australia Explained istražujemo prava autohtonih stanovnika na zemlju – šta ona uključuju, na koju zemlju se odnose, ko može podnijeti zahtjeve i kakav je njihov uticaj na zajednice Prvih naroda.

You may hear the protest chant, “what do we want? Land rights!” —but what does it really mean? Land is at the heart of Aboriginal and Torres Strait Islander identity, culture, and wellbeing. Known as “Country,” it includes land, waterways, skies, and all living things. In this episode of Australia Explained, we explore Indigenous land rights—what they involve, which land is covered, who can make claims, and the impact on First Nations communities. - Možda ste čuli prosvjedni povik: „Što želimo? Prava na zemlju!” – ali što to zapravo znači? Zemlja je u središtu identiteta, kulture i dobrobiti Aboridžina i stanovnika otočja Torresovog tjesnaca. Poznata kao „Country” (zemlja), ona obuhvaća tlo, vodene putove, nebo i sva živa bića. U ovoj epizodi Vodiča za useljenike istražujemo prava autohtonih naroda na zemlju – što ona uključuju, na koje se zemljište odnose, tko može podnijeti zahtjev i kakav imaju utjecaj na zajednice Prvih naroda.

Fosilizirani ostanki bujnih gozdov na Antarktiki iz časov, ko so na planetu vladali dinozavri, nazorno pričajo o tem, koliko toplejša je bila Zemlja pred davnimi časi. Po drugi strani pa so zadnjih 2 in pol milijona let večinoma prevladovale dolge ledene dobe, s kratkimi vmesnimi toplejšimi obdobji, v kakršnem živimo zadnjih 12 000 let. Kaj je podnebno tehtnico nagnilo zdaj v eno, zdaj v drugo smer? Kakšne ekstremne dogodke lahko razberemo v geološkem zapisu planeta? Kaj nam konec koncev ta oddaljena preteklost lahko pove o dogajanju danes, pojasnjujeta klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije za okolje in geolog prof. dr. Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Pogovor je bil premierno na sporedu v okviru oddaje Intelekta. Foto: Zemlja v času zadnje ledene dobi, umetniška upodobitev, Wikipedia

V Galeriji Kresija v Ljubljani odpirajo razstavo Zemlja, na kateri se z risbami, sitotiski in skulpturami predstavljata latvijski umetnici Agate Lielpetere in Luize Rukšane, v Novi Gorici pa se jutri pričenja že trinajsti Letni kino Silvana Furlana zapovrstjo, ki bo ponudil kar 11 žanrsko raznolikih filmov.

Sodni stolp ob reki Dravi v Mariboru je prizorišče samostojne razstave umetnice, skladateljice in raziskovalke na področjih bio-, geo- in hidroakustike Petre Kapš z umetniškim imenom OR Poiesis. Na povabilo Umetnostne galerije Maribor in s kuratorko Andrejo Borin je umetnica v srednjeveškem stolpu razstavila več svojih del, ki jih je povezala v tenkočutno vizualno in zvočno celoto z naslovom Rosa. Zemlja, Kozmos. Foto (izrez): DK

72. puljski filmski festival, ki se med drugim odvija v najlepšem kinu pod zvezdami, kot pravijo, v puljski areni, je na vrhuncu. Gre za nacionalni festival, ki pa vse bolj postaja regionalen. S sekcijami, ki predstavljajo koprodukcijske filme, je vse zanimivejši tudi v mednarodnem smislu. Najprej gremo torej v Pulj, potem pa še v Maribor, kjer v Sodnem stolpu svoja dela pod naslovom Rosa. Zemlja, Kozmos predstavlja umetnica, skladateljica in raziskovalka na področjih bio-, geo- in hidroakustike Petra Kapš.

