Podcasts about veselje

V tem pomladnem času rada pogledam skozi veliko okno na vrt, poln rumenih trobentic. Tudi druge rože so letos zelo zgodnje. Zvončki, tudi ta »gosposki« so že sklonili glave, toda kot bi spodbujali vetrnice, ki so ob jutranjem mrazu upočasnile svoje cvetenje. In tulipani hitro rastejo, vse je zeleno, le cveteti se jim še ne mudi. Vsak dan vzcveti kakšen nov šopek narcis. Kako pisano je. Lepo je to Božje stvarstvo. Prebudi hrepenenje. »Kakor jelen hrepeni po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.« Čudovita so tvoja dela. Tiho, skrivnostno hrepenenje po Bogu, ganjenost, ki je pomešana z veseljem in hvaležnostjo. Gospodova smrt je darovana za odrešenje človeka. Za njegovo dostojanstvo. Vsako življenje je čudovita vrednota, je enkratno. Prav vsakega se je dotaknila Jezusova daritev. Tudi zame se je daroval, čeprav nisem nikomur podobna. Na svetu ni meni enakega. Nisem kot moj drugi. Vsak je drugačen. Kot cvetlice. A prav vsak je dragocen, saj ga je odkupil Gospod s svojo žrtvijo na križu. Veselje, ki ga čutim sredi cvetočega vrta, se je rodilo iz zavesti pisanega darovanja narave. Duša, ki se spusti v to lepoto, je odprta, je večna. Treba je samo upati, se odpreti, sprostiti. Rada imam v življenju papir in svinčnik. Kar mi leži na duši, dam na papir, kar mi govore oči sogovornika, se me dotakne in pridejo besede. Povežem se z besedami, prepoznavam jih po jasnini oči, resnici, ki se čuti v glasu, v povezanosti z ljubeznijo, ki je jezik duše. Ko uporabim dobro, sočutno besedo, prav taka spodbuja druge, jih obogati, potolaži, razveseli, pomiri – in se odprejo in prav tako izrazijo. Iščejo, kako bi očistili svoje srce. Gospod, v tem postnem času si želim blagodejnih in globokih pogovorov, ki odstranijo odvečne, grde, take, ki ranijo in zastirajo svetlobo, ki jo prinaša tvoja Luč.

Zadnji teden v mesecu marcu je, tla so namočena, temperature pa primerne za delo na vrtu. Nekateri ste prve posevke v rastlinjake ali na prosto že opravili, druge to delo še čaka. Smo že kaj zamudili? Fanči Perdih, vodja prve ekološke semenarske hiše v Sloveniji, Amarant, je svetovala, kaj sejemo neposredno v vrtove ali rastlinjake, kaj pa v platoje, če želimo vzgojiti svoje sadike. Z vprašanji ste sodelovali tudi poslušalci.

Odnos družbe do oseb z invalidnostjo se izboljšuje. K temu veliko pripomore osebna asistenca, ki mladi prevajalki Agnes Kojc omogoča zares polno življenje. A še je prostor za izboljšave., pravi, zato si prizadeva za sodelovanje oseb z invalidnostjo v Sloveniji in tujini ter aktivno išče možnosti za zaposlitev in samostojno življenje. K pogovoru smo povabili tudi njeno osebno asistentko Katjo Lasbaher.

Letošnji zborovski koncert Koroška poje, ki ga je včeraj na največjem odru v Celovcu organizirala Krščanska kulturna zveza, je imel podnaslov Življenja ples. Da je uspel, je za naš radio podčrtal predsednik Janko Krištof: Veselje je vsesplošno. Tokrat je bilo veliko domačih pesmi. Slišimo tudi razvoj pesmi, ko tradicijo ožlahtnimo z novimi oprijemi. Z nastopi zborov in skupin ter s prispevki plesne šole Kunaver so prikazali človeka od rojstva do izbranih viškov življenja, spomnili so se tudi 80-letnice vrnitve izgnanih koroških družin. Najsrčnejši aplavz je požela Otroška skupina Jepca, najbučnejšega Projektni zbor Mladina poje, ki je zapel novo priredbo koroške himne Rož, Podjuna, Zilja, toplo so bili sprejeti tudi gostje iz zamejstva, Mešani pevski zbor Lojze Bratuž iz Gorice. Zborovodja Igor Hodak: Moji pevci si štejejo v čast, da so lahko zapeli. Na koncert sta moči združila tudi Mešani in Moški pevski zbor Bilka iz Bilčovsa. Zborovodja Dominik Jurca: Jaz sem zelo užival, edina napaka je bila, da je bilo prekratko. In takole je zadonelo v Domu glasbe, ko so vsi zapeli zbori. Naj se potrdi naslov skupne pesmi: Dolga zima je minila. V vseh pogledih.

»Prijat'lji, obrodile so trte vince nam sladko« – pravi velikan slovenske poezije France Prešeren, »ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi.« Žlahtna kapljica oživlja žile in zaziblje človeka, če povemo z manj poetičnim zanosom, v ugodje. In v trenutke globljega zavedanja o samem sebi. Takrat želimo, da spregovori resnica. Ko smo izpraznili blagodejno čašo dragocene tekočine, smo vzneseni, nastopaški in razposajeni, samovšečni, imenitni in gosposki. A če smo žrtev zvrhane mere in večnega nazdravljanja, se prvotni up lahko prevesi v žalost. Veselje odpira prostor grenkobi, morda celo obupu. Pijanost nas izroča fantomom, ki jih nosimo s seboj kot nepotrebno, ubijajočo življenjsko prtljago. Pred našimi očmi se hihitajo majhni vražiči. Smešijo nas. Kresnemo jih po licu, da bi se razbežali. S kletvicami se zaženemo za njimi, da zatrepetajo vsi prijatelji, s katerimi popivamo. Kmalu so prijatelji hudiči. Na zdravje zmešnjavi in vinjenosti! Na zdravje svetu, ki ga podiramo! Bistvo alkoholizma je, da ničesar ne rešuje, prinaša pa velike križe. Kajti po prekrokani noči nas čaka budnost novega dne, zahtevnost sveta, ki terja pametne odgovore in modre odločitve. In ne dovoljuje, da bi svoje skrbi utapljali v vinu. Strahopetno in potuhnjeno. Krivično in hinavsko. Brez obetavnosti življenja.

