Podcasts about nisem

Borut Vrbančič iz okolice Ljutomera je ljubitelj gledališča, radijskih iger, filma in koncertov. Zanima ga kultura in uživa v njenem slišnem delu. Je namreč od rojstva slep in za njegovimi očmi se izrisujejo podobe, ki si jih videči ne znamo predstavljati. Zaposlen je kot telefonist v Splošni bolnišnici Murska Sobota; s tem ko kot slep človek hodi na prireditve, vzbuja pozornost in je obenem spodbuda za druge.

Lanske jesenske počitnice je naša družina preživela na prav poseben način. Družinska kateheza iz naše župnije je namreč poromala v Beograd. Da, prav ste slišali, katoliki smo poromali v glavno mesto pretežno pravoslavne države. Tja smo šli radovedni in milo rečeno nevedni, nazaj pa smo prišli… Spremenjeni.

Piše Bojan Sedmak, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Zgodovinski roman Dragana Potočnika Morporuk je povit v kvalitetno naslovnico in zavihke Vojka Pogačarja s spremno besedo Boštjana Narata, v kateri urednik besedila zapiše, da je Dragan Potočnik »marsikaj in marsikdo – profesor, zgodovinar, raziskovalec, popotnik, pesnik, strokovnjak in pisatelj …« Avtor pa v lastni spremni besedi izpostavlja, da gre v njegovi pripovedi »za preplet raziskave in domišljije in spoznanja, da brez zgodbe ni spomina…« ter da se je pri pisanju »opiral na ohranjene kronike v turških arhivih«. Besedilu sta dodana slovarček manj znanih pojmov, pretežno iz islamskega besednjaka ter kazalo z naslovljenimi poglavji in natančnimi datumi, izmenično zapisanimi po gregorijanskem in muslimanskem koledarju. Iz teh je razviden čas dogajanja od dveh dni v mesecu marcu do zaključnih v novembru, večinoma pa v avgustu in septembru leta 1532, ko se je stotisočera turška vojska vračala s plenilskih pohodov po takratnih deželah, ob tem pa mimogrede nekaj dni silovito oblegala Morporuk, Marburg, Maribor. Avtorjev drugi roman vsebuje za zgodovinsko epiko značilno prepletanje preteklih dejstev z zgodbami stvarnih in fiktivnih oseb, ki se v skrajnih življenjskih razmerah trudijo najti globlji pomen svojemu in bivanju nasploh. Dragan Potočnik je podobno spajanje intime in zgodovine izpeljeval že v romanesknem prvencu Pesem za Sinin džan (2017); v njem je protagonist v obdobju prehoda iz iranske monarhistične diktature v versko islamsko na dolgih poteh od Esfehana do Afganistana iskal sebe med sufiji in derviši, medtem ko so udarci usode njega in njegove bližnje zadevali med mudžahedini, borci proti ruski okupaciji, in pozneje v vojni med Iranom in Irakom. Med vsem tem si je prisebnost duha ohranjal s pomočjo citatov iz Korana, Biblije, Rumija, Hajama in lastne poezije ter že takrat postavljal v ospredje zanimanja like, ki so jim turbulence zgodovine poganjale in lomile krila človeškosti, skupaj z njihovimi posvečenostmi nečemu svetemu v svetu, ki tega nesmiselno uničuje. Teksturo Morporuka razgrinja poleg zaključnega vsevednega osem prvoosebnih pripovedovalcev, razporejenih med dve nasprotni strani. Vsaka je po svoje glavna v lastni glavi in prostoru, kakor ga doživlja v Istanbulu ali v Mariboru ter njegovi bližnji in daljni okolici. Po količini pojavljanja prednjačita branitelj mesta fiktivni Radovan in operativni poveljnik napadalcev vizir Ibrahim Paša, stvarno zgodovinsko izpričan zaupnik sultana Sulejmana, ter njegov vojaški nasprotnik, prav tako historično dokazljivo obstoječi voditelj odpora, mestni sodnik Krištof. Naslednji lik, izmišljeni mladenič Selim-Jurij, dvakrat spreobrnjen, janičar in kristjan, s svojo kompleksnostjo potrjuje da »roman ne sodi in ne poenostavlja, ampak poskuša razumeti«. Notranja svetova dveh ženskih likov pa sta predstavljena dovolj stvarno, da se lahko izmakneta morebitnim očitkom o romanesknem romantizmu; turška Ajša in marburška Anika sta v svoji psihologiji prepričljivi, ko se prva ukvarja s sultanovim sinom in sooča s povečano pozornostjo Veličastnega, druga pa se mora znajti v ljubezenskih zagatah med zajetim tujcem in domačim prijateljem Marekom. Avtor je v motivu ljubezenskega trikotnika realist, ki sanjarije in zanose svojih književnih oseb uravnoveša s tekom časa. Na družbeni ravni mu je seveda jasno, da je romantizirano nacionalno zgodovinopisje žal krivo za uvodne memorandume v premnoge vojne, zato se ne ukvarja z mitiziranjem tistih septembrskih dni leta 1532 in mogoče tudi zato vstavi odlomek, v katerem derviši ob odhodu izpred Morporuka plešejo z Rumijevimi verzi. In nikjer v romanu ne omenja legendarnega pogumnega, izmišljenega čevljarčka, krojačka, hlapčiča, ki je potopil Turke, tako da je v suhe jarke okoli mestnega obzidja spustil deročo vodo. Poleg tega se je pisatelj že kot nekonvencionalen popotnik z velikansko kilometrino naučil ceniti predvsem človekovo sočutno značajskost in se izogibati, kolikor je to mogoče, samovoljnemu napuhu, napolnjenemu z vsakršnimi ideologijami. Začetni del pripovedi je namenjen predhodnemu zavojevanju turške vojske, ko se Sulejman Veličastni na ogrskih ravnicah odloči, da se obrne od Dunaja in se pred zimo vrne v prestolnico imperija, ob tem pa oblega in uničuje domala vse na svoji poti. Dogajanje znotraj marburškega obzidja med tem poganjajo odnosi med meščani v tesnobnem pričakovanju in pripravah na boj za biti ali ne biti. A ko se spopad začne, vse bobni in se trese in gori, da se zazdi, da morda celo preveč, vendarle so številne eksplozije v tekstu razložljive, ker različni akterji določene iste dogodke pač predstavljajo iz več perspektiv. Dandanes filmi prikazujejo vojaško nasilje z digitalno natančnostjo pošastno fascinantno – vključno z živo dokumentiranimi pogledi, tik pred smrtjo razprtimi v ubijalske drone – in z vsiljivo bombastiko nemalo zaslepljujejo nevidna bistva. Ob prevladujoči potrošnji virtualnosti je zato opisovanje dramatičnega bojevanja zgolj z besedami v literaturi zahtevna naloga. Homer si jo je lahko lajšal z bogovi, Tolstoj reševal z monologi na krvavih poljih, Potočnik pa v svojem romanu podobno doživljanje pripiše mlademu konvertitu Selimu, ko se ta znajde sredi bojišča »kot zamrznjen. Čutil sem, kako me zebe, ne od mraza, temveč od praznine. Bil sem sam med vsemi, ki niso več čutili. In čeprav sem dihal, hodil, gledal, se je v meni nekaj ustavilo. Moje roke so bile umazane od zemlje in krvi. V kotu ust sem okušal pepel. Nisem mogel moliti. V prsih sem čutil le tisti strašni, neizgovorjeni strah, da bom nekoč pozabil, kaj pomeni biti človek. Da bom pozabil glas. Otrokov jok, Dotik materine roke. Besedo, ki jo izgovoriš, ne da bi jo moral. Ta strah je bil hujši od smrti, korak proč od mene …« Krhkosti in ranljivosti si ljudje v boju za preživetje ne morejo privoščiti brez posledic, čeprav sta morporuškim oblegancem hkrati razlog in nadloga za mirno sobivanje, ko živijo razpeti med strahom in pogumom, obupom in upom, uporom in predajo. Pisatelj svoje književne osebe spretno navdaja s širokim obsegom čustev; dobre sreče se nadejajo najbolj na poteh, ki jih vodi hrepenenje po ljubezni, slabe pa se praviloma ukvarjajo s sabo, oblastjo in uničevanjem vsega v dometih obsedenih volj do moči. Stil je prilagojen tempu dogodkov in njihovemu zaporedju v poročevalski maniri, zato ni nenavadno, da se stotina odstavkov začenja z veznikom »ko«. Vsekakor pa je v jeziku zaznavna Potočnikova lirična podstat, iz katere so vzklile njegove pesniške zbirke, zato iz besedila vznikajo lepe metaforične miniature. Na primer nekdo dvigne dlan, kakor bi ustavljal veter, nek mizar dela z rokami, ki so znale oblikovati žalost, vojak se sprašuje, katera roka je zdaj moja; tista, ki drži meč, ali tista, ki sem jo kot otrok pomolil za kruh … Učinkoviti so tudi esejistični prebliski z moralno-etično tematiko, na primer: ali smo še zmožni razlikovati med sovražnikom in človekom, ob tem, da sovraštvo, ki ga gojimo, ni vedno naše lastno. Včasih ga podedujemo. In morda lahko tudi odložimo. In včasih tudi spomin ni en sam, razcepi se na govorice, legende, tišino. In je morda je res treba začeti drugje, kjer ne bi vsak kamen govoril o tem, kar je bilo. Dodana vrednost romana ni le v obujanju pozornosti na pomembno dogajanje v preteklosti Maribora; to uspešno upiranje pred pol tisočletja je bržkone prvo v nizu kljubovalne tradicije mesta, ki se v odločilnih trenutkih ni predalo zavojevalcem. Tako kot se po prvi svetovni vojni ni pustilo priključiti upravi številnejših sosedov in se je v drugi upalo izpostaviti z začetno akcijo proti okupatorjem ter potem z uvodno blokado začeti še oboroženo narodno osamosvajanje. Potočnikov Morporuk je umetnostno besedilo humanista, pisca različnih zvrsti, od strokovnih monografij do avanturističnih potopisov, vseskozi opremljenega s pretanjenim posluhom za ravnovesje med nasprotji kultur in kot takega tudi povezovalca prizadevanj za nujno potrebno človeško sožitje in preživetje. In poleg romanopisca seveda še pesnika, ki mu velja prepustiti zadnje besede v pričujoči recenziji, podkrepljeni s hvalevrednostjo. »In vendar nekaj ostaja. Ne veličina vojske, ne število osvojenih trdnjav, ne dolžina poti, ne glas slave, ki zadoni ob povratku, nič od tega ne ohrani spomina. Ostajajo drobne stvari, ki preživijo: roka na ramenih otroka, zvestoba brez pogojev, pogled brez pričakovanja, čaj ob večeru pod zimzeleno krošnjo … Ko vse mine, ko se imperiji sesedejo vase, ko kamni postanejo ruševina in imena izginejo iz molitev …« Ostane le vprašanje: Kaj je tisto, kar dela človeka resnično velikega?

