Podcasts about bogom

Sveti Frančišek je ob koncu svojega zemeljskega življenja skoraj popolnoma oslepel. Takratna metoda zdravljenja je vključevala izjemno boleče izžiganje z razbeljenim železom, česar se je svetnik bal ...

Piše Silvija Žnidar, bere Eva Longyka Marušič Pisave pisateljice Eve Mahkovic, tudi dramaturginje in dramatičarke, se že od začetka njenega literarnega ustvarjanja drži oznaka avtofikcija, o kateri je zadnje čase, sploh na naših tleh, veliko govora, nemalo se je tudi piše. A pri Evi Mahkovic lahko vselej računamo na to, da nas bo z vsako novo knjižno izdajo presenetila z novo slogovno pa tudi vsebinsko prizmo formiranja avtofikcije, na podlagi česar se nam zdi, da vselej vpademo v malce drugačno sfero piske, ki razpreda o svojih interierjih in eksterierjih. S knjigo na tak dan najbolj trpi mastercard je ustvarila svojevrstne facebookovske dnevniške zapise, skorajda v poetično-aforistični maniri s pridihom takšne drugačne ironije in sarkazma, s TOXICom pa nas je potegnila v divji svet avtofikcijskega romanesknega hibrida, sestavljenega iz različnih manierizmov, oblik pisave. Potem imamo še Vinjete straholjubca, ki niso avtofikcijske, ampak delo fascinantne domišljije z afiniteto do nadrealistične groteske, ki se lahko postavi ob bok pisateljicam, kot so Dorothea Tanning, Leonora Carrington in Leonor Fini. V samem začetku Pogovorov z Bogom avtorica zapiše: »Ko sem napisala: Oseba je lahko toliko stvari hkrati, sem se zlagala. Jaz seveda ne bi mogla biti nič drugega kot Eva Mahkovic«. A deluje, kot da se avtorska oseba zaveda, da je vsak jaz performativen, nenehno podrejen transformacijam, maskiranju, re-invencijam; že samo spominjanje nekega preteklega jaza je posredna, olepšana ali pomanjkljiva naracija – ravno zato je Eva Mahkovic kot avtorica izjemo intrigantna, saj nas k temu, kar naj bi bili njeno sebstvo in percepcija materialnosti, v katerega je le to položeno, pripušča skozi različne jezikovne formacije, refleksije. Ne prepričuje nas v avtentičnost, ki je v naši post-»tisto in ono« že tako ali tako iztrošen in pomanjkljiv pojem, temveč računa na afektivnost, moč izraznosti v pisavi. Mnogo bralstva, najsibo strokovnega ali »občega«, ji je očitalo ravno pomanjkanje pristnosti, univerzalnosti. A kar avtorica vedno znova dokaže, je, da nobena bolečina, izkustvo ni univerzalno, ampak sta bridko lastna, in da ju bralstvu najbolje približamo ravno s pravšnjim razmerjem ranljivosti in moči govorice, in to dokazuje piska tudi v zadnjem delu. Kako bi torej opredelili delo Pogovori z Bogom? Lahko bi si sposodili romantični, Schleglov termin univerzalne progresivne poezije, ki leporečno govori o hibridni književnosti, vsebujoči razne zvrsti, od poezije, proze, drame do kritike, filozofije, avtorefleksije, z vsemi možnimi stilskimi prijemi. V osnovi tako lahko rečemo, da gre za avtofikcijske zapise o osebni tragediji v času napovedujočih se podnebnih kriz, ki se ne držijo linearne narativne linije, temveč so polni digresij, stranskih refleksij, nizanja popkulturnih, zgodovinskih in umetniških referenc, mešanj »visokega in nizkega« tako v registrih vsebine kot stila; intertekstualnih paralel, izmed katerih najbolj izstopa Kleistova drama Katica iz Heilbronna, ki zaradi momenta požara oziroma preizkusa z ognjem postane pomemben interpretacijski ključ. Pogovori z Bogom so nekakšno hibridno telo raznovrstnih tekstov, ki bi jim lahko nadeli različna imena: dnevniški zapisi, samorefleksije, vrtinci seznamov, alineje strahu, narativne razglednice, dialogi s popkulturnimi fenomeni, sekularne alegorije, vizije posvetne mističarke itd. Vsekakor pestro branje, ki pa sicer ne deluje tako naostreno in intenzivno kot pri TOXICu. Specifična kaotičnost notranjosti in zunanjosti, ki sta vselej v prepustnem prepletu, se odvijata počasneje, mehkeje, z več melanholične ranljivosti. Kljub različnim stranpotem, fragmentiranosti ali »slepim rokavom« teksta se celota bere gladko, sledimo jasnemu dramaturškemu loku, z »vrhuncem« v družinski tragediji, ki nato avtorico popelje do novih razmislekov o sebi in svojih odnosih do raznih fenomenov, ljudi in stvari. Kot namiguje že naslov knjige, gre v tem hibridnem romanu za nagovor Boga, ki pa je bolj kot dogmatičen svetopisemski Bog bitje različnih pojavnosti, kar pač trenutno »molivka« rabi od presežne entitete. Knjiga je nekakšen retoričen aparat artikulacije notranjosti. Bog je kot nekakšen dnevnik, h kateremu se obračamo v času lastne akutne krize, samote, da objasnimo sebe, predamo svoja čustva višji sili, za katero vemo, da verjetno ne bo urgirala, ampak nam že sama konfesija ponuja jasnejšo sliko, če ne ravno striktnih odgovorov in rešitev. Eva Mahkovic si je knjigo sicer zamislila v obliki strukture krščanske maše, vendar je, kot bralstvo kmalu opazi, to mišljeno precej ohlapno oziroma, kot »priznava« piska, prilagojeno njenim predstavam. Zanimivo bi bilo sicer gledati na roman kot na izpoved moderne, sekularne mučenice, mističarke na ozadju potrošništva in podnebne apokalipse. Torej ženske, ki trpi zaradi družinske tragedije, ki jo globoko, duhovno transformira, hkrati pa jo žrejo tegobe nelagodja v telesu, ki se zdi tuje, necelovito, fragmentarno, kot je zrcalno razdrobljena celotna pripoved, v telesu, podrejenemu počasnemu propadanju, stigmatiziranemu z neizprosnimi znaki staranja. Dodatno komponento trpljenja povzroča neznosno stanje vročičnega okolja, zapisanega apokalipsi, ki jo napovedujejo podnebne spremembe, zaradi česar se nekateri avtoričini uvidi zdijo kot vizije gorečega sveta, materije. Če beremo študije preučevalk misticizma, mučenic, svetnic in religioznih zadev, kot so Marina Warner, Amy Hollywood in Rachel J. D. Smith, izvemo, da telo pri mističarkah in mučenicah ni bilo nasprotje duha, temveč njegov medij, proizvajalec pomena skozi bolečino, primarno prizorišče religijskega izkustva. Melanholija, ki večinoma spremlja takšna mistična, mučeniška stanja, pa ni zgolj razpoloženje, temveč epistemološko stanje, generator vednosti, kot na primer že od Roberta Burtona in Dürerja naprej. Pisateljici različne preizkušnje, tragedije in telesna nelagodja omogočajo pogled v neko širšo vednost o sebstvu pa tudi o stanju okolja in o poziciji ženskega spola in telesa v družbi, pri čemer pa knjiga ne vztraja pri tem, da ima končne, totalne odgovore, raje vztraja v odprtosti. Piska seveda mitov ženske telesnosti ne utrjuje, temveč jih s tem, ko jim tudi občasno podlega, učinkovito secira, analizira, subvertira. Takšno branje se zdi privlačno, čeprav bi bilo morda enostavneje reči, da gre za nekakšno potencirano, časovno večsmerno elegijo: avtorica v raznih manirah žaluje za ranami, ki jih zada trenutna nesreča ali pa so jih zadali drugi pretekli dogodki, hkrati pa že vnaprej piše žalostinko za izginjajočim svetom. Za upodabljanje tega sveta, kot stkanega iz vročične nočne more, uporablja konkretne, efektivne, neposredne, neolepšane opise, morbidno razpoloženje stopnjuje z motivi in podobami mrtvih živalic, ki skupaj z drugimi izvirnimi prispodobami prerastejo v čudovito metaforično mrežo znamenj nasilja, strahu in smrti. Skozi celotno knjigo je vzdušje primerno vročično, skorajda halucinatorno, somnambulno, kot pri Katici iz Heilbronna, avtorica gradi na primerni paleti barv, ki poudarja katastrofo ognja in njegovih pomenskih sledov. Na vse skupaj bi lahko prišili tudi termin morbidne fascinacije nad stanji nesreče in raznimi smrtmi, a če ta idiom naznanja nekakšno vznemirjenje, radovednost nad takšnim stanjem stvari, pa pri Evi Mahkovic pomeni tudi nekakšno globljo povezanost z žalobnim podtokom celotnega življa. Čeprav vročičen svet na začetku in koncu knjige teži k nekemu kaosu, entropiji, kar je tudi čudovito barvno uprizorjeno, piska vselej ohranja »drobce božjega v svetu« vročine, nekakšno milost, lepoto, možnost celjenja. Pogovori z Bogom so fascinantni in čudoviti zaradi notranjih napetosti in kontradikcij: zaradi nekakšne baročnosti vsebine, neštetih seznamov tega in onega, mrgolečih asociacij, hkrati pa melanholičnosti uprizoritve le tega. Zaradi neumornega zanimanja za telesno, ki pa je vselej že prizorišče bistrega »duha«. Zaradi neskončne žalosti, ki jo generirajo različne tragedije, hkrati pa zaradi sijajno svetlečih se drobcev, ki toliko nežneje pobožajo v temini.