Če bi gospoda Jožeta Šivica vprašali, kateri material mu je še posebej ljub, bi verjetno brez pomisleka odgovoril les. Kot poklicni glasbenik je vse življenje igral violo, pozneje pa izdeloval lesene izdelke. Ljubljančan, ki zdaj živi v Rakitni, se je rodil očetu, poštnemu uradniku, in mami, ki je bila gospodinja. Zaradi bolezni je že zgodaj izgubil brata in sestro. Svojo glasbeno kariero na violi je začel v našem Simfoničnem orkestru, upokojitev pa dočakal v Slovenski filharmoniji. Vendar pa se je njegov prvi radijski nastop zgodil že veliko prej, kot boste izvedeli. V pogovoru konec lanskega leta, pogovarjala sta se z Lucijo Fatur, pa je Jože Šivic najprej nanizal nekaj otroških spominov iz časa druge svetovne vojne.

Zakisljevanje oceanov je preseglo kritično planetarno mejo. To pomeni, da so oceani najmanj za 20 odstotkov bolj kisli kot v predindustrijski dobi, še mnogo slabše pa je stanje na Arktiki in okoli Antarktike. To tudi pomeni, da smo prekoračili že sedmo od devetih planetarnih kritičnih mej, znotraj katerih lahko Zemlja zagotavlja varne pogoje za življenje, kakršnega poznamo.Najbolj so ogroženi koralni grebeni, ki jih že tako ali tako uničujejo pretoplo morje in vročinski valovi. Zaradi bolj kisle vode zdaj tudi korale vse težje gradijo svoja ogrodja, ta postajajo bolj krhka in ranljiva. Toda najmočnejše je zakisljevanje v hladnejših predelih oceanov. Prekisla voda uničuje ličinke ostrig in rakovic ter načenja lupine in s tem odpornost pomembnega dela zooplanktona. S tem se maje pomemben člen v prehranjevalni verigi, od katerega so odvisne številne vrste. »V zadnjih 300 milijonih letih ni bilo tako hitrih sprememb pogojev za življenje, kot se odvijajo danes,« pravi oceanska biologinja dr. Nina Bednaršek, raziskovalka na Institutu Jožef Stefan in na Oregonski državni univerzi, ena od avtoric raziskave, ki je pokazala, kako močno je že zakisljevanje in kako občutno so se zato spremenili pogoji za življenje. Soavtor raziskave dr. Richard Feely z Laboratorija za pacifiško morsko okolje v Seattlu pri ameriški Agenciji za oceane in atmosfero NOAA, ki že petdeset let raziskuje zakisljevanje in kemijo oceanov, pa opozarja, da bi se lahko do konca stoletja kislost povečala od 30 pa vse do 150 odstotkov, odvisno pač od količine CO₂, ki ga bomo še spustili v ozračje.

Svugdje gdje se nalazimo je važno kupovati lokalne, domaće proizvode. Mada postoje pokušaji, pitanje je da li Australija može postati zemlja koja uzgaja kafu? Većina australijske kafe trenutno se uzgaja u Queenslandu i sjevernom Novom Južnom Velsu, pa ipak, Australija uzgaja manje od pola procenta ukupne količine kafe koju konzumira.

Kdo so nominiranci za nagrado lux in kakšna sta filma Požgana Zemlja in Z ljubeznijo, Hilde? Govorili pa bomo tudi o letošnjem dobitniku nagrade iris za življenjsko delo na področju fotografije.

Fosilizirani ostanki bujnih gozdov na Antarktiki iz časov, ko so na planetu vladali dinozavri, nazorno pričajo o tem, koliko toplejša je bila Zemlja pred davnimi časi. Po drugi strani pa so zadnjih 2 in pol milijona let večinoma prevladovale dolge ledene dobe, s kratkimi vmesnimi toplejšimi obdobji, v kakršnem živimo zadnjih 12 000 let. Kaj je podnebno tehtnico nagnilo zdaj v eno, zdaj v drugo smer? Kakšne ekstremne dogodke lahko razberemo v geološkem zapisu planeta? Kaj nam konec koncev ta oddaljena preteklost lahko pove o dogajanju danes? Gosta tokratne Intelekte sta klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije za okolje in geolog prof. dr. Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: Zemlja v času zadnje ledene dobi, umetniška upodobitev, Wikipedia