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba Najboljši paket T-2 TV+NET: https://www.t-2.net/paketi/t2-tvnetFejmrč na https://www.fejmici.si/Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.comPoljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠Mesečna finančna podpora možna na:3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠Motitelji:- Gašper Bergant⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠- Žan Papič⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠Produkcija: Warehouse Collective⁠https://www.warehousecollective.si⁠Grafična podoba: Artex⁠https://www.facebook.com/artextisk

Ime tedna je postal Ervin Hladnik Milharčič, Dnevnikov novinar in kolumnist, ki z vrhunskimi reportažami in kolumnami postavlja najvišje standarde slovenskega novinarstva. Kolegi in bralci ga pogosto opisujejo kot »legendo slovenskega novinarstva«, saj s svojim delom dokazuje, da novinarstvo ni le prenos informacij, temveč način razumevanja sveta. Da je »nacionalna kulturna dediščina«, pa je zapisala porota Društva novinarjev Slovenije v obrazložitvi nagrade Čuvaj za življenjsko delo, ki jo je prejel za desetletja izjemnega ustvarjanja. Foto: BoBo  Kandidata sta bila tudi: Alenka Gregorič, umetniška vodja Cukrarne in sokuratorka razstave ART VITAL – 12 let tandema Ulay/Marina Abramović, ki ponuja prvi večplasten vpogled v njuno skupno ustvarjalno obdobje. Razstava vključuje deloma prvič razkrit arhiv, ki omogoča razumevanje tesne povezanosti njunega življenja in ustvarjanja. S tem projektom se Ljubljana postavlja kot prestolnica, sposobna gostiti umetniške projekte svetovnega formata. Andrej Blatnik, predavatelj, urednik in eden najvidnejših sodobnih slovenskih pisateljev, ki je letos prejel Schwentnerjevo nagrado, najvišje priznanje za življenjsko delo v založništvu. Pri Cankarjevi založbi že več kot tri desetletja sooblikuje programsko usmeritev in pomembno vpliva na razvoj slovenske književnosti. Za svoje leposlovje je prejel Župančičevo nagrado in nagrado Prešernovega sklada, s pisateljskim in uredniškim delom pa je zaznamoval generacije bralcev ter prostor sodobne literature.

V knjigi Nemogoče književnica, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević prepleta elemente zgodovinopisnega, sociološkega, pesniškega in esejističnega diskurza, da bi navsezadnje pozabi otela življenja in delo v slepo pego potisnjenih slovenskih skladateljicLeta 1936 je slikar, violinist in skladatelj Saša Šantel ustvaril Koncil slovenskih skladateljev, eno najbolj impozantnih in bržčas tudi umetniško dovršenih figuralnih slikarskih del pri nas. Na oljni sliki, ki je sicer nastala na pobudo Filharmonične družbe in Glasbene matice, danes pa si jo lahko ogleda, kdor obišče poslopje ljubljanske Filharmonije in stopi v tamkajšnjo Dvorano Slavka Osterca, je Šantel ovekovečil 37 slovenskih skladateljev – od Jakoba Gallusa do Marija Kogoja, od bratov Ipavec do že omenjenega Slavka Osterca. Vse lepo in prav, Šantlova slika je gotovo prava paša za oči, a sodobnemu gledalcu oziroma gledalki najbrž le ne bo ušlo, da med skoraj štiridesetimi upodobljenimi skladatelji ni prav nobene skladateljice. To pa je vsaj malo presenetljivo. Četudi je bilo družbeno življenje pred 89 leti še precej bolj androcentrično, kakor je danes, vendarle vemo, da so se ženske celo v najbolj patriarhalnih časih smele poklicno ukvarjati z glasbo. Kje neki so torej na Šantlovem Koncilu slovenske skladateljice? Prvi odgovor, ki se v tem kontekstu ponuja, gre nekako v tole smer: res je, ženske so sicer smele postati glasbenice – operne pevke, denimo, ali tu in tam celo pianistke – nikakor pa niso smele biti skladateljice. No, drugi, še natančnejši, kompleksnejši in gotovo tudi bolj zagaten odgovor pa slej ko prej najdemo v še sveži knjigi Nemogoče, pod katero se podpisuje pesnica, pisateljica, esejistka, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević. V tem delu, ki se bere kot nekakšen organski hibrid, kot osupljivo brezšiven križanec med poezijo, prozo, zgodovinopisjem in kritično teorijo, namreč Nina Dragičević prepričljivo pokaže, da so med nami seveda vseskozi živele tudi skladateljice, da pa, če si tule zdaj pomagamo s parafrazo udarnega stavka iz njene knjige, nikoli ni bilo mišljeno, da bodo njihova življenja tudi zapisana. Nikoli pač ni bilo mišljeno, da bodo njihove skladbe ali njihova eksistencialna izkustva relevantna za kogarkoli drugega. Knjiga Nemogoče, ki je izšla pod založniškim okriljem Beletrine, se zato bere kot frontalni spopad s tem »nikoli ni bilo mišljeno«. A kaj lahko pisanje Nine Dragičević, njeno iskanje in obujanje skladateljic, pokopanih pod debelimi plastmi prahu in brezbrižnosti, v resnici naredi za te skladateljice ali njihovo glasbo? In, po drugi strani, kaj lahko ta napor naredi za nas tu in zdaj? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Nino Dragičević. Foto: Nina Dragičević (SOJ RTV SLO / Adrian Pregelj)

Avtor kuharskih knjig, med njimi imajo kar tri naziv Najlepša slovenska knjiga, samozaložnik, kulinarični entuziast, publicist, raziskovalec terena in človeških zgodb, svobodnjak, opazovalec. A te besede še zdaleč ne opišejo v celoti današnjega sogovornika oddaje Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. Zunanji opazovalec dobi občutek, da Klemna Koširja obdaja oblak skrivnostnosti, a vendar je v svoji biti preprost. Predvsem pa ceni čas. Kompleksen odnos ima s preteklostjo. Vabljeni k poslušanju.

Poslanci na izredni seji državnega zbora obravnavajo predloge priporočil vladi v zvezi z romsko problematiko. Predstavniki vlade in občin podpisali dogovor o povprečnini za prihodnji dve leti, določena je pri 835 evrih.Referenduma o pokojninski reformi ne bo, pobudniki pred iztekom roka daleč od potrebnih 40 tisoč podpisov.Mlada zdravnica o zakonu, ki uvaja pomoč pri samomoru: Nisem se za to odločila za medicino.Nadškof Zore ob jubileju pastoralnih delavcev: Ne pustimo se zavesti lepim besedam o pomoči – gre za pomoč pri samomoru.V brazilski Amazoniji začetek 30. podnebne konference, kjer velikega upanja na nujne spremembe žal ni. Vreme: Sončno bo, z nekaj jutranje in dopoldanske megle.Praznujemo dan znanosti, namenj promociji področja. Po državi več dogodkov.V Sorici pod Ratitovcem obudili spomin na po vojni pobite in deportirane domačine.ŠPORT: Nogometaši Slovenije zbrani na Brdu pri Kranju pred ključnima tekmama kvalifikacij z svetovno prvenstvo.

Ukrajinska pisateljica in esejistka Tanja Maljarčuk se je rodila leta 1983 v mestu Ivano-Frankivsk, šolala se je v Ukrajini, od leta 2011 pa živi v avstrijski prestolnici. Pri Cankarjevi založbi je v zbirki Moderni klasiki letos izšel njen roman Biografija naključnega čudesa; prevedla sta ga Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej. S Tanjo Maljarčuk se je avgusta, ko je obiskala Ljubljano, pogovarjala Tesa Drev Juh. Bralka Mateja Perpar, ton in montaža Robert Markoč. Foto: BoBo / Žiga Živulović ml.

"Revščina je nasilje z lepim obrazom. Ima obraz izčrpane matere. Ima glas utišanega otroka. Ima tišino praznega hladilnika. In edini odgovor nanjo je glas – tvoj, moj, naš. In naša pomoč. Ker na državo se pri reševanju teh težav za zdaj ne moremo zanesti,« je v publikaciji, ki je izšla ob 15. obletnici Botrstva zapisala Ksenija Benedetti, predavateljica za poslovno komuniciranje in protokol. K programu so jo pritegnile zgodbe otrok in pa zaupanje v delo organizacije, ki program vodi, zdaj pa je skupaj s Petrom Prevcem in Aljošem Bagolo postala ambasadorka tega programa. Kako razmišlja o revščini in njenih posledicah za otroke, kako o vzrokih zanjo v tako bogati družbi kot je naša?

15. septembra je grafik in slikar Karel Zelenko dopolnil sto let. Rodil se je v Celju. Leta 1949 je diplomiral na oddelku za kiparstvo na ljubljanski likovni akademiji, kjer je končal še specialko za grafiko pri profesorju Božidarju Jakcu in specialko za slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Izpopolnjeval se je na študijskih potovanjih po Belgiji, Franciji, Italiji in Nemčiji. Zelenko sodi med najuglednejše predstavnike ljubljanske grafične šole. Njegov likovni jezik se je zelo zgodaj izoblikoval in ostal ves čas nespremenjen. Izvor navdiha za izrazito figuralen motivni svet je realno življenje in izkustvo. Čeprav se je preizkušal v različnih medijih, ostajajo najbolj izrazite njegove črno bele jedkanice, v katerih govori samo črta. Vabimo vas, da ob stoti obletnici rojstva Karla Zelenka poslušate pogovor z umetnikom, ki ga je leta 2002 posnela Vida Curk.