„Želim vam, da se vas dotakne veselje, ki je položeno na dno vaše duše. Lahko se zavestno odločite za življenjsko radost – ali pa za tarnanje nad vsem, kar vam je težko. Odločitev ne bo izbrisala težav, toda zaznali boste luč tudi ko bo tema in iskali svetlobo v vsem kar vas doleti.“ Tem željam se v prvi oddaji v letošnjem letu pridružuje tudi oddaja Sol in luč na Radiu Ognjišče. Nekaj misli na temo veselje do življenja smo izbrali iz istoimenske knjige patra Anselma Grüna.

Advent je čas pred božičem. Pravimo mu čas pričakovanja. Današnja nedelja, tretja v adventu, se imenuje nedelja veselja ali po latinsko gaudete. Ko človek pomisli na veselje, mu zaigra srce. Verjetno se hitro spomni dogodkov, srečanj ali dosežkov, ob katerih je bil zares vesel. Vzroki za veselje so lahko zelo različni: rojstvo otroka, uspešno zaključen študij, poroka, oprostilna sodba na sodišču ali ugotovitev, da sumi na težko bolezen niso utemeljeni. Veselje lahko občutimo tudi ob sončnem vzhodu, prijaznem vozniku, ki nam v jutranji prometni konici odstopi prednost in se ob tem celo nasmehne. Mislim, da bi lahko še dolgo naštevali … Žal pa je tudi veliko takih, ki se ne morejo veseliti, ker jih je življenje preveč ranilo in prizadelo. Njihove bolečine so prevelike. Pogosto jih vidimo v poskusih, da bi delovali veseli, a to je daleč od pristnega veselja. Tudi današnja Božja beseda je prežeta z veseljem. Starozavezni prerok spodbuja Izrael z besedami: »Veseli se in raduj iz vsega srca … Gospod je v tvoji sredi.« Apostol Pavel v pismu Filipljanom pravi: »Bratje in sestre, veselite se v Gospodu vedno; ponavljam vam, veselite se! Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem. Gospod je blizu.« Evangelij pa, kakor da bi nam želel pokazati pot do veselja, poroča o množicah, ki sprašujejo Janeza Krstnika: »Kaj naj storimo?« Med drugim Janez pravi: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima hrane, naj stori enako.« Nadalje spodbudi še cestninarje in vojake. Božja beseda nas vedno znova preseneča. Tako globoke življenjske modrosti, ki so večne in vedno veljavne, predstavi na tako preprost način. Če hočeš biti srečen, ne pozabi na svojega bližnjega. Če želiš veselje, stopi korak nazaj in daj prostor drugemu. Če imaš, daj. Pogosto se spomnim pregovora: Manj je več. Zakaj tega ne storimo? Ker se bojimo, da nas bo kdo izkoristil ali prevaral. Premagajmo te predsodke in strahove in presenečeni bomo, koliko veselja lahko prineseta taka drža in prizadevanje. Za vernega človeka je vir veselja tudi gotovost, da je Bog vedno z nami. Ko je Bog želel prenoviti svet, je izbral ponižno dekle iz neke vasi v Galileji – Marijo iz Nazareta. Nagovoril jo je z besedami: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« V teh besedah je skrivnost pristnega božiča. Bog jih ponavlja Cerkvi in vsakemu od nas: »Razveseli se, Gospod je blizu!« Naj veseli december ne bo le iskanje zunanjega veselja, ampak priložnost za srečanje s samim seboj, s svojimi bližnjimi in z Bogom. Tako bomo lahko to veselje zaživeli v polnosti. Francoski filozof in teolog je dejal: »Resnično veselje prihaja iz spoznanja resnice in življenja v skladu z njo.« Naj bo današnja nedelja polna pristnega veselja!

Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Najnovejša zbirka pesnice in pisateljice filozofinje Marije Švajncer Vesele pesmi je hvalnica življenju, vendar prikazuje tudi temnejše odtenke bivanja in sobivanja, prebranega in opazovanja. Postavlja se po robu vsemu težkemu, oholosti in družbeni togost. Pri tem sledi konceptu avtoričinih zbirk Sive pesmi, Pisane pesmi in Kamnite pesmi. Vsak naslov oz. barva ali stanje ob njih se ujema z vsebino in temami pesmi. Vendar se tudi v veselju lahko skrivata trpljenje in bolečina – zato je poanta teh pesmi prav volja in strast do življenja, ki seva iz njih. Ena od pesmi je poimenovana Veselje do življenja in podoben je tudi naslov avtoričine monografije Veselje do življenja ali filozofija radoživosti. Marija Švajncer se pogosto loteva tem bolezni in smrti, tokrat pa se njen izraz ironično posmehne že v prvi pesmi. Da, te pesmi so drobne radosti in stremijo k polnosti življenja. Že njena pesniška zbirka Samogotovost se obrača k lepoti in upanju, v tej zbirki pa to še izpolnjuje. Stremi k dobremu, k bližini in lepoti – to je lahko najti v naravi, glasbi in prijaznosti. Svetli del zbirke je kot verza iz pesmi Darilo: »Pijem tvoja sporočila, / zaužijem tvoj obstoj.« Pesmi bližine so namreč tudi pesmi o spominih, o daljavi, ki pa je pomemben del pesniškega jaza. Avtorica se izraža jasno, neposredno. Izpisani verzi so kot vtisi, spoštljivi do vsega doživetega in čutnega. Poslušanje glasbe – najsi bo skupina Šukar, Rudi Bučar ali opera – se prepričljivo preigrava z vrednostjo življenja in umetnostjo. Tudi njeni zbirki Igralca in Zrcalo Hinka Smrekarja dokazujeta avtoričino veliko poznavanje in spoštovanje (slovenskih) umetnikov. Zbirka Vesele pesmi se upira družbi, ki deluje in želi prej slábo kot koristno in plemenito. Pri tem je pomembno, da pesnica kritično poudarja negativno moč medijev in tistih, ki to podpirajo. Pesmi govorijo tudi o problematiki beguncev, raznovrstnemu nasilju in lažni predstavi o boljših časih v preteklosti. Pesnica se je izognila moraliziranju, da je zdajšnjost napačna, izkrivljena: kot filozofinja celo ovrže Aristotelovo misel, da slabega človeka ne smeš več ljubiti: »Potem bi ostalo / le malo ljubljenih.« S poezijo se Marija Švajncer dviga nad vse temno in se whitmansko prikloni dobremu. Z drznimi verzi ne kloni pred povprečnostjo in stereotipi. Poudarja, kako pomembni sta starost in soočenje z njo. Je ena redkih avtoric pri nas, ki o tem govori odkrito. V tem kontekstu je pomemben motiv telo, ki skozi zbirke postaja lajtmotiv. Vsesplošna ideologija mladosti, ki naj ne bi poznala staranja, je porušena, prav tako podoba večnih idealov. Občasno lahko avtorico primerjam s poljsko pesnico Anno Świrsczyńsko, ki tudi obravnava bolezensko razžiranje. Švajncerjeva na poseben, skorajda lahkoten način podaja doživljanje bolečine in razmišljanje o njej: »Nočem, / da se posušiš / in kloniš.« Vesele pesmi Marije Švajncer so resda naslovljene skromno, a se v njih skriva mnogo več. V njih je veliko upanja, volje, prefinjene ostrine in tudi humorja. S prečiščenim jezikom in erudicijo nas vabijo v bogat svet in razmišljanje o vseh razponih in oddaljitvah v življenju o svetu in intimi. Ne nazadnje tudi o polemikah: »Samo ljudje smo, / spol je pogosto nedoločljiv / in zgolj zasebno občutje.« To je poezija za življenje in vabilo k življenju, naj bo kakršno koli.

