Podcasts about nisem

  • 53PODCASTS
  • 113EPISODES
  • 21mAVG DURATION
  • 1EPISODE EVERY OTHER WEEK
  • May 29, 2025LATEST

POPULARITY

20172018201920202021202220232024


Best podcasts about nisem

Latest podcast episodes about nisem

Globalna vas
Matjaž Repnik, Maldivi: Nisem imel občutka, da je potapljanje moja služba

Globalna vas

Play Episode Listen Later May 29, 2025 12:42


Prav dolgo na kopnem ne zdrži, priznava Matjaž Repnik. Potapljaški inštruktor se je nedavno vrnil z Maldivov, kjer je preživel štiri mesece. Resda službeno, pri čemer mu je delo še vedno v užitek. S skupinami turistov je približno po dva tedna preživljal na barki in jih vodil na potope po različnih atraktivnih lokacijah. Nekateri med gosti niso bili najbolje pripravljeni. Dolgčas mu tudi zato ni bilo.Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Via positiva
Zlata Zavašnik: Obleka nas ne naredi, vpliva pa na naše počutje

Via positiva

Play Episode Listen Later May 22, 2025 49:28


K pogovoru smo povabili inženirko oblikovanja, kreatorko, direktorico in ustanoviteljico podjetja ter blagovne znamke moških oblačil SENS, Zlato Zavašnik. Urejenost je pomembna, zelo vpliva na človeka in na njegovo počutje, tudi na okolje, v katerem se giblje. Zato je vredno v to vložiti nekaj časa, koliko?, naj vsak presodi sam. S pregovorom, da obleka naredi človeka, se ne strinjam najbolj. Bi pa rekla, obleka spremeni razpoloženje človeka in dejansko vpliva nanj navzven in navznoter, in to se mi zdi izjemno pomembno. Zlata še doda: Obleka vseeno nima takšnega vpliva, da bi nas naredila. Lahko pa držo in svoj karakter izrazimo ali podpremo z obleko, to pa. Zlata Zavašnik ustvarja že štirideset let. Kombinacija oblikovalke in podjetnice, ki se v njej prepleta, se je izkazala za veliko prednost. Eno od njenih vodil je trajnost, med prvimi je vstopila v bolj trajnostne in do okolja ter ljudi odgovornejše izdelan tekstil. Trideset let praznuje njena blagovna znamka. S svojo predanostjo in zavedanjem o potrebah trga po kakovostni moški modi in obleki je leta 1994 zagnala lastno blagovno znamko. Z minimalističnimi in vsestranskimi dizajni je revolucionirala slovensko modo, postala del slovenske oblačilne dediščine. Njena zavezanost etiki v poslovnih odnosih je bila odločilna za preživetje in rast tudi v obdobju ko so se številna tekstilna podjetja zapirala. Spominja se, kako se je čez noč trg razpolovil. Njena odločitev, da bo nadaljevala, je v celoti spremenila platformo podjetja. Treba je bilo zožiti poslovanje. Se specializirati. Meni je pomembno, da nisem razpršena. Potrebujem fokus. Najti širino znotraj tega, je zame izziv. In da se, kar je zanimivo. »Obleka ne more narediti človeka, to se mi zdi premočno. Obleka vseeno nima takšnega vpliva. Mislim, da mora imeti človek že sam po sebi neko držo, karakter, da lahko potem to izrazi ali poudari skozi obleko. Če nima vrednot, mu jih žal tudi obleka ne more dati. Z obleko lahko pridobi pozornost, zgradila pa ga ne bo kot človeka v polnem pomenu te besede.«»Žal večini ljudi trendi in cene narekujejo izbor. Vse skupaj je danes žal na kvantiteti in ne na kakovosti. Tudi mladi si raje kupijo pet majic kot eno, ki je za nošnjo prijetnejša in ki »boža« kožo. To bi morali veliko bolj izpostavljati, ker z obleko kažemo tudi svoje vrednote. Manj je več, ne samo v smislu barv in vzorcev, tudi v količinskem smislu je manj več. Na koncu prihranimo, ko smo za oblačilo na začetku odšteli več, a ga nosili dolgo časa. To vpliva na mnoga področja življenj, smo vzor naslednjim generacijam, to je velika tema.« Ko sem bila mlajša sem seveda imela ideje, večje, močnejše, tudi po tujih trgih, željo se pokazati. Bili so poizkusi, a izkušnje ne dobre. »Delala sem kalkulacije, koliko sem dobila za vloženo energijo. Rezultat ni bil v prid moje energije. Počutje mi je bilo pomembno in žal sem ugotovila, da vložim preveč za majhen rezultat. Nisem želela delati samo za modno pisto, ko potem kolekcija obstane v skladišču ali na smetišču. Vedno sem zato iskala mejo, do kod grem lahko z estetiko, da še ohranim produkt, ki je nosljiv.« »Svoboda je v minimalizmu. Obleka je tudi naš tihi govor, z njo sporočamo marsikaj o sebi, svojih načelih, kažemo tudi, koliko časa smo porabili za izbor in urejanje. Če imamo dober izbor, s tem prihranimo čas še za kaj drugega, meni se to zdi pomembno. Zato je začetni premislek ob nakupu zelo dragocen. Dober izbor oblačil postane naša druga koža, v katerih se odlično počutimo in jih nosimo dolgo časa. Na področju tekstila so se zgodile velike spremembe. Danes morajo biti proizvodnje tkanin celostne, izpolnjevati morajo številne kriterije in zaveze, ki zmanjšujejo obremenitve na okolje. V osnovi velja, da se v neki tkanini počutimo dobro, mora biti naravnega deleža v njej vsaj trideset odstotkov, kar še omogoča dihanje in nas ne zapre.« »Obleka je naš podpis. Mediji - in toliko jih je, vemo, da močno vplivajo. Vpijejo o tem, koliko boljši bi morali biti. Vsak se nekoliko podvrže temu. Pritisk je močan. Dobro je izoblikovati svoj stil, v katerem se dobro počutimo in se z njim lahko poistovetimo.«

Duhovna misel
Simon Potnik: Bog, če ne gre drugače...

Duhovna misel

Play Episode Listen Later May 14, 2025 5:47


Ko sem pripravljal to razmišljanje, mi je uspelo, tako se mi je zdelo, ujeti nekaj misli … To, da na eni strani svet ponuja rešitev, ki jo sicer v tej tekmi drago plačujemo, na drugi strani pa prav zato ostajamo ali postajamo nezadovoljni, žalostni ali celo jezni. Vedno malo napeti. Vedno več je telesnih in duševnih alergij in disforij. Potem pa mi je prišla na misel Jezusova beseda: Brez mene ne morete ničesar storiti. No, ampak glej, kaj vse delamo in smo naredili in ustvarili … Pa se prikrade vprašanje: kako uspešno pa je? Kakšen smisel ima vse to dognanje, znanje, imetje, zdravje in lepota, če potem toliko ljudi ni srečnih, če so nezadovoljni s seboj, svojim videzom, spolom, s svetom, v katerem živijo, z življenjem? Jezus, kaj želiš povedati? Če sprejmem, da brez tebe res ne morem nič, ali to tudi pomeni, da s teboj lahko vse? In spet Jezusova beseda … Nisem prišel izvrševat vseh vaših želja, prišel sem kot pot, resnica in življenje. Prišel sem izvrševat Očetovo voljo. Če si daleč, trpeč in žalosten, vrni se k Očetu. On te ljubi. Ne obupaj. S tabo sem na tvoji poti. Začni danes, zdaj. Če že dolgo nisi molil, začni danes. Ne znaš? Moli s srcem. Stopi v cerkev, pridi k maši. Najdi prijatelja pri iskanju. Jaz bom s teboj. Jaz bom tvoja moč. Z menoj boš zmogel.

Duhovna misel
Marko Rijavec: Prazne baterije

Duhovna misel

Play Episode Listen Later Apr 30, 2025 6:09


V čakanju, da spet pride Gospod, ki ga bomo pričakali z veseljem in s pesmijo na ustih, je treba skrbeti, da naše svetilke ne ugasnejo, da jim torej ne zmanjka olja, ali če povemo bolj sodobno, da našemu življenju ne zmanjka baterije. Morda se zdi, da to ni tako zelo pomembna stvar. Da lahko tudi utrujeni in naveličani delamo in živimo, da lahko nekako delujemo tudi, ne da bi imeli nekaj, kar nas veseli in nam daje dovolj volje. Bo že držalo, če vendar številni resnično takole živijo iz dneva v dan. Toda to ni povsem res. Če dolgo časa nimamo veselja, če nimamo dovolj polne baterije, ne umremo, ko je zmanjka, ampak se takrat v nas prebudi čisto poseben mehanizem, nekakšna lačna zverinica, ki zahteva stvari zase. Začne se počutiti kot žrtev. Kot izrabljeni in izkoriščani osebek. In potem začne vse tisto, kar je pred tem manjkalo, in še več zase vehementno zahtevati, kot nekaj, kar mu pripada, ne ozirajoč se na druge. Začne izkoriščati druge, začne drugim piti njihovo moč, da bi nekako le prišel do energije. Do polne baterije. Če v svojem hitrem in napornem vsakdanu nimamo ničesar, kar nas polni z veseljem, žarom, močjo, postanemo sebični. Ko bo enkrat padla noč, bo prepozno iskati olje. In tudi jaz bom enkrat brez moči in brez energije. Nisem superman, nisem bog. Samo človek sem, ki ima za del svojega življenja tudi počitek, tako smo bili ustvarjeni: »Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal.« (1 Mz 2,3) Zato je odgovorno, do sebe in drugih, polniti svoje baterije, preden se izpraznijo. Z nečim, kar imamo radi, in z nečim, kar nas bo napolnilo, z molitvijo, s športom, z branjem, z lepoto, s stvarmi in ljudmi, za katere vemo, da nam bodo dali moč in energijo. Biti buden, biti pozoren na svojo lakoto, na svoje počutje, s katerim ustvarjamo dobro ali slabo okoli sebe, še bolj kot s svojimi dejanji. V vsakem našem dejanju sta ljubezen ali brezbrižnost, odvisno od tega, kaj je v nas. Zato bomo resnično rešeni tedaj, ko se bomo pustili ljubiti.

Vroči mikrofon
Ukradeni otroci: Nisem prižgala niti ene sveče, ker verjamem, da je moj otrok živ

Vroči mikrofon

Play Episode Listen Later Apr 24, 2025 20:59


Po trditvah različnih skupin in organizacij je bilo v 60., 70. in 80. letih v nekdanji Jugoslaviji prodanih več kot 20.000 novorojenčkov; več primerov je tudi v Sloveniji. Več je tudi zgodb mater, ki jim je bilo sporočeno, da so njihovi otroci umrli takoj po rojstvu ali nekaj dni pozneje, niso pa jih smele niti videti niti pokopati. Sume dodatno vzbuja tudi neujemanje dokumentacije porodnišnic in Statističnega urada. V Društvu izgubljeni otroci je trenutno povezanih 125 mater. Pogovarjamo se z dvema, ki že več let iščeta resnico o svojih otrocih.

Duhovna misel
Silva Matos: Pisanost

Duhovna misel

Play Episode Listen Later Apr 7, 2025 6:06


V tem pomladnem času rada pogledam skozi veliko okno na vrt, poln rumenih trobentic. Tudi druge rože so letos zelo zgodnje. Zvončki, tudi ta »gosposki« so že sklonili glave, toda kot bi spodbujali vetrnice, ki so ob jutranjem mrazu upočasnile svoje cvetenje. In tulipani hitro rastejo, vse je zeleno, le cveteti se jim še ne mudi. Vsak dan vzcveti kakšen nov šopek narcis. Kako pisano je. Lepo je to Božje stvarstvo. Prebudi hrepenenje. »Kakor jelen hrepeni po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.« Čudovita so tvoja dela. Tiho, skrivnostno hrepenenje po Bogu, ganjenost, ki je pomešana z veseljem in hvaležnostjo. Gospodova smrt je darovana za odrešenje človeka. Za njegovo dostojanstvo. Vsako življenje je čudovita vrednota, je enkratno. Prav vsakega se je dotaknila Jezusova daritev. Tudi zame se je daroval, čeprav nisem nikomur podobna. Na svetu ni meni enakega. Nisem kot moj drugi. Vsak je drugačen. Kot cvetlice. A prav vsak je dragocen, saj ga je odkupil Gospod s svojo žrtvijo na križu. Veselje, ki ga čutim sredi cvetočega vrta, se je rodilo iz zavesti pisanega darovanja narave. Duša, ki se spusti v to lepoto, je odprta, je večna. Treba je samo upati, se odpreti, sprostiti. Rada imam v življenju papir in svinčnik. Kar mi leži na duši, dam na papir, kar mi govore oči sogovornika, se me dotakne in pridejo besede. Povežem se z besedami, prepoznavam jih po jasnini oči, resnici, ki se čuti v glasu, v povezanosti z ljubeznijo, ki je jezik duše. Ko uporabim dobro, sočutno besedo, prav taka spodbuja druge, jih obogati, potolaži, razveseli, pomiri – in se odprejo in prav tako izrazijo. Iščejo, kako bi očistili svoje srce. Gospod, v tem postnem času si želim blagodejnih in globokih pogovorov, ki odstranijo odvečne, grde, take, ki ranijo in zastirajo svetlobo, ki jo prinaša tvoja Luč.

Kulturni utrinki
Urška Perenič o Pahorjevem zborniku “Jaz pa nikoli nisem sanjal”

Kulturni utrinki

Play Episode Listen Later Jan 20, 2025 10:25


Gostja Kulturnih utrinkov je bila prof. dr. Urška Perenič, ki se že desetletje in pol intenzivno ukvarja z opusom pisatelja Borisa Pahorja. Predstavila nam je zbornik “Jaz pa nikoli nisem sanjal” Opus Borisa Pahorja med življenjem in pisanjem. Knjiga je izšla v sozaložništvu Slovenske matice in Založništva tržaškega tiska.

