Podcasts about bogom

"Ako vam život trenutno ne zadaje težak križ ne osjećajte se nedostojnima Božje pažnje. Vaš je jezik odnosa s Bogom zahvala, a zahvalno srce postaje živo svetohranište u kojem Krist neprekidno prebiva jer, kako kaže sveti Pavao: "U svemu zahvaljujte jer to je za vas volja Božja u Kristu Isusu"" Davor Trbušić

Ljudje smo nagnjeni k temu, da hitro sodimo druge: po videzu, vedenju, hoji, obleki, govorjenju, delu … In kolikokrat se zelo motimo! Zunanji blišč ali eno samo dejanje, pa naj bo dobro ali slabo, namreč še ne pokažeta vse resnice o človeški osebi, ki je skrita globoko v njeni notranjosti. V Lukovem evangeliju nam Kristus to situacijo predstavi s priliko, v kateri sem jaz, ki sodim drugega, predstavljen z brunom v očesu, z veliko oviro torej. Moje oko ni čisto, ni svobodno, brez prave luči je, zato drugega napačno sodim. Kristus nas zato povabi, naj se zazremo v modrost narave: »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu« (Lk 6, 43-44). Že v Prvi Mojzesovi knjigi, v pripovedi o stvarjenju, spoznamo dve pomenljivi drevesi: drevo življenja in drevo spoznanja, katerega sad prinaša smrt. To sta pravzaprav dve temeljni izbiri, ki ju ima človek: ali sprejme odnos z Bogom, ga upošteva in ljubi in je tako deležen njegovega življenja, ki je pravzaprav edino življenje, ki ne mine. Ali pa v ta odnos ne vstopi, marveč se zadovolji s spoznanjem, postavi temelj svojega življenja na človeški razum in logiko. Zato tudi med sadovi Duha zaman iščemo posameznikove sposobnosti in uspehe, ampak so ti vezani na odnose, na občestvo z Bogom in z drugimi ljudmi. Apostol Pavel jih v pismu Galačanom našteva: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. To niso muhe enodnevnice, ampak življenjske drže, ki zorijo počasi in se kot sad zdravega drevesa najresničneje razodenejo predvsem takrat, ko se na obzorju življenja pojavijo preizkušnje. Taki sadovi razodevajo, da je v človeku navzoče Božje življenje, da so korenine njegovega srca v Bogu in ne v močeh in stvareh tega sveta. Torej ne gre samo za človekovo dobro voljo, ampak za njegovo sodelovanje z Bogom, ki more v njem zasaditi in obroditi dobre sadove. Takim ljudem pravi sv. Avguštin: Ljubi in delaj, kar hočeš! Če je tvoja resnica ljubezen, namreč ne moreš delati slabega. Najdragocenejše drevo, ki rojeva sad življenja, pa je križ. Njegov sad je Kristus, zreli sad Božje in človeške ljubezni, do konca darovan za odrešenje človeka. V njem je izvir vsakršne duhovne rodovitnosti. V cerkvi sv. Klemena v Rimu je v apsidi Cerkev predstavljena kot bujna trta, ki poganja iz križa, vsak poganjek pa prinaša svoj sad, ki zori v kristjanih. Trajni sadovi torej izvirajo iz sodelovanja med Bogom in človekom. Ni dovolj, da se človek trudi biti dober, biti mora naseljen s tisto Dobroto, ki dobro ne le želi, ampak ga more tudi uresničiti, kot pravi veliki ruski filozof in teolog Vladimir Solovjov.

Dobro jutro, drage poslušalke in cenjeni poslušalci! Vrlina, ki ne obljublja le zmanjšanje stresa, pač pa tudi pripomore, da raziskujemo življenje, to nepredvidljivo in barvito potovanje, ki ga vsak dan aktivno soustvarjamo, je čuječnost. To je pojem, ki označuje sprejemajoče zavedanje doživljanja v sedanjem trenutku. Sekularizirana čuječnost, ki jo v današnji družbi najpogosteje srečamo, se usmerja predvsem na lastno osebo tistega, ki čuječnost prakticira in je zato po navadi osiromašena duhovnih in etičnih poudarkov. Čuječnost pa pritegne tudi marsikaterega kristjana, saj obljublja več miru in duhovne vedrine, boljše medosebne odnose ter večjo učinkovitost pri delu. Sodeč po izkušnjah ter raziskavah, krščanska čuječnost lahko pripomore, da kristjani v sedanjem svetu svojo vero živimo še bolj pristno in srčno. Ne le v svojem prepričanju ali z ustnicami, temveč izkustveno, v vseh razsežnostih svojega bitja: duhovni, duševni, telesni in družbeni. V kar največji povezanosti z Bogom, njegovim stvarstvom, s seboj in svojim bližnjim. Prav tukaj in prav zdaj lahko zavestno oblikujemo svoje izkušnje, se pogumno soočamo z izzivi in najdemo lepoto življenja v vsakem trenutku. Kajti življenje ni le nekaj, kar se nam dogaja; življenje je platno, na katerega vsak dan zavestno rišemo svojo zgodbo v odnosu do Boga in do človeka ter do celotnega Božjega stvarstva.

Romanje ni turizem niti vagabundstvo, temveč pot, ki pripelje človeka v stik z Bogom. V tokratni katehezi smo se v duhu odpravili na Ptujsko Goro, in tako omogočili bolnikom in starejšim, ki ne morejo več od doma, da na tak način opravijo svetoletno romanje. Baziliko in Marijo s plaščem je predstavil rektor svetišča minorit p. Toni Brinjovc.

Jutri začetek konklava, kardinali doslej že večkrat zasedali.Dunajski kardinal Schönborn. Novi papež ne sme biti izbran na podlagi geografskega porekla ali jezikovnih sposobnosti, temveč po svoji povezanosti z Bogom ter ljubezni do ljudi.V pričakovanju novega Petrovega naslednika vsa Cerkev povezana v molitvi.Tretji dan molitvene osmine za duhovne poklice: Odprtost za Svetega Duha in pogum za odgovor.

Duhovni odmik je čas, ki si ga posameznik nameni za poglobitev vase, iskanje notranjega miru ter osebne ali duhovne rasti. Je vaja za bolj poglobljeno življenje tudi potem, ko se vrnemo k običajnemu vsakdanu. Odmik poteka v umirjenem okolju, stran od vsakdanjega hrupa in obveznosti. Lahko vključuje molitev, meditacijo, razmišljanje, branje Svetega pisma, bogoslužje in lepo naravo ter preprosto tišino. Cilj duhovnih vaj ni le sprostitev, ampak predvsem globlje srečanje z Bogom, vpogled v lastno dušo in da naš življenjski smisel naravnamo v pravo smer ter še bolj prežeto živimo z Njim, ko pridemo nazaj. V oddaji Reflektor so tokrat trije duhovniki - voditelj Peter Čemažar, Damjan Ristić in Matevž Mehle - spregovorili o takem odmiku, duhovnih vajah ter svojih spoznanjih, srečanjih, izkušnjah. Vabljeni k poslušanju! Vas zanima več? - https://www.duhovniodmiki.com/ - https://katoliskamladina.si/aktualno/ - https://jezuiti.si/duhovnost/jezus-in-duhovne-vaje/ - https://www.druzina.si/clanek/duhovne-vaje-v-tisini Moderator pogovora: Peter Čemažar Kamera in montaža: Siniša Kanižaj Urednica področja Duhovnost: Helena Rozman Urednica oddaje Reflektor: Mojca Purger Izdaja Družina d. o. o., www.druzina.si

Kristjani bodo kmalu praznovali svoj največji praznik – veliko noč, s katero se spominjajo Jezusovega vstajenja od mrtvih. Velika noč je praznik veselja in upanja, kar verniki izražajo tudi z vzklikom Aleluja, ki pomeni Slavite Boga. Binkošti obhajajo 50. dan po veliki noči. Na binkošti je Jezus po vnebohodu svojim učencem poslal Svetega Duha. O pomenu velike noči tokrat iz Murske sobote, v sodelovanju z Binkoštno cerkvijo Murska sobota, ki daje poudarek osebnemu odnosu z Bogom in delovanju Svetega Duha. Gostje v oddaji so: binkoštni pastor Andrej Bojnec, 21-letna Kaja Marton, medicinska sestra in 42-letni Jernej Kuzmič, pravnik zaposlen v gospodarstvu.

Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratek, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril tiste molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v peklensko bivališče, je v kotičku očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam, in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in odide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežal. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti običajno učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosom z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel? Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se v osnovi vračamo nazaj k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, takšen ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, posebej še, če je pristen, posebej še, če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, o svetu in o poti naprej. Takšen pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni v vplivanju na Boga, ampak v spremenitvi tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek 'hvala ti' kdaj zadostna molitev.

Celotno liturgično leto, ki ga kristjani začenjamo z adventom, je usmerjeno v srce našega odrešenja, v velikonočno skrivnost. Dogodek Kristusove smrti in njegovega vstajenja namreč radikalno poseže v življenje in smisel človeka, pa tudi celotnega stvarstva. Ko namreč Bog, ki je izvir Življenja, vstopi v smrt, spremeni sámo naravo smrti in iz nje naredi prehod. Smrt nima več zadnje besede, zadnjo besedo imata Vstajenje in Življenje v Kristusu. Zato je velika noč predvsem praznovanje te novosti. A če hočemo, da bo to praznovanje pristno in resnično, če hočemo, da se dotakne našega srca in konkretnosti našega življenja, se je nanj treba pripraviti. Zgodnja Cerkev je postni čas uporabila predvsem za pripravo katehumenov na krst in namen postnega časa je na neki način še vedno enak. Čeprav smo namreč krščeni, pozabljamo na svojo resnično identiteto odrešenih Božjih otrok, pozabljamo, da smo s krstom odmrli grehu, in miselnost starega človeka, kot pravi apostol Pavel, nas še vedno vleče na svojo stran. Postni čas zato začenjamo s posebnim obredom, pri katerem nas duhovnik zaznamuje s pepelom. Pepel je končni produkt očiščujočega ognja, zato ima tudi v bogoslužju pepel očiščujoči učinek. Zavemo se, da smo grešni, krhki in umrljivi, zato prosimo Božjega usmiljenja in očiščenja. Nato za štirideset dni stopimo na spokorno pot, pri čemer nam pomagajo tri sredstva: molitev, ki obnavlja naš odnos z Bogom, miloščina, ki zdravi naš odnos z bližnjimi, ter postenje v nečem konkretnem, kar v nas spet vzpostavi svobodnejši odnos do nas samih in vsega ustvarjenega. Pri tem pa je najpomembnejše notranje stanje duha, ki več tednov daje ritem našemu življenju, da bi se naša srca omehčala, se odprla in izkusila globoko lakoto in žejo po občestvu z Bogom in bližnjimi. Tako se naše življenje počasi znova usmeri k drugim, da bi v veliki noči mogli okusiti, kako iz našega pepela lahko v Kristusu vstanemo v novo življenje. Zato ima postni čas dvojni značaj: po eni strani je to čas askeze, premagovanja, odpovedi, duhovnega boja, po drugi strani pa je to tudi čas notranje radosti, saj je Gospod z nami in kot usmiljeni Samarijan vliva olje in vino na naše rane in jih obvezuje (prim. Lk 10, 34).