⏰ Ofsaaaaaajd! Štiristoosmi prinaša vse o 20. krogu v 1. SNL. In to na način, da Žiga stoji na vzporedniku med samsungi in frizurami! Cel kup dogajanj, imitacija Alberta je mojstrska, analiza izjave Denisa Popovića, reprezentančnost Maribora, borbe za obstanek, kjer zdaj Nafta po Domžalah lovi Primorje.

Danes pa o temah, ki niso od tega sveta. Oziroma od tega planeta. Slovenija je te dni postala polnopravna članica Evropske vesoljske agencije Esa. Prireditev je potekala v Vitanju, karpomeni, da je morala slovenska elita na Googlovih zemljevidih najti Vitanje in kako se do tja pride. Ob slovenski politični eliti je bila prisotna še slovenska estrada, oboji z vesoljsko tematiko. S tem, da si težko ločil, kdo na prireditvi so resnični vesoljci, in kdo se za vesoljce samo izdaja. Prireditev je potekala pod geslom ali motom »Slovenija – majhna na Zemlji, velika v vesolju«. Kar je kljub PR-ovskemu presežku v sloganu debela laž. Oziroma vsaj ne ustreza dejstvom, za katere se v profesionalnih medijih borimo. Resnica je namreč ta, da je Slovenija na planetu Zemlja majhna država, še manjša, neznatna, skoraj znotraj statistične napake mičkena pa je Slovenija v vesolju. Kar niti ni nič tragičnega, kajti celo največje države na Zemlji so v primerjavi z vesoljem neznatne. Eno je vesolje, drugo pa so slogani kreativnih direktorjev. Kakorkoli; ob Hermanu Potočniku smo Slovenci imeli še nekaj pomembnih vesoljskih pionirjev. Recimo astronavte slovenskega rodu, pa tudi raziskovalce, kot je bil Dušan Petrač in nenazadnje umetnike, kot je Dragan Živadinov. Ampak to so obrobnosti. Poskusimo si predstavljati, z močjo vesoljske domišljije, kako bomo Slovenci čim bolj tvorno pomagali pri kolonizaciji vesolja. Najprej je treba priti gor. Tehnološke rešitve so sicer znane, a so izjemno drage. Nekateri v Sloveniji predlagajo, da si že z obiskom naših gora precej blizu, druga metoda, ki je sicer nekaj bolj ortodoksna, pa predlaga hitrorastočo fižolovko, s pomočjo katere je potem mogoče splezati na luno. Še ena metoda je, da sedemo na inflacijo ali življenjske stroške ali cene nepremičnin, saj so to vse kategorije, ki letijo v nebo; težava je le v tem, da je vesolje končno, dražénje našega življenja pa kot kaže brezmejno. Kakorkoli bomo že Slovenci prišli gor, ostaja glavno vprašanje, kaj bomo tam počeli. Govorci na uradnem sprejemu v evropsko vesoljsko druščino so se strinjali, da je vlaganje v vesoljsko industrijo, ki je bila lani vredna 604 milijarde evrov in raste z 9-odstotno letno rastjo, odlična priložnost za slovensko gospodarstvo. V veliki črnini naj bi bilo polno poslovnih priložnosti. Tako s civilnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji znosnejše, kot tudi z obrambnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji neznosnejše. Z drugo besedo; glavna naloga evropskih pa tudi ostalih vesoljskih agencij je v kozmos izstreliti kapitalizem. Ker kot vse na Zemlji, se mora tudi vesolje najprej splačati, da postane zanimivo. Kot nam kažejo vsakodnevne vesoljske aspiracije multimilijarderjev, je vesolje, ki je bilo na začetku vesoljske tekme ideološko bojišče, danes postalo tržišče. V vesolju od začetka časa veljajo osnovni fizikalni zakoni, zadnjih nekaj let pa še zakoni trga. Torej se je Slovenija, sklepamo, priključila Esi tako pozno zaradi tega, ker pred tem v vesolju ni bilo bog ve kaj profita. Bili so stroški in prestiž, se pravi kategorije, ki si jih Slovenci ne moremo ravno privoščiti. Čim pa je mogoče v vesolju služiti, smo zraven. Kar ni naključje, saj smo – če sklepamo po našem bleščečem kripto trgu, kripto inovacijah in kripto milijonarjih – Slovenci mojstri za delati denar iz nič, oziroma v primeru vesolja v nič. Najbolj nenavadno je, da evropski vesoljski umi, ter po novem tudi slovenska vesoljska terminologija, uporabljajo izraz »vesoljski sektor«. Kot da bi bilo vesolje del neke korporacije, ki ima oddelek za »človeške vire«, računovodstvo, »skupne službe« in pa »vesoljski sektor«. Je pa ravno obratno: vesolje ima »zemeljski sektor«, ki pa je nezanimiv, zaprašen in krvav, pozabljen v zadnjem predalu vesoljskega arhiva. Če smo že uničili naš domači planet, pa obstaja velika možnost, da nam vesolja ne bo uspelo uničiti. Kvečjemu se lahko zgodi obratno. Paradoks, s katerim se kapitalisti na čelu človeštva spravljajo v vesolje, je ta isti paradoks, ki je v vesolje že na začetku civilizacije inštaliral domovanja bogov, medtem ko so pokopališča ostala na Zemlji.