V tokratnem Nedeljskem klepetu je Ana Petrič predstavila projekt Mala pozornost za veliko veselje, s katerim želi polepšati božične praznike 21.000 starejšim, ki bivajo v domovih in centrih za starejše. Vse nas namreč vabi k ustvarjanju voščil in prazničnih pisem, ki obogatijo tako pošiljatelje kot prejemnike. V pogovoru je predstavila izkušnje, ki so jih v projektu nabrali v preteklih letih, zaupala pa nam je tudi, s čim jo starejši navdihujejo in kje ona sama najde moč in energijo za številne projekte, ki jih pripravlja za dobrobit nas vseh.

Psihiater in teolog, dr. Manfred Lütz se z obilo satire in brez dlake na jeziku postavi na stran veselja do življenja, ter se ne ustraši najbolj mejnih medicinskih, psihoterapevtskih in etičnih vprašanj. Za tokratno oddajo smo iz njegove knjige z naslovom Veselje do življenja izbrali nekaj odlomkov v katerih ošvrkne psihoterapijo, krščanstvo, pa tudi naš odnos do smrti.

Le kateri starši majhnih otrok ne poznajo stavka: "Mami, ati, imejmo domačo žival!" Otroci namreč za nekaj ljubkega, prijaznega in mehkega zelo navijajo. A domača žival je velika odgovornost, na kar sta opozorili naši tokratni gostji: Tina Hribar, veterinarka in mama 3 majhnih punčk, ter Doris Veselić, kinologinja in pasja inštruktorica. V studiu se nam je pridružil tudi yorkshirski terier Baci. Govorili smo predvsem o psih (ki so skupaj z mačkami najpogostejša izbira za domače ljubljenčke), o tem kako se odločiti za psa, na kaj moramo biti pozorni, kako psa vzgajati, da je dober in zanesljiv družabnik in tako dalje. Vas zanima več? - Povezava do Kinološke zveze Slovenije: https://www.kinoloska.si/ - Simpatična knjiga o vzgoji in bivanju s psi Založbe Vida »Pasjeslovje po domače«: https://shorturl.at/7SwQm - Zakaj svetovni dan živali praznujemo na god sv. Frančiška, ki je bil velik ljubitelj stvarstva in živali ter je spreobrnil volka: https://shorturl.at/4E2tm Moderator pogovora: Tina Martinec Selan Kamera in montaža: Siniša Kanižaj Urednica področja Družina +: Tina Martinec Selan Urednica oddaje Reflektor: Mojca Purger Izdaja DRUŽINA d.o.o., www.druzina.si #OddajaReflektor #druzina #zivali #pes

Kaj se skriva za veseljem? Lahko vse kaj drugega kot razlogi za veselje. Kaj pravzaprav današnji sodobni človek dojema kot radost? Takšna vprašanja se postavljajo ob predstavi Čas za veselje, ki jo bodo zvečer uprizorili v Mestnem gledališču ljubljanskem. Avtor besedila je norveški dramatik Arne Lygre. V Mestni galeriji Ljubljana pa so sinoči odprli razstavo Različnosti. Izbrani avtorji, ki sodijo v vrh slovenske umetnosti, predvsem kiparstva, združujejo dela, izdelana v različnih materialih in skozi različne likovne pristope.

Veselje ob pridelkih na domačih vrtovih zna biti še večje, če rastline vzgojimo iz lastnih semen. Zakaj je pomembno ohranjati in vzgajati lastna semena, katera so avtohtona semena in kakšen zapis nosi posamezno seme, smo v Svetovalnici vprašali Fanči Perdih, vodjo prve ekološke semenarske hiše v Sloveniji, Amarant. Spregovorila je tudi o shranjevanju semen in kaljivosti ter povabila na Agro, kjer bodo enega od pogovorov namenili prav izzivom semenarstva v luči prilagajanja podnebnim spremembam.

Če želite izvedeti kaj več o setvi prezimnih sort radičev, prisluhnite Svetovalnici. V njej je Fanči Perdih, vodja prve ekološke semenarske hiše v Sloveniji, Amarant, odgovarjala tudi na vaša vprašanja.