Duhovna misel
Metka Klevišar: Domov grem

Duhovna misel

Play Episode Listen Later Jan 17, 2025 7:05


Zelo pogosto razmišljam, kaj želi nekdo, ki je hudo bolan ali zelo star, povedati, ko reče, da si želi domov. Kaj ta želja pomeni? Dom pomeni za človeka nekaj prav posebnega, tudi če kot otrok ni imel ravno idealnega doma. Dom je kraj, kjer naj bi se človek počutil varnega in sprejetega, kjer naj bi bilo lepo. Ko slišim, da kdo od bolnih in starih želi domov, se vedno spomnim na bolnika, ki sem ga srečala v bolnišnici pred več leti, ko sem še hodila v službo. Bil je pust, siv, deževen novembrski dan. Na oddelku je ležal bolnik, doma nekje pod Šmarno goro. Bil je že zelo slab in vedeli smo, da so mu šteti dnevi. Mislim, da se je tega zavedal tudi on. Ko sem prišla na vizito, mi je z velikim naporom rekel: »Veste, domov grem, tam je sonce, tam je lepo.« Nisem mu razlagala, da v takem stanju ne more nikamor. Samo poslušala sem ga in premišljevala, kje in kaj je zanj dom, kamor gre in ki se ga tako veseli. Zdaj, po toliko letih, se večkrat spomnim na tega bolnika. In vedno sem pozorna, ko slišim koga, ki je bolan, reči, da želi domov. To razumem kot željo, da želi nekam, kjer je lepo in varno, kjer bo sprejet tak, kot je. Osebno razumem to željo po domu kot človekovo večno hrepenenje po tisti drugi resničnosti, h kateri vsi gremo in si jo želimo. Vernemu človeku se zdi to povsem logično in upa na tisti dokončni svet z Bogom, čeprav ne more čisto nič vedeti, kakšen bo. Ko pa srečujem različne ljudi, tudi take, ki se niti nimajo za verne, pa si potem, ko se jim življenje izteka, želijo samo še domov, kjer bo lepo, razumem to kot hrepenenje vsakega človeka po varnosti in sprejetju, po Bogu. Tudi če se tega sploh ne zaveda in tudi če tega nikoli ne bi hotel priznati. Meni je vedno lepo srečevati ljudi z veliko željo po domu, ki si ga v tem trenutku ne znajo predstavljati. Vejo samo, da bo lepo.

Ocene
Milan Kleč: Sončni zahod

Ocene

Play Episode Listen Later Jan 6, 2025 7:50


Piše Jože Štucin, bereta Sanja Rejc in Renato Horvat. Milan Kleč je neumoren pisec, če lahko uporabimo tako minorno oznako, za nekoga, ki spada v sam vrh slovenske proze. Piše hitreje kot misli, seveda ne v slabšalnem pomenu, hitro piše, ker je vešč pisatelj in včasih bralec res ne ve, kaj je bilo prej, avtor ali njegova knjiga. Slogovno je na meji med osebnoizpovedno literaturo in fikcijo, ki prvoosebnega junaka izenačuje z resnično pisateljsko osebo. Še več, njegova literatura se bere kot ležeren popis življenja brez posebnih metaforičnih odmikov od samega sebe, od svoje resničnosti. Vse kar beremo, bi bilo lahko v popolnosti nekakšna avtobiografska »enciklika« za podložno bralstvo, toda glej ga vraga, že Aljoša Harlamov, pisec spremne besede v knjigi Sončni zahod je v pisateljevem priimku našel kleč: njegova literatura ima razsežnost občega, ne glede na to, ali je vse res, ali si je kaj tudi izmislil, zato pred bralcem kleči in se mu daje v razmislek na izviren, nekoliko bohemski način. Takole ga je označil: »Milan Kleč v grobem spada v generacijo avtorjev t. i. »nove proze«, ki so začeli v slovensko prozo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja vnašati fantastiko, asociativnost, naključje, jezikovne igre in razne druge postmodernistične postopke«. In tu je neizmerna vaba, že kar voajeristična prilika, da bralec pokuka v njegov osebni svet. V romanu se zvrstijo mnogi znani umetniki, poimensko, pa računalniški igričarji, kjer je Kleč vedno dobrodošel, ne manjka naključnega osebja, ki se ga je kdajkoli dotaknilo, češnjica na tortici pa so vsekakor njegove deklice, na koncu tudi tiste, ki gledajo skozenj, ker pač starci niso več zanimivi in so temu primerno nevidni. A to je tudi salamenska prednost, ko motriš naokrog in opisuješ svet, ne da bi se kdo obregnil vate, nemara tako lahko vidiš globlje in širše. Kar se tiče bralskega standarda je Kleč tiste vrste pisatelj, ki ga ne moreš odložiti. Ko vstopiš v njegovo katedralo, ne opustiš upanja, ne, z vsako črko je upanja več. Vsekakor piše, kot bi v živo pripovedoval, s svojo literaturo nam govori v zelo enostavnem jeziku, ki se temu primerno zatika, ponavlja misli, potrjuje samega sebe s tavtologijami, s preskoki iz ene resničnosti v drugo, iz sedanjika, ki je prevladujoč, v brezčasje in občasje … Da ne naštevamo: čas ni njegov zaveznik, je pa aktivator dikcije, ki nima zavor. V tem je, preprosto rečeno, perfekten, in nemara je prav ta ekspresivno-lakonični stil pisanja njegova največja vrlina. To je tisti speed, ki bralcu ne nudi oddiha od začetka do bridkega konca – in potem v naslednjem romanu vse »jovo na novo«. Za pokušino prilika o kupovanju cvička Steklenica in črno: »Predstavil bom težavo, ki se mi je zgodila pred dnevi. Držijo ga na spodnji polici, kar se lahko izkaže za ponižujoče, še posebej, če ga zmanjkuje, in kar večkrat sem se moral že spraviti na kolena, da sem lahko posegel v notranjost police. Recimo, da je to še v redu, da pokleknem, dokler ni bilo pred dnevi nekaj zadnjih steklenic zloženih na sam rob police, ki je globoko v notranjosti. Dobro, pokleknil sem, požrl sem to sramoto, navadil sem se, toda prav uleči sem se moral, če sem hotel doseči steklence. Kot da se bi mi izmikale. Vedno globje so bile, da so mi po moje štrlele ven samo še noge. Nič drugega ni ostalo od mene, steklenice pa res kot da ne bi mirovale. Nisem se dal in se splazil še globlje noter, dokler nisem končno zatipal prve, ampak sedaj bom nekaj zaupal in povedal. Občutek sem imel, da sem segel v grob. V svoj grob seveda. Nemudoma sem splezal ven, se postavil na vse štiri in da ne bi šel praznih rok mimo blagajne, sem nabavil redkvice.« Klečeva jubilejna knjiga je že malo kasnila. Nekaj časa ni objavljal (bodimo prozaični, zadrževal je izliv), s Sončnim zahodom pa se je to pozlatilo. Pisatelj in junak sta nenadoma stara sedemdeset let. Častitljiva leta ali tako nekako. Okrogla obletnica, primerna za naročilo nove knjige in izdajo spisa pri častitiljivi založbi. In spis bi lahko bil kanoničen, dokončen, nekakšno kapitalno pismo zanamcem. In je. Tekst je izpisan tako, da nadaljevanja skoraj ni več mogoče pričakovati. Patetično. Seveda tudi zmotno, saj nadaljevanje bo. Če smo prav informirani, ga nekdanji urednik Cankarjeve založbe Zdravko Duša pripravlja na nov izziv, nekakšen žametni izbor ali kaj podobnega. Torej, okrog obletnic se dogaja. Kakšna potrata čustev in besed, če gledamo samo formalno plat sončnih zahodov, ki so verjetno ena najbolj potrošniških revij narave! Kakšna ambivalenca, na eni strani moreča obletnica, na drugi živ in do kresila nabrušen navdih, vmes pa človek, ki se vsak dan počuti bolj star, piše pa kot mladenič pri dvajstetih. V jubilejnem letu je bil Kleč primoran pristopiti k sebi na jubilejen način. To pa je, da je sedemdeset let že taka doba, ko pisatelj začne slaviti samega sebe in si domišlja, da je nesmrten. Seveda ne Kleč, njemu je bil jubiljeni izziv le povod, da je prostodušno povedal vsej slovenski javnosti, da mladenke na ulici gledajo skozenj, da izginja in hlapi, da ga je vedno manj v fokusu erotičnih nebes, saj se pač stara, četudi je vse še tu: mlade oboževalke, strastne deklice, ki hrepenijo po magiji njegovega peresa, vulkan računalniških igric, ki so njegova strast, da ne naštevamo. Z enako intenzivnostjo se po romanu sprehodijo vsi znanci in prijatelji, tisti, s katerimi je igral računalniške igrice, ter seveda umetniki od literature do slikarstva, ki jih v svojo fiktivno avtobiografijo vključuje dobesedno, poimensko. O vsakem pove kakšno štorijo, čustveni ali intelektualni zaplet, večinoma pa tudi vse sopotnike razplete z modro držo, češ, tu smo, da se včasih ljubimo, kmalu zatem tudi skregamo, na koncu pa pobotamo. Ja, literarni dobitek knjige Sončni zahod je iskriva in prostodušna pripoved o sebi, polna humorja, mehkobe, rahle čudaškosti in svojevrstne osamljenosti, ki, če kaj, prav samote ne prenese. Pripoved, ki govori tudi o tebi, ki ti bije jubilejna ura minevanja.

Botrstvo
Mama šestih otrok leto pozneje: v sanjah si nisem predstavljala, da bo to mogoče

Botrstvo

Play Episode Listen Later Dec 25, 2024 12:13


Tik pred lanskimi božičnimi prazniki smo obiskali družino, ki je v svoj mali dom v odročnem zaselku ob dveh bioloških hčerah sprejela še štiri otroke, močno zaznamovane s težkim otroštvom. Ob neštetih zdravstvenih težavah in ob tem, da je tako povečano družino zapustil sogovorničin soprog, ki je bil edini zaposlen, je bila zelo velika težava tudi huda prostorska stiska. Pri tej ste jim vi, poslušalci, s svojimi donacijami zelo pomagali. Družino smo pred dnevi znova obiskali.

Razgledi in razmisleki
"Nikoli nisem želela pisati v jeziku avtoritete" – pogovor z belorusko pesnico Valžino Mort

Razgledi in razmisleki

Play Episode Listen Later Dec 4, 2024 27:30


Poezija Valžine Mort (1981), v Belorusiji rojene in v Ameriki živeče pesnice in prevajalke, predstavlja edinstven pesniški glas v sodobni literaturi, ki združuje osebno in politično, pa travmatično in sublimno. Posebno mesto v njeni poeziji imajo tudi podobe, s katerimi pesnica ustvarja kompleksno sliko, v kateri se prepleteta sedanji in pretekli čas. Valžina Mort, ki že skoraj dvajset let živi čez lužo, kjer poučuje na Univerzi Cornell v zvezni državi New York, je za svoje delo prejela številne nagrade, med drugim leta 2004 tudi kristal Vilenice. Poezijo piše v dveh jezikih. Dodaja, da v dveh tujih jezikih, in prav zato, kot še pravi, jezika ne časti. Avtorica je letos kot častna gostja nastopila na festivalu Dnevi poezije in vina. Ob tej priložnosti je pri založbi Beletrina v prevodu Kristine Kočan pod naslovom Pesem o belih jabolkih izšel izbor iz treh njenih pesniških zbirk, napisanih v angleščini, mi pa smo se takrat na Ptuju z njo pogovarji o njeni poeziji, Ameriki, jeziku in Belorusiji. Foto: Gregor Podlogar

Fejmiči
Podcast Fejmiči - #235 - Monika Avsenik: "Svojo pot nisem videla kot pevka nekega ansambla."

Fejmiči

Play Episode Listen Later Nov 30, 2024 71:34


Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba: https://www.t-2.net/paketi ----------------------------------------------------------- Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

Aktualna tema
Gabriel Milič:"Čeprav prihajam iz Trsta, nisem Italijan, sem Slovenec v Italiji!"

Aktualna tema

Play Episode Listen Later Nov 22, 2024 10:46


Gabriel Milič je leta 2020 končal licej Franceta Prešerna v Trstu in se vpisal na študij slovenistike in italijanistike na tržaški in videmski univerzi. Od oktobra je na študijski izmenjavi na ljubljanski Filozofski fakulteti. Piše za Primorski dnevnik, zaposlen je pri društvu Kru.t, ki povezuje in pestri življenje starejšim rojakom v Trstu, dejaven je tudi v Slovenskem kulturnem društvu Igo Gruden v Nabrežini in v Zvezi slovenskih kulturnih društev. Idej mu, priznava, ne manjka. Kako pa je zadovoljen s študjem v Ljubljani?

Globalna vas
Prek spletne aplikacije za zmenke v Latvijo <3

Globalna vas

Play Episode Listen Later Nov 7, 2024 17:25


Mitja Jakopič je pred dobrimi 13 leti, še pred pojavom prvih aplikacij za zmenke, ki jih poznamo danes, prek spleta spoznal Latvijko, s katero sta si najprej intenzivno dopisovala in se zaljubila. Po približno pol leta se je kljub temu da ga, kot pravi, "severnejši kraji" nikoli niso privlačili, preselil k njej. Službe takrat še ni imel, sta pa s svojimi prihranki v Rigi kupila obnove potrebno stanovanje z dotrajanim ladijskim podom, ki ga je na povelje svoje partnerke obrusil in polakiral, nato pa je ta - menda v njegovi nevednosti - začela oglaševati njegove parketarske storitve na neki spletni strani. Ni trajalo dolgo, da je nekdo storitev dejansko naročil: "Nisem vedel, za kaj gre, delal pa sem se, kot da sem na področju parketarstva najpametnejši," izdaja Mitja o svojih začetkih v obrtništvu, ki se ga je priučil kar sproti.