Klarisa Jovanović: Banket, Anja Radaljac: če se ne vrneš, Eva Mahkovic: Pogovori z Bogom. Recenzije so napisale Miša Gams, Pia Zala Meden in Silvija Žnidar.

"Kad sam u miru s Bogom i sam mogu biti mirotvorac; u društvu, u obitelji u Crkvi." Danijel Berković

" Imamo li svoje mjesto i vrijeme susreta s Bogom? Ako nemamo, danas ga možemo odabrati, i već sutra ujutro možemo dati Bogu prve minute dana." Darko Kovačević

V letošnjem ciklu Korenine vere smo odprli eno najzahtevnejših, a hkrati zelo bogatih svetopisemskih knjig – Levitik. Škof dr. Jurij Bizjak je razkril, zakaj pogosto spregledana Tretja Mojzesova knjiga skriva dragocene uvide za duhovno življenje danes. Zakaj so obredi pomembni? Kako so daritve nekoč izražale hvaležnost, spravo, odnos z Bogom in kaj povedo o notranjem očiščenju, miru ter naših odnosih? Oddajo, ki starodavne modrosti prepleta z aktualnim trenutkom, si lahko tudi ogledate na Youtube kanalu Radia Ognjišče.

Da bi bili z Bogom, nam ni treba biti vedno v cerkvi. Vsak si lahko v svojem srcu postavi kapelico, kamor se umakne, da se tam ponižno, skromno in v ljubezni pogovarja z Bogom, je zapisano v knjigi Življenje v božji navzočnosti. V njej so zbrane misli brata Lovrenca od vstajenja, ki je bil v 17. stoletju samostanski kuhar in čevljar. Kot smo poudarili v pretekli oddaji, je ta knjiga zaznamovala življenje Roberta Prevosta, zdajšnjega papeža Leona XIV. Nagovarjala pa naj bi tudi nekrščanske kroge. Kaj pomeni živeti v božji navzočnosti, kot je priporočal Nicolas Herman z meniškim imenom brat Lovrenc od vstajenja, ki je deloval v redu bosonogih karmeličanov v Parizu. V 2. delu oddaje smo obiskali samostan Sora, v katerem deluje Red bosonogih karmeličank. Pogovarjali smo se s karmeličanko sestro Moniko in laikom bratom Marjanom, članom tretjega svetnega reda karmeličanov.

Papež Frančišek je o molitvi dejal, da je prav molitev tista, ki ohranja plamen vere, in da je bistvena naloga Cerkve moliti ter vzgajati za molitev. Molitev vernikom odpira nekaj bistvenega: odnos med človekom in Bogom. Včasih je polna besed, drugič zaznamovana s tišino, prošnjo, hvaležnostjo ali iskanjem. Za nekoga je molitev opora, za drugega vprašanje, za tretjega prostor notranjega miru. Človek v molitvi pred Boga pravzaprav prinaša marsikaj. O tem, kako razumeti molitev in kako oblikuje človeka, smo se pogovarjali z župnikom Simonom Potnikom iz Pastoralne zveze župnij Slovenj Gradec.

V oddaji smo štiri ženske odpirale najglobljo temo človekovega življenja: Kako ženska kot verna oseba vstopa v odnos z Bogom? V različnih religioznih tradicijah se ta odnos izraža skozi molitev, obrede, osebno izkušnjo, družinsko in skupnostno življenje, pa tudi skozi obleko, praznike in vsakdanje ali temeljne življenjske odločitve. Gostili smo mag. Elo Porić iz Islamske skupnosti Slovenije, katoličanko dr. Urško Jeglič in Metko Macura iz Evangelijske Cerkve Domžale in prispevali h krepitvi medverskega dialoga v Sloveniji.