Gost oddaje Med štirimi stenami je Andrej Brečko iz Mihovice v bližini Šentjerneja na Dolenjskem, ki si je skupaj z ženo ustvaril družino in zasnoval ekološko posestvo v soseščini romskega naselja. Tam živi že 12 let, v zadnjih mesecih pa je bil večkrat žrtev sosedskega nasilja. Svojo zgodbo je Andrej Brečko povedal v oddaji Med štirimi stenami.

Nisem jaz kriv je ljudska pravljica s Šrilanke. Prebrala jo je knjižničarka Eva Šturm.

Stojan Batič, eden najbolj znanih slovenskih kiparjev, se je rodil leta 1925, umrl je leta 2015. Poznamo ga predvsem po številnih spomeniških plastikah, njegovi kipi pa krasijo tudi številne parke po Sloveniji. Stojan Batič se je rodil v Trbovljah in v pogovoru z Vido Curk je leta 2005 najprej spregovoril o navezanosti na domači kraj in o mladosti, ki jo je preživel tam.

Julija leta 1995 so sile bosanskih Srbov pod poveljstvom Ratka Mladića in Radovana Karadžića v Srebrenici pobile najmanj 8372 moških, 1000 žrtev še vedno iščejo, 25.000 žensk, otrok in starejših pa so preselili. S tem so povzročile enega najhujših zločinov po drugi svetovni vojni. Generalna skupščina Združenih narodov je lani današnji dan razglasila za Mednarodni dan spomina na genocid v Srebrenici. Okupirana enklava je bila pred 30 leti močno zastražena. Septembra je tja prišel novinar Matej Šurc, ki je bil dopisnik iz Beograda.

Prav dolgo na kopnem ne zdrži, priznava Matjaž Repnik. Potapljaški inštruktor se je nedavno vrnil z Maldivov, kjer je preživel štiri mesece. Resda službeno, pri čemer mu je delo še vedno v užitek. S skupinami turistov je približno po dva tedna preživljal na barki in jih vodil na potope po različnih atraktivnih lokacijah. Nekateri med gosti niso bili najbolje pripravljeni. Dolgčas mu tudi zato ni bilo.Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

K pogovoru smo povabili inženirko oblikovanja, kreatorko, direktorico in ustanoviteljico podjetja ter blagovne znamke moških oblačil SENS, Zlato Zavašnik. Urejenost je pomembna, zelo vpliva na človeka in na njegovo počutje, tudi na okolje, v katerem se giblje. Zato je vredno v to vložiti nekaj časa, koliko?, naj vsak presodi sam. S pregovorom, da obleka naredi človeka, se ne strinjam najbolj. Bi pa rekla, obleka spremeni razpoloženje človeka in dejansko vpliva nanj navzven in navznoter, in to se mi zdi izjemno pomembno. Zlata še doda: Obleka vseeno nima takšnega vpliva, da bi nas naredila. Lahko pa držo in svoj karakter izrazimo ali podpremo z obleko, to pa. Zlata Zavašnik ustvarja že štirideset let. Kombinacija oblikovalke in podjetnice, ki se v njej prepleta, se je izkazala za veliko prednost. Eno od njenih vodil je trajnost, med prvimi je vstopila v bolj trajnostne in do okolja ter ljudi odgovornejše izdelan tekstil. Trideset let praznuje njena blagovna znamka. S svojo predanostjo in zavedanjem o potrebah trga po kakovostni moški modi in obleki je leta 1994 zagnala lastno blagovno znamko. Z minimalističnimi in vsestranskimi dizajni je revolucionirala slovensko modo, postala del slovenske oblačilne dediščine. Njena zavezanost etiki v poslovnih odnosih je bila odločilna za preživetje in rast tudi v obdobju ko so se številna tekstilna podjetja zapirala. Spominja se, kako se je čez noč trg razpolovil. Njena odločitev, da bo nadaljevala, je v celoti spremenila platformo podjetja. Treba je bilo zožiti poslovanje. Se specializirati. Meni je pomembno, da nisem razpršena. Potrebujem fokus. Najti širino znotraj tega, je zame izziv. In da se, kar je zanimivo. »Obleka ne more narediti človeka, to se mi zdi premočno. Obleka vseeno nima takšnega vpliva. Mislim, da mora imeti človek že sam po sebi neko držo, karakter, da lahko potem to izrazi ali poudari skozi obleko. Če nima vrednot, mu jih žal tudi obleka ne more dati. Z obleko lahko pridobi pozornost, zgradila pa ga ne bo kot človeka v polnem pomenu te besede.«»Žal večini ljudi trendi in cene narekujejo izbor. Vse skupaj je danes žal na kvantiteti in ne na kakovosti. Tudi mladi si raje kupijo pet majic kot eno, ki je za nošnjo prijetnejša in ki »boža« kožo. To bi morali veliko bolj izpostavljati, ker z obleko kažemo tudi svoje vrednote. Manj je več, ne samo v smislu barv in vzorcev, tudi v količinskem smislu je manj več. Na koncu prihranimo, ko smo za oblačilo na začetku odšteli več, a ga nosili dolgo časa. To vpliva na mnoga področja življenj, smo vzor naslednjim generacijam, to je velika tema.« Ko sem bila mlajša sem seveda imela ideje, večje, močnejše, tudi po tujih trgih, željo se pokazati. Bili so poizkusi, a izkušnje ne dobre. »Delala sem kalkulacije, koliko sem dobila za vloženo energijo. Rezultat ni bil v prid moje energije. Počutje mi je bilo pomembno in žal sem ugotovila, da vložim preveč za majhen rezultat. Nisem želela delati samo za modno pisto, ko potem kolekcija obstane v skladišču ali na smetišču. Vedno sem zato iskala mejo, do kod grem lahko z estetiko, da še ohranim produkt, ki je nosljiv.« »Svoboda je v minimalizmu. Obleka je tudi naš tihi govor, z njo sporočamo marsikaj o sebi, svojih načelih, kažemo tudi, koliko časa smo porabili za izbor in urejanje. Če imamo dober izbor, s tem prihranimo čas še za kaj drugega, meni se to zdi pomembno. Zato je začetni premislek ob nakupu zelo dragocen. Dober izbor oblačil postane naša druga koža, v katerih se odlično počutimo in jih nosimo dolgo časa. Na področju tekstila so se zgodile velike spremembe. Danes morajo biti proizvodnje tkanin celostne, izpolnjevati morajo številne kriterije in zaveze, ki zmanjšujejo obremenitve na okolje. V osnovi velja, da se v neki tkanini počutimo dobro, mora biti naravnega deleža v njej vsaj trideset odstotkov, kar še omogoča dihanje in nas ne zapre.« »Obleka je naš podpis. Mediji - in toliko jih je, vemo, da močno vplivajo. Vpijejo o tem, koliko boljši bi morali biti. Vsak se nekoliko podvrže temu. Pritisk je močan. Dobro je izoblikovati svoj stil, v katerem se dobro počutimo in se z njim lahko poistovetimo.«

K pogovoru smo povabili inženirko oblikovanja, kreatorko, direktorico in ustanoviteljico podjetja ter blagovne znamke moških oblačil SENS, Zlato Zavašnik. Urejenost je pomembna, zelo vpliva na človeka in na njegovo počutje, tudi na okolje, v katerem se giblje. Zato je vredno v to vložiti nekaj časa, koliko?, naj vsak presodi sam. S pregovorom, da obleka naredi človeka, se ne strinjam najbolj. Bi pa rekla, obleka spremeni razpoloženje človeka in dejansko vpliva nanj navzven in navznoter, in to se mi zdi izjemno pomembno. Zlata še doda: Obleka vseeno nima takšnega vpliva, da bi nas naredila. Lahko pa držo in svoj karakter izrazimo ali podpremo z obleko, to pa. Zlata Zavašnik ustvarja že štirideset let. Kombinacija oblikovalke in podjetnice, ki se v njej prepleta, se je izkazala za veliko prednost. Eno od njenih vodil je trajnost, med prvimi je vstopila v bolj trajnostne in do okolja ter ljudi odgovornejše izdelan tekstil. Trideset let praznuje njena blagovna znamka. S svojo predanostjo in zavedanjem o potrebah trga po kakovostni moški modi in obleki je leta 1994 zagnala lastno blagovno znamko. Z minimalističnimi in vsestranskimi dizajni je revolucionirala slovensko modo, postala del slovenske oblačilne dediščine. Njena zavezanost etiki v poslovnih odnosih je bila odločilna za preživetje in rast tudi v obdobju ko so se številna tekstilna podjetja zapirala. Spominja se, kako se je čez noč trg razpolovil. Njena odločitev, da bo nadaljevala, je v celoti spremenila platformo podjetja. Treba je bilo zožiti poslovanje. Se specializirati. Meni je pomembno, da nisem razpršena. Potrebujem fokus. Najti širino znotraj tega, je zame izziv. In da se, kar je zanimivo. »Obleka ne more narediti človeka, to se mi zdi premočno. Obleka vseeno nima takšnega vpliva. Mislim, da mora imeti človek že sam po sebi neko držo, karakter, da lahko potem to izrazi ali poudari skozi obleko. Če nima vrednot, mu jih žal tudi obleka ne more dati. Z obleko lahko pridobi pozornost, zgradila pa ga ne bo kot človeka v polnem pomenu te besede.«»Žal večini ljudi trendi in cene narekujejo izbor. Vse skupaj je danes žal na kvantiteti in ne na kakovosti. Tudi mladi si raje kupijo pet majic kot eno, ki je za nošnjo prijetnejša in ki »boža« kožo. To bi morali veliko bolj izpostavljati, ker z obleko kažemo tudi svoje vrednote. Manj je več, ne samo v smislu barv in vzorcev, tudi v količinskem smislu je manj več. Na koncu prihranimo, ko smo za oblačilo na začetku odšteli več, a ga nosili dolgo časa. To vpliva na mnoga področja življenj, smo vzor naslednjim generacijam, to je velika tema.« Ko sem bila mlajša sem seveda imela ideje, večje, močnejše, tudi po tujih trgih, željo se pokazati. Bili so poizkusi, a izkušnje ne dobre. »Delala sem kalkulacije, koliko sem dobila za vloženo energijo. Rezultat ni bil v prid moje energije. Počutje mi je bilo pomembno in žal sem ugotovila, da vložim preveč za majhen rezultat. Nisem želela delati samo za modno pisto, ko potem kolekcija obstane v skladišču ali na smetišču. Vedno sem zato iskala mejo, do kod grem lahko z estetiko, da še ohranim produkt, ki je nosljiv.« »Svoboda je v minimalizmu. Obleka je tudi naš tihi govor, z njo sporočamo marsikaj o sebi, svojih načelih, kažemo tudi, koliko časa smo porabili za izbor in urejanje. Če imamo dober izbor, s tem prihranimo čas še za kaj drugega, meni se to zdi pomembno. Zato je začetni premislek ob nakupu zelo dragocen. Dober izbor oblačil postane naša druga koža, v katerih se odlično počutimo in jih nosimo dolgo časa. Na področju tekstila so se zgodile velike spremembe. Danes morajo biti proizvodnje tkanin celostne, izpolnjevati morajo številne kriterije in zaveze, ki zmanjšujejo obremenitve na okolje. V osnovi velja, da se v neki tkanini počutimo dobro, mora biti naravnega deleža v njej vsaj trideset odstotkov, kar še omogoča dihanje in nas ne zapre.« »Obleka je naš podpis. Mediji - in toliko jih je, vemo, da močno vplivajo. Vpijejo o tem, koliko boljši bi morali biti. Vsak se nekoliko podvrže temu. Pritisk je močan. Dobro je izoblikovati svoj stil, v katerem se dobro počutimo in se z njim lahko poistovetimo.«