This is „Easy Croatian“– a weekly podcast brought to you by SBS Croatian and the Croatian Studies Centre at Macquarie University. “Easy Croatian” is intended for those learning or wanting to brush up on their Croatian. News is written in simpler and shorter sentences and read at a slower pace. Before we move on to the feature, you will hear some of the more complex vocabulary and expressions, followed by their English translations. The transcript, as well as a short quiz, can be found below.

Country is the term at the heart of Australian Indigenous heritage and continuing practices. The environments we are part of, carry history spanning tens of thousands of years of First Nations presence, culture, language, and connection to all living beings. So, how should architects, government bodies and creative practitioners interact with Indigenous knowledge when designing our urban surroundings? - Zemlja je pojam koji je u srcu australske autohtone baštine i kontinuiranih praksi. Okoliši u kojima živimo nose historiju koja traje desetke hiljada godina prisutnosti Prvih naroda, njihove kulture, jezika i povezanosti sa svim živim bićima. Dakle, kako bi arhitekti, vladine institucije i kreativni praktičari trebali sarađivati s autohtonim znanjem pri dizajniranju naših urbanih okoliša?

"Zemlja je v kmetijstvu in vrtnarstvu osnovno orodje in z njo je treba delati, ko je pripravljena in ne takrat, ko mi želimo delati," pravi Davor Špehar s spletnega portala Zeleni svet. Kot gost četrtkovega Svetovalnega servisa bo pojasnil, da je treba biti zaradi vremenskih razmer na zelenjavnem vrtu v teh dneh še posebej previden in inovativen, govoril pa bo tudi o optimalni vlažnosti tal, najprimernejši temperaturi in obdobju jesenske priprave tal, pravilni uporabi organskih gnojil in jesenskih setvah. Pripravite vprašanja, sprejemamo jih na elektronskem naslovu prvi@rtvslo.si in v obrazcu na spletni strani Prvega.