Michel De Montaigne (1533–1592), oče eseja in eden najpomembnejših filozofov francoske renesanse, je v svojem pisanju združeval priložnostne anekdote iz svojega življenja z intelektualnim vpogledom v človeško naravo. Moralist brez moraliziranja. Vpliven mislec, ki je raziskoval jaz brez da bi stavil na analize, definicije ali ideologije. Njegovi Eseji (1588) so do danes ostali eno največjih in najbolj vplivnih del evropske humanistične dediščine. Ob izidu integralne verzije slovenskega prevoda, ki je izšel z letnico 2023 pri založbi Beletrina, predstavljamo tega samosvojega misleca in njegovo monumentalno delo v treh knjigah. Sodelujeta prevajalec Branko Madžarevič in poznavalec dr. Primož Vitez. Foto: Michel de Montaigne, iz grafične opreme Beletrinine izdaje Esejev (Goran Dekleva).

Evropsko prvenstvo v nogometu. V finalu sta Nemčija in Slovenija. Zelo je napeto. Na koncu se zmage s kar 11 proti 8 veselijo Slovenci. Sliši se kot prizor iz sanj. Ampak vse je resnično. Manjka samo ključen podatek. Izveste ga v tedenskem komentarju, ki ga je pripravil Gašper Andrinek.

Ste se kdaj znašli v položaju, ko vas je neki prostor v vašem domu na neki način dušil? Nikoli ga zares kljub večkratnim poskusom niste uspeli pospraviti in urediti. Veselje ob pospravljeni garderobni omari ali kuhinjskih predalih je trajalo zgolj kratek čas. Kako pospraviti enkrat za vselej? Na to bo odgovorila gostja četrtkovega Svetovalnega servisa Tina Markun, certificirana svetovalka po metodi znane japonske mojstrice pospravljanja in urejanja doma Marie Kondo. Čeprav ima sistem korenine na drugem koncu sveta, ga lahko preslikamo tudi v naše okolje.

V Ljubljani se je začel 25. mednarodni feministični in kvir festival Rdeče Zore. Na različnih lokacijah po Ljubljani in v Mariboru bodo do 10. marca na ogled performensi, koncerti, razstave in filmi, ki opozarjajo na zgrešene reprezentacije in nevidnost žensk, kvir, nebinarnih in trans oseb, ne le v družbi, temveč tudi znotraj kulturne industrije. Pogovarjali smo se z organizatorko Sašo Nemec, med drugim tudi o izvoru imena 'Rdeča Zora'. Zapiski: Rdeče zore

V Sydneyju v Avstraliji je znova na sporedu slovenska radijska oddaja. Pred desetimi meseci je bila v etru zadnja oddaja v slovenskem jeziku na nacionalnem radiu SBS, kmalu nato so moči združili predstavniki vseh slovenskih organizacij v Sydneyju in minulo soboto se je prvič oglasil enourni »Glas avstralskih Slovencev«. Ta sicer oddaja na lokalni postaji, ki pa pokriva območja, kjer živi največ Slovencev v Sydneyju ter omogoča poslušanje tudi preko spleta. Urednica je Tania Smrdel, ki je veliko izkušenj dobila s pripravljanjem slovenske oddaje na SBS. Veselje ob novi slovenski radijski oddaji v Avstraliji so izrazili tudi na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, kjer navajajo še, da naj bi se kmalu nova slovenska radijska oddaja zaslišala tudi v Melbournu.

Piše Miša Gams, bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman. Neža Vilhelm je profesorica latinskega in grškega jezika ter svobodna prevajalka. Prevaja tako filme kot knjige ter vodi literarne prireditve. Njena pesniška zbirka z naslovom Sotto voce je razdeljena na štiri sklope. V ciklu Drobtinice se pesnica predaja eksistencialnim občutjem in želji po preprostem bivanju, razgalja svoje strahove in željo po bližini sočloveka, ki pa jo hkrati utruja: “Rada bi samo bila. / Pomirjena in zadovoljna,” v drugi jo tišina navdaja z navdušenjem in obenem z grozo, ki se izkaže za dialektično nasprotje hrepenenja: “Ko sem tu, / bi bila rada tam. / Ko sem tam, / hrepenim po tu. / Hrepenim in se bojim.” Zdi se, da za pesnico vse stvari v življenju prihajajo v polarnih dvojicah, ki so v osnovi “naelektrenega” značaja – podobno kot France Prešeren ugotavlja, da ni upanja brez strahu in nasprotno. Strah in bližino sprejema kot del življenja in hrepenenj in to v eni izmed “drobtinic” izrecno zapiše: “Hrepenim po bližini, / a se je bojim. / Strah sprejemam, / saj vem, da živim.” Neža Vilhelm pesmi večkrat začne s pomenljivim vprašanjem, na primer Kdo sem?, ali s ponavljajočim se nizom besed, ki ustvarja napetost z repeticijo posamične besede ali sorodne besedne zveze. Psihično razpoloženje se tu in tam prelije v doživeto občutenje trenutka tukaj in zdaj. “Čutim vodo. / Čutim veter. / Čutim vsak zavesljaj. / Čutim vsak premik. / Sup. / Super.” V drugem sklopu pesniške zbirke Sotto voce z naslovom Veselje avtorica opisuje vsakdanje stvari, ki razbarvajo sivino ter ji omogočijo vsaj začasen pobeg iz realnosti. Najsi gre za preživljanje prostega časa z jazbečarjem, ki ga imenuje “svobodni vilinec”, ali za čisto in plemenito ljubezen do prijatelja, ki jo sprejema takšno, kot je. Včasih ji je v pomoč že kratek filmski pobeg, drugič zadošča izlet na morje, kjer se nahaja kip “vražje dobrega glasbenika”: “Rada bi ujela staccato jezika, / ga prenesla v svojega.” Tudi naslov knjige Sotto voce je izposojen iz glasbe in pomeni navodilo, naj glasbenik nadaljuje v bolj umirjenem ali subtilnem tonu. In res se nam med branjem pesmi zazdi, kot da slišimo avtoričin nežni glas, ki išče načine, da se prebije skozi kaos zunanjih zvokov v upanju, da se tišina v njej razleže po vseh kotičkih (pre)glasnega sveta. V pesniškem sklopu z naslovom Iskanje se znova zateče k eksistencialnim vprašanjem in spraševanju, kdo v resnici je: “Sem igralka? / Seveda. / Imam masko? / Več mask. // Koliko vlog obvladam? / Precej. / Mi katera dela težave? / Kako biti čisto prava, pravcata jaz.” Pesnica se sprašuje, ali ima smisel raziskovati sebe, če ni nikogar ob njej, in se razglasi za največjo, a koristno laž v vesolju. V pesmih se trudi, da bi si povrnila zaupanje vase in v svoje delo, čeprav tu in tam ponikne v nihilistične misli: “Prevajam. / Zanič. // Pišem. / Zanič. // Sem. / Zanič. // Zakaj? / Za nič.” V zadnjem sklopu z naslovom Telo se Neža Vilhelm sooča z bolečinami v telesu, ki jih prinaša fibromialgija – bolezen, o kateri se šele v zadnjem času govori kot o psihosomatski bolezni, ki obolelemu bistveno otežuje življenje, zdravila zanjo pa ne poznamo. Pesnica tako že na začetku cikla ugotavlja “Telo je vsota bolečin. / Vsota diagnoz.” … ter se posveti doživljanju tegob v telesu “Spustim se in spremljam. / Čutim. / Butanje v glavi. / Trganje v mišicah. / Mrcvarjenje v križu. / Špikanje v lakteh. / Ščemenje v okončinah. / Teža.” Na več mestih motri diskrepanco med dušo in telesom, pri tem pa poudarja, da ji večina s svojimi pronicljivimi dovtipi in naivnim zasliševanjem ne pomaga, temveč ji zgolj otežuje vsakdanje življenje. Pravi, da ji nazadnje ostanejo tisti “pravi, čeprav nepričakovani,” ki jo sprejmejo takšno, kot je, brez sprenevedanja in utopičnih pričakovanj. Pesniški izraz Neže Vilhelm je skromen in minimalističen, brez grandioznih metafor – pesnica s svojimi krhkimi, a neposrednimi vzkliki drega v srž človekove biti in odtujenih medčloveških odnosov. Je glas vpijočega v puščavi, ki se ne pusti spreminjati zgolj zaradi družbenih stereotipov in obeta morebitnega udobja. Je vzklik nekoga, ki si v življenju zavestno izbere težjo pot in se prav zaradi prestanih muk razvije v najbolj žarečo “sončnico” na obzorju. Lahko bi rekli, da pesmi Neže Vilhelm s svojo enostavnostjo in neposrednostjo razgaljajo lažni dualizem in kažejo na to, da se pod številnimi statusi in družbenimi vlogami nahaja ista prestrašena in hrepeneča bit, ki jo med branjem zbirke Sotto voce začutimo tudi v sebi.