S svetnikom na ti
Sv. Ernest

S svetnikom na ti

Play Episode Listen Later Nov 7, 2024 3:53


Nisem ne zgodovinar ne poznavalec toda križarske vojne, v katerih si tudi ti …

Duhovna misel
Peter Millonig: Navdih

Duhovna misel

Play Episode Listen Later Oct 29, 2024 6:04


Navdih je preblisk duha. Mogočno je hipoma tu. Zavzame ves miselni prostor, ne dopušča dvoma. Ne prenaša neodločnosti ali polovičnosti. Stopi v življenje kot jasna misel, ki ji ni mogoče ugovarjati, kajti njena prvinska moč je prepričljivost. Dokončnost. Je mavrično razpoloženje, lok na nebu osebnega spoznanja. Pridi, dobri prijatelj, da se ti poklonim in da prevzamem tvojo bit! V času negotovosti sem te namreč iskal. Nisem vedel, kje bi te mogla izslediti negotova roka. Zdaj pa vem, da venomer domuješ v hiši modrosti. Vem, da se skloniš k človeku, ki prosi za razodetje. Saj ne štediš z darovi vedenja. Tvoja zastonjskost je zanesljiva, tvoja radodarnost obilna. Napaja se iz korenin razumevanja. Obstane, ker je zraščena s svojimi temelji. Navdih je notranja molitev, dobro delo, odprtost za življenje. Je volja, ki povezuje dobroto v venec ljubezni. Je navzočnost Svetega Duha, ki prekipeva od veselja, ko se razdaja hrepenečim. Spoznanje, položeno v naročje navdiha, je vezni člen med vidnim in nevidnim svetom. Z njegovo pomočjo ustvarjamo življenje po pravični zamisli. V korist drugih. Sebi v opravičenje. Po meri Boga.

Ocene
Milan Dekleva: Lističi

Ocene

Play Episode Listen Later Oct 28, 2024 8:19


Piše Veronika Šoster, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Milan Dekleva je v Lističih, podobno kot v mnogih svojih romanih, za protagonista izbral resnično osebo in na tej podlagi napisal bolj ali manj fiktivno zgodbo. Tokrat gre za verjetno najbolj osebno izbiro do zdaj, saj je v fokus postavil svojega strica – pesnika, prevajalca in urednika Alberta Široka (1895–1985), o katerem Marij Čuk v spremni besedi piše, da je bil v času svojega delovanja v Trstu »referenčna točka za tržaške Slovence, zaradi tega pa tudi trn v peti italijanskim fašističnim oblastem«. Protagonistova identiteta se nam razkrije le z nekaj namigi in podatki, recimo z omenjanjem njegovega brata, tigrovca Karla Široka, ki je bil leta 1942 kot talec ustreljen v Dragi pri Begunjah, in s pričakovanjem srečanja z velikim italijanskim pisateljem Italom Calvinom, saj je Albert pripravljal prevod njegovega prvenca Steza pajkovih gnezd, ki je v resnici izšel leta 1968. Dekleva je roman zastavil fragmentarno, dnevniško, namesto klasičnih dnevniških zapisov pa izbral naslovne lističe, kamor Albert zapisuje svoje misli in doživetja, jih datira in potem skriva. Letnice so kronološko pomešane, kar na začetku deluje rahlo zmedeno, a kmalu se vzpostavi notranja struktura. Nekatere letnice se namreč ponavljajo in vse, kar se dogaja na posamezno leto, je zapisano v pravem zaporedju, kar vzpostavlja občutek, da se vendarle premikamo vedno naprej. Je pa taka struktura tudi vsebinsko utemeljena, saj Albert veliko premišljuje o času, preteklosti in sedanjosti, in Lističi nas pošljejo na pravo popotovanje po človekovi zavesti o sebi in o svetu, ki ga zaznamuje. Roman je prežet tudi z drugimi resničnimi dogodki in osebami, predvsem literarnimi, pa tudi omembami gledaliških predstav, romanov in prostorov, kjer poteka kulturno življenje. Albert razmišlja o prijateljih in znancih, vpetih v družbeno dogajanje, včasih koga tudi sreča, se z njim zaplete v pogovor o stanju stvari, predvsem pa na lističe zapisuje svoje razmisleke o napetih časih preteklega stoletja, zaznamovanega z dvema svetovnima vojnama, fašizmom, taborišči, diktaturo in drugim nasiljem. Pri tem ima osrednjo geografsko vlogo Trst z okolico, nenehno na udaru zaradi pritiskov politike. Albert se spominja, kako je bil preganjan, interniran, onemogočen, kako se je moral zagovarjati, kako je kazensko poučeval, ker je bil proti temu, da bi bila spričevala samo v italijanskem jeziku, kako so morali Slovenci v Italiji ves čas graditi nove ustanove, ki so jih uničevali in razstreljevali. Na listič iz leta 1930 je recimo zapisal, da je za slovenske izobražence življenje v krajih ob meji neznosno, saj so se razcveteli ovaduštvo, nestrpnost in nasilje, policijski nadzor je strog in veliko, tudi sam, jih je bilo zaslišanih in aretiranih. Albert s svojim pripovedovanjem, ki ga lahko razumemo spominsko in tudi anekdotično, ustvarja tudi širšo sliko družbe in nekega družbenopolitičnega prostora, ki je ves čas na prepihu. Čeprav ne gre za dejansko spominsko prozo, ampak za fiktivne zapise, ki temeljijo na zgodovinskih dokumentih, ima Dekleva dovolj humanistične in empatične žilice, da lahko skozi izbrano osebo govori iskreno, zaskrbljeno, ogorčeno, prestrašeno, obžalujoče, melanholično, pretreseno, jezno, predvsem pa pristno. Prav zato je še bolj kot pisanje o resničnih dogodkih in protagonistovih odzivih nanje pomembno pisanje o pomenu svobode, lastne volje v času družbenih napetosti, iskanju moralnega kompasa, dilemah in dvomih ob sprejetih odločitvah. Albert se nenehno sprašuje o junakih in neodločnežih, zdi se mu, da je v življenju zapravil preveč časa, ko se ni zares uprl, da je preveč sledil tujim željam, kar pa mu ni prineslo nobene svobode. Ključna oseba zanj je brat Karel, ki ga vidi kot heroja, njegova izguba ga od vseh najbolj prizadene in še leta in leta pekli: »Nisem si želel, da bi Karlov konec postal obsedenost mojega življenja in me s tem prisilil v životarjenje. […] Pretresen sem spoznal, da je še huje: s premlevanjem Karlovega konca je njegova smrt postajala prisotna, na ta način sem jo v sedanjosti oživljal, česar nikoli nisem hotel. Začutil sem neke vrste omotico, vrtoglavost zanke, v katero je ujeto človekovo zavedanje: s spominjanjem samo ojačamo moč sedanjosti. Vse, kar je minulo, postane megafon zdajšnjosti – vrtinči se v neskončnem nizu ponovitev in odmevov.« Smiselno je, da se lističi med sabo mešajo, saj je sedanjost vedno zaznamovana s preteklostjo, preteklost pa nikoli zares izgubljena, pozabljena. Albert se večkrat počuti, da je le marioneta v rokah nekoga drugega, in res se med branjem zastavlja vprašanje, koliko sploh ima lahko človek ob takih zgodovinskih pretresih resnega vpliva – ali ga zgodovina bolj ali manj kruto premetava in poskuša le preživeti, ne da bi pri tem izgubil integriteto in svobodo. Nekje se zapisovalec celo zgrozi, če so popisani lističi morda zaznamki njegovega oportunizma, saj pokažejo, da se je večkrat ugriznil v jezik, zato bi bilo morda bolje, da ostanejo skriti, razmišlja. A z njim zlahka simpatiziramo, saj se izkaže, da je bil kljub vsemu človek na mestu, le da se je boril drugače kot na primer njegov brat. Zato tudi ni nič čudnega, ko lističe povezuje z vitalizmom, skoznje ohranja žive vse izgubljene in umrle, ne prepusti jih pozabi, čeprav ob tem dreza v speče rane in precej nepopustljivo zre na lastno preteklost. Tu se v zgodbo pomensko vpisuje osrednje srečanje z Italom Calvinom, saj namerava prevajalec razrešiti neko zagato. Gre za Calvinov stavek o tem, da so nekatere stvari celo bolj grozne, ko se nanje spomnimo, kot ko smo jih doživljali, kar je pravzaprav natanko ta občutek, ki ga ob branju lističev dobivamo o Albertu – da mu je namreč nekatere stvari še bolj mučno in težko pogledati za nazaj. S tem prodremo do same srčike romana, škoda je le, da je Calvino na teh nekaj straneh napisan veliko bolj atraktivno kot protagonist, kar je verjetno tudi zaradi občudovanja in Albertove zadrege ob spominu na to, kako se je na koncu odzval na srečanje. V vsakem drugem pogledu je to vrhunec romana, njegova osrednja točka in tudi dokaz o tem, kako izgubljen in ranljiv je Albert v prostoru in času, kako se ne zna postaviti vanj. Čeprav se posamezne podrobnosti in napetost zaradi razdrobljenosti forme sproti rahlo izgubljajo in je kljub kratkosti romana v njem nekaj nepotrebnih zastranitev, se posnemanje dnevniškega zapisovanja v Lističih izkaže za precej uspešno. Vsebinsko pa se tako ali tako vrača nenehno k istim temam in ostaja osredotočen in homogen, nenehno utripajoč skozi čas. Vse ostalo je zgodovina.

Duhovna misel
Marko Rijavec: 34 kilogramov

Duhovna misel

Play Episode Listen Later Oct 17, 2024 6:01


Skorajda prepričan sem, da si vsak od nas talente predstavlja kot zlato in dragulje, torej kot nekaj svetlega in bleščečega in vsekakor vrednega poželenja. Zato življenje razumemo kot dobro, ko je takšno, in slabo, kadar je temu nasprotno. Toda talent ni nujno zlato. Talent je samo utežna mera, dobrih 34 kilogramov, torej nekaj, kar ima v življenju veliko težo, kar se šteje kot pomembno, morda celo odločilno. Material je pa lahko … kakršenkoli. To razmišljanje bi lahko krenilo v različne smeri. Glede na to, da sem v preteklem tednu doživljal nekatere osebno precej težke stvari, pa so vse te besede moja reakcija na stvari, ki mi jih je življenje – kaj vem zakaj že – spet naneslo pred vrata mojega malega vsakdana in ki jih – kot malodane vedno doslej – nisem hotel sprejeti. Težke stvari so to. Ali pa morda tehtne? Tudi zaradi bremen sedanjega trenutka sedaj še bolj razmišljam, če nista ti dve stvari ne samo povezani, ampak tudi precej podobni … če ne celo enaki. Težko in tehtno. In da prihajajo pred moja vrata vedno manj naključno, vedno težje stvari z vedno bolj tehtnim sporočilom. Te talente lahko zakopljemo, jih odmaknemo na stran, jih ignoriramo in jih preprosto prezremo. Ker pa prihajajo vedno znova, ne da bi jih karkoli od tega odvrnilo, se mi zdi, da je njihovo stalno trkanje na moja vrata poziv, naj z njimi sodelujem. Naj z njimi nekaj naredim. Naj jih uporabim za nekaj, kar me bo premaknilo. Če sem prav pošten, me te težke stvari pravzaprav hranijo, ohranjajo me pri življenju, ker sem živ, vse dokler se premikam. Ne razumem jih in niti malo mi niso všeč. Nisem tiste vrste pobožen kristjan, ki bi samo sklonil glavo in prikimal. Ne, jaz vpijem, pritožujem se, z vsemi štirimi se upiram. In med tem razmišljam o njih in o sebi. In o tem, kaj želijo od mene. Mislim, da takrat z njimi sodelujem, da me takrat začnejo spreminjati. Kajti talenti so tistemu, ki jih nosi, breme. Tistemu, ki z njimi sodeluje, rodovitnost.