Posetite našu prodavnicu, gde možete istorijski odgovorno da trošite svoje pare:

Send a textReligija nije ono što govoriš. Niti ono čemu pripadaš po imenu.U ovoj epizodi pričam o razlici između religije i duhovnosti i svom ličnom putu od religioznosti ka traženju autentičnog odnosa sa Bogom. Kroz to iskustvo sam shvatila da religija nije nešto što se pokazuje kroz uvjerenja i riječi, nego kroz djela, kroz način na koji volimo, razumijemo i prihvatamo druge ljude.Ako te ova tema dotiče, ovaj video je poziv da prestaneš tražiti Boga u formi i da počneš graditi odnos koji te zaista mijenja iznutra.Upis na NLP Practitioner je u toku. Sve informacije: https://martinadjokic.com/edukacija/nlp-practitioner/

Katehezo za bolnike je starejše je pripravil bolniški župnik dr. Anže Cunk. Osrednja misel je zaupanje v zdravstveno in medicinsko osebje, ki je temelj učinkovite zdravstvene oskrbe. Ob tem pa boj oz. konflikt, ki ga bolnik doživlja v svojem odnosu z Bogom, dramatično razkriva, kako težko najde bolnik smisel v situaciji, v kateri se je znašel. Zato je pomembna njegova podoba o Bogu: je to usmiljeni Bog ali Bog, ki je muhast in človeka kaznuje z boleznijo? Nekaj besed smo namenili tudi postnemu času, ki je priložnost tako za bolne kakor za zdrave kristjane.

S frančiškanom br. Miranom Špeličem smo govorili o pomenu pepelnične srede, o simboliki pepela ter o spreobrnjenju k Bogu, kar je namen postnega časa. Ta traja 40 dni, dodanih je še šest nedelj, ki niso postni dnevi. Kako z askezo in molitvijo do duhovnih koristi za dušo? Kaj je milost v tem času in koliko mora kristjan sodelovati z Bogom, da bo ta čas duhovno zorel?

Postni čas je obdobje tišine, razmisleka in notranje prenove. Kaj sploh pomeni post v krščanskem življenju? Je le odpoved hrani ali veliko več kot to? Spregovorili bomo o tem, čemu post služi, kako nas vabi k večji zbranosti, solidarnosti in poglobitvi odnosa z Bogom ter z bližnjimi. Posebej bomo osvetlili tudi pomen pepelnice – zakaj smo v katoliški tradiciji zaznamovani s pepelom in kako to znamenje pokore in spreobrnjenja govori o minljivosti, ponižnosti in novem začetku. O trenutku ustavitve, razmisleka in duhovne prenove govori duhovnik dr. Anže Cunk.

"Otajstvo ljudske krhkosti očitovano u stanju bolesti ili ranjenosti privilegirani je prostor susreta s Bogom." Anđela Jeličić Krajcar

O miru s Bogom i bližnjima govori Danijel Berković

"Čovjek koji ne suosjeća s drugima, uopće nije u prilici iskusiti što znači živjeti, što znači biti Božji. Jer – suosjećanje je naizvrsniji prostor za susret s čovjekom i Bogom. O da ne propustimo kroz svoje dane proći suosjećajna srca!" Stjepan Lice

Dr Danilo Mihajlović je doktor teologije i psihoterapeut, docent na Pravoslavnom bogoslovskom fakultetu.U svojoj psihoterapeutskoj praksi pomaže verujućim hrišćanima koji se suočavaju sa anksioznošću, depresijom i teškoćama u odnosima sa bližnjima._______________________________________________________________________________________________Sponzori ⚡️Crux suplementi: Ja koristim Ashwagandu pred svako snimanje podkasta ili pred neku meni lično važnu aktivnost koja zahteva moj fokus i energiju. Pružite prirodnu snagu svom umu i telu:

Klemen Cezar je vse bolj uveljavljeni »repar«. Pred štirimi leti je na odru »Stične mladih« opozoril nase in navdušil. Tovrstno glasbo rad posluša že od rosno mladih let. Všeč mu je moč besedila v njej. Rad bi v letu ali dveh posnel album, in, doda, nastopil tudi na radijskem festivalu. Deluje v skupini Debu ptč. Tudi v lokostrelstvu je žel uspehe, dosegal priznanja in najboljše uvrstitve, dlje časa pa zdaj deluje tudi kot mednarodni sodnik na lokostrelskih tekmovanjih po svetu. Po poklicu je kemijski inženir, premore pa tudi osebno kemijo ali karizmo, ki jo na odru uspe predati občinstvu. Je katehet, v oddaji je spregovoril tudi o svojih izkušnjah na poti življenja, oziroma na poti vnovičnega srečanja z Bogom.

Obhajamo praznik Gospodovega razglašenja, oziroma Sv. Treh kraljev. Papež ob sklepu svetega leta: z Bogom se vse spreminja. Nasilni ne morejo nadzorovati njegovih poti.Pirc Musarjeva ob razpisu državnozborskih volitev pozvala h kulturi dialoga, spoštovanju drugačnosti in uresničljivim programom.Dosedanji vodja poslancev Levice Vatovec, prestopil v SD.Večino države zajel sneg, ki prinaša težave v prometu. Na zahodu države močna burja.ŠPORT: Domen Prevc na zadnjo postajo novoletne skakalne turneje v Bischofshofnu z misijo osvojiti zlatega orlaVREME: Padavine bodo postopno slabele in ponehale, le na vzhodu bo še rahlo snežilo. Jutri bo sprva oblačno, ponekod bo še naletaval sneg, s temperaturni od -4 do 4 °C.Pokojninska reforma z novim letom prinaša več sprememb, med drugim tudi višje invalidske, družinske in vdovske pokojnine.Nicolás Maduro in njegova soproga sta se na sodišču v New Yorku izrekla za nedolžna.Kdo bo vodil Venezuelo? V centralni obveščevalni agenciji ZDA ugotavljajo, da so za to najprimernejši zvesti privrženci dozdajšnjega režima.Cerkev, ki je bila v zadnjih dvajsetih letih v Venezueli sistematično zatirana, previdna pri napovedih; škofje ostajajo blizu svojemu ljudstvu.

"Ovisi o tome u kakvom smo odnosu s Bogom, koliko sam bliz i u dobrim odnosima s mojim Bogom, toliko ću više htjeti, a ne morati moliti." Danijel Berković.

