Podcasts about bogom

"Ovisi o tome u kakvom smo odnosu s Bogom, koliko sam bliz i u dobrim odnosima s mojim Bogom, toliko ću više htjeti, a ne morati moliti." Danijel Berković.

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Nika Prusnik Kardum se v zbirki Ob reki mmmm bliža tistemu, kar so v teoriji jezika iskali poststrukturalisti – odprtosti pomena in gibljivosti subjekta. V njeni liriki je ta dinamični subjekt izjavljanja močno prisoten. Julia Kristeva je v Revoluciji pesniškega jezika opredelila subjekt v procesu, na točki, ko se iz razpoke rojeva pomen, ki hkrati razpada in se vzpostavlja. S predjezikovnim – z impulzi, zvočnostjo, ritmi in afekti, ki se pojavijo pred artikuliranim govorom – pesnica seka tisto, kar je Lacan označil za simbolno, in odpira prostor, kjer pomen še ni vklenjen v besedo. To zaznavajo tudi avtorji spremnih besed: Miklavž Komelj piše, da se »zbirka glasi«, saj da »pravi nosilec teh verzov ni papir, ampak glas, njen magični glas, ki prihaja tako globoko iz telesa«. Milan Dekleva je spremno besedo naslovil Liturgija dihanja v divjini sveta, Boris A. Novak pa piše, da »je bilo [ob uglasbitvi pesmi] mogoče slišati vsak zven in pomen, besedo, zlog,« ter nadaljuje: »in vsi smo čutili, da posluša tudi Prva Duša, skriti Bog …« Zbirko Ob reki mmmm sestavlja sedemnajst pesmi. V njih je veliko medmetov in glasov – v pesmi Sinjebradec sta to denimo dve kitici A-jev. Zbirka se odpira skozi mistiko in ezoteriko, kar najlepše prikaže mantrično ponavljanje v pesmi Zora/Volkovi: »Volkovi, volkovi, / tečem z volkovi. / Volkovi, volkovi, sanjam z volkovi. / Volkovi, volkovi, / plešem z volkovi. / Volkovi, volkovi / igram se z volkovi. / Volkovi, volkovi, / novi rodovi. / Volkovi, volkovi./ čas je za – auuuuuuu.« Zbirka je močno povezana z Naravo: v njej se pojavljajo sintagme, kot so »pradavna moč«, »pradavno srce«, »z naravo smo vsi sestre in brati«, v pesmi Zimska pa se lirska subjektinja z Naravo popolnoma izenači: »Nimam veliko, imam pa vse. / Vsa polja so moja, reke in gozdovi, / puščave in morja, zasneženi vrhovi.« Čeprav je naravna govorica ena izmed najbolj avtentičnih potez zbirke, se mestoma ponavlja v podobnih vzorcih, kar rahlo oslabi učinek presenečenja. Vzpostavi tudi odnos z Bogom, vendar v čezteološkem smislu. V pesmi Biblijo berem pride do sklepa, s katerim povzame duhovno jedro zbirke: »Bog ni ideja, Bog je občutek, odnos.« To povezavo – med mistiko, vero in naravo – lahko razume le nekdo, ki je z naravo povezan in je hkrati Narava sama. Tega svojega položaja večnosti in naravne pravilnosti se lirska subjektinja zaveda; v pesmi Molitev k temi pravi: »grem, kadar bi morala ostati, in ostanem, kadar bi morala iti.« Kljub izenačenju z Naravo in odnosu, ko je z Bogom že kar na ti, v lirski subjektinji ni napuha, temveč ponižnost. V pesmi Molitev domov pravi: »Ponižna sem pred tvojo veličino, / ponižna sem pred nevidnim / micelijem, ki ga ustvarjaš.« A kako ne bi bila ponižna, če se je, kot piše v uvodni pesmi, z umiranjem že rokovala. S tem pooseblja zavest o minljivosti, ki jo sodobni kapitalistični svet pogosto izgublja. Le Narava lahko ne glede na vse ostaja prvinska, svoja. V pesmi Zora/Volkovi se tega zaveda in pravi: »Hoteli so me pridobiti, / spreminjati, vzgojiti. / Ne, ni šlo, ni šlo, ni šlo, ni šlo.« Nika Prusnik Kardum mojstrsko uporablja ponavljanje in ustvarja organsko polisemijo: enake besede v različnih kontekstih pri njej pridobivajo nove pomene, kar je v poeziji, nasičeni z istimi izrazi, redko. Na primer: »Bele breze nam rožljajo, / bele čaplje se smehljajo, / bele gore, beli breg, / bele planike, belo sonce.« Lirska subjektinja očitno občuti svojo predjezikovnost, ki je po Kristevi materinska. Tako v pesmi Sinjebradec poje iz maternice, ob tem pa mesto vstane od mrtvih. Ona ni le pevka pesmi, je subjekt, ki razpada in se vzpostavlja; ali, kot pravi v pesmi, ni pevka te pesmi – je pesem, ki jo pojo. V nekaterih pesmih se zdi, da lirska subjektinja nadaljuje miselni lok, ki ga je odprl Kosovel v pesmi Kons 5 – eksistenci v gnoju in esenci v zlatu – dodaja še tretje, Sveto, Duhovno v Bogu. Pesem Belo, rdeče, črno namreč konča takole: »brez gnoja ni zlata / brez gnoja ni Boga.« Lirska subjektinja je morda ob uvodnih besedah prve pesmi ena izmed žensk, katerih intuitivno, svobodno naravo duši sodobna kultura. A skozi zbirko sprejema lastno senco, sledi intuiciji, se ritualno povezuje z Naravo, ustvarja in zaupa življenjskemu ciklu in se tako ob koncu zbirke izkristalizira kot ženska, ki teče z volkovi. Zbirka Nika Prusnik Kardum Ob reki mmmm je izjemno subtilna, čuteča in prav ničejansko prikimava svoj sveti DA dobremu in zlemu: »To noč sem si obljubila, da bom vse ljubila – / kar je bilo, kar je in kar bo. / Nihče ni kriv za rane sveta, naj jaz bom ta, / kjer te rane se končajo.« Zbirka je zasnovana kot zvočna in telesna izkušnja, ki bralca ne nagovarja neposredno, temveč ga vabi k poslušanju in ponovnemu branju. Kljub temu pa ima tudi nekaj pomanjkljivosti: včasih so verzi neenakomerno dolgi, kar z vidika berljivosti mestoma zmoti tok branja. Zaslužila bi tudi nekoliko boljšo lekturo, saj branje motijo manjše zatipkanine in slovnične pomanjkljivosti. Poenostavitev jezika je ponekod tvegana, npr. verz »Nimam veliko, imam pa vse,« je sprav močan, a v literarnem kontekstu lahko hitro zdrsne iz poetike v geslo. Zbirka se bere tekoče, a občasno ji rahlo zmanjka napetosti, kontrasta in suspenza. Poetika notranjega miru namreč ponekod preglasi konflikt, iz katerega bi lahko vzniknila močnejša napetost. Kljub temu pa zbirka prinaša svežino, saj se iz nje oglasi glas, ki je tako utelešen, da se vrača k naturni oralnosti. Uvaja naravo, ki ni več metafora notranjosti, ampak sogovornica. Pesem, podobno kot pri Zajcu ali Strniši, znova prevzema ritualno funkcijo, ki jo Nika Prusnik Kardum udejanja kot obred stika med Človekom, Duhovnostjo in Naravo. Zbirka Ob reki mmmm je tako močna, kot je ranljiva. Morda ni popolna, je pa ena izmed tistih, ki so žive.