Ocene
Franco Arminio: Prepusti pot drevesom

Ocene

Play Episode Listen Later Oct 14, 2024 7:13


Prevedla Kristina Jurkovič. Piše Jure Jakob, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. "Nisem človek, pesnik sem," je plodovit in na številnih področjih dejaven italijanski pesnik Franco Arminio izjavil na začetku nenaslovljene pesmi na 128. strani zbirke Prepusti pot drevesom. Končal jo je z verzi "Resničnost ni moj kraj, morda prav zato lahko prepoznam / nekatere njene poteze: zaradi menjavanja bližine in oddaljenosti." V tej, zanj sicer netipično lakonični in nekako analitični pesmi Franco Arminio zelo posrečeno povzema svojo pesniško in življenjsko držo in usmerjenost. Je namreč izrazito dvoplasten pesnik, v tej dvoplastnosti pa presenetljivo enoten, naravno homogen. Po eni strani je njegova poezija močno intimistična in samopreiskujoča, po drugi pa odprta, iskateljska navzven, v zunanjo resničnost naravnega in družbenega okolja tu in zdaj. Ta poezija je kot rokavica, ki je enako trpežna, uporabna pa tudi mehka in topla z obeh strani, naj bo obrnjena navzven ali navznoter. Pesnika, rojenega leta 1960, je zelo zaznamovala rodna Kampanija, dežela na jugu Italije, ki je bila zaradi težkih naravnih razmer vedno zaznamovana z revščino, leta 1980 pa jo je še posebej prizadel uničujoč in smrtonosen potres, po katerem si ni nikoli prav opomogla. Ljudje so se množično izseljevali, domove je začelo preraščati drevje, ogromno vasi je ostalo skoraj povsem praznih in stoletna kultura tradicionalnega, pretežno kmečkega načina življenja je izgubila tla pod nogami,. Arminio se kot časnikar, ki je začel pri lokalnih glasilih, pozneje pa prodrl v osrednje italijanske medije, kot režiser dokumentarnih filmov, neutruden organizator raznovrstnih kulturnih dogodkov in ne nazadnje tudi kot spletni komentator ves čas trudi ozaveščati javnost o socialnih in okoljskih tematikah, povezanih z degradiranim in siromašnim italijanskih jugom, posebej v krajih, ki jih je prizadel potres. Je torej nekakšen družbeni aktivist, preizkusil se je tudi v politiki, bil je kandidat za evropskega poslanca in za župana v rodnem kraju Bisaccia, kjer si je v nekdanji očetovi gostilni ustvaril dom in družino. Vendar je treba razumeti, da so vse te dejavnosti, v katere je Arminio vprežen, prej kot vse drugo različni odvodi primarno pesniškega angažmaja; izražajo globoko človeško, pogosto paradoksalno in protislovno zaznavanje resničnosti, ki pa je po drugi strani tudi zategadelj estetsko, etično in spoznavno celovitejše. Če to opombo strnem tako, da si pomagam s parafrazo na začetku omenjenih verzov, bi mu lahko v usta položil tudi izjavo: Nisem politik, človek sem. Resničnost je pač preveč kompleksna, predvsem pa nikoli povsem razpoložljiva, zato še tako dober politični program vedno ostane ujet v svojo strugo, ki ga obsoja na to, da v skladu z lastnim principom ne meneč se za kolateralno škodo po čim krajši poti nezadržno teče navzdol. Poezija, po drugi strani, nikamor ne odteka, temveč odpira. Odpira čutila zaznavanja, prostor človeškega odpira v predčloveško in nadčloveško. "Poezija je od svetnikov in zveri, / nikoli od natančnih in omikanih" je Arminio zapisal v dialoški pesmi Pismo Pasoliniju. Poezija ni srednja mera, mlačno povprečje, poezija so skrajnosti. Skrajnosti, ki v trepetajoči, večno nemirni roki življenja vedno znova začrtavajo prostor našega bivanja, njegovo dno in njegov višek. Skrajnosti pogosto vidimo v obliki nasprotij in nasprotja ponavadi dojemamo s formalno-logičnega vidika, v njihovi izključujočnosti; tako je nekaj bodisi visoko bodisi nizko, ne more pa biti oboje. No, v poeziji nasploh, v pesmih Franca Arminia pa še posebej, omejitve formalne logike ne veljajo. Za njegovo poezijo sta značilna prav poudarjeno združevanje nasprotij in izostren občutek za paradoksalne vidike bivanja in ambivalentne življenjske položaje. To kaže že kar prva pesem zbirke, tista, katere zaključni verz je pristal v njenem naslovu Prepusti pot drevesom. Beremo jo lahko tudi kot nekakšen moto, koncentriran pesniški program. Pesnik priklicuje v zavest, da je vsak človek smrtno bitje in da je hkrati – ne zaradi tega ali pa navkljub temu – vsak človek rojen za to, da življenje izkusi kot nekaj dobrega. Potem nadaljuje, kaj si zamišlja kot dobro, in k temu poziva. Dobro lahko zazna le tisti, ki je odprt, ki zna prisluškovati. Pri tem mora biti hkrati ponižen in pokončen, ustrežljiv in ponosen, občutljiv za milino in zmožen ostrine. Miroljuben namen ne izključuje borbenega duha, nepreračunljiv pogum ne izključuje prizemljenega občutka za to, kaj je res pomembno. Arminio seveda ne piše priročnikov za samopomoč in receptov za dobro življenje, temveč poezijo. Je pa res, da to ni poezija, ki bi se trudila ostati v čistih, snežno belih sferah brezinteresne estetske kontemplacije, ampak angažirana poezija. Angažirana v elementarno dobrem pomenu, brez trohice resentimenta, brez dlake sovraštva, zagrenjenosti in moralističnega izvzemanja lastne pozicije, kar vse se v podobne pesniške projekte pogosto tako rado in kar nekako samo od sebe od nekod pritepe. Na štiri razdelke razdeljena zbirka (Zaledje oči, Kratkost ljubezni, Pesnik z družino, Poezija v času spleta) je tematsko sicer še kar široka, toda prevladujoča vsebinska intonacija in formalni vzorec, s tem pa tudi prepoznavna značilnost teh pesmi je slejkoprej vokativ, poziv, nagovor. To so pesmi, ki te hočejo vznemiriti, ne pomiriti, pesmi, ki tako brezkompromisno resnicoljubno razgaljajo utečeno in predvidljivo, konformno in samozadostno, da se v najboljših variantah na višji ravni dotaknejo ravno območja miru, ki ga daje občuteno spoznanje, pesniška vednost. Verzi iz nenaslovljene pesmi na str. 45 pravijo: "Vedi, da te reši / le stiska. In vedi, da si rešen, / ko se razkrije tvoja bornost."

Med štirimi stenami
Taka nisem bila nikoli

Med štirimi stenami

Play Episode Listen Later Sep 23, 2024 47:31


Melita Forstnerič Hajnšek je upokojena novinarka in urednica in avtorica in soavtorica več knjižnih del. Njenemu najnovejšemu delu z naslovom Taka nisem bila nikoli, je botrovala bolezen – plazmocitom. Kljub temu to ni priročnik za samopomoč, pač pa literaren, zelo oseben in razmišljajoč zapis razmislekov, ki so se ji porajali v vlogi osebe, ki jo čisto nepričakovano doleti resno bolezensko stanje, katerega poteka se ne da napovedati. Melito Forstnerič Hajnšek je v oddajo Med štirimi stenami povabila Cirila Štuber.

Duhovna misel
Janez Vodičar: Velike oči

Duhovna misel

Play Episode Listen Later Jul 30, 2024 6:39


Kako je otrok hiter, ko je treba kaj vzeti. Človek se mora podvizati, da mu hitro izmakne to, kar mu ne sme priti v roke. Upam, da vas niso prebudili kakšni otroci, ki so si zaželeli tega ali onega. Pri otrocih še nekako potrpimo, včasih se jim celo smejemo, ko si kopičijo stvari in vztrajno kričijo: »Moje!« Težje je, ko se srečamo z odraslim, ki hoče za vsako ceno imeti vsak dan več in več. Pred kratkim so me v šoli dijaki spraševali, zakaj je vedno večja razlika med tistimi, ki imajo veliko, in tistimi, ki imajo vsak dan manj. Nisem jim dal odgovora. Vrnil sem jim vprašanje. »Kaj vas žene, da se mučite v šoli tudi takrat, ko vam snov ni pisana na kožo?« Odgovarjali so različno, a bolj ali manj so poudarjali, da bodo le tako lahko študirali, kar jih veseli, in se bodo pozneje s tem preživljali. Nadaljeval sem s spraševanjem, kaj je za njih pomembnejše ali delati, kar jih veseli, ali to, kar jim bo prineslo dovolj veliko plačo. Velika večina je bila mnenja, da je pomembnejši višji dohodek. Na koncu so sami odgovorili na začetno vprašanje o tem, zakaj vedno večji prepad med bogatimi in revnimi. Večina je prepričana, da le če imaš dovolj, lahko v polnosti živiš. Nekateri so pri ustvarjanju imetja iznajdljivejši, drugi nerodni, kar vodi v socialne razlike. Nekaj jih je predlagalo, da bi morala družba kot celota poskrbeti, da bi krotila apetite podjetnih. Razvil se je pogovor o družbi, ki bi vsem omogočala potreben uspeh in s tem tudi bogastvo. Ostali so razcepljeni med temi, ki so zagovarjali ukrepe družbe, in tistimi, ki so zagovarjali svobodno pobudo vsakega posameznika. Težko je svetovati mladim, kaj bo najbolje za njihovo prihodnost. V zgodovini smo imeli številne poizkuse, kako ukrotiti požrešnost enih in blažiti revščino drugih. Morda je sodobna potrošniška družba res preveč obsedena s kopičenjem imetja. Vsak bi hotel imeti vse in to takoj. Pri tem je vabljiva rešitev, ki so jo in jo še vedno ponujajo taki in drugačni revolucionarji. Treba naj bi bilo zamenjati družbeni red in bo vse drugače. Kar je nevarno. Vedno in povsod so bili pohlepni in nenasitni ljudje. Noben sistem jih ni odpravil. V dolgi tradiciji najrazličnejših verstev to pripisujejo grehu, kršenju božjih postav. V vsakem človeku, ne glede na politični sistem, v katerem živi, je kal nenasitnosti. Prav post je trenutek, ko naj bi vsak najprej pogledal nase. Zmanjšal svoj apetit in poskrbel za druge. Imejmo vsaj danes manj požrešne oči in pomagajmo revnejšim od nas. Jutri bo brez velikih revolucij zaradi tega svet pravičnejši.

Svet kulture
Filmski festival Cinehill in knjiga Taka nisem bila nikoli Melite Forstnerič Hajnšek

Svet kulture

Play Episode Listen Later Jul 23, 2024 12:39


V Gorskem kotarju se te dni začenja festival Cinehill, naslednik filmskega festivala v Motovunu. Pri založbi Beletrina pa je izšla knjižna novost z naslovom Taka nisem bila nikoli Melite Forstnerič Hajnšek.

Fejmiči
Podcast Fejmiči - #214 - Filip Flisar: "Nisem plesal, kot so oni špilali."

Fejmiči

Play Episode Listen Later Jul 6, 2024 71:07


Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba T2 aplikacija za smart TV: https://www.t-2.net/paketi/oranzni-optimum ----------------------------------------------------------- Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

Duhovna misel
Peter Millonig: Lenoba

Duhovna misel

Play Episode Listen Later Jul 5, 2024 6:51


Jem in spim. Svojemu telesu dajem po dobro prespani noči znova počitek. Nimam velikih načrtov, še manj volje, da bi se jih loteval in jih uresničeval. Sopotniki, ki so marljivi snovalci svojega življenja in v nenehnem boju za pridobivanje novega, se mi zdijo smešni. Čemu le se pehajo za bežnimi rečmi, se sprašujem z varne razdalje udobnega naslonjača. Nikamor se mi ne mudi. Odlašam z opravili, kolikor je le mogoče. Ne nalagam si novih, medtem ko se otresam tistih, ki so del mojega življenja. Nisem razpoložen, da bi se učil in spoznaval. Da bi gradil in se uveljavljal. Sem mojster zakopavanja talentov. Delam se, kot da nimam nobenih sposobnosti, kajti sicer bi bil prisiljen v delavnost. Tega pa si moje srce ne želi. Misli, da lahko živi brez napora. A pregovor pravi, da se brez muje še čevelj ne obuje. In resnično je vse, kar je lepega na svetu, plod številnih odrekanj in nagrada za trdo delo. Čim težja je pot, tem bolj se vedro srce veseli zmage nad ovirami življenja. To je Božji aksiom. Za lenuhe pa je načelo, ki ne potrebuje dokazov, povsem drugo. Odrekajo se lastnemu vložku v družino in družbo, ker odklanjajo, tako pravijo, prisilo. Suverenost si razlagajo kot izvzetost iz prizadevanj, da bi dajali od sebe, in ne kot pravico, celo dolžnost, da pomagajo pri razvoju sveta. A ta krog se logično ne zapre, kajti vse tisto, česar lenuhi ne delajo, naredijo zanje drugi. Med nami bodo torej vse dotlej, dokler se najdejo pridne roke, ki ustvarjajo namesto njih.

Duhovna misel
Vid Grdadolnik: : Iz smrti v življenje

Duhovna misel

Play Episode Listen Later Jun 26, 2024 6:13


Kiko Argüello je bil priznan španski umetnik, ki je bil slaven, uspešen in imel vse, kar bi si človek poželel. A globoko v njem so se vsak dan pojavljala vprašanja o smislu življenja. Kiko govori v svojem pričevanju: Veliko sem bral različne filozofe in ugotovil, da moram sprejeti to stvarnost, o kateri govorijo nekateri filozofi, da si ni treba izmisliti nobenih nebes niti karkoli iz tega sveta. Moramo vzeti v roke stvarnost, in to je, da ni ničesar. Poizkusil sem živeti tako, a sem hitro ugotovil, da mi je postalo življenje pretežko. V tem času globoke krize sem tudi dobil veliko državno nagrado, o kateri so poročali tudi televizija, časopisi ipd. A zanimivo je, da mi nagrada ni rešila problema, ki sem ga čutil v sebi. Že od zgodnjega jutra sem se spraševal: Kakšen je smisel življenja? Živeti – za kaj? Da bi imel denar? Da bi bil srečen? Zakaj? Denar imam, znan sem in nisem srečen. Znotraj sebe sem mrtev. Nebo je bilo zame zaprto, zabetonirano! Pod tem je Bog imel usmiljenje z menoj. Videl sem t. i. normalne ljudi in razmišljal: Zakaj se ljudje ne sprašujejo: kdo sem, kdo me je ustvaril, kaj je to življenje? Mogoče si ljudje ne postavljajo tega problema? Mogoče je problem samo v meni, narcisoidnem in čudnem? Za mene ni bilo vseeno, ali Bog obstaja ali ne, to je bilo vprašanje življenja in smrti! Globoko v meni mi je intuicija govorila, da je nemogoče, da je vse absurdno: lepota, umetnost, voda, drevesa. Prelepo, da bi bilo absurdno. Počasi sem začel razumeti, da je problem v veri, a nisem sam sebi mogel dati vere. Tedaj sem zaklical Gospodu in od tega trenutka sem občutil globoko v sebi gotovost, da Bog obstaja! Nisem tega občutil le kot razmišljanje ali neko teorijo, ne! Bog je obstajal! Sveti Pavel trdi, da Kristusov Duh pride na človeka in priča njegovemu duhu, da Bog obstaja. To se mi je zgodilo! Spomnim se, kako sem začel jokati, a nisem razumel, zakaj. Teklo mi je polno solz. Zakaj jokam? Jokal sem, ker sem se počutil kakor človek, ki je bil obsojen na smrt, da bi bil pogubljen, in prav v tem trenutku, ko ga želijo umoriti, mu rečejo, da je svoboden. Ker če Bog obstaja, jaz obstajam. Prešel sem iz smrti v življenje: Bog obstaja. Božji Duh se je dotaknil mojega duha. Bog obstaja! Dragi poslušalec, draga poslušalka, to pričevanje nam pomaga, da lahko razumemo, da smo vsi mi poklicani, da zakličemo Kristusovo ime in bomo rešeni. Ne boj se približati Gospodu. On je odgovor na vsako tvoje trpljenje.