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Nika Prusnik Kardum se v zbirki Ob reki mmmm bliža tistemu, kar so v teoriji jezika iskali poststrukturalisti – odprtosti pomena in gibljivosti subjekta. V njeni liriki je ta dinamični subjekt izjavljanja močno prisoten. Julia Kristeva je v Revoluciji pesniškega jezika opredelila subjekt v procesu, na točki, ko se iz razpoke rojeva pomen, ki hkrati razpada in se vzpostavlja. S predjezikovnim – z impulzi, zvočnostjo, ritmi in afekti, ki se pojavijo pred artikuliranim govorom – pesnica seka tisto, kar je Lacan označil za simbolno, in odpira prostor, kjer pomen še ni vklenjen v besedo. To zaznavajo tudi avtorji spremnih besed: Miklavž Komelj piše, da se »zbirka glasi«, saj da »pravi nosilec teh verzov ni papir, ampak glas, njen magični glas, ki prihaja tako globoko iz telesa«. Milan Dekleva je spremno besedo naslovil Liturgija dihanja v divjini sveta, Boris A. Novak pa piše, da »je bilo [ob uglasbitvi pesmi] mogoče slišati vsak zven in pomen, besedo, zlog,« ter nadaljuje: »in vsi smo čutili, da posluša tudi Prva Duša, skriti Bog …« Zbirko Ob reki mmmm sestavlja sedemnajst pesmi. V njih je veliko medmetov in glasov – v pesmi Sinjebradec sta to denimo dve kitici A-jev. Zbirka se odpira skozi mistiko in ezoteriko, kar najlepše prikaže mantrično ponavljanje v pesmi Zora/Volkovi: »Volkovi, volkovi, / tečem z volkovi. / Volkovi, volkovi, sanjam z volkovi. / Volkovi, volkovi, / plešem z volkovi. / Volkovi, volkovi / igram se z volkovi. / Volkovi, volkovi, / novi rodovi. / Volkovi, volkovi./ čas je za – auuuuuuu.« Zbirka je močno povezana z Naravo: v njej se pojavljajo sintagme, kot so »pradavna moč«, »pradavno srce«, »z naravo smo vsi sestre in brati«, v pesmi Zimska pa se lirska subjektinja z Naravo popolnoma izenači: »Nimam veliko, imam pa vse. / Vsa polja so moja, reke in gozdovi, / puščave in morja, zasneženi vrhovi.« Čeprav je naravna govorica ena izmed najbolj avtentičnih potez zbirke, se mestoma ponavlja v podobnih vzorcih, kar rahlo oslabi učinek presenečenja. Vzpostavi tudi odnos z Bogom, vendar v čezteološkem smislu. V pesmi Biblijo berem pride do sklepa, s katerim povzame duhovno jedro zbirke: »Bog ni ideja, Bog je občutek, odnos.« To povezavo – med mistiko, vero in naravo – lahko razume le nekdo, ki je z naravo povezan in je hkrati Narava sama. Tega svojega položaja večnosti in naravne pravilnosti se lirska subjektinja zaveda; v pesmi Molitev k temi pravi: »grem, kadar bi morala ostati, in ostanem, kadar bi morala iti.« Kljub izenačenju z Naravo in odnosu, ko je z Bogom že kar na ti, v lirski subjektinji ni napuha, temveč ponižnost. V pesmi Molitev domov pravi: »Ponižna sem pred tvojo veličino, / ponižna sem pred nevidnim / micelijem, ki ga ustvarjaš.« A kako ne bi bila ponižna, če se je, kot piše v uvodni pesmi, z umiranjem že rokovala. S tem pooseblja zavest o minljivosti, ki jo sodobni kapitalistični svet pogosto izgublja. Le Narava lahko ne glede na vse ostaja prvinska, svoja. V pesmi Zora/Volkovi se tega zaveda in pravi: »Hoteli so me pridobiti, / spreminjati, vzgojiti. / Ne, ni šlo, ni šlo, ni šlo, ni šlo.« Nika Prusnik Kardum mojstrsko uporablja ponavljanje in ustvarja organsko polisemijo: enake besede v različnih kontekstih pri njej pridobivajo nove pomene, kar je v poeziji, nasičeni z istimi izrazi, redko. Na primer: »Bele breze nam rožljajo, / bele čaplje se smehljajo, / bele gore, beli breg, / bele planike, belo sonce.« Lirska subjektinja očitno občuti svojo predjezikovnost, ki je po Kristevi materinska. Tako v pesmi Sinjebradec poje iz maternice, ob tem pa mesto vstane od mrtvih. Ona ni le pevka pesmi, je subjekt, ki razpada in se vzpostavlja; ali, kot pravi v pesmi, ni pevka te pesmi – je pesem, ki jo pojo. V nekaterih pesmih se zdi, da lirska subjektinja nadaljuje miselni lok, ki ga je odprl Kosovel v pesmi Kons 5 – eksistenci v gnoju in esenci v zlatu – dodaja še tretje, Sveto, Duhovno v Bogu. Pesem Belo, rdeče, črno namreč konča takole: »brez gnoja ni zlata / brez gnoja ni Boga.« Lirska subjektinja je morda ob uvodnih besedah prve pesmi ena izmed žensk, katerih intuitivno, svobodno naravo duši sodobna kultura. A skozi zbirko sprejema lastno senco, sledi intuiciji, se ritualno povezuje z Naravo, ustvarja in zaupa življenjskemu ciklu in se tako ob koncu zbirke izkristalizira kot ženska, ki teče z volkovi. Zbirka Nika Prusnik Kardum Ob reki mmmm je izjemno subtilna, čuteča in prav ničejansko prikimava svoj sveti DA dobremu in zlemu: »To noč sem si obljubila, da bom vse ljubila – / kar je bilo, kar je in kar bo. / Nihče ni kriv za rane sveta, naj jaz bom ta, / kjer te rane se končajo.« Zbirka je zasnovana kot zvočna in telesna izkušnja, ki bralca ne nagovarja neposredno, temveč ga vabi k poslušanju in ponovnemu branju. Kljub temu pa ima tudi nekaj pomanjkljivosti: včasih so verzi neenakomerno dolgi, kar z vidika berljivosti mestoma zmoti tok branja. Zaslužila bi tudi nekoliko boljšo lekturo, saj branje motijo manjše zatipkanine in slovnične pomanjkljivosti. Poenostavitev jezika je ponekod tvegana, npr. verz »Nimam veliko, imam pa vse,« je sprav močan, a v literarnem kontekstu lahko hitro zdrsne iz poetike v geslo. Zbirka se bere tekoče, a občasno ji rahlo zmanjka napetosti, kontrasta in suspenza. Poetika notranjega miru namreč ponekod preglasi konflikt, iz katerega bi lahko vzniknila močnejša napetost. Kljub temu pa zbirka prinaša svežino, saj se iz nje oglasi glas, ki je tako utelešen, da se vrača k naturni oralnosti. Uvaja naravo, ki ni več metafora notranjosti, ampak sogovornica. Pesem, podobno kot pri Zajcu ali Strniši, znova prevzema ritualno funkcijo, ki jo Nika Prusnik Kardum udejanja kot obred stika med Človekom, Duhovnostjo in Naravo. Zbirka Ob reki mmmm je tako močna, kot je ranljiva. Morda ni popolna, je pa ena izmed tistih, ki so žive.

Dr. Aleksander Erniša, novi škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi, na prvo adventno nedeljo prevzema škofovske naloge za šestletni mandat. Poudarja, da si želi, da bi Evangeličanska cerkev stala ob strani slehernemu človeku, ne glede na versko pripadnost, barvo kože, spolno usmerjenost ali druge osebne okoliščine. Naloga duhovnice ali duhovnika je, da ljudem odpira vrata cerkve, ne pa da jih zapira, pravi Erniša. Je duhovnik, ki je pred leti blagoslovil istospolni par, zato ne nasprotuje istospolnim porokam; v posebnih okoliščinah dopušča tudi splav – vse v duhu osebne odgovornosti človeka pred Bogom in svobodne volje.