"Zemlja vaterpola mora imati svoju proizvodnju opreme." U 281. epizodi Pojačala gost Ivana Minića je Srđan Tomić, suosnivač i CEO kompanije KEEL za proizvodnju vaterpolo opreme, kao i objavljivani autor romana "Vučja noć". Srđan je odličan primer preduzetničkog duha, kao neko ko je radeći u domenu sportskog izveštavanja u vaterpolu uvideo da na našem tržištu postoji neispunjena potreba za profesionalnom vaterpolo sportskom opremom i oberučke prihvatio priliku da odgovori na nju. Zajedno sa suosnivačem, Andrijom Prlainovićem koji je legenda srpskog vaterpola i čije ime je od starta dalo kredibilitet kvalitetu KEEL sportske opreme, Srđan danas oprema našu vaterpolo reprezentaciju kvalitetnom sportskom opremom a sarađuje i sa klubovima i vaterpolo entuzijastima širom sveta. U epizodi Srđan govori o svom životu i putu koji ga je doveo tu gde jeste, ljubavi ka vaterpolu, pisanju i drugim zanimljivim temama. Teme u epizodi: - Uvod - Početak razgovora - Kad porastem biću - Studentski dani - Prvi poslovi - O Keel brendu - Razvoj proizvoda - Višegodišnja dostignuća - Uskoro roman i serija? Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/3XiUahf Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN

Gradnja z zemljo v zadnjih letih ponovno doživlja zagon. Vse več projektov zasleduje cilj zniževanja ogljičnega odtisa, ki je pri gradnji z uporabo sodobnih materialov izjemno visok. Zemlja, nasprotno, predstavlja gradbeni material z enim najnižjih ogljičnih odtisov. Še več, navdušenci nad tovrstno gradnjo govorijo celo o zdravih hišah. Ilovico lahko mešamo z različnimi organskimi ali anorganskimi primesmi, ki izboljšujejo njene lastnosti. V tokratni Intelekti boste slišali dva ločena pogovora. Arhitekt Matevž Granda iz revije Outsider bo spregovoril o njihovem odmevnem projektu, ki ga izvajajo v Centru za gradnjo z zemljo v Dobravi pri Škocjanu na Dolenjskem, arhitekt Robert Veselko, eden od pionirjev gradnje z zemljo pri nas pa bo spregovoril o praktičnih vidikih, ki spremljajo ta način gradnje.

Poteka ena izmed največjih izmenjav zapornikov med Rusijo in Zahodom. Moskva je po poročanju Bloomberga že izpustila novinarja časnika Wall Street Journal Evana Gershkovicha, ki so ga Rusi aretirali zaradi vohunjenja. V izmenjavi naj bi sodelovala tudi Slovenija, ki bo po dogodku verjetno postala bolj zanimiva za obveščevalne službe, tudi zaradi svoje lege. Drugi poudarki oddaje: - Iran danes z zavezniki iz Libanona, Iraka in Jemna o maščevanju za uboj političnega vodje Hamasa. - Na svetu do danes porabili vse naravne vire, ki jih Zemlja lahko obnovi v enem letu. - Ministrica Bratušek leto dni po katastrofalnih poplavah pohvalila hitro vzpostavitev prevoznosti cest.