Ocene
Jedrt Maležič: Dvoliki

Ocene

Play Episode Listen Later Jun 3, 2024 8:21


Piše Bojan Sedmak, bere Igor Velše. Po knjigah kratke proze Bojne barve in Težkomentalci, izšlih leta 2016, se pisateljica in prevajalka Jedrt Maležič z dvema ducatoma zgodb v knjigi Dvoliki približuje lastnemu Dekameronu, v prihodnosti najbrž dopolnjenemu še z novo zbirko novelet. In če se Težkomentalci motivno ukvarjajo s pripovedovalko v miljeju psihiatrije ter so Bojne barve vpeljane v tematiko že s prvim stavkom »Nisem del njihove scene in nikoli ne bi hotela postati lezba …«, dogajanje v zadnji pisateljičini knjigi širi polje boja z novimi idejami. V službi promocij se celovite stvaritve po navadi povzemajo okrnjeno in pred tem niso varni niti veliki teksti, ko se jih obnavlja z nekaj stavki. Potemtakem naj bi bilo o njih dovolj vedeti, na primer, da junak pluje iz vojne domov in se na otokih srečuje s pravljičnimi izzivi. Ali da se z umrlim prijateljem sprehaja po peklu, kjer se v devetih krogih seznanja z usodami grešnikov. Pa da se romantično potepa po celini in svoje početje imenuje romanje. In da v parodiji starega epa v enem dnevu prehodi rodno mesto, pri čemer se v modernističnem stilu sooča z lastno izgubljenostjo … Podobno bi bilo mogoče na ogled postaviti tudi podobe iz novitete Jedrt Maležič, se s tem prikrajšati za njeno jezikovno bogastvo, a dobiti pregled nad dogajanjem v njenih štiriindvajsetih enotah. Te zgodbe vsebujejo življenjske situacije, ki so lahko predstavljene z nominalnimi zapisi kot nekakšnimi provizoričnimi podnaslovi. Torej: Klepet vnukinje in babice o moških v njunih življenjih s poudarkom na domišljavem patriarhalnem gospodovanju in s tem povezanim klavrnim seksom. Pomilovalna sentimentalnost sveže ločenega razvpitega policaja na sošolski obletnici. Manipulacija z menstrualnim madežem na krilu v poskusni kabini modne trgovine. Napeto čustveno razmerje med sestrama v jezerskem blatu. Spoznanje ženske o predvideni usodi na prvem srečanju z otrokom novega partnerja. Prizadetost moškega ob predstavitvi svojega dekleta družbi na sedmini. Počitniški pripetljaj mornarjeve žene za mizo s pijanim neznancem. Prekinitev verbalnega nasilja preciozne malomeščanke z odločno gesto socialne delavke. Darilo revne protagonistke sinu, priskrbljeno s krajo starejše gospe. Terapevtkina novica uporabnici storitve o svoji nosečnosti in njen vpliv na pacientkino depresijo. Nerodno uničenje varnostnikovega mobitela na nočnem pregonu grafitarjev. Delitev dela mladega para med uličnimi protesti in pričakovanjem otroka. Podkupovanje zdravnika za potrdilo o sposobnosti za vožnjo. Človekoljubno povabljena begunka v stanovanje para na kavo in vonj njenih nog v copatih. Tečno pokroviteljstvo voznika prevoza nad svobodno umetnico. Obsedenost z novim avtomobilom, opraskanim s takojšnjo nezgodo v garaži. Običajni delovni primer nasilnega izterjevalca dolgov. Dogovarjanje med pesnico in urednico o izdaji knjige. Neprijeten osji pik na morski obali med pogovorom ljubimcev o njunih bivših. Razkritje žene, poročene le na papirju, gejevskemu partnerju svojega moža. Osamljenkino psihotično predimenzioniranje predmetov v hotelski sobi, nemih prič minulega ljubezenskega razmerja. Maserjev problem s koncentracijo pri delu v salonu z oboževano žensko. Monolog razburjene kupovalke o poskusu ropa prodajalne, nerodnem izpadu nebogljenega duševnega bolnika. Uslužbenčevo servilno prenašanje napornega direktorja zaradi obetanega napredovanja. Kaj je v tem pestrem naboru pripetljajev njihova narativna dominanta? Jo označuje naslov knjige; jo usmerjajo pripovedovalci; sta to prostor in čas; je to vrsta perspektive ali morda t. i. ključno prepoznanje, pogosto v poantah kratkih zgodb? Čeprav se pojem dvoliki asociativno navezuje na dvojno moralo in hinavščino, je tovrstnih razlik med videzi in resnicami, običajno povezanih s spolnim pretvarjanjem, v pripovedih pravzaprav malo. Dvoličnost se v besedilih pojavlja v bolj pretanjenih klišejih; je model, v katerega se hkrati stekata nuja kulturne tolerance in egoističnega preživetja ob banalnih dogodkih. Ti so sredi sodobnega urbanega prostora in časa v polovici pripovedi podani z glagolskimi sedanjiki. Tudi približno polovica pripovedovalk je prvoosebnih žensk, v preostalih delih pa se pojavljajo personalni moški in tretjeosebni vsevedni pripovedovalci. Presunljivih iztekov dogajanja ni dosti in tudi ne epifanij, prebliskov jasnih prepoznanj, ki običajno prešinjajo knjižne like za nazaj (kakršno je na primer spoznanje tragičnega junaka, da je ves čas delal otroke lastni materi. Ali nenadno ovedenje bralca, da ne bere svoji ljubljeni, ker bi ji bil všeč njegov glas, ampak zato ker ona ne zna brati). Delno se tovrstna poanta pojavi le v zadnji zgodbi, pa še tam ni povsem gotovo, ali gre za premišljeno računico ali le za posrečeno naključje. Večina zgodb je razvezana v nedramatično vsakdanjost, odprta v naslednjo slogovno raznoliko obdelano peripetijo. Od literarnovednih pripomočkov za analizo teksta se posebnosti pisave Jedrt Maležič morda še najbolj približa pripovedna perspektiva. Pisateljičino vrednotenje dogajanja je pogosto podano iz gledišča knjižnih oseb z notranjimi monologi, razvidnimi iz poševnega tiska. In v teh odsekih je večkrat prisoten neprizanesljiv zapik v predsodke, s katerimi se obdaja šentflorjanstvo za svojimi fasadami. Tam pred prefinjenim sarkazmom ni varno nobeno prenarejanje, še posebej moško v spregi z vseprisotno oholo voljo do moči. Za nameček pa jezikovna suverenost, pridobljena tudi s teorijo in prakso avtoričinega prevajalstva, obsega številne registre slovenščine in ponuja na pladnju izborno bralno ugodje. Med diskurzi, ki si prizadevajo zakoličiti neugnanost literature, je zanimiva simpatična feministična teorija, ki primerja značilnosti ženske naracije z ženskimi orgazmičnimi sposobnostmi. Obe naj bi se po počasnem zagrevanju in vzponu na multiple vrhove tam zadrževali mnogo dlje in s tem omogočali poglede v globlja antropološka bistva, kot to zmore naglo impulzivno moško izlivanje od radosti. Zaradi tega naj bi bila položna ženska pisava moškim mestoma dolgočasna, ženskam pa strma moška prekratke sape. Kratke zgodbe Jedrt Maležič v zbirki Dvoliki na takšne zabavne poenostavitve nanašajo močan kontrastni pečat, ker hitro vzpostavijo vzdušje, se usmerijo k realnemu v realnosti ter zaokrožijo svoje sporočilo v unikate – v umetničinem delu že po naslovu pričujoče zbirke v nobenem primeru ne enolike, v slovarskem pomenu pa vsekakor enojnike. In z njimi dodajajo mavrici čez vrhove dobre literature lep odtenek užitka v branju in pisanju.

Duhovna misel
Gregor Čušin: Komu zvoni

Duhovna misel

Play Episode Listen Later May 31, 2024 6:19


»Noben človek ni otok,« je zapisal angleški pesnik in anglikanski duhovnik John Donne v svoji zbirki Pobožnosti ob nepričakovanih dogodkih, za njim pa ponovil nesrečni Ernest Hemingway v romanu Komu zvoni? Misel, da smo, čeprav je to velikokrat skrito pod vodno gladino, vsi del celine, istega kopnega, tudi nepoučenemu ali nevernemu preprosto in jasno razloži, da je vse človeštvo ena sama družina. Po krščansko: da smo vsi ljudje Božji otroci, bratje in sestre, eno samo občestvo. Čeprav živim blizu Bleda, sem bil na otoku le nekajkrat. Razlog za to je, da nisem prav spreten plavalec in da cena vožnje s »pletno« poštenega Gorenjca peha v pobožnost – seveda v želji, da bi zmogel hoditi po vodi. Po številu obiskov te »slovenske znamenitosti« me moja žena za en obisk prehiteva. Kot dvanajstletno dekletce je vlekla za vrv zvona želja in prosila Marijo, da bi jaz postal njen mož. Njena prošnja je bila silna, zvonjenje pa tudi, tako da so na otok prihiteli gasilci, misleč, da gori, in precej prestrašenih Blejcev, misleč, da zopet prihajajo Turki. Da bi se izognila škandalu, Marija ni imela druge možnosti, kot da dekletce usliši. In tako sva, srečno poročena, pred leti prvič skupaj obiskala otok. Na njem k sreči ni bilo ne gasilcev ne Turkov, bili pa so japonski turisti, ki so udrli v cerkev, ravno ko sva molila pred zlatim oltarjem. Vodič je hitel z razlago o zvonu in Mariji, ki bojda uslišuje, Japonci pa so se vzorno postavili v vrsto pred vrv, da sami preverijo, kaj drži in kaj ne. Nisem si mogel kaj. Pristopil sem k vodiču in ga poprosil, naj jim pove, naj bodo pazljivi v prošnjah. Da sva živi dokaz, da Marija sliši tako zvon kot prošnje in da tudi usliši. In ko jim je vodič prevedel moje besede, so se, seveda potem ko so pozvonili, postavili v vrsto in fotografirali še naju, tako da se še danes sprašujem, če morda ne visiva uokvirjena med drugimi trofejami v kaki japonski dnevni sobi. Da prideš do Marije na otoku, se moraš potruditi ali plačati ceno. Obiska ne zmore in si ne more privoščiti vsak. A Marija, čeprav na videz oddaljena, ni daleč, ni na otoku, saj noben človek ni otok. Blizu je in nas sliši. Ni nam treba ne plavati ne veslati, da bi bili plat zvona. Nihče ni sam. Nihče tako tudi ne moli sam. Ne more. Ker ni otok. Vedno, ko molim, molim z vsemi vami. Molimo skupaj, torej, združeni v občestvo, v telo. V celino. Zato ne sprašuj, komu zvoni, niti ne, kdo zvoni in zakaj zvoni. Vedno zvoni tebi in vedno zvoniš ti in vedno zvoni zate!