Evangelista Luka bi lahko poimenovali tudi »specialist za izgubljene stvari«. 15. poglavje njegovega evangelija je posvečeno trem prilikam o izgubljenih in najdenih stvareh. Zadnja med njimi je prilika o izgubljenem sinu. Ta velja za biser svetovnega slovstva. Našli jo boste v številnih antologijah svetovne književnosti. Charles Dickens imenuje to priliko najboljša pripoved vseh časov. Prilika vsebuje najčistejše bistvo veselega oznanila, ki ga je hotel Jezus sporočiti, neizmerna Očetova ljubezen. Oče namreč nadvse ljubeče sprejme izgubljenega sina. Pravijo, da Bog iz nebes vsakega človeka drži privezanega za vrvico ljubezni. Vedno ko človek greši, se vrvica pretrga in grešnik ni več povezan z Bogom. Toda ko gre k spovedi, je povezava spet vzpostavljena, vrvica je spet povezana. Lepota te primere je, da vedno ko vrvico znova zvežemo, se ta skrajša in človek je bliže Bogu. Pristno odpuščanje daje grešniku novo priložnost. Odpuščanje pomeni drugemu odpreti vrata in mu dati priložnost, da začne znova. V evangeljski pripovedi vidimo, da je izgubljeni sin pretrgal vez z ljubečim očetom. V takratni kulturi je bilo nekaj nezaslišanega, da je sin prosil očeta, naj mu da dediščino, dokler je oče še živ. S tem je sin pokazal, da želi očetu smrt oziroma da ga ima za mrtvega. Sin je želel v svet. Želel je dobro jesti, piti in se zabavati. Oče je dal sinu, kar ga je prosil. Sin se je kmalu soočil s posledicami svoje odločitve. V svetu se je izgubil, začel je stradati in ostal je sam ter obupan. Izgubljeni sin je trezen opomin, da nas naša samovolja ločuje od Boga očeta. Izgubljeni sin je ob prihodu domov dobil svatovsko oblačilo, prstan, sandale in priredili so mu praznik. Te so znamenje sprejetosti: obleka, status, dostojanstvo in praznovanje. Zato je pripoved o izgubljenem sinu pripoved o vnovični vzpostavitvi vezi. Danes imajo številni ljudje življenjsko pravilo: »Ne škoduj nikomur!« Toda smo ljudje in nepopolni in kaj hitro grešimo. Tudi v dobrih družinah otroci užalijo starše. Dogaja se, da ljudje naredijo take stvari v družini, kakršnih ne bi naredili tujcem. Vsem je nekoč v življenju namenjena čaša trpljenja, ko jo moramo izpiti, vse nas včasih ranijo ljudje, ki so nam blizu: sozakonec, otroci, starši, bratje, sestre, delodajalec. Pa tudi mi ranimo najbližje. Zavedati se moramo, da ne razmišljajo vsi tako kot mi. Zato se bodo dogajali nesporazumi, prepiri, ločitve. Vedeti to in razumeti to nam bo pomagalo spopasti se z izdajami in s tem, da nas najbližji zapustijo, in predvsem na novo vzpostaviti vezi z drugimi. Lep zgled tega imamo v dobrem očetu.

Skupnost je ključna za preživetje civilizacije. V krščanski skupnosti, ki povezuje ljudi med seboj in z Bogom, pa se gradi tudi duhovna sinergija. Veliko moč lahko pokaže takrat, ko zmanjka človeških besed. V težkih trenutki, ob smrti, se začuti moč takšne skupnosti, ki temelji na Jezusovi obljubi “Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi. Na materinski dan avtor poudarja vlogo Marije kot stebra skupnosti apostolov in njenega vpliva na njihovo povezanost in pogum.

»Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad;« (Lk 13,8-9). Ljubljanski pomožni škof msgr. Franc Šuštar se je osredotočil na Božje spremstvo ter poslanstvo posameznika, razkrito skozi Mojzesovo nalogo. Poudaril je Božjo skrb, aktivno sodelovanje v odrešenju, ter pomen dialoga z Bogom in deljenja darov v sodobnem svetu.

Na tretjo postno nedeljo se nadaljuje priprava na veliki praznik Velike noči. Mnogi verni kristjani prav v tem obdobju iščejo načine, kako poglobiti in okrepiti odnos z Bogom. Romanja so tradicionalno pomemben del te poti, saj ponujajo priložnost za molitev in premišljevanje. Za to priložnost bomo v naši oddaji gostili kapucina Jurija Slamnika, ki je nedavno doživel romanje v Rim. Podelil nam bo izkušnje, občutke in misli o tem, kako lahko romanja obogatijo duhovno pot, prav v postu.

Škof spomni na zavezo med Bogom in človekom, osredotočeni na Abrahama, Očeta vere, in njegovo izkušnjo Božjih obljub. Abrahamova odločitev, da zapusti domovino, je simbol njegove globoke vere in zaupanja. Zaveza, kot pogodba med Bogom in ljudmi, ki se razširi na izraelski narod in kristjane. Božja prisotnost in milost nas spremljata na duhovni poti.

Arko, poudarja, da post ni zgolj fizična vzdržnost od mesa, ampak predvsem duhovna prenova srca. Postni čas bi morali izkoristiti za poglabljanje odnosa z Bogom in bližnjimi ter premagovanje osebnih ovir, ki nas ločujejo od pristnega odnosa z njim. Pomembno je, da naše molitve in dejanja temeljijo na iskreni želji po duhovni rasti in ne na dokazovanju lastne vzdržnosti. Avtor zaključuje, da je pravi pomen posta v odpovedi sebičnosti, zamer in napuha ter v sprejemanju Božje ljubezni in odpuščanja.

Post je oblika krščanskega odpovedovanja na vseh ravneh, je duhovno odrekanje Satanu, a ga je potrebno izvajati milostno in nežno do sebe. S postom nikakor ne smemo zadovoljiti svojega ega in se ponašati pred drugimi. Post je lahko zelo zdravilen, ko je telesno odpovedovanje povezano z duhovnim namenom, s poglobljenim stikom z Bogom in zapolnjevanjem praznine z molitvijo, Božjo besedo in zavračanjem skušnjav. V oddaji Reflektor trije duhovniki - voditelj Peter Čemažar, Luka Modic in Blaž Franko - na humoren in slikovit način spregovorijo o postenju, molitvi in skušnjavah tega obdobja pred veliko nočjo. Vabljeni k poslušanju! Vas zanima več? - https://www.druzina.si/clanek/post-v-religijah - https://katoliska-cerkev.si/postni-cas-v-katoliski-cerkvi - https://revija.ognjisce.si/pisma/5882-komu-pomaga-ce-se-postim - https://www.druzina.si/clanek/krscanske-veroizpovedi-se-postijo-na-razlicne- nacine Moderator pogovora: Peter Čemažar Kamera in montaža: Siniša Kanižaj Urednica področja Duhovnost: Helena Rozman Urednica oddaje Reflektor: Mojca Purger Izdaja Družina d. o. o., www.druzina.si #OddajaReflektor #DruzinaMedia #post #velikanoc

Witajcie w kolejnym odcinku Push reSTART, gdzie rozmawiamy o tym, co ostatnio graliśmy, oglądaliśmy i czytaliśmy!

Spomnimo, da letos obhajamo 1700 let od nastanka nicejske veroizpovedi, ki so jo napisali leta 325, dopolnili leta 381 ter dokončno zapečatili leta 431. Končno jo poznamo kot nicejsko-carigrajsko veroizpoved. Ta izpoved se začne z besedo VERUJEM. To je prva beseda veroizpovedi. Beseda, ki izraža ne le intelektualno prepričanje, ampak temeljno zaupanje in predanost. Toda ali je vera danes še smiselna? Jo sploh še potrebujemo? Za razlago vesolja ne potrebujemo več 1Mz knjige, ker imamo znanost. Za obvladovanje vremena ne potrebujemo več molitve; imamo tehnologijo. Za preprečevanje zlorabe oblasti ne potrebujemo več prerokov, temveč imamo volitve. Za dosego blaginje ne potrebujemo več blagoslovov; imamo ekonomiste. Če zbolimo, ne gremo več k duhovniku, ampak k zdravniku. Če čutimo krivdo, ne potrebujemo več spovedi; lahko gremo k psihoterapevtu. Če smo depresivni, ne potrebujemo več Svetega pisma, ampak lahko vzamemo prozac. In če iščemo odrešitev, lahko gremo v nakupovalno središče, kjer lahko kupimo srečo po zelo ugodni ceni. Kdo torej potrebuje vero? Vera ostaja nepogrešljiva, tudi v času, ko znanost, tehnologija in napredek ponujajo odgovore na mnoge praktične potrebe in izzive človeštva. Znanost nam lahko pove, kako stvari delujejo, ne more pa odgovoriti na najgloblje vprašanje: zakaj smo tukaj. Tehnologija lahko olajša življenje, ne more pa nas naučiti, kako osmisliti življenje. Ekonomija lahko ustvarja blaginjo, ne more pa nasititi naše duhovne lakote. Vera je odgovor na tista vprašanja, ki presegajo meritve in formule. Kdo smo? Zakaj obstajamo? Kaj je smisel življenja? Znanost nam lahko pove, kako so nastali naši nagoni, toda vera nas uči, kako jih usmerjati. Znanost lahko razloži kozmične pojave, vendar vera išče smisel v njih. Vera daje okvir, v katerem lahko razumemo svoje bivanje, prepoznamo svoje poslanstvo in gradimo odnose z drugimi ter z Bogom. Čeprav se zdi, da je vera v modernem svetu potisnjena ob rob, ostaja temeljna za naše razumevanje življenja. Znanost bo morda nekega dne odgovorila na vsa tehnična vprašanja, toda vprašanja o pomenu, vrednotah, ljubezni in večnosti bodo ostala. Vera je naš odgovor na te globoke skrivnosti, naš most k neizrekljivemu. Ko izrečemo besedo Verujem, vstopamo v povsem nov svet odnosov. Odnosov, ki se pletejo v samem srcu Trojice – med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Sveti Duh, ki ga cerkveni očetje razlagajo kot ljubezen med Očetom in Sinom, je tista moč, ki nas po zakramentu krsta priteguje v ta neizrekljivi ples Trojice. Izpoved vere ni samo dogmatična trditev, ampak osebna odločitev, da vstopimo v Božje življenje – v dinamiko ljubezni. Po Svetem Duhu nas Bog vabi v ta odnos, da postanemo otroci Očeta, bratje in sestre Sina ter nosilci Božje ljubezni v svetu. Kot je dejal neki pisatelj »Vera je začetek. Ne smemo se igrati z njo: jo imeti, je ne imeti več; treba je vstopiti v to kripto – cerkveno in osebno, kjer vre živa voda, in stopiti iz nje in vse razdeliti …« VSE RAZDELITI! VERUJEM TO? JAZ VERUJEM!

Sveta, razodetvena besedila so besedila, namenjena vsemu človeštvu, tako moškim kot ženskam. Koran, sveto besedilo islama, pa morda vendarle pomeni izjemo, saj na več mestih izrecno nagovarja ženske in poudarja duhovno enakovrednost moškega in ženske pred Bogom. Tako recimo 35. verz 33. sure jasno priča o tem, da bodo tako muslimani kot muslimanke, tako verniki kot vernice, ki živijo krepostno življenje in opravljajo dobra dela, dobili Božje odpuščanje, Njegovo milost in Njegove nagrade. Naj v tem kontekstu poudarim, da imajo moški in ženske po islamskem izročilu isti duhovni cilj, to je spoznanje Boga in uresničitev etosa. Za ta cilj so si prizadevale predvsem muslimanske mistikinje, ki jih je bilo v zgodovini islama veliko. Najbolj znana je zagotovo Rabija al-Adavija iz 8. stoletja, ki je učila in pridigala vero samo iz ljubezni do Boga. Ko so jo prebivalci Basre vprašali, zakaj v eni roki drži gorečo baklo, v drugi pa vedro vode, jih je poučila, da je ogenj namenjen požigu raja, voda pa pogasitvi peklenskega ognja, da bi ljudje častili Boga le zaradi Boga samega, ne pa iz upanja na raj ali iz strahu pred peklom. Za Rabijo je edina pristna vera do Boga utemeljena na ljubezni do Boga zaradi njega samega. S svojim naukom se je zapisala v islamsko duhovno tradicijo kot velika učiteljica mistične ljubezni, ki so jo od tedaj opevali številni sufijski mistiki in mistikinje. Rabija al-Adavija torej velja za najznamenitejšo muslimansko mistikinjo, Hatidža, prva žena preroka Mohameda, pa za arhetip ženske pobožnosti in zgled ženske svetosti v islamu sploh. Hatidža ni le prva, ki je sprejela islamsko vero, temveč je s svojo notranjo držo in ravnanjem poosebljala značaj in krepost, za katera naj bi si prizadevala vsaka muslimanka. Ženske so v islamski zgodovini vseskozi imele močan vpliv na religijsko in družbeno življenje muslimanov: posredovale so preroško izročilo, vodile teološke razprave, se aktivno udeleževale oblikovanja in organiziranja religijsko-družbenega življenja ter imele pomembno vlogo na področju islamske mistike. Eno morda najlepših priznanj moške avtoritete duhovnim ženskam je delo znamenitega sufija Abdurahmana as-Sulamija iz 11. stoletja, v katerem je portretiral kar osemdeset muslimanskih mistikinj in predstavil njihove nauke. Izjave številnih sufijevskih mistikinj tudi sicer najdemo v vseh večjih klasičnih hagiografijah in kompendijih o sufizmu. Skratka, rečemo lahko, da duhovno-religijska tradicija islama brez njenega ženskega elementa in prispevka zagotovo ne bi bila tako bogata in pestra, kot je.