V tokratni oddaji Sol in luč na Radiu Ognjišče smo predstavili pot do sreče. Knjigo z naslovom Sreča, kako najti veselje v vsakdanjih stvareh in izpustiti iz rok popolnost, je napisala znana britanska televizijska in radijska voditeljica Fearne Wood. Znana je po številnih televizijskih oddajah in odličnih intervjujih, ter zelo je dejavna pri dobrodelnih pobudah. Pred nekaj leti je zbolela za depresijo in v nekem intervuju povedala, da je: medtem ko je delala na radiu, šla skozi zelo slabo obdobje, kar je trajalo več kot eno leto. Bilo je nekaj zelo temnih trenutkov, ko se je spraševala kako spet zaupati, kako se spet počutiti dobro v družbi?

Odpusti mi, Bog, ker sem pozabil na veselje. Zaradi Tebe vsem postajam vse: slaboten sem s slabotnimi, trpim s trpečimi, jočem z jokajočimi … veselih pa se na daleč izognem, ker se mi zdijo neresni! Iz dneva v dan sklepam roke in Te molim: V Tvoje naročje izročam svoje načrte, svoje upe, svoje sanje … V Tvoje ranjene dlani polagam svoj boj, zmage in poraze … V Tvoje usmiljeno srce iztakam svoj greh in svojo nemoč … Na moje veselje pa čakaš zaman … Noben križ, ki mi ga naložiš, mi ni pretežak … in ni težak toliko kot nasmeh na obrazu! Pripadam tako resni Cerkvi: Na porokah se jočemo, že najmanjši smeh, ki zadoni po Tvoji hiši, pa nas vznemiri! Umrle pospremimo v »večno veselje« zaviti v črnino in solze! Pa vendar oznanjamo veselo novico! Ne bom te prosil, Bog, da mi daruješ veselje, ker trdno verujem, da si mi ga s krstom že kdaj podaril! Prosil Te bom, da znova odkrijem veselje! Da bom znal biti vesel! Da bom z veseljem potrpel in trpel. Da bom z veseljem nosil križ. Da bom z veseljem hodil za Teboj! Da bom z veseljem tudi žalosten. Da bom vesel na porokah in na pogrebih. Da bom našel veselje tako v Betlehemu kot na Kalvariji. Da bom odkril veselje v Tvojem srcu. In da bom odkril veselje v svojem srcu! Amen.

Letošnji Teden za življenje je nosil naslov »Povzdignimo dar življenja«. Vrednost tega daru je tako velika, da je ni mogoče natančno opisati z besedami ali ovrednotiti s številkami. Če smo lani odprli zahtevno temo evtanazije s pravnega, moralnega in zdravniškega vidika, smo letos gostili osebe, ki na svoji življenjski poti odkrivajo nešteto razlogov za življenje. Duhovnik Miro Šlibar, invalidka Darinka Slanovec, oče Željko Spajić in Marijina sestra Edith Metelko so bili gostje okrogle mize.

Tudi letos v času pred prazniki lahko napišete voščilnico, ki jo bo dobil eden od stanovalcev Domov za starejše po Sloveniji. Zbirajo jih v DEOS Centru starejših Notranje Gorice.

Veselje, ki predrugači naš pogled na svet in nas spodbudi, da zadeve pričnemo spreminjati na boljše. Naj nam mlado vino, s katerim bomo nazdravili na sv. Martina otopli in odpre naša srca, da bodo odprta za dobro in lepo, ki nas obdaja.Komentar je pripravil ravnatelj v domu sv. Jožefa v Celju, Jure Levart.

V novembrskem Nedeljskem klepetu je bila naša gostja Ana Petrič, direktorica Deos Centra starejših Notranje Gorice. Z nami je delila izkušnje sobivanja najmlajših in najstarejših, saj je v prostorih centra nedavno začela delovati enota Angelinega vrtca. Naša gostja je tudi povabila k sodelovanju v projektu Mala pozornost za veliko veselje in predstavila idejo, ki bi na inovativen način povezala študente in starejše.