Dr. Aleksander Erniša, novi škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi, na prvo adventno nedeljo prevzema škofovske naloge za šestletni mandat. Poudarja, da si želi, da bi Evangeličanska cerkev stala ob strani slehernemu človeku, ne glede na versko pripadnost, barvo kože, spolno usmerjenost ali druge osebne okoliščine. Naloga duhovnice ali duhovnika je, da ljudem odpira vrata cerkve, ne pa da jih zapira, pravi Erniša. Je duhovnik, ki je pred leti blagoslovil istospolni par, zato ne nasprotuje istospolnim porokam; v posebnih okoliščinah dopušča tudi splav – vse v duhu osebne odgovornosti človeka pred Bogom in svobodne volje.

"Ako je život u izobilju ono što Isus donosi i daje, što se onda događa u nama da kao vjernici ipak odabiremo strah, nasilje i stav ograničenosti? Svaka društvena situacija koliko god izazovna uvijek je poziv vjernicima na preispitivanje toga gdje leži naše pouzdanje i koliko je naše djelovanje u skladu s Bogom ljubavi u kojeg vjerujemo. " Ela Magda Đafić

Naruči svoj primerak Kosogor Metod kartica - https://ivankosogor.com/#metodNenad Gugl je profesor knjizevnosti, pisac i predavač. Njegova najprodavanija knjiga “Umro sam u petak” je bila povod naseg razgovora._________________________________________________________________________ Podržite podcast jednokratnim donacijama na PayPal-u: https://www.paypal.me/ivankosogor

Kako se je mlad fant z dolenjskega podeželja sploh lahko seznanil z osrednjimi pisci rimske antike? In kako z Erazmom Rotterdamskim, Martinom Luthrom, Jeanom Calvinom in drugimi idejnimi utemeljitelji reformacije?Da je Primož Trubar prvi slovenski protestant, avtor prve slovenske knjige in utemeljitelj knjižne slovenščine, so neizpodbitna, temeljna dejstva naše nacionalne zgodovine. A kako je Trubar sploh postal Trubar, velikan, ki ga poznamo iz zgodovinskih oziroma literarnih učbenikov? – Rodil se je, kot vemo, leta 1508 na dolenjskem podeželju, v svet torej, ki je bil precej oddaljen od novih idejnih tokov, ki so ob začetku 16. stoletja pretresali staro celino in tlakovali tisto vijugasto pot, ki je iz srednjega veka zlagoma vodila v modernost. Kje, kdaj, v kakšnih okoliščinah se je potemtakem mladi Primož Trubar seznanil z intelektualnim in verskim vrenjem, ki mu pravimo reformacija? Literarni zgodovinar dr. Miran Košuta, predstojnik slovenistike na Oddelku za humanistične študije Univerze v Trstu, v razpravi, ki jo je letos zgodaj poleti objavil v znanstvenem zborniku Trst v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, prepričljivo dokazuje, da so bila leta, ki jih je mladi Trubar preživel na dvoru tedanjega tržaškega škofa Pietra Bonoma, odločilna za oblikovanje njegovega pogleda na svet, na človeka in njegov odnos z Bogom ter na resnice, razodete v Svetem pismu. To pa pred nas slej ko prej postavlja vprašanje, kdo neki je bil škof Bonomo, v kakšnem odnosu je pravzaprav bil s Trubarjem in kakšne so bile pokrajine duha, ki jih je mlademu fantu z Dolenjske navsezadnje razkril? – Odgovore na ta zagonetna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Košuto. Foto: Primož Trubar, lesorez iz sredine 19. stoletja (Wikipedija, javna last)

Der Podcast über die Montags (OV) Sneak in Frankfurt am Main und in euren Wohnzimmern und die Bücher auf euren Nachttischen und das schon zum 9. Mal. Mit einem der längsten, ältesten und ansträngten Werken bisher. Aber eben auch einem der besten und am besten zu analysierenden Büchern. Aber nicht nur das Buch selbst „Es ist nicht leicht, ein Gott zu sein“, sondern vielleicht sogar noch mehr die Geschichte ihrer Autoren Arkadi und Boris Strugazki hatte einiges mehr zu bieten als manch einer von unser erwartet hatte. Die Anfänge der modernen Science-Fiction, die Historie der UDSSR und politische Systeme und ihre Vor- und Nachteile, es gab viel zu besprechen in Chrissi außergewöhnlicher Buchempfehlung. Und in der nächsten Folge wird es mit Helenas Buch wohl etwas emotionaler, modernen und mit mehr Fokus auf die Schönheit der Worte. Sorry, in den Folgen 09 und 10 spiegeln die besprochenen Werke wohl schon klar stereotypische Geschlechterpräferenzen wieder aber sei es drum wenn die Bücher eben einfach gut oder zumindest diskusionsbedürftig sind. Da waren wir übrigens wieder mit der vollen Mannschaft, Helena, Daniel, Maike, Chrissi und Moderator Malte am Start.

"Mir za kojim ljudsko srce čezne osigurao nam je isus Krist kad nas je svojom žrtvom na križu pomirio s Bogom i tako nam otvorio vrata raja." p. Mijo Nikić

O knjigi Jordana B. Petrsona smo se pogovarjali s prevajalcem knjige MI, KI SE BOJUJEMO Z BOGOM, Nikijem Neubauerjem.

O knjigi Jordana B. Petrsona smo se pogovarjali s prevajalcem knjige MI, KI SE BOJUJEMO Z BOGOM, Nikijem Neubauerjem.

"Promatrajući rane sv. Franje, može se reći: što je više rastao u svetosti, što se više suobličavao Kristu to je više umanjivao sebe u poniznosti priznavajući da je nedostojan stvor i grešnik. To je paradoks kojega prepoznajemo u osobama zahvaćenima Bogom, a koji zrači posebnom privlačnošću dobrote i duhovne ljepote da možemo kazati: Ovaj čovjek je uistinu svet, miljenik Božji, želim i ja takav biti!" Branko Murić

"Franjino propovijedanje o „evanđeoskom siromaštvu“ brzo se širilo, pa su mu se već 1209. pridružili prvi istomišljenici. Franjo ih je – promišljajući o ljubavi i vrijednosti Božje Crkve i najboljim načinima njezine obnove – okupio u Red manje braće, tj. franjevce. Njegova povezanost s Bogom i svim stvorenjima i danas ostaje duhovni putokaz kojim bi trebalo ići." Kristijan Vujičić