Spoštovani, verski reformator doktor Martin Luter je šel zaradi Božjega molka večkrat skozi trpljenje. Nekoč je bilo zelo hudo. Prepričan je bil, da se Bog ne zmeni zanj, zato se je odločil, da bo dokončno odnehal. Da ni, gre zahvala podpori njegove žene Katharine von Bora. Sunkovito je zapustil hišo in v obupu odšel v neznano, njegova žena pa je šla molit. Takoj se je preoblekla v črnino, od pet do glave, če bi se mož po naključju hitro vrnil. Čez okna je potegnila zavese in povrhu dodala še črno tkanino. Ugasnila je vse svetilke in sobo zavila v temo. Ko se je Luter končno vrnil, je opazil same znake smrti. Vprašal jo je: »Katarina, ali so sporočili, da je kdo umrl? Povej že vendar, kdo je umrl?« Odgovorila mu je: »Bog je umrl, saj si vendar rekel, da je za nas mrtev. Da ga ni več. Da nas je pustil na cedilu. Pomisli, angeli v nebesih imajo toliko dela s pogrebom Boga.« Tudi sam se velikokrat tako počutim. Takrat se trudim biti študent, ne pa žrtev situacije. Kot žrtev se sprašujem, zakaj se je nepravična stvar zgodila ravno meni. Kot študent pa se hočem v trpljenju nekaj naučiti in najti smisel tudi v njem. Kot žrtev vedno pomilujem sebe, kot študent pa se osredinjam tudi na potrebe drugih. Potem je tu še tisti glodajoči občutek krivde, da trpim zaradi kakega greha, a to ne drži. Greh je moralno zlo, trpljenje pa ne, sicer ga Bog ne bi mogel prevzeti nase, ker bi postal s tem grešen. Med Bogom in grehom je nasprotje, med Bogom in trpljenjem pa ni, ampak je združljivo. Zato trpljenje ni zlo in ni izraz greha. Kdor trpi, ni grešen, niti mu ne primanjkuje vere. Trpljenje ni Božja kazen. Trpijo verujoči in neverujoči, dobri in hudobni. Trpljenje ne nasprotuje ljubezni, ampak jo celo razodeva. Križ razkriva in odgrinja Božjo ljubezen. Bog ne more preslišati stoka trpinov. Vsak trpeči je naš brat. Kdor želi vedeti, kaj je prava ljubezen, naj tega ne išče v slovarju, ampak na križu (Jonathan McLeod). Kristusov križ z Golgote me uči, da se prava ljubezen ne sprašuje, kaj bom dobil, ampak kaj bom dal. Prava ljubezen je vedno daritev, žrtev. Prava ljubezen se hrani z daritvami. Tako kot Luter se učim sprejemati tudi Božjo tišino. Veliki mislec C. S. Lewis se je pred koncem življenja vprašal: »Kje bi bil danes in kaj bi se z mano zgodilo, če bi dobri Bog uslišal vse moje nore in sebične molitve, ki sem jih v življenju izrekel?« Kdaj bom končno dojel, da so Božji dar tudi neodgovorjene, neuslišane molitve. Kajti če bi hotel, da Bog usliši vse moje molitve, bi moral postati moj sovražnik. Moral bi mi dati kačo namesto ribe in kamen namesto kruha, kot je povedal Jezus. Sprašujem se, če ne razumem Božje tišine, kako si drznem trditi in se hvalisati, da razumem njegove besede.

Čudesno iscjeljenje žene i podizanje iz mrtvih kćeri nadglednika sinagoge Jaira, govore nam o ljudskoj nemoći i velikoj potrebi za Bogom, ali i o božanskoj ljubavi i sili kojom Bog može djelovati u našim životima.

Letos praznujemo 1700 let od nastanka nicejsko-carigrajske veroizpovedi, molitve, ki jo kristjani pri bogoslužju molimo vsako nedeljo in na slovesne praznike. Ta obrazec, ki se začne z besedami »Verujem v enega Boga«, je eden najpomembnejših izrazov krščanske vere in eden redkih, ki povezuje skoraj vse kristjane – katoličane, pravoslavne in mnoge protestante. Skupaj z molitvijo Očenaš je ta postala temelj ekumenizma in vere v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. Nicejski koncil leta 325, ki ga je sklical cesar Konstantin, je bil pomemben (če ne ključen) trenutek v zgodovini Cerkve. Takrat so se škofje zbrali, da bi razrešili teološke spore, ki so razdelili zgodnjo Cerkev, predvsem zaradi naukov duhovnika Arija, ki je trdil, da Jezus ni Bog, temveč le ustvarjeno bitje. Koncil je s sprejetjem veroizpovedi jasno izjavil, da je Jezus Kristus »istobiten« (homoousios) z Očetom in s tem utrdil vero, ki jo Cerkev izpoveduje od začetka. Interpretacija zgodovine krščanstva se je v zadnjem stoletju iz literature preselila tudi na filmska platna. V filmu Da Vincijeva šifra, ki temelji na romanu Dana Browna, je upodobitev nicejskega koncila zelo kratka, vendar dramatična in polna zgodovinskih netočnosti. Filmski lik Leigh Teabing v filmu razlaga, da je Konstantin pripravil koncil, da bi z uvedbo krščanstva okrepil svoj imperij. Teabing trdi, da so na koncilu »glasovali o Jezusovi božanskosti« in s tem prvič določili, da je Kristus Bog. V filmu celo izpostavi, da je bila odločitev (glasovanje) o tem tesna in bolj politična kot teološka. Čeprav je to fikcija, je Brownov roman spodbudil javno zanimanje za dogodke, kot je nicejski koncil, in razkril, kako so naša teološka prepričanja oblikovala zgodovino. Resnica pa je drugačna: škofje niso odločali o Jezusovi božanskosti na novo, ampak so potrdili vero, ki je bila že od začetka temelj krščanske skupnosti. Nicejsko veroizpoved je oblikovalo razumevanje Boga, razodeto v Svetem pismu in oznanjeno skozi izročilo Cerkve. Nicejski koncil ni bil brez napetosti. Arij, eden glavnih zagovornikov zmotnih naukov, je bil opisan kot karizmatičen govorec in prepričljiv pridigar, ki je s svojo teologijo povzročil veliko zmedo. A Cerkev, podprta s Svetim Duhom, je skozi razprave koncila potrdila resnico: da je Jezus Kristus večni Božji Sin, enega bistva z Očetom, in da nas njegova božanskost odrešuje. Danes nicejsko-carigrajska veroizpoved ostaja most, ki povezuje kristjane različnih časov in krajev. Ko jo molimo, izpovedujemo svojo vero v Boga in se vključujemo v stoletja bogoslužja ter izročila. Ta molitev ni samo formalni obrazec, ampak globoka izpoved vere, ki združuje Cerkev v njeni poklicanosti k svetosti in enosti. Naj nas obhajanje 1700-letnice spodbudi k premišljevanju o daru vere, ki je živa dediščina krščanskega občestva. Naj nas spominja, da smo poklicani k občestvu z Bogom in drug z drugim, z vero, ki je zakoreninjena v ljubezni do Kristusa, našega Boga in Odrešenika.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Slovenski teolog in filozof Peter Kovačič Peršin v obsežnem in problemsko tehtnem delu Kako misliti Boga kaže velik polet ustvarjalne energije. Loteva se novih in novih vprašanj, razgrne veliko vednosti ter ohranja pošteno in pokončno držo. Premišljuje o neustreznosti ontoteološkega pojmovanja Boga in izhaja iz sodobne kritične misli o doslej veljavnem katoliškem nauku o Bogu. Odgovarja na vprašanje o neustreznosti takega pojmovanja Boga pri nekaterih slovenskih literatih, ki so o Bogu in krščanstvu razmišljali kritično. Ontoteologija, kot pravi, išče gotovost spoznanja in človeku daje varnost bivanja v vsakdanjem življenju, čeprav zgolj navidezno. »Ontoteologija je s stališča filozofije kot kritičnega mišljenja ideološka redukcija mišljenja. Filozofija kot iskateljica modrosti je odprto in kritično mišljenje, ki je kot tako vedno nujno in živo. Ideologije pa so zaprt mišljenjski sistem, ki so časovno pogojene. Vprašanje kako misliti Boga bi moralo biti le vprašanje vere in kot tako je vedno aktualno in odprto, ker človek pač biva neprenehoma v negotovosti zunanjega in notranjega življenja in želje po preseganju vseh omejitev.« Vera zahteva svobodo duha in je po Peršinovem mnenju pot bivanjske odprtosti, tako rekoč bivanjska avantura. Nekaj čisto drugega pa je religiozna struktura, ki postane dogmatičen oklep, torej ideologija kot utesnjevanje duha. Seveda pa ima vera tudi družbeno razsežnost in lastnosti kulture kot temelja človeške medsebojnosti. Še več, je prepričan avtor, religija je kot organizirano verstvo eden temeljnih izrazov določene civilizacije. Peršin pojasnjuje tudi svoje razumevanje drugih pojmov. Metafiziko ima za resnico o bivajočem v celoti. Veliko mu je do tega, da bi razčistil svoj odnos do slovenskega katolicizma. Krščanstvo je zanj duhovno-religiozno gibanje, strukturo Katoliške cerkve pa je že v mladosti občutil tudi kot institucijo prisile. Filozofsko analizira pisanje slovenskih literatov ter njihov odnosa do Boga in krščanske vere. Pri tem poudarja, da vrhunsko leposlovje dosega raven umetniške veljave in metafizične globine ne le z jezikovno, stilno in poetično besedo, temveč predvsem s svojim metafizičnim sporočilom, saj prav z njim človeku odpira duhovna obzorja. »Metafizična struktura leposlovnih stvaritev je namreč tista izpovedna razsežnost besedne umetnosti, ki odpira vpogled v pisateljevo duhovno zavest in njegov duševni ustroj.« V metafizični strukturi se zrcalita tako ustvarjalčeva osebnost kot tudi duhovna zavest v času in prostoru, v katerem je literarno delo nastalo. To je tudi avtorjevo vodilo poglabljanja v izbrana literarna dela. Prešernov Krst pri Savici analizira in interpretira s poglobljenim poznavanjem eksistencialij in sporočilnosti Kierkegaardove misli. Pri danskem mislecu in slovenskem pesniku odkriva sorodno občutenje bivanja ter s tem podobno idejno in duhovno usmeritev. Peršin preučuje zgodovinsko ozadje, spopadanje in krvavi boj ter razliko med naravno in religiozno ljubeznijo. Krst pri Savici je, tako ugotavlja, predvsem stvaritev, ki se s svojim metafizičnim sporočilom ravna po zgledu vodilne linije evropskega razsvetljenstva. Prav v zavračanju katolicizma kot ideologije je bistvo Prešernovega zgodovinskega vprašanja o Bogu zgodovine. Pesnik Dragotin Kette se je dokopal do spoznanja, da samo medčloveška ljubezen vodi do presežnega vzpona človekovega duha. Njegovo spoznanje Boga je trezno in razumno. Bog se mu razkriva v naravi, človekovem delovanju in zmožnosti ljubezni in je zanj vesoljna harmonija. Kette je v slovenski duhovni zgodovini prvi izpovedal novo umevanje Boga. Napravil je korenit obrat od sholastičnega, dogmatičnega in brezosebnega razumevanja k eksistencialnemu in osebnemu doživljanju Boga kot temelja človekove intimne eksistence. S tem je bil storjen radikalen premik k modernemu razumevanju človeka. Ivan Cankar je svojo religioznost vezal na osebni etični kodeks in vprašanje socialne pravičnosti. Njegova maksima se je glasila: »Srce je pravičen sodnik, ki ne pozna malenkosti.« Cankarjev odnos do krščanske vere in njene prakse, meni Peršin, je v primerjavi s Kettejevim idejno globlji in družbeno zrelejši in zato tudi radikalnejši pri kritiki institucionalnega krščanstva. V romanu Bogovec Jernej pisatelja Ivana Preglja je v ospredju vprašanje, ali je Bog kaka druga bitnost kot Bog vere. Pregelj je strukturo tradicionalnega romana razkrojil, saj njegov antijunak vstopa v prostor epohalnega nihilizma. Očiten je nov metafizični položaj, s katerim je izničen položaj človeka kot avtonomnega subjekta. Obsežno poglavje o dramatiku Ivanu Mraku je napisano v heideggerjanski maniri in pomeni subtilen prikaz vsebine njegovih himničnih tragedij. O Francetu Balantiču Peršin premišljuje v literarnem slogu in mu priznava pesniško genialnost, hkrati pa poet nanj deluje kot labodji spev tradicionalnega katolicizma. Tako ga je Peršin doživljal, ko ga je odkril v letih bogoslovnega študija. Že tedaj ga je spodbudil k miselnemu in življenjskemu preseganju obstoječe katoliške duhovne in ideološke strukture na Slovenskem. Oriše pesnikovo življenjsko pot in se poglobi v njegovo poezijo. Balantič se je pridružil domobranski vojski, aktivno deloval v boju proti partizanom in dobil čin narednika. Pristal je na kolaborantski strani. Ob napadu Tomšičeve brigade, ki ji je poveljeval španski borec in znani partizanski komandant Daki, je zgorel skupaj z dvaintridesetimi borci. Stane Semič – Daki je po vojni v pogovoru z učenci, med katerimi je bil kot otrok tudi Peršin, povedal, da je Balantiča osebno večkrat pozval, naj se preda in mu ne bodo sodili, a tega ni hotel storiti. Balantičevo poezijo Peršin občuti kot klic po smrti in napovedovanje konca neke dobe, njegova religiozna lirika pa izraža oseben in neposreden odnos do Boga. Peter Kovačič Peršin se je v delu Kako misliti Boga ustavil tudi pri razdvojenosti Marja Rožanca in njegovem priznanju, da sta vse življenje nad njim kraljevali dve obsedenosti – z Bogom in spolnostjo. Preučil je še razvojni lok Kocbekove vere ter poezijo Božjega molka, kakršno je ustvarjal pesnik in duhovnik Vili Stegu. Filozof Tine Hribar, pisec spremne študije, je nekatera avtorjeva stališča še razširil in svoje premišljevanje končal z besedami, da ima misel sposobnost misliti Boga ne glede na to, ali Bog biva ali ne biva, in ne glede na to, ali je svet bogov realen, imaginaren ali simbolen.