Ko sem pripravljal to razmišljanje, mi je uspelo, tako se mi je zdelo, ujeti nekaj misli … To, da na eni strani svet ponuja rešitev, ki jo sicer v tej tekmi drago plačujemo, na drugi strani pa prav zato ostajamo ali postajamo nezadovoljni, žalostni ali celo jezni. Vedno malo napeti. Vedno več je telesnih in duševnih alergij in disforij. Potem pa mi je prišla na misel Jezusova beseda: Brez mene ne morete ničesar storiti. No, ampak glej, kaj vse delamo in smo naredili in ustvarili … Pa se prikrade vprašanje: kako uspešno pa je? Kakšen smisel ima vse to dognanje, znanje, imetje, zdravje in lepota, če potem toliko ljudi ni srečnih, če so nezadovoljni s seboj, svojim videzom, spolom, s svetom, v katerem živijo, z življenjem? Jezus, kaj želiš povedati? Če sprejmem, da brez tebe res ne morem nič, ali to tudi pomeni, da s teboj lahko vse? In spet Jezusova beseda … Nisem prišel izvrševat vseh vaših želja, prišel sem kot pot, resnica in življenje. Prišel sem izvrševat Očetovo voljo. Če si daleč, trpeč in žalosten, vrni se k Očetu. On te ljubi. Ne obupaj. S tabo sem na tvoji poti. Začni danes, zdaj. Če že dolgo nisi molil, začni danes. Ne znaš? Moli s srcem. Stopi v cerkev, pridi k maši. Najdi prijatelja pri iskanju. Jaz bom s teboj. Jaz bom tvoja moč. Z menoj boš zmogel.

V čakanju, da spet pride Gospod, ki ga bomo pričakali z veseljem in s pesmijo na ustih, je treba skrbeti, da naše svetilke ne ugasnejo, da jim torej ne zmanjka olja, ali če povemo bolj sodobno, da našemu življenju ne zmanjka baterije. Morda se zdi, da to ni tako zelo pomembna stvar. Da lahko tudi utrujeni in naveličani delamo in živimo, da lahko nekako delujemo tudi, ne da bi imeli nekaj, kar nas veseli in nam daje dovolj volje. Bo že držalo, če vendar številni resnično takole živijo iz dneva v dan. Toda to ni povsem res. Če dolgo časa nimamo veselja, če nimamo dovolj polne baterije, ne umremo, ko je zmanjka, ampak se takrat v nas prebudi čisto poseben mehanizem, nekakšna lačna zverinica, ki zahteva stvari zase. Začne se počutiti kot žrtev. Kot izrabljeni in izkoriščani osebek. In potem začne vse tisto, kar je pred tem manjkalo, in še več zase vehementno zahtevati, kot nekaj, kar mu pripada, ne ozirajoč se na druge. Začne izkoriščati druge, začne drugim piti njihovo moč, da bi nekako le prišel do energije. Do polne baterije. Če v svojem hitrem in napornem vsakdanu nimamo ničesar, kar nas polni z veseljem, žarom, močjo, postanemo sebični. Ko bo enkrat padla noč, bo prepozno iskati olje. In tudi jaz bom enkrat brez moči in brez energije. Nisem superman, nisem bog. Samo človek sem, ki ima za del svojega življenja tudi počitek, tako smo bili ustvarjeni: »Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal.« (1 Mz 2,3) Zato je odgovorno, do sebe in drugih, polniti svoje baterije, preden se izpraznijo. Z nečim, kar imamo radi, in z nečim, kar nas bo napolnilo, z molitvijo, s športom, z branjem, z lepoto, s stvarmi in ljudmi, za katere vemo, da nam bodo dali moč in energijo. Biti buden, biti pozoren na svojo lakoto, na svoje počutje, s katerim ustvarjamo dobro ali slabo okoli sebe, še bolj kot s svojimi dejanji. V vsakem našem dejanju sta ljubezen ali brezbrižnost, odvisno od tega, kaj je v nas. Zato bomo resnično rešeni tedaj, ko se bomo pustili ljubiti.

Po trditvah različnih skupin in organizacij je bilo v 60., 70. in 80. letih v nekdanji Jugoslaviji prodanih več kot 20.000 novorojenčkov; več primerov je tudi v Sloveniji. Več je tudi zgodb mater, ki jim je bilo sporočeno, da so njihovi otroci umrli takoj po rojstvu ali nekaj dni pozneje, niso pa jih smele niti videti niti pokopati. Sume dodatno vzbuja tudi neujemanje dokumentacije porodnišnic in Statističnega urada. V Društvu izgubljeni otroci je trenutno povezanih 125 mater. Pogovarjamo se z dvema, ki že več let iščeta resnico o svojih otrocih.

V tem pomladnem času rada pogledam skozi veliko okno na vrt, poln rumenih trobentic. Tudi druge rože so letos zelo zgodnje. Zvončki, tudi ta »gosposki« so že sklonili glave, toda kot bi spodbujali vetrnice, ki so ob jutranjem mrazu upočasnile svoje cvetenje. In tulipani hitro rastejo, vse je zeleno, le cveteti se jim še ne mudi. Vsak dan vzcveti kakšen nov šopek narcis. Kako pisano je. Lepo je to Božje stvarstvo. Prebudi hrepenenje. »Kakor jelen hrepeni po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.« Čudovita so tvoja dela. Tiho, skrivnostno hrepenenje po Bogu, ganjenost, ki je pomešana z veseljem in hvaležnostjo. Gospodova smrt je darovana za odrešenje človeka. Za njegovo dostojanstvo. Vsako življenje je čudovita vrednota, je enkratno. Prav vsakega se je dotaknila Jezusova daritev. Tudi zame se je daroval, čeprav nisem nikomur podobna. Na svetu ni meni enakega. Nisem kot moj drugi. Vsak je drugačen. Kot cvetlice. A prav vsak je dragocen, saj ga je odkupil Gospod s svojo žrtvijo na križu. Veselje, ki ga čutim sredi cvetočega vrta, se je rodilo iz zavesti pisanega darovanja narave. Duša, ki se spusti v to lepoto, je odprta, je večna. Treba je samo upati, se odpreti, sprostiti. Rada imam v življenju papir in svinčnik. Kar mi leži na duši, dam na papir, kar mi govore oči sogovornika, se me dotakne in pridejo besede. Povežem se z besedami, prepoznavam jih po jasnini oči, resnici, ki se čuti v glasu, v povezanosti z ljubeznijo, ki je jezik duše. Ko uporabim dobro, sočutno besedo, prav taka spodbuja druge, jih obogati, potolaži, razveseli, pomiri – in se odprejo in prav tako izrazijo. Iščejo, kako bi očistili svoje srce. Gospod, v tem postnem času si želim blagodejnih in globokih pogovorov, ki odstranijo odvečne, grde, take, ki ranijo in zastirajo svetlobo, ki jo prinaša tvoja Luč.

Gostja Kulturnih utrinkov je bila prof. dr. Urška Perenič, ki se že desetletje in pol intenzivno ukvarja z opusom pisatelja Borisa Pahorja. Predstavila nam je zbornik “Jaz pa nikoli nisem sanjal” Opus Borisa Pahorja med življenjem in pisanjem. Knjiga je izšla v sozaložništvu Slovenske matice in Založništva tržaškega tiska.

Zelo pogosto razmišljam, kaj želi nekdo, ki je hudo bolan ali zelo star, povedati, ko reče, da si želi domov. Kaj ta želja pomeni? Dom pomeni za človeka nekaj prav posebnega, tudi če kot otrok ni imel ravno idealnega doma. Dom je kraj, kjer naj bi se človek počutil varnega in sprejetega, kjer naj bi bilo lepo. Ko slišim, da kdo od bolnih in starih želi domov, se vedno spomnim na bolnika, ki sem ga srečala v bolnišnici pred več leti, ko sem še hodila v službo. Bil je pust, siv, deževen novembrski dan. Na oddelku je ležal bolnik, doma nekje pod Šmarno goro. Bil je že zelo slab in vedeli smo, da so mu šteti dnevi. Mislim, da se je tega zavedal tudi on. Ko sem prišla na vizito, mi je z velikim naporom rekel: »Veste, domov grem, tam je sonce, tam je lepo.« Nisem mu razlagala, da v takem stanju ne more nikamor. Samo poslušala sem ga in premišljevala, kje in kaj je zanj dom, kamor gre in ki se ga tako veseli. Zdaj, po toliko letih, se večkrat spomnim na tega bolnika. In vedno sem pozorna, ko slišim koga, ki je bolan, reči, da želi domov. To razumem kot željo, da želi nekam, kjer je lepo in varno, kjer bo sprejet tak, kot je. Osebno razumem to željo po domu kot človekovo večno hrepenenje po tisti drugi resničnosti, h kateri vsi gremo in si jo želimo. Vernemu človeku se zdi to povsem logično in upa na tisti dokončni svet z Bogom, čeprav ne more čisto nič vedeti, kakšen bo. Ko pa srečujem različne ljudi, tudi take, ki se niti nimajo za verne, pa si potem, ko se jim življenje izteka, želijo samo še domov, kjer bo lepo, razumem to kot hrepenenje vsakega človeka po varnosti in sprejetju, po Bogu. Tudi če se tega sploh ne zaveda in tudi če tega nikoli ne bi hotel priznati. Meni je vedno lepo srečevati ljudi z veliko željo po domu, ki si ga v tem trenutku ne znajo predstavljati. Vejo samo, da bo lepo.