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Mrušič in Igor Velše. Pisatelj Vinko Ošlak se je rodil v Slovenj Gradcu. Študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je dopolnil z magisterijem na Akademiji znanosti v San Marinu. Od leta 1982 živi v Celovcu. Njegovo delo je izredno obsežno in raznovrstno, obsega izvirno leposlovje, filozofske razprave, članke, prevode (tudi v esperanto) ter eseje o politiki. zgodovini, veri in etičnih vprašanjih. Prejel je Rožančevo nagrado za esejistiko ter nagrado svetlobnica na razpisu založbe Družina za roman Pisma Philemonu. V tem delu oživlja začetke krščanstva v prvem stoletju po Kristusu in življenje apostola Pavla v Rimu. Roman Američan v Rašici se posveča življenju in delu Primoža Trubarja in njegovi življenjski poti od rojstne Rašice do zadnje postaje v nemškem Derendingenu. V slovenski literarni zgodovini se je ob krepitvi narodne zavesti v začetku 20. stoletja, zlasti leta 1908 ob petstoti obletnici Trubarjevega rojstva, več pisateljev in literarnih zgodovinarjev spoštljivo spominjalo Trubarja kot očeta slovenskega knjižnega jezika in začetnika slovenske književnosti. O njem je pisal dr. Ivan Prijatelj, Anton Aškerc pa ga v duhoviti pesnitvi Slovenska legenda brani pred nasprotniki: »V jeziku premilem on prvi učil / moliti in psalme je peti«. Pisatelj Ošlak omenja še več avtorjev, ki so pisali o pomenu Trubarjevega dela za razvoj slovenskega jezika in književnosti, vendar sam to tezo zavrača. Z dokazi iz Trubarejvih del in pogovori z različnimi poznavalci reformacije je spoznal, da je razlog za njegova prizadevanja predvsem iskrena vera in pripadnost čistemu evangeliju – pravo spoznanje božje. V naslovu romana omenjeni Američan je Pitt Harrison, po študiju zgodovinar na kalifornijski univerzi v Turlocku. Izhaja iz ugledne družine, oče je pravni svetovalec za bančne procese in lastnik odvetniške pisarne. Težko razume, zakaj se je sin pod vplivom profesorja Campbella odločil za potovanje v majhno evropsko državo, kjer naj bi za svojo doktorsko disertacijo preučeval življenje in delo Primoža Trubarja. Pitt je sprva ateist, vse njegovo študijsko raziskovanje pa je hkrati pot bogoiskateljstva, ki ga pripelje do globoke vere in mu približa Kristusov evangelij. Spoznal je, da samo od sebe ne more nič nastati, odklanja tudi Darwinov nauk: »Pittova pamet je natanko vedela, da Bog je, Pittovo srce tega še ni hotelo vedeti in ni dalo pristanka umu, ki je zahteval svoje.« Pittovo potovanje se začne po osamosvojitvi Slovenije. Ob pristanku v Trstu spozna Randyja, virtualnega prijatelja, s katerim si je dopisoval po spletu. Randy se je že pred leti priselil z Nove Zelandije v Slovenijo, naučil se je jezika in dela kot misijonar nove verske skupnosti. Postane Pittov gostitelj in sopotnik na poti odkrivanja verskih globin evangelija in po krajih življenja Primoža Trubarja, Nova prijatelja razpravljata o Slovencih, strinjata se, da so mnenja vseh, ki so pisali o Trubarjevem delu in poslanstvu, prilagojena trenutni ideologiji in politiki. Vsi poudarjajo njegovo skrb za kulturni razvoj in knjižni jezik Slovencev, kar zveni kot zmaga jezikoslovja nad teologijo, pogovarjata se o zgodovini Slovencev, pokristjanjevanju, Ilirskih provincah, izobraževanju in šolstvu, komunizmu in marksizmu pa tudi o antiamerikanizmu. In kaj naj bi bili znameniti Slovenci? »Cankar je bil katoličan, a je bil tudi malo socialist, malo ničejanec, malo liberalec, malo tudi protestant. Enako Prešeren. Enako Tavčar, enako vsa slovenska literarna in kulturniška elita, deloma tudi duhovniška.« Na poti v Rašico se pogovarjata o grehu ubijanja, povojnih pobojih in grehu ubijanja lastnega zaroda, o prilagodljivosti vsaki trenutni oblasti – avstrijskemu cesarju, Srbom, nacizmu, komunizmu. Vsa ta prilagodljivost se kaže tudi v odnosu do lastnega jezika, saj ga Slovenci ne cenijo dovolj, zato si pomagajo z mešanjem angleščine. Tudi do tujcev so hlapčevsko ponižni. Odkrivanje postaj Trubarjevega življenja vzbuja vedno nove razprave o religijah, zlasti ko se skupinici iskalcev resnice o Trubarju pridruži najeti taksist, Mehmed Nikić, preprost in plemenit musliman, doma iz Bosne, in jim podrobno odkriva zakonitosti islama v Koranu, njihovi sveti knjigi, ki si jo različno razlagajo v soočenju džihada in usmiljenja. V krščanstvu še vedno vladajo nasprotja. Tudi novi evangeličani menijo, da posameznik za duhovno povezavo z Bogom ne potrebuje posrednikov, kot je papež v Rimu, ki ima celo svojo državo in naj bi bil božji namestnik na zemlji. Delo Vinka Ošlaka Američan v Rašici sodi med zahtevna besedila in je predvsem filozofska pripoved, čeprav ima tudi nekaj romanesknih prvin. Je potopis skozi slovensko in evropsko zgodovino, odpira pogled v različne nazore, ki jih odkrivamo v odgovorih posameznikov (profesorjev, zgodovinarja, pastorice, duhovnika) na ista vprašanja o Trubarju. Slogovno zahtevno besedilo vsebuje tudi več starih besed, zlasti za imena mest, kot sta Monakovo za München in Solnograd za Salzburg. Najdemo pa tudi neologizme: »ti si sin, torej sinuj in ne vprašaj, kako oče očetuje.« V Ošlakovem romanu Američan v Rašici vidimo veliko znanja in modrosti s področja filozofije, teologije in zgodovine ter avtorjeve nekonvencionalne poglede na svetovno dogajanje, na primer odmev na zloglasni 11. september v New Yorku. Med moškimi liki imajo ženske le obrobno vlogo. Izjema je lik Barbare, razgledane profesorice slovenščine, ki se poroči s Pittom ter postane njegova sopotnica in enakovredna sogovornica na potovanju za Trubarjem.

Letošnji teden mladih bo v Katoliški cerkvi potekal od 14. do 20. septembra. Začel se bo z nedeljo mladih, 14. septembra, in končal s Stično mladih, ki jo organizira Katoliška mladina. Namen nedelje in tedna mladih je predvsem mladim dati spodbudo za krščansko življenje na začetku šolskega in akademskega leta, med drugim pa tudi ovrednotiti vlogo mladih v župniji. Tradicionalni 44. festival se bo odvil v soboto, 20. septembra, v cistercijanskem samostanu Stična na Dolenjskem. Lani je privabil več kot 6 tisoč obiskovalcev z različnih koncev Slovenije, kar pravzaprav dokazuje, kako pomemben je za mlade, ki iščejo smisel, navdih in osebni stik z Bogom. Naša gosta sta Favstina Plavčak, vodja odnosov z javnostmi za Stično mladih in Janez Meglen, duhovnik in duhovni spremljevalec festivala.

"Ako svoje uši, umjesto na sitne probleme, usmjerimo na slušanje Božje riječi i razgovor s Bogom, a svoje oči na ljepote koje nam Bog u danu daruje, ako svoju nutrinu usmjerimo na to da dobrovoljne male žrtve koje u danu podnosimo predamo Bogu, a svoje srce na to da nas Bog ljubi i da mi ljubimo njega, ni komarci koji nas ometaju više neći biti važni." Vlč. Vedran Jakić

Slišali smo pogovor z našo sodelavko Matejo Feltrin Novljan in lurškim kaplanom Mirom Šlibarjem. Spregovorila sta o sprejemanju bolezni raka, ki ju je obiskala. Povedala sta, kako je vplivala na njun pogled na življenje, na odnos z Bogom in kaj pomeni podporna mreža odnosov.

Slišali smo pogovor z našo sodelavko Matejo Feltrin Novljan in lurškim kaplanom Mirom Šlibarjem. Spregovorila sta o sprejemanju bolezni raka, ki ju je obiskala. Povedala sta, kako je vplivala na njun pogled na življenje, na odnos z Bogom in kaj pomeni podporna mreža odnosov.

Pred nami je poletni čas, obdobje, oddiha in odklopa. Dotaknili se bomo vidikov meditacije, molitve in načina, kako lahko namenjamo več časa za notranji mir ter poglobimo svojo povezavo z Bogom. Kako je tudi ta čas, primeren za povezovanje z Bogom? Gost oddaje je izr. prof. dr. Ivan Platovnjak, s Teološke fakultete, ki bo z nami delil svoje izkušnje in razmišljanja o tem.