Spoštovani, te dni sem se srečal z obupanim človekom, ki je na begu pred Bogom. Ubežnika sem takoj začutil, kajti tudi sam pišem v srcu sramotilne spise, pamflete o Bogu, čeprav sem teolog. Včasih bi raje to ne bil, ker moram nositi masko, da ne bi bil glede Boga pohujšljiv. Upravičeno mi je očital, da je postala Cerkev luksuzni boutique elite isto mislečih z opranimi možgani, ki živijo v svojem sanjskem svetu, s čimer sem se strinjal. Moj sogovornik, znani intelektualec, je hotel privoščljivo dati Boga na žerjavico, češ naj se nebeški genialec znajde v realnem svetu. Trdil je, da je postal človek prezrel, da bi verjel v Boga, ki je nesposoben vzdrževati svoj pravljični svet in da je postala beseda Bog najbolj odbijajoča. Ni vedel, da ni tako prekletega kraja, kjer ne bi bilo Boga (Dietrich Bonhoeffer). Ponovil mi je tudi Camusove besede iz Tujca, da je življenje prekratko, zato malo časa, kar mu ga je še ostalo, ne želi potratiti z nekim smešnim Bogom, moralnim strahopetcem, ki se boji zlo kaznovati, da bi bil končno svet lepši. Mislil je, da bo Boga podvrgel sebi in ga ujel v mišelovki, ker ni dojel, da je Bog več kot predmet našega dokazovanja in se nam je sam razodel kot trpeči Bog, ker je vedel, kaj nas najbolj žuli. Jezus je učil, da Boga ni treba iskati, kajti kdor vidi njega, vidi Boga, s tem pa tudi trpljenje Boga Očeta. Krščanstvo je edina vera, v kateri Bog trpi, a mi je sogovornik filozofsko oporekal, da Bog ne more trpeti, ker bi s tem izgubil svojo popolnost. Razložil sem mu, da njegovo trpljenje ne posega v Božjo popolnost, saj je trpel Božji Sin, Bog pa ob tem kot Oče, in da trpljenje izraža naravo njegove ljubezni. Trpljenje je v bistvu Božje bitje, je ranjena ljubezen, kajti prava ljubezen je trpeča. Zato o trpljenju vedo največ tisti, ki globoko ljubijo (Hans Urs von Balthasar). Razumevajoče sem poslušal njegove iskrene, besne in borbene izbruhe bojkota; vedel sem, da v bistvu fanatično brani Boga, ne pa svojega ateizma. Boga ne more zrušiti nihče; zrušijo se lahko le napačni koncepti o njem. Dojel sem, da je umrl Bog njegove percepcije o njem. Ni mogel verovati, ker ni poznal pravega objekta vere, nekoga, ki mu lahko zaupa, ne pa nečesa, Boga – mašine. Dokler ne moremo zaupati absolutnemu, nimamo smisla, s tem pa tudi gotovosti, zadovoljstva, miru, izpolnjenosti in sreče. Vsak veruje pravilno le, če veruje s svojo svobodno voljo, kar sem pri sogovorniku upošteval. Končno mi je priznal, da človek lahko teoretično živi brez Boga, praktično pa ne. In da ni srečen, ker svoje življenje veže na stvari in ljudi, namesto da bi ga vezal na cilj, na smisel. Pogovor z njim je bil prijeten, kajti ni bolj nevarnega kot vera, ki si ne upa dvomiti. Bil sem mu hvaležen za iskrenost, ker sem vnovič spoznal, da ima krščanstvo največ svetlobe. Če ne morem zaupati Bogu, komu potem sploh še lahko?

Hvala ti, Oče Nebeški, za to jutro, za ta čudovito podarjeni dan, ki je pred nami, hvala ti za vsak dan! Hvala za vsa čudesa, ki nam jih daješ, tvoje stvarstvo je krasno. Kako lepo si ti vse naredil, veličastni, mogočni umetnik. In ko si ustvarjal mojo deželo, si tod hodil z odprtimi rokami. Polna čudovitih biserov in lepot je moja domovina. Hvala ti, Gospod, moje srce poje od radosti, da lahko vse to užijem. Prav vsak dan znova odkrijem kakšno drobno, prisrčno veselje: pomlad me razveseli z mladim zelenjem, sproščeno prisluhnem ščebetu ptic in valovanju poletnih sapic, občudujem jesensko razkošje barv in zajemam belo opojnost narave pozimi. Kako prijetno je hoditi po pomladnih travah in šelestečem jesenskem listju! Kako prijazni so poletni večeri, kako lepo je loviti v dlan čarobne snežinke okoli božiča! Pa potočki, kako žuborijo! Kako drzno in igrivo se gorske vode prelivajo v dolino. Kako šepeta veter, mežikajo zvezde … In cvetlice in trave in živali, ki bogatijo gozdove in travnike: nežni metulji čudovitih barv, marljive čebele, ponosni jelen, veličastni orel … In človek, krona Tvojega stvarjenja, Gospod! Koliko vsega je za nas na tem svetu, če le imamo oči, da to opazimo, srce, da vzljubimo, in roko, da to objamemo … Kako čudovit Božji dar je narava! Doživljanje narave je ena sama čudovita molitev, ko naše srce poje od veselja, je radosten pogovor z Bogom, ki nam govori: »Glej, človek, vse to sem ustvaril zate, ker si mi drag in te ljubim.« In mi strmimo nad veličino Njegovega dela in smo mu tako hvaležni. Poklicani smo, da živo in neživo naravo posvečujemo s svojim življenjem in pojemo veličastno hvalnico Njemu, ki se nam tako čudovito razodeva. Naj bodo naša srca hvaležna, odprta za dobro, ki je naš Bog in ki se nam daje vselej in v vsem. Zatorej dovolimo svojemu duhu, da ga napolnjuje Božja svetloba. In odprimo okna in vrata naših src radosti in ljubezni! »Vse, kar diha, naj hvali Gospoda!«

Zelo pogosto razmišljam, kaj želi nekdo, ki je hudo bolan ali zelo star, povedati, ko reče, da si želi domov. Kaj ta želja pomeni? Dom pomeni za človeka nekaj prav posebnega, tudi če kot otrok ni imel ravno idealnega doma. Dom je kraj, kjer naj bi se človek počutil varnega in sprejetega, kjer naj bi bilo lepo. Ko slišim, da kdo od bolnih in starih želi domov, se vedno spomnim na bolnika, ki sem ga srečala v bolnišnici pred več leti, ko sem še hodila v službo. Bil je pust, siv, deževen novembrski dan. Na oddelku je ležal bolnik, doma nekje pod Šmarno goro. Bil je že zelo slab in vedeli smo, da so mu šteti dnevi. Mislim, da se je tega zavedal tudi on. Ko sem prišla na vizito, mi je z velikim naporom rekel: »Veste, domov grem, tam je sonce, tam je lepo.« Nisem mu razlagala, da v takem stanju ne more nikamor. Samo poslušala sem ga in premišljevala, kje in kaj je zanj dom, kamor gre in ki se ga tako veseli. Zdaj, po toliko letih, se večkrat spomnim na tega bolnika. In vedno sem pozorna, ko slišim koga, ki je bolan, reči, da želi domov. To razumem kot željo, da želi nekam, kjer je lepo in varno, kjer bo sprejet tak, kot je. Osebno razumem to željo po domu kot človekovo večno hrepenenje po tisti drugi resničnosti, h kateri vsi gremo in si jo želimo. Vernemu človeku se zdi to povsem logično in upa na tisti dokončni svet z Bogom, čeprav ne more čisto nič vedeti, kakšen bo. Ko pa srečujem različne ljudi, tudi take, ki se niti nimajo za verne, pa si potem, ko se jim življenje izteka, želijo samo še domov, kjer bo lepo, razumem to kot hrepenenje vsakega človeka po varnosti in sprejetju, po Bogu. Tudi če se tega sploh ne zaveda in tudi če tega nikoli ne bi hotel priznati. Meni je vedno lepo srečevati ljudi z veliko željo po domu, ki si ga v tem trenutku ne znajo predstavljati. Vejo samo, da bo lepo.