Piše Jože Štucin, bereta Sanja Rejc in Renato Horvat. Milan Kleč je neumoren pisec, če lahko uporabimo tako minorno oznako, za nekoga, ki spada v sam vrh slovenske proze. Piše hitreje kot misli, seveda ne v slabšalnem pomenu, hitro piše, ker je vešč pisatelj in včasih bralec res ne ve, kaj je bilo prej, avtor ali njegova knjiga. Slogovno je na meji med osebnoizpovedno literaturo in fikcijo, ki prvoosebnega junaka izenačuje z resnično pisateljsko osebo. Še več, njegova literatura se bere kot ležeren popis življenja brez posebnih metaforičnih odmikov od samega sebe, od svoje resničnosti. Vse kar beremo, bi bilo lahko v popolnosti nekakšna avtobiografska »enciklika« za podložno bralstvo, toda glej ga vraga, že Aljoša Harlamov, pisec spremne besede v knjigi Sončni zahod je v pisateljevem priimku našel kleč: njegova literatura ima razsežnost občega, ne glede na to, ali je vse res, ali si je kaj tudi izmislil, zato pred bralcem kleči in se mu daje v razmislek na izviren, nekoliko bohemski način. Takole ga je označil: »Milan Kleč v grobem spada v generacijo avtorjev t. i. »nove proze«, ki so začeli v slovensko prozo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja vnašati fantastiko, asociativnost, naključje, jezikovne igre in razne druge postmodernistične postopke«. In tu je neizmerna vaba, že kar voajeristična prilika, da bralec pokuka v njegov osebni svet. V romanu se zvrstijo mnogi znani umetniki, poimensko, pa računalniški igričarji, kjer je Kleč vedno dobrodošel, ne manjka naključnega osebja, ki se ga je kdajkoli dotaknilo, češnjica na tortici pa so vsekakor njegove deklice, na koncu tudi tiste, ki gledajo skozenj, ker pač starci niso več zanimivi in so temu primerno nevidni. A to je tudi salamenska prednost, ko motriš naokrog in opisuješ svet, ne da bi se kdo obregnil vate, nemara tako lahko vidiš globlje in širše. Kar se tiče bralskega standarda je Kleč tiste vrste pisatelj, ki ga ne moreš odložiti. Ko vstopiš v njegovo katedralo, ne opustiš upanja, ne, z vsako črko je upanja več. Vsekakor piše, kot bi v živo pripovedoval, s svojo literaturo nam govori v zelo enostavnem jeziku, ki se temu primerno zatika, ponavlja misli, potrjuje samega sebe s tavtologijami, s preskoki iz ene resničnosti v drugo, iz sedanjika, ki je prevladujoč, v brezčasje in občasje … Da ne naštevamo: čas ni njegov zaveznik, je pa aktivator dikcije, ki nima zavor. V tem je, preprosto rečeno, perfekten, in nemara je prav ta ekspresivno-lakonični stil pisanja njegova največja vrlina. To je tisti speed, ki bralcu ne nudi oddiha od začetka do bridkega konca – in potem v naslednjem romanu vse »jovo na novo«. Za pokušino prilika o kupovanju cvička Steklenica in črno: »Predstavil bom težavo, ki se mi je zgodila pred dnevi. Držijo ga na spodnji polici, kar se lahko izkaže za ponižujoče, še posebej, če ga zmanjkuje, in kar večkrat sem se moral že spraviti na kolena, da sem lahko posegel v notranjost police. Recimo, da je to še v redu, da pokleknem, dokler ni bilo pred dnevi nekaj zadnjih steklenic zloženih na sam rob police, ki je globoko v notranjosti. Dobro, pokleknil sem, požrl sem to sramoto, navadil sem se, toda prav uleči sem se moral, če sem hotel doseči steklence. Kot da se bi mi izmikale. Vedno globje so bile, da so mi po moje štrlele ven samo še noge. Nič drugega ni ostalo od mene, steklenice pa res kot da ne bi mirovale. Nisem se dal in se splazil še globlje noter, dokler nisem končno zatipal prve, ampak sedaj bom nekaj zaupal in povedal. Občutek sem imel, da sem segel v grob. V svoj grob seveda. Nemudoma sem splezal ven, se postavil na vse štiri in da ne bi šel praznih rok mimo blagajne, sem nabavil redkvice.« Klečeva jubilejna knjiga je že malo kasnila. Nekaj časa ni objavljal (bodimo prozaični, zadrževal je izliv), s Sončnim zahodom pa se je to pozlatilo. Pisatelj in junak sta nenadoma stara sedemdeset let. Častitljiva leta ali tako nekako. Okrogla obletnica, primerna za naročilo nove knjige in izdajo spisa pri častitiljivi založbi. In spis bi lahko bil kanoničen, dokončen, nekakšno kapitalno pismo zanamcem. In je. Tekst je izpisan tako, da nadaljevanja skoraj ni več mogoče pričakovati. Patetično. Seveda tudi zmotno, saj nadaljevanje bo. Če smo prav informirani, ga nekdanji urednik Cankarjeve založbe Zdravko Duša pripravlja na nov izziv, nekakšen žametni izbor ali kaj podobnega. Torej, okrog obletnic se dogaja. Kakšna potrata čustev in besed, če gledamo samo formalno plat sončnih zahodov, ki so verjetno ena najbolj potrošniških revij narave! Kakšna ambivalenca, na eni strani moreča obletnica, na drugi živ in do kresila nabrušen navdih, vmes pa človek, ki se vsak dan počuti bolj star, piše pa kot mladenič pri dvajstetih. V jubilejnem letu je bil Kleč primoran pristopiti k sebi na jubilejen način. To pa je, da je sedemdeset let že taka doba, ko pisatelj začne slaviti samega sebe in si domišlja, da je nesmrten. Seveda ne Kleč, njemu je bil jubiljeni izziv le povod, da je prostodušno povedal vsej slovenski javnosti, da mladenke na ulici gledajo skozenj, da izginja in hlapi, da ga je vedno manj v fokusu erotičnih nebes, saj se pač stara, četudi je vse še tu: mlade oboževalke, strastne deklice, ki hrepenijo po magiji njegovega peresa, vulkan računalniških igric, ki so njegova strast, da ne naštevamo. Z enako intenzivnostjo se po romanu sprehodijo vsi znanci in prijatelji, tisti, s katerimi je igral računalniške igrice, ter seveda umetniki od literature do slikarstva, ki jih v svojo fiktivno avtobiografijo vključuje dobesedno, poimensko. O vsakem pove kakšno štorijo, čustveni ali intelektualni zaplet, večinoma pa tudi vse sopotnike razplete z modro držo, češ, tu smo, da se včasih ljubimo, kmalu zatem tudi skregamo, na koncu pa pobotamo. Ja, literarni dobitek knjige Sončni zahod je iskriva in prostodušna pripoved o sebi, polna humorja, mehkobe, rahle čudaškosti in svojevrstne osamljenosti, ki, če kaj, prav samote ne prenese. Pripoved, ki govori tudi o tebi, ki ti bije jubilejna ura minevanja.

Tik pred lanskimi božičnimi prazniki smo obiskali družino, ki je v svoj mali dom v odročnem zaselku ob dveh bioloških hčerah sprejela še štiri otroke, močno zaznamovane s težkim otroštvom. Ob neštetih zdravstvenih težavah in ob tem, da je tako povečano družino zapustil sogovorničin soprog, ki je bil edini zaposlen, je bila zelo velika težava tudi huda prostorska stiska. Pri tej ste jim vi, poslušalci, s svojimi donacijami zelo pomagali. Družino smo pred dnevi znova obiskali.

Poezija Valžine Mort (1981), v Belorusiji rojene in v Ameriki živeče pesnice in prevajalke, predstavlja edinstven pesniški glas v sodobni literaturi, ki združuje osebno in politično, pa travmatično in sublimno. Posebno mesto v njeni poeziji imajo tudi podobe, s katerimi pesnica ustvarja kompleksno sliko, v kateri se prepleteta sedanji in pretekli čas. Valžina Mort, ki že skoraj dvajset let živi čez lužo, kjer poučuje na Univerzi Cornell v zvezni državi New York, je za svoje delo prejela številne nagrade, med drugim leta 2004 tudi kristal Vilenice. Poezijo piše v dveh jezikih. Dodaja, da v dveh tujih jezikih, in prav zato, kot še pravi, jezika ne časti. Avtorica je letos kot častna gostja nastopila na festivalu Dnevi poezije in vina. Ob tej priložnosti je pri založbi Beletrina v prevodu Kristine Kočan pod naslovom Pesem o belih jabolkih izšel izbor iz treh njenih pesniških zbirk, napisanih v angleščini, mi pa smo se takrat na Ptuju z njo pogovarji o njeni poeziji, Ameriki, jeziku in Belorusiji. Foto: Gregor Podlogar

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba: https://www.t-2.net/paketi ----------------------------------------------------------- Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

Gabriel Milič je leta 2020 končal licej Franceta Prešerna v Trstu in se vpisal na študij slovenistike in italijanistike na tržaški in videmski univerzi. Od oktobra je na študijski izmenjavi na ljubljanski Filozofski fakulteti. Piše za Primorski dnevnik, zaposlen je pri društvu Kru.t, ki povezuje in pestri življenje starejšim rojakom v Trstu, dejaven je tudi v Slovenskem kulturnem društvu Igo Gruden v Nabrežini in v Zvezi slovenskih kulturnih društev. Idej mu, priznava, ne manjka. Kako pa je zadovoljen s študjem v Ljubljani?