Vesolje je polno vznemirljivih ugank; samo v naši galaksiji bi, na primer, utegnilo biti okoli 100 milijonov črnih lukenj. Problem je seveda v tem, da jih neposredno ne moremo videti. Izdaja jih predvsem vpliv, ki ga imajo na zvezde, ki so dovolj blizu, da se znajdejo v njihovem gravitacijskem objemu, iz katerega, kot vemo, ni moč pobegniti. A črne luknje še zdaleč niso edini fenomen v vesolju, katerega obstoj lahko zaznamo, izmerimo in izračunamo, ne da bi pri tem imeli kakšne zelo jasne predstave, za kaj pravzaprav gre. Nove in nove raziskave že desetletja potrjujejo, da je običajne snovi, iz katere smo ljudje in Zemlja in planeti pa sonce in vse druge zvezde v vseh stotinah milijard galaksij v vesolju … za pičlih 5 odstotkov. Kar je za nas običajno, je v vesolju tako rekoč izjema. Večino zavzemata t. i. temna snov in temna energija. Odkrivanje nečesa, kar je v temelju tako zelo drugačno, pa seveda terja, da na kar najbolj inovativen način uporabimo vse možne metode detekcije dogajanja tam zunaj. Imamo teleskope v vesolju in na Zemlji, ki skupaj pokrivajo tako rekoč celoten elektromagnetni spekter sevanja, z detektorji lovimo nevtrine in kozmične delce, v zadnjih letih pa prisluškujemo tudi gravitacijskim valovom.Vsi ti prijemi seveda obetajo, da bomo odkrili in razumeli marsikaj, kar je ta hip še neznano in nerazumljeno, vendar pri tem ne gre spregledati, da se sodobna astrofizika srečuje tudi z zagatnimi težavami. Eno najbolj perečih predstavljajo velike konstelacije satelitov, kakršna je današnji Starlink podjetja SpaceX, obetajo pa se še številne druge, ki bi število satelitov v nizki Zemljini orbiti lahko dvignile na več 10 000. To pa predstavlja resno težavo tako za astronomijo kot za naš dostop do vesolja. Zakaj? – Odgovor iščemo v tokratni Intelekti; gosta oddaje sta prof. dr. Andreja Gomboc s Centra za astrofiziko in kozmologijo Fakultete za naravoslovje Univerze v Novi Gorici in prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Foto: sploh prvi posnetek kake črne luknje (galaksija Messier 87), kolaboracija Event Horizon Telescope

Pred kratkim smo zaznamovali 54. svetovni dan zemlje, katerega vloga je, da nas vsako leto opomni, kako pomembno je, da skrbimo za naš planet. V več kot petdesetih letih se je marsikaj spremenilo. Zaradi podnebnih sprememb Zemlja nikoli več ne bo to, kar je bila, in “skrb” zanjo hitro preide v krivdo, strah in obup. Kognitivni znanstveniki so te občutke zaobjeli v pojmu podnebna tesnoba ali ekoanksioznost. Zakaj je torej pomembno, da pri soočanju z okoljsko krizo naslovimo ravno naše duševno zdravje?Sogovorniki: Aleš Oblak, kognitivni znanstvenik z Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, Pia Zupančič, Mladi za podnebno pravičnost, Leon Sršen, Mladi za podnebno pravičnost.

Ali je v obdobju, ko se soočamo z dvema velikima vojnama, možen velik preskok, ki bi omogočal dolgoročno ohranjanje planeta Zemlja, in kaj moramo narediti za to? Zakaj je pri soočanju z okoljskimi krizami nujno narediti veliko več za odpravo revščine in zmanjšanje neenakosti v svetu? Ali zeleni prehod res pomeni odpovedovanje udobju ali pa ustvarjanje pogojev za boljše življenje? O tem v Studiu ob 17h z voditeljico Špelo Novak in gosti.

Varnostni svet Združenih narodov je po več kot enem mesecu spopadov med Izraelom in Hamasom potrdil resolucijo s pozivom k humanitarni prekinitvi ognja in izpustitvi talcev v Gazi. Kot poudarja stalni opazovalec za palestinsko vprašanje pri Združenih narodih Riyad Mansour, niso prizanesli ne bolnišnicam in šolam ne njihovim domovom, zato bi morali k prekinitvi ognja pozvati že zdavnaj. Ostali poudarki oddaje: Srečanje ameriškega in kitajskega predsednika Bidna in Šija: Zemlja je dovolj velika za obe velesili; napeti odnosi med državama ne bodo prerasli v konflikt. Sodniki zagrozili s stavko, če vlada do tretjega januarja njihovih plač ne bo izenačila s poslanskimi in ministrskimi. Je bila sodba vrhovnega sodišča o ničnosti posojilne pogodbe v švicarskih frankih res precedenčna?