Lepo pozdravljeni v naši duhovni oddaji! Tokratna duhovna misel je vezana na odnose. Nikoli ne bom pozabil svojega kolega, ki mi večkrat reče, da je v življenju uspešen zato, ker je v zelo lepih, ljubezenskih in spoštljivih odnosih s svojo družino, s svojo ženo in z otroki. Odnosi so nekaj, kar človeka dviga in kar človeka lahko tudi zelo potre. Je nekaj, kar ti omogoča leteti, in je nekaj, kar ti lahko omogoči, da zboliš. Človek je odnosno bitje in lahko ima v moči vere tudi odnos s presežnim. Odnos je nekaj, v čemer se lahko človek pogovarja, gradi, dela, ustvarja in kot ljudje smo ves čas v odnosih. Zato je dobro imeti dober odnos, najprej s samim seboj. Prisluhniti svojemu srcu, svojemu utripu srca, svoji misli, svojemu telesu. Človek, če nima odnosa s svojim telesom, lahko hitro zboli. Zelo pomembno je imeti odnos, lep odnos, spoštljiv, prijateljski odnos, poslovni odnos z bližnjimi, s katerimi živimo, »fair play«, se pravi poštenost drug do drugega. Ne nazadnje, odnos z Bogom, ki ga lahko izražamo v molitvi. Odnos do Stvarstva, ki je podpis Božjega prsta. Odnos do sveta, ki je tudi izraz tega, kar je Bog ustvaril. In kako postati boljši v odnosih? Več poslušati, manj govoriti. Opazovati. Biti manj občutljiv, pa hkrati čuteč. Prisluhniti v stiskah bližnjega in v vsakem človeku najti brata in sestro. Odnos lahko gradiš tako, da tudi sam sprejmeš, da si ljubljen od Boga in ne nazadnje od ljudi, ki so ti bližnji. Odnos gradiš tako, da sprejmeš lep odnos bližnjega. Vse dobro vam želim in vas toplo pozdravljam!

V času študija v Rimu sem se z vlakom vračal domov. Bil sem utrujen po izpitih in želel sem si miru. Zato sem na polico v kupeju postavil dve knjigi, kot da bom bral. Ena od njih je bila slovenska. V kupeju sem se znašel še z dvema nogometašema in orožnikoma. Tik preden vlak krene, vstopi v kupe mlado dekle. Pove, da je pravkar diplomirala na igralski akademiji in sede. Eden od nogometašev, ki je bil doma ob meji, je opazil slovensko knjigo. Ko je dekle izvedelo, da sem Slovenec in da kot duhovnik nadaljujem študij v Rimu, se je začela pogovarjati z menoj. Govorila je o svoji babici, Slovenki, ki se je iz čiste ljubezni poročila z Italijanom in se preselila k njemu. Dekle je zelo ganilo, kako je skrbela za bolnega in onemoglega dedka. Babica je bila zelo dobra, verna. Držala se je vseh cerkvenih predpisov. Dlje časa je dekle potem govorila, kako je cerkveno učenje o zakonu in družini popolnoma zastarelo in neživljenjsko. Nestrinjanje je kar bruhalo iz nje. Pravo babičino nasprotje pa je bila dekletova mama. Ta ni bila zvesta možu pa tudi svoji hčerki ni stala ob strani in je ni razumela, ko ji je bilo najhujše. Do solz jo je pripeljala ta pripoved. Babica ji je stala ob strani, mama pa nikakor ne! »In sedaj,« je sklenilo dekle svojo pripoved, »ne grem k mami, ampak k babici, ker me je vedno razumela.« Tiho sem poslušal njeno življenjsko izpoved, nato sem ji dejal: »Poglej, ti greš sedaj k babici. Zavetja ti ne bo ponudila mama, ampak babica, ki se je držala krščanskega učenja o zakonu in družini!« Dekle je samo tiho prikimala. Na vsak praznik sv. družine se spomnim na to dekletovo pripoved. Zavetje ji je ponudila družina, osnovana na krščanskem nauku in ne družina, osnovana na nekrščanski ali celo protikrščanski miselnosti. V življenju sem srečal veliko srečnih ljudi, ki so izšli iz srečnih in urejenih družin. Srečal pa sem tudi veliko nesrečnih ljudi, ki so rasli v neurejenih družinah. Po nekaterih raziskavah je med mladimi največja vrednota urejena družina. Ne dvomim. Ni lepšega, kakor rasti v urejeni in ljubeči družini. Pozabljamo pa, da je osnova taki družini trden in ljubeč zakon, sklenjen pred Bogom. Zanimivo, da hrepenimo po sreči v družini, ne izpolnimo pa osnove za srečo v njej. Morda danes, ko je veliko neurejenih družin, mnogi ljudje mislijo, da je urejena in ljubeča družina nemogoča. Toda ne, je mogoča! Bog stoji ob strani družini in jo varuje, če ga prosimo za to. Na današnji praznik, ko se ustavljamo ob zgledu lepe in urejene družine, pa ne pozabimo na družine, kjer vladata trpljenje in nerazumevanje. Tudi ljudje iz takih skupnosti so Bogu dragoceni, saj njegova ljubezen nikogar ne izključuje.

Za brate kapucine sem prvič slišala v risanki Marcelino Kruh in vino. Ko jih srečam danes, z belo brado in v svojih značilnih odpravah ne vzbudijo pretirane pozornosti. Ko pa oko zazna v rjavem postopati mlajše fante, se utrne marsikatero vprašanje. Moj sogovornik je brat Ambrož Brezovšek. Sprva je želel postati igralec v Hollywoodu, zdaj pa živi v skupnosti s samimi moškimi – v bratstvu, v celibatu. Kaj to sploh pomeni v praksi!? Jim je dovoljeno flirtati z nunami? Kakšen je njegov odnos z bogom? So trenutki, ko vanj dvomi? Kako je videti, ko te vsemogočni ali vsemogočna pokliče in reče: »Model, rabim te, pusti lajf in pridi!« Kakšna je vloga nekaj stoletij stare druščine v sodobnem svetu? Je njihovo asketsko življenje morda celo zmaga nad tem ogabno-hiper-zapravljalsko-tekmovalnim svetom? Kaj je fora teh oblek? Zakaj je, če je prisegel na uboštvo, pravzaprav del ene največjih hobotnic zlata? Srečen božič.

Božićno darivanje je tradicija koja simbolizira ljubav, zajedništvo i brigu za druge. Video na temu darivanja i knjige "Razgovori s Bogom" istražuje duboke filozofske i duhovne ideje koje autor Neale Donald Walsch iznosi kroz razgovor s Bogom. Kroz dijalog s božanskim, autor postavlja pitanja koja mnogi ljudi postavljaju u svom životu, poput svrhe postojanja, ljubavi, i odnosa s Bogom i sa sobom. Vrijedno je pročitati je jer pruža odgovore na duboka pitanja života, nudeći uvid u vlastitu duhovnost. Čitanje ove knjige može otvoriti nova vrata razumijevanja svijeta, života i samih sebe. "Razgovori s Bogom" potiče na introspekciju, samopomoć i jačanje duhovne povezanosti sa svijetom. Putem ovog videa darujem dvije knjige - sretni dobitnici ce biti odabrani ako zadovolje ove kriterije: Predplati se na kanal, klikni "like" i podijeli video ' ostavi komentar ili mi piši na dnekicd@gmail.com

Jezus v jaslicah je osrčje božičnega praznovanja. Postavljanje jaslic je eno izmed tradicionalnih dodatkov božiču, ki pa za nas kristjane nikakor ni le dekoracija, saj v njih najdemo mnogo simbolike in se tako še lažje osebno povežemo z novorojenim Jezusom. Figure ne pričarajo le prazničnega vzdušja, temveč nas opominjajo na naš odnos z Bogom. To v oddaji Reflektor lepo razloži duhovnik Peter Čemažar, ki tudi sam iz gline izdeluje jaslice s sveto družino. Vsako leto, ko se bliža božič, pa jaslice postavlja tudi gost Janez Pavlin, župan občine Dobrepolje in profesor na srednji in poklicni šoli Bežigrad. On s posebno skrbnostjo postavi velike, ogromne jaslice doma in v cerkvi, ima preštete vse figurice in ob tem goji posebno navdušenje. Pomembno je podoživeti to sveto prigodo in se povezati z našimi koreninami tega prazničnega časa, predvem pa nas iz jaslic vabi On, ki se je rodil zato, da nas odreši. Vabljeni k poslušanju! Moderatorka pogovora: Monika Štern Kamera in montaža: Siniša Kanižaj Urednica področja Družina +: Tina Martinec Selan Koordinatorka oddaje Reflektor: Alma Gril Odgovorna urednica Druzina.si: Mojca Purger Izdaja DRUŽINA d.o.o., www.druzina.si #OddajaReflektor #druzina

Advent je čas pred božičem. Pravimo mu čas pričakovanja. Današnja nedelja, tretja v adventu, se imenuje nedelja veselja ali po latinsko gaudete. Ko človek pomisli na veselje, mu zaigra srce. Verjetno se hitro spomni dogodkov, srečanj ali dosežkov, ob katerih je bil zares vesel. Vzroki za veselje so lahko zelo različni: rojstvo otroka, uspešno zaključen študij, poroka, oprostilna sodba na sodišču ali ugotovitev, da sumi na težko bolezen niso utemeljeni. Veselje lahko občutimo tudi ob sončnem vzhodu, prijaznem vozniku, ki nam v jutranji prometni konici odstopi prednost in se ob tem celo nasmehne. Mislim, da bi lahko še dolgo naštevali … Žal pa je tudi veliko takih, ki se ne morejo veseliti, ker jih je življenje preveč ranilo in prizadelo. Njihove bolečine so prevelike. Pogosto jih vidimo v poskusih, da bi delovali veseli, a to je daleč od pristnega veselja. Tudi današnja Božja beseda je prežeta z veseljem. Starozavezni prerok spodbuja Izrael z besedami: »Veseli se in raduj iz vsega srca … Gospod je v tvoji sredi.« Apostol Pavel v pismu Filipljanom pravi: »Bratje in sestre, veselite se v Gospodu vedno; ponavljam vam, veselite se! Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem. Gospod je blizu.« Evangelij pa, kakor da bi nam želel pokazati pot do veselja, poroča o množicah, ki sprašujejo Janeza Krstnika: »Kaj naj storimo?« Med drugim Janez pravi: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima hrane, naj stori enako.« Nadalje spodbudi še cestninarje in vojake. Božja beseda nas vedno znova preseneča. Tako globoke življenjske modrosti, ki so večne in vedno veljavne, predstavi na tako preprost način. Če hočeš biti srečen, ne pozabi na svojega bližnjega. Če želiš veselje, stopi korak nazaj in daj prostor drugemu. Če imaš, daj. Pogosto se spomnim pregovora: Manj je več. Zakaj tega ne storimo? Ker se bojimo, da nas bo kdo izkoristil ali prevaral. Premagajmo te predsodke in strahove in presenečeni bomo, koliko veselja lahko prineseta taka drža in prizadevanje. Za vernega človeka je vir veselja tudi gotovost, da je Bog vedno z nami. Ko je Bog želel prenoviti svet, je izbral ponižno dekle iz neke vasi v Galileji – Marijo iz Nazareta. Nagovoril jo je z besedami: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« V teh besedah je skrivnost pristnega božiča. Bog jih ponavlja Cerkvi in vsakemu od nas: »Razveseli se, Gospod je blizu!« Naj veseli december ne bo le iskanje zunanjega veselja, ampak priložnost za srečanje s samim seboj, s svojimi bližnjimi in z Bogom. Tako bomo lahko to veselje zaživeli v polnosti. Francoski filozof in teolog je dejal: »Resnično veselje prihaja iz spoznanja resnice in življenja v skladu z njo.« Naj bo današnja nedelja polna pristnega veselja!

Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam kdo pove, kako se čim prej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam kdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, ki se mu čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na neki način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastali položaj, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih položajih ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti samo skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.