Binkoštni verniki v ospredje verovanja postavljajo oseben odnos z Bogom in Sveto pismo. Pred kratkim so v Binkoštni cerkvi Murska Sobota, kjer verniki pravijo, da doživljajo nedeljska bogoslužja, ki so vsakokrat drugačna, toda vedno glasna in vesela, pripravili duhovni konec tedna z naslovom Začni živeti. Kako živa je danes vera in kako nagovori tak vikend? Pred mikrofon smo povabili dva pastorja.

"Misa u svijetu nema. Nema ga ponekad ni u obiteljskim i drugim odnosima. A svi ga toliko želimo i trebamo. Možda bismo se zato svi trebali zapitati kakav je naš odnos s Bogom? Je li on stvaran, živ? Vjerujemo li cijelim srcem Bogu, slušamo li Ga, ili se samo izjašnjavamo da vjerujemo u Njega? O tome ovisi jesam li i ja Božji prijatelj ili nisam." Darko Kovačević.

"Tko želi upoznati Krista, tko se muči s različitim pitanjima o trpljenju i tko svoj život hoće urediti iz najdubljega mogućeg ljudskog odnosa, odnosa s Bogom, ima u Pavlu i njegovim spisima ozbiljnoga sugovornika i sjajnoga učitelja." Fra Ante Vučković

"Ako vam život trenutno ne zadaje težak križ ne osjećajte se nedostojnima Božje pažnje. Vaš je jezik odnosa s Bogom zahvala, a zahvalno srce postaje živo svetohranište u kojem Krist neprekidno prebiva jer, kako kaže sveti Pavao: "U svemu zahvaljujte jer to je za vas volja Božja u Kristu Isusu"" Davor Trbušić

Ljudje smo nagnjeni k temu, da hitro sodimo druge: po videzu, vedenju, hoji, obleki, govorjenju, delu … In kolikokrat se zelo motimo! Zunanji blišč ali eno samo dejanje, pa naj bo dobro ali slabo, namreč še ne pokažeta vse resnice o človeški osebi, ki je skrita globoko v njeni notranjosti. V Lukovem evangeliju nam Kristus to situacijo predstavi s priliko, v kateri sem jaz, ki sodim drugega, predstavljen z brunom v očesu, z veliko oviro torej. Moje oko ni čisto, ni svobodno, brez prave luči je, zato drugega napačno sodim. Kristus nas zato povabi, naj se zazremo v modrost narave: »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu« (Lk 6, 43-44). Že v Prvi Mojzesovi knjigi, v pripovedi o stvarjenju, spoznamo dve pomenljivi drevesi: drevo življenja in drevo spoznanja, katerega sad prinaša smrt. To sta pravzaprav dve temeljni izbiri, ki ju ima človek: ali sprejme odnos z Bogom, ga upošteva in ljubi in je tako deležen njegovega življenja, ki je pravzaprav edino življenje, ki ne mine. Ali pa v ta odnos ne vstopi, marveč se zadovolji s spoznanjem, postavi temelj svojega življenja na človeški razum in logiko. Zato tudi med sadovi Duha zaman iščemo posameznikove sposobnosti in uspehe, ampak so ti vezani na odnose, na občestvo z Bogom in z drugimi ljudmi. Apostol Pavel jih v pismu Galačanom našteva: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. To niso muhe enodnevnice, ampak življenjske drže, ki zorijo počasi in se kot sad zdravega drevesa najresničneje razodenejo predvsem takrat, ko se na obzorju življenja pojavijo preizkušnje. Taki sadovi razodevajo, da je v človeku navzoče Božje življenje, da so korenine njegovega srca v Bogu in ne v močeh in stvareh tega sveta. Torej ne gre samo za človekovo dobro voljo, ampak za njegovo sodelovanje z Bogom, ki more v njem zasaditi in obroditi dobre sadove. Takim ljudem pravi sv. Avguštin: Ljubi in delaj, kar hočeš! Če je tvoja resnica ljubezen, namreč ne moreš delati slabega. Najdragocenejše drevo, ki rojeva sad življenja, pa je križ. Njegov sad je Kristus, zreli sad Božje in človeške ljubezni, do konca darovan za odrešenje človeka. V njem je izvir vsakršne duhovne rodovitnosti. V cerkvi sv. Klemena v Rimu je v apsidi Cerkev predstavljena kot bujna trta, ki poganja iz križa, vsak poganjek pa prinaša svoj sad, ki zori v kristjanih. Trajni sadovi torej izvirajo iz sodelovanja med Bogom in človekom. Ni dovolj, da se človek trudi biti dober, biti mora naseljen s tisto Dobroto, ki dobro ne le želi, ampak ga more tudi uresničiti, kot pravi veliki ruski filozof in teolog Vladimir Solovjov.

Dobro jutro, drage poslušalke in cenjeni poslušalci! Vrlina, ki ne obljublja le zmanjšanje stresa, pač pa tudi pripomore, da raziskujemo življenje, to nepredvidljivo in barvito potovanje, ki ga vsak dan aktivno soustvarjamo, je čuječnost. To je pojem, ki označuje sprejemajoče zavedanje doživljanja v sedanjem trenutku. Sekularizirana čuječnost, ki jo v današnji družbi najpogosteje srečamo, se usmerja predvsem na lastno osebo tistega, ki čuječnost prakticira in je zato po navadi osiromašena duhovnih in etičnih poudarkov. Čuječnost pa pritegne tudi marsikaterega kristjana, saj obljublja več miru in duhovne vedrine, boljše medosebne odnose ter večjo učinkovitost pri delu. Sodeč po izkušnjah ter raziskavah, krščanska čuječnost lahko pripomore, da kristjani v sedanjem svetu svojo vero živimo še bolj pristno in srčno. Ne le v svojem prepričanju ali z ustnicami, temveč izkustveno, v vseh razsežnostih svojega bitja: duhovni, duševni, telesni in družbeni. V kar največji povezanosti z Bogom, njegovim stvarstvom, s seboj in svojim bližnjim. Prav tukaj in prav zdaj lahko zavestno oblikujemo svoje izkušnje, se pogumno soočamo z izzivi in najdemo lepoto življenja v vsakem trenutku. Kajti življenje ni le nekaj, kar se nam dogaja; življenje je platno, na katerega vsak dan zavestno rišemo svojo zgodbo v odnosu do Boga in do človeka ter do celotnega Božjega stvarstva.

Romanje ni turizem niti vagabundstvo, temveč pot, ki pripelje človeka v stik z Bogom. V tokratni katehezi smo se v duhu odpravili na Ptujsko Goro, in tako omogočili bolnikom in starejšim, ki ne morejo več od doma, da na tak način opravijo svetoletno romanje. Baziliko in Marijo s plaščem je predstavil rektor svetišča minorit p. Toni Brinjovc.

Romanje ni turizem niti vagabundstvo, temveč pot, ki pripelje človeka v stik z Bogom. V tokratni katehezi smo se v duhu odpravili na Ptujsko Goro, in tako omogočili bolnikom in starejšim, ki ne morejo več od doma, da na tak način opravijo svetoletno romanje. Baziliko in Marijo s plaščem je predstavil rektor svetišča minorit p. Toni Brinjovc.

Jutri začetek konklava, kardinali doslej že večkrat zasedali.Dunajski kardinal Schönborn. Novi papež ne sme biti izbran na podlagi geografskega porekla ali jezikovnih sposobnosti, temveč po svoji povezanosti z Bogom ter ljubezni do ljudi.V pričakovanju novega Petrovega naslednika vsa Cerkev povezana v molitvi.Tretji dan molitvene osmine za duhovne poklice: Odprtost za Svetega Duha in pogum za odgovor.