Aurora borealis. Mali asteroid ima mali mjesec. Kako su izumrli dinosauri? Zašto nakon eksploatacije Zemlja nije lakša? Falcon 9 (Space X) 18 x uspješno poletio i sletio. Robotski usisivač koji NE analizira osobne podatke. Ovisnost o video- igrama. Kome vjerovati? Istra kao Florida. Kako se riješiti miševa u stanu? Štakori kao poslastica.

Leto je minilo, kar je svet vznemiril ChatGPT, samoučeči stroj, ki mu rečemo kar umetna inteligenca. 30. november lanskega leta je torej dan, ko je Zemlja dobila prvo neogljično obliko življenja, pravijo nekateri. Eni v umetni misli vidijo odrešitev človeštva, drugi njegovo pogubo. Pa vi? Česa se veselite in/ali bojite?

Pozornost slovenske javnosti je že poleti zbudil podatek – tako imenovani indeks podvrženosti teorijam zarote – ki kaže, da smo v Sloveniji bolj nagnjeni k teorijam zarote od evropskega povprečja. »Zemlja je ravna plošča, V cepivih so čipi, Ekstremni vremenski pojavi so delo človeka.« Zdravnika Alojza Ihana, filozofinjo Alenko Zupančič, biologinjo Marino Dermastia in astrofizika Tomaža Zwittra smo zato za oddajo Intelekta, ki jo predvajamo v tokratnem Studiu ob 17h, vprašali: Zakaj moramo zaupati v znanost? K poslušanju vas vabi Iztok Konc.

Jupiter je daleč največji planet v sončnem sistemu – več kot dvakrat večji od vseh drugih planetov skupaj! Kljub neznansko lepim umetelnim progam in lisam vladajo tam sila neprijazno okolje, ledeno mrzle temperature in pošastno sevanje. In zakaj nas ta tako neprijazen svet potem tako zanima? Zakaj k njegovim štirim družicam, Galilejevim lunam, pošiljamo novo evropsko sondo? Odgovor je preprost – voda in skrito življenje. Če bi bila naša Zemlja frnikola, bi bil Jupiter velik kot košarkarska žoga. K njemu se je aprila podala tudi evropska sonda Juice. Sogovornika: dr. Michele Dougherty, astrofizičarka, vodja oddelka za fiziko na Imperial College v Londonu in sodelavka pri misiji Juice; dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani. Brala sta Mateja Perpar in Igor Velše.    ***Maja dodaja še popravek: V prispevku smo kmalu za Galilejem omenili, da potujemo 600 let naprej v prihodnost. Tu smo se malo ušteli pri računanju ali pa je letnica 1610 predolgo ostala v mislih. Pravilno je, da potujemo seveda 400 let naprej v prihodnost. 

Australija je četvrta najbogatija zemlja na svijetu, ali još uvijek ima previše ljudi bez osnovnih životnih sredstava. Zemlja je doživjela porast nejednakosti u imovinskom stanju u posljednjih 20 godina, a oni koji imaju najmanje, izvukli su deblji kraj.

Kako je Tonček zdravil Zemljo. Pripoveduje: Tomaž Gubenšek. Napisal: Milan Petek. Posneto v studiih Radia Slovenija 1996.

Didier Queloz je profesor fizike na Univerzi v Cambridgeu in na ženevski univerzi. Leta 2019 je prejel Nobelovo nagrado za fiziko za "odkritje eksoplaneta, ki kroži okoli soncu podobne zvezde". V intervjuju za Val 202 se je spomnil časov sredi 90. let, ko je odkritju o najdenem planetu verjel le on sam. Danes pa – kako povedno – v tej veji fizike deluje več tisoč raziskovalcev, obeta celo, da preseže samo mater astrofiziko. 56-letni Švicar je jasen in neizprosno odkrit o neumnosti razpredanj o potovanju na oddaljene svetove, saj moramo najprej poskrbeti za naš planet. Da je Zemlja edini dom, ki ga imamo, in da smo bili ustvarjeni zanj in na njem, pa tudi o tem, da je Elon Musk norec.