Lepo vas pozdravljam, dragi prijatelji, dobrodošli v naši duhovni misli. Tokratno duhovno misel, ki ima naslov Moč molitve, bom začel z avtorjem Anthonyjem de Mellom, ki je napisal knjigo Žabja molitev. V tej knjigi najdemo tudi primer nekega meniha, ki je zvečer pisal in študiral ter bral pri odprtem oknu. Zunaj je bilo poletje in pod oknom je bila močno glasna žaba. To ga je tako močno motilo, da se je odločil, da bo šel tisto žabo ven ubit. Na poti ven pa sreča svojega duhovnega očeta meniha in ga ta vpraša: »Kam pa drviš?« In je rekel: »žaba me zunaj tako moti, tako na glas rega, da jo grem jaz zdaj ubit.« In duhovni oče mu reče: »Poslušaj, kaj pa če moli?« Takrat je žabje reganje dobilo čisto drug prizvok. Molitev je pogovor z Bogom. Molitev je prinašanje Bogu svoje prošnje in zahvale. Molitev je lahko tudi, če samo pred Bogom, ki ga zreš v tabernaklju, sediš in pustiš, da ti On spregovori v tvoje srce. Molitev je dialog. Je odnos, je povezava z Bogom. In kako molitev deluje? Ja, ne deluje vedno kot neka čarobna palica, deluje pa tako, da te od znotraj spreminja. Poznam primer, kako molitev zelo močno deluje v odnosih. Namreč, oseba, ki ti gre močno na živce – lažje jo boš sprejel, če boš zanjo molil. In molitev … ja … kot mož in žena, ki se morata med seboj pogovarjati in graditi odnos. Tako tudi kristjani, veren človek, z molitvijo gradi odnos s presežnim. Molitev te tudi obvaruje. Moj duhovniški poklic je sad molitve in to, da sem danes duhovnik, ki lahko hodim za Kristusom in me marsičesa obvaruje hudega, ravno molitev mnogih bratov in sester, ki stegujejo svoje roke k Bogu, tudi zame. Molimo drug za drugega, čas, ki ga posvetimo molitvi, ni nikoli stran vržen čas. Če ne veš, kako bi molil, pusti, da Bog v tvojem srcu spregovori. Ni ti treba vedno govoriti, pusti, da Bog govori, in mu prisluhni.

Spoštovani, križa se vsi otepamo. Ni čudno, da je kristjane med prvimi uradno imenoval vernike križa (religiosi crusis) teolog in cerkveni oče Tertulijan (roj. je bil l. 160, umrl pa je l. 225). Preden so začeli govoriti o križu in ga upodabljati kot simbol, so minila dolga stoletja. Jezusa so raje upodabljali kot Dobrega pastirja. Za Jude je bil križ znak bogokletja, spotike in pohujšanja. Po postavi je bil vsak obešenec preklet od Boga. Najmanj štiri stoletja so morala miniti, da se kristjani niso več sramovali križa, ki je veljal za kazensko in mučilno sredstvo smrti. Prepričani so bili, da jim onemogoča učenje evangelija. Zato so nastala znamenja, ki so ga nadomestila: riba (IHTUS), sidro, čoln z jamborom … Upodobitev Križanega iz tretjega stoletja po Kristusu, ki je bila leta 1856 odkrita v rimskem Palatinu, dokazuje, da so imeli do Križanega tako porogljiv odnos, da je nekdo trpečega na križu sramotilno naslikal kar z oslovsko glavo. Danes je križ postal znamenje prestiža, okrasni obesek na verižici in pozlačeni simbol krščanstva na najvišjih strehah in točkah sveta. Čeprav sem pastor in teolog, menim, da križ preneha biti simbol, ko ga iz religijskega okolja nasilno prenašamo v posvetno; takrat postane znamenje, navrženo vsem, razdvaja in polarizira družbo, še posebno zato, ker današnja sekularna družba ni več krščanska. Sprašujem se, ali ne bi ob pogledu na današnje krščanstvo celo Kristus postal ateist. Bojim se krščanstva, ki postaja netolerantna obrtniška šola za indoktrinacijo in politizacijo, kajti Kristusov križ je simbol negacije, ne afirmacije. Zaskrbljen sem, ker se izničuje vrednotenje, da so najčudovitejši tisti ljudje, ki doživijo trpljenje, ne samo uspeh. So zreli, modri, močni, uporabni in svobodni, ker v stiski ne prosijo, naj Bog spremeni okoliščine, položaj, ampak njih. Najbolj poplitvéla posvetnost, ki poneumlja, je, da iščemo užitke brez bolečine trpljenja, ki nas lahko najbolj obogati. Pozabljamo, da kdor ni zmožen trpeti, ni zmožen niti ljubiti (Jürgen Moltmann). Ali ste kdaj pomislili, da nas Bog s trpljenjem rešuje še večjega trpljenja (Filaret Moskovski) in nam obljublja, da v njem ne bomo sami? Zato zmore globoko verna duša moliti: »Gospod, če si z nami v trpljenju, potem daj, da vedno trpim, da boš vedno z mano« (sv. Bernard). Priznam, da se v meni neopazno rojeva tak pogled na Božjo ljubezen. Moje pobóženje. Trudim se ‒ čeprav je težko ‒ da bi raje hodil z Bogom v temi kot sam v svetlobi in ljubil Boga po Bogu, z njegovo ljubeznijo. Dojel sem, da je bolečina Božjega trpljenja njegova ljubezen, ki je človek ne sprejema, ampak zavrača.

Večkrat slišimo, da ženske v Cerkvi nimajo prave vloge. Morda je celo res, saj ženske v Cerkvi veliko naredijo in jim gre zato vsa pohvala. Velikokrat velja, da se vera ohrani tam, kjer jo ohranja žena, mati ali celo babica. V Božji besedi današnjega praznika pa prevladujejo ženske. Spet bi lahko kdo ugovarjal, da je v prvem berilu postavljena žena v slabi luči: Eva namreč greši in po prvem grehu se zagovarja pred Bogom. Toda kot nasprotje ji Cerkev postavlja v evangeliju spet ženo, to je Marijo. Če nekateri govorijo, da je po eni ženi prišel na svet greh, je treba še bolj poudariti, da je po ženi – Mariji na svet prišel Odrešenik. Duhovni pisatelji so Marijo imenovali za novo Evo. In ena najstarejših slovenskih cerkvenih ljudskih pesmi poje: Kar nam je Eva nesrečna zgubila, // roža Marija nam je zadobila, // ki je rodila Jezusa, // milega nam Zveličarja. Odrešenik je prišel po ženi, po Mariji in to odrešenje je veliko večje kot greh, ki je prišel po prvem človeku. Ostaja še eno pomembno sporočilo obeh svetopisemskih odlomkov. V prvem berilu Eva pove, kako je grešila. Prisluhnila ja glasu skušnjavca, ki ga v simbolični svetopisemski pripovedi predstavlja kača. Eva pravi: »Kača me je zapeljala in sem jedla« (1Mz 3,14). V evangeliju pa sledimo pogovoru Marije, ki se pogovarja z Božjim odposlancem, in po angelu prisluhnila Bogu. Zanimivo v tem pogovoru je, da Marija tako prisluhne Bogu, da ga tako prizna za Drugega, da se mu da popolnoma na razpolago in izreče presenetljive besede: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk1,38). Pomenljivo je, da sta obe ženi prisluhnili: Eva Skušnjavcu in je zabredla v nesrečo, Marija pa je prisluhnila Bogu in nam je prinesla odrešenje. Tu vidimo zelo pomembno sporočilo za naše duhovno življenje: Ni vseeno, koga poslušam v življenju! Ni vseeno, pri kom se v življenju navdihujem! Kje iščem modrost, ideje, kje se napajam. Kaj berem, kaj poslušam in komu verjamem. Številni slikarji slikajo Marijo ob oznanjenju v molitveni drži. Angel je Marijo obiskal med molitvijo. Ikone jo prikazujejo, kako posluša angela. Marija v nasprotju z Evo pravilno prisluhne drugemu in zna razločevati, zato ker je sporočila premišljevala v molitvi in jih sprejemala z razumom, ki ga je prečistila v molitvi. Razum je treba, kakor Marija, prečiščevati v molitvi, to je v stiku z Bogom. Duhovni pisatelji zato opozarjajo na nevarnost, če sporočilo sprejema neprečiščen razum. Koliko gorja je v zgodovini naredil razum, ki ni prečiščen v Bogu. Iz njega so se rodile najrazličnejše stranpoti.

Spoštovani, soočil sem se s cerkvenim dostojanstvenikom, ki mi je glede perečega vprašanja zla v svetu razburjen zažugal in me prezirljivo ošvrknil, da kot teolog spodkopavam ustoličenega Boga. Vztrajal je, da moj govor ni primeren, jaz pa, da je zlo resnično, saj moramo z golimi rokami puliti zaplate, polne trnja in osata. Ugledni gospod očitno ne vé, da edino krščanstvo dopušča kritiko na račun Boga, ker razuma ne izključuje, ampak uči, da je razum prijatelj vere. Zato je edino krščanstvo razvilo znotraj teologije prav apologetiko, védo, ki krščanstvo pojasnjuje in brani, to je dokaz, da je v krščanstvu napad na Boga sprejemljiv. V preostalih religijah je prerekanje z Bogom nespodobno, nedopustno in grešno. Krščanski Bog se ni zavaroval z veseloigro, niti s strahovlado samodržca, pred katerim moramo klečeplaziti ter mu na slepo verjeti. Pred nasprotniki in tekmeci ni ogrožen, saj ga ne more nihče pritisniti ob zid. Kdor je moder, ne naklepa zmagati, zato ni nikoli poražen in nikoli ne izgubi, ampak je že zmagovalec. Bogu lahko postavljamo kakršna koli vprašanja. Ni užaljen in se nam ne maščuje. Ne moremo ga razdražiti, se mu zameriti ali pa mu odvzeti časti. Svobodno se lahko izkašljamo, da nas vprašanje zla muči. Jezusov Bog ni sterilno nedotakljiv, ampak radikalno drugačen od krhkih človeških konstruktov religijskih Bogov, ki so privlačni in mikavni, a niso zadostni. Ameriški pisatelj Jack Kent (1920–1985) je napisal preprosto zgodbo za otroke z naslovom Zmaji ne obstajajo (There's No Such Things as a Dragon), ki je lahko tudi zgodba za odrasle. Govori o mami, ki je dečka Billyja na vse kriplje prepričevala, da zmaji ne obstajajo. Dokler so odrasli pri tem vztrajali, je zmaj nenehno rasel, napolnil vso hišo in zavzemal ozemlja tudi zunaj nje. Ko je imel Billy dovolj sprenevedanja odraslih, ki so v resni zadevi videli le pravljično bitje, je zavpil: »Mami, to je vendar zmaj!« V istem trenutku se je začel zmaj krčiti … Sprašujem, zakaj se odrasli pretvarjamo ter si ne upamo zla imenovati in svojih zablod priznati, predvsem etičnih in ekoloških. Zakaj ohranjamo navidezni pravljični mir in zlo spretno pritajujemo pod preprogo diplomacije? Slej ko prej nam zadeve uidejo iz rok, dolg zmajev politikantski rep pa pokuka iz črne omare demagogije. Ne sprašujem, kdo bo rekel bobu bob, ampak kdo bo rekel zmaju zmaj.

Svrha i dragocjeni plod sinodalnog puta Crkve nije reforma crkvenih struktura, nisu to novi odbori i povjerenstva, nove odredbe i pravila, nego u prvom redu svojevrsno obraćenje, obnovljeni žar srca, oduševljenje Bogom, promjena koja se događa u samim sudionicima sinodalnog puta, njihov nov pogled na povijest ljudske patnje i trpljenja, produbljeno iskustvo susreta s Uskrslim u „lomljenju kruha“ te polet i vruća želja da u plodovima Isusove pobjede nad grijehom i smrću uživa sav svijet, svi ljudi i sva stvorenja.