Mitja Jakopič je pred dobrimi 13 leti, še pred pojavom prvih aplikacij za zmenke, ki jih poznamo danes, prek spleta spoznal Latvijko, s katero sta si najprej intenzivno dopisovala in se zaljubila. Po približno pol leta se je kljub temu da ga, kot pravi, "severnejši kraji" nikoli niso privlačili, preselil k njej. Službe takrat še ni imel, sta pa s svojimi prihranki v Rigi kupila obnove potrebno stanovanje z dotrajanim ladijskim podom, ki ga je na povelje svoje partnerke obrusil in polakiral, nato pa je ta - menda v njegovi nevednosti - začela oglaševati njegove parketarske storitve na neki spletni strani. Ni trajalo dolgo, da je nekdo storitev dejansko naročil: "Nisem vedel, za kaj gre, delal pa sem se, kot da sem na področju parketarstva najpametnejši," izdaja Mitja o svojih začetkih v obrtništvu, ki se ga je priučil kar sproti.

Nisem ne zgodovinar ne poznavalec toda križarske vojne, v katerih si tudi ti …

Nisem ne zgodovinar ne poznavalec toda križarske vojne, v katerih si tudi ti …

Navdih je preblisk duha. Mogočno je hipoma tu. Zavzame ves miselni prostor, ne dopušča dvoma. Ne prenaša neodločnosti ali polovičnosti. Stopi v življenje kot jasna misel, ki ji ni mogoče ugovarjati, kajti njena prvinska moč je prepričljivost. Dokončnost. Je mavrično razpoloženje, lok na nebu osebnega spoznanja. Pridi, dobri prijatelj, da se ti poklonim in da prevzamem tvojo bit! V času negotovosti sem te namreč iskal. Nisem vedel, kje bi te mogla izslediti negotova roka. Zdaj pa vem, da venomer domuješ v hiši modrosti. Vem, da se skloniš k človeku, ki prosi za razodetje. Saj ne štediš z darovi vedenja. Tvoja zastonjskost je zanesljiva, tvoja radodarnost obilna. Napaja se iz korenin razumevanja. Obstane, ker je zraščena s svojimi temelji. Navdih je notranja molitev, dobro delo, odprtost za življenje. Je volja, ki povezuje dobroto v venec ljubezni. Je navzočnost Svetega Duha, ki prekipeva od veselja, ko se razdaja hrepenečim. Spoznanje, položeno v naročje navdiha, je vezni člen med vidnim in nevidnim svetom. Z njegovo pomočjo ustvarjamo življenje po pravični zamisli. V korist drugih. Sebi v opravičenje. Po meri Boga.

Piše Veronika Šoster, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Milan Dekleva je v Lističih, podobno kot v mnogih svojih romanih, za protagonista izbral resnično osebo in na tej podlagi napisal bolj ali manj fiktivno zgodbo. Tokrat gre za verjetno najbolj osebno izbiro do zdaj, saj je v fokus postavil svojega strica – pesnika, prevajalca in urednika Alberta Široka (1895–1985), o katerem Marij Čuk v spremni besedi piše, da je bil v času svojega delovanja v Trstu »referenčna točka za tržaške Slovence, zaradi tega pa tudi trn v peti italijanskim fašističnim oblastem«. Protagonistova identiteta se nam razkrije le z nekaj namigi in podatki, recimo z omenjanjem njegovega brata, tigrovca Karla Široka, ki je bil leta 1942 kot talec ustreljen v Dragi pri Begunjah, in s pričakovanjem srečanja z velikim italijanskim pisateljem Italom Calvinom, saj je Albert pripravljal prevod njegovega prvenca Steza pajkovih gnezd, ki je v resnici izšel leta 1968. Dekleva je roman zastavil fragmentarno, dnevniško, namesto klasičnih dnevniških zapisov pa izbral naslovne lističe, kamor Albert zapisuje svoje misli in doživetja, jih datira in potem skriva. Letnice so kronološko pomešane, kar na začetku deluje rahlo zmedeno, a kmalu se vzpostavi notranja struktura. Nekatere letnice se namreč ponavljajo in vse, kar se dogaja na posamezno leto, je zapisano v pravem zaporedju, kar vzpostavlja občutek, da se vendarle premikamo vedno naprej. Je pa taka struktura tudi vsebinsko utemeljena, saj Albert veliko premišljuje o času, preteklosti in sedanjosti, in Lističi nas pošljejo na pravo popotovanje po človekovi zavesti o sebi in o svetu, ki ga zaznamuje. Roman je prežet tudi z drugimi resničnimi dogodki in osebami, predvsem literarnimi, pa tudi omembami gledaliških predstav, romanov in prostorov, kjer poteka kulturno življenje. Albert razmišlja o prijateljih in znancih, vpetih v družbeno dogajanje, včasih koga tudi sreča, se z njim zaplete v pogovor o stanju stvari, predvsem pa na lističe zapisuje svoje razmisleke o napetih časih preteklega stoletja, zaznamovanega z dvema svetovnima vojnama, fašizmom, taborišči, diktaturo in drugim nasiljem. Pri tem ima osrednjo geografsko vlogo Trst z okolico, nenehno na udaru zaradi pritiskov politike. Albert se spominja, kako je bil preganjan, interniran, onemogočen, kako se je moral zagovarjati, kako je kazensko poučeval, ker je bil proti temu, da bi bila spričevala samo v italijanskem jeziku, kako so morali Slovenci v Italiji ves čas graditi nove ustanove, ki so jih uničevali in razstreljevali. Na listič iz leta 1930 je recimo zapisal, da je za slovenske izobražence življenje v krajih ob meji neznosno, saj so se razcveteli ovaduštvo, nestrpnost in nasilje, policijski nadzor je strog in veliko, tudi sam, jih je bilo zaslišanih in aretiranih. Albert s svojim pripovedovanjem, ki ga lahko razumemo spominsko in tudi anekdotično, ustvarja tudi širšo sliko družbe in nekega družbenopolitičnega prostora, ki je ves čas na prepihu. Čeprav ne gre za dejansko spominsko prozo, ampak za fiktivne zapise, ki temeljijo na zgodovinskih dokumentih, ima Dekleva dovolj humanistične in empatične žilice, da lahko skozi izbrano osebo govori iskreno, zaskrbljeno, ogorčeno, prestrašeno, obžalujoče, melanholično, pretreseno, jezno, predvsem pa pristno. Prav zato je še bolj kot pisanje o resničnih dogodkih in protagonistovih odzivih nanje pomembno pisanje o pomenu svobode, lastne volje v času družbenih napetosti, iskanju moralnega kompasa, dilemah in dvomih ob sprejetih odločitvah. Albert se nenehno sprašuje o junakih in neodločnežih, zdi se mu, da je v življenju zapravil preveč časa, ko se ni zares uprl, da je preveč sledil tujim željam, kar pa mu ni prineslo nobene svobode. Ključna oseba zanj je brat Karel, ki ga vidi kot heroja, njegova izguba ga od vseh najbolj prizadene in še leta in leta pekli: »Nisem si želel, da bi Karlov konec postal obsedenost mojega življenja in me s tem prisilil v životarjenje. […] Pretresen sem spoznal, da je še huje: s premlevanjem Karlovega konca je njegova smrt postajala prisotna, na ta način sem jo v sedanjosti oživljal, česar nikoli nisem hotel. Začutil sem neke vrste omotico, vrtoglavost zanke, v katero je ujeto človekovo zavedanje: s spominjanjem samo ojačamo moč sedanjosti. Vse, kar je minulo, postane megafon zdajšnjosti – vrtinči se v neskončnem nizu ponovitev in odmevov.« Smiselno je, da se lističi med sabo mešajo, saj je sedanjost vedno zaznamovana s preteklostjo, preteklost pa nikoli zares izgubljena, pozabljena. Albert se večkrat počuti, da je le marioneta v rokah nekoga drugega, in res se med branjem zastavlja vprašanje, koliko sploh ima lahko človek ob takih zgodovinskih pretresih resnega vpliva – ali ga zgodovina bolj ali manj kruto premetava in poskuša le preživeti, ne da bi pri tem izgubil integriteto in svobodo. Nekje se zapisovalec celo zgrozi, če so popisani lističi morda zaznamki njegovega oportunizma, saj pokažejo, da se je večkrat ugriznil v jezik, zato bi bilo morda bolje, da ostanejo skriti, razmišlja. A z njim zlahka simpatiziramo, saj se izkaže, da je bil kljub vsemu človek na mestu, le da se je boril drugače kot na primer njegov brat. Zato tudi ni nič čudnega, ko lističe povezuje z vitalizmom, skoznje ohranja žive vse izgubljene in umrle, ne prepusti jih pozabi, čeprav ob tem dreza v speče rane in precej nepopustljivo zre na lastno preteklost. Tu se v zgodbo pomensko vpisuje osrednje srečanje z Italom Calvinom, saj namerava prevajalec razrešiti neko zagato. Gre za Calvinov stavek o tem, da so nekatere stvari celo bolj grozne, ko se nanje spomnimo, kot ko smo jih doživljali, kar je pravzaprav natanko ta občutek, ki ga ob branju lističev dobivamo o Albertu – da mu je namreč nekatere stvari še bolj mučno in težko pogledati za nazaj. S tem prodremo do same srčike romana, škoda je le, da je Calvino na teh nekaj straneh napisan veliko bolj atraktivno kot protagonist, kar je verjetno tudi zaradi občudovanja in Albertove zadrege ob spominu na to, kako se je na koncu odzval na srečanje. V vsakem drugem pogledu je to vrhunec romana, njegova osrednja točka in tudi dokaz o tem, kako izgubljen in ranljiv je Albert v prostoru in času, kako se ne zna postaviti vanj. Čeprav se posamezne podrobnosti in napetost zaradi razdrobljenosti forme sproti rahlo izgubljajo in je kljub kratkosti romana v njem nekaj nepotrebnih zastranitev, se posnemanje dnevniškega zapisovanja v Lističih izkaže za precej uspešno. Vsebinsko pa se tako ali tako vrača nenehno k istim temam in ostaja osredotočen in homogen, nenehno utripajoč skozi čas. Vse ostalo je zgodovina.