"Ako je život u izobilju ono što Isus donosi i daje, što se onda događa u nama da kao vjernici ipak odabiremo strah, nasilje i stav ograničenosti? Svaka društvena situacija koliko god izazovna uvijek je poziv vjernicima na preispitivanje toga gdje leži naše pouzdanje i koliko je naše djelovanje u skladu s Bogom ljubavi u kojeg vjerujemo. " Ela Magda Đafić

Naruči svoj primerak Kosogor Metod kartica - https://ivankosogor.com/#metodNenad Gugl je profesor knjizevnosti, pisac i predavač. Njegova najprodavanija knjiga “Umro sam u petak” je bila povod naseg razgovora._________________________________________________________________________ Podržite podcast jednokratnim donacijama na PayPal-u: https://www.paypal.me/ivankosogor

Kako se je mlad fant z dolenjskega podeželja sploh lahko seznanil z osrednjimi pisci rimske antike? In kako z Erazmom Rotterdamskim, Martinom Luthrom, Jeanom Calvinom in drugimi idejnimi utemeljitelji reformacije?Da je Primož Trubar prvi slovenski protestant, avtor prve slovenske knjige in utemeljitelj knjižne slovenščine, so neizpodbitna, temeljna dejstva naše nacionalne zgodovine. A kako je Trubar sploh postal Trubar, velikan, ki ga poznamo iz zgodovinskih oziroma literarnih učbenikov? – Rodil se je, kot vemo, leta 1508 na dolenjskem podeželju, v svet torej, ki je bil precej oddaljen od novih idejnih tokov, ki so ob začetku 16. stoletja pretresali staro celino in tlakovali tisto vijugasto pot, ki je iz srednjega veka zlagoma vodila v modernost. Kje, kdaj, v kakšnih okoliščinah se je potemtakem mladi Primož Trubar seznanil z intelektualnim in verskim vrenjem, ki mu pravimo reformacija? Literarni zgodovinar dr. Miran Košuta, predstojnik slovenistike na Oddelku za humanistične študije Univerze v Trstu, v razpravi, ki jo je letos zgodaj poleti objavil v znanstvenem zborniku Trst v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, prepričljivo dokazuje, da so bila leta, ki jih je mladi Trubar preživel na dvoru tedanjega tržaškega škofa Pietra Bonoma, odločilna za oblikovanje njegovega pogleda na svet, na človeka in njegov odnos z Bogom ter na resnice, razodete v Svetem pismu. To pa pred nas slej ko prej postavlja vprašanje, kdo neki je bil škof Bonomo, v kakšnem odnosu je pravzaprav bil s Trubarjem in kakšne so bile pokrajine duha, ki jih je mlademu fantu z Dolenjske navsezadnje razkril? – Odgovore na ta zagonetna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Košuto. Foto: Primož Trubar, lesorez iz sredine 19. stoletja (Wikipedija, javna last)

Der Podcast über die Montags (OV) Sneak in Frankfurt am Main und in euren Wohnzimmern und die Bücher auf euren Nachttischen und das schon zum 9. Mal. Mit einem der längsten, ältesten und ansträngten Werken bisher. Aber eben auch einem der besten und am besten zu analysierenden Büchern. Aber nicht nur das Buch selbst „Es ist nicht leicht, ein Gott zu sein“, sondern vielleicht sogar noch mehr die Geschichte ihrer Autoren Arkadi und Boris Strugazki hatte einiges mehr zu bieten als manch einer von unser erwartet hatte. Die Anfänge der modernen Science-Fiction, die Historie der UDSSR und politische Systeme und ihre Vor- und Nachteile, es gab viel zu besprechen in Chrissi außergewöhnlicher Buchempfehlung. Und in der nächsten Folge wird es mit Helenas Buch wohl etwas emotionaler, modernen und mit mehr Fokus auf die Schönheit der Worte. Sorry, in den Folgen 09 und 10 spiegeln die besprochenen Werke wohl schon klar stereotypische Geschlechterpräferenzen wieder aber sei es drum wenn die Bücher eben einfach gut oder zumindest diskusionsbedürftig sind. Da waren wir übrigens wieder mit der vollen Mannschaft, Helena, Daniel, Maike, Chrissi und Moderator Malte am Start.

"Mir za kojim ljudsko srce čezne osigurao nam je isus Krist kad nas je svojom žrtvom na križu pomirio s Bogom i tako nam otvorio vrata raja." p. Mijo Nikić

O knjigi Jordana B. Petrsona smo se pogovarjali s prevajalcem knjige MI, KI SE BOJUJEMO Z BOGOM, Nikijem Neubauerjem.

O knjigi Jordana B. Petrsona smo se pogovarjali s prevajalcem knjige MI, KI SE BOJUJEMO Z BOGOM, Nikijem Neubauerjem.

"Promatrajući rane sv. Franje, može se reći: što je više rastao u svetosti, što se više suobličavao Kristu to je više umanjivao sebe u poniznosti priznavajući da je nedostojan stvor i grešnik. To je paradoks kojega prepoznajemo u osobama zahvaćenima Bogom, a koji zrači posebnom privlačnošću dobrote i duhovne ljepote da možemo kazati: Ovaj čovjek je uistinu svet, miljenik Božji, želim i ja takav biti!" Branko Murić

"Franjino propovijedanje o „evanđeoskom siromaštvu“ brzo se širilo, pa su mu se već 1209. pridružili prvi istomišljenici. Franjo ih je – promišljajući o ljubavi i vrijednosti Božje Crkve i najboljim načinima njezine obnove – okupio u Red manje braće, tj. franjevce. Njegova povezanost s Bogom i svim stvorenjima i danas ostaje duhovni putokaz kojim bi trebalo ići." Kristijan Vujičić