Verjetno marsikdo ob omembi prvega novembra najprej pomisli, da je to dan, ki prinaša nekaj žalostnega in zamorjenega. Seveda, saj na ta dan oziroma vsaj na ta obiščemo grobove naših rajnih. Zato ta praznik lahko preživimo v precej sivih in žalostnih tonih, da ne rečemo kar v nekakšni zamorjenosti in turobnosti. Nenazadnje je to državni praznik z uradnim nazivom – dan spomina na mrtve, ki ga pogovorno pogosto imenujemo kar dan mrtvih. Vse to je seveda povezano še z manijo, ki jo imamo Slovenci, tako verni kot neverni, da na grobove znosimo na tone sveč in kupe cvetja, predvsem ikebane. Vse to ni toliko spominjanje na mrtve, kot je predvsem ukvarjanje z njimi, ki pa lahko izzveni v nekem lepotičenju krajev smrti, včasih tudi iz notranjih občutkov krivde ali predvsem dolžnosti. A še vedno ostanem le pri mrtvih. Ključni preobrat je v bistvu praznika, ki je v jedru krščanski. Kristjani namreč prvega novembra ne praznujemo kot dan spomina na mrtve, ampak kot praznik vseh svetnikov. Pomeni, da se spominjamo temeljnega dejstva, da grob ni zadnja postaja in da obstaja resničnost tudi onkraj tega. Jezus Kristus je vstal od mrtvih. Zato apostol Pavel piše: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera … Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so umrli« (1 Kor 15,17.20). Zato verujemo, da smrt ni končna postaja, ampak prehod v izpolnjeno bivanje pri Bogu. Pogled ni usmerjen v grob, v končnost, v tukajšnjost, ampak onkraj. Zato prvi november ni dan, ko bi bil človek zamorjen, ampak hvaležen in vesel. Hvaležen za vse, ki so že pokojni in sem z njimi prehodil del življenjske poti. Vesel zato, ker me krepi vera, da zdaj živijo polnost življenja pri Stvarniku. Praznik vseh svetnikov ne govori o umetniških kipcih in slikarijah po cerkvah, ki se pogosto naslanjajo na hagiografsko izročilo. Praznik govori o resničnosti, v katero so po koncu poti na Zemlji že številni vstopili – resničnost bivanja z Bogom. Resničnost vseh tistih, ki jih Cerkev uradno ni kanonizirala in razglasila za svete. Resničnost, ki je naša prihodnost. Prav zato smo na naši poti skozi življenje povabljeni, da že tukaj in zdaj okušamo to resničnost v pristnem odnosu z Bogom. Da se torej v tem odnosu vere že počasi navajamo in učimo domačnosti z Bogom, ki bo nekoč postala tudi tvoja in moja resničnost. Prav zato praznik vseh svetnikov ne more in ne sme biti nekaj zamorjenega. Seveda se lahko ob spominu na rajne še vedno zbudita žalost in bolečina, ampak bistveno je, da naš pogled ni usmerjen v tukajšnjo končnost, ampak zavedanje resničnosti, ki nas čaka. To pa je razlog, da smo lahko na ta praznik veseli in hvaležni – za resničnost, ki nas čaka.

Dan reformacije me spominja na to, kar je bilo tudi vodilo reformatorjev, da se moramo na podlagi božje besede vedno znova reformirati, obnavljati, preverjati naše življenje in delovanje. Vera nastane iz poslušanja božje besede, božja beseda pa se mora poslušati oz. pridigati, oznanjati v ljudem razumljivem materinem jeziku. To je bilo že načelo same reformacije in zato so tako prevodi Dalmatinove Biblije kot Nove Zaveze Štefana Küzmiča, bili epohalnega pomena za razvoj Evangeličanske Cerkve, še posebej pa osebnega odnosa z Bogom. Kajti božja beseda nam govori o tem, da nas Bog ljubi in kliče v svojo skupnost in, da si želi našega občestva, da je za našo odrešitev poslal v svet Jezusa Kristusa, ki nas je spravil z Bogom in, da na ta način lahko spoznavamo božjo voljo za naše življenje in delovanje. In to je tisto, kar je najpomembnejše v življenju vsakega verujočega kristjana, namreč, da pozna božjo besedo, da jo sliši v svojem jeziku, da jo lahko ponotranji, da jo posadi v svoje srce, ki vzklije in lahko prinaša potem stoteren sad. In na ta način smo Slovenci dobili božjo besedo v svojem jeziku, na njej rasli, izgrajevali svoje občestvo in ključno potem tudi imeli Evangeličansko Cerkev, ki je v tistem času, pa tudi v današnjem času delovala ravno na teh osnovah. Veseli me, da je glede na delo in pa zasluge Primoža Trubarja dan reformacije postal tudi dela prost dan in državni praznik. Ob dnevu reformacije vsem nam Slovencem in Slovenkam, kakor tudi vsem prebivalcem naše domovine, želim obilo miru, medsebojnega spoštovanja, dobre volje, zdravja in pa lepih trenutkov, ki jih bomo oblikovali in preživljali skupaj. Da se bo ta misel Primoža Trubarja, da naj smo eden do drugega ljubeči, usmiljeni in spoštljivi, uresničevalo v našem vsakdanu in, da bomo tako nam in pa tudi drugim, ki bodo prebivali v naši sredini, omogočili prijetno, veselo in mirno sožitje. Vsem ljudem dobre volje želim za današnji praznik, vse dobro, mirno in prijetno sožitje ter obilo božjega blagoslova.

Kako zanimiv je vsak človek. S svojo enkratnostjo je nekako negotov, v gibanju, na poti. Tudi takrat, ko se ne premika telesno, poteka njegova pot. Ni treba, da je ob tem odtujen, ali razdvojen. Lahko je v soglasju s seboj in svetom, se torej dobro počuti, če je tudi v samoti osmislil to svoje stanje. Lahko pa bi ga zajela tudi praznina, če se v njem rodijo zamere, zavist, razočaranje in bi zamrla njegova radovednost za vse, kar se mu dogaja, če v njem ne bi bilo nobene iskrice veselja. Najprej je treba obvladovati taka slaba čustva ter dopustiti veselju, da se razplameni. Je kot da bi si ustvarjal zaloge volje in poguma za korake v novo, preizkušnje. To je pogum za postavljanje vprašanj, ki se pojavljajo. Pogumno iščeš, vztrajno, čeprav ni vedno mogoče najti, kar želiš. A vendar potem sprejemaj rešitve, ki jih odgovori omogočajo. Pomembno je, da ne izgubimo veselja, tudi če to upade, pa se vedno znova spet prebudi tako, da se odprem, ga sprejmem. Zaupam, da je v meni otroško veselje, ne otročje, ampak iskreno, otroško, tisto, ki je kot čudovita opora, veselje, ki deluje tudi potem, ko ta iskrena igrivost mine, ko ugaša, odzveneva. Še naprej pa osvetljuje moje srce, kot lepa melodija me spremlja, boža mojo dušo. Ni čudno, da pravimo, da dan, ko se nismo nasmejali, je izgubljen. Kaj mi pomaga, da imam veliko vsega materialnega, nimam pa veselja in prevladuje potrtost. Prav to je veliko znamenje za alarm, da v smislu mojega življenja škriplje. Kako zgovorna je žalost ob izgubi ljubljene osebe, ko veselje izgine, ker se zdi, da odnos z njo ugasne. Če ugasne veselje, se lahko osiromašijo tudi drugi odnosi. Pomanjkanje povezanosti z drugimi vodi v osamljenost, pesimizem. Prav skupnost je rešitev, rahločutnost sočloveka. Z odprtostjo pride spet veselje, odprtost za ljubezen, osebno srečanje, skupno delo, igro, doživljanje, srečanje z Bogom, ki je Luč v temi in odpira pot za hvaležnost in Ljubezen.

Na Rakovniku so že vrsto let enkrat mesečno duhovni večeri za mlade. V sklopu teh so tudi Kateheze, ki jih pripravlja Klemen Balažič, salezijanec. Zakaj so originali vedno boljši od ponaredkov, zakaj ima Šef vedno prav, kako izkoristiti svoje omejitve, moška in ženska lepota ter zakaj je najboljše življenje to, ki ga živimo, so izhodišča aktualnih večerov.

Živel je kralj, ki je bil pravičen in moder vladar. Zavidal pa je beraču, ki se je odpovedal vsemu in je živel brez skrbi. Hodil je iz kraja v kraj, spal tam, kjer ga je zatekla noč, in se zahvaljeval Gospodu. Zdelo se je, da je ves svet njegov. Njegovo edino bogastvo sta bili obleka, ki jo je imel na sebi, in bisaga, v kateri je nosil hrano, ki so mu jo podarili dobri ljudje. Kralja je privlačil njegov način življenja. Berača je povabil v svojo palačo ter ga prosil, naj ga pouči o nenavezanosti. Prosjak je povabilo z veseljem sprejel. Več dni je ostal v kraljevi palači in ko je kralj imel čas, mu je govoril o svojem načinu življenja. Končno mu je uspelo prepričati kralja, da je nekega dne v revni obleki zapustil svojo palačo v spremstvu berača. Prehodila sta že precej poti, ko se je berač spomnil, da je v palači pozabil svojo torbo. Kralju je dejal, da brez torbe ne more nadaljevati poti, zato ga je prosil, naj mu dovoli, da jo gre iskat. Kralj ga je opomnil, da je on zapustil svojo palačo in svoje premoženje ter oblast, on, ki je vse življenje govoril o nenavezanosti, pa je zdaj pokazal, kako zelo je navezan na ničvredno stvar, na razcapano beraško bisago. Bogastvo lahko postane velika ovira v odnosu med ljudmi in med Bogom in bogati ljudje so običajno v večji nevarnosti, da so navezani na stvari. Toda tudi ljudje, ki imajo malo, so lahko navezani na to malo, kar imajo. Jezus je bogatega mladeniča v današnjem evangeliju povabil, naj podari drugim vse svoje premoženje. Mladenič je zavrnil Jezusovo vabilo, ker je bolj ljubil stvari kot ljudi. Bogati mladenič je Jezusu govoril o grehih, ki jih ni storil, Jezus pa je želel slišati o dobrih delih, ki jih je storil. Bil je duhovno ubog, predstavnik ljudi, ki sicer niso nič slabega naredili, pa tudi dobrega ne. Resnična nevarnost posedovanja stvari je, da stvari oziroma bogastvo naše srce naveže k sebi. Preseneča nas, kako je bil bogat mladenič blizu božjega kraljestva. Postavljal je prava vprašanja. Razumel je Jezusov nauk. Toda končno ga je denar bolj privlačil. Bil je tako navezan na svoje imetje, da je to imelo večji vpliv na njega kot on nanj. Jezus ga je povabil v svobodo, a zdelo se mu je, da bi zanjo moral plačati previsoko ceno. Ne da bi ga obsojal, je Jezus mladeniču pokazal nekaj o njem, česar se sam ni zavedal. Bogastvo priklene človeka k zemlji. Rado ga naredi sebičnega. Slovenski pregovor pravi: Prej boš dobil od mrtvega besedo, kakor od bogatina denar. Vendar bogastva in denarja ne smemo postavljati v nasprotje duhovnega. Je res materialno, a prav z materialnimi stvarmi lahko opravljamo dobra dela. Le svojega srca ne smemo navezati nanje.