V novembrskem Nedeljskem klepetu je bila naša gostja Ana Petrič, direktorica Deos Centra starejših Notranje Gorice. Z nami je delila izkušnje sobivanja najmlajših in najstarejših, saj je v prostorih centra nedavno začela delovati enota Angelinega vrtca. Naša gostja je tudi povabila k sodelovanju v projektu Mala pozornost za veliko veselje in predstavila idejo, ki bi na inovativen način povezala študente in starejše.

Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla (Janezov evangelij 2, 4).

“Kamorkoli se ozreš, lahko vidiš le nejevoljne, nezadovoljne in vsega presite obraze. Kam je pobegnilo prekipevajoče veselje do življenja? Zakaj nismo srečni?” Tako se sprašuje avtor knjige z naslovom veselje do življenja in krivca išče v normativu: “veseliti se življenja, pomeni biti zdrav, v kondiciji in lep. Če je danes sploh kaj na oltarju, kar častimo in čemur poklanjamo vse mogoče spravne daritve, potem je to zdravje. Naši predniki so gradili katedrale, mi gradimo klinike. Naši predniki so delali pokleke, mi predklone. Naši predniki so reševali dušo, mi postavo. Ni dvoma o tem, da imamo novo vero; zdravje. Ta ustvarja utvaro napačnega raja in tako ustvarja novo obliko verske slepote.” Knjiga je izšla pri Slomškovi založbi.

Slovenski športniki so sinoči znova poskrbeli za veselje. Naši odbojkarji so se po napeti tekmi petič zapovrstjo uvrstili v četrtfinale evropskega prvenstva. Prva zvezdnica športnega plezanja Janja Garnbret pa je za konec sezone v Kopru osvojila rekordno 41-to zmago v svetovnem pokalu. Slovenski uspeh na preizkušnji v težavnosti je s tretjim mestom dopolnila Vita Lukan. Drugi poudarki oddaje: - Število žrtev po potresu v Maroku preseglo 2 tisoč, pomoč napovedalo več držav in organizacij - Ob robu vrha G20 voditelji napovedali trgovinski in infrastrukturni most med Evropsko unijo, Bližnjim Vzhodom in Indijo - Nino Ošlak s skladbo Med nama zmagovalec Popevke 2023.

Odpusti mi, Bog, ker sem pozabil na veselje. Zaradi Tebe vsem postajam vse: slaboten sem s slabotnimi, trpim s trpečimi, jočem z jokajočimi … veselih pa se na daleč izognem, ker se mi zdijo neresni! Iz dneva v dan sklepam roke in Te molim: V Tvoje naročje izročam svoje načrte, svoje upe, svoje sanje … V Tvoje ranjene dlani polagam svoj boj, zmage in poraze … V Tvoje usmiljeno srce iztakam svoj greh in svojo nemoč … Na moje veselje pa čakaš zaman … Noben križ, ki mi ga naložiš, mi ni pretežak … in ni težak toliko kot nasmeh na obrazu! Pripadam tako resni Cerkvi: Na porokah se jočemo, že najmanjši smeh, ki zadoni po Tvoji hiši, pa nas vznemiri! Umrle pospremimo v »večno veselje« zaviti v črnino in solze! Pa vendar oznanjamo veselo novico! Ne bom te prosil, Bog, da mi daruješ veselje, ker trdno verujem, da si mi ga s krstom že kdaj podaril! Prosil Te bom, da znova odkrijem veselje! Da bom znal biti vesel! Da bom z veseljem potrpel in trpel. Da bom z veseljem nosil križ. Da bom z veseljem hodil za Teboj! Da bom z veseljem tudi žalosten. Da bom vesel na porokah in na pogrebih. Da bom našel veselje tako v Betlehemu kot na Kalvariji. Da bom odkril veselje v Tvojem srcu. In bom odkril veselje v svojem srcu! Amen.

veselje do življenja ... in naredila red v živalskem vrtu … Pripovedujeta: Zvezdana Mlakar in Vojko Zidar. Napisal: Miloš Macourek. Posneto v studiih Radia Slovenija 1999.

Preizkušnja nas prečiščuje, zategadelj ne pozabimo, da je noč najtemnejša tik pred zarjo, preden vzide sonce. Najdragocenejša je prijazna komunikacija v srečevanjih ljudi tam, kjer smo in kakršni smo, posebej zdravilen pa je dotik, s katerim je izpolnjeno hrepenenje po bližini.“Moja osebna izkaznica je Veselje,” še zapiše profesorica življenja, “veselje, da me je Ljubimec moje duše rešil in me prerodil. V meni je veselje Upanja, ki se tudi v bolečini in trpljenju življenja izraža na drugačen način. Po več kot dveh letih je v meni naseljen Mir v gotovost, da me On spremlja, da je ob meni.” Komentar je pripravil prof. dr. Marko Pavliha, vodja pravne katedre Univerze v Ljubljani.

Preizkušnja nas prečiščuje, zategadelj ne pozabimo, da je noč najtemnejša tik pred zarjo, preden vzide sonce. Najdragocenejša je prijazna komunikacija v srečevanjih ljudi tam, kjer smo in kakršni smo, posebej zdravilen pa je dotik, s katerim je izpolnjeno hrepenenje po bližini.“Moja osebna izkaznica je Veselje,” še zapiše profesorica življenja, “veselje, da me je Ljubimec moje duše rešil in me prerodil. V meni je veselje Upanja, ki se tudi v bolečini in trpljenju življenja izraža na drugačen način. Po več kot dveh letih je v meni naseljen Mir v gotovost, da me On spremlja, da je ob meni.” Komentar je pripravil prof. dr. Marko Pavliha, vodja pravne katedre Univerze v Ljubljani.

V času bučnega decembra smo se tokrat vprašali, kaj je resnično notranje vselje, po katerem hrepenimo in ga iščemo. Ga res ali je gre zgolj za teoretično-filozofski pojem? Ali nam lahko sestop iz zunanjega blišča in decembrskega trušča pri tem iskanju pomaga? Kako se veseliti v težkih trenutkih in sivih časih? Z nami je bil tokrat jezuit p. Milan Bizant.