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Mrušič in Igor Velše. Pisatelj Vinko Ošlak se je rodil v Slovenj Gradcu. Študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je dopolnil z magisterijem na Akademiji znanosti v San Marinu. Od leta 1982 živi v Celovcu. Njegovo delo je izredno obsežno in raznovrstno, obsega izvirno leposlovje, filozofske razprave, članke, prevode (tudi v esperanto) ter eseje o politiki. zgodovini, veri in etičnih vprašanjih. Prejel je Rožančevo nagrado za esejistiko ter nagrado svetlobnica na razpisu založbe Družina za roman Pisma Philemonu. V tem delu oživlja začetke krščanstva v prvem stoletju po Kristusu in življenje apostola Pavla v Rimu. Roman Američan v Rašici se posveča življenju in delu Primoža Trubarja in njegovi življenjski poti od rojstne Rašice do zadnje postaje v nemškem Derendingenu. V slovenski literarni zgodovini se je ob krepitvi narodne zavesti v začetku 20. stoletja, zlasti leta 1908 ob petstoti obletnici Trubarjevega rojstva, več pisateljev in literarnih zgodovinarjev spoštljivo spominjalo Trubarja kot očeta slovenskega knjižnega jezika in začetnika slovenske književnosti. O njem je pisal dr. Ivan Prijatelj, Anton Aškerc pa ga v duhoviti pesnitvi Slovenska legenda brani pred nasprotniki: »V jeziku premilem on prvi učil / moliti in psalme je peti«. Pisatelj Ošlak omenja še več avtorjev, ki so pisali o pomenu Trubarjevega dela za razvoj slovenskega jezika in književnosti, vendar sam to tezo zavrača. Z dokazi iz Trubarejvih del in pogovori z različnimi poznavalci reformacije je spoznal, da je razlog za njegova prizadevanja predvsem iskrena vera in pripadnost čistemu evangeliju – pravo spoznanje božje. V naslovu romana omenjeni Američan je Pitt Harrison, po študiju zgodovinar na kalifornijski univerzi v Turlocku. Izhaja iz ugledne družine, oče je pravni svetovalec za bančne procese in lastnik odvetniške pisarne. Težko razume, zakaj se je sin pod vplivom profesorja Campbella odločil za potovanje v majhno evropsko državo, kjer naj bi za svojo doktorsko disertacijo preučeval življenje in delo Primoža Trubarja. Pitt je sprva ateist, vse njegovo študijsko raziskovanje pa je hkrati pot bogoiskateljstva, ki ga pripelje do globoke vere in mu približa Kristusov evangelij. Spoznal je, da samo od sebe ne more nič nastati, odklanja tudi Darwinov nauk: »Pittova pamet je natanko vedela, da Bog je, Pittovo srce tega še ni hotelo vedeti in ni dalo pristanka umu, ki je zahteval svoje.« Pittovo potovanje se začne po osamosvojitvi Slovenije. Ob pristanku v Trstu spozna Randyja, virtualnega prijatelja, s katerim si je dopisoval po spletu. Randy se je že pred leti priselil z Nove Zelandije v Slovenijo, naučil se je jezika in dela kot misijonar nove verske skupnosti. Postane Pittov gostitelj in sopotnik na poti odkrivanja verskih globin evangelija in po krajih življenja Primoža Trubarja, Nova prijatelja razpravljata o Slovencih, strinjata se, da so mnenja vseh, ki so pisali o Trubarjevem delu in poslanstvu, prilagojena trenutni ideologiji in politiki. Vsi poudarjajo njegovo skrb za kulturni razvoj in knjižni jezik Slovencev, kar zveni kot zmaga jezikoslovja nad teologijo, pogovarjata se o zgodovini Slovencev, pokristjanjevanju, Ilirskih provincah, izobraževanju in šolstvu, komunizmu in marksizmu pa tudi o antiamerikanizmu. In kaj naj bi bili znameniti Slovenci? »Cankar je bil katoličan, a je bil tudi malo socialist, malo ničejanec, malo liberalec, malo tudi protestant. Enako Prešeren. Enako Tavčar, enako vsa slovenska literarna in kulturniška elita, deloma tudi duhovniška.« Na poti v Rašico se pogovarjata o grehu ubijanja, povojnih pobojih in grehu ubijanja lastnega zaroda, o prilagodljivosti vsaki trenutni oblasti – avstrijskemu cesarju, Srbom, nacizmu, komunizmu. Vsa ta prilagodljivost se kaže tudi v odnosu do lastnega jezika, saj ga Slovenci ne cenijo dovolj, zato si pomagajo z mešanjem angleščine. Tudi do tujcev so hlapčevsko ponižni. Odkrivanje postaj Trubarjevega življenja vzbuja vedno nove razprave o religijah, zlasti ko se skupinici iskalcev resnice o Trubarju pridruži najeti taksist, Mehmed Nikić, preprost in plemenit musliman, doma iz Bosne, in jim podrobno odkriva zakonitosti islama v Koranu, njihovi sveti knjigi, ki si jo različno razlagajo v soočenju džihada in usmiljenja. V krščanstvu še vedno vladajo nasprotja. Tudi novi evangeličani menijo, da posameznik za duhovno povezavo z Bogom ne potrebuje posrednikov, kot je papež v Rimu, ki ima celo svojo državo in naj bi bil božji namestnik na zemlji. Delo Vinka Ošlaka Američan v Rašici sodi med zahtevna besedila in je predvsem filozofska pripoved, čeprav ima tudi nekaj romanesknih prvin. Je potopis skozi slovensko in evropsko zgodovino, odpira pogled v različne nazore, ki jih odkrivamo v odgovorih posameznikov (profesorjev, zgodovinarja, pastorice, duhovnika) na ista vprašanja o Trubarju. Slogovno zahtevno besedilo vsebuje tudi več starih besed, zlasti za imena mest, kot sta Monakovo za München in Solnograd za Salzburg. Najdemo pa tudi neologizme: »ti si sin, torej sinuj in ne vprašaj, kako oče očetuje.« V Ošlakovem romanu Američan v Rašici vidimo veliko znanja in modrosti s področja filozofije, teologije in zgodovine ter avtorjeve nekonvencionalne poglede na svetovno dogajanje, na primer odmev na zloglasni 11. september v New Yorku. Med moškimi liki imajo ženske le obrobno vlogo. Izjema je lik Barbare, razgledane profesorice slovenščine, ki se poroči s Pittom ter postane njegova sopotnica in enakovredna sogovornica na potovanju za Trubarjem.

Letošnji teden mladih bo v Katoliški cerkvi potekal od 14. do 20. septembra. Začel se bo z nedeljo mladih, 14. septembra, in končal s Stično mladih, ki jo organizira Katoliška mladina. Namen nedelje in tedna mladih je predvsem mladim dati spodbudo za krščansko življenje na začetku šolskega in akademskega leta, med drugim pa tudi ovrednotiti vlogo mladih v župniji. Tradicionalni 44. festival se bo odvil v soboto, 20. septembra, v cistercijanskem samostanu Stična na Dolenjskem. Lani je privabil več kot 6 tisoč obiskovalcev z različnih koncev Slovenije, kar pravzaprav dokazuje, kako pomemben je za mlade, ki iščejo smisel, navdih in osebni stik z Bogom. Naša gosta sta Favstina Plavčak, vodja odnosov z javnostmi za Stično mladih in Janez Meglen, duhovnik in duhovni spremljevalec festivala.

"Ako svoje uši, umjesto na sitne probleme, usmjerimo na slušanje Božje riječi i razgovor s Bogom, a svoje oči na ljepote koje nam Bog u danu daruje, ako svoju nutrinu usmjerimo na to da dobrovoljne male žrtve koje u danu podnosimo predamo Bogu, a svoje srce na to da nas Bog ljubi i da mi ljubimo njega, ni komarci koji nas ometaju više neći biti važni." Vlč. Vedran Jakić

Slišali smo pogovor z našo sodelavko Matejo Feltrin Novljan in lurškim kaplanom Mirom Šlibarjem. Spregovorila sta o sprejemanju bolezni raka, ki ju je obiskala. Povedala sta, kako je vplivala na njun pogled na življenje, na odnos z Bogom in kaj pomeni podporna mreža odnosov.