Skorajda prepričan sem, da si vsak od nas talente predstavlja kot zlato in dragulje, torej kot nekaj svetlega in bleščečega in vsekakor vrednega poželenja. Zato življenje razumemo kot dobro, ko je takšno, in slabo, kadar je temu nasprotno. Toda talent ni nujno zlato. Talent je samo utežna mera, dobrih 34 kilogramov, torej nekaj, kar ima v življenju veliko težo, kar se šteje kot pomembno, morda celo odločilno. Material je pa lahko … kakršenkoli. To razmišljanje bi lahko krenilo v različne smeri. Glede na to, da sem v preteklem tednu doživljal nekatere osebno precej težke stvari, pa so vse te besede moja reakcija na stvari, ki mi jih je življenje – kaj vem zakaj že – spet naneslo pred vrata mojega malega vsakdana in ki jih – kot malodane vedno doslej – nisem hotel sprejeti. Težke stvari so to. Ali pa morda tehtne? Tudi zaradi bremen sedanjega trenutka sedaj še bolj razmišljam, če nista ti dve stvari ne samo povezani, ampak tudi precej podobni … če ne celo enaki. Težko in tehtno. In da prihajajo pred moja vrata vedno manj naključno, vedno težje stvari z vedno bolj tehtnim sporočilom. Te talente lahko zakopljemo, jih odmaknemo na stran, jih ignoriramo in jih preprosto prezremo. Ker pa prihajajo vedno znova, ne da bi jih karkoli od tega odvrnilo, se mi zdi, da je njihovo stalno trkanje na moja vrata poziv, naj z njimi sodelujem. Naj z njimi nekaj naredim. Naj jih uporabim za nekaj, kar me bo premaknilo. Če sem prav pošten, me te težke stvari pravzaprav hranijo, ohranjajo me pri življenju, ker sem živ, vse dokler se premikam. Ne razumem jih in niti malo mi niso všeč. Nisem tiste vrste pobožen kristjan, ki bi samo sklonil glavo in prikimal. Ne, jaz vpijem, pritožujem se, z vsemi štirimi se upiram. In med tem razmišljam o njih in o sebi. In o tem, kaj želijo od mene. Mislim, da takrat z njimi sodelujem, da me takrat začnejo spreminjati. Kajti talenti so tistemu, ki jih nosi, breme. Tistemu, ki z njimi sodeluje, rodovitnost.

Prevedla Kristina Jurkovič. Piše Jure Jakob, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. "Nisem človek, pesnik sem," je plodovit in na številnih področjih dejaven italijanski pesnik Franco Arminio izjavil na začetku nenaslovljene pesmi na 128. strani zbirke Prepusti pot drevesom. Končal jo je z verzi "Resničnost ni moj kraj, morda prav zato lahko prepoznam / nekatere njene poteze: zaradi menjavanja bližine in oddaljenosti." V tej, zanj sicer netipično lakonični in nekako analitični pesmi Franco Arminio zelo posrečeno povzema svojo pesniško in življenjsko držo in usmerjenost. Je namreč izrazito dvoplasten pesnik, v tej dvoplastnosti pa presenetljivo enoten, naravno homogen. Po eni strani je njegova poezija močno intimistična in samopreiskujoča, po drugi pa odprta, iskateljska navzven, v zunanjo resničnost naravnega in družbenega okolja tu in zdaj. Ta poezija je kot rokavica, ki je enako trpežna, uporabna pa tudi mehka in topla z obeh strani, naj bo obrnjena navzven ali navznoter. Pesnika, rojenega leta 1960, je zelo zaznamovala rodna Kampanija, dežela na jugu Italije, ki je bila zaradi težkih naravnih razmer vedno zaznamovana z revščino, leta 1980 pa jo je še posebej prizadel uničujoč in smrtonosen potres, po katerem si ni nikoli prav opomogla. Ljudje so se množično izseljevali, domove je začelo preraščati drevje, ogromno vasi je ostalo skoraj povsem praznih in stoletna kultura tradicionalnega, pretežno kmečkega načina življenja je izgubila tla pod nogami,. Arminio se kot časnikar, ki je začel pri lokalnih glasilih, pozneje pa prodrl v osrednje italijanske medije, kot režiser dokumentarnih filmov, neutruden organizator raznovrstnih kulturnih dogodkov in ne nazadnje tudi kot spletni komentator ves čas trudi ozaveščati javnost o socialnih in okoljskih tematikah, povezanih z degradiranim in siromašnim italijanskih jugom, posebej v krajih, ki jih je prizadel potres. Je torej nekakšen družbeni aktivist, preizkusil se je tudi v politiki, bil je kandidat za evropskega poslanca in za župana v rodnem kraju Bisaccia, kjer si je v nekdanji očetovi gostilni ustvaril dom in družino. Vendar je treba razumeti, da so vse te dejavnosti, v katere je Arminio vprežen, prej kot vse drugo različni odvodi primarno pesniškega angažmaja; izražajo globoko človeško, pogosto paradoksalno in protislovno zaznavanje resničnosti, ki pa je po drugi strani tudi zategadelj estetsko, etično in spoznavno celovitejše. Če to opombo strnem tako, da si pomagam s parafrazo na začetku omenjenih verzov, bi mu lahko v usta položil tudi izjavo: Nisem politik, človek sem. Resničnost je pač preveč kompleksna, predvsem pa nikoli povsem razpoložljiva, zato še tako dober politični program vedno ostane ujet v svojo strugo, ki ga obsoja na to, da v skladu z lastnim principom ne meneč se za kolateralno škodo po čim krajši poti nezadržno teče navzdol. Poezija, po drugi strani, nikamor ne odteka, temveč odpira. Odpira čutila zaznavanja, prostor človeškega odpira v predčloveško in nadčloveško. "Poezija je od svetnikov in zveri, / nikoli od natančnih in omikanih" je Arminio zapisal v dialoški pesmi Pismo Pasoliniju. Poezija ni srednja mera, mlačno povprečje, poezija so skrajnosti. Skrajnosti, ki v trepetajoči, večno nemirni roki življenja vedno znova začrtavajo prostor našega bivanja, njegovo dno in njegov višek. Skrajnosti pogosto vidimo v obliki nasprotij in nasprotja ponavadi dojemamo s formalno-logičnega vidika, v njihovi izključujočnosti; tako je nekaj bodisi visoko bodisi nizko, ne more pa biti oboje. No, v poeziji nasploh, v pesmih Franca Arminia pa še posebej, omejitve formalne logike ne veljajo. Za njegovo poezijo sta značilna prav poudarjeno združevanje nasprotij in izostren občutek za paradoksalne vidike bivanja in ambivalentne življenjske položaje. To kaže že kar prva pesem zbirke, tista, katere zaključni verz je pristal v njenem naslovu Prepusti pot drevesom. Beremo jo lahko tudi kot nekakšen moto, koncentriran pesniški program. Pesnik priklicuje v zavest, da je vsak človek smrtno bitje in da je hkrati – ne zaradi tega ali pa navkljub temu – vsak človek rojen za to, da življenje izkusi kot nekaj dobrega. Potem nadaljuje, kaj si zamišlja kot dobro, in k temu poziva. Dobro lahko zazna le tisti, ki je odprt, ki zna prisluškovati. Pri tem mora biti hkrati ponižen in pokončen, ustrežljiv in ponosen, občutljiv za milino in zmožen ostrine. Miroljuben namen ne izključuje borbenega duha, nepreračunljiv pogum ne izključuje prizemljenega občutka za to, kaj je res pomembno. Arminio seveda ne piše priročnikov za samopomoč in receptov za dobro življenje, temveč poezijo. Je pa res, da to ni poezija, ki bi se trudila ostati v čistih, snežno belih sferah brezinteresne estetske kontemplacije, ampak angažirana poezija. Angažirana v elementarno dobrem pomenu, brez trohice resentimenta, brez dlake sovraštva, zagrenjenosti in moralističnega izvzemanja lastne pozicije, kar vse se v podobne pesniške projekte pogosto tako rado in kar nekako samo od sebe od nekod pritepe. Na štiri razdelke razdeljena zbirka (Zaledje oči, Kratkost ljubezni, Pesnik z družino, Poezija v času spleta) je tematsko sicer še kar široka, toda prevladujoča vsebinska intonacija in formalni vzorec, s tem pa tudi prepoznavna značilnost teh pesmi je slejkoprej vokativ, poziv, nagovor. To so pesmi, ki te hočejo vznemiriti, ne pomiriti, pesmi, ki tako brezkompromisno resnicoljubno razgaljajo utečeno in predvidljivo, konformno in samozadostno, da se v najboljših variantah na višji ravni dotaknejo ravno območja miru, ki ga daje občuteno spoznanje, pesniška vednost. Verzi iz nenaslovljene pesmi na str. 45 pravijo: "Vedi, da te reši / le stiska. In vedi, da si rešen, / ko se razkrije tvoja bornost."

Melita Forstnerič Hajnšek je upokojena novinarka in urednica in avtorica in soavtorica več knjižnih del. Njenemu najnovejšemu delu z naslovom Taka nisem bila nikoli, je botrovala bolezen – plazmocitom. Kljub temu to ni priročnik za samopomoč, pač pa literaren, zelo oseben in razmišljajoč zapis razmislekov, ki so se ji porajali v vlogi osebe, ki jo čisto nepričakovano doleti resno bolezensko stanje, katerega poteka se ne da napovedati. Melito Forstnerič Hajnšek je v oddajo Med štirimi stenami povabila Cirila Štuber.