Duhovni odmik je čas, ki si ga posameznik nameni za poglobitev vase, iskanje notranjega miru ter osebne ali duhovne rasti. Je vaja za bolj poglobljeno življenje tudi potem, ko se vrnemo k običajnemu vsakdanu. Odmik poteka v umirjenem okolju, stran od vsakdanjega hrupa in obveznosti. Lahko vključuje molitev, meditacijo, razmišljanje, branje Svetega pisma, bogoslužje in lepo naravo ter preprosto tišino. Cilj duhovnih vaj ni le sprostitev, ampak predvsem globlje srečanje z Bogom, vpogled v lastno dušo in da naš življenjski smisel naravnamo v pravo smer ter še bolj prežeto živimo z Njim, ko pridemo nazaj. V oddaji Reflektor so tokrat trije duhovniki - voditelj Peter Čemažar, Damjan Ristić in Matevž Mehle - spregovorili o takem odmiku, duhovnih vajah ter svojih spoznanjih, srečanjih, izkušnjah. Vabljeni k poslušanju! Vas zanima več? - https://www.duhovniodmiki.com/ - https://katoliskamladina.si/aktualno/ - https://jezuiti.si/duhovnost/jezus-in-duhovne-vaje/ - https://www.druzina.si/clanek/duhovne-vaje-v-tisini Moderator pogovora: Peter Čemažar Kamera in montaža: Siniša Kanižaj Urednica področja Duhovnost: Helena Rozman Urednica oddaje Reflektor: Mojca Purger Izdaja Družina d. o. o., www.druzina.si

Kristjani bodo kmalu praznovali svoj največji praznik – veliko noč, s katero se spominjajo Jezusovega vstajenja od mrtvih. Velika noč je praznik veselja in upanja, kar verniki izražajo tudi z vzklikom Aleluja, ki pomeni Slavite Boga. Binkošti obhajajo 50. dan po veliki noči. Na binkošti je Jezus po vnebohodu svojim učencem poslal Svetega Duha. O pomenu velike noči tokrat iz Murske sobote, v sodelovanju z Binkoštno cerkvijo Murska sobota, ki daje poudarek osebnemu odnosu z Bogom in delovanju Svetega Duha. Gostje v oddaji so: binkoštni pastor Andrej Bojnec, 21-letna Kaja Marton, medicinska sestra in 42-letni Jernej Kuzmič, pravnik zaposlen v gospodarstvu.

Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratek, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril tiste molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v peklensko bivališče, je v kotičku očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam, in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in odide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežal. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti običajno učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosom z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel? Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se v osnovi vračamo nazaj k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, takšen ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, posebej še, če je pristen, posebej še, če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, o svetu in o poti naprej. Takšen pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni v vplivanju na Boga, ampak v spremenitvi tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek 'hvala ti' kdaj zadostna molitev.

Celotno liturgično leto, ki ga kristjani začenjamo z adventom, je usmerjeno v srce našega odrešenja, v velikonočno skrivnost. Dogodek Kristusove smrti in njegovega vstajenja namreč radikalno poseže v življenje in smisel človeka, pa tudi celotnega stvarstva. Ko namreč Bog, ki je izvir Življenja, vstopi v smrt, spremeni sámo naravo smrti in iz nje naredi prehod. Smrt nima več zadnje besede, zadnjo besedo imata Vstajenje in Življenje v Kristusu. Zato je velika noč predvsem praznovanje te novosti. A če hočemo, da bo to praznovanje pristno in resnično, če hočemo, da se dotakne našega srca in konkretnosti našega življenja, se je nanj treba pripraviti. Zgodnja Cerkev je postni čas uporabila predvsem za pripravo katehumenov na krst in namen postnega časa je na neki način še vedno enak. Čeprav smo namreč krščeni, pozabljamo na svojo resnično identiteto odrešenih Božjih otrok, pozabljamo, da smo s krstom odmrli grehu, in miselnost starega človeka, kot pravi apostol Pavel, nas še vedno vleče na svojo stran. Postni čas zato začenjamo s posebnim obredom, pri katerem nas duhovnik zaznamuje s pepelom. Pepel je končni produkt očiščujočega ognja, zato ima tudi v bogoslužju pepel očiščujoči učinek. Zavemo se, da smo grešni, krhki in umrljivi, zato prosimo Božjega usmiljenja in očiščenja. Nato za štirideset dni stopimo na spokorno pot, pri čemer nam pomagajo tri sredstva: molitev, ki obnavlja naš odnos z Bogom, miloščina, ki zdravi naš odnos z bližnjimi, ter postenje v nečem konkretnem, kar v nas spet vzpostavi svobodnejši odnos do nas samih in vsega ustvarjenega. Pri tem pa je najpomembnejše notranje stanje duha, ki več tednov daje ritem našemu življenju, da bi se naša srca omehčala, se odprla in izkusila globoko lakoto in žejo po občestvu z Bogom in bližnjimi. Tako se naše življenje počasi znova usmeri k drugim, da bi v veliki noči mogli okusiti, kako iz našega pepela lahko v Kristusu vstanemo v novo življenje. Zato ima postni čas dvojni značaj: po eni strani je to čas askeze, premagovanja, odpovedi, duhovnega boja, po drugi strani pa je to tudi čas notranje radosti, saj je Gospod z nami in kot usmiljeni Samarijan vliva olje in vino na naše rane in jih obvezuje (prim. Lk 10, 34).

Evangelista Luka bi lahko poimenovali tudi »specialist za izgubljene stvari«. 15. poglavje njegovega evangelija je posvečeno trem prilikam o izgubljenih in najdenih stvareh. Zadnja med njimi je prilika o izgubljenem sinu. Ta velja za biser svetovnega slovstva. Našli jo boste v številnih antologijah svetovne književnosti. Charles Dickens imenuje to priliko najboljša pripoved vseh časov. Prilika vsebuje najčistejše bistvo veselega oznanila, ki ga je hotel Jezus sporočiti, neizmerna Očetova ljubezen. Oče namreč nadvse ljubeče sprejme izgubljenega sina. Pravijo, da Bog iz nebes vsakega človeka drži privezanega za vrvico ljubezni. Vedno ko človek greši, se vrvica pretrga in grešnik ni več povezan z Bogom. Toda ko gre k spovedi, je povezava spet vzpostavljena, vrvica je spet povezana. Lepota te primere je, da vedno ko vrvico znova zvežemo, se ta skrajša in človek je bliže Bogu. Pristno odpuščanje daje grešniku novo priložnost. Odpuščanje pomeni drugemu odpreti vrata in mu dati priložnost, da začne znova. V evangeljski pripovedi vidimo, da je izgubljeni sin pretrgal vez z ljubečim očetom. V takratni kulturi je bilo nekaj nezaslišanega, da je sin prosil očeta, naj mu da dediščino, dokler je oče še živ. S tem je sin pokazal, da želi očetu smrt oziroma da ga ima za mrtvega. Sin je želel v svet. Želel je dobro jesti, piti in se zabavati. Oče je dal sinu, kar ga je prosil. Sin se je kmalu soočil s posledicami svoje odločitve. V svetu se je izgubil, začel je stradati in ostal je sam ter obupan. Izgubljeni sin je trezen opomin, da nas naša samovolja ločuje od Boga očeta. Izgubljeni sin je ob prihodu domov dobil svatovsko oblačilo, prstan, sandale in priredili so mu praznik. Te so znamenje sprejetosti: obleka, status, dostojanstvo in praznovanje. Zato je pripoved o izgubljenem sinu pripoved o vnovični vzpostavitvi vezi. Danes imajo številni ljudje življenjsko pravilo: »Ne škoduj nikomur!« Toda smo ljudje in nepopolni in kaj hitro grešimo. Tudi v dobrih družinah otroci užalijo starše. Dogaja se, da ljudje naredijo take stvari v družini, kakršnih ne bi naredili tujcem. Vsem je nekoč v življenju namenjena čaša trpljenja, ko jo moramo izpiti, vse nas včasih ranijo ljudje, ki so nam blizu: sozakonec, otroci, starši, bratje, sestre, delodajalec. Pa tudi mi ranimo najbližje. Zavedati se moramo, da ne razmišljajo vsi tako kot mi. Zato se bodo dogajali nesporazumi, prepiri, ločitve. Vedeti to in razumeti to nam bo pomagalo spopasti se z izdajami in s tem, da nas najbližji zapustijo, in predvsem na novo vzpostaviti vezi z drugimi. Lep zgled tega imamo v dobrem očetu.