Ocene
Laura Buzeti: Posuj se s pepelom vaših očetov

Ocene

Play Episode Listen Later May 20, 2024 7:54


Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Laura Buzeti prihaja iz Bakovcev in je študentka podiplomskega študija psihologije v Mariboru. Roman Posuj se s pepelom vaših očetov je napisala v obdobju karantene ter ga popravljala in dograjevala v letu po epidemiji. Zgodba zajema tridnevno dogajanje decembra 1970, ko je zahodnonemški kancler Willy Brandt obiskal Varšavo z namenom sprave med narodoma. “Nemški Kennedy”, kot so ga zaradi demokratičnih in mirovnih teženj, s katerimi se je bližal zlasti vzhodni Evropi, imenovali svetovni mediji, je množico pred spomenikom junakom varšavskega geta presenetil s pomenljivim nenapovedanim padcem na kolena. Ta simbolna gesta, s katero je izpovedal obžalovanje zaradi zločinov, ki jih je na Poljskem zagrešila nacistična Nemčija, je iz zgodovinskega vidika eden največjih nemih dokazov iskanja sprave v povojnem času, v političnem smislu pa pomeni prelomnico za nastanek nove Evrope. Vendar pa je Laura Buzeti Brandtov prihod v Varšavo in priklon pred spomenikom zlasti judovskih žrtev postavila v drugi plan – bolj kot politična gesta jo zanimajo usode ljudi, ki se ob tem dogodku znajdejo na tem strateškem mestu. Med njimi je Otto Gottlieb, mlad nemški fotoreporter, ki dogajanje opazuje z mešanimi občutki, med katerimi prevladuje misel, da je kanclerjev padec na kolena premajhno in prepozno dejanje za odtehtanje vseh krivic, ki jih je nacistična Nemčija zagrešila Poljakom med drugo svetovno vojno. Med kupovanjem vodiča po Varšavi si zato ne upa pogledati prodajalcu v oči, ko ga ta užaljeno navda s občutki kolektivne krivde: “Vidim, kako je, na izlet ste prišli. Fotografirat mesto, ki ste ga požgali. /…/ Se slikat pred spomeniki, ki smo jih postavili za žrtve vaših zločinov? /…/ Kupovat spominke, da boste lahko doma pokazali, kako pogumno ste se podali med podljudi? /…/ No, Niemiec, vzemi. Vzemi in pokaži vsem ta narod, ki ste ga skoraj iztrebili. /…/ Pojdi že enkrat. Raus!” Zdi se, da Otto na nek način požre svoj sram ob srečanju s poljsko novinarko Doroto, s katero se po pristanku kanclerjevega letala znajdeta v lokalu, in jo vpraša, ali bo po vsem hudem, kar so med vojno storili Nemci, politično dejanje dovolj za premostitev sovraštva. Dorota, ki je bila kot malčica ugrabljena družini Janowski in podarjena v rejništvo nemški materi v Bonnu, od koder so jo pa koncu vojne z vlakom poslali nazaj k materi in bratu v Varšavo, na to vprašanje ne more odgovoriti. Ne more delno zato, ker se ne čuti pristojno govoriti v imenu naroda, pa tudi zato, ker so njeni spomini še po 25 letih preveč boleči. Tako zelo travmatični, da jih lahko opiše le z metaforo mačke in miši v pesmih, ki jih želi izdati v zbirki, za katero pa že vnaprej ve, da bo z metaforiko ali brez nje velik trn v peti poljske kulturne politike. V eni izmed pesmi, ki jih lahko spremljamo skozi ves roman, namreč o svojem narodu in odnosu do Nemcev, zapiše: “V naši deželi ni prostora za mačke,” tako pravijo. // In razumem jih. // Mačke so jih opraskale, / ogrizle in se z njimi igrale, / kakor se le plenilec igra s plenom. / Tudi z mano, tudi z mano. // In tako postanem težavna. / Preveč mijavkam in premalo cvilim. / Z repom maham kakor mačka, / ne kot miš. // Sovražijo jih. Le čas zaceli rane, / le nekateri pozabijo. Le nekateri opravičijo. // Nisem ena izmed njih. / Sem venomer tujka. / Miška, ki ne pozabi. / Miška, ki oprosti. // Sovražijo jih in razumem. Nekatere rane so pregloboke, da bi jih zacelili. / Iz vsakega pepela se ne rodi feniks.” Da bi Laura Buzeti poudarila težo, ki jo nosi kolektivna žrtev z vsemi individualnimi travmami premnogih družin, je izbrala naslov, ki na nek način asociira na možnost feniksovega vzleta iz pepela, in hkrati na kesanje, ki ga starejše generacije niso bile zmožne storiti. Posuj se s pepelom vaših očetov je zgodba o tem, kako najti odpustek za umor očeta, za odtegnitev otroka v najbolj ranljivem obdobju življenja ter za fizično in psihično razkosanje družine na več delov, ki se v romanu le počasi in s težavo sestavljajo skupaj. Eden izmed njihovih veznih členov je pismo, v katerem oče izpričuje svojo brezpogojno ljubezen do žene in otrok, drug vezni člen pa je Dorotina neobjavljena pesniška zbirka. Njen brat Florian najprej meni, da bi bil izid preveč nevaren, saj spominja na Orwellovo Živalsko farmo, pozneje pa se prepriča, da je izid zbirke prav zaradi velikega simbolnega potenciala nujen tako iz družinskega kot iz nacionalnega vidika. Čeprav se protagonisti, ki se 7. decembra 1970 znajdejo ob nevralgičnih točkah poljske zgodovine, dan po kontroverznem kanclerjevem pokleku čutijo opeharjene, saj v večini poljskih časopisov ni objavljena ključna fotografija Brandtovega performativnega dejanja, pa vendarle ozavestijo svoja čustva ljubezni, jeze, bolečine, strahu in nemoči ob zavedanju, da bi kot majhni igralci težko karkoli spremenili. Medtem ko se Otto vrne k svojemu partnerju v Hamburg s spoznanjem, da si je dolžan zapomniti to, kar so njegovi predniki storili, se Florian sooča z neustavljivim vulkanom jeze zaradi lastne nemoči, njegova sestra Dorota pa se zave boleče točke zaradi občutka tujosti, ki je nastal ob selitvi: “Vse, kar je bilo njenega, mama, brat, jezik, ime, se ji je zdelo tuje. Vse, kar je bila nekoč, hčerka, Nemka, je bilo tuje. Morda je bil njen obstoj, med takrat in sedaj, med Nemčijo in Poljsko, nepremična, boleča točka.” Poljska vlada še dandanes trdi, da je bilo v okviru nacističnega programa Lebensborn ugrabljenih kar 10.000 otrok in da se jih je po vojni vrnilo le 15 odstotkov. Vendar pa Poljska ni osamljen primer – tudi iz Slovenije je bilo v času 2. svetovne vojne ugrabljenih precejšnje število otrok, ki še dandanes trpijo posledice te selitve. Čeprav je Laura Buzeti dregnila v sredico nikoli zaceljene rane, ki sta jo povzročili obe svetovni vojni in ki ob prizorih iz Ukrajine in Gaze odpira nova vprašanja kolektivne krivde in travmatičnega spomina, nam njen romaneskni prvenec Posuj se s pepelom vaših očetov podaja pomembno sporočilo – da se mora vsaka sprava začeti in končati pri t. i. malem človeku. Dokler ne bo spokoja in odpuščanja v njegovi duši, je mir na globalni ravni v praksi neizvedljiva iluzija.

Ocene
Svetlana Makarovič: Ognji in sence

Ocene

Play Episode Listen Later Apr 29, 2024 8:43


Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Vsestranska ustvarjalka Svetlana Makarovič – ena najbolj prepoznavnih vrhunskih slovenskih pesnic, ilustratorka, igralka, pevka, dramatičarka in kolumnistka – se lahko pohvali z več kot tristotimi knjižnimi naslovi, začetki njenega pesniškega ustvarjanja pa segajo v leto 1964, ko je izšla pesniška zbirka Somrak. V nasprotju s prvencem, v katerem prevladuje tematika strahu in tesnobe, je v zadnji zbirki več ognja in svetlobe, a tudi senc, ki vstajajo skupaj s soncem in se plazijo kot slutnja spomina, na preteklost pa tudi prestopanja najrazličnejših meja in slutnje umiranja. V nasprotju s prejšnjima zbirkama haikujev Zima vezilja in Naj bo poleti pa zbirka Ognji in sence ni vezana na letni čas, temveč bolj na alkimijo sonca in lune, svetlobe in teme, življenja in smrti. Grafična podoba zbirke, za katero je zaslužen Boštjan Pavletič, predstavlja preplet treh barv – bele, črne in rdeče – tu in tam pa ob haikujih zasledimo lično zasnovane naslove pesmi, ki delujejo kot kolaž, sestavljen iz podčrtanih črk in prelivanja omenjenih barv. Ta barvni kontrast najbolj izpričuje haiku: “Na beli steni / črna risba vrtnice - / luna jo riše.” Zbirka Ognji in sence vsebuje 70 haikujev – v prvem delu, ki je v znamenju ognja, izstopajo suverene pesmi o preživetju, borbi, spočetju, prebujanju vulkana, kresovanju, gozdnih požarih, lakoti, žarečih kačah in ognjenih pticah, pa tudi o cvrčanju mesa in dimu, ki se vije iz krematorija. Med motivi prevladuje beg živali pred ognjem, ki jemlje vse, kar mu je na poti: Ognji so lačni. / Ptica švigne k oblaku - / plamen jo ulovi.” V drugi pesmi nas pretrese naturalističen opis gozdnega požara in žrtev, ki mu ne morejo ubežati: “Gozdni požari. / Kam, veverice, zajčki? / Zažgano meso.” Pogosto v pesmih zasledimo željo po tem, da bi se ubijalski ogenj ugasil ob stiku z vodo oziroma da bi se nevtraliziral: “Hodi po zemlji, / spotoma vse pomori – / naj že sreča vodo!”, v drugem pa sledimo angelu z gorečim mečem: “Izgon iz raja, / angel z gorečim mečem? / V vodo ga vrzi!” Svetlana Makarovič se pri pisanju haikujev strogo drži japonske forme zaporedja zlogov 5-7-5, opisi narave pa se povsem spontano, asociativno in metaforično stapljajo z družbeno-politično problematiko, občasno pa tudi z religioznimi in gnostičnimi oziroma alkimističnimi motivi: “Kakor v nebesih / v času ognjenih znamenj, / tako na zemlji.” Ali pa kliče ognju, naj očisti dušo: “V božjem imenu / ogenj očisti dušo. / Na grmado z njo!” V pesmi z naslovom danes pa obuja spomin na čarovnice: “Vžgano znamenje. / Čarovnica je bila. / In je še danes.” Coprniški kres, ko “cvet šentjanževke preskoči odsev v reki”, med drugim obudi spomin na prvomajsko kresovanje, ko se prebudi revolucionaren krik: “Ogenj gre vkreber, / kresovanje na vrhu – / bandiera rossa!” Spet na drugem mestu nas množični sežig z omembo Davidove zvezde spomni na nedavno zgodovino: “Šest zlatih krakov, / dim nad krematorijem. / Kje so grobovi?” Svetlani Makarovič oblika haikuja predstavlja nujno potrebno okostje, na katero polaga meso in ga začini vsakič drugače – bodisi z izzivalnim vprašanjem bodisi z dvoumnimi detajli, ki jih s simbolno gesto postreže bralcu. Pri tem z obema nogama trdno stoji na zemlji, vedoč do kam sega metafora in od kod naprej realnost z vso težo butne ob njeno esenco. V pesmi z naslovom knjiga na koncu zbirke posmehljivo navrže: “Senca šelesti? / Trapasta metafora – / šelesti knjiga.” V drugem delu zbirke Ognji in sence – kot že naslov pove – prevladujejo sence. Te nosijo v sebi občutja minevanja, zasledovanja, tihega renčanja, nenehnega preobražanja, potovanja in odtegnitve iz varnega naročja matere: “Komaj se rodi, / ga že senca iztrga / iz maminih rok.” Trenutki svetlobe so namreč sila redki, temne sile pa premočne, da ne bi povsod puščale svojega pečata. A ko se prebijemo do zadnje pesmi v zbirki, imamo občutek, da črna barva, ki je prisotna na najrazličnejših mestih v knjigi, vendarle ne prevlada in da občutek samote in praznine vsaj deloma prepusti mesto zeleno obarvani dvojini: “V senci zeleni / bova skupaj ležala. / Jaz mrtva, ti živ.” Tako kot že prej v Zimi vezilji, se tudi v pričujoči zbirki pojavlja motiv begunstva, čeprav je še bolj prikrit kot prej – zavit v prispodobe in slutnjo vojnega prebežništva. Medtem ko v prvem delu knjige beremo haiku: “Drobcen ogenjček / sredi snežne poljane - / premražen otrok,” se v drugi polovici knjige pojavi kritika sovraštva do tujcev: “Poln sovraštva / tepta po tujih sencah. / Kdo se tam smeje?” Čeprav se je Svetlana Makarovič v preteklosti tako v proznih delih kot v pesniških zbirkah precej opirala na kritiko aktualne politike in ji pogosto nastavljala zrcalo z ljudskimi pregovori in motivi iz slovanske mitologije, pa v zadnji zbirki Ognji in sence prevladuje motiv naravnih nesreč, podkrepljen z zavedanjem, da smo bolj kot ne žrtve mogočnih naravnih sil in v nezavedno potlačenih frustracij. Le-te lahko izbruhnejo kot vulkan jeze ali pa se pritlehno plazijo kot opravljive sence, ki v drugih iščejo spodrsljaje in napake, namesto da bi se zazrle v sonce resnice. Pesnica tako na ustnicah ohranja napev bandiera rossa, iz rok pa niti za sekunde ne izpusti kritične sulice, s katero prebada iluzije okoli sebe, da preveri, iz kakšne snovi so narejene – se bodo ob dotiku utekočinile, bodo izpuhtele v zrak ali ji celo vrnile udarec? Pri tem se kot kak Don Kihot duhovito prereka sama s sabo glede “pregrehe” kajenja: “Ja, rakotvorna! / Nisem še pokadila, / ne ugasi je!” Pri tem ne pozabi niti na znano slovensko privoščljivost: “Senca na pljučih, / na srečo ne na mojih, / hojladrijadrom!” Bralec, ki bo kot detektiv sledil pesniškim stopinjam Svetlane Makarovič, bo brez dvoma občutil veliko ambivalentnih občutij, z njimi pa bo dobil še dodaten uvid v svoja čustva. Do kam bo segla njegova senca ob čarovniškem ognju vehementne pesnice, pa bo izvedel le, če bo skupaj z njo zaplesal … mrtvaški tango ali bojni ples.

Duhovna misel
Silva Matos: Zaupati skupaj

Duhovna misel

Play Episode Listen Later Apr 19, 2024 6:57


Zaupanje je velika, čudovita beseda. Pomeni skupaj verjeti, ko sem povezana z drugim. In kako dragoceno je, da me druga oseba z zaupanjem podpira, ko pride dvom. Ko drugi izgublja upanje, pa mu lahko jaz pomagam. Čim nevarnejše je, čim bolj negotovo življenje, bolj se med seboj podpiramo. To je kot refleks, iščemo skupno dobro. Ne zapiram se samo v svoje lastno preživetje, upanje najdem tudi v srečanju, sodelovanju z drugimi. Skupaj smo, spoznali smo se, si zaupali, pomagali in se učili bolje poslušati, se slišati in prilagajati. Lepo je, če nimam okoli sebe samo žrtev, ki se sramotijo in zaničujejo drugačnost. Verjamem v dobro, prijazno ljubezen, ki daje, kar more, kar zna. Nočem biti žrtev, ki se umika in včasih celo sovraži druge, medtem ko se ji po glavi podijo užaljene misli, da je vse dala, a drugi nič ne vidijo. In potem zaničuje tudi sebe. V odnosih postane previdna, kot na preži. Bremeni jo čakanje, kdaj bo naredila kaj narobe, da jo bo spet nekdo zaničeval. Sramotili jo bodo, spregledali, ti obrnili hrbet. Zdi se mi, da me nima nihče rad. Ko pa se potopim v megleno, hladno jezero bolečine, pa me lahko preseneti mehkoba vode, občutek miru. Ta mir je treba najti v človeškosti. Kako velik korak je, da odprem oči za sočloveka. Se mu približam, mu sledim, ga spodbudim. Nisem samo užaljena, prenesem začetni strah, kaj bo, če bo, če me zavrne. Dajem luč, prijazno besedo, prijazen žarek svetlobe v najino srečanje. Pogum ne pomeni, da se ne bojim, a nočem biti ujetnica strahu. Pogumno storim, kar je treba storiti. Tvegam svoj ponos. Ne pobegnem. Upam, zaupam v neskončno srečo. To ni predrznost, nespamet, ampak jedro naše človeškosti. Poslušam več glasbe, saj je pogosto temelj iskanja miru in harmonije in odpira vrata v presežno. Duša se zazre v globino, da osvetli duha. Luč osvetli pot iz labirinta tesnobe.