Kako je otrok hiter, ko je treba kaj vzeti. Človek se mora podvizati, da mu hitro izmakne to, kar mu ne sme priti v roke. Upam, da vas niso prebudili kakšni otroci, ki so si zaželeli tega ali onega. Pri otrocih še nekako potrpimo, včasih se jim celo smejemo, ko si kopičijo stvari in vztrajno kričijo: »Moje!« Težje je, ko se srečamo z odraslim, ki hoče za vsako ceno imeti vsak dan več in več. Pred kratkim so me v šoli dijaki spraševali, zakaj je vedno večja razlika med tistimi, ki imajo veliko, in tistimi, ki imajo vsak dan manj. Nisem jim dal odgovora. Vrnil sem jim vprašanje. »Kaj vas žene, da se mučite v šoli tudi takrat, ko vam snov ni pisana na kožo?« Odgovarjali so različno, a bolj ali manj so poudarjali, da bodo le tako lahko študirali, kar jih veseli, in se bodo pozneje s tem preživljali. Nadaljeval sem s spraševanjem, kaj je za njih pomembnejše ali delati, kar jih veseli, ali to, kar jim bo prineslo dovolj veliko plačo. Velika večina je bila mnenja, da je pomembnejši višji dohodek. Na koncu so sami odgovorili na začetno vprašanje o tem, zakaj vedno večji prepad med bogatimi in revnimi. Večina je prepričana, da le če imaš dovolj, lahko v polnosti živiš. Nekateri so pri ustvarjanju imetja iznajdljivejši, drugi nerodni, kar vodi v socialne razlike. Nekaj jih je predlagalo, da bi morala družba kot celota poskrbeti, da bi krotila apetite podjetnih. Razvil se je pogovor o družbi, ki bi vsem omogočala potreben uspeh in s tem tudi bogastvo. Ostali so razcepljeni med temi, ki so zagovarjali ukrepe družbe, in tistimi, ki so zagovarjali svobodno pobudo vsakega posameznika. Težko je svetovati mladim, kaj bo najbolje za njihovo prihodnost. V zgodovini smo imeli številne poizkuse, kako ukrotiti požrešnost enih in blažiti revščino drugih. Morda je sodobna potrošniška družba res preveč obsedena s kopičenjem imetja. Vsak bi hotel imeti vse in to takoj. Pri tem je vabljiva rešitev, ki so jo in jo še vedno ponujajo taki in drugačni revolucionarji. Treba naj bi bilo zamenjati družbeni red in bo vse drugače. Kar je nevarno. Vedno in povsod so bili pohlepni in nenasitni ljudje. Noben sistem jih ni odpravil. V dolgi tradiciji najrazličnejših verstev to pripisujejo grehu, kršenju božjih postav. V vsakem človeku, ne glede na politični sistem, v katerem živi, je kal nenasitnosti. Prav post je trenutek, ko naj bi vsak najprej pogledal nase. Zmanjšal svoj apetit in poskrbel za druge. Imejmo vsaj danes manj požrešne oči in pomagajmo revnejšim od nas. Jutri bo brez velikih revolucij zaradi tega svet pravičnejši.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba T2 aplikacija za smart TV: https://www.t-2.net/paketi/oranzni-optimum ----------------------------------------------------------- Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

Kaj je zvok? Definicija pravi, da je zvok pojav, ki nastane pri mehanskem nihanju delcev v mediju, ki ima maso in elastičnost v slišnem območju frekvenc. Tako pravi definicija, a v resnici se ne spuščamo v fizikalne razlage, raje ostajamo v glasbi in raziskujemo, kako iz nič nastane glasbeni posnetek. Slišali bomo zgodbe iz glasbenih studijev po Sloveniji. Tu in tam se bodo tonskim mojstrom in producentom pridružili glasbeniki s spomini na delo v studiih. Tokratni gost glasbenik, producent, glasbeni tehnik, analogni fanatik in lastnik Studia Marsh Martin Štibernik. V svoji karieri je poskusil že skoraj vse ... »Po naravi sem raziskovalec. Nisem tip, ki 40 let hodi na počitnice v isti kraj, ko se z nečim nasitim ne rad to ponavljam v nedogled. V glasbi sem probal veliko stvari, čaka me še ena … klasika. Rad bi napisal simfonijo in jo izvedel z orkestrom.« - Martin Štibernik, Studio Marsh.

Nizozemec Wouter Jansen ima na Dunaju svojo distribucijsko hišo, osredotočeno na umetniške produkcije, animacije, tudi kratkometražne. O njegovem delu, ki predstavlja manj glamuzoren, zato pa izjemno pomemben del verige filmskega ustvarjanja, se je z njim pogovarjala Tesa Drev Juh. Prevode je bral Igor Velše, za zvok in montažo je poskrbela Mirta Berlan.

Nocoj bomo premierno slišali novo pravljico avtorice Lee Kosmač: Ne grem še spat, sploh nisem še zaspana. Izbrana je bila med 945 besedili, ki so prispela na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. Inja z zaspanimi očmi mežika v mamico in zbira še zadnje moči, da bi se izognila spancu … Pripoveduje igralka Aja Kobe. Pripoveduje: Aja Kobe. Avtorica besedila: Lea Kosmač. Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina. Tonski mojster: Urban Gruden. Režiser: Klemen Markovčič. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, november 2023. "Zunaj se je že stemnilo in na nebu se je poleg lune prikazalo na tisoče malih zvezdic. Inja je sedela na svoji postelji in z zaspanimi očmi mežikala v mamico. Oblečena v svežo pižamo in z umitimi zobki, ki so se bleščali kot mali biseri, je zbrala še zadnje moči, da bi se izognila spancu."

FEJMRČ! : ⁠fejmici.si⁠ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelja: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: warehousecollective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

Gaber po sedemnajstih letih zapušča komentatorsko kabino in POP TV, ker noče biti "Google žurnalist". Še vedno hodi na dirke MotoGP, ker ne pristaja na delo in kleti. Razkrije, koga spremlja na Instagramu in kaj meni o selfijih. Še vedno rihta stare avte. Je prvi povratnik v našem podcastu. . ZAPISKI: GABROV INSTAGRAM - https://instagram.com/racecaferaca?igshid=YmMyMTA2M2Y= MARQUZOVA NORA DIRKA V ESTORILU - https://youtu.be/jFxyVCS6HbY MARQUEZ Z ZADNJEGA MESTA V VALENCIJI - https://youtu.be/3k6llrYTfTw . PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠ PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠ SAŠA KAPETANOVIČ INSTAGRAM - ⁠⁠https://www.instagram.com/sasa_kapetanovic/⁠⁠ JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠ CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠

Pogled na 5 zlatih pravil investiranja od legende dolgoročnega investiranja Warrena Buffetta. Gost: Andraž Grahek, človek brez dlake na jeziku, nekdanji upravljavec premoženja, zdaj investitor in solastnik Capital Genetics Epizodo si lahko ogledate tudi na Youtube.

Ko je Drago Jančar neko noč prebiral kroniko gradu Strmol, je takoj vedel, da bo napisal roman To noč sem jo videl. Ni pa si predstavljal, da bo imel roman tak učinek, pa ne le na slovensko družbo: to tragično zgodbo prebirajo tudi drugod po svetu. Roman je bil preveden v več kot 26 jezikov, zdaj pa ga bo mogoče tudi poslušati, saj je pri ZKP RTV Slovenija izšel v obliki zvočne knjige. Ob tej izdaji je Drago Jančar razmišljal o poti romana in o tem, kako je spoznaval tragično usodo zakoncev Hribar. Izdaja zvočne knjige To noč sem jo videl je prvi iz niza dogodkov ob praznovanju šestdesete obletnice 3. programa Radia Slovenija, programa Ars. V teh dneh jo lahko na Arsu poslušate vsak delovnik ob 19.00. Razdeljena je v štiriindvajset nadaljevanj, na voljo pa je tudi na spletnih straneh programa Ars in ZKP RTV Slovenija.

FEJMRČ! : fejmici.si Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: https://tinyurl.com/y2uyljhm Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - https://tinyurl.com/yxrkqgbc 5€ - https://tinyurl.com/y63643l5 8€ - https://tinyurl.com/y62ywkmt Motitelja: - Gašper Bergant https://www.gasperbergant.si https://www.instagram.com/gasper.bergant/ - Žan Papič https://www.zanpapic.si https://www.instagram.com/zanpapi/ Produkcija: warehousecollective https://www.warehousecollective.si Grafična podoba: Artex https://www.facebook.com/artextisk

Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži? "Počasi bo tudi njih treba nehati ščititi, češ da ne znajo in ne zmorejo in jasno povedati, da tega včasih nočejo", je na vprašanje, kako si razlagati, da ravnatelji v vsaj dveh primerih niso prijavili spolnega nadlegovanja na svoji šoli, povedala Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo. "Ker je to za njih naporno, ker se je treba izpostaviti in da obstajajo med nami ljudje, ki naj bi delali z ljudmi za njihovo dobro, a se niso pripravljeni osebno izpostaviti do te mere, da bi jim bilo rahlo neprijetno. Raje pustijo žrtve v položaju, v katerem trpijo spolno nasilje in zlorabo še naprej, kar je nesprejemljivo. V nevladnih organizacijah se s takimi zgodbami srečujemo zelo pogosto pravzaprav večkrat kot pa s primeri, ko sistem dobro zaščiti otroka ali odraslo žrtev." Katja Zabukovec Kerin Aktualna afera z izpovedmi o spolnem nasilju v kulturniških krogih je znova opomnila, da je spolno nasilje obsežno in se dogaja v vseh družbenih sferah in starostnih skupinah, žrtve in priče pa največkrat o tem molčijo. Kako prekiniti molk in ustaviti zelo visoko toleranco do spolnega nasilja v naši družbi, so minuli teden govorili v oddaji Studio ob 17h. Sogovorniki Tite Mayer so brez zadržkov opozarjali tako na odgovornost kot tudi na družbeni kontekst, v katerem so zelo raznolike oblike spolnega nasilja in predatorstva družbene sprejemljive, dopustne, celo pričakovane. Kako se temu upreti in kako lahko vsakdo k temu pripomore? Gostje: Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo;Neža Miklič iz Generalne policijske uprave;Iva Babič, gledališka igralka V oddaji Studio ob 17h sta sodelovala tudi Nika Kovač, predsednica Inštituta 8. marec, kjer že nekaj mesecev spodbujajo k delitvi pričevanj o spolnem nasilju v akciji "Nisem prijavila" in pa Janez Cerar, duhovnik, ki je sam doživel spolno zlorabo, o njej spregovoril in se, kljub močnemu uporu in sankcijam institucije, neumorno bori za vse žrtve spolnih zlorab v cerkvi. Njegovo zgodbo ste lahko slišali tako v oddaji Nedeljski gost kot tudi v dveh oddajah Vroči mikrofon z naslovom Krik žrtev.

Z dolgoletno dopisnico RTV iz Rusije Vlasto Jeseničnik se pogovarjamo o tem, kako dogajanje v Ukrajini odmeva v Rusiji, o drastičnem zakonu, ki strogo...