Skupnost je ključna za preživetje civilizacije. V krščanski skupnosti, ki povezuje ljudi med seboj in z Bogom, pa se gradi tudi duhovna sinergija. Veliko moč lahko pokaže takrat, ko zmanjka človeških besed. V težkih trenutki, ob smrti, se začuti moč takšne skupnosti, ki temelji na Jezusovi obljubi “Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi. Na materinski dan avtor poudarja vlogo Marije kot stebra skupnosti apostolov in njenega vpliva na njihovo povezanost in pogum.

Skupnost je ključna za preživetje civilizacije. V krščanski skupnosti, ki povezuje ljudi med seboj in z Bogom, pa se gradi tudi duhovna sinergija. Veliko moč lahko pokaže takrat, ko zmanjka človeških besed. V težkih trenutki, ob smrti, se začuti moč takšne skupnosti, ki temelji na Jezusovi obljubi “Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi. Na materinski dan avtor poudarja vlogo Marije kot stebra skupnosti apostolov in njenega vpliva na njihovo povezanost in pogum.

»Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad;« (Lk 13,8-9). Ljubljanski pomožni škof msgr. Franc Šuštar se je osredotočil na Božje spremstvo ter poslanstvo posameznika, razkrito skozi Mojzesovo nalogo. Poudaril je Božjo skrb, aktivno sodelovanje v odrešenju, ter pomen dialoga z Bogom in deljenja darov v sodobnem svetu.

»Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad;« (Lk 13,8-9). Ljubljanski pomožni škof msgr. Franc Šuštar se je osredotočil na Božje spremstvo ter poslanstvo posameznika, razkrito skozi Mojzesovo nalogo. Poudaril je Božjo skrb, aktivno sodelovanje v odrešenju, ter pomen dialoga z Bogom in deljenja darov v sodobnem svetu.

Na tretjo postno nedeljo se nadaljuje priprava na veliki praznik Velike noči. Mnogi verni kristjani prav v tem obdobju iščejo načine, kako poglobiti in okrepiti odnos z Bogom. Romanja so tradicionalno pomemben del te poti, saj ponujajo priložnost za molitev in premišljevanje. Za to priložnost bomo v naši oddaji gostili kapucina Jurija Slamnika, ki je nedavno doživel romanje v Rim. Podelil nam bo izkušnje, občutke in misli o tem, kako lahko romanja obogatijo duhovno pot, prav v postu.

Škof spomni na zavezo med Bogom in človekom, osredotočeni na Abrahama, Očeta vere, in njegovo izkušnjo Božjih obljub. Abrahamova odločitev, da zapusti domovino, je simbol njegove globoke vere in zaupanja. Zaveza, kot pogodba med Bogom in ljudmi, ki se razširi na izraelski narod in kristjane. Božja prisotnost in milost nas spremljata na duhovni poti.

Škof spomni na zavezo med Bogom in človekom, osredotočeni na Abrahama, Očeta vere, in njegovo izkušnjo Božjih obljub. Abrahamova odločitev, da zapusti domovino, je simbol njegove globoke vere in zaupanja. Zaveza, kot pogodba med Bogom in ljudmi, ki se razširi na izraelski narod in kristjane. Božja prisotnost in milost nas spremljata na duhovni poti.

Arko, poudarja, da post ni zgolj fizična vzdržnost od mesa, ampak predvsem duhovna prenova srca. Postni čas bi morali izkoristiti za poglabljanje odnosa z Bogom in bližnjimi ter premagovanje osebnih ovir, ki nas ločujejo od pristnega odnosa z njim. Pomembno je, da naše molitve in dejanja temeljijo na iskreni želji po duhovni rasti in ne na dokazovanju lastne vzdržnosti. Avtor zaključuje, da je pravi pomen posta v odpovedi sebičnosti, zamer in napuha ter v sprejemanju Božje ljubezni in odpuščanja.

Arko, poudarja, da post ni zgolj fizična vzdržnost od mesa, ampak predvsem duhovna prenova srca. Postni čas bi morali izkoristiti za poglabljanje odnosa z Bogom in bližnjimi ter premagovanje osebnih ovir, ki nas ločujejo od pristnega odnosa z njim. Pomembno je, da naše molitve in dejanja temeljijo na iskreni želji po duhovni rasti in ne na dokazovanju lastne vzdržnosti. Avtor zaključuje, da je pravi pomen posta v odpovedi sebičnosti, zamer in napuha ter v sprejemanju Božje ljubezni in odpuščanja.

Post je oblika krščanskega odpovedovanja na vseh ravneh, je duhovno odrekanje Satanu, a ga je potrebno izvajati milostno in nežno do sebe. S postom nikakor ne smemo zadovoljiti svojega ega in se ponašati pred drugimi. Post je lahko zelo zdravilen, ko je telesno odpovedovanje povezano z duhovnim namenom, s poglobljenim stikom z Bogom in zapolnjevanjem praznine z molitvijo, Božjo besedo in zavračanjem skušnjav. V oddaji Reflektor trije duhovniki - voditelj Peter Čemažar, Luka Modic in Blaž Franko - na humoren in slikovit način spregovorijo o postenju, molitvi in skušnjavah tega obdobja pred veliko nočjo. Vabljeni k poslušanju! Vas zanima več? - https://www.druzina.si/clanek/post-v-religijah - https://katoliska-cerkev.si/postni-cas-v-katoliski-cerkvi - https://revija.ognjisce.si/pisma/5882-komu-pomaga-ce-se-postim - https://www.druzina.si/clanek/krscanske-veroizpovedi-se-postijo-na-razlicne- nacine Moderator pogovora: Peter Čemažar Kamera in montaža: Siniša Kanižaj Urednica področja Duhovnost: Helena Rozman Urednica oddaje Reflektor: Mojca Purger Izdaja Družina d. o. o., www.druzina.si #OddajaReflektor #DruzinaMedia #post #velikanoc

Witajcie w kolejnym odcinku Push reSTART, gdzie rozmawiamy o tym, co ostatnio graliśmy, oglądaliśmy i czytaliśmy!