*Zdravlje ti je prioritet? Pridružite se 5x5 Newsletteru i svakog ponedjeljka dobiješ niz znanstveno utemeljenih i praktičnih savjeta za zdravlje i dugovječnost. Nemoj čekati, novi ponedjeljak je blizu. Započni svoje putovanje prema zdravijem životu! https://humanlabhub.com/5x5* MARKO MATIJAŠEVIĆ Marko Matijašević je osnivač i predsjednik udruge Eho, koja je osnovana 2016. godine s ciljem evangelizacije i formacije mladih katolika. Udruga se fokusira na poticanje osobnog odnosa s Bogom i Crkvom, a kroz razne programe priprema mlade za brak, roditeljstvo i aktivno uključivanje u društvo, politiku i ekonomiju. Marko je diplomirani teolog koji se posvetio radu u crkvenoj zajednici, s posebnim naglaskom na rad s mladima i obiteljima. Također je suprug i otac dvoje djece, a sa suprugom Mirjanom aktivno sudjeluje u zajedničkom obiteljskom životu, promičući iste vrijednosti kroz koje vode i svoju djecu​. PARTNERI PODCASTA: ...................................... *FTB: Feed The Beast Nutrition* - Gotovi kvalitetni obroci za zdravlje i performanse KOD: HUMANLAB za 10% popusta - https://www.ftbnutrition.hr *MyProtein* - Najbolji izbor dodataka prehrani i sportske odjeće KOD: HUMANLAB za 40% popusta - https://tidd.ly/4bzx7SX *Human LAB Hub* - Tvoj kompas u svijetu fitnessa, zdravlja i dugovječnosti. Posjeti nas: https://humanlabhub.com *CCM - Centar za crijevni mikrobiom* - Briga o zdravlju počinje s crijevima: https://ccm.hr/ ..................................... VREMENSKE OZNAKE: // POVEŽI SE S MATEOM // Instagram: https://www.instagram.com/mateozx95 LinkedIn: https://www.linkedin.com/in/mateo-%C4%87orluka Facebook: https://www.facebook.com/HumanLABpodcast Sve HLP društvene mreže: https://linktr.ee/humanlabpodcast // PODRŽI RAD KANALA DONACIJOM// Patreon Donacija: https://www.patreon.com/humanlabpodcast VIDEO PRODUKACIJA: 38FILMS, Luka Justinijanović, web: https://38films.eu *Dobrodošli u Human LAB!* Podcast koji spaja znanost i praktične savjete za zdravlje, dugovječnost i kvalitetu života. Ja sam Mateo Ćorluka, medicinski tehničar i zaljubljenik u dugovječnost, posvećen pružanju znanstveno utemeljenih informacija koje ti pomažu preuzeti kontrolu nad vlastitim zdravljem. Kroz podcast epizode istražujem ključne teme zdravlja, fitnessa, prevencije bolesti i mentalnog blagostanja, s ciljem inspiriranja svakog pojedinca da živi svoj najbolji život. Pridruži mi se u ovoj misiji i otkrij kako znanost može raditi za tebe. #metabolichealth #Zdravlje #dijabetes #prehrana #podcast Pratite Human LAB podcast za najnovije epizode o zdravlju i dugovječnosti, i ne zaboravite se prijaviti na naš 5x5 Newsletter za tjedne savjete direktno u vašu inbox. - https://humanlabhub.com/5x5 Za sve upite i suradnje molim javiti se na mail: mateo@humanlabhub.com

Župnija Grosuplje bo 29. septembra, zaznamovala 60-letnico. »Moja srčna želja je, da bi nas takšen dogodek še bolj povezal in poglobil naš odnos z Bogom. Ja, to je cilj in to je namen vsega,« pove naš gost, znani župnik Martin Golob, ki ob župniji Grosuplje upravlja še Polico in Lipoglav. V Grosuplje, kjer so farani precej povezani, sicer prihaja veliko ljudi tudi od drugod, veliko je dejavnosti. Župnik Golob pa je znan tudi po tem, da zelo ceni starejše.

Spoštovani, sprašujejo me, zakaj stavim ravno na blagovno znamko krščanstva, ko je vendar toliko konkurenčnih ver in alternativ. Odgovor je preprost: v vseh religijah Bog sovraži greh in grešnika, samo krščanski Bog grešnika ljubi, čeprav njegov greh sovraži. Krščanstvo je Božji izum. Na nek način so grešniki Bogu ljubši kot pravičniki, ker je Bog človeka ustvaril po načelu ljubezni, ne pa pravičnosti. Bog ni Bog prava, ampak ljubezni. Ni Bog pogodbenega razmerja, ampak zaveze. Ne ljubi me zato, ker sem jaz dober, ampak zato, ker je on dober. Vse, kar dela, dela iz ljubezni. Ne gre za vprašanje dobrote ali hudobije, svetosti ali greha, kajti vse, kar je izven Boga, je itak grešno. Sveto pismo ne govori o teofobiji, o strahu pred Bogom. Evangelij je dobra in vesela novica, ne pa strahovlada in pošast, pred katero vsi bežijo. Krščanstvo ni ideja, ampak je življenje. Sveto pismo edino pove, da je osnovni problem človeštva greh, ki ga lahko reši samo Bog. Recept mora ustrezati diagnozi. Ker obstaja samo eno ustrezno zdravilo, bi bilo skrajno nerazumno zagovarjati medicinski pluralizem. Nepošteno bi bilo zdravniku očitati nepravičnost, ker je predpisal edino zdravilo, ki deluje. Ravno tako je nepošteno Bogu očitati nepravičnost, ker je dal edino zdravilo, ki deluje proti grehu – Odrešenika Jezusa Kristusa. Zato je krščanstvo edinstveno, izjava, da je rešitev edino v Bogu, pa ni žaljiva, nestrpna, ošabna, arogantna in ekskluzivna, ampak edina ustrezna. Krščanstvo ima dobro novico, da zdravilo obstaja; zdravilo je Jezus Kristus. Običajno pravijo, da so nebesa pravljica za ljudi, ki se bojijo teme, jaz pa mislim, da je ateizem pravljica za tiste, ki se bojijo svetlobe. Skupina moških je razpravljala, katera ženska na svetu je najlepša. Prvi so trdili, da je najlepša tista ženska, ki ima oči črne kot oglje. Drugi so trdili, da je najlepša tista ženska, ki ima oči modre kot sinje morje. Tretji pa so vztrajali, da je najlepša tista ženska, ki skriva v očeh barvo zelene trave. Ker niso prišli do soglasja, so šli po odgovor k modremu starcu. Vprašali so ga, naj jim pove, katera ženska na svetu je najlepša. Modri starec se je nasmehnil in rekel: »Najlepša ženska na svetu je tista, ki jo ljubiš.« To velja tudi za krščanstvo. Krščanska vera je najlepša tistim, ki Boga in svojega bližnjega ljubijo.

Zvona nas podsjećaju da sve prolazi i da svi s ove zemlje odlazimo. ona su znak našeg saveza s Bogom.

Euharistija kao otajstvo i slavlje zajedništva ukazuje na potrebu međusobne solidarnosti, na vrijednost i ljepotu prijateljstva; otkriva nas kao poželjne i drage osobe, kao one s kojima je život u zajednici bogatiji i ljepši. Istodobno nas oslobađa od zaokupljenosti samima sobom i tjeskobne brige za sebe; čuva nas od otuđenja i samotnjačke rezignacije; pomaže nam da se iz dana u dan, iz nedjelje u nedjelju usavršavamo u jedinstvu s Bogom i međusobno, da u strancu prepoznamo Krista, u bližnjima prijatelje i udove istoga Tijela; zajednicu nam otkriva kao mjesto susreta s uskrslim Gospodinom.

Tokrat razpravljamo o energiji, katere potencial nekateri primerjajo z Bogom. Reče se ji Denar. In je najpomembnejša stvar v življenju. Zapisujmo jo z veliko začetnico; kajti večina ljudi ideji denarja posveča več časa kot molitvi. Najmanj štirideset ur na teden, če smo natančni. Kako razumeti denar in preživeti? Kako sploh razmišljati o njem? Kaj boste o denarju povedali svojim otrokom? In nenazadnje: koliko ga je ravno prav?

Ob zadnji zdravniški stavki smo v našo skromno redakcijo prejeli več ogorčenih klicev, češ, da se zdravniki ne držijo Hipokratove prisege in da so nasploh zviti in kruhoborski kujoni. Kot vedno smo se postavili na stran zatiranega, se pravi na stran zdravnikov in bomo neuki javnosti razjasnili nekaj pojmov glede Hipokratove prisege. Zadeva je namreč ta, da so zdravniki genetsko nagnjeni k spreminjanju priseg. Strokovnjaki trdijo, da se prisege zdravništva morajo spreminjati, ker se spreminja, oziroma napreduje tudi medicinska znanost. Recimo; če bi Hipokrat poznal antibiotike, ne bi zapisal: "… da ne bom rezal ljudi, ki trpe za kamni, marveč jih bom prepuščal delavnim možem, ki jim je ta stvar poklicno opravilo."Hočemo povedati, da se je še za časa antike Hipokratova prisega večkrat spreminjala, v naslednjih stoletjih pa sploh in ko grška misel ni bila več v skladu s sodobno medicino, je prisego nadomestila t. i. "Ženevska deklaracija" iz leta 1948. Kjer so bile notri lepe misli tipa: "Najpomembnejša mi bo skrb za zdravje in življenje mojega pacienta!" Ampak ker so tudi ta načela postala počasi zastarela, so "Ženevsko deklaracijo" večkrat spreminjali, dodajali amandmaje, metali ven alineje o svetosti življenja in podobno. Tako smo se v tem kratkem uvodu naučili, da je z zdravniškimi prisegami velik križ in javnost, ki stavkajočim zdravnikom očita kršenje prisege in zavez, bi se lahko bolje podučila. A ker poskušamo biti v nastali situaciji kolikor je le mogoče proaktivni – saj moramo v konfliktu med vlado, bolniki in zdravniki konstruktivno iskati rešitev tudi mediji – smo zbrali nekaj predlogov, ki bi zdravniško prisego naredili bolj prilagodljivo, saj je togost njenih stališč pogosto jedro spora. V našo redakcijo je prišlo, kot rečeno, kar nekaj klicev besnih bolnikov, ki so na že tako ali tako nesprejemljive čakalne dobe dobili dodatno porcijo čakanja; zbrali smo nekaj najbolj živopisnih pridevnikov ter besedilo nove zdravniške prisege zgradili okoli njih. Hkrati pa smo za osnovo vzeli že znane prisege, ker, kot vemo, bi se zdravniki ob vsem znanju, ki jim je v spomin natlačeno med študijem, težko naučili nove štirivrstičnice. Kar nekaj klicev smo dobili, ko besni bolniki zmerjajo zdravnike, da so otročji. Tako smo sestavili naslednjo prisego: "Danes, ko postajam zdravnik, dajem častno zdravniško besedo: Da se bom pridno učil in delal, spoštoval starše in učitelje, da bom zvest in iskren tovariš, ki drži svojo obljubo." Potem smo dobili precej mnenj poslušalcev, ki za stavko obtožujejo zdravniško sindikalno organizacijo Fides. Očitajo ji, da je militantna, vodena po sistemu subordinacije in da zdravnike žrtvuje kot vojake na bojnem polju. Menimo, da bi za to priložnost bila primerna naslednja prisega: "Jaz – ime in priimek – se svečano obvezujem, da bom verno služil svojemu sindikatu, da bom branil svoj zdravniški ceh, da bom varoval bratstvo in enotnost našega poklica in da bom vestno izvrševal ukaze predstojnikov in primarijev. Vedno bom pripravljen boriti se za višje plače in ne bo mi žal, tudi če v tem boju izgubim tri dni dopusta." Nekaj klicev razočaranih bolnikov se je nanašalo na dejstvo, da zdravniki grozijo z odhodom v tujino, če njihove stavkovne zahteve ne bodo izpolnjene. Tako smo na hitro in brez večje redakcije pripravili zdravniško prisego, ki se je naj ranocelnik nauči na letu iz Frankfurta do New Yorka. "Prisežem zvestobo zastavi Združenih držav Amerike in republiki, za katero stoji, enemu narodu pod Bogom, nedeljivemu, s svobodo in pravičnostjo za vse. Predvsem pa prisegam neobstoječemu zdravstvenemu zavarovanju." Večinsko mnenje poslušalcev, ki so nas poiskali in se pritožili zaradi neskladja med zdravniško stavko in Hipokratovo prisego, pa je bilo, da so zdravniki izgubili stik z realnostjo. Nekateri zlonamerni so celo namigovali, da si zdravniki med dolgimi dežurstvi prepogosto postrežejo iz omarice s pomirjevali … Tako smo za osnovo zadnje prisege vzeli zavezo, ki jo svojemu rajskemu otoku izrečejo prebivalci Jamajke. Podari nam modrost od zgoraj. Pravica, Resnica bodita naši za vedno, Jamajka, dežela, ki jo imamo radi. Kjer bolniki sicer obstajajo, a ne težijo.