V času bučnega decembra smo se tokrat vprašali, kaj je resnično notranje vselje, po katerem hrepenimo in ga iščemo. Ga res ali je gre zgolj za teoretično-filozofski pojem? Ali nam lahko sestop iz zunanjega blišča in decembrskega trušča pri tem iskanju pomaga? Kako se veseliti v težkih trenutkih in sivih časih? Z nami je bil tokrat jezuit p. Milan Bizant.

Na Martinovo nedeljo smo se ustavili ob pogledu na letošnja mlada vina. Kar nekaj zelo zanimivih gostov se je zvrstilo v oddaji. Z nami so bili direktor Kleti Brda, Silvan Peršolja, pa svetovalki specialistki, Majda Brdnik in Tadeja Vodovnik Plevnik in pa znan dolenjski vinogradnik Lojze Kerin.

V novembrskem Nedeljskem klepetu je bila naša sogovornica Ana Petrič, direktorica Deos centra starejših Notranje Gorice. V pogovoru je predstavila projekt Željomobil in kaj je bil razlog, da so se odločili, da bi zbrali sredstva za nakup avtomobila, ki bo omogočal prevoz nepokretnim osebam. Pa tudi, kako veliko veselje starejšim lahko naredimo, če napišemo srčno božično-novoletno voščilnico – predstavljen je bil projekt Mala pozornost za veliko veselje. Ana Petrič je z nami delila tudi osebno zgodbo ob umiranju svoje babice ter spoznanje, kako pomembno je, da tudi o težkih temah govorimo odkrito.

V novembrskem Nedeljskem klepetu je bila naša sogovornica Ana Petrič, direktorica Deos centra starejših Notranje Gorice. V pogovoru je predstavila projekt Željomobil in kaj je bil razlog, da so se odločili, da bi zbrali sredstva za nakup avtomobila, ki bo omogočal prevoz nepokretnim osebam. Pa tudi, kako veliko veselje starejšim lahko naredimo, če napišemo srčno božično-novoletno voščilnico – predstavljen je bil projekt Mala pozornost za veliko veselje. Ana Petrič je z nami delila tudi osebno zgodbo ob umiranju svoje babice ter spoznanje, kako pomembno je, da tudi o težkih temah govorimo odkrito.

Svoboda: okoli nje vlada največja zmeda, tako pri starejših, kot pri mladih.

Na dekanatu teološke fakultete v Ljubljani visi veliko platno znamenitega slikarja Valentina Metzingerja, ki prikazuje Marijino rojstvo. Sveta Ana je še v postelji, žena ob njej jo podpira, saj je še preslabotna in izčrpana po porodu. Druge izkušene ženske pa že dajejo smejočo se deklico v kopel. Veliki slikar se je posebno posvetil obrazom deklice Marije in vseh navzočih žena. Njihova obličja žarijo od sreče in to je še posebno zanimivo, Mencinger tudi svete Ane ni hotel narisati stare in zgubane, prav nasprotno: tudi njen obraz sije in se smehlja, zato deluje sveže, mladostno, ko gleda, kaj se dogaja z njeno hčerkico. Okrogle ličnice ženskih obrazov izražajo veliko zadovoljstvo, zdravje in veselje. Najbolj pa sije obraz novorojenke, ki ožarja vse platno. V občutku umetnikovega dela je slutiti globoko sporočilo: rojstvo deklice je bilo za judovski narod vedno izjemno vesel dogodek, ki je pomenil srečo za vso okolico. Ne smemo pozabiti, da še danes pravoveren Jud ni izpolnil svojega družinskega poslanstva, če ni priklical na svet deklice. Njegovo življenje ostaja neuresničeno, četudi bi imel kar sedem sinov. Izraelski možje vsak dan molijo za moč in pogum, da bi lahko izpolnjevali svoje poslanstvo, dekleta in žene pa se Bogu vsako jutro zahvaljujejo, da že lahko izpolnjujejo njegovo voljo. Bog vsaki deklici podarja radostno in ljubeče srce, ki je znamenje njegove navzočnosti. Zato je po bibličnem prepričanju vsaka deklica znamenje, da dobri Bog prihaja svojemu ljudstvu naproti. Zelo zanimivo pa je, da si tudi prerok Jeremija, ki je znan po svojih grenkih tožbah, ne more drugače predstavljati na novo pozidanega Jeruzalema, v katerem bo znova zrastel tempelj in bodo izvajali čudovito bogoslužje, ne brez deklic, ki bodo spet plesale in rajale po jeruzalemskih ulicah. Veselje deklic je za preroka izraz čudovite prihodnosti, ki jo napoveduje, znamenje božjega odpuščanja, njegove prizanesljivosti in izpolnitve njegovih obljub. Rekli smo, da na znameniti Metzingerjevi sliki obraz novorojene deklice Marije obsije vse, ki so v njeni bližini. Slutnja njenega srca že napoveduje, da bo svetu prinesla novo življenje, vsemu človeštvu bo podarila najlepše, njegovega Odrešenika. Zato lahko rečemo, da vsaka deklica, ki priveka na svet in se nato nasmeji, pomeni, da Bog vedno znova prihaja k nam. Zato je pomembno, da vsakemu dekletcu omogočimo srečo in zdravje, veselje in rajanje. To bo znamenje, da imamo tudi mi prihodnost.