Spomnimo, da letos obhajamo 1700 let od nastanka nicejske veroizpovedi, ki so jo napisali leta 325, dopolnili leta 381 ter dokončno zapečatili leta 431. Končno jo poznamo kot nicejsko-carigrajsko veroizpoved. Ta izpoved se začne z besedo VERUJEM. To je prva beseda veroizpovedi. Beseda, ki izraža ne le intelektualno prepričanje, ampak temeljno zaupanje in predanost. Toda ali je vera danes še smiselna? Jo sploh še potrebujemo? Za razlago vesolja ne potrebujemo več 1Mz knjige, ker imamo znanost. Za obvladovanje vremena ne potrebujemo več molitve; imamo tehnologijo. Za preprečevanje zlorabe oblasti ne potrebujemo več prerokov, temveč imamo volitve. Za dosego blaginje ne potrebujemo več blagoslovov; imamo ekonomiste. Če zbolimo, ne gremo več k duhovniku, ampak k zdravniku. Če čutimo krivdo, ne potrebujemo več spovedi; lahko gremo k psihoterapevtu. Če smo depresivni, ne potrebujemo več Svetega pisma, ampak lahko vzamemo prozac. In če iščemo odrešitev, lahko gremo v nakupovalno središče, kjer lahko kupimo srečo po zelo ugodni ceni. Kdo torej potrebuje vero? Vera ostaja nepogrešljiva, tudi v času, ko znanost, tehnologija in napredek ponujajo odgovore na mnoge praktične potrebe in izzive človeštva. Znanost nam lahko pove, kako stvari delujejo, ne more pa odgovoriti na najgloblje vprašanje: zakaj smo tukaj. Tehnologija lahko olajša življenje, ne more pa nas naučiti, kako osmisliti življenje. Ekonomija lahko ustvarja blaginjo, ne more pa nasititi naše duhovne lakote. Vera je odgovor na tista vprašanja, ki presegajo meritve in formule. Kdo smo? Zakaj obstajamo? Kaj je smisel življenja? Znanost nam lahko pove, kako so nastali naši nagoni, toda vera nas uči, kako jih usmerjati. Znanost lahko razloži kozmične pojave, vendar vera išče smisel v njih. Vera daje okvir, v katerem lahko razumemo svoje bivanje, prepoznamo svoje poslanstvo in gradimo odnose z drugimi ter z Bogom. Čeprav se zdi, da je vera v modernem svetu potisnjena ob rob, ostaja temeljna za naše razumevanje življenja. Znanost bo morda nekega dne odgovorila na vsa tehnična vprašanja, toda vprašanja o pomenu, vrednotah, ljubezni in večnosti bodo ostala. Vera je naš odgovor na te globoke skrivnosti, naš most k neizrekljivemu. Ko izrečemo besedo Verujem, vstopamo v povsem nov svet odnosov. Odnosov, ki se pletejo v samem srcu Trojice – med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Sveti Duh, ki ga cerkveni očetje razlagajo kot ljubezen med Očetom in Sinom, je tista moč, ki nas po zakramentu krsta priteguje v ta neizrekljivi ples Trojice. Izpoved vere ni samo dogmatična trditev, ampak osebna odločitev, da vstopimo v Božje življenje – v dinamiko ljubezni. Po Svetem Duhu nas Bog vabi v ta odnos, da postanemo otroci Očeta, bratje in sestre Sina ter nosilci Božje ljubezni v svetu. Kot je dejal neki pisatelj »Vera je začetek. Ne smemo se igrati z njo: jo imeti, je ne imeti več; treba je vstopiti v to kripto – cerkveno in osebno, kjer vre živa voda, in stopiti iz nje in vse razdeliti …« VSE RAZDELITI! VERUJEM TO? JAZ VERUJEM!

Sveta, razodetvena besedila so besedila, namenjena vsemu človeštvu, tako moškim kot ženskam. Koran, sveto besedilo islama, pa morda vendarle pomeni izjemo, saj na več mestih izrecno nagovarja ženske in poudarja duhovno enakovrednost moškega in ženske pred Bogom. Tako recimo 35. verz 33. sure jasno priča o tem, da bodo tako muslimani kot muslimanke, tako verniki kot vernice, ki živijo krepostno življenje in opravljajo dobra dela, dobili Božje odpuščanje, Njegovo milost in Njegove nagrade. Naj v tem kontekstu poudarim, da imajo moški in ženske po islamskem izročilu isti duhovni cilj, to je spoznanje Boga in uresničitev etosa. Za ta cilj so si prizadevale predvsem muslimanske mistikinje, ki jih je bilo v zgodovini islama veliko. Najbolj znana je zagotovo Rabija al-Adavija iz 8. stoletja, ki je učila in pridigala vero samo iz ljubezni do Boga. Ko so jo prebivalci Basre vprašali, zakaj v eni roki drži gorečo baklo, v drugi pa vedro vode, jih je poučila, da je ogenj namenjen požigu raja, voda pa pogasitvi peklenskega ognja, da bi ljudje častili Boga le zaradi Boga samega, ne pa iz upanja na raj ali iz strahu pred peklom. Za Rabijo je edina pristna vera do Boga utemeljena na ljubezni do Boga zaradi njega samega. S svojim naukom se je zapisala v islamsko duhovno tradicijo kot velika učiteljica mistične ljubezni, ki so jo od tedaj opevali številni sufijski mistiki in mistikinje. Rabija al-Adavija torej velja za najznamenitejšo muslimansko mistikinjo, Hatidža, prva žena preroka Mohameda, pa za arhetip ženske pobožnosti in zgled ženske svetosti v islamu sploh. Hatidža ni le prva, ki je sprejela islamsko vero, temveč je s svojo notranjo držo in ravnanjem poosebljala značaj in krepost, za katera naj bi si prizadevala vsaka muslimanka. Ženske so v islamski zgodovini vseskozi imele močan vpliv na religijsko in družbeno življenje muslimanov: posredovale so preroško izročilo, vodile teološke razprave, se aktivno udeleževale oblikovanja in organiziranja religijsko-družbenega življenja ter imele pomembno vlogo na področju islamske mistike. Eno morda najlepših priznanj moške avtoritete duhovnim ženskam je delo znamenitega sufija Abdurahmana as-Sulamija iz 11. stoletja, v katerem je portretiral kar osemdeset muslimanskih mistikinj in predstavil njihove nauke. Izjave številnih sufijevskih mistikinj tudi sicer najdemo v vseh večjih klasičnih hagiografijah in kompendijih o sufizmu. Skratka, rečemo lahko, da duhovno-religijska tradicija islama brez njenega ženskega elementa in prispevka zagotovo ne bi bila tako bogata in pestra, kot je.

Spoštovani, verski reformator doktor Martin Luter je šel zaradi Božjega molka večkrat skozi trpljenje. Nekoč je bilo zelo hudo. Prepričan je bil, da se Bog ne zmeni zanj, zato se je odločil, da bo dokončno odnehal. Da ni, gre zahvala podpori njegove žene Katharine von Bora. Sunkovito je zapustil hišo in v obupu odšel v neznano, njegova žena pa je šla molit. Takoj se je preoblekla v črnino, od pet do glave, če bi se mož po naključju hitro vrnil. Čez okna je potegnila zavese in povrhu dodala še črno tkanino. Ugasnila je vse svetilke in sobo zavila v temo. Ko se je Luter končno vrnil, je opazil same znake smrti. Vprašal jo je: »Katarina, ali so sporočili, da je kdo umrl? Povej že vendar, kdo je umrl?« Odgovorila mu je: »Bog je umrl, saj si vendar rekel, da je za nas mrtev. Da ga ni več. Da nas je pustil na cedilu. Pomisli, angeli v nebesih imajo toliko dela s pogrebom Boga.« Tudi sam se velikokrat tako počutim. Takrat se trudim biti študent, ne pa žrtev situacije. Kot žrtev se sprašujem, zakaj se je nepravična stvar zgodila ravno meni. Kot študent pa se hočem v trpljenju nekaj naučiti in najti smisel tudi v njem. Kot žrtev vedno pomilujem sebe, kot študent pa se osredinjam tudi na potrebe drugih. Potem je tu še tisti glodajoči občutek krivde, da trpim zaradi kakega greha, a to ne drži. Greh je moralno zlo, trpljenje pa ne, sicer ga Bog ne bi mogel prevzeti nase, ker bi postal s tem grešen. Med Bogom in grehom je nasprotje, med Bogom in trpljenjem pa ni, ampak je združljivo. Zato trpljenje ni zlo in ni izraz greha. Kdor trpi, ni grešen, niti mu ne primanjkuje vere. Trpljenje ni Božja kazen. Trpijo verujoči in neverujoči, dobri in hudobni. Trpljenje ne nasprotuje ljubezni, ampak jo celo razodeva. Križ razkriva in odgrinja Božjo ljubezen. Bog ne more preslišati stoka trpinov. Vsak trpeči je naš brat. Kdor želi vedeti, kaj je prava ljubezen, naj tega ne išče v slovarju, ampak na križu (Jonathan McLeod). Kristusov križ z Golgote me uči, da se prava ljubezen ne sprašuje, kaj bom dobil, ampak kaj bom dal. Prava ljubezen je vedno daritev, žrtev. Prava ljubezen se hrani z daritvami. Tako kot Luter se učim sprejemati tudi Božjo tišino. Veliki mislec C. S. Lewis se je pred koncem življenja vprašal: »Kje bi bil danes in kaj bi se z mano zgodilo, če bi dobri Bog uslišal vse moje nore in sebične molitve, ki sem jih v življenju izrekel?« Kdaj bom končno dojel, da so Božji dar tudi neodgovorjene, neuslišane molitve. Kajti če bi hotel, da Bog usliši vse moje molitve, bi moral postati moj sovražnik. Moral bi mi dati kačo namesto ribe in kamen namesto kruha, kot je povedal Jezus. Sprašujem se, če ne razumem Božje tišine, kako si drznem trditi in se hvalisati, da razumem njegove besede.