Slišali smo pogovor z našo sodelavko Matejo Feltrin Novljan in lurškim kaplanom Mirom Šlibarjem. Spregovorila sta o sprejemanju bolezni raka, ki ju je obiskala. Povedala sta, kako je vplivala na njun pogled na življenje, na odnos z Bogom in kaj pomeni podporna mreža odnosov.

Pred nami je poletni čas, obdobje, oddiha in odklopa. Dotaknili se bomo vidikov meditacije, molitve in načina, kako lahko namenjamo več časa za notranji mir ter poglobimo svojo povezavo z Bogom. Kako je tudi ta čas, primeren za povezovanje z Bogom? Gost oddaje je izr. prof. dr. Ivan Platovnjak, s Teološke fakultete, ki bo z nami delil svoje izkušnje in razmišljanja o tem.

Binkoštni verniki v ospredje verovanja postavljajo oseben odnos z Bogom in Sveto pismo. Pred kratkim so v Binkoštni cerkvi Murska Sobota, kjer verniki pravijo, da doživljajo nedeljska bogoslužja, ki so vsakokrat drugačna, toda vedno glasna in vesela, pripravili duhovni konec tedna z naslovom Začni živeti. Kako živa je danes vera in kako nagovori tak vikend? Pred mikrofon smo povabili dva pastorja.

"Misa u svijetu nema. Nema ga ponekad ni u obiteljskim i drugim odnosima. A svi ga toliko želimo i trebamo. Možda bismo se zato svi trebali zapitati kakav je naš odnos s Bogom? Je li on stvaran, živ? Vjerujemo li cijelim srcem Bogu, slušamo li Ga, ili se samo izjašnjavamo da vjerujemo u Njega? O tome ovisi jesam li i ja Božji prijatelj ili nisam." Darko Kovačević.

"Tko želi upoznati Krista, tko se muči s različitim pitanjima o trpljenju i tko svoj život hoće urediti iz najdubljega mogućeg ljudskog odnosa, odnosa s Bogom, ima u Pavlu i njegovim spisima ozbiljnoga sugovornika i sjajnoga učitelja." Fra Ante Vučković

"Ako vam život trenutno ne zadaje težak križ ne osjećajte se nedostojnima Božje pažnje. Vaš je jezik odnosa s Bogom zahvala, a zahvalno srce postaje živo svetohranište u kojem Krist neprekidno prebiva jer, kako kaže sveti Pavao: "U svemu zahvaljujte jer to je za vas volja Božja u Kristu Isusu"" Davor Trbušić

Ljudje smo nagnjeni k temu, da hitro sodimo druge: po videzu, vedenju, hoji, obleki, govorjenju, delu … In kolikokrat se zelo motimo! Zunanji blišč ali eno samo dejanje, pa naj bo dobro ali slabo, namreč še ne pokažeta vse resnice o človeški osebi, ki je skrita globoko v njeni notranjosti. V Lukovem evangeliju nam Kristus to situacijo predstavi s priliko, v kateri sem jaz, ki sodim drugega, predstavljen z brunom v očesu, z veliko oviro torej. Moje oko ni čisto, ni svobodno, brez prave luči je, zato drugega napačno sodim. Kristus nas zato povabi, naj se zazremo v modrost narave: »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu« (Lk 6, 43-44). Že v Prvi Mojzesovi knjigi, v pripovedi o stvarjenju, spoznamo dve pomenljivi drevesi: drevo življenja in drevo spoznanja, katerega sad prinaša smrt. To sta pravzaprav dve temeljni izbiri, ki ju ima človek: ali sprejme odnos z Bogom, ga upošteva in ljubi in je tako deležen njegovega življenja, ki je pravzaprav edino življenje, ki ne mine. Ali pa v ta odnos ne vstopi, marveč se zadovolji s spoznanjem, postavi temelj svojega življenja na človeški razum in logiko. Zato tudi med sadovi Duha zaman iščemo posameznikove sposobnosti in uspehe, ampak so ti vezani na odnose, na občestvo z Bogom in z drugimi ljudmi. Apostol Pavel jih v pismu Galačanom našteva: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. To niso muhe enodnevnice, ampak življenjske drže, ki zorijo počasi in se kot sad zdravega drevesa najresničneje razodenejo predvsem takrat, ko se na obzorju življenja pojavijo preizkušnje. Taki sadovi razodevajo, da je v človeku navzoče Božje življenje, da so korenine njegovega srca v Bogu in ne v močeh in stvareh tega sveta. Torej ne gre samo za človekovo dobro voljo, ampak za njegovo sodelovanje z Bogom, ki more v njem zasaditi in obroditi dobre sadove. Takim ljudem pravi sv. Avguštin: Ljubi in delaj, kar hočeš! Če je tvoja resnica ljubezen, namreč ne moreš delati slabega. Najdragocenejše drevo, ki rojeva sad življenja, pa je križ. Njegov sad je Kristus, zreli sad Božje in človeške ljubezni, do konca darovan za odrešenje človeka. V njem je izvir vsakršne duhovne rodovitnosti. V cerkvi sv. Klemena v Rimu je v apsidi Cerkev predstavljena kot bujna trta, ki poganja iz križa, vsak poganjek pa prinaša svoj sad, ki zori v kristjanih. Trajni sadovi torej izvirajo iz sodelovanja med Bogom in človekom. Ni dovolj, da se človek trudi biti dober, biti mora naseljen s tisto Dobroto, ki dobro ne le želi, ampak ga more tudi uresničiti, kot pravi veliki ruski filozof in teolog Vladimir Solovjov.

Dobro jutro, drage poslušalke in cenjeni poslušalci! Vrlina, ki ne obljublja le zmanjšanje stresa, pač pa tudi pripomore, da raziskujemo življenje, to nepredvidljivo in barvito potovanje, ki ga vsak dan aktivno soustvarjamo, je čuječnost. To je pojem, ki označuje sprejemajoče zavedanje doživljanja v sedanjem trenutku. Sekularizirana čuječnost, ki jo v današnji družbi najpogosteje srečamo, se usmerja predvsem na lastno osebo tistega, ki čuječnost prakticira in je zato po navadi osiromašena duhovnih in etičnih poudarkov. Čuječnost pa pritegne tudi marsikaterega kristjana, saj obljublja več miru in duhovne vedrine, boljše medosebne odnose ter večjo učinkovitost pri delu. Sodeč po izkušnjah ter raziskavah, krščanska čuječnost lahko pripomore, da kristjani v sedanjem svetu svojo vero živimo še bolj pristno in srčno. Ne le v svojem prepričanju ali z ustnicami, temveč izkustveno, v vseh razsežnostih svojega bitja: duhovni, duševni, telesni in družbeni. V kar največji povezanosti z Bogom, njegovim stvarstvom, s seboj in svojim bližnjim. Prav tukaj in prav zdaj lahko zavestno oblikujemo svoje izkušnje, se pogumno soočamo z izzivi in najdemo lepoto življenja v vsakem trenutku. Kajti življenje ni le nekaj, kar se nam dogaja; življenje je platno, na katerega vsak dan zavestno rišemo svojo zgodbo v odnosu do Boga in do človeka ter do celotnega Božjega stvarstva.