Odpusti mi, Bog, ker sem pozabil na veselje. Zaradi Tebe vsem postajam vse: slaboten sem s slabotnimi, trpim s trpečimi, jočem z jokajočimi … veselih pa se na daleč izognem, ker se mi zdijo neresni! Iz dneva v dan sklepam roke in Te molim: V Tvoje naročje izročam svoje načrte, svoje upe, svoje sanje … V Tvoje ranjene dlani polagam svoj boj, zmage in poraze … V Tvoje usmiljeno srce iztakam svoj greh in svojo nemoč … Na moje veselje pa čakaš zaman … Noben križ, ki mi ga naložiš, mi ni pretežak … in ni težak toliko kot nasmeh na obrazu! Pripadam tako resni Cerkvi: Na porokah se jočemo, že najmanjši smeh, ki zadoni po Tvoji hiši, pa nas vznemiri! Umrle pospremimo v »večno veselje« zaviti v črnino in solze! Pa vendar oznanjamo veselo novico! Ne bom te prosil, Bog, da mi daruješ veselje, ker trdno verujem, da si mi ga s krstom že kdaj podaril! Prosil Te bom, da znova odkrijem veselje! Da bom znal biti vesel! Da bom z veseljem potrpel in trpel. Da bom z veseljem nosil križ. Da bom z veseljem hodil za Teboj! Da bom z veseljem tudi žalosten. Da bom vesel na porokah in na pogrebih. Da bom našel veselje tako v Betlehemu kot na Kalvariji. Da bom odkril veselje v Tvojem srcu. In bom odkril veselje v svojem srcu! Amen.

Če hočeš biti srečen, moraš svojo notranjost pripravljati in uglasiti na veselje.

»In, kako je?« me vsako nedeljo vpraša župnik, ko se snideva pri pripravi cerkve za nedeljsko mašo. »V redu, ker smo zopet tukaj,« mu odgovorim in se nasmejiva drug drugemu. Tako se začne, ko pripravljava za nov teden, ki se začne z mašo. Mogoče nič posebnega, vendar naju ravno to vprašanje razoroži, da potem sproščeno govoriva o vsem. Priznam, da me ta gesta vedno znova nagovarja, kako graditi odnose, ki so v današnjih časih postali tako zapleteni.

Ponovno smo gostili Fanči Perdih, ki je spregovorila o aktualnih opravilih v zelenjavnem vrtu ter odgovarjala na vprašanja poslušalcev.

Vemo, da je gostoljubje v puščavi nekaj svetega, saj je od njega odvisno, ali bo popotnik preživel ali ne. Toda pri obisku treh mladeničev pri očaku Abrahamu gre še za veliko več, tokrat se nam razkrivata radost in veselje, da je prišel nekdo na obisk. Veselje je tolikšno, da očak Abraham pripravi pravo pojedino, da bi se njegovi obiskovalci počutili kakor svatje. Besedilo Prve Mojzesove knjige, ki govori o tem obisku, pravi, daj je očak Abraham želel prihajajoče najprej pogostiti, preden bi povedali, zakaj so ga obiskali. Kako pomenljiva je takšna gesta, saj je treba najprej pokazati, da nam je nekdo drag, njegov obisk dragocen in da smo ga iz srca veseli. Šele ko nekomu izkažemo ljubezen in prijateljstvo, ga s tem opogumimo, da nam pove novico, s katero je prišel, pa naj bo ta radostna ali pa grenka. Abrahamovi obiskovalci vidijo očakovo iskrenost in mu dajo priznanje za njegovo veliko spoštljivost, saj je padel pred njimi na tla in jih prosil, naj bodo vendarle njegovi gostje. Razodenejo mu, da prihajajo od samega Boga najvišjega in mu prinašajo veselo vest, da bo dobil sina. Toda obisk vendar ne poteka tako lepo, kot so si ga obiskovalci in Abraham zamislili. Očak je čisto zaprepaden nad Božjo dobroto, a njegova žena Sara kar ne more verjeti v nenadejani Božji poseg in se zasmeji. To ni smeh radosti, ampak smeh nad nesmislom, da bo ona v tako visoki starosti postala mati. Sara še ne verjame v vsemogočnost Božje ljubezni. Toda kmalu se zave šibkosti svoje vere in hoče svoj posmeh pozabiti in ga celo zanika. In Bog sprejme njeno spreobrnjenje ter ji nakloni sina Izaka. Zelo pomenljivo o gostoljubju in o srečevanju človeka z Bogom in med ljudmi govori tudi današnji evangelij. Gre za znamenito zgodbo Marte in Marije. Marta izpolni prvi del obveznosti gostitelja, se pravi, da je treba odličnega gosta, rabija iz Nazareta, postreči. Toda potem, ko se je Jezus oddahnil, ji niti ne more povedati, zakaj je prišel v njihovo hišo, ker ona še vedno kar naprej streže. Obratno pa njena sestra Marija Jezusove besede kar požira. Odrešenik Marti, ki jo ima rad, jasno pove, da je njeno gostoljubje zgrešilo cilj. Če pri prijateljskem srečanju ni priložnosti, da bi povedali tisto, kar v sebi čutimo, si privoščili toplo besedo in delili med seboj upanje za jutrišnji dan, potem smo zgrešili cilj srečanja. V poletnih dneh se bomo pogosto prijateljsko srečevali, si natočili sveže pijače, morda tudi postregli, a najlepše pride potem, ko si bomo izrekli besede prijateljstva in veselja.

V Svetovalnici smo se dotaknili aktualnih izzivov, ki jih prinaša letošnje poletje vrtičkarjem: spregovorili smo o pomanjkanju kalcija pri plodovkah, o setvi poznopoletnih rastlin in drugih aktualnih temah. Z nami je bila svetovalka specialistka za pridelavo vrtnin na Kmetijsko gozdarskem zavodu Maribor Miša Pušenjak, ki je odgovarjala tudi na vaša vprašanja.

Katerega otroka imate najraje, so vprašali neko mamo. Bolnega, dokler ne ozdravi, odsotnega, dokler se ne vrne, najmlajšega, dokler ne zraste in vse, dokler ne umrem. To in še nekaj drugih zgodb smo izbrali iz knjige Zgodbe za veselje do življenja založbe Ognjišče.

Slovenski hokejisti so se vnovič uvrstili v svetovno elito. Napredovanje so si zagotovili še pred koncem svetovnega prvenstva drugega kakovostnega razreda, potem ko so sinoči v polni dvorani Tivoli v Ljubljani premagali Madžarsko s 5: 1. Veselje po tekmi je bilo izjemno. Misli selektorja Matjaža Kopitarja pa so že usmerjene k prihodnjim izzivom. Drugi poudarki oddaje: - Združene države z dodatnimi 150-imi milijoni dolarjev na pomoč ukrajinski vojski. - Število smrtnih žrtev silovite eksplozije v havanskem hotelu preseglo 20. - Na reki Vipavi danes čistilna akcija suparjev.