Božićno darivanje je tradicija koja simbolizira ljubav, zajedništvo i brigu za druge. Video na temu darivanja i knjige "Razgovori s Bogom" istražuje duboke filozofske i duhovne ideje koje autor Neale Donald Walsch iznosi kroz razgovor s Bogom. Kroz dijalog s božanskim, autor postavlja pitanja koja mnogi ljudi postavljaju u svom životu, poput svrhe postojanja, ljubavi, i odnosa s Bogom i sa sobom. Vrijedno je pročitati je jer pruža odgovore na duboka pitanja života, nudeći uvid u vlastitu duhovnost. Čitanje ove knjige može otvoriti nova vrata razumijevanja svijeta, života i samih sebe. "Razgovori s Bogom" potiče na introspekciju, samopomoć i jačanje duhovne povezanosti sa svijetom. Putem ovog videa darujem dvije knjige - sretni dobitnici ce biti odabrani ako zadovolje ove kriterije: Predplati se na kanal, klikni "like" i podijeli video ' ostavi komentar ili mi piši na dnekicd@gmail.com

Tokrat razpravljamo o energiji, katere potencial nekateri primerjajo z Bogom. Reče se ji Denar. In je najpomembnejša stvar v življenju. Zapisujmo jo z veliko začetnico; kajti večina ljudi ideji denarja posveča več časa kot molitvi. Najmanj štirideset ur na teden, če smo natančni. Kako razumeti denar in preživeti? Kako sploh razmišljati o njem? Kaj boste o denarju povedali svojim otrokom? In nenazadnje: koliko ga je ravno prav?

Ob zadnji zdravniški stavki smo v našo skromno redakcijo prejeli več ogorčenih klicev, češ, da se zdravniki ne držijo Hipokratove prisege in da so nasploh zviti in kruhoborski kujoni. Kot vedno smo se postavili na stran zatiranega, se pravi na stran zdravnikov in bomo neuki javnosti razjasnili nekaj pojmov glede Hipokratove prisege. Zadeva je namreč ta, da so zdravniki genetsko nagnjeni k spreminjanju priseg. Strokovnjaki trdijo, da se prisege zdravništva morajo spreminjati, ker se spreminja, oziroma napreduje tudi medicinska znanost. Recimo; če bi Hipokrat poznal antibiotike, ne bi zapisal: "… da ne bom rezal ljudi, ki trpe za kamni, marveč jih bom prepuščal delavnim možem, ki jim je ta stvar poklicno opravilo."Hočemo povedati, da se je še za časa antike Hipokratova prisega večkrat spreminjala, v naslednjih stoletjih pa sploh in ko grška misel ni bila več v skladu s sodobno medicino, je prisego nadomestila t. i. "Ženevska deklaracija" iz leta 1948. Kjer so bile notri lepe misli tipa: "Najpomembnejša mi bo skrb za zdravje in življenje mojega pacienta!" Ampak ker so tudi ta načela postala počasi zastarela, so "Ženevsko deklaracijo" večkrat spreminjali, dodajali amandmaje, metali ven alineje o svetosti življenja in podobno. Tako smo se v tem kratkem uvodu naučili, da je z zdravniškimi prisegami velik križ in javnost, ki stavkajočim zdravnikom očita kršenje prisege in zavez, bi se lahko bolje podučila. A ker poskušamo biti v nastali situaciji kolikor je le mogoče proaktivni – saj moramo v konfliktu med vlado, bolniki in zdravniki konstruktivno iskati rešitev tudi mediji – smo zbrali nekaj predlogov, ki bi zdravniško prisego naredili bolj prilagodljivo, saj je togost njenih stališč pogosto jedro spora. V našo redakcijo je prišlo, kot rečeno, kar nekaj klicev besnih bolnikov, ki so na že tako ali tako nesprejemljive čakalne dobe dobili dodatno porcijo čakanja; zbrali smo nekaj najbolj živopisnih pridevnikov ter besedilo nove zdravniške prisege zgradili okoli njih. Hkrati pa smo za osnovo vzeli že znane prisege, ker, kot vemo, bi se zdravniki ob vsem znanju, ki jim je v spomin natlačeno med študijem, težko naučili nove štirivrstičnice. Kar nekaj klicev smo dobili, ko besni bolniki zmerjajo zdravnike, da so otročji. Tako smo sestavili naslednjo prisego: "Danes, ko postajam zdravnik, dajem častno zdravniško besedo: Da se bom pridno učil in delal, spoštoval starše in učitelje, da bom zvest in iskren tovariš, ki drži svojo obljubo." Potem smo dobili precej mnenj poslušalcev, ki za stavko obtožujejo zdravniško sindikalno organizacijo Fides. Očitajo ji, da je militantna, vodena po sistemu subordinacije in da zdravnike žrtvuje kot vojake na bojnem polju. Menimo, da bi za to priložnost bila primerna naslednja prisega: "Jaz – ime in priimek – se svečano obvezujem, da bom verno služil svojemu sindikatu, da bom branil svoj zdravniški ceh, da bom varoval bratstvo in enotnost našega poklica in da bom vestno izvrševal ukaze predstojnikov in primarijev. Vedno bom pripravljen boriti se za višje plače in ne bo mi žal, tudi če v tem boju izgubim tri dni dopusta." Nekaj klicev razočaranih bolnikov se je nanašalo na dejstvo, da zdravniki grozijo z odhodom v tujino, če njihove stavkovne zahteve ne bodo izpolnjene. Tako smo na hitro in brez večje redakcije pripravili zdravniško prisego, ki se je naj ranocelnik nauči na letu iz Frankfurta do New Yorka. "Prisežem zvestobo zastavi Združenih držav Amerike in republiki, za katero stoji, enemu narodu pod Bogom, nedeljivemu, s svobodo in pravičnostjo za vse. Predvsem pa prisegam neobstoječemu zdravstvenemu zavarovanju." Večinsko mnenje poslušalcev, ki so nas poiskali in se pritožili zaradi neskladja med zdravniško stavko in Hipokratovo prisego, pa je bilo, da so zdravniki izgubili stik z realnostjo. Nekateri zlonamerni so celo namigovali, da si zdravniki med dolgimi dežurstvi prepogosto postrežejo iz omarice s pomirjevali … Tako smo za osnovo zadnje prisege vzeli zavezo, ki jo svojemu rajskemu otoku izrečejo prebivalci Jamajke. Podari nam modrost od zgoraj. Pravica, Resnica bodita naši za vedno, Jamajka, dežela, ki jo imamo radi. Kjer bolniki sicer obstajajo, a ne težijo.