Romanje ni turizem niti vagabundstvo, temveč pot, ki pripelje človeka v stik z Bogom. V tokratni katehezi smo se v duhu odpravili na Ptujsko Goro, in tako omogočili bolnikom in starejšim, ki ne morejo več od doma, da na tak način opravijo svetoletno romanje. Baziliko in Marijo s plaščem je predstavil rektor svetišča minorit p. Toni Brinjovc.

Božićno darivanje je tradicija koja simbolizira ljubav, zajedništvo i brigu za druge. Video na temu darivanja i knjige "Razgovori s Bogom" istražuje duboke filozofske i duhovne ideje koje autor Neale Donald Walsch iznosi kroz razgovor s Bogom. Kroz dijalog s božanskim, autor postavlja pitanja koja mnogi ljudi postavljaju u svom životu, poput svrhe postojanja, ljubavi, i odnosa s Bogom i sa sobom. Vrijedno je pročitati je jer pruža odgovore na duboka pitanja života, nudeći uvid u vlastitu duhovnost. Čitanje ove knjige može otvoriti nova vrata razumijevanja svijeta, života i samih sebe. "Razgovori s Bogom" potiče na introspekciju, samopomoć i jačanje duhovne povezanosti sa svijetom. Putem ovog videa darujem dvije knjige - sretni dobitnici ce biti odabrani ako zadovolje ove kriterije: Predplati se na kanal, klikni "like" i podijeli video ' ostavi komentar ili mi piši na dnekicd@gmail.com

Tokrat razpravljamo o energiji, katere potencial nekateri primerjajo z Bogom. Reče se ji Denar. In je najpomembnejša stvar v življenju. Zapisujmo jo z veliko začetnico; kajti večina ljudi ideji denarja posveča več časa kot molitvi. Najmanj štirideset ur na teden, če smo natančni. Kako razumeti denar in preživeti? Kako sploh razmišljati o njem? Kaj boste o denarju povedali svojim otrokom? In nenazadnje: koliko ga je ravno prav?

Ob zadnji zdravniški stavki smo v našo skromno redakcijo prejeli več ogorčenih klicev, češ, da se zdravniki ne držijo Hipokratove prisege in da so nasploh zviti in kruhoborski kujoni. Kot vedno smo se postavili na stran zatiranega, se pravi na stran zdravnikov in bomo neuki javnosti razjasnili nekaj pojmov glede Hipokratove prisege. Zadeva je namreč ta, da so zdravniki genetsko nagnjeni k spreminjanju priseg. Strokovnjaki trdijo, da se prisege zdravništva morajo spreminjati, ker se spreminja, oziroma napreduje tudi medicinska znanost. Recimo; če bi Hipokrat poznal antibiotike, ne bi zapisal: "… da ne bom rezal ljudi, ki trpe za kamni, marveč jih bom prepuščal delavnim možem, ki jim je ta stvar poklicno opravilo."Hočemo povedati, da se je še za časa antike Hipokratova prisega večkrat spreminjala, v naslednjih stoletjih pa sploh in ko grška misel ni bila več v skladu s sodobno medicino, je prisego nadomestila t. i. "Ženevska deklaracija" iz leta 1948. Kjer so bile notri lepe misli tipa: "Najpomembnejša mi bo skrb za zdravje in življenje mojega pacienta!" Ampak ker so tudi ta načela postala počasi zastarela, so "Ženevsko deklaracijo" večkrat spreminjali, dodajali amandmaje, metali ven alineje o svetosti življenja in podobno. Tako smo se v tem kratkem uvodu naučili, da je z zdravniškimi prisegami velik križ in javnost, ki stavkajočim zdravnikom očita kršenje prisege in zavez, bi se lahko bolje podučila. A ker poskušamo biti v nastali situaciji kolikor je le mogoče proaktivni – saj moramo v konfliktu med vlado, bolniki in zdravniki konstruktivno iskati rešitev tudi mediji – smo zbrali nekaj predlogov, ki bi zdravniško prisego naredili bolj prilagodljivo, saj je togost njenih stališč pogosto jedro spora. V našo redakcijo je prišlo, kot rečeno, kar nekaj klicev besnih bolnikov, ki so na že tako ali tako nesprejemljive čakalne dobe dobili dodatno porcijo čakanja; zbrali smo nekaj najbolj živopisnih pridevnikov ter besedilo nove zdravniške prisege zgradili okoli njih. Hkrati pa smo za osnovo vzeli že znane prisege, ker, kot vemo, bi se zdravniki ob vsem znanju, ki jim je v spomin natlačeno med študijem, težko naučili nove štirivrstičnice. Kar nekaj klicev smo dobili, ko besni bolniki zmerjajo zdravnike, da so otročji. Tako smo sestavili naslednjo prisego: "Danes, ko postajam zdravnik, dajem častno zdravniško besedo: Da se bom pridno učil in delal, spoštoval starše in učitelje, da bom zvest in iskren tovariš, ki drži svojo obljubo." Potem smo dobili precej mnenj poslušalcev, ki za stavko obtožujejo zdravniško sindikalno organizacijo Fides. Očitajo ji, da je militantna, vodena po sistemu subordinacije in da zdravnike žrtvuje kot vojake na bojnem polju. Menimo, da bi za to priložnost bila primerna naslednja prisega: "Jaz – ime in priimek – se svečano obvezujem, da bom verno služil svojemu sindikatu, da bom branil svoj zdravniški ceh, da bom varoval bratstvo in enotnost našega poklica in da bom vestno izvrševal ukaze predstojnikov in primarijev. Vedno bom pripravljen boriti se za višje plače in ne bo mi žal, tudi če v tem boju izgubim tri dni dopusta." Nekaj klicev razočaranih bolnikov se je nanašalo na dejstvo, da zdravniki grozijo z odhodom v tujino, če njihove stavkovne zahteve ne bodo izpolnjene. Tako smo na hitro in brez večje redakcije pripravili zdravniško prisego, ki se je naj ranocelnik nauči na letu iz Frankfurta do New Yorka. "Prisežem zvestobo zastavi Združenih držav Amerike in republiki, za katero stoji, enemu narodu pod Bogom, nedeljivemu, s svobodo in pravičnostjo za vse. Predvsem pa prisegam neobstoječemu zdravstvenemu zavarovanju." Večinsko mnenje poslušalcev, ki so nas poiskali in se pritožili zaradi neskladja med zdravniško stavko in Hipokratovo prisego, pa je bilo, da so zdravniki izgubili stik z realnostjo. Nekateri zlonamerni so celo namigovali, da si zdravniki med dolgimi dežurstvi prepogosto postrežejo iz omarice s pomirjevali … Tako smo za osnovo zadnje prisege vzeli zavezo, ki jo svojemu rajskemu otoku izrečejo prebivalci Jamajke. Podari nam modrost od zgoraj. Pravica, Resnica bodita naši za vedno, Jamajka, dežela, ki jo imamo radi. Kjer bolniki sicer obstajajo, a ne težijo.