S svetnikom na ti
Sv. Lidvina

S svetnikom na ti

Play Episode Listen Later Apr 14, 2024 3:51


Nisem rad bolan. Saj kdo pa je. A priznati moram, da tudi nisem potrpežljiv …

Ultrazvok
V ambulante že prihajajo pacienti z diagnozami, ki jih je postavil ChatGPT

Ultrazvok

Play Episode Listen Later Mar 28, 2024 11:37


Zdravnik Matjaž Fležar pravi, da je tudi sam že testiral, kako bi lahko s pomočjo umetne inteligence – natančneje: s pomočjo jezikovnega modela ChatGPT – bolnikom postavljal diagnoze. Zadovoljno je ugotovil, da več informacij in podatkov je dal, bolj se je bližal težkim diagnozam, bolj je bil ChatGPT previden in mu svetoval, naj poišče pomoč pri zdravniku. »I am not a doctor (Nisem zdravnik.),« je pogost stavek, kadar ChatGPT odgovarja na medicinska vprašanja. Več v Ultrazvoku. O vlogi umetne inteligence v medicini se je s prof. dr. Matjažem Fležarjem s Klinike Golnik pogovarjal Iztok Konc. Foto: Unreal/ ChatGPT

Jutranji koncert pri Andreju
Kjer tišina ostane brez besed S01E04: Studio Marsh

Jutranji koncert pri Andreju

Play Episode Listen Later Mar 27, 2024 11:56


Kaj je zvok? Definicija pravi, da je zvok pojav, ki nastane pri mehanskem nihanju delcev v mediju, ki ima maso in elastičnost v slišnem območju frekvenc. Tako pravi definicija, a v resnici se ne spuščamo v fizikalne razlage, raje ostajamo v glasbi in raziskujemo, kako iz nič nastane glasbeni posnetek. Slišali bomo zgodbe iz glasbenih studijev po Sloveniji. Tu in tam se bodo tonskim mojstrom in producentom pridružili glasbeniki s spomini na delo v studiih. Tokratni gost glasbenik, producent, glasbeni tehnik, analogni fanatik in lastnik Studia Marsh Martin Štibernik. V svoji karieri je poskusil že skoraj vse ... »Po naravi sem raziskovalec. Nisem tip, ki 40 let hodi na počitnice v isti kraj, ko se z nečim nasitim ne rad to ponavljam v nedogled. V glasbi sem probal veliko stvari, čaka me še ena … klasika. Rad bi napisal simfonijo in jo izvedel z orkestrom.« - Martin Štibernik, Studio Marsh.

Duhovna misel
Silva Matos: Moje bistvo v odnosu z drugim

Duhovna misel

Play Episode Listen Later Feb 20, 2024 5:13


Ob doživljanju najbolj čistih trenutkov ljubezni pridem do virov moči, prižigam luč v temačnost duše, odpiram prostor za dobro. Za tem je moja odločitev, da se potrudim ločiti »zrnje od plev«. Trud uspe le, če razmišljam globlje in če pač iskreno pogledam resnici v oči. Če ločim, kaj si želim, od tistega, kakšno je dejansko stanje. Ko se ozrem v obraz svojega bližnjega, s katerim se skušam sporazumevati, je na njem veliko zapisanega. A koliko je še vsega, kar moje oči ne vidijo. Marsikdaj mislim, da vidim vse, kar je treba za dober odnos. Toda veliko je še skritega. Obraz morda samo nakazuje, je izhodišče za to, da temu posvetim več pozornosti. Da lahko odpreva novo poglavje najinega odnosa. Ko sem začela delati z ljudmi v stiski, sem hotela takoj pomagati. Nisem želela imeti premoči nad trpečimi, ampak hitro, čim bolje pomagati. Spoznala pa sem, da takrat, ko človeka samo pozorno poslušam, govori in ob tem razmišlja, govori tudi sebi. In ve, da ni sam. Vsako poslušanje ne pripelje do spremembe, ne spodbudi preobrazbe. Človek v stiski mora čutiti zaupanje, da je nekdo z njim, ko se trudi priti ven iz temačnosti, nevarnega brezna. Samo človek to potrebuje. Govori in prileze ven. In je resničen ta njegov svet. Včasih je čustveno boleče, naporno vsestransko. Potrebuje pa nekoga, ki ga posluša. Drevesa, trava, cvetje rastejo v tišini, pravi mati Terezija. Tudi moja tišina daje drugemu nov pogled na stvari, odpira možnost rasti. Ostati v tišini drugega, ki je dragocen, nepogrešljiv Dotik. Razmišljam o težavah, ki se odvijajo med nami v bližnjih odnosih. Pa ni nujno, da gre za sebične, slabe ali celo ničvredne osebe. Marsikdaj pride do hudih zapletov. Čisto nepričakovano, radi rečemo. V resnici pa je bilo že prej veliko pometenega pod preprogo, v strahu pred neprijetnimi posledicami. Marsikoga prestraši dejstvo, da je v zakonskem odnosu malo stvari, za katere se ni vredno prepirati. Zato se je treba prepirati - na dober, resen način. S pozornim, natančnim, dobrohotnim pogovarjanjem. Ko skupaj iščeva soglasje, se pogajava, postavljava stvari na pravo mesto. Ob nemočnih, nejasnih točkah se ozirava Vanj. Iskreno in potrpežljivo, z novo orientacijo se učiva slišati, gledati s srcem, kot pravi Mali princ. To je »prepir«, ki ima za cilj mir in prevzem odgovornosti zase, za najino ljubezen. In doživiva skrivnosten, blagodejni božji dotik.

Duhovna misel
Berta Golob: Bahaštvo

Duhovna misel

Play Episode Listen Later Feb 6, 2024 6:31


Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom. Bahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. Bahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe. *Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik. V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar - povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on - neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega. Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedênja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.

Intervju - Radio
Prof. dr. Bojko Bučar: Nisem pričakoval te stopnje nasilja

Intervju - Radio

Play Episode Listen Later Jan 17, 2024 48:28


Bližnji vzhod je najstarejše krizno žarišče na svetu. Poglavitni problem je vprašanje palestinskega ljudstva, ki je z ustanovitvijo Izraela izgubilo svoje ozemlje. Je vojna v Gazi prelomna točka, na kateri bo treba najti trajno rešitev? Naš gost bo zaslužni profesor doktor Bojko Bučar, visokošolski učitelj s fakultete za družbene vede. Generacije študentov so pri njem znanje o mednarodnih odnosih črpale prav na primeru Bližnjega vzhoda. O tem, kaj je pravica do samoodločbe? Kaj je razmerje sil, kakšna vloga Združenih narodov in kakšna Meddržavnega sodišča v Haagu. Nas je silovitost vojne v Gazi presenetila? Ali imamo v Sloveniji dovolj izobraženih ljudi, ki spremljajo mednarodna dogajanja, ali pa smo se v javnosti prepustili posnemanju tujih vzorcev? Na ta in druga vprašanja bomo skušali odgovoriti v Intervjuju s profesorjem doktorjem Bojkom Bučarjem.

Duhovna misel
Silva Matos: Kam usmerjam svoj pogled

Duhovna misel

Play Episode Listen Later Jan 16, 2024 5:37


Gledala sem njegov obraz. Bil je miren in lep. Občasno je odprl svoje oči, ki so ohranjale nekaj njegove modrine, in se mi rahlo nasmehnil. Vse je bilo kot običajno. Nič drugače, pa vendarle nekaj čisto drugega. Nisem vedela, kaj. A bilo je v zraku. V vsej sobi. Potem mi je povedal, kako dobro je, da sem prišla. Da si je tega zelo želel, a me ni hotel obremenjevati. Hitela sem mu razlagati, da sem tudi jaz vesela, da ga vidim, pa tudi, da je tako lepo skrbijo zanj. Govorila sem mu o vsem, kar sem mislila, da ga zanima. Govorila sem bolj na splošno, nič o njem. Tudi o tem, kako se veselimo, da se bo vrnil v našo družbo, da bomo spet skupaj praznovali, se veselili, si pomagali. Spet se je nasmehnil in pokimal. Zanimal se je zame, povedal, da mi želi, da sem dobro. Povedal, kako je zadovoljen, da je spret doma s svojimi dragimi, da so vsi dobri, potrpežljivi z njim. Dobro je, je zatrdil. Potem je rekel, da bo malo počival. Prosil je za vodo In sva se poslovila. Ozrla sem se na razpelo nad njegovo posteljo. In sem šla. Nekaj je manjkalo. Jaz sem povedala le tisto, kar je rad slišal, sem razmišljala, nič o svojih težavah, nič o negotovosti, skrbeh. On pa tudi, kot da je pozabil na svojo bolezen. Verjela sem, da mu gre dobro. Kmalu za tem je umrl. Šele pozneje se je v meni kot strela z jasnega utrnila misel, da je bilo takrat to slovo, da je on vedel zanj. Jaz pa sem ostala v svoji lažni drži, vsa zadovoljna, da ga ne obremenjujem, ampak božam njegovo srce. Daješ prednost zunanjosti, lepemu (ki sicer tudi je), a je daleč od resnice. Bilo me je strah. Njegov pogled je ostal v moji zavesti. Govoril je tudi o resnici, o hrepenenju, pogled, ki mi govori še danes. Govoril je o svobodi, o smislu trpljenja in bližine, o Resnici, ki te osvobaja narejenosti, bleščečega odra, polnega prevar, užitkarstva, bega pred sabo. Namesto tega si želim široko odpreti oči in se sočutno ozreti v sočloveka, ljubeče doživeti njegovo hrepenenje po Bližini, po roki, ki ga lahko spremlja na negotovi Poti umiranja, prehoda v večno življenje.

Razgledi in razmisleki
Wouter Jansen, vodja dunajske distribucijske hiše Square Eyes: "Nisem se odločil za najbolj donosen posel."

Razgledi in razmisleki

Play Episode Listen Later Jan 2, 2024 16:38


Nizozemec Wouter Jansen ima na Dunaju svojo distribucijsko hišo, osredotočeno na umetniške produkcije, animacije, tudi kratkometražne. O njegovem delu, ki predstavlja manj glamuzoren, zato pa izjemno pomemben del verige filmskega ustvarjanja, se je z njim pogovarjala Tesa Drev Juh. Prevode je bral Igor Velše, za zvok in montažo je poskrbela Mirta Berlan.

Oder
Ko še nisem znala pisati, sem zapisovala zgodbe v čevlje. Draga Potočnjak, 1. del

Oder

Play Episode Listen Later Dec 26, 2023 29:43


Draga Potočnjak je igralka, dramska pisateljica, aktivistka. V Slovenskem mladinskem gledališču je bila zaposlena od konca študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo do upokojitve pred nekaj meseci. Ob tem je sodelovala z drugimi slovenskimi gledališči in ustvarila je nekaj vidnih vlog v filmih. Kljub formalnim spremembam ostaja na odru Slovenskega mladinskega gledališča aktivna umetnica. Odrske deske pa jo spremljajo tudi zunaj konkretnih gledaliških prostorov, saj se že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja pa se posveča tudi pisanju dramatike. Številne njene drame so bile uprizorjene v slovenskih gledališčih, pa tudi zunaj naših meja, zanje pa je prejela tudi več nagrad, med njimi Grumovo nagrado za najboljše slovensko besedilo, za dramo Za naše mlade dame. V tem obdobju je napisala tudi več deset radijskih iger, ki so bile predvajane na naših programih. V svojem pisateljskem delu Draga Potočnjak mnogokrat razkriva dogajanja znotraj zidov poškodovanih družin, odrski izziv pa ji prinaša družbeno in socialno angažirano gledališče. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Vito Weis in Draga Potočnjak v predstavi Krize, r. Žiga Divjak, SMG, sezona 2022/23, foto: Matej Povše, izsek

Lahko noč, otroci!
Premiera pravljice Lee Kosmač: Ne grem še spat, sploh nisem še zaspana

Lahko noč, otroci!

Play Episode Listen Later Dec 7, 2023 5:05


Nocoj bomo premierno slišali novo pravljico avtorice Lee Kosmač: Ne grem še spat, sploh nisem še zaspana. Izbrana je bila med 945 besedili, ki so prispela na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. Inja z zaspanimi očmi mežika v mamico in zbira še zadnje moči, da bi se izognila spancu … Pripoveduje igralka Aja Kobe. Pripoveduje: Aja Kobe. Avtorica besedila: Lea Kosmač. Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina. Tonski mojster: Urban Gruden. Režiser: Klemen Markovčič. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, november 2023. "Zunaj se je že stemnilo in na nebu se je poleg lune prikazalo na tisoče malih zvezdic. Inja je sedela na svoji postelji in z zaspanimi očmi mežikala v mamico. Oblečena v svežo pižamo in z umitimi zobki, ki so se bleščali kot mali biseri, je zbrala še zadnje moči, da bi se izognila spancu."

S svetnikom na ti
Sv. Ernest

S svetnikom na ti

Play Episode Listen Later Nov 7, 2023 3:53


Nisem ne zgodovinar ne poznavalec toda križarske vojne, v katerih si tudi ti …

Ocene
Cristina Battocletti in Boris Pahor: Nikogaršnji sin

Ocene

Play Episode Listen Later Nov 6, 2023 6:40


Piše: Iztok Ilich: Bere: Aleksander Golja. Boris Pahor je bil v večini svojih knjig zelo oseben. Tudi če ni pisal v prvi osebi, je očitno, da gre zanj in da piše o svojih doživetjih. Posebno v zadnjih letih, ko je dočakal širše pisateljsko priznanje in nominacijo za Nobelovo nagrado, je marsikaj o sebi razkril tudi v številnih nastopih. Kljub temu je svoje najpomembnejše življenjske mejnike sklenil povzeti še v avtobiografiji. V prvi vrsti za italijanske bralce, ki so do njegovih zadnjih let življenja na robu Trsta in najvišjega državnega odlikovanja predsednika Mattarelle o njem večinoma vedeli le malo – ali nič. Slovenska izdaja je dopolnjen prevod lani v Milanu objavljene druge izdaje knjige, pri kateri je Pahor skoraj do zadnjega zavzeto sodeloval s pisateljico in urednico Cristino Battocletti. Pahorjeva svojevrstna duhovna oporoka Nikogaršnji sin z uvodom sina Adrijana najprej razgrinja pisateljevo življenjsko etično in politično usmerjenost. Skrbelo ga je širjenje osamljenosti, ki spodbuja narcisizem in individualizem, v manifestu Intelektualci, pesniki, ekonomisti in znanstveniki, združite se! pa je pozval k uporu diktaturi denarja. Zaradi suženjstva kapitalu in predmetom smo postali nečloveški, je verjel. Kopičenje stvari je zavrnil z besedami: »To vam zagotavljam jaz, ki še vedno nosim oblačila iz sedemdesetih let, staromodne srajce in raztrgane puloverje«. Predvsem pa se je ves čas zavzemal za ohranitev zgodovinskega spomina. »Svet ne sme pozabiti tega, kar se nam je zgodilo!« Pahor nadaljuje z najtršimi preizkušnjami od srede tridesetih do srede štiridesetih let, ko je njegovo življenje večkrat viselo na nitki. Da se ni pretrgala, kot se je mnogim drugim, je največ pripisal prirojeni kraški trmi in neustavljivi želji po znanju. Najprej si je sam otežil formalno pot do izobrazbe, nato pa se je z zagrizeno vztrajnostjo lotil študija. Med drugim se je naučil francoščine, nemščine in hrvaščine, kar mu je sredi vojne groze rešilo življenje. Kot prevajalcu v vojski in uničevalnih nacističnih taboriščih, kjer se je priučil še bolničarskih veščin, so mu prizanesli z najtežjimi deli, ki so ugonabljala izčrpane sotrpine. Premagal je tudi tuberkulozo in se iz sanatorja, kjer je okusil tudi prvo ljubezen, šele ob koncu leta 1946 vrnil v Trst – kot eden od le petnajstih iz konvoja šeststotih deportirancev, ki so bili februarja 1944 odpeljani v Nemčijo. Takrat se je, kot pravi, znova rodil in se, po nekaj začetniških objavah, čeprav je imel za seboj le šest let slovenske osnovne šole, bolj zavzeto lotil pisanja. Pahor brez zadržkov razkriva tudi ljubezenska razmerja, v katerih se je znašel, čeprav se je imel za nezanimivega fanta z manjvrednostnim kompleksom, izhajajočega »iz socialnega statusa absolutne ničle«. Po francoski bolničarki Arlette, ki so jo starši prisilili, da se mu je odrekla, a sta stike ohranila do njene smrti, je globoko sled zapustila zveza z Danico Vuk. To je bila zanj povsem nehotena nova ljubezenska izkušnja, ki se je neuspešno in žalostno končala; Dani je aprila 1944 skupaj z možem postala žrtev še danes nerazkritih morilcev. Sledila je pianistka Neva, ki je zanosila in zahtevala poroko. Ker jo je zavrnil, čeprav je prevzel odgovornost, je sina videl samo dvakrat; drugič le malo, preden je umrl za levkemijo. Tudi ko je v Pahorjevo življenje vstopila Radoslava Premrl, je ostal samotar. Tako kot je v gore običajno hodil sam, tudi pri pisanju ni želel nikogar v bližini. Žena je njegovo zahtevo po samoti občutila na lastni koži, je priznal. Sposobnost, da se je znala vedno bliskovito hudomušno ironično odzvati, ji je zavidal, a ga je tudi spravljala ob živce. Sledila so leta ločenega življenja, ko je zakonca poleg dveh otrok povezovalo izdajanje revije Zaliv. Skupnost očeta, samotarskega pisatelja, in matere z otrokoma je preživela mnoge težavne trenutke. Rada kljub pismom in namigom, ki so ji prihajali na uho, ni prelomila predporočne zaobljube, kot jo je razumel on. »Zame je bila kot angel, saj je do potankosti razumela naravo mojega 'posebnega' vedenja,« je iskreno priznal in potrjeval s posvetili v knjigah. »Z Rado,« je še zapisal, »se nisva nikoli nehala ljubiti, dokler ji ni začelo pešati srce.« In: »Bila sva zaprt, umirjen par. Nikoli nisva imela gostov, redko sva šla na počitnice daleč stran.« Na vprašanje, zakaj se nikoli ni mogel igrati z Majo in Adrijanom, čeprav ju je imel iskreno rad, si je sam odgovoril: »Zaradi omejitev in travm, ki sem jih doživel v času fašizma, je bilo zame tako, kot da sploh ne bi občutil otroštva in mladostništva.« Šele v poznih letih so se družinski stiki otoplili. Boris Pahor v nadaljevanju brez zadržkov razkriva še druge svoje posebnosti: »Nisem ljubitelj druženja ob kavi, še manj v gostilni. Vina ne maram …« In: »Razen Kocbeka in Jančarja nikoli nisem imel pravih prijateljev.« O druženju s prvim pove več v poglavju o posledicah leta 1975 v posebni izdaji Zaliva objavljenega intervjuja, kjer je Kocbek razkril grozoto zamolčanih povojnih pobojev. Pisatelj Boris Pahor se poslovi s pobudo, naslovljeno mladim, »da bi si zapomnili, da je treba ohranjati tisto iskrico upanja v pravičnost, ki smo jo deportiranci gojili v temačnosti lagerja in jo kljub grenkim spoznanjem o pozabi naših žrtev gojimo še naprej«. Knjigo zaokrožata dodatek s komentirano bibliografijo Pahorjevih objav, spominskima zapisoma Cristine Battocletti na njuno prvo in zadnje srečanje ter izbor fotografij iz družinskega arhiva.

Fejmiči
Fejmiči - #149 - Hana Stupica: "Nisem hotela bit ilustratorka."

Fejmiči

Play Episode Listen Later Apr 8, 2023 74:30


FEJMRČ! : ⁠fejmici.si⁠ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelja: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: warehousecollective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

Atmosferci
Gaber Keržišnik - Zakaj nisem več komentator

Atmosferci

Play Episode Listen Later Mar 29, 2023 82:24


Gaber po sedemnajstih letih zapušča komentatorsko kabino in POP TV, ker noče biti "Google žurnalist". Še vedno hodi na dirke MotoGP, ker ne pristaja na delo in kleti. Razkrije, koga spremlja na Instagramu in kaj meni o selfijih. Še vedno rihta stare avte. Je prvi povratnik v našem podcastu. . ZAPISKI: GABROV INSTAGRAM - https://instagram.com/racecaferaca?igshid=YmMyMTA2M2Y= MARQUZOVA NORA DIRKA V ESTORILU - https://youtu.be/jFxyVCS6HbY MARQUEZ Z ZADNJEGA MESTA V VALENCIJI - https://youtu.be/3k6llrYTfTw . PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠ PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠ SAŠA KAPETANOVIČ INSTAGRAM - ⁠⁠https://www.instagram.com/sasa_kapetanovic/⁠⁠ JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠ CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠

Money-How
Tisoč evrov za naložbeni seminar, pa še vedno nisem Buffett! Le zakaj?

Money-How

Play Episode Listen Later Mar 9, 2023 63:41


Pogled na 5 zlatih pravil investiranja od legende dolgoročnega investiranja Warrena Buffetta. Gost: Andraž Grahek, človek brez dlake na jeziku, nekdanji upravljavec premoženja, zdaj investitor in solastnik Capital Genetics Epizodo si lahko ogledate tudi na Youtube.

Razgledi in razmisleki
Drago Jančar: Nisem si mislil, da bo imel ta roman tak učinek

Razgledi in razmisleki

Play Episode Listen Later Jan 12, 2023 23:31


Ko je Drago Jančar neko noč prebiral kroniko gradu Strmol, je takoj vedel, da bo napisal roman To noč sem jo videl. Ni pa si predstavljal, da bo imel roman tak učinek, pa ne le na slovensko družbo: to tragično zgodbo prebirajo tudi drugod po svetu. Roman je bil preveden v več kot 26 jezikov, zdaj pa ga bo mogoče tudi poslušati, saj je pri ZKP RTV Slovenija izšel v obliki zvočne knjige. Ob tej izdaji je Drago Jančar razmišljal o poti romana in o tem, kako je spoznaval tragično usodo zakoncev Hribar. Izdaja zvočne knjige To noč sem jo videl je prvi iz niza dogodkov ob praznovanju šestdesete obletnice 3. programa Radia Slovenija, programa Ars. V teh dneh jo lahko na Arsu poslušate vsak delovnik ob 19.00. Razdeljena je v štiriindvajset nadaljevanj, na voljo pa je tudi na spletnih straneh programa Ars in ZKP RTV Slovenija.

Fejmiči
Fejmiči - #128 - Eva Boto:"Nisem ti ded, da ti bom zdej tako dala."

Fejmiči

Play Episode Listen Later Nov 12, 2022 67:36


FEJMRČ! : fejmici.si Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: https://tinyurl.com/y2uyljhm Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - https://tinyurl.com/yxrkqgbc 5€ - https://tinyurl.com/y63643l5 8€ - https://tinyurl.com/y62ywkmt Motitelja: - Gašper Bergant https://www.gasperbergant.si https://www.instagram.com/gasper.bergant/ - Žan Papič https://www.zanpapic.si https://www.instagram.com/zanpapi/ Produkcija: warehousecollective https://www.warehousecollective.si Grafična podoba: Artex https://www.facebook.com/artextisk

Vroči mikrofon
Spolnega nasilja ne prijavljajo niti ljudje, ki bi to morali po službeni dolžnosti

Vroči mikrofon

Play Episode Listen Later Sep 7, 2022 20:28


Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži? "Počasi bo tudi njih treba nehati ščititi, češ da ne znajo in ne zmorejo in jasno povedati, da tega včasih nočejo", je na vprašanje, kako si razlagati, da ravnatelji v vsaj dveh primerih niso prijavili spolnega nadlegovanja na svoji šoli, povedala Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo. "Ker je to za njih naporno, ker se je treba izpostaviti in da obstajajo med nami ljudje, ki naj bi delali z ljudmi za njihovo dobro, a se niso pripravljeni osebno izpostaviti do te mere, da bi jim bilo rahlo neprijetno. Raje pustijo žrtve v položaju, v katerem trpijo spolno nasilje in zlorabo še naprej, kar je nesprejemljivo. V nevladnih organizacijah se s takimi zgodbami srečujemo zelo pogosto pravzaprav večkrat kot pa s primeri, ko sistem dobro zaščiti otroka ali odraslo žrtev." Katja Zabukovec Kerin Aktualna afera z izpovedmi o spolnem nasilju v kulturniških krogih je znova opomnila, da je spolno nasilje obsežno in se dogaja v vseh družbenih sferah in starostnih skupinah, žrtve in priče pa največkrat o tem molčijo. Kako prekiniti molk in ustaviti zelo visoko toleranco do spolnega nasilja v naši družbi, so minuli teden govorili v oddaji Studio ob 17h. Sogovorniki Tite Mayer so brez zadržkov opozarjali tako na odgovornost kot tudi na družbeni kontekst, v katerem so zelo raznolike oblike spolnega nasilja in predatorstva družbene sprejemljive, dopustne, celo pričakovane. Kako se temu upreti in kako lahko vsakdo k temu pripomore? Gostje: Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo;Neža Miklič iz Generalne policijske uprave;Iva Babič, gledališka igralka V oddaji Studio ob 17h sta sodelovala tudi Nika Kovač, predsednica Inštituta 8. marec, kjer že nekaj mesecev spodbujajo k delitvi pričevanj o spolnem nasilju v akciji "Nisem prijavila" in pa Janez Cerar, duhovnik, ki je sam doživel spolno zlorabo, o njej spregovoril in se, kljub močnemu uporu in sankcijam institucije, neumorno bori za vse žrtve spolnih zlorab v cerkvi. Njegovo zgodbo ste lahko slišali tako v oddaji Nedeljski gost kot tudi v dveh oddajah Vroči mikrofon z naslovom Krik žrtev.

Fejmiči
Fejmiči - #113 - Igor Mikič Mišica:"Chuck Norrisa nisem smel pogledat v oči niti govoriti z njim ..."

Fejmiči

Play Episode Listen Later Jun 18, 2022 64:35


Evropska četrt
Evropska četrt 089: Česa takšnega še nisem doživela

Evropska četrt

Play Episode Listen Later Mar 12, 2022 31:30


Z dolgoletno dopisnico RTV iz Rusije Vlasto Jeseničnik se pogovarjamo o tem, kako dogajanje v Ukrajini odmeva v Rusiji, o drastičnem zakonu, ki strogo...